levstik zbrani spisi 48650 I Levstikovi zbrani »pisi Uredil Frančišek Leveč. III. zvezek PROZA, I. Vsebina: Povesti, pravljice in pripovedke — Potopisi — Zgodovinski spisi — Književno ■ zgodovinski spisi. Ljubljana Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg 1892. 48050 Prejeto od urada za opravljanje imovine upornikov I. Povesti, pravljice i 11 pripovedke. LevBtikovj ubrani spisi. III. 1 Martin Krpan z Vrha. Mocilar mi je časi kaj razkladal od nekdanjih časov, kako so ljudje živeli, in kako so imeli to in to reč med sabo. Enkrat v nedeljo popoldne mi je v lipovi senci na klopi pravil naslednjo povest: V Notranjem stoji vas, Vrh po imenu. V tej vasici je živel v starih časih Krpan, močan in silen človek. Bil je neki tolik, da ga ni kmalo tacega. Dela mu ni bilo mar; ampak nosil je od morja na svoji kobilici angleško sol, kar je bilo pa uže tistikrat ostro prepovedano. Pazili so ga mejači, da bi ga kje nehotoma zalezli; poštenega boja ž njim so se bali ravno tako, kakor pozneje Stempiharja. Krpan se je pa vedno umikal in gledal, da mu niso mogli do živega. Bilo je po zimi, in sneg je ležal krog in krog. Držala je samo ozka gaz, ljudem dovoljna, od vasi do vasi, ker takrat še ni bilo tako cest, kakor dan danes. V naših časih je to vse drugače, se ve da; saj imamo, hvalo Bogu, cesto do vsacega zelnika. Nesel je Krpan po ozki gazi na svoji kobilici nekoliko stotov soli; kar mu naproti prižvenketa lep voz; na vozu je pa sedel cesar Janez, ki se je ravno peljal v Trst. Krpan je bil kmečki človek, zato ga tudi ni poznal; pa saj ni bilo časa dolgo ozirati se; še odkriti se ni utegnil, temuč prime brž kobilico in tovor ž njo, pa jo prenese v stran, da bi je voz ne podrl. Menite, da je Krpana to kaj mudilo kali? Bilo mu je, kakor komu druzemu stol prestaviti. Cesar, to vidivši, veli kočijažu, da naj konje vstavi. Ko se to zgodi, vpraša silnega moža: «Kdo pa si ti?» Ta mu da odgovor: «Krpan mi pravijo; doma sem pa z Vrha od svete Trojice, dve uri hoda od tukaj«. «1 kaj pa nosiš v tovoru i?» cesar dalje vpraša. Krpan se naglo izmisli in reče: «1 kaj? Kre-sivno gobo, pa nekaj brusov sem naložil, gospod!» Na to se cesar začudi in pravi: «Ako so brusi, pokaj so pa v vrečah?» Krpan se ne umišlja dolgo, ampak urno odgovori, kakor vsaki človek, ki ve. kaj pravi: »Bojim se, da bi od mraza ne razpokali; zato sem jih v slamo zavil in v vrečo potisnil». Cesar, ki mu je bil menda silni možak všeč, dalje pravi: «Anti v6s, kako se takej reči streže. Kaj pa, da si konjiča tako lahko prestavil ? Res nima dosti mesa; pa ima vsaj kosti«. Krpan se malo zarezi in pravi: «Vem, da imajo Vaši konji več mesa; pa vender ne dam svoje kobilice za vse štiri, ki so tukaj napreženi. Kar se pa tiče prestavljanja, gospod, upam si nesti dve take kobili dve uri hoda in tudišedelj, če je treba«. Cesar si misli: To velja, da bi se zapomnilo — in veli pognati. Minulo je potem leto in nekteri dan. Krpan je pa zmirom tovoril po hribih in dolinah. Kar se pripeti, da pride na Dunaj strašen velikan, Brdavs po imenu. Ta je vabil, kakor nekdanji Pegam, vse junake našega cesarstva v boj. Ali cesar pa tudi ni imel tako boječih ljudi, da bi djal: nihče si ni upal nad-inj; toda kdor se je skusil ž njim, gotovo je bil zmagan. Velikan pa ni bil mož usmiljenega srca; ampak vsacega je umoril, kogar je obladal. — To je cesarju začelo iti po glavi: «Lejte-si no! kaj bo, kaj bo, če se Brdavs ne ukroti ? Usmrtil mi je uže vso naj večo gospodo! Presneta reč vender, da mu nihče ne more biti kos!» Tako je cesar toževal, kočijaž ga je pa slišal. Pristopi tedaj z veliko ponižnostjo, kakor gre pred tolicim gospodom, in pravi: «Cesarost. ali več ne morete pametovati. kaj se je godilo predlansko zimo blizo Trsta?* Cesar vpraša-nekoliko nevoljin : «Kaj neki?» Kočijaž odgovori: «Tisti Krpan, ki je tovoril s kresivno gobo in brusi, ne veste, kako je kobilico v sneg prestavil, kakor bi nesel skledo na mizo? Ce ne bo Krpan Brdavsa premogel, drugi tudi ne, tako Vam povem«. «Saj res.« pravi cesar, «precej se mora ponj poslati.« Poslali so veliko, lepo kočijo po Krpana. Ta je bil ravno tačas natovoril nekoliko soli pred svojo kočo; mejači so bili pa vse čisto ovedili, da se zopet napravlja po kupčiji. Pridejo tedaj nad-inj ter se ga lotijo; bilo jih je petnajst. Ali on se jih ni ustrašil; pisano je pogledal in prijel prvega in druge ž njim omlatil, da so vsi podplate pokazali. Ravno se je to vršilo, kar se v četver pripelja nova, lepa kočija. Iž nje stopi cesarski sel, ki je vse vidil, kar se je godilo, in naglo reče: «Zdaj pa uže vem, da sem prav pogodil. Ti si Krpan z Vrha od svete Trojice, kaj ne?« «Krpan sem.» pravi ta; «z Vrha tudi, od svete Trojice tudi. Ali kaj pa bi radi? Če mislite zavoljo soli kaj, svetujem, da mirujte; petnajst jih je bilo, pa se jih nisem bal, hvalo Bogu; samo enega se tudi ne bom.» Sel pa. ki gotovo ni vedil, zakaj se meni od soli, reče na to: «Le urno zapri kobilo v konjak, pa se hitro pražnje obleci, pojdeva na Dunaj do cesarja«. Krpan ga neverno pogleda in odgovori: »Kdor če iti na Dunaj, mora pustiti trebuh zunaj, to sem slišal starih ljudi; jaz ga pa menim sabo nositi, koder bom tovoril in dokler bom tovoril*. Služabnik mu pravi: »Nikar ti ne misli, da šale vganjam«. »Saj bi tudi ne bilo zdravo,« reče Krpan. — 7 Na to zopet govori sel: «Kar sem ti povedal, vse je res. Ali več ne veš, kako si bil umaknil predlansko zimo kobilico kočiji s pota? Uni gospod na vozu je bil cesar, pa nihče drugi, veš». Krpan se začudi in pravi: «Cesar? — Menda vender ne? > «Cesar, cesar! Le poslušaj. Prišel je zdaj na Dunaj hud velikan, ki mu pravimo Brdavs. Tak je, da ga nihče ne vstrahuje. Dosti vojšča-kov in gospode je uže pobil; pa smo rekli: če ga živ krst ne zmore. Krpan ga bo. Lej, ti si zadnje upanje cesarjevo in dunajskega mesta.» Krpana je to s pridom utešilo, ter jako dobro se mu je zdelo do vsega, kar je slišal, in reče tedaj: «Ce ni druzega, kakor tisti prokleti Brdavs, poslušajte, kaj Vam pravim! Petnajst Brdavsov za malo južino, to je meni toliko, kolikor Vam kamen poriniti čez lužo, ki jo preskoči dete sedem let staro; samo varite, da me ne boste vodili za nos!» To reče, in brž dene sol s kobile, kobilo pa v konjak, gre v kočo ter se pražnje obleče, da bi ga pred cesarjem ne bilo sram. Ko se preobuje, ven priteče in sede v kočijo, ter naglo zdrčita proti Dunaju. Ker prideta na Dunaj, bilo je vse mesto črno pregrnjeno; ljudje so pa klavrno lazili, kakor mravlje, kader se jim zapali mravljišče. Krpan vpraša: «Kaj pa vam je. da vse žaluje ?» 8 ~ «0, Brdavs! Brdavs!» vpije malo in veliko, možje in žene. «Ravno dans je umoril cesarjevega sina, ki ga je globoko v srce pekla sramota, da bi ne imela krona junaka pod sabo, kteri bi se ne bal velikana. Sel se je ž njim skusit; ali kaj pomaga? Kakor družim, tako njemu. Do zdaj se še nihče ni vrnil iz boja.» Krpan veli urno pognati. in tako prideta na cesarski dvor. ki pravijo, da je neki silo velik in jako lep. Tam stoji straža vedno pri vratih noč in dan, v letu in zimi. naj bo še tako mraz; in brž je zavpila o Krpanovem prihodu, kakor imajo navado, kader se pripelja kdo cesarske rodovine. Bilo je namreč naročeno uže štirnajst dni dan za dnevom, da naj se nikomur in nikoli ne oglasi, samo tačas, kadar se bo pripeljal tak in tak človek. Tako so se veselili Krpana na Dunaj. Kaj bi se ga pa ne? Presneto jim je bila huda za nohtmi! Ko cesar sliši vpitje, precej ve\ kdo je, in teče mu naproti, pa ga pelja v gornje hrame. Čudno lepo je tam, še lepše, kakor v cerkvi. Krpan je kar zijal, ker se mu je vse tako grobo zdelo. Cesar ga vpraša: Krpan z Vrha! Ali me še poznaš ?» «Kaj bi Vas ne. odgovori on; saj ni več ko dve leti. kar sva se vidila. No Vi ste še zmirom lepo zdravi, kakor se na Vašem licu vidi.» Cesar pravi: »Kaj pomaga ljubo zdravje, ko pa drugo vse na robe gre! Saj si uže slišal od velikana? Kaj deš ti. kaj bo iz tega. če se kako kaj ne preonegavi? Sina mi je ubil. lej!» Krpan odgovori: «Koga bo druzega? Glavo mu bomo vzeli, pa je!» Cesar ga žalosten zavrne: «Menim da, ko bi jo le mogli! Oh. ali ni ga. mislim, pod soln-cem junaka, da bi vzel Brdavsu glavot* «Zakaj ne? Slišal sem,» pravi Krpan, «da vsi ljudje vse vedo; na vsem svetu se pa vse dobi; pa bi se ne dobil tudi junak nad Brdavsa3 Kakor sem uboren človek, ali tako peklensko ga bom premikastil, da se mu nikdar več ne bodo vrnile hudobne želje, po Dunaji razsajati; če Bog da, da je res!» Kdo bi bil cesarju bolj ustregel, kakor te besede! Le nekaj ga je še skrbelo; zato pa tudi reče: «Da si močan, tega si me preveril; ali pomisli ti: on je orožja vajen iz mladih dni; ti pak si prenašal zdaj le bruse in kresivno gobo po Kranjskem; sulice in meča menda še nisi vidil nikoli drugej, kakor na križevem potu v cerkvi. Kako se ga boš pa lotil ?» «Nič se ne bojte,» pravi Krpan; «kako ga bom in s čim ga bom, to je moja skrb. Ne bojim se ne meča. ne sulice, ne drugega velikanovega orožja, ki vsemu še imena ne vem, če ga ima kaj veliko na sebi.» Vse to je bilo cesarju po godu, in brž veli prinesti polič vina. pa kruha in sira rekoč: «Na. Krpan, pij pa jej! Potlej pojdeva orožje izbirat . 10 ■» Krpanu se je to vele malo zdelo; polič vina tacemu junaku; pa je vender molčal, kar je preveliko čudo. Kaj pa je hotel? Saj menda je uže slišal, da gospoda so vsi malojedni zato, ker jedo. kader hoče in kolikor hoče kteri, zgolj dobrih jedi. Ali kmečki človek, kakor je bil Krpan, ima drugo za bregom. On tedaj povžije. ko bi kviško pogledal, ter naglo vstane. Cesar je vse vidil, in ker je bil premeten mož , tudi precej spoznal, da tacemu truplu se morajo veči deleži meriti, zato so mu pa dajali od tega časa dan na dan, dokler je bil na Dunaji: dve krači, dve četrti janca, tri kopune, in ker sredice ni jedel, skorje štirih belih pogač, z maslom in jajci omešenih; vino je imel pa na pravici, kolikor gaje mogel. Ko prideta v orožnico. to je v tisto shrambo, kjer imajo orožje, namreč: sablje, meče, jeklene oklepe za na prsi, čelade, in kakor se imenuje to in uno; Krpan izbira in izbira, pa kar prime, vse v rokah zdrobi, ker je bil silen človek. Cesarja skoraj obide zona, ko to vidi; vender se stori srčnega in vpraša: «No, boš kaj kmalo izbral?« «V čem si bom pa izbiral?« odgovori Krpan. >To je sama igrača; to ni za velikana, ki se mu pravi Brdavs, pa tudi za mene ne. ki mi pravite Krpan. Kje imate kaj boljega ?» Cesar se čudi in pravi: «Če to ne bo za-te, sam ne vem, kako bi? Večega in boljega nimamo«. Na to reče uni: « Veste kaj? pokažite mi, kje je ktera kovačnica!> Pelja ga hitro sam cesar v kovačnico, ki je bila tudi na dvoru; zakaj taki imajo vso pripravo in tudi kovačnico, da je kladvo in nakovalo pri rokah, ako se konj izbosi. ali če je kaj druzega treba, da se podstavi ali prekuje. Krpan vzame kos železa in naj težje kladvo, ki ga je kovač vselej z obema rokama vihtil; njemu je pa v eni roci pelo, kakor bi koso klepal. Krpan odgovori: «Po tem. da se mi ne bo dal za rep čez prag potegniti«. Cesar pravi: «Le skusi! Ali daravno si. prekanjeni tat, storil mi dovolj sitnosti pred cesarico , svarim te, vari se, da te kteri ne ubije; konji so iskri«. Martin Krpan pak izleče prvega in zadnjega, in vse druge čez prag; še celo tistega, ki ga je sam cesar jahal samo dvakrat v letu , namreč: o veliki noči, pa o svetem telesu; to se je menda cesarju posebno pod nos pokadilo. Potem reče Krpan: «Tukaj ga nimate za moje sedlo! Pojva k družim!» Cesar odgovori čmeren: «Če niso ti za-te, moraš se peš bojevati. Ti nisi pravdanski človek! Vem, da ga nimam v cesarstvu tacega, da bi ga ti. zagovednež, ne izlekel!« «Ta je pa uže prazna!« pravi Krpan. «Jaz imam doma kobilico, ktere ne izleče nobeden Vaših junakov, stavim svojo glavo, če ni drugače; da ne porek6 Dunajčanje z Brdavsom vred, da lažem.« «Pa ni tista.> vpraša cesar, »ki si ž njo plesal po snegu?« »Tista, tista!« zavrne on. Cesar pa se razhudi, rekoč: odgovori Kotlovščak, nogo predevaje čez prelaz ter odide po stezi, a Zmrzljak po kolovozniku vTožbanjo vas. Drd. Kolenec. Kaj si je le mislil doktor Bežanec, ako je vse to razumel? Dr. Pipec. Recite: sveti doktor! Čast, kdor je cesti vreden! Drd. Kolenec. Mi, ki smo z njim vred sami doktorandi in doktorji, torej domači mej saboj! Nam tega vendar nij treba! Dr. Pipec. Bodi si za prvič! A naša pobožna pripovedka razločno govori, da je sveti doktor Bežanec vse na tanko slišal in razumel. Uverjen. da mu je sam božji prst velel stopiti na oltar, nij čudo, ako je menil, da je na oltarji trebe tudi ostati. Kotlovščakovo in Zmrzljakovo besedovanje mu je na drobno pokazalo, da Tož-banjce zelo peče dvoje, namreč izgubljeni svetnik in pokopani doktor Zavijač, ter da bi jim žal ne bilo niti stroškov ni truda, ako bi se dal zaslediti sposoben namestnik zlasti Zavijaču. ker so tako mrtvi na tožbe, da jih celo hodijo po božjih potih prosit. Ko to stvar v srci razbira in premleva, navdahne ga zopet visoka misel, kakor sveto poročilo brez okoliša govori. Od-grne se mu namreč, da bi v kapelico ne bil mogel priti o nobeni ugodnejši dobi, nego je zdanja; kajti živa duša tako z lahka iz preglavice kmetov ne reši kakor on, ki utegne, ako hoče, oboje ob enem izvrstno sam nadomestiti: svetnika in doktorja, ker se je nekdaj učil prav-doslovja in zdaj ga je Bog čestito postavil na oltar. Hitro, kakor mu poprej ni bilo nikdar navade, božji mož nakani o prvi priliki zvršiti, kar se mu tako lepo samo od sebe ponuja. S tega poštenega namena iz torbe ponižno privleče debelo, rudeče obrezano pravdoslovsko knjigo, katerih je štiri najpotrebnejše oprtiv prenašal po vseh deželah sveta, in v roko jo prime, kakor je videl nekdaj, ko je še hodil k maši, da v cerkvi pristoji knjigo držati kacemu učenemu svetniku. Tako pripravljen ter v božjo voljo udan čaka in gleda, kaj po sedaj pride na vrsto. - 43 ~ Drd. Kolenec. Povedati mi je. da sem zeld nestrpeljiv, kako se ta čudna zgodba razplete! A kaj je prosjak v Tožbanji vasi opravil? Dr. Pipec. Opravil je to, kar mu je Bog velel. ko ga je zapodil od kapelice po kolovoznem poti. Zmrzljak in Kotlovščak namreč jedva prideta domov, in uže najdeta vso vas po konci. Od ust do ust, kakor ogenj — piše sveta povest — leti čudovita novica, da je tako tajno zmakneni svetnik zdaj zopet na oltarji, in sicer živ. morebiti zategadelj, ker bi rad ljudem nekoliko povrnil, kar jim je zalega storil, ko ga nij bilo nad leto dnij med njimi. Stari in mladi Tožbanjci dero s prosjakom, izvoljenim poslom, na čelu. pred kapelico, da bi sami na svoje oči videli, kar so slišali pripovedovati. Srce jim je glasno utripalo, kakor bi v stopah delalo, česar naša sveta zgodba nikakor ne taji. Ko so bili pred svetnikom, prosjak oči najprvo bogoslužno pošlje v kapelico, od koder jih v nebesa obrne, ter s povzdignenima rokama zavpije, kar se mu je najkrepkeje treba zdelo: »Ozrite se na ta pre-blaženi oltar, in sami pogledite, slavni Tožbanjci in Tožbanjke, možje in žene. mladeniči in deklice! vi, ki ste bili vselej dobrotni, kadar sem vas koli prosil masla, sala, jajec ali kruha, soli, žita. moke ali drugačnega dani ali strehe po noči — odkritosrčno govorite, ali so moje stopinje denes k vam prinesle nebeško resnico ali peklensko laž?« — V tem slovesnem hipu vzdi- gne sveti doktor Bežanec desno roko na tož-banjski narod, mrmraje. kakor bi molil, ter ga potem poblagoslovi z latinskimi besedami, katere je glasno zakrožil s hripavim grlom: »Blagoslovi vas vsemogoči bog oča. sin in sveti duh!» Mej blagoslovom padejo na kolena žene in tudi možje kateri so v rokah držali klobuke uže poprej, od kar so stali na tem posvečenem prostoru. Babice jemo na prsi trkati, vzdihovati, na glas jokati, oči prevračaje, kakor je sploh običaj o tacih prilikah. Več je bilo solz nego veliki petek ali na vseh vernih duš dan v cerkvi. Kadar ljudstvo zopet vstane, oči otiraje nekateri z rutami, nekateri z rokavi, ženske se zastori, neka stara mati daleč tam zadaj celo z rešetom. zakriče vsi, kakor vrabci v zrelem prosu: »Živ, živ je živ! Vrnil se je. Bog vedi od kod!» Potem župan s težka zleze na plot. ker je bil rejen mož kakor trebanjski Urekar, ter se oglasi: »Poslušaj me. Tožbanja vas! Tako nas je denes Bog osrečil, da imamo vsega dovolj!« — »Samo doktorja Zavijača ne!» zavpije Zmrzljak iz množice. — «Kdo ve? Morebiti polagoma najdemo tudi Zavijača, ali vsaj njemu dostojnega namestnika.* lokavo odgovori župan, kateri si vender po vsej priliki nikakor nij mogel biti v svesti, kaj je povedal s tem veletehtnim prerokovanjem; vsaj pobožna pripovedka nič enacega neče namigniti. -Z veselja so tukaj uže solze kapale.« župan dalje reče, «a jaz menim, da bi se veselje po- - 45 ~ • kazalo tudi v svojem pravem oblačilu. Kakor smo poprej vzdihovali. potem z glasnim vpitjem bogu dajali, kar je božjega, tako se zdaj v svetosti radujmo dejanski, a ne samo s plakom in jezikom!