IZ VSEBINE: Filip Ka lan: Zgodba o Mariji Nablocki 0 Osip Andrejevič-Šest: Od daleč — za dolgo ... 0 Dušan S k e dl : Seznam vlog, ki jih je igrala Marija Nikolajevna Nablocka v Drami SNG v Ljubljani 0 Nana Sest-Wintrova: Šop spominov # Louis J o u v e t: A propos de »La Folle de Chaillot« Gledališki list Drame Slovenskega narodnega gledališča v Ljubljani. Lastnik in izdajatelj Slovensko narodno gledališče Ljubljana. Urednik Lojze Filipič. Izhaja za vsako premiero. Naslov uredništva: Ljubljana, Urama SNG, poštni predal. Naslov uprave: Glavno tajništvo SNG, Ljubljana, Cankarjeva 11. Tiska Tiskarna časopisno-založniškega podjetja Slovenski poročevalec, Ljubljana. Redakcija 9. številke XXXV. letnika (sezona 1955/1956) je bila zaključena 10. aprila, tisk pa je bil končan 26. maja 1956. Obseg 3 tiskovne pole. Cena izvodu 20 dinarjev. GLEDALIŠKI LIST DRAME SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA LJUBLJANA PETINTRIDESETI LETNIK SEZONA 1955-56 — ŠTEV. 9 JEAN GIRAUDOUX NORICA IZ CHAILLOTA ŠTIRIDESETLETNICA UMETNIŠKEGA DELA MARIJE NIKOLAJEVNE NABLOCKE IN NJENA POSLOVILNA PREDSTAVA ENAJSTA PREMIERA V SEZONI 1955/56 40-LEITNICA UMETNIŠKEGA DELA MARIJE NABLOCKE IN NJENA POSLOVILNA PREDSTAVA JEAN GIRAUDOUX NORICA IZ CIIAILLOTA Igra v,dveh dejanjiih Prevedel JANKO MOiDER Režiser,: dir, BRATKO KREFT s sodelovanjem MIRKA MAHNIČA Asistent: JURO KISLINGER .Scena: VLADIMIR .RIJAVEC Leklton: prof. MIRKO MAHNIČ Kostumi': MIJA JARČEVA Ruicteledec ......................................MAKS FURIJAN Martlad. nait alkar..........................JOŽE ZUPAN Cvetlličaiilkiai...................................MIHAELA NOVAKOVA Preaidemt..........................................JANEZ CESAR 'Barom.............................................EDVARD GREGORIN Pevec ............................................STANE CESNIK Stražnik....................................JUIRU SOUČEK. Postrešček ........................................VINKO PODGORŠEK Cunjar............................................... STANE POTOKAR Gluhonemi............................................ BRANKO MIKLAVC Irma. pcmniivaiika.................................DRAGA AHACICEVA Tnatkair ,........................................: ANTON HOMAR Žongler ........................................ t . ALEKSANDER VALlC Mešeitar ..........................................PAVLE KOVIC Rentnilk. in sndi čjoveik..........................LOJZE DRENOVEC Tepček.............................................BRANKO STARIČ Aur61ie. ©haiiltlotska norica................... MARIJA NABLOCKA Jajdiiin. zdriaivRtJven:i) uradnik.................MAKS BAJEC Pierre............................................... BORIS KRALJ Kamjalar lin ireševallec...........................LOJZE POTOKAR Canstance, passyjska norica........................ELVIRA KRALJEVA Gabnielile, salinjt-sulpištaa norita...............MILA KAClCBVA Josčphllne, concondska norica......................MIRA DANILOVA Načelnik reMiaimmega ttjijskia.....................IVAN JERMAN Diirelkitor........................................DUŠAN SKBDL Prva daima.........................................IVAN(KA MEZANOVA Druga 'dama........................................MAJDA POTOKARJEVA Tretja daima.......................................VIDA LEVSTIKOVA Načelniiik nasmeti ane slkupine....................MAKIJAM BENEDIČIČ Načelnik prijazne Skupine.......................... , DRAGO MAKUC Načelnik slkupilne podobnih Si moiSkih .... JOŽE iZUPAN Starčka igira POLDE BIBIČ, slilkairtjia EMIL RIŽNAR, zaljubljeni par BRANKA KOSTIlC lin ALBERT RANER, postopača FRAN DROFENIK Kot predataivnifai dlj udsitivia, relklaimmegia itiska, kot predsedniilki upravnih odborov, ikot rutdolslediai, din v skiupinaih nasmejamih, prijazniih dn podobnih Sli ,mo3ki>h nastopajo SLUŠATELJI AKADEMIJE ZA IGRALSKO UMETNOST iin s'taitdsiti Kostume iizidelaila g.ledalliiSkia kroj ačmiba pod vodstvom CVETE GALETOVE dn JOŽETA NOVAKA , Inspicient: VIN1KO PODGORSFjK Razsvetljava;: VILI LAVRENČIČ, LOJZE VENE Odrskii mojster: VINKO ROTAR . .. Masker 'itn lasulj ar: ANTON CEClC MARIJA NIKOLAJEVNA NABLOCKA r MARIJI NIKOLA.IKVNI NABLOCKI, VELIKI GLEDALIŠKI UMETNICI, KI JE IZGORELA ZA SLOVENSKO GLEDALIŠČE, GA BOGATILA IN GA BOGATI, KI JE Z NJIM IN ZANJ TRPELA, SE ZANJ ŽRTVOVALA, PA Z NJIM DOŽIVLJALA TUDI ZMAGOSLAVJA, KI MU JE USTVARJALA IN USTVARJA NEPOZABNE, ENKRATNE LIKE, KI ŽIVE' IN BODO ŽIVELI V ZAVESTI SLOVENSKEGA ČLOVEKA; MARIJI N I K O L A J E V N l, KI SE JE — RUSINJA — S SVOJO UMETNOSTJO RAZRASLA V ENO NAJBOLJ MARKANTNIII FIGUR SLOVENSKEGA GLEDALIŠČA IN POSTALA POJEM V SLOVENSKI GLEDALIŠKI OMIKI — OB ŠTIRIDESETLETNEM JUBILEJU NAJISKRENEJE IN KAR NAJTOPLEJE DIREKCIJA DRAME SLOVENSKEGA NARODNEGA GLEDALIŠČA Čestita v. J FILIP KALAN: Zgodba o Mariji Nablocki i Prišla je k nam po prvi svetovni voj,ni, sredi nemirnih časov in iz nemirne dežele, gospa tridesetih let, doma iz velikega obmorskega mast a ofo izlivu Volge, iz Astrahana. Balo je leta 1922: Nered in zmeda, sovraštvo, lakota in kri — tak je bi'l čas, takšna dežela, takšni ljudje. Sla je v emigracijo: Potovala je iz južne Rusije čez Kavkaz v Carigrad, potovala, kakor so ljudje potovali v tej zadnji vrtoglavici revolucijskih dni, panično in nervozno, v rahli žiivčnii omotici, z edino željo v srcu: Naprej, kamor že koli, naprej! Slo je že na jesen, septembrski oblaki so prepredali nebo s težko sivino in z gora so padali v doline nevšečni vetrovi in ceste je pogosto pral nenaden naliv. Sovjeti so razglašali v svojih poročilih, da državljanske vajine ni več. V resnici je ždela še za vsakim vogalom. Po pristaniščih in po železniških postajah so se potikali poraženi intervancionistd. Uniforme vseh vrst so se mešale s civild neznanega porekla. Begunci so bili vmes in pustolovci, otroci brez staršev in starši brez otrok in sumljivi tipi z dokumenti in brez dokumentov. Patrole in racije: zoper taitove in žeparje in prostitutke in agente vseh barv in držav, rdeče in bele in takšne iz zapadnih služb. Vso pot so potnike spremljale novice, da se bog usmili, in vsepovsod so jih presenečala drugačna sporočila o tem, kaj se dogaja, in za sleherno ibesedo je trepetala panika novih vojnih zapletov. Tako čez dan. Ponekod so po hotelih še stregli gostom. Te lokale je ponoči zajel histeričen nemir: karte in muzika in ples, klavir in balalajke im cigani, tuje valute in alkoholi dn brezumni smeh izgubljenih iluzij. Za gospo iz Astrahana: hrupna samota sredi neznanih, nervoznih, nezaiupnih, nestrpnih ljudi, ki sami s seiboj niso vedeli ine kod ne kam. Tako je šla skozi kaos, za možem, za svojim drugim možem, v Evropo. , Bila je dolga in zamudna pot po Gruziji skozi Tiiflis in Batum do Carigrada dn iz Carigrada do grške obale in po Grčiji skozi gorate predele čez mejo do Sofije in iiz Bolgarije spet v novo državo in po Balkanu daleč gor na sever, proti Alpam, dolga in nevšečna pot za mlado žensko z neznatno prtljago, brez spremstva in pametne pomoči po