Katolišk cerkven list.
V Ljubljani 16. velei^a serpana !b60.	LiM 1?.
Tečaj XIII.
Ako ho&te ka<t<\f bo!iii sret imeti, Morate r si kakor svet Frane is k živeti.
Dr. Jarij.
(Konec.)
Jedro vodbe tretjima reda.
II. Sveti Frančišek jc v Kanari in v Gazianu obljubil. de bo /.a brate iu sestre tretjiga reda posebno vodbo spisal, kar je tudi dopolnil. Ta vodba ima 20 poglavji, ki so jo poterdili sv. Oče papež Honorij III. besedno, Nikolaj IV. pa s pismam 17. vel. serpana 1289 drugo leto svojiga papeštva z nekimi majhnimi času primerjeuimi prenaredbami ravno tako poterdili. iu se bere cela v izvirnim latinskim jeziku v Vadingu Bullaric Romano, tom. I. al. 3. pa. 2., v latinskim in v italijanskim v bukvah: Regola del terz Ordine di pen i te n za istituito dal serafico patriarca S. Fran-cesco d'Assisi, Venezia 185G; v nemškim: Zelle in der Welt von Dr. Dominikus Mettenleiter. Regensburg 1858. Preobširno bi bilo. jo tukaj v Danici celo poslovenjeno dajati, ker to sim si prihranil za posebne bukvice, ki siin si jih namenil s pomočjo gnade Božje za brate in sestre tretjiga reda na svitlo dati. torej jo tukaj le v jedru podam.
Pervi poglavji te regelce govorite od pogoj, ki jih mora slehern dopolnili, ki želi v tretji red sprejet biti. Te pogoje so: Nobeden krivoverec, ali le samo krivoverstva sumljiv se ne more v tretji red sprejeti, ampak Ic zvesti kristjani, v keršanskim nauku podučeni, ki spoštujejo sveto mater katoliško Cerkev in njeniga vidniga poglavarja, sv. Očeta papeža. Kdor ima krivično blago, se ne sme sprejeti. dokler ga ne poverne; kdor je v sovraštvu, dokler se s svojim zopernikam ne spravi; zakonske se zamorejo le s privoljenjem svojih mož sprejemati. Ako so se višji, ki imajo pravico sprejemati, po skerbuim spraševanji prepričali, de je prosivec vredin, v tretji red vzet biti, ga po postavah med molitvami v ta red sprejmejo, in slovesno mu podajo redovno obleko, ki jo pod zunanjo obleko nosi, in ta obleka navadno ni nič drujiga, kot od naših nekoliko večji škapulir iu pa tenka verižica, s ktero se prepasujejo.
Sprejetim in oblečenim bratam in sestram tretjiga reda vodba nekaj prepoveduje, nekaj pa zapoveduje.
Vodba prepoveduje bratam in sestram: Ves šopir in lišp; predrage obleke; hoditi na nespodobne gostarije, v šumeče veselice, v glediša, na plese, in za take in njim enake nečimernosti denar trositi; prepoveduje nositi borivno orožje razun za hrambo sv. matere katoliške Cerkve in za sveto vero; prepoveduje prisegati, razun ko bi jih gosposka prisilila; prepoveduje delati zdražbe in nemire med seboj in druzimi.
Iz tega se vidi, de vodba tretjiga reda svojim udam nič kaj taciga ne prepoveduje, kar bi vsacimu kristjanu po naravstvenih postavah prepovedano ne bilo, pa tudi nič kaj taciga ne zapoveduje, k čimur bi vsak katolišk kristjan več aH manj že ne bil zavezan.
Vodba zapoveduje bratam in sestram: Zmernost v jedi in pijači; pred jedjo iu po jedi moliti očeuaš. ko bi ga pa kdo pozabil opraviti, mu nalaga za pokoro tri oeenaše: zapoveduje zderzanje od mesa vsak ponedeljik. sredo, petik in saboto; je pa kak brat ali sestra v službi, dninar, ali ne sam svoj. sme zunaj petkov in druzih od cerkve zapovedanih postnih dui jesti, kar se mu d;i. Pravi po*ti so: Vsi petki celiga leta; vse srede od vsih svetnikov do \ .«like noei; zunaj nedelj je zapovedani post vsak dan od sv. Martina do Božiča in od pustne nedelje do velike noči - |. Svete zakramente prejemati zapove vodba le trikrat v letu : •» Božiču. Veliki noči in Binkoštih, nikakor pa ne prepoveduje jih večkrat prejeti, kar slehern lahko ve	Moliti imajo vsak
dan 54 očenašev, in sicer za zornice 12. za pervo. tretjo, šesto, deveto uro (prim. terc. sekst. non). večernice iu sklep, za vsako tih ur po 7 očenašev s „čast bodi Bog« itd.; pri pervnici (prirni) in sklepnicah se tudi apostolj*ka vera dostavlja. Za vsaciga brata ali sestro po njegovi smerti pobožno obmolijo 50 očenašev z dostavkam: „B<;g mu daj večni mir in pokoj in večna luč naj mu sveti vsako leto enkrat pa za vse umerle brate in sestre 100 očenašev z ravno unim pristavkam. Vodba dalje napoveduje, ako okolišine dopuste, vsaki dan sveto mašo slišati, v miru in pokoju z vsimi živeti, si v dušnih in tudi tele-uih potrebah med seboj postreči, in za pogrebarn iti, kadar kdo zmed njih umerje. Kar je še drujiga v ti vodbi /.apove-daniga, zadeva prednike in vodje.
Iz tega se vidi, de sv. Frančišek ni nič kaj taciga v vodbo za brate in sestre tretjiga reda sprejel. in Nikolaj IV. niso nič kaj taciga poterdili. kar bi naše moči presegalo, in bi vsak katolišk kristjan, ki mu je resnica za zveličanje svoje duše, ne mogel spolnovati. Kar je po moji misli nar težavnišiga v vodbi, so gosti posti, od kterih se pa, ako je količkaj vzroka, pri vodju lahko prilaj-šanje dobi, kteriga on odrekel ne bo. že zato ne. ker ta vodba nobene reči pod smertnim, tudi ne samo pod odpust-Ijivim greham ne zapoveduje. Sploh se mora vsaki brat, vsaka sestra, ki kaciga polajšanja te vodbe želi, ponižno oberniti do vodja tretjiga reda, ki je za vsak samostan od okrajniga poglavarja postavljen.
Duhovne dobrote tretjimi! redu podeljene.
Duhovne dobrote tretjiga reda so zlasti sveti odpusliki, ki so njemu podeljeni. Sveti očetje rimski papeži so brate
•) Papež Klemen VII. so v svojim razpisu rA«l uberes fructns-zastran zderžanja mesa in postov to polajšanje dali: vsak ponedeljik pripustijo mesno jesti, post od sv. Martina do Božiča so pa skrajšali tako, de je zdaj post le od perve adventne nedelje od Božiča. ••) Kar prejemo ss. zakramentov tiče. je po redovnih pogočMh določeno, de naj si bratje in sestre tretjiga reda prizadevajo jih prejeti: o Gospodovih in Marijnih praznikih kakor tudi ss. aposteljnov. v praznik bv. očeta Frančiška, o praznikih ime-nitniših svetnikov treh redov sv. Frančiška, in vernih duš dan.
in sestre tretjiga reda z mnogimi odpustki kar bogato obdarili. Ali ti apostoljski razpisi, v kterih so sv. očetje papeži tretjimu redu odpustke delili, so se po nekterih samostanih. kamor so bili poslani, večkrat po nesreči, včasi tudi po zanemarnosti pogubili, po drugih skerbno se hranili. V večkratnih pogovorih zastran odpustkov tretjimu redu podeljenih, so se med posameznimi tudi prepiri vneli, kterim so sv. oče papež Benedikt XIV. tako konec storili, de so vse odpustke, ki so jih kdej papeži tretjimu redu podelili, preklicali, in s svojim razpisain „Ad liomanum Pontificemu 15. sušca 1751 samo naslednje popolnama odpustke podelili.
t.) V dau pristopa ali sprejeme redovne obleke; 2.) v praznik sv. Frančiška; 3.) sv. Klare; 4.) v praznik tistiga svetnika, kterimu je njihova cerkev posvečena, ako sv. zakramente prejmejo in ondi v namen sv. Očeta papeža molijo; 5.» popolnama odpustek na zadnjo uro.
Visoko častiti O Skander Rosiglione, pooblastenec generala manjših bratov je 1823 zročil ponižno prošnjo sv. Očetu papežu Piju VII. in jih prosil, naj bi bratam in sestram tretjiga reda, ki so pod duhovstvam oo. Frančiškanov, naslednje odpustke dovolili:
1.	V dau profesijona ali obljube popolnama odpustek, ako se spovejo in sv. Obhajilo prejmejo.
2.	Popolnama odpustek enkrat v mescu in sicer tisto nedeljo, ktero imajo svoj duhovni zbor.
3.	Naj bi sv. Oče papež tem bratam iu sestram, ki pred sv. Rešnjim Telesam 6 oče naše v, 6 češ en as i-marij in čast bodi Bogu obmolijo, tiste odpustke dovolili, ki so rimskim iu jeruzalemskim bazilikam dodeljeni.
