Štev. S.
"V Xji-u.Tolja.zj.i, 25. rjn.a,xca. 1890.
Ijetnilc III.
Obče položenj
Mit Dampf voran! S soparjem ali naglo vožnjo s pomočjo soparja naprej! Tako spodbuja nemški cesar sam sebe v trenotku, ko je odstavil največega nemškega državnika, v trenutku, ko je šel Bismarek vsaj formalno počivat v Friedrichsruhe. V izreku: S soparjem naprej! je izraženo vse današnje gibanje in orenje, je označena še posebe velikonemška politika, katera se dotika najbolj onih držav, v katerih bivajo ali izključno ali v velikih oddelkih in manjših odlomkih Slovaui.
V tem ko je sklical nemški cesar mednarodni shod zastran rešitve nekaterih občih delavskih vprašanj, z namenom, da bi se tovarniško delo uredilo in ž njim kolikor toliko zboljšalo delavsko stanje, je začel isti vladar v istem času stare moči in znane moči z najviših mest odstranjevati ter je nadomeščati z novimi nepoznanimi osebami. V tem ko se na Nemškem poudarja z jedne strani miroljubje, skušajo zajedno dokazovati, da je treba še pomnoženja vojaških čet, da si nobena država nima v svojih vojskah za časa miru toliko odstotkov, kakor ravno Velika Nemčija. Velikonemčija poudarja oliranjenje miru ter optimisti verujejo ali so začeli verovati v mir ravno zaradi tega, da so se začela v večem stilu poštevati socijalna, oziroma delavska vprašanja. Črnogledci pa bi utegnili odgovarjati, da se delavcem hoče stanje urediti ne samo zaradi nevarnosti, ki bi se mogle pokazati vsled socialističnega ruvanja tudi v mirnem času, ampak sosebno v pogledu na vojne, ki bi utegnile izbruhniti nepričakovane. Kajti, ako bi se delavci ne pomirili v mirnem času, bilo bi socijalistično vprašanje toliko nevarniše ob vojnah, in na Nemškem imajo še posebne in veče razloge, da ukrotijo moč socijalistov s pomirjenjem delavcev samih. Namera uravnanja tovarniškega dela torej ne daje še poroštva miru; naopačno, kolikor bolj se podvižejo, zboljšati stanje po tovarnah silno namnoženim delavcem, toliko bolj je soditi, da miru Evropa ne bo uživala več dolgo časa. In ravno spremembe ter naglo vsakovrstno gibanje na Nemškem
e in Slovenci.
dokazuje, da je položenje nejasno, vedno bolj zapleteno s kratka, da se nekaj kuha.
S tem, da, kakor se zdi, Nemčija skuša sedaj še posebe Anglijo pridružiti si kot zaveznico, pač se ne večajo poroštva miru. Angleška išče svoje kramarske interese na vstoku in na Balkanu posebe; ti interesi so igrali jedno glavnih ulog na Berolinskem kongresu, ki je kot tak zasnoval sedanje položenje na Balkanu. Kra-marski angleški interesi bodo zopet delovali na to s pomočjo drugih faktorjev, da bi se vstočno vprašanje ne rešilo, kakor bi bilo jedino primerno. Lansko potovanje nemškega cesarja na Angleško dobiva še le po zadnjih napitn:cah ob priliki Waleš-kega princa na Nemškem dvoru svoj pravi pomen, ko se je izrazil nemški cesar, da se bo brodovje angleško in nemško skupno bojevalo. Vsakdo ve, kaj taka skupnost pomenja glede na vstočno vprašanje. V tej zvezi ima poseben pomen potovanje nemškega cesarja preko Grškega tudi na Turško, neposredno v Carjigrad.
Naj sodimo, kakor hočemo, naglo gibanje in spreminjanje v Velikonemčiji kaže na to, da je pričakovati svetovnih dogodkov. Kake so razmere na Nemškem glede na te dogodke, razvidno je iz mnogoterih izjav nemških vladarjev samih, jednako pa nemških politikov in pisateljev. Pokojni cesar Friderik III. j se je bil prilično in sicer ob slovesni priliki izrazil, da ima sedanja Nemčija zadačo, postati prava naslednica cesarstva Karla, tako zvanega Velikega. Kdor pozna zgodovino Karlovo, ve takoj, kaj namerjajo v Velikonemčiji, ume pa tudi, da zgodovina, delujoča v takem zmislu, bi se dotikala neposredno tudi interesov našega cesarstva, potem pa tudi narodnih interesov raznih slovanskih narodov, zlasti Ce-hoslovanov, Slovencev, Hrvatov.
Sedanji nemški cesar se je že večkrat izrazil, da hoče nadaljevati politiko svojih prednikov, in sedaj pri odpustu Bismarckovem je zatrdil, da bo vodil on to politiko „po starem tiru mit Dampf voran." Ako
12
bi torej mislili, da je hotel Bismarck polagoma bližati se stavljenim ciljem, je soditi, da sedanji cesar ima iste cilje pred očmi, da pa jih hoče doseči v hitrejšem tempo in, kakor kaže vse, tudi za ta namen z nekoliko spremenjenimi sredstvi.
Kolikor se dostaje taka politika, ta „stari tir" v našem cesarstvu sosebno Čehoslovanov, Slovencev in Hrvatov, spominjati se je na direktivo agitacijam proti slovanskemu obredu, katera je bila dana neposredno iz Berolina na razne strani, potem na govorice, da se hoče osnovati za Nemčijo poseben patriarhat. Očitno je, da se protestantizem ni ogreval za katolicizem iz ljubezni do poslednjega, ampak iz politiških razlogov, med katerimi je jeden glavnih namera, oslabiti avstrijske Slovane, oziroma ne dopustiti, da bi se ukrepih s cirilometodijsko cerkvijo. Slovani so zapazili vsaj v obče namero take, naposled z vspehom nadarjene direktive in agitacije.
V soglasju „mit Dampf voran" delujejo tudi razna šolska, politiška zunanja in notranja društva, sedaj na Slovenskem še posebe „Siidmark". Vse te delujoče sile se gibljejo tako, kakor da bi se bilo že kedaj proglasilo geslo: „mit Dampf voran!"
Snovanje raznih društev, naglo delovanje teh društev, izjave, potovanja, zveze in naposled spremembe v osebali na najviših mestih ne morejo biti samo naključje, brez pomena in konečno brez jednotnih ali vsaj sorodnih ciljev. Diplomati, kakor drugi državniki čutijo svojstveni značaj položenja, a slutijo in umejo obče po-loženje tudi narodi Da je vse nejasno glede na začetek vršenja dogodkov, so tudi razumniki soglasni, in samo slepci bi utegnili biti optimisti na vse to, kar se snuje in pripravlja.
w
* *
Svetovni dogodki se bodo pa gotovo vršili tako, da se bodo dotikali tudi Avstrije in dosledno tudi njenih narodov. Dogodki bodo obsegali razne interese in med temi gotovo tudi narodne interese. Izjave, priprave in očitne namere kažejo na to. Narodi na mejah se v takih dobah poštevajo vedno bolj, nego narodi po oddaljenih sredinah. Ako bo imela tudi naša država opraviti s svetovnimi dogodki, dotikali se bodo sosebno Čehoslovanov in Slovencev kot narodov, ki so na važnih mejah. Tu velja, če kedaj, da, ako bi ne imeli Slovenci svoje zgodovine, imajo pa svojo posebno geografijo. Ta geografija ima pri Slovencih posebno zgodovino, in ta zgodovina ni še dovršena, ker prežijo razni sosedje spremeniti te geografske meje ravno na slovenskih tleh. Daje v državnem in dinastičnem interesu, da se te meje ne spremene na škodo Slovencem, je samo po sebi umevno. Slovenci imajo torej poleg državnikov dolžnost, pozorni biti na namere in priprave zunanjih sosedov, ker, ako bi pretila nevarnost Slovencem, bi pretila tudi državi in naopak.
Kakó se pa vedejo Slovenci v tej važni dobi s svetovno pomenljivimi namerami in že očitnimi dogodki, ki so v zvezi s temi namerami ?
časopisje politično je na Slovenskem napredovalo, ker je važne pojme pojasnilo in njih boljše označb^ razširilo med narodom. Tuji listi, ki delujejo v interesu Slovencem nasprotnih narodov, ne morejo več toliko slepiti domačih razumnikov. Mnogoteri program, ki se je smel vsiliti med Slovenci v navidezno nedolžni ali celó koristni obliki ne sme več na dan med njim*.
Slovenci so že toliko napredovali v politi-kem mišljenju, da spoznavajo celó zanjke, ki se stavljajo v po-litiške programe drugim Slovanom. Takó poznajo sedaj že povoljno programe plemstva v obče in češkega plemstva še posebe. Poštevati znajo neslovansko postopanje Poljakov in madjaronov na Hrvaškem. Da, razločevati znajo celó pogubno ozkosrčnost, ki se suče okoli imena Hrvat in Srb, ter so ravno Slovenci, ki skušajo pomirjevalno posredovati med Srbi in Hrvati, vsaj kolikor ima vpliv domače časopisje. Največi korak so Slovenci napravili s tem po svojih novinah, da so oživili zopet stari program o zjedinjeni Sloveniji, in je napredek od 1. 1848. sosebno v tem, da poznajo tudi konkretno obliko, po kateri bi se izvršd ta program. Slovenci so postali načelno in odločno nacijonalni avtonomisti, in kar je pri tem najplemenitiše, oni zahtevajo nacijonalno avtonomijo ne samo za se, ampak za vse narode, ker vidijo krepost lastne narodnosti jedino v okrepljenju vseh avstrijskih narodov in s tem skupne države. Slovenci razumejo sedaj, kaj pomenijo junstični organi narodne avtonomije, kakó bi se varovala najbolje Crrkev in šola, s tem pa narodnost in jezik najbolje v okvirju izvršene narodne avtonomije. S tega stališča obsojujejo deželno avtonomijo, še bolj pa vsakatero tudi najmanjše razširjenje deželne avtonomije. Oni obsojujejo ostro namere, s katerimi se hočejo takó rekoč tihotapski vsiliti verske šole, katere bi narod tujčile še bolj, nego najstroži centralistični sistem. Slovenci grajajo s stališča narodne avtonomije celó ku-rijatni sistem, kateri konečno ne more biti na korist slovanskim narodom v obče, najmanj pa Slovencem. Slovenci že spoznavajo s pomočjo narodne avtonomije, da podeljenje prav za minoritetske šole je samo zanjka, da bi ne prišlo do izvršbe narodne avtonomije.
Vse to in jednako spoznanje kaže velik napredek, zlasti v zadnjih petih letih, in Slovenci imajo v našim čitateljem že znanih svojih listih dosledne zagovornike narodne avtonomije in jasnih iz nje izvajanih načel in posledic.
Narodne avtonomije pobijati se na Slovenskem ni drznil noben list, z jedno samo izjemo,1) ker jo imajo celó takó imenovani konservativci vzor prave politiške
') Dr. Mahnič si je napravil v „Rimskem Katoliku- in potem tudi drugod tudi na to stran spomenik, pa ga politiški vendar ne poštevajo niti njegovi pristaši. Op. pis
in narodne uprave; toda nekateri teh listov ne razpravljajo te jedine rarode in državo zadovoljujoče ter utrjujoče politiške oblike. Menijo, ali da ni še čas zato, ali da je v obče ne dosežemo ter imajo v obče še druge nikakor ne veljavne pomisleke, ki tu pa tam razodevajo, da ne poznajo dobro posledic narodne avtonomije niti ne poštevajo prav zunanjih in notranjih faktorjev, ko se zastran sekundarnih teženj boje zamere na to ali ono stran.
Sami sebe tako imenujoči slovenski konservativci prisezajo po svojih listih tu pa tam na politiško modrost glavnega dunajskega konservativnega lista, ki je razširjen med Slovenci; drugače pa tudi spoznavajo še svojstvene stanovske interese in zaradi njih tudi deželno avtonomijo katere zagovarja mišljeni list.
Tako bi bili poprek Slovenci še na dobrem, kar se dostaje političnega spoznanja in mišljenja. Ali od spoznanja do dejanja je tudi na Slovenskem daleka pot, in tako vidimo, da se razni časniki sicer trudijo dokazovati potrebo izvršbe narodne jednakopravnosti, ali praktičnega postopanja ni zaslediti ne po deželnih, ne v osrednjem Dunajskem zastopu, ne po društvih, ne na shodih. Razen tega, da se štirski državni poslanec s svojimi volilci odločno postavlja na stališče programa narodne avtonomije, ni takih glasov, slišati nikjer drugod, ako izvzamemo na primer pri kakem banketu kako izjavo v tem zmislu. Narodna avtonomija ni torej še našla zagovornikov po poklicanih zastopih, kakor je želeti in neizogibno potrebno. Videti je, kakor da bi bili slovenski zastopniki preveč zavisni od ponesrečene politike svojih zaveznikov na desnici sedanjecra državnega zbora. Menili so z njih pomočjo mrvice dosezati slovenskemu narodu ter takim potom napraviti povoljni zaščit narodnosti in jeziku Slovencev. Tako postopanje je demora-lizovalo tudi zastopnike deželnih zborov in zastopov niže vrste. Neodločnost slovenskih državnih zastopnikov je okužilo delovanje tudi drugih rodoljubov, ki nimajo tolike moči in avtoritete med narodom. Tako opazujemo že mnogo let nekak indiferentizem glede na vse javno delovanje; nekako rahlo tipanje, kakor da bi se bil ves narod pomehkužil v mišljenju in delovanju.
