ARHIVI XXIV (2001), št. 2 Članki in razprave 11 Članki in razprave UDK 930.253:353(497.4) Arhiv kranjskih deželnih stanov ANDREJ NARED L Kratka predstavitev (kranjskih) deželnih stanov1 Ker se na uvodnih straneh naloge omejujemo na zgolj informativno predstavitev poglavitnih potez poltisočletne zgodovine deželnih stanov, zlasti njihovih zaCetkov, sestave in pristojnosti, zadostuje, da v uvodni opombi navedemo nekatera temeljna dela za zgodovino kranjskih (in ne samo teh) deželnih stanov, ta pa dopolnjujemo z nekaterimi svojimi spoznanji. Zgodovino deželnih stanov je sicer treba obravnavati v vsaki deželi posebej, vendar se primerjavam, ki kažejo na skupne značilnosti in bistvene razlike v razvoju, nikakor ni mogofie izogniti, še zlasti ne med deželami notranjeavstrijske skupine. Med slovenskimi zgodovinarji gre glede obravnavane problematike prvo mesto brez dvoma Sergiju Vilfanu, ki je v svoji sintezi slovenske pravne zgodovine in številnih razpravah problematiko deželnih stanov obravnaval v najrazličnejših kontekstih ter s svojimi spoznanji zakoličil poti nadaljnjim raziskavam. Glej zlasti: Sergij Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev od naselitve do zloma stare Jugoslavije, Ljubljana 1961 (1996 ponatis s spremno besedo Vladimirja Simiča), zlasti 192ss, 309ss; isti, Rechtsgeschichte der Slowenen bis zum Jahre 1941 (Grazer Rechts- und Staatswissenschaftliche Studien 21), Graz 1968, 132ss, 186ss; isti, Deželni roCini kot vir naše ustavne zgodovine. Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo (-GMDS) 25-26 (1944-1945), 65ss; isti, Pojmovanje oblasti v izjavah kranjskih deželnih stanov v dobi reformacije, Zbornik znanstvenih razprav (-ZZR) 43 (1983), 169ss; isti, Pravni položaj kranjskih deželnih stanov in njegov vpliv na reformacijo, v: Družbena in kulturna podoba slovenske reformacije (zbornik razprav, ured. D. Dolinarl, Ljubljana 1986, 7ss; isti, Pravni značaj deželnih stanov v deželah s slovenskim prebivalstvom (Notranji Avstriji), ZZR 48 (1988), 207ss; isti. Pravna ureditev Kranjske po Valvasorjevi Slavi, v: Valvasorjev zbornik ob 300-letnici izida Slave vojvodine Kranjske. Referati s simpozija v Ljubljani 1989 (ured. A. Vovko), Ljubljana 1990, 32ss; isti, Crown, Estates and the Financing of Defence in Inner Austria 1500-1630, v: Crown, Church and Estates. Central European Politics in the Sixteenth and Seventeenth Centuries (ed. by R. J. W. Evans and T. V. Thomas) London 1991, 70ss; isti, Deželni stanovi in deželni zbori v Evropi - primerjava (K zgodovini starejšega evropskega parlamentarizma), ZZR 51 (1991), 309ss- isti Ustavna ureditev Kranjske ob zatonu deželnih stanov (1760), ZZR 52 (1992), 227ss; isti, Zlata Bula Kranjcev, ZZR 53 (1993), 219ss; isti, Kranjski deželni stanovi proti znanilcem absolutizma po smrti cesarja Maksimilijana ZZR 54 (1994), 233ss; isti, Struktura stanov, deželne finance in reformacija, Zgodovinski Časopis (=ZČ) 49/2 (1995), 175ss; isti, Država in dežela od 13. do 18. stoletja, v: Slovenci in država. Zbornik prispevkov z znanstvenega posveta na SAZU od 9. do 11. novembra 1994 (ured. B. Grafenauer et al.), Ljubljana 1995, 47ss. Pogoj za nastanek deželnih stanov je bilo pravno izoblikovanje dežele. Ta je nastala s tem, da se je osebna (fevdalna) vez med seniorjem in vazalom razkrojila ter umaknila ozemeljski vezi, oziroma da je namesto nje nastopila sodna in vojaška oblast novega oblastnika nad plemstvom nove teritorialne sestave - dežele. S procesom oblikovanja dežele je neločljivo povezana utrditev deželnega gospostva (Landeshoheit/herrschaft), osvoboditev nesvobodnega plemstva ter s tem pravno poenotenje plemstva in izoblikovanje deželnega prava kot odločilne vezi, ki povezuje deželnega kneza, deželno plemstvo in teritorij v skupen pojem dežele. V deželi je deželni knez Poleg Vilfana so se s to problematiko ukvarjali še nekateri domaČi zgodovinaiji, prav tako pa si lahko pomagamo z avstrijskimi pravnozgodovinskimi priroCniki in drugimi študiji mi: Wladimir Leveč, Die krainischen Landhandfesten. Ein Beitrag zur österreichischen Rechtsgeschichte, Mitteilungen des Instituts für österreichische Geschichtsforschung (=MIOG) 19 (1898), 244ss; za razvoj stanovske uprave Matevž Košir, Stanovski organi, njihove kompetence, sestava in razmerja med njimi v deželi Kranjski od 16. stoletja dalje (tipkopisna magistrska naloga), Ljubljana 1996; isti, Stanovski poverjeniki in stanovski odbor ter instrukciji za poverjenike iz let 1540 in 1542, Arhivi XXII/1-2 (1999), 159ss; Emil Werunsky, Österreichische Reichs- und Rechtsgeschichte. Ein Lehr- und Handbuch, Wien 1894, 386ss; Alfons Huber - Alfons Dopsch, Österreichische Reichsgeschichte. Geschichte der Staatsbildung und des öffentliches Rechts, Prag Wien Leipzig 21901, 50ss, 72ss, 212ss; z večjo previdnostjo je uporaben Arnold Luschin von Ebengreuth, Österreichische Reichsgeschichte des Mittelalters (Handbuch der österreichischen Reichsgeschichte. Geschichte der Staatsbildung, der Rechtsquellen und des öffentlichen Rechts, Bd. L), Bamberg J1914, 196ss; Anton Meli, Grundriß der Verfassungs- und Verwaltungsgeschichte des Landes Steiermark, Graz - Wien - Leipzig 1929, lOOss, 241 ss, 297ss; Otto Brunner, Land und Herrschaft. Grundfragen der territorialen Verfassungsgeschichte Österreichs im Mittelalter, Wien 51965, zlasti 165ss, 231ss, 394ss; glej tudi Herrschaftsstruktur und Ständebildung. Beiträge zur Typologie der österreichischen Länder aus ihren mittelalterlichen Grundlagen (Sozial- und wirtschaftshistorische Studien, Hrsg. A. Hoffman und M. Mitterauer), Bd. 1-3, Wien 1973; Herbert Hassinger, Die Landstände der österreichischen Länder Zusammensetzung, Organisation und Leistung im 16.-18. Jahrhundert, Jahrbuch für Landeskunde der Niederösterreich, NF 36/2 (1964), 989ss; Hans Sturmberger, Dualistischer Ständestaat und werdender Absolutismus, v: Land ob der Enns und Österreich. Aufsätze und Vorträge, Linz 1979, 246ss. 10 Članki m razprave ARHIVI XXIV (2001). št. 2\ najvišji gospod, deželno plemstvo vodilna družbena plast, povezovalna sila pa vsaj v zgodnejšem obdobju zlasti deželno pravo. Kranjska se je kot dežela v pravnem smislu oblikovala med letoma 1270 in 1338, v ozemeljskem smislu pa je nihala vse do 18. stoletja (občutnejše spremembe predvsem do konca dvajsetih let 16. stoletja).2 Korenine pravno poenotenega plemiškega stanu v veliki meri segajo do nesvobodnega plemstva (ministerialov in mili tov) visokega srednjega veka. Pri oblikovanju svojega dinastičnega teritorija v deželo seje nastajajoči deželni knez oprl na to plemstvo in ga v poldrugo stoletje dolgem procesu s podelitvami privilegijev povzdignil v vodilno plast deželnega prebivalstva in jedro poznej ših deželnih stanov, hkrati pa ga je s tako imenovano deželno vezjo spravil pod javno oblast v deželi, v kateri je prebivalo. Osnovna določila stanovske ustave vsebujejo že osnovni plemiški (deželni) privilegiji, ki so nastajali zlasti ob prehodu dežel od enega gospoda na drugega. Tako je osnovni privilegij kranjskega plemstva leta 1338 izdal novi deželni knez, Habsburžan Albreht III. V njem je uzakonil obstoječe običajno pravo, podelil pa je tudi nove pravice, ki so bile delno povzete po privilegijih štajerskega plemstva. Drugi steber kranjskega deželnega (stanovskega) prava predstavlja privilegij, ki ga je leta 1365 svojemu plemstvu v Grofiji v Marki in Metliki ter v Istri podelil goriški grof Albert III. in ki so ga Habsburžani ob izumrtju istrske veje goriških grofov ter prehodu njihovih posesti v habsburške roke leta 1374 potrdili v posebnih listinah. Omenjene listine so osnovne listine kranjskega deželnega ročina, v katerega so bile poleg osnovnih uvrščene še pozneje pridobljene - tako imenovane dodane listine - in pa potrditvene formule. Kranjski deželni ročin torej ni kodifikacija prava, temveč prepis starih svoboščin in njihovih dotedanjih potrditev v novi potrditvi. Listine deželnega ročina so imele značaj