štev. 1.
V Mariboru 1. januarja 1873.
Tečaj II.
ZORA
Časopis za zabavo in poduk.
Izhaja
dvakrat na mesec, 1. in 15. dne na celi poli.
Stoji po pošti za celo leto 4 gli. za pol leta 2 gld. — Za dijake in učitelje celoletno 2 gld. 50 kr.
Najlepši nasmehijaj.
Iz Val. Mandelc-ove zapuščine.
Ko je še Kristus gospod Bog iPo zemlji potoval olcrog '
Kot siromak in nepoznan, Prišel je tudi neki dan. Ko solnce je zapadalo, Pred liočo revno, majheno. Pak prosi, da bi ga sprejeli, Ter ga čez noč pod streho vzeli.
Pošteni mož mu da roko : „Sicer res malo le imam, A kar imam, rad bratu dam; Co le no bode tu pri nas Celo prežalostno za vas, Ker sreča je od nas zbežala, In sama žalost nam ostala".
Pa Kristus mu odgovori:
^Spoštujmo bolečino vsi!
Saj bolečina Bogu .služi.
Ker duše čisti, ž njim jih druži.
Hvaležen bom Vam vsaki čas.
Če smem počiti dans pri Vas".
Se gospodar večerjo da,
In Kristus ž njo se okrepča.
Potem se vleže in zaspi,
In zjutr.ij, ko se prebudi,
Veli: „BIla je dobra noč,
Imajo udje novo moč
Za dolgo in za težko pot ;
Al' da za toliko dobrot
Vam vrnem kaj, povejte mi.
Kaj nek A''as peče, žalosti,
Zakaj \ as srce tak boli?
S hvaležnosti vedet' želim,
Da zopet Vas razveeelim".        ,
In žena mu odgovori: „0j za vračilo nama ni; Al' dete najino edino Trpi naznano bolečino, In huda smrt ga bode vzela. Pa tega, kar bi jaz želela , Mi Vi ne morete storiti. Ne more mi se izpolniti ; Edina moja želja: Da dete še enkrat smehlja".
Tali toži žena žalostna. Gospoda k detetu pelja, Oj liak je bolno in bledo ! Al' ko odpre kalno oko Ter ga v zveličarja upre, Zvedri se mu, nasmeje se, Ter se smehlja tako sladko Ter se smehlja tako ljubo, Kot da nebeški žark iz raja Nedolžne ustnice obdaja. Obema srce zaigra. Veselja njima trepeta. In vsak gospoda pogleduje, Ta pak presrčno se raduje.
Neviden hodi Kristus še Po hišah, kočah sera in tje. Bolehno dete kjer leži, Kjer mati jolca in bedi: Tje tiho, krotko se spusti; Nasmeje dete se sladko. In zdravo je, al' pa sabo Gospod odnese ga v nebo.
2
Antonio Gledjevič.
Povest.
Spisal Ivan Tavčar.
I.
Buči morje adrijansko! Nekdaj si bilo slovansko. Ko ob tebi mest.i bela Kaših dedov so cvetela.
Jenko.
Bilo je pomladansko jutro leta 1727. Solnce izhajalo je v svojem krasu nad starim Dubrovnikom in metalo žarke na daljno morsko planjavo, da se je premeuila v tekoče srebro. Vse je tiho, vse še spi. Sedaj pa sedaj butijo valovi z večo močjo ob breg, ter prehrušijo občni mir. V loki zibalo se je nekaj malih čolnov, ribarji na njih pa so spali, ali vsaj mirno ležali med mrežami.
Na bregu sprehajal se je istega jutra človek, zavit v obleko tedanje, dubrovniške „nobilte". Bil je še mlad, komaj kakih 28 let star. Izpod črnega triogelnega klobuka padali so mu na ramo gosti črni lasjo,; lica bil je bledega, ali očesi gledale ste srpo izpod temnih obrvi, katere mu je ločila globoka sraga. Na strani nosil je tenak meč z zlatim ročnikom. Nemirno je hodil ob vodi, tu in tu obstal, ter govoril na pol glasno sam s sabo. —
„Vi niste videli nekdanje slave starega Dubrovnika, niste zrli istega brodovja, katero je strahovalo Afriko, ter podperalo onemoglo Hispanijo.*) Naši očetjo so tepli benečanskega leva in kraljica adrijaškega morja je trepetala pred njimi in prosila beraško miru. Na valovih zibala se je naša moč in te zidine odmevale so radosti. Marsikatera harpa glasila se je v njih, navdušenost pa je opevala kras in srečo dubrovniško. Ali sedaj gospoduje nad nami Turčin, oholi paše deró nas ter nam praznijo zaklad-jiico; Benečan steguje grabljive perste po vlasti ljudovladni in v posmeh smo najumazanejšemu Albanezu. In tako je prazno to krasno zidovjc! Gundolič, Palmota in drugi, kje so? Vse je pospalo, in ostal je rod ošaben in slaboten. V žametovih haljah rožljajo z malimi rapirji po korsu, pod širokimi parukami napenjajo nosove, mahajo s suhotuimi rokami, ter pijó ru-deče vino in — vladajo slavni Dubrovnik. Vi niste videli nekdanjih dni!"
„Križ je, trnjev križ, pristavil je žalostno, imeti malo, zapuščeno in skalnato domovino!"
Zamislil se je, prekrižal čez prsa roke in nagnil glavo. Od morja pa je zavela sapa, ter mu razpihovala dolge vlase in mu hladila vroče lice.
*) Kaguza po .slavj. „Dubrovnik" podp irala jc s svojim brodovjem Karola V., ko .je napadel Tunis i Afriko, tako tudi njegovega naslednika Filipa 11., v portugalskih bojih. Na to operajo se te besede.
3
„Koliko živali, drobnih živali je tu v slani vodi in vsaka je srečnejša kot jaz; sklonil se je, ter pobral pisano polževko, katerih se dobi brez-brojno na morskih bregovih. Zares prekrasno stanovanje, nebeško stanovanje, ali vendar — in razdrobil jo je med prsti — kako podobno naši gospodi, vseslavni gospodi. Zavija se v indiško blago, valja se po sirskem škrlatu, ter si zida iz pisanega kamenja svoje palače. A ko bi se nekdaj le poljubilo babjemu sultanu v Štambulu, da bi nagnil puhlo glavo — in ni več vaše Kaguze!"
