Maja Vidmar
Pesmi
Preobrazba I
Zemlja, ki jo orjem s presene~enimi nohti, zemlja, ki ji rijem v svoje srce, ta težka zemlja je voda, je voda, je voda, je voda, je voda.
Preobrazba II
V nekaj tednih sem dojela, da globoko spim. Verjela sem kar na besedo, da je sploh možno biti buden in da moja budnost je nekje, saj me je že zdaj ganila. Po nekajmesečnem odlašanju o varnosti, postopkih in metodi se je rušenje začelo. Lupljenje temnega ometa, tudi starih tujih fresk, podiranje notranjih sten, nenadni preboji skozi zidove na svetlo in odmetavanje v dolgih sanjskih letih izklesanih žlebnih kljunov, vse to mi je dobro delo. Kot da sem končno le razbila nevzdržno dragoceno vazo, kot da se ločujem in prodajam hišo, ki sva jo z možem opremila do popolnosti, kot da sem si zlomila noge, in čeprav nimam denarja za bolniško in v službi ne morejo brez mene, me postelja ne izpljune in kar ležim, ležim, kot da so pravkar odkrili, da sem šestintrideset let kradla in mi zdaj ni treba skrivati ničesar več, tako dobro mi je delo. Tako dobro, kot da zažigam tone zaprašenih goblenov. Toda, ko je zadnji korec zgrmel v globino, ni bilo poti nazaj. Ne ta razkrita streha, ne katera nova,
niti ideja strehe ne more več obstajati nad mojim spanjem. Jasno je, da nisem budna, in rahlo sem razočarana, ker se zdi, da vendarle nisem verjela. Tudi lepota moje neodkrite budnosti me ne gane več tako kot prve dni, a se vedno sem vznesena in vznesena stalno jočem. Morala bi vsaj za hip zaspati, ko bi imela kje.
Sreča
S srečo imam največ težav. Razgraja mi po hiši, premika predmete, posebno obtežilnike, dnevno se igra potres in konec sveta in zdaj razumem, zakaj nekateri, ko jim sreča potrka na vrata, raje zbolijo, zaprejo polkna in umrejo.
S srečo je tako, ali sreča ali hiša. Pa tudi nič drugega mi ne pusti obdržati. Solnati steber žalosti, ki sem ga komaj izpraskala iz zemlje, ne obstaja. Utrujenost, kje pa! Nesposobnost, kaj je to?
K sreči mi ni za hišo in obtežilnike, še za žalost ne toliko, kot se včasih zdi. Težko se ločim od utrujenosti, težko od nesposobnosti, a vse, vse bi še nekako šlo, ko bi le vedela, kdo zdaj nosi moje ime in kdo zdaj vstopa in izstopa tam, kjer hiše ni.
Ali je mogoče, da me na neki tržnici po pomoti prodajo? Se lahko zgodi, da me lastna mati ne prepozna in mi samo začudena ponudi čaj, me odslovi in ji dam prav?
Srce
Srce na moji strani prede in tudi srce na tvoji strani prede. Nih~e ne more ostati resen, ko zasliši srce, da prede, še posebno ne ti, ki želiš ležati na moji strani.
Mogo~e naju bo pobralo od sre~nega smeha, mogo~e naju bodo našli popolnoma mrtva, a popolnoma zdrava, ker ni~ ni bolj zdravega od srca, ki prede.
Kako sem se zaljubila
Ne smem preblizu, tako težka sem, sem rekla. Ne maram gledati te teže, kako pada z visokega na tla.
Ni čudno, da si utrujena, je rekel, saj nikdar ne zapres oči. Nasloni se, je rekel, nasloni se samo za hip.
Potem bom padala, sem rekla.
Ah, nikoli se se nisi naslonila in ne ves, kaj bo,
se je smehljal.
Pa ti, ti ves, sem sprasevala, mi bos strl srce?
Nič ne vem, je rekel, tudi jaz imam srce.