'Cv* l VV^i t WT ^pl M'bRUA ( ^DR)JAv krstno knjigo zapisali, in ime mu tako dali, kakor smo doma sklenili. Janez Cmok je vse prevdaril, dobro modro gospodaril — ni nikogar opeharil — vendar je bogastvo stvaril. »Tone bo,« je rekla Špela (Tončka rada bi imela) »Janez bo,« je rekel on, »ker je to že moj patron.« i Špela bila je pobožna, bila možu je podložna, res da bila ni premožna, pa je bila dela zmožna. 1 »Pa naj bo,« je rekla Špela, ker prepira ni hotela — in tako so se zmenili — in za. Janeza krstili. Deček bil je prav krepak — Cmok je rekel: »Cel junak!« — »Prav tak je,« je rekla Špela, »Kakor sem si ga želela.« Botrinjo doma so pili in prav dobro se gostili, šla na mizo jed na jed, cvrtje, krofi in trejet. Ko so vina se napili stare dede so slavili, ker dozdaj je Cmokov rod, spoštovan bil vsepovsod. Ko so botrinjo končali in se botri poslavljali — Cmok je čašo vzel v roko in govoril je tako: »Draga botra, lepa hvala — za vse, kar sta nam skazala, zdaj je kmečki bil naš rod, Janezek pa bo gospod.« »Dobro,« rekel je župan, »slabo je za kmečki stan, kdor kaj v šolah se izuči, temu boljše se godi.« In čez teden štruco v bali so županovi poslali — poleg tega za spomin, Janezku en cel cekin. Ljuba Neža! Selški mežnar je bil prijatelj znanega šmarskega šomaštra, kateremu je tudi pomagal peti na koru, prepisoval je njegove pesmi itd. Kot vsak pevec je tudi mežnar rad pil in je pogosto vozil barko proti domu. Posebno ob slavnostnih prilikah. Tik pred Selmi pa je mal potok, preko katerega drži brv. To je bilo za mežnarja opasno mesto. Zato je vselej, kadar je šel čez brv, vzkliknil: Sveti Mohor in Fortunat, stopita vsak na eno plat! (Sveti Mohor in Fortunat sta namreč cerkvena patrona na Selih.) Zgodilo pa se je, da je nekoč Mohor premalo držal, Fortunat pa je preveč nase potegnil in štrbunk! — mežnar se je skopal v hladni vodi. Od takrat pa mežnar svetnikoma ni več zaupal — ampak si je mislil: »Namesto, da bi padel na sredi brvi, padem rajše pred brvjo in pojdem po vseh štirih na drugo stran.« Tako je poslej hodil mežnar srečno s svojih gostij domov. Ljuba Neža! Gospa Cedilka je stala pred sodnikom, ker jo je neki gospod tožil, da ga je oblila z vodo, ko je šel mimo okna. »Zakaj ste to storili?« jo vpraša sodnik. »Mislila sem, da je moj mož,« je odgovorila gospa Cedilka. JANEZ NEPIOMUK: Sprehodi pocT Rožnikom. Kakor bela kača se zvija pot na vrhu nad Tivolijem. To je tiha pot, polna sanj in zaljubljenih mladih ljudi. Zdajpa-zdaj zaškrtne pesek in star penzionist s sključenim hrbtom in trudnimi očmi šteje svoje korake. V vejah gori na drevesih pa prepeva življenje. Mladi, gosposki parčki v pisanih suknjicah, se ženijo, vriskajo., priklanjajo, šepečejo gorke in sladke besede o poletju. Tupatam zagleda gospodek v pisani suknjiči starost, ki priha-liaja po beli poti, zleti z vej doli na pesek, ponosno in korajžno gre proti postarne-mu možu in zažvižga. »Hej, v nas je, mladost in življenje! Kaj hodiš tako sključeno, ti mož, s skrbmi na čelu. Ali ne vidiš poletja okrog sebe, ali ne vidiš vročega dneva, okopanega v žarečem ognju? Zakaj so tvoje oči trudne, zakaj so se zarezale brazde v tvoje čelo? Kaj je že odšla od tebe kraljica pomlad, kaj se je že poslovilo od tebe poletje, kaj ti že pripoveduje žalostne bajke rnajka jesen?