Christopher Hali PRIPOVED (NARACIJA) IN SOCIALNO DELO NEKAJ O TEORIJI, ANALIZI IN PRAKSI Pripovedništvo je prisotno v vsakem obdobju, na vsakem mestu in v vseh družbah; prične se z zgodovino človeštva. Nikdar in nikjer ni bilo ljudstva, ki ni pripovedovalo [...] Pripovedovanje je tu, kot življenje samo. Roland Barthes (1982: 251-2) UVOD . Zgodbe imajo veliko oblik in nalog. Lahko jih pri- povedujemo, beremo in pišemo; pojavljajo se na slikarskih platnih, fotografijah in filmu; v plesu, glasbi, novicah in legendah. Lahko zabavajo, ob- veščajo aH moralizirajo. Skoz zgodbe se nekako uredi kompleksnost sveta; pripovedovanju zgodb lahko ljudje prisluhnejo in se odzovejo. Tudi v teoriji segajo študije pripovedništva od Aristotela do nekaterih najkompleksnejših oblik postmo- derne analize (npr. Lyotard 1997). Literarna teo- rija, filozofija, Ungvistika, zgodovina, sociologija, antropologija, psihoanaliza, psihologija - vse ima- jo svoje prijeme v pripovedništvu. Na pripovedni- štvu temeljijo novi prijemi v terapiji in svetovanju (White, Epson 1990) in medicini (Greenhalgh, Hurwitz 1999). Gubrium in Holstein( 1998: 163) zapišeta: »Vedno bolj se učimo, da življenje priha- ja v obhki zgodb,« in Currie (1998:2) pripomni: »Sploh ni pretiravanje, če rečemo, da so ljudje živali, ki pripovedujejo, 'homo fabulans' — pripovedovalci in interpreti pripovedi.« Zakaj je torej socialno delo, ki je tako nelo- čljivo povezano z govorjenjem in komunikcijo, tako počasno pri raziskovanju teoretskih in praktičnih možnosti pripovedovanja zgodb? Medicina je že zdavnaj sprejela, da je način, kako zdravnik pristopi k pacientu in kako pacient opiše simptome, več kot le govorjenje, je sestavni del tega, kaj pomeni biti bolan in zdraviti (Mishler 1984). Študije šolskih razredov in sodnih dvoran pokažejo, da gre pri pripovedovanju zgodb za izvedbo dejanja in prepričevanje poslušalcev (Shuman 1986, Atkinson, Drew 1979). Celo znanost je bila analizirana kot nastop in izvedba v smislu pripovedovanja zgodb (Latour, Bastide 1986). Kakor koli že, število raziskav, ki uporabljajo teorijo pripovedi pri študiju socialnega dela, zago- tovo raste (Cedersund 1999, Hali 1997, Hali, Sa- rangi, Slembrouck 1997, Hyden 1997, Jokinen, Suoninen 1999, Pithouse, Atkinson 1998, Sten- son 1993). V terapiji in družinskem svetovanju se je razvil pripovedni pristop, ki je do nedavnega le malo vplival na socialno delo (Parton, 0'Byrne, v tisku), toda socialno delo je začelo prepoznavati tudi pomen diskurza in pripovedi (npr. Howe 1993, Payne 1996). V tem tekstu bom očrtal nekaj možnosti, ki jih teorije in metode pripovedništva in pripovedovanja zgodb dajejo praksi in pro- učevanju socialnega dela. Najprej se bom ozrl na vrsto prijemov k teoriji pripovedi, nato bom opisal nekaj ključnih konceptov anaHze pripovedi, na koncu se bom vprašal o načinih, kako je lahko koncept pripovedi uporaben v praksi. KAJ JE ZGODBA ALI PRIPOVED? Zgodba in pripoved (naracija) sta ponavadi obrav- navani kot sinonima, in tudi v tem tekstu ju bom uporabljal menjaje. Besedi imata različna korena in iz tega izhajajoč tudi različne poudarke. White (1980: 5) pravi, da pomen besede narativen naka- zuje, da gre za tip pripovedovalca zgodb, ki je bolj vešč, izkušen: 191 CHRISTOPHER HALL Besede »narativen«, »naracija« in tako naprej so izpeljane iz korena v Sanskritugwa (vedeti) skoz latinski quanis (moder, seznanjen, izku- šen, iznajdljiv, vešč in tako naprej) in narro (poročati, pripovedovati). Pripovedovalec je nekdo, ki mu zaupamo, da nas pelje skoz zgodbo in razlaga smisel dogodkov in ljudi, ki nastopajo v njih. Pripoved se povezuje z zgodovinskimi, še zlasti svetopisemskimi do- godki in kot taka naj bi podprla avtentičnost zgo- dovinskega, je »listina ali dokument, ki vsebuje izjave o tehtnih aH bistvenih dejstvih« (Novi Oxfordov zgoščeni slovar angleškega jezika, str. 1147). Po drugi strani se zgodbe povezuje z zabavo in fikcijo. Zgodbo po navadi vidimo kot verzijo dogodka skoz oči neke določene osebe in je lahko pristranska, izmišljena aH celo laž. Zgodba govori o »resničnih, še pogosteje pa izmišljenih dogod- kih, narejena je, da zabava poslušalce aH bralce, pravljica« (Novi Oxfordov zgoščeni slovar angle- škega jezika, str. 1916). Že na tem področju proučevanja čutimo napetost - zgodbe torej niso resnične, namenjene so zabavi, medtem ko so pripovedi resnične, povezane z ustreznim ekspertnim, izkustvenim znanjem. Kot bo postalo očitno pozneje v tem tekstu, to razlikovanje ni pretežno stvar filologije, ampak je za pripovedovalce zgodb, pripovedo- valce pripovedi in njihove publike ključni pro- blem. Je govorec pripovedovalec zgodb aH pripo- vedi? Pripoveduje resnico aH predvsem zabava? }e to sploh pomembno? Shumanova (1986) pove, kako je pri zgodbah o prepirih v šoH, ki jih pri- povedujejo mladostniki, to, kdo jih pripoveduje, pomembnejše od dejstev - to je poimenovala »pravica pripovedovanja zgodb«. Kaj je res aH izmišljeno, postane zadeva tistih, ki so vpleteni v situacijo, tako da pripovedovanje zgodb najbolje vidimo kot nastop in interakcijo; o resničnosti se lahko sprašujemo in pogajamo. V najpreprostejšem smislu so zgodbe poročila o nizih dogodkov, ki so se zgodiH. Ponavadi so dogodki kronološko urejeni in cilj zgodbe je, da razvije poanto aH moralo. Zgodba je razdeljena na tri medsebojno povezane dele, začetek, sredi- na in konec, in povezava med posamezni deli ustvari napetost. Včasih to razlagajo v smislu ust- varjanja kritične situacije z izrisom problema, ki se bo navsezadnje rešil, aH kot premik od ene zadeve k naslednji (Prince 1973). Crago (1981) nam pove, da že pripovedi dve leti starih otrok vsebujejo osnovne elemente konstrukcije zgodbe. TEORETSKI POGLEDI NA PRIPOVED Pogledov na pripoved in pripovedovanje zgodb je veliko in zmotno je domnevati, da uporaba teh terminov že tudi pomeni, da imajo analitiki enake teoretske in anaHtske koncepte. V nadaljevanju bomo govorih o nekaterih glavnih teoretskih temah, ki podčrtajo anaHzo pripovedi. Potrebno je razumeti, da gre na področju pripovedi za pre- cejšnje navzkrižno bogatenje idej in da koncepti niso nujno omejeni le na uveljavljene akademske discipline. STRUKTURALIZEM Struktura pripovedi je v literarni teoriji in jeziko- slovju posebno pomembna. StrukturaHzem vidi vse družbene entitete kot produkte globljih struk- tur, ki podpirajo družbo. Jezik je v strukturalizmu proučevan kot sistem konvencij in pomenov, ki so v medsebojnem odnosu, kar omogoča konst- ruiranje smisla. Sistem je pomembnejši od posa- meznega izraza. »[Strukturalizem] si prizadeva poiskati sistem, v katerem so posamezni teksti dogodek. Gre za proces abstrakcije in primerjave, saj je le s primerjavo tekstov mogoče dojeti pri- padnost določenemu sistemu in tako določiti stalne elemente sistema« (Sturrock 1993:104). Zgodba se analizira v smislu oblike in ne vse- bine. Njen pomen je postavljen znotraj kompo- nent teksta in njihovega odnosa do osnovnih stru- ktur, na katerih temelji zgodba. Terry Eagleton (1983: 95) pokaže: Recimo, da anaHziramo zgodbo, v kateri de- ček po prepiru z očetom zapusti dom, se v vročem dnevu odpravi v gozd in pade v glo- boko brezno. Oče se odpravi po sina, pogleda tudi v brezno, toda zaradi teme sina ne vidi. V tistem trenutku sonce doseže točko višine, ko žarki osvetlijo brezno in zdaj ga lahko oče reši. Srečna se vrneta domov [...] Strukturalis- tična kritika bi videla in uredila zgodbo v obliki diagrama. Prvo enoto pomena »deček se spre z očetom« bi preimenovala »nižji se upre višjemu«. Dečkov odhod v gozd je premik po horizontalni osi in kot kontrast vertikalni osi 192. PRIPOVED (NARACIJA) IN SOCIALNO DELO »nižji/višji« pokaže »sredino«. Padec v brezno, prostor nižje od tal, ponovno nakaže »nizko« in sonce v zenitu »visoko«. Ko sonce posveti v globino in se skloni k nizkemu, se zgodi pre- obrat glede prve pomembne enote pripovedi »nizko se bojuje z visokim« [...] Za to vrsto analize je značilno, da v celoti zanemari dejansko vsebino zgodbe in se popolnoma posveti obliki. Očeta in sina, brezno in sonce bi lahko zamenjali s popolnoma drugimi elementi — materjo in hčerjo, ptico in krtom - pa bi še vedno imeli isto zgodbo. Bistvena je struktura odnosov med enotami, ki se ohrani, ne glede na to, kateri del