« Zadnjih besed še dobro ne izgovori, ko s plota izpoddrsne, da se na glavo postavi ter prekopicne trikrat naprej, trikrat nazaj. Sreča njegova, da je bil na mehko padel! Prigovor je, da izgled za saboj vleče. Tožbanjci so menili, župan je to naredil nalašč, ker se mu je po njegovi modrosti kolikor toliko treba zdelo; torej so se enako za njim prekopice-vali vsi. mladi in stari, možje in žene, še otroci v samih srajcah, katerim je šlo to opravilo naj-spešneje od rok. Tudi prosjak je odvrgel palico ter z vrečami prepet skopičil na glavo, kar je okornega moža stalo mnogo truda; a v podpori mlajših rok je vendar izdelal. Ta važna stvar je jedva z božjo pomočjo dovršena, ko župan, vesel, ker nikdo ni zapazil, kako je bil po nezgodi vendar še nekam srečno padel, zgrabi prosjaka, ter jame z njim plesati, da se je zemlja tresla. Kdo bi mladini mogel dati kaj ljubšega, nego je sladki ples! Torej vsak mladenič naglo prime svojo devo ter se z njo skokoma zavrti na čast povrnenemu svetniku; tudi možje in žene se križem pomešajo, ne gledaje, če je zgrabil vsak svojo ali ne; kajti bogu na čast nij nič greh, kakor vsacega krščenika pobožno uči ljubljanska porcijunkula ter mnoga božja pota na zemlji. — 4& ~ Brezzobe starfce in nadiišljivi dedci so ta dan s petami ob tla ožigali, kakor bi kačam glave trli. Ka morebiti nijso tudi vedeli, zakaj? — A vsaka stvar ima začetek in konec; minolo je torej tudi to. Drd. Kolenec. Ali sveta zgodovina vse res tako poroča, gospod doktor? Dr. Pipec. Od besedice do besedice, gospod doktorand! Drd. Kolenec. Hem! hem! Ne bi verjel, da ne slišim iz Vaših ozbiljnih ust, gospod doktor! Dr. Pipec. Zakaj ne? Drd. Kolenec. Zdi se mi, kakor bi vsi Tožbanjci bili neumni, če se nijso morebiti cel6 ro-gali svetemu doktorju Bežancu. Dr. Pipec. Oboje so jim podtikaii tudi njih sovražniki, zlobivi Krkovci; a ker naš verjetni pisatelj o tem nikoli ne zine, torej klevetavim Krkovcem ne moremo pritegniti, ker si je misliti, da oni v svetnem rabotanji trebuhu na korist nijso bili niti kolikaj sposobni razumeti, kaj je navdušeno srce. Ali se ne pripeti cesto, da glupi svet navdušene može, kateri visoke misli v sebi nosijo, imenuje brezpametne ? Kako se je godilo Kolumbu, predno in tudi potem, ko je bil našel Ameriko! In koliko je prebil Gutenberg, dokler je zvršil svojo božjo umeteljnost, katera je svetu prižgala novo luč! Kaj je trpel Galileo Galilei, ker je učil, da se zemlja suče okolo solnca, a ne velikansko solnce okolo našega drobnega - 47 - planeta! Navadnim smrtnikom so plemenitejši duhovi tista knjiga, ki ima sedem pečatov, gospod doktorand! Drd. Kolenec. Vendar se mi vpira misliti, da bi imeli plemenitejši duhovi s plesom in skakanjem posel. Kdo je slišal, da se tako neumno svetniki ceste? Oprostite, gospod doktor, da mi je beseda «neumno» zopet ušla. Dr. Pipec. Zakaj se Vam zdi ta čast neumna? Ali ne veste, da so narodi uže od nekdaj s plesom slavili bogove? Nam li sveto pismo ne pripoveduje, kako je cel6 kralj David poskakoval pred skrinjo miru in sprave? A tako daleč nazaj v stare čase ne treba ni sezati, ker še de-nes ta običaj vlada mej nami. Blizu Cebra, dva dni hoda od Loža, nad Plesci je gora z romarsko cerkvijo, posvečeno materi božji. Semkaj se zbere, kadar je proščenje, Hrvatov kakor listja in trave, ter o godbi z mešičkom od ranega jutra do poznega večera poigravajo majki božji na korist in poštenje. Drd. Kolenec. Bodi si torej ples, ker ga tako izvrstno zagovarjate; a čemu je bilo treba pre-kopicevanja, gospod doktor? Dr. Pipec. Jaz plesa nikoli ne zagovarjam, če nij pobožen. A kar je do prekopicevanja, ne znate li, da gleda Bog samo preprosto srce in dobro voljo, katere so Tožbanjci res imeli z vrhom? — Nego zopet se vrniva pred kapelico! Plesii je bilo jedva konec, ko župan ukaže, da štirje krepki mladeniči vrhu ramen vzdignejo prosjaka, Tožbanji vasi zdaj nad vso mero čislanega, ter ukaje, «živio» in «slavo» hrumeč neso domov, kjer so mu potlej stregli zvesto, kakor bolnemu očetu ali porodni ženi, ali kakor bečele trotu, kadar se rojiti pripravljajo Po sedaj bi mu uže ne bilo nikoli treba za palico prijeti in vreč oprtiti, ako bi ga ne bila priganjala stara navada. Saj veste, gospod doktorand, kaj prigovor uči: komur se prosjaška palica v roki ugreje, ne odloži je do groba, če ima tudi vsega toliko, kolikor ta mož, ki je zastonj dobival obleko ter vsak dan v drugi hiši gotovo hrano in streho. Vrstil se je namreč okrog vseh gospodarjev, kakor čednik od svetega Jurija do svetega Martina. Povest nam obširno ter zadovoljna oznanja, kako so mu srečni kmetje dali ta užitek do smrti na vso Tožbanjo vas, razen Rebernikove imovine, celo v zemljiške bukve vpisati; a vse njegovo delo je bilo, daje pričal, kadar je bilo treba, kar se je pač godilo, sam bog vedi kolikrat, kako je našel doktorja Be-žanca na oltarji. In siičimo stvar, kakor nam je drago, tajiti vendar ne moremo, njegova zasluga je res velika. Da ni o pravem hipci on prišel povedat, morebiti svetnik zopet kam pobegne, predno bi ga bilo moglo spaziti katero koli tož-banjsko očesce, kar se je tem verjetneje zdelo vsemu svetu, ker ga Zmrzljak in Kotlovščak nijsta videla, če tudi sta v dolzem pogovoru * 49 * stala blizu kapelice, kakor sta sama prisezala vsacemu, kdor je utegnil ali hotel poslušati. Zakaj bi se torej smelo kolikaj dvomiti, da se je povrneni pomočnik prvič hotel slavno raz-odeti baš po izvoljenem prosjaku edinem, a po nikomer druzem? Drd. Kolenec. Kdor na vse strani učeno presodi, kar ste povedali o svetem doktorji, ne more se ubraniti misli, da je on prejšnjemu pomočniku res vendar bil neizmerno podoben — recite, kar hočete! — ker se je o njem vesoljna vas tako zelo motila, če to nij morebiti baš kako nebeško znamenje? Kaj menite, gospod doktor? Dr. Pipec. Ako pismo govori, da brez čuda ne spade vrabec se strehe, las človeku z glave, kako bi se torej mogla tolika stvar goditi sama ob sebi? Zato se ne posmehujmo, da se živ krst nij domislil zahtevati, naj bi možje preiskali do trdnega, če je Bežanec ves tist svetec, kateri je bil izginil, ali ne? Resnica tolike globokosti se ne preiskuje, ker trebe, da jo samo v božjem strahu verujemo. Punktum! Se tega nijso zasledili, da si je obe nogi odhodil, ker je uže z rojstva bil nad kolenjo zgibo res dolgovezen, a doli niže do same plesne (podplata) siromak tako zel6 kratek, da je meril jedva malo ped otročjih prstov; svojo dolžnost je zvesto opravljala tudi njegova ohlapna suknja, ki je zaradi zbrušenih golen sezala do tal presvetega oltarja v kapeli. A razodenem li Vam do kraja, kakor se je go- LevBtikovi zbrani spisi. III. 4 - 50 — dilo, pristaviti je z bridkostjo, da odkritosrčna zgodovina srdito poroča, kako bi sam nejeverni Rebernik to stvar bil rad vedel stokrat bolje nego vsi ostali Tožbanjci. Ogrozni, trdovratni grešnik se tako popisuje v izvoljenih knjigah: bil je dol-gopet, sedemdesetleten, a še trdnokost in žilav starec, da-si uže bel, kakor golobec, in beder tako tencih, kot bi dvorogljate vilice vanj zasadil. Ne-zmotna ljudska govorica trdi, kar se nekako tudi mej vrsticami našega pisatelja svetlika, da je utegnil biti rodu tistih strašnih ljudij, ki so Boga križali, zaradi česar si je ves bistroumni svet šepetal, da ima na hrbtu pasji rep, katerega vedno taji, kakor kača noge, in po vsaki jedi je baje oslinil prste leve roke ter z njimi se umival po obrazu, okolo očij in po laseh, kakor izkušen maček, predno se vreme izpremeni. Tak je bil ta mož! Rebernik je tedaj krta čakal, motiko nad glavo po konci drže, pod kapelico v neki sodolini svojega travnika skriven, ko je bogo-služna Tožbanja vas prigrmela čestit vernega pomočnika. Psorepec ušesa polagoma vzdigne ter kvišku pogleda, ves radoveden, kaj znači ta hrup, in potlej se prikrade gori više za krsikov grm, od koder nezapažen vidi in sliši, kar se je počenjalo. Ko množica naposled izgine, pogan z motiko na rami prileze ter svetnika jame pokrit premišljati najprvo iz daleč, oko nagibaje zdaj na levo stran, zdaj na desno, kot bi pre-merjal kako poslopje od ogla do ogla; pozneje se z mačjimi koraki premakne do samega praga, od koder božjega človeka zopet na vse strani ogleda tako do dobrega, kakor bi se ga pripravljal kupiti. Kadar molče zvrši to delo. nejevoljen odmrmra po zavrtih in pred neko apneno jamo postoji ter potlej zopet grede reče sam sa-boj: «To se zna. da sem ga! Uže poprej sem ga nekje videl. Samo se ne morem, treska! domisliti. Čakaj, čakaj, ti neobič grda, ti pokora zagatna, ti! Kaj te je prineslo semkaj na oltar-ček, in te je? Kdo je bil po-te pisal ali poročil? 1 nu, kje sem ga uže videl, kaj deste? Svet prav govori: Stara glava, pusta glava. Res je to! A ko bi sekire namesto dežja padale z nebes, domislim se vendar. Nij kragulj, da bi se neN Takisto se je prepiral ta peklenščak, in ako se ne motim, klel je tudi, ali zato, kar mu je bil krt ušel, ali morebiti, kar je še verjetneje, ker se mu novega prebivalca v stari kapelici nij nič treba zdelo. Drd. Kolenec. O, zato, zato! Ne menim, da bi ta vražjak zavidljivi svetemu doktorju na-merjal kolikaj dobrega ocvreti. Dr. Pipec. Niti jaz ne menim, da-si celo slavna povest, ki zmirom Bežancu pošteno pri-trkava, nij zamolčala, kako je bila zdaj baš tista njegova slaba ura, v kateri bi se nikakor ne bil krčil z jajci in maslom, niti ne z mastjo zabe-ljene ocvare, ako tudi je bil petkov dan; kajti na ves jezik je rečeno, da jedva sovražni starec odleze, ko lačni svetnik pazljivo okolo sebe pogleda, kadar se uveri, da je zopet sam, naglo razveže torbo svojih dušnih in telesnih potreb, iz katere prinese dar usmiljene krčmarice v Lokanjem selu, namreč lepo krivino mesene klobase in urezanico črnega kruha, ter začne tako spešno z usti gibati, kakor bi za tri dni vkupe molil. Drd. Kolenec. Sreča, da kmetje nijso videli, kako se njih pomočnik s klobasami petku v bran postavlja! Dr. Pipec. O, še drugačne stvari bodo videli in slišali, samo potrpe naj malo. Drd. Kolenec. Razbistrite mi zdaj, gospod doktor, ali mu je zel6 ugajalo tožbanjsko veselje? Dr. Pipec. Morebiti Vam ne bi, kali? gospod doktorand! Kdo torej sme vanj kamen poriniti, če se mu je dobro zdelo? Samo ko so mladeniči nesli prosjaka, iz početka nij hotel prikimati; a globoko premišljaje vendar potem v duhu spleza do nepremične sodbe, da v zadnji meri tudi to, kakor vse drugo, kar se je govorilo in delalo, v resnici leti samo nanj, česar nikdo ne izpod-makne, ako si nos odgrizne. Drd. Kolenec. A kako se je držal, ko je nejeverni Rebernik okolo njega vohal? Dr. Pipec. VLjubljanije bil krajač, po imenu Zcljko — Bog mu daj vsega obilo, tam kjer je; saj uže trave ne tlači! Od poroda tako razko-dranih las, kakor ovca, in sajavega lica, kakor cigan, svojo kožo vrhu tega še tudi sam počrni ter odide v Tirole, in tamkaj se ljudem jame kazati za gotovo plačilo, da je pravi mur (zamorec) iz Afrike. Če ga je kdo ogledoval, mislite li, da je kolikaj Zeljko trenil z nosom ali z ušesom ? Nikoli! Mirno se je vedel, kakor je bilo tacemu resnemu poslu treba, kar priča neki njegov znanec, ki ga je videl pri tem delu. Takisto se je držal tudi Bežanec pred Rebernikom, da li naša verjetna pripovedka res ne išče po-mečkati, kakor bi se vendar ne bil malo pri-bojaval. Drd. Kolenec. O tem krajači sem uže slišal. Govore, da ga je na zemlji posebno veselilo, prenarejati kožo, kakoršno je Bog ustvaril. Ne-kedaj baje kupi konja, tako belega, da nobene dlake nij imel črne ali rujave na sebi. Ko nij bilo krme, novcev še menj — kaj se je prevrž-ljivec domislil? Belo kljuse namaže povsod z jako zeleno šaro (barvo) samo zato, da Ljubljančani potlej nijso zapazili, ko ga je pasel po njih košenicah. ker je bilo trava in konj oboje enako. Dr. Pipec. Res je tako počenjal. — A tudi mej Tožbanjci so se denes godile nenavadne stvari, ki jih zgodovina krepko in vestno popisuje. Kmetje se namreč jedva s prosjakom na ramah vrnejo domov, ko občinske odbornike takoj v sejo povabi župan, s katerim smo se uže pošteno videli pred kapelo. Tepezkan so mu rekli; kajti dokler je mladoval, nij še bil za- valušnega telesa, nego v temnih nočeh je celo skokonog zahajal dekletom nagajat pod okna, od koder ga je bilo časi treba zapoditi z ocep-kom ali polenom v roci, ter nekolikokrat še huje pretepežkati. Zato se ga je bilo prijelo ime, katerega se nij potlej do smrti mogel otresti, kolikor bi rad bil plačal, ker je bil imovit človek; tudi pravdati se je uže cesto mislil — a pomagaj si, ko nikoli nij do trdnega zvedel, kdo mu je pritisnil ta grdogledi pridevek! Izbran je v župana bil samo s tega modrega ozira, ker je edini mej sosedi mogel zalagati osem velicih poleg ene male pravde. Naš razumni Tepežkan je potreboval občinskega hlapca Rožanca, ki je nosil obe nogi na vnenjo stran t61ičko zakrivljeni, da bi se z lahka bilo mej njima kolo zatočilo. Tega zdaj pokliče ter v svoji pravici in oblasti naglo zapodi z okovanim kravjim rogom po vasi, da je od Izvasnikove koče do Gazibrodove hiše kri-venčil in tako prokleto na dolgo trobil, kakor bi izraelskemu kraljestvu oznanjal tri sveta leta ob enem. Rog je vreščal, Rožancu pohajalo sape, a k županu je skokoma hitelo vse Tož-banje selo, tudi žene, celo dekleta in otroci. Tako je bilo vselej, kadar so zborovali; samo nejeverni Rebernik. čitamo, da se nij dal nikoli spregledati mej njimi; grešni odurnež je vedno hodil po svojih posebnih okljukih. Ljudij se na-tepe v sobo. da je bila natlačena, kakor meh s proseno moko, če mlinar prevelike merice ne - 55 ~ vzame, in župan sede gori v kot za mizo pod stekleno podobo sodnjega dneva ter ob desnico poleg sebe posadi prosjaka, ki se je njegovim priznanim zaslugam samo v ta imenitni dan za nameček dovolila tudi odborniška čast, katere junak potlej nij pozabil, dokler je hodil po zemlji; a na levici se v navadni prostor dene občinski pisar Trimoi. Imenoval se je zato tako, ker so dejali, da treh dobrih mož delo opravlja; kajti poleg svoje navadne službe je ob enem tudi raztrgane škornje trdil in stare peči prekladal, kadar nij bilo v pisarnici prevelicega posla; obetali so mu celo, kadar kapelico dozidajo ter vanjo postavijo orgle, da bode on meh vlekel. Niže se raz-vrste, največ kakor kane, ostali svetniki in svetnice; kajti bile so tudi one mej njimi, zaradi česar pametna zgodovina Tožbanjcev ne more prehvaliti. Na mizi je čakal kozji zvonec, da bi v zboru tako zvesto in brez najmanjše bojazni ustrezal svojim glasnim dolžnostim, kakor da je od čistega srebra. Zanj torej prime Tepežkan ter precej trdo pozvoni, prične važno sejo in brez dolzega oščavanja vpraša, kaj bi se komu najpotrebneje zdelo o svetniku — večna hvala mu bodi! Knjiga naše resnične prigodbe piše. da se na druzem konci mize prvi oglasi Marko Bogobaznik, in tako požene svoje puste modrosti neukretno besedo: «1 nu, svetnik ima strešico in oltar, česa potrebuje še po vrhu? Tako bi jaz mislil. Ce morebiti kak Tožbanjec, ki je bo- --- 56-- gatejši s pravdami, kaj boljšega ve, ka nijsmo zato prišli, da se pomenimo? Ali nij res tisto? Vselej so rekli: da se zvon spozna, treba slišati dve resnici. Ne verjemite, da je svetnik bil našo navado uže pozabil! Kakor ga zdaj nij bilo nekaj mesecev mej nami, vendar je poprej dosti dolgo poslušal in gledal Tožbanjo vas. Edini Čičev Martin pametuje, kedaj so ga bili naši predniki v Radovljici kupili. Zini, Martin, ali je ali ne?» — Ogovorjeni Cičev Martin, do stoleten, zel6 nizek možiček, ki je imel toliko zob v glavi, kolikor žaba volne na trebuhu, da se mu je torej mehka brada vselej nosa dotikala, kadar je kaj glevil, ob visoki leskovi palici prileze izmej poslušalcev ter počasi jame iz praznih ust pripovedovati, kolikor je koli mogel po moški, in reče: «Res je, res! Ka ne vem, kako gaje bil Skočir prinesel na tovor, lepo v slamo zavitega, po stari cesti — novo smo potlej naredili — semkaj gori od Grebenikovega korita? Se zdaj, kakor bi se denes godilo, vidim Skočirja — Bog mu daj luč nebeško! — in tudi njegovo serasto kobilico, ki si je bila drugo leto potem na Petražah levo nogo zlomila nad prednjim kolenom. Božička so imenovali moža, ki nam je svetnika izdolbel iz celega kosa najboljše lipovine, ko je drevo še rastlo. Zato je tudi bilo treba odšteti zanj štiri šmarijne petice in odmeriti dve četrtinki ječmena šestovrstnika, predno smo ga k rokam dobili. Tako je bilo!» — «Zdaj sami vidite,» zadovoljen ~ 57 -- povzame Bogobaznik, «da nij pritekel ta sveti zajec denes prvič v tožbanjski zelnik. On uže ve\ kaj moremo in česa ne moremo. Kolikor je dobival poprej, toliko mu dajmo zdaj: več ne smemo, ko bi tudi utrpeli, da se ga kaka nova pravičica ne prime. — To je pametno! Komur nij prav, toži naj; saj ve\ kje in počem se pečati delajo, če je svetnik!» — Pobožna pripovedka je na tem mestu pač malo čemerna, kajti drugače se ne bi niti spodobilo, a vendar v svoji potrpežljivosti zopet ne tako razkačena, kakor bi se poštenjak morebiti nadejal z njene svetosti, ker je nevedni kmet samo preprosto govoril, ne hudobno, in ker vsi pravoverni Tožbanjci, kar tudi ona potolažena dalje pripoveduje, o tej priliki grozno zaplapolajo, kakor bi ogenj v slamo vrgel, ter posebno vse vrle Tožbanjke od prve do zadnje. Iz teh pravičnih žen se je debela teta Plenica po duši in zlasti po telesu tako odlikovala, kakor obila pogača iz drobnih oprešic. Uže njeno ime odkriva, da je mlajšemu zarodu Tož-banje vasi baš ona pomagala pripotovati na ta žalostni svet, zaradi česar je bila v toliki zasluženi slavi, da je uživala stanoviten prostor v občinskem odboru, kjer je Trimož njene besede na tanko zapisaval. Poprej je sedela poleg pisarja, da mu je vedno v pero gledala, če dela prav ali ne, zlasti kadar je njene govore izročal nesmrtnemu spominu; a denes je stolovala pri moži prosjaku samem, kateremu je zmirom kaj — 5s -~ na uho pripovedovala, kar je tudi vedel spodobno čislati. Razen te občanke je dosmrten sedež poleg prvega svetnika imela edina županja, ustvarjena vsa drugače, nego si take oblastnice po navadi mislimo; kajti bila je dolga, suha, kljuko-nosa ter na desnem očesi od otročjih let slepa žena. Ce se je res malokdaj v sejah oglašala, imamo verjetne svedoke, da ne zategadelj, ker morebiti nij vedela kaj reči — saj zgovorni so vsi ženski jezici — nego samo s pravičnega ponosa, kar so njene strupovite sovražnice po krivici imenovale ošabnost. Poudarjala je, da za-njo govore srebrna usta, ki so baš pripomogla, da se je primožila k županu, kateri naj torej namesto nje stopi na prste, ako je treba. Tako se je cesto pripetilo, da kadar je ona kaj hotela povedati, zinila je edino to: Moj dedec ima besedo! Razumni Tepežkan je potlej vselej pohlevno vstal in hrabro modroval, kakor ga je bila poprej naučila, da je torej vendar vsa Tož-banja vas plesala po njenih goslih. Denes je molče poslušala, ker se nij poprej utegnila pogovoriti z možem, kateremu nij toliko upala, da bi mogel brez nje kaj pametnega v prodaj postaviti. Imela je tedaj sama teta Plenica mej vsemi Tožbanjkami o tej priliki zakonito oblast, krepko se oglasiti, in res je to dolžnost opravila neustrašeno, kot najboljši govorec. Bogobaznik — tako piše poročilo —■ jedva začne, ko ga ona mahoma bistro pogleda ter natakne velike --59 * - naočnike, brez katerih v seji nikoli nij odprla ust svoje učenosti. Kadar on umolkne, zagrozi se bogoboječa žena s tako pravično srditostjo, da z rokama vrhu glave ploskne ter zavpije, kolikor je koli utrpelo nje prostorno grlo: «Baba in babica sem, torej dvakrat baba, ter da-si vdova, nemam je pravdice, kar bi je kdo za psom vrgel, razen tistega prepirčka z Robačevo materjo Košaro za suknen svitek; vendar tako zagovedno bi nikoli ne izpregovorila! Bogobaznik, ali te nij groza, da bi s tvojih besed zadela nesreča tebe in vse nedolžne sosede? Pozabil si, kako je bilo predlansko leto na Kovornem, ko je hodilo strašit, da se Bogu smili! Časi je o polunoči od Prhajeve mlake krvavo stegno brez bedra prijezdilo na pisanem Ništarci, ki je ob kraji votel, na sredi ga nič nij', časi strašna kosmata brada brez las in brez glave — Bog nas hrani in sveti Anton! — od Kračic do Razteznikove smreke cesto pometala tako z veseljem, kakor nobena dekla; časi uboga obsojena duša, v dolzih škornjih vsa skrita, z lesenim izuvalnikom zadaj privezanim, sedela pod Meteliževim orehom ter jokala tako bridko, da Bog nam pomagaj! In kadar je vstala, hodili so ti pogubljeni čevlji sami brez nog po vasi od hiše do hiše, kjer je izuvalnik potrkal na vsaka vrata, če nijso imela morske noge, da noben človek nij dehnil od samega trepeta. — Čemu se je to godilo? Kaplan je res dejal, da za tisto, ker se tudi Ko- vorniki radi pravdajo. Verjemi, kdor hoče ali more — jaz ne 1 Zato je bilo, zato, saj mi je Oplenova osobenica Stržina pripovedovala, ker so bili ključarji pozabili šestico davka plačati od cerkve svetega Donata, ki se mu je potlej tako hudo godilo, da je sirota bil zanj rubljem Vendar je narejen sveti Donat samo v podobi na platnu; a tožbanjski pomočnik je ves drugačen korenjak, če premislimo! Kaj ni storil mirakeljskega čuda, katero smo vsi gledali na svoje oči o belem dnevi? Ka nijsmo pred njim od veselja plesali po nogah in po glavah, kadar nas je prekrižal, in tako milo, da so nam v očeh solzice igrale, po latinski zazvenčal: .Venedi teh špirtu santu ?' Bogobaznik, ali si tiščal ušesa in trdovratno mižal, ker nič ne veš, da je živ prišel od ondod, kamor ga je bilo mrtvega neslo po božji volji? Zdaj vsi vidimo, tisti, ki rabimo naočnike in tisti, ki jih ali še nemajo, ali jih ne bodo nikoli imeli, da ga nam res nijso bili ukradli Krkovci, katere smo torej po nedolžnem tožili, siromake, Bog nam grehe odpusti! Bogobaznik, Bogobaznik, to se nič Boga ne bojiš?