Po listih se kopičijo dobre misli, dobre razprave za to in ono početje; praktičen odgovor pa je običajno — prazni nič!
Kar je še slabše nego nič, je to, da se pojavljajo misli tako rekoč za potrato. Tako so ravno slovenski konservativci prenesli nekaj eksotičnih rastlik na domačo zemljo, kjer ni zanje ne podnebja, ne pravega soka. Nemci imajo med seboj v resnici liberalizem, ki ga jim je pa lastna sebičnost popačila in poleg tega do nepo-znanja izpridila še grobo materijalna politika židovskih interesov po požidjenih in dejanskih lastno židovskih listih. Med Nemci so v plačilo pomoči, katero jim dajejo Židje, poslednji v resnici zasedli mnogo mest, konečno
tudi na stolicah viših in nižih ter najnižih šol. Nemci imajo torej razlogov dovolj trebiti zasejano ljuliko, ki se kaže v krivem liberalizmu in v osebah, bodisi požidjenih, bodisi neposredno židovskega rodu. Tega pa na Slovenskem ni, in zato so začeli slovenski konservativci, po opičje posnemajoč glavno nemško konservativno glasilo, pobijati nekaj, česar na Slovenskem niti ni bilo in ni. Versko šolo so začeli ti slovenski konservativci zahtevati z argumenti, kateri so prikladni jedino za nemška tla, v tem ko je Slovencem in Slovanom utrditi versko šolo na po vse drugi podstavi. Olehčujejo svojo vest sicer s tem, da zahtevajo versko šolo na narodni podstavi, ne zapazijo pa, da te narodne in prave narodne pod-stave ne dosežejo nikdar s sedanjimi zavezniki desnice državnega zbora, najmanj pa s pomočjo nemških konservativcev, in naj si bodo vsi nemški škofje za temi konservativci v zaslombo. Verske šole na pravi narodni podstavi ne dosežejo niti Cehi, kaj-li še Slovenci, ako se ne zasnuje najprej politiški okvir v obliki narodne avtonomije, v katerem jedino dobi poleg narodnosti in jezika implicite in kot posledica pravi zaščit.
S tem torej, da so se pričele na Slovenskem še pred leti agitacije za versko šolo, začele so se tratiti slovenske delujoče moči boljše vrste, in pravi program je moral zaostati.
Kaj je verska šola na narodni podstavi v sedanjem okvirju deželne avtonomije? Poguba slovenski narodnosti in slovenskemu jeziku in s tem oslabljenje verske šole in vere same! Take agitacije v tako važni dobi niso torej samo potrata, ampak naravnost pomnožen je nevarnosti glede na vse to, za kar se je boriti slovenskemu narodu. Dokazov smo mi podali že dovolj za naše nazore, pa utegnemo ponuditi še drugih jednako veljavnih.
Potrata in poguba je snovati politiška društva, ki ne morejo poroditi drugega, kakor itak malo število slovenskih rodoljubov in še manjše število nezavisnih dejateljev na dva tabora! Kdo bo dajal odgovornost za taka početja?
Umetno razdvojevanje je porodilo doslej jedino ta sad na Slovenskem, da se rodoljubi ob periferiji slovenski oddaljujejo od naravnega središča slovenskega naroda, prezirajo isto središče, obupujejo nad njegovo potrebno, pa zatrto plodovitostjo ter se ravnajo po lastnih pokrajinskih razmerah in specifičnih, seveda glede na daljavo obsežnosti omejenih potreb. Oglašajo se po deželnih] zborih tako rekoč na svojo roko, jne po zjedinja-jočih načelih, ampak po potrebah, kakor jih zahteva pokrajinski partikularizem. Tako se oglašajo v borba i za narodne potrebe koroški Slovenci drugače, kakor šta-jarski slovenski sosedje, tržaški Slovenci zopet drugače, kakor Slovenci na Goriškem in v Istri. Tako snujejo in imajo v istih deželah razna politiška društva, katera so po svojih namenih narodna, pa nimajo skupnega programa.
Kakor so rodoljubi v pojedinih deželah sposobni in agilni, tako snujejo ali pa — ne snujejo potrebnih dru
12*
štev v brambo politiških, narodnih in gmotnih interesov. In konečna posledica posledic takega postopanja je neuspešnost porabljenih sil, preziranje in zanemarjanje narodne avtonomije, katera jedino bi dovedla do cilja, do pridobitve vseh neizogibno potrebnih ustavij za tak narod, kakor je slovenski, in za tako dobo, v kakoršni se prejde čez moč ali boljše, nemoč takega naroda — dnevni red toka svetovno pripravljajočih se dogodkov.
Iz vsega tega sledi, da rodoljubi, dejatelji, raznovrstni zastopniki slovenskega naroda morajo popustiti dosedanje neplodno delovanje ter v ta namen zjediniti se v zmislu pripoznanega skupnega programa.
V zmislu tega programa, torej izvršbe narodne avtonomije je treba urediti vsak korak in strogo razločevati, kaj je za slovenski narod bistveno, prvo vprašanje, in kaj so poleg tega samo posledice in sekundarna vprašanja. Vse, kar se godi sedaj in doslej, je sekundarno in mnogo tega je še na veliko nizih stopinjah. Zato je dolžnost rodoljubov in dejateljev slovenskih, zatreti in zatirati vsa podjetja in početja, katera narod samo zbegujejo, mu slabijo itak skromne, tu pa tam do mlačnosti utrujene sile ter iste sile oživiti po skupnih ciljih, skupnih idejah, pa upreči jih v delo skupnega programa.
Svetovni dogodki ne čakajo, a še manj se marajo ozirati na ohranjenje slovenskega naroda, ako se noče ali se ne bo sam pošteval kot tak, ki celo v skupnosti in jedinosti pomeni malo, v pravi zvezi z drugimi, po
krvi sorodnimi sobojevniki pa vendar toliko, da se reši, in da bo sebi in državi koristil, če še do časa poseže vmes, če ne zastran svoje prešlosti, svojega števila, pa vendar zaradi svojstvene, tudi za sedanjost važne, pred vsem za naše cesarstvo znamenite geografije.
Velikanoč naj bode tudi za slovenski narod vstajenje za prerojenje narodnega nadaljnega postopanja in delovanja. Slovenski poslanci in rodoljubi, ki se namer-jajo sniti, kakor je bilo obečano po sedanjih praznikih v Ljubljani, naj pokažejo, da umejo kolo časa. ki se na-gloma vrti nasproti reševanju velikih, za Avstrijo in njene narode pomenljivih vprašanj, in ako bodo na pristojnem mestu po zjedinjenem programu in priznanem patrijotizmu opisavali in označevali lastno slovensko vprašanje v zvezi, v katero je zapleteno to vprašanje, nadejati se je boljše dobe tudi za slovenski narod, katerega interesi so tesno združeni z dinastičnimi in celokupnimi interesi našega cesarstva. Milostna previdnost pa, ki je čuvala toliko vekov nad slovenskim narodom, in ki je odlikovala njegove prednike v tem, da so pred tisočletjem podelili svoj jezik v klasični obliki za slovansko službo v cerkvi, čuvaj tudi v tej dobi nad tem narodom kot svedokom slavne njegove prošlosti in sodejateljem v okvirju slovanske kulture, njemu, sokrvnikom in državi na korist in slavo! Narod slovenski, zdrami se, vstani, da boš pripravljen in vreden stopiti na poprišče nove pripravljajoče se imenitne, najbrže tudi za te odločilne dobe!
0 kritiki dr. Malmiča.
h.
K nasprotniškim razpravljanjem o nam očitanem
razširjanju protestantskih načsl.
(Dalje.)
Misliti bi bilo, da nižemu kleru in lajikom že od apostolov podeljeno pravo, sodelovati pri nameščanju cerkvenih služeb, pravo, katero je torej sveti Ciprijan izvajal iz božjega sporočila in apostolskega običaja, moglo bi se pobijati toliko manj, ko so to pravo vsa stoletja cerkev, specijalno pa papeži, od svetega Elementa V. počenši, varovali, in se še dandanes v različnih oblikah dejanski izvršuje po pravilih, katera so nalašč zato razglasili papeži. Ali pristno latinizatorska logika našega častitega gospoda nasprotnika izvaja ravno iz tega, da so bili papeži glede na neugodnosti, nastale v srednjem veku pri cerkvenih volitvah, prisiljeni, starodavno obliko sodelovanja nižega klera in ljudstva pri nameščanju cerkvenih služeb spremeniti z večine ter to sodelovanje določiti v obče, iz tega, pravimo, izvaja ta logika prečudno posledico, da pravo, katero vindikujemo mi nižemu kleru in lajikom, pristaje jedino papežem, ker se sme izvrše-
vati in se izvršuje jedino po njih naredbah. Dr. Mahnič, kakor se zdi, ne ve, da tudi papeži, da bi prav izpolnjevali svoj vzvišeni poklic, potrebujo sodelovanja drugih ljudij, torej so primorani, nekaka, bolj ali manj važna prava podeljevati, bodisi fizičnim ali jurističnim osebam, in ta prava ravno zato, ker prihajajo od najpristojniše nezmotne, dosledno svetemu pismu in cerkvenemu sporočilu v obče popolnoma zadoščujoče avtoritete, se pri-poznavajo v Jus canonicum kot legitimna, nedotakljiva, in varujejo ista celo papeži. Hočemo se torej po-bliže izjaviti o tem in o posledicah, ki bi se morale neizogibno pokazati iz negacije vseh prav, katera podeljujejo papeži.
Apostoli, kakor smo dokazali zgorej, so podelili svečenikom in lajikom pravo volitve, torej sodelovanja pri nameščanju sedmerih dijakonatov, da, zahtevali so podobno njih sodelovanje z večine tudi pri nameščanju škofij. Apostoli pa so imeli tu pa tam povod odstopiti od volitve; kajti v onem zboru okoli sto in dvajsetih bratov (kristijanov), v katerem je bil sveti apostol Peter dokazal potrebo nameščenja izpraznjene službe dvanajstega,
apostola po jednem vedno z apostoli bivših učencev, sta bila predstavljena dva, namreč Barsaba in Matija, in po volji Božji je dobil poslednji po srečkanju apostolat. Tudi pri nameščanju drugih škofovskih stolic niso mogli prav zahtevati sodelovanja takih občin, v katerih so bili zaradi nedostatne njih organizacije ali drugačnih vzrokov, nevarne razprtije in prepiri ; bilo je torej neizogibno potrebno, da so se škofje postavljali tako, kakor se postavljajo sedaj po provisio plena ali collatio libéra.
Apostoli so torej nižemu kleru in lajikom podelili pravo sodelovanja pri nameščanju cerkvenih služeb, za-jedno pa z danim zgledom svojim naslednikom (škofom) pripoznali pravo, ne poštevati sodelovanja nižega klera in lajikov, kedar bi se videlo že naprej, da bi se vsled tega dogajali izgredi ali drugačne neugodnosti, oziroma so priznali svojim naslednikom pravo izvrševati provisio plena. V vladanje skupne cerkve poklicani nasledniki apostolskega prvaka niso torej v svoji lastnosti kot nezmotni čuvaji cerkvenega sporočila nikdar prenehali varovati prava nižega klera i lajikov in tudi škofov ter so dopuščali spremembe v obliki ali omejitvah samo toliko, kolikor so se kazali poklicani kot nezmožni, sebi pristojna prava izvrševati v vsej njih obsežnosti in v duhu, ki odgovarja cerkvenim zahtevam. To smo zgorej na vsako stran dokazali ravno tako, kakor posebno skrbnost in vstrajnost papežev, s katero so ti, sosebno v srednjem veku neizogibne spremembe celo v najtežavniših razmerah znali do današnjega dne zmagovito varovati bistvo cerkvenega sporočila. Da pa so bili in so namestniki Kristovi, s konciljem ali brez koncilja, poklicani, ukrepati od časa zahtevane spremembe, kakor tudi v obCe določevati način, po katerem naj se izvršuje pravo sodelovanja pri nameščanju cerkvenih služeb v vsakateri obliki, o tem bi utegnil jedva dvomiti tudi naš častiti gospo i nasprotnik.
Vsekakor so določbe papežev podstava, katera se ne dâ izpodbijati, in v svetem pismu utemeljeno pravo nižega klera in ljudstva, sodelovati pri nameščanju cerkvenih služeb, se s tem, da so je papeži vedno varovali in je še varujejo od svetega Klementa I. naprej, ni se morda oslabilo, temveč se je pokazalo kot brezdvombeno in utrdilo. Na tem ne spreminjajo absolutno nič mnogotere modifikacije, ki so v srednjem veku glede na svojstveni razvoj državnega življenja postale neizogibne, in katere so se torej izvršile od najkompetentniše strani, namreč od papežev, in sicer, ne da bi si oni za vse slučaje obvarovali provisio plena, ampak jedino v obliki sodelovanja nižega klera in lajikov. Na podstavi teh modifikacij voli sedaj kolegij kardinalov papeža, ali stolni kapituli škofe z istim pravom, kakor nekdaj skupni kler in ljudstvo; tudi na lajike prenesena nominacija, kakor tudi nižemu kleru ali lajikom pristajajoča prezentacija izvršuje se z istim pravom ter ima iste pravne posle-
l) Aot. I: 21 do 26.
dice, kakor nikakor še ne v obče odstranjena volitev po kleru in ljudstvu. Taka je stvar po katoliškem cerkvenem pravu, katero zavezuje škofe ravno tako, kakor niži kler in lajike, da, to pravo poštevajo celo papeži tako strogo, da se pri njim pristajajočem podeljevanju beneficia maiora namesto collatio libera, o kateri so dajale razmere sosebno srednjega veka mnogoteri povod, da so jo varovali v obče sebi in svojim naslednikom, da se, pravimo, namesto collatio libera zadovoljujejo, malone prek in prek s collatio necessaria ter pri tem brezizjemno poštevajo po volitvi, prezentaciji ali nominaciji pridobljeno pravo za beneficij (ius a d rem), ako ni kanoniške zavire.