4.	Naj bi s štirkratuo vesoljno odvezo (general-abso-lucionam) v letu tudi popolnama odpustek sklenjen bil.
Papež Pij VII. so te štirojue odpustke 21. mal. travna
1823 za večno dovolili.
Sedanji sv. Oče papež Pij IX., ki so sami brat tretjiga reda z redovnim imcuam „Ludvik,u ki so tudi obljubo 25. kimovca 1829 v Mouteluku storili, so svoje brate in sestre tretjiga reda še vse bolj obogatili.
Duhovni vodniki bratov in sester tretjiga reda v Masi) ii ua Francoskim so se do sv. očeta papeža ponižno obernili s prošnjo, naj bi tiste odpustke in pravice (privilegije), ki so jih papež Benedikt XIII. z razpisani „Paterna Sedisu 10. grudna 1725 dovolili, Papež Benedikt XIV. pa 1751 overgli. zopet v veljavo spravili. Papež Pij IX. so to prošnjo uslišali in s svojim razpisani „Supremi Apostolatusu 7. mal. serpana 1848 so vse v veljavo pripravili, kar je Beuedikt XIII. v imenovanim razpisu „Paterna Sediš" bratam in sestram tretjiga reda bil dovolil. Po tem razpisu Pija IX. so vsi odpustki, ki so pervimu redu, manjšini bratam ali frančiškanarjem in njihovim cerkvam podeljeni, kakor tudi vse maše, molitve, posti, kratko: vse njih dobre dela, tudi duhovua dobrota tercijarjev, ki so pod njihovim vodstvam.
Te po papežu Benediktu XIV. odpravljene odpustke, so sedanji papež z razpisam „Supremi Apostolatus" bili samo francoskim tercijarjem dovolili, ali bivši general manjših bratov preč. O. Venanci da Celano, so se do sv. Očeta obernili in jih prosili, naj bi to, kar so Masiljskim tecijar-jem dovolili, tudi tercijarjem po vesoljnim svetu v duhovni prid obernili. II. mal. travna 1856 so z razpisam „Ad preces humillimaaa generalovo prošnjo uslišali.
Vsi tretjimu redu dovoljeni odpustiki so se zamogli le samo po frančiškanskih cerkvah zadobiti. De bi pa bratam in sestram, ki imajo tudi po več ur hoda do frančiškanskih cerkev, ki jim je večkrat ne le samo zavoljo dalje, ampak tudi iz druzih vzrokov nemogoče ali vsaj močno težko vanje priti, lepa priložnost odvzeta ne bila, se tretjimu redu podeljenih odpustkov vdeleževati; torej so sedanji frančiškauski general, preč. O. Bernardin de Montefranko, zopet sv. Očeta prosili, naj bi dovolili, de se od naših cerkev oddaljeni tercijarji tudi v svojih farnih cerkvah od-
pustkov vdek žujejo. Sveti oče papež Pij IX. so z razpisam „ExponeLidum curavit" 4. vel. serpana 1857 to prošnjo uslišali, ter izrekli, de tercijarji, ki deleč od frančiškanskih cerkev stanujejo, tudi v svojih farnih cerkvah vsih odpustkov tretjimu redu dodeljenih deležni biti zamorejo, ako tamkej le vse to dopolnijo, kar je v dosego odpustkov zapovedano.
Le poverhama sim tukaj omenil, kaj in čemu je tretji red sv. Frančiška, kaj je jedro njegove vodbe, ktere so njegove duhovne dobrote. Že samo to, de so sedanji papež Pij IX. njegov ud, naj ti bo dovolj dokaz, de na tem redu mora le veder kaj več biti, kakor si morebiti dosihmal od njega mislil, in prizadja'. si boš, sam vanj stopiti in ga vsim kakor posebno pripraven pripomoček, si večno zveličanje zagotoviti, goreče priporočal. Ce si pa že sam v njem, prizadevaj si, de boš ue le saino po čerki, ampak tudi po duhu vestno vse opravil, kar sveta regelca zapoveduje, de se toliko odpustkov vdeležuješ, kolikor jih je temu redu podeljenih. Ako te bo pa kdej težko stalo, dopolniti, kar sv. regelca tirja, takrat se vnemaj z besedami, s kte-ritni je sv. oče Frančišek svoje siuove vnemal, rekoč: „0 prelj ubeznjivi bratje in na veke blagoslovljeni sinovi; poslušajte me, poslušajte glas svojiga očeta: Velike reči smo obljubili, ali le še vse veči so nam obljubljene; s poln ujmo te, zdi h ujmo po unih. Slast je kratka, štrafinga pa večna; terpljenje je majhno, čast brezkončna. Veliko jih je poklicanih, malo izvoljenih, vsim bo pa p o ver nje u o.	O. Mansvet.
Sveti oče(fe papeži
Kratek popis njih življenja.
(Konec.)
Papež Pij IX., naš sedanji sveti Oče, so rojeni v mestu Siuigalii na Rimskim. Oklical jih je papeža zbor kardinalski 16. rožnika 1846. Iz hvalcžniga spomina do Pija VIL, ki so jih posebno častili in kakor očeta ljubili, si pridenejo ime Pij. Komej se ta vesela prigodba po Rimu razve, že vse ljudstvo, domači in ptuji, od vsih strani skupaj hrumi in svojiga noviga najvikšiga duhovskiga pastirja in pa vladarja vesoljniga kristjansko-katolškiga sveta viditi hrepeni. Želja se inu dopolni. Sveti Oče se na navadnim občelji šenpeterske cerkve pokažejo, in ko vidijo ljudje moža lepe postave in miliga obraza, vse z enim glasam zavpije : „Bog živi našiga svetiga Očeta Pija IX.! Bog nam Jih ohrani dosti let vesele in zdrave !u Ko papež to veselo ukanje svojiga ljudstva zaslišijo, se tnu poklonijo, svoje roke v križ ua persi denejo, kakor de bi s tem hotli reči: „Vsi ste moje ljube z njive ovčice, ki vas v duhu objamem in ua svoje očetovo serce pritisnem." Pri tisti priči, kakor smo brali, njih same in tudi veliko pravovernikov solze oblijejo. Tisti dan pa, ko so bili posvečeni in se hočejo iz cerkve v svoj po-jatin peljati, ljudstvo ne dovoli, de bi se konji vpregli, temuč samo poprime ozališano kočijo in jih po mestu tje do prebivališa pelje. Tla so z mnogoterimi cvetlicami na-trescne, z najdražji in najlepši sukneno in svilno robo so prepasane in preprežene poslopja in hiše, topovi germijo, de se zemlja trese, zvonovi pojejo, de vsakimu serce veselja poskakuje; staro in mlado uka, kliče brez nehanja, in pravi kristjan se misli v duhu v Jeruzalem zamakujeniga in viditi in slišati, kako svojimu Zveličarju Jezusu Kristusu gibčna in hrumeča množica veselo: „Hosana Sinu Davidovimutt goni, ko kralja spremljuje in časti. Ko se pa sveti oče v Vatikanu na odru pokažejo, de bi se ljudstvu zahvalili, zopet vse ženim glasam zavpije: „BIagoslovite, blagoslovite, sveti Oče, prosimo! Torej ober-nejo oči proti nebesam, razpnejo svoje roke nad množico,
začno glasno moliti, iu ko bi trenil, v tistim trenutku vse na kolena pade in tako tiho in mirno je, de s-jsed soseda dihati sliši. Ko sveti Oče odblagoslovijo in raz vodra odidejo, vstane množica in zadoni: „Bog jih živi! Bog jih nam ohrani!" in vsak se verne serčno vesel na svoj dom. Vender pa ne le samo Rima, ampak ves katoliški svet ta srečna papeževa volitev z veseljem napol-nuje in od vsih strani pravoverni višji duhovni pastirji in pa deželski vladarji svetimu Očetu v svojih dopisih srečo vošijo. Prepričani smo, de vsak, kter našiga sedanjiga pervaka svete Cerkve pozna in ljubi, bi rad kaj več iz njihoviga življenja slišal, torej, ako zamoremo vstreči, naj to-le povemo:
Bilo je proti koncu pretečeniga stoletja, de je spo-mladni čas grof Mastai-Fereti, oče našiga papeža, z družino na svojo dobravo se podal. Nekiga dne gre strežaj Dominik Gvido na vert. Pred njim teče mali Žan-Marija (Janez - Marija^), ter se po nesreči spotakne iu prekucne v ondotni vodnjak. Strežaj v hipu za njim plane in ga srečno smerti reši. Preteče po tem petdeset let, kar enkrat sedemdesetletni sivček v Rim prileze, ter dovoljenja prosi, s svetim očetam neke besedice govoriti. Se mu dovoli. Vender pa, ko ubogi in bolehni ptujic v papeževo predkamro pride in tam vse v nenavadni lepoti vidi, ga omotica obleti in se ko inertev na tla zgrudi. Oonesejo ga in papežu povejo, kaj se je pripetilo. Čez nekoliko časa se starček zopet zave, in še tisti dan ga peljajo k Njih Svetosti. Priljudna ponižnost svetiga Očeta našiga popotnika oserči in jame pripovedovati, de je on ravno tisti Dominik Gvido, ki je tako srečen bil, Njih svetost ko maliga fantiča iz vodnjaka potegniti, de pa v svoji priletnosti nič zaslužka uima in mu je poleg tega pa še neprcskerbljena hčerka prerediti, in de ga je prav ta nadloga prisilila, Njih svetost kakiga maliga milodaru prositi. Papež, ki so se precej domislili omenjene prigodbe svojiga detinstva. se otetniku svojiga življenja lepo zahvalijo, ter mu izgovore do smerti dostojno mezdo, mu dajo v roko obiln znesek za hčerino doto, ga priporočijo svoji žlahti v Sinigalii, in dajo presrečniga človeka v primernim vozičku na dom odpraviti.
