Čez doline in planine hodimo zdaj križemsvet. Na klobuku se za trakom smeje v šopku pisan cvet Duh nam svež je, srce čilo, grlo peva nam glasno. Nove kraje, nova mesta mi pozdravljamo srčno. O počitnicah. Ne skrbimo nič za hrano, ne zvečer za miren stan. Svet obširen nas preživlja, daje streho slednji dan. Ej, da vedno bi veselo prosti speli v pestri svet. A nas kmalu okovale trde spone bodo spet. Mokrišhi. V polju. Zlato polje, kakor morje, V čolnič lahen rad bi sedel v lahnem vetriču šumlja. in pognal ga čez polje; Kakor v morju ribic hitrih in veslal bi in veslal bi, v polju ptic se zbor igra. da priplul bi tja v morje. Zlato polje, kakor morje, v lahnem vetru valovi. Kot na morju kupcu, kmetu v polju nadeja zori. Časopis s podobami za slovensko mladino :: S prilogo „Rngelček". :: mm Med sosedi. ut ihec, ali si ti?« je zaklical Janček z jokavim glasom. »Mihec, ali si ti?« Prestrašen se je obrnil Mihec, in ko je spoznal svojega prijatelja, je hitro vstal. »O. Janček. kaj pa delaš ti tu?« izpregovori in šine z roko preko solznih oči. Zapazil je, da ima tudi Janček obraz ves bled, in zapazil ie tudi sledove, ki so jih napravile solze na prijateljevih licih, in začudil sc je. »O, Janček. kaj pa je s teboj?« ga vpraša. Janček zajoka žalostno in se usede na trato kraj grma. »Hudo je . . . oj, hudo,« vzdihne. »Pojdem proč odtod — v Korotan pojdem služit. Nič več ne grem domov.« Mihec je pozabil na svojo nesrečo. Zasmilil se ntu je prijatelj in zajokal je za njim. »Pa zakaj pojdeš v Korotan? Janček, moj ljubi Janček. povej mi. kaj ti je! Tudi jaz grem s teboj, Janček — tudi jaz grem služit.« A Janček ni izpregovoril. Dolgo, dolgo je ihtel in se ni mogel potolažiti. Mrak se je jel delati, in tam na vasi je zapel večerni zvon ave-marijo. Lepo je donel skozi tiho dolinico, in njegov glas se je razgubljal ob pečćh belih snežnikov. Vetrec je zavel; in takrat je zašepetalo skozi grmovje, in takrat je nehal Janček jokati. Z rokavom je obrisal solze z lic in pričel pripovedovati. Tam notri je bil v Pišencah. Dolgčas mu je bilo doma; in rad bi bil šel v lopo na Gornikovem vrtu. A ni se upal, in Mihca tudi ni bilo tam. Mislil ie in mislil; in nazadnje se je le domislil nečesar. Pa je šel zato noter — v Pišence je šel. Tumov Jožek je pasel tam tiste dni . . . Pokošena je bila širna senožet. in kakih deset lepih krav se ie paslo tam. Lepo in prijetno so zvončkljali zvonci na vratih živine. Jožek pa je sedel tam na visoki skali: palico je držal v roki in je prepeval, da je odmevalo daleč, daleč — noter do Klina. Janček ga je zagledal in je zavriskal. Odgovoril mu je pastirček in je nehal sredi lepe pesmi. Janček je stopil k njemu, in tedaj sta govorila veliko govorila. Prijatelja sta bila — Janček in Jožek. Pa glej nesreče! — Od nekod se je priplazil tisti Mrakov Oren (Lovrenc). Nihče ga ni mogel na vasi. Tudi Janček in tudi Jožek ga ni mogel. Siten je bil in prepirljiv in se je pretepal rad. Pa je bil vrgel lani Jožku kamen v hrbet: dobro je bil zadel, in Jožka je zabolelo . . . »Povrnem mu to — pa naj se več ne zovem Jožek,« si je rekel Jožek takrat. Dolgo je iskal prilike, a Oren se mu je umikal previdno . . . »Lei, skleni! je, da se maščuje — pa mu pojdimo rajše v stran.« je mislil Oren in se umikal. C£2 106 s® Lej, danes se je priplazil skozi grmovje na senožet. Tam gori v hribu je ravnal drva in se je vračal domov. Moral je mimo Jožka, in zaskrbelo ga je. Hotel se je potuhniti in na skrivnem šiniti mimo tovarišev. A Jožek ga je zapazil, ko se je skrival še za grmom. Lej ga — Mrakov Oren se skriva za grmovjem,« je zaklical in skočil s skale . . . »Ej, Jožek. prišel je čas, da se osvetiš.« je dejal samemu sebi. Bolelo te ie lani na hrbtu, ko te je zadel kamen, in obljubil si, da se maščuješ. Ej. Jožek, zato pa!« »Hoj. ti Oren. ali sem te dobil enkrat,« je zavpil Jožek in se sklonil k tlom. Pobral je kamen in ga nameril proti grmu. •Zdaj je prišel tisti čas,« je pomislil Oren in se je zbal. »Skočim k njemu in ga nabijem.