izberemo. Strukturalizem, ki se ukvarja z identifikacijo temeljnih struktur zgodb, je vplival na razvoj kompleksnih oblik anaHze pripovedi. Propp (1968) je predstavil skupen vzorec pripovedi z anaHzo pravljic. Ugotovil je, da kar z enaintride- setimi razHčnimi funkcijami vzpostavlja posebne odnose med dejanji, osebami in dogodki. Nor- thrope Frye (1957) pa je odkril postavitev razple- ta, ki je skupen vsem zgodbam. Navede štiri - komedijo, romanco, tragedijo in satiro, ki vse iz- hajajo iz človekovega izkustva narave. Strukturalizem je bil poskus, da bi v literarne študije vnesli strogost, mogoče znanost (Rice, Waugh 1989: 23). Vendar ni šlo brez kritike. Številne ideje strukturalizma so kritizirali kot pre- ozke aH mehanske, preveč usmerjene le v zgradbo teksta, brez upoštevanja pripovednega v konte- kstu pripovedovanja zgodb. Odkrivanje samo notranjih struktur pomeni zanemarjanje videza in razumevanje zunanjosti kot manj pomembne. Če bi dve zgodbi vsebovaH enake elemente, bi bih torej dejansko enaki. Toda delitev na zunanje in notranje se kljub kritiki ohranja v številnih analizah pripovedi, zlasti v psihoanalizi, kjer velja, da se pod klientovo zgodbo nahajajo skrite in določujoče značilnosti osebnosti in identitete. POSTMODERNIZEM: VELIKE IN MALE PRIPOVEDI PoststrukturaHzem kot reakcija na strukturalizem ni postavil pod vprašaj le procesa identifikacije fiksnega sporočila v zgodbah, temveč tudi samo možnost znanstvene abstrakcije. O pripovedi (raje kot zgodbi) pogosto govori z velikimi besedami. Veliko pripoved razume kot legitimizirajočo pri- poved, mit ali teorijo, ki govori o tem, zakaj so stvari take, kakršne so. Bruner (1986), na primer, diskutira o tem, kako so si antropologi izmisHH prvotno ameriško kulturo. »Dominantno zgod- bo« aH »metanaracijo« možnega govora ali pisanja o Indijancih v tridesetih letih v smislu »asimilacije« primerja z »metanaracijo« o »odporu in izkorišča- nju« v sedemdesetih. Po njegovem so antropologi skoz take velike pripovedi omejeni pri razume- vanju izvirnega. Pravi: »Diskurzi razHčnih zgodo- vinskih ušes na vidno mesto postavijo razHčne pripovedi« (1986: 45). Ta pristop ima veliko skupnega s Foucaultovim konceptom »diskurza«, pri katerem gre za temelj- no kulturno znanje in prakse, ki usposobijo ljudi, da govorijo, mislijo in delujejo. Razmerje med velikimi pripovedmi in zgodbami iz vsakdanjega življenja pa vsekakor ni enostavno. Dreyfus in Rabinow (1982: 48) pokažeta razliko na primeru govora o vremenu: »Deževalo bo« je vsakdanja pripomba, ki ji lahko pripišemo le lokalno po- membnost, toda če tak stavek izreče napovedo- valec v televizijski vremenski napovedi, je lahko resno govorno dejanje, saj govori o meteorologiji. Možnost, da kdo reče: »Deževalo bo,« ima torej veHke posledice, ki so odvisne od tega, kdo trditev izreče in kakšna je njegova/njena legitimacija. Nekateri drugi avtorji pa zavračajo vsakršno trditev, da je pripovedovanje zgodb v vsakdanjih pogovorih pretežno derivat velikih pripovedi. Kot pravi Fairclough (1992: 57): »Vprašljiva je dom- neva, da lahko kdo vso prakso izpelje iz strukture t...] manjka to, da ima tudi sama praksa svoje posebne lastnosti.« To je pomembna značilnost sedanjega prouče- vanja pripovedi, saj so temeljne teorije o svetu čedalje bolj vprašljive in je vedno bolj poudarjen pomen lokalnih zgodb. Lyotard (1997: xi) meni, da se postmodernizem v jedru ukvarja s krizo legitimnosti velikih pripovedi, in nakaže ponovno zanimanje za male pripovedi. Številne avtorje zanimajo lokalne pripovedi, ki jih vidijo kot izziv uveljavljenim pozicijam in teorijam, kot zgodbe emancipacije in osvoboditve, ki razkrivajo resni- čno življenje ljudi. Rosenau (1992: 84) to pozicijo povzame takole: [Nekateri postmodernisti] kot nadomestilo za resnico in teorijo velikih pripovedi raje poudar- jajo različne pripovedi, majhne pripovedi, pri- povedi iz skupnosti. Odobravajo tradicionalne pripovedi, ki govorijo kot ljudska modrost. 193 CHRISTOPHER HALL miti, popularne zgodbe, legende, drobne bistroumnosti in petites histoires (male zgod- be). Tradicionalne pripovedi so usmerjene k lokalnemu, ne zagovarjajo niti resnice niti popolne teorije in ne predlagajo nikakršnih posploševanj ali ultimativnih resnic. Ponujene so kot ena interpretacija med mnogimi. Tradi- cionalne ljudske pripovedi sprejemajo napako, nekonsistentnost in relativizem. Iz navedenega dela ni jasno razvidno, kakšne vrste anaUze malih zgodb kot pripovedi predlaga. Dejstvo pa je, da interes za zgodbe pregnanih in ^ prikrajšanih postavi proučevanje pripovedi v post- modernizmu na osrednje mesto - nezaupanje v veHke pripovedi, resnica kot lokalna in delna, živ- ljenje z negotovostjo in nestalnostjo. Kakor koU že, medtem ko je lahko politika take pozicije vel- javna, pa so vprašanja ontološkega statusa maj- hnih pripovedi še vedno odprta. Vprašanje je, aU so pripovedi objektivne ali socialno konstruirane, interakcijske ah strukturirane itn. . ^ TEORIJE SOCIALNE INTERAKCIJE: PRIPOVED KOT IZVEDBA DEJANJA / (PERFORMANCE) Tretji pristop k pripovedi se ukvarja z vsakdanjimi zgodbami, bodisi v smislu pogovora (Sacks 1992), institucionalnega govora (Bazerman, Paradis 1991), aH kot del biografskih intervjujev (Lieblich et al. 1998). Pristopi, ki jih razvije, temeljijo na tradiciji mikrosocioloških analiz, teoriji družbene konstrukcije in socioHngvistiki in se ne dotikajo nujno »malih zgodb« postmodernizma. Usmer- jeni so k lokalni produkciji zgodb v pogovorih in k temu, kako s takimi pripovednimi izvedbami ravnamo v interakciji. Vir razprave je povezava med lokalnim in globalnim - kako natančno je treba analizirati zgodbo v smislu sekvenc pogo- vora (npr. zgodba kot odgovor na kritiko), kot celostno govorno situacijo (npr. zgodba, ki je po- vedana v intervjuju aH na sestanku) aH širše kul- turno (npr. koncept materinstva, ki se kaže v zgodbi). Tudi če gledamo zgodbo kot izvedbo dejanja, ostaja vprašanje, aH naj se ji pribHžamo kot k stra- teškemu ravnanju pripovedovalca zgodbe ali kot k reakciji občinstva. Naj torej zgodbe interpretira- mo z vidika pisatelja aH bralca? Nystrand in Wie- melt (1991) vprašata: Je tekst ekspliciten takrat, ko v celoti izraža pisateljevo namero, aH takrat, ko se učinkovito pogodi glede razumevanja?« Taka pozicija je najavila »avtorjevo smrt« (Barthes 1977), kajti, »kakršni koH so že njegovi/njeni nameni, pomembna postane interpretacija v posebnem kontekstu. Uspeh zgodbe temelji na tem, kakšno reakcijo izzove in ne, ali izpolni določene kriterije. Grint in Woolgar (1995: 291) se sprašujeta: »Ima tekst resnični notranji pomen in ima potem ta pomen učinek na bralce (npr. s tem, da sproži določeno interpretacijo), ali pa se tak pomen pojavi šele v dejavnem interpreta- tivnem delu, ki ga opravi bralec/bralka?« Podoben pristop zasledimo v literarni teoriji o odzivu bralca, pa tudi v teoriji zaznavanja (Iser 1974), kjer je pomen postavljen v Hterarni dogo- vor, ki ga razkrije tekst. Fish (1980) razvije pojem interpretativne skupnosti, da pokaže način, kako interpretacija teksta ne temelji na samem tekstu, ampak na skupnosti bralcev, ki uveljavijo legitimni način branja. Interakcijski pristop deluje na konceptu stru- kture ali oblike zgodbe, ki rabi kot okvir, na kate- rem ocenimo reakcijo občinstva. Sacks (1992), na primer, razvije anaHzo pogovornih pripovedi na podlagi začetka sredine in konca zgodbe, vendar tak način omogoča le ugotavljanje, kakšno možnost da poslušalec pripovedovalcu zgodbe, dajo konča, in kako se odzove nanjo: »Je pomem- bno, da je zgodba ustvarjena in prepoznana in da jo prepoznamo po načinu izdelave? To izho- dišče nam omogoča, da se ne sprašujemo le o zgodbah, temveč tudi o kandidatkah za zgodbe, če se izkaže kot pomembno« (Sacks 1992: 223). Številni analitiki so proučevali način, kako pripovedovalci zgodb nakažejo občinstvu, na kateri stopnji procesa pripovedovanja zgodbe se nahajajo. Gergen (v tisku) ugotavlja, da za to uporabijo markacijske znake (začetke, konce, opombe, prekinitve, odmori), ki pokažejo, do kod se je zgodba razvila. Obstaja tudi močna tradicija pripovedi kot izvedbe dejanja, ki pravi, da lahko vse pripovedi vzamemo kot izvedbo nekega dejanja ob določeni priložnosti za določeno publiko. Po McLeanu (1998: 1) bi morah celo literarne tekste razumeti kot izvedbo: »Temeljne probleme pripovedi lahko v prvi vrsti razumemo v smislu ustne pripovedi [...] v vseh pripovedih imamo namreč neločljivo zvezo med pripovedovalcem in poslušalcem«. Vse pripovedi pa se ne odvijejo eksplicitno pred ob- činstvom. Romani se navadno berejo zasebno. 