113 NOB KOT PREDMET PRVOKACIJE V POEZIJI MLADIH V pisanju najmlajših zavzema NOB sorazmerno opazno mesto, čeprav v docela drugačnem smislu, kot bi to pričakovali in si želeli vsi, ki smo ta čas živeli ali bili z njim kakorkoli tesneje povezani. Ob tej realnosti in široki reakciji nanjo je nastal celo konflikt, ki je potegnil v svoj vrtinec nesorazmerno veliko ljudi in celo ne- UREDNIKOVE MARGINALIJE 8 Sodobnost Ciril Zlobec 114 katere politične organizacije. Polemika se je sicer polegla, vzroki zanjo pa so ostali. Ne domišljam si, da bi jih bil zmožen zanesljivo razčleniti, zdi se mi pa vredno, da se jim skušam vsaj približati, čeprav samo na osnovi svoje osebne izkušnje in občutka. Del vzrokov za tak konflikt, ki je permanenten in nadvse živ, tudi kadar o njem ne pišemo, tiči že v formalnem nesporazumu, ko takšne tekste navadno povsem drugače interpretiramo, ko pobudo zanje iščemo vsak v svojem času. Prav gotovo je skrajno neresna tendenca pri delu mladih, ko skušajo izenačevati vse z vsem, tudi tako nesporna poglavja iz naše in svetovne zgodovine, kot je NOB. Slovenci smo v tem času, v letih 1941—1945, našli v sebi toliko moči in bili zmožni tolikšne enotnosti v oceni in akciji, da smo štorih resnično maksimum možnega. Parcialne deformacije, disgresije, amorala, krutost in kar je še takih spremnih pojavov slehernega revolucionarnega gibanja, torej tudi NOB, smisla, pomena in obsega slovenske nacionalne in socialne revolucije ne morejo spremeniti. To obdobje in to dejanje sta ne glede na naš današnji odnos do njiju celo popolnoma neodvisna od tega, koliko so se (ah se niso) udeleženci, idejni utemeljitelji in voditelji revolucije v povojnem obdobju prostituirali, koliko so (ah niso) izdali ideale in načela revolucije in podobno. Prav tu pa so vzroki za današnji nesporazum, tako na strani tistih, ki so to temo izbrali za predmet svojih provokacij, kot na strani tistih, ki vzrokov provokacij e ne vidijo v današnjem času, pač pa v neustrezni oceni, blatenju in sramote-nju revolucije kot pojava samega po sebi. Gre torej za izrazito emocionalen spopad, za konflikt sedanjosti. NOB je samo tema, samo simbol, personifikacija nečesa, ob čemer je takšen konflikt možen in morda neizogiben. V ideologiji literature provokacije je tema NOB predvsem tista kategorija v naši zavesti in emociji, ob kateri je provokacij a lahko najbolj učinkovita, prav zato, ker je ocena tega časa in dejanja tako celostna, nesporna. Provokacija je pač možna samo ob nečem, kar je ali lahko postane nev-ralgična točka večine, kajti samo tako postane takšna provokacija predmet splošne razprave, postane resnična provokacija. Ta čista oblika provokacije je prav gotovo dokaz duhovne nemoči tistih, ki so jo izbrali kot možnost svoje afirmacije, kot dokaz o svoji navzočnosti v času in družbi. Vendar moramo ob skrbnejši analizi takih tekstov priznati, da največkrat ne moremo govoriti o tej »čisti« obliki provokacije, saj je nesmiselna in pobalinska, temveč predvsem o nekakšnem, doslej prav gotovo premalo raziskanem občutku mladih, da je naš sedanji čas neozdravljivo razklan na dva pola, na besede in dejanja, na teorijo in prakso, na pravljico o lepem in humanem ter na realnost, ki to pravljico sproti demantira. Ob takšnem občutku, ob takšni oceni sedanjega trenutka je zatekanje v NOB samo iskanje najbolj učinkovitega protipola, v ogledalu katerega se ta naša sedanjost do kraja de-maskira, je torej posredno celo priznanje NOB, poudarjanje njene čistosti, njene moralne doslednosti, skratka, je v svoji osnovi eminentno romantičen odnos do preteklosti. V takih primerih bi morah sprejeti provokacij o kot nedvoumen napad na našo vsakdanjost, na