O vsem tem v „Rimskem katoliku" priobčeni članek našega častitega gospoda nasprotnika ne ve čisto nič. Po njem so volili apostoli prvih sedem dijakonov, postavili tudi škofe, ne da bi popraševali Heroda, cesarjev, klera in ljudstva. To pravo apostolov da je po njih smrti prešlo na rimske papeže, kateri so sicer provincijalnim sinodam izročili volitve škofov, pri katerih sta imela sodelovati niži kler in ljudstvo, kolikor sta bila poklicana svedočiti o poprejšnjem življenju kandidatov in o tem, kdo bi jima bil ljubši, ali te volitve škofov, ker so se dogajale pri tem neugodnosti, da so začeli papeži pridrževati sebi od Klementa V. naprej. Volitev škofov po stolnih kapitulih da sloni na papežkih določbah; prezentacija ali nominacija škofov po vladarjih da je utemeljena v konkordatih, kateri da so se morali z državami sklepati glede na to, da so evropski narodi vedno bolj izgubljali krščanski duh ter izneverjali se papežtvu, in kateri kon-kordati da obsezajo ustavno uravnanje vseh razmer države k papežki stolici, med tem običajno tudi vladarjem od papeža podeljeno pooblaščenje, škofe predstavljati in imenovati. Ker se je torej vršenje sedaj običajne volitve, prezentacije ali nominacije škofov podelila dotičnim fizičnim ali jurističnim osebam od papeža, zatorej se mora izvajati od njega : ne more dr. Mahnič, kateremu, kakor se izraža, gre pri tem za princip, dopuščati, da bi se to vršenje smatralo za pravo nižega klera in lajikov, kakor je pošteva brošurica, katero on kritikuje.
Ni nezanimivo, zvedeti od našega častitega gospoda nasprotnika, da so bili v novejši in najnovejši čas sklenem konkordati, kateri priznavajo vladarjem prezenta-cijo ali nominacijo, neizogibno potrebni, ker se je vedno bolj kazalo, da se pri narodih evropskih izgublja krščanski duh in zvestoba do papežtva: v tem ko se na drugih mestih proti nam obrnenega svojega članka ne pomiš-lja zaznamovati trditev okrožnice škofov goriške cerkvene pokrajine, katero se je lotil zagovarjati proti nam, trditev namreč, da rase odpad od katoliškega mišljenja, in ako je v Avstriji še katoliška cerkev, da se je zato po Bogu zahvaliti jedino našemu cesarju (torej pač posvetni oblasti), to trditev se ne pomišlja on zaznamovati kot zgodovini in znanim dejstvom v obraz bijočo debelo laž,
zajedno kot izobraženega človeka nedostojno nepriklad-nost; se ve da se je tu motil, da ta trditev ne prihaja od škofovske, ampak od naše strani.1) No mi smo preveč vajeni hudih nasprotij, katera, kakor se zdi, ugajajo dr. Mah-niču, nego da bi moglo to prozvati v nas poseben vtis, in nam je tudi popolnoma vse jedno, ali misli tudi na sebe samega odnašati svoje strastne krepke izraze, katere, z namero, da bi zadel nas, lufa v episkopat goriške cerkvene pokrajine Vsekakor bi se dali njemu gladki močni izrazi z veliko večim pravom porabljati za to, kar drugače omenja proti pravu nižega klera in lajikov pri nameščanju cerkvenih služeb; kajti, kakor smo dokazali zgorej, sestaje to prek in prek iz obžalovanja vrednih zmot, katere so, da rabimo kar možno mehek izraz, popolnoma neprimerne, da bi povzdigovale, razžirjale katoliški duh.
Z nasprotniške strani povdarjano pravo apostolov ali, da bomo do cela jasni, vsakega pojehnega apostola, postavljati škofe, kakor trdi naš častiti gospod nasprotnik, po smrti apostolov neki ni prešlo na njih naslednike (škofe) v obče, ampak na papeže, torej jedino na naslednike apostolskega prvaka; to, ker se ne navaja zato niti najmanjši razlog, utegne umeti kdo jedva drugače, kakor da bi bili papeži škofom bistveno pravo, katero so neomejeno izvrševali njih predniki, neposredno po smrti apostolov odtegnili brez vzroka. Nadalje bi bili papeži, kakor se trdi z nasprotniške strani, papeži od Klementa V. naprej začeli volitve sebi pridrževati celo volitve škofov, „ker so pri voljenji škofov obveljale velike nepostavnosti in neredi;" to pa pač ne more pomenjati nič drugega, kakor da so papeži, ki so neki že v davnem času odtegnili škofom pravo podeljevanja beneficia maiora, v novejšem času tudi nižemu kleru in lajikom nekoliko odtegnili pravo, sodelovati pri nameščanju cerkvenih služeb, katero pravo se priznava celo z nasprotniške strani, dasi se skuša oslabiti po njegovem pomenu, in da so papeži že pri tem. da bi isto pravo odtegnili popolnoma, zlasti ko izključujejo vsako drugačno razlaganje izrazi „so začeli sebi pridržavati", sosebno v družbi z nadalnjo nasprot-niško trditvijo, češ, da se vsakoršno še sedaj bivajoče dotično sodelovanje nižega klera in lajikov ne more po-števati kot pravo, ker od papežev ni privoljeno.
Koliko sovraštva da se nakoplje papežtvu s takimi trditvami, katere utegnejo kaj lehko izrabljati kristi-jani, ki so zunaj katoliške jednote, pač ne potrebujemo razpravljati pobliže. In take, da rabimo kar najmilejši izraz, nepremišljene trditve se prav po latinizatorsko, s pretvezo, nepoklicano zagovarjati imenitnost in moč papežev, mečejo javno v svet po katoliškem svečeniku, zajedno doktorju in profesorju bogoslovja, češ, da je njegov časnik posvečen katoliškim interesom. No, mi smo zgorej
') Zgo'ej se je to pobliže razpravljalo. „Slovanski Svet" pag 311 in 312 od 10. oktobra 1889 št. 19.
dokazali s pomočjo sklepov ekumenskih in provincijalnih sinod, katere niso brez papežkega odobrenja dobile v cerkvi obče veljave, kakor tudi izrekov in postopanja najimenitniših cerkvenih očetov, nekoliko zajedno svetih papežev in cerkvenih učiteljev, nadalje cerkvene zgodovine v obče in cerkvenega prava, da od vsega tega, kar trdi naš častiti gospod nasprotnik o razvoju postavljanja ter volitev škofov in sodelovanja nižega klera in klera pri nameščanju cerkvenih služeb v obče, je ravno nasprotno resnično, in da so bili sosebno papeži, ki so kot obči pastirji skupne cerkve svojo najvišo avtoriteto rabili v varovanje zakonitega vpliva škofov ravno tako, kakor nižega klera in lajikov tudi na nameščanje cerkvenih beneficij in so še le potem in ne morda povsod, ampak samo tam porabljali isto avtoriteto v spremembo oblike, kar najbolj možno varujoč bistvo, kjer je bilo neizogibno potrebno v interesu cerkve. Sledili so pri tem zgledu apostolov, ki na to stran tudi niso vedno postopali jednakomerno, in so izvrševali svojo dolžnost, katero je Božji ustanovnik cerkve naložil svojemu nasledniku z besedami: „Pasi moje ovce" in „Pasi moja jagnjeta" na način, ki je vzrok vzdržanja sedanjih prav vseh sestavnih delov cerkve, prav, katera taji dr. Mahnič brezvspešno.
Vsekakor se podstave, na katere se opira naše dokazovanje, specijalno volitev prvih sedmerih dijakov po svečenikih in lajikih, kakor tudi po papežih od nekdaj varovano sodelovanje nižega klera in lajikov pri nameščanju cerkvenih služeb, sosebno tudi pri volitvah papežev in drugačnih škofov, tudi ko bi se mogli popolnoma prezirati viri cerkvene zgodovine in cerkvenega prava, te podstave, pravimo, priznavajo se v obče kot prave tako, da so dobile mesto celo v ročnih knjigah, katere se rabijo tudi v našem cesarstvu kot navodi pri predavanjih cerkvene zgodovine in cerkvenega prava na vseučiliščih in v duhovnih semeniščih. Naš častiti gospod nasprotnik naj se le potrudi pogledati v obče velečislano in mnogotero rabljeno učno knjigo, ki jo je spisal dr, Verring, profesor Praškega nemškega vseučilišča, in preveri se, da se ta knjiga popolnoma zlaga z našimi nazori, kakor kaže to med drugim tudi naslednje mesto, katero je v njeni drugi, pred nami ležeči izdaji (Freiburg in Breisgau 1881), pag. 560: „Pojedini apostoli so si potem postavili poleg sebe naprej sami škofe, najbolj s sodelovanjem klerain občine. Pozneje je volil škofe kler škofovskega mesta s sodelovanjem ljudstva, in metropo-lit in škofje cerkvene pokrajine so jih potrjevali in kon-sekrovali " J). Da, isto preverjenje si more zadobiti dr. Mahnič iz učne knjige cerkvene zgodovine, katera se rabi kot navod za predavanje tudi v našem Goriškem
*) „Die einzelnen Apostel setzten sich sodann zunächst selbst Bischöfe zur Seite meistens unter Mitwirkung des Clerus und der Gemeinde. Später wurden die Bischöfe vom Clerus der bischöflichen Stadt unter Mitwirkung des Volkes gewählt, und on dem Metropoliten und den Bischöfen der Kirchenprovinz bestätigt."
semenišču, iz knjige namreč, katero je spisal p. Claras Vascotti, predelal pa profesor cerkvene zgodovine in ka-noniškega prava Linškega duhovnega semenišča dr. Mat Hiptmaier.
To v Avstriji sosebno priljubljeno učno knijgo cerkvene zgodovine imamo v njeni četrti izdaji pred seboj (Wien 1881), in pravi tom. I. pag. 89 o načinu nameščanja cerkvenih beneficij v prvih treh stoletjih po Knstovem rojstvu, da je prvih sedmerihdijakonov volila občina vernikov1) in so jih postavili apostoli ; da so apostoli iz lastne moči postavljali škofe, po njih smrti pa je volil škofe običajno niži kler s poštevanjem glasa tudi ljudstva, kateri glas je dajal svedoštvo o poprejšnem življenju in o moralni sposobnosti onih, ki so je imeli voliti, včasih se je smatral za izvoljenega tudi oni, ki ga je želelo ljudstvo;2) v tem ko je bil metropolit s provincijalno sinodo, s kratka viši kler poklican, volitev voditi, potrditi in v oljen cu podeliti posvečenje. Da so nadalje be-neficia min ora škofje nameščali jedino po po-sovetovanju z nižim klerom, običajno tudi z ljudstvom, katero posvetovanje je bilo potrebno v vseh važnih zadev ah, ker se jezdelo potrebno, pozvedeti svedoštvo inželjeklera in ljudstva, da bi mogli z izključenjem nedostojnih izpraznjeni beneficij podeliti najboljšim, zajedno od ljudstva zaželenih, torej z boljšim vspehom porabljivih oseb.3)
') To taji dr. Mahnič prav odločno, ko jako čudno pripisuje tudi volitev apostolom.
2)	Vse to odločno taji dr. Mahnnič ; kajti on tudi nižemu kleru ne pripoznava volilnega prava, ampak kakor tudi lajikom jedino pravo, dajati svedoštvo o moralni sposobnosti onih, ki se imajo voliti, in o tem, kdo jim je ljubši, poleg tega osljablja on pomen tega naravno važnega, da, odločilnega svedoštva; višemu kleru pa vindikuje pravo ne morda vodstva in potrditve volitve, torej postavljenja iu posvečenja, ampak pravo volitve.
3)	Latinski izvirnik se glasi: „Septem diaconi fuere a coetu fidelium electi et ab Apostolis constittuti. Crescente fidelium multidudine Apostoli pro sua auctoritate anti-
stites designarunt.....Tardius de regula peragebatur
electio antistitum a clero, in quam populus quoque suum dabat suffragium, quod potissimum in testimonio de vita et moribus eligendorum oonsistebat, non-nnnquam etiam a populo desideratus eligebatur. Eem vero totam moderabatur metropolita et synodus provincialis, cuius erat electionem approbare et delectnm consecraread-hibito uno vel duobus aliis episcopis. Episcopis ceu Apostolorum successoribus facultas de regula tribuebatur, presbyteros, diáconos et alios ministros inferiores designandi ita tamen, ut quemad-modum in aliis negotiis gravioribus, ita et hic con-silia clericorum et hinc inde populi quoqtj suffragia exqirerent. Haec populi et cleri ecclesi ae vacantis testimonia atque desideria requirebantur, ut arce-rentur indigni, dignoscerentur facilius optimi, qui-que vulgo probati, maiorique cum profectu electi fungóla en tur suo ministerio..
