n-ìm
FRANCI ZAGORICNIK: PAROLET (1305)
SODOBNA JUGOSLOVANSKA NOVELA:	;
ZIVKO CINGO: ODLIKOVANJE (1313)	i- 7]
NED2AĐ IBRISIMOVIC: V NAGLICI POVEDAL SAMILOV MLAJŠI SIN (1317) > ,
ZVONIMIR MAJDAK: ENA NOC (1320)	Í
BRANIMIR SCEPANOVIC: PRED RESNICO (1326)
ANTUN SOLJAN: NIKOLA SIBIC ZRINSKI (1345)
KRSTO SPOLJAK: IZDAJA (1352)
VLADA UROSEVIC: ZGODBA O MOZU, KI JE ZNAL IZVRSTNO RISATI DIM (1362)
BRACO ROTAR: DIE EHRE DES HERCOGTUMS KRAINS (1369)
ERVIN FRITZ: PESMI (1373)
HERMAN VOGEL: PESMI (1378)
VLADIMIR KAVCIC: ONKRAJ IN SE DLJE V. (1381)
BIBA KLINAR: EN DAN V ISTAMBULU (1403)
2IVA ASEJEV: PESMI (1407)
JOLKA MILIC: PESMI (1409)
TONE KUNTNER: PESMI (1412)
MARIJA GORSE: POTI (1414)
DORO HVALICA: JEZNA RAZMISUANJA (1416)
MARIJA KRASNIK: PESMI (1418)
PAUL ELUARD: PESMI, prevedel Kajetan Kovič (1420)
STANE MOZINA: SOCIALNA DIFERENCIACIJA MED VODILNIMI
IN STROKOVNIMI KADRI V INDUSTRIJI (1427)
TINE HRIBAR: OBSTOJEČE IN MARXOVA EKSPLIKACIJA RAZREDNOSTI
IN SLOJEVITOSTI (1436)
PAVEL KOGEJ: NEENAKE MOŽNOSTI ŠOLANJA (1447)
TARAS KERMAUNER: SVET Zn'E SMRTI (1452)
RATKO SCEPANOVIC: OBJEKTIVIRANJE IN UNIČEVANJE (1491)
IVAN URBANCIC: FILOZOFSKA MISEL KARLA JASPERSA (1498)
JANEZ DOKI.ER: RAZVOJ KONCEPCIJ FILOZOFIJE V JUGOSLOVANSKI
FILOZOFSKI PUBLICISTIKI 1945—1963 (1521)
NICOLAS POULANTZAS: MARKSISTIČNO PREUČEVANJE SODOBNE DRŽAVE
IN PRAVA TER VPRAŠANJE »ALTERNATIVE« (1446)
HANS CHRISTOPH BUCH: JAMES BOND ALI MALOMESCAN Z OROZJEM (1567)
LIKOVNA PRILOGA:
MAKS SEDEJ ML.: KOMPOZICIJA Vili., 1965; Pl'SCAVA RASTE 19(4'б5;
KOMPOZICIJA m., 19S5; KOMPOZICIJA IX., 1964
FEBRUAR 1966
PROBLEMI
revija za kulturo in družbena
vprašanja, februar 1966,
leto III., št. 35—36
Ureja uredniški odbor: Vinko
Blatnik, Barbara Brecelj, Bo-
židar Debenjak, Janez Dokler,
Ervin Fritz; ing. Jože Guzelj,
Tine Hribar, Ivan Hvala, Savin
Jogan, Vladimir Kavčič (glav-
ni urednik). Marko Kerševan,
Andrej Kirn, Viktor Konjar.
Milan Kučan, Zdravko Mlinar,
Janez Pirnat (odgovorni ured-
nik), Franci Polak, Stane
Saksida, Ratko Sčepanovič
Lektor: Janez Gradišnik
Uredništvo: Ljubljana, Bee-
thovnova 2. Telefon: 20-487.
Nenaročenih rokopisov ne vra-
čamo. Naročila pošiljajte na
CK ZMS, Ljubljana, Dalmati-
nova 4, telefon: 3100 33, tekoči
račun: 503-608-28 z oznako: za
Probleme. Celoletna naročnina
18 N dinarjev. Za študente in
dijake 13,50 N dinarjev. Cena
posameznega izvoda 2.50 N di-
narjev
Izdajata CK ZMS in UO ZŠJ
v Ljubljani. Tisk, izdelava kli-
šejev in vezava: Tiskarna »Jože
Moškrič« v Ljubljani
FRANCI ZAGORICNIK: PAROLET
(zapisan na podplatih odvrženih na poti za Dajlo)
Na nekem koncu dajla
na nekem začetku dajla
in kaj je ze ta beseda
in kaj je že to beseda
Prolog
Pesek, pade pesek
na tvoje stopinje, na tvoje teme,
pesek brez zlogov, pesek brez korena,
pesek pade v jezera tvojih pašnikov.
čutiš ga v nosnicah, goltaš ga.
težko nebo je pesek v tvojih očeh:
k zemlji tlači pinije
in tvoja dlan zaseje tvoje preostajanje.
v čeljustih časa se osiplje trajanje.
nosiš ga na svojih plečih, na svojem jeziku.
tvoje rojstvo je tvoja psovka:
korenine poženejo v tvoje drobovje:
bil si lepotica, zdaj si robida
Vprašanje kam usmerjeno obstane v pesku,
razide se v ponikanju, razvodeni,
odplakne rodovitnost sna in pesmi,
pustinja ga posrka vase
z ustnami skopljenega semena brézja:
brezno ga pogoltne v brezbrežnosti,
potem ga spet izvrže morje, oblizuje ga
še sedem let in prepusti hlapenju
1 Problemi	1305
Nikoli se v svoj popek ne povrne
cvet, ki ga utrudi vonj
preobloženega omizja tvojih pomladi.
ne vrne se v svojo kal
klic, izgubljen v svojem mlaju.
ne vrne se, ne obrne se,
ne kliče zaman in ne kliče s pridom,
sploh se ne glasi, ne imenuje se:
molče se vsuje med zobe poslednji zalogaj;
nad njim je plast prsti pa zopet pesek,
potem je obala med jutrom
in naslednjim upanjem:
to pa ni več tvoja molitev,
to pa niso tvoje ovce, ni tvoj brlog,
to pa ni tvoja potna, možata psovka:
pesek je tvoje potomstvo in tvoja pesem,
pesek v očeh, pesek v zori tvoje noči,
pesek noči, ki ne zaide
Plica ali mesečnica
... mesečnica ali prva lastovka
spričo časa odtekanja, spričo zamikanja,
kajti misel na toplo prežene mraženje.
Učinek se dopolni z rednimi obroki vere,
z interpunkcijo, če je predpisana,
sicer pa ob previdnem ravnanju,
ali zgolj za domačo uporabo.
Gozd se neha v omaki
Omaka poljublja grešnike
Jutro se pari v sopari mojega doma
Vedno so dolžni namreč nedolžni
Človek je še vedno manj
od svoje lastne zamisli.
Zato pa se oblačimo v mlahava čela,
zato pa si nadevamo svoje barve
in svoje lažljive podplate,
da bi se odločevali od prsti,
od obžrtega kamenja in vode,
od isklesanih poti mravljišča.
1306
o bog, veliki mravljinčar,
ne zadeni nas in naše našega!
Glej, oblekli smo tvojo kožo
in hočemo ti pripadati!
Sli bomo goli in bosi v tvojem sprevodu!
Naše device ti bojo tešile lakoto!
Prizanesi nam našemu vsakdanjemu danes!
hočemo vikend v Dajli!
Poslušaj nas, glej, hočemo se roditi
veliki in nedosegljivi, kakor si ti!
O bog božji, ubogi te uboga,
bogati te boža, siti te siti,
lačni te strada, ubiti te ubija.
V daljnem jutru si oblit s krvjo,
na obzorju kakor na obnočju,
ne večji od jerbasa
in brez moči kakor mesec.
Stopi gor po našem nebu.
Ogrej se ob naši toploti.
Sedi za naše omizje.
Daleč je Santo Domingo,
daleč je Viet nam cong hoa.
Trelji naslov očetnjave
Najprej moja brada se hvali cinik,
kajti čelo je bilo večno in violina;
sin pa, pribit na križu križišča v Šentvidu,
banalno rečeno, ureja proviet;
sveti duh se je zapil
in polni tuje blagajne s svojo revščino,
sicer ob večnih lučkah edino modrega,
važno pa je vedeti,
da poezija ne sme biti preveč opisna.
Na to in ono kažejo izkustva.
Biti pošten, ni težko, težko se je roditi,
težko se je ogniti, težko je gniti.
O lepo mesto, mogočno v svoji votlosti,
bleščeče v svojem upanju,
revolucija je tvoja zibel in čas.
Ti si torišče mojega jutra, moj dan,
na Masarykovi ležim ubit in vezan,
z mrtvim očesom zrem v množice še živih,
1307
zato poljubljam s peno svojih usten
vzcveteli tlak na svojem potu.
Zahvali se, sopotnik,
zahvali se za mojo popustljivost,
poljubi me s hvaležnostjo,
kajti založil bom tvojo mizo
s svojimi darovi,
ker si me rešil nore svobode
mojega prejšnjega doma.
In, kadar se nasitiš, pomisli,
ali boš zadostna hrana potomcem,
kakor sem zdaj jaz tebi,
ali bojo tvoji pogrebci zadovoljni
in bojo lahko z veseljem odšteli
za meso tvoje cene.
O noro mesto, nore ljubezni,
iščem te na karti srca, na licu neznanke,
včasih te najdem v tvoji gneči;
priti pomeni, ne trkati zaman, vstopiti:
psica se je potepla
in na nekem križišču so jo ubili,
lovec je mislil, da je ptica,
drugače pa je bilo z njenim poslanstvom:
vmešal se je zanikrn mučenik,
nažrl se je žganja in konjskih fig.
štirje jezdeci mojega čela
štiri zenice moje smrti,
kajti nočem zamujati slavja gole besede,
zidove bo izravnala trava tvojega mleka,
pašniki bojo dehteli v pohotni molitvi
nad Žalami naših idolov,
in povorka naših jezikov bo neumljiva,
beseda zdaj še skrita in sramežljiva
je klica obale med mano in tabo,
poplavljam te s svojim obiljem,
razkopljem ti tvoja krila,
zato da obljudim ribje oči,
s svojimi darovi naseljujem tvoje brezno,
svoja polja oblačiš z mojim telesom,
najdem te v razoru
na rebrih neznanih obzorij,
1308
k mizi kličejo zvonovi,
k pojedini privabljajo ciprese,
prvega novembra devetnajsto petinšestdeset
in druge vsesvete v tednih pokola
betlehemske dece,
vsesvete us army za mizo moje ljubezni,
v tednih pljuvanja, v tednih posmehovanja,
pojdite na morje proti svojemu domu,
čaka vas družica in otroci morskih psov,
pojdite v dajlo,
najlepše življenje je smrt v vodi,
in popust za tuje turiste,
in življenje iz ust v usta, in nesmrtnost,
in smrti ni, ampak je nenehno prehajanje od
doma k višjemu domovju,
in ni amerika
in življenje za vsako ceno
dasi so razlogi le opravičila
pojdite pojdite čaka vas
plavuti po vaši meri in škrge
psi podojijo zemljo s svojo krvjo
za njimi grobovi lepo počesani in
pasji rodovniki
moji sinovi in meje hčere
s ponosom v nadomestilo za kruh s jo
tografijami zdavnaj zavrže nih pod
pia tov na mesto solza na licih
nekih dru gih mo jih si nov ne
kih dru gih mo jih hče ra ne
kih ne do um Iji vih lju bez ni
Peta noč ali as-Sindbadova ptica
besede padejo z jezika
izjalovijo se v otrplih udih
in ne pomenijo več kar naj bi poménile
tako stvari opuščajo imena
izvijajo se iz okov določnosti
mi pa odjadramo med strme bilke
porazgubimo se med preostale klice
čeprav vémo kaj bo iz nas pognalo
1309
neučinkovita in zaman je groza
po sanjah se že vlačijo mrliči
navadno posedijo za tvojim omizjem
med njimi si že kakor brat med brati
tako se vsemu zvito prilagajaš
zato so pota da grejo po njih mrliči
po vseh céstah sveta korakajo
na bobnih imajo odrte kože bogov
v njihovem ritmu se stresa zemlja
molče jim odpira svoja brezna
tako me je torej oplazila smrt
tako me je torej opazila
najprej na dno
potem pa spet navzgor
predstava je bila zastonj
trajala je celo noč
in še naslednji dan do desetih
tedaj so namreč prišli gasilci
z uradnimi stališči
in vse skupaj pokvarili
drugi priplava za njim
reka naraste in poplavi s svojimi sadovi
smeh je že davno zapustil šaljivce
kletev je že nerabna in zastarela
bliža se čas deževju
potem pride nova setev
in vojske pridejo z obeh strani
med riževa polja popadejo
vsak dan vojske
vsak dan nova žetev
za tvojim čelom
za tvojimi vekami
to je vse kar se je zgodilo
cesarju as-Sindbadu
1310
Rakla Norman Morrison
Najprej тш kolenih
Potem na vseh štirih
Kakor si sledijo ere
Nehali smo že pričakovati
Ampak vedno pride o pravem času
Bakla
Zagledal sem tri ptice svojih mescev
Bilo je zagonetno a nikoli tuje
In sinje nebo se je odprlo
In znašli smo se v spodnji čeljusti
Sredi prežvečenih mrličev
Vlačili smo jih za pete
In metali v prepad
Vendar nikoli konca
Zrelo je bilo sicer neizmerno
In zavest o tem ga je le še večala
Prav tako pa je bilo z mrliči
Nismo jih več dohajali
Preglasovali so nas prevpili
Vsi hodniki so bili njihovi
Prilaščali so si zrak in ribe
Povsod smo samo izgubljali
In odhajali med odpadke
To pa je trenutek da se pove
Kajti prišel je o pravem času
Pogledali smo na ure bilo je točno
Oglasile so se kamere
Pritaknili smo svoje oči
Ampak nič se ni videlo
Bila je prevelika gneča oči lačnih svetlobe
Potem rms je odnašalo naprej
Stroji za nakladanje smeti se niso ustavili
Ali je kdo videl?
ali je kdo zagledal svetlobo Amerike?
ali je kdo spoznal njena pota?
Vedno pride o pravem času
Ozri se proti domu angel
trije meseci žanjejo zlato žito
zlato klasje pada k tvojim nogam
tvoje kamnite oči se iskrijo
ob bakli Norman Morrison
1311
Pojem paznik
Povzpeli smo se na čelo sveta.
Prispeli smo na obžrto obzorje.
V nebo se dviga mogočen zid
in seže od veke do veke;
odkrije se ogromna kletka.
Besede padajo na zid,
a ga ne načnejo.
Ne odmevajo,
ne razdrobijo se,
preprosto jih posrka vase
in jih ne slišimo več.
Zatorej se besede uprejo jeziku,
odpovejo poslušnost in ukročenost,
odrečejo se domačnosti.
In vendar je zid,
kakor da bi bil, izgovor;
njegovi služabniki pravijo, da mora biti:
zemljo in vodo da drži skupaj v eni posodi;
drugače bi se razlezlo,
voda bi stekla v prepad,
pogasila bi sonce in vsakršno luč.
Prišli smo z besedo- na dan, mojbog,
in svetloba ni izgovor;
ne kažemo na formularje
in nismo kariatide
z obzidjem zakonov na svojih plečih.
Titani se zakrohotajo.
Sapa je bila nekoliko premočna,
vendar ni spremenila poteka stvari.
Na vsake toliko kakšni norci pred zidom,
na vsake toliko kakšen veter.
Tukaj je torej čas vrnitve.
Vse to je treba odložiti.
Treba se bo položiti.
Tako se ustavim,
z rokami se uprem v zemljo,
krepko se opiram in povračam pesek.
Davi me že, moram ga izbljuvati.
Plazim se po štirih,
vedno več je peska,
vedno bolj me davi.
1312
Sodobna jugoslovanska novela
Odlikovanje*
Živko Cingo
Paskvel je gotovo najlepše mesto v naši dolini, toda рк> resnici po-
vedano, to ni kraj za zgodbo. Tako daleč je od vsega sveta. Celo od
najbližje ceste moramo prehoditi nekaj kilometrov, da bi prišli do vasi.
Toda sedaj ga niti ni več. Striček Noer Levkovski je rekel, da je Paskvel,
dragi moj sinko, vzel vrag. Umrla je naša Paskvelija, drago moje pišče.
Uboga Paskvelija. A rodila je takšne sokole. In može in žene, kakršne si
je samo dobri bog lahko želel. To so bili pravi možje. Da, naj jim bo
vse odpuščeno, naši sosedje Devijevi, stric Nazer, ujec Laster Trajčevski,
ej, to so bili veliki in krepki možje. In če hočemo povedati resnico, kako
je samó znal igrati na gajde striček From! O, stavim, da tako čudovitega
igralca na gajde ni mogoče najti daleč okoli naše doline. Morda boste
rekli, eh, igralec, pa še na gajde, toda ni čisto tako. Dobri svetniki naj
me kaznujejo, če striček From ni bil podoben gromu. Toda vidite, odšel
je tudi striček From.
Vsi, vsi so odšli iz Paskvelije. Sedaj so vsenaokoli gotovo zarasli go-
zdovi. Morda so prišle ptice s planin in se naselile v topla človeška gnezda.
Morda so se posušili tudi paskvelski vinogradi. Vinska trta je prav takšna,
kot so ljudje. Zapuščena se kmalu posuši. Majhne divje trte na hribu so
gotovo postale puste. Toda tu spodaj je bila dolina. Vsa zelena, kajpada,
spomladi. Prav o tem vam bom tudi pripovedoval. Takrat je bila pomlad
in vsa dolina je bila zelena. Ne, morda res ni bilo vse tako, toda morate
mi verjeti, da se je listje dotikalo neba in da je vzdrhtevalo v zeleni barvi.
Takrat so tudi vse stvari naokoli dobile to zlatozeleno barvo sonca in
listja. Morda res ni bilo vse tako, razumite me, vrag naj me vzame, toda
meni se je vse tako zdelo. Bil sem zaljubljen. Vidite, tudi v tistih časih
se je dogajalo, da se človek zaljubi. Da, človek se je zaljubljal, ne da bi
mislil na čas. A jaz sem se zaljubil strašno neumno, ves sem propadel,
tovariši moji dobri, eh, to ti je bila ljubezen... Vražja ljubezen, zaljubil
* Objavljamo krajši izbor novel iz antologije »Sodobna jugoslovanska no-
vela,« ki je izšla pri »Nakladni zavod znanje« Zagreb 1965.
1313
sem se v županovo hčer Itrino Isailovsko. Strela naju trešči, mene in
njo, da se nama je zgodilo ravno v takšnem času.
Ne, takrat se je zdelo, da časa sploh ni. Ves čas je bil spremenjen v
konference. Tako hitro je minil še tisti kratki trenutek, ki sva ga ukradla
od dneva. Komaj sva prišla do vinograda, in še skrivaj kakor zajca, ker
je bilo v mraku in naju je lahko vsakdo videl, in komaj sva sedla na
zemljo — že je bila tu ura dogovorjena za konferenco. Povsod naokrog so
se klicali fantje in dekleta in prepevali kakšno novo udarniško pesem.
Moj mali brat je nenehoma žvižgal in me klical z drhtečim glasom. Ah,
ta glas, ta žvižg. Skoraj bi bil zasovražil svojega mlajšega brata. Njegovo
prekleto žvižganje in ta glas Itrine Isailovske. Bilo je, kakor da bi človek
živel v ognju.
—	Ali greš, angelček moj — je tiho, pritajeno šepetala Itrina.
Eh, ta glas, ljudje moji dobri, ne spominjam se drugega takšnega
glasu. Bil je kakor reka, ki se je bleščala spodaj v dolini vsa raztopljena
in razžarjena od večernega sonca. Takšen glas je imela moja dobra Itrina.
Ali greš, — je šepnila — ali greš, moje krotko žrebe — je zadihano
govorila Itrina, ki je legla sredi listnate trte. Ej, ljudje, ljudje, zemlja pa
je topla, tako topla, da skoraj gori. Človek kar ni mogel odpreti oči in
se ozreti naokrog zaradi tega plamena. Vse se je obrnilo narobe. Samo
ta Itrinin glas je tako jasen in neizprosen.
—	Zakaj odhajaš, zaklad moj — je rekla — kaj nisem dobra, bog
me ubij.
—	Nehaj, Itrina — mrmram — nehaj, ne rani mi duše. Ti tega ne
razumeš. Moram iti.
—	Nesreća — pravi ona in odtrga bele rože z ustnic, z drugo roko
pa počasi odpenja bluzo. — Nesreča, nesreča — šepeta. Velika pokvarjenka
sem. Argilče Petronievski, jaz sem veliko prekletstvo. Nihče me ne ljubi.
Jaz sem vrag, junak moj. Vsi bežijo proč od mene.
—	Ne, ne — jo tolažim in se sklanjam nad njenim visokim čelom,
toda če se človek skloni nad Itrino, naj bom pes, če ne pade popolnoma.
Človek kar izgubi glavo. Raztopi se.
—	Ej, Argilče, tu je sekretar, sekretar, tovariš Leunko — se zasliši
prestrašen glas mlajšega brata. — Pohiti, bedak! Pohiti. Sekretar je tu.
Eh, zelo dobro, sekretar, razmišljam, pot pa mi v vehkih kapljah
obliva vse telo. Hladni mravljinci mi gomazijo po žilah. To je torej se-
kretar, tovariš sekretar, se spominjam, pred očmi pa se mi prikazujejo
megle in strašne slike. Na karkoli bi človek pomislil, kamorkoli bi po-
gledal — povsod! je on, tovariš sekretar. Tovariš Leuko s svojim na-
buhlim obrazom. Nos pa raven in resen. Toda to vsekakor ni bilo po-
membno. Oči globoke in temne. Tovariš sekretar je zares čisto malo spal.
To je treba priznati. Pogled oster kot sablja. Vse bi razsekal pred seboj.
Pogled kot jeklen meč. A glas tako jasen in močan. Neizprosen glas.
—	Hm, da se prekontroliramo, tovariši... Poročila naj se dajo po
sektorjih eden, pet, osem, trinajst... Tovariši, preanalizirajmo. Tovariši,
točka razno: — Kmetov osel v zadružni pšenici — nepazljivost. Samo-
kritizirajmo se, ponovi tovariš sekretar in potem umolkne kot kamen ter
1314
s hladnim pogledom kroži od enega do drugega, gleda in prebada s svojimi
malimi, poševnimi očmi. Zazdi se ti, kakor da ve vse, kakor da temu
vragu ni mogoče ničesar skriti.
—	Samokritizirajmo se — čeljust se premakne, beseda pa nikakor
noče na dan.
Hotel sem jim takoj povedati o vsem, toda kadar je človek srečal ta
pogled, ta strašni pogled, tovariši moji, tedaj si ni mogel izmisliti ničesar
pametnega. Tedaj se je vse premaknilo, vse obrnilo, vse je postalo ne-
razumljivo. Kako neki je bilo to?
. . . Bilo je ob času velikih praznikov. Po mladinski dolžnosti sem bil
določen naj pazim v cerkvi, kdo vse bo prišel. Da bi ugotovili, koliko smo
zvesti liniji. Opazujem vse navzoče in jih zmerjam z največjo jezo v duši.
Vsi skrivajo pogled pred menoj, da, izdajalci nimajo čistega obraza. Videti
je, da je celo sam bog v škripcih. Kar naj izvoli diskutirati o religiji. Kar
naj izvoli, če je toliko pogumen, razmišljam in ponosno gledam na levo
in desno po cerkvi. Toda ona, Itrina, vrag jo vzemi, kakor da ni hotela
vedeti o vsem tem — jaz pogledam proti njej enkrat, ona trikrat. Jaz se
držim jezno, ona pa se smehlja, tako milo in toplo, in mi gleda naravnost
v oči. Poguba. Se s prstom mi žuga in se mi počasi približuje. Prava po-
guba, razmišljam in se umikam v temni kot cerkve. Pozabljam na direk-
tive in z najtišjim glasom prosim svetnike, naj me rešijo te preklete
dekline. Ona pa se še naprej tako milo smehlja z očmi, ki se iskrijo. —
Ne, Itrina, ne, županova deklica, šepetam, tvoja pot je daleč od moje.
Nikoli se ne bosta srečali. Konec je z vami, vi gadje, vi ubijalci, si mislim,
pa vendar mi je tako prijetno gledati v te svetle, zelene oči. Roke se mi
krčijo, zdaj ena zdaj druga, vidim, da bi se želele dotakniti njenih gostih,
svetlih las, ki imajo duh po sončničnem semenu. Mislim celo na to, da bi
jo ugriznil v lase. Ah, dragi tovariši, mar je mogoče gristi lase? In vidite,
tudi to je nemogoče. Kaj naj človek stori?
—	Tako, Argilče — me zmoti njen glas — tako, torej si začel verovati
v boga.
—	Veš, tovarišica — pravim in potem zakašljam, da bi se popravil,
da bi pokazal, da je bila pomota, da ona sploh ni naša tovarišica in da
vsega tega ne zasluži. Začel sem napihnjeno izgovarjati besedo za besedo:
—	Ti, Itrina Isailovska, se nimaš kaj pogovarjati z menoj. To, da sem
v cerkvi, pa tebi nič mar. Človek se v življenju lahko vedno premisli.
—	Ah, da — pravi ona — človek se včasih premisli. Človek se v živ-
ljenju včasih res premisli — pravi ona in komaj skrije v dlani nasmeh, ki
ji sili iz prsi.
Lisica je to, prava mala zvita lisica. Toda jaz nisem bil nepodkovan.
Tovariš sekretar mi je za to priložnost dobro napolnil glavo. Vedel sem
na pamet, kaj ji moram povedati. Vse — od besede do besede. — Gospod
bog je kontrarevolucionar in ropar ljudi. Gospod bog je veleposestnik in
razbojnik. Dol s privatno lastnino, dol z gospodo. — Ah, vse to sem lepo
znal, čeprav se mi je, priznam, srce malo krčilo, ko sem izgovarjal te
besede.
1315
—	A zakaj ti, Argilče, ne moliš kot drugi ljudje — tako pravi Itrina
in mi pomežika zdaj z enim zdaj z drugim očesom.
—	Takšen sem pač po naravi — mrmram zmeden in presenečen nad
tem vprašanjem. Očitno nisem bil pripravljen na tako vprašanje.
—	Poznam tvojo naravo — pravi Itrina, tako pravi in se približuje
tiho kot mačka. — Vem, kaj iščeš tukaj.
Itrina je bila nenavadno dekle, njen dih je bil tako topel, njene prsi
tako ognjene. Gospod, oprosti mi. . .
—	Vem, angelček moj — je šepnila Itrina vroče. •— Vse vem.
•— Ah, Itrina Isailovska — mrmram in ležem vase ter roteče kličem
vse svetnike, naj me rešijo te preklete dekline. »Gospod zlati, sveta Petka,
mati mila, Jezus Kristus, sveti Peter, in ti, dobri sveti Klement, reši me
županove hčerke. Amen. Toda kakor da bi se bili svetniki odločili, da
se bodo maščevali. Nobeden niti z očesom ni trenil. Ker se človek ni
mogel kam obrniti, je moral pasti na njene prsi...
Tako se je začelo, tovariši moji dobri, in takoj potem sem si zaželel,
da bi bil mrtev. Izneveril sem se tovarišem, postal sem nizkotnež. Pre-
kletnik in izdajalec linije. Toda kako naj vse to povem, kako naj vzdignem
glavo, kako naj pogledam v oči tovarišu sekretarju.
»Samokritizirajmo se, samokritizirajmo se,« samo ta kakor svinec težki
glas pada od vseh strani. Udari po čelu, po glavi, povscdi udarja in ruje
vse s koreninami.
Nekega dne — naj lajam kakor pes, če se tega dne nisem dobro samo-
kritiziral. O, to je bila samokritika! Dobre tovarišice so začele jokati
iskreno in od srca, tovariši pa so mi z ognjevitimi besedami dajali po-
guma, mi čestitali in me objemali. — Zmaga je naša, zmaga je naša, so
vpili tovariši. Trajče Petlevski je tega dne prvič odprl usta in ves raz-
burjen rekel:
—	Tovariši, jaz Trajče Petlevski iz vsega srca predlagam, da se to-
varišu Argilčetu podeli odlikovanje. Odlikovanje, tovariši! — reče fant in
zaihti na ves glas. Oh, to je bila sreča, to je bilo življenje, to so bili
tovariši.
—	Ti je sedaj dobro — me sreča nekoč Itrina in tako povpraša. —
Ali ti je sedaj dobro, tovariš Argilče?
—	Dobro, dobro — pravim z vzdignjeno glavo in, ne da bi se ustavil,
grem mimo, udarjajoč s petami ob zemljo, na prsih pa mi pogumno po-
zvanja odlikovanje.
—	Čakaj — pravi Itrina z zamolklim glasom — ali si se izDovedal
o vsem — pravi in si grize ustnice — ali si se izpovedal o vsem, Argilče?
—	Da, Itrina Isailovska, — sem rekel s spremenjenim glasom — po-
vedal sem vse, in sedaj, priznam, mi je veliko laže pri duši. Sedaj se po-
čutim kakor človek. Duša mi poje ...
—	Laže ti je pri duši ■— pravi Itrina in iz ustnice ji kane kri — laže,
kaj? Fuj — pravi in si začne praskati obraz — fuj, prekleti vrag — in si
hoče iztrgati prsi ■— fuj, kako sem bila neumna, mati moja — pravi in
ihü na glas — kako sem ti mogla dovoliti, da se me samo s prstom do-
takneš, ti... Fej, ubila se bom, mati moja ...
1316
Tako je rekla Itrina in kakor poblaznela stekla dol po vinogradu.
Lomi mlade razcvetele trte in udarja z glavo ob zemljo. Potem vstane
in hihitavo reče:
—	Glej, na — tako pravi, vzdigne krilo in pokaže svoje lepe, močne
noge. Na, glej — pravi in se ščiplje po nogah — sedaj bom odšla k vo-
jakom in jim bom legla v plašč. Legla jim bom, pri moji veri, fej, legla
jim bom.
Tako pravi Itrina in ves čas ihti, potem pa počasi in težko odide v
dolino. Gre in se zvija k zemlji, kakor da je ranjena kje v bok. Zdi se,
da se bo vsak trenutek zgriidila. Toda odšla je in nikoli več se ni vrnila
v našo dolino.
To je bilo v somraku in ljudje so se že klicali, da bodo odšli na ve-
černo konferenco. Sel sem skrivaj po najbolj oddaljeni poti, da ne bi
srečal tovarišev. Morda sem se tudi bal, da me ne bi slišali, kako se tudi
jaz jočem.
—	Kaj pa ti tako glasno — se nenadoma znajde pred menoj tovariš
sekretar in širi svoje temne, tanke ustnice.
—	Jaz — mrmram — jaz, tovariš sekretar, si izmišljam pesem...
Pesem o samokritiki. To pa je zaradi močnih čustev — pravim in si hitro
brišem solze.
—	Oh, da — reče iskreno tovariš sekretar — to je dobra stvar. Pesem
o samokritiki — ponovi in se popraska po tilniku. Da, to bi bilo res ču-
dovito ... Pesem o samokritiki...
Potem me močno in tovariško objame in vzravnano sva odšla na ve-
černo konferenco. Vso pot sva prepevala nekakšno pesem o zmagi.
V naglici povedal Šamilov mlajši sin
Nedžad Ibrišimović
Mi iz družine s tankimi ustnicami smo bili znani v N. po tem, da si
nismo uredili življenja. Življenje: odhajanje na delo in vračanje z dela.
Otresanje snega s čevljev. Kosilo, spanje in odsevi ognja v peči. Tiho, pa
prepiri, pa spet tiho. Mizine noge, sol in ogledala. Prtički na steni s »Sreča
ima krila, ti imaš oči, če jo vidiš, skoči za njo«. In: »Zakaj mi gledaš v
lonce, rajši mi daj denarce«, in »krtače«, in »vžigalice«, pa pranje teh
cunj; zidovi s široko zijajočimi usti in nemi. Brezkončni sprehodi po pi-
sanih preprogah, skakanje s cveta na cvet. Kosi papirja na oknih v spal-
nici. Pahljačasto premikanje svetlobe avtomobilskih žarometov po stropu.
Našo razkačenost je kazal oče tako, da je odšel v bife. Mishm, da
Zulfikar Samil pije tudi zato, ker naša glavna ulica v očesu zavzema samo
majhen, neznaten del, vse drugo pa je nebo, nebo pa ni modro, nebo je
1317
prazno. Stanovali smo v isti hiši, mi spodaj, oni, Tubakovi, pa zgoraj, in
nikoli nismo kam šli, razen očeta, pa še ta poredkoma. Pri njih ni bilo
nikoli pogrnjeno, pri nas pa, in nismo se razumeli, a mislim, da so bili
tega krivi ljudje in N.
Nekega večera je oče prišel čudno pijan, pa so rekli, da je znorel, in
odpeljali smo ga v bolnico v M. Naslednji dan je bila nedelja, pa smo
sklenili, da ga s tistim popoldanskim vlakom obiščemo. Vedeli smo, da
so prav isto nameravali tudi oni, pa smo bili vznemirjeni, toda tega drug
drugemu nismo pokazali. Mati, Alma in jaz smo bili vznemirjeni. Alma,
prosojna in z belimi lasmi... in oči bele in ne smem se je dotakniti, ker
se bojim. Nekoč sem hotel videti, kakšno je njeno telo na soncu, pa sem
jo, ko je hotelo izginiti, odpeljal daleč vzdolž reke, jo posadil na kamen
in jo slekel. Pihal je veter, vem, da jo je zeblo, toda tega ni hotela po-
vedati, morda zato, ker vedno molči. Nekoč, ko jo je Safa tepla, je mol-
čala, potem pa je nekam odšla in se je vrnila šele pozno, in čisto majhna
je. Sonce je sijalo skoz njo in videl sem njene kosti in njeno srce.
Na postaji v N. ni bilo veliko ljudi, toda vsi so nas gledali in bili
smo resni. Oni še niso prišli in veseli smo bili tega. Do vlaka je bilo še
veliko časa, toda namenoma smo hoteli priti pred njimi in prišli smo pred
njimi. Pihal je veter in svet je bil tako z drevjem brez listja videti garjav.
Na tleh je bilo polno obledelega listja, a sonce je sijalo in ni sijalo. Na
nebu je bilo dvanajst plasti raznobarvnih oblakov. Dišalo je po nekem
velikem potovanju in nenehoma so zvonili kolesarski zvonci: tisti s can,
can in oni s cak, cak, in drugi. To smo vedno poslušali ob nedeljah zjutraj,
ko je bilo zunaj mrzlo, v sebi pa koščki sonca, in medtem ko smo čakali,
da se Zulfikar prebudi. Takrat me je mati kresnila in rekla, naj mirujem,
jaz tega nisem hotel, Alma pa je.
Mimo je prišel Cokar Samil in povprašal po podrobnostih. Ni bil
obrit, imel je zavihan ovratnik zimskega plašča, šala ni imel, videlo se
mu je jabolko in v ustih je držal cigareto. Mati mu je odgovarjala mirno
in resno, kako je kričal in razbijal, in medtem ko je govorila, si je s
spretnimi gibi popravljala lase. Pa je hotela priti tudi Hika, toda pripeljal
je vlak, pa smo se vsi vznemirili tudi zato, ker smo vedeli, da bodo ljudje
opazovali, kdo bo prej — oni ali mi — a oni so za vsako ceno hoteli
vstopiti pred nami. Stekli smo najprej na desno, potem na levo. Oni trije
so stekli na levo in potem na desno, toda mi se nismo ozirali na starko,
oni pa so mislili, da se bomo vseeno ozirali na starko, pa smo se vrinili
prvi. Jaz sem celo udaril Hiko. Hika je mlajša sestra stare Tubakove in se
ni cmožila. Jaz mislim, da se tudi nikoli ne bo omožila, zato ker ima
najtanjše ustnice od nas vseh in zato, ker se smeje tudi takrat, ko kaj ni
smešno. Ima dve vrsti popolnoma enakih zob in globoko sem prepričan,
ne vem zakaj, da ima tudi kotnike enake kot sprednje zobe. V začetku
smo se vsi gnetli pri vratih in nismo govorili, oni pa so držali starko pod
roko. In Hika se je smejala in gledala Safo od spodaj navzgor in od zgoraj
navzdol. Potem so se spomnili, da jim ni treba ostati na tem mestu, odšli
so na drugi konec praznega hodnika in od časa do časa pokukali k nam,
da bi videli, kaj delamo. Prišel je sprevodnik in rekel, naj se preselimo
1318
v »drugi« razred in da je to »prvi«, toda mi smo rekli, da izstopimo na
naslednji postaji in da tudi oni nimajo listkov za prvi razred.
Na postaji v N. smo se razjezili, ker so neki ljudje s torbami dolgo
vstopali pri naših vratih, pa smo stekli k drugim, toda tudi tam smo mo-
rali čakati. Alma se je počasi prerinila med ljudi, medtem ko smo bili mi
še notri, in nas je čakala, obrnjena s hrbtom proti nam.
Bajra in Hiko smo videli celo tam pri glavnem izhodu, kako hitita
in se ozirata, starke pa nismo mogli videti. Najbrž zaradi ljudi. Stopili
smo hitreje, da bi jih dohiteli, toda bili so daleč in hodili so hitro, to
smo opazili. Bili smo razburjeni, hoteli smo se spustiti v tek, saj smo že
skoraj tekli, toda bilo nas je sram, ker so se oni ozirali.
Pomislili smo, in srce nam je razbijalo v grlu, kdaj bomo tam, kjer
so oni. Ko smo prišli do tja, smo p>ozabili, da smo mislili na kaj takega.
Nenadoma so se ustavili in se izgubili na neko stransko pot. Vse to
smo jasno videli in smo se prestrašili. Pomislili smo, da morda poznajo
kako krajšo pot do bolnice, pa smo tekli in jim bili za petami, toda vedno
so bili pred nami. Pozneje se je pokazalo, da ne poznajo nobene krajše
poti razen tiste, ki smo jo poznali tudi mi in ki so jo poznali vsi, temveč
da so nas hoteli zvabiti v past, če se grdo izrazim, ker sem jezen, in da
smo mi prav zaradi te nespretno izmišljene zanke prišli pred njimi pred
vrata številka šest in potrkali pred njimi.
Sedaj smo hiteli med velikimi kupi lepo zloženih desk, ki so bile
podobne spisom v kakšni kartoteki. Vse naokoli je bilo zelo tiho in vsak
hip smo videli, kako se skrivnostno temno zablisnejo, takoj zatem pa se
košček neba spet zaceli. In vedeli smo, da smo popolnoma osvetljeni, in
hiteli smo po njihovih stopinjah, oni pa so bežali. Se starka je bila po-
dobna deklici. Pomislil sem, da je čarovnica, in še bolj smo pohiteli, toda
oni so bežali po poti med čistimi, v kocke zloženimi deskami. Spet so
krenili na levo na majhno progo, a nam, kakor da bi sanjali, nikakor ni
uspelo, da bi jih dohiteli.
Spomnil sem se, da je oče Zulfikar nor in da nas ne bo spoznal, in
se vprašal, zakaj tečemo, ko ni bilo niti ljudi iz N., da bi nas videli, sploh
nikogar ni bilo, samo daleč spodaj sta dve silhueti porivali vagonček in
nikjer ni bilo nikogar v tem blodnjaku zloženih desk, a oče se je mogoče
delal, da je nor, nismo mu verjeli, pa smo vendarle tekli.
Ostri brzojavni drogovi so se od spodaj zabadali naravnost v oko.
vdirali v možgane in izginjali, a vse, tudi tisti izgubljeni konj, ki je vlačil
hlode, je bilo podobno stari, potemneli sliki, ki je barvno popolna, ne-
dokončana pa v risbi. Starka je omahnila in skoraj padla. Prebudili smo
se, a Tubak Bajro in Hika sta hitro ujela starko pod pazduho, ona pa je
skrčila noge in spet so tekli. Nikogar ni bilo, da bi se jim smejal, pa se
še mi nismo smejali, pa tudi poznali smo se in mislim, da smo bili vsi
tako vztrajni zato, ker nihče ni mogel verjeti, da je oče nor. Pred ljudmi
smo bili prepričani, da je tako, kot so ljudje slišali od nas, toda sedaj,
ko smo hodili, nam je bilo vendarle nerazumljivo, kako da smo vsi tako
prepričani, pa se nismo mogli spomniti, zato ker smo se vsi ljubosumno
1319
ukvarjali s tistim, kar nismo želeli, da bi opazili drugi, in nismo se mogli
spomniti, da tega ni bilo prej, dokler so bili okoli nas ljudje iz N.
Bolnica je bila na griču, bila je bela in imela je veliko oken; stala je
v gozdiču, katerega drevje je spominjalo na ravno in visoko grmovje.
V trenutku, ko sta izpustila starko in jo začela tiščati v breg, Bajro Tubak
starko, Hika pa Bajra, smo se znašli pred njimi, in uspelo nam je, da smo
vstopili prvi. Vprašali smo, v kateri sobi je ta in ta, pa smo stekli v
tretje nadstropje, soba št. 6, zadnja vrata desno na koncu hodnika in vse
je zvonilo in se bleščalo in za čudo, nikjer ni bilo nikogar. Nismo si upali
vstopiti, zdelo se nam je smešno, a se nismo smejali. In oni so prišli in
mi smo jim rekli psst. In oni so vstopili po prstih očitno zadovoljni. Vendar
pa je Bajro odprl vrata in vstopil. Silno smo si želeli videti, kako se vede
oče. Ležal je mimo z zaprtimi očmi. Tiho so zaprli vrata. Oče je vzdignil
roko in s prsti odprl veke. Potem jih je hitro zaprl, a roko je pustil tako
sredi giba. Hika je zasukala glavo, stisnila zobe, pogledala mene in si
nadela resen izraz. Ponosno se je zravnala, stopila k očetu in mu spustila
roko. Na mizico je položila slaščice. Potem je mati očetu naravnala blazino
in tudi položila slaščice na mizico. Potem je Tubak očetu pokril noge.
Ce pogledamo skozi okno, potem pa po sobi, je najprej težko raz-
ločiti reči. To sem poskusil nekajkrat. Hika je prižgala luč in me pogledala.
Postali smo ostri za oko. Oče je skočil in rekel aooo in začel plesati. To
nas je presenetilo. Starka je šla iz sobe, ostala pri odprtih vratih in gle-
dala. Iz očetove srajce je padel kup denarja. Vsi smo skočili, da bi ga
pobrali, on je plesal, mi pa smo potem kričali, naj vzame denar in da
mu je iz srajce padel denar, in on ga ni hotel vzeti, pa smo ga vzeli mi.
Počasi smo odšli na hodnik. Spet je bil dolg, zvonek in sedaj mračen.
Tipaje smo hodili za njimi, oni spredaj, mi zadaj. Alma se je vrnila in
ugasnila luč ...
Ena noč
Zvonimir Majdak
Ves čas sem mislil na sobo, na zakonski postelji, na polfotelje brez
gornje prevleke, na trodelno omaro in kartonasto škatlo na njej, razmišljal
sem in preskočil na hladno posteljnino, na pokvarjeno uro, ničvredno sliko
z debelo, erotično hrepenečo devico, ki leži na kanapeju, majhni škrati in
angelčki pa plavajo okoli nje, prinašajo ji obleke, cvetje, moder prozoren
til, nekakšen nebeški puh, ljubkujejo jo in ji šepetajo besede potrpežlji-
vosti, vlivajo ji upanje, jo žgečkajo po podplatih in ji dražijo aristokratsko
male srčaste ustnice, mislil sem na to devico, na mansardo na četrtem
nadstropju, na bokal z vodo, na kozarca, na grozdje, ki ga je oprala in ga
postavila na posteljno omarico, na fotografijo zakonskega para (trgovec
1320
v klobuku in zimskem plašču iz krombija, hči upokojenega častnika s po-
deželja, morda se je shajala tudi s spahijskimi fanti kje pod murvami),
mislil sem na mesto, ki je spodaj v pritličju hrumelo in klokotalo od
pijače, prepolne kanalizacije in brezglavega prometa, na mesto, po ka-
terem sva blodila, iskaje najprej hotelsko, potem pa kakršnokoli sobo, sobo
z eno ali dvema posteljama, sobo s štirimi stenami, morda celo brez oken,
brez zvonca za služinčad, brez snažilke in natakarja, skromno opremljeno,
sivo, že malce plesnivo in zatohlo, od davno ugaslih plamenov p>orumenelo
sobo.
Ko je starček stopil od zidu in naju vprašal, sem vedel, da bo vse
v redu in da bo vzdignil ceno, ker je bistrovidno uganil, da nisva poročena,
da drhtiva, da nama kolena že klecajo, da večinoma molčiva in se ustav-
ljava v senci vrat in drevja. Hodili smo v pametni razdalji in nobenkrat
se ni ozrl. Bilo je razburljivo in spomnil sem se celo, da je položaj kakor
v filmu. Ko se je ustavil, je takoj povedal ceno in vprašal, ali želiva
številko njegove legitimacije, ali bova šla takoj k njemu, ali lahko dava
kaj vnaprej, kak majhen predujem. Bil sem prepoten in moker od hoje
in toplega jesenskega večera. Četudi bi bil zahteval veliko več, bi mu bil
ustregel. Mislim, da tudi ona. Dala sva mu denar in si zapisala naslov,
številko stanovanja, ime in priimek in številko stanovanja, v katerem
bova našla njegovo ženo. če je morda ne bi bilo doma. Ali bova vstala
pred osmo uro? Oh. da. Potem je v redu. Ulica ni daleč. Samo pozvonita
in povej ta ženi. Lahko noč.
Nisem si mislil, da bova ležala v tem delu mesta in da se bodo skozi
okno videli pločevinasti dimniki, strehe, perilo, ležalniki iz poletja in
prazne košare. Hoteli so bili polni. V vratarnicah so ženske pile kavo in
pletle, jedilnice so bile v poltemi, še nerazsvetljene. Hodila sva od enega
do drugega in po številu parkiranih avtomobilov pod lipami sva vedela,
ali je kaj prostora ali ne. V nekatere nisva niti stopila, še pred vrati sva
izgubila upanje in odnehala, obrnila sva se, se spogledala in se nemo
sporazumela, da je treba iti naprej, naprej, pa čeprav bi se vso noč vlačila
po teh ulicah. Samo se ne ustaviti, ne sesti na kakšno klop ob robu parkov,
mimo katerih hodimo, kajti kdo bo takrat toliko priseben in željan sobe,
da se bo obrnil in odrinil roke, da bo izvlekel vrat in ramena iz objema.
Hodila sva, govoreč o ča.su, ki ga nisva preživela skupaj. Spominjala sva
se dogodkov, ki so nama bili posebno dragi, spominjala žalostnega konca,
ki je prišel nenadoma, ki ga nisva pričakovala, ker je bil za nama in ga
nisva videla vse dotlej, ko je bilo že prepozno.
Sla sva mimo toliko ljudi, toda zapomnil si nisem nobenega obraza.
Tako sem bil osamljen, tako usmerjen k njej in k sebi. Ulice bi lahko spre-
minjale smer, izgubljale napise in se preoblikovale; vsega tega midva ne
bi bila opazila, ker sva bila preveč očarana in poglobljena v najine besede
in gibe. Naenkrat je bilo treba toliko doživeti, toliko vsega se je zgostilo
in nagnetlo na enem mestu v tako kratkem času, da nisem mogel o vsem
premisliti vnaprej kot običajno. Tako sem prehiteval pokleke in neiznajd-
Ijivost, ker sem za vsako malenkost, za vsako omahovanje imel v sebi pri-
pravljeno pojasnilo, izhod in odgovor. Zato pa sem bil vedno prikrajšan za
2 Problemi
1321
tisto sladko neznano, za tisto, katerega sestavine, obsega in okusa ne
poznamo, preden nas ne prevzame in zavrti, preden se ne zruši na naše
suho, toplo telo. In tedaj je prepozno za upiranje in za misel na obrambo.
Tako je opojno in prijetno, prežema nas v neskončni nasladi, da rajši
klonemo, razširimo roke, zapremo oči in se prepustimo občutku brezčasja
in brezsnovnosti. Kadar propadamo v uživanju, vedno najdemo opravičilo
za to propadanje, vedno so zle sile številnejše in nevarnejše, kakor kreposti
stisnjene v naših temnih globinah. Nič mi ni uspelo premisliti, to pa je
vsej noči dalo čar nenadne strasti, ki je čistejša od angelskega krila.
Niti za tenutek se nisva obotavljala. Ne ona ne jaz nisva med iskanjem
sobe. med vzpenjanjem in spuščanjem po ulicah, spregovorila besede, ki
bi bila izdajala utrujenost in izgubo volje. Morda sva namenoma opažala
manjše skrbi in se tako oddaljevala od trenutka, ko nama bo vratar
povedal, da je vse polno, ali pa da je samo še ena postelja v skupni spalnici.
Pogovarjala sva se o vsem drugem, samo ne o vznemirjajoči vročici, ki
naju čaka, ko bova prestopila prag in ugasila luč. Kupovala sva hrano,
pijačo, se užaljeno odmikala in razklepala roke; toda še preden sva odšla,
še preden sva pozabila na dozdevno žalitev, sva se še tesneje stisnila drug
k drugemu, se še tesneje povezala in tako nadaljala pot in iskanje štirih
sten. To so bile vmesne igre, premagovanje živčnosti in dolgočasne poti.
Spala je. Vstal sem s p>ostelje in vzel uro iz plašča. Cez strehe se je
razlivala mlečna jutranja svetloba. Za mojo glavo se je skozi zid slišal
otrok. Nekje je zvonila budilka. Stvari in ljudje so se osvobajali noči in
megle. Hlad je prihajal skozi odprto okno, umival veke in ježil kožo.
Toplota njenega telesa, ki me je klicalo in vabilo k sebi, je prihajala še iz
spanja, od umirjenega in počasnega utripanja srca, iz mirnih rok, padala
je in se nabirala na prsih in žarela iz nog. Jutranja toplota ženskega telesa,
njegove kože in površinskih žilic. Nesluteni valovi toplote. Nenehno ustvar-
janje toplote, v bolečini in radosti. Toplota, ki jo lahko vidim, kakor lahko
vidim rjuhe in odeje, Singerjev stroj, psiho in zgrbljenega porcelana-
stega psa.
Starček in njegova žena sta hodila po kuhinji, vse sem poslušal in
slišal. On odhaja na delo, ona pa bo od naju dobila ostanek denarja.
Otrok nimata. Na steni ni otroške slike. Ni slike fanta v vojaški uniformi.
Ničesar razen povečane fotografije zakonskega para iz mladih dni, ko še
nista oddajala sobe mladim zaljubljencem in ko so ljudje nosili plašče iz
krombija s krznom na ovratniku. In cenena slika device, dobro rejenih
otročičkov s puščicami, dragimi tkaninami in krono za njeno plavolaso
glavo. Nič drugega na stenah. Nobene diplome, nobenih priznanj, nagrad,
spomenic, spominkov. Morda ne želita, da bi se jima neznanci smejali v
urah počitka in razposajenosti. Morda imata slike v kuhinji, verjetno nista
tako revna.
Pozabljaš na denar, sem se opomnil. Na vse gledaš preveč čustveno,
z očmi, ki so jih drugi izgubili še v tistih prvih devetih mesecih razvoja.
Starček oddaja sobo in pobira denar. Zjutraj odhaja na delo, zvečer pa se
sprehaja okoli agencij in železniške postaje, opazuje slučajne goste in spo-
znava zaljubljence. Njegova žena po njihovem odhodu široko odpre okna,
1322
vonj noči splava nad strehe in se porazgubi. Postelje se pospravijo, uma-
zano opere. Morda se kdo prav tako kot sedaj on, spomni tistih, ki so že
prej prenočevali tukaj, se ljubili, se bojevali in pogajali. Njihova toplota je
napolnjevala sobo, vdirala je v omaro in v žimnice. Njihov dih je za-
strupljal ozračje. Zjutraj so poslušali podobne glasove. Morda je bila tudi
razvrstitev ista: najprej otrok, potem budilka in drsanje copat po tleh.
Zamenjali so postelji in iskali hladne rjuhe. Pogovarjali so se in čebljali,
ko so prenehali misliti, ko so izgubili težo in zaprli oči. Kdo bi mogel
našteti vse njihove pomanjkljivosti, hrepenenja in načrte. Morda so jih
mučili dvomi, morda so vso noč prebedeli in se premetavali v pričakovanju
jutra ter skušali prebrati z obraza dragega ali drage, ali je navdušena,
prepadena ali razočarana. Vstajali so, si segali s prsti v lase, se oblačili,
se objemali pred ogledalom, odhajali v kopalnico, jemali denar iz denarnice
ali torbice, se poslavljali in se počasi spuščali iz četrtega nadstropja. Nič
skrivnega, nič izrednega ni v njihovem ravnanju. Kupili so (prav tako kot
ti) to sobo za eno noč. Ali lahko v tem primeru pričakuješ čudež? Čudeža
ni mogoče kupiti, čudež gospoduje nad teboj. Čudeži se ločijo od kupljenih
reči, čudeži nimajo cene.
Noč ljubimcev je kratka. V odprte oči prinese dan streznitev in nego-
tovost. Njegova svetloba odkriva mlahave roke in brezoblične ustnice.
Telesa se dotikajo in dvomijo, ni več lahkega temnega plašča, ki vse
pokriva in skriva ter daje varnost dejanjem. Dan zapira ustnice in odpira
oči, ki se srečujejo, se umikajo in se v negotovosti izogibljejo. Hrup s trga
se meša s poslednjim šepetom, ki prihaja iz kotov, kjer se je tema zadržala
in se skrila. Telesa odrevenijo in se zaprejo. Preden se ustnice popolnoma
ne ohladijo, se stisnejo in se čez dan več ne spremenijo.
Odšla sva dol v času, ko je že mogoče na glas zavpiti, kakšen bo dan.
Megle, ki so naju ovijale in dušile v poznih urah, so sedaj še ležale po
dvoriščih, pri vhodih velikih hiš in pod pritlikavim drevjem; vse je že
dopuščalo soncu, da pride. Želel sem si biti sam in uživati ob zmagi. Gibi
so mi postali žaljivi in zlovoljni. Zaradi gotovosti sem postal hudoben.
Nisem bil pozoren na nesrečnike in na tiste, ki sem jim dolžan, na tiste,
ki so legli na zemljo in me vzdigovali v enkratne višine. Bil je čas, ko se je
treba ločiti in v neki drugi sobi ležati na postelji, poslušati glasbo in
premišljati, kako je vse, kar se nam pripeti, neverjetno in za nas izbrano.
Treba se je posloviti, grozijo robate besede. Pogledati čez balkon in vdih-
niti padanje listja v parku. Saj tako in tako hitimo v kakšen kotiček,
v samoto, kjer nas ne bo nihče vznemirjal, ko bomo ponovno preživljali
pretekle gostije in uživanja. Zato se tudi poslavljamo, zato tudi vzdigujemo
roke, ker dvomimo in se vprašujemo, ali je zares bilo tako, kot nam govo-
rijo oči in ušesa. Ne odpovedujemo se spominu, ki se nam zdi najbolj
vztrajen in najbolj zanesljiv. Na robu pločnika, ko smo že oddaljeni in
v skrbeh za kruh in ugled, stopamo v ulice in dopuščamo, da nam iz žepa
gleda nit s klopčiča, ki se odmotava. Kam vse ne vstopamo, kakšnih težkih
vrat ne odpiramo! Vse mesto obvijemo z nitjo. Tedaj jo nekdo prereže s
podkvico, slučajno ali namerno. Izgubimo se med mimoidočimi, kdo nas
bo našel, kdo nas bo opozoril, če pa tekma traja nenehoma; ne smemo
2»
1323
odnehati, ne smemo utruditi telesa, kajti tekma je vse in vse je odvisno od
nje. Ce se bo končala, bo konec tudi nas. Zato se odrezani konec niti
izgubi, kdo drug. neznan in za nas tuj, priveže svoj konec niti in se raz-
veseli, misleč, da ni prevaran. Ves srečen odide v gozd in se tam pomiri.
Mi jočemo zaradi njega in zaradi sebe, ker vemo, da je to konec ljubezni,
na katero smo prisegali in se zaobljubljali, ljubezni, ki smo jo poveličevali,
ker smo bili tako oddaljeni in izpostavljeni skušnjavam.
Toda ko se .poslavljamo, ne vemo o tem še ničesar.
Nekaj dni sem se mogočno smehljal in skrival skrivnost, ki me je
povzdigovala nad ljudi. Tako zlahka sem ugajal drugim, da je to obetalo
nesrečo.
Kako bi bil mogel vedeti, da jo bodo tepli in kaznovali? Prišla je in
potrkala na vrata, prestrašil sem se, da jih ne bom mogel odpreti: tako
obnemogel sem bil od čakanja. Nihče je ni zasledoval, nihče ji ni pisal
izsiljevalnih pisem: kako bi bil potem mogel sklepati in pričakovati karkoli
od tistega, kar sem sovražil in o čemer nisem hotel niti slišati. Objemala
me je in nisem imel poguma, da bi jo bil kaj vprašal: Tako sem preživljal
razburjenje. Tako sem odšel z njo iskat sobo, ker sem bil tam, kjer me je
našla, gost.
Pozneje sem preziral sebe iz tistih dni.
Prvi dan se je oglasila in se opravičila, da mora v naglici zapustiti
mesto. Kličejo jo in ne sme jih preslišali. Pazijo, ali izvršuje njihove
ukaze, koliko časa porabi za zabavo in s kom se shaja. Ni hotela priznati,
da se je izpostavila zasmehovanju in nevarnosti, ker se je shajala in spala
z menoj. Nisem je izpraševal. Vedel sem, da bo molčala ali zanikala. Dovolj
nesrečen sem bil naslednje dni. In razumel sem, da jo kaznujejo zato,
ker je naklonjena meni. Bili so vsemogočni, okoli sebe so imeli lizune in
klateže, zato niso izbirali ne sredstev ne kazni. Ker so bili daleč v zakotnem
kraju, se jim ni bilo treba bati mojega obiska: bil sem brez denarja in
zaljubljen. Zato so jo takoj, ko so slišali, da me objema, poklicali nazaj
k sebi, ne da bi jo vprašali, ali je končala opravke, zaradi katerih je
dopotovala, ali je izročila zaupna sporočila in izvršila stroge ukaze. Morala
se je vrniti. Čakal sem, ker je imela toliko časa, da me potolaži in mi pove,
da se bo že znašla in mi nekako sporočila, kamorkoli bo odšla.
Svoj umik sem uravnal z uro, med katero mi je obljubila, da me bo
poklicala. Odhajal sem v mesto in se shajal s prijatelji, toda moj smeh,
moja dobra volja in moji neodmerjeni gibi, vsa razkuštranost glasu in
misli, vse je imelo izvir v pričakovanju, da me bo ob vmitvi na stanovanje
poklicala, mi povedala kaj nepričakovanega (kot: pridem, sem že tu, sem
na poti k tebi, nekaj, zaradi česar bom zgrabil prvo stvar in jo držal tako
dolgo v roki, da se bom nasmejal temu dejanju. Tekel sem po stopnicah
in prisluškoval. Vsak šum je bil lahko šum njenega prihoda, vsako zvo-
njenje zvonjenje, ki naznanja njen prihod.
In kakor da bi bil preklet, kakor da bi bil v nemilosti vseh glavarjev,
se ni zgodilo nič takega, kar sem pričakoval in kar bi lahko podaljšalo
moje bivanje v tem mestu. Pozvonil bi krošnjar in vprašal za stare stekle-
nice in cunje, ali pa deček, ki enkrat tedensko iztepava preproge; oboje
1324
tako neumno, reč, s katero nimam nobene zveze in brez katere bi lahko
živel leta. Zaman sem oblačil suknjič in hlače. Ona ni odgovorila na moje
neme klice. Kdo ve, ali je slutila neučakanost ali pa se me je preprosto
odrekla, ker je po tem, kakor so se reči razvijale in kakršen je bil njen
položaj, verjetno vedela, da se ne bova več srečala in da je bila tista noč le
sladek izpad. Izguba kontrole, ki jo je včasih dobro prepustiti duševnosti,
telesu, spermi v možganih. Pripisoval sem ji najslabše lasnosti in skozi
prizmo spolne moči pojasnjeval vsak trzaj njenih rok, vsak zaostali stavek
najinih pogovorov. Tako sem sestavil nekaj njenih značajev, toda z no-
benim nisem bil popolnoma zadovoljen. Vsak je bil primeren za neko
razpoloženje. Bil sem tako nestalen in omahljiv, da sem iz najhujšega
besa brez vmesnih stopenj padal v dobrodušnost in bil pripravljen, da vse
odpustim in sprejmem tudi najbolj dvomljive razloge kot dobre in pravilne.
Telefonski zvonec me je spremenil v pero. Nekaj korakov do te priprave
mi je pospešilo utrip, kakor da sem (pred nekaj trenutki) končal tek na
deset tisoč kilometrov. Vedel sem, da je nespametno govoriti tako zadihan
(kakor da te je kdo zalotil pri nerodnem dvorjenju), pa sem se pomiril in
vdihaval vonj cvetlic na mizi, preden sem vzdignil slušalko. Bilo je pri-
jetno misliti, kako je oni na drugem koncu žice prepričan, da ni nikogar
v sobi. In potem moj ljubeznivi glas .. . Vsi ti klici so prihajali od nepri-
čakovanih ljudi! Sorodnica, stara mama, najemnik zemljišča, trgovec z
nepremičninami, ki se zanima za del pohištva, tajnica iz urada, tovariši
s svojimi najnovejšimi prigodami, ki se jim mudi, da mi jih tako v naglici
povedo! Oh. nesrečniki! Niti slutili niso, kako sem jih zmerjal, kaj vse sem
jim rekel. In potem tisti zmedenci, ki se zmotijo za nekaj številk in se
potem na dolgo opravičujejo, da so neumneži. Toliko nepopolnosti v
nekaj dneh!
Zaupal sem se stricu, pa tudi ta ni vedel, v katero vrsto ženskega ve-
denja naj bi uvrstil ta predolgi molk. Za vse primere je imel ključ, na-
rejen na izkušnjah in poznanju človeških zablod. Priznati moram, da me je
nekajkrat rešil sramote, čeprav so bili njegovi pogledi zastareli in je bilo
v njih nekaj skepticizma in čeprav ni bilo mogoče pričakovati, da bo ključ
uporaben tudi za tako nove in neprekosljive primere. Izkazalo se je, da
se nekatere reči ne spreminiajo, da njihove označbe s časom le malo po-
tonejo pod površino in da jih bo vsakdo, ki zna brskati spretno in na
pravem mestu, kaj kmalu našel. Jaz sem se navduševal, on je dvomil.
Odločil sem se, da počakam. Ce se ni ponesrečila na poti in če je niso
prislili, da me pozabi, se bo oglasila. Do takrat bom končal opravke, zaradi
katerih sem dopotoval, in potem bom izginil. Brez pomena je, da bi okolica
opazila nestrpnost in tako hvaljeno hladnokrvnost. Prekleto, saj nisem
mogel kar tako postaviti na kocko vseh svojih ugodnosti! Ne spadam v
tisto vrsto ljudi, ki se zaletavajo, čeprav hitim in sem vedno pripravljen
za dejanja, ki krepijo.
Med kosilom ali po njem sem stricu pcdrobno pripovedoval novice,
ovite v moje pripombe, ki se jim je on ali smejal ali pa se jim posmehoval,
tako da me je bilo sram. Čeprav ni imel vedno prav, čeprav je včasih
pripovedoval o ljudeh prečrne reči, mu nisem ugovarjal, temveč sem se
1325
ogibal prepiru in zmerom začel pospravljati mizo. Streznjeval me je tako,
da je namenoma pripovedoval primere davne pokvarjenosti. Vedel je, da se
bom nad tem zamislil in iskal podobnost. Zastrupljal me je in ironiziral
je vsak moj trpeči gib. Ni mi dovolil, da bi se raztopil. Nenehoma me je
krepil.
Ne vem, ali me je varoval, ne vem, ali se je izmikal in kako dolgo je
omahoval, toda nekega popoldneva mi je rekel, da bi lahko bila poročena
ženska. S tem novim ključem je skušal odpreti vse ključavnice, doseči vse
zatemnitve in nejasnosti, ves primer je skušal pojasniti z nezvestobo žene,
ki se je pokesala, se spametovala, se nasitila in se potem prostovoljno
in v naglici vrnila: s kesanjem in pokoro. Kako sem se upiral, navajajoč
nasprotne razlage!
V njenem odhodu je stric videl beg in strah nezveste žene pred moževo
kaznijo. To, da sva bila skupaj samo eno noč, je imel za mejo, ki je ona
ni mogla prestopiti brez posledic. In kdo lahko trdi, da je želela še kaj več
kot samo eno noč?
Imel sem toliko dokazov, da najprej nisem vedel, s katerim naj po-
bijem stričev napad. Mnogih med njimi nisem mogel navesti, ker so bili
osebni in intimni do tiste stopnje, ko postanejo neverjetni in kočljivi.
Zato sem se branil s tistimi, ki sem jih tudi sam uvrščal med manjvredne,
ki pa so dopuščali zgovornost, zavijanje in opisovanje iste reči z raznih
koncev. Stric je popustil, rekoč, da jaz vseeno bolje poznam to žensko
in da se njemu končno ni treba nič jeziti nase, ker je z majhnim znanjem
in poznanjem snovi skušal pojasniti primer nenadnega odhoda in nena-
den molk ženske, s katero sem se zapletel. Na mojem me^stu bi bil on
previden in ne bi prvi storil niti najmanjšega koraka. Ce je njej tako malo
do nadaljevanja ali poglabljanja (!) zveze, potem mora biti meni še manj,
ker bi se moj položaj v trenutku, ko bi ona predložila ženitev ali daljše
potovanje ob obali, silno zapletel, ker dobro pozna obveznosti in priča-
kovanja, ki jih moram izpolniti.
Prijetno je bilo gledati, da se reči razvijajo pravzaprav tako, kot je
najboljše za mene. Toda to je bila laž, s katero me je stric hotel samo
razveseliti, ker je vedel, kako trpim, kadar me kdo izigra ali premaga.
Svoje obveznosti bi bil tako izpolnil, zavestno in brez igranja, poraza pa
nisem mogel spremeniti v zmago. Odpotovala je iz tega mesta in me pu-
stila, da se mučim in vprašujem, v čem sem bil pomanjkljiv tisto noč.
To mi ne da miru, vse drugo pa je prizadevanje, da bi to misel zamenjal
z drugimi, da bi njeno moč zatrl z drugo, manj neprijetno močjo. Vse
drugo je bila sprava in potrtost, ki sem jo premagoval z družbo prijateljev,
z obiskovanjem kina in restavracij. Izhod je bil v tem, da ne bi imel časa
misliti na grde reči, to sem si postavil kot geslo za nekaj naslednjih
tednov.
Preziranja vredno geslo, toda geslo, ki mi je omogočilo, da sem se
umiril in se p>ohlepno vrgel na delo, ki mi je prineslo korist in dobiček.
Zaslužil sem precej denarja in si pridobil priznanja. Zagrizeni sovraž-
niki so me po posredovalcih začeli vabiti v svoja združenja, ker so me
spoštovali tudi tisti, ki se me niso bali. Nisem vedel, kam me bo pripeljalo,
1326
če bom tako nadaljeval. Prerokovali so mi blišč in blaginjo, lahko življenje
in zdrave potomce. Toda še so obstajali predrzneži, ki so si izmišljali niz-
kotnosti in mi grozili s skrivnimi zapisi, ki govore slabo o meni. Nisem se
menil zanje, ker sem vedel, da jih vodita zavist in ljubosumnost. Njihove
lastne žene so mi pošiljale opojne ponudbe in se brez sramu ponujale
dopoldne za stebri v muzejih, kjer sem imel sestanke z njimi. Ker so
vedele, kako se mi gnusijo tuji sledovi, so prihajale v oblekah, ki se jih
njihovi možje še niso dotaknili. Vpraševale so me, kam jih bom peljal,
ko bo skopnel sneg, in ali želim, da me obiščejo v mojih sobah. Upiral
sem se, toda približevale so se z odprtimi usti, izžarevale so toplino in
opojnost mila, lepotilnih vod in dražil. Izbrana telesa so me preganjala.
Branil sem se in bil večkrat premagan. Moj vpliv se je širil.
Nisem pričakoval, da bom v tako kratkem času dosegel tako mamljive
dobitke in si pridobil tako odlične sovražnike. Stric me je trepljal po
ramenu in vpraševal: Hej, fant, kako napredujejo stvari? Vse, kar sem
vzel v roke, je spremenilo svojo sestavo in obliko, napredovalo je, rastlo
in se večalo. Stric je bil velik čarovnik in spretnež, povsod so ga cenili,
priznavali in upoštevali, na vse strani so ga klicali in ga vpraševali za
nasvet, toda moj hitri vzpon ni imel primere. Postal sem zgled za številne
začetnike, vsi so me skušali posnemati. In veliko mikavnih ponudb sem
odklonil, ker nisem hotel nikogar užaliti. A vse v tako kratkem času in
tako mlad.
Nehal sem misliti na tisti nepojasnjeni odhod, ker je bil to pogoj
za poslovni uspeh. Ker so me obkrožali spretni kratkočasneži, nisem utegnil
stopiti na balkon in se spomniti tistega dekleta ali žene, ki me je tako
nepričakovano zapustila. Vedno se mi je kdo obešal za vrat in mi poljubljal
oči. Kadarkoli sem hotel, mi je kako telo prišlo v objem, mi nasilno raz-
klepalo roke, mi poljubljalo dlani in lahti z zgornjo in spodnjo stranjo
jezika. Kako naj bi se potem spomnil? Kako, ko so spretni in me znajo
očarati z vedno novimi mojstrstvi!
Na koncu so bili vendarle močnejši moji tekmeci, moja slava je zatem-
nela, ženske pa so pričele noreti za novimi zmagovalci. Z njimi nisem
mogel tekmovati, saj so bili v vsem boljši od mene. Poznali so nove pri-
jeme, izmislili so si nove zabave, z oljem so si mazali mišice, ustnice pa
so si natrli s koprivjim listjem. Kako vroče so poljubljali tuje žene! Zadr-
ževali so se le kratko časa, toda izgubljali niso niti trenutka. Manj jim je
bilo za delo kot meni. Ženske so očarane pripovedovale o njihovih gro-
bostih.
Vse to sem opazoval skozi okno.
Cele dneve sem preživljal ob poslušanju glasbe. Redkokdaj sem šel na
ulico. Popoldneve sem potreboval za prepire s stricem. Po pomivanju po-
sode sva se redno sprla zaradi slabih pojavov v družbi. To nama je bilo za
pripravo, ker sva snov opuščala začeto, komaj da sva se je lotila. Hranila
sva se za konec, a na koncu je bila ona, žena ali dekle, kdo bi mogel
to ugotoviti?! Čeprav sva pretehtala vse možnosti, celo tiste, ki jih očitno
ni bilo mogoče uporabiti za moj primer, dO' neke skupne razlage nisva
prišla. Tako zapleteno nisem ljubil še nikoli. Stric je obnovil svojo teorijo,
1327
da je poročena in da ji je bila tista noč z menoj samo sprememba, ob kateri
pa je prišla do sklepa, da je brez vrednosti in da ni vredna nadaljnjega
tveganja. To me je žalilo. Se vedno sem bil pod vtisom tistih časov, ko so
mi vsi priliznjeno šepetali, da sem nekaj izrednega, in da bi se mi bili prej
vdali, ko bi bili to vedeli. Požrl sem tudi to, sprijaznil sem se s tem, toda
to še ni bil konec. To je bila samo ena od razlag. Zakaj ne bi bile resnične
tudi druge, veliko ugodnejše razlage? Ali me hoče stric samo spraviti v
slabo voljo, ker začnem potem globlje in bolj povezano premišljati? Ali me
tako sili, da bi sam odkril skrivnost?
2e vidim, da se nikoli ne bova ujemala. In vem, da bo to ugibanje
trajalo vse dotlej, dokler se strina ne vrne s prvim letalom, kajti midva
sva samo dva razkačena, zanemarjena in neumita moška, ki se davita,
ki se jalovo kosata, ko brišeta krožnike ali pijeta kavo na balkonu. Strina
vseeno bolje pozna svoj rod kakor moška s četrtega nadstropja.
Do takrat pa bom tiho tožil in poslušal glasbo.
Pred resnico
Branimir Sćepanovič
Doktorju Dušanu Kosoviču
I.
Vrnitev
Skoraj ničesar ni mogel spoznati.
Rdečkaste gladke stene, po vrhovih načičkane s konicami, ga niso več
spominjale na podobe nemirnih vojakov, pred katerimi se je nekoč ustav-
ljal s pritajenim in nejasnim strahom.
Povsod so prežale zaisede, je pomislil, in zato sem verjetno celo v
navadnem kamenju slutil smrt.
Imel je občutek, da je zgrešil pot, čeprav je vedel, da v tem kraju
ni druge.
Vse se je spremenilo, je rekel, a žena, ki je sedela poleg njega, ni nič
odgovorila. Tolikokrat sem hodil tod mimo, da sem poznal vsako na-
drobnost.
Z očmi je iskal drevesa nad cesto, vendar ni videl nobenega. Cela stran
je bila odtrgana in izglajena kakor korito široke reke.
Nekoč pa so le rasla tu in tam. Vprašal se je, kaj je bilo tem ljudem,
da so posekali ta redka drevesa, saj jim tako niso bila napoti, pa tudi
1328
mnogo koristiti jim niso mogla, ker jih je bilo skoraj nemogoče spraviti
po vratolomni goličavi do prvih hiš, ki so bile zelo daleč.
Tedaj je dojel, da je več kot petnajst let, odkar ni bil tukaj, in da
se je v tem času vse spremenilo.
A morda niti to, morda ne morem ničesar spoznati zato, ker sem
o vsem pogosto premišljal. Stvari se takrat spremenijo. Zelja, da bi jih
iztrgal pozabi, da bi ostale takšne, kakršne so, jim stalno nehote dodaja
nekaj, česar nikoli niso imele.
Spet je videl Angelo. Skušal si jo je zamisliti drugačno, spremenjeno,
starejšo, pa ni mogel. Angela je bila prav takšna kot nekoč, in vedel je,
da je to nemogoče in da ga bodo presenetile spremembe na njej, ko bo
prišel v mesto.
—	Nimam rada te dežele — je rekla žena.
—	Lepa je ta dežela.
—	Si mar kaj lepega doživel v njej?
—	Eh — se je nasmehnil Antonio.
—	Lahko bi te bili ubili v njej.
—	Takrat je bilo vse lepše. Vsak trenutek je bil morda poslednji.
—	Toda vojne ni več.
—	Vem. Vse se je spremenilo.
—	Ali naj se tu kaj spremeni? Povsod je samo kamenje.
Levo roko je držal na volanu, z desno pa si je od časa do časa pogladil
lase, ki so ob strani že siveli. Cas je vse spremenil, je premišljal, in ni
pustil nobene sledi. Nikoli nič ne ostane.
Neravna in suha cesta se je polagoma zoževala, toda tudi tam, kjer
je bila vsekana v breg za meter ali dva više, se ni razločevala, bila je trda
in iste barve. Kobilice so prepevale in Antonio, odsoten za vse drugo,
jim je za nekaj trenutkov prisluhnil, potem pa povečal hitrost.
Zena ga je tedaj prijela za roko in ustavil je. Pred njima je stal
starec s košarico v rokah, negiben, kakor da se ni znal umakniti.
—	Kaj mu je — je rekla žena.
—	Grozdje prodaja, ali ne vidiš.
Starec se je zganil: najprej je sklonil glavo. Z roko, v kateri ni držal
nič, je začel brskati po košarici, potem je Antoniu ponudil velik grozd.
Antonio ga je pazljivo pogledal, potem pa vzel grozdje, ki mu ga je starec
dal brez besede. Toda v trenutku, ko mu je hotel ponuditi denar, jima
je starec obmil hrbet in, zibaje se kot trs, odšel po cesti navzdol, kakor
da ju je že pozabil.
—	Kaj ne prodajajo grozdja? — je vprašala žena.
Starec se je nasmehnil in jima pomahal z roko, v kateri ni držal nič,
in Antonio mu je vmil nasmeh.
—	Ali slišiš? — je vprašala žena.
—	Takšni so tukaj ljudje — je rekel Antonio. — Vsi mahajo, kadar
gre kdo mimo.
Vročina je bila neznosna. Zaliv z belimi gibljivimi madeži na površini
se je videl čisto dobro, bil je prozoren in gladek, kakor da je nebo izrezano
1329
in nalepljeno med izrezljano obalo. Hiše na nasprotni strani so bile sive
kakor kamen, ki so se ga bile oprijele.
—	Ali je res — je rekla žena — da se ljudje vedno želijo vrniti tja,
kjer so se vojskovali?
—	Ne vem.
—	Ti si si želel, kajne?
—	Tudi drugače si hotela kam iti.
Vozil je počasi in zaviral na ovinkih, ki so zavijali skoraj v pravem
kotu, tgko, da se mu je zdelo, da se cesta na vsakem ovinku končuje.
Ni še bilo poldne. Mislil je na starca. Videl je njegove oči in hotel pokusiti
to grozdje, ki ga je še vedno držal v roki, vendar mu je nekaj branilo, da
bi to storil.
Neumnosti, je pomislil, če je starec imel sina, morda ga še vedno ima.
Ce je padel, ga menda nisem ubil jaz, in ni se mogel več znebiti spominov.
—	Rekel si, da poj deva sem, pa sem šla — je rekla žena.
—	Mislil sem, da ti bo ugajalo.
—	Hribi mi ne ugajajo.
—	Meni tudi ne — je rekel in se spomnil Angele.
—	Tu je, kakor da se ne premakneva — je rekla žena. — Kolikor
naprej, toliko nazaj. Gledala je rumenkasto cesto, ki jima je neprenehoma
hitela naproti in izginjala pod kolesi.
—	Vedno je tako — je rekel Antonio — na vsaki poti: šele ko si
prepričan, da si prišel daleč, spregledaš, da je še slabše, kot da bi bil
ostal na mestu.
—	Ne razumem te — je rekla žena.
—	Tisti starec ni nikoli dospel — je rekel.
Zaliv je bil sedaj globoko spodaj, usekan med visoke stene kakor
vijugasta reka. Antoniu se je zazdelo, da bi mogel vreči kamen na drugi
breg.
—	Tudi tebe bi bili lahko ubili — je rekla žena.
—	Da — je rekel.
■— Na obrazu se ti vidi, da bi bil lahko padel.
—	Bil sem samo nesrečen — je rekel Antonio.
Spet je videl Angelo, kako ostaja sama pred vrati in ga spremlja
z očmi, medtem ko on z vojsko zapušča mesto, in sneg pada po njima,
kakor da ne bo nikoli prenehal,
in razveselil se je ob misli, da se, glej, vrača in da se bo srečal z njo
za uro ali dve,
in naglo je povečal hitrost: želel si je, da bi prispel čimprej.
—	Ljubila sem te — je rekla žena.
Vedno sem ljubil Angelo, je pomislil,
in se vprašal, kakO' bi se počutil, če je ne bi našel ali ne spoznal.
—	O čem premišljaš? — je vprašala žena. — Ali dvomiš?
Povzpela sta se do zadnje serpentine. Od tam je bilo morje podobno
obarvanemu brezkončnemu ogledalu, obrnjenemu proti razžarj enemu nebu.
Antonio je naglo pritisnil na zavore: vozilo se je zazibalo in pomolilo
svoj krilasti rep poševno proti sredini ceste.
1330
—	Ali ti je morda slabo? je vprašala žena.
Niti pogledal je ni. Vstal je in napravil nekaj korakov, oziraje se okoli
sebe, kakor da kaj išče.
Stal je na istem mestu kot pred toliko leti, ko je z vojsko zapuščal
mesto.
Bilo je jutro, snežilo je, in pot, po kateri so se spuščali, se ni več
videla.
Antonio je sklonil glavo. Zazdelo se mu je, da od vsega ne bo nič
ostalo.
Premražena kolona je čakala.
Zakaj se ne premaknemo, smo mar nori?
Zakaj ne pobegnemo?
Kako, naj mar preskočimo morje?
Mule so prhale in se majale na ozki cesti.
Vojaki so odložili puške, prižgali so cigarete. Niso vedeli, kaj bodo
storili in kam bodo odšli.
Nazaj ni bilo mogoče. Naprej si nihče ni upal.
Gledali so svojega komandanta.
Angela, je zašepetal. In nič več ni mogel. Karlo je bil ob njem in je
neslišno jokal. Antonio ga je pogledal: v oguljenem plašču se mu je
zdel kakor prestrašen otrok.
Kaj me tako ljubiš, prijatelj, je pomislil.
—	Karlo, ne joči se — je rekel. — Vrnil se bom nekega dne, ko se
bo vse to končalo.
Karlo je tedaj utihnil in se otopelo zagledal v Antonia, kakor da
ničesar ne razume. Sovraštvo mu je zamračilo pogled.
—• Mar misliš, da je to zaradi tebe — je rekel tiho. — Kako si klavrn,
Antonio...
—	Toda, Karlo, kaj ti je. Ali si znorel?
—	Vsega mi je dovolj. Ne bom več molčal.
—	Nehaj ■— je rekel .Antonio.
—	Sedaj si nič — je rekel Karlo — kakor jaz in kakor vsi oni. —
Z roko je pokazala na vojake, ki so cepetali na cesti. — Vsi smo sedaj
razbita banda v tuji zemlji.
—	Ali si mi hotel to povedati? — je vprašal Antonio.
—	Ljubil sem Angelo toliko kot ti in bolj kot ti — je rekel Karlo
in komaj ga je bilo slišati. — Ljubil sem jo tako, kot je ti ne boš nikoli.
Antonio je iztegnil roke, kakor da bi se hotel zavarovati pred nečim,
kar niti njemu samemu ni bilo jasno.
—	Vedno sem prisluškoval za vrati, kako se smejeta. Vedno sem
gledal, ko je prihajala. Toda niti sebi nisem smel priznati, tako sram
me je bilo, lahko bi bil umrl od sramu,
in jokal je in se dušil od vsega, kar je hotel povedati.
—	Potem se počutiva enako — je rekel Antonio.
—	Nikoli se nisva enako počutila. Ti si jo vzel, kakor si vzel vse, kar
se ti je zahotelo.
—	Ljubim Angelo — je rekel Antonio in se zamajal kakor senca.
1331
—	Vedno si ljubil samo sebe...
—	Nehaj. Sedaj bomo krenili — je rekel Antonio.
—	Pojdite vsi k vragu, jaz ne grem ...
—	Sel boš tudi ti, pred nami je pot.	,
—	Moja pot ne gre v to smer — je rekel Karlo.
—	Nehaj.
—	Toda zakaj. Naj me vsi slišijo, naj vsi vidijo ...
—	Ne boš se vrnil — je rekel Antonio.
—	Ti mar to kaj pomeni? Saj'je bila Angela zate navadna vlačuga ...
—	Antonio je vztrepetal in roka se mu je sama iztegnila.
Kolona, vznemirjena od strelov, je molče krenila. Sneg je metuljasto
padal, kakor da se poigrava, vsaka snežinka je izbirala svoj prostor. Mnogo
jih je padlo na Karla, ki je z mrtvimi očmi ležal vznak.
Zena ga je vlekla za roko. Antonio je začutil sonce nad glavo. Nikogar
ni bilo na cesti razen njiju. Kobilice so še vedno pele.
—	Kaj ti je? — je vprašala žena.
Obrisal si je znojno čelo, zrak mu je kosmičasto vztrepetal od vročine.
Potem je brez besede sedel poleg nje. Spredaj, kakor ju je vodila pot, so
bili hribi: sopii so, naloženi v prevalih drug na drugega prav do roba
obzorja, ki mu je nenehoma poplesavalo pred očmi in mu ni mogel dolo-
čiti oddaljenosti: zdelo se mu je, da se z njim premikajo tudi ti veliki
kameniti valovi zaokroženih vrhov.
—	Tu smo ustrelili nekega našega fanta, ko smo se umikali. Hotel je
ubežati.
—	Toda zakaj je hotel?
—	Gori v mestu je imel neko dekle — je rekel.
—	Torej ljubil je, a vi ste ga ...
Antonio je skomignil z rameni. Bil je bled.
—	Molči — je rekel. — Ti tega ne razumeš.
II.
Spoznavanje
Kam neki sem prišel, je pomislil Antonio.
Z mesta, kjer je stal, je lahko videl samostansko kupolo in zvonove,
kako so po višini enaki z zadnjimi v vrsti novozgrajenih stolpnic, katerih
strehe so bile kakor odrezane z nožem.
Na ulici ni bilo nikogar.
Najprej je pomislil, da je slučajno tako, potem pa se je sponmil, da
je nedelja in da je vse živo zbežalo pred soncem v hiše in v sence redkih
dreves.
Napotil se je vzdolž zgradb, ki so zakrivale pogled proti polju, ki je
bilo tu edini večji s travo porasli prostor. Odri okoli zidov so bili beli od
apna in zazdelo se mu je, da je ta les surov, čeprav je vedel, da bi take
1332
deske takoj porumenele in se potem tudi popolnoma posušile kakor vse
naokoli: hribi okoli mesta in cela ta dežela, ki je mesece zaman čakala
dežja.
Počasi je obšel kup cementa, ki je bil razsut na koncu ulice, in ko
je napravil ta mali polkrog, je zagledal skrivljeno in umazano cev, ki je
bila namesto pipe za potrebe gradbišča. Tanek curek vode je tekel iz
njenega upognjenega vrha, verjetno pipa ni bila dovolj zasukana. Pristopil
je in si zmočil roke: voda je bila vroča, zazdelo se mu je, da se koža
zaradi nje še bolj znoji.
—	Ti je toplo?
—	Pa še kako — je rekla žena. Z robcem si je brisala obraz in dvo-
meče gledala naokrog: očitno ni razumela tega nekoristnega sprehoda po
soncu. Bila je upognjena od utrujenosti.
Antonio je pohitel nekaj korakov pred njo. Videti je bilo, da je nekaj
spoznal, toda ko ga je dohitela, je po njegovem obrazu uganila, da je bila
to le navadna prevara njegovega meglenega spominjanja.
—	Ali hočeš, da si najprej ogledava mesto? — je vprašal, kakor da
tega nista bila že storila.
—	Ne vem, zakaj si to tako vzljubil — je rekla ona — vse je tako
vsakdanje.
Nasmehnil se je.
Levo od njiju je ulica prehajala v razširjen, neurejen trg, kjer so
bila pripravljalna dela verjetno že davno ustavljena. Vse od razkopanih
kanalov in razmetanih desk do kupov kamenja je bilo videti staro in ne-
dotaknjeno že od kdove kdaj.
Kako je vse to podobno očiščenim razvalinam iz vojne, je pomislil.
Pohitel je, skoraj vlekel je ženo, ki je utrujeno in brez volje premikala
noge. Ko sta prišla okoli ogla, ki ga je zavzemala kolonialna trgovina z
velikimi steklenimi izložbami, se je pred njunimi očmi razgrnilo staro
mesto. Antonio se je ustavil, kakor da ne verjame tistemu, kar vidi.
Sivkasti zidovi dolgih pritličnih hiš so se mu zazdeli starejši, kakor
se jih je spominjal. Rumene spuščene naoknice so ga slepo gledale. V tej
njihovi nepremičnosti in v miru premočrtno razvrščenih temnih streh, ki
sa ga spominjale na vojaške šotore, je začutil nedotaknjeno pričujočnost
svoje davne preteklosti.
Krenila sta po praznih ulicah.
Zanj je bilo vse isto kot pred petnajstimi leti, ko je prvič prišel z
vojsko v to mesto. Nihče jih ni pričakoval: eni iz strahu, drugi spet iz
sovraštva. Sedaj pa se mu je zazdelo, da mesto s svojim mirom in ne-
pristopncstjo izraža ravnodušnost do njega in do njegove vrnitve, da ga
celo ponižuje.
Ko je hodil mimo zaprtih oken, se je nekajkrat nehote ozrl, kakor
da bi pričakoval strel, njemu namenjen. Ni se mogel znebiti tega občutka,
čeprav je vedel, da je vse to neumno, da je sedaj vse minilo. Vendar je
opazil, kako ga sedaj vznemirja vse, za kar se nekoč morda ni zmenil.
Ni se mogel znebiti vseh tistih podrobnosti, ki so res bile vedno v njem,
ki pa se niso nikoli tako neposredno in tako določeno razmahnile.
1333
Skušal je odvrniti misli od tega.
Na trgu, ki se je v polkrogu vil proti severu, je opazil majhen pravo-
koten bazen in dva, tri topole z drobnim modrim listjem. Nekaj fantov
je stalo v njihovi razredčeni opoldanski senci. Prižgane cigarete so držali
na koncu ustnic, bili so visoki in v belih majicah.
Napotil se je proti njim.
Zeno je peljal za roko, kakor da bi se jim bal sam približati. Vendar
je bil vesel, da jih vidi.
Fantje so se nehali pogovarjati. Nasmihali so se.
Antonio jih je nekaj trenutkov gledal, kako pljuvajo proti njemu in se
smehljajo. Pomislil je, da to, kar delajo, ni čisto nedolžno, in želel jim je
pokazati, kako mu je vseeno zaradi tega. Obmil se je napol na desno.
Srajca se mu je lepila k telesu.
Tako pa res ne gre, je pomislil.
Tedaj je opazil, da se fantje ne znojijo, čeprav so bili tudi oni na
soncu. Pljuvali so še vedno in oči so se jim predrzno svetlikale.
Dobro smo se nekoč poznali,
spomnil se je, kako so še kot otroci vedno ustavili začeto igro in
zbežali za ogle in vrata, kadar so ga opazili na ulici, kako se jim je vedno
želel nasmehniti, ko je šel mimo, in kako mu to ni nikoli uspelo, ker so
bili že predaleč.
Sedaj pa je nenadoma občutil neko zadovoljstvo, da je bilo vse tako,
da so se ga vsi ti tukaj bali: odkrito in brez sramu.
Fantje v belih majicah so nekaj šepetali in se potem naglas zasmejali.
Antonio jim je popolnoma obmil hrbet.
Zrasli so, je pomislil. Sedaj so veliki,
in v istem trenutku se je zavedel svojega strahopetnega namena, da
bi s tem opravičil njihovo predrÄiost, čeprav je dobro vedel, da gre za
nekaj drugega.
Sezul je eno, potem še drugo mokasinko. Žareča tla so ga spekla po
podplatih, sedel je na majhen zid, ki je obkrožal bazen, in pomočil noge
v vodo.
— Ej, kaj pa delaš, signore — je rekel eden od fantov za njim, a mu
ni odgovoril.
Voda je bila sedaj malo toplejša in čeprav mu ni bUo do nje, je
vendarle še nadalje pljuskal po njej, ne da bi se obmil.
Spomnil se je, kako je nekega takšnega dne prav na tem trgu, ki je
bil takrat napolnjen s sodi in kamioni, stal na balkonu kasarne,
ni je več, kaj neki so naredili z njo,
a celo mesto se je zbralo in poslušalo odlok, ki je razglašal, da bodo
ustreljeni vsi tisti, ki bodo... in tako dalje,
in kako je to ljudstvo molčalo s sklonjenimi glavami,
in kako nihče ni nič vprašal.
Počasi se je obmil: fantje se niso menili zanj. Gledali so njegovo ženo,
kakor gledajo odrasli moški.
Antonio jih je premeril od strani.
1334
Niste ravno pogumni, je rekel pri sebi, ne upate si veliko, samo
gledate,
jaz pa sem Angelo vodil po celem mestu in celo mesto je molčalo,
in glejte, spet sem prišel, in če bom hotel, se bom z njo sprehodil
kakor nekoč, da boste vsi videli, kako sem ostal tukaj.
Rekel pa ni ničesar.
Nenadoma se je zavedel, da stoji na vročem in praznem trgu, sredi
hribov, nepoklican in neopažen, utrujen in brez česarkoli v sebi, s čimer
bi opravičil to svojo ponovno navzočnost,
in videl je svojo ženo, kako si briše obraz in komaj čaka, da bosta
odšla,
in fante v belih majicah, kako jo še vedno gledajo.
Rekel je pri sebi: mogoče ima moža in otroka, ki ga ljubi,
morda ne živi več tu,
ali pa te je pozabila, kakor si ti mnogo drugih žensk, Antonio.
Hodila sta drug ob drugem. Vsenaokoli je bila kamenita pokrajina.
Angela, je mislil, kaj je to,
mar je mogoče, da ni nič ostalo.
V resnici pa je bilo vse tu. Videl je mali most na hribu nad mestom.
Sivkast in močan med temnima stenama ni služil ničemur: vsa pokrajina
je bila brez reke, drugače pa je bilo nesmiselno hoditi preko njega, saj
je vodil tja kamor vse kozje steze na hribu.
Pogosto sva sedela na njem, je mislil. Nihče naju ni mogel videti.
Samo Karlo se je bal teh najinih izhodov in naju je včasih zasledoval,
vem, zakaj naju je zasledoval.
—	Toliko si mi pripovedoval — je rekla žena — zdi se mi, da lahko
vse spoznam. Glej, tam pod tistimi bresti si počival, kadar si hotel biti sam.
Pod njimi sva vedno sedela z Angelo, pila sva pivo za mizami iz grobo
tesanega lesa in sedela na majhnih stolih brez naslona kakor na kakšnem
izletu.
—	Prej je bila tu neka kavamica — je rekel.
—	Vem — je rekla žena — pripovedoval si mi o vsem.
Nasmehnil se je. Ulica, prek katere sta šla, je bila prazna in tlakovana
z drobnim kamenjem, izlizanim in rumenkastim, da je spominjalo na
veliko koruzno zmje.
Zazdelo se mu je, da spet spremlja Angelo na poti do njene hiše.
—	Odpeljal te bom v hotel — je rekel.
—	Kaj ti ne greš?
—	Jaz bom še malo ostal, poiskal bom neke prijatelje.
—	Prijatelje! Ali jih imaš tukaj?
—	Pa menda ne misliš, da smo se samo klali.
—	Toda o tem mi nisi pripovedoval.
Se nekaj oglov in prišla bova pred Angelino ulico, je mislil. Četrta
hiša na levi, rumenkasto pobarvana, z dvoriščem, kjer raste na koncu
nekaj breskev, z leseno ograjo ...
1335
Bog, ali je še vedno tam,
njena mati je bila bolna, morda sploh ne živi več, a mali Marko je
že zrasel, morda je odšel v svet.
Za trenutek si je zaželel, da bi jo našel sámo v tej hišici, neporočeno in
malce nesrečno zaradi njega; to bi bilo prav tako, kot da ga je vedno čakala.
Ne bi ji takoj povedal, kdo sem, precej sem se spremenil, potem pa
bi ji rekel, da me je poslal Antonio in da sem njegov prijatelj,
toda vem: takoj bi me spoznala,
kaj bi storila ...
je mislil, čeprav je vedel, da je to nemogoče in da končno nima niti
pomena po tolikih letih.
Krenil je na desno, kakor da beži pred soncem.
Ko je zagledal lepo dvonadstropno stavbo z dobro znanimi okni in
balkoni, ki so jih tu in tam zakrivale košate veje velikanskega hrasta, ki
je stal tam, zdelo se je, od vedno, je pohitel, kakor da je zagledal starega
znanca, ki mu mora čimprej stisniti roko.
To je bil hotel. V senci, za urejenimi mizami, so sedeli možje v slo-
vesnih oblekah in lepo obriti. Igrali so karte.
Tedaj jim je v njihovem jeziku rekel:
—	Dober dan.
Pazljivo so ga pogledali in potem, po kratkem premolku, je neki
starec odgovoril za vse:
—	Dobro srečo.
Vedel je, da to pomeni isto, kakor da bi mu bili ponudili, naj sede,
naj kaj popije; vsi so se mu zazdeli tako pristni in tako preprosti.
Pomislil je, da si je malo prej domišljal kdove kaj, najprej pa je hotel
odpeljati v sobo ženo, da se naspi, da si odpočije.
Menda je ne bo predstavljal Angeli, se je nasmehnil.
III,
Obračun
Gledal jih je.
Bili so mirni; niti za trenutek niso spremenili izraza na obrazu ali
drže telesa.
Mož z brazgotino preko čela je počasi mešal karte. Odsotno se je
smehljal, kakor da je že pozabil, kaj je bil malo prej rekel.
Antonia je še vedno mučilo; ni vedel ali so bile besede, ki jih je slišal,
v resnici izgovorjene, ali pa je bila to samo izgubljena misel. Skušal se je
zbrati.
Ubili so Angelo, je pomislil.
— Ali ste jo ubili — je rekel.
Možje so nehali igrati karte. Sedaj so oni gledali njega; očitno so bili
presenečeni nad njegovim glasom, ki se mu je trgal nekje globoko iz prsi.
Potem so molčali.
1336
Tedaj je eden izmed njih rekel:
—	Da.
—	Pa kaj Angelo! — je rekel Antonio,
ni se mogel premakniti, čeprav je bil neudobno sklonjen nad mizo.
Ubili so jo, je pomislil.
—	Saj ste znoreli, kaj Angelo,
in začutil je, da nima moči in da tako ne more več zdržati. To je bil
konec, vedel je po tem, ker ni mogel zajokati, niti kaj povedati.
Vendar je nekako zašepetal:
—	Ubili ste jo, tisto malo Angelo,
in spet je podvomil, da je res tako, da so to storili oni, ki so tako
mirni in preprosti. Toda kobilice so se slišale: ni mogel več dvomiti, to
niso bile sanje.
—	Ona je samo ljubila — je rekel.
—	Toda koga, signore — je rekel starec z gostimi brki.
—■ Mojega prijatelja. Je to kaj slabega?
—	Slabo je to — je rekel starec.
—	Slabo je to — so rekli vsi naokoli, toda vsi so bili mirni.
—	Tvoj prijatelj je bil tukaj okupator.
—	Ubijalec.
—	Ni res — je rekel Antonio. — Zanjo ni bil nič takega. Samo
ljubila ga je.
—	Ce je tako — je rekel starec — potem ni pripadala tej deželi.
—	Pripadala je — je rekel Antonio — ljubila je to deželo in vas vse.
—	Odkod pa vi to veste, signore — je vprašal mož z brazgotino in
njegov glas ni bil več miren.
Antonio je v njegovih očeh opazil sum, toda niti pomislil ni, da bi se
pritajil. Vse to zdaj ni bilo pomembno.
Dobro vem — je rekel Antonio. — Ko ne bi bilo nje, bi marsikdo
med vami ne igral kart.
—	Ah — so rekli enoglasno — torej ti si to, komendatore?
—	To si ti, Antonio, dragi...
Niti mojega imena niste pozabili, je pomislili. Prekleti.
—	Ah — so rekli — prišel si! Prišel si — so potem ponovili.
■— Ali ste me čakali — je vprašal Antonio. — Prišel sem, zaradi
Angele. Hotel sem to storiti že prej, kdove kolikokrat v tem času, odkar
sem odšel,
da bi jo odpeljal ali ostal tukaj,
da bi bil z njo,
ljubil sem jo in nič ni bilo težko zame,
kjerkoli sem bil, sem se je spominjal in mislil sem, da je to mesto
moje.
—	Bilo je tvoje nekoč — je rekel starec.
—	Nikoli ni bilo tvoje — je rekel mož z brazgotino.
Antonio je čutil, kako se ga polašča sovraštvo, kakršnega do takrat
ni poznal.
3 Problemi
1337
—	Ljubil sem jo — je rekel in se zganil. — Ko ne bi bilo Angele, bi
vas bil ubijal za vse tisto, kar ste počenjali. In počenjali ste vse mogoče.
—	Smo res delali vse mogoče?
Psi, je pomislil Antonio. Rekel pa je:
—	Pozabili ste. Toda jaz nisem.
—	O, pozabili smo — so rekli — tega nismo vedeli.
Psi, je pomislil Antonio. Pasji sinovi.
—	Toda nisem ukazal povračila — je rekel. — Ce smo koga ujeli, ste
prišli prosit in izpustil sem ga. In vse to zaradi nje, zaradi Angele.
—	Nismo prosili — so rekli. — Nikoli.
—	Prosili ste — je rekel — pa ste pozabili, ker sem vam odpuščal.
In je pomislil: težko meni.
—	Ti si nam odpuščal, hej, ti nam...
—	Da — je rekel. — Odpuščal sem.
In pomislil je: kaj sem storil.
—	Smo te mar mi klicali...
—	Da bi nam odločal, ali bomo živeli.
—	Da bi nam sodil.
—	Da bi nam odpuščal.
—	Bila je vojna — je rekel Antonio — bili smo sovražniki.
—	Toda spet si tukaj ...
—	Da nisi česa pozabil.
—	Boš morda obiskal naša pokopališča.
—	Ali pa si si zaželel našega piva. Dobro pivo imamo.
—	Ali nas hočeš prešteti.
—	Smo ti ostali morda kaj dolžni.
Antonio je opazil, kako so se jim premikale roke, ti njihovi gibi so se
mu zdeli čudni: niti prepočasni niti pretirano žolčni, odmerjeni in nekako
ostri. Oči so se jim bliskale in za trenutek so se mu zazdeli vsi podobni,
vsi so bili zanj enaki, kakor grožnja, ki se ji ni mogel upirati. Naglo je
utihnil.
—	Nisem vas ubijal — je rekel tiho in znoj mu je oblil obraz. —
Ljubil sem Angelo. In ni mi bilo žal zaradi tega: bili ste njeni bratje
in njeni očetje.
In je pomislil: Psi nehvaležni. Rekel pa je:
—	Pa vendar ste jo ubili. Niste poznali milosti. Bili ste brez srca.
—	Zares misli to — ste ga slišali.
Zakaj jim ne poveš tega, kar so. In hotel jim je reči: pasji sinovi,
toda rekel ni ničesar.
Vstali so in v njihovih očeh je opazil nenavaden sijaj, kakor da so
zagledali mrliča, ne njega.
Kdo ve, kaj nameravajo?
Tudi on je vstal. Ni vedel, ali ga je vzdignil strah. Odšel je med mi-
zami in nihče ga ni ustavil. Ko je prišel iz sence starega hrasta, mu je
sonce pljusnilo v oči," toda tega ni niti občutil. Odpravil se je navzdol po
trgu. Na trgu ni bilo nikogar. Videl je strehe, ki so postajale črne. Kobilice
so cvrčale hitreje in glasneje.
1338
Gredo, je pomislil. Vedel je, da so tesno za njim, da ga spremljajo.
Ob bazenu ni bilo več fantov v belih majicah. Rogovilasti curek vode
je bil edino gibanje, ki ga je lahko opazil pred seboj.
Vsi so za menoj, niti za korak ne zaostanejo.
Ni se hotel obrniti.
Pa se je vendarle obrnil v trenutku, ko si je to najmanj želel, in
opazil je množico za seboj, hodila je tiho, v razdalji nekaj metrov, največ
deset. Bilo jih je veliko več kot pred kavarno.
Menda se ni vzdignilo vse mesto.
Trudil se je, da ne bi pospešil koraka, kakor da bi bilo to lahko odlo-
čilno za izid te počasne tekme na soncu. Hotel jim je pokazati, kako ravno-
dušen je do vsega, kar nameravajo.
Bilo ga je strah tega njihovega molka.
In videl jih je, takrat, prav te ljudi, samo malo mlajše, kako so se
prav po teh ulicah s strahom izogibali pločnika, kjer je hodil on.
in je pomislil, kako dobro je, da ona ni živa,
ker je bežal, čeprav je bil prepričan, da ne more po.begniti, da nima
kam in da je že vse prepozno; drhtel je in le s težavo je premikal noge,
in spomnil se je, kako je nekoč rekel Angeli, da bosta njuni življenji
in njuna groba neločljiva.