sedanji trenutek, na naše današnje medsebojne odnose. Lahko da je takšna oblika kritike, protesta, neustrezna in nesmiselna, morda celo žaljiva, dolžni pa smo videti njene resnične vzgibe Slovenci in avantgarda 115 in njen namen, njeno emocionalno podstat. Nekaj namreč mora biti jasno tudi površnemu opazovavcu: preteklost, tudi še tako veličasten njen del, ne more biti niti združujoč niti razdru-žujoč element v tako zapleteni in kontradiktorno usmerjeni sedanjosti, kot je tudi naša. Tudi vsej naši dobri volji navkljub. Dejanska polarizacija idej in družbenih sil se zmerom dogaja samo ob nečem, kar je, in ne ob tem, kar je bilo ali bo. Ne ob zgodovini ne ob viziji, temveč ob živih, razdvajajočih ali združujočih problemih sedanjosti. Tudi pred četrt in več stoletja je polarizacija potekala ob tedanji »sedanjosti«, ob takratnih dilemah naroda. Vse tedanje »romantične« projekcije v prihodnost, ideje o humani, srečni družbi in dobrem Človeku so bile bolj kot program dokaz o globoki privrženosti prav tedanjemu dogajanju, dokaz o globoki veri vanj. Zato je nesmiselno, če iščemo v današnjem času bodisi negacijo revolucije, bodisi potrditev, da je danes, kot takrat, vse prav in edino mogoče. Če so nekdanji heroji danes apatični vrtičkarji, če so nekdanji idealisti danes barabe, je to problem našega časa, naše družbe. Enako jalovo je prizadevanje, če skušamo v razočaranju nad sedanjim časom to barabstvo raztegniti tudi na pretek-klost, na NOB, ali pa si prizadevamo, da bi tega barabstva ne videli, da bi ga prekrili s podobo iz preteklosti, iz NOB. SLOVENCI IN AVANTGARDA Zmerom sem nasprotoval pretiranemu poudarjanju, da smo Slovenci majhen narod, kajti takšno poudarjanje (številčne) majhnosti je skoraj dosledno povezano z nekakšnim posebnim poslanstvom, ki da ga ima naš narod v družbi drugih prav na področju kulture, ali pa z nekim malodušjem, z nekakšnim samoponi-ževanjem, ki nam že vnaprej odreka zmožnost in možnost čisto preprostega občutka za trezno presojo, kje in v kakšnem obsegu se lahko gibljejo pota naše vsakdanje eksistence in razvoja. Toda včasih se vendarle zalotim, ko si tudi sam dopovedujem, da smo vendarle majhen narod. To, žal, po svoje potrjuje tudi podoba sedanje avantgarde na Slovenskem in našega odnosa do nje. Res je, da se Slovenci do kosti prestrašimo sleherne kulturniške (in vsakršne) avantgarde, če le stopi v javnost z nekoliko večjim hrupom. In to se danes dogaja. Avantgarda je posredno ali neposredno povsod navzoča, s svojim delovanjem ali v projekciji, ki jo je zapustila v nas. Sama o sebi trdi, da nič noče, razen pravice do svoje navzočnosti v času in družbi. Iz nadvse številnih filozofskih in sploh teoretičnih spisov, ki jo, kot pravimo, utemeljujejo, zvemo, da prinaša pomembno revolucijo, kakršnih je človeštvo doslej doživelo komaj tri, štiri. In to brez idej, brez programov, razumljivo, da tudi brez nasilja v kakršnikoli obliki, torej samo s svojo navzočnostjo, z dejstvom, da jš, s svojo komunikativnostjo »na popolnoma novi« ravni, ko ni več ničesar vmesnega, ko beseda ni več beseda, temveč samo znak, čisti znak brez pomena-namena — skratka, če stvari nekoliko poenostavimo, gre za revolucijo v sferi našega dojemanja, občutenja, za revolucijo našega medsebojnega komuniciranja, vse drugo 8« Ciril Zlobec 116 bo seveda samo nasledek uspeha v tej prvi fazi. In na začetku tega začetka naj bi bili danes. Take ideje (ki pa nočejo biti ideje) prebiramo in poslušamo vsak dan in vsi se počasi polariziramo: za ali proti. Vmesne poti pri nas posebno ne cenimo. Pa vendar, uberimo jo vsaj tokrat, izjemoma. Kdor tudi samo približno prebira tuje časopisje ali je morda na svojih izletih