Pripoveduje se od njih še druga, ki nam njih milo-serčnost v kaj lepi luči kaže. Priplazi se namreč enkrat fantič skozi stražo do njih in jim pisano prošnjo poda, ki jo je sam zložil. Zapopadek je bil pa tale: „Sveti Oče! Imam ubogo ljubeznjivo pa bolno mater, jez sim še premlad, de bi njim in sebi živeža preskerboval. Naj ni terdoserčni gospodar žuga naji iztirati, če mu precej nc plačava štirih škudov (rimskih tolarjev), ki sva mu jih za staniše dolžna ostala. O! kako bi naji štirje škudi srečna storili. Sveti Oče! posodite mi jih, in kadar dorasem, jih Vam bom pošteno vernil." Ta prošnjica gane milo serce papeževo in tisti hip podajo fantiču deset škudov. Mali revček je od veselja skorej iz uma ter reče: „Ne toliko ne, le samih štirih škudov potrebujem." Papež se na to pripognejo k fantiču, mu pol"že roko na glavico, ter ljubeznjivo in prijazno odgovorijo: „Le vzemi, moj mali dobri sinek, štiri škude za se, šest pa za svojo mater, iu dokler ne doraseš, bom vama tudi stanišino plačeval."
Pravijo tudi, de neki sila bogat in žlahtin mož v Rimu je imel dva sina. ali kdo ve, kaj de mu v možgane stopi? odločil le je bil enimu sinu vse svoje premoženje zapustiti in tako tudi v svoji zadnji volji sporoči. Ali tisti sin, ki mu je ta sreča namenjena, spodobno pa tudi odkritoserčno svojimu očetu pove, de se pri svoji vesti v voljo očetovo vdati ne more, temuč de bo, ko bi Bog očeta iz tega sveta poklical. po kristjanski dolžnosti, vse premoženje dvojil s svojim ljubim bratam. Moža ta „terdovratnost,tt kakor bla-ziga sina hvale vredni namen imenuje, razkači in misli si to drugač vravnati. Overžc namreč prejšnjo oporoko in v drugi svojima sinama le mervico zapiše, ter vse drugo premoženje tistimu ..duhovnu- sporoči, ki bi v dan njegovih bilj
pervi za-nj v farni cerkvi maševal. Mož umerje, sporoko odpečatijo iu vse se zavzame, kako de je ranjki mogel brez vsiga vzroka lastna sina tako požertati. Neki pameten človek pa svetuje bratama, se s to sporoko k papežu podati. Sveti Oče ji prijazuo sprejmejo in tolažijo, de bodo za-nji storili, kar bo moč, vender uič ne razodenejo. kaj in kako. Bil je ravno dau pred biljami. Drugo jutro vstanejo papež še pred dnevam, grejo v sporočeno farno cerkev in tam najpervi opravijo Vsegamogočnimu nekervavi dar za čudniga sauiosvojca. Kmal po tem k sebi velijo tistima bratama in jima rečejo: ^Volja vajniga pokojniga očeta je dopolnjena, sveta maša, za ktero je svoje premoženje odmenil, je opravljena iu ker sini jo jez opravil, je tisto premoženje moje, in ž njim smem oberniti, kakor se spodobi. Mislim pa, ker sim tudi vajni oče, de nar bolje storim, de ga vama izročim, torej ga pa vama dobre in drage volje dam.u
Kratko rečeno, vse njih djanje je tako, de so vredni častitih imeti: „Pij, iu pa očeu kakor jih katoliški svet imenuje.
Ali treba je poznati svet, ki v ničimur stanoviten ni, razun le v sumi nestanovitnosti. Križ je bil nekdaj plačilo Jezusu za vse Njegove dobrote. Svoj križ tudi On vsem tistim priporočuje, ki ga ljubijo, rekoč: „Ako hoče kdo za menoj priti, naj zataji sam sebe in vsak dan svoj križ zadene in naj mene nasledova. i Luk. 9. 23.) Lisičji prilizovavci, ki niso druziga trobili, kakor svoj „Viva Pio nono!u so mislili s tem svetiga Očeta za svoje rovarske namene zasačiti in so jih noč in dau nadlegovali , s Sardincam zoper naše avstrijansko cesarstvo se skleniti; ali Pij jim serčno odgovorijo: „Tega jez ne storim, z a k a j vsi katoličani so moji otroci in jez njih oče." — Tisti hip potegnejo rovarji šetne raz obraza iu začnejo kvasiti od sreče in prostosti ljudstev, njih pravi namen pa je bil vse kralje iu oblastnike in ž njimi tudi svetiga Očeta papeža odpraviti in sveto katoliško vero popolnama zatreti in končati. V Rimu od dne do dne hu,~ iu huje vrč; že bogotaji svoje kremplje po svetim Očetu stegujejo, iu nič druziga jim ne kaže, kakor svoje poglavitno mesto na tihim zapustiti. To se zgodi leta 1848, v dan pred sveto Katarino, mesca listopada. Z veliko nevarnostjo jih verli parski poslanec pripelje v napolitai.sko mestice, ki se Gačta zove. Ferdinand II., kralj napolitan-ski, to zvedivši, se ueutegaiua tje poda, ter svetiga Očeta spododno pozdravi, jih zasveti blagoslov poprosi iu obljubi, jim v vsim pomagati, kar je v njegovi moči. Ko njih pro-tiviiiki ta beg zvejo, od jeze z zobmi škriplje, ker jih več v svoji oblasti nimajo. Ko jim drujiga kej ne morejo, začno njih dobro iuie glodati in tako hudobno raznašati. de so s Kristusam zamogli reči: „Blagor mu, kteri se nad menoj ne bo pohujšal." (Mat. 11. 6.) Pravoverni svet čez to ostermi in žaluje. Ali verli Radecki premaga s svojo hrabro vojno Sardiuca, Karolu Albertu krono raz glave zbije, gadji rovarski plod s kervavimi biči iz našiga cesarstva iztira in s tem tudi svetimu Očetu k prostosti pomaga, zakaj kmali potem njim katoličani iz mesta Liona po svojim vikšim škofu sporočijo, de jc Njih napadenje jih s st-ično žalostjo napolnilo, de želijo, če je potreba za nje premoženje in življenje dati; iri res jo Francozi proti Rimu mahnejo, za njimi Spanjoli in Napolitanci; naša armada vzame rovarjein papeževo drugo poglavitno mesto, Bolonjo. in na vse zadnje se mora Rim Francozam podati. Na to povabijo svetiga Očeta, v svoje stoljno mesto verniti se, kar se je tudi zgodilo v neizrečeno veselje vsiga katoličanstva 12. mal. travna. Večno resnične ostanejo torej besede našiga Zveličarja, ki jih je Petru govoril, rekoč: ^Ti si Peter, to je skala, in na to skalo bom zidal svojo Cerkev, in peklenske vrata jc nc bodo zmagale." (Mat. 10. 18.) Jezus, nevidni Poglavar, ostane vedno zvest varh Svoje Cerkve in njeniga vidniga poglavarja, svetiga Očeta papeža, iu jo tudi nikdar zapu-
atil ue bo, kakor sam pravi: Glejte! jez sim z vami vse dni do konca sveta." (Mat. 28. 20.) Strašne viharje, strašne stiske, ljulo preganjanje, inarsikaršno mučenje in stoterno smert so pravoverniki perve tri sto leta po Kristusovim rojstvu skusili, svetiga Petra nasledniki so bili ali iz Kima tirani ali pa so po ječah sahueli iu s svojimi ovčicami potoke preblažene kervi prelivali. Izmed tih, kakor smo slišali, je tudi sveti Pij I. bil. Pa tudi življenje druzih osem svetih očetov papežev lega iinena je bilo večidel polno muk in terpljenja. — Vender zastonj je vsa pekleuska nevihta. Kakor je nekdaj na geuezareškiin jezeru Jezus s svojimi učenci v čoluiču stal in zapovedoval vetrovam in morju (Mat. S. 20.), ravno tako še zmiram stoji in bo stal v čolnu svetiga Petra, ter osramotoval nevihto sovražnih valov. Niso se še ti protivni valovi umirili, toliko manj, ker naše žalostne dni ali vihar bogolajstva fruli. ali pa neka nezapopadljiva mlačuost do Boga po preninozih udih katoliškiga sveta vladari iu sveta vera tako hira, de se jc bati, ako sc kmali s skesanim cercam k Bogu ne veruemo, dc bodo tudi čez nas, kakor svoje dni čez Izraelce strašue besede zadoncle: »Udari pastirja, iu ovce se bodo razkropile.-" (Cah. 13. 7.) Zato pa, verniuio se k svojimu usmiljenimu Očetu, iu prosimo Ga s ponižnim sercam, de bi šibo Svoje jeze od nas odvernil, de bi zadovoljno poslušali glas Njegoviga Sinu in bi bil kmali le en hlev iu en pastir. (Jan. 10. 10.) Molimo pa tudi brez uehanja s sveto katoliško Cerkevjo za našiga svetiga Očeta in riin-skiga papeža Pija v duhu iu resnici, rekoč; „V s iga mogoč ni večni Bog! usmili se Svojiga služabnika Pija, našiga papeža, in vodi ga po potu več-niga življenja, de bo s Tvojo pomočjo, kar je Tebi dopadljivo, želel in z vso močjo storil." Po Gospodu našim Jezusu Kristusu i. t. d.
