Lucy Vine: SLABE ODLOČITVE

	Naslov izvirnika: Bad choices

	Prevod: Matejka Križan

	Lektura: Saša Šega Crnič

	Prelom: Matejka Križan

	Naslovnica: EVING, Trebnje

	Urednica: Matejka Križan

	Založništvo in distribucija:

	LYNX, Matejka Križan s. p.,

	Braslovče 70, 3314 Braslovče

	GSM: 040-717-445

	www.beremknjige.si

	Braslovče, 2023

	©Lucy Vine, 2021

	© za Slovenijo: Lynx, 2021

	Elektronska izdaja.

	Vse pravice pridržane.

	Brez predhodnega pisnega dovoljenja je prepovedano vsakršno reproduciranje, hramba in uporaba tega avtorskega dela in njegovih delov.

	Vsi liki so izmišljeni, kakršnakoli podobnost z resničnimi osebami, živimi ali mrtvimi, je zgolj naključna.



	URL: https://www.biblos.si/isbn/9789617134919

	Cena: 16,99 €





	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 147772931

ISBN 978-961-7134-91-9 (ePUB)





	Posvečeno vsem, ki v zadnjem času niste mogli objeti

	svojega najboljšega prijatelja





	PROLOG

	Danes

	Zakaj ženske jočemo na straniščih?

	Po moji teoriji zato, ker nas potrebuje toliko ljudi.

	Naši starši, naši otroci, naši partnerji, naši sorodniki, naši šefi, naši sodelavci, naši hišni ljubljenčki, naši prijatelji, vsak drekač, ki ga srečaš, od tebe nekaj potrebuje.

	In povedala bom naslednje, in sploh mi ni mar, če tega ne bi smela, zato molčite: gre za ženski problem.

	Mislite, da je 90-im odstotkom tistih moških, ki nosijo mokasine in si večno mrmrajo neko melodijo, mar, če jih kdo potrebuje? Mislite, da so vsak svoj ljubi dan v skrbeh za svoje prijatelje in nosijo enak delež družinskega čustvenega bremena kot ženske? Da v mislih kljukajo sezname ter se sekirajo pozno v noč? Seveda ne.

	Prisežem, da so moški zato toliko višji od žensk – ker jih čustvena prtljaga ne tišči k tlom.

	Na straniščih jočemo zato, ker moramo. So edini kraj, kamor lahko ubežimo vsemu jebeno potrebnemu. Jaz na straniščih jočem zato, ker sem pogosto žalostna, tega pa ne sme videti nihče. Kako bi se namreč lahko zlomila, če pa nosim odgovornost, da skupaj držim toliko delčkov – toliko ljudi. Stranišče je vse, kar imamo, je naš edini varen kraj, kamor se lahko zatečemo pred vsemi pričakovanji.

	Vendar pa – tako pač je – vsaka, ki je v svoji hiši kdajkoli imela otroka, ve, da tudi na stranišču ni vedno na varnem. Ne, razen če daš na vrata ogromen zapah. In točno zato sem bila vedno prepričana, da ne bom imela otroka, ampak človek ne more vedeti, kaj se mu bo zgodilo v življenju. Meni se ni niti sanjalo.

	Jokanje na straniščih – javnih in domačih – je bilo vedno ženska stvar. Moja stvar. In zato tudi nisem presenečena, ker na stranišču sedim tudi danes, na enega najhujših dni v svojem življenju, in se cmerim. Sedim tukaj, v tej stari vesoljski opravi, medtem ko me tam zunaj čaka toliko ljudi, ne vem, da bi nastopala. Vsi pričakujejo, da bom zvezda te puste gledališke produkcije brez vsakršnih iztočnic in brez konca. Vsi čakajo, da bom prišla k njim, stopila prednje in odigrala vlogo pogumne, močne in neustrašne Ženske. Pričakujejo, da bom celo malce jokala. Vendar ne tako, kot jočem tukaj, veste. Oni hočejo nekaj ganljivega in diskretnega. Počasne, lesketajoče se, korajžne ženstvene solze, ki tečejo – ne, se valijo – po mojih licih. Da bodo oni lahko zmajevali z glavo in kar kipeli od sočutja ob moji izgubi. Oni nočejo straniščnih solza, mokrih in posmrkanih robcev in bolečih grudic maskare v očeh. Nočejo glasnega hlipanja, grlenih zvokov, kravala.

	Zato to počnem tukaj. Jočem na stranišču. Zelo verjetno že tisočič.

	Najhuje pa je, da je vse skupaj njena krivda.

	Toliko ljudi me potrebuje. Potrebujejo me na toliko izčrpavajočih, izsrkavajočih in duhomornih načinov. Seveda, potrebovala me je tudi ona, a povečini na zelo poživljajoč in energičen način. Bila je edina oseba v mojem življenju, s katero sem lahko jokala – v stranišču ali pa izven njega – edina oseba, ki je razumela. In prav neverjetno usrano se počutim, ker je ni tukaj danes, ko jo najbolj potrebujem.

	Nekdo začne trkati po vratih stranišča. Najbrž si želijo začeti, pozno je že.

	Brez nje tega ne zmorem, brez nje tega ne zmorem, brez nje tega ne zmorem.

	Trkanje se nadaljuje, postaja silovitejše.

	Še malce moram posedeti in pojokati. Samo še malo jo moram pogrešati.

	Odhrkam se in zatrem željo, da bi zavpila odjebi.

	»PET MINUTK,« kriknem, a tako besno, da svojega glasu sploh ne prepoznam. »Samo … samo …« Zmanjka mi besed. Iščem razlog, s katerim bi si zagotovila še nekaj minut samote in solz. »PET MINUTK,« znova zavpijem. »TAMPONA NE DOBIM VEN, OK?«

	Trkanje v hipu poneha, zavlada oglušujoča tišina.

	Ta izgovor vsakič deluje.





1

	Dvajset let prej: 2001

	ZOE

	Pa naj gre v tri krasne.

	Če ta punca ne bo utihnila, se mi bo strgalo.

	Mislim, sedim tukaj s hlačkami okrog kolen in na sijočo steno naslanjam glavo, rada bi se potiho zjokala, potem pa pride neka trapa in se začne cmeriti v sosednjem stranišču.

	Hlipanje ob meni postane še bolj dramatično.

	Vse skupaj je še toliko bolj nepošteno, ker nikoli ne jočem. V bistvu sem nase zelo ponosna, ker imam v sebi, ne vem, izsušen oklep? Ati pravi, da kot deklica nisem nikoli jokala, če sem padla. Vedno sem bila 'ta pogumna', po kateri so se lahko zgledovali mlajši bratci, bila sem jim zgled, kako morajo ostati trdni. Niti lani, ko se je vse zgodilo, nisem potočila nobene solze.

	Tako da, ja, resnično mislim, da si tale jok zaslužim. Zaslužim si malce miru. Potrebujem le deset minut z jebenim robčkom. Deset minut, da pošteno dehidriram in da se mi od pretiranega hlipanja razboli glava. Deset minut, da na hladno plastično pregradno steno naslanjam glavo in sem žalostna, me razumete?

	Še kakšno minuto poslušam smrkavo hlipanje, zamotim se z branjem grafitov o 'psici' Andrei iz enajstega letnika. Sprašujem se, ali je Andrea res psica ali gre zgolj za ljubosumje. Na moji zadnji šoli je bilo na kupe deklet, ki so psica pravile meni, moja mama pa je rekla, da so le ljubosumne. Ni pa imela pravega odgovora, ko sem jo vprašala, na kaj so ljubosumne.

	Najbrž je tudi pri Andrei krivo ljubosumje, nisem pa pripravljena popolnoma zavreči možnosti, da ji pravijo psica zato, ker resnično je psica. Vsaj v 20 odstotkih primerov, ko so v St. Mary meni rekli psica, sem resnično bila totalna psica.

	Morda pa je Andrea jokica v sosednjem stranišču? Morda pa nama je usojeno, da postaneva prijateljici? Res je pravcato naključje, da hkrati jočeva v teh straniščih – morda gre za neki božji ali vesoljni znak? Ne vem, ali verjamem v boga ali v vesolje, mogoče pa res. Nisem še pogruntala, ali bi bila zaradi vere v boga zanimivejša ali nezanimivejša.

	Hlipanje se prestavi v še višjo prestavo.

	Če je res Andrea, je verjetno žalostna zaradi grafitov. Z njo bi se lahko pogovorila, ji rekla, kako grozno je to, potem pa bi se povezali med klepetom o tem, kako strašno ji vsi zavidajo. Potem bi ji pomagala grafite zbrisati in napisati nove in zlobne o drugih ljudeh.

	Ali pa je žalostna, ker je bila danes do vseh preveč nesramna in ji je prišlo do živega? Tudi v tem primeru bi lahko sočustvovala z njo. Za prijateljico bi naredila karkoli.

	Prešine me, ali se bodo na teh stenah znašli tudi grafiti o meni. Le kaj bi pisalo?

	Hlipanje postane še glasnejše, v sebi zavzdihnem, premaga me radovednost.

	»Andrea?« se nežno oglasim, polna upanja, dekle pa v hipu utihne. Si mislite, kako kul bi bilo, če bi resnično pravilno ugotovila …

	»Si mi pravkar rekla Andrea?« zaslišim besen odgovor. »Kot Andrea Allen iz enajstega letnika? Ona pa je res prava P-S-I-C-A,« nadvse užaljeno razločno poudari vsako črko posebej. »Jaz niti približno nisem Andrea.«

	»Em, ne, ne,« sem zmedena in razočarana. »Rekla sem 'ah dear', ker … no, saj veš … ker jočeš.«

	Sledi dolga, sumničava tišina in čutim, kako se mi po licu odvali solza, ki sem jo zadrževala. Smrknem, nekoliko glasneje, kot sem hotela.

	»No … a si OK?« spet poskusim.

	»Ne,« končno kratko odgovori. »Nisem.« Zveni kot mučenica, jaz pa neslišno smrknem.

	V bistvu se mi zdi glas malce znan, kar me preseneti. Na tej šoli pravzaprav nisem spoznala še nikogar.

	»Bi se rada pogovorila?« poskusim.

	»Ja,« takoj odgovori, glas pa se ji zlomi, ko še poslednjič pretirano dramatično zahlipa. »Ampak najprej mi povej, zakaj ti jočeš?«

	»Saj ne jo…« začnem, takoj zavzamem obrambno držo, potem pa spet preglasno smrknem. »OK,« se oklevajoče vdam, čeprav ne vem, koliko ji želim povedati. Navsezadnje le ni Andrea. »No, danes je moj prvi dan na tej šoli in …«

	Prekine me vreščeč glas: »Ti si ta nova?« Kar naenkrat zveni precej bolj vedro. »Si v mojem razredu – 9CL? Pri gospodični Cornelisse?«

	To bo verjetno razlog, zakaj mi je njen glas znan. Še vedno pa ga ne morem povezati z nobenim obrazom v svoji zbirki.

	»Corny te je zjutraj predstavila,« nadaljuje glas brez obraza, »kako ti je že ime? Kul ime imaš, a ne? Ne morem se ga spomniti.«

	»Ah, ne,« sramežljivo odvrnem. »Ne … em, Zoe sem.«

	»Ne, ne, tvoj priimek sem mislila,« nestrpno pripomni. »Tako dramatično je zvenel.«

	»Darling,« zamrmram v zadregi. »Zoe Darling.«

	»A vidiš?« srečno zažvrgoli glas na drugi strani plastične pregrade. »Superkul. Meni je ime Natalie Winters, strašnooo dolgočasno. Lani sem hotela, da bi me vsi klicali Roxy, pa niso hoteli. Se ti ne zdim bolj podobna Roxy? Mislila sem, da mi bodo pravili Foxy Roxy, če mi bo ime Roxy, pa so se mi vsi smejali. Morda bi mi ustregli, če ne bi bila tako debela, ampak debeluške najbrž ne smemo pričakovati, da bi bile Foxy.«

	»Oh, OK.« V bistvu sem brez besed.

	Molči, kot bi nekaj čakala. »Se ti zdim debela?« naposled izjavi, zveni prizadeto.

	»Ne vem, kako izgledaš,« poudarim.

	»Ah, saj res,« olajšano odvrne. »Na to sem pa pozabila. Vajena sem, da ljudje avtomatično rečejo: 'Nisi debela!', kadar rečem, da sem, čeprav sem pravzaprav res debela. V bistvu si želim, da tega ne bi govorili, ker imam potem občutek, da je debelost najhujša stvar na svetu. Toda resnično rada jem in resnično imam rada svoj trebušček. Lep je in okrogel in lahko ga držim, preden zaspim. Plus, tudi moja mama je debela – in tudi njena najboljša prijateljica Sue, pa se ne zdi, da bi jima bilo kaj posebej mar. Spijeta veliko vina, jesta toblerone in se krohotata.« Utihne toliko, da zajame zrak. »Le to je, da mislim, da bi me sošolke in sošolci imeli raje, če ne bi bila debela. In morda bi me bili pripravljeni klicati Roxy, ne pa dolgočasno Natalie. Sicer pa,« veselo nadaljuje in hitro vdihne, »me nič ne moti, da sem debela. Si ti debela?«

	»Pravzaprav ne vem,« odvrnem in pomislim. »Bratje mi pravijo, da sem debela, a mislim, da samo zato, ker vedo, da je beseda žaljiva, in me z njo jezijo. Verjetno je odvisno od predstave o tem, kaj je debelo. Na prejšnji šoli sem poznala punco, ki je trdila, da je debela, na koncu pa je zaradi podhranjenosti pristala v bolnišnici.«

	»Joj, pa to je kul,« iz nekega neznanega razloga navdušeno pripomni Natalie. »Je umrla?« Na odgovor sploh ne počaka, pač pa iz nje kar plane: »Ti je bila prejšnja šola všeč? Si zato jokala? Ker ti ta nova ni všeč?«

	Odkimam. »Ne, ampak …« Utihnem, ne vem, koliko lahko delim s tole punco, ki deli preveč. Globoko vdihnem. »Em, danes sem dobila … menstruacijo – svojo prvo menstruacijo. Najbrž gre za pomemben trenutek, jaz pa sem čisto sama in to me žalosti. Poleg tega pa tudi nisem vedela, da tako zelo boli in počutim se klinčevo.«

	»Nemogoče!« krikne. »Tudi jaz sem jo dobila danes, zato jočem! Joj, Zoe Darling, pa saj sva skoraj dvojčici!«

	»Resno?« se zasmejim. »Čudno.« Pomolčim. »Si OK? Nagravžno je, kaj? Je tvoja … tudi, em, rahlo rjavkasta?«

	»Aha.« Lahko slišim, kako Natalie prikimava. »Pomislila sem, da sem se malce polulala.«

	Še malce molčim, potem pa šepetaje dodam: »Imaš vložke ali tampone ali karkoli?«

	»Ne.« Lahko slišim, kako Natalie odkimava. »Imam pa lepe papirnate robčke, jih želiš? Boljši so od tega krepastega vece papirja.«

	Potem zaslišim šumot in pod robom pregrade zagledam drobno roko, v njej pa nekaj robcev Kleenex, sicer pomečkanih, a vsaj navidez nerabljenih.

	»Čisti so,« hitro doda. »Za nedrcem sem jih imela, a nič hudega, če bom preostanek dneva imela košarico A. Tako ali tako me noben fant ne pogleda.«

	Z rahlim odporom vzamem robčke. »Em, hvala. Jih imaš zase dovolj?«

	»Ja.« Pod pregrado mi pokaže dvignjen palec, jaz pa se zahihitam. »Pravzaprav ne vem, kako se uporabljajo tamponi,« nadaljuje. »Mama mi jih je kupila že kar nekaj časa nazaj, da bi lahko vadila in celo večnost sem poskušala, preden sem dojela, da jih tiščim v napačno luknjo. Res sem bila besna.«

	Na to nimam odgovora.

	»Se ti ne zdi, da sva v vsem vesolju zadnji dobili menstru-acijo?« govori naprej. »Zdi se mi, da so jo vse druge dobile že pri enajstih.«

	»Ja,« rečem in prikimam. »Ampak jaz še vedno nisem pripravljena.« Pomislim na vse grozne poudarke o tem, da sem postala ženska, in postane mi slabo. Zveni grozljivo, tega nočem.

	»Torej imaš brate, praviš?« nadaljuje Natalie in z lahkoto presedla od zadenjskih odprtin do bratov in sester, medtem ko si jaz na umazane hlačke skrbno nameščam robčke. Ob pogledu na madež mi začne srce biti hitreje. Kako bom spodnjice skrila pred atijem? V pranje jih ne morem vreči. Jih bom morala vreči v smeti?

	»Tri brate. Butasti so, sovražim jih,« odvrnem, a odsotno. »Jaz sem najstarejša. Mislim, da sta si ati in mama želela še eno punčko, a so eden za drugim prišli lulčki.«

	»Štirje ste?« osuplo dahne Natalie. »Jaz sem edinka, ful dolgočasno je. Mama pravi, da je ena zanjo dovolj posebna, a mislim, da hoče povedati, da sem kot dojenček preveč jokala. Vedno sem si želela sestro dvojčico.«

	»Jaz tudi. Moja najmlajša brata sta dvojčka in onadva sta najhujša.«

	»Joj, pa saj ne morem verjeti, da imaš v družini dvojčka!« je vsa navdušena. »Lahko drug drugemu bereta misli in lahko drugi čuti bolečino, če prvega kdo zabode?«

	»Zakaj bi kdo katerega od njiju zabo…«

	Dokončati mi ne pusti.

	»Bi šla z mano in mojimi starši nocoj v kino? Gledat gremo Shreka. Mama pravi, da je notri Austin Powers in da igra tista iz Maske. Še prej pa bomo pri meni doma imeli obložene kruhke in torto, ker imam rojstni dan. Nihče drug ne pride, tako da bomo samo jaz, mama in njena prijateljica Sue. In moj oče,« še doda z rahlim zamikom.

	Pogledam plastično steno med nama. »Danes imaš rojstni dan?« presenečeno vprašam. »Danes imam jaz rojstni dan.«

	»Lažeš!« zavpije, mene pa zaskrbi, da bo nekdo prišel pogledat, od kod tak kraval. »Res ga imam! No, vidiš, resnično si moja dvojčica,« vpije naprej. »Misliš, da so naju starši ločeno posvojili kot na začetku Pasti za starše? Joj, obožujem Lindsay Lohan.«

	»Neverjetna je. Res je nadarjena. Všeč mi je tudi Jennifer Love Hewitt – najboljša mi je bila v Vem, kaj ste zakrivili lansko poletje.«

	Natalie osuplo zajame sapo. »Dovoljeno ti je bilo videti ta film?« Mučeniško zastoka. »Meni pa ne! Mama je rekla, da je v njem preveč seksa in nasilja, povrhu pa je tudi zaplet popolnoma nesmiseln.«

	»Ja, večkrat sem si ga ogledala.« Pomolčim. »Pa Podle igre tudi.«

	Spet zastoka, jaz pa se počutim fino. Ogledala si nisem ne prvega ne drugega, ampak Natalie misli, da sem kul, jaz pa je ne bom popravljala.

	Od križa proti sprednjemu delu me prebode bolečina. To so torej krči, za katere sem izvedela v reviji Sugar. Neprijetna reč.

	»Zmenjeno,« rečem, potem pa še precej bolj sramežljivo dodam: »Z veseljem bi šla z vami v kino, hvala. Vprašati moram atija, ampak mislim, da za danes nima ničesar v načrtu. Pravi, da štirinajsti rojstni dan ni nič posebnega.«

	»Jaz pa mislim, da je,« se burno odzove Natalie. »ZELO POSEBEN. Že vse leto sva bili najstnici, dobili pa sva jo ravno zdaj, a ne? Poleg tega pa imamo letos NPZ in izbrati moramo izbirne predmete. Joj, ko si star štirinajst let, si pod groznim pritiskom.«

	»A ne?« odvrnem, sem se že nalezla njenega navdušenja. »Ati samo zavije z očmi, ko omenim NPZ.«

	»Atiji ne razumejo ničesar,« nadaljuje Natalie. »Moj ves čas samo sedi v kotu in bere časopis. Atiji niso nikoli bili najstnice, zato nimajo pojma.«

	Iznenada postanem malce žalostna. Prav ima, očetje nimajo pojma.

	»Oprosti, ker zabava ne bo velika,« še kar razpreda. »Iz našega razreda sem povabila Simona Stana – se ga spomniš z vpisa? Kako je lušten – toda rekel je, da se ne more domisliti nobene hujše stvari, Romesh in Tom sta se mi smejala, Janine pa mi je vrgla svinčnik v glavo.«

	»Drekači,« rečem, lojalno.

	»Ah, ne, vse je v redu,« hitro in veselo pripomni Natalie. »Šolske potrebščine imam rada in tako smo zmagali vsi, kajti jaz sem dobila nov brezplačni svinčnik. To so najpopularnejši fantje v našem letniku – družijo se celo z nekaterimi iz zadnjega. Za Simona sem vedela, da me bo zavrnil, a morala sem ga vprašati zaradi svojih čustev do njega.«

	»Tvojih čustev do njega?« počasi ponovim.

	»Ja.« Dramatično pomolči. »Ljubim ga.«

	»A res?« Zbegana sem. »Ampak zakaj, če je do tebe tako zloben?«

	»Zloben je samo zato, da bi naredil vtis na druge fante,« prijazno pojasni. »Gre za vrstniški pritisk. Newsround je predvajal prav posebno oddajo na to temo. Podobno je ustrahovanju, le da to počnejo tvoji prijatelji. Povsem normalno je, to se dogaja ves čas.« Globoko zavzdihne. »Zato razumem, zakaj je nesramen do mene, in me to ne moti. Mislim, da bova nekega dne postala par in takrat se bova skupaj spominjala in se smejala dnem, ko sem ga vabila na zmenke, on pa se je pretvarjal, da mu nisem všeč, čeprav sem mu skrivaj bila.«

	Sklenem, da je najino prijateljstvo še preveč sveže, da bi tole pokomentirala.

	Natalie pa zadihano nadaljuje: »In komaj čakam, da se bova poročila in bom dobila njegov priimek. Natalie Stan zveni veliko bolje kot Natalie Winters, se ti ne zdi?«

	»Meni Natalie Winters zveni bolje,« previdno odvrnem. »Plus, Simon Stan pa zveni malce bedasto? Na primer, če ga izgovoriš s francoskim naglasom, zveni kot 'semen stain'.«

	Natalie zgroženo vdihne, potem pa se zahihita. »Joj,« sikne skozi zobe, še vedno se smeji, »Zoe, ti pa si poredna! Sploh ne zveni tako.«

	»Pa zveni,« vztrajam in se trapasto zasmejim.

	»Smešna si,« reče Natalie. »Komaj čakam, da spoznaš mojo mamo, takoj te bo vzljubila. Se za kino obe oblečeva v jeans? Saj veš, kot Britney in Justin?«

	»Ne,« jo odločno zavrnem. »Jaz se prav gotovo ne bom. Onadva izgledata jebeno neumno.«

	Spet zajame sapo, spet se hihita. »Joj, ti pa preklinjaš, in to veliko. Moja mama bi me ubila, če bi izrekla besedo na 'j', ti pa jo kar ponavljaš, kot da ti sploh ni mar. Jaz se jo preveč bojim uporabiti, tudi v dnevnik je ne napišem, če bi ga mama slučajno prebrala. Tebi mama ne reče, da ne smeš preklinjati?«

	Nekaj sekund molčim, tehtam položaj. Če bova postali prijateljici, bo na neki točki zagotovo izvedela. Lahko tudi zdaj.

	»Mama ne živi z nami. Lani je zapustila atija in od takrat se nam ni več oglasila.«

	»Nemogoče!« Zveni šokirano, jaz pa občutim čudno kombinacijo ponižanja in moči.

	»Pa je,« stoično prikimam, v svoji plastični ogradi se počutim strašno osamljeno. »Grozno je bilo. Pobegnila je z mojim nekdanjim varuhom, gospodom Chapmanom, ki je živel v isti ulici. V bistvu je moj ati še vedno čisto zjeban.«

	Sledi dolga tišina, mene pa postaja vse bolj sram. Sramujem se svoje Ricky Lake družine, svoje mame. Sramujem se očeta, ker se ni dovolj potrudil, da bi mama ostala z njim. Sramujem se svoje zlomljene družine. Za prvo srečanje je vse to preveč. Preveč za stranišče.

	»Joj, pa saj to je …« spet dolga tišina, » … to je tako KUL!« veselo zažvrgoli Natalie. »Zoe, tvoje življenje je tako dramatično.« Zavzdihne, skozi plastično steno med nama skorajda občutim njeno vročo sapo.

	»Prosim?« Nad njenim odzivom sem ogorčena, ampak ona spremembe v mojem glasu sploh ne zazna.

	»Lahko si srečna, Zoe Darling,« pove. »Moje življenje je popoln dolgčas. Meni se nikoli ne zgodi nič, kar je kul.«

	»Ampak to ni kul,« planem. »Nič od tega ni kul.« No, zdaj pa sem pošteno razjarjena, v želodcu mi poka ognjemet jeze, usmerjen v to nesočutno punčaro brez obraza. »Grozno je – resnično grozno!« eksplodiram. »Kako lahko rečeš kaj takšnega? Tebi se zdi kul, da moji mlajši bratje nimajo mame? Tebi se zdi kul, da sedim tukaj na školjki in krvavim, ne da bi se mi sploh sanjalo, kaj jebenti naj naredim, ker me je mama, ki bi morala pomagati, zapustila? Tebi se zdi kul, da sem se preselila v grdo novo hišo in da moram hoditi v novo šolo, ker moj ati ni mogel več živeti v našem starem domu? Vse to se tebi zdi kul?«

	Nekaj časa traja zaprepadena tišina, preden Natalie kon-čno le odgovori: »No … pa vsaj malo kul?«

	V hipu vstanem in si gor potegnem spodnjice, zdaj obložene z robčki. Jezno odklenem in silovito odprem vrata ter jih zaloputnem za seboj v upanju, da ji bom dala jasno vedeti, kako zelo besna sem. Kakšna trapa, prava mala idiotka.

	Brez besed odvihram s stranišča, zaradi robčkov pravzaprav bolj odracam.

	Jebena Natalie Winters! Krava nesočutna. Morda pa bi morala na steno napisati kak grafit o njej – definitivno si ga zasluži. Natalie Winters, fuj. Le cmeriti se zna hrupno in blebetati o svojem brezveznem življenju. Danes je dobila dosmrtno sovražnico. Ne morem verjeti, da sem sploh pomislila, da bi lahko postala moja prijateljica v tem ušivem raju. Resnično vedno sprejemam slabe odločitve.

	Upam, da nikoli več ne bom videla te zajokane in tarnajoče drama queen.





2

	Štiri leta kasneje: 2005

	NATALIE

	»Kajenje je kul, in to veš.« Gospodovalno prikimam in poskušam izpihniti krogec, pa mi ne uspe.

	»Saj veš, da si moja bestica, ampak izgledaš pa jebeno bebavo,« pove Zoe in zavije z očmi. »In Prijateljev je konec, zato jih že enkrat nehaj citirati.« Nelagodno povleče kodre, ki ji jih je naredila navdušena frizerka, potem pa me dregne s prstom, ko se še bolj nagnem skozi okno, da skoraj padem na vrbo na našem zadnjem dvorišču. »In zakaj tole sploh počneš?« Nezadovoljno poudari tole. »Kadiš zato, ker kadi Semen Stain?«

	Zavzdihnem. »Ne pravi mu tako, Zoe. Ampak ja, prav imaš. Ko bomo danes zvečer šli ven, mu lahko sledim in začnem pogovor o tem, kako seksi izgledam, ko kadim.«

	»Medtem ko erotično puhaš raka na vse druge?« Zoe je maksimalno sarkastična, a mi ni mar.

	»Točno.« Spet modro prikimam. »In potem bo končno spoznal, kako neverjetna sem v resnici. Šel bo na oder in vsem oznanil, kako krasna sem in da sploh nisem debela, Romesh, Tom in Janine pa bodo v kotu prikimavali v spoznanju, da so bili vsa ta leta bedaki, ker so me ignorirali. In potem bova s Simonom šla seksat v kolesarnico ob znanstvenem oddelku, preden se bova vrnila in odplesala še zadnji nocojšnji ples.« Na dolgo potegnem iz cigarete in poskušam zadržati dim, kot naj bi se kadilo. Zvrti se mi in zadržujem kašelj. Naj se vidi, da znam. Zoe se zagotovo moti.

	»Res čudovit prizor si naslikala,« reče. »In potem bosta živela srečno do konca svojih dni, ko bosta drug ob drugem sedela na onkologiji in čakala na kemoterapijo. Naravnost seksi.«

	»Če bo treba,« resnobno odvrnem. »Kdaj pa si ti postala tako pridigarska? Ponavadi mi ti praviš, naj se sprostim in kršim pravila.«

	Zoe spet zavije z očmi. »S tem mislim, da se nehaj obremenjevati, da te bodo dobili, če špricaš skupne šolske sestanke, ne pa da se navleci ogabne in drage razvade, ki te bo spremljala do smrti. Bedasta je, pa tudi delovala ne bo.« Pomolči, potem pa malce prijazneje vpraša: »Je Simon že sprejel tvojo prošnjo za prijateljstvo na MySpaceu?«

	»Joj,« navdušeno odvrnem, »naj pogledam.« Čik ugasnem na okenski polici in stojim na postelji. Potem se zasmejim in začnem poskakovati. »Ej, Zoe,« rečem in vznemirjeno čakam, da me pogleda. Polna pričakovanja me res pogleda, jaz pa zavpijem: »ZALJUBLJENA SEM,« preden skočim s postelje in padem na kolena. Ona se sploh ne odzove. »Sem Tom Cruise na Oprahinem kavču? Saj si videla ta del?«

	»Ja, ja,« zveni zdolgočaseno. »Dobesedno vsak v našem letniku ga je videl.«

	»Sitna si,« rečem, sedem za računalnik in odprem My-Space.

	»Pred petimi minutami si nazadnje preverila.« Gleda me skozi priprte oči, medtem ko si jaz popravljam velikansko krilo.

	»Ja, vem,« nestrpno odvrnem, »ampak kako ti naj popolnoma iskreno odgovorim, če ne preverim? Že res, da pred petimi minutami prošnje še ni sprejel, zdaj pa jo morda že je.« Moja logika je brezhibna.

	»Nat,« reče precej bolj prijazno, »če je ni sprejel v zadnjih treh tednih, je tudi v teh petih minutah ni.«

	»Tega ne veš,« rečem in čakam, da se aplikacija zažene. »Nocoj je maturantski ples. To so naši zadnji skupni tedni, preden gremo kot odrasli ljudje vsak svojo pot v ogromen neznan svet. Če obstaja čas, ko smo vsi prijazni in nagnjeni k sprejemanju prijateljstev, je to zdaj.«

	»Mislim, da Semen Stain v sebi nima niti trohice prijaznosti,« zamrmra, kot da je ne bom slišala.

	»OK! No, s kom pa naj potem seksam nocoj, ZOE?« zafrustrirano povzdignem glas, ko se končno logiram in vidim, da se Simon še vedno ni odzval. Na MySpaceu imam malo prijateljev, le Toma, Zoe in nekaj naključnih punc iz dramskega krožka – za božič sem bila služabnik v Pepelki – in še nekaj drugih lažnih računov, ki jih imam, da zasledujem Simona. »Nocoj – ponavljam – je MATURANTSKI ples,« kadar želim katero od besed poudariti, jo zavpijem, ker se mi včasih zdi, da me Zoe sploh ne jemlje resno. »Danes sem stara OSEMNAJST let in če nocoj ne bom izgubila nedolžnosti, se bom dobesedno ubila. In tega ne mislim kot Jodie Meads iz 12WT, ko je pri matematiki izjavila, da se bo ubila, ker sta se Brad in Jen razšla, potem pa se je počehljala s kompasom. Jaz si bom resnično vzela življenje. In potem, Zoe, boš morala z mano umreti tudi ti, kajti dobro veš, da brez tebe ne morem narediti ničesar.« Roke vržem v zrak, jezna sem na ves svet. »Niti mojih jošk še ni nihče videl, Zoe! In to je prava sramota, ker so velikanske in vse od petnajstega leta se že trudim, da bi jih kdo videl. Velike in mehke joške so najboljši del debelosti. Plus, z leti bodo postajale samo še grše. Povesile se bodo in še pred petindvajsetim letom bodo polne strij, zato potrebujem fanta, ki jih bo videl zdaj. Hitro, takoj.«

	»V bistvu se meni povešene joške zdijo kar kul,« zamišljeno pripomni Zoe. »Mislim, kaj pa je takšnega v napetih in okroglih? Joške so samo vreče maščobe in kože, zakaj bi bilo potem važno, ali jih imaš tik pod brado ali pri popku?«

	»Joške ti niso všeč?« sem presenečena.

	»Joj, seveda so mi, obožujem jih,« iskreno odvrne. »So neverjetnih oblik in velikosti, se mi pa zdi, da imajo povešene slab sloves, čeprav so verjetno najbolj zabavne. Zibaš jih lahko, pa tudi obraz lahko zakoplješ vanje in se izgubiš v njih.«

	Zamislim se. »Mislim, da Simonu ne bi bilo všeč, če bi imela povešene,« nekoliko užaloščeno povem.

	»Jaz pa mislim, da Semenu Stainu ne bi bilo všeč nič razen tistega, kar mu je revija Nutts povedala, da mu mora biti všeč,« posmehljivo zasika. »Nima domišljije. Gole ženske verjetno sploh še videl ni, če pa bi jo, se mu ne bi niti sanjalo, kaj na stori.«

	»Simon Stan,« jo avtomatično popravim, a v resnici mi ni mar.

	»Francoski naglas vadim,« nedolžno odvrne. »Semen Stain,« ponovi glasneje.

	»Prosim, bodo prijazna do moje največje ljubezni,« poprosim. »In nisi še v Franciji, Zoe, odšla boš šele po maturi, zato me ne poskušaj zapustiti prej, kot me moraš.«

	»Grrr!« zagodrnja, se vrže na mojo posteljo in si rahlo razmrši kodre. »Komaj čakam! Komaj čakam, da odidem iz tega kraja. Super bo. Oni dan sem se v klepetalnici pogovarjala z izkušenimi popotniki in priporočili so mi nekaj čudovitih krajev v Franciji in Italiji, ki jih je vredno obiskati. In potem – o tem sem veliko razmišljala – mislim, da bom šla za tri mesece v Indijo, menihe bom učila angleščino. Obstaja razpis, kako izkoristiti prosto leto, mislim, da se bom prijavila. Oh, mogoče bom šla še malo v Avstralijo.« Pomolči. »Če mi bo ati posodil denar.«

	Bo, poln ga je. In Zoe vedno dobi, kar si želi.

	Zoe zasanjano zavzdihne in doda: »Epsko bo, a ne?«

	»Mislim,« globoko vdihnem, preplavi me žalost, »da boš ogromno seksala. OGROMNO. Spoznala boš vse tiste seksi ženske v tujih deželah in prav vsaka se bo hotela tribad po tebi ali kako se pač reče.«

	»Meni se tribadizem ne zdi nič takšnega.« Zoži pogled, a kljub temu vem, da ne misli tako.

	»Kakorkoli,« rečem zavistno. »Meni bi točno zdaj pasalo vsakršno drgnjenje, ki vključuje genitalije.« Vržem se na posteljo poleg nje. »Eh, menda ja ne bom edina devica na faksu. Vsi se mi bodo smejali, tebe pa ne bo tam, da bi jim povedala, da nisem čudna.«

	»Saj nisi čudna.« Tolažeče me poboža po laseh. »Veliko ljudi čaka na seks. Bolje je počakati na pravo osebo.«

	»To je brezvezen nasvet odraslih, to dobro veš,« povem v blazino. »In jaz nočem nikogar pravega, hočem seksi Simona.«

	Zoe me ne posluša več. »A veš, da z avstralskim naglasom Simon zveni kot Salmon?« reče in glasno preverja: »Salmon, Simon, salmon? Le kako nisem že prej pomislila na to?«

	»To sploh ni avstralski naglas,« togo odvrnem, prizadeto. »Pač pa zveni bolj južnoafriški.« Pomolčim, poskušam se domisliti dobesedno vsaj enega razloga, zakaj je tukaj lepše živeti. »Joj …« navdušeno planem, »a veš, da boš zamudila naslednjo serijo The X Factorja, če boš odšla avgusta? Morda boš zamudila celo novi album Steva Brooksteina. Ne boš videla, kako postane velika zvezda, kar si tudi zasluži.«

	»Mislim, da bom preživela,« pikro pripomni, potem pa se ji glas nekoliko omehča. »Nat, ne sitnari, obljubim, da se bom vrnila. Anglija je moj dom in tudi ti si moj dom. Seveda bom prišla nazaj, zato nič ne skrbi. Plus, preveč boš zaposlena, da bi me sploh lahko pogrešala, pa jaz ne bentim čez jebeni faks in bebavi London, je tako?«

	Ob misli na univerzo se malce razvedrim. Nova pustolovščina, novi fantje, novi prijatelji. Upam vsaj.

	»Se že veseliš?« še doda.

	»Ja, ne, ne vem,« skomignem. »Nisem še čisto dojela, prav tako še ne vem, katera predavanja bom poslušala. In kaj, če ne bom dosegla točk, ki jih potrebujem? Ponudba je zgolj pogojna. Če zašuštram maturo, bom za vse večne čase obtičala tukaj in skupaj z mamo in Sue pila ceneno vino ter se poskušala dokopati do daljinca, da mi ne bo treba gledati še ene ponovitve Big Brotherja.«

	»Ne boš zašuštrala,« samozavestno pripomni. »Učiš se kot nora, učiteljem pa tako vztrajno lezeš v rit, da bodo potrebovali lubrikant, da te bodo še pravočasno spravili ven, da ne bi zamudila mature. In sploh ni važno, kakšen urnik boš imela, le kopica mladih veseljakov boste in ves čas boste samo popivali.«

	Srce mi rahlo poskoči, ko pomislim na nove ljudi. »Upam, da bom dobila nove prijatelje,« tiho rečem. »Tega me je resnično strah. Mislim, v Londonu dobesedno ne poznam nikogar. Mama pravi, da me bosta s Sue prišli obiskat, toda si lahko predstavljaš kaj hujšega? Da me sredi spoprijateljevanja obiščeta ti dve pijani čveki v visokih petah s steklenico cenenega rdečega vina?«

	»Pravzaprav mislim, da bi pritegnili ravno pravšnje prijatelje zate,« Zoe prikima in si na ustnice nekako uspe nanesti še eno plast šminke. »Vsi te bodo oboževali. Boš tam Natalie? Ali Roxy?«

	»V bistvu sem razmišljala o povsem novem imenu,« zažvrgolim. »Kakšno se ti zdi Nicki Chair?«

	»Zelo kul,« opogumljajoče odvrne.

	»Hvala,« obraz mi kar žari. »V veleblagovnici Daniel's sem ga videla na zofi. Preprosto mislim, da mi lahko Londončani ponudijo več. In tam bo toliko fantov, tako da se bom nedvomno redno dajala dol.«

	»Nedvomno,« pritrdi Zoe, odide k ogledalu in si kritično ogleduje kodre.

	»Zelo lepa si,« rečem karseda navdušeno.

	»Ta frizura mi ni najbolj všeč,« reče že desetič. »Preveč je … kodrasta?«

	»Pa saj imaš vendar kodre,« rečem, a previdno, preden hitro dodam: »Ljubki so. Zelo maturantski. Resnično izgledaš super.«

	To je res. Vedno. Trudim se, da Zoe ne bi zavidala, ampak tako zelo je lepa in vitka. No, tako zelo vitka tudi ne, a skupaj je je veliko manj kot mene. Najbrž ima mojo idealno težo. Pravi, da se nikoli ne tehta, kar pa je očitna laž. Je sploh dekle, če se ne tehta in ne stoji pred ogledalom in ne dela mentalnih zaznamkov o potrebnih popravkih, če bi imela denar in pogum za plastično operacijo?

	Zoe si nanese še malce šminke.

	Stavim, da jo bodo nocoj vsi povabili na ples. Nekaj fantov jo je celo povabilo nocoj na zmenek, kot da dejstvo, da je lezbijka, sploh ne bi bilo pomembno. Seveda jih je zavrnila, me pa res zanima, ali bi zavrnila Harriet iz dvanajstega – še edino drugo 'mimo' punco na naši šoli, če mene ne bi bilo zraven.

	Zavedam se, da omejujem Zoe. Tega nikoli ne reče in se nikoli ne vede tako, vendar vem, da je res. Če ne bi bilo mene, bi bila kul. Včasih se počutim sebično, ker sem njena prijateljica, ker vem, da nisva resnično enaki. Ona je veliko veliko boljša od mene. A po drugi strani ne vem, kako bi brez nje sploh preživela. Kar srce me zaboli ob misli, kako drugačno bi bilo moje šolsko življenje, če se ne bi v devetem razredu pojavila Zoe. Moje življenje bi bilo še veliko hujše. In koliko hujše še bo?

	»Misliš, da bi morala za nocoj najeti spremljevalca?« zamišljeno rečem in poskusim preusmeriti misli. »Saj veš, kot zmenek?«

	»In s kom bi potem šla jaz?« Nagne glavo in me gleda iz ogledala.

	»Eh, ti bi brez težav našla nekoga za maturanca.« Pogled mi odtava k računalniškemu zaslonu. Ohranjevalnik zaslona izmenično prikazuje slike mene in Zoe iz preteklih nekaj let – ko je prespala pri meni, ko sva šli v kino, z izletov ob koncu tedna, s skupnih rojstnodnevnih zabav – prav vse so bile posnete z njenim roza digitalnim fotoaparatom Olympus.

	»Misliš, da je prepozno, da bi koga najela?« Premaknem miško, najina obraza izgineta. »Si predstavljaš, da se sredi plesišča prikažem z nekim seksi gospodičem pod roko in vsem pravim, da je moj fant? Mogoče bi pa s tem pritegnila Semenovo – mislim Salmonovo – Simonovo pozornost.«

	»Za pravo plačilo bi ti ponudil še kaj več,« pripomni Zoe. Šali se, a ideja je v bistvu zelo dobra.

	»Mogoče bom pa res nekoga najela!« navdušeno planem in že tipkam 'moški spremljevalci' v iskalnik. »Bilo bi perfektno, če bi nedolžnost izgubila s spremljevalcem. Ne bi se samo znebila tega 'prvič', pač pa bi bilo tudi veliko bolje, kot z nekim sodevičnikom, ki bi se nerodno motovilil okrog moje G-točke.« Pomolčim in pomislim. Je G-točka sploh pravi izraz? Jo sploh imam? Andrea Allen je vsem na šoli rekla, da je nima, in mogoče sem tudi jaz brez nje. »In,« nadaljujem, »profesionalec bi poskrbel, da me ne bi bolelo in tudi cel kup trikov bi mi pokazal in jaz bi postala prava seks ninja, dokler ne spoznam nekoga, ki mi bo resnično všeč.« Spet pomolčim. »OK, dobila sem kup zadetkov, ki spominjajo na porniče. Morda pa je res malce pozno za spremljevalca. Mislim, le kje bi v zadnjem hipu dobil smoking?«

	»Morda bi navsezadnje le šla z mano, kaj?« Zoe se obrne k meni, jaz pa zaprem raziskovalca le sekundico prej, preden se na vratih sobe prikaže mamina glava.

	»Punci, bosta počasi pripravljeni na odhod? Zoe, tvoj oče je prišel z roza limuzino. Z majhno šofersko čepico na glavi je za crknit smešen.« Vstopi v sobo in si naju ogleda. »Ja ljubi bog, pa saj sta ...« S pogledom me premeri od glave do peta, mojo do tal segajočo vijolično obleko, potem še Zoejino zeleno kratko in oprijeto. In potem še najine ujemajoče se kodre. V oči ji stopijo solze.

	»Sue, SUE, pridi sem, pridi ju pogledat,« zavpije skozi vrata. »Izgledata kot popolna ANGELA.« Zdi se, da bo mama vsak čas planila v jok, ko se v mojo sobico nagnete še Sue. Smehlja se, a roko na srce, zdi se, da se bolj zabava, kot pa da bi jo dajala čustva.

	»Poglej, poglej,« rahlo pikro izjavi, »zdi se, da sta pripravljeni na maturantski ples.« Mojo obleko pogleda še posebej debelo, jaz pa se ponosno vzravnam. V tej obleki sem videti kot kraljica. Za zadnji rojstni dan naju je mama z Zoe peljala v londonski West End v Queen's Theatre gledat Nesrečnike. Česa boljšega nisem videla še nikoli in takrat sem točno vedela, da si za maturanca želim takšno obleko, kot jo je nosila Cosette. Široke rokave in velike naborke. Zoe seveda ni bila všeč, ampak nje te gledališke reči ne zanimajo.

	»Se veselita?« vpraša Sue in hitro doda: »Uuu, a bi kaj popili? Mogoče bi si pa vsi skupaj privoščili kozarček nečesa posebnega?« Pogleda mamo, čaka privoljenje, mene pa preplavi groza, da bo hotela odpreti tisto imenitno vodko, ki sva jo z Zoe izpraznili že pred dvema letoma. »Debs, je še kaj vina? Koliko steklenic sva spili sinoči?«

	Mama se spači. »Veliko? Ampak Bryan je rekel, da je v limuzini pripravljen šampanjec. Ga grem iskat?«

	»Najbrž ne bi smeli.« Nervozno pogledam Zoe. Ona ve, kaj zame pomeni že en sam kozarec. »Nocojšnjega večera se resnično želim spominjati. Mislim, da bo superca.« Predstavljam si Simonov čedni obraz pred seboj med plesom. In potem si predstavljam, kako vame vtakne svojega lulčka. Zanima me, kakšen bo občutek. Slišala sem, da je prvič grozno in boleče, toda pripravljena sem. Prenesla bom bolečino, če se bom končno znebila svoje 'D'-tablice. Če mu bo uspelo najti ščegetavček, pa mogoče ne bo tako zelo bolelo? Je ščegetavček G-točka? Sploh imam ščegetavček?

	»Jebe se meni, če se bom česa spomnila,« brezbrižno reče Zoe. »Lahko dobim kozarec, prosim?« Sue ustrežljivo pohiti iz sobe, mama pa še naprej strmi v naju, ko se lišpava pred ogledalom. Vsa raznežena je in v eno ponavlja, da ne bo jokala.

	Za Zoe to ni nič takšnega. Ona je že seksala, s punco, ki jo je srečala na božičnih počitnicah. Z očetom in brati je šla smučat – si lahko predstavljate kaj manj seksi? – pa ji je kljub temu uspelo uloviti romanco.

	Sue se vrne z Bryanom, ki zardi pod čepico.

	»Živijo, Bryan,« sramežljivo pozdravim, on pa se mi vljudno nasmehne. Zoejin oče mi je res zelo všeč, četudi je malce idiotski. To je Zoejina beseda, ne moja. Res ga ima rada, to vem, vendar pravi, da je malce … ne vem, nekoristen? Mislim, da mora Zoe doma veliko postoriti sama. Imajo pralno-sušilni stroj, mislim pa, da Zoe kuha, čisti in daje perilo v pranje. Plus, skrbi še za tri brate – ki ji gredo zelo zelo na živce. Mislim pa, da Bryan ne dojema, koliko Zoe naredi, vedno je preveč zaposlen s svojim delom. In tudi nisem prepričana, da ga mama in Sue marata, že nekajkrat sem ju slišala, ko sta ga ogovarjali, Sue pa se zelo rada znese nad njim, kadarkoli sta z Zoe pri nas.

	»Glej, glej, pa saj si kot pravcata princesa, Natalie!« zazveni Bryanov kompliment.

	»Si dvomil, Bryan?« za roko pridušeno pripomni Sue. Očitno ga ne mara. Mama jo utiša in zadržuje smeh.

	»In tudi ti si lepa,« Bryan malce manj navdušeno pokloni kompliment Zoe.

	Zaradi obleke sta se sporekla. Bryanu se zdi preveč izzivalna, preveč sodobna, želel si je, da bi imela bolj tradicionalno obleko, kakršna je moja, a na koncu ji jo je vendarle kupil, in da bom poštena, od takrat ji ni več najedal.

	»Danes sem te spet videla po televiziji, Bryan,« pripomni Sue, ki se še vedno posmiha, medtem ko odpre steklenico in napolni kozarce. Meni poda do vrha polnega, ki si ga sploh ne želim. No, prav. Srknem pošten požirek, potem pa pohitim k ogledalu in preverim, ali sem si pokvarila make-up.

	»Aja?« Bryan se ponosno izprsi, Zoe pa se v zadregi zaradi svojega pol-slavnega očeta obrne stran. Pride k meni pred ogledalo, vzame krtačo in si poskuša razčesati kodre, ampak od obilice laka za lase so trdi in togi. Krtača obstane na mestu, Zoe pa nejevoljno tleska z jezikom.

	»Ja, a bi lahko dobila tvoj avtogram?« nadaljuje Sue in prav vsi razen Bryana vemo, da se zgolj norčuje.

	»Seveda, dragica, imaš pisalo?« se grandiozno odzove Bryan. Sue steče po pisalo, čisto iz sebe je od navdušenja, ker se ji je potegavščina tako dobro posrečila. Tokrat ni niti približno prvič, da je Bryana prosila za avtogram, ampak on se tega očitno ne spomni.

	Bryan je vremenar. Zoe mi je povedala, da je bil zgolj dolgočasen meteorolog, preden so se preselili sem in je dobil pri lokalnem radiu službo vremenskega poročevalca. Potem je dobil 'televizijski navdih' in se pred dvema letoma po lestvici prebil do dveh tedenskih prispevkov na BBC-ju. Očitno veliko zasluži – Zoejina hiša je velika in čez dva meseca, ko bo zaključila šolanje, ji bo financiral celotno prosto leto – bi pa rekla, da 90 odstotkov svojega časa deli avtograme mamam srednjih let.

	Zoe sovraži očetovo službo. Pravzaprav je to kar nekaj časa skrivala pred menoj, potem pa jo je neka najina sošolka spregledala. Družina ima precej odmeven priimek in na Bryanovi Wiki strani je v razdelku o osebnem življenju omenjena tudi Zoe. Prosila ga je, naj njeno ime odstrani, pa ji je rekel, da on ni odgovoren za vsebino na spletni strani, čeprav vsi dobro vemo, da jo je spisal sam.

	Takrat je novica o Zoejinem skoraj slavnem očetu odmevala po šoli. Simon in Janine – pa tudi nekaj drugih popularnih otrok – sta se začela med odmori za malico pogovarjati z njo, mislim, da sta jo povabila celo na eno svojih velikih kul zabav. Resnično me je bilo na smrt strah, da me bo zaradi njih dala na čevelj, a že takrat bi morala vedeti, da je Zoe drugačna. Rekla jima je, da si lahko svojo zabavo nekam vtakneta.

	Ne vem, če bi jaz zmogla bila tako pogumna, če bi ti ljudje nenadoma postali prijaznejši do mene. Mislim, da bi me z obljubo popularnosti hipnotizirali. Zapeljala bi me njihova brezmejna karizma. Stekla bi v njihov skupinski objem in jih lizala kot zvest pes.

	Ampak Zoe je vedno bila boljša oseba – močnejša – od mene. Kakorkoli, čez nekaj tednov so ti popularneži sprevideli, da biti vremenar le ni tako kul, kot so mislili; da dejansko ne pomeni povabila na dobesedno noben Britneyjin after party, in tako je njihovo zanimanje splahnelo.

	In spet sva bili samo midve.

	Nočem melodramatizirati ali kaj podobnega, ampak Zoe je zadnjih nekaj let ves moj svet. Ni samo moja najboljša prijateljica, temveč tudi moja druga polovica. Zaradi nje sem boljša in srečnejša in ne znam si predstavljati, da je ni ob meni in da se z njo ne morem vsak dan pogovarjati. In zato se tega prihajajočega leta tako zelo bojim.

	Ob misli, kaj se bo zgodilo to poletje, mi za hip zastane srce.

	Septembra grem naravnost v London študirat geografijo. Zoe sem prosila, naj gre z mano – na maturi bo dosegla več točk kot jaz, čeprav se jaz učim desetkrat več – ampak šola ji ni nikoli preveč dišala. Komaj čaka, da je bo konec, in iskreno dvomim, da bo sploh kdaj šla študirat. Če bi vedela, kaj si želi početi, bi že kdaj opravila zaključne izpite in ne bi čakala na maturo, pa tudi jaz sem jo primorala, da vztraja. Ni važno, kako zelo sem se trudila, da bi jo prepričala v nadaljnje izobraževanje, uspelo mi ni. Naslednje leto, ki mu pravi pavza, da bi ustregla očetu – ki si želi, da bi šla po njegovih stopinjah in postala, kaj, vremenarka? – bo potovala, vendar se sprašujem, ali se bo sploh še kdaj vrnila.

	In kaj, če se ne bo? Kaj, če se bo preselila v Francijo ali Italijo? Ali še huje – v Avstralijo?

	V grlu se mi naredi cmok, medtem ko strmim v njeno podobo v ogledalu, še vedno si poskuša razčesati kodre. Surova moč ne zadostuje. Če bo tako nadaljevala, si bo populila lase. Priskočim ji na pomoč.

	»Nocojšnja napoved je jasna, dame,« s praga zažvrgoli Bryan.

	»Joj, ati,« Zoe zavije z očmi, »prenehaj že s temi vremenarskimi forami.«

	Bryan se široko nasmehne in mi pomežikne. »Ni problema, ljubica, prihranil jih bom za deževne dni.« Zahihita se, jaz pa opazim, kako Sue dregne mamo pod rebra.

	»Stara, oprosti, ker Sue in mama dražita tvojega očeta,« prišepnem Zoe.

	»Ni potrebe, prav smešno je,« veselo odvrne. »Res je prava rit, tako da nič hudega, če ga tu in tam kdo kljune. Saj sploh ne dojema, da se norčujeta iz njega – pravi idiot.«

	»Ja, najbrž res,« se strinjam. »Najbrž ga je tvoja mama zato zapustila.«

	»Le kdo bi ji zameril?« prikima Zoe.

	»No, punci, sta pripravljeni?« se nama približa Bryan in ždi ob nama, medtem ko Zoe popravim še zadnji koder in izpraznim kozarec. »Ali še vedno …« hehet »pihata v jadra?« Zasmejim se, alkohol očitno deluje, skupaj s cigareto mi je udaril naravnost v glavo. Od pričakovanja kar kipim in resnično sem pripravljena Simonu reči nekaj trapastega.

	»Jep, pripravljeni sva,« odvrne Zoe, jaz pa se navdušeno režim.

	Zoe je rahlo nervozna, kar me preseneti. Ponavadi je povsem neustrašna.

	Nič hudega – tokrat bom jaz ta pogumna. Vsaj enkrat.

	ZOE

	»Misliš, da bi bilo čudno, če bi o seksu vprašala babi Surrey?« mi Natalie zašepeta v uho in razlije nekaj kapljic šampanjca po elegantnih sedežih, ko ta okoren grd avtomobil zapelje okoli vogala.

	Ati je vztrajal, da naju bo na maturantski ples peljal v roza limuzini, jaz pa nisem ugovarjala, ker je bila to Nataliejina največja želja za nocoj. Vedno si je predstavljala, da bova na maturanca prišli v roza limuzini. Razen, saj veste, da pod roko ne bo držala Semena Staina, ki bi jo očarano gledal, temveč mene.

	Morali bi videti njen obraz, ko je zagledala roza avto in mojega fotra s šofersko čepico na glavi – dobesedno začutila sem njene navdušene vibracije. In potem bi morali videti moj obraz, ko sem spoznala, da se bo z nami peljala tudi babi Surrey. Prava psica je, vedno pokvari zabavo.

	»Saj veš,« pridušeno nadaljuje Natalie in očitno je, da je že rahlo okrogla, »da sem tebe vprašala že neštetokrat, ampak – brez zamere – poveš mi lahko le tisto, kar ne vključuje penisov.«

	»In ti misliš, da ti bo babi Surrey postregla z boljšimi odgovori?« šepnem nazaj in privzdignem obrv.

	»Kdo pa potem?« nekoliko preglasno vpraša Natalie. »Z mamo se o tem ne morem pogovarjati, ko pa sem vprašala Sue, mi ni hotela povedati ničesar, razen da so vsi moški kreteni in da naj se jim za vsako ceno izognem.« Pomolči. »Poleg tega pa ima babi Surrey že skoraj sto let, zato je verjetno seksala z mnogimi, kaj? Mislim, zagotovo vemo, da je seksala vsaj enkrat.« Pomigne proti mojemu atu in se zahihita. »Ne samo enkrat – imaš vendar tudi tete in strice, a ne?« doda in mi rahlo popljuva uho.

	Prikimam. »Ja, štiri sinove ima, vključno z atom. Očitno je naša družina podvržena dečkom. Jaz sem anomalno dekle in zato me tako zelo sovraži.«

	»Pa saj te ne sovraži!« Ob misli, da je v moji družini kdorkoli nesposoben brezpogojne ljubezni, me debelo gleda. Kot edinka je Natalie središče materinega in očetovega sveta. Pozna le čisto, sladko ljubezen brez primesi, zato je tako zaslepljena. Ona v skoraj vseh besedah babi Surrey, namenjenih meni, ne zazna strupa.

	»Oni dan,« ji prišepnem, »mi je rekla, da sem 'skrajno samozavestna' glede na svoj izgled.«

	»To je bil kompliment,« vztraja Natalie in dobrikajoče zavije z očmi.

	»Ne, pa ni bil,« še jaz zavijem z očmi. »Ampak ja, kar vprašaj jo. Res me zanima, kaj ti bo povedala.«

	»Babi Surrey,« na drugo stran avtomobila prijazno zakliče Natalie, zveni vreščavo kot dekletce. »Vam lahko postavim vprašanje o vaših, em, življenjskih izkušnjah?«

	Babi Surrey se obrne, brčice ji zatrzajo. Šlampasto naličene roza ustnice ji kar sijejo.

	»Ja, dragica?« se odzove lažno prijazno in stisne ustnice.

	»Torej,« Natalie razmišlja, kako naj se izrazi. »Ste kdaj … ste bili … em, kako mladi ste bili, ko ste začeli hoditi na zmenke?«

	»Potemtakem še nimaš fanta, ljubica?« Babi Surrey ne počaka na odgovor. »Ne, seveda ga nimaš, kaj, kako bi ga pa imela, a ne?«

	Natalie veselo odkima.

	»Stara sem bila osemnajst let, ko so me starši predstavili prijetnemu mladeniču iz RAF-a in mi dovolili, da se poročim,« ponosno pove. »Zdaj, ko si polnoletna, je čas, da si začneš iskati moža.«

	»Oh!« Natalie se zdi pomirjena. »Torej je normalno tako dolgo čakati?«

	Babi Surrey posmehljivo prhne. »Razen če bi raje bila lajdra, o kateri po straniščih pišejo grafite.«

	Natalie se še malce nagne naprej. »In če si to želim?« vpraša iskreno radovedno.

	»Potem,« babi Surrey zlobno tleskne z jezikom, »potem pa ti bo sodil Bog. Saj poznaš deset božjih zapovedi, draga moja?«

	»Seveda jih poznam!« prepričano odvrne Natalie in jo gleda s široko razprtimi očmi. »Ena govori o prešuštvu, neka druga pa o prostem nošenju orožja, pa tudi o svobodi govora.«

	»Mislim, da si jih nekaj pomešala z ameriško ustavo,« ji prišepnem v pomoč in srknem še en požirek šampanjca.

	Babi Surrey se obrne k meni, sledi 'c-c-c'. »Pa ti, gospodična Vsevedka? Že imaš nagledanega uspešnega moža? Saj nočeš, da bi se ti jajčeca posušila, kajne – in da boš vedela, res se sušijo. Z vsakim dnem.«

	»Ne, babi Surrey,« rečem karseda potrpežljivo. »Saj veš, da sem lezbijka, všeč so mi ženske. Če se bom kdaj poročila, se bom z žensko.«

	Babi Surrey se pretirano spači. »Ah, ja, pozabila sem, da si v eni od tistih faz. No, seveda, v mojih časih je biti gej pomenilo nekaj povsem drugega. Res ne razumem, zakaj mladi tako radi uničujete lepe besede.«

	»Mi živimo zato, da uničujemo,« milo odvrne Zoe. »To nas dandanes učijo v šoli.«

	Babi Surrey se dobrohotno nasmehne. »In zato preveč šolanja puncam nikoli ne koristi – naučite se zgolj biti nezadovoljne s svojim življenjem. Še posebej ker vas sploh več ne učijo osnovnih ženskih opravil. Katera še zna šivati? Vas učijo kuhanja? In še vedno ne razumem, zakaj si kot izbirni predmet izbrala glasbo. Mož ne potrebuje pianistke, Zoe, golobička, potrebuje žensko, ki bo skrbela za njegov podmladek.«

	Molčim, ker resnično ne vem, zakaj sem izbrala glasbo. Nikoli ne vem, zakaj sprejmem katerokoli svojo usrano odločitev. Najbrž sem glasbo izbrala zato, ker me učenje ne zanima, tako pa sem mislila, da bom počela vsaj nekaj zani-mivega. Ampak babi ima prav, glasba je neumna. Nisem ne dovolj talentirana, pa tudi v oblakih ne živim, da bi menila, da mi bo glasba kdaj koristila, zato je bila moja izbira resnično neumna.

	Babi Surrey se spet obrne naprej in začne lajati na atija, kako vozi. V vzvratnem ogledalu opazujem očetov prestrašen obraz. Svoje mame se na smrt boji.

	»OK,« se Natalie v rahli zadregi obrne k meni, »morda res ni prava oseba za pogovor o seksu.« Okleva in me postrani gleda. »Prepričana sem, da ni mislila resno, da si v 'fazi' in glede glasbe. Jaz tvojo glasbo obožujem! Druga generacija, kaj?«

	»Dvomim, da imajo generacijske razlike kaj opraviti z idiotskostjo,« rečem, tega sem vajena. »Oprosti, ker ne poznava več drugih spolno aktivnih žensk, s katerimi bi se lahko posvetovala.«

	»Nič hudega,« odvrne Natalie in dramatično zavzdihne. »Saj imam internet in revijo Cosmo. Osnove poznam.«

	Pomirjujoče jo potrepljam po ogromni nabrani obleki, malce me daje slaba vest.

	Nat misli, da sem svojo nedolžnost izgubila za božič z neko punco, ki sem jo spoznala na smučanju.

	To seveda ni res.

	Ampak na neki način je kriva Natalie, da misli tako! Ko sem se vrnila s počitnic, sem ji začela pripovedovati o tej vroči punci, ki sem jo neki večer spoznala v koči, ona pa je začela vreščati, da sem seksala z njo, da mi to piše na obrazu, in kako zelo mi zavida. Sploh nisem prišla do besede, da bi ji povedala resnico. In sicer da sem po nekajminutnem pogovoru dala rep med noge in pobegnila.

	Toda, iskreno, kako lahko misli, da je večer izgubljanja deviškosti sploh možen na počitnicah s štirimi moškimi člani družine, ki mi ves čas dihajo za ovratnik? Mater, sobo sem si delila z bratom Matthewem!

	Resnica je, da sem s katerokoli prišla komaj do polovice, če se lahko tako izrazim. Pojasnila bi vsaj osnove, vendar ne poznam izrazov. Domnevam, da je prvi korak poljub, je tako? No, to sem definitivno izkusila. Velikokrat. In potem, drugi korak, je otipavanje? Tretji korak je najbrž oralni seks, četrti pa penetracija … imam prav? In potem je neki korak, ko nekoga obesiš na strop, mu prevežeš oči, v usta vtakneš kroglo in mu potem v vsako odprtino potisneš zelenjavo.

	Nekaj podobnega.

	Kakorkoli, dejansko sem punce samo otipavala. Do zdaj sedem, polovici tudi joške, in vse so bile jebeno magične. Z dvema bi lahko šla še dlje, ampak ne vem, no … preveč strašljivo je. Imam te občutke ali potrebe ali karkoli že, hkrati pa sem tako nervozna, da ne morem narediti ničesar. Na tak način se jih ne morem dotikati in nočem, da bi se katera dotikala mene.

	Ko sem se pogovarjala s punco na smučanju, sem nenehno razmišljala le, kaj, če se tam spodaj ne bom izkazala? Kaj, če sem tam spodaj drugačna od drugih žensk? Kaj, če sem na neki način pokvarjena?

	In to, da naju je od sosednje mize opazoval moj foter, mi ni bilo v pomoč, bratje pa so se najbrž hihitali.

	No, moj ati ve, da sem lezbijka, in to ga ne moti. Bolj ga skrbi, ker ne grem študirat. Zanima ga le: »In kje se boš podučila o meteorologiji?«, jaz pa mu vztrajno odgovarjam: »Nikomur ni figo mar za meteorologijo, ati, naj gre eden od dvojčkov po tvojih stopinjah – in če ne boš s tem počasi prenehal, bom ljudem začela razlagati, da verjamem v astrologijo.« To mu zapre usta. Moj ati je res človek znanosti. Natalie je nekoč začela pleteničiti, da sva po horoskopu dvojčka in da je to samo še dokaz več, da sva tudi v resnici dvojčici, ati pa je prebledel in odšel iz sobe.

	Kakorkoli, v bistvu ne vem, zakaj Natalie nisem povedala resnice.

	Morda pa zato, ker je bila tako vesela zame, jaz pa sem se počutila kul, kot odrasla oseba, ki je že poznala tisto, kar se je njej zdelo tako zelo pomembno.

	Ali pa morda zato, ker ne vem, kako se bo spremenilo najino življenje.

	Zadnja štiri leta sva neločljivi. In to obožujem! Nat imam iskreno rada – res je moja sestra – a kmalu se bova ločili. Obe sva na točki, ko bova zaživeli na novo, šli po ločenih poteh. Čez nekaj mesecev bova odšli vsaka v svojo smer in mislim, da se del mene že pripravlja na to. To skrivnost čuvam, ker vem, da je kmalu ne bo več ob meni, da bi z njo delila vse kot doslej. Morda pa se poskušam od nje oddaljiti. Ne vem.

	*

	 Ovem se, da se je avto ustavil pred rekreacijskim centrom, Destiny's Child glasno odmevajo, mene pa grabi v želodcu.

	»Prispeli smo,« zavpije ati in privzdigne čepico. »Čas je za spravilo sena, dokler še sije sonce.« Skoči iz limuzine, smeji se lastni šali.

	»Greva?« rečem čez hip.

	»Zo?« Natalie me prime za roko in se mi resno zazre v oči. »Vse najboljše za rojstni dan.«

	Nasmehnem se ji. »Vse najboljše, trapa.«

	»Čakaj,« panično nadaljuje. »Misliš, da sva letos zadnjič skupaj za rojstni dan?«

	»Ne!« Namrščim se, čeprav sem tudi sama pomislila na to. »Kako lahko sploh pomisliš na kaj takšnega?«

	»Ne vem.« Pobesi pogled. »Le občutek imam, da se bodo letos stvari zelo spremenile. Vse bo drugače. Ti boš potovala, jaz bom študirala, kaj, če se bova odtujili?«

	»Ne bova se!« Silno odkimam. »Ne bodi neumna, ne bova se.«

	»Obljubiš, da bova vsak rojstni dan preživeli skupaj?« roteče vpraša, mene pa preplavi strah. Še preden lahko odgovorim, nadaljuje: »Vem, da zvenim pomilovanja vredno, Zo, toda nočem te izgubiti. Mi lahko obljubiš, da bova za rojstni dan vedno skupaj? In ti se boš naslednje leto vrnila, kajne? Četudi boš vmes prišla domov in se potem vrnila k potovanju in tribanju, boš tudi za rojstni dan prišla domov? Moja sestra si in usojeno nama je, da sva prijateljici. Usojeno nama je, da rojstne dneve preživljava skupaj. Prosim, obljubi mi.«

	»Obljubim,« resnobno odvrnem. Rahlo prestrašeno motriva druga drugo.

	Tega prihajajočega leta se res bojim. Vse se spreminja, jaz pa si tega ne želim. Najino prijateljstvo je bilo edina stalnica v mojem življenju. In to brez težav, ker sva sošolki in sva se morali gledati tudi takrat, ko sva si šli na živce. In … zdaj? Kaj se bo zgodilo? Vse se bo spremenilo.

	Vrata limuzine se odprejo. »Moji dami?« zaslišim atijev glas.

	Babi Surrey se obrne na sprednjem sedežu. »Lepo se imejta, vidve,« čvekne, »pa nobenega vlačuganja. Ne pozabita, da sta dami.«

	»Pridi,« rečem in se režim babi Surrey, medtem ko za seboj vlečem Natalie iz avtomobila, »greva preverit, ali lahko izgubiš nedolžnost s Semenom Stainom.«

	***

	Nov pogovor: Zoe Darling



	1.40

	Zo?

	Zoe?

	Zoe, vidim, da si prijavljena,

	torej si doma.

	Saj ne morem verjeti,

	da sem morala biti doma do 00.30,

	moja mama je taka p*ica.



	1.55

	Misliš, da še lahko

	pokličem TOM,

	čeprav jih imam zdaj že 18?



	Prepričana sem,

	da bi Simon šel z mano,

	če bi imela še pol urice časa,

	da ga premamim



	2.03

	Saj vem, da je poljubil Fran

	in Jess pa Janine,

	a zagotovo bi jaz bila naslednja,

	če bi le bila tam :/



	Klicala sem TOM,

	bili so res prijazni,

	ampak pravijo,

	da ima mama prav,

	kar ni fer



	2.25

	OK, spat grem.

	Pogrešam te,



	2.48

	Nat, si še tam?

	Oprosti, ati je bil še pokonci,

	ko sem prišla domov,

	in spet sem jih poslušala zaradi obleke.



	2.52

	Simon je poljubil tudi Bex

	in pa garderobno pomočnico

	iz desetega razreda. Sori



	2.55

	Nehaj že klicati TOM.





3

	2006

	NATALIE

	»Resnično mislim, da čevljarska in nogavičarska industrija držita skupaj, se ti ne zdi?« Zoe nepremično gleda svoje noge. »Zakaj ne izumijo čevljev, ki ne potrebujejo nogavic? Natega je, da nas silijo kupovati dve popolnoma različni stvari, ki jih je treba obuti.«

	»Kaj pa japonke?« predlagam in srknem požirek.

	Zgroženo me pogleda. »Japonke niso čevlji. So pravo nasprotje čevljem. Stopal ne varujejo pred ničimer – PRED NIČIMER, NATALIE. Pravzaprav elemente samo še spodbujajo k delovanju – vodo, zemljo, kateri so še drugi?« Utihne in me zmedeno gleda. »Sploh veš, koliko drobnih kamenčkov pride v japonke, ki te potem pikajo v podplate? To je skrajno nezaslišano in ne morem verjeti, da si tako predrzna, da si v tem pogovoru na ta poseben večer omenila japonke.«

	Hočem ji prikimati, a glavo imam pretežko. »OK,« jezik se mi malce zapleta. »Kaj pa špičaki? V čevlje z visoko peto menda ja ne bi obula nogavic?«

	»Resno?« se pretirano burno odzove in divje zamahne. »Govoriš o zlobnih patriarhalnih agentih, ki te že po petnajstih minutah ožulijo, noge pa ti otečejo in te bolijo?« V zrak dvigne nogo in da supergo na s prtom prekrito mizo, na stolu se dramatično nasloni nazaj. »Superge so edine, ki mi dopuščajo, da fizično dohajam moške, me pa moti, da moram kupovati dvoje stvari. Razumeš moj problem?« Žuga proti meni, supergo ima še vedno na mizi. »Če hočeš nositi klobuk, ti ni treba nositi dveh, je tako?« Zoži pogled in se zamisli nad svojimi besedami. »V bistvu ti klobuka sploh ni treba nositi, saj imaš lase, a ni tako?«

	Bežno se mi dozdeva, da začenja vpiti.

	»To je ZAROTA, NAT! ČEVLJARSKA IN NOGAVIČARSKA INDUSTRIJA NAS NATEGUJETA, MEDTEM KO DOBRI LJUDJE KLOBUČASRTVA LE OBZIRNO NAMIGUJEJO, DA LAHKO NA GLAVI NOSIMO ENO STVAR ALI PA NIČESAR, ČE NAM TAKO PAŠE.«

	»To že, ampak v špičakih imam lepšo rit,« zamrmram, počutim se rahlo izdajalsko do svojega spola.

	»Ššš!« Na ustnice mi položi prste, lepo dišijo.

	»NOSITI BOM ZAČELA KLOBUKE,« zavpijem v podporo in sklenem, da bom boljša feministka. Klobuki predstavljajo napredek. Četrti val feminizma so klobuki. Zoe mi pod mizo ponuja steklenico, v kateri je toplo belo vino, a njeno roko odrinem.

	»Daj to stran, nočem več,« zasikam proti njej. »Že tako sem popila preveč.«

	»Ššš!« me še glasneje utiša.