ali potovanjih po tujih deželah imel odprte oči in ušesa tudi za takšne pojave, bo zlahka ugotovil, da ni to slovenska nacionalna posebnost, temveč razpoloženje in ideje, ki v takih ali podobnih oblikah krožijo dandanes po vsem svetu. Je pa pri tem. seveda majhna razlika: drugod je avantgarda res samo avantgarda, torej stvar manjšine, ki nikoli — če se ne znajde skupaj s širšimi social-nopohtičnimi gibanji — ne pretresa celotne družbe. Omejena je pač na svoje naravno bistvo. Nikjer seveda ni rečeno — in tudi jaz nočem trditi tega — da to ali ono avantgardno gibanje, čeprav danes še manjšinsko in komaj opazno, ne prinaša v sebi in s sabo klice prihodnosti, celo klice resnično revolucionarnih sprememb jutrišnje družbe. Resnica pa je, da povsod žive in plodno delujejo poleg avantgarde še včerajšnje in tudi predvčerajšnje generacije, ki imajo tudi danes marsikaj povedati, in to tudi hočejo povedati. Gre torej za neko zdravo sorazmerje. Pri nas pa, kot da smo v skrbi za usodo in varnost našega majhnega naroda že čisto preč od strahu, ko ni več enotnih ciljev, volje in akcije. Kot da je možno samo to ali ono, ne pa oboje hkrati ali celo niti eno niti drugo, temveč nekaj tretjega. Slovenska različica svetovne avantgarde v kulturi in umetnosti je prav tako obsedena z blaženstvom določenega poslanstva, v imenu katerega se čuti poklicano, da obrne ves ta ubogi narod na glavo, da ga nauči nanovo čustvovati, razmišljati, dojemati, komunicirati; zaradi tega je seveda vse, kar ni avantgarda, čisto preprosto nazadnjaško, neustrezno, nefunkcionalno, narodovemu bistvu odtujeno. Gre torej za zavidanja vredno samovšečnost, za ganljivo romantično predstavo o obsegu in moči svoje navzočnosti v narodu in času. Po drugi strani pa je ves neavant-gardni slovenski svet zaskrbljen in se sprašuje: Kaj pa zdaj? Ali udariti, dokler je še čas, dokler ni še vse izgubljeno, udariti tako, kot smo že znali udariti nekoč, ali pa v imenu demokracije in ljubezni do mladih vdano sprejeti obsodbo današnjega dne in jutrišnjo brezperspektivno perspektivo. Ker pa se Slovenci kar tako le ne damo, pomeni to molk demonstrativen umik vanj. Tako nekako se danes dogaja pri nas. Ali res nismo zmožni drugačnega »komuniciranja«? Kar strah me je, ko pomislim na to, ne strah pred avantgardo, pa tudi ne strah pred tradicijo, temveč strah pred našo nezmožnostjo, da bi znali biti vsi hkrati navzoči v isti družbi, v istem času. Večina avantgardnih gibanj prinaša s sabo marsikaj resnično novega, zdravega in marsikaj je lahko tudi pot naprej; včasih je tako gibanje celo zdravo v svoji goli agresiji, ker pomaga, da preživelo hitreje dozori in odpade, se pravi, da pripravlja prostor novemu, četudi morda samo novega ne prinaša. Res pa je tudi, da še tako izvirno in uspešno avantgardno gibanje ni nikoli docela zadostno v času, v katerem deluje, in je torej navzočnost tudi že ustaljenih, sprejetih oblik življenja nepogrešljiva. Pri tem seveda ne mislim na kakršnokoli slogaško sožitje, nasprotno: kdor se s čimerkoli ne strinja, bi moral nekako že po svoji vesti to napadati, se proti temu boriti, ne O Kosovem Heideggerju in Slovencih 117 da se samovšečnost skuša sprehajati (govor je o kulturi in umetnosti) kot zmagovavec brez boja po bojišču vsaj nekaj dobrega tudi v tistem, kar brez nasprotnikov ali pa se užaljen napada. Iti se »ravbarje in žandarje«, umakniti, ker noče tvegati poraza. dobre in hudobne Mihce, pa tudi re- In takšno stanje se mi zdi nevarno volucionarje in nazadnjake, je danes blizu provincializma, ta nezmožnost, sredi Evrope vendarle predvsem da bi si bili nasprotniki, ne pa so- otroška igra. vražniki, ta kratkovidnost, ki ne vidi C.Zlobec