J—K—č.
Kdor v Boga zaupa ue bo osramoten•
Nek človek je v velikim uboštvu zlo dvajset let s popolnama vdanostjo v Božjo voljo preživel, in je terdno zaupal. de bo Bog njemu in njegovi deržini gotovo v pomoč prišel, ltazun šcsterih otrok ni imel nič premoženja in velikrat nič kruha, ga lačnim otrokam dati.
V tem času je nek slavcu pridigar imel postne pridige, iu njegova znana zgovornost in velika pobožnost mu privabite veliko poslušavcov; vse ga spoštuje iu čisla.
Nekiga dne ga obiše nezuan človek, rekši: Gospod oče, želim dobro delo storiti in ga vam izročim; tu imate jezer terdnjakov (tolarjev), de jih tiar potrebnišim ubogim razdelite. Nc zamerite mi, odgovori duhoven, de vaše ponudbe ne bom mogel sprejeti. Vi bolj poznate uboge kakor jest, in ako bi se lotil po tej poti milovšino deliti, me bodo ubogi vsak dan tako nadleževali, de ne bom imel časa opravil svojiga stauii opravljati. Pa un človek ne odleže, temveč se silneje prosi, de naj sprejme ponudeni denar. Duhoveu se ne more več brauiti iu tedaj vpraša ptujca, kako želi, de bi se prav za prav ta denar ubogim razdelil. „Dajte ga peivimu ubožcu," pravi ptujic, ,.ki se pri vas oglasi, Božja previdnost vam bo praviga pripeljala."
Dragi dan ta duhoven od Božje previdnosti pridiguje. Svoj nagovor je postavil na besede Davidove: „Nikoli še nisim vidil. de bi bil pravični od Boga zapušen, in de bi njegovi otroci kruha stradali."
Poprej omenjeni ubogi oče šesterih otrok je bil tudi pri tej pridigi. Po pridigi pa obiše pridigarja, ter mu reče: „0 časti vredni pater! v vsih svojih govorih ste ozuanovali resnice, katere so tne zlo tolažile; al dovolite mi spoznati, de vaš današnji govor in pa jest sva si dve nasprotne reči. Ze dvajset let si prizadevam, Bogu zvesto služiti in po ker-šansko živeti, pa sim vedno ubog, in v veliki revšini, nimam druziga premoženja razuu šest otrok, katere živim s kruhain svojih solz! Vedno sim zaupal v Božjo previdnost
in se zanaša!, de rai bo pomagala, pa zastonj; ne vem kaj bo z manoj, Božja previdnost mi gine spred oči!"
„Prav, prav, moj ljubi!" odgovori duhoven, „ne bote ne vi izgled, moji pridigi nasprnt, ampak vi bote veliko več živo spričevanje Božje previdnosti, od katere sim govoril; tu imate tisoč terdujakov, ki vam jih pošlje previdnost Božja!" Ubogi oče veselja zamaknjen sprejme denar ko dar z nebes, se čudi nad dobroto Božjo, hiti dam, svoji obup-ljivi družinici nepričakovano srečo oznanit. Vsi otroci so od veselja jokaje pokleknili in Boga za toliko dobroto hvalili in pa molili za neznaniga dobrotnika, de jih je v nar veči stiski obupa rešil.
Kdor v Boga djavno zaupa, ne bo osramoten. Ne sker-bite tedaj obupljivo. kaj bote jedli in s čim se bote oblačili. Nebeški Oče ve, de tega potrebujete. Išite nar pred Božjiga kraljestva in njegove pravice.	J. B.
Kaj sita doživet?
Nektere resnične, pa poduči v ne in s v ari v ne prigodbe iz mojiga življenja v poterjenje za resnico Božje besede in v čast Božje previdnosti.
Spisal L. Dolinar. V. Posvečuj Božji praznik.
„Šest dni opravljaj vse svoje dela, sedmi dan pak je Gospodov praznik: ta dan ne delaj ne ti, ne tvoja žena, ne tvoj sin, ne tvoja hči, ne tvoj hlapec ne tvoja dekla, ne tvoja živina, ne ptujic, ki je v tvoji hiši." Gospodove praznike bi imeli po nauku svete Cerkve v svoj duhovni prid obračati, ne v časni dobiček. Kolikor bolj pak vera peša, toliko bolj ljudje za posvetno skerbe, in ne upajo, ko bi za dušo sker-beli, de jim bo vse časno priverženo. Vidi se pa velikrat, de Ij udje pridno delajo, polje po novih dobrih znajdbah ob-delavajo, drago prodajajo, in kar je le moč, dober kup kupčujejo. si le toliko oblačili, obutala in druzih reči na-pravljajo, kar mora biti. in tega ne, kar bi jim k po-lahkanju ali lepšanju življenja teknilo: in vender pomanjkanje in revšina pri vsih špranjah v hišo sili. 1847 je bilo siluo veliko sadja, vsaki germ je bil poln: ljudje so pa tudi vse nedelje brez duhovskiga pripušenja sadje spravljali, rekoč: „ob delavnikih ui časa." In od takrat sadja ni več: cvete še. rodi ne več.
Blaže, sin pošteniga kmeta v gorah pri L—, je od mladiga kazal malopridnost. nepokoršino do očeta; je rad doma kaj izmikal, in zapravljal. Ko je odraste!, se je potepal s slabimi pajdaši, in ni maral za svarilo svojiga dobriga očeta, ki ga je priganjal, doma delati; ni hotel povedati, kod se je klati', in je prazne in lažnjive izgovore delal. Veči del je ta Blaže zahajal v neko hišo, kjer šeste in sedme Božje zapovedi niso kaj spoštovali, ne dotnači ne ptuji, ki so tam tje hodili. Blaže bi bil rad posestvo očetovo dobil, in je očeta po njim naganjal, ker je bil starši sin; ali oče, v skerbi za-se in za svoje domače, mu ga ni hotel prepustiti, ker je vidil, de bi vse zapravil. Blaže mu je torej nekaj tolarjev ukradel, kar so vsi po pravici sumili.
Poleti 1848 pride Vipavec na P —sko krave kupovat, in ker jih v Poljanah ui dosti dobil, gre proti Loki, pride v saboto večer v neko gostivnico in tam ostane, kjer je tudi Blaže bil. Ta mu pove. de njegov brat ima tako kravo, in se zmenita, de hočeta jutri skupej k bratu iti in kravo kupiti.
Kaj bo z Vipavcam storil, jo je Blaže prekanjeno skoval, in meuira, de Vipavec tisto nedeljo še pri maši ni bil, ampak je šel z Blažetam k njegovimu bratu, bolj kakor uro hoda. Brat pa ni hotel krave prodati in ji je z lepo odpravil. To je tudi Blaže dobro vedil, in da možu svet v St. iti; tam jo bo gotovo dobil, ker ni deleč, in de ga
hoče spremiti. Gresta, in — Blaže ga na samoti napade, ga vdari s kamnam, in ga popolnama ubitiga pod pot v hosto zavali, potem ko mu je bil denarje vzel.
Čez kakih dvanajst dni gre po tisti hosti živina in je močno rjula. Iskajc vzroka so našli ubitiga moža, iu sum tega tolovajstva je na Blažeta padel. Kri ubitiga je vpila v nebo na maševanje in Blaže je kmalo deželski pravici v roke prišel, zarotni možje so ga v smert obsodili, pa mi-lostljivi cesar so ga na dvajset let v Gradiško obsodili, kjer je že umeri pred kakimi štirimi leti. Vsi ljudje v okolici so se ga bali, še pastirji na paši, vsi so Boga hvalili, de je bil za toliko časa obsojen, in so Boga prosili, de bi ga več nazaj ue bilo. Ako bi bil Vipavec nedeljo spoštoval, bi ne bil v to uesrečo padel, Bog bi ga bil varoval. Torej, ljubi bravec, „s p oš tuj Božji praznik!"
