Denise Levertov, POTOK IN SAFIR 9 Denise Levertov POTOK IN SAFIR Pesnica Denise Levertov (1923-1997) je bila ena izmed najpomembnejših angloameriških pesnic in humanistk 20. stoletja. Kot hči valižanske Angležinje in ruskega hasidskega Juda, ki se je že v mladosti spreobrnil v krščanstvo in postal anglikanski duhovnik, je črpala iz bogatega in raznolikega družinskega izročila. Odraščala je v Veliki Britaniji, po poroki z Američanom pa se je preselila v ZDA. Njene pesmi zaobjemajo široko paleto različnih stilov in tem, ki jih navdihujejo podobe iz narave, ljubezen, politični upor in njena vera v Boga. Za svoje delo je prejela številne nagrade in postala članica Ameriške akademije umetnosti in znanosti. Kljub močnim duhovnim koreninam se je imela Denise Levertov velik del svojega življenja za brezverko, a duhovna tematika jo je nenehno vznemirjala. Bila je velika iskalka Resnice, kar se docela odraža v njeni poeziji. V predgovoru k pesniški zbirki Potok in safir (The Stream and the Sapphire, 1997), ki prinaša avtoričin lastni izbor duhovnih pesmi iz njenega obsežnega opusa in je izšla le nekaj mesecev pred njeno smrtjo, je pesnica sama zapisala, da njene pesmi odsevajo njeno postopno prehajanje iz agnosticizma v krščansko vero. Leta 1984 se je Denise Levertov spreobrnila v krščanstvo, leta 1989 pa je sprejela rimsko-katoliško vero. Na tem mestu objavljamo izbor štirinajstih pesmi iz že omenjene pesniške zbirke Potok in safir 1 , simbolično za štirinajst postaj križevega pota. Izbor je bil v tem zaporedju narejen za Pasijonski večer 2017 v Stari Loki in v ospredje postavlja pot na Kalvarijo slehernega izmed nas: to je pot iskanja, pot zaupanja, pot trpljenja in pot prepuščanja vse do zadnjega križa Kalvarije, ko končno dozorimo v semena, pravšnja za setev, iz katerih bo lahko pognal obilen sad. Neža Karlin 1 Denise Levertov: Potok in safir, prevod Miljana Cunta in Nada Grošelj, KUD Logos, Ljubljana 2015. POT NA KALVARIJO Kjer se kamnate stopnice opotečejo in nehajo, pobočje pa se dvigne še bolj strmo, štrleče korenine borov se prepletejo čez pot, da gre naprej cikcakasto stopnišče. Nekoč so ne-ljudje – rastline, živali – s takšnimi dejanji posegali v naša življenja, tako so vsaj verjeli naši dedje, ki so v življenjih videli popotovanja duše. Opazimo, da jih zdaj le malo pride sèm – saj ni nič takega, še posebej staro ne, naivna pobožnost, prostodušna, ozka. A vendar, ta lestev iz korenin pelje naprej, prigovarja nogam, naj postanejo romarjeve noge, naj se povzpnejo (utišane nad plastmi padlih iglic, a korak za korakom obvarovane pred zdrsom) vse do zadnjega križa kalvarije. Marta Jakopič Kunaver, Angel s trobento PASIJONSKI DONESKI 2018 13 Denise Levertov, POTOK IN SAFIR 11 10 ČLOVEK Človek – hodi v dvomu od otroštva dalje: hodi po polici spolzkega kamna v gozdovih sveta, pod vlažno steljo listja – bogat ali potrt: na eni strani poti ekstaza, na drugi topa bolest. Hodi po imperijskih mestih uma, s strehami prekritih uličicah, po prometnicah, širokih bulvarjih, ki v čvrstem objemnem šestilu oklepajo večerno trobentico neba. Vselej ta um hodi, dela, občasno postoji, da poklekne v strahospoštovanju pred lepoto, včasih poskoči, poln zanosa radosti, a nikdar ne zmore preskočiti zidu, zidu iz opeke, ki se zdrobi in ga zamenjajo, iz kovanega železa, iz kamna, zidu, ki govori v monotonem ritmu: Otroci in živali, ki se ne morejo naučiti ničesar iz trpljenja, trpijo, živijo v mukah, umro v nerazumevanju. Ta človek vsak večer navzlic temú priklicuje – z izdihom, ki upihne plamen ali z dlanjo, ki ugasne lučko – temò in tiho izreče, kakor gnan od želje, da bi staknil dlani in pil iz reke, besede: »Hvala. Hvala za ta dan, dan mojega življenja.