KMETIJA RENGEO STR. 6-7
NA SPOMIN POKOJNE GOSPE
PROFESORICE ZLATE VOKAČ STR. 8
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Monošter, 19. maja 2005	 Leto XV, št. 10
V enem letu
Deveti dan v mesecu maju je za nami. Še pred dobrima letoma smo le poročali o tem, kako so Dan Evrope praznovali v Evropski uniji. Leto za tem smo že postali del velikega praznovanja in še celo leto potem spoznavali tudi preostale dni življenja v evropski petindvajseterici.
Evropa praznuje 9. maj kot spomin na dogodek, ki je pomenil prvi korak k združitvi evropske celine v času, ko je povojna Evropa iskala izhod iz politične in gospodarske nestabilnosti. Na ta dan leta 1950 je francoski zunanji minister Robert Schuman predstavil predlog o uskladitvi obnovitvenega procesa premogovne in jeklarske industrije Francije in Nemčije. Avtor zamisli je bil znani pogajalec in mirovnik Jean Monnet, ki se ga danes spominjamo kot „očeta Evrope”.
Leto dni kasneje, 18. aprila 19 51, so pariško pogodbo o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo podpisali Belgija, Francija, Nemčija, Italija, Luksemburg in Nizozemska - in tako začeli kompleksen proces gospodarskega združevanja, ki je temeljil na prosti medsebojni trgovini in skupni carinski politiki.
Leta 1957 so to sodelovanje nadaljevali v Rimu z ustanovitvijo Evropske gospodarske skupnosti, ki je v kasnejših letih prerasla v Evropsko skupnost. Evropsko gospodarsko sodelovanje se je pomembno okrepilo leta 1985 s projektom enotnega evropskega trga, po podpisu Maastrichtske pogodbe 7. februarja 1992 pa se je razširilo še na druga področja in dobilo sedanje ime: Evropska unija. Prav s to pogodbo je bil storjen odločilen korak
na poti h gospodarski, denarni in politični uniji, ki je potem postala tudi pomemben dejavnik varnostne in zunanje politike ter hkrati porok za spoštovanje kulturne raznolikosti, nacionalne in jezikovne identitete vseh vključenih evropskih narodov.
Slovenija in Madžarska sta se Evropski uniji pridružili lani, in sicer m maja. Takrat so to storile še Ciper, Češka, Estonija, Latvija, Litva, Malta, Poljska in Slovaška. Danes šteje Evropska unija 25 članic, poleg že omenjene deseterice še Avstrijo, Belgijo, Dansko, Finsko, Francijo, Grčijo, Irsko, Italijo, Luksemburg, Nemčijo, Nizozemsko, Portugalsko, Španijo, Švedsko in Veliko Britanijo.
In kako je v Sloveniji in na Madžarskem leto po pridružitvi? Strokovnjaki pravijo, da je na Madžarskem opaziti predvsem dve smeri. V prvo smer
vodi vodja konservativne opozicijske stranke Fidesz Viktor Orban. Slednji se zavzema za "gospodarstvo v nacionalnem interesu" in poziva k "razpravi o nacionalnih vprašanjih". V drugo smer se obrača socialistični premier Ferenc Gyurcsany. Madžare opozarja, da država ne bo rešila njihovih problemov, poudarja konkurenčnost in poskuša v državo pritegniti vlagatelje. Orban svojemu političnemu tekmecu očita, da o politiki razpravlja kot o "poslovnem načrtu". Premier medtem trdi, da Orban "govori kot nekdo, ki še nikoli v življenju ni videl poslovnega načrta". "Naša država ni podjetje! " pa menijo tudi številni madžarski državljani, predvsem kmetje, ki zaradi počasne državne birokracije še vedno čakajo na obljubljene evropske subvencije, ki so jih kmetom v drugih državah, ki so se Evropski uniji
pridružile lani, že izplačali. Izidi raziskav, ki kažejo, da daje 64 odstotkov državljanov madžarskemu državljanstvu prednost pred evropskim, tako niso presenečenje. Kljub temu po zadnji Eurobarometrovi javnomnenjski raziskavi o življenju v Evropski uniji članstvo v uniji podpira skoraj polovica vprašanih Madžarov.
Po drugi strani tiskovne agencije poročajo, da Slovenci po letu v Evropski uniji še niso popolnoma opazili, da se je zanje zaradi vstopa vanjo kaj spremenilo. Ljudje živijo tako dobro oziroma tako slabo, kot so živeli pred vstopom države v evropsko povezavo, in v slovenskih trgovinah kupujejo enake izdelke iz Zahodne Evrope, kot so jih pred širitvijo. Edina stvar, ki je za Slovence in slovensko vlado resnično nova, je bližajoča se uvedba evra.
Za prevzem evra mora država premostiti še številne gospodarske ovire, na primer zmanjšanje inflacijske stopnje. Prednostna naloga slovenske vlade je tako predvsem utreti pot evropski valuti. Sicer pa imajo Slovenci zaradi vse množičnejšega povpraševanja po članstvu v Evropski uniji in zaradi, po njihovem mnenju, vse bolj odprte evropske povezave po enem letu v evropski družini občutek, da se unija razdaja vse bolj poceni. Zadnja polletna raziskava Eurobarometra kaže, da članstvo Slovenije v Uniji podpira 52 odstotkov Slovencev.
Kljub vsemu so ocene, kako dobro so v novih članicah, torej tudi v Sloveniji in na Madžarskem, znali izkoristiti napovedane velike priložnosti zaradi vstopa v Evropsko unijo, preuranjene, menijo poznavalci. Proces dohitevanja stopnje razvitosti drugih držav Evropske unije je namreč dolgotrajen. Sporočila ob obletnici zgodovinske širitve Evropske unije so tako ostala podobna kot lani. S širitvijo se je Evropa končno združila, postala je stabilnejša in varnejša. Povečanje notranjega trga predstavlja priložnost za nov gospodarski zagon in s tem za nova delovna mesta, varno evropsko okolje pa nove članice naredi bolj privlačne za tuja vlaganja, kar pospešuje njihovo gospodarsko rast. S širitvijo, zaradi katere se je z razširitvijo na 25 članic število prebivalstva dvignilo za okrog 75 milijonov na skupaj približno 455 milijonov, postaja Evropska unija zemljepisno večja in širi svoje meje do novih partnerjev, s tem pa raste tudi njena teža v svetu. 	D. F.
Od 1. maja lani na prireditvah v Porabju plapola ob slovenski in madžarski zastavi tudi evropska.
2
Mednarodna raziskava
KAKO SE POZNAMO OB MEJI?
»Katere so po tvojem mnenju dobre oziroma slabe strani življenja v Monoštru in okolici? Ali obiskuješ obmejne kraje v Sloveniji? Kakšno je po tvojem mnenju
sodelovanje med šolami v Monoštru s šolami v obmejnih krajih v Sloveniji? « so tri, naključno izbrana vprašanja izmed tridesetih in enega, ki so jih sodelavci Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani (INV), postavili učencem in njihovim staršem ob slovensko - italijanski, slovensko - avstrijski in slovensko - madžarski meji oziroma v šolah v Novi Gorici in Gorici, Gornji Radgoni in avstrijski Radgoni ter Lendavi in Monoštru. V raziskavo, nosilka je dr. Sonja Novak Lukanovič, je vljučenih blizu 360 učenk in učencev, starih petnajst in šestnajst let, poteka pa pod naslovom Percepcija kulturne in jezikovne raznolikosti v obmejnih mestih in je del projekta INV z naslovom Vloga narodnih manjšin, v prekornejnem sodelovanju. Ta projekt vodi dr. Boris Jesih.
Raziskava ima namen, da na osnovi analize empiričnih podatkov opredeli komunikacijsko in simbolično vlogo jezika, kot jo zaznavajo učenci in starši različnih obmejnih področij. Raziskovalce zanimajo tudi razlike med generacijami pri sprejemanju kulturne in jezikovne raznolikosti. Zanima jih kakšne so razlike med etnično raznolikimi in etnično enotnimi območji. »Naša hipoteza je, da etnična raznolikost vpliva tudi na sprejemanje jezikovne raznolikosti, « poudarja nosilka raziskave, dr. Sonja Novak Lukanovič. Poudarek je seveda na jeziku in vprašanju, kakšen je odnos do uradnega jezika. Stališče do jezika je večplasten problem, ki vsebuje tudi odnos do drugih narodov, do drugih ljudi, do sosedov.
V skupini raziskovalcev je tudi dr. Vladimir Wakounig z Univerze v Celovcu. Po anketiranju v avstrijski Radgoni je ugotavljal, da so razmere podobne koroškim: »Zanima me tudi, kaj se premika pri
mladi generaciji, ki šele prestopa otroštvo inprehaja vdoraščajočo mladino. Presenečen sem bil, ko sem slišal, daje veliko otrok, starih petnajst, šestnajst let, ki meje še niso prestopili, ki niso bili nikoli v Gornji Radgoni ali njeni okolici. « Dr. Vladimir Wakounig meni, da bi kazalo rezultate raziskave posredovati nazaj v okolje, ker bi s tem morda sprožili spremembe v glavah. Rečeno preprosteje, uglednemu raziskovalcu iz Celovca se zdi, da mladi Jn tudi nekateri starši še niso dojeli in sprejeli sprememb, ki so nastale zlasti po tem, ko sta Avstrija in Slovenija skupaj v Evropski uniji in na drugi strani meje ni več Titova Jugoslavija s komunističnim režimom, ampak demokratična in samostojna država.
Podobno je zapažanje, vendar brez političnega predznaka, dr. Katarine Munda Hirnök. Tudi v Monoštru so anketiranci pogosto odgovarjali; da v Sloveniji še niso bili, kar kaže, da monoštrske učenci nimajo pogostih stikov čez mejo. »To me je rahlo presenetilo, kajti pričakovala sem, da so se stiki po odprti meji in novih mejnih prehodih povečali. Vem, daje drugače v vaseh neposredno ob
slovenski meji, denimo na Gornjem Seniku, od koder
mladi obiskujejo kulturne in športne prireditve na Goričkem. « Doktorica Katarina Munda Hirnök ne izključuje možnosti, da mladi iz Monoštra pogosteje obiskuje obmejne avstrijske kraje, kamor je bilo do demokratičnih sprememb vseeno težje kot v Slovenijo. Monoštrske šole imajo (bi nemara to prebrali in se zamislili v Sloveniji, zlasti Prekmurju? op. pisca) bolj še stike in več sodelujejo s šolami v Avstriji kakor v Sloveniji.
Anketiranje je uspešno zaključeno, pravi nosilka projekta, dr. Sonja Novak Lukanovič in dodaja, da so bili na vseh šolah lepo sprejeti, pomembno pa je tudi sodelovanje z Univerzo v Celovcu, inštitutom ISIG v Gorici v Italiji in z Zvezo Slovencev v Mo-
noštru, pa tudi z Normo Bale in Valerijo Perger. Po pilotskem projektu, izpeljanem leta 2003, torej še pred članstvom Slovenije v Evropski uniji, je ob slovensko - italijanski meji 60 odstotkov staršev vrnilo anketne liste, zdaj pa računajo, da bodo dobili vrnjenih od 55 do 60 odstotkov anketnih listov, ki so jih dobili starši otrok, ki so bili zajeti v raziskavo.
Anketiranju sledi obdelava podatkov. Prvi bodo znani že prihodnji mesec, celovita predstavitev raziskave pa bo jeseni. Nosilec projekta Vloga narodnostnih manjšin v
prekomejnem sodelovanju, dr. Boris Jesih, poudarja, da se je po članstvu Slovenije v Evropski uniji pogled na manjšine v obmejnem prostoru spremenil, kajti manjšine so dejavnik, ki omogoča hitrejše čezmnejne stike in sodelovanje. Z raziskavo želijo ugotoviti, kateri so tisti pogoji in možnosti, ki v novih okoliščinah manjšinam zagotavljajo novo vlogo v sodelovanju ob meji. Predvideti je tudi mogoče, pravi dr. Boris Jesih, da bodo sčasoma izginili predsodki, ki so bili do nedavna in so opredeljevali odnose med manjšino in večino.