Ustavil se je počasi, kakor da ima dovolj časa. Zdelo se je: premišlja,
kako bi se jim uprl, kako bi jih pričakal.
Množica ga je obkrožila. V njej so bile tudi ženske in otroci. Vse to je
dobro videl. Počutil se je majhen v tem živem zidu iz človeških teles,
na tem majhnem prostoru brez izhoda.
Sonce mu je žgalo nad glavo.
Menda je že minilo poldne,
kaj naj jim rečem, ko bi mogel pljuniti nanje, na vse, kolikor jih je,
lahko, če si upaš, niso daleč.
Ves čas jih je gledal, kakor da je začuden in utrujen.
Smehljaji so se z nekakšnimi grčavimi pipami med zobmi. Ničesar
niso rekli.
Antonio je vedel, da je to bolj nevarno, kakor če bi kričali nad njim,
stokrat bolj nevarno, kakor da bi pljuvali po njem, ga zmerjali ali mu
pretili. Potem se je uprl. Prizadeval si je, di bi se nasmehnil. Nasmehnil
se je. Saj je bilo tako vse brezupno.
Nasmihal se je, kakor da je vesel, da jih vidi,
toda spominjal se je, kako je nekoč znal zavpiti nad njimi, jim za-
pretiti, jih prestrašiti z najbolj navadno besedo,
in je pomislil, kako lepo bi bilo, ko bi se mu sedaj nenadoma povrnil
tisti nekdanji glas in vse, zaradi česar je bil nekoč močnejši in mogočnejši.
Takoj potem pa je razumel, da je to nemogoče: vse, kar je nekoč imel
on, imajo sedaj oni in nič jim ne more, kakor oni takrat niso mogli njemu.
Ogledal si jih je bolj pazljivo. Med njimi je bilo tudi precej odraslih,
krepkih mož. Stali so bolj zadaj. V nekem trenutku je Antonio sredi mno-
žice zagledal starca, ki ga je srečal na poti. Bil je prepričan, da je on,
takšen starec ni podoben nikomur, podoben je samó sebi.
3»
1339
Zaželel si je, da bi se mii zahvalil za grozdje. Tako bi vsem dokazal,
da se ne boji in da se lepo počuti.
Toda še vedno ni rekel ničesar. Samo pomislil je: Nisem pobegnil,
zakaj ne pričnete.
Potem je opazil, da se ljudje okoli njega potijo. Z dlanmi so si brisali
obraze, srajce pa so imeli mokre in prilepljene na telo. Otipal si je svoje
čelo: bilo je suho.
Kako ste klavrni, jim je hotel reči.
Smehljal se je, sedaj čisto drugače. Počasi je izvlekel cigareto iz žepa
in si jo prižgal. Ni jih hotel niti pogledati.
Množica se je neslišno razmaknila.
Antonio je pomislil, da jih je premagal in da odhajajo.
In skoraj bi jim bil rekel: kaj si ne upate.
Toda k njemu je stopil fant. Bil je lep, temnega obraza in košatih obrvi.
Marko, so zašepetali ljudje in se umikali. Prišel je Marko. Prišel je.. .
Antonio ga je premeril, kakor bi bil v tem trenutku kogarkoli iz mno-
žice. Fant se je ustavil. Mišice pod očmi so mu drhtele in ramena je imel
upognjena, kakor da jih je tako pripravil pred skokom, ki ga je name-
raval narediti.
Potem je zaslišal njegovo ime, ki so ga šepetali okoli njega, in mu
pogledal v oči,
bile so prav take kot Angeline, in še nekaj njenega je bilo na nje-
govem obrazu.
Malo se je premaknil, kakor da prenaša težo telesa z ene noge na
drugo, v resnici pa se je komaj držal, da ni padel.
Vse to ni resnično, je pomislil.
In takoj za tem je pomislil: resnično je.
Spomnil se je dečka, ki ga je takrat imel rad, s. katerim se je igral
pri Angeli,
in tistega zimskega jutra, ko je snežilo. Marko, ki je imel šele pet let,
pa je jokal in hotel oditi z njim.
Sedaj ga je spet videl velikega, kakor so bili veliki fantje v belih
majicah. Bil je malo manj miren kot oni in bolj potemnel v obraz, toda
ne od sonca.
Stala sta si nasproti: iz oči v oči.
—	Dober dan. Marko.
—	Bongiomo, Antonio.
In oba sta pomislila: slab dan. Cm dan.
Množica je šepetala nedaleč od njiju.
Antonio je bolj po njej kakor po Marku zaslutil nevarnost. Toda za
čudo se ni bal, čeprav je vedel, da se bo sedaj zgodilo tisto, kar se malo
prej ni.
Angelin brat je samo stisnil oči.
Antonio ni videl v njih ničesar: ne sovraštva ne bolečine. Stal je, ne
da bi mu bilo mar za gib, ki ni bil nikakršna igra, to je vedel. Usta so se
mu razvlekla sama od sebe.
1340
Potem je pod grlom začutil jekleno rezilo. To ga je malo streznilo.
Zagledal je pest in prste, ki so se oklepali noževega ročaja, potem célo
roko in Marka, ki je stal tako že nekaj trenutkov, ne da bi se ganil. Anto-
nio si je obliznil ustnice. Telo mu je odrevenelo in noge je imel hladne,
kakor da se bodo za vedno ločile od telesa. Pozorno se je zastrmel v
Markov obraz: ni ga več spominjal na Angelo. Takoj zatem pa se mu je
zazdel podoben njenemu, kadar je prebledela in je jezna zaradi kakšne
malenkosti vztrajno molčala.
Spet se je nasmehnil, sedaj brez strahu. Ni hotel umakniti vratu pred
nožem, ki mu je silil pod grlo. Stal je na mestu kot vkopan,
spet je videl tistega dečka, ki ga je nekoč imel rad,
in zazdelo se mu je, da je vse to, kar se dogaja med njima, nekakšna
nova igra, ki si jo je izmislil Marko,
pomislil je: že dolgo se nisva igrala.
Ne eden ne drugi ni videl žensk in otrok okoli sebe, ne mož, ki so
čakali z neprižganimi cigaretami.
Nista niti vedela, da je sploh kdo blizu.
Žive duše ni bilo slišati. Nihče se ni vmešaval.
Bila sta sama.
Antonio je hotel reči: zrasel si, postal si mož.
Mrako je hotel reči: dobro je, da si tukaj, komaj sem dočakal.
Antonio je hotel reči: Se spominjaš, kako sva se nekoč imela z An-
gelo, kako smo se imeli radi. Bil si majhen ...
Marko je hotel reči: Da te ubijem za vse hudo, ki si ga nam za-
pustil, za vso sramoto...
Antonio je hotel reči: toda Angele ni več...
A Marko: za smrt moje sestre, ki se je sramujem.
Antonio pa: ubili so jo ti prekletniki.
Marko pa: da te ubijem zaradi vsega, kar sem pretrpel.
A Antonio je hotel reči: ko bi te mogel objeti kakor nekoč, na-
mesto nje...
A Marko: ker me že vsa leta vsi tile gledajo samo kot njenega brata.
A Antonio: ki je bila najlepša in najboljša od vseh žensk, kar sem
jih srečal.
A Marko je hotel reči : in kažejo s prstom za menoj ...
A Antonio: res si srečen, da si imel takšno sestro.
A Marko je hotel reči: kakor da sem gobav, kakor da nisem človek.
A Antonio: kakor sem srečen tudi jaz, ki sem jo pK>znal, ki mi je рмзте-
nila življenje in vse, kar sem imel, vse, kar bom imel...
A Marko: in vse zaradi tega, ker si bil ti nekoč tukaj.
A Antonio: ker mi je bila tudi domovina tuja brez nje in ker so mi
bili dnevi brez nje prazni.
A Marko: in prišel si spet, da spomniš na tisto, kar je bilo, da se ne
pozabi tisto, kar bi jaz hotel.
A Antonio: in prišel sem, da bi jo spet videl, da bi videl vse vas in to
deželo, ki sem jo vzljubil z Angelo.
A Marko je hotel reči: a doletela te je smrt, ker zate ni rešitve.
1341
A Antonio je hotel reči: a doletela me je smrt, ker nje ni več.
Stala sta in se gledala.
Nož se je komaj premaknil, roka, ki ga je držala, je vzdrhtela.
Proti zahodu nagnjeno sonce je neusmiljeno pripekalo.
Se je dan, je pomislil Antonio.
Videl je ljudi, ki so se umaknili za korak, dva, kakor da ne verjamejo
tistemu, kar se je zgodilo.
Prekleti, je zašepetal.
V glavi se mu je vse vrtelo, zaradi sonca ni videl ničesar, potem pa jih
je spet zagledal, kako so se vsi umikali, neslišno in počasi, prav tako kot
takrat, ko so ga zasledovali.
Angelo so ubili,
in videl je Marka, ki se je nekaj korakov od njega sklonjen držal
za glavo, njegove roke pa so bile bele kakor dve veliki kosti,
in pomislil je: živ sem, a še je dan,
in rad bi bil zavriskal, rad bi jim bil zaklical prek praznega trga:
da vas nikoli ne bi bilo,
a je samo legel na zemljo, kakor da nikoli več ne bo vstal.
Rekel je: ali je še dan?
IV.
Resnica
Bil je sam nasproti nebu, ki se je bleščalo nad njim. 2e dolgo je
nepremično stal na hribu. Kobilice so se oglašale tiše kakor prej; ali so
se utrudile ali pa niso imele več s kom tekmovati. Njihovi glasovi so v
izenačenem zboru prihajali iz daljave, temne in nedosegljive celo za nje-
govo misel, ki mu ni mogla dati občutka njegove pričujočnosti v tej sa-
motni noči.
To je konec, je rekel.
Zdelo se mu je, da so ti mehki ubrani glasovi edina vez med njim in
svetom, ki je še vedno obstajal,
izgubljen odmev pravkar minulega dne, ko se je vse zgodilo hitro in
nepričakovano.
Videl je ulice s pogašenimi svetilkami; zaspale so mirovale pod njim.
Začutil je, da to malo mesto med hribi zanj ne obstaja več, kakor
niso obstajala vsa tista mesta, za katera ni slišal ali jih ni videl. Skala,
za katero se je držal, je izžarevala vročino, ki jo je vsrkala čez dan.
Da, je mislil, toda to mesto... Kako naj pozabim,
in povrnila se mu je neka poletna noč, ko je gledal v zvezde, ki so
nad njim v nasprotni smeri hitele s hitrostjo, s katero je gondola drsela
po vodnih ulicah, in je bil srečen, ker je ves čas mislil na ta hrib in na
Angelo,
in počutil se je sam in prevaran zaradi svojih misli v tisti beneški
noči; hrib, kjer je stal, ni bil več hrib iz njegovih spominov,
in Angele ni več.
1342
Mrtva je. Ali je bila mrtva tisto noč, ko sem bil ob mislih nanjo
srečen.
Spomnil se je, da je bilo leta 1951,
bila je mrtva, je rekel, in še predtem,
še pred letom 1949, ko sem na plaži v Anziju, tisti ženski, ki me je
vprašala, kako to, da lahko telo dolgo zdrži v vročem pesku
pojasnjeval, da zato, ker je poleg nas morje,
a mislil sem na Angelo.
Zmotil si se, Antonio, ali vidiš, kako si se motil v vsem.
Potem se je spomnil, kako je nekoč v neki krčmi v Anziju vso noč
razbijal kozarce in žalil nepoznane ljudi za mizami, ne vedoč, da je v
resnici kar vrel od želje, da bi se kaj zgodilo, vseeno kaj,
in kako je takrat, ko se je utrujen in bolj osamljen kot prej vračal
domov, mislil na ta kraj in na svojo mladost, ki jo je preživel v njem,
kakor na nekaj, česar se je bilo vredno spominjati, ker je bil to čas, v
katerem se je navsezadnje marsikaj dogajalo.
Ubijal si, kolikor si mogel in si upal, in se pazil, da te ne ubijejo,
dogajalo se je to, je pomislil.
A mati ti je pisala: dragi Antonio, sinko, pazi se, slišala sem, da so
tam ljudje ujx>mi in da je sneg visok,
a ti si ji odgovarjal, da je vse v redu, naj je ne skrbi, da so ljudje
mirni in da zime niso hladne;
lagal si ji in ostajal tukaj, živel si po neki čudni pravici, kakor da
si se znašel tu ali kakor da si si to izbral.
Počasi si nisi niti želel vrniti, bilo ti je lepo z Angelo,
a nobenkrat nisi pomislil na vse tisto, kar bi se lahko zgodilo, in kar
se je, glej, zgodilo.
niti tistega jutra, ko je snežilo, tega nisi mogel razumeti,
niti davi, ko si se vračal po toliko letih,
nikoli, bog, v celem življenju.
— Prekleti — je rekel. — Ubili ste jo.
Gledal je svoje proti mestu iztegnjene roke, drhtele so in bile dolge
kakor sence, ki jih ne more obvladati.
Ko bi jih bil vsaj ubijal. Enega za drugim, vse po vrsti, da ne bi
ostal prav nobeden.
Niti tega nisem znal, je rekel.
Toda pred oči mu je stopil Karlo, bil je objokan in lep; bil je kakor
otrok.
Prijatelj moj, ubil sem te, pustil sem te na tisti cesti nad morjem,
da te zasuje sneg, niti obrnil se nisem, zato ker si rekel, da je Angela
vlačuga...
Mar zato, se je vprašal, in sedaj je vedel, da je bilo zaradi nečesa
drugega, da je ubil Karla, ker je hotel ubiti svoj dvom in željo, da bi
pobegnil iz vojske, da bi se vmil k Angeli.
(Bil je prepričan o tem. Šepetal je: Ker to mesto célo misli prav isto
o Angeli, jaz pa mu nisem ničesar storil, nič mu ne morem in nočem...)
1343
— Kako je to strahopetno — je rekel. — Nisem vedel, kaj bom s
samim seboj,
in potem kako sem brezimno pošiljal denar Karlovi materi, kako je
bilo to nizkotno, sem ji mar hotel odkupiti sina.
Noč je bila tiha, ponekod, čisto daleč, tudi temna.
Le kje je njen konec,
se je vprašal in pomislil na neko drugo brezkončno noč, ko je šel k
svoji ženi v Rim. Nekdo ga je vprašal, kam potuje, a on mu je odgovoril,
da ne ve, kam bo šel, da mu je vseeno,
ker je vedel, da ga ta vlak, ki bobni, ne more ponesti k Angeli. Rekel
si je: pK>t do nje obstaja. Tedaj se je tudi končno odločil na to vrnitev.
Toda do nje ni bilo nobene poti več, je vztrepetal, razen smrti; zakaj
je nisi pozabil,
zakaj je ne pozabiš sedaj, nje in vsega, kar je bilo tu,
Ziv sem, je rekel, kako naj to storim,
in gledal je mesto pod seboj, ki je toliko let pomnilo celó njegovo
ime, in mislil je na vse tiste ljudi, ki so ga hoteli ubiti, a ga niso, na
Marka, ki je tudi hotel prav to.
Odpustili so mi, je zašepetal.
Strehe niso bile več temne, svetlikale so se v mesečini. Vzravnal se
se je: kako noč lepa in tiha, kakor da se je življenje ustavilo,
in njegovo življenje se mu je zazdelo tuje, kakor da mu je pred
davnim časom nekdo pripovedoval o njem, on pa si je zapomnil samo
podrobnosti in nepovezane posameznosti, ki v njem ne morejo več najti
opravičila.
Vse je bilo napačno, Antonio. Mislil si, da delaš vedno najboljše,
tisto, kar je treba, a nisi vedel, da je vse vnaprej zaman; smejal si se
Angeli, ki jo je skrbelo pred prihodnostjo, govoril si ji:
Vse bo tako, kot si bova midva želela, skupaj sva in samo to je po-
membno, sama bova odločala o vsem,
ker si bil prepričan, da je njen strah prazen, navadna ženska senti-
mentalnost.
Bil si nor. Storili so z njo, kar so hoteli: niso je vprašali. Storili so
s teboj, kar so hoteli: niso te vprašali. Nikoli nisi odločal o sebi. Vedno
si hodil po poti, ki so ti jo drugi izbrali,
zato ni nič lepega v vsem tem, kar si bil.
Se ljubezen z Angelo mu ni bila več lepa.
Ubili so jo ponižano, a mene so ponižanega pustili. To je konec, ki
sva ga uresničila,
in iz življenja se ni mogel spomniti ničesar več, kar bi bilo zanj
resnično lepo in kar ga ne bi bolelo v tej noči, ko je stal sam pred
nebom, ki se je še vedno svetlikalo.
Ni mogel ne prenesti tega spoznanja ne kaj storiti s seboj. Ozrl se
je: bil je na mostu, ki ni vodil nikamor, ki je bil med dvema stenama
upognjen v rahel lok.
Tedaj je zaslišal svojo ženo. Klicala ga je, njen glas je bil utrujen
in preplašen, verjetno ga je že dolgo iskala.
1344
—	Antonio, Antonio ...
To je bilo njegovo ime in za trenutek je bilo slišati samo njega nad
tem svetom, ki je miroval.
Pomislil je: vsak človek ima psa, ki ga drži na verigi, a verige ne
izpusti; in vsak človek je pes kakemu drugemu človeku, ker ne more
pretrgati verige, s katero je zvezan.
—	Antonio ...
Kliče me, je pomislil. To pomeni, da obstajam, da sem tu,
in skušal se je pogledati, s prsti je potipal glavo, prsi, kakor da ne
verjame, kakor da to ne bi bilo njegovo telo.
Potem je prisluhnil: spet je slišal svoje ime. To je bolj kot vse drugo
potrjevalo resnico, da je živ in pričujoč v tem trenutku. Počasi, brez
premišljanja, je vzdignil roke in pritisnil dlani na ušesa, lakti so mu
štrleli stran kot rogovile.
Ničesar ni slišal.
Zena ga je tedaj opazila, kako ves velik stoji na mostu; iz daljave
ga vseeno ni mogla čisto dobro videti.
—	Gospod — je šepnila — ta križ je podoben mojemu Antoniju.
Nikola Šubić Zrinski
Antun Soljan
Po temni strani ulice je stopal Nikola Subie Zrinski, hladnokrvno
in zbrano, po temni strani ulice. Progaste sence kostanjev, ki so pokrivale
pločnik, so se vzdigovale in spuščale preko njegovega obraza kakor želez-
niške zapornice. Med temnimi vejami je od časa do časa blisnila v njegove
oči modrikasta in nova ulična svetilka ter mu pokrila obraz s prepletenimi
vejicami senc. Vzravnan in odločnega obraza je stopal Nikola Subie
Zrinski proti križišču ulice, kjer so viseli grozdi svetilk in kjer je hrupna
in bleščeča ulica s trgi in ljudmi izžarevala svoja nujna vabila za nekaj
določenega in bližnjega, za nekaj, kar ustreza vsakomur, samo da lenobno
napravi nekaj korakov. Toda v temi pod kostanji je ločen od ljudi zaradi
vrste temnih debel stopal Kapetan Nikola, z bleskom v očeh in vodil
namišljene vojske, njegovega koraka ni motil ritem drugih korakov, nje-
gova ušesa so poslušala druge glasove poleg besnih avtomobilskih siren:
poslušala so bleščeče trombe, šumenje svilenih zastav, bliskanje topov.
Kapetan je hladno opazoval obzidje mesta, ki ga je obkrožalo s svojimi
vabili, s svojimi ljudmi in s svojo nesamostojnostjo. Kajti to mesto ni
moglo obstajati brez njega. Kapetana, in kdo ve, kdo lahko trdi, ali bi
sploh bilo mesto, ko bi ne bilo njega. Kamen, na katerem živi vse. Toda
edini kamen, ki nas vsakega posebej veže nase grozovito in brezobzirno,
1345
pa če se še tako upiramo. Ker to ni moje mesto, si je mislil Kapetan
Nikola, in ljudje v njem so mi tuji. Toda ker je zrasel s tega kamna v
nebo, se združil z njim in postal sam del njega, se mora vsakdo med
nami vdati temu vabilu tal: železne rešetke po oknih, robovi pločnika,
temne veže, kanali in tramvajske tirnice: temu pripadamo, eden po eden,
in v to se bomo spremenili. Spomni se, človek. Boj, ki se bije za to mesto,
ni moj boj, temveč ga mora vsakdo izmed nas, vsak posebej, izbojevati
zase, za to mesto. Boj po ozkih ulicah, boj po strehah v mrežah dimnikov,
anten in žic, boj na trgih, kjer se vojske shajajo. In suho, neplodno
bratstvo z vsemi ljudmi tega mesta je napolnilo Kapetanovo srce: jaz
bijem isti boj, eden med vsemi, toda popolnoma sam, in moram ga iz-
bojevati popolnoma sam. Brat z vsemi ljudmi, ki so ti popolnoma tuji in
ki ne razumejo tvojega boja, naj je še tako podoben njihovemu. Kajti nas
veže samo skupna nesreča: sovražni topovi podirajo napol razdejane zi-
dove. Ob občutku začasnega bratstva se je Kapetan nasmejal in se s spo-
štovanjem poklonil svoji pameti: spregledal je namreč njihove plitke
spletke, njihove lažne nasmehe, njihovo spremenljivost, ve, da je sam,
pozna osamljenost svojega boja in pomen osebne zmage. Ce bo preživel,
bodo vsi proti njemu, kakor je tudi on proti vsem. Na tem kamenju,
kjer trava ne raste, kjer se popoldnevne rože razcvetajo na nizkih oknih
v predmestju. Na trdem kamnu, ki zahteva branilce. In nenadoma je
Kapetan v mraku zrasel s svojimi sto dvainpetdesetimi centimetri uradne
višine, sedaj vzravnan in visok od ponosa, branitelj najx)l razdejanih utrdb,
zavedajoč se bližnjega poraza, toda pripravljen, da se žrtvuje. Pripravljen,
da umre tako, da nihče ne bo vedel za njegovo žrtev, ali da umre po-
nosno, braneč do zadnje kaplje krvi tuj kamen, tuje brate. V mraku,
umirjen, ločen od ljudi z debli temnih, stoletnih kostanjev.
Kapetan je gledal svoje mesto, svojo vojsko. Njegove ostre oči so
opazile vsako malenkost, nihče ni smel narediti napake. Trdi in negibni
zidovi ulic, ki so rastli ob njem naravnost v nebo, so zakrivali nevarnega
sovražnika. Zamolklo bobnenje topov se je slišalo iz daljave. Kapetanovi
vojaki so korakali poleg njega, ne da bi ga spoznali, ker je Kapetan pre-
oblečen spremljal svoje vojake in skrbel, da bi jim bilo dobro v tre-
nutkih preizkušnje. Ljudje so hodili mimo njega, se ga dotikali z laktom
in ramo, ženske so ga ovijale z dišavami, tramvaji so raztopljeni v hitrosti
vozili mimo njegovih prsi, kadar je šel čez ulico. Kapetan je opazoval
svojo vojsko, obsojeno na poraz, z občutkom, da je odgovoren za vsakega
posameznega vojaka in da ima dovolj moči, da začne poslednji boj. Pri
tem pa je vedel, da se bije njegova osebna bitka, ki je brez konca. Razen
smrti. Junaške smrti na bojišču, z nebolečim dolgim kopjem v prsih. Ka-
petan se je udaril po boku. Moja bridka sablja, moja zvesta ljubica.
Morda to ni sablja, morda je meč. Ali kaj drugega bleščečega, zakrivlje-
nega, v zraku nad konjsko grivo. Njegova vojska je brez cilja tavala
okoli njega in čakala na njegovo povelje. In samo Kapetan je vedel, kako
nesmiselna so ta povelja in da od njih ni nič odvisno. Kapetan ni pri-
čakoval ničesar. Kapetan je vedel, kaj vse bo prišlo. Ze stotič isti poraz,
ki ga spremlja iz daljne in mračne preteklosti, poraz, ki sta ga doživela
1346
njegov praded in njegov oče, ki ga bodo doživeli njegovi otroci. Ko bo
branil to mesto in sebe v njem. Ko bo varoval iskro življenja. Posamezni
poraz vsakogar med nami.
Samo on. Kapetan Nikola, je vedel, da sovražnik ni daleč in da je
obramba skoraj nemogoča. Njegova vojska ni izgubila upanja, ker jo je
Kapetan spodbujal, ker je Kapetan do zadnjega trenutka bil z njo v ne-
določenem bratstvu. Kapetan pa ni imel upanja: poraz je objemal njegovo
nesmrtno dušo s hladnimi rokami, prepad se je odpiral pred njegovimi
nogami ob vsakem koraku p» ulicah tega mesta. Nevarnost je pretila na
vsakem oglu, večna in nespremenljiva, s stoletnimi izkušnjami v svojih
ostrih krempljih. Nihče se ni bal, ker je nihče ni poznal: še Kapetan se
ni bal, toda dobro jo je poznal, pa še kako dobro jo je poznal! Samo on
je vedel, da sovražnik ni daleč. In utrdbe so zaman, meči ne morejo po-
magati. Kajti sovražnik se je sprehajal med nami, neopazen za nevedneže,
razpršen v nas, razdeljen po uličnih oglih, mešajoč se s tihim vetrom po
mejnih trgih. V naših pesmih je človek razločno lahko čutil tuje besede
in tuje napeve. Tudi neprevidna in nagla glava na temnem pritličnem
oknu v mračni ulici je sovražna. Sovražnik diha z nami isti zrak, stopa
po istih pločnikih.
Nikola Subie Zrinski se je ponosen in zvest svojim vojakom prezir-
ljivo nasmehnil. S tem nasmehom je vrgel od sebe vse dvome, vsa vpra-
šanja, vse skušnjave, ki bi ga lahko odvrnile od prave poti. Sovražnik je
bil tukaj, pred mestnimi vrati, toda to ni ničesar spremenilo. Poraz, ki
mora priti, bo prišel. Toda kapetan bo bojeval svoj boj do zadnjega diha.
Kapetan ne bo zapustil svojih vojakov, ki kažejo toliko neznanja in ne-
moči. In sovražnik, ta premeteni sovražnik, ve, da je mesto brez njega
izgubljeno in da se bo vdalo, če se bo vdal Kapetan Nikola. Kajti so-
vražnik ve, da so vse oči obrnjene v vedenje malega Kapetana, ki je res
majhen, toda nekaj pomeni. In zato ni resničnih topov, zato resnični na-
skoki ne naskakujejo mestnega obzidja: topovi in naskoki namreč ne mo-
rejo nič vojakom, ki imajo svojega Kapetana z nesmrtno dušo. Zato je
sovražnik poslal svoje vohune, da bi napadli Kapetana in ga nizkotno
umorili sredi njegove vojske, sredi njegovega mesta. Ne, da bi ga umorili
z nožem v hrbet, da bi kri tekla po ulicah in razburila javno mnenje,
temveč da bi ga umorili zahrbtno, tako da bi vojaki videli, da Kapetana
zares ni, ne samo, da je mrtev, da bi vojaki videli, da ni nikogar, da
nihče ne more biti takšen, kot je Kapetan. Da bi ga podkupili z denarjem,
da bi ga odpeljali k ženskam, da bi mu z zahrbtnimi, zvitimi spletkami
ugrabili nesmrtno dušo, da bi ga zapeljali s strupenimi skušnjavami. Po
celem mestu je mrgolelo nevarnosti za malega Kapetana, nevarne pasti
so čakale ob vsakem koraku : Kapetanu ni smelo zdrsniti. Kapetan ni smel
popustiti v svojem boju. Kajti sedaj je bil to samo njegov boj, boj proti
vsem, in nihče mu v tem boju ni mogel pomagati. Kapetan Nikola vzdr-
žuje celo mesto. Kapetan Nikola je predzidje, kakor so govorili v šoli.
Mali Kapetan se je spet pripravil za zadnji boj, kdo ve, katerikrat.
Ker Kapetan bije ta boj, odkar se je rodil, ta boj, ki ga je podedoval od
daljne nerazumljive preteklosti, krvavi boj, ki so mu ga zapustili nejasni
1347
predniki, klanje, ki so ga začeli njihovi nesmiselni možgani, njihove ne-
razumljive ideje, spopad, ki danes nima nobenega pomena (ker je Su-
lejman mrtev, ker je mrtev Mehmed paša, ker sigetsko zidovje razpada
zaradi korenin plevela in ne zaradi topovskih granat), toda boj je treba
bojevati pod starimi in nesmiselnimi zastavami. In mali Kapetan se je
pripravil, vihteč svoj namišljeni meč. Glavno je to, da ve, kdo je njegov
sovražnik, glavno je, da mu je preteklost dala dovolj moči za boj, glavno
je, da mu je modrost prednikov razsvetlila pamet. Glavno je, da ve, kaj
ga čaka, ko bo stopil na odprti, osvetljeni prostor ulice, brez kritja,
skoraj gol, da ve, kdo med njimi mu bo prvi vrgel kamen. Glavno je, da
ve, česa se mora varovati, da bi izpolnil nalogo, ki mu je ostala v sto-
letni dediščini, da bi opravil neko mračno nalogo, ki živi sama od sebe
in se hrani s svojim mesom. Ki bo opravičila vse odpovedovanje, ves
ponos, vso moč in modrost. Ki bo opravičila njegov obstoj. In tako bo
zapustil potomcem orožje, ki je močnejše od pradedovega meča, moč, ki
jih bo vodila brez dvomov in zavitih vprašanj, višino, ki jih bo vzdignila
nad glave njihovih sovražnikov. Glavno je, da ve, kateri izmed sovraž-
nikov ga čaka, ko bo stopil na nezavarovani prostor pod uličnimi svetil-
kami. Spoznal je svojega sovražnika.
Prišel je na tramvajsko postajo in spoznal svojega sovražnika. Počasi
pripravljajoč svoj obraz, še v senci, je Nikola Subič-Zrinjski s previdnim,
neslišnim korakom pripeljal svoje nepomembno telo na tramvajsko po-
stajo, v osvetljeni, hrupni prostor, kjer so se gibali ljudje, kjer ga je
čakal Mehmed Sokolović, visok čez dva metra, ki se je nenehno smehljal
in tajil svoje skrito sovraštvo, stoječ brez bojazni sredi praznega prostora.
Mehmed je stopil k njemu:
—	Zdrav, Nikola. Kje si bil tako dolgo? — Bil je ljubezniv. Toda
Kapetan je vedel. Kapetan ga je spoznal in poznal je njegove slabosti.
—	Opravki, opravki — je zamahnil Kapetan.
—	Pozdravlja te Jelena. Pravi, da te ni od nikoder — je rekel
Mehmed.
—	Oglasil se bom te dni. Toda nimam časa — je rekel Kapetan.
—	Zakaj pa si tako skrivnosten? — je vprašal Mehmed.
Toda Kapetan je vedel, da se Mehmed prenareja. Zlobni poturčenec.
Ne njega ne Jelene ne skrbi zanj; samo prenareja se kot kača. Jelena je
bila Kapetanovo dekle, nekoč davno, ko je Kapetan še imel časa za te
reči. Toda Mehmed jo je nekega večera odpeljal na ples in potem se
nista več vrnila v kavarno, kjer ju je čakal Kapetan. Toda to je bilo
zdavnaj. Kapetan sedaj ni mogel misliti na to. Kapetan se ni niti pre-
maknil; njegov obraz je bil brezizrazen; oči je imel uprte v nejasno
daljavo.
—	Ali čakaš tramvaj? — je vprašal Mehmed paša.
Nikola Subić ni odgovoril. Poskušal si je zamisliti, kam gre Mehmed,
da mu ne bi bilo treba biti z njim v istem tramvaju in še nadalje pre-
našati teh farizejskih nasmehov. Nedoločno je zmajal z glavo.
1348
—	Ce še vedno stanuješ sjx>daj ob Savi, greva lahko skupaj — je
rekel Mehmed. Rekel je tako, kakor da nima nič proti Kapetanu, kakor
da je vsa preteklost pozabljena. Toda Kapetan je vedel.
—	Ne stanujem več spodaj — je rekel suho.
Kapetan je vedel, da ga je odkril, da je izbojeval majhen boj, ker
je bil previden in pripravljen. Farizej Mehmed paša ni pokazal ne z
obrazom ne z vedenjem, da mu ne privošči zadovoljstva zmage, toda
Kapetan je vedel, da je Mehmed užaljen, osramočen in popolnoma po-
tolčen. Toda obkrožen s sijajem lažne brezbrižnosti, lažne gmotne premoči,
se je Mehmed paša farizejsko prijateljsko in dobromiselno smehljal. Toda
Kapetan je vedel, da je v tem nasmehu skrit prezir visokega in mogoč-
nega moža, ki mu na koncu pripada tudi kraljeva zmaga. Ki je nekega
večera odpeljal Jeleno na ples. Vse tisto, kar je bilo nad sto dvainpet-
desetimi centimetri Kapetanove višine, se je razlezlo v tem nasmehu.
Toda Kapetan je iz tega dvoboja odnesel moralno zmago. Kapetan se je
obvaroval.
—	Moj tramvaj je tukaj —■ je rekel Mehmed, zlobni poturčenec, in
se odpeljal. Kapetan je spet ponosno stopal po ulici, sedaj so ga neonske
svetilke popolnoma osvetljevale, bleda svetloba mu je migljala na obrazu,
njegove oči so opazovale perspektivo. Spoznaval je sovražnika. Samo so-
vražnikova potuhnjenost mu je lahko poslala na pot Juraniča in Sofijo.
Prihajala sta proti njemu, se nasmejana držala za roke in majala z glavo:
»Ljubil je golob
golobico belo ...«
Bila sta majhna kakor on, bila sta iz istega tabora, bojevala sta isti
boj, ne da bi se tega sploh zavedala, pozabljajoč namen obstajanja, zato
sta ga spominjala na nekaj, kar je že davno izgubil in kar se ne bo
nikoli vrnilo. Nekaj, česar si Kaf>etan ne more privoščiti. Med bobnenjem
topov, med silnimi sovražnikovimi naskoki, sta ta dva stopala z roko v
roki, nista se menila ne za svoj ne za Kapetanov boj, cenila sta samo
svojo skupno srečo. Pošteno Kapetanovo srce se je napolnilo z besom.
Ne, Kapetan jima ni zavidal. Kapetan je hotel samo pravico. Kapetan
ni želel, da bi take ničvredne reči motile tok njegovih misli, da bi za-
senčile njegov končni namen. Kapetan se je moral popolnoma posvetiti
svojemu cilju. Kapetan se je moral žrtvovati. Za Juraniča in Sofijo, ki ne
vesta ničesar. Ki ne razumeta in zato prezirata njegov boj. Zanju je on
brez pomena.
—	Zdrav, Nikola. Kako ti gre? Veseli me, da te vidim — sta rekla
drug za drugim, kakor bi rekla komurkoli. Kajti vse ju je veselilo. Zanju
ni bilo pomembno nič poleg njiju samih. Sovražnik ju je poslal, da bi
Kapetana bolela njuna žrtev.
—	Nekako slabe volje si. Kaj se je zgodilo s teboj zadnji čas? — sta
ga vprašala. Toda- Kapetan je vedel. Nista ga razločevala od kogarkoli
drugega. Njuno sočustvovanje je bilo telečje. Prihajalo je od njiju samih.
Kakor sentimentalni teleti sta mukala za vsakim mrličem. Kapetanov
1349
ponos se je prebudil. Njegov občutek za pravico. Za koga se žrtvuje?
Toda ni smel dovoliti, da bi ga zapeljal nenadni nagon, ker ravno to
hoče sovražnik.
Ljubil je golob
golobico belo ...
Tudi Kapetan je bil nekoč zdavnaj zaljubljen. V žensko, ki je bila
deset centimetrov višja od njega in ki se zato ni upala pokazati z njim
v javnosti. Kapetan ji je pripovedoval o preteklosti. Toda ona ni verovala
v nič. Njej se je njegov boj zdel nesmiseln in nerazumljiv. Ni hotela v
sobo, kjer je Kapetan hranil priče nekdanjih časov. Ni želela prebirati
niti enega rokopisa iz dragocene Kapetanove zbirke. Odšla je, ker jo je
življenje potegnilo v splet ulic in trgov, v hrup družabnih večerov in
prepevanja na bregovih reke. Kapetan ni mogel za njo, ker ga življenje
ni potrebovalo. Kapetan je bil tam odveč. Bil je določen za mnogo po-
membnejši boj, njega je klical bolj vzvišen poklic. Ne, Kapetan ni imel
časa za ljubezen. Mogoče nekoč davno. Kot drugačen človek. Vdal bi se
sovražniku in živel mimo življenje prisklednika. Ne Kapetan. Ne več.
Juranič in Sofija sta šla mimo njega, kakor so šli tisoči drugih ljudi,
tisoči drugih poklicev. Kapetan je stal trdno kot skala sredi toka živ-
ljenja, v toku ljudi in tramvaja, v drugi, svetlejši ulici, ker so nocoj vsi
nekam hiteli. Valovi so udarjali ob Kapetanove prsi brezuspešno in zaman,
njegove prsi so bile močne. Spoznal je sovražnika.
Sovražnik ni bil samo okoli njega, bil je v njem samem. Ni ga
spremljal samo po ulicah tega mesta, ni samo hodil z njim pod roko v
kavame in gledališča, sovražnik je bil tu, v njem, soroden, podoben njemu
samemu. Toda Kapetan je bil pripravljen na boj. Ni ga mogel preslepiti
s plitvimi, materialnimi zvijačami. Kapetan je imel neumrljivo dušo in
neumrljiva duša je varovala Kapetana pred njim samim. Da, Kapetan se
je pripravil za poslednji spopad. Ponosno se je zravnal na pragu pozne
kavarne, kjer mu je vse to blisnilo skozi glavo. V napol prazni kavarni
so sedeli utrujeni ljudje pred napol praznimi kozarci. Njihovo življenje
brez preteklosti in brez prihodnosti je izpolnjevalo zrak kakor smrad po
gnilih rastlinah in se mešalo s težkim utrujenim dimom. Njihovo napol
prazno življenje brez preteklosti. Oni niso bili zmožni bojevati takšen
boj kot Kapetan, bili so izdajalci, priskledniki, umazani petolizniki živ-
ljenja. Sovražnik pa je sedel med njimi s satanskim nasmehom na obrazu,
hvalil se je s svojimi žrtvami in zmagami ter vlekel Kapetana v svojo
prozorno mrežo. Vabil ga je, naj sede sem, med te utrujene ljudi, naj
iztegne svoje težke ude, naj preneha premišljevati in naj pozabi na svojo
dragoceno preteklost, ki mu je dajala moči. Naj se zlekne na mehki ka-
varniški naslonjač in v dimu gleda motne neresnične privide, ki ga bodo
odvlekli v udoben, topel mir, naj zapusti svojo ponosno in trnovo pot.
Kapetan se je zravnal na kavamiškem pragu, se trdo zasukal in odšel
v noč. Spoznal je sovražnika. Kajti sovražnik ni govoril iz te mrtve
kavarne, iz teh mrtvih ljudi, temveč iz njega samega, ki je bil še vedno
živ. V njem je bil njegov zakleti sovražnik, ki je zahteval svoj krvavi
1350
davek. Kapetan se je bolestno nakremžil, izmučen in utrujen je delil
zadnje udarce na levo in desno, že ves slep od utrujnosti, nemočen od
razmišljanja, izčrpan od delovanja. Opotekal se je po mračnih ulicah
svoje glave, medtem ko so mu roke počasi omahovale in mu je glava
klonila k zemlji. Telo, utrujeno, pregrešno telo, ne zapusti me v trenutku
obupa, je prosil Kapetan svoje starčevske prsi in svoje bolne rahitične
kolke. Toda telo je pripadalo sovražniku. Bilo je hlapec.
Po temnem stopnišču, do temnih vrat njegovega stanovanja, v mračno
preddverje, tam je utrujeno odložil plašč in utrujeno prižgal luč. Kapetan
se je opotekel, ne da bi kaj mislil, bil je pripravljen, da se vda na vsak
ultimat, pripravljen, da izda, da se proda, da umre v naročju dobrega
življenja. Sedaj vse skupaj ni imelo več pomena. Ljudje in ulica so bili
daleč in nič ni grozilo v tem malem štirioglatem prostoru, kjer je bil
samo Kapetan, brez vojske, brez sovražnika, utrujen ôd boja, ker je spet
izbojeval Pirovo zmago. Pripravljen je bil, da izroči mestne ključe in da
brezskrbno odide prek zelenih polj proti sončnemu zahodu. Kapetanu je
bilo spet žal njegove zmage, za katero pa se bo jutri spet bojeval. Mučen
boj brez cilja in brez konca pod nesmiselnimi zastavami preteklosti. Naj
se konča. Naj se že naposled konča. Da bom živel mimo z ljudmi, ki so
mi enaki. Ki jih ne preziram in ki ne prezirajo mene. Popolnoma neviden
za vse, zlit s površino vsega življenja, neopazen zaradi svoje vsakdanjosti.
Toda Kapetan je vedel, da to ni mogoče. Ko bo jutri zjutraj stopil
iz svojega malega stanovanja, kjer je tako dobro zavarovan, iz svoje
osamljenosti, ki jo tako sovraži, bo sovražnik spet pripravljen, kakor je
pripravljen vsako jutro v letu, vsako leto že stoletja, da ga pričaka, da
ga prisili k boju. Kapetan ni mogel pobegniti: Kapetan je moral najti
moči, da bi rešil svojo neumrljivo dušo. Njegov sovražnik življenje, ki
ga je zaznamoval pri rojstvu, je določil ta boj in mu dal orožje.
Kapetan se je poslednjič počasi zravnal in s težko glavo naredil
nekaj utrujenih korakov do svoje knjižnice. Občutil je svojo višino sto
dvainpetdesetih centimetrov, občutil jo je takšno, kot je, ker se je počutil
majhen in utrujen. Iztegnil je roke k policam svoje dolgoletne, potrpežljive
zbirke. Stari rokopisi so nepremično rumeneli pod senco njegovih prstov.
Med njimi je bil tudi rokopis njegovega pradeda, velikega Kapetana, čigar
boj si je bil vzel za vzgled, njegovega junaškega očeta, jasen, čist in
nenačet od časa, rokopis, ki ga je ljubil tako, kot drugi ljubijo psa. Iz
rokopisa je žarelo umirjeno razumevanje in tiho sočustvovanje brez solz.
Sočustvovanje, ki ni žalilo, neživljenjsko in neživljenjsko dobro. Kapetan
se je blago nasmehnil preteklim letom, z umirjeno roko je snel svoje
kokarde in obstal sredi svoje sobe, nezavarovan in majhen, večno zazna-
movan s kokardo življenja, zmedeno smehljajoč se zaradi svojega greha.
1351
Izdaja
Krsto Spoljar
"-V naših letih čutimo, da smo tako različni od drugih,
in trpimo zaradi tega z nekakšnim zadovoljstvom. Kako lahko
je s tihim glasom opravljati topost ljudi okoli nas. Mislimo
si, da smo v središču majhnega sveta, sveta naše popolnosti
in našega sanjarjenja, kamor nihče ne more vdreti. Katco rad
imam neizprosne in grobe zmaje mladosti! Nje in njihove su-
rove strasti! . . .■« »Z leti bo vse to minilo, no, potrudi se,
bodi takšen, kot so vsi..
Philippe Sollers: »Izzivanje«
Kako bi bilo sovraštvo sedaj odrešilno za tvojo bolečino, kako si
samo želiš sovražiti, ne z preziranjem, temveč resnično in s pravim ob-
upom, s tisto usodno ognjevitostjo, ko ima vse vonj po razsulu in krvavem
potu, po sovraštvu in ognjevitosti, ki v sebi zajema bes tvoje notranje
preobrazbe. Ne, ne, dobro se poznaš. Miren si, ne bojiš se samega sebe,
tistega neresničnega, besnega in brezkompromisnega, ki bi očaral tebe in
tvojo mladost. Toda ta mir je hujša bol kot prava bolečina. A koliko tvoje
nedolžnosti je bilo v trenutku, ko si mislil, da si osrečen (velika topla in
hipnotična maska iz plazme na revščini tvojega kompromisa!) in s kakš-
nim gnusom se ti sedaj prikazuje spačenost te besede: srečen v tem iz-
posojenem življenju zunaj svojega življenja; to je res podoba, ki je
vredna tvojega gnusa. Toda poskušal si, storil si, popustil zaradi nekaj
trenutkov krčevitega stiskanja, zaradi vonja izločka in zaradi razširjenih
steklenih zenic, čeprav si, tako zoprno razumen, vse to poznal in občutil
že prej, ker je vse to določeno obstajalo v tebi, posebno opazno pa je
bilo v času tvoje vzdržnosti, v kateri si iskal moči za spoštovanje samega
sebe. Tudi ta potreba po velikem, besnem sovraštvu, ta gnus in bolečina,
vse to je obstajalo že takrat, ko še nisi mislil, da je izdaja neizogibna,
takrat, ko čudovito samozaupljiv, neodvisen in svoboden še nisi mislil
ničesar, takrat, ko si si ošabno domišljal, da poznaš odgovore na vsa vpra-
šanja. Ta ogabna vprašanja, ki so tako odveč tebi, ki si rojen po vojni,
ki si dobil svobodo — kot pravi tvoj prepoteni in umazano brezbrižni
stari (a ti čutiš, da te njegove besede onečaščajo) — na krožniku, to
svobodo, ki je zate sedaj neugodna kot fiziološka krivulja (čutiš pravo
slabost, kakor da bi imel želodec preveč napoljen s sladkarijami in pri-
skutnimi likerji, ki ti gnusno vrejo v telesu), ker se zanjo nisi bojeval;
ničesar si nisi pridobil, ničesar si ne boš pridobil. Vse ti dajejo, ne da bi
bil za to kaj žrtvoval, tvoje telo ne pozna resničnega trpljenja, čeprav si
tako močno želiš prvobitne bolečine, izgube, ki bi te spravile v obup,
strašno globoke rane, ki bi te prestrašila. Kako si želiš, da bi resnično
sodeloval pri čem, a vse, kar bi hotel storiti, so storili že tisti pred teboj
— čeprav tu ni ničesar več storiti, kakor da je že vse opravljeno —
vendar nepopolno. Kolikokrat si se zalotil, kako hrepeniš v svet, pri-
pravljen, da se znajdeš pred neznanim, da se spoprimeš s tisto še neznano
grozo človeka, ki je prvi dan devetega meseca tisoč dvetstvo devetintri-
1352
desetega leta v smešno krojeni obleki in v odurno zavezani kockasti kra-
vati ob nemogočem radijskem aparatu poslušal poročila in prestrašen
(bleda nezagorela kolena so drhtela v nagubanih širokih hlačnicah) vedel,
da se nekaj dogaja, nekaj strašnega, kar bo spremenilo njega, pa celo te
reči ' - ne samo hiše in vse to popačeno pohištvo, temveč tudi zemljo,
kamenje in travo, nekaj strašnega, toda z neko neizprosno možnostjo
spreminjanja. Vedel je, da pri nečem sodeluje, misliš, in morda sedaj
zoprno misliš, da bi bilo boljše, ko bi bil ostal v nespremenjivosti tistega
spačenega pohištva in smešne obleke — kratkega plašča in širokih vre-
častih hlač potem misliš, da je segnil (davno, davno, za tvojih osemnajst
let res davno in abstraktno kakor ljudje in občutki neke tridesetletne
vojne) preluknjan z eno ali več kroglami, morda sežgan, morda mučen,
toda ti mu zavidaš. Bil je namreč morda eden tistih, ki so zmožni, da
si izberejo svojo usodo. Ti pa slutiš, da je tvoja usoda nepreklicna; ti, ki
sovražiš preteklost, kot včasih hrepeniš po njej, toda veš in si praviš:
dragi, nič se ne začenja znova.
Odmaknil si se; ležiš popolnoma gol na rjuhi, ki je postala od pranja
že preveč tanka, tako da se guba ob vsakem tvojem gibu, in občutek
imaš, da je' umazana, čeprav veš, da je čista, premišljaš celo, da se bo
mlečna barva tkanine počasi, toda zanesljivo napolnila s tistimi skoraj
nevidnimi sivkasto rjavimi madeži umazanije. In če ne bi bila v nevar-
nosti tvoja narcisoidna svoboda, bi ti morda uspelo, da bi se zarežal
(takšno onečaščanje je značilno samo za ta leta) in pomislil: to je sled
človeka! Odmaknjen ležiš na robu stare postelje, ki prav gotovo škriplje
kakor postelja poleg tvoje. Kako da nisi tega opazil prej, vse do trenutka
pred nekaj minutami, ko se ti je zdelo, da to škripanje vdira skozi vse
zidove tega gnilega hotela. Ne samo v sosedne in prav tako brezosebne
sobe, brezosebne tako zelo, da ne pokažejo niti svoje revščine niti uzako-
njenega neokusa, temveč celo tja do rjavo pobarvane mize v veži, kjer
se zaradi tega neznosnega škripanja (v tem času je bilo vztrajno navzoče
in nemogoče ga je bilo izključiti, tako da si zaradi želje, da ga zatajiš,
in zaradi napora, da bi obvaroval in rešil nekaj v sebi, občutil priskutno
živo bolečino na spodnjem delu malih možgan) premika in žvenklja nekaj
obešenih potemnelih ključev. In že takrat si ponižan in otožen zaradi tega
škripanja vedel, da boš moral zardeti, ko boš stal za Valiko in občutil
nepotrebno breme svojih dolgih, koščenih rok; vtikal jih boš v žepe, jih
vlekel iz njih, brez razloga si boš gledal v dlani (kako rad bi z njimi
udaril po teh neumnih obrazih, po obrazih vset teh pokvarjencev, ki
imajo brez izjeme o sebi prelepo mišljenje), obračal boš glavo, kakor da
iščeš nekaj, kar je treba videti, delal se boš, kakor da si se zatopil sam
vase, zaskrbljen zaradi nečesa, čeprav boš vedel, da ti nihče ničesar ne
verjame; brez zaupanja v samega sebe in zaman kakor vedno boš skušal
postati drugačen.
In tako obsojen na nemir in vanj ujet boš sovražil vratarja in sebe,
zato ker zardevaš. Občutil boš, da je tvoj obraz grd in zbegan. Rad bi
pozabil na to neokusno resničnost in rad bi bil kje drugje — kljub temu
pa boš z ogabno preplašenim pogledom oprezoval, ali s čim kaže (ali je
4 Problemi
1353
videti očitek starega družinskega očeta — tega popolnoma odraslega bitja,
ki je že pozabilo, da se tudi v mladosti uživa v gnusobah — ali prostaško
pohlepno režanje na njegovih modrikastih ustnicah, na tem ostarelem
obrazu prepredenem s krvnimi žilicami), — da je slišal tisto škripanje,
ki bo trajalo vedno ne v tvojih ušesih, temveč na vrhu tvojega tilnika,
ostro in močno škripanje, ki je nastajalo s struganjem tvojega živega
mesa ... Toda ko si slišal to škripanje, ko si odkril ta neizprosni pojav,
ta ponižujoči zvok, ki je razkrinkaval tisto, kar sta delala, in pokazal vso
ogabnost vajinega dejanja, si vendarle nadaljeval gibe, ne zaradi zado-
voljstva (to veš čisto dobro), temveč vžlebljen in položen v ta kalup, od-
koder se nisi mogel več umakniti — v to napol hipnotično stanje — kakor
navita lutka, čeprav si vedel, da si nisi želel tega. Popolnoma zavestno si
odkrival, da živiš v tujini, bilo je celo tako tuje, da se ti vse to ni zdelo
resničnost, še sanje ne. Toda delal si tisto, delal — ti, ki ne priznavaš,
da si to pogrešal, občutil si svoje telo tik ob Valikinem, svoj vlažni ud.
svojo normalno razdraženost, gledal si s presenečenim in razneženim po-
gledom njen obraz, ki se je spreminjal, bil si celo navdušen nad to spre-
membo, s katero nisi rač-unal, nad temi bolestno razprtimi ustnicami,
zdaj vlažnimi zdaj suhimi, ki na videz niso mogle do sape, nad očmi
v svetli bledici tega obraza, ki so bile odprte, a niso gledale, temveč so
izražale neko vzvišeno in neznano divjo praznino, vendar nisi — ti, ki
ne veš, iz česa črpaš svojo moč, da takšen obstajaš — kljub tem svojim
gibom, kljub vsemu, kar si čutil od nje in od sebe — nisi pri tem so-
deloval brez svojih misli in prostora, trpel si s svojo mladostno grozo,
trpel nazadnje zaradi tega ogabnega, ponižujočega škripanja, ki pa ga
vçndarle nisi ustavil, in zaradi katerega boš zares (nesrečen zaradi tega)
zardeval pred vratarjem (staro mrho), medtem ko bo Valika, kakor da ni
bilo ničesar, kakor da ni bilo tiste vzvišene spremembe na obrazu, spre-
membe, ki je iz Valike napravila neko drugo, skrivnostno boleče in srečno
bitje, odsotno in z neko podzavestno malomarnostjo, kakor da pred njo
ni moški, ne samo izročila ta okorni ključ vajine sobe, temveč bo celo
vprašala, kakor da ne ogovarja moškega, za kako morebitno sporočilo ali
za kakšne druge nujno potrebne podatke, ki bi se jih ti prav gotovo ne
spomnil. Kako si mrzil in kako cenil to njeno zmožnost — te zalite in
gole roke, ki tako spretno odmerjajo — da nikogar: ne natakarjev ne
sprevodnikov, ne sobarjev, ne šoferjev in ne vratarjev ne gleda kot moške
(sedaj, ko si prepričan, da so edino mrtvi ali s smrtjo prisiljeni ohranili
svoje ideale — misliš: saj jih tudi ni treba gledati kot moške), ki gledajo
njo. ustvarjajoč v sebi neko življenje, v katero bi bila ona vključena na
nesramen način, in že se zaradi neizživljene pohote v njih pokaže cel
val sovraštva in žalosti in potem zaradi te trenutne prevare trpijo ob
svoji izgubi. Na srečo — vsi so žrtve, tudi tisti najslabši — tako se
tolažiš in uživaš v tem.
Ležiš na robu svojega ležišča; ne pokriješ se, ker se bojiš (a to je
tako nespametno), da ne bi vlažnost, ki jo čutiš kot tanko lepljivo plast
na dnu trebuha in na stegnih. umazala te oguljene in verjetno slabo
oprane rjuhe, prav ista vlažnost iste sestavine, ki se strjuje v ogabne
1354
kepice na tebi in na njenih zlatastih dlačicah — prav iste temne barve
starega zlata, s katero so obarvani njeni lasje, čudil si se in mikalo te je,
da bi mogoče zastavil neprimerno vprašanje o tej podobnosti. Izziv si imel
vedno za čednost svobodnih. Izziv, ki razseka dolgočasno prihodnost in
spremeni tuje občutke do tebe, to dejanje, ki prinaša morda neko moralno
prednost, pa tudi izgubo — seveda ne v tem primeru, in bilo je smešno,
da si se izmikal temu začudenemu otroškemu vprašanju — toda že po
navadi si previden, molčal si kakor vedno, miroval si v svoji nizkotni
spretnosti, da sprejmeš samo ugodno. Toda, moj mali, rekel si: Obstoj raja
zahteva tudi obstoj pekla. Modro si se nasmehnil, kakor da nisi izigral
sebe, ker nimaš ne svojega raja ne svojega pekla; oblika tvoje zgodovine je
ponavljanje tuje samote, ki ne izginja: ničesar ni mogoče dati nikomur!
Ležiš tako razkrit in poln nelagodnosti, bojiš se celo, da se ne bi
dotaknil sam sebe, tvoj raztreseni pogled nepopolno sporoča tisto, kar vidi.
To je oblika ogibanja pravemu obračunu, zgrajena z že preskušenimi
sredstvi, za katerega nisi zmožen, toda reči lahko v resnici izključijo zbe-
gani tok tvojih misli, iztrgajo slutnjo tvoje resnice in te ničnega izpolnijo
s svojo navzočnostjo; tako te tudi ta rjava posteljna ploskev, tvoja noga,
recimo palec in malo daljši prst poleg njega z belim nohtom, ki sega do
te ploskve, razjedene od nečesa neznanega, lahko tudi izdajalsko po-
polnoma odvrne od tebe samega: te nenavadne vijuge, ki jih je povzročila
starost ali bogvedi kdo, morda celo kakšni mrtvi nohti, ki jih je smrt
spremenila v kremplje, toda ti se te uničene rjave ploskve vendarle ne
dotikaš s pravim, krepkim pritiskom, ker se bojiš, da bi noht lahko po-
vzročil oster šum ali pa bi gib tvoje noge lahko zbudil tisto škripanje,
ki se je malo prej tako čudno trgalo od hotelske tišine; vprašuješ se, kako
dolgo že ležita v tej tihoti, veš čisto gotovo, da čas mineva, vendar ga
ne čutiš. Nasprotno, vse je tako, kakor da bi obstal, in celo šteješ sekunde,
da bi se prepričal, da je minil določen del časa. Nief ves čas v tebi je pre-
maknjen. Ne moreš ugotoviti, ali čas beži ali miruje. Čutiš pa, da si v
tistem trenutku — kot sedaj — neizčrpno zanikal vrednost časa. Morda je
edino to bilo lepo in dovolj, da priznaš vrednost take izključitve. Bojiš se
edino, da bi ti ali tvoja noga, zdi se ti, da živi ločeno od tebe, lahko povzro-
čila kakšen šum, ki bi prav gotovo pripravil Valiko do tega, da bi kaj
rekla ali vprašala, to pa bi uničilo mirovanje časa, ker bi na njeno vpra-
šanje moral odgovoriti in tako uničiti to časovno negibnost; slišati njen
ali tvoj glas bi ti bilo neznosno. Zato ves otrpel vztrajno gledaš s praznim
pogledom čez to ploskev, ki je obrobljena z debelejšim okvirom, veš, da
je za njo otomana (dvosobna hotelska soba s tretjim ležiščem), na kateri
boš ležal eno ali dve noči brez pravega spanja, ko bo prišel tvoj stari
z direktorskim mercedesom, in na kateri bi moral ležati tudi sedaj v pri-
jetnem počitku, ki ga nič ne vznemirja v zdravem mladeniškem snu —
da bi poginil zaradi neumnosti take morale, toda dražja ti je neumnost
odraslih in sočutje. Cisto za gotovo veš, da bo Valika (poznaš to vrsto
spretnih ljudi, ki se obdržijo in jih nič ne preseneti) uro ali dve pred nje-
govim prihodom zamenjala rjuhe. To se ti v resnici zdi čudno; ne priča-
kuješ, da bi Valika mogla in znala pravilno razprostreti to belo rjuho, ker
4.	1355
je doma, kadar si prenočil pri starem, to vedno delala hišna ali katera
tistih sorodnic, ki so, čeprav kot gostje, takoj prevzele dolžnost služinčadi,
kakor da je tako določeno zaradi njihove neuglednosti. (Dobrota in poniž-
nost sta najogabnejši dolžnosti, razmišljaš z gnusom.) Toda Valika bo to
storila (ah, kako si to želiš s poželjivim pričakovanjem, čeprav je tvojim
čutom ustreženo do sitega), ne z grobimi gibi, ki izdajajo dolžnost in
delo, temveč tako, kot da je zarotniška igra, v kateri je skrita prava na-
slada, igra, s katero vajina prepovedana zveza še nadalje traja; opravila
bo to z veliko mero drzne ljubkosti, s tistim čudovitim čarom, ki je v vsem,
kar je delala. Veš, da otomana obstaja (to je neznosno vztrajno kakor
tvoja vest, ki je brez dvoma nepotrebna) in veš, da bi bil moral ležati
na njej in da stari ne bo niti pomislil, da nisi ležal tam tako ločen od
Valike s to raztrgano, od črvov in strasti preluknjano pregrajo z vonjem
te usodno uležane sobe. Nobenega dvoma ni, da bo to zanikanje prave res-
nice, to zvito in sokrivo pokoravanje povzročilo v prihodnjih nočeh vrto-
glavo praznino, sovraštvo, ki ga ne boš smel pokazati in ki bo skozi tebe
padalo v prazno, ker ne moreš premagati drugih in samega sebe. Ne želiš
premišljati o tem (gnusno je biti slab, omahljiv in zapeljan) in vztrajno
gledaš te stene, omaro, ki je prav tako obarvana in prav tako razjedena
kot posteljna končnica, gledaš to umazano zeleno barvo mizice in dveh
stolov, umivalnik z medeninasto pipo, iz katere bo pritekla brezokusna,
skoraj topla voda, na katero si in boš naletel v vseh hotelskih sobah ob
morju. Vidiš tudi tesno stisnjene lesene naoknice — dve ozki okni: eno
gleda prek streh na pristanišče, drugo na hotelsko vrtno restavracijo, od
koder se je sinoči, ko sta prišla utrujena po več kot enournem iskanju
po mestnih hotelih in ko sta se slačila v motno rumenkasti svetlobi žarnice,
onesnažene od muh, prihajal skozi te zelenosive naoknice med nerazum-
ljive glasove pomešan žvenket kozarcev, vilic in oster vonj mesa, pečenega
na ražnju. Vidiš te belj sive in razpokane kot zelene naoknice in ne veš,
ali je zunaj — tam v prostoru iz togih, nespremenljivih reči, brezkončnega
zraka in nerazumljivega gibanja vode — mrak ali morda že tema, in je
morje tam daleč od obale in pristanišča čisto čmo (gosta, strašna tema,
prepolna tujine), ali pa na pesek, na kamenje, na umazano oranžno rdečilo
streh še vedno sije sonce s tako znanega obledelega neba. Ničesar ne veš
o času, zamišljaš si, da se giblje, čutiš pa nekaj nasprotnega: trajen je,
obupno negiben, tako obupno negiben, kakor da bi te s to negibnostjo
moral ujeti in zgrabiti na način, tebi še neznan. Ne gledaš stvarno na to
ubomo pohištvo v hotelu Solin, ta uničujoči dekor, kamor te je pripeljalo
naključje. Vsi predmeti so navzoči, živijo ob tebi, čutiš njihov togi obstoj,
gledaš, s svojim pogledom zaznavaš njihove oblike, vendar se ne prepuščaš
prijetni igri, v kateri bi tvoja zamisel nenavadno močno sodelovala, ne
misliš ničesar, samo ravnodušno ugotavljaš. Vendar kljub vsemu izmikanju
in beganju pogleda po teh predmetih, ko ugotavljaš: to je miza iz mehkega
lesa, mlečno-zeleno pobarvana, to je omara, umivalnik, pločevinast bokal,
kljub vsemu temu čutiš, da je pred teboj resnični obstoj strašnega leto-
vanja. To si morda samo domišljaš, ker se bojiš, da bi se prijetno sprijaznil
z nečim, kar je podobno izdaji, ker ne želiš biti ganljiv; ob sentimentalnosti
1356
se zgroziš. Veš tudi to, da ti nihče ne bo nalagal nobenih obveznosti. Toda
obveznost si že prevzel in slutiš, da je tvoja svoboda (odveč kakor vse
vrline) okrnjena; v bistvu se ves čas bojuješ proti močnemu občutku in
misli, da si v Vahki našel izjemno bitje. Na koncu koncev ne želiš ničesar
od tega dvoličnega sveta odraslih, toda že si izbral in veš, da si izbral brez
razloga.
Nenadoma si se zdrznil, kakor da bi bil ta vztrepet potreben, da bi
se izognil priznanju, kakor da ti je res treba pretrgati to negotovost časa,
vse svoje misli si usmeril na čas, zamislil si si, da se je nujno treba raz-
gledati v času. Zdrznil si se iz še enega razloga; ko si bil že ves otrpel na
deskah, si si predstavljal: bilo bi neznosno lahko zviti telo, skrčiti noge
v kolenih in počasi sesti na posteljo, to bi bilo opolzko, preveč domače —
zakonsko (zakon je nespodobna svinjarija, misliš v svojem sovražnem
taboru). Tako si predstavljaš počasne gibe svojega starega, ki še trenutek
posedi na postelji, s povešenim dlakavim trebuhom in s skrčenim udom,
ki je izginil med stegni, s sklonjeno glavo, brez dostojanstva, pijan in
utrujen od zadovoljstva in s tistim gnusnim znojem na dlakah pod pa-
zduho. Zdrznil si se. kakor da bi te to vrnilo čistosti, kakor da je s tem
konec zveze, ki te tako vznemirja; s tem trepetom zanikuješ svojo utru-
jenost in hočeš pokazati, da Valikini objemi na tebi niso pustili nobenih
sledov. Ko ne bi bil videl, da ženske trpijo veliko bolj kot moški, bi jo
sedaj sovražil. Odločno želiš končati to sladko omedlevico, samo ko bi
mogel še reči: priznam le tiste neumnosti, ki mi prinašajo zadovoljstvo.
Toda že omahuješ in ne najdeš več sebe.
Stopiš k oknu in se ne upaš obrniti; v srečanju z njenim pogledom
bi dobil videz človeka, ki so ga stisnili ob zid. Nazadnje bi se skušal izvleči
z nasmehom, nehote bi se skremžil. s tem bi popolnoma jasno potrdil,
da se zavedaš tega, kar sta storila, in na pomilovanja vreden način bi
priznal svojo soudeležbo.
Krepko si odprl naoknice, vrgel si jih od sebe. kakor da hočeš s tem
naglim gibom pokazati sebi in njej, da te nič več ne veže na to mračno
notranjost sobe. (To je samo ena od tvojih številnih ničevih ekshibicij,
kot tudi misel: grobost je vrlina.) Naoknice so udarile ob zid in zaškle-
petale, okvir se je stresel, ti pa že misliš, da si zaposlen s to sivo svetlobo
in z rečmi, ki so stalne, vendar tudi spremenljive toliko, kolikor je me-
njave v tebi. Ne muči te več želja (ali zares?), da bi se obrnil, da bi skri-
voma pogledal njena ramena, da bi pogledal, kako prihaja svetloba na
njen obraz, ki je od zadovoljstva (ali od tistega nasprotnega, kar se je
tebi nespretnemu lahko zgodilo) dobilo nekakšne grobe poteze, na njeno
golo telo, ki se je vrnilo v skoraj isti položaj, v katerem je bilo pred
tistim škripanjem, ko si negibno ležal na njej, na njenem trebuhu (ta
mehka, sedaj umazana gmota) in skoraj stisnjenih bedrih in še nisi vedel,
ali je to šele igra, ki se začenja in končuje z nekaj poljubi, z vidnim
zadovoljstvom in užitkom tvoje dlani, ker je vendarle obstajal tvoj stari,
obstajal ta svet odraslih, obstajal tisti del dejanja, ki ga ona morda ne
more storiti, nisi si upal kaj drugega kot poljubljati jo, nisi se niti obo-
tavljal ali nameraval storiti kaj drugega, ležal si čisto mirno (samo malo
1357
si drhtel, od vsega je vendarle najbolj razburljiva negotovost) na njenem
telesu, še roke si imel v njenih laseh in smehljal si se z nasmehom, polnim
bojazni.
Svetloba, v katero si se zagledal, te preseneča s svojo sivo trdoto;
zrak je topel in vlažen. Misliš, da te reči in pojavi, ki se kažejo v tvojem
očesu, osvobajajo prostora za teboj, samo toliko pomeni ta prostor olaj-
šanje. Morda boš zaradi tega samo dalj ostal pri oknu, zagledan v gosti
dim, ki se vali iz umazano belega dimnika razmajane ladje Kotor in maže
ves prostor; dim, ki ga nosi in zaganja južnik, je nagrizel belino obloge
(vidiš samo zgornji leseni krov s turističnimi klopmi in del visokega ladij-
skega nosu), ves pomol je že prekrit s sajami, dim ovija tudi hotel, se
razbija ob grobem zidu, se razpršuje, toda še vedno je gost, vali se proti
trgu med Hrvojevim stolpom in kioskom in se zaradi nekega čudnega
mešanja ustavlja pri spomeniku in tam zajema oksidirani bron v svoj
nimb. Morda boš ob gledanju teh stvari občutil tisto plodno samoto (ko
si vdihaval te ostre premogove saje, ti je prišel na misel verz, ki se ga
po nekem čudežu spominjaš še iz šole: ... megle prahu so dvigale se gor,
kakor oblaki, ko mrači se po gori...), ki ti bo omogočila, da vse te reči,
vse to obzorje vpiješ kot resnično stvarnost in potem, ko boš prenasičen
in ko se boš obrnil, te bo presenetila praznina sobe: še čutil nisi, da je
ona, ko je spoznala težo tvojih dolžnosti, neopazno izginila iz sobe (oba
sva se osrečila, bi se hotel zarežati), upaš celo, da boš lahko to popolnoma
zabrisal in uničil v sebi. Zadovoljstvo, da boš sam, bi te povsem rešilo
vznemirjenosti, vendar veš, da ne bo takšne rešitve, ki bi te okrepila, zato
mrzlično gledaš na morje za Kotorom, na morje, ki ga je skalil južnik
in je umazano zeleno pod sivim in zelenim nebom, raztrgano in opotekajoče
se kakor sive, od olja in mazuta umazane tovorne ladje, na morje, ki kipi
v tem umazanem pristanišču in se spušča v čudnih valovih, ki se ne penijo
ob kamenju in železnini, oglodani od slane vode, na morje, ki ne udarja
s tistimi sumljivimi velikimi valovi, kjer nekaj fantov z oprtami lovi
cipale, ki plavajo v mešanici vode, naplavin, odpadkov z ladij, preme-
šanega blata in fekalij, ki jih morje dviga na površino. Čutiš ta južni veter,
ki je poln ostrega prahu, soli in znoja ter piha čisto nizko proti kopališču
Železničar, kjer se meša s posušenim črnogorskim grmovjem in z dimom
iz lokomotiv na progi v ladijskem skladišču. Včeraj pa je bil neki tenutek
tvoj občutek svobode nenavadno močan. Zgodilo se je to v trenutku, ko si
Valiko samo navidezno zapustil — njo, ki je imela okus po svetu, ki je
bil zate neznosen, to je bil trenutek čudovitega olajšanja po celi vrsti
ogabnih neprijetnosti — čeprav je v nekaterih med njimi tvoje sovraštvo
našlo zadovoljstvo, kakor takrat, ko opaziš kaj ogabnega in hudobnega,
kar mora po tvojem mnenju biti prav takšno: sinoči v Belviju niso vedeli
za očkovo rezervacijo. Režal si se: danes je toliko direktorjev z junaško
preteklostjo, da to prav nič ne pomeni niti za najslabšega vratarja, ki
hlapčevsko pričakuje napitnino v devizah, edino, kar si je prilastil od teh
navidezno močnih — ta previdni strahopetec — je nevljudnost in brez-
obzirnost. Sploh se ni poskusil opravičiti, pustili so vaju, da od obupa
utrujena čakata v recepcijski veži. Naj je bilo to še tako grdo, vendar te
1358
je tolažila resnica, da se je v tem trenutku tako očitno podrlo tisto precej
mogočno sklicevanje tvojega starega na svoje skladišče preteklosti. Ko
sta se nastanila v hotelu Solin, si se hitro umil, se preoblekel brez skri-
vanja, čeprav si stal za vrati odprte omare, potem si šel dol; s svojimi
dolgimi koraki si se na trgu malomarno opotekal od izložbe do izložbe,
medtem ko se je Valika zgoraj pripravljala. To je bil tvoj najsrečnejši
trenutek v tem mestu, bil si neznan in tuj, pa prav nič osamljen, nekako
neopazno vesel, ker ni bilo prav nobenega znanca. Ob teh nesmiselno
okrašenih trgovinah s filigranom in zelenjavo okoli temnega bronastega
spomenika si se počutil svež in osvobojen vseh mogočih slepil, ki so se
malo prej v sobi neprijetno pokazala in zbujala v tebi odpor zaradi svoje-
vrstnega ponižanja. Nihče sploh ni pričakoval, da se bosta vzbudila rado-
vednost in vznemirjenje — bilo ti je določeno, da otroško nedolžno ostaneš
z Valiko dva, tri dni, dokler ne pride stari — edini s svojimi gnusnimi
pravicami. Pa tudi pozneje, ko je prišla dol, je nisi hotel videti, še manj
pa opaziti, kaj je oblekla, si čakal, da te sama poišče. Potem sta se spre-
hajala, vedel si vse o tej nedostopnosti, zato si bil kakor odsoten, igral
si svojo neumno nedolžnost z malo pretirano naivnostjo, ohranjal pa si
svojo neulovljivost, ker nisi želel pasti v tisto negotovost, ki je imela v
sebi veliko upravičenih in neupravičenih slutenj, vsega tistega, zaradi
česar si se včasih vznemirjal ali kar si predrzno pazil v dneh, ko si ju
obiskoval (stari pa je spet mlatil prazno slamo na kakšnem sestanku)
in je Valika bila sama v svoji svetli in prelahki obleki, izpod katere je
gledalo tisto tako čudovito in nežno perilo, da te je celo nezavedno na-
vduševalo. Toda bil si svoboden, bil si brez obveznosti (noben gib še ni
bil storjen), rešen si bil zaradi tiste vame nemožnosti, zato si lahko bil
tako premočno ravnodušen, bil si daleč od dvoličnega sveta odraslih, od
tistih, ki so si mogli izbrati usodo, tistih, ki so zadovoljni v svojem ne-
popolnem svetu. Sinoči pa si čutil nevarno približevanje njihovega sveta,
takrat ko sta odmaknjena drug od drugega hodila po strmi in visoki obali
— ti kot vsi mladeniči tvojih let malce poudarjeno neurejen, razpet in
z zavihanimi rokavi, spodaj pri kopališču Železničar pa si zagledal osvet-
ljen splav, okoli tega kroga rumenkaste svetlobe je bilo morje temno, čisto
črno in umirjeno, kakor da bi bilo razvlečena toga gmota, ki se dotika
bleščeče peščine ter stalaktitov iz zrnc peska in gramoza. Tisti spodaj na
splavu so plesali ločeni, vsak je užival sam zase, bili pa so zliti s tisto
glasbo, pozabljajoč, da so dekleta in fantje, pozabljajoč na spol, tako
žalostni in veseli v tej odsotnosti, omamljeni od glasbe in svojih gibov.
To je bilo vabilo zate, odmevalo je v tvoji izgubljenosti, vendar nisi
mogel odvreči čevljev, kakor so spodaj v svetlem krogu na temni vodi
tisti fantje odvrgli svoje japonke in bosi skupno z dekleti pozabljali na
gnusni svet odraslih, ki so imeli svojo vojno, svoje žrtve, mrliče, strah,
svojo zmago, svoj svet, ki ga hočejo obл'arovati. Gledal si poln skrivnost-
nega nemira, ki ti jemlje vsakdanjo navzočnost tujine in spoznanja, da si
v tej tujini ne moreš izbrati usode, čutil si navzočnost svojega sveta, sveta
svoje neskončne prazne svobode. Bil si tako blizu njim, ki bi te vzeli za
svojega, s katerimi bi se ti ne bilo treba seznanjati; odveč bi bilo povedati
1359
svoje ime ali pripovedovati kaj katerih teh kuštravih deklet, ker te ne
bi privlačile s tistim, zaradi česar so dekleta, dva, trije gibi bi zadoščali,
da te priznajo za svojega. Stala sta na vzpetini, ti si s tako izostrenimi
čuti razpoznaval vsak glasbeni stavek in si natanko predstavljal gib, ki
bi ga storil, gib, ki ga sedaj nisi mogel napraviti. Potem sta se vrnila
in ti si že v tem odpovedovanju zaslutil breme odraslega človeka; bil si
v skrbeh, zamišljen in nezadovoljen. Ob vsem tem pa je vendarle obstajalo
nekaj lepega: bil si sovražnik, bil si nedosegljiv. . .
Sedaj gledaš to motno, temno zeleno morje, ta dim iz Kotora, južnik
pa ti sili v sobo, tvoje telo se začenja ogabno znojiti, postaja lepljivo okoli
vznemirjenih znojnic kakor malo prej Valikino, in že se vračaš k svoji
dolžnosti; misliti moraš na Valiko — ki je pričujoča za tvojim oznojenim
hrbtom. Odločiš se, da boš čimprej pretrgal zvezo z njo, celó da boš od-
potoval. da boš izginil brez besede, da boš storil nekaj, kar se zdi njim
nemogoče. Ob tej ostrini vročega zraka, ob tem smrdljivem dimu in
kašastem morju si zagrenjen, zagrenjen si zaradi svoje popustljivosti (iz-
ogiblješ se ponosni besedi poraz, ker premagani spoznajo svojo zmago),
ko ti je kljub temu, da si čutil nevarnost tega bitja, bilo edino pomembno,
da se izpolni praznina, kakršno si občutil sinoči, ko je Valika po neuspelem
sprehodu, izčrpana od poti, utrujeno spala. Ostajaš pri tej svoji odločitvi,
toda bolj kot se želiš izogniti nevarnosti, da bi vzljubil, ne Valiko, temveč
zaradi nje telesno blaginjo navade, tisto redno uživanje ljubezni, ki ven-
darle pomeni neko nadomestilo za tvoje neuspehe, za tvoje pomanjkanje
prihodnosti, bolj odkrivaš v tem protislovju svojo slabost, končno in edino
bit svoje resničnosti. Kdor izgubi, dobi, nenadoma pomisliš, toda to, kar
spoznaš potem, ti odkrije tvoje davno uklanjanje temu porazu.
Negotov, vendar tako spreten, si že prej klavrno nevtraliziral to
sovraštvo, ki se je nenadoma oglasilo v tebi, ko je stari zapustil tvojo
mater, s katero je preživel vojno in revolucionarno mladost. (Včasih je
tako govoril navdušen nad svojimi izrabljenimi frazami, vendar temu nisi
veliko verjel, ker so se vsi ti stari ob vsakem odporu lahkomiselno vzpe-
njali na svoje spomenike, na svojo nedosegljivost.) To sovraštvo, ki si ga
dočakal s prav škodoželjnim veseljem, ker ti je bilo kakor vsaki mladosti,
ki je nujno ločena od trpljenja in uživanja odraslih, potrebno, da nekaj
sovražiš, pa si kmalu zatrl, utopil (že to je oblikovalo neogibno pot izdaje)
zaradi nekaj rjavih bankovcev (kakšno gnusno koristoljubje), ki ti jih
je stari v potratno-neokusni pisarni obilno dajal, ker je občutil pred teboj,
ki si bil namrgođen in nedostopen, nekaj krivdi podobnega. Toda šele v
srečanju z Valiko so izginile vse tvoje smešne obtožbe in izgovori za tvojo
tesnobo; zlo je gnusno samo takrat, ko ga delajo drugi; zase bi že našel
tisoč opravičil, in kako te je pozneje motilo prav do razkačenosti, ko je
mati govorila z jeznimi besedami zapuščene žene: tista načičkana vlačuga
v rdečih hlačah — sramota za starega družbenega delavca! Nisi se upiral,
strahopetno spremenljiv, otožen in žalostno razkačen si gledal vajino ob-
rabljeno kuhinjo z grdim, potemnelim kuhinjskim pohištvom, poleg tega
pa še umazana posoda, dve, tri muhe in lepljive cunje. Od te žalosti si
ozdravel, in vse tisto, kar si prej sovražil, si si sedaj želel, vendar se je
1360
tvoje poželjenje čisto slučajno zasidralo ob Valiki, zaradi katere je tvoj
stari, ta brezobzirni primitivnež z zalitim obrazom prstene barve, zmečkan
tudi v najboljši obleki, potoval v tujino in z brezobzirno gotovostjo mo-
gočnih zapravljal tovarniške devize za vse tiste nenavadne reči, ki jih prej,
dokler nisi pozval Valike, sploh nisi opazil. Valike namreč niso mogle
zadovoljiti reči iz Trsta in celo iz Benetk ne (tam se na ulici od Ponte degli
Scalzi do Rialta v gneči vlažne množice in bleščečih slik nad mračnim,
gnilim kanalom prodaja blago tiste vrste, ki ga kupujejo naši prvomajski
sindikalni turisti na štiridnevnem potovanju), omenjala je tebi popolnoma
neznane trgovine v Milanu, Torinu, Firencah in Rimu prav tako zanesljivo,
kakor je pripovedovala o najboljših mestnih frizerjih, krojaških salonih
ali o svoji kozmetičarki. Valika je o tem vedela vse, Valika se je v tem
počutila čisto domača, popolnoma navzoča. In to te je (kakor vse nena-
vadno in ekshibicijsko) zares navduševalo. Toda ves čas si vedel, da stopaš
v ta njihov dvolični svet, da potrjuješ gnusno spretnost tistih, ki so se
okoriščali s svojo preteklostjo; nisi pretrgal te soudeležbe, nasprotno, do-
puščal si, da s svojo pričujočnostjo pritrjuješ njemu, ki je kakor stotine
podobnih mislil, da je sedaj vse opravljeno. Stari so surovi, kakor da si
rešujejo življenje, si si mislil, toda nisi se uprl, čeprav si si hotel brez
njihove pomoči ustvariti svojo obliko obstajanja, ti, ki ti je nemogoče
izbrati takšno usodo, da bi lahko zadovoljila vnemo tvoje mladosti. Dovolj
razkačen, ker v sebi nisi našel možnosti za odpor, še bolj nesrečen zato,
ker si od te soudeležbe pričakoval veliko več. si odhajal omamljen s
praznim kljubovanjem na plesišča, kjer si v ognjevitosti glasov, v katerih
sta bili pomešani divjina in rafiniranost civilizacije, znane šele iz filma,
našel enotnost vseh vas istih let, in kako čudovito si se počutil spri-
jaznjen s tem, da nimaš izbire, poživljen in potolažen si živel v svojem
predpotopu. Obstajalo je edino žalostno spoznanje, da je vse odločeno brez
vas, obstajalo je prepričanje, da boš ostal vso svojo večnost v tem svetu,
ki ni svet, v tem življenju, ki ni življenje, v tej resnični odtujenosti, ki
je ustvarjala vašo abstraktno svobodo. Občutil si ta razkol, vedel pa si,
da moraš ta razkol prenesti, ker se nič ne pokaže, ker prav nič v tvoji
trdosti ni slutilo, da bi lahko začel kaj drugega in ne samo nadaljeval
tisto, kar so začeli oni pred teboj. To nadaljevanje, ki je pred vami vsemi,
je za vašo mladost premalo, to nadaljevanje, ki se vam je kazalo kot vaša
mirna usoda.
Gledaš skaljeno morje, dim iz Kotora, dim okoli bronastega spome-
nika, veter, prašni veter, ne gledaš zato, da bi ohranil moč doživljaja,
ne gledaš gorečnosti, temveč gledaš grenko vznemirjenost morja in obale,
ker se ne želiš sprijazniti (to je nemogoče, praviš, nemogoče, kot je ne-
mogoče tudi to, da bom ostarel, nočem, nočem se starati), vendar se bojiš,
ker si že stopil v življenje teh odraslih, in že si mu pokazal svojo pri-
vrženost, misleč, da ga izzivaš. Slutiš, da boš razkol prepustil tistim ugod-
nim trenutkom, ko te bo pekla vest, s katero si hotel ohraniti svojo
oddaljenost, da,bi ostal v svoji nedosegljivosti, da ne bi imel nobene
obveznosti, da bi vzel, ne da bi se pri tem preveč izpostavljala nevarnosti.
Da sprejmeš, da pa si pri tem ohraniš možnost reči, da nisi sprejel. Pre-
1361
pričan si, da jih preziraš — to njihovo udobno grabežljivost, to njihovo
potrebo po razvratnosti, prepričan si o nespremenljivosti njihovih zna-
čajev; nisi se sprijaznil, sprejel pa si tiste užitke, ki ti jih je ponujal
njihov dvolični svet Malo tudi že predvidevaš spremembo svojega dušev-
nega stanja, sedaj zadušen in razkačen, ker veš, da boš sprejel, čutiš svojo
izdajo, prav tako pa veš, da boste vsi, ki imate sedaj osemnajst ali šest-
najst let, nekoč izdali svojo mladost in prešli v dvolični svet odraslih,
ne glede na to, ali bodo zraven kakšne Valike — popolnoma nepomembne
— ali karkoli drugega. Vseeno je dan prej ali leto pozneje, edino resnična
je izdaja. Težko je napraviti prvi požirek, potem gre lahko, se spominjaš
verza iz neke pesmi, čeprav poezije nimaš rad, ker misliš, da nisi duševno
bolan. In veš, da je tu pred teboj trenutek, ko se boš sprijaznil s to ne-
izprosnostjo. Bodimo poslušni, bodimo mrtvi, še lahko premišljaš o tem
z resnično razkačenostjo, toda tudi ti boš imel svoje veličastne mrliče,
mirne, nenevarne in spoštovane. Cez nekaj trenutkov se boš obrnil od tega
motno zelenega morja, preluknjanega od vetra, od te skalnate obale, ki jo
Kotor zavija v čm dim, od tega znojnega neba, in sedaj si želiš, da bi se
ta izdaja v tebi popolnoma uresničila, in ni se ti treba več bojevati proti
prav grozoviti želji, da bi se s kamnom okoli vratu vrgel v vodo, da bi
občutil resnični pritisk v ušesih, kri v nosnicah, svojo pravo kri v svojih
grenkih ustih: Izjemni trenutek edino tvojega življenja! Sprejel bom vse,
kar se bo zgodilo, praviš s strašno spravljivostjo in še ostajaš pri oknu
(dve, tri minute), to odlašanje pred popolnim uničenjem ti daje grenek
užitek v ostanku tvojega preteklega življenja.
Zgodba o možu, ki je znal izvrstno risali dim
Vlada Uroševič
V daljavi so se pisano bleščale nove stolpnice; čisto blizu so ležale
strte jajčne lupine. Dišalo je po sežgani slami.
Proti reki so vozili stari avtomobili in se ustavljali na bregu: v reko
so metali staro zelje. Tako so delali vsako pomlad. Preletavala so šolska
letala.
Ležala sva v travi, kjer so bili usnjeni odpadki: trioglati, romboidni,
podolgovati kot ribice. Neki kos usnja je bil podoben Avstrahji.
Ole ga je prijela in vrgla nekam čez glavo.
Katastrofa, sem rekel. Premestitev kontinenta. Naši antipodi vise z
glavo navzdol.	^
Ole ni vedela, kaj so antipodi. Tukaj je lepo, je rekla, lahko pa bi bilo
bolj čisto.
1362
Bilo je toplo in zemlja je počasi izparevala. Okroglina griča je spo-
minjala na utrujena pleča.
Glej, sem rekel, iz zemlje puhti kakor iz konja.
Pogledala je. V travi se je prikazal črn klobuk. Nekdo se je vzpenjal
na grič.
To je klobuk, je rekla. Konja ni. Zakaj vedno govoriš nepovezano.
Tako pač nanese, sem rekel. Stvari se obračajo proti meni.
Stvari se šele sedaj obračajo proti vam, je rekel mož v črnem klobuku,
vzpenjajoč se k nama.
Njegov klobuk je bil oljnato čm. Snel ga je in si z robcem obrisal
čelo. Dihal je močno kakor konj.
Ta primerjava me je kar malo razveselila.
Oprostite, je rekel užaljeno, toda to je moj prostor. Tukaj slikam že
tri dni.
Prosim, sem rekel. Nikar ne imejte maloposestniških navad. Zdi se mi,
da je to splošno ljudsko zemljišče.
Dobro, je rekel spravljivo. Ostanita, toda ne delajta hrupa.
Muhe so se veselo podile po praznih konservah. Mož v čmem klobuku
je postavil stojalo in začel razvijati platno.
Kako grda slika, je šepnila Ole. Mož v črnem klobuku je začel mešati
barve. Ole mu je zaklicala: Pozabili ste most.
Na sliki res ni bilo mostu, ki je bil zataknjen v pokrajino kakor
upognjen ženski glavnik.
Cenim umetniško svobodo, je rekel slikar.
Vstal sem. Slika je bila nenavadna. Zamižal sem, potem sem se od-
daljil. Ves zgornji del slike je bil pokrit s težkim sivim dimom. Dim je
prihajal iz tovarniškega dimnika.
V	naravi pa je dimnik pripadal zelo skromni delavnici za izdelavo
kleja.
Toda človek, sem rekel, kje ste pa našli toliko dima.
Užaljeno se je obrnil. Vi ne razumete individualnih nagnjenj, je rekel.
To je pa vseeno pretirano, sem rekel.
Pustita me pri miru, je zavpil in začel prekrivati obzorje z dimom.
Pogledal sem v nebo. Na nebu so se bili oblaki razvrstili kakor ribja
kost. Bilo je poldne.
Poj diva h kosilu, sem rekel.
Odšla sva po griču navzdol. Kdo je to? je vprašala Ole.
V	kavboj skih filmih imajo črne klobuke tipi z negativno vlogo, sem
rekel poučno.
Misliš, da ima kakšno zvezo z njimi? je vprašala Ole.
Nisem prepričan, sem rekel. Umetniki so čudni ljudje.
Držala sva se za roke in se spuščala. Naokrog po travi je rasel slovar
zapletenih imen.
Pod gričem je stal pozabljen konj in se pasel.
Tu je tisti konj, je rekla Ole.
Res, sem rekel. Samo iz njega se ne kadi.
1363
Mesto v daljavi je bilo podobno čeljusti z redkimi zobmi. Ta primer-
java je bila preveč pesimistična, zato sem zamižal. Ko sem odprl oči, je
bilo mesto podobno koruznemu storžu, kjer je manjkalo nekaj zm.
Od daleč je prihajal najin avtobus. Zadnjikrat sva se ozrla: na griču
je slikar delal široke poteze s čopičem, kakor da seje nevihto.
Sole so bile zaprte zaradi gripe.
Mesto je dišalo po kemikalijah. Drevesne krošnje so bili poškropili
z neko raztopino proti komarjem. V vznemirjenem zraku je pomlad dozo-
revala v mlado poletje; to je bilo najbolj čutiti okoli poldne.
Na trgih SO ruvali plevel.
Okoli so ljudje govorili o nogometnih tekmah.
Mimo ljudi je hitro šel mož s črnim klobukom.
Pod roko je nosil platno in stojalo. Z nedokončane slike se je kadilo.
Počakajte, sem zaklical. Mož s črnim klobukom je stekel. Iz zadnjega
konca avtobusa, ki je stal na oglu, se je dvigal modrikast dim. Avtobus je
odhajal. Mož s črnim klobukom je z zaletom planil vanj; avtobus je
izginil.
Razočaran sem zamahnil z roko in se obrnil. Glejte, kod hodite, je
rekel nekdo in me z nečim ostrim zbodel blizu srca.
Glejte, kam gledate, sem hitro rekel.
Mož se je ustavil. Pod roko je nosil dolge čme žice. Zaradi nečesa-sem
pomislil na netopirja.
Ali ste videli moža s čmim klobukom? je vprašal.
In stojalom? sem vprašal.
Kje je? je rekel mož z žicami.
Prepozno. Odpeljal se je z avtobusom, sem rekel.
Konec, je rekel mož z žicami. In tudi tisto platno je odšlo.
Ste tudi vi slikar? sem ga vprašal sočutno.
Ne, je rekel. Popravljam dežnike. Platno je za dežnike.
Spet sem se spomnil netopirja. Tako, sem rekel naglas, zaradi tega
sem pomislil na netopirja.
Kaj? je rekel mož z žicami.
Nič, sem rekel. Kaj je bilo s platnom?
Vzel mi ga je. Naslikal bo neko neumno sliko. Platno lahko potem
vržemo stran. Nisem bil doma.
Sliko z dimom? sem vprašal.
Od kod veste?
Poznava se že, sem rekel. Ali vedno slika dim?
Vedno, je rekel mož z žicami. Niste še nikoli videli njegovih slik?
Zal, sem rekel.
Potem morate priti, je rekel. Midva stanujeva skupaj. Hitro je vzel
zapisnico in mi napisal naslov. Potem se je poslovil. Popravljam dežnike,
nalivna peresa, očala, je rekel.
A tako, sem rekel.
Mudi se mi, je rekel in odšel. Deževje me bo prehitelo.
Deževje? sem rekel malo preglasno.
1364
Deževje, je zavpil že od daleč. Ali niste brali vremenske napovedi?
Prihaja deževno obdobje.
Bil je že na drugi strani ulice. Potem se je zapletel v vozlišče ulic,
ki so jih razkopavali.
Odšel sem, da bi poiskal slikarja. Odpeljal sem se z avtobusom.
Na periferiji je bilo tiho, tam sta stali dve železni kolesi, stolp in
nekaj barak. Vse drugo je bila ravnina.
Dišalo je po rastlinah, pomešanih z zarjavelim železom.
Mož s črnim klobukom je sedel na soncu in izpopolnjeval neko pokra-
jinsko sliko. Na njegovi sliki so se oblaki strašeče dvigali in se mešali.
Pokrajina se je izgubljala nekje spodaj, ljudje so bili majhni, skrivenčeni
in nespretno naslikani.
Ali hočete pogledati moje slike? je vprašal slikar.
Ali vedno slikate dim? sem rekel.
Mož je zamišljeno majal z glavo in postavljal slike ob steno barake.
Vse manj je motivov, je zaskrbljeno potožil. Nimam več kaj slikati.
Ponavljam se.
Slikajte kaj drugega, sem rekel. To je vendar preprosto. Navadne
pokrajine: drevje, oblake.
Nemogoče, je rekel. Poskušal sem. Na koncu je bilo spet vse podobno
dimu. Včasih je siv, včasih bel, vedno pa je dim.
Dežnikar je prišel, žvižgajoč neko melodijo iz starih filmov.
Dober dan, sem rekel.
Po nasipu so šla dekleta na večerni sprehod v mesto.
O, to ste vi, je rekel dežnikar. Zadnjič ste mi skrivili eno žico.
Oprostite, sem rekel. Zelo mi je žal.
O, nič, je rekel dežnikar. Kar zabavajte se.
Dežnikar je izginil za barako.
Ce bi njega vprašali, bi hotel, naj slikam samo dež, je rekel mož
v čmem klobuku. Morate priznati pomen individualnih nagnjenj.
Ej, sem rekel, vsekakor.
Barake so bile iz jelovine, pokale so na soncu in dišale po smoli.
Deske so bile posušene in sive kakor satje gozdnih os.
Ali mislite, da je najlaže slikati dim? je vprašal mož v črnem klobuku.
Ne, sem rekel in razširil roke. Videti je bilo precej neprepričljivo.
Razumljivo, je rekel, vsi mislijo, da je najlaže slikati dim. Toda dim
ima predvsem toliko odtenkov. Potem ga je treba znati poiskati. Danes
vseeno ni veliko motivov z dimom. A človek se ne sme ponavljati.
Izmislite si kak prizor, sem rekel. Dim si je vedno mogoče izmisliti.
Ne, je rekel. Izmišljen dim ni dim. Moram ga najprej videti. Raz-
umete?
Potem pa res ne vem, sem rekel.
Bom že moral kaj najti, je rekel mož s črnim klobukom.
Poslovil sem se. Za mestom je zahajalo sonce. Bilo je videti, kakor
da se mesto zaradi tega nagiblje na eno stran. V okenskih steklih so
žareli kratkotrajni požari.
1365
Ali morda veste za kraj, kjer bi bilo kaj dima, je zaklical mož s črnim
klobukom. Poiskal ga bom, sem mu odvrnil.
Sel sem mimo stolpa, ki je stal sredi polja. Stolp je bil pobarvan zeleno
in belo. Okoli po polju so se dekleta učila voziti kolo. Obmil sem se.
Mož s čmim klobukom je hodil okoli barak. Njegova podaljšana senca
se je iztegovala daleč preden j.
Dežnikar je stal na odprtem polju in preskušal dežnik: odpiral ga je,
se obračal proti soncu in gledal. Luknje išče, sem se spomnil:
Potem sem pogledal v nebo: nobenega oblaka ni bilo. Na drugem
koncu mesta se je zibal suh pramen dima.
Poletje je imelo še nekaj soka in ga je hranilo v plodovih.
Na trgu so prodajalci spali z nosovi v sadju.
Ose so letale vsepovsod in se zapletale v lase mimoidočim. Ljudje
so bili lepljivi.
Hodil sem ob zidovih in se skrbno pazil, da ne bi stopil iz sence.
Na pločniku je sedel mož s črnim klobukom in skušal izvleči noga-
vico, ki mu je zlezla v čevelj. Poleg njega je ležalo nedokončano platno.
Težki oblaki dima so se valili navzdol. Na sliki ni bilo nič drugega.
Mož s čmim klobukom me je pogledal. Slabo, je rekel.
Ne morem najti motivov. Pa sem hotel naslikati veliko platno, kom-
pozicijo z dimom. Samo dim, to bi bilo izredno. Moje življenjsko delo.
Osa mu je obletela glavo in se mu zapletla v lase.
Slikar je zakrilil z rokami.
Vrag vzemi še te ose, je rekel.
Osa je odletela s preplašenim brenčanjem.
Ali ste opazili, da so osja krila iste barve kot dim, je rekel mož s
čmim klobukom.
Pretiravate, sem rekel. To je le preveč.
Ujel vam bom eno, je rekel slikar in snel klobuk.
Ne, hvala, sem rekel. Mudi se mi. Raje iščite motive.
Po ulici so hodili ljudje — pol sonca, pol sence.
Odšel sem.
Ne pozabite priti, je zavpil mož s čmim klobukom, ko bom končal
kompozicijo.
A dim? sem ga vprašal od daleč.
Mož, sedaj brez črnega klobuka, ker ga je snel, da bi mahal z osami,
ni odgovoril.
Končno je začelo tudi deževati.
Tistega dne sem se trikrat zmotil, ko sem v neznanih ljudeh videl
dežnikar j a.
Mesto je po dežju poskakovalo. Sel sem ven na ulico: strehe so se
ločevale od hiš in visele v zraku. Dan je bil ves v motnem bleščanju vode
in zelenja. Srebrni deli strehe so se svetlikali na daljnih strehah.
1366
Mesto se je pijano majalo po dežju.
Čakal sem Ole, da bi prišla ven, ko bodo njeni zaspali po kosilu. Bila
je nedelja.
Na koncu ulice za bolniško ograjo, je čmo in vlažno drevje trepetalo
kot izhlapevanje kloroforma.
Z drugega konca ulice je prihajal dežnikar.
Ze četrti danes, sem rekel; toda ta je bil pravi.
V roki je nosil ročaj dežnika.
Ko sem prišel bliže, sem videl, da je to ročaj zelo elegantnega dežnika.
Greste na sprehod, sem vprašal.
O, ne, je rekel, kar tako.
Končno dež, sem rekel.
Res, je rekel, vidite, dež. Bil je videti žalosten.
Ole je kazala z okna, da pride takoj.
O, je rekel, da. Dež je nekaj lepega, in končno spominja ljudi na
stare dežnike. Toda sedaj je to brez pomena.
Kaj pa je? sem vprašal.
Pes je tekel po vlažnem asfaltu. Se od daleč se je vse jasno videlo
dvojno. Dva psa sta tekla po asfaltu.
Baraka, je rekel. Zgorela je. In vse drugo. Vse moje orodje za dežnike.
Ole je prišla ven in se ozirala, kam sem odšel.
Toda kako? sem rekel.
Hotel je imeti dim. Po vsej sili je hotel imeti dim. Ni me bilo doma.
Kje je? sem vprašal.
Sedel je preblizu, sedel je čisto poleg ognja, medtem ko je slikal.
Ole me je opazila in mi z roko kazala, da morava iti.
Kaj je bilo potem? sem zavpil.
Prišel sem šele proti koncu, je rekel dežnikar. Ljudje pravijo, da je
bil dim zelo visok in čm. Vse barake so pogorele.
Ole je postajala nestrpna.
Kaj je bilo potem? sem nestrpno zavpil.
Nič nismo našli od njega. Vse je odšlo v dim.
Nič? sem vprašal.
Ole je bila že jezna in mi je žugala z roko.
Samo eno tubo, je rekel dežnikar.
Tubo, sem zavpil čez ulico.
Tubo, je zavpil dežnikar. Tubo zelene barve. Zmerom jo je hranil
v žepu.
Ulica se je bleščala pod soncem kakor mrtva riba. Dežnikar mi je
mahal z ročajem.
Kakšna tuba? je vprašala Ole.
Tuba zelene barve, sem rekel. Tiste, s katero se barvajo klopi v parku.
Vedno govoriš o rečeh brez zveze, je rekla Ole. Poleg tega pa še
zamujaš.
1367
Zidovi hiš z velikimi vlažnimi madeži so se počasi sušili.
Sla sva proti parku. Otroci so tekali in bosi skakali po lužah.
Zakaj hitiva? je vprašala Ole.
Sedla bova na kakšno zeleno klop, sem rekel. Telefonske žice so se
bleščale, zelenje je zvenelo kot steklo.
Prevedel: Jože Plešej
Zivko Cingo, rojen v Velgošti pri Ohridu 1936. Objavil: »Paskvelija«, novele
(1962).
Nedžad Ibrišimović, rojen v Zepcu 1942. Objavil »Kuća zatvorenih vrata«, no-
vele 1964.
Zvonimir Majdak, rojen v Zrinjskem pri Bjelovaru 1938. Objavil: »Tip u zelenoj
livadi,« pesmi 1960, »Pesmi« (skupaj z Branislavom Glumcem in Alojzem
Majetićem 1961), »Ukleti motociklist«, pesmi 1963, »Bolest«, roman 1964.
Branimir Ščepanović, rojen 1937 v Titogradu. Objavil »Pre istine«, novele 1961.
Antun Soljan, rojen 1932 v Beogradu. Objavil »Na rubu sveta«, pesmi 1959,
»Specialni izaslanici«, novele 1957, »Izvan fokusa«, pesmi 1957, »Izdajice«,
roman 1961.
Krsto Spoljar, rojen v Bjelovaru 1930. Objavil »Ja svakidašnji«, pesmi 1954,
»Porodica harlekina«, pesmi 1956, »Brod čeka do sutra«, roman 1958, »Mirno
podnebje«, roman 1960, »Straćara male sreće«, drama 1960, »Terasa anđela
čuvara«, novele 1961, »Raj«, pesmi 1962, »Gvožde i lovor«, roman 1963.
Vlada Uroševič, rojen v Skopju 1934. Objavil »Eden drug grad«, pesmi 1959,
»Nevidelica«, pesmi 1962, »Znaci«, novele 1963.
1368
MAKS SEDEJ ml.: Kompozicija VIII, 1965; Puščava raste 1964/65;
Kompozicija III, 1965; Kompozicija IX. 1964
BRACO ROTAR: DIE EHRE DES HERZOGTUMS
KRAINS
I.
II y a beaucoup de paysans slaves
Kar je zanimivo po tolikih letih
Struktura prsti
Nenavadna oblika hiš
Strop pesmi za pokušino
Ali nekaj podobnega se prične cvreti
O pesem sonca
Ti faraon v skladišču krompirja
Izpuhtela dejanja velikih pokojnikov
Nepomembna
Pretrgana nit
In nekdo vsako jutro prepeva narodne pesmi
Ave Maria
Bog se usmili Bog se usmili
Besede so banalne v vseh jezikih
Zaman iščeš pomen stolu
Ali veliki risbi rumene štorklje
In to je tisto
Pesem hoče biti luč
Preveliko ime kanarček
Zato pokleknimo pred njimi ki so bili vojno
Iz kopij zrastejo drevesa korenine
Ne morejo več dalje morimo
Tiste ki nam stopijo na pot
Lastniki resnice
Požvižgajte psu
Začnite znova začnite znova
Uporabljati za številko prevelike besede
Kaj hočemo majhen narod
5 Problemi
1369
Požvižgajte psu vendar
Toda pot ostane ista
IN POT NAVZGOR JE POT NAVZDOL
Pes prav tako teče zmeraj naprej
Toda to ni isto
Zato je treba včasih požvižgati
П.