Ista učna knjiga se izraža o sodelovanju nižega klera in ljudstva (tom. I pag. 216) tudi v dobi od 313 do 772, torej noter v srednji vek, v zmislu, da je cerkev varovala stari običaj in utrdila s s i -nodalnimi zakoni, po katerih sta z intervencijo provincij alne sinode škofe volila nižiklerin ljudstvo, metropolit pa potrjeval. Včasih so se postavili škofje brez pritrjenja ljudstva, kakor je sveti Atanazij (patriarh Aleksan-drijski), posvetil Frumencija v škofa etijopskega. Naposled je cesar Justinijan niže ljudske razrede popolnoma izključil od volitve, ko je pridržal volilno pravo jedino klera in viših razredov ljudstva.1) Na isti strani se izraža učna knjiga o papežkih volitvah tako, da so bile te, od prvih stoletij naprej v rokah rimskega klera s pridruževanjem tudi ljudstva; da pa od dobe, ko so se rimski cesarji, zajedno gospodarji Italije, spreobrnili h krščanstvu, in so se prikazali pri papežkih volitvah žalostni razpori, kazala se je potrebna tudi intervencija vladarjev, da so odločili pri dvomljivih volitvah.2) Tudi na pag. 366 tom. I se povodom prve spremembe načina volitve po papežu Nikolaju II. leta 1059 ponavlja, da so se dotlej, torej daleč v srednji vek, papeži volili z glasovi skupnega rimskega klera in ljudstva, posvečevali pa še le po doseženi potrditvi rimsko-nemških cesarjev, zato ravno, ker so se volitve dogajale pogo-stoma med turbulentnimi izgredi.3)
Mi bi utegnili pokazati še na mnogo drugih mest te učne knjige (tom. I pag. 365, tom. I. pag. 110 in druga), katera se, kakor vsa učna knjiga v obče, popolnoma zlagajo z našimi nazori. Navedeno pa je več nego zadostno, da je dokazana totalna ničevost razlugov, ki
') Latinski izvirnik se glasi: „Ecclesia vete rum morem s e r v a v i t ac synodorum legibus con fir-mavit, ut antistites, inter venientibus eiusdem provinciae episcopis a clero ac populo elige-rentur, reservat» metropolitae electionis confirmation e. Aliquando absque populi eonsensn e p i -s c o p i ordinabantur, uti S. Athanasius Frumentium Aethiopiae episcopum ordinavit... . Denique Justinianus imperator ab univerzo electionis negutio penitus exclusit, iure eligend1 clericis et optimatibus in qualibet ecclesia reservat o."
2) Latinski tekst se glasi: „Quod Romanorum Pontificum electionem attinet, primis Ecclesiae saeculis clerus Eomanus adscito etiam populo Pontificem designabat. Verum ex quo imperatores simulqne Italiae domini ad Christi vexilla tr«nsierunt, et in electione quorundam Pontificum funesta emerserunt dissidia, princi p um inter ve ntio summae necessitatis visa est ad dubiam electionem di r i m e n d a m."
V Latinski tekst se glasi: „Etiam Romani Pont i -fices totius cleri et populi Romani suffragiis c r e a b a n t u r. Quin vero in electi one Romanoram Pontificum saepissime turbae ortae sunt, statutum fuit, ut Pontifex electus non consecretur, nisi a cedente imperatoris consensu.
se z nasprotniške strani navajajo, da bi se nam poskušalo namisliti nagnenje k protestantskim načelom. Kdor taji pravo, katero zagovarjamo mi, pravo sodelovanja nižega klera in lajikov pri nameščanju cerkvenih služeb, kakor tudi apostolski začetek (izvor) istega prava, in kdor po-vdarek tega prava zaznamuje kot nagnenje k protenstant-skemu krivemu nauku: ta ne nastopa proti nam, ampak proti svetemu pismu in cerkvenemu sporočilu v obče; nastopa proti cerkveni zgodovini in katoliškemu cerkvenemu pravu, sosebno pa proti fostopanju papežev in pred vsem proti avstrijskemu episkopatu v obče, in proti našemu obče velespoštovanemu knezonadškofu, kakor tudi proti vsem onim škofom posebe, kateri rabo ne samo od nas zgorej primeroma navedenih, ampak v Avstriji v obče navadnih učnih knjig cerkvene zgodovine in kano-niškega prava zaukazujejo ali samo trpe kot navode pri predavanjih za duhovni naraščaj, in tak obdolžuje te cerkvene avtoritete, kakor vse profesorje, ki rabijo te knjige kot navode, da razširjajo protestantska načela, in sicer v duhovnih semeniščih, torej na najnevarnišem kraju.
To je naš kot predbojevnik čistosti katoliškega veronauka vedoči se gospod nasprotnik v svoji latiniza-torski površnosti popolnoma prezrl, dasi bi bilo lahko,
obvarovati se te velikanske blamaže. Saj bi mu bilo potreba poprašati za sovet samo svoje profesorske kolege, kateri so globlje posegli v bogoslovne znanosti, in ti bi se gotovo ne bili spodtikali, pomagati mu s svojim znanjem, oziroma zadržati ga od njegovih strastnih, torej nepremišljenih razpravljanj. Ako pa je, kakor se zdi, osamljen med svojimi kolegi, torej se ni hotel poučiti od njih: gotovo bi mu ne bilo škodovalo, ako bi se bil, ko se je moral vendar zavedati nedostatnosti lastnega znanja, z dvomi, ki so se mu gotovo vsiljevali, neposredno obrnil do našega velespoštovanega gospoda knezo-nadškofa, kateri razglašenja škofovske okrožnice po časopisih, torej jedino po teh prozvane peresne vojne, kolikor je nam znano, ni deležen, torej bi bil utegnil on jedva opustiti, da bi bil popolnoma nepristranski rešil te dvome s svojim globokim teologiškim znanjem prav po očetovski in s tem zaprečil nastanek vseh nepremišljenih trditev. Ali strast ne pripušča prevdarku na površje, vede torej k površnemu mahanju z vsakoršnimi neutemeljenimi protislovnimi sumničenji, krepkimi izrazi, kar pa ne more nadomestiti stvarnih razlogov, torej ima za neizogibno posledico hude blamaže, kakoršnih smo morali že več kon-statovati v nasprotniškem članku „Rimskega katolika" (Dalje pride )
Slove
Zloga, ti prstan si čvrst. — On nima začetka ni konca. —
Tebe ne zlomi vihar hrastje stoletno rušeč. Ti nam sijajna si luč prekrasne svetilke nebeške,
Mlačna nam srca ogrej tvojega žara sijaj! Strastno objemi moj rod ko ženina mlada nevesta, Lepo prijazno kažoč v lepšo bodočnost nam pot; Pospeševalka si sreč. A kaj je nasprotnica tvoja?
Njej je nezloga ime, vedno človeštvu je v kvar. Vek se za vekom rodi u časa brezmernem prostori,
Mnogo nezloga je v njih raznih porajala bed. Ljudstvo ko kuga moreč podira gradove in mesta, Kjer se prikaže, povsod jemlje ljudem blagoslov, Gadni nemir sejajoč oslablja kraljestva in carstva;
Bratu odtuji se brat, deca očetu zbok nje. Kamor nastani se, tam nareja povsod neprestano
Mnogo svobodi ovir, mnogo omiki zaprek. Zloga nas krepi torej sred radosti in sred veselja,
Zloga sred bed in nadlog, ki nam tema jih preti. Mnogo, premnogo nekdaj trpeli so naši pradedje;
Tujec ošabni jim slaj zlate svobode je vzel; Tujec prevzetni gostil s trpljenjem je naše očete, Sveta jim prava gazeč, jih potujčiti želeč,
n c e m.
Sini trpimo i mi, — trpljenje je dedščina naša, Mi smo res narod trpeč, narod trpeč, a pojoč;
Vencem muk venčan glasno poje ko v ptičnici slavec, V stiski nadloge trpeč poje mučenec Slovan.
Strah nas ne bodi nikdar surovih in strastnih navalov, Z umom in zmernostjo vsak da se odbiti napad;
Strašimo se krivice, laži, zavisti in hiimbe, Te so izvor vsega zla, ker so peklenski izrod,
Nemirujoče nikdar na veke človeštvu v pogubo ; Oče vseh zemskih otrok, čuvaj nas mili jih Bog!
Spravo ljubimo in mir, ki sreče sta oznanjevalca Sreče preblage z nebes. Ona obkoli naš rod!
Vedno bodite pri nas poštenost, pravica, resnica, Blažene rajske hčeri, čuvajte raznih nas zmot!
Delajmo, trudimo se! Brez setve ni cvetja, ni sadja, Vsak posameznik naj bo veri in rodu v korist!
Rodu in veri v korist nam biti naloga je sveta, Dela nas spominjajoč ona naj vest nam budi!
B. Flegerič.
W '
Dela
Nedavno je uvidela beli svet knjiga nekega gosp. Rethwischa pod zaglavjem „Die Deutschen im Auslande". V tej knjigi pisatelj pripoveduje z bombastično samo-uvernostjo, da vsesvetno vladičestvo (gospodstvo)Nemčije je le postulat časa; da bi pa ta blaženi čas nastopil prej, to je dolžnost vsakega Nemca, upotrebiti vsa usilja k razprostranjenju nemške kulture in nemškega jezika in pripomoči k bolj skorej realizaciji svetovne vlade ger-manizma.
Jedno poglavje govori: „Was ist zu thun, um das Deutschthum zu fördern?"
Čujemo odvet (odgovor): Pošiljati „nach dem Auslande" nove kolonije, pomoči starim in poddržati (podpirati) „in dem gemeinsamen Vaterlande" živo duhovno zvezo. Dolžnost vsakega Nemca je, podpirati v koloniji materijalno in moralno vse one „Vereine", ki imajo namen prečiti, da se naselivši se Nemci ne zlijejo s sosednjim narodom, in ki imajo v svojem programu zadačo buditi in razširjati nemško narodno samoseznanje v koloniji.
G. Rethwisch priporoča, naj ljudje, katere Nemčija pošilja „nach dem Auslände" z agitacijskim namenom, posečajo (obiskujejo) kolonije kot lovci ali her-baristi, da bi tuje praviteljstvo (vlada) ne moglo zapaziti in sumiti, k čemu so prišli. Ti lovci in herbaristi naj v svojih razgovorih povzdigujejo narodni duh kolonistov (pag. 148 et sqq.).
Dalje vidimo iz te knjižice, da ima Nemčija nekoliko društev, katerih specijalni nimen je, širiti ger-manizacijo. Prvo mesto zavzema tudi Slovencem dobro znani „Schulverein", katerega sedež je v stolici Nemčije. Drugo mesto zavzema „Deutsche Colonial-Gesellschaft", ki se je v 1888. 1. preosnoval iz Deutscher Colonial-Verein. Predsednik temu društvu v sedanje vreme je knez Hohenlohe-Langenburg. Namen tega društva je podpirati in ukrepljati duhovno in ekonomiško zvezo z Nemčijo in ustanoviti središče, okolo katerega bi se zjedinjala vsa početja, ki imajo „ta veliki cilj".
Dalje imamo „Centrai-Verein für Handelsgeographie" in mnogo drugih „vereinov", ki imajo vsi jedno in isto svrho.
G. Rethwisch pokazuje tudi na kreditne zavode, kakor n. pr. „Deutsche Exportbank", kateri imajo jedino zadačo: pomagati germanizaciji „im Auslande".
Z Nemcu prirojeno odkritosrčnostjo avtor objavlja naposled, da germanizacija terja „das Vejdrängen" sosednjega naroda iz njegovih pokrajin, „sei es mit Gewalt, sei es mit List."
Res imenujem bolj ročna mesta iz te samoizpovedi germanizatorske: Nemčija pošilja „nach dem Auslände"
j m o!
agitatorje germanizma; ti apostoli velikonemške ideje naj vodijo za nos vlado tuje države, kjer agitujejo, zato naj se izdajajo za lovce, berbariste itd.
Da k temu „Ausland-u" in k temu tujemu pravi-teljst.vu spada tudi naša država, razume se samo po sebi, in da se priporbčajo jednaka načela tudi nasproti naši vladi, je pač umevno. Germanizacija terja, da se mi umaknemo iz pokrajin, katere so naše; ona hoče k temu prisiliti nas v jednem slučaju „mit List", v drugem „mit Gewalt".
Kar se tiče nas Slovencev posebe, pokazala so se ta sredstva nezadostna. Naš narod je preveč razvit, da bi ne videl, kdo se skriva pod lovcem ali herbari-stom. Kar se tiče priljubljene „Gewalt", smemo biti tudi pokojni, dokler nas pod močnim žezlom prirodne naše in priljubljene nam dinastije zaščišča praviteljstvo avstrij-s k o, katerega prva in jedina zadača je, da bi vsi narodi Avstrije uživali mir in blagostanje.