« — Hotel je stopiti izza grma in se zagnati v nasprotnika, a takrat je prifrčal kamen in padel nedaleč od njega na tla. Bržkone ne odneha prej, dokler me ne zadene.« je dejal Oren sam-sebi, in postalo mu je vroče. Stopil bi bil tja in bi bil pograbil Jožka za ušesa; a kaj, ko je tam tudi Janček; lahko bi se mu nasproti dvema slabo godilo. Zato se je rajši potuhnil še bolj in se skrival za grmom. Priletel je drugi kamen in padel skoro tik Orena v grmovje. Prestrašil se je Oren in skril glavo v travo . . . »Ne zadene me,« ie premišljeval. »Če pa pride sem, ga pa zgrabim in ga vržem na tla, da bo joj.« Frčali so kameni čez grm, padali so pred ali pa za Orenom na tla, a zadel ga ni nobeden. Hudoben je bil pastir Jožek in ni poznal usmiljenja. Obljubil je in tudi neumne, grešne obljube ni hotel prelomiti, kar ni bilo prav. Rajši se vrže na tla in se valja od same jeze po trati. Samo obljubo mora izpolniti; saj ga ie tudi bolelo vlani na hrbtu; »Kaj se pa ti tako držiš!« se ie obregnil tedaj nad Jančkom. »Vzemi kamen in ga vrzi!« In Janček se je res sklonil in pobral kamen . . . Hudo je bilo Orenu za grmom. Že se je kesal. zakaj ni vstal prej in jo odkuril čez senožet. Padel bi bil morda še en kamen, dva bi bila morda še padla, in Oren bi bil rešen. Tako pa mora čepeti v grmu in strahoma pričakovati, kdaj ga zadene kamen . . . Ej, dvema ni kos! Da bi bil Jožek sam, pa bi že čutil, kaj se pravi: Orenu nagajati in ga obsipavati s kamenjem. »Skočil bom na noge in jo odkurim,« je pomislil Oren in vstal. A v tistem trenutku je prifrčal kamen — naravnost iz Jančkove roke je priletel in zadel Orena zadaj v glavo. Zelo je zabolelo, in kri se je prikazala iz rane. Prijel se je Oren za glavo in je zastokal tako milo, da bi se bil usmilil celo kaki lisici in stricu orlu tam na planini. Zvrnil se je Oren na tla in je od bolesti tolkel z nogami na zemljo. »Ha. ali jo je izkupil zdaj!« je zavrisnil Jožek. »Dobro si ga zadel, Janček — dobro!« A Janček je prebledel, ko je zaslišal Orenov bolestni jok. Zabolelo ga je v srcu in ga zapeklo .... Kaj si storil, Janček, moj Bog, kai si storil! Ničesar ti ni naredil Oren, pa si pobral kamen in si ga vrgel dečku <3=2 107 ss> v glavo. Pa samo zaraditega. ker je obljubil hudobni Jožek maščevanje in te je napeljeval k slabemu ... O, Janček, ti nesrečni Janček, zakaj si dvignil roko in vrgel kamen! Hudo je bilo Jančku, da bi se bil skoro razjokal na glas. Kakor otrp-njen je stal nekaj trenutkov, potem se je pa stresel in se obrnil k Jožku. »Ti si kriv vsega — jaz sem nedolžen,« je rekel. »Ti si me zapeljal jaz sem nedolžen.« A Jožek se je samo smejal. Nič ga ni ganil Orenov jok — hm, obljubil je bil, pa se je maščeval, in zakaj bi bil zdaj žalosten? Tudi njega je bolelo lani, in zato je tudi obljubil in se je maščeval. Naj tudi Oren enkrat poizkusi, kako zaboli, če prileti kamen in zadene človeka. »Jaz sem nedolžen,« je ponavljal Janček in se napotil h grmu. Ležal je tam Oren in je jokal. Kri mu je tekla iz rane in strjevala lase. Krvave je imel roke, ker si je zatisnil tuintam ranjeno mesto, ker bolelo ga je, tako zelo bolelo.-- Gledal ga je Janček in ni izpregovoril v začetku nobene besede. Hudo mu je bilo, in kesal se je, da je pobral kamen in ga zagnal v tovariša. »Oren, saj nisem jaz kriv,« je rekel naposled. »Ne bodi hud, Oren, no, ne bodi hud name. Jožek je rekel, pa sem vrgel kamen.« »Ti si kriv,« je jokal Oren. »Čakaj, vse povem vašim in zatožil te bom tudi, da boš vedel, ti Jan—Janček. Le čakaj!« In stisnil je Oren pest in hotel udariti po tovarišu. A Janček se je odmaknil in je hitel preko senožeti. Zagledal je tedaj Crnetovega strica, ki so stopili ravno iz hoste. Videli so Orena in tudi kri so videli. Razsrdili so se in so vprašali Orena: »Kaj pa je? Zakaj si pa krvav?« In takrat se je storilo Orenu še bolj milo. Zajokal je, da se je slišalo noter do Klina ... »O, striček Crnetov — Jožek in Janček sta metala kamenje vame.