nespremenljivosti in so kljub dejanskim okrnitvam formalno vse do sredine 18. stoletja predstavljale deželno pravo. Določila deželnega ročina so deželnega kneza omejevala predvsem na področju vojske (za vojskovanje zunaj dežele mora knez plemstvo ustrezno plačati), financ (plemstvo je davkov prosto) in sodstva (plemiču je prepovedano odvzeti prostost, če mu ni dokazana krivda). Deželna ustava je v resnici živela predvsem v 16. in prvi četrtini 17. stoletja, ko je stanovom v zameno za odobritev davkov dejansko uspelo iztržiti nekatere koncesije. Ker se začetke deželnih stanov pogosto potiska pregloboko v srednji vek, je treba opozoriti, da sveti velikašev (knezovih svetovalcev) na dvoru Prim. Ludmil Hauptmann, Entstehung und Entwicklung Krains, v: Erläuterungen zum Historischen Atlas der österreichischen Alpenländer, Abteilung L IV. Teil, Heft 2, Wien 1929, 423 ss; prevod: Ljudmil Hauptmann, Nastanek in razvoj Kranjske (Razprave in eseji 45), Ljubljana 1999, 121 ss. in viteške zveze (oba pojava poznamo predvsem v Avstriji, delno na Štajerskem) niso institucije državnega prava, niso "stanovi" in še manj začetki deželnih zborov. Ti pojavi so v prvi vrsti odraz rastoče moči plemstva, ki se je v času druge polovice 14. in začetka 15. stoletja - ki ga ka-rakterizirajo hišni redi, dedne pogodbe in iz teh izvirajoče delitve habsburških dežel ter spori za varuštvo nad mladoletnimi člani rodbine - še posebej pokazala; bili so predhodniki deželnih stanov in generatorji njihovega razvoja, a še ne stanovi sami. Plemič je bil v prvi vrsti vitez - vojak, dolžan braniti deželo, zato je bil s svojimi podložniki vred oproščen materialnih dajatev oziroma davkov deželnemu knezu, razen v nekaterih redkih in točno določenih primerih. Davčna prostost plemstva je bila pravna podlaga deželnih zborov in kot taka bolj običajnopravna kot izrecno podeljena, Deželni knežje za svoja vojna podjetja, pa tudi za vzdrževanje dvora ter pozneje vzpostavitev in vzdrževanje centralnih organov potreboval vedno večja sredstva, ki mu jih dohodki iz komornega premoženja niso več zmogli ponuditi. Številni notranji nemiri in zunanje nevarnosti v 15. stoletju so privedli do tega, da so morale višje plasti prebivalstva kljub formalni davčni oprostitvi prispevati v obrambno blagajno. Tako je prišlo v navado, da je plemstvo v zameno za osebno udeležbo oziroma poleg te odobrilo (skupaj s prelati in deželnoknežjimi mesti ter trgi, ki so bili s tem namenom kot komorno premoženje v širšem smislu pritegnjeni v deželne stanove) določeno vsoto denarja. Davčni sistem je bil tesno povezan z vojaškim sistemom (tu se je večala predvsem vloga najemniških čet), tako da je med vojno in davčno obveznostjo težko potegniti jasno ločnico, prav tako deželnih zborov ni mogoče razumeti brez vednosti o razvoju deželnih vpoklicev in davkov. Prelate in mesta je deželni knez kot del komornega premoženja v širšem smislu obdavčeval že daljši čas, sredi 15. stoletja pa je cesar Friderik III. od papeža pridobil tudi formalno dovoljenje, da sme duhovščino v svojih dednih deželah v slučaju možitve princese in v hudi (finančni) stiski obdavčiti tudi brez njenega privoljenja. V tem stoletju je moral deželni knez iz praktičnih razlogov dopustiti, da prelati in mesta sodelujejo pri plačilu izrednih deželnih davkov; tako so zdrloiili iz dosega izrednih komornih davkov. Kljub temu je bila v 16. stoletju še živa zavest o "komorni proveni-enci" prelatov in mest. Čas po sredi 15. stoletja lahko tako v grobem tudi za Kranjsko označimo kot dobo bolj ali manj dokončnega formiranja deželnih stanov in zborov. Razumljivo je vprašanje, ali deželni stanovi obstajajo že, če ima neka skupina prebivalstva pravico biti vprašana za svet in odobritev v zadevah, ki zadevajo deželo (v tem smislu večkrat citirana maksima "n(hi)il de nobis sine nobis"), ali pa so šele deželni zbori kot nekakšno predstavništvo teh ARHIVI XXIV (2001), št. 2 Članki in razprave 11 skupin bistveno znamenje deželnih stanov. Na vsak način je politična moč stanov izvirala iz pravice do odobritve davkov, v njihovih rokah pa so bili tudi reparticija, pobiranje in načelno nadzor porabe neposrednih deželnih davkov. Finančne zahteve deželnega kneza so po ustalitvi deželne davčne osnove v prvih desetletjih 16. stoletja znašale določen količnik le-te, pozneje pa mnogokratnik - ob koncu 16. in v 17. stoletju štirikratnik davčne osnove, ki je za Kranjsko znašala 22.000 funtov denarja. Sestava kranjskih deželnih stanov se v osnovnih potezah ujema z drugimi deželami. Deželne stanove so predstavljali štirje stanovi (trije, če imamo heterogeno plemstvo za en stan), ki so na deželnem zboru tvorili kurije ali klopi. Plemiški stan se je delil na klop gospodov ter klop vitezov in hlapcev (oprod), pri čemer je treba povedati, daje bila druga ali gosposka klop številčno vsaj v začetnem obdobju zelo šibka (leta 1446 le ena družina s tremi predstavniki, leta 1543 pa pet družin) in so njeni predstavniki na deželnem zboru sedeli skupaj s tretjo (viteško) klopjo. Prvi stan so predstavljali prelati, četrti pa deželnoknežja mesta, medtem ko trgi niso bili vključeni med kranjske stanove. Najštevilčnejšo in odločujočo komponento je predstavljalo svetno plemstvo (deželani). Prelati in mesta so postali del stanov s tem, ko je deželni knez na pritisk deželanov, pa tudi iz praktičnih razlogov (usklajenost odmere in sočasnost pogajanj) v globalno obdavčenje pritegnil kler in mestni element. Ne gre torej pritrditi razlagam, da so si sredi 15. stoletja deželnoknežja mesta (in trgi) priborila mesto v deželnem zboru, saj bi to pomenilo predvsem priznanje njihove deželne davčne obveznosti. Enklave državnoneposrednih cerkvenih knezov (Freising, Brixen) so bile delno izvzete iz deželnoknežje oblasti, niso pa bile zunaj dežele, tako da so na kranjskih deželnih zborih sedeli tudi njihovi predstavniki. Pogoji za sprejem med deželne stanove oziroma za dostop na deželne zbore so bili dolgo časa nejasni in jih je v veliki meri določal deželni knez, ki je na zbore pač vabil po svoji volji tiste, od katerih je pričakoval več denarja. Članstvo v prvih treh klopeh se je presojalo po osebnostnem (pripadnost stanu) in premoženjskem kriteriju (imenjska renta v deželi), pozneje, ko so bili v interesu stanov samih ti pogoji natančneje določeni, se je uveljavilo članstvo po načelu inkolata in indige-nata, sedež na deželnem zboru pa je bil tudi "naprodaj" v zameno za kavcijo ali posojilo stanovom. Medtem ko so pripadniki prvih treh klopi nastopali na deželnem zboru kot posamezniki (virilisti), so mesta tvorila četrto kurijo le po svojih zastopnikih - navadno mestnih sodnikih -in so imela v končni fazi le en kurialni glas. Deželni stanovi pa seveda niso predstavljali cele dežele, ampak samo posestva svetnih in cerkvenih fevdalcev, iz njihove sfere pa je bilo izvzeto deželnoknežje komorno premoženje, njegova zemljiška gospostva in pravice, ki so bili na Kranjskem kar obširni. Deželni knez in stanovi (zlasti prvi trije, ki se pojavljajo pod pojmom Landschaft - deželstvo) skupaj sestavljajo deželo v polnem in izvornem pomenu, pri čemer sta subjekta komplementarna. Razmerje med deželnim knezom in stanovi (predvsem plemstvom) je bilo pravno sicer normirano v privilegijih in potrjeno z obojestransko prisego dednih poklonitev, v praksi pa je bilo v prvi vrsti odvisno od vsakokratnega razmerja moči. Pravice deželnega kneza so bile omejene s pravicami stanov: kolikor ni bila določena zadeva v izključni pristojnosti enega ali drugega, se jo je reševalo v medsebojnem povezovanju (vojska, sodstvo) ali pa medsebojnem pogajanju (davčna vprašanja). Šlo je za igro dveh sfer znotraj tako imenovanega stanovsko-monarhi-čnega dualizma, o katerem lahko (pogojno) govorimo od približno leta 1500 dalje, ko se je ustalil deželnozborski postopek in so deželni zbori kljub pravni izrednosti davkov postali dejansko redni. Vsebino so omenjenemu dualizmu dajale vladarjeve nenehno