Pri nas so torej germanizatorji morali delovati inače; kakor tat na sejmu, ki je sam kradel, pa kričal „lovite ga, lovite ga!", tako so tudi oni od nekdaj po-kazavali na rusko agitacijo in ruske rublje med nami, dasi nikoli niso mogli pokazati nijednega agitatorja in nijedne kopejke, ne le rublja ne. Izgubili so torej vsako vero ravno pri onih, katerim so nas črnili. Naši zaščitniki se niso dali voditi za nos, znajoč dobro, da ima ta kleveta egoistični cilj, da je ona le pesek v oči. Napadali so naša narodna društva, sumničili so ja. No i to ni pomoglo. Treba je bilo torej poiskati druga sredstva in druge ljudi; pustivši pred dobrima dvema letoma v naše kraje prve zastreljščike, uverili so se, da jim nov sposob germanizacije more prinesti zaželeni plod. In izbrali so si moža, moža učenega, moža z imenom, katerega jedna črka in ta celo poslednja, velja za štiri nemške; „sei es mit List, sei es mit Gewalt" nabral si je ta Terzit peščico jedinomišljenikov, ki hodijo za njim čez grm in strm, „ožidajušče ot nego velikija i bogatija milosti". Kriči ko presekani in meče vse, ki se ne hote odreči od svojega razuma. Vse je uže ometano in očrnjeno od njega, najprej ženske, ki so prirodna osnova narodne rasti; potem oni možje, kateri na političnem in slovstvenem nebu slovenske domovine bleste ko zvezde prvega razreda, nazadnje — narodna društva. Tem društvom, ako goje narodno idejo, podtikajo se veleizdajske težnje, kakor da mi nimamo policije, žandarmov in državnih pravdnikov, katerih dolžnost je skrbeti, da bi mi ne grešili proti zakonu, in kateri svojo dolžnost izpolnjujejo vselej zelo skrupulozno.
Naša narodna društva nimajo v svojem statutu načelo iztiskati sosednjo narodnost, niti rabiti „Gewalt" in „List" ; visoko drže, držala so in bodo držala prapor
13
vere, domoljubja in «danosti svetlemu presto'u, kar so dokazovala tako častno, ali bolje še rečeno, vselej, kedar so se pojavljale v očeh naroda. To je tudi umevno samo po sebi: v naših narodnih društvih vlada prava krščanska nravstvenost, zato vidimo v vseh njih na prvem mestu učitelje svete vere, od ubogega kaplana kje tam v ne-pristopnih hribovskih župnijah, do svetovno znanih mož, katerih glavo ukraša več nego četrt stoletja episkopska mitra.
Kako naše narodno diuštvo ima jasniši narodni program, nego družba sv. Cirila in Metodija, z nje številnimi poddružnicami in členi? Kdo je prvi osnoval to družbo, kdo ¡o razširja, kdo polaga na ta narodni žrt-venik svoje uboge krajcarje? Gotovo v velikem številu ravno tisti stan, ki je vselej bil prvi zaščitnik našega naroda — naši vrli svečeniki v ubožnih, osamljenih župnijah. Torej tud**oni so ve 1 e i z d a j i c e , tudi oni se morajo z bajoniti v roki gnati na vse štiri strani in tudi njim, kakor nam, svetskim narodnjakom, vsaka svoloč (svojat) .-me pritiskati na čelo pečat veleizdajic!
Kdor je po vsem tem še tisti predrzni cinik, ki bi si upal prisegati na evangelije našega slovenski pišočega arhi-denuncijanta in klevetnika naroda, ki ga je rodil? Koga more še pridobiti za svoje iškarijotske namene človt k, ki le po pomoti sedi še na svojem mestu, zavi jaje se v široki plašč vere? Nosijo ga na rokah židovski idijoti, katerim ga mi i/ srca radi prepuščamo; citujejo ga razni iMhwischi in njim podobni ljudojedi — in pri nas so še ljudje, ki ga trpe med seboj! Žalostno. Žalostno je to ne toliko za narod, dasi mu tako izdajanje
škoduje sosebno v sedanji dobi; no sosebno žalostno je za one ljudi, ki so padli tako globoko, da pošiljajo takemu nravstvenemu človeku, torej zmesi zlasti židovstva, in germano-italijanofilstva zaupnice! Čudna želja, biti strtim pod kolesom zgodovine in stati za vsehj na sramnem stolbu slovenstva, na veliko bolj vidnem mestu, nego razni renegati, ki seveda se ne gode sedanjim narodnim lopovom celo v podplate ne.
Bodimo trdi, učimo se od Nemcev! Upotrebljajmo vsa sredstva, vse moči svoje, materijalne in nravstvene, ki mogo povzdigniti in ohraniti narodno s.unozavest.
1 Brcnimo od sebe vsakega, ki se osmeljuje klevetati na nas, ovajati zavedno-lažno in klicati na nas silo. Dovolj se je zjasnilo, da, germanizator in latinizator sta tudi zdaj dva kongruentna pojma, kakor o časih zloglasnega "VVichinga. Stopajmo povsodi na te narodne pijavke in tlačimo jih, ker one jedine so opasne našemu obstanku! Ne bodimo toliko bedasti, da bi nas strašila njih dolgopola suknja — v našej sredi imamo ljudi, katerih vera je čista ko biser; ne motimo se, ako nam podtikajo brezverske težnje; uinni ljudje nas poznajo, bedakov pa nam itak ni treba. Iz vseh sredstev prvo pa je: jez k in obred naših apostolov. Kedar zašije solnce, ki je sijalo našim pradedom, takrat izgine tudi megla ki se je začela razsipati z juga po slovenskej zemlji. Takrat bodo tudi oni nemnogi svečeniki, ki zdaj skrunijo svoj stan pod egido novega Terzita, hote nehote na narodnem stališču. O tem smo popolnoma preverjeni.
Rošč in.
Ruske drobtinice.
¿6. februvarja vršilo se je „T0PrKeCTBCH0e COOPaHHie CjinUHHCKaro OomeCTIsa" Mnogobrojni zbor nagovoril je gosp. predsednik „OoiueCTIia" grof N. P Ignatjev. V svojem nagovoru pokazal je na g. Pašiča, voditelja srbske narodne stranke
1	župana belgrajskega. Ta se je seveda prelepo zahvalil za izkazano mu čast, da so ga povabili v praznično sejo i da so ga izbrali dosmrtnim članom „OomeCTMa".
G. tajnik Aristov prebral je račun o dohodkih i stroških v korist trpečih od lakote Črnogorcev i galiških Rusov Sve-tejša sinoda učinila je zbiro po vseh cerkvah. Ta zbira dala je zdatno svoto 200 tisuč rub. Iz te svote je uže izdano 160 tisuč rub. črez 3 oddelke — Cetinjski, Belgrajski i Kijevski. Podpora se razdaja vestno i ne vselej bezvratno.
Iz splošnega računa posnemamo to-le: Novih členov je bilo v tej seji sprejeto, i sicer izbrano jednoglasno, 15, med njimi
2	Moskovska vikarija; prošlega leta pa je bilo vseh členov: 37 časinih, 60 dosmrtnih, 378 delajočih. Po nasvetu g. predsednika ju bilo v Moskvi med tamošnjimi členi osnovano „MOIICIH-TPJIbCTlso" (kuracija), katero bo nadziralo ondotne Slovane, nčeče se v raznih moskovskih učnih zavodih V Petrogradu so sprejemali negmotne, prispevše Slovane v domu „I1PCM6HHOH liOMOInn"
(/i. Mipy no iiirnrl., ro.io.vs' p.v6axa.
Narodna pogovorka.
("začasne podpore) na sredstva trgovca A L. Kekina. Sklenili so tudi izdajati rusko-slavjanski kalendar pod uredništvom Belozerskega. V prošlem letu postopilo je v blagajnico „OomecTBa" na prid Črnogorcem i drugim Slovanom 35.567 rub. Stipendijatov je držalo „OomeCTBO" 26, stipendjatek 3. Potrošeno je bilo pro-šlega leta 23.543 rub., a k 1. januvarju tek. leta bilo je v blagajnik „OfimeCTHa" vseh ostankov 219 202 rub.
Pevski zbor g. Arhangeljskega spel je nekoliko komadov, med njimi srbsko i rusko narodno himno. Inter paren-thesin naj bo vam rečeno, da ta pevski zbor ne ustopa zboru g. Slavjanskega, kar se tiče točnosti i izvestnosti i spolnitve (izvršbe), pač pa ni tako mnogobrojen i bavi se menda bolj s cerkovnim petjem, nego svetskim (posvetnim).
Pesnik A. N. Majkov je prebral svojo poemo „ AjieKCaHflPl» HeiiCKlii", J. P. Polonskij se pa po bulezni ni mogel udeležiti zborovanja, pač pa je poslal pesmi „l]ePH0r0PCKift luroTI»" (vir, studenec), katero je prebral blagajnik „OomeCTBa". Privedemo iz te pesmi košček, kojega smo našli v „Nov. Vr.", privedemo ga v izvirniku bez prevoda z nekaterimi pojasnjujočimi besedami: Teki Slavjanskij ključ, — teki! Uže nemnogo
Takich netronutych (nedotaknenih) ključej,
V kotoryeh by ni Gall, ni hitryj Švab, ni Tarok Ne napojil svojih konij . . .
Ty razolješsja, kak reka v grozy (nevihto) i v livenj, I potečeš s bezplodnych gor,
Čtoby smytj, slomatj, razbitj nanosnoju pregradu I k morju vyjdti na prostor . . .
Pomnite Heine: „Auf Fliigeln des Gesanges" .. . Kaj pa proza pravi? Da, nič posebnega: Kriče o policiji slovenski Poljaki:1) „Bomo imeli mir v Avstriji! — — — Kriče o policiji i poljski Slovenci:1) Moskovska intriga!" „Ptuja agitacija v naši deželi!" „Anarhija!" — — — I kaj mislite, zakaj je Poljake prešinil lak strah, zakaj je njih „ojčizna" v nevarnosti? Jaz bi nikoli ne verjel temu kriku, ako bi ne bil pred mano zanesljivi mu vir, izvrstno uredovani „BaPLUaiiCKili JjHeBHHKT»", koji piše, da se je poljska streha vnela — kako bi Vi mislili?! — od ruske pšenice! Kijevski oddel „GaaBHHCKaro OomeCTIia" poslal je namreč 1000 pudov pšenice na avstrijsko mejo, črez katero morala bi k trpečim lakoto avstrijskim Rusom
') Pod bandero našega „prijatelja" g. dr. Mah-niča in podobnih njemu politikov —je menda hotel reči naš g. dopisnik, kar se razume implicite. Op. ur.
v avstrijski Poljži. Od tega velikega dara ruskega naroda v Rusiji ruskemu narodu v Avstriji patemnelo je v glavicah poljskih, v glavicah /.a-.'rimsko-katoliških! . . .
Zavpila je vsa „zakordana" 8) Poljša, na ves svet je zavpila, Pomagajte beriči, pomagajte Ividiči, zaprežite pravoslavno pšenico za ljud pravoslavni, a gališki Rusi naj mrejo kak mušice. nam do njih devete brige ni! ... . Pa še hodijo razni marnji, da tudi taki zvesti sinovi Rima imajo zveličanje na odkupu. . . Hinavci, naj izbrišejo iz svojega slovarja termin krščanske ljubezni Izdaja slavjanska je vselej bila i vselej bo; raznica (razlika) je samo ta, da je prej galske, švabske i turške konjiče, o katerih kaže J. P. Pulonskij, vabila k svojemu studencu po nevedenju ; v naših časih pa se razdaja njeni priz.v s polnim vedenjem . . S polnim znanjem rije sebi i svojemu bratu črno mogilo, nad katero bo menda razviral se naslednji nadpis: Zdaj imamo mir Samo ne v Avstriji, ampak tam, kjer je prenehalo naše bitje . . Da, proza, „kak proza, llpeCKBepjfbiilliafl IlP03a (preskvrnejšaja proza)! . . ,	B o ž i d ar T vor co v.
l) Izraz, katerega se poslužujejo ruski Poljaki o svojih bratih za mejo (kordonom) v Avstriji.
Slovenskim bratom
Ruski komitet za gladujoče v vstočni Galiciji razpošilja naslednji proglas: Bratje Slovani! Po dopuščen ju božje previdnosti zadela je velika revščina našo nesrečno domovino. Spomladi so miši ugonobile setev, po letu je vsled nedostatnega dežja in po žarkih pekočega solnca usahnila trava po lokah, kakor tudi žitni pridelek na naših poljih. Jeseni pa je po mnogih krajih uničil dež to, kar je še preostalo našim poljedelcem od nekoliko letnega truda. In domovina naša trpi pomanjkanje, pomanjkanje takošno, kakoršnega še ne pomnijo zgodovino-pisci Galicije.
Z nastalo zimo je povsod strašen gost — glad — obiskal kmečke izbe. Poljedelec, da bi ohranil živino od smrti po gladu, ubija jo, sam pa pričakuje pomoči od svojih bližnjih. Od vseh stranij Galicije sliši se splošni klic na pomoč. Po gladu provzročena rana se grozno širi in pomanjkanje v narodu raste (narašča). Dže se prikazujejo tudi nasledki glada — nalezljive bolezni.
Nad vse drugo pa trpi prebivalstvo Rudeče Rusije, z obzirom na grozečo našim poljedelcem smrt od gladu, ne moremo, da, ne smemo drugače, nego obrniti se s prošnjo za pomoč k dobrim ljudem, a pred vsem k Vam, sorodni naši bratje.
Podajte nam svojo podporo našim in revnim po
v Galiciji na pomoč.
! gladu ginjajočim kmetom in malomeščanom okrepčalno svojo bratovsko pomoč.
Bratje Slovani! Mi Rudečerusi nismo še prišli k Vam doslej z nobeno prošnjo, torej pač ne dvomimo, da se na ta naš tužni klic, klic Slovanov, oglasi slovanska rodbina, da Slovan, ne zadet po grozni osodi, ne odtegne svoje bratovske pomočne roke nesrečnemu glad-nemu bratu.