Tako projekt, ki ga vodi dr. Boris Jesih, kakor raziskava, ki jo usklajuje dr. Sonja Novak Lukanovič in podobna proučevanja, ki jih izvaja Inštitut za narodnostna vprašanja v sodelovanju s sorodnimi mednarodnimi ustanovami, bodo pridobili na pomenu tedaj, ko bodo njihove zaključke uporabili tisti, ki se ukvarjajo z uresničevanjem manjšinske politike v širšem in ožjem prostoru. Rečeno preprosto, ugotovitve bodo vredne toliko, koliko jih bodo hoteli ali želeli uporabiti pri spreminjanju razmer oziroma načrtovanju aktivnosti v obmejnem prostoru. Prenosa strokovno ugotovljenih podatkov in informacij v vsakdanje življenje pa je še vedno premalo tudi na področju, o katerem govorimo v pričujočem prispevku.
eR
Stopinja svetoga Martina
V cerkvi svetoga Martina v Somboteli so 28. aprila dojdjali stopnjau svetoga Martina (iz bakra/réz) na prag kapejle. Kapejla stogi tam, gde je 316. leta stala rojstna iža svetoga Martina, gda se je naraudo v Savariji. Take stopnjé do dojdejvali po cejli Europi, gde je odo sveti Martin ali je kakšna cerkev ali kaj drügo poimenovano po njem.
„Evropska kulturna pot svetega Martina” je ime več roj marskih poti. Paulek nas ji je 4. Vsikša se začne v Somboteli! gde se je sveti Martin naraudo. Prva de tadale v Hegyhát szentmárton pa prejk v Slovenijo v Domanjševce, Kobilje in Martjance. Po drügoj pauti pa pridemo na Hrvaško prejk vesnic Nemeskolta, Nagytilaj, Zalaszentmárton, Tótszentmárton in tak do Svetoga Martina na Müri na Hrvaškom. Na tretjoj pauti v Austriji so 4 vesnice povezane s svetim Mati tinom (Schachendorf, Deutschschützen, Št. Martin in dér Wart in Št. Martin an dér Raab). Štrta paut se tö v Austriji konča: Söpte, Gyöngyösfalu, Kőszegdoroszló, Ólmod, Und Kópháza in Eisenstadt. V Pannonhalmi pa je samostan svetoga Martina.
Sveti Martin je biu püšpek na Francekom. Tam do meli njegove simbolične stopnjé v štiri varašaj. 28. aprila so nutpokazali mapo, v šteri je na osenajseti kejpaj dojnamalano živlenje svetoga Martina. Na kejpaj ozajek pa je v pet gezikaj dojspisano, med temi slovenski tö. Guč sta mela župan Varaša dr. György Ipkovich pa püšpek dr. István Konkoly. Na program je prišla delegacija s Francuskega pa üj Slovenije tö. Iz Slovenije pater Donat Kranjec iz Kančevcev, župnik cerkve v Martjancih dr. Karel Bedernjak in župnik Franc Režonja iz Dobrovnika.
Marija Kozarl
Na francuski zastavi je s sablo prejkvrezani plašč, na stubaj pa je stopnja sv. Martina
Porabje, 19. maja 2005
3
Glasbena šola iz Kranja v Szekesfehervaru
Izredno glasbeno doživetje je čakalo tistih dvesto obiskovalcev, ki so se 6. maja 2005 udeležili koncerta, ki so ga priredili na Glasbeni šoli in glasbeni strokovni srednji šoli Laszlo Hermann v Szekesfehervaru. Na koncertu so sodelovali učenci Glasbene šole
iz Kranja, ki je kakšnih 500 kilometrov daleč od našega mesta. Nastopajoči so s programom, pripravljenim na visoki strokovni ravni, poželi velik uspeh. Svoj program so sestavili iz Mozartovih, Debussyjevih, Chopinovih in Brahmsovih del, vanj so vključili tudi A. Komarovskega, I. Albeniza in Ch. de Beriota. Od inštrumentov so dobili največjo vlogo klavir, violina, flavta in kitara. Svoj program so popestrili tudi z izrednim solopetjem sopranistke in baritonista.
Naštel bi le nekaj imen izvrstnih umetnikov tega večera, kajti zapisati popolni seznam vseh nastopajočih je skorajda nemogoče. To so med dru-
gim: violinistka Afezba Starc, sopranistka Polona Meglič, kitarist Elvi Ruiankuba, baritonist Jure Bolka, pianistki Kristina in Katarina Bogataj in seveda stalni spremljevalec na klavirju prof. Petar Milič.
Komaj deset let stara Nežka
Starc ima izredno tehniko, Koncert za A-dur Komarovskega je interpretirala tako doživeto, da jo lahko upravičeno imenujemo virtuozinjo na svojem inštrumentu. Polona Meglič je s svojim lepim sopranom, ki izraža globoka čustva, očarala publiko. Po zapeti ljubezenski pesmi so bili poslušalci skorajda malo razočarani, da ni pripravila nadaljnje programske točke in je zapela samo eno pesem.
Elvi Rwankuba je dokazal svojo nadarjenost na kitari. O čistem glasu Jureta Bolke lahko govorimo le s priznanjem, njegov močni bariton je do zadnjega kota napolnil koncertno dvorano.
Kristina in Katarina Bogataj sta program kronali z interpretacijo Brahmsovih Madžarskih plesov. Pod njunimi prsti so se skoraj vnele tipke klavirja. S to točko so se gostje zahvalili in poklonili gostiteljem.
Celovečerni program je končalo drušvo za ljudsko glasbo Bakony, ki je s svojim programom pozdravilo goste, obenem pa se zahvalilo za njihov nastop. Simbolični pomen je imelo tudi to, da so v svoje plese vključili goste iz Kranja, skupni ples je simboliziral prijateljstvo med nastopajočimi, ki temelji na glasbenem sodelovanju.
Naslenji dan so si gostje v okviru ekskurzije ogledali okolico mesta, kapelico v Pakozdu, na jezeru Velence so se peljali z ladjo od otoka Szunyog do kraja Agard. Po kosilu so se vrnili v Szekesfehervar, kjer so se poslovili od gostiteljev. Seveda so se dogovorili za nadaljevanje sodelovanja ter se zmenili tudi za nekatere konkretne naloge. Goste je na to gostovanje ob ravnatelju glasbene šole v Kranju, Petru Škrjancu, pospremil tudi ravnatelj Glasbene šole iz Ilirske Bistrice, Balazs Laszlo, ki je imel nadaljnje predloge za širitev sodelovanja.
Slovenska manjšinska samouprava v Szekesfehervaru 'z veseljem pozdravlja sodelovanje med šolama v Kranju in Szekesfehervaru. Strokovno -prijateljsko sodelovanje se je začelo lani jeseni, ko so člani etnoglasbenega društva Bakony in nekateri solisti šole gostovali v Kranju. Posebej nas veseli, da smo preko madžarskega konzulata v Ljubljani tudi mi lahko pomagali pri vzpostavljanju stikov.
Za organizacijo koncerta v Szekesfehervaru se posebej zahvaljujemo ravnatelju in podravnatelju Glasbene šole, Szabolcsu Toki in Arpadu Bodiju, ter pedagoginjama Andrei Kisromay ter Livii Bakics. Upamo, da bomo tudi v prihodnosti imeli možnost za vzajemno spoznavanje kulturne dejavnosti.
Istvan Grabecz
Komaj deset let stara Nežka Starc je očarala publiko.
Seja Javnega sklada za narodne in etnične manjšine
Kuratorij Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem je zasedal 28. in 29. aprila, na dnevnem redu je imel deset točk, med drugim tudi financiranje manjšinskih časopisov.
Kuratorij se je odločil o spremembi proračuna Javnega sklada, ki bo namenil namenskim natečajem 210 milijonov forintov, izdajanju manjšinskih časopisov 230 milijonov, za mladinske narodnostne nagrade pa bo imel 2. 200. 000 forintov.
Javni skladje vsoto za namenske natečaje razdelil po temah:
•	Otroške in mladinske kolonije za spoznavanje lastnega
naroda	45. 000. 000
•	Kulturniinverskiprogramivmaterinščini
120. 000. 000
• Znanstvene prireditve	4. 500. 000
•	Usposabljanje strokovnjakov za stike z javnostjo
4. 500. 000
•	Regionalni elektronski medijiv materinščini
4. 500. 000
•	Širitev fonda javnih knjižnic ah muzejskih zbirk
4. 500. 000
•	Založniška dejavnost v materinščini ali dvojezična
15. 000. 000
• Gledališka dejavnost v materinščini	7. 500. 000 Kuratorij je razpisal natečaje za vse teme (razen prvih dveh, ki sta bili že prej razpisani). Rok za vložitev natečajev je 1. junij 2005, odločitev je pričakovati do konca septembra 2005. Pri odločitvi bodo posebej ocenjevali naslednje vidike: pomembnost programa, vsebino ter vrednote programa, izvedljivost programa.
Pod tretjo točko dnevnega reda je razpisal tudi natečaj za Mladinske manjšinske nagrade. Razpis je namenjen registriranim kulturnim društvom, organizacijam, manjšinskim kulturnim in šolskim inštitucijam ter lokalnim manjšinskim samoupravam. Predlogi skupaj s potrebnimi dokumenti se morajo priporočeno poslati v dveh izvodih na naslov Javnega sklada najkasneje do 30. junija. O nagrajencih bo odločal kuratorij sklada, ki bo upošteval mnenje državnih manjšinskih samouprav, na svojem septembrskem zasedanju, podelitev nagrad bo v mesecu oktobru. Nagrada je namenjena mladim pripadnikom narodnostnih skupnosti, ki so starejši od 18 let in mlajši od 30 let. Višina nagrade je 100. 000 forintov.
Kuratorij je odločal tudi o podporah manjšinskim časopisom. Časopis Porabje, ki bo od julija izhajal kot tednik na osmih straneh, bo dobil 13. 694. 562 forintov. Vsoto je določila strokovna komisij a na podlagi kriterijev, sestavljenih za ocenjevanje časopisov. Vsota nikakor ne bo zadostovala za tedensko izhajanje časopisa, zato sem se kot slovenski član kuratorija obrnil na predsednika Urada za narodne in etnične manjšine, ki je obljubil nadaljnjo podporo v skladu s svojimi možnostmi.
Vse informacije o Javnem skladu in razpisanih natečajih najdete na spletnih straneh: http: web.axelero.hu/mnekk.
Ferenc Kranjec član kuratorija
Porabje, 19. maja 2005
4
„Pojemo od rojstva“
Že štirinajsto leto, ka je druga nedela v mejseci majuši najlepši svetek za domanje ljudske pevce v Mali Nedelji. Pod vodstvom, na njegvo željo povedano, „maloga” Ludvika v Mali Nedelji, tej pridni pevci od leta do leta vkiiper pozovejo vse ljudske pevke, pevce, godce (goslare), steri tak radi spejvajo kak oni sami. Srečanje ljudski pevcev in
godcev je tradicionalni svetek že za porabske ljudske pevke tu. Stevanovske ženske so že skur deset lejt furt pozvane. Bogastvo, lepoto, doživetja toga srečanja že dobro poznajo varaške ljudske pevke tii, stere so letos dva dni prvim dobile glas o tejm pa so dojn z veseldjom šle. Slovenčarske ženske so drži-ne same njale ške na bučo, proščenje tu. Dapa naš šofer Laci Nemeš je tak vrli bio, ka je te ženske že zazranka rano po cejlom varaši kaulek vozo od črpalke do Traušča, Židova pa na konci nazaj pelo v Slovensko ves, naj bar prejk okna leko vidijo pa si zmišlavajo, kakšna buča bau. Ali njivo srce je dosta bola vlejkla slovenska pesem v Malo Nedeljo. Tak za spejvanje kak za porazmenje se njim pa njivoj mentorici Mariji Rituper lepau zavalimo ob tej priliki
tu.