« — «Ni Boga ni božje besede; to je nam odbornikom vsem pokazal!« pristavi prosjak, ki bi zdaj svoje telo morebiti rajši bil pod pazuho prijel ter z njim šel k Mazincu v krčmo na polič dobrega vina; a ker je bilo treba tukaj sedeti, mislil je, da vsaj ženam se ne more pod koš dati, in zavpil tako živo ter krepko, da so mu od tega —. 6i — dneva rekli Žikrep, katero ime so potlej svete knjige raznesle daleč po krščenem svetu, cel6 doli v turško zemljo. Tako se mu godi, kdor je imeniten! Drd. Kolenec. Gospod doktor, kar je res. to je res. Plenica zna govoriti, da bi jo bilo vredno poslati v državni zbor na Dunaj. Dr. Pipec. Zategadelj naš pisatelj obširno poroča, kako je bil zelo preplašen Bogobaznik. Vsak lasec mu je imel svojo kapljico; tako se je potil. A vendar zopet vstane, če tudi bojazljivo, in da bi prejšnjo svojo nepremišljenost malo pogladil, jame besede takisto previjati: »Poslušajte me nu, žene! Dajte si dopovedati, možje, in Vi, prijatelj, ki se Vam je svetnik prvemu pokazal! Saj beseda nij konj! Kako se moremo kaj pomeniti, če grmečega Boga nij čuti mej nami ? Vselej so dejali, modrost je začetek božjega strahu! Jaz nijsem takisto mislil, da bi svetniku morebiti kako kaj zabavljal, Bog mu daj zdravje! Saj vemo, da brez njega toliko opravimo, kolikor kak oreh pri žabi. Kaj bi se menil! Hotel sem povedati, kakor bi se nam ne bilo bati, da bi zdaj spet kam ušel, ker se je živ in sam ob sebi vrnil od ondod, kamor ga je bilo mrtvega neslo po božji volji, kakor je rekla naša teta Plenica, ki vsi vemo, da je pametna žena. Takisto sem jaz mislil, vidite!« Drd. Kolenec. Kako se je dalje vršila seja, gospod doktor? - 62 — Dr. Pipec. Sveto poročilo piše, da za Bogo-baznikom vstane Zmrzljak, kateri je s Kotlov-ščakom vred bil tudi občinski odbornik, in reče: «Bogobaznik zdaj prav in po pameti govori, kakor je poprej neumno verižil. Vse nam kaže, da svetnik se je povrnil res vendar samo zato. ker misli pri nas ostati. Ali si mož nij poskušal, če je hotel, dovolj sveta, odkar je bil pobegnil? Kdo ve, kako se mu je godilo pri neznanih ljudeh ? Morebiti časi nij toliko imel, da bi si bil enkrat zakuril tabaka. Mej nami je star prigovor: Kdor si obilo prebira, tak si malokedaj prebere«. — Naglo se potem oglasi tudi Strigoj, ki je znal toporišča delati: «Mene vprašajte, mene, kaj so tuji ljudje! To vem jaz, ki sem v poprejšnjih letih od svetega Mihaela do svetega Jurija drva sekal na Hrvatskem. Zmrzljak je dobro zadel, in vse tako je». — «Nij, tako, ne!» zavpije Raz-luiduik, ki je imel blizu ceste zidano hišo. «Ce si ti hodil tam po Hrvatskem, Strigoj, kaj ti je bilo hudega? Ali nij vsak človek vedel vsaj po vrhu, kaj mu pripoveduješ, in tudi ti, kaj on govori? Bratec moj ljubi, ko bi naš svetnik bil z menoj šel, z menoj, tja na Štajersko, na on kraj Naprha, ali gori mej Korošce, koder je sam Nemec do Nemca, kakor bi jih nasejal, ki ne more po božje izpregovoriti nobeden, potlej bi on zvedel, kako se moli kozja molitvica, potlej, če nemški ne zna! Toliko so me razumeli, kaj pripovedujem, in toliko je meni šlo v glavo, ---- t>3 — kar so oni z menoj govorili, kakor bi se s plotom prepiral. Tako je, vidiš! Tudi tisto je težko verjeti, da bi se res mislil svetnik za vselej tukaj ustaviti, če mu damo oblast počenjati, kar bi se njemu zdelo. Ka nijste še nikoli videli, kako bečele, kadar so roji, časi od kod človeku pred nos prilete na kako vejo? Vendar, če ne priteče s panjem, kateri se namaže z medom in maternjo dušico, da jih lepo ogrene, prebito hitro začne živalca peruti razgibati, in potlej bog z njimi! Išči jih, če veš, kod! Naš svetnik je tudi tak. Zdaj ga imaš, zdaj ga nemaš, kakor tist prigovor: pes in izgaga sta šla v Rim; pes je prišel, izgage nij. Morebiti nijsmo tega uže sami poskušali? Odgovorite mi! Zdaj ga spet imamo, hvalo Bogu zanj! — Lovi ga je slab mož, drži ga je dober. Držati gaje treba, držati; saj smo ga dolgo krvavo pogrešali!« — Za tem govornikom ledje svoje modrosti prepaše Kotlovščak in začne: «Razhiidnik je najbolje besedo zasadil. Kaj bi ne, ker je dohtar, ki nij do zdaj še izgubil nikoli nobene pravde! Res ne kaže svetnika iz rok puščati; samo to je, kako bi ga privadili, da spet sam od nas kam ne popihne?« — Zdaj župan tako skrivaj, da je videl obilnejši del zbora, pogleda svojo dolgo ženo, katera takoj zapazi, da je povprašuje, ali mu je svobodno vstati in govoriti, ali ne? Županja vse to sicer malo nerada umeje; a ker je bilo očito, da mnogi Tožbanjci s teto Plenico vred uže na tanko vedo, 04 ~ po čem je Tepežkanovo mižikanje, zatorej mu, nejevoljna sicer, a vendar pritrdi z levim očesom, in župan se potlej samooblastno povzdigne ter mogočno oglasi: »Kotlovščak bi rad zvedel, kako bi se naredilo, da svetnik spet kam ne uide? Temu je lehko votek najti. Razumnih ljudij sem slišal: tvoja glava, tvoj svet. Ako nečeš ostati z lepa, ostani z grda, kadar vidiš, da si potreben! Ali nijsmo Gladežu in Kozoglavu kupili tiste perutničaste sulice, da namesto nas hodita po noči na stražo, ker so babe dejale, da jih je strah samih doma?« — Ujna Tesla mej poslušalkami hitro zavrne župana: »Katere babe? Kako je to, da bab takrat nij bilo strah, ko vas je šlo časi pol vasi k dohtarju v Ljubljano, od koder vas nij bilo po dva, po tri dni? Tudi ste prišli vsi tako pijani, da ste mački teta dejali. Uboge babe pritikate povsod, kjer nas je toliko treba, kolikor vozu petega kolesa. Tepežkan, radi nas imate, radi, če tudi se delate na videz, kakor bi vam samo v preglavico bile na svetu. Svoje žene vprašaj, kje je strah doma, in kateri zelnik rodi najboljše tožbanjske glave! — Ali bi rad še kaj zvedel?« — Ta govor zbudi veselost in smeh po zboru. Zupan je dovolj čutil, da ga je Tesla pri polti usekala; a da je stvar dobila nekoliko lepše lice, tudi on se je po sili držal na smeh, kateri je torej bil precej kisel. Zgodovina odkrito priča, da se je Tepežkan res bal svoje žene bolj nego vseh strahov, in vedel je siromak uže zdaj, - ~ 65 - koliko neusmiljenih besedi ga čaka, če morebiti ne celo palica, zaradi nesrečne Tesle, kadar samega pred-se dobode županja, katera je iz edinega očesa v glavi nanj streljala tako srdito, kakor bi se za hribom bliskalo. On se torej naj-prvo malo odkašlja, in kadar zopet zbere nekaj sape, katero mu je bila jezična govornica vso zaprla, jame nadaljevati: «Bodi si tako ali tako; tisto vem, da imata Gladež in Kozoglav po toliko plače na leto, po kolikor trije čedniki ne. Sam Bog zna, kako sta zastonj mej nami do zdaj redila trebuhe! Vzameta naj torej vsak svojo sulico ter gresta pred kapelico, in potlej bi ga rad videl svetnika, ki bi mogel tema hrustoma pobegniti, če je tudi v božji milosti zapisan tako globoko, da njegove svetinje vsako noč po trikrat preletavajo od cerkve do cerkve!« — »Tepežkan tudi ve, kaj govori, ne samo soseda Tesla,« reče strijna Ruvdča tam zadaj pri vratih. «Gladež in Kozoglav naj stojita na straži po noči in po dnevi. Tako bodi, možje! Nij pes, da ga ne bi ustavila, ako bi se morebiti res domislil perutnice razpeti, kakor je Razhudnik prerokoval !« — Ko Ruvača umolkne, Bogobaznik še enkrat stopi na prste. Sveta pripovedka oznanja zel6 nepristransko, da ta mož kosti svojega telesa vzdigne zdaj obilo pogumneje nego v poslednjem govoru, in takisto beseduje: »Poprej ste bili vsi na-me planili, kakor sršeni; menite li, da ne bi zdaj mogel jaz na-vas, ako bi koli- Levstikovi zbrani spisi, III. 5 66 kaj hotel, kali? Naj pogubim vse pravde, kolikor sem jih od očeta prevzel; kolikor sem jih sam pritrudil, in kolikor jih še prigospodarim, če je volja božja; naj me hodi mora tlačit: ako se mi ne zdi preglavičen greh okolo svetnika stražo tako postavljati, kakor okolo kacega ujetega razbojnika! Premislite, kaj počenjate, da vas božja roka ne potiplje! Usmilite se nedolžnih otročičev, možje!» — Zapisano je ostalo, da so te besede zel6 potrle vse Tožbanjke in Tožbanjce, kolikor jih je bilo na sedežih, in kolikor na nogah, posebno župana, ki ga je tudi pekla poprejšnja zadrega s Teslo, da je torej molče premišljal in v mizo srepo gledal, kakor bi izgubil svoje štiri take pravde, katere je uže mislil da ima v žepu. Naposled se vendar Kotlovščak pojunači, in jame tolažiti: «Nij še taka huda zabrega, ne, kakor je Bogobaznik rekel! Saj nijsmo še nič ukrenili. Pogovorimo prosjaka, da to delo prevzame; on ga je vreden! Svetnik se nij razodel Tepežkanu, da-si je župan ter da-si ima največ in tudi najboljših praved mej nami; jaz in Zmrzljak sva zastonj opre-zovala tam pred Ognjčtovim prelazom tako blizu kapele, ker božja volja nij bila, da bi ga mi grešniki prvi osledili. To je bilo prosjaku spravljeno; zato njega spet na cesto odpravimo! Svetnik mu naj pove, kaj misli in kako bi rad imel, da bi nam ne bilo napak in tudi njemu prav, če se vam greh zdi, Gladeža in Kozoglava pošiljati.« — Prosjaku Zi-krepu so te besede tako ugajale, da se mu je razlil solnčen. smeh po obrazu, kakor ciganu, kadar sekirico najde, ali kakor poštenemu Slovencu , kadar kje zaleže kako dobro, staro besedo, in sveto poročilo posebno poudarja, da je uže od mize vstajal. A kaj pomaga, ko neusmiljena teta Plenica zopet na6čnike natakne ter krepko reče: «Kakšen greh? Povej mi, Kotlovščak! Ali je o veliki noči greh, ko pred božjim grobom pokriti vojščaki stoje z mečem in sulico! Ali ni vse to Bogu na čast? Kdo je še kdaj slišal in v kateri cerkvi se je učilo, da je greh o svetem telesi, ko po mestih toliko pokritih z orožjem hodi pred Bogom in za Bogom ? Ali je zato kdaj toča pobila, kdaj izbolela živina ali črv žito pojedel? Prosjak je res izvoljen človek; morebiti je še deseti brat. kaj vemo? Ali mi vendar pošljimo Gladeža in KozoglavaN — Tem zel6 težkim besedam še Razhiidnik za nameček pritakne: «Ce res mislite, da človeku pred kapelico ne pristoji pokritemu biti, ker zdaj nij velika noč ali sveto telo na pratiki — nu, ka ne moreta razoglava hoditi sem ter tja po cesti? Morebiti se vendar svetnik tudi njima kaj oglasi, in zato še malo tukaj počakajmo, da zvemo, kako bi mu ustregli? Ako namigne, da bi s pros-jakom govoril, saj ta pojde rad k njemu, dve pravdi stavim, da pojde; saj sta si mej saboj. kakor dva mala strijca. Drži ga, dokler ga imaš. drži ga!» — Temu nasvetu so naposled pritegnili vsi Tožbanjci in Tožbanjke; celo otroci so za- 68-- vpili: «Razoglav Kozoglav!» in rekli, da je prav tako, zato ker so vedeli, da se Kozoglav ne bode smel od kapelice geniti, da bi jih podil, če jim na misel pride z Jazbarjeve kravajnice hruške klatiti, ali na Otrepovi njivi zakuriti, ali tam doli pod Lemeževo leso žabe s kamenjem preganjati po luži. Drd. Kolenec. Kaj Vam je prinesel ta mož, ki je zdaj odšel iz prodalnice, gospod doktor? Dr. Pipec. Dovolitev, da mi je svobodno «Kovaško kladivo« prilepiti na okno. Citajte sami, gospod doktorand! Drd. Kolenec. Ne trebe! Naglo torej prilepite, in prosim Vas, potem dalje pripovedujte o svetem Bežanci. Dr. Pipec. Oprostite! Zdaj vidite, da ne utegnem; kajti za oknom v skritem kotu mi bode poslušati, kaj denašnjemu «Kladivu» poreče slavno mimo gredoče občinstvo. Drd. Kolenec. Pripovedujte in poslušajte, gospod doktor! Dr. Pipec. Oboje se ne da ob enem! A da Vam ustreženi vendar, kolikor vsaj morem, zategadelj pripovedko hočem končati, kakor nje konec poročajo svetega Bežanca sovražniki, katerim torej nikakor nij vsega verjeti. kar sami vidite, da mi denahiji list brani, zdaj zvršiti jo, kakor se na dolgo raztegnena čita v pobožnem poročilu, ki se za doktorja Bežanca vedno hrabro poteza in resnice brani. 69 — Drd. Kolenec. A kedaj mi jo poveste, kakor se je ohranila v tem poročilu samem, gospod doktor ? Dr. Pipec. Morebiti kedaj, morebiti nikoli ne, kakor nanese prilika. — A zdaj me torej poslušajte, gospod doktorand! Gladežu in Kozo-glavu župan ukaže, da vzameta sulici ter odideta razoglava pred kapelico na stražo. Služabnika se hitro dvigneta in pobožno stopita vsak na svojo stran svetega doktorja, kateremu to sumno početje nij bilo nič po godi, kakor vse kaže, kajti globoko zamišljen raz oltar izpregovori v debelem basu naslednje besede: «Čermi sta semkaj prišla, človeška otroka? Izpovedita se čiste resnice, da vaju ne zadene kazen iz neba!* — Gladež in Kozoglav o teh besedah trepetaje padeta na kolena ter se jameta na prsi trkati. Nobeden se ne drzne ziniti. Sveti Bežanec se zopet oglasi: «Ti na desni strani, ki si starejši, govori brez bojazni. kajti Bog se te je usmilil zaradi moje prošnje!* — Potem Gladež kleče in v tla pripognen reče: «0 božji svetnik! Naj v tvojih očeh najdeta milost uboga hlapca, katera je poslal župan semkaj na stražo samo zato, da po noči zopet kam ne pobegneš ven iz Tožbanje vasi. Midva sva nedolžna!* — Zdaj sveti doktor Bežanec tako ozbiljno in vladajoče, kakor kak cesar ali kralj s prestola, ukaže: «Vrnita se v miru ter oznanita vsem Tožbanjcem, da mi je z nova pri Vas ostati ukazal sklep neizkončne — 70 božje modrosti, katera hoče, da Vam bodem pomagal v pravdah in drugih stiskah na zemlji; a jutri zjutraj ob sedmi uri naj se pred mojim obličjem zbero vsi Tožbanjci od prvega do zadnjega, poslušat, kaj bode iz mojih ust govorila večna resnica.» — Za temi besedami Gladež in Kozoglav naglo vstaneta in zdirjata domov, kakor bi gorelo za njima. Vsa preplašena priso-peta v županjo sobo ter povesta čudo, katero se je zgodilo. — Tožbanjci in Tožbanjke jemo od veselja ploskati, vriskati, klobuke, peče in svitke v strop metati, da so se okna tresla. Ko se hrup uteši, zine Razhudnik: «Možje! Ako svetnik res ostane pri nas tudi za dohtarja, treba je, da jutri kako zvemo, če zna mož etecčtro delati, ali je ne zna ? Tega ne pozabimo, ker dohtar brez nje v denašnjih časih ne velja nič.» — Teta Plenica brzo odgovori: «Kako morete vprašati? Da bi svetnik etecetre ne znal? Etecetra naj vas nič ne skrbi, možje!» — Po tem govoru vse raz-begne po vasi, na glas kri če: «Etecetra in svetnik ! Obojega nam je treba! > Drd. Kolenec. Kdo je ta etecetra, gospod doktor ? Dr. Pipec. Ko so Zavijača kmetje nekdaj vprašali, kako je, da tako hitro z vrši sleharno pravdo, odgovoril je šaljivo, da zato, ker vselej in v pravem času ve, kedaj in kam je treba v pisanji postaviti «et caetera». česar ne zna vsak doktor. Da so mu kmetje verjeli tako trdno, -~ 71 - kakor bi s klinom pribil, to se umeje samo ob sebi. — A vrniva se k povesti! Nocoj so bile polne vse tri krčme Tožbanje vasi. ter povsod se je govorilo o svetniku in etecctri. Samo nejeverni Rebernik nij prišel pit, nego v trdni temi je prijel za palico in po zavrtih nekam izginil, da nikdo nij vedel kam, ker nikdo nij utegnil paziti nanj. Ko luči naposled pogasnejo, sveti doktor Bežanec vrže knjigo in palico iz rok, primakne torbo za vzglavje in stegne se po oltarji ter jame glasno smrčati, kakor vsak pobožen krščenik, ki se je po dnevi utrudil s hojo ali z delom. Stoprv jutranji hlad ga predrami, da se po konci vspne ter v poprejšnji red postavi na oltarji. Zora jedva poči, ko s kebli na glavah proti Grebenikovem koritu mimo njega pride nekoliko Tožbanjk, in vsaka se pred kapelico malo pripogne ter pokriža, kakor je ženskim običaj, kadar idejo mimo kacega znamenja. Robačeva Košara, ne tako daleč od kapelice, da se ne bi vanjo moglo vse slišati, reče: »Raj, da bi naš svetnik vender vsaj znal tudi tisto ritecctro, ali kako se imenuje! Možje govore, da se noben dohtar ne more pravdati brez nje; tako zelo je potrebna.* — Tesla jo zavrne: «Etecetra, etecetra, — ne ritecetraU — Sveti Bežanec je torej zastonj zvedel to važno skrivnost in ohranil jo v srci, da jo je porabil, kadar je ukazovala prilika, in ta je prišla hitro; kajti uže obilo pred sedmo uro se je k njemu zbrala vsa Tožbanja vas, ki — 72 ~ je molče in bogoslužno zijala v oltar na verne-nega patrona, kateri najprvo pobožno zamiži, za tem pogleda malo kvišku ter se naposled oglasi: »Pravoverna Tožbanja vas! Poslušaj skrivno besedo mojih ust. in zvedi tukaj denašnji dan, da sem jaz sam sveti Henoh, katerega je Bog živega vzel v nebesa, da ga zopet k ljudem pošlje, kadar ga je kje posebno treba na zemlji. Poprej sem vam dobrote delil brez krstnega imena v leseni podobi; a zdaj me vidite živega mej sa-boj, ker je Bog velel, da se je tako zgodilo. Nij me bilo mej vami enajst mesecev brez petih dnij in trijeh ur. Na Dunaj me je bil gnal božji duh, da sem se tam izučil vsega, česar potrebuje doktor, kateri piše kmetom pravde na zemlji. Posebno slovečo etecetro znam, kakor je ne zna krščena duša v devetih deželah. Vse to je bilo zategadelj, ker je večni oča v svoji milosti videl, kako vi krvavo pogrešate dobrega doktorja, od kar je Zavijač pred sodnji stol poklican. Po Du-naji sem vedno hodil z dijaki ali študenti; vendar bi me zdaj tukaj ne spoznal nikdo izmej dunajskih mladeničev, niti sam ostrovohi Bole ne, ker mej njimi sem bil tudi jaz lep. kodro-glav mladenič, in za vino sem dajal, kakor njih kateri, ako je bilo treba, da nijso uganili, da imajo mej saboj svetega Henoha. Ker sem od vas bil pobegnil, imenujte me presvetega doktorja Bezdnca; tako je volja božja. A jaz vam ne bodem pomagal samo v pravdah, nego bodem ~ 73 * - tudi nadomeščal vse druge pomočnike. Mislite li, da vam bode po sedaj treba svetega Florijana za ogenj, ali svete Polone za bolne zobe, ali svete Jedrti za miši, ali svetega Roka za kužne bolezni, ali svetega Antona za živino, ali svetega Joba za bečele, ali svetega Donata za točo ? — Meni se zvesto priporočajte, meni, in jaz bodem gasil, ako se vam poslopje vname; jaz bodem pomagal božjastnim in zobognjilim ljudem; jaz bodem preganjal miši izpod vaših streh; branil vas bodem kuge, lakote, draginje, vojske in vseh hudih časov; jaz bodem zdravil bolno živino, množil vaše bečele in toče branil vašega žitnega polja! Vse to prejmete zastonj, razen kar sami radovoljno podarite v piišico. A to vam je znano, dragi moji, kaj govori sveto pismo, da volu, kadar žito vrši, ne zavezuj gobca, kar bi se po domače tako povedalo: veliko delo je vredno velicega plačila!