Viktor Smolej
SLOVAŠKA ROMANTIKA
Ob stoletnici Šturove smrti
Slovaki SO do druge polovice 18. stoletja kot knjižni jezik uporabljali češčino in vnašali vanjo zdaj več, zdaj manj slovaških jezikovnih črt. Prvi, ki je skušal uzakoniti slovaščino kot samostojen knjižni jezik, je bil proisvetljenec Anton Bernolak, katoliški duhovnik (1762—1813). Za osnovo svoji reformi je vzel zahodnoslovaško narečje, kakor se je izoblikovalo v poseben knjižni uzus v knjigi in duhovskih ustih rekatoli-zacijake zahodne Slovaške, upošteval pa je tudi nekaj potez srednje-slovaškega govora. Z jezikoslovnimi knjigami ter epohalnim slovarjem (v petih knjigah) je ustvaril zanesljivo osnovo svoji zamisli. Ker pa je njegova reforma temeljila na obrobnih slovaških govorih in ker se je zanjo zaradi verske razcepljenosti zavzel skoraj izključno katoliški del Slovakov, a še ta ne v celoti, reforma ni obveljala.
Čas je dozorel sredi prve polovice 19. stoletja. Glavni organizator gibanja za uzakonitev živega slovaškega govora v knjigi ter glavni delavec za izoblikovanje modernega slovaškega naroda je bil profesor L'u-dovit Štur (1815—1856). S pastorjema Jožefom Miloslavom Hurbanom in Michalom Miloslavom Hodžo se je poleti 1843 dogovoril, da uvedejo v knjigo ljudski jezik srednjeslovaškega narečnega področja, ki bodi zapisan po načelu: »Piši, kakor govoriš!« Naslednje leto so šturovci, kakor
298
so se imenovali po svojem voditelju slovaški romantiki, izdali prvo v moderni slovaščini tiskano knjigo almanah Nitro. Tako je leto 1844 rojstno leto slovaškega slovstva in slovaške avtonomne kulture. S tem, da so za knjižni jezik izbrali središčni ljudski govor ter uzakonili fonetski pravopis, so se odločno odvrnili od vse preteklosti ter postavili temeljni kamen za razvoj žive nacionalne kulture. Proti šturovski reformi se je postavil del konservativne evangeličanske duhovščine, ki jo je z vso ihto vodil Jan Kollar. Slovak Kollar, s katerim je bil podobnega mnenja Slovak Šafarik, je hotel, da bi Slovaki nadalje ohranili češki knjižni jezik, oziroma si je v duhu panslavizma prizadeval, da bi iz češčine napravili češkoslovaščino. Kakor Cehi v svojem jezikovnem in kulturnem razvoju niso mogli nazaj, ravno tako je slovaški narod moderne dobe moral izoblikovati samostojno nacionalno kulturo in samostojen nacionalni jezik. Tudi starejši del katoliškega izobraženstva je bil proti Sturovi reformi in je skušal vztrajati na Bernolakovih osnovah. Mladina pa je šla za Šturom. Njegova jezikovna reforma je obveljala. V naslednjih letih so sicer konservativni elementi Šturovo dosledno fonetsko načelo, po katerem naj bi se pisala slovaščina, izkrivili, ko so vnesli v pravopis nekaj v zgodovinskem, zlasti češkem pisanju uveljavljenih potez, toda bistva niso spremenili: izhajajoč iz demokratičnega načela romantike, da imej vsak narod svojo kulturo in svoj jezik, so v Šturovi dobi pognale korenine celotnemu nacionalnemu razvoju slovaškega naroda, posebej razvoju slovaškega slovstva.
Stur, Hodža in Hurban predstavljajo organizacijsko jedro romantičnih zasnov in dejanj na Slovaškem, vendar so vsi kakor iz nacionalne dolžnosti skušali prispevati tudi v zakladnico leposlovja. Največ je v tem dosegel Hurban (1817—1888). V svoji poeziji s slovaškimi in slovanskimi nacionalnimi temami se je večkrat iztrgal iz golega buditeljskega hotenja ter res napisal nekaj toplih pesmic na rodno deželo. Pomembnejši je kot prozaik. Medtem ko v zgodovinskih povestih idealizira junake in Slovaško, imajo njegovi sodobni potopisi in novele že tudi realistične poteze. Hurban je dalje pomemben kot organizator prvega slovaškega almanaha Nitra, ki smo ga že omenili: m.edtem ko je prvi letnik 1842 izšel v češčini, pomeni drugi letnik, leta 1844, prvo v moderni slovaščini tiskano knjigo. Hurban je 1846 ustanovil prvi slovaški slovstveni časopis Slovenskje Pohladi na vedi, umenja a literaturu (Slovaški pogledi na znanost, umetnost in slovstvo), ki z daljšim presledkom med 1853—1881 izhaja do današnjega dne. Vanj je prispeval mnogo člankov in kritik ter z njimi bistveno vplival na izoblikovanje slovstvenega obraza sodobnikov. Hodža (1811—1870) je zaslužen predvsem kot polemični branilec Šturovih jezikovnih reform. Štur je v posebnih knjigah branil ustoličenje srednje slovaščine v knjigi, pisal pa je tudi lirske in epske pesmi. Z avgustom 1845 je začel izdajati glasilo svojega gibanja, politični list Slovenskje Narodiije Novini (Slovaški narodni časnik) z leposlovno prilogo Orol Tatranski.