rastoče finančne potrebe, vztrajanje stanov pri odobritvah davkov le za eno leto in namenski porabi odobrenega denarja ter stanovska pravica do pritožb. O dualizmu lahko govorimo predvsem glede davčnih pogajanj, ki so v resnici potekala na nivoju dveh partnerjev, medtem ko si oba subjekta sicer na enaki ravni nista delila oblasti oziroma suverenosti v deželi; o sovladarstvu ne more biti govora. Stanovi so priznavali deželnega kneza kot svojega gospoda (priznavali so dinastijo, niso razvili samostojne doktrine, ki bi utemeljevala njihovo izvirno oblast poleg deželnoknežje in na isti ravni z njo), on pa jih ni nikdar obravnaval kot kolege, kot večkrat poudarja Vilfan. Temelj deželnih zborov je bila vojaška funkcija plemstva oziroma njegova v dednih poklo-nitvah utemeljena obveza do "(na)sveta in pomoči" deželnemu knezu, se pravi obveza, ki je izhajala iz fevdnega odnosa seniorja in vazala. (Na)svet in pomoč sta izhajala iz odnosa zvestobe in sta bila v prvi vrsti dolžnost deželanov, ne toliko njihova pravica. Na deželnih zborih je potekalo pogajanje med knezom in stanovi, predmet pogajanja pa so bili davki kot materializirana podoba nasveta in pomoči, ki so ju bili stanovi v stiski dolžni nuditi knezu; pogajalo se je o obsegu stiske in o sredstvih za odpravo le-te. Sporadične začetke pravih (sestanke plemstva in prelatov ob priliki dednih poklonitev imamo lahko za predhodnike) deželnih zborov lahko postavimo v začetek 15. stoletja; za Kranjsko se v literaturi prvi omenja leta 1431, posamezni indici pa ne nasprotujejo premaknitvi te letnice za kako desetletje nazaj. Prvotno je šlo predvsem za zbore in preglede deželnega vpoklica, ki jih je skliceval knez kot šef deželne obrambe. Predmet obravnav prvih deželnih zborov so bili tako predvsem različni obrambni redi ter pritegnitev 10 Članki m razprave ARHIVI XXIV (2001). št. 2\ prelatov in mest v skupno obdavčenje. V drugi polovici 15. stoletja so bili zbori pogostejši, po letu 1500 pa vsakoletni, med vojnimi krizami celo večkrat na leto. Deželni zbor je lahko sklical le deželni knez. Ta se ga je redko udeležil sam; navadno je zanj pooblastil svoje komisarje in jih opremil s kredenčnim pismom ter instrukcijo s propozicijo svojih zahtev. Zbor je do okoli leta 1700 vodil deželni maršal, potem pa deželni glavar. Knezove zahteve so stanovom v dobi njihove realne moči omogočale pogajanja za pridobitev različnih koncesij, v drugi polovici 16. stoletja zlasti na verskem področju. V tem času so se glede višine davčne odobritve in recipročnih koncesij knez in stanovi srečali nekje na sredini med svojimi zahtevami. Nihče se ni rad udeleževal deželnih zborov; udeležba je namreč pomenila priznanje davčne obveze, stroški, ki so nastali s potovanjem v mesto zborovanja in bivanjem tam, niso bili povrnjeni, pa tudi vpliv na izid sklepanja so imeli le najvišji veljaki. Mesta so bila omejena na en glas, prelati so se pri glasovanju navadno pridružili plemstvu, tako da seje odločilno jedro deželnih stanov zožilo na "nekaj večjih davkoplačevalcev". Poleg deželnih zborov omenimo še meddeželna srečanja stanov, pri čemer razlikujemo med meddeželnimi zbori notra-njeavstrijskih dežel v 15. stoletju (sklicani so stanovi vseh treh dežel kot celota) in pa odbor-nimi deželnimi zbori notranjeavstrijskih, pogosteje pa petih nižjeavstrijskih ali celo vseh avstrijskih dednih dežel (sestanejo se odbori, delegacije posameznih dežel oziroma deželnih stanov). Kranjskih dežnih zborov seje udeleževalo tudi plemstvo h Kranjski priključenih gospostev: Slovenske Marke, Metlike (Bele krajine), Istre in Krasa. Vendarle je na podlagi privilegija, ki gaje dobilo še pod goriškimi grofi leta 1365, poudarjalo svoj poseben položaj; le-tega so simbolizirale potrditve njihovega privilegija, ki so bile vse do leta 1593 ločene od kranjskih. Posesti Goriških na Dolenjskem so se namreč že pred prihodom pod Habsburžane (1374) razvile v posebno deželo Grofijo v Marki in Metliki, kije imela vse atribute dežele (deželno pravo, glavarja kot namestnika deželnega kneza, deželno plemstvo in tudi ograjno sodišče). Med vladanjem cesarja Maksimilijana I. in v začetni dobi njegovega vnuka Ferdinanda I. so se nekdaj goriška posestva tesneje povezala z ožjo Kranjsko.3 Spornejše je bilo (in ostaja) vprašanje habsburške Istre in obrobnih ozemelj (Kastavščine, Reke, Trsta): so bila ta deželnoknežja gospostva priključena le pod kranjski vicedomski urad, ali pa so njihovi zemljiški gospodje veljali tudi za člane kranjskih deželnih stanov z vsemi davčnimi posledicami? Zanimivo obdobje v zgodovini kranjskih O tem vei Peter Štih, Dežela Grofija v Marki in Metliki, v: Vilfanov zbornik pravo - zgodovina - narod / Recht - Geschichte - Nation (ured. V. Rajšp in E. Bruckmüller), Ljubljana 1999, 123ss. deželnih stanov predstavlja prehodni čas po smrti Maksimilijana I. (1519-22). V času napetosti, avantur, opozicioniranja so se kranjski stanovi znašli nekje vmes med radikalnimi Spodnje-avstrijci in tišjimi Štajerci ter Korošci. Kar dvakrat so namreč zavrnili poklonitev, prvič zato, ker je novi deželni knez po svojih komisarjih zahteval, da stanovi prisežejo prvi, kar je bilo v nasprotju z dotlej uveljavljeno prakso, drugič pa zato, ker se niso strinjali z delitvijo ozemelj med bratoma Karlom in Ferdinandom (pogodba iz Wormsa, april 1521), ki je predvidevala delitev Kranjske in tudi Koroške. V prvi polovici leta 1522 so se stvari vendarle mirno uredile. Pokazali pa so se obrisi stanovske nemoči nasproti modernejšim (birokratskim) oblikam vladanja. V prvo polovico 16. stoletja postavljamo tudi oprijemljivejše začetke stanovske uprave. Poleg organov, ki jih poznamo še iz srednjega veka (deželni glavar, deželni upravitelj / namestnik) ter dobijo v času dualizma dvojno funkcijo in odgovornost, kar se kaže že pri načinu izbire (na predlog stanov jih imenuje deželni knez; obojim tudi odgovarjajo), nastanejo še avtonomnejši stanovski organi: mali in veliki odbor, urad poverjenikov, glavni prejemnik. Deželnemu glavarju in upravitelju pa se pridruži deželni upravnik. Stanovski odbor v širši ali ožji zasedbi je bil posvetovalni organ, ki je obravnaval večino pomembnejših deželnih zadev in je v neki meri celo prevzel naloge deželnega zbora, vendar ni mogel odobriti davkov. Navadno se je sestajal štirikrat na leto, povprečno se je njegovih zasedanj, ki so dokumentirana od leta 1530 naprej, udeleževalo dvajset deželanov. Poverjenike srečamo v letu 1519, stalen urad poverjenikov pa sledimo po letu 1540. Bili so tri- do šestčlanski izvršilni organ deželnega zbora in odbora, imeli so točno določene pristojnosti in mandat. Predstavljali so vsakodnevno povezavo med deželnoknežjo upravo in deželnimi stanovi. Za pobiranje deželnih davkov je bil zadolžen urad glavnega prejemnika. Njemu in poverjenikom so bili nadalje podrejeni ostali stanovski uradniki: sekretarji, knjigovodja, protipisar, registrator, lekarnar, zdravnik, borilni in plesni mojster ... Svoj vrhunec so notranjeavstrijski deželni stanovi doživljali v 16. stoletju. Deželni knežje bil zaradi starih dolgov, turške nevarnosti in stroškov vzdrževanja Vojne krajine primoran popuščati večinsko protestantskim stanovom, predvsem v verskih zadevah. Simbolični vrh tega je bila bruška verska pomiritev iz leta 1578, v kateri je nadvojvoda Karel pravice štajerskega plemstva in meščanstva (svoboda vesti in bogoslužja, pravica do imenovanja predikantov ter ustanavljanja šol in cerkva za plemstvo; meščanom je dovolil le svobodo vesti), ki jima jih je podelil že 1572, razširil še na plemstvo in meščanstvo drugih notranjeavstrijskih dežel, torej tudi Kranjske. Vendar so bili pogoj za navedene koncesije za več let vnaprej odobreni davki, s čimer so ARHIVI XXIV (2001), št. 2 Članki in razprave 11 stanovi prevzeli stalnejša obrambno-finančna bremena, kar je usodno oslabilo njihovo pogajalsko pozicijo nasproti knezu. Po dokončnem obračunu s protestanti konec tridesetih let 17. stoletja