* — Po tem slavnem govoru kmetje popadajo vsi na kolena ter prosjak Ži-krep neizmerno zavpije: «Presveti dohtar Bežanec!* a vsi drugi mu na glas odrujove: «-Za nas Boga prosi!* — V tem hipu se izza kapele pokrit in rudeč od jeze prikaže grešni starec, nejeverni Rebernik, ter kakor mladenič plane pred oltar, prime s prokleto roko svetega doktorja za čestito sivo brado, pogleda mu v 6či in zavpije: «Ka meniš, da se nijsem domislil, kdo si, kali? Videl sem te uže, videl, ko sem še kupčeval po svetu! V Ljubljani si bil, na Vrhniki --- 74-- sem te zasledil, v Postojini si hlače trgal, v Novem mestu si ubožec pisaril, v Ribnici, ako se ne motim, menda tudi, in povsod so te gospodje pehali od sebe, ker nisi nič znal! Potlej si hodilo, kakor izgubljena ovca, Bog vedi kod, in si trebuhu votka iskalo! Zato so ti zdeli ime Bežanec, zato, ker ti je bilo treba večno bežati. A zdaj bi rad sleparil tukaj v Lisičji glavi uboge neumneže, kateri so uže brez tebe tako vrtoglavi, da so staro pošteno ime svojega sela prekrstili v Tožbanjo vas? Ne misli ne, da so polhi prasciN Ko hudičev nejevernik to izreče, stisne svojo pogubljeno pest in ubozega svetnika tako za uho poči, da je tri solnca videl in da so mu svitle solze udrle po obrazu. Drd. Kolenec. Ali so Tožbanjci to črno zlo-činstvo mirno gledali, gospod doktor? Dr. Pipec. Nikakor ne. Od vseh stranij se vname strašen hrup: «Ubijmo peklenskega Re-bernika!» In ljudje so res uže nanj leteli s kamenjem, z ocepki in s poleni; a v tem hipu zadaj zakriči krepko grlo: »Kdor se boji smrti, ne geni se!» Ljudstvo se nazaj obrne ter vidi štiri žandarme, po katere je bil nejeverni Rebernik sinoči skrivaj lezel. Njih glavar se zopet oglasi: «Vaš imenitni pomočnik je nam davno znan. Lovimo ga uže dve leti. Po očetu ga svet imenuje Potikavca. Njegova posebna strast je, da se namesto svetnikov postavlja na oltarje. Uže lani je na Juncem bil naredil, kakor kuka- --75 — vica. katera iz tujega gnjezda pomeče jajca družili ptičev, da svoja znese vanje. Tako je bil tudi on iz kapele vrgel svetega Avguština ter v njega mesto sam na oltar stopil v škofovi kapi in masnem plašči iz papirja. — Ta mož je našU Po teh besedah žandarmi svetega doktorja Bežanca ob kratkem pahnejo z oltarja in ga vzemo s saboj. Drd. Kolenec. Kaj so temu kmetje rekli? Dr. Pipec. Zijali in molčali so, kakor je kmetska navada, kadar jim kdo srdito pokaže stisneno pest. A zgodovina vendar nekako pripoveduje, kakor bi jim bil sveti doktor Bežanec malo oči odprl, in da so zatorej od sih dob v Korotan po lipova jabolka poslali vse vraže in vse pravde, ker se jim je zasvetilo, kako hudobni svet na vse strani dere nedolžno nevednost preprostih ljudij. Deseti brat. Un dan sem šel sprehajat se proti dolenjskej strani, kajti bilo je popoldne solnce predrlo gosto meglo, ki tako rada pokriva naše slavne Atene, belo Ljubljano. Ta megla je podobna tistemu vragu, ki je bil obšel raztrgano beraško mavho. Imel je hudobnež čudne lastnosti, kakor pripovedujejo stari ljudje, ki so kaj izkusili po svetu. Ce so ga namreč izgnali skozi vrata pri motozu, pa se je zopel povrnil vanjo skozi okence kake luknje, kterih je bilo vse polno; to se je pa zato godilo, ker pravijo, da je bila ta vreča beračeva, ki je hodil prosit od hiše do hiše, doma je pa imel pod vezenim pragom zakopan velik zaklad. Niso mogli peklenščeka nikakor drugače prijeti v strah, morali so mavho sežgati. Ljubljanski močvir tudi zmirom žgemo, ali megla vendar še ni pobegnila. Imeli smo nekdaj učenega profesorja; stanoval je zunaj mesta; pav meglenih dnevih nikoli ni šel ne od doma domu brez magnetne igle; bal se je revež, da ne bi se po megli izgubil. Toda upamo, da megla menda vendar ne ostane zmirom enako gosta, — 77 * - ker sicer bi ne vedeli, zakaj se po nebu vozi rumeno solnce, ki je ustvarjeno, da nam ubozim zemljakom deli gorkoto, život in luč. Nekoliko žarkov te sladke nebeške luči bi se časi rado ukralo na pobožna tla našega bogoboječega mesta; ali svet je tako narejen, da Bog neče nikomur dati vsega, ker potem bi nevarnost bila, da ne bi se prevzel oholi, grešni človeški zarod; Bog uže ve, kterej kozi rog krati. Te in take misli so me obhajale, ko sem po poldne doli po Kurjej vasi lezel, ker nisem imel boljšega opravka. Zdajci srečam hitro idočega človeka male. tršate postave. Bil je precej okrogel, in kacih osemintrideset let je moral imeti na hrbtu. Nje-govej obleki se je videlo, da bi rada bila gosposka, ali vendar ne tiste vrste, ktera je zdaj v navadi med salonskim svetom, kakor bi rekel Valentin Zarnik. Hlač ni bil oblekel tako širocih, da bi v njih bil izgubil človeka, kakor se izgubi pšenično zrno v praznej vreči, ampak ozke je mož nosil; zdolaj so bile pa uže tudi precej objedene, jako blatne, in lehko bi se bila nit za nitjo preštela, ko bi kdo bil toliko neumen, da bi si nakopaval na glavo posel, starim hlačam rebra šteti. Gospodje velicih mest dan denes obilo čislajo tolike suknje, da se za njimi vlačijo po tleh; ali moj človek ni bil tako spačen, ne tako ničemuren: suknjiča mu je komaj in komaj skrivala nekoliko tistega dela, ki mora v šoli največ trpeti; rokavi so bili pa tako ozki, da se nisem čudil malo in dosti ne, ko sem videl, kako mu na komolcu srajca sili iz tesne zaprtije. Posebno vrednost pa je dajalo mojemu človeku to. da je obsenčeval njegovo čelo črn klobuk, zelo visocega, samo nekoliko potlačenega oglavja. Po Trstu sem nekdaj tolicih klobukov dosti videval, in vselej sem do njih imel veliko spoštovanje, sam ne vem zakaj; menda zato, ker pravi Kurnik, da mož se ne meri od nog do temena, ampak od nosa do vrha. Je - li moj človek imel kaj za vratom ali ne, I o je še zdaj velika uganka, ker je bil zapet gori do brade; samo to dobro vem, da uže od daleč se mi je zdel jako čuden, ko je hitro prestavljal rujave, raztrgane čevlje, pa belo culico nesel na opaljenej grjači. Ustavi se, ko pride pred-me, vzame iz ust gorensko lulo, dolzega vratu pa kratkega repa, ter zavpije na vse grlo, da so v bližnji hlev pobegnile s petelinom vred vse kokoši , ki so prej razkopavale po cesti: Bog te sprimil Kako je kaj? Jaz moža gledam od nog do vrha, od vrha do tal, pa vendar nisem precej mogel vedeti, kdo bi to bil. Na to pravi on: Kaj me gledaš, ko cigan sekiro? Kaj ne veš, da sva v šestej šoli sedela v tretjej klopi, jaz na koncu, ti na sredi? Jaz. Menda vendar nisi Jurij Zlatorepec? On. Zakaj pa ne? Morda meniš, da me je sram svojega imena? Moj oče je bil Andrej Zlato-repec, pa je pošteno preganjal koze iz Hrvaškega na Gorensko, na Kras in celo tje proti Vidmu, ki je še daleč za Gorico. Jaz. Skoraj bi te ne bil več poznal; jako si se spremenil. Zlatorepec. Misliš, da se ti nisi? Kje so tisti dolgi, kodrasti lasje, ki jih je s tacim veseljem ogledovalo mlado ljubljansko ženstvo, da smo te samo zat6 neradi jemali s seboj v krčme, ker si nam bil pri točajkah povsod na poti ? Kam je zginila tvoja tenka rast? Ne vidiš, da skoraj uže komaj suknjo zapenjaš? Jaz. Dragi Zlatorepec. tempora mutantur! Zlatorepec. Nos et mutamur in illis! No. pa reci, če moreš, da sem vse pozabil, kar nam je kričal naš učitelj. Jaz. Od kod pa vendar greš? Zlatorepec. Na ravnost iz Novega mesta, če Bog hoče. Jaz. Kaj pa si delal tam? Zlatorepec. Uže Job je nekdaj pričal, da naše živenje na zemlji je veden boj, kar sem vam tudi jaz umno razlagal, ko smo osmošolci zvečer slovo jemali v krčmi $pm dvek rokah*. Ne veš, kako je tedaj Miha Kričaj na stolu govoril, Trobar pa tako pijan bil, da je vrgel Kričaja in stol, oboje kmalo. skozi okno? Ubogi siromak je potem ves odrt in obezan hodil mesec dni, če ne več. Kadar ga je pa kdo vprašal, kaj mu je, nikoli ni povedal resnice, ampak prisezal je, da mu je ranocelec izdrl zdrav zob namestu bolnega. — 8o — Jaz. To še dobro vem; kdo bi kaj tacega zabil! Zlatorepec. Takrat sem vam tudi razodel, da sem deseti brat; da torej gotovo ne bodem nikdar imel na zemlji miru in pokoja, kakor g?k ni še imel nikoli noben deseti brat, kolikor jih je bilo od začetka sveta do denašnjih časov. Kar sem prerokoval, to se je tudi zgodilo; saj bodeš kmalo videl sam. Učilnice pustivši sem se naj-prvo ubijal po raznih cesarskih pisalnicah; ali nikjer mi ni bilo obstanka; potlej sem služil v Trstu pri kupčii, kjer mi zopet ni dala miru desetina. Tedaj sem se v samostan umeknil posvetnemu hrupu; tam pa nisem še posebno mogel nikakor prebiti. Kaj mi je bilo početi? Bogat grajščak na Gorenskem je iskal učitelja svojim otrokom. Zvedel je za-me, in lotil sem se pre-težavnega, najnehvaležnejšega dela na zemlji. Res je bil hlebec, ki sem ga imel pred seboj, iz bele moke in dobro velik, toda s pelinom zamešen. Z otroci po vrtu skakal, kolca pre-peljaval, na oslu jezdaril, o prilikah na lov ho-jeval, ptiče lovil, s pomladi časi tudi bučele ogre-bal, uklanjal se, pri jedi molčal, ko bi najraji bil govoril, otroke v Ljubljano k izkušnjam vo-jeval, s kmeti v mlinu ob nedeljah popijal, kričal, lasal, klečat deval, svaril in svarjen in križan sem bival dve leti, pet mesecev in tri dni. Kar leta 1859. na laškem boben zapoje. Vrgel sem učiteljsko palico v kot, da se je razletela —» 81 — na tri ali štiri kose, vzel telečjo kožo na pleči, puško na ramo, pa urno tekel na bojišče. Brate, s tem ni tudi nič! Zato sem pa tudi gledal, kakor sem vedel in znal, da so me precej po bitvah pustili domu, kar mi je prizadelo mnogo otepanja in ohodkov. Bil sem uže spet na Dolenskem. ko je začel po južnej Italii rogoviliti Garibaldi. Kaj sem hotel? Pogledal sem na vreme, ter nabiral papežu vojakov. Takrat smo pač dobro živeli takrat; ampak tudi to je minilo, kakor na zemlji vse mine. Ko sem bil prekobilil in poskusil toliko sveta, sedem enkrat nad Višnjo goro na hribu pod veliko, staro hruško — menda je bila tepka, če se ne motim — in začnem tiho premišljati: Kaj pa je vendar ta spačeni, malopridni svet? Ali je vreden, da mu služi pameten mož bistre glave in svobodnega srca? Vračuje li trude, pre-čute, bridke noči, težavne, grenke dneve, sovraštvo in zaničevanje, ki na človeka preže, kakor pajek na muho? Nikdar ne! Vse na zemlji je tlaka, prazna tlaka! — Bogastvo je sama neumnost! Po mojih mislih je Dijogen bil največi, edini mož na svetu ! Ljubezen, ki se tudi modremu v srce vkrade, kakor pravi Homer; ki pametne ljudi in čestite sivobradce zapeljuje v take smeš-nosti, da se vedo, kakor slepa kura, ni vredna bolečin, ktere zadaja; njena radost je svetla, pa otla pena; vzdigne se v zrak in poči! — Kaj pa čast? Plačuje-li znoj, s kterim obliva, Levstikovi zbrani spisi. ITI. 6 predno se iz ohole visokosti poniža do človeka? Skrb, zavist, vedna bojazen, da bi ta draga ljubica ne pobegnila od nas, pa sto in sto druzih peklenskih sester jo spremlja. Čast je ničemurna ženska v širocih obročih; vsa drugačna je videti, nego je v resnici. — Tudi slava je prazna beseda! Kdo ti je porok, da bi se zopet ne zmel svet, kakor se je uže bil, ko so roji neštevilnih narodov šumeli iz Azije v Evropo? Ktera usta so prisegla, da se nikdar več v naravi ne vzdigne hrup, ki utegne prevrniti, kar koli imajo dra-zega, velicega, slavnega, krasnega vse dežele, kolikor jih obliva široko morje ? Aleksandri! Napoleoni! Kje bode potem vaša nesmrtna slava? V grobu tihe pozabe! Cezar, Cezar! sicer pameten mož, kako si bil ti neumen tačas. ko si prelival gorke solze zato, ker nisi bil še nič storil za slavo! — Nekteri pa tekajo posebno za učenostjo; tudi ti so bedaki. Učenost je njiva, ktera malokdaj redi moža, ki jo orje. — Najhuji na zemlji pa je tisti gotovi boj, ki ga je imeti noč in dan z oholimi neumneži. Ljudje te vrste niso videli nič, niso slišali nič, poskušali nič; pa vendar hote vse vedeti, vse znati! Gorje ti, če se po robu postaviš tacemu človeku, s kterim se cel6 bogovi zastonj bore! Boljše bi ti bilo, da si na vrat obesiš mlinski kamen, ter skočiš v morsko globočino. Komur je znana plehkoba dolgočasnega, krivičnega, v hudobije pogrezne-nega sveta, mora, če hoče govoriti resnico, na ravnost povedati, da največa modrost vsega slovenskega slovstva so Kančnikove besede: «Auf der VVelt ist alles sauer, pust je ves ta svet*. Jako sem se čudil Zlatorepčevim besedam, ki so mi kazale, da je zelo spremenil svoje misli, kar se nisva videla. Na to mi reče: Veš kaj ? Če me uže tako rad poslušaš, pojva sest — in bližnjo krčmo pokaže z lulo, ki jo je vedno v roci držal, ko je govoril. Ker se je tudi meni uže predolgo zdelo stati na cesti, spremim ga v gostilnico. ki je bila odprta pred nama, da tam dovrši, kar je bil skuhal nad Višnjo goro pod veliko, staro hruško. Sedeva za mizo, in Zlatorepec pripoveduje dalje: Ko sem sedel v globocih mislih, kar je mimo mene pastir prignal čedo, pa trobil je. Djal sem: Ta pastir je gotovo zadovoljnejši od najmogočnejših vladarjev na zemlji. David je tudi hodil za jagnjeti svojega očeta, in Kopitar se je z radostjo spominjal tistih dni, v kterih je pasel čedo. — Sijalo je pomladnje solnce, in visoko nad menoj na hruški je prepeval star, lep ščin-kovec; bil je tistih, ki se jim pravi ropoiev, kterih je tako malo, da Krakovčan, kadar ga zasliši, gre za njim, dokler ga ujame, pa ko bi imel raztrgati dvoje podplate. Tudi kos in dro-zek sta se oglasila. To se mi je zdelo dobro znamenje, torej vstanem, oprtim svoje breme, vzamem grčavo palico, zažvižgam proti Novemu mestu, pridem blizu Novega mesta v neko vas, — s4 — kjer so iskali čednika, in, dragi moj prijatelj, v osmih dnevih sem uže krave pasel. Jaz. Tedaj si krave pasel ? Zlatorepec. Voli, krave, ovce in koze, kakor David, Parid in srbski kraljeviči. Imel sem krivo palico, umazano torbo, debele čevlje, plašč iz lipovega ličja in trobento, povito s češnjevim lubjem. Jaz. Ali menil bi, da to je bila premajhna služba. Zlatorepec. Poleg tega sem tudi iskal tičjih gnjezd, smolo drl, pa kresilno gobo nabiral po gozdu. Ali uže modri Salomon pravi, da vsaka stvar na svetu je prazna slama. Tudi pastirstvo ni vredno, da bi ga za psom vrgel. Pustil sem čedo in pastirsko torbo, zopet vzel svojo staro palico v roke, in zdaj grem v Ljubljano, kakor vidiš. Ker se pa v slovenskih Atenah mislim za trdno ustaviti, zato sem vzel s seboj vse blago, kar mi ga je Bog dal. pa vrag ne vzel. Jaz. Kaj pa meniš početi v Ljubljani? Zlatorepec. Slišal sem, da bode izhajal nov časnik, pa sem djal: Kaj nisem tudi jaz nekdaj prebiral Kastelčeve bučelice? Kaj niso kake »Novice* sem ter tje prišle tudi meni v roke? Celo na paši za grmom sem jih prebiral, pa ovsen kruh sem jedel. Kaj nisem z učenci prepeval tudi jaz narodnih pesmi, poleg druzih najraji tisto, ki ima samo dve vrstici: «Za domovje se vzdig-nimo»? Vzdignil sem se torej z božjo pomočjo za domovje in prišel sem v Ljubljano, kjer se menim kacemu časopisu prodati. Jas. Prodati vendar ne? Zlatorepec. Koliko dni pa je tega, kar sem bil pri branjevcu kupil sira, zavitega v zadnji list nemškega časopisa? Veš, kaj sem bral na zadnjej strani tega zadnjega lista? Nekdo je na glas prodajal sam sebe: «Ein junger Mann zu kaufen!» to se pravi: «Mlad človek, moškega spola, prodaja sam sebe; kdor hoče, naj ga kupi«. Če imajo drugi to pravico, zakaj bi je pa jaz ne imel ? Ali nisem svoboden človek? Jaz. Neseš tedaj sam sebe na semenj, pa le kacemu časniku; družim poštenim ljudem nisi na prodaj ? Zlatorepec. Zdaj še ne. Jas. Ali si pa dobro pretehtal, kaj je to: časnik vredovati ? Meniš, da je tako delo, kakor smolo dreti ali pa kresilno gobo nabirati ? Zlatorepec. Tega ne menim, ker nisem tako neumen, ampak dobro vem. da je še laže. Smo-larja zapro, če ga zaleže logar ali kmet; časnikar pa lehko brezi vse skrbi smolo dere iz druzih listov, knjig, dopisov itd., pa vendar ga nihče ne toži; po gobo moraš plezati visoko na bukev, in če se veja odčesne, lehko padeš, ulomiš si vrat, roko ali nogo; časnikar pa zmirom lepo doma sedi, po zimi pri peči, po letu pri oknu. pa duhan puši; celo v oblake mu ni treba, kakor pratikarju, ki mora iti vsako leto vsaj enkrat na vreme pogledat. - 86-- Jaz. Ko bi vrednik samo pušil, kdo bode pa delal namestu njega ? Zlatorepec. Drugi ljudje. Jaz. Kdo ti je pa to povedal? Zlatorepec. To sam vem; pa tudi ni dolgo, kar sva v Novem mestu pri Stenovcu kozarec vina pila z Brlogarjem, ki me je oblekel od nog do glave, kakoršnega me zdaj vidiš; on me je opravil, predno sem se izpustil čez jordansko reko novega upanja. Brlogar ti ni znan, ali verjemi, da je modra glava. Brlogar je djal: Zlatorepec! Ko smo še paglavci tukaj hodili v šolo, slovenski meniti se pa smeli nismo, ti nikoli nisi zato lonca na hrbtu nosil, ker si raji molčal, kadar nisi vedel po nemški odgovoriti. Meniš, da to ne kaže političnega človeka? Lončarskemu konju si bil tudi ti poteknil kopriv pod rep, da je moral poskočiti. Nikoli tega ne pozabim, kako je rep stiskal, in vstajal na sprednje in zadnje, da je potil vse lonce, kar je imel na sebi rumenih in črnih. Tačas je učil nas pater Frumenci, Bog mu daj nebesa! Ko pridemo potem zopet v šolo, ti pa na ravnost k mizi, kjer je sedel Frumenci, pa si djal: Zunaj stoji Ribničan, ki bi me rad zatožil, da sem njegovega konja po-hujšal. Pater Frumenci te je mislil nekaj vprašati, kar smo vsi dobro videli; najbrže je hotel zvedeti, kako je treba narediti, da se konj po-hujša — kar se odpro vrata, in v šolo stopi lončar Krzrie, star