Kakor je bil idealni slovaški jezik naravnost utelešen v ljudski poeziji, tako je postala ljudska tvornost v vezani in nevezani besedi šturov-skim romantikom vzor in vzgled pri ustvarjanju umetne poezije. Na-
299
ravnost iz ljudske tvornosti, iz njenega jezika, sloga, vsebine in duha, je pognala poezija pastorja Sama Chalupke (1812—1883). S tem ljudskim tonom in duhom pa se je družila šturovska nacionalna budniška nabreklost, slovaški narodni patos in slovanska širina. Chalupka je najbolj grmeči nacionalni retorik in bard Šturovega pokolenja. Pozni klasicizem in zgodnja romantika —¦ tu je tipičen Jan Kollar v svoji »Slave hčeri« — sta slikala Slovane kot golobičji narod kmetov in pastirjev, ki nočejo boja, ne trpe krvi in oelo nasilje premagujejo z mesijanskim človekoljubjem. Pri Chalupki je ta elegični pasivizem in naivni pacifizem zginil. Nadomestila ga je izrazito uporna, patetična junaška kretnja in kričeča beseda o slavi, krvi, zmagi in smrti v boju proti nasilju in nesvobodi. Chalupka je spesnil tudi nekaj romanc v ljudskem tonu.
Iz ljudskih pripovedk ter pod vplivom svetovne romantične epike, posebno pa pod vplivom Čeha Karla Hynka Mache, je ustvaril večjo lirsko-epsko kompozicijo Jan Botto (1829—1881, inženir). To je pesnitev Smrt Janošikova (nastala 1847, tiskana 1862). Janošik, ki je slovaškemu ljudstvu simbol socialnega trpljenja in zato tudi obče človeškega upora, je romantiku Bottu simbol borca za nacionalno svobodo. Obenem ob njem plete refleksije o osebni svobodi, o življenju in smrti. Botto je ustvaril tudi najlepše umetne balade v duhu ljudske poezije.
Zaradi »razglašene slave« je treba omeniti še dvoje imen. Samuel Tomašik (1813—1887, pastor) je pisal pesmi'in prozo; vseslovansko slavo si je pridobil s pesmijo, ki je danes, delno prirejena, celo jugoslovanska državna himna. To je »Hej Slovani«. Nastala je 1833 v češčini pod naslovom Na Slovane, njen prvi verz pa se je glasil: »Hej Slovani, naš slovanski jezik še živi!« Pesem se je porodila Tomašiku v Pragi, kjer se je ustavil za nekaj dni na svoji poti na študije v Nemčijo. Ker ie povsod v mestu prevladovala nemščina in jo je razen iz ust vajencev in pomočnikov slišal tudi v gledališču, mu je planil iz srca protest in obenem vera v prihodnost narodnega jezika. Ko je bila pesem 1838 prvič objavljena (zdaj poslovačena) in je privzela za napev melodijo »pesmi poljskih legij« »Poljska še ni propadla«, se je ko vihar razširila po vsem slovanskem svetu. (V tem smislu popravi str. 160 našega časopisa.) Leta 1844 je spesnil slovaško nacionalno himno Nad Tatro se bliska pesnik J a n k o » Matuška (1821—1877, pravnik v upravni službi). S to budnico je hotel izraziti prepričanje, da bodo viharji nad rodno deželo prenehali in da bodo po odhodu Madžarov Slovaki svobodno zaživeli na svojih tleh.
Šturovci so bili po svojem poreklu mali meščani in so za svoje ideje pridobivali predvsem maloštevilno nastajajočo slovaško, buržoazijo. Izvir nacionalne moči in poroštvo prihodnosti pa so pravilno videli v slovaškem kmetskem ljudstvu. Zato je tudi to ljudstvo s svojim gmotnim in duhovnim svetom predstavljalo šturovstvu neizčrpen vir pesniških navdihov. To smo videli že pri Chalupki in Bottu, najviše pa se je v do-umevanju in opevanju ljudskih prvin slovaštva povzpel pesnik Andrej Sladkovič (1820—1872). Medtem ko sta onadva precej ostajala pri romantično-folklorističnem dojemanju ljudskega bajanja in ga presajala v umetno poezijo, je Sladkovič kot človek in kot pesnik romantik to ljudsko poezijo prerasel. Sladkoviča je takoj v prvih letih študija po-
300
tegnila v svoj krog Šturova magična osebnost ter vizija nacionalnega sproščenja. Njegova zgodnja šola je bil Kollar, doraščal pa je v dobi visoke romantike, v znamenju vzorov, ki so jih predstavljali predvsem nemški romantiki in Puškin. Kot pastor je živel sredi mehke, samotne, poetične Srednje Slovaške, v neposrednem stiku s pastirskim in kmečkim ljudstvom, brez tragičnih osebnih peripetij. Iz njegovih refleksivnih in miselnih pesmi govori sprva precej duhovnik filozof. V prvo obdobje spada tudi njegova lirska pesnitev »Marina«, ki pa daleč prekaša ostalo tedanjo poezijo. Drugi vsebinski in miselni krog tvorijo Sladkovičeve pesmi o nacionalnem prebujenju. Izražajo mladostno vero v prebujajoče se ljudstvo, pesnikovo zaverovanost v neugnani polet nacionalne misli, kot se je izkristalizirala v Šturovem pokolenju, pa tudi zaskrbljenost ob obupnem narodnem položaju zaradi rastočega sosedovega pritiska. Najmočneje je nacionalno vero izrazil v svoji drugi pesnitvi »Detvan«. Tretji čustveni in miselni krog pri Sladkoviču je slovanski. Iz elegičnega histo-rizma Jana Kollara, iz žive vere v slovansko sorodstvo ter zlasti iz toplega občutja bratstva z Jugoslovani, s katerimi se je srečaval v Bratislavi, je rasla slovanska pesem, ki izvira iz slovaškega občutja in se pretaka v človečansko čustvovanje.
Glavni Sladkovičevi deli sta že omenjeni pesnitvi »Marina« in »Detvan«. »Marina« (1846) ima naslov po dekletu, glavnem predmetu opevanja. Ko se je Sladkovič mudil na študijah v Nemčiji, se mu je ljubica poročila z drugim. Ko pa je pesnitev ustvarjal, ga je že osvajala podoba novega dekleta, ki naj bi postalo njegova življenjska družica. Tako »Marina« ni pes&m o tragiki odklonjene ljubezni, temveč pesem o slovesu od prve ljubezni v pričakovanju nove. Ob ljubezni do dekleta se mu iz pokrajine in njenih naravnih lepot, med katerimi je brezskrbno preživljal prva službena leta, poraja ljubezen do domače zemlje, doma, domovine. »Marina« je apoteoza mladosti in ljubezni ter slavospev domači zemlji. Obliko je pesnik ustvaril sam: pesnitev je spesnjena v 300 kiticah desetvrstičnicah, ki jih povezujejo spreminjave rime. Vendar pesnitev zaradi te na videz enolične oblike ni monotona, nasprotno vsa zveneča in sproščena, živahna v ritmiki in.pojoča v stikih. Po šturovskem romantičnem kanonu poezija namreč ni bila togo vezana na izbrano me-trično obliko. Obvezno je bilo samo to, da šteje vsak verz enako število zlogov in da v vsakem verzu en sam določeni zlog na sredi nosi besedni naglas. Tako besedni naglasi niso bili vezani nä določeno mesto. Ta način je razbil vsako togo metriko in jo nadomestil s sproščeno ritmiko. Primerjaj zadnjo kitico pesnitve v izvirniku in prevodu:
Marina moja! teda tak sme my,
ako tie božie plamene,
ako tie kvety na chladnej zemi-,
ako tie drahé kamene;
padaju hviezdy, aj my padneme,
vädnü tio kvety, aj my zvädneme,
a klenoty hruda kryje:
ale tie hviezdy predsa svietily,
a ptikny život tie kvety zily,
a diamant v hrude nezhnije!
Marina moja! taki smo mi, kakor ti božji plameni, kakor ti cveti na hladni zemlji,-kakor ti dragi kameni; padajo zvezde, i mi pademo, venejo cveti, i mi zvenemo, a bisere gruda krije: toda te zvezde so le žarele, in lepo življenje cvetke živele, in diamant v grudi ne zgnije!
301
Druga Sladkovičeva pesnitev je »Detvan« (nastal 1847, tiskan 1853). Verzna in kitična oblika je ista kakor pri »Marini«, samo da so kitice komponirane v pet spevov. »Detvan« je lirsko-epska pesnitev, okvirno sicer postavljena v dobo kralja Matjaža, ki tu tudi dejansko nastopa, v bistvu pa je to idilična proslava slovaške srednjegorske pokrajine ter njenega kmečko-pastirskega prebivalstva v pesnikovem času. Detva je srednjeslovaška planinska pokrajina, katere značilnosti so ovčje črede, pastirski stanovi, razpotegnjeni široki lazi ter samosvoje, samozavestno, prirodno, ponosno kmečko-pastirsko ljudstvo, v slovaškem nacionalnem občutju nekaj podobnega kakor na Slovenskem Gorenjci. Sladkovič je hotel v »Detvanu« umetniško upodobiti neoskrunjeno slovaško naravo ter njej enako neoskrunjeno slovaško ljudstvo in s tem pokazati, kje je vir slovaške narodne moči in kje so osnove slovaški nacionalni prihodnosti. Glavna oseba Martin z Detve mu je simbol te zemlje in prispodoba slovaškega življenjskega zdravja, neusahljive narodne moči ter duhovne ustvarjalnosti. Ob strani mu stoji dekle Elena, ženski pol. Dogajanja je v pesnitvi malo. Največ je domala žanrskih slik, ki poustvarjajo podobo ljudi in pokrajine (dekliški ples, pastirske igre, planinski stan, večerni gozd, vaški sejem, Matjažev grad, fantovsko vasovanje idr.). Med slike je vtkana pesnikova refleksija, ki razmišlja o narodnem značaju, o genialni ljudski tvornosti, ki je poroštvo prihodnji nacionalni umetnosti, o neuničljivem viru nacionalnih sil itd. Poveličevanje kmečko-pastirskega ljudstva, ki je jedro slovaškega naroda, izpričuje izrazito demokratično usmerjenost Sladkoviča in šturovcev. V nasprotju z zaljubljenostjo v starine, ki je bila v romantiki precej modna, poudarja Sladkovičeva pesnitev, da slovaškemu narodu prihodnosti ne zagotavlja slavna preteklost, temveč živa sedanjost, neizrabljena in čista moč, ki je v njem samem. Po obliki je »Detvan« bolj epski kakor »Marina«. Tudi lirske odstavke povezuje rdeča nit" dogajanja. Ritem je trši, ker je trša vsebina, a verz je enako razgiban in pojoč kakor v »Marini«.
Pesniška lepota, kot se očituje v »Marini« in v »Detvanu«, do danes ni izgubila svoje sočnosti in prepričljivosti. Ker sta pesnitvi nastali komaj nekaj let po uzakonitvi slovaškega knjižnega jezika, tudi po tej strani izpričujeta genialno nadarjenost ustvarjalca.
Drugi veliki romantični pesnik je bil Janko Kral' (1822—1876), v nasprotju, s sodobniki, zlasti s čudovito harmoničnim Sladkovičem, izrazito tragična osebnost, tragična po pesniškem občutju in zaradi življenjske usode. Nemirni duh se mu je zgrozil nad tem, kar je videl v pesniških vizijah in kar se mu je pokazalo v resnici. Ob velikih vprašanjih, ki jih je zastavljal čas, se mu je v iztrganih, apokaliptičnih slikah odkrivala domača in evropska majhnost.
Po poklicu je bil pravnik in pristaš levo orientiranega mladega meščanstva. Prizadeval si je, da bi doma izzval revolucionarni odziv na časovne probleme, na Madžarskem pa prišel v stik z radikalnim Petö-fyjevim krilom. Ni se mu posrečilo ne prvo ne drugo. Šturovci so se kmalu znašli na strani dunajskega dvora, košutovci pa so s svojim proti-slovaškim in protislovanskim sovraštvom, ki so ga vcepili madžarskemu nacionalizmu, odbüi vse, ki niso bili za tedaj rojeni madžarski šovinizem.
302
Ko je Kral' podžigal slovaške tlačane k uporu in obračunu s fevdalno gospodo, so ga košutovske oblasti vrgle v ječo, iz katere ga je po devetih mesecih osvobodil šele ^ cesarski general Windischgrätz. Pod Bachovim absolutizmom si je komaj našel košček kruha v državni službici. Umrl je zapuščen in neznan, javnost je pozabila celo na njegov grob in njegovi vnuki so nosili že pomadžarjeni priimek.
Kral' je objavljal pesmi le nekaj let, večina pa jih je ostala v rokopisu. Kral' je upornik evropskega okvira, glasnik razklanosti, kakršna je v človeku in izven njega, vizionar, pesimist, klicar po samoti in prerok revolucionarnih prelomov, sorodnik Mache, de Vignyja in Lermon-tova. Njegova čustveno in miselno prekipevajoča polnost, skozi katero dero tokovi domače dežele in svetovnih prostranstev, si je ustvarila tudi divje pisano mnogovrstnost oblike in verza: njegovi drobni in široki verzi kažejo celo vrsto slogovnih elementov od zgodnje romantike do realizma in celo naturalizma. Njegova metaforika nima primere v šturovski literaturi in je v prvi ČSR pokolenju »poetistov« pomenila vzor in vzgled, tako, kakor je bila njegova socialna pesem prva glasnica slovaške socialne revolucionarne poezije. V prvih letih svojega pesnjenja, ki pomenijo obenem prva leta šturovskega nacionalnega razmaha, je zasnoval pesnitev »Drama sveta«, katere odlomki nam pričajo, kako je hotel v lirskih, lirsko-epskih ter dramatskih verzih upodobiti svojo vizijo stvarnega in notranje videnega sveta, ko iz propada vodi Evropo v novo prihodnost slovanstvo. To je Kral'ova prva, začetna faza. Od subjek-tivizma, svetobolja in skepse je v nadaljnji fazi preko krščanskega anarhizma in pasivnega slovanskega mesijanizma preraščal v revolucionarni realizem mlade Evrope. Janko Kral' je prvi slovaški poet, ki prestopa domače meje. Njegova pesniška beseda ima korenine v ljudski govorici in poeziji, toda v ognju njegove genialnosti se je usposobila za umetniško orodje visoke misli in najglobljih čustvovanj.
Romantika je vzbudila predvsem liriko, vendar predstavlja dobršen del slovaške romantične poezije tudi epika v vezani besedi. Epske pesmi so pesnili skoraj vsi pesniki šturovskega obdobja, tudi Janko Kral'. Proza, ki je ni malo, pa poezije še zdaleč ne doseza. Romantični prozi je bila ljuba predvsem zgodovinska snov, ki jo je pisatelj po svoji pesniški zamisli preoblikoval ter ustrezno svoji miselni potrebi dopolnjeval. Slovaška novela in povest imata svoje vzore v Scottu. Predstavnik te zgodovinske povesti in novele je Jan Kalinčiak (1812—1871, profesor). V svoji zrelejši prozi se je že trgal iz romantičnega lirizma in heroizma ter rastel v smer realističnega podajanja razmer in ljudi. Najboljša je povest »Restavracija« (= volitve županijskoga uradništva, 1860). Tu je predstavil galerijo tipov iz maloplemiškega in uradniškega sveta v trenutku, ko se menjavajo nosilci in predstavniki županijske oblasti. "V povesti je kot slogovno sredstvo uspelo uporabil ljudska rekla in pregovore. Mojster je v dialogu.
Za propagando svojega nacionalnega programa so seveda šturovci uporabili tudi oder. Bili so prvi, ki so na oder uvedli slovaščino. Igre in, drame so nastajale največ šele po padcu Bachovega absolutizma. Vsebinsko so predvsem zgodovinske ter narodopisne. Imenoma bodi omenjen
303
samo Jan Palarik (1822—1870, katoliški duhovnik), ki si je s svojimi ljudskimi igrami pridobil veliko popularnost. Z igro »Drotar« (»Piskro-vez«) so 1863 celo odprli hrvatsko narodno gledališče v Zagrebu. »Piskro-vez« (1860) ter igra »Pomirjenje ali dogodivščine pri dožetkih« (1862) še danes najdeta pot na oder, ker sta napisani odrsko spretno in ugajata zaradi konkretnih oseb ter optimizma, ki ga diha rahlo idealizirano ljudsko življenje.
Tesno omejeni prostor me je pri orisu slovaške romantike nujno vodil v poenostavljanje. Predstavil sem le nekaj glavnih ustvarjalcev in poudaril nekaj bistvenih potez. Kljub temu smo videli, kako je romantika pri Slovakih eno najpomembnejših in najplodnejših obdobij njihove nacionalne literature in kulture sploh.