Motite se če mislite
Zato seveda ni treba niti barvati ograje niti
Kras kraška burja Die Blumen aus Krain
Ne kvarite lepega razpoloženja prosim
Lepa beseda lepo mesto najde
Zato recite Bled Avsenik
Pravi gospa ko sprejema goste
Pokojni je bil zdrav in moder
Prekanjen bi rekla
Takrat se zaloputnejo vrata
Nekaj okroglega priteče v sobo
Odišavljeno in nekoliko otožno
Ah duša draga to je ljubezen
Na prvi in še kateri pogled
Zato razvijmo zastavo našega mesta
HONORIA HISTORII MAGNI
Sicer pa dolgčas in napet trebuh
Zaradi rastlinske hrane
Določene stvari šo zaskrbljujoče
Vzemite sedemodstotno bordojsko brozgo
Kapar kapavica trahom
Zato je treba urediti majhen vrt
Gozd ali navadno tišino
Sanje o trenutku pretok je daleč
Smeri se ne spominjam
Ustavimo promet kri ni voda
Takrat najdemo skrivno orožje
Iskati smisel mestu nedosegljivemu
Razvaline vtkane v prednapeti beton
Zato nastopimo Cmokavzar in Ušpema
Lepa Anka kolo vodi
Povožena podgana počasi razpada
Na cesti proti Izoli
Nikogar ne moti sladkobni vonj morja
Dvomljiva je teža misli v tem hipu
1370
Nekaj prestrašenih domorodcev teka okoli
In prosi tiste ki jim tega ne morejo dati
Tu jasno nastopi problem večerne svetlobe
Sporrm je kvaliteta in barva tona
m.
Ce človek goji edini šport masturbacijo
Gotovo ne najde odmeva na nasprotni strani
Razlikujeta se seveda nebo in zemlja
In rojstvo je treba zastaviti drugače
O ČLOVEK SPOZNAJ SVOJO ZMOTO
Drugačna osnova spremeni površino
In s tem povezan propad hiše Versi
Zastarel žvižg lokomotive združen
V	tistem nenavadnem prostoru
Prihranjenem za beg iz raja ali razrušenje Jerihe
Otroci divjega severa
Živalski splet misli je povezan z jeklom
Vodi tvojo roko v dejanje
Nedoločljivo zaradi nenavadnih razmer
Začnimo spet pri kamnih
Igrati se Indijance ali viteze je le
Skromna tolažba za veliko tatvino
Pes se je izgubil Bog ga spremi
Ampak prikrajšana je noč
Skrivnostna keltska igra vitezi okrogle mize
V	boju z Jeanom de Lafontainom
Izid je neodločen ampak
Bog mi je priča jaz ne maram nobenega
MOJA HOJA NA TRIGLAV
IV.
Seveda je duma nevarna
Stejmo prednike od dedka naprej
Soška fronta mirni časi
Ločiti miš od mačke in nazaj
Postaja naporna zaradi čudne meteorološke napovedi
It reins cats and dogs
Lakota nepremagljiva preti odpreti grada trdrm vrata
Dvignite roke
5.	1371
Ce ne mislite peti lahko tudi sópete
In to zares nikogar ne moti
Veselilo nas ho seveda
Ce vdihneš vijoličasti zrak
Ali stopiš čez mejno črto lahko poskusiš
Tisto nedostopno možnost
Skrito zaradi pomanjkanja in skromnosti
V ŠIROKI SVÉT
Ljubo doma kdor ga ima saj vendar
Tujec je povsod
Žvižganje tod prepovedano
Lahko pa praskate omet ali grizete prste
V.
Problematika manierizma nastopa
Po vsakem umivanju
Preiskati je treba strukturo stene
Premislek slabo povezuje dve točki
Spoznanje dneva in spozrmnje noči
Različnost misli v drugih razmerah
Vendar je treba pričeti
Smešna skrivnost sveta
Odrešujoči konci udov spojeni v nirvano
Zato je treba teči po stopnicah
Kjer se prične podstrešje včasih rmjdeš glavo
I cvrči, cvrči cvrčak na čvoru crne smrče
Beli golobi s strupenimi očmi
Zaradi snage je treba pobiti zalego
.Kako smešno je razlagati stvari
Ce pes teče pač pes teče
Pojavi se nova postava na koncu ulice
Zaradi zamišljenosti spregledam naboj
In nisem mrtev
TO JE tisto pozabiti pozabljivost
Očala skoraj onemogočajo stik z naravo
Bogato variacijo pojasnjenih oblik
Ne zaležejo posebno
Oj Triglav moj dom ali gora ni nora.
1372
ERVIN FRITZ: PESMI
Sonet
Da delam pesmi, nič naj ne pomeni:
še daleč ni cel mož, kdor je poet,
a kdor je mož, šop rimanih hesed
ničesar ne dodaja mu pri ceni.
Tudi za to se, prosim, nič ne meni,
če bom dosegel to, nad čemer sem zavzet,
niti za to, kako bo sodil svet,
kar sem začel v zavzetosti iskreni.
Pomisli le, da čistosti sveta
še zmeraj sem ohranil del srca,
ker sicer v tebi je ne bi spoznal.
Da nosim radost nad življenjem v sebi
in pa, da me je sama luč, če sem ob tebi,
na to pomisli, to bo najbolj prav.
Vavodilo natakaricam
Ce poseda na vrtu pod kostanjem, kjer strežete,
vsako popoldne fant s svojim dekletom,
če jesta meso in testenine,
če jesta naoljeno solato,
če jesta male ribice in pijeta pivo,
če se držita za roke,
tedaj morate vedeti, da sta prišla pod vaš kostanj,
ker v vsem velikem mestu nimata postelje,
kjer bi se lahko ljubila.
Tedaj jima postrezite s smehljajem,
kajti ljubezen je treba spoštovati kakor bolečino.
1373
Pomisliti morate, da k vam še ne moreta priti
z velikim, plavim otroškim vozičkom;
mali državljan ali državljanka
nima ničesar iskati na svetu,
kjer očka in mamica še sama nimata doma.
Pomisliti morate, da se zato strašno bojita
helih hodnikov s čakalnicami,
da se bojita socialnih delavk
s poklicnim smehljajem in s srcem,
okamenelim v stiku z nesrečo, ki jo poraja ljubezen.
Pomisliti morate, da se bojita zdravnikov,
ki za denar
dekletom z rdečimi ustnicami
trgajo nerojene otroke iz trebuha.
Zato jima postrezite s smehljajem,
hajti ljubezen je treba spoštovati kakor bolečino.
Ce se poljubita na usta,
če njena roka počiva v njegovi,
če se smejita in govorita zvonke besede,
tedaj morate vedeti,
da tudi onadva hočeta, da bi jima bilo dobro.
Postrezite jima s smehljajem,
kajti ljubezen je treba spoštovati kakor bolečino.
Betlehem
Nekoč so tja v mesto Betlehem šli
trije kralji, trije veseli vandrovci.
Na glavah so papirnate krone imeli,
v rokah so popotne palice imeli,
ГШ banderu se je zibala steklenica —
zvezda repatica.
Trije kralji so tja v mesto Betlehem šli,
v predmestni krčmi so se ustavili.
Prvi je smrdel po ruski mahorki,
bil je vandrovec Maksim Gorki.
Drugi je imel v malhi pohano piško,
bil je sezonski delavec Kranjec Miško.
Tretji je imel v žepu pol mernika šmarnih petič,
bil je brezposelni Ervin Fritz.
1374
Ali bomo prišli kdaj tja v mesto Betlehem,
ali se bo odkrilo kdaj našim očem?
Ali se nam ne bo prej krona zmočila,
ali se nam ne bo prej repatica razbila?
Se daleč je tja v mesto Betlehem,
nekoč se pokaže vsem dobrim ljudem.
Toda mi trije veseli vandrovci
ne bomo nikoli v Betlehem prišli.
Nam se bo prej krona zmočila,
nam se bo prej repatica razbila,
nas bo prej bridka smrt pokosila.
Krčmar, daj nam na mizo vinca rujnega,
гшј se po grlu pocinglja.
Kmalu bo našemu vandranju kraj,
pijmo ga, bratci, dokler je vinca kaj,
pijmo ga, dobri ljudje,
dokler smo še.
Kadar bo Maksim umrl, ga bomo pokopali
tja pod te vinske gantnarje.
Kdor sreči na rep soli ne natrosi,
ta prazen trebuh po svetu nosi,
tega smrt nikoli doma ne najde,
za plotom se stegne, ko mu življenje zajde.
Cinga, cinga, cinga,
cinga, cinga, cinga,
naj se to vince po grlu pocinglja.
Kadar bo Miško umrl, ga bomo pokopali
tja pod te vinske gantnarje.
Kadar pride smrt po kakega veselega pogana,
prijatelji, bratci, je gotovo pijana.
Preden mu z bridko koso glavo oddrobi,
še sebi in njemu polič vinca rmroči.
Cinga, cinga, cinga,
cinga, cinga, cinga,
naj se to vince po grlu pocinglja.
Kadar ho Ervin umrl, ga bomo pokopali
tja pod te vinske gantnarje.
Ste že videli koga res veselo oditi?
Najlepše je med ženskimi koleni smrt storiti,
med koleni
pri kaki grešni deklici Magdaleni,
pri kaki devičici pogubljeni,
1375
pri kaki vražji lahkoživki,
pri kaki navihani spogledljivki.
Cinga, cinga, cinga,
cinga, cinga, cinga,
naj se to vince po grlu pocinglja.
Trije vandrovci so tja v mesto Betlehem šli,
v predmestni krčmi so se ustavili.
Se daleč je tja v mesto Betlehem,
nekoč se pokaže vsem dobrim ljudem.
Nam pa se bo prej krorm zmočila,
nam se bo prej repatica razbila,
nas bo prej bridka smrt pokosila.
Kmalu bo našemu vandranju kraj,
pijmo ga, bratci, dokler je vinca kaj,
pijmo ga, dobri ljudje,
dokler smo še.
Naši profeti
Veliki talenti pridejo od boga,
majhni pridejo od vraga,
velikim svoj žegen ljubi bog da,
majhnim sam zlodej pomaga.
Vsi naši talenti v slavi stojijo,
v slavi stojijo, se modro držijo,
nobenega med njimi bog blagoslovil ni,
naša zemlja Husov ne rodi.
Vsi naši talenti so od zlodeja zaznamovani:
vsi ti naši orači,
luterani,
vsi ti superintendenti, vsi ti garači,
vsi ti gorečniki, vsi ti hr.plani,
ki so v našo temo prvo luč zasejali,
ki so v rmšo temo besedo »Lvbi Slouenzi« zagnali,
vse jih je hudič jahal,
vsem je hudič pomagal,
vsem je hudič vrat zavil.
Naših ljudi bog blagoslovil ni,
naša zemlja Husov ne rodi,
mi imamo le vražje talente,
uboge hudiče, falirane študente;
naši profeti
1376
so vajeni v mrzli izhi sedeti,
so vajeni kakor pes enkrat na dan zreti,
so vajeni v ustvarjalnem ognju goreti,
so vajeni nekaj čez dvajset let stari umreti.
Glejte jih v njihovi slavi,
glavo pri glavi:
vsi so si hudičevo usodo izbrali,
vso večnost bodo nekaj čez dvajset let stari ostali.
Naših ljudi bog blagoslovil ni,
naša mizerija Husov ne rodi:
vsi so bili od zlodeja zaznamovani,
vsi jetični, vsi pijani,
vsi originalni,
vsi genialni,
vsak je na svoj način življenje pregagal,
vsem je pri delu zlodej pomagal,
vsak je na svoj način žalosten konec stril,
vsem je hudič vrat zavil.
Iz te verige se niti največji med nami ne izvzame,
naj bere Lenoro, kdor ne verjame.
Ce naša mizerija Husov ne rodi,
prelvbi Slouenzi, kdo naj se zato žalosti,
kdo тшј zgodovino ošteva,
kdo našo žalost pogreva?
Naša usoda ima velik smisel za galgenhumor,
iz naše mizerije napravimo vesel umotvor:
veliki talenti pridejo do boga,
naši pridejo od vraga,
velikim svoj žegen ljubi bog da,
našim pa zlodej pomaga.
1377
HERMAN VOGEL: PESMI
Od Zgoraj dol
Tu je raven in odsekan hrib.
Noč sem pogrnil z modro preprogo,
tu pa tam sem nametal vanjo odjuge.
Naložil sem bil vse dneve na voz
in jih zapodil z bistrimi belci
nazaj v lijakasto jutro.
Rekel sem si:
Hodil bom v botanični vrt
gledat edini primerek zemlje,
okrogle in vse iz prsti zadahle,
popolne in vse iz lepote spete,
nedosežne in vse iz hrepenenja stkane.
Pa je tak čas,
da vidim ob Seini
človeka brez namena skakati vanjo.
In ob Volgi z namenom.
Ker nisem sam, se odmikam le toliko,
da zdrsi skozi moje podboje mrtvaški voz.
V njem nekdo kraljuje.
Potem je spet ko prej:
pred belo steno bom stal
in z dolgim rezilom prebadal
svojo senco.
Klal jo.
Moji domači se vračajo pod hrib tako,
da zagledam v jutranjem oknu
najprej njihove bose podplate.
Nosijo jih, kaj morem.
1378
To ni lalîo preprosto
kakor na trgu
Branjevka pravi: to je puter,
kupovavka potisne prst v kepo,
oblizne in reče: res, je puter.
Skoz moje možgane pa leti tisti čas
bleščeča bakla, z mislijo noseča.
Pade v dolgo dolbeno zibel,
se utopi v njej.
Besede ne izrečem za utopljencem,
vsa snov je pošla že v včerajšnji muki.
Odpiram le še oči.
Vid je neusahljiv, še meč ga ne more ubiti.
Podoba prva
Jutri se bom morebiti spomnil:
ta smešni kvadrat je iz luči izrezan.
Skozenj so opazovali žensko —
rekli so ji moja mati —
ko me je sleherni hip
oblačila v nova imena.
Tako sleherni hip,
da se ji je nazadnje zmešalo,
da je nazadnje zbežala
in me nazadnje pustila.
Potem sem gledal še sam,
kako so se breze vlačile
v sprevodu po cestah.
Druga drugi so namakale prste v grivo.
Tu mi spet zmanjkuje snovi za besede,
zato raje malo počakam.
Podoba druga
Ne navesim odmevov
po stropu cerkvenih obokov,
ker stropa in cerkve ni več.
Cujem pa vendar še:
1379
rode se v pajčevini spomina
in hlago udarjajo
udar-ja-jo (o-oo-ooo)
v moje uho.
Tudi tu mi zmanjka snovi.
Ničesar nočem več.
Moj vsemogočni akt je bilo samo rojstvo.
Po njem sem PAPIGA!
Menjajmo igro
Po stopnišču
dol-dol-dol
in še in še navzdol.
Hudiča srečaš,
kako sopiha rmvzgor,
od pričakovanja mu gorijo oči,
pa ga zasučeš,
da mora s teboj
po stopnišču
dol-dol-dol
in še in še navzdol.
Stopnišče je zmerom gostejše
in zmerom širše,
naenkrat tako široko,
da srečaš celotno množico:
gor-gor-gor
skače kakor veverica,
in ko jo zavrneš,
enako nazaj:
dol-dol-dol
in še kar navzdol.
Spodaj v večnosti čaka končna kotanja.
Rečeš jim, da ste se spustili v raj.
Tu ni več igre TIGER PRED ZIDOM,
ampak igra TIGER PRED TIGROM.
1380
Onkraj in še dlje
Vladimir Kavčič
V.
Dimitrija je vzdramil šele glas, ki ga je vabil, naj vstopi. Ariano je
komaj še spoznal. Oblečena je bila v hlače in kratke škornje, videti
je bilo, da se odpravlja na daljšo pot. Njena usnjena bisaga je nabito polna
že čakala na mizi, ona pa je še hitela pospravljati po predalih. Odpirala
jih je brez reda in jih s treskom spet zapirala, ne da bi iz enega v dru-
gega preložila kaj več kot list papirja. Dimitrij jo je molče opazoval in
čakal. Končno se je vzdignila in s prstom pokazala na popotno vrečo.
—	S seboj sem vzela le najnujnejše stvari. Pa tudi ne vem, ali se
bom še kdaj vrnila. Ko bodo zvedeli, da sem odšla s teboj, me bo sprem-
ljala le še njihova kletev ...
—	Nič hudega, je rekel Dimitrij, — jaz že od zdavnaj potujem gol.
Človekoljubje je v naših časih doseglo že tako stopnjo, da nihče ne umre
na cesti. Vsak se že prej sam zavleče v skrit brlog.
Ariana je brez pomisleka prikimala.
—	To je tudi naša naloga. Ko bo napočil čas...
—	O kom govoriva? je vzkliknil Dimitrij.
—	O tvojem prijatelju Zanu. In ne kriči več! Zažugala mu je s
prstom, toda izraz njenega obraza je ostal nespremenjen. — Priplazil se je
že včeraj. Tudi on računa na mojo pomoč. Ker ga nisem mogla skriti ni-
kamor drugam, sem ga v sosednji sobi zaprla v napravo, ki so jo nekoč
imenovali morsko dekle. Načelnik Sarti, ki je strasten zbiralec nena-
vadnih predmetov, jo je hotel postaviti v svojo sobo za okras in sebi za
opomin. Vendar se ni mogel odločiti...
—	Ce je zaprt že od včeraj, zdaj že prilično smrdi, je ugotovil Di-
mitrij. —■ Poznam tisto mrtvaško celico. V njej lahko samo stojiš. Komaj
se premakneš, se že natakneš na ostra bodala, ki štrlijo od vseh strani.
—	Spomin te še ni poplnoma zapustil. Razumem tvojo skrb za prija-
telja. Vendar ga jaz v tisto napravo nisem zaklenila. Ce je imel dovolj
poguma in če je želel tvegati, je lahko od časa do časa stopil iz nje in se
1381
sprehodil. Morda je celo legel in zaspal. Nihče ni hodil tja, moral bi bil
skozi mojo pisarno. Toda le tam je bil varen ...
—	Kaj hoče ta moj prijatelj? je z glasom, ki je že spominjal na osor-
nost, vprašal Dimitrij.
—	Odpri mu vrata in ga temeljito izprašaj. Vsa moja dosedanja
pozvedovanja so bila brezuspešna. Ti pa, ki si že bil na oni strani, mu
boš lahko zastavljal vprašanja tako, da bova iz odgovorov spoznala res-
nično stanje onkraj reke. Tudi zaradi tega sem te dala poklicti... Doslej
smo tam izšolali že več uslužbencev, vendar sta se vrnila samo dva. Kot
vidiš, so naše težave še toliko večje, ker se ubadamo s stvarjo, ki je še
nismo nikoli poznali. Ce bi ti znal izkoristiti samo to dejstvo, bi si pri nas
lahko zagotovil bleščečo prihodnost. Morda te je mož brez obraza vzpod-
bujal prav v tej smeri...
—	Prihodnost je tako že zagotovljena. Poleg tega pa vse doslej nisem
mogel ugotoviti, kdo se še ukvarja z njo. In kaj je pravzaprav z menoj?
—	Ko bi bil razumel mojo odločitev, bi tudi vedel, da se z današnjim
dnem odpravljam v negotovost, ki ni manjša od tvoje. Moja prednost pa
je v tem, da ji bom dala pomen, ki ji ga ti ne moreš.
Dimitrij je samo zmignil z rameni in stopil k vratom, za katerimi
naj bi se skrival Zan. Ariana mu je vrgla ključ, ki ga je vzela iz nedrij,
nosila ga je na vrvici okrog vratu. V temnem in vlažnem prostoru, ki je
bil še najbolj podoben slepemu hodniku, je stala ena sama omara, ki na
zunaj ni bila videti nič posebnega. Čeprav je vedel, da bo v nji našel
Zana, pa je bil presenečen, ko se mu je pred noge zvalil kup umazanih
in strganih cunj, zaudarjajočih po močvirskem blatu in po kanalizaciji.
Med njimi je komaj razpoznal suhljato in izčrpano postavo svojega biv-
šega delovnega tovariša. Na njegovem izpitem, kot testo bledem obrazu
je še vedno gospodaril strah. Za Dimitrija so bili to seveda le znaki strahu.
Sicer pa prvi hip niti ni bilo mogoče vedeti, ali je še živ. Njegove oči so
bile sicer odprte toda negibne, od sebe ni dal nobenega glasu, na obleki
pa je bilo mogoče videti več madežev strnjene krvi. V tesni mornarski
deklici je bilo nekaj človeških iztrebkov, ki prav tako niso bili več sveži.
Čeprav je Dimitrij napravo videl prvič, ni zbujala njegove pozornosti.
Sklonil pa se je nad Zana in mu vzdignil veko, da bi ugotovil, ali je v
njej še kaj krvi. Veka je bila z notranje strani mlečno bleda, na Zanovem
čelu pa je odkril več starih podplutb, ki so ga spominjale na mrliške pege.
Navzlic vsem tem znamenjem pa se je starčevski obraz nepričakovano
razlezel skoraj v nasmeh in iz grla mu je planil hihitajoč glas.
—	Srečne oči, ki te spet vidijo! Trenutek kasneje se je Zan z naglico,
ki je bila v popolnem nasprotju z videzom, postavil na noge in plosknil
z rokami. Zdaj se je tudi pokazalo, da je oblečen v cunje, ki bi bile pri-
merne vsaj za dvakrat večjega možaka.
—	Da nisi morda pozabil na starega prijatelja? je Zan naprej vztra-
jal v svoji veselosti.
—	Kdo pa te je spravil v te cunje?
—	Sklepam, da mi jih je odstopil inšpektor Kos. Nikogar drugega
nisem poznal, ki bi se lahko kosal z njegovo velikostjo. Ta je tudi edini,
1382
ki me ne bi hotel dati iz rok čisto golega. Ta obleka je nekaj časa že
trohneia med odpadki, je pa še vedno uporabna.
—	Za posebne naloge je celo predobra, je s poudarkom potrdil Di-
mitrij.
—	Za kakšne naloge? Zanov obraz je otrpnil sredi besede, njegove oči,
udrte, utrujene in brez trepalnic, so se zavrtale v Dimitrija. Nekaj časa
sta se merila s pogledi, potem je s suhim, odsotnim glasom spregovoril Di-
mitrij.
—	Zorž me je poučil, da si v zadnjem času niste mogli izmisliti nič
novega. Ustanove se starajo, postopki se ponavljajo, občutek za improvi-
zacijo izginja... Nekega deževnega večera, ko si bil v svoji sobi slučajno
gol, so prišli pote. Kaj bi ti pripovedoval do konca, saj si bil zraven. Jaz
pa tudi vem, kako je bilo z menoj... Le v vodo so te vrgli na drugem
kraju, sicer bi se bil že prej zglasil pri meni in mi ne bi bilo treba hoditi
sem. Tudi tebe so čakali, zato mi nikar ne pripoveduj zgodb, ki si se jih
učil na oni strani.
—	Do mene si bil vedno strog in nepopustljiv. Rad si me strašil, ker
si poznal moje slabosti. Tvojemu dekletu sem že pripovedoval, da sem te
želel posinoviti. To je bil tudi razlog, da me je vzela v svoje varstvo.
Zaupala je mojim besedam in ti dovolila, da se ji približaš ... Zanov glas
je postajal vedno tišji, na koncu je že šepetal. — Ce me spravite odtod,
se vama ne bom nikoli več približal. Zdaj sem popolnoma odvisen od vaju
in zato v nadlego. Ker ne pričakujem, da bi se moj položaj v prihodnje
kaj bistveno spremenil, vama ne morem ničesar obljubiti. Le moje izkušnje
bosta lahko uporabila, če bo potrebno... Fant, tebi je lahko, vedno se zato
zavzame kakšna ženska. Ko bi bil mlajši, bi te prosil...
—	Za napotila, kako jo dobiš z batom po zatilju?
—	Namiguješ? se je spet zahihital Zan. — Nazadnje se pa izkaže, da
si prišel ravno tja, kamor si želel...
—	Kam?
—	Ona je tu domačinka, pozna vse poti... Ce sem jo prav razumel,
mi je že obljubila ...
—	On trdi, da ga niso vrgli v reko, se je tedaj oglasila Ariana; bila
se je razkoračila med podboji in se z rokami oprla v boke.
—	Ne, je vljudno zanikal Zan in se globoko priklonil. — Pri ostankih
svojega življenja se zaklinjam, da so pri meni uporabili čisto drugačen
način. V resnici so me presenetili. Zate, Dimitrij, bom na kratko še enkrat
povedal... Nekega dne, trdil bi, da je od tedaj preteklo že mnogo časa, sem
prišel v svojo pisarno nekoliko kasneje kot po navadi... Ce vsak dan za-
mudiš le sekundo več, z leti niti ne opaziš, da se je kaj spremenilo, toda
skrito oko je kljub temu na delu... Tistega dne je bil morda že naslednji
dan, morda pa samo popoldne. Stopnišča in hodniki so bili prazni, vendar
temu nisem pripisoval nobenega pomena. Vrata so bila prava, vstopil pa
nisein v svojo pisarno, temveč v tuj, temen prostor. Hotel sem poiskati
okno, da bi odgmil zaveso, pa so se zaprla še vrata za menoj. Moj položaj
se ni razločeval od jetnikovega, moja celica ni bila večja od tega prostora,
bila je gola in hladna. Dosegel me ni več noben glas zunanjega sveta. Pre-
1383
teklo je več dni in bil sem že tako oslabel, da se nisem mogel niti premak-
niti, ko me je obiskal eden naših sekretarjev, bivši mornariški kapitan.
Prinesel mi je nekaj hrane in me vprašal po zdravju. No, nisem se imel
nad čim pritoževati, ker sem se v resnici kar dobro počutil. Ko se okoli
tebe poleže vsakdanji hrušč, ko se zaveš, da si rešen svojih dolžnosti in da
nimaš več kaj pričakovati, se umiriš in polagoma usihaš. Leta so resnično
breme, ko pa obračunaš še s svojo preteklostjo, ni nikogar več, s katerim
bi še želel zamenjati...
—	Nekoč si se pritoževal, da ti je preteklost v nadlego. Da sta te spo-
drinila Edvin in Stenovic, da so se ustanove, ki si jo zidal s svojimi rokami,
polastili drugi. ..
—	To je bilo še takrat, ko sva oba sodelovala v veliki igri. Pozneje
sem se prepričal, da nisem imel prav. Moje življenje je bilo eno samo
pričakovanje. Neprenehoma sem upal, da se bo uresničilo. V ustanovo pa
so prihajali vedno novi ljudje. Mladi, polni moči... Medtem ko sem jaz
čakal, da se mi bodo pridružili, da bodo izpolnili moje ukaze, so oni že
izpolnjevali svoj načrt. Razdalja med menoj in njimi se je večala, končno
je vsako sporazumevanje med nami postalo nemogoče. Ko se je zgodilo
tisto s teboj, me niso niti povabili, sam sem se jim bil pridružil, ker sem
upal, da jim je moja pomoč še potrebna. Osamili so me prav zato, da jih
v prihodnje ne bi več oviral. V popolni temi so moje misli postale kristalno
čiste in jasne. Predložil sem jim svoj zadnji načrt. Neko noč, ko ne bo na
ulici nobenega človeka, ko bo megla tako gosta, da bi bilo mogoče vanjo
sekati stopnice, naj bi me s primernim spremstvom odpeljali tako daleč in
na takšen kraj, da se ne bi mogel več vrniti. Obljubil sem, da tega ne bom
niti poskušal. To sem storil, čeprav sem vedel, da ni mogoče ničesar prepu-
stiti naključju. Takšno je pravilo... Naključje pa seveda ni karkoli ali
kdorkoli. Naključje je mogoče pripisati le nižjim uslužbencem, vse, kar
storijo višji, je le uresničenje pravila, velike volje, o kateri pa ni mogoče
vnaprej nič slutiti. Izraža se vsak dan znova, v obliki kratkih ukazov, ki
jih načelniki dajejo mimogrede... Z enim samim opozorilom so mi dali
vedeti, da moje odločitve ne veljajo več niti za mene samega. Nič več
nisem bil eden od stebrov ustanove, temveč samo še smet v njenem stran-
skem prostoru. Prosil sem za pogovor z načelnikom Edvinom, tega sem
poznal še od mladih nog, vendar se mi ta namera iz nerazumljivih vzrokov
ni posrečila. Inšpektor Kos mi je sporočil, da imajo mojo zadevo že dalj
časa za manj pomembno in da tudi načelnik Edvin ne more spremeniti
sklepov, ki so jih zanj sprejeli drugi. Vse moje težave so neopazno in v
kratkem času postale zasebna stvar. Ce bi hotel še naprej z njimi nadle-
govati načelnika, bi to pomenilo, da hočem ovirati ustanovo, spreminjati
poti, ki mi jih je začrtala. Nasprotno. Smel sem čakati samo še dejanj, iz
katerih bi lahko razbral, kam me bodo vodila ... Nekega dne so me ostrigli
in obrili po vseh delih telesa. Prenehali so me klicati po imenu, imenovali
so me samo še s šifro. Določili so mi posebnega človeka, ki naj bi poskrbel
za izgubo spomina Bil je to mlajši človek, ki je prav tako kot drugi
opravljal le svojo dolžnost. On in njegovi pomočniki so mi verjetno nekaj
dni zapored zastavljali vprašanja, iz katerih je bilo mogoče razbrati, da
1384
do podrobnosti poznajo mojo preteklost in celo nekatere misli, ki jih nisem
bil še nikomur zaupal... Na vsa vprašanja sem moral odgovarjati nikalno.
Tako je bilo v začetku. Potem so začeli moje doživljaje postopoma dopol-
njevati in tudi spreminjati. Seznanili so me s približno petimi različicami
mojega življenja. Ker je postopek trajal zelo dolgo in so se oni menjavali,
jaz pa sem ostajal vedno isti, čeprav ne več čisto isti, se me je seveda
lotila utrujenost. Hotel sem kratko malo zaspati in spet uiti v svojo pre-
teklost. Zoper to so si pomagali z nekim sredstvom, ki so mi ga vbrizgali
v žilo. Ostal sem samo še napol buden in vse, kar so mi povedali, se mi je
zdelo čisto resnično... Tako še danes ne л'ет zatrdno, ali sem v svojem
življenju ravnal prav. Kar naprej se mi vsiljuje potreba, da bi obtoževal
sam sebe. Vem, da sem kriv, ne vem pa še natanko česa ... Predstojnikov
nisem spoštoval, za skupni blagor sem se žrtvoval zdaj preveč zdaj pre-
malo, tistemu, kar imenujemo čas, nisem znal prisluhniti, čeprav sem kar
naprej prisluškoval na vse strani. Ubogati nisem znal, a tudi ne izvrševati.
Bil sem premalo odločen in premalo popustljiv. Povzročil sem številne ne-
sporazume, ne da bi jih razumel. Mislil sem, da živim za veliko stvar, pa
sem premalo živel zase. Tako mi je na stara leta enako odveč tisto, kar
sem storil, kot tisto, kar sem opustil. Sam odgovarjam zase, ne vem pa
pred kom ...
—	Pripovedoval si mi že, je Žanov molk izkoristil Dimitrij. — Se
spominjaš najinih pogovorov, ko sva bila še na oni strani?
—	Skliceval si se na zasluge, je brez pomisleka odgovoril Zan.
—	Nasprotno. Zatrjeval si mi, da ti očitajo preteklost, premočrtnost.
Trdil si, da ti zavidajo, ker jih prekašaš. . .
—	Ce si prepričan, da je bilo res tako...?
—	Nekoč si jih vodil, korakal si na čelu, visoko nad teboj pa je
vihrala zastava ...?
—	Ce sem sam pripovedoval, nimaš razloga, da bi dvomil.
•— Bil si v skladu sam s seboj in z drugimi...
—	Bil sem.. . Zan je nerazumevajoče zmignil z rameni. — Da nisi
tudi ti eden od tistih?
—	Nekega dne, je ostro zazvenel Dimitrijev glas, — si vendarle prvič
začutil, da se s teboj nekaj dogaja...? Dimitrijev kazalec je zavrtal v
praznino, njegovo zgrbančeno čelo pa je pričalo, da le s težavo še sledi
svojim mislim. Tudi njegov pogled je bil nepremično uprt v eno samo
točko pred Zanovimi nogami.
—	Nekega dne.. ., je prikimal Zan. —• Vsak dan sem vedel, da se
nekaj dogaja. Vedno sem pričakoval, vedno sem bil nekoUko v zadregi.
Preganjal me je nemir. Nemir, kakršnega ti še ne poznaš. Nekoč so mi že
povedali, da so vsa moja dejanja izvirala iz nemira, iz želje potešiti nemir,
vzpostaviti ravnotežje. Vse, kar so rekli, je prekleto res. Pa ne samo iz-
rečeno ... Kdo pa živi zaradi prihodnosti? Vsakdo se bojuje z današnjim
dnem, s sedanjim trenutkom. Prihodnje bolečine te ne mučijo, o prihod-
njih uspehih lahko le sanjaš. Nič pričakovanega se ne zgodi. Očitajo mi, da
sem skušal preteklost raztegniti na sedanjost in tako onemogočiti pri-
hodnost. Pravijo, da sem zaustavljal čas...
6 Problemi
1385
—	Si vsaj poskušal kaj takega?
—	Vsi hočemo dobro, sprejemamo pa zlo. Jaz vem le to, da brez
preteklosti ni mogoče vztrajati. Skušal si jo bom pridobiti. Ti ne misliš
več nanjo?
—	Skoraj nič več.
—	Zato tudi ne veš, kam bi krenil.
—	Tega nihče ne ve več. Vsi, ki so vedeli, so ostali na oni strani. Ce
so sploh kaj vedeli... Ce ne bodo postopoma vsi prišli čez . . .
Žan je vzdignil pogled, ni pa utegnil odgovoriti, ker ga je prehitela
Ariana.
—	O tem, kdo se bo nam še pridružil, bomo ugibali kasneje. Zdaj
nam rajši povej, kako so se te znebili.
—	Preprosto, je odvrnil Žan. — Ko so me slekli in ostrigli, so me
pokazali nekaterim bivšim tovarišem. Nobeden od njih me ni več spoznal.
Zdi se mi pa, da so le nekoliko preveč dobesedno razumeli uradni namig.
Podobnega mnenja je bil tudi inšpektor Kos, ta ni in ni hotel biti za-
dovoljen z menoj. Odpeljali so me v neko vilo v predmestju, tam so mi
vžgali več znamenj. To početje je vodil mornariški kapitan.
—	Ta ti je gotovo naslikal na trebuh ladjo in še kakšno morsko de-
klico povrhu.
—	Ne, je odkimal Žan. — Znamenje je še brez oblike. Za zdaj mu še
ni mogoče pripisati nobenega znanega pomena. Ob priliki ga bom pokazal.
Zanimivo je predvsem zaradi nerazumljivosti. . . Kapitan mi ga je seveda
dal vtisniti zato, da bi mi spremenil značaj. Takšno znamenje je breme,
ki ga pozna le tisti, ki ga je že nosil. Čutil sem, da so se v mojem telesu
dogodile velike spremembe.. . Potem so me nekega večera odpeljali. Med
potjo mi je inšpektor še vrgel tole obleko, ki sem si jo mimogrede tudi
nataknil, čeprav zdaj ne vem zakaj. Ravnal sem kar iz navade. Inšpektor
pa je s tem morda hotel le zabrisati sled za seboj. Ce mu niso celo na-
ročili, da mora storiti tako. . . Morda tudi on pride za nami in je obleka
le znamenje, ki napoveduje njegov prihod. Potem bi tudi na tej strani
vpeljali red ...
—	Tu imamo svoje ustanove, je hladno ugotovila Ariana.
—	Potem so te seveda vrgli v reko, je Žana vzpodbudil Dimitrij.
—	Kakšna reka! Vedno so govorili o njej z ironijo, čeprav so nate
morda napravili vtis, da mislijo resno... Ne loči nas nobena reka. Vse
skupaj je le močvirje, čez katero ni nobenega mostu več.
—	Most sem videl na svoje oči, je ugovarjal Dimitrij.
—	Reko tudi?
—	Plaval sem po njej.
—	Plaval si po gnojnici. Vprašal sem te, ali si jo videl.
—	Videl sem jo, ni pa tekla ...
—	Jaz sem vso noč gazil po njem, je pribil Žan. — Navezali so me
na zelo dolg drog in me z njim potiskali v vodo. Na kraju je bilo blato
plitvo in toplo. Kazalo je, da so me kaznovali le navidezno. Ko me niso
mogli več potiskati, sem se sam odvezal. To prijaznost sem jim lahko
izkazal... Tedaj sem bil že do pasu v ' vodi, sam, brez vezi z bregom.
1386
Glasovi tovarišev so se bili že pritajili. Najbrž so čakali na skritem kraju,
ali se bom skušal vrniti. Na kaj takega nisem niti pomislil... Kljub vsemu
sem si še ohranil nekaj čuta za spodobnost. Prizadevno sem bredel naprej,
priznam pa, da mi je hitro začelo zmanjkovati poguma. Blato je bilo
globlje in globlje, zdelo se mi je, da hodim po razgreti smoli. Vdiral sem
se počasi, stopalo se sploh ni več hotelo odlepiti od dna. Napredoval sem
silno počasi in v neprenehni bojazni, da naslednjega koraka ne bom mogel
več narediti, da se bom udri do kolen ali še globlje. Da bom obstal kot
ptič na limanici, dokler ne bom izčrpan omahnil v vodo, ki me ne bo niti
naplavila. Mojim letom in izkušnjam pa seveda ne pritiče omahovanje. Za
vsako stopinjo sem napel vse moči. Kaj drugega mi tudi ni ostalo. Obleka
se ni izkazala. Vlekla me je v globino. Opozoriti vaju moram, da ji bila
noč zelo temna in meglena, nasprotnega brega nisem mogel niti slutiti.
Zato tudi nisem vedel, kje sem, morda sem že prebredel sredino, ali pa
se ji šele bližam. Tudi voda mi ni mogla biti za merilo. Včasih je ob
bredu najglobja... Položaj sem si lajšal edinole z upanjem. Nekajkrat
sem se udri tako globoko, da sem izgubil ravnotežje in omahnil. Požrl sem
toliko močvirske vode, da je v curku bruhala iz mene, ko sem se spet
dokopal do površja. Kaj vse se je dogajalo z menoj! Morda sem dvakrat
ali trikrat celo izgubil zavest. Seveda le za hip, potem sem se spet pognal
za zrakom ... Zadostovalo mi je, da sem bil vsaj z nosom iz vode. Nazadnje
sem obležal. Razprostrl sem roke, vdihnil sapo in jo polagoma spuščal.
Tako sem visel razpet med dnom in površjem, do kolen v blatu. Prav-
zaprav spodnjih udov nisem več čutil, na nasprotni breg nisem več upal,
vrniti se nisem imel kam. Bojeval sem se samo še s časom, za nekaj tre-
nutkov sem si hotel odgoditi svoj konec, ne da bi se spraševal zakaj ...
Počasi so se megle razvlekle, nad jezerom se je zazoril nov dan .. .
—	Nad reko, hočeš reči, ga je popravil Dimitrij.
—	Ne. Ko je posijalo sonce, sem razločno videl krog.. .
—	Krog vode, ker si bil še vedno sredi toka.
—	Ležal sem na bregu, na plitvini. Ko bi se bil dvignil, mi ne bi bilo
niti do kolen. Tudi noge niso bile zarite v blato. Le otrpnile so bile od
napora...
—	Na bregu te je že čakal odbor za sprejem. Izrekli so ti dobrodošlico.
Mož brez imena ali Dolgi Džon pa ti je ogrnil svoj plašč. Potem so te
vodili po prijaznih ulicah, dokler nisi pristal tu.. .
—	Nasprotno, je brez zavzetosti odkimal Zan. — Tako zelo sem tre-
petal od mraza, da sem skoraj pol dneva preležal na bregu, preden sem
se ogrel. Tudi obleko sem si izpral in jo osušil. Tam je breg pust, zaraščen
z vrbjem in visoko travo. Nikjer stezice, nikjer sledu o človeku. Tja ne
seže noben glas. Pod gostimi krošnjami lazijo po mokrem pesku bilijoni
rdečih mravelj, med koreninami se belijo kosti zdavnaj poginulih živali.
Okoli mene se je širil neznosen smrad po mrhovini. Ped za pedjo sem
raziskoval vso okolico in našel mrtvega krta... Ko bi bil tam imel od
česa živeti, ne bi bil nikoli prišel sem. Tam sem čutil, da sem dospel
do zadnjega brega. Vonj po žajblju in škrlatni kadulji sta spremljala vsak
moj korak. Čeprav sem kar naprej drgetal od mraza, nisem niti za hip
„	1387
prenehal prisluškovati v tišino. Z brega sem pričakoval preganjalce, iz
vode znamenje, po katerem bi mogel uravnati korak. Jezero je tam kalno,
ne vidiš mu dna. Gladina je prepredena z nenavadnimi rastlinami, toda
vse miruje. Le zračni mehurčki se vzdigujejo iz globine in ugašajo na
gladini. Kot da pod blatom diha na desetine drobnih bitij. Zavedel sem
se skrivnosti, ki ne bodo nikoli razjasnjene, skušal sem razvozljati govorico
drobnih mehurčkov, pomen grmovja, ki obkroža jezero. Po več desetletjih
sem bil spet sam, prost preteklosti in vseh obveznosti, namišljenih opravil
in dolžnosti, ki sem si jih bil v resnici izmislil sam. Pomislil sem, ali bi
mogel začeti znova, kot nov človek, na bregu mrtvega jezera ... Ko ne
veš, kje se končuje eno mesto in kje se začenja drugo. Ko sploh ne bi bil
vedel za mesto ... Iz vej bi si naredil bivališče, privezal kamen na palico
in ubil prvo žival. Poiskal bi si votlino, da bi me varovala pred mrazom,
in čakal, kdaj bo strela zanetila ogenj, da bi si postavil ognjišče...
—	O čem govori? je nenadoma vzkliknila Ariana. Ko se je Dimitrij
ozrl nanjo, je na njenem obrazu lahko odkril le napor, da bi razbrala
pomen Žanovih besed.
—	O izgubljenih časih, ji je odgovoril Dimitrij in hotel dodati še
nekaj v pojasnilo. Ko pa je videl, da je še vedno zamišljena, je opustil
to namero.
—• Z ukrivljeno palico sem si razdelil nebesni svod, je z otroško pre-
prostim glasom nadaljeval Zan. — Sele sredi dopoldneva sem v vodi odkril
prvo ribo. Bila je dolga, a suha, sestradana. Pobegnila je že ob pišu
vetra... Blizu poldneva je nad jezerom zakrožil ptič. Bil je tako visoko,
da ga nisem spoznal. Sledil sem mu z očmi, dokler sem mogel. Zanimalo
me je, kam ga vodi pot. Pognal pa se je naravnost v višino. Ütonil je v
globini neba ...
—	V zenitu, ga je dopolnil Dimitrij.
—	- Da, da..., se je skoraj zmedel Zan in beseda mu je zastala
v grlu.
•— In zakaj nisi še ti odplaval za njim?
—	Pripomba ni brez osnove, je brez obotavljanja odvrnil Zan. — K
njej se bova še vrnila, ko boš sam želel.. . Zdaj sem vama hotel pojasniti
le svojo navzočnost. Ob reki sem namreč preživel dolge ure z občutkom,
da sem povsem zunaj sveta. Morda vaju bo zanimalo, da se nisem niti za
hip želel vrniti tja, kjer sem že bil, da nisem delal nobenega obračuna
s svojo preteklostjo, da je zelo hitro splahnela tudi želja vse začeti znova.
Spoznal sem, da se novo življenje ne bi bistveno razločevalo od prejšnjega,
da moj poskus traja še kar naprej in da nikomur nimam več kaj sporočiti.
Tam pa vseeno nisem mogel ostati. Popoldne me je že začela preganjati
lakota, z listjem in s travo si nisem mogel niti enkrat napolniti želodca.
Mikalo me je, da bi spoznal nove kraje, nove ljudi, kratkomalo zanimalo
me je, kaj imam še pred seboj. Vedel sem, da se mora komaj prehodna
gošča, ki obkroža jezero, nekje končevati. Znašel sem se na prodnati
planjavi, na ozadju katere se je kot fata morgana prikazovala podoba
nekega mesta. Ze od daleč so me lahko opazili, vendar tam nisem videl
nobenega stražnega stolpa in na poti do sem nisem srečal nobenega stra-
1388
žarja, sploh nikogar. Tu seveda nisem slučajno. Ker znam brati tudi
zrcalne slike aktov, se mi je nekoč posrečilo, da sem v sobi načelnika
Stenovica prebral zelo zaupno sporočilo, v katerem je eden od naših za-
upnikov s te strani sporočal, da je tu ženska, ki je že marsikomu po-
magala. Opis ulice in njenega stanovanja je bil precej natančen in tako
sem brez težav prišel naravnost k njej ...
—	In skrivna naloga, ki so ti jo zaupali?
—	V zvezi z menoj ni več mogoče govoriti o zaupanju. Mene so se
kratko malo odkrižali. Kogar vržejo v vodo, nima več kaj pričakovati.
—	Ni res, se je ustavil Dimitrij. — 2orž je dobil zelo natančna na-
vodila ...
—	Tudi Zorž je na tej strani? se je razveselil Zan. — Kdaj ga bom
lahko videl?
—	Kadar bosta to želela oba hkrati, je odgovorila Ariana.
—	In sta prepričana, da ni tu kar tako?
—	Sam je povedal, da mora vsestransko preučiti življenje in delo
načelnika Sartija. Tudi meni je sporočil nekatere novosti in me prepri-
čeval, naj jih upoštevam ...
—	Potemtakem bomo začeli znova, je z glasom, v katerem ni bilo
mogoče zaznati ne navdušenja ne obžalovanja, ugotovil Zan. — Ti boš
vodil našo skupino... Bil si prvi pilot, ki so ga zabili v močvirje. Ker v
njem trdno stojiš, so se odločili, da nate navežejo še nekaj drugih usod.
—	Nikakor ne, je zamišljeno odkimal Dimitrij. — Jaz sem dokončno
zapustil vaš svet. V meni se je prelomilo, ne sprejemam več nobenih
sporočil.
—	Kdo ve... Ko smo tebe vzdignili čez ograjo in si .štrbunknil v na-
raslo vodo, sem tudi jaz verjel, da je s teboj resnično konec. Zorž, ki je
šel po isti poti, je celo dobil zaupno nalogo . ..
—	Tebi so verjetno prebrali isti govor?
—	Moj odhod ni bil niti malo slovesen ...
—	Nobeden od predstojnikov te ni posebej poklical na pogovor?
Zan je samo odkimal.
—	Vidva oba pomagata vzdrževati isto zmoto, je razsodila Ariana. —
Oklepata se preteklosti, zato vama tudi prihodnost odteka izpod prstov.
—	Drugega nimava, je odvrnil Dimitrij. — Čeprav še vedno vztrajam
pri trditvi, da ima tudi Zan nalogo, o kateri pa noče govoriti...
—	Morda še sam ne ve zanjo, ga je branila Ariana. — Morda ima
Zorž tudi zanj posebna navodila ...
—	Za oba jih bo imel, jo je popravil Zan. — Ti, pokazal je s prstom
na Dimitrija, — kažeš pretirano skromnost, da za njo ne bi mogel slutiti
samozavesti, ki lahko temelji le na uradnem zaupanju . ..
—	Razkrinkaj me, se je ponudil Dimitrij.
—	Po mojem mneju ti opravljaš nalogo, za katero ne boš nikoli na-
tančno vedel, kaj pomeni... Eden prvih si, ki so krenili na to stran.
Iščeš nove možnosti, raziskuješ neznano. Počakali bodo na tvoj konec, šele
potem bodo krenili po tvojih stopinjah. Ce sploh bodo, če se ne bodo od-
ločili za drugo smer... Na oni strani mesta najbrž ne bo mogoče več
1389
dolgo vztrajati. Ozračje je do kraja nasičeno z meglo in z izpušnimi plini.
Drevje ne zeleni več in parke je prekrilo gnilo blato. Odkar so začeli
ustanavljati še odbore za pospeševanje medsebojnega zaupanja, se celo
uslužbenci ustanove izogibljejo drug drugega. Vsi bi radi še kaj storili,
a ne vedo kaj . .. Vsak zase ve, kako stvari stojijo, drug pred drugim tega
ne omenjajo. Večina meni, da je mesto tik pred razsulom, da bo življenje
v njem kar zamrlo, drugi štejejo takšne trditve za napad na svoje osebno
dostojanstvo. Zanimivo pa je to, da z načelniki nihče ne računa več. Nihče
pa tudi ne ve, kako bi se jih znebili...
—	Čudne novice prinašaš ...
—	Da. Po tvojem odhodu s spremembami ni bilo mogoče več odlašati.
Vse misli so se okužile s pričakovanji...
—	Pa ste vsaj vedeli, kaj pričakujete?
—	Govoril sem o sebi. Drugi ne kažejo vznemirjenosti, pričakovanja
so jim tuja. Vztrajajo v svoji usodi in kažejo ravnodušne obraze. Včasih
celo skušajo vzbuditi vtis, da so srečni. Enorokega si poznal... Z njim
se sploh ni mogoče več pogovarjati. Postal je neobčutljiv za moja vpra-
šanja. Kadar me je srečal, je pogledal vstran. Ce to ni bilo mogoče, si
je zastrl pogled s tujo mislijo. Obiskoval me je le še uradno. Ker je
dobro poznal ustanovo, tudi jaz nisem smel več prestopiti določenih
meja . . . Toda s tem se nisem oddaljeval samo njemu, tudi samemu sebi
sem postajal vedno bolj tuj .. . Ne spominjam se več, od katerega tre-
nutka naprej, zagotovo pa po tvojem odhodu, mi je postalo jasno, da je
ustanovi usojen le še kratek čas. Načelnik Edvin in doktor Stenovic sta
izgubljala ugled. Kazala sta se vse bolj poredko. Res je, da sta me prej
ogrožala, pravo nevarnost pa sem začutil šele tedaj, ko sta mi nehala
nasprotovati, ko je začel rasti ugled bivšega mornariškega kapitana. Ka-
pitan sam se je namreč močno spremenil. Videti je bilo, da hoče prevzeti
odgovornost za vse, kar sledi, pri tem pa sploh ni vedel, kaj se je bilo
že zgodilo. Ko smo ga opomnili, da mu manjka tudi moči, se je na nje-
govem obrazu ustavila senca, ki ga odtlej ni več zapustila. Kapitan je
pestai grob in odločen. Posvetiti se hoče cilju, kateremu so se drugi že
odpovedali, sam hoče dokončati, kar ni uspelo mnogim. Ne vem, na koga
se bo pri tem oprl. . . Novinec mu je slepo vdan, toda ta ne zmore več,
kot da ponavlja tuje napake. Strogost njegovega glasu in prediren pogled
ne moreta kaj prida spremeniti. Nekateri tajniki so sami zapustili usta-
novo, morda se jim je zgodilo še kaj drugega. Nič zanesljivega ni bilo
mogoče zvedeti. Prijateljsko, iz oči v oči smo si marsikaj zaupali, ko pa
nas je bilo več skupaj, smo v tihem sporazumu zavračali svoje prejšnje
misli, kot da so tuje. Vendar so bila naša nasprotovanja vselej naslovljena
na nevidnega sobesednika, ta se je seveda skrival v nas samih. Drugim
smo očitali le tisto, v vsem smo se strinjali, potem pa se razšli, ne da bi
se bili dogovorili za eno samo skupno dejanje. ..
—	Potemtakem so tvoje izkušnje le občutene. Od nikogar ni mogoče
pričakovati, da bi jih potrdil? je vprašal Dimitrij.
—	Nihče, je priznal Zan. — Nisem si pa ničesar izmislil. — Videl
sem znamenje na nebu, več znamenj ...
1390
—	Nobenega znamenja nisi videl, se je odločno uprl Dimitrij.
—	Pač, je vztrajal Zan in ni bilo videti, da sploh namerava popustiti.
— Tudi vidva jih bosta videla ...
—	Ne obotavlajmo se več, je odločila Ariana. Videti je bilo, da se
je je pogovor dotaknil le mimogrede, in da v resnici ni ničesar razumela.
Dimitrij je pri priči zgrabil Zana pod pazduho in ga odvlekel na hodnik.
Zan se je namreč upiral in sprva ni hotel niti hoditi, z zgornjim delom
telesa se je naslanjal na Dimitrija, s čevlji pa je drsel po podu. Zaradi
bremena, ki si ga je Dimitrij prostovoljno naložil, se ni mogel niti ozirati,
zato tudi ni vedel, ali jima Ariana še sledi. Sel je kar naprej, prepričan,
da se mu izhod ponuja sam. Prostor, po katerem se je z muko premikal,
je bil na las podoben Sartijevi delavnici in skladišču, v katerem je hranil
prihodnje spomenike. Le da zdaj ni bilo tu več ljudi v modrih delovnih
oblekah in tudi ne kipov, ki so jih videli prej. Očitno so jih bili že spra-
vili v stranske prostore.
Ni trajalo dolgo, ko sta se Dimitrij in Zan znašla na ulici. To je za-
dostovalo tudi Zanu, da se je postavil na svoje noge, z glasnim vzdihom
pa je tudi naznanil, da čuti olajšanje. Ker se je že večerilo, Dimitrij po
potezah njegovega obraza ni mogel zanesljivo presoditi, kaj je ta vzdih
še pomenil. Bolj kot to pa je bilo zanj pomembno, da je bil zrak topel,
čeprav še vedno zelo vlažen, in da se je bil led iz mesta že umaknil. Iz
kupov gnijočih odpadkov se je sicer širil smrad, umazana voda, ki je
žuborela ob robovih pločnika, pa je kljub temu naznanjala boljše čase.
Medtem ju je bila že dohitela Ariana. Dimitriju je obesila čez ramena
svojo bisago, nato je oba prijela za roke.
—	Meščanom se bo morda zdelo, da vaju peljem, vidva pa bosta
vedela, kako je v resnici. Naprej!
—	Kam? je vprašal Dimitrij in svoj korak že naravnal po njenem.
—	Ti ne verjameš v znamenja na nebu, se je namesto Ariane oglasil
Zan. — Kljub temu pa si me prepričal, da tvoja pot vodi naravnost na-
vzgor. Nekoč si natanko vedel, kaj ti je storiti. Sam si delil navodila,
začel si popravljati zgodovino, postavljal si temelje novemu času, času, ki
ne bo nikdar napočil. Zdaj ne veš več, kje bomo preživeli to noč...
—	V stolpu, je brez pomisleka odvrnil Dimitrij. ■— Meni so vrata
tam še vedno odprta. Nekoliko se bomo stilnili, jutri, pri belem dnevu,
pa se bomo odločili, ali se lahko obrnemo kam drugam.
—	V stolp moramo že zaradi tega, je soglašala Ariana, — ker bomo
od tam imeli večji razgled. Mene že dalj časa muči radovednost, kaj se
dogaja v njem. Vem, da si je načelnik Sarti mnogo obetal od te ustanove,
čeprav je bila ustanovljena šele pred kratkim. Zanj je opravljala različna
merjenja, vendar nisem mogla nikoli ugotoviti, kakšna. ..
—	Eden od naših zaupnikov, ki je bil večkrat v njej, mi je zaupal,
da so tam že našli izhod iz sedanjosti, je začel razlagati Zan. — Po mojem
mnenju se bosta oba bregova združila. Predtem pa bo treba storiti še
marsikaj, marsikaj, kar presega človeške moči. Močvirja bo treba spre-
meniti v živo vodo, ali pa ga zbrisati s površja. Pravijo, da lahko postane
še izvir novih moči, izvir za vse tiste, ki prihajajo... V stolpu samem pa
1391
so že v teku preskusi, s katerimi bodo spremenili človekovo notranjost...
Pravzaprav je ne bodo dosti predrugačili, le ugotovili bodo, ali je res
vse tisto, kar so o njej že vedeli. To našim ušesom zveni čisto tuje in
še jaz si tega ne znam predstavljati, kaj šele, da bi razumel. Kdor je do-
živel moje zmote, še svojim očem ne verjame več... Menda so tam usta-
novili tudi posebno raziskovalno ustanovo za mlade. Dovoljujejo jim baje
vse tisto, kar so še sebi prepovedovali. Grozljive reči so pripovedovali. ..
Nekdo je pljunil pred vrata, skozi katera vstopajo samo načelniki, pa se
mu ni nič zgodilo. Gruče otrok razgrajajo po mestnih ulicah in posebne
skupine spremljevalcev jih varujejo, da jim ne bi kdo cd starejših prisolil
kake klofute... Načelniki menda sploh niso več načelniki. Ce je res vse
to, pa tega ne morem verjeti, potem bi moral biti preplah na onem bregu
še večji. Poleg tega pa danes ni več mogoče vedeti, katero mnenje še
ustreza resnici. Dvom je zavladal nad obema bregovoma, sami sebi smo
postali najstrožji sodnik. Zato smo izgubili še tisto oporo, ki smo jo
imeli nekoč in ki ni bila opora .. .
—	V stolpu sem prebil malodane vso zimo, je povedal Dimitrij. —
Res so z menoj delali nekakšne preskuse, ne vem pa, ali se jim je kaj
posrečilo. Stal sem na glavi, nisem pa napravil niti enega koraka ...
—	Znamenja na nebu bodo pokazala, je sklenil Zan.
—	Sam si jih izmišljaš, ga je pokarala Ariana.
—	V telesu jih nosim, je vztrajal Zan. — Ti še ne veš za sanje, ki
sem jih imel sinoči, ko sem spal v mornarskem dekletu. Stal sem na
eni nogi in si drugo podložil pod glavo, naslanjal sem se nanjo s temenom.
Ni bila topla, bila pa je mehka. Potem sem si snel roke in jih položil na
mizo... Gledal sem jih dalj časa, ker pa se mi razdalja ni zdela prava,
sem se umaknil nekaj korakov nazaj. Prvič sem si ogledal svoje roke in
jih primerjal z vsem, kar so kdaj storile. Moram reči, da me je popadel
srh. Videti so ostudne. Kljub temu sem moral do kraja. Izvlekel sem si
drob in ga razstavil na hrapavem zaboju. Črevesje se je še kadilo, pljuča
so se lesketala in penila, ledvice so še trzale. Najbolj dostojanstveno so se
vedle ledvice. Bile so gladke in prožne, nekajkrat sem z njimi celo po-
drgnil po zaboju ... Potem sem k njim priložil nos, ušesa in lasuljo. Brez
težav sem si jo snel z lobanje in čutil sem celo olajšanje, podobno tistemu,
ki ga morajo čutiti igralci po naporni, a dobro odigrani vlogi... Kot da
sem preživel sam sebe. Gledal-sem svoj konec. V nasprotju z vsemi pri-
čakovanji je to prava igrača. Logično nadaljevanje procesa, ki se je začel
že zdavnaj v preteklosti. Zgodilo se je vse, kar se je moralo zgoditi. Le
konca nisem videl. Zdi se mi pa zelo pomemben. S skupnimi močmi...
—	Se prekmalu ga bomo našh, je hladno ugotovila Ariana, Dimitrij
pa je bil tudi to pot drugačnega mnenja.
—	Konec si mora vsakdo poiskati sam.
Hodili so še vedno po prazni in temni ulici, ki se je rahlo vzpenjala,
po tem je Dimitrij sklepal, da se oddaljujejo od reke. S tem pa je bila
tudi že dana možnost, da bodo prišli tja, kamor so namenjeni. Ker ni
bilo v bližini nikogar, ki bi ga bili lahko povprašali za nasvet, je bil
prepričan, da se mora pokazati kakšno drugo znamenje, po katerem bodo
1392
naravnali korak. Ariana ga je še vedno držala za roko, njena dlan je bila
topla in mebka, ko pa je prisluhnil še odmevom v tlaku, se mu je zazdelo,
da se vračajo natanko tja, kjer je on nekoč že bil, v ulico, po kateri so
ga vodili tisto noč, ko se je izvlekel iz reke. Spet se je oglasil spomin,
sam pri sebi je celo ponovil nekaj misli iz govora, ki ga je tedaj imel
Mož brez imena ... Potem se mu je iz mraka nenadoma pokazal ženski
obraz. Plaval je pred njim in se odmikal, tako da ga ni mogel dohiteti.
Mrak pred njim je bil prozoren, pripadal ni nobenemu telesu. In Dimitrij
sploh ni čutil potrebe, da bi ga imenoval, ostal je brez imena. In prav
je bilo tako, saj se mu je nekoliko kasneje pridružil še eden in nato še
eden. Zadnji je bil čisto pri tleh. Vsi trije so bili mirni, spokojni, pravza-
prav brez izraza. Vsi trije so mu bili nekako znani, toda ne popolnoma. ■
Vedel je, da mu ne bodo zastavili nobenega vprašanja, zato je bil tudi on
odločen, da vztraja v svojem molku. Celo razgledoval se je, da ne bi
zgrešili izhoda, ki ga iščejo. Vrata vseh hiš so bila trdno zaprta in pritličja
so strazili zidovi brez oken. Le visoko zgoraj, v tretjem ali četrtem nad-
stropju, je bilo slutiti človeška prebivališča. Za zastrtimi okni je bila
sicer svetloba, toda medla, skoraj oranžna. Kadar pa se je ozrl predse, so
bili pred njim še vedno trije ženski obrazi. Tedaj pa, ko je hotel o njih
spregovoriti z Ariano, se je izkazalo, da je tudi to nemogoče. Izza vogala,
pravzaprav izza nizkega prizidka neke velike hiše se je utrnila temna
postava in jim zastavila pot. Dimitriju je zastrla razgled, zato jo je tudi
prvi spoznal. Bil je Danko.
—	- Prihajate o pravem času, jih je pozdravil ta in se jim pridružil. —
Naš načelnik je izginil. Pravijo, da je izgubil glavo, nimamo pa še nobenih
podatkov, kje in zakaj. Vznemirjanje, ki se pri nas še ni poleglo, nam bo
pomagalo, da se bomo brez večjih težav vtihotapili v stolp. Kajti novinca,
ki ga vodita, ni v seznamu naših gostov...
—	To je starejši človek z bogatimi izkušnjami, je začel Zana braniti
Dimitrij.
—	Kljub temu je zašel v težave.
—	Morda se bo le našel način, da bi "mu pomagaU ...
—	Prišel je prepKtzno. Poznam njegov primer,, že zdavnaj so nas opo-
zorili nanj. Storil je napako, ki je ni mogoče popraviti. Ostal je zvest
svoji mladostni odločitvi, trmasto se je oklepal velikega cilja, češ da mu
hoče služiti, in prepričan je bil, da mu resnično služi. Celo tedaj, ko so
drugi že znali ločiti resnico od videza ... On kratko malo ni odraščal.
Fiziološki zakoni pa so delovali naprej. Nenadoma bo nastopil trenutek,
ko tega neskladja ne bo mogel več prikrivati. Njegova misel je opešala in
ne obvlada več telesa. Pri nas ne delamo čudežev, le pospešujemo procese,
ki so že v človeku. Temu pač rečemo, da mora vsakdo najti sebe...
—	Kje naj se išče Zan?
—	Ta je izgubljen že tako dolgo, da se njegovi organi ne morejo več
prilagoditi novim razmeram.
—	Potemtakem je dokončno izgubljen?
—	Ne. Lahko še vztraja. Ce bo le miren in nas ne bo venomer nadle-
goval s svojo preteklostjo.
1393
—	Miren bo, je obljubila Ariana. — Naučili ga bomo spodobnega
vedenja.
—	Psst! Danko je položil prst na usta in se ustavil. — Tu smo. Pri-
mite se za roke, in neslišno za menoj. Vzpenjali se bomo po temnem stop-
nišču! Odsunil je železna vrata, da so zaškrtala po betonskem tlaku in
potegnil za seboj Dimitrija. Tega se je držala Ariana, Zan je bil zadnji.
Res so se vzpenjali po stopnicah, Dimitrij jih je čutil pod nogami. Ker
pa je bila tema nepredirna, da ni videl niti svoje roke, se mu je zdelo, da
se pomikajo po robu prepada. Zadostoval bi en sam korak vstran in lastna
teža bi ga potegnila v globino. Z njim pa tudi vse druge... Vendar ne-
gotovost ni trajala niti tako dolgo, da bi se ji bil mogel privaditi. Po nje-
govem občutju so dosegli komaj prvo nadstropje, kljub temu pa je že
zasvetila luč, in prostor, v katerem so se znašli, mu je bil znan. V njem je
že prebival. Kot popotnik brez prtljage pa ni bil v njem zapustil nobene
sledi, zato je bil tudi ta prostor lahko le podobenm nekemu drugemu.
V njem tudi ni bilo nobenega ležišča, in to je pomenilo, da bodo vsi trije
morali spati na tleh. Dimitrij si je v ta namen že izbral bližnji kot in se
usedel. Da bi zaspal, mu je bilo treba samo še položiti roko pod glavo, nič
več. Njegovemu zgledu je sledil tudi Zan, le Ariana se ni mogla odločiti,
kateri kot bi si izbrala.
—	Tvoja navzočnost otežuje tudi moj položaj, ji je rekel Danko. —
Slutim, da nam boš povzročila težave.
—	Težave si povzročate sami.
—	Ker si ženska, bi utegnila leči zdaj k temu zdaj k onemu.
—	Brez skrbi, se je oglasil Zan. — Jaz sem že toliko star in izčrpan,
da o mojih moralnih vrlinah ni mogoče dvomiti.
Teže je z njim, se je Danko obmil k Dimitriju. — Ne zaradi njega
samega ... Ravno danes so mi sporočili, da so si ga razdelile tri ženske,
da pa bo kljub temu hodil spat k četrti. Tri so že znane, četrto pa bomo
morali šele določiti. Kdo ve, ali je že ni izbral sam.
—	Mene ni mogoče izbrati, je izjavila Ariana. — Jaz izbiram sama.
Sploh pa nisem ženska, kakršne živijo v vaših predstavah. Ne spadam med
tiste, ki so si razdelile Dimitrija.
Dimitrij si je bil medtem že naslonil glavo na kolena in že se ga je
loteval spanec, zdaj pa je mukoma vzdignil razprte oči.
Si si morda zapomnil imena?
—■ To so tvoje ženske, ne moje, se je zarežal Danko in potisnil spodnjo
čeljust daleč pred zgornjo.
—	Morda pa sam ne ve zanje, je ugibal Zan.
—	Ne, je rekel Dimitrij, vendar iz njegovega glasu ni bilo mogoče
razbrati, kaj to pomeni.
—	Ce jih ne pozna, ali če so že izginile iz njegovega spomina, jim ne
moremo pripisati nobenega pomena.
—	Zlasti ne za prihodnost, je dodala Ariana.
Danko je vzdignil roko, kot da hoče miriti: — Nič še ne vemo, kaj bo
prinesel jutrišnji dan, še manj pa, kako bo odločil načelnik Dogen. V tej
hiši bomo še naprej spoštovali njegova navodila... Spoštovali jih bomo
1394
vse dotlej, dokler ne bomo dobili drugega načelnika. Ostanite mimo vsak
v svojem kotu. Jaz sam vas bom še pravi čas obvestil, kdaj bo nastopilo
jutro... Ce bi ponoči izbruhnili nemiri, to vam nič mar. Na vaš položaj
ne more vplivati nobena sprememba.
Žan je strmel predse. Ariana pa je prikimala. Preden je Danko stopil
v dvigalo in izginil v podpodju, si je tudi ona že izbrala svoj kot. Iz bisage
si je vzela pisano svileno pregrinjalo z dolgimi resami in si ga razprostrla
po tleh, za zglavje pa si je namestila bisago in tako je bila postelja nared.
Ko je že hotela leči, jo je hreščanje v naslednjem kotu premotilo, da se je
še enkrat ozrla po Žanu in Dimitriju. Dimitrij je spal sede in težko hropel,
vendar je bila prepričana, da to ne bo motilo njenega počitka. Takoj zatem
pa se je že srečala z Zan ovim pogledom. Strmel je vanjo z vodeno kalnimi
očmi in s široko odprtimi usti, v katerih mu je podrhteval sivi jezik. Nena-
doma ji je ponudil izproženo, drhtečo dlan. Ariana se je po vseh štirih
odplazila k njemu. Njen vprašujoči pogled je terjal pojasnilo.
—■ Začelo se je, je zašepetal.
Na njegovi dlani je opazila kot palec dolg, od starosti počrnel in raz-
jeden zob. Ker se ji je zdelo, da bi Zanov obraz mogel izražati tudi pre-
padenost, za katero ni bilo pravega razloga, je zmignila z rameni:
—	Zob, ki je odslužil...
—	Ni zob, je dahnil Zan in skoraj legel prednjo. — Kost je...
Ariana si je še enkrat ogledala dlan in odločno odkimala.
—	Nemogoče. Poznam vse kosti. Nima se od kod vzeti.
—	Iz žrela sem si jo potegnil. Ze več di me je zbadala ...
—	Zob je, je ponovila Ariana. — Omajal se je, pa nisi čutil, kdaj ti
je izpadel.
Zan je nepremično strmel vanjo, spet je odprl usta, da mu je videla
naravnost v žrelo, jezik mu je podrhteval, kot da hoče še nekaj reči, toda
glasu ni spravil iz sebe. Zdelo se ji je, da je na korenu jezika videla rdeč
madež, trenutek kasneje pa se mu je začela na ustnicah nabirati krvava
pena, ki je vrela iz notranjosti. Pene je bilo vedno več. Ze je polzela po
bradi in kanila na tla. Zan je zdaj hropel skoraj enako kot Dimitrij.
—	Utrujena sem, je rekla Ariana. — Legla bom. To, kar vidim, je
preveč nenavadno, da bi bilo resnično. Globoko dihaj in izpljuni to svinja-
rijo. Na našem bregu je zrak čist.
Zan se je obrisal z rokavom in nekajkrat globoko vzdihnil. Zaprl je
usta in pena je izginila.
—	Zbudi Dimitrija, je rekel nekoliko kasneje, ko se je Ariana že
plazila nazaj k svojemu ležišču. — Zbudi ga, da bo videl, kaj ga še čaka.
—	Star si in rad pretiravaš, ga je zavrnila.
Prav tedaj je tudi že ugasnila luč, hkrati pa je bilo slišati iz spodnjih
prostorov votle udarce, ki so za hip preglasili vse druge zvoke in Ariani
ugasili vsako misel. Pogreznila se je v sen.
—	Ti gotovo ljubiš Dimitrija, jo je nekje iz daljave še dosegel Zanov
glas, toda v njem ni čutila vprašanja. — Morda pa že pripadaš rodu, ki ne
pozna te besede... Zadnja misel je bila izgovorjena že mrmraje, glas se je
izgubljal v pojemajočih odmevih skozi zidove in se vračal le še v sanje.
1395
Slišal ga je tudi Dimitrij, vendar že močno spremenjenega, podobnega
rahlim udarcem na pavke, ki jih je nekdo podstavil pod njegovo glavo.
Ker je postajal vse močnejši, se Dimitrij ni več mogel izogniti prebu-
jenju. K temu so ga prisilili tudi udarci po temenu, ki so se ponavljali
v vedno krajšem zaporedju. Ko pa je stegnil roko, se mu je zdelo, da ne bo
nikoli več dosegel sam sebe. Tla so bežala izpod njega s tako naglico, da je
komaj še lovil ravnotežje. Dokončno prebudil pa ga je močan udarec po
glavi, ki je bil tudi zadnji. Odprl je oči.
Pred seboj je zagledal medlo žarečo svetilko, imenovano »volovsko
oko«, in Zoržev obraz, ki se je sklanjal nadenj.
—	Ne vznemirjaj se, ga je s pritajenim glasom, ki se je Dimitriju zdel
popolnoma tuj, ogovoril Zorž. — Jaz sem.
—	Kaj hočeš ob tej uri? Dimitrij se je napol vzdignil in se naslonil na
steno. Zdaj je šele ugotovil, da Zorž kleči.
—	Saj je že blizu jutra.. .
—	Kje sva? ga je ustavil Dimitrij.
—	V sosednjem prostoru. Ker nisi bil sam, sem te zvlekel sem. Moram
se pogovoriti s teboj ...
—	Pogovori se, je Dimitrij posnemal njegov glas in hotel dodati, naj
pohiti, a mu je Zorž potisnil v usta svojo pest, glavo pa obmil vstran, kot
da prisluškuje.
—	Vse sobe imajo tudi vrata, je pojasnil čez nekaj trenutkov, ko je od
vseh strani odzvanjala le tišina. — Kljub temu smo prihajali in odhajali
le skozi pod ...
—• To bi mi lahko zaupal kdaj kasneje, je utrujeno zagodrnjal Di-
mitrij, ko je spet imel prosta usta.
—	Priplazil sem se skrivaj, je zasikal Zorž, kot da je upehan od te-
kanja po stopnicah. — Priplazil sem se mimo straž. Za vogali in po temnih
vežah se pomikajo zakrinkani obrazi, ki se na videz dolgočasijo, v resnici
pa pod dolgimi haljami skrivajo nevamo orožje ...
—	Pusti jih pri miru, opravljajo svoje delo, ga je zavrnil Dimitrij, ko
je Zorž spet zajel sapo.
—	Zasledujejo me ...
—	Domneva ...?
—	Nikakor ne. Pred dnevi sem prvič slišal, da je nekdo na glas štel
moje korake. Ozrl sem se in ga videl, ko je smuknil v bližnjo vežo. Potem
je dal znamenje čez cesto in me prepustil svojemu tovarišu. Po sistemu
štafete sem prehajal iz rok v roke. Komaj sem se enemu zazrl v oči, že je
na njegovo mesto stopil drugi. Verjetno so me hoteli preslepiti, zbuditi
iluzijo, da se ne menijo zame, toda jaz sem jih spregledal. Čeprav so
posebej izurjeni, da se ne menijo zame, ne morejo skriti svojega poklica.
Razkrivajo se prav s tem, da skušajo posnemati druge. To pa se
jim nikoli popolnoma ne posreči. Ker poznam svoje napake, sem z lahkoto
spregledal tudi njihove ...
1396
—	Tega si ne bi smel dovoliti, je zamišljeno rekel Dimitrij.
—	Prepozno. Sem si že...
—	Zdaj vsaj veš, da to nikamor ne vodi. Mene so zasledovali vse
življenje, kar naprej mi je bil kdo za petami. Vendar se nisem pustil
zbegati. Postal sem njegov prijatelj. Povabil sem ga na čašo piva v bližnjo
krčmo, pomagal sem mu sezuti čevlje, da se je laže odpočil. Sam sem ga
začel spremljati, povabil sem se mu na dom in mu pohvalil ženo, popazil
na otroka. Vsi so bili vzorni očetje. Kmalu so se navadili name in mi začeli
tožiti o svojih nadlogah in ni bilo več mogoče razločevati, kdo je komu na
sledi. Človek mora raziskati vsa področja svoje osebnosti. V vsakem pre-
dalu so še skrite omarice. Predvsem pa se moraš znebiti slehernega dvoma
o svoji usodi...
—	Nemogoče, je s komaj zadržano strastjo odkimal Zorž. — Potem ni
več mogoče izpolnjevati navodil.
—	Sele tedaj lahko uresničiš svoj načrt... Domnevam, da si bil
zadnje dni nekoliko zbegan in da so te čuti večkrat pustili na cedilu ...
—	Skušal sem se približati načelniku Sarti ju. Nekajkrat sem ga opa-
zoval iz neposredne bližine, ne da bi on vedel za mojo navzočnost. Ležal
sem pod posteljo, na kateri je preživel noč s svojo ljubico. Stal sem za
drevesom, ob katerem si je na sprehodu olajšal mehur. Preoblekel sem se
v težaka in v njegovi delavnici mešal ilovico...
—	In kaj si odkril?
—	Možakar je izredno prepreden. Po mojem mnenju živi dvojno
življenje. Na cesti in pri delu kaže vesel obraz, kadar je sam, pa je za-
mišljen. Včasih hlini nespečnost in se dolge ure sklanja nad knjigo. Sploh
ima preveč knjig. Preden jih bomo prebrali, bo že prepozno, da bi ugo-
tavljali, kaj se je naučil iz njih. Prehitel nas je. ..
—	Nas?
—	Se pravi mene. Ustanovo, ki me pošilja ...
—	Potem te zasledujejo tukajšnji?
—	Rekel bi, da ne. Tisto noč, ko sem se splazil v načelnikovo spalnico
ali natančneje pod njegovo posteljo, je bil v sobi še nekdo. Prišel je za
menoj in se skril v omaro. Bil je za las podoben Enorokemu, ker pa je
zasledoval on mene in ne jaz njega, ne vem zagotovo, koliko rok je imel.
Ostal je v omari tudi še potem, ko sem jaz že pobegnil. Sklepam, da ga je
tja pripeljalo dvojno zanimanje. Odšel sem takrat, ko sta načelnik in
njegova ljubica utrujena zaspala. Najbrž je Enoroki oprezoval za žensko.
Trdil bi, da sem jo tudi jaz že nekje videl. Na onem bregu, v tvoji
družbi. . . Zbirali so o njej podatke, ker so bili ugotovili, da jo ti zasle-
duješ. Celo ime sem že vedel...
—	- Spomni se ga, je zahteval Dimitrij.
—	Bila je Danuška, da. Vsaj zate. Dragi so jo imenovali drugače,
kar pa je nazadnje vseeno. Ta tvoja bivša Danuška je zdaj načelnikova
ljubica. Stopila je na mesto, ki ga je prej zavzemala Ariana. Načelniku
leta ne dopuščajo, da bi imel dve tajnici. Sodeč po obrazu pa tudi te ne
1397
bo dolgo obdržal. V postelji se ni izkazala. Ne, da ne bi bila spretna. Tudi
gibčna je dovolj. Toda pravega veselja do dela ne kaže. Načelnik jo je
z enim očesom ves čas opazoval. Na njegovem čelu sem videl senco ne-
zadovoljstva. On pač pripisuje takšnim igricam velik pomen in tudi od
partnerice pričakuje največjo vnemo. Na sprehodu se je o tem pogovarjal
s svojim prijateljem. On hoče žensko v ekstazi, takšno, ki skoprni na rjuhi.
Razlagal je svojo teorijo o nekakšnem siju, ki se ji mora pokazati okrog
glave. Tega menda pri Danuški ni opaziti, zato je tudi njegovo doživetje
okrnjeno. Kljub temu pa se ne naveliča gledati njeno telo. To svojo sla-
bost je spretno obmil v svoj prid. Odkar je dobil naročilo, naj izdela
spomenik za Tilly, uporablja za model le Danuško. Dneve in dneve stoji
pred njo in strmi vanjo. Iz ilovice je napravil natančen posnetek njenega
telesa, le obraz mu je dal Tillyjin. Sprva sem mislil, da se to dvoje ne
more skladati, potem pa sem moral priznati, da je imela Tilly lepo glavo.
Brez nje bi kipu nekaj manjkalo, tisti zadnji navdih pred orgazmom, ki
ga Danuška ne zmore. Iz dveh žensk je načelniku uspelo narediti kar lep
spomenik, ki bo meščanom morda v ponos... V načelnikovi delavnici pa
sem končno dobil tudi potrdilo, da Tilly ne živi več...
—	Kakšno potrdilo? je zanimalo Dimitrija.
—	Ali je treba o tem še posebej govoriti? Živim ne postavljajo
spomenikov.
—	Pozabil si, da je načelnik Sarti edini, ki se ukvarja s prihodnostjo.
Njemu je sedanjost samo vir za naročila, ki jih bodo uporabljali mnogo
kasneje.
.— Načelnika Sartija muči tudi prostata. Pritoževal se je, da ima te-
žave z mokrenjem. Ko stoji pred školjko in se pači od bolečine, se rad
opazuje v ogledalu. Zajtrkuje vsak dan sesekljano gnjat z jajcem. Zraven
pije vročo kavo... Natanko sem si ga ogledal in si zapomnil marsikaj.
Sestavil bom kar obsežno poročilo. Zavedam se pa, da kljub moji priza-
devnosti še zdaleč ne bo popolno. Poglavitno mi je ostalo nedostopno:
njegove misli. Rad strmi v prazno, tedaj gotovo kuje načrte za prihodnost.
Včasih vzdigne pogled s knjige, ki jo bere, in prikima sam sebi. Morda
pritrjuje napisanemu, morda je našel potrdilo za svoje naklepe...
—	Kaj pravzaprav hočeš od njega? Cému bodo rabili ti podatki? Ce
je on edini, ki dela za prihodnost, je njegova vizija tudi edina, po kateri
bo prihodnost skrojena ...
—	Moramo jo predvideti, prehiteti, preprečiti, pre ... pre ...
—	V imenu česa?
—	V imenu navodil, ki mi jih je dal inšpektor, je imel Zorž že pri-
pravljen odgovor. Trenutek kasneje pa je zamišljeno zlogoval novo misel:
— Kljub temu pa me zasledujejo... Ubili me bodo. V reko so me vrgli
le zato, da bi me postopoma privadili koncu...
—	Kaj si lahko obetajo od tega?
—	Prav si imel, je dahnil Zorž in se še bolj približal Dimitriju. —
Naša stvar je izgubljena. In mi z njo... Ves čas smo se izgovarjali na pri-
1398
hodnost, ne da bi mislili nanjo. Opravičevali smo le svojo sedanjost. Nekaj
nam je ušlo izpod prstov.. . Nobenega poročila ne bom več napisal. Ne
bom se vrnil na ono stran, a tudi tu ne bom ostal.. . Samo ti si imel prav.
Tedaj bi bili lahko še marsikaj spremenili...
—	O čem pripoveduješ? je hladno vprašal Dimitrij.
O ..., o ..., je zajecljal Zorž in se z desnico zgrabil za čelo.
—• O, je potrdil Dimitrij. — Zdaj pa mi lahko že tudi priznaš, kaj te je
ob tej uri pripeljalo k meni.
-- Malodušje, je priznal Zorž. — Tesnoba, ki razkraja.
—	In kam boš krenil zdaj?
—	Za teboj . . . Nikamor... Morda se bom tudi jaz pridružil Ariani.
Toda odkar je zapustila načelnika Sartija, od nje nimamo kaj pričakovati.
Njena prizadevanja so ostala brez smeri. Slepa nuja jo sili v tvoje naročje,
ti pa jo sprejemaš kot odrešiteljico. In sploh ne skušaš ugotoviti, kaj je
v resnici...
—	Ne, je priznal Dimitrij. — Jaz sem svoje že storil. Utrujen sem.
Zdaj je vrsta na drugih. Moje izkušnje so breme, ki ga nimam kam pre-
ložiti ...
—	S tvojimi izkušnjami bi lahko skušala ustvariti nov svet, je oživel
Zorž.
—	In novo ustanovo?
—	Ki bi jo vodila midva.
—	Ne! je odločno odkimal Dimitrij. — Niti vsak zase niti oba
skupaj . .. Vedno se je treba komu pridružiti, sprejeti njegov svet. Poza-
biti sebe, ukloniti se načelniku, inšpektorju ali samo svoji zmoti.
—	Na tem bregu je še nekaj možnosti, ki jih ti ne poznaš. Na svojih
pohodih po mestu sem spoznal tudi mladega moža, ki ga, mimogrede re-
čeno, imenujejo Srečko Prodajalec. Vabil me je na skrivne pogovore,
ki se jih udeležuje manjše število nenavadnih ljudi. Ti namreč menijo,
da je treba svet v temeljih spremeniti. Ne priznavajo preteklosti, našemu
podjetju ne pripisujejo nobenega pomena. Besede, ki sem jih slišal pri
njih, so me spominjale na tvoj znani govor, po katerem so te vrgli v vodo.
Oni namreč trdijo, da ne mislijo plavati s tokom, da se zgodovina z njimi
šele pričenja, da bodo s spomenikov odstranili sramoto.. . Zbirajo se v
temnih kleteh in se navdušujejo s strastnimi govori. Oboki' odmevajo
od njihovih besed. Resnično spominjajo nate... Toda Srečko Prodajalec
mimo posluša in čaka, da bo nastopil njegov čas. Včasih stopi k oknu ali
k vratom, da bi odgnal nepovabljene poslušalce, ki se nimajo od kod vzeti.
Tako si pridobiva zaupanje zborujočih. . . Pred menoj nima nobenih
skrivnosti. .. Srečko je izreden človek. Sicer ne vidi naše prihodnosti, je
pa dobro poučen o svoji. Priznal mi je, da so vsa zborovanja, ki sva se
jih udeležila, le videz, v katerem se sprošča nezadovoljstvo mladih ljudi.
V bistvu je to vendar nezadovoljstvo s samim seboj, ki si pa tega še ne
more priznati. Zanje si je treba neprenehoma izmišljati kaj novega. To
ni težko, ker je zanje vse novo, starega namreč ne poznajo. Srečko ima
svoj načrt. Z novim videzom hoče dati veljavo stari stvari. Za to pa
potrebuje ljudi z izkušnjami. Oba bi lahko stopila v njegovo službo. Z
1399
njegovo pomočjo bi lahko izvedla tvoj načrt. Tistega, ki si ga razlagal
na onem bregu, pa smo ga zavrnili.. . Stvari, da tako rečem, so tu dosti
jasnejše. Opraviti bi imeli z mladimi ljudmi, ki hočejo za vsako ceno kaj
ukreniti zoper ustanovo. Pripravljeni so slediti vsakomur, ki bi jih po-
peljal ... Odrekajo se svojemu osebnemu stališču, ker vedo, da le tako
kaj dosežejo. Takih možnosti za delo ni imel niti načelnik Edvin, čeprav
smo mu bili neomajno vdani. V našem zaupanju ni bilo ognja, ni ga
bilo več ...
—	Da, je pritrdil Dimitrij, — razmere so se močno spremenile.
Toda kriv nisem bil jaz.
—	Prepričan sem, da mojega predloga ne boš zavrnil.
—■ Počakaj ... Iz Dimitrijevega grla se je iztrgal hropeč glas, ki mu
2orž ni znal razložiti smisla. Dimitrij eve roke so se izprožile mimo nje-
govega obraza, kot da se ga hočejo okleniti okrog vratu. Zato se jim je
nekoliko umaknil in z lučjo celo posvetil vanje. Prsti so bili togo razkre-
čeni in še drgetali niso. Pojasnila za ta gib ni našel niti na Dimitrijevem
obrazu. »Volovsko oko« je na njem odkrilo nekaj novih, globoko zarezanih
gub in negiben pogled. Le jezik se je premikal, silil je med ustnice, toda
iz grla ni bilo glasu.
Medtem se je v enem od spodnjih nadstropij znova oglasil boben.
Zorž je planil kvišku, ugasnil luč, se po prstih približal steni in prislonil
nanjo uho. Dosegli so ga še drugi, toda zelo nejasni glasovi.
—	Prihajajo! je zašepetal proti Dimitriju in se pognal skozi vrata.
To, kar se je zgodilo kasneje, Dimitrij ni več mogel pripisati sanjam.
Soba je bila spet razsvetljena, zdaj je gorela luč na stropu. V sosednjih
kotih sta ležala Zan in Ariana ter dvigala glave. Danko je bil očitno
pravkar vstopil iz dvigala, saj na stenah ni bilo opaziti vrat. Le roke je
imel Dimitrij še vedno iztegnjene. Ko jih je pogledal, se mu je zdelo,
da niso njegove. Svoje je čutil ob telesu, čeprav jih ni bilo tam. Vzdig-
nile SO se bile proti njegovi volji in so še vedno štrlele v zrak, čeprav v
prostoru ni ostala nobena sled za Zoržem.
—	Kaj hočeš? je osorno vprašal Danko, obrnjen k Dimitriju. — Pro-
test z rokami ne bo zalegel!
Tedaj šele je Dimitrij začutil, da se mu je v levi podlahti nekaj zga-
nilo. Vztrepetal je živec, desetine drobnih črvičkov so začele v mišicah
uganjati svoje vragolije. Tekali so sem in tja po mesu in se prekopicavali
na glavo. Bolečina, ki so jo povzročali, je bila nevzdržna, dokler roki nista
omahnili. Dimitrij se je komaj še utegnil zavedeti, da se je bilo še nikoli
občuteno nelagodje polastilo vsega njegovega telesa, za kaj več ni bilo
časa. Prostor je že napolnil rezek glas, ki ga ni bilo mogoče pripisati
Danku, čeprav je prihajal iz njegovih ust. Za to priložnost so bile spačene
na nov način. Zgornja ustnica se mu je bila nenavadno povečala. Vzdig-
njena je odkrivala krvavo rdečo čeljust in do kosti razgaljene korene zob.
—	Vi spite! je vzkliknil. — Medtem pa naj moje oko bedi nad vami?
se vam ne zdi, da pretiravate s svojo brezbrižnostjo? Zdaj ste v breme naši
ustanovi, na vaših obrazih pa ni mogoče zaslediti niti najmanjšega očitka,
ki bi ga namenili sebi.. . Vame strmite in čakate!
1400
—	Čakamo, je Dimitrij ponovil besedo, ki zanj ni imela nobenega
pomena. Vseeno pa je njegov glas povzročil, da se je Danko nekoliko
pomiril.
—	Načelnik Dogen nam je nocoj sporočil pomembno novico. V dolgo-
letnih naporih za vskladitev preteklih dejstev je končno nastopil trenutek,
ki si ga ne moremo razlagati drugače kot priznanje. Da. Naši pogledi na
to mesto so postali bistveno pravilnejši. To paje hkrati nezaupnica po-
skusom, ki so jih opravljali na nasprotnem bregu. Njihove in naše usta-
nove se združujejo, toda pod pogoji, ki smo jih določili mi. Odslej bo
najstrože prepovedano sklicevati se na razum. Vi seveda ne boste priznali,
da imamo prav. Dopuščam možnost, da vas niso poučili, toda to so po-
čenjali na oni strani. V resnici jim je šlo le za dobro počutje, za organizi-
rano udobje. Vzvišenih ciljev ni. Vse cilje je mogoče doseči leže. Videz je
edina resničnost. Zaupanje v nadrejene je naravni zakon. To smo sicer
že dolgo vedeli, zdaj pa je to neizpodbitno dokazala tudi ena od naših
ustanov. Po znanstvenem postopku seveda.. .
—	Na kaj se boste sklicevali odslej? je z mirnim, skoraj zaspanim
glasom vpadel Dimitrij.
—	Na marsikaj! je odsekano odvrnil Danko. — Bili bi nespametni, če
bi se sklicevali še na kaj drugega kot nase. Iz posebnih razlogov, o katerih
nisem pooblaščen, pa bomo delali tudi to. Pojasnilo sledi kasneje ali
nikoli... Vi ga tudi ne bi razumeli. Komaj še slišite moj glas, kajne?
—	Govori glasneje, je poprosila Ariana in si z dlanmi še vedno trla
zaspane oči. Danko jo je očitno preslišal in obrnjen k Dimitriju nadaljeval:
—	Preden sem se napotil k vam, sem za lastno uporabo razmišljal,
kaj se je zgodilo z vami. Bili ste gibalo naših ustanov, postali pa ste nji-
hova cokla, ne da bi bili sami opazili kdaj. Prezgodaj ostareli mladci.
Starci, ki se oklepajo zmot... Naša ustanova si je dolga leta prizadevala,
da bi vas vrnila k resničnemu izviru življenja. .. Zan pa me, recimo, niti
ne posluša ...
—	Iz tebe govori glas najvišjega, je plaho potrdil Zan. — Vrnili se
bomo, če nas bo poklical. . .
—	Govno! je zagrmel Danko. •— Prav zate nismo mogli ugotoviti, kaj
si. Dobrotnik našega mesta ali njegov vampir? Nesreča ali blagoslov?
Seveda, govoril sem o preteklosti. Bil si, kar si bil. Zdaj tako nisi nič.
Prav zato ti ne bomo dovolili, da bi še naprej ostajal tu. Vstani in pot pod
noge! To je hkrati tudi sporočilo, zaradi katerega sem prišel.
—	Kam? je vprašal Dimitrij.
—	To je njegova stvar. Tudi sem ga ni nihče klical.
—	Pač. Sel je za glasom, se je skrivnostno nasmehnila Ariana. —
Za glasom, ki se mu doslej ni še nihče uprl. To bi moral vedeti.
—	Izpolnjujem samo ukaze.
—	Kam naj se obrnemo? je glasno pomislil Dimitrij.
—	O tebi še nismo rekli zadnje besede.
—	In Ariana?
—	Ona izbira sama. Zana pa bom dal vreči skozi okno, če se sam
ne spravi odtod. Zadnje dni smo imeli več takih primerov. Simulanti,
7 Problemi
1401
ki hlinijo obup ali zadrego, ker ne vedo, kam bi se obrnili, se po kratkem
postopku znajdejo spodaj. Zlagamo jih v piramido. Ko bo odjuga do-
končna, jih bomo zmetali v reko.
— V jezero, ga je samogibno popravil Dimitrij, toda Danko je ostal
negiben.
Prvi je vstal 2an. Premrli udje so mu očitno povzročali težave, zato
si je največ pomagal z rokami. Dobesedno prilepil se je z njimi na steno
in se počasi, centimeter za centimetrom, vzdignil. Medtem je Ariana že
zganila svoj prt in ga stlačila v bisago. Dimitrij se je postavil na njeno
levico in ji položil roko okrog ramen. Z druge strani se je je oklenil Zan.
Tako objeti so vsi trije hkrati stopili v dvigalo in zdrveli navzdol.
Sprejela jih je hladna veža, polna lepljive megle, ki je z ulice siHla
skozi vrata. Pravkar se je danilo. Mesto je bilo zavito v belino, skozi ka-
tero so se le medlo ocrtavali visoki zidovi.
Ariana je stopila na čelo.
1402
En dan v Istambulu
Biba Klinar
Se je noč. Ptice na Camlidži so v vrhovih jelk prve zagledale jutranjo
zarjo. Njihovi kriki, dremotni od spanja, budijo peteline na dvoriščih
grških hišic ob evropksi obali Bosporja. Vsak hip bo pesem mujezinov
s petstotih džamij odprla trebuh noči nad Stambulom.
Obris džamije Sulejmana Veličastnega se je odlepil od modrikastega
pokrova neba. Kupola s štirimi minareti lebdi v zraku, temelje je odrezala
od mesta megla, ki jo je čez noč izdihalo morje. Sedem let je gradil te
temelje Sinan, z vrha griča do morskega dna in med pesek in zdrobljeno
opeko je pomešal še možnar stolčenih biserov. Po sedmih letih je izginil
arhitekt za sedem let v Egipt in ko se je vrnil, je v 59 dneh dokončal ob-
ljubljeno delo. V teh dneh je vsako jutro, zvit na tleh, kadil nargilo,
sultan pa je vsak dan v drugem kotu prisluškoval klo kotanj u vode in se
čudil, kako je bil zvok neutišan in blesteč po vsem svetišču.
Iz obale se po strmih ulicah vzpenjajo v mesto ribiči in z vajenimi
gibi lovijo ravnotežje ploščatih posod, ki visijo z droga, položenega prek
ramen. Sonce vzhaja za njihovimi hrbti in pobliskava v drgetajočih repih
rib, ko zložene na bronastih pladnjih, zvonijo v ritmu koraka kot srebrna
nihala jutranje ure. Mednje se mešajo oslički z rdečimi čopi v ušesih
in z butarami drv na križu; pred njimi hodijo gonjači z zvoncem budit
gospodinje za zrezljanimi polknicami lesenih turških hiš.
Sredi vrveža sameva mošeja Mehmed Paše Sokolovića. Zgrajena je iz
blokov lomljenja kamenja, kot višegrajski most na Drini, ki ga je Meh-
med Paša zgradil tam, kjer ga je dečka, zvezanega v pleteni košari na
oslovskem hrbtu, prepeljal čez reko splav iz Bosne v Turčijo. Na praznem
dvorišču džamije se ob vodnjaku že igrajo otroci v rožnatih in škrlatnih
oblekcah in skozi prstke precejajo vodo — nepogrešljivo igračo otrok vsega
sveta.
Drugod si pri vodnjakih verniki umivajo noge za jutranjo molitev. V
Eyupovi mošeji trosijo po kamnitem dvorišču zrnje pticam z zlomljenimi
kljimi, pohabljenimi perutmi, slepim in starim. Eyupova mošeja je zgra-
jena na posvečenem kraju; petsto in nekaj let je minilo, odkar je tu pred
obzidjem Konstantinopla, v bitki za mesto, padel zastavonoša Eyup. Se isto
1403
noč se je sultanu Fatimu Mohamedu v spanju prikazar prerok Mohamed
in mu namignil, naj tu zgradi mošejo, junaku v spomin. In od takrat ro-
majo islamski verniki do Eyupove grobnice, ki jo od dvorišča zapirajo
železna vrata. Kdor se jih dotakne, pravi izročilo, se mu izpolni vsaka tiha
želja. Do danes je upanje izgladilo, vse do tja, kamor še doseže človeška
roka, zarjavelo mrežo do sijaja čistega zlata. Iz groba izvira studenec, kdor
pije to vodo, obogati. Kakšen posmeh za berače in pohabljence, ko posedajo
po kamnitih klopeh in s praznimi očmi zavidajo enonogim štorkljam in
slepim golobom, ki jih verniki zbirajo, čuvajo in hranijo na tem dvorišču.
Vsak petek pa je praznik za reveže, takrat prinašajo v dar živopobarvane
ovne in jih žrtvujejo sestradanim ljudem, namesto bogu. Ko se zvečeri,
oddrsajo obdarovanci z berglami in z rdečimi, modrimi, zelenimi, rumenimi
ovni na ramenih in z zvezdo večernico nad glavo, v svoje domove iz kar-
tonskih škatelj v luknjah mestnega obzidja, blizu Zlatih vrat. Od tod je v
času bizantinskih imperatorjev, po vojaških zmagah, odhajala procesija do
cerkve sv. Sofije: deset tisoč starcev v rdečem brokatu, deset tisoč dečkov
v zelenem brokatu, deset tisoč mladeničev v belem brokatu, deset tisoč
sužnjev v sinjem brokatu, pet tisoč evnuhov v svili in dvanajst patricijev
v obleki, pretkani z zlatom in žlahtnimi kamni, je spremljalo imperatorja
do vrat sv. Sofije. Na pragu si je vladar potresel glavo s prstjo iz drago-
cene posode in se zarotil: »Resnično nedolžen sem za prelito kri, naj me
bog ne dolži zanjo.« Za njim vstopijo v cerkev trije konji — serci z zla-
timi sedli brez jezdeca, pred oltarjem jim snamejo uzde in če živali z
zobmi raztrgajo okovano jermenje, vzklika narod: »Zmagali smo nad de-
želo Islama«. Včasih pa se konjske glave obrnejo vstran in ljudstvo molči.
Hagia Sofija je danes muzej. Zunaj skromna, nepregledno zidana, je
znotraj simfonija prostora: okroglega, polkrožnega, prelivajočega se pod
kamnitnimi oboki, ki počivajo na filigranskih listkih čipkastega akantusa
v kapitelih korintskega stebra. Votlost prostora je tako razsežna, da bi
ta praznina lahko postala noseča z več tisoči telesi in se pogled spočije šele,
ko so oči v zenitu. »Solomon, prekosil sem tvoje delo,« je vzkliknil Justi-
nijan, ko je 532. leta zapuščal cerkev v spremstvu Rimljanov in Spancev,
Frankov in Bizantincev, Genovežanov in Benečanov in s svilenimi podplati
mečkal cvetove mirte, da se je težak vonj mešal s cekini, s katerimi je
narod obsipaval vladarja po poti do lože na hipodromu. Od tu je imperator
z božansko kretnjo spravil v tek poganske igre starega Rima v mestu, ki
se je po svetosti štelo za novi Jeruzalem. Hipodrom je sprejemal zmago-
valce in premagance, kronal vladarje in jim jemal oblast poslano od boga.
Nekega dne je v razgretem pesku, razkritem od kolesnic rimskih kvadrig,
Nika Rebelión s tisoči upornikov zahteval glavo Justinijana in njegovega
finančnega ministra. »Nika, nika,« to je zmaga, je rjovela množica, medtem
ko je maziljena glava cesarja lezla za pozlačeno biblijo, s katero je prestra-
šeni imperator prosil meščane milosti. Rešila ga je Teodora — cesarica, hči
medvedjega hlapca, cirkuška plesalka in kurtizana Damaska, Aleksandrije
in Bizanca. Trideset tisoč upornikov je po obračunu obležalo med marmor-
natimi sedeži, v smradu ognja, ki je požrl polovico Bizanca, s sveto Sofijo
vred. vredno 840 stotov zlatega davka.
1404
»Bog je mož vojne,« s temi besedami je krščanski imperator stopil z
nogo, obuto v svilen šolen, na obrito glavo ujetnika, med tem ko je zbor
intoniral zmagovito himno Mojzesa in Izraelcev in je narod, med vsako
kitico tulil: »Kyrie eleison«, da je sekalo do nebes.
Danes je ostal od hipodroma samo egipčanski obelisk in steber iz treh
spletenih kačjih teles. Iz globokega reliefa na vznožju obeliska strmi Justi-
nijan z lovorjevim vencem za zmagovalca v roki in z odbitim nosom, v
spremstvu dvorjanov, godbenikov in dvornih dam. Morda je med njimi
Irena, ki je pravkar uzrla Iztoka, kako je s puščico iz loka, v diru usmrtil
bizantinskega kragulja. Bronasta kačja telesa so brez glav; tisto noč, ko
jim jih je odbil naduti sultan, so kače pomorile vse mesto.
Poldan je. Spet kliče muzejin. Kopač v Trakiji je odložil kožuh in
turban na rogovilo vinske trte; pastir se je v drži grškega boga naslonil na
oljko; cigani v čmo-belih kockastih rutah so polegli okrog rožnatega in
zelenega vozička; ženi s preslico v rokah, ki se njuna pot meri s koraki in
ne s kilometri, sta v polju hmelja potegnili beli ruti na oči; pogrebci so
trdo postavili, v rjuho zavitega mrliča, v prah, da so mu poskočile črne
papirnate copate; veter je ustavil šelestenje tobakovih listov in odnesel
vonj zrelih fig in grenčino paprik iz lesenih kož. Se malo in hodža bo po-
klical Alaha. Klicu bodo sledili hrbti, zrasli iz zemlje in s kretnjami sta-
rega plesa plašili golobe iz gnezd v pisanih oknih Modre mošeje.
Na Prinčevih otokih in cb obali Male Azije so psi, ki so jih zapustili
gospodarji, ko je minilo poletje, polegli v senco zaprtih hiš. V asfaltu
je od sonca ostala sled človeške stopinje in odtis pasje tace. Človeška noga
izgine v pristanišču, pes se vrača sam nazaj. Koran prepoveduje ubijanje
živali, pa so zato nekoč polovili vse pocestne pse Istanbula in jih pre-
peljali na prazne otoke. Se pred psi davno, je sultan izgnal sem potomce
janičarjev, ker so mu njihovi očetje odrekli pokorščino. In še prej: 26. de-
cembra 820. leta so zarotniki pred oltarjem svete Sofije odrezali glavo
Leonu V. Amsterdamskemu, sesekali trupla cesarja, cesarice in štirih
sinov; in krvave vreče, na katerih so se topile snežinke božičnega snega,
so z gardo novega vladarja odplule na Prinčeve otoke.
Gostje v Hiltonovem hotelu pijejo popoldanski čaj in se razgledujejo
po Bosporju. Na evropski strani je sultan med obleganjem Konstantinopla
zgradil trdnjavo, da bi od tod zaprl ožino z železnimi verigami in tako
preprečil pomoč Genovežanov Konstantinu Paleologiu za obzidjem. Pred
trdnjavo stoji top; prva turška krogla je ubila izumitelja Urbana, potem
ko ga je ta prodal sultanu, ker je bizantinski cesar, zaupajoč v božjo pomoč,
odklonil novo orožje. Pa je bila ta pomoč presneto neučinkovita. 26. maja
1453 je ob zori zadnji bizantinski cesar strgal svojemu konju znake vla-
darske časti in se, ob spremljavi turških flavt in cimbal, z obzidja pognal
med janičarska kopja in sulice. Opoldan je sultan že klečal na pragu
svete Sofije in se, v tujem svetišču zahvaljeval svojemu bogu za umor.
Se isto noč so cerkvi dozidali prvi minaret.
S stolpa trdnjave v Bosporju vihra turška zastava: bel polmesec na
rdečem polju, turški simbol, ki so ga Osmani prevzeli od Bizantincev.
Ti so si ga prisvojili tisto noč, ko so skupaj z Rimljani odbijali napade
1405
Makedonskega vladarja. Iz teme je prisijal drobcen krajec vojakove
sopotnice in oblegancem na obzidju odkril razredčene vrste napadalcev.