•,, Oče ” toga prijetnoga, pri-
jaznoga srečanja gospaud Ludvik, ka vam da volo,
energijo, ka prejk štirinajset lejt držite gora tau pevsko
srečanje s svojimi pevci in tau Vsakšo leto skur z
dvajstimi skupinami? »Vabili smo skupine zaradi tega, ker smo obdržali prijate-
ljsko srečanje ljudski pevcev. Smo se celo odpovedali medobmočnemu srečanju, tisto je bolj uradno, in ni te prijaznosti. In za naprej dokler nam bo dano še živeti, dokler nam bo dano še ustvarjati, bomo seveda to obdržali. Vabili bomo seveda tiste skupine, ki so nam bolj blizu, ker že dolgo let sodelujemo. To je tisto pravo prijateljstvo, da vidiš sočloveka, da ti je soroden po duši. To je največ. In zaradi tega delamo to. «
* Gospaud Ludvik, vi ste tü
med tistimi, steri ste gnes prejk leko vzeli zlato Galusovo značko od predstavnika Javnega sklada RS za
ljubitelske kulturne dejavnosti Ljutomer. Ka pomeni,
znamanoja štirideset lejt spejvati?
»Mislim, da je najdražja materina pesem, ko pri zibelki prepeva svojemu otroku. Poje-
mo od rojstva. Nas so vzgajali učitelji, organisti. Štirideset let pojemo v cerkvenem zboru in pri zborih, koliko jih je bilo v našem kraju. Seveda, povsod smo bili poleg. To ljudsko petje je pa samo šestnajst let. «
• Po mojom ste ške posaba hvale vrejdni s svojo ženauv, ka sta svojga sina  tü na
popejvanje včiti, navadili. »Ja, midva z ženo imava dva sina in starejši, Dominik, je dobil srebrno Galusovo značko zaradi tega, ker je priučeni organist, in je tudi vodil zbor v cerkvi. Zdaj trenutno malo pavzira, ker ima naraščaj s svojo bodočo ženkico. Vendar je on pravi talent za petje. Malo je gotovo po meni to podedoval pa po mojih prednikih. Moji predniki so nazaj do četrtega kolena bili ljudski godci, mama pa je iz pevske družine. To so bili pevci cerkvenih in ostalih zborov in iz tega je to vse sledilo. Mi to prenašamo tudi na svoje mlajše ljudi. Koliko bo to uspelo, ne vemo, ker vidimo, da v zadnjem času v našem kraju na splošno stagnira petje. Čujem, ko mladi včasib grejo iz kakšne vesele druščine in prepevajo. Ni več tistega melosa. Veste, zakaj,
na primer ima madžarska kultura enoglasno petje. Mi, Slovenci, pa imamo tri- in štiriglasno petje. To je dragocena melodika v ušesu. S tem izgubljamo mi, da so popevke angleške, da drugo prevzamemo, svoje pa pozabljamo. Mislim, da to ni v redu za naš mali narod. «
Vsejm dobitnikom Galusove značke iskreno čestitamo, posaba pevcom za petdesetlejtno spejvanje, pa njim želimo dobro zdravdje, naj se ške dugi lejt leko srečajo vsi veseli ljudski pevci pa goslarge v Mali Nedelji. Baug plati, ka smo pa leko bili med vami in z varni! 	Klara Fodor
Monoštrske ljudske pevke z gostiteljem Ludvikom
Nouva kniga Mikija Rosa v domanjoj pa slovenskoj rejči
Kak san vido svejt spod stola
Nin pred šestimi ali petimi lejtami je Marijana Sukič Mikija Roša pitala, če bi nej za Mlešči kaut v novinaj Porabje začno pisati za mlajše. Pravo njoj je: ja, in tak so se njemi v glavej edna za drugo narodile pripovejsti Kak san vido svejt spod stola. Nin kouli tresti ji je napiso, pa po tistom eške druge pripovejsti, kak so Škrat Babilon, Prpovesjti iz čamoga lauga, Iz lade moje stare mame pa Mlašeči guči pri Malom potoki.
Od svejta spod stola je čüo od Mikina pisatel Robert Titan Felix.! Ta je prešto pripovejsti pa sta je po tistom vküper vöododabrala endvajsti, ka iz nji knigo napravita. Po tistom sta pripovejsti eške »prejklüčila« v slovenski knjižni jezik in kniga je gnesden, že v rokaj mlajšov pa starejši, ka radi kaj dobroga, špajsnoga pa istinskoga tapreštejo. Tou pa se je zgodilo v pondejlek 9. maja v Klubi PAC v Soboti pa na Gorenjom Seniki to.
Najprva je vkiiper prišlo dvejsto mlajšov iz vsej šaul Pomurja. Tam sta Miki pa muzikant Adi Smolar več kak edno voro pripovejdala, spejvala pa se šalila z mlajši. Vsikša šoula je dobila dvej knigi, stere njim je za dar dala Zavarovalnica Triglav iz Sobote. Po tistom se je eno petnajset padašov odpelalo na Gorenji Sinik na giižino k Tomini v krčmou Pri Cifri. Tam so eden dober pak knig poklonili senički šouli pa manjšinskoji samoupravi to. Po lejpom popoudnevi je ob sedmi večer znouva v Klubi PAC Miki vkiiper s Felixom knigo notpokazo za starejše to. Bilou je špajsno pa trno zanimivo. Vsi so leko zvedli dosta od knige pa od toga, kak je kniga gratala, od kec je gej ideja pa kakše so Mikijove poti po Porabji.
Kcuj knigam geste djani eške CD, na sterom geste desejt pripovejsti, ka ji je Miki sam taprešto. Gore sp vzeli v slovenskom radioni Monošter, noute njemi je napiso pa tazašpilo Igor Benko, Boris Čemi pa ji je v svojom študiji drüko.
Leko bi prajti, ka je Miki naredo nouvi dar vsem, ka radi vzel mejo knigo v roke pa je dar naredo eške sebi, vej pa pomalek de minoulo petnej set lejt, ka je začno redno odti na seničko šoulo pa eške kama inan to. Te si je pa dun lejpi dar naredo za svoji prvi petnajset lejt v Porabji.
Miki Roš prejkda knjige Martini Ropoši, predsedniki Državne slovenske samouprave.
Porabje, 19. maja 2005
5
tau, če eden »pavar« ške podporo dobiti gnes od države pa od Evropske unije.
• Vi štete lejta dobro spozmali našo pokrajino, našo poljedelstvo, našo okolje. Če bi vam z ednim stavkom
trbelo povedati, strokovne oceniti, nase njive, travnika kak vidite, gde smo zdaj, ka bi pravli?
»Nemo nika nej tajila. Kak za strokovnjaka, zame je strašno, ka tüj Vidim. Že naprej moram povedati, ka so tomi navekša nej lüdje krivi. Dosta vzrokov najdemo, ka je do tejga mau prišlo. Pavri so stari gratali, nega mladi, ki bi nadeljavi tau delo. Grünte so eden za drügim zapistila divjačina njim je dosta kvara delala pa dela. Varaška industrija je ponüdila mladini delo, slüž, etak so pa samo stari ostali doma. «
• Znano je, da varaška in-dustrija tö ma težave, da lüdi odpošilajo. Ka je vašo mnenje, vrejdno bi bilau ednomi ali drugomi znauvič začnili gazdüvati, sploj pa gnes, gda gučijo od različni pomoči, ka leko eden pavar dobi?
»Sploj sam žalostna, da ne morem pozitivnoga odgovora dati. Tüj v Porabji bi težko bilau uresničili tiste pogoje, ka država pa Unija
naprej spišeta. Če povejmo, za njive pa za pašnike nakak ške podporo dobiti, mora najmenje 1 hektar oradkoga grünta delati pa 1 hektar pašnikov meti. Na 0,3 hektaraj mora edno kulturo pauvati pa tau tü takšo, ka naprej spišejo.
Za pašnike leko dobi tadala (dodatno) podporo, če spuni tiste pogoje, ka naprej
spišejo, ka telko pa telko živine morejo držati 5 lejt. « • Pačejetautak, prinas, v tej trej vasnicaj - Gornji Senik, Dolnji Senik, Sakalauvci -- gestejo, ki etak dobijo kakšo pomauč?
»Na Gorenjom Seniki, na Dolenjom Seniki, v Sakalau-vcaj negajo velke parcöle. Tau so takše Vasnice, ka med njivami tü gestejo hiše, stere prekinejo parcöle, etak pa žau so male, razpisanim pogojem ne odgovarjajo. Pa te eške pri parcölaj je dosta lastnikov (tulajdonos), sploj pa iz tihinskoga, šteri so nej prejk püstiti nücanje svoje zemle nikomi nej.
Moj odgovor Zdaj pride. Podporo za pavarsko zemlau dobita na Gorenjom Seniki dva pavra, naDolenjom Seniki tü dva, v Sakalauvcaj paedenpaver.
Vedeti pa trbej, ka nej mujs, ka je zemla naša, leko go
mamo z arende, leko so go nam zavüpali. Važno je, naj go nakak obdela. Tisti, steri go obdela, dobi podporo. Leko več lidi vküp stane pa eden prosi podporo, depa tau je naprej spisano, ka kelko zemle morajo obdelati. «
• Čüla sam, ka za govedo tü leko pomauč prosijo, ki govedo držijo. Kakši pogoji so pa pri tem?
»Rosag je pri tem od lani mau pa nazaj staupo. Za krave so lani tak dali podporo, da je morajo vsakšo leto vcuj püstiti, morajo skotiti, depa če je stoj edno kravo emo, te je tü daubo pomauč. Letos so nazaj staupiti pa samo tak dajo podporo, če stoj tri krave drži s tejmi pogoji. Žau v naši vasnicaj že nega takšega gazdana, šteri bi tri krave držo.
Geste podpora za govedo, starejše od Mejsecov, stera je na odajo doma ali v druge rosage. Tüj pa zatok dostavse trbej nut držati. Povejmo gnes eške tü geste za govedo pasuš, gde tau, ka škemo podporo dobiti, vse mora gor napisali. Če pa stoj ške govedo v drugi rosag odati, te mora rejšili pasuš zatujino pa tam tü mora gor napisali, ka za govedo prosi podporo. Ka če je tau nej gor napisano, te podporo nakak drugi - ki go je küpo - leko gor vzema. Žau, vse menje je tisti pavrov tü, šteri govedo za toga volo držijo. «
• Gučala sva od zemle, od živine, depa kakše podpore še leko dobijo pavri, sploj pa naši Porabski pavri?
»Moram povedati, ka so pogoji za druge podpore tü nej našim vasnicam na kožo napisana Povejmo, leko podporo dobi za sadovnjake. Depa naprej je spisano, ka sadovnjak ne more menkši biti kak 0, 3 hektara, Tau je
3000 m2. Pri nas se etakši sadovnjak! ne najdejo. «
• Razočarana sam (csalodott vagyok), vej sam pa tak mislila, ka nikšo peršpektivo leko pred mlade
lüdi postavim, pa te nedo negotovi (bizonytalanok) za svoje slüže, živlenja volo. Mislila sam tau te tü, če dobro vejm, ka je edno gazdijo začnite velko delo. Ka vi mislite? Kama pela ta paut?
»Ge tak mislim, ka nikam. Ka prej de tü velki turizem pa bi lüdje ja leko s toga tü živeli. Tačas, ka je okolica tak zapüščena, na tau ne smejmo misliti.
Zakone trbej malo spremenila na takše pokrajine gledati, gde so pogoji etakši, pa ranč ne moremo čakati, ka do baukši. Ge tak mislim, ka za te lejpi tau rosaga bi vrejdno bilau malö tau gospodarsko »uniformo« spremenila«
Gda sva se s Mario Dutka Poslovila, sam si tak mislila, ka pravico ma. Pa tau mije tü napamet prišlo, ka voditeli naši vasnic tau vse dobro vidijo. Žau, nej samo od nji odvisno, ka smo tüj, gde smo. V tauj sam pa
stau procentov gvüšna, ka dosta pa dosta stopajov napravijo za tau, da bi za našo pokrajino tü valali tistizakoni (torvények), šteri cejli rosag miformizirajo, nej gledat na tau, kakši so pogoji. Pa te bi samo te leko zadovolni bili, če bi mi
v etom rosagi tü leko vse baukše živeli, bi še nam nej trbelo bojati od bodočnosti. Kak ge vidim, najopr-
vin nam mora županija
(megye) pomagati, zatok ka oni nas bola poznajo,
morajo nas poznati kak povejmo v Budimpešti.