neštetih uradih za potna dovoljenja, po vozovih in ladjah, na morskih pomolih in po železniških peronih, sredi zatohle gneče po čakalnicah in po tesnih oddelkih tretjega razreda, dolga in tegobna pot, polna stisk in zadreg zmedenega ženskega srca, polna otožno razposajenega slovesa od starih znancev, polna nepriznanega in žgočega domotožja, dolga pot, vsa prežeta z brezupno, onemoglo, sentimentalno želijo po miru, po zatišiju, po svidenju s človekom, ki ga je ta mlada ženska pogrešala tri dolga leta. 389 Ljubljana? Pobrala je svojo neugledno prtljago in izstopila. Popoldan se je že nagibal v večer. Šla je v mesilo in se negotovo razgledovala po ulicah. Kje neki leži ta kraj? Vse kaže, da nekje med hribi v Alpah. Kavarne, restoraini, gostilne, cerkve, barok in secesija: letovišče, avstrijska provinca. (Nekje med Dunajem in Trstom nemara, ali med Budimpešto in Benetkami, tako nekako. Vseeno. Vseeno, kako in kje. Tu, tako so jii sporočili, v tem mestu da je njen mož. Pravzaprav še ni mož: dogovorjena sta bila, da se vzameta, ko se snideta. Pri gledališču da dela spet, kakor pred leti, ko sta se ločila, doma, sredi revolucije. Vedela je za ulico in številko. Ustavila je človeka, ki je šel mimo, in ga pričela vpraševati za naslov. Pomagala si je, kakor je vedela in znala, govorila je v svoji mehki govorici s pojočimi vokali, ljubeznivo dn malce hudomušno, z zvedavo zamišljenim nasmeškom. Pozorno je sledila razlagi in si s komično diskretnimi kretnjami ponavljala navodila, da bi se prepričala, ali si je vse prav zapomnila: »Naravnost«, »mi-mo cerkve tam doli«, »čez mosft«, »na levo«. Pokimala je in šla. Ljudje so postajali na pločniku, se ozirali za njo in se smehljali. Bila je trudna in prašna, na smrt zbita od dolge vožnje, skromno oblečena, vase pogreznjena in v svoje misli, malodušna v osamljenosti med tujimi ljudmi. Vendar vse to n!i moglo prikriti, da je lepa. Lepih žensk se tudi v naši deželi ne mamljka. Zavoljo same lepote se ljudje pni. nas ne ozirajo iza tujimi ženskami. Ta dama z ljubeznivim nasmeškom in zamišljenim pogledom je bila drugačna kakoir tiste živahne, okretne, mikavne, ošalbne ruske emigrantke, ki so po prvi svetovni vojni vznemirjale s svojim eksotičnim temperamentom moški svet po Evropi. Bila 'je takšna, da je v nasmešku in v sleherni kretriji, v mehko' zibajoči se hoji, v vsem svojem nastopu razodela tist6 redko in tako dragoceno potezo izjemne privlačnosti, ki iio naši ljudje, nezaupni in težke krvii, le hudo neradi dn le malokdaj priznavajo ženski — ibila je očarljiva. Bilo je priznanje: to, da so se oizirali za njo. Ona tega še opazila ni. Ustavila se je na trgu ob Ljubljanici, pred hišo v Šolskem drevoredu s številko 2. Tukaj da prebiva njen mož, tako so ji sporočili. Vedela je, da ima v prvem nadstropju najeti dve sobi. Brilo je že pod večer in moža ni bilo več doma: odšel (je v gledališče. Vseeno: prišla je. Mir, zatišije, svidenje. Ne: pri gospodinji je stanovala tudi neka zadirčna in jezikava ruska emigrantka: ta je svojo očarljivo rojakinjo nevljudno nadrla in ji na nos zaloputnila vrata. Potnica s svojo neugledno prtljago je odklamala po stopnicah, zmedena, potrta, ogorčena, maloduišna, vse hkrati. Prespala je noč v isti hiši, pri dveh dobrosrčnih gospodičnah, ki sta ji skuhali čaja in ji postlali z novimi rjuhami. Z možem sta se videla šele drugo jutro. 2 To ni bila Marije Nikolaijevne prva romantična prigoda z drugim možem. Tudi vzljubila sta se čisto — »po starem«: Marija je rasla v gledališkem vzdušju. Mati je bila igralka, oče lastnik zasebnega gledališča, direktor lin po potrebi režiser, ali kakor so takšnim podjetnikom dejali takrat v Rusiji — »entrepreneur«. Materi je bilo ime Olga Meier in očetu Nikolaj Borislavski in hčer sia vzgojila po takratni šegi v dekliškem internatu, v »institutu«, in nato so jo poročili z zelo lepim in zelo bogatim gospodom z eksotičnim imenom Karpa Balaisa in temu svojemu možu je rodila dva sima, Jakoba in Ivana, in nato se je ločila, že pred prvo vojno, leta 1911. Skratka: bila je mlada in lepa gospa z biografijo. Takrat, ko je zagledala svojega drugega moža. To je bilo v Moskvi, na cesti, nedaleč od gledališča. Vendar takrat nista spregovorila drug z drugim. Bilo je leta 1914, mlada dama je bila takrat sredi dvajsetih, on že močno v štiridesetih: Videla ga je pravzaprav le od daleč, vendar ga je poznala — vedela je, da je igralec in da nastopa pri Kor.šu. Bil je duhovit in ratzgiban gledališki človek, čudovit delovni tovariš, razgledan in kulturen igralec z bleščečim gl uma.siki m darom in z dragocenimi izkušnjami v karakterni igri, inteligentnega obraza 'in eleganten v svojem nastopu, ljuibiitelti francoske komedije in ljubitelj ruskih klasičnih realistov. Zelo so ga privlačevali dramatizacijski poizkusi moskovskih hudožestvenikov, ki so med leiti 1910 in 1917 tvegali obsežne uprizoritve značilnih odlomkov iz romanov F. M. Dostojevskega. Te predstave so leto za lotom doživljale desetine ponovitev ne le v Rusiji, tudi v tujini. Z evropsko in ameriško turnejo K. S. Stanislavskega med letli 1922 in 1924 so te odrske predelave zaslovele po vsem sveitu: »Braitje Karamazovi«, »Besi«, »Selo Ste-pančikovo«. Pozneje se je tudi sam lotili podobnih poizkusov in uspel. To je bilo že po vodni, v emigraciji. Tam je tudi režiral, učil mlajše igralce, se ukvarjal s pisanjem gledališkega priročnika. Vnet in požrtvovalen pedagog je bil že prej, ko sita se našla z Marijo Nikolajevno: postal je gledališki učitelj mlade dame. »Ce sem zdaj nekdo,« tako pripoveduje gospa iz Astrahana še dobrih trideset let po tem srečanju, »tedaj se imam zahvaliti le njemu. Vse, kar igralcu lahko da gledališka šola ali akademija, to mi je dal mož.« Ta mož je bil Boris Vladimirovič Butjata, visega komaj nekaj čez šttiri leta igralec in režiser v ljubljanski Drami in vendar eden izmed pomembnih pionirjev v slovenski gledališki umetnosti: »Putjata —- človek — Rus — slovenski igralec«, tata* govori o njem Oton Zupančič, »da, in slovenski režiser — brez vnanje fonetike, a z dušo, ki je čutila in slutila z nami, gorela in izgorela za nas.« Prišel je v Ljubljano leta 1920 z emigrantsko družino Mura-tova, ki se je kmalu razšla. V tej igralski Skupini je igral v ruščini. Vendar je ostal, ko so odšli. Privadil se je slovenski govorici in vzgajal vse do svoje smrti ljubljanske igralce. Med njimi sta njegova vidna učenca Janez Cesar in Ivan Levar. Ce sita znala ta dva prvaka že prav kmalu, sredi svojih igralskih začetkov, dokaj zanesljivo oblikovati raznotere človeške značaje, gre nemajhna zasluga nesporno njunemu učitelju, ki se je nenavadno rahločutno vživljal v njuni osebnosti, tako različni po temperamentu, umetniškem daru, izraznih sposobnostih: prvi izrazit ljudski umetnik, komik in karakterni igralec, drugi itraged, bivši operni pevec mednarodnega slovesa, oblikovalec monumentalnih človeških usod. Tisto jesen, ko je prišla k nam Marija 'Nikolaj evma, je bil Putjaja že hiudo bolan. Drugo leto je prestal težko operacijo, po nji je začel naglo slabeti. Vendar je prav v teh zadnjih sezonah mimo neštetih igralskih nalog uprizoril tri znamenita ruska dela v lastni dramatizaciji: Dostojevskega roman »Idijot« in povest »Stričkov sen«, Leva Tolstoja roman »Ano Karenino«. Bili so prvi odmevi hudožestvenega stila na slovenskem odrtu. Bilo je tudi slovo — slovo Borisa Vladimiroviča od dadijne ruske zemlje, slovo od Marije Ni-kolajevne. Nastopila je v vseh treh uprizoritvah: bila je Nastasja Filiipovna v »Idijotu«, Zina v »Snu«, Ana v »Karendni«. 