194 PRIPOVED (NARACIJA) IN SOCIALNO DELO sporočilo se prebere, toda interpretacija ni eks- plicitna. Zdi se, da na tak način izkazujemo pred- nost zgodbam, ki se odvijejo v konverzaciji, ven- dar gre le za opozorilo, da z analizami pripovedi pridemo do pomena zgodb le, če se usmerimo k publiki in odzivu bralcev. Do te točke smo podčrtali tri glavne pristope k pripovedi: pripoved kot struktura, kot kultura in kot izvedba dejanja. Ugotavljamo lahko, da se vse tri teoretske pozicije močno prekrivajo. In medtem ko je vsaka od teh pozicij pomemben prispevek k proučevanju socialnega dela kot pripovedi, se izkaže, da je najbolj uporabna zad- nja, ki nas opozori na vsakodnevno konstrukcijo realnosti. Omeniti moram še, da se nekateri razi- skovalci pri proučevanju pripovedi in zgodb le malo ozirajo na družbeno, jezikovno aH literarno teorijo. Zgodbe razumejo s staHšča zdrave pameti in k njim pristopajo kot k vsakdanji in lahko prepoznavni komunikacijski obliki. Pri analizi zgodb jih bolj kot struktura, oblika ah izvedba zanima vsebina. Becker (1999) anahzira zgodbe, v katerih posamezniki pripovedujejo, kako na njihovo življenje vpliva njihovo zdravstveno stanje. Njegova študija promovira anaHzo pripo- vedi, vendar v njej ne pokaže nikakršnega zanima- nja za strukturo zgodbe ali izvedbo pripovedi. Namesto tega se usmeri na vsebino življenjskih zgodb in še posebej na to, kako so teme povezane v smislu metafor. Pomembno je, da vsebino pripo- vedi vzamemo resno, še zlasti, ker nekaterih po- stavljajo na prvo mesto strukturo, tisto, kar je povedano, pa ne glede na temo ali kontekst pri- povedovanja pripisujejo splošnim jezikovnim strukturam. Kakor koli že, pomembno je videti, da so zgodbe več kot pripovedovanje o situaciji. Pripovedovanje zgodb je neizbežno povezano s tem, kako in kje pripovedujemo, in kakor je po- membno, kako poslušamo, je pomembno tudi, kaj zgodba pove. KLJUČNI KONCEPTI V tem razdelku bom predstavil nekaj ključnih kon- ceptov anahze pripovedi in navedel nekaj prime- rov, kako lahko s tako analizo proučujemo tekste v socialnem delu.' V tem pogledu je lahko zanimiv kulturološki pristop, ker govori o tem, kako je pripoved povezana s temeljnimi razlikami v kul- turah, na primer, kako neki določeni tekst v social- nem delu pokaže stališča o socialni kontroli aH spolu. Potem strukturni pristop, ki se ukvarja z vprašanji povezanosti in upravičenosti zgodbe, ki jo pove socialna delavka, in tako pokaže, kako vsak element prispeva k obHkovanju dobre pripo- vedi. Razumevaje teksta kot izvedbe pa usmeri analizo k elementom občinstva: kako je tekst spre- jet oziroma katera sredstva so v uporabi, da pre- priča bralca o določeni zadevi. Poudarek bo na pripovedovanju zgodb kot izvedbi dejanja, upoštevani pa bodo tudi kulturni in strukturni vidiki. Predpostavka, s katero zače- njam, je, da socialni delavci/delavke in njihove stranke v vsakodnevnih interakcijah prirejajo zgodbe različnim občinstvom. Medtem ko te zgo- dbe z namenom, da bi obvladale interakcijske izzive, delujejo lokalno (na primer: upreti se graji ali podpreti avtoriteto), so v tem, da se oprejo na širše pripovedi (na primer na velike pripovedi o primernem materinstvu ah vzgoji otrok), in v prepričanju, da so socialnodelavske zgodbe upravičene, tudi globalne. STRUKTURA ZGODBE Proučevanje strukture zgodbe ni nujno povezano s strukturalizmom, svoje korenine ima v socioHng- vistiki, literarni teoriji in celo kognitivni psiholo- giji. Različni avtorji so poskušaH odkriti bistvene značilnosti zgodb in jih postaviti v strukturo pri- povedi. SocioHngvista Labov in Waletsky (1967) sta proučevala vsakdanje zgodbe mladostnikov in odkrila, da vsebujejo šest značilnih delov: • povzetek, ki vpelje poanto aH predmet pogo- vora; • smer, ki določi sceno; • zaplet, ki pokaže problem in ga je treba rešiti; • oceno, ki pokaže pomembnost problema; • rešitev, v kateri se razreši problem; • sklep, ki označi konec zgodbe. Ureditev dogodkov je pomembna in Labov meni, da je vsak stavek v zgodbi organiziran tako, da se lahko dogodki razvrstijo linearno in časov- no. Taki poskusi začrtanja nujnih pogojev, ki jim mora zgodba zadostiti, vplivajo na to, da bo poslu- šalec v okviru lastnega kulturnega miljeja priča- koval, da mora imeti zgodba prav take značilnosti. Če bo kakšen del manjkal, bo torej zgodba nepopolna (Stewart 1991). 195 CHRISTOPHER HALL PRIMER i Na timskem sestanku so prosili socialno delavko, naj pove svoje mnenje o tem, kako mama Kathy fizično skrbi za svoja otroka: Na splošno mislim, včasih, ja, eeee, ne morem se spomniti, če so se na kateri od šol pritože- vali, da Ellen nima obutih nogavičk, in potem se jaz občasno pojavim in rečem, Kathy, glej, Terry je v vozičku in januar je, a veš, in nisi mu še vzela plaščka dol. Kathy mu tako težko spet obleče plašček. Zavedam se teh primerov, ampak na splošno mislim, da me ni najbolj skrbelo, kako ju oblači, vem pa, da se ljudje včasih pritožijo in pravijo, da jih skrbi. Socialna delavka je z zgodbo ilustrirala, kako po njenem Kathy skrbi za otroke. Smer pripovedi morda lahko vidimo v »skrbi, ki jo izražajo drugi«, zaplet v incidentu s plaščkom, ocena je »zavedam se tistih primerov« in rešitev je zaključna pri- pomba glede skrbi. Kakor koli že, obstajajo tudi pomisleki glede uporabe takega okvira pri ugotav- ljanju nujnih pogojev, skoz katere identificiramo zgodbo (Culler 1980, Polanyi 1985). Posamezne dele zgodbe je težko ločiti, tudi v zgornjem pri- meru, kjer ni mogoče jasno razlikovati med oceno in rešitvijo. Vendar pa, kot bomo videU pozneje, od bralcev bolj zahtevamo, da prepoznajo razplet, kot da ločijo med njenimi posebnimi deh. Zanimiv je koncept »ocene«, kot ga predsta- vita Labov in Waletsky, ko pripovedovalec zgodbe izstopi iz »sveta zgodbe«, da pokaže bralcu po- men tega, kar je že povedano ali o čemer se bo še govorilo. V enem od prejšnjih tekstov (Hali et al. 1997) smo zapisali, da je socialna delavka ute- meljila svoj opis primera s stopnjevanjem na treh ravneh. Z uporabo tega sredstva je bilo mogoče očrtati situacijo, pokazati resnost dogajanja in poročati o ukrepu (podobno kot smer, ocena, rešitev pri Labovu). V opisu nekega primera se to sredstvo stopnjevanja ponavljajoče uporablja: in kar se je potem zgodilo, je, da je mama, hmm, osebje je ugotovilo, da je mama zelo zelo težka, zelo sovražna in nepripravljena sodelovat in situacija, eee, je povzročila veliko strahu to [odločba sodišča] se je sprejelo in otroka so obdržali v bolnišnici Ocena »situacija je povzročila veliko strahu« rabi kot jamstvo (Toulimin 1958), pooblastilo, s katerim zagovarjamo ravnanje v smislu nadaljeva- nja dogodkov v pripovedi. Primer pokaže tudi uporabo drugih jezikovnih sredstev, s katerimi poudarimo resnost dogodka, in razkrije močno retoriko, ki se uporablja v socialnodelavskih zgod- bah: • tristopenjsko naštevanje (Jefferson 1990): »težka - sovražna - nepripravljena sodelovat« • stopnjevanje: ponavljajoča se uporaba bese- de »zelo« • sredstvo v siH (Emerson 1987): »toliko stra- hu, da smo morali ukrepati v sili«. Taka sredstva imajo pomembno interakcijsko in retorično funkcijo, saj z njimi preverjamo poslu- šalčevo vpletenost in iščemo njeno/njegovo odo- bravanje. Elementi strukture zgodbe so v pomoč, ko nas vodijo pri prepoznavanju nekaterih značilnosti pripovedovanja zgodb, vendar jih pri tem ne smemo razumeti kot dokončnih in edinih poka- zateljev pripovedovanja. Če postavimo pripoved v vsakodnevne interakcije, potem je struktura zgodbe bolj priložnost za interakcijo med pripo- vedovalcem in poslušalcem in so njene značilnosti manj pomembne. OBČINSTVA IN BRALCI Če razumevanja pripovedi ne postavimo v tekst, ampak v njeno izvedbo, potem pomen ni postav- ljen v dokument — knjigo, poročilo, časopis -, ampak določa, kako ga brati. Iser (v Rice, Waugh 1989: 77) meni, da bralec konkretizira potencialni tekst, ga interpretira in tako spravi v življenje. Poročilo socialne delavke ne obstaja, dokler