Irena Barber
Tau pitanje ne moremo, ne smejmo vöokraužiti
Etognauk sam poslüšala Porabski radio pa sam čüla reportažo iz Slovenije, iz Markovec. Od toga je guč bio, ka pavri, ki delajo zemlau, kakšo pomauč dobijo od rosaga, od Evropske unije. Istina, ka so tam o konkretni podatkov, pogojov nej gučali, depa tak se je čülo, ka male gazdije prej tü dobijo podporo, pomauč, če tiste pogoje, ka njim naprej spišejo, spunijo. Pogoji so prej tam tü nej leki, liki da se ji spuniti.
V Porabji smo tak daleč Prišli, ka že zemlau skurok nišče ne dela, krajina je zapüščena. Človek tak misli, ka bi vrejdno bilau nika začnili z zemlauv. Lüdje - ki so za delo valaun - so si v indrustriji, po fabrikaj krüj slüžili. Pa ka je gnes z njimi? Ta je pošilajo, eden pa drugi ne zna, kak dugo de eške v slüžbi! Steri družino, deco ma, ma je buma žmetno brez slüžbe.
Dobro vejmo, ka je Porabski človek priličen, najde priliko za Preživeti, samo ka je nej vseedno, če ma stalen slüž, gde je registriran, od kec na starejše dni leko kakšo penzijo čaka.
Pa te mi je napamet prišlo, ka pri nas je strašno dosta zemle zapüščeno. Ka bi te bilau, če bi tak pomaleg nistarni nazaj stanili na pavarstvo, vej pa po našom rosagi se tü tak čüje, ka pavri dobijo podporo, pomauč od države, od Evropske unije. Za toga volo sam gor poiskala strokovnjakinjo, ki je es postavlana v naše Vasnice, ka bi pavrom tanače davala, njim pomagala.
Mária Dutka je agrarna inženirka in že več lejt prihaja vsakši keden na samouprave, gde čaka pavre pa vse tiste, šteri nücajo tanače pa pomauč. Njau sam spitavala od toga, kaši pogoji so za
Kmetijska pospeševalka Mária Dutka
Porabje, 19. maja 2005
6
OD
SLOVENIJE...
Drnovšek v Moskvi
Na osrednji slovesnosti ob 60. obletnici konca druge svetovne vojne v Moskvi, kjer se je v ponedeljek zbralo kakih 60 predsednikov držav in vlad z vsega sveta, tako s strani zmagovalcev kot poražencev druge svetovne vojne, je ruski predsednik Vladimir Putin dejal, da je 9. maj svet dan, zmaga nad Hitlerjem pa je bila triumf pravičnosti, zmaga dobrega nad zlim. Z ameriškim predsednikom Georgeom Bushem ob boku je še pozval, da svet nikoli več ne sme dopustiti hladne ali prave vojne. Slovenijo je zastopal predsednik Janez Drnovšek.
Obmejni zaplet s Hrvaško tokrat na Hotizi
Predstavniki krajevne skupnosti Hotiza v občini Lendava so pred kratkim izvedeli, da so Hrvati zaplenili slovenski brod oziroma splav na reki Muri, ki je v lasti krajevne skupnosti Hotiza, ga parkirali na hrvaškem bregu reke in splavili svoj brod. Poslanec Jožef Horvat je ob tem povedal, da je o razmerah v pismu obvestil premiera Janeza Janšo in zunanjega ministra Dimitrija Rupla. Rupel se je o vprašanju nato že pogovarjal s hrvaško kolegico Kolindo Grabar Kitarovič. Predstavniki zunanjega ministrstva so se na sestanku s predstavniki krajevne skupnosti Hotiza seznanili z razmerami po zamenjavi slovenskega broda na reki Muri s hrvaškim. Kot je po srečanju povedal Logar, bo poskušala vlada tudi s pomočjo ljudi s tega območja rešiti vprašanja, ki jih bremenijo.
Domačini pri Hotizi zahtevajo, naj odstranjeni brod takoj spet začne pluti, državi pa naj začneta aktivnosti, da bi nov most, ki ga bo prek reke Mure začela graditi Hrvaška, zgradili obe državi, vendar tako, da bi bil zgrajen približno 300 metrov višje in bi povezoval hrvaško in slovensko katastrsko ozemlje. Most namreč zdaj na obeh bregovih stoji na hrvaškem katastrskem ozemlju, kar pomeni, da do njega slovenski policisti ne bodo smeli, to pa je po njihovem prepričanju z varnostnega vidika za Slovenijo in s tem schengen-sko mejo nesprejemljivo.
Kmetija Rengeo
Vsakšimau, gda se v Soboto pelam, Vidim v Šalovci edno leseno tablo, na steroj piše »Gorička ves Kmetija Rengeo«. Večkrat sam si že oblübo, če mo čas emo, dja poglednem tau kmetijo. Najbola pa zato, ka me zanima, ka tau poumni ka Rengeo pa
ka tau, ka Gorička ves. Drügo paut, gda sam se pri tabli tapelo, sam brž bremzo pa sam se na pravo obrno. Gazda je ranč na dvauri stau v rokej je pa nišo škir držo.
•	Leko vas malo spitavam
od gazdije za časopis
Porabje?
»Jaj, ranč zdaj, gda je največ dela pa na večer že pa dež pravijo. Zdaj dosta časa nejmam. «
•	Dja bi samo deset minutov proso od vas.
»Deset minutov zato mam, dapa več rejsan nej, zato ka je sila. Pojmo notra v trgovino pa se tam leko pogučavamo, « pravijo pa že dejo naprej. »Ka škete vedeti? « začajo oni pogovor.
•	Naprvin ka tau pomeni, ka Rengeo?
»Tau je priimek. Pišem se Mirko Rengeo. «
•	Taši priimek sam ešče ranč nej čüjo.
»V Prekmurji nega dosta. Ka se tak pišejo, tisti živejo kaulek Böltinec. Moje korenje so tö od tistec. «
•	Ka pa tau pomeni ka
Gorička ves?
»Mamo edno firmo registrirano pa tau je ime firme. Etak v Ljubljani bole lekejše leko odamo naše izdelke. Pred dvanajstimi lejti smo tašo ime dali pa te je tau tak ostalo. «
•	S čim se ukvarja kmetija Rengeo?
»Kmetijstvo je naša osnovna dejavnost. Dohodki, ka mamo, so vse iz tega. Delamo nekaj njiv, poljedelstvo, mamo živino in eden mali sadovnjak. «
•	Kelko hektarov zemle obdelati?
»Štiridesettri hektarov. Pa tau mamo vse pod kontrolo, zato ka mamo bio predelavo. «
•	Vrejdno se je z bio pre-
delam spravlati?
»Kak naj povejm? Če bi nej bilau vrejdno, bi nej delali. Malo se ležej oda, dapa nej tü doma. Moramo voziti v Ljubljane pa eške dale. Eti v Soboti tau ne odaš, zato ka tü nega pejnez. «
• Kama vozite svoje pridelke?
»Vsakšo soboto idem v Ljubljane na plac. Potujoči prodajalni auto mamo pa ta vse notranakladem. V soboto rano idem pa večer domau pridem. «
•	Tau je eden specialen
auto za odavanje?
»Te je direkt za tau napravleni. Če se strani odprejo, je bauta. Police so notri pa hladilnik je notri pa vse, ka trbej po evropski predpisaj. Te auto nas je košto skor šest milijonov. «
•	Dostapela vse delate, kak tau vse ladate?
»Tau je tak, če deš v Ljubljane, te ne moreš samo npr. z mesaum ali pa s klobasi titi. Moraš nika paulek meti. Mi te stare poljščine sejamo, dino, piro (tönkölybúza). S tauga delamo potistim melo. Delamo
še doma tikvin olje pa domači eci. Pa če maš vekšo ponudbo, te je več küpcov pa več odaš. Zdaj, če bi audo z njive, tak se ne splače. Moraš nika napravili, ka te več dobiš. Če sam odaš, več dobiš. Če pa vbauti, te ti več vkraj vzemejo. Ka oni odajo, na tisto pa stauprocentno maržo goradejejo. Te pa že tak drago pride, ka tisto več niške ne küpi dol. «
•	Prajli ste, ka klobasi tö
odavate, tiste tü doma redite?
»Ja, redli bi, samo ne moremo, zato ka nejmamo registrerano. Zato pa v Soboto moramo voziti svinje, pa tam jih nam zakolejo. Mesar od tistec pela tavö pa on napravi salame. Potejn veterinar pogledne pa dá gor štempli, pa te leko odavleš. Mesau te škotski krav, govedino tü spakeramo po dvejkilske pakete napravimo pa se te tak odavle. Če bi pa štempli nej bijo na pakeü, te bi se nej smelo odavati. «
•	Sadovnjak tö mate, ste
prajli.
»Sadovnjak mamo maloga. Prlej smo dosta delali tam. Meli smo dva hektara, samo smo ga mogli tanjali, zato ka so ga nam djeleni že štiri lejta čistak dol podjeli. Zdaj smo ga pa mogli čisto tanjali, zato ka ga več ne moremo braniti zdaj smo tü doma posadili nazaj te stare visike drejve, te stare sorte. Mogauče de tau baukše šlau. Iz tej stari sort redim o eci, že večkrat smo dobili medaljo pri ocenjevanji. Zato, ka je najbaukši eci iz tej stari sort djabok, iz bobovcev iz moščank pa iz london pepija. «
•	Te novejše sorte so nej dobre?
»Te se bolazadjesti odajo ali se posišijo za šklojce. «
•	Kak vam je tau na pamet
Mirko Rengeo pred svojo potujočo bauto
Porabje, 19. maja 2005
7
Kmetija Rengeo
 prišlo, ka škotsko govede pripela tem kmetija? »Mamo bola takše njive kraj pri gaušči, ka drügo ne moreš meti, samo travo, ka nam djeleni vse podjejo. Te sam si mislo, ka nika moram pripelati, ka de skauz vanej pa de se paslo pa ka de se ga djelen bojo. Od koze pa birke se djelen nede bojo, ka so menkše. Te sam vido tau škotsko govedo, ka velke rogé majo, dolgo dlako (kosminje) pa jim nej trbej štalo. Včasin sam si mislo, ka te nam ranč dobre baudejo. Tak sam je te iz Nemčije pripelo. «
•	Kelko mate Zdaj?
»Pripelo sam iz Nemčije 1999- leta šest tebe pa enga bika, Zdaj trenutno jih je vsevküp petnajst. Če bi vsi ostali, ka so se tü skotili, bi že meli prejk tresti. Odavamo žive pa kolemo je tö. «
•	Pa lek o se odajo? »Leko, leko, če bi emo stau, bi stau audo. Vsakši den me zovejo, če mam na odajo mesau. Tau govedo je cejlo leto vanej na travnika leko je zima ali velka vročini Na te niše brige nejmaš. Eške te nej, gda kotijo. Istino, baukše je, če ranč vcuj ne ideš, zato ka tašoga reda te leko napadnejo. «
•	Gda še pasejo, te zato leko vcuj k njim dé lücki tö ali samo vi?
»Leko, nika ti ne napravijo. Če tujinski človek pride, od tistoga do se prvle bojali. Če kakšno skaurico v žepki mam, te zato k meni pridejo pa leko pobaužam tiste, stere so se doma skotile. Tiste, stere sam iz Nemčije pripelo, tiste se eške itak bojijo. «
•	Kakšno mesau ma tau govedo?
»Mam podatke ene škotske znanstvene raziskave, gde piše, ka tau mesau ma dosta menje maščaube kak mesau
navadni krav. Menje holesterola ma pa več beljakovin, tak ka je tau želo kvalitetno mesau. Samo tau, če zakoleš, ne moreš na drügi den nücati, zato ka tau mesau mora najmenje tri do štiri kedne zoriti. «
•	Zaka?