je moč stanov drastično upadala. Nastopilo je obdobje političnega absolutizma, v katerem je bilo potrjevanje davkov slej ko prej rutinska zadeva. Deželnostanovska ustava je sicer ohranila pravni videz nekdanje stanovske monarhije, vendar je absolutizem izvotlil nekdanjo politično moč stanov. Deželni ročini so se potrjevali še do Karla VI. (1736), o vojaških in davčnih vprašanjih je še vedno razpravljal deželni zbor, ki pa ni imel dejanske možnosti za dosego vladarjevih protiuslug; davki so bili v resnici že redni. Stanovski birokratski aparat se je čedalje bolj razraščal. Po davčnem recesu od srede 18. stoletja dalje stanovi praktično niso imeli (dotlej vsaj še teoretično) več nobene možnosti vpliva na odmero davkov - vladarjeve zahteve so vzeli zgolj na znanje. Upravne in sodne reforme Marije Terezije in Jožefa II. so jih izpodrinile z vseh področij uprave in sodstva; v veliki meri jim je bila odvzeta možnost vplivanja na vodenje deželnih zadev. Struktura stanov je sicer ostala nespremenjena, a so sklepali le še o ožjih stanovskih zadevah in volili svoje funkcionarje. Jožef II. je sploh prenehal sklicevati deželne zbore. Po njegovi smrti je bila stanovska uprava obnovljena v obsegu, ki ga je imela pred njegovim nastopom. Obnovilo se je delovanje deželnega zbora (skliceval ga je deželni glavar, pri izvolitvi katerega stanovi niso več imeli predlagalne pravice), znova so bili izvoljeni odbori in poverjeniki. Kranjski stanovi so bili brez moči, njihovo delovanje omejeno in nadzirano, stanovske finance podrejene dvornim knjigovodskim oblastem; bili so le še družabna institucija, dokler jih niso leta 1810 Francozi odpravili. Osem let pozneje je bila "stanovska ustava" s cesarskim odlokom obnovljena; deželni zbor je imel še vedno štiri klopi (kurije), za tekoče zadeve so skrbeli poverjeniki, stanovskega odbora pa niso več obnovili. Odlok iz leta 1818 je bil goli pravni akt brez resnične vsebine. Kranjski deželni stanovi niso praktično odločali o ničemer več, bili so "živ mrlič" (Vilfan). Kot kor-poracija so bili dokončno razpuščeni leta 1861. II. Arhiv kranjskih deželnih stanov Začetki stanovskega arhiva "Pisava ustvari državo; arhiv je dolgoročno pomembnejši od orožarne." S temi besedami je Ernst Schubert nakazal pomen poznosrednje-veške knežje pisarne, ki je bila "dess Fürsten Hertz", kot priča pravni rek.4 Arhiv je indiciral Ernst Schubert, Fürstliche Herrschaft und Territorium im späten Mittelalter (Enzyklopädie deutscher Geschichte 35), München 1996,29, 33. zaključek procesa izgradnje rezidence. Vladarjeve listine se niso več hranile v prenosljivih (potujočih) vrečah, temveč v omarah in "arhivskih" skrinjah. Teh listin se v poznem srednjem veku ni obravnavalo kot vladarjevo lastnino, ampak kot pritiklino dežele, zato so bile pri delitvah dežel že v 14. stoletju ustrezno razdeljene, "arhivi" pa včasih tudi že predmet državnopravnih pogodb.^ Shranjevalo seje seveda predvsem listine oziroma dokumente, od katerih so pričakovali neposredno korist in (po)moč v ozemeljskih ali pravnih sporih nasploh - kot dokaz pravic. Ta komponenta pomena "arhivov" se je v 16. stoletju še povečala, ko se je listinam, kartularjem, listinskim registrom in kopialnim knjigam v večji meri pridružilo aktovno gradivo, v habsburških deželah predvsem v navezi z dokončnim izoblikovanjem deželnih stanov. Pri njihovem uradnem poslovanju in korespondiranju z deželnim knezom, njegovimi zastopniki ali stanovskimi korpo-racijami drugih dežel je nastajalo vedno več dokumentov, tako da lahko govorimo o zgod-njenovoveški inflaciji spisovnega gradiva. Posebej dragocen je tisti del (stanovskega) arhivskega gradiva, ki je preživel zgodnejša uničenja arhivov (zlasti v požarih) in vsebuje edinstvene podatke za zgodovino institucij, katerih produkt je. Daje namreč najzvestejšo sliko nastanka in izgradnje teh institucij, podobo želja, namenov in ciljev, ki so se s tem povezovali, predvsem pa je zanesljiva priča njihovih dejanskih uspehov in vpliva. Zato so raziskave o nastanku njenega arhivskega fonda nepogrešljiv del vsake temeljite obravnave institucije same.® O vzpostavitvi pravega stanovskega arhiva lahko v resnici govorimo šele odtlej, ko so stanovi razpolagali s svojo uradno stavbo (deželno hišo) in ko je bila v stanovskem poslovanju pisarniška praksa že nekoliko razvita. V grobem namreč stanovski arhiv sestavljajo najpomembnejši deželi podeljeni privilegiji (deželne svoboščine), ki datirajo nekje bolj nekje manj globoko v srednji vek, ter pozneje nastale deželno-zborske obravnave in gradivo stanovske uprave, Prav tam, 79. Za ponazoritev naj navedemo dolotbo habsburške hišne pogodbe iz leta 1364, s katero si je vojvoda Rudolf IV. (Ustanovitelj) kot najstarejši izmed treh sicer formalno enakopravnih bratov, ki naj bi skupaj vladali habsburškim deželam, zagotovil vodilni položaj, kar se je izrazilo tudi v tem, da mu je bila zaupana hramba družinskih privilegijev, listin in dragocenosti. "Der eltist under uns sol zu unser aller handen gemainlich alle seit innhaben innemen und behalten unser aller gemeine hantvesten, briefe und kIaino"d, die wir gemeinlich nu haben oder hienach gewinnen." Glej Ernst von Schwind - Alphons Dopsch, Ausgewählte Urkunden zur Verfassungsgeschichte der deutsch-österreichischen Erblande im Mittelalter, Innsbruck 1895, 234, št. 117. Wolfgang Sittig, Land stände und Landesfürstentum. Eine Krisenzeit als Anstoss für die Entwicklung der steirischen landständischen Verwaltung (Veröffentlichungen des Steier-märkischen Landesarchives 13), Graz 1982, 19. 10 Članki m razprave ARHIVI XXIV (2001). št. 2\ ki je po obsegu na prvem mestu.7 Do začetka 16. stoletja je bilo treba stanovom poskrbeti le za relativno majhno zbirko deželnih privilegijev in drugih za deželo pomembnih listin. Za njihovo hrambo so bili zadolženi uglednejši člani deželnih stanov, ki so listine hranili na svojih gradovih.8 Šele ko se je oblikovala stalna stanovska pisarna, se je povečala tudi skrb za spisovno gradivo, ki je nastajalo pri vsakodnevnem poslovanju deželnostanovskih upravnih organov. Na Kranjskem, kamor je v prvi vrsti usmerjena ta razprava, je v prvi polovici 16. stoletja za spisovno gradivo deželnih stanov skrbel predvsem deželni pisar, po svojem konstituiranju pa tudi urad stanovskih poverjenikov. Razen pri deželnih svoboščinah, ki so bile hranjene v posebni skrinji, pa v deželni pisarni ni bilo pretiranega reda, kar je pozneje vodilo do uvedbe posebnega uradnika, ki je bil zadolžen v prvi vrsti za urejenost upravnih spisov.9 Vprašanje začetkov kranjskega lontovža Že zgoraj smo omenili, da so zametki stanovskega arhiva povezani s pridobitvijo uradnega sedeža deželnih stanov - deželne hiše. Začetke le-te se na Štajerskem postavlja v leto 1494,10 na Koroškem med leti 1580 in 1594,11 Kranjci pa Prim. Gesamtinventar des Steiermärkischen Landesarchives (Veröffentlichungen des Steiermärkischen Landesarchives 1, Hrsg. F. Posch), Graz 1959, 89; Meli, Grundriß (kot v op. 1), 466. o Prav tam. Pomen (tudi simbolni) hrambe teh deželnih svoboščin je lepo razviden iz ravnanja koroškega plemstva, ki je svoj temeljni deželni privilegij iz leta 1338 deponiralo na najbolj utrjenem koroškem gradu, na v centru dežele (po Janezu Vetrinjskem "in meditullio terrae") ležeči Visoki Ostrovici (Hochosterwitz). Glej Claudia Fräss ■■ Ehrfeld, Geschichte Kärntens, Bd. 1: Das Mittelalter, Klagenfurt 1984, 412s. 9 Matevž Košir, Urad deželne registrature in stanovski arhiv od nastavitve registratorja v 16. stoletju do upravnih reform v času Marije Terezije, Arhivi XXII1/2 (2000), 29. Prim. tudi Gesamt- inventar (kot v op. 7), 90s. Pisarniško delo za kranjske deželne stanove je v začetku 16. stoletja opravljal deželni pisar oz. pisar ljubljanskega ograjnega sodišča Wolfgang Schwär. Na deželnih zborih je zapisoval sklepe in obravnave, po navodilu (nareku) predpostavljenih pa je odgovarjal na deželnoknežje propozicije. Skrbel je, da so