20. marca 1925 je pisal v Ljubljano svoje zaidnje pismo v slovenščini. Pisal ga je Franu Lipahu, iz pančevske bolnišnice, s smritne postelje, pacient med tolažilnimi injekcijami in zadnjo omedlevico. V tem pismu so zapisane te ganljive besede: »Mislim, da je operacija končno neizogibna, toda jaz bi si jo žeilel šele po gledališki sezoni, za ta čas bodo že našli gg. zdravniki nekaij za olajšanje bolečin. Talko mislim, da se koncem bodočega tedna napravim na pot v Ljubljano...« Odpravil se je, čez slabe tri tedne, odpravil na pot, od koder ni več vrnitve. Bilo je 8. apnila v Pančevu, v bolnišnica ruskih emigrantov. Ta fanatični komedijant rusiko liitavskega porekla je spregovoril svoje zadnije besede na odru v slovenskem jeziku: igral je Žida Bonaventuro v Zupančičevi »Veroniki Deseniiški«, teden dni pred tistim pismom s smrtne postelje, na reprizi 14. marca. Še za življenja je pletla gledališka legenda svoj venec okrog njegovega spomina, zakaj bil je nekaij več kakor nadarjen, spreten, simpatičen igralec. Bajazzo! Smejte se in ugovarjajte romantični besedi! Resnica je resnica: tak je bil, Bajazzo, klasični Bajazzo. Nešteto večerov je zabaval publiko do solz, mojsiter komedijske improvizacije, in le malokateri gledalec v parterju je slutil, kako je taisti človek, tako bleščeč in zmagovit na pogled, nekaj trenutkov pred svojim nastopom ždel v garderobi bled, upal, sključen, iin drgetal od bolečin, mrzlice in brezupa, da ga je šele zdravnikova injekcija spravila na noge. Res, da je »igral«, ne: »doživljal«. Na odru je bil pravi čudež okretnosti, zgovornosti, domiselne razposajenostik Njegova igra je obsegala vse, čemur pravi gledališka govorica »brdo«, »verva«, »rutina«. Slepil je gledalce, slepil kakor premočno privita luč. Sveča, prižgana na obeh konaih. Bila je žlahtna omotica, polna genialnih prebliskov — ne »doživetje«. V tej omotični igri je utripala »duša, ki je gorela in izgorela za nas.« S tem žlahtnim vitezom iz pravega rodu hiistriomov je za vselej povezano tudi gledališko ime Marije Nikolajevne: Med vojno, leta 1916, je najel Boris Vladimirovič zasebno gledališče v Kijevu. Tam je nastopila njegova učenka kot Nelly v komediji danes že pozabljenega pisca Banj a tinskega z naslovom »Kariera Nablockega«. Bila je spretno izbrana vloga za mlado dekle z bistro glavo, živahno naravo in privlačno zunanjostjo. Nadarjena začetnica je doživela svoj prvi nesporni uspeh v javnosti. Učitelj jo je pohvalil, rekoč da je bila prava Nablooka. Naziv se je učenke prijel: izbrala si ga 'je za gledališki psevdonim. Tako se je Marija Nikolajevna, z dekliškim priimkom Bordslavsika, za vse svoje dni spremenila v — Nablocko. Ime, ki druži dvoje življenj, to in onstran tistega odra, s katerega stopimo nekoč vsi za kulise, v neblagii somrak minljivosti. 3 Na Putjatovo opozorilo si je Marijo Nikolaijevno ogledal eden izmed vodilnih ljudi takratnega ruskega gledališkega sveta — Nikolaj Nikolajevič Sinelnikov. To je bil, kakor beremo v spominih tragedke Olge Smirnove iz Malega teatra in v letopisu Moskovskega hudožestvenega teatra iz * V* M. N. Nablocka kot Kleopatra v Sha-wovi igri »Cezar in Kleopatra« — 1923—24 leta 1944, režiser in igralski pedagog, ki je delal dolga leta v Kijevu, Odesi in Harkovu, pa tudi celih desat sezon, med leti 1900 in 1910, v Teatru Korša, v Moskvi. »Bntrepreneur« z dobrim posluhom za igralsko psiho, izkušen v vodstvu gledaliških zadev, spreten v izboru primernih iger, občuti j iv za okus, za odpor in sprejem, za odziv svoje publike, je vzgojil mnoge umetnike, med njimi nekatere prve igralce iz družine Stanislavskega in Nemiroviča-Dančenka. Pod njegovim vodstvom sta nastopala Davidov in Varlamov, pni njem so začeli svojo igralsko pot Moskvin in Kačalov in Savina. Tudi svojega poznejšega Mitjo v »Braitiih Karamazovih«, L. M. Leonidova, je angažiral Dančenko iz Korševega gledališča: videl ga je tam leta 1901 kot Hlestakova v Gogoljevem »Revtizorju«, v uprizoritvi, ki jo je režiral N. N. Sinelmikov. V vsem svojem delu je dokazal ta nemirni duh, ki je iz leta v dan snoval nove gledališke družine po južni Rusiji, nenavadno življenjsko energijo. Umrl je leta 1939, pravi gledališki patriarh, v visoki starosti štiiriinosemdeset let. Vse kaže, da je delal Nikolaj Nikolajevič malodane do svojega zadnjega diha, zakaj štiri leita pred smrtjo mu je izdal Ruski dramski teater v Harkovu obsežne spomine z naslovom — »Šestdeset let na odru«. Marijo Nikolajevno si je ogledal Siinelmikov v Kijevu, kjer je dokaj redno gostoval njegov harkovski ansambel. Bila je njena druga velika vloga: v znani igri A. N. Ostrovskega .»Volkovi in ovce« je igrala Glafiso. Stari režiser in impresanio, bistroviden v presojah igralskih zadev, je spoznal, da ima pred seboj igralko, ki ji je narava poklonila vse, kar zahteva oder oid mlade začetnice — »exterieur«, »temperament«, »inteligenco«, »talent«. Najel jo je že tisto sezono, leta 1916, za svoje gledališče v Harkovu. Tam je nastopala Nablocka, sprva še skupaj z možem, domala ves čas do svojega odhoda v Ljubljano. Scribe, Sardou, Beaumarchaiis, Ostrovski — to so vodilni avtorji N. N. Sinelnikova med vojnimi sezonami. 393 Sinelnikov je bil vsekakor spreten »entrepreneur«: izbral si je pat nespornega uspeha. Natanko je vedel, kaj potrebuje oder v nemirnem času: zanimivo zgodbo, razgibane značaje, slikovite prizore, kostum in stil, učinkovito teatraliko, skratka — »veliki teater«. Tako si je ustvaril v nezanesljivih vojnih dneh zanesljiv okvir za svoj repertoar v tako velikem, resda provincialnem, vendar gledališko zahtevnem mestu, kakršno je Harkov. In v tem okviru, tako vse kaže, je Marija Nikolajevna kmalu prešla med prve igralke pri Nikolaju Nikolajeviču. Naivke, ljubimke, salonske dame, da govorimo v stari gledališki govorici, takšne vloge so bile že od vsega začetka njena stroka, njen »emploi«, kakor Rusi še dandanes po svojih francoskih vzornikih imenujejo posamezne zvrsti v sistematiki značilnih odrskih figur. Kakšne vloge te svoje stroke, katere vloge v sporedu N. N. Sinelni-kova je igrala Nafolocka, ni težko uganiti: bila je milada, dekorativna, živahna, domiselna, polna neopredeljive erotične draži. Njene roles de resistence so bili takšni ženski značaji, ki zahtevajo osebni čar, sproščen temperament, nevsiljivo koketeiiijo, duhovito sintezo humorja in tragike, spretno konverzacijo, situacijsko prisebnost, zanesljiv čut za