»Zato ka te postane meko pa dobro. Mi, gda zakolemo, te vakumsko spakeramo pa notra dejamo v hladilno omaro pa tam je na enoj stopinji tri kedne notri. Tau doma leko vöprobate, če piščanca bujete pa ga včasin pogejte, ali enga drugega bujete pa ga na tri dni dente v hladilnik pa ga te pogejte. Te vidli, kakšna razlika je. Zato ka vsakšo mesau mora zoreti. «
•	Steroga leta ste se vi začnili ukvaijati s tau kmetijov?
»1990. leta smo začeli, od 1996 smo pa začeli, ka smo več nej škropili pa smo umetno gnojilo nej nücali. «
•	Sam ste začeli? »Sprvoga smo začeli s kisom (eci), potistim je pa po-
malek gnauk tau prišlo vcuj, gnauk tisto. Eci smo redli pa odavati, tikvino olje smo redli pa dino smo sejali. Kak so lejta šle, tak smo vsigdar več fela vse delali. «
• Prvin so skur pri vsakšom rami redli eci, gnes-
den je že rejdko, ka bi ga stoj doma redo. Pa tak mislim, ka je lüstvo že pozabila, kak se tau redi. »Od djabok do glaža so pri nas tri lejta dočas je kreda eci. Zato ka mi vse naravno delamo. Mi ga sprešamo pa sok denemo notri v ci-sterne, zato ka tam zavre kak vino, brezzračno. Te jabolčno vino denemo na takšne baterije, ka se te zrak veže z alkoholom pa ne grata ocetna kislina. «
• Na policaj je puno mele, tau vse vi melete doma? »Takšni mali mlin mamo na kamen pa s tistim melemo. Kašo pa olje nam v Petrauvcaj dela eden majster. Zdaj smo küpili eden mašin, ka delamo mrzlo stiskano repično olje, sončično pa tikvino olje. Zdaj
mamo posejano štiri hektar konoplje pa mo te pa od tistoga probali olje delati. «
• Ka leko s tistim dela?
»Slama se nüca za izolacijo pri gradnji hiše, zrnje je pa za oli. Delajo še iz olje parfüme pa eterična olja. Dá se še žajfa pa prašek za pranje naprajti. Tak ka tau je čisto naravno. «
• Tau cejlo kmetijo vaša družina pela ali mate delavce tö?
»Včasin, če fejst trbej, te zato koga najdemo pa nam pomore. Ovak pa vse sami delamo. «
•	Turisti vas zato kaj poglednejo?
»Turistov smo puni. Meli smo že iz Anglije, Holandije pa Japonce tö. Oni so prajli, ka bi radi se prišli. Iz Japonské je prišla edna televizije stera je eden keden tü snemali«
•	Ka sé jim je najbole vidlo?
»Narava, zato ka tü nega prometa. «
•	Vi se ukvaijate z bio predstavo. Kak še branite proti škodljivcom?
»Pistiš, pa na tau pride naravni sovražnik. Pa tau enostavno taminé. Če škropiš viši, te zaničiš s tejm naravne sovražnike tö. Baukše, če pistiš vse, naj dé po svojom capaši. Dobro, Zdaj pa že rejsan moram titi, « pravijo Mirko Rengeo pa gledajo gora na nebo. »Vidiš, kak dejo naprej oblaki. Name pa na njivi še čaka delo, « se smejejo. Rokau mi dajo pa z velkimi stopaji dejo prejk po dvorišče
K. Holec
... po
MADŽARSKE
Škandal okrog mature
V tem letu se je zgodil velik škandal na maturi na Madžarskem. Zrelostni izpiti so se začeli 9. maja s pisanjem testa in eseja iz madžarščine. Javni mediji so ta dan poročali o tem, da so se tako test kot teme eseja pojavile na internetnih straneh že v nedeljo ponoči. Novinar informativne oddaje na javni televiziji je tudi pokazal test na papirju, ki ga je po njegovih trditvah dobil še pred pričetkom mature. Med tem časom, ko so odgovorni ugotavljali, kako se je lahko to zgodilo (v preiskavo sta se vključili tudi policija in agencija za nacionalno varnost), so se na internetu že pojavile tudi naloge zrelostnega izpita iz matematike. Enako se je zgodilo tudi s testom iz zgodovine. Tretji dan so bili pristojni organi že bolj previdni, za zgodovino so sestavili novi test, ki so ga srednje šole dobile zgodaj zjutraj na dan zrelostnega izpita, ki se je namesto ob osmi začel ob deseti uri. Največ težav bodo imeli dijaki, ki so rezultat zrelostnega izpita želeli uporabiti'mdi-kot rezultat sprejemnega izpita. Ti bodo ali na novo pisali test iz matematike ali bodo kot rezultat upoštevali pri sprejemnih izpitih oceno iz matematike v zadnjem letniku gimnazije.
Strmoglavilo letalo MiG 29
11. maja je nedaleč od letališča v Kecskemetu strmoglavilo vojaško letalo MiG 29. Letalo je vodil pilot Zoltan Szabo, ki so ga leta 2003 izbrali za najboljšega pilota na svetu. Stotnik je iz že gorečega letala katapultiral nad nenaseljenim območjem in se le lažje poškodoval. Madžarska vojska ima MiG-e od leta 1994, ko je dobila v zameno za ruski državni dolg 28 vojaških letal.
Programi, prireditve
•	19- maja bodo na 8. prazniku MČ Magdalena nastopile tudi monoštrske ljudske pevke.
•	22. maja bo v Števanovcih premiera igre Šaula včeraj, šaula gnes, v predstavitvi amaterske gledališke skupine »Veseli pajdaši«.
•	Letošnje srečanje pevskih zborov »Pesem ne pozna meja« bo 28. maja v Murski Soboti v organizaciji pevskega zbora Vinogradniškega društva Goričko.
Porabje, 19. maja 2005
8
Na Spomin pokojne gospe profesorice Zlate Vokač
Dr. Zlata Vokač je mrla pred desetimi lejtami. Bila je naša „teta” Zlata, gda nas je včila na Visokoj pedagoškoj šauli v Somboteli. Nje sé radi spominali vsi, steri smo od 1978. do 1982. leta študirali na tej šoli in smo ojdli na slovenski lektorat. Vsigdar je mejla za nas kakšne skrite cigaretline, vrauči čaj, če nas je zeblo, dapa, ka je največ bilau, vsigdar je mejla za nas kakšno lejpo, iz srca vöpovedano besedo. Na njau se spominamo s člankom Suzane Guoth.
»Mogouče še nikdar več ne bomo vidili, mogouče nikdar več ne pridem na Vogrsko, ali teh čudovitiih, dobrosrčnih, prijaznih lidi,
štere sam spoznala v Somboteli ino v Porabji, nikdar ne pozabim. Vorjem, ka
vam ednouk nikak zagvüšno povrne vaša dobroči-
nejnja, vaš prijatelski odnos do mene (.,. )« S tejmi rečami je jemala slovou od nas, gda sé je po hüdoj nesreči predčasno poslavlala od Sombotela, od Visike pedagoške šoule, njenoga zadnjoga slüžbenoga mesta. »Prijateljstvo je podlaga vsake resnice, je največji Zakon družbe in je edina
možnost, da človeštvo sploh preživi. Prijateljstvo povezuje najprej dva človeka, nato vse ljudi, vse človeštvo piše Zlatka v svojem romani Marpurgi,
s šterim je postavila ne-sprhljivi spoumenek nej samo mesti Maribor, Zvün toga ednomi tali vogrske zgo-dovine, nego tüdi sebi.
Visiko je preštimala prijatelstvo tüdi v svojem žitki, k tomi principi se je držala vse do konca. Vzgajala je človeka z osebno peldo, s svojo sugestivno individualnostjo. Nadigavalo jo je, ka je tüdi eti na Vogrskom, tak v Somboteli kak v Porabji, Zadnja lejta svojega žitka tekaja s svojim prijaznim neposrednim znašanjem, s svojo vero v človeka, s svojo humanostjo najšla noúve, istinsko prijatele.
Lejpi sunčani den je biu, natura se je zbüdjavala iz svojega zimskoga spanja, gda smo gospou profesorico, našo Zlatko, sprevajali po njenoj zadnjoj zemelskoj pouti na mesto njenoga ve-
čnoga počinka. Tüdi mi smo s trepetajoučo rokou položili na njeni grob lombrov vejnec z vogrsko bandejro, takši vejnec, šteri samo visiko preštimanim lidem vöobhodi, skazeč naše poštüvanje do nje, našo zahvalnost.
Z odhodom Zlatke smo zgübili svojega človeka, ar tüdi ona shaja s tistoga mesta, šteroga mi preštimamo za svojo ožjo domovino, iz Murske Sobote, »kateri je zame še vedno čarobni kraj«, kak piše Sama, iz kraja med Möro ino Rabo, s štero smo mi z gezero vezmi povezani. Podrle so se končno nečioveške, od človekove roke napravlene »zidine«, štere so nas duga desetlejta razdvajale, štere so v nedosegljivo dalečino spravile Maribor od Sombotela. Tou je bil sad tistoga nasilja, šteroga je ona imenüvala za višek barbarstva. Gnes nas razdvaja od nje že samo od boga doloučena brezkon-čna dalečina, brezkončen čas, šteroga premosti ob-čütek naše zahvalnosti, ka je našim sinouvom, našim hčeram kazala pout k istinskomi vrelci znanosti, ka je nas spoznavala z zibelko naše skupne kulture, ka je nas navčila istinsko poštüvati ino lübiti naš materni jezik.
Približava sé tüdi den njenoga osemdesetoga rojstnoga dneva, šteroga - žau - že samo v mislili leko svetimo vküper z njou. Ali v našoj düši damo svedostvo, ka so njeni trüdi nej bile zaman, ka sé ešče itak držimo, ino verjemo v našo sküpno prišesnost.
Sprotoletje blüzi ide
Etak se začne edna lejpa slovenska ljudska pesem, stero radi spejvamo pri nas.
Sprotoletja je prej najlepši letni čas. Etakšoga ipa se začne narava »opirati«, kaže najlepši obraz. Komi bi pa nej srce genilo, gda zagledne prve male raužice, gda začne sejanje iz zemle vötiskati, ka bi nauvi pauv prineslo. Drejve sé oblečem v lejpe farbe. Kak pesem pravi, vse se njemi veseli.
Letni časi - sprotoletje, poletje, gesen, zima - se vsakšo leto ponavlajo. Človek te letne čase vsakšo leto na nauvo dožive. Kelko pa kelko prilik mamo za tau, gda leko vpamet vzememo, kak je čüdovita narava (természet). Pa te - če si malo premišlavamo - moramo ugotovili, ka je Človeška narava ranč takša. Mislimo si samo na tiste cajte, gda smo mali bili, gda smoüeca bili. Mislimo si na tiste čüdovjtne cajte, gda smo mladi bili. Zalübleni, srečni pa se je tau tü nej štelo, če smo srmački bili. Nej smo senjali ne vejm kakša bogastvo, senjali smo pa živlenje, radost, lübezen, poštenje eden do drugoga. Senjali smo, ka mo meli deco, senjali smo ka vsigdar baukše pa lepše baude. Pa sé je tüj pa tam ednomi ali drugomi tau vse pršikalo. Depa dosta lüdi geste, ki so Zaman senjali. Pa oni tü morajo na etoj zemlej živeti, se braniti.
Kak si pa največ lüdi gnes premišlava? Po mojem tak, ka je tau važno, naj leko preživem, naj leko kak najbaukši preživem. Pa te sé nika ne računa. Te demo naprej kak slon (elefánt), te vkrajsünamo vse, ka nam je napauti, ne vidimo eške stariše, svoje tü nej. Pa sé te fejst čüdivamo, ka je narava tü nikak etak. Povaudni, viharji, teče, divjačina, prometne nesreče so vse na kvar človeki. Ki so verniki, tak pravijo, ka je prej tau božja kaštige Leko. De se pa mi lüdje neškemo iz toga včiti. Eden na drugoga demo, neškemo razmeti, ka te drugi si povejmo, ovak premišlavajo, ovakše je njina usoda.