« In stopili so stric k Jožku. Naravnost za ušesa so ga prijeli, da je zabolelo. »Striček, striček, saj nisem jaz kriv . . . Janček je kriv vsega,« je vpil in jokal Jožek ... To je še videl Janček, a potem je bežal v hosto in tam je blodil dolgo, dolgo — do večera. Bilo mu je hudo in bolelo ga je . . . Vse bodo izvedeli doma — in kaj bo potem? Segli bodo oče na polico, in v njihovih rokah se bo pokazalo nekaj dolgega in rjavega. Hudo bo potem in žalostno . . . In sklenil je takrat Janček, da ne gre domov. V Korotan gre rajši služit, kakor tisti Jernejček, ki mu je bilo hudo na tujem. Dobro mu bo tam, in ne bo se mu treba bati tistega dolgega in rjavega . . . Da, naravnost v Korotan pojde — služit pojde . . . Tako je sklenil Janček in io je zavil nizdol, ko je ravno zahajalo solnce. Zagledal je tam Mihca in se je začudil. tss 108 s» Noč se je naredila že popolnoma. Nad goro se ie prikazala večernica, in milijon drugih zvezd je zablestelo za njo. Črni tnračniki so vzforfotavali nad gozdom, in globoko tam notri se že oglaša sova. — Mesec je pogledal izza gore in razsvetlil z bledo svetlobo vso gorsko dolino. Bilo ie tiho in mirno vseokrog. Le Pišenca je šumela pritajeno med belim kamenjem, in sem iz daljave se je slišalo šumenje slapa. Mihec in Janček sta se pogledala strahoma. Komaj sta potožila drug drugemu svojo bolest, pa je že prišla noč, in noči vendar nista pričakovala. Po noči hodi Pehtra okrog, in tudi Bedanec se prikaže. Koso-brin se oglasi tupatam, in škratelji prihajajo v dolino . . . Ej, strah ie ponoči, če mora biti človek zunaj in se boji domov — resnično strah . . . In prijel je Mihec Jančka za roko in zašepetal: »Janček, jaz ne grem domov . . . Janček, oh, mene je strah.« Janček se je stresel in je pogledal okrog sebe. »Mihec, ne boj se,« je dejal tiho in se stisnil k prijatelju. »Nič ne bo, Mihec, prav nič.« »Jaz ne grem služit, Janček ... Pa tudi domov ne grem.« »Jaz tudi ne. Tu bova sedela in čakala dne. Morebiti bo jutri kaj boljše.« Tresla sta se oba in se stiskala drug k drugemu. Čutila sta se trudna; oči so ju ščemele, a vendar nista mogla zaspati. Ozirala sta se okrog, in pri vsakem najmanjšem šumu sta se vznemirila. Čudno ie lajal gori v gozdu lisjak, da sta dečka strahoma pričakovala groznega konca. Prav blizu se je enkrat oglasila sova; čula sta šum, in t>otem je šinilo nad njima nekaj velikega in črnega. Stresla sta se in sta se oklenila drugdrugega. Strah ie njima legel na dušo tako težko, da sta mislila, da jima je zdajzdaj umreti. Prišel bo Bedanec ali pa Kosobrin; Pehtra bo prišla in iu odnesla nekam daleč, odkoder ni vrnitve. Škrat z rdečo kapico se jima bo približal, in veša ju bo zapeljala na nevarno skalo in ju strmoglavila v prepad . . . Hudo jima ie bilo; lasje so se jima jezili in potihoma sta jokala. — A začula sta naenkrat globoko pod sabo govorjenje in tudi človeške postave sta zapazila tam doli. Stresla sta se takrat, ker sta mislila, da so strahovi, in molčala sta. Govorjenje je postajalo tiše, in tudi postave so se oddaljile . . . Odahnila sta se, in tedaj je izpregovoril Janček potihoma: »Mihec, pojdiva, pojdiva ... V vašo lopo pojdiva — tam ni strahu.« »Pojdiva,« ie zašepetal Mihec. Dvignila sta se in sta hitela urno po bregu navzdol. Na pot sta prišla in sta spela naglo proti vasi. — Pozno je že bilo. Lepo ie svetil mesec v poletno noč. Nič se ni ganilo. Pokoi in sen .ie počival na zemlji. Ob potu se ie svetil na grobu ustreljenega francoskega vojaka visok križ; srebrni žarki so ga obkrožali z jasnim svitom. * * * Prišli so Črnetov stric k Hribarju in tudi ranjenega Orena so pripeljali s sabo. Pa so povedali vse. cea io« ss »O, naj le pride domov!« so se razbudili oče in so pogledali na polico, če je tam še tisto dolgo in rjavo. Čakali so do večera, a Jančka ni bilo od nikoder. Noč se je že delala, in takrat je jelo Hribarjeve skrbeti. Stopili so oče na vas in so poizvedovali po sinčku — a vse zaman. Sli so tedaj vsi Hribarjevi iskat izgubljenega, nesrečnega Jančka. In zaskrbelo je tudi Goraikove. Prišla je noč, a Mihca nikjer, že vse popoldne nikjer. In šli so poizvedovat na vas. Anžetov l.ojz je povedal resnično, kaj se je zgodilo ob slapu, in tudi zgodovino lepega klobučka z ru-ševčevim peresom je povedal. In tako so se razkropili tudi Gornikovi v gluho noč, iskat izgubljenega, nesrečnega Mihca. Jok se je oglasil pri sosedih. In začudili so se pri Hribarju, zakaj jočejo pri Gorniku, in Gornikovi so se začudili, zakaj tarnajo pri Hribarju. Pa kmalu so izvedeli pri obeh. Šel je glas od hiše do hiše: »Hribarjev Janček in Gornikov Mihec sta se izgubila . . . nemara sta se ponesrečila . . .?