historični stil, skratka, vse to, kar ocenjujejo gledališki ljudje med seboj za »gladko igro«. Velike zahteve za mlado — samo po sebi umlijive za veliko igralko: Katarina Hubche, vulgo Madame Sans Gene, kraljica Ana, Aidriena Lecouvreur, grofica Rozina — same »paradne vloge« iz »-velikega teatra« Sardouja, Scriba, Beaumarehaisa. Miimo teh bolj ali manj dekorativnih, teatraličnih vlog se je lotila pogumna začetnica tudi že izrazito dramatičnih, psihološko zamotanih, človeško pretresljivih ženskih usod: igrala je Katarino Kabanoivo v »Nevihti« Ostrovskega. Z igralci Nikolaja Nikolajeviča je Nablooka tudi gostovala v drugih gledaliških središčih: v Odesi in Kijevu, v Rostovu in Tiflisu, v Moskvi. V Tifliisu so ji petrograjski tovariši priredili slovesno odhodnico. Bila je igralska skupina, ki je tiste dni gostovala po Kavkazu, maloštevilna in s slikovitim nazivom »Gnezdo perelatnih ptic«. Gledališki lepak beleži datum 22. avgust 1922, Tiflns, Gruzinski klub. Še danes hrani Marija Nikolajevna ta papir, velik, rumenkast list, preganjen na drobne dele, že rahlo načet v vseh pregibih, prhek in preperel od potovanj in minulih let. Prinesla ga je s seboj v Ljubljano s svojo skromno prtljago, ta spomin na »ptice selivke« iz nekdanje carske prestolnice, zadnji dokument svojih šesterdh ruskih igralskih sezon. Zakaj tu, v Evropi, ni nikdar več igrala v jeziku svoje domače dežele. Prišla je v Slovenijo 9. septembra, kakor poroča Fran Lipah v svojih »Gledaliških zgodbah«, komaj sedem tednov po svoji romantični vrnitvi k Borisu Vladimiroviču je že nastopila med slovenskimi igralci, v njihovi govorici. Bila je znamenita Nastasja Filipovna v Putjatovi dramatizaciji »Idiota«. 4 Premiera »Idiota« je bila na predzadnji november leta 1922. Gledališče je bilo ta večer nabito od parterja do galerije. Uspeh, to se ne da tajiti: bil je soliden in trajen uspeih. Petnajst repriz še 394 tisto sezono, tako je zapisano v statistiki: število, dokaij nenavadno M. N. Nablocka v Salacroujcvi igri »Tak kot vsi« za tedanje skromne gledališke razmere na Slovenskem, ko je zaslovela sleherna igra, ki se je obnovila več kakor pet, šestkrat na leto, že za pravo »piece de resistence«. Za Putjatovo dramatizacijo »Idiota« z 'N atol očko v vlogi Nastasje Fiiipovne ta oanaka vsekakor velja: imela je največ ponovitev, kar jih je kdaj koli doživela katera koli uprizoritev F. M. Dostojevskega na slovenskem odru. Za kronista pa 'ima ta premiera še prav poseben čar. Btiila je prava krstna predstava, več: predstava s kulturno historično patino. Zakaj nepisana kronika si je zabeležila ta večer med curiosa teatralica: vse kaže, da so bili ljubljanski igralci prvi v Evropi, ki so uprizorili to obsežno delo ruskega romanopisca. V seznamu slovitih dramatizacij Moskovskega h ud ožes tveneg a teatra te uprizoritve ni. Boris Putjata pa je prehitel tudi znanega francoskega režiserja Gastona Batyja, katerega pariško predelavo »Idijota« so uprizorili v letih med obema voijnama po drugih jugoslovanskih odrih, v Zagrebu, v Splitu, v Mariboru. Kakopak, da je razodela dramaitizacija Borisa Vladimiroviča tudi svoje nacionalne značilnosti. Odlikovala se je po obilni nuskii meri, kakršne pri nas v Evropi nismo vajeni: predstava je trajala doibre pol ure čez polnoč. Ljudje so vatrajali, vznemirjeni, očarani, prevzeti. In pnvi kakor drugii, gledalci in kritiki, so enodušno priznavali to, kar je po premieri ugotovila tudi časopisna notica: ne le, da »se je vobče prav dobro igralo«, pač pa da je »največ pozornosti vzbujala gospa Nablockaja v vlogi Nastasje«, zakaj — tako opredeljuje Jutrov poročevalec svoj prvi vtis — »izkazala se je temperamentno in ognjevito igralko prav prijetne zunanjosti ter dramatične sile«. Sprejeli so jo, Marijo Nikolaijevno, kalkor gledalci še niso sprejeli tuje igralke na svojem odru. In vendar se je Nablocki takrat pravzaprav godila krivica, navzlic prodornemu uspehu. Gospa iz 395 Astrahana je gledalce tako prevzela z bliščem svoje zrele ženske lepote, da so malone pozabili, kakšno igralko imajo pred seboj. Res, da so poročevalci po dnevnikih na moč hvalili njen prvi opus na slovenskem odru, Nastasijo Filipovno. Slutili so, da je zagonetna tujka mojstrsko presadila na ta oder usodo tega »v poldoraslih letih ostudno zapeljanega in zlorabljenega dekleta,« te »hetere s plemenitim srcem«, kakor so tisti čas patetično opisovali karakterni obris te ruske dame s kamelijami. Podoba te žene ni več ugasnila v spominu gledaliških obiskovalcev. Ze štiri leta po tej vznemirljivi premieri, ko je ljubljanska Drama obnovila predstavo za obletnico Put[jatove smrti in je nekdanjo vlogo Borisa Vladimiroviča — Ro-gožina — že igral njegov učenec Ivam Levar, so se kritiki znova razpisali o tem večeru in o '»diki in najivečjem sijaju tega večera«, o Nastasji, tej »divni, kipeči, silni kreaciji gospe Nabloeke«. Tako Narod in Narodni dnevnik. Vendar: kakor površna presoja pogosto obravnava umetnine zgolj po dnevni tematiki in po obsežnosti obdelane snovi, zgolj po zunanjem videzu, ne po človeški vsebini, tako si tudi prvi ocenjevalci Nafolockine osebnosti niso mogli kaij, da se ne bi ukvarjali skorajda samo z njeno zmagovito zunanjostjo. »Igrati zrna!« Tako ugotavlja eden izmed njih. Mimogrede omenja igralkin temperament, ki da je »pristen in prepričevalen«, tak, da »pridobi celotni prizor na plastiki in barvi, kadar poseže v igro«. Vendar mu beseda steče šele tedaj, ko ves očaran obnavlja svoj optični vtis o mikavni zlatolaski z ljubeznivim nasmeškom in zamišljenimi očmi. »In končno je lepa žena, kar je za gledališko umetnico v vsakem slučaju ena glavnih kreposti«, tako zatrjuje globokoumno zgovorni poročevalec. »Če še omenim, da so njene okusne kretnje povzdigovale efektne in zelo elegantne toalete, je razumljivo, da je Nablocka uprav ona Nastasja Filipovna, katere lepota je že na fotografiji presunila kneza Miškina in ki raapali Rogožinovo strastno ljubezen do brezumja.« Tako Milutin Zamik, podpisan s šifro »M. Z.« v svojem sestavku »Poglavje o Idijotu« dne 17. decembra 1922. »Vrhu tega,« tako beremo v istem podlistku, pa ima Nablocka »krasen, poln glas, pravi dramatski alt«. In navzlic temu, da se je Marija Nikolajevna komaj dva slaba meseca privajala slovenski govorici in bi s tem svojim skromnim jezikovnim znanjem nikakor ne bila mogla nastopiti v svoji obsežni vlogi, da ji nista pri izreki izdatno pomagala dva odlična gledališka fonetika, Oton Zupančič in Fran Lipah, in ji je kakor Putjati za vselej ostal v vokalizaciji in v konzonantkh mehkobni prizvok domače besede, je vendar obvladala ta zanjo nedvomno najtežji del igralsike naloge tako spretno, da se ni čuditi, če beremo iz tistih časov ganljivo izjavo kritika, ki se očarljivi gospe iz Astrahana na ljubo odreka fonetiki svojega materinega jezika: »Nablocka ima seveda v izigovoru marsikak širok ruski glas, toda prav nič to ne moti cizelirane jasnosti njenega slovenskega govora, in srečal sem se z znancem celo v mnenju, da je škoda, da nima naš jezik sploh takega nekoliko ruskega timbra, ker bi mnogo pridobil na milini in muzikalnosti.