Sprotoletja blüzi ide. Sprotoletja je najlepši letni čas. Pa če ji tau tak, te mi lüdje se moramo od narave kaj navčiti Moramo drugomi veselje spraviti, nej samo na sebe mislite Kelko, kelko lepote je na svejti. Depa najlepše je tau, če smo pošteni, če se ne teremo pred drugega tak, ka bi on s toga kvar emo, če vörjemo nika.
Zdaj, gda se etak lepau opira narava, gda telko lepote vidimo, mislim, ka bi sploj lepau bilau, če bi v srcaj nosila najlepše, lübezen eden do drugega.
Irena Barber
Porabje, 19. maja 2005
9
Pripovejst od lagve vole
Pravijo, ka je lagva vola na  toum svejti že od inda. Tak vejo povedati edni zato, ka drugi gučijo, kak je lagva vola nej tak dugo na svejti, kak dugo lidge klačimo tou našo j zemlou. Te zdaj tou tak vöpride, ka leko človek vörvle ali edno ali drugo. Istina pa je samo ena: lagva vola geste pa tou je tö istina, ka je lagva vola trno lagvo delo. Dapa zaka sploj mora med lidami biti lagva vola? Pa tadale se eške dvej pitanji v ednom vökažeta: je lagva vola kaštiga ali pa leko blagoslov?
Takša pitanja so inda svejta mantrala ednoga varaškoga školnika. Povejmo ka njemi je menje Silvester. Od njega so lidge nej vedli nika dosta So ga kak človeka, steri ne vej biti nej veseli nej čemerasti pa nej dobre pa nej lagve vole. Školnik Silvester je biu možakar, ka ga drugi kuman vpamet vzemejo. Kak edna megla je odo skouzi svoj Žitek. Mlajši v šouli pa lidge kouli njega so o njem vedli samo tou, ka je školnika ka so ga stariške dali krstiti za Silvestra in nika drugo nej. Ja, éšké tou so vedli, kak vej mlajše dobra navčiti matematiko pa fiziko. Kouli njega je bilou veseldje, bile so mnouge žalosti, kotili so se čemerge, radosti, nevoškli-vost je ojdla kouli pa lübezen, kakša srečna sreča, spoštüvanje, gizdavost, stra se je tü pa tam pokazo pa lagva vola je tö bila. Dapa naš megleni školnik Silvester je tou nej nika vpamet vzeu, dokejč, ja, dokejč je nej prišla na njegvo šoulo delat Barica.
Barica je bila vcejlak načišna od Silvestra. Bila sta si kak nouč pa den, kak voda pa ogen, kak Žitek pa smrt. Zavolo Barice, povedano bole na kratko, se je kouli Silvestra razkadila megla. Tak nagnouk je začno kouli sebe videti vse tisto, ka lidam dela Žitek lejpoga, tisto, zakoga volo so lidge žalostni, če preminé. Ja, zavolo Barice se je v njegvom tejli genila krv. Zdaj je več nej odo v slüžbo samo zavolo mlajšov pa ka si krüj prislüži. Pomalek je gorprišo, kak iz dneva v den z vse vekšim veseldjom ide v tisto
šoulo. Zato, ka tam leko vidi Barico. Tiste njene skur črne oči z velko sveklino so gratale nika njegve. Njeni smej, kak če bi spejvali angeli, njemi je ostano v vüjaj, dokeč jo je znouva nej vido. Kak je vejdla pripovejdati, kak se ravnati, kak poslüšati, si popravlati duge lase za vüje, si zdijavati, kak stoupiti skouzi dveri, vse tou njemi je odišlo pod koužo. Kak če bi jo pozno že cejli Žitek.
Školnik Silvester se je, ka bi tou sploj nej vedo, zaíübo v Barico. Dapa tou je nej vöpokazo, tou je v sebi noso. Eške itak je vövido takši megleni človek, nut v sebi pa se je vcejlak vöobrno. Nika je nej naredo, ka bi Barica zvedla, kak čüti do nje, nika. Vej se pa takšomi profesori ne šika, ka bi lidge kouli njega vpamet vzeli njegvo čütenje. Globoko nut v sebi pa jo je naredo vcejlak za svojo, Boug vej, če ga je Barica sploj vpamet vzela. Pa od toga ranč lidge nika ne vejo povedáti, kak je školnik Silvester odišo na dvouje. Kak če bi ga stoj s topačo na dvoje razčesno, od zvüna gnaki kak vsigdar, od znoutraj pun sprtoletja. Tou do toga ne vej niške povedati, kak dugo, kelko časa se je v njem zorila tista paut, na stero je stapo do Barice pa njoj povedo, ka njemi je leglo na düšo in v srce.
-Barica, - jo je Stavo med šolskimi dverami, vö iz njega je prišla sprtolejt. - Trno rad bi vam nika povedo, - je nej vedo, naj jo gleda v oči ali nikam ta prejk glave.
-Leko mipovejte, ka škete, -je Barica čakala, ka njoj povej.
-	Na, nej bi rad tou pravo ranč eti v šouli, - je grato rdeči kak posenjena šunka. - Če bi še leko večer ger najšla, bi vam rad nika vöovado.
-	Večer nemam časa. Zdaj mi
povejte ali pa pitajte, ka volou mate, - se je tak malo nasmejala njegovi naopačnosti.
Školnik Silvester je eške bole vrouči grato, najraj bi se kama potülo, odleto na Mejsec ali pa razodišo v zrak.
-	Na, kolega Silvester, ka je gé? - njemi je prišla čistak
blüzi, ka je čüto njeno sapo na nousi.
-	Barica, ge vas rad mam pa bi vas škeu meti za ženo, -njemi je kamen spadno s srca pa tak nagnouk se je čüto vcejlak léki, ka je tou vö iz sebe spravo.
Barica pa ga je gledala. Najprva je nej vörvala svojih vüjam. Strausila je z glavou. Gor je prišla, ka se njej ne senja. Eške gnouk je strausila duge črne lase, ga poglednila v oči pune vüpanja. Nej si je mogla kaj, ka bi nej tak nagnouk, kak pouči pükša, prasnila v najbole glasni smej. Smejala se je in smejala, un pa jo je gledo, ka pri vragom je leko tou kaj smejšnoga. Barica pa se je samo smejala.
-	Silvester, boug moj, Vi ste pa rejsan malo za šumo, - je gučala eške itak skouzi smej. -Kak leko kakšnoj ženski samo tak povejte, ka jo škete meti za ženo? Bojte domou pa še stuširajte z mrzlo vodou, po tistom vam vejn pamet na mesto stoupi. Barica je odišla eške itak v smeji, Silvester pa je ostano tam med dverami in je nej vedo, ka bi sam s seuv. Kuman za kakšo vöro ali dvej je doma gor prišo, ka se je zgodilo. Pomalek so ga začali nositi čemerge. Zdaj se je njegvi drugi tau, ka je biu eške nej tak dugo nazaj pun lübezni, začo püniti z lagvo volo. Že na drugi den so jo v šouli sprobali mlajši. Nazvün megleni Silvester je kouli sebe začo trousiti lagvo volo. Nika več njemi je nej bilou po vouli, vseposedi je najšo kakšo malo stvar, zavolo stere je leko vöpokazo, kakši je grato.
Iz šoule in Varaša je odišo po tistom, gda je pet mlajšov nut v šoulo zapro, ka so ga po njegovom preveč čüdno gledali. Lidge pravijo, ka je tou lagvo volo vsigdar v sebi noso. Bilou je samo pitanje časa, gda sé njemi vöpokaže. Drugi gučijo, kak je nej emo lagve vole v sebi, dokeč je nej tak opodo
z Barico. Lübezen sé po njihovom tak brž preobrne v lagvo volo, kak žalost vömini veseldje. Sto bi vedo, komi je bila Silvestrova lagva vola kaštiga ali pa blagoslov?
Miki Roš
Revijo v Šalovcih
30. apriliša so v kulturnom domi v Šalovcih meli revijo, Območno srečanje folklorne skupine, ranč tak ljudski pevci pa goslarge. Skupine, stere so se zglasile, so leko nut pokazale, naprej dale svoje znanje. Iz Porabja so bili ljudski pevci z Gorenjoga Senika. Skupina že peto leto spejva vküper. Na revijo Javnoga sklada v Murski Soboti so se letos zglasili oprvim. Pred nastopom so se malo bojali, gda so pa Prišli na red, so samo na tau pazili, naj se njim spejvale dobra posreči. Gda so vse skupine zgotovile s svojim programom, je selektor vse vodje skupin vküper pozvau pa tapravo svoje mišlenje, tanače, tak pozitivne kak negativne kritike o deli skupin. Vera Gašpar, vodja ljudski pevcev, je z veselim obrazom prišla nazaj, ka je selektor fejs zadovolen biu s seničko skupinov. Najbaukša novica je dosegnila seničke pevce te, gda njim je selektor na znanje dau, ka je nji vöodabrau za najbaukšo pevsko skupino. Etak do oni leko šli tadale na medobmočno revijo s toga kraja. Tomi se mi na Slovenskoj zvezi fejs veselimo pa se njim lepau zavalimo za trüde.
Istina, ka gnesden vse bole žmetno vküper držati eno skupino pa vsakši keden cajt vzeti za vaje, na korici kednauv pa za nastope. Dapa takšoga reda leko najbole gor pridemo, ka je vrejdno delati pa se trüdili, gda drügi tö priznajo našo delo.
Pevci, baug plati pa čestitamo!
Gyöngyi Bajzek
NIKA ZA SMEJ...
Anton
Dva si pripovejdala. Te eden etak pravi: »Ti, čüjo si, ka je Antona žena v Rabo spadnila? «
Te drugi Zdaj etak: »Oj, Sirauta ženska! «
Zdaj te prvi etak: »Depa nikše navole nejga, vö so go potegnili. «
Te drugi pa Zdaj etak pravi: »Oj, srmak Anton! «
I. Barber
Želite postati
Team manager?
Ali ste trenutno brez zaposlitve?
Bi morda radi zamenjali delovno okolje?
Ste stari več kot 28 let?
Ste pripravljeni na dodatno izobraževanje? Imate šoferski izpit B kategorije?
Vas veselijo dnevna potovanja?
Se ne bojite postavljat vprašanja?
Bi s ponosom predstavljali podjetje? Govorite aktivno slovenski in madžarski jezik?
Če ste na večino vprašanj odgovorili z
DA
potem ste na pravi poti, da postanete
TEAM MANAGER.
Napišite prošnjo, kratek življenjepis, priložite sliko uf vse pošljite na naslov:
Bavaria Wolltex Company d. o. o. Zidanškova 17, 2314 Zg. Polskava V roku 5 dni Vas bomo obvestili o našem izboru.
Porabje, 19. maja 2005
10
Dragi prijatelji,
v imenu Zveze slovenskih kulturnih društev iz Italije se Vam želim iskreno zahvaliti za lep sprejem, ki smo ga doživeli ob obisku pri vas. Naša organizacija deluje v treh pokrajinah, kjer so v Italiji naseljeni Slovenci: v
tržaški, goriški in videmski pokrajini. Združuje okrog 80 kulturnih društev, ki delujejo na glasbenem, gledališkem, likovnem, literarnem, folklornem, etnograf-
skem in drugih področjih ljubiteljske kulture.
Letos praznuje ZSKD svojo pomembno 60-letnico obstoja in ob tej priložnosti smo se odločili, da priredimo obisk v Porabje, zato, da bi se lahko naši predsedniki
in odborniki društev pobliže seznanili z Vašo stvarnostjo. Načrt, ki smo ga pripravljali že nekaj let, smo končno uresničili aprila.
V imenu vseh sodelujočih
želim izraziti globoko zadovoljstvo nad tem obiskom, ki nam je dal neposredno možnost, da smo razumeli, kako je kljub nelahkim razmeram, v katerih delujete, vaša skrb za ohranjanje slovenske besede in kulture trdna in vztrajna. Vaš Slovenski kulturni in informativni center, v katerega ste nedvomno vložili veliko energije in naporov, je funkcionalen objekt, ki predstavlja velik izziv in spodbudo za nadaljnjo rast vaše skupnosti.