Razburjenemu položi rahlo nekdo roko na svilnate kodre. Naglo se ozre in pravi veselo:
„Ti si, P a Imo t a, danes prideš pozno! Poglej!"
In pokazal je proti modri višini, kjer je solnce vže visoko plulo med oblaki. —
„Ti si vže dolgo tu?" vprašal je Palmota. To pa vem, da si že na tisočkrate prerotil naše starešinstvo, naše Salamančanje in Bolonježe*), ter jih pometal na dno vodam v pico morskim volkovom."
„Boljšega bi ne zaslužili", dejal je oni ter odvezaval počasi mali čoln. Prijatelja stopila sta vanj in kmalu se zibala sredi loke. Tu ležal je pred njima slavni Dubrovnik; krog In kreg obdan z zelenimi vinogradi, kjer se je kuhalo grozdje v pekočem solaci. Lepa bazilika svetega Vlaha plamtela je v žarkih jutranjih in okolo nje, vreden venec, mnogobrojne palače mestnega starešinstva. Proti jugu pa se je videla loka Gravoza s svojimi lad-iami, jambori in pisanimi jadri. Leta 1667 je bil v Dubrovniku potres, kateri je razdrl večino mesta, ter ga spremenil v pustinjo. Ali ob času naše pripovesti bil je vže sezidan nov Dubrovnik v lepšem slogu in bogateje.
„To je naš Dubrovnik!" vskliknil je Palmota (bil je plemenitaš). Poglej Antonio, ali ni to vredna kraljica sinjega morja? Kaj hočejo Bene-čanje s svojimi na koleh oprtimi kočami? Raguza, kamnita hči kamnitega primorja, ob katero vdarjajo brez vspeha Adrije srditi valovi!"
Mlado njegovo lice se je razradostilo, spustil je veslo, vstal in stegnil roke proti mestu: „Zopet mora priti nekdanja slava!"
„In jaz ti pravim, da ne pride več, odgovoril je Antonio, da ne pride več, ti pravim!"
Palmo ti pobesila se je glava.
„In zakaj ne?" godernjal je.
„Zakaj ne? Palmota, in Antonio zgrabil je strastno njegovo roko, zakaj da ne? Zato, ker vi hočete prenarediti iz našega Dubrovnika ital-
*) Diibiovniško meščanstvo delilo se je v „Bolonježe", „Salamančanje" Antonine in Lacaroni-je. Vladali so samo B. in Sai. —
4
jansko gnjezdo, ker vi plemenitaši hočete, da bi se tu v domačili francoski dim in francoska vodenost!"
Ni mu vedel odgovoriti Palmota, tiho vesljala sta dalje. Morje je lahno zibalo mali čoln, ali veslača v njem obdajale so tožne misli. In v resnici ni bilo lahko življenje tedaj ! Slavna nekdanja ljudovlada ležala je brez moči na tleh, kupčija je hirala in revščina se množila. Ali vendar stare plemenitaške glave niso hotele se ničesar naučiti, kakor nekedaj ; bile so ošabne. Vsakdo hotel je biti imenitneji kot drugi, vsakdo bolj plemenit, bolj stare rodovine. Nekateri neumneži bili so zdravi človeški pameti tako zelo v obraz, da so patetično terdili: njih zarod izhaja od nebeškega Jova samega. Pešalo je domoljubje. Prišlo je tujstvo, prišla laška in francoska puhlost. Vse je propadlo, nrav in slava. In to bodlo je v srce An to nju Gledjevič u. Bil je zadnji izmed slavnih slovanskih pesnikov, rojen v premožni meščanski rodovini, iz tako zvanih An tonino v. Plemenitaši ra-guški vabili so ga v svoje družbe, ter mu dajali čast kot cenjenemu pesniku. Ali nikjer ni našel sorodnega srca. Samo mladi Palmota oklenil se ga je bil s čudno otročjo ljubeznijo. Očarali so ga stoki ženialnega pevca nad ubogo domovino, in zatoraj zahajal je s strastjo v njegovo družbo. —
Ko je Palmota zopet pogledal na svojega tovariša, bil je ta ginjen; zgubila se] mu je bila proga med obrvima in bliščeče žarilo se mu je oko.
„Palmota, in vendar bi bilo lahko drugače" dejal je, „dragače!" in sklonil se je proti njemu. Povedal ti bom nekaj, do sedaj ležalo je še sveto v mojej duši!"
„V naših žilah teče slovanska kri, pričel je resno, Raguza je slovanska hči. Slovani jo obdajajo krog in ^vog in še daleč proti severu. In kaka je ta moč, ta slava slovanska ! O nji pravil mi je stari menih, ko sem ga obiskal na bregu sv. Andreja.*) Kazal mi je svete knjige svetega Ki-rila in s ponosom govoril o moči naših rodov. Kjer obdan je z ledom severni pol, ondi gospodujemo mi; kjer vro vroči studenci iz osrčja zemlje, kjer bega po razbeljenih puščinah vitka gazela, ondi je naš glas, naša slava. Široko skitisko planjavo imajo v vlasti naši bratje in turško cesarstvo je slovansko cesarstvo ! In sveti menih prerokoval je iz starih pisem, da mora pasti Islam, in naša Raguza bode kraljica v slovanskem jugu! Naj gospoduje po morji Benečan, naj ima saracensko bogastvo, mi imamo bogatejšo dedino! Ali Turčija mora pasti, ako hoče ostati Dubrovnik!"
Palmota zrl je z začudenjem in strahom na svojega prijatelja, čeravno je bilo istikrat vže po požarevaškem pomirji, čeravno je vže bilo pričelo nekdanje osmansko krepko carstvo hirati in trohneti v drobu, vendar je imelo njegovo grozovito ime na obalih jadranskega morja še toliko ve-
*) Otok blizo Dubrovnika. Nekdaj imeli so na njem benedektinci samostan.
5
]jave, da nibče ni pričakoval pogina tega bolnega orjaka. Mladi plemenitaš pogledal je plaho na okrog, vsaj bila je slavna ljudovlada pod varstvom štambulskim, vsaj imelo se je to varstvo kot neprecenjen vspeh dubrovniške diplomacije.