Ogled po Slovenskim in dopisi•
Iz Ljubljane. Prečastitljivo škofijstvo Ljubljansko z razpisani 31. mal. serpana 1900 častitmu duhovstvu nazna-nuje, de bo z nekdanjim nunskim sam os ta na in v Ve-lesovim škofija dosegla napravo, kakoršne že davno pogreša, namreč hišo za ostarele, onemogle, bolehne, — ali druge duhovne, ki niso za dušno pastirstvo. V tem poslopji bodo gospodje z vsim časnim oskerbljeni v lepim rednim življenji toliko ložej skerbeli za oblaževanje svoje duše ter zlasti za naj tehtniši trenutek svoje poslednje ure. Po ministerskin privoljenji 18. in 28. sušca 1858 in vsled de-želniga povelja 12. vel. travna 1859 je bil torej ta samostan od vpravne vradnije verskiga zaklada prevzet in cer-kvenimu predstojnistvu v Velesovim v neposrednje osker-bovanje izročen. De se pa ta imenitna iu tolikanj koristna naprava dostojno vravna, je pomočkov treba; torej prečastitljivo škofijstvo v imenovanim razpisu vse dekanijstva vabi, de naj v namen dožclenih zbirk slehernimu duhovnu en iztis rečeniga razpisa podele, naj za dober spčh teh zbirk prav goreče poskerbe in jih do srede listopada z zapisniki vred škofijstvu odrajtajo.
Iz Ljubljane. V treh razdelkih ljubljanske rečne šole je bilo ob koncu šolskiga leta 147 učeneov, v začetku leta pa 165, in sicer 96 Slovencov, 5 Ilirov, 55 Nemcov, 10 Italijanov; po veri so zunaj 4 protestantov vsi katoli-čanje; zmed Slovencov jih je bilo 36 iz Ljubljane, 75 od-zunaj. — V ljubljanski i zgledni glavni šoli z nedeljskimi šolami vred je bilo letaš 1129 učeneov; v mestni tri redni šoli pri sv. Jako p u pa 226 učeneov.
V graski škofovi mladensnici je bilo to leto 135 rcjencov. Pri spraševanji v pričo preč. kneza škofa jih je dobilo 100 izverstui, 35 pa pervi red. Učili so se re-jenci ne le vsih gimnaznaih snovin, ampak tudi tujih živih jezikov, petja, risanja in urnopisja.
Iz Gorice 12. vel. serp. — Prihodnjiga mesca kva-terni teden, kakor se že za gotovo sliši, bomo imeli duhovne vaje v duhovšnici. Vodil jih bo nek jezuit Schnec-vveiss.
\azuanila iz Afrike.
V Aleksandrii 8. mal. serp. 1860.
Častiti gospod !
Prečastiti gosp. provikar Kirehner je 14. rožnika, po tem ko je celi mesec na poli bil, srečno došel v Selal. na meji Nubije. Tam je našel gospode misijonarje Morlang-a in Kaufmau-a. ki sta z Bele reke nazaj prišla. Gospod Kaufman se bo kmalo z nekterimi zamurskimi deklicami, ktere pelje v klošter v Kairo, iz Selala na pot podal iu misli se v Evropo verniti. Novice iz misijouskih štacijonov so slabe. Gosp. provikar zdaj nima več ko dva misijonarja, ki sta že delj časa tamkej, in štiri uoviuce. Desiravno so misijonarji, ko so štacione zapustili, povsod terdo obljubili, de se bodo kmalo zopet vernili, so vender kupci s slonovo kostjo misijonske štacijone posedli, in s tem žuga vsim
štacijouain silna nevarnost. Ti kupci so s svojo divjo in tolovajsko vojsko zoper zamurce vse ondotne plemena strašno razkačili, in težko bo zopet popraviti vso škodo, ki te ue-sramue kardela temu napredku evropejske in kristjanske olike napravljajo. Število evropejskih kupcov tam gori sicer ni veliko, pa vender so od tega časa, kar na Beli reki ropajo in po svoji šegi kupčujejo, med ondotnimi zamurei svoje ime ua dalječ iu široko razširjali. Večidel so Francozje, Angleži iu Lahi, in njih gosposke se nič kaj ne pripravljajo, njih prostost ustaviti. Med evropejsko nasclbo v Hartumu in med misijonam vlada globok razpor. — Tudi v Selalu še ondotni paša zmiraj hoče kljubovati; pa upamo, de bo egiptovska vlada v stanu ga v kozji rog vgnati, in de se potem napravi nove uiisijouske hiše v Selalu nič več ustavljata ue bo.	J. š.
Iz Šelala piše v. č. gosp. provikar Kirehner. Žalostne prežalostue so uazuanila. ki sta jih malo pred menoj v Selal dospevša gg. misijonarja od Bele reke iu naših mi-sijoniš prinesla. Tudi v. č. g. Lanc-a ni več med živimi, njega, stebra in upanja misijoua pri sv. Križu, kjer je z vso ljubeznijo in vdanostjo delal iu sc je le s težkim ser-cam v Harium podal, ondi pa kmal zbolel in malo pred odhajanjem v Selal umeri, 30. mal. travna lsoo. Naj v miru počiva! Nedomestljiva je ta zguha za misijon, ki ima za prihodnje osnove le še dva stareji apostoljska delavca, iu hi jih vender veliko potreboval. Kako sc bo to izšlo! Za-murski narodi Bele reke so suženjskim barantačem iu der-hali slonokostničarskih bark izverženi, ki ime ptujcov povsod v sinertuo sovraštvo spravljajo, in kamor se vrinejo, napravijo misijon hudičev z morijo, ropam, tatinstvam, bogo-kleistvam in nesnago. Gorje nam služabnikam sv. Križa, kako bomo zoper pekel zmagali!
Zavoljo gnjusob, ki so se malo poprej dogodile, gou-dokorski poglavar ni pustil misijonskih rejeneov odjadrati, ki bi bili mogli na Zgodnji dauici (barki) z vv. čč. misijonarjema doli priti, in je rekel, dc drugo leto jih bo pustil, ako bodo misijonarji mož — beseda, ter zopet pridejo. Priserčuiši je bilo slovo od krotkih Kič-zamureov pri sv. Križu, ki so se le z obljubo, de bodo misijonarji zopet prišli, dali utolažiti. Bil je štaciou zve-stimu zaiuurcu zročeu, ker so se pa bali, de ga zoper kupce ue bodo mogli varniga ohraniti, so zamurei pri odhodu misijonarjev oginj meta!i v koče, vender niso mogli ubraniti, de bi sc ue bil neki francosk kupec s svojo der-haijo vanje vselil, kakor smo pozaeje slišali, — kakor so tudi v Goudokori kramarji storili.
Tudi Tarčam in kraji v deželi Dinka, kamor sla bila lani vv. čč. inisijouarja Beltramc iu Melolto lako prijazno povabljena, de bi tamkej naselbo vstauovila, so bili letaš od hartumskih kupčijskih ladij obiskani. Rop ženskih in neslišane grozovitnosti so sc tamkej dogodile. Ko je Zgodnja danica prišla, je bilo sprejetje merzlo, na suho se podati nevarno. Tolmač, naš verii Dinkavec llejralla, ka-lehuineu (novinec za sv. kerst), jc bil v pogovor ua suho izvabljen iu tamkej potuhnjeno s sulicami napaden in na tla pohoden. Hudo ranjen je mogel sv. kerst prejeti. Misijonskih rejeiicov eden, ki ga je spremljal, je zaklan na tleh obležal.
Tudi iz Hartuma zgolj žalost, spačeni iu begunski za-murski rejenci in evropejci pasjih sere. Ko so misijonarji enimu zmed nih cerkveni pokop odrekli, ker je uesramuo v Sudanu živel, si je vsa naselba zauaj treh (pridnih katoličanov, med kterimi sta Klaučuik in Kirchinaver) dala pogrebno slovesnost napraviti pri razkolniških koptih in od tistihmal v njih cerkev hodi. —
V Selalu se je zidanje pričelo, pa počasi dalje gre, ker pričakujem še zapoved od Propagande za naše ravnanje v sedanjim britkim stanu. Mene pokoj zapuša, in vse krog mene je kakor pobito. Vender ne obupamo. Sej Bog in naša pomoč v nebesih še živi. Naj pride, kar pride, mL
ostanemo stanovitni v svoji dolžnosti. Molite, molite za svojiga M. Kirchnerja s. r. Dopis. Gg. Kaufn.an in Fuchs peljeta sedmere kičevske deklice v samostan dobriga Pastirja v Kairo in potem gresta dalje v Tirole, svojo domovino.
Pristavek. Kakor povsod današnje dni, tako je tedaj res tudi v Afriki pes Lucifer odklenjen, in že je načel v strašnim scrdu keršansko kri. blizo sv. Križa, kar mu pa morde v prid ne bo, dokler živi resnica, „dc kri mar-ternikov je seme kristjanov": Sanguis martvrum semen cbristianorum.