« In se zamisli. Potegne k sebi odeje, se zazre v prazno, vselej v dvomu. In v nenavadno veselje mu je, da je spet obnovil, kot otrok, veselje do tegà, kar je spodobno. In zdrsne v sen, navzdol po strugi žuborečih tokov dvoma in hvale, temačnega zidu, ki bo jutri vrgel svojo domačo, hladno, premočrtno senco na bleščavo dneva. PASIJONSKI DONESKI 2018 13 Denise Levertov, POTOK IN SAFIR 13 12 O BIVANJU Vem, ta sreča je začasna: strašeča prisotnost – veliko trpljenje, velik strah – umaknejo se zgolj na obrobje predstave: a neizbežno je to lesketanje vetra v modrih listih: ta poplava spokoja, ki širi jezero neba: ta želja, da zaplešeš, ta želja, da poklekneš: ta skrivnost: OLTARJI 1 Zopet pred tvojim oltarjem, tihi Gospod. In tukaj zvok deročih voda, gruljenje goloba. Ni vsak tempelj kraj tvojega počitka. A tukaj, danes, čez continuo reke, pod golobovim samospevom tvoja gostoljubna tišina. 2 Zopet pred tvojim oltarjem, tihi Gospod. Tvojo prisotnost dajejo občutiti neizsledljiva posredovanja, kakor tiste legendarne košare, polne kruha in vina, najdene pred vratih nekoga na robu obupa, ki se je vrnil domov praznih rok, potem ko je ves dan iskal delo. PASIJONSKI DONESKI 2018 13 Denise Levertov, POTOK IN SAFIR 15 14 ZAČETEK MODROSTI Pregovori 9−10 Tako daleč si me pripeljal. * Toliko vem. Imena, glagoli, podobe. Moj um prekipeva, predal, ki se ne more zapreti. * Nepoškodovana med mučenimi. Nevedni pergament, nepopisan, le nekaj rahlih potez, kjer je pisar preizkušal pisalo. * Tako majhna sem, delček prahu, ki se giblje po ogromnem svetu. Svet, delček prahu v vesolju. * Ali ti pridržuješ vesolje? Ti se držiš moje majhnosti. Kako se je oklepaš, kako, da ne zdrsne? * Tako malo vem. * Tako daleč si me pripeljal. PRVINSKO ČUDENJE Dnevi minevajo, ko pozabim na skrivnost. Problemi nerešljivi in problemi, ki ponujajo kar sami svoje neopažene rešitve, se prerivajo za mojo pozornost, nagnetajo se v predprostor skupaj z obilico raztresenosti, mojih dvorjanov, ki nosijo svoja pisana oblačila; čepico in pasove. In nato tiha skrivnost vnovič navzoča pred menoj, trušč množice pojenja: skrivnost, da nekaj je, sploh kaj, kaj šele kozmos, radost, spomin, vse namesto praznine: in da, o Gospod, Stvarnik, Blagoslovljeni, Ti še vedno uro za uro vse to ohranjaš. PASIJONSKI DONESKI 2018 13 Denise Levertov, POTOK IN SAFIR 17 16 MIGETAVI UM Gospod, ne ti, jaz sem odsotna. Sprva je bila vera radost, ki sem jo skrivala, sama sem se prikradla v svete kraje: hiter pogled in stran – in nazaj, v krogu. Dolgo je tegà, kar sem izrekla tvoje ime, a zdaj se izmikam tvoji prisotnosti. Ustavim se, da bi premišljevala o tvoji prisotnosti. Ustavim se, da bi premišljevala o tebi, in moj um hipoma švigne stran kot pisanec, švigne v sence, v lesket, ki se zažira nenehno v reke žuborenje in potovanje. Niti za sekundo moj jaz ni pri miru, pač pa tava vsepovsod, kamor se obrne. Ti ne, jaz sem odsotna. Ti si potok, riba, luč, utripajoča senca, ti, nespremenljiva prisotnost, v tebi vse se giba in spreminja. Kako naj osredotočim svojo