« Skupna žalost in nesreča je omečila srca sovražnim sosedom. Sla je Gornica k Hribarjevim, in soseda je potožila sosedi svojo nesrečo. Prijateljstvo je prišlo spet nazaj, in mir je zavladal med sosedi. Pa samo zaradi teh dvah paglavčkov, ki so ju hoteli šiloma ločiti in sta vsledtega stopila prvič na slabo in napačno pot . . . »Da bi se ne bili kregali, bi ne bilo te nesreče,« so mislili pri Hribarju in Gorniku, ko so iskali brezuspešno izgubljena otroka. Skupno so pregledali vsak kot, a zaman. Mihc^ ni bilo nikjer, in tudi Jančka ni bilo nikjer.--- Polnoč ie že bila, in skrbi so bile vedno večje in čimbolj so pekle. Napol so bili obupali že vsi, in žalost je bila vedno večja. Pa takrat so ju našli. V lopi sta sedela oba. Naslonjena sta bila drug na drugega in sta se držala okrog vrata. Na licih so se jima poznale še solze. Mirno sta sedela tam — in spala ... Ti ljuba nedolžnost, četudi razposajena včasih! » * » In zopet sta sedela v lopi na Gornikovem vrtu. Brala sta povest o revežu Jernejčku; o deveti deželi sta ugibala in o stričku Radonji in o kraljestvu na solčnih surimanskih goricah. Lepo jima je bilo. Nov klobuk je imel Mihec in tudi veliko ruševčevo pero. Lepo jima je bilo — da, lepo in prijetno. Ugibala sta tudi o kralju Matjažu. Tokrat se je zamislil Janček in ie rekel čez par hipov ves razveseljen: »Uganil sem, Mihec! — Veš takrat zraste Matjažu brada sedmič okrog mize. ko dorasteva midva in bova nosila sablje.« Začuden ga ie pogledal Mihec in je ves vesel tlesknil z rokami . . . Joief Vandot. csa uo es> Dva lenuha. ar sram me je: tak hlapec si že, pa še letos ne pojdeš k sv. obhajilu!" Tako so obirali Suščeva mati svojega neposlušnega otroka Mihleta. „Saj so vendar gospod katehet dober kot duša, skrben kot angelvarih in potrpežljiv kot sam Zveličar, pa vendar ne opraviš in ne opraviš I* Že pred dvema letoma bi bil Mihle lahko pristopil k prvemu sv. obhajilu, velik je bil dovolj in star tudi. Pa še letos ni bilo nič. Gorje je staršem s takimi otroki ! Mihle je ob materinih tožbah brundal in brundal v kotu, dokler se ni tiho izmuznil iz sobe. Ko je bil na dvorišču, je bilo namah pozabljeno vse materino govorjenje. Dobra mati, (kako so skrbeli za svojega otroka! Niso ga puščali v nobeno druščino. Pri njih je moral biti v sobi, kvečjemu so ga spustili na dvorišče na solnce in zrak, in še ondi ni bilo nikake nevarnosti. Toda kdor neče, pa neče! In tak je bil Suščev Mihle. Kolikokrat so mu mati veleli, naj naseka butarico vejic na dvorišču v drvarnici. Šel je res Mihle s sekirico, toda ne v drvarnico. Je že vselej iztaknil kak oklešček na dvorišču in ga drobil in sekljal. Ko se je tega naveličal, je popustil vse skupaj na tleh in se lotil kaj drugega. Navadno je pretipal vse žepe, da je našel kak košček svinčnika, in tedaj se je spravil nad risarijo in se ukvarjal z možici, ki jih je mazal v celi podobi, ali pa naredil samo glavo, pri kateri so bile prva stvar dolge muštace. Takih podob je bilo naposled vse polno na Suščevem dvorišču. Kadar so se mati le naveličali čakati Mihletove butarice, tedaj so stopili sami za njim. Žalostno so zmajevali nad porednim otrokom, nasekali so najprej Mihleta, potem pa še butarico za v peč. Seveda je zaleglo le samo zaenkrat peči in Mihletu tudi samo zaenkrat. Šolsko leto se je nagibalo h koncu. Kako je bila mladina lega vesela; sosebno pa so se veselili oni šolarji, ki so jih gospod odbrali za pripravljanje na prvo sv. obhajilo. Tudi Suščev Mihle je bil med njimi. Toda temu ni šlo to kaj posebno do srca, kajli bil je že tretje leto tako srečen, pa se mu je že dvakrat pokvarilo ravno pri zadnji preizkušnji. In res ludi letos se mu je