dedec, rudeče pasice, jako — 87-- ohlapnih hlač in širocega klobuka. Ti si pa rekel: Ta-le mož pravi, da sem jaz njegovega konja pohujšal. — Krzne odgovori: Saj si ga res, in si ga 1 — Takrat pa smeh po šoli! — Pater Frumenci. Bog mu daj dobro, sam on se ni smejal, ampak le namuznil se je, ker nas je vedno učil, da moder človek se nikdar ne smeje; če se namuzne, pa je uže dosti; kar je več, to je napek. Lončar je pa začel kričati in prisezati, da pojde v Ribnico po pečat vsemu Novemu mestu ip posebno patru Frumenciju, ki ni hotel verjeti, kar bi vsaka baba verjela. Tako srdito je vrata zaprl za seboj, da se je vsa šola zdrznila, pa je šel; pečata pa še zdaj ni iz Ribnice. ' Vidiš, kako si bil to osnoval, pa se bojiš, da nisi politična glava? Zveži culico, pojdi v Ljubljano in pogodi se s časnikarjem. Tamkaj ti bodo ptičke pele, da se bode vse treslo. Drugi bodo pisali, ti pa sestavke zametal ali tiskarju pošiljal, in svet poreče: Ta slavni mož je tisti Zlatorepec, ki je pasel krave, smolo drl in kre-silno gobo nabiral! To so Brlogarjeve besede; jaz pa sem rekel: Če je takisto, pa le pojmo; saj do ljubljanskega mesta ni tako daleč, in pot za menoj se tudi ne zaraste, da ne bi mogel nazaj. Jas. Denes te vidim posebno dobre volje. Kaj si zmirom tak še zdaj ? Zlatorepec. Zmirom, kadar sem pri vinu. Jas. Tedaj si prav zares namenjen ustaviti se pri časnikarji? --88 — Zlatorepec. Ali ti nisem povedal? Jaz. Jako pametno sta res govorila z Brlo-garjem; toda vsega pa vendar nista presodila. Kako pa. če list na naglem ustavijo ? Zlatorepec. Tega se nič ne boj, ker sem politična glava, kakor je rekel Brlogar, in ker mislim biti pohleven, kakor jagnje; tacim ne branijo pisati; za druge se pa ne menim; naj skrbe sami za-se. Jaz. Časi po nevedoma uide kaka beseda. Zlatorepec. Ko bi se kaj tacega namerilo, povedal bi jim: Beseda ni konji pa bi me gotovo pustili čez tisti prag nazaj, čez kterega noter. Jaz. Ne vem, ali bi, ali ne? Ker morajo delati po zakonu. Zlatorepec. Kdo bi se zakona tako bal ? Stari Mišnjekje rekal: Zakon ima veseli in žalostni del; veseli naj bode tvoj, žalostnega pa ženi pusti. Ne veš, kako je Veliki Groga poročal v Udnjem gozdu rokovnjače pod krivo brezo? Tako-le: In uomine patre, poročam te na kvatre. Tudi jaz menim časnikarju na ravnost povedati, da sem deseti brat, in da pri njem ostanem le, dokler se mi to delo ne pristudi. Jaz. To je uže pošteno; ali ti me nisi razumel. Zakon se pravi temu, kar se po navadi imenuje postava. Kaj pa — če te smem vprašati — ali si zadosti olikan in učen ? Znaš to in uno, česar je treba dobremu časnikarju ? — 89 — Zlatorepec. Kar znam, to znam; učiti se ne morem več, ker sem prestar. Tudi me ta reč kaj malo skrbi, Zakaj ? Zato, ker se mi časnik zdi, če ima srečo, podoben lepo namazanemu vozu, ki navdol teče po gladkih železnih šinah; vrednik pa zad čepi, ter nič ne brani, da ga nese voz, kamor hoče. Jas. Kaj pa, ko bi te zaprli? Zlatorepec. Tega se tudi ne bojim. Zaprt časnikar ima vsaj stanovanje, dokler sedi. — — Ko sva se z Zlatorepcem takisto pogovarjala, pridere v krčmo nekaj mestnih veseljakov. Seli so k drugej mizi in prav glasno so rajali; videlo se je, da to ni bila denes njihova prva pijača. Rečem svojemu nekdanjemu součencu: Sveče uže prižigljejo; treba da ustaneva. Zlatorepec. Tega pa ne, tega! Jas. Zakaj ne ? Zlatorepec. To se lehko dopove ob kratkem. Prvič vidim pri le-unej mizi veselo družbo. Dragi moj, vesela družba velja več od zlata in srebra; to lehko verjameš meni, ki sem uže marsikaj poskusil in premislil na zemlji; drugič pa je tudi tista, da nikakor ne grem po noči v mesto. Jas. Ali se morda bojiš okraden biti? Zlatorepec. Vacuus corani latrone cantat via-tor. Ta reč je prav za prav taka-le: Tvoje vedno izpraševanje obudi v meni marsikako drobtinico dobre misli, ktere bi gotovo ne bilo, ko ne bi me ti vedno sukal in drezal. Jutri o belem 9o ~ dnevu pridi po-me, da pojde va proti sv. Flori-janu, če je še tam, kjer je bil, kajti slišali smo, da se je v Ljubljani marsikaj premenilo. Tega mi vendar menda ne odrečeš, ker sva domača. Po poti mi bodeš pa razlagal, kaj se je zgodilo v mestu, kar ni bilo mene v Ljubljani; tega je uže prav dobrih pet let. Jaz. Daj mi vsaj culo. da je ne bode treba jutri nositi po mestu. Zlatorepec. Kogar je moje cule sram, tega je mene sram; culo pusti v kotu za mizo. Ce mi pa vendar le meniš biti po sili prijazen, storiš mi lehko drugo ljubav, ki ti bode gotovo prizadevala dosti menj težave. Joz. Zakaj ne. če se da? Zlatorepec. Kaj bi ti pravil, saj ti sam dobro veš, da se nobenega desetega brata cesar nikoli rad ne drži; torej menim, da ne bode napek, če pogledaš, koliko imaš pri sebi, da ti ne vzamejo po cesti drugi ljudje, kteri ti niso ne v peto ne v šesto; midva pak sva stara pajdaša. Zlatorepčevej prošnji se ni bilo ustavljati, ker je bila tako sramožljivo osnovana. Ko je v culo spravil, kar se je bal, da ne bi jaz po cesti izgubil, prime kozarec, trči najprvo s krčmarico, debelo ženo, ki je bila prišla svečo otrinjat, potem pa še z menoj, rekoč: Prazna mošnja, boječ mož. Ti se mi pa lepo zahvali, da pojdeš lehko brezi skrbi domu; Bog te živi! Potem vzame iz cule prazen mehur, pa ga obrne na robe, ter na ~ 91 » mizo ižtrese nekoliko prahu, kterega je potlej podrgnil v lulo. Moral sem obljubiti, da pridem po-nj drugo jutro, in poslovila sva se za tisto noč. Komaj stopim čez prag, uže se je skozi okence razlegala iz krčme na cesto glasna pesem hripavega grla: Za domovje! — 0 blažena leta vesele mladosti. zlata doba učilniškega živenja, kam si pobegnila? Nikoli več se ne vrneš! Utonila si! Sreča vseh poznejših let ni vredna toliko, kolikor samo en dan tistih časov, ko vse težave, vse skrbi in prečute noči niso mogle učencu omračiti lica. Okrog živega mladenča pisani svet prijazno pleše, kakor s pomladi plešejo solnčni žarki nad zelenim poljem; prihodnjost se mu smeje iz rudečih oblakov, in veselo upanje mu napaja zdravo srce. S kacim plamenom gori mladenču viharna ljubezen; s kacim žejnim grlom on pije sladki tok šumečega živenja! Kako se mladi učenec po dovršenem delu veseli doma počitka! O zakaj pač je zlata zora naših dni tako zelo kratka! Pa vendar vsak veljaven mladeneč željno hrepeni po truda polnej moškej dobi. Ko bi vedel, kaj ga v njej pričakuje, nikdar se je ne bi tako veselil; prosil bi, naj se ustavijo ure cvetnega živenja, kakor je bil Jozva nekdaj solnce ustavil na nebu, da bi morju ne pripovedovalo sramote zmaganih bratov ; znal bi. da se veselo ozira mož v leta za seboj, ki bi se vanja tako rad povrnil, in da se boji bodočih dni. o kterih govori pismo: Niso mi po godi. Prijatelji, ki sem z vami trpel in veselil se, prepeval in kozarce praznil, kje ste? Ljubili smo se bolj nego rojeni bratje, in zdaj ? Le redko se kdo oglasi; le časi kterega srečam samotnega na cesti bridkega življenja, vzdihujo-čega pod bremenom grencih skrbi. Po vseh deželah široke zemlje ste razkropljeni, dragi bratje! Marsikdo naše nekdanje vesele tovaršije bi dal rad sam Bog ve kaj, da bi se zopet kje mogli sniti, kakor smo bili časi zbrani! Ali to je nemogoče. Mnogo jih uže počiva pod hladno odejo črne zemlje. Na njihov zgodnji grob naj kane solza prijaznega spomina! Koliko pak je popolnoma dovoljnih in srečnih izmed živočih, ki smo bili tako neskrbni, tako dobrovoljni, uka željni, tako vneti za vse, kar je lepega in dobrega? Oh, dosti jih nima celo svojega domu, še kruha ne, kakor ta Zlatorepec, ki je bil zmirom naj-bistrejša glava med nami, živ, kakor iskra, mehkega srca, kakor nežna deklica, lep, da se mu je vse čudilo; zdaj pak je tako pal, kakor izgubljeni sin v evangelji. Roga se vedno sam sebi, le da bi si nekoliko utešil nemirno srce; zvijačno modrost svojega uma kliče na pomoč da bi se tolažil, ker je izgrešil pravi pot svojega živenja — toda gotovo zastonj, kakor se mu dobro vidi. Zalezla so ga leta. v kterih se več ne more človek lehko učiti, več lehko ne more postati, kar ni bil še dosihdob ; v kterih za njim hodi le kesanje, pred njim pa strah namestu nekdanjega zlatega upa. Zato se klati od dežele do dežele, od mesta do mesta, kakor pravi deseti brat. in z omotnim pitjem ziblje v pozabo spomin tistih let, v kterih se je zamudil prijeti kacega trdnega posla. Koliko bi on bil storil, da bi zadel na pravo stezo, ktera mu je bila odločena! In zdaj? Če ni še izgubil pameti, gotovo je ne bode več dolgo imel. Koliko velikanov na duhu bi lehko rodila naša zemlja, ko bi mogel biti vsak to, za kar je najpripravnejši! ■ Nedovršeno. —— S v i n j a r. Andersen. Bil je nekdaj zelo reven kraljic. Imel je silo majhno deželico; pa tolika je bila vendar le, da bi se bil na-njo lahko oženil. Oženiti se je pa mislil, naj bo potem uže, kar hoče. Ni bilo ravno lep6, da je koračil na ravnost k cesarjevi hčeri in rekel: «Ali me češ?» Pa vendar je šel, ker je njegovo ime slulo na široko po deželi. Sto in sto kraljevih deklic bi mu bilo odgovorilo: «Kaj bi te ne!» Kako pa je djala cesarjeva? No saj bomo kmalo vidili. Na grobu kraljičevega očeta je rasel rožni grm. Tak je bil, da malo tacih na svetu. Cvel je vsacih pet let, in imel je vselej eno samo rožo; ampak to je bila roža, to! Vonjala je, kakor vse dišave; in kdor je poduhal jo, naglo je pozabil žalosti in skrbi. Tudi je imel tiča slavca, ki je tako prepeval, kakor bi mu bile pesmi vsega sveta v grlu. Poslušalo ga je malo in veliko. Rožo in slavca je hotel dati cesaričini; zato ju dene v srebrno skrinjico, zapre in pošlje. Cesar je velel posodo nesti pred sabo tje. kjer je bila njegova hči. Ravno je miši lovila, pa njene tovaršice z njo. Ko je vidila srebrno posodo, precej z dlanjo ob dlan udari in reče: «Da bi vsaj bila kakošna muca notri!» — Ali kaj se prikaže? Grm. pa roža na grmu. « Vendar je kaj lepo narejena, da malo ta-cega!» pravijo vse ženske. «Kaj bo samo lepo ! Krasno je krasno; ljubko je,» pravi cesar. Njegova hči jo potiplje, in skoraj bi se bila jokala. «Pe, očka, saj ni narejena; to je zares roža!» «Pel» reko vse gospodičine, «zares je roža!» Cesar veli: «Poglejmo, kaj bo še: potem se jezimo!» Prišel je na dan slavec, ki je tako zapel, da si nihče ni upal spregovoriti Žale besedice. *Ljubko poje, krasno poje,» reko vse gospodičine. Govorile so književno slovenščino, ker to cesarstvo je bilo na tistem otoci, kamor je bil uže nekdaj hud slovensk purist oženil se z nemim ali mutastim dekletom. Nemo tovaršico je vzel pa zat6, ker ni hotel, da bi se njegovi prihodnji otroci od matere navadili slovenščino kaziti; on pa nikoli ni zinil besedice, ako ni bila prave domače korenike. Njegov zarod je rabil tedaj samo pravi, čisti književni jezik. «Pa vendar ni zares tič!» veli cesaričina. «0 zares je, zares; kaj pa?» reko tisti, ki so ga prinesli. «Precej ga izpustite!* reče ona; pa tudi je ukazala, da kraljic ne sme priti na ugledi, da ne mara zanj. Kraljiču so bile pa te besede lanski sneg, Pomaže si obraz na črno in rujavo; potegne klobuk na oči; potrka in pravi: «Cesar, dober dan Bog daj! Ali je v gradu kaj službe za-mer* «Služba je!» odgovori cesar; «ali mnogo jih je, ki bi jo radi. Sam ne vem. kako bo! Pa vendar te ne bom pozabil, kedar bo čas. Pa — veš kaj ? Treba mi je svinjarja. Dosti, dosti svinj imam.* Kraljic je bil tedaj cesarjev svinjar. Dali so mu pri svinjaku tesno luknjico, da je prebival. Ves dan je sedel in delal. Ko pride mrak, uže je bil naredil piskric, ki je imel zgoraj po robu same kreguljce; vse kreguljce do kreguljca. Kedar je lonec bil pristavljen, pa so kreguljci žven-ketali in peli tisto pesem: «Stara baba rom pom poni, Če te nisem, pa te bom!* Pa še nekaj bomo povedali še, kar je bilo stokrat več vredno. Pisker namreč je imel tako lastnost in moč v sebi, da je bilo samo treba prst vanj potakniti, in precej se je vedilo za vsako ognjišče po vsem mestu, kaj se kje dobrega kuha. To je bilo vse kaj druzega, kakor pa roža in slavec! Prišla je cesaričina in vse tovaršice njene. Ko začuje pesem, precej se vstavi jako vesela, ker je tudi ona znala: »Stara baba rom pom pom». Ni se bila navadila druzega, kakor to; ali še to je brenkala samo z enim prstom. «Lejte si no,» reče, «saj to tudi znam! Ta svinjar je gotovo umen človek. Pojdi in vprašaj ga, koliko hoče imeti za orgljice.» Ena izmed tovaršic je morala iti; pa obula je še popred lesene coklje. «Koliko pa češ ti za lonec ?» vpraša svinjarja. «Desetkrat naj me poljubi cesaričina, pa bo,» reče on. »Bog ne daj!» pravi gospodičina. «Za menj pa ne dam,» odgovori uni. «No, kaj pa je rekel ?» vpraša cesarjeva hči. «Ne povem,» odgovori dekle. «Pa mi vsaj na uho povedi!» »Poreden j,el» pravi cesaričina, pa gre.— Ali komaj stori pet stopinj, uže se oglasijo kre-guljci: »Stara baba rom pom pom, Če te nisem, pa te bom»! «Ti,» pravi hči, «vprašaj ga, vprašaj, morda je zadovoljin, da ga moje tovaršice desetkrat poljubijo. » «Kaj pa da!» veli svinjar; »cesaričina mora sama; ali pa ne bo dobila piskrica.* »Kako je vendar siten!* reče na to cesarjeva hči. «Pa boste pred mano stale, da ne bo nihče vidil.» I. o v s ti k 11 v i zbrani spisi. III. 7 9S — Tovaršice stopijo pred-njo, razširijo krila, in cesarjeva hči desetkrat poljubi svinjarja, pa dobi lonec. To je bilo veselje v gradu, to! Čez dan je pisker prepeval, zvečer je pa bil pristavljen. Ta-cega ognjišča, da bi se ne bilo vedilo, kaj se kuha na njem, ni imelo vse mesto, bodi si pri velicem županu Jernejžetu, ali pa za zidom pri Jožku, ki se mu pravi Gromič. «Zdaj pa vemo, kdo bo jedel ocvrte žabe; zdaj vemo, kdo bo imel polže in pečeno svinjsko repaso. Kako je vendar to krasno!» «Vele krasno!» pravi cesarjeve hčere sple-tičina, ki je dekletu zjutraj narejala prečo in cedila nohte z majhno ščetico, zvečer pa razpletala jo. «Ali tiho bodite, veste! Zakaj to ni tako; jaz sem našega cesarja hči.» »Kaj pa da; saj bomo,» odgovore. Svinjar, hočem reči, kraljic — pa saj niso vedili, kaj je; vse je menilo, de je res kak svinjar — ni nehal, da je zopet naredil kaj novega. Zdelal je klepetec, ki mu vehi sraka, po nekaterih krajih pa tudi škržat. Veliki teden otroci ž njim tekajo okoli cerkve; pravijo, da Boga strašijo; saj veste, kako je to. Pa kedar se je ta sraka vrtila, brž je naredila vse poljke in po-skočnice, kolikor jih je bilo na zemlji od stvar-jenja do današnjega dneva. Za nameček je znala tudi tisto pesem, ki sem jo slišal pri sv. Gregorji: — 99 «Prišla sta-a Krajnca dva, Prinesla sta-a koša polna oba«. «To je pa še lepše,» pravi cesarjeva hči, ko mimo ide. «Vendar tacih godcev še nisem slišala, kar živim. Pojdi in vprašaj ga, koliko hoče za to reč. Poljubila ga pa več ne bom.» «Pravi, da ga mora cesaričina stokrat poljubiti!« pripoveduje tovarišica, ki je bila šla vprašat. «Menda mu gre ob pamet,« odgovori cesarjeva hči, ter ide. Ali komaj se primakne, pa uže obstoji, in reče: «Bistrim glavam je treba, da se pomaga. Jaz sem našega cesarja hči. Povedi mu, da od mene toliko dobi, kolikor zadnjič! Kar bo premalo, pa naj mu dade moje gospo-dičine.» «Oh, m6 pa tako nerade,« pravijo gospo-dičine. «Kaj bi to govoril prazne besede! Če ga jaz poljubim, zakaj bi ga pa ve ne? Premislite, jaz vam dajam hrano in plačilo.« Ni bilo drugače; morala je zopet ena iti k njemu. Svinjar je djal: «Stokrat me bo, pa druga ne, kakor samoedina cesarjeva; ali bova pa vsak ob svojem!« Hči pravi: «Stopite pred me!« Vse stopijo; ona pa začne plačavati svinjarja. «Kaj pa je to pred svinjakom?« vpraša cesar, ki je gledal skoz okno. Oči pomenca, ter i* --* Ioo ~ dene očali, da so mu jezdile na nosu. — »Dekleta imajo direndaj. Uže vidim, prej ne bo mini. da grem sam pogledat.* To reče, in potegne solne čez peto. Ali ti solni pa niso bili nič druzega, kakor pokrevljani čevlji. Da te turška matika, kako je hitro šel! Ko je bil na borjači, jame iti po samih prstih. Dekleta ga pa niso čutile, ker so štele, da bi kaj preveč ne dobil svinjar, ali pa cesaričina premalo ne dala. Vzdigne se na palce in reče: «Kaj pa uže spet?» Ko vidi, kaj delajo, prime čevelj, ter ohladi ž njim, kogar more. Svinjar pa je bil naštel ravno šest in osemdeset. Cesar veli: «Poberite se, da vas videl ne bom!» Zakaj prebito je bil hud. Hčer in svinjarja zapodi iz dežele. Revica je pod milim nebom stala pa jokala; svinjar se je kregal, in pa dež je šel. «Oh sirota uboga, kako se mi godiU vzdihuje cesaričina. «Ko bi bila vzela vsaj kraljica, ki me je snubil!» Svinjar pa ide za grm, obriše lica, potem se preobleče in stopi na ravnost pred ubogo ce-saričino. Tako je bil lep, da se mu je priklonila. »Veš kaj?» reče svinjar, »zdaj pa tudi več ne maram za-te. Kraljica nisi hotla, rože in slavca tudi ne; svinjarja pa si, Bog ve, kolikrat poljubila za take reči, ki niso bile nič vredne. Na, to ti bodi!» OI Potem se vrne v svoje kraljestvo, pa vrata za sabo zapre cesarjevi hčeri ravno pred nosom. Reva je zunaj ostala in pela: Te povesti ali pravljice — kakor kdo raje govori — nisem jaz naredil iz domače glave; ampak prestavil sem jo, da bi koristen zgled imele, ve preljube naše dekleta, akoravno morda niste še celo županovega, nikar uže cesarskega rodii. Glejte, kako se boste obnašale, da se vam ne bo smejal v Tržiči Kurnik. Saj menda veste, da porednež rad pesmi sklada od tistih, ki vlečejo ploh. Na svetu je uže taka, da malokdaj moža dobi, ali pa če ga dobi, da presneto dostikrat udarijo vrata vsako tisto, ktera si je preveč izbirala, skrivaj pa kavkljala. »Stara baba rom pom pom, Ce še nisem, kmalo bom!» Francoz na kurjih jajcih. Dr. Konstantin Wurzbach v knjiži: «die sprichworter der Polen» pripoveduje: Na poljskega kralja Ivana Sobeskega dvoru je bil mož, kateremu so pred obedom rekali vitez, a po obedu plemenitaš. Neki gospod, zdaj prvič prišedši v kraljeve sobe, vprašal ga je, kdo bi on bil; a ta mu je odgovoril: «Kraljev brivec«. ««Torej kralju brado brijež ?»» «Ne.« odgovori, «za nos primem vsacega, kdor ga previsoko nosi, ter z milom mažem ne-kraljevo dvorno sodrgo.» ««Mislim, ka se šališ«» nevoljen odgovori tujec. «Nej svobodno tako misliti« reče porednež; «hotel sem Vas seznaniti z običaji našega dvora, jer tukaj sta samo dva, katera vse smeta: kralj i njegov blazen (norec). Samo kralju se je svobodno jeziti, a samo njega blaznu šale zbijati. A jer te pravice nikdo s seboj ne prinese, nego jo stoprav tukaj dobode, umejete, ka v pravico seza kralju, kdor se jezi; a jaz svojo pravico, šale zbijati, vsak hipec rad odstopim vsacemu, kdor jo hoče.» . «Ne plakaj, zajček!» tolaži ga medved, »jaz jo preženem«. ««Ne izženeš je! Psi so jo izganjali, a niso je izgnali, a ni ti je ne preženeš.