je vloženo v mapi v arhivu. Šele s svojo izvedbo, ko ga prebere na sestanku tima aU na strokovnem srečanju, zares obstaja. Avtorji, ki jih zanimajo bralci in občinstva, so številni. Obstaja raziskava o zgodbah v pogovorih in o odzivih poslušalcev (Sacks 1992). Druge razi- skovalce zanimajo zgodbe v ljudski tradiciji (Bau- man 1986). Pri tekstih, kjer ni na voljo njihova izvedba, so se analize osredotočile na »vključe- nega bralca« (Iser 1974) ali »priznanega bralca« (Goffman 1981). Gre za tisto vrsto bralca/bralke, za katerega se domneva, da je besedilo nanj/o naslovljeno. Garfinkel (1967: 201) se zanima za »naslovljenega/upravičenega bralca«: 196 PRIPOVED (NARACIJA) IN SOCIALNO DELO Upravičenost je povezana z ustreznostjo bral- čeve pozicije in njegov vključenostjo, ko gre za pričakovanja, da bo z besedilom opravil pri- merno delo, da bo razumel in potem tudi pra- vilno uporabil. Možnost razumevanja med pisateljem in bralcem temelji na medsebojno izmenjanem, praktičnem in pripisanem razu- mevanju skupnih nalog. V to, kako pripoved pokaže ustaljene dogo- vore, v razumevanje in v retoriko, ki nagovarja »priznanega bralca«, je umeščena identiteta bral- ca. Na primer, poročilo sodišča bo bolj gotovo prikazalo tiste dogovore, ki bi v ustih (idealnega) sodnika zveneli kot legitimni in veljavni, upo- rabljena bo pravniška terminologija, primeri, ki razkrijejo dejstva, nakazalo bo zaželene ukrepe (Spencer 1988: 65). V tekstu se tako rekoč dajo na razpolago atributi idealnega bralca, kot poime- nuje bralca znanstvenih tekstov Latour (1987: 52): »Podobo idealnega bralca, ki je vgrajena v tekst, je lahko prikhcati. Glede na jezik, ki ga uporabi avtor/avtorica, si lahko takoj predstavlja- mo, komu govorita (ugotovimo vsaj, da v večini primerov ne govori tebi!).« Idealnega bralca/poslušalca sestavimo s po- močjo izmenjanih konvencij, torej tega, kar vsi vemo. V razvojno-raziskovalnem intervjuju^ socialni delavec opisuje družinske razmere in začne s stavkom: »(...) na primer C, ki je star sedem let, se je v svojem življenju že tridesetkrat selil...« Ta stavek je izrečen kmalu na začetku inter- vjuja in v njem se uporabil učinkovito sredstvo, ki ga Hterarna teorija poimenuje sinekdoha, ko se z malo podatki prikaže celostno situacijo. V našem primeru je poslušalcu predlagana konst- rukcija, naj v formulaciji »otroka, ki se kar naprej seli«, razume, da gre za razdrto družino. Podlaga takemu konstruiranju so velike pripovedi o sta- bilni družini. Pozneje v istem intervjuju so posle- dice vrnitve nasilnega očeta nakazane z nedokon- čano frazo: to je pomenilo alarm, a veš, oče je spet na sceni, bla, bla, bla. Poslušalca se vpokliče s frazo »a veš« pa tudi raba medmeta bla, bla, bla je način, kako privabiti poslušalca, da zapolni manjkajoče. Cicourel (1973:86) to taktiko poimenuje princip »itn.« Kot v pooblastilu oz. jamstvu, o katerem smo razprav- Ijah zgoraj, tudi tu pripovedovalec zgodbe izstopi iz pripovedi in vpokhče zalogo profesionalnega znanja, ki si ga deh skupina raziskovalcev. Na voljo pa je še vrsta drugih sredstev, s katerimi lahko ustvarimo idealnega bralca socialnodelav- skih tekstov. Take so na primer medsebojno delje- ne konvencije o družinskem življenju in vzgoji otrok. Z uporabo takih sredstev in konvencij ustvarjamo socialnodelavske pripovedi, in ko se take izjave uspešno razvijejo in razširijo, zvenijo kot kompetentno socialno delo. Pripovedi, ki jih postavimo v odnos z bralci in občinstvi, nas peljejo v drugo smer, kot če nas zanimata le anahza strukture in vsebine. Pro- učevanje socialnega dela kot pripovednega načina pokaže nujnost, da upoštevamo različna področja in smeri socialnega dela, interakcije med kultu- rami strokovnjakov, jezikovne dogovore in legiti- mirajoče argumente. OSEBA, DOGODEK IN DEJANJE Literarna teorija je razvila številne pristope pri razumevanju pripovednega, zlasti tiste, ki so pove- zani s strukturalizmom (npr. Chatman 1978, Rim- mon-Kenan 1983). Obravnavanje teh tem se kaže kot način opisovanja različnih elementov pripo- vedi in iskanje povezav med njimi. Nemara so dogodki, osebe in dejanja najpogosteje uporab- ljeni elementi pri proučevanju zgodb. Medtem ko so ti deh sami po sebi elementi pripovedi, so tudi način, ki določa zgodbi strukturo in omogoča do- stopnost pomena bralčevi interpretaciji. Prepro- sta zgodba lahko kombinira vse tri elemente — pojavi se dogodek, ta pove nekaj o lastnostih oseb, kar se izrazi v njihovem delovanju. Na primer, poročilo socialne delavke pravi, da se je otrok v šolo vrnil z modricami (dogodek), zabeležena je skrb glede očeta, ki ima za seboj zgodovino nasilniškega vedenja (oseba), in zato sta učiteljica in socialna delavka skHcaU sestanek (dejanje). Razmerje med temi tremi elementi prikaže struk- turo pripovedi in stopnjo, do katere je zgodba dobro sestavljena. Na tak način lahko ugotav- ljamo, aH je zgodba skladna in povezana - to po- meni, aH je vsak del v smislu medsebojne odvis- nosti in ustreznosti povezan z naslednjim, kar omogoči oblikovanje sklepa oziroma povzetka. Pomembno je tudi upoštevati, aH je pripoved urejena zlasti okoli dogodkov aH oseb. Formalna literarna teorija (Propp 1968) se je ukvarjala 197^ CHRISTOPHER HALL pretežno z vprašanjem organiziranosti dogodkov v zgodbi in vidi osebe kot rezultat tega, kar se dogaja. Druge avtorje pa bolj zanima, kako se zgodba organizira okoli oseb. Todorov (1977) analizira psihološke zgodbe, v katerih so dogodki strukturirani okoli potez oseb, in Foster (1974) razlikuje med »zaokroženimi« in »površnimi« značaji, pri čemer imajo prvi kompleksne zna- čilnosti in narekujejo smer pripovedi. Chatman (1978: 1190) zapiše: »Teorija o osebah in značajih mora ohraniti odprtost in naj obravnava osebe kot avtonomna bitja, ki niso pomembna le za razplet zgodbe. Teorija naj pokaže, da lahko s pomočjo naznanjenih ali nakazanih dejstev, ki so vključena v osnovno konstrukcijo zgodbe, občin- stvo rekonstruira osebo.« Drugi avtorji gredo pri obravnavanju kompleksnih značajev oseb v romanih onstran teksta. Bakhtin (1984) gre tako daleč, da o značajih oseb v romanih Dostojev- skega pravi, da so nedokončani in izven kontrole avtorja. V razvojno raziskovalnem intervjuju je ena od socialnih delavk z naštevanjem dogodkov in opisom ravnanja strokovnjakov povedala zgodbo o otroku, ki so ga namestili v rejo: »Mlada Azijka je bila noseča, družina tega ni odobravala, govo- rilo se je o posvojitvi, skoz svetovanje se je izvajal nedopusten pritisk na mlado žensko.« Ko je bila pripoved pri koncu, je ena od raziskovalk vpra- šala, zakaj je država prevzela le skrb za otroka, ni pa v obravnavo vključila mame. Socialna delav- ka je v odgovor izdelala natančen opis osebnosti matere: »Je še vedno ujetnica svojo kulture, je nezrela, nima dovolj samozavesti itn.« Opis oseb- nosti je ustvarila zato, da je opravičila svoje ravna- nje. Že v prejšnjih raziskavah sem ugotavljal, da o primerih, kjer gre za majhno tveganje, pri- povedujemo večinoma z naštevanjem dogodkov in opisom ravnanja, medtem ko pripovedi o zah- tevnejših primerih vsebujejo predvsem natančne opise oseb (Hali 1997: 130). Tudi v opisih zahtev- nejših primerov dogodke in ravnanja prikazujemo kronološko, vendar pa se na vsaki stopnji pripo- vedi pomen osebe in njene zgodovine povečuje. Poglejmo primer. Dolga pripoved o zgodovini mlade ženske, ki je veliko časa preživela v zavodu, govori o številnih menjavah namestitve in pre- kinitvah, toda na vsaki stopnji je razlaga pripovedi povezana z njenim značajem in značajem njene matere: To celotno obdobje vključuje veliko menjava- nja namestitev, ker kar jaz verjamem, da se je dogajalo, je, da ona — v SheiHnem primeru je bilo velikokrat tako, da bi bile stvari v redu, dalo bi se s tem shajat, ampak potem bi ali ona ali njena mama rekla, da ne zdrži več z drugo. Mama bi rekla, da ne obvlada Sheile, in Sheila bi rekla, da ne prenaša mame in da se ji bo zmešalo, da ji gre na živce s tem dret- jem in kričanjem kar naprej, in potem bi to pripeljalo v krizo... Pavza, zaznamovana s pomišljajem, je pomem- ben znak, ki pokaže, kako se je zgodba iz pripo- vedi o dogodkih preusmerila v pripoved o Sheilini osebnosti. Koncept osebe je pomemben v pripovedi v so- cialnem delu, sploh, ker je ključna funkcija pripo- vedi opis in kategoriziranje ljudi ter označevanje tega, kar je pomembno. Dogodke radi razlagamo tako, kakor da nekaj povedo o ljudeh, in od tod, kaj je treba narediti. Hkrati so osebe, ki nastopajo v socialnodelavskih pripovedih, podobne tistim iz Bakhtinovega Dostojevskega (1984), ki niso dokončno obHkovane. Socialni delavec/delavka kot avtor/avtorica se trudi, da opiše in razvrsti ljudi v situacijah, oprtih na dvomu in kritiki. RAZPLET, MORALA ALI BISTVO Tako kot ključni elementi je pomembna tudi smer pripovedi - kako so elementi zgodbe povezani v koherentno celoto. O razpletu ponavadi govori- mo kot o značilnosti, ki zaobjame zgodbo v celo- to, vendar je ta pojem preveč splošen in ga upo- rabljajo zlasti literarni teoretiki. Rimmon-Kenan (1983: 135) meni, da se razplet pojavlja le, ko gre za posledice, to je, ko ugotavljamo, kaj je povzročilo dogodke, ki jih opisuje pripoved. V večini analiz pripovedi pripišemo zgodbi, da ima moralo ali bistvo, notranje sporočilo aH funkcijo, ki usposobi poslušalca, da ustrezno oceni pomem- bnost in ugotovi smisel zgodbe. Labov (1972) pravi, da mora zgodba poslušalcu odgovoriti na vprašanje: »In kaj potem?