ponesrečilo, Drugi učenci, akoravno med letom niso bili najbolj marljivi, so se za prvo sv. obhajilo poprijeli na vso moč. Nisi jih skoro videl brez katekizma v roki. Ta se je spravil v zadnji kot, gori na oder za slamo ali na kozolec, da bi imel popoln mir, se vsedel, dejal katekizem na kolena, zatisnil si ušesa iti tva glas „molil" iz knjige, nato še zamlžal in na pamet ponavljal in ponavljal, dokler ni šlo kol ura. Drugi v eni roki katekizem, v drugi šibo koraka po pašniku gorindol in govori svojo nalogo kot Demosten ob morskem obrežju. Ne vidi nič, ne sliši nič drugega kol knjigo in sebe. Le semtertja pogled po strani, rss tu s® CSS 112 KD ako je živinica še skupaj. Tretji zopet ima v eni malega bratca, v drugi katekizem, z nogo pa še ziblje sestrico v zibelki. Toda ne moli ga ne smeh, ne jok — njegov mladi duh se bavi z naukom za prvo sv. obhajilo Tako so se učili Mihletovi tovariši, on pa ni ne pasel kravice, ne zibal sestrice, edinole katekizem bi mu bil lahko na skrbi. Toda ne! Ako je v sobici zadremal nad knjigo, pognali so ga mati na dvorišče, da bi se lahko izprehajal na svežem zraku in se mogel učiti z bistrim umom. Toda vrgli so raka v vodo, poslali ga iz dežja pod kap. V sobi ga je motil samo spanec, na dvorišču pa sto stvari. Ni dolgo korakal s kota v kot, kar zagleda na zidu čepeti metulja. „Lej ga tička! Le čakaj kmalu boš moj!" si je mislil Mih!e precej glasno, položil katekizem na tram v drvarnici, vzel v roko kapo (bil je lenuh, da se mu ni ljubilo poiskali slamnika, ki ga je lansko jesen položil kdovekam, — in je nosil kapo v največji vročini) v roko in je lezel po-lahko do metulja. Trpelo je gotovo pet minut, preden se je toliko približal, da se mu je zdel primeren čas, da pokrije živalco s kapo. Prav oprezno vendar po bliskovo pritisne kučmo na zid, toda vseeno prepočasi, kajti v trenotku se je metuljček nalahno zazibal nad Mihletovo leno glavo. „Zdaj te pa bom," reče Mihle, ko se metuljček zopet vsede. Po prstih stopa zopet do metuljčka, moleč kapo naprej in jo srečno povezne na malega krilalca. „Aha, zdaj sva pa skupaj." Toda živega hoče prijeti za krilca. Polagoma vzdiguje in vzdiguje pokrivalo — ni ga in ni. Toda naenkrat: „Sèc," in pred nosom uide Mihlelu pisani ujetnik. Ako mislite, da je bil Mihle zdaj opustil brezuspešni lov, se hudo motile. In ako mislite, da je poiel Mihle to prazno delo samo eno uro in samo ta dan, ne poznate Suščevega Mihleta. Konec njegovega učenja je bil ta, ' da pri glavni preizkušnji za prvo sv. obhajilo ni mogel dokazati zadostnega znanja niti potrebne priprave za sprejem tega najsvetejšega zakramenta. „Veš kaj, Mihle," so dejali katehet, „ako se boš tako učil, boš opravil prvo sv. obhajilo šele na zadnjo uro." S takim praznim delom je zapravil Mihle srečo sv. obhajila, napravil staršem žalost in sramoto. Olej tudi ti čitateljček, da ne boš Suščev Mihle, ampak, da boš vedno in pri vsakem delu resno pomislil, kaj ti je v prid in srečo in kaj le utegne pripraviti ob oboje. F. G. ce? 114 ss Prijatelja. Povest. — Spisala Mara. XIV. kolu devete ure je odmolila grofica jutranjo molitev. Grof je dlje časa počival kot ponavadi; ob določeni uri pa sta se pozdravila gospod in gospa. »Kako to, da si došel snoči ob toli slabem vremenu? Nihče te ni več pričakoval,« reče grofica. »Saj bi tudi ne bil došel, ko--« reče skoro malo nejevoljno grof in umolkne. »Govori, kašni vzroki so?« »Ne bi bil došel, ko bi bil našel Gastona v mestu P. Mislil sem pri njem prenočiti; ali — čakal sem in čakal, dočakal ga pa nisem. Ura je bila deseta, enajsta — Gastona ni bilo. Kaj sem hotel? Prvi brzovlak me je pripeljal do bližnjega mesta. Najel sem voz od kolodvora do sem in prišel domov.« »Moj Bog, kje pa se je mudil Gastone tako dolgo?« »Ne vem nič drugega kakor to: zvezal se je menda spet z nekdanjim igralcem in tovarišem Albertom ter--« Ni še izgovoril, ko nekdo pozvoni. Elvira vstopi. »Motim visokorodno gospodo? Ali v naglici imam naznaniti važno novico.« »Katero, katero?« zakličeta hkrati grof in grofica. »Milostljiva — grofič Gastone kleči v gozdni kapelici bled kot smrt in moli s solzami.