«« «Da, hočem jo!» Gresta h kočici: «Pojdi, lisica, ven!« A ona s peči; »»Ako puhnem, če poskočim ven, leteli bodo kosci po stezici!«» Medved se ustraši in zbeži. Zopet otide zajček in plače. Zdaj ga sreča bik: <;Kaj plačeš, zajček?« ««Ostani, bik! Kako bi ne plakal? Imel sem liibovo izbico, a lisica ledeno; prosila me je, da sem jo vzel k sebi, a potlej me zapodila.«» «Grem ter jo izženem.« ««Ne, bik, ne izženeš je! Psi so jo izganjali, a ne izgnali, medved izganjal, a ne izgnal; ni ti je ne izženeš.»» «Da, hočem jo!« Gresta k izbici: «Lisica, pojdi ven!« S peči se ona oglasi: ««Ako puhnem, če poskočim ven, pojdejo kosci po stezici!«« Bik se prestraši ter uide. Zopet gre zajček, in gorko, gorko plače. Sreča ga petelin s koso: «Krkelili! Kaj ti je, zajček, kaj plakaš?« — i47 — ««Stoj, petelin! Kako bi ne plakalr Lubovo izbico sem imel, a lisica ledeno. Prosila me je, da sem jo vzel k sebi ter me je izgnala.»» «Nič ne de; pojdeva ter jo izpodiva.» ««Ne, ne izpodiš je! Psi so jo izganjali — ne izgnali, medved izganjal — ne izgnal, bik izganjal — ne izgnal; ni ti je ne izženeš.«* «Pogledimo!» Gresta k izbici: «Krkelili! Nesem koso na herbtu, da lisico pokosim! Pojdi, lesica ven!» A ona slišavši to, ustraši se: <■ '-Počakaj, zdaj se oblačim«». Petelin zopet: «Krkelili! Nesem koso na herbtu, da lisico pokosim! Pojdi lisica, pojdi ven!» Ona odgovori: ««Kožuh oblačim« =>. Petelin v tretje reče: «Krkelili! Nesem koso na herbtu, da lisico pokosim! Pojdi, lisica ven!» Lisica zbeži, a on jo mahne s koso ter potem jame z zajčkom složno in prijetno živeti v izbici. Na pripovedko mi daj naprstek masla. Ribničan in Gorenjec. Oral je Gorenjec pri nekacem mostu, a Ribničan je po cesti šel z vozom samih lonec. Kadar Ribničan blizu pride, ondaj Gorenjec jame vikati: «Od sebe, plaveč! Tudi ti imaš pamet, a Ribničan je nema». V tem Ribničan stopi na most in požene konje preko mosta, a sam začne klicati na po-maganje: «Joj meni do Boga in božje matere! Kaj hočem zdaj?» A Gorenjec, kadar to čuje, mahoma ustavi voli ter steče k njemu: ««Kaj ti je, Ribničan? Preteto ne bodi?»» «Joj meni, odšel je voz, a jaz sem ostal ta kraj vode!» ««Pojdi, prikada, tudi ti za konji!»» »Ne smem, gospodar, za živo glavo ne!» ««Pojdi, neumen ne bodi! Zakaj ne smeš preiti mosta, kodar hodi svet in živina?'» Ribničan nehče nikakor, nego vedno kriči in toži. Ondaj mu reče Gorenjec: ««Kaj mi daš, da te prenesem jaz na herbtu?»» —- 149 ---- *A kaj bi rad, gospodar?* ««Daj mi deset grošev.»» «Bog daj srečo!» Uprti Gorenjec Ribničana ter prenese preko mosta; a kadar ga spusti na onej strani, jame se Ribničan po vsem telesu tipati: < Nemam, jerhovec, niti krajcarja, Bog mi pomagaj, da ne!» A Gorenjec: ««Kako nemaš, pasja dlaka! Zakaj laže.š? Pojdi spet na herbet!»» Ribničan zopet zajezdi Gorenjca, ki ga še jeden krat prenese preko mosta nazaj in ga zopet vrže na zemljo ondu. kder ga je bil pobral: «»Pogini tu, kadar nemaš, da bi plačal!»» in otide k svojemu plugu ter začne orati. A Ribničan steče preko mosta in zavpije: »Gorenjec, primojduševec! Ali vidiš, kako ima tudi tvoj plaveč pamet, a Ribničan je nema; zato te je dvakrat po mostu. ,fir. Zirovnik je res prišel in dobil od gospoda Jarnoviča zeleno suknjo, a od kneza črn plašč, ki je znotraj imel rudečo podlako, in vrhu tega mu je knez podaril tudi klobuk s cvetlicami in šojevim perjem za trakom. Suknjo je dal' bratu, a v plašči in v klobuku se je do smrti hodil prepirat o svetem pismu. Blaznik v cerkvi. Zirovuik od sv. Duha pri Loki neko nedeljo do polu dne. ogrnen. kakor po navadi s črnim plaščem rudeče podlake in klobuček s ptičjim perjem lepo v roci držeč, tam zadaj v cerkvi stoji pri velikih vratih pod orgliščem. prislonjen s hrbtom na zid, a desno koleno preloživši preko levega, čakaje. kedaj se začne peta maša. Mnogo ljudij je drlo v cerkev, a vsak se je pokropil kolikor toliko z blagoslovljeno vodo, ki je bila ondukaj blizu vrat v posebnej posodi, podobnej prostornemu keblu. Mej drugimi ljudmi pride tudi blazen človek v sveti hram božji, ter se jame zelo čuditi, kako li je to, da ljudje sami sebe po nepotrebi močijo. Za tega delj povpraša naslonjenega Žirovnika: »Ali so neumni kalif* Žirovnik odgovori: »Zakaj? Ne vidiš li, da so pobožni?« Blaznik mu reče: «Doma kriče name. da sem jaz neumen; a zdaj vidim, koliko sem razumnejši od vseh, kar jih v cerkev hiti! Kadar gre dež, naglo beže pod streho, a zdaj se tukaj sami krope in močijo. Kdo jih sili I» ■v — 159 — Zirovnik mu veli: «Neuma! To je blagoslovljena voda, veš, in kdor se z njo pokropi. izpira svoje vsakdanje grehe*. Jedva blaznik to začuje, mahoma steče, vzdigne posodo in vso izlije nase. Ljudje so se zasmejali ter ga vprašali, če se misli utopiti. On jim odgovori: «Zirovnik mi je dejal, da se s to vodo izpirajo vsakdanji grehi; a jaz menim, kar je dobro, tega nikoli ni preobilo. Če priduje, samo kropiti se, koliko večja korist bode, ako me opere vsa posoda!« Zirovnik mu je odgovoril: «Tak si, kakor on, ki je v žeji namesto kozarca vode hotel izpiti vse jezero*. II. Potopisi. Le vsti ko v i zbrani spisi. III. Popotovanje iz Litije do Čateža. Bilo je letošnjo jesen o svetem Martinu. Napotiva se na Dolensko jaz in moj prijatel, ki ga imenujem Radivoja, ker 'ni vsacemu človeku všeč. da se njegovo ime raznaša po knigah od ust do ust. Vem. da jih je dovolj, ki tega komaj čakajo; ali nikdar niso bili vsi ljudje enaki, pa tudi ne bodo. Zjutraj ob osmih odrineva iz Litije, vzemši starikovo babo, da nama je odnašala in pot kazala. Nisva šla zdaj še le prvič v te kraje, ali nikdar še ne po tej poti; bila je tedaj obema neznana. Z Litije se pride naj prvo v Šmartno, ki ni prevelika pa čedna vas, da bi se lahko imenovala trg. Do tukaj gre široka, gladka cesta, ki drži dalje proti Šentvidu. Kakor hiterno ostane Šmartno za hrbtom, precej se začno stiskati hribje od obeh strani; njive in travnici med njimi so vedno ožji. Kdor hoče iti na tate z, kakor sva midva misel imela, mora v Kostrevnici zaviti z ravne ceste na desno roko v hrib po grdem kolo-vozniku, da še kmet ne v6m kako drva po njem izpeljava; pa vender je djala baba, da pride časi 164 celo kočija sem doli, kadar se gospoda iz do-lenskih grajščin pelje do Litije, potem pa dalje po železnici. Zdaj neki merijo drugo cesto, ki bo krajša, pa vender ne bo imela tako zaprtih klancev. Koračila sva z debelimi gorjačami po strugah in jarkih; babiiza pa je pravila to in to, vender nič tacega, da je vredno opomina. Vprašam je, ali znajo v njenem kraji ljudje še kaj narodnih pesmi, pa mi ni vedila povedati; lev Smartnu je kazala eno samo ženico, ki poje od Jezusovega terpljenja sedemdeset razdelkov dolgo pesem, in tudi še druzih tacih. Poezija našega naroda umira; samo kaka babuška še zna odlomek te ali une stare junaške pesmi. Naselile so se med nami, posebno v Gorencih, kratke vrstice, zložene po nemški navadi. S pravlicami je skoraj tudi ravno taka. Minula je doba. ko se je skladalo in pelo. Kar se ni še do zdaj nabralo, poslej se ne bo dobilo več dosti izvirnega. Ako bi mi tudi imeli Vuka, nimamo pesmi, da nam bi jih zbiral, in ko bi prav imeli pesmi, gotovo nam bi manjkalo Vuka; saj še t6, kar je cvetelo med ljudmi, nam je moral pokazati neslovenec — Koritko. Pot je bil zmirom enak. Sli smo zdaj skozi borovje in semrečje, zdaj po golem nizkem grmovji. Malokje je stala majhna kočica revnega osebej-nika. Za nami so se dvigali uno stran Save belo-glavi snežniki; pred sabo pa, tako tudi na levo roko, imeli smo same gozde. Le na desno, po _~ 165 ~ daljnih gorah, vidiš tu in tam kako prijazno cerkvico. Naj bliže ti je grad Wagensberg, dobre pol ure za Šmartnim, tikoma ravnine, strugi podobne. Zidan je vrh strmega, pa ne previsocega hriba, ki je enak seneni kopici. Nekdaj ga je imel Valvasor, in slovččemu pisatelju v čast se imenuje še zdaj ena soba Valvazorjeva; v njej nihče ne stanuje. Tako je ukazal knez IVindisch-griitz, ki je nedavno kupil to grajščino. Poldrugo uro od Litije klanec nekoliko poneha, pa ne za dolgo. Ni dosti ravnine, pa tudi to si je obrnil človek v svojo korist, kakor ti kažejo njive in hiše, tod in tam raztresene. Vidijo se tukaj uže prvi nogradje, in vesel se čutiš, da si na Dolenskem; ali kapljica tih trt je še kisla; svet ni še dovolj zaslonjen pred mrzlimi snežniki. Temu kraju se pravi na Libergu. Tik pota stoji cerkvica brez duhovnega, pa ima pokopališče. Še kmalo nisem videl na kmetih tako čednih grobov. Skoraj vsaka gomila je otrebljena in posajena z okroglimi kamenci. kakor imajo navado pri mestih. Ne vem, je li cerkovnik tako domiselen. ali imajo ljudje toliko'spoštovanja do mrtvih. Kolovoznik se je obrnil kmalo spet navkreber, in čez majhne pol ure pridemo do gostega bukevja. «To je hosta Turenskegts.]ht\nt, * pravi babina. Radivoj odgovori: «Saj se precej pozna, da ni kmetova, ker je gosta in lepa. Kmetu ne dela i66 --- nobena stvar tolicega nepokoja, kakor lep , za-roden les. Nima prej miru, da ga izpridi; zato je pa dandanes povsod uže tako malo drv. Prejšnje čase je bila marsikje dana kmetom pravica na grajskem sekati za domačo potrebo; tudi lastne gozde so imeli. Ali kak6 se je ravnalo! Povenil je, potlej pa pustil, naj sognije na mestu, če se mu je le zdelo, da klada ne pojde rada na dvoje. Se celo, kadar je šel zelenje obirat, ako je naletel dolgo bukev omladnih vej, kaj je storil, če ni mogel ali hotel nanjo? Da le ni bila predebela, posekal jo je zavoljo koša mladik. Vidil sem nekdaj Laha, ki je bil zalezel na okleščeni, lepi semreki vranje gnjezdo. Ker ni mogel do njega, hotel je po vsi sili drevo izpodrobiti. Ravno tako grdo seje pri nas delalo. Djali so: Drv ne bo nikoli pomanjkanja. Pa uže zdaj mora na kupilu kuhati in greti se skoraj vsa spodnja dolenska stran. Pa kaj še le bo?» Modrovanju svojega prijatla sem se jako začudil, baba pa še bolj. Vprašam je, kako se tukaj pravi. Na Presiki, odgovori. Slovenec ima dosti krajev, posebno pa gozdov, ki jih tako imenuje. Brž ko ne so bili ondot nekdaj preseki, narejeni za mejo hostam sosednjih gospodarjev, odtod menda ime. Dalje grede smo vidili tri grmade eno za drugo. Pravila je žena, da so v tem gozdu nekdaj prebivali hudi tolovaji. Stregli so popotne; — i67 - jemali njim, kar se je zatelo, pa tudi pobijali jih. Ravno tukaj bi trije bili ubiti. Na široko po slovenski zemlji je navadno, da se meče na tako mesto, kjer je kdo z nesrečno smrtjo umrl. vejica ali kamen, ter se govori: «Bog se usmili tvoje duše!» Lepo je, da se miluje še po smrti človek, ki je moral nehdtoma pustiti zemljo; morda še mlad in željan sveta in života, negotov za po-potvanje do neznane dežele, ki se je boji vsak, bogat in siromak, pobožen in hudoben. Vselej sprelete človeka britke misli, kadar ide mimo take grmade. Narod sploh trdi in veruje, da se ne sme raznesti ali zapaliti dračje, ki leži v žalosten spomin, ker bi mrtvec na unem svetu potem ne imel pokoja; hodil bi strašit in klicat, dokler bi zopet ne dobil novega kupa. Vender časi poredni pastirji zanetijo ogenj ali pa raz-mečejo veje; pa kmalo pride kdo, ki v novo suhovine in kamenja navrhovati. Ta šega je še gotovo ostanek iz paganskih časov. Ko do razpotja pridemo, vpraša žena, ho-čeva li čez Gobjek ali po Storovji. Radivoj odgovori: «Le na Gobjek! Pravijo, da je kraja pot, in tudi je Gobjek nar bolj sloveča vinska gora, kar jih je tukaj v obližji». Hrib se je prevalil. Kakor je bilo dosihdob navkreber, tako smo zdaj začeli iti navdol. Bilo je blato, in pot še neprijetneja zato, ker ima skoraj ves ta hrib ilovo prst z drobečim belim laporjem. Hosta je kmalo nehovala; samo še kak 168 —- dob ali kostanj, ki ga je tukaj mnogo, nam je zaslanjal razgled. Počasi zmanjka vsega drevja. Odpre se pred nami dolenska dežela. Proti jugu stoje Gorjanci, proti severju Kuni, ki tih krajev prehude burje in mraza varuje; pred nami pa se na obe strani prijazno dviguje gorica za gorico z belimi zidanicami, z vinskimi hrami. Na desno vidiš Zaplaški hrib s rudečo streho nove romarske kapele; na levo v dolini pojo zvonovi svetokriški, kjer sta dva duhovna. Zemlja ima. posebno v tem kraji, ves drugačen obraz kakor pa na Gorenskem. Sirocih polji, velicih travnikov ni; le ozka, zelena riža je tu in tamkaj med hribi in goricami. Tudi vasi niso velike. hiše raztresene, večidel zidane, pa tudi lesenih obilo. Kjer je bliže nograda, ondi si kmet naj raje stavi poslopje, da le more in sme. Nektera vas je pol ure dolga, pa ima komaj trideset tod in tam raztaknjenih koč. Ura je bila enajst. Nismo šli več dolgo, kar pridemo do prve zidanice. Ker se je ravno praznoval svetega Martina dan, zatd je bil hram tudi odprt. Stalo je mnogo ljudi pred sodom v glasnem pogovoru; vino jim je majalo jezike. Gledali so, in kazalo je, da nam bi radi veleli pit; pa menda si vender nihče ni upal, ker smo bili čisto neznani. Idemo dalje, pa ne predolgo; kmalo najdemo drugo zidanico odprto. V nji so bili trije možje nakrižne dobe. Starec. hramu gospodar. —— ibg -— pokliče najino ženico: ^Tara, ne pojdeš pit? Dans ga pije. kar leze in gre, da ga le ima. Ne veš. da martfnovamo? Nocoj ga bomo krstili, če je božja volja». Tare je mikalo, pa vender ni vedela . kaj bova midva rekla. Starec — djali so mu Bojic — brž vidi. kaj ima baba za bregom, pa se k nama obrne: «Menda se tudi gospodoma ne bo storilo inako, če stopita bliže soda. — To bom sam iz-pil; potlej bomo pa druzega». S temi besedami nagne leseni vrč, dleskne z jezikom, in pravi: «Letos je dobro, hvalo BoguN Bojic je bil čuden mož. Lice je imel rudeče, pa tako nabrano, kakor suha hruška. Trdno se je držal stare noše; zato pa tudi ni imel oprt, in platnene hlače so mu nizko opletale. Dan danes je uže malo tacih dedov. Zginili so klobuki z dolgimi kraji pa nizkim oglavjem; mi le raje nosimo oglavje bolj visoko. Veselil sem se časi uže od deleč, ako je od kod po cesti pri-migalo široko pokrivalo, ki je branilo dežja in solnca; veselil sem se rudeče opasice in čevljev, ki so imeli golenice proti gležnji zavihane. Živel je pri nas možiček — stara grča — ki ni mogel dobiti pri nobenem klobučarji, v nobenem sejmu, v nobeni starini klobuka po svoji všdči. Kaj stori? Ureze si palico in gre notri v Kranj, pa si ga da tamkaj delati. Mi se trdoglavo držimo starih reči, vzlasti pa Gorenci, ki imajo pregovor: «Stara petica, staro žito, pa star mož!» Rad bi vedel, ali se Ločanje še nosijo tako, kakor so se nekdaj ? Imeli so hlače do pod pazhe; na hrbtu je pa čepela majhna zaplata, ki so ji rekli jopič, da je bil ves človek tak, kakor bi ga v brenti prinesel. Rečem Radivoju, da le pojva za Taro. ki ni čakala, da bi se ji dvakrat velelo. V hramu je bilo dosti razlake: trije sodje, poldruga mo-tika, stoli; tu in tam kak vinek, pol banke, vrči; miza na trijeh polomljenih nogah; držala je vse polno drobtin črnih in belih, pa tudi polovico orehove potvice in lep kos gnjati. Dade nama vsacemu svoj stol, in pila sva iz obilega vrča. «Letos je lahko dobro,« veli Končina, prav nizek možic kacih tridesetih let. «Saj smo pa tudi imeli vročino in sušo, da nas Bog vari! Kdor je trgal še le po deževji, tisti ga ima več, kaj pa da je tudi bolj vodeno.» «Štiri in tridesetega, to je bila pijača, to! Letošnje vse nič proti unemu,> pravi Hostnik, človek pri petdesetih letih, pa še jako trden in zlo velik. Tukaj so ljudje bolj majhni, ali čvrsti in zatrepani. «Enajstega je bilo pa še bolje,» zavrne Bojic. «Štiri in tridesetno je imelo preveliko moč, da je vznak metalo; še mrli so od njega, mrli; uno pa dobro v ustih, zdravo v telesu. Ravno sem bil na Savi pri brodnicih; nikoli ne bom pozabil, kako se je živelo tiste čase! Pil si ga za petico —. 171 ~ ti, pa .še kdo poleg tebe. kdor si bodi, od jutra notri do večera; na zadnje ti je pa še prinesel drobiža iz petice, tekma se ni rado sošlo. Zdaj se je pa vse predrugačilo; brodnikov ni več, vino je drago! Naj bo, saj ga pridelujemo. Do smrti bomo uže kako; pet in osemdeset let niso mačkine solze, kaj menite!» «Pa ste še dečko, še,» pravi Končina. «Ce Bog da, še ga bomo zdravi pili, da bi le trta spet rodila. Vinstvo je bilo uže dolgo ničevo. Letošnjemu res ne more človek, da bi djal: Zal ti bodi! Samo premalo ga je. Midva z babo ga imava dve male vedri menj od lani.* Bojic odgovori: «Po tistih gorah, ki leže bolj nizko ali pa proti burji, da ga je bil dosegel mraz*, tam ga je res nekaj menj. Kaj pa čemo? Kdo si ga je bil še toliko v svesti? Jaz ga imam pa vender več od lani; moj nograd je dobro visoko in gleda proti poldnu. To ti je lega za trto, vidiš!* Hostnik se oglasi: «Bojic. ne bodi hud. ako rečem, da je moje bolje, daravno mi nograd ne leži tako v zglavji gobenske gore, kakor tvoj*. Te besede niso ustregle. Dolenec ne posluša rad. če se povzdiguje drugo vino pred njegovim. Kadar si v hramu, hvaliti ga moraš, če te prav za ušesom praska, sicer mu ne ugodiš. Tudi Bojic ni molčal: «Hostnik,» pravi, «ti še ne veš, To je slana; Dolenec nima te besede. kako je dobremu vinu ime. Kaj meniš, da tisto velja, ki je dolgo sladko? Le ti semkaj pogledi, kako se je moje ubrisalo! Kje imaš ti tacega? Res je bolj rezno, pa bo tudi bolj držeče. Vaša sladkal vam bo še nagajala, preden bo leta konec. Saj vender pametujem nekaj let; pa ne vem tacega, da bi se bil mošt grenca branil tako' dolgo, kakor letos nekteri, pa ne vsaki. Gospodje tudi vedo, kaj je dobro; le čaki, zdaj bomo pa unega.» Urno podstavi leseno posodo in natoči beline, potem pa zopet začne ponujati naji: «Le v slast ga! Saj ga je Bog dal. ni zrastlo na srcu. Založje gnjati ali potvice bi tudi menda ne bilo od več; saj imamo, hvala Bogu. oboje, kar komu bolj dobri. Po jedi se grlo nekako zaželi mokrote. Ali ni res dobro?