*
*    *
Andrej   Voznesenski
/. P. Sartru Jaz
sem družina. V meni kot v spektru biva sedem teli   -jaz«,
kot sedem zveri, nepomirljivih. neznosnih. a najbolj sinji med  njimi na svirel žvrgoli!
A na pomlad, se mi zdi,
tistikrat,
sem — osmi.
UPOR STROJEV (Drugi monolog v stilu beatnikov)
Andrej   Voznesenski
E. Neizoestnemu
Bežite — vase, na Haiti, v svetišča, stranišča, v Egipte — bežite!
Nas so temni, kot horde roji, zasužnili stroji.
^   dilemah njihovi zviti pristaši
med pitjem bencina iz čašic
računajo: kdo na Angleškem je že in zakaj
vodil upor proti strojem nekdaj?
Brž vkraj! . ..
893
Pod noč pa, že brez plahosti, strog pred stvaritelja svojega stopi kibernetski  robot:
Daj   mi  — pravi — ženo!
Brinetke so moja slabost — govori. — Ljubim lahko na trideset različnih obratov. Rajši rade volje odstopi!«
O, roparska revščina veka!
Na dušo postavljen je veto.
Nad gorske prepade bežimo in  v brade.
v  vodo se potapljamo nagi.
a reke hirajo, ali
pa v morjih umirajo ribe...
Žene rollsroyee porajajo... Radiacija!...
...Duša moja, moja zverinica, med kulisami  mestnih  hiš. kot psiček s koščkom  verižice cviliš, križem  kražem  bežiš.
A čas svisti nad ognjeno reko Tennessee. skrivnostno, lepo ko sirena z diiraluminijevih šasij.
JESEN V S1GULDU Andrej   Voz nesenski
Visim na stopnišču vagona, zbogom.
zbogom, moje poletje.
proč moram.
sekire zvenijo za logom,
zabijajo dom moj  ubogi,
zbogom,
894
moj gozd odvrgel je krono, turoben, puščoben in sam je ko ogrodje akordeona. a glasbo odnesli so stran.
in tudi  mi — ljudje
— v nas ni nič manj opustošeno —
odhajamo.
tako je usojeno, iz sten,
iz mater
in iz žena in ti zakoni od davna držijo.
adijo, moja mama,
sama
ob oknu stojiš, kot kokon  prozorna  se
gotovo od dela čez dan komajda  živa.
počijva,
prijatelji in sovražniki, zdravi  bodite.
good bye.
iz mene sedaj
z žvižgom bežite
in jaz
odhajam iz vas,
o, domovina, reciva si zbogom, zvezda bom. vrba. zato ne jočem, ne prosim, za mnogo ti hvala, življenje, da si bilo.
z desetimi meti pogodil na streliščih  rad bi jih sto. hvala, da sem se motil, a trikrat hvala za to,
da v moja prozornata pleča
je genialnost prišla
kot  v  rokavicah iz gumija
rdeča roka moža.
895
Andrej  \ oznesenskif ostane, ue zbije beseda ga niti ne kamen, še na licih tvojih tipalih »Andruška« je mali,
hvala, ker na jesenski trati si srečala me. nekaj  vprašala in vlekla psa za ovratnik, a on se je upiral nemalo, hvala,
oživel sem, hvala za nauke jeseni, da samemu sebi si me pojasnila, gospodinja je naju ob osmih budila, a hripavo ob prazničnih dnevih je plošča nečedna mrmrala, hvala,
a vidiš, odhajaš, odhajaš,
kot vlak odhaja, odhajaš, drug iz drugega greva narazen, čemu nama ni dober ta dom, ki bo prazen?
ob meni si, skoraj  ob boku
in hrati daleč, kakor v Vladivostoku,
vem, ponoviva se v večnih menjavah, v prijateljicah, prijateljih, v travah naju  ta ali oni nadomesti — narava praznin se boji,
hvala za odpihnjene krone, v zameno dobim milijone, za vaše zakone — hvala.
a ženska teče naprej po pologu kot rdečkasti list ob vagonu...
Rešite!
Prevedel   Tone  Pavček
896