« v * * Minilo je nekaj let. V villa de Fiori je bilo živahno. Grofič Gastone je daroval presveti dar Stvarniku. Čestitalo je vse mlademu grofu. Veselila se je blaga grofica, veselil grof, tudi Alma in Elvira sta se radovali. Prišel je Alfonso in vrtnarjevi, da bi še enkrat z visokorodno gospodo skupno preživeli nekaj veselih ur. Grofič Gastone je daroval v domači kapelici novo mašo. Kdo bi se ne veselil? Po opravljenem slovesnem opravilu so se zbrali vsi v Gasto-novi sobi. »Kdo bi bil kdaj misli, da me bo moj Gastone kdaj še toli vzrado-stil?« reče veselo grofica. »Da, prav res,« pristavi resno grof. »Povej, povej, Gastone, to slovesno uro, kako si prišel na to pot!« Grofič si ni pustil dvakrat reči in ie začel: »Služboval sem v mestu P. Seznanila sva se z nekdanjim igralcem — ali, kakor mi je nekdaj rekel Alfons — z volkom Albertom. Silil me je ta in silil. Od začetka ga nisem slušal, ali pozneje sem se mu u dajal, in tako mi je postala njegova družba vsakdanja. Dodobra sva se razumela. Igrala sva s početka malo; pozneje 115 fc® za visoke svote. Primatijkavalo mi je denarja. Dolžan sem mu bil. Ker nisem imel s čim plačati, me je prisilil, naj mu pokažem pot do doma. Ondi bo on, če ni drugače, vlomil in pobral denar. Zbal sem se te misli. Toda kesneje, ker mi je grozil, sem se vdal in privolil. Noč je bila temna kot v rogu. Nevihta je razsajala. Zunaj je divjalo. Tako je bilo tudi v mojem srcu. Vsi nauki in opomini so se oživljali, vest mi je očitala. Dobra vzgoja ni bila zaman. Albert je odšel, jaz pa sem nehote pokleknil v gozdni kapelici in — molil. Molitev me je rešila. Albert je zbežal, jaz sem pa ostal. Posvetil sem poslej vse svoje življenje Brezmadežni. Pozneje sem slišal, da »e Albert nekje poneveril visoko svoto. Zaprli so ga in obsodili v dosmrtno ječo. Tako,« konča grofič, »se ie dokončala nesrečna igra.« »Dobri Bog te je otel, Gastone,« reče Alfonso. »Sedaj bom vsaj brezskrbno živel. Prijateljska vez med nama se bo podvojila.« »Podvojila in potrojila se bo,« dodajo enoglasno vsi navzoči. Za nekoliko dni je pomolil grofič Gastone kratko molitev v gozdni kapelici, pa se ie poslovil od domačih, poslovil od prijatelja in odpotoval. — Bil je jezuit. Na paši, iKonec.) ^.Jpff i še minilo pol ure, odkar je zapustil Trentov Miha svoje to-variše, kar zadoni njegov klic iz gošče: 'Hej! Pojdite sem! Nekaj sem našel.« • Pustite ga in ne hodite tja,« nasvetuje Janez tovarišem, ki so skočili pokonci in se hoteli odzvati povabilu. »Ce je res kaj našel, bo že prinesel pokazat.« Radi so ubogali. Komaj so zopet posedli po tleh, že zagledajo Miha, tekočega proti njim. »Glejte, glejte, kaj imam! Mlade kose sem našel, glejte jih!« Tako Jim kliče že od daleč. Ko pride bližje, ugledajo dva uboga, še skoro gola mladiča, katera je držal v roki. Takoj ga obstopijo in radovedno ogledujejo ubogi živalci, ki sta plašno gledali to neznano in neljubo družbo. »Kosa sta, prava kosa,« pritrdi Žagarjev Jakec, ki je dobro poznal ptiče. »Pa kaj boš počel ž njima? Jesti še ne znata, poginila ti bodeta. »Saj nisem bedak!« zakliče Miha. »Nazaj naj ju nesein? Menda bi ju ti rad vzel?« »Prav res ju boš nesel nazaj!« se oglasi zdaj Janez, ki je tudi pri- ■ stopil in ogledal mladiča. »Kaj se ti ne smilita stara, ko bosta našla prazno gnezdo. In pa mladiča! Kaj meniš, da ju boš zredil! Poginila ti bosta v malo dneh. Zato ju pa menda vendar nisi vzel iz gnezda!« »Ne dam ju nazaj, pa ju ne dam!« zavpije jezno Miha. »Naučil ju bom žvižgati, potem ju pa prodam v mesto.« «Ä 116 «o »Ne boš ju učil žvižgati!« reče Janez. »Nazal ju boš nesel — in takoj!« ■Rajši ju vržem ob tla!« zakriči Miha in zgrabi mladiča. A Janez ga prime za roke ter reče: »Če storiš ubogima živalcama kaj hudega, povedal bom o tem gospodu učitelju. Potem boš ti žvižgal, že veš, kako!« Teh besedi se Miha prestraši. Bil je že enkrat naznanjen v šoli radi trpinčenja živali. Takrat se mu ni ravno dobro godilo, zato si ni želel kaj enakega še v drugič. Nekoliko pohlevnejše reče Janezu: »Na, tu ju imaš! Pa naredi ž njima, kar hočeš!