Verjujemo, da izpolnite svojo dolžnost po besedah sv. pisma nasitivši gladne, da pokažete svojo slovansko vzajemnost i bratovsko ljubezen.
Darove denarne in druge prosimo pošiljati „Narodnemu Domu" v Levovu v Galiciji po naslovu podpisanega odbora, kateremu je ministerstvo notranjih zadev z odlokom od dne 10. (22.) januvarja 1890, št, 203, dovolilo pobirati darove za prebivalce vstočne Galicije po gladu obiskane.
Imena gg. darovateljev bodo se priobčevala vsak mesec po ruskih časopisih.
V Levovu, dne 3. (16.) febr. 1890.
(Podpisi:)
B. A. Dedickij, predsednik. Eanonik E. Malinovskij. Dr. J. A. Dobrjanskij, podpredsednika. L. L. Ropickij, O. A. Mončalovskij, tajnika.
Dopisi.
Iz Trsta, 17. feb. „Citta fedelissima" („prezvesto j je bil Trst še mestice, in v njem se ni moglo najti po-mesto") — ta naslov je nosilo od nekdaj in menda še sledic ,, pravega irredentizma". Ali v minulih dveh deset-nosi — uprav mesto Trst. Ne bodemo govorili o starih letjih se je pokazalo dovolj, kaki duhovi vladajo v tem časih, ko je bila narodna ideja še „mrtva stvar"; tedaj „prezvestem mestu", in kam nas utegne še dovesti po-
litika vladajočih organov. Trst se je razširil kakor malo-katero dru^o avstrijsko mesto in to posebno v zadnjem polustoletju. Z razširjanjem mesta se širi pa tudi irre-dentizem, ki je nevaren naši državi, kakor še posebe slovenski narodnosti! Če se mesto Trst vedno bolj razširja in poveličuje ■— poveličuje se ž njim v prvi vrsti tudi „premočna italijanska kolonija"! Sedaj je v Trstu okoli 20-000 (dvajset tisoč) Italijanov ! Lahko si misli vsak razumnik, kako vpliva ta „premočna naselbina" na tamošnje razmere. V Trst pritepeni Italijan se čuti kmalu domačega; čuti se tu kot ,,na rodni svoji zemlji" in kaže se tudi popolnoma jednakega. Domače ljudstvo — stari prvotni prebivalci, državi preudani oko-ličanski Slovenci so tem ljudem — robovi, sužnji in tudi nazivljajo jih tako. Toda dovolj o tej ,.avstrijski živelj moreči koloniji" -— vrnimo se zopet k tržaškim razmeram.
Ob priliki zadnje razstave v Trstu — in ko so prijeli Oberdanka, ko so bile bombe in petarde na dnevnem redu, tedaj so se jele nekaterim osebam odpirati oči. Nekateri glavni avstro-ogerski listi so začeli pisati in dvomiti o naslovu Trsta —■ „citta fedelissima!" Tudi nekaterim postavodavnim krogom so se pokazale tržaške razmere „v pravem svitu" — in morda so jih želeli viditi predrugačene — ali želja je ostala vedno le želja! Bombe in petarde so postale navadne, dnevne novosti — „igrače" — vsaj poluoficijozni listi tržaški so jih imenovali kot take. Mnenje nekaterih odločnih mož je bilo tedaj, da si opomore domači slovenski živelj ob bregovih Adiije. Ti možje so videli v slovanskem elementu pravo, prezvesto stražo ob dotični avstrijski meji in niso se motili. Ali mož tega mnenja je bilo malo. Mnogo se je govorilo, kričalo, a storilo čisto nič, ostalo je vse pri starem. Da je bilo to tako, pripomogel je menda največ k temu takrat v Primorski vladajoči mož, kateremu je bil Slovan „trn v peti", ali pa še mnogo slabše, kakor se je ta plemeniti gospod sam izrazil ob priliki Res Slovanom se meri s posebno mero. Ce glasujejo slovenski poslanci v kranjskem deželnem zboru proti dovolitvi precejšnje svote za nemško šolo, ki je v Ljubljani nepotrebna — vihar je pred durmi! Vse ti skoči po koncu. Drugi in „staroslovenski listi" imenujejo
naše prave poslance liberalce, Novoslovence — in Bog ve, kaj še! V Trstu je pa stvar drugačna. V tržaškem mestnem zboru (ki je ob jednem deželni zbor) demon-struje se očitno proti avstrijskim čuvst.vom. Ne bodem govoril danes o prošlosti minulih let; omenim pa stvari, katera se je vršila uprav v minulem mesecu ! Vsakemu je menda že znano o demonstraciji, prirejeni v tržaški mestni dvorani meseca januvarja tekočega leta. Ko se je govorilo o prenesenju ostankov pesnika Revere iz Rima v Trst, in ko se je omenjalo o darovih, katere je poklonil tržaškemu mestu nek italijanski plcmenitaš z uvetom, da se ti izroče še le, ko bode Trst pod Italij'o, nastal je na galeriji strašanski rokoplosk in vpitje, da mu ni jednakega! Darovi, namenjeni mestu Trstu, so iz ostaline generala Garibaldija, najhujšega nasprotnika naše Avstrije; jednak je bil tudi pesnik Revere. — Časniki so o tej demonstraciji premalo omenjali; prenapolnjena demonstrujoča galerija je odločno pokazala pomen naslova „prezvesto mesto!" Ko se je omenjalo Garibal-dijevo ime, začelo je kar vse vpiek upiti — na slavo Garibaldija; no „evviva Garibaldi" je v Trstu že običajen izraz. Nek naš poslanec mi je pravil jako užaljen o tem dogodku; ni veroval do onega dne, da se v Trstu avstrijsko čuvstvo tepta tako z nogami. Od gotove strani mi je tudi znano, da si je prisotni vladni zastopnik zakril obraz z obema rokama, užaljen zaradi nezaslišane očitne demonstracije. Sedaj je pa že potihnilo vse! Nekoliko tednov je minulo, — in pozabljena je stvar; pa saj so bile to zopet le „otročarije" — rekel bi s tržaškimi poluuradnimi listi!
Tako je tedaj v Trstu, in tako — ali pa še slabše — bode tudi zanaprej! Ce se ne bode poskušalo oživiti ali vsaj podpirati stari slovenski živelj, pokažejo se še druge posledice. Vlada dela lahko „z odprtimi očmi", če pa ne bode spoznala, kje je pravi branik „prave avstrijske ideje", pokaže jej to bodočnost. Če je veljal včasih Trstu naslov: „prezvesto mesto", bila je to zasluga okoličanov. In zatiranje ter poitaljančevanje slovenske okolice je krivo, da je dvomiti, ali je Trst danes vreden častnega naslova: „Citta fedelissima" — „prezvesto mesto!"
X.
Pogled po slovanskem svetu.
a) Slovenske dežele.	j sedanji predsednik skuša na svojem težavnem mestu iz-
Baron Winkler, deželni predsednik, je praznoval de-	vrševati narodno jednakopravnost in zakone, ter da ve po-
setletniuo svojega delovanja na sedanjem odličnem mestu	števati zapreke, ki se ustavljajo tudi takemu visokemu
Kranjske. Slovenska društva so ga ob tej priliki poča-	cesarskemu služabniku. Nadejajo se, da ostane še dolgo
stila na razne odlikujoče načine, mnoge občine so se pri-	1 na svojem mestu ter izvrši, česar mu ni bilo možno pre-
družile sedaj drugim v tem, da so ga imenovale svojim	magati doslej.
častnim občanom, slovenski zastopniki in odličnjaki pa	Italijansko učiteljišče V Trstu. Italijani zahtevajo
so njemu na čast v Ljubljani priredili banket. Slovensko	popolno vseučilišče v Trstu za nekaj več kot pol milijona
prebival-itvo na Kranjskem se je dostojno spomnilo, da	italijanskega prebivalstva na Primorskem in Tirolskem,
in sicer kljubu temu, da so italijanske stolice za italijanske slušatelje v Inomostu, Gradci in nekaj na Du-naji. Na Primorskem je moško učiteljišče v Kopru in žensko v Gorici tudi za Italijane; kljubu temu zahtevajo tudi za Trst posebno vseučilišče. Glede na poslednje piše „Edinost" v 22. št. t. 1. med drugim : „Da bode ta zavod v velikansko kvar našej slovenskej naroduosti, o tem ni dvojiti, kajti znan je nesramni nepotizem tržaškega magistrata kot deželne šolske oblasti. . . . Nov zavod bode najbrže ognjišče italijanski propagandi, kajti v Trstu ne bode mesta za vse one učitelje, ki se bodo na njem izključljivo v laščini vzgojili, v Italiji pa tudi ne; dosledno bode torej magistratna rudeča gospoda nastavljala je po okoličanskih šolah, v potujčevanje katerih deluje na vse ktiplje. Za državno italijansko obrtno šolo dobimo v Trstu še c. kr. italijansko učiteljišče, in od tega je le še jeden korak do italijanske državne univerze. 1400 slovenskih očetov v Tržaškem mestu pa prosi isto državo za borno ljudsko šolo, in 30.000 slovenskih okoličanov ima zgolj poluitalijanske ali čeloma laške ljudske šole ter se vsi zaman obračajo do vlade, da bi tudi med njimi uvedla ravnopravnost! Bodo li slovenski državnozborski poslanci pri debati o šoli molčali na to gorostasnost. Ne bi bilo umestno, da se enkrat složijo ter odločno zahtevajo od visoke vlade vsaj en del onih pravic, koje uživajo Italijani? Položaj primorskih Slovanov je res prekeren ter zahteva premisleka... Ne mojmo se pričkati sedaj o raznih šolskih sistemih, o verskej in brezverskej šoli: mi tržaški Slovenci živo potrebujemo narodnih slovenskih šol, kajti čimdalje se med nami širi italijanstvo, tembolj drvi mili naš narod v ne-značajnost in — nevero! Slovenski državni poslanci tedaj: pozor !" —
b) Ostali slovanski svet.
Izjava škofov zastran verske šole. Šolska komisija gosposke zbornice je priobčila posebno izjavo o verski šoli ter jo združila v naslednje točke: 1. Javne ljudske šole naj se tako uravnajo, da bode katoliškim otrokom redoma mogoče jih obiskovati, ne da bi bili namešani z otroki drugih veroizpovedanj. 2. Na katoliških javnih ljudskih šolah morajo biti vsi učitelji katoličani, morajo se izobražati na katoliških učiteljskih pripravnicah in si morajo tudi pridobiti zmožnost, učiti katoliški krščanski nauk. 3- Pri nameščenju učiteljev na katoliških javnih šolah je organom katoliške cerkve dovoliti toliko vpliva, kolikor ga je treba, da se zagotovijo o primernem delovanji prosilca, ki se naj namesti. 4 Krščanski nauk naj se v teh šolah po sodelovanju učitelja razširi, drugi pouk pa, kakor tudi učni načrti in pripomočki naj se tako uravnajo, da se v njih ne le nič za katoliške otroke spodtakljivega ne nahaja, ampak da je vse v lepem soglasju s katoliškim značajem šole. 5. Glede nadzorstva katoliških ljudskih šol in učiteljskih pripravnic treba je katoliški cerkvi dati priliko, da njih verski ?načaj vsestransko in zdatno varuje in pospešuje po svojih zakonito nastavljenih organih. Konečno naznanjajo podpisani, ne da bi se spuščali v politična razpravljanja, da so pripravljeni zastran svojih zahtev z merodajnimi krogi na dalje se razgovarjati." V tej izjavi ni čisto nič povedano, kako naj se izvrši točka za točko. V tem je prednost in nedostatek v primeri z dosedanjimi sorodnimi izjavami, oziroma načrti, ki so bili predloženi državnima zbornicama. Vse pa je zavisno od tega, kateri organi ali ustavni zastopi naj bi ustrezali zakonitim potom točkam
te izjave. O tem bomo govorili še večkrat tudi v našem listu.
Kaloman Tisza, ki je bil 15 let ministerski predsednik na Ogerskem, po veri kalvinist, po duhu liberalec, zagovornik nemško-avstro-ogerske zveze, nasprotnik slovanskih narodnostij na znotraj in na zunaj, je moral odstopiti. Pod njegovim ministerstvom je Ogerska napravila velikanske dolgove kljubu temu, da se je poprodalo veliko državnih zemljišč in vrednosti. Židje so imeli pri vsem tem velik dobiček; zato so ga zagovarjali s svojega stališča, kakor nemški liberalci zastran poselnega prijateljstva velikomonemške politike. Njegov cilj je bil, po tujčiti zlasti slovanske narode, prizanesel ni pa tudi Ru-muncem. Sledovi njegove škodljive politike se že kažejo, a hude posledice se še le pokažejo. Njemu naslednik na predsedniškem stolu je minister grof Szapary. Ta se je izjavil, da bo na znotraj zastopal dosedanjo politiko Tiszino na zunaj, na znotraj pa da bo skrbel za urejenje državnega gospodarstva. V svojem obširno raz-pravljenem programu se narodnostnega vprašanja niti dotaknil ni; molčal je o tem za Ogersko prevažnem vprašanji, kakor da bi bilo vse v redu. Slovaki in drugi demadjarski narodi se bodo torej tiskali in tlačili kakor doslej. Tem narodom ne ostaja tudi na dalje druga tolažba, kakor prislovica: Svaka sila do vremena.