Večeri se. Turisti se zbirajo po ulicah in kupujejo spomine na Stam-
bul. Trgovci, na dvorišču džamije priporočajo majhno keramično stvarco,
s katere te gledajo tri modra očesa. Kadar izpade eno oko, se čuvaj,
nevoščljivca imaš v bližini. Ze na cesti za stojnicami je vse polno črepinj
steklenih oči, ki so jih stria kolesa turističnih avtobusov. Ne daleč od
tod je množica steptala v prah hipodroma žive oči Andronika Komnena,
potem ko so slepo glavo z izbitimi zobmi privezali pod rep shirane kamele
in ji v brezzoba usta stlačili odsekano roko, da se je scedila kri po dlaki
gar j ave živali.
Mrači se. Stari profesor se je v sultanovi palači poklonil delu človeške
roke: sliki na japonskem porcelanu, kitajski miniaturi iz slonove kosti,
vezenini na sultanovem ogrinjalu. Čuvaj je pogasil luči v vitrini belega
diamanta, ki ga je ulila zemlja in je v njem mrtev kruh za veliko ljudi.
Se je dan. Nad Azijo pa že vstaja srebrn ščip — simbol ženskosti in
počasi, brez počitka potuje prek Anatolije — Dežele mnogih mater — v
Evropo; od tu se umika sonce, zlata insignija vladarja in možatosti, za
Zlati Rog. Islamski srebrnik in bizantinski cekin si pravično delita oblast
dneva in noči. V azijskem delu mesta se stegujejo turški nagrobniki iz
prašne zemlje na griču, kot vratovi labodov, ki so jim zvita pokrivala
zdrknila globoko v ramena. Prvi izginejo v temo na robu ceste, potem
na pobočju in zadnji na temenu hriba; sto in sto, tisoč in tisoč, milijon
tistih, ki zgrbljeni sedijo pod njimi. »Vsi smo mrtvi, vprašanje je le, kdaj
nas poneso v grob.«
Mujezin, kronan z večerno zarjo, ujeto v pločevinasto streho minareta,
vidi v Stambulu sonce dlje kot ptice v Jelkovem gozdu. Snemi si krono
in vrni jo soncu, vladar. Do jutri. Noč je. Trgovci v bazarju zapirajo
trgovine. Zadnji odhaja starec, z venci ponarejenih biserov na vratu iz
usnja, s katerega je jetika izpila žile in mu je protin zvil pogled v tla.
Ladje na poti skozi Bospor prižigajo luči, med njimi strmijo v dno bela
očesa ribiških bark. Bospor je reka, ki ji iz drobovja vsako noč osti trgajo
ribe, s katerimi žene ribičev zjutraj gnojijo zemljo v Evropi in Aziji.
1406
ŽIVA ASEJEV: PESMI
V sobolo zvečer
Cigarete
srebrno žare
pod rdečim papirjem
Speedy Gonzales —
Neke svetle sence
se utrinjajo
in mi padajo v oči,
svetle in boleče
mi žgo možgane,
da so oči polne solz,
da me boli srce,
da mi trepečejo prsti
nesrečna sem
in pijana.
Speedy Gonzales —
Komu zvoni
Pomlad je in žalost
in dolgčas in dež.
Zvonovi turobno zvonijo
skozi dež.
Zvonijo — strgani kriki
gredo skozi dež.
Prihajajo kot premočene ptice
skozi dež.
Na drevesih kot sive cunje obešeni.
1407
Skozi dež
jih slišim in čutim
visoke in tanke in nizke in temne:
Pomlad je — pomlad
in žalost — žalost
in dolgčas — dolgčas
in dež — dež,
dež ...
\oč je že
Noč je že,
ko ti pišem.
Bele meglé
so na cestah,
čez križišče
previdno tipajo žarometi,
kot zgubljene,
rumene,
vlažne oči
iz noči strme —
Pusto je in mraz —
Poslušam,
kako mi tiho bijejo žile
in pišem —
polnoč je že ...
\e sprašuj
Ne sprašuj,
zakaj sem vsa tiha,
zakaj veselja ni
v mojih očeh,
ne sprašuj,
zakaj so brez upa, brez nad
te moje roke in mrzla pobočja
teh ust in — zakaj ta drget,
ne sprašuj,
od kod je ta hlad
iz naročja
in kje je topel trepet —
Ne sprašuj — ne sprašuj ...
1408
JOLKA MILIC : PESMI
Vsak človek
Vsak človek ima
(ima ima)
ima pravico
do lastnega gledanja.
(Zaradi mene).
t
Občudujte mojo priljudnost.
Grmenje viharja sem.
(Le j, le j, tudi ti?)
Cisto nora na mačke in na konje.
Vendar, kakšen smisel ima to?
Ne navezite srca na kaj divjega.
Tudi ljubezen te vrste poraja ljubosumnost.
Ko bi bila trava —
ne, tega ne bi prenesla.
Tako daleč ne segajo moji načrti.
Toplo srce imam in pred seboj
še lep kos mladosti. Diamanti
se vrh tega podajajo le starim ženskam.
No, ko bi le trava bila,
bi menda zrla v svet mokro zeleno,
kajti človeka se loti žalost,
če predolgo dežuje.
Umetniški jezik
umetniški jezik
se baje od pogovornega
bistveno razlikuje.
1409
Malomestna kronika
I.
Noč
Pomikala sta se od debla do debla.
Nista govorila, saj ni bilo kaj.
Predse sta gledala in vonjala nočni zrak.
Postopoma sta prišla do travnate jase.
Počasi sta hodila in se malo tudi obotavljala.
Na lepem je rekel: oprosti, to ni res.
Nima smisla, da delaš iz tèga tako reč.
Seveda, je rekla. Se zmerom so ji
tekle solze.
Kaj pa je? je zabrundal. Nato pa:
Ljubi bog hi moral to bolje urediti.
Hočeš reči, je rekla, a nastala je le tišina.
Oba sta se vedla dokaj nedoločno.
Ko da ju mučijo čisto nesmiselna čustva.
Molče sta hodila in tu pa tam celo za hipec postala.
Vedela sta pač, da zdaj se jima nikamor več ne mudi.
Ob telefonski govorilnici sta si vseeno zravnala obleko.
Nebo na obzorju medtem je močno potemnelo.
Ko sta se pred hišo ustavila, je zadnja
svetloba že skoraj pošla.
П.
Dež
Dež se je znenada vlil.
Rešen sem, zdrav sem, zaceljen, opran.
Polsušaj, je rekla, to sploh nič ne spremeni,
tega mi ne smeš pač zameriti.
Tesneje se je je oprijel.
Vem, je rekla, to se redko dogaja,
nihče ne bi zahteval od tebe kaj več.
Vseeno mu je stisnila prste in laket.
Pomislil je: Ona se je že odločila.
Spoznal je, kako malo ji mora biti mar.
Ona mora najprej urediti nujnejše zadeve.
Dan je bil mrzel in dež se je usipal.
Že stotič se je vprašal, kaj vendar
hoče od nje.
Prenaglil sem se in to se menda maščuje.
1410
Odpravila sta se zgodaj zjutraj naokrog.
Kar naprej sta hodila,
kar naprej skozi gozd.
Gozd je bil tih in pokončen in prazen;
vlaga je kapljala z očmelih vej.
Draga moja punčka, je rekel, jesen prihaja.
Rad te imam, kaj naj še rečem?
Pa saj ni treba, je rekla, ni treba, nehaj
s to neumnostjo.
O bog, je vzkliknila, noči se, pojdiva rajši domov.
III.
Odmev
Bolečina ni odjenjala niti za las.
To so samo hipi, je pomislil,
samo bežne slabosti.
Stal je pred njo ves poparjen, poklapan in plah.
To je nemogoče, je rekla, to ne bi
trajalo dolgo.
Sploh pa, kaj te to briga? O čem
sploh govoriš?
Usta je imela široka in nos pravilen,
sončna očala so ji zakrivala oči.
Tam je še ulica z drevesi, tam park
z gugalnico.
Rjava opečna cerkev štrli sredi trga v nebo.
V njenem zvoniku zamolklo ura bije.
Starček sedi na klopci, upognjen in tih.
Ko da posluša tisti, že zdavrmj minuli čas.
Kaj je nemogoče? In kaj ne bi trajalo?
Zmignila je z rameni. Zadržal je korak.
No, zakaj ne bi trajalo? Boš povedala, neumna gos?
Zgrabil jo je za členek in surovo skrčil pest.
Tak take reči počenjaš, ko ti gre za ponos?
Nehaj, prostak. Kaj pa ti to pomaga?
Sveta nebesa, je bleknil,
še kesala se boš.
Prosim, ali si zares prepričan,
ali si prepričan, da bo tako?
Takrat mu ni prišlo гш misel,
da bo kdaj oživil spomin na njen glas.
Tudi ona ni vedela. Sploh misliti ni bilo na to.
Bili so pač hipi,
samo hipi,
samo bežni trenutki.
1411
TONE KUNTNER: PESMI
Sedem živili resnic
L
Prva,
da smo,
da smo
ljudje,
da smo
duh zemlje,
da smo se
v slami
zvalili
in v senu
dorasli
za v plug
in da so ogoni
hudičevo
dolgi,
da nismo,
kar smo,
da nismo
živina,
sedma,
da je bog.
1412
Breg
Zdaj stoji hiša na bregu
in breg rodi kapljico zlato.
Natanko tako, kot si rekel.
In ti si upognjen kot breg.
ßii je pleve!
Bil je plevel,
zdaj raste pšenica.
Za vse bo potica.
Za vse bo pravica.
Bila je pšenica,
zdaj raste plevel.
Bila si grabljica
Bila si grabljica
v rožnatem krilu.
Bil je lep dan,
bil je lep dan.
Potem sva še dolgo
dišala po senu.
1413
MARIJA GORSE: POTI
Impresija
Zaveže si rutico, ker je mraz.
Ne morem te gledati v tem oguljenem
plašču, pravi.
Ženska si misli svoje, molči in gre.
Potem iztegne dlan, pa ne vzame
dežnika.
Po polzki ploskvi išče varno sled.
Tema se gosti, okna svetijo bledo
rumeno.
Gre čez trg in vzdigne obraz.
Snežinke se vrtijo v soju cestne
svetilke.
Razvejani kostanj je močno povečan
šopek neveste.
Malo postoji: po cesti brze
avtomobili: Nobeden se ne ustavi.
Svetilka na vogalu hiše ugasne
(spet je počila žarnica).
Krog svetlobe se zoži.
Dečeli in žensiia
Vračata se v dvoje.
Pazi: treba je pogledati v levo,
pogledati v desno in steči čez cesto.
Ko gresta čez trg, vzdigne obrazek.
Mama, snežinke! To je čudovito!...
Na kolenih sem raztrgal hlačke.
Babica pravi ...
Vem, bodi tiho.
1414
Ne, zakaj mi ne kupiš toliko hlačk? pet
prstkov iztegne v zrak.
Kaj boš, norček, noge molel skoz ograjico?
Postelje ni kam postaviti, toliko veš ...
Se boš nocoj igrala z mano slepe miške?
Treba bo zašiti hlačke, praviš.
Nočeš se igrati z mano.
Ne kremži se, mali, seveda se bova igrala
slepe miške.
Jutro
Preden se sproži vzmet
in zabmi, brede kalno reko
in se bojuje s kačo.
Ostane občutek nedokončanega,
srh, medtem se oblači.
Neslišno se giblje v somračnem prostoru..
Potem kuha mleko in čaj,
reže zelenjavo za v lonec.
In prisluškuje: Obleci me, mama!
Vstani. Pohiti. Tako ... Nikar ne krili
z rokami: ni časa za muhice.
Skodelico mleka postavim na mizo.
Zmanjka pet minut za zajtrk, seveda.
Spotoma zapenja plašč, natika rokavice.
Ploskev je bolj gladka ko sinoči.
Učilnica v prvem nadstropju je
razsvetljena.
Dekletca tiščijo nosek k ñpam.
Potem se razbežijo,
okna gledajo prazno.
Zavekajo vegaste duri.
Zazeva tesno strmo grlo stopnišča.
(Grlo solunskega stolpa —
pred tristo leti so Turki gonili skozenj
jetnike.)
Z odporom se požene vanj.
Potem doseže vrh, zasopla.
Ura kaže deset čez sedem: prišla je
o pravem času.
1415
DORO HVALICA: JEZNA RAZMIŠLJANJA V.
nabrekli so zidovi skrivališč
zločinov zlagane časti s ceno
ponujeno na grobovih
razkošne sedmine dvajsetletja
bogato prekopane kosti
zato zapuščina prekupčevalcev
smrdi po plesni
opuščenih bunkerjev
in kopit prižetih ob obraze
velikih kosov življenja
nemirnih otrok z bremeni
preživele žalosti
iztegnjene roke ljudi
katekizemskega poštenja
in svetopisemskih laži
(žveči neosoljeno ribje
meso vsak petek da boš končno
veljavno ustoličen
brez' nevšečnosti )
anonimno pričevanje
kakor z ogljem opisana bolest
na sivih zaudarjajočih stenah
(vsi vsak) vsakomur
ponujajoča bronasta roka
zaznamovana v poteh
s pričakovanjem
v svojem nebesnem znamenju
zadrževano ubijajoče slo
jeze in nezaupanja do oporoke
pokončanega pokolenja v vaseh
alasa in kakabogkabog
1416
otepanje z dokončnostjo
kakor da ni ničesar vrednega
v podedovanem ravnanju
na dvoru nestrpnih obsedencev
(kakor da ni božjih odpustkov
v neosoljenih ribah)
razvajamo sosede
z neporavnanimi dolgovi
gojimo (za vsak primer)
pokopališko cvetje uglajenega
vedenja samozvancev
z gusarskimi navadami
jader vsakega vetra in vsake
poti v zalive ribiških otokov
iskati plen za petkove obrede
8 Problemi
1417
MARIJA KRASNIK: PESMI
Vročina
majhno jezero
srečno telo
mušice visijo
v vročini
Počitnice
še sreča
da tovornjaki niso prišli
čisto na vrh hriba
ker bi potem mogoče
vzeli luno
in hi jo spili iz čelad
ali pa vso noč spali z njo
ali pa kaj takega in
potem ne bi mogla
z njim ker je rekel
da bova šla
ko bo svetla luna
in ribe prijemajo
ribe bova šla lovit
in nič ne bova delala
nič in lena bova
še ribe bodo lene
reka je že tako in tako
in breg ne bo
razoran kakor tukaj
in tam
1418
Pierrot
o la pauvre Colombine
cherche son Pierrot
s slamnatim klobučkom
in pisano kravato
O Pierrot zaplešiva
da se mi bo zvrtelo v glavi
drugi odhajajo
kmalu bo nedelja
Čisto zgodaj zjutraj
ponoči pišem zgodbo
do dveh brez vejic in pik
kakor jesenski naliv
prvič v življenju grem
zjutraj ven brez zajtrka
ulice so umite
gledam v nebo in hodim
po zelenih rdečih rumenih
listih ki so popadali
z dreves rm tla
kakor mlada čaplja
čakam da pride velik
z rumenimi očmi
otroci igrajo nogomet
pol dvorišča je v soncu
pol v senci hiše
na sončni strani
igra fant s sončnimi lasmi
če je lagal si bova lahko
od daleč dajala znamenja
Oielija
utopila se bom
v reki
naj me odnese
med jelše
z zelenimi dojkami
navzgor bi ležala
1419
8«
PAUL ELUARD: PESMI
Brez slarosli
Bližamo se
v gozdovih
krenite po ulici jutra
vzpnite se po stopnicah megle
bližamo se
zemlji se krči srce
spet se bo dan rodil.
Nebo se bo razprostrlo
dovolj nam je
bivanja v razvalinah spanja
v plitki senci počitka
trudnosti zapuščenosti
zemlja bo spet imela podobo naših živih teles
veter nas bo trpel
sonce in noč bosta šla skoz naše oči
in ne bosta jih spremenila
naš zanesljivi prostor naš čisti zrak
bosta prekrila zamudo skopano od naše navade
vsi bomo stali pred novim spominom
in govorili v skupnem čutečem jeziku.
1420
o moji nasprotujoči bratje z vrojeno nočjo
in njeno grozo v zenicah
kje sem vas pustil
s težkimi rokami v lenem olju
vaših nekdanjih dejanj
s tako malo upa da ima smrt prav
o moji zgubljeni bratje
jaz grem naproti življenju podobo človeka imam
dokazati hočem da je svet po moji meri ustvarjen
in jaz nisem sam
tisoč mojih podob množi mojo luč
tisoč enakih pogledov enači telesa
ptica otrok skala ravnina
se mešajo z nami
od smeha poka zlato ker je rešeno brezna
voda in ogenj se slačita za en sam letni čas
nič več ni mrka na čelu vesolja.
Roke spoznane od naših rok
ustnice sklenjene z našimi usti
prve cvetne toplote
združene s svežo krvjo
prizma diha z nami
bogato zarjo
na vrhu vsake trave kraljice
na vršičkih mahu in površini snega
valovi premetanega peska
vztrajnih otroštev
zunaj vseh votlin
zunaj nas samih.
Maslikane bosede
Pablu Picassu
Da bi razumel vse
še drevo
s pogledom premca na ladji
drevo od kuščarjev in lian čaščeno
še ogenj še slepca
1421
da bi združil peruti in roso
srce in oblak dan in noč
okno in dežele od vsepovsod
da bi odpravil
spačeno ničlo
ki se bo valjala jutri po zlatu
da bi presekal
napihovanje
vase zaljubljenih veličin
da bi videl vse oči odzrcaljene
v vseh očeh
da bi videl vse oči tako lepe
kot je tisto kar gledajo
morje požirajoče
da bi se zlahka smejali
nad minulo vročino in mrazom
nad minulo žejo in lakoto
da bi bilo govoriti
prav tako plemenito
kakor poljubljati
da bi pomešal kopavko in reko
kristal in plesavko nevihte
zarjo in letni čas prsi
modrost in želje otroštva
da bi podaril ženski
zamišljeni in samotni
obliko nežnosti
o katerih je sanjala
da bi puščave počivale v senci
in ne bi bile
v moji
senci
zato dajem
svojo
posest
dajem
svojo
pravico.
1422
Nepretrgana pesem
včeraj to je obet včeraj to je mladost
naj jo en sam poljub zadrži
naj jo veselje obkroži
kot belo kot modro in belo poletje
in ji postane zlato pravilo
naj se narahlo ji zganejo prsi
od ognja ki žene meso
v ljubkovanja ki nimajo konca
naj bo ravnina
gola in vidna od vsepovsod
naj bo kot čudežen dež
brez oblakov
kot dež med ognjema
kot solza med smehoma
naj bo blagoslovljeni sneg
pod mlačno perutjo ptice
ko kri hitreje zakroži
v žilah novega vetra
naj njene odprte veke
poglabljajo luč
njene podobe popolni vonj
naj njena usta in molk
se razumljivo doumejo
naj njene roke spuste svojo dlan
na vsako glavo ki se prebuja
naj se črte njenih dlani
nadaljujejo v drugih rokah
v daljavah ki grejo skoz čas
zanjo krepim svoj zanos
od oceana k izviru
iz gore v dolino
teče prikazen življenja
smrti skopuška senca
med nama pa
iz gorečih klenih teles
vstaja jutro
1423
ki vrača zemljo v tečaje
z mirnim korakom greva naprej
in narava naju pozdravlja
dan uteleša najine barve
ogenj najine oči in morje najino zvezo
in vsi živi so nama podobni
vsi živi katere ljubiva
drugi so le prividi
lažni in z ničem obdani
boriti se morava z njimi
živijo od sunkov z bodali
govorijo kot škriplje pohištvo
ustnice jim drhtijo od sle
ob odmevu svinčenih zvonov
ob molku črne zlatnine
samotno srce ni srce
eno samo srce pa vsa srca
in vsa telesa vsako je zvezda
na nebu polnem zvezd
na poti kjer krožijo
luč in pogledi
naša sijoča zemeljska teža
patina poželenja
o človeških obrežjih bom pel
zate ki si ki te ljubim
in za vse ki jih ljubiva
in si želijo ljubezni
zato bom zastavil pot
valovom ukazanih sanj
končno bom našel sam sebe
in polastila se bova sveta
čisto vodo in travo jutra vidim goreti
na telesu iz zarje hodim od rože do rože
speči poldan bom s hrupom obkrožil
slavil bom dan njegovih bliščev in vonjev
nisem več nezaupljiv sin ženske sem
sprostitev moža in podarjeni čas
našopirjen odgovor
najmanjših zvezd
1424	1
in vzpenjava se
zadnji dokazi niča so padli
in zadnji odmevi
blodečih korakov zamrli
počasi razpadajo
jecave abecede
zgodovine in nravnosti
in podrejena sintaksa
priučenih spominov
in ze je tu
osvojena svoboda
svoboda majski list
vsa razbeljena
ogenj v oblakih
ogenj v pticah
ogenj v kleteh
in ljudje vrejo ven
in ljudje so povsod
ves prostor je njihov
zidove podirajo
kruh si dele
slačijo sonce
poljubljajo se na čelo
nevihte oblačijo
si poljubljajo roke
pustijo da v sli cvetita
prostor in čas
da pojo zapahi
in dihajo prsi
zenice se širijo
skrivališča odkivajo
revščina se v solzah
smeji smešnim tegobam
in polnoč zori sadove
in poldan zori mesece
vse se prazni in polni
v ritmu neskončnosti
in povejmo resnico
mladost je zaklad
starost je zaklad
ocean je zaklad
in zemlja je rudnik
1425	1
zima je kožuh
poletje sveža pijača
in jesen je mleko za dobrodošlico
pomlad pa je jutro
in usta so jutro
in nesmrtne oči
imajo obliko vsega
in midva ti vsa gola
jaz tak kot sem živel
ti vrelec krvi
jaz roke odprte
kakor oči
midva živiva le da bi ostala zvesta
življenju
Prevedel Kajetan Kovič
1426	1
Socialna diferenciacija med vodilnimi in strokovnimi
kadri v industriji
stane Možina
Kadar razmišljamo o družbeni diferenciaciji* je teoretično in praktično
pomembno, da proučimo tudi razločke, ki morebiti nastajajo pri družbeni
diferenciaciji kadrov v industriji. Predvsem mislimo tu na razločke med
vodilnimi in strokovnimi kadri.
Z vodilnimi kadri razumemo ljudi, zaposlene na delovnih mestih, s
katerih vodijo oziroma organizirajo delo njim podrejenih. Sem spadajo:
direktor podjetja, višji in srednji vodilni kadri. Skupina višjih vodilnih
kadrov je v podjetju navadno majhna in jo sestavljajo vodje glavnih
strokovnih služb, npr. komercialne, tehnične, kadrovske in finančno-raču-
novodske službe. Ta skupina navadno operativno določa skupno z direk-
torjem poslovno politiko podjetja, in sicer v splošnih obrisih. Srednji
vodilni kadri so tisti, ki seznanjajo nižje kadre s smernicami poslovne
politike. Pripadnike skupine srednjih vodilnih kadrov ponavadi imenu-
jemo vodje oddelkov, obratov, ekonomskih enot itd. Tu nismo upoštevali
nižjih vodilnih kadrov, to je mojstrov in preddelavcev, ker jih običajno
obravnavamo ločeno ali pa skupno s proizvodnimi delavci. Poglavitno
merilo za vse tri naštete vrste vodilnih kadrov je delovno mesto ne pa
formalna izobrazba. V glavnem opravljajo organizacijsko delo in ne iz-
razito strokovno-tehničnega; s tem se ukvarjajo drugi kadri v podjetju.
Strokovni kadri pa so zaposleni na delovnih mestih, ki zahtevajo
srednjo, višjo ali visoko strokovno izobrazbo. Strokovne kadre torej de-
limo na visoke, višje in srednje. Visoki strokovni kadri so vsi tisti, ki
imajo opravljeno fakulteto ali delajo na takem delovnem mestu, ki zah-
teva fakultetno izobrazbo. Višji strokovni kadri so tisti, ki imajo oprav-
* Objavljamo nekatere referate iz »Simpozija o družbeni diferenciaciji«,
ki ga je organiziral pripravljalni odbor Društva sociologov SRS v Ljubljani
13. in 14. XII. 1965.
1427	1
Ijeno višjo šolo ali pa delajo na delovnem mestu, na katerem se zahteva
taka izobrazba. Srednji strokovni kadri pa imajo opravljeno srednjo šolo
ali gimnazijo ali pa delajo na delovnem mestu, kjer se zahteva taka
izobrazba.
Družbena struktura oziroma pri nas nemara bolje statusna struktura
se kaže zaradi različnega vrednotenja in imetja statusnih determinant.
Mednje lahko prištevamo pvoleg premoženjskega stanja še preostali gmotni
standard in pa v delovni organizaciji zlasti funkcionalne vrednote. To
so razlike glede delovnega mesta, izobrazbe, usposobljenosti, družbenih
funkcij, članstva v družbenopolitičnih organizacijah in samoupravnih
organih, članstva v strokovnih društvih ipd. Pri tem bi podčrtali pojem
in proces družbene delitve dela. Prav gotovo se zaradi te delitve kadri
v podjetjih razločujejo med seboj, kar zadeva naštete funkcionalne de-
terminante. S tem nastajajo tudi statusni sloji. O tem pravi dr. J. Goričar
v svojem članku: »Problemi družbene stratifikacije« v Teoriji in praksi
št. 11, 1964, str. 1529 naslednje: »Statusne razlike med ljudmi, z njimi
pa statusni sloji, nastajajo predvsem zaradi družbene delitve dela. Ti
procesi vodijo neposredno do funkcionalne diferenciranosti, to je do raz-
ličnih poklicev in poklicnih skupin, zaradi česar nastajajo in se ohranjajo
v družbi določene funkcionalne hierarhičnosti. Ta vrsta hierarhičnosti bo
obstajala tudi v socialističnih družbah vse dotlej, dokler bo obstajala
družbena delitev dela, tedaj še lep čas v prihodnosti. Vprašanje p vred-
notenju funkcionalnih (poklicnih) razlik med ljudmi, ni pri nas še prav
nič raziskano.«
Naša naloga je, da na podlagi emoiričnega gradiva, ki nam je na
voljo, ugotovimo, kolikšne so tovrstne družbene oziroma bolje socialno-
statusne razlike med vodilnimi in strokovnimi kadri, ki imajo že zaradi
narave dela nekolikanj različno vlogo. Vprašujemo se, ali sta skupini, ki
smo ju tako opredelili, enakovredni glede statusa, vplivnosti in gmotnega
standarda, ali pa lahko govorimo o resničnih razločkih in o podrejenosti
te ali one skupine. Z drugimi besedami, ali imamo v tem primeru opraviti
z družbenim nasprotjem med skupinama ali pa obstoji vzajemno koordi-
nirano delo na isti ravni, tako kot to približno predvideva delavsko samo-
upravljanje: vsakdo naj bo prav toliko proizvajalec kot upravljalec, to je
samoupravlj alee.
Ce si podrobno ogledamo ustrezne empirične podatke o morebitnih
socialnih razlikah med strokovnimi in vodilnimi kadri, bi bili le-ti pO'
vrsti naslednji:
1.	Socialno poreklo. Tu ločimo vodilne in strokovne kadre v tri sku-
pine, in sicer, če je oče delavec, če je oče kmet in če je oče po poklicu
kaj drugega, npr. obrtnik, uslužbenec itd.
Empirične podatke smo vzeli iz študije: Struktura in vloga strokovnih
in vodilnih kadrov v industriji SRS, Možina Stane s sodelavci. Inštitut za
sociologijo in filozofijo pri Univerzi v Ljubljani s sodelovanjem ostalih
zavodov, Ljubljana 1964. Na podlagi slučajnega vzorca smo anketirali 25 Vo
ali ca. 4500 zaposlenih vodilnih in strokovnih kadrov, in sicer v vseh
glavnih panogah industrije. Na posamezna vprašanja je odgovorilo pri-
bližno 1300 ljudi, zaposlenih na vodilnih delovnih mestih, drugo pa so
bili stroko\mi kadri.
Kot je razvidno iz razpredelnice se strokovni in vodilni kadri niso
razločevali med seboj po socialnem poreklu. Tako pri enih kot pri drugih
prevladuje oznaka »drugo«, to je, da izhajajo iz uslužbenskih in obrtni-
ških družin, takoj za tem pride oznaka »delavci«, najmanj pa jih je
kmečkega rodu.
2.	Starostna sestava. Obravnavane kadre smo razdelili v dve skupini,
in sicer v mlajše, to je tiste, ki so stari do 44 let, in v starejše, to je
tiste, ki imajo več kot 45 let. Vodilni so razmeroma starejši, saj jih je
kar 23 ®/o starih nad 45 let, medtem ko je strokovnih nad 45 let starosti
le 10 Vo. Ustrezna tabela nam to pokaže takole:
3. Izobrazba. Po formalni izobrazbi, kot vidimo iz spodnje tabele, so
se vodilni kadri nekoliko bolje odrezali, čeprav jih je ca. 33 "/o še vedno
z nižjo izobrazbo. Pri strokovnih kadrih najdemo sicer kar 49 "/o takih,
ki imajo le nižjo strokovno izobrazbo, vendar pa moramo pri tem upo-
števati to, da so zahteve delovnih mest, kjer danes delajo visoki, srednji
in višji strokovni kadri, velikokrat pretirane. To je zapušnina poprejšnjih
tarifnih pravilnikov oziroma gre za precenjevanja v analitičnih ocenah
delovnih mest, saj lahko veliko tovrstnih del brez težave opravljajo ljudje
z nižjo izobrazbo. Tega pa ne bi mogli trditi o vodilnih kadrih, ki so na
položajih, bodisi, kot vodje strokovnih služb, bodisi kot vodje oddelkov
in obratov. Na splošno torej ne moremo govoriti o dobro izobraženih vo-
dilnih in strokovnih kadrih. V dokaz nam je tudi to, da si je veliko stro-
kovnih in vodilnih kadrov pridobilo višje kvalifikacije le na podlagi de-
lovnih mest. Se zlasti očitno moremo to ugotoviti pri vodilnih kadrih,
saj je med njimi le 17®/o takih z višjo ali visoko izobrazbo, priznane
tovrstne kvalifikacije pa jih ima kar 73,5 ®/o, medtem ko je le OVo stro-
1429	1
kovnih kadrov z dejansko izobrazbo, le 25 »/o kadrov pa so priznane te
kvalifikacije. Vodilni kadri so si torej pridobili 56,5 <>/0 višjih kvalifikacij,
strokovni pa le 17 Vo, kar je razvidno tudi iz razpredelnice:
Vsekakor so bili vodilni kadri pri pridobivanju visoke izobrazbe
uspešnejši kot pa strokovni, verjetno zato, ker zasedajo najpomembnejše
položaje, mimo tega pa tudi potrebujejo priznane kvalifikacije zaradi
delovnih mest in osebnih dohodkov. Podobno velja tudi za druge iz-
obrazbene kategorije. Nižjo izobrazbo ima npr. 33 <"/0 vodilnih kadrov to-
vrstne kvalifikacije pa je obdržalo le 20/0 teh kadrov. Srednjo izobrazbo,
ki jo ima v resnici 50 Vo vodilnih, je obdržalo le 24,5 Vo; torej se je ne-
kako tričetrtine teh kadrov neformalno povzpelo za eno ali dve izobraz-
beni stopnici. Podobno velja za strokovne kadre, vendar v manjšem
obsegu.
4. Aktivnost v NOB. V NOB je sodelovalo 44 «/o vodilnih in le 16 «/o
strokovnih kadrov. Razloček je torej očiten, kar lahko razberemo iz
spodnje tabele:
5. Članstvo v družbenopolitičnih organizacijah. Predvsem nas zanima,
koliko teli kadrov je v ZK in ZB, v posamezni organizaciji, ali pa v obeh.
Naslednja tabela nam to pojasnjuje.
Izmed vodilnih kadrov je precej več članov ZK ali ZB ali obeh
skupaj kot pa strokovnih. Ce upoštevamo samo članstvo v ZK, vidimo,
da je vodilnih 39 "/o članov ZK, strokovnih pa le 21 '/o. Torej gre za po-
memben razloček, ki ga je potrebno upoštevati.
6. Funkcije v družbenopolitičnih organizacijah. Vodilni in strokovni
kadri se ne razločujejo pomembno med seboj le po članstvu, temveč tudi
po številu funkcij. S to ali ono funkcijo je namreč povezana možnost
večjega vplivanja na razne odločitve in sklepe, ki se sprejemajo v pod-
jetjih ali zunaj teh. Sočasno s tem je več vreden tudi status te ali one
osebe. V našem primeru smo upoštevali funkcije v vseh družbenopoli-
tičnih organizacijah in ne samo v ZK ali ZB, kot smo jih obravnavali
zgoraj. Iz razpredelnice, ki jo navajamo, vidimo, da imajo vodilni veliko
več funkcij, kot pa strokovni, in to bodosi eno do dve ali pa tri in več
funkcij. Skupno je skoraj 50 "/o vseh vodilnih tudi funkcionarjev, medtem
ko izmed strokovnih kadrov le 34®/o opravlja družbenopolitične funkcije.
7. Članstvo v občinskih organih oblasti. Tudi tu najdemo razlike, ki
so v prid vodilnim. To se pravi, da je članov raznih občinskih organov
oblasti 18®/o vodilnih in le 40/0 strokovnih. Vodilni torej očitno prevla-
dujejo v teh organih, ustrezno temu pa imajo tudi glavno besedo pri
odločanju o pomembnejših rečeh v občinah. Te zadeve se velikokrat ne
tičejo samo občin, ampak tudi delovnih organizacij. Stevilični podatki
so tile:
8. Canstvo v strokovnih in drugih društvih. Iz ustrezne razpredelnice
je razvidno, da je vodilnih kadrov več v strokovnih društvih pa tudi v
drugih, npr. v kulturnoprosvetnih društvih, ljudski tehniki ipd. kot pa
strokovnih kadrov. Pričakovali bi, da bodo strokovni kadri prevladovali
vsaj v strokovnih društvih. Vendar moramo ugotoviti, da tudi tu pre-
vladujejo vodilni kadri:
1431	1
9. Članstvo v organih delavskega samoupravljanja v podjetju. Pre-
cejšnja razlika med strokovnimi in vodilnimi kadri je tudi glede članstva
v raznih organih delavskega samoupravljanja, kot npr. v delavskem svetu,
upravnem odboru, v vodstvih ekonomskih enot, komisijah organov samo-
upravljanja itd. Podrobne podatke nam prikazuje tabela:
Večina, to je 70 Vo vseh vodilnih sodeluje v teh ali onih organih
delavskega samoupravljanja, medtem ko je strokovnih kadrov tu le 34 "/o,
se pravi, da so v precejšnji manjšini. Članstvo v organih delavskega samo-
upravljanja je pomembno, saj tu predlagajo vse važnejše sklepe in od-
ločajo o vseh pomembnejših rečeh poslovne politike in proizvodnje pod-
jetja. Odločajo pa tudi o napredovanju posameznikov in o raznih ugod-
nostih. Skratka, tisti, ki je član različnih organov samoupravljanja, ima
vse možnosti, da se poteguje za družbene koristi in se zavzema v prid
sodelavcev in tudi v svoj prid.
10. Gmotni standard. Iz odgovorov na vprašanje o tem, kdo je lastnik
raznih predmetov večje vrednosti kot npr.: avtomobila, motorja mopeda,
televizijskega sprejemnika, pralnega stroja, hladilnika itd., smo izbrali
podatke o kadrih, ki imajo avtomobil in pa npr. pralni stroj, za primer-
javo pa navajamo podatke tudi za tiste, ki nimajo nobenega izmed na-
vedenih predmetov. Stevilični podatki so tile:
Iz podatkov lahko ugotovimo, da imajo vodilni veliko več predmetov
kot strokovni. Lahko bi rekli, da približno še enkrat toliko. To razmerje
je v glavnem v skladu z osebnimi dohodki, ki so višji pri vodilnih kakor
1432	1
pri strokovnih (števihčnih podatkov o osebnih dohodkih ne navajamo,
ker niso popolni, v glavnem pa se ujemajo z zgoraj prikazanimi razmerji
glede lastnine predmetov. To se pravi, da imajo vodilni precej boljši
gmotni standard. Nemara so si ga pridobili tudi s svojim delovnim po-
ložajem, vendar pa moramo pri tem upoštevati tudi večji delovni staž.
Te razlike so se v enem letu, odkar je bila raziskava opravljena, do danes
še povečale, vendar bi rekli, da so razmerja ostala ista, več je samo vo-
dilnih in strokovnih kadrov, ki imajo navedene predmete.
Ce pKDvzamemo navedene empirične ugotovitve, lahko zapišemo, da
se vodilni in strokovni kadri razločujejo med seboj po vseh bistvenih
determinantah, ki označujejo vrednost statusa kake osebe ali družbene
skupine. To so pridobljena kvalifikacija, aktivnost za časa NOB, članstvo
in funkcije v družbenopolitičnih organizacijah, članstvo v organih ob-
činske oblasti, članstvo v organih delavskega samoupravljanja in gmotni
standard, ki vključuje osebne dohodke. Torej se ti kadri ne razlikujejo
med seboj samo p>o družbeni delitvi dela, ampak je ta družbena delitev
dela prinesla še dodatne razlike npr. glede gmotnih ugodnosti ali pa raz-
lične možnosti participiranja. Ob tem je treba odgovoriti na bistveno vpra-
šanje, in sicer: na podlagi česa so nastale te razlike med vodilnimi in
strokovnimi? Pri tem moramo izločiti socialno poreklo in delno tudi for-
malno izobrazbo, glede tega ni bistvenih razlik, pač pa moramo upoštevati
druge oznake, npr. članstvo v ZK, sodelovanje v NOB, članstvo v organih
del. samoupravljanja, funkcije v družbenopolitičnih organizacijah itd., kar
je lahko vzrok pa tudi posledica tega razločevanja. Nekdo npr., ki je
član organov delavskega samoupravljanja ali funkcionar v nekaterih druž-
benopolitičnih organizacijah, se razločuje od drugih in nemalokrat preide
v vrste vodilnih kadrov. Po drugi strani pa imajo vodilni kadri veliko
več možnosti, da prevzamejo različne funkcije, položaj in družbene ob-
veznosti in da dobijo tudi najrazličnejše gmotne ugodnosti ter se tako
še bolj ločijo od strokovnih kolegov. Poleg teh oznak, s katerimi se vodilni
kadri v marsičem razločujejo od strokovnih, bi morali omeniti še eno,
ki sicer ni tako vidna, vendar pa jo vsebujejo vsi navedeni podatki. To
je splošna aktivnost in prevlada vodilnih kadrov nad strokovnimi. Kakor-
koli že analiziramo vodilne, vselej ugotovimo, da so bili le-ti vedno
aktivni, tako za časa NOB kot danes v družbenopolitičnih organizacijah
ali organih delavskega samoupravljanja ali pa pri pridobivanju kvalifi-
kacij in ugodnosti. Opravičilo za strokovne, ki smo jih s tem označili kot
bolj pasivne, bi morda bilo v tem, da so mlajši in da niso imeli toliko
priložnosti za delovanje in uveljavljanje. Pomanjkljivost pri vodilnih pa
je to, da nimajo zadostne in ustrezne izobrazbe. Za nezadostno izobrazbo
nimamo to, da je med vodilnimi še vedno precejšen odstotek kadrov z
nižjo izobrazbo. To morda samo po sebi niti ni toliko pomembno, saj pri
svojem delu potrebujejo le del strokovno-tehničnega znanja in bi bolj
potrebovali ustrezno znanje o organizaciji dela, mišljeno v širšem smislu,
znanje, ki ga ne daje niti strokovna šola niti gola praksa. Tako morajo
vodilni kadri po sili razmer, ker nimajo ustreznega znanja, improvizirati
9 Problemi
1433
vodenje in organizacijo dela. Tega pa ni mogoče nadomestiti samo z
osebnim zanosom ali aktivističnim prakticizmom.
Iz raznih drugih podatkov iz te študije pa tudi iz drugih lahko na-
dalje razberemo še, da so vodilni kadri bolj zadovoljni s svojim položajem
(med njimi je manj takih, ki čakajo na prvo ugodno priložnost, da gredo
drugam, in več tistih, ki so zadovoljni z osebnimi prejemki) kot pa stro-
kovni. Zanimivo pri tem pa je, da strokovni kadri nočejo priti na vodilne
položaje, in če se zaposlijo drugje, dajejo prednost strokovnim delovnim
mestom. Tako nastaja razmeroma enovita družbena skupina vodilnih, ki
se oklepajo svojih delovnih položajev in bolj cenijo svoj status kot vsi
drugi zaposleni v podjetju. Zaposleni v podjetju pa bolj cenijo delo, npr.
inženirja, tehnika, kvalificiranih delavcev: strugarja, orodjarja itd., kot
pa npr. delo obratovodje, vodje oddelka ali direktorja v podjetju. To se
pravi, da se pri vrednotenju funkcionalnih determinant družbene delitve
dela kažejo razlike. Pričakovali bi, da bo delo vodilnih oseb bolj cenjeno,
ker so po svojem položaju vsekakor nad drugimi statusnimi sloji v pod-
jetju, vendar ni tako. Ce upoštevamo navedene oznake in razlike, ne
moremo govoriti o nekakšni enotni udeležbi teh kadrov v samouprav-
ljanju, temveč prej o tem, da je en statusni sloj, v našem primeru sloj
vodilnih kadrov, privilegiran. In če zanemarimo gmotne ugodnosti, imajo
vodilni vsaj to prednost, da so si s funkcijami in članstvom v različnih
organizacijah pridobili neko oblast in vpliv. Zapisali bi lahko, da gre za
nastajanje birokratične strukture s svojimi pozitivnimi in negativnimi
posledicami. V nasprotju s tem pa strokovni kadri niso toliko družbeno
aktivni, saj se le bolj strokovno uveljavljajo, in niso tako enoviti kot
vodilni. To nasprotovanje med opisanima skupinama ne izginja, in to
kljub rotaciji in reelekciji, saj zajemata le manjši del teh ljudi. Nasprotje
še poglablja čedalje glasnejša zahteva po specialističnem znanju tako vo-
dilnih kot strokovnih kadrov. Da bi opisani statusni skupini čim tesneje
sodelovali na isti ravni in da bi vsakdo v enaki meri upravljal v podjetju,
bi se morali zavzemati za to, da bi v obeh statusnih slojih bilo približno
enako število članov različnih organov delavskega samoupravljanja, funk-
cionarjev družbenopolitičnih organizacij, članov ZK itd. in da bi se tako
v vodilne kot v strokovne vrste sprejemali kadri na podlagi objektivnih
meril, izmed katerih bi bili najvažnejši strokovno znanje in dosedanja
delovna uspješnost. Tako bi bistveno zmanjšali socialne razlike, ki zadevajo
omenjene statusne determinante, čeprav jih ne bi tudi odpravili. Zlasti
pa si skupini ne bi več tako nasprotovali, kot si zdaj, ali pa si sploh ne
bi več nasprotovali. Strokovni kadri tudi ne bi več zanikovali zmožnosti
vodilnih, slednji pa ne bi podcenjevali vloge strokovnih kadrov. Tako bi
bilo delo teh kadrov učinkovitejše.
1434	1
POVZETEK
Na podlagi empiričnih podatkov navedene študije smo ugotovili, da
se vodilni in strokovni kadri v podjetjih med seboj socialno razločujejo.
To se kaže v tako imenovanih statusnih determinantah, ki zadevajo de-
lovno mesto, položaj, funkcije, dohodke itd.
Vodilni se nasproti strokovnim pomembno razločujejo glede starosti.
Vodilni so starejši in imajo daljšo delovno dobo. Različna je tudi iz-
obrazba: vodilni so si pridobili več neformalnih kvalifikacij glede na de-
lovno mesto, članstvo v ZK oziroma ZB, kjer je več vodilnih kot stro-
kovnih kadrov, članstvo v občinskih organih oblasti, kjer je prav tako več
vodilnih kot strokovnih kadrov. Zato opravljajo vodilni kadri več funkcij
v družbenopolitičnih organizacijah kot strokovni. Tudi v društvih so vo-
dilni bolj aktivni kot strokovni, predvsem pa je precej več vodilnih kot
strokovnih kadrov v organih delavskega samoupravljanja, čeprav je v
podjetjih strokovnih delavcev neprimerno več. Nadalje se še ločijo med
seboj po dohodku in gmotnem standardu. Tudi tu so na boljšem vodilni
delavci, ki si v primerjavi s strokovnimi manj prebirajo službe. Ti kadri
pa se med seboj ne razlikujejo npr. po socialnem p>oreklu in formalni
splošni ter strokovni izobrazbi, ki je pri obeh slojih razmeroma nepopolna.
Kolikor pa so strokovni kadri res ustrezno strokovno izobraženi in to
znanje tudi s pridom uporabljajo, pa vodilni nimajo svoje posebne stro-
kovne izobrazbe, ki bi jih usposabljala za organizatorje proizvodnje. O
diferenciaciji med strokovnimi in vodilnimi kadri lahko torej zapišemo,
da obstajata statusna sloja, katerih možnosti za pridobivanje ugodnosti,
uveljavljanje svojih zmožnosti in doseganje družbenega ugleda so različne.
LITERATURA
1.	J. Goričar: Problemi družbene stratifikacije. Teorija in praksa, št.
11, Ljubljana 1965.
2.	A. Jaeger: Problemi rukovodjenja u privrednim poduzećima. Infor-
mator, Zagreb 1961.
3.	J. Jerovšek: Zakaj visokokvalificirani kadri ne teže k direktorskim
položajem, Bilten št. 5, Beograd 1964.
4.	R. Lickert: New Patterns of Management, New York 1961.
5.	S. M o ž d n a : Vloga in struktura strokovnih in vodilnih kadrov v in-
dustriji SRS (s sodelavci) Ljubljana 1964.
6.	S. M o ž i n a : Potrebe po družbenih strokovnih delavcih in njihovo
strokovno formiranje, Ljubljana 1964.
7.	L. Urwick — E. Dale: Staff in Organization, London 1960.
8.	Razni članki iz revij kot npr.: Journals of Applied Psychology v letih
1961—62—63—64 itd.
9»
1435
Obstoječe in Marxova eksplikacija temeljev
razrednosti in slojevitosti
Tine Hribar
A. Družba Itapitala
Družba, v kateri ima odločilno oblast kapital, vključuje po Marxu
naslednje temeljne, med seboj razlikujoče se skupine posameznikov:
1.	kapitaliste,
2.	proletarce,
3.	tiste, ki so hkrati kapitalisti in proletarci,
4.	tiste, ki niso ne kapitalisti ne proletarci.
Med seboj se razlikujejo po svojem značilnem odnosu do pogojev
dela:
1.	kapitalist je lastnik objektivnih (proizvajalnih sredstev) in ne-
lastnik subjektivnih (delovne sile) pogojev dela;
2.	proletarec je lastnik subjektivnih in nelastnik objektivnih pogojev
dela;
3.	ta skupina je hkrati lastnik tako objektivnih kot subjektivnih
pogojev dela;
4.	osebe te skupine nimajo lastniškega odnosa do pogojev svojega
dela.
Odnos vsake izmed teh skupin do pogojev dela ni stvar subjektivne
izbire, sile ali prevare, temveč je pogojen z objektivnim spletom pro-
izvajalnih sil in proizvajalnih odnosov ter z delitvijo dela, temelječo na
njem. Isto velja tudi za sam obstoj teh skupin oziroma za vzrok, da se
družba deli prav na te skupine. To pomeni, da v tej družbi osebe nimajo
družbenih odnosov v svojih rokah, temveč imajo osamosvojeni družbeni
odnosi osebe subsumirane p>odse. »Za osebe gre tu samo toliko, kolikor
so personifikacija ekonomskih kategorij, nosilec opre-
deljenih razrednih odnosov in interesov.« (MEW 23, str. 12.)
1436	1
, 1. »Kapitalist kot kapitalist je zgolj personifikacija kapitala, te s svojo
voljo, osebnostjo obdarjene stvaritve dela v nasprotju do dela.« (Marx,
Theorien... III, Dietz 1962, str. 293.) Kapitalist kot kapitalist je zgolj
funkcija kapitala in ne narobe, da bi bil kapital funkcija kapitalista
ali managerja. Ni oseba človek, temveč je oseba kapital.
2.	Delavec kot delavec, to je proletarec, je zgolj »funkcija delovne
zmožnosti-". (Prav tam. I, str. 251.) Je personifikacija mezdnega dela. Kot
tak je samo poosebljenje kapitalu nasprotnega pola in zato od njega prav
tako odvisen kot kapitalist.
3.	V to skupino spadata kmet in obrtnik. Tako prvi kot drugi sta
hkrati poosebljenje mezdnega dela in kapitala. »Neodvisni kmet ali obrt-
nik je razcepljen v dve osebi. Kot posedovalec produkcijskih sredstev je
kapitalist, kot delavec je sam svoj mezdni delavec.^ (Prav tam.)
4.	Ta skupina je po številu zelo majhna, toda za nadaljnji razvoj
človeštva zelo pomembna. Osebam v njej se je posrečilo ohraniti svojo
osebnost navkljub obči postvarelosti oseb in personifikaciji stvari. Niso
ne kapitalisti ne mezdni delavci. Prav tako niso hkrati eno in drugo.
Sem spadajo nekateri umetniki, sam Marx, itd. Na primer Milton: »Milton
je produciral Izgubljeni raj iz iste osnove, iz katere producira sviloprejka
svilo. Bilo je potrjevanje njegove narave. Kasneje j.e predal produkt za
pet funtov šterlingov. Toda leipziški literarni proletariat, ki producira
knjige pod direkcijo svojega založnika (npr. kompendije ekonomije), je
produktivni delavec, ker je njegov produkt vnaprej subsumiran pod
kapital in se nahaja samo zaradi njegove ovrednoti tve.« (Prav tam. I, str.
364.) Milton torej ni bil mezdni delavec kakor leipziški literarni prole-
tariat, ker ni vnaprej prodal svoje umetniške sile in torej ni stopil v
mezdni odnos. Zato mu tudi ni bilo treba pisati pod direkcijo in po
navodilih kapitalista kot poosebljenja kapitala. Bil tudi ni poosebljenje
kapitala, saj do svojih pogojev dela ni imel lastniškega odnosa, pa tudi
eksploatiral ni nikogar. Vsaj v času pisanja je bil oseba kot oseba, indi-
viduum kot tak.
Posamezniki poslednje skupine so potemtakem edini, ki niso nepo-
sredno pod oblastjo kapitala. Vsa preostala kapitalistična družba je pod
njegovo oblastjo.
Družba so ljudje v celotnosti svojih odnosov do narave in med seboj.
Ti odnosi so njihova reprodukcija in duhovno-materialna produkcija.
Kakršnakoli je že zgodovinska oblika produkcije, njeni faktorji so vselej
delavci in produkcijska sredstva. Vendar so dejanski faktorji produkcije
samo, če sc združeni. Ce so ločeni, so zgolj njena možnost. Da bi se sploh
moglo producirati, morajo biti povezani.
In kakor se različne ekcnomske epohe družbene strukture razločujejo
po tem, kako so povezani delavci in proizvajalna sredstva oziroma v kakš-
nem odnosu so delavci do proizvajalnih sredstev, tako se različne skupine
dane ekonomske epohe določene družbe povezujejo^ v strukturo družbe
glede na svoj odnos do pogojev dela. Njihov posebni odnos do pogojev
dela jih konstituira kot posebno družbeno skupino. Za kapitalistično druž-
beno epoho je značilna ločenost »svobodnih« delavcev od produkcijskih
1437	1
sredstev. Do njihove spojitve pride le s posredovanjem lastnika pi'oduk-
cijskih sredstev kot poosebljen j a kapitala. Ta kupi delovno silo in jo
vključi v produkcijski proces. Tedaj postane oboje, táko produkcijska
sredstva kot delovna sila, produktiven način bivanja kapitala. »Dejanski
proces, ki ga opravljajo tako skupaj spravljeni osebni in stvarni blagovni
tvorci, produkcijski proces, postane sam zato funkcija kapitala.« (MEW
24, str. 35.) Funkcija kapitala postanejo cele družbene skupine: z ene
stràni mezdni delavci, z druge kapitalisti.
Lastniki delovne sile so kot funkcija kapitala njegovi subjektivni
tvorci in sestavljajo en pol kapitalistične produkcije, s tem pa tudi en
pol kapitalistične družbe sploh. Lastniki produkcijskih sredstev sestavljajo
drugi pol družbe kapitala.
V tej svoji opredeljenosti, ki jih ločuje v dve veliki polarni družbeni
skupini, sestavljajo lastniki delovne sile in lastniki produkcijskih sredstev
polarna razreda kapitalistične družbe. Prvi je delavski razred oziroma
proletariat. Vsak proletarec je torej delavec, ni pa vsak delavec zmeraj
proletarec. Delavec je proletarec le v kapitalistični družbi. Drugi so razred
kapitalistov oziroma kapitalisti.
»Kaj oblikuje razred?« se vprašuje Marx v III. delu Kapitala. »Na
prvi pogled istovetnost dohodkov in izvira dohodkov... toda s tega sta-
lišča bi sestavljali zdravniki in uradniki tudi dva razreda, ker pripadajo
dvema različnima družbenima skupinama, pri katerih dotekajo dohodki
članov vsake izmed njiju iz istega izvora. Isto bi veljalo za neskončno
razpršenost interesov in položajev, na kateri cepi družbena delitev dela
tako delavce kot kapitaliste in zemljiške lastnike...« (MEW 25, str. 807.)
Kriterij za uvrstitev posameznika v določen družbeni razred torej
ne more biti ne količina njegovega dohodka ne izvir njegovega dohodka.
Prav tako ne more biti to poklic ali položaj, ki izhaja iz družbene delitve
dela. Odgovor je toliko zanimivejši, ker večina zahodnih, pa tudi naših
sociologov uvršča posameznike v razrede in sloje po teh zanikanih meri-
lih. S tem družbo sicer nekako »stratificirajo«, rezultat tega pa nikakor
ne more biti spoznanje in priznanje resničnih družbenih razredov ali
slojev.
Kriterij za razporeditev določenih ljudi v razred more biti samo
njihov opredeljeni odnos do pogojev dela, in sicer prav takšen, kakršen
je prikazan: enostranski, ker se nanaša samo na en pol pogojev dela, ter
odtujen, ker ni odnos osebe do osebe, temveč lastniški odnos človeka kot
poosebljenja ekonomske kategorije. Samo kdor je subsumiran pod takšne
opredelitve, je resnično pripadnik enega izmed obeh polarnih razredov
kapitalistične družbe — je kapitalist ali proletarec.
Prvi dve veliki skupini posameznikov kapitalistične družbe potem-
takem kot dva polarna razreda cepita družbo na dvoje. Njuni člani so
po sebi objektivno razred, naj se tega zavedajo ali ne. Njihov odnos,
mesto in vloga v produkcijskem procesu in s tem v družbi ne izhajajo iz
načina pridobivanja in velikosti njihovega deleža pri družbenem bogastvu,
ali morda iz njihove zavesti, temveč njihova zavest, način pridobivanja in
1438	1
velikosti njihovega družbenega bogastva ali družbene revščine izhajajo
iz njihovega odnosa, mesta in vloge v produkcijskem procesu in v družbi.
Ker ločitev delavcev do pogojev dela ni stanje družbe po naravi, je
bil potreben zgodovinski proces, preden je nastala in preden so se bile
neke mase družbe spremenile v proletarce. »Oblast kapitala (Kapitalist
ima moč samo kot personifikacija kapitala — Marx, Theorien I, str. 353)
je ustvarila za te mase skupno situacijo, skupne interese. Tako je ta masa
že razred nasproti kapitalu, toda ne še sama zase. V boju ... se ta masa
združuje, konstituira se kot razred sama sebe. Interesi, ki jo združujejo,
postajajo razredni interesi. Toda boj razreda zoper razred je političen boj.
Organiziranje proletariata kot razreda in s tem v politično stranko.. .■«
(MEW 4, str. 181 in 471) ga spremeni iz razreda po sebi v razred zase, ki
ga konstituirajo naslednje konstituante:
»Ce žive milijoni družin v enakih ekonomskih eksistenčnih pogojih,
ki ločijo njihov način življenja, njihove interese in njihovo izobrazbo
od načinov življenja, interesov in izobrazbe drugih razredov in jih sovraž-
no postavljajo proti njim, so razred.« (Marx, Osemnajsti brumaire Ludvi-
ka Bonaparta, ZD, CZ 1950, I, str. 407.)
Sestavine razreda so torej :
1.	Način življenja njegovih pripadnikov,
2.	interesi njegovih pripadnikov,
3.	izobrazba njegovih pripadnikov,
4.	sovražno nasprotje njegovih pripadnikov do drugih razredov.
Te konstituante temeljijo na osnovnem odnosu pripadnikov razreda
do pogojev dela. Sicer so brezvsebinske, opredelitev razreda sama bi bila
dokaj ohlapna in predvsem opisna, ker sama po sebi ne pove, kaj poraja
naštete štiri elemente in kakšni so ti po svoji vsebini. Formalno vzeta,
bi lahko veljala tako za kasto, stan, sloj, kot za razred. Vzeta vsebinsko
in v povezavi s svojim temeljem pa pove, da sta v kapitalistični družbi
resnično samo dva razreda. Samo dve skupini ljudi imata do pogojev dela
dvoje diametralno nasprotnih odnosov; iz tega raste tudi njun različni
način življenja, od tod njuni različni razredni interesi in sovražno nasprot-
je med njima. Vse ostale družbene skupine se nagibljejo k enemu ali dru-
gemu nasprotujočemu si polu.
Zato tudi kmetje in obrtniki pravzaprav ne sestavljajo »srednjega
razreda« kakor jih ponekod imenuje Marx, temveč neki razredni sloj. Zato
Marx tudi ni povsod dosleden, saj drugod govori o »različnih vmesnih
slojih buržoazne družbe«. (Razredni boji v Franciji, prav tam, str. 181.)
Ker kmetje in obrtniki spadajo hkrati v kapitalistični in delavski razred,
dejansko niso v nobenem, so vmesni sloj.
Ce bi sledili Marxu zgolj po nekaterih besedah, bi našli pri njem
znotraj buržoazne družbe tudi do deset razredov. V delu »Razredni boji v
Franciji« jih imenuje na primer sedem. Na koncu III. dela Kapitala je
začel nedokončano poglavje o razredih s tremi velikimi razredi: mezdni
delavci, kapitalisti in zemljiški lastniki. Vendar tudi razred zemljiških
lastnikov spada v kapitalistični razred. Kapitalistični razred ima celo več
slojev: »Obrestni kapital je personificiran v moneyed capitalistu, industrij-
1439	1
ski v industrial capitalistu, rentni v landlordu kot lastniku zemlje..
(Theorien III, str. 510.) Vsi pa so kapitalisti. Ker je tako kapitalistični
razred razslojen na sloje, je na primer industrijski kapitalist hkrati pri-
padnik svojega sloja in razreda kapitalistov sploh. Zato govori Marx tudi
o »slojih buržoazije«.
Kapitalistična družba se potemtakem strukturira v dva sovražno
nasprotujoča si razreda, ki se znotraj razslojujeta v sloje in v vmesne
sloje glede na oba razreda. Posamezniki četrte skupine ne sestavljajo no-
benega sloja, ker so individui kot taki, ne da bi bili podrejeni še čemu
občemu nad seboj. Tako razred kot sloj sta namreč nekaj občega, kar
vsako posameznost znivelira in si jo kot tako podredi.
Kaj ločuje sloj od razreda? Znotraj kapitalistične razredne družbe
obstaja sloj samo v odnosu do. obeh razredov: je del enega izmed dveh
razredov ali pa je med njima. Njegovi člani so nujno poosebljenje kapitala
ali mezdnega dela oziroma cbeh hkrati. V poseben sloj jih spreminja spe-
cifičnost njihove personifikacije, njihovega odnosa do pogojev dela in od
tod izvirajočega načina življenja ter njihovih interesov. Vendar odnosi
med sloji nikakor niso nujno sovražno nasprotni, kar je značilno za odnose
med razredoma. Čeprav so si odnosi med razredoma sovražno nasprotu-
joči, med slojem delavske aristokracije in slojem zemljiških lastnikov
kot takima na primer ni nobene sovražnosti.
Za pripadnike kakega sloja je karakteristično, da imajo poleg občega
(osnovnega) lastniškega odnosa do enega ali drugega pola delovnih pogo-
jev oziroma do obeh skupaj še poseben, zase specifičen odnos, ki izhaja
od tod, da so sami ti delovni pogoji, katerih lastniki so, posebna oblika
delovnih pogojev: bodisi proizvajalnih sredstev bodisi delovne sile. Sloj
je torej prav tako objektivna družbena kategorija kot družbeni razred.
Temelji na lastniškem odnosu do- rezultatov obstoječe družbene delitve
dela.
Posebna karakteristika denarnega kapitalista prihaja na primer od
tod. da ni neposreden lastnik pi-oizvajalnih sredstev, temveč posredno
prek kristalizirane in abstraktne oblike družbenega bogastva — denarja.
Sam denar prestavlja v posebno cbliko preoblikovane delovne pogoje. Za
sloj delavske aristokracije pa je spet značilno to, da je lastnik visokokva-
lificirane delovne sile. Rezultat njegovega trošenja je komplicirano delo,
ki je potencirano oziroma multipUcirano enostavno delo. Ker to delo pro-
izvede v določenem času večjo presežno vrednost kot enostavno delo, je
razumljivo, da njegov nosilec dobi ob prodaji svoje delovne sile zanjo
večjo protivrednost kot nosilec enostavnejšega dela za svojo, ki ima
manjšo vrednost. Ne spada torej nekdo v sloj delavske aristokracije zato,
ker ima velik dohodek, ampak ima po pravilu velik dohodek zato, ker
spada v sloj delavske aristokracije. (Ko ne bi bilo tako, bi morali sem
vključevati najrazličnejše dohodkarje z isto stopnjo — od prostitutk
naprej.) Zato po Marxu ostaja mezdni delavec ne glede na to, kolikšno
mezdo dobiva. Pomembno je to, da ima do svoje delovne sile lastniški
odnos in da jo prodaja. Po drugi plati pa tudi odnos med kapitalistom in
delavcem ostaja enak ne glede na višino plače: »Delo, ki ga opravlja ka-
1440	1
pitalist, ostaja absolutno isto, če vplača manj ali več mezde, če so delavci
plačani bolje ali slabše.« (Marx, Theorien III, str. 493.) Je pa dohodek za
določeni delovni čas, vendar le v odnosu do kvalitativne razlike kvanti-
tativni kazalec tiste mere, ob kateri se na primer del mezdnih delavcev
spremeni v aristokrate mezdnega dela. Za ugotavljanje, ali neki družbeni
sloj ni zgolj sloj po sebi, temveč po sebi in zase, je treba upoštevati tudi
interese (potrebe) pripadnikov tega sloja po sebi ter njihovo zavest: ali
se prištevajo k opredeljenemu sloju ali ne. Vendar glavni faktor, na kate-
rega se vežejo drugi faktorji, vseskoz ostaja odnos do določene oblike po-
gojev dela.
Potemtakem spada z delom svoje osebe med mezdne delavce tudi
manager kapitalističnega sveta, tudi če je nosilec oblasti in kontrole v
kakem podjetju (korporaciji). Kontroliranje je namreč v odnosu do kapi-
tala produktivno delo in če ga je kapitalist prenesel na drugo osebo, je
s tem le še bolj izpostavil samega sebe kot zgolj lastnika, ki v dejanskem
produkcijskem procesu ni prav nič več potreben. Obenem pa je menager
z drugim delom svoje osebe postal poosebljenje kapitala, saj »s kapita-
listično produkcijo pripadajo kapitalistu ali od njega plačanemu clerc,
reprezentantu, funkcije kapitala kot cbvladovalca dela.. . Kapital se v
produkcijskem procesu kaže kot direktor dela, kot njegov komandant
(captain of industry) in igra tako dejavno vlogo v delovnem procesu
samem. Kolikor pa te funkcije izhajajo iz specifične oblike kapitalističnega
procesa — torej iz oblasti kapitala nad delom kot njegovim delom in
zato nad delavci kot njegovimi instrumenti, iz narave kapitala, ki se kaže
kot družbena enotnost, kot subjekt družbene oblike dela, ki se v njem
pooseblja kot moč nad delom —, je to z eksploataciqo vezano delo (ki se
more prenesti tudi na manager j a), delo, ki vsekakor prav tako kot delo
mezdnega delavca spada v vrednost produkta.« (Theorien III, str. 353 in
492.) Zato nikakor ne drži, da manager kot nosilec oblasti najema kapi-
talista oziroma njegov kapital. Ker je nosilec oblasti in moči, le kolikor
je poosebljenje kapitala, najema družbeni kapital v svojem gibanju kon-
kurenčnih odnosov tako njega kot lastnika privatnega kapitala. Manager
je v službi kapitala. Kapital je njegov režiser. Sam zato le igra svojo
vlogo.
Se drugače je, če je manager hkrati delničar ali že je delničar mezdni
delavec. Tedaj velja zanj tisto kot za kmeta ali obrtnika. Mezdni delavec
kct delničar postane hkrati poosebljenje mezdnega dela in kapitala: »Pla-
čuje si torej mezdo kot kapitalist in vleče svoj profit iz svojega kapitala,
to je eksploatira sam sebe kot mezdni delavec in si plačuje v presežni
vrednosti tribut, ki ga delo plačuje kapitalu.« (Marx, Theorien I, str. 371.)
Seveda ne neposredno kot kmet, temveč posredno prek banke. Ce je v
visoko razvitih kapitalističnih družbah čedalje več delavcev hkrati delni-
čarjev, se ta družba giblje v obče samoprostituiranje nasproti kapitalu
ne glede na to, da s tem nastaja »razredni mir«, da izgine sovražno na-
sprotje med polarnima razredoma oziroma izgineta razreda sploh ter na-
stane družba obilja. V zameno se namreč pripadniki te družbe iz homo
duplexa na političnem nivoju spreminjajo v homo duplex tudi na eko-
144l'
nomskem področju. Postajajo dvojne, razklane osebe sploh, ker se spre-
minjajo v hkratno personifikacijo kapitala in mezdnega dela. V tej družbi
se kapitalisti spreminjajo v delavce le tako, da se delavci spreminjajo v
kapitaliste. Oblast kapitala ostaja, z njo pa tudi odtujenost in neintegri-
ranost človeka.
B. V komunizmu
problema odnosa med slojem in razredom ni, ker si ljudje niso v
odnosu kot pripadniki nekega razreda oziroma sloja, temveč kot taki,
to je ljudje kot ljudje, ki niso vnaprej opredeljeni in subsumirani pod
nekaj občega.
C. V prehodni dobi
*
obstajajo delavski razred in sloji starega sveta. Prehodna je zato,
ker »mora obstajati razredna oblast delavcev nad sloji starega
sveta, bojujočimi se z njimi samo dotlej, dokler ni izničen ekonomski
temelj razredne eksistence.« (MEW 18, str. 636.) Ekonomski temelj pri-
čujoče razredne eksistence so kapitalistični blagovni odnosi, svetovni trg
oziroma kapital sam. Teh odnosov ni mogoče odpraviti zgolj z odpravo
kapitalističnega razreda, zakaj s tem, da je bil odpravljen kapitalistični
razred —■ čisto poosebljenje kapitala — še ni nujno odpravljen tudi njegov
izvir, kapital v vseh svojih oblikah. Pač pa je nujno, če kapital še nadalje
ostaja živ, da se bo reproduciral in repersonificiral v novih nosilcih, ki
glede na novi svet — ta nima ničesar kapitalskega več — predstavljajo
sloje starega sveta.
Primarni so torej realni odnosi, ne poosebljenje teh odnosov, sicer
bi morali vso krivdo zvaliti na subjektivno silo in goljufijo. Vsakemu ta-
kemu razlaganju, ki za delovanjem poosebljencev ni videlo njihovega
dejanskega gibalá, se je Marx upiral: »Hodgskin dojema to kot čisto
subjektivno prevaro, za katero se skriva goljufija in interes izkorišča-
jočih razredov. Ne vidi, kako način predstavljanja izvira iz realnega od-
nosa samega, kako poslednje ni izraz prvega, temveč narobe. V istem
duhu govorijo angleški socialisti: ,Potrebujemo kapital, ne kapitalista!'
Toda če odstranijo kapitalista, vzamejo delovnim pogojem karakter, da
so kapital.« (Marx, Theorien, III, str. 293.) Z drugimi besedami : le
če se delovnim pogojem vzame značaj kapitala, je mogoče na vsakršni
ravni odpraviti reproduciranje kapitalistov.
Ni namreč nujno, da se v prehodni dobi kapitahsti producirajo in
reproduciraj o kot poseben razred ali sloj. Lahko se vsa družba z delavci
vred spremeni v samokapitaliste : »Kooperativne toA'ame delavcev (samo-
upravni podjetniški kolektivizem —■ TH) samih so znotraj stare obhke
prvi preboj stare oblike, čeprav morajo seveda povsod, v svoji dejanski
organizaciji, producirati in reproducirati pomanjkljivosti obstoječega si-
1442	1
stema. Toda nasprotje med kapitalom in delom je znotraj njih preraščeno,
četudi najprej samo v obliki, da so delavci kot asociacija sami svoj kapi-
talist, to je da se proizvajalna sredstva uporabljajo za OVREDNOTENJE
NJIHOVEGA LASTNEGA DELA« (Marx, Kapital III, Dietz 1959, str. 481.)
Merilo za to, kdaj postanejo delavci samokapitalisti, je torej jasno:
takrat, kadar kot asociacija, najsi bo v okviru nekega podjetniškega ko-
lektiva ali pa širše družbene grupacije — uporabljajo delovne pogoje za
ovrednotenje (Verwertung) svojega dela. TO pa je bolj ali manj nujno,
dokler obstaja svetovni trg kapitala. Ob današnji razvitosti družbene de-
litve dela je namreč nemogoče, da bi bila kaka lokalizirana družba po-
polnoma zaprta vase. Njeni odnosi so zato zmeraj določen splet z gi-
banjem svetovnega kapitala. Ne izvirajo povsem iz svoje osnove. Prav
zato je Marx neprestano opozarjal, da je mogoče komunizem uresničiti
le v svetovnem merilu.
Uresničevati ga je mogoče tudi znotraj neke opredeljene družbe.
Proces poteka med proletariatom in sloji stare družbe. Dokler si prole-
tariat ne ustvari pogojev za samoodpravo, mora še uporabljati nekatere
oblike stare družbe: »ker proletariat med periodo za prevrat stare družbe
deluje še na bazi stare družbe in se zato še giblje v političnih obUkah,
ki ji bolj ali manj pripadajo, svoje končne konstitucije še ni dosegel med
periodo boja in za osvoboditev uporablja sredstva, ki po osvoboditvi od-
padejo ..(MEW 18, str. 636.) Eno izmed teh sredstev in političnih oblik
je država. Obstaja torej še zmeraj nasprotje med državo in družbo, ki je
zreducirano na optimalni minimum z obrnjenim razmerjem med družbo
in državo: ni več družba sredstvo države, ker družba ni več podrejena
državi, temveč država družbi. (Marx, Gothski program.)
Da bi se državni reprezentanti družbe tudi ekonomsko čimmanj
vzdignili nad družbo, naj po Marxu »izenačijo svoje delo z delavsko
plačo.« (MEW 17, str. 596.) Ce Marx torej že ne zahteva obče nivelizacije
plač v družbi prehoda, pa jasno zahteva enako plačo delavcev in >4)blast-
nikov«. Delavec, ki je prišel na oblast, ne bi smel prenehati biti de-
lavec:
Bakunin: »Upravljanje velike večine ljudske mase po privilegirani
manjšini. Toda ta manjšina, pravijo marksisti (Marx: kje?) bo sestavljena
iz delavcev, ki pa, brž ko so postali samo reprezentanti ali vladarji
ljudstva, prenehajo biti delavci —« Marx: »iprav tako malo, kakor danes
fabrikant preneha biti kapitalist s tem, da je občinski svetnik —« (MEW
18, str. 635.)
Reprezentanti se nikakor ne bi smeli spremeniti v posebno družbeno
plast, v poosebljence nekih posebnih družbenih tendenc, ki bi si s pri-
vilegiji omogočali poseben visok hierarhični status v odnosu do stare
družbe. Njihova politična funkcija je utemeljena le dotlej, dokler se iz-
ničuje ekonomski temelj razredne eksistence. Z njegovim ekonomskim
zničenjem nastopi tudi čas zničitve političnih funkcij; »in brž ko pre-
nehajo biti funkcije politične, ne eksistira 1) nobena vladna funkcija;
2) razdelitev občih funkcij je postala posel, ki ne daje nikakršne obla-
sti ...« (Prav tam.)
1443	1
Takšna je v grobih potezah Marxova zamisel prehodne dobe. Koli-
kor jo kdo skuša razglasiti za utopično, pa čeprav v navideznih malen-
kostih (enake plače), mora dokazati: 1) da sploh ne ustreza človekovi
naravi ali 2) da je v danih razmerah nismo zmožni uresničiti.
V zadnjem primeru pa se pred našo sociologijo postavlja vrsta prob-
lemov, ki jih mora razrešiti, če jih kot sociologija (sociologija kot so-
ciologija) sploh more, ne da bi zašla v sociologiziranje. Iz predstavljanja
Marxve misli je namreč očitno, da ni nikdar zgolj sociološka, temveč
zmeraj celostna teorija družbenih odnosov, tudi ekonomskih itd. V socio-
logiziranje zaide neka teorija družbe tedaj, kadar prihaja k človeku kot
k že danemu rezultatu obstoječih, odtujenih odnosov, ne da bi se pri tem
zavedala njihove bistvene odtujenosti, ter ima človeka zato za neprila-
gojenega, nedružbnega in nedružabnega, če se ne vključuje v njihov
funkcionalizem, ki vključuje tudi lastno izboljševanje znotraj svojih meja.
Teoretsko nerazjašnjen je naslednji sklop problemov: kakšen je
pravzaprav obstoječi splet odnosov do pogojev dela? Najprej je treba raz-
čistiti, ali so ti odnosi še lastniški odnosi. Ce pravimo, da še obstaja delav-
ski razred (proletariat) in če dejansko še obstaja kot tsk, to je kot pooseb-
ljenje mezdnega dela, potem ima do svoje delovne sile še zmeraj lastniški
odnos. Ce ga nima in če ni personifikacija mezdnega dela, ni več prole-
tariat v Marxovem pomenu. Toda v tem primeru je treba dokazati, da
tudi ekonomski temelj razredne eksistence v naši družbi ne obstaja več,
oziroma da naša družba ni več pod vplivom ekonomskega temelja raz-
redne eksistence. Najbolj nesmiselno je hkrati trditi, da obstaja delavski
razred, da pa ne obstaja ekonomski temelj razredne eksistence.
Povsem jasno je, da ni več razreda kapitalistov kot razreda, to je
čiste personifikacije kapitala. Toda: ali kapitala, v kakršnikoli modifikaciji
že in lastniškega odnosa do proizvajalnih sredstev (če zato, da bi bila
analiza čista, abstrahiramo sorazmerno velik procentni delež kmetov in
obrtnikov) ni več? Gre za dejanski lastniški odnos, ne za tako imenovano
»družbeno lastnino«, ki je contradictio in adiecto, kolikor z izrazom druž-
bena mislimo na dejansko necdtujeno skupnost: »S stališča neke višje
ekonomske družbene formacije bo privatno lastništvo posameznih indi-
viduov nad zemeljsko kroglo videti prav tako neokusno kot privatno
lastništvo kakega človeka nad drugim. Celo neka cela družba, narod, da,
vse istočasne družbe, vzete skupaj, ne bodo lastniki zemlje, bodo samo
njeni posestniki...« (Marx, Kapital III, str. 826, Dietz 1959.) Zato je ob-
stoječa tako imenovana družbena lastnina ob istočasno pričujoči državni
lastnini samo določen splet državnih, privatnih (četudi je to lastnina pod-
jetij) lastniških odnosov in v najboljšem pomenu še bodočih nelastniških
(le posestniških) odnosov, ki že prihajajo. V najboljšem zato, ker še ni
razčiščeno, ali se proletarci kot lastniki delovne sile, kolikor to so, z uve-
ljavljanjem samoupravljanja v razmerah, ko se proÌ2rvaja z namenom, da
se ovrednotijo lastni delovni pogoji, izhajajoč iz državne lastnine, ne
spreminjajo tudi v dejanske grupne privatne lastnike proizvajalnih sred-
stev. To je v svoje lastne kapitaliste, kar bi vodilo v rekapitaliziranje
družbe na novem nivoju, ne pa v brezlastniške odnose.
1444	1
Ce obstoječi samoupravni lastnišlti odnosi izhajajo iz državne last-
nine, nastaja vprašanje: ali se razvijajo' v nasprotju z njo ali ne? In ker
državna lastnina gotovo ne obstaja kot gola hipostaza, velja isto vpra-
šanje za njene poosebljence. Poslednje se da preskusiti z empiričnim razi-
skovanjem odnosov med njimi in delavstvom. So poosebljenci državne
lastnine še delavci? Imajo z njimi enako plačo? Ker vemo da ne: kakšne
so tedaj razlike med njimi? Ali niso takšne in tolikšne, da so ti poosebljen-
ci v odnosu do proletariata poseben družbeni sloj, ne glede na to, kolikšna
je fluktuacija ljudi, ki vstopajo v vlogo poosebljencev te lastnine in ob-
jektivnih z njo povezanih družbenih tendenc, ali iz nje izpadajo.
Sloj je objektivna družbena kategorija, ki temelji na specifičnem
lastniškem odnosu do posebne oblike pogojev dela. Očitno nihče izmed
poosebljencev državne lastnine kot posameznik ni lastnik proizvajalnih
sredstev kot državne lastnine, saj države ne pooseblja nobeden izmed njih
sam zase, temveč le vse skupaj v celotnosti svojih odnosov. Kot taki so —
čeprav v imenu ljudstva — kolektivni lastniki proizvajalnih sredstev. Niso
pa samo to. Državno lastnino je treba tudi upravljati, to pa ne more biti
kolektivno opravilo nasploh, temveč le opravilo določenih posameznikov.
Upravljanje je določeno produktivno delo, za katerega je potrebna dolo-
čena kvalificirana delovna sila. Ce so poosebljenci državne lastnine hkrati
njeni upravljalci, so torej tudi lastniki omenjene specializirane delovne
sile, ki jih usposablja, da upravljajo subjektivne pogoje družbe sploh; od
tod tudi izhaja njihova dejanska oblast in velika družbena moč. Vsi ti
elementi zadoščajo za njihovo uvrstitev v poseben družbeni sloj. Ce se
ravnamo po Marxovem modelu strukture družbe prehodne dobe, ga mo-
ramo, ker je (čeprav v zrevolucionirani obliki) podedoval vrsto funkcij
kapitalističnega razreda in ker ni sestavni del delavskega razreda, po tej
plati šteti med sloje starega sveta. In sicer so na hierarhični lestvici verti-
kalne stratifikacije družbenih slojev, in samo ta je mogoča pri Marxu
T— saj tisti, ki se razvrščajo horizontalno, ne sestavljajo nobenega druž-
benega sloja, temveč poklice itd. — njen najvišji sloj. Odprti problemi
ostajajo:
1.	Kakšna je korelacija med njim in avantgardo delavskega razreda?
2.	Je njegov obstoj v prehodni dobi nujen ali ne oziroma, če je nujen,
katere so družbene in časovne mere njegovega obstoja?
3.	Koliko je subjektivna dejavnost pripadnikov tega sloja vzrok, da
sestavljajo privilegiran družbeni sloj?
Od tod tudi njihov visoki dohodek. Ne sestavljajo torej posebnega
sloja zaradi velikosti svojega dohodka, temveč imajo visok dohodek zato,
ker so si ga zagotovili kot sloj, ki ravna družbene pogoje dela.
Obstoječa oblika samoupravlj án j a ta sloj odpravlja, s tem pa še ni
rečeno, da ga je tudi zmožna odpraviti. Ne gre toliko za odpravo samega
sloja, kolikor za odpravo objektivnih pogojev in tendenc — med njim so
tudi tendence svetovnega trga in svetovnega kapitala — ki ga porajajo.
Samoupravljanje se razvija v okvire kolektivnega podjetništva, to je ob
sproščanju blagovnih odnosov edino mogoče. Ob blagovnih odnosih se ti
kolektivi lahko integrirajo v večje kolektive, ne more pa med njimi nastati
1445	1
neodtujena skupnost, ker je ta direktno nasprotje samostojnih blagovnih
proizvajalcev.
Nasprotje med delom in (državnim) kapitalom se prerašča na račun
razcepljene osebe, ki je hkrati mezdni delavec in ovrednotitelj lastnih
delovnih pogojev. Prerašča pa se vendarle v pozitivni smeri, ker prinaša
samoupravo vsaj v okviru delovnih kolektivov, če se že ne more ures-
ničiti v celotni naši družbi, kar tudi še zahteva verifikacijo. Razvoj v
smeri samouprave v celotni družbi iz tega stanja ni nemogoč, čeprav bi
bil človek tudi v tem primeru, če se ne bo prerasel svetovni kapital, kot
celotna družba, sam svoj kapitalist.
Kako se nasprotje med kapitalom in delom konkretno prerašča in
kako se po drugi plati še manifestira, je stvar empiričnih socioloških raz-
iskav. Najprej je treba teoretsko predvideti, kakšne možnosti razslo-
jevanja prinaša. Razcepljenosti družbe na delavski razred in sloje stare
družbe to preraščanje povsem ne odpravlja, saj dopušča obstoj kmetov,
obrtnikov itd. Obenem se prerašča delavski razred kot razred, nujna posle-
dica tega pa je njegovo prelivanje v različne sloje ter njihova navpična
stratifikacija.
Kvalitativno merilo za pripadnost nekoga k določenemu sloju spet ne
more biti nič drugega kot njegov specifični lastniški odnos do posebne
oblike pogojev dela, od koder izvira tudi njegov (drugačen kot pri pripad-
nikih drugih slojev) družbeni način življenja, položaj, interes, dohodek,
pa tudi različna družbena moč. Nikakor ni dopustno razdeljevati družbo
glede na družbeno dohodkovno gradacijsko lestvico ali glede na poklice,
če hočemo predstaviti objektivne družbene sloje.
Dokaz je sloj delavcev — kmetov (polproletarcev), ki jih od drugih
slojev nikakor ne loči kakšna posebna stopnja dohodkov, temveč njihov
dvojnostni lastniški odnos do pogojev dela: kot delavcev v tovarni in kot
obdelovalcev zemlje doma. Od tod izvira tudi njihov način življenja itd.
Je tedaj kriterij izvir dohodkov? Lahko, toda ne izviren. Saj že izraz pove,
da je odločilno tisto, kar omogoča izvir, ne pa izvir sam. Dokaz je od-
vetnik, ki je lahko samostojen (tako rekoč obrtnik) ali pa je v službi.
V vsakem primeru je po poklicu odvetnik, vendar ni v obeh primerih pri-
padnik istega sloja. Kdor torej »stratificira« družbo zgolj po dohodku,
poklicu ali čem podobnem, prekriva dejanska nasprotja in ostaja apologet
obstoječega v njegovi osnovi.
Končni rezultat je, da družbeni sloji predstavljajo v določeni etapi
prehoda od lastniške razredne družbe k nelastniški brezrazredni družbi
obliko subsumiranja ljudi pod neko obče, bivajoče nad njimi. Ni pa
nujno vsak človek pripadnik kakega sloja.
1446	1
Neenake možnosti šolanja
Pavle Kogej
Z delitvijo dela, z vedno večjimi zahtevami po znastveni organizaciji
dela in tehnologije, so se izoblikovala taka delovna mesta, na katerih
delavci vzporedno z večjimi strokovnimi zahtevami in večjo odgovornostjo
tudi čedalje bolj vplivajo na bližnjo in daljno okolico. To so delovna
mesta strokovnih in vodilnih kadrov v gospodarstvu in v vseh drugih
dejavnostih. Eden izmed temeljnih pogojev, da pride kdo na eno teh
mest, je praviloma izobrazba srednje, višje in visoke stopnje. V sociali-
stični družbi ni privilegiranega razreda, za katerega bi bila ta mesta
vnaprej zagotovljena. Drugi pogoj za eno teh mest mora biti naravna
zmožnost in delavnost.
Uresničevanje tega načela pa v naši družbi preprečuje vrsta ovir.
Nekatere so objektivne in izvirajo iz slabe gospodarske razvitosti, še več
pa je takih, ki bi jih lahko hitro odpravili, če ne bi z napredno politiko
deetatizacije in decentralizacije prehitevali realnih možnosti. V pričujoči
analizi se ne bom ustavljal pri ovirah, na katere zadevajo otroci iz manj
premožnih družin, čeprav pri šolanju mlade generacije socialni položaj
staršev ne bi smel biti tako pomemben, kot je že. Predvsem bom skušal
analizirati ovire, ki presegajo okvire posameznikov in so značilne za širše
skupine.
I.
Za vpis v katerokoli srednjo šolo in za šolanje v njej (preko teh šol
vodi praviloma tudi pot v višje in visoke šole) mora biti učenec zmožen,
imeti mora ustrezne delovne navade, hkrati pa mora izpolnjevati dva
pogoja. Prvi je uspešno končana osnovna šola — to je osem razredov;
drugi pogoj pa je ustrezno znanje, ki ga mora dati osnovna šola.
Iz leta v leto ugotavljamo, da le dve tretjini učencev uspešno končata
osnovno šolo. Drugi zapuščajo šolo s končanim sedmim, šestim ali celo
1447	1
nižjim razredom. Testiranje učencev, ki končajo šolanje v osmem in sed-
mem razredu, nam kaže, da glede zmožnosti med njimi ni pomembnih
razhk. Tudi med učenci, ki končajo le sedem razredov, najdemo precej
nadpovprečno nadarjenih. Podrobnejša analiza teh nam pokaže, da so
med njimi taki, ki so zaradi zaposlenosti staršev preveč prepuščeni sami
sebi, da izhajajo iz neurejenih družin, da starši ne kažejo ustreznih aspi-
racij, da je znanje staršev tako pomanjkljivo, da jim pri šolskem delu
ne morejo pomagati in podobno. Iz tega lahko sklepamo, da mnoge šole
prepuščajo prevelik del šolskega bremena tistim zunaj šole. Za vrsto
naših šol veljajo naslednje ugotovitve:
1.	Učne metode so še vedno zelo zastarele; mnogo je verbalizma;
edini učni pripomočok je tabla.
2.	V mnogih šolah prostori niso primerni za pouk in tudi pretesni so.
V razredih sedi celo po 40 in več učencev. V takih razredih temeljit
skupinski pouk in individualno delo z učenci nista mogoča.
3.	Predvsem v višjih razredih poučuje zelo veliko neustreznega učnega
kadra. Učitelji so morali kar čez noč postati »strokovnjaki« za vse pred-
mete. Sproti se morajo učiti (če imajo čas in razumevanje), da lahko
snov razlagajo učencem.
4.	Učni kader za delo nima prave spwdbude. Osebni dohodki so pra-
viloma manjši kot v drugih gospodarskih in negospodarskih dejavnostih.
Zato ni čudno, da sposobni kadri zapuščajo šole in da se mladina nerada
odloča za pedagoški poklic. V tem je tudi vzrok, da so bili učenci v zad-
njih letih na učiteljiščih poprečno občutno manj inteligentni kot na drugih
srednjih šolah.
5.	Učni kader dobiva vse premalo družbenega priznanja. Ugled in
veljava šol in šolnikov sta majhna.
6.	Le osrednje šole v bogatih občinah zagotavljajo učencem celo-
dnevno varstvo.
Sole, za katere najbolj veljajo te ugotovitve, so predvsem na gospo-
darsko slabo razvitih področjih. In ravno iz teh šol prihaja največ
učencev z nedokončano osemletko. Toda že odstotek tistih, ki uspešno
končajo osnovno šolo in si tako formalno omogočijo nadaljnje šolanje v
srednjih šolah, je varljiv. Znanje učencev z enakimi ocenami toda iz
različnih šol se pogosto bistveno razločuje. Razumljivo je, da se učenci
v šolah, kjer je pouk kombiniran, ne naučijo toliko kot učenci drugih
šol. V preteklem letu smo še imeli izmed 600 šol z osmimi razredi kar
210 takih, kjer je bilo učnega osebja manj kot razredov. 54 takih šol je
imelo le enega učitelja, 57 šol po dva, 34 po tri, 34 po štiri, druge pa
po 5, 6 ali 7 učiteljev. Učenci šol s kombiniranim poukom praktično
nimajo možnosti zk nadaljnje šolanje v srednjih šolah. V ilustracijo, kako
različna je kakovost obravnavane snovi, naj navedem podatke o strokovni
zasedbi predmetov v zadnjem razredu osemletk (8. razred ima praviloma
najboljšo zasedbo in je odskočna deska za nadaljnje šolanje!). Analiza
upošteva 492 osnovnih šol ter 8 predmetov, in sicer: slovenščino, fiziko,
1448	1
kemijo, biologijo, matematiko, zemljepis, zgodovino in tuj jezik. Vse
predmete ima ustrezno zasedene (profesor ali predmetni učitelj ustrezne
skupine) le 55 šol — to je 11 Vo. Od teh šol jih je 28 ali dobra polovica
v mestih Ljubljani, Mariboru, Celju in Kranju. Ostalih 27 pa je v drugih
mestih ali večjih industrijskih središčih. Na podeželju ni niti ene take
šole. Za 7 ali 6 predmetov ima ustrezno učno osebje 83 šol ali 17 Vo. Tudi
te šole so le v mestih in industrijskih središčih. Nadaljnjih 94 šol ima
ustrezno učno osebje za 3 do 5 predmetov; 71 šol ima ustrezno zasedbo
le za en do dva predmeta in 189 šol ali 39 ^/o nima ustreznega učnega
osebja niti za en predmet. Niti ena šola iz zadnjih dveh skupin ni v
mestih ali industrijskih centrih. Po posameznih predmetih pa je slika na-
slednja: ustrezne učne moči izmed 492 šol, upoštevanih v analizi, ima:
Najslabše so zasedeni ravno predmeti, ki so največji kamen spotike
pri nadaljnjem šolanju. Naj navedem še to, da tujega jezika sploh niso
poučevali na 93 osemletkah, ki smo jih upoštevali pri analizi.
Res je, da je na razvitejših šolah v mestih in industrijskih centrih
več učencev kot v manj razvitih šolah, ki so raztresene predvsem po go-
spodarsko slabo razvitih področjih. Toda tudi te šole zapusti vsako leto
več tisoč učencev. V šolah s kombiniranim poukom in šolah s povsem
neustrezno kadrovsko zasedbo se šola 25®/o vseh učencev, tj. približno
7000 na leto. Ce iščemo zvezo med gospodarsko razvitostjo občin in raz-
vitostjo šol (ki jo izrazimo z odstotkom učencev, kateri zapustijo šole s
kombiniranim poukom in šole z neustrezno kadrovsko zasedbo) dobimo
zelo pomemnbo korelacijo, in sicer 0,75.
Vemo, da učenci, ki so obiskovali nerazvite šole, kljub ustreznim na-
ravnim sposobnostim, težko uspevajo na srednjih šolah zaradi slabega
poprejšnjega znanja. Navadno jih zavrnejo že pri sprejemnih izpitih (če
se sploh ojunačijo in gredo na izpit) ali pa prvo leto šolmaja. Kako važna
je ustrezna strokovna zasedba na šolah nam kažejo soodnosnosti med
uspehom v osnovni šoli (zadnji razred) in uspehom v srednji šoli. Pri
učencih, ki so prišli iz dobrih šol (ustrezna zasedba) je ta soodnosnost
zelo visoka (0,83), pri učencih iz nerazvitih šol pa nizka — to se pravi,
da kljub dobrim ocenam v osnovni šoli, v srednjih šolah ne uspevajo.
10 Problemi
1449
Razlika med razvitimi in nerazvitimi osnovnimi šolami bo kot kaže
vedno večja. Kajti razvite šole so v bogatih občinah, nerazvite pa v
revnih. V obratnem sorazmerju pa so stroški za enega učenca. V mestih
in industrijskih centrih, kjer je naseljenost gosta in zato šole bolj go-
spodarne, so stroški za učenca manjši kot v šolah, kjer je v razredih
le po 10 ali 15 učencev in bi prav tako morali imeti ustrezne učne moči,
učila itd. V resnici pa ravno občine, kljub temu, da mnoge izmed njih
dajejo za šolo občutno večji odstotek svojih sredstev kot bogate, zmorejo
dati za učenca znatno manj denarja. Zato je razumljivo, da je razloček
čedalje večji.
Ne moremo zanikati, da bi reforma osnovnega šolstva v smislu enot-
nosti (odprava nižjih girnnazij) ne bila napredna. Toda ravno takratne
nižje gimnazije, ki so bile razmeroma dobro razmeščene tudi na nerazvitih
področjih, so dajale učencem v revnejših občinah večjo možnost za prestop
v srednje šole. Seveda pa to ni bila zasluga le nižjih gimnazij, temveč
predvsem tega, da je bil skoro ob vsaki nižji gimnaziji internat, ki je spre-
jemal na pol zastonj zmožne učence iz najbolj odročnih in zaostalih pod-
ročij. Zato smo takrat imeli na srednjih in visokih šolah več dijakov ozi-
roma študentov iz vrst kmečke in delavske mladine. Ni potrebno, da spet
obudimo v življenje nižje gimnazije. Potrebno je le, da uredimo docela
razvite centralne osemletke, v odročnih krajih pa pustimo le 4 ali 5-raz-
redne šole. Tistim učencem višjih razredov, ki ne živijo v kraju šolanja,
moramo omogočiti primeren prevoz (za bližnje) in sobe v internatu za bolj
oddaljene ter tiste učence, ki se jih vsak dan zaradi maloštevilnosti ne bi
splačalo prevažati. To pa bo mogoče le, če bodo za osnovno šolanje skrbele
republike ali vsaj večje gospodarske regije, in ne kot zdaj razdrobljenih
62 slovenskih občin.
II.
Naslednja ovira za prehajanje posameznikov iz nižjih v višje plasti,
je razvrstitev srednjih, višjih in visokih šol. Nerazvita področja imajo
namreč zelo malo srednjih šol. Srednje šole ljubljanskega področja lahko
npr. sprejmejo 78 ^i/o učencev, ki izpolnijo letno šolsko obveznost na tem
področju. To se pravi, da lahko praktično vsi, ki uspešno končajo vseh
8 razredov, nadaljujejo šolanje v srednjih šolah (tu ne štejem še vseh
drugih šol II. stopnje!). Na področjih, kot so Pomurje, Dolenjska, Goriška
in Zasavje, pa lahko srednje šole sprejmejo le 13 do 20 Vo otrok. Toda še
ta mesta so »rezervirana« za učence, ki žive v kraju ali blizu kraja šo-
lanja. Le malo bolje so razporejene ostale šole druge stopnje. Korelacija
med zmogljivostjo šol na posameznih področjih in mladine, ki kljub
uspešno končani osnovni šoli ni nadaljevala šolanje, je 0,68, kar nam očitno
kaže, da so možnosti za nadaljnje šolanje za mladino na slabo razvitih
področjih kar najmanjše. S tem ne mishm dokazovati, da so srednje
šole slabo razporejene. Prav bi bilo, da bi bile še bolj osredotočene v večjih
središčih — saj bi bile tako bolj kvalitetne in bolj gospodarne. Toda zmož-
1450	1
nim učencem bi morali na široko odpreti vrata teh šol. Ker pa tega nismo
storili, se nam sedanja razporeditev kaže kot ovira.
Da bodo zmožni učenci iz oddaljenih krajev mogli prihajati v srednje
šole, je potrebno troje: povečati zmogljivosti internatov in dati še več
štipendij oz. spremeniti štipendijsko politiko (danes štipendiramo celo
učence, ki žive v kraju šolanja, imajo premožne starše in so poleg tega še
slabi dijaki oz. študentje!). Omogočiti bo treba tudi cenen prevoz tistim,
ki niso toliko oddaljeni od kraja šolanja. Na vseh treh področjih je sedaj
precejšen nered.
Naša družba še lep čas ne bo tako gospodarsko razvita in močna,
da bi lahko vsa ta vprašanja urejali občine in posamezniki. Ce pa nam je
pri srcu splošni družbeni napredek, so nam potrebni najboljši, najspo-
sobnejši in delovni kadri. Potrebujemo vse, ki te lastnosti imajo, in zato
jim moramo utreti pot, ne glede ali so se rodili kmetu v Halozah ali ljub-
ljanskemu intelektualcu.
i„.	1451
Svet žive smrti
(Premišljanje ob Zajčevi pesniški zbirki Jezik iz zemlje)
Taras Kermauner
Dolga je pot.
Dolgo so hlepele oči
iz temne voltine po svetlobi.
Rjasti meči časa so dolbli vanje.
Zdaj strme tvoje oči le še vase.
V zatohlo klet svojih misli...
Ti si razjeden molk,
ki stojiš v temi.
(Svetnik)
UVOD. V Jeziku iz zemlje (1961) je Dane Zaje bistveno poglobil in
razširil pesniški svet, ki ga je bil podal v svoji prvi zbirski Požgana
trava (1958). V Jeziku iz zemlje se kažejo vse prvine pesniške resničnosti,
kakršno poznam iz dozdajšnjega pesnikovega opusa, le da še niso po-
stavljene v temeljni svetovni pesniški red. Kot urejene, hierarhizirane,
notranje povezane, celovit svet podajajoče so se odkrile šele v tretji Zajčevi
knjigi, v Otrokih reke (1963). Jezik iz zemlje je uvod v Otroka reke. V njem
je pesnik šele na poti odkrivanja sebe in sveta. Zbirka priča o nenehnem
iskanju. Pesnik skuša po vsi sili priti naprej, v neznano; ko se mu ta pot
zapre kot neavtentična, se preusmeri v drugo in tako nadaljuje boj za
vsako ped osvojenega prostora. Tipa, eksperimentira, sluti, skicira, po-
udarja, opušča, se znova vrača k ustvarjenemu. Pesmi, ki po eni strani
pristno odkrivajo nov svet, vsebujejo dostikrat tudi že opuščene, presežene,
konservativne prvine. To nesoglasje marsikdaj moti popolnost njihove
estetske strukture. Zajčeva poezija je v Jeziku iz zemlje vsa v vrenju, v
odkrivanju nove ontološke vizije, v revolucioniranju slovenskega pesni-
škega izraza in podobe sveta. Zgodi se, da pesnik nakaže zvezo med dvema
1452	1
na novo odkritima eksistencialijama, je pa ne izpelje. Drugič tudi zveze
same ne odkrije ali pa jo poda tam, kjer je — direktne — ni. Pesmi Jezika
iz zemlje so silovite, dramatične, polne, vendar — morda ravno zaradi
svoje novosti — precejkrat umetniško neizenačene; njihova miselna struk-
tura se kdaj pa kdaj ne včleni harmonično v pesniško strukturo in nastopa
sama, neposredno, suho, spoznavno. Jezik iz zemlje je bolj dejanje revo-
lucionarnega odkrivanja novega sveta kot pa sad do kraja umirjene in
zrele popolnosti.
Temu značaju zbirke se prilagaja naša obravnava. S pesnikom vred
odkrivamo nove, do zdaj v slovenskem pesniškem svetu neznane eksisten-
cialije ali pa nove pomene že znanih eksistencialij, ugotavljati skušamo
pesnikove inovacije, podajati prvine vizije sveta, kakor se je postopoma
porajala. Dokončne in notranje skladne ureditve tega sveta v naši obrav-
navi ne bo mogoče zaslediti — nismo se je hoteli lotiti, saj bi (po našem
mnenju) urejali nekaj, kar v tej poeziji sami še ni urejeno, premočno od
zunaj posegli vanjo. Tak poseg je načelno sicer mogoč — vizija sveta
Zajčeve druge pesniške zbirke se da urediti s stališča tretje zbirke, z gle-
dišča tiste prihodnosti, ki je v Jeziku iz zemlje šele nakazana, vsebovana
kot rastlina v semenu, ne pa še razvita in eksplicirana do pravih notranjih
razmerij. Ce bi se odločili za tak pogled na Zajčevo poezijo, potem bi
bila obravnava Otrok reke središče in skoraj izključna glavnina pesni-
kovega sveta, Jezik iz zemlje in Požgana trava pa bi bili pomožni zbirki,
s katerima bi lahko dokazovali genealogijo posameznih motivov, eksisten-
cialij, formalnih inovacij ipd.
Zaje svojega sveta od pesmi druge polovice Požgane trave naprej ni
bistveno spremenil, le nenavadno razvil in obogatil ga je. V Otrokih reke
je malokaj, česar ne bi bilo že v prejšnjih zbirkah — naj gre za prispodobe
ali za eksistencialije. Posebna obravnava Jezika iz zemlje (poleg tega pa še
obravnava, ki odkriva Jezik iz zemlje s stališča Jezika iz zemlje in slo-
venske pesniške — romanticistične — tradicije, torej iz sodobnosti in
preteklosti, ne pa — za naš pogled danes že dosežene — prihodnosti;
to le sem in tja nakazujemo) je rezultat tega. da smo se pred časom (1961.
leta) že dotaknili prve stopnje Zajčevega pesniškega razvoja (premišljanje
ob Požgani travi — Svet krvnikov in žrtev); obenem je posledica prepri-
čanja, da je za realizacijo namena, ki smo si ga postavili, ta metoda dosti
ustreznejša. Gre namreč v prvi vrsti za odkrivanje slovenske povojne
Zgodovine, za oris podobe, ki naj bi prikazovala razvoj enih in razkroj
drugih vizij sveta, njihovo prepletanje, vraščanje, spopadanje, uveljavlja-
nje. Prepričani smo, da se skoz poezijo najustrezneje kažejo eksisten-
cialno-zgodovinske osnove našega življenja in da so prav ob poeziji vse
naše civilne predstave o nas samih in našem svetu podvržene neizprosni
verifikaciji. Trudili smo se. da bi bilo naše premišljanje le organ Zdogo-
vine same, se pravi njena (od vsega posebnega in zasebnega čim manj
motena in deformirana) samo interpretaci j a. Zato nismo mogli izhajati iz
kakega že doseženega stanja, ki bi predstavljalo normo (tako estetske
kakor svetovno nazorske) popolnosti, to bi nas usmerilo k sintetični metodi,
mi pa smo ubrali analitično, genealoško, zgodovinsko pot. Zgodovina je
1453	1
odprto dogajanje, ki ne pozna ne estetske ne miselne norme, veljavne za
vse čase. Ene strukture prihajajo, druge odmirajo, ene se avtentizirajo,
druge izpraznjujejo, ureditve (pesniškega in civilnega) sveta se krepijo in
razpadajo. Zato se nismo hoteli odločiti, da bi eno izmed teh — povsem
empiričnih — ureditev vzeli za dokončno, popolno. Pravo, in ob njej
izmerili vse druge. Jezik iz zemlje je merilo za Požgano travo in prejšnjo
slovensko pesniško tradicijo. Otroka reke bosta merilo za Jezik iz zemlje,
pozajčevska slovenska poezija pa bo spet tisto merilo, ob katerem se bo
ohranjala ali kopnela Zajčeva poezija, natančneje povedano: to v njej in
iz nje se bo ohranjalo, ono bo kopnelo in tako se bo — prek nje in skoznjo
— ohranjala ali kopnela tudi vsa naša dozdajšnja pesniška tradicija. Jezik
iz zemlje pa ni niti dovršitev in dopolnitev enega samega — Zajčevega —
pesniškega sveta. Zato ga vzemimo takšnega, kot je: v vsej njegovi nedo-
končanosti in odprtosti. Obenem pa ravnajmo tako tudi z našim spremlja-
jočim ga premišljanjem.
Njegove roke bojo vstale.
Njegovi prsti bojo vstali.