deželnozborski (pa tudi drugi) spisi deželnoknežjega ali stanovskega izvora v izvirniku ali prepisu prišli v stanovski arhiv. O tem Marija Verbič, Uvod, v: Deželnozborski spisi kranjskih stanov I (1499-1515) (Publikacije Arhiva SRS Viri 1), Ljubljana 1980, xvm. Gesamtinventar (kot v op. 7), 90. '' http://www.buk.ktn.gv.at/landesarchiv/geschichte.htm: Geschichte und bisherige Standorte; prim. tudi Alfred Ogris Kärntner Landtag, Landhaus und Vierbergelauf im 16. Jahrhundert. Zur Auswertung und Rezeption landeskundlicher Quellen und Forschungsergebnisse, Carinthia I., 177 (1987), 263ss. Deželni stanovi Spodnje in Zgornje Avstrije, ki so bili v razvoju stanovske ustave dolgo časa korak pred stanovi notranjeavstrijskih dežel, so z urejanjem deželnih hiš pričeli "šele" leta 1513 (Dunaj) oziroma 1564 (Linz). O tem glej Alois naj bi si prvo deželno hišo (Landhaus = lontovž) uredili že leta 1467, kot je leta 1858 trdil Anton Jelovšek in kot so po njem zgodovinarji povzemali vse do danes.12 Pogojnik v predhodnem stavku narekuje Jelovškova napaka. V svojem prispevku je namreč citiral neobstoječo listino, oziroma je zamešal akterje dveh različnih kupoprodajnih pogodb, prve iz leta 1467 in druge iz leta 1587. Jelovšek namreč govori o kupoprodajni pogodbi med Avguštinom Smojkom (Smoikh) in kranjskimi deželnimi stanovi, iz katere naj bi bilo razvidno, da je prvi drugim v namen postavitve deželne hiše prodal hišo in domec (voštat) na Novem trgu med hišama kranjskega vicedoma Jurija Raynerja in Martina Pregla za 42 dobrih polnotežnih ogrskih duka-tov. Fabjančič take listine ne v arhivskem oddelku Narodnega muzeja ne v tedanjem Osrednjem državnem arhivu Slovenije, ki je hranil listine nekdanjega stanovskega arhiva, ni našel, pač pa listino z istim datumom, kot ga navaja Jelovšek, le da se vsebina v bistvenih delih ne ujema. V "pravi" listini z dne 16. januarja 1467 je ljubljanski meščan Primož Kuhar (Primos Khoch) kranjskemu vicedomu Juriju (Jorgen) Raynerju prodal hišo in domec na ljubljanskem Novem trgu med hišama kupca Jurija Raynerja in Martina Pregla za 42 dobrih polnotežnih ogrskih goldinarjev in dukatov.15 Nikjer ni torej govora ne o Smojku ne o kranjskih stanovih. Hiša je bila prodana vicedomu, ki je na Novem trgu že imel svojo posest (hišo in dva domca)vtik poleg Ku-harjeve. To je Rayner od Jurija Črnomaljskega Niederstätter, Das Jahrhundert der Mitte. An der Wende vom Mittelalter zur Neuzeit (Österreichische Geschichte 14001522, Hrsg. H. Wolfram), Wien 1996, 221. 1 ^ Anton Jellouschek, Beiträge zur Geschichte des Landhauses in Laibach, Mittheilungen des historischen Vereines für Krain (=MHVK) 13 (1858), 61; August Dimitz, Geschichte Krains von der ältesten Zeit bis auf das Jahr 1813,1. Theil: von Urzeit bis zum Tode Kaiser Friedrichs HI. (1493), Laibach 1874, 324; l^evec, Landhandfesten (kot v op. 1), 269; Arnold Luschin von Ebengreuth, Landstände v: Österreichisches Staatswörterbuch. Handbuch des gesamten österreichischen öffentlichen Rechtes (Hrsg. E. Mise hier, J. Ulbrich), 3. Bd., Wien 21907, 384; Košir, Urad (kot v op. 9), 29. 1 "i Napako je prvi razjasnil Vladislav Fabjančič leta 1948. Glej V.(ladislav) F.(abjančič), Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Tovariš, leto IV (1948), št. 31, 734. Še nekaj let predtem je v svoji Knjigi ljubljanskih hiš in njih stanovalcev tudi Fabjančič povzemal Jelovška. ^ Jelovšek, Beiträge (kot v op. 12), 61. 15 Arhiv Republike Slovenije (=AS), AS 1063, Zbirka listin, sig. 749, 1467, januar 16., s. 1. (Ljubljana); objava: Gradivo za zgodovino Ljubljane v srednjem veku (=GZL) VI, Ljubljana 1961, št. 24; prim. še Fabjančič, Akademija (kot v op. 13), 734. "Ich Primos Khoch burgtr zu Laybach ... verkawfft habe für rechts vnd ledigs aigen mein haws vnd hofstat ze Laibach am Newn markeht zwischen des edlen vnd vesten Jorgen Rayner vieztumb in Krain vnd des Martin Pregl hewsern gelegen ... dem edlen vnd vesten Jorgen Rayner vieztumb in Krain vnd allen seinen erbern..." ARHIVI XXIV (2001), št. 2 Članki in razprave 11 kupil skoraj natanko tri leta prej.16 Edina povezava med omenjenima listinama in kranjskimi deželnimi stanovi je ta, da sta v kronološko serijo listin Arhiva RS sodeč po zaznamkih na regestih obe prišli iz stanovskega arhiva. Fabjančič, po njem pa Milko Kos,17 je bil zato mnenja, da nakup hiš in domcev v letih 1464 in 1467 po vicedomu Raynerju ni uvod v stavbo kranjske deželne hiše, temveč kvečjemu vice-domske palače, če Rayner ni kupoval zase, ampak za svoj urad.18 Za obstoj kranjske deželne hiše torej v 15. stoletju nimamo nobenega zanesljivega dokaza. Kar dve hiši pa so kranjski stanovi zgradili verjetno nedolgo pred novembrom leta 1504, ko sta bili predmet listine kralja Maksimilijana I., v kateri je kranjske deželne stanove in njihovi dve novo zgrajeni hiši v Ljubljani oprostil davkov, stražnine in drugih dajatev (bremen), ki bi se utegnila naložiti lastnikom ostalih hiš v Ljubljani.19 Iz oprostilne listine natančneje ne izvemo, kdaj sta bili postavljeni, pač pa njuno funkcijo: nudili sta prostor za zasedanje deželne pravde in deželnega zbora.20 Ker sta bili zato ne 16 AS 1063, Zbirka listin, sig. 723, 1464, januar 13., s. 1. (Ljubljana); GZL VI (1961), št. 18; Fabjančič, Akademija (kot v op. 13), 734. 17 ... Milko Kos, Srednjeveška Ljubljana. Topografski opis mesta in okolice (Knjižnica Kronike 1), Ljubljana 1955,20. 18 Fabjančič, Akademija (kot v op. 13), 734. Tej misli ne moremo z zanesljivostjo pritrditi, ker iz listin ni razvidno, da bi Rayner kupoval "po službeni dolžnosti", saj beremo, da se prodaja "dem edin vnd vesstn Jorgen Rayner vicztumb in Krain vnd alln seinen erbn " (1464) oziroma "dem edlen vnd vesten Jorgen Rayner vicztumb in Krain vnd allen seinen erbern" (1467). Če bi Slo za naslednika na položaju vicedoma, bi bilo to veijetno eksplicitneje izraženo. Po drugi strani pa je šlo leta 1464 za hišo in domca "zw Laibach am Newenmarkcht bey dem stain am egk", torej na vogalu. Kranjski lontovž je resda stal (in stoji še danes) na vogalu Novega trga (Novi trg 3), ki pa se dandanašnji omejuje le na nekdanji TurjaSki trg, prvotno pa je označeval ves obzidan prostor, zamejen z Ljubljanico od Dvornega trga do Šentjakobskega mostu, Zoisovo cesto, Emonsko in Vegovo ulico ter črto od sedeža univerze prek Dvornega trga do Ljubljanice; delil se je na križevniški, judovski, plemiäki in meščanski del. Na tem starem Novem trgu je vsaj že leta 1478 stala vicedomova hiša (vieztumbshaws, fištamija), in sicer na mestu zdajšnje univerze, "am egh" ravnokar zarisanega prvotnega Novega trga (krepki tisk A. N.). Prim. Kos, Srednjeveška Ljubljana (kot v op. 17), 15, 20, glej tudi načrt srednjeveške Ljubljane v prilogi knjige; Fran Zwitter, Začetki ljubljanske meščanske naselbine, v: Razprave I. razreda SAZU V (Hauptmannov zbornik), Ljubljana 1966, 234. 