Iz Selala piše g. provikar Kirchner do odbora Ma-rijne družbe ua Dunaji, de ho v JSelalu novo poslopje že pričeli zidati; v god ss. Petra in Pavla so postavili vklad-ni kamen iu ta misijonski oddelik je presveti Trojici posrečen. Iz podertin stare koptiške cerkve dobivajo veliko tvariuc za zidavo. V god sv. Janeza Kerstuika so pet zamurk kerstili. ki so jih potem poslali v sesterski samostani dobriga Pastirja v Kairo. Gosp. provikar močno želi novih moči. zlasti duhovnov za misijon pridobiti in upa. de prečastitljivi gospedje škofje ne bodo branili duhovnam, kteri bi želeli v ta misijon iti, ker potreba je tukaj velika, zlasti ker letaš tudi frančiškanski general nima svojih udov. de bi jih mogel uterpeti.
Nekoliko iz popotvanja misijonarja gosp. Janeza Oh lila v Ameriko. — (Dalje.) Daljno popotvanje popisov aje pra\i gosp. misijonar: rl*ariz — ne vein kej povedati od Pariza, nisim velike sile delal Parizu: — od jutra do večera sim bral in se učil francoskiga in angle-škiga. To je inoje vedno opravilo na vsim popotvanji. — branje v tih 2 jezicih mi je nar bolj mikavna znamenitost, na to -im tudi v Parizu nar več časa obračal in k vopimu dve uri v dnevu na letanje. Nar večkrat sim šel na rplace de la Concorde.** prostor, kjer je Francosko naj gr«>zovitiiisi v nebo iu pekel vpijočo hudobijo, kraljemorstvo Ludvika XVI., doprineslo. — in pa Sent - magdaleusko cerkev, kjer sim večkrat mascval. ke r bila je nar bližej. Magdalenska cerkev ima podobo greskiga tempcljna. jc 328 čevljev dolga. 138 čevljev široka, s korinskimi stebri obdana, s 14 naprednji, 8 na zadnji in 15 na vsaki strani podolgama. Tlak in obste-novje je marmorno itd. — V l.ouvre sim vidil zbirke vsih oblek Napoleona I. od zibele njegove pa do smerti itd. itd.
Od Pariza do llavre-a nisim nič vidil razun čeme noči, ker popotval sim ponoči. Havre je veliko, silno razneseno primorsko mesto, ki ima blizo 100.000 prebivavcov. — V svojo zamerzo sini zvedil, de šc le 14. kimovca odjadra parnik Vuiiderbilt. Leta je nar veči in ua jurniši amerikan-ski parnik. 1 lo korakov dolg in 70 čevljev visok. Mučno je bilo zame to čakanje, vender pa sim se kratkočasil z branjem in v drušiui s francoskimi duhovni in dvema tirolskima franeiškanama. enim duhovnam iu drugim samostanskim brat a m, ki mi ji jc prav Božja previdnost za popotne tovarše v Ameriko pripeljala. Njun odinen jc Cineinati. 11. kim. sim na priganjanjc ondotniga francoskiga duhovna, ondi naseljenim Nemcam in izselcam imel uemško pridigo, — bila je moja perva nemška pridiga.
14 kim. presveti. — listič (bilčt) mi je bil že kdaj v rokah, pa tudi 350 frankov iz mojiga žepa, ki sim jih mogel za prevožnjo plačati. — Vcličansko se je gibal auie-rikanec s svojimi <»00 ljudmi. Moško sc mi je zdelo, tode moškost me jc kmalo zapustila. Morje jc bilo namreč silo liepokojno. barka sc je močno zibala, in ni pretekla ura. de jih je vsled gibanja veliko morsko bolezen dobilo, — skoz popoldne pa njih nar veči del. I Bili so ob 12 odjadrali.) Tudi mene se je precej neka slabost polastila. — bila j»- pa le bolj domišljija. . . S lo vmišljcno boleznijo sim
zlezel v kanilo i sobico v barki)......sim ondi zaspal in
se z .»-tii	zdrav o polnoči med 14. in 15. kim . ko
ravno pn-d > uihamptoii-am. 2 milj od bregii. blizo otoka W igli t parobrod obstane. Od tistihmal sim se zmiraj prav
dobro čutil, kljuboval sim morju in bolezni, v tem ko je pa moj ubogi tovarš, tirolski pater, vso pot neizrečeno terpel. Osramoteni naj tedaj bodo, ki so prerokovali, de me bodo ribe popapcale; pač so te morske pošasti brez števila iz vode poskakovale, kakor lepo rejeni prešiči pred pustam, in za nami se poganjale; tode njihna urnost ni dohajala hi-triga vaporja. Pomni pa, de posebno velikih rib nisim vidil. 15. tedaj smo zapustili Southampton in zdaj je šlo urno čez nezmerni ocean; veter in morje je bilo mirno in prijazno do 21. kim. — 21. nas je zasačil hud vihar, ki je 36 ur terpel. Vse je bežalo v notranje prostore, jest pa sim šel ven na gornji pod, sim se prav čversto vsedel v neki kotiček za dimnikam in od tod sim gledal divjanje morja. O kak pogled! veličasten pa grozovitin, viditi razdražene vzdi-gajoče se slapove, kako je val ob valam svojo moč poskušal, val nad valam se okresal in se razbil ali pa se po-greznil v globočino; — viditi penenje, — šumenje; slišati veršanje, bučanje semkej dervivših se valov in tuljenje viharja.
Moje serce se je v tein trenutku k pobožnosti povzdigovalo in molilo veličanske visokosti Božje: — Mirabiles elationes marsis, mirabilis in altis Doininus. Pri vsim tem mi je bila ta reč vender le prehuda in zmiraj hujši. Van-derbilt — velikan sc je na vse strani majal, bil je pa zdaj visoko vzdignjen, zdaj se je potopil v veliko globočino; val za valam je vdarjal čez barko in se ob dimniku razper-ševal... Odmenil sim odjenjati, — ali kako čez navpično lestev? Prederznem si, zberem vso moč in serčnost ter grem k lestvi. Komej pa na njo stopim, vzdigne val barko, jo zadega kakor žogo v globočino in od vsih strani dere voda v potokih čez barko. Z vsi ini napetimi močmi se deržini z nogami in rokami med lestvinimi cepiči, — še zdaj se čudim, de nisim bil v nesvest padel. Bog ine je obvaroval in ljuba Mati Božja, — kako lahko bi bil na spodnji pod, dva sežnja globoko, zadegan in bi bil za svojo lahkomiš-Ijenost in prederzno radovednost ob nogo ali še kaj druziga. Umaknem sc v sobico in tamkej prav pohlevno in pobožno brevir molim, si pa 24 ur več ne upam na gornji pod. kjer sim bil poldrugo uro v dosti nevarnim stauu prebil.
V sobani in sobicah je šlo vse križem; kdor se ni terdno deržal. je bil v steno zadegan, — lovili smo se drug druziga, kar ni bilo zavarovano, je šlo na drobno — v čepinje; — vse je bilo nekako pijano; — eni jedli, drugi k—, eui govoričili, drugi sc davili; — vse je pobolelo: jest— hvala Bogii! sim bil ostal čverst in zdrav.... Ljudem jc bila vsa serčnost upadla, nikomur se ni kaj poljubilo, sosebno ponoči od 21. do 22. Ta noč je bila grozna, — zunaj vojska ziv-ljev , fruljenje in tuljenje viharja; znotraj je pokalo velikansko poslopje v svojih sklepih pod valovi čez-nj meta-nimi. Ni bilo posebne sile pri vsim tem, desiravno smo bili precej v nevarnosti, kakor je kapitan pozneje rekel, ker smo ravno v viharji jadrali po nar nevarniših krajih zavolj množili nasipov. Previdnost je nad nami čula, in Marija, pomočnica njihki so na divjim morji, je bila tudi naša pomočnica.... Češena bodi, Zvezda na morji! (K. nasl.}
HasgteU po heršanttkhn svetu.
Na Dunaji je letaš do 35.000 otrok obiskovalo očitue ljudske šole; učenikov je bilo 400.
V	Marija-Celji je bilo dosihmal že čez 45. romarjev, samo z dunajsko procesijo 1. u. m. jih je bilo prišlo 4ooo.
V	Zagrebu jc pristopila k usmiljenim sestram grofnja Neuhausova iz JSlezije.
V	Tfibingi je 22. u. m. mlad protestant prestopil v
katoliško Cerkev.