	»Nehaj s tem 'ššš', vedno ko si pijana, to počneš,« napol zavpijem, a se vdam in sprejmem pijačo. Sklonim se skoraj pod mizo in naredim majcen požirek vina. Groznega okusa je in spačim se, preden steklenico vrnem Zoe.

	Zmaja z glavo, ker sem tako štorasta, a še predobro ve, da izjemno različno prenašava alkohol. Zoe lahko spije veliko in ostane pri zavesti, medtem ko sem jaz podvržena temu, da mi že po kozarcu in pol vina glava omahne na krožnik. Vsaj toliko sem že popila, zato moram nujno upočasniti, Zoe pa je verjetno že izpraznila steklenico.

	Zoe vzame steklenico, neki trap za sosednjo mizo pa naju opazuje iznad očal. »Ej, punci?« oštevajoče spregovori. »Se zavedata, da sta zelo glasni? Vidim tudi, da pod mizo švercata pijačo.«

	»Odjebi, cen na teh poštirkanih vinskih kartah si ne moreva privoščiti,« odvrne Zoe, ob tem pa jo nevarno zanese naprej. Primem jo za komolec, da se lažje vzravna.

	»Veš, Zoe,« klepetavo nadaljujem in opazim, da sem eno dojko potisnila v košarico s kruhom, »morda pa bi tokrat lahko plačali pijačo? Le tokrat, navsezadnje le gre za posebno priložnost.«

	»ŠŠŠŠŠ!« me spet utiša in popljuva po prsih. »Natalie, utihni, v imenitni restavraciji se ne smeš tako glasno pogovarjati.«

	»To je Pizza Express,« pripomni možakar za sosednjo mizo in jezno mežika.

	»Vam je to lahko reči,« odvrne moškemu, dvigne stekleničko izpod mize in pošteno srkne iz nje. »Midve sva šele postali odrasli in še nimava denarja. In najbrž ga ne bova imeli še vsaj petnajst let, v zahvalo takšnim drekačem, kot ste vi.«

	Zdi se jezen, zamrmra nekaj o dandanašnji neotesani mladini, nato se obrne nazaj k svoji kalabrijski reči – zagotovo jih ima vsaj trideset! Nagnusno.

	»Rojstni dan imava,« srečno zavpijem vanj. »Lahko sva neotesani, če si to želiva, a ne, Zo?«

	Spet me utiša, a nežno, vem, da ne misli resno. »Vse najboljše, Nat,« še doda, dvigne stekleničko, ravno takrat pa se naključno spogleda z natakarjem. Grdo naju motri, medve pa hitro pogledava proč.

	»Bi to postala najina tradicija?« predlagam.

	»Kaj? Da sva tečni?« se zahihita, a očitno ji je zamisel všeč.

	»Ne, ne, Pizza Express,« radostno odvrnem. »Saj veš, da se ga napijeva z vinom iz nahrbtnika in se nabaševa pice, preden greva na načrtovano zabavo?«

	Hreščeče vdihne skozi nos. »Takšne obveze nama ne priporočam,« previdno reče. »Imam občutek, da bo vsaj ena od naju kmalu zaslužila dovolj, da si bova lahko privoščili nekaj imenitnejšega. Morda nekega dne celo Strado? Mislim, da sem ena tistih, ki so jim všeč bolj fine stvari.«

	»OK.« Postrani jo gledam. »Ampak kolikšna je verjetnost, da bova v bližnji prihodnosti zaslužili sploh kaj denarja? Ali kdajkoli? Jaz sem usmiljenja vredna študentka brez ficka in se trudim dobiti brezvezno diplomo, s katero ne bom imela nobenih zaposlitvenih možnosti … em,« me odnese. »In ti? Se še vedno pretvarjava, da pavziraš? Ali si s tem zaključila in se vrnila domov, da boš molzla svojo družino?«

	Oprezno se ozre po prostoru, čeprav je nemogoče, da bi bil njen oče tukaj. »Še vedno se pretvarjam, da imam le leto oddiha,« potiho prizna. »In sploh ne zato, ker bi se bala, da bo ati jezen. Gre za to, da ne poznam odgovora na vprašanje 'Kaj boš pa zdaj?' Dokler sem še lepo zagorela, sploh nočem razmišljati o tem, kaj hočem od svojega življenja. V bistvu sem prepričana, da gre za kršenje človekovih pravic, če moraš ob tako lepi polti razmišljati o svoji prihodnosti.«

	Resnobno prikimam, počutim se malce treznejšo. »Pošteno.« Čez hip zaskrbljeno dodam: »Pa sicer si v redu? Saj nisi čisto iz sebe, ker si spet doma in ne veš, kaj se bo zgodilo?«

	»Jaz nisem ti,« reče in se prijazno nasmehne. »Zame obremenjevanje ni tako nujno potrebno kot dihanje.« Zahihitam se, neskončno prav ima. Potem pa zavzdihne in vzame vilice, zamišljeno si jih ogleduje. »OK, mogoče me malce skrbi.« Spet zavzdihne. »Kako ljudje prestopijo mejo med otrokom in odraslo osebo? Nimam pojma, kaj naj naredim s svojim življenjem.«

	»Kaj pa tvoja glasba?« Nagnem glavo in jo z zanimanjem opazujem. Meni je zadeva kristalno jasna.

	»Kaj je z njo?« vpraša in me zmedeno gleda.

	»Mislim,« previdno nadaljujem, »klavir igraš od svojega … šestega leta? Glasbo si imela na maturi, nenehno igraš in večno si navdušena nad dolgočasnimi skupinami, za katere ni nihče še nikoli slišal. Bi počela kaj v tej smeri?«

	»Glasba ni služba!« Zavije z očmi. »Hobi je. Ljudje ne služijo z glasbo.«

	Zasmejim se. »Seveda služijo! Lahko bi igrala v skupini, nekdo bi odkril tvoj talent in potem bi zaslovela.«

	»Bljak,« se spači. »Niti pod razno in nočem biti slavna. In tudi moja življenjska zgodba ni dovolj pretresljiva, da bi prišla na avdicijo za X Factor.«

	»Seveda je!« čisto padem noter. »Lahko izkoristiš to, da te je mama zapustila in da imaš napol slavnega očeta vremenarja. Takoj boš osvojila njihova srca.«

	»Absolutno ne.« Zdi se rahlo razjarjena. »In resnično nočem nastopati v javnosti. To ni zame.« Že jo hočem prekiniti, ko me skrajno resno pogleda. »Tega ne pravim kar tako, Nat, odrsko nastopanje sovražim. Dobro veš, da sem kozlala pred vsakim resnim nastopom.«

	»Ja, res si.«

	Umika pogled, nerodno ji je.

	»No, pravzaprav mi je, preden sem odšla in sem razmišljala, kaj bi lahko počela med pavziranjem, ati predlagal, da bi mi zrihtal pripravništvo v neki založniški hiši – saj veš, s pomočjo zvez.«

	»Vau!« Na stolu se naslonim nazaj. »Pa saj to je mega! In ti si rekla ne? Zakaj? Pa saj to je sanjska služba!«

	»Bedasto sem se počutila,« odvrne precej jezno. »Nočem, da bi mi ati zrihtal službo. To bi bil nepotizem.«

	»Eh!« Komaj zadržujem smeh. »Kako pa misliš, da vsi drugi dobijo službo v medijih, trapa?«

	»Kakorkoli, hotela sem potovati,« odločno odgovori.

	»Ja,« privzdignem obrvi, »kaj pa zdaj? A ne bi očeta vpra-šala, ali ta možnost še obstaja? Zo, samo pomisli, kako kul bi bilo to! Delala bi v pravem studiu! Vse dneve bi se družila s skupinami, z njimi popivala, jim pomagala pisati glasbo in seksala z njimi. To bi bilo osupljivo! In jaz bi vas spremljala na turnejah in bi še sama seksala z njimi.«

	Kradoma srkne požirek, kar nekaj časa ga že ni, in mi pod mizo poda steklenico. Jaz se pretvarjam, da pijem, ona pa mi tega ne očita. Ve, da se na tej zabavi nočem koma napiti. Nocoj pridejo še drugi, družina in prijatelji, človek pa nikoli ne ve, kaj si kdo misli. Obsojanja se bojim. In zato se nočem preveč napiti, je pa smešno, ker se mi zdi, da se točno zato Zoe hoče napiti.

	»Ja, morda.« Skomigne, jaz pa si pozorno ogledujem njene nohte. »Se bom pogovorila z atijem.« Očitno je ta tema zaključena in iznenada se počutim čudno. Le pomagati ji hočem. Nočem, da bi Zoe potegnila kratko.

	»Komaj čakam, da boš končno spoznala moje prijatelje s faksa,« hitro rečem, da zapolnim tišino.

	»Ja …« nič kaj navdušeno odvrne, mene pa začne počasi skrbeti. Vedno se je rada ponorčevala iz mojih novih prijateljev, kadarkoli sem jih omenila v sporočilih ali mailih. Kaj pa je mislila? Da bom na faksu brez njih? In vsak večer čepela zraven telefona in čakala na njen klic? No, to sem v bistvu res počela, sem se pa tudi zabavala. Vem, da je čudno gledati, kako se človeku spreminja življenje, ampak tako pač je, kajne? Morala bi biti srečna zame, ker se imam na faksu fajn – da končno res hodim na zabave. To je bil zame še en prvič.

	Pogleda me in sprevidim, kako se v resnici počuti, ko se nenadoma veselo nasmehne. »Lepo bo, ko bodo imena končno dobila tudi obraze,« prijazno reče. »Kdo pride nocoj?«

	Nasmešek ji vrnem, odleže mi. »Mislim, da pride nekaj punc z našega oddelka – Laura, Devinder, Emma, Lydia in Julia. Potem pa še Choi, še ena Zoe in sošolec Pete.«

	»Oh, Pete!« se odzove, ko prepozna eno od naštetih imen. »A njega poskušaš zapeljati?«

	»Mislim, da mi bo nocoj uspelo,« prepričano odvrnem. »Res se moram dati dol in vem, da to pravim že tisočič, ampak tokrat mislim resno.«

	»Potem pa ni bilo najbolj pametno, da si povabila tudi svojo družino,« precej milo pripomnim.

	»Saj tega nisem nameravala,« obupano zastoka. »Mama me je vprašala, kako bom praznovala devetnajsti rojstni dan, potem pa sta s Sue kar poskočili od veselja, ko sta izvedeli, da si spet doma. In potem je mama poklicala tvojega očeta, on je rekel, da bomo imeli pri vas zabavo, ona pa se je takoj povabila. Saj veš, kakšna je.« Pomolčim. »Ampak to je OK, ker imate veliko hišo in se bom lahko s Petom izmuznila v eno od vaših praznih spalnic, ko se bo končno vdal.«

	Zoe me zbegano gleda. »Stara, ne moreš ga posiliti. Ne pomeni ne.«

	»To vem,« ošabno odvrne. »Ampak resnično mislim, da si želi. Na začetku semestra sva se na neki zabavi poljubila in mislim, da bi takrat tudi seksala, če ne bi druga Zoe bleknila, da sem devica. Zato ni hotel prevzeti odgovornosti in mi utrgati cveta, ko pa sem ga hotela spet poljubiti, se je obrnil proč, da sem kušnila njegov uhelj.«

	»Prekleta druga Zoe,« zamrmra in sovražno gleda.

	Za te besede se ne zmenim, se pa v meni spet dvigne strah, kako bo, ko se bosta srečali.

	»To je torej to,« hitro pripomnim. »In zdaj sem dobesedno zadnja oseba na svetu, ki še ni seksala.«

	»Nisi, prisežem,« reče, da bi me potolažila. »Vsi se pretvarjajo, da so to že počeli, enako kot sem se jaz. Vsi lažejo. In večina ljudi, ki je deviškost izgubila zgodaj, to obžaluje, ker je bilo zanič.«

	»Oslarija,« glasno ugovarjam. »Andrea Allen je prvič seksala analno v Cafe Rougeu, pa je rekla, da je bilo enkratno.«

	Gleda me od strani. »Natalie, mislim, da ta govorica ni bila resnična.«

	»Joj, seveda je bila resnična,« odvrnem in zmajujem z glavo. »Takrat te še sploh ni bilo na naši šoli, to je bilo v sedmem razredu.«

	»Ti si bila v sedmem? Torej je bila ona v enajstem?« zveni nejeverno.

	»Definitivno.« Pomolčim. »Zoe, ne glej me tako, 100-odstotno je res.«

	»No, če se boš bolje počutila,« – tokrat popusti – »jaz sem na svojem potovanju izkusila grozen seks.«

	»A res?« Vzravnam se in jo upajoče gledam. O svojih potovalnih seksapadah je bila precej redkobesedna. Povedala mi je, da je bilo prvič v Franciji – potem ko je končno priznala, da leto prej ni izgubila svoje 'D'-tablice – odtlej pa mislim, da jo je skrbelo, da bom preveč ljubosumna. Kar sem tudi bila in še vedno sem, zelo.

	Prikima in si s prtičkom obriše obraz. »Ja, seks s tujko zna biti zelo čudaški. Spoznala sem jo v Italiji – ves čas me je gledala, kot da nekaj hoče od mene, jaz pa nisem vedela, kaj naj storim, in sem ji pomahala.«

	»Medtem ko je bila v tvoji vagini, si ji pomahala?«

	»Ja, in zdelo se je, da ji je všeč, zato sem mahala še naprej.« Veliko prikimava. »In potem, drugič, v Avstraliji me je punca vprašala, ali si želim 69, česar poprej nisem počela še nikoli, vsekakor pa tega nočem nikoli več ponoviti. Le kaj je seksi v tem, da si obrnjen okrog in moliš glavo h genitalijam?«

	»Joj, pa saj to zveni sijajno – prav vse!« sem čisto prevzeta.

	»In pa še,« nadaljuje, pripovedovati resnično zna, »ta 69 ženska je hotela od spodaj in ne od zgoraj – kaj, jebenti, pa je to? Neka avstralska fora? Ker so na drugi strani? Raje sem jo takoj ucvrla.«

	»Ti si moja junakinja,« srečno zavzdihnem.

	»Hmm …« me iznenada rahlo kradoma pogleda. »Ne obsojaj me, ampak nekajkrat sem seksala z gospo Redwood.«

	»Z gospo REDWOOD?!« zavpijem, najin ogorčeni prijatelj za sosednjo mizo pa naju spet jezno pogleda. »Učiteljico šestega razreda? Mati božja, Zoe, pa to je tako hot in narobe in kul. Čakaj malo, a ji še vedno praviš gospa Redwood?«

	»Ja, ne vem, kako ji je ime,« se zahihita, potem pa v hipu utihne. »In mislim, da se bom zaradi nje čez nekaj let počutila čudno.«

	»Verjetno res.« Gledam jo skozi priprte oči. »Mislim, da se bova čudno počutili glede mnogih teh seks stvari, kaj? Hočem reči, potem ko bova ženski. Ženskam naj bi bilo pogosto neprijetno v zvezi s trenutki, ko so rekle ja.«

	»Mislim, da naj bi bilo ni pravšnji izraz.« Eno oko zapre in me zaskrbljeno gleda.

	»Aja, OK,« negotovo odvrnem. »Hočem reči, da nama najbrž bo žal, ker sva ženski. Ampak Jordan, manekenki, je pa vseeno, kajne? In zdi se super srečna. S Petrom Andrejem sta sanjski par in uspelo jima bo, ne glede na to, kaj pravi Heat.« Utihnem in pojem grižljaj hrane. »Si sploh kdaj dobro seksala, odkar te ni bilo, ali je bilo vsakič čudno?«

	Molči in si odgrizne zlomljen noht. »Pravzaprav,« začne, potem pa se spet ubada z zlomljenim nohtom.

	»Ja?« Polna pričakovanja čakam.

	»No,« počasi nadaljuje in me končno pogleda. »Ne vem, kaj si boš mislila, ampak seksala … seksala sem tudi z moškim.«

	»Kaj?« Ne morem verjeti. »Resno? Čakaj, čakaj, nisem prepričana, da razumem …«

	»Sva že dve,« reče in me nervozno gleda. »Mislim, em, če sem čisto iskrena, mislim, da sem … biseksualna? Ali pa vsaj rahlo heterolezbijka. 90 odstotkov lezbijka in 10 odstotkov hetero- – to obstaja?« Hipoma utihne, ko se ove, da blebeta.

	Sledi presunljiva tišina, ona pa me zaskrbljeno gleda.

	»Si OK?« naposled vpraša in me prestrašeno motri.

	»Ne.« Odkimam in strmim v svoj krožnik.

	»Fak, a me sovražiš?« hitro vpraša. »Nisem ti lagala, le to je, da nisem vedela. V glavi sem imela vse pomešano in tisti fant mi je bil všeč, še sama sem bila presenečena, kar verjemi, in zgodilo se je komaj pred nekaj tedni, malo preden sem se vrnila domov in …«

	»Ne, ne!« jo hitro prekinem. »Kje pa, ne bodi smešna, Zoe. Da si biseksualna – ali 10 odstotkov hetero- – je povsem v redu. To ni nič takšnega. Hvala, ker si mi povedala. Osupla sem samo zato, ker imam občutek, da jaz s tabo delim vse svoje občutke in misli, ti pa mi toliko prikrivaš.« Utihnem – vedno preveč govorim – potem pa se vedro nasmehnem. »Plus, saj vem, da sem sebična, a ne morem verjeti, kako krivično je to. Mislim, vse, kar je kul, se zgodi tebi! Nekoč bo nekdo o tebi verjetno posnel film, jaz pa bom imela le stransko vlogo nesrečnice, ki se vsem smili. Ti si kul junakinja, ki se ji v življenju dogajajo velike in razburljive stvari, jaz pa sem zgolj nezanimiva devica in sanjarim o moških, ki jih sploh ne zanimam – kot sta Pete in Simon Stan.«

	»Semen Stain,« me avtomatično popravi, potem pa spodbudneje nadaljuje: »Ne bodi tako stroga do sebe, Nat. Hočem reči, tvoje življenje teče v pravo smer. Semen Stain je bil navaden drekač, še dobro da se ni zanimal zate. Ta Pete, ki se sicer tudi ne zanima zate, se zdi vsaj prijeten in to tudi nekaj šteje, je tako?« zasmeji se, zato vem, da se šali, a je kljub temu res.

	»Zveni smiselno,« priznam. Prenehava jesti in nekaj sekund molčiva, potem pa ne vzdržim več. »In,« spregovorim karseda brezbrižno. »Je bilo v redu? Z moškim, mislim?«

	Malce pomisli. »Ja, v bistvu je res bilo. Bilo je nenavadno in popolnoma drugače kot z žensko, a dobro. Dala bi oceno sedem od deset.«

	»Zdaj te vsaj lahko vprašam po seks nasvetih,« odvrnem in jo upajoče gledam.

	»Hmm,« negotovo zagodrnja, »nisem prepričana. Še vedno imam raje ženske. Tole je bila zgolj anomalija ali pa eksperiment. Kakorkoli, raje se pogovarjajva o čem drugem.«

	Umakne pogled in tako nakaže, da je konec še enega pogovora, ki si ga tako zelo želim. Kakšno minuto jo pozorno opazujem, medtem ko prežvekuje svojo pico.

	»Stavim, da si si v Italiji privoščila na tone pic,« naposled rečem.

	»Seveda sem si,« se zasmeji. »Kakšen mesec sem vsak dan jedla pico ali pašto. Bila je najboljša.« Nagne glavo in me gleda, občuti mojo zavist. »Kar pa ne pomeni, da ne znam ceniti dobre pice Pizza Expressa Romana. Gre za popolnoma drugačno prehrambno izkušnjo.«

	»Zaradi teh zadnjih besed se zdiš prava trapa,« ji prijazno rečem.

	»Ja, saj vem.« Žalostno prikima. »Vem, slišala sem jih. Ampak resnično sem se trudila, da se ne bi bedasto obnašala glede potovanj, vendar je težko. Mislim, Nat, povsod te nategnejo! Spoznavaš naključne ljudi, ki hočejo nate narediti vtis s svojimi jebenimi kul zgodbicami, kako krasno je potovati po svetu samo z nahrbtnikom in o lokalnih mamilih, ki so jih preizkusili. Nevede se začneš primerjati z njimi, hočeš jih preseči. Malce mi le prizanesi.«

	»No, stavim, da ti neka domača picerija v Italiji ni dovolila naročiti otroškega menija,« veselo pripomnim in s svojega krožnika vzamem ribjo palčko.

	»To drži,« potrdi in še sama vzame palčko.

	»Si se res drogirala, ko si potovala?« radovedno vprašam.

	»Ne zares.« Skomigne. »Tu in tam sem poskusila malo trave. Vsi so jo kadili, jaz pa nisem hotela biti izjema, a sem le za spoznanje potegnila vase. Enkrat mi je ena super hot bejba ponudila koko, pa sem si je dala malo na dlesni. Bilo je kar zabavno, kot pri zobozdravniku, ko dobiš injekcijo in potem ne čutiš ničesar, vendar mislim, da ne bom postala odvisnica. Razmišljala sem o tej karieri, ampak to ni zame.«

	»Ja, biti odvisnica res ne zveni ravno zabavno,« prikimam, potem pa se poznavalsko nasmehnem, pripravljena sem z njo deliti svojo veliko skrivnost. Hranila sem jo posebej zanjo. »Zoe, ko te ni bilo, sem tudi sama poskusila marihuano.«

	»Ne me jebat, kaj res?« Tako zelo je šokirana, da si ne morem kaj, da ne bi v trenutku uživala.

	Resnica je, da sem bila glede mamil vedno izjemno plaha. Vedno sem se trudila biti pogumna in enkrat sva bili v nekem klubu in nekdo nama je dejansko ponudil tabletko, jaz pa sem začela kričati Leah Betts in stekla proč, skrivala sem se na stranišču, dokler ni prišla pome Zoe in mi zagotovila, da so mamila odšla.

	»Kaj se je zgodilo?« Nagne se k meni, jaz pa se široko smehljam, presrečna, da imam vsaj enkrat jaz na zalogi razburljivo anekdoto. Komaj sem čakala, da ji lahko povem. »Kdaj? S kom?«

	»Z mojim prijateljem Choiem – saj sem ti povedala zanj? Skupaj hodiva na predavanja in neki konec tedna mi je v svoji hiši pripravil hašiševe ocvrtke.« Skomignem, trudim se zveneti maksimalno brezbrižno. »Ampak iskreno, name niso imeli nobenega učinka. Čakala sem, da se nekaj zgodi in Choi me je venomer spraševal, ali sem OK, jaz pa nisem čutila ničesar. Dve uri sem samo strmela v strop. Potem sem se precej vznemirila in sem bila vso noč pokonci, pripravljena, da pokličem nujno reševalno pomoč, za vsak primer, vendar je bilo vse v redu.« Neizmerno ponosna sem nase in tudi Zoe me gleda tako, kot da je name ponosna.

	»To je zelo kul, Nat.« Nasmehne se. »Kakšni pa so bili hašiševi kukiji?«

	Poznavalsko se zasmejim. »Em, Zoe? A misliš ocvrtke?«

	Namršči se. »Ocvrtke? Hašiš je dal v krompirjevo maso?«

	Zdaj se tudi jaz namrščim. »O čem govoriš?«

	»O čem ti govoriš?« Zmedeno me gleda. »Povej mi, kaj točno se je dogajalo.«

	Zavzdihnem, to mi ni všeč, pa tudi pijana sem. »Torej, s Choiem sva se pri njem učila, potem pa sva si vzela odmor za kosilo. Vprašal me je, ali bi jajca in ocvrtke, ki jih je nameraval pripraviti zase, pa sem pomislila, zakaj pa ne? Na faksu sem in če ne bom eksperimentirala zdaj, kdaj potem bom? A nisem bila nič kaj impresionirana.«

	»Nat,« pove počasi, zelo previdno, »krompirjevi ježki in hašiševi kukiji so nekaj povsem različnega. Nisi jedla mamil, pač pa krompir.«

	»Ne me basat, kaj?« Definitivno se moti.

	»To je kot takrat, ko si mislila, da je namizno vino znamka vina,« smeje izpostavi, jaz pa čutim, kako zardevam. Še sama se zasmejim, a žge me ponižanje, da sem zguba brez kakršnihkoli življenjskih izkušenj – spet.

	Zoejin telefon začne igrati verzijo Ridin' od Chamillionaire. Medtem ko je bila zdoma, je zamenjala zvonjenje. Včasih sva več ur ždeli skupaj in izbirali najbolj kul melodijo za svoja telefona. To je samo še ena stvar, ki se je spremenila v preteklem letu.

	»Ja, ja, ni problema,« cvileče pove v telefon. »Pardon, takoj prideva.« Prekine zvezo in pomaha natakarju za račun. »Ati je bil,« pove brez sape. »Vsi naju že čakajo, tako da pohitiva.«

	ZOE

	Mrzel zrak nama v hipu šine v glavo, ko planeva na zabavo v atijevi hiši.

	Medtem ko me ni bilo, so se ati in bratje spet preselili in te prevelike in pretirano kičasto opremljene hiše s preveč prostori – iz nekega neznanega razloga je v njej tudi 'igralni salon' – sploh nisem vajena.

	V naši družini ne govorimo o denarju – najbrž zato, ker ga imamo – ampak mislim, da denar ni razlog, da se ati pogosto seli. Mislim, da to počne, ker se boji spominov, če to sploh zveni smiselno. Na primer, ko nas je zapustila mama, ga je to tako zelo pretreslo, ker je bil očitno preveč zadovoljen s svojim življenjem, bilo mu je samoumevno. In potem je ostal brez njega. Zato se nikoli več noče tako počutiti. Nikoli več si ne dovoli biti zadovoljen, da se mu ne bi svet spet podrl. Ko se v neki hiši začne počutiti udobno, nas spet preseli. Meni je bilo samo enkrat treba zamenjati šolo, hvala bogu, pa je bilo hudičevo težko.

	Komaj čakam, da se preselim na svoje, da bom potem lahko nekje živela vsaj eno jebeno leto.

	Z Nat se med iskanjem dnevne sobe v bistvu izgubiva, že se hočeva vdati, ko naposled le najdeva družbo. Ves prostor kriči presenečenje, jaz pa v svoji opitosti skoraj padem po tleh v pretvarjanju, kako zelo sem presenečena. Kar je sicer čudno in povsem nepotrebno, vse skupaj sem namreč pomagala organizirati. Opito se nasmiham zbranim obrazom in štejem poznane – Natino mamo, Debbie, njeno prijateljico Sue, še nekaj drugih prijateljev in sorodnikov. Tudi vsi moji bratje so tukaj, skupaj z nekaj svojimi prijatelji iz šole, in so prav čudaški na pogled – napol odrasli otroci, oblečeni napol elegantno za to posebno priložnost. Ati stoji blizu hrane, široko se smehlja, ob njem je babi Surrey, ki si nezadovoljno ogleduje ponudbo. Ati mi nekoliko nestrpno pomaha, očitno je upal, da mu bom priskočila na pomoč in ga rešila iz materinih krempljev. Naj se jebe.

	Medtem ko me ni bilo, se je ati rahlo postaral. Na obrazu ima nove gube, na sencih nekaj novih sivih las; čudno. Mislim, da je razlog izguba edine ženske v hiši – torej mene – se mi pa zdi, da mu je zadnje leto na neki način delo tudi koristilo. Končno se je naučil uporabljati pralni stroj in brat Matthew mi je povedal, da je dejansko začel kuhati pravo hrano. Hočem reči, da več ne pripravlja samo toastov s sirom, od katerih smo živeli dve leti, potem ko nas je zapustila mama.

	Natalie ob meni zacvili in steče proti skupinici, ki se drži bolj v ozadju. Očitno so to njeni zloglasni prijatelji s faksa. Uh, že zdaj jih sovražim. Dovolj je že to, da v hiši nosijo prevelike klobuke in šale, čeprav je že skoraj junij. Zanima me, ali je jebena druga Zoe tudi že tukaj. Verjetno je tista ta visoka, ki stoji čisto zadaj. Stavim, da nosi očala samo zaradi okvirjev. Prekleti študentje. Vse jih sovražim.

	K meni pride Matthew, ves nasmejan me objame. Preplavi me naklonjenost do brata, ki mi je po letih najbliže. Zdaj jih ima sedemnajst – avgusta jih bo dopolnil osemnajst – in tudi on se je v zadnjem letu zelo spremenil. Odrasel je. Ko sem lani septembra odpotovala v Francijo, je bil kot vsi drugi idiotski fantje v naši hiši – vsi so se samo petelinili, se prerekali in mi večno parali živce, ko so se tepli zaradi PlayStationa 3. Zdaj pa ves visok – višji od mene – stoji ob meni in danes me ni še niti enkrat dregnil. No, še vedno ima mozolje, in tega sem vesela. Nočem, da bi prehitro odrasel – kot ljubki mlajši bratec mi je bolj všeč.

	Matthew je bil vedno najprijaznejši od mojih bratov. Vedno je bil bolj molčeče sorte, prijeten in sočuten, edini me je prišel vprašat, ali sem v redu, ko sem bila slabe volje ali nisem ves dan prišla iz svoje sobe – kar je bilo večino časa, ker biti najstnica je izjemno težko. Je moj najljubši družinski član, a z mojima bratoma dvojčkoma, Benom in Jacobom je resnično težko primerjati kogarkoli. Zdaj sta stara petnajst let, a kažeta jih enajst. Ne pogovarjata se z nikomer, le med seboj, in renčita na vse, ki želijo z njima pokramljati.

	»Greva pozdravit babi Surrey?« predlaga, jaz pa zastokam in mu sledim.

	Nerada se pridruživa atiju, ki me za rojstni dan čudaško potreplja po rami. Babi Surrey si ogleduje mojo opravo in viha nos.

	»Ljubica!« veselo spregovori ati. »Tako srečni smo, ker si spet doma. Jaz sem v oblakih, kajne, mama?« se glasno zakrohota in pogleda dol svojo meter in pol visoko mater, ki se mu pocukrano nasmehne.

	»Seveda,« reče pretirano poudarjeno. »In, ali ne izgleda dobro, Bryan? Zelo zdravo. Izjemno vesela sem, da nisi več tako suha, kot si bila nekoč, draga moja.«

	Stoično prikimam in brez pritoževanja sprejmem kompliment, usran kot ponavadi. Z molkom jo samo še podžgem. »In zelo pogumno se mi zdi, golobička,« nadaljuje in malce pomolči, očitno nadvse uživa, »da še vedno nosiš ista oblačila kot nekoč, četudi je popolnoma jasno, da ti niso več prav.« Utihne in se zahihita. »Res pogumna odločitev.«

	»Kje pa!« medlo ugovarjam. »Le to je, da sem v Italiji pojedla res veliko pic in …«

	»Ja ljuba Marija,« me prekine, »to je bil kompliment, draga moja!« pove lažno presenečeno. »Nekaterim moškim so bolj všeč večja dekleta. Slišala sem, da je to fetiš. Prepričana sem, da boš zdaj v teh internetnih klepetalnicah ali kako se jim že reče, brez težav našla moža.«

	»Meni se to ravno ne zdi kot kompliment,« poraženo zamrmram.

	Dramatično zavije z očmi. »Ljubi bog,« hitro doda, »jaz pa res ne morem vplivati na to, kaj je zate kompliment in kaj ni, le pomagati ti želim, draga moja. In jaz te imam rada, ne glede na to, kaj se govori za tvojim hrbtom.«

	»Hvala, babi Surrey,« odgovorim kot robot. Prepirati bi se bilo nesmiselno.

	Vedno je bila takšna – kislina na dveh nogah – odkar je pred približno desetimi leti umrl dedi, pa je samo še huje. Ati se je na smrt boji, a se je tudi – ne vem, zakaj – obsedeno oklepa. Pravzaprav je ona razlog, da smo se preselili v ta okraj, ko sem jih imela štirinajst. Ko je mama odšla, je ati mislil, da bo njegova mama prevzela materinsko vlogo za nas štiri. Ampak vse, kar je kdaj počela, je bilo pasivno-agresivno (ali pa kar agresivno-agresivno), mene je večno zatirala in poniževala moje dosežke. Še posebej ko sem pred nekaj leti zacvetela. Ko je prišla na plano moja lezbičnost. Po večini se pretvarja, da tega ne razume, v bistvu pa tega ne priznava in me nenehno pikro opominja, da potrebujem moža in otroke. Do mojih bratov je prijaznejša – očitno ima fante raje kot punce – na neki čuden način sem ji za to celo hvaležna. Jaz lahko prenesem nesramnost babi Surrey, nisem pa prepričana, da bi to zmogli tudi moji bratje.

	Potem ko je do suhega ožela mene, se obrne k atiju.

	»Upam, da ne misliš piti, Bryan,« lahkotno, a svarilno pripomni. »Nekdo me bo moral peljati domov, ko bo tega – kako bi lahko rekli temu? – druženja konec.«

	Ati prestrašeno pogleda naokrog, potem še pivo, ki ga drži v roki, a k sreči se v podobi Nataliejine mame Debbie pojavi motnja, ki me srečno stisne k sebi.

	»Hej, ti,« me veselo pozdravi in pomaha s plastičnim lončkom pomarančnega soka. »Nocoj ne pijem, babi Surrey, tako da vas lahko jaz peljem domov.«

	»Kaj!« se nam pridruži Sue in ogorčeno gleda. »In zakaj ne piješ, krava neumna?« Debbie se v odgovor zahihita in s prstom igrivo požuga proti Sue.

	Ti dve obožujem, ko sta skupaj, ker sta za crknit smešni. Vedno tičita skupaj, se režita in zbadata druga drugo. Resnično ne vem, ali Sue sploh ima svoj dom, ker je večno pri Debbie. A po drugi strani si morda ona misli isto za naju z Nat. Pogledam naokrog, ali bom kje videla Nataliejinega očeta, vendar ga ne. V bistvu nisem prepričana, ali sem ga kdajkoli videla kje drugje kot v njegovem fotelju.

	»Marička, Zoe, poglej, koliko je že ura,« hitro reče ati, boji se, da bo babi Surrey pravkar izstrelila tirado o ženskih voznicah. »Najbolje, da to nevihto zajezimo in odpremo nekaj daril, kaj?«

	Debbie se glasno strinja in me potiska proti mizi pri steni, na kateri je kup pisanih daril. Natalie se mi pridruži in si s širokim nasmehom ogleduje mizo pred nama. Obkrožajo jo novi prijatelji, vsi jo radovedno gledajo. Trudim se vsakega posebej premeriti in oceniti, a so zgolj preveč skupaj nagneteni kradljivci prijateljic.

	»Te predstavim?« mi prišepne in pokaže na skupinico, mene pa stisne za roko.

	»Em, morda po tem?« odvrnem in pokažem na darila, ne da bi jo pogledala v oči.

	»Oh.« Zdi se razočarana, a ne za dolgo. Prikima. »Seveda. OK, lotiva se jih!«

	Ni to, da ne bi hotela spoznati Nataliejinih novih prijateljev, temveč da si jih resnično resnično ne želim spoznati. Mislim, res sem vesela, da sem spet doma, potem ko sva bili toliko mesecev ločeni. Ona pa gre in sem privleče vse te svoje nove prijatelje.

	Nisem ljubosumna. Res nisem. Le da v bistvu sem, in to zelo.

	Iznenada v grlu začutim cmok, debelo pogoltnem, ovem se, da me veliko ljudi pričakujoče gleda. Šele zdaj me prešine, kako zelo se je vse spremenilo, ko me ni bilo. Mislila sem, da bom jaz tista, ki bo šla na potovanje – dobesedno in mentalno. Jaz naj bi prišla nazaj vsa zagorela in seksualno izkušena, polna zgodbic o dogodivščinah in fotografij. Jaz bi morala biti nocoj navdušena nad vsemi svojimi novimi prijatelji, ne pa Natalie.

	Ne razumite me narobe, ta čas sem se izjemno zabavala, toda kaj pa lahko pokažem? Še vedno se mi sploh ne sanja, kaj naj naredim s preostankom svojega življenja, večina ljudi, ki sem jih spoznala, pa živi v tujini. Z eno punco – Hayley Wilson – sem se zelo dobro ujela, in ona živi v Angliji, a vrnila se bo šele čez nekaj mesecev. Do takrat bova najbrž že pozabili druga drugo. In v Italiji sem spoznala krasno seksi dekle Gulio, a odkar sem zapustila njeno deželo, se nisva več slišali. V bistvu nimam ničesar, a čimer bi lahko dokazala, da sem sploh kje bila, razen nekaj magnetov, ki so se mi zdeli očarljivi, v resnici pa so grozno grdi.

	»DARILA! DARILA! DARILA!« začnejo zaupljivo skandirati Nataliejini prijatelji s faksa. Saj vem, da so to darila, idioti – kaj pa mislijo, da počnem? Bi bilo zelo narobe, če bi jim rekla, naj se poberejo iz moje hiše? Verjetno.

	Le to je, da zdaj obstaja en strašno nov in velik del Natalie, ki ga ne poznam. Ne poznam 'univerzitetne Natalie', ker je nisem še nikoli srečala. Ti ljudje tukaj pa jo poznajo. Vsakič ko jih omeni, me prebode puščica ljubosumja. Kdo sploh so vsi ti ljudje? So dovolj dobri zanjo? Mi jo bodo speljali? Oni so imeli večino leta Natalie zase. Skupaj so dosegali prelomnice, se šalili o predavanjih in svojih študentskih sobicah. O stvareh, ki jih jaz ne razumem in jih nikoli ne bom.

	Glasno odpirava darila in se zahvaljujeva ljudem – nadvse primernih 'uuuu-jev' ne manjka.

	Kaj, če z Nat te krize ne bova prebrodili? Kaj, če se nikoli več ne najdeva? Kaj, če bo ta druga Zoe postala samo Zoe in bom sčasoma jaz postala druga Zoe?

	Dobila sem nov telefon – Sony Ericsson K800i – od atija. Na pogled se zdi drag, ati pa se ponosno izprsi, ko dvignem palec in občudujem sijočo črno kovino. Gre morda za namig, da bi morala večkrat poklicati? Pošteno rečeno sem se le redko javila, ko me ni bilo – enkrat tedensko sem mu iz cyber caffeja poslala čudaški mail – toda zdaj ko sem nazaj, spet v svoji sobici, spreminja pravila. Hoče vedeti, kam grem, s kom se dobim, kdaj bom nazaj. Še zmešalo se mi bo. Saj nisem več otrok.

	Vsi se zberejo okoli naju in z Nat dobiva pijačo. Sedem, da bi si ogledala še druga darila. Natalie, ki vedno prebere moje misli, me dregne.

	»Nisi mi povedala, kako je spet živeti doma, z očetom.«

	»Usrano,« mrko priznam. »Ko me ni bilo, je ati vse moje stvari prestavil v shrambo, tako da ne najdem ničesar. Masturbirati sem morala na Biblijo, ker nisem imela ničesar drugega.« Natalie se zaleti požirek pijače. »Povem ti, da je tista Jezabela res prava mačka.«

	»Jaz pa sem vedno mislila, da bom padla na Noeta,« zamišljeno reče Natalie. »Saj veš, ker ima kul brado, svoj čoln in je zelo dober do živali. Plus, za ljubljenčka bi dejansko lahko imela katerokoli žival, ponoči in podnevi, odvisno od razpoloženja.«

	»Od razpoloženja?« vprašam.

	»Ja, saj veš, če bi si želela mehak in prijeten objem, bi izbrala koalo. Če bi se hotela nevarno crkljati, bi izbrala leva. In če bi si zaželela resnično ogromen medvedji objem, bi si najbrž izbrala medveda, a ne?«

	»O tem si veliko razmišljala, kaj?«

	»Seveda! Čudi me, da ti nisi.« Pomolči in pogleda prijatelje na drugem koncu sobe. »Te zdaj že lahko predstavim?«

	Čudaško se odhrkam, ona pa me prime za roko. »Resnično si želim, da jih spoznaš, Zo. Vem, da se ti zdijo čudni, v bistvu so res, so pa tudi čudoviti. In ti zelo dobro veš, kako težko najdem prijatelje. Potrebovala sem leta, da sem našla tebe.«

	Navdušeno prikimam, počutim se kot bebka. »Ja, vem. Z veseljem bi jih rada spoznala. Sori.« Spet pogoltnem. »Le nervozna sem, ker bom spoznala drugo polovico tvojega življenja. Zelo sem te pogrešala.«

	Objame me, močno. »Tudi jaz sem pogrešala tebe,« mi pove v ramo. »In dobro veš, da tebe ne bo nadomestil nihče. Ti si moja prva. Če bi bili na Arki, bi ti bila žival, s katero bi se največkrat crkljala.« Pomolči. »Pogosteje kot z okroglimi pujski.«

	»Hvala ti,« šepnem s solznimi očmi.



	Izkaže se, da so v bistvu zelo prijetni. Tista jebena druga Zoe sploh ni prišla, mater. Punci z očali – in to ta pravimi – je ime Lina in prihaja iz Nemčije. Prijetna je. Vsi so prijetni.

	Toda poleg njih se počutim, kot da sem z drugega planeta.

	Pustim jih same in krožim po sobi, postajam vse bolj in bolj pijana. Kaj bom s svojim življenjem? Glasbo imam rada, to je res, ampak o njej nisem nikoli razmišljala kot o poklicnem cilju. Nastopanje me sili na bruhanje, v središču pozornosti se počutim nelagodno. Kako drugače še ljudje služijo z glasbo? Najbrž bi lahko pisala pesmi? Mogoče bi pa le morala vprašati atija v zvezi s tistim pripravništvom.

	Večer teče dalje, jaz pa se še naprej opijam. Ostali se zabavajo, vsaj zdi se tako.

	Začnem plesati z Lino. Lepa je. Pod ohlapnimi oblačili se čudaško zvija, jaz pa se sprašujem, kakšna je videti gola.

	Bolje da ne seksam z Nataliejinimi prijateljicami, to bi jo razburilo. Prijatelji so izvzeti, kajne?

	V bistvu bi morala biti z Nat. Rojstni dan imava in sklenili sva pakt. Morda pa mi bo ona znala povedati, kaj naj naredim s svojim življenjem. Ona ima vedno načrt. Zato je veliko samozavestnejša od mene.

	Ozrem se okoli sebe in prešine me, da je že kar nekaj časa nisem videla. Rada bi se pogovorila o naslednjem letu, o tem, kaj bom počela. Izgubljena sem in strah me je. Hočem, da mi reče, naj se preselim k njej in njenim prijateljem na univerzo, četudi nisem ena od njih. Hočem, da mi pove, da sem ena od njih.

	Najdem Debbie in Sue, pijani plešeta v kotu.

	»Debbie, si kje videla Natalie?« Zvenim zelo opito, vpijem, da preglasim neki sentiš o nekom, ki je zadet na podzemni in vidi dekle, ki se mu dopade. Moški slinasto poje, kako se ji smehlja, četudi je z drugim moškim, in kako lepa je. Zveni popolnoma nesmiselno. Se pa zdi, da tukaj vsi poznajo besedilo in iznenada sem prav vesela, da me eno leto ni bilo.

	»Kaj?« tudi Debbie zakriči, nalita kot čep. S Sue še naprej divje plešeta, čeprav je pesem počasna.

	Opazim atija, oblači si plašč, in babi Surrey, ki že hodi proti vratom.

	»Hvala za nocoj, ati,« mu šepnem, a ne vem, zakaj šepetam.

	»Z veseljem, ljubica moja,« odvrne in se nasmehne, zdi se utrujen. »Ti se kar zabavaj, jaz bom le tvojo babico peljal domov. Takoj bom nazaj, vendar bom šel naravnost v posteljo. Mislim, da bo nekaj tvojih prijateljev jutri izkusilo kislo vreme.« Visoko zveneče se zaheheta, jaz pa zavijem z očmi.

	»Ja, ati, saj vem, da si vremenar.«

	»Meteorolog,« me rahlo ošabno popravi.

	Prikimam. »Pazi na cesti, meteorolog.« Na hitro me objame in se obrne, da bi odšel. Primem ga za roko. »Aja, mimogrede, si kje videl Nat?« Pokaže proti stranišču. V zahvalo prikimam, on pa odide.

	Opotečem se na hodnik, razmišljam o svojem dobro mislečem, plahem in, oh, tako zelo ranljivem očetu. Želim si, da bi nekoga spoznal. Želim si, da bi spet zaupal ljudem. Želim si, da bi lahko svoji mami rekel, naj se nekam piše.

	Pred mano se odprejo vrata stranišča.

	Natalie stopi ven, vsa skuštrana in zaripla v obraz, in si popravlja krilo. Pogledam dol, nima nogavic.

	Se je dala dol? Nemogoče.

	»Natalie?« se oglasim meter ali dva stran, ona pa z roko na kljuki obstane. Za njo pride s stranišča moški, lase ima razmršene, brez kravate je.

	Seksala sta. Natalie je pravkar seksala.

	Nat me zagleda in v hipu prebledi.

	Zato ker je razmršeni fant, ki je prišel iz pritličnega stranišča, moj bratec Matthew.





4

	2007

	NATALIE

	»Zakaj se zdi seksi, če ženske ne nosijo spodnjega perila, in super seksi, če ga ne nosijo moški?« S tem vprašanjem se ubadam že ves dan in zdaj se mi zdi pravi trenutek, da ga izrečem.

	»ŠŠŠ,« besno zasika Jamie in obme pritisne joške. Malce se prestavi, nekdo na drugi strani pa zastoka, ker ga je dregnila s komolcem.

	»Najbrž se lahko pogovarjamo,« zašepeta neznanec v temi. »Večina je spodaj in nas ne more slišati.«

	»To ni bistvo,« jezno odvrne Jamie. »Vsak hip lahko pridejo sem in potem bo vse uničeno.«

	»Le igra je, Jamie,« rečem karseda prijazno. »Saj nismo Al Kaida.«

	V omari spet zavlada tišina, jaz pa zavzdihnem.

	Le zakaj sem pristala na to neudobno igro? Oh, že vem, zato ker hočem nocoj seksati z Mojem, on pa je predlagal, da bi se igrali sardine. Jaz sem hotela predlagati, da bi vrteli steklenico, toda Jamie se je izjemno navdušila in izjavila je, da ni te igre še nikoli izgubila, jaz pa sem takoj postala tekmovalna.

	In tako smo pristali tukaj – morda nas je pet, šest? – stisnjeni v spalnični omari. In Moja sploh ni tukaj. Tako da, ja, res govorim glasno, ker hočem, da nas najde.

	To, da zanj dejansko ni prostora, sploh ni važno. Trenutno sem v sendviču med Jamie, ki si – zgolj informativno – prav tako odkrito želi seksati z Mojem; in Mikom na drugi strani, ki si, jep, prav tako želi seksati z Mojem. Pravzaprav si vsi želimo seksati z Mojem, ker je tako sanjski in bister. Ampak vem, da bom premagala konkurenco. Zmagala bom preprosto z močjo misli. Ne bom odnehala, dokler ne bom njegovega penisa čutila v sebi – prisežem pred kraljem in domovino. V tem seks tekmovanju bom zmagala. S komolcem rahlo dregnem Jamie, iz hudobije, a se ne odzove. Njo bo najtežje premagati, punca ima voljo. Ampak jaz imam kondome z okusom.

	A veste, kaj je najbolj zanimivo na faksu? Pametni in čudaški ljudje kar naenkrat postanejo najbolj fukatibilni. Zadeva je popolnoma obratna kot v šoli, kjer se vsi skrajno trudijo zliti z okolico in obupano zatreti vsakršno drugačnost. Univerza je kot raj za zgube za vse nas, ki smo se v šoli počutili odrinjene. In odkar sem v drugem letniku to spoznala, se redno dajem dol. Lahko postaneš kdorkoli, bolj čuden in smešen si, bolj seksi je.

	Pošteno rečeno sem letos učenje potisnila na stran. V prvem letniku sem se z vsem srcem posvečala svojemu študiju geografije, v bistvu je bilo, kot bi še vedno hodila v šolo – vse sem delala sproti, hodila na predavanja in se prilizovala profesorjem. Ampak zdaj sem se rutine že privadila in začela uživati svobodo univerze. S prijatelji smo skupaj najeli hišo, med nami so se stkale vezi, nič več nismo sramežljivi in plašni, nič več se ne počutimo čudno. Namesto tega v potokih teče alkohol in veliko je kampanjskega študiranja. Občasno se spomnimo iti na seminar in napišemo kak esej, a bistvo je v popivanju in študiranju.

	Fantastično je.

	In stvari se bodo samo še izboljšale, kajti k nam se bo priselila Zoe.

	Imela bo Lucasovo sobo, ki je na koncu hodnika tik ob moji. Spalnica, v kateri se trenutno skrivamo, je Choieva, druga Zoe, Lydia in Julia pa imajo sobe v zgornjem nadstropju. Hiša je res velika.

	Malce se prestopim in z nogo v nekaj zadenem, podobno je dildu. Molim k bogu, da ni to Choieva seks omarica. Reč brcnem proti Jamie, ki nejevoljno zamrmra.

	Še vedno ne morem verjeti, da bova z Zoe živeli skupaj! Čudovito bo – vse noči se bova pogovarjali, vse noči bova žurirali, vse noči se bova smejali. Joj, morda se bova naučili Morsejevo abecedo in si bova ponoči skozi steno izmenjevali sporočila! Ali pa si bova pošiljali kar sms-je? Tako bo lažje. Kakorkoli, zelo se veselim in komaj že čakam, da bova ves čas skupaj.

	In roko na srce, zdaj me resnično potrebuje. Odkar jo je zapustila Gulia, vrnila se je v Italijo, je čisto na tleh – takšne je nisem videla še nikoli. Vedno je izjemno močna in se ima pod kontrolo, da jo je prav strašljivo videti tako zelo potrto. Ampak najbrž je bila prvič zaljubljena. Spoznali sta se v Italiji, ko je bila Zoe na potovanju, a mislim, da nobena ni pričakovala česa več. Potem pa se je kmalu po Zoejini vrnitvi pojavila v Londonu in začeli sta se dobivati. Gulia mi je bila resnično všeč, le malce stara se mi je zdela – ima jih petindvajset – toda želela se je vrniti domov, da bi živela bliže svojim staršem. Razšli sta se, Zoe pa že dva tedna joče. Joče neprestano in zbala sem se že, da si bodo ostali sostanovalci premislili glede njene vselitve v hišo. Mislim, saj v bistvu jim sploh ne bi mogla zameriti, če v hiši nočejo nekoga, ki se venomer cmeri. K sreči pa se Zoe pred drugimi pretvarja, zlomi se le pred mano in na stranišču.

	»Pravim le, da definitivno ni seksi, če ženske ne nosijo spodnjic,« spet prelomim tišino. »V bistvu je preveč prepoteno in grozno.«

	»Si ti brez spodnjic?« nekdo vljudno vpraša.

	»Ja,« odvrnem in prikimam. »Vendar imam spredaj ogromen razporek in se počutim izpostavljeno. To mi je dalo misliti.«

	»UTIHNI,« razjarjeno zasika Jamie, jaz pa spet utihnem.

	Sprašujem se, kako je, ko se zaljubiš, potem pa to izgubiš. Nepredstavljivo. Jaz ne vem niti, kako je biti zaljubljen – razen če štejem Semena Staina. No, jaz ga na neki način štejem. Vem, da se med nama ni nikoli nič zgodilo, vendar mislim, da temu lahko rečem ljubezen, ker sem takrat resnično verjela, da je. Mislim, da mi je to dovoljeno. Ljubezen se kaže v raznoraznih oblikah, kajne? Tako pravi moja mama. Neuslišana ljubezen je samo ena od teh oblik. Toda upam, da bom nekega dne našla ljubezen, ki bo uslišana. Stavim, da prav kmalu.

	Da ne bo pomote, neke sile ne čutim. Ne, dokler toliko priložnostno seksam.



	»Tukaj ste, barabe!« Mo na stežaj odpre vrata omare, mene pa ob pogledu na njegov obraz preplavijo seksi endorfini. Joj, kako je hot.

	»No, pridruži se nam!« veselo zavpijem, Jamie pa me spet utiša. »Naredi prostor, Jamie,« rečem še glasneje in jo rahlo potisnem v temo. Nekdo zastoka in kar občutim lahko jezo, ki v mraku puhti iz Jamie. Mo se zažene v našo sredo, predano se prebija naprej, nekdo pa se spet spotakne čez dildo. Mo za seboj zapre vrata, vsi pa se začnemo prestopati, hihitamo se in poskušamo igrivo utišati drug drugega. Mislim, da se bo Jamie vsak čas utrgalo, če ne bomo prenehali zganjati hrupa.

	Ob meni stoji Mo, na licu začutim njegovo toplo sapo in zaščemi me po vsem telesu.

	Mo je prijatelj enega od mojih mnogih sostanovalcev. Hodi na isto univerzo kot mi, vendar študira medicino – on je za razliko od mene pravi študent. V mraku se trudim razločiti poteze njegovega obraza. Ni bajno čeden, je pa neustavljivo privlačen. Vedno je vesel, glasen in trapast, in – joj, a je še kdo bolj seksi kot srečna oseba?

	Prepričana sem, da bi bil seks z njim srečna izkušnja. Bilo bi veliko smeha in ko bi moja vagina spuščala čudne zvoke, se ne bi pačil ali dvigal prahu. Najbrž bi se samo nasmehnil in poskušal s svojim penisom zvoke posnemati. Iskreno, resnično bi bilo lepo končno doživeti dober seks, saj me razumete? Preteklo leto sem veliko seksala in ne bi mogla reči, da je bilo slabo, v bistvu je bilo super, ker sem lahko obkljukala še eno stvar na svojem življenjskem seznamu. In resnično je super primorati moške, da jim postaneš všeč. S hitrim seksom jim v hipu odvrnem misli od neumnosti, ki bi jih lahko rekla ali naredila. To je prava protiutež moji osebnosti. Namreč, roko na srce, nikoli ne bom nobenemu fantu prva izbira, je tako? Če sem pa po koncu zabave še edina, ki sloni ob njem več kot samo pripravljena na akcijo, potem sem zmagovalka, a ne? Mislim, da sem zaradi seksa še vedno pokonci, odtehta preostalo mene.

	Ampak morda bi lahko bilo z Mojem – vsaj enkrat – bolj poudarek na meni kot na njem. To bi znalo biti super.

	Pravzaprav sem izkusila le en seks, ko sem imela občutek, da gre zame in ne zanj, em, in to je bilo prvič.

	Z Matthewem.

	Ljubi bog, še zdaj zardim od sramu, če samo pomislim nanj. Kri mi šine v glavo in iznenada sem srečna, da smo v temi in da me nihče ne more videti. Ni šans, da bi lahko skrila te občutke.

	Ta teden mineva eno leto, odkar se je zgodilo, spomin pa ima name še vedno enak učinek: sramota, ponižanje, komaj zaznavna sla. Še vedno je vse tako sveže, kot je bilo tisto noč, ko se je zgodilo. Iskreno si želim, da bi mi zaradi alkohola zmanjkalo filma, da se naslednji dan ne bi vsega tako jasno spominjala.

	V mislih se vrnem v tisti večer. K dobrim delčkom: kako sva se z Matthewem smejala, kako sem ga poljubljala, spomnim se čudnega in nerodnega, a prijetnega seksa. In potem sledijo grenki delčki – Zoe naju je zalotila, grdo sva se sporekli, sledila so pijana opravičila in potem še trezna.

	Joj, kako sem bila zaprepadena. Še vedno sem.

	In še vedno resnično ne vem, kako se je zgodilo.

	No, seveda, pomemben je faktor, da sem bila zelo pijana. Ampak na to ne morem zvaliti vse krivde, dejstvo je, da sem bila tisti večer čudne volje. Bil je moj devetnajsti rojstni dan, po zelo dolgem času sem bila spet skupaj s svojo najboljšo prijateljico in tam so bili tudi moji prijatelji s faksa. Prišlo je do nenavadnega trka svetov, vse to pa se je dogajalo v Bryanovi ogromni in nepoznani dnevni sobi. In tako sem, ko sem v kuhinji slučajno naletela na Matthewa, očitno že načrtovala neke vrste pobeg. Pozdravil me je, jaz pa sem si nalila pijačo, pravzaprav sem izpraznila dva kozarca. Nisem mogla verjeti, da je to res on. Odkar je Zoe odšla v Francijo, nisem videla nobenega od njenih bratov – in on se je resnično zelo zelo spremenil. Sploh ni bil več podoben mulcu, izgledal je kot moški. Krasen moški. In zdelo se je, da je resnično zelo vesel, da me vidi! Objela sva se, med objemom, morda malce predolgim, pa me je preplavil čuden občutek. Potem sva skupaj zvrnila nekaj kratkih, v bistvu preveč. In pogovarjala sva se, zelo veliko sva se pogovarjala. In potem sva se smejala … in potem sva se poljubljala. Ne vem, kdo je začel, vem pa, da sva se po francosko.

	Ni se mi zdelo prav in za hip sem se celo umaknila – zaradi Zoe – toda Matthew me je še naprej pomenljivo gledal, meni pa je postalo vseeno, preveč sem si ga želela. Odvlekel me je na hodnik in potegnil za seboj na stranišče, kjer me je spet začel poljubljati. Nato sem videla njegovega pimpeka, resnično mi je bil všeč, in potem sva počela tisto, sicer malček čudno, a prijetno. Pravzaprav je bilo neprijetno, potem prijetno in potem spet neprijetno, jaz pa nisem hotela, da bi se končalo.

	In potem naju je videla Zoe.

	Joj, kako je bila besna. Vendar jo popolnoma razumem. Tudi jaz bi bila besna. Mislim – dol sem se dala z njenim mlajšim bratcem! Seksala sem z njenim bratom – sedemnajstletnikom. Otrokom. Kako sem lahko? Kaj je narobe z mano? To se resno sprašujem. Le kdo stori kaj takšnega?

	Zoe je kričala name, jaz pa sem jokala in se opravičevala, želela sem si, da bi lahko čas prevrtela nazaj. Potem pa me je še Matthew tako žalostno pogledal, da se mi je zasmilil. Ampak v tistem trenutku je bila pomembna samo Zoe, Mattheweva čustva so bila nepomembna. Tako zelo me je skrbelo, da ne bo nikoli več spregovorila z mano. Mislim, da tega ne bi prenesla.

	Nato sta prišli še mama in Sue preverit, čemu vse to vpitje. Zoe sta pomirili in nas vse skupaj odpeljali v Matthewevo sobo. Mi trije smo sedli na posteljo in jaz sem samo strmela v Matthewev novi Nintendo Wii, partija tenisa je bila na pavzi, ko me je prešinilo, da sem v bistvu pedofilka.

	Postalo me je sram in Zoe sem se ponovno opravičila. Zoe je obmolknila, nato pa naju je prisilila obljubiti, da se to ne bo nikoli več ponovilo. Jaz sem začela jokati in prisegla sem, da se nikoli – resnično nikoli – več ne bo zgodilo; da sem pijana in da sem storila napako. Še tisočkrat sem ji rekla oprosti in Zoe mi je odpustila.

	Matthewa niti pogledati nisem mogla in pogledala ga nisem vse odtlej. Domnevam, da hodi na terapijo, kjer govori o plenilski starejši ženski, ki mu je vzela devištvo in ga zapustila, da je zdaj nezmožen ljubiti. Ljubi bog, kako se sovražim. Sovražim pomisliti, kako zelo me najbrž sovraži, ampak to se resnično ne bi smelo nikoli zgoditi. Jaz tega ne bi smela nikoli storiti. Bilo je neumno, nepremišljeno in okrutno. Še vedno se sramujem.

	Ampak vsaj devica nisem več, kajne?



	»Kaj počnete?« Zoe odpre vrata omare in nas zmedeno gleda. V roki drži telefon. »Malo je manjkalo, pa bi poklicala policijo,« olajšano nadaljuje. »Mislila sem, da je nekdo vlomil ali da je v omari kak posiljevalec.« Pomolči. »Kaj pa je tole? Kakšna spolna igrica? Imate orgijo?«

	»Če bi jo imeli, bi se nam pridružila?« se pošali Mo, mene pa zbode ljubosumje. Zoe je vedno ta zanimiva.

	Zoe rahlo nagne glavo, kot bi jo misel zabavala. »Je Natalie z vami?« vpraša.

	»Tukaj sem,« se oglasim in poskusim dvigniti roko, a ne gre, ker imam ujeto med dve telesi. »Oprosti, Zo, nisem vedela, da si tukaj. Sardine se igramo. Nisem vedela, da se vrneš nocoj.«

	»Ati me je pripeljal in še nekaj mojih stvari,« nadaljuje. »Vem, da bi se naj vselila šele v četrtek, lahko pa vmes prinesem nekaj škatel, kajne?«

	»Seveda!« Spet se poskušam premakniti, a zaman.

	Jamie nenadoma izgubi potrpljenje. »Brez zamere, Zoe, ampak ali se lahko sedaj spelješ?« reče izza mene. »Ali pa se stisni k nam, če se že moraš, sicer samo uničuješ igro. Ostali te bodo slišali in potem nas bodo našli.«

	»Kdo?« nedolžno vpraša Zoe. »Moj ati?«

	»Ne,« prhne Jamie in me rahlo popljuva po ušesu. »Ne tvoj ati, pač pa ostali, ki nas iščejo po hiši. Se ne znaš igrati sardin?«

	Zoe komaj zadržuje smeh. »Jamie, v hiši ni nikogar drugega,« prijazno pove. »Vsi ste v omari.«

	V omari zavlada tišina.

	Oh. Prav ima, nihče nas ni preštel.



	»Ti pomagam s škatlami?« vprašam Zoe, potem ko se naposled le spravimo iz omare. Ostali so šli dol nekaj popit, odločena sem, da bomo v kratkem začeli vrteti steklenico, hkrati pa si ne želim Zoe pustiti same, če potrebuje mojo pomoč.

	»Zelo si prijazna,« se mi nasmehne, »a nič ne skrbi. Ni jih veliko, pa tudi ati mi pomaga. Nenehno razpreda o dieti, na kateri je trenutno, tako da lahko pokuri kakšno dodatno kalorijo.«

	»Dieti? Tvoj oče?« Gre mi na smeh.

	»Jep.« Prikima, odpre pokrov škatle in pokuka vanjo. »Naslednje leto bo dopolnil petdeset let in pravi, da je to še zadnja brca, da nekaj naredi za svoje telo. Ampak jaz mislim, da je to zaradi Twitterja. Nedavno se mu je pridružil in videl, kaj ljudje menijo o njegovem TV-trebuščku.«

	»Twitter je tisti z belimi jajci, a ne?« Mežikajoče jo gledam. »Tudi sama sem ga hotela preizkusiti, ampak je sosed, kreten sebični, spet zamenjal geslo za Wi-Fi. Nekega dne ga bom dobila v roke, boš videla.«

	Zoe se zasmeji, v sobo pa vstopi preznojeni Bryan z dvema škatlama DVD-jev v naročju.

	Ubogi Bryan, pa res ima trebušček. A še vedno je zelo čeden. Mislim, da se lepi ljudje težje spoprijemajo s starostjo. Težje se jim je sprijazniti, da se ljudje ne ozirajo več za njimi in da niso več deležni toliko komplimentov kot nekoč.

	Prešine me, da je Matthew precej podoben svojemu očetu, nato pa se počutim skrajno umazano, prha bi mi prišla prav.

	»Kam ju odložim, ljubica?« zasopiha Bryan, Zoe pa pokaže proti kotu sobe. »Živijo, Natalie,« še doda, ko odloži težke DVD-je na tla in se vzravna. »Kako se ima tvoja družina? Vse lepo pozdravi, prosim.«

	»V redu so, hvala, gospod Darling.« Oči mi kar žarijo. »In kakšno bo, em, vreme?«

	»Oh, hvala za vprašanje!« Očitajoče pogleda Zoe, ki samo zavije z očmi. »Bojim se, da bo še naprej deževno in vetrovno, Natalie.« Govori s svojim TV-glasom, globokim in poznavalskim. »Temperatura ne bo presegla osem stopinj, vlaga bo znašala 92 odstotkov, pritisk pa bo vztrajno naraščal. Obeta se tudi močan severnik.« Pričakujoče me gleda, zato navdušeno prikimam.

	»Vau,« resnobno odvrnem. »To pa je res dobro vedeti. Najbolje, da jutri vzamem marelo na predavanja.«

	»To je vedno več kot samo priporočljivo,« gospodovalno pove. »Mimogrede, imam ogromno brezplačnih dežnikov, tako da če kakšnega potrebuješ …«

	»Vem, kje ga najdem,« namesto njega dokončam stavek.

	»Točno tako.« Široko se nasmehne, potem pa se odpravi proti vratom, da bi prinesel še preostale škatle.

	»Joj, večno me spravlja v zadrego,« za njim zamomlja Zoe.

	»Se nam boš pridružila pri vrtenju steklenice?« ji navdušeno prišepnem.

	Zaviha nos. »Eh, študenti. Vi bi morali biti naše veliko upanje, a se mi zdi, da samo popivate in se igrate bedaste otroške igrice.«

	»In v čem je problem?« Prazno jo gledam, Zoe pa se zasmeji. »Torej se nam ne boš pridružila?«

	Zamisli se. »Morda pa se bom.« Zdi se nekoliko žalostna. »Ampak mislim, da še nisem pripravljena poljubiti koga drugega. Takoj pomislim na Gulio in na najine poljube.«

	»Zakaj pa ne bi poskusila z Julio?« upajoče predlagam. »Imeni sta skoraj enaki.«

	Namršči se in zdi se še malce bolj žalostna.

	»Oprosti,« dodam karseda obzirno, vendar postajam rahlo naveličana. Resnično sem se veselila, da bom s prijatelji s faksa preživela trapast večer, Zoe pa je včasih … ne vem, preveč odrasla? Pretežni del leta dela kot pripravnica, delo v pisarni pa se zdi vesolje daleč od mojega študentskega sveta, v katerem spimo do poldneva in hodimo mačkasti na predavanja. Imeli sva neskončno število pogovorov o tem, kaj bi počela v življenju, in zdelo se je, da uživa v priložnostih, ki ji jih je priskrbel oče v tisti založniški hiši – ampak iz vsega skupaj se ni izcimilo nič. Ko ji omenim, naj pošlje kakšno prošnjo za zaposlitev, postane popadljiva in vztrajno ponavlja, da je nemogoče dobiti službo. Na trenutke je čisto preveč črnogleda. Osebno mislim, da bi morala priti na faks – in lahko bi se vpisala – a to se zdi vse manj verjetno.

	Da me ne bi narobe razumeli, izjemno vesela sem, ker bo tukaj z nami. Seveda sem! Ampak zaradi mojih prijateljev s faksa kdaj pa kdaj nastopijo čudni trenutki. Mislim, da gredo Zoe pogosto na živce in skrbi me, da oni ne razumejo njenega pikrega humorja. Ne vem še, kako jih bom povezala med seboj, a mislim, da mi bo skupno življenje pri tem pomagalo. Jaz se želim samo zabavati in se imeti lepo. In enako si želim za Zoe.

	»Oprosti,« nenadoma reče, kot bi prebrala moje pomisleke. In potem imam slabo vest. Za obe si želim, da bi bili srečni, kajti jaz sem srečna. Zelo! In želim si, da bi bila Zoe tukaj z mano enako srečna. Za svojo najboljšo prijateljico si to želim najbolj na svetu.

	»Ne, ti oprosti meni,« odvrnem, a precej prisiljeno. »Bi raje ostala tukaj in se pogovarjala? Saj veš, da je tudi tako vse v redu, le po vino nama skočim in …«

	»Ne, ne!« odločno odkima. »Ne bodi smešna, zabave ti pa res ne bom kvarila. Sklenila sem, da bom spet postala zabavna. Pridruživa se jim pri igrah. Je bil Mo tisti, ki je zadnji odšel? No, potem pa ti greva zrihtat seks z Mojem. Jaz bom zamotila tisto nesramnico, ki kar pleza po njem.«

	»OK, super,« navdušeno odvrnem in v sebi olajšano vzdihnem. Z Zoe bo vse v redu. Vse. Že zdaj je videti srečnejša. Divja igriva noč je vse, kar potrebuje.

	»Samo dol skočim in se poslovim od atija,« se zasmeji. »Potem pa se pridem ZABAVAT.«

	No, a ne, da je z njo vse v redu?

	ZOE

	Veste, kdaj človek ve, da je v depresiji? Ko so zaradi njega vsi okrog njega depresivni? Ko vstopi v prostor in razpoloženje zamre? Ljudje prenehajo biti trapasti, prenehajo se smejati, prenehajo uživati. Samo zato, ker si tja prišel ti. In zaradi tega te sovražijo. Želijo si biti srečni in živeti svoje življenje, ti pa si s seboj prinesel teman oblak nesrečnosti, ki lebdi nad vsemi in uničuje dobro voljo. Ampak človek ne more iz svoje kože.

	In tako se počutim že več mesecev.

	Tako sem se počutila že prej, preden me je zapustila Gulia. In v resnici sploh ne vem, zakaj.

	Zadnje čase sem nenehno potrta. Tako nesrečna, zdolgočasena in negotova. Službe menjujem eno za drugo, kot pripravnica se počutim izolirano. Ves čas mi je slabo in v prsih me stiska. In sploh se ne pretvarjam, da sem dobro – in zato se počutim še slabše – pa tudi ne govorim o tem, kako usrano se počutim, kar druge očitno zelo zanima.

	Razjeda me krivda, ker silno obremenjujem Natalie. Hkrati pa sem nanjo tudi jezna, ker čutim, da se ob meni dolgočasi. Čutim, da ima vrh glave mojega jokanja, stokanja o mojem življenju in razhodu, ker se večno pritožujem, da ne najdem smisla. Pravi, naj si poiščem službo, dokaj nepotrpežljivo, ampak ona seveda ne ve, kako jebeno se trudim. Eno leto že pošiljam prošnje za vsako prosto delovno mesto na področju glasbe. Pa nič. Izkušnje imam – pridobila sem jih veliko – pa nič.

	Zdi se, da mi ne bo nikoli uspelo. Obtičala sem v vakuumu neskončnih prošenj in zavrnitev.

	V resnici Natalie ne zamerim, ker me je naveličana. Naveličana je tega, da ubijam veselje. Naveličana je mene, outsiderke, ki hodi po obrobju njenega kroga prijateljev in se noče vključiti. Naveličana je naju.

	In zdaj se bom preselila k njim v to hišo in ne vem, ali bo zato vse boljše ali še slabše.



	»To bo vse, Zoe, ljubica.« Ati z glasnim treskom zapre prtljažnik. »Ostalo pripeljem v četrtek.«

	»OK,« brezvoljno odvrnem. »Hvala ti.«

	Za hip me pogleda. »Si v redu?«

	»Joj,« vržem roke v zrak. »Nehajte me že to spraševati. Ja! V redu sem! V redu! In morda bi se počutila še bolje, če me ne bi vsi tega večno spraševali.«

	Ati v predaji dvigne roke. »OK! OK!« pomirjujoče reče. »Oprosti, Zoe, le skrbi me, saj veš, to je moja starševska naloga, zato si ne morem pomagati.« Zdi se mi žalosten, zapeče me vest.

	Še bolj.

	»Oprosti, ati,« zavzdihnem. »Nisem se hotela znesti nate.«

	Široko se nasmehne. »Hej, a veš, kakšne spodnjice nosijo oblaki?«

	»Ne vem,« mu ustrežem, »torej, kakšne spodnjice nosijo oblaki?«

	»Nepremočljive!« se zasmeji, jaz pa se zahihitam, potem pa oba obmolkneva.

	»Si prepričana, da se želiš odseliti?« hitro vpraša. »Saj veš, da lahko ostaneš v svoji sobi, dokler želiš. Nikoli se ti ni treba odseliti, če si tega ne želiš. Ni ti treba plačevati najemnine in tudi delati ti ni treba. Precej dobro se razumemo, kajne, ljubica?«

	Zasmejim se, a ne neprijazno. »Seveda se, ati,« se strinjam. »Ampak saj veš, da me dvojčka spravljata ob pamet. In ni prav, da sem v vsem odvisna od tebe. Moram odrasti, služiti svoj denar in plačevati račune. Ta teden bom dopolnila dvajset let, čas je, da zaživim po svoje. Celo Matthew se je že odselil in zdaj sem jaz na vrsti.«

	Molče prikima in debelo pogoltne, prešine me, da to ni samo posledica skrbi zame. Stopim korak bliže k njemu in se naslonim na avto, glavo mu položim na ramo.

	»Bo s tabo vse v redu?« potiho vprašam. »Brez mene?«

	Odhrka se in se vzravna. »Seveda,« veselo odvrne. »Imam službo in dvojčka, ki poskrbita, da imam polne roke dela …« Zmanjka mu besed. »In seveda, svojo mamo.«

	Spačim se, a mojega obraza ne more videti.

	»Saj nisi … nisi preveč osamljen, ati?« nežno vprašam.