« Gergen (v tisku) povzame ključne točke, ki so pomembne za bistvo zgodbe. Prvič, zgodba mora imeti, kot sam temu reče, »veljaven konec«. S tem vpelje namen, cilj, ki je za poslušalca v nečem pomemben. Drugič, dogodki in osebe, ki jih izbere pripovedovalec zgodbe, morajo ustrezati koncu. Vsaka situacija nakazuje celo vrsto možnih 198 PRIPOVED (NARACIJA) IN SOCIALNO DELO razlag, a pripovedovalec mora zadržati pozornost poslušalca, zato je nujno, da v pripoved vključi primerne dogodke. Tretjič, zgodba vsebuje vzročne povezave, ki kažejo, kako in zakaj so dogodki ali entitete med seboj povezani. Gergen navaja Ricoeura: »Razlage morajo biti vtkane v blago pripovedi,« tako da je potem, ko smo na koncu zgodbe, komentar, ki razlaga pomen in smisel dogodkov, že na voljo. Kar pravimo, govori o tem, da pripovedovalec skrbno izdela razplet zgodbe, in za nekatere tek- ste, kot so na primer poročila sodišč^ to zagotovo velja. Toda bralec je tisti, ki zasleduje razplet. White (1980: 13) meni, da je lahko zgodovinski dokument, ki sestoji iz seznama dogodkov z da- tumi, potencialna zgodba z razpletom: »Kjer je zgodba, mora biti tudi razplet - če seveda z raz- pletom mishmo strukturo odnosov, po kateri so dogodki, ki smo jih pripeljali v zgodbo, s tem, da so prikazani kot del celote, oskrbljeni tudi s po- menom.« Pri branju je razplet postavljen tako, kot ga določi bralec, ki išče način povezave elementov v zgodbo z veljavnim koncem"*. Socialnodelavske zabeležke primerov dobro prikažejo zahtevo po razpletu. Garfinkel (1967: 199) ugotovi, da so za- beležke v zdravniških kartotekah pisane tako, da bodo poznejšega bralca prepričale o ustreznosti ravnanja, ki je bilo v skladu z okohščinami in ga je razumeti kot upravičeno. Vzeto na splošno, zabeležke primerov poročajo o dogodkih, osebah in ukrepih, vendar puščajo bralca, da sam oceni pomen in da torej sam ugotovi razplet. S prouče- vanjem kartotek (Hali 1997: 220) sem opazil, kako je v zabeležki naveden dogodek in ukrep, vendar brez povezave z nasilnim značajem mla- deniča: Razložil sem [v dijaškem domu] vse o Stuartu, da je bil v reji in da je občutljiv in da bo ob- časno potreboval posebno skrb. Gospod XY je rekel, da je to že v redu. Njegova žena je bila rejnica in on je bil hišnik na šoli. Poglejmo še poznejše poročilo o dogodku in ukrepu, toda tokrat je pomen zgodbe usmerjen v Stuartov nasilni značaj. Po seriji problemov, ki so jih imeli v dijaškem domu, se je namreč poro- čanje o dogodkih pretrgalo z zapisom, ki narav- nost nagovori izbranega posebnega bralca, da prebere celoten razplet: Sporočilo za (vodjo tima): Gornje je opis trenutne situacije v zvezi s Stuartom. Si pripravljen podpreti ta načrt? Pripravil sem ga na podlagi Stuartovega našte- vanja njegovih problemov in kaj bi on sam rad naredil. Prosim za komentar - plus podpis za denar. Ta »načrt« je poskus, kako umestiti cilj v zao- kroženo celoto, s tem da postavi dogodke, Stuar- tov značaj in dejanja v med seboj povezano celoto, ki do te točke v dosjeju sama po sebi ni bila dolo- čena. Gre za nepričakovan vpis, ko pisec zabelež- ke izstopi iz doslej predvsem poročanja o dogod- kih in poskuša pridobiti določenega posebnega bralca, da potrdi pomen zgodbe. Zagotovo pa je to posebnost, saj je na splošno bralec tisti, ki v primeru branja zabeležk v kartotekah in spisih združi dejanja in dogodke v razplet. Trditev, da je vključevanje »individualnega načrtovanja« v zapis nepričakovano, ne pomeni, da gre za socialno delo brez usmeritve. Reči ho- čem, da zaradi same nepredvidljivosti dogodkov uporaba načrta deluje kot začasna in glede na to se prav pri zapisih v socialnem delu identifikacija razpleta večinoma prepušča bralcu. PREPRIČLJIVOST IN VERODOSTOJNOST Na začetku sem zapisal, da v filologiji zgodbo in pripoved različno povezujejo s konceptom resnice - na zgodbo po navadi gledajo tako, kot da ji ni mogoče popolnoma verjeti, medtem ko pripoved jemljejo kot verodostojno. Toda kakor koli vzame- mo, pripovedovalec si navadno zelo prizadeva, da bi bila zgodba videti resnična (ah prepričljiva) in tudi precej literarne kritike je povezane z vpra- šanjem, ali je mogoče dogodku, osebi ali dejanju verjeti. Prav zato imajo pripovedovalci zgodb, na primer socialni delavci, ki govorijo o resničnih ljudeh in dogodkih, podobno skrb kot pisatelji romanov - oboje skrbi vtis resničnosti. Prouče- vanje pripovedi v socialnem delu pa ni usmerjeno v iskanje resničnosti aH neresničnosti zgodbe, tem- več v to, kako doseči vtis resničnosti. Z relativis- tične pozicije bi lahko rekli, da resnica tako ali tako ni na razpolago, saj je v vseh zgodbah na prvem mestu pripoved in torej to, kako prepričati poslušalca/bralca, na takem izhodišču pa ni mo- goče razHkovati dejstev od njihove predstavitve. 1991 CHRISTOPHER HALL Obstaja zanimiva raziskava o tem, kako govo- rec pove dejstva. Z namenom, da bi podal dejan- sko resnico, mora urediti dogodke, osebe in deja- nja na tak način, da zgodba zveni kot objektivno znana. Smith (1993: 27) pravi: »Dejanski dogodki niso dejstva. Šele z ustreznim postopkom katego- riziranja dogodkov se transformirajo v dejstva.« Na primer: pripovedovalec zgodbe organizira svojo pripoved tako, da se odmakne od fenomena, ki ga opisuje: »Naj želim ali ne, naj priznam ali ne, to je dejstvo.« Resničnost zgodbe ni odvisna od pripovedovalca. Smith pokaže, kako študentka Angela opiše nastop duševne krize pri prijateljici, kar je bilo očitno jasno vsem razen njej. Vsaka priča poroča neodvisno od drugih. Duševna bole- zen je dejansko ugotovljena neodvisno od pripove- dovalca zgodbe. V eni prejšnjih raziskav sem pisal, kako je socialni delavec opisal stranko kot neko- operativno, potem ko je poslušal številne druge strokovnjake (medicinske sestre, zdravnike in druge), ki so menili, da je oseba nekooperativna, še preden se je na sceni pojavil socialni delavec (Hali 1997: 97). Razvrščanje dogodkov in prič sta tista, ki ustvarita objektivnost dejstev. Pripovedovalci zgodb se hočejo izkazati kot kredibilni pripovedovalci zgodb in pri tem upo- rabljajo vsa retorična sredstva, da dokažejo svojo integriteto. Prav tako kot lahko ustvarijo vero- dostojnost, s tem da se izključijo iz ocenjevanja dogodkov in oseb, lahko verodostojnost dokažejo tudi z nasprotnim sredstvom, to je tako, da se razglasijo za opazovalce dogodkov in s tem seveda kot zanesljive priče. Shumanova (1986) pove s primerom zgodb o pretepih v šoli, ko so »dejstva« dobro znana, kako verodostojnost priče počiva na bližini dogodku. Priče, ki so se nahajale blizu dogodka, so bile veljavne priče. Pogosto se zgodi, da socialni delavci pokažejo pomembnost primera tako, da ga ilustrirajo. Za primer: v razvojno raziskovalnem intervjuju je so- cialna delavka v zgodbi ilustrirala reakcijo matere, ki ima 15-letno hči, tako, da je opisala sestanek pri psihologinji: In ko je končno prišlo do dneva sestanka na- vzlic vsemu vloženemu delu — uredila sem tako, da bi jima bila hvaležna, če bi se bili pri- pravljeni pogovarjati, potem bi ju na kratko pustila sami, da ne bi prišlo do napete situacije, no, bilo je pol ure zamude, ravno sem se začela ukvarjati z njo /hčerko], ko je dejansko prišla mama z [ostahma dvema otrokoma/ in je hčer popolnoma ignorirala, kot da sploh ne obstaja in da je vse, kar ima povedati, to, da z njo noče imeti nobenega opravka. Bilo je, kot da čas vmes sploh ni tekel [od trenutka, ko je šla v rejo/. Strašno ji je škodovalo /hčerki/, še bolj pa se mi je zdelo, da mami.