„Tnrčija mora pasti"?! godernjal je tilio, potem pa važno pristavil (vsaj bil je sin senatorjev): „Antonio, ali pozabiš, da stari Dubrovnik živi ter diha le pod varstvom osmanskim? Kje bi bili vže, ko bi se ne opirali na te krive sablje; morda gostil bi se tu Benečan, ali bi pa pasel po naših grobljah Morljak svoje koze!"
Ali srditi pesnik planil je pri teh besedah kvišku, veslo mu je izpadlo in jezno potegnil je rapir iz nožnic, ter tako močno vsekal ž njim v leseni čoln, da se je rožljaje prelomil.
„Ha! kričal je, to so nasledki vaših puhlih glav, vaše modrosti! Iskali ste samo zlata, in pod turškim turbanom drli ste kristjana, drli nevernika, drli svojega brata. Ali čas je vas preplul. — Serbija in Hercegovina iskale ste zavetja v Dubrovniku Vi jih niste poslušali! Čas je vas preplul! Bog se vas usmili, vas plemenitašev, ko pometate tlake v Štambulu ter poljubljate pse nevernike kot drage brate. Slavna republika ha! ha!" — -
P almo ti zabliskala se je solza med trepalnicami, on pa ga je rahlo prijel za roko ter dejal tolažilno :
„Odpusti, saj ti nisi tak, kot so drugi. V tvojih žilah teče kri slavnih pevcev, in jabelko ne pade daleč od debla. In vsaj tudi sam menim, pri-dejal je žalostno, da ni dobro klicati mrliče iz grobov !"
„In vsaj je Dubrovnik toliko trpel za svoje pregrehe" ! odgovoril je plemenitnik goreče.
„Res je, Ivan, res! Kaj je sedaj Dubrovnik? Mrlič v zlati rakvi s cvetjem posut!"
„Ne govori tako strašno Antonio! in vpre z grozo nanj svoje oko. Nekaj časa je zamišljeno molčal, potem pa resno dejal: „Gledjevič, ti pač ne ljubiš svoje domovine!"
Nekako čudno stresel se je pri teh prijateljevih besedah, skoro obledel — ali v hipu polastil se ga je satir in usta so se mu zgubila v za-ničljivem posmehu.
„Mogoče da je ne ljubim, ali pa tudi, vsaj tako ko slavnoznani de Cerva, sedanji veleimenitni rektor prekrasne republike ! Dobra duša sreba morda ravno sedaj — v sredi težavnega vladanja —svoje jutranje ostrige, ter zoblje slastne benečanske smokve!" (Dalje.)
6
Lepa dota.
^tNovela.) L
Na samotnem griču, kateri se vzdiguje sredi velike dobrave, stoji majhen gradič Rakovec po imenu. Vglajena cesta drži skozi gosto s gmrečevjem in hrastovjem obraščeno Dobravo, ki se na dolgo in široko okolo in okolo razprostira do griča, in se obrne potem navkreber v ovinkih proti gradiču. Zahajajoče večerno solnce ravno zlati z zadnjimi žarki vrhove gor in hribov; ne pozabi torej tudi tega osamljenca — ako-ravno so ga bližnji in daljni prebivalci skoro popolnoma pozabili, in še komaj vedo, da stoji — ter mu izročava zadnje pozdrave in srčno ,,lahko noč".
Le tri osobe bivajo- v tem poslopji, ločene od hrupa in trušča poze-meljskega. Zbežala je namreč pred nekaj leti iz grada sreča in ž njo jo je potegnilo vse drugo, kar le tam biva ali bivati želi, kjer je sreča svojo kramo razgrnila. Te tri osobe so: gradiča posestnik Rudolf, njegova hči Klotilda in pa stara strežnica, zvesta Anka. Kako neki, da še teh vabljiva sreča ni zvabila iz tega kraja? Odgovor na to vprašanje nam postane jasen, ko zvemo, da je blagi Rudolf že leto dni hudo bolan in v zadnjem času že tako slab in reven, da nikdo, — tudi sam ne — več ne misli na okrevanje. Žalostna Klotilda stoji pri njegovi postelji in bolestni stoki očetovi ji segajo tako globoko v rahločuteče srce, da ji vsik-dar pri takej priliki pritečejo solze iz očes.
Žarki zahajajočega solnca prišli so tudi v sobo bolnikovo po slovo in mu dali povod, da je še zadnjikrat zbral vse svoje moči, prijel hčerko za roko, in jej tako-le govoril :
„Hčerka moja! Solnce je zatonilo za gore in ne vem, če ga še jutri zopet dočakam ; zatorej ti naj izročim svojo poslednjo voljo — svoj testament. Ni mi ga treba spisovati, ni mi treba prič, ker to, kar ti imam zapustiti, je tako malo in neizdatno, da ti koj sedaj lahko podam. In to moje edino premoženje je ta-le prstan, kterega nosim kot najdraži spomin, že 20 let, torej že 4 leta delje, kakor si ti na sveti. Da drugega premoženja nimam, ti je znano ; da sem ga imel, ti je tudi znano. Srečen in čislan sem bil, dokler sem bil premožen; ko sem pa postal nesrečen, in me je nezgoda za nezgodo obiskala, zapustili so me vsi nestanovitni prijatelji. Druge, ki bi mi bili ostali, n. pr. moja nepozabljiva žena, tvoj brat itd., vzel je Bog k sebi in mi pustil le tebe, draga Klotilda, da ostaneš edina podpora svojemu očetu na stare dni. Gradič, v katerem bivamo, je sedaj lastnina tistega, ki nas oskrbuje s hrano in z drugimi neobhodno potrebnimi rečmi. — Vzemi torej ta zlati prstan, v kteri 80 vrezane črke : M. V. in ohrani ga kot svoj najdraži zaklad, kakor sem ga
7