19 AS 1063, Zbirka listin, sig. 1024, 1504, november 30., Hall im Inntal; glej tudi Sergij Vilfan, Zgodovina neposrednih davkov in arestnega postopka v srednjeveški Ljubljani, ZČ 6-7 (195253"! (Kosov zbornik), 421. on "... darinn hinfuran vnnser Lanndsrecht in Crain auch die Landtage gehallten werden sollen ..." Prislov hinfuran (odslej naprej, vnaprej) priča, da sta bili hiši zgrajeni nedavno, predvidevamo pa lahko tudi, da so se stanovi s prošnjo za oprostitev meščanskih bremen za svoji hiši na deželnega kneza obrnili nazadnje koristni tudi deželnemu knezu, ju je oprostil meščanskih bremen, in to dotlej, dokler bosta služili omenjenemu namenu. Posredno govori o deželni hiši stanovski registrator Karel Seifrid Perizhoffer v drugem delu svojega repertorija,21 ko omenja požar, kije leta 1506 uničil pretežni del stanovskega arhiva. Po Valvasorju22 naj bi bila deželna hiša močno poškodovana v potresu leta 1509, vendar takoj zatem omenja še potres leta 1511, ki ga potrjuje tudi drug dokument. Novembra 1528 so namreč kranjski deželni stanovi na nadvojvodo Ferdinanda I. naslovili pritožbo (gravamina), v kateri so med drugim tožili zaradi deželne hiše, ki je bila poškodovana v potresu leta 1511. Se preden so zbrali vsa potrebna sredstva in material za obnovo, je 3. ali 4. maja 1524 silovit požar na Novem trgu upepelil večino hiš, med njimi tudi ne do konca obnovljen lontovž in stavbni les zanj.23 Stanovi so tarnali, da nimajo (1528) nobenega prostora (wonung), v katerem bi lahko imeli zasedanja deželnega zbora in dvorne veče. Ferdinanda so zato prosili, naj jim od denarja, ki se je nabral s prekovanjem cerkvenih dragocenosti, odobri tisoč renskih goldinarjev za gradnjo deželne hiše.24 Čeprav se že januarja 1529 v neki listini omenja hiša na Novem trgu pri hiši deželnih stanov in je istega leta o deželni hiši govor tudi v mestnem sodnem zapisniku,25 je težko verjeti, da bi bila tedaj že dograjena, saj smo videli, kako so stanovi obupovali še novembra predhodnega leta, pa tudi marca 1530 se je na dvorni veči v Ljubljani razpravljalo o gradnji deželne hiše.26 takoj po njunem dokončanju. Tako lahko zanesljiv začetek kranjskega lontovža postavimo v leto 1504 ali kvečjemu 1503. 21 AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. registratura, š. 874, fol. 122-122v (str. 150s). 99 Johann W. Valvasor, Die Ehre des Hertzogthums Crain, Laybach - Nürnberg 1689, Buch XI, 714. 23 AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., š. 301 (f. 207), p. 378, Beschwärrarticl z dne 6. novembra 1528; AS 1080, Zbirka Muzejskega društva za Kranjsko, Muzejskega društva za Slovenijo in Historičnega društva za Kranjsko, f. 11 (Civita-tensia), Specifikacija gradbenih stroškov za lontovž na Novem trgu v Ljubljani (1524); Viktor F. Klun, Diplomatarium Carni-olicum, v: MHVK 10 (1855), 67. št. 98; Fabjančič, Akademija (kot v op. 13), 735; Zgodovinski arhiv Ljubljana, Knjiga ljubljanskih hiš in njih stanovalcev, tipkopis Vladislava Fabjančiča iz let 1940-43, II. del (Novi trg), fol. 483; Josip Mal, Stara Ljubljana in njeni ljudje. Kulturnozgodovinski oris, Ljubljana 1957, 135, 140. 24 Glej AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., š. 301 (f. 207), p. 378s; prim. tudi Anton Koblar, Kranjske cerkvene dragocenosti 1. 1526, Izvestja muzejskega društva za Kranjsko (—IMK), 5 (1895), 20ss. Prim. Fabjančič, Akademija (kot v op. 13), 735; isti, Knjiga hiš H. (kot v op. 23), 483; Kos, Srednjeveška Ljubljana (kot v op. 17), 20. Ema Umek, Sejni zapisniki kranjskih deželnih stanov Arhivi XVII/1-2 (1994), 102. 10 Članki m razprave ARHIVI XXIV (2001). št. 2\ Listina kralja Maksimilijana 1, iz leta 1504 v ka Arhiv Rvpuhiikc Slovenije, AS Po Fabiančičevem mnenju je bil Sontovž po obnovi verielno tolikšen, kolikršna je danes stavba SAZU; vsekakor premajhen za razraščajoči se stanovski upravni aparat Kranjski stanovi so zato v osemdesetih letih nakupili vsaj pet me ščanskih hiš ob današni Gosposki in Salendrovi ulici ih porušili in v letih 1585 -88 zgradili novo deželno hišo, ki je vzdolž Gosposke ulice zavzemala vso površino med današnjo stavbo SAZU in Salendrovo ulico. Ta razširjen lontovž je bil nekoliko poškodovan ob potresu leta 1622, v obdobju Marije Terezije temeljito obnovljen, a j¡5 ohranil podobo i/, let 1585--15K8, vse du veli konočnega potresa leta 18^5, ki je poruš i vetji del nekdanje rezidence kranjsk h deželri ili stanov, tako da seje ohranil le n en "matici " del, v katerem je sedaj sedež SAZU.: V tesni povezavi z deželno hiSo sta tudi arhiv kranjskih deželnih stanov in usoda njegovega gradiva, kijev večji meri ohranjeno od leta 1507 dalje. Razlogi za to tičijo predvsem v mestnih požarih, ki so neusmi ieno brisali na papn ali pergamfint odtisnjene sledi pietcklosti Leta 1493 sta zgorela škofijski in kapiteljski arhiv,38 v 15. stoletju pa je po besedah stanovskih poverjenikov iz leta 1760 popolnoma pogorel tudi; nn O zgodovini lonlovžn predvsem F*bj»nčic Akadcn (ia (kot v op 13)., it. 32, 759s. 28 Mal Stara Ljubljana (kot v op. 23), 140. 'en se prvič omenjata stanovski hiši v Ljubljani 1003, Zbirka Ust it, sip, 1024 stanovski arhiv 29 Mogoče so imeli poverjenih i v mislih že omenjeni požar v letu 1493 (merda požar 1506), verjetneje pa gre za napako aJi celo zavestno premaknitev uničenja gradiva v zgodnejši čas, da bi tako z dolgo tradicije lastnega arhiva še bolj poudaL." častitljivost stanovske korporacije. Za primerjavo povejmo, da je velik del grahva koroških deželnih stanov zgorel leta 1407 v Št. Vidu.30 Zanesljivejši |e požar v letu 1506, v katerem je zgorela le nekaj let stara deželna h ša (dve hiši?) na Novem trgu. O tem Pemhoffer piše. "Die getr alte Landschafjthche Acta vnd Schriiff teti seyti( m ciner Antto 1506 alhier entstandenen Feyerprumt vollig m raw:h attfgegangen, dachero fan%ct sich Eii cr Lvblichf i Uindschcijt Rcgistratur ab Amio 150'7 an ..."31 Zgorelo je skoraj vse stanovsko gradivo, razen pomembnejših listin (deželnih svoboščin) in še nekaterih spisov, ki jih je tedanji deželni glavar Hans Auersperg hrani1 pi sebi in jih je pozneje vr m v AS 2, Deželni stanovi za Sanjsko I. reg, ä. 313 (f. 210), p. 179s, Odgovor stanovskih poverjenikov na vpraialnik ki te bil pripravljen v okviru revizije deželne uorave na Kranjskem leta I7G0. "... das fsittdsrhaflliche Archiv in 15. Secuta völlig nbgehri'tmcii I Glej tudi Vilfan, Ustavna ureditev (kot v op. I), 236. 10 Claudia Fräss ■ Ehrfcld, Geschichte Kärntens, Bd. 2: Die ständische bpochc, Kla^cnfurt 1994, 125, 31 Glej op. 21. ARHIVI XXIV (2001), št. 2 Članki in razprave 9 novi stanovski arhiv.32 Dokumente trajne vrednosti - zlasti so tu mišljeni deželni privilegiji -so hranili ločeno od preostalega (spisovnega) gradiva, ob požaru očitno na ljubljanskem gradu, kjer je rezidiral kranjski deželni glavar. Upravičeno je vprašanje, kje je bil stanovski arhiv po požaru leta 1506. Ker je precej dobro ohranjen, je težko verjeti, da bi bil v lontovžu, ki gaje leta 1511 prizadel potres in trinajst let zatem (še ne do konca obnovljenega) nov požar. Lontovž četrt stoletja ni mogel normalno "funkcionirati". Menimo, da so se stanovski privilegiji še nadalje hranili pri deželnem glavarju, morda pa tudi preostalo gradivo.33 "Prvotna ureditev" stanovskega gradiva Glede prvotne ureditve stanovskega fonda se je uveljavilo mnenje, da se je po časovnem zaporedju zaključene spise vpisovalo (evidentiralo) v registraturne protokole, nastavljene v ta namen.34 Namesto pravega registraturnega načrta so se skladno s pristojnostmi deželnih stanov uveljavile tako imenovane snovne skupine (deželne zadeve, vojne zadeve, sredstvenina, verske zadeve, naklade ...), gradivo pa se je nato na podlagi teh skupin hranilo v zabojih ali omarah.35 Tovrsten sklep temelji na obstoju registra-turnih protokolov, ki naj bi jih kranjski deželni stanovi začeli voditi že leta 150936 in sestavljajo serijo 26 knjig protokolov v 24 škatlah oziroma fasciklih,37 tako da je z njimi pokrita praktično celotna prva registratura stanovskega fonda. Sistematični pregled teh protokolov pa nam ponuja zanimivo sliko, ki priča, da je bila večja sistematičnost pri registriranju in hranjenju stanovskega gradiva uvedena šele z nastopom posebnega registratorja konec osemdesetih let 16. stoletja. Trditev bomo skušali utemeljiti v spodnjih vrsticah. Registraturs Protocoll vom 1509 biß 1520 Jat38 je tako kot vsi poznejši razdeljen na abecedni indeks "predmetov" oziroma zadev, oseb in krajev, ki so nato vpisani v drugem delu na oštevilčenih folijih kronološko. Vsako geslo39 in- 32 Glej op. 21; Verbič, Deželnozborski spisi (kot v op. 9), XI. Radics je celo trdil, da se je stanovske arhivalije iz gradu v lontovž preselilo šete leta 1785, ko je stanovski arhiv prevzel tudi gradivo nekdanjih jezuitov in stiškega samostana. Prim. Peter von Radics, Das Archiv der krainischen Landschaft, Laibacher Zeitung, leto 1862, 1158. 34 Vodnik po fondih in zbirkah Arhiva Republike Slovenije (ured. V. Kološa), I. knjiga, Ljubljana 1999, 316. Prav tam. 36 Prav tam; Košir, Urad (kot v op. 9), 29. 