« Zgodba z organizacijo dogodkov, namenov in tempa rabi za ilustracijo teže materine zavrnitve. Zgodba prikaže socialno delavko kot organiza- torko - kot osebo, ki se trudi in poskuša narediti stvari kar se da preproste ter je hkrati tudi priča materine sabotaže svojih naporov. Kontrast, ki se pokaže med zaželenim načrtom, kot ga je orga- nizirala socialna delavka, in nezaželenim izidom, ki ga je povzročila mama, je osrednje sredstvo, ki rabi za razkritje zavrnitve (Smith 1993: 34). Ta zgodba, ki razvije verodostojnost socialne delavke kot priče, je uporabljena v intervjuju tudi zato, da nakaže, v katero smer se bo razvijal primer: »Na tej točki se počutimo, kot da ni več poti domov,« in ista zgodba se pojavi tudi v drugih dokumentih, zato da pokaže materino zavrnitev. Videli smo, da se resničnost dejstev in vero- dostojnost izpolni z organizacijo pripovedovanja. V tem primeru je socialna delavka uporabila oba načina: kontrast kot sredstvo, s katerim je doka- zala zavrnitev, gradila pa je tudi na svojem statusu priče. Verodostojnost se tako razvije dvojno, kot neodvisna od kontrole socialne delavke in kot temelječa na njenem opazovanju. s UPORABA PRIPOVEDI Razmišljali smo o številnih konceptih analize pri- povedi, ki jih lahko uporabimo pri razumevanju načinov organiziranosti in upravljanja s teksti v socialnem delu. Zdi se, da so v teh tekstih prisotne tiste značilnosti pripovedi, ki bodo ustrezale za- htevam pripovedovanja zgodb. Brez teh značil- nosti tekst ne bi zvenel skladen ali prepričljiv. Urejenost zgodb ustreza pričakovanjem glede strukture zgodb: kritična situacija, zaplet, rešitev. Zgodbe govorijo določenim poslušalcem, zaže- lenim občinstvom, ki so poklicani, da berejo doku- ment. Kot v vseh zgodbah so pokazani dogodki, dejanja in osebe, toda zgodbe iz socialnega dela predvsem opisujejo osebe (karakterje), pri tem še zlasti »nedokončane« osebe (karakterje). Zgod- be so urejene okoli zapleta aU »verjetnega konca« in kot take ustvarjajo dejstva in verodostojnost. 200 PRIPOVED (NARACIJA) IN SOCIALNO DELO Vprašanje, ki se, kot v vseh zgodbah, postavlja zdaj, je: »In kaj potem?« Če bralce prepričamo, da analize pripovedi v resnici pokažejo, da social- nodelavsko govorjenje in pisanje temelji na potre- bi po pripovedovanju dobre zgodbe - kako to pomaga socialnemu delu v praksi? Na to ni lahko odgovoriti, saj je značilna reakcija na relativizem in družbeni konstruktivizem stališče, da opustitev iskanja objektivne resnice pomeni konec delova- nja. V enem od poglavij svoje knjige zapišem (Pierson 1998: 34): »Toda bralcev ne smemo uspavati z mislijo, da ne gre za velike zadeve. Preokupacija z jezikom in prepričanje, da sta resnica in objektivnost le družbeni konstrukciji, bi napravih strašno škodo.« Na srečo so tu številni drugi odzivi, ki v pripovedi ne vidijo konca socialnega dela, ampak začetek preoblikovanja prakse. Za okus bom prikazal nekaj teh projektov. NEIZOGIBNO Namen analize pripovedi (in splošneje, družbenih konstrukcij) je, da pokaže, kako govorci in pisci neizogibno organizirajo svoje poročilo v obliki zgodbe. Ni mogoče ustvariti poročila brez upo- rabe pripovednih sredstev, o katerih smo govorih. Kot pravi Derridajev (1976) znameniti izrek: »On- stran besedila ni ničesar«, onstran pripovedi ni nobene bolj zanesljive verzije in ničesar, kar ne bi bilo okuženo z zahtevami pripovedovanja zgodb. White (1999: 92) zapiše: »To ne pomeni, da bi lahko socialni delavci, če bi poskusili, pred- stavljah svoje primere na kakšen bolj avtentičen način, ki ne bi vključeval pripovednega načina prikazovanja dogodkov. Vsako dejanje namreč umestimo v pripovedni kontekst iz potrebe, da opravimo najbolj temeljno nalogo, to pa je iden- tificiranje in razumevanje, kaj kdo (vključno z nami) počne ob katerem koh trenutku.« Če razmišljamo na tak način, se zdi primerno, da pripoved raje sprejmemo, kot da jo poskušamo zavrniti. Toda ovira, ki jo moramo pri tem ob- vladati, je očitek kvietizma, pasivnosti, naperjen zoper pripovedne pristope, češ da prevzemanje relativistične drže pomeni izključevanje možnosti postavljanja političnih ali praktičnih odločitev. Herrnstein Smith (1997: 1) pravi, »da zavračanje objektivizma predpostavlja diskvalifikacijo poli- tičnega.« Različni avtorji so zato razvili pristop, ki pod- pira relativizem glede objektivnih trditev, hkrati pa iščejo sodobne in lokalne možnosti reševanja problemov. Herrnstein Smith (ibid.) na primer ponuja ne-objektivistični pristop k ravnanju. Meni, da pri sprejemanju močnih objektivnih trditev preži velika nevarnost, da bodo določene znanstven trditve obveljale za vse podobne situa- cije. Namesto tega »ne-objektivistično« ravnanje temelji na »trenutnem premisleku« (1997: 16) - na okohščinah, možnih alternativah, verjetnih izi- dih, zgodovinskih dokazih in pravnih preceden- sih, širših interesih skupnosti in ciljih, splošnih vrednotah, prepričanjih in pretekhh izkušnjah. Foucaultovo (1981: 12) stahšče, ko sprašuje o reformi zaporov, je podobno: Tega, kar je treba narediti, ne smejo določati reformisti, naj bodo preroki ah zakonodajalci, ampak mora biti narejeno skoz dolgotrajno delo [...], izmenjave, refleksije, poskuse, raz- hčne analize [...] To je problem subjekta, ki deluje. Na tak način lahko študije o pripovedih jem- ljemo kot lokalne in začasne resnice, ki ponujajo lokalne rešitve, o katerih se je mogoče pogajati. IMPLIKACIJE ZA PRAKSO Skoz analizo diskurzov in pripovedi lahko posta- nejo socialni delavci/delavke občutljivejši za diskurzivne posebnosti interakcij s strankami. Da- vid Silverman (1987; 1997) je opravil raziskavo v bolnišnicah in svetovalnicah bolnikom z aidsom, pri čemer ga je zanimala tudi praktična uporaba rezultatov raziskave. V študiji se ne ukvarja z vpra- šanji »učinka terapije«, temveč zagovarja trditev, da lahko mikro-študije interakcij med klienti in strokovnjaki omogočijo vpogled v nevidne dogod- ke pri svetovanju, kar je lahko zanimivo tudi v smislu svetovanja. Pokaže, da imajo določene komunikacijske oblike, kot so posredovanje in- formacij in intervjuji, določene posledice in da ukvarjanje z »delikatnostjo zadeve« pomembno vpliva na odziv khenta (1997: 217). V neki drugi raziskavi pa nas je zanimala prak- tična uporaba proučevanja udeležbe staršev pri zaščiti otrok (Hali, Slembruck, v tisku) in ugotoviH smo tole: udeležba staršev pri odločanju je bila razumljena v smislu njihovega sodelovanja na kon- ferenci o zaščiti otrok, potem pa je organizacija vlog govornikov na konferenci zelo omejila 201 CHRISTOPHER HALL prispevek staršev. Glavna vloga neke mame na konferenci je bila, da sprašuje o splošnih infor- macijah. Na trenutke je poskušala razširiti svojo vlogo in je hotela v razlago vplesti primere iz živ- ljenja svoje družine in ponudbo drugih možnosti, toda zahteva po sodelovanju in skrb strokovnja- kov glede splošnosti razlag je močno omejila nje- no vlogo. V tej študiji smo ugotovili, da smo delali po strokovnem konceptu, kaj naj bi bilo dobro sodelovanje klienta, in analiza diskurzov se je iz- kazala kot »nevtralna« metoda pri odkrivanju kompleksnosti interakcij v socialnodelavskih sre- čanjih. PRIPOVEDNA (NARATIVNA) TERAPIJA Presenetljivo je, kako se »pripovedno« vedno bolj rabi kot metafora, s katero je mogoče definirati različne terapevtske pristope (White, Epston 1990, Freedman, Combs 1996). Hkrati s hitrimi in k rešitvi naravnanimi metodami so terapevti sprejeli teorijo in analizo pripovedi zlasti kot temelj za razvoj novih pristopov in ne toliko kot kritike tradicionalnih metod. Take poskuse zasle- dimo tudi pri razvoju pristopov v socialnem delu (Parton, 0'Byrne, v tisku). Na kratko, pripovedni pristopi v terapiji spre- jemajo kritiko tradicionalnih metod, ki so ignori- rale širši socialni in kulturni kontekst in so se opi- rale na ekspertizo terapevta, ki določa, kaj sestav- lja problem in kaj je ustrezen rezultat terapije. Pogled se premakne od znanstvene identifikacije družinske patologije k ukvarjanju z možnimi rešitvami. Kar postane pomembno, ni več, kaj je povzročilo problem (če je to sploh mogoče spo- znati), ampak kaj definicije povedo o rešitvah. Kot zapiše Miller (1997: 25): »[Konstruktivistični terapevti] ugotavljajo, da nekatere formulacije težav bolje peljejo k rešitvam kot druge, in del odgovornosti terapevtov je, da k definiranju 're- šljivega problema' vključijo klienta.