TULJENJE II Odlomki A I 1 e n Ginsberg »Videl sem največje duhooe svoje generacije, uničene od blaznosti, sestradane, histerične, gole . .. < — Allen Ginsberg, Tuljenje I Katera sfinga cementa in aluminija je zdrobila njihove lobanje in jim snedla možgane in domišljijo? Mololi! Osamljenost! Umazanija! Grdota! Smetnjaki in nepridobljivi dolarji! Otroci, ki kričijo pod stopnišči! Mladeniči, ki jokajo v armadah! Starci, ki se solzijo po parkih! Moloh, nerazumljiva ječa! Moloh. piratska brezdušna jetnišnica in kongres bridkosti! Moloh. čigar zgradbe so sodbe! Moloh. ogromni kamen vojne! Moloh zmedene in nemočne državne oblasti! Mololi, čigar razum je golo delovanje strojev! Moloh, čigar kri je tekoč denar! Moloh. čigar prsti so desetero vojska! Moloh. čigar prsi so kanibalski dinamo! Moloh. čigar uho je kadeča se grobnica! Moloh. čigar oči so tisoči slepili oken! Moloh. čigar nebotičniki stoje v dolgih ulicah kot neskončni Jehove! Moloh. čigar tovarne sanjajo in krakajo v megli. Moloh, čigar dimniki in antene kronajo mesta! Moloh, čigar ljubezen je brezkončno olje in kamenje! Mololi, čigar duša so elektrika in banke! Moloh. čigar revščina je duh umrle genialnosti! Moloh. čigar usoda je oblak brezspolne hidrogenske bombe! Moloh. čigar ime je Razum! Moloh. ki je stopil v mojo dušo zgodaj! Moloh. ki sem v njem zavest brez telesa! Moloh. ki me je prestrašil iz moje naravne ekstaze! Moloh, ki se mu prepuščam! Zbudite se v Molohu! Luč se prelaka iz neba! Zlomili so si hrbte, ko so dvigali Moloha v nebesa! Pločniki, drevesa, radijski aparati, nešteto ton! dvignili so mesto v nebesa, ki obstajajo in so okrog im krog nas! Vizije! znamenja! halucinacije! čudeži! ekstaze! vse gnano po aineri- kanski reki! Sanje! oboževanje! razsvetljenja! religije! vsa ta grmada občutljivega sranja! 1125 Prodori! prek reke! klofute in križanja! vse gnano v povodnji! Vrhovi! Obiski treh kraljev: Obupavanje! Desetletje živalskih krikov in samomorov! Možgani! Nove ljubezni! Nora generacija! vržena na čeri časa! Resnično svet krohot v reki! Videli so. vse to so videli! njihove divje oči! njihovi posvečeni kriki! Poslavljali so se! Skakali s strehe v osamljenost! pozdravljali! v rokah rože! Vrgli so se v reko! na ulice! KADDISH Odlomki A I I e n Ginsberg Nenavadno zdaj razmišljati o tebi, ki si prešla za vedno brez steznikov in oči, tačas ko stopam jaz po sončnem pločniku v Greemvich Villagc, ko sanjam nazaj skozi življenje. Tvoj čas - in moj, drveča naproti Apokalipsi. naproti poslednjemu trenutku — roža. ki izgoreva v Dnevu — in vse. kar pride potem. Nobenih besed, ki bi jih mogel reči. in ničesar, za čimer bi mogel jokati, razen Bitij v Sanji, ujetimi ob njenem izginjenju. ki vzdihujejo, kričijo, polni tega dejstva, ki kupujejo in preprodajajo drobce fantom, ki obožujejo drug drugega. ki obožujejo Boga. vključenega v vse to — hrepenenje ali neizogibnost? - tačas. dokler obstaja. Vizija — še kaj? Vse to se poganja okoli mene. ko grem po ulici, se oziram prek rame, tam je Sedma avenija, strelne utrdbe oken pisarniških zgradb, ki podpirajo druga drugo vedno više. pod oblakom, visokim kot nebo za hip — in nebo lam zgoraj — star prostor sinjime. ali ko grem vzdolž avenije proti jugu. naproti — ko stopam v smeri Lower East Sidea — predelom, koder si hodila ti pred petdesetim: leti, majhna deklica — iz Rusije, ko si jedla prve strupene paradižnike Amerike — vsa plašna na pomolu — in se potom prerivala med množico na Orchard Streetu, po poti. ki te je vodila kam? — ki te je vodila v Newark — ki te je vodila naproti vzgoji, poroki, živčnemu zlomu, operaciji, poučevanju v šolah, naproti spoznanju, kako je mogoče biti blazen, v sanji — Kaj je sploh to življenje? 