tuđi jaz hranil. Zna ti še morda priti kedaj prav in te storiti srečno. — Nikomur še nisem povedal, na kakov n,ačin sem prišel do prstana in zakaj mi je tako drag, ker ne rad sam o sebi govorim. Denes pa ti hočem vendar povedati, če mi obljubiš, da boš ohranila za se, kar ti bom povedal , in ne preje razodela nikomur, nego tačas, kedar se bo sreča prikazovala, katera zna ravno od tega prstana priti. — Poslušaj torej ! Bilo je nekega večera, ko sem jahaje se povračal iz lova. Tema je že bila in luna ni svetila, ker so jo gosti oblaki zakrivali. Počasno sem jezdil po cesti, ki drži tukaj doli skoz gosto dobravo, kar zaslišim naenkrat ne ravno daleč pred saboj neko vpitje, ki se mi je takošno zdelo, kakor da bi kdo klical na pomoč. Poženem konja in res zagledam nekega človeka, ki se je boril na življenje in smrt z roparji. Konj njegov je zbežal, hlapec je ležal na strani ubit. Jaz napnem petelina na puški in ustrelim. Nenadni strel je hudobneže oplašil in zbežali so v gozd. Prestrašenega gospoda posadim na njegovega konja, katerega sem po sreči vjel in odjašem ž njim proti našemu gradiču, kateri ni bil več daleč. Med potom ga vprašam, ali je kje ranjen, pa odgovori mi, da samo nekoliko na desni roki, kar pa ni nevarno. Povabim ga, naj gre z manoj, naj pri meni prenoči. Rad je sprejel to povabilo in ostal pri meni črez noč. Zjutraj sem mu dal svojega hlapca, da ga nekaj časa spremi. Pred odhodom me je vprašal, s kakošnim darilom bi mi mogel postreči za to, ker sem mu življenje rešil. Jaz sem se mu zahvalil za ponudbo in odgovoril, da po nobenej ceni ne vzamem darila, ker je to, kar sem storil, itak bila moja dolžnost; sicer pa sem imel tačas tudi sam dovolj premoženja. Po vsej sili mi je potem ta-le prstan dal in mi rekel, ako bodem kedaj pomoči v kakej sili potreboval, naj se na-nj obrnem; biva v gradu K. blizo Prage na Češkem. — Bil bi sicer potreboval v svojej bolezni in sedanjih revah podpore od njega, pa vedno sem si mislil, da bi ne bilo to lepo za me, in odlašal od dné do dné, ter si raje na drugi način pomagal. Tebe, draga hčerka, ki ostaneš sedaj reva zapuščena in brez premoženja, nimam nikomur v varstvo izročiti, kakor bogu in angelju varhu; priporočil pa bi te rad njemu, ki mi je dal ta prstan, ako bi mogel sedaj do njega. Če prideš kedaj k njemu, daj mu to-le pismo, v katerem te njemu priporočam, pokaži mu pa tudi prstan, in gotovo bode verjel, da si ti moja hčerka".
Potegnil je pVstan iz roke in ji ga je izročil s pismom vred. Dal ji je še očetovski blagoslov, in kmalu potem mirno v Gospodu zaspal. Dolgo se je hčerka jokala pri mrtvaškem odru, in le misel, da se očetu tam bolje godi, kakor se mu je na tem svetu, jo je tolažila.
Priskrbela mu je pošten pogreb, potem pa zapustila za vselej domači grad. —
I
8 II.
Nadejati bi se bilo, da se bode Klotilda koj naravnost podala na Cesko s pismom do omenjenega grajščaka ; a to ji ni prišlo na misel, nego raje je šla k tujim ljudem si kruha služit, kakor da bi, — dokler ji še mlada kri po žilah vre, — kogar s prošnjami za podporo nadlegovala.
V nekem precej oddaljnem mestu je stopila v službo pri nekaj gos-pej. Težkih del sicer v svojej srečnej mladosti ni bila vajena, a pozneje ob času očetove ljubezni godilo se jej je huje, kakor najnižji služabnici. S službo je bila torej jako zadovoljna in v vseh rečeh svojej gospej zvesta, tako da jo je ta neizrečeno rada imela.
Na ta način so ji hitro tekli dnevi, tedni in meseci. Že je bila v službi dve leti, a še nikdo ni prav za prav vedel, od kod da je in kakega stanu da je. Povedati seveda nobenemu ni hotela, pa jo tudi ni nihče s takošnim vprašanjem nadlegoval. Njena krasota in milina, priljudnost in olikanost in druge enake blage čednosti bi bile sicer vsakemu lahko ovadile, da ni niti vstvarjena za težko delo, niti hčerka revnih in priprostih starišev, nego da je hči olikanega in blagosrčnega očeta. Morda so se tudi te in enake misli vrivale marsikomu, a da bi bile resnične, "ni nikdo verjel. Te vabljive vlastnosti mlade deklice so mikale res marsikaterega mladenča višjih ali nižjih stanov , da bi se bliže seznanil s krasno KI o tildo, pa prve je oplašil jeni nizki stan, druge pa je odgnala deklica sama; kajti mislila si je, morda je dobrotljivi Bog vendar ni popolnoma pozabil, in jej poslal sedanje hudo in težavno stanje kot pripravo na prihodnje srečne čase. Ni se motila, če je tako mislila. Božja dobrot-Ijivost ji je naklonila za spoštovanje očetovo, za težave in skrbi, ki jih je med njegovo dolgo boleznijo voljno prenašala, že na tem svetu dostojno plačilo.
Klotilda je imela samo eno prijateljico, kterej je pri svojem odhodu iz gradiča zaupala skrivnost, kamor namerjava oditi. Ta jena prijateljica je bila stara dekla Anka, katera je še pri novem posestniku ostala v gradu.
Nekega poletnega jutra, — bilo je teden po binkoštih, — pride k gospej, pri katerej je Klotilda služila, nek mlad prav eleganten gospod. Vpraša jo, kako je njenej dekli ime in kako dolgo že pri njej služi. Ko zve, da jej je ime Klotilda, in da ježe dve leti preteklo, kar je službo nastopila, poprosi gospo, naj jo pokliče in ju pusti sama, ker se imata o nekej jako važnej stvari pogovarjati. Klotilda zagledavši mladega gospoda, bila je vsa iznenađena, in si ni mogla misliti, kaj ta hoče, in kdo da je. Pa kmalu se ji je začelo daniti, ko jo je gospodič vprašal, je li je ona hči posestnika na Rak ovcu, ki je neki, kakor je v istem gradu včeraj zvedel, pred dvema letoma umrl. Povedal ji je, da je iz Čes-
9
kega, sin nekega tamošnjega grajščaka blizo Prage. Oče je pred mesecem dni umrl, in mu naročil, naj nese pismo — pisano nekaj ur pred smrtjo — tistemu posestniku na Rakovec, ki mu je nekaj življenje otel. Ker pa dotičnega ni več na Rakovcu našel, pokazala mu je od tam sem v mesto pot neka stara dekla do hčere rajnega posestnika.