	Zasmeji se, a hipoma utihne. »Morda, malce,« sčasoma reče. »Ampak za kaj več nisem pripravljen. Prezaposlen sem in nočem, da bi fanta morala zamenjati šolo …« Spet mu zmanjka besed. »Večino časa sem popolnoma v redu. V redu sem, resnično sem v redu.«

	»Dobro,« rečem, glavo še vedno držim na njegovi rami. »Potem pa sva oba v redu, kajne?«





5

	2008

	NATALIE

	»Božansko, BOŽANSKO! O moj bog, kako paše,« od užitka zadovoljno stoka Zoe, jaz pa se hočem zasmejati, pa ne morem, ker preveč boli.

	»Zdaj pa daj ti mene,« hripavo spravim iz sebe. »Povsod. Po obrazu.«

	»Ne, ne, Nat, ne še. Prosim, nadaljuj,« zaječi in me roteče gleda. »Dobesedno rotim te, samo še malo. Daj no, saj veš, da potrebujem več kot ti.« Brez vsakršnega razloga začne jokati in ovem se, da jočem tudi jaz. Vendar brez solz. Preveč sem dehidrirana.

	»Ne, jaz sem na vrsti,« zagrenjeno zastokam, ona pa se vda, a še vedno tiho joče.

	Zoe se na vso moč nagne naprej in s tal pobere vrtno cev, usmeri mi jo naravnost v obraz.

	Sveta Marija, kakšno olajšanje! Prijetno osvežilen učinek ledeno mrzle vode v hipu pomete z vsemi drugimi občutki. Z vsemi slabimi občutki.

	Ležim na hladni travi, premočena do kože, ne občutim ničesar razen vode, ki me škropi po obrazu. In v življenju še nisem izkusila ničesar boljšega. Nikoli.

	Za nekaj blaženih trenutkov pošasten maček, ki se poigrava z mojim umom in telesom, izgine.

	»Boš zdaj ti mene?« spet poprosi Zoe in spusti cev.

	»Pa saj še ni minila minuta,« besno zavpijem in se takoj skremžim, ko se z vso silo vrne glavobol.

	»Legionelo bosta staknili,« se od nekod zasliši piker mamin glas. Poskusim dvigniti glavo in pogledati, a me preveč boli, da bi lahko premaknila vrat. »Natalie, te cevi nismo uporabili že več let.«

	»Oh, mama,« zamomljam. »Hvala bogu, da si ti. Moraš nama pomagati. Reši naju, prosim.« Spet začnem jokati. Čustva me premagajo. »Prosim, prosim, naju lahko obe škropiš z vodo? Umrli bova.«

	»Očitno sta lepo praznovali enaindvajseti rojstni dan,« zajedljivo pripomni in zaslišim njen smeh, čeprav še ne morem odpreti oči. »Kaj sploh počneta tu zunaj? Ne recita, da sta spali na vrtu pred hišo?«

	»Mislim, da nisva,« se zasliši zmeden Zoejin glas. Skozi priprte oči jo pogledam, poleg mene leži na hrbtu. Oblečena ima sinočnja oblačila, ampak krilo ima narobe obrnjeno in na eni nogi ji manjka nogavica. Na čelu ima šminko in mislim – sicer nočem na nič namigovati – da ima v laseh bruhec.

	»Dokaj prepričana sem, da sva spali na tleh v dnevni sobi,« nadaljuje, »ampak ko sva se zbudili, je bilo tako vroče, da sva morali ven. Po vseh štirih sva se splazili iz hiše in poiskali cev za zalivanje. Malo je pomagala.«

	»Plus,« dodam in se trudim, da bi moj glas zvenel normalno, »v dnevni sobi smrdi po tekili, sicer ne vem, zakaj, in če bi še malo ostala tam, bi spet bruhala.«

	»Razlog,« mama zdaj zveni rahlo razburjeno, »da smrdi po tekili, je ta, da sta se vidve pijanduri zjutraj ob štirih, ko sta se privlekli domov, igrali pivske igrice in polili mojo sedežno.«

	»Uf, sranje,« glasno pojamra Zoe. »Oprosti, Debbie, resnično mi je žal. In resnično bi ti rada rekla, da bova takoj vstali in počistili, ampak muči naju najhujši maček v življenju. Če se samo premakneva, bova spet bruhali.«

	»Prav ima,« rečem vsa solzna. »In tudi jokati ne morem prenehati, mama. Saj veš, kako čustvena postanem, ko sem mačkasta.«

	Zdaj mama zveni precej bolj sočutno. »Vem in razumem,« prijazno pove. »S Sue sva vse to že izkusili. Kar ostanita tukaj in se crkljajta s cevjo. Saj bi ostala in vaju polivala s strupeno vodo, vendar se pravkar odpravljam v Tesco. Vama kaj prinesem?«

	»Ja,« hkrati odgovoriva.

	»Ali imajo v Tescu pečene perutničke in pikantne klobasice?« lačno vprašam. »Ali karkoli drugega vročega in začinjenega? Niti sanja se ti, kako zelo bi mi pasalo.«

	»Meni tudi,« doda Zoe. »In energijski napitek. Veliko energijskih napitkov. Debbie, ti misliš, da v voziček spraviš dovolj energijskih napitkov, a en voziček bo premalo. Potrebujem resnično veliko energijskih napitkov.«

	»Bom videla, kaj lahko naredim,« prikima mama in še vedno zveni, kot da se zabava, čeprav ni niti malo zabavno. »Ko se vrnem, vama bom spekla pico, ibuprofen pa je v omarici, če se bosta uspeli privleči do nje.«

	»Hvala, mama, hvala ti,« se ji zahvalim in spet začnem jokati. »Ti si najboljša mama na svetu in resnično resnično te imam rada.«

	»Že prav, ljubica,« sicer prijazno odvrne, a ji ne verjamem povsem. »Tudi jaz te imam rada. Žal mi je, ker imaš mačka, a pazi, da ne boš pobruhala cvetličnih gredic. Tvoj oči bo zelo nesrečen.«

	»Joj, tvoja mama je resnično the best,« pripomni Zoe, ko se mama in Sue odpeljeta. »Ona si pa res zasluži srečo.«

	»Ja, res je the best,« iskreno povem. »Čeprav mislim, da njeno navdušenje podžiga alkohol. Verjetno bi morali upoštevati faktor, koliko sva dejansko mačkasti in koliko še vedno pijani.«

	»To je res.« Zoe se prevali na bok in srečno zavzdihne, ko pristane v mokri travi.

	»Joj!« Pokrijem si obraz. »Paranoja me daje. Zoe, sem bila sinoči naporna?«

	»Kje pa!« Zveni ogorčeno. »Bila si čudovita. Mislim, da sem bila jaz zatežena. Sicer se ne spomnim najbolje, a nenehno se mi vračajo delčki izrazov na obrazu druge Zoe. Bili smo v baru, a se mi niti ne sanja, kaj sem ji rekla.«

	»Ne vem,« se zlažem, čeprav se zelo dobro spomnim, da se je Zoe ves večer namerno motila glede njenega imena. Kar naprej ji je pravila Audrey, potem pa se je pasivno-agresivno spravljala nanjo. »Oh, a ni ti tako ime? Sori, bejba, ime Zoe si je resnično težko zapomniti.«

	»Ti lahko sedeš?« me vpraša in poskuša sesti. »Rada bi videla, ali imam na nogah kaj pijanskih modric. Vedno jih je vsaj pet ali šest, za katere ne vem, kje sem jih dobila.«

	»Pomagala ti bom,« rečem in sedem, a v hipu omahnem nazaj na tla. »Ne, pravzaprav ti ne bom. Lahko še moje pogledaš, če si že pri tem?«

	Zoe se pregleduje, jaz pa negibno ležim in poskušam sestaviti delčke prejšnjega večera.

	OK, OK. Moje dihanje se umiri.

	Spomnim se rojstnodnevnih aperitivov s sostanovalci v naši hiši. In spomnim se, da sem zvrnila veliko preveč kratkih za nekoga, ki ni večerjal.

	Spomnim se, da sem se čisto raznežila, ker se selim, zjokala sem se Julii in Lydii, s prstom sem kazala na spakirane škatle in zahtevala, da me peljeta na še 'zadnjo turo' po svojih sobah.

	Spomnim se, da sem pijana trkala na sosedova vrata, povedala sem mu, da bom njega še najbolj pogrešala, četudi se v dveh letih, ki sem ju preživela tukaj, nisva nikoli srečala. Tudi opravičila sem se, ker sem mu vztrajno kradla Wi-Fi, in spomnim se tudi, da sem ga v svoji opitosti povabila, naj gre z nami v bar.

	Spomnim se, da smo prišli v bar, kjer smo imeli rezerviran prostor, že naslednji trenutek pa sem bila na mizi in uprizorila Wickedov Popular. Spomnim se, da sem Zoe prepričevala, naj se mi pridruži na mizi, da bo moja Idina Menzel, nato pa sem natakarjem pojasnjevala, da sem si štirikrat ogledala serijo West End, tako da je zagotovo dobra. Spomnim se, da sem s težavo izgovorila ime Kristin Cheno-weth, potem pa sem bila spet na mizi in kot dodatek uprizorila še Defying Gravity.

	Spomnim se trenutka, ko so se nam pridružili vsi Zoejini bratje, trenutka, ko sva se z Matthewem spogledala.

	Spomnim se, da sem hotela biti nadvse brezbrižna, ko pa sva kasneje vendarle spregovorila – Matthew je prišel s svojo punco – sem se pazljivo izogibala omembi najinega zadnjega snidenja izpred dveh let. Spomnim se, da sem mu glasno povedala, ne da bi me to vprašal, da imam fanta, ki sem ga spoznala v Italiji, nisem pa se mogla spomniti njegovega imena, zato sem mu rekla, da se moj italijanski fant imenuje Rim. Spomnim se, da mu je šlo na smeh – in na smeh je šlo tudi njegovi osupljivo lepi punci.

	*

	Prevalim se na trebuh, obraz zakopljem v mokro travo, da skrijem ponižanje.

	»Joj, Zoe, zakaj si dopustila, da sem se tako zelo napila?« zastokam v prst.

	»Zakaj si ti dopustila, da sem se jaz tako zelo napila?« ogorčeno odvrne. »Poglej moj telefon. Poglej, koliko sporočil sem poslala Gulii. Pa saj bo mislila, da sem psiho.« Telefon pomoli proti meni. »POGLEJ, NATALIE. MED DRUGIM SEM JI POSLALA ABECEDO, ČRKO PO ČRKO. TO JE ŠESTINDVAJSET SPOROČIL PO DESET CENTOV.« Nejeverno zmajuje z glavo. »Deset centov za W.«

	Skremžim se, v sebi trpim za obe. »Raje krivi ta svoj novi iPhone, ker je butast,« predlagam. »Reci, da to Applovi telefoni pač počnejo, saj ne bo vedela.«

	»Ne, ne morem ji poslati še enega sms-ja,« potarna. »Nikoli več ji ne bom poslala nobenega. Moram se pretvarjati, da sploh ne obstaja, sicer me bo pobralo od sramu.«

	»Ji še jaz pošljem abecedo po črkah?« se ponudim. »Morda bo potem mislila, da gre za neko mobilno napako. Da bo resnično verjetno, bom abecedo poslala vsem svojim stikom. Mislim, kdo pa bi počel kaj tako neumnega, razen če gre za programsko napako?«

	»Nikoli več ne bom pila alkohola,« mrko reče, za mojo izvirno zamisel pa se sploh ne zmeni.

	»Nikoli več ne reci te besede na a,« zastokam, ko zavoham, da mi iz por puhti čisti alkohol.

	»Mater!« Zoe zveni razburjeno. »Nat, a se spomniš, da si pred vsemi osvajala Pepeja?«

	»Koga?« Planem pokonci, nimam pojma, kdo je ta Pepe.

	»Soseda!« nepotrpežljivo spravi iz sebe. »Povabila si ga z nami in okoli polnoči je res prišel. Celo večnost sta plesala. Se ne spomniš?«

	»Neee!« zavpijem in si pokrijem obraz. »Pojma nimam. Sem ga poljubila?« Zgrožena sem. Ne samo, da je ta sosed Pepe pravi čudak, ima jih že čez štirideset. In skoraj prepričana sem, da dila crack.

	Le kaj si bodo mislili moji prijatelji? Kaj si bo mislil Matthew? In kaj si bo mislil moj izmišljeni fant, Rim?

	»Definitivno si ga zapeljevala,« mi je v pomoč Zoe. »In potem si prišla k nam z lističem papirja z geslom za Wi-Fi. Mislim, da si ga zapisala s črtalom. Rekla si, da je to tvoje poslovilno darilo, da proslaviva leto dni skupnega življenja. Rekla si, da si se s Pepejem mečkala, da bi dobila geslo, ker si hotela, da bi se te spominjal tudi, ko bo v tvoji sobi živela 'neka druga krava'.«

	Nenadoma se spomnim. Spomnim se okusa po cigaretah in kako ponosna sem bila nad svojim dosežkom.

	»To sem storila zate,« šepnem. »Končno mi je le uspelo dobiti geslo, četudi ga zdaj ne potrebujem več. Zate sem to storila, ker me tako zelo žalosti, da ne bova več živeli skupaj. Zato ker te bom blazno pogrešala. Tebe resnično ne želim zapustiti.«

	»Ne govori tako!« je Zoe spet huda. »Nekega dne bova spet živeli skupaj. Ko boš imela službo ali pa vsaj nekaj denarja.«

	»Denarja ne bom imela nikoli,« glasno potarnam. »Nikoli si ne bom mogla privoščiti življenja v središču Londona, četudi bom imela kaj cvenka. In četudi bova nekoč našli način, kako bi spet živeli skupaj, pa to ne bo v tej hiši,« zasmrkam. »Naši hiši. Ki ima čudaške in nagravžne tapete in v dnevni sobi ne bo smrdelo po vlagi. Tudi ne bo tega kre-tenskega lastnika in njegovega najedanja, da morajo biti okna odprta vse leto, prav tako ne bo električnih varovalk, ki bi nas sredi noči pustile na cedilu. In verjetno tudi ne bova spali v sosednjih sobah. Ne bova si mogli tapkati po steni, ko bova imeli mačka in si bova želeli kave. Ko bova zvečer v postelji, si ne bova mogli pošiljati sporočil in jaz te ne bom mogla slišati med seksom in biti čudaško razgreta …«

	»OK, zdaj pa dovolj,« me opozori, jaz pa tragično zavzdihnem.

	»Že prav,« rečem in glasno smrknem. »Življenje s tabo bom resnično pogrešala. Ampak potrudila sem se in ti priskrbela to geslo. Dokler boš tam živela brez mene, boš imela vsaj brezplačen Wi-Fi.«

	»Plemenito si se žrtvovala,« odvrne Zoe in me hvaležno potreplja po hrbtu. »Ampak, stara, ponoči sva se dve uri vozili z busom do sem in brez jakne, torbice in čevljev sva se zbudili na tleh v dnevni sobi. Ali resnično misliš, da še vedno imam tisti listič?«

	»Ugh,« mi na suho obrne želodec. »Hitro primi cev, ali pa bom spet bruhala.«

	ZOE

	Dve uri kasneje nama je končno le uspelo priti nazaj v hišo in na tekila-kavč. Najin maček je ob pomoči tablet, ki škodijo jetrom, osmih skodelicah kave in vsemu toastu in krekerjih, ki sva jih lahko našli, komaj zaznavno popustil. Izropali sva celo Debbiejino skrivno zalogo ogljikovih hidratov v nočni omarici, toda bilo nama je tako zelo slabo, da niti slabe vesti nisva čutili.

	»Misliš, da se bo Tiffany prav tako vrnila?« vpraša Natalie, čeprav dobro ve, da vprašanja ne razumem.

	»Kdo?« zamrmram. Ve, da jo pozorno poslušam, ampak tako pač poteka vsaj 60 odstotkov najinih pogovorov – ona govori kot navita, jaz pa tu in tam spravim iz sebe 'hmm'. A nič hudega, tako nama je obema všeč.

	S prstom pokaže na televizijski zaslon – Debbie ima taisti televizor, odkar poznam njeno družino – na njem se predvajajo EastEnderji – tako se mi vsaj zdi.

	»Bianca se je vrnila!« navdušeno pripomni. »In tudi Patsy Palmer se je vrnila. Potem ko je več let poskušala najti drugo igralsko vlogo, se je vrnila k svoji največji, kar jih je kdaj dobila. K najpomembnejši od vseh vlog na svetu! Saj poznaš Bianco?« Za hip pomolči, potem pa se zadere: »RICKAAAY!«

	»Nimam pojma, o čem govoriš,« odvrnem, glavo mi pa spet začne prebadati grozna bolečina. Spet sežem po tablici ibuprofena, čeprav niso še niti približno minile štiri ure, odkar sem vzela zadnjo. »Saj veš, da ne gledam žajfnic.«

	»Potem pa se jebi,« klepetavo nadaljuje in se nagne k meni, da bi si ogledala napravo, s katero se ubadam. »Preveč zapleteni so, zato jih nihče noče kupiti,« prezirljivo prhne.

	Odložim iPhone, ki mi ga je ati kupil za rojstni dan. »Mislim, da sem ga sinoči zjebala,« zavzdihnem. »Vsaj šestkrat mi je padel na tla, potem pa sem ga vrgla še v Pepeja, ker je hotel moji prijateljici Hayley prodati crack.«

	»Je bilo to prej ali po tem, ko sem se mečkala z njim?« vpraša Natalie in me rahlo ljubosumno gleda.

	»Ne vem,« odsotno odvrnem, na tem čudaško gladkem in prevelikem telefonu še vedno iščem gumbek za vklop in izklop.

	»Meni bo moj preklopni telefon večno bolj všeč,« naduto reče Natalie. »Zakaj sploh potrebuješ na telefonu internet? Je lahko kaj še bolj nesmiselno?«

	»Tvoj telefon ne more niti pošiljati sporočil ali poklicati,« sem pikra.

	»Nekega dne bo lahko,« kljubuje. »Ko si bom lahko privoščila kupiti minute.« Mučno vzdihne. »Grr, to vse je tako nepošteno. Ti imaš kul novo službo, živiš v lepi hiši in imaš nov fensi telefon sadjarsko-računalniškega podjetja, jaz pa sem brez ficka, na grbi imam ogromen dolg in priseliti se moram nazaj sem, k mami in očetu. Mislim, čez nekaj mesecev bom diplomirala – imela bom diplomo, Zoe! – pa mi bo to pomagalo dobiti službo? Niti pod razno. Ne morem verjeti, da sem doštudirala ravno v trenutku, ko se je finančni svet sesul sam vase. In kaj naj naredim?«

	Glavo zakoplje med blazine, jaz pa si grizem ustnico. »To je res pravo sranje,« preprosto povem.

	»Hej!« Kar naenkrat spet navdušeno sede pokonci. »Misliš, da bo država poravnala moj dolg, ko bo dokapitalizirala banke?«

	»Boš preverila?« prijazno predlagam.

	»Ooo, kaj pa, če bi tvoj ati vprašal pri večernih poročilih?« vsa vesela nadaljuje. »Saj veš, ali ne bi vlada najprej pomagala študentom, ne pa bedasti narodni banki?«

	»Še vedno je samo vremenar, Nat,« rečem in privzdignem eno obrv. »Res ne vem, kakšen vpliv misliš, da ima na nacionalno finančno politiko.«

	»Eh, ja,« poklapano odvrne, »lahko pa bi se pozanimal pri novičarjih, saj vendar delajo skupaj že vrsto let, ni tako? Zagotovo mu dolgujejo kakšno uslugo.«

	»ŽIVIJO! ŽIVIJO!« naju zmoti Debbiejin vreščeč glas, ko s Sue z nakupovalnimi vrečkami prilomastita v sobo, potem pa se počita na sedežno. Debbie pogleda na zaslon in glasno vdihne. »Uuu, se je Bianca vrnila?«

	»Ja!« zmagoslavno zavpije Natalie.

	»Bil je že skrajni čas.« Debbie se nagne naprej. »Sem namreč sodi, kajne, Sue?«

	Sue poudarjeno prikima. »Absolutno. Enderji brez nje niso bili isti.« Pomolči, potem pa zavpije: »RICKAAWAY!« enako kot je prej Natalie. Ti ljudje so res čudni.

	»Kako se počutita?« vpraša Debbie in za sekundo umakne pogled s TV-zaslona. »Kaj bolje? Barve že imata malce več.«

	»Jaz sem se stuširala,« ponosno povem – da oblečena, ker sem bila pobruhana, izpustim.

	»Pridna!« me pohvali Sue.

	»Jaz sem se tudi hotela stuširati,« žalostno reče Natalie, »ampak Zoe ni dovolila, da bi se skupaj z njo, sama pa se nisem upala, ker sem se bala, da bom padla v nezavest.«

	»Ah, ljubica,« sočutno pripomni njena mama. »Ti jaz pomagam? Na sebi imaš skoraj polovico vrta.«

	»Ne, mama,« jo zavrne Natalie. »Odrasla sem, si pozabila?« prijazno nadaljuje. »To, da bom spet živela doma, še ne pomeni, da lahko z očijem ravnata z mano kot z otrokom.«

	Debbie se znajde v rahli zadregi in se obrne k meni. »Pa ti, ljubica? Če odmisliš mačka, kako si? Natalie je povedala, da si dobila super novo službo!«

	V prsih mi kar kipi od ponosa, služba je resnično super.

	Že dva tedna sem nova marketinška pomočnica pri Harrier-Hawk-Hitchins Records. Za to glasbeno znamko sem v zadnjem letu nekaj časa delala in eden od vodij mi je, ko so objavili prosto delovno mesto, namignil, naj pošljem prošnjo. Če sem čisto iskrena, se sploh nisem imela namena prijaviti. Poslala sem že toliko prošenj in zavedala sem se, da se za takšne službe prijavi ogromno ljudi, ki so bolje usposobljeni, imajo diplomo in podobno. Ampak Nat me je dobesedno prikovala za računalnik, dokler se nisem vdala in rekla, da bom poskusila. Šla sem na dva razgovora in blebetala o tem, kako zelo rada imam glasbo, in o izkušnjah, ki sem jih nedavno pridobila in – neverjetno – službo sem dejansko dobila. Plačilo je mizerno in delo je skrajno osnovno, sicer pa je to moja sanjska služba in res se trudim, da se v zvezi z njo ne hvalisam vsakomur, ki ga srečam.

	No, tehnično gledano sem se v bistvu kar precej širokoustila, svoj dosežek sem namreč objavila na Facebooku in Twitterju, tudi naziv sem dodala v svoj podpis. Plus, ati je to izjemno novico delil z vsemi ljudmi, ki jih je kdajkoli srečal.

	Kljub temu pa nisem ustavljala ljudi na cesti in jim govorila, da sem dobila novo službo, tako da je treba priznati, da sem se malce le držala nazaj.

	OK, no, sem pač res ustavila enega ali dva, ampak to je bilo točno tisti trenutek, ko sem izvedela, da sem službo dobila, in bila sem pijana, neznanci pa so bili videti zelo srečni zame.

	Srečno prikimam Debbie. »Sijajna je!« izjavim in se navdušeno nagnem proti njej. »Delam z nekaj največjimi umetniki v Angliji in za njihovo glasbo bom pomagala ustvarjati multimilijonske kampanje! Kot marketinška pomočnica sem del medijskih strateških kampanj in družila se bom z radijskimi tehniki in glasbenimi novinarji. In dokaj prepričana sem, da bom tudi z zvezdami hodila ven. Mislim, da bom kaj kmalu najboljša prijateljica z Beyonce, na primer.«

	Debbie in Sue me očarano gledata, Natalie pa le napol ponosno, napol zavistno. Naravnost žarim, tako zelo sem navdušena nad seboj.

	Mislim, doslej sem povečini čistila fotokopirnico in nosila oblačila v pralnico, a prepričana sem, da je to zgolj uvod v najpomembnejše stvari.

	»Zveni enkratno, draga moja!« je vesela Debbie. »To si resnično zaslužiš. Kot bi mignil, boš vodila podjetje. Stavim, da je tvoj ati izjemno ponosen nate. Kako se ima?«

	Vem, da je samo vljudna. Debbie in Sue še vedno nista največji atijevi oboževalki. »V redu, hvala,« odgovorim, če-prav se je Debbie že obrnila k zaslonu in tisti Bianca/Ricky osebi.

	»Dobro, dobro,« odsotno mrmra v zaslon zatopljena Debbie. »Pa bratje? Kaj počnejo te dni?«

	Kradoma pogledam Natalie. O mojih bratih se redko pogovarjava. Vse od tiste Matthew zadeve. Hočem reči, kar se je zgodilo, sem prebolela, popolnoma, Matthewa in njegovo punco Sami sem celo povabila na včerajšnjo zabavo.

	Očitno je bilo, da sta moja najboljša prijateljica in moj bratec – ne, na to besedo niti pomisliti ne morem – velikanski šok. Vendar pa razumem, da se pijanemu človeku zgodi marsikaj in takrat sva se temeljito pogovorili. Vse je v najlepšem redu. In skoraj prepričana sem, da je tudi Natalie zdaj že pomirjena s tem. Sinoči sem jo videla klepetati z Matthewem in Sami. Opazila nisem ničesar čudnega.

	Ampak tej temi se raje izogibava.

	Nat prazno strmi v zaslon in se pretvarja, da nič ne sliši. Ampak ušesa in lica pa ima rožnata. Morda le ne bi smela ničesar reči. Nočem lagati in slej ko prej bo tako izvedela. Saj Matthew ni njen bivši ali kaj podobnega, pred dvema letoma sta zgolj po trapastem naletela drug na drugega.

	»Ja …« počasi začnem, »vsi trije so resnično dobro, Debbie, hvala za vprašanje. Dvojčka se pripravljata na maturo in pričakujeta spodobne ocene. Matthew pa …« odhrkam se, »Matthew pa se je pred nekaj tedni zaročil.«

	Zdaj imam njihovo pozornost, vse tri se obrnejo k meni.

	»Vau, zaročil?« Sue se nagne naprej, kot da ne more verjeti. »Ampak saj jih ima komaj … koliko? Osemnajst?«

	»Poleti jih bo dopolnil dvajset,« ga rahlo vzamem v bran. »Le petnajst mesecev je mlajši od mene.«

	»Vau,« naklonjeno izjavi Natalie, jaz pa si preiskujoče ogledujem njen obraz. Nobene žalosti, zgolj presenečenost. Rahlo nagne glavo. »To je mega, Zo. S punco, ki sem jo spoznala sinoči? Kako ji je že ime? In kje sta se spoznala? Niti sanjalo se mi ni.«

	Prijazno se ji nasmehnem. »Ime ji je Sami in bila sta sošolca. Mislim, da sta se nekaj časa dobivala v desetem razredu, a bilo ni nič resnega. Lani poleti pa sta se spet srečala in iskrica je preskočila. In potem se je vse skupaj odvilo dokaj hitro.« Vdihnem. »Saj vem, da sta mlada, ampak glavo imata na pravem mestu. In mislim, da nameravata imeti dolgo zaroko.«

	»Kako romantično …« dahne Natalie in zasanjano gleda. »Torej se ti strinjaš? Ti je ona všeč? Spomnim se, da je zelo lepa.«

	Srečno prikimam. »Ja. Resnično je prijazna in tako srečna sta videti skupaj. Vem, da mnogi mislijo, da preveč hitita, ampak kdo ima pravico odločati, kaj je prav in kaj narobe, kadar gre za ljubezen?«

	Debbie pogleda v tla, jaz po pomislim, da mogoče obsoja mojega brata. Govorim naprej, pravzaprav ga zagovarjam.

	»Vem, da tvegata, toda prepričana sem, da jima bo uspelo. Mislim, da bosta eden tistih očarljivih parov, ki pri svojih osemdesetih posedajo na vrtu, se držijo za roke in svojim vnukom pripovedujejo zgodbice o petinšestdesetih skupaj preživelih letih.«

	»Kako prikupno,« smehljaje pripomni Sue. »Odprem šampanjec, da proslavimo?« Upajoče se ozre po sobi, midve z Natalie pa preblediva. »Dajta no, vidve,« doda in vstane, »klin se s klinom izbija. Nazdraviti moramo Matthewu in Sami, pa tudi vama, ker sta dopolnili enaindvajset let. Sploh ne morem verjeti, da sta odrasli – kdaj se je to zgodilo? Če lahko zdaj pijeta v Ameriki, potem lahko prav gotovo pijeta tudi dva dni zapored.« Sijoče se nasmehne. »Oh, in tudi Nataliejini vrnitvi domov moramo nazdraviti.«

	Natalie tiho zakolne.

	»Joj, ne moreva.« Obraz zakopljem med dlani, spet me sili na bruhanje. »Ne, prosim.«

	»Tudi jaz ne bi smela,« reče Debbie in žalostno gleda. »Poskušam biti dobra. Zadnje čase sem čisto preveč popivala … zaradi situacije.« Zadnji besedi izreče skoraj neslišno in oprezno gleda po sobi, kot bi pričakovala, da bo John vsak hip skočil izza sedežne.

	Debbiejin mož John – Natin oče – je pred kratkim izgubil službo. V bistvu sploh ne vem, kaj počne – je počel – a zdaj je glede na dolžino našega poznanstva verjetno prepozno, da vprašam. Poznam jih že približno, hm, sedem let, zato ne morem zdaj kar tako brezskrbno vprašati po osnovnem podatku. Pravzaprav se z Johnom nisem nikoli zares pogovarjala. Vedno je v bližini, a ne govori. Ponavadi v kakšnem kotu bere časopis, vrtnari ali pa rešuje križanke in nas ignorira. Najbrž bi lahko na prste ene roke preštela, koliko besed sva si izmenjala v vseh teh letih.

	»Biti dober je za zgube,« zlobno pripomni Sue. »Si že slišala za rek, da se slabe stvari zgodijo dobrim ljudem? Saj nočeš, da bi se ti zgodilo kaj slabega, kajne, Deb?«

	»Odlično povedano,« se oglasi Natalie, kot da je slišala najpametnejšo stvar na svetu.

	»Mislim, da si nekaj pomešala,« rečem, a kljub temu vstanem. »Eh, jebat ga, prinesi flašo.«



	»Sem prestara, da bi se pridružila Facebooku?« Sue sprašuje Nat, ko se vrnem.

	»Mislim, da,« resnobno prikima Nat. »Če pa se želiš posmehovati nekdanjim sošolcem, se pridruži Friends-Reunitedu.«

	»Me lahko prijaviš?« je navdušena Sue. »V šoli sem sovražila dobesedno vse po vrsti, tako da se resnično želim pomenkovati z njimi.«

	»Ja kako pa sta se potem vidve spoznali?« radovedno vprašam Sue in Debbie. Ne vem, zakaj sem vedno domnevala, da v šoli.

	Debbie postane malce otožna, Sue pa se zasmeji. »Ne poznaš te zgodbe? Fanta sva si delili.«

	»Prosim?« Natalie je ogorčena, očitno je tudi ona ne pozna.

	»Ne pretiravaj,« Debbie ošteje svojo prijateljico in zadržuje smeh. »Saj sploh nisva vedeli, da si ga deliva.«

	»OK, prav,« prhne Sue. »Torej, ime mu je bilo Edgar in že zato bi morali pomisliti, da z njim nekaj ni v redu.«

	»Komaj sedemnajst sva jih imeli,« se vmeša Debbie. »Takrat še nisva imeli radarja za idiote.«

	»Jaz ga še vedno nimam,« zamrmra Sue, potem pa nadaljuje: »Jaz sem ga srečala v lokalni kavarni, kjer sem delala, in dobivala sva se kakih šest mesecev, ko je v kavarno prikorakalo dekle, ki ga nisem poznala, in me obtožilo, da ji poskušam ukrasti fanta.«

	Natalie osuplo zajame sapo in vprašujoče strmi v mamo. »To si bila ti?« cvileče vpraša. Debbie v zadregi prikima.

	»Ja, pet mesecev prej sem ga spoznala v nekem baru in zelo hitro sva postala resna. Mislila sem, da bova večno ostala skupaj in se poročila – dokler nisem v njegovi sobi našla slike druge ženske.«

	»Moje!« Sue veselo poskoči.

	»In potem sem zahtevala pojasnilo,« razlaga Debbie, čisto je padla noter. »Povedal mi je, da je njegova bivša in da je z njim obsedena. Rekel je, da ga noče pustiti pri miru, da mu na pragu pušča sporočila in slike in da bo najbolje, da to 'psiho-zalezovalko' ignoriram, da bo on uredil zadevo.«

	»Vendar ga ni poslušala,« resnobno doda Sue.

	»Seveda ga nisem,« odločno potrdi Debbie. »Psiho-zalezovalcev se pa res nisem bala. Stara sem bila sedemnajst let – še sama sem bila psiho-zalezovalka. In tako sem ugotovila, kje ta lajdra dela, in odšla tja, da bi ji povedala, kar ji gre.«

	»Bila sem presrečna,« ponosno izjavi Sue. »Ta strašna ženska z mirnim, a svarečim ksihtom psice je ustrahovala stranke.«

	»Kar verjemi, da nisem bila prav nič mirna,« ugovarja Debbie. »Pač pa razjarjena.«

	Sue prikima. »Pomirila sem jo in iz nje izvlekla zgodbo. In potem sem ji prijazno pojasnila, da jaz hodim z Edgarjem. Poklicala sem šefa kavarne, ki je potrdil, da Edgar še vedno občasno dela v kavarni in da sva resnično par.«

	»Kako sem jokala,« mrko pripomni Debbie.

	»Res je,« nadaljuje Sue. »Jaz pa ne. Bila sem preveč jezna. Kakorkoli, skupaj sva odšli k njemu domov, kjer je živel s svojo mamo, in ji povedali, kaj počne njen sin.«

	Planem v smeh. »Zatožili sta ga njegovi mami?«

	»Tako je,« potrdi Debbie. »Vse sva ji povedali, potem pa sva jo prosili, naj Edgarju pove, da sva ga dali duplo na čevelj. Joj, kako je bila besna nanj.«

	»Obžalujem le to, da nisva ostali in videli, kako ga je našeškala,« potarna Sue.

	»In potem sva sklenili, da bova ostali prijateljici, predvsem zato, da bi jezili njega,« zadovoljno pripomni Debbie. »Občasno sva ga srečali v mestu, vedno ko naju je videl skupaj, ga je postalo tako strah, da je kar stekel v nasprotno smer.«

	»Joj!« krikne Sue in navdušeno gleda. »Moram preveriti, ali je Edgar na internetu.« Obrne se k Natalie. »Takoj me daj online in mi pokaži, kako deluje ta Friends Reunion stvarca.«

	Nagneteta se okrog računalnika in pridušeno kramljata, medtem ko se internet počasi zaganja.

	Z Debbie obsediva v tovariški tišini, srkava vino in strmima v to Bianco po televiziji – divje gestikulira nekomu, ki dela na stojnici.

	»Verjetno se sprašuješ, o čem sem govorila prej,« iznenada spregovori Debbie, a veliko tišje kot ponavadi. Pogleda Natalie, ki se stresa od smeha, očitno je Sue rekla nekaj zabavnega.

	»Ko sem omenila situacijo,« tiho pojasni.

	»Aja, o Johnovi službi si govorila, a ne?« odvrnem rahlo zmedena in še sama šepetam. »Res mi je zelo žal. Sta v …«

	»Ne, ne.« Odkima. »V bistvu sem, em, govorila o naju obeh.« Pogleda v naročje, potem pa naredi velik požirek. »Natalie še ne ve. Tako občutljiva duša je, jaz pa ne vem, kako ji naj povem. Z Johnom sva se razšla. Sinoči je odšel. Dokler ne ugotoviva, kaj bova naredila, bo živel pri svoji sestri v Durhamu.«

	»Joj, res mi je žal,« iskreno rečem in to tudi mislim. Iztegnem roko in jo rahlo zadržano potrepljam po rami. Nimam besed.

	Debbie in Johna pravzaprav nisem nikoli videla resnično pogovarjati se – Johna v bistvu nisem videla govoriti z nikomer – ampak mislila sem, da takšna pač sta. Če sem čisto odkrita, sem mislila, da zakon takšen je, pretežno ignoriranje. No, da bo pošteno tudi do mene, doma ravno nisem imela vzornega zgleda. Že prej, še preden je mama odšla, se ne spomnim, da bi bila mama in ati kdaj drug drugemu kaj posebej romantično naklonjena.

	»V redu je, resnično,« hitro pove Debbie in zaskrbljeno pogleduje k Nat. »To se je kuhalo že zelo dolgo, da je ostal brez dela, pa je bila kaplja čez rob. Nekdanjo ljubezen sva izgubila že pred leti, zdaj pa nimava skupnega ničesar več. Ne pogovarjava se, ne dotikava se.« Umolkne, a zdi se bolj zaskrbljena kot žalostna. »Skrbi me povedati Natalie. Očeta ima zelo rada, razburjena bo. Še toliko bolj, ker je doštudirala in se začasno vrnila domov. Trenutno je v tako negotovem položaju, da se bojim, da jo bo to dokončno strlo. Niti sanja se mi ne, kako ji naj povem. Kaj, če bo krivila mene? Kaj ti misliš?«

	Na tak način se nisem pogovarjala še z nobenim odraslim. Mislim, kot ena odrasla oseba z drugo. Debbie me kot sebi enako sprašuje za mnenje. To pomeni biti star enaindvajset let? Ker se resnično ne počutim tako.

	Odprem usta, potem pa jih zaprem, ker se mi resnično niti ne sanja, kaj naj rečem. Natalie bo razburjena, to drži kot pribito. Ona se razburi skoraj za vsako stvar. In čas resnično ni najboljši, že tako se počuti izgubljeno. Roko na srce, človek pri Nat težko ve, kdaj jo med njenimi dramatičnimi in histeričnimi izpadi lahko jemlje resno, vem pa, da ji je resnično hudo. Kmalu bo diplomirala, pa še vedno ne ve, kaj naj stori s svojim življenjem. Vsi prijatelji preteklih treh let – Choi, Lydia, Julia, Devinder, Laura, Mo, druga Zoe in celo Jamie – se bodo razkropili po deželi. Nihče si ne more privoščiti ostati v Londonu in v tem kaotičnem finančnem ozračju nihče ne more dobiti službe. Stanje je žalostno in depresivno, in vse to razumem. Očetov odhod je zadnje, kar Natalie zdaj potrebuje.

	Ampak pravilen odgovor je samo en.

	»Enostavno ji boš morala povedati,« naposled rečem, Debbie pa še bolj naguba čelo. »Z njo moraš biti iskrena, drugega ti ne preostane. Prav imaš, Deb, zelo verjetno se bo razburila, a ima tebe – in Sue – tako da bo vse v redu.«

	Globoko zavzdihne. »Vem, da imaš prav,« naposled prizna. »Sue tudi tako pravi. Želim si, da bi premogla pogum, ki sem ga imela pri sedemnajstih. Starejša kot sem, težje mi gredo takšne stvari z jezika.«

	»Za vaju z Johnom mi je resnično žal,« sočutno dodam.

	»Hvala ti,« iskreno pove in me prime za roko. »Vesela sem, da ima Natalie mene in Sue – pa tudi tebe.« Smehlja se in me nežno treplja. »Srečna je lahko, da ima tako dobro prijateljico, kot si ti. Vedno sem mislila tako. Ko je hodila v šolo, sem se večno bala zanjo, ker je bila obkrožena s samimi idioti. Nekateri so bili skrajno okrutni in so na njeni MySpace strani objavljali nesramne komentarje – da je debela in ostale poniževalne nesmisle. To sem sovražila in sovražila sem, da ji nisem mogla pomagati, ne da bi vse skupaj samo še poslabšala. Ti si jo rešila, moja draga Zoe Darling, in za to se ti ne bom mogla nikoli dovolj zahvaliti.«

	V oči mi silijo solze in objamem Debbie. Diši toplo, domačno in pomirjajoče. Mame nisem imela že celo večnost, ona pa je najbližja tisti, ki jo sploh imam. Najbrž imam res srečo, nekateri še tega nimajo.

	»In postala si nadvse čudovita mlada ženska.« Nežno me odrine, še vedno je vsa raznežena. »Zelo zelo vesela sem za tvojo novo službo, pisana ti je na kožo. In vem, da si imela ves ta čas resnično rada glasbo. Srečni so lahko, da te imajo.«

	»Hvala.« Prikimam, trudim se, da mi ta zaupljivost ne bi prišla do živega. Debs me gleda s sijočimi očmi.

	»Ne, hvala tebi, ljubica,« reče in spet nagne kozarec. »Hvala, ker si me poslušala. Storila bom, kot praviš. Še nocoj ji bom povedala.«

	»Če je tako, pa grem po novo steklenico,« rečem in vstanem, še preden bi Debbie opazila moje solzne oči.

	***

	Pošiljanje sporočil: Zoe Darling



	Napolnila sem račun.

	No, 10 c si že potrošila,

	Nat?

	Sorči, odpisujem vsem,

	ki so mi pisali.

	Celo večnost preverjam,

	ali je manj kot 160 znakov.

	Kaj? A si

	požrla svojo besedo?



	Ne! S sms-ji prihranim čas in denar.

	Grr, ravno dobila obvestilo,

	da sem že skoraj vse potrošila.

	Mater, Nat,

	boš lahko naložila

	še kaj denarja?

	Nat?

	Res bi morala preiti na naročnino,

	jaz imam 250 sms-jev na mesec.

	Pa je šla.

	Še dobro, da si se naučila

	učinkovito sporočati in

	si toliko prihranila.





6

	2009

	NATALIE

	»Kaj misliš, koliko vaj bom morala narediti, da bom imela roke kot Michelle Obama?« vprašam in stisnem pesti, iščem kak namig, da sploh imam bicepse. Ne zgodi se nič.

	»To je prvo vprašanje, ki ti pade na pamet po izvolitvi prvega afroameriškega predsednika, da bi vodil svet?« je pikra Zoe.

	Pomislim. »Ja,« prepričano odvrnem.

	»OK,« prikima. »Verjetno kakšnih petdeset sklec vsako jutro. Morda še dodatnih petdeset pred spanjem.«

	»Zveni izvedljivo.« V mislih si naredim zaznamek.

	»Koliko jih zmoreš trenutno narediti?« prijazno vpraša Zoe.

	Zvalim se z ležalnika ob bazenu in se lotim sklec. Z vso močjo se spustim, nikakor pa se ne morem dvigniti. Sranje.

	»Torej, polovico ene?« nadaljuje Zoe, zveni, kot bi se zabavala, ker sem obležala na vročih ploščicah.

	»Vadila bom,« zamrmram, nad eno obrvjo pa se mi začnejo nabirati potne kapljice. Privzdignem se v sedeč položaj in v vodo namočim noge. »Joj, kako je vroče. Greva noter?«

	»Samo to poglavje še preberem do konca,« odvrne Zoe in obrne list.

	Medtem ko je Zoe zatopljena v knjigo, karseda spodobno zlezem iz kratkih hlač, od strani pogledujem k ljudem okoli naju, če me kdo slučajno opazuje. Nihče me ne gleda, v eni potezi slečem še majico in spolzim v bazen.

	Resnično mi ni mar, če Zoe vidi moja stegna ali trebušček – mislim, saj jih je videla že prej in vem, da me ne obsoja – še vedno se pa raje neopaženo spravim v bazen.

	Sva na počitnicah na Portugalskem, proslavljava dvaindvajseti rojstni dan, za nama je že nekaj veličastnih dni. No, destinacija v bistvu sploh ni pomembna, saj vse dni leživa ob bazenu, zvečer pa greva v lokalne bare in se napijeva. Je pa tukaj topleje kot v Angliji.

	Štrbunknem v vodo, da bližnji otrok zacvili, njegova mama pa me prestreli s pogledom. Spet me prešine, da bi morali izbrati hotel brez otrok. Vsako jutro, ko prihrumiva v jedilnico, tik preden se zaključi zajtrk, sva deležni očitajočih pogledov ogorčenih staršev, ker zaudarjava po alkoholu in sva s črtalom za oči popacani po obrazu.

	Odplavam dva kroga, potem pa mi postane dolgčas in se vrnem k robu bazena. Iz vode še ne morem, fizični napor je prevelik. Ozrem se okrog bazena po drugih ženskah vseh oblik in velikosti. Osupnem, ko opazim še druge mojih dimenzij, a se zdi, da jih to prav nič ne moti. Gledam jih, kako paradirajo naokrog v bikinkah, ob tem pa jim odvečni kilogrami potresavajo v vse smeri, njim pa sploh ni mar. Ne razumem, kako so si lahko tako preprosto všeč, kako se lahko smejijo in klepetajo, če pa so njihova telesa tako opazna. A hkrati se mi smilijo, ker vem, kako bedasto se bodo počutile, ko bodo nekega dne spoznale, kako napačna so njihova telesa v resnici. Ampak v vodi se počutim varneje. Pod vodo smo vsi videti popačeni in valoviti. Voda je neverjeten uravnalec.

	Problem je priti v bazen in iz njega. Tisti izpostavljeni trenutki, ko se moraš sleči in pohiteti v bazen, ne da bi bilo videti, da se ti mudi. Če človek hiti, samo še bolj pritegne pozornost nase.

	Razširim roke, da mi lebdijo na vodi, in gledam svoje dojke, kako se pozibavajo gor in dol. S kremo za sončenje namazane roke se mi lesketajo v soncu, odsevajo na klorirani vodi, jaz pa občudujem učinek.

	»Se ti zdim kot vampirka?« vprašam Zoe, ki še vedno bere. Ne zmeni se zame. »Zo. Zoe?« ponavljam glasneje, dokler ne zavzdihne in ne odloži knjige. »Poglej, kako se lesketam. Pavi Cullen sem.«

	»Madona, samo ne začni spet s tem Somrakom,« me posvari in dvigne svoj precej bolj literarni roman in si zakrije obraz.

	»Em, ne, saj ne govorim o Somraku,« ugovarjam. »Culleni so eni drugi, ki jih ne poznaš.« Raje zamenjam temo. »Koliko je ura?«

	»Skoraj šest,« odvrne, ko pogleda na uro. »Počasi se odpraviva, da ne bova zamudili šova.«

	»Plus,« očitajoče dodam, »dogovorili sva se, da bova najkasneje ob petih začeli popivati.« Zoe končno pospravi knjigo in pobere svojo brisačo, jaz pa izkoristim priložnost, hitro zlezem iz bazena in si oblečem majico in kratke hlače.

	Zoe pobere še ostale stvari in si ogrne prosojen sarong. Ona se ne skriva. Res ne vem, kje najde samozavest. Kako ji enostavno ni mar, kaj si o njej mislijo drugi? Ni je veliko manj skupaj kot mene, ampak njej je vseeno. Kako je to mogoče?

	Golota je bila ena od stvari, ki sem se je bala, ko sta mi starša ponudila, da mi pomagata plačati te počitnice, ker sta imela slabo vest zaradi ločitve. Predlagala sem vrsto mrzlih krajev, kamor bi lahko šli – kjer mi ne bi bilo treba biti napol naga ali se potiti v pajkicah – toda Zoe je vztrajala, da bova en teden razuzdanki, ležali bova ob bazenu in pili koktajle. To sem si želela tudi jaz, a tedne pred odhodom sem bila nenehno v skrbeh. Preizkusila sem shujševalne diete in shujševalne vadbe – če takšne sploh obstajajo – pa ni nič delovalo. In potem sem s kreditno kartico kupila petinšestdeset kopalk in vrnila prav vse, razen teh grdih črnih enodelnih, v katerih se nisem docela gabila sama sebi.

	Kar zadeva kopalke, resnično ne razumem moških – spola, ki sploh ni deležen obsojanja kot ženski – kako jim je dovoljeno v bazenu nositi ogromne in plavajoče kratke hlače. Kratke hlače, ki jim segajo celo do kolen! Medtem ko se od žensk – celo žensk, ki imajo težave s celulitom in potresavajočimi stegni – pričakuje, da bodo nosile nekaj, kar je zgolj esencialno perilo. In pričakuje se, da bodo to počele ponosno, brez sramu ali sovraštva do sebe. V nasprotnem primeru so pač del 'problema'. To se mi zdi resnično nepošteno.

	Bolj ali manj sem vedno imela takšno postavo in bolj ali manj sem zaradi nje nesrečna. Le lansko leto sem se teden ali dva počutila malce vitkejšo, malo zatem ko sta se mama in oče razšla. Prvič v svojem življenju nisem toliko kot ponavadi razmišljala o hrani. Želela sem si samo nekje ležati, biti žalostna. Ampak to je trajalo samo nekaj dni, potem pa sem pojedla šest Magnumov zapored. In dokler živim z mamo, je zame vsaka dieta nemogoča. Pripravlja najboljše krompirjeve in makaronove jedi na svetu, omarica za čokolado pa je večno polna. To je najboljši in najhujši del življenja z mamo.

	Resnično moram oditi iz te hiše in prevzeti nadzor nad svojim življenjem, a še vedno sem brez denarja. Najemnine v Londonu si nikakor ne morem privoščiti, četudi bi si jo delila z ducatom sostanovalcev, kot med študijem.

	Pozitivno pa je to, da sem zaposlena. Služba je usrana in sovražim jo, delam v kadrovski za neko spletno start-up podjetje, ampak plača je OK in morda bom sedaj končno lahko začela odplačevati limit in dolg na kreditni kartici. Obstaja celo daljna možnost, da se bom nekega dne lahko odselila iz mamine hiše. To se mi zdi nepredstavljivo.



	Z Zoe prideva v hotelski bar, kjer se pravkar začenja večerna zabava. Malce že zamujava, zato hitro naročiva pijačo in poiščeva še edino prosto mizo – na žalost je tik pred odrom.

	Kar seveda pomeni, da naju takoj opazijo.

	»Ti pojdi gor,« zasikam proti Zoe, ki se zmrduje.

	»Jebi se, ni šans, kar ti pojdi,« odvrne skozi stisnjene zobe.

	»Ni šans,« rečem preglasno.

	»Jaz se bom odločil namesto vaju, dami.« Čudak na odru pridrsa k nama in naju gleda, brki mu trzajo.

	Pozorno si naju ogleda, nato Zoe ponudi roko.

	Odleže mi, hkrati pa me rahlo zbode zavist. Vsakdo vedno izbere Zoe.

	Prostor napolni opogumljajoče vzklikanje, tako da Zoe ne preostane drugega.

	»Dokaj prepričana sem, da mene ni mogoče hipnotizirati,« jo slišim mrmrati Velikemu Hipnotu, ki kroži med mizami in izbere še nekaj drugih nadvse veselih prostovoljcev.

	»Vas pet,« dramatično zažvrgoli Veliki Hipno, »vi ste moji srečni izbranci. Dovolj inteligentni in intuitivni ste za hipnozo. In zdaj vas bom uročil.« Veliki Hipno se obrne k občinstvu in nam pove o svoji definitivno resnični ekspediciji na Srednjem Vzhodu, kjer se je naučil svoje obrti od prav tako definitivno resničnega magičnega guruja. Ujamem Zoejin pogled, z njenih ustnic preberem: »Sovražim te.« Jaz veselo dvignem palec.

	»ZASPITE!« zavpije hipnotizer in vsem petim glava oma-hne naprej, tudi Zoe.

	Veliki Hipno enega za drugim primora, da počnejo bedaste stvari. Neki moški igra zračno kitaro in čopira. Drugi na vseh štirih laja kot pes. Smešno je in neumno in popolnoma jasno je, da vse to počnejo brez vsakršne zadrege. Ali pa je kriv alkohol. Potem pride do Zoe, videti je resnično avt. Obličje ima sproščeno in odsotno, kot da resnično ne bi bila tukaj. Veliki Hipno se zdi zadovoljen, spet se obrne k občinstvu.

	»Pa dajmo hipnozo na preizkušnjo z nekaj osebnimi vprašanji,« reče in zamahne z roko, kot bi izvajal nekakšen trik. Zadržujem smeh, ker – pošteno povedano – res ni prepričljiv odrski nastopač. »Kakšen predlog, drago občinstvo?«

	»Vprašajte jo …« se zasliši glas mladeniča z opečenim obrazom, »… kdo ji je tukaj najbolj všeč.«

	»Natakarica,« v hipu izstreli Zoe.

	Vsi se obrnejo k baru, čedna blondinka pa otrpne med poliranjem kozarcev. V obraz postane rdeča kot mak, nekaj ljudi pa se zahihita. Starejši par za sosednjo mizo me jezno motri, kot bi jima jaz uničila večer. Ženska, ima jih skoraj sedemdeset, se nagne k meni.

	»Takšni potrebujete pomoč,« sikne skozi zobe. »Takšno življenje je sramotno. Tukaj so tudi otroci.«

	Nekaj trenutkov je sploh ne razumem. Sem se zaletela vanjo? Ji polila pijačo? Jo prej brcnila v bazenu?

	Zdaj jezno gleda Zoe in, oh, zdaj se mi posveti. Zoe so všeč ženske. Misli, da sva lezbični par.

	V grlu se mi naredi cmok, tako besna sem, da bi se lahko zjokala.

	»A mislite, da je lezbičnost izbira?« komaj izustim.

	»Seveda,« vzvišeno prhne.

	Nagnem se k njej. »Pa saj to je krasno,« nedolžno pripomnim. »In, kdaj ste se vi odločili, da boste hetero?«

	Zaničljivo me pogleda. »Ne bodi smešna, tega nisem izbrala.«

	»Ampak mislila sem, da si našo spolno usmerjenost izberemo sami,« se pretvarjam, da sem zmedena.

	»To je nespoštljivo do Boga,« se osorno oglasi njen mož.

	Zasmejim se, preglasno, in tako zamudim naslednje vprašanje, ki ga je Zoe zastavila publika. »Mislim, da sta vidva dokaz, da spolna usmerjenost ni izbira,« jima povem. »Ker, nalijmo si čistega vina, nihče si ne bi nikoli izbral koga od vaju, za to je zagotovo odgovorna biologija.« Ženska me s priprtimi očmi grdo gleda, zato nadaljujem. »In jaz si definitivno ne bi izbrala moškega, če bi imela izbiro. Moški so mi všeč in kar verjemita mi, da je to nekaj najbolj žalostnega na svetu. Če bi imela izbiro, bi si izbrala žensko, vsakič.« Dramatično pomolčim. »Zdaj pa, prosim, odjebita, nestrpna homofobična debila.«

	V sebi se ponosno nasmiham zaradi vsega tega kul psovanja.

	Zgoraj na odru Zoe še naprej odsotno in enolično govori.

	»Sovražim jo,« mirno pove. Kaj sovraži? Kaj sem zamudila? Prekleta idiota sta mi pokvarila šov. »Grozna je in nihče ne ve, kako se počutim,« nadaljuje Zoe.

	Zaslišijo se 'uuu-ji', jaz pa gledam naokrog, če bom našla kak namig. Česa ne vem? Kaj sovraži? Kaj, če sovraži mene, pa se mi o tem sploh ne sanja?

	Veliki Hipno se cvileče zahihita in utiša občinstvo.

	»En velik aplavz za mlado damo in ostale prostovoljce,« zavpije, jaz pa si želim vprašati, kaj sem zamudila, vendar je prepozno. Tleskne s prsti in skupino zbudi, občinstvo pa navdušeno vzklika. Omamljena skupina opotekajoče odide z odra, Zoe je spet ob meni, zdi se, da ji je nerodno.

	»Kaj je bilo?« me vpraša, pozorno me gleda, a prestrašeno. »Kaj sem počela? Sem morala kokodakati kot jebena kura?« Zgrožena je. »Prosim, reci, da nisem kokodakala. Ničesar se ne spomnim.« Preiskujoče me gleda.

	»Em,« se obotavljam. »Nobenega kokodakanja ni bilo. Je pa nekdo lajal.« S pogledom ošinem dotičnega. »In zato je bil prikupnejši. Je to čudno?«

	»Ja,« odvrne in skozi slamico srkne koktajl. »No, kaj sem torej počela? Čudno je bilo, počutila sem se zmedeno, kot bi bila daleč daleč proč.«

	»Govorila …« previdno začnem, »govorila si o stvari v svojem življenju, ki jo sovražiš,« se trudim zveneti brezbrižno.

	»Fak!« dahne. »A res? Joj, ljubi bog, kako me je sram. Sem vsem tukaj povedala, da sovražim svojo službo?«

	Zazevam. Prvič slišim. Zoejina zgodba velja za uspešno, končno se ji izpolnjuje sanjska kariera. Že več kot leto dela pri HHH Records in, iskreno, kolikor jaz vem, je o tem vedno sanjala. Druži se s producenti in glasbeniki. Hodi na fensi evente in spoznava slavne. Pomaga pri produciranju glasbe – to je enkratno! Vsi, ki jih poznam, mislijo, da ima najbolj kul službo na svetu. Prošnje za prijateljstvo na Facebooku nekdanjih šolskih sovražnikov so poskočile v nebo, odkar so jo fotografirali z Georgeem Sampsonom iz Britanija ima talent. Mislila sem, da svojo službo obožuje – da ji pomeni vse, o čemer sva vedno sanjali. Da ji pomeni vse na svetu.

	»Povej mi, kaj se dogaja,« rečem in svojo roko nežno položim na njeno.

	Pogleda v tla, nato skomigne. »Le v bedastem transu sem bila. Nisem mislila resno!« Nasmehne se, trudi se izgledati veselo. »Le zakaj ne bi marala svoje službe? Dela s pop zvezdami, sodelovanja pri ustvarjanju glasbe, denar služim z nečim, kar rada počnem. Tisoč ljudi bi ubijalo, da bi bili na mojem mestu.« Pomolči. »In tole se je res zgodilo – imeli smo pripravnico, ki je hotela zastrupiti glavno asistentko, da bi se lahko prijavila za njeno službo. To je sanjsko.«

	»Kar pa še ne pomeni, da so to tvoje sanje,« nežno povem. »Zaupaj se mi, Zoe.«

	Odkima. »Ne, služba je res v redu, jaz sem v redu …« pogleda me v oči in končno utihne.

	Potem pa začne jokati.

	S stolom vred se premikam, dokler nisem tik ob njej, potem pa objamem svojo objokano prijateljico.

	»Vem, da bi mi morala biti všeč, da bi morala biti srečna,« obupano šepeta. »Ne vem, kaj je narobe z mano. Prava srečnica sem in mojo službo si želijo vsi. Toda jaz jo sovražim. Zjutraj se zbudim polna groze, ker moram v službo.« Obriše si solze. »Mislila sem, da bom del nečesa magičnega. Mislila sem, da bom dejansko videla, kako nastaja glasba, in pri tem pomagala – ali da bom vsaj pomagala pri kampanjah – pa mi niti z vodjo marketinga ni dovoljeno govoriti, kaj šele s producenti in glasbeniki.«

	»Oh, Zoe, zelo mi je žal,« tiho rečem in se po najboljših močeh trudim, da še sama ne zajočem. Zame je pravi šok videti jo tako čustveno, vendar ji poskušam prepustiti ta trenutek žalosti, ne da bi ji ga prevzela z lastnim izpadom.

	»A veš, kaj sem počela prejšnji teden?« hlipa. »Ves torek sem nosila kostume iz glasbenega studia v pralnico, potem pa sem jih vso sredo nosila nazaj. Peš. Šef mi ni hotel plačati avtobusa, še manj taksija, in tako sem morala hoditi peš. V tistem videu je nastopalo dvainsedemdeset plesalcev, Nat. To je dvainsedemdeset kostumov. V sredo popoldan me je lastnica pralnice povabila na svojo poroko.« Trepljam jo in spuščam tolažeče zvoke, ona pa nadaljuje. »In to je pravzaprav bil prijeten odmik od moje rutine, ki povečini obsega čiščenje za ljudmi, klicanje taksijev za umetnike in neskončno pripravljanje čaja za Spotify glasbenike. S katerimi se mi ni dovoljeno pogovarjati, seveda.«

	»Kaj je Spotify?« radovedno viham nos, a me presliši.

	»In povedala sem ti, da sem bila z Georgeem Sampsonom na rdeči preprogi, ko so me ujeli paparaci. Ampak ni bilo tako. Le mimo sem šla, prinesla sem čevlje za eno od nastopajočih. Ne samo, da je za podelitev nagrad zahtevala dodaten par od Christiana Louboutina, temveč ga je hotela imeti že več ur prej, tako da sploh nisem smela ostati na podelitvi, pač pa so me odslovili. Poleg tega so tukaj še vsi tisti komentarji Daily Maila, da sem lovača, ker naj bi čudno gledala Georgea.« Globoko vdihne, po licih se ji valijo solze. »Nat, popolnoma očitno je, da ne gre za slavne, in ni mi mar, če se z njimi ne družim.« Pogoltne. »Eh, seveda mi je! Hočem se družiti z vsemi kul slavnimi osebnostmi in želim si postati Beyoncejina prijateljica! Obljubim, da te Bey ne bo nikoli nadomestila, tu in tam pa bi se lahko z njo podružila, kajne?«

	»Ja, seveda,« velikodušno odvrnem.

	Pobožam jo po hrbtu, čakam, da bo povedala še več, a očitno je bilo to vse. Nekaj minutk sediva molče in opazujeva druge počitnikarje, ki se sprehajajo naokrog s pisanimi kozarci v rokah in v živobarvnih oblačilih.

	»Zanimivo, mislila sem, da je tvoje življenje v najlepšem redu in da je samo moje v razsulu,« naposled rečem.

	Zoe odkima. »Pojma nimam, kaj naj naredim s svojim življenjem.« S prtom si obriše kotičke očes, joče pa ne več. »Če mi ta služba ni všeč, kaj, če mi ne bo všeč nobena? Kaj, če nisem primerna za pisarniško delo? Sem zato zguba? Če sploh nikoli nočem delati?«

	»No …« pomolčim, potem pa nadaljujem, »ja, ampak mislim, da tako čuti večina ljudi.«

	Malce se zahihita. »Resnično sem mislila, da je to to. Da me bo ta služba osrečila in resnično bi morala biti srečna.«

	»Morda pa bi si morala poiskati drugačno službo,« zamišljeno rečem. »Samo zato, ker je to sanjska služba za nekoga drugega, še ne pomeni, da je to tvoja sanjska služba.«

	Žalostno smrkne. »Me boš še vedno imela rada, če ne bom več kul pomočnica v snemalni hiši?«

	Močno jo objamem. »Zo, rada bi te imela, četudi bi bila naprava za beleženje prihoda in odhoda.«

	Še kakšno minuto ostaneva tako objeti.

	»Se ga napijeva, res pošteno?« končno predlaga, zveni bolj sebi podobno.

	»Točno to bova storili,« ponosno rečem in jo spustim. »Nocoj naju čaka delo. Kakšen je rezultat v pripravljanju pit?«

	»Ti vodiš. Dobila si deset točk, ker si tistemu fantu, ki spominja na Heatha Ledgerja, dala lonček.«

	»Naj počiva v miru,« resnobno odvrnem. »Zakaj pa ne ogovoriš tiste seksi natakarice?« predlagam in si grizem ustnico.

	Začudeno me pogleda. »Kako pa veš, da mi je všeč?« zmedeno vpraša. »Me mora biti strah, da mi bereš misli?«

	»Razmišljam o karieri odrske čarodejke,« gospodovalno povem. »In ko boš že pri tem, še meni prinesi koktajl. Če ne bova ob koncu večera v bazenu jezdili napihnjenih samorogov, se nisva dovolj potrudili.«

	ZOE

	Izkaže se, da je napihnjene samoroge zelo težko jezditi, še posebej če se nočeš zmočiti.

	Ura je tri zjutraj in z Natalie sva v hotelskem bazenu, čeprav to ni dovoljeno, in se po najboljših močeh spravljava na samoroge, da bi tekmovali. Pa tudi spili sva veliko preveč in si pretežno samo boleče drgneva kožo ob cvilečo plastiko, ko vedno znova zdrsneva z najinih spoštovanih plovil.

	Natakarico sem osvajala ves večer – njenega imena še vedno ne poznam – ona naju je spustila na bazen, zdaj pa spi na ležalniku na drugi strani. In spi tudi Richard, naključni fant, ki ga je Natalie pred več urami poljubila, vse od takrat pa nama zvesto sledi in upa na oralni seks.

	Obe sva popolna katastrofa, premočeni do kože in naliti kot čep, a tako se nisva še nikoli zabavali.

	»OK, tokrat pa mi je le uspelo,« zavpije Natalie in se oklepa svojega samoroga. Toda vrat se mu čudno nagiba, Natalie pa kar naenkrat spet zdrsne z njega in glasno zakriči, ko pade v vodo.

	Njen krik zbudi natakarico, ki plane pokonci.

	»Ja ljubi bog,« se razgleduje z motnimi očmi. »Koliko je ura?«

	Odplavam k njej in se smehljam njeni ljubki zmedenosti, potegnem se iz vode.

	»Tri je mimo,« ji povem, se nagnem k njej in jo poljubim na lice. »Kako je mogoče, da si ob tej uri še vedno tako lepa?« Omotično se nasmehne, me potegne k sebi in poljubi, kot se spodobi. Okus ima po kloru, potem pa me prešine, da imam najbrž jaz okus po kloru.

	»Grozno izgledam,« odvrne, se umakne in smeje skrije obraz med dlani.

	Resnično je zelo lepa.

	»Bi vidve prenehali biti tako prikupni?« iz bazena zavpije Natalie. Spet je na samorogu, očitno ji je nekako le uspelo najti ravnotežje. »Ni pošteno, da sta tako očarljivi, medtem ko ta idiot, ki pripada meni, tam smrči.« Pokaže na Richarda, ki z odprtimi usti spi na ležalniku in proizvaja hrup, ki odmeva po bazenu. Natakarica vdihne skozi nos in vzame svojo torbico.

	»Delaš ves teden?« jo vprašam, medtem ko išče telefon. »Res bi te rada spet videla, a v soboto odhajava.«

	Natakarica se nasmehne. »Jutri imam prosto,« reče in mi za uho popravi pramen las. Ta kretnja je resnično intimna, počutim se neverjetno.

	»Ja super,« veselo vzklikne Natalie, »naravnost obožujem biti tretje kolo. Imenitno vaju bo gledati, kako se do konca počitnic crkljata.« Smeji se, srečno. Takoj vem, da ji je natakarica všeč. In tudi meni je. Resnično mi je všeč. Prijetna je, kul in prijazna. In suuuuper lepa.

	Zdaj moram samo še izvedeti, kako ji je ime.

	»Hej, Richard,« vpije Natalie s svojega samoroga. »Richard, prosim, zbudi se. Ta teden se bova morala še malo družiti, da se bo Zoe lahko mečkala s svojo novo vročo prijateljico.« Pomolči. »RICHARD, ZBUDI SE, ZDAJ SEM PRIPRAVLJENA NA ORALCA.«

	Res se prebudi in se zmedeno ozira naokrog, kot bi se mu sploh ne sanjalo, kako je prišel sem. »Je kdo omenil oralni seks?« zamomlja in si obriše slino z brade.

	»Jep,« se oglasi Natalie, »zakaj pa ne.«

	Vstane, nenadoma popolnoma buden. »Super, a kar v bazenu?«

	Natalie se zasmeji. »Seveda, tako bova videla, kdo od naju se bo prvi utopil. Vendar le, če me boš ujel na mojem žrebcu.« Brca in se poganja po vodi, Richard pa oblečen skoči v bazen. Natalie kriči in se smeji, ko začne plavati proti njej.

	Natakarica se hihita, potem pa jo zmoti telefon.

	»Je vse OK?« vprašam rahlo zaskrbljeno.

	»Oh, ja,« reče in se nasmehne. »Samo Silvia je, besna je name, ker nisem prišla domov.

	»Silvia?« Skeniram spomin, da bi našla omembo kakšne Silvie. Še nikoli nisem slišala zanjo. »Je tvoja sostanovalka?«

	Natakarica vrže glavo vznak in se zakrohota. »Ne, tepka, Silvia je moja punca.«

	»Tvoja kaj?« me mrzlo spreleti.

	»Moja punca,« malce nestrpno ponovi in me poboža po laseh. Njen dotik mi ne prija več in potlačim željo, da bi jo lopnila po roki. »A nič ne skrbi, niti sanja se ji ne, kje sem. Misli, da pozno delam. Saj ne bo prišla sem in te pretepla ali kaj podobnega.« Spet se glasno zasmeji, jaz pa debelo buljim vanjo.

	Punco ima. Punco, ki se ji očitno ne sanja, da je zunaj z drugo žensko, se z njo poljublja in dela načrte. Ni prijetna, kul in prijazna. Grešnica je.

	»A imata vedve neko odprto zvezo?« previdno vprašam, se odmaknem in si ovijem brisačo. Ovem se, da me rahlo trese.

	»Ne.« Odkima, a še vedno se zdi, da se zabava. »Ampak zadnje čase sploh ne seksava več in postala je grozno naporna. Vedno mi zaradi nečesa najeda. Saj se mi je vendar dovoljeno zabavati, kajne?«

	Pogledam jo, besno. »Varaš jo, jebenti!« zavpijem, na bazenu pa zavlada tišina. »Kaj je narobe s tabo? Gabiš se mi.« Zamalo pljunem, tako jezna sem.

	V hipu prebledi. »Vau,« izjavi in se še vedno nasmiha. »Le malce zabave sem si privoščila. V bistvu te prav nič ne briga, kako živim ali kaj počnem v svoji zvezi.«

	Živo zardim. »Jebenti, me briga, če sem vpletena! Iz mene si naredila pomočnico pri svojem usranem obnašanju do svoje punce. S tabo je resnično nekaj resno narobe.«

	»Hej,« natakarica se trudi zveneti pomirjujoče, »ne govori tako, Zoe, še vedno se lahko imava lepo. Česar ne ve, je ne bo prizadelo.« Vstane in stopi bliže k meni.

	»Stran od mene,« rečem s svarilno tišjim glasom. »Pravim ti, da odjebi. Pojdi domov k svoji nesrečni punci in upam, da te ne bom nikoli več videla. In upam, da te bo zapustila in našla nekoga, ki ne bo tako grdo delal z njo. Si najbolj podla oseba med podlimi.«

	Natakarica prhne. »Kakorkoli. Joj,« dahne in pobere svoje stvari, »kdo bi si mislil, da boš naredila takšno dramo.« Brez nadaljnjih besed odide, jaz pa samo stojim in trepetam od jeze.

	»Si OK?« čez kakšno minutko zaskrbljeno šepne Natalie. Priplavala je k meni, zdaj pa leze iz bazena. Počim se na tla ob njej.

	»Lahko verjameš?« besno planem. »Kako sovražim ljudi, ki varajo. Če nisi srečen, pa pojdi, jebenti, ni tako? Naredi konec. Ne varaj, za to nimaš razloga. Sovražim, da me je samo izkoristila. Sovražim, da sem bila del nečesa, kar bi lahko resnično prizadelo nekoga drugega, pa sploh nisem imela izbire. To resnično ni kul.«

	Spet molčiva, jaz pa še vedno sopem, v prsih me stiska.

	»Je to zaradi tvoje mame?« naposled nežno vpraša Natalie. »Mislim, zato ker je varala tvojega očeta? Si se zato tako razburila?«

	Strmim v tla. »Mogoče,« priznam in opazujem mravljo, ki leze po robu bazena. »Ne vem.« Pomolčim. »Ampak ti si me videla takrat, videla si mojega očeta. Vsa družina je bila v razsulu, ati je še vedno sam in se boji komurkoli zaupati. Ta natakarica pa niti slabe vesti ni imela! Nekomu drugemu bi lahko uničila življenje, pa ji za to sploh ni mar. Očitno nisem bila prva, stavim, da svojo punco ves čas vara. In to ni noben izgovor, noben.« Globoko vdihnem. »Oprosti, le razočarana sem. Mislila sem, da je dobra oseba.«

	»Morda celo je dobra oseba,« počasi reče Natalie. »Mislim, v določenih pogledih! Včasih se zmedemo in počnemo zmedene stvari. Morda pa to počne že tako dolgo, da je že pozabila, kako krivično je. Kadar v zvezi z nečim občutimo krivdo, jo moramo pospraviti v škatlo, sicer bi nas ubila. Morda ona v škatlo daje krivdo zaradi varanja in je v vseh drugih ozirih dobra.« Roke vrže v zrak. »Morda pa je popolna sociopatka, ki uživa, ko drugim povzroča bolečino – kako naj jaz vem? Nočem pa, da bi dovolila maminim dejanjem, da vplivajo na tvoj pogled na ljudi. Včasih naredimo, česar ne bi smeli, ali celo postanemo ljudje, ki ne bi smeli biti. Toda mislim, da je v življenju veliko sivega.«

	»Ne, kar zadeva varanje,« odločno ugovarjam. »To je črno-bela stvar. Tega preprosto ne počneš. Če hočeš biti z nekom drugim, moraš obstoječo zvezo najprej končati.«

	»OK …« prikima, jaz pa opazim Richarda, ki s spuščenimi hlačami še vedno stoji v bazenu.