« Tam na ovinku pod ježo sloni klo-pica in na klopici suha postava. Obraz je ves pepelnat, oduren in izza dinjastega nosa se svetijo naočniki. In, o bratje, skozi steklo teh naočnikov strme v svet velike, neumne oči. Ker imam že od nekdaj veselje do iz-venrednih ljudi, naj bodo ti že pametni ali prismojeni, se približam oni postavi na klopi in se ji predstavim. Jecljajoče besede in nekak strah v neznančevih gestah me je potrdil v mnenju, kdo je to čudovito bitje. Zakašljal je suho in zdelo se je, da je mož v veliki zadregi, kakor deček, ki je klatil jabolka na tujem vrtu in katerega je zasačil gospodar. »O, gospod,« sem ga nagovoril,« razložite mi po pravici in brez vsakih nepotrebnih okraskov, kam gre vaša pot?« »Moja pot drži navzgor. Težka je sicer, toda sigurna. Avanzma, to je glavno, kaj drugo! In avanzma je gotov, če hodim natančno po tej poti, ki sem si jo začrtal. Poštenost, vest, prepričanje — same fraze, klobasanje, ki bi jih že davno lahko vrgli v kot med staro ropotijo. Jaz ne vidim, na primer, nobenega drugega, razven sebe, razven svojega avanzma. Kaj me gledate tako čudno? Jaz ne bi mogel zaspati, če ne bi konfisciral »Pravice.« Na podlagi teh konfiskacij se pomikam počasi kvišku. Počasi sicer, toda gotovo. Če se mi zgodi nesreča, in mi pride na misel nekaj kakor vest, poštenje ali kaj enakega — zamahnem z roko in še bolj trdno se zaje rdeči svičnik v beli »Pra- vičin« papir. Pred menoj se namreč takoj zalesketa avanzma, križci, pohvalni dekreti itd. In ko vidim vse to pred seboj, se mi zlije na »Pravico« žolč v podobi pa-ragraja sehsunddreisig. Saj »Pravičine« konfiskacije temeljijo brez izjeme vse na paragrafu sehsunddreisig. Sicer napišem na papir različne paragrafe, toda to je vse eno. In na podlagi imenovanega paragrafa bom avanziral. Da, da, tako je, prijatelj.« Mož mi je izredno ugajal in s slastjo sem poslušal njegove besede. Kar mi je povedal, mi je bilo na eni strani čisto novo. Ker je videl v mojih očeh radovednost, je zamahnil z roko — čudna gesta brez vsakega smisla — in je nadaljeval. »Sicer pa še nekaj. Včasi je vzrok konfiskacije tudi drugačen. Včasi me obide jeza. Kaj me ne bi obšla, ko mi napiše bradati žurnalist, da mi hoče na vsak način kljubovati s tem, da prinese govor onega revolucionarja Klofača iz delegacij v Budimpešti. Take stvari pa ne smem konfiscirati, čeprav bi jih z srca rad. To se pravi, po domače povedano, metati meni polena pod noge, da se ne more vdejstviti moje hrepenenje po avanzmaju. Tisti Klofačevi govori so zame najbolj grenke kaplje v kelihu mojega sladkega hrepenenja. Ob takih prilikah me popade taka jeza, da bi onega bradača najrajši vtopil v žlici vode, ko bi ga mogel.« Na njegovem obrazu se je pojavil srd, onemogel srd. Tiste neumne oči so se še bolj razširile in vsipali so se iz njih bliski. Ustnice stisnjene, obrvi naježene. Nehote sem se moral nasmehniti temu čudovitemu človeku, katerega življenski cilj je bil samo in edino le — avanzma. Ljuba Neža! Pred leti je prišel v Istro »inspicirat« orožniški polkovnik neko orožniško postajo v A. Ko je stari »Oberst« pregledal vse zapisnike v pisarni vzklikne: »Vi posta-jenačelnik St., režite, da je »Oberst M. osel!« St. Gospod oberst ponižno javim, da tega ne smem izustiti. Oberst: Jaz vam ukažem, da rečete, da je Oberst M. velik osel, ako tega ne rečete, Vas eksemplarično kaznujem! St.: Ponižno javim, da gospod Oberst M. je velik osel! Oberst M.: Ja, prav resnično govorite, da sem velik osel in zakaj? Zato ker sem Vas povišal za postajenačelnika! A. H. Filozof v Tivoli. „Saj, recimo, da Je res človek nastal iz opice; ampak tega bi pa le rad poznal, ki Je prvi opazil, da ni več afnal“