„Da, res je, blagi gospod", odgovorila je uljudno Klotilda, „da so moj oče pred dvema letoma umrli; še na smrtni postelji so mi povedali dogodbo, kako so nekdaj po srečni naključbi nekemu imenitnemu gospodu življenje oteli.   In ta gospod so bili torej vaš oče?"
„Da, moj oče so bili", odgovori mladi gospod, „Mavricij Varny so se pisali. Zvedli so malo časa pred svojo smrtjo od nekega znanca, ki je po teh krajih pred dvema letoma potoval, in jih prišel v njihovej bolezni obiskat, da vaš oče v jako neugodnih okolščinah žive; sklenili so torej blagej duši koj pomoč poslati. Napisali so pismo, priložili denarjev in ga izročili meni, da ga nesem na določeno mesto. Drugi dan, ko sem mislil na pot odriniti, so umrli in tako sem bil za nekaj dni zadržan. Jako sem žalosten, da pridem dones za vašega očeta celi dve leti prepozno in obžalujem, da smo tako pozno zvedeli o nesreči blagega rajncega, iz srca radi bili bi mu pomagali iz nesrečnega stanja. Kako neki, da se niso sami do nas obrnili?"
„Oče so mi še le na smrtni postelji, —" odgovori Klotilda, „uzrok razodeli , zakaj vas niso pomoči prosili ; rekli so namreč, da bi bilo nespodobno za kako dobro delo plačila jemati.   Istega večera dali so mi tudi neko pismo z naročilom, naj ga vašemu očetu izročim, ako pridem kedaj do njih. Ker so pa žalibog mrtvi, podam ga vam. Nate preberite ga!" Radovedno je odprl gospod pismo in ga bral: Ljubi moj M. V.! Na smrtni postelji, zapuščen od vseh znancev, prijateljev in sorodnikov,   razvun   svoje   edine  ljube   hčerke   Klotilde, brez vsega premoženja se ločim iz sveta.   Ni mi več skrbi za sebe, a jako žalosten sem, in srce me boli, ako pomislim, da zapustim mlado, nedolžno hčerko, moj najljubši zaklad, tako brez vse dote in brez vodnika v tem viharnem življenji.   Ljubi moj gospod, če še niste pozabili mene, usmilite se moje hčerke! Spoznali jo böte, daje prava, na tem, ker ima tisti prstan, ki ste mi ga Vi darovali.   Zadnjikrat v tem življenji : srečno !
Vaš prijatelj
Rudolf Rakovski.
Klotilda je pokazala mlademu gospodu prstan, in ta je ves ginjen rekel, da si šteje v veselo dolžnost in čast, ako more sedaj svojega očeta nadomestovati.   Tudi Klo tildo so polile solze.
10
Mladi gospod, ki mu je bilo ime Boleslav in je ravno dopolnil 21. leto, bil je edini dedič po svojem očetu Mavriciju. Iskal si je tudi ravno sedaj tovaršico in spremljevalko za svoje prihodnje življenje. Zdelo se mu je, da kot hvaležen sin ne more boljše pcvrniti rešitev življenja svojega očeta njegovemu rajnemu rešitelju, kakor če se edini njegovi hčerki hvaležnega skaže. — Ker se mu je jena krasota, jena prijaznost in milosrčnost koj na prvi pogled prikupila, nagovoril je zapuščeno siroto s sledečimi milimi besedami :
„Vaš rajni oče pravijo v svojem pismu, da jih srce boli, ker morajo pustiti svojo ljubo, blago hčerko brez vodnika na tem svetu; za tega vodnika bi se vam, ljubezniva gospodična, jaz ponudil, ako bi me hoteli sprejeti. Moje srce mi pravi, da le od vas spremljan in na vašej strani bi mogel viharno pot življenja nadaljevati in srečno dokončati."
Klotildo je oblila rudečica. Beseda ji je zastala, in dolgo ni vedela, kaj bi prijaznemu Boleslavu na to nepričakovano razodetje odgovorila. Delj časa je molče zrla Boleslavu v oči, in s tem molčanjem ovadila, 'da se čuti jenega srca popolnoma vjemajo s čuti mladenčevimi. Ko jo je prva iznenađenost minila, rekla je Boleslavu, kateri jo je neprestano zvedavo gledal, pričakovaje odgovora, te-le rahle besede s sramežljivo pobe-šenimi očmi : „Res nevredna sem take časti in sreče blagi moj gospod. Jaz nimam sedaj nobenega premoženja, in vse, kar je bilo očetovega, je sedaj v lasti drugih ; nimam sorodnikov, — vsi so že pomrli, — nimam imenitnih znancev ali prijateljev — vse nas je zapustilo, ko hitro je sreča zbežala iz očetovega gradiča. Prava reva in zapuščena sirota sem torej jaz na tem svetu. In če bi že do zakona prišlo, še toliko nisem premožna, da bi vam kupila dostojen zakonsk prstan."
„Vse ta nič dS", je Boleslav na to odgovoril, „meni ni mar za premoženje, saj ga že imam, iivala bogu dosti ; — nagib pri snubitvi ima biti : srce. Kar mi srce veli, to bodem storil, ne zmene se za vse druge nebi-stvenosti. Spoznal sem vaše blago, rahločuteče in nedolžno srce, očarala me je vaša krasota in milina, —¦ za vse drugo se ne zmenim; sicer je pa najlepša dota, ki jo more oče zapustiti svojemu otroku: do-dro ime in poštenje. Tudi mi pravi vest, da dolžno hvaležnost, katere moj oče vašemu očetu v djauji skazati niso mogli, jaz vam skazati moram, kolikor je v mojej moči, če hočem, da mi moja vest ne bode imela česa očitati. — Kar se pa tiče zakonskega prstana, podedovali ste ga po vašem očetu; naj torej isti prstan, ki je bil dosedaj dokaz udane hvaležnosti, bode zanaprej znamenje uevsahljive najne ljubezni in neločljive zakonske zveze.
Klo tilda in Boleslav sta si segla v roke, in srečna zaroka zakonska je bila sklenjena, ker srce je našlo —- srce.
Anton Bezenšek.