(Gotska okna, 8)
UPOR. Prva poezija, ki jo je Zaje objavil po izidu Požgane trave, so
bila Gotska okna (1960). Kdor je ta cikel osmih pesmi prebral, je lahko
jasno videl, da pesnika odklonilno stališče tako imenovane uradne slo-
venske literarne kritike ni zmedlo. Ves odpor zoper njegov »pesimizem«,
temačnost, nihilizem, »brezperspektivnost« in podobno ga je samo utrdil v
prepričanju, da ravna prav, ko ravna po svoje. Odpor uradnosti je bil zanj
odpor tistega sveta, ki ga je sam zanikoval in razkrinkaval. V več kot
letu dni, ki je poteklo med Uporom, zadnjo pesmijo Požgane trave, in
Gotskimi okni, se je Zajčev upor samo stopnjeval. Gotska okna so pesem
upora.
Le da se je zdaj ta upor obogatil in poglobil. V Požgani travi je —
s stališča Gotskih oken, ne s stališča prejšnje, romantične slovenske »upor-
niške« poezije — relativno preprost. V ospredju je upor žrtve zoper krvni-
ka, čeprav je pesnik že vedel, da je dialektika odnosov med žrtvijo in
krvnikom zamotana, večdimenzionalna: da se tudi krvnik upira svoji žrtvi
in da postaja ta upor enakovreden uporu žrtve krvniku. V Gotskih oknih
sta oba odnosa po vrednosti popolnoma zenačena. Romantičnega subjekta,
ki je še prevladoval v prvi polovici Požgane trave, pesnik sicer ne bo do
kraja premagal in se ga ne bo osvobodil do svoje zadnje objavljene pesmi
(do cikla Tisti, ki so živi —■ 1964) — vendar mu je zdaj zadal odločilni
udarec. Kako naj še živi svoje vzvišeno življenje, če ni več on sam dober,
svet slab, on žrtev, svet krvnik? In če je sam enako slab kot svet, sam
enako krvnik tega sveta, kakor je bil prej njegova žrtev? Konec je nje-
govih prednosti. Zli svet se mu je zvijačno splazil v srce, ga zastrupil,
dobre človekove namene zamenjal z zlimi: dobrega človeka je spremenil
v pošast.
1454	1
Jaz sem marmornati angel.
Angel brez vere.
(Gotska okna, 3)
POŠAST. Romantični subjeltt je raztrgal svoja romantična oblačila, se
pravi svojo nedolžnost, nežno lepoto, zaupljivost, poštenost, prijateljstvo
z božaj očimi sanjami, toploto srca, mehkobo humanističnih čustev. Pod
oblačili se je pokazal njegov mlajši alter ego in njegova resnica: anti-
romantični subjekt. Romantika je odpadla, subjekt je ostal. Z romanti-
cizmom so odšli mehkoba, nežnost, zaupljivost, sanje. Okrepilo pa se je
tisto, česar »rjasti meč časa-" ni načel: subjektnost in subjektivnost sub-
jekta. Subjekt se je učvrstil, dobil je več moči, izza prijazne nemoči se je
prikazala njegova nasilnost, antiromantičnemu subjektu kot tipu — formi,
strukturi, modelu — vrojena, inherentna. Človekov jezik ni več medica
ljubezni, temveč kačji jezik, preklani jezik, jezik Zla. Človekovo srce ni več
nedolžno, ovčica med volkovi, temveč je srce pohote, požrešnosti, mesenosti,
poltenosti. Subjekt, ki je v romantičnih časih igral vlogo nesubjektivnosti,
nastopa kot objekt ubijajočega sovražnega sveta, zdaj priznava svojo res-
nično naravo. Konec je prenarejanja pred svetom in samim sabo. Ovčja
koža je odvržena. Volk odkrito in javno priznava svoj sadizem, užitek v
mučenju, v ubijanju drugih, bližnjih — samega sebe. Subjekt je končno
postal zares Subjekt.
Rubini tvojega telesa
bojo padali v moje naročje.
(Gotska okna, 2)
POLASCANJE. Ko je subjekt odvrgel oblačila samoprevare, se mu je
vrnila samozavest. Zakaj bi se skrival, zatajeval, bil zadovoljen z malim?
Zakaj bi bil pokoren navadam, dogovorom? Zakaj spodoben? Zakaj bi
svojo pot v svet krnil? Svojo pogoltnost omejeval? Ce je svet nenehna
dialektika med rabljem in žrtvijo, potem je glavno, da si zmeraj zgoraj,
da čimveč zgrabiš, pogoltneš, prebaviš — da čimveč dobiš in imaš. Imetja
ne zbiraš zato, da bi ga potem varoval, in zidal na njem. Imetje kot
vsebina sploh ni pomembno. Treba je imeti, se polaščati, čimveč požreti.
Nič ni v doseženem, vse je v doseganju. V poti. V osvajanju. V dinamiki.
Le občutek nenehnega prisvajanja vsega, kar je zunaj mene — to pa je
spremenjeno v objekt moje nenasitnosti —■ kaj velja. Dosegam občutek
eksistiranja. Ustaviti se pomeni pasti v predmet drugemu: propasti. Gnan
sem od nenehnega poželenja, ki ves svet spreminja v mojo last. To, kar je
moja last, pa ni nič stalnega, trdnega: je le čista in dinamična zavest
lastnine. Lasten sem, ker si lastim, sam svoj, ker dobivam v last: življenje
je polaščanje. Polaščanje je pogoj in temelj nove subjektove avtonomije,
trdne, močne. Stara avtonomija romantičnega subjekta je propadla ravno
zato, ker je bila prenežna, odvisna zgolj od subjektove vere vase. Nova
avtonomija se dokazuje z dejanji.
1455	1
Odvrzi tenčico, Magdalena.
Jutri boš stala v pršeči svetlobi sonca
naga. Ponižana.
Moja.
(Gotska okna, 2)
BOGOKLETSTVO. Prvo dejanje nove avtonomije je bogokletstvo. Ce
sem zares Subjekt, se pravi (vsaj začasno) Gospodar usodi drugih, potem
bom samega sebe sam sebi potrdil najprej z izzivanjem tistega, kar je bilo
včasih božje (in kar je romantični subjekt še priznaval za sveto). Dimenzija
svetega se kaže romanticizmu kot dimenzija posvečenega, od Boga blago-
slovljenega. Zato je upor antircmantičnega subjekta naperjen zoper posve-
čenost sveta: posvečeno je tisto počtje, s katerim Krvnik blagoslavlja
svoja hudodelstva, jih povzdiguje na stopnjo ne le dovoljenega, temveč
celo zaželenega in priporočljivega: vzvišenega. Posvećenost romantičnega
sveta je za antiromantičnega človeka gola farsa, nesramno goljufanje na-
ivnih vernikov. Prvo, kar je ta antiromantik odkril v svetu, je resnica,
da svet ni posvečen, da posvečenosti sploh ni, ni svetosti; svet je le ba-
nalno prizorišče boja med rablji. Zato je pesnikovo delo skrunitev tistega,
kar je bilo včasih sveto. Postavi se pred Magdalenin kip »v mraku ka-
tedrale. / V belem dimu ugasnjenih sveč.-« Svetnico izziva. V njej ne vidi
več svetnice. Magdalena mora biti — zanj — preoblečena cipa, ki pred-
stavlja v karnevalskem sprevodu sodobnih mask svetnico. Le naivni ro-
mantični subjekt ne vidi karnevala ne mask ne preobleke: v glumačici
občuduje in moli objektivizacijo svoje predstave o svoji vzvišeni, nebanalni
izjemni posvečenosti. Antiromantični človek, ves usmerjen v razkrinka-
vanje svojega prednika, svoje osnove, svojega drugega jaza, ves samo in
predvsem izživljajoč se v kritiki, kriticizmu in negaciji, ga s tem prebuja,
mu trga z oči tenčice iluzij in ga tako kot romantika odpravlja. Izzivajoč
poziva Magdaleno: »Zvečer zažarijo rubini / na tvojih prsih, Magdalena. /
Dva rdeča rubina pod sivo tenčico .. . / Odvrzi tenčico. / Odvrzi jo: suhi
šelest greha / v vonju molitev. / S suhim tleskom bojo padle zvezde / s
tvoje glave. V svetlem curku se bojo potočile zvezde / iz tvojih oči v moja
odprta usta. / Rubini tvojega telesa / bojo padali v moje naročje.-'^
Volje pa ne zanima tuje telo. Bogokletnik ne zadene (bivšega) Boga, če
osvoji sočlovekovo telo, če osvoji samo cipo Magdaleno. Izzivavec hoče
osvojiti tisto, kar je za telesom, kar daje telesu pomen. Zadeti hoče skri-
tega duha: Magdalenino posvečenost, Magdaleno — svetnico. Volja Člo-
veka — in samo človek je ostal na svetu — hoče zadeti in zrušiti Voljo
Boga. Zeli, da je ta —■ sveta — Volja »moja«, >yponižana^<, »naga«. Anti-
romantični subjekt lahko — v tej fazi — živi samo od ponižanosti,
oskrunjenosti, padlosti, razbitosti Svetega. Bogokletje je njegova prva
hrana.
1456	1
Ne glej me.
Ne тлгат tvojih oči.
Druge oči gledajo vame.
Mirne kot razbita gotska okna.
(Gotska okna, 1)
ODVISNOST OD PRETEKLOSTI. V tretji pesmi Gotskih oken kaže
pesnik ples svetnic: »Svetnice se slačijo v oknih . .. / Njihova telesa iz-
puhtevajo v dim. / Ostanejo le roke. / Ostanejo le noge. f Znamenja na
modrem nebu. ! Samota na belem kamnu. / Cmi križ, ki razpada / v starih
očeh katedrale.« Znamenja bivših bogov so ostala, še zmerom napolnjujejo
svet. Vse bi lahko prej izpuhtelo kot »razpadajoči križ-«, znamenje uspeš-
nosti boja, ki ga bije antiroman ti čni kritični subjekt zoper stare bogove.
Svet mu je resničen šele takrat in samo tako dolgo, dokler je poln znamenj
njegove zmage.
Stari svet (z vseh mogočih vidikov: kot romantični, z bogovi napolnje-
ni itn, svet) je siv kamen, v katerega dolbe pesnik svoje čme črke, je
podlaga, brez katere si novega Zajčevega sveta, z njim vred pa tudi tej
poziciji ustreznega zgodovinskega sveta ni mogoče zamisliti. Stari svet
biva, pa čeprav kot zanikan, danes nernogoč, neuresničljiv, za nas po-
tisnjen v preteklost; iz te preteklosti — čeprav razbit — nenehoma sveti
kot razbita gotska okna, oskrunjene svetnice, okrušeni svetniki, zažgani
Gospodovi in Človekovi templji. Ta odnos je v Zajče\''i poeziji jasen. Naj
bo pesnikovo zanikanje še tako hudo, naj si po eni strani še tako dopo-
veduje, da je neodvisen, nov Subjekt, da je med sabo in svojim starejšim
jazom podrl vse mostove, od časa do časa vdere podoba preteklosti v
zdajšnost s tako silo, da ne pokaže samo pesnikove — in naše — nehotene
neodvisnosti od nje, temveč celo njegovo — in naše — domotožje po
zgubljenem. »JVe glej me. / Druge oči strmijo vame. / Ozke. Prazne. Mrtve.
/ Žalostne.«
Pod očmi neba gorim.
Brinov grm.
Pekoči podplati ognja
plešejo po mojem telesu.
Pepel izgorelih pada v moja usta
Žejen sem.
(Gotska okna, 4)
DVOJNA KAZNOVANOST. Lirika v Gotskih oknih prehaja prek
epičnega dogajanja v dramatično. V vsaki pesmi tega cikla se kažejo- novi
momenti, nenadna spoznanja, vloge se menjujejo, vizija sveta se po-
glablja. Četrta pesem prinaša dramatski preobrat. Pesnik se je zenačil s
svojo žrtvijo, sam je postal govoreči stari svet. Se več: sam je dvojno
kaznovan. Enkrat kot stari, drugič kot novi svet. Vidi, da novi svet ne
zida, da je novo v golem rušenju. Vidi svoje zlo. In vidi zlO' preteklosti.
Namesto da bi oboje odrešil krivde v prebrisanem kapitulantstvu, sprejme
1457	1
nase breme obojnega hudodelstva. Sprejme kazen za to hudodelstvo (^^žejen
sem«, »gorim«, »pepel izgorelih pada v moja usta«), obenem pa je sam
tisti, nad katerim opravlja svoje hudodelstvo. V dvojni kaznovanosti, v
podvojeni muki, v samorazporu je tako dosežena pesnikova in svetovna
identiteta. Identiteta človeka je v njegovem sporu s samim sabo, v nje-
govem samouničevanju: v Zajčevi peklenski dialektiki razdirajočega niča.
To je Kazen: da gleda razdirajoči človek sam sebe kot razdirajoči nič,
svojo dejavno naravo kot dejavnost podiranja (ubijanja) sveta in sebe, da
se gleda tako rekoč znotraj razdejanega starega sveta, ki — čeprav raz-
dejan — obstaja pobi, neprebojen, kot neimičljiv Spomin na nekdaj ne-
uničljivo Vero. Tako razdirajoči, aktivistični nihilizem novega človeka-
antiromantika ne more izničiti starega sveta; lahko ga samo dekomponira,
zapira njegov smisel, nam ga dela tujega, ga skruni, ta svet pa, čeprav
oskrunjen, pomeni edino gmoto, edini temelj osredotočenosti, v kateri je
novi človek zgolj od samega sebe trpinčena razpoka. »Tvoje telo je zvito
kot usihajoča trta. / Preperel lesen svečnik strmiš / v prasketajočo svetlobo
neba. / Brez blagoslova mim.«
Blazni hudiči,
črni hudiči mučijo devico.
(Gotska okna, 5)
MUCENJE. Bogokletstvo torej ni rešitev. Je sicer prvi znak avtono-
mije, hkrati pa prvi razlog za človekovo kaznovanost. Zveza sicer ni
neposredna: kaznovan sem, ker sem preklel Boga. Posredna je: kaznovan
sem, ker sem storil samo to, da sem preklel boga, ker nisem storil in ne
znam storiti nič drugega, ker znam samo podirati in skruniti. Stari svet
je bil, jaz sploh nisem. Vsa moja eksistenca je v zanikanju: v izhajanju
iz niča, v prenašanju niča in v uresničevanju niča — v uničevanju. Zato
moram biti kaznovan, zato moram biti mučen. Kazen se mora izvršiti.
V svetu satanske dialektike, v katerem se je rabelj zenačil z žrtvijo in
se avtentično ne moreva več ločiti jaz in moj alter ego, novi in stai!
človek, v tem svetu je moje mučenje prejšnjega človeka enako njego-
vemu mučenju mene. Zato se mučenje objektivizira v Mučenje, v osnovno
kondicijo človeškega življenja. »Tvojo deviško kožo bomo mazilili z
ognjem ...IV tvoja pregrešna usta bomo nalili tekočega ognja, / da te
bo žgal kot tisoč vražjih poljubov.« Ljudje so mučeni in se mučijo tako
zaradi slabega kot zaradi dobrega; zakaj kaj je slabo, kaj dobro? Vseeno
je, kaj počnejo. Vizija in stvarnost današnjega sveta ne poznata ne vic
ne nebes. Naš svet je pekel. In mi smo pekel.
Prekleto tvoje ognjišče.
Prekleta postelja, kjer boš spočenjal
svoj prekleti zarod.
(Gotska okna, 6)
1458
PRETEKLOST. In že se je človekova nova avtonomija razsula kot
slabo žgan vrč iz gline. Ce sem kaznovan, če sem mučen, če sta mi uso-
jeni kazen in muka — sem potem sploh avtonomen? V čem je sploh
še moja svoboda? Gotska okna odkrivajo človekovo popolno' nemoč v
svetu. Samospoznanje antiromanticizma je vsak trenutek hujše. Takoj ko
je človek zapustil vame okope samovšečne romantike in se odpravil na
pot brezobzimega odkrivanja resnice o samem sebi, je začelo nositi njegov
voz zmeraj hitreje in zmeraj bolj strmo navzdol. Od trenutka do trenutka
se njegova podoba bolj mrači in vse več nepričakovanih posledic se oglaša.
Človekova pot je že vnaprej določena, določen njegov značaj, določeno
trpljenje. Svet Gotskih oken je po svoje strogo religiozen svet grozljivega
nihilističnega determinizma: »njegovo glavo drže s kleščami«. V njem ni
svobode, ne možnosti odrešitve, človek pa trpi in je kaznovan, kot da bi
bil odgovoren za svoje in tuje zlo na svetu. Kaznovan je za tisto, kar ni
v njegovi moči. Na svetu je, da bi bil kaznovan. Zajčeva vizija ohranja
smisel starih religij, le da ga obrača v njegovo nasprotje. Žrtve morajo
biti, vendar ne zato, da bi kaj ali koga odkupile, da bi dosegle osebno
odrešitev ali uresničitev boljšega sveta. Obred žrtvovanja je ostal v naj-
bolj grozoviti obliki: da bi ljudje z njim častili Nesmisel svojega živ-
ljenja. Človek je brezupno preklet: »Podili te bomo po svetu. / Mrtvo
bo tvoje veselje, / grob bo v tvojih očeh.« Celo spomin na človeka je
preklet: »Njegov spomin so nataknili na sulice.« V takem svetu je člo-
vekovo čustvo gnus: »Gnus bo vodil tvoje korake.« V takem svetu je
mogoč en sam sklep: »Človeka ni nikjer.« Mar je ta monstmm, to pošast,
ki jo podajajo Gotska okna in ki je osnovni model našega življenja, sploh
mogoče imenovati: človek?
Identiteta in razkol v človeku, njuna neustavljiva notranja dialektika,
njun dinamični vrtinec, v katerem človek nenehoma biva obe svoji na-
ravi, se kažeta v Gotskih oknih tudi tako, da pesnik dosledno menjuje
slovnično osebo, ki govori in o kateri se govori. Na primer: »Tvoj bogo-
kletni jezik / bojo prebadali z razbeljenimi iglami. / Smrdljivi kozli te
bojo zasmehovali. / Jaz tečem.« Slovnični subjekt pesmi je naenkrat in
čisto nepričakovano prešel iz dmge v prvo osebo. Ta nepričakovanost je
naravna, saj je ravno z njo poudarjeno, da so jaz, ti, on, mi isto. »V tvoji
glavi bomo skopali gnezdo Iza mrtve podlasice. / Njegovo srce vrte na
ražnju.«
Jaz tečem.
Moja usta so polna kletev.
(Gotska okna, 7)
VZTRAJANJE. V Požgani travi je pesnikov protagonist še bežal, pa
čeprav po mišnid. Beseda, ,beg' sama na sebi terja možnost ubežanja,
možnost kraja, kamor se da zbežati. Adekvatnejša je novi situaciji. Priča
o večji stopnji objektiviziranja, ta pa o jasnejši zavesti o svetu. Beseda
,tek' pomeni, da človek nima prav nobenega pribežališča аД skrivališča,
1459	1
da je V puščavi, da blazno bega sem in tja, brez smeri, brez namena, brez
cilja: v krogu. Sodobni človek je — v Zajčevi viziji — obsojen na ne-
smiselni tek, na nenehno tratenje moči in prazno gestikuliranje. Antiro-
mantični človek pa se zaradi svoje usode, ki jo je ¡postopoma odkril, ni
odpovedal ne svoji težnji po avtonomiji ne dejanjem in besedam bogo-
kletstva; za nobeno ceno se ne bi odrekel svojemu uporu. Prav to težo
njegovega upora tako stopnjuje. Nekako normalno bi bilo, da bi vztrajal
v uporu tako dolgo, dokler bi veroval v možnost človekove odrešitve,
zidave novega sveta, v Subjekta kot nosivca napredka in nov temelj Zgo-
dovine (v vse to je veroval v času liberalnega pozitivizma in naturalizma
ali revolucionarnega naturalizma-materializma) — pa naj bo ta Subjekt
individualen (v liberalizmu) ali historično-grupni (v .marksizmu). Cisto
nekaj drugega pa je, če ne popusti tudi takrat, ko se mu sesuje celotna
liberalno-romantična vera, ko ne veruje več v napredek, ko je že okusil
nemožnost zidave Novega sveta in Novega človeka, torej v fazi, ko se
mu kaže človek kct nemožen in svet kot protičloveški. Kako naravno bi
bilo. da bi kapituliral. In se opravičil: moj upor je bil pač sad drugačnih
razmer. Casi se spreminjajo in mi se spreminjamo z njimi. Vračam se v
zasebništvo: zgodovina je ponesrečena postavka. Ničesar ni razen moje
posebne zasebne koristi. Itn. Storil bi, kot je storilo toliko drugih bivših
vernikov, včerajšnjih razočarancev, današnjih modrih skeptikov-cinikov.
Zaje je človek iz drugačnega testa. Njegovemu protagonistu — glavni in
edini, čeprav tolikokrat podvojeni osebi Gotskih oken — je potemnitev
vere in drugih iluzij le dodaten razlog za vztrajanje. Svojemu temeljnemu
projektu — temeljnemu projektu revolucionarnega gibanja, iz katerega
izhaja — se noče odpovedati za nobeno ceno. Ta temeljni projekt pa ni
(in ni bil) samo zidava Novega, bil je hkrati in kot pogoj temu predvsem
zanikanje starega, odprava preteklega. Zares Novo bi se lahko pokazalo
le po zares doslednem in popolnem očiščenju sveta od vsega bivšega.
Novo je bilo eshatološka vizija. Projekt novega raste iz vélike človekove
Volje po tem, da si ustvari takšno življenje, kakršno si želi, življenje
onkraj materialne nujnosti, svet, v katerem bo človek Človek, se pravi
svoboden. Gospodar nad naturo. Modri privatizirajoči skeptik-cinik se je
po skušnji, da je ta projekt neuresničljiv, odpovedal obema njegovima
osnovnima elementoma: negaciji in konstrukciji. Zajčev protagonist ostaja
zvest tistemu elementu od obeh, ki je še mogoč in ki je bil — realno,
empirično, v zgodovini, pod zidavo Novega — tudi ves čas odločujoč:
negaciji. Zaje odkriva skoz svojega protagonista resničnega junaka našega
časa, tipično figuro, nadaljnjo, preformirano in deformirano strukturo re-
volucionarno romantičnega Konstruktorja: njegovo realno zgodovinsko
usodo.
Velika praznina, kamor tečem,
pleše.
(Gotska okna, 7)
1460
PRAZNINA-PUSCAVA. v Gotskih oknih puščava ne raste več, nič
se ne razvija, nesmisel ne zori. Svet je doliončan, usoda dopolnjena: pu-
ščava je prerasla vse živo. Svet, to je puščava praznine, nad katero je
poveznjen svinčen pokrov. Svet, to je ječa. Ječa absolutne praznote, za-
klenjena s tisoč ključi. Svet, to je kaznilnica, v kateri opravlja »Véliki in
zlobni bog« svoj vsakdanji obred: človeku določa njegovo usodo pre-
kletosti.
Antiromantični upornik ve, da je njegov upor brezuj>en in zagotov-
ljeno brezuspešen. Iz ječe ni rešitve. Objektivni svet je en sam zapor.
Vendar za táko stanje stvari ne krivi drugega (tako kot ga krivijo religije
in romanticizmi : Hudiča, izkoriščajoči razred, političnega sovražnika, reifi-
cirani svet). Drugega ni. Sam sebi je dmgi. Torej je sam na svetu. Torej
je sam sebi sezidal ječo in spremenil svet v kaznilnico. Ječa ni zla iz-
najdba hudega duha, temveč posledica mojih dejanj, moje, naše zgodo-
vine: »Jaz tečem. / Velik glas pada name. / Kamen mojih ust / se je
odbil od neha / m padel na moje téme.« Velik glas, ki pada nazaj name,
glas »vélikega in zlobnega boga«, je véliki glas »mojih ust« — moj glas.
»Velik bog te bo gledal. / Velik in zloben.« Ta véliki zlobni bog je človek
sam in sam sebi. Obok neba, ki mi vrača mojo smrt, je obok kaznilnice
— je obok mojih ramen. Kaznilnice je toliko, kolikor je mene. Od mene
do mene, od mene do tebe, od tebe do mene, od tebe do tebe se odbija
smrt. Smrt: to sem jaz, to si ti. Antiromantični subjekt si je začrtal meje,
znotraj teb mej pa odkril — puščavo praznine.
Velika praznimi, kamor tečem,
pleše. Pijana. Svobodna.
(Got.4ka okna, 7)
PRAZNINA-SVOBODA. Človekov tek .po praznini je pijanost. Svet, v
katerem teče, je pijanost. Svet je praznina, praznina edina svoboda: ab-
solutna svoboda praznote. Ta svoboda ni človeška, temveč svoboda ne-
možnosti. Vse nemožnosti za človeka so svobodne, vse možnosti determi-
nirane (in prepovedane) v eno sámo: v nemožnost.
Kamen mojih ust
... je ... padel na moje téme.
(Gotska okna, 7)
GLAS MUČILNICE. Glas ni več niti sredstvo za sporazumevanje, kaj
šele glas božji, govor Smisla. Glas je kamen, ki se, spregovorjen, odbije
od sten kaznilnice in pade nazaj na govorečega. Tudi glas je mučilno
orodje, element v pandemoniju Mučilnice. Vse, kar je, je zato, da bi
služilo kazni, svojo naravo in smisel dobiva iz človekovega sovraštva do
človeka, se pravi do sebe. Človekov pogovor s svetom je samogovor. Člo-
vekov govor je govor mutca.
1461	1
Bogovi padajo.
(Gotska okna, 7)
PADLI BOGOVI. Boj antiromantičnega subjekta je nenehen. Zakaj
bogovi nenehoma »padajo«: »Padli so bogovi. / Padajo bogovi. / Mogočni.
Ceščeni.« V tistem trenutku, ko prepustijo usodo sveta novemu edinemu
bogu — Človeku — pade tudi Zemlja. »Bogovi padajo. / Zlomljene strele
v očeh. / Velika krogla zemlje se kotali / iz rok. / Bogovi padajo. Utrujeni.«
Roke starih bogov so jo izpustile, roke novega so trhle, so »preperel sveč-
nik«, so roke brez telesa, brez pomena, prazno tavajoče po neskončni
praznini, iščoče same sebe in svojega dopolnila. Zato ne padajo samo
stari bogovi, z njimi vred pada tudi novi bog — pada vse, kar je bož-
jega, normativnega, vrednostnega, temeljnega, legitimnega, absolutnega.
Ostaja tek podgane po praznem labirintu. In vendar — tudi sredi tega
padajočega teka se antiromantični, kritični, upomi subjekt noče odreči
svoji avtonomiji: samemu sebi.
Nismo premagani, bojo vpili prsti.
Hočemo boja, bo rjovela
trava njegovih las.
Zgrabili se bojo.
Borili se bojo.
(Gotska okna, 8)
BOJ. »Boril se bo sam s sabo.« Ne bo popustil. Ne bo se vdal. Pri-
lagodil. Adaptiral. Konformiral. Ne more pozabiti svoje velike Preteklosti.
Edino boj mu je še ostal. Poblaznel je od boja. Samo boj mu daje zavest
avtonomije, aktivističen, brezglav, nor boj. »Roka bo iztrgala roko. / Noga
se bo zapletla z nogo. / Glas bo vstal proti glasu. / Glas bo požiral glas.«
Dialektika človekovega (mundanega) notranjega spora je nezabrisana.
Boj je predvsem boj človeka s samim sabo — ne boj z naturo, za dobro,
zoper zlo, za čistost, za boljše življenje, za Novega človeka, za spokorjeno
dušo (kot učijo romantično eshatološki katekizmi). Boj je vihra samoiz-
koreninjanja, usoda človekove razklanosti: njegova edina identiteta. Raz-
teza se od zasebnosti do svetovnih razsežnosti, velja za to politično smer
in za njeno nasprotje: »Eno oko na vzhodu. / Drugo na zahodu. / Dve
očesi se bosta žrli, / vsako na svojem koncu sveta.« V tem boju ni ne
konca ne zmage ne poraza: samo boj. Zmagovavci so poraženci, poraženci
zmagovavci in zato spet poraženci — vsi vse in nič. Zapleteni sami vase
in v usodo kače, ki žre sama svoj rep: sama sebe. »Sam s sabo se bo
boril, / kdor je zmagal... I Zgrabil ga bo vrtinec. / In raztreščil.« Boj je
večen: večno vračanje enakega. »Njegove roke bojo vstale. / Njegovi prsti
bojo vstali. / Tisoč njegovih delov bo vstalo ... I Zgrabili se bojo. / Borili
se bojo.« Panteizem je odvrgel svoj naivni plašč: živo osvetljen se je po-
kazal pansatanizem. Samoubijanje je temeljni zakon sveta. »Nobeden ne
bo zmagal«.
1462	1
Zgubil sem usta.
Zgubil sem hišo svojega glasu.
(Gotska okna, 8)
MOLK. V tem trenutku pesnik zgubi svojo besedo, svoj glas. Dobil
ga je samo za trenutek in za določen namen: da izgovori resnico sveta,
resnico tega, da glasov-smislov ni, da ni komunikacije, ni človeštva, ni
občestva, ni ljubezni, ni razvoja, ni ničesar. Poezija je govor sveta, ki
ne govori: nemega sveta. Poezija (Zajčeva in za Zajca) je živo, glasno, s
surovimi kriki napolnjeno pričevanje o svetu, ki je nem. Njena edina
pravica je govoriti o tej nemosti, o oblasti Nesmisla, Razkola, norosti,
praznote. Poezija je govor nemosti. Poslana na svet v pričevanje resnice
sodobnega sveta. Ko svoje poslanstvo opravi, tudi sama umolkne. Resnica
je izvečena. Nemost se je vrnila sama k sebi.
Biki moči so obležali mrtvi.
Spremenjeni v čme skale.
(Pot)
PANREIFIKACIJA. Življenje Zajčevega antiromantičnega subjekta se
zmerom znova končuje s smrtjo. Pesnik kaže v Poti, da ta smrt ni konec
vsega, izpuhtelost v zrak, temveč samo oblika prehoda, spremembe. Umrli,
ubiti človek ne izgine v nič, temveč preide v reč: v skalo, kamenje, pesek.
Po običajnem pojmovanju je reifikacija proces predmetenja človeških
dejanj. Dejanja, ki jih je človek izvršil, da bi dosegel določen cilj, v do-
ločenem okviru, z določenim obsegom, z določenim namenom, zapustijo
svojega avtorja, zablodijo v svetu, zaživijo svoje življenje: spremenijo se
v posebna bitja, v trdne stvari, samostojne, nosijo v sebi človekov ukra-
deni pomen. Te stvari marsikdaj zagospodarijo nad človekom, nad svo-
jimi avtorji — in za to imajo svojevrstno pravico. Saj so nekakšni napol
ljudje, stvari s človekovim pomenom, semaforji, lokomotive, topovi, denar,
stavbe, ceste, uniforme, dokumenti. Za njimi in v njih zmerom slutimo
ljudi. Ne moremo se jih znebiti, če se nočemo znebiti naše celotne ci-
vilizacije. So napol živi napol mrtvi ljudje s strašnim in nadvse živim
učinkom. Podobno kot reči oživljamo, ljudje umiramo. Marsikaj v nas
je otrpnilo, zakrknilo, okrepenelo. Kot nosivci razredov, plasti, poklicev,
hierarhičnih stopenj, strank, ustanov, kot nenehni ustvarjavci vseh prej
omenjenih oživelih reči se sami spreminjamo v reči, v nadomestke za
te žive reči. Ker se v modemi družbi tako silovito funkcionaliziramo,
smo lahko v marsičem samo gola zamenjava za te žive reči (recimo- pro-
metnik za semafor). Medčloveški odnosi se serializirajo, potekajo meha-
nično, neosebno, stvarno — kot odnosi med rečmi. Pravimo, da se reifi-
ciramo, da postajamo reči. Napol smo- še ljudje, napol že reči.
Ta proces, pred katerim je romantik tako do kraja vznemirjen, po-
staja ena glavnih tém antiromantika. Postati reč je najhujša, smrtna
1463	1
nevarnost za harmonično subjelítivnost lepega, čistega, občutljivega, tako
človeškega, tako v avtentičnost zaverovanega romantika. V čem bo še
njegova izjemnost, njegovo kraljevanje nad svetom reči, njegovo vzvišeno
dajanje pomenov predmetnemu svetu, če se bo sam spremenil v reč, če
bo dobil pomen od reči, če bo postal reč med rečmi, če bo Reč zagospo-
darila nad njim? Mehanično serialni odnosi med ljudmi onemogočajo
sleherno romantično vizijo avtentičnosti. Namesto harmonije se kaže me-
hanika, namesto »poezije« življenja njegova banalna proza. Zato romantik
tega procesa ne priznava, odreka mu pravico do bivanja v kulturni družbi,
razglaša ga za delo satanovo, za pomoto, beži pred njim v osamelost svoje
čiste notranjosti — v privatizem. V poeziji ga napada, sramoti, preganja.
Protestira v imenu človeškega, v imenu Človeka, v imenu neponovljive
enkratnosti človeške eksistence, v imenu duše. Zmerom pa reificirani svet
ostaja zunaj njega. Ostaja predmet njegove poezije, nikoli pa njena res-
nica, resnica pesniškega subjekta. Reificirani svet je zid, ob katerem se
romanticistična poezija ustavi.
Zajčev antiromanticizem, njegova novost in njegov pomen pa je
ravno v tem, da se ob tem zidu ni ustavil, da se je z reificiranim svetom
spoprijel na veliko bolj adekvaten, sodoben, resničen način. Sledil je svoji
pesniški metodi: pred svetom (se pravi pred reificiranim svetom) se ni
zaprl v konstrukcijo svojega, od tega sveta neodvisnega, izmišljenega,
umetnega sveta, narobe, prepustil se mu je, se odprl, pustil, da so se
.barve sveta same razlile in napolnile obrise' njegove poezije. Reificirani
svet je sprejel vase, odkril sebe v tem svetu, upodobil njun spor in iden-
titeto. To je lahko storil samó zato, ker se je že prej destruiral, ker je
razbil zidove namišljene harmonije izjemnega subjekta, ker se je spri-
jaznil s svojo osnovno ontološko deklasiranostjo: ker je bil pripravljen
na vse. Negacija (starega) sveta in sebe se tako obrestuje na področju
resnice. Vidi in živi lahko to, kar je romantiku skrito, prepovedano in
nemogoče. Ker je pesnik stopil v svet, je lahko postal tudi glasnik sveta.
(Zavedati pa se moramo, da je to prva stopnja vdora reificiranega sveta
v poezijo. Po tem, ko je Zajčeva poezija omogočila ta vdor, ga je poezija
slovenskega avantgardizma radikalizirala.)
Zaje je sprejel reifikacijo vase (jo odkril kot resnico in tèmo svoje
poezije) na poseben način, v okviru svoje vizije sveta. Jezik iz zemlje
ne kaže, kako postajamo ljudje reči in reči ljudje v življenju, temveč
kako se nam to godi v smrti, prek smrti in po smrti. In spet je Zajčev
antiromanticizem mejni primer romanticizma. Romantiko je razbil, vendar
iz izhodišča romantike. Ni mpgel — ker se to ne da — preskočiti vrste
vmesnih stopenj med romantiko in današnjim avantgardizmom, ki bi
bil rad čisti in neosebni glasnik reči, ki bi rad kazal avtentično življenje
reči. Konec človekove vzvišene in samozadostne avtentičnosti je za Zajca
konec njegovega empiričnega, praktičnega, posameznega življenja. Padec
v reč je padec v smrt žive individualnosti. Človek mora obležati mrtev,
da lahko postane nekaj nadindividualnega, resničnejšega, svetovnega. V
Požgani travi se je ta prehod šele nakazoval (v Uporu že pravi »glasu iz
višav«: »uniči me, / zabij me v zemljo. .. Sežgi me. / Naj bom zemlja /
1464	1
pod nogami divjih živali...«), v Jeziku iz zemlje je dosledno.izpeljan. Prej
lahko govorimo o požgani travi kot o simbolu ubijanja in ubitosti: člo-
veka-trave (zelene, žive) ni več, bil je požgan, likvidiran. Zdaj spozna,
da to še zdaleč ni bil konec vsega. Konec empirične individualnosti, po-
samezne osebnosti, ki je živela kot biološko integralna enota, kot čustveno
miselni ustvarjavec, kot gospodarski proizvajavec in porabnik itn., še
zdaleč ni konec biti, resničnosti, sveta. Gre le za konec osnovne eksisten-
cialije iz obdobja Požgane trave: za konec osamljenega posameznika. S
prehodom — prek smrti — v reč (v »črno skalo«, »pojoči pesek«, »pepel«,
»prst«, »brinov grm«, »usihajočo trto«, »preperel svečnik«, »perut veli-
kega dobrega ptiča«, »zobe zemlje«, svetlo skorjico mesca«, »zelene oči
reke«, »žarke daljne zvezde«, »kosmate krevljaste roke korenin«, »zbegano
ribo«, »mehke rjave noge pajkov«, »dva pisana kamna v zelenem naročju
jezera«, »volčje jagode«, »osat«, »dva ostra noža«, »prah«, »mrzlo vodo«,
»ptice«, »steklene kosti«, razpadle verige«, »preluknjano železo«, »požrešne
hrošče« itn. itn.) sicer odpade in izgine individualizirana človekova (kvazi)
eksistenca, odkrije pa se nadindividuabiost oziroma neindividualnost, se
pravi veliko večja trdnost, obstojnost, moč: bitnost.
Tvoje srce obleži globoko
pod razvalinami razbitega telesa.
(Vera)
OBRAT. Odkritje tega prehoda je zelo pomembna točka tako v Zaj-
čevi kot tudi v povojni slovenski poeziji: pomeni konec humanistične
poezije, izhajajoče iz človeka in usmerjene v človeka. Umetnost zmeraj
odkriva bit sveta, podaja celovito vizijo življenja. Humanistični navdih
pa se je v povojnem času tako posušil, resnica empirično-praktičnega,
družbeno-individualnega človeka, ki izvira iz humanističnega pogleda na
svet in se spoznava v humanističnem horizontu, se je tako izpraznila, da
je bila poezija postavljena pred odločitev: ali nadaljevati humanistično
usmerjenost, s tem pa neogibno ponavljati zastarele, neresnične resnice,
resnico zapreti v kalupe dogovorjenosti, videza, koristi, ali pa tradicijo
pretresti in odkriti temelj sveta drugje, ne v človeku. Človeka je ta ■—
pohumanistična in kot umetnost ohranjajoča se — poezija enačila s hu-
manistično utemeljenim človekom; ker je zanikala humanizem, je s tem
zanikala tudi človeka. Tega — recimo — ni bilo treba napraviti poeziji,
ki je izhajala iz krščanskega (se pravi deističnega, teooentričnega) odnosa
do sveta; zanjo reifikacija nikoli ne more zasesti vsega človekovega pro-
stora: nedotaknjena ostaja človekova božja narava. Humanizem se je v
svojem zgodovinskem razvoju sam negiral, ko je človeka navsezadnje re-
duciral na biološko ali zgolj materialno bitje. Človek je postal zanj zgolj
homo oeconomicus, homo politicus, utilitaristično utemeljeni nosivec in-
teresov, mehanizmov, funkcij, institucij. V panreif i ciranem sodobnem svetu
se je iz ustvarjavca in nosivca vseh teh reči, vse te materialne sfere
spremenil (otrpnil, okamenel) v izvajavca, v predmet te sfere. Tako se
11 Problemi
1465
homo pohticus ali homo oeconomicus ne gledata več kot svobodna ustvar-
javca politike in ekonomije, temveč kot žrtvi teh dveh sil, na kateri ni
več mogoče zadovoljivo vplivati in sta tako postali glavni pomembni in
življenje določajoči vir resnice.
Ustnice, ki zaigrajo,
bojo razbite.
Bojo pojoči pesek.
(Pot)
ŽIVA REC. Lahko torej govorimo o bistvenem pesniškem in ontolo-
škem obratu. Humanistično utemeljenega človeka zadene v Zajčevi poeziji
neeksistenca, resnica se preseli na področje nečloveškega, zoperčloveškega,
antihumanističnega: v svet reči. Umetnost si ne more nič izmišljati, bit
lahko odkriva samo tam, kjer — v kaki epohi — resnično je. Jasno pa
je, da se poezija in — recimo — ekonomska veda bistveno razločujeta.
Imata različne metode razlaganja sveta, odkrivanja svoje resnice. Znanost
govori o odločilnem vplivu tržišča ali politično-državnih institucij, stopnje
gospodarskega razvoja ali oskrbljenosti s surovinami. Poeziji pa ni po-
trebno, da bi gledala človekovo popredmetenost kot direktno odvisno od
blagovne proizvodnje ali družbenih mehanizmov. Veliko bolj se zaveda
odvisnosti od svoje tradicije, od zgodovinske kontinuitete. Eksistencialijo
reč je dobila od prejšnje poezije, z njo vred je dobila tudi njene pomene;
ti pomeni poezijo še zmerom opredljujejo. Zadnja predzajčevska faza slo-
venskega romanticizma (recimo Minattijeva poezija) je že ugotavljala
spremembno človeka v reč: v posekano drevo, v konja s plašnicami na
očeh. Stvar, pojmovana kot del nature, kot vse, kar je ustvarjeno, kot
roža, kamen, drevo, zemlja, je stara znanka slovenske poezije, le da je
imela znotraj krščanskega ali humanistično eshatološkega obzorja čisto
drugačen pomen. Pri Gradniku je — recimo — mogoča, ker temelji na
pesnikovi veri v Boga, v identiteto človeka in nature, ki imata temelj
v Bogu, v pozitivno kontinuiteto rodu (sinteze nature, krvi in duhovnega,
duše), ki vodi od Boga k Bogu kot večni krogotok posvečene, odrešene,
osmišljene materije. Zaje sicer najostreje obračunava z romanticistično
tradicijo, obenem pa je — ravno zato — od te tradicije še zelo odvisen.
Stvar se mu še ne kaže kot stroj, tržišče, institucija ali kot goli uporabni
predmet, temveč predvsem kot del nature, kot živa natura: kot natura,
ki je po smrti empiričnega posameznika (ali po njegovem mističnem samo-
zanikanju in vživetju v smrt) sprejela vase njegov.pomen, je pa postala
— sama na sebi — zdaj protičloveška. Njena bit je ravno v povzetku
in negaciji človeškega. (V nasprotju z zgodovinsko dialektiko, ki najprej
negira in potem povzame, živa metazgodovinska stvar najprej povzame
in potem negira.) Nenehoma odseva človekovo smrt. Stvari, ki so bile prej
v slovenski poeziji deli božje (Vodnik) panteistične (Gradnik) ali humani-
stične nature (Kajuh), so pri Zajcu le še reči: deU antihumanistične nature.
Zaje je ohranil zunanjo lupino stvari, kakor so se kazale v tradiciji (goro,
pesek, kamen, roko), dal pa jim je nov pomen.
1466	1
Ampak podnevi jih zagleda zlobno sonce.
Zato razpadejo v perje.
Razpadejo v meso.
Razpadejo v pepel.
(Crni deček)
DVOUMNOST. Ker Zaje ni romantik, mu naturne reči ne pomenijo
varnega zatočišča pred življenjem — narobe, v njih odseva celotna člove-
kova drama, trpljenje njegovega življenja pred smrtjo, njegova osam-
ljenost, gnus, izgubljenost ipd. Ker pa je Zaje obenem tudi še odvisen od
romanticizma in tradicije, ga ta priteguje v svojo strugo — stvari mu po-
stajajo deli nature, deli zunajčloveške narave in kot take odsevajo (nosijo)
ne samo človekovo dramo in njegovo življenje k smrti, temveč tudi njegovo
negacijo: njegovo rešitev. Reči so negacija človeka, se pravi obenem nje-
govo prekletstvo in odrešenje. Reči — za Zajca — nosijo v sebi temeljno
dvoumnost: dvoumnost trenutka, v katerem se dogaja preobrat od huma-
nizma k novi ontološki poziciji človeka. Poezija, ki Izraža ta trenutek in
človeka v tem trenutku, je v temelju romantično-antiromantična in anti-
romantično-romantična. Natume, žive reči so obenem človekov negativ
in pozitiv. V živih stvareh je človekova in svetovna bit — in ta se kaže
zdaj v podobi samonegacije vsega smiselnega (izhaja iz stališča, da je
smisel lahko samo človeški; če je konec individualnih ljudi, je tudi konec
smisla, zdaj v podobi prenosa in ohranitve smisla (izhaja iz stališča, da
postaneta človek in svet zares resnična šele po smrti individualnih ljudi).
Prva podoba priča o čistem nihilizmu kot temeljni resnici evropskega
(v humanizmu do konca realiziranega) človeka — današnji svet je svet
zmage nesmiselnosti reči nad človekovim smislom, je svet človekove tra-
gedije v razmerah absolutne reifikacije. Druga podoba priča o pristanku
na današnjo stvarnost, na vladavino reči, le da to stvarnost preinterpretira
(v možnost temeljne spremembe te resničnosti ne veruje ne ena ne druga)
— resnični svet je svet zmage smiselnosti reči nad človekovim (ne)smislom,
je svet novega Boga: Reči. Participirati pri reči pomeni participirati pri
biti. Ta drugi pomen žive reči omogoča človeku življenje, medtem ko mu
ga prvi jemlje, saj ga dela absolutno nesmiselnega. Vprašanje pa je, ali je
ta drugi pomen tudi v resnici prava, zgodovinsko perspektivna rešitev
nastalega problema. Je res perspektiva v antihumanizmu, v zanikanju
človeškega, v priznanju preinterpretirane, olepšane, zakrite, heroizirane
vladavine tržišča, institucij, mehanizmov, celotne reificirane človekove
dejavnosti? Je rešitev v odpovedi svobodi, odgovornosti, dejavnosti, lju-
bezni, občestvu med ljudmi in v zamenjavi vsega tega s privolitvijo v
neogibnost, fiziko, mehaniko, pozunanjene odnose, na edino mogočo skup-
nost v materialni enotnosti med rečmi? (Zajčeva mistika pomeni totalno
zanikanje dane resničnosti in obenem njeno popolno potrditev.) Je ta vidik
tradicionalna slovenska fikcija in kapitulacija? Vendar — kako živeti, če
velja samo prvi, nihilistični vidik? Ta problem je temeljni problem sodobne
slovenske poezije, os, okrog katere se vse vrti, vprašanje, za katero nasta-
li.	1467
j ajo zmeraj novi in novi odgovori. Pot nazaj, v naivno obuditev revo-
lucionarnega humanizma, liberalnega panteizma in baročnega katolištva
je zaprta. Obzorje, znotraj katerega sta se — po logiki zgodovinskega
dogajanja — znašla človek in poezija, je obzorje obravnavanega pro-
blema; tu nista mogoča nobena samoprevara in izognitev. Sfinga zastavlja
vprašanje vsakomur in vsakdo je dolžen odgovoriti nanj. Njegov odgovor
je hkrati tudi njegov polom: njegova smrt. Živimo v času tebanske Sfinge
in njenega pomora. Zato tudi Zajčeva poezija živi in pada ob reševanju
te osnovne uganke.
Ko je pesnik v Požgani travi podajal bikovo smrt (pesem Veliki črni
bik), je kazal predvsem situacijo pred bikovo smrtjo. Poudarek je bil na
bikovi samoti, grozi pred smrtjo. V pričevanju te groze in pričakovanju
konca se je pesem končala. V Jeziku iz zemlje pa se pesem Pot z bikovo
smrtjo šele začenja, bikova transformacija v reč je njeno izhodišče. Bik
je obležal mrtev in postal »čma skala«. Svet ni več svet žrtvine 'groze
pred rabljem, svet človeka pred smrtjo, temveč svet zaklanih bikov,
ubitih ljudi, spremenjenih v žive reči. Bik mora obležati mrtev, da lahko
postane skala, človek mora biti ubit, da lahko premaga svojo osamljenost,
brezupnost, ubijanost.
Biki moči so obležali mrtvi...
Crni speči biki,
odprite izkljuvane oči.
(Pot)
DVOJNOST. Pesnik je predrl zvočni zid, zato ga je začelo zanašati.
Na svoja vrtoglava odkritja še ni bil pripravljen. Stvar se mu je odprla
v vsej svoji neznanosti, novosti, neizčrpanosti in nedoločnosti. Odtod nje-
gova negotovost. Po eni strani je — z odkritjem žive reči — segel bistveno
naprej, odprle so se mu nove možnosti, po drugi pa je nehote z rečjo vred
sprejel tudi nekatere njene tradicionalne značilnosti; te so ga vrnile v
njegovo preteklost. Dvoumnost (kot ena osnovnih značilnosti Zajčeve
poezije) se je deloma spremenila v dvojnost, v notranje nasprotje med
novim in starim, metaromantičnim in romantičnim. Pesnik je kot Janus,
z enim obrazom gleda v prihodnost, z drugim v preteklost.
Pesem Pot po eni strani razbija romanticizem in odpira pot novi res-
nici, po drugi pa se vrača k njemu, v njegov zapeljivi objem. Naenkrat
pesnik piše metafore, ki obnavljajo staro čustvo: »Trobenta žalosti. / Svetla
trobenta / s hripavim glasom obupa.« Oglaša se razbolelo čustvovanje,
oglaša stari mojster obup. Obujeno je srce, žalostno srce. Samota se spre-
minja v tožbo: »Samota plava nad njimi (nad mrtvimi biki) / z vranjim
krikom.« Pesnik ve, da je »nebo brez milosti«, da je »zemlja temna in
sovražna«, da je »nebo kruto«, da je »zemlja brez ljubezni«. Ne slepi se,
da sta ljubezen in dobrota skriti v posameznikovo lepo zasebnost. In
vendar si želi starega nazaj, želi si empiričnega, individualnega človeka.
1468	1
Toži: »Vrni se človek. / Vstani, okostnjak. / Cmi speči biki, / odprite izklju-
vane oči.« Zdaj ni v konfliktu s samim sabo antiromantični subjekt, pro-
tagonist pesnikove koherentne estetsko ontološke vizije, vsebina njegove
poezije, temveč pesnik sam, ki se ne more zadosti odpreti konsekvencam
antiromanticizma, zato sili nazaj. Prej je konflikt kazal kot temeljno
značilnost antiromantičnega človeka in ga s tem obvladoval, zdaj konflikt
obvladuje njega, s tem pa postaja značilnost njegove forme. Konflikt je
zdaj estetska neskladnost. Pesnik ve, da je harmonija živih ljudi nemo-
goča: Oko, ki se odpre, / bo izbljuvano. / Noga, ki se zgane, / bo požrta.«
Vendar ne zdrži v tej resnici, zbeži v svojo romantično preteklost — ta
pa mu v zameno ponuja Rešitev. In tako se oglasi — kot sklepno spo-
znanje pesmi — živa reč v svoji temeljni dvoumnosti: »Ustnice, ki za-
igrajo, / bojo razbite. / Bojo pojoči pesek.«
Polno mladih blestečih zob
je zasejanih v zemlji.
(Jalova setev)
Potem se veselo zasmejejo
tvoji goli zobje.
(Vera)
PRIMERJAVA. Pomen Zajčeve žive reči najjasneje-vidimo, če primer-
jamo pesmi Jalova setev (Požgana trava) in Vera (Jezik iz zemlje). V prvi
je bila smrt absolutni konec vsega. Ubiti človek je »zasejal« v zemljo svojo
»lobanjo«, svoje »zobe«: »lepi beli zobje, / zagrizeni v zemljo, / lepe rjave
oči, / polne zemlje ... / močne mlade kosti / so objele zemljo.« Ta setev pa
je bila zaman, žrtev zaman, smrt zaman. Človeško življenje in smrt sta
nesmiselna. Življenje in smrt sta padec v nesmisel, v nič. Zemlje ni mo-
goče počlovečiti, zemlja je »kruta«, »trda«, »zemlja nas požira s temnimi
žreli«. Zato je Zajčevo stališče, preden je odkril živo stvar: »nesmiselno
je zasejati / svoje lepe rjave oči / za jalovo setev / v brezčutno zemljo«.
Človeško življenje in smrt sta »jalova setev«. Vse drugačna je Vera. Jalo-
va setev je izpovedovala obup. Vera vero. Padh borec, ubiti človek ne
izgine več v nič, v jalovost, v nesmisel, temveč se naseli v svet in ga
obljudi: postane reč in refe oživi. Natura je vsa oznamovana z mrtveci. Vsa
natura je počlovečena v duhu posmrtne nečlovečnosti, metačlovečnosti,
antihumanizma. Človeka ni mogoče likvidirati; izničiti se da samo posa-
mezno, družbeno biološko bitje. Pesnik pravi: »Ker ne moreš nikoli pasti. /
Nikoli do dna.« Človek je prešel v svet, v živo reč: »Potem pride potepen
pes / in loka deževnico ! iz tvoje odprte lobanje. / Živahne miši obglodajo /
tvoja ušesa. / Tvoje ustnice. / Podgane spletejo gnezdo J v tvojih prsih.«
Goli zobje niso več simbol izgubljene bitke, narobe: ker so se ločili od em-
piričnega človeka, so postali šele bitni: »Potem se veselo zasmejejo / tvoji
goli zobje«. Živa reč — v živo reč spremenjeni ubiti človek — je apoteoza
biti: »Vstaneš bel, čist in brezčuten. / Stopiš na prag novega dne. / Sonce.
1469	1
nastavi rog na tvoja usta. / Vroč medeninast rog.« V živi reči se pokaže
šele resnična nedolžnost, čistost, popolnost: polnost, glas (»rog«) sveta.
Zato je tudi sklepna poanta pesmi odgovor Jalovi setvi. Ta se je končala
z besedami: »Tvoji beli, mladi zobje / so bili jalova setev.« Vera pa: »Ni-
koli nisi padel.«
Prehodil sem golo goro.
Prehodil in prišel do pokrajine
svojih mrtvih obrazov.
(Srečanje)
ZlVA PUSCAVA. Tudi puščava se kaže dvoumno, v dveh podobah:
kot kaznilnica in kot dom. Najprej je kaznilnica edino resnično človekovo
prebivališče, kraj popolnega tujstva samemu sebi. Ko pa je človek ubit,
požrt, izkljuvan, njegova kaznovanost preneha, bivališče postane lepše, do-
mačnejše: postane pravi dom. Smrt je edina rešnica in olajšanje člove-
kovega položaja, šele onkraj smrti je prava resničnost: zemlja, v katero
so se spremenili umrli ljudje, njihove kosti, ustnice, prsi. Brezčutnost
zemlje ni nekaj zgolj negativnega. Na tej točki je zasidrana p>esnikova
eshatologija. Dokler je človek živ, je vse narobe, vse nesmiselno, zgubljeno,
razdvojeno, brez svojega mesta: »Kam, noge. / Kam, roke. / Kam, oči... /
Kam, beseda / Kam, klic.« Ko umre, se vse vrne v svoj temeljni red. Pu-
ščava je človekovo zadnje in edino zatočišče. Bistvo človeškega, živega,
vrednega bo še naprej obstajalo kot »pojoči pesek«. Noge, roke, oči, be-
sede, klici so se ustavili v puščavi in skoznjo govorijo njen govor. Bistvo
človeškega je torej nekaj izrazito antihumanističnega, antiempirično indi-
vidualnega, antisubjektivističnega: mističnega. Antiromantični subjekt je v
živi reči ustvaril negacijo svoje subjektivnosti. Kreiral je negacijo svoje
kreativnosti. Začetek Reči je konec Subjekta. Reificiranost je desubjektivi-
zacija. Antiromantični subjekt je zmogel premagati svojega prednika: ro-
mantični subjekt, odkril pa je, da ima tudi v tej fazi svoj drugi jaz:
romantični antisubjekt. Poezija živih reči je poezija romantičnega anti-
subjektivizma.
Ker je samo kamenje.
V razpokah kamenja samota.
Na obrazih kamenja brezbrižnost.
(Počitek)
MRTVA PUSCAVA. Puščava je živa le zase, za svoj pogled, s svojega
stališča. Za biološko živega človeka ohranja podobo nevarnosti. Življenje
je neskončno trpljenje. »Siva kamnita ravnirm. / In tvoji koraki. / Ugre-
zajo se v sivino / kot v zaglušno pernico.« Svet je past. Reči so past. Žive
so, da bi lahko človeka tem zanesljiveje ubile. Puščava je prazna, sama,
zlobna: »Sivina je nepremična. / Kot velika siva mačka / se je naselila
v glavah kamnov. / Zdaj preži nate skoz oči kamnov.« Človek ,hodi'
1470	1
(breme življenja je postalo še težje — za ,tek', kakor so ga poznala
Gotska okna, človek v tej novi situaciji ni več zmožen), brezupno vztraja,
se upira — a njegovo prizadevanje je smešno neznatno v primeri z ne-
izmemostjo Puščave — Reči, ki ima k njemu obrnjen svoj sovražni in
mrtvi obraz: »7n vstaneš in greš / po široki ravnini. / V njej so tvoji ko-
raki pesem mravlje.«
Sel bom čez goro ledu.
(Srečanje)
SPREMENJEN POUDAREK. V teh pesmih je enako vztrajanje, upi-
ranje kot v Gotskih oknih. Le poudarek je spremenjen. Zdaj upiranje
ni več Tantalova muka, ni zastonj. Vztrajnega čaka nagrada, rešitev:
smrt. Zato je že v samem upiranju možnost. Vztrajanje v Gotskih oknih
je bilo barva v freski apokaliptične ontologije, tu je veliko bolj slovensko
tradicionalno. Človeka, ki hodi skoz puščavo, vodi na tej poti zvezda
vodnica: »Skloniš glavo globoko na prsi. / Tuj človek v tebi spregovori
s tujim glasom: / Daleč so plave gore miru. / Nikoli jih ne dosežeš.«
Plava gora miru — zvezda vodnica — ideal — mir — smrt. S plavo goro
miru se je vrnila v svet Zajčeve poezije romantična misel, ki vzpostavlja
ideale in nemožnost njihove realizacije. To pa je začetek najbolj ne-
prijetne spremljave, ki jo je povzročila živa reč, spremljave, ki bo šla
z Zajcem vse do zadnjih objavljenih pesmi: do nedosežnega sončnega
ostriža.
Na videz je Srečanje le prenos Gotskih oken oziroma v njih podanega
boja na individualni teren. Tam vidimo usodnost poboja med ljudmi, tu
gledamo voljo posameznega človeka, da ne popusti in se ne da ubiti.
V resnici pa je poudarek prenesen na nekaj drugega. V Gotskih oknih
ni nobenega izhoda, svet je zapleten vase in se ubija. V Srečanju človeka
sicer svet nenehoma ubija: Ti si »tisočkrat umrl, / so črkovali dolgi žolti
zobje / na pokopališču pod golimi stegni gore.« Človeku pa njegovo vztra-
janje prinaša obet zmage: »In šel sem гшргеј. / Pot je dolga in jaz bom
sam. / Sel bom čez goro ledu.« Človek začenja na lepem sam sebe gledati
kot heroja, kot samotnega iskavca, baklo človečnosti in poguma. Obrav-
navano pojmovanje žive reči je pesnika prisililo, da je začasno in delno
preklical marsikaj, kar je bil že spoznal. V Gotskih oknih je že odkril
resnico tako tega kot vrste teh samotnih herojev. Pokazal je, da je mo-
ralizem vztrajanja moralno pobarvana in moralno utemeljena oblika
aktivizma, evropski aktivizem pa je ravno tisti, ki vzdržuje vladavino
smrti in pandemonij notranjega človekovega razkola. Individualna volja
je le del temeljne Volje Subjekta, ki je je posameznik zgolj deležen.
Z individualno voljo do vztrajanja samo podpira vladavino nihiUzma. Na
vse to je pesnik v Srečanju pozabil — ker je moral pozabiti. Zmedla ga
je »plava gora miru«, fata morgana, ki se je iz preteklosti projicirala
v prihodnost.
1471	1
Gledal sem svoje obraze,
mrtve na belih kamnih ...
In vstale so moje sprhnele postave.
Vstale so mrtve.
(Srečanje)
IDENTITETA IN KONTINUITETA. V Srečanju se je Zaje srečal s
preteklostjo in jo povzdignil v zdajšnost: v večnost. Ce bi antiromantični
subjekt vztrajal pri doslednem nihilizmu, bi se tako preteklost kot pri-
hodnost in zdajšnost stekale v nič. Večnost bi bila fikcija — razen več-
nosti Niča. Tako pa smo priča nekakšni kombinaciji med zanikanjem
kontinuiranega življenja (preteklo-prihodnje-zdajšnje časovno-zgodovinske
strukture človeka in sveta) in kontinuiranostjo bivanja. Bivanje se je po-
stavilo življenju po robu in ga zanikalo. Na osnovi že znanega stališča,
da je bivanje onkraj smrti, torej v neživljenju, v poživljenju, je Zaje
sezidal svojo vizijo kontinuitete, torej Smisla in Biti.
Popotnik gleda svo j e mrtve obraze in svoje sprhnele postave. Pu-
ščava je pokopališče mrtvih. Vse, .kar je na tem svetu, je skoz te mrtve.
Vsaka reč je znamenje teh mrtvih. Zato lahko iz vsake reči vstanejo.
KadarkoU reči tega sveta odvržejo svoja naličja, svojo zunanjo kožo, se
ped temi naličji odkrijejo podcbe mrtvih. »Bili so goli obrazi / s posneto
kožo.« Poezija je pogled, ki snema varajočo kožo in vzpostavlja avten-
tični Ples smrti. »In vstale so moje sprhnele postave. / Vstale so mrtve. /
Razbičane. Izsrkane / od mraza in cd tipalk noči, / 2 bodali sonca pri-
bite / na gomilo kamnov. / Polne kuščaric / in brezimnih živalic, / ki so
begale po njihovih kosteh.« Ta Zajčeva vizija zanikuje pojmovanje, da je
v naš svet vgrajeno delo in življenje vseh naših prednikov, da se brez
njihovega dela in življenja naš svet sploh ne da zamisliti. Zajca delo
sploh ne zanima; življenje pa je nekaj, kar poteka sredi laži in praznote.
Vendar vidi. da je svet na nečem sezidan, vidi njegovo kontinuiteto:
umiranje, kontinuiteto umiranja. V današnjem svetu so vsi naši predniki
navzoči toliko, kolikor so — in ker so in kakor so — umirali. Svet so
sezidali s svojimi smrtmi. Brez njihovih smrti bi se naš svet ne dal
zamisliti. Zato — skoz naš svet — vse njihove smrti bivajo, danes, tukaj.
Zato je naše umiranje vsak trenutek pomnoženo z umiranjem vseh ljudi
vseh časov. Smrtni ples ni več moralno opozorilo, temveč naš temelj,
naša struktura. Svet je poblaznelo umiranje, svet je noč, vsa svetla od
milijard prehitevajočih se smrti, ki so edina naravna razsvetljava člo-
vekove eksistence. Obenem pa je tudi edina prava identiteta ljudi, kon-
tinuiteta človeštva in komunikacija. V smrti se spoznavamo. V smrti smo
si zares vsi enaki (običajni, to je moralni ali socialni pomen tega stavka
je v Zajčevi viziji bistveno — ontološko — predrugačen).
Popotnik je pesnik, pesnik je videč. Zato sreča sam sebe, sebe biv-
šega in sebe prihodnjega: edinega večnega sebe. Ta avtentični ,on sam'
je podoba njega kot Mrtvega. V tem Mrtvem pa se identificira, združi,
uredi in poenoti vse človeštvo.
1472	1
Smrt je vrtinec v telesu.
(Mrtvi hori) .
REGRES. Obravnavani skupini pesmi sledijo nekatere, ki se v mno-
gožem vračajo k romanticizmu. V zvezi z njimi lahko govorimo o re-
gresu, o popuščanju pesnikove izvirnosti, o njegovi pomanjkljivi odprtosti
do dejanskega dogajanja v svetu, predvsem pa o njegovi nenehni odvis-
nosti od preteklega romantičnega pogleda na svet, zoper katerega se —
kot zoper svojo intimno korupcijo, lepo laž — ves čas bori. Zdi se, kot
da se je Zaje pred nadaljnjim osredotočenjem in odpiranjem za nekaj
časa spočil v kalupu samousmiljenega odnosa do sveta, znanem iz ne-
katerih pesmi prve polovice Požgane trave.
Mrtvi bori govorijo o romantičnem subjektu, ki ga je zunanji udarec
(kot se to zgodi zmeraj znotraj romantičnega osnosa do sveta) vrgel iz
tira, iztrgal iz tal, razdejal: »Udarilo nas je čelo gore. / S kamenjem nas
je zasulo . . . / Naše korenine grabijo zrak . . . / Smrt je udarec.« Subjekt si
želi na tipično romantičen način znova obuditi obstoj svoje nekdanje
harmonije, vitalitete, polnosti: živeti. »Naša telesa, tepena od sonca, / zvija
želja: / imeti zelene igle. / Zelene kosmate vrhove.« Obračun z življenjem,
ki se je zdel v Gotskih oknih že tako trden in ki ga je pesnik med Potjo
in Vero po svoje še potrdil, je zdaj preklican. Življenje se vrača v pesni-
kovo srce kot najvišja vrednota. Živeti pomeni zanj zeleneti, rasti, kore-
niniti, ljubiti.
Tudi Bolni jelen je — tako kot bori — obsojen na smrt. Umira »Lišaj
prerašča drevo / tvojega telesa . . . / Jelen z velikimi bolnimi očmi. . . /
Lišaj prerašča tvoje oči. . . / Prazna je jasa večera. / Glas temnega lovca
kliče / bolne jelene.« Živeti pomeni zanj Vse. Bolezen, nemoč, osamljenost
so nesreče, ki jemljejo življenju vrednost in življenje onemogočajo. (Do
vrednosti empirično individualnega človeškega življenja pesnik za zdaj ne
more mimo romanticizma.) Umirajoči jelen je žalosten zaradi svoje bo-
lezni in bližajoče se smrti: »Bradate korenine lišaja v srcu. / Trpka je
siva žalost.« Poln je čustva nesrečnosti: »Jelen z razpokanim srcem.« Toži
se mu po ljubezni, po družici: »Jelen v senci zelenih vej . . . / Veter pri-
naša žameten vonj košut. / Veter prinaša zeleni vonj trave.«
V Decembru je prešla nesrečnost skcraj v sentimentalno objokovanje,
v jok in stok, v bližino razčustvovane solzavosti: »Kako boš jokala / ve-
like slane solze, / ko boš šla po zasneženi poti sama. / .. . dokler ne boš
izjokala / velikih mehkih oči v sneg. / Potem boš zašla v globokem
snegu. / Veter bo razpihal z luskinastimi usti / velike vijoličaste cvetove
na tvojih golih prsih. / Potem se bo tvoja pot ustavila, i On bo daleč čez
planino. / Na drugem koncu sveta, / ko bo pobožala tvojo rumeno ža-
metno dlako / steklena decembrska smrt. / Mrlič na snegu. / Zmrzli po-
hojeni mrlič.« Obnavljajo se znane prvine: plava gora je »On«, je nedo-
sežna (»na drugem koncu sveta«). Človek se smili sam sebi, svet je grd
(»globok sneg«), človek dober in nesrečen itn.
1473	1
Okamenele veke sanjajo o smrti, Iti je zatočišče, dom, ljubezen, to-
plota, tišina, mir, vera, sladkost. Pesnik teži po ohranitvi harmonične in-
tegritete romantičnega subjekta — pa čeprav v smrti. In ko boš roka na
mojem čelu, / bo vse pozabljeno ... / bo še groza sladka. / Bo kakor
obraz pozabljene matere. / In ko boš ljubezen v mojih prsih ... i In tišina
in noč bosta ljubezen... / ker bojo vsi vedeli: / vera in mir ležita v nje-
govih očeh / kakor dva pisana катгш v zelenem naročju jezera.« Ta kamna
nista živa reč iz Srečanja, ki predstavlja »sprhnele postave« »razbičane«
in »izsrkane«, nista »goli obrazi s posneto kožo«, nista znamenje tragedije,
drame, spopadov, aktivistično hudodelskega dogajanja med ljudmi in v
človeku, temveč imata poteze samoiluzije romanticizma, dobrega in lepega
življenja v sreči, v harmoniji.
V Steklenem čelu pesnik išče smrt, »roko« za svoje »stekleno čelo«,
»dolgo voščeno roko«, »roko razumevanja in nežnosti«. Ko pa bo — prvič
v življenju — našel resnično razumevanje in nežnost, bo umrl: »Ampak
takrat ti bo čelo odpadlo.«
Na večerni strani te čaka
tvoj dom.
(Plavo okno)
Mrtvaške ure vrtajo
po kosteh hiše.
(Hiša)
REGRES IN PROGRES. Vendar že v Steklenem čelu lahko opa-
zimo nekatere pesniške prvine, ki niso le ponavljanje starega ali celó
regres. Pesnik odkriva nove jxxiobe, ki so za zdaj še vklenjene v okvire
nekakšnega polromantidzma, pozneje pa bojo dobile svoje pravo mesto.
Sele v pravi zvezi bojo razvile svojo zazdaj nakazano vsebino in posledice.
Zaje začenja čutiti človeško življenje kot razpadanje nečesa »trhlega«, kot
»odpadanje rok«, kot »sesuvanje«, kot spreminjanje nasilnih in upornih
človeških čel v »stekleno čelo«. Dlan je postala »voščen cvet«, meso telesa
ni več živo, »žaganje bo padlo iz njihovih votlih prstov«. Sveta pesnik
zdaj ne gleda več le kot nasilnost silovitih subjektov in medsebojno po-
bijanje. Tej viziji se je pridružila nova: človekovo prhnenje, sesipanje.
To je nova faza evropskega človeka: absolutnemu nasilju sledi popolna
nemoč.
V Steklenem čelu se ta nova vizija sveta šele nakazuje — povsem
razvila se bo šele v Otrocih reke. Značilno pa je, da se ni mogla pokazati
v čisti obliki, temveč v kombinaciji s tistim, kar že ves čas imenujemo
regres. Značilno in razumljivo. Nova vizija govori o nemoči, o pasivizmu,
o ugašanju človeka, to pa so eksistencialije in prispodobe po katere se
je bilo treba vrniti v romantično samoobjokujoči svet človekove nemoči:
surovost medsebojnega pobijanja, ki jo je podal pesnik recimo v Gotskih
1474	1
oknih, mu tega razvoja ni omogočala. Vsak trenutek se nenehoma vrača
k svojemu izviru in v izročilo, da bi se tam lahko napojil, očistil, obnovil,
izpopolnil. Tradicija ga sicer veže, daje mu podobe, postavljene v tra-
dicionalne zveze in že realizirane pomene. Pesnik odkriva v njih zares
novo vsebino in novo obzorje šele takrat, ko jih poveže s svojim svetom,
spravi v notranje razmerje s svojo netradicionalno vizijo in njenimi spe-
cifičnimi, v tradiciji še neobstoječimi prvinami. Takrat se dokončno, po-
polno in notranje koherentno vključijo v svet pesnikove poezije. Na stopnji
Steklenega čela se to Zajcu še ni posrečilo.
To velja tudi za Plava okno in Hišo. Po eni strani je Plavo okno
podvrženo regresu romanticizma. Pesnik obuja nedosežnost »plave gore
miru«, ki jo zdaj imenuje »plavo okno tvoje hiše«. Iz te nostalgije po
miru, zatočišču, varnosti, harmoniji, idealnem — izhaja. V pesmi skuša
sicer »plavo okno« razvrednotiti, vendar zanikuje tisto, kar je osnova
njega samega oziroma same pesmi: »Kaj za to, če bo zdaj razbito plavo
okno tvoje hiše«. Pesem se veže na romanticizem, vendar ga že prerašča.
To preraščanje pa vendar še ni do kraja očiščeno romanticizma, še ni po-
polnoma notranje spojeno s prejšnjimi specifičnimi elementi Zajčeve poe-
zije (z nasiljem, aktivizmom itn.). Kar je pesnik dosegel v pesmi Kralj,
namreč to, da potuje v »deželo senc« kralj nasilja in sovraštva, je v
Plavem oknu šele nakazano; tu je poudarjen samo lirski moment nemoči:
»To je ljubezen, ki si jo ti iskal. / To je pokrajina, ki si jo videl / v
temnem ogledalu samote. / Zato pojdi proti toku reke. / Na večerni
strani te čaka / tvoj dom... / Zato pojdi v deželo senc.« Dežela senc pa
je dežela pribežališča. V Otrocih reke bo pomenila ravno nasprotno:
človekov beg. Vračanje v večerni dom bo pomenilo skrivanje glave v
pesek. Nemoč bo ravno osrednja téma kot v Plavem oknu — le da tu
pesnik iz nemoči véruje v večerni dom, v posmrtni mir niča ali žive
reči. tam pa se bo nemoč izkazala kot temeljna človekova krivda in beg
v smrt kot čista nemožnost.
Sorodno dvojnost pozna tudi Hiša. Tudi ta pesem je zanimiva po
tem, da vpeljuje — še pozitivno podan — svet, .ki ga bo pesnik pozneje
razvrednotil. Pesnik se v njej še ne razume. Gleda se še skoz stara očala.
V njej je osrednja podoba: »Mrtvaške ure vrtajo / po kosteh hiše«. Te
ure napovedujejo ure iz Otrok reke, kjer bojo osrednja zakonitost živ-
ljenja. Ure pričajo o pasivnem, neogibnem, prisiljenem, zakonitozapove-
danem razpadanju vsega človeškega: hiše razpadajo v zidove, zidovi v
pesek, pesek v prah. Obenem pa pesnik še zmerom toži za svojim izgub-
ljenim domom, mirom, idealom: »Nekega večera so zbežali / prebivalci
hiše. /S strahom. / Temna zrkla oken so strmela za njimi. / Z žalostjo.«
Hiša je žalostna, ker je zapuščena, osamljena, izgubljena. Medtem ko je
Zaje v Gotskih oknih izhajal iz pesmi druge polovice Požgane trave, iz
pesmi, ki podajajo odnos med krvnikom in žrtvijo, pa se je v zdaj ob-
ravnavanih pesmih vrnil k pesmim iz njene prve polovice. Hiša izhaja
— recimo — iz pesmi Mrtve stvari. Tu beremo: Dež podira peč. / Pesek
zasipa klet... / Vodnjak se seseda. / Poslednji zid se kruši... / Tvoj ko-
molec bo razpadel.« Sele v Otrokih reke pa bo dobilo to razpadanje naj-
1475	1
večjo globino in čistost. Tam beremo o Danu in Reki: »Duši sta jima raz-
padli v tisoč obrazov .../ Nazadnje sta se srečala v pokrajini iz žaganja.
On je imel obraz razjeden od poti. / Oči oslepele od temnih luči na poti.
/Ona je imela obraz iz žaganja. / Roke iz žaganja. / Prsi iz žaganja. / Iz
žaganja razpadlih stvari.« V tej igri so uporabljene skoraj enake prispo-
dobe kot poprej : »Pri belem dnevu vrtajo mrtvaške ure / po trhlih deskah
neba«, vendar ne gre več niti za preprosto razpadanje bolj ali manj em-
pirično posamezne domačije (kot v Mrtvih stvareh), niti za razpadanje
človekovega doma, torej objektivnega družbenega sveta (kot v Hiši),
temveč za razpadanje človeka samega in samega sveta v celoti, torej za
razpadanje človekovega zgodovinsko nastalega lika — samega Subjekta,
in za razpadanje metazgodovinskega sveta — Žive Reči.
Podobnih vprašanj k viru in napovedovanj vrha bi lahko našli v Je-
ziku iz zemlje še celo vrsto; Hiša nam je bila samo za zgled.
Mi smo duhovi.
Brez teles.
Brez oblik.
Mi smo svobodni.
(Pesem megla)
DUH. Jezik iz zemlje pozna tudi pesmi, ki ne spadajo v regresivno
obnavljanje preteklosti, obenem pa ne segajo čez dozdaj začrtani hori-
zont. So različne različice iskanja. Recimo Pesem megla. To je samostojen
poskus, kako doseči svobodo. Izhodišče je iz Gotskih oken: determinirani
smo (»Podé — rms — podivjani voli burje. / Z rogovi se upirajo / v naše
hrbte.«), še več, določeni smo za preganjanje, mučenje, pobijanje (»burja
te pregrizne na dvoje«). Vendar ni neogibno, da smo samo objekti Sub-
jekta, se pravi sebe in drugih ljudi (»podivjanih volov burje«). Prek smrti
lahko preidemo v žive reči. Pesem megla kaže varianto teh živih reči.
Prek smrti (»Snameš svojo glavo / in jo treščiš med skale«) človek lahko
preide v svobodnost duhov (»in si brez oblik / in si duh«). Duh je pomen
živih stvari. Pesem nam odkriva, da žive reči niso telesne v našem navi-
deznem, materialnem pomenu besede, po katerem je duh idealiteta, telo
(reč) pa prazna biologija ali mehanika, podvrženo zakonom materialnosti.
Žive reči so vsega materialnega osvobojena, brezoblična znamenja bivajoče
smrti. Zato so — na tej stopnji Zajčeve Adzije sveta — edina avtentična
svoboda.
Daleč so kamniti golobi tvoje glave.
Njihove peruti so pesek.
(Svetnik)
CAS. Svetnik je podoba minule vere, starega sveta. Stari svet je pes-
nikov lastni prejšnji svet, svet romantike in hrepenenja po luči, smislu,
plavi gori miru. Svetnikove oči so »dolgo hlepele iz temne votline po svet-
1476	1
Zobi«. Bistvo svetništva je v prepričanju, da je mogoče doseči enosmiselni,
dokončni Smisel, Zatočišče, Dom, in sicer na religiozen (krščanski ali
humanistični) način. Stari svet pa je nepreklicno mrtev (zdaj je Zaje spet
daleč nad Steklenim čelom, Decembrom in drugimi obujanji iluzij). Svet-
nik se je spremenil v govoreče kamenje, v pojoči pesek, v živo reč. Cas
je opravil svoje. V pesmi je s tem odkrit, poglobljen in razširjen pomen
Casa. Cas je sicer pričujoč v strukturi sleherne Zajčeve pesmi — Svetniku
pa se je razodelo njegovo visoko mesto v hierarhiji eksistencialij. Pesnik
začenja v Času gledati glavnega razsodnika. To je čas, v katerem stari
pomeni in nekdanji ljudje ne zorijo, temveč gnijejo, razpadajo, se zgub-
ljajo. »Oči«, ki so »hlepele po svetlobi-«, so zdaj izdolbli, razdejali »rjasti
meči časa«. Cas je zmagovavec nad metafiziko. Živa reč — svetnik —
dobi v luči časa naenkrat drugačen pomen. Ni več nosivec današnje res-
nice, edina realiteta, temveč — v skladu z Gotskimi okni — realiteta
preteklosti. Edina, vrhovna realiteta je postal Cas. »Kamen tvojih prstov
je odpadel. / Tvoja dlan, razprostrta v blagoslov / kot perut velikega
dobrega ptiča / leži pred tvojimi nogami. / Razbita. Tuja ... I Daleč so
kamniti golobi tvoje glave.-« Cas je uničevanje preteklega (pozitivnega pola
časa Zaje ne vidi in ne upošteva), zato je eksistenca današnjega sveta
izključno eksistenca ,odpadlega', ,razbitega', ,tujega', razsekanega', ,razje-
denoga', znamenje ravnokar dogajajoče in zmeraj znova končujoče se
drame človekovega samouničevanja.
Voda. Voda te pokriva ...
Voda te odnaša.
(Utopljenka)
Iz sorodnega pesniškega sveta izhaja Utopljenka. Človek postaja del
žive, vsega materialnega osvobojene nature. »Sveče dneva so ugasnile /
v zelenih očeh reke. / Svetla skorjica mesca / je padla vanje. Na tvoj
vrat. / Razparala je tvoje oblačilo, / sešita iz zelenih vodnih listov.-<^ Ne
mesec ne veter ne korenine — nobena od teh živih reči ni reč-gmota, reč
za nas, telesna in razsežna reč. Utopljenka se ne zenačuje s fizikalnim
svetom, ki ga ljudje uporabljamo, porabljamo, predelujemo, zamenjujemo.
Živa reč je onkraj človeško gmotnega. Cas pa je tisti, ki človeka spreminja
v to živo reč. »Potem se ogasi tiktakanje peska. / In kosmate krevljaste
roke korenin te zgrabijo... I Tisoči drobnih ur se usipajo v tvoja ušesa.«
Prekleti tatinski smrčki,
ki kradete moje sledove.
(Ribe)
SAMOKRITIKA SUBJEKTIVIZMA. Pesem Ribe pripoveduje o člove-
kovi-pesnikovi volji: »Zakopal sem svojo glavo / гш samotnem kraju glo-
boko v trhlo listje. / Hotel sem, da bojo spomladi pognale / zelene rastline
1477	1
skozi moja ušesa / in usta.« Človek hoče postati živa reč (se torej odrešiti).
V ta namen hoče uporabiti čas (zimo). Človek je subjekt, ki hoče ustvariti
svoj svet (pa čeprav je ta svet onkraj smrti). To njegovo hotenje je projekt,
ki mu ga lisice in ribe — znamenja sil, ki ^ njegovemu projektu nasprotne
— onemogočajo. »Zakopal sem jo globoko / in posejal vse poti do nje / s
strupenimi kačjimi glavami, / Bal sem se lisic, ki prihajajo ponoči / in
izkopljejo vsa semena, / posejana za spomlad.« Ker lisic — sovražnih sil —
ni mogel pregnati, je vrgel glavo v tolmun: »Vendar se bojim rib / in nji-
hovih okroglih ust, ki žro počasi / in ki požro vse. / O ribe. Preklete ribe.«
Človek subjektivist, projektant, aktivist, človek Volje skuša vzeti usodo
v svoje roke, jo sam — svobodno — determinirati, pa čeprav ne gre na
videz za nič drugega kot za pospešitev in po samem sebi določitev tiste
usode, ki mu je že nepreklicno namenjena (smrti); namenjena mu je sicer
smrt. ni mu pa namenjena odrešitev v živi reči. In to hoče človek doseči
s smrtjo. Pesem kaže, da ta projekt ni mogoč. Celotni projektantski akti-
vizem je le ponavljanje usode, slepilo o tem, da bi se dala usoda kakorkoli
pospešiti, prisiliti, prevarati. Znani pregovor: velike ribe žro majhne, je s
tem zavrnjen kot naiven; misel tega pregovora je namreč v tem. da velike
ribe obstanejo. Zaje pravi: ribe požro vse — kar pomeni, da požro tudi
same sebe. Ribe smo mi sami, ki se požiramo. Ljudje drug drugemu ne
pustimo — s svojimi nasprotujočimi si projekti, z norišnico brezštevilnosti
teh projektov — da bi bil kateri koli zares izpolnjen. Nobena človekova
načrtovalna težnja ne obstane. Obstane zmerom znova le ena sama stvar:
smrt. Ribe požirajo celó človekovo »sled« — sled navideznega človeka,
človeka subjektivista, človeka naše evropske zgodovine, ki hoče s svojo
voljo določiti tek zvezd in jih napraviti za svoj mehanizem, ki ga bo kon-
struiral, prekonstruiral in navijal po svoji volji.
Enak svet podaja Tvoja noč. Človek subjektivist se boji smrti — tu
je smrt sinonim za polom njegovih projektov. »Vso noč boš moral stra-
ziti, / ker ponoči prihajajo smrti. / Počasi sklepajo obroč iz dolgih votlih
obrazov.« Trudi se, da bi se smrti izognil. Skuša jo prevarati. Ji ubežati.
A zastonj. Ravno ta trud izogibanja — njegov lastni projekt — ga vodi
naravnost v njegovo pravo, avtentično, njemu določeno smrt. Zadela ga
ga ne bo od zunaj, od nečesa drugega, po naključju (to je značilno recimo
za Mrtve bore). Ravno njegovo aktivistično-subjektivistično življenje ga
neogibno pelje v smrt: v smrt od znotraj. Ravno s tem, da hoče uiti
smrti, postaj a sam smrt: »Stražil boš samega sebe / da ne bo katera
od smrti postala tvoja smrt. / Moral boš molčati. / Stati popolnoma ne-
premično. / Toliko časa, da se boš spremenil v soho, / ki posluša, kako
glodajo strigalice / njeno leseno srce.« Ravno takrat, ko ta v samega sebe
in v moč svojih projektov verujoči človek doživlja iluzijo dokončne zmage
nad smrtjo, ko je dokončno prepričan o svoji vsemogočnosti, nepremaglji-
vosti ko postane človek-Bog, pride jutro, razsvetljenje resničnega stanja:
dokončna Zmaga se spremeni v dokončni poraz. Subjektivist je s polnimi
jadri zajadral v epoho nihilizma: »Potem boš rekel, da si zmagal. / Vendar
bo to popolnoma vseeno, / ker bo takrat prišlo jutro, / ki bo nosilo v ustih
tvojo pravo smrt.« Napor projektiranja umetelnih (političnih, socialnih,
1478	1
tehničnih in individualnih) stavb je bil tako veHk, beg pred smrtjo je ev-
ropskega človeka tako izčrpal, njegova Zmaga je bila tako grozovita, na-
silna, dosežena za tako veliko in nečloveško ceno, da je postal pravzaprav
srečen, ko je ugotovil v Zmagi Poraz, v vitalizmu dopolnjenega Življenja
usodnost začenjajoče se Smrti. Izvotljeni, razklani, pozunanjeni, samemu
sebi silo povzročajoči do kraja ožeti Aktivist je v pasivnem sprejetju smrti
ugledal usodin »dar«: »Ampak tega se ne boš prestrašil, / ker boš mislil,
da si pravzaprav čakal / vso dolgo noč na ta dar, / ki ti ga prinaša jutro
v svojem votlem zobu.«
In si poročen.
In tvoja usta so steptana
kot trava na poti črede.
(Oči)
PORAZ ZARADI KRIVDE. Subjektivist je poražen, ker je kriv: ker je
soljudi uničeval, pomene zametoval, videl le sam sebe, vse drugo pa mu
je bilo predmet in sredstvo. O tem govorijo Oči. »K tebi prihajajo pozab-
ljeni obrazi. / Prihajajo besede, / ki si jih zavrgel ob poti. / Prihajajo kot
moten šum kalne reke.« Zdaj beži pred svojimi dejanji: »Ti se jih bojiš... /
/ Bojiš se zahrbtnosti noči.« Beži v iluzijo, da nekaj i m a : »Imam njene
oči, / samoto in mir, / šepeta tvoja zoglenela duša. / in v strahu zavpiješ:
Imam ljubezen.« A zastonj. »Cez tvoja usta pa zdrve biki. / Iz šuma besed,
zavrženih ob poti, / vstane roka in zbriše njene oči. / In si poražen.« Pesem
Oči je že neposreden uvod v Otroka reke.
V temi se najdeta.
(Dva, 2)
LJUBEZEN. Do Otrok reke je ljubezen v Zajčevi poeziji imela skoraj
podrejeno mesto. Med petimi cikli Požgane trave je en sam posvečen ero-
tiki. Tudi v vseh do zdaj obravnavanih pesmih Jezika in zemlje ni bilo
neposrednih erotičnih motivov. Odnosi med moškim in žensko v Gotskih
oknih v bistvu ne izvirajo iz erotične pobude. Cikel Dva je prva in edina
kompletna erotična pesem v tej zbirki.
To tudi ni nenavadno. Kaj ni ljubezen med moškim in žensko samo
osiromašena oblika osnovnejše erotike: platonistične, krščanske? Kaj se
ni pokazala šele z nastopom meščanskega duha v evropski zgodovini, z
individualiziranjem in začetnim atomiziranjem bolj temeljne človeške
skupnosti, ki ima središče v bogu ali v bogovih? Ljubezen med moškim in
žensko (ljubezen, kakor jo poznamo danes ali včeraj, ljubezen na »roman-
tičen« način) je mogoča šele takrat, ko postane človek vsaj enak Bogu, če
ga že ne odpravi. V erotični poeziji je ljubljeno in opevano bitje ens realis-
simum, najvišja vrednota, bit sveta. Takšna je tudi v predzajčevski povojni
1479	1
mlajši slovenski poeziji, ki je opravila s svojim močno poudarjenim ero-
tizmom (Minatti, štirje pesniki itn.) pravo revolucijo ali razkroj vojno-
povojne miselnosti. Revolucijska skupnost (tovarišija) je bila po eni strani
brez dvoma svojevrstna obuditev in uresničitev osnovnejšega človeškega
občestva, socialno polnejša, tematsko zanimivejša, človeško požrtvoval-
ne jša, zgodovinsko perspektivnejša od preprostega erotizma, ki je bil, če
se ni povezal z revolucionarnim občestvom, gol privatizem in beg pred
zgodovino. Takoj ko pa se je ta tovarišija začela povnanjevati, se z močno
okrepitvijo svoje že ves čas pričujoče institucialne strani človeško (osebno)
izpraznjevati, jo je začelo seveda nadomeščati tisto eksistenčno' čustvo,
ki je bilo najprej pri roki: laže ohranljiva, bolj obvladljiva, bolj osebna,
avtentičnejša skupnost: skupnost dveh. Pohod in restavracijo privatizma
zoper empirično zgodovino (čeprav — nevede — v imenu in kot stopnjo
zgodovine) je ta povojna erotična poezija tudi uspešno izvedla. V marsi-
čem bistvenem pa ni bila dosti več kot restavracija starih vrednot •— to
je očitno ravno tako iz njenega pesniško stilnega obraza. (Cisto drugo
pot je ubrala Udovičeva, Vodnikova, Kocbekova erotična poezija — zanje
je bila kohezivna, deprivatizirajoča sila krščanstvo, to pa z revolucijskim
izpraznjevanjem ni bilo prizadeto, narobe, dobilo je nov zagon.)
Pri predzajčevski mlajši slovenski poeziji in pri začetnem Zajcu sa-
mem je pomenila erotika beg v zasebnost, beg pred zgodovino, ki je
posameznik ni zmogel več obvladati, temveč je postajal njen plen in
predmet. Ljubezen med dvema je bila zadnji trdni otok, zadnja celina,
ki je ni poplavilo morje odtujenosti. Družba se je odtujevala svojemu
pristnemu človeškemu bistvu, z njo vred pa je padal v brezdno obupa
posameznik; ta se je namreč ves čas gledal kot družbeno, tovarišijsko
bitje — za avtonomno, individualistično življenje, ki ne bi izhajalo iz
doživljanja samega sebe kot družbenega bitja, ni imel nikakršnega po-
sluha ali možnosti (še posebej na njegovo zgodovinsko opredeljenost v
letih 1941—1945). Ljubezen med dvema je dajala še zadnje iluzije o mož-
nosti občestva, o spojenosti posameznika s svetom, o njegovi vami ptolo-
ženosti v maternico sveta.
Zajčev antiromanticistični preobrat je moral ravno zato pomeniti tudi
preobrat o doživljanju erotike. Pesnik je moral razdejati ravno iluzijo
o ljubezni med' dvema kot Možnosti in temeljni Vrednoti. Ker pa je bila
erotika tako pomemben eksistenčno psihološki temelj povojne poezije in
tega odnosa do sveta, je razumljivo, da je bilo podiranje eroticizma še
toliko težje opravilo. Zato ni čudno, da se Zaje s to tèmo precej dolgo ni
naravnost spopadel. Kakor da jo je obkoljeval, kakor da bi bil hotel naj-
prej opraviti z manj naporno destrukcijo, šele na koncu pa bi se, dodobra
oborožen in izkušen, vmil k središču in ga pognal v zrak. Privatizem kot
glavna tarča Zajčeve negacije je imel v erotizmu nedvomno svoje najbolj
utrjeno taborišče.
Zato razpadejo njegova usta v dim.
(Dva, 1)
1480	1
SMRT. Mesto, ki ga je zavzemala pri štirih pesnikih ljubezen, je
dobila pri Zajcu smrt. Dvojici eros — thanatos je dal Zaje nov pomen.
Temeljno včlenitev sebe v svet, najglobljo skupnost, v kateri se bo empi-
rični človek podredil nečemu višjemu od njega, Nadosebnemu, Vrednemu
— dosega ravno prek smrti; samo skoz smrt je mogoče postati Živa reč.
Nadomestitev ljubezni s smrtjo pomeni radikalizacijo, zaostritev težnje po
skupnosti, obenem pa govori o zgodovinsko razvijajočem se svetu, saj v
novi človeški situaciji, ki jo izraža Zajčeva p>oezija, iluzija o erotični skup-
nosti ni več mogoča, privatizem je že vse preveč pokazal svoj resnični
obraz, ljubezen med dvema na prejšnji način se je skazala zgolj kot zato-
čišče dveh preplašencev, beguncev, ki se ne skušata drug drugemu dati,
žrtvovati, posvetiti, temveč si le medsebojno zdraviti rane, se uspavati,
milovati, skrivati: zato sta drug drugemu sredstvo, ne cilj.
Z obuditvijo neposredno erotične problematike je dobila Zajčeva
poezija novo jedro. Zdaj se mu bo vizija sveta vrtela okrog treh bistvenih
točk: ljubezni, smrti in občestva (ki pa mu lahko rečemo tudi Svet). Do-
življala bo svoj razvoj, padce, regrese, različne poskuse. Vsebina teh treh
elementov se bo spreminjala, dokler se ne bo v koncu Otrok reke najbolj
konkretizirala.
V Jeziku iz zemlje ni niti ene pesmi, katere téma — posredno ali
neposredno — ne bi bila smrt. Funkcijo, naravo,' pomen smrti bi pri Zajcu
lahko po eni strani oznamovali s Prešernovimi besedami: »ti ključ, ti
vrata, ti si srečna cesta, ki pelje nas iz bolečine mesta«. To je seveda
romantična, tradicionalna plat obravnave poezije: smrt kot rešiteljica. Na
drugi strani pa nastopa smrt kot zid, kot nemožnost, kot okvir našega
življenja. Ta plat odpira več pesniških možnosti in v njej je pesnik izvir-
nejši: smrt kot način našega bivanja. Gotska okna so bližja tej drugi plati.
Govorijo o smrti starega sveta (»In umirale so svetnice«) kot o osnovni
resnici našega življenja, kot o platformi, mimo katere nam sploh ni mo-
goče iti (»Svetla hladna smrt na konicah zvezdnih žarkov.«). Govorijo
o smrti kot o dejavnosti razdejanja, mučenja, uničevanja (»Telesa gorijo
v ognju... Trije krokarji ubijajo goloba v modrem oknu jutra.«). Smrt
je temeljni zakon našega življenja, pod katerega veljavo živimo, kot
osnovna značilnost našega bivanja: kot usmrtitveno delovanje. Pot se
začenja z osnovnim spoznanjem, da so »biki moči obležali mrtvi« in da bo
»oko, ki se odpre, izkljuväno«. V Srečanju vstajajo y^mrtve ... postave...
z mrtvimi obrazi«, ki pravijo popotniku: »Ti si umrl«. V Ribah pravi
pesnik: »Zakopal sem svojo glavo«, v Noči: boš »stražil samega sebe, da
ne bo katera od smrti postala tvoja smrt«. Vera: »Tvoje srce obleži glo-
boko pod razvalinami razbitega telesa«. Prsti jutra opisujejo noč, ki »je
umrla s temnimi vekami«. Mrtvi bori: »V smrti je naša podoba stroga«.
Pesem megla: »Burja te pregrizne na dvoje«. Svetnik: »Kamen tvojih
prstov je odpadel.« Telo Bolnega jelena je »suho mrtvo cvetje«. Plavo
okno je »razbito«. »Po kosteh« Hiše »vrtajo... mrtvaške ure«. V De-
cembru poboža človeka »steklena decembrska smrt«. Utopljenka nosi smrt
že v naslovu. V Okamenelih vekah bo »smrt ležala pred mojo posteljo«.
12 Problemi
1481
v steklenem čelu išče pesnile »dolgo voščeno roko«. V Kepi pepela govori
pesnik o svojih ustih, ki so umria, ki so »kepa pepela«. V Črnem dečku
mu vse njegove ptice — pesmi »razpadejo v pepel«, »ponoči jih ubijajo
ledene zvezde«. Kralj pa je kralj roke, »ki je ubila«, kralj »zlatih mrličev«.
V Zajčevi poeziji gre tako rekoč za obsedenost, za manijo smrti. Ni
čustva, dejanja, misli, téme, ki ne bi bila prežeta s smrtjo. Smrt je povzela
funkcijo ljubezni.
Ko jo najde,
so njegova usta polna strupa.
Ko ga najde,
so njene roke krvave.
(Dva, 1)
EROS-THANATOS. V ciklu Dva se ljubezen in smrt srečata. Pesnik
priča o neogibnem dogajanju: iz ljubezni mora zrasti smrt. Cikel Dva
je preskusni kamen za trdnost, trajnost, možnost, perspektivnost ljubezni.
Težnja po ljubezni je v našem zgodovinskem svetu še zmerom realna.
Ljudje verujejo vanjo. Po dva in dva se iščejo, da bi po dva in dva zdru-
ženi našli Svet.
Prva p>esem tega cikla se začenja z besedami: »Vsak večer se iščeta.«
Vsak večer se na tem mestu išče milijon parov, vsak večer se išče svet
skoz milijone parov. A zgodovinsko osebne razmere, v katerih se ti pari
iščejo, niso obljubljena dežela medu in mleka, dobra dežela, vnaprej pri-
pravljena za dobre ljudi. Iščemo se v svetu, ki smo ga sami ustvarili s
svojimi (zlimi) dejanji, ki ga sami nenehoma določamo s svojo zgodo-
vinsko naravo, zaprtostjo vase, sebičnostjo, individualizmom: subjekti-
vizmom. Ljubezen se že takoj v prvih taktih te erotične simfonije kaže
kot iskanje dveh zavržencev, obupan cev, dveh, ki ne moreta iz sebe in
svoje zgodovine. Njuna zgodovina pa je zgodovina evropskega subjekti-
vizma. »Zakaj so tvoja usta polna volčjih jagod, / ga vpraša. / Zakaj so
tvoje oči polne osata, / jo vpraša.« Zajčevi protagonisti nosijo s sabo
težnjo po ljubezni (po erosu, občevanju, avtentičnem občestvu), ne nosijo
pa ljubezenskega sveta. Namesto mehkobno milobnih iluzij o sebi kažejo
krčevito, grenko, mučno, razdejano podobo. Dve iluziji se ne strneta
v novo iluzijo. Dve razklanosti dasta novo razklanost. Objem zaljubljencev
je samo trenutek samospoznanja, odkritja in potrditve osamljenosti vsa-
kogar od njiju. Zato »zbežita vsak po svoji poti«. In njuna pot je dolo-
čena. On živi »med kamenjem« in »osatom«, ona »med strupenimi rožami
spominov«. Zato nujno srečanje ne more biti sreča sozvočja, temveč defi-
niranje njune raztrganosti.
Druga pesem označuje to raztrganost še podrobnejše. Ko se »v temi
najdeta«, sta »dva visoka samotna stolpa. / Nepremično si gledata v prsi. /
/ Vsak v svoje prsi«. Ne moreta iz sebe, vsak iz privezanosti na svojo
osamljeno subjektiviteto. Ko se jima posreči najhujšo zaledenelost pre-
1482	1
magati, ko spregovorita med sabo in tako postavita most besed (osnovne
oblike občevanja), govorita vsak o sebi. Ne podarjata se, temveč pričata
o sebi: »Da ji besede. / Besede strahu.) Besede gnusa. / Besede samote.«
Gnus, strah, samota niso mostovi med dvema človekoma: to so besede in
eksistencialije prepada. Zato »njen stolp raste. / Bel in sam. / Njegove
besede zdrse ob njem na tla. / Nedotaknjene.« Ljubezen je nemogoča. Lju-
bezen je potrjevanje smrti.
Med ljubeznijo in smrtjo je — po Zajcu — neogibna dialektika. Lju-
bezen se neogibno spreminja v smrt. Ker se nista našla — in najti se
nista mogla — so jima »razpadle roke. / Razpadla so usta. / In prsi so jima
razpadle v prah. / V prahu sta ostala dva ostra noža.« Neuresničena lju-
bezen (in ljubezen ne more biti nikoli uresničena) je ravno tako kot vse
drugo: udejstvovanje niča, uresničevanje smrti: ubijanje, spreminjanje
sveta v klavnico. »Večer, ki obsije noža, / si razreže obraz. / Potem so noči
polne ran in krvi.« Neuresničena ljubezen je s svoje strani spet okrepila
svet uničevanja in nemožnosti: »Žarek, ki pade na rezilo, / se prekoplje na
dvoje.« Iz posameznikove evropske subjektivitete ni mogoče doseči bitnega
Sveta.
Besede prinašajo smrt.
(Dva, 3)
BESEDE. Besede, govor, Logos — vse troje biva v temelju sveta.
Človek pade, zbeži, odmre, govorjene in v logosu utemeljene besede pa
ostanejo. Smrt je negativna, besede so pozitivna kontinuiteta sveta. Le
da: »besede prinašajo smrt«, da so besede zveste in nepodkupljive nosivke
življenjskega smisla: Smrti. Vse, kar storimo in kar se z nami zgodi,
je ohranjeno v besedah: skoznje se spoznavamo, identificiramo, ločujemo,
besede so ravnina, na kateri se dogajamo, ozračje, ki ga dihamo, obzorje,
znotraj katerega smo. In besede so: smrt.
Naše bivanje je mogoče kot bivanje samo skoz negativnost, skoz ne-
gacijsko dejavnost. Evropska zgodovina je zgodovina dejavnosti, se pravi
negativitete: zgodovina bivanja v ničenju. Bivanje pa je — po Zajcu —-
osnovnejše od ničenja, čeprav se danes, v naši zgodovini kaže izključno
samo skoz ničenje. Bivanje je logos, katerega sodobna zgodovina je ne-
nehno uničevanje tega logosa. Ker Njegove besede niso našle poti v Njeno
notranjost, so padle na tla, vendar — ker so besede logos — niso izginile.
Obležale so pozabljene na poti. Zato se »na ravnini ves dan srečujejo
pozabljene besede. . . . Besede ne umro. / Besede se spreminjajo. Ker be-
sede postanejo zlo. / Zgubljene zaljubljene besede.« Pozabljene, zavržene
besede so tisto merilo, ob katerem je zmeraj znova mogoče izmeriti člove-
kovo krivdo. Ce ne bi bilo besed, ne bi bilo zveze s preteklostjo, človek bi
lahko delal danes to, jutri drugo, in pri jutrišnji dejavnosti ne bi izhajal
iz današnje. Popolna diskontinuiteta bi pomenila človekovo popolno ne-
1483	1
odgovornost, še več, človek se sploh ne bi mogel identificirati kot oseba,
kot človek. Vse bi plavalo razdeljeno, razkrojeno, eno bi bilo enako dru-
gemu, med enim in drugim bi obstajale samó zunanje (fizikalne) zveze,
svet bi izgubil svojo notranjost, s tem pa človečnost. Ta pesnikov odnos
do besed, do Logosa nam jasno kaže, kako Zaje ni pristaš razkrojenosti,
nečlovečnosti, narobe: s potenciranim podajanjem naše današnje raz-
krojenosti in razčlovečenosti opominja na bivanje, na odsotni temelj člo-
večnosti, na tisto, brez česar človeško življenje ni mogoče. Besede pred-
stavljajo nenehno pričujočnost človekove in človeške (zgodovinske) pre-
teklosti, v sebi nosijo pomen vseh naših preteklih in storjenih (pa tudi
nestorjenih, opuščenih, čeprav potrebnih) dejanj. Kakor je v uničevanju
skrit Nesmisel sveta, tako je jedro Logosa Smisel. In tega Smisla se Zaje
ne odreka.
Krivda, ki smo jo opazili v pesmi Oči in ki je postala ena glavnih
tém Otrok reke, je tu očitna. Človek je kriv, ker zgublja besede, ker ne
drži besede, ker njegove besede ne najdejo odprte poti do sočloveka.