migetavost, uzrem v vodnjaku srca safir, ki, vem, je tam? IZPOVED Za Carolyn Kizer in Johna Woodbridgea, v spomin na praznovanje rojstnega dne Georgea Herberta, 1983 Kot si upajo plavalci ležati z obrazom proti nebu in jih nosi voda, kot jastrebi počivajo v zraku in zrak jih pridržuje, tako bi rada jaz dosegla prosti pad in odlebdela v naročje Stvarnika Duha, vedoč, da sama níkdar ne prislužim te vseprisotne milosti. PASIJONSKI DONESKI 2018 13 Denise Levertov, POTOK IN SAFIR 19 18 FRAGMENTI PSALMOV (Šnitkejev godalni trio) To oklepanje Boga, ki Zanj nič ne naredimo. Zvestoba brez dejanj. * Tiranski Bog. Kruti Bog. Brezsrčni Bog. Bog, ki dovoljuje brezkrajna grozodejstva, ki pravimo jim Zgodovina. Gluhi Bog. Slepi Bog. Idiotski Bog. (Grešni kozel bog. Ko končno zmanjka nam obsodb, zanikamo Tvoj obstoj.) * Ne pozabim ceste, ki navzdol se spušča, z raztresenimi smetmi in razmajanimi avti, sivih obrazov, ki gledajo navzgor, vso barvo je vzelo sonce − potrt, pust somrak poldneva. In strah pred slepoto. Teže se je spomniti utehe, ko navaden dan se vrne prefinjeno, mehkó, brez pompa trobent. A vendar so navzgor se naši obrazi obrnili, kakor obrazi, zazrti v nebo, polno angelov ob rojstvu ali vnebohodu. * Gospod, privijem se v Tvojo sivo, koprenasto visečo mrežo, ki visi na eni sami elastični nitki s tankih vejic, ki bi se mogle, morale zlomiti, pa se ne. * Nič ne naredim, ne dajem Ti ničesar. A Ti me držiš minuto za minuto, da ne padem. Gospod, Ti poskrbiš. PASIJONSKI DONESKI 2018 13 Denise Levertov, POTOK IN SAFIR 21 20 ŽIVETI V BOŽJI MILOSTI Zlekniti se pod najvišje, najstarejše drevje. Kako se debla daleč pnejo, pnejo, preden se špice zavetja razpro! Živeti v Božji milosti. Popoln stavek, preveč primeren, nima prožnosti. Strahospoštovanje, ne uteha. Kamen, komolci okamenelega lesa pod blago mahovo posteljico. In strahospoštovanje nenadoma preide onkraj sebe. Postane oblika utehe. Postane stalen zrak, po katerem jadraš z rokami, razprtimi kakor peruti letečih lisic. Zaslišati mnogotero tišino dreves, deževno globino gozdov njihovega prisluškovanja. Lebdeti, pridržan, kot bi slana voda te držala, čim bi premogel pogum. * Živeti v Božji milosti. Občutiti, kako trepeče vzradoščeni slap, kako se zaganja nepojenjajoč navzdol, navzdol do stisnjenih pesti skal. Hitrost padca, ura za letom za stoletjem, o ali ah neprekinjena, glas mnogobarven. Vdihniti pršenje. Njegov dim. Oboki jeklenobele pene, drsenje neujemljivega žada komaj zaznavno. Tolikšna strast – radost ali bes? Takšna, ne krotka ne blaga, Božja ljubezen do sveta. Mogočna poplava milosti, ki zagrne odpor. PASIJONSKI DONESKI 2018 13 Denise Levertov, POTOK IN SAFIR 23 22 O SKRIVNOSTI UTELEŠENJA Prav ko se za hip soočimo z najhujšim, kar zmore naša vrsta, in se zdrznemo, ko spoznamo madež v nas samih, strahospoštovanje predre lupino uma in vstopi v srce: ne cvetu ne delfinu, nobeni nedolžni stvaritvi, le temu stvoru, domišljavo gotovemu, da je le on in drug nihče bogopodoben, Bog (iz sočutja do naše grde nemoči, da se razvijemo) zaupa, kot gostom, kot bratu, Besedo. SALVATOR MUNDI: VIA CRUCIS Mogoče je bil na pogled res tak, kot si Ga zamišlja Rembrandt v drobnih glavah, ki se zde portreti nečesa večjega kot zgolj modela. Obraz teman, še mlad, visoko inteligenten, pogled – zrcalo duše: vse razume, ne obsoja. Tisti obraz bi v zadnjih hipih stisnil zobe v grimaso, kot