11
Gautier sans avoir. *)
Peter ancienski, tudi, „puščavnik, Kukupeter" imenovan, je skoz svoje razlaganje žalostnega stanja Kristjanov v Palestini pod jarmom Mosle-minov srca evropskega krščanstva tako vplamenil, da so se neizmerne trume zbiralej stiskanim svojim verskim sobratom v pomoč. Vitezi in oprode, žene in otroci so se neopisljivo navdušenostjo in odločnostjo podali na pot v sveto deželo. Gautier, katerega Balderich v svoji : „historia hierosolimi-tana" imenuje: sine habere, Albertaiski: senza vehor, Wilhelm tyrski : Walter ohne Habe, mi bi mu dejali: „Nemanič", je prvi stopil na oder velike žaloigre, ki je pod imenom križanske vojske znana. Bil je pleme-nitaš iz Bourgogne, hraber in neprestrašen, pa ubog ; 8. sušca 1096 je na čelu 15.000 pešcev in 8 konjenikov se podal skoz Nemško kraj Dunave dol na Ogersko, kjer je takrat vladal kralj Kolomau, ki je Gautierove čete s potrebnim živežem oskrbel. Tako je Gautier srečno prišel do meje bolgarske, kjer pa so se velike težave za križnike začenjale. —
Gautier je šel črez Savo ; brez njegovega vedenja je 16 vojščakov zadej ostalo, ki so po vaseh plenili. Ogri so jih hudo zdelali, oropali denarja in oblačila, in v pomilovanja vrednem stanu spodili. Prišli so pred Belgrad, kjer so križniki si svoje šatore postavili, in ko so svoje tovariše tako hudo zdelane videli, sklenili so se meščevati. Gautier, ki je spoznal, kaki hudi nasledki bi vtegnili iz tega meščevanja priti, jih je pomiril obljubivši domu gredoč zadostenja tirjati. Ugodilo mu je razjarjene duhove pomiriti, in kraj, kjer so njegovi tovariši toliko nedlog prestali, dobil je ime : Maleville — huda ves.
Sedaj pridejo križniki v Bolgarsko, v kateri je takrat gospodaril gršk namestnik z imenom Niketas. Temu ni brž ko ne znan bil pobožni namen Francozov, in lahko jih je imel za begune, uskoke in ogleduhe, ki so prišli njegove dežele rubit in plenit. Gautier je hotel pri Bolgarih živeža nakupiti, a Niketas prepove svojim vse občenjc s Franki. Naravni nasledek tega je bil, da se je Gautier s svojimi ljudmi po vseh krajih razprostiral, in šiloma jemal vole in ovce, žito in sadje.
To je Bolgare hudo razdražilo. Zberejo se v silnih trumah in naženejo Franke. Gautier sam je pobegnil v gozde. 140 Frankov seje od Gautiera ločilo in ti so zadeli na trumf) razjarjenih Bolgarov. Morali so pred silnini Bolgari pobegniti in v cerkvah iskati zavetja, a razljutjeni Bolgari niso jim tudi v teh svetih mestih prizanesli, nego jih klali, in celo cerkve vžigali, da so nesrečneži v ognjenih plamenih svojo smrt našli.
Gautier sans avoir, ki je dobro vedel, da ima dosti trdokornih tovarišev, zapustil je one, ki niso hoteli za njim iti, in je 8. dni blodil med
*)  Izgovori: Gotie sauzavoar.
12
težavami hudega pota in glada v bolgarskem lesovji, dokler ne pride do mesta: Nisa. Vladar mesta je bil dobrosrčen mož, ogleduje pomilovavno , izstradane križnike, da jim živeža in denarjev, in še posla, ki jih je v Carigrad peljal. Ko Gautier v Carigrad pride, prosi cesarja Alek-sija, naj mu dovoli tako dolgo v mestu ostati, dokler Peter puš-čavnik s svojo trumo za njim ne pride. Cesar, ki je spoznal, da ta trumica vojščakov ne more se meriti s Turki, mu dovoli, in tako so stali šatori zapadnih vojakov na carigradskih ravninah. Prvega avgusta 1096 je stal Peter pred zidovjem poglavitnega grškega mesta, in se je zedinil z Gautierom. Peter je le pet dni ostal v Carigradu, prišlo je mnogo lon-gobarskih, piemontskih in genueških trum, — in tako je bila precej strahovita armada skupaj, samo najpotrebnejšega jej je menjkalo — reda in pokornosti. Cesar Aleksij je gledal, da se skoro teh gostov znebi, da jim barke in ladije, in tako so jadrili črez morje, in se vstavili v lokah pri Nicei, Helenopoli in Ribotu.
Vendar razpor in nesložnost ste se vlezli med križnike. Francozi so mislili, da so oni, jedro vojne, Nemci in Italjani niso hoteli zadnji biti, in tako se je nek Nemec Reinhold z 3000 pešccev in 300 konjenikov od Petra ločil, ktera ločitev pa ga je drago stala; bili so vsi, ki niso hoteli na koran priseči, od nicejskega sultana ubiti.
Ta sultan z imenom KilidgeArslan bil je zvit Turek, in drugega ni mislil, nego kako bi mogel križnike čisto pogubiti. Mirno se je držal v Niceji, izposlal včasih ogleduhe, ki so Franke, kedar so šli si po živež in krmo za konje, ubijali. Zraven še se je poslužil zvijače, s katero je veliki del krščanskih vojščakov pogubil. Pošlje dva svojih zvestih služabnikov kot beguna v tabor kristjanov ; ti so laž rastrosili, daje Reinhold Sxiltanove trume deloma pobil, deloma razpršil in da v Nicei carske palače pleni. Kako močno je to zapadne vojščake osrčilo, ne da se dopovedati, vse je sanjalo o maščevanji in bogatem plenu.
Med tem, ko je Peter puščavnik potoval v Carigrad, da se zmeni s cesarjem, kako bi se bolji kup žitek dobival, nagovori Godofredo Burel Franke, naj posnemajo izgled Reinholdov, neslavne verige raztrgajo in na sijajno pot zmagonosnih del stopijo. „Ali zmo zastonj našo domovino, naše žene in otroke zapustili"? tako je govoril. „Jeli naše junaške roke naj počivajo — in mi v sramoto služimo krščanskemu svetu? Ne! — Francozom se spodobi slavno se povrnoti v domovino. Čast in bogatstvo nas čaka — hajd tovariši za menoj!"
Gautier, ki je bil v pravem pomenu besede sans avoir — brez vsega premoženja, je spoznal koj vse težave, ali njegovih nasvetov niso hoteli poslušati. 25.000 pešcev in 500 konjikov se je podalo proti Niceji, le žene in otroci, duhovniki in slabinci so ostali v taboru pri Helenopoli.