Krivdi sledi kazen, kazen pa je v tem, da začnejo človeka njegove (ozi-
roma človeške) besede preganjati. »Dva Ljubim sta ju našla. / Dve zgub-
ljeni besedi.« In ker sta pred tema dvema Ljubim — pred temeljem in
hkrati normo bivanja, pred občestvom — zbežala, so jima »prsi razpadle
v prah« in sta »v prahu ostala dva ostra noža. / Ker besede postanejo
zlo. ! Zgubljene zaljubljene besede.« Kazen je pravična, saj ni nič drugega
kot izraz človekove biti: odkritja, da je današnji človek na bit pozabil,
jo zapustil; da je svoje bivanje osiromašil in ga spremenil v subjektivi-
stično uničevanje; da je dolžen dajati odgovor in prenašati posledice zato,
ker je njegovo empirično bivanje samo životarjenje, to životarjenje pa ne
dosega resničnega bivanja, ki je s človekom kot transcendentalnim bitjem
zraščeno in pomeni njegovo najbolj notranje, neodtujljivo jedro.
Človekovo današnje življenje je torej krvava svatba — morišče vsega
celovitega, razdvojitev vsega svetovnega: greh nad Logosom.
ODGOVORNOST. Takoj pa se zastavlja vprašanje: če je človek kriv,
mora biti tudi odgovoren. Brez odgovornosti ni svobodne odločitve med
Pravim in Krivim; in če je ni, ali ima potem krivda sploh kak pomen?
To vprašanje se je zastavljalo že ob Gotskih oknih. In že tam kot tu odgo-
varja Zaje z mislijo, ki jo bo sicer v Otrocih reke spremenil (vendar ne
v celoti in ne na vseh mestih), ne bo pa se ji mogel nikoli do konca odreči.
Problem svobode, odgovornosti, krivde in kazni ga bo mučil in begal do
konca. In kakor ga bo sicer skušal reševati pozitivno (s tem, da bo priznal
človeku — predvsem teoretično in moralistično — možnost, da se reši,
torej da ravna drugače), se mu bo v razrešitev zmerom znova vtihotap-
Ijala negativistična vizija, ki jo je izoblikoval v Gotskih oknih in v Dveh:
človek je kriv za vse zlo, ki ga dela, zanj je tudi odgovoren in zato je
prav, da je kaznovan. Ne more pa ravnati drugače, kot ravna. Ni svo-
boden. Kriv je že vnaprej. Ta determinizem vodi v infernalno prede-
stinacijo. Zajčev pansatanizem je dosegel tu svoj vrh.
1484	1
z božajočimi dlanmi podirata
skalne zidove med svojimi očmi.
(Dva, 4)
SPOLNOST. Tudi v spolnosti ni rešitve. Spolnost je iluzija. Spolnost
poraja iluzije, dokler je željena. Izpolnitev te iluzije podre. Samoprevara
spolnosti je sicer nenavadno močna: »Led njenega telesa se stali / pod
njegovimi rokami. . . / Prah sem na mavrici tvojega diha, / mu odgo-
varja.« Ko pa je spolnosti zadoščeno, odkrijeta, da sta se našli samo
telesi: »Potem obležita čisto mirna... Tako tiha, da slišita, / kako raste
med njima visok, visok jez. / Mrzla voda pada čezenj.«
STRAST. Zajčeva poezija je izrazito nečutna. Poleg čiste, skoraj
astralne erotične lirike (odkrite šele v Otrokih reke in do zdaj komaj
napovedane) pozna silovito strast, ki je morda prva značilnost te poezije:
ta strast je prava strast, moška, dejavna, nasilna. Zajčevi verzi so napad,
spopad, boj, spcr, zaklinjanje, preklinjanje, bes, moč, v njih je nakopičena
moška sla po osvajanju, po zavojevanju sveta. Kadar pa se p>esnik predaja,
se predaja v popolni imaterializiranosti. Predajanje v čutnosti, sproščeno,
mehko, tèlesno uživanje: medlenje mu je popolnoma tuje. Ženskih potez
je v njegovi poeziji bore malo. V njej je zlo nasilja in sila krivde, moč
v podrejanju sveta in moč v odpovedi, v posvetitvi duhovnemu, mučenje
drugih in mučenje sebe, brutalen antimoralizem in abstrakten moralizem,
posmeh vsemu normalnemu in nenehni samoočitki. Ni pa sledu o hedo-
nizmu, o prilagajanju povprečju. V njej je vse pretirano, osredotočeno,
napeto, krčevite, mučno, grozljivo: strastno. Morda je Zajčeva poezija
v tej potezi najdlje od uživaškega, samega sebe milujočega in nemočno
vdajajočega se romantizma.
Ko se skloni k njej.
Dolgo gladko ploskev sanj . . .
zagleda pokrajino njene duše.
(Dva, 5)
ILUZIJA IN NEMOŽNOST. Ljubezen je iluzija. Ženska ljubljenega
moškega le sanja. V njenih sanjah je On čisto drugačen kot v resnici.
Ljubezen je v tem, da si izmišlja. Ne more prenesti resničnosti. Zato je
ljubezen beg v (romanticistične) sanje. Njegov obraz, kakor si ga Ona
predstavlja, »mu je tuj. / Neznan.« V njem se ne more spoznati. Ne more
biti občestva med Dvema, če vsaj eden od njiju igra in tako- predstavlja
(nekoga) Drugega. Občestvo je skrajna avtentičnost, stanje, v katerem sta
oba spojena v svojih najbolj resničnih, pristnih bistvih. Bližnjik z Bliž-
njim in Drug z Drugim. Takšno občestvo pa je danes nemogoče. Ona Ga
vidi milega in nežnega, medtem ko On doživlja njun odnos čisto drugače:
po bregu rdeče gore »beži ona čisto bela / pred črno pošastjo.« On je »črna
pošast« — tako se pesnik vrne k eksistencialij i začetka, k pošasti iz
1485	1
Gotskih oken — evropski subjektivist, ki ne zmore drugačnega odnosa do
sočloveka kot osvajanja, nasiljevanja, brutalnosti, spreminjanja Bližnjega
v svoj Predmet. Pesnik moralist obsoja pesnika antimoralista, subjek-
tivista. Doživlja se kot »pošast«, še več, to pošast razglasi za »senco«
(subjektivist ne biva, temveč uničuje, zato je le senca resničnega človeka).
Pesnik moralist zahteva od te sence, da zbeži, da se odpove svojemu osva-
janju in nasiljevanju: »Zagleda svojo senco: / brezuspešno pleza po glad-
kem zidu. / S trmo sence, ki hoče bežati. / Pleza in pada.« A zastonj. Pred
sodobnim človekom je nepremagljiv zid in kljub vsem naporom človeč-
nosti je poraz neogiben. Torej svoboda je ; subjektivist se je hotel desub-
jektivizirati. Vendar infemalna zakonitost sveta ne popusti. Svoboda naj
bo, ne sme pa biti možnosti, da bi se dobra (moralistova) volja realizirala.
Tudi svobodna odločitev je zaman. Objektivni svet je tako strukturiran,
da je neogibno potisne v kanal nemožnosti. Se ko senca beži. Njo pre-
ganja. Modemi človek ne more živeti, če ne preganja. Preganjanje je
njegova neodtujljiva forma. Bivanje se lahko kaže samo v obliki uniče-
vanja. Edina rešitev pred uničevanjem (drugih) je najbolj avtentična
varianta uničevanja: samouničevanje. Rešitev torej ni nikakršna rešitev:
»In njegova senca umre za zidom. / Senca brez luči.« Človek se je raz-
polovil: njegov empirični, dejanski (zgodovinsko prisotni, praktično ob-
stoječi) del ubija ali se ubije, njegov fiktivni del je njegova Vloga; ta
še živi, vendar odtujen v iluziji drugega. Pesem se končuje s popolno
nemožnostjo bivanja: »Noč ga straži. / Noč z obrazom jeznega angela.«
Jezni angel je jezni obraz sveta. Zakleti svet nas je preklel in zasužnjil
v ujetnike teme.
In v prvem jesenskem jutru je jokal
na oknu beznice
razbit in preluknjan obraz.
(Dva, 6)
REGRES. Z nočjo in temo sta se Dva končala v redakciji, v kateri
je pesnik prvič objavil ta cikel. V zbirki pa mu je dodal še eno pesem —
v kateri je znova popustil. Zasmilil se je samemu sebi. Padel v stari
romantični kalup. Sesta pesem je skoraj brez notranje povezave z osta-
lim ciklom. Ves čas prej je bila pesem objektivna, stroga, pravična,
podajala je težnjo p>o občestvu in nemožnost te težnje s pozicije, ki je
premagala pesnikov zasebni obup, čustvo zasebne, praktične nemožnosti.
Svoboda cikla je ravno v tem samopremagovanju, v tem, da si je pesnik
(kot vsak dober pesnik, kot vsak umetnik) stopil sam sebi na ramena.
V šesti pesmi je padel podse. Isto tèmo prikazuje zdaj s privatnega gle-
dišča (zapozneli romanticizem je tipičen privatizem). Zdaj joče in toži,
da ne more doseči Ljubljene. Kliče jo, a zaman, ker je sam, zapuščen.
»V beli sobi za mrliče jo je klical / glas njegove duše ... I Jokal je solze,
pomešane s prstjo ...«
1486	1
Biti vreden samega sebe pomeni biti nenehoma nad samim sabo.
Življenje je nadčloveški napor. In vsak počitek, vsak zastoj, vsako popu-
ščanje se maščuje. Človek je nagnan na mučno in naporno pot samo-
premagovanja, samopreraščanja. Kaj tudi v tem biva svojo kazen?
... je vstal pred mano kralj,
kronan s krono iz temnih misli.
(Kralj)
SOVRAŠTVO. Jezik iz zemlje se končuje s pesmijo Kralj. Ce ljubezen
ni mogoča, potem je edina možnost: sovraštvo. Sovraštvo je kraljevska
strast, čustvo teme, noči, razkola, razpada. Ljubezen beži pred temi zna-
menji življenja v iluzije, v nemogočo težnjo po občestvu. Človekova moč
je v tem, da sprejme nase svojo usodo, da se občestvu odpove in da po-
gleda svet tak, kakršen je v resnici. Pesnik moralist in pesnik antimoralist
sta se nevtralizirala — rezultat take nevtralizacije je zmeraj uspešen:
potencira se pesnik umetnik. V Kralju Zaje ne obsoja in ne objokuje, ne
napada in ne trpi. Podaja mimo, vzvišeno, z višjim védenjem, skorajda
neprizadeto. Ugotavlja. Kralj tega sveta je, kdor brez prizadetosti spre-
jema svoj konec in konec sveta, v tem koncu pa na temačen, trpek, oster,
apokaliptičen način uživa. Kralj je »sestavljen iz starih razpadlih verig, /
/ iz preluknjanega železa, / z lepim obrazom, / razjedenim od poljubov
zavrženih žensk, / tujec sebi in meni.« Vse, kar je, je smrt, vse, kar ima,
je nič: je v temi noči: »Kje so tvoja kraljestva, kralj, sem ga vprašal. /
/ Zmajal je z glavo proti večerni strani.« Kralj je simbol vseh negacij, ki
jih je pesnik podal v Jeziku zemlje: tujstva svetu in sebi, razpadanja,
samoponižanja. Simbol ubijanja: »Gledal sem njegovo roko. / Roko, ki je
ubila vse, kar je imela rada.« Simbol samouničevanja. Simbol mučenja in
izmučenosti. Samorazžiranja. Večni kaznovanec, obsojen na večne muke
notranjosti: »Kralj s hrošči v prsih. Požrešnimi hrošči.« Ta kralj je simbol
našega časa. Ta kralj nas hoče imeti vse v oblasti. To je kralj, »ki me je
hotel. Zase. Le zase. / Za kraljevskega sužnja.« Kralj, ki nas vse vodi
»proti večerni strani.« Z odkritjem osnovne resnice našega časa se konču-
jejo zadnje pesnikove besede v Jeziku iz zemlje: »In ko sem pogledal proti
večerni strani, / sem videl sence nad kužno reko. / In v sencah ples zlatih
mrličev. / Z razbitimi dragulji v prsih. ! In v reki pogubljeno življenje,
ki plava v lačna usta večerne dežele, / in kralja, ki mi vžiga v prsi / temno
podobo kraljevskega sovraštva.«
Zaje je zbirko s sovraštvom začel in s sovraštvom končal. Sovraštvo
je ena osnovnih mer njegovega odpora svetu.
Potem si napraviš nov jezik iz zemlje.
Jezik, ki govori besede iz prsti.
(Kepa pepela)
1487	1
POEZIJA. Ostali sta nam le še dve pesmi, prva in predzadnja, obe
po svoji tèmi nekoliko različni od drugih. Obe namreč neposredno obrav-
navata poezijo. In v njima se Zajčeva prva in zadnja beseda — sovraštvo
— spet strne z drugimi eksistencialijami. Tako vidimo, da pesnik v
Jeziku iz zemlje nima svoje osrednje poslanice. Njegova dejanska posla-
nica je njegova poslanost na svet: njegovo pesniško poslanstvo'. Ne čuti
potrebe, da bi svet spreminjal; spreminjanje je zanj element subjektiviz-
ma, konstruktivizma, usode evropskega človeka. Zato živi, da bi svet
podajal — takega, kakršen je; da bi posredoval svojo usodo, sporočal
svet samemu svetu. To je njegova posebna usoda in namenjeno mu je,
da se bo s to usodo odkupoval. V tem je njegova odgovornost, svoboda
in možnost — pesniška odgovornost, pesniška svoboda in pesniška mož-
nost. To mu navsezadnje zadošča. Kot posredovavec poezije, medij umet-
nosti je tudi del sveta. In če je del sveta, j e, obstaja, biva. Izpolnjuje
svojo dolžnost. Se z vsako pesmijo očisti in reši. Tako povzema svoj mora-
lizem. S tem pa, ko podaja resnico sveta — njegovo utemeljenost v uni-
čevanju, sovraštvu in negaciji — povzema tudi svoj antimoralizem.
Zato je — tudi njegova — poezija zunaj moralna kljub temu pa: člo-
veška.
Pesem Kepa pepela se začenja s sovraštvom. Sovraštvo je srčika
pesnikovega življenja, vendar ga mora skrivati. Ker je ves svet ute-
meljen na sovraštvu, je ves uperjen zoper njega, tako kot je on z vsemi
drugimi zoper vsakogar. »Dolgo nosiš ogenj v svojih ustih. / Dolgo ga
skrivaš... / Veš, da ne sme nobeden zavohati / dima iz tvojih ust. /
Spominjaš se, da vrane ubijejo belo vrano.« Bela vrana je vsakdo, ki
svoje sovraštvo pokaže. Človeška skupnost je lažna skupnost — družba
domenjenih hinavcev, ki prepovedujejo lepe in nedolžno zveneče besede,
delujejo pa — brez izjeme — na temelju sovraštva, v svetu sovraštva in
iz sovražne strasti. Najbolj od vsega pa sovražijo resnico, se pravi svoje
raz'krinkanje. Ce se hočeš ohraniti, »zakleneš svoja usta. / In skriješ
ključ.« Takšna je usoda povprečnega človeka, ki se noče odpovedati svo-
jemu življenju.
Usoda pesnika je drugačna. Usoda ga je zaznamovala. Obsodila ga je
na potrebo po izpovedovanju, vanj je vsadila Besedo. »Ampak ti začutiš
nekoč besedo. / Votlina glave ti odmeva od nje.« Beseda mora oditi od
posameznika, mora se združiti s svojim jedrom: z Logosom. Beseda je
zato, da dela mostove od ljudi do ljudi, da komuniciramo skoznjo, da
postavlja občestvo. Beseda je Resnica in Smisel. Zato se pesnik trudi,
da bi jo izrekel prav, pravo, resnično, avtentično, čisto besedo: da bi
izrekel sebe -— zakaj on sam (kot zadnje neodtujljivo bistvo Človeka) je
Beseda v jedru njegovega Bivanja je Beseda. »Takrat začneš iskati ključ
svojih ust... ! Ko ga najdeš, odkleneš lišaj svojih ustnic. / Odkleneš rjo
svojih zob.« Živeti sredi neavtentične, hinavske družbe pomeni dopustiti,
da človekovo pristno jedro preraste pozaba, da se začne človek gledati
skoz laži, iluzije, skoz Mži-besede. Napor po odkritju, formuliranju Sebe
je neskončen — to je praksa prihajanja do svoje resničnosti. »Potem
iščeš jezik. / Ampak jezika ni. / Potem hočeš izreči besedo. / Ampak tvoja
1488	1
usta so polna pepela. / Namesto besede se skotali / kepa pepela med saje /
v tvoje grlo.« Tu je prišel Zaje do uspešne, natančne, resnične, čiste for-
mulacije samega sebe: njegove Besede (njegova umetnost in njegovo
Bivanje) niso besede, niso navadni, lepo doneči, igrivi, dopadljivi zvoki,
zveze glasov, enote črk. Z njimi ne ustvarja estetskega sveta, to je
sveta, ki blaži realni svet in ki je realnemu samo prikladno dopolnilo.
Umetnost zanj (njegova umetnost) ni formiranje in formuliranje iluzij,
kulturništva, napravljena za splošno ali zasebno rabo. Vtem ko ustvarja,
daje samega sebe. Zato z navadnimi, estetskimi besedami nima kaj
početi: »Zato odvržeš zarjaveli ključ.« In zato so njegove Besede lahko
samo besede čiste eksistence: »Potem si napraviš nov jezik iz zemlje. /
Jezik, ki govori besede iz prsti.« Zdaj ni več v besedah nobene lahkotno-
sti, (površne igrivosti). Postajajo kot zemlja. Nepremakljive. Pristne kot
prst, neoskrunjen od človekovih izmišljij.
Res pa je že spet — in tako se nenehoma vrtimo v krogu — da je na
tej Zajčevi stopnji čista eksistenca zanj živa reč. Resnica je zdaj zanj
resnica, ki nastane po smrti, po očiščenju od vsega človeško-zgodovin-
skega, resnica človeka, ki je prešel v reč, v prst. Resnica je govoreča
zemlja. Tako je živa reč zdaj véliko Zajčevo pesniško odkritje (opusti-
tev romanticističnega zvončkljanja, avtentiziranje poezije, približanje
naši resnični človeški zgodovinski situaciji), obenem pa je njegova meja
in omejenost: Zaje sicer — kot pesnik — odkriva zgodovinskost, obenem
pa jo razglaša za metazgodovinskost. Kot zmeraj , je tudi tokrat človekov
najvišji dosežek njegova meja: pesnik odkriva in zida Resnico, to je
Prihodnost, ta pa, vtem ko zida na pesniku, odkriva njegovo omejenost,
iluzijo in zmoto — vendar s tem vred odkriva tudi omejenost, iluzije
in zmote prejšnje etape Zgodovine. Pesnikovo poslanstvo je eno sámo:
posredovati tiste besede, ki jih biva, se pravi takšnega sebe, kakršen je.
Biti zvest samemu sebi, biti samó to, kar si. In nikoli ubežati. Nikoli se
odreči sebi. Nikoli popustiti. Le: vzdržati. Kljub vsemu, karkoli se bo
zgodilo: vzdržati. Vzdržati pa pomeni — pesniti, se pravi zares bivati
samega sebe, enkratnega, neponovljivega — v tej enkratni neponovljivosti
pa s sabo vzpostavljati jedro sveta.
O tem govori pesem Crni deček. Crni deček je pesnik sredi sveta:
»Stojiš na rumenem pesku puščave.. . ! Okrog tebe so stene neba ... i
Zgrabi te rumena groza peska. / Ampak ti ne smeš bežati. / Ti imaš na-
ročje polno ptic.« Ptice so pesmi in hkrati žive reči, te pa so pesnikova
usoda. »To je vse, kar imaš. ! Zato vzdiguješ roke k nebu. / In tvoje
ptice so poletele. / Tvoje ptice se dvigajo / in zakrijejo nebo.« Pesmi in
žive reči so edini resnični svet, ki lahko odstrani navidezni, praktični,
empirični svet — kaznilnice današnjosti. Vendar ne za stalno. Kaznilnica
se nenehno obnavlja, poezija zastareva, razpada, v ponavljanju zgublja
pomen; zakon negacije, ki je najvišji Zakon sveta, vse napravljeno (in
s tem dano) nenehoma izničuje: »Ampak podnevi jih zagleda zlobno
sonce. / Zato razpadejo v perje. / Razpadejo v meso. / Razpadejo v pepel.«
S pesmimi vred umira pesnik. »Zato imaš polna usta pepela.« In vse se
začenja zmeraj znova: »Vendar ti razprostreš roke / in nove ptice odlete, /
1489	1
ker morajo odleteti, / ker moraš imeti ptice. / Ptice, ki vzlete. ! Ptice, ki
razpadejo.« In se bo še začenjalo, zmeraj znova: enako v enakem.
Zadnja misel Jezika iz zemlje je torej v identifikaciji poezije in
živih reči (resničnega sveta). Poezija je jezik iz zemlje. V temelju živih
reči stoji pesem. V temelju pesmi stoji živa reč. Resničnost sveta je v
njegovem pesniškem Logosu •— zato je resnični svet pesniški svet. In zato
je svet poezije edini resnični svet. Pesmi-ptice so nenehoma pobite,
nenehoma razpadajo v nič. Pesmi-ptice nenehoma vznikajo iz smrti-niča
in se porajajo v pesnikovem naročju. Ker pomeni smrt vrata v resnico,
v živo reč, pomeni razpad pesmi-ptic njihovo izginitev (to je prehod) v
živo reč: v Svet. Nič je Svet. Iz Žive Reči Sveta-Niča pa se lahko vračajo
k Pesniku, v današnjo stvarnost, kjer je Pesnik Glasnik Žive Reči-Sveta-
Niča. Stvarnost je resnična samo toliko, kolikor jo pesnik razkrinka in
zanika kot gol Videz v imenu Resnice, ki je Nič. Poezija je Glas Niča.
Zato je — zdaj smo v zadnjem Zajčevem jedru — njen Glas Govor
Sveta, Govor Sveta pa govori o nemosti človeka. Resnica Sveta je v nje-
govi zunajčlovečnosti, antičlovečnosti : Ne-človečnosti.
1490	1
Objektiviranje in uničevanje
Ratko Sčepanovič
Delovni proces lahko danes preučujemo z različnih stališč: z ekonom-
skega, sociološkega, tehnološkega itd. Toda preučevanje človeške proiz-
vodnje ni izčrpano s preučitvijo produktivnosti, intenzivnosti dela, časov-
nega trajanja, družbene razdeljenosti dela. Prav tako preučevanje pred-
metnih pogojev delovnega procesa in odnosov med delavci ni izčrpano,
če raziščemo izkoriščenost delovnih sredstev, funkcionalnost organizacije
dela, ekonomsko stimulativnost, naprave za delavčevo udobnost itd. Ven-
dar bi, če bi sodili po večini naših vsakdanjih pisanj in pogovorov lahko
mislili, da poznamo samo naštete razsežnosti delovnega procesa. Tisto, kar
ostane, ko naštejemo in preučimo te sestavine delovnega procesa in odno-
sov med delavci prezrto, je ravno bistvena razsežnost dela. To je »onto-
loško-antropološka« razsežnost delovnega procesa (če sta ta dva pojma
sploh ustrezna za Marxovo misel). Odkritje razlike med delovnim proce-
som in ekonomskimi odlikami delovnega procesa (blagovna, kapitalska
oblika) je zvezana z imenom Karla Marxa. To odkritje je bistvena točka,
ki Marxa ločuje od Hegla in Ricarda.* »Ontološko-antropološka« razsež-
nost delovnega pirocesa se odkrije, kadar dela ne preučujemo samo glede
na njegovo produktivnost, časovno trajanje, organizacijo dela itd., temveč
ga raziskujemo kot proizvajanje narave, človeka in sveta. Z delom ljudje
proizvajajo naravo in sebe kot bitja, ki proti naravi nastopajo kot naravne
sile. S tem da spravljajo v gibanje naravne sile, ki pripadajo njihovim
telesom, učinkujejo na naravo zunaj sebe in jo spreminjajo. S spreminja-
njem narave zunaj sebe pa obenem spreminjajo svojo naravo, razvijajo
svoje predmetne, čutne, umske moči, organe svoje individualnosti, svoje
proizvodne zmožnosti.
Preučevanje človekove proizvodnje bo odkrilo, da delavci proizvajajo
z neko stopnjo produktivnosti ob neki določeni ekonomski stimulativnosti,
ob neki izkoriščenosti delovnih sredstev itd. Da lahko ljudje proizvajajo
neko vrsto blaga in zanj dobivajo neki denarni ekvivalent — v tem se
kaže ekonomska razsežnost delovnega procesa — morajo sploh biti. In
* Glej članek: Vrednost, odtujena tvorba blagovnega sveta. Problemi št. 23.
1491	1
ljudje so, ker s spreminjanjem narave oblikujejo sami sebe. Ko ne bi
proizvajali sebe kot bitja z dejavnostnimi, čutnimi in umskimi močmi, tudi
ne bi proizvajali nekih vrst blaga, ne bi proizvajali v neki organizaciji
dela, ob neki izkoriščenosti delovnih sredstev itd. Zato delovnega procesa
ni mogoče omejiti na ekonomski proces.
Ker danes blagovna, to je vrednostna oblika proizvodnje opredeljuje
delovni proces, ker proizvajanje blagovne vrednosti prevladuje nad pro-
izvajanjem predmetov, zato tudi ekonomski procesi dominirajo nad delov-
nim procesom.* Dominacija ekonomskih razsežnosti delovnega procesa nad
»ontoloiko-antr^pcloškima« razsežnostmi povzroča, da se zavesti o posa-
meznih razsežnostih lahko konstituirajo kot med seboj nasprotujoče si
znanosti. Višja stopnja ekonomiziranja delovnih sredstev se lahko doseže
z uničevanjem, s pohabljanjem človekovih delovnih sil in z zakrnitvijo
razvojnih zmožnosti delavcev. V tem primeru višja stopnja ekonomizira-
nosti delovnih sredstev ohranja dehumaniziranost delovnega procesa. Višja
stopnja ekonomiziranja delovnih sredstev ekonomska znanost ocenjuje
kot družbeni napredek. Filozofija pa bo, če je višja stopnja akonomiziranja
delovnih sredstev dosežena z uničevanjem in pohabljanjem človekovih
delovnih zmožnosti, v tem videla ohranjanje dehumaniziranosti delovnega
procesa. Toda nasprotujoči si oceni ekonomije in filozofije sta mogoči le,
če »pozabimo« izvorno Marxovo misel. Marx je prebil razsežnost ekono-
mije s tem, da je za določeno ekonomsko (blagovno, kapitalsko) obliko
bogastva cdkril v4)ntološko-antropološko« naravo bogastva. »Toda faktično
če se odstrani bornirana buržoazna oblika, kaj je bogastvo drugega kot v
univerzalni menjavi porojena univerzalnost potreb, sposobnosti, užitkov,
produktivnih sil itd. individuov?« (K. Marx: Grundrisse der Kritik der
politischen Oekonomie, str. 387.) Bogastvo človekovih moči, potreb, spo-
sobnosti obstoji le z obstojem bogastva človekove prizvodnje, s katero so
bili čuti, potrebe in moči razviti in potrjeni. Predmet obstoji za človeka
le kot potrjevanje ene od njegovih bitnih moči.
Dominacija ekonomske razsežnosti delovnega procesa nad drugimi
razsežnostmi je zgodovinska ne pa naravna. Bistvena značilnost domina-
cije ekonomske razsežnosti nad drugimi je v tem, da zahteva blagovne
vrednosti same narekuje razvoj predmetnih in človekovih proizvodnih sil.
Proizvodne sile se razvijajo pod pogojem, da dajejo večje ekonomske
(danes v obliki dohodka) rezultate. Pojavno se ekonomska dominacija
kaže v ekonomskih odnosih, v katerih je npr. razvoj posameznih znanosti,
ki preučujejo delovni proces, odvisen od ekonomskih dosežkov teh zna-
nosti.
Zgodovinska možnost, da ekonomske razsežnosti ne bi prevladovale
nad delovnim procesom je stalno navzoča v Marxovi misli. »Toda za to
je predvsem nujno, da postane popolni razvoj produktivnih sil produk-
cijski pogoj, da niso vzpostavljeni neki produkcijski pogoji kot meje za
razvoj produktivnih sil«. (Grundrisse, str. 640.)
Glej članek: Delavci in blagovna produkcija. Problemi št. 27—28.
1492	1
Ker želimo pozornost usmeriti v tisto razsežnost delovnega procesa, iz
Icatere je mogoče razumeti proizvajanje človekove narave in človeka sa-
mega, tudi predmetnih pogojev, ob katerih proizvajajo delavci v Jugo-
slaviji, ne preučujemo kot pogoje večjih ali manjših ekonomskih rezul-
tatov, temveč kot pogoje objekti viran j a ljudi.
Podatki o pogojih, v katerih proizvajajo delavci v Jugoslaviji, kažejo,
da delavci vršijo svoja produkcijska opravila tj. se objekti vir a jo, tako,
da si siromašijo, pohabljajo in uničujejo svoje individualne delovne moči.
V letu 1964 so organi inšpekcije dela v pregledanih delovnih organiza-
cijah ugotovili 187 095 nepravilnosti v proizvodnem procesu (organi in-
špekcije so pregledali 36 ®/o delovnih organizacij. V pregledanih delovnih
organizacijah je zaposlenih 49 <>/0 vseh delavcev. 187 095 nepravilnosti v
proizvodnem procesu so organi inspekcije dela odkrili v 36 "/o vseh de-
lovnih organizacij. Samo slutimo lahko, kolikšno je dejansko število ne-
pravilnosti v vseh delovnih organizacijah. Logičen sklep bi najbrž ne bil
daleč od dejanske situacije: če je bilo v 36*'/o delovnih organizacijah ugo-
tovljenih 187 095 nepravilnosti, je dejansko število nepravilnosti 2-krat,
3-krat večje.) V pregledanih organizacijah je bilo ugotovljenih 24 448 pri-
merov, da so stroji delovali, ne da bi bili opremljeni z varnostnimi na-
pravami, 34 112 nepravilnosti na električnih napeljavah in električnih na-
pravah, 11 507 primerov, kjer bi lahko vsak trenutek izbruhnil požar ali
nastala eksplozija. Vse te ugotovljene nepravilnosti kažejo, da delavci
vršijo svoja produkcijska opravila v takih produkcijskih pogojih, ki ne-
prenehoma pretijo, da pretrgajo delovni proces in da uničijo ter pohabijo
delavcem njihove delovne moči.
V letu 1963 je bilo v Jugoslaviji v delovnem procesu poškodovanih
284 839 delavcev. V letu 1964 se je število delavcev, ki so se v delovnem
procesu poškodovali in uničili svoje delovne zmožnosti, oi'gane svoje indi-
vidualnosti, čutila itd. še povečalo na 309 461. V povprečju se je v letu 1964
poškodoval vsak trinajsti delavec. Toda to velja le za povprečje. Od 310 000
delavcev, ki so se poškodovali v letu 1964 je bilo 41,7 Vo nekvalificiranih
delavcev, 15,8 "/o polkvalificiranih in 30 Vo kvalificiranih. Toda napačno bi
bilo, če bi strokovno kvalifikacijo delavcev neposredno povezovali z večjo
ali manjšo možnostjo poškodovanja. Nekvalificirani, polkvalificirani in
kvalificirani delavci so se poškodovali v delovnem procesu ne zato, ker
so manj usposobljeni, ker imajo manj razvite delovne moči, manj znanja,
temveč zato, ker so njihova produkcijska opravila, njihova mesta v pro-
dukcijskem procesu takšna, da si neprenehoma uničujejo in pohabljajo
svoje življenjske sile. Ce se je v letu 1964 poškodoval vsak trinajsti dela-
vec, potem je to res le za povprečje, kajti prav tako je res, da je bila v
lanskem letu velika večina poškodb pri delavcih, ki opravljajo svojo de-
lovno funkcijo v materialnem proizvodnem procesu. K vsem razlikam
med delavci, ki delajo v materialnem proizvodnem procesu, in tistimi,
ki sodelujejo v piroizvcdnem procesu posredno, lahko dodamo še posebno
»prednost«, ki jo imajo materialni producen t je, namreč »prednost«, da si
veliko bolj kot drugi uničujejo in siromašijo svoje proizvodne sposobnosti
1493	1
in organe, da so veliko bolj izpostavljeni plinom, maščobam, visoki tempe-
raturi, hrupu, tresenju itd. Vse to krni njihove razvojne sposobnosti,
skrajšuje čas njihovega prebivanja in dela njihovo dejavnost za člo-
veško nesmiselno. Večje predmetno bogastvo ustvarjajo s tem, da uni-
čujejo in pohabljajo svoja individualna bitja.
V letu 1963 so bili poškodovani delavci zaradi nezmožnosti, da bi
sodelovali v proizvodnem procesu, izključeni iz delovnega procesa skupno
za 4 804 958 dni. V letu 1964 se je število dni, v katerih delavci zaradi
poškodovanosti svojih delovnih sil, teles in organov niso sodelovali v de-
lovnem procesu, še povečalo na 5 040 831.
Delavcev, ki so zaradi hude poškodovanosti ali popolne uničenosti
svojih delovnih zmožnosti postali delovni invalidi, je iz leta v leto več.
Leta 1962 je bilo v Jugoslaviji 246 000 delovnih invalidov, v letu 1963
se je število delovnih invalidov povečalo na 312 388, v letu 1964 pa na
340 267. V letu 1964 je bil že vsak dvanajsti zavarovanec delovni invalid.
Ce k tem podatkom dodamo še število delovnih poškodb, ki se končajo
s smrtjo, je delavcev, ki jih uniči in pohabi delovni proces, še več.
-V letu 1963 je bilo v Jugoslaviji 518, leta 1964 pa 548 smrtnih nesreč
med delovnim procesom. Ti podatki kažejo, da delavci s tem, ko v pro-
izvodnem procesu spreminjajo stvari, spreminjajo tudi sebe — toda
spreminjajo se tako, da se uničujejo. Ko proizvajajo predmete, objekti-
virajo svoje delovne moči, svoje proizvodne čutne in umske moči tako,
da jih habijo in iznakazijo. Ti podatki kažejo, da predmetni pogoji de-
lovnega procesa stojijo proti delavcem kot neobvladane, osamosvojene
pošastne sile uničenja, ki samo v enem letu iznakazijo in poškodujejo
310 000 teles in popolnoma uničijo 548 ljudi. Nečlovečnost delovnega
procesa se ne kaže v proizvodnji premajhnega predmetnega bogastva,
temveč v tem, da ta proces producira bleščeče, vabljive predmete in
hkrati pohabljence in mrliče.
Toda vsi ti podatki še ne kažejo celotnega obsega in značaja de-
humaniziranega delovnega procesa. V letu 1964 je bilo ugotovljenih v
Jugoslaviji 6720 primerov, da so delavci proizvajali ob neprimerni ven-
tilaciji, 7000 primerov, ko so delavci opravljali svoja produkcijska opra-
vila ob nezadostni razsvetljavi, 2455 primerov, da sta bila na delovnih
mestih prevelik hrup in preveliko tresenje, 38 395 primerov, ko so de-
lavci imeli nezadostna osebna varovala. Zaradi zraka, ki je zasičen z
delci surovin, velike koncentracije strupenih plinov, prahu in par, zaradi
nezadostne razsvetljenosti, zaradi stalnega ropota in hrupa ter zaradi
nezavarovanosti delavcev stalno trpijo telesni organi, čutila, delovne
zmožnosti itd. Vse to prav tako, čeprav počasi, pohablja proizvodne
moči delavcev, to je bitne moči njihove individualnosti. To neprenehno,
počasno uničevanje teles delovnih moči je hkrati zakmjevanje njihovih
razvojnih sposobnosti in siromašenje možnega bogastva njihovih ta-
lentov, potreb, užitkov in delovnih zmožnosti. V delovnem procesu raz-
vijajo svoje delovne sile tako, da jih uničujejo in siromašijo. To pa
pomeni, da se razsipljejo razvojne sposobnosti delavcev. Delovni proces
1494	1
je produkcija predmetnega bogastva, ni pa produkcija bogastva spo-
sobnosti, organov, potreb itd. pri vseh delavcih.
V	mnogih proizvodnih enotah delavci proizvajajo kljub ogroženosti,
da jim obolenja, ki imajo izrazit značaj delovnih bolezni, uničijo živ-
ljenjske in delovne sile. V letu 1963 je bilo v Jugoslaviji prijavljenih
2813 poklicnih obolenj. V letu 1964 se je število poklicnih obolenj po-
večalo na 3528. (V Sloveniji je število delavcev s poklicnimi obolenji
zdaleč največje. Na 10 000 zavarovancev pride 12 delavcev s poklicnimi
obolenji. Ker v Sloveniji ne sledimo gibanja poklicnih obolenj, temveč
ugotavljamo samo na novo prijavljena obolenja, tudi ne poznamo de-
janskega števila poklicno obolelih.) V letu 1964 so bili delavci s poklic-
nimi obolenji 94 030 dni nezmožni opravljati svoje proizvodne funkcije.
Ta poklicna obolenja najizraziteje kažejo zvezo med delovnim procesom
in značajem človekovega objektiviranja.
V	16 delovnih organizacijah v Sloveniji v katerih so delavci zaradi
kremenovega prahu, ki ga uporabljajo v delovnem procesu, v nevar-
nosti, da obolijo za silikozo, sploh niso vedeli, kolikšna je koncen-
tracija kremenovega prahu na delovnih mestih. V večini teh delov-
nih organizacij sploh ni mogoče zavarovati delavcev pred kremeno-
vim prahom, ker bi bile rekonstrukcije predrage. Zato bo treba te
delovne prostore opustiti in postaviti nove. Dokler pa ne bodo zgradili
novih — in 16 livam in podobnih tovarn ne bo mogoče opustiti in
zgraditi nove v nekaj letih — bodo delavci obolevali in se uničevali.
Dehumaniziranost delovnega procesa se kaže tudi v odnosih med de-
lavci v delovnem procesu, v katerih sploh ni vsebovana potreba, da bi
bili ljudje zavarovani. Da ta potreba ni ustvarjena in ne zadovoljena, se
kaže tudi v tem. da pri nas ni ne delovnih enot ne delavcev, ki bi iz-
delovali varovalne naprave, ventilacijske naprave za prah in pline itd.
(V lesni industriji so delavci izpostavljeni celo zastrupitvam z ogljikovim
monoksidom.) Da si potrebe po svoji varnosti delavci v delovnem procesu
ne ustvarjajo, se kaže v vedenju delavcev, ko varovala sami odklanjajo in
pri svojih delovnih opravilih ne uporabljajo niti tistih, ki jih imajo na
voljo.
Vsakokratne potrebe ljudi so potrebe, ki si jih ljudje ustvarijo, ko
v piocesu proizvodnje oblikujejo sebe. Ce potreba po zavarovanosti ni priču-
joča v proizvodnih odnosih pomeni to, da je delo ljudi tako, da si v samem
procesu proizvajanja ne ustvarijo te potrebe, da se s proizvajanjem obli-
kujejo ravnodušni do svoje varnosti, da sami sebe ustvarjajo tako, da ne
cenijo svojih moči, teles in organov, da so ravnodušni do svojega uni-
čenja in iznakaženja. Tega ni krivo ne pomanjkljivo razsvetljevanje in ne
nezadostno prepričevanje delavcev, naj se cenijo. Zato tudi rezsvetlje-
vanje in prepričevanje nista rešitvi. Delavci sami proizvajajo svoje zmož-
nosti, razum, potrebe, svojo miselnost. Vzirok, da ne cenijo svojih življenj-
skih moči, ni v tem, da mislijo slabo sami o sebi. Ce delavci proizvajajo
svoj razum in svoje potrebe sami, potem vprašanje ravnodušnosti ali ce-
njenje ni stvar razuma, temveč proizvajanja razuma in potreb.
1495	1
Dehumaniziranost predmetnih pogojev dela in delovnega procesa sa-
mega se ne kaže samo v ogroženosti in uničevanju delavcev v delovnem
procesu, v pomanjkanju naprav, s katerimi bi produkcijska opravila po-
stala udobnejša. Blagovna oblika proizvodnje sama narekuje, da se v pro-
izvodni proces vključujejo stroji in naprave, ki prevzemajo težka in me-
hanična dela, da se uvajajo v delovne prostore prezračevalne naprave,
da se pravilno osvetljujejo posamezne delovne operacije itd. Toda ta
diktat je vedno pogojen z zahtevo, da se vse te spremembe v delovnem
procesu izkažejo v večji masi blagovne vrednosti. Te spremembe niso po-
vzročene z zahtevo delavcev samih, da bi delali v razmerah, ki bi bile
dostojne njihovim človeškim zjnožnostim. Bistvena značilnost dehumani-
ziranosti delovnega procesa je prav to, da se spremembe delovnega pro-
cesa vršijo neodvisno od volje, zahtev in dejavnosti delavcev. Ocena, da
pomenijo te spremembe v delovnem procesu (uvajanje prezračevalnih na-
prav zmanjševanje ropKita, prepuščanje težaških del strojem itd.), hkrati
humaniziranje dela, je značilna za reformizem. S tega stališča je delo
delavcev v sodobno opremljenih proizvodnih enotah manj odtujeno, kot
je bilo delo v predstrojni obliki proizvodnje. Toda »v manufakturi in ro- •
kodelstvu služi orodje delavcu, v tovarni služi delavec stroju. Tam delavec
giblje delovno sredstvo, tu mora slediti njegovemu gibanju ... Medtem ko
delo pri stroju do skrajnosti utruja živčni sistem, duši mnogostransko igro
mišic in zasega svobodno telesno in duševno delovanje. Celo olajšanje
dela se sprevrže v sredstvo za mučenje, ker stroj ne odvzeme delavcu dela,
temveč njegovemu delu vsebino«. (Kari Marx: Kapital t. str. 478.) Misel-
nost, ki vidi v olajšanju dela in v uvajanju naprav, ki delavčevo delo
delajo udobnejše, hkrati humaniziranje dela se navsezadnje pokaže kot
pristajanje na odtujenost delovnega procesa in delavca.
V takem značaju delovnega procesa, v katerem se delavci objekti-
virajo brez potrebe po svoji zaščitenosti in varnosti, je odločilna skrb
za varnost in zaščitenost delavcev, prepuščena organom, ki z prisilnimi
ukrepi preprečujejo še bolj množično uničevanje proizvodnih sposobnosti
delavcev. V letu 1964 se organi inspekcije dela zaradi večkratnega kršenja
predpisov o zaščiti pri delu izrekli 2999 prepovedi dela. Toda čeprav
imajo vsi ukrepi organov insp>ekcije dela namen, da preprečijo poškodbe,
obolenja in uničevanje delavcev v procesu dela, imajo napram delavcem
prisiljujoč, heteronomen od njihovega vedenja in ravnanja, neodvisen
značaj. Zakaj so vsako leto tolikokrat kršeni predpisi o zaščiti pri delu?
(187 095 nepravilnosti v proizvodnem procesu v pregledanih delovnih orga-
nizacijah.) Zavrniti je treba stališče, da je vzrok temu kratkomalo >фге-
ziranje predpisov«, »neodgovornost« itd. Ugotoviti je treba, kaj oprede-
ljuje vedenje delavcev v delovnem procesu. Temeljni karakter vedenja
delavcev je določen s socialnim sistemom povezanosti ljudi. Ko govorimo
o vedenju delavcev v delovnem procesu, ne mislimo, da je to vedenje
določeno s psihičnimi, moralnimi itd. značilnostmi delavcev, temveč po-
udarjamo, da so prav psihične, moralne itd. značilnosti delavcev kot tudi
njihovo celotno vedenje (odnos do svoje dejavnosti in do sebe in do
sodelavcev) določeni s socialno organizacijo dela. Pojem vedenja delavcev
1496	1
nam pomeni način in značaj izkazovanja bitnih moči delavcev. Ce je ve-
denje delavcev opredeljeno z zahtevo proizvodne vrednosti, potem bodo
delavci vključili v proizvodni proces naprave, s katerimi bodo zavarovani
pri opravljanju svojih produkcijskih opravil, le takrat, ko se bo zavaro-
vanost delavcev izrazila v večji proizvodni vrednosti. Delavci izkazujejo
svoje bitne moči le zato, ker se opredmetene moči realizirajo kot blagovne
vrednosti. V taki socialni organizaciji dela si delavci v procesu proizva-
janja ustvarjajo potrebe po varnosti, si oblikujejo vedenje, v katerem
je pričujoča potreba po varnosti njih samih in sodelavcev, se ustvarjajo
tako, da cenio svoje moči, telesa in organe, se objektivirajo neravnodušni
do svojega uničenja in iznakaženja le zato, ker se njihova varnost, vedenje,
cenjenje, neravnodušnost reaUzirajo kot blagovne vrednosti.
13 Problemi
1497
Filozofska misel Karla Jaspersa
Ivan Urbančič
Filozofska misel K. Jaspersa kot enega izmed vodilnih še živečih
nemških filozofov — njegova »filozofija eksistence« — je postala danes
v Evropi že pojem. Kljub temu se v slovenskem kulturnem prostoru o
Jaspersu le redko kdaj kaj sliši, čeprav se pri nas često spontano porajajo
drobci Jaspersovim podobnih idej. Zaradi tega morda ne bo odveč, če
neglede na naše stališče do te filozofije prikažemo njeno jedro — njen
predmet, metodo in njeno vlogo (pomen) — kakor se kaže v tej filozofiji
sami.
Vprašanje o predmetu in družbeni vlogi neke filozofije — v našem
primeru Jaspersove filozofije eksistence — terja samo po sebi že zrmnje
tega, kaj filozofija nasploh je. Brez znanja tega, kaj filozofija je, namreč
ne bi mogli vprašati po predmetu te ali one zgodoAànske filozofije. Ne
da bi morali zaiti v razlago implicitnih postavk postavljene téme, pa
moremo reči, da gre vprašanju za odgovor, ki naj pove, kaj ta filozofija
pravzaprav obravnava in kakšen je pomen tega za ljudi in njihovo skup-
nost, Tak odgovor se tedaj giblje v mediju filozofske misli, katero ob-
ravnava.
Jaspers večkrat poudarja, da filozofije ni mogoče definirati. Za po-
polno definicijo je namreč potrebno navesti genus proximum et diffe-
rentiam specificam. Definicija filozofije pa je nemogoča zato, ker filozofije
ne moremo izpeljati iz česa drugega, nji sami nadrejenega. »Ni nobene
definicije filozofije, ker filozofija ni določljiva iz česa drugega. Nobenega
nadrejenega rodu ni, v katerem bi bila filozofija vrsta.« (Philosophie und
Wissenschaft, str. 14.) »Zgolj svetno usmerjena objektivna obravnava o
bivanju filozofije ne more zajeti bistva filozofije, ker ni nobenega stališča
zunaj nje, s katerega bi jo bilo mogoče pregledati, primerjati in definirati.
Filozofija je kot zadnje stališče radikalna, zato sploh ni več stališče. Filo-
zofija ne more še enkrat prek same sebe.« (Philosophie I, str. 292.) Poleg
tega pa iz gole definicije še nihče ne bi mogel zares vedeti, kaj filozofija
je. Da bi zares vedel, kaj je filozofija, moram živeti v nji. »V mnogih
odgovorih na vprašanje, kaj je filozofija, ne slišimo nobenega objektivnega
kriterija. ... Ce vem, kaj filozofija je, tedaj le tako, da v nji živim; iz
1498	1
definicije tega še ne vem.« (Philosophie I, str. 240.) Filozofija je zato
določena sama v sebi, »kajti filozofija vedno ustvarja svoj pojem sama;
nobenega merila nima nad seboj.« (Philosophie I, str. 240.) Filozofija
ima torej svoje merilo sama v sebi. Filozofije prav tako ne moremo dolo-
čiti kot nekaj koristnega za to ali ono v okviru smotrov v svetu. »Filozofija
ne more biti sredstvo drugemu, ne da bi pri tem propadla. Kdor vprašuje
po uporabnosti filozofije, nima več v mislih filozofije, temveč ji že z vpra-
šanjem uropa bistvo.« (Philosophie I, str. 262.)
Iz doslej povedanega sledi, da iz določitve predmeta filozofije ni
mogoče izpeljati definicije filozofije, ker bi to pomenilo, da je predmet
filozofije nekaj filozofiji nadrejenega, rod, to pa ne more biti, saj je pred-
met sam določljiv v filozofiji in filozofiranju. Da bi določili »predmet«
Jasp>ersove filozofske misli, moramo ugotoviti pomen besede »filozofija«
in »filozofiranje« v mediju njegove misli.
Kaj je torej za Jaspersa filozofija? Videli smo, da odgovor na to
vprašanje ne more biti definicija, čeprav način vprašanja sili odgovor
v obliko definicije in se ji tudi ne more izogniti, če naj bo komunikabilen.
Odgovor bo torej moral imeti obliko definicije in hkrati ne bo definicija.
Kasneje bomo videli, da je ta hkrati da-in-ne bistven moment Jaspersove
dialektike kot filozofske metode. Poleg tega mora odgovor zadeti jedro
ne le Jaspersovega govorjenja o filozofiji, temveč predvsem tisto, kar
je on mislil, kako in odkod je to mislil, kakor tudi njega samega kot
človeka in s tem tudi nas kot ljudi. Ni namreč filozofija, če ne zadeva
tudi nas samih.
Odgovor se glasi : Filozofiranje je mišljenje nečesa imanent-
ne g a , ne zavoljo njega samega, temveč vedno in samo zavoljo več-kot-
mišljenja, oziroma ne-miSljenja transcendence tega nečesa in v tem
doseganje mogoče eksistence v odnosu do te transcendence. Metodično
zavestno izvajanje tega mišljenja je filozofija.
V tem stavku je sežeto jedro Jaspersove filozofije tako glede »pred-
meta« te filozofije, kakor tudi njene metode in prav tako njene naloge,
vloge in pomena. Nadaljevanje tega spisa bo razlaga tega stavka v duhu
Jaspersove filozofije.
Predvsem kaj pomeni izraz »nekaj imanentnoga«? Znano je, da je
pomenila beseda »Nekaj« (ti) že stoikom najvišjo kategorijo vsega, kar
kakor koli je; v nji so razločevali dvoje: to, kar je dejansko (to öv) in
se jim je ujemalo s telesnim, in to, kar je mišljeno (to lektón). (Glej
Windelb. Pov. fil. I, str. 241.) Tudi Hegel je na začetku svoje logike
opredelil Nekaj kot določno bivajoče, ki mu stoji nasproti Nič. (Hegel;
Wissensch, d. L. I. 1. 1. Cl.) V istem pomenu je beseda »nekaj« uporabljena
tudi v izrazu »nekaj imanentnega«. Da bi razumeli, kaj Jaspersu pomeni
iman en ca, jo moramo misliti v odnosu do transcendence. Imanentno je za
Jaspersa vse, kar more biti kakor koli predmet za subjekt, kakor tudi
subjekt sam. Torej celotna korelacija subjekt-objekt z vsem, kar je v tem
odnosu, oziroma je v tem odnosu mogoče kot znanje, velja za imanentno
oziroma imanenco. »Imanenca se sama vsiljuje kot bit, ker samo njo je
mogoče vedeti. Samo imanenca more biti znanje, kakor tudi vsako znanje
13*
1499
zadeva le imanenco.« (Existenz-philosophie, str. 69—70). Vse, kar je dano
v odnosu subjekt-objekt kot mogoče ali dejansko znanje, je za Jaspersa
imanentna bit. Imanentno bit deli na bit objektnosti (Objektsein) in bit
jastva (Ichsein). »Brž ko je bit zapopadena, postane takoj določna bit.
Na vprašanje, kaj je bit, se zato ponuja mnogotero biti: tisto v prostoru
in času dejansko empirično, mrtvo in živo, stvari in osebe, orodja in tuja
snov, misli, ki veljajo o dejanskem, pritrditev izsiljujoče konstrukcije
idealnih predmetov, kot so matematični, fantazijske vsebine, z eno besedo:
predmetnost sploh. Bit, ki jo nahajam v situaciji, je zame objekt. Drugače
sem jaz. Jaz ne stoji sebi nasproti kakor stvarem; jaz sem tisti vprašujoči,
ki se mu oni objektivni načini biti ponujajo kot odgovori in ki ve zase
kot vprašujočega. Kakor koli se obračam, da bi sebe napravil za objekt,
vedno sem tu tudi še jaz, ki si postajam objekt; preostaja jastvo (Ichsein).
Bit kot objektnost in bit kot jastvo sta najprej vsiljujoča se, v bistvu naj-
različnejša načina biti. Toda v jastvu ostaja točka, kjer sta jaz in kot objekt
in jaz kot subjekt kljub razdvojenosti eno.« (Phil. I, str. 4—5.) Vse to je
torej imanentno, imanentna bit, to je tisto svetno vseobsežno in dostopno
v okviru usmerjenosti v svet. Beseda svet ima pri Jaspersu več pomenov,
vendar jo rabi največkrat kot oznako za celoto bivanja (das All des Dasein
ist Welt) oziroma za bivanje določne biti objektov in jaza kot empiričnega
bivanja. »Da zasnujemo razčlenjujoče se filozofiranje v njegovih zarodkih,
začenjamo zato znova tam, kamor smo prodrli, ko so se nam v mnogo-
terosti vrnila tri imena biti. Ta imena, kot kaže, ne zadevajo kaj posamič-
nega in razklanega, temveč, vesoljstvo (das All), samobitnost (das Ur-
sprüngliche) in Eno (das Eine): vesolj stvo bivanja je svet, naša samobit-
nost eksistenca. Eno transcendenca. Svet je bivanje (Dasein), ki ga sre-
čujem kot vedno določeno bit objektov in ki sem jaz kot empirično bi-
vanje; spoznanje sveta je predmetno, tako da je stvar pred očmi kot
objekt, vendar vesolj stvo sveta (das All der Welt) ni predmet in ni celota.«
(Phil. I, str. 27—28.) To pa je po Jaspersu meja svetne usmerjenosti, do
katere more prodreti predmetna (obča) zavest. Vesoljstvo svetnosti je
imanentnost in more biti predmet znanja. V filozofiranju mora biti to
znanje pripeljano samo po sebi do svojih mej. Ce ostajamo samo v okviru
svetnosti, je imanentno absolutno vse. Toda če je vse to bit, še ne pomeni,
da je tudi prava bit (das eigentliche Sein). Prava bit pa ne more biti
predmet znanja, oziroma mišljenja, temveč je »predmet« ne-mišljenja,
oziroma več-kot-mišljenja. Prava bit je bit transcendence vseobsežnega.
»Kar je bit, je torej ali zvodenelost biti v vse, o čemer je nedoločno mo-
goče reči »je«, ali fiksiranje v kategorialno določeno bit, ki je v znanju,
ali pa poudarek prave biti, za katero dobivamo zagotovilo v mišljenju.
. .. Pravo bit, ki v kakem pomenu znanja ni dostopna, moramo iskati v
njeni transcendenci; v odnos do le-te ne more stopiti obča zavest, temveč
vedno le eksistenca.« (Phil. I, str. 23.) S tem pa že prehajamo k opredelitvi
transcendence. Transcendenca je nedostopna znanju, ker je vse znanje
mogoče le kot predmetno znanje znotraj relacije subjekt-objekt. Transcen-
denca je tisto, kar vseskozi prestopa okvir svetnega bivanja in ne more
biti več predmetno. Zato je tudi »mišljenje« tega ne-predmetnega ne-
1500	1
mišljenje. »Prekoračenje predmetnosti. — Filozofija je misleče zatrjevanje
(Vergewissem) prave biti. Ker nobena bit, ki bi bila dana kot predmet
raziskave, ni trajna in mogoča kot prava bit, mora filozofija transcen-
dirati čez vso predmetnost. ...Pravo transcendiranje pa je: prehajanje
onstran predmetnega v nepredmetno.« (Phil. I, str. 37—38.) Prava bit (das
eigentliche Sein) pomeni toliko kot bit transcendence vseobsežnega (des
Umgreifenden). To je tisto ne-predmetno, dano transcendirajočemu ne-
mišljenju v okviru mišljenja. To je tedaj »predmet« Jaspersove filozofije
in torej sploh noben predmet več, zato tudi »definicijo« te filozofije zgolj
formalno omogoča, vsebinsko pa popolnoma podira. Do imena prave biti
kot biti vseobsežnega (das Umgreifende) prihaja Jaspers z več strani.
Najbolj značilna pot do te opredelitve se mi zdi analiza korelacije subjekt-
objekt. Relacija subjekt-objekt je za Jaspersa osnovna danost našega
bivanja. V nji smo- vedno usmerjeni v predmetnost, karkoli že mislimo.
Ta relacija je korelacija, kar pomeni: ni objekta brez subjekta in ni sub-
jekta brez objekta. Izrazimo jo tudi v pozitivni obliki: objekt je vedno Za
subjekt in subjekt vedno za objekt (ali v odnosu do objekta). To pa po-
meni, da prava bit ne more biti niti eno (subjekt) niti drugo (objekt)
temveč tisto, kar oboje zaobsega in se v tej razdvojenosti izraža. Tisto,
kar to oboje zaobsega, pa je vseobsežno (das Umgreifende). »Mi imenu-
jemo bit, ki ni niti samo subjekt niti samo objekt, temveč je v razcep-
ljenosti subjekt-objekt na obeh straneh, vseobsežno (das Umgreifende).
Čeprav to ne more adekvatno postati predmet, govorimo v filozofiranju
o njem in zanj.« (Der philosophische Glaube, str. 14.) Razum je popolnoma
ujet v to korelacijo in zanj je vseobsežno nedostopno. Vseobsežno je do-
stopno umu in um je naloga filozofije ter hkrati filozofija sama. »Neka
druga postavka razuma je, da naj je vse, kar naj je, tudi predmetno in
spoznavno, da je bit identična z objektnostjo (Objektsein) ali s tem, da
more biti mišljena kot objekt. Ta absolutizacija razuma postane negotova
po premisleku, da bit kot objektnost ne obstoji iz sebe, temveč je kot taka
bit za spoznavajoči subjekt, kakor se mu kaže.« (Phil. I, str. 30.) »Ce
hočem prodreti do biti, tedaj ne dospem do nje, niti če mislim vso bit kot
objektnost, niti če mislim subjektnost (Subjektsein), niti če sem usmerjen
k eksistencialnemu subjektu kot biti svobode... Bit, ki naj zaobseže vso
bit, je transcendentna.« (Phil. III, str. 41—42.) Človek more prekoračiti
razcepljenost subjekt-objekt in doseči enotnost obojega v vseobsežnem
samo, če izgine predmetnost in ugasne jaz. To pa se ne zgodi za znanje,
za občeveljavno zavest, ki je vedno in nujno v razdvojenosti subjekt-
objekt. Prava bit transcendence vseobsežnega se cdpre samo zgodovinski
eksistenci kot samobitnosti človekove svobode in zapusti za seboj zavest
najglobljega pomena za človeka. Filozof prodira k transcendenci vseobsež-
nega samo v mediju predmetno določenega mišljenja (mišljenja nečesa
imanentnega), stoječ na mejah tega mišljenja: »Filozofija kot transcen-
dirajoča stoji na meji. Ker na oni strani meje ne pričakuje nobenega
predmeta, je prekoračenje sámo le izvršitev (Volzug), ne rezultat. Kar je
mišljeno v filozofiranju, obči zavesti ne le da sploh ni dostopno, temveč
ji pomeni — sicer vedno navzoče le v njenem mediju — vseskoz nič.
1501	1
Svoboda je in samo za svobodo.« (Phil. I, str. 39—40.) Filozofija je torej
mišljenje ne-mišljenja (več-kot-mišljenja) transcendence. Je torej brez
predmeta, njen »predmet« je nepredmetnost vseobsežnega. V ta namen pa
to mišljenje uporablja kot gradivo vse predmetno. »Ker je filozofija v
nasprotju z znanostjo mišljenje brez specifičnega predmeta, in ker ni
nobeno mišljenje uresničljivo brez predmeta, je njeno gradivo vse, kar je
kot gola objektiviteta v svetni usmerjenosti raznih znanosti. Filozofija
uporablja metode znanstvene spoznaje po svoje, za izraz, ki presega njihov
pomen.« (Phil. I, str. 44.) Transcendiranje prek meje razdvojenosti sub-
jekt-objekt je le en način transcendiranja — transcendiranje v okviru
svetne usmerjenosti. Poleg tega obravnava Jaspers še transcendiranje v
razsvetlitvi eksistence in transcendiranje v metafiziki. »Razločujemo trans-
cendiranje v svetni usmerjenosti, v razsvetlitvi eksistence, v metafiziki.«
(Phil. I, str. 44.)
Prava bit transcendence vseobsežnega prehaja tudi vsako kategorialno
mišljenje, ker je kategorialno mišljenje imanentno. Kategorije delijo bi-
vajoče glede načina biti tega bivajočega. Vsaka kategorija označuje način
ali rod biti. Rezultat tega je raztrganost biti. Iz imanence te mnogoterosti
biti išče filozofija zagotovitev ene in edine prave biti, ki je zunaj vseh
kategorij. Toda namesto vseskozi nemogoče racionalne adekvatnosti med
tem vprašanjem po pravi biti in odgovorom nanj ostaja filozofiranju
samo eksistencialna adekvatnost ispolnitve predmetno praznih misli v
neposredni navzočnosti. Predmetno prazne misli so misli na meji ima-
nentnega. »Rezultat takega transcendiranja je kot izrekljiv stavek nega-
cija. Vse, kar si je mogoče misliti, je odklonjeno kot neveljavno za trans-
cendenco. Transcendenca ne sme biti določena z nobenim predikatom, ne
sme v nobeni predstavi postati predmet, v nobenem sklepu ne more biti
izmišljena, vendar so vse kategorije uporabne za izrekanje, da transcen-
denca ni ne kvantiteta ne kvaliteta, ne odnos ne razlog, ne eno, ne mnogo,
ne bit, ne nič itd. To prekoračenje vsake, tudi najsublimnejše imanence
nikakor ni samo p» sebi razumljivo. Preprečiti vsako postavljanje trans-
cendence v kateri koli podobi znotraj sveta je izreden napor, posebno še,
ker je podoba kot prehodna pojavna oblika transcendence neizogibna.
Preganjati postavljanje transcendence v svetnost iz slehernega kotička je
naloga, ki jo je treba vedno ponavljati in ki ni nikoli dopolnjena. Misleče
transcendiranje ima tu svojo globino v zanikanjih.« (Phil. III, str. 38—39.)
Iz vsega doslej povedanega je mogoče videti popolno praznost in ne-
določenost tistega, kar imenuje Jaspers pravo bit transcendence vseobsež-
nega in kar je »predmet« Jaspersove filozofije in po Jaspersu filozofije
sploh. Za splošno veljavno zavest ali znanje, ki ga je mogoče posredovati
drugemu in s tem znanjem samo izsiliti od njega pritrditev, za to splošno
zavest je Jaspersov »predmet« toliko kot nič. Mišljenje na njem vedno
propade, odpravi samo sebe. »Mišljenje more napraviti svoj zadnji trans-
cendirajoči korak samo v tem, da odpravi samo sebe. Izoblikuje misel:
Mogoče si je misliti, da jè nekaj, česar ni mogoče misliti.« (Phil. III,
str. 38.) »Zato je transcendenca za nas nič, kolikor vse, kar za nas je,
je v podobi bivanja (des Daseins) . . . Filozofija se kaže kot neučinkovito
1502	1
mišljenje, ki zbuja razočaranje; nikjer ne da »te« dejanskosti. Predpo-
stavlja namreč, da hoče misleči človek s filozofiranjem stopnjevati do
jasnosti in zanesljive kontinuitete tisto, kar že prinaša s seboj in kar sam
more biti, ne pa da hoče sprejeti nekaj, česar na noben način ni poznal in
iz sebe samega ne bi mogel biti.« (Existenzphil. str. 71-72.) Filozofija torej
ne more ničesar dati, nič novega naučiti, temveč le pokazati, spominjati.
Jaspers je prepričan, da glede tega nadaljuje Sokratove, Platonove,
Nietzschejeve misU, pa tudi misli drugih velikih mislecev. »Menil je, da
je »nemogoče učiti resnico tam, kjer je miselnost plitka« (14, 60). Kdor
čuti proti njemu, ne razume njegovega stanja in torej tudi ne njegovih
argumentov; da bi razumel, bi moral »biti žrtev istih strasti« (11, 384).
v svoji duši bi moral doživeti »sijaj in žar jutranjih zarij«; »samo s^po-
minjati morem — več ne morem« (5, 217). To je zapisal Jaspers o
Nietzscheju. (Glej Jaspers: Nietzsche, str. 17; številke v oklepajih so
oznake zvezkov in strani Nietzschejevih del, od koder so odlomki citatov.)
Določno govori Jaspers o tem v svoji knjigi »Uvod v filozofijo-^^, kjer
med drugim pravi, da filozofija končno ničesar ne daje, temveč more
samo vzbuditi, more pomagati pri spominjanju. Vsakdo v nji razume,
kar je pravzaprav že vedel. Izpolnitev predmetno praznih misli je tedaj
mogoča le za eksistenco. To, kar je za občo zavest predmetnega bivanja
nič, je za eksistenco v njenem odnosu vse. Pojmovanje tega je — po
Jaspersu — bistvenega pomena za pojmovanje sleherne filozofije. »Eksi-
stenca je, kar nikoli ni objekt, izvir, iz katerega mislim in delujem, o
čemer govorim v zaporedju misli, ki ničesar ne spoznajo; eksistenca je,
kar je v odnosu do sebe in v tem do svoje transcendence.« (Phil. I. str. 15.)
Iz vsega tega je morda mogoče jasneje videti, zakaj definicija filozo-
fije ni mogoča. Prehod od imanentnega predmetnega mišljenja, prek nje-
gove meje k ne-mišljenju transcendence, se dogaja kot skok. To je skok
od razuma, zaprtega v imanenco, v um. »Um je — tako kot eksistenca
— po skoku iz zaprte iman enee bivajočega. V primerjavi z imanentnim
fenomenom, kakršen je razum, se zdi um ničen.« (Existenzphil., str. 54.)
Sedaj skušajmo ugotoviti metodo uma, oziroma metodo Jaspersovega
filozofiranja. To je smiselno tudi zaradi boljšega umevanja »predmeta«
te filozofije. Treba je reči, da je metoda filozofiranja že hkrati filozofi-
ranje samo. Obojega ne moremo ločiti. Kljub temu pa moramo videti pot
(methodos) tega mišljenja, ki se giblje v imanenci in to imenenco hkrati
prehaja. Filozofska metoda je namreč metoda transcendiranja. »Kar je
določen predmet, je predmet neke posebne znanosti. Ce pa imenujem kot
predmet filozofije celoto, svet, bit, nam filozofska kritika pokaže, da te
besede ne zadevajo nobenega predmeta več. Filozofske metode so metode
transcendiranja. Filozofiranje je transcendiranje. Ker pa je naše mišljenje
vedno vezano na predmete, se transcendiranje vrši v takšnih [predmetih],
ki so v toku miselnega gibanja odpravljeni.« (Phil. u. Wissenschaft, str.
12—13.) Filozofska metoda, oziroma metoda filozofiranja, je vedno' v naj-
tesnejši zvezi z določitvijo »predmeta« filozofije. Filozofiranje, njegova
metoda in njegov »predmet« so nerazdružni; nobeno ni tu nad- ali pod-
rejeno, nobeno iz drugega izpeljano, temveč je hkrati vse v vsem. Ne
1503	1
more torej eno drugemu biti osnova za definicijo. Svojevrstnost Jasper-
sove dialektike torej ni posebej izdelana formalna struktura mišljenja, ki
bi stala pred filozofijo in ji bila organon. temveč njena neposredna filo-
zofska »vsebinskost«. Bistvena poteza dialektike je po Jaspersu zavestno
iskanje vsaki trditvi nasprotne trditve, ne zaradi skepse, temveč zaradi
prehajanja obeh trditev. S tem Jaspers zavestno razbija vse skrajnosti
in absolutizacije; bolje: gre mu za prikaz in izkaz vseh absolutizacij
kot absolutizacij. Ta dialektika torej razkraja sleherno dogmatično abso-
lutiziranje česa svetno-imanentnega kot absoluta. Svoje vodilo jemlje iz
transcendence vseobsežnega. Iz tega sledi, da je mišljenje sproščanje od
vsake delne trditve, nevezanost na kako imanentno predmetnost, distanci-
ranost od nje in s tem ohranitev svoje eksistence kot bistveno zgodovinske
samobitnosti svobode, ki ima svojo mero v odnosu do transcendence.
Mimo vseh teh skrajnosti, dogmatizad j, absolutizacij, skepse, nihilizma itd.
in prek njih je ta dialektika nenehno na poti k transcendenci, ki je v
okviru svetnega bivanja in predmetnosti, v znanosti in sploh v okviru
reladje subjekt-objekt nikjer ni mogoče zgrabiti. Vse to razume ta dia-
lektika le kot šifre transcendence za zgodovinsko eksistenco. Vse ima-
nentno more biti šifra transcendence vseobsežnega. Ta dialektika zato
nima triadne oblike, ki bi z negiranjem negacije dosegla pozitiven rezultat,
čeprav te oblike ne odklanja absolutno. Ne končuje se torej v zaprti krog
krogov kot pri Heglu, temveč je odprt horizont nenehnega transcendiranja
kot izvajanja, ne pa rezultata. Prav zato je nujno vezana na vso objektnost
znanosti in predmetnost sploh, ki je njeno edino gradivo, in se hkrati
sprošča od sleherne predmetnosti ter s tem omogoča človekovo svobodo
in nevezanost na kaki dokončnosti. To je njen pomen. Njeno izhodišče, pot
in »rezultat« pa je to vseobsežno. To metodo pojmuje Jaspers kot metodo
vsakega filozofiranja. Vnanje značilnosti tega, mišljenja so logična proti-
slovja, tavtologije, logični krogi in sploh kršenje pravil formalne logike
in razuma. Prav zato je to mišljenje za razum nično.
»Filozofska logika. V moji »Filozofiji« je bila ta stvar razložena na
več mestih. V svojem zimskem predavanju 1931/32, po izidu moje »Filo-
zofije«, sem razvil za mojo filozofsko logiko temeljni pojem »vseobsež-
nega« ...
»Slo je za to, da bi našel prastare, faktično izvajane metode filozofi-
ranja. To je bilo zame skoraj tako, kot da sem ponovno odkril svet
filozofskega mišljenja v njegovi samoovedenosti.« ...
»Naj tu imenujem nekatere motive iz tega dela:
1.	Situacija filozofije je takale: ena resnica v celoti ne obstaja, tem-
več srečujemo več resnic v zgodovinski podobi. Zato skupnost ljudi ni
mogoča po občem priznanju ene same in edine resnice, temveč samo po
skupnem mediju komunikadje ...
2.	Komunikacija zahteva samozavest uma, tj.: znanje oblik in metod,
v katerih mislimo, zahteva orientacijo v strokovni misli [im Handwerk
des Denkens] tja do zagotovitve izvirov...
3.	Da bi mišljenje prišlo v prostor izvirov, mora biti izvajano neko
mišljenje, ki se zdi nemogoče. Mi mislimo v predmetih, na katere smo
1504	1
usmerjeni. Naloga filozofirajoče temeljne operacije v vseh časih pa je,
transcendirati prek zgolj predmetnega k tistemu, od koder izhaja tako
predmetnost kakor tudi vanjo usmerjeno mišljenje subjekta. To, kar ni
ne predmet (objekt) ne miselni akt (subjekt), temveč zaobsega oboje v
sebi, sem imenoval vseobsežno (das Umgreifende). To ne govori ne skozi
objekt ne skozi subjekt ločeno, temveč skozi oboje hkrati kot tisto, kar je
transcendenca hkrati zavesti kakor tudi biti...
4.	Ce je paradoksija filozofiranja, da v predmetnem nima nobenega
predmeta, kaj je tedaj še filozofsko mišljenje? Ce imenujemo predmetno
mišljenje racionalno, tedaj mišljenje, ki ob vodilu predmetnega prehaja
to predmetno mišljenje, ni več racionalno, čeprav je ob vsakem koraku
vezano na racionalne akte.. . Filozofska logika, mora pokazati, kako vodi
sufficienca racionalnega za pretresanje temeljnih filozofskih vprašanj do
razvijanja nekega mišljenja, ki greši zoper načela racionalnega, se giblje
v protislovjih, tavtologijah, krogih; vendar ne da bi samovoljno in po-
ljubno kršilo ta načela, temveč iz nekega drugega reda, ki postaja meto-
dično prozoren . . .
5.	S filozofskim mišljenjem se dogaja prodor skozi racionalnost, ki bi
se hotela absolutizirati, dogaja pa se ta prodor z racionalnimi sredstvi. Ta
prodor prehaja razum, ne da bi razum izgubil. V njem doseženi miselni
medij se v nasprotju z razumom imenuje tudi um.« (Vse podčrtal U. I.)
(Philosophie und Welt, str. 367, 369, 370, 371, 372.)
Antinomija tega mišljenja je torej vpogled v zahtevo po nemogočem
in vztrajanje v nji, zavestno rušenje vsake svoje posesti. Čeprav je med
razumom in umom prepad razlike, sta prav v tej razliki neločljiva. »Zna-
nost je predmetno, prisiljujoče spoznanje za razum, filozofija je samo-
razsvetlitev uma. Oboje je v tej različnosti neločljivo. Znanost brez filo-
zofije izgubi temelj. Filozofija potrebuje ob slehernem koraku razum in
s tem znanost.« (Die Atombombe und die Zukunft des Menschen, str. 29.)
Dialektika torej vodi mišljenje prek vsega svetnega, predmetnega, opri-
jemljivega, v popolno lebdenje niča — to je tedaj njen edini v^rezultat«.
Videli pa smo, da je za Jaspersa ta nič, ki smo ga prej imenovali odprt
horizont nenehnega transcendiranja, nič le za občo zavest, za znanje, za
razum; za um, za svobodo zgodovinske eksistence pa je ta nič vse. »To
mišljenje ne spozna predmetov, temveč razsvetli in obenem doseže bit
tistega, ki tako misli. Postavljeno v lebdenje z prekoračenjem vsakega bit
fiksirajočega svetnega spoznanja (kot filozofska orientacija v svetu) apelira
na svojo svobodo (kot razsvetlitev eksistence) in ustvarja prostor svojega
brezpogojnega dejanja [unbedingten Tuns] v 'potrjevanje [Beschwören]
transcendence (kot metafizike).« (Philosophie und Welt str. 320—321.)
Ze uvodoma sem omenil, da je hkrati potrditev in zanikanje, hkrati
da-in-ne, bistvena poteza Jaspersove dialektike kot filozofske metode. Po
vsem, kar je bilo doslej rečeno o njegovi metodi, je tudi ta poteza postala
določnejša. Mišljenje transcendence je nemišljenje; samo v predmetnem
(in po njem) je nepredmetno; samo v razumu (in po njem) je um; samo
v bivanju (in po njem) je eksistenca kot svoboda itd. Povsod je tu obenem
pričujoča afirmacija in negacija. Ta da-in-ne ima še drug pomen: je afir-
1505	1
maci j a slehernega predmeta kot relativnega in svetnega in obenem nega-
cija slehernega predmeta, absolutiziranega v pravo bit transcendence.
Dalje pomeni to še: zavestno iskanje vsaki trditvi protitrditve ter po-
trditev in zanikanje tega protislovja obenem. Ob vsem tem je kršenje
pravil logičnega mišljenja očitno. Po Jaspersu to ni iracionalna metoda,
ker se sleherni njen korak vrši v racionalnosti, kot racionalni akt. Zato
tudi ni pristaš iracionalizma.
Dialektika ima torej pri Jaspersu več pomenov in vključuje tisto, kar
je dialektika pomenila v dolgi zgodovini filozofije. Pri obravnavanju
Jaspersove filozofske metode sem orisal predvsem tisto, kar mislim, da
je njegov prispevek k dialektiki. »Dialektika ima zelo različen pomen.
Samo eno ji je skupno, da so v nji nasprotja bistvenega pomena. Dialek-
tika se imenuje logični tok skozi sinteze k rešitvam v sintezah. Dialektika
se imenuje realno dogajanje v nasprotjih, ki se sprevračajo drugo v drugo,
se združujejo, prinašajo novo. Dialektika pa se imenuje tudi razpiranje
[Aufreissen] nasprotij v antinomije brez rešitve, padec [Sturz] v nereš-
Ijivost, v protislovno, — se imenuje tudi speljevanje na meje, kjer se kaže
bit absolutno raztrgana, kjer je moja prava bit verovanje in verovanje
oprijemanje na videz absurdnega. Filozofsko verovanje ima v sebi struk-
ture takšnih dialektik. (Podčrtal U. I.)
Kot sta bit in nič neločljiva, oba v enem in se nato spet do skrajnosti
odbijata, tako sta verovanje in neverovanje neločljiva in se tudi strastno
odbijata.
Nasprotja bivanja, duha, sveta se združujejo v harmonično totalno
vizijo, ta pa se spet prelomi po uporu eksistence zoper to neresnico.«
(Der philosophisce Glaube, str. 21.) "V zadnjih dveh odstavkih imamo
»vsebinski« primer Jaspersove dialektike (hkrati da-in-ne). Po mnenju
Jaspersa torej logika razuma oziroma formalna logika ni in ne more
biti merilo v filozofiji. Vse, kar moremo doseči ob vodilu razumske logike,
so le končne, posebne stvari in naše poznanje teh stvari. Eksistenca in
transcendenca nista v tem načinu biti. Logično mišljenje pa ju razruši.
Zato se mišljenje (bolje ne-mišljenje) eksistence in transcendence s sta-
lišča logike kaže kot krog in tavtologija, protislovje pa onemogoča sam
obstoj teh »misli«; preostane samo nič.
Filozofija pa mora po Jaspersu ponovno potrditi in uveljaviti svoje
zgodovinsko bistvo v enotnosti svojega »predmeta«, metode in naloge,
uveljaviti tisto, kar se je že v stari Grčiji zdelo nepoučenim ljudem prazno
blebetanje — kot pravi Platon v svojem »Parmenidu« — in kar je še
danes prazno blebetanje — nič — za razum in predmetno zavest. »Napni
svoje sile in se, dokler si še mlad, bolj uri v tisti sposobnosti, ki jo imajo
za nekoristno in ki jo navadni ljudje imenujejo blebetanje, — kajti če
tega ne boš delal, se ti bo resnica izmaknila.« (Platon: Parmenid 135 D.)
To je dialektika transcendirajočega mišljenja (ne-mišljenja), ki dobiva
svojo vsebino kot odmev iz eksistence. »Transcendirajoče mišljenje, ki
bi si hotelo zagotoviti bit transcendence, hoče kot mišljenje izvajati ne-
mišljenje. Drži se v tej dialektiki, dokler je resnično in se niti brez-
1506	1
miselno ne izgubi v golem občutku neke biti, niti biti trascendence ne
potegne v imanenco nečesa mišljenega. To je vedno obnavljajoče se samo-
sprevračanje mišljenja v nemožnost mišljenja (Nihtdenkenkönnen), ne le
transcendiranje nečesa mišljenega k ne-mišljenemu, temveč v tem odprav-
ljajoče se mišljenje samo: neko nemišljenje, ki razsvetljuje s tem, da ne
misli Nekaj in ne misli Nič. Ta sama sebe uničujoča dialektika je specifično
mišljenje, ki mi nič ne pove, dokler sta mi samó predmetnost in zornost
pogoja nekega jx>mena, bistveno pa je za razsvetlitev moje filozofske
zavesti o biti.« (Phil. III, str. 39.) To metodo filozofiranja v celoti, to
dialektiko filozofske misli, to pot filozofske resnice imenuje Jaspers um.
Realizacija uma je začetek in konec filozofiranja, je njegov medij in
naloga. Temeljna poteza uma je hotenje edinstva, tistega, v čemer je
vsa resnica. Ta resnica edinstva postane iz svoje največje oddaljenosti
za nas navzoča v umu in po njem, vendar ne kot naša last in znanje,
temveč kot neomejena odprtost. »Pot, ki se ne ustavi niti pred izjemo
niti pred avtoriteto temveč v njo prodira —■ ta pot filozofske resnice —
se imenuje um. ... Vedeti in izvajati to, kar je um, je prava filozofska
naloga od nekdaj in za vedno.« (Existenzphil. str. 47, 48.) Naj navedem
še nekaj Jaspersovih odlomkov, ki formalno spominjajo na dialektiko
Platonovega »Parmenida« in imajo v izvajanju videz nesmiselnega, praz-
nega in nekoristnega blebetanja. »Metode transcendiranja s kategorijami
prek teh kategorij so naslednje: Neko posamezno kategorijo absolutizi-
ramo, vsakič za trenutek predmetno mislimo v nji transcendenco (npr.
nujnost biti). S tem je mogoče formulirati prvo dialektiko tega mišljenja:
katero že koli kategorijo v mišljenju transcendence uporabimo, je kot
določna kategoHja neuporabna, kot táko, ki zgublja določnost, pa je
končno ni več mogoče misliti.
Druga dialektika je tale: Ker je kategorija kot objektivno mišljena,
ostaja določna katogerija, in ker je kot taka samo neresnična absoluti-
zacija [ki smo jo za trenutek absolutizirali — Op. U. I.], mora zadobiti
podobo, v kateri notranje protislovje rečeno zopet odpravi (npr. nič je
bit), ali ga uniči tavtologija (npr. resnično je resnično). Protislovje dobimo
s tem, da nasprotne kategorije postavimo kot identične (coincidentia oppo-
ziterum). Tavtologijo določa v eni kategoriji s prav to kategorijo izražena
transcendenca, tako da postane posebnost te kategorije samo še videz [Er-
scheinung] in preostane identiteta biti s samo seboj.
Tretja dialektika napravi kategorije, ki imajo vse svojo določnost
v relaciji na druge, po obliki brezpogojne, tako da postanejo določene
same po sebi. Nanašajo se nase, namesto da bi se na druge, postanejo
s tem pravzaprav nesmiselne, spregovorijo pa za transcendirajoče miš-
ljenje, ker so izraz za mišljenje ne-mišljenja (npr. vzrok samega sebe
[čausa sui]), bit biti).« (Phil. III, str. 40—41.) Za Jaspersa torej nobena
filozofija, kolikor je filozofija, ne more pretendirati na znanstvenost;
nobena filozofija ne more biti znanstvena v tem pomenu, da bi bile njene
trditve in sploh njene misli obče veljavne in da bi same po sebi izsilile
potrditev pri drugih ljudeh, podobno kot to velja za znanstvene ugo-
tovitve. Filozofija je dostopna v komunikaciji med zgodovinskimi eksi-
1507	1
stencami, ki prav v tej komunikaciji prihajajo do svoje samobitnosti in
svobode v medsebojnem nesovražnem boju; znanost pa je sámo po sebi
prisiljujoče znanje za razum in občo predmetno zavest. Vsa ta — za
razum nična — dialektika torej ima — če sploh kje — pomen v komu-
nikaciji med eksistencami. Posebno izrazite primere izvajanja opisane
dialektike lahko najdemo v tretji knjigi Jaspersove »Filozofije«: — dialek-
tika bit-nič, eno-moštvo, forma-materija, smisel-nesmisel, časovnost-več-
nost, dejansko-nedejansko; dalje dialektika transcendiranje prostora, sub-
stance, življenja, zavesti itd.
Jaspers kot filozof eksistence, je videl v filozofiji več »nalog« in
pomenov. Da bi jih mogli razumeti v njihovi enotnosti, moramo videti
v vseh teh »nalogah« eno samo nalogo, ki ima več vidikov, več dimenzij.
Da bi se mogli v tej večdimenzionalnosti nekako znajti, je treba poiskati
jedro te edine naloge filozofiranja. Po Jaspersu je ta edina, vse druge
vključujoča naloga filozofije: Razsvetlitev eksistence kot zgodovinske
samobitnosti svobode v komunikaciji in doseganje lastne eksistence ter
samobitnosti slehernega človeka skozi njegovo lastno filozofiranje v ko-
munikaciji z dano razsvetlitvijo (in seveda predvsem tudi v komunikaciji
z drugimi eksistencami). V tej komunikaciji, ki mora biti realizirana
v lastnem filozofiranju in lastni samobitnosti slehernega, brez katere ni
mogoče pojasniti, za kaj v filozofiji pravzaprav gre, je — po mnenju
Jaspersa — premagana tudi gola kontemplativna pozicija zgolj reflek-
tiranja »o eksistenci«, »o komunikaciji«, »o transcendenci«, »o svo-
bodi« itd.
Ko smo razpravljali o »predmetu« Jaspersove filozofije, smo govorili
predvsem o pravi biti transcendence vseobsežnega. Ta omejitev »pred-
meta« Jaspersove filozofije je bila v dosedanjem razpravljanju smiselna
le zaradi boljše preglednosti izvajanja. Sedaj je treba reči, da zadeva ta
opredelitev »predmeta« le eno plat — transcendenco. Druga plat »pred-
meta« (če je ta slikovita primera »plati« sploh dopustna) Jaspersove
filozofije pa je eksistenca v odnosu do transcendence. Prav po tem je
Jaspersova filozofija tudi dobila ime filozofija eksistence, čeprav Jaspers
sam pri tem ni mislil česa posebno novega. »Toda govoril sem tudi o
,filozof i ji eksistence' (,Existenzphilosophie'), in sicer v smislu teh pre-
davanj, po katerem je bila ,eksistenca za ta trenutek značilna beseda'
te filozofije, sáma filozofija pa samó neka oblika ene, prastare filozofije.
Čeprav sem to besedo sprejel kot naslov teh predavanj, sem se želel temu
geslu izogniti. Takrat še ni zavajalo v zmoto. Ni še bilo Sartrovega eksi-
stencializma, ki si je podvrgel svet. Ta je izšel iz neke tuje filozofske
miselnosti. Se je bilo mogoče zadeti s to besedo nekaj popolnoma dru-
gega.« (Existenzphil. str. 87.) Jaspers se torej upira zoper tako razpo-
reditev svoje filozofije, ker ni imel nikoli namena, da bi mu bila razsvet-
litev eksistence edina téma filozofije. »Razsvetlitev eksistence je bil ne-
izogibno potreben moment celote, ne pa celota sama. [Phil. I, Nachwort
(1955), str. XXIII.] Spreminjanje razsvetlitve eksistence v »eksistencia-
lizem« ima Jaspers za izrodek. Sam pravi, da je bil presenečen, ko je
videl uresničenje tega v povojni Franciji. »Ta eksistencializem je postal
1508	1
s pomočjo literarnega javnega mnenja fantom neke skupne moderne
filozofije, ki je dobila to ime.« [Phil. I, Nachwort (1955), str. XXIII.]
Kako je Jaspers opredelil eksistenco? Eksistenca ni nikakršno bistvo
človeka, ki bi bilo ontološko določljivo, ali kakor koli predmetno dostopno
za občo zavest, razum ali znanost, temveč je človekova možnost, ki se
realizira le v komunikaciji, je človekova naloga. Eksistenca je v vsaki
svoji zgodovinski uresničitvi izjemna, saj zgodovinskost vključuje iz-
jemnost. »Izjema ni le redek mejni dogodek — v skrajnih in pretresljivih
podobah, kot Sokrat — temveč povsod-pričujočnost možne eksistence.
Kajti zgodovinskost kot taka vključuje izjemnost, ki postane v občem
nerazrešljivo [nerazlično] eno.« Existenzphil. str. 39.) Za občo zavest in
spoznanje, in vsako spoznanje kot tako je za Jaspersa vedno obče, ostaja
torej eksistenca kot zgodovinska samobitnost (izjema) nedostopna, ker se
v nji stopi v brezrazličnost. Glede dostopnosti eksistence znanju in obči
zavesti, znanstveni raziskavi in sploh predmetni zavesti, velja vse, kar je
bilo rečeno glede transcendence. Za znanje je eksistenca neulovljiva in
neopredeljiva, je svoboda, ki je v območju svetnega bivanja in znanstvene
orientacije v svetu nikjer ni mogoče najti. Ker je eksistenca znanju ne-
dostopna prav tako kot transcendenca in ker eksistenca je le v svojem
odnosu do transcendence, spadata v svoji odnosnosti skupaj, in prav v tej
odnosnosti sta »predmet« filozofije. »Eksistenca je, kar nikoli ne postane
objekt; izvir, iz katerega mislim in delujem, o čemer govorim v miselnih
zaporedjih, ki ničesar ne spoznavajo; eksistenca je, kar je v odnosu do
sebe in v tem do svoje transcendence. Toda ali more to biti, kar naj bi ne
bilo dejansko kot objekt med objekti? Očitno ne more biti ,jaz sem',
ki bi bil oprejemljiv kot empirično bivanje, kot zavest sploh, kot dojem-
ljivost, ali tisto, kar dobimo s sklepanjem.« (Phil. I, str. 15.) Ker torej ne
gre za spoznanje eksistence, moremo govoriti le o filozofski razsvetlitvi
eksistence. Ker je človek možna eksistenca, Jaspers često poudarja, da
tudi človeka ne moremo spoznati v celoti. Človek je vedno več, kot more
vedeti o sebi. Vsako spoznanje človeka, ki bi se hotelo absolutizirati kot
spoznanje človeka v celoti, bi uničilo njegovo zgodovinsko samobitno
svobodo. Vse teorije o človeku in vsa spoznanja o njem so potrebna in
smiselna, dokler se ne absolutizirajo. Cim jasnejša so ta spoznanja, tem
jasnejše je, da v njih človek v celoti ni ulovljiv. To velja tako za človeka
nasploh kakor za posameznika.
Ker eksistence ne moremo spoznati, zato to tudi ni pojem; to velja
prav tako tudi za transcendenco. Ko bi namreč bila eksistenca pojem, bi
bilo mogoče to, kar ta beseda pomeni, definirati kot vsako vsebino pojma;
v tem primeru bi bilo to že znanje nečesa določnega, predmetnega. »Pra-
vimo: eksistenca, govorimo o biti te resničnosti. ,Eksistenca' pa ni pojem,
temveč kazalec [Zeiger], ki kaže na nekaj ,onstran vse predmetnosti'.«
(Phil. I, str. 26.) Filozofiranje se s tem kazalcem poglablja v eksistenco
in si jo tako razsvetljuje. To filozofirajoče poglabljanje pa ni zgolj opa-
zujoče razumevanje, temveč lastna pričujočnost v tem, transcendiranje
sebe kot empirične individualnosti k sebi kot pravi zgodovinski samobit-
nosti. Vse misli, ki jih je o tem transcen diran ju mogoče sporočiti drugim,
1509	1
temeljijo samo in izključno v tej posameznikovi možnosti. Zavest biti
eksistence ni fenomen, ki bi bil dostopen opazovanju. Eksistenca zato ni
ne objektiviteta ne subjektiviteta. Zunaj vsake razcepljenosti v subjekt in
objekt je eksistenca vedno le za eksistenco v njuni komunikaciji. Eksi-
stenca je bit, ki se zase odloča v času iz svoje večnosti. »Kar se v mitičnem
izražanju imenuje duša in bog, v filozofskem jeziku eksistenca in trans-
cendenca, to ni svet... Tukaj sledi temeljna filozofska odločitev vpra-
šanja: kaj jè nasproti celokupnemu svetnemu bivanju?
Bit, ki je — v pojavu bivanja — ni, temveč more biti in naj bi bila
in zato časno odloča svojo večnost.
Ta bit sem jaz sam kot eksistenca. To sem, kolikor ne postanem sam
sebi objekt.« (Phil. II, str. 1.) Cim bolj se veže človek samo na svet in
objekte, tem bolj brezdomen se čuti v njem. Nevarnost, da bi mu popol-
noma zapadel, raste. Zoper to zapadanje prihaja iz eksistence zahteva
za odrešitev od sveta. Svet in eksistenca se dialektično ločujeta in se zopet
družita.
Kakor ne more biti eksistenca ne predmet, ne objekt, ne subjekt,
ne znanje ali pojem, tako je tudi kategorialno ni mogoče opredeliti. Vse,
kar govorimo o eksistenci, morejo biti samo znaki, ki kažejo na nekaj,
česar v svetu, znotraj svetne usmerjenosti in znanosti, nikjer ni. Ti znaki
eksistence ne kažejo ničesar predmetnega več in govorijo le mogoči eksi-
stenci v njuni medsebojni komunikaciji, za občo zavest oziroma razum pa
so nični. V tem je zajeta vsa filozofska razsvetlitev eksistence. »Zato so,
razen znakov svobode, ki ne zajemajo nobenih predmetov, tudi kategorije
le inadekvatno uporabljive za eksistenco.« (Phil. II, str. 420.) Videli smo,
da velja podobno tudi za transcendenco. Eksistenco je »opredelil« Jaspers
kot svobodo, samobitnost, zgodovinskost, izjemnost, »izrazi« jo lahko tudi
z besedami »jaz sam«, »jaz sem« itd. Toda zanj to sploh niso pojmovna
določila ali lastnosti eksistence, temveč v bistvu sinonimni znaki. Ce
rečem svoboda, pomeni to eksistenco, če rečem samobitnost, pomeni isto.
To je večdimenzionalnost istega.
Omenil sem, da je eksistenca vedno le za eksistenco v njuni komu-
nikaciji. Tega si — rx> Jaspersu — ne moremo zamisliti kot dve ločeni
že obstoječi eksistenci, ki nato stopita v komunikacijo kot dve posebni
substanci, temveč tako, da eksistenci šele v komunikaciji dosegata svojo
samobitnost in zgodovinskost, se šele v nji realizirata kot eksistenci. Zato
je komunikacija neizogiben pogoj sleherne zgodovinske samobitnosti eksi-
stence in zaradi tega naloga filozofiranja, uma.
»Um je brezmejna volja do komunikacije. . .. Komunikacija v sleherni
obliki tako pripada človeku v temelju njegovega bistva, da mora biti vsak
čas mogoča in ne moremo nikoli vedeti, od kod bo še prišla. Brezmejna
komunikacija ni program, temveč vseobsežna bistvena volja filozofskega
verovanja — šele v tem so v posebnostih utemeljeni namen in metode
komunikacije na vseh njenih stopnjah. Brezmejna pripravljenost za ko-
munikacijo ni posledica kakega znanja, temveč odločitev za pot v člo-
večnost. Misel komunikacije ni utopija, temveč verovanje. Za vsakogar je
vprašanje, ali k temu teži in ali v to veruje, ne kot v kaj onstranskega,
1510	1
temveč v nekaj popolnoma tostranskega-sedanjega: v našo lastno človeško
možnost medsebojnega življenja, medsebojnega govorjenja in nahajanja
resnice v tej medsebojnosti in dosezanja svoje samobitnosti šele po tej
poti. V današnji nuji pojmujemo komunikacijo kot temeljno zahtevo do
nas samih. Razsvetlitev komunikacije iz njenih mnogoterih izvirov v
načinih vseobsežnega je glavna téma filozofiranja. Približevati komuni-
kacijo v vseh njenih zmožnostih uresničevanja je dnevna naloga filozof-
skega življenja.« (Der Phil. Glaube, str. 130.) Iz vsega, kar je bilo doslej
rečeno o eksistenci, sledi, da je eksistenca za znanje in občo zavest nična.
Filozofiranje jo more le razsvetliti — iz eksistence za drugo eksistenco —
s svojo dialektiko, z uporabo znakov in šifer, ki jih more dešifrirati le
eksistenca in to vsaka po svoje. To, kar je izrečeno o eksistenci, ima obliko
splošnega (pojmi, predmetne vsebine, znaki, šifre itd.). Razsvetlitev eksi-
stence, ki se tako izvaja, pa od te posebne svojevrstne oblike splošnega
gleda na onos do eksistence. »V izrekanju splošnega kot obliki eksistenco-
razsvetljujočega mišljenja se možna eksistenca obrača sama nase in na
druge, da bi v obeh prišla k sebi. ... Kajti eksistenco razsvetljujoče miš-
ljenje ima dve strani, od katerih je ena sama zase neresnična (to, kar je
zgolj splošno), druga sama zase nemogoča (nema eksistenca); ...To je
neko mišljenje, v katerem kot da udarjata dve krili, in ki se posreči le,
če zares obe udarjata — možna eksistenca in mišljenje splošnega. ... [V
razsvetlitvi] kot filozofiranju, katerega krili sta, se srečujeta to splošno
in jaz sam.« (Phil. II, str. 11.) V tem je orisana tudi vsa metoda kot po-
sebna pot razsvetlitve eksistence. Kaj pomeni to svojevrstno splošno?
Vemo že, da ima pri Jaspersu predmetno znanje — znanost npr. — obliko
splošnosti. Sámo po sebi ima prisiljujoč značaj za razum in občo zavest.
Takega značaja so npr. matematična spoznanja, pa tudi druga znanstvena
spoznanja. Mogli bi torej reči, da je to razumska splošnost. Ko pa smo
govorili o oni splošnosti kot enem krilu razsvetlitve eksistence, ni šlo za
to razumsko splošnost. Jaspers govori še o neki drugi splošnosti, ki je
v okviru svetno usmerjenega znanja nemogoča. »Drugačen je poslednji
in pravi način govorjenja, ki razsvetljuje eksistenco s splošnim, ki ga
v svetno orientiranem znanju sploh ne more biti. Kategorije tega sploš-
nega so brez moči za določanje novih predmetov, so zato- zgolj znaki
[bloße signa]. Ta splošnost sploh ne obstoji kot ločena [losgelöste] sploš-
nost. Tako npr. »ni« [Es »gibt« z. B. keine...] eksistence, samobitnosti,
svobode, eksistencialne komunikacije, zgodovinskosti, brezpogojnih de-
janj, absolutne zavesti. Denaturirane v predmet znanja o človeškem biva-
nju pomenijo te besede nekaj vseskozi drugega, kar nas samo bega, ker
je označeno z eksistencielnimi znaki. Skozi znake govori razsvetlitev eksi-
stence ... V teh splošnih znakih je torej zadeta svoboda kot aktivnost tiste
biti, katere bit je odvisna od nje same.« (Phil. II, str. 15.) To je torej
specifično splošno, ki je imenovano znak, pa tudi kazalec, in ima za raz-
svetlitev eksistence podoben značaj, kot ga ima tisto, kar imenuje Jaspers
šifra transcendence za razsvetlitev te transcendence. Druge metode raz-
svetlitve eksistence so zelo podobne metodam razsvetlitve transcendence.
Gre pač za dialektiko uma oziroma za dialektičnost uma samega v trans-
1511	1
cendiranju od svetnega in razumskega k transcendentni odnosnosti eksi-
stence in transcendence.
Omenil sem, da je za Jaspersa edina in vse druge zajemajoča naloga
filozofije: razsvetlitev eksistence kot zgodovinske samobitnosti svobode
v komunikaciji in doseganje lastne eksistence ter samobitnosti slehernega
človeka skozi njegovo lastno filozofiranje v komunikaciji z dano razsvet-
litvijo (kar pomeni: z Jaspersovimi spisi in po njih v komunikaciji z
Jaspersom kot samobitno zgodovinsko eksistenco), kakor tudi v neposredni
komunikaciji z drugimi eksistencami. V tej opredelitvi gre na videz za
dve stvari. Zdi se namreč, kot da je filozofska razsvetlitev eksistence eno,
doseganje svoje eksistence skozi lastno filozofiranje vsakega posameznika
pa drugo. Po tem videzu je bilo tisto, kar je Jaspers pisal, zgolj filozofska
razsvetlitev eksistence v obliki prej omenjenega specifično splošnega
(znakov), nekakšna »abstrakcija«, ki bi kot taka imela kakšen pomen.
Videli pa smo, da je to specifično splošno sámo zase le eno sámo krilo
in v tej ločenosti popolnoma nično brez drugega krila; da so to le znaki
eksistence za drugo eksistenco v njuni komunikaciji — saj šele iz tega
sploh moremo govoriti o razsvetlitvi eksistence. Brez tega so znaki nični,
ne pomenijo absolutno nič. Zato je dvojnost v opredelitvi le navidezna in
prav zato ni mogoče govoriti o zgolj abstraktno reflektirajoči poziciji tega
filozofiranja. Ob tem se moremo ponovno spomniti na to, kar so filozofi
večkrat pudarjali, da filozofija ne more ničesar dati, temveč more le opo-
zoriti, pokazati, spominjati itd. To omenja že Platon: »Tako moramo mi-
sliti o njih, če je res, da izobrazba in vzgoja nista to, kar mnogi učitelji
v svojih pripovedih trdijo, da sta. Trdijo namreč, da morejo v dušo vsa-
diti znanje, čeprav ga duša nima, kot bi mogli v slepe oči vsaditi vid.«
(Platon: Država VII, 518. IV).
Po Jaspersovem pojmovanju je smisel in vloga filozofije to, da bi
človek dosegel sam sebe, svojo samobitnost, enkratnost in zgodovinskost,
da bi človek v tem in po tem sebe sprostil vsake dokončne vezanosti na
karkoli in p» čemerkoli v svetni usmerjenosti zaradi svoje vezanosti na
transcendenco, od koder in v čemer ima kot človek svojo mero. To pa
navsezadnje pomeni: postajati šele pravi človek. »Upamo si trditi: Filo-
zofija ne more prenehati, dokler živijo ljudje, filozofija drži pokonci
zahtevo: osmisliti življenje preko vseh smotrov v svetu, — prinašati na dan
smisel, ki obsega vse te smotre, — ta smisel tako rekoč življenju navkljub
v sedanjosti uresničevati in izpolnjevati, z lastno navzočnostjo obenem
služiti prihodnosti, nikoli človeka sploh ali posameznega človeka poni-
žati do golega sredstva. Trajna naloga filozofiranja je: postati pravi človek
s tem, da se zavemo biti; .. . Vedno je cilj pridobiti neodvisnost človeka
kot posameznika. Pridobi si jo v odnosu do prave biti. Pridobi si neod-
visnost od vsega, kar se dogaja v svetu, po globini svoje vezanosti na
transcendenco. Kar je Laotse za po padel v Tao, Sokrat v božjem naročilu
in znanju, Jeremija z Jahvetom, ki se mu je razodel; kar so vedeli
Boethius, Bruno, Spinoza: bilo je tisto, kar jih je naredilo neodvisne.
Te filozofske neodvisnosti ne smemo' zamenjati ne z libertinizmom suve-
rene samovolje, ne z vitalno silo, ki kljubuje smrti.« (K. Jaspers: Die ge-
1512	1
genwärtigen Aufgaben der philosophischen Forschungen, »Universitas«
1954, Str. 113—114.) »Je tedaj naš predlog: uganjajte filozofijo, študirajte
filozofijo? ... Nikakor. Zahteva pa je: Gibljite se v filozofiranju, ki je
aktivno v človeku kot človeku ! ... Akademska filozofija, ki trka na svojo
znanstvenost, ne zmore prav ničesar v realiteti našega sedanjega bivanja
.. . Kdor filozofira, se ne obrača le na razum, temveč z uporabo tega po
znanosti maksimalno razvitega razuma na človeka samega. . . . Filozofija
kot taka ne prinaša predlogov, načrtov in programov, temveč mora bu-
diti notranje razpoloženje [Verfassung], iz katerega imajo te oprijemljive
smotrnosti svoj obvladujoči pomen.« Die Atombombe und die Zukunf
des Menschen, str. 289.) To človek doseže samo tako, da v komunikaciji
pride do samobitnosti svoje eksistence.