« Hvalila sva. daravno se je upiralo, ker je bilo še do poldne; pa tudi se je nama zdelo premlado. Dolenec ga pa ne pije nikoli tako rad, kakor jesen; nikoli se mu ga tako malo ne smili. Takrat je vse dobre volje, malo in veliko, mlado in staro. Kdor nima sam nograda, pa gre od hrama do hrama okoli prijatlov. Tako je do blizo božiča. Še le potem, ko sod poje, začno tudi skopovati z vinom. Po vinskih krajih so ljudje sploh bolj radodarni — še preveč. Menj rezni so, bolj prijazni od Gorenca, pa tudi po-korneji. Človeka v suknji so veseli v hramu. Radi ga poslušajo, če kaj pripoveduje; vender - 173 — ga ovinijo, ako le morejo, ker to je gorniku in njegovemu pridelanju velika čast, pa ne bom rekel, da bi se jim tudi smešno ne zdelo, da ga ne more tako nositi, kakor oni, ki so iz mladega pri njem. Čudno pa je, da veseli Dolenec tako malo poje! Po nogradih je časi jesensko nedeljo po poldne vse živ6 pivcev; glasne besede se slišijo notri do sogornih zidanic — ali petja vender ni; malokteri zatika, ali pa zakroži poldrugo vrstico od nove gorice. Brez pesmi vži-vajo zlato kapljico možje in mladenči; še žene so ž njimi; celo dekleta ne ostanejo doma. Ne-ktere med njimi so prav zale in silo postrežljive; tudi jim ni grdo iti časi, posebno ob nedeljah, v krčmo, ako je v hramu poteklo. Kdo bi jim zameril ? Vsaka dežela ima svoje šege in običaje. Možje so si napravili tobaka, in Bojic pravi: «Star kotar sem, pa vender ga rad piti dajem. Človeku na stare dni od vsega, kar je imel, ne ostaja nič druzega, kakor ta božji dar; vse prejme sin ali hči*. Radivoj vpraša: «Pa vender ne obdelavate sami ? Le vino je menda Vaše, kolikor si ga izgovorite«. «Kaj. še,« pravi starec, «nograd je moj; v zemljo ga sabo ponesem, ko bi le mogel ali hotel. Kakor hitro pride nevesta ali zet k domu, niso starši več dolgo ž njima pri eni mizi; to je tako gotovo, kakor amen. Pri nas je malo hiš, da bi se ne delili.« — 174 —- «To ni lepo,» rečem jaz; «pri nas vkupaj žive do smrti.« »Tako je le; kaj pa čemo?» odgovori uni. »Svet je hudoben; mladi ljudje radi zaničujejo starega človeka; ne pomislijo, da stara kost je modrost. Po naših deželah pa le vino gospodari; zanje skrbimo bolj, kakor za vso drugo poljščino. Zato pa izgovori vsak oče kos nograda sebi v last, da ga vživa in dene, kamor hoče. Koliko je osebejnikov, da nimajo razun koče in nograda nič; pa vender hranijo sebe in družino, če niso letine preslabe. Kadar pride uima na trto, potlej se ve da je Bog pomagaj 1 Pa saj zdaj tudi več radi ne dade ženiti se na sam vinek.« Na to pravi Radivoj: »Dolenci ste dobri ljudje zlatih rok; ali varovati znate premalo«. «Zakaj?« odgovori Hostnik. »Tačas ga pijemo, kadar je, pa kadar smo ga vajeni. Saj mora človek trpeti, preden ga dene v sod: jesen je plastiti; spomlad se koli, obrezuje in koplje prvič in drugič; nazadnje je pa trganje. Tega se res ne boji nihče, pa vender je dovolj opravka.» «Veste kaj?« pravi Končina, «jaz bom pa tudi nekoliko pritegnil, da bi si lahko drugače preurili. Za naj težje delo ni časi kaplje pri hiši. Pride prva in druga kop; kdo ima tačas moker sod? Prijel pa tudi ne bo nihče za motiko brez pijače; saj ne dobimo delavcev. Kaj nam je početi? Kupujemo ga prekleto drago. V košnji in mlatvi je ravno taka.« —- 175-- Na to veli Radivoj: »Po zimi pa imate časi hrame odprte na stežaj; kdor mimo ide. pij ga. rad ali nerad. Nekteri še celo kurijo po zidanicah . in vsi mraza premrti delajo pokoro pred sodom. Kadar je pa čas okopavati, gotovo se ne oglasi nihče zimskih pomagačev, da bi djal: Po zimi si ti meni. zdaj bom pa jaz tebi!« «Človek ne sme zapustiti ne sebe ne pri-jatla.» zavrne Hostnik. «Ali vsega pa tudi ne popijemo sami; s čim bi potlej davke plačevali?« «To je tako.« pravi Bojic. «Kako bo človek jesen brez vina? Zakaj sem pa trpel in guzo napenjal ? Po letu je voda dobra; jesen bi je ne pil za ne vem kaj. Vsacemu naj bolj prav služi tako, kakor je vajen. Vse leto sem upal: zdaj sem dežja prosil, zdaj sem se ga bal, posebno v strahu bil zavoljo toče; pa bi še ne smel vedeti, kakovo slast ima? E pojte, pojte!« Tara ni poslušala, kaj mi govorimo; menila se je le s pijačo in ugrizačo. Ravno je poldne zazvonilo, kar pridejo po kolovozniku tri babe, ki so peljale kure v Ljubljano. Dve ste vlekle, tretja pa rinila. Ena izmed njih spozna Taro in reče: «Tara, tebi se dobro godi. Me pa vlečemo za žive in za mrtve, ali nihče nam ne veli: Pojte pit!« «Pa pojte!« veli Bojic. Babe hitro podlože voziček, in vse tri so bile v hramu, kakor bi trenil. Komaj pijd vsaka 176 enkrat, ali pa morda še ne, kar zlodej prinese paglavca, ki je držal bučo vina v roci. Ker je voziček stal brez varha, naglo odpre kurnik, pa izpusti kopune in kokoši, ki so zagnale veliko kokotanje. Raztaknile so se po brajdah in po trtji. Ko babe to začutijo, planejo vse tri čez prag. Kure so rahtale, babe regljale; pa še Tara jim je pomagala, da se ni vedelo, kdo bolj vpije, babe ali kure. Paglavec se je pa smejal; tudi mi nismo mogli kaj. Ena srdito poišče ocepka, ter zakrepeli na vso moč; ali za dečkom vender ni potekla; menda je vedela, da ga ne dojde. Tara pa ni le vpila ž njimi, temuč tudi loviti je pomagala. Vse štiri so nekterikrat zaklicale: «Pit, pit!» in poskočile sem in tje po nogradih, preden so vgnale družino do zadnje čopaste jarke, ki v noben kup ni hotla k rokam; zato so jo pa tudi srdito preklinjale. Prva reče: »Bog daj, da bi te lesica požrla!» Druga pristavi: »Pa da bi tudi lesici nič ne zalegla!« Videč, da je vsa lov zastonj, primete dve za ojesce, in naj starja med njimi se zaroti, da nikdar več ne pojde k Bojcu pit, ako bi jo tudi na kolenih prosil. Tara, uže jako rudeča. teka in mencoriti sem ter tje. Kazalo je, da bi šla rada v tovaršii domu; pa ker je bila najeta do Čateža, ni vedela, kaj bi in kako bi. Kar mimo nas pride človek srednje dobe, ki so ga vsi veselo poklicali: zMrtolds, pojdi piti* — 177-- Imel je na sebi ponošeno gosposko sukinjo in kapo z motiko na glavi. Ravno sem jaz velel Tari: «Vem, da te pomiče; le pojdi z babami, saj si lahko sama odnašava do Čateža«. Mrtolaz pravi: «Baba, le zgubi se, kamor češ; jaz bom odnašal, jaz, ki bolj vem, kje je Čatež kakor ti«. Z nobeno rečjo bi se ji ne bilo bolj ustreglo, kakor s temi besedami. Plačava ji komaj, pa užč skoči za kokošaricami ter pomaga riniti. Ko so babine zginile v hrib, veli Bojic: «Prav je. da so šle. Edna med njimi je vešča, pa ne povem ktera. Bojim se, da mi bo kaj nagodila. ker mislijo, kakor ste vsi slišali, da sem tudi jaz kriv kurjega bega«. Ali hitro se oglasi Mrtolaz: «Koga bo neki nahudila? To je vse vkup nič, le meni verjemite!« Hostnik veli: < Bog vedi, kako je vender? Duhovni res uče, da ni treba verjeti; drugi ljudje pa drugače pravijo. Pa naj bo, kakor če; jaz ne verjamem dosti«. Na to odgovori Končina: «Kaj bi se to menil, kar ni besede vredno. Raje pijmo!« Ali Bojic jih zavrne: «Kar vem, to vem; saj nisem še pozabil, kaj mi je razkladal rajni Pcikon, Bog mu daj dobro!« Po tih krajih nekoliko gine babjeverstvo, posebno pri mladem zarodu; starci pa se še trdno držijo svoje stare glave, kakor povsod. Kdor je Levstikovi zbrani spisi. III. 12 i78 - prijatel narodovega izobraženja, gotovo želi. da bi se zatrle prazne vere; pa vender je tudi res. da s tacimi vražami zginejo ob enem vsi narodni zakladi: pesmi in pripovedke, po nekterih deželah celo pobožnost. Menila sva oba z Radivojem, da Mrtolaz gotovo govori nemški, in to je bilo tudi res; zato mi reče v latinskem jeziku, da pojva dalje, pa tega človeka ne jemljiva. ker je uže previnski. Ali on se oglasi nama: « Qiwque ego possum latinum lingumn, pijan pa nisem*. Začudila sva se mu, daravno je tako slabo krpal in tolkel. Pravil je potem, da je v «mestu»* sedel tri leta v latinskih klopeh, potlej pa učenost obesil na kljuko in poprijel se šivanke. Ali kadar je vrha dorastel, pride tudi njemu vrsta, da je moral na vojsko. «Cesarja sem doslužil,» veli, «zdaj se pa tu po hribih šivaje ukvarjam in otepljem z revščino. Tako se godi vsacemu, kdor išče boljega kruha, kakor je bel. Ravno imam delo tukaj v obližji pri bogatem domačinu — k revnim ne hodim rad — pa kdo bo na martinji dan vbadal in krpiical ?» Zahvaliva se gorniku za pijačo ter hočeva iti; on pa nama nikakor ni dal od sebe. Skoraj se je bilo treba skregati, preden sva se mu izpulila. Tudi Mrtolazu ni bilo po godi. Kislo se * To je v Novem Mestu. ~ '79 — je držal, če prav ni vedel za kaj; gotovo ga je uže imel vrč ali dva čez mero. Ko vidi Bojic, da vse nič ne pomaga, natoči zadnjič in nama prinese razhodnjo. Pokusiva. potem pa odrineva urno. Mrtolaz je vzel, kar sva imela sabo. in tedaj se obrnemo zopet navdol po kolovozniku. Dovolj hramov je bilo odprtih, in voditelja so nama vabili tu in tam na kozarec vina; toda on se je le naji držal, akoravno ga je težko stalo. V neki zidanici je sedelo mnogo ženskih, in slišal sem, kako so se po imenu klicale. V tih krajih je po kmetih dosti Rozalik. Cen, Konrad, Lojz; ravno tako se tudi marsikteri moški imenuje Karel. Rihar, Rafael i. t. d. Ne bom pozabil, kako je bil pobožen kmet v Laščah nekdaj razkačen, ko je hotla njegova ženica sina krstiti za Silvestra, ker je bil ravno starega leta dan rojen. «Kaj?» pravi mož; «ali se ne bojiš, da bi te Bog udaril zavoljo tvojega napuha? Ni v pra-tiki dovolj ponižnih imen, ki so med nami v navadi? Dokler se bo meni mazinec gibal na moji roki, tako dolgo —- dobro si zapomni — ne boš ti krstila otrok po svoji glavi ne! Juri naj mu bo ime'! > In tako se je tudi zgodilo. Cez majhne pol ure pridemo s hriba v raven. Pod hribom stoji Moravče, vasica jako raztresena; pa ima vender nekoliko prav zalih hiš. Zasuk-nemo se iz te vasi na desno cisto po ozkih, močirnih travnicih, ki ležč med hribi, pa ne trt- »* nosnimi; vsi vinogradje ostanejo zadaj ali pa v strani. Kmalo smo prišli do grajščine. ki se ji pravi Turen. Bila je v nekdanjih časih dedina slovečih baronov Galov, zdaj pa je užč na mnozih rokah. Ne prav dolgo potem se je pot na Čatež zopet krebri obrnil. Mrtolaz pa se je menil po nemški, in zmirom od pijače, kar je Dolenčev nar ljubši pogovor, ki ga ne konča tako hitro, ako se ga je polotil. Nagovarjal je naji, da naj zloživa imenitno pesem letošnjemu vincu na čast. «Uže sam sem se prtil ž njo,» pravi, «pa mi ni po volji, kar sem zverižil. Časi je bil Končnik; tudi smarski somaster je zakrožil ktero, zdaj ga pa ni, da bi kaj znal. Kar sta le-ta dva pomrla, nimamo kaj peti. stare so se pozabile; novih ni!» Da se mi ne zameri, ako govorim nekoliko o pevcih. ktere je imenoval Mrtolaz. Kančnik je imel. kakor je slišati, v mladosti čudno osodo. Bil je dobro dolgo proti koncu svojega života učitelj in orglar v Dobrepoljah, kjer je tudi umrl leta 1841. ali 1842. V pesmih pravijo, daje vsa-cega prekosil. Zabrenčal je, kadar se je lotil, vsaki praznik in vsako nedeljo novo pesem; dajal je sam besede in napeve, ki so si bili pa vsi jako podobni. Kančnikovo ime je slulo široko po Dolenskem. Poleg svetih je zdelal mnogo druzih, posebno zabavljivih in zdravic. Naj več so gotovo zabavljice vredne, v kterih kaj rad šeška žene; pa vender si ni mogel kaj, da bi se ne bil trikrat poročil. Prepevajo se nektere njegove še zdaj po Dobrepoljah. po Laščah in po Ribnici. Nar imenitneje so: «Od svinjarjev«. «Od lončarjev«. «Mož in žena». <-Od uši in bolhe«, «Kaj nevesta prinese k hiši« (posebno smešna in posebno — kosmata). Izmed pobožnih tudi še zdaj hodi po deželi: «0d zvonov«, zložena takrat, ko so Dobrepoljci napravljali nove zvoni k cerkvi. Gotovo ni bil praznoglav; ali uka je imel premalo. Vsako je zapel tako. kakor jo je spisal; in vsako je spisal, kakor mu je prišlo pod palec — zatoraj tudi niso, da bi se iž njih učil jezika ali druge pevske umetnosti. Nekoliko je natisnjenih med narodnimi; toda naj smešneje se pogrešajo, ker jih Koritko morda ni slišal, ali pa, kar je še bolj resnici podobno, ker so se mu zdele prekosmate. Ljudstvo je v šalah robato, v jeziku rado ohlapno; take so tudi Kančnikove pesmi. Skladal je časi tudi verze (to ime jim je sam dajal), kterih pa ni pel, ampak samo govoril, vzlasti pri vinu. ki ga je vrlo čislal po navadi slehernega pevca. Dva taka verza sta mi znana. Prvi vbada učene poete, ter se glasi: «Vi pojete tako, Da vas nihče zastopil ne bd; Mi pa pojemo takd, Da nas zastopi vsaki lahkd, Filozofi in poetje In vsi drugi kmetje«. ~ 182 - Drugi pripoveduje, kako v Laščah zvoni: Pri zadnji vrstici je vselej izpraznil kozarec, ako je sedel pri vinu. Vse ga je rado imelo ker je bil poln šaljivosti. Pripoveduje se, kako mu je bilo enkrat primanjkalo kurjave, pa da je v nedeljo po deseti maši, ko so ljudje ravno začenjali iti iz cerkve, zaorglal čisto novo poskoč-nico. Dobrepoljci se ustavijo in vlečejo na uho. kaj ti bo. Hitro jim zabasa (debelo grlo je imel) čudno pesem, polno smeha. Toži jim, da ga zebe še celo za pečjo, ker nima pri hiši toliko polena, da bi ga za psom vrgel. Kmalo so mu napeljali veliko skladavnico drv. Kakor vsak imeniten mož. tako je imel tudi on posnemavce; toda zadela jih je navadna osoda — nobeden ga ni dosegel. Enega izmed njih sem poznal. Reklo se mu je Bravinec, in bil je kmet, blizo Turjaka doma. Znal je brati in pisati, še orglati za silo. Ali gotovo bi Kančnik ne bil nikdar zapel kaj tacega. kakor je ta: Njegove nar slavneje pesmi pa vender nisem slišal od kraja do konca, ker je sam več ne poje — zdi se mu prehudobna; drugi je pa «Vse stvari Boga časti: Jerebica, Kukavica, Vsaki dan Turi podgan ; Se jaz ga bom — bom!» »Častimo svetega Jurja Po suhem in po murji!» — i$3 _ tudi nihče več ne zna. Bila je zabavljica «Pikcu» (nekacemu beriču), ki je ubozega siromaka preganjal in lovil. ko se je po hostah in brlozih skrival pred vojaščino. Takrat si je obilo hudega skusil, kar pripoveduje še dan danes, ako ni umrl. Dv6 leti je, kar sem zadnjič vidil jako postaranega. Od hnarskega šotnaštra, ki je brž ko ne tudi Kančnikov posnemavec, ne vem nič razun kacih p£t vrstic žalostne pesmi. zložene o prezgodnji smrti njegovega sina. ki so mu ga bili vzeli na vojsko. »Tam je muziciral, Pa se je federbal, Ker je prešvah persi bil.» Izmed Kančnikovih pesmi še zdaj slove tiste, kar je zabavljivih in godčevskih. Narod šale ne čisla samo v navadnem pogovoru. kakor nam kažejo mnogo ribniške smešnice, ki so ravno po Ribnici nar bolj znane; ampak Slovencu je dobro-voljnost všeč tudi v knjigah. Prepričan sem, da prosti ljudje v «Novicah» radi ber6, kar piše Kurnik; in ravno le-ta pevec si je v rodu s Kančnikom. Kmetje imajo še celo veselje nad lažnjivim Klukcem (Miinchhausen) in nemškim Pavlihom v slovenski obleki (Eulenspiegel), da-ravno je oboje le prestavljeno, pa še zlo po vrhu. Kaže nam vse t6, da bi jako ustregel, kdor bi znal resnico zavijati v prijetne šale. S tacim pisanjem bi se ljudstvo naj laže budilo, naj laže bi se mu dajalo veselje do knjig. Se ve, da bi se moralo pisati v domači besedi, v domačih mislih, na podlagi domačega življenja, da bi Slovenec vidil Slovenca v knjigi. kakor vidi svoj obraz v ogledalu. Tacemu delu pa gotovo ni kos, kdor ne ve, kako ljudstvo misli in govori, kaj ga razveseluje kaj žali; kakove so mu kreposti, kakove napake. Hočeš li biti pisatelj, moraš naj prvo jezik imeti, kolikor je mogoče, pod svojo oblastjo; moraš do dobrega poznati narod — sicer je vse vpuhlo, kar pleteničiš, akoravno morda, sam sebe in svoje bistroglavnosti čez mero vesel, meniš, da tvoje delo je s tim bolj izvrstno in gotovo nesmrtne slave; da je vredno tvoje pero, naj bi se občsilo v kako cerkev ali na široko razpotje za večen spomin, da bi se nad njim izgledovali pozni rodovi in čudili se njegovi kreposti, kakor se tudi mi še zdaj čudimo velicemu ajdovskemu rebru, ki visi na Go-renskem v Crngrobu. Mogoče je, da se ti plazi vse to po možganih, ali morda še tudi kaj dru-zega; toda — čas je veter, ki pleve razpihava in le zrno pušča. Marsikdo večkrat zavpije med nami: za ljudstvo! za ljudstvo! Ali vprašam: koliko je prav za prav pisanih knjig za slovensko ljudstvo? Le sami duhovni ugajajo dušnim potrebam v narodu, in vsi naši tiskarji, ako so imeli kaj dobička, gotovo si niso z druzimi knjigami tako opomogli. — 185 kakor s pobožnimi. Koliko natisov je učakala sama «Dušna paša»! Ne sme se oponašati, da Slovenec brati ne zna in noče. in kadar kaj v roko prime, nikoli ne vpraša po drugačnih knjigah, kakor po samih pobožnih. — To ni tako! Res je da starci po kmetih večidel še črk ne poznajo; ali starci mrjo, in mi tudi ne pišemo za-nje, ampak za mladi narod, ki se mora učiti; trudimo se zanamcem v korist, da bi oni dovršili, česar prednjimcem ni bilo moči. Ako tudi mlajši ljud posvetne knjige še zdaj glčda po strani to je samo zato, ker Slovenci menijo sploh, da so prazne vsake bukve, če niso duhovske; in kdo bi si upal tako biti predrzen, da bi se prvi pri-pognil in kamen pobral zavoljo te misli? Opomniti pa tudi moram, kako so kmetje moje domovine v slast prebirali Svetina*. Komaj so dobili knjižico v vas in brž se je vrstila od hiše do hiše; in še zdaj se časi menijo pozimske večere, kako se je godilo dvojčkoma Janezu in Pavlu. Sme se reči, da je bila ta knjiga skoraj do dobrega postala narodna; škoda je le, da se ni tiskala drugič, ker je bilo gotovo hitro zmanjkalo prvega natisa, kajti dan danes je ni več dobiti na prodaj ; še med ljudmi se redko nahaja. Tudi Ro-binzonova povest je prostemu človeku jako po * Ta knjiga se prav za prav imenuje: «Sreča v nesreči, ali popisvanje čudne zgodbe dveh dvojčikov. Podučenje starim in mladim, revnim in bogatim. Spisal in na svitlobo dal Jane/. Cieglar, fajmošter per s. Tilni v Višnjigori. 