37 AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., 5. (f.) 849-872. Prav tam, š. 849. Protokol je bil razstavljen na razstavi o razvoju slovenske državnosti: Od sanj do resničnosti. Razvoj slovenske državnosti (Publikacije Arhiva Republike Slovenije, Katalogi 18). Ljubljana 2001, 35, 37. 39 V prvem protokolu zasledimo na primer gesla: Hanns Aur-sperg Landshaubtman in Crain, Doctor Brictius, Confincp deksnega dela usmerja na folij kronološko-vpisnega dela, na katerem je vpisan zadeven dokument, vendar se v indeksnem delu nakazani foliji ne ujemajo povsod z dejanskim stanjem v foli-iranem delu protokola. Kronološko-vpisni del začne na foliju l'/2 vpis poročne pogodbe z dne 15. februarja 1507. Folij 1 vsebuje po en spis iz let 1463, 1461 in 1499, dva iz leta 1500 ter enega iz leta 1472 (v tem vrstem redu!). Folij lv naniza dva spisa za leto 1509, naslednji neštevilčen folij pa ima za leto 1510 šest vpisov. Dalje sledimo tekočo foli-acijo znova od 1 do 380, vpisi pa se nadaljujejo z letom 1511. Sestavljalec protokola je vnaprej pustil za vsak mesec tri folije prostora, vendar šele na foliju 10 zasledimo prvi vpis (z datumom 3. aprila 1511), nato pa v tem letu le še dva vpisa. Leto 1512 (fol. 37-73v) sploh ne prinaša nobenega vpisa, leto 1513 tri, 1514 osem, 1515 enega, 1516 dva, 1517 enega, 1518 štiri, 1519 enega in 1520 sedemnajst vpisov. Beden izkupiček napeljuje na misel, da protokol ni bil resneje voden, oziroma da se ga je pisalo za nazaj -zato je vpisovaleč vnaprej puščal prostor za dokumente posameznega meseca - sumljiva pa je tudi zunanja podoba protokola, ki na noben način ne sodi v začetek 16. stoletja. Podoben vtis zapušča Registraturs Protocoll von Anno 1521-1530.40 V indeksni del so očitno vpisovali hkratno s kronološkimi vpisi drugega dela, ki tu obsega 396 folijev. Spet zbode v oči, da ima na primer v stanovski zgodovini zelo živahno leto 1521 le dva registrirana dokumenta, naslednja leta le kakega več. Registraturni protokoli št. 3-8 za leta 1531-159041 so po obliki enaki prvima dvema, za posamezen mesec je od leta 1544 dalje puščeno še več prostora, ki pa je povečini neizkoriščen, saj tudi po več mesecev skupaj ne zasledimo nobenega vpisa. Občutna sprememba nastopi s protokolom št. 9,42 ki nosi naslov Einer Ersamen Landschaft des Hdrtzogthums Crain Registraturbuech in zajema obdobje 1591-1593. Poleg naslova se s tem letom spremeni tudi zunanja podoba knjige, ki je manjšega formata in tanjša kot predhodne, skratka bolj praktična. Kronološko-vpisni del tega protokola ima le 130 folijev. Indeks je v osnovi isti kot prej, le nekoliko bolj razdelan. Kronološki del je popolnejši in sprotno voden -januar 1591 ima kar dvajset vpisov - pri čemer je list po sredini ločen na desni del, ki vsebuje vpis vsebine (regest) spisa, na levi pa je določena Schloss Erkhenstain, Herr Phillip Bischoff zu Freysing, Landtsfreyhaiten. Khayser Maximiiianus, Ordnung der Münz, Priesterscafft in Crain, Steur, Türkhen, Universitet zu Wien, Ydria ipd. (krepki tisk A. N.). AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., š. 850. 41 Prav tam, š. 851-856. 42 Prav tam, š. 857. 10 Članki m razprave ARHIVI XXIV (2001). št. 2\ Prvi rcgistraturni protokol kranjskih stanov za obdobje 150')-! 520. Arhiv Republike Slovenije, AS 2 Deželni stanovi :a Kranjsko, /. reg., š. S49. 1'roiokol •it, 9 (1591-1593) nam i snovnimi skupinami izpričuje novo prakso arhiviranja aktovnega gradiva. Arhiv Republike Slovenije A^ 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I reg., š. $57, ARHIVI XXIV (2001), št. 2 Članki in razprave 11 skupina, v katero sodi: Lancltsachen, Kriegssachen, Religionssachen ... Ker se je v protokol vpisovalo bolj ali manj sproti, ni bilo vnaprej puščenega prostora za posamezen mesec, in tako z res redkimi izjemami tudi ni praznih listov. Enako sta bila vodena protokola št. 10 (15941597) in 11 (1598-1601).43 V nasprotju s prvimi osmimi knjigami tu spisi znotraj meseca niso natančneje (po datumu nastanka) kronološko registrirani, lahko pa predvidevamo, da so bili znotraj posamezne skupine odloženi po časovnem zaporedju, kot so dospeli oziroma bili rešeni. Naslednji štirje protokoli (1602-1645) so bili vodeni po istem principu, le da list ni več deljen po sredini, ampak je pred posameznim vpisom navadno le črka kot kratica za posamezno snovno skupino, ponekod pa še vedno zasledimo tudi neskrajšan naziv skupine, na primer Aufschlagssachen (naklade).44 Spremembo, ki je nastopila s protokolom iz leta 1591, je brez dvoma treba povezovati z imenovanjem Hansa Haltenspilla na mesto regi-stratorja, ki so ga kranjski deželni stanovi novembra 1586 angažirali v želji po večjem redu in pregledu nad svojimi spisi.45 A ob koncu 16. stoletja uvedeni red ni dolgo funkcioniral, saj že po dobrega pol stoletja (reg. prot. št. 16 za leta 1646-16524") spet nastopi sprememba "na slabše": knjiga je zajetnejša, kronološko-vpisni del ob posameznem vpisu nima označene snovne skupine, pač pa spet datume izgotovitve dokumenta; spet je občutno več listov praznih. Sistem vpisovanja je isti kot v protokolih do leta 1590 in tudi zunanja podoba knjige (format, platnice) je enaka! Količina registriranih spisov upada oziroma občutno niha. Razlika od protokolov 16. stoletja je poleg večjega števila vpisov praktično le ta (in ta je bistvena), da se je spise zdaj evidentiralo sproti. V tem času (sredi 17. stoletja) so se torej v stanovskem arhivu lotili še evidentiranja spisov za nazaj (do leta 1590), vendar so delo opustili že kmalu po začetku, drugače si beline prvih osmih protokolov pač ne moremo razlagati. Posebej zanimivo je, da so ta sistem registriranja spisov obdržali vse do leta 1783,47 kar zrelativizira pomen Perizhoffovega dela in njegov vpliv na večjo urejenost arhiva. Glede "prvotne" ureditve stanovskih spisov (pomembnejše listine so bile tako ali tako hranjene posebej) lahko na podlagi serije registraturnih protokolov rečemo, da so se odlagali kronološko po snovnih skupinah, ki so jih v stanovski registraturi oblikovali med letoma 1591 in 1645. Prav tam. 44 Najpogostejše so kratice: L - Landsachen; K = Kriegssachen; M = Mittlding; Z = Zapfenmas; A = Aufschlagssachen. 45 Umek. Sejni zapisniki (kot v op. 26), 100; Košir. Urad (kot v op. 9), 29. 46 AS 2, Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., f. 862. 47 Zadnji, šestindvajseti protokol (š. 872), zajema obdobje 1772— 1783 in zaključuje prvo registraturo stanovskega fonda Za tako trditev sicer nimamo nedvoumnega dokaza, kot tudi ne za mnenje, daje bila ureditev spisov zgolj kronološka po mesecih, kar bi lahko povzeli po sestavi registraturnih protokolov po letu 1645. Nasprotujoči si dejstvi namreč pričata, da je Perizhoffer pri preurejanju gradiva v 18. stoletju brez dvoma izhajal iz snovnih skupin, po drugi strani pa so se tudi v njegovem času spisi evidentirali zgolj kronološko in brez navedbe snovne skupine. Doba registratorjev Druga polovica 16. stoletja je bila v nemških deželah čas, v katerem je pri deželnoknežj ih, stanovskih in tudi mestnih uradih kot spremljevalka vedno bolj izoblikovanega pisarniškega poslovanja nastala potreba po sistematični ureditvi starejših spisov. Znotraj (stanovskih) pisarn se je oblikoval in nato od njih ločil poseben urad, kije bil namenjen urejanju in hranjenju spisov -registratura. Registrator in njegovi pomočniki (pristavi, adjunkti) so morali osnovati in vzdrževati tak red in pregled nad spisi, da je bilo mogoče vsako stvar v čim krajšem času najti na ustreznem mestu.48 Štajerski deželni stanovi so registratorja nastavili že leta 1567 in ta je ob koncu stoletja začel voditi dokončno ločeni seriji registraturnih (vpisnik kopij odposlanih spisov) in ekspeditnih knjig (vpisnik rešenih pritožb in prispelih pisanj - spisov).49 Začetek koroške stanovske registra-ture v Celovcu sega do nastavitve prvega registratorja v letu 1579, s čimer je bila dana podlaga za stalen stanovski arhiv; registratura z arhivom je bila v Paradeiserjevi hiši.5® Naloge registratorjev so bile opredeljene v službenih inštrukcijah.51 Kranjski deželni stanovi so prvega registratorja Hansa Haltenspilla dobili konec leta 1586.52 Naročeno mu je bilo, da skupaj s poverjenikom Scheyerjem pregleda in uredi spise v deželni pisarni, dokler ne bo urejen lontovž, v katerem bosta deželni registrator in njegov urad dobila 4R v Jože Zontar, Razvoj sistemov poslovanja s spisi pri upravnih oblasteh do reforme pisarniškega poslovanja leta 1956, Arhivi XVI/1-2 (1993), 30s; Jože Žontar - Sergij Vilfan, Arhivi v Sloveniji, Ljubljana 1970, 26; Majda Smole, Zgodovina arhivistike in arhivske službe, Ljubljana 1976, 10s. Anton Meli, Das Archiv der steirischen Stände im steier-märkischen Landesarchive. Bericht über die vorläufige Ordnung desselben (Veröffentlichungen der Historischen Landeskommission für Steiermark), Graz 1905, 3; Gesamtinventar (kotvop. 