Zanimivo je, da Jaspers tudi politično mišljenje šteje za lastno člo-
veku kot človeku, ne le za to posebej izšolanim specialistom. »Politično
in filozofsko mišljenje, ki pripada slehernemu človeku, je lastno človeku
kot človeku in ne sme pri nikomer manjkati ... Ni vsak človek vse-
povsod izkušen, ni vsak fizik. Vsakdo pa je kot človek v osnovi soude-
ležen v politiki in filozofiji, upravičeno postavlja zahtevo, da mora biti
tu prepričan, ne pa, da bi smel le sprejemati avtoritativna sporočila.«
(Die Atomb. u. d. Zukunft des Menschen, str. 265.). Jaspers je prepričan,
da ima in mora imeti sleherna filozofija politične posledice. »Filozofija
ni brez političnih posledic. Čudil sem se, ko sem v celotni zgodovini filo-
zofije videl to povezanost, ki je tako očitna. Nobena velika filozofija ni
brez političnega mišljenja, tudi ne filozofija velikih metafizikov, še celo
Spinozova ne, ta je-celo prišel do aktivnega duhovnega sodelovanja. Od
Platona do Kanta in Hegla in do Kiekegaarda in Nietzscheja gre velika
politika filozofov. Kaj neka filozofija je, kaže v svoji politični obliki. To
ni nič obrobnega, temveč ima centralni pomen. Ni naključje, da sta
nacionalsocializem in boljševizem videla v filozofiji svojega smrtnega
sovražnika.« (Philosophie und Welt, str. 365—366.) Ta zamisel je popol-
noma v skladu z Jaspersovo filozofsko mislijo. Vendar Jaspers ne misli,
da naj bi folozofija učinkovala v političnem življenju z dajanjem kakih
predlogov, rešitev, generalnih družbenih projektov in podobnega, to bi
jo ponižalo v golo sredstvo in jo postavilo med znanosti kot posebno
znanost. Pomen filozofije v politiki se uresničuje popolnoma drugače.
Filozofirajoči človek dosega svojo samobitnost in neodvisnost nasproti
slehernemu dozdevnemu totalnemu znanju, nasproti sleherni absolutiza-
ciji česarkoli svetnega. Vsak posameznik se v tem zave, da more biti
nasproti vsemu temu še vedno on sam, in da preneha biti človek, če v
svoji notranji dejavnosti ne prebuja zavesti o svoji človeškosti. Zoper
vsako obliko zanikanja filozofije, posebno tisto, ki si sama nadeva preob-
leko filozofije, je Jaspers prepričan o neizmernem pomenu filozofije za člo-
veka kot človeka. Njen px)men vidi v možnosti prihajanja slehernega člo-
veka posameznika do svoje eksistence, samobitnosti in svobode, v tisto
dimenzijo, kjer gre temu človeku zares, dimenzijo, iz katere človek šele
zmore videti tudi vsako drugo dejavnost. »Eksistenca je ena izmed besed za
dejanskost [Wirklicheit], ki ji je dajal poudarek Kierkegaard: vse bistveno
14 Problemi
1513
dejansko [wesentlich Wirkliche] je zame samó po tem, da jaz sam sem«.
(Existenzphil. str. 1.) V duhovni situaciji našega časa, ki so jo orisali
Kierkegaard, Nietzsche, Pascal in Dostojevski, si z akademsko, v razne
probleme in discipline razbito znanstveno filozofijo, ki se uveljavlja na
raznih kongresih in simpozijih, ne moremo kaj prida pomagati. Vendar za
Jaspersa to delo ni nepotrebno ali nesmiselno. Nasprotno, mnenja je, da
je tudi to ena izmed nalog filozofije, če je končni cilj vsega tega dose-
ganje človekove neodvisnosti. »V vsakem času in tudi danes je treba
opravljati strokovno-filozofsko delo: razvijanja kategorij in metod, struk-
turiranja našega osnovnega znanja, — orientacije v kozmosu znanosti. —
prisvajanja filozofsko-historičnega, urjenja spekulativnega mišljenja v
metafiziki, razsvetljujočega mišljenja v filozofiji eksistence. V vsakem času
je cilj pridobiti neodvisnost človeka kot posameznika.« (Die gegenwärti-
gen Aufgaben der phil. Forschungen, »Universitas«, 1954, str. 113 -114.)
Kakorkoli bi vprašali po nalogi in pomenu, ki ju Jaspers vidi v filo-
zofiji, vedno nam postavlja v ospredje predvsem človeka posameznika, ki
v komunikaciji in prek filozofske razsvetlitve eksistence in svoje dejav-
nosti postaja samobitna, svobodna eksistenca v odnosu do transcendence.
Vse druge naloge filozofije, kot so: uresničevanje in uveljavljanje uma
nasproti golemu razumu v naši današnji duhovni situaciji, razstvelje-
vanju pomena vseh znanosti in vsega človeškega bivanja, razjasnitev od-
nosa med filozofijo in znanostmi, boj zoper vse oblike lažne filozofije,
boj zoper vsako priznoverje in uradno religijo in za filozofsko verovanje
v um, komunikacijo, eksistenco, transcendenco itd., iskanje izvirov filo-
zofiranja in še druge, že prej omenjene; vse te posebne in pomembne na-
loge filozofije imajo svoj pomen samo, če so zaobjete v eni in edini pravi
»nalogi« filozofije, o kateri smo govorili doslej. Ce pa je dosezanje samo-
bitnosti svoje eksistence v komunikaciji in filozofirajoči razsvetlitvi eksi-
stence za eksistenco edina, vse druge naloge obsegajoča »naloga« filozofije
in filozofiranja, ki jo pojmuje Jaspers tudi kot pot v pristno človeškost,
nas to spominja na tisto, kar je razumel Platon s svojo paideia, ki jo
je upodobil hkrati z upodobitvijo resnice л'' svoji znani prispodobi votline.
(Platon: Država VII, 514—519, posebno 518 VI.) Človek, prehajajoč vse
stopnje resnice od temè in senc na dnu votline do zagledan j a tiste luči,
ki omogoča vse, kar je, in ki jo Platon imenuje to agathón idèa (ideja
dobra), se v tem prehodu sam menja in postaja »drugi«. Ta »drugi« pa
pomeni: šele zares pravi človek. To »dogajanje« zato ni le nekakšno golo,
ločeno spoznavanje neke resnice, temveč hkrati v tem in po tem učlo-
večevanje. To je najgloblji pomen filozofije in filozofiranja. Platonova
paideia, ali pa Jaspersovo dosezanje eksistence v njeni odnosnosti do
transcendence, ne pomeni tistega, kar običajno mislimo z besedo vzgoja in
samovzgoja, temveč ima mnogo globlji pomen — kot tisto, kar vsako tako
vzgojo šele omogoča. Z opozarjanjem na »sorodnost« Jaspersove filozofske
misli z velikimi misleci iz zgodovine skušam pokazati pristno notranjo
povezanost in zgodovinskost Jaspersove misli.
Ker ima človek kot eksistenca po Jaspersu svojo brezpogojno mero
v odnosu do transcendence (Glej Einführung in die Phil.) in ker je eksi-
1514	1
stenca zgodovinska svoboda, zato v Jaspersovi filozofiji ni mogoča poseb-
na občeveljavna etika, ki bi vsebovala taka ali drugačna, za vse obvezna
napotila, pravila, omejitve ali kak kategorični imperativ. V okviru Jas-
persove filozofije sploh ne more biti govora o kakih konkretnih napotkih
za posameznikovo delovanje in tudi ne za delovanje skupnosti posamez-
nikov, družbe. Vsako tako pravilo bi namreč spodbijalo samobitnost svo-
bode. Človek kot človek mora v situaciji samoodgovorno in situaciji
ustrezno odločati in delovati ter v skladu s tem tudi nositi odgovornost.
To pa ne bi bilo mogoče, če bi imel za to delovanje in odločanje že izde-
lane kake norme, klišeje ali podobno. Vendar etika ni nemogoča le zaradi
tega premisleka o odgovornosti, temveč ni mogoča že iz pojmovanja člo-
veka kot možne eksistence. Kljub tej brez-etičnosti Jaspersove filozofije
pa človeško odločanje in delovanje ne sledi iz samovolje ali egocentrizma.
Svojo neprenosljivo in enkratno brez-pogojno mero odločanja in delo-
vanja nahaja sleherni človek kot on sam, kot eksistenca le v odnosu do
transcendence. Tu izvirajo njegova brez-pogojna (Unbedingte) dejanja in
odločitve. Brez te mere ostaja človek v absolutni breztemeljnosti svoje sa-
movolje, ki mu postaja zakon; človek zapade v absolutni nihilizem. One-
mogoči si komunikacijo in s tem možnost uresničevanja svoje eksistence.
Izgublja osnovno človeško dimenzijo, ostaja le še kot golo bivanje, ki je
podobno živalskemu. To je ena skrajnost. Druga možnost za človeka,
ki ni našel svoje mere v transcendenci, pa je, da prevzame splošno veljav-
na pravila ravnanja, klišeje, po katerih se ravna, in se vse bolj izgublja
v brezosebnosti. V tem prav tako ne more biti samobitna, samoodgovoma
svobodna eksistenca, temveč osiromašeno, nesamostojno bivanje kot re-
zultat bega pred odgovornostjo ali pa nesposobnostjo, da bi dosegel
samobitnost. Nobena opravičila s takimi ali drugačnimi vzroki ga ne od-
vežejo krivde, ki jo topo čuti. Iz tega sledi, da je vsaka občeveljavna
etika, pa naj bo še tako vzvišena in veličastna, popolnoma nemogoča prav
zato, ker je za samobitno zgodovinsko eksistenco in svobodo nesprejem-
ljiva in jo podira. Tudi dosezanje eksistence v komunikaciji kot naloga
filozofiranja in uresničevanja človekove možnosti ni mišljena kot kak
katerogični imperativ, kot taka zahteva, temveč je eksistenci sami tako
lastna, kot je očesu lastna svetloba. Očesu svetloba ni zahteva, temveč
njegov medij in izvirni pogoj — samo v nji je oko mogoče. Tako tudi
eksistenca v komunikaciji. Komunikacija pa je na prav tak način lastna
človeku. Tam, kjer je človek, je komunikacija in možna eksistenca. Samo
žival je absolutno brez nje. S tem pa spet ni rečeno, da etike ne bi smelo
biti. Nasprotno: etika je celó potrebna, prav je, da postavlja svoje norme
in najstvo. Toda za eksistenco je vse to neobvezno. Te norme pa morejo
postati za eksistenco obvezne le v njeni odločitvi, če so v sozvočju z njeno
izvirno mero. Etične norme in najstva torej omogočajo in olajšujejo eksi-
stenci orientacijo v njenem »etičnem prostoru«. (Glede te problematike
glej Phil. II, str. 354—362; posebno na strani 362 — 6. Možnost filozofske
etike; dalje Phil. III, str. 229, 3.)
Kot v Jaspersovi filozofiji ni mogoča etika, tako tudi ontologija ni
mogoča. Možnost ontologije bi namreč terjala možnost spoznanja eksi-
1515	1
■stence in transcendence. Ker pa moremo eksistenco in transcendenco le
razsvetliti, ne spoznati, zato ontološko spoznanje (kot znanje prave biti)
ni mogoče. Videli smo že, da je vsa ta razsvetlitev pojmovana le kot
apel na eksistenco, znak ali šifra zanjo, ne spoznanje. »Ce bi vodila raz-
svetlitev eksistence skozi ontološke izjave o eksistenci k kaki novi oh-
jektiviteti subjektivnega, bi bilo takšno otrpnjenje apelirajočega mišljenja
orodje zlorabe, v svojem spoznavnem pomenu pa nično. . . . Vsak stavek
razsvetlitve eksistence, ki ni vzet kot apel, temveč kot izjava o biti ¡Sein-
saussage], kar je le po svoji neposredni obliki, je skušnjava take zlorabe,
Ce odvzamemo apel, ki je v zahtevi po sprem eni tvi, postane možno upo-
rabn-ostno govorjenje z znaki razsvetlitve eksistence, kot da nekaj je ali
da ni táko. Enak pomen bi imel izpeljan nauk, pa tudi že zarodek ontolo-
gije eksistence [Existenzontologie]. Iz tega nastaja specifična sofistika,
ki spremlja vso filozofijo eksistence. V na videz največji bližini do pravega
je najgloblji padec.« (Phil. II. str. 432—434). Se določneje govori Jaspers
o tem v tretji knjigi svoje »Folozofije«, kjer med drugim pravi: »Ontolo-
gija mora razpasti. Kajti vednost o bivanju je omejena na svetno usmer-
jenost, predmetna vrednost sploh pa je omejena na miselna določila ka-
kega kategorialnega nauka; vednost v razsvetlitvi eksistence ima svoje
bistvo v apelu na svobodo, ne v posesti kakega rezultata; vednost o trans-
cendenci je kot kontemplativno poglabljanje v nestalen in mnogoznačen
šifropis...« (Gelj Phil. III, str. 160: 2. Nemožnost ontologije za nas.) Ce
jemljemo zgodovinske ontološke postavke kot spoznanja in znanje, meni
Jaspers, jih absolutiziramo in s tem zavajamo v zmoto. Te postavke mo-
ramo gledati le kot šifre in znake transcendence, ki so jih ustvarjali vsi
veliki misleci v zgodovini filozofije. Te šifre imajo pomen le za eksistenco.
Iz tega se odpira svojevrsten pogled na zgodovino filozofije, ki je premagal
racionalistično-razsvetljensko pozicijo in vidi v vsej zgodovini filozofije
edinstveno prizadevanje razsvetlitve prave biti transcendence. Zato ne
odklanja nobene zgodovinske filozofske koncepcije, kot da je zmota.
Sprejema vse te koncepcije, vendar ne da bi jih odpravil kot gole mo-
mente svoje koncepcije.
Ce se po vsem tem vprašamo, kakšna je družbena vloga filozofije v
Jaspersovem folozofskem horizontu, potem je mogoče govoriti le o njenem
pomenu za človeka posameznika in šele in samo skozi posameznika o njeni
vlogi in pomenu za človeško medsebojnost odnosov na vseh ravneh. Filo-
zofija mora — in samo to zmore — spreminjati človeka posameznika, in
sicer ne iz vnanjosti, s tem se trudi običajna vzgoja in izobrazba, temveč
od znotraj, iz njega samega. More biti soudeležena pri njegovem dose-
ganju izvirne, lastne samobitne svobode kot zgodovinske eksistence, more
mu pomagati, da bi se zavedel svoje svobode in samoodgovomosti, da bi
našel svoja najosnovnejša vodila, ki ne morejo izhajati iz nobenih še
tako dobrih svetovno usmerjenih smotrov. To je filozof ir a jočemu človeku
(in vsak je po Jaspersu kot človek že filozofirajoč) mogoče le v prisva-
janju celotnega zgodovinskega izročila in v komunikaciji, brez katere ni
samobitnosti. Sele v realizaciji filozofije v tem duhu, v posameznih, po
komunikaciji na vseh nivojih povezanih zgodovinskih eksistencah izpol-
1516	1
njuje filozofija tisto, kar je vedno izpolnjnevala. Zunaj tega je filozofija
mrtva in neuporabna, ne daje nobenih rezultatov, ne pomeni ničesar.
Vsa njena vloga raste iz vpogleda, da vsaka človeška prihodnost (v celoti
ali v posameznostih) raste le iz delovanja in odločitev ljudi hic et nunc,
to pa ni zgolj sedaj in tu, temveč zgodovinski, in vsebuje preteklost in
prihodnost. Filozofija stoji prav v srcu tega dogajanja, v. človeku posa-
mezniku. S tem nikakor ni rečeno, da je družba vsota posameznikov —
nasprotno — Jaspers trdi, da zunaj komunikacije ni samobitnosti eksi-
stence kot zgodovinske svobode, trdi pa tudi, da brez eksistentnih posa-
meznikov prav tako ni njihove medsebojnosti in družbe. Več kot to pa
od filozofije, kot jo razume Jaspers, ni mogoče zahtevati. Tudi zahteva,
naj bi filozofija dala človeku polnost oziroma celovitost, je po Jaspersu
le prazna želja. Filozofija ne more človeku dati ničesar, česar ne bi že
imel. Polnost in celovitost človekovega življenja prav gotovo ni kaka
vsevednost v znanju (ki danes nepovrnljivo presega skrajne možnosti
posameznika) pa tudi ne vsestranska sposobnost in izurjenost v vseh
spretnostih (ki danes bolj kot kdaj absolutno presegajo posameznika in
so zanj tudi v prihodnosti nedosegljive). Polnost človeka je mogoča samo
kot zgodovinska eksistenca svobode in samobitnosti posameznika v komu-
nikaciji.
S tem zaključujem obravnavanje »predmeta«, metode in vloge Jas-
persove filozofije eksistence. Vse druge probleme in aspekte sem nujno
moral omejiti ali opustiti, saj je bilo treba s to kratko razpravo nekako
zaobseči skoraj ves zelo obsežni Jaspersov filozofski opus. Zato ta prikaz
ne mere veljati kot podoba celotne Jaspersove misli, temveč le kot osve-
tlitev enega — sicer za filozofijo bistvenega — »aspekta«.
Zapisek Jaspersu in njegovi misli
Kari Jaspers je sodobni nemški filozof. Rojen je bil leta 1883 in je
bil profesor za filozofijo v Heidelbergu in Baslu. Začel je kot psihiater
in njegova »Obča psihopatologija« (Allgemeine Psichopathologie) iz leta
1913 je pomemben prispevek k razvoju psihiatrije, medtem ko sta »Psi-
hologija svetovnih nazorov« (Psychologie der Weltanschungen) iz leta 1919
ter »Strindberg in van Gogh« iz leta 1922 prehod k filozofiji. Leta 1932
je izdal svoje glavno filozofsko delo »Filozofija« v treh knjigah. Jaspers
je bil izrazit nasprotnik nacizma; v času nacistične oblasti mu je bila
onemogočena sleherna aktivnost. Po zadnji vojni je bil ves čas zelo aktiven
kot profesor in kot mislec. Kot avtor mnogih tehtnih filozofskih del si
je ustvaril v zahodnem svetu velik ugled. Poleg že omenjenih del so
pomembna še naslednja njegova dela: Die geistige Situation der Zeit
(1913), Vernunft und Existenz (1935), Nietzsche (1936), Descartes und die
Philosophie (1937), Existenzphilosophie (1937). Die Schuldfrage (1946),
Vcn der Wahrheit (1947), Der psilosophische Glaube (1948), Einführung
in die Philosophie 1950), Die Atombombe und die Zukunft des Menschen
(1958). Je še cela vrsta Jaspersovih del, njihov spisek bi bil preobsežen.
1517	1
Da bi bila podoba tega misleca določnejša, se mi zdi potrebno na
kratico orisati duhovno-filozofski zgodovinski okvir, v katerem Jaspers
deluje, ter znotraj Jaspersove misli zastaviti nekaj vprašanj, na katera
Jaspers ni dal zadovoljivega odgovora.
Ce se npr. vprašamo, kdo je Jaspersov neposredni filozofski predhod-
nik, moramo odgovoriti, da takega pravzaprav ni, obenem pa vidimo
osnovne misli večine velikih filozofov iz zgodovine filozofije na poseben
način pričujoče v Jaspersovi filozofiji.
Naj samo bežno omenim nekatere. Tako je npr. B. Bošnjak ugotovil,
da je Jaspers zelo veliko dobil pri Plotinu. Plotin govori o Enem kot
prvem in nad vsem drugim. Eno je absolutno najvišje, celo nad bogom.
Eno je absolutno, ni pa več dostopno racionalnosti, temveč le eksaktično.
Pomen filozofije pa je videl Plotin v tem, da pripravi človeka za to
eksaktično združitev z Enim, kar je za človeka višek izpolnitve in po-
membno za vse njegovo žitje in bitje. Eno je torej za Plotina več kot
karkoli in ne more biti to ali ono v svetu. To Plotinovo misel je mogoče
skoraj v celoti najti pri Jaspersu. O sorodnostih med Platonovo in Jasper-
sovo mislijo sem že govoril. Tudi osnovno Kantovo zamisel stvari po
sebi in pojava nahajamo zelo razločno spet pri Jaspersu. Pomen njego-
vega vseobsežnega je skoraj identičen s Kantovo stvarjo po sebi. V obeh
primerih gre za nekaj transcendentnega, kar je v okviru svetne usmer-
jenosti bivanja načelno nedostopno. Jaspersu je bit transcendence dostop-
na le možni eksistenci, Kantu pa je bit stvari po sebi dana človeku kot
moralnemu bitju v faktu svobode, ki v okviru sveta nikjer drugje nima
mesta. Tudi Heglova dialektika je spet na neki način navzoča v Jaspersovi
filozofski metodi, o tem sem že govoril. Posebno mesto v Jaspersovi filo-
zofiji je našla Kierkegaardova misel o zgodovinski posamezni eksistenci
kot edini realiteti človeka, ki ni le derivat ali pa kreatura česa občega,
nadčloveškega. Ta misel je tako rekoč jedro Jaspersove filozofije eksi-
stence.
Tako bi mogli iskati in še naprej naštevati podobne analogije; mislim,
da to niso gole analogije, temveč so utemeljene v bistvu Jaspersove filo-
zofije. Prav tako sem daleč od tega, da bi iskal kake »vplive« na Jasper-
sovo misel, ali pa celo sklepal, da je to le električna zmes. Jaspersova
misel je nastajala nekako v letih 1920—1935 in se potem dopolnjevala do
danes iz odpora zoper hladno akademsko »znanstveno« filozofijo, pred-
vsem zoper novokantovstvo, neopyozitivizem in tudi fenomenologijo. Nasta-
jala je po Jaspersovih lastnih besedah kot poskus vrniti filozofijo v tisto
dimenzijo, kjer je vedno že bila, pa je nekako zašla. Za Jaspersa ne mo-
remo reči, da bi nadaljeval Husserlovo fenomenologijo, Jaspers ni mislec
fenomenološke šole. Tudi njegova metoda ni fenomenološka, to smo že
mogli videti. Sam na več mestih dokaj kritično omenja fenomenologijo.
Fenomenološko metodo ima za pomembno v psihologiji in psihiatriji.
Sam jo je uporabljal — pod Husserlovim vodstvom •— v nekaterih svojih
delih iz psihiatrije. V filozofiji pa se za fenomenologijo ni ogreval. Tako
lahko vidimo, da Jas^pers tudi med svojimi neposrednimi predhodniki nima
nobenega očitnega zglednika, za katerim bi hodil. S tem je dejansko
1518	1
izpričal svojo samobitnost, hltrati pa tudi zgodovinskost. Mogli bi torej
reči, da je Jaspers svojo filozofijo tudi zares živel in s tem uresničil stari
antični ideal.
Jaspersu često œitajo, da je teološki mislec, ker mnogo govori o
bogu, verovanju, transcendenci itd.; saj je celo utemeljitelj filozofskega
verovanja. Vendar je treba reči, da je Jaspers pod tem videzom, ki se kaže
površnemu pogledu, če skušamo doumeti tisto, kar govori, tudi zelo
oster antiteološki mislec. Njegovo filozofsko verovanje nima nič skupnega
s teološko vero v kako razodetje in avtoriteto. Tistega, kar skuša Jaspers
označiti z besedami »bog« in »transcendenca«, nikakor ne moremo površno
zamenjati s teološkim in cerkvenim bogom in teološkim onstranstvom
ali nebesi. Taka površna kritika ni smiselna, ker ne zadeva bistva. Ce
hočemo Jaspersa kritizirati v tej točki, ga moramo kritizirati v bistvu. Za
plodno kritiko pa je potrebno dolgotrajnejše miselno delo. Ne gre torej
za iskanje zmot ali »protislovij« v Jaspersovi filozofiji, temveč za postav-
ljanje vprašanj tam, kjer na videz ni nič več vprašljivo.
Popolnoma dobro lahko nekako »razumemo«, kaj je hotel Jaspers
povedati npr. z besedami »eksistenca« in »prava bit transcendence vse-
obsežnega«, ne sicer samo iz tistega, kar je povedal o tem, temveč pred-
vsem iz tistega, kar prihaja tem praznim besedam nenehno naproti iz
nas samih kot odmev naše biti. Eksistenco in transcendenco (bit) je Jas-
pers le razsvetlil. Ta razsvetlitev pa je osnovana na filozofskem verovanju,
ki ima pri Jaspersu seveda več pomenov. Celotna zasnova Jaspersove
misli je takšna, da ne prekorači filozofskega verovanja. Nemir filozofi-
rajočega človeka pa se s tem ne more zadovoljiti, ne more se tu ustaviti,
hoče prav to nedosegljivo. Jaspersovo verovanje moremo sicer nekako
»razumeti« in sprejeti, toda pri njem ne moremo obstati, ker bi sicer
bilo v filozofiji že vse povedano, čeprav je res tudi to, da je v filozofiji
že od nekdaj vse povedano. Ravno tu pa se poraja dosti vprašanj. Prav
zato bo ta nemir še naprej porajal nove zasnove, v katerih bo isto znova
in znova izrečeno na drug način. Ob tem pa se zastavlja vprašanje zgodo-
vinskosti teh zasnov. Vprašanja, ki bi jih mogel zastaviti v odnosu do
Jaspersove filozofije, so naslednja:
1.	Kaj omogoča človeka kot človeka, kaj je tisto, v čemer je človek
kot tak mogoč? Vprašanje ne teži za dokončno »definicijo« in s tem
»razvrednotenjem« človeka. Jaspers bi dal na to vprašanje različne odgo-
vore, našel bi v človeku več plasti, več dimenzij. Tisto glavno bi pokazal
kot eksistenco v komunikaciji. Toda vprašanje gre dalj: v kateri dimen-
ziji se predvsem moramo gibati, da bi to oboje bilo mogoče, da bi nam ta
odnosnost sploh bila mogoča, kajti bistvo komunikacije je v neki odnos-
nosti. Jaspers bi odgovoril, da sta obe zaobseženi v biti vseobsežnega.
S tem zadevamo na drugo vprašanje:
2.	Kako je s pravo bitjo vseobsežnega kot transcendenco? Kaj ima
Jaspers navsezadnje v mislih, ko izgovarja to bit, ono bit, pravo bit —
kakšni so pomeni biti v teh zvezah. Ce postavimo ob to še besedi bivajoče
in bivanje, kakšen je sedaj odnos med vsemi temi pomeni, saj vendar
nekako čutimo, da Jaspers misli s tem neke razlike. Ce smo torej v ne-
1519	1
kakšnem odnosu do vseh teh »biti« — katera je tista odnosnostna dimen-
zija, v kateri moremo biti v odnosu? Ta dimenzija, v kateri je odnosnost
sploh mogoča, je torej v Jaspersovi filozofiji predpostavljena, ni pa te-
matizirana.
3.	Ce je vsa odnosnost ostala v nejasnosti — kako je sedaj s tisto
človekovo brez-pogojno mero v vsem tem spletu, kje in po čem je za-
snovana ta mera? Ali je tisto, v čemer in od koder ta mera jè, nespremen-
ljiva večnost, ali je tudi zgodovinsko, ali je oboje?
4.	Prav tako se zastavlja vprašanje filozofske metode: Zakaj sama
transcendenca vseobsežnega zahteva prav táko metodo dialektike? Zakaj
se je iz tega prav Jaspersu odprl tak pogled na zgodovino filozofije?; ali
bi se bila tak pogled in taka zasnova filozofije načelno mogla pojaviti že
prej? Zastavlja se vprašanje zgodovinske utemeljenosti eksistence v njeni ■
svobodi: zakaj pa so vse do Jaspersa transcendenco ontologizirali? Ali gre
tu za naključje?, ali za miselno zaostalost?, ali gre za globljo zgodovin-
skost same človekove svobode?
Mogoče je, da so ta vprašanja v odnosu do Jaspersove filozofije odveč.
Vendar sedaj ne vidim, da bi bili v okviru Jaspersove misli že dani odgo-
vori na ta vprašanja, zato se mi zdijo kot vprašanja upravičena.
Se neka stvar se mi zdi vredna omembe. Ko govori Jaspers o eksi-
stenci in komunikaciji, ki imata centralno mesto v njegovi filozofiji, pravi,
da je komunikacija (in v nji doseganje samobitnosti eksistence) mogoča
le na istem človeškem nivoju. Prava komunikacija med nadrejenim in
podrejenim, med gospodarjem in hlapcem, med sužnjem in lastnikom ni
mogoča. Kako omogočiti to isto raven komunikacije in s tem dosezanje
dejanske samobitne eksistence, tega Jaspers v svoji filozofiji ne obrav-
nava. Po njegovem ta problem presega neposredne možnosti filozofije.
Rešujejo ga lahko le ljudje s svojimi dejanskimi odločitvami, ki so skozi
svoje filozofiranje in komunikacijo dosegli svojo samoodgovomost.
LITERATURA
1.	K. Jaspers: Philosophie I, Philosophische Weltorientierung,
2.	K. Jaspers: Philosophie II. Existenzerhellung.
3.	K. Jaspers: Philosophie III, Metaphysik. Vse tri knjige izdal Springer
Verlag, 3. Auflage 1956.
4.	K. Jaspers: Die geistige Situation der Zeit. Sammlung Göschen, Band
1000. 1955.
5.	K. Jaspers: Der Philosophische Glaube, Piper Verlag, 4, Auflage 1955.
6.	K. Jaspers: Existenzphilosophie, 2. Aufl., Walterde Gruyter Verlag 1956.
7.	K. Jaspers: Philosophie und Welt, Piper Verlag 1958.
8.	K. Jaspers: Philosophie und Wissenschaft, Artemis Verlag 1949.
9.	K. Jaspers: Die gegenwärtigen Aufgaben der Philosophie, Universitas,
letnik 9.. zvezek 2., 1954.
10.	K. Jaspers: Die Atombombe und die Zukunft des Menschen, Piper
Verlag 1962.
11.	K. Jaspers: Nietzsche, Walter de Gruyter Verlag 1936.
12.	K. Jaspers: Einführung in die Philosophie, Piper Verlag 1961.
13.	Piaton: Parmenid, Kultura, Beograd 1959.
14.	Platon: Država, Kultura, Beograd 1957.
15.	Windelband: Povijest filozofije I, Kultura, Zagreb 1956.
1520	1
Razvoj koncepcij filozofije
v jugoslovanski filozofski publicistiki 1945-1965
Janez Dokler
Uvod
Razpravljati o koncepcijah filozofije — tako se zdi — pomeni raz-
pravljati o predmetu in funkciji filozofije. Toda zamisel »PREDMETA IN
DRUŽBENE VLOGE FILOZOFIJE« sama implicira dve predpostavki,
ki ju je v uvodu treba razložiti in — kolikor je to mogoče — do njiju
zavzeti določeno stališče. Prvo med njima je mogoče izraziti s trditvijo,
da je filozofija znanost in da kot znanost mora imeti svoj specifični
predmet. To predpostavko je mogoče razumeti in razlagati kot filozofsko
pozicijo, ki vse filozofsko mišljenje reducira na spoznavni odnos, ki ji je
svet s filozofijo vred zgolj predmet spoznavanja, in ki misli — to je
druga implicirana predpostavka — da mora rezultat njenega spozna-
vanja imeti praktične posledice v družbeni sferi. Obe predpostavki sta
seveda v tesni zvezi z določeno koncepcijo znanosti (in odvisni od nje),
ki jo lahko imamo za bolj ali manj splošno sprejeto, čeprav ne mislimo,
da je nesporna. Vsekakor je potrebno, da se od teh predpostavk in od
filozofske pozicije, ki jo določajo, vsaj v tem smislu ogradimo. Ce govo-
rimo o predmetu in funkciji filozofije, je to treba razumeti zgolj kot
nekakšen znak, nadomestilo za opis situacije, v kateri filozofija sama
sebi postane predmet.
Zgodovinsko dejstvo je, da se je novoveška filozofija znašla v taki
situaciji sredi devetnajstega stoletja in da se je ta kritična situacija
kazala, oziroma se še kaže kot izguba specifičnega predmeta. Pogosto
tudi pri jugoslovanskih avtorjih naletimo na mnenje, da je proces, ki ga
je nedvomno mogoče zasledovati skozi vso zgodovino zahodne filozofije,
proces osamosvajanja posameznih področij vedenja, njihovo^ izločanje
iz splošnega okvira, ki ga je prej dajala filozofija. Ta proces naj bi bil
dosegel svoj konec v osamosvojitvi psihologije in sociologije in v njunem
konstituiranju v posebni, tj. nefilozofski oziroma pozitivni znanosti, kar
se je zgodilo v preteklem stoletju.
V tej interpretaciji zgodovine zahodne filozofije je težko prezreti
pozitivistično koncepcijo negacije filozofije kot metafizike in njeno nado-
1521	1
mestitev s sistemom pozitivnih znanosti. Čeprav namreč ni mogoče
dvomiti o kontinuiranem napredovanju poznanja prirodnih in družbenih
zakonitosti v obravnavanem zgodovinskem obdobju, hkrati tudi ni mo-
goče prezreti, da je tako imenovana kritična situacija meščanske filozo-
fije v preteklem stoletju predvsem logično skrajna konsekvenca njenih
lastnih, predvsem spoznavnoteoretskih izhodišč. Natančneje rečeno je
omenjena kritika filozofije konsekvenca redukcije filozofije na gnoseolo-
gijo. To potrjuje tudi nadaljnji razvoj meščanske filozofije, ki je potekal
v znamenju obnavljanja drugih aspektov klasičnih filozofskih sistemov
in tudi v znamenju absolutizacije teh aspektov. Simptomatično za ta
razvoj je novokantovsko gibanje s poudarjanjem aksiologije, kar lahko
imamo za direktno reakcijo na pozitivistični »indikativizem«. Na splošno
je mogoče trditi, da v poklasični meščanski filozofiji pluralizem koncepcij
glede na »predmet in družbeno funkcijo filozofije« v nekem pogledu
nadomešča univerzalnost klasičnih filozofskih sistemov. Vsekakor pa je
tudi najbolj radikalni odgovor, ki je preprosto negiral filozofijo kot me-
tafiziko, s tem pa tudi njen predmet in funkcijo, slej ko prej ostal samo
eden izmed možnih odgovorov. V situaciji, kakršna je danes, pomeni
vsaka definicija filozofije, tudi njena negacija, negacija njenega pred-
meta in funkcije, hkrati že določeno filozofsko stališče, ki pa ni deter-
minirano zgolj teoretsko, temveč v osnovi po dejanskih, praktičnih odno-
sih ljudi do sveta.
Kar zadeva razvoj koncepcij filozofije v jugoslovanski filozofski publi-
cistiki po letu 1945, je treba ugotoviti, da je specifična situacija, ki je v
jugoslovanski filozofiji nastala nekako po letu 1952, aktualizirala celotni
kompleks problemov okoli predmeta in funkcije filozofije, s tem pa je
tudi v nekem pogledu aktualizirala različne koncepcije predmeta in funk-
cije filozofije v meščanski filozofiji.
Razprava o razvoju koncepcij »predmeta in družbene funkcije filo-
zofije« — tako se zdi na prvi pogled — bi metodološko nujno morala
izhajati iz definicije filozofije, ki bi bila splošno veljavna in bi iz nje
logično izhajala tudi določitev njenega predmeta. Vendar je znano, da
se na eni strani obseg in vsebina »predmeta« filozofije nenehno spre-
minjata, na drugi strani pa nimamo nobene definicije filozofije, ki bi
bila tako splošna, da bo obsegala vso zgodovinsko dano filozofijo in
hkrati nedvoumno določala njen predmet. K temu lahko dodamo, da se
pozornost filozofske misli preusmerja in obseg njenega »predmeta« spre-
minja celo ne glede na definicije — kar mutatis mutandis velja tudi za
jugoslovansko filozofijo v obravnavanem obdobju.
V jugoslovanski filozofski publicistiki po letu 1945 nahajamo najpo-
gosteje dve definiciji. Prva velja za marksistično filozofijo (dialektični
materializem) ; po njej je le-ta znanost o najsplošnejših zakonih gibanja
in razvoja prirode družbe in človeškega mišljenja. Kot bomo videli,
se je ravno okoli te definicije strnil velik del jugoslovanske filozofske
polemike o predmetu filozofije, zlasti pa tisti njen del, ki zadeva problem
ideologije in ideološkega momenta v spoznavanju. V grobi razdelitvi
stališč do tega problema lahko govorimo o dveh skupinah.
1522	1
Prva, predvsem znanstveno ali celo scientistično orientirana, poj-
muje predmet filozofije (= znanost o najsplošnejših zakonih gibanja in
razvoja prirode, družbe in človekega mišljenja) kot sumacijo oziroma
sintezo celotnega človeškega spoznavanja »objektivnega sveta« in nje-
govih zakonitosti ter gleda zgodovino tega spoznavanja kot progresiven
zgodovinski proces. V središču zanimanja te smeri je gnoseološko — lo-
gična problematika. Problem ideologije in ideološkega momenta rešuje
s klasifikacijo filozofskih disciplin, med katere uvršča še etiko in este-
tiko; teoretska utemeljitev teh disciplin je podana v stališču, da človekov
odnos do sveta ni izčrpen v spoznavnem odnosu, temveč da ob le-tem
obstojajo tudi afektivno-vrednostni odnosi, v katerih prevladuje ideo-
loški moment.
Druga, predvsem antropološko orientirana skupina (stališč), poudarja
svoj antiscientizem, odklanja pluralistični »odnos do sveta«, ki naj
bi se izražal v klasifikaciji filozofskih disciplin, zavzema kritičen
odnos do gnoseologije, ki da je »neprimerjena« marksizmu, in postavlja
v ospredje — sklicujoč se na Marxa, predvsem na njegova zgodnja
dela — antropološko-ontološko problematiko. Po teh stališčih pomeni
vztrajanje na gnoseološki poziciji zaostajanje na ravni, ki jo je ravno
Marx presegel, namreč na ravni abstraktnega odnosa subjekt — objekt,
se pravi gole »kontemplacije o...«. Čeprav ta smer filozofskega mišljenja
redko ali celo nikoli expressis verbis ne zavrača obravnavane definicije,
jo že z navedenimi stališči zavrača vsaj v tisti jasni obliki (znanost o.. .)
v kakršni se pojavlja pri zagovornikih prve izmed omenjenih smeri. Ko-
likor pa jo sprejema, jo sprejema v obliki, iz katere ni mogoče izpeljati
določil predmeta filozofije, vsaj ne takih, ki bi zadoščala za definicijo
predmeta v znanstveno metodološkem smislu.
Ker se bomo pozneje podrobneje ukvarjali s posameznimi stališči,
se tu. zadovoljujemo z ugotovitvijo, da že zaradi nerešenih vprašanj ob
tej definiciji, ki — ponavljamo — velja, oziroma naj bi veljala samo za
dialektični materializem, ni mogoč metodološki pristop, ki smo ga v
začetku omenili kot na videz nujnega.
Druga, splošna definicija, ki naj bi veljala za vse filozofsko mišlje-
nje, tako za pretekle kot za sodobne filozofeme, pravi, da je filozofija (je)
oblika družbene zavesti. V tej formi — a samo ta je skupna mnogim
avtorjem — je definicija nepopolna, ker vsebuje samo genus proximum;
differentia specifica ji manjka. Takoj pa, ko avtorji preidejo k vrstni
razliki, ki bi morala določiti predmet filozofije oziroma njeno funkcijo
ali pa oboje, nastanejo podobne težave kot pri prvi izmed obravnavanih
dveh definicij.
Samo kot zgled navajamo definicijo Ilije Kosanovića. Ta meni, da je
— izhajajoč iz vsega, kar so »klasiki marksizma učili o človeški zavesti
nasploh in o filozofiji posebej« — mogoče reči, da je »filozofija oblika,
forma družbene zavesti, in to najvišja forma te zavesti, tista, ki posplo-
šuje rezultate in usmerja razvoj vseh drugih njenih oblik, predvsem
znanstvenega spoznavanja, ter tako gradi človekov splošni pogled na svet
(podčrtal I. K.). Iz »vrstne razlike« Kosanovićeve definicije je mogoče
1523	1
razbrati, da so avtorjeva stališča zelo blizu tistim, ki smo jih zgoraj
klasificirali v prvo skupino. S to definicijo je na splošno določena funkci-
ja filozofije {posplošuje rezultate, usmerja razvoj, gradi človekov splošni
svetovni nazor), ne pa tudi njen specifični predmet. Natančno vzeto
ta definicija tudi ni v pravi korelaciji z definicijo dialektičnega mate-
rializma kot znanosti o »najsplošnejših zakonih gibanja in razvoja pri-
rode, človeške družbe in mišljenja«. Nadalje vztraja pri spornem plura-
lizmu »odnosov do sveta« in prav tako spornem odnosu med filozofijo
in posebnimi »nefilozofskimi« znanostmi. Take ali podobne slabosti pa
vsebujejo tudi vse druge različice te definicije.
Iz vsega rečenega izhaja, da iz najsplošnejših definicij filozofije, ki
so se v obravnavanem obdobju pojavljale v jugoslovanski filozofski pu-
blicistiki, ni mogoče skladno izvesti njenega predmeta in funkcije, da
torej te definicije ne morejo biti metodološko izhodišče.
Po negativnem izidu preizkusa enega izmed možnih metodoloških
pristopov k obravnavanemu gradivu se torej vračamo k že omenjeni
situaciji, o kateri smo rekli, da je nekako po letu 1952 povzročila aktu-
alizacijo celotnega kompleksa problemov ob predmetu in funkciji
filozofije.
Osnovni konstitutivni elementi te situacije so naslednji:
1.	V razmeroma skromni filozofski produkciji prevladujejo s stalin-
skim diamatom obremenjene koncepcije filozofije; te s svojo nerazčlenjeno
in prazno dogmatizirano celovitostjo najsplošnejših načel zakrivajo celo
vrsto v času in filozofiji sami dozorelih problemov.
2.	Te koncepcije vsebujejo protislovne trditve, katerih protislovnost in
nevzdržnost se začne razkrivati ob sporu med vodstvom sovjetske partije
in KP J in — рк) objavi resolucije Informbiro j a — ob potrebi рк) teoretski
osvetlitvi spora.
3.	Polagoma se uveljavi spoznanje, da je sovjetska praksa, oziroma,
da so deformacije v tej praksi hkrati vzrok in posledica daljnosežne revi-
zije marksizma. S tem se — sporedno s potrebo po teoretsko fundirani
kritiki diamata — pokaže potreba po lastnem prodiranju v avtentične
dimenzije Marksove in Engelsove filozofske misli.
4.	V skladu z zahtevo klasikov oživi zanimanje za nemško klasično
filozofijo, zlasti za Hegla, s tem pa je hkrati vzpostavljena določena konti-
nuiteta s progresivnim delom predvojne filozofske tradicije.
5.	Sporno postane (tudi pri nekaterih uglednih avtorjih izrecno zasto-
pano) enačenje med filozofijo, svetovnim nazorom in ideologijo ob hkrat-
nem zatrjevanju, da je filozofija znanost. Zlasti to enačenje je »nabito«
s protislovji in je s tem vplivalo na poznejši potek flozofskih raziskav
in polemik.
6.	V neposredni zvezi s kritiko stalinistične redukcije filozofije na
razredno ideologijo — po tej je Heglova filozofija zgolj aristokratska re-
akcija na francosko revolucijo — postane predmet intenzivnega zanimanja
problem ideološkega značaja filozofije. Ob tem oživi tudi zanimanje za
koncepcije sodobne meščanske filozofije in njene probleme.
1524	1
7. Kritika stalinističnega dogmatizma, praktičnih konsekvenc njegove
mehanicistične dedukcije tako imenovanega občega na posebno in posa-
mično, oziroma subsumacija posamičnega in posebnega tako imenovanemu
občemu, je že zelo zgodaj zastavila tudi problem človeka kot nosilca in
ustvarjalca zgodovinskih in družbenih procesov.
Nesistematično in brez pretenzij po izčrpnosti našteti elementi obrav-
navane situacije sami po sebi kažejo, kako široko je bilo območje proble-
mov, ki so terjali rešitve. S stališča raziskave koncepcij predmeta in
družbene vloge filozofije nas sicer ne zanimajo rešitve problemov kot
takih, vendar pa lahko anticipiramo ugotovitev, ki izhaja iz gradiva, da
so namreč te rešitve na eni strani močno odvisne od apriornih konceptu-
alno — sistematskih okvirov (definicija filozofije, predmeta in funkcije),
znotraj katerih so probleme reševali, da pa predvsem velja tudi narobe:
Aktualna nujnost določene filozofske problematike širi, modificira in raz-
grajuje apriorne konceptualno — sitematske okvire ali pa jih — v dolo-
čenih primerih — preprosto potisne v ozadje in se ne meni zanje.
Gornja ugotovitev nam je vsaj v najbolj splošnih obrisih narekovala
tudi metodološki prijem pri obravnavanju gradiva. V prvem delu obrav-
navamo nekatere koncepcije predmeta in funkcije filozofije, ki so se v
nekakšnem vmesnem obdobju postopno odpirale novim problemom in
jim je mogoče pripisati določen vpliv na poznejši razvoj. V drugem delu
obravnavamo koncepcije, ki insistirajo na filozofiji kot znanosti in sprem-
ljajo naraščajoči obseg problematike z reševanjem vprašanj sistematike
filozofskih disciplin in mesta filozofije v odnosu do znanosti. V tretjem
in zadnjem delu so predmet obravnave koncepcije, ki filozofijo načelno
štejejo za odtujeno, ideolpško zavest, vprašanje spreminjanja njenega
predmeta, kolikor lahko v tem primeru sploh govorimo o predmetu, njene
družbene funkcije in dosega pa je v okviru teh koncepcij vprašanje toposa.
Pri tej splošni razporeditvi kot tudi znotraj posameznih delov smo se
komajda lahko držali principa kronološke razporeditve; le-to nadomešča
razporeditev po notranji logiki koncepcij samih, kjer smo jo mogli
ugotoviti.
Naša lastna prizadevanja je treba iskati v smeri poizkusa, spoznati
in opozoriti na mejo obravnavanih koncepcij, na morebitna protislovja in
seveda na vprašanja, ki ostajajo odprta.
I. Odpiranje problemov
2.
Pregled obdobja, ki smo ga v uvodu imenovali »nekakšno vmesno
obdobje«, uvajamo s koncepcijo predmeta in družbene funkcije filozofije
v delu Borisa Ziherla »Dijalektični i historijski materializem« (»Rad«,
Beograd 1952). Ta koncepcija — strogo vzeto — sicer ne sodi v celoti v
naše v>vmesno obdobje^^ in je tudi časovno nastala prej, saj gre za avtorizi-
1525	1
rane zapise ciklusa avtorjevih predavanj o dialektičnem in historičnem
materializmu, vendar je ilustrativna kot izhodišče. Na eni strani namreč
zastopa koncepcije, ki so bolj ali manj obvladovale obdobje 1945—1952, na
drugi strani pa že vključuje nekatere elemente specifične situacije v
vmesnem obdobju. Pri razlagi te koncepcije se bomo omejili na najnuj-
nejše, na definicije in temeljne postavke, ki jih avtor sam označuje kot
take.
Izrecna predpostavka te koncepcije je misel o kontinuiranem razvoju
filozofije, ki poteka vzporedno z razrednim bojem. Razred, ki je v kon-
kretni zgodovinski situaciji nosilec objektivnega napredka družbe, je
hkrati tudi nosilec filozofskega progresa. Vzporednost poteka do najvišjega
vzpona razreda, ko pa se ta začne pomikati navzdol, postane nosilec filo-
zofskega napredka nastopajoči novi revolucionarni razred. Iz te vzpored-
nosti izhaja, da je napredek filozofije odraz splošnega razvoja družbe.
»Pojav marksizma,« pravi avtor, »je, kot vemo, nerazdružno povezan s
pojavom delavskega razreda.« Za njegov nastanek, za razvijanje filozofske
in znanstvene misli v smeri ustvarjanja marksizma, so dale pobudo prve
manifestacije boja in zavesti delavskega razreda. »Marksizem je najvišja
manifestacija razredne zavesti delavskega razreda, predstavlja povezovanje
znanosti z delavskim gibanjem.«
Vendar se marksizem kvalitativno razlikuje od prejšnje filozofije,
kajti »prejšnji nauki o družbi so ostajali v okviru svetovnega nazora enega
izkoriščevalskega razreda, razreda, ki je bil po svojem celotnem ekonom-
skem položaju nosilec novega izkoriščevalskega reda, medtem ko je
marksizem ideologija razreda, ki sam sebe lahko osvobodi samo tako, da
osvobodi vse druge eksploatirane razrede in gradi osnovo brezrazredne
družbe. Zato tako njegova ideologija kot njegova filozofija nista nič dru-
gega kot orožje v rokah proletarske množice, ki se bori za svojo osvobo-
ditev. Takšna filozofija se iz poklica bolj ali manj ozkega kroga inteli-
gence spremeni v stvar najširših množic.«
V obravnavani koncepciji ima nadalje pomembno mesto pojem par-
tijnosti, ki jo avtor pojmuje kot razredno pogojenost svetovnega nazora,
kot dejstvo, da je »vsako razumevanje pogojeno po nazorih določenega
razreda in v njegovih interesih nahaja svoje meje«. Vendar je to le ob-
jektivna stran problema partijnosti; druga, subjektivna stran izhaja iz
prve in je v tem, »da je človek ne le danes, temveč skozi vso zgodovino
znanosti in filozofijo predvsem pozoren na tisto, kar je v danem trenutku
najbolj pomembno. Ves razvoj znanosti predstavlja reševanje določenih
konkretnih problemov, katere je postavila na dnevni red določena stopnja
razvoja proizvajalnih sil...« V tem smislu je posameznik samo medij, kajti
»vsak družbeni mislec je pripadnik določenega razreda; misli v sklopu
določene družbene psihologije, formira to psihologijo v celovito ideologijo«.
Tudi v tem pogledu je marksizem v izjemnem položaju glede na prejšnje
filozofije, oziroma svetovne nazore, oziroma ideologije, v katerih je bila
objektivnost »v nasprotju s partijnostjo, ali pa je partijnost imičevala,
požirala objektivnost«. Ker se delavski razred bori za ukinitev vseh raz-
redov, omogoča ta okoliščina »znanosti in ideologiji proletariata . .. mož-
1526	1
nost največje objektivnosti, povezane z največjo partijnostjo (...). V tem
je tudi najgloblji razlog dejstva, da znanost, ki stoji na pozicijah prole-
tariata podira vse prejšnje razredno pogojene pregraje in odpira pot za
svoj nemoteni razvoj. Objektivnost delavskega razreda in njegove zna-
nosti, njegovega svetovnega nazora, njegove filozofije je ravno v tem, da
je ta svetovni rmzor najtrdneje fundiran na znanstveno odkritih zako-
nitostih.«
Na začetku tretje téme svojega ciklusa predavanj, naslov téme je
Dialektični materializem — znanstveni svetovni nazor marksistično-leni-
nistične partije, avtor napove, da bo govoril »nasploh o dialektičnem ma-
terializmu kot svetovnem nazoru (pogledu na svet) in o njegovem odnosu
do posebnih znanosti«, nato pa postavi vprašanje: »Kaj je pravzaprav
svetovni nazor ali, drugače rečeno, kaj je to filozofija?«
»Ce na kratko odgovorimo,« pravi avtor, »lahko rečemo-, da je filo-
zofski svetovni nazor (filozofski pogled na svet) določen sistem nazorov,
pojmov in predstav o pojavih narave, družbe in človeškega mišljenja.
Svetovni nazor mora podati celovito sliko pojavov.«
Iz te najsplošnejše definicije in iz prejšnjih izvajanj izhaja, da je
a)	svetovni nazor = filozofija,,
b)	svetovni nazor = filozofski svetovni nazor,
c)	filozofija = filozofski svetovni nazor = določen sistem nazorov,
px)jmov in predstav o pojavih narave, družbe in človeškega mišljenja, ki
mora dati celovito sliko pojavov = ideologija določenega razreda. Vseka-
kor nobena izmed teh oznak ne omogoča nedvoumnega sklepanja na
predrnet in funkcijo filozofije.
Zdi se, da je jedro te težko pregledne koncepcije na nekem mestu,
kjer Ziherl govori o odnosu med filozofijo in znanostjo ter polemizira
proti pozitivistični negaciji filozofije, tudi proti tistim marksistom, ki se
pri tem sklicujejo na znano Engelsovo stališče iz spisa Razvoj socializma
od utopije do znanosti, namreč na staUšče, da bo — ko bodo izpolnjeni
pogoji •— od vse dosedanje filozofije ostal samo še nauk o mišljenju in nje-
govih zakonih, formalna logika in dialektika. Avtor misli, da je to stvar
daljne prihodnosti, ker bi bilo spričo že obstoječih razrednih nasprotij
nevarno prepustiti znanstvenikom, ki »do ušes tiče v buržoaznih pred-
sodkih ... itd.«, da bi »nam« krojili svetovni nazor. Vsekakor pa trdi, da
»Engels ohranja od prejšnje filozofije nauk o mišljenju in o njegovih
zakonih, ker je prav to nauk o zakonih subjektivnega odražanja objektiv-
ne stvarnosti, spoznavne teorije dialektičnega materializma, ki v svoji
istovetnosti z logiko in dialektiko sestavlja jedro vsega marksističnega
filozofskega materializma«.
Dopolnilo k temu je koncepcija asimptotičnega približevanja absolutni
resnici. Po avtorju je »Dialektični materializem ovrgel idealistično — me-
tafizično pojmovanje filozofije kot absolutne resnice. V dialektičnem ma-
terializmu se problem absolutne in relativne resnice rešuje dialektično.
Dialektični materializem ne zastopa stališča, da je mogoče naenkrat dati
vso absolutno resnico, temveč nasprotno konstatira, da se priroda in
družba neprestano razvijata, da je bivanje primarno in zavest sekun-
1527	1
dama. Ker pa se priroda, ves svet, vse vesolje neprestano razvijajo, zato
tudi zavest dobiva nove podatke o stvarnosti. Zato se zavest približuje
absolutni resnici asimptotično... « itd.
Ziherl končuje z ugotovitvijo, da »smo iz naših dosedanjih izvajanj
lahko videli, da je dialektični materializem kot marksistično-leninistična
filozofija, znanost o najsplošnejših zakonih gibanja in razvoja narave,
človeške družbe in mišljenja, kot pravi Engels. On (namreč dialektični
materializem — op. J. D.) z ene strani prežema vse prirodoslovne in
družbene vede, na drugi strani pa se stalno bogati z rezultati posebnih
znanosti o prirodi in družbi. Ravno on je v zgodovini prva znanstvena
(podčrtal avtor) filozofija, idejno orodje spreminjanje sveta, graditve
brezrazredne družbe. V tem je njegova kvalitetna razlika v odnosu do
prejšnjih filozofij« . ..). »Historični materializem ni nič drugega kot upo-
raba postavk dialektičnega materializma pri raziskovanju zgodovine,
dialektični materializem, apliciran na družbene vede.«
Ob vseh teh konstitutivnih elementih koncepcije filozofije pa avtor
na nekem mestu vendar tudi opozarja na okoliščine, ki so se bolj nepo-
sredno kot »najsplošnejše zakonitosti prirode, družbe in človeškega miš-
ljenja« »odrazile« v zavesti jugoslovanskih filozofov. Avtor namreč ugo-
tavlja, da je »Resolucija Informbiroja in njene posledice obrnila pozor-
nost vseh mislečih marksistov na niz problemov, katere je treba teoretsko
razčleniti in osvetliti«. Med temi našteva odnose med socialističnimi deže-
lami, problem prehodnega obdobja od kapitalizma v komunizem in nje-
govih spvecifičnih zakonitosti, probleme države v prehodnem obdobju,
njene vloge in perspektive njenega razvoja, probleme socialistične demo-
kracije. Reševanje te »konkretne zgodovinske problematike« po avtorju
>K)beležuje nadaljnje razvijanje marksistične teorije«.
II.
Leta 1952 (torej leta, ki je navedeno tudi kot letnica izdaje prej
obravnavanega dela Borisa Ziherla) je Srbsko filozofsko društvo izdalo
knjigo dr. Dušana Nedeljkovića, delo, ki že v naslovu vsebuje neko opre-
delitev do vprašanja o družbeni funkciji filozofije: »Naša filozofija v boju
za socializem«. V enem izmed poglavij lahko najdemo pod naslovom »Naša
revolucija in enotnost racionalne, revolucióname vsebine naše filozofije«
to opredelitev funkcije izraženo v takrat običajnem načinu; »Filozofija
— piše Nedeljkovič — dobiva pri nas novo mesto, nove probleme in
naloge. (...) Ona je last in bojno, revolucionarno, ustvarjalno orožje vseh
graditeljev socializma naše dežele, orožje, skovano iz samih strogo pre-
verjenih dejstev družbenega razvoja sodobnosti, razvojnih zakonov teh
dejstev in iz ustvarjalnih naporov naših ljudskih delovnih množic; orožje,
ki ga z bojem mnenj kujejo in nenehno razvijajo naši delovni ljudje;
znanost, s katero — skupaj z vsemi drugimi znanostmi — naši narodi
spreminjajo svojo stvamost in gradijo novega socialističnega človeka;
1528	1
znanost, za katere napredek posebej skrbijo tudi njeni strokovnjaki, filo-
zofski delavci; znanost, kateri pri nadaljnjem razvoju pomaga in ga
inspirira naša Partija.«
Tu izraženo stališče do vprašanja družbene vloge filozofije smemo —
ne glede na način, kako je izraženo - - imeti za dokaj splošno izhodišče,
s katerega je izhajalo razpravljanje jugoslovanskih filozofov o predmetu
in družbeni vlogi filozofije. Poglavitna predpostavka tega stališča je
naslednja:
Osrednje vprašanje vse filozofije — vprašanje odnosa med bitjo in
zavestjo, med subjektom in objektom, je v Marxovem nauku rešeno, zato
za filozofa — marksista ni nič več vprašanje. Marksistična filozofija je
»orožje«, »orodje spreminjanja stvarnosti«, oziroma — najsplošneje re-
čeno: »orodje« prizadevanj družbe pri spreminjanju stvarnosti, pri od-
pravljanju obstoječih nasprotij. Samo konsekvenca tega stališča je drugo,
da namreč angažiranost pri spreminjanju stvarnosti določa predmet fi-
lozofiranja.
Obe omenjeni stališči določata metodo Nedeljkovičevega dela. Avtor
namreč v njem sistematično obračunava z jugoslovansko meščansko filo-
zofsko tradicijo in sicer tako, da odkriva njen družbeno — razredni izvir,
predvsem pa kaže, kako je hotela učinkovati, oziroma kako je učinkovala
v konkretni družbeni situaciji stare Jugoslavije, kaže na njene intencije,
na njen stvarni družbeni angažma, največkrat »skrit za abstraktnimi poj-
movnimi konstrukcijami«. Hkrati s tem obračunavanjem, oziroma ob
njem, pa Nedeljkovič govori o progresivnem družbeno — političnem an-
gažma ju jugoslovanskih filozofov — marksistov v preteklosti in o njihovih
»nalogah«, katere izvaja iz konkretne zgodovinsko družbene in celo
geografske situacije ter s tem seveda kaže svojo angažiranost v tej
situaciji. Slednja je v veliki meri določena z elementi ideološkega boja
med stalinistično deformacijo marksizma in stališči ZKJ v obdobju
Informbiroja, zato Nedeljkovič poudarja marksistično filozofsko oprede-
litev »zavestnega subjektivnega faktorja«, njegovega pomena in vloge
v spreminjanju prirodne in družbene stvarnosti, kot eni poglavitnih nalog
jugoslovanskih filozofov. To nalogo jim v danem obdobju narekuje »sta-
roheglovski, objektivno — idealistični, velikodržavni informbirojevski
revizionizem in njegova negacija zavestnega subjektivnega faktorja«.
Glede na orientacijo filozofskega razpravljanja v sledečem desetletju so
stališča o vlogi in pomenu »zavestnega subjektivnega faktorja« izražena
v Nedeljkovičevi knjigi, nedvomno pomembno izhodišče za vrsto ne vedno
enotnih pogledov na vrsto filozofskih vprašanj, med njimi tudi na vpra-
šanje vloge in predmeta filozofije.
Nedeljkovič očita stalinistični reviziji marksizma, da je izgubila sle-
herni čut za dialektično resnico, ker v socialistični državi sami ni videla
dialektičnega nasprotja med ostanki starega (tj. države) in novo socia-
hstično družbo. Hkrati s tem je stalinistični revizionizem prezrl in »po-
zabil« zavestni, socialistični subjektivni faktor, ki bi se moral upirati
zakonitim birokratskim, etatističnim, kastnim tendencam in — odprav-
ljajoč eno za drugo funkcije države — graditi novo socialistično družbo«.
15 Problemi
1529
Nedeljkovič se pri svojem izvajanju opira na stavek iz Manifesta
komunistične partije: »Na mesto stare buržoazne družbe z njenimi na-
sprotji bo stopila asociacija, v kateri bo svobodni razvoj vsakega posa-
meznika pogoj za svobodni razvoj vseh.« Ob njem se sprašuje, če naj to
stanje (obdobje komunizma kot tako označeni »mejni pojem«) nastopi
od danes do jutri kot nekakšen »deus ex machina«, če je med obdobjem
socializma in obdobjem komunizma v tem pogledu nekakšen nepre-
mostljiv metafizični prepad. Ker navedene »ad hoc formulacije« klasikov
gotovo ne gre razumeti v tem pomenu, se Nedelj koviču zdi, da se ravno
tu in s tem adekvatno zastavlja vprašanje temeljnega zakona razvoja
socializma kot vprašanje konkretnega razvijanja misli klasikov o kore-
nitem preobratu, ki mora nastati v odnosu med družbenim razvojem in
razvojem posameznika v obdobju komunizma. V luči Marxove in Engel-
sove karakteristike obdobja komunizma (kar zadeva »svobodo posamez-
nika kot pogoj svobode za vse«), lahko — po Nedeljkoviču — šele opazi-
mo pravi dialektični odnos med obdobjem socializma in obdobjem komu-
nizma, s tem pa tudi odkrijemo in določimo osnovni zakon razvoja socia-
lističnega obdobja.
Po Nedeljkoviču morata biti obdobji po vseh dialektičnih zakonih v
dialektičnem odnosu in sicer tako, da se prvo »razvija s tistim, s čemer
se bo v drugem odpravilo, nadaljevalo, preseglo«. Med vsemi drugimi
elementi obdobja komunizma, katere vsebuje socialistično obdobje, »mora
zakonito pritegniti nase posebno pozornost in skrb vseh revolucionarnih
sil« ravno »osnovni, karakteristični, bistveni element komunističnega ob-
dobja, namreč ,svobodni razvoj vsakega posameznika kot pogoj svobod-
nega razvoja za vse'«. Ta bistveni element, s katerim je označen prehod
v komunizem, mora iz stihijskega zakona postati »zavesten družbeni
zakon razvoja prehodnega obdobja socializma«. Po Nedeljkoviču je v
skoku, ki ga mora napraviti odločujoči, zavestni subjektivni faktor, osnov-
ni zakon razvoja socializma kot prehodnega obdobja od kapitalizma h
komunizmu.
Postopek, ki ga je Nedeljkovič v navedenem sklepanju uporabil, sam
imenuje »dialektično čitanje neskončno raznolike prepletenosti nasprotij
in protislovij, po katerih se gibljejo narava, družba in mišljenje.« Naloga
filozofov je, da poglabljajo to čitanje, to bo olajšalo graditev zgodovine.
Graditi zgodovino pa je »ne samo težko, temveč skrajnje mučno in krvavo,
ker so nam klasiki dialektike od Heraklita do Hegla pa do Marxa in Le-
nina zapustili komaj nekaj nepovezanih in sistematsko neproučenih naj-
splošnejših zakonov; da pa bi se lahko učinkovito vmešali v nasprotja
in protislovja narave, družbe in človeškega mišljenja, se moramo naučiti
dialektično, povezano in sistematično čitati vse — od najsplošnejših, preko
posebnih do posamičnih zakonov in faktorjev nastajanja in izginjanja,
gibanja in razvoja ne samo družbeno-zgodovinskih pogojev, temveč tudi
naravnih pojavov, ki vplivajo na prve in jih določajo«.
Razliko med filozofijo in znanostjo vidi Nedeljkovič v tem, da se
filozofija ukvarja samo z »najsplošnejšimi zakoni narave, družbe in mišlje-
1530	1
nja-«. Vendar ne filozofija ne posebne znanosti ne morejo napredovati
brez tesnega sodelovanja. Neposredni smoter takega sodelovanja je na
primer odpravljanje formalno-logične metode posebnih znanosti in vsak-
danjega mišljenja, ki vodi v antinomijo in zmote. V odnosu do posebnih
znanosti je bil namreč marksizem doslej (in je še) samo konstituirajoča
znanost (scientia constituens), poglavitna naloga filozofov — marksistov
pa je, da jo spremenijo v konstituirano znanost (scientia constituta). Kljub
velikemu vplivu marksizma tako na družbeno — zgodovinsko gibanje
(revolucije) kot na vrsto posebnih znanosti je res, da so najsplošnejše
dialektične zakonitosti, odkrite v naravi, družbi in človeškem mišljenju,
ostale ločene, lebdeče ene ob drugih in celo mimo drugih — kot nekakšni
elementi ali momenti faktičnega dogajanja narave, družbe in človeškega
mišljenja. Po Nedeljkoviću pa obstajajo vsi pogoji za to, da materiali-
stična dialektika preide iz svojega nižjega razvojnega obdobja, ko se je
opirala na Heglovo idealistično dialektiko in ni konstituirala svojih kon-
kretnih modelov najsplošnejših zakonov, na višjo razvojno stopnjo, ko bo
na temelju že odkritih modelov in tistih, ki jih vsak dan odkrivamo v
družbenem življenju in znanostih, konstituirala samo sebe kot znanost
in bo postala scientia constituta.
3.
Tretji tekst, katerega pregled uvrščamo v »vmesno obdobje« je po-
ljudnoznanstveni spis Veljka Ribarja »Kaj je filozofija?« (Založba »Rad«,
Beograd, 1955). Čeprav je časovno že dokaj oddaljen od prelomne letnice,
vendar ohranja poglavitne poglede, ki so bili že takrat in pozneje predmet
kritičnih pretresov v razpravi o predmetu in funkciji filozofije.
Veljko Ribar v omenjenem spisu predvsem trdi, da vsak odgovor na
vprašanje, kaj je filozofija, da vsaka njena definicija hkrati pomeni že
sprejetje določenega filozofskega stališča. Nemogoče je »zunaj meja filo-
zofije« govoriti o njej — kot je to mogoče in celo potrebno o drugih
področjih spoznavanja. Kar zadeva dialektični materializem, so ga — po
Ribarju —• Marx, Engels in Lenin definirali kot »znanost o najsplošnej-
ših zakonih gibanja in razvoja narave, človeške družbe in mišljenja«.
Glede na druge filozofije ima dialektični materializem prednost, da lahko
le-te vrednoti, določa stopnjo njihove resničnosti ter razloži njihovo na-
ravo in nastanek, ko tega nobena druga filozofija ne more storiti za dia-
lektični materializem.
Druga marksistična definicija, ki jo navaja Ribar, je definicija, po
kateri je filozofija ena izmed oblik zavesti. Pri tem pravi Ribar, da zavesti
kot tistega, kar nam je najbolj neposredno znano, po čemer sploh razli-
kujemo sebe od vsega drugega, ni mogoče definirati natančneje, kot če
rečemo, da je zavest >4)draz«, podoba bivajočega, se pravi vsega, kar »ob-
staja zunaj zavesti, zunaj naših čustev, opažanj, misli«. Zavest je torej
odraz, neko »notranje stanje materije«, »žive materije«, človeških mož-
ganov. Iz vsega tega, kar so klasiki marksizma »učili in govorili o člo-
15.	1531
veški zavesti«, izvaja Ribar, da je filozofija »najvišja oblika družbene za-
vesti, ravno tista oblika, ki posplošuje pridobitve in rezultate vseh drugih
oblik zavesti« ter usmerja njihov razvoj. Zlasti »posplošuje« dosežke
znanstvenega spoznavanja in usmerjanja razvoja posebnih znanosti. To
je po Ribarjevih izvajanjih najširša definicija filozofije, ki obseže vsako
filozofiranje in tudi filozofijo dialektičnega materializma. Potemtakem je
zgodovina filozofije dejansko zgodovina nastanka in razvoja človekove
družbene zavesti nasploh, posebej pa še zgodovina te zavesti od trenutka,
ko se je zavedela same sebe in začela posploševati vse dotlej pridobljene
rezultate.
Glede predmeta filozofije pravi Ribar, da si filozofija celo takrat,
kadar svojo posebno pozornost posveča temu ali onemu področju pojavov,
vendarle predvsem prizadeva »odkriti njihovo splošno zvezo in obuditi
v človekovi zavesti njegov odnos do sveta kot celote«. Kot taka pa je
filozofija dana v vsaki posebni znanosti in celo v vsaki posebni veji
človekove dejavnosti kot »obče v posebnem«., Njeno osnovno vprašanje
je vprašanje odnosa med duhom in materijo, med zavestjo in bitjo.
Resnica o tem odnosu je najsplošnejša resnica, ki jo lahko spoznamo,
in odgovori na vsa druga vprašanja so odvisni od odgovora na to prvo.
Ravno zato pa — po Ribar ju — velika večina filozofov reši osnovno
vprašanje filozofije, še preden se loti razlaganja svojih nazorov o tem
ali onem posebnem področju pojavov.
Iz osnovnega filozofskega vprašanja o primarnosti duha oziroma
materije izvaja Ribar delitev na dve osnovni smeri filozofije in boj
med njima prikazuje kot nadaljevanje boja med religioznim in znan-
stvenim pojmovanjem sveta, kot boj med »znanjem in neznanjem«,
»starim in novim«, »naprednim in reakcionarnim«. Pri tem filozofi, ka-
terih osnovna orientacija je materialistična, doživljajo »odmev in pod-
poro pri družbenih razredih in slojih, ki čutijo potrebo po spremembi
in izboljšanju svojega življenjskega položaja...« itd. Ta delitev je seveda
samo splošni zakon, ki se uresničuje z vrsto odstopov od njegove splošne
oblike, skozi vrsto slučajnosti, ki ga na videz negirajo.
Kot obstaja dvoje možnih odgovorov na tako imenovano osnovno
filozofsko vprašanje, tako — po Ribarju — obstajata tudi dve osnovni
metodi filozofiranja; metafizična in dialektična. Marx je •— pravi Ribar
— združil znanstveno dialektično metodo z znanstvenim materialističnim
pogledom na svet in tako postal utemeljitelj dialektičnega materializma.
S tem je dal materializmu »novo in najvišjo obliko, ki omogoča, da se
z enotnega materialističnega stališča zaobjamejo tako prirodni kot druž-
beni pojavi, da se materialistično pojmovanje narave razširi tudi na
pojmovanje zgodovine«. Razlika med dialektičnim materializmom in
vsako drugo obliko materializma je v tem, da dialektični .materializem
pojmuje svet kot materialni proces, ki poteka v oblikah in zakonih,
katere je mogoče odkriti in definirati. S tem pa, da je Marx razširil
materializem na področje zgodovine, je podal materialistično razlago
človeške zavesti in s tem dokončno rešil osnovno vprašanje filozofije.
To pa —• zatrjuje Ribar — nikakor ne pomeni, da je filozofija po Marxu
1532	1
postala nepotrebna in odveč. Odveč je postalo samo reševanje njenega
osnovnega vprašanja. S tem, da je rešeno, je filozofija šele dobila mož-
nost, da opravlja svojo funkcijo »posploševanja rezultatov in usmerjanja
razvoja znanosti in drugih oblik zavesti«.
4.
Iz primerjave navedenih koncepcij tako imenovanega vmesnega ob-
dobja izvajamo naslednje skupne izrecne ali implicirane teze:
1.	Osnovno vprašanje filozofije, ki glede na odgovor determinira vse
druge odločitve, je vprašanje odnosa med materijo in duhom, med bitjo
in zavestjo. Z marksizmom oziroma dialektičnim materializmom je to vpra-
šanje rešeno na znanstveno veljaven način.
2.	Predmet filozofije so najsplošnejše zakonitosti razvoja prirode,
družbe in človeškega mišljenja.
3.	Absolutna resnica je vsebovana v razvijajoči se materiji oziroma
v imanentnih zakonitostih njenega razvoja. Te zakone je mogoče objek-
tivno spoznati.
4.	Materija je primarna, zavest je sekundarna; ta samo odraža, »čita«
(Nedeljkovič) dialektične zakone razvoja in se s tem »asimptotično« (Zi-
herl) približuje absolutni resnici v neskončnem procesu.
5.	Obči zakoni razvoja materije, katere odraža zasvet, veljajo mutatis
mutandis tudi za razvoj človeške družbe in človeškega mišljenja kot po-
sebni obliki razvoja materije.
6.	Odnos med filozofijo in znanostjo je odnos medsebojnega preže-
manja. Filozofija posplošuje objektivna, znanstveno dognana dejstva, te-
melji na njih in jih dviga v sfere občega: najsplošnejših zakonitosti razvoja
narave, družbe in mišljenja. Kot konstituirajoča znanost pa potem sama
vpliva nazaj na znanost.
7.	Popolnost oziroma natančnost odražanja je funkcija razredne po-
zicije.
8.	Funkcija filozofije je v tem, da je orodje, orožje itd. za namene
določenega družbenega razreda, za ohranjanje obstoječega ali za pospe-
ševanje napredka — pač glede na mesto razreda v zgodovinskem do-
gajanju.
9.	Kriterij vrednosti je v teh koncepcijah pravzaprav gnoseološki
kriterij: stopnja objektivnosti spoznavanja. Praktično je to kriterij pri-
padnosti določenemu razredu, kriterij tako imenovane partijnosti.
V okviru naštetih tez so te koncepcije koherentne; zunaj okvira, ki
ga določa koherentnost, pa se v teh koncepcijah pojavljajo vprašanja,
katera Boris Ziherl našteva na mestu, kjer govori o posledicah resolucije
Informbiroja. Bistven premik je mogoče opaziti v delu Jugoslovanska fi-
lozofija v boju za socializem. Z vključitvijo teze, da je ena poglavitnih
nalog jugoslovanskih filozofov marksistična filozofska opredelitev zavest-
nega subjektivnega faktorja, njegovega pomena in vloge v spreminjanju
prirode in družbene stvarnosti, je Nedeljkovič spodmaknil temeljni kamen
1533	1
dotlej prevladujočih koncepcij. S tezo, da je osnovni zakon razvoja socia-
lističnega obdobja postopno razvijanje stanja, v katerem bo svoboda po-
sameznika pogoj svobode za vse, pa je Nedeljkovič anticipiral poglavitno
smer, v katero so šla pozneje prizadevanja jugoslovanskih filozofov.
II. Filozofija kot znanost
V drugo skupino koncepcij predmeta in funkcije filozofije smo uvrstili
tiste, ki v izhodišču poudarjajo, da je filozofija znanost. V središču po-
zornosti je tu vprašanje njenega specifičnega predmeta in vprašanje raz-
mejitve področja filozofije od področja posebnih, nefilozofskih znanosti.
1.
Med prve izredne in v nekem pogledu tudi odgovorne poskuse do-
ločitve predmeta filozofije — glede na posebne znanosti — in njene funk-
cije je mogoče šteti prispevek Predraga Vranickega (»Filozofske študije
i kritike«, str. 210 in d.). Vranicki izhaja iz prepričanja, da danes vsaka
filozofija stoji pred »imperativno« nalogo, kako bo določila svoj odnos
do posebnih znanosti, kako bo razmejila svojo vsebino od vsebine drugih
znanosti in kako bo kot pogled na svet realizirala svojo določeno zgo-
dovinsko funkcijo. Od tod dejstvo, da smo priča nepregledni množici
poskusov rešitve teh vprašanj in številnih različic celo med filozofi —
marksisti.
Za Vranickega pomeni določiti predmet filozofije zgodovino in logiko
njenega predmeta. Pri tem Vranicki zlasti poudarja, da se posamična za-
vest filozofa nikoli ne pojavlja kot izolirana zavest kakega abstraktnega
in izoliranega individua, temveč je vedno zavest konkretnega posamez-
nika, ki ima določeno mesto v družbi in torej v svoji »posamični obliki
izraža in odraža bolj ali manj posebne manifestacije, psihologijo in po-
glede določenih družbenih skupin«. Glede na to sta predmet in funkcija
filozofije vedno konkretno -pogojena s celoto družbenih odnosov določenega
zgodovinskega trenutka in s stopnjo razvoja človeške misli sploh, torej
tudi znanosti in filozofije. S tega vidika je napačno gledati na razvoj
predmeta filozofije samo v zvezi z razvojem posebnih znanosti. Vranicki
navaja kot primer vsebino in obseg starogrške filozofije. Tega, da je ob-
segala problematiko skoraj vseh znanosti, ni mogoče izčrpno razložiti z
nerazvitostjo posebnih znanosti; njena vseobsežnost je predvsem posledica
družbenega položaja filozofov, na primer materialistov, in njihovih intencij
po naglem in uspešnem razvoju znanosti, ker je bil tak razvoj eden te-
meljnih pogojev za razvoj družbenih skupin, katerim so pripadali. Filo-
zofija pa je zaradi svoje karakteristike, da je razredno pogojena in da je
pogled na svet, vedno zelo lahko podlegla psihologiji določenih razredov
1534	1
in se s konkretnega znanstvenega terena oddaljila na področje mistike in
fideizma. Srednjeveška filozofija, ki je bila v službi cerkvene hierarhije,
ni mogla imeti druge naloge, kot da je filozofsko utemeljevala teološke
dogme. Tako je njena funkcija določala tudi njen predmet. Zaradi neraz-
vitosti posebnih znanosti je sicer zajemala zelo široko področje, vendar je
zlasti poudarjala »-spiritualistično in transcendentalno« in ravno zato raz-
vijala idealistične in formalistične elemente Aristotelove filozofije.
Podobno logiko razvoja predmeta filozofije zasleduje Vranicki tudi od
renesanse do devetnajstega stoletja, torej v času, ko nastopajo pomembne
spremembe v razvoju posebnih znanosti, kar je pripeljalo do »znane za-
ostritve v tem, tudi sicer divergentnem razvoju filozofije in posebnih
znanosti«. Medtem namreč, ko je bila filozofija v začetku edina disciplina,
znotraj katere se je lahko razvijala tudi posebno-znanstvena vsebina, je
razvoj s krepitvijo posebnih znanosti dosegel stopnjo, na kateri je težnja
filozofije, da bi v svojih okvirih absorbirala vsebino posebnih znanosti,
postala protislovna in je pomenila zavoro tako za razvoj filozofije kot za
razvoj posebnih znanosti.
Ostane torej vprašanje, kaj je specifični predmet filozofije po osa-
mosvojitvi posebnih znanosti. Vranicki tu ugotavlja, da je filozofija s svojo
celotno problematiko vedno dajala določen pogled na svet in na človeka,
a tudi takoj zavrača stališče, po katerem naj bi tudi po osamosvojitvi
posebnih znanosti opravljala to isto nalogo s sumiranjem vseh bistvenih
rezultatov posebnih znanosti. V tem primeru namreč filozofija ne bi bila
znanost, ker ne bi imela svojega predmeta, pa tudi vprašanja pogleda na
svet ni mogoče reševati z golim sumiranjem rezultatov posebnih znanosti.
Zato je za Vranickega bistveno vprašanje, »po čem je filozofija pogled
na svet« in »ali je še danes, po celotnem procesu ločevanje posebnih
znanosti ohranila te karakteristike, po katerih je pogled na svet«?
Vranicki kot povsem nezadostno in neprecizno zavrača rešitev, po
kateri naj bi filozofija opravljala svojo funkcijo pogleda na svet zato, ker
je njen predmet »celota narave nasploh«. Pri tem namreč ni natanko
določeno, kaj naj v tej celoti filozofija proučuje, zakaj to isto celoto pro-
učujejo tudi nekatere posebne znanosti, na primer astronomija. Kot edini
mogoči odgovor navaja Vranicki odgovor, da je filozofija reševala problem
pogleda na svet, če je reševala problem primarnosti materije oziroma
duha, materialne ali duhovne stvarnosti, »teh osnovnih realnih in tudi
filozofskih polov«. In to vprašanje je — explicite ali implicite — reševala
vsaka filozofija.
Iz tega sledi, da je bilo »kategorialno področje (in le to se nanaša na
celoto prirode) vedno eminentno filozofsko vprašanje«. (. . .) »Tudi danes
je prva in ne najlažja naloga filozofije, da določi, katere so filozofske
kategorije, da jih postavi v zvezo s kategorijami posebnih znanosti, da
analizira posamezne kategorije, določi njihove zveze in razloži obstoj te-
meljnih kategorij, ki se širijo na vsa področja stvarnosti«. S tako analizo
prihaja filozofija do vpogleda v strukturo in odnose celote, do vpogleda
v zveze ali disparatnosti posameznih področij ali sfer stvarnosti, s tem pa
1535	1
nujno tudi do rešitve osnovnega vprašanja odnosa med materialno in du-
hovno stvarnostjo.
Po mnenju Vranickega so vsa našteta vprašanja ravno izraz obstoja
določene predmetnosti objektivne stvarnosti, predmetnosti, ki zahteva po-
seben prijem in posebna prizadevanja čisto določene znanosti. Vendar pa
je ta, »ontološka ali objektivno-dialektična« problematika samo del celotne
filozofske problematike: »Filozofska analiza mišljenja in spoznavanja mora
nujno odgovoriti na vprašanje o značaju človekovega mišljenja, njegovih
oblik in zakonov, izvira iz razvoja, možnosti in nezmožnosti spoznavanja
in podobno«. Vsa ostala problematika filozofije, to je tista, ki ne sodi
v področje objektivne oziroma subjektivne dialektike, se je — po Vra-
nickem — že ločila ali pa se ločuje, oziroma bi se v lastnem interesu mo-
rala ločiti od filozofije.
Med tako problematiko šteje Vranicki izrecno problematiko etičnega
in estetskega področja. Meni namreč, da takoj, ko etična in estetska sfera
prenehata biti posebni sferi, posebno »idealno kraljestvo vrednot«, takoj
ko dobita svoj profani značaj, poreklo in funkcijo, preneha potreba po
filozofskem zaobjetju te »idealitete« in nastane potreba po konkretnem
raziskovanju raznih oblik človeških moralnih odnosov, raznih oblik člove-
kovega umetniškega izraza in estetskega doživljanja, potreba po odkritju
splošnih kategorij in zakonov (če obstajajo) teh procesov. Toda tudi če
take splošne kategorije in zakoni obstajajo, so kategorije in zakoni do-
ločenih človekovih manifestacij, ne pa stvarnosti nasploh. Etika in estetika
sta torej očitno znanosti o posebnih področjih človekove stvarnosti. Na
stvari nič ne spremeni, če z nekaterimi problemi prihajata na področje
filozofije, zakaj značaj neke znanosti ni določen z mejnim področjem,
temveč z njenim specifičnim predmetom.
Iz sklepov, do katerih prihaja Vranicki pri raziskovanju vprašanj o
predmetu filozofije, izvaja nadaljnji sklep, da je proces ločevanja speci-
fično filozofske problematike od problematike posebnih znanosti logično
konsekventno izpeljan edinole v marksizmu. Edino dialektična in mate-
rialistična filozofska koncepcija ima v osnovi znanstveni značaj, zato misli,
da se je treba pri raziskovanju problema predmeta in funkcije filozofije,
njenega značaja in disciplin, omejiti na sam dialektični materializem.
»Poskus reševanja problematike in smisla sodobne znanstvene filozofije
— pravi dobesedno — je identičen z reševanjem vprašanja o značaju in
nalogah marksistične filozofije«. Zato pa velja, da ima značaj pogleda na
svet »ne po tem, ker bi bila rezultat kakšnih subjektivnih špekulacij o
svetu in življenju, meditacij brez globoke povezanosti z vso zgodovino fi-
lozofske in znanstvene misli in velikimi rezultati človekove ustvarjalne
prakse^^ temveč zlasti zato, ker je »rezultat raziskovanja določene pred-
metnosti, ki je objektivna kot vsaka druga«.
Sele s tem, da filozofija rešuje kategorialni problem, vprašanje zna-
čaja posameznih slojev stvarnosti, problem njihove enotnosti in ne-
enotnosti, problem splošnih zakonov stvarnosti, problematiko mišljenja in
spoznavanja, njihov izvir, značaj in doseg, in da pri tem vedno upošteva
1536	1
najpomembnejše dosežke znanstvene misli na posebnih področjih — šele
s tem dobi možnost, da zanesljivo odgovori na vprašanje o bistvu sveta
v celoti ter mesta in pomena človeka samega.
Iz vsega navedenega izhaja, da Vranicki insistira na ontološki, od-
nosno objektivno — dialektični problematiki kot znanstvenem temelju, s
katerega je šele mogoče reševati problematiko področja subjektivne dia-
lektike in zlasti antropološko, na primer etično problematiko:
»Kategorialno področje in problematiko občih zakonov in odnosov
stvarnosti na sploh bi lahko obravnavali kot del filozofske problematike,
s katero se ukvarja ontologija ali objektivna dialektika.«
»Drugi del filozofske problematike se tiče relacije določenega mo-
menta stvarnosti do nje same — subjekta do objekta — in je zato značaj
mišljenja, resnice, izvira in meje spoznavanja itd. tisto, kar zapira krog
fiolozofske problematike in je domena logike in gnoseologije ali subjek-
tivne dialektike.«
2.
Ce izvzamemo neko posebno stališče, po katerem je — najkrajše re-
čeno — predmet filozofije »mišljenje biti« in njena funkcija »izrekanje
biti« (pojav in razvoj tega stališča bomo obravnavali pozneje), je raz-
pravljanje o predmetu filozofije in njeni funkciji do leta 1957 najbolj
pregledno povzela Svetlana Knjazeva v svojem »Prispevku k diskusiji o
predmetu filozofije« (»Pregled«, Sarajevo, 1957, 10, str. 189). Knjazeva
je iz kompleksa vprašanj, povezanih z razpravo o predmetu filozofije, iz-
ločila dvoje vprašanj:
1.	Kakšna je »differentia specifica« filozofije kot znanosti, se pravi,
kakšna je vsebina pojma filozofije, se pravi, kakšne lastnosti naj ima neka
znanost, da bi jo lahko imeli za filozofsko?
2.	Kakšna je metoda filozofije?
Preden se Knjazeva loti iskanja odgovora na ti vprašanji, razpravlja
o samem izrazu »filozofska znanost«. Ugotavlja namreč, da se pojem »po-
zitivna znanost« pogosto uporablja kot antiteza pojmu »filozofija«; iz tega
bi sledilo, da je izraz »filozofska znanost« navadno »contradictio in ad-
jecto«. S tem v zvezi polemizira z Andrijo Krešičem, ki trdi, da je zna-
nost nekaj, kar je utemeljeno na dejstvih, medtem ko filozofija vsebuje
nekakšne meglene ideje, v najboljšem primeru genialne, a v danem tre-
nutku nedokazljive anticipacije. Te pa — takoj ko dobijo obliko doka-
zane teorije — preidejo v »pozitivno znanost«. V skladu s tem misli
Krešič, da filozofija odmira, ker so njen predmet prevzele pozitivne zna-
nosti, med njimi tudi dialektika, ki samo po sili tradicije ohranja ime
»filozofija«.
Knjazeva je prišla glede tega vprašanja do sklepa, da je edina mogoča
rešitev, če znotraj pojma »znanost« razlikujemo filozofske od nefilozofskih
oziroma posebnih znanosti. Pri tem pa opozarja, da ravno termin »posebna
1537	1
znanost« ni povsem adeltvaten. Ko ga uporabljamo, mislimo namreč na
stopnjo občosti, zakaj ene in druge po svoje upravičujejo pridevek »po-
zitivne«. Razen tega pa avtorji termin »posebne znanosti« uporabljajo v
različnih pomenih: nekateri z njimi označujejo nefilozofske znanosti, drugi
pa tudi relativno samostojne filozofske discipline.
Drugo vprašanje, s katerim se Knjazeva ukvarja le mimogrede, v
uvodu, in ugotavlja, da o njem obstajajo med filozofi očitna nesoglasja,
je vprašanje števila filozofskih disciplin. Gre za stališča Mihaila Marko-
viča. Gaja Petroviča, Predraga Vranickega in Andrije Krešića, ki jih je
vredno povzeti, ker so značilna tudi kot indikator razlik v pojmovanju
predmeta filozofije.
a)	Mihailo Markovič trdi oz. sodi, da so logika, gnoseologija in onto-
logija dejansko ena sama znanost, pwleg nje pa obstajata še etika in este-
tika kot relativno samostojni filozofski znanosti.
b)	Gajo Petrovič se zavzema za rešitev, po kateri bi bili ontologija in
gnoseologija sistematsko (ne pa vsebinsko — problemsko) ločeni znanosti,
poleg njiju pa naj bi obstajali še etika in estetika kot filozofski disciplini.
c)	Vranicki — kot smo že videli — trdi, da sta samo ontologija in
gnoseologija — logika filozofski znanosti.
d)	Za Krešića je samo dialektika ali obča teorija gibanja znanost, ki
se vsaj v prenesenem smislu lahko imenuje filozofska. V odnosu do nje
sta tudi gnoseologija in logika posebni, nefilozofski znanosti.
Na prva dva mogoča odgovora na vprašanje, kaj je filozofska znanost,
Knjazeva reagira z argumenti Predraga Vranickega. Gre za definiciji:
a)	filozofija je sumiranje rezultatov posebnih (nefilozofskih) zna-
nosti, in
b)	filozofija je znanost, ki proučuje celoto narave.
Ustavlja se šele pri tretji možni definiciji, po kateri je filozofija naj-
splošnejša znanost, znanost o splošnih zakonih narave, družbe in člove-
škega mišljenja. Ob tej definiciji ugotavlja, da se na prvi pogled najbolj
ujema z znanimi Engelsovimi stališči in da neizogibno implicira pojmo-
vanje, da obstaja samo ena filozofska znanost, ki je sklepna točka do-
sledno izpeljane piramide stopenj abstrahiranja. (Krešićevo stališče.)
Do te koncepcije zavzema Knjazeva kritično in — kolikor se kaže pri
jugoslovanskih filozofih — polemično stališče. Prédvsem ob njem po-
stavlja vprašanje, kam spadata etika in estetika; morda v skupino zgo-
dovinskih ved? Nadalje opozarja, da bi bila po takem stališču obča
biologija že po stopnji občosti bliže filozofiji kot pa znanost o mišljenju
— formalna in dialektična logika. Podoben bi moral biti tudi odnos med
matematiko in logiko. Matematika se namreč res ukvarja samo z eno
platjo stvarnosti, toda celotne stvarnosti, medtem ko logika obravnava
samo posebno vrsto odnosa do objektivne človekove stvarnosti, ki je spet
samo poseben del stvarnosti.
Sicer pa Knjazeva ugotavlja, da je Krešič, izhajajoč iz Engelsove de-
finicije dialektike kot znanosti o »najsplošnejših zakonih gibanja«, prišel
s svojo klasifikacijo znanosti v očitno protislovje z Engelsom, ko je izločil
1538	1
iz filozofije ravno tisto edino znanost, ki jo je Engels vedno imel za filo-
zofsko, namreč znanost o mišljenju. Druga težava, v katero je — po
Knjazevi — zašel, je v Krešićevi trditvi: »Materialistična dialektika je
metoda, a ni samo metoda, dialektični materializem je teorija, a ni samo
teorija.« Vprašanje je v tem, kako si je treba zamisliti in kako je mogoče
razlagati spreminjanje »obče teorije gibanja« v metodo (natančneje: v
metodologijo), če v4>bča teorija« ni v nobeni organski, logično nerazdruž-
Ijivi zvezi z gnoseologijo in logiko.
Po Knjazevi se tudi koncepcija P. Vranickega, razložena v že obrav-
navanem članku, ne razločuje bistveno od Krešičeve. Knjazeva se namreč
sprašuje, kaj je tisto, kar Vranicki imenuje »ontološki vidik«. Pri tem
ugotavlja, da je v kontekstu izvajanj P. Vranickega to vidik, »po katerem
se kategorije in splošni zakoni stvarnosti proučujejo »per se«, takšni kot
so »po sebi«, neodvisno od človeškega mišljenja in od človeka sploh«. Toda
do kategorij in splošnih zakonov ni mogoče drugače, kot če začnemo pri
dejstvih, pri ugotovitvah in zakonih posebnih znanosti. To pa je v bistvu
isto kot Krešićeva »splošna teorija gibanja«. Pri takem pojmovanju onto-
logije — pravi Knjazeva — je res težko ugotoviti, zakaj je osnovni pro-
blem filozofije odnos med mišljenjem in bitjo, zakaj sta gnoseologija in
logika v bistvu filozofski znanosti in zakaj sta nujno potrebni pri reše-
vanju filozofske problematike. Ni se mogoče zadovoljiti s tem, da se tako
ontologiji kot gnoseologiji — logiki preprosto prizna status filozofskih
disciplin; v interpretaciji Vranickega sta v vsakem primeru ostali zelo he-
terogeni znanosti. Treba je poiskati tisto, zaradi česar sta obe filozofski
znanosti, razložiti zvezo in prehod med njima. Prav tega pa v koncepciji
P. Vranickega manjka.
Ugovore Knjazeve je torej mogoče strniti v ugotovitev, da koncepcija
filozofije kot »najsplošnejše znanosti« vodi bodisi v odrekanje statusa filo-
zofskih disciplin gnoseologiji — logiki, bodisi v velike težave pri določanju
prehoda in zveze med ontologijo kot osnovno filozofsko disciplino na eni
in gnoseologijo — logiko na drugi strani.
Rešitev te navidezne antinomije je — po Knjazevi — podana že pri
klasikih marksizma. Ko Engels govori o odmiranju filozofije, misli pri
tem v največjem številu primerov na spekulativno — idealistično obliko
klasične nemške filozofije ali pa na takrat tradicionalne filozofske disci-
pline: filozofijo zgodovine, filozofijo narave itd. Sicer pa vedno, kadar se
dotika tega problema, govori o znanosti o mišljenju kot o edini filozofski
znanosti. Ce z »mišljenjem« mislimo vsebinsko mišljenje in z »vsebino
mišljenja« — »celoto objektivne stvarnosti«, se definicija dialektike kot
znanosti o mišljenju in definicija dialektike kot znanosti o najsplošnejših
zakonih gibanja stvarnosti uskladita in se dopolnjujeta. Pri tem je defi-
nicija dialektike kot znanosti o mišljenju primarna, druga pa logično sledi
iz prve. Knjazeva pravi, da ta rešitev ni niti nova niti izvirna, in navaja
Leninove stavke:
»Dialektika tudi je spoznavna teorija (Hegla) in marksizma«; »Kate-
gorije so stopnje ločevanja, tj. spoznavanja sveta«; »Logika ni znanost
o oblikah mišljenja, temveč o zakonih razvoja vseh materialnih, naravnih
1539	1
in duhovnih stvari«, tj. »o razvoju celotne konkretne vsebine sveta in
spoznavanje tega sveta, tj. seštevek, suma, zaključek zgodovine spo-
znavanja sveta«.
Da pa kategorij in najsplošnejših zakonov stvarnosti ne bi pojmo-
vali statično in dogmatično, da po intenciji ne bi prešli v zaprt sistem
(kar je skoraj neizogibno, če jih formuliramo s stališča in z metodami
posebnih znanosti), jih je treba izvesti iz vse dosedanje zgodovine spo-
znavanja in se zavedati, da se bodo še naprej razvijali skupaj z razvojem
človekovega spoznavanja.
Četrta definicija, ki jo Knjazeva navaja kot mogoč odgovor na vpra-
šanje, kaj je filozofija, je definicija, po kateri je »filozofska znanost« tista,
ki proučuje človekov odnos do sveta, odnos subjekta do objekta, odnos
tistega, ki odraža nasproti tistemu, kar se odraža, medtem ko se tako
imenovane posebne, nefilozofske znanosti trudijo spoznati objekte »po
sebi«, se pravi razne vrste odnosov in vrste gibanj, ki obstajajo med raz-
ličnimi vrstami objektov, upoštevajoč pri tem, da je z določenega vidika
tudi človek »objekt«, materialno bitje med drugimi materialnimi bitji.
Knjazeva misli, da bi se s to definicijo moral strinjati tudi Vranicki.
če bi izpeljal logične konsekvence svoje trditve, da je osnovni problem
filozofije odnos med bitjo in mišljenjem in da je ta problem hkrati tudi
predmet filozofije kot samostojne znanosti. Pri tem pa avtorica ugotavlja,
da obstajata dva aspekta tega odnosa in tudi dva načina proučevanja.
Prvi je odnos biti do mišljenja, in proučevanje tega odnosa spada v pod-
ročje posebnih, nefilozofskih znanosti, ker se reducira na določanje tega,
»na kakšen način in na kateri stopnji razvoja, v kakšnih okoliščinah
materija poraja iz sebe zavest kot svoj proizvod in kot svoj lastni, čeprav
svojevrstni odraz«. S tega vidika je lahko pojasniti zvezo med logiko,
gnoseologijo in ontologijo. Dialektika, se pravi logika — gnoseologija —
ontologija, ni filozofska znanost zato, ker je najsplošnejša, temveč ima
status filozofske znanosti zato, ker proučuje eno vrsto odnosov med člo-
vekom in svetom, in sicer tisto vrsto odnosov, »v kateri se struktura ce-
lotne stvarnosti svojevrstno odraža v svojem posebnem delu, v delu, ki
se imenuje človeška zavest«.
Na vprašanje, kam spadata v sistemu znanosti etika in estetika, ki
ostane slej ko prej odprto z vidika vseh naštetih koncepcij, odgovarja
Knjazeva z novim vprašanjem, če namreč obstaja samo ena vrsta odnosov
med človekom in stvarnostjo. Po njenem mnenju je več vrst takih od-
nosov, in če je tako, potem imajo tudi tiste znanosti, ki proučujejo druge
vrste odnosov (nekognitivne), pravico do statusa filozofskih znanosti.
Kar zadeva metodo filozofije — to je zadnje vprašanje, ki si ga je
Knjazeva v svojem članku zastavila — je avtorica prepričana, da lahko
filozofija svoj poglavitni problem, odnos mišljenja (in drugih oblik za-
vesti) do biti, uspešno rešuje samo, če izhaja iz mišljenja samega (iz
zavesti) in v prizadevanju, da razloži njene zakonitosti; če zastavi vpra-
šanje, čćmu in kako to mišljenje ustreza. Knjazeva je seveda upoštevala
različne možne rešitve problema »čćmu in kako ustreza mišljenje«, jih
naštela in povzela rešitev tega vprašanja pri klasikih marksizma.
1540	1
3.
Podobna stališča kot v polemičnem članku Knjazeve lahko najdemo
leta 1959 v dveh člankih Mihajla Markoviča: »Misao u praktičnom veku«
(»Politika«, Beograd, 1—3. I. 1959) in »Problemi konstituisanja marksi-
stičke filozofije« (»Filozofija«, 1959, št. 304, str. 25).
V prvem članku Marković ugotavlja, da Heglova smrt označuje konec
epohe, ki i>a je v sebi — med drugim tudi v Heglovi dialektični metodi —
nosila klice novega. Po heglovskem obdobju filozofi v glavnem obračajo
hrbet metafiziki in se v prvi vrsti usmerjajo v proučevanje problemov
gnoseologije, logike, in metodologije znanosti. Avtor izraža prepričanje,
da v našem stoletju definitivno prevladuje filozofija, ki se opira na zna-
nost. Kot dokaz našteva filozofske šole sodobne meščanske filozofije:
angleške neorealiste, ameriške instrumentaliste in operacionaliste, fran-
coske filozofe znanosti, empiriste, ameriške kritične realiste in naturaliste,
švicarske in francoske dialektike in poljske logike. Sem spadajo »navse-
zadnje vsi tisti marksisti, ki jim ne manjka solidna znanstvena erudicija«.
Po Markovićevem izvajanju vse te šole, oziroma pripadajoči jim filozofi
presegajo metafiziko in delijo prepričanje, da morajo imeti filozofi iz-
hodišče v znanstvenih dejstvih in zakonih. Naloga filozofije je, da inter-
pretira dejstva in zakone »z razlaganjem, s posploševanjem, s kritično ana-
lizo njihovega jezika, z graditvijo abstraktnih teoretskih modelov, ki jim
lahko dajo popolno preciznost, notranjo skladnost in dokaznost«. Marković
je mnenja, da rezultatov teh filozofskih raziskav ni mogoče vedno v celoti
sprejeti, prav tako pa je težko oporekati, da je njihova orientacija, vzeta
v celoti, progresivna. Opraviti imamo s »teoretsko dejavnostjo, ki je po
svojih intencijah znanstvena, ki deluje zunaj meja posebnih znanosti in
ima v tem smislu filozofski značaj«.
Funkcijo filozofije, odnosno tiste filozofije, ki ji po njegovem mnenju
v sodobnem svetu edino pritiče ima filozofija, določa Marković na-
tančneje v njenem odnosu do posebnih znanosti. Medtem ko znanstve-
niki ugotavljajo dejstva na svojih posebnih področjih, ugotavljajo teorije
in sisteme, ki pretendirajo na to. da so resnični, filozofija kritično pro-
učuje najsplošnejše kategorije in temeljne principe, ki jih znanstvenik
nekritično sprejema, oziroma se ne zaveda njihove problematičnosti,
čeprav na njih stoji vsa zgradba njegovih teorij in sklepov. Tako filozofija
predstavlja »najglobljo plast temeljev« posebnih znanosti.
Tudi pri Markoviču se na tem mestu kaže analogija med estetiko in
logiko, oziroma gnoseologijo: kakor estetika ne predpisuje umetniku, kako
naj ustvarja, je pa nujno potrebna pri oceni objektivne vrednosti umet-
nine, tako je gnoseologija — logika predvsem kriterij za oceno rezultatov
znanstvenega raziskovanja. Hkrati pa gnoseologija — logika daje poseb-
nim znanostim tudi najsplošnejše metodološke princip>e raziskovanja, me-
todološko orodje, katerega — splošno vzeto — ne more nadomestiti intui-
tivno spoznavanje »logike stvari samih«. Seveda pa se filozofija ne redu-
cira na logiko, oziroma gnoseologijo, kakor človekov odnos do sveta ni
samo odnos spoznavanja. Do sveta imamo tudi vrsto afektivnih odnosov.
1541
Za filozofijo sta posebno pomembni etična in estetska zavest. Etika in
estetika imata glede na ti obliki zavesti nalogo, ki je analogna logiki v
odnosu do spoznavajoče zavesti. Tudi tu gre za določanje in utemeljevanje
najosnovnejših predpostavk človekove zavestne dejavnosti, le da v tem
primem ne gre za predpostavke znanstvene resnice, temveč za norme
moralne in umetniške vrednosti. Vendar Markovič tu poudarja razliko
med logiko na eni in etiko oziroma estetiko na drugi strani. Normam, ki jih
ti filozofski stroki ustvarjata, pripisuje zgolj relativno objektivnost. Mo-
goče jih je objektivno ocenjevati le glede na osnovne humanistične ideale
človeka v določenem zgodovinskem trenutku. Naloga filozofije je torej, da
takšne ideale jasno izrazi, »da formulira iz njih izhajajoče osnovne prin-
cipe resnično humane dejavnosti, da iz njih izpelje vse potrebne konsek-
vence in tako izdela objektivna in koherentna merila, na katera se lahko
opre celotna zavestna izbira in svobodno angažiranje sodobnega človeka«.
Kratko rečeno, po Markoviču je funkcija filozofije kritično prouče-
vanje osnovnih načel in določanje osnovnih kriterijev celotne človekove
zavestne dejavnosti: znanstvenega spoznavanja, umetniškega ustvarjanja,
morale itd.
V	nasprotju s to vrsto filozofije, ki jo Markovič glede na njeno funk-
cijo imenuje znanstvena filozofija, pa po njem obstaja še druga vrsta,
oziroma dve vrsti filozofije. V sodobni filozofiji še vedno obstajajo »filo-
zofi-metafiziki«, še več pa je »filozofov-književnikov«. Filozofije le-teh ne
gre meriti s kriteriji znanosti; gre za izražanje — ne za dokazovanje —
nekih vizij sveta, nekih nazorov, predpostavk in verovanj o mestu človeka
v svetu itd. Čeprav Markovič dopušča možnost, da se posamezne intencije
in interpretacije te vrste filozofije s stališča znanosti zavračajo, ji na
splošno ne odreka pomena. Ce se odreče pretenzijam, da bi obstajala zno-
traj meja znanosti, ji ni mogoče odreči pomena, ki ga ima kot določena
vrsta filozofske kreativnosti. Po Markoviču jo kaže vrednotiti bolj iz
emotivne kot iz racionalne in empirijske perspektive.