13
Gautier je armado razdelil v 6 kupov in jim zapovedal dobrega redu se držati, kar pa ni se zgodilo, ker od vseh stranij so šli na plen. Tako so bili udje ločeni. V gostih logovih nicejskih so se celo zmotili, in vsak je iskal svoj posebni pot. Kilidge Ar si an, ki je dobro vedel, po katerem potu križanska vojska pride, je stal s svojimi jezdeci na podnožji hriba, en del svojih konjikov je skril v klancih ; pešcem pa je zapovedal se po gozdih skriti, in križnike mimo iti pustiti, dokler se ne pokaže ugodna priložnost k borbi.
Kakor levi so Franki iz brežnatih višin planili na Turke, in jih spodili v beg. Ze so bili zagnani v dolino, ko Sultan da na rečeno znamenje svoje jahače iz klancev priti, skriti pešci planejo iz gozdov. Kdor ima človečji čut — naj daruje nesrečnežem vsaj eno solzo — vsi krščanski vojščaki so bili okroženi — le sedemnajst jih je ušlo —, vse druge je smrtni meč pokončal. Gautier je padel, kakor se junaku spodobi, z ranami pokrit ; sedem pušic je tičalo v njegovem srcu. D. T.
Canova.*)
Antonio Canova, Marchese di Ischia, eden najslavnejših podobarjev novejšega časa se je narodil 1. novembra 1757 v Possagni, v mali vasi v Trevizanskem, kjer je njegov oče bil kamenosek. Že kot dečko je pokazal sposobnost k podobarstvu, znal podobam dati lepe oblike, kar se je grajščaku vasi g. Falieriu tako dopalo, daga podobarstva da učiti pri podobarji Tornetu, potem pa ga pošlje na venetsko akademijo, kjer je kmalu začel sloveti. V 16. letu svoje starosti je že izdelalfcza svojega dobrotnika podobo: Euridice. Falieri mu sprosi štipendij 300 zlatov, da je mogel iti v Rim (1. 1780), in se tam še bolje izobraziti.
V Rimu je izdelal svojega Thesea, ki je kakor svitla zvezda zasvetil na tadanjem temnem nebu umetnosti. To klasično delo je sedaj na Dunaji, iz kararskega marmora, in spada med najlepša dela Canove. Od leta 1805 —1810 je dogotovil tudi podobe papežev: dementa XIII. in XIV. Canova je nastopil nov pot v podobarstvu, njegovi „Amor in Psyche", posebno pa njegov „Perseus", se tako ceni, kakor bel-vederski Apollo. Zato je doživel redke čast, da so njegove podobe bile sprejete v vatikansko galerijo. Leta 1799. je Canova potoval po Avstriji in Pruskem, in leta 1802. ga pokliče Napoleon na Francosko. On ga je imel v veliki časti, in Canova je bil tako srečen, da je smel -vpodobiti mogočnega cesarja. Leta 1815. pride kot papežev poslanec drugikrat v Pariz, da zaklade umetnosti, katere so Francozi odnesli, nazaj spravi. Pri svojem povratku iz Pariza v Rim je bil  slovesno sprejet, papež ga imenuje
*)  Izgovori: Kanova.
14
predstojnika akademije lepih znanosti in mu da letne plače 3000 tolarjev. Leta 1816. je njegovo ime bilo vpisano v zlato knigo na kapitolu. Pa ne samo kot umetnik je Canova velik, nego tudi kot kristjan in človek. Njegova darežljivost proti ubogim je neopisljiva.
Zadnje dni je živel v Venetkih v lepej ljubezni s svojim bratom duhovnikom, ki je znan kot izvrsten hellenist. Umrl je 13. oktobra 1822. V cerkvi al' Frari mu je postavljen krasen spominek. Sam ga je bil izdelal za Tiziana, njegovi učenci so ga malo predelali in ga svojemu učitelju v čast postavili. Tudi se je poskuševal v slikanji, in je sam več držal na svoja dela slikarstva, nego podobarstva. Canovin element je bila starinska (antique) poezija. Njegova „Hebe" nektar natakajoča, njegova „zmaga-joča Venera", njegov Hercules, ki Sykasa na pečino vrže, njegove 3 muze Euphrosyne, Aglaja in Thalia se smejo meriti z Fidiaso-vira dletom. Zraven še slovijo : marmorno poprsje cesarja Franca L (na Du-naji), spominek Alfierov (v Florenci), Napoleon z žezlom in jabelkom, ko-kolosalna statua Nelsona itd.
Obširni popis Canovovih del najdeš v knjigi: Notizie intorno della vita di Antonio Canova, katero je izdal o Paravia leta 1823. v Kimu. Ca-novova dela je v litografovanih obrisih izdal F. Schulze v Stuttgartu z razlagajočim tekstom in s presojevanji najboljših kritikov. Zanimiv životopis je spisal H. De la touche. D. T.
Žuželke.
človeški, na vse kraje sveta naglo šireči se napredek povsod uganja veliko divjo zverjad in hitro zmanjšuje njeno nekedanjo množino ; ali zoper gomazen in golazen živalsko človeška dlan ne opravi nič! Pritli-kovci, to so nevarna druhal, katere pač kupoma pokonča vati utegneš, kateri pa po edinoma niti do živega ne moreš. Po zeleni planjavi, v mračni goščavi, na rék in morja peščenih obalih in na dnu najglobokih voda, povsod jih živi brez števila, povsod rijejo, grizejo, glodajo in vničujejo, da učeni človek ne umcje, kako.
Vsak, kogar so žuželke že kedaj prav nadlegovale in mučile, komur so ogolile sadeže na vrtu, na polji, osušile mu lesovje v gozdi, ali odganjale mu spanec po noči, utegnil je slepo togoten preklinjati, češ, čemu ta mrčes v stvarjenji?
Kaj je pa res vse le nam na službo in basen? — Saj vendar ima vse, kar živi, pravico hraniti se, pale tudi početi, kar more, na videz ne maraje, kako izhajajo ostala bitja. Kljubu tej prirojeni sebičnosti vendar za vse prikazni v prirodi velja pravilo: da eno je za drugo. Vsako poedinče je nevedoč in nehoteč zase in za vse druge.   Če je nekedaj za-
15
rod na bilijone apnikolupinčastih, kredostrojnih infuzorij bil kemična potreba, da je preobilica oglene kisline posrkala se iz vodevja, bilo je tudi vsake posamezne živalice treba. Eavno to moremo o žuželkali reči: naj one že razdevajo ali grade, naj že razpršujejo alj goste grudo, katere je polastil se človek.