7), 91. 107. Karl Dinklage, Die Anfange der Kärntner Landesverwaltung -Der Aufbau von Kanzlei, Buchhaltung, Registratur und Archiv der Landstände bis zur Adelsemigration von 1629, Carinthia I., 173 (1983), 254s. 51 Žontar, Razvoj (kot v op. 48), 31. Radics, Archiv (kot v op. 33), 1134; Umek, Sejni zapisniki (kot v op. 26), 100; Košir, Urad (kot v op. 9), 29. V literaturi zasledimo tudi letnico 1589: Žontar - Vilfan, Arhivi (kot v op. 48), 26; Žontar, Razvoj (kot v op. 48), 31. 10 Članki m razprave ARHIVI XXIV (2001). št. 2\ svoje prostore.53 Leta 1587 so kranjski stanovi odločili, naj se akti ograj nega sodišča ne shranjujejo v stanovski registraturi, kar jasno kaže na ločen urad registrature oziroma arhiva.54 Ker je obseg poslov s spisi naraščal, ie bil registratorju že leta 1589 dodeljen adjunkt. Delovanje kranjske deželne registrature je bilo nedavno sistematično predstavljeno,56 zato bomo tu le z nekaj stavki povzeli najpomembnejše. Registratura z arhivom se je nahajala v deželni hiši, kjer je imel registrator tudi službeno stanovanje. Ob nastopu službe je registrator prisegel poslušnost kranjskim stanovom; obljubil je, da ne bo nikomur izdal nobenega podatka iz spisov v registraturi, da bo tako stare kot tudi nove spise razvrstil na ustrezna mesta v arhivu in nasploh skrbel za urejenost urada. Za svoje delo je odgovarjal stanovskim poverjenikom. "Odslužene" spise, ki v deželni pisarni niso bili več potrebni, je deželni tajnik predajal registratorju, ta pa jih je z adjunktovo pomočjo označil, razporedil in vpisal v protokol ter nato shranil glede na skupino. K molčečnosti oziroma neizdajanju podatkov je bil s prisego zavezan tudi adjunkt. Registrator je moral biti primerno izobražen, znati je moral latinsko, poleg tega je moral biti stanovom znana oseba in po sklepu iz leta 1612 nikakor ne tujec, ampak Kranjec, saj so mu bili konec koncev zaupani deželni privilegiji in stanovske tajnosti. V dvajsetih letih 17. stoletja se je v registraturi poleg registratorja in adjunkta pojavil še protokolist, ki je vodil protokole deželnega zbora in drugih stanovskih zasedanj. Sredi 17. stoletja so se vrstile pritožbe čez delo v registraturi; registrator je spise posojal dežela-nom, kar je vodilo v nered v registraturi. Stanovi so zato še večkrat zabičali registratorju, da se brez privolitve poverjenikov dokumentov ne sme izdajati iz urada. Nekaj več reda so v registraturo vnesli registratorji iz družine Perizhoff(er) v drugi polovici 17. in prvi polovici 18. stoletja. Ravno v njihovem času pa so se razmere za delovanje urada precej poslabšale; registrator je izgubil stanovanje v deželni hiši, prostora za hrambo gradiva je bilo vedno manj, registra-torjevo plačo so zniževali, tako da so se registratorji pritoževali nad svojim gmotnim stanjem. To je bilo gotovo odvisno tudi od dejstva, da se je osebje urada v 18. stoletju povečevalo. Kljub ne vedno pohvalnemu delu v deželni registraturi je predvsem njena zasluga, da se je stanovsko gradivo precej dobro ohranilo, kar se pokaže predvsem v primerjavi z gradivom nekaterih dru- ei Umek, Sejni zapisniki (kot v op. 26), 100; Košir, Urad (kot v op. 9), 29. 54 Radics, Archiv (kot v op. 33). 1134. 55 Prav tam; Košir, Urad (kot v op. 9). 30s. 56 Košir, Urad (kot v op. 9), 29ss; prim še: Radics, Archiv (kot v op. 33), 1135, 1138s, 1158; Žontar - Vilfan, Arhivi (kot v op. 43), 27. Gradivo o registraturi je v fondu kranjskih deželnih stanov shranjeno v š. 734 in 735 (f. 405). gih organov (na primer ograj nega sodišča). Omenjeno je že bilo, da se je stanovski arhiv na prehodu v 18. stoletje znašel v prostorski stiski; to so pri svojem delu občutili zlasti registratorji iz družine Perizhoff(er): Marks (registrator 1665-1688), Marks Jožef (1688-1722) in Karel Seifrid (1722-1748). Ker arhiv ni bil primerno urejen, so kranjski stanovi Marksu Jožefu naročili, naj za iskanje gradiva izdela uporaben popis. Stanovski arhiv je bil kot večina drugih arhivov v tistem času namreč urejen tako, da je posamezna (snovna) skupina spisov zavzemala določeno omaro ali njen del. Tak sistem je zahteval, da so bili spisi shranjeni na zanje točno določenem mestu, kar pa so številne nepravilnosti pogosto onemogočale, tako da marsikateri spis ni bil na svojem mestu, ali pa je bil celo izgubljen. Nalogo izdelave popisa je po svojem očetu podedoval Karel Seifrid Perizhoff in jo v obliki repertorija "izpolnil" leta 1722.57 Dvodelni reper-torij58 predstavlja abecedni stvarni, osebni in krajevni indeks najpomembnejših ohranjenih podatkov, spisov ali listin o posameznih zadevah. Prvi del obsega 450 pozneje oštevilčenih strani, in sicer črke A-R. Gesla59 so na desni strani lista, na levi pa razberemo, za kakšno vrsto (vsebino) dokumenta gre in kje se hrani. Spis, listino ali zgolj izbrane podatke (pasuse) je Perizhoffer (in njegovi nasledniki) lociral po omarah (Kasten; znotraj le-teh po številkah ali datumih60), po 57 Radics, Archiv (kot v op. 33), 1150; Jože Žontar, Deželni arhiv v Ljubljani pred letom 191S Kronika, Časopis za slovensko krajevno zgodovino XVI/3 (1968), 151, 157. V obeh navedenih delih beremo, daje Perizhoff leta 1722, se pravi že v prvem letu svojega uradovanja, "izdelal" svoj repertorij, v nadaljevanju pa bomo videli, da ga je v tem letu zgolj "nastavil" ali začel izdelovati, daje delo trajalo več let in da so ga nadaljevali tudi njegovi nasledniki. 58 AS 2. Deželni stanovi za Kranjsko, I. reg., f. 873 (Pars I), i 874 (Pars H). Celoten naslov: Repertorium sive melius Infor-mationes vber die vornembste und wichtigste Schrüfften, so in dieser Einer Löblichen Landtschafft in Crain Registratur vorhanden, und alwo soliche darinen zu finden seynd, durch mich Carl Seyfridt von Peritzhoff auf Ehrnhaimb Einer Löblichen Landtschafft alda Registratoren aus allen actis lind Handlungen zusammen getragen und aigenhändig beschriben worden. Laibach, im Jahr 1722. Prim. tudi: Radics, Archiv (kot v op. 33) 1150; Arnold Luschin, Reisebericht über innerösterreichische Archive, Beiträge zur Kunde steiermärkischer Geschichtsquellen (-BKStGQ) 11 (1874), 24s. 59 Appalt, Ausstandt, Aursperg, Adlsberg, Ausschuß, Bewilligungen, Beneficium, Brandtsteuer, Contrabant-sachen, De-fensionsordnung, Erbhuldigung, Freysassen, Gravamina, Hoffrecht, Holzordnung, Landtsverweser, Landleuthen, Mauth, Münzen, Mascon itd. betr. die Accissen vid. in dem Kasten A sub N° 68 ali betr. die vrsachen, worumben die Landtags Bewilligungen id est jährliche BewiUingung nicht zu erschwungen seynd. Vid. in Kasten B ein antwort auf ein Landesfürstliche Zuschreiben sub 4. may 1604. ten. ARJHVi XXlVtJUül), št.? Članki m razprave 13 m Oj^L ■ ipúrmty 1 - ■ .V Jijjfc- - - ■ jj^ ■>,_t- -í*-" ~ í ^ f> / J i" M W^sOSm - /T SM& JHUyJ-tJ- A'/« J. ■ ' «- •■ r' ' j. -Vil ."i J ^ 3" K n^^tf^SSfcpp - ilhrrftdLu di______ . ¿hféÍM A ÍÍÚ. i- Jtj^^L^I &É&---- 1 .f-f ftffjjj /J--' 4 i9^ HSÜÍJÉ-J-AÍ ¿Í B J-- eii d. do. 21 Ju!v 1760 sith K S. {Krepko i?.pi sani; Hcicdc so repemrijska gesla.) 61 vid. Ut