	»Kaj čakaš, Richard?« Natalie glasno zavzdihne. »Okence za oralni seks je zaprto, nič ne bo. Spelji se.« Richard se zdi malce žalosten, a vdano v usodo prikima in odbrede k robu bazena.

	»Čao, Richard,« se poslovim, malce mi je krivo, ker sem mu pokvarila zabavo.

	On samo odmahne z roko in odide proti izhodu, z njega kaplja kot s premočenega psa.

	»Starši so naju zjebali, kaj?« rečem, ko odide, in se bežno nasmehnem.

	»Kajpada,« se zasmeji Natalie. »Odkar sem izvedela, da izhajam iz zlomljene družine, sem postala zelo krhka. Moram pa reči, da sta moja starša veliko bolj darežljiva, odkar se je oče odselil. In – če sem iskrena – mama ni bila še nikoli srečnejša. S Sue se venomer hihitata in gledata Big Brotherja.« Za hipec utihne. »No, saj to sta počeli tudi prej, a prav čuti se, da se mama počuti svobodnejšo, odkar očeta ni v hiši. Njegova prisotnost je znala biti precej moreča, četudi je samo sedel v svojem fotelju.« Skomigne, preden iskreno doda: »In brez najinih staršev ne bi bili tukaj.«

	»Pa res,« rečem in jo gledam s široko razprtimi očmi. »Prav imaš, zahvaliti bi se jim morali, ker so nama dali življenje in obstoj! Le kaj bi bili brez njih? Bi kot brezoblični duši plavali po vesolju? Bi bili neka druga človeka? Brez njih ne bi bili nič.«

	Natalie me gleda rahlo začudeno. »Em,« zamomlja, »mislila sem tukaj, na teh počitnicah, veš, glede na to, da so jih plačali.«

	»Ja, res,« prikimam in se poskusim malce strezniti. »Razumem. Oprosti. Res sem v kurcu.«

	»Oh, Jezus,« se Natalie napol zasmeji, »za to se ti res ni treba opravičevati. Ti si v kurcu – jaz sem v kurcu. V bistvu so dobesedno vsi dvaindvajsetletniki v kurcu, a ne?«

	»Ampak ljudje se še naprej obnašajo, kot da vem, kaj točno si želim!« zafrustrirano zavzdihnem. »Name gledajo kot na odraslo osebo, jaz pa se resnično ne počutim kot ena od njih. Kdaj misli ta odraslost sploh priti? Kdaj se bom prenehala počutiti, kot da sem obtičala? Nat, resnično ti povem, da sem čisto izgubljena.«

	»Jaz tudi!« Razburjeno me gleda. »Živim doma, v svoji otroški sobici s svojo kmalu-ločeno materjo. Začasno delam v kadrovski in moja naloga je, da v red jemljem moške vodje, ker na službenih računalnikih guglajo pornografijo. In kot da to ni dovolj strašljivo, še nikoli nisem bila zaljubljena, ker sem predebela, da bi bila komu všeč.«

	»Joj,« sem spet jezna. »Nehaj se zaničevati. Maščoba je povsem naravna stvar, ki jo tvoje telo tvori kot gorivo, ki ti daje energijo. To je, kot bi tarnala, da imaš na roki prste in na glavi lase. Koga briga? Zaradi nečesa tako normalnega in nesmiselnega si pa res nima smisla razbijati glave. In ti glede izgleda ne bi bila nikoli nesramna do nekoga drugega, zato prenehaj biti nesramna do sebe.«

	Natalie našobi ustnice. »Kot da je mogoče tako zlahka zavreči življenjsko filozofijo.«

	Spet sedem, da jo bolje vidim. »Lahko se reprogramiraš, Nat,« nežno rečem. »A najprej moraš biti prijaznejša do sebe. S sabo ravnaj kot s svojo najboljšo prijateljico. Mene ne bi poniževala in žalila, je tako?«

	»Seveda ne!« me osuplo gleda. »Ampak ti si moja najboljša prijateljica, tako da sem sebi lahko le druga najboljša prijateljica. To šteje?«

	»Hmm.« Zdi se rahlo zaspana. »Morda. Vendar mislim, da sem tudi jaz grozna. Vsi ljudje so grozni. Razen Baracka Obame, ki je seksi seksi svetnik.«

	»Upam, da se ne bo izkazalo, da je v Beli hiši nadlegoval pripravnico,« se namuznem.

	»Drži gofljo!« Ogorčeno me gleda. »Tega ne bi nikoli storil.«

	»Najbrž res ne,« odvrnem in se zleknem na ležalnik. »Hvala, Nat, da me vedno postaviš na noge. To so najboljše počitnice, če odmislim grešno natakarico. In naj se jebe, razen tebe ne potrebujem nikogar.«

	Leže poleg mene. »OK, to pa je zvenelo resnično lepo.« Oči ima zaprte. »Ampak jaz resnično potrebujem več. Potrebujem fanta.«





7

	2010

	NATALIE

	»Ko si seksala s tistim moškim, saj veš, edinkrat …« začnem, ona pa me takoj prekine.

	»Fuj, ne spominjaj me.« Skremži se.

	»Ne, ne, daj no,« vztrajam in jo postrani gledam. »Všeč ti je bilo, se spomniš? Definitivno ti je bilo všeč, nič se ne pretvarjaj.«

	Nejevoljno zagode, a dejansko ne zanika. Vem, da se tiste noči noče spominjati. Ima se za lezbijko in preveč jo mede razmišljanje o tistem, kar se je zgodilo, ko jih je imela osemnajst. Plus – kot ji večkrat povem – kdo bi sploh seksal z moškimi, če mu ne bi bilo treba?

	»Torej,« ne odneham. »Ko. Si. Seksala. S. Tistim. Moškim.«

	Globoko zavzdihne. »Ja?«

	»Kaj … sta … počela?« cincavo vprašam.

	Pogleda me s priprtimi očmi. »Kaj sva počela?« me zbegano gleda. »Kaj misliš, da sva počela?« Pomolči. »Čakaj malo, se imaš spet za devico? Potrebovala si namreč klinčevo dolgo, da si se znebila svojega devištva. Ne moreš kar tako spet postati devica.«

	V roke vzamem moder nedrc in potipam čipkasto tka-nino, potem pa zagledam številko in ga spustim. Najlepši so vedno samo do košarice D. Odpravim se naprej ob polici in si ogledujem ogromne in grde šotore, ki bodo stali dvakrat več in bodo pol manj lepi.

	Za nocojšnjo zabavo sva nujno morali po nakupih. Pri Zoe sva imeli modni šov, pomerjali sva obleke za praznovanje rojstnega dne, jaz pa sem ugotovila, da za lajdrasto obleko, ki jo hočem nositi, nujno potrebujem modrc. Z njimi nisem v najboljših odnosih, ponavadi jih že po kakšni uri najdem blizu popka, ampak Zoe je vztrajala, da imajo pri M&S trpežne, ki delujejo.

	Silno odkimam. »Ne, ne bom začela na novo seksati, ampak z Joejem je drugače.« Malce počakam, da se ženska tik ob meni prestavi naprej, potem pa moledujoče nadaljujem. »Ko sem bila z drugimi fanti, ni bilo važno, da poznam samo dva položaja, ker je šlo le kratkotrajno znanstvo z lulčkom …«

	»Bi lahko prenehala penisu praviti lulček?« me prekine. »Če lahko jaz – ženska, ki jih sploh ne maram – rečem penis, zakaj tega ne moreš tudi ti?«

	Namrgodim se. »Eh, preveč klinično zveni,« potožim. »Penis. Fuj. Lulek zveni bedasto, kurac pa preveč žaljivo. Kako še bi mu lahko rekla?«

	»Kranjska klobasica?« pikro pripomni, jaz pa prikimam. »Hrenovka v testu?« nadaljuje.

	»Tako samo lačna postanem,« odkimam. »Biti lačen in potreben pa ni ravno najboljša kombinacija. Plus, Joe ne želi seksati po jedi, ker se boji plinov v bližini svojega lulčka.«

	Zoe molči, mene pa rahlo zaskrbi. Jasno je, da ji Joe ni najbolj všeč, četudi ga še ni spoznala. To se bo zgodilo nocoj in zato sem skrajno nervozna. Kaj, če si ne bosta všeč? Kaj bom naredila? Namreč, Joe mi je resnično všeč. Je neverjetno čeden in bister. Še kar ne morem verjeti, da ga zanima tako grdo in trapasto dekle.

	»Samo malo, kaj sploh me sprašuješ?« se vda nad debato o lulčku.

	Zavzdihnem. »Le resnično dobra si želim biti,« iskreno povem. »Z drugimi, na primer, sem samo ležala na hrbtu in stokala. Včasih, če sem lahko na sebi obdržala majico, sem bila tudi zgoraj, ampak saj veš, da je na kupe drugih položajev, jaz pa bi rada ohranila Joejevo zanimanje, Nat. Tako nisem čutila še nikoli.«

	»Morda pa nisem prava oseba za pogovor o seksu z moškimi,« prijazno odvrne. »Ampak tisto noč …« mukoma vzdihne, »mislim, da sem se pač predala tistemu, kar mi je bilo všeč. Enako kot se predam med seksom z žensko. Ne gre za neko koreografijo, veš, ni ti treba zavzemati določenih drž in se na koncu prikloniti. Le prepustiti se je treba in početi, kar paše obema.«

	»Zoe,« se spačim, »te besede so bolj oglas za seks z gospo Cornelise.«

	»Ja, oprosti.« Nerodno ji je. »Najbrž želim povedati tole: če oba uživata in se lahko izgubita v trenutku, potem bo tak seks dober, ne glede na položaj.«

	»Kako pa se izgubiš v trenutku?« sem radovedna. »O čem, vraga, govoriš?« posmehljivo dodam. »No, jaz se večno izgubljam v trenutkih, ampak ti trenutki so za vedno izgubljeni in nikoli več jih ne bom našla, kar se mi zdi ful kul. Kje ste, trenutki? Spet sem se izgubila.«

	»Jebi se!« se zasmeji Zoe. »No, prav, klišeje na stran. Mislim, da o seksu ne bi smela preveč razmišljati. Glavno je, da je zabaven.«

	»Ni zabaven,« prepričano ugovarjam. »To je laž, ki jo prodajata Ann Summers in Cosmo. Seks je prijeten, ni pa zabaven. Človek mora veliko preveč razmišljati. Kot prvo, premorem sploh dovolj energije? Kdo bo začel? In potem je tukaj še skrb, kdo bo predlagal kondom in na kateri točki? In, seveda, kako odreagirati, ko tega ne predlaga on ali potem še izjavi, da ga ne bo nosil. Oh, in potem je tukaj še pritisk, ker se moram vesti, kot da se gola dobro počutim. Da mi je všeč, ker se moram sleči pred nekom drugim, čeprav tega nočem početi niti, ko sem sama. In potem se moram pretvarjati, da mi trebušček ne poplesuje naokrog, da je vse super seksi in da sem izgubljena v trenutku. In vse to še, preden nastopi del, ko se moram pretvarjati, da sem doživela orgazem oziroma ko me vpraša 'ti je prišlo?' in se moram odločiti, ali naj se zlažem ali v zadregi rečem ne in se potem soočam z njegovim razočaranim pogledom.« Utihnem in berem Zoejin obraz. »In še preden vprašaš, ja, moškim sem že povedala, da med seksom ne orgazmiram, ampak čudno, da jim to ne da misliti, da bi se morali bolj potruditi s predigro, čeprav jim poskušam povedati točno to.«

	»Skrbi me zate, Nat.« Zmajuje z glavo. »Ima sploh smisel, da ti znova povem, da si lepa? Da te opomnim in pred bogom prisežem, da nobenemu spodobnemu moškemu ni mar za tvoj trebuh?«

	»To so same laži,« klepetavo odvrnem, vzamem črn modrc in ga pomerim pred ogledalom. Nisem prepričana, da je dovolj vzdržljiv. »Seveda jim je mar. Če je mar meni, mora biti tudi njim. Ampak to zdaj sploh ni pomembno, Zoe. Rada bi, da mi poveš, ali obstajajo seks položaji, ki bi skrili moj trebušček. Položaji, ki mu bodo tako zelo všeč, da bo ostal z mano kljub vsemu, česar nimam.«

	»Je sploh važno, ali so ti spolni akti všeč tebi?« vpraša.

	»V bistvu ne,« iskreno odvrnem. »Seks je bolj njegova stvar.«

	»To je neverjetno zjebano razmišljanje, Nat,« me strogo ošteje.

	»A res?« sem presenečena.

	»Ti posodim Kamasutro?« predlaga, a malce naveličano. »Bi to rada?«

	»V ekstreme ravno ne bi šla,« zamišljeno odvrnem. Druga nakupovalka je spet nazaj, dotika se modrega nedrca. Nagnem se bliže k Zoe, govorim zarotniško tiho. »Neki večer sem to knjigo ukradla z mamine nočne omarice in bila sem popolnoma šokirana. Nad nekom, ki mu je ime Louise Bag-shawe in – oh, ljubi bog, koliko je vsega. Ženske v tistih knjigah visijo s stropa, moški pa jih bičajo in vpijejo, naj molčijo. Misliš, da bi Joeju bilo to všeč?«

	»Res je skrajni čas, da se odseliš iz Debbiejine hiše,« izpostavi, čeprav dobro ve, da si tega še vedno ne morem privoščiti. »In ne, mislim, da v tako zgodnji fazi vajine zveze česa takšnega ne smeš predlagati. Na koliko zmenkih sta bila?«

	»Na šestih,« ponosno povem. »Mislim, da bo kmalu predlagal, da bi bila njegova punca.«

	»In kakšen je seks?«

	»Super,« rahlo cvileče odvrnem. »No, veliko normalnih stvari, ampak … em, resnično mu je všeč psiček – mislim, resnično všeč, le to je, da moram potem takoj na stranišče, kjer se zjočem, ker se počutim res čudno. Vem, da sem trapasta, ampak resnično imam občutek, da me noče gledati in da sem kot žival ali samo luknja, ki jo nabija.« Za hip utihnem, preden dodam: »Ampak to je moj problem, ker psiček je resnično popularen.«

	»Kaj pa, če bi o psičku povprašala še drugo Zoe ali Jamie ali katero drugo?« Zoe si grize ustnico, v očeh ji preberem, da se ji smilim. »Seks med moškim in žensko zveni grozen in res ne vem, kako bi ti lahko pomagala. Jaz rada gledam ljudi v obraz, zato se mi zdi nepredstavljivo, da bi bila med seksom obrnjena proč. Najboljše stvari so spredaj.«

	Sledi tišina, ko razmišljam o tem, kar je povedala. Če sem popolnoma iskrena, sem o tem že govorila z drugo Zoe in Jamie. Pa tudi s Choiem in Mojem. O isti zadevi se rada pogovorim z različnimi ljudmi, da lahko primerjam njihove nasvete. In se potem odločim, kaj mi je všeč in kaj bom upoštevala. Čeprav, kar zadeva tole, so bolj ali manj vsi povedali isto.

	»No, kakorkoli,« veselo pripomni, »resnično se veselim, da ga bom nocoj spoznala. Kdaj pride?«

	»Ne vem točno,« priznam in pogledam na uro. »Rekel je, da se bo oglasil, jaz pa sem mu rekla, da se ne mudi. Vem, da ni kar tako priti na najin rojstni dan in spoznati vse najine prijatelje, zato nočem pritiskati nanj.«

	»Prepričana sem, da si želi spoznati prav vse,« opogumljajoče rečem, »in obljubim, da bomo prijazni. Koga še si povabila? Pride še kak tvoj novi sodelavec?«

	»Ne, mislim, da ne.« Namrščim obrvi. »Si pozabila, da ne smem prijateljevati z ekipo?«

	Skomigne. »Ti delaš v kadrovski, ti povej meni. Mislim, ti hodiš s sodelavcem. To je dovoljeno, prijateljsko popivanje pa ne?«

	Sranje, me bodo odpustili, ker se dobivam z Joejem?

	V pisarni sicer nihče ne ve, ampak mislila sem, da le začasno, dokler se ne odloči, ali sem mu všeč ali ne. Kaj, če je to proti pravilom?

	Podjetje se mi sicer ne zdi nagnjeno k odpuščanju ljudi. Eden od naših v kadrovski je sodelavke bombardiral s prošnjami, naj mu pošljejo slike stopal, vendar je rekel, da je fetiš na stopala zdravstveno stanje, zato jo je odnesel le z ustnim opozorilom.

	Mogoče pa bi se tudi jaz morala navdušiti nad stopali? Zdijo se priljubljena.

	Zoe opazi moj zaskrbljen izraz in me smeje objame. »Prepričana sem, da je vse v najlepšem redu, ne skrbi. Zagotovo ti je dovoljeno družiti se. V bistvu zveni vaše podjetje precej zabavno. Ti je všeč?«

	»Še kar.« Glede odgovora sem malce negotova. »Lepo je končno zaslužiti nekaj denarja in najbrž je dobro, da imam v življenju nekaj trdnega. Ampak resnično nisem pomislila, da bom pristala v kadrovski v nekem naključnem spletnem podjetju s sedežem v Ameriki. Zelo verjetno bo šlo v petih minutah v stečaj.« Osuplo vdihnem, ko me nekaj prešine. »Joj, kaj, če bom morala odpustiti vso ekipo, če bo posel res propadel? In kaj, če bodo hoteli celotno ekipo preseliti v ZDA in si bo Joe to želel, jaz pa ne?«

	»Se ti ne zdi, da morda malce prehitevaš?« prijazno vpraša Zoe, vzame neki modrc brez naramnic in ga pridrži ob mojih prsih. »Hej, ti je tale všeč?«

	»Pomerila ga bom.« Modrc ji vzamem iz rok in se ozrem po znaku za garderobo. »Hej, a se spomniš, ko sva šli prvič nakupovat modrce?«

	Zasmeji se. »Ko sva bili stari petnajst let?« Prikima. »A ni zanimivo, kako se kupovanje nedrčkov z leti spremeni? Takrat sva iskali maksimalno podložene, da bi bile najine joške videti čim večje, danes pa iščeva takšne, ki bi jih obdržali na mestu, da naju ne bi bolel vrat in da ne bi imeli bolečih odrgnin od naramnic.«

	»Se spomniš tistih silikona polnih stvarc?« Kar skremžim se ob spominu na mrzel mehak gel, ki je grozil, da se bo razpočil, če se mu bo kakšna fantovska roka samo približala. Saj ne, da se mu katera tudi je.

	»Seveda,« se spači Zoe. »In spomnim se tudi, da je ena od mojih silikonskih podložk na valentinovo v disku padla ven, jaz pa tega sploh nisem opazila, dokler je Semen Stain, Romesh in Tom niso našli pri mizi s hrano.«

	»Joj, točno!« Tega travmatičnega spomina se izjemno razveselim. »Dvajset minut so si jo metali in jo lovili, potem pa so zahtevali, naj se vse punce postavijo v vrsto, da bi videli, katera ima neenakomerne joške.«

	»Še hvala bogu, da je večina jošk pri šestnajstih neenakomernih,« olajšano dahne.

	»Moje so še vedno,« pripomnim, ko se postaviva v vrsto pred garderobo.

	ZOE

	Skoraj polnoč je – čas, ko ljudje počasi začnejo odhajati na kebab in lovijo zadnji vlak – preden se končno prikaže izmuzljivi Joe.

	Stojim ob točilnem pultu in takoj ga opazim, njegov obraz prepoznam s stotine fotografij na Facebooku, ki mi jih je v preteklih tednih pokazala Nat. Nekoliko čudaško se razgleduje po preostalih opitežih, mene pa rahlo zbode pri srcu. Prav gotovo je strahotno priti v tak kraj in spoznati vse te ljudi, ki se že poznajo in samo čakajo, da ti začnejo soditi. Ampak usmiljenje hitro zamenja nerazumno sovraštvo. Kdo pa misli, da je? Bolje zanj, da je jebeno prekrasen, če hodi z mojo Natalie.

	Potrudi se in bodi prijazna, potrudi se in bodi prijazna.

	Globoko vdihnem in se pripravim, da ga grem pozdravit.

	»O MOJ BOG, CHOI IN LYDIA SE MEČKATA!« tik ob sebi nenadoma zaslišim Nataliejin glas, ob zadnji novici s pijanske bojne črte je ostala brez sape.

	Seveda se mečkata, ves večer sta tolkla kratke in oba sta nedavno ostala samska, zato sta ranljiva.

	»Očitno,« rečem brezbrižno, medtem ko Natalie navdušeno moli prst proti drugi strani lokala, kjer so druga Zoe, Jamie, Devinder in moja popotniška prijateljica Hayley obkrožile spozabljeni par. Vsi kažejo jezike, zelene steklenice pa letijo v vse smeri.

	»Hej,« dregnem Nat, »pravkar je prišel Joe.« Debelo me pogleda, urok Choi-Lydia je prelomljen.

	»Kaj?« krikne, jaz pa pomignem proti vratom, kjer se Joe še vedno nervozno prestopa in ozira naokrog. Nat zasije obraz.

	»JOEEEEEE!« zavpije na ves glas in se zapodi proti njemu. »Prišel si! Pridi, pridi, takoj te bom vsem predstavila!«

	Oklepa se njegove roke in ga vodi k meni.

	»To je moja najboljša prijateljica v vsem vesolju!« ponosno izjavi, on pa debelo pogoltne. Zdi se v zadregi in tudi pači se rahlo, ker ga Natalie tako močno stiska za biceps.

	»Živ'jo, Joe,« rečem preglasno, »jaz sem Zoe.«

	Resnobno prikima. »Živijo,« odvrne s tihim glasom, zveni nepristno. Kot bi prišel na božični ples k Batmanu.

	Tako od blizu je čeden, najbrž, če so ti všeč penisi. Ima veliko las, za katere očitno lepo skrbi, in pod zaveso, ki ni v modi že od leta 1999, majhne modre oči.

	»Nat te pogosto omenja,« nadaljuje, zveni malce bolj naklonjeno, glas se mu za spoznanje omehča.

	Po Semenu Stainu je Joe prvi spodoben fant, ki je Natalie resnično všeč. Želim si govoriti z njim, resnično si želim. Rada bi, da bi se mi trije družili brez zadrege in da se nihče ne bi počutil odveč. Še najpomembnejše pa je, da si Nat zasluži nekoga krasnega; nekoga, ki jo obožuje in pazi nanjo, ji je v oporo tiste dni, ko je brez vsakršnega razloga na tleh. Zasluži si nekoga, ki ji je izziv in v uteho. Nekoga, ki se smeji z njo in ne njej, kadar pomeša Craigov in Schindlerjev seznam.

	Mogoče pa je to Joe?

	»Da bo pošteno, tudi jaz pogosto govorim o njej,« odvrnem in se karseda prijazno nasmehnem. Natalie me očarano gleda, nad to minimalistično izmenjavo besed je očitno navdušena.

	»Še drugim bi te predstavila, Joe,« mu prišepne Nat, tako da jo slišim tudi jaz, »ampak vsi se POLJUBLJAJO med seboj!« S prstom pokaže na najine prijatelje, ki so kolektivno hipnotizirani nad početjem Choia in Lydie.

	»Aja?« Zdi se, da ji Joe ne verjame povsem.

	»LJUBI BOG,« se nam pridruži Jamie. »A VI VESTE, DA SE CHOI IN LYDIA POLJUBLJATA?« opito zažlobudra in me lopne po rami.

	»LJUBI BOG, VEM!« v odgovor srečno zavpije Natalie.

	»Kdo pa je tale?« Jamie mežikajoče bulji v Joeja, kritično si ga ogleduje.

	»To je Joe.« Natalie se ponosno vzravna.

	»Ah,« dahne Jamie in se nasmehne, »Joe. Zloglasni Joe-Joe. Pa si le prišel, mislili smo že, da te sploh ne bo.«

	Joe skomigne, spet se zdi, da mu je neprijetno. »Najprej sem moral iti še nekam drugam.«

	»Ne, ne, saj je vse v redu,« se hitro oglasi Natalie, zveni panično in oprezno gleda Joeja. »Več kot samo v redu. Tako sem vesela, da si tukaj.« Sledi tišina, Natalie pa jo takoj zapolni. »Jamie je moja prijateljica s faksa. Večina tistih tam je.«

	Joe prikima, nič kaj zainteresirano.

	»Torej sta se spoznala v službi?« vskoči Jamie, Joe pa prikima.

	»Ja, tam delam že dve leti,« ponosno potrdi. »Projektni vodja sem.«

	Za ta naziv sem slišala že velikokrat, odkar sem odrasla, še vedno pa ne vem, kaj pomeni. Enako velja za 'posvetovalca'. Resnično imam občutek, da imajo te nazive samo moški.

	»Joe je nedavno napredoval!« se vmeša Natalie in spet zveni izjemno ponosno. »Zdaj je upravičen do bonusov in tudi službeni avto je dobil.«

	»Bljak,« izjavi Jamie in viha nos. Strinjam se z njo – bonusi in službena vozila zvenijo vse preveč odraslo in pokvarjeno.

	»CHOI KOZLA!« se nam pridruži še Devinder, kozarec drži visoko v zrak in se rahlo pozibava.

	»A misliš, da je kriv Lydijin jezik?« je zlobna Jamie, Natalie pa se zahihita. Joe nas zgroženo gleda, ker pač ni eden izmed nas. Naj se jebe.

	»Si ti Joe?« se Devinder ove tujca, on pa naveličano prikima.

	»Ali LJUBIŠ Natalie?« nadaljuje, jaz pa jo dregnem s komolcem.

	»Ne bodi krava,« zasikam, ker vem, da bo Natalie na smrt užaljena, Jamie pa se zasmeji. Morda pa je vendarle bila napaka, da je Joeja predstavila tej skupini idiotov v noči težkega popivanja. Opazim, da je na to pomislila tudi Natalie, ki se zlagano in rahlo histerično zasmeji.

	»Pa saj sva bila šele na šestih zmenkih!« piskajoče zacvili, Joeja si sploh ne upa pogledati.

	»Em, Joe, projektni vodja zveni kar kul, kaj?« poskusim rešiti pogovor. »Ali to pomeni, da si Nataliejin šef?« Te besede ga malce razvedrijo.

	»Ne, ona dela v kadrovski, z mojim delom ni povezana,« pojasni, potem pa naju spet nekdo prekine.

	»Je kdo videl Choia?« se k nam zrine Lydia, oči komaj drži odprte, obleko pa ima zapeto narobe. »Na ženskem veceju je bruhal, zdaj pa ga nikjer ne najdem. Mislim, da ga ljubim.«

	»Nič ga ne ljubiš,« Jamie zavije z očmi.

	»JEBENTI, DA GA LJUBIM!« zavpije Lydia in se spotakne na mestu. »In rekel je, da mi bo prinesel pijačo, jaz pa nimam denarja, zato potrebujem Choia.«

	»Em, hej, Joe, sem ti povedala, kje dela Zoe?« se mrzlično oglasi Natalie in skuša Joeju odvrniti pozornost od našega kolektivnega kaosa. »V glasbeni industriji!«

	»Aja?« Obrne se k meni, zdaj me gleda z večjim zanimanjem. »Kaj pa?«

	»Delala je v glasbenem marketingu,« nadaljuje Natalie, ne da bi počakala na moj odgovor. Poleg nas Lydia in Jamie vpijeta druga na drugo v zvezi z oksitocinom in ravnijo alkohola v krvi. »Zdaj pa je pri odnosih z umetniki, kar pomeni, da dela neposredno z glasbeniki. Ona poskrbi, da so srečni, priskrbi jim, kar potrebujejo, organizira zabave in podobno. Povabljena je na prav vsako otvoritev lokala, hotela in kluba. To je kul!«

	»Dobiš tudi VIP-karte za Glastonbury?« se Joe premakne bliže k meni, jaz pa v sebi zavijem z očmi. Vsi, ki jih poznam – in vsi, ki sem jih poznala – hočejo od mene jebene Glasto karte.

	»Em, ja,« počasi odvrnem, »ampak bistvo moje službe je, da so umetniki zadovoljni, kar zahteva organizacijo mnogih eventov in veliko brezplačnega šampanjca.«

	»To je super enkratno!« poudari Natalie, Jamie pa bruha v posodo z ledom na sosednji mizi.

	»Prehod je bil kar izziv,« hitro dodam. Nočem, da bi se ta moški zanimal zame. Vem, da je nepošteno, vendar mi ni všeč.

	»Res je.« Natalie me sočutno gleda. Potem se spet obrne k Joeju. »Za Zoe je bilo precej mučno. Morala je biti zelo pogumna, da je v prejšnji službi dala odpoved – njena babica je bila besna kot ris! – ampak Zoe je vedela, da služba ni bila zanjo in da je v njej nesrečna. Naredila je pogumno potezo, znotraj glasbene industrije je zamenjala kariero. Se tebi to ne zdi pogumno?« Joe prikima, a le napol iskreno.

	»No, ne vem, če je bilo ravno pogumno,« v zadregi dodam. »Ampak ja, moram priznati, da služba, ki se mi je zdela sanjska, vendarle ni bila sanjska. Bila sem nesrečna. Nisem hotela naslednjih dvajset let hoditi zvečer spat z mislijo, da me je groza jutra.« Natalie pogleda v tla, mene pa zapeče vest, ker sem ji stopila na žulj. »Kakorkoli,« hitro nadaljujem, »lahko ni bilo, sem pa vesela, da se je zgodilo.«

	»Brazgotine nas opominjajo, kje smo bili, ni pa treba, da nam diktirajo, kam bomo šli,« pove Joe, očitno je trezen.

	»Vau, kako modro,« vljudno pripomnim. »Čigave besede so to? Od Anne Frank?«

	»Izrekel jih je David Rossi v Zločinskem umu,« odvrne.

	»Tisti tip s kozjo bradico v seriji o serijskem morilcu?« negotovo vprašam.

	»Točno.« Počasi pomežikne.

	»Torej,« se spet hitro oglasi Natalie, »Zoe je prava faca, ker je pogruntala nekaj, česar ostali nismo, kaj? Ampak takšni pač smo mladi! Sprejemamo slabe odločitve, potem to tudi priznamo in se trudimo, da bi se naslednjič odločili bolje.«

	»Izkušnje so najokrutnejše učiteljice, ampak, pri bogu, naučijo te pa,« izjavi Joe s svojim guru glasom.

	»Je to tudi David Rossi?« prijazno vprašam.

	»Ne,« prhne, »pač pa C. S. Lewis.«

	»Seveda!« Impresionirana sem. Morda pa ta Joe vendarle ni od muh.

	»Ja,« prikima. »Citirali so ga v nekem delu Zločinskega uma.«

	»Oh.«

	Sledi čudaška tišina, Lydia pa zraven nas še vedno glasno bruha. »No, jo bom jaz peljala na stranišče,« naposled rečem, ker se ne javi nihče drug.

	»Eh,« zagode Jamie, »potem pa grem s tabo.« Lydio primeva vsaka pod eno roko, kot bi nosili mrtvo težo.

	»Gremo poiskat Choia?« zaspano vpraša, ko jo vlečeva proti stranišču. Jamie ji zapove, naj molči, potem pa jo parkirava pred školjko in odideva k umivalnikom.

	»Pravi idiot je, kajne?« naposled rečem, ko si Jamie začne popravljati maskaro.

	»Kdo, Choi?« Jamie brska po svoji torbici.

	»Ne,« postanem nestrpna, »ta Joe. Kaj, jebenti, ima s tem Davidom Rossijem?«

	Skomigne. »Ne vem. Zločinskega uma nisem nikoli gledala.«

	»Jaz pa sem ga,« ogorčeno nadaljujem. »In povem ti, da je glavni prispevek tega lika pri reševanju zločinov razpredanje o tem, kolikokrat je bil poročen. Le zakaj bi si njega izbral za svojega junaka?«

	»Se mi ne sanja.« Spet skomigne. »Meni se ne zdi tako slab. Izgleda v redu. Malce je tih in dolgočasen, morda. Ampak me smo zelo glasne, tako da …«

	»Meni se zdi kot kreten,« jo odločno prekinem, ona pa se preneha šminkati in me v ogledalu pogleda.

	»Hja, normalno,« reče. »Za tvojo prijateljico ne bo nikoli nobeden dovolj dober. Plus, verjetno te skrbi, da ti jo bo speljal.«

	»Molči,« se branim. »Sploh ni tako. Želim si, da bi bila srečna in odkar jo poznam, si želi najti fanta, ampak čisto preveč je ustrežljiva, kot majhen psiček teka okoli njega. Ti je povedala, da se je pridružila bedastemu Twitterju, ker ji je on to predlagal?«

	Jamie si riše obrobo okoli oči.

	»Kaj, a tisti družabni reči s sto štiridesetimi člani? Čemu sploh obstaja?«

	»Točno!« sem končno zadovoljna. »Natalie je večno trdila, da bo živela in umrla na Facebooku. Ko se je pojavil Twitter, je njegovemu 'nesmiselnemu' obstoju napovedala vroče maščevanje. Toda očitno ji je Joe povedal, da je Twitter za 'mame in zgube'.«

	»Ne moti se.«

	Jamiejin odsev v ogledalu prikima.

	»Sovražim ga,« kujavo zamrmram.



	»GA OBOŽUJEŠ?« Natalie kar naenkrat plane na stranišče in poskakuje. »Obožuješ ga, kajne?« zasopihano nadaljuje, Jamie pa se posmehne.

	»Zdi se mi … zabaven,« se trudim zveneti iskreno. »Lepo te je videti tako srečno, Nat, resnično lepo. Super.«

	»Upam, da ga nismo z našo pijanostjo preplašile.« Nat se skremži, ko Lydia spet glasno bruhne. »Kadar smo skupaj, znamo biti kar naporne, a ne? Misliš, da ga to moti? Misliš, da sem mu všeč? Joj, ne morem verjeti, da ga je Devinder vprašala, ali me ljubi! Ubila jo bom.« Od navdušenja je povsem brez sape.

	»Poslušaj, Natalie,« impulzivno dahnem, se obrnem in jo primem za roke, »kaj, če bi spet živeli skupaj, a? Konec naslednjega meseca mi poteče najemna pogodba, pa lahko skupaj poiščeva majhno dvoposteljno stanovanje za najem. Ko si bila na faksu in sva živeli skupaj, nama je bilo lepo, in ti resnično moraš iz materine hiše.«

	»Ti to resno?« Nejeverno me gleda. Tudi sama si ne verjamem povsem – sploh nisem vedela, kaj bom povedala, dokler nisem bleknila. Ampak to si resnično želim. Občutek imam, kot da sem jo že izgubila, pa s tem Joejem sploh še ni prav začela hoditi. »Ampak … ampak …« guba čelo, »tega si ne morem privoščiti.«

	»Pa bom jaz plačevala malce več,« hitro odvrnem, »dokler ne boš zaslužila več. Moj dohodek je OK in dobro veš, da mi tudi ati da vsak mesec nekaj denarja. Tudi polog lahko pokrijem.«

	»Ljubi bog!« Natalie me zmedeno gleda, potem pa ji zasije obraz. »Ljubi bog! Ja. Ja! S tabo je bilo super živeti, spet bo super! Ja, ja, ja!« Vsa žareča se obrne k Jamie, ki se vidno zabava. »Fant in novo stanovanje! Mogoče sem pa zdaj kon-čno odrasla!«

	»Dvomim,« zamrmra Jamie.

	***

	WHATSAPP

	Za Zoe Darling



	Hej, jaz sem!

	Joj, a res moram uporabljati to aplikacijo?

	Ja.

	Ne negoduj nad tehnologijo,

	zveniš kot babi Surrey.

	Pa se sploh razlikuje

	od pošiljanja sporočil?

	Zastonj je, pa tudi

	slike lahko pošiljaš ipd.

	Sprijazni se.

	Tole se ne bo nikoli prijelo.

	V čem je sploh fora?

	Ampak OK.

	Aja, da ne pozabim,

	nekdo se je podelal na

	stopnišču v našem bloku.

	OMG. Kaj!

	Kako to misliš, nekdo?

	Misliš osebo?

	Prosim, reci, da ne misliš osebe.

	Preiskava je v teku.

	Morda je bil pes.

	Upam, da je bil pes.

	Kako sem srečna,

	da živim s tabo.





8

	2011

	NATALIE

	»Počakaj, stoj, ne morem dihati,« zapiskam, a je še to prenaporno. »Prosim, Zoe? ZOE! Zoeeeeeee!« Ne sliši me, izgubljam jo. Odhaja, odšla je, ni je več. Vsej srečni se sploh ne sanja, kaj se dogaja z mano.

	Prevalim se naprej in se pokrčim, poskusim vdihniti, a pljuča me preveč bolijo. Kot bi od znotraj krvavela.

	To je torej to, tako bom umrla.

	Vedno sem se spraševala, kako bo. In vedno sem vedela, da bom umrla mlada.

	No, bo vsaj dramatično? Daily Mail bo najbrž pisal o meni – dovolj mlada in srednjerazredna sem, da bi ga morala zanimati. Čeprav bom deležna komentarjev o debelosti. Ljudje bodo jokali, moji prijatelji bodo jokali, vsi bodo jokali. Zoe se bo počutila grozno, ker me je pustila samo – zapustila me je – v trenutku, ko sem jo najbolj potrebovala. Ampak v sanjah se bom vrnila k njej in jo potolažila, da je ne krivim, dala ji bom vedeti, da lahko živi dalje in si odpusti. Seveda si ne bo mogla.

	Moja starša bosta čisto na tleh. Morda pa se bosta v žalosti celo pobotala? Drug drugemu bosta v oporo, ob tem pa bosta ponovno našla globoko zakopano ljubezen in spet prišla skupaj. In tokrat bo očetu mar, trudil se bo – ne bo samo sedel v fotelju. Moja smrt ju bo združila. Pravzaprav bo združila vse, ki jih poznam. Pete, Choi, Hayley, druga Zoe, Mo, Lydia, Devinder, Jamie in Julia bodo vsi po vrsti žalostni. Pete in Mo bosta celo obžalovala, da nista seksala z mano, ko sta imela priložnost. Tudi Pepe, bivši sosed, se bo spraševal, zakaj mi ni dal spodobne priložnosti. Joe si bo želel, da bi se z mano poročil tisti trenutek, ko me je spoznal. Obžaloval bo vsak trenutek, ki ga je izpustil, ko bi lahko bila skupaj. Ampak zdaj je za vse to prepozno, žalostno pomislim. Prepozno.

	Diham še težje. To je torej to. Zbogom, okrutni svet. Še toliko vsega bi morala postoriti, toliko vsega pogruntati, še ogromno preseksati. Ni pošteno. Nikoli ne bom našla svoje sanjske službe, nikoli se ne bom poročila z Joejem, nikoli ne bom doživela snubitve, ki jo načrtuje, tako vsaj mislim. Ampak moje življenje je bilo dobro. Pojedla sem nekaj super okusnih jedi in veliko sem se presmejala.

	Razmišljam, koliko sva se presmejali z Zoe, preplavi me topel občutek. Predam se. To je to. Zbogom.

	»Kaj, jebenti, pa počneš?« Zoe je nazaj, stoji poleg mene in me grdo gleda.

	»Ne zmorem več,« preprosto odvrnem. Končno lahko spet normalno diham, postavim se na noge. »Nemogoče je.«

	»A nisi trenirala?« vpraša in me gleda s priprtimi očmi. »Rekla si, da vadiš vsako jutro. Vprašala sem te, ali želiš, da bi vežbali skupaj, pa si rekla, da ne bom dohajala tvojega epskega koraka.«

	»Hodila sem v Milliejino slaščičarno,« užaloščeno povem. Ko bi vsaj zdaj imela kak Milliejin piškot. »Tek ni zame, Zoe, po najboljših močeh sem se potrudila.«

	»Tekli sva točno tri minute in pol,« pokroviteljsko pove in pomigne proti drugim mimo hitečim tekačem v bedastih kratkih hlačah in 'primernih' teniskah. Očitno moje conversice niso najboljša izbira. Zoe tleskne z jezikom. »Saj je zgolj dobrodelni tek na 5 kilometrov, Nat, lahko hodiva, če želiš.« Strogo me gleda. »Ne smeš pa odnehati.«

	Kujavo brcnem v kepo prsti, potem pa se v mislih opravičim svojim brezmadežno čistim modro-belim čevljem.

	»No, prav,« mulasto odvrnem. »Eh, vsaj telefon imej pri roki, da boš poklicala reševalce, KO SE MI BODO SESULA PLJUČA.« Nekaj tekačev me sočutno pogleda.

	»Zmenjeno,« veselo odvrne Zoe, potem pa me prime pod roko. Nekaj metrov dramatično šepam, potem pa me prešine, da me pravzaprav nič ne boli in da so se tudi moja pljuča vrnila v normalo.

	»Koliko časa je potrebnega, da prehodiš pet kilometrov?« nedolžno vprašam.

	Zoe skomigne. »Ne vem, petinštirideset minut? Eno uro? Ampak tvoja mama in Sue nas pričakujeta na cilju, tako da ne moreva odnehati. Še posebej ne, ker si vse tako hudičevo primorala, da so te sponzorirali.«

	»Mislim, da jih pride še nekaj iz družbe s faksa,« dodam in odločno pospešim korak. »In tudi Joe je rekel, da bo v množici na cilju.« Zoe na to ne pripomni ničesar, zato govorim naprej, a prav slišim, kako moj glas izdaja, da ga branim. »Najprej mora dokončati neko zahtevno reč za službo, zato ni mogel priti na start,« sem nekoliko preglasna, toda vem, kaj si misli Zoe. »Prišel bo.«

	»Kul,« brezbrižno pokomentira.

	Dobro vem, kaj ta brezbrižnost pomeni, kar čutim lahko, kako me obsoja. »Pravzaprav se mi dozdeva, da pripravlja nekaj lepega – presenečenje za rojstni dan,« nadaljujem in kimam. Še več tekačev naju prehiti, ampak zdaj sva že skoraj povsem na koncu pisane druščine. Povečini nama družbo delajo še drugi hodci. Veselo se nasmehnem neki ženski v sedemdesetih, še preden opazim njeno majico s fotografijo veliko mlajše ženske. Preneham se smehljati.

	»Pravzaprav,« se spet obrnem k Zoe, odločena, da bom dobila njeno odobravanje, čeprav ga nočem in ne potrebujem, »mislim, da me bo zaprosil. A ni to mega?«

	Zoe v hipu obstane in s tem prisili še mene, da se ustavim. »Ti to resno?« me vpraša. »Zakaj tako misliš? Saj niti ne živita skupaj. Se ti ne zdi, da je to prvi korak?«

	Zahihitam se, v drami uživam. »Ja, morda.« Zoe rahlo potegnem za roko in hodiva dalje. »Toda Joe je v bistvu zelo tradicionalen. Njegova starša sta se poročila mlada in že nekajkrat je omenil, da bi ju rad posnemal.«

	»Je to vse?« Zoe zveni olajšano. »Si opazila še kak namig?«

	»No, veš, da je Joe pred nekaj tedni končno spoznal mojega očeta?« nadaljujem. »Za nekaj minutk sem ju pustila sama, ko sem se vrnila, pa se je oče držal nekako čudno. Mislim, da ga je Joe prosil za mojo roko.«

	»Misliš, da je govoril tudi s tvojo mamo?« precej potiho vpraša Zoe.

	Odkimam. »Ne. Saj veš, da mame ne mara najbolj, ker se mu zdi preveč radovedna. In, kot sem rekla, Joe je zelo tradicionalen, zato bi za dovoljenje prosil le mojega očeta. On vedno pravi, da je tradicija super pomembna in da je ta 'PC-kultura' neumna. Kakorkoli, samo ugibam, tako da se morda motim, vendar pa s postavljanjem vprašanj nočem uničiti presenečenja.«

	»Vau,« izusti Zoe, potem pa kakšno minutko molče hodiva naprej, preden znova oklevajoče spregovori. »Se ti ne zdi, da si morda malce … premlada? Ta teden bova stari šele štiriindvajset let.«

	»To že,« brezskrbno odvrnem, »ampak lahko imava dolgo zaroko. Resnično bi rada najprej privarčevala denar za imenitno poroko. Nič ne skrbi, odselila se še zelo dolgo ne bom.« Zoe spet molči, zato rahlo kljubovalno dodam: »Plus, tvoj brat se je zaročil in poročil mlad, pa se ti je to zdelo v redu.«

	Matthew je še vedno nekoliko tabu tema, me pa jezi, da moram izrabiti njega, da bi mi dala prav. Ko se je njen najljubši brat septembra poročil s svojo šolsko ljubeznijo, mu je bila v izjemno oporo, jaz pa sem občutno starejša, zato vem, da je krivo to, da se z Joejem ne razume najbolje. In, ja, to me žalosti – želim si, da bi si bila blizu – ampak vsi pač ne marajo vseh. Joe pravi, da je Zoe ljubosumna na najino zvezo, kar najbrž drži. Zoe je zdaj že kar nekaj časa samska.

	»Če sem čisto odkrita,« previdno reče Zoe, »nisem prepričana, da gre Matthewu in Sami zelo dobro. Odkar se je on začel uriti za negovalca, ona pa vse dneve študira pravo, se mi zdi, da jima malce škriplje.« Pomolči. »Ampak, seveda, prav imaš, res sem hinavska. Rada bi le, da si prepričana, ker je to tvoja prva ljubezen, prva prava zveza. Se ne bi še nekajkrat zaljubila in odljubila, preden se dokončno ustališ?«

	Molčim.

	Zoe očitno sprevidi, da je prestopila mejo. Hitro doda: »Želim si le, da bi bila srečna. Saj z Joejem si resnično srečna, kajne?«

	Odločno prikimam. »O ja, zelo srečna,« vztrajam in pospešim korak, čutim, kako se mi v odziv pospeši dihanje. »Veš, včasih se sporečeva, a povečini zato, ker sem nadležna – ničesar ne reci, Zo, obe veva, da znam biti zelo zelo naporna, ampak to se trudim popraviti – in on je resnično potrpežljiv z mano. Plus, odkar je zamenjal službo, je tako zelo zaposlen, da včasih celo prespi v pisarni! Ubožec je pod ogromnim stresom. Težko mu je, ker jaz počnem nekaj skrajno dolgočasnega, medtem ko on svoje delo opravlja s strastjo. Normalno, da zaradi mojega tarnanja izgubi potrpljenje. To bi prišlo do živega vsakemu paru.«

	Spet pomislim na jutranji prepir v njegovem stanovanju. Sinoči sva preživela prijeten večer, jaz sem pripravila večerjo in pazila, da ga nisem pretirano obremenjevala s svojimi trapastimi zgodbicami. Danes zjutraj, ko sva po seksu ležala v postelji, pa sem vse uničila. Sama sem kriva. Pripovedovala se mu o nekem fantu iz službe, ki se je na družbenem omrežju hvalil o seksu s pripravnicami na šefovi mizi. Mislila sem, da bo to zgolj zabavna anekdota, Joe pa je mislil, da se spet pritožujem nad službo. Četudi – kot je rekel – imam veliko lažjo službo kot on. Ampak resnično se nisem pritoževala! Ali pa se morda sem. Kako težko mu mora biti poslušati me! No, kakorkoli že, vem, da sem dolgočasna, zato popolnoma razumem, zakaj je vzkipel.

	»OK, tole si zapomni,« prijazno reče Zoe. »Meni se ne zdiš nadležna.« Pomolči. »No, včasih si, ampak meni se vsi zdijo nadležni. Tvoja nadležnost je še vedno najboljša nadležnost na svetu in jaz jo imam rada.«

	Žarim, takoj se počutim bolje, ko spet hodiva dalje.

	»In, em, no, čestitam, če te bo res zasnubil,« še naposled vendarle doda, sicer nič kaj navdušeno. A sem ji hvaležna.

	Vem, da sta Joe in Zoe zelo različna, zato je pričakovano, da se ne razumeta. Joe je bolj pravi moški, če me razumete. Ima veliko moških prijateljev, skupaj hodijo ven in nekajkrat tedensko se ga koma napije. Ampak takšni so pač fantje, a ne? In jaz sem tista, h kateri se vrne ob treh zjutraj. V mojo posteljo zleze. Mene objame. Vem, da nekateri ljudje najine zveze ne razumejo najbolje, ampak ravno zaradi tega je tako posebna. Midva z Joejem sva edina, ki jo razumeva, midva veva, kako zelo ljubiva drug drugega, in jaz vem, kako zelo me potrebuje. Nenehno mi ponavlja, da me nihče drug ne bo imel rad tako, kot me ima on, in kako pomembna sem mu. In to resnično ni kar tako. Nihče drug me ni nikoli imel rad, razen če me je moral imeti, če to sploh zveni smiselno? Na primer, mama in oče me morata imeti rada, je tako? In Zoe me pozna že deset let, tako da me tudi ona mora imeti rada. Joe pa me je našel po naključju in si me je izbral, da me bo imel rad, četudi sem debela, ostudna in nadležna. Srečnica sem, prava srečnica. In žalosti me, da Zoe tega ne sprevidi.



	Joj, ta tek je izčrpavajoč. Mogoče bi pa Zoe vprašala, če bi lahko preostanek poti premagali s taksijem? Drugih to ne bo motilo, kaj? Poudarek je na dobrodelnosti, ne pa dejansko na teku. In če bi skočili v taksi, bi bili že čez pet minutk na cilju. S tem tempom bova vsekakor zadnji.

	Nenadoma se Zoe ustavi. Hvala bogu, tudi ona ima hoje vrh glave.

	»Kaj za vraga?« zamrmra in strmi v množico.

	»Kaj pa je?« vprašam in skeniram ljudi, ki stojijo ob poti. Morda pa je videla Joeja! Potem ko je zjutraj prenehal vpiti, je rekel, da mi odpušča in da se bo potrudil priti. Morda pa je že tukaj?

	Zoe zmajuje z glavo, zdi se omotična. »Nič, nič. Mislim … mislim, da sem … Ne, ne, nič.« Spet zmaja z glavo in prhne skozi nos. »Bedasto,« zamrmra in se nasmehne, potem pa se odpravi naprej.

	»Si videla duha?« radovedno vprašam. »Pred kratkim sem na spletu brala o duhovih in povem ti, da so definitivno resnični.«

	»Ja!« Spet prhne. »Ja, mislim, da sem videla duha, vendar se mi meša. Stoodstotno blaznim, jebenti. Lahko hodiva malce hitreje? Vsaj potrudiva se, da ne bova čisto zadnji. Na progi so tudi starostniki.«

	Napol tečeva, napol hitro hodiva zadnjih tisoč kilometrov, tako se mi vsaj zdi, kar ji zamerim. Ves čas govori le Zoe, jaz pretežko diham, in ko zavijeva za vogal, zagledam ciljno črto.

	»Zadnji del pa šprintajva!« zavpije Zoe in me povleče za sabo.

	Korak še pospešim, ampak Zoe me izpusti in se kot puščica izstreli naprej. Joj, pa saj to je grozno! Zakaj ljudje to počnejo? Stiskajoče grlo in dušeča pljuča so se vrnili.

	Pot mi zaliva oči, da komaj kaj vidim, a v daljavi razločim mamo in Sue, ki držita transparent in naju glasno spodbujata. Tam je tudi nekaj prijateljev s faksa. Preletim množico, Joeja ne opazim.

	V redu je, v redu je, v redu je. Delo ima, zelo veliko dela ima. Ne morem pričakovati, da bo zaradi mojega neumnega teka vse spustil iz rok. Morda pa se točno zdaj pripravlja na rojstnodnevno snubitev. Človek nikoli ne ve.

	Daleč pred seboj vidim Zoe, kako z rokami sune v zrak, ko se približa cilju, potem pa se kar naenkrat ustavi, le nekaj metrov pred ciljem. Drugi tekači stečejo mimo nje, mama in Sue prenehata vzklikati in jo zaskrbljeno gledata. Zdaj sem že dovolj blizu in jo dobro vidim, zdaj tudi mene prebode strah. Takšnega izraza na njenem obrazu v desetih letih nisem videla še nikoli. Jo bo infarkt? Vem, da se ne bi smela toliko šaliti na račun smrti. Jaz sem kriva. Vedno sem vedela, da bo umrla mlada. Da jo bom izgubila. Toliko ljudi bo jokalo, to bo …

	Ustavim se ob njej, vsa zasopihana. »Kaj je narobe?« mi uspe spraviti iz sebe, ko jo zgrabim za roko. Ne pogleda me, še naprej nepremično strmi v množico pred seboj, še vedno je vsa prestrašena. Sledim njenemu pogledu, toda vidim le nepoznane obraze, ljudi, ki objemajo prepotene in zariple tekače.

	»Zoe, govori, kaj je narobe?« poprosim, zdaj sem že bolj pri močeh. »Pokličem rešilca? Kaj je?«

	Zoe počasi trene z očmi, končno me pogleda. Izraz na njenem obrazu mi je še vedno popolna uganka.

	»Moja mama,« tiho spregovori, »moja mama je tam. Mislim, da me čaka.«

	ZOE

	»Nisem bila prepričana, da me boš prepoznala.« Ženska si k ustom ponese cigareto in na dolgo potegne, prsti ji trepetajo.

	Ne ženska. Mama. Moja mama.

	»No, trinajst sem jih imela, ko si odšla,« izpostavim in gledam v tla. »Nisem bila dojenček. Veliko vsega se spominjam.«

	Odhrka se. »Se lahko nekje pogovoriva?«

	»Sva nekje in pogovarjava se,« kujavo odvrnem. Za tole nisem nič kaj razpoložena. V bistvu sploh nisem prepričana, kaj sploh čutim.

	»Vem. Hočem reči …« Zmanjka ji besed, pomigne proti travniku. Nedaleč proč leži odvržen transparent, organizatorji čistijo in pospravljajo. Nekaj ljudi še vedno vpije, nekaj tekačev se še vedno prebija skozi cilj. Nekateri se objemajo, drugi jokajo. Kar naenkrat se mi zdi, da je okoli mene vse preveč rožnate.

	»Kako si sploh vedela, da sem tukaj?« vprašam, še vedno nisem povsem prepričana, da se to resnično dogaja.

	»Matthew,« preprosto reče, mene pa prešine, da se je moj brat zadnje čase čudno obnašal. Bil je izmuzljiv, redkobeseden, tudi na sms-je mi ni odgovarjal. Mislila sem, da zato, ker imata s Sami težavno obdobje, a ves čas je bilo krivo tole. Bil je v stiku z najino materjo, pa mi je zamolčal.

	»Vem, da me prav gotovo sovražiš,« začne rahlo obupano.

	»Prosim, ne domnevaj, da veš o meni karkoli,« sem hladna. »Do tebe ne gojim nobenih čustev. Zakaj bi te sovražila? Saj te sploh ne poznam.«

	Vidno je užaljena, jaz pa se takoj počutim grozno. Tako hladna in zlobna sem do te tujke, ki ni tujka. V meni vre jeza, a nočem, da bi udarila na plano. Nočem ji dati vedeti, da me je prizadela, hočem, da misli, da o njej nisem nikoli razmišljala.

	»Razumem,« tiho reče in znova na dolgo potegne iz cigarete. »Nisem se prišla opravičevat.«

	»Krasno, pa smo pri klišejih,« usekam. »Škoda, pravzaprav, ker od tebe si pa resnično želim slišati kako opravičilo. Rada bi slišala, zakaj v desetih letih nisem od tebe slišala niti besede. Kakšen je tvoj izgovor, da si svoje štiri otroke deset let pustila brez matere? Je kriva strašna prometna nesreča, ki te je za celo desetletje pahnila v komo? Te je doletela amnezija v stilu škofa Harolda in si kar tako zaživela na novo kot kak Ted? Si bila v programu zaščite prič in si čakala na pričanje proti nekemu zloglasnemu mafijcu? Prosim, povej, res bi rada slišala.«

	Sledi tišina, vidim, kako debelo pogoltne. Vrat ima poln prečnih gub, obraz pa malce upadel. Najbrž je podobnih let kot ati, a videti je starejša, bolj iztrošena. Pobarvane blond lase ima urejene v pričesko, ki ji obkroža obličje, oblečena pa je kot nekdo, ki se ni mogel odločiti, kaj naj da nase.

	Najtežje mi jo je pogledati v obraz – hkrati tako tuj in tako domač. Več kot sekundo ga ne morem gledati. Obrne se proč, proti vetru, ki je začel rahlo pihati, opazim tudi, da rosi.

	»Jaz …« začne, »nobenega takšnega izgovora ti ne morem ponuditi, čeprav si to želim. Nič ne more opravičiti, kar sem naredila, toda s tvojim očetom sem bila nesrečna, zelo nesrečna … življenje z njim ni bilo enostavno, kaj šele s tvojo babico.«

	»Oh, a tako, zdaj boš krivila atija, da si nas zapustila?« se zasmejim, resnično se zabavam. »On je razlog, da si zapustila štiri otroke in se za deset let udrla v zemljo?«

	»O vas sem veliko razmišljala,« hitro reče, a ne jezno. »Veliko. Misli na vas … se niso nikoli prenehale. Nenehno so bile z mano, nikoli niso izginile. O vas sem razmišljala prav vsak dan.«

	Molčim. Tudi jaz sem nanjo pomislila prav vsak dan.

	»Poslušaj …« Spet utihne. »Se lahko nekje pogovoriva? Kjer ne dežuje?«

	»Če bi se rada pogovorila z mano,« odvrnem in odkimam, »se lahko tukaj in zdaj. Povej, kar imaš za povedati.«

	Molče stojiva na travniku. Ljudje okoli naju se smejijo in hihitajo, vpijejo, da gredo pit ali jest. Normalne stvari pač.

	»Razumem,« naposled spregovori nekoliko oklevajoče. »Oprosti. V bistvu sem ti to želela povedati.« Spet tišina, jaz pa jo z odločno prekrižanimi rokami na prsih gledam. »Ko sem odšla,« nadaljuje, »sem čutila, da nimam izbire. Vedela sem, da ne delam prav, že takrat, toda ustaviti se nisem mogla. Nisem več prepoznala osebe, kakršna sem postala, počutila sem se povsem izgubljeno in na tleh. Toda zdaj se bolje počutim. Zadnjih nekaj let sem obiskovala zdravnike – terapevte – in zdaj vem, da sem trpela zaradi izjemno globoke depresije.« Spet pomolči, potem pa hitro doda: »In to ni izgovor, Zoe, a rada bi, da veš, da nisem odšla zaradi tebe ali zaradi katerega od tvojih bratov. Tudi ne zaradi atija in ne zaradi babi Surrey, pač pa zaradi sebe. Svet je zame postal prevelik, preglasen, preveč strašljiv. Z njim se nisem mogla več spoprijemati in verjela sem, da vam bo brez mene bolje. V to sem prepričala samo sebe.« Preiskujoče me gleda. »In potem, bolj kot je čas mineval, bolj sem bila prepričana, da me sovražiš. Hočem reči, kako se lahko opravičiš, ker si zapustil družino – svoje otroke! – kako se lahko opravičiš, ker te eno leto ni bilo? In potem dve leti? In potem pet? Z vsakim letom sem čutila težje breme, ker sem vas zapustila, za kar se ne bom mogla nikoli resnično opravičiti.« Spet pogoltne. »In priznam, bilo me je strah, bila sem strahopetna. Priznati, kaj sem storila in vas po tolikem času spet videti, me je bilo zelo dolgo groza. Ampak to breme je postalo presilno. Morala sem ti stopiti pred oči in ti povedati, da te nisem nikoli prenehala imeti rada.« Rahlo nagne glavo. »Vem, da po tem, kar sem storila, moje besede prav gotovo zvenijo bedasto, so pa iskrene.«

	Tako zelo zelo sem si želela, da bi bila tukaj. In zdaj si tako zelo zelo želim, da bi odšla. Najraje bi jokala in kričala in tepla in ji na ramo položila glavo in bila več ur v njenem objemu. Vse to je preveč.

	Še sama debelo pogoltnem. »Pa gospod Chapman?« naposled hripavo vprašam. »Atija si varala, pobegnila si z mojim jebenim varuhom. Le kdo stori kaj takšnega?«

	»Žal mi je,« zašepeta in se skesano drži. »On je bil zgolj izhod. Z menoj je bil prijazen in mojim strahovom je dal obliko. Ob njem mi ni bilo treba razmišljati ali biti jaz. Vendar pa nisva več skupaj. Že dolgo ne.«

	»To še ne pomeni, da je zato vse v redu,« sem ostra, toda čutim, kako se v meni nekaj sprosti. Kot bi mi v želodcu popustil močan vozel. Za katerega sploh nisem vedela, da je tam.

	»To vem.« Oči se ji lesketajo. »Nobene besede ne bi mogle utemeljiti, da je to, kar sem naredila, v redu.« Z robcem si obriše obraz. »Odraščala sem sama. Ne vem, ali ti je ati kdaj to povedal. Moja starša sta bila odvisnika in vse otroštvo sem tavala od ene rejniške družine do druge. Nikoli nisem poznala svoje prave družine. Ko sem spoznala Bryana – in potem dobila vas štiri – sem mislila, da je to vse, kar si želim. Hkrati pa me je vse skupaj tudi zelo plašilo – plašila me je odgovornost za vse vas, za vaše življenje in srečo.«

	Tega nisem vedela. Mnogokrat sem poskušala z atijem govoriti o mami, a je vsakič odšel proč. Zdaj sem jezna tudi nanj. Zakaj vem tako malo o svoji materi? »Žal mi je, da si kot otrok dala vse to skozi,« se slišim reči, ona pa silno zmajuje z glavo.

	»Naj ti ne bo,« me strogo ošteje. »Tega si ne zaslužim. S svojimi težavami bi se morala spoprijeti, ne pa pred njimi pobegniti. In to se trudim popraviti – vedno sem bežala od problemov. In ko sem tole storila edini družini, ki sem jo kdaj poznala, se s tem nisem mogla spoprijeti. Tolikokrat sem hotela stopiti v stik – napisala sem na tisoče mailov in pisem – ampak dlje kot je trajalo, težje je bilo. In kar naenkrat si odrasla brez mene.« Utihne in se mi res bežno nasmehne. »Odrasla si. In čudovita.«

	Grizem si ustnico, spet me premagujejo čustva.

	»Spremljala sem tvojo kariero,« upajoče nadaljuje. »Pred leti sem te videla v Mailu s tistim fantom iz Britanija ima talent. Ponosna sem bila nate.«

	Te besede zadenejo občutljivo točko, spet postanem besna.

	»Ti nimaš pravice biti ponosna name!« zasikam. »Razumem, da si imela razloge, da si nas zapustila, razumem, da je življenje lahko težko, da lahko postane pretežko. A kljub temu, zapustila si me, ko sem te najbolj potrebovala. Zapustila si moje brate, ko so te oni najbolj potrebovali. Zlomila si nas, sedaj, po desetih letih, pa se vrneš s svojo cmeravo zgodbo? Kaj pričakuješ? Misliš, da ti bom odpustila in da bom pozabila? Da bomo spet ena velika srečna družina? Tako preprosto se ti zdi? Ti nimaš pravice biti ponosna name, nič nimaš s tem, kaj sem postala.« Da vpijem, se ovem šele, ko na rami začutim roko. Nataliejino.

	»Si OK, Zo?« me nežno prekine njen prijazen glas, vrne me na zemljo.

	»Ja,« rečem, prikimam in se obrnem k njej. »Pravzaprav se tega ne grem več. Naju lahko Debbie odpelje domov?«

	»Seveda.« Natalie me prime za roko in se radovedno ozre k ženski, ki me je rodila, potem odločno odkorakava stran.

	»Matthew ima mojo številko,« ženska zakliče za menoj. »Če se boš pripravljena pogovarjati.«

	Ne odgovorim ničesar, čutim pa, kako me Natalie od strani pogleduje, medtem ko hodiva proti avtu.

	»To je torej tvoja mama, kaj?« preprosto vpraša.

	»O tem se nočem pogovarjati,« kratko odrežem.

	»OK, ampak …« Ustavi se, nekaj metrov pred avtom, kjer naju njena mama in Sue obzirno čakata. »Hočem reči le, da upam, da si res v redu, Zo. Ne znam si predstavljati, kaj pravkar doživljaš, in če bi se o tem rada pogovorila, želim, da veš, da se lahko.«

	In potem se znesen nanjo.

	»Ja, res je, ne moreš si predstavljati,« sem osorna. »Le kako bi si lahko? Vedno si imela resnično super mamo, ki bi zate storila vse – še vedno jo imaš. Ona ne bi nikoli – niti v tisoč letih – pomislila, da bi te zapustila, niti za trenutek. Enako velja za tvojega očeta. In vem, da misliš, da si prestala težke trenutke, ker sta se tvoja starša ločila, v resnici pa se ti niti ne sanja, kako je. Nikoli se ti ne bo. Tista ženska nas je zapustila!« Prst uperim proti svoji mami, ki se oddaljuje v drugo smer. »Zapustila nas je, ko smo bili še otroci. Kdo, jebenti, naredi kaj takšnega? Samo pošasti. Natalie, nikoli ne boš vedela, kaj pomeni, ko te nekdo tako zavrže.« Razumevajoče in žalostno prikima, ampak zaradi tega postanem samo še bolj nesramna. »Pa vendar si ti tista, ki je do konca zjebana,« izjavim, z živci sem čisto na koncu. »Ti vsakodnevno sprejemaš grozne odločitve, pa tega sploh ne vidiš. Ti že leta delaš v tej službi brez prihodnosti, ki jo sovražiš – še najhuje pa je to, da sovražiš samo sebe. Zakaj si tako zafrknjena, Natalie? Kakšen je tvoj izgovor? Kaj se je resnično zgodilo v tvojem ljubečem in obvarovanem obstoju, da si tako zakomplicirana?«

	Globoko vdihne, mojo tirado molče sprejme, nekje globoko v sebi vem, da zato, ker si vsakodnevno o sebi misli še hujše stvari.

	»Vem, da se mi ni zgodilo nič slabega, Zoe,« naposled počasi spregovori. »Je življenje samo dovolj, da te zjebe?«

	Sedeva v avto in se molče voziva do najinega stanovanja.





9

	2012

	ZOE

	»Če gledaš tole, potem sem mrtva.« Nataliejin resnobni obraz zapolni moj zaslon, jaz pa osuplo vdihnem in se sesedem na stol. »To sporočilo sem posnela, da bi bilo razposlano ob moji smrti, ker želim, da vsi meni ljubi vedo, kako zelo jih imam rada.« Pomolči. Bulji v kamero, jaz pa začnem drhteti. Posledično se trese tudi telefon, ki ga držim v roki, Natalie pa nadaljuje: »Živela sem zelo srečno življenje in hočem, da to veste vsi. Obljubim, da ne bom nikogar od vas strašila, a vedno ko uzrete metulja ali kaj podobnega, pomislite name. Ne, samo malo, ne metulja, morda golobico? Golobi so simbol miru in zelenja, če se ne motim, kajne? Ali nekaj podobnega. Čakajte malo, ali v Angliji sploh imamo golobice?« Zdi se zmedena, za hip je pozabila, da je pred kamero. »Kakorkoli, prosim, ne pozabite, da vas imam rada in da bo vse OK.«

	Spet utihne, nato pa nadaljuje. »Tale posnetek bom poslala izvršiteljici svoje oporoke, Zoe Darling, da ga bo hranila, dokler ne umrem, in ga potem razposlala. Zbogom, ena in edina.« Pomolči, potem pa se nagne bliže k telefonski kameri in prišepne. »Le glej, da bo Daily Mail uporabil lepo sliko z mojega Instagrama. Tisto, posneto z beneškim filtrom. Nobenih slik s Facebooka, na katerih sem super pijana, nočem, da bi na osmrtnici škilila. In definitivno nobene slike pred 2009. OK, no, to je vse. Mama, prosim, ne beri mojih starih dnevnikov, če pa jih boš, vedi, da nisem mislila resno, kar sem zapisala.« Iztegne roko in pritisne gumbek za konec snemanja, njeno obličje zmrzne na zaslonu. Še nekaj sekund strmim vanj.

	Čakaj, čakaj. Posnetek je torej poslala izvršiteljici svoje oporoke, meni?

	»Oh, Natalie!« glasno vzdihnem, ko dojamem, da najbrž ni mrtva.

	Nekaj ljudi v baru me začudeno pogleda, čutim, da zardevam. Že tako se jim zdim dovolj čudna, ker sedim sama v tem temačnem lokalu.

	»Ja?« se oglasi za mano, jaz pa skočim pokonci in se obrnem k njej. Smeji se do ušes, očitno se sploh ne zaveda, kakšen učinek je njen video imel name.

	»Mater, kaj pa je bilo tole?« vprašam in pomaham s telefonom. »Na smrt si me prestrašila.«

	»Oh!« Nasmešek ji izgine z obraza, ko dojame, da sem resnično jezna. »Sranje, oprosti, pa sem hotela dodati še pojasnilo. Da v bistvu nisem mrtva. Prešinilo me je, da bi bilo lepo nekaj razposlati, ko me ne bo več.«

	»Zmešana si,« bleknem, adrenalin pa počasi popušča. Spet sedem in pokažem na mizo. »Živijo tudi tebi. Pijačo sem ti naročila.«

	»Ooo, hvala.« Vsa vesela dvigne kozarec in krepko potegne skozi slamico.

	»Se zavedaš, kako čudaško in strašljivo je, ker tako pogosto razmišljaš o svoji smrti?« jo resnobno vprašam, počutim se rahlo izžeto.

	»Ja, ja, vem,« prikima. »Tudi Joe pravi tako.«

	Ob tej primerjavi kar zavre v meni. S tem moškim nočem imeti ničesar skupnega.

	»Vendar pa si ne morem pomagati,« nadaljuje. »Vedno sem veliko razmišljala o smrti. Enostavno imam občutek, da bom umrla mlada.« Zamišljeno me gleda. »Ali pa boš morda ti? Ne vem, a prav gotovo bo mlad umrl nekdo, ki mi veliko pomeni.«

	»Na zdravje,« zavijem z očmi. »Se že veselim.«

	»Se tebi smrt zdi neprijetna?« me z zanimanjem vpraša.

	»Em, jaaa,« odvrnem. »Se ne zdi vsem? Na smrt se je bojim. Ker ne vem, kdaj in kako bom umrla. Kaj, če bom padla v psevdokomo in bodo vsi mislili, da sem mrtva, jaz pa bom v mrtvem telesu že vedno živa? 'Ne zažgite me, še vedno sem tukaj!'«

	»Mene misel na smrt ne moti.« Skomigne in za hip pogleda proč. »Nekega dne bomo vsi umrli, a ni tako? Mislim, da bo prav enkratno spati, spati in spati.«

	»Spim rada,« se strinjam, a čutim, kako se mi po hrbtu ježijo dlačice.

	»Kaj bi naredila, če bi jaz umrla?« me zasanjano vpraša. »Bi bila čisto na tleh? Saj veš, kot v filmih, ko nekdo umre, drugi liki popadajo na tla in celo večnost jočejo, čeprav mislim, da v resnici razmišljajo o nič kaj zanimivih vsakdanjih stvareh. Na primer, joj, jutri imam zobarja, ga naj odpovem? Bi razmišljala, koliko dela boš morala izpustiti? Saj veš, če ti umre kdo od bližnjih, se ne smeš prehitro vrniti v službo. Vsi bi te imeli za brezsrčno.«

	»Morda pa si rahlo sociopatska?« vprašam.

	»Mislim, da ne,« odvrne in odkima. »Mislim, da bom tudi jaz zelo žalostna. Jaz vse silno močno občutim. Premočno. Vse preveč čustvena sem in to moram spremeniti, kajti jok je čustveno izsiljevanje.« Tole pove malce zrobotizirano, kot nekaj, kar je izrekla že velikokrat.

	»Jaz pa mislim, da nam je dovoljeno imeti čustva,« se popadljivo odzovem. »In dovoljeno nam jih je izražati. Morda niso vedno razumna, a navsezadnje smo človeška bitja, ljudje pa ne veljamo za najbolj razumne.«

	Zdi se, da me ne posluša, zato nadaljujem. »In mislim tudi, da sploh ni pomembno, ali je razumno, da imaš nekoga rad, je pa pomembno, da mu znaš prisluhniti in da z njim sočustvuješ.«

	Natalie še vedno strmi v daljavo, zato se namrščim.

	Te dni se zdi drugačna, osupnem vsakič, ko jo vidim. V mojih mislih – kadar nisva skupaj – je Natalie še vedno takšna, kot je vedno bila. Bujni lasje, zdrava barva polti, mehko telo, večno nasmejana. Toda v zadnjem letu se je vse to spremenilo – popolnoma se je spremenila. Kot prvo, izgubila je vsaj dvajset kilogramov. Pravi, da se je resno lotila telovadbe, ampak meni se bolj zdi, da je shujšala, ker manj je. Na njenih suhcenih rokah ne vidim nobenih mišic, ko spet seže po kozarcu. In – čeprav stavim, da ji ljudje nenehno ponavljajo, kako super izgleda, ker je shujšala – to sploh ni res. Ne zares. Mislim, zdi se mi OK, da je shujšala, ne izgleda grozno ali kaj podobnega, vendar pa si ni več podobna. Lica in oči ima precej bolj upadle in sivkaste. Zdi se žalostna in brez energije. Malček – ne vem – brez življenja. In kaj sploh je ta črna cunja, ki jo ima oblečeno? Ne nosi več barvitih oblačil kot nekoč, tudi ne smeji se, kot se je nekoč.

	Toda ni samo njen izgled tisto, kar se je v preteklem letu spremenilo – veliko bolj je zadržana, manj trapasta, manj čustvena. Pove mi veliko manj. In odkar se je preselila k Joeju, jo vidim pol manj. Še vedno mi pošilja veliko sporočil, enako kot prej, kadar pa jo povabim, da bi se dobili, vsaj na Face Timingu, pa se pogosto izgovori. V teh trenutkih prav čutim, kako Joe sloni nad njo in ji pravi, da slabo vplivam nanjo. In vem tudi, povedala mi je Deb, da tudi domov prihaja zelo redko.

	Za vse to je kriv ta kreten, Joe. Za vse to – izgubo kilogramov, odmaknjenost, spremembo značaja – je kriv on, ki jemlje delček za delčkom nje. Lomi jo s posmehovanjem in poniževanjem. Skupaj nismo bili že celo večnost – ne odkar se je za božič odselila – ampak vem, da to počne. Vem, da ji daje občutek manjvrednosti. Prenehala je tudi govoriti o svoji spolnosti, kar je res neverjetno. Nekoč je Natalie govorila samo o seksu, a če jo zdaj povprašam kaj v tej smeri, postane zaskrbljena in pravi, da se to ne spodobi. Skrbi me, kaj točno se ne spodobi v njenem seksualnem življenju.

	»Vse najboljše za rojstni dan, Nat.« Dvignem kozarec in opazim, da je ona svojega že izpraznila.

	»Ups,« se zahihita. »Grem po novega, potem pa ti bom voščila.« Vstane in opazim, da obleka kar visi na njej. Njene dojke in zadnjica so izginile, kar me žalosti. Bile so prikupne.

	Ko se vrne, nama prinese tudi ta kratka.

	»Rojstnodnevna tekila!« veselo izjavi, skoraj kot moja Natalie. »Tukaj je super.« Odobravajoče se ozre naokrog po vlažnem in mračnem majhnem baru. »Sem pa malce žalostna, ker ni Pizza Express ali Little Chef. Le kje bova zdaj dobili ocvrta jajčka in pečen krompirček?«

	»S tekilo nazdraviva Little Chefu.« Previdno trkneva, da ne bi razlili. »Svojčas si bil izjemno cenjen.« Obe zvrneva tekilo. Žge me v grlu, a dobro dene. Domače. Kot ko zavohaš parfum, ki si ga uporabljal pred desetimi leti, ki obudi lepe spomine. Tekila je pomemben člen v najinem dolgoletnem prijateljstvu.

	Strmim vanjo, alkohol mi udari v glavo, postanem čustvena.

	Zapiska ji telefon in takoj seže po njem, zdi se zaskrbljena.

	»Kdo pa je?« previdno vprašam.

	»Em,« rahlo nervozno me pogleda, »Joe, a nič ne skrbi.« Zbegano jo gledam, zato doda: »Zanima ga, kje sem. V bistvu mu nisem povedala, da se nocoj dobiva.«

	»Zakaj ne?«

	»Oh, brez kakšnega posebnega razloga,« pretirano lahkotno odvrne. »Le to je, da ima zadnje čase resnično ogromno dela in me potrebuje doma. Ampak hotela sem te videti – to je najina rojstnodnevna tradicija – njemu pa sem pustila sporočilo.«

	Tega ne razumem – zakaj bi potrebovala njegovo dovoljenje, če želi iti ven? In zakaj bi ji to prepovedoval?

	»Mu boš odgovorila?« Ne vem, kaj drugega naj jo vprašam.

	»Em, ne točno to sekundo,« odvrne, vrže telefon nazaj v torbico in odločno potegne zadrgo.

	Molčiva in poslušava žensko, ki na odprtem odru igra kitaro. Služba mi omogoča vstop v raznorazne imenitne lokale. V lovu na nova prizorišča za seksi zabave za naše umetnike moram preveriti vse nove lokacije – od podzemnih velbov do muzejev. Le redko naletim na kak zakoten bar s slabo glasbo. Moja služba je res krasna, a občasno pogrešam biti v nekem klavrnem lokalu. In ta je še posebej klavrn.

	»Si za akcijo?« veselo predlagam in pomignem proti odru v želji, da bi razvedrila vzdušje. »Lahko bi zapeli kaj bedastega in razkurili te kvaziprofesionalce.«

	»Ah, ne,« žalostno odvrne. »Mislim, da si od teh tukaj tega ne zasluži nihče.«

	Pozorno jo motrim. Natalie je vedno rada nastopala. Sicer je vedno prva glasno priznala, da nima daru za petje in igranje, a je ni to še nikoli prej ustavilo. V minulih letih me je zvlekla na nešteto prekletih West End šovov, Shakespeara v parku – celo na lokalno pantomimo – in vsakič je po poti domov na avtobusu na vse grlo prepevala in recitirala monologe. Jezika ne morem več držati. »Pred dvema letoma bi ti bilo figo mar, kaj si misli kdo drug.«

	Pogoltne in umakne pogled. »Stvari so se spremenile, Zoe,« poltiho pove. »Malce sem odrasla. Petindvajset let sva stari, na pol poti do petdeset sva. Le boljše odločitve se trudim sprejemati in se znebiti vsaj nekaj svojih nadležnih lastnosti.«

	»Le da nikoli niso bile nadležne,« ugovarjam, postanem napeta. »Kdo pravi, da so nadležne? Joe? No, a Joe? Krivičen je.«

	Besede izbiram previdno. Najraje bi ji rekla, da je okruten drekač in da bi vsak, ki je v zvezi z Natalie, moral častiti tla, po katerih hodi. Rad bi moral imeti tudi njeno trapasto plat in biti vesel njenega zgovornega pogleda na minljivo življenje. Zveza bi morala biti obojestransko oboževanje, vzajemno cenjenje čudaškosti obeh. Rada bi ji rekla, da bi ljubezen morala biti takšna.

	A se bojim, da bi jo s tem odgnala. Tale pogovor v živo je eden redkih, ki sva jih imeli o Joeju. Vem, da jo bo že ena sama napačna beseda pregnala, toda tukaj jo moram obdržati, dokler se ji ne izpovem. Potrebujem jo, da mi prisluhne.

	»Poskuša mi pomagati postati boljša,« nemočno reče. »Nekoč me je imel blazno rad, kupoval mi je rože in čokolado. Bil je romantičen. Preprosto moram postati boljša, da se bova lahko vrnila k temu.« Strmim vanjo, ona pa nadaljuje, v oči me sploh ne pogleda. »Zoe, niti sanja se ti ne, kako stresno službo ima. In tudi igralniške obveze ima, ki mu vzamejo ogromno časa. Sama s sabo mu nočem stresa še povečevati. Težka sem, in ne reci, da nisem, Zoe, ker dobro veš, da sem.« Utihne, potem pa šibko doda: »Kadar je dobre volje, je super, z mano je zelo dober.« Pomolči. »Vendar pa ne misli tako, krivda je pa moja.«

	»Česa ne misli tako? Kaj je tvoja krivda?« takoj planem, a ne odgovori.

	Naposled me pogleda, njeno obličje je popolnoma spremenjeno. »Govoriva o tebi. Je v službi še vedno super? Kako se imaš?« veselo vpraša in se na stolu nasloni nazaj. »Zdi se mi, da je minila cela večnost, odkar sva takole sedeli skupaj.«

	Vzdihnem, v sebi tehtam, ali naj vztrajam s to temo. Nepremično me gleda in naravnost čutim, da me roti, naj jo opustim.

	»Vse je v redu,« rečem, ona pa izdihne. »Pravzaprav sem bila včeraj na zmenku. Ime ji je Vanessa. Smešno, tudi ona dela v kadrovski. Prejšnji mesec je začela delati pri nas in mislim, da povečini najema ljudi.«

	»Kako vznemirljivo!« zacvili. »Pokaži mi sliko. Ti je resnično všeč? Je ta prava?«

	Zasmejim se in po telefonu brskam za selfijem, ki sem ga posnela sinoči. »Če je ta prava?« šaljivo zavijem z očmi. »Saj sva bili šele na enem zmenku, Nat, naj te ne zanese preveč. Ampak ja, všeč mi je.«

	»Kako je čedna!« vzklikne Natalie in v moj telefon strmi z izrazom, ki ga ne morem prebrati. »Lep par sta.« Malce pomolči, potem pa nadaljuje. »Včasih sem tudi jaz pretežno najemala ljudi, potem pa sem neko dekle med razgovorom vprašala, ali je prebrala Petdeset odtenkov sive in potem sva trideset minut razpravljali o rdeči sobi.«

	»Upam, da je dobila službo?« Srknem požirek pijače.

	»Ne.« Natalie se spači. »Moj šef je rekel, da je bil odločilen njen elektronski naslov – očitno večnikreten69@hotmail.com ni prav sprejemljiv.« Pomisli. »Mislim, da Hotmaila resnično ne mara.«

	»Zveni smiselno,« komaj zadržujem nasmešek. »Aja, a uganeš?« Vzravnam se. »Jutri grem na kosilo z mamo in atijem – lahko verjameš?«

	»Joj, a res?« Natalie je vidno presunjena. »Zares?«

	»Jep.« Navdušeno prikimam. »IN babi Surrey. Jebeno napeto bo. Komaj čakam, da slišim babijine pasivno-agresivne komentarje.«

	»Ampak, kako je prišlo do tega?« Natalie še vedno ne more verjeti. »Mislila sem, da Bryan noče imeti s tvojo mamo nobenega opravka.«

	Prikimam. »Očitno sta se prejšnji teden na dolgo pogovorila po telefonu, potem ko sta dvojčka prosila, da bi mama prišla na podelitev njune diplome. Ati je rekel, da nam ne bo branil stikov z njo.«

	»Misliš, da se bosta pobotala?« Natalie dramatično zajame sapo.

	Moram se zasmejati. »Ni šans,« sem popolnoma prepričana. »Mama se zdaj že več let videva z nekim Jackom. Jaz ga še nisem spoznala, toda Matthew pravi, da je OK tip. Med mamo in atijem ni ničesar romantičnega – in nikoli več ne bo – mislim, da zgolj poskušata biti obzirna, veš. Saj veš, da se nam ob pomembnih trenutkih, kot so diplomiranje in rojstni dnevi, ne bi bilo treba izogibati drug drugega.«

	Natalie resnobno prikima, potem pa tiho vpraša: »Si ji odpustila?«

	Globoko vdihnem. »V bistvu ne vem,« naposled odvrnem. »Zadnji meseci so bili polni vzponov in padcev. Včasih si želim samo biti vljudna – tako kot ati – da ne bi kvarila materinega odnosa z Matthewem in dvojčkoma, pridejo pa tudi dnevi, ko samo jočem, ker si tako silno želim, da bi spet bila moja mama.« Nekaj trenutkov molčim, Natalie me prime za roko. »Tako da ne vem,« nadaljujem. »Toliko let sem bila resnično besna nanjo, da nisem prepričana, ali ji sploh lahko odpustim. Ampak mislim, da je lepo, da smo si zdaj vsi dobri. Ta stvar zahteva svoj čas in morda jo bom nekega dne celo sposobna objeti, ne da bi jo ob tem tudi zabodla. Za zdaj pa je dovolj, da vem, da imam pri roki ledvico, če bi jo kdaj potrebovala.«

	»To pa je pomirjujoče,« se nasmehne Natalie. Telefon v njeni torbici začne zvoniti. Ona strmi v torbico, jaz pa vanjo. Njen napet obraz mi pravi, da ve, kdo jo kliče. Celotno telo ji otrpne.

	»Iskreno mi povej, Nat,« tiho spregovorim, medtem ko telefon še naprej zvoni. »Si resnično resnično srečna? Te Joe osrečuje?«

	Globoko zajame sapo, jo zadrži, potem pa silovito izdihne.

	»Pridi,« odločno reče. »Greva pet.«

	NATALIE

	Izkusim trenutek sramu, ko planeva na oder, in moški, ki srce parajoče in skrajno zdolgočaseno prepeva Careless Whisper, presenečeno utihne.

	»Pogodbe za snemanje ne boš dobil,« mu Zoe navdušeno zavpije v obraz. »Zato odjebi z odra, midve sva na vrsti.«

	Možakar je vidno poklapan, zato mu na pretirano veliko naramno podložko položim roko in rečem: »Stari, ne bodi žalosten,« sem prijazna, medtem ko Zoe pripravlja glasbo. »Lahko poješ z nama, če obljubiš, da boš prenehal uporabljati ta strašljivi falsetto, prav?«

	»Ampak moja mama pravi, da je to moj dar,« zatarna, zgrabi svojo torbo in steče z odra. »To je bila moja priložnost, da postanem slaven, nekdo bi končno opazil moj talent. Mama pravi, da sem še vedno mlad, da jih imam šele štiriinštirideseeeeeet!«

	»ŽIVIJO, NEW YORK!« v mikrofon zavpije Zoe, da odmeva po prostoru. Publika godrnja, Zoe pa se mi reži in mi ponuja drugi mikrofon.

	»ŽIVIJO, NEW YORK,« še jaz veselo zavpijem. »NIČ NE SKRBITE, MOJA PRIJATELJICA ZOE VE, DA TO NI NEW YORK, SAMO ŠALI SE.«

	Občinstvo spet zastoka, Zoe pa vklopi glasbo.

	»To niso jebene karaoke, idiotki,« nekdo zavpije, ko se na vse grlo lotiva komada Somebody I used to know Gotyeja in Kimbre, ampak midve se zanj ne zmeniva in še naprej kričiva v mikrofon. V kotu opazim Careless Whisper-tipa, ki hlipa v telefon – verjetno svoji mami – jaz pa visoko dvignem palec. On začne še močneje hlipati.

	Zoe še posebej hudo useka mimo, jaz pa ujamem komentar neke ženske v prvi vrsti, 'psici zmešani', in se ji še posebej dobrohotno nasmehnem.

	Resnično mi ni mar, kaj si misli ona – ali kdorkoli drug, in občutek je fantastičen. Včasih sem se vedno tako počutila.

	Zoe poleg mene poje in pleše, besedilo je čisto pomešala. Čutim, kako mi tekila greje prsi, in ko Zoe spet zgreši ton, me ponovno preplavi histerija.

	Joj, kako je to zabavno. Tako bedasto in smešno. Že celo večnost nisem izkusila česa podobnega.

	Med naslednjim verzom udariva petko, jaz pa še glasneje vpijem v mikrofon, da preglasim tiste, ki vpijejo 'buuu'. In ravno zato mora človek v vzhodni London, tukaj so čisto brez smisla za humor.

	Ne morem ga pustiti, ne morem ga pustiti, ne morem ga pustiti.

	Te misli odrinem proč in uživam v trenutku. Tole ne zadeva moje zveze z Joejem, za naju z Zoe gre, za najin rojstni dan.

	Kaj bom brez njega? Nihče. To ponavlja ves čas, in prav ima. Kdo drug me bo prenašal? Nihče me ne bo imel rad, imela ne bom ničesar, nič bom. Če ga zapustim, bom sama. Biti sam je še veliko huje kot biti nesrečen, ni tako? Papiga v glavi mi vsak dan ponavlja te iste besede.

	Dober fant je! Dober je do mene. Kadar je Joe dobre volje – kadar skuham pravilno hrano, kadar gre njegovi ekipi dobro pri igrah, kadar ima v službi dober dan – takrat se imava čudovito. Prijazen je in ljubeč. Poboža me po laseh in mi pove, da me ima rad. Prijetno se poseksava in včasih me celo pogleda v oči. Živim za te trenutke.

	Le bes je tisto, česar ne maram. Bes, ki se pojavlja vse pogosteje.

	Zoe me navdušeno gleda, pod močnimi lučmi se poti, še vedno vpijoče poje. Nasmehnem se ji, vso svojo energijo osredotočim na njen obraz, vse drugo odmislim. Prisiljeno se zasmejim, vendar deluje, moje možgane preplavijo hormoni sreče. V naraščajočem buuujanju uživam. Nekdo v naju zaluča pest oreščkov, jaz jih nekaj poberem s tal, Zoe pa pôje solo. Njami, slani arašidi.

	»SLASTNI SO!« zavpijem v mikrofon, potem pa še deset drugih ljudi v naju vrže hrano, z Zoe pa se zato samo še bolj smejiva in pojeva še silneje.

	To je pravi smisel vsega, takšen bi moral biti petkov večer. Le z Zoe moram preživeti več časa, pa bo vse bolje.

	Ljubi bog, kako zelo sem jo pogrešala.

	Še vedno veliko klepetava na WhatsAppu, a v zadnjem obdobju sem vse težje našla čas, da bi se dobili. Čutim, da se oddaljujeva, in vem, da je krivda moja. Ljubosumna sem. Ljubosumna sem na njeno kul krasno službo, ki jo obožuje, in na kul krasno življenje, ki ga živi. Srečna je, jaz pa sem obtičala v tej bedasti kadrovski, ki jo sovražim. Upala sem, da se bom lahko naslednjič, ko se vidiva, pohvalila z novim napredovanjem, a ravno včeraj sem slišala, da ga je dobil naš najmlajši član ekipe – pri nas je šele nekaj mesecev. Pravijo, da ima pravi odnos, a jaz mislim, da je pravega spola.

	Toda največji razlog, da sva se oddaljili, je Joe. Vsakič ko sva z Zoe skupaj, čutim, da ga obsoja. Tega si ne želim, tudi njenega nasprotovanja nočem poslušati. In nočem poslušati njenega molka, kadar omenim stvari v zvezi njim – stvari, ki se mi ne zdijo slabe, dokler ne uzrem izraza na njenem obrazu. Lažje je, če je ne vidim.

	Plus, Joe ne mara, da hodim preveč ven, še posebej ne z Zoe. Ni ravno njen oboževalec. Pravi, da mi v glavo daje čudne ideje, zato nasprotuje najinemu druženju. Jaz mislim, da to ni res, a resnico je težko prepoznati. Zadnje čase se pogosto počutim megleno. Vem, da Zoe Joeja ne mara, ampak tako je samo zato, ker naju ne razume. Ne verjame mi, ko ji rečem, da zna biti zelo prijazen. Včasih.

	Ampak Zoe imam rada in potrebujem jo. Brez nje se ne počutim celo.

	Pesmi je skoraj konec, ko opazim varnostnika, ki sicer čuva vhod, osebje pa kaže proti nama. Na oder prileti še več hrane, Zoe pa iztegne roko in prime mojo. Silak z brazgotino na obrvi se prebija proti nama, z glavo zdolgočaseno pomigne, češ, dol z odra. Midve ga ignorirava, zadnjo kitico odpojeva še glasneje. Pesem končno izzveni, občinstvo pa navdušeno ploska, ker sva končali.

	Ampak jaz nočem, da bi že bil konec.

	»V pičko materino, spravita se z odra,« nekdo zavpije, varnostnik pa nama divje maha. Z Zoe se radostno objameva, obe sva rahlo preznojeni. Stopiva narazen in Zoe je videti presrečna, reži se skoraj bebavo. To me spomni na toliko srečnih skupnih trenutkov skozi leta. Ona se smeji, jaz pa jočem.

	»Dovolj bo, punci,« strogo reče varnostnik, Zoe pa me pogleda s sijočimi očmi.

	»Zapojeva še eno?« Zoe se smehlja, prva vrsta pa spet začne vpiti 'buuu'. Nestrpen varnostnik – potrpežljiv pa res ni – se zavihti na oder, midve z Zoe pa začneva kričati in stečeva v nasprotno smer. Z roko v roki tečeva, ob tem sva deležni še več oreščkov, proti izhodu.

	»PRIDITA NAZAJ!« za nama zavpije varnostnik, a medve že planeva skozi vrata. Prideva ven na hladen zrak in tečeva dalje, močna svetloba naju slepi. Tečeva vse do vogala, zavijeva in se končno ustaviva, sopeva.

	»To je bilo enkratno,« sklonjena dahnem in lovim zrak. Prešine me, da še vedno jočem od sreče, še vedno se drživa za roke. Nočem je izpustiti. »Mislim, da sva bili publiki resnično všeč.«

	»Resnično,« veselo ponovi Zoe. »Zdaj pa greva v Lucky Voice. Tam imajo klobuke in pernate trakove.«

	»Ja, greva,« rečem in pogledam Zoe, kar naenkrat sem popolnoma trezna.

	Vse svoje življenje sem si želela fanta. Večno. Mislila sem, da me bo fant rešil pred samo seboj. Mislila sem, da me bo spremenil v osebo, ki bo končno srečna, da živi. Mislila sem, da me bo imel rad za oba. Mislila sem, da me bo povzdignil in mi pomagal biti del sveta, ki me zavrača. Mislila sem, da me bo – če uporabim kliše – dopolnjeval. Ampak Joe tega ne počne. Morda tega ne počne noben fant? To počne Zoe.

	To je ljubezen, to je ljubezen, to je ljubezen.

	Ne seksi, romantična ljubezen – temveč nekaj boljšega. Ljubezen, ki nekaj pomeni, jaz pa sem jo pustila vnemar, medtem ko sem hrepenela po moškem, ki najbrž sploh ne obstaja.

	»No, pa pojdiva v Lucky Voice,« lahkotno nadaljujem, kot da je to najpreprostejša stvar na svetu. »Potem pa grem domov dat Joeja na čevelj.«





10

	2013

	NATALIE

	»In potem me je vprašala, katere so moje slabosti, jaz pa sem pomislila, omg, kje sploh naj začnem? Da preveč govorim, preveč ogovarjam, sem neverjetno odvisna od drugih in da 90 odstotkov časa sovražim moške? Hkrati pa si obupano želim, da bi me imeli radi, kar je res pravo sranje. Potem pa me je pogledala, kot da sem čez les, in rekla, da je mislila v zvezi s službo, zato sem ji rekla, da slovim po uporabi fotokopirca, ko sem pijana, ker me zanima, kako veliko rit imam.«

	»Torej je razgovor potekal izjemno dobro?« Zoe prikima, v pomoč.

	»Najboljši, kar sem jih kdaj imela,« samozavestno odvrnem. »Kar čutim, da mi sploh ni treba čakati na mail in že lahko začnem zapravljati povišico.« Pogled dvignem s telefona in se nasmehnem, da dam Zoe vedeti, da se šalim in da me ne moti, da sem taka katastrofa, čeprav me v resnici moti.

	»Pa si si sploh želela to službo?« prijazno vpraša.

	Odkimam. »Ne, ne zares. V bistvu gre za isto dolgočasno kadrovsko delo, le plača je boljša. Iskreno, sovražim jo, tako zelo me dolgočasi, da bi se najraje zjokala. Tudi uradno sem že v poznih dvajsetih in zdaj ne morem več zamenjati kariere. Obtičala sem v mržnji do svojih življenjskih odločitev, kot vsi drugi na svetu.« Veselo se nasmehnem. »Izkazalo se je, da nisem posebna, da nisem drugačna. Enaka sem kot vsi drugi tam zunaj, ki so zapadli v nekaj, česar ne prenesejo, jih je vse konce tedna groza ponedeljka in kot obsedeni igrajo loto.«

	»Ti si posebna,« zvesto reče Zoe. »In ni prepozno, da zamenjaš službo. Veliko ljudi si premisli. Pred kratkim sem brala članek na to temo – smo generacija, ki jo je zjebala prejšnja. Ne moremo kupiti hiše, ne moremo najti službe in ne moremo svobodno seksati, kar je še najhuje.«

	»A ti ne seksaš svobodno?« jo vprašam rahlo užaljeno.

	»Ja, ampak jaz imam srečo,« odvrne in skomigne. »Lezbijka sem.«

	Z Zoe tičiva pod odejo na kavču, jeva sladoled in že tisočič gledava Somrak. To je moj srečni kraj in nenadoma me prešine radosten občutek – srečna sem. To je prijeten občutek.

	Vendar pa, ko pogledam napol prazno banjico, mislim, da sovražim, da sem se vrnila na svojo pred-nesrečno težo.

	Prvih nekaj tednov in mesecev zatem, ko sem zapustila Joeja, nisem pojedla skoraj ničesar. Izgubila sem še več kilogramov in ugotovila sem, da uživam v otopelosti, ki je bila posledica stradanja. Bilo je, kot bi se gledala od zgoraj, moji žalosti ni bilo ne konca ne kraja, ko sem poskušala ponovno prevzeti v roke vajeti svojega življenja. Ampak vse mine, kot bi rekel Joe, ker je nekoč nekdo to rekel v Zločinskem umu. In tako kot sta počasi minevali otopelost in nesrečnost, so se počasi vračali kilogrami.

	Je pa lepo spet nositi stara oblačila. Ko sem bila suhcena, mi ni bilo nič prav, Joe pa mi ni dovolil, da bi si kupila kaj novega. Rekel je, da sem mu v ohlapnih oblačilih bolj všeč. Uh, kakšen bedak. In kako bedasta sem bila šele jaz, da sem mu verjela.

	Ko sem mu povedala, da ga zapuščam, tega ni sprejel najbolje. Osebno si tega nisem upala storiti, zato sva z Zoe šli in spakirali moje stvari, medtem ko je bil on v službi, jaz pa sem mu poslala sporočilo in ga obvestila, kaj sva naredili.

	Eksplodiral je. Več dni mi je puščal vse sorte groznih, nesramnih, zlobnih glasovnih sporočil in zahteval, naj se takoj vrnem. Ponavljal je, kakšno srečo imam, da ga imam in da bi morala biti srečna, ker je znižal svoje standarde in se ustalil z mano – kako si ga drznem zapustiti. Najbolj žalostno pa je, da sem mu vse to popolnoma verjela. Zoe me je našla neki večer, ko sem v dodatni sobici poslušala vsa ta sporočila. Po licih so mi tekle solze, ko sem pakirala potovalko, da bi se vrnila k Joeju. Ko sem opazila, da posluša, ko sem videla izraz na njenem obrazu … Še nikoli nisem videla nikogar tako prebledeti, tako hitro. Bila je videti iskreno prestrašena, mene pa je prešinilo, kako ne-normalno in ne-OK je, da Joe tako govori z mano. Da moj partner uporablja takšne besede. To je bil trenutek spoznanja – trenutek velikanskega spoznanja. Kmalu zatem se je vrnil očarljivi Joe. Namesto žaljivih je puščal sladka, romantična in ljubeča sporočila. Pošiljal mi je darila in voščilnice. Bilo je kot na začetku najine zveze.

	»Zloben narcis je,« mi je pojasnila Zoe. »In narcisi so očarljivi. Joe je gospodovalen, zlorabljajoč drekač, ki te hoče zmanipulirati, da bi se vrnila k njemu. Nate gleda kot na objekt, ki pripada njemu. Objekt, ki ga je dve leti tlačil v majhen prostor, katerega lastnik je on. In ne more doumeti, da si premogla to moč in ga zapustila. Ampak si močna, Natalie, jebenti, močna si in lepa in čudovita in prijazna. Zaslužiš si biti srečna.«

	Takrat ji nisem verjela, toda zdaj ji verjamem. Malce. No, včasih.

	*

	Gledam jo od strani, kako si v usta tišči zvrhano žlico sladoleda, srečno se nasmehnem.

	»Hvala, Zoe,« rečem, ko me preplavi ljubezen, ki morda je ali pa ni povezana s sladkorjem.

	»Zakaj pa?« vpraša s polnimi usti.

	»Ker si … ker si tako zelo ti!« Zgroženo me pogleda in vame vrže blazino, potem pa zastoka.

	»Fak, sladoled sem spravila na kavč,« potoži. »Ti si kriva.«

	»Ga boš polizala?« predlagam in res ga poliže.

	»Njami,« reče in se poboža po trebuhu.

	»Si že kdaj toliko pojedla, da se sedem ur kasneje še vedno nisi mogla premakniti?« klepetavo vprašam in se še naprej bašem s sladoledom. »Saj veš, nekaj ur se počutiš OK, kasneje pa se počutiš veliko bolj polna, kot bi se hrana v tvojem želodcu raztegnila?«

	»Si se kdaj testirala za Crohnovo bolezen?« vpraša Zoe.

	»Kakat moram,« rečem in si masiram trebuh. »Greš z mano?«

	»Seveda,« odvrne Zoe in se kobaca na noge.

	»Odvratni sta,« se z drugega konca sobe nenadoma oglasi Vanessa, jaz pa se zdrznem. Čisto sem pozabila, da je tam.

	»Kaj? Zakaj?« se takoj postavim v bran.

	Vanessa se kremži. »A vedve skupaj kakata? Dobesedno skupaj gresta na stranišče?« Zgroženo naju gleda. »Je sploh kaj, česar ne počneta skupaj?«

	Zoe skomigne in me pogleda, če se bom jaz spomnila česa.

	»Že vem!« navdušeno bleknem. »Ko vidve seksata, jaz ne sedim poleg vaju.«

	»Pa te je našla,« reče Zoe in uperi prst v svojo punco. »Srček, med seksom naju ni nikoli gledala.«

	Vanessa samo zmaje z glavo. »Ja, ampak stavim, da naju bi, če ne bi bila jaz odločno proti.«

	Zoe me postrani pogleda. OK, morda ima prav.

	»In vsako jutro pride v najino sobo in zleze k nama pod odejo,« še malce razdraženo doda Vanessa.

	»Ja, ampak vedno najprej potrkam,« slabotno ugovarjam.

	»Bolno sta odvisni druga od druge,« nadaljuje in vidim, da misli resno. »Tega imam počasi vrh glave.«

	Vanessa je ponavadi izjemno skulirana in prijazna. Ob njej se nikoli nisem počutila odveč, čeprav njej gotovo ni bilo lahko, ko sem se vselila, ravno ko sta se z Zoe začeli dobivati. Pravzaprav je bila po razhodu z Joejem resnično prijazna z mano, nikoli me ni obsojala ali me imela za trapo, ker sem ure in ure jokala in govorila samo o tem. In niti enkrat ni prišla k Zoe, ne da bi mi prinesla piškote.

	Toda odkar se je pred nekaj meseci preselila k nama, vem, da ta soodvisnost zanjo predstavlja problem. Zoe je to že prej omenila, ona pa je seveda takoj povedala meni, ker druga drugi vse poveva. Ampak to še pomeni, da sva soodvisni!

	Krotko pogledam Zoe. Njuni zvezi ne želim biti v napoto, resnično ne. Vanesso imam rada, zabavna je in kul in seksi, iz moje prijateljice resnično na plano potegne samo najboljše. Poskušala sem ji dati več prostora, ampak najraje se družim z Zoe. In ker mi je preteklo leto tako izjemno pomagala, se čutim res močno povezana z njo. Nikoli se ji ne bom mogla dovolj zahvaliti. Znova sva se zbližali in nočem, da naju neko teslo še kdajkoli loči. In zato ne vem, kaj naj naredim.

	»OK, obljubim, da ne bova več skupaj kakali,« se zaveže Zoe in mulasto našobi ustnice. »In Nat, morda bi k nama zlezla le vsak drugi dan, kaj?« Pogleda me, jaz pa ustrežljivo prikimam. Toda res rada zlezem k njima v posteljo. Pogrešam trenutke, ko sem z nekom delila posteljo, jutranje crkljanje pa je najboljši del dneva, preden moram oditi v bedasto službo k bedastim sodelavcem.

	»Eh, nemogoči sta!« jezno zarobanti Vanessa in odtopota iz sobe. Sledi neprijetna tišina.

	»Tretje kolo sem,« naposled izustim in upam, da bo Zoe ugovarjala.

	»Mogoče zgolj mičkeno,« užaloščeno prizna. »Ampak meni je tretje kolo res všeč. Kombi Dela Boya brez tretjega kolesa ne bi bil niti približno tako kul.«

	Mučno zavzdihnem. »Oprosti,« tiho rečem. »Resnično nočem biti v napoto in nočem, da bi bila Vanessa jezna nate. Ali name, če sva že pri tem. Morda pa v tem našem prijateljstvu resnično potrebujemo določene meje.«

	»Ne serji, le kdo si želi meje?« pripomni Zoe in poskusi zrahljati napetost. »Ampak morda bi bilo o tem vredno razmisliti. Najbolje, da grem za njo in preverim, ali je OK.« Vstane in odloži skoraj prazno sladoledno banjico.

	»Grem s tabo?« se ponudim, ona pa me hudomušno pogleda.

	»Ne, nočem, da bi zadevo še poslabšala,« suho pripomni. »Tokrat boš morala na posladoledno kakanje sama. Poskusili bova biti normalni.«

	»OK,« žalostno vzdihnem. »Tako ali tako najbrž ne bo prijetno. Očitno ne prenašam laktoze in res ne vem, zakaj si to počnem.«

	Gledam za Zoe, ki odide iz sobe, potem pa se še sama zavihtim pokonci.

	Resnično moram začeti živeti, v tem je ves problem.

	Na stranišču brskam po telefonu, a s srcem sem le napol pri stvari. Kakanje brez prijateljice, s katero se lahko pogovarjaš, je veliko bolj dolgočasno. Morda pa je čas, da si naposled le naložim Tinder? Zdi se, da so prav vsi na novi strani za zmenkarije, kaj, ko bi še sama poskusila? Ampak tega si ne želim. Morda sem res osamljena, toda definitivno še nisem pripravljena spoznati koga novega.

	Od zgoraj prihajajo rahlo povišani glasovi. Vanessa in Zoe se prepirata. Daje me slaba vest. Potem pa prepoznam Vanin pridušen smeh in olajšano izdihnem. Vse bo v redu. Ti dve sta res dober par, nič ju ne bo ločilo. Prav gotovo pa ne moje in Zoejine straniščne navade.

	Odprem WhatsApp – kot ponavadi me po preteku ene ure čaka približno sedemsto novih sporočil prijateljev s faksa. Pogovarjajo se o nocojšnjem večeru, zanima jih, ali bo potekal tematsko obarvan. Hitro tipkam, sporočim jim, da je edina tema to, da sva z Zoe res neverjetni.

	O praznovanju šestindvajsetega rojstnega dneva nisem veliko razmišljala. Morda si tega ne želim, ker kaj pravzaprav počnem? Kaj sem v življenju dosegla? Razen da sem bila v dobesedno eni in edini zvezi, in še ta je bila popoln poraz.

	Zaključim opravek na školjki, si umijem roke, nato pa se pogledam v ogledalo, iščem nove gubice. Od tod gre samo še na slabše, kaj? In prekleto, sploh nisem izkoristila trenutkov, ko sem bila na vrhuncu in imela priložnost. Moji podočnjaki že zdaj zahtevajo desetkrat večji nanos pudra in zdi se mi, da mi na čelu raste sončna pega. Gub še nimam veliko, za kar se lahko zahvalim le Joeju. Če se človek dve leti ne smeji, vsaj gub ne dobi. Grrr, resnično se moram naličiti, preden pride moja družina. Oni dan mi je Sue povedala, da se je po sedemindvajsetem letu njen obraz začel resnično opazno spreminjati, tako da super. Eno leta časa še imam, preden bo vsega konec. Najbolje, da ga maksimalno izkoristim.

	Glasno zavzdihnem.

	Ko pridem s stranišča, je Zoe nazaj v dnevni sobi. Razburjena je.

	»Vanessa je šla na cigareto,« pove in se poči na kavč. »Pravi, da je vse OK, vendar vem, da ni.« Pogleda me, oči ima velike, zaskrbljene. »Saj me ne bo zapustila, kajne? Resnično sva srečni.«

	»Ljubi bog, Zoe, res mi je žal.« Pokrijem si obraz. »Vse to je moja krivda. Dala vama bom več prostora, prisežem.« Pomolčim. »Misliš, da bi se morala odseliti?«

	»Ne, ne!« Panično me gleda. »Prosim, ne naredi tega. Rada živim s tabo. In veš, da te ima Vanessa prav tako rada. Verjetno bi morali le … no, morda bi morali razmisliti o tem, da bi se manj vtikali v življenje druga druge? Včasih malce pretiravava. To tvoje lezenje v posteljo bi se verjetno moralo nehati. In ni ti treba več beležiti v moj dnevnik, kdaj dobiš menstruacijo ali mi puliti prsnih dlak. In tudi goli najbrž ne bi smeli biti, kot sva zdaj.« Otožno se nasmehne. »Ampak na vsem širnem svetu si ti moja najboljša prijateljica in nočem, da bi se to kdajkoli spremenilo. Ko si bila z Voldemortom, sem imela občutek, da sem te skoraj izgubila.«

	Vdano prikimam, da sprejemam ta nova pravila. »Ne boš me izgubila,« odločno spregovorim. »Vendar imaš prav, ne morem se v zvezi z vsem oslanjati nate. Oprosti. Mislim, da sem se po razhodu z Joejem preveč razvadila, da si vedno ob meni, tega nisem niti poskušala spremeniti. Bila si enkratna prijateljica, tudi Vanessa, vendar želim, da svojo partnerko postaviš na prvo mesto – moraš jo postaviti na prvo mesto.«

	Ponudim ji roko, da bi zapečatili najin novi dogovor, in ona jo sprejme.

	»Misliš, da si Vanessa želi, da odpoveva skupno rojstnodnevno pojedino in popivanje?« zaskrbljeno vprašam.

	»Ne!« Videti je resnično zaskrbljena. »Seveda ne. Saj vendar ni nerazumna, le tu in tam bi rada nekaj časa preživela samo z mano. To se mi zdi pošteno. In mislim tudi, da ne bo imela nič proti, če enkrat letno skupaj praznujeva rojstni dan, če ji bom resnično pokazala, da je na prvem mestu.« Malce žalostno še doda: »Najbolje, da izkoristiva čas, ki ga še imava. Namreč, od jutri naprej bova poskušali biti malček bolj normalni.«

	»Potem pa najbolje, da takoj začneva piti,« predlagam.

	»Absolutno,« se navdušeno strinja Zoe, potem pa stiša glas. »Ampak najprej mi povej, kakšen je bil tvoj kakec?«

	ZOE

	V svojo sobo slišim, da sta prispeli Debbie in Sue, glasno se pogovarjata, ko si kar sami odpreta vhodna vrata. Z njima je tudi Vanessa in jaz hitro zložim in skrijem kostum, nocojšnje presenečenje zase in za Nat. Hotela sem predlagati, da bi se oblekli kot dvojčici iz Pasti za starše, kajti to je še vedno najin najljubši film in o sebi razmišljava kot o dvojčicah. Van me je zjutraj videla v njem in mislim, da jo je prav to potisnilo čez rob. Da bo vsaka nosila le polovico kostuma, se morda res zdi nekoliko soodvisno.

	»Pravim le, da je resnično prava psica,« Sue pripoveduje Debbie in Van, ko gre mimo moje sobe v dnevno. »Kar tako hodi po tujih hišah, ko ni nikogar doma – to je vlom in nedovoljen vstop – in krade hrano.«

	»Izgubila se je in strah jo je bilo!« silovito ugovarja Debbie.

	Vanessa se glasno zasmeji. »Točno tako! Kam drugam bi pa lahko šla, Sue?«

	»No, prav.« Sue je še vedno huda. »Ampak, jim je resnično morala pojesti dobesedno vso hrano? In lesti v njihove postelje in v njih spati, jebenti? S takšnim sranjem se lahko izmaže le belka. Vse ostale bi ustrelili na licu mesta.«

	»O kom govorite?« radovedno vprašam, ko stopim na hodnik.

	Sue se zasuče na petah. »O Zlatolaski,« pojasni, potem pa se spet obrne, da bi se prepirala naprej.

	»Vse najboljše za rojstni dan, draga moja,« mi vošči Debbie in me na hitrico objame, potem pa se vrne k Sue. »Ampak bila je utrujena in izgubila se je, kaj vendar bi pa lahko naredila?«

	»Eh.« Sue zavije z očmi. »Lahko bi poskusila ne pojesti treh različnih obrokov, ki jih je našla v hiši nekoga drugega. In potem ji svojega znoja ne bi bilo treba pustiti v treh različnih posteljah, ko je lezla iz ene v drugo. Bi ji res bilo tako zelo težko sesti na prag in počakati na pomoč? Želim si, da bi nekdo pojedel to psico.«

	»Verjetno je bila travmatizirana, ker so ji dali starši ime Zlatolaska,« zamrmra Vanessa in se obrne k meni.

	»Oprosti za izpad,« potiho reče in se sramežljivo nasmehne. »Saj veš, da me ne moti, ker je Nat nonstop z nama.«

	»Nič se ne opravičuj, srčica,« odvrnem in jo primem za roko. »Jaz sem kriva in z Nat sva se pogovorili. Spoštovali bova meje. Zelo te ljubim, oprosti.«

	Van si mojo roko ponese k ustnicam in me poljubi na mehko kožo na zapestju. »Tudi jaz te ljubim.«

	Zazveni zvonec, odidem k vratom in noter spustim atija.

	Deb, Sue in ati nas danes skupaj peljejo na kosilo. Pridružiti se nam je nameravala tudi mama, a zadnje čase se znova spopada z duševnim zdravjem. Njen partner Jack nama je z Matthewem prejšnji teden poslal sporočilo in pojasnil situacijo, mamin osebni zdravnik in terapevt se trudita najti optimalen odmerek antidepresiva. Zadevo popolnoma razumem, odpisala sem mu, naj jo lepo pozdravi in da ji vsi želimo le najboljše. Pretekli dve leti sem se z mamo veliko pogovarjala o njenem večnem boju z depresijo. Resnično ji ni lahko in že kar nekajkrat je morala stopiti korak nazaj. Da nekdo prizna, da potrebuje pomoč, se mi zdi zelo pogumno, in ne zamerim ji, ker je trenutno osredotočena nase. To mora storiti. In s tem se ubada že vse življenje – večno se bo – zato se mi smili.

	»Ati!« srečno zavpijem, ko odprem vrata. Ko pa uzrem osebo ob njem, mi nasmešek pade z obraza.

	»In babi Surrey …« malce zadržano pozdravim svojo babico. »Prišla si.«

	Atiju se na obrazu nariše krivda, potegne me k sebi in me močno stisne. »Vse najboljše, ljubica, in, em, oprosti.«

	»Seveda sem prišla, golobička moja,« začeblja babi Surrey. »Brez mene pa res ne bi bilo pravega prazničnega vzdušja, a ne?« Nagne se k meni, da bi me poljubila na obe lici. Ustrežem ji, a kosilo bi najraje odpovedala. Babi Surrey je več kot samo sposobna uničiti kakršenkoli srečni dogodek in res bi mi prav prišlo, če bi me kdo posvaril, da pride. Njeno masakriranje zahteva čustvene priprave.

	»Mam'ca je sklenila, da se nam bo pridružila, a ni to lepo?« nervozno pripomni ati.

	»Strašansko lepo,« obzirno odvrnem in ju spustim naprej.

	»Ja ljubi bog,« dahne babi Surrey in se ozira naokrog. »Tukaj pa je grozno, em, udobno, a ne? Si česa boljšega ne moreš privoščiti? Dragica, morda pa je čas, da si poiščeš pravo službo.«

	»Em,« živčno vskoči ati. »Kaj je hurikan vprašal avto?«

	»V svoji službi sem izjemno srečna, babi,« izjavim kot robot, ko vstopimo v dnevno sobo in se tri glave obrnejo proti nam.

	»Živijo, Bryan!« glasno pozdravi Sue, potem pa še hitro doda: »O, živijo, babi Surrey, vas pa nismo pričakovali. Lepo vas je spet videti.« Babi Surrey jo kot vsakič gleda s tistim zlaganim kako-ti-je-že-ime pogledom.

	»Kako že, ljubica?« vpraša. »Vem, da je zelo preprosto, delavsko ime, kajne? Zelo vsakdanje, imam prav?«

	»Sue,« odvrne Sue, ki ji je figo mar. »In če že blatimo imena, kaj pa Bryan? Vas je preveč spominjalo na Ryan – sicer kul ime – pa ste se odločili za Bryan? Uh, kot bi hoteli, da bi ga ljudje vse življenje gledali sumničavo kot pedofila – pa brez zamere, Bryan.« Pokima atiju, ki ji veselo pokima nazaj.

	»Vsekakor,« dobrodušno pripomni.

	»Bryan je naše družinsko ime,« prhne babi Surrey. »Našo družino odlikuje močna linija Bryanov – dobri geni – ampak resnično ne pričakujem, da bi ti vedela kaj o tem.« Sue premeri od nog do glave, preden doda: »Stavim, da si ena tistih, ki se predstavlja kot gospa?«

	»V bistvu imam raje profesorica,« se namuzne Sue.

	»Odgovor je: 'Se greva zavrtet?'« zavpije ati.

	»Kaj?« Vanessa ga zmedeno gleda, prinesla mu je skodelico kave.

	»Vprašal sem: 'Kaj je hurikan vprašal avto?'« pojasni v zadregi. »'Se greva zavrtet?'« Vanessa se vljudno zasmeji, Sue in babi Surrey pa sta preveč zaposleni s petelinjenjem.

	»No, takole …« se nam pridruži Natalie, še preden bi prišlo do fizičnega obračunavanja. »Skočimo v kuhinjo na hiter kozarček, potem pa se odpravimo v restavracijo, prav?«

	»Pa saj to si ti, Natalie!« jo babi Surrey gleda iznad očal. »Ljuba moja, skoraj te nisem prepoznala. Kakšna škoda, da si vse kilograme dobila nazaj, pa tako lepo si pazila na svojo dieto. Saj si že slišala za diabetes, kaj?«

	»V bistvu sploh nisem bila na dieti,« zamrmra Natalie, »pač pa sem doživljala čustveni zlom zaradi nasilnega fanta.«

	»Draga moja, ni važno, kaj, glavno, da deluje!« se zahihita babi Surrey, Natalie pa strmi v tla. Joj, prav sovražim babi Surrey. Z enim zamahom je uničila skoraj leto pogovarjanja, tolaženja in prepričevanja. Nat je končno spet postala Natalie. Zamalo je že na svoji običajni – srečni – teži in čeprav se čeznjo nenehno pritožuje, vem, da je v resnici ne moti. Mislim, da ji je všeč, da je spet stara Natalie, da lahko spet nosi svoja stara pisana oblačila in da se je zmožna smejati, ne da bi imela občutek, da je nadležna.

	»Torej, praviš, da te je tvoj predragi dal na čevelj?« klepetavo nadaljuje babi Surrey, medtem ko ostali delimo pijačo. Zelo dobro ve, kaj počne, a preprosto ji ni mar. »Kakšna škoda, pa tako čeden je bil. Upam, da se zavedaš, da je bil to zate nadpovprečen ulov.«

	Natalie debelo pogoltne, babi Surrey pa nadaljuje: »In kako žalostno je, da si spet samska. Zate je to še posebej pereč problem. Le kaj si naj dekle začne sama s sabo, če nima moškega, za katerega bi skrbela?«

	Pogledam Debbie, zdi se, da bo vsak hip eksplodirala. S pogledom prestreli mojega atija, da bi se vmešal in ustavil svojo mater, ampak ati si še naprej študiozno ogleduje strop. Svojega atija imam rada, vendar je popoln strahopetec. Njegova mati ga večno ustrahuje – en trenutek ga zasipava s pohvalami in pozornostjo, že naslednji pa jih brez vsakršnega razloga vzame nazaj. Uničila ga je.

	»Se veliko samozadovoljuje?« glasno rečem, a babi Surrey se zame ne zmeni.

	»U, Natalie, a veš, kdo je nama s tvojo mamo poslal sporočilo na Facebooku?« veselo zažvrgoli Sue in se trudi popraviti razpoloženje.

	»Spreminjaš temo?« nedolžno vpraša babi Surrey. »Ne bi raje pomagali Natalie? Prihaja namreč v leta, ko bo veljala za odpisano. Kmalu je ne bo hotel noben moški več, še posebej ker je videti tako … nezdrava. Le skrbi me zate, ljubica, nič drugega.«

	»Edgar!« cvileče zavpije Sue, medtem ko Debbie še vedno jezno motri atija, ki se začne silno potiti in postaja vidno paničen. Pod pritiskom je, nekaj bi moral ukreniti – karkoli, kar bi njegovi materi zaprlo strupena usta. Ampak tega ni storil še nikoli, tako da nima pojma, kaj bi lahko ukrenil.

	»Em, kdo pa je Edgar?« se odzove na Suejin izbruh in mrzlično pogleduje od ene do druge.

	»Idiot, s katerim sva z Debbie hodili, ko sva bili še najstnici,« hitro pojasni in prisede k skrajno potrti Natalie. »Takrat naju je obe varal, ta teden pa naju je našel na Facebooku. Poslal nama je sporočilo – opravičil se je za svoje tedanje obnašanje. Povedal je še, da se je spremenil in da je bil cepec, ko je bil mlad. A ni to za crknit smešno?«

	Vsi vljudno tleskamo z jezikom, babi Surrey pa trenutek takoj izkoristi za napad. »Oh, ja,« ogovori Natalie, »zgleda, da sem jaz tukaj edina, ki ji je dejansko mar zate in za tvojo srečo, golobička moja. Ostali so prezaposleni z uporabo interneta in s podoživljanjem grehov iz preteklosti.«

	»No, zdaj je pa dovolj.« Debbie končno stopi naprej, obraz ima okamnel, zveni pa neomajno. »Z mojo hčerko takole ne boste govorili. Ne po vsem, kar je prestala.« Glavo zasuče k atiju. »Če se ti, strahopetec, svoji materi ne boš postavil po robu, se ji bom pa jaz.«

	»Prosim?« Babi Surrey pobesnelo gleda, jaz pa gledam Debbie, ki stopi še korak proti njej, vsa visoka in vzravnana vdre v babičin osebni prostor. Tiho jo spodbujam.

	»Če želite biti tukaj, v domu moje hčerke,« ledeno nadaljuje Debbie, »in če se nam želite pridružiti pri tem posebnem rojstnodnevnem obroku, boste prijazno prenehali z usranimi komentarji o Natalie in Zoe. Sta bistri, čudoviti, marljivi in prijazni mladenki, ki se po najboljših močeh trudita preživeti v tem napornem svetu. Z nikomer nimate pravice tako govoriti, kaj šele z ljudmi, za katere pravite, da jih imate radi. Je to jasno?«

	Za hip pomislim, da bo babi Surrey udarila nazaj, da bo še siloviteje zamahnila s svojim hudičevim bičem. Še nikoli se ni nihče zoperstavil babi Surrey, prizor je veličasten. Je najboljše darilo za rojstni dan na svetu. Debbie mi vrne nasmešek, zdi se, da ji je nekoliko odleglo. Celo oče izgleda prikrito zadovoljen. Mogoče pa bo dobil navdih in se bo še sam kdaj pa kdaj postavil zase.

	»No, torej, a vzamemo Uber do restavracije?« vprašam, prostor pa končno spet zadiha. Trenutka je konec.

	»Uber?« se spači babi Surrey. »Je to kakšna spolno prenosljiva bolezen?«

	»Le če jo dandanes prinašajo zvezdice odličnosti,« odvrnem in začnem vse po vrsti potiskati proti vratom.

	***

	Za: Zoe.Darling@HHHRecordsLtd.co.uk

	Od: NatalieRoxyWinters@gmail.com

	Zadeva: Novice



	Zo, danes sem dobila novo sodelavko in NIKOLI NE UGANEŠ, kako ji je ime! Liz Anya. Kot lazanja?!! Medtem ko se je predstavljala drugim, so se mi dobesedno začele cediti sline.



	__

	Za: NatalieRoxyWinters@gmail.com

	Od: Zoe.Darling@HHHRecordsLtd.co.uk

	Zadeva: Odg: Novice



	Smešno. V našem PR-oddelku pa je pravkar začel delati fant po imenu Percy Magoo, jaz pa ga ne morem prenehati klicati Merci Beaucoup.



	__

	Za: Zoe.Darling@HHHRecordsLtd.co.uk

	Od: NatalieRoxyWinters@gmail.com

	Zadeva: Odg: Odg: Novice



	Pa to je epsko ime. Sem ga že dodala na seznam, da ga bom imela pri roki, ko bom zamenjala svoje.

	P. S.

	Kako ženska na stranišče pretihotapi vložke, če ne sme nosili oblačil z žepi?



	__

	Za: NatalieRoxyWinters@gmail.com

	Od: Zoe.Darling@HHHRecordsLtd.co.uk

	Zadeva: Odg: Odg: Odg: Novice



	Si želiš, da bi ti bilo ime Percy?!



	__

	Za: Zoe.Darling@HHHRecordsLtd.co.uk

	Od: NatalieRoxyWinters@gmail.com

	Zadeva: Odg: Odg: Odg: Odg: Novice



	Samo pomisli, koliko pozornosti bi dobila





11

	2014

	ZOE

	»Prosim, prosim, prosim, lahko še jaz poskusim?« moja prijateljica Hayley roti Natalie za njen telefon.

	»In potem še jaz,« se oglasim, Vanessa pa se zasmeji in mi ljubeče stisne roko.

	»Jaz tudi,« poprosi še Van. »Se da preprosto spremeniti spol?«

	»Pravzaprav sem jaz uredila nastavitve tako, da mi pokaže oba spola.«

	»Kaj?« bleknem. »Zakaj pa?«

	»Upala sem, da se bom ogrela za ženske,« iskreno odvrne Natalie. »Saj veš, če bom dovolj dolgo buljila v ta lepe. Da bom svoje možgane spremenila v pohotne.«

	Z Vanesso privzdigneva obrv in se spogledava.

	»Em, Nat, a ne ponavljaš predsodkarjem že več let, da seksualnost ni izbira? Ne moreš se kar tako odločiti, da boš lezbijka,« sem obzirna.

	»Je pa seksualnost tudi večplastna, kajne?« se razgreto brani. »Morda pa sem tudi malo lezbijke, le da še nisem dovolj raziskala vagin, da bi vedela zagotovo.«

	»Tole je rahlo žaljivo,« prijazno pripomni Vanessa. »Ti je bila kdaj katera ženska všeč – ali ti ni bila?«

	Natalie se zamisli, ob tem guba čelo. »Em, no, zares všeč mi je bila Solange Knowles, ko je v dvigalu napadla Jay-Z-ja.«

	»Pa si jo želiš božati po dojkah?« naklonjeno vprašam. Natalie izda obraz, zato dodam: »Torej, ne. Vem, da se sliši grozno, ampak žal si obtičala z moškimi.«

	»Ohhhh,« zastoka in vrže telefon Hayley, ki začne takoj navdušeno brskati po Tinderju. Že celo večnost je srečno poročena z Richardom, ampak malce neškodljive radovednosti obožujejo vsi, kajne? Sama sem to počela že velikokrat, čeprav sem z Vanesso resnično srečna.

	»Želim si le, da bi se v mojem življenju zgodilo nekaj razburljivega,« naprej tarna Natalie. »Ob bedastih zmenkih in bedasti službi sem tako zelo osamljena. A bom morala delati do smrti? Resno? V kolikšni meri pa sploh resnično potrebujem denar? Bi bilo res tako zelo grozno, če bi bila brez ficka in bi živela pri mami?«

	»Ja,« odvrnem in vzamem Hayley telefon. »Delati moraš.«

	»Morda pa bi si vzela neplačan dopust ali kaj podobnega?« predlaga Vanessa. »Zdaj že kar nekaj časa delaš v istem podjetju, kajne? Lahko bi šla po svetu.«

	»Odlična ideja!« Sedem pokonci. »Moje prosto leto je bilo super in tam sem spoznala Hayley.« Navdušeno se spogledava, ko pomisliva na tiste vroče, lene in čudne čase pod žarečim soncem in Avstralijo, kjer naju je družil skupni britanski naglas.

	»Oh,« vznemirjeno odvrne Natalie. »Ne, nočem potovati. Prenevarno je in tista ebola zveni resnično grozno.«

	»No ja, vendar pa je bolj ali manj omejena na Sierro Leone in Liberijo,« izpostavi Hayley.

	»Samo vprašanje časa je, kdaj bo dosegla nas,« resnobno pove Natalie. »Zadnje čase sem si ogledala veliko filmov o zombijih in povem vam, da bo slej ko prej po nas udarila neka bolezen ali virus.«

	»Ja, ja.« Vanessa zavije z očmi, a smeje. »Jaz sem pripravljena. In zaklenjena z Zoe v bunkerju v družbi konzervirane hrane bom izjemno srečna. Tako ali tako nobena od naju ni kaj prida kuharica.« Spogledljivo si mežikava, dokler Hayley ne zagrozi, da naju bo polila s svojo pijačo.

	»Zakaj pa si gledala filme o zombijih?« malce zbegano vprašam Nat. »Grozljivke sovražiš.«

	»Ja, resnično jih,« potrdi Natalie. »Ampak mislila sem, da bom tako zvenela bolj kul na svojem Tinder profilu. Saj veš, da bom kot zombi fanica, ki rada pije pivo in kadi cigare, dobila plus. Verjetno to moške privlači bolj kot pa obsedenost z glasbo in neskončna želja po avdiciji za X faktor nekoga, ki ima rad roza prosecco in v spanju prdi.«

	Vsi za mizo prikimajo, jaz pa bi jo najraje prijela za roko. Zdi se tako ranljiva in vem, da je osamljena. A željo potlačim. Zadnje leto sva se res pridno držali mej, končno spoštujeva prostor druga druge. Seveda sva si še vedno blizu, ampak te dni sva malce bolj samostojni.

	Toda vem, da naju Vanessa še vedno opazuje in samo čaka, kdaj bova spet zdrsnili v nekdanjo soodvisnost.

	»A veste,« zasanjano nadaljuje Natalie in nas pogleda, »da sem nekoč v spanju prdnila poleg Joeja, on pa me je zbudil in tri ure in pol vpil name. Rekel mi je, da sem ogabna svinja in naslednje tri noči sem morala spati na kavču.« Pomolči, oči se ji orosijo. »Potem sem nehala jesti zvečer, ker sem se bala, da se bo ponovilo.«

	Vsi za mizo se počutimo malce nelagodno. Občasno iz Natalie pricurljajo takšne in podobne neumestne izjave, vendar mislim, da si glede tega ne more pomagati. Dve leti je že, odkar je zapustila tega bolnega usranca, a se mi zdi, da šele zdaj začenja počasi dojemati, v kako disfunkcionalni zvezi je bila. Kako okruten je bil on. Resnično ji je zmešal glavo, vendar je res močna. Ne najdem besed, s katerimi bi opisala, kako zelo sem ponosna nanjo. Tako zlahka bi lahko smuknila nazaj k hudiču, vendar je ostala močna. In to samo dokazuje, kakšna moč se skriva pod vsem njenim strahom.

	Tokrat se ne zadržim, primem jo za roko in ji jo stisnem. Iz njenega pogleda izgine odsotnost, veselo se mi nasmehne, kot bi se pravkar predramila iz transa.

	»Potem pa ti poiščimo nekoga ljubeznivega in prijaznega,« vedro pripomnim in vzamem v roke njen telefon.

	»Si bila na kakšnem pravem zmenku?« vpraša Hayley in kuka čez mojo ramo, medtem ko v nastavitvah izločam ženske.

	»Bila sem na treh,« ponosno pove Natalie. »Vendar pa niso bili krasni. Mislim, na prvih dveh sta bila moška zelo prijazna, ampak prvi je bil tako čeden, da se nisem mogla obrzdati. Najraje bi se mu vrgla k nogam in mu pokazala svoj trebušček, mu kot pes prisegla vdanost. Ampak jaz njemu očitno nisem bila všeč – ob devetih, ko sem šele dobro začela piti, se je vljudno opravičil. Drugi se mi je zdel zanimiv, ampak ko sem se vrnila s stranišča, je dobesedno sedel na Tinderju in prelistaval druge ženske. To se mi ni zdel ravno dober znak. Bi pa šla z njim na drugi zmenek, a mi naslednji dan ni odpisal. In potem sem mislila, da mi bo v tretje uspelo, ker je imel psa, o katerem je veliko govoril, kar je vedno znak dobrega človeka. Nato pa se je na njegovem telefonu, medtem ko mi je kazal slike, začel predvajati pornič, ki si ga je ogledal samo do polovice. Vsi v baru so poslušali, kako nekdo šeška japonske mladoletnice. Plus, povedal mi je še, da ga njegovi prijatelji kličejo Herpes. Tudi to najbrž ni dober znak, kaj?« Zavzdihne. »Rada bi le spoznala nekoga, ki mu bom všeč. Mislim, da svojemu bivšemu v bistvu sploh nisem bila.«

	Vsi prikimamo, Vanessa pa zamrmra neko puhlico, da se bo prikazal, ko ga bo najmanj pričakovala in ko ga bo nehala iskati, medtem ko Hayley pripomni, da mora večkrat ven in morda dati priložnost tudi tistim, ki niso njen običajni tip.

	Natalie nazdravi nasvetom in navdušeno prikimava, čeprav se zdi begajoče in kontradiktorno.

	»OK, potem pa mi ve nekoga izberite,« veselo predlaga in se ozira za svojim telefonom, ki je pred kratkim pristal v Vanessinih rokah.

	»Že iščem,« reče Van, iz oči ji sije bojevitost. »In midve z Zoe sva lahko nepristranski, ker nimava določenega tipa moškega.« Srečno se zasmeji, jaz pa pogledam proč in upam, da Natalie ne strmi pomenljivo vame. Teoretično ji gredo skrivnosti dobro od rok, vendar pa ni niti malo preudarna. Stvari rade kar tako ponesreči prikapljajo iz nje. In zdaj ni pravi trenutek za biseksualni pogovor z Vanesso.

	OK, saj vem, da bi ji morala povedati že zdavnaj. Ampak na začetku najine zveze ji nisem povedala, ker resnično nisem vedela, kako bi to sprejela. In potem, dlje kot sem odlašala, večja je postajala skrivnost. Nečesa takšnega ne moreš kar tako mimogrede razkriti, potem ko si več let v resni zvezi, a ne? Kdaj pa je pravzaprav pravi čas? Prvi zmenek? Tretji zmenek? Ko se odločiš za resno zvezo? Ko izjaviš ljubim te? Ker nisem vedela, kateri trenutek je pravi, ji tega pač nisem povedala. Plus, edino Natalie ve, da sem biseksualna, zato v resnici morda sploh nisem. Niti moji družini se ne sanja.

	»Jezus!« Vanessa vztrajno lista naprej, postaja vse bolj zaprepadena. »Zakaj toliko teh moških izgleda, kot da imajo na svojem računalniku že do polovice sestavljen manifest na temo 'zakaj so ženske psice'?«

	»Ja, saj vem,« zavzdihne Natalie. »Moje izkušnje so trenutno na tako nizki točki, da ponavadi vprašam le, ali imajo v hiši posteljo in radiatorje.«

	»Še škripec bom staknila,« potoži Vanessa in strese bolečo roko.

	»Očitno premalo razgibavaš mišice na rokah,« pripomnim, ona pa prhne in me igrivo lopne po stegnu.

	Že ves večer sva izjemno razposajeni in vem, da greva ostalim najbrž na živce, a si ne morem pomagati. Van se je za moj rojstni dan resnično potrudila, presenetila me je z oddihom v hotelu na obali v Norfolku – veliko sva se vozili z barko, prejela sem ogromno darilc in ogromno sva se poljubljali. Vem, da imajo zveze svoje vzpone in padce in ja, seveda se veliko prerekava, kadar ni vse v najlepšem redu – ampak očitno sva ravno zdaj na vrhunskem vrhuncu. Najinem Everestu, K2.

	Znova ji stisnem prosto roko in pomislim: joj, kako sem nora nate. Nora sem na njene gibe, na njeno obrazno mimiko, na njen smeh. Nikoli nisem mislila, da bom kdaj do koga gojila takšna čustva.

	Preden sem spoznala Vanesso, sem bila dolgo samska in bila sem srečna. Ampak zdaj sem srečna na povsem drugačen način.

	Seveda se trudim, da se pred Natalie ne obnašam kot popolna trapa. Vem, da si resnično želi nekoga spoznati.

	»Končno, tale se zdi OK,« samozavestno izjavi Vanessa, Hayley pa se nagne bliže, da bi preverila njen izbor. Ogleduje si njegove slike na profilu in zadovoljno prikimava.

	»Strinjam se,« reče. »Ima čeden in prijazen obraz. Nobenega nastopaštva, nobenih zgoraj brez selfijev, nobenega natolcevanja o sanjskem življenju. S tem Rossom moraš na zmenek.«

	Natalie se prijazno nasmehne, toda jaz vidim, da se v veliki meri zabava. »Pa veš, da ne moreš kar preprosto izbrati profila?« počasi pove. »Ve ste bile v zvezi še pred Tinderjem, zato seveda ne razumete, kako deluje.« Zavije z očmi. »Gre za igro številk. Tega lepotca si lahko ogledujete z leve in desne, dvomim pa, da si je on kdaj ogledal moj profil, kaj šele večkrat.«

	»Oh, a res?« potrto odvrne Hayley. »Kljub temu poskusi, Ross nam je všeč.«

	Vanessa jo uboga, označi profil, hip zatem pa postane žalostna. »OK, no, stavim, da bo tudi on obkljukal tebe,« upajoče pove, potem pa doda: »Si lahko ogledam tipe, s katerimi si si dopisovala?«

	Natalie sekundico ali dve okleva, jaz pa Vanessi vzamem telefon. Grdo me pogleda.

	»Bom jaz preverila,« sem odločna, Natalie pa me hvaležno pogleda.

	»Torej, tega tipa z nazaj obrnjeno šilt kapo zanima, ali bi rada videla njegovega ptiča.« Vsi se zasmejimo, Natalie rahlo zadržano.

	»Odpisala mu bom,« rečem in glasno preberem natipkano. »Ptiča imaš? Pa saj to je krasno. Ja, prosim, rada bi videla tvojega ptiča.« Pritisnem pošlji in opazim, da se je šilt kapa prijavila. »Ja ljubi bog, tipka!«

	»LOL,« se izpiše na zaslonu, potem pa sledi še: »*tiča.«

	»Katastrofa,« sem brezbrižna in zaslon pokažem še ostalim. »Blokirala ga bom.« Pomolčim. »Razen če bi ve rade videle njegovega tiča?«

	»Pravzaprav ne,« reče Natalie, a se vidno manj zabava kot mi. »Na Tinderju pogosto dobivaš slike lulčkov, tako da čez čas postane manj zabavno.«

	Še preden lahko kaj odgovorim, mi šilt kapa pošlje sliko svojega klavrnega, napol vzburjenega penisa. Bljak.

	»Prekleto teslo,« zamrmram. »Zakaj mi pošiljaš sliko otroškega penisa?« hitro odpišem. »To je otroška pornografija, prijavila te bom policiji.«

	»Ne, pa ni,« takoj odpiše. »Moj je.« Takoj zatem pa še: »Jebi se, prasica debela.«

	Sporočila hitro izbrišem in ga blokiram. Natalie ima prav, to res ni zelo zabavno. Telefon vrnem Nat, potem pa grem k pultu naročit novo rundo.

	Ko se vrnem, je tema že zamenjana, Hayley vse po vrsti zabava s smešnimi zgodbicami s prve bojne linije poučevanja. Na osnovni šoli v južnem Londonu uči naravoslovje in očitno so najstniki obsedeni z Bunsenovim gorilnikom.

	»Zveni kot prava nočna mora,« se kremži Vanessa. Otroci ji niso preveč pri srcu, kar je v redu, ker tudi meni niso. Najino življenje bo srečno, polno spanja in brez usranih plenic.

	Hayley se nasmehne. »Ja, včasih je res,« odvrne in rahlo nagne glavo. »Povečini pa jih imam resnično rada. Ti otroci so polni navdušenih sanj o prihodnosti, poleg njih postanem veliko bolj optimistična. Včasih se mi zdi, da bodo resnično rešili planet, ko odrastejo, tako zagnani so.«

	»Sliši se krasno,« pripomni Natalie, ki zadržuje dih in je videti resnično očarana.

	»Si kdaj razmišljala, da bi postala učiteljica?« iznenada vprašam Nat.

	»Kaj?« presenečeno me pogleda.

	»Mislim, da bi bila odlična učiteljica,« nadaljujem in res tako mislim. »Rada pomagaš ljudem, si energična, rojena performerka. Prav tako premoreš več empatije kot kdorkoli drug, ki ga poznam – Nat, ti v življenju vedno najdeš komplikacije, sivino. In to je perfektno za poučevanje. Pomagati želiš še najbolj brezupnim primerkom. In ne pozabimo, kako silno sovražiš svojo sedanjo službo.«

	»Kaj pa bi učila?« me negotovo pogleda. »Kadrovske veščine?« doda in se zasmeji. »Kar so me naučili na študiju geografije, sem že vse pozabila. No, saj ne, da so me sploh kaj naučili, tako ali tako sem bila ves čas nažgana.«

	Zamislim se. »Kaj pa dramo?« predlagam, očitno sem polna idej.

	»Ja,« dahne Hayley, »to bi ti šlo odlično od rok. Igre in šove obožuješ, večno razpredaš o kakem muzikalu ali predstavi.«

	»In ljubiš življenjsko dramo,« suho pripomnim in skrivaj zavijem z očmi, ko pomislim na vsa imena in vloge, ki jih je preizkusila skozi leta. Z vso dramo, ki jo je nakopičila v svojem življenju, s svojo ljubeznijo do traparij, je popolnoma opremljena.

	»Pravzaprav imamo na naši šoli objavljeno prosto delovno mesto za pomočnika v dramskem oddelku,« navdušeno pove Hayley in takoj izvleče svoj telefon, da bi preverila pogoje. »Usposabljaš se lahko med delom.«

	»Resnično mislite, da bi lahko počela kaj takšnega?« Natalie v hipu sede pokonci. Tako navdušene nisem videla že več let. »Pa ne potrebuješ vsaj pedagoške diplome ali česa podobnega?«

	»Potrebuješ diplomo, ampak saj jo imaš,« gospodovalno kima Hayley. »Potem pa moraš opraviti še neki podiplomski tečaj o didaktiki, a če boš delala kot pomočnica, bo to zate mačji kašelj. Pa tudi subvencije obstajajo, ki ti finančno pomagajo.«

	»Samo pomisli, koliko imen likov bi si lahko izmislila za svoje študentske igre,« jo spodbudim, ona pa kar žari.

	»Pred kratkim sem na seznam dodala ime Lois Price,« navdušeno pove. »Navdihnil me je blagajnik v supermarketu, ki mi je pravil nekaj o najnižjih cenah, jaz pa sem ga narobe razumela.«

	»Dobra,« odvrnem. »In kadarkoli lahko uporabiš ime Zoe.«

	Spači se. »Morda.«

	»Eeeej,« sem užaljena. »Mislila sem, da ti je moje ime všeč! To je bila ena od prvih stvari, ki si mi jih rekla, ko sva se spoznali.«

	»Če sem čisto poštena,« odgovori malce v zadregi, »sem govorila o tvojem priimku – Darling. In mislila sem, da si Zoey ali vsaj Zoe s kakšnim naglasnim znamenjem – na primer Zoë.«

	»Da bi pol življenja na tipkovnici iskala bližnjico zanj?« Ogorčena sem. »Prizadela si me, Natalie.«

	Hayley se smehlja, za najin ping-pong se ne zmeni. »Resnično mislim, da je to dobra zamisel, Nat,« prepričano reče. »Kar vidim te že pred razredom.«

	Natalie kakšno minuto samo molče sedi, razmišlja. Srce mi začne biti hitreje, kar naenkrat sem popolnoma prepričana, da je to njena življenjska priložnost. Neverjetna učiteljica bo, Natalie se zlahka pogovarja s komerkoli. Stvari pojasnjuje izjemno nazorno – če že ne jedrnato – in premore strast, s katero bo navduševala mlade ljudi. Pomislim nazaj na vse tiste prijazne in mirne trenutke, ki mi jih je dala, ko mi je bilo najtežje. Kako me je s svojimi nasveti vodila skozi krize – zaradi mame, po razhodu z Gulio, ko sem zamenjala službo, po trapastih prepirih z Vanesso – Nat je neskončno potrpežljiva. Pomislim, kako se je izvlekla iz te svoje Joe zadeve in ostala vedra. Natalie premore samo najboljše sposobnosti najboljših učiteljev, kar jih poznam. To je zanjo perfektna služba.

	NATALIE

	Neham piti, od alkohola in vihravih misli sem omotična.

	Iskreno rečeno mi je ta ideja o poučevanju všeč, pa je nora? Ta teden bom stara sedemindvajset let, ne morem kar tako popolnoma zamenjati kariere! To je neumno. Zagotovo je že prepozno. In ali se resnično želim zdaj začeti usposabljati? Nisem že dovolj dolgo hodila v šolo – resnično nameravam še eno leto opravljati izpite?

	Pa vendar …

	Želim si. To si resnično želim.

	Takoj, nujno.

	Namreč, kakšno pa imam alternativo? Bom res naslednjih štirideset let preživela v kadrovski? V službi, ki jo še v najboljših dneh komajda prenašam? Kako bi se bilo ne zbujati vsako uro nedeljske noči zaradi groze pred bližajočim se tednom?

	Uf, to je prevelika odločitev. Preveč velikanska.

	Toda Zoe je uspelo. Uspelo ji je. Od takrat so minila že leta, vendar ji je uspelo najti drugačno službeno pot. Situacija sicer ni čisto podobna, ampak mostove je porušila in dala odpoved ravno takrat, ko so vsi mislili, da je našla svoj smisel. Oh, ampak Zoe je veliko pogumnejša od mene.

	Morda pa bi morala najprej spraviti v red preostala področja svojega življenja, preden se lotim menjave službe. Na primer, izgubiti moram kilograme, ki sem jih pridobila, najti si moram prijetnega fanta, ki bo prijazen z mano. Potem bom lahko razmišljala o službi. Najprej moram pošlihtati sebe.

	Hodim proti avtobusni postaji, počutim se osamljeno in pogrešam Zoe. Resnično mi manjka, odkar sta se z Vanesso preselili na svoje.

	Mislim, do neke mere je super prvič živeti sam. Všeč mi je svoboda in da lahko počnem, kar si želim. Da se ne brigam za svet, jem, kar mi prija, gledam, kar hočem. In pred kratkim sem si nabavila to reč, ki se imenuje Netflix in je Jamie in Mo ne moreta prehvaliti. Malce me daje slaba vest, ker sem nezvesta LoveFilmu, ampak pravočasno vračanje DVD-jev mi resnično ne gre.

	Preverim vozni red, imam še osem minut. Zavibrira mi telefon, dobila sem obvestilo Tinderja. Ogledujem si mo-škega povprečnega videza in njegove povprečne telovadne selfije, skupaj s povprečnim odmerkov zanimanj.

	Sprva je bilo zabavno biti na Tinderju. Všeč mi je bilo, ko sem si ogledovala druge ljudi. Ampak po več mesecih se je izcimilo le nekaj omembe nevrednih zmenkov, zato sem ga počasi že naveličana. Skrajno naveličana. Ohranjanje upanja je mukotrpno. Nenehno se prepričevati in ohranjati vero, da je tam zunaj neki ljubezniv fant, čeprav vsi dokazi trdijo nasprotno. Neskončni pogovori s fanti, ki brez razloga izginejo ali se na zmenku izkaže, da so veliko starejši, človeka ožame do kosti. Čisto potre me, ko končno najdem nekoga, ki je OK, potem pa mi kot vsi drugi začne pošiljati seksualna sporočila, še preden bi se sploh spoznala. Izmučena sem. Potrebujem oddih.

	Morda pa prehitro obsojam ljudi. Morda pa je vendarle OK, če mi moški pošiljajo slike svojega lulčka? Morda pa je to pač normalno in kul in je morda mnogim ženskam to resnično všeč? Mogoče pa ne bi smela Zoe dovoliti, da je blokirala tistega tipa s šilt kapo – tako čeden je bil. Če bi na ponudbo slike lulčka morda le vljudno odgovorila 'ne, hvala', bi potem morda prijetno kramljala.

	Morda pa bi lahko rekla tudi 'ja, prosim' in bi se potem vljudno pogovarjala o njegovem lulčku? Resnično ne razumem, zakaj so moški tako ponosni na žilnate štrline, iz katerih curljajo telesne tekočine in se nanje lepijo delčki vece papirja.

	Ampak mogoče, samo mogoče, pa bi se s tem šilt kapa tipom ujela.

	No, vsaj Joe ni.

	Malce me zapeče slaba vest, ko se spomnim, kako je bila Zoe prijazna z mano, ko sem omenila prdenje v spanju. Ne vem, zakaj sem to povedala na glas, mislila sem, da bo smešno. Ampak smejal se ni nihče, niti jaz, tako da najbrž ni bilo.

	Zoe meni, da sem bila izjemno močna, potem ko sem se razšla z Joejem. Vedno ko pogovor nanese nanj, pove, kako pogumna in občudovanja vredna sem bila naslednje mesece. Čeprav mislim, da večno cmerjenje in prehranjevanje s sladoledom trikrat dnevno ni kaj posebej močno ali pogumno. In polovice vsega sploh ne ve. Seveda, prvih nekaj tednov sem bila resnično hrabra, potem pa je Joe spet postal prijazen do mene in jaz se mu nisem mogla upreti. Zoe ne ve za vse tiste noči, ko sem se izmuznila iz stanovanja in šla k njemu – to sem počela več mesecev. Zoe ne ve, da sva seksala in ležala objeta, kako ljubeč, očarljiv in sladek je bil Joe. Kako me je rotil, naj se vrnem, češ da se je spremenil, in da me tako kot on ne bo ljubil nobeden. In kako obupano sem si želela ostati in kako silno sem mu želela verjeti.

	Vendar nisem.

	Nenehno me je spremljal Zoejin glas in mi ponavljal, da ta prijazen Joe ne bo trajal dolgo. Spet bo postal hudoben in okruten Joe, ki mi je kupil dve številki premajhne spodnjice, da bi me 'navdihnil' k hujšanju. Moški, ki ni hotel, da bi se videvala s prijatelji ali družino, da me ne bi 'obrnili proti njemu'. Ki je bral moja sporočila in maile, potem pa me zmerjal, da sem usmiljenja vredna zguba.

	In tako sem najino zvezo končala – končno kot se spodobi – blokirala sem ga na vse mogoče telesne in čustvene načine, ki sem se jih lahko domislila. Izbrisala sem vse fotografije in sporočila, izvežbala sem se spominjati se le slabega in ne dobrega. Uspelo je. Sčasoma.

	Toda zdaj se mi zdi, da imajo vsi razen mene nekoga. Vsi so srečni in ustaljeni, presneto poročeni, jaz pa sem edina samska oseba v vesolju.

	Najhuje je, ko se Zoe in Vanessa poljubljata in vidita, da ju gledam. V njunih pogledih opazim usmiljenje in zdolgočasenost zaradi moje osamljenosti. In potem se držita narazen, kot bi se bali, da njunega razkazovanja ljubezni ne bom prenesla! Najraje bi zakričala, da jima ne zamerim, ker sta zaljubljeni in srečni. Oziroma četudi jima bi, tega ne bi pokazala.

	Moj telefon spet zapiska – Ross, ki sta ga zame izbrali Vanessa in Hayley, me je označil. To je prijeten občutek – vredna sem vsaj giba s prstom nekega na videz normalnega moškega.

	Ogledam si njegove fotografije. Lušten je. Tudi telo ima lepo. Na splošno se zdi OK. Morda pa bi bilo OK biti z njim. Morda bi imela OK skupno življenje in bi ob večerih s crkljanjem preganjala osamljenost.

	Pravkar je pripeljal moj avtobus.

	Veste, kaj? Nočem OK. Želim si več kot to in mislim, da mi je to dovoljeno. Nočem hoditi z Rossom. Moški, ki jim je ime Ross, bi morali hoditi le z dekleti, ki jim je ime Rachel. Predala se bom osamljenosti. Ugotovila bom, kako si ustvariti dobro življenje brez neumnega moškega, ki bi ga polnil. In mislim, da vem, kako.

	Tinder izklopim in v Google vpišem 'kako postati učiteljica?'. Počutim se hkrati vznemirjeno in prestrašeno, občutek je resnično dober. To bi lahko bil začetek nečesa, kar je več kot samo OK.





12

	Danes

	Žalost je zanimiva stvar, kajne?

	Spomnim se, ko mi je umrl dedek – minila je že cela večnost – in občutka zlagane žalosti, ki sem jo kazala navzven. Žalostna sem bila le na pogled, obraz sem imela objokan in užaloščeno sem se nasmihala. Pazila sem, da sem kratko, a hvaležno prikimala ljudem, ki so me vprašali, kako se držim. Vse je bila predstava – vse je bilo zlagano.

	Bistvo je, da sem bila žalostna, resnično. Dedka sem imela zelo rada. Bil je prijazen in nasmejan in kadar sem bila na obisku, mi je dovolil sedeti v svojem dragocenem fotelju. A vsakič ko me je kdo vprašal, kako se počutim, sem si nadela žalosten obraz. Zato, da bi ga videli drugi.

	Malce podobno je, ko pokličemo v službo in vzamemo bolniško. Prevzamemo ekstra bolan glas, četudi se v resnici ne počutimo tako grozno. Kljub temu jaz zvenim še posebej ekstra žalostno.



	Spet je nekdo pred vrati, trka. V nedogled se ne morem skrivati, kmalu se bo začelo. Zamuditi ne smem. Moram biti tam, v ospredju. Imeti govor. V torbici pobrskam za preganjenim listom papirja. Dve strani opomb, o življenju, ki ga ni več. Mislim, da tega ne bom zmogla, jezik imam zadebeljen.

	Vedno sem menila, da je žalost notranja reč. Sovražim, da se v tolikšni meri pričakuje od nas, da mora biti zunanja. Moja žalost je moja zasebna zadeva, nočem je deliti s sosedo, ki sem jo srečala le enkrat, ali duhovnikom, ki to počne vsak teden. Danes hočem, da je moja žalost samo moja. Rada bi tukaj jokala, se smejala in hlipala, ampak tam zunaj tega ne bodo dobili. Moje žalosti ne morejo dobiti.

	Mislim, da bi ona to razumela.



	Počasi vstanem s školjke in skrbno pregledam obleko, da se je ne bi držal kak košček vece papirja. Za takšen dogodek se to ne bi spodobilo.

	»Prihajam,« zavpijem, trudim se zveneti zbrano, a moj glas je daveč, nepoznan, zdi se mi, da imam jezik še vedno otečen. »Pardon,« še dodam, a pretiho, da bi me tisti na drugi strani vrat lahko slišal.

	Očitno moram stopiti prednje. Ne vem, kako. Ne brez nje. Brez nje me je preveč strah, vedno me je bilo. Preveč strah.

	Odpravim se k vratom stranišča, globoko vdihnem in odklenem.





13

	2015

	NATALIE

	Buljiva druga v drugo.

	»Ti začni,« mi prišepne čez mizo.

	Divje odkimam. »Ne, ti začni, otvoritve ti gredo dobro od rok,« zasikam.

	Spet tišina. Divje ji pomaham, ona pa jezno vpraša: »Kaj?«

	»V pičko materino,« glasno reče Zoe. »To je bedasto, napisati bi morali scenarij.«

	»Ne, ne,« odvrnem in se ubadam z gumbi. »Bistvo je, da mora biti super naravno in sproščeno. Sva zgolj dve za umret smešni legendi, ki kramljata o pop kulturi in svetu in … ne vem … nerešenih zločinih, na primer.«

	»Rada bi, da kar tako nenačrtovano čvekava o nerešenih zločinih?« me Zoe zbegano pogleda.

	»OK, molči.« Končno najdem gumb, ki ga potrebujem za ponovno snemanje. »Samo predstavi naju,« šepnem in zakrilim z roko.

	Zoe v zadregi zavije z očmi, potem pa vdano v usodo vzdihne. »Em, OK, prav. Em, živijo vsem tam zunaj, em, jaz sem Zoe Darling in tole je, em, Natalie Winters …«

	Zmanjka ji besed, zato jaz nadaljujem. »In midve sva Podkast pički!« preglasno zavpijem v mikrofon pred seboj.

	Zoe prazno strmi vame. »Jebenti, kaj sva?«

	»Podkast piški,« zasikam. »Saj vendar potrebujeva ime. In to bo najina znamka, ki jo pravkar ustvarjava. Zoe, ne bodi težavna.«

	»Sploh nisem težavna! Tako zanič imena pa še ne. Zakaj se nisva o tem pogovorili pred snemanjem?«

	»Zato ker improvizirava!« nestrpno odvrnem. »Sva ad hoc, sva svobodnjaški. Ni se nama treba poprej posvetovati.«

	»Mater, o tem bi se definitivno morali posvetovati. Mene in tega imena ne boš povezala.«

	»OK, no, potem pa se ti poskusi domisliti boljšega,« odvrnem. Spet iščem gumbek stop.

	»Zdaj?« Gleda me kot zaslepljena srna. »Em, kaj pa, em … Mrtvo pijani?«

	Sranje, dobro zveni, resnično dobro. Kako se je tega domislila kar tako, v hipu? To je tako nepošteno. »Ne, grozno se sliši,« ljubosumno povem. »No, bova kasneje našli ime. Uvod lahko posnameva kasneje, zdaj pa se začniva pomenkovati.«

	»O zločinih?« Zoe me gleda s privzdignjenimi obrvmi.

	»Ne nujno,« malce ošabno odvrnem. »Pravkar sem prebrala Ni je več, tako da se lahko pogovarjava o tem.«

	»Nisem je prebrala,« mi nič kaj ne pomaga Zoe.

	»OK, ampak knjiga je res dobra,« odločno povem. »In vsi vi kul poslušalci bi jo morali prebrati. Govori o ženski, ki je popolna psihopatka. Oh, čakaj – a bi morala reči, da sledi spoiler? Psihopatka postane šele v drugi polovici, ko spoznamo njen dnevnik. In tudi njen mož sčasoma postane rahlo psihopatski – ojoj, spoiler.«

	»Nič mi ni jasno,« pripomni Zoe.

	Ignoriram jo. »No, to je recenzija s petimi zvezdicami od vaših Podkast pičk.«

	»A se nisva zmenili, da tega imena ne bova uporabljali?« Zoe me zdaj gleda nejevoljno.

	»Potrebujeva neko catchy frazo!« zacvilim, z živci sem na robu, ker sploh ne sodeluje. »Saj veš, nekaj, kar bova rekli na koncu vsake epizode in bo potem postalo najina zaščitna znamka, s katero bova služili denar.«

	»Je tudi Serial imel svojo frazo?« me vpraša povsem resno.

	»Valjda!« odvrnem in brskam po spominu. »Na primer Sarah Koenig je vedno rekla, em, 'to mi je dalo misliti' ali nekaj podobnega.«

	»Resno?« Sumničavo me gleda.

	»Veš, kaj? Ni važno,« pohitim in se spet posvetim mikrofonu. »Torej, kaj si misliš o tem, da je Zayn Malik zapustil One Direction, kaj? Mislita, da bosta z Jonom Snowom ustvarila skupinico seksi ljudi?«

	»Z Jonom Snowom? Iz poročil?« Zveni nejeverno.

	»Ne, tepka,« se trudim ostati sproščena. »Jon Snow iz Igre prestolov. Mrtev je. Najbrž sem spet povedala preveč. Pravim le, da bi se takšni morali povezati in ustvariti nekaj novega.«

	»Kaj? Niti sanja se mi ne, o čem govoriš.« Eno oko ima priprto, kot bi iskala pomen. Srknem dolg požirek. Samo poglejte si naju – že midve sami sva zlata roba. Skupaj sva tako zabavni kot Laurel in Hardy. Vem, da bo tole super. Mislim, da bo tole prava terna.

	Že več tednov se trudim pregovoriti Zoe, da bi z mano snemala podkast. Zdi se, da jih snemajo vsi in izgleda enostavno. Skupaj sva tako smešni, da je svet res prikrajšan. No, končno je le pristala, to mi je podarila za rojstni dan, a le, če se lahko med snemanjem napijeva. Meni se je ideja zdela genialna, tako bo najin prispevek samo še boljši. Le kdo pa ne bi hotel poslušati najinega okajenega kramljanja?

	»Po pijačo si grem.« Zoe poskoči z barskega stola. »Še tebi prinesem novo?« Prikimam, potem pa se spomnim, da sem zdaj podkasterka, zato glasno povem: »Ja, prosim, Zoe! Kako si prijazna, s tabo se resnično rada opijam.«

	Čudno me pogleda, potem pa odpre hladilnik in vzame ven gin in led.

	»Še vedno snemaš?« šepetaje vpraša in toči pijačo, jaz pa zavzdihnem.

	»Ja, seveda, in to v barvah,« pojasnim. »To je kot B-film. Najinim fanom bova dali vpogled v zakulisje najinih snemanj. Tole nama resnično gre dobro in super smešno bo, ko se bova poslušali, obljubim.«

	Zoe spet sede in mi poda pijačo. »Kaj pa, če bi zdaj stisnila pavzo in nama zavrtela posnetek? Res bo smešno, kot praviš, bova nadaljevali in tudi to grozno ime Podkast pički lahko obdrživa. Če pa bo – kot sumim – resnično zanič in bedasto, pa bova odnehali in se ga napili brez snemanja, potem pa šli k tvoji mami na rojstnodnevni prigrizek. Zmenjeno?«



	Petnajst minut kasneje je mikrofon pod ključem – kar zadeva mene – za vse večne čase. Nikoli, resnično nikoli več nočem slišati svojega glasu. Kako strahotno doživetje.

	»Na osemindvajset,« rečem in dvignem svoj kozarec gina. »Končno sem dovolj stara, da prepoznam slabo idejo, takoj ko jo dobim.«

	Zoe se zasmeji in dvigne svoj kozarec. »Na spoznanje, da sva še vedno dovolj mladi za bedaste odločitve, hkrati pa sva dovolj stari, da zelo hitro sprevidiva, da so bedaste.«

	»Na zdravje!« Nervozno se nasmehnem. »In dovolj stari, da druga drugi odpustiva neumne odločitve, kajne?«

	Zasmeji se. »Seveda. Vedno.« Olajšano izdihnem, potem pa opazim uro na steni.

	»Sranje, k mami morava,« vzkliknem. »Rekla je, da bodo sendviči s tuno pripravljeni ob šestih.«

	»Greva z Uberjem?« milo vpraša Zoe.

	»Prav, če imaš preveč denarja,« se nasmehnem. »Eni smo spet študentje.«

	Vrne mi nasmešek. »Vendar ti je všeč, a ne?«

	»Zelo,« zasanjano odvrnem. »Papirologija je grozna, ampak otroci so super. V mojem razredu je učenka Becca, ki me s svojim nastopanjem nasmeji do solz. Nasmejijo me tudi poredni otroci, toda pretvarjati se moram, da sem stroga. Ko se delam jezno, se mi povečini smejijo, ampak mislim, da se smejijo z mano, zato me ne moti.«

	Zoe se zahihita, srečno. »Res sem zelo vesela zate,« mi pove. »Vedela sem, da bo to dober korak. Hayley pravi, da si z otroki čudovita.«

	»A res?« Novice se iskreno razveselim. »To pa je pravo olajšanje, ker gospo Wilson obožujejo vsi in če ona izjavi, da sem dobra, se bodo z njo vsi strinjali. Mogoče mi bo celo pomagala dobiti spodobno službo učiteljice, ko bom zaključila usposabljanje.« Obraz mi kar sije. »Pa ti – je služba še vedno krasna?«

	»Ima svoje vzpone in padce,« pove. »Večinoma je zabavna, ampak trenutno delam z umetnikoma, ki sta prava nočna mora. Eden zahteva, da so vsi dolarski in funtovski bankovci zlikani, preden jih uporabita. Drugi kreten pa zahteva novo stranišče v vsaki ulici. In ne mislim samo sveže očiščeno, pač pa dobesedno nov vece. Kot da je jebena kraljica.«

	»Joj, o stranišču in kraljici pa res ne bi rada razmišljala istočasno,« se skremžim.

	»In neki tip zahteva res noro pornografijo v hotelih, kjer biva med turnejo.« Nagne se bliže k meni. »Vključevati mora volkodlake, ki jih je veliko težje dobiti, kot morda misliš.«

	»Zanj očitno ne,« pikro pripomnim.

	»Ne bodi zajedljiva.« Zoe se zdi zamorjena.

	»No, vse to zveni resno,« resnobno povem. »Ampak, daj no, tvoja služba je res sijajna. Nekoč boš napisala slavne spomine in izpostavila vse te bedake.« Zoe privzdigne obrv, potem prikima, kot bi tehtala idejo. Zamenjam temo. »Pa Vanessa? Kako se ima? Saj ne morem verjeti, da kupujeta skupno stanovanje – jaz sem še približno sedemsto let daleč, ko si bom lahko kupila kaj svojega.«

	»Ampak saj veš, da mi brez atijeve pomoči ne bi uspelo,« krotko pove. »Posodil nama je celoten polog. Jaz nimam prihrankov, Van prav tako ne.« Pomolči, potem pa z občutkom krivde doda: »In stanovanje sploh ni v Londonu, tako daleč je, da zagotovo ne sodi več v mestno cono.«

	»Nič ne olepšuj, dobro veš, da je to izjemno!« navdušeno ugovarjam. Za Zoe in Van sem resnično srečna, a priznam, da čutim tudi mičkeno zamero, ker bosta storili ta odrasel in res pomemben korak. Še posebej ker sem jaz daleč od vsega temu podobnega.

	Ne, čakajte – zamera ni najboljši izraz, le malček sem žalostna, ker bom še kar nekaj časa najemnica. Tako siromašna kot zdaj nisem bila še nikoli, za mano je leto pomočnice učiteljice z minimalno plačo, medtem ko se usposabljam za učiteljico. Ko bom enkrat začela delati polni delovni čas, bom v redu zaslužila, a najbrž bom več let lezla iz dolgov, kaj šele, da bi kaj prihranila. In četudi ne bi zamenjala službe, bi mi bil nakup stanovanja večno nedosegljiv. Edini ljudje, ki jih poznam in so tega zmožni, so ali podedovali ogromno denarja ali pa jim pomagajo starši. Vem, da bi mi moja mama posodila denar, če bi mi ga lahko. Izjemno prijazna je in preteklo leto mi je med usposabljanjem pomagala po svojih najboljših močeh, pa je še sama povečini brez ficka. Ko sta se z očkom ločila, sta si imetje razdelila, vendar ga ni bilo veliko. Nobene možnosti ni, da bi mi pomagala, tako kot Bryan pomaga Zoe.

	Sicer pa je OK. Najeta sobica je dokaj v redu. Je vlažna, zatohla in majcena, a življenje na svojem mi je resnično všeč. Priznam, da sem na začetku potrebovala kar nekaj časa, da sem se privadila, ampak zdaj je super. In četudi sem zaradi najemnine revnejša kot kdajkoli prej – kljub državni subvenciji in mamini pomoči – sem nad svojo novo kariero navdušena. Delo pomočnice v minulem letu je bilo enkratno. No, seveda ima služba svoje usrane trenutke, kot jih ima vsaka. Pridejo ušivi dnevi, ko ne vidiš čez kup papirjev na mizi ali ko se pojavi kak ošaben bogataški starš in te zmerja, ker si hotel pomagati njegovemu ošabnemu bogataškemu otroku. Ampak povečini je delo naravnost čudovito. Z otroki se povežeš, spremljaš njihov napredek. Dobesedno gledaš te otroke, kako se spreminjajo v ljudi – ljudi, ki jih boš poslal v svet in so zaradi tvojih besed in osebnosti postali boljši. In ja, OK, drama ne bo spreminjala ali reševala življenj, ampak joooj, kako je zabavna. Čista zabava. Obožujem jo. Prvič se iskreno veselim ob delu, ki ga počnem.

	V mojem življenju bi bilo vse resnično super, če ne bi bilo ene stvari. Nad menoj lebdi kot senca. Skrivnost, ki jo moram povedati Zoe. In vem, da me bo sovražila.



	ZOE

	Ko prideva k Debbie, je zabava že v polnem zamahu. Vanessi, ki je že tam in v kotu s Sue in vsemi tremi mojimi brati pleše na Abbo, navržem poljubček. Na pogled so trapasti, hkrati pa se zdi, da se maksimalno zabavajo. Glavo pomolim v kuhinjo, da bi pozdravila atija in Nataliejino mamo, vsa rdeča v obraz na krožnik zlagata sendviče.

	Zazvoni zvonec in Natalie gre odpret vrata nekaj prijateljem s faksa, ki s praga v en glas zavpijejo VSE NAJBOLJŠE. Ko pridejo v dnevno sobo in me zagledajo, ponovno zavpijejo. Z njimi je prišla tudi Hayley, objameva se in kriče obdelujeva njeno obleko – krasna je; ne, stara je; čudovita je; tako cenena je; ne, lepa je.

	Ko se z naročili za pijačo vrnem v kuhinjo, se zdi Debbie preobremenjena, moj ati pa se takoj ustrežljivo javi, da bo nocoj on skrbel za pijačo. Zgrabi steklenice na pultu in mi sledi v dnevno sobo, da bi uredila barski kotiček.

	Jaz si postrežem z ginom in takoj začutim, kako pogreje prijeten občutek opitosti, a ne preveč. Vesela sem, da letos ne počneva ničesar divjega. Včasih sem si za rojstni dan želela le celonočno zabavo, a se mi zdi, da tega ne potrebujem več. Raje si privoščim miren kozarček z družino in bližnjimi prijatelji.

	OK, mogoče pa bi se le malček napila?

	Debbie prinese krožnike s sendviči in takoj se vsi na-gnetemo okoli njih. Spet igra Abba, mi pa stojimo okrog, žvečimo sendviče s tuno in se ob glasni glasbi poskušamo pomenkovati.

	K meni pride Matthew in me močno objame. Zdi se resnično srečen.

	»Kje je Sami?« vprašam in se ozrem naokrog, če sem jo slučajno spregledala.

	»Ah, delati mora,« odvrne in se skremži. »Pozdravlja te in se opravičuje, ker je ne bo.«

	»Ta pa je deloholičarka,« smeje pripomnim in res ne mislim nič slabega. Sami imam zelo rada in vem, da mojega brata osrečuje, ampak za takšna druženja ni najbolj primerna. Mislim, da se ne počuti del nas. Pogledam zbrane ljudi. Res zanimiva druščina, če sem povsem odkrita.

	»In kako vama gre?« vprašam in srknem požirek iz plastičnega kozarca. »Kakšno je novo stanovanje?«

	»Prekrasno,« izjavi ves žareč. »Dodaten prostor je super in tudi Sami ima za delo svoj majhen kabinet, kadar ga potrebuje.« Nalahno ga stisnem za ramo, resnično sem ponosna na svojega bratca. Vem, da mu ni bilo vedno enostavno. Mama je izginila, mama se je vrnila, mama je za kratek čas spet večkrat izginila. Ampak zdaj vsaj vsi razumemo, zakaj je tako. Kadar potrebuje umik, nam to pove in ne izgine kar tako meni nič, tebi nič, mi pa smo ves čas njenega boja z njo v stiku.

	Mojemu bratu ni bilo z rožicami postlano in marsikdo bi to izkoristil kot razlog za stranpoti. Toda ne Matthew. Vem, da mu je na trenutke hudo – skozi leta je bila njegova služba večkrat zelo naporna – toda zdaj se zdi, da na intenzivni negi v bolnišnici uživa v svojem delu. Tudi s Sami se zdaj odlično razumeta. Še nedolgo nazaj me je zanju pošteno skrbelo. V času, ko se je Sami pripravljala na pravosodni izpit, sem imela občutek, da se veliko prerekata, kadarkoli sem videla Matta, je bil bled in tih. O tem ni veliko govoril, nikoli ni povedal kaj dosti, sem pa vedela, da stvari niso v najlepšem redu. Odkar pa sta se zadnjo jesen preselila, se razumeta veliko bolje. In samo poglejte ga danes, kar sije, tako srečnega nisem videla že veliko let.

	»Res sem vesela, stari,« toplo rečem in ga spet stisnem.

	Za nama začne Debbie vpiti, da je čas za torto in da se moramo nagnesti skupaj in zapeti. Oziroma v primeru naju z Nat, prisluhniti.

	Posedemo se, ati pa zatemni luči, tudi sama se poskusim prepustiti otročjemu trenutku. Vsi pojejo, nekoga – verjetno Moja – pa slišim peti hudomušno verzijo.

	Ko pesmica izzveni, se z Natalie druga drugi zahihitava, ostali pa vpijejo, naj upihneva svečke. Uspe nama v dveh pihih, vsi vzklikajo. Pogledam gor in opazim Debbiejin pogled.

	Pomislim, ali bo danes z Natalie delila svojo veliko skrivnost. Že nekaj mesecev me spremlja skrajno čuden občutek, ker moram nekaj tako velikanskega skrivati pred svojo najboljšo prijateljico. Počutim se grozno. Ampak skrivnost ni moja, da bi jo delila.



	NATALIE

	Torej, ta stvar.

	Začela se je pred petimi meseci, malo pred božičem, ko so ciljni oglasi mojega prikupnega božičnega puloverja iskali 'mojo drugo polovico'.

	Za to, kar je sledilo, ne krivim oglasov, jih pa krivim za vse skrbi zaradi 'trebušne maščobe'.

	Bila je sobota in čisto samcata sem bila na super poroki. Seveda nisem nameravala iti sama – ne na poroko, polno groznih ljudi, to bi bilo blazno. Iti bi morala z Zoe in Vanesso. Potem pa me je v petek zvečer poklicala Zo in povedala, da se je Vanin brat v zadnjem hipu odločil iti v Vegas in povabil ju je zraven. Rekla je, da udeležbe na poroki ne smem odpovedati še jaz, to bi bilo preveč nesramno. In tako sem morala iti sama. Sama sem se morala soočiti s kopico groznih groznih ljudi, s katerimi sem skupaj hodila v šolo, čisto sama.

	Na sprejem sem prišla pozno in odšla sem naravnost na stranišče, preklinjala sem Zoe in si želela, da vabila sploh ne bi sprejela. Iskreno rečeno je bilo čudno, da sva sploh bili med povabljenimi. S temi ljudmi takrat sploh nisva govorili, toda škodoželjni pozornosti se enostavno nisva mogli upreti. Poznate nezadržno željo, sladko in grenko, da bi spet videli tiste, ki ste jih pred toliko leti sovražili?

	Na stranišču sem se skrivala trideset minut, obupano sem se poskušala domisliti načina, kako bi odšla, ne da bi bila nesramna, pa da tudi govorila ne bi z nikomer ali kogarkoli videla. Naposled sem sama s sabo izpogojevala, da bom ostala pol ure. Ena pijača, en obhod po prostoru. Da bodo ti ljudje priče, da sem bila tukaj. Morda bom za hip pogledala v oči tudi nevesto in dvignila palec, ji tako čestitala. Potem pa bom odšla.

	Potem pa sem vstopila in takoj naletela nanj.

	Na Simona Stana.

	ZOE

	Pijana sem bolj, kot sem imela v planu – kot vedno – a imam se odlično. Plešem s Sue, ki mi pripoveduje o novem skvoš klubu, v katerega se je včlanila.

	»Resnično uživam,« je navdušena. »Z vso silo udarjam žogice in se pretvarjam, da so moški, s katerimi sem hodila.« Za hip posnema robotski gib, jaz pa njo.

	»Ti najbrž še nikoli nisi videla moškega testisa, kaj, ljubica?« prijazno vpraša, jaz pa skrivoma pogledam po sobi, Vanessa pleše z Matthewem.

	»Ne,« se zlažem, ona pa prikima.

	»Prava srečnica si,« mi pove. »So grozne majhne stvarce.« Zdaj začne oponašati plesni stil gangnam. »Je ta gib res še vedno kul? Ali me ima Debbie za norca?«

	»Seveda je,« se spet zlažem. »Pa imaš partnerja za skvoš? Igra Debbie s tabo?«

	»Ne.« Spači se. »Ona sovraži šport.« Za hipec molči, videti je izgubljena. »Ne vem, kaj se dogaja z njo, zadnje čase je precej zasanjana. Res ne vem … Včasih mi je povedala vse, zdaj pa nisem prepričana. Mislim, da se nekaj plete, ne vem pa, kaj. Morda si samo domišljam.«

	Sue ne ve za skrivnost. Počutim se čudno in že odprem usta, da bi nekaj rekla, a ven ne pride nič.

	Na drugi strani sobe se Debbie glasno odhrka. »Sledi pomembna novica,« zavpije. Ati ob njej stiša glasbo.

	Sranje, zdaj pa bo, storila bosta to. Vesela sem – resnično sem vesela – sem pa tudi neverjetno nervozna.

	Njuno skrivnost sem odkrila pred kakšnim mesecem, ko sem neki večer nenajavljena prišla domov v očetovo hišo. Iskala sem dokumente, ki sem jih potrebovala za prodajo stanovanja, in odklenila sem si kar sama. Domnevala sem, da ni nikogar doma in nekaj časa sem tavala po hiši in kradla hrano, kot ponavadi.

	In takrat sem ju zalotila – v shrambi sta počela tisto. Debbie in moj ati.

	Že tako sem bila zrela za terapijo – zagotovo – ampak to je bila pa nekaj stopenj višja travma. Zakričala sem. Ati in Debbie sta skočila narazen, se začela mrzlično oblačiti in vpiti, da jima je žal, žal, žal.

	Priznala sta, da sta to počela že nekajkrat in da nista hotela, da bi kdo izvedel, ne, dokler se ne bi pokazalo, ali gre za resno stvar. Jaz sem rekla, da sem mislila, da se sovražita, ati pa se je vremenarsko pošalil o 'topljenju ledu', ki je sledilo pred dvema letoma, potem ko je Debbie nahrulila babi Surrey. To mu je bilo všeč in postal je prijaznejši. In potem, no – fuj – sta seksala.

	In zdaj, tukaj pred vsemi, se zdi, da sta pripravljena svetu povedati, da sta par.

	»Midva …« Debbie debelo pogoltne, ati se zdi nervozen. Opogumljajoče se mu nasmehnem.

	»Rada bi vam povedala – vam, ki vas imava rada – da nisva par,« pove ati in takoj mu vidno odleže.

	Kaj, prosim? Je rekel, da nista par?

	»Veva, da ste do zdaj verjetno že vsi uganili, da sva imela afero …« Iz srca se zasmeji in pomaha proti meni. »Prepričan sem, da vam je Zoe povedala!« Grdo se skremžim, ker: A, kaj jebenti se dogaja? B, halo, jaz znam čuvati skrivnost.

	»Vsega skupaj sva seksala trikrat,« glasno pove Debbie, ozira se po sobi, prav vsakega pogleda v oči. »Zgodilo se je povsem nepričakovano in mislila sva, da se bo spremenilo v kaj resnejšega.« Pogleda Bryana, ki ji hitro prikima. »Potem pa sva spoznala, da se je zgodilo samo zato, ker sva bila oba malce osamljena in pijana. Izkazalo se je, da me Bryan v resnici resnično odbija!« pove nekoliko pretirano veselo, Bryan pa se ji zadovoljno smehlja.

	»In Debbie odbija mene!« doda. »To bi morala vedeti, toda težava je …« ojoj, nadel si je svoj znanstveni izraz, »ko se penis in vagina dotakneta drug drugega na intimen način, se sprostijo raznorazni begajoči hormoni, ki človeka čisto prevzamejo.« Ob tem se toplo nasmehneta drug drugemu, kot bi šlo za neko zabavno prigodo za vse. »Še posebej po hudi suši, če me razumete.« Počasi pomežikne, jaz pa se počutim, kot bi življenje izpuhtelo iz mene.

	»Kakorkoli, mislila sva, da je najpomembnejše, da vam poveva resnico, da ne bi prišlo do kakšne zmede,« navdušeno pove Debbie, kot da nam dela posebno uslugo. Najbolj nepotrebno uslugo vseh časov. »Nisva skupaj in nikakršne želje nimava biti skupaj. Ali tega ponoviti.« Pomolči. »No, tako, to je vse, zdaj pa se zabavajte.«

	Ozrem se po sobi. Vsi se držijo, kot da bodo bruhnili. Dvojčka se zgrinjata proti vratom, najbrž zato, da bi dejansko bruhala. Matthew stoji kot prikovan in strmi v tla. Nataliejini prijatelji s faksa komaj zadržujejo smeh, Sue pa se na vso moč trudi prikriti gnus, ki se ji riše na obrazu.

	»SEKSALA si!« zavpije zdaj. »Z njim?! S tem, ki ga ne marava? In to TRIKRAT?«

	Debbie je vidno v zadregi, a prikima. »Morala bi ti povedati, Sue, oprosti. Vem, da je najslabša izbira, se je pač zgodilo.« Bryan silno prikimava, očitno ga ne moti, da je najslabša izbira.

	»In zakaj mi nisi povedala prej?« vpije Sue, Debbie pa osramočeno stopi k njej. »Ne!« Sue stopi korak nazaj. »Nič me ne tolaži, Debbie. Mislila sem, da si poveva vse – kaj se je zgodilo z nama? Včasih sva se pogovarjali.«

	Sue je iskreno razburjena.

	No, tudi jaz sem iskreno vznemirjena – pravkar sem morala slišati, da je atijev penis vstopal v vagino moje nadomestne matere, Debbie. Ampak Sue se počuti izdano.

	Sledi čudaška tišina, ostali se nelagodno prestopajo, nelagodno se sprašujejo, kaj pa zdaj. Po minuti nepremičnega buljenja Sue odvihra ven, Debbie pa za njo. Bryan v zadregi reče Alexi, naj spet vklopi glasbo in vsi se spet začnejo pomenkovati.

	Pogledam naokrog, iščem Natalie, zanima me njena reakcija na to seksualno izpoved, pa tudi na materin prepir s Sue. Natalie je šokirana, skrajno osupla.

	Uboga Natalie, objem potrebuje, morala bi …

	In potem zagledam tisto.

	Zagledam tisto in tega ne morem več odgledati. Prav vidim? Haluciniram? Pa saj ne morem verjeti.

	Sveta jeza mi zamegli pogled.

	NATALIE

	»Živijo,« sem pozdravila Simona, srce pa mi je razbijalo kot še nikoli. Tako divje mi ni bílo niti med mojim kratkotrajnim tekaškim udejstvovanjem.

	»Živijo,« je odzdravil on, prav prijazno. In potem sem sprevidela, da nima pojma, kdo sem.

	»Ne spomniš se me, kajne?« sem vprašala, a se mi je zdelo preveč zabavno, da bi lahko bila užaljena.

	»Joj, oprosti,« se je spačil Simon in me rahlo krotko pogledal. »Res se te ne. Ampak, prosim, ne vzemi tega osebno, imam najslabši spomin na svetu. Kot najstnik sem pokadil preveč trave.« Pomolčal je. »Sva hodila v isto šolo? Zdi se, da so na tej poroki vsi iz iste šole, kar je zame pravi spominski izziv.«

	»Em, ja, sva,« sem počasi prikimala. »Sošolca sva bila skoraj vsa leta.«

	»Hmm.« S priprtimi očmi si me je pozorno ogledoval. »Čakaj, ne povej mi. Res se mi zdiš znana.« Potem pa se je nasmehnil z nasmeškom tistega starega Simona Stana. »Človek bi pričakoval, da si bo tako čeden obraz vsak zapomnil.«

	»Natalie sem,« sem hripavo izjavila in v hipu so me preplavile vse stare fantazije. Kako se s Simonom poljubljava, kako s Simonom seksava, kako se s Simonom poročiva. Morda pa je bil vesoljni načrt ves čas takšen? Morda sva ves ta čas morala biti ločena, da bi se spet našla in ugotovila, kaj si resnično želiva. Da bi bila pripravljena na ta trenutek – na to ponovno snidenje čez deset let – da bi vmes odrasla in postala boljša, prijaznejša človeka. Človeka, ki med poukom ne mečeta ravnil v sošolce. Obeti so bili tako zelo romantični.

	»Natalie!« Tlesknil je s prsti, oči pa so se mu razširile. »Seveda! Zdaj se te spomnim. Takrat si bila bolj tiha, kaj?«

	Sicer sem prikimala, a zelo dobro vem, da tiha takrat res nisem bila. Le slišal me ni. A nič zato, zdaj me sliši in tudi z očmi me požira, kot bi se hotel dotakniti mojih jošk. Joj, kako so takrat hrepenele po Simonovih rokah.

	»Odlično izgledaš,« je spogledljivo pripomnil. »Zelo drugačna. Bog, zdi se mi, da je minilo milijon let, odkar smo hodili v šolo. Hkrati pa je tudi tako zelo čudno biti odrasel, a ne?«

	Zahihitala sem se. »Ja, res je. Še vedno se počutim kot veliko trapasto dekle, le da mi je zdaj dovoljeno vključiti in izključiti gretje.«

	Od srca se je zasmejal, potem pa vprašal: »Se še vedno družiš s tisto drugo bejbo, Sophie? Je bila Sophie? Ne, čakaj, Zoe ji je bilo ime, kajne? Zoe Darling, njen oče pa je bil novičar.«

	»Vremenar,« sem ga avtomatično popravila, potem pa sem takoj pogledala v tla, ker sem imela slabo vest. V nič ga pa res ne bi dajala. Le spomnila sem se, kako so Simon in njegovi prijatelji zaradi tega dražili Zoe.

	Ampak on je moj gib napačno razumel. »Izgubili sta stike, a ne?« je rekel in poznavalsko prikimal. »Tudi sam sem jih izgubil z večino sošolcev. Še vedno se občasno slišim s Tomom iz razreda gospodične Cornelisse, toda zdaj živi v Kanadi. Pravzaprav pa se mi zdi na neki način čudno biti še vedno v stiku z ljudmi, s katerimi sem skupaj hodil v šolo!« se je zasmejal, kot bi bila enakih misli.

	»Em, ja,« sem oklevajoče izdavila, ker nisem vedela, kako bi mu obzirno povedala, da se moti.

	»Ta punca Zoe pa je res bila odpičena,« je nadaljeval, a s tišjim glasom. »Nekdo mi je povedal, da je pred leti za One Direction pisala blog za njihove fane.« Glasno se je zasmejal. »Tom mi ga je posredoval na Facebooku, joj, kako sva se smejala. Bilo je naravnost grozno.«

	Prikimala sem in čutila, kako zardevam, prispevke sem namreč napisala jaz in nisem mogla verjeti, da ti ljudje zanje sploh vedo. Ljudje, s katerimi sem hodila skupaj v šolo, so si jih pošiljali med seboj in se mi posmehovali?

	»Se spomniš, kako se je Zoe skoraj vsak odmor za malico cmerila na stranišču?« je veselo nadaljeval, mojega nelagodja ni niti opazil, jaz pa sem še vedno molčala. Spet je govoril o meni. Mislim, da je Zoe na stranišču jokala le enkrat, tisti prvi dan, ko sem jo spoznala. Nisem vedela, da je sploh kdo vedel za moje jokajoče straniščne seanse, da posmehovanja zaradi tega sploh ne omenjam.

	»In, ali se spomniš tiste njene megalomanske izjave v desetem razredu, da je lezbijka? Ja koga pa briga, Zoe? Saj nihče sploh ne ve, kdo si!« Spet se je radostno zasmejal, čisto navdušen nad samim sabo. »Stavim, da je samo hotela pritegniti pozornost. In stavim, da je poročena z nekim dolgočasnim tipom, ki ga je spoznala na Tinderju.«

	To pa je bilo zame preveč, višek. Eno je, da ponižuje mene in blati moje spomine, da pa takole govori o Zoe – moji dragi, ljubljeni, pogumni Zoe – je nepredstavljivo.

	»Oslarije kvasiš,« sem počasi rekla, v lica mi je planila kri.

	»Ha?« Presenečeno me je gledal.

	»Zoe je bila – in še vedno je – najpogumnejša oseba, kar jih poznam, Simon. In res je lezbijka, ampak vam idiotom tega ni povedala sama. Ta tvoj dobri prijatelj Tom je izvedel in to objavil na Myspaceu, potem pa je Janine to napisala na stene stranišč. A Zoe ni jokala niti takrat – nikoli ni jokala zaradi vašega idiotskega početja – pač pa sem jaz. Vedno sem jokala jaz. Oh, in tudi jaz sem tista, ki je napisala prispevke o One Direction.« Bila sem besna. »In da boš vedel, niso bili grozni, dobili so veliko pozitivnih komentarjev, da so dobri in seksi. Veliko ljudi si je želelo nadaljevanje!«

	Z obraza sem mu prebrala, da se zabava, potem pa se je prikazal posmeh starega Simona Stana.

	»Ah, ja, zdaj pa se te res spomnim,« je prezirljivo prhnil. »Prav imaš, izmed vaju si bila ti večja zguba. Debela, dramatična, večno si kot psiček tekala za nami in se poskušala spoprijateljiti.« Utihnil je in se zarežal kot zlobna mačka. »Si vedela, da smo skozi leta v bistvu kar nekajkrat poskusili Zoe rešiti pred teboj? Ona ni bila tako slaba na pogled, veš, in njen oče je bil na televiziji, vendar je mislila, da se boš ubila ali kaj podobnega, če bi te zapustila. Saj, kdo drug pa bi še govoril s tabo?«

	»Jaz, em, jaz …«

	Hoteli so mi vzeti Zoe? Moja prijateljica je ostala, ker sem se ji smilila? Obstala sem kot okamnela. Nenadoma nisem več poslušala Simonovega glasu, pač pa Joejevega. Ki mi pravi, da sem grda, da sem pomilovanja vredna. Hotela sem nekaj povedati nazaj, se braniti, a ni šlo.

	In potem je prišel on.

	»Hej, drekač, kaj, če bi zdaj odjebal?« sem za seboj zaslišala grozeč glas. Spet sem postala gibljiva. Počasi sem se obrnila in zagledala Matthewa. Ljubkega, preljubkega Matthewa Darlinga. Zoejinega bratca. Pogled nanj, ki je zaščitniško stal nad menoj, je bil kot kozarec hladne vode med ubijajočim mačkom.

	»Kdo hudiča si pa ti in kaj te to sploh briga?« se je zarežal Simon. »Najin pogovor se te ne tiče.«

	»Pa se me tiče, če je nekdo tak kreten kot ti,« je odvrnil Matthew in stopil bliže k Simonu. Glas je stišal, zvenel je nevarno preteče. »Še posebej v zvezi z mojo sestro in njeno najboljšo prijateljico.« Za hip je molčal, potem pa dodal: »Enkrat kreten, večno kreten, Semen Stain.«

	Simonu so zaprhutale nosnice, v obraz je postal škrlaten. Pogledoval je zdaj mene, zdaj Matthewa.

	»Eh, brez zveze,« je naposled rekel in mrmrajoč nekaj o zgubah odšel proč.

	Matthew je strmel za njim, kot bi mu s pogledom hotel zariniti nož v hrbet, in izzival Simona, naj se obrne. Ni se, ko pa se je končno izgubil v množici, sem naposled le zadihala.

	»Si OK?« Matthew se je obrnil k meni in me prijel za ramena, pozorno si me je ogledoval in gubal čelo. Zaskrbljeno me je gledal.

	Resnično sem se trudila, da ne bi jokala. Resnično resnično sem se trudila, ampak moje oči včasih točijo brez mojega dovoljenja. Tako da, ja, sem jokala. Matthew me je odpeljal na stranišče in medtem ko sem hlipala, me je držal v objemu. Ves čas me je božal po laseh in mi prigovarjal, da naj ne jočem zaradi idiota Simona, ki bo večno ostal idiot. Jaz pa zaradi solz nisem mogla spregovoriti. Nisem mu mogla pojasniti, da ne jočem zaradi Simonovih hudobnih besed, temveč zaradi Mattheweve prijaznosti. Jokala sem zaradi ljubkega, skrbnega in obzirnega Matthewa, ki mu ni bilo vseeno zame.

	In takrat sva se vnovič poljubila, prvič po desetih letih. Kljub temu da sva bila na poroki, kljub temu, kar se je zgodilo, kljub Zoe in kljub njegovi ženi. Dolgo dolgo sva se poljubljala.

	In od takrat s tem nisva prenehala.

	ZOE

	»ZAKAJ JO DRŽIŠ ZA ROKE?« zatulim čez sobo, drugi del mene, ki je kilometre daleč stran od moje besne polovice, pa mi pravi, naj preneham vpiti.

	Natalie in Matthew skočita narazen, prostor obmolkne.

	»VPRAŠALA SEM, ZAKAJ SE DRŽITA ZA ROKE?« spet zavpijem, ne morem si pomagati. Napotim se proti njima, ostali se mi hitro umikajo, kot bi v rokah držala nož.

	»Zoe, ni tako …«

	Matthew stopi naprej, postavi se pred Natalie, tako zelo je zaščitniški, da samo še podžge mojo jezo. Njo brani pred mano? Kaj, jebenti, se dogaja?

	»Ustavi se,« nadaljuje in preži name, kot da bo vsak hip razorožil teroristko. »Ni tako, kot se …« Stavka ne more dokončati. Zato ker je točno tako, kot se zdi.

	»Natepavata drug drugega?« še vedno napol vpijem, četudi stojim tik pred njima. Nekje za seboj slišim dahniti atija. »Se?« ponovno vprašam in obhodim Matthewa, da pogledam Natalie naravnost v obraz. »Seksaš z mojim malim bratcem?« jo vprašam, čeprav se trudim, še vedno ne morem govoriti z normalnim glasom. »Ali seksaš z mojim malim poročenim bratcem, Natalie? Se to dogaja?«

	Natalie me gleda, kot da bo vsak čas dobila napad panike ali začela jokati, ali oboje, a ji tega ne bom dopustila. Ne, dokler ne bo odgovorila na moje jebeno vprašanje. Ali ima moja najboljša prijateljica – nekoč je prisegla na lastno življenje, da z mojim bratcem tega ne bo počela nikoli več – afero z Matthewem? Mi je o tem lagala v obraz?

	Natalie gledam naravnost v oči, potem pa jo prevzame čudna umirjenost.

	»Ja,« šepne, okoli nas pa se zaslišijo osupli vdihi. Vsaj izvedela nisem zadnja.

	Pogledam Matthewa. »Varaš Sami? Varaš jo? Pravo usrane si. Afero imaš, tako kot mama? Drugemu človeku uničuješ življenje. To je ogabno. Ti si ogaben.« Srepo zrem vanju, moja sapa je plitva in vroča.

	Medlo se ovem roke na svoji rami – Vanessine. Ob meni je. »Si v redu?« me potiho vpraša. »Kaj se je zgodilo, srčica?«

	Ne zmenim se zanjo, še vedno motrim Natalie in Matthewa. »Oba,« tiho rečem, »oba se mi gravžata. Kako dolgo že traja to?« Ne odgovorita, zato zakričim: »KAKO DOLGO ŽE TRAJA TO, PREKLETA STRAHOPETCA?«

	»Em,« Matthew se odhrka in pogleduje k ostalim udeležencem zabave, »približno pet mesecev.«

	Kot bi dobila zaušnico.

	Ves ta čas, ves ta čas, ves ta čas. Koliko ostudnih laži sta mi natrosila v teh zadnjih mesecih? In laži, ki sta jih povedala Sami. Mislila sem, da tadva poznam, v resnici pa sta lažnivca.

	Čutim, kako me Vanesa objame, šepeta mi, da je vse OK, vse je OK, vse je OK, vse je OK. Ampak ni, resnično ni. Otresem se njene roke in odidem iz hiše, stran od svoje punce, svoje družine, lastne rojstnodnevne zabave in svoje najboljše prijateljice.





14

	2016

	NATALIE

	»Bi me polulala, če bi me ožgala meduza?«

	»Ne vem.« Zoe premišljuje. »Mislim, da sem nekje prebrala, da je to samo mit. Lulanje sploh ne učinkuje, le polulan si.«

	»OK.« Proseče jo gledam. »Pa bi me?«

	»Je to kakšna seks zadevica?« Sumničavo me gleda.

	»Ne,« iskreno odgovorim, »za nobeno seks zadevico ne gre. Rada bi le vedela, ali si moja najboljša prijateljica.«

	Z zgornjega pograda se prikaže njen obraz, smehlja se. »Si želiš, da bi bila tvoja najboljša prijateljica?«

	»Ja ljubi bog, MDAAA,« odvrnem in se trudim zveneti pogumno. Počutim se, kot bi nekoga vabila na zmenek.

	»Mislim,« nadaljuje in se še bolj široko reži, »zadnji mesec, odkar sva spet prišli skupaj, tičiva dobesedno vsak dan skupaj, tako da MDAAA tudi tebi.«

	»No, torej sva najboljši prijateljici,« zadovoljno pripomnim, ker sva razčistili, kar me je mučilo. »Za vedno.«

	»Ne glede na karkoli,« reče ona, potem pa njena glava spet izgine. »In ja, Natalie, bi te polulala. Tudi pokakala bi te, če bi to potrebovala.«

	»Vau,« resnobno povem, »ti pa me imaš resnično rada.« Sledi dolga tišina v temi. »A bi se,« previdno dodam, »polulala name tudi, če bi šlo za seks stvarco?«

	»Ne,« odvrne. »Resnično te imam rada in večno bova najboljši prijateljici, a s teboj nočem početi nobenih seksualnih stvarc.«



	Ovem se, da že dobrih deset minut strmim v trgovinski zamrzovalnik, poln graha, in razmišljam o tisti noči, ko sem prvič prespala pri Zoe. Spomin je tako živ, da se zdi, kot bi bilo včeraj. Hkrati pa se zdi milijon svetlobnih let daleč. Tisti večer sva iz mamine omarice ukradli steklenico alkohola in se prvič opili. Bilo je super, dokler naju ni mama poklicala k večerji in naju pogruntala. Tako zelo sva se trudili dajati običajen videz, da mi je zdaj popolnoma jasno, da je mama zagotovo vedela takoj, ko naju je zagledala. Še posebej, ko je Zoe roza pobruhala pečen krompirček. Mami sem rekla, da je pojedla pokvarjene sadne bonbone in Zoe je ustrežljivo prikimala, ko ji je mama prinesla krpo. Kasneje, ko sva ležali na pogradu, sva spet svobodno zadihali in sklenili, da bova druga drugi z nožem za sadje porezali sprednje lase. Tista noč je bila super zabavna in obžalovali je nisva niti potem, ko so si starejši učenci izmislili pesmico o najinih pričeskah. Prepevali so jo več mesecev, dokler nama niso lasje spet zrasli.



	Odprem vrata zamrzovalnika in še malce buljim v grah. Vedno kupim znamko Birds Eye, zdaj pa tuhtam, ali je okus cenejšega sploh kaj drugačen. Ima grah sploh tako poseben okus, da bi ga lahko razločila? Močno dvomim. Zoe vedno kupuje reči trgovske znamke in ob moji potratnosti zavija z očmi. Ampak lahko bi prisegla, da ibuprofen za 4 funte deluje občutno bolje kot Tescova različica za 19 centov. Čeprav – kar je Zoe še posebej poudarila – so sestavine skoraj identične.

	Vzamem eno vrečico Birds Eyevega graha in eno trgovske znamke ter oboje vržem v voziček.

	Mogoče bom pa za rojstni dan naredila preizkus z grahom – sliši se zabavno.

	Globoko zavzdihnem, nakupovalka ob meni pa me sumničavo pogleda. Verjetno si misli, da sem blaznica, ki bo vsak trenutek začela streljati po trgovini. Prijazno se ji nasmehnem, si poravnam pižamo in skuštrane lase, a se zdi, da jo to samo še bolj vznemiri. Vrečko krompirjevih krhljev hitro odloži v košarico in pohiti proti blagajnam. Potlačim željo, da bi zanjo zavpila, da sem normalna in da je ne bom ubila.

	V torbici mi zavibrira telefon, potegnem ga ven. Na WhatsAppu mi Jamie, Mo, Hayley in nekaj prijaznejših učiteljev s šole čestitajo za rojstni dan. Tudi Sue mi je poslala sporočilo in sklenem, da jo bom kasneje poklicala. Z mamo sta te dni v čudnih odnosih, a to še ne pomeni, da se z njo ne smem pogovarjati in je imeti rada, a ne? Telefon v roki spet zavibrira, tokrat je Matthew, zanima ga, kam sem izginila.

	Zapeče me slaba vest. Pred pol ure me je pustil v postelji, v Costo čez cesto je šel iskat rojstnodnevno kavo in pecivo, ko pa je odšel, sem se kar naenkrat počutila utesnjeno in panično. Morala sem iz hiše. Morala sem ven in poiskati kisik. Zgrabila sem torbico in se odpravila v bližnjo prodajalno Morrison po grah.



	Fak, pogrešam jo. Resnično jo pogrešam. To je najin prvi rojstni dan v petnajstih letih, ko nisva skupaj, in počutim se čudno, usrano in žalostno, in to sovražim. Tista prva noč, ki sva jo preživeli skupaj, je bila ena od mnogih, ali nobena od njih ne pomeni prav ničesar?

	Mogoče pa bi ji morala poslati sporočilo? Ampak poslala sem jih že nešteto. Nešteto neodgovorjenih sporočil, nešteto neodgovorjenih WhatsAppovih klicev. Poskusila sem z maili, s sporočili na Facebooku, Instagramu. Nekajkrat sem se prikazala celo na njenih vratih in petdesetkrat pozvonila, dokler ni ven prišla Vanessa in mi prijazno rekla, naj odidem. Rekla je, da Zoe trenutno ne želi govoriti z mano in naj ji dam čas. Ampak minilo je že eno leto! Koliko časa bi ji naj dala? Je petnajst let prijateljstva kar tako konec? Naj bi to preprosto sprejela? Ne razumem, zakaj je to tako uničujoče. Zakaj je ljubezen do njenega brata tako silna rdeča črta.

	V resnici pa razumem. Ni bilo zgolj to, da sem se zaljubila vanj, pač pa tudi, da sem imela z njim afero. Vsakič ko se je izmuznil iz svoje hiše, da bi se dobil z mano, je varal svojo ženo in izdal Zoe. Vsakič ko sva to počela, sva počela, kar je Zoejina mama počela njenemu očetu. Zoe je bila vedno izjemno bojevito nastrojena proti varanju – o tem sem se lahko pogosto prepričala – in kar zadeva njo, sem uničila družinsko srečo njenega bratca.

	To sicer še ne pomeni, da je bilo najino početje OK, ampak bil je nesrečen in v njegovem zakonu je škripalo že kar nekaj časa. Poročila sta se izjemno mlada. Mislim, da je Matthew poskušal zakrpati luknjo, ki jo je za seboj pustila njegova mama, ko ga je tako majhnega pustila samega. Iskal je stabilnost in mislil je, da jo bo s poroko s Sami tudi dobil. Vendar je ni. In potem je začela ona študirati, posvetila se je pravu in se zakopala v delo, on pa je isto počel v bolnišnici. Odtujila sta se že prej, še preden sem ga jaz videla na tisti poroki. Oba sta se zelo spremenila – kot se v zgodnjih dvajsetih spremeni vsak. Pri dvajsetih se nikomur niti ne sanja, kdo je – meni se zagotovo ni. V bistvu se mi še zdaj ne, pa sem danes dopolnila devetindvajset let. Vem pa, da ljubim Matthewa, in to z vsakim delčkom sebe. Ljubi ga vsaka celica mojega telesa. Ljubim mimiko njegovega obraza in telesa, ljubim njegov vonj. Ljubim njegove nasmeške, prijazne in dobre. Ljubim majhne romantične stvari, ki jih stori zame, kako me gleda, kot bi me oboževal. Noben moški me ni še nikoli gledal tako, kot da na meni noče spremeniti ničesar, kot da si želi, da sem točno takšna.

	Vedno sem si želela ljubezni, po njej sem hrepenela, nikoli pa nisem pomislila, da bi lahko bilo tako. Vedno sem domnevala, da ljubezen pomeni žrtvovati vsaj delček sebe. Kompromise, s katerimi bi se spremenila do mere, da bi se lahko vključila v življenje ljudi okoli sebe. Ampak z Matthewem sploh ni tako. Ob njem lahko pokažem svojo najboljšo plat, pa tudi najslabšo – in on me ljubi vso. Drug drugega se ne moreva naužiti, podobno je bolezni. Tako zelo ga ljubim, da se mi včasih zdi, da bom zblaznela.

	A rada imam tudi Zoe. In nisem sprevidela, da me bo ljubezen do njenega brata stala izgubo njene.



	Zoe še občasno videva Matthewa. Kadar se med družinskimi srečanji srečata v Bryanovi hiši, sta drug do drugega vljudno obzirna. Tudi za božič, jaz sem bila z mamo in Sue, so bili skupaj. In pred kratkim sta bila oba povabljena na praznovanje rojstnega dne dvojčkov. Matthew je rekel, da bi morala iti z njim, meni pa se to ni zdelo prav. Vem, da si Zoe tega ne bi želela, jaz pa nočem, da bi mislila, da sem ji ukradla vso družino. Matthew se je z njo že kar nekajkrat poskusil pogovoriti o nastali situaciji, a Zoe ga je vsakič odrezavo ustavila ali ga ignorirala. O tem noče slišati niti besede. Vem, da je jezna na naju oba, ampak v resnici sem jaz tista, ki jo je izdala.

	Pridejo dnevi, ko sem izjemno izjemno jezna nanjo. Kako naju je lahko kar tako zapustila? Si ne zaslužim česa več od popolne odrezanosti? Ali ni žalostna? Me ne pogreša? Kakšen dan se mi zdi, da sem preveč jezna, da bi ji odpustila, četudi bi spet stopila v stik z mano.

	Potem pa pridejo dnevi, ko me silno daje slaba vest. Želodec mi razjeda tolikšna krivda, da moram popiti celo stekleničko Gaviscona. Zato ker sem fanta postavila pred najboljšo prijateljico. Ukradla sem ji najljubšega brata, njenega bratca, in povzročila propad njegovega zakona. Preteklo leto je bilo moje življenje v mnogih ozirih resnično dobro, a v njem zeva ogromna luknja. Moje življenje je dobro, a nikoli ne bo moglo biti tako dobro, kot bi bilo, če bi bila v njem Zoe.

	Še vedno sem na oddelku z zamrznjeno hrano in še vedno gledam prestrašeno žensko na drugem koncu, ki čaka, da se bom premaknila, da bo lahko vrnila vrečko krompirja.

	Ustrežem ji in se počasi prestavim na oddelek pijač. Steklenice in steklenice spominov z Zoe. Joj, pili sva pa resnično radi skupaj.

	Morda pa bi morala popustiti in se zvečer pridružiti družbi na pijači. Neštetokrat sem že rekla ne – enostavno mi ni bilo za iti – mogoče pa bi se morala prisiliti? Morda bi mi koristilo in tudi Matthew je obzirno pripomnil, da bi se morala prenehati muhati, že zgolj zato, ker je to moja in Zoejina obletnica.

	Med čakanjem v vrsti pred samopostrežno blagajno vzamem še dezodorant v akciji. Zakaj se ne govori več o tem, kakšno sranje je dezodorant? Na primer, da le redko učinkuje, v polovici primerov pa si poln belih pudrastih madežev. Zakaj ni še nihče izumil ničesar boljšega? Dam ga v voziček.

	»Imate vrečko?« me vpraša stroj.

	»Ne še, idiot,« zamrmram.

	»V prostoru za vrečko je neznan predmet,« zavrešči, jaz pa čutim, kako zardevam. Joj, kako zelo sovražim to tehno-logijo, zakaj je povsod? Kaj je tako zelo narobe z ljudmi, ki skenirajo izdelke?

	»V prostoru za vrečko ni ničesar,« povem aparatu, ki pa me ne posluša. Ženska, na ploščici piše, da ji je ime Keira, pomaha z magično paličico in zaslon se znormalizira. Za en izdelek.

	»V prostoru za vrečko je neznan predmet,« spet začne.

	»Kako neznan? Pravkar si se z njim seznanil!« zavpijem. Vrečko graha odstranim, potem jo spet približam.

	»V prostoru za vrečko je neznan predmet,« znova zavrešči, prisežem pri bogu, da tokrat še bolj nesramno kot prej.

	»NE, PA NI!« zavpijem jaz, Keira pa se vrne, na obrazu se ji riše zaskrbljenost. Popravi aparat, jaz pa nadaljujem.

	Glas se vrne, čez hip ali dva: »V prostoru za vrečke je neznan predmet,« začeblja, kot bi ga moja nesposobnost zabavala.

	»NA LICU MESTA TE BOM UMORILA!« zavpijem in se oziram za Keiro, namesto nje pa ujamem pogled prestrašene ženske s krompirjevimi krhlji. Ženska osuplo vdihne in se z vrečko vred zapodi v dir proti izhodu, ne da bi sploh plačala. Keira vpije za njo, naj se ustavi, a ženska je ne uboga, potem pa jo Keira in varnostnik skupaj začneta loviti. Trojica se podi po parkirišču, jaz pa naposled le plačam nakup in se odpravim domov k Matthewu. Potrebujem objem.





	ZOE

	»Vse najboljše za rojstni dan, moja draga, Zoe Darling!« Mama zveni zelo veselo, jaz pa se olajšano nasmehnem v telefon.

	Zadnje mesece se spet počuti precej bolje. Očitno je odmerek zdravil končno ustrezen. Zdaj je veliko bolj podobna mami, ki se je spominjam, ko sem bila še deklica – tiste, ki me je metala v zrak in se smejala.

	»Hvala,« skromno odvrnem. »Res sem vesela, da si me poklicala.«

	»Načrtuješ kakšno zabavno praznovanje? Kaj imaš za bregom?« vpraša, mene pa zbode pri srcu.

	»Pravzaprav,« togo odvrnem, »se z Vanesso odpravljava na baby shower. Zdaj sem tudi uradno stara dovolj, da rojstni dnevi niso več pomembni, temveč življenjske odločitve drugih ljudi.«

	»Baby shower?« Mama zveni zbegano. »Je to kaka ameriška reč?«

	»Na žalost, nategancije so nalezljive,« pojasnim, odprem omaro in si ogledujem, če premorem kakšno spodobno oblačilo. Biti mora dovolj formalno za fensi vrtno zabavo, hkrati pa dovolj trpežno, da bo preživelo na tisoče otrok, ki se bodo ves popoldan podili okoli mojih nog in vreščali.

	»Kdo pa je noseč?« vljudno vpraša mama.

	»Eh,« nepomembno zamahnem z roko, »neka Vanessina sodelavka. Vanessa je v dnevni sobi in pravkar zavija darilo. Na tej zabavi verjetno ne bom poznala nikogar.«

	»Pa saj je danes vendar tvoj rojstni dan!« žalostno vzkli-kne. »Danes bi morala biti s svojimi najboljšimi prijatelji. Ti bi morala biti deležna pozornosti in daril.«

	Sledi tišina, zveza pa rahlo prasketa. V bistvu sploh nimam več veliko prijateljev. Vedno sem bila raje v manjši družbi. No, tako sem si vsaj vedno dopovedovala. Najbrž pa bo držalo, da prijateljstev ne sklepam zlahka. Po končanem šolanju je vedno bila Natalie tista bolj družabna in vedno sva se družili z njenimi prijatelji s faksa. Hayley sem spoznala na potovanju, odkar pa sta z Natalie postali sodelavki, sta se tudi sicer precej zbližali. Torej, kdo razen Vanesse mi je še ostal?

	Družina?

	Le da mi je Natalie vzela tudi njo. Vzela mi je brata. Niti na družinsko zabavo ne morem iti, ne da bi se počutila čudno in nezaželeno. Vem, da za to, kar se je zgodilo, vsi krivijo mene. Mislijo, da pretiravam in brez razloga dvigam prah. Vendar ne razumejo. Ne razumejo, kaj pomeni biti izdan. Natalie je prelomila obljubo; lagala je; varala je. Da sploh ne omenjam, kako jebeno čudaško je, da moja najboljša prijateljica spi z mojim bratcem. Še celo podoben mi je! Kot bi hodila z moško različico mene. In to je čudaško. In čeprav je ona lagala in varala, jo je odnesla z vsem, kar si je kdajkoli želela: ima mojega brata, službo, ki jo osrečuje in h kateri sem jo spodbujala jaz, in nedotaknjeno veliko skupino prijateljev. Stavim, da se bo nocoj zabavala z njimi in ne bo niti opazila, da me ni, medtem ko bom jaz na še eni trapasti otroški zabavi.

	»Je že v redu, mama,« veselo odvrnem, ko v mojo sobo vstopi Vanessa. »Velikega kravala tako ali tako ne maram. V službi sem dobila torto in balone, jutri zvečer pa sem z atijem zmenjena za večerjo.« Za mano Vanessa sleče majico in me objame. »Ljubim te,« mi šepne v uho in mi v vrat zakoplje obraz, jaz pa pomislim: 'Ti si dovolj. Ne potrebujem sto prijateljev. Ti si dovolj.'

	»Oh, na večerjo, lepo zveni,« se mama očitno zdi zadovoljna. »Kako se ima? Lepo ga pozdravi.«

	»Dobro,« nasmehnem se, »hvala, bom.«

	Prav bizarno je, v kako prijateljskih odnosih sta te dni ati in mama. Človek si nikoli ne bi mislil, da je to sploh mogoče. Ampak zdaj je ati drugačen. Morda je vendarle opustil zamero, ki jo je vsa ta leta kuhal do mame – morda je spoznal, da vsi ljudje kdaj pa kdaj zajebemo in da ona tega ni naredila nalašč. Morda pa ga je ohladila zgolj pol-starost. Karkoli že je bilo, zdaj je precej bolj prizemljen in čustveno odprt. Za pogovor z ljudmi – in ne mimo njih – si vzame čas in tudi veliko hrabrejši je. Slišala sem ga groziti babi Surrey, da jo bo vtaknil v dom, ker mu je ves božič najedala! Nenehno se smehlja in smeji. Pred nekaj dnevi je med vremensko napovedjo celo skupaj spravil šalo, ki ni bila povezana z vremenom! Njegovi gledalci kar niso mogli verjeti – posnetek je kot vihar zaokrožil po Twitterju.

	»Pred nekaj tedni sem ga videla,« nadaljuje mama. »Z Jackom sva se z njim dobila na pijači. Celo Sue in Debbie sta prišli na nekaj kozarčkov, skupaj s tem novim Suejinim tipom. Njegovega imena se ne spomnim. Je Eddie?«

	Osuplo vdihnem. »Menda ja ne Edgar?« To ne more biti res.

	»Oh, ja, mislim, da res,« potrdi mama.

	»S svojim najstniškim fantom?« še kar ne morem verjeti.

	»Je bil njen najstniški fant?« je tudi mama presenečena. »Tega ni omenila. Kakorkoli, zdita se srečna. Se mi je pa zdelo, da je med Sue in Debbie malce napeto.«

	»Si lahko mislim,« suho pripomnim, »če Sue hodi z Edgarjem. Ko sta bili stari sedemnajst let, sta obe hodili z njim – in varal ju je drugo z drugo!«

	»Uuu, resno? Kako razburljivo!« dahne mama. »Potem pa razumem, da je za obe nekoliko čudno. Za vsako po svoje.« Zveni, kot da bo povedala še nekaj, zato čakam. Tudi ona čaka.

	»Pred kratkim,« previdno začne, »sem se na kosilu dobila tudi z Matthewem in Natalie.«

	Še kar molčim. Tega nočem poslušati.

	»Tudi onadva sta v redu in srečna,« nadaljuje.« Še ena dolga tišina, potem pa nežno zavzdihne. »Zozo, vem, da se me to nič ne tiče,« počasi nadaljuje, »glede na vse, kar ste ti in fantje prestali skozi leta. Toda ljubica, odpuščanje koristi duši. Da se nečesa takšnega tako krčevito oklepaš, ti škodi. Razžiralo te bo od znotraj, dokler ne bo v tebi ostala samo črna praznina. Verjemi mi.«

	Molčim, zamera v meni samo narašča. Takšne pogovore sovražim. Kot da ne bi preteklo leto jebeno znova in znova od vseh svojih sorodnikov poslušala na tisoče različic. Stavim, da nihče ne prigovarja Natalie in je ne ošteva kot otroka. Zakaj vsi mislijo, da se jih to kakorkoli tiče? Odrasla sem, nihče mi ne bo pravil, kako naj čutim do svoje najboljše prijateljice, ki me je izdala. In resnično je prava zaušnica, če moram o tem poslušati svojo mamo. Njej sem odpustila vse, kar se je zgodilo, in na skupinski terapiji sva to že neštetokrat predelali. Vem, da ji tega ne smem vreči v obraz vsakič, ko reče kaj, kar mi ni všeč. Ampak, joj, kako si to želim.

	Jaz vztrajno molčim, ona pa nadaljuje: »Rada bi le, da o tem razmisliš. Vedno si težko odpuščala, že prej, še preden sem jaz samo še vse poslabšala. Kot deklica si se znala muliti več dni skupaj – kot da ne boš nikoli prebolela – kadar ti je kateri od bratov vzel kakšno igračo. Vem, da je težko popustiti, in vem, da si ne zaslužim pravice dajati ti nasvete, le to je, da si zate želim najboljše.«

	»Poslušaj, iti moram,« preprosto rečem in se trudim prikriti jezo, ki mi veje iz glasu.

	»Joj, ne!« Zveni panično. »Prosim, ne odloži, prosim, ne bodi jezna name. Oprosti, da sem sploh kaj rekla. Saj veš, da te imam rada.«

	»Seveda,« odvrnem in poskušam zveneti bolj prijazno. »Le to je, da se moram obleči in pripraviti na zabavo, pa ne najdem torbice, ki jo iščem. Edine, ki se ujema s čevlji, odpornimi na otroke.«

	»OK, ljubica,« reče, zveni, kot bi se vdala v usodo. »Si prepričana, da te nisem razburila?«

	Dobesedno zlezem v svojo omaro in se pri tem udarim v glavo. Za mano se mi Vanessa smeji.

	»Ne, av, vse je v redu,« rečem, telefon pa mi skoraj pade iz rok. »Vendar res moram iti.«

	»Si se udarila v glavo?« vpraša, spet zveni zaskrbljeno. »Hitro, koliko prstov vidiš? Kdo je tajnik na ministrstvu za zunanje zadeve? Boš glasovala za ali proti?«

	Zasmejim se. »Ne vem, ne vem in oh, ljubi bog! Dovolj o tem brexitu!«

	Prekinem zvezo in brskam naprej. Prisegla bi, da je nekje tukaj. Prepričana sem, da je nisem vrgla stran, nikoli ničesar ne vržem stran. Vanessa me obtožuje, da kopičim kot hrček.

	Končno! Opazim usnjen vogal in torbico izvlečem izpod kupa komaj kdaj uporabljenih torbic, ki se je nabral skozi leta. Odprem zadrgo in iz torbice puhne rahlo vlažen zrak, zavedam se, da lahko v njej najdem marsikaj nagnusnega. Iz nje potegnem staro pisalo, tri tampone, mini zavojček čokoladnih bonbonov, ki jih nameravam pojesti, in čisto na dnu med drobtinami in tisoč lasnimi sponkami pomečkan papirček. Radovedno ga razganem in preberem: TCFF338792DF.

	Gledam zmedo črk in številk, napisanih s tresočo se roko in z nečim, kar spominja na črtalo, in gubam čelo. In potem se spomnim.

	Geslo za Wi-Fi. Iz stare najemniške hiše. To je geslo, ki ga je Natalie za najin štiriindvajseti rojstni dan dobila od našega soseda Pepa. Starega čudaka je poljubila, da bi mi priskrbela geslo, četudi se je sama ravno takrat selila iz hiše.

	Roka mi drhti, medtem ko še nekaj sekund strmim v košček papirja. Potem pa ga zmečkam v kroglico in vržem nazaj v omaro.



	WhatsApp

	Za: Zoe Darling

	Danes



	Resnično mi je hudo, ker se danes nisva slišali.

	'sporočilo izbrisano'



	Prosim, se lahko samo pogovoriva?

	'sporočilo izbrisano'



	Kolikokrat še bom morala reči, da mi je žal?

	Dobro veš, da nikoli nisem hotela, da bi se to zgodilo.

	'sporočilo izbrisano'



	Tako zelo te pogrešam, Zo

	'sporočilo izbrisano'



	Za: Natalie Winters

	Tako čudno je preživljati ta dan brez tebe.

	'sporočilo izbrisano'



	Misliš, da bi lahko šli na pijačo?

	'sporočilo izbrisano'



	Fak, želim si, da bi to že enkrat prebolela.

	'sporočilo izbrisano'



	Nehaj mi pošiljati čudaška izbrisana sporočila.





15

	2017

	ZOE

	Srce mi divje bije, ko odprem nastavitve in odblokiram njeno ime.

	Oglasi se že po dveh zvonjenjih, a ne spregovori. Sledi nekaj sekund tišine, ko obe glasno dihava v telefon in poslušava poznani zvok druga druge.

	Ko sva bili najstnici, sva to počeli na stacionarnem telefonu tistih nekaj redkih večerov, ko nisva mogli tičati skupaj. Molče, le na liniji sva bili, sva naredili domačo nalogo, tu in tam sva se potožili čez učiteljico matematike, ki je uživala, ko nas je zajebavala s kvadratnimi enačbami. Vem, da je njo mama kregala zaradi računa za telefon, toda meni ni ati nikoli rekel ničesar.

	Fak, pogrešam jo.

	»Vanesso sem prevarala,« kar naenkrat bleknem. Teža preteklih tednov in tednov sramu plane iz mene v telefon.

	Tišina traja naprej, jaz pa pomislim, da je morda prepozno ali da je ta stvar res višek. Tako zelo zelo se sramujem, tako prestrašena sem, ker ne vem, kaj to pove o meni kot o osebi. Na smrt me je strah, da to pomeni, da sem vendarle materina hči. In jebeno sram me je zaradi lastne hinavščine. Najboljšo prijateljico in brata sem odrezala od sebe zaradi nečesa, kar sem storila sama.



	Do zadnjega tedna – do testa – sem resnično mislila, da je z nama z Natalie konec. Verjela sem, da je najino prijateljstvo mrtvo in pokopano, preveč plesnivo in iznakaženo do neprepoznavnosti, da bi ga bilo še kdaj mogoče obuditi. Ko pa je tista bela palčka naredila svoje in sta se prikazali tisti črti, je bila Natalie edina oseba, ki sem si jo želela. Edina, ki bi ji lahko povedala, edina, ki bi mi pomagala. Pa vendar sem dneve in dneve zbirala pogum. Čakala sem do zadnjega mogočega trenutka.

	»Oh, Zoe,« naposled le spregovori tiho in žalostno – joj, s tako poznanim glasom. A brez obsojanja.

	Zahlipam, a zvok bolj spominja na renčanje. »Oprosti, ker te kličem po vsem tem času, a ne vem, kaj drugega lahko naredim,« povem skozi žgoče, ponižujoče solze. »Sovražim se, resnično se sovražim.« Pomolčim, po licih pa se mi valijo solze. Natalie še vedno molči, zato nadaljujem, pripravljam se na najhujši del. »In kako neumna sem, Nat,« se mi lomi glas. »A to še ni najhujše, nepredstavljivo je. Noseča sem, Nat, jebeno noseča.«

	Spet tišina, Natalie dojema. Dojema, da sem Vanesso najbrž prevarala z moškim. Varala sem in, kar je še huje, tudi lagala sem. Lagala sem sebi in lagala sem Vanessi.

	»Vau,« izusti z istim nežnim, užaloščenim glasom. »Resnično mi je žal, Zoe.« Zadnji dve leti je te besede ponovila že tolikokrat v mailih in v glasovnih sporočilih, a resnično slišala sem jih šele sedaj. »Kaj boš naredila?« previdno vpraša, jaz pa strmim v svoje trepetajoče roke.

	»Imam termin,« povem s tresočim se glasom, »za prekinitev nosečnosti.« Besedi zvenita težko in dokončno, a se mi zdita nekako lažji od abortusa. »Bi šla z mano?«

	Ne okleva. »Seveda bom šla s tabo,« preprosto odvrne, kot bi je dve leti ne ignorirala in se vedla, kot da sploh ne obstaja. Zaradi njene prijaznosti je sram, ki ga čutim, le še silnejši. Pozabila sem, kako prijazna je.

	»Danes, ob štirih,« hitro dahnem in si obrišem obraz. »V severnem Londonu, boš lahko prišla?«

	Spet ne okleva niti sekundice, čeprav vem, da ima v šoli zagotovo polne roke dela, ker se bliža izpitno obdobje. »Tam se dobiva.«

	NATALIE

	S postaje podzemne železnice hitim proti kliniki, v želodcu mi grozno kruli. Tako nervozna sem, da danes nisem zaužila popolnoma ničesar, in počasi začenjam to obžalovati. Kaj, če me bo lakota zgrabila, ko bom morala biti karseda prijazna in razumevajoča? Upam, da me bo adrenalin spravil skozi. Morda pa bodo imeli avtomat s prigrizki? Prav gotovo klinike za splav potrebujejo vitrine s čokolado bolj kot katerakoli druga.

	Pogledam na uro, skoraj štiri. Ne morem verjeti, da za-mujam na Zoejin splav, to pa res ni kul. Če sem poštena, naslov mi je poslala šele pred eno uro. Mislila sem že, da si je premislila – le da nisem bila prepričana, ali glede splava ali mene. Za popoldanske ure sem si že uredila nadomeščanje, tako da sem lahko takoj stekla k vratom, a kljub temu bom dvajset minut zamudila. Saj splavov verjetno ne izvajajo točno na uro, ali pač? Najbrž ne. Domnevam, da poseg krije zavarovanje, tako da bo gotovo čakala.



	Še vedno predelujem dejstvo, da me je Zoe poklicala. Poklicala je mene. Po vsem tem času in po vsem tem upanju me je končno poklicala. In to zaradi tako velikanske stvari. Malce me plaši, ker ves ta čas ni imela nikogar, ki bi ji stal ob strani. Je bila zadnji dve leti sama pri vseh svojih velikih zadevah? Upam, da ne. Pogrešala sem jo – obupano – ampak jaz sem imela ob sebi druge ljudi. Svoje prijatelje s faksa, sodelavce in Matthewa. Koga pa resnično ima ona?

	Svojega atija? Občasno svojo mamo? Vanesso?

	Ampak če je Zoe prišla do točke, ko je spala z nekom drugim, potem ne verjamem, da je te dni v njuni zvezi vse v najlepšem redu.

	No, saj nočem opravičevati tega, kar je storila. Situacija očitno ni idealna, toda glede na mojo preteklost z Mattom je res ne morem obsojati. Iskreno, mislim, da je življenje kaos in naporno, stvari se pač zgodijo. Nihče od nas ne ve zares, kaj se dogaja v življenju ali glavi nekoga drugega. Vsak sprejema svoje odločitve, ki jih ne sme nihče obsojati.



	Vsa prepotena prispem in pozvonim, pripravljena, da se predstavim z nekim eksotičnim imenom, vendar se nihče ne oglasi. Vrata se preprosto odprejo, jaz pa se po hodniku odpravim v čakalnico. Ženska za zaščitnim steklom me vprašujoče pogleda, jaz pa zajecljam: »Em, moja prijateljica je tukaj?«

	Ozrem se naokoli in v kotu zagledam Zoe. Nosi hudi, ki ga je imela že, ko sva še bili prijateljici, in čudno, takoj se počutim bolje. Mislila sem, da se je po najini odtujitvi popolnoma spremenila. Da je tisti trenutek, ko je odvihrala iz hiše, zavrgla vse, kar jo je kakorkoli spominjalo na najino prijateljstvo in vse skupne trenutke. Da bo imela povsem novo garderobo, po obsežni operaciji morda celo povsem nov obraz. Vem, da je to nerazumno, ampak tako sem pač čutila.

	Pogleda me, jaz pa izdihnem. Na pogled je popolnoma enaka. Niti malo se ni postarala, mene pa preplavi zadrega, ker sem se. Nenadoma si zaželim, da bi se bolj naličila, potem pa me prešine, kje sem. Tukaj pa obsežen make-up res ne bi bil najbolj primeren.

	»Živijo,« reče, ko se ji približam.

	»Em, hej,« odvrnem in nervozno migam s prsti. »Res oprosti, da zamujam, podzemna je bila počasna in Googlovi zemljevidi se tako dolgo nalagajo.«

	»Ja.« Prikima, zdi se bledikava. »Prvi del je že za mano.«

	»Ljubi bog, sem zamudila?« me takoj preplavi slaba vest. Sedem poleg nje na plastičen stol. »Žal mi je, Zoe.«

	»Ne, ne.« Odkima. »Nič ne skrbi, bil je le posvet. Prijazna gospa mi je postavila nekaj vprašanj. Saj veš, preverila je, ali si to resnično želim. Čakata me še dva posveta, preden bom lahko odšla, tako da mislim, da bo trajalo še nekaj ur.«

	»Oh,« dahnem negotovo, ker ne vem, kaj bi lahko rekla. »In je ta pogovor potekal OK? Saj nimaš … dvomov?«

	»Ne,« odločno odvrne in nepremično strmi predse.

	Prikimam in kot kakšna bebka kimam še naprej, ko molčiva.

	»Si opazila na televiziji, kadar liki ponesreči zanosijo …« nenadoma začne po nekaj tihih minutah, »… vsi govorijo o možnosti prekinitve nosečnosti in sprašujejo svoje prijatelje za mnenje, ali naj to storijo ali ne in podobno, potem pa jih na koncu doleti spontani splav ali pa se test izkaže za lažnega. Mislim, da je tako zato, ker se pisci bojijo, da bi bili zaradi splava njihovi liki nepriljubljeni.«

	»Morda,« previdno rečem. »Se bojiš, da boš ti zaradi njega manj priljubljena?«

	»Morda,« me posnema. »Le to je, da sem vedno mislila, da se mi kaj takšnega ne more zgoditi. Vedno sem mislila, če bi se mi to zgodilo – ob moji 90-odstotni lezbičnosti skoraj nemogoče – da sem dovolj feministke in dovolj inteligentna, da me ne bo razburilo ali porajalo krivde. Z vrha strehe bi oznanila, da sem se odločila za splav, tisti, ki bi me obsojali, pa naj se sladko jebejo. Upala sem celo, da se bodo pojavili kakšni protestniki, da bi jim lahko pokazala, da mene pa že ne bodo prestrašili.« Pomolči in pogleda v tla. »Vendar ne mislim tako. Le jebeno sram me je. Počutim se neumno.« Stiša glas in se ozre po drugih nervoznih mladenkah v čakalnici. »In ne morem verjeti, da jih imam trideset in to počnem. Te najstnice verjetno mislijo, da sem bedasta starka. To se dogodi najstnicam brez zadostnega poznavanja spolnosti, ne pa meni.«

	»Razumem,« počasi povem.

	»In iskreno, prav prisiliti se moram, da sploh lahko izgovorim besedo splav,« nadaljuje. »Ne vem, zakaj, a zveni tako močno. Mislila sem, da se bom s tem bolje spoprijela. Prepričana sem, da si to želim – otrok nočem in to je bila resnično grozna napaka, ki bo uničila mojo zvezo – me je pa, no, resnično zelo sram.«

	»Naj te ne bo,« se prisilim reči. »Se zgodi. Ljudje smo, vedno kaj zašuštramo. Zdaj si tukaj, počneš, kar je najbolje zate, in jaz mislim, da si pogumna.« Pomolčim. »Vse bo v redu.«

	Prime me za roko in mi jo stisne. To je najin prvi telesni stik po dveh letih in komaj zadržujem solze. Zdaj res ni čas za izliv mojih čustev. Če ima kdo pravico jokati, je to Zoe. Za pogovor o velikih stvareh, za žalost in smeh bo dovolj časa kasneje.

	Sestra odpre vrata in jo pokliče noter.

	»Grem s tabo?« se hitro ponudim, Zoe pa odkima.

	»Ne, v redu sem, res. Tukaj počakaj. Mislim, da ne bom dolgo.«

	Ko vstane, opazim, da nosi božične nogavice.

	Izbira božičnih nogavic za splav se mi zdi resnično drzna, gre mi na smeh.

	Vrne se čez dvajset minut, oblačila ima malce neporavnana.

	»Naredili so ultrazvok,« mi prišepne, ko spet sede. »Sestra mi je pokazala notranjost moje maternice, rekla je, da so stenske mišice zelo močne in gladke, kar je naravnost krasno. Mogoče pa bom že zgolj zaradi komplimentov šla še na en splav.«

	Vljudno se zasmejim, vendar vem, da je čisto iz sebe.

	»Šest tednov in en dan,« doda čez minutko. »Kako lahko vedo tako natančno?«

	»Mislila sem, da so minili le dva ali trije tedni?« resnobno vprašam.

	Prikima. »Ja, res čudno. Računajo od zadnje menstruacije, in ne od oploditve.«

	»Ampak to pomeni, da bi dejansko lahko bila devica,« očarano šepnem nazaj. »Devica, ki je prvič seksala in bila že prej noseča.«

	»Res begajoče,« zaskrbljeno prikima.

	»Vse bo OK,« preprosto rečem in jo primem za roko.

	»Prvo tabletko sem že zaužila,« pove čez minuto, glas se ji malce trese. »Ta zaustavi nosečniške hormone. Jutri moram doma vzeti drugo, ki bo ubila izdelek.« Pomolči. »Tako mu je rekla – izdelek. Nenavadno, kaj?«

	»Je Vanessa doma?« zaskrbljeno vprašam, ona pa odkima.

	»Za nekaj dni je šla k prijateljem v Cumbrio,« pojasni. »Zadnji hip sem se izgovorila na službo, da mi ni bilo treba iti z njo.«

	Spet molčiva, potem pa Zoe glasno zavzdihne. »Zdaj morava samo še počakati na zdravnikov recept. Rekli so, da lahko počakam tukaj ali pa grem ven nekaj pojest. In se čez kakšno uro vrnem.«

	»Kaj bi raje naredila ti?« prijazno vprašam in molim, da moj želodec ne bo začel preglasno kruliti.

	»Lahko počakava tukaj?« vpraša, gleda me z razširjenimi očmi in si grize zgornjo ustnico.

	»Seveda,« hitro odvrnem. Že v redu. Saj nisem tako zelo lačna. Ne bom umrla, če še uro ali dve počakam na hrano. Po drugi strani pa bi izguba zavesti zaradi lakote med splavom nekoga drugega morda izgledala nekoliko melodramatično?

	»V torbici imam čokoladico Dairy Milk, če si lačna?« se ponudi, ko mi prebere misli, jaz pa se potrudim zveneti ne pretirano navdušeno.

	»Zveni mamljivo,« rečem in se nasmehnem. »Hvala.«

	Poda mi čokoladko in kakšno minuto počasi meljem, ker vem, da bova še kar nekaj časa čakali.

	»Medtem ko čakava … bi se lahko, em, pogovorili … o slonu v sobi? Nisem mislila sebe,« se nervozno zakrohotam, »pač pa naju. O tem, kaj se je zgodilo?«

	»Šššš.« Dobrodušno se nasmehne, mi na ramo položi glavo in zapre oči. »Ne še. Kasneje.«



	ZOE

	Naslednji dan se pozno zbudim v postelji, povsem oblečena. Na robu postelje zvita kot psiček leži Natalie, prav tako oblečena.

	Potem ko sva se vrnili s klinike, s papirnato vrečko tablet, sto letaki in paketoma gromozanskih higienskih vložkov, sva še dolgo bedeli in se pogovarjali o neumnostih. Povečini sva obujali spomine na najstniška leta. Na skupne noči, ko sva se izmuznili v lokalni park, izlete v kino, nočne pogovore o vsakem šolskem in družinskem trenutku. Bilo je lepo.

	Še vedno pa se nisva pogovorili o tej najini pomembni reči in o dveletnem molku. Najbrž bova do tega še prišli, ampak zdaj resnično uživava v pretvarjanju, da se ni nič zgodilo.

	Naslednje tablete so na vrsti danes popoldan – vtakniti jih moram vase – in Natalie je vztrajala, da bo ostala z mano, dokler ne bo končano. Še vedno čakam, da bom kaj občutila – bolečino, še več krivde. Vendar je ne. Občutim le olajšanje. Olajšanje po zadnjih tednih. Odkar se je zgodilo, nisem občutila ničesar razen panike in strahu, še najbolj pa sem se počutila jebeno blesavo. Toda zdaj, ko je končano – no, skoraj končano – se počutim veliko bolje. Veliko lažja.

	Me je pa sestra opozorila, da bo ta naslednji del veliko bolj boleč.

	Natalie se zgane in mežikajoče odpre oči. Za hip me gleda kot kakšno tujko in se mršči. Potem se nasmehne.

	»Kako se počutiš?« zaspano vpraša, se pretegne in zevajoče zazeha.

	Ne odgovorim, namesto tega vprašam: »Se spomniš, ko sem prvič prespala pri tebi, ko sva se napili in druga drugi postrigli lase?«

	»Ja.« Široko se nasmehne. »Nedavno sem tudi sama razmišljala točno o tej noči.«

	Zasmejim se, preden dodam: »Prisežem, da je to bila najboljša pričeska, kar sem jih kdaj imela. Bi mi kdaj spet rada postrigla lase?«

	»Seveda!« navdušeno odvrne in se spet zahihita. »Zoe, si vedela, da sem pramen tvojih las hranila še kakšen mesec, kot spominek?«

	»Stara,« postrani jo pogledam, »to pa je čudaško. Le serijski morilci in novopečeni starši hranijo pramene las; to sta dve skrajnosti.«

	»Saj vem!« veselo odvrne. »Takrat sem bila res prava čudakinja. A bila sem tako obsedena s tem, da imam resnično najboljšo prijateljico, da sem hotela ceniti prav vsak trenutek prijateljstva, če bi si ti slučajno premislila in me dala na čevelj zaradi koga boljšega.«

	»Idiotka.« Zmajem z glavo. »S kom pa si mislila, da bom pobegnila?«

	»No,« tiho reče in me rahlo prebadajoče gleda, »vem, da bi lahko, in to večkrat.« Pomolči in pogleda gor in dol po postelji. »Pred dvema letoma sem naletela na Simona Staina in povedal mi je resnico o naših šolskih dneh. Povedal mi je, da bi ti lahko bila ena izmed njih, da so te redno vabili v svojo sredo in te poskušali rešiti pred mano.«

	»Zakaj pa bi si jaz kdajkoli želela biti ena izmed njih?« zavreščim. »Grozni so bili! Zlobni in nesramni in tako zaposleni s pretvarjanjem, da so kul, da se niso nikoli resnično zabavali. Povečini so se mi smilili. Najbrž je zelo naporno biti popularen v šoli – ves čas si pod pritiskom, da ne izgubiš ugleda in da ostajaš kul.« Napol se nasmehne, a se zdi, da mi ne verjame povsem, zato nadaljujem. »Nat, očitno ne razumeš, kako čudovita oseba si bila – še vedno si – in koliko zabave sva dali skozi. Vedno si se obnašala, kot da ti delam uslugo, ker sem tvoja prijateljica, ampak tvoja prijateljica sem bila, ker si prečudovita in trapasta in ker prineseš sonce, kamorkoli prideš. S tabo nisem nikoli preživela slabega dne.«

	»No, si jo pa kar hitro popihala, ko sem storila nekaj, kar ti ni bilo všeč!« se izmuzne kanček jeze. »Na drugo možnost nisi niti pomislila.«

	Obmolkneva. Odhrkam se, počutim se usrano. Veliko sem razmišljala o drugi možnosti, pa tudi o tretji in četrti. Zelo dolgo sem bila zelo jezna. In vsakič ko me je kdo hotel nežno pregovoriti, sem trmarila in se samo še bolj zavijala v svoj bes. Bila sem poparjena. Ampak sčasoma je jeza splahnela in počutila sem se samo še žalostno in osamljeno. Obžalujem svoje vedenje, ampak le kako naj vse to obrazložim? Kako naj vse to povem, da ne bo zvenelo zgolj kot za lase privlečeno izgovarjanje?

	»Si vedela, da sem prejšnji mesec videla Sue?« prijazno rečem, srce pa mi začne pospešeno biti. »Nanjo sem naletela v Costi na vogalu blizu službe.«

	»Aja?« Natalie zveni odsotno.

	»Na koncu sva šli skupaj na kosilo.« Debelo pogoltnem, ko pomislim, kako navdušena sem bila, ko sem jo srečala. Ko sem ob njej dojela, kako zelo pogrešam vse – Sue, Debbie, Natalie, Matthewa – celo Nataliejinega molčečega in dolgočasnega očeta, Johna. Pogrešala sem brezpogojno toplino. Smeh, bedaste žajfnice in toblerone. Z odprtimi rokami so me sprejeli v svojo družino, ko sem imela občutek, da svoje družine sploh nimam.

	»Nič ni rekla,« pripomni Natalie, zdaj me gleda z zanimanjem.

	»Ne,« odkimam, »prosila sem jo, naj nič ne reče. Mi je pa dala ogromno misliti. Vsi so mi pravili, kako neumna sem ti dve leti, ona pa ni rekla ničesar takšnega. Ni me obsojala in ni me pregovarjala, me je pa pripravila do govorjenja o tem, kako sva se midve spoznali, in o stvareh, ki sva jih preživeli skupaj. Kaj vse sva dali skozi, kaj pomeniva druga drugi. Omenila je, da sta se s tvojo mamo sprli zaradi njenega novega fanta. Povedala mi je, kako zelo si želi reči oprosti, da pa z vsakim dnem postaja težje. Še posebej ko si starejši. Vse več je izgovorov, ki te zadržujejo in pogrezajo v trmarjenje. Rekla je, da je ponos bedast drekač.«

	Natalie strmi v posteljo, tišina med nama narašča.

	»Bi kavo?« sčasoma vprašam, ona pa prikima.

	Ko se vrnem, tipka po telefonu.

	»Oprosti,« reče avtomatično in odloži telefon, ko na mizico ob postelji odložim kavo in zlezem nazaj na posteljo. »Le fantu sem pisala.«

	»Je že v redu,« prhnem in se pokrijem z odejo. »Saj lahko izgovoriš njegovo ime. Vem, da sta še vedno skupaj.« Pomolčim, potem pa dodam: »Srečna sem za vaju oba.« Spet utihnem. »Mislim, zdaj sem. Zdaj razumem in resnično mi je žal. Oprosti. Dojela sem, kako kratkovidna sem bila. Ampak takrat se mi je zdelo, da je minilo že preveč časa, da bi lahko prilezla nazaj in prosila odpuščanja, razumeš? Počutila sem se kot idiotka, a na vse pretege sem se trudila pretvarjati, da nisem. V moji glavi je zadeva postala prevelika, da bi lahko zlezla iz nje.«

	Natalie se razvedri obraz, spet je podobna najstnici. Včeraj sem bila tako okupirana sama s sabo, da si je sploh nisem dobro ogledala. Zdaj si jo ogledujem, opazim nekaj manjših gubic okoli oči. Sploh ne izgleda slabo – trideseta ji pristajajo. A iznenada postanem žalostna, ko me prešine, da sem za nekaj teh gubic kriva sama.

	»Resno?« vpraša in se mi smehlja. »Mislila sem, da me sovražiš. Želim si, da bi me poklicala.« Zavzdihne. »Želim si, da bi bila bolj vztrajna. Nikoli nisem hotela obupati, ampak čez čas sem čutila vse večjo zadrego in bala sem se, da bom dobila prepoved približevanja ali kaj podobnega. Tako grozno mi je bilo, ker sem ti vzela Matta, niti sanja se ti ne. Nikoli te nisem hotela izgubiti in samo še huje sem se počutila, ker sem prišla med vaju.«

	»Bila sem otročja,« rečem in vzdihnem. »Pogledi na življenje in svet so mi zameglili vid. Mislila sem, da vem vse in da sem neomajno zvesta svoji morali. Najbrž je bilo delno krivo to, kar je mama storila atiju, da sem se odločila, da je varanje najhujša mogoča stvar na svetu. In še vedno mislim, da to ni dober način reševanja zadev, razumem pa tudi, da se stvari zgodijo in da včasih vsi zajebemo. To vem zdaj bolje kot kdorkoli drug.«

	Sledi dolga tišina, obe seževa po kavi. Četudi je prevroča, srkneva požirek.

	Tišino prelomi Natalie. »Bi se rada pogovorila o tem, kar se je zgodilo?«

	Glasno zatulim, Natalie pa me zgrabi za roko, gleda me vznemirjeno in opravičujoče.

	»Ne, ne,« rečem, »le jezik sem si opekla.«

	Obe se malce čudaško zasmejiva in ko jo spet pogledam, zre vame, a neobsojajoče.

	»Ja,« potrdim, »resnično se želim pogovoriti. Le to je, da sem tako zelo jezna nase in tudi sram me je. Zadnje leto je bilo res jebeno ušivo. In za vse sem kriva sama. Svojo najboljšo prijateljico sem odrinila od sebe in tudi vse druge, ki so se poskušali o tem pogovoriti. Tvoja mama in moj ati sta potrošila ure in ure, da bi me prepričala, naj oprostim tebi in Matthewu, jaz pa sem bila preveč trmasta in preponosna, da bi priznala, da imata prav. Zato sem prenehala hoditi tja.« Mukoma zavzdihnem. »In potem se je začelo krhati tudi z Vanesso, najbrž zato, ker je bilo vse skupaj zanjo preveč. Bila je edina, ki mi je še ostala, takšen pritisk pa je za eno osebo preveč. Partner ne more biti vse. Zdaj to vem. Svojo usrano zamero sem stresala nanjo in iskala prepire, ker mi je bilo to lažje od poslušanja, kako bedaste odločitve sprejemam zadnje čase.«

	Natalie me pozorno posluša, spet vzame skodelico in srkne požirek. Vedno je imela bolj azbesten jezik kot jaz. Stavim, da je za to zaslužna njena kratkotrajna kadilska faza, ko sva bili še najstnici.

	»In potem se je v službi pojavil ta fant …« Zmanjka mi besed, ker kar čutim, kako zardevam od sramu. Prvič s komerkoli govorim o tem, opravičila pa nimam nobenega. »V pisarni je bilo res veliko dela, pa tudi z Van si nisem želela biti doma, zato sem pogosto delala pozno v noč. Bila sem osamljena in ni mi bilo mar, kako slaba oseba sem. On se je smejal mojim šalam, bil prijazen do mene. Zbližala sva se in nekega večera sva … kar zgodilo se je.«

	Začnem jokati. Natalie se premakne bliže k meni in me objame. Ne reče ničesar, za kar sem ji hvaležna. Nočem, da bi se trudila, da bi se bolje počutila v zvezi s tem, kar sem storila. Nočem slišati, da sem v resnici dobra, ali izgovorov, zakaj bi nekdo storil kaj takšnega. Prav je, da se počutim slabo – moram se – zato ker sem resnično storila nekaj slabega. Človek mora čutiti svoje občutke, dobre in slabe, sicer pristanejo v škatli, človek pa se pretvarja, da je vse v redu. Dopoveduje si, da ima prav, da si to zasluži, da ima do tega pravico, namesto da bi se soočil z resnico. To sem jaz počela zadnji dve leti in zdaj je čas, da se soočim s sranjem, ki sem si ga nakopala za vrat.

	Še nekaj časa milo jočem v postelji, Natalie pa ostane ob meni in me objema. Čez nekaj časa sedem pokonci, počutim se tisočkrat bolje, in popijem mlačno kavo.

	NATALIE

	Bolečine so se začele pred eno uro in vidim, da so hujše, kot je Zoe pričakovala. Ne more biti pri miru, nenehno hodi okrog po dnevni sobi ali poseda na tleh kopalnice.

	In tudi zame je huje, kot sem pričakovala, ko jo gledam, kaj prestaja.

	Pred eno uro sem vklopila centralno ogrevanje, to obdobje mi je namreč opisala kot zelo boleče, in zdaj se naslanja na radiator in potiho ječi. Jasno je, da ji toplota ne pomaga kaj veliko.

	»Mi daš še nekaj analgetikov?« hripavo poprosi.

	»Seveda,« odvrnem, vstanem s tal in grem v kuhinjo po tablete in kozarec vode.

	»Oprosti, spet me kakat,« mi pove, sleče legice, vložek je že po nekaj minutah poln krvi, in spet sede na školjko. »V bistvu je kakanje ena od mojih najljubših stvari, ampak to pa res ni zabavno.«

	»Le nekaj uric bo trajalo,« se trudim zveneti pomirjujoče kot sestra na Casualty. Na poličko ob njej odložim kozarec. »Zmogla boš. Ženska si, in to močna.«

	»Vedno sem mislila, da sem močna,« reče Zoe, povsem potna. »Mislila sem, da imam visok prag bolečine, a počasi začenjam dvomiti. Ne morem verjeti, da ženske rodijo otroke. Jaz poskušam iztisniti zgolj olivo in niti predstavljati si ne morem, kaj pomeni iz sebe spraviti štiri kilograme in pol težkega otroka.«

	Ob teh besedah se zdrznem, a jo nežno pobožam, nočem, da bi Zoe videla, kako ganljivo je vse to zame. Vzame tabletki kodeina in ju pogoltne na suho, preutrujena je, da bi segla po kozarcu vode ob sebi.

	»Veš, najprej sem mislila, da bi poklicala svojo mamo,« nenadoma reče.

	»Kako se kaj razumeta te dni?« radovedno vprašam, prešine me, da sem izpustila vse leto vzponov in padcev.

	Vsa bledikava zmaje z glavo. »Ne slabo.« Pomolči. »Prav tako pa ne bi rekla, da sva si blizu. Mislila sem, če se bo kdajkoli vrnila v moje življenje, da bova imeli veliko emocionalno snidenje in si bova potem super blizu – da bova najboljši prijateljici – potem ko se bova znova povezali.« Nekaj sekund molči, preden nadaljuje. »In potem, ko sem izvedela, da sem noseča in sem postala vsa prestrašena, pa sem pomislila, kako prestrašena je morala biti ona, ko je zanosila z mano. Morda je že takrat vedela, da tega ne bo zmogla. Jaz sem namreč vedela takoj. Vedela sem, da nisem zmožna skrbeti za otroka. In zato se mi je zasmilila. Imela je mojega atija, finančno je bila stabilna, imela je dom. Vsem drugim se je zagotovo zdela zmožna in pripravljena. Kaj pa bi lahko šlo narobe? Tudi jaz sem finančno stabilna, stara sem trideset let in imam partnerico, a pripravljene se ne čutim. Mislim, da ne bom nikoli pripravljena za takšno odgovornost.« Zaneslo jo je. »Verjetno hočem reči, da sem jo hotela poklicati in ji povedati, da jo sedaj razumem še malce bolj. Nisem hotela, da bi bila ob meni – ne tako, kot si ob meni ti, in tebe potrebujem – a želela sem ji povedati, da razumem vsaj drobec tega, kar je preživljala.«

	»Morda pa bi jo morala poklicati?« predlagam.

	»Morda jo bom res,« preprosto odvrne.

	Ne vem, kaj še bi lahko rekla, zato ne rečem ničesar.



	»Me lahko z nečim zamotiš, Nat?« obupano vpraša in mi v naročje položi glavo. »Pogovarjajva se o čemerkoli. Ni važno, o čem.«

	»Seveda,« takoj odvrnem in mrzlično razmišljam. »Torej, misliš, da bo Trump razstrelil svet? Čudi me, da ga že ni, je pa res, da je službo nastopil šele pred nekaj meseci. Dam mu šest mesecev, največ.«

	»Zagotovo ga bo impičment doletel, še preden bo uspel zanetiti vojno,« hitro pove skozi dlani.

	»Ne vem, kaj je to impičment,« zbegano odvrnem. »Ali to pomeni, da ga bodo dali v zapor? A niso Billa Clintona impičnili?«

	»Em, ne vem,« reče, očitno jo zelo boli, ker ponavadi se pretvarja, da ve o politiki vse, četudi obe zelo dobro veva, da enako kot jaz nima pojma.

	Zamenja si vložek, jaz pa klepetavo nadaljujem. »Genialno vprašanje. Misliš, da bi Trump resnično seksal s svojo hčerko? Torej, če bi se lahko izmazal in ne bi nihče nikoli izvedel za to?«

	»Ja, mislim, da bi,« reče in se skremži od bolečine in vprašanja. Spet jo strašansko boli. Vstane s školjke in hodi gor in dol po dnevni sobi, drži se za trebuh, kot bi hotela nelagodje potisniti nazaj noter.

	»Vklopim glasbo?« veselo predlagam in skočim pokonci, da bi vzela telefon in predvajala Spotify.

	Opazim, da sem dobila sporočilo. Spet je Matthew, zanima ga, kako se imam. Zaboli me srce, v hipu ga začnem strašno pogrešati.

	Podrobnosti ne pozna, domnevala sem, da Zoe ne bi želela, da tole delim z njenim bratom, sem mu pa povedala, s kom sem. Rekla sem, da bom nekaj dni ostala pri Zoe, on pa je bil presrečen, ker spet govoriva. Vem, da je bila celotna zadeva tudi zanj zelo težka. Odtujitev od Zoe je bila kot teman oblak, ki je visel nad nama in nad vso družino.

	Pošljem mu: 'Ljubim te, vse je super, xx,' glasno pa vprašam: »Imaš kakšno glasbeno željo?«

	»Karkoli,« odvrne, zdaj že poskakuje in odsotno gleda predse. »Karkoli, le glasno naj bo.«

	Izberem neko naključno playlisto in zaigra Build me up Buttercup od The Foundations. Ups, ta pa res ni najbolj primerna za splavno playlisto. Izberem naslednji posnetek in zaigra I'm a survivor od Destiny's Child.

	Ja, veliko bolje.

	»Si OK?« jo vprašam, ona pa še vedno poskakuje.

	»Jep,« pihne. »Tole mi pomaga pri krčih, resnično mi. In morda se bom znebila še strdkov.«

	»Štekam,« povsem vsakdanje odvrnem. »Ti priskrbim še kaj?«

	»Em …« ustavi se in sope, potem se na tleh zvije v klobčič. »Kaj še bi me zamotilo?« razmišlja. »Morda pa bi lahko gledali pornografijo? Kaj ti je všeč?«

	»Ah, tole pa ni kar tako,« povem. »En sam napačen prizor, pa me mine. Na primer, nočem videti nobenega anusa in ne maram umetnih jošk. V mojem porniču mora biti penis, ne sme pa jih biti preveč, ker bi to bilo razvratno. Bolj so mi všeč majhni grdi moški, ker imam potem občutek, da bi jih zlahka nadvladala, hkrati pa …«

	»OK, saj ni važno.« Zoe strmi vame, napol osuplo, napol nejeverno.

	»Oprosti,« hitro rečem, malce se sramujem.

	»Ne, ne,« zamahne z roko, »to je v redu. Super si me zamotila. Tudi jaz imam v porničih občasno rada penise, večinoma pa ne.«

	»OK,« rečem, ona pa me nenadoma zelo odločno pogleda.

	»Vanessi moram povedati, da sem biseksualna.« Zveni prepričano.

	»Ji še vedno nisi povedala?« vprašam in prešine me, da je v najini časovnici še vedno veliko lukenj. »Ji boš povedala tudi za tole?«

	Z roko pokažem naokrog po prostoru, kot bi predstavljal varanje in splav.

	Zoe si močno grize ustnico.

	»Ne vem,« prizna. »Rada bi ji, z njo si želim biti odkrita. Ne vem pa, ali ni to sebično? Resnično se je zgodilo le enkrat samkrat in že med seksom z njim sem spoznala, da si tega ne želim. Bilo je zanič in samo še bolj sem pogrešala Van. Rada bi nama dala novo priložnost in prenehala biti kretenka, toda če ji povem, naju bo to večno spremljalo. O tem bo večno razmišljala in jaz sem tista, ki je kriva.«

	»Mislim, da ji ne smeš povedati,« počasi rečem. »Vem, da to ni ne dober ne pravi odgovor, a če boš ostala z Vanesso in želiš stvari popraviti – in če resnično ne nameravaš tega ponoviti – potem mislim, da je bolj prijazno do nje, če ji ničesar ne omeniš, tako s tem ne bo nikoli obremenjena.«

	Zoe komaj opazno prikima, žalostna je.

	»Nikoli si ne bi mislila, da sem sposobna varati. Da laganja sploh ne omenjam. Očitno ne veš, kaj si boš mislil o nečem ali o situaciji, dokler se ne znajdeš v njej.« Pomolči. »Ne vem, če ji bom zmogla to prikrivati. Storila sem nekaj strašnega. A če ji bom povedala samo zato, da bi si olajšala dušo, potem je jebeno bolje, da molčim, je tako?«

	Spet se skremži od bolečine in pohiti nazaj na stranišče.

	ZOE

	»A veš, kdo bi se odlično vklopil v ta scenarij?« vpraša Natalie, strmi v strop. »Andrea Allen iz naše šole. Saj se spomniš, da je imela v zadnjem razredu sedemnajst splavov?«

	»Ne, pa ni,« slabotno ugovarjam. »Ti si verjela vse, kar si slišala v šoli.«

	»Joj, molči. Seveda jih je imela!« je osupla Natalie. »Vsem je povedala.«

	Pri sebi se nasmehnem. To je tako kot v starih časih.

	»Meni se zdi, da si namerno izbrala ta trenutek,« reče čez kakšno minutko.

	»Kako to misliš?« vprašam in jo pogledam.

	»Kako to misliš, kaj mislim?« Zasmeji se. »Čez nekaj dni imava rojstni dan. Da ga preživiva skupaj, je bila najina tradicija.«

	»Fak, čisto sem pozabila,« odvrnem in se lopnem po čelu. Potna sem. »Seveda, kako čudno.«

	»Potemtakem nisi načrtovala ogromne zabave?« vpraša in se trudi zveneti brezskrbno.

	»Ne.« Odkimam in pogledam v tla. »Če sem čisto odkrita, zadnji dve leti rojstni dan ni bil nič kaj zabaven.«

	»Moj tudi ne,« tiho pripomni, potem pa spet molčiva in leživa druga ob drugi na tleh kopalnice.

	Razjeda me krivda. Toliko časa sem bila jezna, ko pa je jeza zbledela, je ponos še vedno ostal. Čut za pravičnost in visoki moralni nazori so me tako dolgo držali proč od Natalie, da sem imela potem, ko sem počasi spoznala, da jo pogrešam – prav tako Matthewevo bližino – in dojela, da je življenje včasih zapleteno, občutek, da je prepozno.

	»Se lahko vrneva?« nežno vprašam. »Lahko pozabiva vse to sranje in se vrneva k najboljšima prijateljicama za vse čase? Vrneva h kraji alkohola staršem in striženju las in ponovnemu gledanju Pasti za starše in brainstormanju o novih imenih zate? Se lahko, prosim?«

	Sledi dolga tišina. Predolga.

	»Mislim, da se jaz ne morem,« naposled izusti Natalie, videti je poklapana.

	»Zakaj ne?« zvenim panično. »Tako jebeno žal mi je, Nat, niti sanja se ti ne. Vem, da sem hinavka in sebična in ošabna. Prava idiotka sem bila, ampak lahko se vrneva, lahko sva si blizu kot nekoč, vem, da lahko!« Jočem na tleh in ne vem, ali zaradi bolečine v trebuhu ali zaradi povedanega. »Prosim, Natalie, prosim. Lahko vsaj poskusiva? Mi ne moreš preprosto oprostiti in pozabiti, da lahko poskusiva popraviti storjeno?«

	»Ne vem, če zmorem. Ne veš, kaj vse se je dogajalo …« Zmanjka ji besed, zdaj je tudi ona na robu solz.

	»Ampak lahko mi poveš,« obupano vztrajam. »Lahko mi poveš vse, kar se je zgodilo. Vem, da sem jaz kriva, ker sva toliko zamudili, a to lahko premagava. Naju ne pogrešaš?«

	»Seveda naju pogrešam!« Plane v jok. »Pogrešam te ves čas. Pogrešala sem te prav vsak dan. Ampak to je preveč. Zdaj imava tako različni življenji. Z Mattom se seliva v predmestje, ti si v Londonu. Tebi se dogaja … vse to, jaz pa …« Nenadoma umolkne.

	»Povej mi,« jo priganjam.

	»Poskušala sva …« šepetajoče pove. »Več kot eno leto se že trudiva zanositi. Imela sem dva splava, bilo je grozno, Zo.« Debelo pogoltne in šepetaje nadaljuje. »Zdravniki ne morejo najti nobene težave, vsi testi so bili normalni. Enostavno nama ni usojeno. Tako zelo si želiva, pa se noče zgoditi. In to sploh ni kaj posebej zanimivo, mnogi, ki jih poznava, imajo težave z zanositvijo. Kot bi bili vsi prekleto neplodni! Ampak oni imajo vsaj določen problem, ki ga lahko naslovijo, midva pa sva obtičala v poskušanju in poskušanju in izgubljanju otrok.« Pomolči in si z vece papirjem z rolice nad nama obriše obraz. »Medtem ko si ti …« Spet utihne, žalostno me gleda.

	Medtem ko sem jaz zanosila po enkratnem skoku čez plot in jo primorala, da pride k meni in me gleda splavljati.

	V njenem glasu ni nobene jeze, nobene zlobe, a popolnoma razumem, kaj sem storila. Kaj mora prestajati zaradi mene. Po dveh letih besnega kaznovanja sem jo prosila, naj mi pomaga narediti najtežjo stvar na svetu – in je prišla. Rekla ni niti besedice, ni me poskušala pregovoriti in ni me obsojala. Če je ne bi silila, mi tega sploh ne bi povedala.

	»Oprosti.« Posnemam njen glas, čeprav vem, da beseda oprosti ne bo in ne more biti nikoli dovolj. »Nisem vedela,« še šepavo dodam.

	»In tako ali tako so v najinem prijateljstvu že bile težave,« oklevajoče nadaljuje. »To sem sprevidela šele, ko sva bili narazen, a obstajale so že prej. Ali sva bili kot rit in srajca ali pa sva večno tekmovali. Večino najinega življenja sem bila nate ljubosumna.«

	»Am-ampak,« zajecljam, »pa … pa saj sva soodvisnost premagovali, poboljšali sva se.«

	»Ni bilo samo to,« preprosto odvrne. »Ti si z mano prekinila vse stike, ker sem ti lagala v zvezi z Mattom, in to razumem, vendar pa si mi polovico najinega prijateljstva prikrivala stvari – povečini zato, da bi se ti bolje počutila. Lagala si o svoji nedolžnosti, lagala si, da ti je všeč služba marketinške pomočnice, lagala si o zvezi moje mame in tvojega atija. Vedno hočeš zmagati, Zo, jaz pa sem živela omamljena od tebe in ti bila hvaležna, ker si bila pripravljena biti ob meni, kar pa ni bilo prav. To ni zveza enakih.«

	Resnica, ki se skriva v tem, me sune v prsi. Prav ima, resnično ima prav. Ni bilo namerno, vendar ima prav. Všeč mi je bilo, da me nekdo obožuje kot junakinjo. Del mene je užival v ohranjanju Natalie nizko, da sem se lahko jaz počutila visoko.

	Molče sediva, zavedava se, da se je zgodilo preveč. Poti nazaj ni več.

	»Najbolje, da se vrneš k Matthewu,« rečem in vstanem, na vse kriplje se trudim prikriti bolečino, ki se mi riše na obrazu. »Veliko bolje se počutim, najhujše je že mimo.«

	Vstane.

	»Si prepričana?« vpraša in si obriše obraz. »Lahko ostanem, brez problema.«

	»Ne, resno,« ji povem. »Pojma nimaš, kako zelo sem ti hvaležna, ker si prišla, tako zelo sem se bala. In res mi je zelo žal, ker si morala tole prestati.« Pomolčim, preden dodam: »Mislim, tole danes, pa tudi vse v zadnjih dveh letih, morda celo v petnajstih. Upam, da mi boš nekega dne lahko oprostila.«

	Nasmehne se, a ne tudi z očmi. Nekaj trenutkov se molče drživa za roke, njeni topli prsti počivajo na mojih hladnih, potem pa se obrne, vzame torbico in odide.





16

	2018

	NATALIE

	Joj, sovražim jo, sovražim jo. Poglej to obleko, kako čudovita in bela in ljubka je. In tudi ona je tako prijazna in sladka in očarljiva.

	»Misliš, da je res, mislim resnično iskreno takšna?« previdno vpraša ena od mam, ki je v materinski šoli. »Mislim, resnično mi je všeč,« še hitro doda. »Bega me le to, da je tako prijetna. Kaj, če bo tudi princ Henry postal tako prijeten? Saj nočemo, da bi nam naša kraljevska družina prišla do srca?«

	»Prekleto, da ne!« se hitro oglasi še neka druga mama – njenega imena sicer nisem nikoli poznala, a je prepozno, da bi vprašala – vidno razburjena. »Saj so vendar jebena kraljevska družina – hočemo, da ostanejo njeni člani ošabni, snobovski in prezirljivi, da se včasih oblečejo kot Hitler ali so goli v vegaški hotelski sobi.«

	»A veš, da nisem nikoli videla tistih slik golega Henryja?« užaloščeno pripomnim. »Bala sem se, da me bodo aretirali, če jih bom poguglala. Ima lepega lulčka?«

	»Vprašaj Meghan,« odvrne Siobhan in se zareži. »In ja, resnično mislim, da je iskreno tako prijetna. Je pač Američanka, one so prijetne, po tem slovijo.«

	»Jaz pa nisem tako prepričana o Američankah,« pripomni neidentificirana noseča gospa. »Moja učiteljica pilatesa je Američanka in čisto prevečkrat reče pička.«

	»V kakšnem smislu?« vprašam in razmišljam, ali sem se sploh kdaj preizkusila v pilatesu, kaj šele v osmem mesecu nosečnosti.

	»Zmedenem,« odvrne in se ljubeče poboža po ogromnem trebuhu. »Kot bi hotela zveneti super kul in moderno. Na primer: 'Pičke proti nebu, dame!', potem pa s pestjo sune v zrak, medtem ko me mrmramo, naj se jebe!«

	Pilates mi postaja vse bolj všeč.

	Siobhan se spači.

	Siobhan mi je všeč, ona je edina v naši skupini, ki se pritožuje čez nosečnost. Vse druge nočejo govoriti o groznih trenutkih, večno kot roboti vztrajajo, da je to 'čudež'. Očitno to pač dobiš od umetno oplojenih mam.

	»Vam 'pičke v zraku' ne zvenijo dokaj boleče?« Siobhan pogleda navzdol, zdi se zaskrbljena.

	»Ja, in potem še vzklika 'uuu', kot da gre za neko posebno moč,« še pove neznana ženska. »Kdaj se je feminizem osredotočil izključno na moč?« Zavije z očmi. »V službi se moram pretvarjati, da sem mogočna, medtem ko bi v resnici najraje ves dan jokala in se s krožnikom pašte skrivala pod mizo.«

	»Jaz tudi,« se oglasim, takoj mi postane všeč. Ji je ime Gwen? Mislim, da je Gwen.

	»Jaz pogrešam svojo pičko,« potrto zavzdihne Siobhan, »videla je nisem že več mesecev.«

	»Em, bi jo lahko, prosim, nehala tako nazivati?« reče mogoče-Gwen.

	»A nismo hotele, da ji tako rečemo?« vpraša običajno molčeča Beth. Tiha voda, ta Beth.

	Siobhan prikima. »Teoretično, vendar mislim, da večini ljudi še vedno ni všeč.«

	Mogoče-Gwen sede pokonci. »Meni pa ni všeč, ker to besedo moški spet prepogosto izrekajo,« glasno pove. »Kot bi se jo nekaj časa bali izgovoriti, zdaj ko slišijo ženske, pa mislijo, da jo spet lahko uporabljajo.«

	Siobhan zamahne z roko. »To je nesprejemljivo. Beseda je naša in če bomo hotele, jo bomo uporabljale. Me smo zmagovalke. Me smo to besedo kot sovražni govor uporabljale ves čas. Me se bomo odločile, ali jo bomo uporabljale ali ne. Toda moški nikoli, to jim bo večno prepovedano.«

	»Se strinjam,« rečem, želim se vključiti. Presedem se na stolu, ni mi udobno. V bistvu mi je ves čas neudobno. Vsako minuto vsakega dne. In danes me še posebej peče zgaga. Zaradi nje sem prebedela vso noč in malo prej sem komajda zaužila običajne štiri rezine kolača za zajtrk. Grozno. Matthew me nenehno sprašuje, ali imam popadke, vendar vem, da jih nimam. Absolutno sem prepričana, da bodo popadki tisočkrat hujši. Moja mama mi je res grozovito podrobno opisala, kaj me čaka, eno uro zatem, ko sem ji povedala, da sem noseča. In potem je Sue poguglala grozljive porodne zgodbice, nekaj jih je celo prebrala. Ko je kliknila na slike, sem odšla. Hvala bogu.

	Zdi se mi, da je svet razdeljen med ljudi, ki na nosečnost gledajo kot na neko popolnoma magično stvar – takšni te vztrajno božajo tudi brez dovoljenja in čebljajo o tem, kako srečna in čudežna sem. In potem je tukaj še druga polovica populacije, ki se jim nosečnost in vsak njen del gabijo. Takšni komaj čakajo, da ti povedo, kako grozna je nosečnost in kako zelo se bo tvoje življenje spremenilo na slabše, ko bo v njem otrok.

	In če mi še eno teslo reče, naj 'spim zdaj, ko še lahko', bom postala nasilna. Kako naj spim, če imam nase pričvrščeno to ogromno in brcajočo reč, ki nenehno napada moje notranje organe in preostalemu telesu pošilja prevelike odmerke hormonov? Resno, dlačice imam na mestih, kjer jih ne bi smelo imeti nobeno človeško bitje, stopala pa imam dvakrat večja kot prej.

	Ampak očitno sem prava srečnica – in vem, da to moram ponavljati, sicer bo vesolje ali bog – kdorkoli že – udarilo po meni in mojem otroku.



	Preden se je ta končno obdržal, sem nekajkrat spontano splavila. Zgodilo se je čisto na začetku, a kljub temu je bil vsak korak te nosečnosti strašljiv. Vsak čuden občutek je pomenil paniko. Vsak gib – ali pomanjkanje teh – me je silil klicati nujno medicinsko pomoč. Če bi izgubila še tega otroka, si ne bi nikoli več opomogla. Nikoli.

	In zato – četudi se nisem povsem povezala s to skupino bodočih mamic – sem jim resnično hvaležna. Pomagale so mi sprevideti, da je čisto normalno vsak dan imeti občutek, da ti razpada telo. Odkar poznam Siobhan, Beth, mogoče-Gwen in druge, me ne skrbi niti polovico toliko kot prej. To mi je v resnično uteho.

	Smilijo se mi možje, ki nimajo skupine, kjer bi lahko delili svoje občutke. Mattheweva nosečniška zaskrbljenost je še hujša od moje. Nesrečnik trepeta že osem mesecev. Pravzaprav je bil že čisto blizu, da bi dobil odpoved, ker je vzel bolniško vsakič, ko sem zastokala. Kar naprej tudi odpoveduje načrte s prijatelji, ker se me boji za več ur skupaj pustiti samo. Mislim, da svojih prijateljev ni videl že od lanskega poletja.

	Matthew je očarljiv in je najprijaznejši in najbolj ljubeč moški, kar sem jih kdaj spoznala. Ampak hkrati bi ga najraje ubila. Hvala bogu, da bo s svojo trenersko ekipo ostal čez noč v Liverpoolu. Vsaj eno noč se bom lahko končno sama relaksirala v postelji, v vsej svoji gromozanski veličini.

	Oh, samo malo. Poglej si tole, imam tri njegova sporočila, v katerih preverja, kako se počutim.



	Popijemo svoje vodene brezkofeinske kave in se odpravimo ven na bleščeče sonce, pomahamo si, ko se odpravimo vsaka v svojo smer.

	Sklenem, da so mi te ženske všeč. So super prijazne in veliko imamo skupnega, a vsakič ko sem z njimi, še malce bolj pogrešam Zoe. Zelo pogrešam to, kar mi je bila, pa tudi skupno preteklost – najine šale, postranske poglede, skrivnostne nasmeške, kadar sva bili enakih misli. Pogrešam njene nasvete in njeno nesmiselno praktičnost; pogrešam njen bedasti smeh, pogrešam najine divje noči in noči, ki sva jih preživeli doma. Preprosto pogrešam njo.

	Videla je nisem od lani, od tiste težavne stvari, ki jo je morala opraviti. Po tistih intenzivnih dveh dneh sem resnično potrebovala prostor in kar nekaj časa me je mučilo, kar je storila. Bilo je huje, kot sem mislila, da bo, ko sem opazovala njeno početje in ji bila v neomajno podporo, medtem pa sem ves čas razmišljala o svoji nedelujoči maternici.

	Ampak potem sem zanosila. In bolj kot se približuje čas poroda, bolj se mi zdi, da sem se vedla trapasto. Mislim, le zakaj dajem tako velike in deklarativne izjave? Zakaj sem imela govor o tem, da vrnitve nazaj ni? To je moja dramatična plat. V danem trenutku sem tako zelo prepričana, da ne bom nikoli čutila drugače. Zakaj nisem Zoe preprosto rekla, naj mi da nekaj časa, namesto vseh teh ni-poti-nazaj neumnosti? Bilo je skrajno melodramatično.

	Težava je, da drži veliko povedanega tisti dan. Večino časa nisva bili enaki. In še vedno resnično ne vem, kako je lahko kar tako pustila vnemar najino prijateljstvo. V dveh letih brez nje sem doživela nekaj najboljših in nekaj najslabših trenutkov v svojem življenju. Resnično sem jo potrebovala, nje pa ni bilo tam. Ne vem, kako naj grem čez to.

	V preteklih mesecih sem bila na nekaj posvetih. Ugotovila sem, da moram razčistiti nekaj stvari v svoji glavi in veliko vsega je prišlo na plano na prav strašljiv način, ko sem zanosila. Z neko profesionalno osebo sem se morala pogovo-riti o tem, kar se je v davni preteklosti dogajalo z Joejem, pa tudi o svojih težavah s telesom. Moja terapevtka je bila neverjetna in z njeno pomočjo sem se prenehala vsako jutro gledati v ogledalo in se zmerjati zaradi ogromnih sprememb, ki jih je doživljalo moje telo. Pravi čudež je spremeniti mo-žgane, ki trideset let kritizirajo, v možgane, ki namesto tega rečejo 'vau, poglej, česa vsega sta zmožna ti in tvoje telo'.

	Pred kratkim sva se s terapevtko začeli pogovarjati o Zoe. Resnično bi rada predelala žalost, ki jo čutim, ker sem jo izgubila. Četudi mislim, da je za naju prepozno, da bi se vrnili, kjer sva bili. Preveč vsega se je zgodilo.

	Kajne?

	Prav imam, kajne? Ne moreš nekoga za skoraj tri leta dobesedno izbrisati iz svojega življenja, potem pa nadaljevati, kjer si ostal. Ali pač?

	Presneto, te dni resnično težko ohranim eno misel. Nenehno me sili na jok, preveč sem čustvena in preveč me dajejo hormoni, a bog pomagaj tistemu, ki reče kaj od tega.

	Zazvoni mi telefon – zaslon pravi Sue. Nasmehnem se in se javim. Vsakih nekaj ur nekdo iz naše družine preveri, kako se držim. Pred materinsko šolo je klicala mama, zdaj pa je na vrsti Sue.

	»Živijo, mašina za otroke,« se pošali, jaz pa se zahihitam.

	»Hvala ti za ta nazorni naziv,« jo oštejem, ona pa prhne.

	»Ko je bila tvoja mama noseča s tabo, sem ji pravila enako.« Zasmeji se v telefon. »Tudi njej ni bilo pretirano všeč. Mislim, da sta obe zmešani. Potiskanje ljudi skozi genitalije – le kako lahko kdorkoli verjame v boga, če ljudje tako pridemo na svet?«

	Spet se zasmejim in se potrepljam po trebuhu. Ob Suejinem glasu se on ali ona vedno začne divje zvijati. Ne vem, ali to pomeni, da je dojenčku všeč ali ne.

	»Torej se že veseliš, da te bo nekdo klical babica?« jo podražim, ona pa se zahihita.

	»Ne, hvala,« vedro odvrne. »Sue bo povsem v redu. Edgar pa kar umira od želje, da bo postal dedek.«

	»In kako se imata vidva?« vprašam, se ustavim in sedem na klop. Te dni ne morem brez počitka hoditi več kot le nekaj minutk skupaj.

	»Ah, ljubica,« spremeni glas. »Si vedela, da se je vse skupaj začelo kot šala? Na sporočilo sem mu odpisala samo zato, da bi jezila tvojo mamo po tistem fiasku z Bryanom.«

	»Misliš tisto njuno čudaško, grozljivo, skrivno reč?« me zmrazi.

	»Jep …« Lahko slišim, kako prikimava. »Sprva sem se z Edgarjem dobila le zato, da bi se ji maščevala, potem pa …« zmanjka ji besed, zveni zasanjano.

	»Potem pa?« Pri sebi se nasmehnem.

	»Potem pa, hudiča, draga moja,« dahne v telefon. »Neverjetno srečna sem. Nikoli si nisem mislila, da bom samo še ena zaljubljena trapa. Po četrti ločitvi sem prisegla, da sem nad moškimi naredila križ, ampak resnično mislim, da je on zame Tisto.«

	»Strašljiv klovn z rdečim balonom?« zamrmram, vendar me ne posluša.

	»Vem, da se tvoji mami zdi čudno,« nadaljuje nekoliko resneje. »Ampak sčasoma se bo privadila.«

	»Je med vama še vedno rahlo napeto?« previdno vprašam, Sue pa vzdihne.

	»Ne vem,« prizna. »En trenutek se zdi, da je spet vse normalno, kot je bilo, že naslednji pa imam občutek, da nikoli več ne bo tako, kot je bilo – ko sva si povedali prav vse. Vem, da je tvoji mami težko sprejeti, da je Edgar postal del mojega življenja, si pa resnično želim, da bi tole pustili za seboj. Očitno se prijateljstva res morajo spremeniti.« Pomolči. »Ti veš to bolj kot večina.«

	Debelo pogoltnem.

	»A nič ne skrbi, ljubica,« hitro doda. »Časa je še več kot dovolj, da se stvari uredijo. In četudi te dni Debbie ne videvam pogosto, pa veš, da te imam rada in da sem zate vedno tukaj.«

	»Vem,« resnobno odvrnem in si prisežem, da se bom pogovorila z mamo. Le pogovoriti se morata – se izpovedati.

	»Torej,« nadaljuje, »še ne rojevaš?«

	»Noup,« smeje odvrnem.

	»Dobro.« Zveni zadovoljno. »Zdaj pa moram iti, Edgar pride prej domov, da bova lahko nekaj časa preživela v rdeči sobi. Dragica, saj si prebrala Petdeset odtenkov sive, kajne?«

	»Iti moram,« zveneče povem. »Radateimamčao.«

	Av.

	Ta grenčica postaja vse hujša. Domov moram in leči in/ali pojesti še malo kolača.

	Zavijem okoli vogala na našo ulico in se skoraj zvijem od bolečine. Ljubi bog, potemtakem to vendarle ni zgaga.

	ZOE

	Odpre vrata, meni pa vzame nekaj sekund, da jo prepoznam – kot bi bili dve Natalie zlepljeni skupaj.

	»V pičko materino, pa ti si res noseča,« glasno izjavim, ona pa se zasmeji, potem pa se prime za hrbet in zastoka, precej živalsko.

	»Popravek,« odvrne in nekaj sekund divje sope, »z nosečnostjo sem opravila, rodila bom.«

	»Kje, jebenti, je Matthew?« vprašam in ji sledim po hodniku, oziram se po nepoznanem prostoru. Stene so lepo pobarvane – očitno pred kratkim – sprašujem se, ali je to bilo Nataliejino gnezdo. »Si poklicala rešilca?«

	»Matthew je na poti iz Liverpoola,« pove, spet sope. »Vendar mislim, da ne bo uspel priti pravočasno. Popadki si prehitro sledijo.«

	»Ampak, ampak …« Kar čutim, da začenjam pospešeno dihati, ko dojamem, kako resna je situacija. »Potem pa morava poklicati pomoč, kajne?«

	»Mislim, da je za to prepozno,« reče in pobere prepolno torbo, potem pa jo v navalu nove bolečine spet odloži. »In preveč sem se bala poklicati 112. Številka je namenjena le za nujne primere, jaz pa ne vem, ali je to nujni primer.«

	»Jebenti, da je,« odvrnem in se začnem v hipu potiti pod pazduhami. »OK, jaz bom vzela torbo, spraviti te morava v avto.« Ona odločno prikima, se vzravna, jaz pa ji ponudim roko. Pogleda me, kot bi šele sedaj resnično dojela, da sem ob njej. Zgrabi me za roko in se široko nasmehne. »Potem pa pojdiva. Ni daleč, vse bo v redu.«

	Počasi kreneva skozi vrata, s prsti se krčevito oklepa moje roke, jaz pa z gumbkom odklenem avto. Hočem odpreti sopotnikova vrata, Natalie pa odkima.

	»Bolje, da sedim zadaj,« reče in pomigne proti nastlanemu zadnjemu sedežu, jaz pa se malce zdrznem, ko pomislim na napol pojeden McDonalds in druge vrečke tam zadaj.

	»Prav.« Trudim se ostati mirna in ji pomagam zlesti v avto.



	Ko mi je pred eno uro pisala, sem jo narobe razumela.

	»Otroka bom dobila,« je napisala. »Lahko prideš takoj?«

	Mislila sem, da je polulala palčko in da so jo po vseh spontanih splavih premagala čustva. Nisem vedela, da me čaka tole.

	Matthew mi je to prikrival. Zakaj? In kako je mogoče, da se ni ati zagovoril?

	Že res, da sem bila v zadnjih šestih mesecih bolj poredko doma, niti poklicala nisem velikokrat. V službi je bila norišnica in tako zelo sem bila osredotočena na izboljšanje odnosov z Vanesso, da je bilo vse drugo zgolj postransko. Pa vendar, v resnici sem tiščala glavo v pesek, se skrivala pred svetom in se smilila sama sebi.



	Zaženem avto, dlani imam potne, in s tresočimi se prsti nastavim navigacijo.

	»Si OK?« vprašam nekoliko neprimerno, potem pa hitro dodam: »Mislim, vem, da nisi OK. Vsak hip boš rodila in si na zadnjem zicu mojega avta, in to brez Matthewa …«

	»Hvala, da si me spomnila,« izbruhne v smeh.

	»Oprosti,« šepavo odvrnem in zapeljem na cesto, molim, da promet ne bi bil pregost. To ni središče Londona – zdaj živita v predmestju – prav gotovo bo zmeren. »Mislila sem na splošno – si OK? Že kar nekaj časa je minilo, odkar … Matthew mi ni niti omenil, da sta …«

	Od zadaj slišim globoko sopenje, Natalie se treplja po trebuhu.

	»Oprosti,« reče in me gleda v vzvratno ogledalo, »jaz sem kriva. Prve štiri ali pet mesecev sem se preveč bala. Po tistem, kako so se končale prejšnje nosečnosti. Nikomur nisem hotela povedati, da je to dobro bitjece tukaj, potem pa, da ga ni več.« Pomolči. »Nato pa sem si res zelo želela povedati ti osebno, nikakor pa nisem našla pravega trenutka in načina. S teboj sem se hotela pogovoriti, kot se spodobi, o naju, ne pa te prisiliti v snidenje zaradi tega.«

	Z roko nakaže na svoj trebuh, potem pa se spet skloni naprej. Popadki si zdaj resnično sledijo hitro, prehitro. Zakaj ni poklicala rešilca? Ali vsaj nekoga, ki se zna s tem bolje spoprijeti. Jaz niti prve pomoči nisem opravila. V službi so nam ponudili tečaj, jaz pa sem ženski v kadrovski rekla, naj odjebe in crkne. Res sem neumna, le kaj sem razmišljala?

	»Razumem,« resno odvrnem in motrim števec za hitrost. Navigacija pravi še osemnajst minut, jaz pa bi tja rada prišla prej, hkrati pa nočem ogroziti nobenega od njiju.

	»In potem je bilo toliko tečajev in toliko knjig, ki bi jih morala prebrati, da res nisem imela časa,« zveni, kot da se bo vsak čas razjokala. »Hotela sem samo ležati v postelji, jesti in se cmeriti. Tako zelo sem si želela zanositi, potem ko se je zgodilo, pa me je bilo tako strah in nisem vedela, kako naj se s tem soočim. Saj veš, sem resnično pripravljena biti odgovorno človeško bitje? Na smrt se bojim. Moja terapevtka pravi, da sem katastrofična in da si ne morem pomagati. Moji možgani prehitro izberejo najslabšo možnost. Dala mi je nekaj mehanizmov za spoprijemanje s trahom, ampak le kako bi se lahko predihala skozi idejo, da ustvarjam življenje? Življenje, ki bo zraslo v meni, spoznavalo ljudi, jih imelo rado in jih prizadelo.« Zastoka in si odpne varnostni pas, zvija se na zadnjem sedežu. »Toliko mesecev sem bila prestrašena, potem pa sem bila kar naenkrat osem mesecev noseča in povedala nisem niti edini osebi na svetu, ki sem ji želela povedati.«

	V ogledalu se spogledava. »Meni?« vprašam, prsi pa mi napolnijo čustva, ki jih ne znam opisati. Ona silno prikimava in obe potočiva nekaj solz. Divje si obrišem oči in se osredotočim na cesto.

	»Zdaj pa resnično ne smem podleči čustvom,« se strogo oštejem, v grlu me stiska. »Rada bi se pogovarjala in veliko jokala, ampak zdaj resnično ni trenutek za srčne izpovedi, Nat. Rodila boš, jebenti.«

	Tiho ječi, tako ječati je nisem slišala nikoli, jaz pa še trdneje primem volan.

	»Mislim,« izdavi skozi stisnjene zobe, »da je to pravzaprav najboljši trenutek za srčne izpovedi, Zoe. Rodila bom jebenega otroka!« Zasmejim se, ona pa nadaljuje: »In rada bi vedela, ali ta otrok ima botro ali ne.«

	Skoraj zapeljem s ceste, ker v ogledalu buljim vanjo.

	»Ti to resno?« jo vprašam, zdaj spet gledam na cesto. »Misliš resno?«

	»JA!« zavpije in od bolečine plazi po stenah avtomobila. »Seveda mislim resno. Si moja najboljša prijateljica, odkar sva bili stari štirinajst let. Tebe sem danes hotela ob sebi, v najbolj strašljivem trenutku svojega življenja. Tudi Matt bi bil v redu, a četudi bi bil z mano, mislim, da bi poklicala tebe. Tebe potrebujem.« Pomolči in mukoma sope. »In jaz sem bila tista, ki si jo hotela ob sebi lani, ko si bila prestrašena. To pomeni ogromno. Jeza in kuhanje zamere sta zgolj tratenje življenja, Zo. Želim si te v tem svojem življenju in potrebujem te v otrokovem življenju.«

	Spet jočem, po licih se mi valijo debele, vroče solze.

	»Ampak ko bo on ali ona začel govoriti, pa boš morala nehati preklinjati,« še doda skozi stisnjene zobe.

	Glasno smrknem. »Najbrž bi lahko poskusila,« rečem, glas pa mi kar kipi od čustev, ko se ji smejim v ogledalu. Še sama se začne smejati, potem pa iz sebe spravi krik, ob katerem mi zaledeni kri v žilah. Kocine na hrbtu mi stopijo pokonci.

	»Mislim, da boš morala ustaviti,« pove, ko končno preneha kričati. »Čutim, da prihaja. Pritisniti moram, ne smem čakati.«

	»Pa saj bova vsak hip tam!« kriknem. »Čisto blizu sva, ga ne moreš obdržati notri?« Jebenti, kako me je strah, ampak OK, verjetno ne tako zelo, kot je Natalie. Zdaj je na vseh štirih na zadnjem sedežu, v obraz pa je tako zaripla, da me prešine, da jo bo morda infarkt. Saj to obstaja, kajne? Nosečnice rad zadene infarkt? Prepričana sem, da sem to nekje prebrala.

	»NE MOREM GA ZADRŽATI NOTRI, V PIČKO MATERINO! NISEM FLAŠA, DA BI IMELA ČEP!« zatuli, jaz pa globoko zajamem sapo. Očitno jo res zelo boli, če preklinja. Ona nikoli ne preklinja.

	»MORALA BOŠ – AVVVVGRRRRRRR …« kriči uho parajoče, zdrznem se. »ZOE, MORAŠ USTAVITI. TAKOJ. JEBENTI, ZDAJ ZDAJ BO. PRIHAJA, TOČNO ZDAJ!«

	Vklopim smerokaz in zapeljem na stran ceste, srce mi divje ropoče. Mrzlično se oziram naokrog, a nikjer ni nobenega avta ali človeka. Kdo pa živi tako daleč od vsega? Natalie še vedno preklinja kot stari vojak, jaz pa sem nenavadno ponosna nanjo.

	Zavihtim se iz avta in odprem zadnja vrata. Zadnji sedež je premočen od telesnih tekočin, Natalie pa opazi mojo reakcijo.

	»Joj, tako zelo mi je žal za tvoj avto,« zastoka, izgleda panično.

	»Fak, zdaj pa se res ne obremenjuj z avtom!« jo pomirim. Avto je Vanin. Umorila me bo.

	»Oh, Jezus, kako boli, kako zelo boli!« Joče in se poti, na pogled je grozna.

	»Kaj moram storiti, Nat? Povej mi, kaj naj naredim?« Iz glasu mi veje strah in poskusim vdihniti, preden nadaljujem. »Kaj lahko naredim? Kaj potrebuješ? Vročih brisač nimam, pa tudi epiduralne ne. Po pravici povedano, res ne vem, kaj to sploh je.« Pogled mi divje šviga po avtomobilu. »Em, točno, lubrikant imam. Bo pomagal? Saj veš, da bi otrok lažje spolzel ven.«

	»Ne vem,« sope, lasje se ji lepijo na čelo. Nežno ji jih popravim nazaj. »Na tečajih lubrikanta niso omenjali. Morda.«

	»Z okusom jagode je,« glasno preberem s stekleničke in se sprašujem, ali je rok uporabe že potekel. Z Van ga nisva uporabljali že vsaj eno leto, mislila sem, da se je izgubil. »Je okus pomemben?«

	Spet začne jokati. »Nočem, da bi moj otrok prišel na svet z vonjem po jagodnem lubrikantu,« hlipajoče pove, jaz pa stekleničko vržem nazaj na tla avtomobila.

	»Ni problema, sploh ni problema, Nat, vse je v najlepšem redu,« jo pomirim. Kaj še? »Porodnih tablet sicer nimam, imam pa v predalu še nekaj trave. Bi ti prišla prav?«

	Ne zmeni se zame, spet na dolgo in glasno kriči. Že pomislim, da bi si pokrila ušesa, a se mi to zdi preveč nesramno. Namesto tega jo primem za roko in ji z rokavom z obraza obrišem pot.