« Pri pripovedni terapiji je ključnega pomena družbenokonstruktivističen pogled na identiteto. Ljudje niso fiksirane entitete z osebnimi lastno- stmi, ki bi jih bilo mogoče definirati; te lastnosti so producirane skoz ponavljajoče se interakcije s tistimi okoli nas. Kot pravita Freedman in Combs (1996: 34-5): »Potemtakem ne obstaja ni nič take- ga kot 'bistveni' jaz. 'Sebe' je družbeno konstrui- rano skoz jezik in se vzdržuje s pripovedjo. O 'sebi' ne mislimo kot o stvari, ki je znotraj nekega posameznika, ampak kot o procesu ali delovanju, ki se pojavi v prostoru med ljudmi [...] Različni 'sebe' nastanejo v različnih kontekstih in noben jaz ni bolj resničen od drugega. Ljudje drug dru- gemu kontinuirano ustvarjamo 'sebe' in obstajajo številne možnosti o meni, tebi in 'sebi' drugih ljudi.« Pripoved postaja ključna metafora, in če so ljudje produkti zgodb, ki jih pripovedujejo sami ali drugi o njih, potem lahko nove možnosti iščemo v boljšem pripovedovanju zgodb; temu se reče »reavtorizacija«. Terapija je usmerjena v »eksternalizacijo« problema; če posameznik ne poseduje določenega bistva aU lastnosti, potem problem ni v njem. S tem da vidimo problem kot nekaj zunanjega, usposobimo klienta, da vidi pro- blem kot nekaj, kar je sicer neizogibno, a se lahko spremeni. Hoffman (1991) opaža: »Postmoder- nistični terapevti ne verjamejo v 'bistvo'. Znanje, glede na to, da do njega pridemo družbeno, se spreminja in prenavlja v vsakem trenutku inter- akcije. Zgodba ali tekst ne skrivata nobenih pome- nov, ki bi imeli prednost. Terapevt, ki gleda na tak način, bo med pogovorom pričakoval, da bo na površje prišla nova in bolj obetajoča pripoved, pri čemer bo to pripoved jemal kot spontano in ne kot načrtovano.« Tak pristop ima številne značilnosti. Prvič, na terapevta ne gleda kot na eksperta, ampak je ena- ko pomembna klientova iniciativa. Zato sta najpo- membnejša koncepta dodajanje moči in izmenja- va znanja. Drugič, ukvarjanje z rešitvami pomeni, da se terapija usmeri v majhne korake in dose- gljive cilje. Tretjič, s pogledom, da so problemi zunaj posameznika, spodbijamo pripisovanje krivde. Četrtič, zaradi spoznanja, da zgodba po- trebuje občinstvo, je pozornost namenjena temu, kako se klient predstavi sebi in pomembnim drugim. Pri pripovedni terapiji in podobnih pristopih ne gre za neposredno implementacijo anaHze in teorije pripovedi. Teorija pripovedi ima številne pristope, ki jih je težko uskladiti, in kompleksnost idej otežuje njihovo uporabo. Spopad razHčnih terapevtskih pristopov pa je že ustvaril prostor, kjer poteka pogajanje o vlogah in pričakovanjih glede problemov in rešitev. Taki pristopi so zago- tovo prinesli nov veter v razvoj in postavili pod vprašaj simpHstične in medicinske modele dia- gnoz, obravnav in rešitev. Resno vzamejo dina- miko življenja s »problemom«, hkrati pa že ciljajo na njegovo spodkopavanje. 202 PRIPOVED (NARACIJA) IN SOCIALNO DELO SKLEP Ideje o pripovedi (naraciji) so pomembne in mo- čne v sodobni teoriji, analizi in praksi. Je že tako razširjena, da obstaja nevarnost, da zaradi pre- pogoste rabe ostane brez pomena. Na eni strani imamo opraviti z množico pristopov, ki skupno ne peljejo k univerzalno sprejetim stališčem o pripovedi, na drugi strani pa se podobne teme pogosto uporabljajo, ne da bi bile prepoznane razlike med njimi. Ideje, povezane z pripovedjo, so razširjene prek disciplin in ponujajo celo vrsto možnosti razvoja teorije in analize. Nadaljnje razi- skave lahko še bolj razvijejo te ideje in pripeljejo k še večji jasnosti pri njihovi uporabi. Socialnemu delu teorija in analiza pripovedi ponujata razburljive možnosti, pa tudi resne argu- mente za njegovo preoblikovanje. Toda ravno ko je socialno delo začelo upravičevati svoj znanst- veni mandat »prakse, ki temelji na dejstvih«, se pojavi teorija pripovedi in začne take težnje spod- kopavati ter ga spet potisne v negotovost in skrom- ne ambicije. Pretirano ukvarjanje socialnega var- stva z ocenjevanjem, ukrepi in merljivim uspehom zagotovo ne zmore obvladati nejasnosti, ki jo vnaša razmišljanje o pripovedih. Toda socialno delo, ki je že po tradiciji neobtožujoče in zago- varja samozavedanje, je usmerjeno k odnosu in je tako rekoč umetnost in blizu pripovedništvu. Parton in 0'Byrne (v tisku) sta dognala neka- tere ključne značilnosti »konstruktivističnega so- cialnega dela«: »Priznanje in uporaba negotovosti je bistvena in spodbuja praktike, da spoštujejo drugačnost in uporabnikovo izkušnjo. Praktiki zato ne bi smeli pričakovati, da bodo vnaprej ve- deh, kakšni morajo biti rezultati interakcije, saj lahko v najboljšem primeru le sprožijo posledico [...] Gre za pristop, ki prepozna tako pomembnost dialoga kot tudi ključni pomen jezika pri kon- strukciji izkušenj in identitete in ki upošteva tudi razsežnosti vprašanja moči. Ideje o udeležbi in partnerstvu vzame zares.« Tako. Moramo končati z zgodbo, z resnično zgodbo. Lani je moj sin, takrat je imel deset let, na škath s kosmiči videl ponudbo, da lahko dobi avtomobilček, če izreze določeno število kupo- nov. Zbral je nujno število in jih poslal. Nekaj tednov pozneje je res prišla igračka. Toda avtomo- bilček, ki ga je dobil, je bil zelo majhen, dolg kakšnih sedem centimetrov, in posamezni deh niso šh skupaj. Pogovarjala sva se o njegovem ra- zočaranju. Počutil se je prevaranega, dobil ni nič takega, kar je bilo narisano na škath, in v resnici ni bilo vredno truda. »No,« je rekel potrto, »to so torej zate devetdeseta.« Upajmo, da bodo pre- napihnjene trditve in neizogibno razočaranje zna- nosti socialnega dela v devetdesetih pripeljale k skromnejšim in bolj negotovim pripovedim so- cialnega dela v novem stoletju. OPOMBE ' Podatki so zbrani iz razhčnih študij socialnega dela. Nekateri imajo bolj družbenopolitično kot teoretsko usmeritev (HaU 1987; HaU 1997; Packman, Hali 1998). Vključujejo avdio posnetke sestankov, intervjuje socialnih delavcev s strankami, raziskovalno-razvojne intervjuje socialnih delavcev, pa tudi poročila in zapiske. AnaHza pripovedi v tem tekstu je bolj indikativna kakor podrobna. ^ Nekatere od teh razvojno-raziskovalnih intervjujev so kritizirah, češ da je šlo bolj za strokovni pogovor, ker je bil socialni delavec z istega oddelka kot raziskovalec. ' Spencer (1988: 65) meni, da so informacije, ki so zajete v poročilih sodišč, izbrane tako, da podpirajo ustreznost izdanih sklepov. "* Alasuutari (1995) ugotavlja, da je v različnih pristopih, ki temeljijo na strukturalističnih kulturnih študijah, razplet definirajoča karakteristika zgodbe, saj nekateri teksti vsebujejo razplet, drugi pa ne, s čimer pa noče zmanjšati pomena pripovednih značilnosti »ne-zgodb«. Drugi avtorji se bolj strinjajo z Whiteom in vidijo možnost razvoja pripovedi v vseh tekstih (Herrnstein Smith 1980: 232, Butler 1980: 13). 