1126 Je mar samo sonce, ki za razum posije le enkrat, zgolj poblisk obstaja. ki ga v bistvu nikoli ni bilo? In ničesar onkraj tistega, kar imamo ta trenutek - - kar si ti nekoč imela — tako uboga — in vendar Zmagoslavje, biti tu, se spremeniti kot drevo, zlomljeno, ali roža — da nasiti prst — vendar blazna, s svojimi cvetnimi listi, obarvanimi, z mislijo na Veliki Svet. pretresena, z zarezo v glavi, s potrganimi listi, skrita v kraterju bolnišnice, zavita v prt. ranjena - nenavadna črta v možganih meseca. Breznična. Nobena roža, podobna tisti, ki se je poznala v vrtu, ki se je borila proti nožu — izgubila. Za vselej. In mi določeni za prav ta Vekomaj — kakor konji Emily Dickinson — namenjeni h koncu. Oni poznajo pot — Ti Zrebci — dirjajo hitreje, kot si mislimo — naše lastno življenje je. ki dirjajo čezenj — in ki ga vzamejo s seboj. II Samo, da bi ne pozabil začetkov, ko je pila cenene brezalkoholne pijače s sodo po mrtvašnicah Newarka, samo da bi jo videl, kako joka ob sivih mizah v neskončnih čakalnicah njenega vesolja, samo da bi vedel za nečloveške ideje Hitlerja pri vratih, za žice v njeni glavi, za troje velikih pabc, zlomljenih na njenem hrbtu, za glasove, ki so trideset let kričali skozi strop njene neokusne zgodnje balade, samo da bi videl časovne preskoke, zapuščanje spomina, trušč vojn, rjovenje in tišino neznanskega električnega šoka, samo da bi prišel do tiste temne noči na železno postelj, udarjen od kapi, potem ko je sonce zašlo za Long Islandom in tačas ko brezkrajni Atlantik rjove tam zunaj z mogočnim klicanjem Obstajanja svojim lastnim, naj se vrnejo iz More — razdeljenega stvarstva — z glavo na blazini bolnišnice, ko umira - v enem samem, poslednjem pogledu — vsa Zemlja ena. edina večna Luč sredi tako dobro znane tome — nobenih solz ob tej viziji — Toda skrb, da bi ključ ostal — na okenski polici — ključ v sončni svetlobi preživelim — da bi lahko vzeli to ploskev svetlobe v dlan — in odprli vrata — in se ozrli nazaj, videli Stvarstvo, kako se leskeče nazaj proti istemu grobu, veličino vesolja, veličino udarca bolnišnične ure na oboku nad belimi vrati — 1127 III O mama kaj vse sem zamudil O mama kaj vse sem pozabil O mama zbogom s tvojima očmi s tvojimi očmi Rusije s tvojimi očmi brez denarja s tvojimi očmi stradanja v Indiji s tvojimi očmi peljanimi od policajev v ambulantni voz s tvojimi očmi privezanimi na operacijsko mizo s tvojimi očmi šoka s tvojimi očmi možganske operacije s tvojimi očmi ločitve s tvojimi očmi kapi s tvojimi očmi samimi s tvojimi očmi S tvojimi očmi s tvojo smrtjo polno rož IV Kra kra kra kričijo vrane v belem soncu nad nagrobnimi kamni na Loug Islandu Gospod Gospod Gospod pod to travo Naomi pol mojega življenja in moje lastno z njenimi kra kra naj bo moje oko pokopano v isti zemlji kjer stojim v Angelu Gospod Gospod veliko Oko ki gleda na Vse in se giblje v črnem oblaku kra kra nenavaden krik Bitij zagnan v nebo nad nihajočimi drevesi Gospod Gospod odmev v nebesu veter sredi opustošenega listja rjovenje spominov kra kra vsa ta leta moje rojstvo sanja kra kra Ne.\v ^ ork avtobus strgan čevelj tista ogromna visoka šola kra kra vse Vizije Gospoda Gospod Gospod Gospod kra 'kra kra Gospod Gospod Gospod kra kra kra Gospod. Prevedel Mart O g e n 1128