je ni na mojstrovinah križanj. Za breme, da je človek (zdaj to vem), je moral okusiti celo ponižujoči strah, ledeni pot, ko bi najraje spustil vse iz rok kot vsak umrljiv junak, kadar mu zmanjka tal, kot vsak, ki stopi za korak predaleč in spet bi sebe rad nazaj. Niti največji mojster ne naslika, kako je na polnočnem vrtu, še več, omahujoč pod težo križa vkreber, vztrajal kljub povsem človeški želji, preprosto preminiti in ne biti. Ne telesne muke, ne gnusna izdajstva od rok ljudi, ne verolomna šibkost bližnjih in gotovo ne pričakovanje smrti (ne v tej agoniji) niso bili najtežje breme utelesitve, temveč slabostna želja, da bi se izneveril, da bi opustil tisto, kar je On, sam Bog, obljubil in zaradi česar se je spustil v meso in čas, da bi obljubo spolnil. Da bi bila sublimna privolitev absolutna, je morala privreti iz globin, kjer je namen za nekaj smrtnih hipov obvisel v praznini. PASIJONSKI DONESKI 2018 13 Denise Levertov, POTOK IN SAFIR 25 24 IKONA: SPUST V PREDPEKEL Navzdol skoz grobni notranji obok se je pretisnil v predpekel, da jih bo zbral, omotične, iz sna brez sanj: umrle blagih src, preroke, nedolžne svojih lastnih let in vse neštete druge, brez zavesti čakajoče v praznoti brez meja, ki jo zdaj On končuje; sklonjen jih za roke cuka in vlači iz sarkofagov, oslepljene, malone nevoljne. Dizmi, sosedu v smrti, se še lepi v sragah golgotski prah na posušeni znoj telesa, ki ga nihče ni umil niti mazilil; tukaj je, ker v limbu ne poznajo zaporedja; obljuba, izrečena s križa h križu opoldne, seže čez zaton in zoro. Vse bo povedel urno na cesto v raj: zdaj so na varnem. Ko to opravi, pa se mora vneti boj, da ni človeka, ki bi ga naslikal: življenje, smrt, sestop, da bi pravične rešil iz sence, so bili manj mučni od tega, da se spet prebije skoz prst in kamen verolomnega sveta nazaj v hlad groba in dušeči prt, vlažen od solz; da se odtrga od njih nazaj v utrip in dih, da znova ubere pot po svetu, znova vkleščen v dni in tedne, ves v zevajočih ranah svojih muk, medtem ko Duh preplavlja vsako celico mesa, tako da bi, ko bi umrljivi vid prizor prenesel in dojel, spoznali, da je zdaj Njegovo smrtno meso ožarjeno od znotraj in hrepeni po domu. Najprej pa se mora vrniti z Božjim potrpljenjem, vnovič spoznati lakoto in podariti skromnim prijateljem veselje, da Mu ponudijo jedi – kos ribe in medeni sat. Postni čas 1988 K PRILIKAM O GORČIČNEM ZRNU (Matej 17,20; Marko 4,30−32; Luka 15,18−19) Le kdo je že videl gorčično rastlino, obcestni plevel ali gojeni pridelek zrasti visoko kakor grm, kaj šele drevo, za celo drevo sence in gnezd in petja? Morje rumene, niti ene same ptice zraka na spregled. Ne, On, ki ve, da zahodni veter nosi dež, južni veter grom, ki je hodil po poljskih poteh, šel z roko skoz pšenična stebla in paberkoval tista mlada mlečna semena, pravšnja, da počijo na jeziku, je govoril o čudežu, zrnu v nas, tako drobnem, da se nam zdi ničvredno, gorčično zrno, prah, nič. Plehki rodovi zgrešijo metaforo, ne gledajo polj in dreves, ne opazijo paradoksa. Gore ostanejo nepremaknjene. Vera je redka, je nemara pravil, izjemna, enkratna – neznatno zrno razdeljeno kakor kruh in ribe, kakor da iz gorčičnega zrna je zraslo mogočno senčnato drevo. Tisto redko, tisto nenavadno: kraljestvo drevo. Duša ptica. Mogočni zbor ptic tam doma, peruti med rumenimi cvetovi. Čakajoče kraljestvo vere, zrno, čakajoč na setev.