203 O' CHRISTOPHERHALL iTf(miV- LITERATURA - Atkinson, M., Drew, P. (1979), Out in Court: The organisation of verbal interaction in judicial settings. London: Macmillan. Alasuutari, p. (1995), Researching Culture: Qualitative methods and cultural studies. London: Sage. Bakhtin, M. (1984), Problems of Dostoyevsky's Poetics. Manchester: Manchester University Press. ' Barthes, R. (1977), Image-Music-Text. London: Fontana. — (1982), Introduction to the structural analysis of narratives. V: Sontag, S. (ur.), A Barthes Reader London : Jonathan Cope. Bauman, R. (1986), Story, Performance and Event: Contextual studies of oral narrative. Cambridge: Cambridge University Press. Bazerman, C, Paradis, J. (ur.) (1991), Textual Dynamics of the Professions: Historical and contemporary studies of writing in professional communities. Madison: University of Wisconsin Press. Becker, G. ( 1999), Disrupted Lives: How people create meaning in a chaotic world. Berkeley: University of California Press. Bruner, E. M. (1986), Ethnography as narrative. V: Turner, V., Bruner, E. M. (ur.) The Anthropology o/Êxpenence. Chicago: University of Illinois Press. Butler, L. (1990), The imaginary present or what isn't literature. Parlance 2, 2: 5-15. r. Cedersund, E. (1999), Using narratives in social work interaction. V: Jokinen, A., Juhila, K., Poso, T. (ur.). Constructing Social Work Practices. Aldershot: Ashgate. Chatman, S. (1978), Story and Discourse: Narrative structure in fiction and film. Ithaca: Cornell University Press. CicouREL, A. (1973), Cognitive Sociology. Harmondworth: Penguin. Crago, H. (1981), The child as aidos: Oral narrative and spontaneous narratives of pre-school children. Neobjavljen članek, naveden v: Maclean M. (1988), Narrative as Performance: The Baudelairean experiment. London: Routledge. Culler, }. (1980), Fabula and Sjuzhet in the analysis of narrative. Poetics Today 1: 27-38. CuRRiE, M. (1998), Fosímodem A/arraí/ye Т/геогу. Macmillan: Basingstoke. , i . Derrida, J. (1976), Of Grammatology. Baltimore: John Hopkins University. Dreyfus, H., Rabinow, P. (1982), Michel Foucault: Beyond structuralism and hermeneutic. Hemel Hempstead: Harvester. Eagleton, T. (1983), Literary Theory: An Introduction. Oxford: Blackwell. Emerson, R. (1987), On last resorts. American journal of Sociology, 87 (l):l-22. Fairclough, N. (1992), Discourse and Social Change. Cambridge: Polity. Fish, S. (1980), Is There a Text in this Class? The authority of interpretive communities. Cambridge, Mass and London: Harvard University Press. Forster, E.M. (1974), Aspects of the Novel. London: Edward Arnold. Foucault, M. (1981), Questions of Method, Ideology and Consciousness, 8:3-14. Freedman, J., Combs, G. (1996), Narrative Therapy: The social construction of preferred realities. New York: Norton. Frye, N. (1957), The Anatomy of Criticism. Princeton: Princeton University Press. Garfinkel, H. (1967), Studies in Ethnomethology. London: Polity. 204 PRIPOVED (NARACIJA) IN SOCIALNO DELO 205 Gergen, K. (v tisku), Narrative, Moral Identity and Historical Consciousness (dostopno na www.swarthmore.edu/SocSci/kgergenl). GoFFMAN, e. (1981), Forms of Talk. Oxford: Basil Blackwell. Greenhalgh, t., Hurwitz, B. (1999), Narrative Based Medicine. London: BMJ Books. Grint, K., Woolgar, S. (1992), Computers, guns and roses: What's social about being short. Science Technology and Human Values, 17: 366-380. GuBRiuM,}., Holstein, }. (1998), Narrative practice and the coherence of personal stories. Sociological Quarterly, 39, \: \65-83. Hall, C. (1987), Admission of Younger Children to Residential Care. (Neobjavljena študija.) - (1997), Social Work as Narrative: Storytelling and persuasion in professional texts. Aldershot: Ashgate. Hall, C., Slembrouck, S. (v tisku), Parent Participation in Social Work Meetings: The case of child protection conferences. Hall, C., Sarangi, S., Slembrouck, S. (1997), Narrative transformation in child abuse reporting. Child Abuse Review 6: 272-282. Herrnstein Smith, B. (1980), Narrative versions, narrative theories. Critical Inquiry, 7: 212-236. — (1997), Belief and Resistance: Dynamics of contemporary intellectual controversy. Cambridge, Mass: Harvard University Press. Hoffman, L. (1991), Foreword. V: Andersen, T. (ur.). The Reflecting Team: Dialogues and dialogues about dialogues. New York: Norton. Howe, D. (1993), In Being a Client: Understanding the process of counselling and psychotherapy. London: Sage. Hyden, L. (1997), The institutional narrative as drama. V: Gunnarson, B., Linell,P., Nordberg, B. (ur.) The Construction of Professional Discourse. London: Longman. IsER, W. (1974), The Act of Reading: A theory of aesthetic response. Baltimore: John Hopkins University Press. Jefferson, G. (1990), List construction as a task and resource. V: Psathas, G. (ur.) Interactional Competence. Washington : University of America Press. Jokinen, a., SuoNiNEN, e. (1999), From crime to resource: Constructing narratives in a social work encounter. V: Karvinen, S., Poso, T., Satka, M. (ur.). Reconstructing Social Work Research. Jyvaskyla: SoPhi. Labov, W. (1972), Language in the Inner City, Philadelphia: University of Pennsylvania Press. Labov, W., Walestsky, J. (1967), Narrative analysis: Oral versions of personal experiences. V: Helms, J. (ur.) Essays in the Verbal and Visual Arts. Seattle: University of Washington Press. Latour, B. (1987), Science In Action. Milton Keynes: Open University Press. Latour, B., Bastide, F. (1986), Writing Science: Fact or fiction. V: Gallon, M., Law, J., Rip, A. (ur.), Mapping the Dynamics of Science and Technology. London: Macmillan. Lieblich, A., Trival-Mashiah, R., Zilbuer, T. (1998), Narrative Research: Reading, analysis and interpretation. Thousand Oaks, Cal., and London: Sage. Lyotard, J. (1997), The Postmodren Condition: A report on knowledge. Manchester: Manchester University Press. McLean, M. (1988), Narrative as Performance: The Baudelaire experiment. London: Routledge. Miller, G. (1997), Becoming Miracle Workers: Language and meaning in brief therapy. New York: Aldine De Gruyter. CHRISTOPHERHALL 206 MiSHLER, E. (1984), The Discourse of Medicine: Dialectics of medical interviews. Norwood, NJ: Ablex. Nystrand, M., Wiemelt, }. (1991), When is a text explicit; Formalist and dialogical conceptions. Text, 11 (1): 25-41. Packman, J., Hall, C. (1998), From Care to Accommodation: Support, protection and control in child care services. London: The Stationery Office. Parton, N. (1998), Risk, advanced liberalism and child welfare: The need to rediscover uncertainty and ambiguity. British journal of Social Work, 28: 5-27. Parton, N., O'Byrne, P. (v tisku). Constructive Social Work: Constructionist and narrative approaches to practice. Payne, M. (1996), What is Professional Social Work. Birmingham: Venture Press. Pierson, J. (1998), Book reviews. Commtm/iy Care, 22-28 October. Pithouse, a., Atkinson, P. (1988), Telling the case: Occupational narrative in a social work office. V: CouPLAND, N. (ur.), Styles of Discourse. London: Croom Helm. PoLANYi, L. (1985), Conversational storytelHng. V: Dijk, T. van (ur.), Handbook of Discourse Analysis, Vol. 3. London: Academic Press. Prince, G. (1973), Т/ге Grammar o/Stones. The Hague: Mouton. Propp, V. (1968), The Morphology of the Folk Tale, Austin. University of Texas Press. Rice, P., Waugh, P. (1989), Modern Literary Theory: A reader London: Edward Arnold. Rimmon-Kenan, S. (1983), Narrative Fiction: Contemporary poetics. London: Methuen. Rosenau, P. (1992), Post-Modernism and the Social Sciences: Insights, inroads and intrusions. Princeton: Princeton University Press. Sacks, H. (1992), Leciwres on Co/iversaiion. Oxford: Blackwell. Shuman, A. (1986), Storytelling Right: The use of oral and written texts by urban adolescents. Cambridge: Cambridge University Press. Silverman, D. (1987), Communication and Medical Practice: Social relations in the clinic. London: Sage. — {\997), Discourses of Counselling: HIV counselling as social interaction. London: Sage. Smith, D. (1993), Texts, Facts and Femininity: Exploring the relations of ruling. London: Routledge. Spencer, J. (1988), The role of text in the processing of people in organisations. Discourse Processes, 11: 61-78. Stenson, K. (1993), Social work discourse and the social work interview. Economy and Society, 22, 1:42-76. Stewart, A. (1991), The role of narrative structure in the transfer of ideas: The case study and management theory. V: Bazerman, C, Paradis, J. (ur.), Textual Dynamics of the Professions: Historical and contemporary studies of writing in professional communities. Madison: University of Wisconsin Press. Surrock, J. (1993), Structuralism. London: Fontana. Todorov, T. ( 1977), The Poetics of Prose. Oxford: Blackwell. Toulmin, S. (1958), The Uses of Argument. Cambridge: Cambridge University Press. White, H. (1980), The value of narrativity in the representation of reality. Critical Studies, 7: 5-27. White, M., Epson, D. (1990), Narrative Means to Therapeutic Ends. New York: Norton. White, S. (1999), Examining the artfulness of risk talk. V: Jokinen, A., Jubila, K., Poso, T. (ur.). Constructing Social Work Practices. Aldershot: Ashgate.