« Tako isti »M. Z.« dobrih štirinajst dni po premieri. Zmagala je, o tem ni dvoma. In kakor pri sleherni pravi zmagi, so se nasprotniki udali na milost in nemilost: kritika je priznala Mariji Nikolajevni celo slabost za čednost, ugotovila je črno na belem, da je slovenska govorica lepe tujke, čeprav »brez vnanje fonetike«, kratkomalo — očarljiva. Cherchez la femme! 5 Po premieri je uprava z njo sklenila pogodbo. Ta listina je eden izmed tistih dokumentov stare Jugoslavije, ki nazorno priča, kako so tisti čas živeli in delali prvi igralci in prve igralke po osrednjih gledališčih naše dežele. »Gospej članici« se v tem listu z 11. decembra 1922 priznavajo »mesečni prejemki 1750 din (edentisočsedemstopetdeset)«, vendar se »pri tej plači smatra zaradi možnosti ugotovitve posebnih honorarjev za temeljno plačo 650 din (šeststopetdeset)«, hkrati se »gospa članica obveže, da se bo z vso vnemo poprijela študija slovenskega jezika tako, da bo njen govor v vsakem oziru neoporečen«. Z roko pripisana klavzula določa, da je »gospa članica dolžna v tekoči sezoni nastopati v prvi vrsitii v sledečih vlogah in igrah: Idijot, Madame Sans Gene, Miss Dott, Cezar in Kleopatra, Češnjev vrt«; dodatek k tej pogodbi, prav tako z roko pisan na poseben list, pa zagotavlja, da pripada gospej članici za vsako premiero, pri kaiteri sodeluje — v sami pogodbi so že izvzeti historični komadi — »500 (petsto) kron = 125 (enstopetindvajset) dinarjev za nabavo toalet«. S to pogodbo in s podpisom tedanjega upravnika Matelja Hubada je postala zagonetna dama iz dalljne dežele — »naša Nablocka«. Ostala je naša v vseh stiskah in zadregah osrednjega slovenskega odra: Ostala je naša, čeprav je prišla v našo deželo takrat, ko je nad njenim možem smrt že razpenjala svoje peroti in ji ga vzela, moža in učitelja, malodane po prvem svidenju, komaj pol leta po uradni poroki, v Ljubljani. Ostala je naša navzlic še mnogim drugim osebnim tegobam in navzlic vsem tistim pravim in namišljenim stiskam, ki jih doživljajo kulturni delavci na Slovenskem od prvega koraka v javnost pa do tistega trenutka, ko se čeznje spušča sivi 'zastor javne pozabe. Ostala je naša v vseh tistih večnih finančnih stiskah neiblagopokojne kraljevine, ko tako pogosto ni bilo nobene še tako neznatne »možnosti ugotovitve posebnih honoranjev« in se je celo tista smešna »temeljna plača« izplačevala v neštetih smešno majhnih obrokih. t Še celo to se ji je pripetilo, da ji je gledališka uprava sredi finančnega zloma v letu 1927 odpovedala pogodbo in je poročal Slovenski narod o pogajanjih med mjo in upravo z vsem faktografskim cinizmom neprizadetega opazovalca takole: »Iz navedenih razlogov je uprava odpovedala tudi gospe Mariji Nablooki. Pogajanja pa so še v teku in kakor hitro pristane gospa Naiblodka na delno znižanje dohodkov, jo bo angažirala znova.« Pristala je in ostala. Ostala je naša navzlic tistim vabljivim ponudbam iz tujine, ko so se po gostovanju ruskega igralca Vladimirja Gajdarova pričeli zanjo 'zanimati filmski agenti in direktorji, ostala vsa tista leta, ko so jo svojeglavi in nevešči režiserji odrivala z vodilnih vlog v vse tiste šarže, za katere so potrebovali igralko velikega formata, da jim je ustvarila na odru tisto čudežno vzdušje, ko so celo stari in skeptični, vseh gledaliških umetnij vajeni opazovalci strme zamaknjeni v človeške prikazni pod odrskimi lučmi in si pravico sami pri sebi prav tako skromno k^kor tisti gledalci, ki so prvič zašli v ta začarani svet — da je na odru vse tako kakor v resnici. Ostala je vsem in vsemu navkljub: Zakaj v njii je zaživelo že s prvim nastopom nekaj tiste prisrčne navezanosti na mlado slovensko gledališče, ki jo je Otom Zupančič pri Putjati opisal z znano besedo, da je bil. slovenski brez vnanje fonetike, a z dušo, ki je čutila in slutila z nami, gorela in izgorela za nas. In ko so jo, Marijo Nablocko, to veliko rusko in slovensko igralko, nekoč v javni anketi vprašali o njenih željah, je odgovorila z enim samim stavkom: »Igrala bi rada malo več!« 6 Stvaritev Nastasje Filipovme ponazarja v marsikaterem pogledu elementarno in izvirno igralsko osebnost Marije Nablocke: Kakor v vseh svojih dognanih stvaritvah, tako je tudi v tej izpovedala stvari, ki se ne dado dognati niiti z literarno logicistič-nim, niti z igralsko tehničnim razmislekom, stvari, ki se skrivajo v sami vitalni sferi človekove biti, stvari, ki jih Goethe nekje imenuje inkomenzuraibilne. Zakaj to, kar je Nablocka izpovedala v tej svoji stvaritvi, je dognala z enovitostjo svoje življenjske sile, z izkušnjami, ki jiih človek plača, ne da bi vpraševal za ceno, plača s krvjo, plača z dnevi svojega življenja. To podtalno, podtekstno, podzavestno sozivenevanje bridke življenjske izkušnje s tistim nenavadno dražljivim in nenavadno elementarnim ženskim čarom, ki je Nafolockine sentimentalke, ljubimke, salonske dame vselej spreminjalo iz bleščečih gledaliških figur v pretresljive človeške like, se je v njeni Nastasji prvič uveljavilo s pravo čarobno silo. In vendar je bila ta vznemirljiva dn neopredeljiva, v visokem pomenu besede inkomenzurab iln a stvaritev zgrajena v nenavadno zgoščeni kompoziciji, ki je vseskozi ustrezala zamisli Dostojevskega, zamisli demoničnega trikota Miškin—Nastasja—Rogožiin: Karakterno nasprotje med knezom Miškinom in Rogožinom je v čutni podobi ponazorjena dvojnost moške narave — dvojnost lepega in grdega, dobrega in zlega, dvojnost filozofske kontempla-cije in življenjskega aktiivizma. Ta, da se v sleherni polni in neokrnjeni moški naravi bijeta dva principa, princip razmišljenega, vsevednega, dobrega, dejanj in odločitev nezmožnega, blagega »Idiota« — in princip vročekrvnega, nepreračunljivega, strastem predanega, neodgovornega, za vsako ceno dejavnega, slepo stremečega »pračloveka«. Zenska, prava in polnokrvna ženska, ki išče svoje dopolnilo v moškem mimo vseh družabnih predsodkov, čeprav morda za ceno svojega ugleda, ta niha vse svoje življenje med prvim in drugim moškem značaju in je srečna in nesrečna pri enem in pri drugem. Tragična napetost teh ženskih odnosov je v tem, da je človek s slehernim svojim sočlovekom drugačen, da se mu prilagaja in da mu nasprotuje po zakonih simpatije in antipatije vsem svojim razumskim razmislekom navkljub. Tako tudi Nastasja: Rogožina sovraži in odbija z vsem uporom zlorabljene ženskosti! in je vendar zvezana z njim kakor žrtev z rabljem, knezu Miškinu pa daje svojo 398 svetlo stran, svoje dobro srce, ki hrepeni po sreči in vendar ne M. N. Nablocka kot Nastasja Filipovna — 1922/23 more dohrepeneti te svoje sreče ob tem nedejavnem, v onostranost zamaknjenem dobrem človeku. Takšna je usoda Nastasje Filipov.ne, posneta z ženskega zornega kota — in tako jo je igralsko ponazorila Marija Nablocka. Ne: ponazorila. Stopnjevala je simbol ženske usode. Z Nastasjo Filipovno se v igralskem opusu Marije