« »Dobro,« reče Janez. »A to še ni zadosti, da si mi izročil mladiča. Pokazati mi moraš tudi še gnezdo!« »Dobro, dobro!« zakličejo tovariši. »Nesimo ju nazaj v gnezdo! Ti Miha, pa hajd naprej!« Tej občni želji, še bolj pa iz bojazni pred kaznijo v šoli, se Miha ni mogel ustavljati Molče in s povešeno glavo je šel pred tovariši in jim je končno pokazal gnezdo. To je bilo dobro skrito v gostem jelševem grmu, in Miha bi ga bil težko iztaknil, ko ne bi bil videl letati starke vanje. Žalostno je obletavala kosovka prazno gnezdo, ko dospó pastirji. Toda, ko zagleda mladiča, ki ju ji je Janez z iztegnjenima rokama moli! naproti, jame veselo obkrožati pastirje. 2e ju hoče Janez položiti v gnezdo, kar se premisli in reče tovarišem: »Ostanite tukaj! Imam še važen opravek!« Sam jo ubere dalje po gošči, kosovka pa za njim, kličoč mladiča s tožnim glasom. Janez kmalu najde, kar ie hotel. Med grmovjem in drevjem je rastla stara bukev, ki je imela poldrug meter visoko od tal majhno duplino. Janez nasmuče po tleh suhe trave, ter ž njo postelje duplino. Na to pa položi vanjo mladiča. Starka pa je iz daleč čivkala in čakala. Ko se Janez oddalji in se ozre nazaj, že vidi starko pri mladičih. Zakaj ju ni položil v pravo gnezdo? Vedel je, da bi tamkaj ne bila varna. Zato ju je prenesel na varnejše mesto. Zadovoljnega srca se vrne Janez med tovariše. Radi bi bili ti zvedeli, kam je prenesel mladiča, a Janez jim ni hotel povedati. Obljubil jim je pa, da jim pokaže novo gnezdo, kadar bodo kosi že izleteli. Veseli se vrnejo pastirji v senco pod hrast. Tudi Miha se jim je pridružil. Spoznal je, da ni ravnal prav. Molče je poslušal zanimivo branje o koristnih pticah. Ko so naslednjega dne pastirji zopet prignali živino na pašnik, je bila Janezova prva pot h gnezdu. Oprezno se je bližal bukvi in potrkal po nji. Huš! je zletela starka iz dupline. Janez pa se je zadovoljno posmejal in odšel. K.Javoršek. CBS 117 S» Na paši. Zjutraj. Zarja solnčna zlata, jasna se žari izza goric, v gozdu temnem sc oglaša drobni spev veselih ptic. Cvetke v rosi lesketajo, vonj mameč puhte v nebo, sapice v vrheh pihljajo, božajo obraz mehko. Po gorah pastirec vriska, zvonci mu bingljajo-vmes, s petjem glasnim že pozdravlja na izhodu solnčni kres. Vzduh krepiini pije hlastno, gleda v zemski dol z višav — oj, zakaj ne pel bi srčno vrh osolnčenih dobrav. Hrepenenje po domaših gričih. Na naše griče solnce seva, tujino krijejo megle ; pastir na naših gorah peva — tja k njemu sili mi srce Vsak grmič se smehlja veselo, in venci rožic tam dehté; v tujini vse je cvetje velo, drevesa gola tu stoje. SÜWÖ2S Zakaj ne želel bi v naše griče, kjer vse pozdravlja me srčno? K pastirju v gore srce kliče, da pel i jaz bi z njim gtasnó. Tujina mačeha je kruta po njej ne dije zame cvel — Izpusti, mačeha, me ljuta, da v naše griče idem spet. Srečni pastir. Izza gore, kot meči svetli, se žarki jasni zabliščć. In sapice jutranje v gozdu vesele ptičke prebudé. Nad poljem dviga se škrjanček, pozdravlja prvi jutra žar, se vspenja vedno više, više, kot bil bi pevcev vseh vladar. Z gore pastirec mu odpeva, odmeva v skalah krepki glas od sirupa svetnega oddaljen pastircu je vesel obraz. Pastir skrbi nikakih nima : za tropom stopa on ovčic. Zakaj bi grlo mu ne pelo, ko vedno je veselih lic. Zvečer. Treba bo domov pognati, na zemljó že lega mrak. Čakajo z večerjo mati, čaka spanec nas sladak. Prva se je zvezda vžgala, v grmu se poslavlja kos. Izza gore luna zala pelje svoj srebrni voz. „Ave" zvon doni z gorice, čez zemljo izliva mir. Cvetke sklanjajo glavice, da presnivajo večer. V dol vesela stopa čreda, dobro se napasla je. Nas pa šele čaka skleda — polna žganjcev slastnih je . . . Mokriški. 118 ÄD Koristna zabava. 