V pričo neprestano mrtvega kamenja, ledovja in grozne praznote v zrakovji nas prava radost obhaja vedoče, da okoli nas, nad našimi glavami, v vodah, v ozračji in zemlji je nepresledno vse polno življenja in snovanja. Če že misel na to nevidno natecanje prijazno navdušuje človeka, koliko bolj ga razvedruje in podučuje, kedar se zateče pod milo nebo in posluša to neumorno pevanje, pa gleda to veselo letanje po nemem zraku.
Kdo nij že počival pod lipo ali sadnim drevjem v cvetji in radoval se, ko so bučelice tako čudno rojile in šumele med perjem? Kdo ne zna, kako ljubo škripečejo murnici po livadah? Za lepih majnikovih in kresni-kovih večerov, ko senca pi'ileze na zeleno póreber in pesem vtihuje za pesmijo — ali potem ne veje neki otožen duh preko tihe ledine? Kako kobi-ličino, goslinim zvokom podobno sikanje dobro soglasuje z vročim, poletnim poldnevom, ko se pripogiblje rumeno zoreča strn in le sem ter tjo purpara razvija svojo rudečo zastavo? Malokdo ve, da grde slinjavke (cikade) so, ki pri nas po solnčnatih prostorih tako veselo cvrčevajo, ki pa po laških vinogradih skoraj kar vskrikajo. Koliko drugač cvilika komarjev roj za zahajočega solnca, koliko drugač brenči kukec o mvačenji? Ko bi našega ušesa sluh mogel tako na tanko razločevati, strmeli bi, da toliko in toliko različnih glasov in glascev imajo že žužulke, ki pod našim podnebjem kriljajo za poletnih večerov. Verjeti pa ne moremo, kako med tečajniki, po vlažnih, poraščenih dolih žuželke oživljajo noči! Kar nema glasu, pa se sveti in spreminja tako krasno, kakor zvezde sejane po temnem obzorji.
Posle Aristotelja jc veliko učenjakov že poskušalo, kako bi žuželk nešteviino trumo spravili v eno sostavo. Dandenašnji prirodoslovce ima samo še določevati posamezne vrste in ne še vtrjena plemena. Zmerom še pa prirodoslovne stokovnjake najbolje zanima in veseli poznavati žuželke, katerih v najnovejšem časi čedalje več iz inostranega sveta dobivamo v naše muzeje. Da pa te živali tolikanj mikajo nas, to dela njihova prevelika raznovrstnost, njihova stroga, rekel bi, složna završenost v oblikah, in njih neskočno krasne barve vsakojake vrste. Nikjer, kakor o žuželkah nij priroda umela najrazuiših barv združiti v taka soglasja, da vselej prejemamo pravi vtis. Neštevilni slučaji kažejo zlog, strogo po dandenašnji razjasnjenem zakonu soglaiya. Kumeno povišuje modra, rudečo zelena bledo vir jolna i. t. d. v rastlinstvu pa mora sleherni cvet prilegati se zdenju. J. O.
16
Šah in učenjak.
Nurreidin, persiški šah, sreča enkrat na potovanji skoz svoje dežele nekega učenjaka, ki mu je zraven mnogih dobrih predlogov za upravljanje kraljestva, še poseben nasvet ponujal — za 100 zlatov. Šah privoli v njegov predlog.
„Gospodar"! reče učenjak, „ne podvzemi ničesar, prednonisi nasledkov in konca svoje namere dobro pretehtal".
Spremljevalci šahovi so se po zaslišanji te skrivne modrosti zasme-' jali, šah pa si je besede dobro v srce vtisnil, in jih dal v vso svojo sre-brnino vrezati. Ko se je to zgodilo, pride nekega dne brivec šahov, da ga obrije. Poda se mu srebrna brivna skledica kneževa; ali ko brivec gore omenjene besede bere, zarudi, in se ne upa svojega posla lotiti. Šah opazi brivčevo spremenjenost in ga vpraša, kaj je tega nenavadnega vedenja krivo.
Na celem telesu vsled ostrega nagovora vladarjevega trepetajoč pade brivec na kolena in se izpove, da je pregovorjen in najet, svojega gospodarja z ostrupljeno britvijo obriti, pa da ga je modri napis na skledici opomenil hudih nasledkov in da sta dolžnost in razum genila njegovo srce, tako da je prisiljen ves skesan svoj namen in osebe, ktere so ga k temu zapeljale, — mogočnemu vladarju odkriti, in se milosti svojega gospodarja priporočiti".
Šah se je zdaj srečnega cenil, da nij besed učenjakovih zanemaril in jih drugim in sebi v opomin v sreberno posodo dal vrezati. On odpusti skesanemu brivcu, a velikaša, ki je brivca k tako hudobnemu delu najel, da umoriti. D. T.
Ijdg* Dnešnjej številki smo priložili „kazalo" in „naslov" lanjskej Zori. — Prvo številko letošnjega leta smo poslali svojim dosedanjim naročnikom ; kdor je ne vrne z odločno opazko, da ne meni lista delje dobivati, tega zapišemo med naročnike. — Gg. dijake šče enkrat prosimo za natenke na.slove vsakega posebe, ako se jih več vkupe naroča. — „V e s t n i k" izhaja 15. dne vsakega mesca. — Iz številk na zavitku gg. naročniki lehko posnamejo znesek zaostale naročnine za 1872.
Vsi listi lanjskega letnika „Zore" se dobivajo v „Narodni tiskarni" v Mariboru po 3 for.
Listnica. Cr. Vu- Iv. v Svet. Poslali. Še 1.25 prosimo. — G. Poniž.: Poslali želeno; poštam, prijatelj, ne moremo ukazovati! — G. Si—č J—ko v P. Poslano za lani vknjižili. — G. Vek. Jer. v Tr. Zapisali smo Vam za 1873 1. 1.50 na dobro.
Izdajatelj i odgovorni urednik : Martin Jclovšek. Tisk in založba Narodne tiskarne v Maribora.