Nablocke odpira obsežna galerija dvoličnih, zamotanih, vznemirljivih, nevarnih in hkrati na moč privlačnih ženskih podob iz polpreteklega meščanskega, malomeščanskega in lumpenproletarskega sveta. Po svojem karakternem obrisu segajo te figure od tragičnih »heter s plemenitim srcem« raznoterega socialnega porekla do tistih očar- ljivih salonskih dam, ki skrivajo za ljubeznivim bleskom svetovljanskega nasmeška pošastno moralno brezno roparske biti. Med obema sezonama Nastasje Filipovne 1922—23 in 1925—26 je vdihnila krepko življenjsko' sapo malokrvni, po kopitu nemškega ekspresionizma krojeni gledališki shemi prostitutke Magde v drami Alojzija Remca. In prav tisti čas je v sorodni, po življenjski in dramski verjetnosti še veliko medlejai lahkoživki Ani iz kriminalne zgodbe Langerjeve »Periferije« ustvarila razkošen niz pretresljivih ljubezenskih prizorov od muhave razposajenosti in ženske predanosti do sočutja in globokega obupa. Vse to na veliko zadrego časopisnih poročevalcev: ti so ji spet zatrjevali, da je »sploh prava gledališka igralka z instinktom za izbiro učinka in nianse, za živetje v vlogi,« da ima »sijiajino vnanjost za oder in neki naivno-pnikupen ton v glasu, ki zna enako prepričati ali pretresti V prizorih razposajenosti, ljuibavi, sočutja ali obupa« in da »nobene druge igralke nimamo, ki bi v tej vlogi mogla zanimati« — bistva njene stvaritve, ženskega in gledališkega bistva te nove, resda nekoliko kolportažno obarvane različice Nastasje Filipovne se niso dotaknili, pač pa so se na široko razpisali o »lepih oblačilih«, ki jih »zna nositi« in »zna svoije naravne čare s primernimi gestami spravljati do stoprocentne veljave«. In malodane prav tako se je zgodilo Nablocki pri Arni Christie iz znane 0‘Neillove igre, zakaj tega takrat niso povedali, da je ta njena stvaritev iz sezone 1925—26 globoko psihološko zasnovana obtožba dvojne morale v meščanskem svetu, ki zahteva od ženske čistost in hkrati daje moškemu erotični monopol na sleherno postolovščino: ženska, ki se ne zaveda nobene krivde več, ko začuti prviič v življenju ljubezen do moškega in se vsa preda svoji čisti strasti. Bile so stopnje, raznotere stopnje v oblikovanju ženske usode, te vznemirljive različice predane ženskosti: stopnje, ki so mimo erotične vznemirljivosti razodevale tudi Nablockino nenavadno domiselnost za družbeno karakterizacijo ženskih figur. Vendar: po prvotnem navdihu in po oblikovalnem načelu so bile vse te privlačne ženske podobe navzlic svoji gledališki raznolikosti same sestre in sestrične Nastasje Filipovne. Nov višek, izvirno stvaritev z družbeno kritično poanto je dosegla Nablocka v Shawovi sarkastični tragikomediji »Obrt gospe Warrenove« v sezoni 1925—26, monumentalna karakterna podoba, nastala med Langerijevo in O Neillovo Ano: To je lastnica javnih hiš, ki stavi licemerski družbi kočljivo vprašanje, ali je večje zlo prostitucija ali počasna smrt zdravstveno nezaščitenih delavk po kemičnih tovarnah. V kratkem prizoru drugega dejanja pripoveduje ta gospa Warrenova svoji hčerki Vivie svoje življenje. To svojo hčer je vzgojila z zaslužki iz svojih hiš v krepostno dekle, vendar jo nevedna hči zaničuje. V tej dvoumni življenjski situaaiji pove hčerki, kako si svojčas kot pošteno dekle ni znala iz svoje zagate najti druge poti kakor v svoj malovredni poklic. Hčer premaga s svojo pripovedjo, vendar nam dogodki pojasne, da se Warrenovka ni odpovedala ne pridobljenemu bogastvu ne svoji doibičkanosni obrti. Nimamo ji kaj odpustiti kakor si tudi ona nič ne odpušča. Podoba te odiločne in podjetne ženske z iskreno izpovedanimi in zvijačno neizpovedanimi dejanji in nagibi presega v Nafolockini igri navadno odrsko ponazoritev nekega duhovito zamišljenega človeškega značaja, zakaj to je že s sarkastičnim nasmeškom zagrnjena podoba cele družbe v njeni socialni tipiki, družbe, ki v nji ne moreš uspeti drugače, kakor po uzakonjenem vodilu te družbe, da bodi človek človeku volk. Od te zajetne podobe vodijo raznotere razvojne niti Nablocki-nega igralstva do druge klasične slike meščanskega sveta, do žarko razsvetljene panorame zamiraljoče visoke buržuazne družbe: To je velika figura salonskega repertoarja, Krleževa baronica Castelli—Glemb a y. Igrala jo je v petih sezonah med leti 1930—31 in 1937—38. Po jugoslovanskih odrih so to težko in zahtevno vlogo igrale mnoge nadarjene in izkušene igralke: po psihološki tehtnosti, po salonski reprezentativnosti, po komverzacijski spretnosti, po kompozicijski enovitosti, po osebnem čaru Nablooka ni dobila naslednice. O tem enkratnem in neposnemljivem čaru Marije Nablocke so gledališki ljudje znova in znova razmišljali, vendar je le malokateri opazovalec segel globlje v bistvo te elementarne ženskosti: Kar so uganili že davno pred Nablockino baronico Castelli, to so bili naposled le oseibni ali gledališki atributi prave salonske dame: erotično vznemirljiva telesnost, prirojeni in z osebno izkušnjo izostreni čuit za dekorativni nastop, odrska privlačnost tujega porekla. »V eksotičnosti sami tiči brez dvoma že svoje vrste privlačnost«, tako razmišlja o Nablocki Ciril Debevec leta 1928. »Zunanji pojav, način pojmovanja ali izražanja vsebuje toliko neznanega okolja, naziranija in čustvovanja, da nas lahko, ako je dovolj močno in učinkovito, neprestano privlači in stalno zanima. V Mariji Na-blooki je nekaj take eksotičnosti. V ozračje grčavih kmetov in preprostih malomeščanov prinaša opojni čar velemesta, omamno razkošje sailona, prevrnjeno občutljivost in prekiultiviirano erotično dražest. Bleščeče toalete in črni fraki, upadli goreči pogledi, bla-zirane kretnje in bledi obrazi, godba, šampanjec, dišave in'tango — vse 4.0 bi v vrtinčasti zmedi naslikal okoli Naiblocke, kadar bi gledal z očmi, ki čutijo samo tempo površja in riitem burne krvi.« Morda. Tako bi človek dejal z rahlim oklevanjem. Ali vsaj s tem pridržkom, da izvira vsa ta vznemirljiva salonska erotika iz pristne in neponarejene ženskosti, iz nedekadentne, rnno-golične, elementarne ženskosti — ne zgolj iz svetovljanske, iz velemestne, iz družabne izkušnje. S takšnega zornega kota velja osvetliti Nablockino baronico Castelli. »Casteilica je ena tistih žensk« — tako jo opisuje sam avtor — »ki se prepuščajo svojemu življenjskemu zanosu, da jih nosi čez vse nemočnosti, eksistence in usode, čez žalosti, pa tudi čez trupla kakor v zlati nosilnici.