Mladočehi so govorili v državnem zboru jako krepko o češkonemškem dogovoru ter obsojali mnogokaj, sosebno pa so se pritoževali zastran kračenja svobode govora, ko se prepovedujejo ali razpuščajo mladočeški shodi, na katerih se presoja češko nemški dogovor. Staročehi pa iz zaslepljenosti prezirajo še toliko vtemeljeno kritiko Mladočehov, a sami so bili že prisiljeni osrednjo vlado interpelovati zastran tega, da je češki namestnik grof Thun izjavil se v zmislu, kakor da bi bil v češkem kraljestvu nemški kot državni jezik v doslednosti že za vsako občinsko avtonomijo ne samo priznan, ampak tudi običajen: Kratkovidniki! saj so sami odobrili punktacije v dogovoru, katere vedejo naravnost do priznanja nemškega kot državnega jezika v češkem kraljestvu. Kje je tu doslednost? Mladočehi vprašajo sedaj dr. Riegra, ali se bode tudi sedaj izgovarjal, češ, da so bili prisiljeni privoliti v tak dogovor po pritisku Bismarckovem, potem ko tega ni več na krmilu. Radovedni so Mladočehi, kako se bo zastareli voditelj češkega naroda izgovarjal pa sedaj.
Knez Bismark je odstopil, kakor v obče trdijo zaradi važnih navskrižij med njim in cesarjem Viljemom I. Poslednji ga je odlikoval v dveh daljših laskavih pismih in s podeljenjem naslovov vojvode Lauenburškega in generalnega maršala. Obdržal pa je le poslednje odlikovanje, poslovil se v daljši avdijsnciji ter odšel, proslavljen od Berolinskih množic, naravnost v Friedrichsruhe- „Nord-deutsche Allg. Ztg." je razkrila nekaj stvarij, katere potrjujejo navskrižje med bivšim kancelarjem in minister-skim predsednikom pa med vladarjem. Ta jazkritja kažejo, da je hotel cesar nemški zmanjšati oblast Bismarckovo sosebno glede na vpliv drugih ministrov, ter da bi se ne bil vjemal z nazori s cesarjem o socijalnih reformah. Drugi pa raznašajo še razne vesti, o katerih se pa ne ve, koliko imajo resnice v sebi. Cesar Viljem sam se je izjavil, da hoče v politiki postopati v starem tiru „mit Dampf voran!" Za Slovane je boljše, da so oprezni, bolj pesimistični nego optimistični zastran odstopa Bismarckovega, ki je vsekakor velikega pomena tudi v zmislu, da se uteg" nejo pričeti veliki prevrati v velikonemški in dosledno
evropski politiki. Pomenljivo je, da je Bismarck omenil nasproti Italijanom, da ozka zveza Nemčije z Italijo ostane tudi nadalje nespremenljiva, v tem ko je popolnoma molčal o Avstro-Ogerski. Pač pa je cesar Viljem naznanil našemu cesarju odstop Bismarckov in je veleposlanik Reuss še posebe bil v avdijenciji pri našem cesarju zastran tega. Ob odstopu je bil angleški prestolonaslednik v Berolinu, in je cesar Viljem posebe pov-darjal ob tej priliki prijateljstvo Angleške z Velikonem-čijo. Nekateri menijo, da bi bil odstop Bismarckov v zvezi z zopetnim približevanjem Nemčije k Rusiji. Domišljavost ima pri tem odstopu veliko svoboščine in dela; pesimisti bi utegnili misliti, da se hoče Nemčija otresti vezi na one strani, kj^r je bil deležen B;smarck, ter da po njegovem odstopu ne bo treba ozirati se na te vezi. Da pa je tudi osebnosti pošte vati pri Bismarckovem od-stopn, razvidno je tudi iz tega, da je odstopil tudi Bismarckov sin grof Herbert, potem ko je bil le za malo dni postavljen za poslovanje zunanjega minister-tva. Avstrijska, kakor znana oficijozna „Presse" trdi, da odstop Bismarckov pomenja velik prevrat vse dosedanje evropske politike. Iz tega je posneti, da tudi na Dunaju slutijo ali celo pozitivno poznajo velik pomen sprememb v nemškem cesarstvu. Naslednik Bismarcku kot kancelar, predsednik ministerstva in zunanje politike je general Caprivi, ki je stopil na površje kot neznan X., s katerim v zvezi s cesarjem Viljemom II. bo odslej računiti evropski diplomaciji in v obče raznoterim državam. Caprivi, kakor priobčujejo sedaj njegovo genealogijo, bi bil imel že v 1?,. stoletju svoje prednike v Furlaniji, v dobi, ko je bil dotični kraj še slovenski. Nekateri predniki so se dejanski imenovali Kopriva, kakor se per methatesin še dandanes imenuje gostilna „Kopriva", imeli so tudi grb s koprivo, ter so se zaradi tega imenovali nemški von „Nesselthal" (Nessel-kopriva). Iz tega ne sledi, da so bili pl. Kopriva slovenskega pokolenja, pač pa na tedanji slovenski zemlji. Pa saj so bili tudi Bismarcki na slovanski zemlji, in je velika zgodovinska ironija, da prvi dejatelji in državniki nemški so imeli svoj početek na slovanski zemlji, katero so potem spravljali in jo spravljajo pod nemško oblast potom pri boje vanj a in tuj-čevanja. Pa saj so tudi sedanji Prusi zmes slovanske in nemške krvi in po trditvah fizijologov in etnografov zaradi tega najkrepkt-jše deblo nemškega plemena.
Peticija Čeških žen. Razna ženska društva češka, kakor tudi pojedinice podajo državnemu zboru peticijo, da bi se ženske smele učiti na filozofski in medicinski fakulteti. Naganja jih, kakor navajajo, k temu posebno globoki glas srca k dvema krasnima namenoma v življenju : k vzgojevanju mladine in k skrbi za bolnike.
Karolina Svetla, slavna pisateljica češka, praznovala je 24. febr. 60letnico svojega življenj. Od vseh stranij so se priobčile laskave izjave njffijenem blagodejnem delovanju. S celega Podještedi m']\ poslale gospe in gospice adreso s 2300 podpisi iz več nego 100 občin. Prištevajo jo k redkim imenom, s katerimi se sme češki narod ponašati doma in pred tujim svetom.
Slovanska knjižnica Komenskega. V poslednji štev. Olomuškega časopisa „Komensky" čitamo naslednjo presojo: Lanskega leta, kakor znano, podal je nek učitelj iz Slezije „Ustrednimu spolku jednot učitelskych na Moravč a ve Sleszku" predlog, da bi se pri „Muzeju Komenskega" v Prerovu osnovala „Slovanska knjižnica Komenskega." Da bi ta misel že kar v začetku ne zaspala za dobro, namenili smo se spregovoriti nekoliko v na-
menu té knjižnice ter podati svoje misli v preudarek. Mišljenje slovanske vzajemnosti goji se pri nas bolj z besedami nego v resnici, a vendar nam je té vzajemnosti takó treba kakor soli. Pozna\ši duševno življenje svojih slovanskih bratov, spoznamo ob jednem sami sebe, naučimo se po njih zgledu ljubiti svoj jezik, svoj národ; a glavno pa je, da spoznavši, kakó velik in močan je rod Slovanov, naučimo se národnega ponosa, katerega nam, žalibog, nedostaje. Ako pa hočemo poznati duševno življenje kakega národa, treba nam je, da takó rečem, seči mu do srcá, da bi spoznali njegovo utripanje, namreč njegova čustva, napore in težnje. A to vse spoznamo jedino le iz književnosti, toda nikdar iz prevodov, marveč iz izvirnikov. Znano je, da Čehu (¡Slovencu) ne dela nikakoršnih težav učenje kakega slovanskih jezikov, kajti skoro dve tretjini besed je našim povsem jednakih, ali vsaj močno podobnih, in naučiti se jih je treba samó jedno tretjino, da dosežemo ta ali óni slovanski jezik. A vendar, kakó malo je med nami takošnih, kateri bi znali mimo svojega materinskega še kak drugi slovanski jezik! A pri tem nam ne nedostaje izobražencev, ki bi ne znali kak zapadno-evropski jezik. Kakó se naučiti najlaže in brez pomoči učitelja kak slovanski jezik ? Slavni naš slavist in pesnik Čelakovskj svetuje vsem tem, kateri bi se hoteli učiti jezikov slovanskih, naj takoj začnejo citati duševne plodove tistega slovanskega národa. Razume se, da je najpoprej treba vsaj površno preučiti slovniške osnove tega jezika, k čemur nam dobro in popolnoma ustrezajo V y mazalo ve slovnice. Za čitanje se priporoča najbolj „Sveto pismo", ki je prevedeno že v vse slovanske jezike in čegar znanje nas nauči mnogo besed celó brez pomoči slovarja. Toda sedaj pridemo k glavnej oviri, katera je, mislim, glavna zapreka, da je takó malo takih, ki se uče slovanskih jezikov, namreč kje vzeti knjige za daljšo izobrazbo? Mnogi bi se z največim veseljem in marljivostjo učili slovanskih jezikov, pa nimajo pripomočkov za nakupovanje knjig, in ker ne znajo, kam se jim je obrniti, da bi jih dobili, pa ostane običajno vse le pri dobri volji. To oviro pomagala bi odstraniti slovanska knjižnica, t j. zbirka knjig slovanskih národov, kjer bi se knjige proti primerni plači posojevale prijateljem slovanske vzajemnosti in tistim, ki bi se hoteli učiti jezikov slovanskih. Preverjen sem, da bi se našlo dokaj prijateljev te misli, ki bi svoje prečita.ne slovanske knjige darovali ter celó z denarnimi doneski priskočili knjižnici v pomoč. Konečno omenjam, kakó blagoclarno deluje v tej zadevi „Maškova šola slovanskih jezikov, katero je osnovala ,.pedagogická jednota" v Pragi na spomin nepozabnega gojitelja mišljenja o slovanski vzajemnosti, učitelja-ravnatelja J. L. Maška. Na tej šoli začel se je poučevati prvo leto jezik slovenski, pa hrvatski, lani in letos se uči jezik poljski in ob jednem tudi lužiško-srbski. Ta šola ima istinite zas'uge za slovansko vzajemnost, zlasti pa za vzajemnost češko-slovensko. „Slovanska knjižnica Komenskega" imela bi še veči delokrog delavnosti nego Maškova šala, kajti ne bila bi vezana samó na jedno mesto, marveč bi delovala po céli očetnjavi. Z osnovo takšne knjižnice bi oslavili in posvetili dostojno spomin največega pedagoga ter približali se z velikimi koraki geslu: „Poznajmo se!"
0 odgoji slovaške mladine pišejo slovaške „Na-rodnie Noviny": „Temu je že deset let, odkar je mad-jarski jezik kot obvezen predmet uveden v nemadjarske šole ... Ni pa še bilo nikdar in tudi ni povedano, da i bi se rabila madjarščina kot poučen in pojasnjevalen
jezik v nemadjarskih elementarnih šolali . . . Danes je temu že drugače . . . Kadar ide šestletno slovaško dete v državno ali ljudsko šolo, mora priti z madjarskim abecednikom ; učitelj zadaja jim že tedaj madjarska vprašanja, uvaja pouk, čegar metodika se imenuje nazorna, sicer pa je muka za nežno slovaško mladino. Med Slovaki so že takošni učitelji, ki ne znajo narodnega jezika, in ko bi se ga hoteli naučiti, pa se jim pošteva to za nepatrijotizem. Minulo je deset let, odkar takošni učitelji delujejo po naših krajih, in duševni revčki niso več redki . . . Pred nekoliko leti so še trdili, da je namen uvedenja madjarskega jezika v slovaške šole pomadjar-jenje. Dandanes pa se razpisujejo že oglasi, da, kdor uvede v slovaško šolo madjarščino kot poučni jezik, dobi za to gmotno nagrado. V novogradski stolici razpisali so nagrado 200 gld. tistemu, ki uvede v vseh predmetih madjarščino kot poučni jezik . . . Mnogi šovinisti govore, da ima država, ki vzdržuje državne šole, pravico določiti tudi jezik za nje. No, mari ne plačujejo davka tudi Slovaki? ... A sedaj, ko pregledamo posledice celega desetletja, koliko vendar vidimo detet, dobro govorečih madjarski ? V resnici malo, jako malo. Duševni revčki se sicer množe, toda Madjari ne. Janko, ko zapusti šolo, takoj pozabi par teh izrazov pri plugu. Jožko gre na Dunaj na potovanje, a tu pa bi bila potrebna nemščina ... Z jedno besedo: niso nas po-madjarili pač pa naredili iz naših otrok nekaj več duševnih glupcav.
Frekvencija vseučilišč in politehnik v Avstriji
predstavlja se po datih, zbranih po ministerstvu narodne prosvete v zimskem tečaju 1889/90, tako-le: Vseučilišče na Dunaju šteje 4996 slušateljev, češko v Pragi 2110, nemško uč. v Pragi 1444, v Gradcu 1327, vvKrakovu 1235, v Levovu 1039, v Inomostu 869, v Črnovicah 217. Politehnika na Dunaju ima 788, češka v Pragi 334, nemška v Pragi 1(37, v Brnu 164 v Levovu 158 in v Gradcu 157 slušateljev.
Literarno zbliževanje med Hrvati in Srhi. Leposlovna lista „Kolo" (v Belgradu) in „Vienac" (v Zagrebu) hočeta se vzajemno podpirati med sabo. Uredništvo „Kolu" javlja v svojem telegramu: „Glavna naša skrb bo v stremljenju k bratskemu zjedinjenju Hrvatov in Srbov".