Z željo, da bi se naši stiki še naprej razvijali in da bi kulturne izmenjave med našimi organizacijami postale čedalje bolj redne, želim celotni Vaši skupnosti, Zvezi Slovencev na Madžarskem in posebej časopisu Porabje veliko uspehov in nadaljnjih kulturnih zadoščenj.
Nives Košuta Predsednica Zveze slovenskih kulturnih društev Gorica, Trst, Videm
Slovenci iz Italije pred Slovenskim kulturnim in informativnim centrom
Zahvalno pismo iz Slovenije
Kulturno in izobraževalno drüštvo Janez Urbas iz Selnice ob Dravi (skrak Maribora) je za en avtobus valaun lidami 9 apriliša ziskalo gora oprvin Porabje. Namen njivoga obiska smo leko zvedli iz članka v novinaj Porabje. Z velkimi veseldjom smo šteli pismo, stero smo dobiu po e-mailu od gospauda predsednika drüštva Janeza Urbasa. Kakšno mišlenje, čütenje, spomine majo od Porabski Slovencov leko vi tö preštete:
V	imenu vseli nastopajočih, članov našega društva in ostalih izletnikov še Vam iskreno zahvaljujem za gostoljubje in prijeten dan, katerega smo preživeli ti Porabju. V upanju na čimprejšnjo vrnitev obiska, tako na družabnem in kulturnem področji
V	teh dneh je v našem okolju veliko govora o obisku ti Porabju. Udeleženci so zadovolni, spoznali so Porabje in njegovo gostoljubje, tako širijo glas o Slovencih naj Madžarskem. Prišli so do spoznanja, da na Madžarskem ne živijo samo Madžari, da se tja ne gre samo na cenena nakupe. Veliko prijetneje je opraviti delovni obisk, na katerem opravis poslanstvo ambasadorja svojega kraja in istočasno spoznaš zgodovino in kulturo svojili sonarodnjakov. V kulturno izobraževalnem društva Janez Urbas smo želo zadovolni, dosegli smo Cilj občana Selnice ob Dravi smo seznanili z obstojem slovenska manjšine na Madžarskem oz. s Porabskimi Slovenci.
Vimenu vsehobčanov Selnice ob Dravi, iskrena HVALA!
Janez Urbas
Pismo iz Sobote	Segrej pa pogej
Novi časi v nouvoj Evropi vsikši den prinesejo kakšo nouvo šego. Stare navade se ta pozabijo, ka je vömenijo nouve. Ka je eške včera bilou moderno, je gnesden že trno staro pa zaostanjeno. Vörvali ali nej, tak je s küjanjom tö. Küjanje je sploj več nej takšo delo, ka bi melo poštenje, ka bi bilou kaj vrejdno. Vej pa v nouvi časaj človek na vsikšom kiklej leko küpi nut v plastiko spakirano gesti, ka ga samo trbej gore segreti pa pogesti.
-	Trno čedno, trno moudro, -je komentirala vse vküper moja tašča Regina, trno čedna ženska, in segrejvala prvo plastično kaštüüco z gestijom. Po toj prvoj je ta njala küjanje in Zdaj samo eške segrejva vsefele gestije, kajeleko človek küpi v bauti.
-	S küjanjom samo čas zapravlaš, pa nika drugo nej. Poglente, tou pa je vse vküper gotovo za pet minutov.
Trno čedno in trno evropsko.
Na, sam si brodo, vej pa tou go nede dugo držalo. Dapa sam se zmejšo v tejm svojom mišlenji. Vej pa je rejsan enjala küjati. Nega več njene krepke domanje župe, nega več kapüste z mesom, nega več bujte repe, nega kisele župe, ka me je vračila po dugoj nouči v krčmej, nega več trno žmane pečene ribe, nega krumčov na tikvinom olaji, nega.... Nega nika več.
O tej nevoulaj sam se zgučavo s svojim padašom. Un je od toga gestija, ka se segreje pa pogej, že vcejlak zeleni grato. Njegva žena je ranč kak moja tašča Regina, trno čedna ženska, tanjala küjanje. Dapa tou je eške nej vse.
- Si leko brodiš, ka je naprajla, - se je začo trousiti. Doma sploj več nemamo špajeta. Gda sam biu v slüžbi, je gor vzela nikšiva
moškim, ka sta špajat odnesla vö iz rama, ka ga prej sploj več ne nücamo. Po tistom je sousedom raztalala vse nase labuške pa ponvi,
ka je več sploj nemo nücali. Vejpa tak ali ovak gejmo vö iz. kaštülice, v steroj je
pakirano gesti, mije prajla. Si leko brodiš, kak še mi je Žitek vcejla voobrno, - se je srmak že skur djouko. - Tak
Zdaj doma sploj več nemamo künje, liki samo eške sobo za gesti, v sterojje tisti vrag, tista mikrovalovna peč ali kak se že zove, v steroj segrejva tisto svojo plastiko. Pa sam njojpravo, Vej pa žena, kak boš pa brezi
špajata pekla pogače, kakše kekse ali pa žmane reteše. Samo me je poglednila kak
kakša leranca maloga šoulara, steri nika ne vej, pa prajla, ka mo leko pomalek vse takšo küpili v bauti pa segrejvati. Zato dun nej trbej
doma meti špajata, je eške prajla.
Špila sva eške vsikši eno piti, po tistom pa stanila, ka deva domou. Boug moj, moj pajdaš je emo pod stolom cejli cejker toga gestija. Vejn eno tresti paklinov. Samo me je nemilo pogledno pa odišo domou. Ja, lidge moji, tou nas je zaodlo, ka se nam Žitek vcejla vömini. Kakoli že de vövido té naš Žitek, si brodim, ka bar ne pozabimo gesti, ka toga dun ta ne njamo, če že küjanje vrag gemle. O tom sam se tam nin za sedem dni zgučavo s tejm mojim padašom, gda sva se znova najšla v krčmej.
- Vrag naj gesti vzeme, - se je več nej skur djouko, liki njemi je trepetala spoudnja čoba. - Sto sam jo mogo pelati vse gor do Francija. Stavlala sva še v vsikšom vekšom Varaši, una pa je lejtala po bautaj, pa iskala takšo gesti,
ka ga samo segreješ pa po\ gejš. Cuj, padaš moj, domou sva pripelala gestija za edna cejlo malo ves, - njemi ji začala trepetati eške zgornja čoba. - Zdaj mava cejli ram napunjeni s tejm gestijom ge pa ga moram vküper z ženo pa mlajšimi koštavali pa sprobavati, ka še tö
zgučavlemo, stero je boukše pa bole žmano od drugoga. Samo eške tou delamo doma pa nika drugo nej.
Na, Zdaj je začalo trousiti eške mene. Tak brž sam odleto domou, ka poglednem, če je pri nas doma eške vse vredi. Vraga je bilou! Pred dverami je stau auto pa na njem je pisalo, ka kouU vozi gesti, ka ga segreješ pa pogejš. Moža kar je vöklau pak za pakora gestija, meni pa se je začala obračati v glavej, pa se mi je vcejlak vöobrnolo, ka sam eške gnesden nej prišo k sebi Miki
Porabje, 19. maja 2005
11
Mlašeči guči pri Malom potoki
Mala ves se zača tam, gde nut v njou priteče Mali potok. Že od negda so se tam špilali mali lidge iz Male vesi. Na, tam so se lejta pa lejta špilali mlajši iz Male vesi. Eške gnesdenje tak. Té Mali potok, vse tiste drejve kouli njega, raki in ribe v njem so čüle čüda mlašečoga pogučavanja in tou eške itak poslüšajo.
Velko pa malo
Ne vejm kak, dapa tisti mlašeči svejt pri Malom potoki Ije biu vcejlak ovakšen, kak [pa tisti drugi Zvün njega. V [tejm svejti mlajšov iz Male vesi je nut zaprejto vse tisto, ka so starejši več nej vedli iz svoji mlašeči lejt ali pa so se nej škeli spoumniti. Tou, ka so uni inda svejta tö živeli svoja mlašeča lejta, v steri so eške nej bili tak čedni, kak se gnesden držijo. Zato ništerni gledajo na mlajše kak bi eške nej bili redni lidge, liki nikšna mala stvorenja, stera kuman eške gratajo lidge. Na, ništerni pa je že tak gemlejo kak lidi, rejsan eške bole male lidi, dapa kak lidi. Pa tisti eške poumnijo, kak je bilou v njini Mlašeči lejtaj. Poumnijo, kasose uni tö špilali pri Malom potoki, ka so uni tö meli duge guče, ka so vsefele naštimavali, pa ka so včasi žalostni, ka več nega tej mlašeči lejt. Ništerni eške poumnijo, kak so z debelim gledali, ka so njivi stariške tö bili inda svejta takši kak uni. Ranč tak kak mali Tom, steromi je nej šlo v račun, kak je njegvi Oča indasvejta tö mali biu.
-	Vejte, kakšno pesnico ma moj oča? Takšo, ka leko sto prej potere, če vuzge po njem, - je tumačo. -Pa takši
mozakar dun nej biu takši mali, kak smo mi.
-	Vsikši človek je najprva
mali pa po tistom zraste, -je mala Rožika gratala kak kakša leranca. - Vejpa vejte, kak pravijo: iz maloga raste velko.
- Pa mi dun ne’š gučala, ka je
moj ata cüko v
lače,
tak
kak zdaj čaka moj mali brat, - se je s strajom v glasi zglaso eške Feri. - Pa ne’š
prajla, ka takši mozakar tou leko naredi?
-Nej samo, kaje vlače cüko tvoj oča, liki si ti tö cüko,
gda si biu telko star kak tvoj brat, - je mala Rožika več nej bila samo leranca, liki kcuj k tomi eške nekše fele mama ali pa bar tetica. -Moj ata je nej cüko v lače, -je Djoužek že skur djouko. -Tou nikak ne more biti istina! - se je nej mogo zmiriti.
-Istina ali nej istina, dapa
tou je tak, ka mali lidge cükamo v lače; vekši pa velki pa več nej. Naj še komi tou vidi ali pa nej, tak je tou pa ovak ranč ne more biti, - je mala Rožika zgotouvila zgučavate od cükanja.
Po tistom, gda so se vö-pocükali, so Prišli na red drugi guči od toga, ka delajo mali lidge, velki pa toga nikak ne delajo ali pa delajo, samo ka se njim ne šika. Tak je prišla rejč na vozger v nousi pa Zvün nousa tö, tadale so se zgučavali od kü-šüvanja, eške bole potiüma kak od küšüvanja so se zgučavali o tejm, kak človek na svejt pride, pa gda leko stoj grata mama pa ata. Bole na glas so se začali zgučavati, gda je rejč prišla na tou, če se starejši bogijo kmice
ali pa nej.
-	Moj ata še je kmice nej nigdar bojo. Vej pa mi je pripovejdo, kak so sé vnoči
naganjali kouli rama, gda je eške pojbič biu. Bole se je kmice bojo tvoj ata, - je povedo malo vekši Lali malo menjšomi Toniji.
-	Ne vejm, de je tak bilou. Vej pa mi je moj ata pripovejdo, ka se je ranč tvoj najbole bojo kmice, moj
ata pa drugipa nikak nej, -se je za svojga ato gore vzeu mali Tom.
-	Čüdno, meni je moj tö pripovejdo, ka se je samo un nej bojo kmice, drugi pa so se je vsi bodjali, - se je vdarila po čeli mala Rožika.
Tak so na gnouk gore Prišli, kak je Zdaj s tejm. Njini stariške se delajo vekši, kak pa so za resnico bili v tisti svoji mlašeči lejtaj.
-Leko, ka se ne redijo, liki je
mi takše vidimo, ka je takše škemo videti, - se je zglasila mala Verica, stera je do tejga mau bila vcejlak tiüma.
Mlajši so se poglednili med seuv in si pokumali, leko je rejsan tak, kak je prajla Verica in si brodili, kak do nji vidli njivi mlajši, gda do je meli.