« Začela je kot pocestnica z lisičjim krznom okrog vratu, vmes se poroči s starim baronom, ki ji da svoje ime Castelli, po ločitvi postane priležniica in naposled legitimna žena ostarelega bankirja Glembaya. Za odškodnino si jemlje v posteljo vse predstavnike agramerske družbe od slug in študentov do bankirjev in duhovnih eminenc. Nič je ne preganja moralni maček zavoljo te preteklosti; med volkovi je volkulja, med moškimi samica. In degenerirana ni. Ob veliki glemibayevski katastrofi, ki ni le moralna, pač pa tudi realna v vseh svojih finančnih posledicah, vrže ta hetera brez plemenitega srca gnilemu okolju vso resnico v obraz. V literarnem smislu je to živo nasprotje Nastasje Fdlipovne. Naiblocikina baronica ni zgolj očarljiva družbena hijena, ki z nezmotljivim naravnim darom obvlada vse odtenke žuboreče salonske konverzacije z vsemi neštetimi podrobnostmi resnične in igrane migrene, pomembnih in nepomembnih nasmeškov. Svoje naloge kot igralka ne opravi zgolj z vsem mojstrstvom smotrne odrske ekonomije, ki stopnjuje notranjo napetost dejanja do dramske katastrofe. Marsikatere druge interpretke so v tej vlogi vzorno opravile ta posel: bile so dekorativne, znale so konverzirati, preigrale so se do viharnega izbruha v generalni izpovedi zadnjega dejanja. Vendar vse to so bile slej ko prej samo ženske, ki so baronico igrale. Nablocka je bila baronica: očarljiva roparska žival v zlati nosilnici. Katastrofe se zgrinjajo okoli in ona jih ne opazi. Nanjo se zgrne katastrofa šele taktrat, ko si s svojo izpovedjo izpodreže življenjski živec lastne eksistence: ko izgubi svoj delež med družbenimi hijenami, svoj delež kot samica med volkovi. Vsa ta pošastna zgodba je v Nablockini igri zaviita v očarljiv smehljaj zrele ženske, ki ve o življenju, o družbi, o moških — vse. Maša Slavčeva je nekoč pisala o Naibloakinem smehljaju to, da je smehljaj te elegantne, mondene žene njeno orožje in njen ščit in da s tem smehljajem vse premaga: tiste, ki jih ljubi, in tiste, ki jih sovraži. Da ta smehljaj vzbuja smeh, grozo ali bridkost, in da je njen jok tako skriven, da se sam v sebi utaplja. In to: če jo izda solza, si utrne tako slučajno bridkost iz očesa, kot da je le mušica, ki je proti njeni volji zašla v oko. In da raste vse, smehljaj in jok iz velike sreče in velikega gorja, spočetega od tankočutnega človeka, in da je njen smehljaj, ki zna biti krinka, najgloblji izraz njenega bistva, ki vse razume in vse odpušča. In vendar, smehljaj baronice Castelli je drugačen različek Nabloekinega ščita in orožja, vznemirljiv in nevaren različek: to je smehljaj, ki vse razume in ničesar ne odpušča, smehljaj ženske vsevednosti, smehljaj popolne življenjske suverenosti. Z besedami se takšna suverenost ne da opisati. Eno vsekakor drži: da nekaterih igrailcev na odru ne opaziš, če se ne kretajo med svojimi soigralci, če ne govore, če te ne opozarjajo nase s svojo mimiko. Tako pišejo nekateri ljudje na stotine pesmi in objavljajo debele romane, ko pa odložiš njih pisanje, ugasne ves ta milijon besedi v tvojem spominu. Prvi so igralci, drugi pisatelji. Nič več. Marljivo in vztrajno strežejo ljudem s svojo obrtjo. Veliki pisatelji, takšni, ki jim gre naziv umetnika, ti pišejo tudi med vrsticami. V^Liki igralci sodelujejo v igri tudi tedaj, kadar mirujejo in ne govorijo avtorjevega besedila. Prisotni so tudi takrat, ko so že davno stopili za kulise. Ti drugi so nekaj več: To so sebnosti. Med takšne nesporne osebnosti igralskega sveta sodi Marija Nablocka. 8 Z »dvomljivimi ženskami« je Marija Nablocka ustvarila pestro galerijo dognanih igralskih podob, vendar osvetljuje ta poteza njenega dela komaj neznaten predel njenega obsežnega igralskega sporeda. Z Ano Karenino v P ut j atovi dramatizaciji Tolstojevega romana, z Lady Windermere v Wildovi komediji, z Myrino v Aristofanovi »Lizistrati«, z Beaitrice v Shakespearovi komediji »Mnogo hrupa za nič« in s Katarino v njegovi »Ukročeni trmoglavki« odpira Nablocka 402 med sezonami 1923—24 in 1927—28 novo galerijo ženskih značajev. Ti rastejo v nenavadno raznoliko gledališko 'trajnost: na eni strani v razkošne, zdrave, radožive, domiselne, hudomušne ženske iz raznoterih zgodovinskih razdobij evroipske kulture; na drugi strani v skorajda nepregledno vrsto salonskih dam v lahkotnem francoskem vaudevillu in sorodnih zvrsteh enodnevnega meščanskega gledališča; na tretji sitrani v nič manj razsežno, do pravih kabinetnih figur izoblikovanih satiričnih podob iz vse svetovne realistične komedije. Ana Karenina je med začetnimi stvaritvami te trojne galerije ženskih podob ena izmed vrhunskih različic Nablockinega oblikovalnega daru, različica z izrazitim dramatičnim poudarkom, oblikovana v moijstrskem verizmu. To življenjsko prepričevalnost obnavlja celo tedanja dnevna kritika: »Kaj naj rečem v ruj eni igri?« tako pripoveduje svoje vtise o premieri v latu 1924 poročevalec Slovenskega naroda. »Bila je prava fina Rusinja plemenitega srca, izredno blizu oni Karenini, ki si jo izčitaš, če znaš čutiti iz romana. Dama, ki je tako fina in obenem tako rusko prisrčna, da izgubi celo njen zgolj družabni pogovor značaj ,konverzacije’. Eno onih žensklih src, poleg katerih na mah izgubiš, četudi pripadajo kneginji ali kraljici, vsak strah, vsako napetost konvencionalnosti, a se jim nehote podrediš in se počutiš v njih soseski, kakor v toplem pomladanskem sonou. Une charmeuse. Posebno pa je prišla ta čuitečnost do veljave v intimnih prizorih. Kako je Nafolocka milovala razburjeno Dolly, naj se s soprogom pobota. Ni bilo nič igranja in to popolno, iz srca prihajajoče sočutje je prihajalo na občinstvo, kakor bi bilo res p nič a rodbinske afere. Ali pa na smnt bolna Ana v postelji, ko si olajša dušo s tem, da spravi moža in ljubimca. Ta prizor je bil menda najmočnejši.« Ta psihološki verizem potrjuje tudi drugi poročevalec iz leta 1924: »Iskreno, premišljeno (scena srečanja s Kitty in nepozabna slika z malim Serjožo) ter z redko nobleso je ustvarila v Ani duševno ženo mondenskega nastopa, fino občuteno damo in žensko, borečo se za svojo višjo srečo.« In prav tako tretji ocenjevalec: »Njena veselost je pristna, njena žalost, strast, obup, upor, resignacija in herojski sklep lastnega žrtvovanja so doživetja, nikakor ne igra. Kako zna ta umetnica vzdrževati napetost in tek konverzacije, je čista umetnosit najboljše ruske šole.« DRAMA SNG BO ZASTOPALA JUGOSLAVIJO NA LETOŠNJEM TRETJEM SVETOVNEM DRAMSKEM FESTIVALU V PARIZU Žirija Komisije za kulturne stike s tujino pri zveznem Izvršnem svetu je za sodelovanje na letošnjem tretjem svetovnem dramskem festivalu v Parizu izbrala dramo Ivana Cankarja »Hlapci« v izvedbi Drame SNG Ljubljana. Predstave v Parizu bodo 1., 2. in 3. julija. Člani žirije, književniki Mirko Božič, Josip Vidmar in Eli Finci ter režiser Jugoslovanskega dramskega gledališča Mato Miloševič so v konkurenci s še 14 predstavami soglasno izbrali Cankarjeve »Hlapce«. Komisija za kulturne stike s tujino je na to odločitev dala svoje polno soglasje. Ruska šola, to&neje, domiselnost ruskega gledališkega verizma navdiha Nablockinim dramskim značajem stilno opredeljenost, zakaj te njene stvaritve so enovite psihofizične manifestacije izvirnega temperamenta, psihološke bistroumnosti in družbene karakterizacije, oblikovane v nenavadno duhoviti detajlni igri — prave ponazoritve tega, kar je Balzac nekje zapisal, da »le petit detail faiit le grand oeuvre«. In vendar: Kakor so te Naiblockine veristične stvaritve ne le stilno dognane umetnine z izvirno osebno noto, tako se naposled vsa njena igralska prvobitnost sprosti šele