	»Ojoj, bog, mislim, da prihaja, Zo!« Telo ima skrajno napeto, sunkovito diha. »Morala boš pogledati.«

	Fak, fak, fak. Sežem ji med noge in potegnem spodnjice na stran. FAAAAAAK, mater, pa saj to je glavica. V rokah držim pravo jebeno dojenčkovo glavico. Se to resnično dogaja?

	»Dobro,« se zelo potrudim zveneti mirno, ko ji slečem spodnjice. »Poslušaj me, ti čudovita in močna jebačica, dojenček je že na pol poti in zdaj moraš resnično močno pritisniti. Močno pritisni. Dihaj tudi ali karkoli pač.«

	»Res si mi v pomoč,« prhne skozi stisnjene zobe in zgrabi za naglavno naslonjalo. Spači zaripli obraz in še enkrat živalsko zakriči, na dolgo in oglušujoče.

	In potem, kar tako naenkrat, v mojih rokah pristane dojenček. V rokah resnično držim drobcenega in suhcenega otročička, prekritega z vsemi sortami nagravžnih substanc, ki me gleda, kot bi bila njegova davno izgubljena prijateljica. Najbrž tudi sem, delno.

	Deklica je, dojamem zasanjano, toda vse se mi zdi tako zelo oddaljeno. Morda pa sem v šoku?

	»Hej, punčkica,« končno le spregovorim in očarano strmim vanjo.

	»Je deklica?« vpraša Natalie, kolapsnila je na sedež, zdaj pa se poskuša obrniti. Še nikoli nisem videla nobenega človeka tako izmučenega in izčrpanega, hkrati pa tako navdušenega. »Je OK? Zakaj ne joče? Jo lahko primem?«

	»Mislim, da je OK,« rečem in s pogledom skeniram majhno stvarco, ki se zvija in krili z rokami in nogami, v obraz pa se pači, kot da bo vsak čas zajokala.

	Podobna je Nat. In – debelo pogoltnem – podobna je mojemu bratu. Pa saj to je jebena magija.

	»Pravzaprav izgleda super,« samozavestno izjavim. »Neverjetno.« Previdno ji podam dojenčico in razmišljam, kaj naj naredim s popkovino. Sesedem se na sedež in nekaj sekund sopem. »Bi jo morali mahniti po ritki ali kaj podobnega?«

	Natalie začne ihtavo jokati, medtem ko ziba svojega otročička, potem pa se še jaz nagnem k njima, da se vse tri tiščimo na zadnjem sedežu. Dojenčica posnema svojo mamo in se začne na ves glas dreti, a zvok je tako nepopisno lep, da se sploh ne morem premakniti. In tako začnem še sama jokati. Nekaj minutk se oklepamo in jočemo, delimo si brezmejno ljubezen in brezmejni odmerek adrenalina.

	Moram se zbrati in jo spraviti v bolnišnico.

	»Boš, em, bosta OK, če vozim dalje?« Slečem jakno in jo dam Natalie, da vanjo zavije dojenčico. Nat ne more umakniti pogleda z nje. »Obe mora pregledati zdravnik. Blizu smo in obvestila jih bom po telefonu.«

	Zlezem nazaj na vozniški sedež in zaženem motor, s tresočimi se rokami primem za volan.

	Pravkar sem pomagala na svet spraviti otroka. Nataliejinega otroka. Svojo nečakinjo.

	»POLKROŽNO ZAVIJTE IN NADALJUJTE V SMERI VOŽNJE,« nepričakovano zatuli navigacija, z Natalie pa obe izbruhneva v krohot, ko obrnem avto in se ubogljivo vrnem na izbrano cesto. Nazaj tja, kamor smo bile namenjene.

	NATALIE

	Počutim se tako spokojno, tukaj ležim obdana z ljudmi, ki jih imam rada, in belimi rjuhami. Sem kot nova mati, ki jih vidite v filmih, vsa mirna in krasna in z novorojenčkom v naročju. Mislim, da prav zdaj spominjam na boginjo.

	»Si v redu?« vpraša mama, ki sedi ob meni, na obrazu se ji riše zaskrbljenost. »Še vedno si rdeča v obraz in potna.«

	Eh, ja, morda pa le nisem tako čudovita na pogled, kot sem si predstavljala.

	»Čudovito sem!« Kar žarim. »Ustvarila sem človeka.« Mama se mi smehlja, oči se ji lesketajo.

	»Ja, res je,« zašepeta, potem pa spet očarano gleda svojo vnukinjo.

	»Natalie!« v sobi zadoni Matthewev glas. Ves paničen v roki stiska avtomobilske ključe. »Si OK? Je otrok OK? Kaj hudiča se je zgodilo?«

	»Šššš,« ga mirno utišam, upam, da z ljubečim materinskim glasom. »Jaz sem super in tudi ona je super.«

	»Ona?« potiho dahne, me prime za prosto roko in se sesede na stol ob postelji. Dolgo strmi v naju, po licu mu steče solza. »Tako zelo zelo mi je žal, da nisem bil ob tebi. Iz Liverpoola sem vozil kot manijak. Kar nekaj kazni bom dobil.« Zmaje z glavo in si pozorno ogleduje hčerko. »Ne morem verjeti, da je resnična,« očarano pove. »Prelepa je.«

	»Res je,« prikima Bryan in se nagne naprej, da bi si jo znova ogledal.

	Sue in Debbie se sklanjata nad njim, čisto razneženi. Morda pa bodo navsezadnje nekega dne vendarle spet vsi prijatelji. Nasmehnem se Zoe, od sreče, ker imam ob sebi končno spet vso družino, sem v deliriju. To je res fantastično.

	Otročiček v naročju začne cmokati in Bryana poprosim, naj gre iskat sestro, da bi mi spet pomagala poskusiti dojiti. Bryan, Debbie in Sue odidejo skupaj, Matt pa se skloni k meni in me cmokne na lice.

	»Že spet me tišči lulat.« Gleda me izjemno ljubeče in naklonjeno. »Najina hčerkica,« spet zašepeta. »Bravo, Natalie, res si neverjetna. Ko bodo vsi ti ljudje odšli, te bom poljubil, kot te nisem še nikoli.«

	Igrivo priprem oči. »Kaj imaš v mislih?« vprašam. »Poljubljena sem namreč bila na raznorazne načine – z jezikom in brez. Enkrat tudi od zgoraj navzdol, ker sem poskušala posnemati Spider-Mana.«

	»OK,« reče in prikima. »Pa te je že kdaj poljubil pravi pajek?«

	»Kako pa se pajki poljubljajo?« nedolžno vprašam.

	»Najbrž zagotovo tako, da sodelujejo tudi noge, a ne? Tako da se pazi.« Navrže mi poljubček, potem pa gledam za njim, ko odhaja.

	Zdaj ko smo spet same, se prestavim na rob postelje in naredim prostor za Zoe. Zleze gor in obe se nagneteva okoli dojenčice.

	»Si že razmišljala o imenih?« zaspano zamrmra, potem pa hipoma dvigne glavo. »Ja ljubi bog!« Debelo me gleda. »Zdaj imaš končno priložnost, da izbereš popolno, kul, dramatično ime!«

	Navdušeno prikimam. »V telefonu imam dolg seznam. Mi ga podaš? Oglejva si ga in preveriva, katero bi se ji podalo.«

	Seže v predalnik ob postelji, vzame ven telefon in odpre aplikacijo z imeni. Vsebuje tudi stran z OTROŠKIMI IMENI in Zoe začne glasno brati mena za deklice.

	»Meredith, Christina, Miranda, Callie, Arizona, April …« Utihne. »Čakaj malo, Nat, so to imena likov iz serije Talenti v belem?«

	»Molči,« jo klepetavo utišam ter kot začarana strmim v svojo dojenčico.

	Vrne se k seznamu. »Oh, no, ta naslednja imena pa so res nadvse dramatična in niso iz nobene meni znane TV-nadaljevanke. Augustin Bizimana, Felicien Kabuga – ti dve sta res kul. Kje si ju našla?«

	»A ne, da sta zeloooo kul!« sem čisto navdušena. »Vojna zločinca sta, iščejo ju, ker sta leta 1994 vodila genocid v Ruandi.«

	»A tako.« Zoe je presunjena. »Kaj pa na primer Adolf?« predlaga, jaz pa se zasmejim, že naslednji hip pa pogledam svojo hčerko, da bi se prepričala, da ni podobna Adolfu. Ampak Dolfy pa zveni prav srčkano, kaj?

	»Hej,« reče Zoe in odloži moj telefon. »Zdaj ko si postala mama, bi morda lahko še sebe preimenovala?«

	»Veš,« zamišljeno odvrnem, »te dni mi je Natalie še najbolj všeč. In pravkar sem dobila najpogostejše ime na svetu, pa srečnejša ne bi mogla biti.« Z nasmeškom ji pojasnim. »Mama.«

	Zoe ne reče ničesar, le nasmešek mi vrne in me objame. Spet strmiva v mojo hčerkico. Resnično je podobna svojemu očku – pravzaprav vsem Darlingom. Ima njihovo našobljeno spodnjo ustnico in privihan nosek. Tudi Zoe vidim v njej.

	»Veš,« počasi spregovorim, »mislim, da vem, kako ji bo ime.«

	Zoe me radovedno pogleda, jaz pa se nasmehnem.

	»Poimenovala jo bom po tebi.«

	Osuplo se odmakne. »Ampak,« oklevajoče začne, iz glasu ji vejejo čustva, »a nisi že davno izjavila, da je Zoe precej dolgočasno ime? Tega ti res ni treba storiti, Nat.«

	»Ja, mislim, da bom na koncu dodala y,« pojasnim. »Zaradi y-a bo ime veliko bolj seksi. Natalie bi bilo petdesetkrat bolj, če bi se pisalo z y-om, na primer Nataley.«

	»Si to resnično želiš?« Debelo pogoltne.

	Prikimam, v oči mi silijo solze. »Resnično si.«

	»Živijo, Zoey,« obe zašepetava drobčkeni osebici pred nama. Odpre očke, naju pogleda in pri bogu prisežem, da se smehlja.

	***



	www.facebook.com/sporočila/NatalieWinters

	Zadeva: Moja FB-objava



	Petek, 11.27



	Natalie Winters

	Stara, bi lahko vsaj ti všečkala mojo objavo o Zoey?



	Zoe Darling

	Kakšno objavo? Zakaj?



	Natalie Winters

	Ker je skoraj nihče ni! Res sem užaljena!!! Deset let sem všečkala idiotske objave na Facebooku od ljudi, ki jih sovražim, zdaj pa mi ne vrnejo usluge.



	Natalie Winters

	Saj je srčkana, kajne? Saj nisem pristranska, a ne, resnično je srčkana, kajne?



	Zoe Darling

	Neverjetno srčkana. Je naslednji nivo srčkanosti. Ljudje so debili. Všečkala sem objavo in jo delila na svojem zidu. Morda pa je krivo to, da ljudje v bistvu ne uporabljajo več Facebooka toliko kot nekoč?



	Natalie Winters

	To vem! V bistvu je namenjen samo še zarokam in rojstvom. Vendar pa obstaja kodeks. Kodeks o udejstvovanju na družbenem omrežju, mojih 761 prijateljev pa ignorira mojo objavo. Besna sem.



	Natalie Winter

	Tudi Mattu sem poslala sporočilo, pravi, da bo delil objavo. Ne morem verjeti, da se ljudje ne pretvarjajo, da so navdušeni nad mojim otročičkom. Kako nesramno.



	Natalie Winters

	Vse prijatelje bom izbrisala.



	Natalie Winters

	Res sem razkurjena.



	Petek, 11.33

	Joj, počakaj. Pritisniti moram 'osveži'. Dobila sem 260 všečkov. Lepo.



	Petek, 11.49

	Natalie Winters

	Kaj pa ostalih 500? Izbrisala bom vse, ki ne bodo všečkali objave. In ti stori enako.



	Zoe Darling

	Z veseljem.





17

	2019

	ZOE

	»Imam resnično veliko novico,« reče, ko odpre vrata.

	»Ne, jaz imam resnično veliko novico,« nejevoljno ugovarjam.

	»Moja je večja,« vztraja in me gleda s priprtimi očmi.

	»Ne, moja je večja,« odvrnem malček kujavo. Nočem tekmovati, katera bo deležna večje pozornosti, rada bi le, da bi se Natalie nocoj posvetila meni.

	»OK,« zavzdihne in se nasloni na podboj vrat. »Kako bova tole rešili? Poveva vsaka svojo hkrati na tri?«

	»Ne, to je trapasto …« rečem, ona pa že šteje.

	»Ena, dve …« Ko zagleda, kaj imam v roki, utihne. Sledi trenutek tišine, potem pa končno dojame. »Oh,« reče s povsem spremenjenim glasom. »Mogoče pa je tvoja res večja.« Proti meni iztegne roke. »Joj, Zo, tako zelo mi je žal! Pridi, poiskala nama bom alkohol.«

	No, to je že bolje.

	Sledim ji v hišo in čez prag potegnem ogromen in težak kovček.

	Odpelje me v dnevno sobo, tam si me pozorno ogleda.

	»Torej, katera je dokončno naredila konec?« vpraša in pomahne proti kavču, sama pa se odpravi k hladilniku v sosednjem prostoru.

	»Jaz,« preprosto odvrnem, se sesedem na kavč in zakopljem obraz med blazine. Kar naenkrat se počutim grozno utrujeno. Tako izčrpano in žalostno. »Jaz in zato sem imela občutek, da sem jaz tista, ki mora prostovoljno oditi.«

	»Ampak stanovanje je vendar tvoje!« vzklikne Nat, ko se vrne z dvema kozarcema, sede in začne nalivati vino.

	»To že, vendar sem ji dala nekaj dni, da spravi ven svoje stvari,« dahnem in srknem požirek. »Je OK, če ostanem tukaj?«

	»Seveda,« iskreno odvrne Natalie. Tudi sama srkne požirek in se skremži. »Oprosti za ceneno vino. Sicer imam prosecco, ampak se mi zdi malce čudno piti slavnostni šampanjec, saj si pravkar končala zvezo.«

	»Kakšna bi bila najprimernejša pijača za razhod po sedmih letih?« razmišljam na glas. Natalie se zamisli.

	»Tekila,« odločno reče čez nekaj trenutkov.

	Prikimam. »Prav imaš. Tekila je vedno pravi odgovor. Je imaš kaj?«

	Obraz ji zažari. »A veš, da mislim, da jo res imam!« Pohiti k omarici na drugem koncu sobe in se vrne z rahlo zaprašeno rumeno steklenico. »Bingo!«

	Z novimi kozarci se ne trudi, tekilo dolije kar v vinske. Zvrneva vsaka svoj kozarček in se obe spačiva.

	»Torej, kaj se je zgodilo?« nežno vpraša.

	»Jebenti, kdo bi vedel?« vedro odvrnem, ona pa nagne glavo in me gleda, čaka. Odkar hodi na terapijo, je postala izjemno dobra v molčečem in potrpežljivem strmenju. Samo čaka, da se bom počutila dovolj neprijetno in ji povedala, kaj resnično čutim. To je grozno. Veliko raje bi se vse življenje pretvarjala, da je vse super in popolno, se vsemu samo nasmehnila. Jebena terapija je kriva za marsikaj.

	»OK …« Glas mi rahlo trepeta, to sovražim. »Le to je, da ne vem, ali lahko o tem govorim, ne da bi jokala, jokati si pa resnično resnično ne želim.«

	»Zakaj ne?« Nagnjena glava, potrpežljiv čakajoč pogled.

	»Odjebi, Natalie,« zasikam. »Mene ne terapiraj. Vsakdo sovraži jok. Nisem čudna, ker nočem jokati ali ker nikoli ne jočem zares. Nihče se noče jebeno cmeriti, to je grozno in sramotno in …« Utihnem, kajti jočem kar precej in ker vsa solzna to težko trdim.

	Prisede bliže k meni in me objame. Ob njenem toplem, tako poznanem vonju hlipam samo še bolj in zato jo sovražim, a hkrati sem ji neizmerno hvaležna. Čutim, kako napetost v mojih prsih popušča, takoj se počutim bolje.

	»Dobro veš, da je jokanje koristno,« tolažeče pove. »Dobro ti bo delo. V bistvu smo tako ustvarjeni – še posebej ženske. Imamo plitvejše solzne poti. Naša čustva si ne morejo kaj, da ne bi udarila ven. Svet bi bil veliko boljši, če bi tudi moški več jokali. Oni bi morali prav tako sprostiti veliko, če ne celo še več kot me.«

	Prikimam v njen pulover in jočem naprej, umirjeno, dokler nisem končno spet zmožna govoriti.

	»Vem, da so bile stvari usrane že celo večnost,« smrknem, »vendar sem mislila, da bo bolje. Da morava obe delati manj ali spet začeti hoditi na zmenke ali biti bolj domiselni. Nekaj pač.« Pomolčim in spijem še enega kratkega. »In potem je prišlo nekaj dobrih dni in pomislila sem: 'Vidiš? Prav je, da sem ostala, spet bo tako kot nekoč.' Nato pa sva se spet grdo sporekli, še huje kot kdajkoli prej, zamera in bes sta kar drla iz naju.« Spet utihnem in si v rokav obrišem nos. »A kljub vsemu si jaz še vedno nisem želela, da bi bilo končano – še vedno si ne – a kaj drugega bi lahko storila? Zdi se mi, da sva že več mesecev ujeti v začaranem krogu, morda leta. In tega sem naveličana, Nat. Počutim se na smrt izčrpana od prepirov in jeze. In vsakič ko se sporečeva, vedno privleče na dan to biseksualno laž – da sem ji to toliko let prikrivala. Tega ne bo nikoli prebolela.«

	Nat užaloščeno prikima, boža me po roki, kar mi da misliti, kako malo sva se z Vanesso dotikali v preteklem letu.

	»No, in danes sva jedli kosilo in vse je bilo v redu. Pravzaprav sva imeli kar nekaj dobrih dni. Potem pa so po televiziji predvajali reklamo, neki par je plesal počasni ples. Pri sebi sem pomislila: 'Tako zaljubljena se zdita, ampak sta samo igralca, pretvarjata se.' In potem sem pogledala Vanesso in prešinilo me je, da se tudi midve samo pretvarjava.« Globoko vdihnem, Natalie pa nama napolni kozarca. Izpraznim ga, nalije mi novega. Začne se mi vrteti.

	»Sedeli sva na postelji in se nekaj časa pogovarjali,« tiho nadaljujem. »Vsaj enkrat se nisva prepirali, najbrž sva se obe zavedali, da je prišel tisti trenutek. Strinjali sva se, da si želiva zvezo prekiniti, dokler se imava še vsaj malo radi. Veš, jaz bi bila neizmerno žalostna, če bi jo izgubila v celoti. Rada bi, da bi vsaj do neke mere ostali prijateljici. Ali da bi nama vsaj ostali dobri spomini, ko bi pomislili druga na drugo.« Natalie me prime za roko in jo stisne. Globoko vdihnem. »In potem sva se seveda prvič po več mesecih obupano in oklepajoče poseksali, zatem pa sem spakirala kovček in odšla.«

	»In zdaj si tukaj,« preprosto reče Natalie.

	»In zdaj sem tukaj …« Skomignem. Zdaj se počutim izpraznjeno. Spet mi nalije tekilo, nekaj minutk sediva molče. Pijem. Nalije. Pijem.

	»Na poti sem sem poklicala atija in mu povedala,« povem čez nekaj časa, toplina v grlu mi godi.

	Zasmeji se. »Ne reci, da je rekel 'nevihta bo minila'? Ali morda 'nikoli ne dežuje, temveč le vlaži'? Ne, ne, počakaj, je izjavil svojo klasiko 'za dežjem posije sonce'?«

	»Pravzaprav,« smrknem, »je samo vprašal, ali sem OK. In potem je dodal še, da me ima zelo rad in naj samo omenim, če karkoli potrebujem. Rekel je, da bo spustil iz rok prav vse in prišel kadarkoli kamorkoli. Ponudil mi je celo prosto sobo, če jo potrebujem, kolikor dolgo si želim.«

	»Oh.« Natalie je ogorčena. »No, zdaj pa imam slabo vest, ker sem se iz njega norčevala.«

	»Prav je tako,« odločno odvrnem. »Zadnje čase je res prijeten. Veliko srečnejši. Sem ti povedala, da je spet začel hoditi na zmenke? S presežkom srednjeletnih žensk doživlja najboljše trenutke svojega življenja.« Pomolčim, da si v rokav spet obrišem nos. »Čeprav, po pravici, bi me plitke šale o vremenu bolj razvedrile – sočutje je veliko težje poslušati.«

	»Vesela sem, da je te dni srečnejši, in upam, da svojih vremenarskih šal in domislic ne bo popolnoma opustil,« izjavi Nat in pomaha s kozarcem.

	»V pičko materino!« zavpijem, rahlo žlobudravo. »Pa tvoja novica je res večja!«

	NATALIE

	Zoe me divje zgrabi za roko, ogleduje si diamant, meni pa od vznemirjenja brbota v trebuhu. In potem me zapeče slaba vest. Zdaj res ni trenutek, da bi ji pod nos molila svojo srečo.

	Eh, da so ljudje žalostni, ko bi rad, da so srečni, je res nadležno.

	»O tem se nama zdaj ni treba pogovarjati,« rečem in se trudim manj široko smehljati.

	»Ne bodi teslo!« krikne in se malček majavo nagne naprej. »Ma to je jebeno dobra novica!«

	»Res nisi vedela?« vprašam vsa sijoča. »Ti Matt ni povedal, da me bo zaprosil?«

	Odkima. »Ne, drekač. Kje pa je? Ne samo, da mi ni povedal, prositi bi me moral za dovoljenje.« Spet si ogleduje prstan, na obrazu se ji riše iskreno veselje. »Čudovit je, Nat, čestitam. Kdaj se je zgodilo? Kako? Vse mi povej.«

	Zasanjano zavzdihnem. »Bilo je perfektno.« Široko se ji nasmehnem. »Vem, ko imaš enkrat otroka in hišo, da poroka ni več pomembna, ampak jaz sem kljub temu presrečna.«

	»Seveda je pomembna,« prepričljivo odvrne. »Če je pomembna tebi, mora biti pomembna vsem. Ne smeš zanemariti nečesa, kar ti pomeni ogromno, samo zato, ker ogromno pomeni le tebi.«

	»Nisem prepričana, da ti sledim,« odvrnem in jo gledam s priprtimi očmi. »Vendar sem popila veliko tekile.«

	»Hočem reči,« malce nestrpno me gleda, »da vsi radi nam pomembnim stvarem pripisujemo, da so malenkostne in neumne, pa niso. In ta reč definitivno je pomembna.« Pomolči. »No?«

	»No,« vsa žareča jo gledam, komaj čakam na zgodbo, »najbrž nočeš, da te spominjam, ampak na najin rojstni dan prejšnji teden je bila obletnica, ko sva z Mattom prvič, em, počela tisto.«

	»Tisto?« Mrko me gleda. »Joj! Ogabno, seks misliš. Ko sva bili stari devetnajst let! Fuj. Čudaška kraja deviškosti sedemnajstletniku, in to v očetovi kopalnici, pa res ni pravi trenutek za obletnico. Romantičen že ni.«

	Prhnem. »Morda. Vendar pa sva se začela pogovarjati o najinem skupnem življenju in poroki. O tem sva govorila pogosto in Matt je priznal, da je snubitev načrtoval, malo preden sem zanosila. Hotel je izpeljati pompozno …«

	»Čuden izraz.«

	»Kakorkoli, rekel je, da jo je načrtoval celo večnost. Za-snubiti me je hotel v razredu, kjer bi bila obkrožena s prijatelji in družino in otroki, ki bi peli Can' help falling in love with you Elvisa Presleyja. Dovolil bi jim celo objaviti posnetek na YouTubu, ker ve, kako zelo obožujem snubitvene posnetke.«

	»Ha,« se zasmeji Zoe, »res te dobro pozna. Rad dramatizira. Takšne stvari sovraži, tako da te ima očitno blazno rad.«

	Tudi jaz se zasmejim. »Vem! Ko sem imela petindvajset let, bi me takšna snubitev vrgla med oblake, ko pa sem ga poslušala opisovati, kaj je nameraval, sem sprevidela, da v bistvu nisem več takšna. Še vedno uživam v drami z razdalje – na televiziji ali ko se gospa Humpries, učiteljica matematike, napije na božični zabavi in vtakne roke v hlače gospodu Tandyju, učitelju fizike – a mi je OK, ker sama nisem del tega dogajanja. Všeč mi je, da je moje življenje zadnje čase dolgočasno. Rada vem, kje bom in kaj bom čez deset let. Všeč mi je, da je moje življenje podobno življenju drugih ljudi.« Nasmehnem se. »No, in povedala sem mu, ko me bo zasnubil – kadarkoli pač – naj to stori preprosto in zasebno. Da bi bili le midva in Zoey. Le mi trije.«

	»Spet me boš spravila v jok,« razneženo pripomni.

	»In potem,« ponosno nadaljujem, »ko sem se danes zjutraj pozno zbudila, mi je v posteljo prinesel zajtrk. Z Zoey sta bila že več ur pokonci, prinesel jo je k meni v posteljo, nosila je svojo najlepšo oblekico – tisto, ki si ji jo ti kupila za božič! Povedal mi je, da me ljubi, da me je vedno ljubil, potem pa je pokleknil. Izvlekel je prstan in mi postavil vprašanje …« Utihnem, v očeh se mi nabirajo solze. »Saj vem, da se tebi morda zdi brez zveze in dolgočasno, ampak zame je bilo popolno. Bilo je točno tako, kot sem si želela, in resnično si ne morem predstavljati, da bi lahko bilo bolj romantično.«

	»To je še boljše od perfektnega, ker je jebeno resnično,« pove rahlo presenečeno. »In o, ljubi bog, poročila se boš vendar z mojim bratom! To sva si večno želeli – da bi bili sestri!«

	»Oprosti, ker trenutek ni najboljši.« Čudaško se spačim. »Življenje se res čudno obrača.«

	Zamisli se. »Veš, v bistvu sem kar vesela, ker sem spet samska, Nat. Iskreno sem žalostna, ker sem izgubila Van, ampak minilo je že tako dolgo, odkar sem bila samska. Veselim se, da bom spet živela sama. Lahko bom potovala. Morda se bom celo preselila v tujino! In spet lahko hodim na zmenke! Toliko vsega se je spremenilo, odkar sem bila z Van, da se resnično veselim poskusiti znova.«

	Skremžim se. »To pravi vsaka samska oseba na svetu.« Zateglo se nasmehnem. »Obljubi mi le, da se boš izogibala Tinderja.«

	»Obljubim.« Dvigne palec in me objame.

	»Vedno ko boš osamljena ali žalostna ali prestrašena ali bo v radiatorjih ropotalo, lahko prideš sem …« Moj glas zveni pridušeno, obraz imam zarit v njeno ramo.

	»Hvala, Nat.« Čutim, da se smehlja. »Vem, da si v bistvu samo želiš imeti mladenko brez strehe nad glavo.«

	Vzdihnem. »Dobila si me. Oh, hej, ampak moja priča pa boš, kajne?«

	»Bljak,« zveni naveličano. »Ampak ja, seveda bom. Toda za ohcet in butlerje ne mislim potrošiti petsto funtov na osebo.«

	»Emm …« Nat me krotko gleda. »Je to zgornja meja ali …?«

	***

	INSTAGRAM



	ZOE DARLING

	Aktivna pred 4 urami



	Si lahko sposodim roza modrc s čipkami?



	Zakaj? Saj si vsaj tri številke

	bolj joškasta od mene.

	Pa tudi skrajno čudaško bi bilo,

	če bi za mojega brata

	oblekla moj modrc.



	Ne, ne, za tukajšnji #Feminist Challenge gre.

	Pomislila sem, da bi moje joške

	v premajhnem modrcu

	izgledale čudovito.

	Kar puhtele bi na vse strani.

	Ne skrbi, ne bom te izzvala,

	 ko bom objavila svoje.



	Kaj, jebenti, pa je zdaj to?



	Objaviti moraš seksi selfi

	v spodnjem perilu, z uporabo Snapchat filtra,

	 da dokažeš, da podpiraš ženske.



	In kako to podpira ženske?

	…

	…

	…

	OK, sem poguglala, očitno ta izziv

	pomaga dvigati ozaveščenost

	Savdske Arabije, naj ne pusti ženskam voziti.

	Pa saj to je ja slabo, kajne?!!!



	In kako to dviga ozaveščenost?



	No, jaz sem zdaj ozaveščena.



	Mater, preverila sem svoja obvestila,

	imam 41 nominacij.



	Vidiš!!!



	Ja, vidim. Zdaj pa se res

	počutim bolj feministično.

	Z močjo mojega roza modrca

	boš vse te savdske ženske rešila pred vožnjo.



	Gre bolj za dokazovanje obstoja

	feminizma in podpiranje drugih žensk.



	Čista zmaga za vse te ženske.

	Zdaj pa res čutim, da sem jim v podporo.



	OK, prav, rada bi le objavila

	vroč selfi s seksi filtrom,

	si lahko sposodim tvoj nedrc ali ne?



	Seveda, dekle. Jaz in moj modrc

	ti bova v tem podvigu nudila

	minimalno podporo.



	6. junij 2019

	18.56



	Kot svojo prekrasno prijateljico

	te izzivam v #Feminist Challengeu,

	da pokažeš svoj neomajni feminizem

	z objavo seksi roza-modrc selfija

	 in izzoveš 300 drugih močnih žensk,

	 ki morajo objaviti selfi

	z beneškim filtrom in 'lojtro'.

	Če tega izziva ne boš vzel resno,

	te bo sedem let spremljala nesreča.



	'BLOKIRANO'





18

	2020

	ZOE

	»TO NI SPODNJI DEL JEBENEGA EKRANA!« že petnajstič zavpijem v mikrofon. »Resno, Nat, a morava jebeno vsakič skozi to?«

	Mine cela večnost, da najde gumbek za vklop mikrofona. Ko se odmakne od kamere, vidim, da je zaripla v obraz. Gleda desno, strmi v svojo podobo v vogalu.

	»Pardon, pardon,« je razburjena. »Mater, izgledam gro-zno, sovražim Zoom. Odkar se je začela ta karantena, sem po štirikrat na dan na preizkušnji.«

	»Včeraj sem se zumala s Hayley, Vanesso in Gilly,« pripomnim, Nat se razveseli.

	»Kakšna pa je Gilly? Je lepa? Ti je podobna? Ti ni čudno, ker ima Vanessa novo dekle? In da se vse tri družite?«

	»V bistvu je res čudno, ker ni čudno,« odvrnem po kratkem premisleku. »V redu je. Minilo je že kar nekaj časa, odkar sva se razšli, jaz pa sem resnično srečna, ker sva ostali prijateljici.«

	»Kakšna lažnivka si,« se zmrduje v kamero. »Ljubosumna si, nikar ne zanikaj, ni šans, da ne bi bila ljubosumna.«

	Zasmejim se. »Morda, a le mičkeno,« priznam. »A najbrž podobno, kot sem ljubosumna na vse svoje zaljubljene prijatelje. Ne zato, ker bi si sama želela biti zaljubljena – samska sem resnično srečna – pač pa zato, ker sem posledično manj z njimi. Sebična trapa sem.«

	Kar naenkrat se na zaslonu prikaže malčica Zoey. »Hija, Zo!« zavpije in začne poskakovati, poje si in z enim avtkom tolče po drugem.

	»V pičko mater'no,« zamrmra Natalie in poskuša utišati avtomobilske činele.

	»Obožujem, koliko psuješ, odkar si postala starš,« veselo pripomnim, nakar se na zaslonu prikaže Matthew.

	»Jo lahko primeš?« ga vpraša Nat in ga razdraženo gleda.

	»Seveda,« reče on in si mojo krščenko posede v naročje. »Kako si?« Matthew prijazno prime svojo zaročenko za ramo, zaskrbljeno jo gleda. Pretekli teden je Nat imela nekaj simptomov, uradno je v samoizolaciji. Prepričana sem, da ima zgolj seneni nahod.

	»Še kar OK,« se mu prijazno nasmehne, on pa ji nasmešek vrne, nato pa odnese malo Zoey gor.

	»Nat, so krive barve na ekranu ali si malce vročična?« vprašam, ko Matthew odide.

	Prikima. »Menda sem res, že ves dan mi je vroče. In še ta jebeni glavobol me muči. Misliš, da sem jo dobila? Preden se je vse to zgodilo, je bil na šolskem obisku Boris. Kaj, če sem se nalezla od njega in bila ves ta čas okužena?«

	»Malo verjetno,« suho odvrnem. »Inkubacijska doba je dva tedna, ne dva meseca. Bi se lahko še kako drugače okužila?«

	Na obrazu se ji riše slaba vest. »Pred dvema tednoma sem res šla v supermarket, vstop je bil dovoljen vsem. Ljudje najbrž mislijo, da so zaradi čakanja v vrsti imuni, notri namreč čisto poblesavijo in rinejo drug v drugega, po deset se jih zgrinja skupaj. Mislila sem, da me bodo zaradi lososa pomendrali.«

	Začne kašljati in pljuvati.

	»Oprosti, mislim, da bo najbolje, če ležem,« reče, dvigne prenosnik in ga odnese na kavč ter se poči nanj. »Dolgčas mi je. Vse bo v redu, ženske ne umirajo zanjo, kajne? Vsaj ne mlade, zdrave ženske.« Zamisli se. »OK, ne mlade, OK, mladostne.«

	»Da ne bi prekinila,« hitro rečem, »ostani na zvezi. Nič drugega nimam za početi, pa ti bom krajšala čas. Dolgotrajna prijateljstva tako ali tako pomenijo skupno ubijanje dolgega časa. Rekla bi, da sva v devetnajstih letih vsaj dve leti samo ležali in molčali.«

	Nasmehnem se ji, ko se pokrije z odejo.

	»Ja ljubi bog!« Zagledam Natino zatilje. »Ti je Matthew naredil karantena pričesko?«

	Našobi se. »Ja, saj vem, da je grozna. Rekla sem mu, da ima Carole Baskin čisto prav in da ga bom vrgla tigru.«

	»Absolutno prav imaš.«

	»Devetnajst let,« zamišljeno izjavi. »Poznam te več kot polovico svojega življenja.«

	Prikimam. »Precej več, četudi odšteješ leta, ko sva bili sprti.«

	»Smešno,« nadaljuje zamišljeno in iztegne noge, »da človek tako nepričakovano sreča ljubezen svojega življenja. Kadar to najmanj pričakuje.«

	»Koga, Matthewa?« vprašam in gubam čelo, ona pa prhne.

	»Ne, idiotka!« se spet zasmeji. »Tebe mislim.« Pomolči. »No, seveda je tudi Matthew ljubezen mojega življenja – ne povej mu, da sem rekla, da si ti. Ampak obstaja veliko vrst ljubezni, ki jih je mogoče izkusiti. In roko na srce, moja edina resnična vseživljenjska ljubezen je prijateljstvo. To si ti.« Široko se nasmehne v kamero. »Kdo bi si mislil, da bom ta pravo spoznala na šolskem stranišču na svoj štirinajsti rojstni dan.«

	»Usojeno nama je bilo,« ponosno rečem. »Namenjeno nama je bilo, da postaneva prijateljici. Ne vem, kdo bi bila brez tebe.«

	Sledi dolga tišina, jaz pa si obupano želim, da bi jo lahko držala za roko.

	»Ti lahko zaupam skrivnost?« čez kakšno minutko reče Nat.

	»Dokaj prepričana sem, da poznam vse tvoje skrivnosti,« se namuznem. »Vsaj nedavne.«

	»Nečesa ti nisem nikoli povedala.« V rahli zadregi je. »Tisti dan nisem dobila menstruacije.«

	»Kateri dan?«

	»Tisti dan, ko sva se spoznali na stranišču,« skoraj zašepeta. »Ti si jokala, ker si jo dobila, kajne?«

	»Ja,« potrdim. »In tudi ti … čakaj malo, nisi je dobila?«

	»Ne,« odkima. »Jokala sem, ker sem šolski kuharici rekla, da resnično ljubim Dariusa iz Popstars, ona pa je odvrnila, da je čudak, jaz pa sem se razburila, ker se mi je resnično zdel neverjeten in nisem mogla verjeti, da lahko tako zlobno misli o njem.« Spet sledi dolga tišina, zveza malce prekinja. »Tiste dni me je v jok spravilo veliko stvari,« pogoltne in nadaljuje. »Kakorkoli, mesečno perilo sem dobila šele približno sedem mesecev pozneje.«

	»Ja ljubi bog, presneta podlasica mala!« zavpijem. »Ne morem verjeti, da najino celotno prijateljstvo temelji na laži.« Zasmejim se. »Ampak tisto prvo leto sva se res veliko pogovarjali o menstruaciji,« očarano povem, ko se spomnim poznovečernih klepetov. »Zato ker je bila moja tako močna – bila je povsod.«

	Skomigne. »Ja, vem. Sem pa vsak mesec prebrala revijo Sugar, tako da sem vedela, kaj moram reči.«

	»Mater, Nat, celo večnost sva premlevali, ali bi morala jesti vitamine?« Zmajem z glavo, ne morem verjeti. »Ker sem mislila, da mi bodo pomagali uravnati krvni obtok.«

	»Saj vem,« odvrne in se skremži. »Ti pa si nenehno ponavljala besedo obtok, kar je skoraj končalo najino prijateljstvo. Tisti čas je bil za naju resnično težaven. Bilo je še huje kot takrat, ko sem imela afero s tvojim bratom.«

	»PRIŠLA JE PREKMALU!« zavpijem v mikrofon, ona pa si z dlanjo pokrije usta in se zahihita.

	»Če kaj pomaga,« pomirjujoče reče, »sem bila kaznovana, ko sem jo sčasoma vendarle dobila, ker še vedno nisem znala uporabljati higienskih vložkov, vprašati pa te nisem mogla. Mislila sem, da mora biti lepljiva stran obrnjena navzgor. Kot obliž. Krilca sem prilepila na sramne dlačice, kar je bilo precej boleče in umazano.«

	»Lepo.«

	»OH!« Natalie me navdušeno pogleda. »Nekaj sem ti pozabila povedati. Ugani, kdo je začel pred kratkim delati na naši šoli? Nikoli ne boš uganila, zato ti bom kar povedala.«

	»OK,« se strinjam.

	»Andrea Allen,« veselo pove.

	»Kdo?« Ime zveni znano.

	»Andrea Allen,« nestrpno ponovi. »Iz šole?«

	»Grafitka,« se spomnim.

	»Ja.« Natalie srečno prikimava. »Zdela se mi je znana in sem jo vprašala, kako ji je ime. Definitivno je ona. Prijetno sva pokramljali in povrhu mi je dala še malce pečenega krompirčka. Smešno, rekla je, da tudi zanjo šolski čas ni bil prijeten. Misliš, da je bilo na svoj način za vse tako?«

	»Verjetno.« Pogledam si nohte. »Mislim, da se je vsakdo spoprijemal s svojimi tegobami, odraščanje je res zajebano. Tudi priljubljenim otrokom ni enostavno.« Zamislim se. »Vendar pa mislim, da to ni opravičilo, da je nekdo lahko vse življenje kreten. Kot na primer Semen Stain.«

	Modro prikimavava.

	»Oh, še nekaj,« Natalie me resnobno gleda. »Andrea Allen pri enajstih v Cafe Rougeu ni izgubila analne nedolžnosti. Pač pa v Little Chefu, ko je bila stara petnajst let.«

	»Naj počiva v miru Little Chef,« jo avtomatično popravim.

	»Naj počiva v miru,« ponovi.

	Od nekod slišim kričati Zoey.

	»Misliš, da je Matthew OK?« se trudim zveneti zaskrbljeno, nočem pa, da bi Natalie odšla. Jutri imava rojstni dan in prav besna sem, ker ne moreva biti skupaj.

	»Ah, v redu je,« odvrne in zamahne z roko. »Enkrat jo pa lahko da sam spat.«

	»Vama je ta lockdown že prišel do živega?« obzirno vprašam, ona pa se zasmeji.

	»Seveda,« veselo pove, »skoraj ves čas ga sovražim.«

	»Za tvojo poroko mi je resnično zelo žal,« žalostno rečem. »Vse manj verjetno je, da bo junija, kajne?«

	Natalie prikima. »Ja, začela sva že klicariti naokrog in odpovedovati stvari. Morda pa bova preprosto pobegnila na kakšno toplo plažo in se poročila, ali pa k Elvisu v Vegas. Potem pa se bova vrnila in pripravila veliko zabavo za vas prikupne idiote, da boste proslavili z nama.« Zdi se malce zasanjana. »To bi bilo zabavno.«

	»Bi me vzela zraven, če boš šla na plažo?« poprosim. »Zadnje dni me pošteno srbijo podplati. Takoj ko bo gibanje sproščeno, bom potrebovala velikansko, epsko potovanje.«

	Natalie prikima in zapre oči. »Ne hodi daleč proč od mene,« zamrmra, v obraz je še bolj rdeča kot prej.

	»Si OK?« vprašam, zdaj iskreno zaskrbljeno.

	»Mislim, da.« Mežikajoče pogleda v lučko na računalniškem zaslonu.

	»Saj najbrž ni nič, kaj? Hočem reči, če sem jo staknila, jo bom prebolela, potem pa bom imuna ali kaj že. Moje življenje bo teklo naprej brez skrbi, ker sem že prišla na vrsto.«

	»Seveda,« rečem in malce presilno pokimam. »A ne pozabi preveriti svojega vida v Barnard Castlu, sicer ti ne bo bolje.« Kakšno minutko molči, spet miži, diha malce težko.

	»Je v človekovi naravi, da domneva, da bo umrl, vsakič, ko zboli?« vpraša nekoliko piskajoče.

	»Ah, ja,« še vedno močno prikimavam. »Jaz pomislim na to vedno, ko mi teče iz nosu.«

	»No ja, saj še imaš moj smrtni video, a ne, Zo?« Slabotno odpre oči in se nasmehne, češ, šalim se.

	»Ob tebi sem,« rečem in si spet zaželim, da bi jo lahko prijela za roko. »Zate bom vedno tukaj in ti boš vedno tukaj zame, je tako, Nat?«

	Kar naenkrat se kamera izklopi, na zaslonu se pojavi sporočilo.

	»Ta seja je končana,« pove Zoom, precej usrano.

	»Nat?« vprašam v prazno.





19

	Zdaj: 2021

	Torej, zakaj ženske jokamo na straniščih?

	Iskreno, jebenti, da ne vem. Ker se skrivamo pred javnim ponižanjem? Ker nas je strah pokazati, da nam je hudo? Četudi točno to v bistvu počnemo, povečini.

	Vsa svoja dvajseta leta sem se trudila biti močna. Trudila sem se prikriti krhkost in prizadetost. Prepričana sem bila, da so moje napake najbolj grozne – veliko bolj grozne od napak drugih ljudi – da je nemogoče, da jih kdo spregledal. Mislila sem, da sem zaradi njih čudakinja. Mislila sem, da me zaradi njih ne bo imel nihče rad.

	In to je bilo tako zelo neumno.

	Namreč, resnica je, da sem ravno zaradi svojih napak tako zelo običajna. Zaradi strahu in nemirnosti sem bila kot vsaka druga ženska na svetu. Vsaka druga ženska, ki je stala pred ogledalom in se zmerjala ali to počela v svojem dnevniku. Vsaka druga ženska, ki je dvomila vase, se sovražila in dobrodošlo sprejemala okrutnost drugih, ker je verjela, da si točno to zasluži.

	Z leti sem se začela bolje razumeti – ponovno sem pretehtala svoje napačne dele in jih zložila tako, da so postali čarobni. Nisem zelo drugačna od svojega štirinajstletnega jaza, se je pa korenito spremenil moj pogled. Sem magično oko, ki je šele pred kratkim spregledalo. In pokazalo se je, da sem krasna.

	Ne razumite me napak, še vedno je težko. Še vedno dvomim vase, se sovražim in kritiziram, a postaja lažje. In zelo mi pomaga zavedanje, da se vsi vsaj trudimo živeti po najboljših močeh – in, mater, zdaj res vidim, da je prav vsakemu težko.

	In mislim, da je to razlog, zakaj vsi tako močno potrebujemo prijatelje. Zakaj potrebujemo ljudi, ki nas venomer opominjajo, da je OK, če se zlomimo, in nas imajo kljub vsemu radi. Ki nam povedo, da ni nič narobe, če smo šibki, prestrašeni in besni na vse občutke nemoči. Če jočemo v sosednjem stranišču.

	Kot je to zame vedno počela Zoe.

	Seveda je bistven problem dejstvo, da na neki točki moramo prenehati jokati. Zapustiti moramo stranišče in se vrniti v resnični svet.

	Še posebej če neka idiotka že pol ure razbija po vratih.

	ZOE

	Večni problem z ženskami, ki jočejo na straniščih, je, da traja celo večnost in da okupirajo prostor, ki ga vsi krvavo potrebujemo.

	Že pol ure poskušam priti na vece, ampak notri se cmeri neka debilka. Ja ljubi bog, pomislim, in ponovno zaropotam po vratih, rada bi se le na hitrico zjokala, preden se začne obred. Potrebujem osvežitev, očiščenje duše, preden vsem stopim pred oči – in preden poiščem Natalie in ji povem, kako zelo mi je žal, ker sem jo pustila na cedilu – spet.

	Veste, rekla sem ji, da me danes ne bo.

	Oni dan me je poklicala in mi povedala strašno novico o Sue, jaz pa sem rekla, da se ne morem vrniti. V New Yorku delam šele nekaj mesecev in tako hitre vrnitve res nisem načrtovala. Rekla sem, da mi je žal in Natalie je odvrnila, da razume. Rekla je, da bomo z Debbie nazdravili na Sue, ko se bom naslednjič vrnila domov. Vendar sem vedela, da je razburjena.

	Odložila sem telefon in pomislila sem na vse tiste trenutke, ko je bila z mano, ko sem se pretvarjala, da je ne potrebujem ali sem jo odrivala. Pomislila sem na vso brezpogojno – in pogojno – ljubezen, ki mi jo je nudila preteklih dvajset let. Pomislila sem na najino preteklost in skupne izkušnje, na vse najine prepire in bedaste solze.

	In tako sem po mnogih letih sprejela eno dobro odločitev – sedla sem na letalo in prišla sem, da bi bila ob Natalie. Le najti jo moram in ji to povedati.



	Končno slišim premikanje na drugi strani vrat. Jokica bo naposled le prišla ven. Ključavnica zarožlja in zagledam bled, a tako zelo poznan obraz.

	»Ljubi bog,« je vse, kar lahko izustim. »Ti si bila, ti si cmera.«

	»Jaz sem vedno cmera,« smrkne, potem pa se objeti cmeriva skupaj.

	»Tako zelo mi je žal, ker nisem prišla še prej,« iz mene plane krivda. »Takoj bi morala priti, vendar sem se morala testirati in še vedno sem sebična krava, ki hoče ustreči vsem – celo idiotskim novim šefom, za katere mi je figo mar. Prosim, oprosti mi.«

	»Nikar se ne opravičuj,« pove skozi objokane oči. »Tukaj si in meni je prav jebeno odleglo. Resnično sem mislila, da tega brez tebe ne bom zmogla. Imeti moram govor o Suejinem življenju, grozljiv bo.«

	»Kako se drži tvoja mama?« Sočutno jo pobožam po roki.

	»Včasih bolje, včasih slabše …« Nat smrkne in strese z glavo. »Ves čas ponavlja, kako obžaluje, ker si nista bili blizu kot nekoč. Da sta pustili, da ju karkoli razdruži. Na videz sta še vedno bili prijateljici, a po tistem s tvojim očetom in potem ko je Sue začela hoditi z Edgarjem, sta se odtujili. Nikoli se nista resnično pogovorili – bedastemu življenju sta dopustili, da se je vrinilo mednju.« Roteče me gleda. »Midve tega ne bova dovolili, Zoe, prav? Ti si ljubezen mojega življenja in vem, da sva imeli vzpone in padce, ampak takšna je realnost resnega prijateljstva, a ne? Nenehno morava druga drugo opominjati, da se imava radi in da sva druga za drugo tukaj.«

	»Tako je.« Resnobno prikimam in jo še enkrat močno objamem. »Hočem, da veš, da sem zate vedno tukaj, četudi delam sedem tisoč kilometrov stran.«

	»Jebi se, to zveni strašansko glamurozno.«

	»Te dni preklinjaš več kot jaz,« se ji nasmehnem v lase.

	»Odrasla sem.« Odmakne se, zdi se ponosna. »Preklinjam in se postavim zase, uživam v seksu in jočem brez zadrege – in babi Surrey povem, naj odjebe, ko pravi mali Zoey, da postaja debelušna.«

	Zavijem z očmi.

	»Toliko ljudi sva že izgubili. Kar ne morem verjeti, da te stare čarovnice še ni pobralo.«

	»Res neverjetno,« se strinja. »Sue sploh ni bila stara, pa smo jo izgubili, medtem ko babi Surrey še vedno topota naokrog in je še vedno klinčevo zajedljiva do vseh.« Pomolči. »Uboga Sue.«

	»Ampak na koncu je bila resnično srečna,« tiho pripomnim. »Edgar jo je osrečil. Povrnil ji je vero v ljubezen. In čeprav si zadnja leta s tvojo mamo nista bili blizu kot nekoč, mislim, da sta obe vedeli, da imata druga drugo. V tistih zadnjih minutah je bila tvoja mama ob njej, kajne?«

	Natalie prikima, potem se namršči. »Še vedno mislim, da je bila odločitev slaba. Da sta dopustili, da mednju pridejo druge stvari.«

	»Nisem prepričana, da so krive slabe odločitve,« rečem in skomignem. »Mislim, da sem prišla do zaključka, da odločitve niso dobre ali slabe. Nesmiselno se mi zdi ozirati nazaj, kadar smo jezni ali obžalujemo neko odločitev. Vsi po vrsti kdaj zajebemo, hkrati pa počnemo tudi osupljive in čudovite stvari.« Nat me zmedeno gleda. »Kot takrat,« globoko zajamem sapo, »ko si sprejela odločitev v zvezi z Matthewem, kar je takrat morda koga prizadelo, hkrati pa jim je tudi pomagalo – pomenilo je celo stvaritev novega človeka!« Nasmehnem se, ko pomislim, kako velika je že Zoey. »In tudi jaz sem sprejela odločitev, ki je skoraj za zmeraj zjebala najino prijateljstvo, a tudi te ne obžalujem, ker mislim, da sva bili potem srečnejši in bolj uravnoteženi. Dobili sva čas, da postaneva bolj samosvoji in potem sva se morali odločiti, ali bova spet prijateljici in druga drugo sva bolj cenili.« Nat primem za roko in ji jo stisnem. »Odločitev zveni tako dokončna, kot bi bili primorani izbrati pot in ji slediti. Ampak prav nič nima tako jasnih mej. Vsaka odločitev, ki jo sprejmemo, zaneti milijon drugih odločitev, in karkoli že naredimo, s tem osrečimo in prizadenemo druge ljudi. Kadar so takšne poti tik pred našim nosom, se ovemo, da so polne trnov in preprek, kot bi nam trupla ovirala pogled. Različne poti pa lahko vodijo k istemu cilju.«

	Nat me gleda s priprtimi očmi. »Mislim, da si se rahlo zapletla.«

	Zasmejim se. »Verjetno. Ampak to je pravzaprav tudi bistvo, ker življenje je zapleteno. Hočem reči le, da odločitve niso nujno slabe ali dobre. V določenih trenutkih nekaj storimo, ker smo primorani nekaj storiti, kar pa se meni ravno ne zdi, da pomeni izbiro.«

	Nat me pogleduje od strani. »OK. No, upam, da se boš na to spomnila kasneje, ko bo mama vztrajala, da te želi predstaviti lezbijki iz svojega Zoom-knjižnega kluba, ki jo je povabila na online sedmino, ker pravi, da je že čas, da nekoga spoznaš.«

	»A ni to lepo?« trpko pripomnim.

	V trenutku tišine se nasmehneva druga drugi.

	Odrasli sva, presenečeno pomislim, in enako grozljivo spoznanje prepoznam v Nataliejinih očeh.

	»Najbolje, da se odpraviva,« naposled reče in mi stisne roko. »Obred se bo vsak čas začel.« In verjetno ga bodo mnogi spremljali v živo od doma.

	Prikimam, a se ne premaknem. Odrasli sva. Ne vem, kako se je to zgodilo, vendar se je. Že dvajset let se imava radi, pa sva še vedno tukaj, paziva druga na drugo.

	Mislim, da je to res enkratno.

	»Malo še počakaj, Nat,« nežno rečem. »Eno minutko še ostaniva tukaj. Le midve, samo še minutko.«





ONE DIRECTION fan-fikcija



	Homepage>One Direction>Rated18>Arhivski prispevki



	Zakaj je Roxy čudovita

	Avtor Anon



	Roxy je sramežljiva in nerodna in niti sanja se ji ne, kako čudovita je v resnici. Je skromna in prijazna, s tistimi velikanskimi zelenimi očmi nikoli ne opazi občudujočih pogledov; ima dolge, rdeče in bujne lase, ki se ji valijo po hrbtu. Ima tudi prekrasno postavo s tankim pasom in velikimi zrelimi dojkami z večno napetimi rožnatimi bradavičkami.

	Morda se svoje moči ne zaveda, a moški jo opazijo povsod, in moški si jo ŽELIJO …

	Nekega dne dobi v oddelku kadrovske – kjer je zelo podcenjena in prezrta – novo sodelavko.

	»Živijo,« pove tujka, »jaz sem nova, ime mi je Zoella.«

	Roxy jo pogleda, presenečeno, ker jo je nekdo ogovoril, še vedno ni docela dojela, kako privlačna se zdi drugim. Novo dekle pred njo je lepo – na neki način se ji zdi znana.

	»Živijo, Zoella,« reče Roxy in ji vrne nasmešek, ob tem pa pokaže ravne bele zobe.

	»Roxy si, kajne?« vpraša Zoella in rahlo privzdigne obrvi.

	»Ja,« reče Roxy, presenečena, da kdo sploh pozna njeno ime.

	»Tvoja nova pomočnica sem,« jo obvesti Zoella, Roxy pa je še bolj presenečena.

	»Sploh nisem vedela, da dobim pomočnico,« zamišljeno pripomni Roxy in se ozira naokrog za svojim šefom, sprašuje se, zakaj ji ni nihče ničesar omenil.

	»Kenny mi je zabičal, da ti moram olajšati delo,« pojasni Zoella. »Ta teden ga ne bo, gre na neki izvršni team-building.« Zavije z očmi, tako da Roxy vedeti, da se ji to zdi brez zveze, Roxy pa novo pomočnico takoj vzljubi.

	»No, to pa je krasno,« odvrne Roxy veselo, ker bo končno dobila pomoč. Kenny ji je prepustil vse obveznosti, zato je nenehno zakopana v goro papirologije. Za svoje osebno življenje praktično sploh nima časa in svojih prijateljev ni videla že več mesecev.

	Zanima me, ali bi ta ženska lahko postala moja nova prijateljica, tuhta Roxy in si ogleduje nasmejano Zoello.

	»Počasi bo čas za malico …« Zoella pogleda na svojo uro. »Lahko svojo novo šefico počastim z buritom čez cesto?«

	»To zveni odlično!« odvrne Roxy, ki ima odličen tek, a se nikoli ne zredi.

	Par se odpravi iz stavbe, Zoella postavlja vprašanja o delu in Roxyjinem življenju, kar se zdi Roxy nenavadno. Po njenih izkušnjah ljudje ponavadi govorijo le o sebi.

	Kupita hrano in sedeta v tih kotiček. Roxy si spne svoje bujne rdeče lase v popolno figo, ne da bi se sploh pogledala v ogledalo, ker jih ne želi popacati s hrano, Zoella pa jo občudujoče opazuje.

	»A veš, da si zelo lepa?« reče in pošteno zagrize v svojo hrano.

	Roxy sramežljivo zardi. Zelo zadržana je, komplimentov ni vajena.

	»Pravzaprav si točno po okusu mojega najboljšega prijatelja Harryja,« nadaljuje Zoella. »Bi šla kdaj z njim na slepi zmenek?«

	»O moj bog!« zadovoljno dahne Roxy, ki še vedno zardeva, a predlog ji godi. »Zelo prijazno od tebe, vendar imam fanta. Ime mu je Simon.«

	»Pa lepo ravna s tabo?« vpraša Zoella.

	»Seveda,« takoj odvrne Roxy, v resnici pa skriva sram. Simon z njo namreč ne ravna lepo. Zloben je in nesramen, izreka veliko vsega, česar ne bi smel nikoli reči ženski, ki jo ljubi.

	Zoella jo motri, kot bi ji lahko resnico prebrala z obraza.

	»OK. No, morda pa bi lahko šli nocoj samo na pijačo?« predlaga. »Lahko mi boš povedala vse o Simonu in o svojem življenju. O tebi bi rada vedela vse.«



	Po delovnem popoldnevu in v zahvalo Zoellini sijajni pomoči je Roxy pripravljena na odhod.

	»Si zaključila?« nagovori svojo novo prijateljico Zoello.

	»Vsak čas bom,« odgovori Zoella. »Se dobiva v baru? Petnajst minutk še potrebujem, da končam tole.«

	»Seveda,« odvrne Roxy in se odpravi v ekskluziven bar, kjer jima je Zoella rezervirala mizo. Roxy v tem baru ni bila še nikoli, si je pa to vedno želela. Vedno je imela občutek, da ni dovolj dobra za tako fensi kraj. Plus, v službi je imela ogromno dela, njen fant pa je ni nikoli peljal ven.

	Medtem ko za mizo čaka s kozarcem roseja pred sabo, se začne Roxy bati, da Zoelle ne bo. Pomisli, da bi ji poslala sporočilo, ko se spomni, da si nista izmenjali telefonskih številk.

	»Se opravičujem,« jo iz premišljevanja predrami melodičen glas, »upam, da ne motim. Rad bi ti le povedal, da si neverjetno čedna.«

	Roxy pogleda gor, prikupno zardi, pred seboj zagleda osupljivo lepega moškega, takšnega ni videla še nikoli. Oči ima globoke in lepe, svetlo zelene z rumenimi in rjavimi pegicami. Roxy se zdijo najbolj čarobne na svetu. Svetlo rjave lase ima dolge in valovite, pravkar si jih negotovo popravlja, medtem ko čaka na Roxyjin odziv.

	»Em,« očarano zamrmra Roxy, »hvala.«

	»Lahko prisedem?« prijazno vpraša in pokaže na prazen stol ob njej.

	»Pravzaprav nekoga čakam,« Roxy v zadregi debelo pogoltne, preplavljajo jo občutki, ki jih ni občutila še nikoli prej.

	»OK.« Samozavestno prikima, velikansko adamovo jabolko se mu med govorjenjem premika gor in dol. »No, če bi se želela pridružiti meni in mojim prijateljem, smo tukaj zraven.«

	Pokaže na mizo, okoli katere so zbrani najbolj čedni moški, kar jih je Roxy kdajkoli videla. Tam je angelsko blond fant, ki se ji prikupno smehlja in maha. Drugi je izjemno seksi, ima temne lase in prebadajoč pogled. Potem je tam še privlačen rjavolasec s širokimi rameni in s tatuji na prstih. Enoglasno jo pozdravijo, Roxy pa srce kot boben razbija v prsih.

	»Le kdo so ti moški bogovi?« pomisli pri sebi. Ne more si kaj, da se jim ne bi nasmehnila, kot v sanjah vzame svoj kozarec in se jim pridruži. Tako pogumna ni bila še nikoli, a nekaj jo žene naprej. Kot bi bila povsem nemočna upreti se lepoti teh moških.

	Vsak posebej jo pozdravi, eden za drugim se predstavijo. Poleg Harryja so tam še Niall, Zayn, Liam in Louis. Roxy navdušeno pozdravijo, ji ponudijo pijačo in jo zasipljejo z neskončnimi komplimenti. Vsi so izjemno čedni in prijazni, toda Harry je tisti, s katerega Roxy ne more odtrgati pogleda. Neprekinjeno strmita drug v drugega in po pol urice kramljanja o življenju in svetu se drugi fantje opravičijo in se vrnejo v hotelsko sobo.

	Kakšno minutko se Roxy in Harry samo kot začarana gledata.

	»Še nikoli nisem videl ničesar tako popolnega,« Harry zamrmra Roxy v uho in vsaj enkrat Roxy verjame besedam, ki jih sliši.

	»Si resničen?« šepetaje vpraša.

	»Sem,« potrdi on in se nagne k njej po poljub. Roxy se mu ne more upreti, poljubi ga. Svet okoli njiju se ustavi, Roxy se vrti. Ta poljub se ne more primerjati z nobenim in Roxy ne more verjeti kemični eksploziji, ki izbruhne v njenem srcu in glavi. Je kot magija, za katero si želi, da se ne bi nikoli končala.

	Naposled se njune ustnice vendarle ločijo, brez sape sta. Roxy se odmakne, nekaj trenutkov se intenzivno gledata.

	»Mislim, da … jaz …« komajda spregovori, »mislim, da moram skočiti na stranišče,« pove in zdrsne s stola. »Takoj bom nazaj.« On jo zgrabi za roko in povleče k sebi, k svojim močnim prsim, dolgo minuto jo stiska. Globoko dihata, ko vpijata vonj drug drugega. Ko jo končno spusti, ima Roxy prazno glavo. Občutek je zastrašujoč in blazen, a tako zelo neverjeten.



	Na stranišču Roxy strmi v svoj čudovit odsev v ogledalu. »Kaj se dogaja?« vpraša glasno, zmedeno. Pa saj to so sanje!

	»Tukaj si!« kar naenkrat na stranišče plane Zoella. »Mislila sem, da si odšla. Tako sem vesela, da nisi. Si spoznala Harryja in fante?«

	»Sveta Marija!« osuplo dahne Roxy. »To je Harry, tvoj najboljši prijatelj? Tisti, ki si ga omenila med malico?«

	Roxy je presunjena.

	»Ja, in oprosti, ker sem te pustila čakati.« Zoella se opravičljivo smehlja. »Nisem te hotela potegniti za nos, a morala sem vaju nekako seznaniti. Poskrbela sem, da si sedela za sosednji mizo, ker sem vedela, da se bo zate ogrel v trenutku, ko te bo zagledal. Preprosto sem čutila, da bo tako.« Pomolči. »In vem, da imaš fanta, ampak, Roxy, iskreno mi povej, si s Simonom resnično resnično srečna?«

	Roxy pogleda v tla. »Ne,« končno prizna. »Okruten je in ne ljubim ga. Tako kot že zdaj čutim do tvojega prijatelja, do njega nisem čutila nikoli.«

	»Vedela sem!« srečno vzklikne Zoella. »Kako sem vesela! Vedela sem, da sta pravšnja drug za drugega.« Tesneje si ovije plašč. »Jaz grem naravnost domov, vidva pa nadaljujta s svojim večerom. Joj, kako sem srečna za tole!«

	Roxy pokloni širok nasmešek, Roxy ji nasmeh vrne. »Hvala ti,« zašepeta, ko Zoella odide, izza druge strani vrat pa zasliši 'malenkost'.



	Ko se vrne k Harryju, si jo ta še vedno pozorno ogleduje. »Boš šla nocoj z mano?« jo vpraša z globokim, čustev polnim glasom. Ima najbolj seksi izraz na obrazu, Roxy pa iznenada preplavi sram.

	»Fanta imam,« šepne, Harryju pa upade obraz. Videti je skrajno potrt. »Toda z njim nisem srečna!« hitro doda Roxy in ga prime za obe roki. »Takoj zdaj mu bom poslala sporočilo, da je konec!« Naglo izvleče telefon in pošlje sporočilo. Na odgovor ne počaka, takoj vrže telefon nazaj v torbico in spet prime Harryja za roke.

	»Če ponudba še vedno velja, grem rade volje s tabo,« prikupno pove, on pa se ji nagajivo nasmehne, spet je takšen kot prej.

	»V hotel naju bo odpeljal,« pojasni, ko zlezeta na zadnji sedež. Iz mini hladilnika vzame steklenico šampanjca, Roxy pa presenečeno zajame sapo.

	»Tole pa je res impresivno,« izjavi, ko ji nalije kozarec.

	»Ne, ti si impresivna,« reče on in zmaje z glavo.

	Spet se poljubita, tokrat sladko in ljubeče. Ko spet prideta do zraka, pijeta in se smejita, pogovarjata se o še tako majhnih delčkih svojih življenj.

	Izkaže se, da je Harry član skupine One Direction, a Roxy zanjo še ni slišala. Preveč je imela dela v službi in s Simonom, da bi imela čas poslušati glasbo, čeprav je ta ena njenih največjih strasti, skrivaj poje tudi pod prho.



	*

	Do takrat, ko prispeta v hotel, je seksualna napetost med njima že na vrhuncu. Roxy komajda opazi razkošen penthouse suite, v katerem biva Harry, preveč je osredotočena na lepotca, ki se slači pred njo.

	»Sleci se zame,« hripavo reče, ona pa si čez glavo potegne obleko. On jo občudujoče gleda, z očmi pije njeno golo telo. Ona glede svojega telesa ne čuti zadrege ali sramu, on pa ga vidno obožuje.

	Končno sta gola in ljubita se kar na trideset tisoč funtov vredni preprogi. Na tako vroči in mehki preprogi ni Roxy ležala še nikoli. Nekajkrat zamenjata položaje in Roxy doživi več zaporednih orgazmov. Ko po kakšnih tridesetih minutah pride tudi Harryju, ji globoko zre v oči in zadovoljno ječi.

	»To je bilo neverjetno,« ji zasoplo dahne v uho, medtem ko jo objema. »Najboljši seks vseh časov. Tako lepa in čudovita si, da kar ne morem verjeti, da sem te spoznal.«

	Spet se začneta poljubljati in Harry se znova vzburi. Tokrat se ljubita še bolj čuteče, doživita še več orgazmov.

	Ko naposled le končata, si globoko zreta v oči.

	»Roxy, rad bi, da veš, da tole ni samo za nocoj,« iskreno pove Harry. »Želim si, da postaneš moja punca in da si vedno ob meni. Vem, da se še ne poznava dolgo, vendar ČUTIM, da je to to. Si moja sorodna duša. Takšne povezanosti nisem občutil še nikoli. Pridi živet k meni. Iskat bova šla tvoje stvari in če bova srečala Simona, se bom zate stepel z njim. In to z veseljem, po tem, ko si mi povedala, kako je ravnal s tabo.«

	»Ja, ja, ja!« zavpije Roxy. »Želim si biti s tabo. Čutim enako in tako zelo sem srečna. Pa saj to je magija!«

	Spet se poljubita, strastno. Ognjemet eksplodira in Roxy med poljubljanjem doživi več spontanih orgazmov. Tako srečna ni bila še nikoli v življenju.

	»Oh, Harry,« zavzdihne, ko se končno prenehata poljubljati. »Kako sem vesela, da je tvoja najboljša prijateljica Zoella poskrbela, da sva se spoznala.«

	»Čakaj malo …« Harry se odmakne in jo zbegano gleda. »Roxy, pa saj nimam najboljše prijateljice, ki bi ji bilo ime Zoella! Hočem reči, IMEL sem jo, a je umrla pred mnogimi leti! Včasih se ponoči v svoji sobi še vedno pogovarjam z njo. Pravzaprav sem ji le nekaj dni nazaj rekel, da si želim spoznati prav posebno žensko. Prosil sem jo, naj mi pomaga srečati tako čudovito žensko, kot si ti.«

	Roxy osuplo vdihne. »Misliš, da … je to sploh mogoče?«

	Potem se nekaj trenutkov očarano gledata, preden se spet začneta poljubljati.



	KONEC



	Za nadaljevanje kliknite tukaj: Ko se Roxy pridruži skupini





ZAHVALE

	To je knjiga o najboljših prijateljih in JEBENTI, da imam nekaj čudovitih najboljših prijateljev. Imam jih izjemno rada – kot tudi veliko drugih ljudi – in zadnje leto jih nisem videvala tako pogosto, kot bi si želela. In, no, lepo, zdaj pa jočem.

	Preteklo leto je bilo težko za vse, vem, in v tem kaosu pisanje knjige ni bilo preprosto. Opirala sem se na ljubezen in dobrodušnost toliko ljudi kot še nikoli – vključno na tujce. In zato se resnično želim zahvaliti vsem, ki so mi pošiljali sporočila, tvitali in dajali prijazne komentarje na bedastih objavah mojega obraza na Instagramu ali bili tako ali drugače v stiku z mano. Dali ste mi zanos, za katerega pred groznim letom 2020 sploh nisem vedela, da ga potrebujem.

	HVALA VAM.

	Seveda se moram zahvaliti svoji izjemno ljubeči družini in prijateljem. Bili ste prekrasni in nikoli se vam ne bom mogla v zadostni meri zahvaliti za ljubezen in prijaznost, ko sem SE LOTILA PISANJA TE KNJIGE, RAVNO KO MI JE IZOSTALA MENSTRUACIJA – TO JE BILA GROZNA ZAMISEL. SMRRRRRRK.

	Kakorkoli, najlepša hvala mami, Nigelu, očetu, Dalu, Lisi, Carey, Nicku, Philu, Becky, Louise, Samu, Frankieju, Charlotte, Aliju, Sam, Leonu, Charlieju, Loli, Tilly, Indii, Flo, Ernieju, Rosu, Johnu.

	In hvala tudi moji novi družini, Davidu, Claire, Paulu, Lynsey, Lilly, Katy, Mavis in seveda luči mojih vikendov, Amelii. Vsi ste bili neverjetno topli in prijazni.

	Ves ta čas sta me resnično spremljali dve prijateljici, brez njunega spodbujanja te knjige ne bi dokončala – Isabelle Broom in Daisy Buchanan. Vama dvema se-ne-bom-mogla-nikoli-dovolj-zahvaliti, kot tudi ne ostalim članom Word Races.

	Da sta bili tako čudoviti, se zahvaljujem svojima najboljšima prijateljicama: Sarah Attrill in Lyndsey McDoris. Prav tako se zahvaljujem Fredu Attrillu, Jamesu Dorisu, pa tudi Isli, Finnu, Ciaranu in Tari. Clair Green, Hayden Green, Abi Doyle, Emmi Peterson, Danielu K., skupini Paw Walker, Karen Gill, Miku Towsendu; Caroline Corcoran. Poljubček za Abi – pa tudi za ES, DA, CC, MC , JG – ki so mi omogočili nekaj neverjetnih vpogledov v glasbeno industrijo.

	Najbrž pa največjo zahvalo dolgujem svoji čudoviti in talentirani urednici Olivii Barber. Tvoj načrt za to knjigo me je takoj prevzel in sodelovanje s tabo je bilo presneto KRASNO. Tvoje razmišljanje in nadarjenost sta mojim čačkam dala smisel, kar je osupljivo, vsa čast. Hvala ti. Velika zahvala gre tudi Alainni Hadjigeorgiou za neverjetno publiciteto in kul očala. Yadiri Da Trindade za prekrasno in dodelano gif igro. Rachel Lancaster za res izjemno in izstopajočo naslovnico. In vsem pri Orionu za neprekinjeno ljubezen in podporo.

	Diana Beaumont, boginja si, moja kraljica. Res najlepša hvala za neskončno potrpežljivost z mojimi nadležnimi maili. S tabo sem obsedena.

	Nazadnje, preden se poslovim, bi se rada zahvalila še resnični Hayley Wilson za uporabo njenega imena v tej knjigi. Njen oče, Richard Latham, je osvojil nagrado v kampanji CLIC Sargent's brilliant get in character. CLIC Sargent je vodilna britanska dobrodelna ustanova za otroke in mladostnike, ki opravlja vitalno in čudovito delo. Priporočam, da o njih izveste več na www.clicsargent.co.uk.

	Prav, zdaj pa bom utihnila. Moja največja zahvala pa gre VAM, ker ste prebrali mojo knjigo. Niti sanja se vam ne, koliko mi to pomeni, in z veseljem si želim slišati vaše pohvale. Za kaj drugega sem po tem letu čisto preveč skrhana.

	RADA VAS IMAM, ČAO.





	Lucy Vine je pisateljica, urednica in najbolje prodajana avtorica e-knjig Hot Mess, What fresh hell in Are we nearly there yet. Njeni romani so prevedeni v deset jezikov, Hot Mess je bil preoblikovan v scenarij za ameriško televizijsko serijo. Je tudi gostiteljica dogodkov in podkastov Hot Mess Clubhouse, ki časti zabavne ženske. Njena dela se nenehno pojavljajo v revijah Grazia, Stylist, Heat, Fabulous, New, Now, Marie Claire, Daily Telegraph, Sun in Mirror.