4. „Kovačnica". Nespametno bi bilo v prekrasnem poletnem času vedno doma čepeti. Zabava v natavi, te sì jo znamo patne\no vittdtó, nam tazvediuja daha ta utojaj« xdtavjt, N* polju in tra\niku, na vrtu in v gozdu se nam nudi stoterna priložnost za taka zdrava razvedrila. Še posebno ugodno je tam, kjer se pretaka potok v bližini. Tu se lahko posnemajo drvarji, ki plavijo drva in hlode, mornarji, ki prevažajo blago in potnike itd. Zlasti imenitna zabava so obvodne stavbe, kakor smo zadnjič videli pri mlinu (str. 63 in 64'). St. 5. Danes pa vas opozorim na slično zabavo, ki je pa lažja in preprostejša: kako se narejajo »stope" ali .kovačnice*. Narediti je treba najprej vodno fmlinsko) kolo, ki je pa lahko še preprostejše nego ga vidite na sliki. Zadostuje, če se v precej debelo ravno paličko v podobi kolesa pritrdijo deščice, ki hitro zavrte vreteno, ako jih cb koncu zadene tekoča voda od zgoraj ali spodaj. Pri naši .kovačnici" je vreteno podaljšano in v njem so na treh krajih pribite lopatice, obrnjene na razne strani. Poleg vsake lopatice se postavi kladivo, ki ima ročaj blizu konca tako pritrjen na stebričku, da se na poševni iglici lahkotno vzdiguje in pada. Ko voda zavrti vreteno, pritisne lopatica konec toporiŠCa prvega kladiva, ki se vsled tega vzdigne lig SD a takoj zopet pade iu močno udari na svojo podlago, ko se lopatica naprej pomakne. Enako se zgodi potlej z drugim in tretjim kladivom ter redno ponavlja, kolikorkrat se zavrti Ako ima vsako kladivo primerno — morda še kako zvenečo podlago, se daleč slišijo ubrani udarci. Bistroumni čitatelji si bodo znali prirediti 5e drugačnih zabav, uporabljaje vodno silo in vreteno. Modrost v pregovorih, domačih in tujih. Bog. Bog meri rame po bremenu. — Bog meri mraz po obleki. — Bog ne zahteva od človeka nič drugega kot to, kar mora in kar more. — Bog sprejme voljo za dejanje. Samo Bog je brez napake. (Se reče, če koga preveč hvalijo, ali pa v zagovor, če ga grajajo.) Kdor se Bogu zahvali za klas mu podari snop. Kar Bog stori, to je prav storjeno. — Česar Bog ne odobri (potrdi.*, to je slabo in ostane slabo. Pred Bogom smo vsi enaki. Kdor Bogu služI, ima dobrega gospodarja. Boga hvaliti v sreči je srebro, Boga hvaliti v nesreči je zlato 1 Če hoče Bog kaznovati koga, mu zatisne oči. (Najhujša je kazen, če kdo nima pravega spoznanja.) Kar Bog dà vejam, to da drevesu. (Sreča otrok je obenem sreča staršev; če so srečni posamezniki, je srečna tudi vas, soseskar dežela itd.) Kadar Bog daje, je treba nastaviti vrečo, potlej pa ne pozabiti voze. (Zastonj bi bil naš trud brez božjega blagoslova, a tudi oboje zastonj brez pametne varčnosti.) Kar se hoče Bogu darovati, se ne sme iz svinjskega korita jemati. — Bog gleda na jedro, in ne na lupino. — Bog ne šteje po urah marveč po utripanju srca. Bog nikogar ne vleče za lase v nebesa. (Človek ima prosto voljo in se mora sam odločiti za dobro.) Božje oko ne spi. (Bogu se ne more nič prikriti.) Bog skrbi, da drevesa ne zrasto do nebes. — Bog skrbi, da volkovi lune ne požro. (Bog ponižuje privzetneže) Bog si ne pusti svoje ure nikomur uravnavati. (Bog je najvišji Gospod, ki urejuje vse po svoji najsvetejši volji.) če Bog ne da dežja, da pa vsaj roso. (Če komu Bog ne da vsega, mu da vsaj naj-potr ebne j še. < Boga srečaš povsod, Če ga hočeš pozdraviti. Vse stvari nas spominjajo na Boga in vabijo k molitvi. Kdor Boga izgubi, ničesar ne obdrži. — Kdor nima Boga. nima nič. Kdor hoče Boga dobiti, mora samega sebe izgubiti. Kdor ni zvest Bogu, tudi ljudem ni zvest. Božja metla čisto pometa. Kdor hoče Boga goljufati, goljufa samega sebe. — Kdor hoče Boga goljufati, mora veliko znati. Ako Bog govori, odmeva v vsakem jeziku. Bog vlada ljudi kot potoke. Bog je tam. kjer je bil. Bog da noge, pa Človek mrmra, ker nima čevljev. Komur ds Bog kamen žvečiti, mu ga prej namoči. 'Ako Bog kliče koga k izrednemu delu, mu da tudi izredno pomoč.* Reki: Bogu dan (čas) krasti (= nič delati, postopati). — Za božjo plačo (= zastonj, ker darovalcem želimo, da bi jim Bog poplačal mesto nas). — Ima Boga v omari <— zelo je navezan na denar). — Boga naj zahvali, da... (Vesel naj bo, da ni hujše, ker mu je itak Bog naklonil več, kakor je zaslužil.) — še Bog, da je tako (= še Bog bodi zahvaljen, da ...) — Nevé, kje Bog stanuje- (Če je kdo zelo neveden ali nima nič smisla za kaj višjega.) — Bog vam blagoslovi !