V	drugem izmed omenjenih člankov, kolikor se neposredno tiče pro-
blema predmeta in družbene funkcije filozofije, zastopa Markovič enaka
stališča, le da so bolj izčrpno izražena glede na predmet in funkcijo so-
dobne marksistične filozofije. Konstituirati marksistično filozofijo pomeni
avtorju predvsem določiti predmet in osnovne discipline (strukturo), izha-
jajoč pri tem od »osnovnih principov in intencij v celotnem delu Marxa
in drugih klasikov marksizma«, upoštevajoč vse »številne pozitivne pri-
dobitve filozofije od Marxa do današnjega časa«. Osnovni problem je pri
tem odgovor na vprašanje, kaj pravzaprav filozofija je, vprašanje njene
definicije. Markovič našteva nekaj mogočih odgovorov in ugotavlja, da bi
večina marksistov najbrž pritrdilno odgovorila na vprašanje, ali je filo-
zofija znanost, čeprav ta pritrdilni odgovor ni v skladu s prakso njihovega
filozofiranja, to pa zato, ker odrekanje statusa znanosti filozofiji nujno
vodi v logične težave.
Jedro Markovičevega članka »Problemi konstituiranja marksistične
filozofije« je potemtakem v dokazovanju znanstvenega statusa marksi-
stične filozofije, ki ga Markovič brani pred poskusi mešanja z ideologijo.
1542	1
Dobesedno pravi, da: »...filozofija ni isto Icot ideologija (dasiravno je v
raznih filozofskih doktrinah, zlasti v njihovih osnovnih principih ideološki
moment vedno pričujoč), zato ker njena stališča morajo imeti vsaj v ten-
denci in vsaj pri nekaterih smereh splošno človeški značaj in morajo biti
racionalno in dejansko utemeljena. Nasprotno pa so ideologije vedno izraz
afektivnih potreb in interesov določenih družbenih skupin, formulacija
njihovega programa za akcijo, njihovih idealov in končnih ciljev.«
V skladu s tem za ideologije ni nujno, da bi bile racionalno in de-
jansko utemeljene (to pa ne pomeni, da bi ne mogle biti). Marković za-
vrača tudi definicijo filozofije, po kateri je le-ta »pogled na svet«, kolikor
gre za ideološko strukturiran svetovni nazor. Kolikor marksistična filo-
zofija vendarle daje najsplošnejše elemente tega nazora, jih daje »kot
znanost, to je kot sklop teorij o stvarnosti, ki zadošča osnovnim zahtevam
znanstvene metode«. Te pa so — po Markoviču — tri: y^Komuníkabilnost
(izražanje s preciznimi in družbeno razumljivimi termini), teoretska doka-
zanost in (čeprav posredna) uporabnost v praksi.«
Po Markoviču Marxova filozofija izpolnjuje metodološke pogoje zna-
nosti, zato vidi v določeni usmerjenosti sodobnih filozofov, ki se imajo za
marksiste, nevarno tendenco рк> ideologiziranju marksistične filozofije
v škodo njenega statusa znanosti. Polemična ost članka je uperjena zoper
članek Vanje Sutlića »Povjestni odnos i povjestno mišljenje« (tega bomo
obravnavali kasneje). Marković se z njim ukvarja kot z zgledom tega
načina filozofiranja. Očita mu predvsem logično nedoslednost in nekomu-
nikativnost. Značilna zanj pa je raba »nekomunikabilnega in nerazum-
ljivega psevdo — globokega jezika, ki ga celo filozofi specialisti — morda
z izjemo majhnega, hermetično zaprtega kroga — le z največjo težavo
lahko interpretirajo, a še to le delno«. Posebej se Marković ustavlja ob
Sutlićevi zahtevi, po kateri naj bi marksistična filozofska misel »presegla
sistematsko logične okvire«; sprašuje se, kako naj to stori in pri tem
ostane teoretična disciplina. Glede na sedanje stanje človeške kulture so
po Markoviču filozofski misli odprte le 4 možnosti:
»1. da ostane teorija o nekaterih osnovnih kategorijah, ali pa dovoli
nelogičnost in konfuznost;
2.	da postane literatura, neka vrsta poetičnega vizionarstva;
3.	da postane neka vrsta mita ali religije;
4.	da postane ideologija — izraz afektivnih potreb posameznih druž-
benih skupin, formuliranih v indikativnih, psevdo-teoretičnih stališčih«.
Nevarnost za marksistično filozofsko misel, ki jo pojmuje kot »teorijo
o osnovnih kategorijah«, vidi Marković v dveh tendencah ideologiziranja
filozofije.
Prvo —■ pars pro toto — predstavlja omenjena Sutlićeva razprava in
njegovo prepričanje, da filozofija ne more biti nič drugega kot ideologija,
druga tendenca pa je izražena v delih dogmatikov stalinističnega tipa,
ki filozofijo dejansko spreminjajo v ideologijo, čeprav hkrati trdijo, da je
znanost.
1543	1
Glede prve tendence, ki filozofijo izrecno postavlja v nasprotje z
znanostjo, ugotavlja Markovič, da je »to res izraz odtujenosti, da je zares
v krizi in da zares mora biti odpravljena« ter da se drži samo še v majh-
nem številu dežel, ki so »izgubile vodilno vlogo v svetovni kulturi, ki
preživljaoj težko družbeno in moralno krizo, v katerih znanosti in filo-
zofija relativno stagnirajo«.
Ko je Markovič utemeljil zahtevo po doslednem razločevanju med
ideologijo na eni in filozofijo kot znanostjo na drugi strani, se mu je za-
stavilo vprašanje predmeta znanstvene, to je markistične filozofije. Po
Markoviču so njen predmet osnovne kategorije, oziroma za marksistično
filozofijo osnovna kategorija »človeška praksa, celotna človeška dejavnost,
tako telesna kot zavestna. Sele iz te osnovne kategorije, z analizo pojma
prakse, pridemo do drugih, »do diferenciranja subjekta, mišljenja in
bivanja«.
Seveda avtor tudi v tem članku izhaja s stališča, da obstaja več vrst
odnosov med človekom in svetom, med subjektom in objektom, in iz tega
pluralizma odnosov izvaja klasifikacijo filozofskih disciplin: gnoseologija
— logika, etika, estetika. Kar zadeva spoznavni odnos, se filozofija (ozi-
roma tisti njen del, ki se nanaša na znanost, ki ima za predmet spoznavno
prakso) bistveno razlikuje od posebnih znanosti po tem, »ker določa
osnovna načela, po katerih se mora ravnati vse znanstveno raziskovanje«,
oziroma: »določa splošne pogoje in merila, ki morajo biti izpolnjeni, da
bi lahko ocenili, ali je funkcija znanosti izpolnjena in objektivna resnica
spoznana«. Medtem ko torej posebne znanosti »ugotavljajo znanstveno
resnico o stvarnosti — vsaka na svojem področju — je naloga logike, da
določa osnovne pogoje (kriterije), ki morajo biti izpolnjeni, da bi nekaj
sploh lahko imeli za znanstveno resnico.«
Kot rečeno, imata etika in estetika v Markovičevi strukturi filozofije
analogno funkcijo kot logika na področju spoznavanja. Tudi tu gre za
določanje in utemeljevanje načel zavestne dejavnosti, namreč za »norme
moralne in umetniške vrednosti«. Funkcija filozofije kot celote — in
hkrati njen predmet — v tem konceptu logično sledi iz posplošitve funk-
cije in predmeta posameznih filozofskih disciplin: »Njena osnovna funk-
cija je kritično proučevanje osnovnih principov celotne človeške zavestne
dejavnosti in določanje osnovnih kriterijev znanstvenega spoznavanja,
umetniške vrednosti in morale.« Logika, etika in estetika so osnovne disci-
pline, v katerih se kritično proučujejo osnovni principi človekove zavestne
dejavnosti, so torej osnovne filozofske teoretske discipline. K njim pri-
števa Markovič še zgodovino filozofije, ki pa v sistemu filozofskih disci-
plin zavzema posebno mesto.
Razen tega »sistema filozofskih disciplin« pa ima po Markoviču vsaka
filozofska smer svojo splošno teorijo in metodo. Dialektični materializem
je na primer taka splošna teorija in metoda marksistične filozofije. Mar-
kovič jo definira kot »tisti skupek najelementamejših predpostavk, postu-
latov, načel, ki variirajo od smeri do smeri in p>o kateri se marksisti raz-
likujejo od pozitivistov, pragmatistov, eksistencialistov, realistov itd....«,
1544	1
medtem ko je problematika osnovnih filozofskih disciplin (logike, etike,
estetike) vsaj v glavnem »nekaj invariantnega, neodvisnega od smeri«. Pač
pa so rešitve problemov odvisne od temeljnih predpostavk dane filozofske
smeri.
Osnovne principe deli Marković v ontološke, gnoseološke in aksio-
loške in po teh skupinah našteva nekatere temeljne principe dialektičnega
materializma. Vsekakor sodi, da ontologija, gnoseologija in aksiologija
niso posebne filozofske znanosti kot logika, etika in estetika; so »samo
posebne discipline znotraj obče filozofske teorije in metode, ki ne morejo
imeti svojega raison d'être same po sebi, temveč ga dobe šele z aplikacijo
v logiki, etiki in estetiki.«
(Se ho nadaljevalo)
16 Problemi
1545
Marksistično proučevanje sodobne države in prava
ter vprašanje »alternative«
Nicolas Poulantzas
Ce se v zapadnih, visoko razvitih industrijskih družbah vprašanje
prehoda v socializem, vprašanje reforme ali revolucije, danes zastavlja
tudi na ravni državne politike, prava in ustanov, potem postane marksi-
stično proučevanje te ravni prvenstvenega pomena; in kakor pri sleher-
nem raziskovanju vrhnjih stavb je tudi tu v ospredju specifičnost pravne
in državne vrhnje stavbe.
Vendar pazimo: ne začenjajmo analize s presojanjem lepega, pra-
vičnega, dobrega in njihovih odnosov z bazo; njihovo bistvo in specifičnost
še daleč nista dana že na samem izhodišču kot transcendentalna ali eide-
tična kategorija, odkrivamo ju lahko šele med potekom ali na koncu
teoretično-praktičnega procesa spoznavanja. Kadar gre za vrhnje stavbe
kot so umetnost, pravo, država ali morala, tedaj najbolj obče-konkretnih,
splošno-posameznih, skratka, enostavno-kompleksnih pojmov ne moremo
neposredno vezati na bazo. Analiza se lahko loti ali specifičnosti vrhnje
stavbe na splošno ter njenega osnovnega dialektičnega razhajanja z bazo
— zakaj to razhajanje nas privede do zgodovinsko opredeljujočega razhaja-
nja —■ ali pa specifičnosti določenega prava ali države, določene umetnosti
ali določene morale v času in prostoru. In vendar je ta problem opredelitve
bistvenega pomena za pravno in državno raven. Na prehodu iz socializma
v komunizem bodo namreč druga področja vrhnje stavbe, to je umetnost,
morala, filozofija in celo religiozni humanizem, postòpoma izgubljala
svojo ideološko fenomenalnost, vstopala bodo v nov proces odnosov z
bazo in se vse tesneje združevala z osnovno ravnijo zgodovine: nasprotno
pa bosta pravo in država odmrla. Tu ne gre za nastajajoči svet, za smrt-
vstajenje, za negacijo-realizacijo, temveč za »izginotje« v pravem pomenu
besede. Kako, v kakšni meri in od katerega trenutka dalje bo mogoče
tisto, kar bo od tega preostalo in kolikor bo preostalo specificirati kot
pravo in državo?
1546	1
Toda tu gre za poskus marksistične analize sodobnega prava in drža-
ve v industrializiranih družbah na zapadu. Ce se spet vrnemo k omenje-
nim metodološkim problemom, potem lahko pri marksističnih avtorjih
zasledimo dve glavni smeri, ki se nanašata na pojmovanje pravne in
državne ravni kot dela vrhnje stavbe.^ Prva, zastopata jo Reisner in Vi-
šinski, gleda na pravo kot na sklop norm, ki jih je izoblikovala država
in ki imajo za namen izkoriščanje zatiranih razredov po vladajočem raz-
redu, katerega volja-oblast je država. Drugi, zastopata jo Stučka in Pa-
šukanis, pomeni pravo sistem ali ureditev družbenih odnosov, ki ga država
uradno potrjuje; po Stučkovem mnenju ustreza interesom vladajočega
razreda, po Pašukanisovem pa še posebej odnosom med lastniki blaga.
Toda niti prvi niti drugi smeri se ni kaj prida posrečilo natančno dojeti,
v kakšnem smislu pripadata pravo in država vrhnji stavbi.
Prva smer samo na opisni način poudarja, da imata pravo in država
kot pojmovni sklop normativnih pravil vedênja značaj vrhnje stavbe.
In čeprav sta dognala prav ta osnovni značaj prava in države, sta Reisner
in Višinski vendarle motrila pravno-državne norme kot dana dejstva;
kot »normativne objekte« sta jih nekako »spravila« v oklepaj in jih tako
ločila od konkretnih vrednot, ki jih izražajo: sleherni svet norm in prak-
tičnih zapovedi dejansko predpostavlja neko kristalizacijo vrednot — pa
naj je v tem svetu eksplicirana ali ne, vrednot, glede na katere se struktu-
rira normativna hierarhija. Posebnost tistih področij vrhnje stavbe, ki
sestavljajo sklop norm, se pravi, posebnost morale, religije, prava in drža-
ve, celo umetnosti, čeprav v nekem drugem smislu, je v tem, da izražajo
družbeno najstvo. Ta področja so torej genetično strukturirana in jih je
treba metodološko dojemati v smislu konkretnih zgodovinskih vrednot,
te pa so spočete že v sami bazi, ki jo utelešajo. Drugače rečeno, pogoj za
obstoj nekega pravila ali ustanove na pravno-državni ravni, so zgodo-
vinske vrednote, ki jih pravilo ali ustanova pravno specificirata, kolikor
so se te vrednote v kakšnem danem zgodovinskem kontekstu izrazile na ta
posebni način, namreč kot pravo. Tudi sami pojmi — pravno pravilo,
norma, ustanova — so kot zgodovinska dejstva in objekti analize le toliko
genetičnO' dojemljivi in dostopni za postopek, kolikor so aksiolško kon-
kretizirani: zato ni dovolj, da po vzoru Reisner j a in Višinskega te norme
kot že struktuirane objekte neposredno in od zunaj povezujemo z razred-
nim bojem, in sicer tako, da omejujemo njihovo vsebino na njihov dejanski
značaj, to je na »norme, ki imajo za namen izkoriščanje zatiranih raz-
redov«. Seveda gre za izkoriščanje, toda katere konkretne vrednote to
izkoriščanje posredujejo? V kakšnem smislu na primer sedanji vrednoti
enakost in svoboda prav tisti, ki kot vrednoti dajeta državi videz »višjega
reda«, v katerem je dosežena sprava med različnimi interesi — igrata
vlogo izkoriščevalskih sil in v kakšnem smislu to izkoriščanje tudi zara-
di teh vrednot dobiva posebno značilnost?
' Kot bomo videli v nadaljevanju Marx, Engels in Lenin ne vidijo kake
bistvene zgodovinske razlike, genetične ali specifične, med pravom in državo.
16*
1547
Sicer pa je že Marx, lío je govoril o pravu in državi, poudaril nujnost,
da že v nastanku upoštevamo faktorje strukturiranja, ki jih sestavljajo
konkretne zgodovinske, v tem strukturiranju izražene vrednote. Ko pravi
Marx: »Država je oblika, ki se je poslužujejo pripadniki vladajočega raz-
reda, z namenom, da bi bili njihovi skupni interesi geldend-. .ima ta
izraz v nemščini in v pravni in politični znanosti dvojni pomen; učinko-
viti in veljavni, učinkoviti zato, ker so in kolikor so veljavni. Ta veljavnost
določenega sklopa norm se razlikuje od preproste in navadne učinkovitosti,
ki jo pojmujemo kot neposredno delovanje, in je obsežena prav v raz-
merju med normami in vrednotami, ki jih te norme kristalizirajo: njihova
učinkovitost — v našem primeru učinkovitost prava in države — izvira
iz razmerja sil, ki so ga posredovale določene zgodovinske vrednote.
Pojmovanje Reisnerja in Višinskega vrh tega ne dopušča, da bi kon-
kretno zajeli dialektične odnose med pravno-državnim področjem in eko-
nomsko bazo. S tem pa, da to pojmovanje v omenjenem smislu vzpostav-
lja zunanje in neposredno razmerje med pravom in državo na eni ter
z razrednim bojem na drugi strani, pri čemer ne gre pozabiti, da se to raz-
merje postavlja na raven proizvodnih socioloških odnosov, ne pa na eko-
nomsko raven sil in načina proizvodnje, s tem to pojmovanje zapira
dostop prav do te ekonomske ravni: ne gre namreč za preprosto ugo-
tavljanje, da pravo in država utelešata voljo vladajočega razreda, temveč
za to, da razumemo, zakaj in kako se določeni način proizvodnje, ki po-
raja tak razredni boj. kristalizira prav v teh, ne pa v drugih pravnih
normah in cblikah države. Ce med nekim področjem vrhnje stavbe in
razrednim bojem vzpostavimo zunanjo in neposredno zvezo, to dejansko
pomeni, da zanemarjamo specifičnost tega področja v določenem zgodo-
vinskem trenutku, specifičnost, ki je že sama po sebi povezana z zgodo-
vinskimi vrednotami, ki jih to področje kristalizira; hkrati to pomeni, da
smo za to področje in za vse, kar je z njim v zvezi, odvzeli razrednemu
boju možnost, da bi tvorno deloval na ekonomsko raven: to delovanje je
za to področje možno edino s posredovanjem vrednot, ki izvirajo iz ravni
proizvajalnih sil in načinov proizvodnje. Odnos med normativnimi sistemi
vrhnje stavbe, ki pripadajo družbenemu najstvu, in bazo, odnos, ki je
v njem obsežen tudi odnos med označujočim in označenim, se pravi med
govorico in stvarnostjo, ta odnos namreč opredeljuje in ima svoj pomen
le kot zveza med najstvom in bitjo, med vrednoto in dejstvom; pri tem pa
teh členov ne pojmujemo v njihovi bistveni idealistični ireduktibilnosti,
pač pa v njihovi dialektični totaliteti. Genetični proces zgodovinskih
vrednot nastopa kot posrednik med ekonomsko bazo in temi vrhnjimi
stavbami; zakaj v tej bazi, ki jo razumemo tudi kot prakso, se pravi, kot
potrebe in objektiviranju, ki se strukturirajo (znotraj tiste zveze med
dialektiko v naravi in dialektiko v zgodovini, ki jo imenujemo praxis) v
v proizvodni način, že nastajajo možnost, utemeljenost in zarodek vred-
not znotraj totalizacije — praxis omogoča to porajanje vrednot: aksio-
Nemška ideologija, M. E. G. A., I, 5, str. 52
1548	1
loški dialektični prehod iz ekonomije v razredni boj in od tod v norma-
tivne sisteme.
Stručka in Pašukanis, ki obravnavata pravo in državo kot ureditev ali
sistem družbenih odnosov, ki na neki odločilni stopnji, tako meni Pašu-
kanis, ustreza odnosom med lastniki blaga, sta na povsem drugi ravni:
sprva se zdi, da je z njuno koncepcijo mogoče vzpostaviti zvezo pravno-
državne ravni z ekonomsko bazo. Dejansko pa s poenostavljenim ekono-
mizmom reducirata pravo in državo na to bazo, zanemarjata njun speci-
fični značaj skladnega sistema norm in jima tako v celoti odrekata rela-
tivno avtonomijo.
Vendar moramo priznati, da je skušnjava po tej redukciji veliko večja
pri proučevanju pravno-državne ravni kot pa pri proučevanju drugih
področij vrhnje stavbe; ker so družbeni razredi v osnovi opredeljeni po
svojem razmerju do lastništva proizvajalnih sredstev in ker med drugim
pravo in država uradno potrjujeta takšen lastniški način, se lahko zdi,
da sta že kar na ravni proizvodnih odnosov in razrednega boja za prido-
bitev tega lastništva. To Pašukanisovo koncepcijo si lahko pojasnimo z
nepoznavanjem zveze med bazo in vrhnjo stavbo, ki je kljub Marxu in
Engelsu dolgo vladalo v marksistični misli, pa tudi z nezaupanjem do
samega pojma vrhnje stavbe, ki je navdajalo avtorja ob stiku z zapadno
mislijo v njegovem času. Znano je, da si je zlasti v letih med 1900 do
1920 kantovski neokriticizem skušal prisvojiti shemo stvamost-baza in
vrhnja stavba, in sicer s Vorländerjem, ki ga je ovrgel Max Adler, kar
zadeva teorijo prava in države pa s Stammlerjem, ki ga je spodbil
Max Weber, sicer nekoliko manj paradoksno, kot se zdi. Slo je za to, da
bi pojmovali vrhnje stavbe kot transcendentalne oblike, se pravi kot ra-
cionalno, idealno in nujno strukturiranje »materialne« in stvarne vsebine-
baze, ki se bistveno razlikuje od vrhnje stavbe in je podvržena zakonom
mehanske navzočnosti: neprizadetost oblike glede vsebine, ki jo je vpeljal
Kant na teoretični ravni in poskušal odpraviti na praktični ravni, s tem
da je izvajal samo vsebino moralnih in pravnih pravil iz njihove apriorne
in kategorične oblike, ta poskus je kritiziral Hegel, pojasnjevalci Kanta
pa, ki jih je ta kritika prizedal, so ga takoj prenesli na sámo raven prakse,
kakor je razvidno iz njihove priljubljene formule: »naravno pravo — ide-
alna oblika prava in države — s spreminjajočo se vsebino«. Reducirati
pravo in državo na proizvodne odnose se je zdelo za marksistično teorijo
edino sredstvo, s katerim je mogoče izločiti lastništvo proizvajalnih sred-
stev iz območij idealne transcendence, s tem da dokaže njegovo genetično
zvezo s stvarnostjo razrednega boja in da tako zavaruje stvarni značaj
tega boja.
Za marksistično proučevanje etatizirane politične ravni je to po-
menilo na eni strani istovetenje baze s stvarnim, na drugi strani pa
vrhnje stavbe z idealnim, istovetenje, ki že od kantovskega obravna-
vanja tega problema okrnjuje to vprašanje; vendar se je ohranilo kljub
ponovnemu odkritju Heglove misli. Zato se moramo prav tu povrniti k
1549	1
Heglu in njegovemu slovitemu stavku, ki je ključ filozofije prava: Kar
je stvarno, to je umno, kar je umno, to je stvarno.« Marxov moni-
zem protislovja ni mogoče pojmovati »analogno« Heglovemu moniz-
mu istovetenja, saj ne sloni več na idealno-umnem, temveč na stvar-
nem; če bi tako zastavili problem, bi to pomenilo, da izhajamo iz danosti
idealizma. Hegel je zasnoval svoj monizem tako, da je izhajal iz členov
umno in stvarno, in ga utemeljil na primatu pojma-ideje (umnega): za
Hegla je namreč vsaka ekonomska in sociološka danost načelno stvarna,
ker je objektiviranje pojma, zakaj ta primat pojma je primat v razmerju
dveh različnih dialektično totaliziranih členov. Toda z dialektičnim in
historičnim posredovanjem totalitetnega razmerja med subjektom in ob-
jektom zgodovine postane pojem-subjekt te zgodovine slednjič samo razvoj
ideje same in razodene, da je bil to že na samem začetku, zakaj človek-
subjekt stopi v zgodovino naknadno, »šele potem«; ta ideja se tako iden-
tificira z umnim pojmom; stvarno se tako mahoma resorbira v ideji, z
njo se »bistveno« identificira, istočasno pa se odtrga od svoje materialne
srži, ki jo zgodovina obide. Skratka, pri Heglu končno sploh ni stvarnega,
obstaja le ideja: v tem smislu zato pri njem tudi znotraj te totalitete
(identitete-ideje) pojem ni primaren nad ostalimi področji, ki so vsa po-
stala področja-ideje. Povsem netočna je trditev, češ da je to, kar pri
Heglu ustreza marksistični vrhnji stavbi primarno z ozirom na tisto, kar
pri njem ustreza marksistični bazi.s Pri Heglu ni osnovne ravni — država,
filozofija, religija, ki bi bila gibalna sila zgodovine. To gibalo je totali-
teta-ideje v razvoju, zakaj njena različna področja — ne ravni — se isto-
vetijo na isti dialektično enosmerni ravnini. Za Marxa pa je monizem, ki
je »preobrnitev« Hegla, že v začetku znotraj pozocije, ki je v nasprotju
s pozicijo, do katere je prišel Hegel, ko je iz svoje misli ustvaril absolutni
idealizem. Za Hegla se je v končni konsekvenci vse spremenilo v idejo,
za Marxa pa je vsako družbeno dejstvo ne materialno, temveč stvarno:
toda znotraj tega celotnega stvarnega odkrije Marx primat, odtod njegov
monizem protislovja, primat stvarno-materialnega (baze) nad stvarno
idealnim (vrhnjo stavbo); tako je ta primat materialnosti, ki ga je pri-
vedel do tega preobrata v pojmu stvarnega, pri njem epistemološko
možen. Zato za Marxa ideologija ni nič manj stvarna, saj se genetično
vključuje v marksistično totaliteto, v prakso z ozirom na bazo: to velja
celo tedaj, kadar gre za ideologijo v pejorativnem smislu, kot za fenomen,
ki deformira bazo, ker ji več ne ustreza.
Marx ne poudarja »stvarnega« značaja materialnosti zato, da bi vzpo-
stavil nestvarnost vrhnje stavbe, temveč zato, da bi tedaj, ko pristopa k
problematiki izreka »stvarno je umno«, »umno je stvarno«, ki je bil izrek
levo usmerjene heglovske kritike Hegla, podčrtal tisto, kar ga radikalno
loči od Hegla: prav v tem poudarjanju stvarnosti baze, ki je naperjena
proti Heglu in njegovim kritikom, je »polemičnost« njegove govorice, ne
pa, kakor pogosto trdijo, v prekomerni rabi izraza materializem. Vendar
' Do istega zaključka, čeprav po drugačni poti, pride tudi Althusser: O ma-
terialistični dialektiki. Pensée, številka 110, 1963.
1550	1
pa Marx že v svojih mladostnih delih dopušča stvarnost vrhnje stavbe
in ideologij, celo v okviru te polemične problematike.''
Pri teh pripombah vztrajam zato, ker se mi zdi, da je za marksistično
analizo pravno-državne ravni nujno potrebno natančno pojmovati stvar-
nost idealnih družbenih pojavov in etatiziranega sveta pravnih norm,
stvarnost, ki ni esencialistična, pač pa temelji na njihovem razhajanju z
bazo in na njihovi zgodovinski učinkovitosti. Ce hočemo vzpostaviti stvar-
nost države in prava, ni nujno, da ju preprosto zvedemo na materialnost
nivojev baze in ju motrimo bodi kot neposredne proizvodne odnose, bodi
kot čiste in navadne stvarnosti »dejstva« in »sile«, kakor da bi edino ti
nivoji baze lahko dosegli dostojanstvo stvarnega in imeli zgodovinsko
funkcijo, ki bi se izvajala na njih samih, skratka tako, kakor da bi
zgodovina napredovala izključno s samostrukturiranjem baze. Ko torej
Marx obravnava pravno in državno raven kot ideelen izraz eksistenčnih
pogojev, ne pa neposredno kot družbene odnose na ravni proizvodnih
odnosov, pojmuje to raven istočasno kot idealno-aksiološko (vrednote) in
kot ideal-bit (normativni sklop), pogosto celo kot neprave norme in vred-
note. ker pač niso več adekvatne bazi, v nobenem primeru pa jih ne
obravnava kot idealno-nestvarno. Prav zato, ker je ta sistem norm in
vrednot stvaren (stvaren-idealen), lahko s svojo aksiološko in normativno
specifičnostjo, in ne le kot brutalna sila države, učinkovito vpliva na
stvarno-materialne ravni baze. Pravna in državna raven se nam tako raz-
krije kot specifična aksiološka-normativna celota, ki je s pomočjo zati-
ranja s strani države usmerjena k izkoriščanju zatiranih razredov po vla-
dajočem razredu.°
Marx nam je odprl pot do analize pravne in državne vrhnje stavbe,
do analize, ki smo jo v osnovnih črtah nakazali tu zgoraj, predvsem s
Glej zlasti Nemško ideologijo, II. del, zvezek 7, založba Costes, str. 19
in 168—170, in ökonomisch-philosophische Manuskripte (1844), M. E. G. A. III,
str. 87, 88. kjer si Marx zamišlja človeka kot enotnost biti in misli. To real-
nost vrhnje stavbe je Marxu sugeriral sam izraz Entwirklichung, ki ga upo-
rablja v zvezi z odtujenostjo na splošno (prav tam, str 83): ta izraz, ki pomeni
negacijo kakor tudi (onestvarjenje) »derealizacijo«, lahko velja tudi za vrhnjo
stavbo; vendar se neki pojav v konkretnih razmerah lahko derealizira le v
primeru, če je genetično pojmovan kot stvaren; (izraz derealiziran se vedno
uporablja v okviru omenjene polemične problematike). Ta stvarnost sveta
vrhnje stavbe je otipljivejša v Predgovoru k Prispevku h kritiki politične
ekonomije in v Kapitalu (zlasti v odlomkih III. knjige, kjer Marx pojasnjuje
odnose med bistvom in pojavom). Zaključimo z Gramscijevim stavkom, ki
poudarja ».. . nujnost recipročnosti med bazo in oblikami vrhnje stavbe, reci-
pročnosti, ki je dejansko stvaren dialektičen proces.« (Izbrana dela. Ed. so-
ciales str. 64).
^ Zato Marxova »spremenjena ideologija« in »sistem vrhnje stavbe, ki defor-
mira bazo« nista analogna Heglovi »izprijeni eksistenci«. Znano je, da je Hegel
zavrnil očitke, češ da indentificira idealno umno državo s stvarno obstoječo
državo in da je zašel v aksiološko občudovanje dovršenega dejstva, s trditvijo,
da je neka obstoječa država le deloma stvarna, torej umna, in ostaja deloma
navadna fenomenalna eksistenca: iz tega sledi, da ontološko ni istovetna s
stvarnim-Idejo in v tem smislu tvori torej ontološko izprijeno eksistenco, ki je
1551	1
preučevanjem meščanske, kapitalistične, se pravi, moderne družbe. Ne za-
držujemo se pri že dobro znanih značilnostih tega obdobja: postopno šir-
jenje tržišč in razširjena reprodukcija tržnega gospodarstva, izraziti feti-
šizem blaga, katerega odmevi prodirajo v celotno družbeno življenje, iz-
razita zamenjava kvalitativnega dela s kvantitativnim delom, pri čemer
dobi tudi delo eksistenčno obliko blaga, osamosvojitev in osamljenost po-
sameznikov, proizvajalcev in potrošnikov v svetu družbenih odnosov, ki
jih posredujejo stvari, ki so se razvrednotile v blago. Te ekonomsko-so-
ciološke realitete .porajajo celo vrsto pravnih realitet. V premoženjskem
pravu, kjer gre za takoimenovane stvarne pravice to je za tiste, ki se
neposredno nanašajo na stvari, na proizvajalna sredstva in na blago, po-
rajajo te realitete privatno lastnino v modernem smislu, namreč ius
utendi, freuendi, abutendi; s tem privatnim lastništvom nad proizvajal-
nimi sredstvi, ki pripada omejenemu številu posameznikov, postanejo ta
sredstva kapital, ti posamezniki pa kapitalistični razred. Na področju
pravic, ki zadevajo obvezno dajatev ene osebe drugi osebi, v prvi vrsti pa
prenos privatne lastnine stvari, pa te realitete vključujejo moderno me-
njavo: ne gre več, kakor v grškem ali starorimskem pravu, za vir obvez-
nosti, ki so bile obsežene v opravljanju določenih obrednih in tipiziranih
aktov ali v dovoljevanju, ki ga je sodnik podeljeval upravičencu po krite-
rijih pravičnosti, ki je bila utemeljena z njihovimi neposrednimi potre-
bami »kot takimi« ali z »dejanji« in jim je omogočala pridobitev določene
dajatve po izvršilni poti v skladu z rimskim pregovorom »dejanja so ma-
tere obveznosti«; pravni vir obveznosti obstoji danes v ustrezno izraženi
volji posameznika, ki je abstraktni subjekt prava.
Tako pridemo do spoznanja, da pri Marxu ne gre za vzpostavljanje
zunanjih zvez med pravnimi realitetami in stvarnostmi baze, temveč za
morda prav zaradi tega eksiološko obsojena. Toda če se pri Heglu stvarno
slednjič »bistveno« identificira z umskim-Idejo in se »historično« resorbira v
njej. kako je potemtakem sploh mogoče, da nestvarna eksistenca, ki ni totali-
zirana-identificirana z idejo, lahko samo ontološko eksistira? Kateri ontološki
»prostor« in katera »tla« lahko zavzame v zgodovini ta dejansko isprijena
eksistenca, da jo potem lahko zadene eksiološka obsodba? Ta ontološka ne-
možnost isprijene eksistence nam ne dovoljuje, da bi v okviru hegelianske
misli dvomili o aksiološki legitimnosti vsega stvarno-obstoječega. (Glej Heglovo
pojmovanje ideje kot aksiološkega ideala v njegovih prvih spisih o pravu —
še pred njegovo Filozofijo prava.) Nasprotno pa ostajata pri Marxu neprava
ideologija ali sistem vrhnje stavbe, ki deformirata bazo in zadevata to, kar
nas tu zanima, namreč normativne vrhnje stavbe, povsem stvarna (stvarno-
idealna) in ontološko lahko bivata kot taka in imata zgodovinsko učinkovitost;
vendar zato še nista '^adekvatna« (prav v tem je monizem protislovja) stvarno-
materialnemu: kolikor nista adekvatna, sta aksiološko neveljavna: čeprav sta
kot zgodovinski vrednoti genetično »utemeljena« v bazi — zato tudi ostajata
stvarna, v tem ko družbeno eksistirata, pa dejansko ne ustrezata ali ne ustre-
zata več resničnemu smislu, ki je imanentan stvarno-materialnemu; njuna ute-
meljenost in veljavnost torej ne izvirata ali ne izvirata več iz tistih materialnih
stvarnosti baze, ki v tem trenutku strukturirajo njen zgodovinski smisel. Prav
to razlikovanje med genetično osnovo in zgodovinsko učinkovitim na eni strani
ter aksiološkim potrjevanjem ali utemeljevanjem vrednot na drugi strani, iz-
ključuje iz Marxove misli navadno in izključno oboževanje dovršenega dejstva.
1552	1
ustvarjanje zvez, ki jih posreduje stvarnost-vrednota, ki je temeljna za
pravo individualističnega voluntarizma. V menjalnem odnosu je bila indi-
vidualna volja skupno možno polje »razpoznavanja« (Marx je prenovil ta
fichtejanski in hegeljanski pojem s tem, da ga je izpeljal iz načinov in
odnosov v proizvodnji) posameznikov, to je številnih samostojnih in sicer
heterogenih proizvajalcev in potrošnikov. V lastninskem odnosu je bila
prav ta volja element, ki je omogočal njegovo poprivatenje. nujno po-
gojeno z danostmi baze: v resnici pa z zakonom o (privatni) lastnini ni
uzakonjena posest kot razmerje, ki je vzpostavljeno s telesno in mate-
rialno prisvojitvijo neke stvari po določeni osebi; kot privatna lastnina
je lahko uzakonjena le posest, ki jo antejuridično spremlja kak volun-
taristični element-vrednota, nekakšen animus domini, se pravi namen
lastnika.
Prav temu vrednostnemu elementu volje, ki se je pojavil že v trgov-
skih družbah ored kapitalistično družbo, so se v modernem pravu in
državi pridružile glede na bazo te družbe še nove formalne in abstraktne
vrednote, na primer svoboda in enakost: te vrednote so prav tako po-
sredniki med državnim nivojem in bazo. Konkretni ljudje, ki tiče v prav-
nem svetu — od tcd razkol med državo in civilno družbo —, so v svoji
reifikaciji pojmovani kot številčne abstraktne bitnosti: njihovi družbeni
odnosi in pravno urejanje teh odnosov so podrejeni reificiranemu svetu
odnosov med dobrinami, se pravi, realitetami ali sistemom odnosov, ki pri-
vzemajo obliko »stvari« odnosom i^jed delom in blagom, delom in kapi-
talom. kapitalom in blagom ter med samimi vrstami blaga. Svoboda in
enakost teh ljudi, bitnosti-fantomcv. sta v takšni meri abstraktni in for-
malni, kolikor tvorita vrednote, ki so kratko in malo pcstulirane kot
nujno potrebne za struktuiranje norm, ki urejajo moderno privatno last-
nino, ki je absolutna, torej je svoboda in enakost: urejajo menjalno vred-
nost do kraja kvantificiranega dela. torej je enakost; urejaio univerzali-
zirani promet in razširieno reprodukcijo blaga, torej je svoboda in enakost;
urejajo specifično pridobivanje presežne vrednosti, torej je svoboda in
enakost v delovni pogodbi; urejajo posebno akumulacijo kapitala, torej je
svoboda in enakost med samimi kapitalisti; itd."
Te vrednote, ki jih postulira državni nivo se v civilni družbi dejansko
manifestirajo z ozirom na svoj formalni in abstraktni značaj — od tod
razhajanje med državo in civilno družbo — in z ozirom na danosti baze,
ki kot absolutno nasprotje vsiljujejo ta značaj in to razhajanje. Tako sta
Marx in Engels proučila zlasti pravno raven moderne kapitalistične
družbe, v kateri se novi vrednoti, svoboda in enakost, pojavljata v »eta-
tistični« obliki; vsekakor pa sta opazila, da njene strukture omogočajo
razumevanje tega nivoja v prejšnjih družbah: ne gre jima pripisovati
trditve, češ da se moderno pravo in država kratko in malo identificirata
® Marxovi teksti, ki obravnavajo ta vprašanja, so številni, vendar raztre-
seni v njegovem delu. Glej zlasti članek posvečen debatam o zakonu o kraji
lesa, Rheinische Zeitung, 25. oktobra 1842. Nemška ideologija. Prispevek h kri-
tiki politične ekonomije, osnutek Grundrisse der Kritik der politischen Öko-
nomie in prva knjiga Kapitala.
1553	1
s pravom in državo sploh kot s specifičnim področjem vrhnje stavbe in
da sta tako pravo in država »v pravem smislu te besede« proizvoda ka-
pitalistične družbe. Marx in Engels sta zares na osnovi te družbe odkrila
genetični proces struktuiranja, proces, ki se je začel z delitvijo na razrede
v tistih družbah, ki proizvajajo za tržišče, in je s porajanjem vrednot pri-
vedel do moderne pravnodržavne ravni, to je do formalne in abstraktne
svobode ter enakosti; ta proces pa se je začel že s posredovanjem abstrakt-
nega pravnega voluntarizma pri nastajanju privatne lastnine in posplo-
šenju izmenjav v trgovskih družbah (na primer antično pravo in država).
Prav na to voljo-vrednoto so se dolgo časa opirale teorije pravnega in
državnega voluntarizma pri snovanju svojih koncepcij države in prava,
pri čemer so jo po tvar j ale in obravnavale kot neodvisno od baze, ne več
kot privatno individualno voljo, temveč kot »kolektivno« emanacijo ljud-
stva: naj navedemo za primer vrsto teorij o državi kot družbeni pogodbi,
ki so imele svoj vpliv vse do Hegla, in teorijo historične šole prava; v
resnici se je zdelo, da je »univerzalna« volja kot vrednota nujno potrebna
za izoblikovanje države in prava kot neke »višje ureditve«, v kateri pride
do sprave med različnimi interesi. Ta isti proces genetičnega strukturi-
ranja predstavlja torej kvalitativni preobrat v modernih družbah in glede
na nove vrednote svobode in enakosti.'
Materialna negacija vrednot svobode in enakosti v moderni družbi,
ki ju država in pravo fórmalno postulirata, je le en vidik problema. Marx
in Engels sta namreč priznavala določen pozitivni značaj buržuaznega
prava in države v primerjavi s pravom in državo v prejšnjih zgodovin-
skih obdobjih.8 Kakšen je tedaj točen smisel tega značaja. Zgodovinski
razvoj baze, ki na strani vladajočih razredov spočenja te alienirane vred-
note formalne in abstraktne svobode, kaže tudi drugo, pozitivno plat na
strani zatiranih razredov: ta obstoji v postopnem nastajanju vse bolj kon-
kretnih in materialnih vrednot svobode in enakosti v območju teh raz-
redov, ki te vrednote pogrešajo in potrebujejo, in v zorenju »človeške«
demokratizacije, ki se pojavlja kot možnost in zahteva. Marx in Engels
sta vztrajala pri tem aspektu zgodovinskega razvoja baze: s postopnim
obvladovanjem narave s pomočjo tehnike, s povečanjem produktivnosti
dela, ki odkriva človekov ekonomski učinek in njegovo glavno vlogo pri
humanizaciji narave, z izrazito delitvijo dela in univerzaliziranjem izme-
njav, ki razkrivajo možnost »organskih« človeških odnosov, z industrijsko
koncentracijo delavcev na delavnem mestu, torej z »ekonomsko« sociali-
zacijo sil in načinov proizvodnje, skratka s tem. kar Marx označuje kot
umik naravnih odnosov v prid družbenim odnosom, je zatirani človek-
delavec-razred lahko občutil in dojel svojo generično povezanost z dru-
' Toda ta vrednota volje ni konstitutivno vezana na vrednoto svobode.
Rimskemu pravu namreč ta volja, četudi je izražena pod neposrednim fizičnim
pritiskom, zadostuje za obveznost po izreku: »Celo če bi kot svoboden človek
odklonil, je vsekakor dejstvo, da sem hotel, četudi sem bil k temu prisiljen«.
O filozofskih problemih pravnega voluntarizma glej Michel Villey: Leçons d'hi-
stoirei de philosophie du droit, 2. izdaja, in H. Batiffol: La philosophie du droit.
Med drugim v Marxovi Kritiki Heglove filozofije prava.
1554	1
gimi; tako so se človeku postopoma odpirale perspektive njegove obče-
stvenega obstoja v družbi, konkretne in materialne perspektive »prave«
svobode in enakosti. Tiste ekonomske danosti baze, ki spočenjajo v mo-
dernem času etatizirani alienirani izraz vrednot svobode in enakosti, po-
spešujejo demokratično in človeško pozitiviranje zatiranih narodov. Po-
litična pozitivnost buržuazije, ki ima tudi ekonomsko pozitivnost npr.
tehniko, namreč izvira iz dejstva, da s tem ko alienira tudi »humane«
vrednote, proletarcem očitno razodeva, da so izkoriščani: pozitivni poli-
tični element buržuazne družbe je proletariat.® Na specifičnem področju,
ki se z njim tu ukvarjamo, in v zvezi z njim je proletariat: a) že v
svojih ekonomskih in socioloških ekstistenčnih razmerah nisilec pozi-
tivno, idealno stvarnega »prave« svobode in enakosti, b) v istih eksistenč-
nih razmerah prenaša, da buržuazija v celoti negira te vrednote, ki v svoji
buržuazni državni obliki predstavljajo totalno izkoriščanje proletariata. Na
tem nivoju in upoštevajoč ta dva aspekta'" — ne samo drugega, kar se
pogosto dogaja, bo proletariat s svojo funkcionalno razčlenjeno vsesploš-
nostjo materializiral te vrednote v obeh pomenih besede: iztrgal jih bo
iz formalnosti in abstraktnosti, jih preobrazil in jih tako spremenjene in
učinkovite vrnil v materialni svet baze. Ta materializacija bo potekala
po dveh tirih: svoboda in enakost bosta zajeli vse ljudi, segli bosta v
globino človeške generične stvarnosti, na področje dela in konkretnih po-
treb: vsakdo po svojih zmožnostih in vsakomur po njegovih potrebah.
Proučevanje pravno državne specifičnosti sodobnih zapadnih družb
se začne z analizo značaja teh modemih vrednot, formalne in abstraktne
svobode in enakosti v današnjih časih; temu se pridružuje še en element
kot faktor strukturiranja te sedanje specifičnosti: potreba po planiranju.
Ta potreba ni več samo preprosta zahteva po »racionalnosti« reprodukcij-
skega gospodarstva, ki proizvaja za relativno široko tržišče: v tej obliki
jo je proučeval Max Weber in jo pojmoval kot ogrodje racionalizacije
prava in države, katerega začetki segajo v rimsko obdobje, četudi ta
racionalizacija po njegovem mnenju ni nastala zaradi danosti baze, pač
pa v glavnem zaradi nastanka kaste specializiranih pravnikov. Planiranje
ima danes kvalitativno drugačen pomen in vpliv. V teh družbah se de-
lovanje pravosodja, zakonodaje in administracije dejansko mora manife-
stirati z dejanji, sodbami in odločitvami, ki jih je mogoče predvidevati.
Tako je to delovanje mogoče že v naprej preračunati. Ta potreba je že
obsežena in očitna v sedanji danosti baze:, v družbi monopolov in koncen-
tracije velekapitala (pomembnost delujočih interesov); v akumulaciji, zna-
čilni za ta kapital; v naraščanju začetnih investicij z ozirom na tehnični
napredek in nujnost njihove dolgoročne amortizacije; v trdnosti konstant-
nega kapitala, strojev itd., kapitala, ki se zaradi visoke stopnje speciali-
zacije le težko prenaša na različna proizvodna področja; v nujnosti vna-
prejšnjega določanja stroškov proizvodnje in višine zaslužkov itd. Zato
je treba v teh družbah še posebej omejiti možnost nepreračunljivega na
" To je zlasti očitno v Komunističnem manifestu.
" Glej Marx Prispevek h kritiki Heglove pravne filozofije, ki je sestavni
del Nemško-francoskih letopisov, in rokopise iz leta 1848.
1555	1
pravno-državnem področju z določeno, natančno preračunano sistemati-
zacijo koordinat. Tako se ta potreba po predhodnem izračunavanju kaže
kot skupna in enostavna rezultanta različnih delnih in kompleksnih po-
treb po predvidevanju v sami bazi, katerih delovanje je družno usmer-
jeno k pravni in državni vrhnji stavbi: za to vrhnjo stavbo zadobi ta
potreba relativno avtonomno pomembnost, kolikor se namreč danes v
svoji celotnosti vzpostavlja kot specifična vrednota »izračunijivosti« in
»predvidljivosti«.
Ce motrimo vedênje gospodarstva, ki je rezultat tega posebnega na-
čina proizvodnje, potem lahko ugotovimo strateški pomen poprejšnjega
izračunavanja. V gospodarstvu, ki špekulira na dobiček, je kapitalistova
gospodarska dejavnost nekakšna »igra«: če je torej bistvo igre v elementu
tveganja in nepredvidenega, potem ima pravilo gospodarske igre v okrilju
pravnih in administrativnih pravil to vlogo, da to tveganje jamči tako,
da pušča igralcem in njihovemu delovanju »svoboden« razmah — pri
čemer hkrati omejuje nepredvidljivo. Ta pravila igre tvorijo za vse enako
informacijsko shemo, ki jo igralci na začetku igre popolnoma ali le delno
obvladajo, rešujejo jih pred negotovostjo in jim že poprej omogočajo iz-
račun. To delovanje planiranja, ki je potreba-danost sedanjega načina
proizvodnje in istočasno okvir kaoitalističnega gospodarskega vedênja. pa
se sicer bistveno ne spreminja niti kot faktor strukturiranja zapadnega
prava in države v planiranem gospodarstvu. S stališča kapitala teži plan
v današnji kapitalistični družbi k vse bolj natančnemu poprejšnjemu iz-
računavanju, ki je nujno za rast in sedanjo akumulacijo kapitala — in
prav v tem je njegova osnovna protislovnost. Vendar pa zaradi svoje
variabilnosti, kratkotrajnega ali dolgotrajnega prilagajanja konkretnim
ekonomskim danostim na eni strani ter zaradi hudih udarcev, ki jih na
drugi strani zadaja svobodi in enakosti med lastniki kapitala, ne more
izpolnjevati svoje natančno določene vlcge v predvidevanju, ki mu jo na
pravno-državni ravni odrejajo koordinate kapitala in kapitalistično ve-
dênje: konstitutivno plan ne more zadobiti posebne formalnosti in ab-
straktnosti »stalnega« okvira, ki mora v gosoodarstvu, ki v njem vlada
konkurenca na tržišču z maloštevilnimi ponudniki in množico kuncev, za-
gotavljati predvidevanje in hkrati jamčiti špekulaciji njeno SA'obcdno p-îd-
ročje. Od tod težave, ki planu onemogočajo, da bi se vzpostavil kct pravno-
državno pravilo z močjo zakona, se pravi kot pravilo igre; tako ostaja
plan le element igre, element špekulacije, ki ga skuša vsaka frakcija ka-
pitala obrniti sebi v prid.
Tako torej formalnost in abstraktnost vrednot, namreč svobode in
enakosti, v povezavi s posebno vrednoto izračunljivosti in predvidljivosti
tvorita faktorje strukturiranja sedanje specifičnosti v sklopu pravno-
državnih norm. Te norme nastopajo dejansko: a) kot splošne in z ozirom
na to v nasprotju z individualnimi dispozicijami, ki zadevajo le določen
primer ali določeno osebo; b) kot abstraktne, ki so nastale s pomočjo
pojmov, ki so se odcepili od konkretne stvarnosti; c) kot formalne, se
pravi brez konkretne »materialne« vsebine; d) kot natančno določene s
predpisi: pod tem izrazom razumemo specifično strukturiranost, katere
1556	1
cilj je ohraniti trajnost — zagotoviti torej tudi nepredvidljivosti — nor-
mativne ureditve, ki pa hkrati omogoča njeno popolno »reverzibilnost«."
Slednja sestoji iz povezovanja in vključevanja različnih elementov nor-
mativnega sistema, v katerem lahko nastopi sprememba znotraj njegovih
samih okvirov, ne da bi sistem zaradi tega razpadel; z drugimi besedami
vsak nov postopek znotraj pravno-državne ureditve mora vedno roditi še
en postopek: dekrete, zakone, ustave, ki predvidevajo in zagotavljajo svoje
lastne spremembe in preobrazbe.
Te značilnosti, se pravi splošnost, abstraktnost, formalnost in predpisi
se še daleč ne vključujejo v okvir, ki je imanenten slehernemu koncep-
tualiziranju in normati viran ju, pač pa tvorijo reificirajoč prelom s kon-
kretno stvarnostjo in se prav zato uveljavljajo kot specifični elementi
današnje pravne in državne ravni. Njihov cilj je zagotoviti vrednoti svo-
bodo in enakost, se pravi, dejavno področje, ki je potrebno za akumula-
cijo kapitala. Po drugi strani pa dajejo elemente, ki so potrebni za de-
lovanje predhodnega izračunavanja; predpisi, ki težijo k predvidevanju
in trajanju nekega norrnativnega sistema, res lahko predvidijo svoje
lastne spremembe na ta način, da ne prizadenejo celotnega sistema; to
velja seveda le v primeru, če delne norme same predstavljajo izrazito
stopnjo abstraktnosti, splošnosti in formalnosti. Samo tako bodo te norme
obsegle največje možno število posameznih primerov stvarnosti, po drugi
strani pa delovale kot zaprte posode, zavarovane pred slehernim kon-
kretnim stikom z materialno stvarnostjo, in tako izključile vsakršno
pomembno spremembo, ki bi prizadela kakšno temeljno pravilo v for-
malni hierarhiji sistema; to pa zato, ker bi sprememba v tem primeru
lahko spodkopala celost sistema.
Za današnje pravo in državo je zato značilna fenomenalno skladna,
zelo natančna in kompleksna sistematizacija po pravilih formalne in nor-
mativne logike, ki temelji na reificirani neodvisnosti oblik in pojmov z
ozirom na vsebino in materialne danosti, se pravi prava formalna aksio-
matizacija prava in državnih ustanov. Ta razvoj države in prava je slutil
že Engels: »V moderni državi ni dovolj, da pravo ustreza gospodarski
situaciji na splošno in jo izraža, tudi v samem sebi mora biti pravo ko-
herenten izraz, ki samega sebe ne smeši z notranjimi protislovji.«'- Pravni
svet je videti tako kot normativna (logično-formalna) hierarhija pravil in
ustanov, pri čemer vsaka norma s svojo reificirano neprcpustnostjo na-
sproti svojemu substratu prevzema uporabno obliko-funkcijo neke logično
in normativno višje norme, ki je bolj abstraktna, splošna in formalna,
in igra tako bolj temeljno vlogo v urejeni sistematizaciji. V zaprtem
sistemu je pravno veljavna vsaka norma, ki jo izvajamo iz kakšne višje
norme; v tem primeru namreč slednja daje veljavnost normam nižje
stopnje, ki so bclj konkretne, posebne in materialne. S tega vidika tudi
država sama, ki predstavlja nasilno izkoriščanje zatiranih razredov, za-
dobi obliko sklopa norm in ustanov, pravne ureditve v celoti: sistemati-
" Glej Piaget: ^^Introduction à l'épistémologie génétique«, II. zvezek.
Pismo Conradu Schmidtu, z dne 27. 10. 1890.
1557	1
zacija prava tako ustreza formalni hierarhiji državnih organov, katerih
podrejenost se uravnava s formalnim pravilom pristojnosti in z logično-
normativnim posredovanjem oblastniških pooblastil.
To specifično strukturiranje pravnega in državnega sveta so deloma
dognali že logiki in teoretiki prava in države. Njihove analize so kriti-
zirali misleci, ki so se sklicevali na hegeljanstvo ali na sociologijo Маха
Webra: po njihovem mnenju bi morali sedanje formalne pojme-pravila
metodološko nadomestiti s pojmi konkretne vsebine, zlasti s »konkretno
univerzalnim« pojmom ali z »idealnim tipom«; če bi te formalne realitete
na idejnem nivoju nadomestili s konkretnimi pojmi, če bi torej na »lo-
gičnem« nivoju skovali pojme-modele-bistva, ki bi jih ta stvamost poz-
neje uresničila, bi bilo tedaj mogoče odkriti bistveno strukturiranost-res-
nico države in prava, zakaj ta strukturiranost bi ustrezala ideji-pojmu
subjekta. Naloga marksistične misli pa je seveda povsem drugačna. Pred-
vsem gre za kritiko teorij, ki proučujejo formalno, splošno in abstraktno
specifičnost prava in države: te teorije se namreč ne morejo znatno po-
vzpeli nad opisovanje pojavov in preiti k odkrivanju genetičnega struk-
turiranja; daleč so od tega, da bi motrile značilnost institucionalizirano
pravnega in državnega v njunem nastanku in izhajajoč iz same baze,
dokaj daleč torej, da bi lahko pravilno proučevale njuno specifično de-
lovanje; obravnavajo ju kot idealistično eidetiko prava in države na
splošno. Drugič, marksistična misel mora odkriti posrednike med bazo
in to vrhnjo stavbo in pri tem upoštevati njeno sedanjo specifičnost, se
pravi, da jo mora odkriti prav skozi to specifičnost. »Dialektiziranje«
konkretno proučevanje te vrhnje stavbe, ne bo potekalo po vzoru hege-
Ijanske misli z vsrkanjem ali z interiozacijo pojava v bistvu ter na istem
stvamo-umnem nivoju kot je pojav sam. temveč z ozirom na konkretne
dialektične odnose med formalno in abstraktno specifičnostjo ter mate-
rialno bazo. Marksistična dialektična logika tako istočasno vsebuje in
presega formalno normativno logiko. Označujoča totaliteta ni, kakor pri
Heglu, v posredovanju enosmemih pojmovanj protislovij, temveč v dia-
lektičnem totaliziranju stvarnih protislovij med dvema področjema stvar-
nosti, med idealnostjo-vrhnjo stavbo in materialnost j o-bazo. Te pripombe
se nanašajo tudi na metodološke pripomočke, strukture, ustanove, itd., ki
bedo služile marksistični analizi stvarnosti kapitalistične državne vrhnje
stavbe; ti pojmi-pripomočki, ki sicer tvorijo, kolikor se uporabljajo na
aksiološkem področju in so mu adekvatni, hkrati stvarne sheme in norma-
tivne modele, bodo morali kot metodološki pojmi določiti to aksiološko-
normativno specifičnost vrhnje stavbe, tako da jo bodo zajeli znotraj njune
lastne strukturiranosti in v njenem odnosu z bazo.*'
'' V tem smislu bi morali pridržati metodološki pojem ustanove edino
za pojave, ki pripadajo državno-politični vrhnji stavbi. Zanimivo je dejstvo, da
že v predvojnih francoskih in nemških »institucionalističnih« teorijah srečamo
epistemološko in metodološko problematiko sedanje »strukturalistične« smeri,
aplicirane na pravno-državno področje. Mnogo teh teorij razlikuje tako med
pojmom kot pripomočkom te ustanove in pojmi kot pripomočki kategorije,
klasifikacije ali sistema, pri čemer omenjajo, da ustanova predstavlja družbeno
in ekonomsko stvarnost z avtonomnim življenjem, ki je anteriomo in relativno
1558	1
Tako bomo lahko razumeli specifično logiko te kapitalistične vrhnje
stavbe, stopnjo njene lastne odpornosti, pravo delovanje njene relativne
avtonomije ter tako na tej ravni pravilno ocenili perspektive delavske
prakse.
Ta posebni aspekt dialektičnega proučevanja pravnega in državnega
sveta lahko označimo kot postopek »notranje-zunanje« analize; pri tem so
odnosi med intericrnostjo in eksteriornostjo — totalitetni odnosi, kakor
je to pokazal Hegel — pojmovani v smislu marksistične dialektike in tota-
litete. Ta svet, ki je formalno skladen sistem pravil, ustanov in oblast-
niških hierarhij — to je notranji vidik, ima za cilj izkoriščanje zatiranih
razredov s strani zatiralske sile države — to je zunanji vidik; vsaka posa-
mezna norma ali ustanova, zasnovana že v konkretnih dejstvih baze —
to je zunanji vidik, se bo vanj vključila tako, da bo prevzela specifične
značilnosti tega sveta in se vpletla v njegovo delovanje — to je spet
nctranji vidik. Tako na primer ugotavljamo, da je danes princip samostoj-
nosti volje, te manifestacije formalne in abstraktne svobode, podvržen
postopni omejitvi, ki izvira iz potreb podržavljenega gospodarstva. Ce
hočemo tedaj razumeti notranji pomen te pričujoče omejitve za celotno
pravno in državno ureditev ter njeno koherentnost, moramo, razen v pri-
merih. kjer je neposredno očitna, tako v pristopnih pogodbah, v kontroli,
ki jo velekapital izvaja nad današnjimi tipi gospodarskih družb, zaznati
njene odmeve v določenem razosebljenju, formalnosti in abstraktnosti
navidez najrazličnejših norm in ustanov; v pravilih, ki zadevajo kršitev
pogodbene volje, objektivno odgovornost dejanja stvari, odgovornost v
zvezi s škodo, ki jo povzroči »stvar«, ki je privatna lastnina, in vse do
konkretnih modalitet oblastvenih pooblastil: znotraj administrativne in
birokratske hierarhije, pooblastil kot so na primer centralistične oblike
ali ločitev izvrševanja oblasti od odgovornosti.
Zunanjo zvezo pravne in državne ravni vrhnje stavbe z bazo lahko
proučujmo v smislu Marxove misli tako, da ji sledimo po prerezih na
različnih stopnjah strukturiranja; postopek, ki vodi do razumevanja
in utemeljevanja, se pravi do potrjevanja in uzakonitve oddaljenejših
stopenj, bomo začeli prav s posredovanjem stopnje, ki je konkretno
»bližja« bazi. Ta zunanja oddaljnost določene stopnje strukture od baze
pa nikakor ni korelativna s postopkom formalne indukcije, po katerem
je neko opravilo tembolj konkretno, posamezno in materialno, čim bliže
je bazi, in naj bi kot tako podeljevalo veljavnost abstraktnejšemu in
formalnejšemu pravilu. Tako sta na primer sklopa »premoženjsko pravo«
in »obveznostno pravo«, ki temeljita na osnovnih ekonomskih in socio-
loških razmerij subjekt-stvari in subjekt-drugi (človek), lahko tesneje
neodvisno od njene integracije v pravu, medtem ko tvorijo drugi metodološki
pojmi izključno znanstvene pripomočke. Vendar pa v marksističnem obravna-
vanju odnosa vrhnja stavba — baza, v katerem ima vsak pojav vrhnje stavbe
neki substrat v bazi, substrat, ki že v tej bazi dosega določeno stopnjo tota-
liziranja in strukturiranja, ni razlike med naravo pojma ustanova in naravo
ostalih pojmov; razlikujejo se le po stopnji totaliziranja ali strukturiranja
vrhnje stavbe; pri tem pa je vsak metodološki pojem adekvaten stvarnemu
»objektu« in njegovemu substratu v bazi.
1559	1
povezana z bazo kot kakšna logično bolj omejena pravna struktura, na
primer struktura določenega tipa družbe ali pogodbe, in v tem smislu
predstavljata izhodišče za razumevanje slednje. Vendar prav lahko pride
tudi do obratnega postopka: prav v primeru celote »premoženjsko pravo«
je struktura-ustanova privatna lastnina, čeprav je logično bolj omejena
kot ta celota v današnjih pravno-državnih ureditvah tista, ki tvori pravno
osnovo drugih pravic, ki zadevajo imetje, na primer stvarne služnosti, pre-
užitek in tako dalje, in ki jih podeljujejo lastniki. Ce se danosti baze z večjo
neposrednostjo prenašajo v to strukturo, se to ne dogaja zato, ker je ta
logično konkretnejša in torej bližja tem danostim. Gre za dialektične
zveze, transpozicije in posredovanja: s tega zunanjega vidika tvori pravno-
državna ureditev koherentno celoto, ki pa ni induktivno ali deduktivno
logično organizirana celota; to je smiselno dialektična celota, ki vsebuje
protislovja, višine in nižine, večdimenzionalne napetosti med sklopi, ki jo
strukturirajo.
Ce notranja sklenjenost pravno-državnih norm po formalno norma-
tivni logiki sama na sebi ni pomembna za zunanji odnos vrhnja stavba-
baza, se pravi za zunanjo razdaljo med stopnjo strukturiranosti in bazo,
lahko vendarle igra pomembno vlogo, če ta oblika sklenjenosti vsekakor
izvira iz danosti baze. kakor na primer v sodobnih zapadnih družbah.
Cim bolj je namreč pravno-državna struktura v teh družbah abstraktna,
formalna, splošna in določena s predpisi, tem bliže je lahko bazi in to
zaradi formalne in abstraktne svobode in enakosti, ki ju kristalizira in
zaradi izračunljivosti, ki prodira vanjo; tem tehtnejšo zgodovinsko vlogo,
ki se kaže kot višja pozicija v sistemizirani logični hierarhiji, lahko igra
pri urejanju aksiološko-normativnega utemeljevanja in potrjevanja lo-
gično bolj omenjenih in konkretnejših struktur. Hkrati pa ugotavljamo —
in prav od tod pojav reifikacije sedanjih oblik vrhnje stavbe, da čim
bolj se neka norma ali ustanova struturalno in s posredovanjem svoje
sedanje specifičnosti — abstraktnosti sklada s potrebami in interesi kapi-
tala, tem bolj postaja neprodušna za kcnkretno stvarnost, za nove sile
in nove načine proizvodnje; z drugimi besedami čim bclj je na kapita-
listični strani baze. tem manj je sposcbna dojemati pravi smisel mvih
danosti baze in tem bolj je v napoto, toda nujno potrebna kapitalu
samemu. Vzemimo za primer podjetie: konkretne danosti baze, avtoma-
tizacijo itd., je v vrhnji stavbi čutiti kot nujnost, da razlikujemo med
lastnino in kontrolo v proizvodni enoti. To ekonomsko socializacijo načina
proizvodnje, ki se je nujne vključila v pravno-državno sistematizacijo, se
pravi, da se je logično podredila drugim abstraktnim in formalnim poj-
mom in normam, je bilo mogoče izpeljati le z depersonaliziranjem lastnine,
in sicer tako, da so jo še bolj poprivatili z ekstremno formalnostjo in
abstraktnostjo, po ovinkih, ki vcdijo k fetišističnemu personaliziranju
kapitala, ki je neposredni subjekt prava. Iz tega je nastala pravna in
državna ustanova »podjetje« in osnutek za »pravo podjetij«, ki je v očit-
nem protislovju s stvarnostjo podjetja v bazi. Vsaka današnja podržav-
ljena norma, skupnost, hierarhija ali ustanova je tako obenem v zunanjem
genetičnem odnosu z bazo in v notranjem normativnem odnosu s celotnim
1560	1
sistemom: prav razhajanje med tema odnosoma, ki ga ta sistem na videz
odpravlja, tvori njegova temeljna protislovja. To notranje-zunanje pro-
učevanje bi prav tako ustrezalo marksistični analizi države v pravem
pomenu besede in analizi relacij javnega prava. Z zunanjega vidika bo
mogoče proučevati odnose med ekonomskimi in sociološkimi dejstvi, nivo
razrednega boja in civilno družbo na eni strani ter državo na drugi strani.
Najbolj moramo upoštevati kompleksne ravni, ki posredujejo med bazo
in politično-državno vrhnjo stavbo, se pravi, jx>klicna združenja, sindikate
in stranke. Državo in njene ustanove gre obravnavati kot posebna sred-
stva za zatiranje v rokah vladajočega razreda. Vendar bo tako prouče-
vanje dialektično povezano s študijem z notranjega vidika, s katerega se
nam bo institucionalizirana oblast prikazala kot pripomoček, ki služi
interesom vladajočega razreda s posredovanjem čvrsto in specifično struk-
turiranega kompleksa norm in vrednot. Vzemimo za primer administra-
tivno birokracijo kapitalistične družbe. Ta »-kasta« dejansko ne more delo-
vati niti kot faktor totaliziranja privatnega interna in splošnega interesa,
kot je to mislil Hegel, niti kot »nevtralni« posrednik med družbenimi
razredi, kot bi si to želele neokapitalistične doktrine Welfare Stata. Pa
ne samo zato, ker z zunanjega vidika v svetu baze (ekonomski interesi,
družbeni odnosi) kot kasta sodeluje z razredom na oblasti; in tudi če z
notranjega vidika predpostavljamo, da bi ta kasta v svojem substratu
v bazi lahko delovala samostojno in neodvisno, bi ji aksiološko-normativni
svet, ki v kapitalistični družbi tvori njen funkcionalni eksistenčni okvir
(notranja logika) formalnih oblastvenih pooblastil po pravilu pristojnosti
formalno razlikovanje, a stvarna zmeda treh oblik oblasti, abstraktno in
formalno razlikovanje med »vladnimi« in »administrativnimi« ukrepi
izvršene oblasti itd. ne dovoli igrati te nevtralne vloge. V nasprotju s
prepričanjem Маха Webra pa te specifičnosti omenjenega sveta ne mo-
remo pripisovati tej birokratski kasti sami, temveč sistematizaciji aksio-
loško-normativne celote, ki vsebuje lastno notranjo logiko in temelji na
interesih kapitala: zato je pač iluzioma, neokapitalistična zahteva po
»pomladitvi« dejavnega kadra tehnokratske birokracije: ta kader je nam-
reč že od rojstva »star«. Oglejmo si še problem, kot sta na primer centra-
lizacija in decentralizacija. Z zunanjega vidika bomo lahko proučevali
danosti baze, ki uravnavajo te načine državne organizacije in oblike,
ki jih prevzemajo v kapitalističnih družbah. Z notranjega vidika bomo
lahko proučevali pomen sistematičnega strukturiranja norm-ustanov, kar
zadeva obliko, okvir in stopnjo decentralizacije, ki jih to strukturiranje
lahko dopušča, z oziroma na svoje lastno delovanje: ta okvir se zdi omejen
tudi zaradi posebne oblike normativne hierarhije, kjer se oblast podeljuje
iz »sistematičnega« središča, in zaradi določenega normativnega vklju-
čevanja funkcij znotraj izvršne oblasti. Razen tega bo mogoče doumeti
okorelost sedanjih struktur, ki se upirajo dejanski decentralizaciji, ki bi
ne bila več navadna administrativna decentralizacija na izvršni stopnji,
temveč lokalna avtonomija, ki bi se njena pristojnost razširila na spre-
jemanje odločitev, na lokalno zakonodajno oblast: zaradi notranjih od-
nosov med zakonodajno in izvršno oblastjo in aksiomatizadjo sistema bi
17 Problemi
1561
ta avtonomija, ki bi na tej »točki« sistematično intervenirala, predstavljala
ugodne možnosti ali — po kapitalistični verziji — nevarnosti za resno
spodkopavanj e.
Ob zaključku te analize ugotavljamo zgodovinsko identičnost države
in prava, genetično in specifično hkrati, ki so jo nakazali Marx, Engels in
Lenin. Z notranjega vidika se nam država kaže kot aksiološko-normativni
red pravnih pravil in ustanov v celoti (država-organizacija); z zunanjega
vidika pa se država kaže kot zatiralska sila, ki s pravnimi pravili in usta-
novami omogoča razredno izkoriščanje (država-organ ali inštrument).
Ta notranja-zunanja analiza, ki omogoča, da natančno opredelimo
celotno sodobno vrhnjo stavbo kot element odnosov med silami v razred-
nem boju v praksi delavskega razreda, ima danes bolj kot kdaj koli velik
praktičen pomen: na eni strani tu pravzaprav ne gre za prevzem oblasti
z neposredno oboroženo borbo — že v začetku, temveč za osvojitev ob-
lasti; na drugi strani pa je to osvojitev še bolj kot prevzem mogoče in
tudi nujno izvesti z vodilno organizacijo delavskega razreda, ki ta razred
z njegovega podrejenega položaja dviga na raven razreda, ki v boju
za osvojitev že stremi po konkretnem izvajanju oblasti. Najvišji cilj te
oblasti v rokah proletariata je, da podeli »demokratičnim« vrednotam
svobode in enakosti, ki jih zanikata država, kakor tudi razhajanje med
civilno družbo v državi in bazo, konkretno in materialno, »humano« in
»resnično« vsebino in smisel na vseh ravneh. Ce pa se prevzem oblasti,
če se oboroženi boj za »dano« oblast nadomesti z osvojitvijo, potem je
izdelava shem za izvajanje oblasti, kakor si jo predstavlja delavski
razred z vodilno organizacijo, bistveno pomembna: ne gre, da bi zdaj
pristajali na ohranitev istih državnih okvirov za pozneje, zato da bi lahko
potem ko bi z zamenjavo oblasti prešli v druge roke, še naprej izpol-
njevali isto funkcijo, za katero so bili prvotno ustvarjeni, namreč »dik-
taturo«, pa čeprav bi te okvire nameravali v prihodnosti ukiniti. Prav
tako ne gre za to, da bi preprosto proučevali kaj naj se »zdrobi«, da
uporabim Leninov izraz, in kateri del teh okvirov kapitalistične države
je treba ohraniti, samo zato, da se vzpostavi diktatura proletariata nad
meščani, anarhisti itd. Kajti socialistična država kaže dve strani, kot je
to že prikazal Lenin": stran nove ljudske diktature, ki je naperjena
proti meščanom in stran ljudske demokracije za zatirane razrede. In že
zdaj se je treba boriti proti okvirom kapitalistične države, in sicer proti
njihovemu specifičnemu bistvu ter glede na dvojno novo shemo izvrše-
vanja oblasti; zakaj zdaj ne gre več preprosto za to, da ti okviri v prihod-
nosti lahko omogočajo razraščanje diktature, z izgovorom, da bo delavski
razred, ko bo zavzel svoj prostor, odkrival sheme ljudske demokracije,
temveč za to, da bi jih v celoti upoštevali v strategiji vodilne organizacije
tega razreda. Omenjeni razred si bo^ moral izdelati lastne modele, struk-
" Država in revolucija.
1562	1
ture, pojme in politične oblike tudi z vidika ljudske in revolucionarne
demokracije in tudi z namenom, da bi se pozitivno materializirale kon-
kretne vrednote >^rave« svobode in enakosti, kajti pri tem razredu na
sedanji ravni razvoja in zrelosti baze, ki omogoča novo pot — osvojitev,
ne gre za to, da se samo pozneje reši svoje podrejenosti in skuje svoje
modele demokracije samo z izvajanjem oblasti-diktature.
V	zvezi z demokratično-političnim področjem, ki nas tu zanima, se
mora ta vodilna organizacija najprej strateško nasloniti na celotna pod-
ročja baze, zlasti na ekonomski ravni: na proizvajalne enote, podjetja,
poklicna združenja, sindikate, na različne aktualne sociološke ravni, ki po-
sredujejo med gospodarstvom in politiko. Ta organizacija se ne sme zado-
voljiti niti s tradeunionizmom niti se omejiti na te nivoje; prav nasprotno,
odslej se mora razširjati na celotno politično raven in s perspektivo nove
in drugačne oblasti mora razumeti, da gre za pozitivno obravnavanje ce-
lotnega pravno-državnega sistema. Predlagano notranje-zunanje prouče-
vanje tega kapitalističnega sistema se je izkazalo kot nujno, saj konkretno
prikazuje stopnjo radikalnosti, do katere se morajo povzpeti strateški
modeli, ki naj jih izdela delavski razred; konkretno nam kaže do katere
stopnje in s katerimi posredniki je formalno in specifično ogrodje tega
kapitalističnega sveta, so njegovi pojmi, načini delovanja in njegov eta-
tistični mozeg — z zunanjega vidika, a tudi z vidika svoje lastne notranje
logike — povezani z interesi in vrednotami kapitala; pokaže nam, v ko-
likšni meri ni najbolj pomembno to, da si izposodimo neko obliko in jo
vstavimo v nov kontekst, pač pa dejstvo, da z izdelavo novih modelov —
in prav ta izdelava je cilj delavskega razreda — zrevolucioniramo prav
te oblike; pokaže slednjič, v kakšni meri morajo biti odslej ti organi-
zacijski strateški modeli vzporedni, ne pa analogni ali homologni kapi-
talističnim modelom.
V	tej pozitivni nalogi so že izhodišča delavske prakse. Prav tista
dejstva baze, ki ženejo sodobno kapitalistično državo in njeno pravo
k absolutni negaciji vrednot svobode in enakosti v bazi, so hkrati tudi
substrat pozitiviranja teh vrednot v eksistenčnih razmerah delavskega
razreda; proces demokratičnega pozitiviranja zatiranih razredov, ki je
po Marxovih in Engelsovih ugotovitvah značilen za predzgodovino člo-
veštva, se krepi. Prav tako drži, da imajo dejstva baze danes kakor
zmerom dve strani, stran kapitala, vladajočega razreda, in stran delav-
skega razreda, razreda izkoriščanih. Razredi izkoriščanih so danes alieni-
rani tako v proizvodnem procesu — alienacija dela, kakor tudi v procesu
potrošnje — prepad med potrebami in zadovoljevanjem; vendar pa se
zaradi velike koncentracije delovne sile na delovnih mestih, pospešenega
procesa razširjene reprodukcije, pogostejših zvez med različnimi sektorji
delitve dela, začetkov procesa avtomatizacije ter ekonomske možnosti in
nujnosti tehnične kontrole dela s strani delavcev, v proizvodnem pro-
cesu vse bolj čuti pereče pomanjkanje demokratičnih vrednot, realne
in konkretne enakosti in svobode, ki sta poseben izraz generične socia-
O tem stališču glej Gorz: Stratégie ouvrière et néocapitalisme.
17»	1563
lizacije človeka, in to tem bolj, ker je to pomanjkanje mogoče odpraviti.
Ce vodilna organizacija hkrati tudi strateško usmerja to »materialno
silo«, če je bistvo tega usmerjanja v tem, da tej že obstoječi pozitivnosti
predlaga modele na celotni politični lestvici, se pravi, da jo historično
objektivira, s tem da ji predlaga ustrezne cilje, potem je treba graditi te
modele-cilje s konkretnim raziskovanjem organizacije v procesu pro-
izvodnje, to je s proučevanjem podjetja in sindikatov: to politično pozi-
tiviranje delavske prakse je treba iskati v njeni konkretni pozitivnosti
ter pri tem upoštevati posredništva, brez katerih ni mogoče prenesti
ekonomske demokracije v revolucionarno politično demokracijo.
Ta notranja-zunanja analiza nam bo koristila tudi pri problemih
taktike in njenih odnosov s strategijo. Kajti pri tem, ko skrbno pazimo,
da se ne bi izgubili v iluzionizmu, ne smemo pozabiti naslednjega: če
mora namreč ta revolucionarna strategija določati konkretno taktiko,
ki v tem primeru ni reforma, potem najdemo strategijo le tam, kjer
je možna določena taktika z ozirom na to strategijo. Ce mora obstajati
strategija, potem mora obstajati tudi taktika v smislu te strategije, kar
ima za posledico, da delavski razred postavlja kot svoj strateški ideal
samo probleme, ki jih taktično lahko reši, ker predstavljajo začetek
materializad j e tega ideala. In dejansko lahko dejstva baze, delavskega
boja, pa tudi formalnost, abstraktnost, splošnost in urejenost sedanjih
državnih pravil-ustanov. ki po drugi strani tako zelo olajšujejo oblasti od
»zgoraj« prehajanje v fašizem, dajejo realne taktične možnosti revolucio-
narni praksi: na primer z »vrzelmi«, ki jih vsebujejo strukture, z rela-
tivno »mrtvimi« področji, ki so lahko začetek organizacije v delavski
praksi; in še nadalje z relativno krhkostjo, ki jo ta sistem zaradi svoje
specifičnosti izpričuje kot nasprotno stran svoje trdnosti, tako da odločilen
taktični napad na verižni sklep lahko težko prizadene verigo s tem,
da aktivira njena fenomenalno pomirjena protislovja; ali s svobodo in
enakostjo, celo formalno in abstraktno, s katerima si skuša ta sistem
zaradi naraščajoče pozitivnosti zatiranih razredov pridobiti podporo
množic. Toda kakor hitro govorimo o taktiki v smislu strategije, moramo
poznati odnos med silami. V kakšnem smislu in v kakšni meri posamezna
zahteva ali sprememba ogroža specifično notranje-zunanje delovanje ce-
lotnega sistema vrhnje stavbe? Kako bo to zahtevo-spremembo občutil
sistem in kako je mogoče predvideti konkretno obliko reakcije znotraj
sistema? Kakšen bo moral biti vrstni red, praktična razvrstitev členov
cilj-sredstvo, zaporedje ciljev tega boja, ki ga bodo v glavnem narekovale
temeljne danosti delavskega boja, seveda ob upoštevanju notranjega-
zunanjega delovanja tega sistema, ki se ga delavski boj poslužuje zato,
da ga bo porušil? Zlasti pa in to je še nadalje osnovni problem, v kakšni
konkretni meri posebna taktika na nivoju tega sistema ne bo mogla biti
neposredno ali posredno absorbirana v svojem lastnem notranjem-zuna-
njem delovanju, temveč bo v praksi nastopala v smislu revolucionarne
strategije? Revolucija ali reforma, biti ali ne biti socializma, vse to je
odvisno od konkretnih odgovorov na ta vprašanja.
1564	1
Samoupravljanje in vodenje
Franci Polak
Ne želim, da bi že naslov pri bravcu vzbudil pozornost v tem smislu,
da je samoupravljanje eno, vodenje pa nekaj, kar je mimo samouprav-
ljanja. Samoupravljanje je demokratična oblika oblasti vseh (!) proizva-
jalcev in vključuje tako neposredne proizvajalce kot strokovnjake. Per-
spektiva procesa oziroma razvoja samoupravljanja je svobodna asociacija
vseh proizvajalcev. 2e v prvem obdobju, ko je bilo samoupra\djanje šele na
začetku svoje poti, ,so bile zelo poudarjene kvalificirane družbeno-poli-
tične in strokovne odločitve na področju proizvodnje in proizvodnih od-
nosov. V sedanjih pogojih gospodarjenja in pri večjem vključevanju
v mednarodno delitev dela se še jasneje izraža potreba p» subjektivnih
prizadevanjih vseh proizvajalcev. Pravilnost te poti v celoti potrjujejo že
doseženi rezultati. Samoupravni organi v delovnih organizacijah bodo
morali še v večji meri zahtevati od strokovnih služb in strokovnjakov, da
izdelajo temeljite analize na raznih področjih in predloge na osnovi katerih
se bodo opredeljevali in sprejemali posamezne rešitve.
Ko sem prebral prispevek V. Rusa: Vodstvena praksa in oblastniška
struktura v delovnih organizacijah (Problemi št. 33) sem zato, da bi bolje
razumel >фredlagano oblastniško strukturo« prebral tudi študijo (Status
vodstvenega kadra v -pogojih samoupravljanja. Zavod za organizacijo dela
v Kranju, Kranj 1964), iz katere V. R. povzema nekatere ugotovitve.
Raziskava (ki je izrazito psihosocialne narave) je bila izvedena junija 1963.
leta v delovni organizaciji kovinske stroke, kar pomeni, da so v sedanjem
času določeni podatki lahko še veljavni ali pa tudi ne. Sicer pa je po-
membnejše, ali je bil model omenjene raziskave ustrezen ali ne. Apliciran
ni bil na delovno organizacijo kot celoto, temveč na tri proizvodne enote,
kar ne dovoljuje >фrevelikih<-^ posploševanj, niti na nivoju delovne orga-
nizacije še manj v širšem smislu. V nasprotnem primeru lahko inter-
pretacija nekaterih dejstev predstavlja umetno tvorbo, ki je odvisna pred-
vsem od razlage interpretator j a. V takem primeru ni možno videti oziroma
oceniti, v kohkšni meri je model raziskave ustrezen za tovrstna razisko-
vanja pri nas. Nadalje menim, da je mnogo bolj pomembno za posamezne
sociološke raziskave, da dobijo svojo potrditev v naši konkretni stvarnosti,
1565	1
kot pa to, da bi jih primerjali in skušali ovrednotiti s teorijami in dognanji
tujih sociologov, ki pa živijo oziroma so živeli v povsem drugačnem okolju
in drugi družbeni ureditvi (nedvomno je tudi to potrebno, vendar je treba
vedeti, v katerem primeru in v kakšnem okviru).
Mislim, da je potrebno posvetiti večjo pozornost osnovni študiji (rezul-
tati so najbolj pomembni za tisti del delovne organizacije, ki je bil predmet
proučevanja), ker je empiričnega značaja in daje vpogled tudi v razisko-
valni instrumentarij. O ustreznosti takega instrumentarija pa bi bilo po-
trebno razpravljati in seveda preveriti predvsem hipoteze.
Čeprav tudi v kapitalističnem svetu ( na lastniški tradiciji temelječe
vodenje) »poskušajo« neposredne proizvajalce vključevati v navidezno
demokratične oblike vodenja, to še ne pomeni razreševanja družbenih kon-
fliktov razredne družbe. Prenašanje tujih modelov vodenja v našo prakso
ne pomeni krepitve samoupravljanja in vloge proizvajalca. To pomeni zavi-
ranje razvoja procesa samoupravljanja in vsiljevanja nekih rešitev, ki jih^
ni mogoče presajati na domača tla.
Omenim naj še določeno pomanjkljivost, ki sem jo zasledil pri branju
navedene študije. Iz študija ni razvidno, kako in v kolikšni meri realizirajo
pravice in dolžnosti samoupravni in strokovni organi in kako so oprede-
ljene pravice in dolžnosti teh organov. Ce predpostavimo, da samoupravni
mehanizem v posamezni delovni organizaciji ni ustrezno rešil nekaterih
problemov, potem je potrebno poiskati, kje je defekt oziroma kdo ni iz-
polnil svojih dolžnosti. Ce so znotraj samoupravnega mehanizma jasno po-
stavljene naloge in cilji in s tem v zvezi opredeljene tudi pravice in dolž-
nosti, potem seveda ni smiselno razpravljati, kdo naj ima večji in kdo
manjši vpliv na dogajanje (odločanje) v delovni organizaciji.
1566	1
James Bond ali nialomeščan z orožjem
Hans Christoph Buch
(Nadaljevanje in konec)
Sadizem
»Dovoljenje, da sme za tajno službo ubijati, dvojna ničla, je bila
velika čast. Trdo si jo je zaslužil. Bondu je prinesla edine naloge, v katerih
je užival — nevarne naloge.«
James Bond je od države pooblaščen morilec. Sme ubijati, in sicer ne
le v samoobrambi. Licenco za ubijanje je dobil z zadevno vadbo; stre-
ljanje, jui-jitsu, karate — to je le nekaj disciplin, v katerih je dosegel
mojstrstvo. Bond zna ubiti človeka strokovnjaško »čisto«. V nasprotju
z junaki Karla Maya, ki se po več strani prepirajo z bogom in svojo
vestjo, če so kdaj prekršili peto božjo zapoved, nima Bond pri svojem
delu nobenih pomislekov. Dosledno mišljenje ni Bondova odlika; o moralni,
upravičenosti njegovega poklica so odločali na višjih mestih; njegova
licenca mu jemlje odgovornost. Ce se ga pa le kdaj poloti dvom; se tolaži
takole:
»Bond ni maral tega, kar naj bi storil. Proti tem možem osebno ni
imel nič. To je bilo kratko malo njegovo opravilo — kot je opravilo
uradnika za kontrolo kuge, da mora ubijati podgane. Bil je javni rabelj,
ki mu je dal M nalogo, naj zastopa skupnost. Po drugi plati, si je dejal,
so bili ti ljudje prav tako sovražniki njegove domovine kot agenti SMERS
ali drugih vohunskih služb. Napovedali so vojno britanskim državljanom
na britanskih tleh in jo tudi bojevali. Ubili so ponija in psa male deklice,
ko da bi šlo za muhe.«
To je in nuce ideologija esesovskega ubijalca, funkcionarja, katerega
naloga je funkcionirati, mišljenje pa prepuščati predstojnikom. Tu so
združene vse sestavine esesovske miselnosti: seveda ne dela rad tega, kar
dela, saj »osebno nima nič proti tem ljudem«; dolžnost je zamenjal job,
toda povelje je še zmeraj povelje, in razen tega je to za domovino; in da
je mera polna, tu je tudi zloglasna ljubezen do živali. S táko ideološko
oblazinjenostjo zavarovan pred moralnimi očitki ubije Bond med svojimi
1567	1
prigodami neugotovljivo število, prav gotovo kakih sto ljudi. O tem govori
s sramežljivo spogledljivostjo dečka, ki so ga zasačih pri kajenju:
»'In zdaj, dragi James, mi povej, koliko si jih ubil? In povej po
resnici.'
,Zakaj?'
,No ja, radoveden sem.'
,Obljubi mi, da bo ostalo med nama!'
,Seveda. Odslej ostane vse med nama.'
,Torej ... recimo, trije in pol so umrli na tak ali drugačen način.'«
Četudi Bond tu pa tam pokaže znake nelagodnosti — po posebno dra-
stičnih doživljajih si nevede obriše roke v hlače — lahko vendar mirne
duše domnevamo, da mu je njegovo delo v veselje. Saj avtor tudi izčrpno
pove, kako zelo uživa v nevarnosti (»the only assignments he enjoyed —■
the dangereous ones«) in da ga komaj kaj na svetu tako prevzame kot
streljanje (»one thing that set James Bond really moving in life, with
the exception of gun play«). Estetska kvaliteta več smrti potrjuje to do-
mnevo. Tu se ne umira kar tako (kvečjemu »pehota«, telesne straže in
policisti končujejo tako): velik hudobnež doživi tudi veliko, izbrano smrt.
Kar se ponuja, je tako bogato kot jedilniki gurmanskih restavracij, v
katerih se Bond rad mudi — in tudi nič manj tečno: morski psi, barakude,
tarantele, orjaški pajki, zastrupljene konice čevljev, britvice, klobuki z
nabrušenimi jeklenimi krajci, električni stoli, plin, granate in atomske
bombe. Poleg tega ima Fleming šesti čut za situacije, ob katerih začne
srce vsakega zadevno interesiranega bralca močneje utripati: neki ne-
srečnež se živ speče v suani; neki gost v zdravilišču umre v blatni kopeli
pod vrelim blatom; gimnastičen stroj, ki naj bi popravljal napake v drži,
se na domiseln način uporabi v drug namen; izvemo, kakšna je posadka
razbitine letala po štirinajstih dneh na morskem dnu, ali kakšen šum
_ nastane, če čeljusti morskega psa zdrobe človeško glavo. Taki trenutki
so estetski viški v Flemingovih romanih; tu daje avtor, kar je v njem
najintimnejšega; drugače tako trezni, varčni pripovednik se na lepem
izkaže kot lirik, blaženo plava v cvetnih metaforah in asociacijah:
»Kar videl je lahko čmo kroglo, kako kot počasi leteča čebela leti
v vdolbino, proti štirikotniku rožnate kože. Slišati je bilo lahen tlesk,
ko je zadela. Koža se je napela, počila in se spet sklenila. Za njo je ostala
le majhna luknja z natrganimi robovi. Krogla si je brez naglice utirala
pot do utripajočega srca — tkivo, žile so se pokorno razdelile, da bi jo
spustile skozi.«
Ideologija
Kot smo že namignili, skuša dati Fleming v nasprotju z vso heroično
mitizacijo svojemu junaku psihološko verjetnost. Podobno kot Georges
Simeon, ki je ustvaril komisarja Maigreta, goji tu pa tam nekaj literarnim
ambicijam podobnega, kar ga vzdiguje nad raven trivialnega romana v
neko nič manj obskurno nikogaršnjo zemljo na robu visoke literature.
1568	1
Vnanjim razburjenjem tajnega vohunskega agenta se tu postavljajo na-
sproti »občečloveški« problemi, ki jih ima avtor za daleč pomembnejše,
»things that needed so much more toughness thaiî he (Bond) had ever
had to show«. Tako se zgodi, da mora celo Bond sam izraziti dvom o
globljem pomenu svojih pustolovščin:
»Nenadoma se mu je zazdela divja dramatičnost njegovega življenja
votla. Padec castrovskih upornikov in pogorela jahta sta bila snov pusto-
lovskega podlistka v cenenem časniku. Naključna pripomba mu je odprla
knjigo resnične moči — Comédie Humaine, kjer je človeško trpljenje su-
rovo in resnično, kjer igra usoda bolj avtentično igro kot vsaka vohunska
služba v službi kake vlade.«
Taka shizofrenija — na eni strani »resnični« problemi, na drugi se-
rijska produkcija za občinstvo — meče pomisleka vredno luč na Flemin-
govo poklicno samorazumevanje. In značilno, kot tolikokrat, kadar avtor
piše to, kar bi »pravzaprav« rad pisal, izgubi svojo pri vsej preračunlji-
vosti živo preproščino in se iz dobrega zabavnega pisca prelevi v tretje-
razrednega literata, pisca pustih psiholoških melodram à la Somerset
Maugham. Med Bondovimi avanturami pričata dva primera o takem pone-
srečenem letu v višave: prvi v romanu »The Spy Who Loved Me«, v
katerem igra glavno vlogo neko dekle in kjer nastopi Bond šele v zadnji
tretjini, in drugi v epizodi romana »For Your Eyes Only«, kjer je Bond le
poslušalec neke okvirne povesti. Lahko smo Flemingu hvaležni, da je bil
tako skromen in je postavil svoje literarno častihlepje v ozadje ter raje
ostal zvest svojemu junaku.
Iz kopice avtorjevih namigov — pogosto brez povezave z dejanjem —
je mogoče obnoviti Bondov življenjepis in njegov družbeni položaj:
»Bil je začetek tipičnega rutinskega dne za Bonda. Le dva do trikrat
na leto je dobil nalogo, ki je terjala njegove posebne sposobnosti. Ostanek
leta je imel dolžnosti dobrodušnega višjega uradnika — elastične ure v
službi nekako od desetih do šestih; kosilo, večinoma v kantini; večeri
s kvartanjem v družbi nekaj dobrih prijateljev ali pri Crockfordu; ali
ljubezenske urice s hladno strastjo, pri eni od treh poročenih žena; konec
tedna golf z visokimi vložki v nekem klubu blizu Londona.
Ni jemal dopusta, toda na splošno je imel po opravljeni nalogi štiri-
najst dni prosto — dodatno k vsakemu bolniškemu dopustu, ki je bil
potreben. Zaslužil je 1500 funtov na leto, plačo vladnega svetnika v civilni
službi, in dobil še po tisoč funtov brez davčnih odtegljajev na leto. Ce je
bil pri kaki svoji nalogi, je lahko porabil, kolikor je hotel — tako da je
lahko ostale mesece v letu s svojimi 2000 funti čistega na leto živel zelo
dobro.
Imel je majhno, a udobno stanovanje na King's Roadu, postarno
škotsko gospodinjo, zaklad po imenu May, in 4-in-pol-litrski bentley ca-
briolet iz leta 1930, ki ga je vzdrževal strokovnjaško, tako da je lahko
vozil 150, kadar koli se mu je zahotelo.«
To so navade in življenjski standard višjega malomeščana. Kar ga
loči od pravega malomeščana, je samo to, da mu njegov poklic dovoljuje,
da izživlja svoje nagone; kar mora malomeščan zatirati, lahko Bond,
1569	1
ki mu ta privilegij daje višja sila, prakticira brez sramu. Sicer pa nadvse
zvesto predstavlja miselni svet malomeščana: najbolj na svetu ljubi svo-
jega šefa in domovino, potlej lepe ženske, hitre avtomobile, dobro hrano,
kri in denar. Kot smo videli že pri njegovi poklicni estetiki, so njegovi
možgani v nasprotju s telesom razviti prav skromno; najznačilnejša Bon-
dova lastnost je gotovo to, da nikoli ne misli do konca, da je samostojnega
mišljenja sploh nezmožen. Vsi poskusi v tej smeri obtiče v kali. Tako ga
spet in spet napada tista bolezen, ki jo ljudski jezik brez spoštovanja
imenuje »moralni maček«: rad bi izstopil iz vohunske službe. Možnost,
da bo nekoč v daljni prihodnosti umrl naravne smrti se mu zazdi privlač-
nejša kot sploh kdaj, svoje delo imenuje otročjo indijansko igro, dobrega
in zla nalepem ni več mogoče razlikovati tako jasno kot prej: »Zgodovina
teče dandanes hitro, in junaki in hudobe nenehno menjavajo vloge.«
Značilno je, kako mu njegov francoski kolega iz Deuxième Bureau
pomaga znebiti se teh predsodkov. Ko je Bonda ozmerjal, češ da je anar-
hist, pravi:
»In zdaj k tvojemu problemčku, češ da ne moreš več razlikovati med
dobrimi in slabimi ljudmi, med faloti in junaki in tako naprej. To je,
abstraktno vzeto, kajpak kočljiva stvar. Skrivnost je v osebni izkušnji, če
si Anglež ali Kitajec. Obdaj se s človeškimi bitji, moj dragi James, zanje
se je laže bojevati kot za načela.«
Ko da bi govoril Jamesu Bondu iz srca. Ta empirizem, ta praktična
tostranskost, ki je nezaupljiva do vsake abstrakcije in ki razmišljanje pre-
pušča strokovnjakom, je tudi njegova filozofija, kolikor se tu sploh še
sme govoriti o filozofiji.
Posledica takega slepega empirizma je očitno, komaj še zakrito proti-
slovje med mišljenjem in dejanjem. Bond je brezobziren materialist, ki
živi samo po meri svojega dobička, toda z mirno vestjo se lahko ima za
branilca domoljubnih idealov; njegov materializem je zgolj uporaben,
zgolj praktičen in nima prav nič opraviti s kakršno koli filozofsko disci-
plino, ki temelji na ideji, da ima realnost edinole materija. Enako ne-
skladje je med ciljem in metodo: Bond brani Anglijo pred napadom tota-
litarnih sistemov — bojda v imenu svobode in demokracije. V resnici pa
ne ravna nič manj brezobzirno od svojih nasprotnikov. Obstajajo vsi
rudimenti nekake fašistične ideologije, ki pa niso dozoreli v sistem, temveč
so raztreseni le v priročnih odlomkih, kakor ustreza empiričnim potrebam,
nekako le za domačo rabo. To se začenja s kultom veličine: svet se ne deli
le na dobro in zlo, temveč kot pri Homerju ali v klasični tragediji tudi
na veliko in majhno, na igralce in statiste. Bondovi sovražniki morajo
biti Bonda vredni. Besednjak, s katerim jih avtor opremlja, je že sam po
sebi dovolj poučen:
»V že kar shakespearskem smislu ni bilo na Blofeldu nič majhnega.
Bil je eden izmed ljudi — samo dva ali tri take srečaš v življenju —
ki lahko človeku izpulijo oči iz glave. Ti redki ljudje imajo tri temeljne
lastnosti: njihova telesna pojavnost je nenavadna, sproščeni so in sami v
sebi gotovi, in iz njih seva mogočen, živalski magnetizem. Creda je zmeraj
priznavala premoč takih fenomenov, in ugotovili bi, da postane vsak
1570	1
človek, ki se po naravi odlikuje s takimi lastnostmi, v primitivnih ple-
menih poglavar. Nekaj velikih mož zgodovine •— Džingiskan, Aleksander
Veliki, Napoleon — je imelo te kvalitete. Morda lahko to celo razloži
hipnotično oblast nasploh nekako bednega individua, sicer nerazložljivega
Adolfa Hitlerja, nad 80 milijoni najbolj nadarjenega evropskega ljud-
stva ... Blofeldove oči so bile globoke črne vodé, obdane — povsem ob-
dane, kot so bile obdane samo Mussolinijeve oči — z zelo svetlo belino.«
Težko bi šlo še jasneje. Ce ostane po gnili muziki, ki jo avtor zganja
na tem mestu, še kak dvom, potem zadevni seznam imen od Džingis-
kana do Mussolinija dokončno pravi, kam meri tak kult führerjev. Še
značilnejše je, katere človeške skupine so izključene iz te elitne eksistence:
»Mislim, da nisem še nikoli slišal o kakem velikem črnskem hudodelcu,
je dejal Bond, zdi se, da se čmci ne upajo lotiti velikega posla.« Od tod
ni daleč do odkritega rasizma: »Preveč ljudem na Avenue d'Ièna se imena
končujejo na -escu, -ovič, -ski in -stein, in to nemalokrat niso končnince
spoštovanja vrednih imen.« Zvečine pa se rasizem oblači v tisto moderno
obleko, skozi katero preseva pod očetno blagohotnostjo in nepotrebno
simpatijo stari predsodek: »Bond je bil nekako po naravi naklonjen
temnopoltim ljudem, toda razmišljal je o tem, kako dobro je Angliji
v primeri z Ameriko, kjer je treba od mladih nog živeti z rasnim pro-
blemom.«
In navsezadnje je tu še »previdnost«, ta stara znanka iz vsakršne
totalitarne ideologije. Vse obrtniško znanje, ki ga ima Bond, da bi lahko
bil kos tveganjem svojega poklica, bi ne bilo nič, ko ne bi njegovih kora-
kov vodila neka dobrotna previdnost. Zmeraj mu zvezde pravi hip signa-
lizirajo rešilni prijem: če se bliža nevarnost, ga svari šesti čut; pri
igralni mizi ga spremlja nevarljiva intuicija: »Bend je vzel cigareto in
si jo prižgal. Vedel je, da bo dobil. Komajda je gledal na krožečo ploščo,
ko se je začela ustavljati in se je mali košček slonove kosti ustavil na
svojem mestu.«
Da pa fatuma ne bi razjezil, moraš biti potrpežljiv in zaupljiv:
»Ničesar ne moremo spremeniti pri tem. Umirati začnemo tisti hip,
ko se rodimo. Vse življenje je poker s smrtjo. Vzemi jo na lahko. Prižgi
si cigareto in bodi hvaležen, da še živiš, ko globoko vdihavaš dim. Tvoje
zvezde so ti dale že dolgo pot, odkar si prilezel iz materinega trebuha
in se zvijal na hladnem zraku sveta. Ne izgubi zaupanja v svoje zvezde.«
Nič bi ne moglo biti bolj napačno, kot če bi hoteli zaradi takih potez
Bonda demonizirati v fašistično pošast. Značilno je ravno to, da ima
namesto izoblikovane ideologije le to svojo ropotijo predsodkov in filo-
zofemov iz tretje roke, ki predstavlja zavest normalnega državljana. Toda
ravno to, njegov trdovratni odpor do tega, da bi mislil, ga predestinira
za žrtev vsakokratne vladajoče ideologije, par excellence za človeka, ki
dobiva povelja; koraka v vojski vseh tistih, ki se voljno ponižujejo
v orodje oblastnikov — ne iz slabega namena, temveč iz lenobe in no-
tranje zaslepljenosti.
Vprašanje je, koliko je mogoče narediti avtorja Fleminga odgovor-
nega za njegovega junaka. V slabo mu bo treba šteti, da je zavestno
1571	1
koncipiral Bondovo amoralnost. V nekem intervjuju z Lifom se je nekoč
malce naivno, a z izrazito starotestamentno strogostjo ogradil od moralne
ravnodušnosti svojega agenta 007: »Shooting simply for the sake of kil-
ling is very very wrong.« V romanih tudi nenehno svari bralca, kako
»cruel«, »brutal« in »cold« da je James Bond, kako »umazano« da je
njegovo delo... Prav nenavadno je pravzaprav to delo, ki Bondu vžiga
ta sramotna znamenja; v nasprotju z detektivom starega kova, ki se
vendarle bojuje za nekaj pravici podobnega, je status tajnega agenta
eo ipso sumljiv, njegova etika več kot zgolj sporna. Bond še sam ne ve
prav, za kaj se pravzaprav bojuje; to nelagodnost duši — kot alkoholik
s steklenico —• s tem togotnejšim ravnanjem. Shizofrenija je popolna:
medtem ko si visoka literatura — ob vsem maličenju, ki ga povzroča
taka poenostavitev — že nekaj stoletij prizadeva razmišljati, kako lahko
človek misli, ne da bi deloval, je trivialna literatura prevzela delovanje —
in temu ustrezno grozljiv je rezultat. Ce se privilegiranci, ki so pridno
pripomogli k taki razdelitvi nalog, danes zgražajo nad posledicami, jih
to ne odvezuje odgovornosti. Lahko je vihati nos nad Flemingom; toda
Fleming je samo posodil svoj glas amoralnosti svojega časa. Zakaj to,
da ne gre za privatne grehe tajnega agenta Jamesa Bonda ali avtorja
lana Fleminga, iz katerih dobiva milijonska publika svoj ščeget za prosti
čas, je najbrž jasno. Pred sabo imamo ogledalo svojega časa, ki nam ga
postavlja fetišizem blaga pa komercializacija seksa in brutalnosti pa oni
idejam sovražni materializem, ki kot reakcija na prenasičenost z ideo-
logijo redi naslednji ideologiji nove žrtve. Kapital, ki ga je iz tega znal
skovati Fleming, mu bo zavidal le nevoščljivec; prav tako ni mogoče
zameriti njegovim bralcem, da imajo rajši pikantne nasilnosti Jamesa
Bonda kot neslano jed moralistov. Kulturna kritika, ki se sama postavlja
proč od fenomenov in terja umevanje, kjer umevanja ne more biti, ni
nikoli prida. Celo v socialnokritičnem realizmu so nehali od kakega po-
vsem nepomembnega Hitlerjevega mladinca zahtevati, češ da bi bil moral
poznati komunistični manifest; kdor bi hotel reči, da je Riada fašistična,
ker v nji ni socialne kritike, bi se osmešil. Toda ljudje ravnajo še danes
prav tako, kadar gre za oceno trivialne literature. Vse prevečkrat spo-
minja jeza poučenih nad nevednostjo ovc na oholost tistih humoristov,
ki nam svetujejo, naj vsega tega vendar ne jemljejo »tako zares«. Kritika
ima svojo upravičenost samo tedaj, kadar se odpoveduje takim stališčem,
kadar se varuje vseh prehitrih rešitev.
Der Monat, št. 203, avgust 1965.
Prevedel P. S.
1572	1
Obvestilo
v samozaložbi je izšla pesniška
zbirka Tomaža Šalamuna »Poke r«.
Dobite jo lahko v vseh knjigarnah.
Cena posameznega izvoda 15 novih
dinarjev.