Kim»ko. Več puntu prijaznih listov je bilo pred kratkim naznanilo . de ima kardinal Antonelli dva milijona tolarjev v angleški hranilnici ali banki. rK«dnische Blattcru pa >o to reč bolj natanko izprašale in zvedile. de
kardinal Antonelli razun svoje majhne kardinalske plače ima od svojiga premoženja le 3000 tolarjev letnih dohodkov iu de s temi prihodki komej de izhaja, ne pa de bi si kej prihranil. —
_ Papeževa vojna v vojaški spretnosti krepko napreduje; zraven tega bo pa tudi versko čutilo, s kterim jih je veči del nadusenih, v bojih veliko izdalo in pomagalo. Francoski maršal Vaillant (r. Valjanj je neki rekel, de bo Lamoriciere zamogel Italii levile brati, berž ko bo imel 30.000 mož, ker je 200.000 vojakov piemonteške vojne le bolj na papirji. Zmed obilno prihajočih radovoljcov je general prav ojstro izbiral iu že čez 100 Ircov je bilo nespretnih nazaj poslanih. Iz druzih je narejen pred druzimi bataljon 1000 mož, ki so pravo jedro vojne; njih veliko je služilo že pri obgorji Dobriga upanja in v Indii. Drugo iz-verstno kardelo so francosko - belgiški streljavkarji ali raztreseni streljci (tirailleurs) pod poveljstvam barona „de Bec dc Lievre-ta.u Tretje izbrano kardelo napravlja vandč-jski žlahtnik Chatelineu (r. Šatelino.) Več nemških žlahtnikov, dosihmal v rimskih teologiških šolah, je pristopilo v papeževo vojno, na pr. grof Leiningen.
Sv. Oče z mirnim sercam in neprestrašeno pričakujejo, kar koli pride. Možu po volji Božji, kakor so Pij IX., krona marterstva ni strašna. Molitev vesoljniga sveta jih podpira in v serčnosti ohrani, — še na telesu so terdnejši, kakor ne vem kadaj. Ko so 15. u. m. v jezuitarski cerkvi mašcvali, kjer je bila prestara milostna podoba Marije D. v češenje izpostavljena, so čez dve uri neprenehama obhajali. — Francoski general Govon, ki jc zdaj domu poklican, je v naznanilih do svojiga cesarja z vojaško odkrito-serčnostjo razodeval, kakor tudi njegovi predhodniki, de naredbe rimske deržave ne zaslužijo tistih očitanj, ki se jim delajo. Goyon se je v Rimu kakor dober katolišk kristjan obnašal, je bil vsako nedeljo in praznik s svojo deržino pobožno pri Božji službi in je tudi sicer k čeznavadnim o-pravilam v cerkev hodil. Torej so ga rovarji do kože čer-tili; toliko bolj so ga pa sv. Oče čislali in mu pri odhodu še drag spominek podarili. —
— Berž ko so sv. Oče dobili od maroniškiga patriarha in druzih škofov naznanila, kolike gnjusobe so se v Sirii godile, so do maroniških škofov posebno okrožnico poslali, v kteri so svojo silno serčno bolečino nad storjenimi grozo-vitnostimi razodeli in jih zgotovili, de so s svojimi opomini evropejske vlade že spodbudovali, ter je upati njih skupne pomoči za uno silo. K temu so pa tudi precej djansko pomoč, namreč očetovski mili dar priložili. Pri ti priliki potožijo sv. Oče, dc se naše dni več gorečnosti in še pomoči skupuje začetnikam rovarstva, kakor pa keršankim narodam, ki zdihujejo pod jarrnam turkov in druzih nekristjanov itd.
Sardiitsko vlado zavolj njeniga preganjanja duhovstva tudi taki grajajo, ki kratko malo niso prijatli Cerkve. V neki seji, ki je imela z duhovni opraviti, od kakoršuih vlada pravi, de občinsko ali družinsko vest begajo, ko kako duhovno opravilo odrečejo, jim jo je neki liberalec zasolil, kakoršne morebiti niso pričakovali, rekoč: „Jest ne morem priterditi, de bi deržava pravico imela, določiti, de je delitev zakramentov in opravilo kaciga cerkveniga obreda politiška in deržav-ljanska dolžnost za duhovna, tako de bi ga od-rečenje tajistiga (obreda ali opravila) sodbi pod-v e r g I o."
Po sardinskim samosilstvu je zdaj čez trideset škofij v saidinskih deržavah brez vikših pastirjev. —
Puntarski ogenj zmiraj dalje sega. Ze govore očitno, de bo Rim glavno mesto nove laške deržave, ki jo mislijo rovarji napraviti. Se ve, de to se zainore le s tem zgoditi, ako papeža preženejo. V ta namen pa mora poprej Keapelj v njih roke priti, kar pravijo, de bi se utegnilo koiali zgoditi.
Na nesrečnim Laškim vse zaporedama punt požira.
Neapolitansko sc je nekaj časa stavilo, zdaj pa, ko je Sicilija odtergana. je tudi blezo Neapelj sam že pogoltu blizo. Kralj je sili prijenjal in bolj prosto vladanje napravil, de se Bogu smili! Kralju zvesti možje so preganjanji iz dežele. sovražniki pa iz tujstva domu klicani. Sedanje ini-nisterstvo je nar poprej zaperlo enajstere jezuitarske vikši šole ali vstave, ki jih je deržava ohranila, potem pa jezuite vse od kraja iz dežele izgnalo in njih posestvo vzelo. Vsi ti, in uuih 300 iz Sicilije izgnanih jezuitov, so prišli v Rim. V Rimu so nekaj v razne samostane sprejeti, nekaj pa gredo v Ameriko in zunanje misijone. Z jezuiti iz Palerme sta prišla tudi dva mlada človeka v Rim. ki sta se pri napadu Palerme v garibaldovskih verstah vojskovala, ko sta pa vidila serčnost, potcrpežljivost iu stanovitnost tih mož, sta prosila, naj bi smela z njimi iti. Fden tih dveh mladenčev je že ko samostanski brat v jezuiški red pristopil.
Družba za unanje misijone v Parizu je te dni poslala 15 misijonarjev v Koreo, Japan in Mandžurijo.
Parobrod Karmel, ki je prišel v Pariz. je prinesel kakih GO iz Sicilije pregnanih duhovnov.
V	Damasku, ako pisma resnico naznanujejo. jc 8000 ljudi pomorjenih. Sv. Oče papež Pij so se v okrožnici (en-cikliki) pritožili čez mesarjenje nad ubogimi Maroniti v Sirii, so svoje groženje razodeli nad turškim divjaštvam, francosko odpravo v pomoč kristjanov pohvalili, in fraucoskiga cesarja opominjajo, de naj nasilstva nejevernikov zatrč in u-kroti sovražnike vere, nrave, pravice in postavuiga reda.
V	okrogu Damaska in Balbeka ni zdaj nobeniga kristjana več. Abd-el-Kader, nekdanji veliki zopernik Francozov v Algiru, se je pri morii in mesarjenji ubozih kristjanov v Damasku tako poganjal za varstvo kristjanov, de je bil mankej sam večkrat umorjen, ko je kristjane reševal, in se je res nad vso hvalo lepo obnašal. Dvanajst svojih zvestih Algircov je bil v tistih kervavih dnevih zgubil. 11 tavžent kristjanov se ima njemu zahvaliti, de so pri življenji ostali. Francoski cesar ga je z velikim slavnim rc-dain „častniga ka rdela" počastil. Bog mu daj veči plačilo mein tega: de bi se spreobernil Abd-el-Kader v vsim v to, kar njegovo ime pomeni, namreč v „s 1 u ž a b ii i k a Vsi ga mogoč n i ga" kterimu je že zdej ko musulman po-služil s svojo skerbljivostjo za življenje kristjanov. V Har-ranu so vsi kristjanje pomorjeni; tako tudi pri Latakii in Nosajahu. Mir med Druži in Maroniti je bil le vsiljen, maroniški poglavar ga pri vsim žuganji ni hotel podpisati. V Kesruanti, med Bcjrutam in Tripolis-am, se zbirajo pod Jožefam Karramam vsi kristjanje, ki so klanju ubežali. V Damasku je klanje terpelo od 9. do 16. mal. serp.. nar strašnejši pa so bili pervi 3 dnevi. Keršanski mestni oddelek je zgolj groblja. V enim zmed samostanov je 6 patrov umorjenih in 2 samostanska brata; samostana lazarja-nov in usntiljenic sta požgana, mnihi iu nune pa so pri Abd-el-Kadru pribežališe našli. Od turškiga cesarja poslani paša Fuad, francosko poročništvo, francoske nune in jezuiti si prizadevajo, revšino pregnanih in oropauih kristjanov lajšati.
Iz Damaska naznanujejo, de je Fuad paša, od sul-tana poslan v strahovanje morivcov, do 10. t. m. že čez 700 zadolženih vjetničil, in v 2 dneh so imeli upanje vse v roke dobiti, ki so imeli namen jih pri ti priči soditi.
V	Avstralii, petim dela sveta, je četerti del prebi-vavetva katoliške vere, in sr katoličanje po vsih stanovih, katoliški ministri, nižji in višji vradniki in zborniki avstralske zbornice. Imajo že veliko cerkva in zmiraj z nar veči gorečnostjo nove zidajo. Duhovnov pa jim hudo manjka; moškiga duhovniga reda se prav nobeniga ni. V prav veliki nadškofii Sidnej, na pr., je samo 53 duhovnov; v škofii Melbourue je 90 tavžent katoličanov in le 23 duhovnov; ▼ škofii Brispane sta celo le dva! Deriavne zadeve so katoliški veri prav prijazne, in ačenje je popolnama prosto.