Glad v Galiciji trudijo se po besedah „Cervonoj Rusi" poluuradni časopisi predstavljati tako, kakor da hi naše prebivalstvo živelo v bujnem izobilju, v tem ko oficijalni podatki dokazujejo, da v nekaterih okrajih že gospoduje glad v pravem pomenu besede, v drugih pa začne razsajati danes ali jutri, Oficijozom sekundujejo skoro vsi židovski organi. „N. Fr. Presse" si je naročila telegram iz Brodov, v katerem se govori, da je Petro-graško slavjansko obščestvo doposlalo v Brode že 1000 pudov pšenice za gladujoče kmete in da avstrijske ob-lastnije ne hote te pošiljatve pustiti naprej, dokler ne bo plačana carina. Priobčujoč to vest, omenja dopisnik, da 1000 pudov pšenice predstavlja ceno 800 gld., torej da je to kaj neznatna žrtva. Na to opomnjo dopisnikovo omenj mo tudi mi, da za bogate židovske špekulante bil bi to kaj neznaten dar, za gladujoeega kmeta pa more on biti velika pomoč, ako avstrijske oblastnije ne bodo terjale od poslane pšenice uvožne carine. Vrhu tega je tudi lahko možno, da je to še le prva žrtva, prihajajoča iz Rusije, tin da utegnejo za njo slediti še nove pošiljatve, ko darovatelji zvedo, da njih darovi prihajajo na pravo mesto ter se ne obkladajo z davki, nalagajoči m Se na zamejno pšenico, ki dohaja iz Rusije na prodaj.
marveč se smatrajo ti darovi za miloščino hudo strada-jočim avstrijskim državljanom, naj bi si bili ti tudi ruske narodnosti. Vidi se, da se hoče nasproti Slovanom še v takih razmerah delati politika njim na škodo. —ki.
Pomoč gališkim Rusom! V današnji številki tudi našega; lista je priobčen poziv posebnegafodbora, ki na privolitev ministerstva sme nabirati pomoč in darove po vseh deželah naše države na korist našim bratom po krvi, vsled lanske slabe letinje hudo prizadetim gališkim Rusom. Narod ta se izrecno prvikrat obrača tudi do nas Slovencev ter se nadeja, da tolikrat povdarjena in vsem nam draga slovanska vzajemnost ne ostane tudi pri nas brez dejanja. Mi Slovenci smo sami sicer revni in ravno zaradi slabe letinje trpimo letos po nekaterih krajih. No beda, ki je zadela prek in prek ruski narod v Galiciji, je vendar veliko hujša od naše; na vrata velikih revežev na Slovenskem ruski narod tudi ne trka, pač pa na vrata onih Slovencev, ki so imovitiši, in ki imajo vsiniljeno srce do revnih in potrebnih tudi med tujimi narodi in celo drugimi svetovi. Gališki Rusi so Slovencem tudi po veri najbliži, v jednakih politiških in narodnih borbah, kakor Slovenci. Gališki Rusi so Slovencem v obče sim-patiški narod. Sedaj je prilika, da svoje sočustvije pokažemo tudi z dobrimi deli. Beda je velika in huda; po latmskem pregovoru dvakrat da, kdor hitro da. Slovenci, ki hočejo pomagati, naj pošiljajo svoje darove naravnost v priobčenem pozivu podpisanemu odboru v Levov. Dobrotniki utegnejo poslati darove pa tudi nam, in mi smo pripravljeni odmeriti tudi v našem listu prostor za zabeleženje dobrotnikov in daril ter poslednja odposlati dotičnemu odboru
Izselitev Slovanov iz Prusije. Po stalističnih podatkih, nabranih od pruskih oblastnij, preselilo se je v teku 10 let (1875—1885) za mejo: iz Poznajske 'J 7% prebivalstva t. j. 164-161, iz zapadne Prusije 9.4% prebivalstva t. j. 145.564, iz vstočne Prusije 5,7 prebivalstva 110.280 iz gornje Šlezije 5,18 prebivalstva t. j. 48.471, Ker je število poljskih izselnikov vedno veče nego nemških, sme se trditi, da je med temi izselniki okolo 200.000 Poljakov, ki so zapustili svoje rodbine. Večina teh izselnikov odpravila se je preko morja v Ameriko.
Vseh Črnogorcev preselilo se je minulo leto v Srbijo 7.238 duš, med njimi nekateri tudi iz Stare Srbije. Na srbski meji dobil je vsak Črnogorec 20 frankov v zlatu, ponekje so jim dajali po kilogram kruha, po drugod po J/4 kile pečene govedine in liter vina na družino. V treh skladiščih dobivali so Črnogorci kruh, moko, sol, bob, krompir, čebulo, na 10 dnij brezplačno.
Časopisje v Rusiji. Vseh časopisov, vkupno s Pri-vislanjskim krajem, Kavkazom in Pribalt.ijskimi provin-cijami, izhaja v Rusiji 669. Med temi je 86 izdanij verske vsebine, 87 dnevnikov, 78 politično literarnih tednikov, 30 mesečnih „žurnalov". 81 oficijalnih, gabern-skih, policijskih in mestnih časopisov, 109 naučnih, vojnih, tehničnih, ekonomičnih in obrtnijskih (žurnalov), 33 kmetijsko-gospodarskih, 35 ilustrovanih, 15 umetniških, gledaliških in muzikalnih, 7 modnih žurnalov, 82 informacijskih in bibliografi;nih, 14 narodnih in pe-dagogičnih in ravno toliko (23) časopisov za mladino.
Stolica slovanskih jezikov v Oksfordu. Na oksford-skem vseučilišču uvedla se je stolica slovanskih jezikov kateri je za profesorja naznačen. V. R. Morfil, znan po svoji knjigi o slovanskih književnostih Morfil se že mnogo let bavi z učenjem in razširjanjem slovanske književnosti in jezikoslovja.
književnost.
Sluzbomik (Dienst-Reglement) za cesarsko in kraljevo vojsko. Tretji del. Pehota in lovska četa. Poslovenil in založil Andrej Komel pl. Sočebran, c. in kr. major v p. Drugi natis službovnika leta 1876. §§. 1 — 21. Ljubljana 1890. Založil pisatelj. Tiskala „Narodna Tiskarna" Str. 36, cena 15 kr. Kakor se vidi, trudi se naš zaslužni rojak pl. Sočebran neumorno z izdajanjem vojaških knjig v slovenskem jeziku. Ker te knjige zalaga sam, mora zajedno skrbeti, kako se razprodajo. Ker pa postavlja svojim prevodom celo niže cene, nego so postavljene izdajam, tiskanim v c. kr. državni tiskarni, je razvidno da on ne išče dobička, niti odškodnine z;i svoj trud. Kajti, celo pri naj-ugodniših razmerah razprodajanja, splača se mu ravno ali jedva tisk. Ker pa je z druge strani že znano slovenskemu občinstvu, da se slovenski prevodi prodajejo jako slabo med vojaštvom slovenskega rodu, je sklepati, da g. pisatelj-založnik mora imeti poleg vsega truda in pospeševanja patrijotskega dela še celo izgubo. Mi umemo trud in požrtvovalnost našega rojaka kot pisatelja pri tem podjetju ; ne umemo pa zakaj mora biti on zajedno založnik, ko oskrbujejo drugod tako književnost c. kr. vojaške gospodske. Sodili bi, da bi založništvo in razprodajo morali prevzeti drugi krogi, kateri so ali bi morali biti zadovoljni in veseli, da imajo slovenskega sposobnika in delavca za dela njih zmisla in njih namer. Da c. kr. vojaška ministerstva ne morejo oteževati takega dela v slovenski obliki, pokazale so še lanske izjave v državnem zboru na Dunaju; ako se torej slovenske vojaške knjige ne razprodajajo po razmeri slovenskih vojakov, mora biti vzrok v tem, da se od drugih stranij ne razširjajo te knjige, kakor zahteva to duh vojaški in želja, ta duh pospeševati po najprimerniših potih, torej tudi z najprikladnišimi sredstvi. Vsekakor bi bilo opozoriti visoko c. kr. vojaško ministerstvo na ne-priličnosti, katere morajo, kjer si bodi tičati glede na razširjanje vojaške literature v slovenskem jeziku, priskrbljene po pl. Sočebranu, in priznane ter pohvaljene že večkrat od najviše c. kr. vojaške gospodske. Morda zaslede slovenski državni poslanci vzrok, da ga naznanijo ter pomorejo tako odstraniti zapreke za ta del.
Slavjanskij i slavenslca glasba. Piše Fr S. Kuhač. Znani in slavni glasbeni strokovnjak in pisatelj hrvaški, g. Kuhač je začel v podlistku „Hrvatske" priobčevati celo vrsto razprav o kakovosti ruske in slovanske glasbe, porabivši priliko in vtise, ki jih je dobil iz opazovanja pevskega zbora Slavjanskega v Zagrebu. Slovanske glasbenike v obče opozarjamo na ta zanimiva premišljevanja g. Kuhača, katera vsekakor utegnejo pospeševati razum-Ijenje slovanske glasbe, razlikujoče se mnogotero od glasbe zapadnikov.
N&rodne legende za slovensko mladino. Nabral, izdal in založil Anton Kosi, učitelj v Središču. I. zvezek. V Ptuji. Natisnil W. Blanke. 1890. Str. 40. C. 18 kr. To delce, pisano v gladki slovenščini, je na Slovenskem prvo te vrste; rokopis je pregledal in pohvalno odobril ljutomerski dekan č. g. Skuhala. Z verskega, kakor z narodnega stališča, po pravici priporočajo to knjižico sosebno za nežno mladino. Marljivi g. izdajatelj, soditi po prvem
zvezku, bo zbirko nadaljeval, za kar mu bo učiteljstvo gotovo še posebe hvaležno.
Narodni pisne moravske, v novš nasbirane. Ve sbirku spofadal a vydal Fr. Bartoš. Sešit I„ II. a III. Nakladem Matice Moravske. 1889. Cena 8 zl. (str. 653, XX a CLII, pisni 1017.
Narodni bdchorkg a povesti moravske i slezske. Sebral M. Mikšiček. Svazek 1. a II. Nakladem J. A. Kobra v Praze.
ryccKa/t ep eno-yn i am ck an v,epKom bj> napcibommin UMneparopa A.ieKcmapa I. (Russkaja greko-unijatskaja cerkov v carstvovaniji imperatora Aleksandra I.) Istorič. izsle-dovanije po archivnym dokumentam. Spisal P. O. Bo-brovskij. St. Petb Cena 3 r.
Jlemonuc Mamuue Cpncnc. (Letopis Matice Srpske.) Knjiga obseza 160 str. Za leto 1889. izšel je zvezek IV. V Novem Sadu. srbska tiskarna dr. Miletiča. Obseza med drugim: Dodatak prirodopisnoj i medicinskoj nomenklaturi. Cena 70 kr.
PyccKan Eudjiiomerca. (Russkaja biblioteka). 1890.1. Izdanije S. N. Pelecha. I. snopič (januvarij): Khh:«> Cepe-opfMhiii A K. Tojic-raro (Knjazj Serebrjanyj A. K. Tolstago). Str. 1-64. Stoji celoletno (12 snopičev) 2 gld. 40 kr. Adresa: Izdateljstvo „Russkoj biblioteki" vo Levove, Blja-charskaja ul. 13. •— Vypusk IJ. in III. (febr. in mart). Vsebina khh3b Cepef>hhi,iH (Knjaz Serebrjanyj). A. K. Tolstago. (Str. 165 192.) S tem izdanjem utegnejo Slovenci primerjati slovenski prevod istega dela Tolstega. Cena za celo leto 2 gld. 40 kr. Izdateljstvo „Russkoj Biblioteki1 v Levovu, Bliacharnaja ul. 13.
Popravki k št. 5. „Slov. Sveta". Str. 75. na desni 11. v. sp.: narode veliko sorodniše; str. 77. na levi 20. v. sp.: Srčen nam. Srečen.
Naročba na „Slovanski Svet"
za leto 1890.
„Slovanski Svet" nastopi z današnjo številko svoje tretje leto in sicer z nespremenjenim programom, v isti obliki ter bo izhajal, kot doslej, po dvakrat na mesec, namreč 10. in 25. dne vsacega meseca. Naročnina znaša *.
za celo leto.....4 gld.,
za pol leta.....2 „
za četrt leta.....1 „
Za Ljubljano, za dijake in ljudske učitelje* za celo leto .... 3 gld. 60 kr.
za pol leta.....1 „ 80 „
za četrt leta . . . . — „ 90 „ Posamične številke se oddajejo po 20 kr. Naročnina se pošilja lastniku „Slovanskega Sveta" v Gorico (Gorz).
„SLOVANSKI SVET" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca. Cena mu je za zunanje naročnike za celo leto 4 gld , za pol leta	2 gld. in za četrt leta 1 gld. Za ljubljanske naročnike in za dijake stane celoletno 3 gld. 60 kr. poluletno 1 gld. 80 kr. in	četrtletno 90 kr. — Posamične številke se prodajejo po 20 kr. — Naročnina in reklamacije naj se pošiljajo Fran Podgorniku v	Gorici,
ulica Barzellini 4.
Tisk „Narodne Tiskarne". — Izdajatelj in lastnik: FranPodgornik. — Urednik: Janko Pajk.