v neposredni teatraliki — v nevezanem toku komedijske iigrivmosti. Ta njena velikopotezna, v ničemer zadrževana in vendar bistroumno domišljena teatralika s komedijskim ali vsaj ironičnim prizvokom v karakterizaciji prikazanih oseb prehaja pri Nablocki ponekod celo v izrazito dramske značaje: Takšne so Ana Renata v Tavčarjevi »Visoški kroniki« in kraljica Barbara v Kreftovih »Celjskih grofih« in Erdodijevka v »Veliki puntanji« .istega avtorja, tri za dramsko dejanje malo-pomemhne dekorativne epizode, ki jim je Marija Naiblocka z duhovitimi, za površnega gledalca komaj zaznavnimi pantomimičniml poudarki podarila prepričevalni značaj polnokrvnih renesančnih žensk. Renesančna neposrednost je pravi kulturno zgodovinski ekvivalent Nablockini prvobitni ženskosti: vse njene igralske stvaritve iz tega predela evropske kulture prekipevajo v igrivi radoživosti, v hudomušni zgovornosti, v ženski vsevednosti, kar zadeva moški svet v njegovi erotični sferi. Takšne so njene komedijske figure v Shakespearovih igrah od Beabrice in Katarine v »Mnogo hrupa za nič« in »Ukročeni trmoglavki« do Olivije in Adrijane v »Kar hočete« in »Komedije zmešnjav« z znamenitim zaključkom v zrelih letih, z dojko v »Romeu in Juliji«. Takšna je njena polnokrvna podoba renesančne ars amandi, polna razkošne ženskosti in družabne humornosti — Canina v Zweigovi prepesnitvi Ben Jonsonovega »Volpona«: Ta Nablockina sitvaritev dosega svoj višek v dveh komedijskih epizodah. Prva se zapleta okoli Canininega zapeljevanja starega skopuha Convina, ki da denar na nikoli izpolnjeno obljubo kurtiza-nine telesnosti, druga se iziteka v zagatni prizoor pred sodnijo, ko Canino vprašajo po poklicu. Tu se v stvaritvi Marije Nablocke znova zmagovito uveljavlja Balzacova misel o pomenu artističnega detajla, zakaj tu je naposled vse samo nakazano: nakazano z odtenki glasu, nakazano z odtenki pantomimične humornosti. In vendar je nenadoma vse jasno brez vsakršne komedijantske vsiljivosti: da Canino velja kupiti, ker svoj posel nesporno zna; da bo Canina Corvina zlahka ogoljufala narvzlic njegovi patološki skoposti; in da je Canina, kako bi že dejali: kurtizmrana s pravo stanovsko zavestjo. »Zasebnica!« Tako razloži Canina sodniku svoj poklic in v N M ar IB a Vera 65. Nušič pon. Krleža Sezona 1933-34 Komedija zmeSnjav V agoniji Pravica do greha TuirSke Ooumare Tantuffe Kulturna prireditev v Omi mlaki Gospod Sonj Mn tal njegova srefta Gospodična Visoška kronika Beograd neJodaii in sedaj Gospoda Gdemlbajevl pon. Kreft C e lij skl grofje pon. Hotflmaraisthail Slehernik 66. Kostov Golij emanov (Zaposlena v 14 dedih, 10 novfth vlog) Adriana Madeleine Petrovna VerUna maiti Lnge Saindoni Elmlra Kri&mairfica Latkina Ailice Galvolsler A.n a Renata Gospa Popovič Baronica Castelld-Glembay Kraljica Bar/bara Ljuibllca Iiiideiva 67. Rostand pon. Krleža 66. Nuši« 641. Linhart pon. Coli a 70w Zwedg 71. Niccodemi 72. Wilde pon. Hoffmannsihal 73. Gregorin Sezona 1934.35 OnlUS Gospoda Olemtajevi Žalujoči ostali MatlCek se ženi Kulturna prireditev v Cml mlaki Siromaikovo jagnje Scampolo Bunbuiry Slehernik V času otolskanja (Zaposlena v 10 delih, 7 novih vlog) Nad vojvodini) a Baronica CasteM« Glemibajf Sarika Baronica ^Krčmarica Gosipa Dupuy Emflildja Bemind MIsb Prilstn Ljulbiica Zena llz Magidale 74. Begovli 75. Skvarkin 76. Dregely 77. Rosegger 78l Bulgakov pon. Zweig 79. Galsworthy pon. Kositov 80. Nufcič 81. Ostrovski Sezona 1035-36 Med včeraj in j uitri Tuje dete Prale Vesela božja pot MoCiere Siromakovo jagnje Družinski! oče Goljem anov Pot okolij sveta Gozd Maja Olga Pavlorvna Štefanija K aftra Madeleine Bejairt Gospa Dupuy Jailiija BuillideFjeva litijeva Julka Gurmilžska (Zaposlena v 10 deiiih, 8 novih vlog) 82. LatoiC-he pon. Rosegger jpon. Skvarkin Sezona 1936-37 Florentinski slamnik Vesela božja poit Tuje dete Baronica de Champigny Katra Olga Pavlovna ^loge* Imo avtorja Naslov de La Vloga 436 63i Hodtge 84. Kaufmann-F. 85. Nušič 86. Fodor Dež in vilhar Gospa Macfiejeva Simiomdj a 1937 Milliceinit Jordanova Dr, Gospa Draga Maitura prof. Mozolje (Zaposlena v 7 dedih, 5 novih vlog) pon. «7. pon. 90. 91. pon. 92. 93. Fodor Suh o-vo-Kobti.iln NUšič Hemai Goilia Bouirdet Streiche.r Krleža Skvarkin Gogolj pon. Gogolj 94. Beinedefctrt 96. Pr,ies»tGey 96. Goliia 97. KSstner 98. Pdslkof 99. Toflstoi 100. Piskof 101. BekefUi pon. pon. 102. 103. pon. pon. pon. 104. 1106. 106. 107. Sezona 3937-38 Maituira Tarellikiijnova smrt Dr. Fiirma Princeska in pastirček Svedrovci Zadrega nad zadrego Gospoda Glembadevi Izpdft iza žiivljende 2enditev Pirof. Mozolje L. S. Randahlistova Gospa Draga Marta Jedrzejovvsika Guvernanta Debela Mica Petronila Logair Baronlica Caste*rii-Glem'bay Marija Mi'hajlovna FjolkTa Ivainovna 5 la*f ll«K=.IUM Ei iKŠlMSŠfc ®i!©iWLsllši[=TO=ile V TRGOVINI ČOPOVA 16 Telef. 22-622 dobite vse vrste ženskega perila, nogavic i. t. d. Kvaliteta prvovrstna! Najmodernejši vzorčil Cene konkurenčne! Brezobvezen ogled! Priporočamo se! TRGOVSKO PODJETJE ^)vLLcl (llvtfl ‘TstebcincJ SE PRIPOROČA JljubLfajta, ^xunkcu^(aUL 5 Vam postreže s komercialno, reklamno, turistično in reportažno fotografijo. Izdeluje razne fotoalbume za reprezentančne namene po naročilu Naša telefonska številka: 22-781 W 2arumkm SOLEA iz/trnui Pekarna center priporoča svoje prvovrstne izdelke! J-taSčičahajci ut ftAaAua/ ..BEŽIGRAD; tke sfublfcintfteci TOVARNA HRANIL LJUBLJANA, ŠMARTINSKA C. 30 / priporoča svoje odlične izdelke: KAVOVINE: »Proja«, »Star« in »B.razil« OVSENE KOSMIČE — SPECIALNI PŠENIČNI ZDROB PRASKE ZA KUHINJE: vanilin, pecilni prašek, cimet, acitron PUDINGE: najboljših okusov (kakao, vanilin, rum, limona, mandeljni) Ustanovljena 1909 — nad 45 let v službi ljudstva. Ziviila in gospodinjske potrebščine nabavljajte v trgovini »SORA« Tavčarjeva 6, telefon 23-254 BLAGO VEDNO KVALITETNO! POSTREŽBA HITRA — PO 2ELJI DOSTAVLJAMO BLAGO NA DOM! ZADRUŽNO TRGOVSKO PODJETJE MEDEX LJUBLJANA z novo urejeno poslovalnico na Miklošičevi cesti 28 Vas postreže z najboljšimi kvalitetami naravnega medu in s sadnimi sokovi po naj nižjih cenah. Prepričajte se o kvaliteti blaga, ki Vam ga nudi »M E D E X«. Restavracija »KOPER« GRADIŠČE 13 Telefon: 23-094 OBIŠČITE NAS PO PREDSTAVAH! PRISTNA ISTRSKA VINA! ODLIČNA KUHINJA! DNEVNO SVEŽE RIBE! PRIJETEN VRT, POSTREŽBA TOČNA IN HITRA! — SPREJEMAMO NAROClLAf Gledališki list Drame Slovenskega narodnega gledališča Ljubljana. — Lastnik in izdajatelj Slovensko narodno gledališče. — Urednik Lojze Filipič. — Izhaja za vsako premiero. — Naslov uredništva: Ljubljana, Drama, poštni predal 27. — Naslov uprave: Glavno tajništvo SNG, Ljubljana, Cankarjeva 11/1. — Natisnjeno kot priloga 1. (izredne) številke XXXVI. letnika (sezona 1956-57) z dodatno paginacijo k 9. številki XXXV. letnika (sezona 1955-56). — Naklada 2500 izvodov. — Redakcija je bila zaključena 10. junija, tisk pa je bil končan 10. oktobra 1956. — Tisk Tiskarne časopisno-založniškega podjetja »Slovenski poročevalec«,_L jubljana.