Nektere iskrice.
Spisuje J. B. Posvet n ost pelje v pogubljenje.
Leta 1S30 jc v Frejburgu na Švicarskim živela Pavlina I kletna dekle. V pervi mladosti je bila vsa tiha pohlevna iu prav pobožna. Ko je pa jela hoditi v očitne drušnjc, obiskovati kraje razveseljevanja, ko se daje Ijude.n očitno vidit. ko seji mnogo imenitnejih mladenčev začne Klanjati, kar zgine pobožni duh iz njeniga serca. Od zdaj je le ua posvetne reči mislila, gledišč, plesi.še in drugo razvc»elje, branje strupenih bukev, ki se „romaiiiu imenujejo, samo to ji je bilo ljubo iu vedno pri sercu; lepe oblačila, posvetni lišp, nje vedue misli, se vedno v novo veseliti, vse nje želje. Opusti vso molitev, vse oprašene leze nje molitcviic bukve pri miru ua polici njene sobe; britk« martra sc jc mogla umakniti zerkalu | ogledalu ali špeglu) nove šege; kjer jc imela poprej podobo Marije D., na ti>ti kraj jc pokladala iu obešala zdaj vezila nesramnih tovaršev; pruka za klečanje jc mogla tudi zbežali podstreho Ob kratkim, kakor se je spremen.<o nje serce, tako tudi njena soba ali stanica. Opustila je cerkev, lložjo službo, prejemanje sv. zakramentov , v čimur je prej vedno toliko veselja in tolažbe vživala. Vsak dau potrati več časa pred zcrkalam. prevdarja iu telita, kake nove oblačila bi si še omislila, clo sanja sc ji skozi od novih oblačil iu od novih veselic. Kar llog brezbožno dekle z boleznijo vdari, in na posteljo verže. Zdravniki napenjajo vso svojo vednost, ji pomagati, pa ji je le vsaki dan liuji. Pokličejo duhovna. kateri prcc spozna! dc jc dekle nevarno bolno in dc bo kmalo umcrlo; zato jo jame resnobno opominjati, de naj dobro oskerbi svojo dušo, naj se z Bogam spravi in prejme st*. Popotnico. Pove ji naravnost: Pavlina, pripravi se za spoved, kajti umerla boš. Pa tega noče nič slišati. Nepokojno pogleduje ua shrambo svojih oblačil, sc z \so močjo vzdigne. sede na posu-lji, začne d»'l«*!o iu plašno tje pred sc gledati, zdiliue iz dna serca ier zakriti: O moj Bog. in pa moje lepe oblačila! pade :ia posteljo nazaj in jc merlič! Oh celo v nespokornost do konca pripravi človeka posvetna ljubezen in nečimernost! Kakor-šno življenje, taka je tudi rada smert. Nečimerne nališ-panje nemarnice, ve posvetne dekleta, ustrašite se tega žalostnima izgleda, v svoje resnično spreobernjenje ga obernili. Ne bodite več posvetne iiciuariiicc, marveč vse marljive v skerbi za očišcvauje, in olepševanje svoje iicumer-joce duše!
MPomave duhovne vttfe,
svet o ž i veti i n z veli č a n o umret i.
(Halje.)
Očiševiinje od oripustljivili grehov iz prenag-Ijevaiija. — Po svoji slabi natori človek pri vsi svoji skcrbljivosti in paznosti vender dostikrat kej zagreši in Boga razžali. Ker smo tedaj pogreškam zmiraj šc podverženi. torej jc veliko na tem ležeče, dc tudi svoje pogreške tako obračajmo. dc nam bodo k rasti v čednostih služili, kakor kmclovavcu gnoj služi, de svoje njive rodovitne stori. — Vsakdanji pogreški nam kažejo, kdo de smo. de nismo svetniki, ampak slabe, revne revne stvari, polni slabosti in zanikarnosti in hudih nagnjenj. Taki pogreški ti kažejo, dc si morebiti zatajevan, pa ne še zatajen, de so posvetne korenine v tvojim sercu. ki jih še nisi i/.pukal. Drevo se pozna iz sadu. — Vender tudi dobro obdelovana njiva ni še brez osata in plevela, ki ga je neprenehama treba trebiti. Zavoljo prenaglikov pa se nikar v britkost in nekako obupljivoMt nc potopuj: temveč vselej hitro Boga prosi za
odpušanje in pomagal ti bo. Ako se tkavcu nit uterga. ne razdere še druge osnove, temuč utergano zveze in dalje tke. Tako tudi nam Bog daj delati. — ..Odpusti mi moj Bog! sej veš, kdo de sim.u — Usmili se, o Gospod, in še zdaj mi prizanesi. — Ne delaj z menoj po mojih grehih, ampak po svojim usmiljenji! — Zavoljo Jezusovih pre-svetih ran se me usmili, o Gospod ! — Prizanesi ini ta greh zavolj Jezusoviga terpljenja.u — Kniki zdihljeji pri usmiljenim Očetu prizanesenje pridobe in serca ne pobijejo. Serčnimu človeku se spodobi po padcu še bolj serčno vstati. (Dal. nasl.)
MMuhorske zadere.
V	goriški nad škofi i. C. g. Andrej Je k še. dosedanji fajmošter v šebrelji. jc zvoljen za fajmoštra v Ko-boridi. Fara šcbrcljska je tedaj razpisana do 22. kimovca.
—	Cmeri je v. č. g. Jožef Volčič, dekan v Devinu, v 45. letu. H. I. P.!
V	lavantinski škofii. Prestavljeni so gg. kaplani: Matija Košar v Hočje: Juri Marinka v Galicijo pri Celji: — Janez Stipcr k sv. I.orcncu v Slovenjih goricah: — Hajinund K o cel i v Dobovo; — Franc Pole v Ribnico; — Peter Cizej v Podsredo: — Matija Pintcr mlajši v Kamen pri Marbiirgu: — Janez Slomšek v Sromle; — Janez Coccj k sv. Riipcrtu: — Gašpar Maj-henič k sv. Benediktu v Slovenje gorice: — Anton Sii-hač v Loko; — Henrik Križan vTinje: — Mihael San-tel k sv. Ani na Krenbergu; — Franc Rož ker v Smartin v Rožni dolini; — Jakob Mas t na k k sv. Barbari pri \Vtirmbcrgu; — Jožef Flek v slovensko predmestno faro v Marburg; — Matija Cang v Slovenji gradeč; — Franc Pcrger v Laporje; — Jožef Zadravec v šent-.luri pri Taboru; — Juri Sabo t in Franc K ene v šent-Juri pri Rifniku; — Janez Tranipuš k sv. Antonu v Slovenje gorice: — Franc Rat za duhovniga namestnika k sv. Janžu na Dravskim polji; — Martin Krambcrgcr na spodnjo Poljskavo; — Franc Pukšič v Lcinhah; — Martin Sat-1 e r v Jarenino; — Franc Pintcr v Planino; — Franc Košan v Mozirje: — Mihael Je raz v Kapele pri llrež-cah; — Gašpar Lcsjak v Dobje; — Jožef Turkuš k sv. I.orcncu v Pušavi; — Matija Sto klas na Muto; — Jernej Ciringer v Smartin pri Salcku; — Mihael Vo-grin k sv. Marjeti pod Ptujem; — Janez Ile ržič k sv. Lenartu pri veliki Nedelji; — dr. Franc Žagar v šen-Pavel pri Preboldi. — No v op os večen i gg. mašni ki so razstavljeni: Vincenc Bizjak k sv. Tomažu pri veliki Nedelji; — Matija Koren v šen-Peter pod Svetimi gorami; — Ferdinand Jan v slov. Bistrico; — Benedikt Juri v Novo-štifto; — Franc Klavžer v Cirkovce; — Jakob Košar v Smartin pri \Vurmbergu; — Tomaž L e m p I k sv. Magdaleni pri Marburgi; — Rajmund Ile po točni k v Lotmerk; — Anton Stanj k o v Gornji grad: — Andrej l" rek v Marenberg. — Fajmeštri so izvoljeni gg.: Franc Cvetko pri sv. Barbari pri \Vurmhergu ; -- Martin S t raj n-šak v Zavcrčih; — Anton Plev ni k duhovni svetovec v Žavcu. — Korski vikar pri stoljni cerkvi je izvoljen gosp. Franc Trafenik, — gosp. Anton Strajnšak pa samo-stalni kaplan v Veržeji.
Pogovori z gg. dopisovavci.
G. K.: Hvala! Prosimo ravno tistiga. — Gg.: F. V. v B.. J. H. iu M. S. v B.: Smo opravili in vselej nas velika britkost obhaja, ko slišimo, dc kdo listov v redu ne dobiva!
—	G Š. z.: Se bo spolnilo. — G. —I—: Hvala za poslano! — G. A. S.: Ta reč se mora prevdariti, bomo vidili, če se bo dalo.