Miki Roš
Opravičilo
Dragi bralci našega časopisa! V 5. številki Porabja smo objavili prevod pesmi Nika Grafenauerja z naslovom Glava. Po pomoti smo kot prevajalca podpisali Gaborja Holeca. Pesem je prevedel Deneš Pint, ki se mu opravičujemo in računamo na njegove prispevke tudi v prihodnje.
Uredništvo
Materinski
den
Prvomajska nedela je nej samo praznik dela in delavca sv. Jožefa, nego svetimo materinski den tö.
Pri svetoj meši so nas, mamice in babice, naš gospod župnik lepo pozdravili. Po svetoj meši je nam pa šolska deca dala lejpi, bogati program. Prvi razred se je tö trno lepo nutpokazo, ranč malo treme (lámpaláz) so nej meli tej najmlajši, posebej kak lepo so znali slovenski gučati. Hvala baugi že dvej folklorni skupini delata na naši seniški šoli. Mala skupina ma osem parov, že od sredi januara naprej jo vodi učitelica Marti-
na Tratnjek. Tej najmenjši lepo napredujejo, vekši se morajo paščiti, da jih tej mali doj ne njajo. Dobro tau tö, da so dobili rednoga harmonikaša Mateja Smeja, šteri ravno tak z düšo in srcem sodeluje z našo decov. Pomagajo njim naše učitelice tö.
Program je biu trijezičen, pohvale vrejdni so vsi mentorji pa deca. Od leta do leta so mlajši baugši, naj samo tak bou naprej tö, etak se nam ne bode treba bojati, da bi slovenščina izumrla v našem lejpom Porabji.
Vera Gašpar
Nastopili so moji vrstniki
Neko nedeljsko popoldne so v monoštrskem Slovenskem domu s svojim pro-
gramom nastopili osnovnošolci z Gornjega Senika in Števanovcev. Njihov nastop sem si ogledala tudi jaz, bil mi je zelo všeč. Začela je gornjeseniška lutkovna skupina z zelo zabavnim prizorom o očetu in otroku. Sledila ji je folklorna skupina. V tej skupini so plesali dva moja bratranca in sestrična. Nato so krasno igrali na klavirju. Glasbi je sledila pesem pevskega zbora. Peli so zelo lepo. Program gornjeseniške šole je zaklju-
čila starejša folklorna skupina. Člani skupine zelo dobro plešejo, saj se s plesom
ukvarjajo že dolgo časa. Za tem je svoje znanje pokazala števanovska osnovna šola. Tudi oni so plesali in peli. Obe šoli sta pripravili imeniten program, ki je bil všeč občinstvu, saj so jim burno ploskali. Le-ti ohranjajo porabsko kulturno folklorno in pevsko dediščino. Martina Bajzek,
5. a
Gimnazija Monošter
Nastopili so tudi števanovski folkloristi.
Porabje, 19. maja 2005
Sloboud od šoule
Prijetno žalostne melodije so preminouče dni napunile šoule, oznamenüvajouč, ka se šolsko leto približava k konci, za ništerne se pa obednom dokončava eden znameniti tao njuvoga žitka.
Mila navada je, ka se s pesmijo poslavlajo od svoje alme mater svoje včenje dokončavajouči vučenicke, ino s tem lejpi Spomin ostaviajo za sebov. Prvle, kak odidejo, se za kratek čas stavijo na pragi ino poglednejo nazaj, na preminoučnost, na sprehodjeno pout ino se v dostojnoj formi poslovijo od toga važnoga etapa njuvoga žitka. Dokončale so se šolske vöre, štere so se njim včasih kazale brezkončno duge, pa se je zglaso žmetno čakani zvonec, znamenüvajouč za ništerne dijake obednom tüdi zadnje cinganje.
Navčili ste se matematične operacije, pravpisne regule, grüntne zakone fizike. Navčili ste sé, ka dužino s centimetrom, težo z gramom, čas pa s sekundami mejrimo. Ali pitam vas, ste se tüdi tou navčili, s kakšno mersko enoto mejrimo humanost? Tou ne mejrimo z metrom, s kilogramom ali z vöro, nego njena merska enota naj bode vsigdar vaša düša. Na svojoj düši morate zmejriti vsakšo rejč, štera zapisti vaša vüsta, vsakše činejnje, vsakši
vaš gib, pa te bodete točno znali, kakši naslad oni obüdijo v drügom človeki, za merjenje njuvoga naslada so do etiga mao ešče nej vönajšli nikšega inštrumenta, pa če bi tüdi ekzistejrao kakšen, od človeče ro-
ke napravleni inštrument, njegova očütnost niti oudaleč ne bi prišla blüzi očütnosti človekove düše. Zavolo toga vsakšo rejč, vsakši gib, priglas vöpovedanih rejči, megnenje vaših oči zmejrite vsigdar najprvle na sebi.
Bridke skuze tečejo po vašem obrazi, gda ešče ednouk preobhodite dobra poznana mesta, ar človeka zadržavajo spomina ar morate sloboud vzeti od tistih, šteri so do tejga mao tvorili tao vašega žitka, šteri so vam vsigdar samo dobra želeli. zbrišite si skuze z vašega lica ino spejvajte edno lejpo pesem, štera izhaja iz Vaše düše. Na peroutaj melodije se zadržite ešče malo časa v preminoučnosti, dopüstite, ka za kratek čas bolečine obladajo nad vami. Vörvajte, ka je lepou tak. Mi že znamo, ka se žitek ne stavi, on terja svoje pravice. Na vas Zdaj čaka edna velka avantura, avantura žitka, edno velko nepoznano potüvanje, edna duga pout, štero morate do konca obhoditi. Z nemerno radovednostjov, z optimiz-
mom punim čakanjem stoupate vezdaj na tou nepoznano pout. V svojoj fantaziji, v svojem mišlejnji ste znankar že stoukrat sprehodili tou pout, ali zaednouk je ešče skrbnost, ne moremo znati, kama pela. Zdaj, gda se poslavlate od svoje šoule, od svojih profesorov, vučitelov, od starišov, od bratov ino sester, od šolskih tovarišov, je Vaše srce napunjeno z boleznostjov, je napunjeno z bojaznostjov, ar morate Zdaj že sami napravili prvi stopaj, brezi toga, ka bi štoj vövtegno prouti vam svoje pomagajouče roke. Lübezen vaših starišov, dobroželjni tanači vaših vučitelov so vam pripomogli k tomi, ka ste zrejli gratali, pa se samostojno lejko odpravlate v nepoznano, skrivnostno dalečino. Vüpamo se, ka ste se odloučili za dobra dugovanje, pa bodete sposobni tüdi vse težkouče obladati. Zdaj, gda vas odpistimo na vašo samostojno pout, na pout Žitka, vam želejla, naj vas po njej sprevaja sreča, lübezen, dobroga, optimizem.
Kama koli vas šorš zrendelüva, se trüdite vse spoznati, navčite se prilagajati se nouvim okou-liščinam, poštüjte človeka ino natura, ar brezi nje nega žitka. Ne pozabite nikdar, Odkec ste Prišli, ne pozabite lepou zvene-čega slovenskoga jezika, šteri je postano eden od uradnih je-zikov evropske elite - Evropske unije, niti vogrskoga, šteri je zavolo svojega zvönredno bogatoga besednoga kinča prišo v prejdnjo linijo lingvističnoga (jezikovnoga) raziskavanja znamenitih univerz sveta. Ranč tak ne pozabite niti vaše prekmurske - porabske materinščine, jezika vaših očakov, šteri kak eden biser okünčava tou čudovito lejpo verižico slavskih jezikov. Ne pozabite,
ka vi razpolagate z ednim takšnim dragocenim imanjem, štero vam nikdar nišče ne more kraj vzeti, razpolagate s takšnim, od biserov trajnejšim kinčom, šteri je samo ništernim, od boga odebranim podarjeni. Suzana Guoth
Informacije o Porabskom dnevi
Slovenska zveza de letošnje Porabske dneve držala samo v ednom dnevi in tau v nedelo, 29. majuša na športnom igrišči v Slovenskoj vesi. Kak leko vejmo vsi, lüstvo gnesden vse menja časa ma zasé, za drüžbo. Vsakdanešnjo življenje nam dá dosta nevol, brig, stere trbej rešüvati od dneva do dneva. Etak je vekši tau lidi fraj in leko vküper s svojo držinov samo v nedelo. Zatau pripravlamo letošnji Porabski den s takšnimi programi, naj si v ednom dnevi najde zasé valaun programe cejla držina. Trno dobra bi bilau, če bi vse več starišov leko sprvodilo svoje mlajše. Starišom tü nede dugi cajt, zato se tü pobrigamo.
Program: od 10. 00 vöre
Mlajši do sé leko špilali z lotoni gora napinjenimi špilami. Vzgojiteljice z vrtca v Murski Soboti do pa z njimi vred delale lutke (bábu) pa drüge špile. Leko do si redli papirnate raužice tü.
„Stari podje", steri radi brsajo futbal v Porabji pa v Prekmurji, do sé leko špilali mali futbal med seov. Vöjpamo, ka do drügi domanji njim pa od zvöjna igrišča davali volo za baugšo špilanje. od 14. 30
V kulturnom programi gora staupijo mali gorenjisenički pa Števanovski plesala, Senički mlajši z igranjom, harmonikarji pa plesna skupina iz Slo-
venije. od 16. 00
Sto je najbaugši küjar? „Küjarge” s svojimi pomaučniki, steri so sé zglasili od Budimpešta, Sombotela, Mosonmagyaróvára, Andovca, Gorenjoga Senika do Prekmurja, Koroške v Sloveniji, do küjali svinjski „pörkölt”.
Naj sé küjarge flajsno leko obračajo, mi ji pa z dobra volauv pa na igro sprvajamo, do nam pod pate valaun vlekli goslarge ansambla Atlanta iz Prekmurja.
Program toga dneva de pa Vodo g. Milan Zrinski, steri da nas zabavo s svojim hecnim, žmanim gončom.
Na Porabski den trno lepau zovemo vsakšoga. Posaba smo
veseli pa sé že naprej lepau zavalimo, ka sé leko Srečamo z v Budimpešti, Mosonmagya-róvári pa v Somboteli živečimi Slovenci tü. Z veseljom zovemo naše znance, žlato, padaše pa vse tiste, steri radi pridejo k nam prejk granice, z matičnoga rosaga, predvsem iz Prekmurja.
Kölnarge, küjarge restavracije Lipa do pripravleni na tau, če stoj poželi küjane klobase, hrenovke, naj si leko küpi pa ranč tak piti za žejo. Za vse nastopajoče, pozvane goste pa tiste, steri do nam aktivno pomagali te den, pa poskrbi sama Slovenska zveza.
Klara Fodor Sekretarka Zveze
Vabilo
Zveza Slovencev na Madžarskem Vas vljudno vabi na prireditve PORABSKEGA DNEVA, ki bo v nedeljo, 29. maja 2005 na športnem igrišču v Slovenski vesi.
PROGRAM od 10. 00 ure Otroške delavnice
-	izdelovanje ročnih lutk, nizanje biserov
-	napihljiva igrala za otroke
Mali nogomet
Tekma ekip „starih fantov” iz Porabja in Prekmurja
od 14. 30 ure Kulturni program Predaja priznanja „Za Porabje”
V programu nastopajo:
Folklorne skupine iz OŠ Števanovci,
OŠ Gornji Senik, KD Trojica iz Sv. Trojice, Glasbena šola iz OŠ Gornji Senik,
Ljudski godci iz občine Selnica ob Dravi.
od 16. 00 ure Tekmovanje v kuhanju
Dopolnilni programi
-	izdelovanje okraskov, papirnatih cvetlic
-	lokostrelsko tekmovanje
1 strelska vaja z zračno puško
-	nastop ansambla Atlanta iz Prekmurja
Porabje
ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM
Izhaja vsak drugi četrtek '
Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič
Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gárdonyi G. ul. 1, p. p. 77,
tej.: 94/380-767 e-mail:
porabje@mail. datanet. hu ISSN 1218-7062.
Tisk:
SOBOŠKA TISKARNA SOLIDARNOST d. d. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija
Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem.