Poštnina plačana v gotovini. Letnik XL. 1920 Štev. 9. Izhaja 12krat na leto in stano 70 K, za pol ieta 35 K, za četrt leta 17 K 50 v, posamezna številka 7 K. Uredništvo In upravništvo je v Sodni ulici štev. e. Odgovorni urodnik: Dr. Jož« Glonar. = Vsebina devete številke: == \ Igo Gruden: Tržaškim bratom. — Ivo Sorll: Gospa Silvija. Povest. (Dalje.) — J. A. G.: Iz Cimpermanov^ga kroga. — Miran Jarc: Pri oknu. — Ivan Zoreč: Mana. (Iz zbirke „Pomenki".) (Konec.) — Dr. Francč Goršič: O samorastlem pravu. (Konec.) - Stano Kosovel: Novembrska. -- Milan Fabjančič: V plamenih. — C. Golar: Gozdna. — Dr. Avgust Žigon: Korylkova pogodba z Blatnikom iz leta 1S38 (Dalje.) — Franjo Ros: Poletje. — Ivan Albreht: lomijeve Trne mlada leta. dalje.) Joka Žigon: Pesem. — Književna poročila: Levstik Vladimir: Višnjeva repatica. žar, ki izvrtinči se, brizgne in plane v zubljih krvavih v drveči vihar — ah, injakrat šli bomo, sami v ^Ljubljano iskat, v Zajjeb in Bglgrad si kralja iskat, moji bratje iz Trsta, bratje iz Trsta... <ŽS> IVO ŠORLI: GOSPA SILVIJA. POVEST. (Dalje.) 5. — Kaj? V družbi? Pred drugimi? se je začudila gospa Silvija. Pa kako ste mogli? — še vedno laže nego sain ž njim. Takole pol za šalo, pol za res, je odgovoril Kopar. — No, in kaj ste izvlekli iz njega? je rekla vsaj navidezno malomarno. — Hm, tako na splošno - govorili smo seveda le na splošno — da se mu zdi glavni predpogoj zakonske sreče dobro srce. — Dobro srce. Kaj je to — dobro srce? je rekla zamišljena. — To je! O tem sem tudi jaz že premišljeval. In zopet enkrat videl, da je#kako stvar tem teže določiti, čim preprostejša, samo po sebi umevna se zdi. Tako se mi zdi, da sem v ljudski šoli še najbolje povedal, kaj je sreča, ko sein učitelju odgovoril: „Štiriperesna detelja." Pri nas namreč pravijo taki detelji sreča. — Toda kaj je dobro srce? Kaj se zdi vam, da je? — V zakonu namreč? Da ne iščeva več nego je nama treba. V zakonu mora dobro srce pred vsem ljubiti; seveda ne več zaljubljeno ljubiti — dovolj je prijateljska ljubezen. —• Kako je to? — Če bi jaz vedel! se je zasmejal Kopar. Ampak zdi se mi nekako tako, da mora tako zakonsko srce, če je v ženinih prsih, želeti možu vse dobro in narobe. — Pa to se posebi razume, ko so interesi skupni! — 7x. Ampak ne vem ali bi se vaši soprogi s tem zadovoljili, da jim želite dobre večerje, ko boste sami jedli zraven. Nego mislim si tako: mož-si želi neprestane zavesti, da nekdo z ljubeznijo spremlja vse njegove korake in da ga čaka s toplim srcem, ko se vrača truden od dela, -potrt od skrbi domov. — Truden od dela in potrt od skrbi!? Kaj žena nima ravno tako svojega dela in svojih skrbi? — Bo že. A to delo in te skrbi takorekoČ niso splošno priznane. Sicer pa se z moževimi res ne dajo primerjati. Recimo vaš mož: vsaka stranka mu prinese polovico svojih skrbi, in če ga obtežijo tudi le za desetino, vseh skupaj mu je dovolj nositi. Potem ima pa še svojih cent. In to pezo... ne, gotovo je noče niti del prevaliti na ženo; a dobro mu de, ako... no, kako bi rekel ?---- -- Se že vidi, da tudi vi ne veste, kaj bi tak gospod soprog pravzaprav hotel. In kar se tič£ mojega, tudi ne. — Vsekakor bi hotel nekaj, česar nima, je rekel Kopar naglo. — Zakaj? # — Zato ker si človek vedno želi nečesa, česar nima in tega zato pogreša. — Torej mislite tudi vi, da sem hudobnega srca? je rekla ostro. — Tega ne mislim. Oziroma ne vem, ker poznam le eno stran medalje, kakor sem že rekel, ko namreč ni dvoma, da ste hoteli reči: „hudobnega srca — proti njemu." Ampak od hudobije do dobrote je dolga pot. Okrog in okrog hriba. Vi sami morate najbolje vedeti, ali ste na enem ali drugem koncu ali na sredi te poti. — In veste, kako bom jaz zdajle v tem hipu ta „problem" končala? Takole — poglejte! se je zasmejala... In napravila je z roko malomarno kretnjo. — Pravzaprav... je počasi pokimal. — Je tako še najbolj pametno? Vsekakor se ne izplača, da bi si s tem belila lase. — Tega sicer nisem hotel reči. Ampak na vsak način je tako še najprej opravljeno, je rekel z nekoliko ironijo. — In temeljito, bodite prepričani! Veličanstvo, moja vest je čista! je rekal oni. — To je glavno! — Amen! Ali vsekakor sem te dni le nekaj pridobila. — Namreč ? — Da bom odslej delala, kar bom storila za svojega moža, aH bolje: kar bom napravila iz njega, na lasten račun in zaradi sebe! — In kaj mislite še napraviti iz njega? se je nasmejal Kopar. — Karkoli, kar je več nego advokat, kakor jih je toliko. To že res nikomur več ne imponira. Toda — se je naenkrat ustavila, — naj ostane to med nama, razumete? Ako se namreč ž njim že blamiram, ne bi hotela--- — Ne bi se hotela ž njim tudi kompromitirati? — Kompromitirala bi njega, ne sebe. Ker bi rekli: kljub temu, da mu je še žena pomagala, se ni izkazal. Ampak upam, da pojde. Inteligenten je, ne? Kopar se je glasno zasmejal; tako mu je ugajala ta njena negotovost, ki jo je drugače na njej tako redko opazil. — Da, inteligenten je. In izboren govornik; če ga nameravate spraviti v parlament. Samo —-- — Samo prepočasen, kar recimo: preokoren je. Ne? — To ni pravi izraz. V svojih poslih je vse prej. Toda... 110, ljubi se mu menda ne. To namreč, kar bi vi radi. In potem se mu menda zdi, da bi mu to ne kazalo. Kaj hočete, začetnik je šele. Tudi jaz bi si 11a njegovem mestu hotel najprej utrditi materijalno pozicijo. — No, pa vendar veliko zasluži. — To že. Dokler namreč sam dela. Ali čim bi stranke namesto njega našle v pisarni drug obraz, bi šlo ž njo kmalu navzdol. Predno namreč preide sloves ali celo sijaj kakršnegakoli podjetja od lastnika na podjetje samo, je treba precej časa. To velja še posebe za čisto duševna podjetja, če se sme tako reči. Le pustite ga torej, naj se najprej napravi! — In koliko časa menite, da je zato treba? — Mm, tu bi moral pač najprej vedeti, koliko Jožko zasluži, če bi vam hotel napraviti tak račun. In tudi, kako je z njegovimi prejšnjimi stvarmi... je rekel Kopar z nekolikim obotavljanjem. — Vi mislite, da ima tudi še kaj dolga? Začuden jo je pogledal, da ona to njega vpraša. In tudi prav nič mu ni ugajalo, to njeno poizvedovanje, tako brez srčnega zanimanja, zgolj poslovno. Ali rekel si je, da prijatelju morda koristi, zato je odgovoril. — To je celo zelo verjetno. Ko je izstopil iz sodnijske službe, sta bila že poročena. Kot koncipijent je prišel povprečno na' kakih tristo kron, s tem pa gotovo nista izhajala. Dalje se je dovolj visoko zavaroval. Računajte zdaj mesec za mesecem, skozi ves ta čas! Nato opremba pisarne, knjige in vse, kar pride zraven. In takoj prvi dan mu tudi še niso leteli stotaki skupaj. To vem, da je imel pisarno že osem ali devet mesecev, ko je šele rekel, da zdaj zasluži toliko, kolikor potrebuje. In od tega je komaj dobro poldrugo leto! — 2e. Ampak to mi povejte, koliko časa bo približno trajalo, predno se lahko poreče, da si je utrdil to — materijalno pozicijo? On je zopet pri sebi ostrmel. Samo to torej jo zanima! Toda pokazal ni in je mirno rekel: — Ja/. bi dejal: pet do deset let. — Torej, ko bo že star. — S približno štiridesetimi leti ipož še ni star. — Toda jaz bom! — Vi? Vi pa še s petdesetim ne! se je zasmejal Kopar. Ne, brez šale, je povzel in ji je gledal v obraz, kakor da ga tehta, — ne samo duševno, tudi drugače boste s štiridesetimi leti še vedno zelc nevarna stvar božja. Napravila je samo „hm"; potem je še nekaj časa zamišljeno gledala pred se, nato pa je naenkrat obrnila pogovor na druge stvari. Zvečer je rekla možu kakor mimogrede: — Kopar je nekaj omenil, da ti mislijo za prihodnje volitve ponuditi kandidaturo. — Tako? No, dvomim — zato vsaj je drugih dovolj. Sicer pa bi pri meni prav ničesar ne opravili. — Ali si čuden! Kaj boš res vse življenje hodil samo v pisarno in iz pisarne? Jaz vas takih moških res ne razumem! Lahko bi igral najsijajnejšo vlogo, pa zdi in brska po svojih aktih! Da bi bila jaz na tvojem mestu! Pa tudi postavila bi se rada s teboj. Pomisli, da greva po ulici, roko v roki, „oba lepa, oba mlada!" „Živio Zevnik!" Mej Dunaj! se je zasmejala. — Mene bi ne ganilo! Posebno, dokler bi bilo tako vpitje zgolj strankarske. Ali mogoče, da prime tudi mene kdaj. Za zdaj je treba vsekakor naprej ljubega kruhka! — Filister! se je nekoliko prisiljeno nasmehnila. A siliti vanj ni nameravala. Ni hotela, da bi se mu zdele njene besede več nego nedolžna opazka. Toda tu se je sam precej trdega obraza obrnil k njej in rekel: — A propos: kaj se ti morda zdi, da se tako ne moreš z menoj dovolj postaviti? — Kdo to pravi? je zardela. Toda--— — Toda več je več, kaj ne? Čuj, tu bi ti rad, takorekoč za dodatek mojim zadnjim, rekel še to besedo: Eno je, ljubezen svoje žene do sebe ubijati, — če je je že kdaj namreč kaj bilo, — in priznavam, da je le preveč moških, ki so sami krivi, če se žene do njih ohlade in še hujše. Drugo pa je, da bi si jo moral to ljubezen vsak dan.iznova in takorekoč sproti kupovati... Menda se razumeva? Nasmehnila se mu je in se ironično priklonila. Odslej ni govorila ne ž njim ne z drugimi več o tem. Samo poleg listka in dnevnih vesti je v časopisu vsaj preletela tudi politični del, cesto cel odstavek celo prečitala. Dolgočasne so se ji zdele te stvari skoro kakor doslej, a kljub temu se je silila vanje. In ker so se je bili iz pogovorov okrog nje prijeli vsaj glavni pojmi, je polagoma razumevala, kaj je posebno delilo stranko od stranke. Da hi se mogel kdo teli ljudi, ki so se borili med seboj po papirju in po shodih, resnično razburjati zaradi teh razlik, ako ni bil pol abnormalen, ni mislila. Gledala jih je, kakor je sama videla te stvari: porazdelili so se bili, kateri so bili za kaj, na obe strani, da bi ne bili drug drugemu preveč na poti. In res: kamor se je ozrla, je že stal kdo; in ga res ni bilo več praznega mesta; mesta namreč, ki bi bilo kaj vredno. Ali je bil njen mož zamudil, ali res ni bilo več prostora ves ta čas sem, odkar je mogel priti v račun? Ali pa bi bilo treba samo trdih komolcev ? Ne, teh on nima. In prehladen je, da bi ga'ogrela misel na krepko borbo z ljudmi, ki so na poti, s prijatelji že celo. A morda bi ga borba z nasprotniki?... In nasprotniki bi mu postali celo vsi ti sedanji prijatelji, če bi ga zagledali brez njihovega dovoljenja kje v prvih vrstah. Za hip je pomislila: ali bi ga ne zbudila morda tako? Glej, bi rekla — ali boš njih prosil milosti? A že je spoznala, da ga to ne bo zganilo. Kvečemu, če bi prišlo samo: da bi ga speljalo karkoli ven in da bi stal že zunaj na planem, ko bi prišel ukaz, da ni smel in naj gre nazaj. Potem da — potem bi ne šel, toliko je moža! Toda. ti ga niti nočejo poklicati iz vrste, češ da si mora šele „ma-terijalno pozicijo ustvarili"; na ono stian, v drugo stranko, bi sam nikdar ne šel, že iz možatosti ne ... In... in tretjega ni — je po\esila glavo. „Pač — tretje sem jaz!" je zamrmrala in stisnila pest. 6. Milan Humar in Josip Ziogar sta se vračala iz zaupne seje nove stranke; prvi z živimi očmi in vedrim licem naravnost v svet, drugi, Človek bledega, suhega obraza in grenkih potez okrog ustnic, tudi zdaj temno zroč v tla. Humar je spremljevavca od strani pogledal in se je glasno zasmejal : — Ti si res nepoboljšljiv godrnjač, dragi Ziogar. Mislil sem, da se vsaj po teh uspehih izpreobrneš, a je vse zaman! — Hm, uspehi —--- — Pa česa še zahtevaš? Sam ples bi bil dovolj, da------- — O, ples! Ples pa že, ples! To je, kar nas reši! Humar se je ustavil in je onega srdito premeril. — Kaj že spet zavijaš? Ti veš tako dobro kakor mi vsi, da je bil to politični ples v pravem pomenu: nastopni, uvodni, reprezentacijski, če hočeš celo opozicijski ples, takorekoč prva revija naših vrst v glavnem mestu domovine. In če je tu nastopil cvet--- — Cvet deklet' O, tudi cvet študentov, visokih in srednjih. In kaj še? — In kaj še? Mislim, da je za začetek dr. Zevnik sani dovolj. — Dr. Zevnik! Sam! Prosim le staccato! In njegova gospa soproga ! — In njegova gospa soproga! Zakaj da nje ni bilo, bi ne bilo niti polovice tega cveta deklet, kakor ti ironiziraš. Ali misliš, da se ni skoro vsaka njihovih mamic sklicevala pred soprogi, preplašenimi vsied tolikega terorizma in tolikih groženj, ravno na gospo Zevnikovo? — In da ni bilo gospe Zevnikove, bi morda niti gospoda Zevnika ne bilo, ljubi moj Milan! To že! Zakaj, ko smo šli prvič vabit, je še vražje kolebal. — Ne verjamem sicer, da se pusti doktor Zevnik voditi v takih stvareh od kogarkoli. Toda, če je tako, kakor praviš ti, tembolj smo gospe lahko hvaležni. — Mogoče. Čc nam ni namreč samo trenutne fate morgane pričarala pred oči. No, ti si na vsak način svoje kasiral — zabaval si se i zborno! — Hvala! Pa brez ironije: zabaval sem se res izborno. Gospa Zevnikova je dama, s katero se tudi da zabavati. — In isto bi brezdvomno ona potrdila o tebi. Zakaj ona bi se brez tebe sploh ne bila zabavala. Čakaj in ne ustavljaj me! Ti, kavalir in salonski lev tega niti ne moreš opaziti, kar opazi od strani mrko, kritično in časih tudi malo hudobno opazujoč neplesavec. In tako sem videl, česar sem pričakoval: gospa Zevnikova je po prvi uri spoznala, da se zbiramo okrog tebe sami kmetski fantje, sinovi delavcev in uradnih slug. Saj ne rečem, da ni tudi nekoliko čednih in spretnih dečkov vmes, ali s frak ar j i se ne moremo meriti. — Zdaj pa že dovoliš, da te prekinem. Ako imaš o gospe Zevni-kovi tako mnenje, se namreč temeljito motiš. In morda bi bilo že bolje, da nisi od strani, mrko in precej hudobno opazoval, ampak da si se potrudil--- — Gospo Zevnikovo pieštudirati, hočeš reči? Meni se zdi, da sem jo že tako. In tako greš lahko komu drugemu pripovedovat, da je taki dami kaj za demokratizem, za pozitivno delo in kar je takih lepih stvari, iz katerih je zložen naš program. Nisem pa hotel trditi, da je gospa Zevnikova občutila proti družbi, ki je bila tisti večer zbrana okrog nje, kako mržnjo ali prezir. Nasprotno: družba, stranka sama ji je bila simpatična, ker vidi v njej sredstvo, da se povzdigne njen mož in ona ž njim do večjega ugleda. Ali da je našla vsega tega na oni strani — v — In še frakarje, potem bi ji bilo še stokrat ljubše! se je jezno zasmejal Humar. Ti torej ženski odrekaš vsak polet, vsako zmožnost za politično navdušenje? — Dami da, ženski ne! Toda tudi ženska, ki ni dama, pa makar da nosi svilo, se ne more ogreti, tako ogreti, da ji tudi duša vzplamti, — le za tako politično ali na splošno javno idejo, ki jo obliva romantičen čar. Ženska lahko postane navdušena, strastna, fanatična socijalistinja, anarhistka, sanskilotka, tudi verska propagandistka, rdečekrižarica, vsaj ob izbruhu vojske in še nekoliko časa potem — nikdar pa ne goreča pristašinja trezne, solidne, da ne rečem filistrozne meščanske stranke. Zlodja, ustanovi še kako čisto agrarno stranko in vabi mestne dame noter! Meni skratka to mešanje elegantnih mondenk v našo stvar ni simpatično' Rajši bi delali še leto in leto dni, a opravili brez tega! Zlogar je govoril čim bolj strastno in zadnje besede so se pre-vrgle že v skrajno ostrino. — Pa zakaj tega nisi že prej povedal. Zakaj nisi ob času protestiral? je vzplamtel tudi Humar. — Ker bi ne bilo nič pomagalo! Naposled te gospe prej tudi še poznal nisem — zdaj vidim, da me slutnja ni motila. • — Kot postranskega in precej hudobnega opazovavca ? Da, oviraš in razdiraš? Ampak zdaj ti bom tudi jaz povedal odkritosrčno besedo: 2e prej se mi ie večkrat zazdelo in danes si precej jasno povedal, česa na primer sumničiš tudi mene: da se mešam jaz, sin sodnijskega predsednika, med vas kmetske in tovarniške sinove in se vam postavljam celo na čelo samo iz častihlepja, da b? namreč po vas zlezel , navzgor. Res ne razumem, zakaj me potem trpiš pred seboj. Ali pa, da se ne vpišeš kar med socijaliste,* kamor te od vedno vleče srce. Kar izstopite — ti in še ostali kmetski in delavski sinovi! Zlogar se je na glas zasmejal. — IIvo, logika voditelja: ne on, nego vsi pristaši naj odstopijo, če jim on ni po godu. Toda verjemi mi, da vsaj jaz ne čutim res ničesar proti tebi. Nasprotno: naravnost potreben se mi zdiš, neobhodno potreben; zakaj jaz ne bi bil ustanavljal nove stranke, ti pa si jo. Motivi so precej postranska stvar; in celo če bi te vodili res le tisti, ki misliš, da ti jih jaz podtikam, sem prepričan, da se jih ti resnično ne zavedaš. Pa te je res gnal le tvoj temperament na plan : čutil si potrebo po javnem d*lu; in ker si razumel, da bi te stari še dolgo ne pustili zraven, si si zbral krog, kjer boš imel takqj besedo. Tako vidim tebe. Kar se pa mene tiče, ne bo nič škodovalo, ako nas je neko- • Kko tudi takih, ki bomo voz malo zavirali — večina vas je itak za naglo vožnjo. Upam, da bo tudi Zevnik za zavoro. Čeprav — — — — No? Kaj, čeprav? je vprašal Humar očividno že precej opravljen. — Čeprav mogoče zanj ne bo dobro, da se nam je pridružil. Nekdo mi je davi pravil, da moževe materijalne razmere še niso dovolj trdne. Namreč, da bi ga lastni dosedanji pristaši iz maščevalnosti lahko čez noč podrli. Tembolj, ko se je baje v zadnjem času — ravno, da bi si čim prej opomogel — spustil ravno s temi ljudmi vred v neke zemljiške špekulacije. In tako bi ga baje lahko brez poklonov pognali v nesrečo, v konkurz in ne vem še kam. — Dokaz več, kako nam je pred vsem potreben lastni denarni zavod. Saj si slišal Mrharja. In če se lotita stvari on in Močnik, imamo v dveh mesecih lastno banko. Potem pa naj pridejo! je Humar živahno razvijal. — In ta banka naj začne s tem, da se loti reševanja bankeroterjev? Kaka pridobitev je potem sploh Zevnik? Komu bo pomagano? Njemu ne, ko bi bil tam najbolj na varnem, kjer je bil doslej in bo imel z našim reševanjem najmanj težke ure in stroške. Stranki še manj, ker bo mož, že skraja v resnici njen suženj, voditelj le po imenu. — S tabo ni mogoče razpravljati! Ti vidiš vse le črno! se je razjezil Humar. Prepusti to ljudem, ki vsaj tu menda malo več razumejo •d tebe. (Dalje prihodnjič.) J. A. O. IZ CIMPERMANOVEGA KROGA. Državni licejski knjižnici v Ljubljani je gosp. vet. zdravnik Hugon Turk izročil šop pisem, ki jih je Jos. Cimperman v letih 1871 do 1878 pisal Luciji Kraljičevi v šent Vidu nad Ljubljano. Kraljičeva je bila rojena decembra 1854. v Sent Vidu na hiš. štev. 51, njen oče je bil poštar Mihael Kraljic, njena mati Lucija, roj. Krištof. Hči ugledne aarodne rodbine je kmalu prišla v tok našega narodnega gibanja po dobi „taborov", ustanovila šentviško čitalnico, bila nje tajnica in tako v sredi lokalnega narodnega gibanja. Kakor marsikatero drugo „na-• : io^ir^j^uio^Me^Cimper^iaii pritegnil tudi njo v krog svojih „lepih Hcorespondentinj" in dobil njeno sliko za ^j^ö^^qzbirkofotografij. Po prvem pismu sledi v ohranjeni korespondenci premolk dveh let. Cimperman se je^fbrnil zopet do Kraljičeve, ko je umrl njegov brat . Franjo in je nabiral prispevke za njegov spomenik in naročnike za * njegove pesmi. Priložen je parte po bratu, datiran z dne 30. maja % 1873., natisnjen v nemškem jeziku (tudi izdaja bratovih pesmi nosi nemški Cimpermanov motto). V nemškem jeziku so zložene „lodten-blumen." (Den Manen meines ßiuders gewidmet.) Im Herbste 1873." — napisane z Erženovo roko; tukaj je iz te zbirke priobčen samo sklepni sonet. Cimperrnanovih pisem Lucinki se menda ni zgubilo mnogo; niso pa _ohraajena_jiigia pisma; v Cimpermanovi obsežni korespondenci, ki jo hrani državna licejska knjižnica v Ljubljani, je . ohranjenih samo troje njenih vizitk z neznatnim tekstom. Ko se je Lucinka 19. februarja 1878. omožila z Andrejem Odlazkom, načelnikom postaje, je bilo korespondence konec. Tukaj priobčena korespondenca nam odpira pogled v ono dobo, ko se je pri nas začelo iazvijati narodno meščanstvo in je literatura začela postajati socijalen faktor. Intimno, podrobno gradivo, ki dovoljuje pogled za naše literarne, kulturne in politične kulise onih dni, ki kjge one najmanjše žile inJsilice, po, katerih_je dobival moči naš narodni preporod. Zatö je tukaj tudi priobčenih troje neliterarnih pišeta, eno Costovo, eno Bleiweisovo in eno iz neznane ženske roke. Kakor zgodovinarju literature in kulture bo lahko «^služilo pač tudi našim pisateljem: Ivan Cankar je vedno tožil, da takega gradiva pri nas ni. Samo po sebi se razume, da temu gradivu s kakršnimikoli retu-; šami nisem smel vzeti onega posebnega duha in barve, ki jo ima. 1. Blaga gospodičina! r Dne 16. julija,1 ko sem bil pervič in skoraj gotovo tudi zadnjič v ^ M /^Vašem leper^kraji, ste mi dali po moji izrečeni želji ličen pušljic iz rož svojega domačega verta v spomin na Vas in jaz sem Vam bil obljubil, da se bom pismeno zahvalil za Vašo meni izkazano prijaznost in dobröst. Mnoge okohiosti so me do denes zaderževale izpolniti to svojo sladko dolžnost. Danes pa Vam pošljem te-le revne verstice, katere blagovolite prijazno sprejeti! Jaz Vas jako cenim in spoštujem zaradi Vašega prijaznega in olikanega vedenja, posebno^pa ^zar^j V^ga v resnici domoljubnega serca in Vaših izverstnih dušnih lastnostij, katere spoznati sem imel naj lepšo priliko, ko sva govorila o našem narodu i. t. d., zato Vam kličem izglobočine svojega oserčija: le naprej, ljubeznjiva gospodičina! Tudi sem tako derzen, da se Vam denes priporočim za eno Vaših fotografij; ali smem upati, ka boste izpolnili mojo željo, ko Vam bo mogoče? Serčen pozdrav Vam in Vašim starišem! V Ljubljani, 20. jul. 71. Lucinki Kraljicevi. DiŠ&ih rož od Tebe dobil, Ko pervič sem prišel do vas, In pervič in znabiti zadnjič Tvoj zali videl sem obraz. • Cimpermanov brat Fr. Serafin ima v svojih „Pesnih" (V Ljubljani 1874., str. 63—64) tudi „Ljubäv do doma. (Posvečeno gospici Luciji Kraljič-evi 16. julija 1871.)" Vaš udani Cimperman. Dar ljubeznjive Tvoje roke, Cvetice zdaj so vže suhč, A kedarkoli jih pogledam, Zavriska v persih mi serce. Veliko vže darov ljubezni Iz ženskih rok sem jaz prejčl, A bolj ko vsi mi Tvoj je všeči, Najbolj sem Tvojega vesčl. Zatoraj, dokler živel, hranil Bom v serci nä-Te jaz spomin, Ki bo mi sladko tolažilo V življenju polnem bolečin. — Jos. Cimperman. 2. Draga gospodičina! Lepo hvalo za prijazno izpolnitev Vaše dane obljube. Tudi jaz Vam bom poslal kakor upam, kmalu bratove ^emške^pesmi. Te dni sem jim spisal predgovor, ki se bo tiskal pred-nje. O slovenskih Fran-ce-tovih pesmih še nijsem izvedel do danes ničesa; da morajo tiskane biti, se umeje samo ob sebi. Tu Vam pošiljam najnovejše svoje delo, katero sem dal le najdražjim svojim prijateljem, ki urno molčati, kajti slavejaz ne maram nikedar in nikoli. Prosim, ohranite tudi Vi pesem le za-se. Kake srečni ste Vi, draga gospodičina, v svojem resnično lepem kraji! Ko bi mogel jaz biti tam poletni čas, terdno se nadejam, da bi popolnem ozdravel na duši in telesi. Nikedo ne verjamejeako bolan sem jaz. In moja bolezen nijso prazne muhe, kakor navadno pri mladih ljudeh. Moja bolečina^izvira edino iz moje ljubezni jio resnice; in nasprotje mej resnico in^hinavstvom, koliko je to dendenes po sveti in posebno v naši ubogi, nesrečni deželi. Naj molčim, lega gospo^ičina^o ■ teh stvareh, katere se denes še ne daae prenarediti. j^ttyX^, ^ZZc^'L^ Upam, da ste Vi zdravi in veseli. Ostanite mi zaravi in veseli tudi ^^ , vprihodnje. In srečni! /Ž^ "" Oosp. Hostnik2 Vas lepo pozdravlja. In tudi jaz se se temi verstami še enkrat prav lepo poslavljam od Vas ter se Vam priserčno zahva- - Hostnik Davorin, poznejši ruski profesor. V Ciinpermpnovi korespondenci je ohranjenih dvoje njegovih pisem. J***}/***' aA 'ajLJZ " Wk/./V^TU^. , Hiv /c^. ~ ^u^C^r^ , Y fe^cp /fro fr] * 526 J. A. G.. IL CiMPERMANOVEGA KROGA. ljujem za vso postrežbo, katero sein vžil v Vaši prijetni hiši. Videl Vas pač newborn nikedar več! Pozdravite, prosim, mamo. Srečni. Vaš V Ljubljani Cimperman. 18-^73 3. Draga moja prijateljica! Vašo listnico, jz Stolnega mesta našega cesarstva mi poslano, sem prejel in lepo sc Vam zahvaljujem, da se me vedno prijazno spominjate in še celo tam zunaj, daleč, daleč od doma. Uverjeni bodite, da ste tudi Vi v mojem serci vpisani mej tistimi, KLSOjnijuyJjubši na sveti. Kaj ste videli na Dunaji in kako Vam je ondi popadlo, tega Vas ne bom izpraševal. Pred kratkim sem dobil list od svojega prijatelja, v katerem mi na sedmih straneh ne govori o druzem, nego o razstavi in o dunajskem življenji, a poslednjič še vzklikne: „saj ti ne morem popisati; to se mora videti." Ko bi bil jaz videl razstavo, meni bi stvori lo to mnogoverstno korist. Kaj se hoče.--- Ker sem sedaj dopoludnc^ravno sam, kar je velik čudež, in imam tudi še nekoliko časa, bi Vam rad še kaj pisal, ali res dobro ne vem, o čem? Da bi Vam odkriva! jrajiej-vojega serca, ki jih prejemljejn v novejšem časi od tistih, ki so z mano vjeno^ skledo pomakali, tojie bi bilo inožko in tudi brez vse koristi, veselih novostij pa ne vem, ker moje zunanje življenje, kolikor se ga svetu kaže, je navadno in enakomerno; me^ delom ii^studijami mi mine dan za dnevom in ta enolič- 55 * nost le prodere, kedar se peljem ven ali kedar me kedo obišče, kar se prav pogosto godi. Ene bolečine pa Vam ne morem in ne smem za-molčati, saj Vi jo boste vedeli ceniti: po mojem nepozabljiveni brati Franji mi je čedalje bolj hudo in čedalje bolj ga pogrešam. Kar mi to bolest nekoliko lajša, je zavest, da nij zastonj živel na sveti, kar mi priča vsak dar, ki ga njegovi čestilci, visoki gospodje in gospe, pokla-dajo v moje roke, da se bo Franju mogel napraviti njega dostojen grobni monument, kateri bo služil v čast darilcem samim. Tudi moji prijatelji so vže ali pa bodo v kratkem položili svoje darove na darilno mizo1- in ker bi mene veselilo, da ne bi mej njimi manjkalo nobenega, Jeran,|mijeji^ako^prosnjoodgovoril 12. sept. 1873.: „Ako njegove pesmi na sviilo daste, glejte, da ne bode vmes kaj tacega, kar bi njegovemu lepemu ki ga jaz ljubim, ali smem tudi Vam naznanili, da bi rad se ponosom tudi Vaš dar poslal dru. Razlagu, če bi me osrečili z njim, za kar vljudno poterkam na Vaše in Vaših znancev serca, pri katerih bo imela Vaša beseda gotovo naj boljši vspeh? Dovolj sem govoril in vem, da ne^astonj; torej drugo pot več o tej važni stvari. Danes Vas le se vprašam^ kedaj me boste obiskali, in pa Vam povem, da bi bilo meni v veliko veselje, ko bi se mojim lepim korespon-^cientinjam pridružila od sedaj naprej tudi moja lepa prijateljica Lu-dnika? Ali se smem nadejati, da se to zgodi? Meni ne dela nikake teže, časi eno pismo več napisati in z Vami rad občujem; če bom vslišan, bom tudi povedal, zakaj. Jazjs^/ep^J&Qyavi! — Vam voščim se tem letos zadnjim listom, i vesel božič in srečno novo leto! Pri tej priliki izrekam pa tudi egoistiČno željo: da bi mi Vi ohranili svoje cenjeno prijateljstvo tudi prihodnje leto! Jaz se bom vedno vrednega skazoval Vaše prijaznosti. Novega nič; dela čez glavo! Pozdravite svoje ljudi in prejmite moje, in moje matere in sestre serčne pozdrave! V Ljubljani 18 f? 73 Vaš udaiii Carpenter. 5. Draga moja Lucinika! V Ljubljani 18H73 Vaš stari prijatelj Cimperman. Moj prijatelj v hiši Vas tudi pozdravlja za god. 6. Draga moja Lucinika! Tu Vam pošljem zaželjeni govor. Kako Vam bo po všeči, ne vem; upam vendar, da Vas nijsem razžalil z njim. Znabiti se Vam bode zdel govor prekratek, ali, zagotavljati Vas smem, da občinstvo, katero bo pri veselici navzoče, razen nekaterih izjem, nikakor nij toliko sterp-ljivo, da bi radovoljno poslušalo dolge govore; torej ne smete biti hudi nä-me, ako sem bil bolje kratek. Vi imate dovolj prilike, Svojim;|>rijet-nhn glasom očarati serca poslušalcev in vspeha si smete biti gotovi. Prosim, da mi takoj odgovorite, kako ste zadovoljni mojim delom in da mi pošljete eno „legitimacijo"j(k veselici, da bo eden mojih prijateljev na mojem mesti poslušal besede Vaših rožnih ust Pozdravite mi Svojo ljubo mamo in očeta in prejmite moje serčne pozdrave. Vaš stari V Ljubljani Ompermart. 18 — 74 Pozdrav. ^ Predragi domorodci in domorodkinje! Denašnjemu dnevu je namen, da se po daljšem prenehanji zopet jeden krat v prijetni družbi pošteno veselimo ter si ogrevamo serce za našo narodno stvar. V sedanjih politično razburjenih časih je naša sveta dolžnost, da domorodne ljubezni nebeški plamen ohranimo vedno živ v prsih, da nas njegova čudodelna moč krepča na poti napredka in naobraževanja. Tem načinom izveršujemo „od zgoraj nam dano naročilo", in da-si tudi je naša družba po številu mala, vendar snio jeden del našega rodu, kateri se v svojej celoti in z ozirom na neugodne mu okolnosti z vsakim dnevom dviguje na višo stopnjo samostojnosti in cesti. Predragi rojaki in rojakinje, ostanimo tedaj vsikedar zvesti pre-itiili nam materi Sloveniji, po katere tratah in planinah smo kot otroci tergali pisane cvetice, katera nas ljubi in vabi k sebi še zdaj in ki nam bode, kedar nam ugasne življenja solnce, dala tudi mirno počivališče v svojem naročji. — Bog živi, krepčaj in varuj drago našo mater Slovenijo! 7. V Ljubljani 6. svečana 1874. Častita gospodičina! Ljubeznjivo Vaše povabilo me je jako razveselilo. Tem več pa obžalujem, da mi ni mogoče, se Vaše veselice vdeleževati. Odpotujem namreč po svojih opravilih jutri _v soboto v Pestil, ter se vrnem še-le v enem tednu, lmajte se toraj prav dobro pri Vaši besedi in pomnite se tudi nepozabljivega našega prijatelja Potočnika — vrlega sina slovenske očetnjave! iMeni pa dovolite, da pridem v kratkem Vas, čestita gospodičina obiskovati na Vaš dom. Vas prav srčno pozdravljam in ostanem Vam udani prijatelj Dr t. H. Costa. 8. Unb fdjlumnterft Du nun aud) im {fielen ©rabe," lein Sieb, baS Du öott fiebenofraft gelungen, 3fi tief in Seine? SolfeS .^erj gebrungen Unb jpenbet Xröftung tyrn unb füfee Sabe. D wäre iljm öon leiner Did)tergabe, Die ^offnungsreid) 'Sir aus ber ©ruft ertlungen, 2lud) fein ©emüt mit greifjeitSfinn burd)brungen, Daß iid)'$ nid)t tauften ließe, wie ein Snabel Daß es empor iid) aus beut Staube raffte, Unb unter anbern JBölfer biefer Srbe Den @f)renpta&, bet itym gebührt, ftch {Rafftet Daß ti nic^t rnefyr mit betenber GJebärbe hinauf ju feinen bummen &üf)rem gaffte, Die 9?ot tfym bloß bereiten unb 93eid)merbel Cimperman. 9. Draga moja Lucinika! V Ljubljani 18-^74. Ker je šla moja ljuba sestrica na slovečo božjo pot, na Šmarijuc goro, Vam prinese tudi ona odgovor na zadnje Vaše ljubo pismo, za katero se Vam prav lepo zahvalim. Hudö mi je bilo izvedeti iz Vašega lista, da ste „plavali vže med življenjem in smertijo.'4 Toliko veče je torej moje veselje, da se je Lu-cinikina nepopačena natvora terdno postavila v bran hudobni beli ženi in da je tako ostala meni ena najdražjih mojih prijateljic. Da so Vam mojega nepozabljivega brata krasne pesmi po všeči, me veseli. Draga Lucinika! o mojega brata pesnih hranim jaz pisqiene sodbe od „velikanov učenosti", a veseli me, kakor sem vže dejal, da fdopadejo tudi Vam. Moj brat je umeri, a vendar bo, večno živel. Gospe Pesjak-ovi, ženi kakoršnih je malo na sveti, sem poročil Vaš poklon, katerega Vam vrača z obljubo, da Vas kmalu obišče. Letos jaz gotovo ne bom več prišel k Vam, nekaj zato, ker sem vedno z razno-verstnim delom in študijami preobložen, naj več pa za-to, ker ste tako strašno daleč! Ko bi bili bliže, ne šel bi jaz nikedar drugam. Če se ne motim, sem Vas vže enkrat prosil, da bi mi Vi časi poslali kako pismo. Ako je Vam toliko ležeče na mojem prijateljstvi, kolikor meni na Vašem, upam, da boste to ponavljano prošnjo vslišaii. Kako naglo je napisanih nekoliko verstic in meni bi/služile v veliko veselje. Premislite predlog in stvorite, kakor Vam serce veli. Prihodnji teden bom dovršil prestavo „Donne Dijane" in potem se lotim spet nekega izvirnega dela, ki una priti na dan stoperv po smertimoji. Pozdravite mi mamico in očeta in pišite kmalu! Vaš prijatelj Cimperman. (Dalje prihodnjič.) MIRAN JARC: PRI OKNU. Skoz okno v okviru streh sem uzrl hladno nebo. Zdaj vem: to brezizrazno, stekleno, hladno nebo je okno ogromno, ki vanj se ujeti ptiči mišji moje obupno zaletavajo. IVAN ZOREČ: MANA. (IZ ZBIRKE „POMENKI'0 (Konec.) Fant je pil, veliko pil in se smejal. A ko je bil najbolj vesel, je pekoče začutil, da ga grize nekaj hudega in razžaljivega, še bolj, kakor če bi mu kdo natočil izpod roke. Zabavi j ice, ki jih je danes slišal, so ga začele tepsti in gristi, a sam ni vedel natanko, zakaj. In tudi to mu ni bilo všeč, da se Mana zanj skoraj ni več zmenila, odkar je bil prisedel Jože. „No, kam se je pa spet zateknila?" ga je uščenilo v srcu. Planil je pokonci in bušil ven. Tako je prišlo skoraj do tepeža. Pa mu ni pomagalo nič. Od tačas je bil Manin prvi in stalni va-sovavec močni Jože. To je vedela vsa soseska, ki se je posinehovaia posebno Nacetu. „No, Nacek, zdaj se pa le oddehni malo!" „Najbolje bi bilo, da bi te dali za nekaj časa kam na rejo!" „Da, drugače boš težko prišel spet do prave sape!" Čudno se je zdelo vsem, da je tako mirno in vdano prenašal pikrosti, ki so ga bičale, kjer se je le pokazal. „E, kaj veste, kako je in kako še bo?" se je zaničljivo.branil, ker je vedel, da tudi Mana dobi svoje plačilo. „Kako je bilo, veš seveda ti sam!" so se smejali. „Počakaj še malo, pa bo za vse prav!" Pa tudi Mane niso pustili na niiru. Kdor si je upal in je znal, pa jo je ugriznil in obrekel. In ko so se napasli na njenih nerodnostih, so jo pa tja v daljno Ameriko zatožili Tonetu. Najbolj so jo očrnili tisti, ki jih muhasta omahljivka ni bila marala, ko so se ji hlepeče nastavljali in ponujali. V zobeh so jo imele tudi ženske, pa ne, ker se jim je zdelo njeno dekličevanje pregrešno ali kaj, — o, ne zato, ampak zgolj iz ljubosumnosti, ker so se bale, da jim ne bi dedci skakali iz ojnic, in iz nevoščljivosti, ker tudi same niso bile deležne tistega prelepega greha, ki je menda največji, a tudi najslajši. O, kaj greh! To ni nič! Saj kradeš lahko, če te le ne zalotijo; trte in cepiče smeš po-rezati, samo glej, da se ne zve; prašičem pri sosedu le zavdaj, če se drugače ne moreš maščevati; — posebno pa ne zamudi onih majhnih in velikih ter največjih grehov zoper šesto zapoved, ampak pazi, pazi in taji, skrivaj v temo in noč, ker drugače bi bil lahko joj in Bog pomagaj !... Močno jih je zjezilo tudi to, da se je Mana njihovim kačje-pičnim opazkam le smejala, ne da bi bila kaj priznala ali utajila. „O ti Mana manasta, kaj bo, ko se Tone vrne?" jo je uščenila ta ali ona. „1, kaj bo —? Moža bom spet imela!" „Hihihi! Saj ga ne pogrešaš posebno, bi dejala —." „Pa res ne. Saj je dosti vaših dedcev. Ampak tvoj, veš ni zanič; res ne —." T;tko in še hujše je znala usekati po opravljivih čeljustih. Ko ji pa le niso dali miru, je potegnila svoja vesela pota v oddaljenejše kraje, kjer je niso poznali in so bili doma sami veseli ljudje . . . * Glejte, Človek enkrat živi. Zdaj je čas, da oskusi in poskusi vse, kar se mu zdi potrebno, vredno in dobro ... In z novimi svojimi znanci je prepevala in veseljačila po cele dni in noči. Ali čimbolj je živela, tem lepša je postajala. V njihovi kratkočasni družbi se je razvila v zdravo in polno ženo, ki je bila vredna, da se je človek obrnil za njo. Ampak težko si jo še dobil pri pravi volji, kajti postala je hudo izbirčna in taka, kakor tisti cigan, ki se je objedel belega kruha: ni marala več. — Obešala se je po dedcih pa še zmerom, ali samo zato, da jih je dražila in se jim smejala, ko so proseče snubili njeno sočno bujnost in vrtoglavo vreli za njenim prešernim smehom. Odnehala jim je le prav redkokdaj in samo, kadar se je zadosti in prav napila in naveseljačila in ni še zgubila smisla za to. Potem pa jo je vselej potegnila domu, kakor bi se sramovala in se je vrgla v močno in strašno naročje svojega hrusta. Oh ... da ... to je bilo vse kaj drugega!— „Kod te je satan nosil, salaboljska baba?" je hropel Jože, ki jo je bil že težko pogrešal. „Kje si hodil, kje si bil — kje si čeveljčke rosil —?" se mu je smejala in se mu je nagajivo umikala. . „O — ti si ciganske krvi! Doma bi se držala pa za kaj bi se brigala! Kaj nimaš otrok in domačije?" je godrnjal ljubosumni velikan. Mana se mu je smejala, da ji je poskakovalo visoko nedrije, in so ji solze tekle po zdravih in polnih licih. Včasih se mu pa še smejala ni; samo zaničljivo ga je pogledala in jo je ubrala v drugo stran na veselo potepanje. Kakor bi bila desetnica. — Ravno takrat je bila pomlad, in mehko solnce je lilo svoje blage žarke na koprnečo zemljo, ki je sopeče dihala v plavajočih lahkih meglicah. V živalih in rastlinah so se zganili prebujeni sokovi, koprneče so se dvigali in so dramili posvečeni nagon po obnovitvi. Zeleneča hosta je začela oživljati v radostnih zahvalnicah. Tičjl samčki so se nemirno nosili po brstečih vejah, drhteče samičke so v tajni groznici ježile in šopirile svoje musajoče se perjiče; njih topla krvca je hrepeneče plala v pričakujočem blaženstvu prevdanega materinstva. ... Murni so sedeli pred luknjicami in so srepo strmeli v svetli, solnČni in topli pomladanski dan. Z velikimi, trudnimi očmi so zaspano mežikali v pekoče solnce, kakor bi se hoteli nečesa spomniti, nekega čustva, neke bolestnosladke radosti iz davnega, davnega časa. Ali ničesar se niso mogli domisliti, ničesar še najti v svojem drobnem spominu. — Naenkrat pa so jim zatrepetali ogreti živčki, in prebujeno čustvo je zmagoslavno zakoprnelo, da so se živo spogledali in začeli v radostnem spevu vabiti v vesele svate. — Ali ni to večnost sama, življenje in sveta volja dobrotnega stvarnika? — Mani je bilo kakor bi poslušala fantovsko pesem, ki hrepeneče drhti sredi tihe vasi in ori v svetlo noč srebrne mesečine. In prav tam nekje v pozabljenem kotičku njenega neutešljivega srca jo je kljunil spomin davno, davno odsanjanih sanj. O, lepa noč, tiha in mehka noč je bila, ko ji je prvikrat zaplala vroča kri. Kako se je bila ustrašila, kako je bila drhtela v dognanem spoznanju... Kolikrat je kesneje z bridkim kesom v srcu mislila na mirne čase tihega devištva, — tudi še takrat, ko je začela rada imeti skoraj še otroškega Nacka... In kaj je bilo potem, kje in kdaj so se pravzaprav utrnile njene sladke sanje? Rada bi umrla od vseh bridkosti, če bi jih smela vsaj še enkrat presanjati in prečutiti do konca, — umrla od one sladke bridkosti, ki se v njej tako strašno koplje čudno in prevroče hrepenenje, ne še dočuteno, izpolnjeno in uteseno do današnjega dne ... A do kam je pridrvela, kje je naposled zgubila samo sebe? In kaj je res imela od vsega? Kje je konec njene nemirne ceste? — O, če bi mogla izbrisati vse madeže svoje vesti in umiti svoje srce, kako drugače bi znala živeti, kako varčevati s svojimi viharnimi čustvi. — Ampak Manin kes ni nikoli dolgo trpel. Ko se je nakisala v po-skušeni spokornosti, se je vselej prepričevalno domislila, da se pravzaprav nima česa kesati. Kaj pa je res kdaj storila komu hudega? Ali takega, kar bi komu škodovalo? I, če ima moške rada, kaj je to res taka grdobija? Kaj pa moški? Kdo je kdaj že njim kaj očital? O, pa res —! It) tako jo je kmalu prav lahko vzel lep dan, da je spet dolgo niso videli. Sosedje so se bili na to že lepo privadili. Še čudno bi se jim bilo zdelo, če bi bilo drugače. Za Manine muhe se niso več dosti brigali. Kar jih je iznenadila stara Jeračka. Tone je bil pisal njenemu Francetu, ki se je odpravljal v Ameriko, in ga je za božjo voljo prosil, da bi mu pripeljal oba otroka. In res. Ko je Mana, ki vsemu temu ni posebno verjela, nekoč spet veseljačila bogve kje, je Jeračka otroka očedila in oblekla, kolikor je mogla, in ju je izročila sinu, odpotujočemu z večjo družbo izseljencev. Žena je jokala za Francetom in za otrokoma, ki sta bila pa oba dobre volje in po materi še vprašala nista. Cez par dni je pridrvela Mana, ki je bila že nekaj slišala, in je planila nad Jeračko: „Mati, kje sta otroka?" „I, kdaj pa si ju mi izročila?" „Jezus Nazarenski, moja otroka!" je vpila in jokala Mana. Ali Jeračka ji je pokazala Tonetovo pismo in se ji je smehljala. „Kaj se neki dereš! Kdaj si pa kaj skrbela zanju? Prav je, da ju je vzel k sebi oče, ki bo morda bolje vedel, kaj jima je treba!" Ampak Mana je vila roke, norela in tulila okoli doma in po vasi kakor tica, ki ji vzameš mladiče iz gnezda. Njena materinska žalost je bila tako neponarejena in prava, da se je žena začela smiliti tudi tistim, ki so bili dozdaj kaj hudi nanjo. Kakor burja je vihrala k možu, ki si je bil že kdaj osvojil njeno posebno naklonjenost. „Kakor se Boga prosi, te prosim: Posodi mi za pot, da pojdem za otrokoma!" „Nimam." „Lepo te prosim, ne odreci mi!" je vila roke in ihtela. „Saj ti pravim. Na kaj bi ti dajal navsezadnje?" Mana je kar odrevenela. In to je bil mož, ki se ji je bil posebno do^rikal, in ki mu je bila dosti zaupala in vse! Zadušila je togotni jok, ki ji je kipel v prsih in se je zapodila k drugemu. „Ne morem ti dati, Mana. Vidiš, saj bi rad, ampak zaradi žene ne morem in zaradi ljudi ne . . ." „O, kaj takrat se nisi bal žene in jezikov?" ga je spomnila veselega potovanja, ki sta ga bila napravila. „Kaj pa naj bi bila rekla šele jaz lakrat, ko si tako tiščal? Kikljevec!" Jezna in ponižana je vila k tretjemu in k vsem po vrsti. Ali nihče se je ni usmilil. Kaj bi ž njo zdaj ? Radi so jo imeli le, dokler je bila lahkomiselna in vesela. Ko so jo torej zavrgli in odpravili vsi njeni preštevilni prijatelji, je s povzdignjenimi rokami prosila še starega Kotarja. „Torej tvoji fantje ne dajo, nočejo pomagati? Vidiš, preveč si se jim bila dala. — Koliko bi rada?" „Za pot, oče, samo za pot." „I, ti, Mana, čakaj no. Zakaj pa bi res nosila smolo tja? Ne zameri, pa saj veš, da te Tone ne more biti vesel. Tu ostani in kmetije # se bolje primi, pa dedce pusti." „Moja otroka, moja otroka!" je zatulila sirota. „Pa če me na mestu ubije, — za otrokoma moram in moram; drugače znorim!" „No, Če že res hočeš čez lužo, bova pa precej napravila," je sočutno dejal in poklical priče, da ji je pošteno odštel toliko in toliko. Mani se je razlila po lepem, solznem licu radostna rdečica od same sreče in zadovoljnosti. Ko je tekla domu, se ji je čudno zdelo, da prestavlja nogo pred nogo in ne leti po zraku, tako je bila olajšana in pomirjena. 2e drugi dan je hitela na železniško postajo. Iz oken so rastle radovedne glave in so gledale za njo. Nacek je stal na pragu in je stopil za vrata, ko je šla mimo hiše. Pod klancem jo je čakal silni Jože. „Tak greš res —?" je dejal skoraj tiho. „Grem," je dejala in se ni ustavila. „Čakaj no, Mana —." „Ne utegnem. Kaj ne vidiš, da grem za otrokoma?" „Vsaj kovčeg naj ti pomagam nesti —" „Ni treba." „Vsaj roko mi daj." „Pusti me, mudi se mi!" je dejala in ga je tako tuje pogledala, da mu je omahnila roka. Šla je neutegoma in še pogledala ga ni več. Na hribu za vasjo se je še enkrat obrnila in je gledala na belo vas, kadečo se v jutranjem hladu. S palcem in kazalcem je potegnila po omeglenih očeh in se je spustila na drugi strani hriba po klancu v daljni, daljni svet za svojima otrokoma. Dr. FRANCE GORSIC: O SAMORASTLEM PRAVU.* (Konec.) Stare samorastlo pravo imenujem tisto pravo, ki je živelo, ko se je vršila koditikacija avstrijskega zasebnega prava. Gotovo je, da zakono-davci vsega stanga prava niso poznali in da jih niti ni zajemalo. Zbralo naj bi se bilo pač vse, da bi ga bili „primerjaje ga s prirodnim pravom" vpoštevali, a gotovo je bilo že izprva,da bi ga potrdili le tedaj, kadar bi soglašalo s prirodnim pravom. Splošno pa so sodili, da je to praVo nebogljeno in razvoja nezmožno. Nakana je bila že vnaprej, odpravi4.: te pravne usi'oje, da ne bi ovirali „širšega razmaha prava." Jasno je potemtakem, da jim domača prava niso bila ljuba, nikar da bi jLn bila kažipoi. S tega stališča ti je mogoče, da si ustvariš pravo mnenje, kadar šc dandanes bereš, da so domača prava deloma sprejeli, deloma zavrgli. Vendar pa je važno, poznati gradivo, ki so ga zakono-davci o. g. z. imeli pred seboj. Tole gradivo je brezspomo ugotovljeni, spisai i del starega prava. Ostali večji del, ki ni bil spisan, ki se je do današnjih dni marsikako preobiičil, a tudi deloma čisto izginil, je pozabljeno staro pravo. Velik del ga je takega, da se strinja z vsakim pravom kulturnih narodov, da ne rečem: s prirodnim pravom, in za ta del je pač vseeno, al: ga je kdo kodificiral na podlagi domačega pravnega gradiva ali ne: to je splošno staro pravo. Ves ostali del je pota-jeno staro pravo. Tisti del pa, ki so ga zakonodavci poznali, pa zavrgli, in ki obsega najbolj važne partije zasebnega prava (imovinsko pravo zakoncev, dedno pravo, rodbinsko pravo), tisti del je zatirano staro pravo. Vse pravo, ki je živelo ob kodifikaciji o. g. z., je živelo še dalje, in v tem znuslu je govoriti o narodnem, pravu, ki je v pravni zavesti naroda in ki se po njem narod tudi dejansko ravna. Vse pravo ni tisto pravo, ampak le del prava je, ki ga kot pravo države upotreb-ljujejo oblastva. Oblastva se pečajo le s primeroma malim delom pravnih primerov, zakaj mnogo večjega dela teh primerov ne nosijo grajani: / — * V tem članku beri na str. 482, v 2v vrsti od sp. „potaj" (ne „postaj"), na str. 483, v 3. vrsti od zg. „značenja" (ne „značaja"), na str. 484, v 15. vrsti od sp.: „Moč države obtiči pred zakoni..." k oblastvom, ampak jih obavljajo po čisto drugih potih. Ako se ravna narod v večini primerov po drugačnem pravu, nego je pravo države, ni-li narodno pravo tisto pravo, ki je pravilo ravnanja za pretežno večino primerov? Narodno pravo ni zgolj v domišljiji nekaternikov, ' ampak je tisto dejstveno pravo, ki ga je narod ustvaril in ki je zanj veljavno. Avstrija, ki bomo imeli njene zakone še dolgo časa, je bila pestra mešanica množice narodov na velikem teritoriju. Brez dvojbe je, da je bilo Še za monarhije pravno življenje Tirolcev drugačno nego pravno življenje Rusov v Bukovini in Galiciji; pravno življenje v Cehih je bilo drugo, a pravno življenje v Dalmaciji zopet drugo. Razlike so ♦ včasih večje, včasih manjše. Marsikje se je razlika pod vplivom enotno kodificiranega prava države stopnjema in sčasoma zmanjševala, znak, da je uspeval centralizem, da so se narodi baš zaradi pripojitve k isti državi na pravnem torišču prilikovali in morda tudi vobče zbliževali, in da je specifično narodno pravo posameznih narodov v istem razmerju odmiralo, v katerem se je izenačevanje vršilo. Ta proces je pri-likov an je ali asimilacija prava. Tako pravo imenujemo odmrlo pravo, da ga ločimo od še živih ostankov, ki tvorijo ohranjeno pravo. Odmrlega prava ne smemo zamenjavati z mrtvim pravom, katero ni narodno pravo, ampak tisti del uzakonjenega prava, ki ves čas, kar zakonito velja, nikoli ni bil upotrebljen in ki bi bil prav tako lahko ostat puščen v nemar, nekodificiran. Trdijo, da izza leta 1811. vse do-danes približno ena tretjina paragrafov o. g. z. ni bila nikdar ukoriščena. Toda motil bi se, kdor bi mislil, da se tiče mrtvo pravo zgolj določb, ki so same po sebi umevne in ki jih niti ni bilo treba kodificirati, češ, vsak narod se po njih ravna, ker obsegajo del tistega narodnega in potem pač vsem rodom skupnega prava, ki smo mu gori dali ime splošno staro samorastlo pravo. Gotovo so tudi take določbe vmes, toda poglavitno je obratno. Ta partija o. g. z. je tisti del prava države, ki nobenemu od mnogih državnih narodov ni prijal, ker so vsi imeli in še imajo drugačno pravo, ki pa je pri posameznih narodih različno, le deloma isto. To tvarino je vsak narod preoblikoval po svoje. Kolikor ga je ob asimilaciji narodnih prav med seboj, ob razvoju denarnega gospodarstva in modernega prometa, pa ob sovražnosti vseh "državnih činiteljev odmanjkalo, toliko ga je odmrlo. Ta del je prežit in prav tako mrtev, kakor mrtvo pravo v zakonu. Odmrlo narodno pravo za današnji čas ne pomen j a nič, pomen ima le še za pravnega zgodovinarja, da mu popolni vire zaznave prava, ki je njega dni bilo, toda dojeti ga je silno težko, ker je večinoma nezabeleženo. Ohranjeno na- rodno pravo moramo doznati, zakaj to-le pravo sili na vrata zakona* davca in posebno objestno se bo ponašalo tisto pravo, kateremu smo gori dali ime: zatirano narodno pravo. Ne da bi polagal mnogo važnosti na opredelitev pojmov, ki segajo po naravi te stvari često drug v drugega, menim, da je prav, da zaradi pregleda posnamen: gornje misli z besedami, da imamo tri vrste samorastlega prava: 1. projekcijsko pravo, teoretično in praktično; II. skupno narodno pravo, pri katerem bi morda kazalo, v nasprotju k „občnemu" ali „mednarodnemu" pravu, izločiti kot svojski skupek „prometno pravo"; III. narodno pravo ali — za nas — kar: slovensko pravo, to pa bi morali razpredeliti na: 1.) udomačeno, slovansko in nesiovansko; 2.) staro, ki je odmrlo, ali pa ohranjeno; to-le pa je deloma pozabljeno, deloma doznano; vse doznano pravo je nekodifici-rano ali potajeno, velik del ga je zatiranega. Kodifikatorji avstrijskega občnega grajanskega zakona so uzakonili pravilo, da veljajo takozvane „navade" le v primerih, kadar se nanje sklicuje kak zakon (§ 10. o. g. z.). Toda sklicevati se na navade, so dovolili le sila redkim primerom o. g. z. Tako so v zakonodajno-tehničnem oziru podvezah veljavnost prava navad. Extra legem nulla lex. V teoriji je veljal „nauk dveh virov" prav tako, kakor je veljal v Justini j anovem in v kanonskem corpusu. Čim so podvezah enega teh virov, t. j. pravo navad, je bilo težišče premaknjeno. Nujna posledica metode dijalektike je morala biti ta, da je stopilo v vrzel, kjer so bili odstranili pravni vir navad, pravo prosvetljencev, ki so zbog svojega znanja, čustva in izkustva delali zakone. Izrazi njihovih misli in nazorov so postali ukazi zakona, zakon pa ni bil več obraz postoja in razvoja, ki se vrši v zavesti naroda. Dočim je bil Savigny učil, da so zakoni zapiski vesoljnega obstoječega prava (to je bila po njegovih mislih edina naloga vsakega zakonika), je o. g. z. uzakonil to, kar se je učenjakom zdelo prav. Narodni duh pa je bil pregnan v kot, nikar da bi bil zadobil formalno sankcijo. Važno je, da so bili tudi v času teorije dveh virov možje, vodniki zgodovinske struje občnopravnih juristov, ki jim je bil jasen ta spo-zratek, da navada ne ustvarja prava, ampak da ti ga le pokaže, da ga vidiš (Puchta). Raba jim je bil gon, Id sili na površje. Ako naj pravna navada prave zares ustvarja, lahko smatraš pravno navado le za izraz splošne prepričanosti naroda. Zato izvaja Ehrlich, da moraš premotrivati zakon prav tako kakor rabo. Po njegovem mnenju je mogel pravniški pojem o pravnih virih izvreti le iz tistega tesnega sveta, ki ne pozna v svojih mislih nič drugega nego pravni red, sodišče in pravno silo. Vladajoča jurisprudents je potrdila leges, poleg teh pa še consuetudo za pravne vire. Ker more biti po tej teoriji vse pravo, ki ni lex, le consuetudo in nič drugega, je vprašanje, kako mora biti pravo, ki ni lex. Toda tega še ni nihče nikoli povedal, zakaj da ni nobenega drugega vira, nego le lex in consuetudo. Nikomur se še ni posrečilo, da bi bil pričlenil kak tretji pravni vir, recimo vedo, sodno rabo, konvenci jonalno pravilo, prometni običaj (usanco). Ehrlich zato imenitno izvaja, da pri teoriji pravnih virov ne gre za to, kako so svojo obvezno obliko dobila pravna pravila (pravni stavki), ki jih mora uporabljati sodnik ali uradnik. Pravo ne obstoji iz pravnih stavkov, ampak iz pravnih naprav. Naloga teorije pravnih virov je, da izsledi gonilne sile, ki obrezujejo pravne naprave, ne pa, da bi nam govorila o obliki, kako je ugotavljati pravne stavke ali — še bolje rečeno — gotovo vrsto pravnih stavkov. Pravo in pravno razmerje živita le v človeških možganih, .toda te predstave so tvorjene iz snovi, ki jo jemljemo iz zajetne, s čuti dojetne dejstvenosti, iz dejstev, ki smo jih opazovali. Vedno je moralo biti dejstev, torej morajo biti dejstva, preden nam je mogoče govoriti o pravu in o pravnem razmerju. Tukaj je pravnikova delavnica. Eno poglavitnih dejstev prava, ki jih mora pravnik proučevati, je raba. Rabe ne gre zamenjavati s pravom navad, saj ne gre za rabo pravnih stavkov. Marveč raba je (po thrlichu): kakor smo do sedaj delali, to bodi v bodoče naše' pravilo. Raba določuje stališče poglavarja, članov in organov zajednice ter naloge vsakega posameznika. Raba napravlja red v vseh pradružbaii: v župi, v rodbini, v hiši, v rodbini in v hiši pač do današnjih dni. Na prastopnji je raba bistveno merodajna za vse krajevne zajednice in za državo. A tudi v Rimu je pravice in dolžnosti magistratov (pičli državnopravni zakoni se tičejo skoraj izključno komicijev) predpisovalo do cesarske dobe izporocilo, in v visoko razviti britanski državi se drže kralj, parlament, ministri, najvišji uradniki v praksi pretežno rab, ki jih imenujejo precedents. Koderkoli so vrzeli, katere so, čeprav obstoje pogodbe, zakoni, pravni stavki in ustave, povsod odloča raba, ki je normativna moč dejstvenosti (Jellinek). Ena zajednica je, ki še dandanes pretežno zavisi od rabe (Ehrlich): hišna rodbinska zajednica kot gospodarska vkupnost in go-|oyo tudi kot etična in družabna vkupnost. Rabo torej dobro razločuj od prava navad, katero je občnopravnim juristom pomenjalo domače krajevno pravo. Ehrlichu je pravo navad pravilo ravnanja in norma odločanja, to pa tako, da je najprej pravilo ravnanja, ki kot tako, oziroma po tem potu postane norma odločanja Pravo pravnikov, ki so zavzeli mesto narodovo, je zgolj norma odločanja, ne pa tudi pravilo ravnanja. S tem je Savignv-Puchtova ieorija izklesana s popolnostjo, da ustreza modemi pravni vedi. Tako daleč je treba seči nazaj, da so niti pripete. Vse, kar leži vmes, je puhla dija-lektika, ki sta ji bila tuja dva spoznatka, da velja princip razvoja (po-stoja) tudi za pravoznanstvo, in da ima pravo socijalni značaj. Edini Beseler je, ki bi se utegnili nanj pozivati, da je on prekosil Savignyja in Puchio, češ, 011 se ni zadovoljil s tem, da bi bil zgolj zaključeval učne stavke, marveč on je iskal metod, kako bi bilo mogoče doznati narodno pravo, in razglabljal je o tej temi, pojde li „po načinu prirodo-slovcev, po potu opazovanja". Veleznačilna je Ehrlichova pripomba, da je ta velikanska pobuda velikega germanista ostala doslej popolnoma neopažena, kar je iznova dokaz, da odloča v vedi mnogo manj duh nego-li razmere moči Bogišii, učenec Savignyjev, je udejstvil, kar je bil Beseler zamislil. Toda vivistično, po intuitizmu in kollaborizmu prodreti v jedro in obseči vso materijo, ta zasluga je zgolj Bogišičeva, moža, ki se zdi predhodnik Bergsonov liki Janez Krstnik, oznanjevavec Kristov. Glede imenstva mislim, da iz gori rečenega sledi do dobrega, da vsebujejo zbirke pravnih običajev dejstva prava, ki se jim prilega ime: raba, ne pa ime: pravna navada ali celo: pravo navad. Stara nomenklatura teh rab ima pretežno krajevni beleg, ker so po starem za prava navad nazivali krajevno pravo. Rabe na geografično malem prostoru so imenovali šege, rabe na večjih ozemljih pa običaje, primeri zlasti prometne običaje. Kadar so v pravni teoriji govorili o tem pravu kot sestavnem delu pravnega sistema, takrat so rabili nazive pravna navada in pravo navad. Malo je bilo narodov, ki bi bili v rimsko-nemškem testamentu našega pravnega pisma zaslutili velikanski pomen samorastlega prava, čigar dobršen del je narodno pravo. Malo jih je bilo, ki bi bili sledili srbskemu preroku, ki je bil udejstvil, o čemer so bili pravni veljaki zgodovinske struje sanjali. Razen Špancev, katerim je Costa dal „Derecho ' consuetudinario v economia popular en Espana", so samo še Bolgari, ki imajo od Bobčeva „Sboinik na blgarski juridički običai". Znamenito je to, da smo Slovenci od vseh Jugoslovanov edini, ki nimamo ničesar, nego tolažbo, da tudi — Nemci in Avstrijci nimajo ničesar. Pač sc je oziral Bogišič tudi na Slovence, in posrečilo se mu je dognati, da so imeli Slovenci svojo lastno, od hrvaške zadruge različno zadrugo. Slovencem, ki jim je bil tujec gospodar, ni bilo na tem, da bi bili svoj narod proučevali, ampak s poklonom gospodarju so se podvizali in so , trdili, da slovenskega prava sploh ni, da bi človek o njem govoril. Jaz mislim,da se morajo te besede zavreči že samo z znanstvenega stališča: trditi ne moreš, da ni, česar nisi niti poizkusil dojeti. Resnica je ta, da ne vemo, koliko narodnega prava imamo. Vemo pa, da obstoji narodno pravo kot del samorastlega prava, po katerem ljudje žive. Ako bi po Bogišičevi metodi dojeli slovensko samo-rastlo pravo, bi bilo na naših pravoznanstvenikih, da bi luščili iz rab ona bistva, ki, posplošena in upreproščena, tvorijo temelj narodnega prava. Vejati bi morali s pravo vejalnico, ki ji je ime primerjalna pravna veda. Izvejati bi morali najprej tisto, kar je tujčevega, a ohraniti tisti del, ki se je prijel v naši grudi in se podomačil. Z največjo skrbjo pa bi izbirali zrnje, ki je domače ali vsaj slovansko. Bilo, kolikor jih bilo, ali ne bi bila ta zrna zlata? A tudi vse zbrano neprevejano blago bi bilo velike cene za narod, ki ni bil toliko dorastel, da bi bil stopil spoznavat samega sebe. Pri tem bi bil dragocen i ta spoznatek, da je pravo te in te vrste minilo, odmrlo. Naj opozorim samo na en primer, ki postane — vse tako kaže — najprej aktualen. Sproženo je prašanje, kaže-li uzakoniti v državi Srbov, Hrvatov in Slovencev, da bodi lastnik zemlje poglavar rodbine. Prof. Šilovič meni, da je sedaj čas, lotiti se lastništva kmet-skih posestev, ker se rešuje prašanje agrarne reforme, češ, sedaj ali nikoli. On meni, da se nam je treba povrniti k staremu narodnemu pravnemu naziranju, ki ga je pred 500 leti tako lepo izrekel ,J^oljički Štatut44 z besedami: „Posednik stare baštine, nasledene od pred ja, imade ju onde ostaviti gde ju je našao." Neokrnjeno naj bi moral predati zemljo svojim naslednikom, kakršno je od svojih staršev prejel. Zemlja ni njegova, ona je rodbinska. To prašanje da je rešiti, predno se izvede agrarna reforma, da bodo takoj na rodbino vknjižene nepremičnine, ki jih dobe poljedelci. Ko gre za prašanje, ali naj se v novi državi čimprej povrnemo „na staru baštinu, kako ju propisuje stari zakon i običaj", nam bo pač poročati na naslov zakonodavčev o pravni zavesti Slovencev, kam se pri njih nagiblje to temeljno načelo, ali k individualizmu ali k rodbinski zajedniški misli. Tisti, ki bi kar na slepo svetoval, da bodi lastnina poedinega kmeta, ne poedine kmetske rodbine, tisti Slovenec pravnik bi bil narobe-znanstvenik. Zakaj pravne zavesti našega naroda prav v tej tolki ne poznamo, in tudi pravniki, ki sc brli dolgo let v neposrednem stiku s kmetovavci, bi bili v zadregi, ker ne vedo. kako globoko je razjedel slovensko zajedniško pranačelo od tujca nam natvezeni individualistični princip. Dragocen bi bil spo-znatek tudi tedaj, ako bi se glasil tako, da je narod za lastnino poedi-nega kmeta. Ako nas zakonodaja prehiti, nam bo glede tega prašanja seči po ljudskem glasovanju. Samorastlo pravo je zadelan pravni vir, ki ga moramo od delati in zajeti. V njem je naše narodno pravo, ponižno pravo, ker smo bili ponižano, a klena napera bodočim zakonom. STANO KOSOVEL: NOVEMBRSKA. Pozdravljen, oj pozdravljen jesenski hladni čas! Sicer je burja v svatih — a že pri prvih vratih naš svetec jaše v vas. Pol plašča prek ramena, pol ga je daroval: ogrejte se, kristjani, ne glejte ga postrani — za vas žari bokal! In pod pazdulio nosi svetnik pečeno gos. Hej, kogar glad preganja za mizo naj ne sanja — pobrigaj se za kos! Pa le tam zunaj svira naj burja, ko da post ozelenel je vejo! Mi tu gasimo žejo in Martin je naš gost MILAN FABJANCIC: ■ * i V PLAMENIH. I. Hladna noč je stisnila taborišče in ga prižela ob črna tla. V zemljo zarite barake so goltale trume cunjastih kostnjakov, da jih varijo v svojih lesenih trebuhih. Ulice taborišča so jih bile natlačene; dolge in • ozke, v črno temo zleknjene ulice so jih trle z morečim molkom zverinske sile rezkega noža, ki so se mu upirali v krhanju krvavečih duš, plamtečih v sikajočim ognju razgnetenih živcev. Od vseh strani neznosna tema in črna teža, ki se je nevidna valjala in premetavala po ogromnem pogorišču življenja. Od bodečih žic je polzela onemogla kri nabodenih duš. Sredi teme je med vrstami množice, ki je mračna in tesno sklenjena razgreto dihala mučno sladkost pričakovanja, tlel razdražen šepet: Kaj hudiča mislijo z nami?" „Naj mislijo, kar hočejo! Da bi le tako temno ne bilo . . Obrazov niso razločevali, le potni ogenj so čutili, ki je žarel iz njih. „Kaj si rekel?" „Ah, nič! — Tema, ta prokleta tema! Niti ene zvezde nikjer . . ." „Kaj bi ž njo, kaj bi s to zvezdo?" „Nič! Niti koščka neba ne vidim, niti tebe ne vidim . . ." „Pst!" „Resnično, niti ene zvezde." „Zagorelo jih bo na tisoče še to noč, to vem!" . „Kaj veš in odkod veš?" „Boš videl da vem ..." „Pst, ne kričite tako glasno!" „Pobijejo nas to noč in kar tu na kupu. Niti kriknil ne boš . . ." „Hudiča! Zakaj bi nas pobili, saj smo že tako ubiti." „Ne tako glasno!" je zatrepetal in stisnil zobe. „Zakaj, zakaj! — Pa mi razodeni, čemu te goniio oonoči in ti pritiskajo železno pest na usta! In čemu so nam pobrali nože, pasove, da, vsaki najmanjši košček železa? Da — še dobro, da nam niso populili zob iz čeljusti!" „Pssst! Ne kriči zverina!" „Pojdi k vragu!" Na levo in desno,.spred in zad tema, skeleča, nabrušena tema, ki je široko razpirala njihove razbolele oči in jim vlivala s svojim železnim objemom in grozečim molkom neizvesten strah in grenko omotico v srca, da so se krčevito stiskala in poganjala nemirno kri v lica. „Pobijejo nas; to je enkratena!" „Da..." Vse se je pogreznilo v grizoč molk. Prisluškovali so v gluho temo, stiskali med zobmi jekleno njeno moč in napetih mišic pričakovali oni krvavi krik, ki ga je davila neprodirna noč v sebi, da ga izbruhne vsak trenotek. — Nič. — Utrudili so se; kolena so se jim zibala in oči so se jim zapirale. Zehali so in otipavali krog sebe, kam bi legli. „Kar legel bi!" „Da bi le tako temno ne bilo!" „Ali te je strah?" „Zakaj strah? — Strah, strah . . . Cemu bi stali tu celo večnost, da kar tla gore pod teboj, in ne veš, zakaj ?" „Ta še vedno noče vedeti, zakaj I" „Pa ti veš zato bolje! — Hej, vi spred, naprej! So vam zakovali noge v tla?" je kriknil, da so se stresli vsi krog njega in se je zganila, zatrepetala tema. „Boš tiho!" so pritajeno planili. „Bi rad mastno večerjal?" „Nič za to! Bo vsaj zabeljena večerja . . . Naprej tam spred!" je kriknil Še huje in se povzpel na prste. „Air boš tiho!" je zašumela tolpa stisnjenih pesti in izžetih zob. „Če bi že rad, pojdi pa se naderi na bajonet!" „Bajonet, bajonet! — Saj se ne bojite zame, zase se tresete, strahopetci . . . Naprej, pravim!" je odrival tolpo, ki ga je zadrževala. „Kam naprej, bedak? Tam so žice . . ." „Pa kar na žice in črez žice! Je vseeno .. ." je že ponehaval njegov krik. „Če nas že mislijo pobiti, naj nas pokoljejo kar tu na mestu z muziko, če jim je všeč . . ." je zakolobaril s pestjo predse. „Daahaa . . . Saj si boš napravil muziko, da ti bodo brenčale kosti!" „Kosti, kosti! — Ali boš celo večnost tu stal in stražil temo? Če vi, jaz ne!" „Pa se vlezi!" „Oo! Saj se bom, saj se tudi bom; prav za nalašč se bom, haha . . . Tako . . . Sedaj pa naj trobentajo hudiči kakor se jim zljubi!" Legel je trebuhoma na zemljo, naslonil obraz v dlani in kopal s komolci, kakor da se hoče zariti v tla. Trepetajo se je zasmejal v prah: „Kako je to smešno, tako strašno smešno . . ." Obrnil se je na hrbet in zabasiral: „Trobentajte, hudiči, le trobentajte!" Vsi so se tiho zasmejali njegovemu početju in ko jih je zopet rezala temna tišina, so si zaželeli njegovega krika. Ta tišina, ta demonska tišina jim je zajezdila ramena in jih davila, da jih je oblival mrzel znoj in so jim žarele lobanje. Pritiskali so dlani na razgrete oči, zehali iz globine prs vročo sapo, se majali in se vdali neznosnemu pritisku: posedli so trumoma in se zazibali v lahen drem. II. Baraka: lesena, nizka, deset korakov dolga in pet široka; vonj po nesnagi, smrekovi smoli in znoju potečih se teles. Kakor so jih bili nabezali vanjo, tako so obstali prve trenotke: 2eleli so si bili skromnega varstva teh nevidnih sten, ki so jih sprejele iz bobnečega brezdna skalnate noči v svoje mrko zatišje. Molčali so, skoro dihati so pozabili. V trenotku so doznali vso klavrno oporo teh raskavih sten, ki so ledenele v debeli temi; na glavah jim je čepela brunasta streha in jim lomila kolena. V srca jim je polzela vsa grozna neznana vsebina teh temnih, mrzloraskavih sten. „No, sedaj smo doma . . „Da, v mrtvašnici . . ." „Kakor v vreči smo." ,,'Da; na varno so nas spravili . . ." „Kaj si ti tudi tukaj?" „Ho, seveda sem! In ti si tudi tukaj?" „Seveda sem, glej ga! To je dobro, da smo vsi mi tukaj . . ." „Kje pa si? Ne vidim te . . . Daj mi roko, da te vidim!" „Vrag vedi, kje sem . . . Pridi sem, da bova skupaj!" Tako so se prepoznavali sredi teme in veseli so bili kakor otroci. „Sedaj bo že, samo da smo mi vsi skupaj, kar nas je naših." Kakor da se jim je zvalila velika teža s src, so se oddahnili in oživeli. Glasno, preglasno so govorili, da prevpijejo temo. „Ti, kako ti je? Kaj mislijo z nami? Te je kaj strah, hihihi . . . Meni je že vseeno!" „Zakaj bi me bilo strah, saj smo na varnem! Kaj mislijo? Vrag vedi ... Me ne zanima več; truden sem, kar zaspal bi." „Tukaj sem sedi, k meni sedi!" V hipu so posedli, se naslonili s hrbti na stene in odrivali z nogami nesnago, da bi legli. „Sedaj bomo spali kakor generali . . . Habrrrha, tako! Sedaj pa mir . . „Hej, kdo ima luč?" se je zahotelo nekemu. „Prižgi luč, kdor jo ima!" Molči! Bi rad kroglo v glavo ? — Kar pomoli glavo skozi okence, pa ti bodo prižgali lučko!" „Če pa ne vidim, kam sem legel; pod menoj je vse mokro . . ." „H ah a . . . Nič zato, nič! Se boš vsaj zastonj okopal. . ." „Pa se pojdi ti kopat namesto mene, da..." Mahoma so zaspali; soparen vzduh je napolnil barako. Razdraženo dihanje, skrtanje zob, globoki vzdihi in premetavanje teles . . . Pretresljivo je kriknil in planil kvišku. Nož se jim je zarezal v grudi. „Kaj je?" „Jaz ne vem, jaz ne vem..." je težko dihal in suval z glasom. „Oh, obraz me peče, peče, peče . . . toke srrrbe . . . Kako to peče!" „Steilice!" se mu je izvil grozen krik. Planil je in se opotekel: „Moj bog . . ." Prestrašen, raztrgan krik se je zadri v stene: pognali so se kvišku in se mahoma otresli spanca. „V nos me je . . ." se je počil po nosu. „Mene v ustnico . . ." „Fuj, fuj, hah fuj!" Teptali so z nogami, otresali z rokami in drgnili lica z dlanmi. „Jaz gorim, jaz otekam . . . Fuj!" „Tik očesa me je . . . Po vratu mi lezejo, po prsih . . . Fuj, hudič!" „Luč, luč! Kdo ima luč?" je zaprosil skoro jokaje. „Saj res . . . luč, luč!" so kriče zahtevali kar vprek. „Ne smeš! Ubijejo . . ." „Nič mar! Luč, luč; kar prižgi!" Zaprasketala je žeplenka: ni se vžgala . . . ? „No, ali bo kaj?" Luč je šinila po stenah — vsem se je odvalil težak vzdih. Oči so jim zaplesale po stenah. „Poglej jih, poglej te svinje, razbojnike, hudiče!" Udarjali so s pestmi po stenah, da so mahoma zadonele kar pod tisoč kladivi. Preplašene živalice so trumoma begale po deskah in izginjale v špranje; v minuti ni bilo nikjer nobene. Maščevalna strast, ki je podrgetavala v njihovih obrazih in seva-jočih očeh, se je polegala in jih pričela ščegetati s smehom: „Koliko jih je! Do kosti nas obero . . „Naj gori sveča! Luči se boje." Pri svetlobi jim je bilo lažje; vsaj iz obraza v obraz so se videli — in ti obrazi so bili tako čudno plahi in dolgi, da jih je silil smeh, ki jim je vračal zdravje in samozavest. „Čisto smo opečeni." „Pa kako smrdi ta hudič!" Sveča je prasketala in risala dolge okorne sence na stene. Kakor da so jim na poti te sence, so se razmikali in ogledovali stene, ki so po njih tekali zapozneli romarji in v smrtnem strahu izginjali v temne špranje. „To torej je naš dom!" „Da, prekrasen dom; paradiž gnusobe . . ." „Kakor rakev . . ." „Kjer te obirajo že pri živem telesu . . ." „In koliko je teh stenic!" „Meni je oko zateklo; nič ne vidim nanj." „Ugasnite! Straža gre . . ." je zatrepetal pri vratih. Deset ust je upihnilo luč; vsi so se stisnili in prisluhnili. „Gre mimo?" so šepetaje spraševali. „Pst! Mir!" Pred vratmi so zaropotali škornji in skozi okence je zagrozil glas: „Kdo je prižgal luč?" Molk. „Kdo je prižgal luč, prašam?" je srdito zatrepetal glas. še upor-nejši molk. „Tudi prav! Baraka št. 50 . . ." je odšla straža. „Pa pojdi ti med stenice!" so ogorčeno kriknili v baraki. „Baraka št.50, kaj ne? Če nas mislite pobiti, pobijte nas takoj!" je kriknil pri okencu za stražo. „Svinje . . ." je pridjal tišje. „Boje se luči kakor stenice. Saj so si do dlake enaki haha . . ." „Baraka št. 50 . .. Da, da! Saj imamo tudi mi veliko, veliko število, če bi le hoteli šteti." ;,Da — ha! Zaznamenovali so nas s številkami, kakor pse: na hrbtu, na rokah, na kapi... Resnično — človek je samo še številka." Zopet so ždeli v temi z grenkim čustvom v srcu. Baraka št. 50 . . . in te stenice, ki so se v temi okorajžile in padale od strehe na njihove vratove in roke, so jih mesarile, da so škripali z zobmi in uporr.o molčali. Gnusen smrad stenic, pekoče otekline in padajoča žerjavica od strehe... Luči niso smeli prižgati, le tiho bi še mogli gristi nohte. „Kaj mi mar! Prižgal bom svečo, pa bodi karkoli!" „Zakaj svečo? Zažgi barako, naj zgori!" „To bi bil kres! Kako bi se cvrle stenice, haliaha . . ." „Da mi nihče ne prižge luči!" je zagrozila skozi okence straža, ki je Šla mimo. „O, ne bomo vam prižgali luči, lučice . . . Kres, kar kres vam bomo zapalili! Kako so ti ljudje bedasti . . ." Vseh se je polotila neugnana želja, tiho se prelivajoča strast, da bi zapalili streho nad seboj in bi plesali krog plamenov do onemoglosti.— Govorili so malo; vase so se zatopili in uživali trpko sladkost samomu-čenja. Stenice so pokale po stenah kakor bi trgal niti . . . „Kdo pa tako neznansko smrči? Ta je gotovo stopil k zvezi steničjih narodov, da ga puste pri miru", se je jezil. „Hej. brat! Te nič ne jedo stenice, da tako blaženo smrčiš?" „Aha . . ." se je obrnil, cmoknil v poluspanju in smrčal dalje. „No ta je pa ustvarjen po volji božji!" se je zakrohotala baraka. Prisluškovali so njegovemu smrčanju, se tiho smejali in kadar je v sanjah zastokal, so se lomili nevzdržnega smeha. „Da nihče ne prižge luči!" je zagrozila straža skozi okence. „Pojdi k vragu, bedak!" so se zasmejali straži. „Saj smo rekli, da vam bomo zapalili kres!" Noč se je nagnila k jutru; skozi okence je lil hladen zrak. Odprli so vrata na stežaj in sedli na prag, da si hlade pekoče otekline po obrazu. 2e so napol dremali, se omamljali; lotevalo se jih je blaženo mrtvilo. Po ulici so odmevali votli koraki straž. Culi so jih in se niso zmenili zanje; bilo im je predobro v hladnih polusanjah na pragu pred črnim peklom. „Zaprite vrata! Marš notri . . ." Ni se jim mudilo; dvigali so se težko, kakor pod bremenom. „Marš notri! Hitreje, mrliči!" Straža je zaloputnila vrata in se postavila sredi ulice pred barako. „Mrliči . . ." so se zehaje pretegavali in napenjali mišice, ki so jim lezle narazen. Polovica jih je križem počepala in se borila z vročim spancem. Drugi so hodili k okencu, se vračali, se pretegavali, posedali in vstajali: čakali so jutranje zarje. Oni, ki je smrčal, se je probudil, vstal in stopil k okencu : „No, kaj je novega? Kar nič ne spite?" „Kako si mogel spati? Te ni nič žrlo?" „Bah!" se je pretegnil. „Nekaj me je grizlo in peklo, pa to ni zame nič novega; vajen sem jih." „Srečen!" „Kaj pa vi?" „Nič! Gledamo in čakamo, da se dvigne solnce . . ." Vsa teža njegovega mučnega nerazpoloženja se je tiho osredotočila v to edino točko. Napeto so molčali, stiskali glave pri okencu in vdihavali v razbolele grudi opojni hlad jutra . . . Tam v dalji se je vžgalo rosno nebo, se razvnemalo in zakrvavelo v silnih plamenih . . . „Zora, jutro!" Na stežaj so odprli in planili na ulico; počepali so pred barako v prah, da si ohlade pekoče otekline. (DaIje prihodtljič.) [PSD C. GOLAR: GOZDNA. Žari se poletje, in solnce hodi visoko — sredi gostega smrečja pot v šumo vodi globoko. Kjer vir iz skale izvira, in rase bršljan zeleni, rdeči se divja roža na obraščeni steni, tam deklica bela o mladi ljubezni sanja, in bor se od daleč 'kot stari svat ji priklanja. Dr. AVGUST ŽIGON: KORYTKOVA POGODBA Z BLAZNIKOM IZ LETA 1838. (Prispevek k Prešernovi literarni zapuščini.) (Dalje.) Toda vzroka za tako mržnjo ni imel Bleiweis objektivno, ampak le subjektivno, le kot tak, le kot Bleiweis. Bleiweisov je bil greh, ne Prešernov! Pa bodi tu še en glas takratne sodobnosti o tem razmerju! Izšle so bile koncem aprila, nekako o sv. Juriju 1. 1866. pne tri pole (prvi snopič) Wagnerjeve, z aiac]L$J rija rj eyegaji voda^epoh a lil eizd a je Prešernovih ^Pesmi'. in prinesle so „Novice" kritiko^IcFje izšla v dveh številkah: 2.V. prvi, 9.V. drugi del. Pa se ie Jurčič v pismu brez dneva, a očitno da po 9. V. 1866., oglasil z Dunaja: „Dragi gosp Mene je marsikaj, toj>a me veseli, da se Stritar vsemu le — smeja." In tu je zdaj nastalo za odgovor pismo — Levstikovo, brez dneva, a nekako v sredi med 10. in 20. dnem maja m. 1866.: Dragi gospod Jurčič. Nikdar se nisem nadejal ugodnejši kritiki o „Klasji" iz dr. Blei-weisovega peresa, kajti mož mi je znan od vrha do tal. Kako more samodržec, despot, ugodno pisati o stvari, ktere ni on sprožil? ktera se je rodila brez njega, in torej glasno priča, da ni povsod njega treba? ktera slovenskemu svetu kaže, da se tudi brez njega lehko kaj stori? Ali menite, da je temu možu za slovenskega naroda napredek mari? Ni malo ni dosti ne I On se le trudi zase in za svojo duševno in telesno korist. Ako dela, kakor ga vidimo delati, to je le zato, ker -zdaj več ne more drugače in ker mu priduje. Kdor brez njega kaj počenja, to je njegov sovražnik. Zato je osnoval trojico: Bleiweis, Kosta, Svetec/da bi se jim ne mogel nihče bližati. Jezi ga, da mladina izpod- ^ Jurčič sodi tu, da je kritiko, ki je anonimna, pisaj Ribničan Lčsar, ki je bil svoj rodni* kraj opisal v letnih izvestjih ljubljanske realke 1864. A Levstik jejwl druge misli; domneval je, da je oče tiste kritike Svetec, z Bleiweisovlmi Postavki. r . rasta, ker se stolček zarad tega čedalje bolj pod njim maje, ni mu po godi, da se kdo kaj uči, ker iz tega mu preti nevarnost, da utegnö vstati ljudje, kteri bodo tako predrzni, da si bodo upali drugače soditi, druge reči zatirati, druge može čislati, nego on in njegova drhal! Kar se tiče njegove kritike, Vas ni treba nič jesti; le posnemljite Stritarja, ki se vsemu smeje, pa dalje delajte. Meni se ne zdi primerno, da bi zarad tega od „Klasja" odstopila Vi in Stritar; ampak odgovor moramo spisati, in poskusiti, ali nepremenjenega. „Slovenec"'-vzame ali ne. Če nepremenjenega ne vzame, potem bode uže skrbel g. Wagner, da pride ta reč na svitlo. Zdi se mi, da Vam gre preveč do srca tista napaka, ktere sem jaz sam kriv, po kterej se je namreč rima vmeknila v gran (verz), ker sitne korekture ves utrujen pregledujem največ še le po noči, ko se človeku uže nič več neče, in tako je vlezla „hudomušna" ali prav za prav šaljiva, pa karakteristična zmota.3 Na konci se oznanijo tiskovne napake, in pri tem ostane. Če mislite pisati odgovor Bleiweisovi kritiki, pri kteri je menda Svetec imel parklje — ne panj — če se ne motim, o tej zmoti čisto nič ne zinite, to je najbolje. Menim, da najbolj kaže, da naredita vidva odgovor: Vi in g. Stritar; če bode boj trajal dalje časa, potlej mislim uže tudi jaz v osfr dregnoti, prej verujte, da ne vtegnem; toda odgovoriti se pa mora. Iz tega namena Vam podajam drobne j še svoje misli o noviškem spisu: Kako je to, da je do zdaj dr. Bleiweis vedno kričal: gorje kritiki! Pri nas je treba hvaliti, da se ne ostraši od dela še ta mala peščica pisateljev, ktere imamo? Zakaj se pa zdaj ni držal tega načela, kte-rega bi se mu bilo gotovo držati, ker gre za tako važno delo, kakoršno je „Klasje", ki ima namen, pisateljska dela razznaniti po narodu, buditi veselje do domačega branja in odpreti vzajemnost med pisatelji in narodom? To izvira od tod, ker tukaj ni dr. Bleiweis na čelu, in tudi ker mjlrJ^resirna mogel nikoli prav trpeti, menda zato ne, ker je ta za svojo zbirko imel pripravljen tudi epigram: „Novičarjem", kterega je pa izbrisala nekdanja cenzura.4 Znano Vam je, da Blei- - Einspielerjev „Slovenec" v Celovcu. 1 Levstik meni tu znano tiskarsko napako v verzu: „Sestrice so zvezde", namestu: So zve/de sestrice. (Na str. 66. Wagnerjeve izdaje, v Prešernovi „V spomin Valentina Vodnika".) * levstik se tu moti. Epigrama ni zatrla cenzura, ampak ga je izpustil (na osebno prosu jo Bleiweisovo!) - Prešeren s*yn! Za povračilo ga je po smrti ~pa Blei weis tepei! Epigrama v Blaznikovetn rokopisu ni. ima ga le muzejski. weis nikoli ne odpust^ ako je bil razžaljen. Zato menda tudi ni hotel nikoli skrbeti za kako slovesnost Preširnovej slavi na čast! Kako je to, da je lansko leto zaničljivo šeptal, Bog vedi kake besede Svetcu v uho pri Matfčinera občnem zboru, ko je dr. Dolenec svetoval/' naj Matica prevzame skrb, da se zberö date za Prešimov životopis, iraLj^ov vso to reč, ktere ni podpiral ni malo ni dosti ne, zaničeval6, zdaj pa vendar toži, da je Preširnovo življenje prekratko popisano? Svetec je pred občnim zborom z menoj govoril o tej stvari in obljubil ta nasvet podpirati, pri občnem zbori pa tega ni storil, in po zbori se je osorno obregnol name, rekoč, da to ne grč, ker je bil Preširen pijanec. Vidi se, da je iz njega govoril sveti duh — Bleiweis. Prešimov životopis, ^rJ^ kterega je spisal Grinovnik, in kteri je v mojih rokah, nima nič večj? dat, in še toliko ne, kolikor Stritarjev, zmot pa še več in pa nekako iz Gervina prepisano žgančevo juho; zato sem ga jaz spravil iz njegovih rok, ker sem se bal sramote velicemu Preširnu, ko bi ta „šmaren*4 prišelji^^vjtl^in^elo v nemškem jeziti. Da bijazbij sam dognal, Česar ni Grmovnik znal, to sem hotel, toda manjkalo mi je časa in novcev, kajti bilo bi treba popotovati iz Ljubljane 11a Gorensko k Pre-širnovej rodovfni, na Koroško k njegovemu bratu in LeviČnjaku in fi. /w frst k njegovej ljubici. Zato sem bil po dr. Dolencu sprožil to misel/-^'^ v zboru Matičinem, ktera se je pa ni prijela, ampak rajša križem roke drži. ^LtP Kar se tiče PreŠirnove zapuščine, opominjam, da sem večkrat slišal, karjepetaj^^ic^nski svet, ves, pravim, ne.samo Stritar, da je res zgorela, ali na dvorišči ali ne, tega ne včm, kar tudi ni važno. Nffi se dokaze, da ni res, če se more. Nam ni treba dokazovati, da je respkar veruje ves svet. Gospa Honova mi je tudi pripovedovala, da je rajnega Smoleta sin rekel njej: „kako sem bil jaz neumen, da, ko je Preširer ležal 11a smitnej postelji, nisem pobral njegovih rokopisov, kar bi bil lehkc sioril; potlej so pa po njegovej smrti knjige in pisma iz sobe nekam nesli v velikej ruhi zavezane." — Smole je bil , proti zadnjemu neki jako oubožal, in Preširen je neki njegovega sina t iz ljubezni in hvaležnosti do rajnega imel pri sebi. — Kar se pa tiče * „benečanske" t. j. „tri želje", ktero pesem sem Vam denes posläl, prav lehko je, da je Dagarin nalašč prinesel Bleiweisu, da bi od sebe » Prim.: Novice 1865., 15.111., str.85.: A. D.(clenec), Koliko časa bomo še odlašali? — In: Letopis Mat. Slov. 1867., str. 12. « Dnč U.V. 1865. (Let. Mat. Slov. 1S67., str. 12.) ^ ^ .^l^bdvrnil vandalski sum, kterega si je gotovo čutil za petami; in to-pesem i&xi/4t9f+i)e lehko prinesel nesežgano brez škode svojej zelötnej vesti7, ker tu je prestava, ktero tudi kdo drug [lehko] po Preširnovi smrti brez te prestave lehko zvrši, in original mladina tudi brez prestave lehko I^J^V^bere. Ce se ta prestava sezge ali ne, to je precej vse enako, drugače je pri izvirnih spisih, kterih nikdar več ne bode, ako so pokončani. Kakor z benečansko, tako je tudi (z| s „Parizino". Kdo je 1847. I. v „Novicah" govoril, in kaj je govoril o Prešiniovih pesmih? Bil je Malavašič — vsaj mislim, Novic nimam v roci — in kaj je rekel, koliko ie vredna njegova kritika, dobro veste. Zanimljive so pa te ßleiweisove besede vendar le, ker pričajo, kako sjjipče .bleiweis tudi v Presirnovej kritiki vindieirati prvost — kajti kar kdo piše v^Novicah", to Bleiweis tako obrača, kakor da bi on sam pisal! O Koseskem veste moje misli. Najbolj govori zoper njega to, da ' ga nihče med Slovenci ni posnemal do zdaj, pa ga bode po zdaj še « » men j. Preširen je_odkriljepoto, bogastvo in ugibčnost slovenskega jezika, ne Koseskij ki je germaiiističiio prestavljal. german[stično k on-struiral, iz slovaijev puföfFsIaRrTn spakedräne besede- Treširen je bil poet, ki je zajemaj iz sebe, ne Koseski, ki je tuje blago prodajal X j za svoje. Ali sejePreširen čudil Koseskemu ali ne, tega ne vem; sed is dixit, torej mora biti res, toda meni bodi dovoljeno dvomiti, v čemer me Judi podpira epigram: „ko se skisaV* Koliko je vredna opomba o elizijah, kterih so polni najboljši pesniki, veste sami; opomniti pa hočem le, da bi tudi Koseski imel dosti več elizi'j, ako bi pisal, kakor se mora prav pisati, kajti on piše: „scer, alj, gor, pšica, mladenča, paljčina, vene, stran (nam. strani), plam (kar je kastracija, ne eli-zija), zjiatnjiu^jo^acija), konc, not (nam. notri), lilje, materno, 0 clo, tovarš, zaničvavec, rah (kastracija) pogm (nam. poguba), al, bilj (nam. bili, gen. plur.), lav (nam. lev srbizem), risena ^ hijena (sam skoval); vednim (nam. vednemu slepcu dade), glasnim (nam. glasnemu), tim (nam. temu)'4. To je samo iz pesmi o zvonu, v kterej bi torej imel nad 20 elizij, ko bi pisal, kakor je prav. Da ie Preširen samo zaljr h/je ne_pel, o tem naj Stritar po svoje krepko odgovori, ker dobro ve, kaj je treba povedati. 7 Levstik sodi tu po duhu ßleiweisove dobe! 8 Ta Prešernov literarnLepigram, ki je imel duhovito ost: Ko-seski ~ ,Jno se skisa", je torei poznal še Levstik. Odkod? Ne veino. Zakaj ga ni objavil? Ne vemo. Nam se je. žal, izgubil. — kakor še marsikaj Prešernovega it vrste! Bleiweis pravi: oblike in pravopis. Pri nas nemarno nič pravopisa v nemškem zmislu, ampak same oblike, ktere izvirajo iz globocega dna jezikovih pravil. Mera, koliko se sme, koliko ne, mora biti prepuščena premišljenemu popravlja^u, kteri pa vendar mora marsikaj pustiti, kar ni prav, ker grapi (vš-zi) branijo popraviti; najmanj pa soditi, kaj se sme, kaj ne, sjng_J$]£iweis^Ja._s^^ Med prave, povsod prijete oblike spada „šč" in „vsaj"; zakaj bi se jih torej Preširen branil0? Saj njega tudi nihče ne vpraša! Ali se mord.i, ktera pišemo z „eKi. Z besedico „uže" so se pa oče vrezali, kakor sein se jaz s prenaglo popravo tistega grana; to nam je vsaj za ekvivalent. Dobro sem pregledal ves prvi snopič, pa v pesmih Preširnovih nisem nikjer našel „užt\ Pregledite še11 Vi! 0_Preširnovej pisavi „bila" sem slišal uže mnogo tožbo negoren-skih ljudi, zato sein jo popravil, kjer je bilo koli mogoče. Vse to je pa le nebistvena reč. Preširenov'- duh tiči drugje, ali ti gospodje ne vedo kje. Da je bil Preširen samo Gorenec, tei\ut^se. o4gpvar j a, da Preširen je bil prvi Slovenec svojega časa, stoječ nad Vodnikom 111 nad nemškujočim,besede kujočim Koseskim, če je tudi med slovenskimi pod-narečji dajal [sioven^inij gorenščini prednost. Razen malih madežev, kterih'je pa kriv njegov čas, ne on, dojidajšejioben slovensk pesnik in pisal (ako slovenski, kakor Preširen. To so ob kratkem moje misli, ktere leliko porabite, kolikor hočete, ako boste imeli priliko, ktere Vain pa tudi ne bode manjkalo, ker sem preverjen, da spišeta s Stritarjem odgovor, in da še ostaneta pri „Klasji". V tej preverjenosti Vam pošiljam: „Parizino"; „tri želje Anastazija Zelenca" (Venetianer Trias); „Zidanje cerkve 11a Šmarni gori". Vse to pošiljam v avtentičnem prepisu iz Bleiweisovega lastno-ročno-preširnovega spisa in v prepisu, kakor sem ga jaz pripravil * O se je Levstik v Prešernu motil! * »• ..Potažba." k 11 Rokopis ima: se, kar je le pisna hiba. Pisna hiba Levstikova. za tiskanje, ter opominjam: 1.) Parizine bi dr. Blei weis nikoli ne bil smel natisniti v Koledarčki — to je bilo 1852. 1. — ker ta prestava *ni taka, da bi množila pevčevo slavo. Če to ni_ poskus iz prvega pe-^ resa, moramo soditi» da je Preširen uže jako bil i zgubilsvoje zmož-ko je to delal. Ker je bil pa te pesmi uže Bleiweis nekoliko dal na svitlo, mora priti tudi v „Klasje". Ja^em j^- P<>Prav)jf1^ 45 popravlja 1, morda več, nego je prav, toda še zmerom ni taka, kakoršna bi imela biti po Preširnovem. Pred sabo nisem pri tem delu imel niti ■w^K- nemške prestave, niti originala, kterega ne umejem; torej ne vem, ali ima------* *^ Tu lisft preneha — s četrto stranjo, ki jej je sledila najmanj še peta; a kor^pism^ojiajm, žal, izgubili. Vendgr j>a je.odlomka do-volj? da nam priča, kako so sodobniki, ki niso bili v Bleiweisovi kliki, že 1. 1866. prav tako sodili in videli: da ni Bleiweisov odpor zoper Prešerna — objektivno pravičen, ampak da Bleiweis Prešerna in njegovo delo tlači iz osebne in politične mržnje do njega: zaradi osebne zamere in pa zaradi preljubega Koseskega! (Dalje prih.) Göö) FRANJO ROŠ: POLETJE. Zori poletje. V solncu zelenijo svobode dnevi, mladi in razgreti; v tišini svetli sredi polj žarijo iz belih rož in gorkih žarkov speti. Ti si jih splela. Vino so duhteče teh južnih rož opoji. Glej, gorijo oči in to srce, pijano sreče, ko čaše nama v solnca svit zvenijo. IVAN ALBREHT: TOMIJEVE TINE MLADA LETA. (Dalje.) Tini je bila sama. Komaj je poteklo dobrega četrt leta, odkar je zadnjič sedela tu — a zdaj se ji zdi naenkrat vse to že davno, davno. Vendar diha toplota vsepovsod. Stara ura meri s stene čas — še prav tako je pikasta in zaprašena kakor pred četrt letom. Na steklo slikane podobe s črnimi okvirji — vsaka visi tam, kjer je visela že bogve kdaj . . . Kristus s trnjevo krono se drži še vedno enako in krvave kaplje se niso niti za las izpremenile na njegovem obrazu. Kakor ri-bezelj silijo na čelo in po licih... Tini čuti tesnobo in svečanost. Vdano poljublja oko predmet za predmetom — spomin za spominom. V kotu, navšev nasproti mizi, stoji obilna peč. Z dvema železnima pasovoma je prepasana, lesena klop jo objema — to staro hišno pa-trono! Tu je ždela Tini pozimi, tu je čula povest o stekleni gori in o zarisani skaliti, o zakletem grofu, ki je bil Čez dan prašič, ponoči pa najlepši mladenič na svetu. Pa ga je rešila deklica, ki je dobila od matere za doto samo tri obleke, a od teh je bila ena kakor luna, druga kakor solnce in tretja še lepša od jutranje zarje. Kadar je pripovedoval stric to povest, je Tini vselej ogledovala Francija in si je želela . . . Iz razmišljanja jo je predramil Francelj. Mati ga je seznanila že v veži z novico — zato se mu je tembolj mudilo v sobo. Gologlav in golorok, zagorel in rdeč je obstal pri vratih: „Tini!" Dekle se je nasmehnilo v zadregi. Plavica na prsih je bila naenkrat odveč in nemški trak je delal nadlego. Francelj ni videl niti enega, niti drugega — le njo je gledal, ki je odšla nekoč revna in ponižana. Bal se je za svoje skrite misli. Tako sta si stala nasproti. Ko so prišli ostali, je prebila šele , Rezika led: „Ali ostaneš zdaj pri nas, Tini?" Izpregovorila je tako prijazno, da je Tini mahoma pozabila na bojazen. Ponovila je vse, kar je že prej pravila teti — le društva ni omenila niti z besedo. Ko je končala, je rekel boter Jože: „Tako ves, da —" Tini se je že vdajala veseli misli, da morda pride tudi stric na •veselico, toda v istem hipu se je oglasila teta: "'' „To tako ni nič za nas — ta nemška reč — In še Tomi je zraven." Stric je pokimal: „ Tako, da, da —" „Mi še lahko smukne zopet kako kronico," je utemeljila teta svojo zavrnitev natančno. Tini jc zardela in povesila oči: „Bom morala naprej —" šlo ji je skoro na jok. Francelj je prvi opazil to izpremembo in je bil v mislih hud na mater. „Pri kosilu bodi pa že pri nas!" Pri tem je ostalo. Razgovor je šepal — o običajni vedrosti in šega-vosti, ki je t ud med jedjo v navadi, ni bilo sledu. Samo stric je vprašal, ali ima Tini zdaj tudi kri tako marogasto kot je trak pri torbici. Skušala si je pomagati s smehom, vendar ni hotelo iti prav. „Čez noč pa pridi k nam," so jo povabili pred odhodom in Tini je obljubila — „Tole je najboljša šola za beračenje," je menila teta Mica kesneje. „$e vse kaj drugega — ne le to," je zamahnil stric z roko in temna senca mu je za hip zamračila čelo. Domislil se je bil Celovca in prizora pri „zlatem viru"... Francelj je bil žalosten in je v mislih spremljal Tinico, ki je šla zamišljena in upehana po klancu proti Šmarjeti. Spoznanje, da Ko-čuba ni vu* zavetišče, ampak samo se lep spomin, ji je kratilo pogum in veselje do začetega dela. V Šmarjeti je izprva naletela ponekod na slabo. Ne le, da ni bilo prijaznih obrazov — tudi besede so bile vse prej nego prijazne. Mestoma so ji celo kazali bližino in širjavo hišnih vrat ... Pa je prišla — žalost v mislih in žalost na obrazu — do visoke bele hiše — In ker je bila hiša ponosita, je pozdravila: „Guten Tag!" Odzdravil ji je mlad mož, je zarožljal s šopom ključev in je smehljaje poslušal njene besede. Pogostil jo je s kruhom in z moštom in jo je vzpodbujal in bodril k delu za to lepo stvar. „Geh auch zum Pfarrer," ji je naročil za slovo. Lepe besede so budile nov pogum in novo moč. Krenila je naravnost proti župnišču. Pri vratih jo je sprejel velik pes in debela kuharica — Tini se je ustrašila obeh. „Kaj bi?" „H gospodu moram," je odvrnila Tini spoštljivo. „Jih ni doma — Ali je treba prevideti?" „Ne, ne — moram sama h gospodu — je zelo silno," je lagala Tini. — Če jih ni doma, pa počakam." Pripravljala se je, da bi sedla na vežni prag. V tem se je oglasil \ prvem nadstropju župnik: „Kdo je?" Kuharica se je namrdnila in je pokazala mali po stopnicah. Župnik je bil star mož, siv — vendar še svež in vedno sam sebi zvest. „No, kaj bi rada, čeča mala," je pogladil Tinico po glavi in ji je odprl sobo. Govoril je slovensko in mala ni slutila nič posebno dobrega. V sobi je sedel še en duhovni gospod — mlad, bled in živahnih oči. Tudi on je govoril v domači besedi, tako, da si Tini skoro ni upala izročili vabila. „Tole sem prinesla —" „Župnik si je ogledal li&t in ga je ponudil mlademu drugu. „Speljančke, speljančke pošiljajo okrog." Odprl je predal pri pisalni mizi in je ponudil Tinici rožičev: „Ali si iz Reber?" „Od Sv. Jožefa," je povedala Tini. „Pa kdo ti je dal to?" „Gospod Müller" — „Kaj pa atej," je vprašal župnik. „V tovarni delajo — Pri tem društvu so za nekaj višjega," je po-»jasnila Tini v nadi, da stopi s tem pred gospodi v veljavo. Namesto pričakovanega začudenja je dobila Tini samo vprašanje: „Kako se pa pišeš?" „Gornik," je odvrnila pričakujoče. -Oba gospoda sta se spogledala. „Ali nisem vedel,'1 je menil župnik proti mlademu. Takole nam jih izpeljujejo iz gnezda. Potem ubijajo sirote sebe in svoje — ti speljančki in speljanci." Mladi gospod je zmajal z glavo in je motril Tinico. Zdelo se ji je, da gleda ravno na njen nemški trak. Begala je s pogledom sem in tja in je premišljevala, kako bi napravila, da bi mogla hitro odtod. „Pri vas na Kranjskem — tam ste blaženi," je zopet začel župnik in Tini se je zdrznila, ko je začula, da je mladi gospod s Kranjskega. „Hvaljen bodi Jezus Kristus", je pozdravila in je odšla, vsa zardela in preplašena... „Je res," je nadaljeval župnik razgovor s tovarišem — „kakorkoli premišljuješ — rezultat slovenske narodne bilance na Koroškem je — smrt." Pogled je pričal o žalosti v srcu. „Kmet se vendar še drži — in to je tudi nekaj," je hotel bodriti mlajši. „Nič, nič! Kakor hitro stopi preko svoje posesti, ga je svoje besede strah in sram. Trgovina se je uklonila Nemcu, uradništvo je nemško in ponemčeno — vrhu vsega gine še tovarniški proletarijat v tem nasilnem morju. Mi smo osamljeni — in tisti, ki so z nami, so z nami komaj morda — v srcu . . . Dejanja — tega ni!" „Tu bi bilo pač treba dela, dela," je menil drug s Kranjskega. Župnik mu je prikimal s trpkim usmevom. „Dela, volje in moči! Toda na Kranjskem vam preveč meša glave prašanje: ali bodi človek katoliško naroden — ali narodno katoliški! To je tragikomedija našega početja. Zato bi mi bila najljubša družica — sestra smrt." Kakor je rekel, je sklonil glavo in ustni sta se zmaknili — morda je bila molitev za srečno poslednjo uro . .. Medtem je šla Tini nazaj proti Kočuhi. Trdno je sklenila, da ne pojde nikamor več z vabili. — Solnce je pripekalo in je parilo misli. Trudna tišina vsepovsod. Na Kočuhi je poiskala bratranca. Sukal se je med žanjicami na njivi in je ukladal snope v kopice. Ko ga je ugledala, je otresla žalost in svečanost s sebe in mu je začela pomagati pri delu. „Težko sem že čakal, da prideš zopet enkrat k nam", je rekel Francelj po dolgem in je čutil, da ima ta dan posebno okoren jezik. Tinica mu je bila hvaležna za te besede in mu je pripovedovala o vsem svojem početju izza časa, odkar se nista videla. Zvok lastne go-\ orice je zamoril naklepe o laži in vedno bolj gladko ji je tekla beseda. „Zdaj mi je že žal, da sem šla v nedeljo z atejem", je priznala polglasno in je razkrila dogodek v župnišču. „Že vem", se je namuznil Francelj. — Tista bela hiša je gostilna. Nalašč so te navedli k župniku. Gotovo so ga hoteli dražiti, ker vedo, kakšnih misli je." „Kar pustim vse skupaj", je obupavala Tini. Francelj jo je gledal in je mislil svoje misli. To so mu narekovale laž. „Saj so naš atej tudi v nemški kasi. Pravijo, da je tam bolje. — Samo govoriti ne smeš tega!" Mala je prikimala in je molčala. Bolj kakor Slovenci in Nemci so jo zanimale misli o Franclju. Skromno znanje o ženitbah, ki ga je pridobila nekoč pri Rokavčevi Sali, je pomnožila in podkrepila pozneje zrela tovarišija v šoli. Nekatere sošolke so že znale pisati pisma in so vedele, kako je treba pogledati pri taki, kako zopet pri drugačni priliki — kadar se dekle spogleda s fantom. Te pridobitve je skušala uveljaviti Tinica na njivi. Francelj je živel v naravi in ni poznal takih reči. Pojmoval je vse le tako, kakor more stvari razgaliti gola beseda. „Ali ti je slabo," se je prestrašil dobrikanja Tininih pogledov. „Dro," se je zlagalo v mali. * Francelj je verjel in jo je odvedel domov. Čeprav se je bal za družico, je bil vendar vesel. Premišljeval je natanko, kako bi ji mogel izkazati to ali ono prijaznost, da bi jo s tem opozoril nase. Potem — Do tu je šlo — ali potem! Kaj je treba začeti in kako — to je bila zagonetka Francljevih misli! Če bi ji rekel, da jo ima rad, bi se mu mogoče smejala — zlasti še danes, ko je tako gosposka. Pa je vil in vil, a spotoma se je že oglasila Tini: „Zdaj mi pa ni več slabo —" „Kaj pa zdaj?" „Greva na šupo," je zavabila mala. „Samo — tvoja obleka," je zaskrbelo Francija. „Ah -" „Ti, tvoja piška že leže jajca," se je domislil Francelj v vednem prizadevanju po prijaznosti. Tini se je razveselila. „Ali je še vedno moja?" Obenem je venomer iskala besede in prilike, da bi povedala Franclju, kako ga ima rada. Da bi vsaj vedela, kaj misli Francelj! Morda sploh še ne ve za take reči . . . Pogledala ga je pomilovalno. Domislila se je sošolke, ki ji je pravila nekoč, da je najbolje, Če se človek, ob takih prilikah kam spotakne ali kako spodrsne, da pade. Če jo 011 dvigne, je to gotovo dobro znamenje. Seve! Ali — kako naj pade na ravni poti in pri belem dnevu?! To ne gre!. . Prišla sta na vrt za hišo. Zgodnejše sadje je že zorelo. Francelj si je priboril z dolgim rajžljem najlepšo hruško in jo je ponudil sestrični. Tini je ogledovala hruško in Francija: „To pa gotovo tudi ni slabo znamenje?" V šupi je bilo mračno. Seno — že nova letina — je dehtelo in hlad je vabil k počitku. Francelj je sedel in je rekel: „Tini Dekle je tudi sedlo in ni reklo ničesar. Roke so se začele poigravati in po vsem, kar je bilo med njima, je Tini spoznala, da jo ima rad. S skrivanjem in z nagajivostjo je netila njegovo radovednost. „Ti, ti -« Razigrana in razpaljena se ni branila njegovega početja . . . Šele tetin glas, ki je klical k večerji, ju je premotil. „Ali boš zmerom moja," se je ojunačil Francelj. „Bom," so se zaiskrile dekletove oči. — „Samo moj atej — teta so hudi nanj," se je domislila spotoma neprijetne ovire. Francelj. se je vzravnal ponosno: „Kadar dorastem, bom imel besedo — jaz!" Tini je z občudovanjem zastrmela vanj. Začutila je, da je velik in močan. „Tega sem še najbolj vesela", mu je pošepetala na uho. Francelj je sklenil besede s pravkar doživelim in je pomislil osuplo: „Čemu sem neki odlaša! toliko časa . . .?" V Šmarjeti je opozoril zvon k molitvi--- IX. Mojster Ščetina je bil pravzaprav berač, vendar je imela njegova osebnost dokaj veljave pri puškarjih. Bil je zelo star, nekoliko gluh in malce slab na očeh, toda kljub temu se je še vedno rad loteval dela. Mojster Ščetina je bil namreč zidar. Rekel si mu na cesti: „Dober dan!" Mož se je okrenil in je vprašal z veliko prijaznostjo: „Prego, signore?" Pa mu je rekel drugi: „Kako pa je kaj, Ščetina, kako?" „O, bitte. — Stets gerne zu Diensten," se je naklonil starec spoštljivo. In spet se je naključilo, da ga je vprašal kdo: „Na, wohin, Alter?" Možiček je postal in se je ogledal po nebu: „No, jes žinjem, de bo ja 11 mau 'ej lepe ure!" Tak je bil mojster Ščetina. K temu je krenil Tomi tiste dni, ko so bile priprave za veselico že v polnem teku. Preračunil je natanko, koliko utegne kaniti v njegov žep in je sklenil, da prizida k bajti zidišČe, kjer naj dobi potem kuhinja svoj novi prostor. Ko je mojster Ščetina čul ta ukrep, je pritrdil svečano: „Prou! Borna pa naredua!" Puškar je še prašal za ceno. „Petnist rajneš use 'upi! Jes žinjem, de na bo čueč," je pojasnil mojster Ščetina in Tomi je bil zadovoljen. Tako sta živela Goniikova z družino v vedno naraščajočem razburjenju. Tomi je bil blagajnik pri veseličnem odseku. Tu je bilo posla — večer za večerom, vselej še z naknadno zamudo. Kljub vsem neprilikam se je stvar vendar sponašala tako dobro, da Matilda ni imela prav nič zoper to. Spoznala je z veseljem, da je postal Tomi dobrega srca in voljnih rok — da smukne tudi med tednom večkrat kaj okroglega iz njegovega žepa. Drugače je bilo s Tinico! Seve — opravila je imela čez glavo. Tudi naučila se je na svojih pohodih marsičesa. Če ji je Matilda ponudila pri priliki Valterja v oskrbo, je zmigalo dekle z glavo in je pokazalo materi jezik. „Kdo te pa redi," je vzkliknila Matilda vsakikrat. Tini pa je stekla in je odvrnila iz primerne razdalje: „Čemu ste me pa spravili na svet!" Tako je bilo med hčerjo in materjo — z očetom sta se razumela bolje. Takoj tisti torek, ko je prišla s Kočuhe, je šla Tini očetu poročat v tovarno o svojih uspehih. „Tako gre — kakor namazano," je lagala s svečanim glasom. Ko je ugledala očetov vzradoščeni obraz, je hitro izsula kopo ugodnih podrobnosti, ki si jih je bila že med potjo priredila v mislih. - „Saj sem vedel. — Moja kri," je pohvalil puškar malo in se je ponosno oziral po delavcih, ki so večinoma ž njim vred malikovali pred nemškim bogom. Isto veljavo je izkazoval oče hčeri tudi doma. Zato si Matilda vpričo njega ni upala mnogo do besede. Tem več je bilo ropota skrivaj. Mojster ščetina je imel namreč poleg svojega orodja navadno še kopico živali s seboj. Te male živalice so prilezle Metki v lase in tudi Valterju ni Šlo bolje. Edina sreča je bila, da je imel mali še kratke in redke lase. Kljub temu je imela Matilda dela — za tri in za štiri venomer. Pa je ukazala Tinici: „Vsaj sčeši jo malo! Poglej, kakšna je, ta uboga Greti!" Namesto glavnika je prijela Tini kljuko pri vratih — in ko je bila srečno zunaj, je pojasnila materi svoje stališče: „Nimam nič polja, da bi redila živali!" V svoji jezi je Matilda pretepla Metko in je potlačila Valterja v posteljo. In kakor je bila razburjena, je šla tožit Ščetini svoje nadloge. „Ja, ti otroce, ti čoue?e sile uasi deueje," je pomagal tarnati mojster Ščetina in je obenem porabil ugodno priliko za to, da je naročil še kamenja ali kaj podobnega — česar mu je baš primanjkovalo. „Ja, na Uaščem, tam je drgače! Tam se ta4 puoua, de še povedt na morem, 'a'u —„ je pomodroval in je pokimal z glavo. Napolnil je svojo čedro in je vlekel in vlekel, da sta ga že boleli ustni. „Ta* je na stare lete, de anaga še čedra ne boga —" Matilda je prikimala in je odšla. Vedela je: če posluša starčevo godrnjanje, pride želja za željo na dan. — K sklepu pa prav gotovo vprašanje: „Al mate 'ej te granjčega?" Pri vsem tem je potekal čas kakor misel — le prizidek je rastel počasi. (Dalje prih.) JOKA 21GON: PESEM. O ko mogel vsaj bi poljubiti sled stopinj, ki vodijo do tebe, v trenotku videti zavese, ki tc skrivajo, napol odstrte in v tem svetem hipu razgubiti v nič se. Toda zbrisane sledi so ko za zvezdo, ki se v noči vtnie, da nikdar se na obzor ne vrne, v večnem miru zastori strmijo, branijo pogled na rajske vrte. ^ KNJIŽEVNA POROČILA. — Iivstik Vladimir: Višnjeva repatica. Satiričen roman. V Ljubljani. Zvezna tiskarna. 1920. 506 str. 4(f K. V tej knjigi se je Levstik pokazal z nove strani, ki sicer ni popolnoma nova po nekaterih značilnih črtah, ki jih kažejo že njegovi „Obsojenci". Kakor da £a je sram sladkobe, ki jo je razlil po „Zapiskih Tine Gramontove" in „Gadjem gnezdu*', je krenil v drugo smer in ubral drugo struno. Napisal je „satiričen roman", debel, obsežen ne samo po številu strani, ampak tudi po številu grotesk in karikiranih tipov. Veliko zrcalo, pravo Noetovo barko vseh človeških slabosti, ki so se, male duše v malih ljudeh, stisnile v malem in ozkem ozračju. Ko se v tem ozračju pokaže „višnjeva repatica", potegne vse te ljudi v svoj rep: hladne sebičneže, puhloglave ,štreberje/moški in ženski svet, preprostega buržuja ravno tako kakor najvišjo ekscelenco. Zgrabi jih pri njih lastni slabosti, na katero zvito računa, 11 a^aduje^ pa j iaj>r a v i velikanski vrtinec, v katerem se maščuje za svoje nekdanje ponižanje. Vse mesto spravi po koncu, vse glave zmede, nazadnje pa izgine jjakor prava ^repatica" - ne ve se, odkod je prišla, ne ve^se, kani gre. To novo struno je Levstik, to se na delu pozna marsikje, ubiral z naslado in užitkom. Ne pozna se samo na sočnosti in izjiajdjjiyosti; dikcije, pozna se tudi na tem. da ga je nova melodija večkrat potegnila s seboj in zanesla v stran. Tako se je zgodilo, da je pisatelj, sam opajajoč se nad svojimJ>xešsraiin. delom, začel z odra škilili v parter, da vidi, ali se tudi občinstvo dovolj opäjä^in da je začel melodijo uravnavati po publikumu. Tako se včasih z odra, na katerem bi se naj — in se tudi res — agirala aristofanska burka ali rabelaisovska komedija, oglasi čisto navade.i kuplet. To se godi v vseh onih slučajih, kjer Levstik po nepotrebnem pretirava. Pre 1 i ravan je je res glavno^ sredstvo satire, davnopaže ni več satira, če se pretirava prav vse, ne samo intelektualne in moralne lastnosti (pravzaprav defekti) opisanih značajev, ampak tudi še formalna sredstva izražanja. Etos, ki je glavno gibalo vsake satire, se pri takem prešernem, brezmejnem pretiravanju izgubi v karikaturo in grotesko, ki ji je končni cilj samo še čisto anintaličen krohot. Zato ne sodi v tak roman sentimentalna stori ja med grofom in ubogo Marijo, niti ona zgovorna imena glavnih oseb, niti vsa „pohlinščina" (temelječa na intelektualnih defektih humanista Pohlina!), niti Smučiklasov , Toper tan"! Zdi se, da se je Levstik note! res prav na vsa usta razkrohotati nad vsemi in ysem, celo mladina (Rožmai inček, Križaj, Rovan) je pri njem orisana z rahlo ironijo Edina, ki jima velja njegova simpatija, sta v tem krogu „steničar" Bilban in — menda še — socijaiist urednik Mahne. Da se ni mogel brzdati, bi ne rekel, prej bi trdil, da se ni hotel. Tako je tra$ „svoje talente na reč, ki jih ni vredna. To mi je žal, ker se sicer v tej knjigi kažejo novi Levstikovi talenti. Samo da opozorim na stilistično novost baš v tej knjigi, ki je za naš jezik naravnost predrznost, ki pa se je sijajno posrečila: ona bogati uporaba participa, ki je za nas nenavadna, s katero pa doseže Levstik večkrat naravnost pregnantuo sklenjenost in preciznost sloga. To je po „Tini Gramontovi" in „Gadjein gnezdu" nova faza v razvoju Levstikovega sloga. Dikcija (e tu in tamJ&dovitoj>lastična. Tako n. pr. kar prvi stavki I. poglavja ali sledeči stavki: „Prav to noč je prirohnel po Tržaški cest? močan popotni avtomobil, utihnil med prvimi hišami, ubral jo brneč proti „Imperialu" ter se ustavil pred vhodom liki ogromen muren z ognjenimi očrni... Razjarjena masa voza je vrtinčasto cepeta je udarila v daljo, štejoč kantone s svojimi kovinskimi stoki; še blisk na ovinku, in mleko mesečine je teklo po cesti kakor prej." (Str. 8.) Ali n.pr. (str.28.): Ogorek v svečniku se je topil; v poslednjem boju plamenčka so se kremžile oblike pohištva, oljnih tiskov na stenah in knjig, razmetanih po mizi, polici in komodi. Ura je odštela enajst brnečih udarcev; plamen je poskočil, kakor bi bil vesel, da ie odslužil; v temo, ki se je storila, je legel z okna štirikotni odsev pocestnih svetilk". Z „Epilogom" je ves roman srečno sklenjen in spretno zaokrožen. Vse se je pomirilo, življenje je zopet teklo kakor poprej. Samo poroke dveh glavnih junakov, Dore in Egona, še pričakujemo. Toda ne učakamo je: „... na svatbeno jutro... so jo našli nemo in mrzlo na otomani, zraven na tleh pa razbito stek-leničico z ostanki belkastega pralni. ,Ciankalij', je kratko rekel zdravnik. To žalostno dejanje je spet nekoliko vznemirilo naše ljudi, in tudi Veselkovo ime se je oglasilo iznova; no, stvar je bila romantična iu svet jo je odložil, kakor odložimo roman." Na predzadnji strani dolgega romana je to učinkovit trik, s katerim se do konca pomiri čitateljevo pričakovanje; formalno geslo, da je stvar pri kraju. Stavki o Rovanu, ki še slede in ki bi naj bili nekaka perspektiva v bodočnost, so^avno tako samo zadovoljen in eleganten pisateljev manu propria, ob katerem tudi bravec občuti njegovo veselje^ da je^storije konec. J. A G. Marija Kmetova, Bilke. Založila „Zvezna tiskarna" v Ljubljani, 1920. Marija Kmetova je v sodobni slovenski literaturi čisto svoia. doslej morda premalo opažena in vsekako premalo cenjena osebnost. Kratke, eierskonežne. do, bolnosti subjektivne in do genliivosti poetične perorisbe njenih „Bilk" so se IKJjavIjale^iigkaX let skrqmno in ponižno v podlistku ,,Slovenskega.Naroda" in v predalih ..Ljubljanskega Zvona", ne da bi se bil zgenil radi njih najperfektno zdresirani književni okus. Morda so našle pri ženskem delu občinstva tem več priznanja — takrat; zakaj danes, ko se predstavljajo bravcu zbrane v majčkenem zvezku, jih mora pozdraviti s hvaležnostjo tudi moški bravec, ki ga le količkaj miče pogledati v tiho snovanje in koprnenje ženske duše.^ Ako primerjamo „Bilke" z raznimi znanimi ženskimi konliteorji domačih in tujih literatur, nas iznenadi na^s^simgaiično baš njih snežna, skoraj bi_ rekel, japonska_de-vištvenost; to je v žanru, kjer prevladuje malodane obvezna megerska razgalje-nost, gotovo nemajhna pohvala. Nekatera mesta so pravcati biseri, ki bi se smelo lehko pokazali zraven Altenbergovih minijatur, ako bi ne bili tako svoji, tako čisto izven vsake šole in vpliva. Odveč se mi zdi analizirati te lirične črtice s perspektivami romanov in tragedij; moral bi si izposoditi pisateljičino pero —■ kakor mislim sploh, da bi;znala oteniti Jo žensko, našo, najbolj žensko knjigo Ie„ ženska. gjiijia. In. cenilajo bo! V tem prepričanju priporočam knjigo vsem zamišljenim dušam kar naitopleje, kot sam hvaležen bravec in ne morda le, da bi izpolnil svojo (v tem slučaju zares veselo) kumovsko dolžnost! V. Levstik. Markič Mihael: Izpopolnjena in izenostavljena silogistika. (Konec.) Oe pa sodbe kakor tudi dejstva niso sploh nobene relacije, tedaj pa ob enem sploh ni več nobene možnosti, smatrali katerokoli enačbo v matematiki za ana-logon sodb ali dejstev v logiki; saj izraža, kakor sem že omenil, vsaka matematična enačka neko svojevrstno „razmerje'', namreč razmerje (sicer kakršnokoli) količinske enakosti. Kot tak analogon se torej ne sme smatrati tudi ne Markičeva enačba: v — cp (*)• Ha, zdaj lahko natančno pokažem točko, kje leži zadnja napaka tega nalikovanja. Po Markiču samem obsega relacija kot taka, izražena s to enačbo, „enačaj in znak funkcije dočim odgovarja število v prvemu, argument funkcije x pa drugemu členu te relacije. 2e iz tega pa zdaj jasno sledi, da je poleg matematične enačbe y = q> (*) strogo ločiti sodbo (trditev), oziroma dejstvo (stvarni stan): y = ep (x). Enačba kakor sodba, oziroma dejstvo, imata za svoja člena y in x, enačba sama je nadalje istovetna z razmerjem med tema členoma, izraženima z znakom; — = —. Pri vsem tem pa nam zdaj še manjka sodbe na eni in dejstva na drugi strani, ki ni istovetno ne z omenjenima členoma, ne z omenjenim razmerjem med njima, temveč vse to le nujno predpostavlja. Iskana sodba ali trditev je namreč trditev, da se to razmerje (-- = (p —) med tema členoma (x, y) nahaja, oziroma (od strani onega, ki enačbi ne „verjame") ne nahaja, tako da je naše iskano dejstvo istovetno z nahajanjem, oziroma ne-nahajanje m tega razmerja med dotičnimi členi. Nahajanje ali nenahajanje nečesa samo pa se ne sme zamenjati s tem, kar se nahaja ali ne nahaja. (Drugače bi morala slediti že iz pojma „zlate gore" tudi eksistenca take gore, že iz pojma „boga" tudi eksistenca boga itd.) Ta fundamentalna razlika med y — ep (at) kot matematično enačbo in kot trditvijo (sodbo), oziroma dejstvom je to, kar je Markič prezrl takoj v začetku svojih pozitivnih izvajanj. V smislu njegove lastne terminologije (str. 5 spodaj) je torej reči: y in x sta „materija", — = q} — (razmerje med y in x) pa „oblika (forma)" le enačbe: v (a). Materijo odgovarjajoče trditve (sodbe), oziroma odgovarjajočega dejstva pa tvori celokupna enačba (t. j. y in x in njuno medsebojno razmerje), dočim se, oblika te trditve, oziroma lega dejstva določa po tem, da je, kakor že vemo, ta trditev vselej al> ofirmativna ali nikalna, to dejstvo ali pozitivno ali negativno (je — ni). Iz vsega tega sledi, da nikakor ne gre izvajati neke zakone trditev, oziroma dejstev, enostavno po analogiji zakonov, veljajočih za katerekoli enačbe in s tem v najugodnejšem slučaju le za materije trditev, oziroma dejstev. Le na takem logično nedovoljenem izvajanju miselskih zakonov sloni tudi Markičevo pojmovanje nikalniee, oziroma njenega meritornega mesta v stavku. Potem, ko je čisto na kratko določil sodbo kot „relacijo" med subjektom in predikativom, imenujoč ta zadnja „materijo" sodbe, nadaljuje zopet čisto na kratko, kakor da tukaj sploh ni več nobenega „problema", takole: „Meja med materijo in formo sodbe pa ni nepremakljiva. Kakor se nikalnica od drugega člena lahko loči in priklopi relaciji, tako tudi od — prvega člena." (Str. 6 gori.) Do tega naziranja je dovedla Markiča zopet le neka zakonitost, tičoča se enačbe v = (p (.t), ki se tudi da tako spremeniti, „da je del funkcije cp tesneje zvezan z v" (str. 6 sreda, kjer je naveden tudi način te spremenitve). Tudi tradicijska logika spaja nikalnico „zdaj s predikativom, tako da spada nikalnica k materiji sodbe, po naše: S a non — P, zdaj zopet priklaplja nikalnico k relaciji, po naše: Sa non — P" (istotam spodaj). Iri prol. Markič zopet pristavi: „Analogon k temu v algebri bi bil ta: y =.•= (p (x), x = (2); torej >• = 7 (z)j A' odgovarja izrazu non — P, pa nikalnici non; z je P" (istotam). Na podlagi takih analogij se Markič končno vpraša: „Zakaj pa bi bilo to kolebanje nikal-nice med materijo in formo sodbe dovoljeno samo pri predikativu in ne tudi pri subjektu?" Na tem pojmovanju nikalnice, oziroma na že gori omenjenem na-ziranju, da meja med materijo in formo sodbe ni nepremakljiva, slone vsa sledeča Markičeva izvajanja (prim, njegove lastne besede na str. 6., zadnji odstavek!); to pojmovanje se vleče odslej kakor rdeča nit skozi ves spis, s tem pojmovanjem vse ostalo stoji in pade. To pojmovanje pa ie krivo; meja med materijo in formo sodbe, v kolikor se določa ta „forma" po nikalnici, je nepremakljiva'! IJ^onor t'Sog Markičevega naziranja leži namreč v njegovem izhajanju od slučajev, v katerih baje koleba nikalnica med „relacijo" in „predikativom" ali pa po naše: med sodbo, oziroma dejstvom samim in drugim členom te sodbe, oziroma dejstva. Takih slučajev ni. Markič se je tukaj dotaknil namreč takozvanega „kontradiktornega" ali „negativnega" (protirečnega) nasprotja, ki ga je poznal že Aristotel pod imenom 'avTixeiflevov '^ in ki se nahaja edinole pri sodbah (splošno: mislih), oziroma dejstvih samih in nikjer drugje: le misli same so afirmativne ali nikalne. le dejstva so kontradiktomo pozitivna ali negativna (je — ni), vse drugo stoji, kakor sem razvil to že pri orisu sodbe in dejstva, principijelno izven tega nasprotja. To uvidi vsak, ki se ne da prevarati od jezikovnih izrazov, kakor: noben človek, zeleno — ne zeleno, splošno: A — 11011 A; .„non — človeka", „non — zelene barve" itd. ni; imamo le n.pr. kamen, rastlino, belo barvo itd., ki ni človek, zelena barva itd., iz česar se *akoj vidi, da spada nikalnica stvarno vselej k sodbi, oziroma dejstvu (po Markiču: k sodbeni relaciji), nikdar pa h kateremukoli členu te sodbe, oziroma dejstva. Nikalnica označuje stvarno le sodbe na eni in le dejstva na drugi strani, in sicer prve kot nikalne sodbe, zadnja pa kot negativno dejstva (ni, niso, nisem...); nikoli pa ne more nikalnica pripadati k temu, kar zavzema v stavkih normalno mesto subjekta ali predikativa, torej svoi čas orisanim predstavam 11a eni in osnovnim predmetom (človek, barva, kamer....) na drugi strani. S posebno nazornostjo kaže to tudi n.pr. ta-le sofizem, ki se radi večje točnosti našega jezika napram nemškemu niti ne da podati v slovenščini: „Kein Pferd hat zwei Schwänze, Ein Pferd hat um einen Schwanz mehr als kein Pjerd, Also: hat ein Pferd drei Schwänze." Ia sklep bi bil popolnoma pravilen, če bi izražal prvi stavek v resnici ajirmativno sodbo, oziroma pozitivno dejstvo,^ t. j. če bi nikalnica, izražena z besedo „kein", spadala meritorično k subjektu „Pferd": ta sklep bi moral biti pravilen, če bi veljala Markičeva teorija kolebanja nikalnice med materijo in formo sodbe. Očitna nepravilnost^ tega sklepa pa leži ravno v tem, da stvarno ne spada nikalnica v prvem stavku k subjektu „Pferd", temveč k „hat" (torej k sodbi, oziroma dejstvu samemu, po Markiču: k sodbeni relaciji), t. j. ker temu stavku odgovarjajoča sodba, oziroma dejstvo ni afirmativna sodba in ni pozitivno dejstvo, temveč nikalna sodba, oziroma negativno dejstvo. Zato je ta sklep v resnici le „sofizem". (Zdaj se tudi vidi, zakaj se ta sotizeni kot tak ne more podati v slovenščini, zato ne, ker bi tukaj prvi stavek tudi že jezikovno kazal svoj negativni značaj: noben konj nima dveh repov. Na to svojevrstno superijo-riteto našega jezika napram nemškemu v strukturi in izraževanju misli bodi mimogrede opozorjen vsak slovenski inteligen t, sicer le znanstveno in sine ira et studio. Sklenem: Markičeva temeljna psihološko-spoznavnoteoretična premisa, da meja med materijo in formo sodbe ni nepremakljiva, je torej tudi napačna; ker pa slone njegova sledeča izvajanja na tej premisi, se mi ni treba spuščati v njihovo podrobno kritiko. Kdor mi očita, da se nisem oziral na razne eksaktno izvedene račune v Markičevem spisu, se daleč oddaljuje od smisla moje razpravice. Moj namen ni bil, oceniti eksaktnost in pravilnost teh matematičnih računov, temveč izklesati glavne in principijelne psihološko-spoznavnoteoretične temelje tega spisa, ki bi šele — salva veritate — mogli dati tem računom njihov od avtorja intendiran smisel. Brez tega smisla so pa vsi taki računi, ki hočejo utemeljevati Logiko, le brezploden šport ostroumnosti. Sami znaki ne morejo nadomeščati misli. Zato se tudi ue čudim, da v omenjenem spisu nisem trčil na noben nov rezultat, ki bi moral zanimati logika. Prof. Markič sam našteva troje takih „novih" rezultatov: 1.) da je namesto sklepa „bamalip" postaviti sklep ,,bamalyp", ker se poleg že znane „relacije" i (Si P) nahaja še n.pr. relacija y (Sy P Vsi non — S so non — P). Str. 7. si. in str. 19.; 2.) da ni mogoč samo en sklep z „a"; tudi en =ss a. n je tudi nova „relacija" poleg znanih (Sn P = Vsi non — S so P). Str. 7. si. in str. 10. in 3.) da sta neodvisna samo dva logična aksijonta, namreč: „n"1 — 1" (zanikano zanikanje je trditev) in ..aa' — a"" (del dela je del). Str. 22/23. Prvi in drugi izsledek sloni neposredno na Markičevi teoriji nikalnice (prim, str. 0/7), o kateri sem govoril zgoraj. Markičeva „definicija nikalnice" (n2 = 1) je pa le drug in že davno znan izraz za že Aristotelu znano kontradiktorno razmerje med afirmacijo in negacijo sicer ene in iste misli. (Kontradiktornost je ravno ,v tem. da je negacija negacije ekvivalentna afirmaciji.) Običajna principa contradiction's in exclusi tertii stojita seveda s to kontradiktornostjo v najožji zvezi, imata pa vendar vsak zase drug smisel nego to razmerje samo. Ta razlika se kaže tudi v tem, da principium exclusi tertii (kar še dandanes ni vsakemu znano) ne velja za vse slučaje, temveč le za določene (individualne) predmete: O trikotniku sploh ne morem reči, da je ali pravokoten ali ne pravokoten. Če rečem, da je trikotnik sploh pravokoten, tedaj bi nobenih nepravo-kotnih trikotnikov ne smel smatrati za „trikotnike"; če pa rečem, da trikotnik sploh ni pravokoten, tedaj bi vsi pravokotni trikotniki ne bili več „trikotniki". Itd. Le o tem in tem posameznem, n. pr. pravkar pred menoj ležečem predmetu laliko v smislu našega principa rečeni, da je ali tak ali ni tak, ali to ali ni to. Naše kontradiktorno razmerje pa ostane vselej ohranjeno! Naravnost nepojmljivo pa mi je, kako more Markič znani principium identitatis smatrati le za ,,Izsleditev definicije nikalnice" (str. 23 v sredi). Ce ne ostane n. pr. vsaka negacija samo s seboj istovetna, tedaj zgubi vendar vsak smisel tudi „definicija' nikalnice (tedaj bi absolutno ne mogel sklepati, da je zanikano zanikanje trdi-tev!). Načelo istovetnosti torej ne sledi iz definicije nikalnice, temveč ta definicija to načelo naravnost predpostavlja! Kam pelje Markičev račun: x n-x — x? Kaj pa naj ima logika opraviti z aksijomom: del dela je del (pars partis est pars), mi je neznano. Ta aksijom je vendar količinsko-teoretičnega značaja, torej za logiko daleko prespecijalnega značaja; če je ta aksijom „logičen", tedaj imamo še celo vrsto drugih logičnih aksijomov, n. pr. celota je večja kot del itd. Radj omejenega Erosi or a ne morem Se orisati iudi brezdvomno dobrih, strani M a rkičevega^ spis a; upam, da mi tega g. prof. Mgjkič. JjcTzapier i 1, saj^vodi znanost naprej le medsebojna stalna kritika, ne_pa^brez pjo^ln^i val a. Sibe Miličič: Knjiga radosti. Beograd. Geca Kon. 1920. Cena 3-5 din. Naslov tej pesniški knjigi bi se tudi lahko glasil: Simfonija radosti, kajti vse so ena sama ditirambična pesem, v kateri se od vsezavzetja prekipevajoča pesnikova duša porazdeli v vsemirju v vseh stvareh. Iž njegovih verzov ne govori več njegov jaz, v njih kriči vesoljstvo v opoju najdivnejših sozvočij. — Ta knjiga — kot sploh moderna poezija — se ne da premeriti in oceniti po zastarelih načelih estetike, ampak se samo lahko ugotovi, ali je delo čitatelja pretreslo, da je doživel v sebi demoničnost carstva četrte dimenzije. In v tej knjigi so mesta, ki delujejo s tako silo. Predvsem me je presenetilo povdarjanje začudenja kot onega prvobitnega, najbistvenejšega elementa, ki usposobi zemljana za skrivnostna romanja po vesoljstvu. Zučudenje je izvor filozofiranja in prvi pogoj uspešnega doživljanja vsemirskih tajnosti. Po tej poti so šli vsi veliki iskavci vseh dob in vseh narodov, ne ozirajoč se na priučene nazore, kajti zavedali so se, da je ključ v zaklenjeno kamrico narave le v njih samih in da je človek šele v začudenju dovzeten za besedo božjo, ki diha iz vseh stvari. Horacijev „nil admirari ' pa je kakor nalašč geslo in tolažba mirnih zadp-voljnežev, ljubečih zlato srednjo pot ubogega životarjenja. Zanimivo je tudi dejstvo, da v vsej zbirki ne najdeš niti ene običajne erotične pesmi, dasiravno je vsa pesnitev prepojena z najviharnejšo erotiko, seveda poneizmerjeno v brezkrajnost, razprožajočo se vsepovsod, vežočo vse stvari s pesnikovo dušo. In zato so te pesmi res pesmi, navzlic navidezni objektivni „začudenosti". Kar se tiče oblike, bi imel marsikaj pripomniti; ne le površnost in neizpilje-nost jezika ponekod (kar se pri srbchrvatskih lirikih cesto opaža), temveč tudi prozajičnost celih verzov in odstavkov ti moti uho. Simfonija teče v nekem enotnem ritmu, ki te sprva in na splošno opoji, če pa motriš posamezna mesta pozorneje, se ti zazdi vse: maniriranost, ponavljanje samega sebe. — Tudi predgovor v prozi je nepotreben in je navzlic navidezni globini precej plitek in površen. (Kaj naj pomeni, da je radost moralna, a veselje nemoralno?!) Navzlic vsem tem nepopolnostim je zbirka zanimiva in bi bilo vredno zasledovati nadaljnji pesnikov razvoj. Miran Jarc. Laza K. Lazarevič: IzaLranc pripovjelke. Drugo izdanje. V Zagrebu 1919. 197 strani. Laza K. Lazarevič je starejši srbski pisatelj. O njegovem življenju vem to-le: Rojen je bil l.majnika 1851. v Valjevu. Po končanih pravnih naukih v Beogradu se je šel učit v Berlin še zdravilstva. Ko se je vrnil v Srbijo, je zaslovel kot dober zdravnik. Sijnapraksa in drugo jiaporno delo sta mu izpod- da je moral po raznih zdraviliščih iskati ozdravljenja. Ko je okreval, je stopil v vojaško službo. Leta 1889. je postal kraljev zdravnik. A te službe ni opravljal dolgo; umrl je že 29. decembra 1890. Srbi ga imenujejo Turgenieva srbske proze in ustvaritelja sedanje srbske povesti. Pisateljevanje za če 1 že kot dijak in ni peresa odložil skoraj do svoje smrti. In vendar ni bil kaj posebno plodovit. Da bi bil napisal kako večje, epo-halnejše delo, mi ni znano. Mojstroval je v kratki, skoraj jedrnati, a živi in plastični povesti. Čeprav je živel in največ pisal takorekoč v zadnji dobi romantike, se mu je že prav zgodaj oglašala realistična in celo naturalistična struna. Spočetka je silil za tujimi, zlasti nemškimi vzori. Delca iz one dobe so omledne, dolgočasne in narejene povesti. A ko je segel v domače življenje in posadil seme svojih del na plodna srbska tla, tedaj je postal s svojimi skromnimi in lihimi junaki res znamenit, za takratne razmere celo velik. Pričujoča knjiga, ki obsega devet kratkih povesti, se mi ne zdi kritično izbrana in urejena, čeprav je doživela že drugo izdanje. Pri Lazareviču bi se dobile že boljše stvari kakor pa so n. pr.: „Prvi put z otcem na jutrenje" ali celo >>Veito^Werther!). Sicer pa moram reči, da se njegove povesti prav lahko in gladko bero in s posebnim zanimanjem. KajtM^azarevicJe tydi kot pisatelj Srb, silno rodoljuben Srb. Njegovo srce drhti k domači grudi, vsa njegova sila graste iz domačih tal. Vsaka njegova povest jeressrbska, tudi^ če se.njeno jle-janje vrši v tujini in s tujimi osebami. On daje vsemu svoj osebni, čisto srbski pečat. V tem se, čeprav se je v Berlinu nekoliko zagledal v Nemce in napisal za to knjigo omlednega „Verterja", prav prijetno razlikuje od drugih, današnjih ^ srbskih leposlovcev. zlasti pesnikov, ki v svojem čudnem frankofilstvu slepo in ^' nekritično presajajo zapadno ralinirano umetnost na kršni, skoraj še deviški Balkan. — Saj razumem, da se ifianjši narod opira na močnejšega, zaostalejši pa uči pri naprednejšem; — ali tujo suknjo je treba prikrojiti po domači šegi, tuje bisere izbrati in nanizati no domačem okusu, in tujo umetnost prej prebaviti, sieer dobimo same neumliive in smešne snimke ali posnetke. Kdor bere moderne pesnike, me razume. ^ Laza K. Lazarevič pa jePnaš, domač, Srb od nog do glave. Tehnika njegovih povesti ni slaba, včasih celo dobra; logika zmerom čista in jasna. S'og je krepak in izrazit; opisi_so kratki, aHživi in jplastični; dvogovori značilni in včasjh dramatiftio krepki in napeti. — Ne morem pomagati, še to-le moram omeniti: Sicer zanimivi knjigi je dodan „Tumač tudjih i manje poznatih riječi"; 8 strani drobnega tiska ga je, nič več, in obsega arabske, francoske, grške, latinske, madžarsk^, nemške, perzijske, ruske, italijanske in turške besede! Premnogo tujk niti navedel ni! Ali täko ti je, moj sinko! Nema spasa! Ivan '/.orer. LS^U KRONIKA. —a, Dva članka Alfreda Jensena. Znani švedski učenjak in pesnik Alfred Jensen, izborni poznavalec slovanskih kultur in literatur, prevajalec Prešerna in Aškerca, ruskih, poljskih in čeških pesnikov, mi je poslal dva članka iz zadnjega časa, ki jih tukaj priobči:jem v prevodu, ker sta zanimiva tudi za našo javnost. „Slovani po vojni" („Slaverna eiter kriget") je izšel v reviji Rationell Tidsskrif!" ter je informacija švedske javnosti o problemih slovanskih držav; vsekakor je zanimivo izvedeti, kako sodi,nepristranski strokovnjak o slovanskih, zlasti pa o našem jugoslovanskem prašanjtrTDrugl članek „Saknar vilr lid lil-teror produktionskraff.'" je izšel v največjem švedskem dnevniku ,jSvenska Dag-biudcV* in je odgovor na anketo tega časopisa o novodobni literaturi in družbi. Dr. Vojislav Mole. I. Slovani povojni. V'kI'^I ijffiY' f»*' ki -jiu je povzročila svetovna, v'ojna, so se zaznačili naj-izyazifc^e m v s)ova tiskam svetu, kar je čisto naravno, saj so tvorili slovanski narod) "bistvene sestavne dele ruskega cesarstva in avstro-ogrske dvojne monarhije, ki se je zdaj razbila na kose. In Slovani so v svetovni vojni morda dobili največ, izgubili pa najmanj. Zt njihova številna premoč nad germansko in romansko raso (100 milijofrtfv) jim daje v evropskem političnem življenju pravico do odličnejšega mesta od onega, ki je stalo precej v ozadju in so ga iz historičnih in geografskih vzrokov — zavzemali dozdaj v evropskem državnem sistemu. Nove slovanske države, ki imajo zdaj vstopiti v „Zvezo narodov", so: {.•krajina, Poljska, češkoslovaška in Jugoslavija. Da imenujemo te državne tvoje nove, pravzaprav ni čisto pravilno, kajti vsi so v več ali manj oddaljenih časih obstojali kot samostojne države, dasi so bila njihova imena skoraj izbrisana iz evropske politične zavesti^Ukrajina je tvorila že pred več fcot tisoč lpti pod prvotnim imenom_ Ru/ (odtod poznejša oblika Rosija) državo, ki pa so jo uničili Tatari in se je pozneje -pojila s poljsko-litvinsko državo, dokler je nista izpremenila carska Moskva in cesarstvo Petra Velikega v „Malo Rusijo", zatirano od Velikorusov^Woljs^lw^soj^zm^arite na koncu osemnajstega stoletja tri „orlovske" velesile: Prusija, Rujsija in AvstrijaPiCeško kraljestvo, ki je bilo v starejšem času samostojen člen^emške države, je izgubilo svojo neodvisnost v ** bitki na Beli gori 1 ftlO^jugoslovanska državna tvorba pa je razširjeno nadaljevanje starega srbskega in hrvatskega carstva, oziroma kraljestva, ki so ga štrli Turki koncem štirinajstega stoletja. Najvažnejši problem v slovanskem^svetu je seveda ruski. Najbližje bodočnosti Rusije pa še ni mogoče preračunati niti ne vsaj približno verjetno. Sicer se zdi, da stoji za enkrat boljševizem trdnejše kakor kdajkoli poprej, in se je tudi res — kakor vsaka stranka, ki je dospela do izvajajoče moči — nekoliko moderiral in sklepa kompromise z obstoječim družabnim redom. Vendar se pa pač že lahko smatra njegove dneve za Štete, saj ne more najti pristašev niti pri kmetu, ki se več ali manj oskrbuje sam m ga bržkone prav nič ne veseli razširiti svojo komu- nistično sfero preko starega „mira", agrarnega vaščanstva, niti — in to še manj — med veliko maso „pravoslavnih" in nenavadno mnogoštevilnih sektantov, za katere je boljševiški materija)istični svetovni nazor gotovo grozota. Veliko prašanje pa je seveda, kaj ga bo nadomestilo. Lahko si mislimo restavrirano monarhijo z ustavno-parlamentarnimi oblikami (brez Finske, Poljske in mogoče tudi Ukrajine) aliBdržavno zvezo, neko vrsto združenih držav na slovanskem vzhodu po programu, ki so ga imeli v mislih dekabristi 1825. in cirilmetodovska družba v Kijevu 1847. Na vsak način pa si ohrani Rusija — že zaradi mnogoštevilnosti svojega našel jen ja — vodilno mesto v slovanskem svetu; in gotovo ne more imeti na dolgo zaprte poti do Vzhodnega morja, kamor je bil pokazal pot v bodočnost zroči pogled Petra Velikega. Ingermanlandija, Est-landija, I.iflandija in Kurlandija zahtevajo s popolno pravico široko avtonomijo in osvoboditev izpod velikoruskega jarma, vendar pa le ni niti mogoče niti dopustno, da skuša barijera majhnih državic ovirati stomilijonski narod, dobiti spet v svojo posest ali v svojo souporabo obrežni pas nad Vzhodnim morjem. Z ruskim prašanjem je lesno spojeiuP^krajinsko. Lahko se zdi čudno, da ta nftrod, kLiteje 35.milijonov in živi na površini 850.000 km-, ni uspel dlje na svoji svobodni poti. Temu gotovo ni kriva izključno samo utrujenost po svetovni vojni, pomanjkanje orožja i. dr. p., temveč gotovo tudi pomanjkljiva politična šola; in mogoče prihaja to tudi odtod, da se je sovraštvo ukrajinskega naroda proti „Moskalu" po padcu starega carizma nekoliko ublažilo. Ukrajinsko gibanje je bilo prvotno literariio-kulturno, kajti sovražnik ukrajinskega naroda je bila autokracija s svojim tlačanstvom, knutom in cenzuro. Ruski in ukrajinski narod imata pa vendarle veliko skupnega: isto vero, deloma isto historično nesrečno usodo; jeiätan^a^ÜB med riisKijn in..ukrajinskim pa pač ne bi.smela tvoriti nepremostnega prepada, - razljka jc koiuaj večja .kakor meji češčinoig ftlqya-sčino a^ ined ^rbobrVA^čiiio.in blo\e;i,ščinp. V bistvu sta oba naroda navezana drug na drugega: Rusi ne morejo prebiti brez ukrajinskega žita, sladkorja in oglja, na drugi strani pa je Ukrajina odvisna od Moskve. Medtem se avtonomno stališče Ukrajine v prejšnji Rusiji že lahko smatra za dejstvo, njeno duševno osvobojenje pa bo gotovo dobro vplivalo na vso Rusijo. V vzhoduoslovanski državni zvezi zavzame Kijev spet svoje visoko mesto ob strani Moskve. Da '^Poljska spet popolnoma vstala, se more smatrati za eden najboljših sadov svetovne vojne, kajti ta trojni problem se ni mogel rešiti samo s tem, da se je odtrgalo „Kraljestvo", t. j. ruska Poljska (od Rusije). Njena zopetna vzpostavitev ni bila samo častna zadeva za Evropo, temveč tudi akt državne modrosti, da se more z močno Poljsko zgraditi branik proti pravoslavnemu in azijatskemu vzhodu. Pomisleki, ki so se pojavili tupaiam, češ da Poljska zaradi notranje razdrobljenosti bržkone ni zrela za narodno združitev, so čisto gotovo neupravičeni ali pa vsaj neosnovani, kajti kljub močnemu strankarstvu, ki je vladalo na ruskem Poljskem, so bili na zunaj vsi Poljaki vedno enotni. Poljaki so konservativni, kljub vsej zgodovinski pijeteti pa so se tekom zadnjih sto let znatno modernizirali in demokratizirali. Za novo državo je posebno važno dejstvo, da posveča nova Poljska veliko pažujo gospodarskemu razvoju in skuša navezati trgovsko-politične zveze; in zato odgovarja zahteva Poljakov po svobodnem dostopu k Vzhodnemu morju s primernim pristaniščem nujni potiebi. Gdansk je bil dozdaj sicer nemško mesto, fak- tično pa je izoliran od Pruske in njegov novi značaj svobodnega mesta se pač prej ali slej izpremeni v poljsko posest. Poljsko ime je postalo razvpito zaradi par gesel, na pr. ,.polnische Wirtschaft'', „poljska klop", „poljski parlament'* i. dr., ki pa so deloma odmev zloglasne starokopitnosti stare plemiške republike, deloma reminiscence iz časov poljske emigracije, ko je cela množica poljskih beguncev „brez rcčaja" s svojo lahkomišljenostjo, zanikrnostjo ali zapravljivostjo diskredi-tirala v evropskih stolicah poljsko ime. O poljskih gospodarskih bogastvih si lahko ustvarimo sliko iz Mokrzynskega „Ekonomične sile Poljske", moj oseben nazor o poljski provinci pa je, da je poljski kmet v kulturnem oziru sicer še zaostal (razen v t. zv. pruski Poljski), da pa je jako varčen, delaven in goreče privezan na svoja rodna tla. Geografična lega Poljske, brez jasno zarisanih, naravnih meja, mora seveda povzročiti teritorijakie spore i na vzhodu i na zapadu, vendar pa te podrobnosti ne morejo resno ogrožati poljskega državnega problema. Težja pa postaja stvar, kadar gre za razmere napram Ukrajini, zlasti ker je ta državna tvorba še popolnoma majava. Srditi verski in narodnostni boji v nesrečni pokrajini vzhodno od poljskih okrajev Lublin in Siedlce, ki jo Poljaki imenujejo Chelm, Ukrajinci pa Cholm, kažejo, da bo chelmsko prašanje še dolgo ostalo nekakšna vzhodnoevropska Alzacija-Lotaringija ali Macedonija. Se težje je rešiti vzhodno-gališko prašanje. Lvov zavzema v vzhodni Galiciji isti položaj kakor Vilno na Litvi: zdaj je poljsko kulturno središče (ima deželni zbor, univerzo, knjižnico i. dr.) in v mestu samem prevladuje poljski element; vsa kmečka okolica pa je ukrajinska („rusinska"). Razdelitev Galicije (zahodno od reke San k Poljski, vzhodno odtam k Ukrajini) bi bila mogoče naravna rešitev. Ker pa iniajo_ Poljaki Lvov faktično v posesti in je najvišji svet v Parizu baje izročil mesto na 25 let Poljakom, je pač malo upanja, da ga dajo dobrovoljno iz rok. Tudi glavne pottüfitike države lahko smatramo za jasne; in da se je spet vzpostavila, je tudi dolžno zadoščenje narodu, jci_ ga Jaz smatram zanajbolj f jt ji prosvetljenega in najzrnožnejšega med vsemi,slovanskimi narodi. CehJmaJUvahni • slovanskiteJßgMjnenl, migti^pa in ravna n1 zamati. obisko- 6^2* val marljive š^^^kejcon^ence. Češko in Moravsko (event, s priklopitvijo avstrijske Žlezi je) tvorita geogratično celoto, ki se pač ne da razbiti. Toda na tem slovanskem ozemlju tvorijo tretjino vendarle Nemci, ki nimajo samo pravice prvorojenstva, temveč predstavljajo tudi nenavadno močan industrijski in kapita-0 lističen element, ki ga Češka ne more pogrešati. Žalibog sta oba naroda na svo- jih mestih tako prepletena drug z drugim, da ju ni mogoče razdeliti s pomočjo nobene geometrične formule. Da se češko prašanje srečno reši, je treba zaradi-* tega brezpogojno, da respektirajo zdaj zmagoviti Cehi nemško manjšino z isto - pravico, katero so poprej sami zahtevali od premogočnih Nemcev. V primeru s tem je podrejene važnosti, kako tesno se s Cehi zelo sprijaznjeni Slovaki na severnem Ogrskem nedeljeno spoje s češkim bratskim narodom. Verodostojna je trditev, da bi nekaj slovaških komitatov rajši ostalo v preurejeni # ogrski državni zvezi, kakor pa da bi se zlili s češko državo, ker se s tem bojijo oslabiti svojo narodno individualnost. Ce je to res, mora ta slovaški separatizem škodovati edinole Slovakom samim in jih izročiti novemu madjarskemu pritisku, ne more pa ogrožati češke republike, ki je dobila za svojega prvega predsednika nepodkupno pravičnega, humanistično izobraženega in v praktičnem oziru daleko-vidnega Masarvka, profesorja filozofije na praški univerzi. Največje notranje težkoČe pa ima brezdvomno prebiti Jugoslavija, naxa jugoslovanska država, ki objema z 12 milijoni prebivalcev Srbijo, Srem, Banat, Bačko, Slavonijo, Hrvatsko, Istro, Dalmacijo, Črno goro, Bosno, Hercegovino in Mace-donijo ter Slovence na Kranjskem,fkoroškemj]n Južnem Štajerskem — država, ki obstoja iz sanioskjnih kraljestev Srbije in Črne gore, iz južnih delov Avstrije in Ogrske ter^večjeg,\ dela Macedonije. Razen slovenskega jezikovnega ozemlja in bolgarskih zemeljskih pasov se govori povsod srbskohrvatski jezik. S tem pa ^ smo z enakostjo tudi že pri kraju, kajti zgodovinske razmere so od najstarejših » časov delile te dežele. Slovenci so se zelo zgodaj spojili z nemško državo. Hrvatje, ' ki so s katoliškim veroizpovedanjem sprejeli latinico, so prišli zaradi personalne * unije z Ogrsko (1102.) v$»emško-ogrsko interesno sfero, medtem ko so Srbi, ki . so dobili z grško-pravoslavno vero cirilico, ostali mnogo dlje pod turškim jarmom. * Opozicija, ki izhaja zdaj od kralja Nikite črnogorskega in dela njegovega -naroda proti jugoslovanski ideji, ne obeta nič dobrega za bodočnost. Črnogorci * so čisti Srbi in ie res popolnoma odveč, da^si j>rbski narod dovojjuje kar dve kraljevski hiši. Na drugi strani pa ne moremo zameriti staremu Nikiti, da noče dobrovoljno stopiti s svojega prestolčiča v korist svojemu zetu Petru Srbskemu, katerega kneževski predniki so precej mlajši od dinastije Njegošev v Črni gori. Predvsem pa zahteva občutljivo razmerje med Srbijo in jiryatsko največjo obzirnost s srbske strani. Zg^ovuiA. Hrvatov; jeravnotako stara kakor „srbska; v kulturnem razvoju so znatno naprednejši, in če so skrite kakšne „velikosrbske" aspiracije za idejo jugoslovanskega ujedinjenja, bi to moralo prej ali slej privesti do konflikta in razloma. Italijanski „imperialistični" načrti na vzhodni strani Adrije in vratolomni poskus teatraličnega avanturista d' Annunzia na Reki in v dalmatinskih mestih tudi ne obeta nič dobrega za najbližjo bodočnost. Italijanski ali boljše rečeno: starobenečanski kulturni vpliv se še vedno uveljavlja v vzhodno-jadranskih mestih, vendar pa je prebivalstvo razen 3 % Italijanov v Primorju čisto slovansko. Tudi je vredno premisleka, da jugoslovanska Bolgarska ni bila sprejeta v to Jugoslavijo, pod pretvezo, da Bolgari niso Jugoslovani, temuč iinsko-nunska mešanica. To se motivira s tem, da so bili prvotni Bolgari z Volge, ki so nadeli svoje ime balkanski deželi in so kmalu izginili v slovanski večini, res mongolskega » pokolenja. Z istim etnografičnim dokazovanjem bi lahko trdili, da je Francija germanska, ker je dobila svoje ime od frankovskega plemena. Srbsko-bolgarsko v ♦ bratsko sovraštvo, ki je — predvsem zaradi nesrečnega macedonskega prašanja * — vzplamenelo za časa druge balkanske vojne in svetovne vojne, je eden najžalost- » nejših učinkov svetovne vojne. In ker se zdi, da je nemška hrbtenica v Evropi * zlomljena, se je za enkrat bati, da se t. zv. balkansko prašanje Evropi še bolj približa. ~ Slovani so bili dozdaj pri evropski posvetovalni mizi v resnici nemi. Zdaj se bo slednjič čul njihov glas, tudi s tem, da vstopijo v „Zvezo narodov". Razvojnih možnosti imajo ti mladi, inteligentni narodi gotovo dovolj in so njihove zahteve po samostojnosti popolnoma upravičene. Premagani „Alldeutschland" bi moral znati vzpostaviti omajano ravnotežje in spet navezati s Slovani stare dobre vezi z močtiejšu nemško kulturo. „Panslavističnega" strahu pa se Evropi res ni treba bati. To poskrbijo že Slovani sami s svojo razcepljenostjo in znanim » i i pomanjkanjem energične edinosti. — (Konec prihodnjič i nove knjige. Uredništvo je prejelo v oceno sledeče knjige (z zvezdico * označene so natisnjene v cirilici): Albrechf, Fran. Pesmi življenja. V Ljubljani. Umetniška propaganda. 1920. 76 str. 25 K. * Bergson, Henri. O duši i telu. Preveo i predgovor napisao Nikola M. Popovič. Beograd, S. B. Cvijanovič. 62 str. 3d. Feigel, Damir. Bacili in bacilke. Humoreske. Gorica. Narodua tiskarna. (1920.1 92 str. Gang!, Engelbert. Zbrani spisi za mladino. II. zvezek. 2. natis. V Ljubljani, 1920. 64 str. Vez. 14 K. Gangl, Engelbert. Dolina solz. Tri enodejanjke. Ljubljana. 1920. 14° str. Broš. 16 K. vez. 18 K. Grafenauer, Ivan. Kratka zgodovina slovenskega slovstva. Druga, popravljena izdaja. Ljubljana. Jugoslovanska knjigarna. 1920. 329 str. Z doklado 60 K. Habbcrton, John. Bob in Tedi, dva neugnanca. Po John Habbertonovi knjigi Helenina otročička slovenski mladini po svoje povedal Dr. Ivo Šorli. V Ljubljani. Tiskovna zadruga. 1920. (Ilustriral Anton Koželj.) 108 str. 24 K, vez. 30 K. Kern, F. I. A complete pronouncing Dictionary of the english and Slovene languages for general use. — Popoln angleško-slovenski besednjak z angleško izgovarjavo. Cleveland, Ohio. Tisk „Ameriške Domovine". 273 str. 5 dolarjev. Lirika, Moderna francoska. Izbral in preložil Anton Debeljak. V Ljubljani. „Omladina". 184 str. 24 K, vez. 30 K. List, Gledališki. Izdaja uprava narodnega gledališča v Ljubljani. Ureja Oton Zupančič. Tednik. Številka 2 K. Margareta Valoiska. Heptameron. I. Po nemški izdaji priredil Peter Ledina. V Ljubljani. Umetniška propaganda. 1920. 115 str. 16 K. Mencej, Josip. Kratka srbska gramatika in čitanka. V Ljubljani. Učiteljska tiskarna. 1920. 68 str. 10-8 K z draginjsko doklado vred. Nehajev, M. Veliki grad. Novele. Zagreb. Matica Hrvatska. 1919. 157 str. • Purič, Božidar. Ljubavne svečanosti. Beograd. S. B. Cvijanovič. 1920. 59 str. 4 d. Rožič, Valentin. Plebiscit u koruškoj Sloveniji. Ljubljana. „Zadružna tiskarna". 1920. 18 str. 4 K, s karto 10 K. Seznani predavanj na univerzi kraljevine Srhov, Hrvatov in Slovencev v Ljubija-ii za zimski semester 1920./21. V Ljubljani. Delniška tiskarna. 1920. [561 str. Trošt Ivo. Moja setev. Zbrani mladinski spisi. Drugi zvezek. V Ljubljani. Učiteljska tiskarna. 1920. 73 str. Vez. 14 K. Vestnik. Gospodarski. Glasilo „Zveze gospodarskih zadrug za Slovenijo". V Ljubljani. J. Blasnika nasi. Letnik I., štev. 1. šestkrat na leto. 24 K. Zrnje. Mariborski kulturni vestnik. Izdaja uprava „Slov. narodnega gledališča". Ureja dr. Pavel Strmšek. Tiskarna sv. Cirila v Mariboru. Po J K. f priporočilo častitim naročnikcm ljubljanskega Zvona S Največja zaloga raznovrstnega papirja, kan celjskega, ovijalneg?, raznih iolskih in f pisarniških potrebščin. Razglednice en gros et er. dčtaii. S Velika knjigoveznica, v kateri s* izdelujejo rezi od najpreprostejše do najfinejše. S ' Platnice in vesi za razne hranilnice in posojilnico. cn $ Tisk na trakove, rane reklamne table v zlatu, alunrniju itd., passepartout v mnogo- g J vrstnih izvršitvah. Tisk r.a žalne (pogrebne) trakove se takoj izvrSi. £ I \mm japifßg in MmM tndasIrUe 1. BOnfSČ Sili, Inm iiiisi, WMi f Vljudno priporoča ImU Boiiao. ICDCDEDCCICOI Narodna knjigarna in trgovina s papirjem v LJubljani Prešernova al. št. 7 sprejema naročila na vse tu- in inozemske časopise, revije ter vse knjige Zciiožništuo umetniških razglednic i fDarija Tičar Ljubljana Manufaktura © moda a konfekcija Venno v zalogi: prvovrstno !u- In lo!».em»ko manufskturnc In modno blago; solidne obleke, zlmsl'e in Športne suknje, površniki, za gospode Jn dtčk* pelerlive lastne,'ja Izdelka ter po iiajuovetfih krojih, dežni in cestni plašči, športne iepice, perilo itd. Prva kranjska razposiljalnica SCHWAB & BIZJAK v Ljubljani. Dvorni trg 3 (po«l Narodno kavarno) £ Lastni modrti atelje Novo \ Nove publikacije! Župančič Oton: Mlada ypota. Bros. 12-JfcM Petponij - Dr, Glonar: Pojedina pri Trimalhijon ^Broš. 9'—. ve; Dr. Ivan Prijatelj: % Aškerčeva čitanka. Oton Župiinčič: CERVANTES-ŠORU: . " " " tri novele. ' ./j C ' Broš.iO g, vez. IS,K, pO pošti prip. J K 80 ¥ več. Stritarjeva antologija z obširnim uvodom dr. Iv. Prijatelja. • ••"v; 'J BroS. 18. K, ~vtz. 28 K^ po poJti prip. z K «o v več. n'Sy1""^ D™*' tf* *"dd /. zvezek. Broš. 18 K, po poštt prip. 8 K več. 'I. zvezek. Broš. 22 K. pc pcšti r''P 2 K 80 v več. • rOsnutek slovenskegCjttj gospodarstva. Broš. Južnoslovaasko - italijam Spominu Ivana Cankarj predene ceno veljajo le pri direkt fitvl — Po pošti {iosiljatev K i'5i Tiskovna zadruga v Mew I > ANATOL FRANC«-DVBJSUAK: Pingvinski otok. Romata Izvezek Prevodne knjižničen Broi. 42 K. po poffi J * .40 * VtL IGO KAŠ: > V - ^ Dalmatinske povesti. Pro sv et i ir. zabavi. I. zvezek. Broš. tt k\ po pošti 1 K 20 V Xjft ČEHOV POGAČNIK: IL^ s Sosedje in druge novele. ' \ " Broš. 18 K'PO pošli i K 90 v Vet Bob In Tedl..MladinskJt*>± j ... Broi. % Vez. 30 K. ^/ . •x > SHAKESPEARE-ŽUPANClC: Sen Presne noči. \ ; . Broš. 22 g, vez. 28' K, po Dokumenti o Jadranskem' Broi. 18 K. po poitt prip. ^ . LEpNID P1TAMIC: 1 ' V/^ Pravo in revolucija. >' ä r ± ' ■ * , , Broi. 8 K, po pošti prip. 10 80 r vet. * SIMON JENKO: Pesmi. Uredil dr. J. G Iona.. Broš. 18 K, vez. 18 K, po polti prip. i K 80 v vet »'. STEFAN SAGADIN: Naš sadašnji ustavni poloiaf. .',, , t Broš. !r> K, po pošli prip. lK Dr K. OZVALD Visokošolski ml' Broš. 3 K po poČU prip. t K 40 v vit ' DOSTOJEVSKI J: Besi, roman v * delih (I. zvezek Prevodne knjižnice.) Mroi. * Deltle Elita, roman, fth zvezek Prevodne knjižnice.) Broš. 10 K, vez. i0 U, po poiti prip. 2 K več. Ve*. S- Sto ugank. ..... Vladimir Levstik: V Zapiski Tine Gramontovi. v Bros. 7--, Flaubert-Župančič: Tri povesti, »a u-. Chesterton - Župančič: . Četrtek. Fantastičen roman. . Broš. 7-—, vez. U-— Fran. Aibrecht: J . Mysteria dolorosa. s Tagore: Mp^ V^v.; " " Rastoči mesec.....vez io- Dr. Joža Glonar: c. ' Vaš • / §•-. ' ANTE DEBF. Solnee In Sencß. Broš. 10 f. ANTON m Zgodovina Srbov, II. del, 1. snopič, 21 pošti prip. i K 80 v več. Dr BOGDAN D. Dojenček, njega Broš. a tc; po Dr. J DEMŠAR-:v Spolne boleznL Broš 10 K, po LjubljanskiZvon, Broi. «o k, po po