1836». ~ 186 -— godi; ali — jezik, jezik bravca straši! Kdor ni bil med ljudmi, ne verjame, koliko pisava pomaga bukvam, da se prikupijo ali odkupijo. Minulo jesen sim vidil kmeta, ki je srdit vrgel knjigo pod klop, ker je zavoljo prekosmatega nemčenja ni mogel umeti. akoravno je na čelu nosila lažnjivo ime: «Za prosto ljudstvo*. Na Dolenskem sem naletel domačina, ki je imel celo Robidovo fiziko; skrbno me je izpraševal. česar ni mogel sam razumeti. Iz tega, kar se je opomnilo do zdaj, vidimo jasno, da ljudstvo bi uže bralo, ko,bi le imelo kaj. In kakor bi rastlo med nami število dobrih knjig, tako bi tudi rastlo med narodom veselje do njih. Res da smo v veliki zadregi, kar se tiče snovi, ktero naj bi izdelovali. Za igre nam ne manjka druzega nič, kakor zgodovinske podlage, igrališča in jezika. Sam širokopldči kmet brez težave pripoveduje svoje proste misli v prosti besedi, in slovenski dramatik bi le same kmečke značaje lahko obrazil po življenji in po naravi. Kaj ti bo gospoda, ki je vsa poptujčena? Zato pa tudi nimamo lahkega izobraženega pogovora za omikane osebe. Zdelo nam bi se gotovo pre-omledno, ako bi mlade mestne šogice po slovenskih knjigah, s čašico kave pred sabo, v našem novojeziku čudile se Prešernovim visoko-inislim in govorile od slavohrama slavitili Slav-janov; smeh nam bi uhajal, ko bi se gospodičem prilizovale s čisto slovenščino ljubomile, krasno- zorne ali zornokrdsne, nežnomlade lepote, kterih makorudeča ustica še ne znajo izrekati črke bilo bi neverjetno, ako bi vradnik v pisarnici kmeta vprašal: kakošne so bile tiste vile ? namesti : kako so tiste vile ven vidile? — ako bi klicarji po mestnih trgih ne vpili za bobnom: ferlovtpdrung! na znanje bo dano i. t. d. Kadar bi te reči pisali drugače, kakor so v resnici, lahko vidi vsak, da bi obraževali čas, kakoršnega ni med nami; ali vse to pa nam bi lahko dajalo krasne zabavljice in šale. Ni mi treba opominjati, da poezija naj bo idealna tudi v jeziku. — • Vse ima svoje mejnike. Pevčevo delo mora biti zrcalo svojega časa mora stati na vogelnem kamnu narodskega života; sicer nima veljave, ker je enako poslopju na pajčino zidanemu. Ko bi gledišče imeli, morda bi se naredile kake vesele igre iz kmečkega življenja; pa samih oračev in mlatičev bi se tudi naveličali kmalo. Kotzebue v svoje igre ni jemal kmetov, ampak prapornike. tajnike i. t. d. in vender so mu očitali Nemci: kaj se pa more velicega zgoditi le - tej siromačii? Gotovo pa bi imel Slovenec dosti veselja do gledišča, ako bi vedil. kaj se govori, kaj se počenja. Igrali so pred tremi leti v Laščah učenci kratko burko v domačem jeziku, in vidil sem. kako so prosti ljudje na uho vlekli in kazali, da jim je všeč. Skoraj da ravno tako malo snovi imamo za roman; ali djal bi. da tukaj nam stoje odprte —« l88 ~ vsaj dve poti. Prva je pobožno- narodna, po kteri je pisan Svetin; druga bi morda bila nekoliko zasuknjena po izgledu župnika VVakefield-skega — ki je prestavljen uže tudi v ilirsko narečje na čisti podlagi slovenskega življa. Vzeti bi se moral kak veljaven domačin, in k njemu bi se vrstile druge menj pomenljive osebe, ka-koršnih nam bi ne zmanjkalo tako hitro. Saj vemo vsi, da šaljivi Ribničan obide križem svet; da imajo Gorenci dovolj pravlic od vojaških begunov, ki so se potikali po hribih in šumah; vsa naša dežel pripoveduje še dan danes, kako so nekdaj lovili mlade moške in dajali jih po sili na vojsko. Celo rokavnjači in deseti bratje so narodna lastnina, akoravno. vzlasti prvih, nihče ni vesel. Dosti laže bi narejali povesti, ki jim velimo novele. Tu imamo dovolj gradiva, dovolj pravlic. vzlasti iz turških bojev. Takrat so se obnašali Slovenci bolj samostojno, kakor bodi si kadar koli hoče poprej ali pozneje; zato so pa tudi naše nar lepše narodne pesmi iz one dobe. Ali vsa zgodovina tih časov pri nas leži še zdaj v celini. Dela je dosti, a moža ni, da bi se ga lotil. Morda bi ne bilo odveč, ako se opomni pri tej priložnosti, da mi naj bi povesti ne skladali, kakor imajo navado vse duhovne hrane užč presiti Francozje, pa tudi Nemci za njimi. Junak naj dela in misli; njegovo djanje ga naj znači. Gotovo ni glavna reč, kako mu je nos urezan, i89 — kakovo ruto je del za vrat; koliko ima las v brkah; kolikrat se oddahne in odrgne čevlje, preden prime za kljuko pri durih] Prvo je značaj in znanje človeškega srca. in pa. kako se zgodba zaplete in zopet razdrasa.j Ogibali naj bi se tudi silo obširnega popisovanja krajev še tako lepih, ako ni potrebno in v pravo mesto postavljeno. Mislil bi. da je vsacemu vmetniku človek prva reč; vse drugo ima le toliko veljave, kolikor je dobi po njem. Pesmi srbskega naroda nas bi naj učile, kakd se popisuje. Moral bi znati vsak slovenski pisatelj izmed vsih narečij najprvo ali vsaj tudi srbščino. Če tenko preudarimo. res ne moremo tajiti, da je naše slovstvo lepoznanskih reči silo majhno. Saj imamo še povsod le trdo ledino; sama lirika se je nekoliko povzdignila med nami. A lirika se večidel peča samo z enim občutkom človeškega srca — z ljubeznijo; le redko se prime kake druge snovi. Pa naj bo njeno sadje s tim lepše, vender je vse v koseh; celega velicega dela nam ne podaja. Tedaj narod, ki ima le izvrstno liriko. ne more hvaliti se, da ima zavoljo tega tudi uže lastno, polno literaturo. Še menj pa je v tem obziru vredno to, kar je prestavljenega iz ptujih jezikov. Čas je. da bi se iz ljudstva zajemalo bolj kakor do zdaj. Posebno mladi pisatelji, up naše književnosti, naj bi tega ne pozabili; Nestorji se ne dade in tudi ne morejo več zasukniti iz navadnega pota. V narodu je snovi dovolj, vzlasti za šaljivo pisanje; ali da se ne zgradi kaka zmes brez okusa, zopet opominjamo : učimo se jezika in ljudstva! Kančnik je nas jako zamotil; čas je, da se vrnemo. Mrtolaz je bil kaj vesel, ko je v Čateži zagledal Rostanovo krčmo, ki stoji nekoliko niže od cerkve tak6, da se je vidila uže iz doline. Tudi ta vas je na hribu, ki je precej strm. vzlasti na tej plati, od koder smo mi prišli. »Čast in hvala Bogu,» veli šivavec, «Sante-Roštan se je pokazal! Zdaj bomo po debeli uri hoda prišli spet na mokro. Malo tacega vina. kakor je Rostanovo. Pokusiti ga moramo, če vse ne vem kaj! Saj človek ni za vek; te ure, ki jih imamo, pa bi se kislo držali? Popred bo nas konec, preden vina. Trta rodi vsako jesen; pa če je starja, boljo kapljico ima: pri človeku pa ni tiste lastnosti; če je starji, kisleje se drži; in ko bi se časi ne presladil z vinom, dobro vem, da bi na zadnje bil tak. kakor vrisk!* Radivoj reče: »Vender je greh, da niste v šolah ostali! Vi bi bili modric, da malo tacih!» «Jaz tudi pravim da,» odgovori Mrtolaz. »Posebno zvezde, to je moje veselje! Tako bi jim bil prišel na konec, da bi se čudili vsi malo-vedneži na zemlji, vzlasti pa kar jih je tod okoli svetega Križa in Čateža. Kaj se pa če? Saj veste kako pravijo: ti župan. jaz župan; kdo bo pa konja sedlal? Časi, kadar grem zvečer iz kacega --- igl - hrama, pa tako premišljujem pri svoji neumni pameti. Saj to je vender le čudno, kako so te zvezde.' Menda imajo kako vojvodo, kakor bu-čele v panji ? Kaj pa tista, ki je v skrivnem raz-odenji .pelin' imenovana? Pisano je, da bo na zemljo pala. Tačas bo čudna prikazen zavoljo naših grehov.« Na to rečem jaz: «Ho, ho! Mrtolaz ve tudi sveto pismo! « Uni odgovori: «Človek mora vender premisliti , kaj bo za duše! Morda Vi res nič ne verjamete? Saj sem uže slišal, da pri učenih ne išči vere. Pa jaz tudi še nekaj vem, akoravno dosti ne«. V tacih pogovorih smo prišli do Čateža. V tej vasi imajo duhovnega. Hiše so zopet raztresene, kakor je Dolencem navada; le za cerkvijo bolj zdržema stoje. Opomniti pa se mora. da vzlasti na Dolenskem po vinskih krajih ni take nesnage, kakoršno ptujci radi očitajo; še le dobro čedno je po stanicah, kjer ni prevelicega uboštva. Pred Roštanovo hišo sta v glasnem pogovoru stala dva človeka: oče Roštan, rejen mož. pa še nekdo srednje postave in dobe, pa rude-čega obrazka, ki se mu je vedno držal na smeh. Imel je opaljeno hruškovo gorjačo, na spodnjem koncu okovano ; usnjata, umazana torbica mu je visela ob strani. Mrtolaz ga hitro nagovori: »Kje si pa bil, Selšček?-* «E saj veš,« pravi ta, «da mi smo le tam, kjer se kaj napek naredi. Drmeljeva krava si je bila črevo prevrgla, pa so bili po-me pisali.» Iz tih besed smo precej vidili. koga imamo pred sabo. Mrtolaz dalje vpraša: «Kam pa zdaj ?» Uni odgovori: «Na ravnost v grad na Ka-pijo. poltretjo uro hoda od tukaj. Se ne morem poliča vina izpiti, akoravno me Roštan jako priganja«. «Kaj pa je tako silnega tamkaj ?>> veli Roštan. »Neki da gospodičino v gradu zob hudo boli; pa tudi junčka imajo, ki je uže velik.« «Koliko Vam bodo pa dali?« vprašam jaz. «Dve smreki: od gospodičine eno, od junca eno; pa bo dobro«. «Ali imate klešče, da boste zob izdrli?« reče Radivoj. «Slab zdravnik bi bil, ako bi tega ne imel« odgovori uni, ter privleče iz umazane torbe majhne klešče z grdo capo ovite. «Selšček,» pravi Roštan, «to pa uže ne vem, če bo kaj. S temi kleščami ne bo dala gospo-dičina po ustih brbati, če ne boš cune strani vrgel.« Selšček: «Cunja mora biti; če se boji tega, pa naj ima zob v čeljustih! Mi imamo za vse ljudi ene same klešče«. Na to pravi oče Roštan: «Pa vender ne pojdeš mimo nas, da bi ne pokusil, kakšnega je Bog dal Čatežanom?« — i93 -~~ Mrtolaz veli: «Te misli sem jaz tudi! Veseli bodimo, dokler še kraljujemo. Saj smo slišali, kako pravijo, da po sedaj ne bo smel živine ozdravljati nihče, kdor se ni v Ljubljani učil. Kaj bo, Selšček, če te primejo? «Koga bo? Jaz imam pisma! Saj so me uže skušali taki, da tudi kaj vedd. Meniš, da rajnik Bogotdj ni znal, koliko je dve in tri? Pa me je bil enkrat poklical: ,Selšček, pogledi, pogledi! Živina mi je obolela. Ampak jaz ti ne povem, ktero je bolno. Zdaj bomo vidili, če kaj poznaš ali ne?' — Jaz pa na ravnost repe tipat! Slatam, šlatam od prvega do zadnjega, pa besedice ne žugnem. Bogotaj si je mislil: rad bi me. ali me ne boš! Kadar je bilo vse čisto potipano, veli Bogotaj: ,No, kaj boš povedal?' — Gospod, rečem jaz, Vi menite, da je samo en vol bolan; jaz pa tako pravim, da sta dva: plaveč pri kraji ima žabico, le-unemu roginu v sredi pa se dela notranja bula! Dobro me poslušajte: samo še poldrugi dan bo rad jel; čez tri dni bo pene tiščal; osmi dan ga boste pa iz kože devali, če mu ne pomagam! To je tako gotovo, kakor bi odrezal; pa je mir besedi! — Gospod se ustraši in reče: ,Pa si ga upaš?' — Kaj bi si ne! V petih dneh Vam ga bom v jarem dal! In tako se je bilo tudi zgodilo. Pa mi je bil tudi naredil tako pismo, v kterem vse le-to stoji od kraja do konca. Škoda je, da ga nimam sabo; vidili bi, da nisem še vsega povedal. A sina bom pa Levstikovi zbrani spisi. III. " jj dal v Ljubljano sina, da bomo tudi ljubljanski zmazek imeli pri hiši. Ne da bi se koga bal; temuč svet je dan danes tak, da več verjame papirju, kakor glavi in rokam in očem! Tako je ta reč.» «Selšček,» pravi Mrtolaz, «na vso to jezo ga bomo poliček ali dva, kaj ne? Dans bo vse mene bolelo, kolikor bomo zapili.» Zdravnik odgovori: «Ne vem, kaj bo rekel zob na Kapii ?» »Kaj bo rekel?» zavrne Roštan, »ne bo ti ušel ne, tega se ne boj! — Pa prav dobrega imam; tacega nisi še letos pil.» Selšček odgovori: «E ti je šlo! Pa naj zob nocoj še potrpi; uže vidim, da se vam ne ubranim. Kaj pa je, če gospodičina enkrat malo zacvili? Saj taki ljudje tako ne vedo, kaj se pravi hudo na svetu*. Plačala sva Mrtolazu, ki se je delal, kakor bi ne hotel vzeti, pa je vender z veseljem roko nastavil. Potem jo nameriva na ravnost v fa-rovž. Cateški fajmošter je gospod Kobe, znan vsim, ki ber6 «Novice«. Uže marsikteri lep in koristen sostavek je bil iz njegovega peresa tiskan. Posebno marljivo zbira in razglaša narodne reči. Bil sem uže popred znan ž njim; tudi z Radi-vojem se nista prvič vidila, zato je pa naji prav dragovoljno sprejel. Hitro je poprašal, je-li naji pot kaj užejala. --- 195 — Odgovoriva, da ni ravno prevelike sile, ker stoje vsi hrami odprti. «Pa vsaj rado prigriznilo bi se,* reče on ter naglo pokliče kuharico: «Mica!» Mica je prišla, in kmalo smo se po moški gostili. Notri do poznega večera smo imeli pogovor. To in to je bilo na vrsti. Pretresali smo jezik, po navadi sedanjega veka, in kazalo se je, kako tenko je Kobe poslušal, posebno bele Kranjce, od koder je doma; pa tudi se je vidilo, koliko imajo tamkaj besed, kterih ni pri nas, in sam ne vem, zakaj se jih branimo v pisanje. Prišle so tudi srbske pesmi na met, in pravil je, da jih je mnogo slišal za mladosti doma, in kako se je čudil, ko je bral potem ravno tiste med Vukovimi. , «Tudi pri Laščah,» pravim jaz, «ni tega še dosti let, ko smo večkrat culi srbske pesmi. Res da jih niso peli domači ljudje, ampak beli Kranjci. — Laščanje so jim djali Kostelci — ki so hodili s tovori v Ljubljano po kramo. Nabralo se jih je osem, deset, pa tudi več. Konjiči so šli pred njimi, možje pa za njimi, prepevaje Kraljeviča Marka. Oponašali so jih otroci: .Kraljeviča majka, zelenega pajka'!« In marsikrat je v smehu kteri poskočil za njimi. Dan danes pa ti možje blago le raji vozijo, in zdaj v kratkem jih več nisem vidil toliko zbranih, da bi v tovaršii peli!» Zasuknilo se je govorjenje tudi na Dolence, in Radivoj reče: «Pri vsih napakah so pa vender 13* le vmetavni. Čevljarji, šivarji se dobe semtrtje med njimi, ki še gospodu za silo napravijo obutal in obleko. In če pomislimo Ribničane; kje se naredi toliko lonc in lesene rober Res da se vedno drže starega kopita pri svojem delu; to pa le za to, ker jih nima kdo podučiti >. Uže enajsta ura je tekla, ko smo šli spat. Drugi dan je bila maša na Zdplasu. Ta romarska sloveča kapelica stoji na hribu, precej nad Čatežem. Novo zidana je in lepo zmalana. Po dolenskem v tih krajih, ako se človek drži potov in cest, vedno pritiskajo hribje od vsih strani, da ne more viditi deleč okoli; zato sva imela z Radivojem veliko veselje, ko se je na Zaplazu nama svet nekoliko odprl. Po maši sta nas čakala pred kapelico dva možaka, cerkvena klučarja : Plotar pa Kamnikar. Obrnemo se počasi doli v Čatež. Ko pridemo k cerkvi, pravi Radivoj: «Okoli farovža je pa kaj olikano; tudi stolp je nov». Na to reče Kamnikar: «To so naredili vse le-ta gospod; in pa še kako hitro. Tam nekako okoli velike noči 1855. so prišli k nam in še tisto jesen smo v griči pri farovži lomili kamen za turen». «Hitro se je bilo zvršilo, hitro,« veli Plotar. »Precej svečana druzega leta je bil posekan les, kolikor ga je bilo treba, in prvi dan velicega travna smo začeli zidanje, ter o Mihelovem je imel turen uže streho; samo belenje se je bilo odleklo notri do spomladi.« - '97 ~ «Pa vender je stolp dobro visok,» rečem jaz. Gospod mi odgovori: «Sirjave ima tri sežnje, visok jih je pa enajst brezi klobuka, ki ima sedem sežnjev». Kamnikar veli: «Tudi zvonove smo nove napravili, pa še tri. Ljubljanski zvonar se nam je kaj obnesel; tako pojo, ko strune; posebno klenkajo prav lepo. klenkajo! Ali vsaki jim ne ve glasu; Jožnjekov Martin je mojster; tako jih ubere, da nihče tako. Sole pa menda še nista vidila gospoda? Le-una velika hiša je le. ki se je ravno kar mimo nje šlo. Menili smo, da bo to jesen uže gotova, pa je vender še nekaj dela ostalo. To je tudi prav, da smo jo napravili; vsaj naši otroci ne bodo nam enako rastli brez uka, ravno ko jurček med grmovjem«. Gospod Kobe pravi: «Leta 1856. je bila hiša na prodaj, ko nalašč za to postavljena: pa tudi nisem si mogel kaj, da bije ne bil kupil. Kaj pak da je bilo treba še nekaj prezidovanja, ker ni bila dovolj prostorna, in Catežanov res ni veliko; pa Bog nam bo vse pomagal!« Iz tih pogovorov se je vidilo. da se gospod Kobe ne trsi le s peresom za književnost, ampak tudi z djanjem za božjo čast in za omikanje našega ljudstva. Klučarja sta naji vabila v hram; ali izgovorila sva se, da ne utegneva. Po zajtriku se zahvaliva za postrežbo; vza-meva slovo ter odrineva. Radivoj k svojemu i9S bratu, ki je ondi blizo stanoval, jaz pak dalje proti Novemu mestu. Preden se ločiva, kdo pri-miga ves potolčen, z odrtim nosom, z blatno suknjo in potlačeno kapico? Mrtolaz je bil. Pravil je, da je hotel iti sinoči od Roštana, pa kar naglo mu je zmanjkalo ceste in vsega, ter od tod je vsa ta nesreča! III. Zgodovinski spisi Peru n. Perun je bil starim Slovanom velik bog, dokler so živeli še v poganstvu. Z njim so si vobraževali nebeški ogenj ali blisk ter ga po božje čestili. Da so ga imeli tudi Slovenci, to še zdaj svedoči jezik, namreč perunika nam je cvet, nemški imenovan Sc/nvertiilie, ter po Stir-skem žive ljudje, ki jim je Perun priimek. A kadar so se naši pradedje pokerstili. odvergli so vse kumirje (malike) in z njimi tudi silnega Peruna. Kako se je temu siromaku tedaj tesno godilo, pripoveduje slovanska stara zgodovina. Tam čitamo o ruskem velicem knezu Vladimiru, da iz početka tudi pogan bivši pozneje prime kerst. in pride v svoj stolni grad (mesto) Kijev. Kakor je tam, ukaže kumirje pometati na zemljo, te na drobno sesekati, druge ognju dati, a Peruna privezati konju za hvost (rep) in vleči z berda nizdolu v reko Dneper; še dvanajst mož pristavi da bi ga tepli s palicami. Tako je padla stara slava temu bogu, kateremu je bil poganski Vladimir poprej nov srebroglav kip dal postaviti na - ~ 20Z — svetem berdu blizu knežjega dvora. Ko je bil vlečen k Dnepru, plakali so njegovi neverni ljudje, kajti še nijso bili prijeli svetega kerščenja. Pri-vlekši veržejo Periina v Dneper vodo. Pristavi jim Vladimir: «če kje pride h kraju, to ga odrivajte od brega, dokler ne preide pragov dne-perskih; tam ga ostavite.» A oni so storili povelje. Kakor ga spuste po vodi. Periin priplove zopet k bregu (nij odhajal rad), a mož ga odrine z drogom, «ti,» reče, «Perunišče. dosti si jedel in pil, a zdaj poplovi proč!» Kadar preplove dneperske prage, izverže ga veter na suho, kjer je obležal in segni'1. Ta kraj se je potlej imenoval Periinj breg. Cesar Mavricij in Sloveni. Cesar Mavricij je 590 let po Kristu z vojsko šel na Obre, kateri so bili sebi na pomoč vzdignili vse nekerščene severske narode. Vojaki cesarja Mavricija štiri dni hoda od mesta Herakleje srečajo tri človeke velicega telesa, čudno oblečene. Ti možje nijso imeli niti šlema (čelade), niti meča ali kacega orožja, a vsak je nesel cevnico (citre). Cesar jih vpraša, «od kod so, kaj delajo ter čemu gredo v cesarstvo?« Odgovore mu slovenski: «možje Sloveni smo iz daljne zemlje na obalah vzhodnega morja, kjer žive zadnji ljudje našega naroda. Oberski han (poglavar) je k našim županom odpravil poslanike in darove, da bi mu ljudij na vojsko dali. Zupani so darove prijeli, a vojske mu nijso poslali; kajti daleč je naša zemlja in potje so neugodni. Mi smo hodili petnajst mesecev, da smo hanu prinesli besede slovenskih županov. Han razgnjevavši se reče zapreti nas k jetnikom, kakor nij po zakonu. A pripovedovali so nam, 204 kolikšna je oblast in kakovo blagodušje rimskih ljudij; zato smo pobegnili, da bi šli v Tracijo zemljo. Te cevnice so nam jedino orožje, katero umejemo, ne misleč o bojih in vojnah.« Mavricij je Slovčne prijaznjivo prijel in čudil se kreposti njih teles ter je poslal v mesto Heraklejo. A t i 1 a. i. Atila je bil — imenujejo ga tudi božjo šibo — kralj Hunom, kateri se v naših pripovedkah zovo psoglavci. Od teh divjih ljudij je šel tolik strah po zemlji, da zato slovenski narod še zdaj priča: psoglavec je znal lajati in govoriti; najpervo je zalajal, potem izpregovoril. Atila je 452. leta vojsko zgernil na Lahe in mej tem potom do tal razgradil tudi Ljubljano, tedaj Emono imenovano. Prišel je v forlansko zemljo, katero je nad vladal ter odgnal iz nje premnogo ljudij. Mej njimi je zajet bil otrok Levpih, ki mu je v hun-skih bojih pomorjeno bilo vseh pet bratov. A Levpih je želel Hunom uhitati in zopet zbežati dom6v. Bilo je, da res pobegne, s soboj vzemši lok in strele ter malo jedi; a nij vedel kam. Pridruži se mu volk, da mu je pot kazal. Zver se je cesto nanj ozirala ter vselej postala, kedar se je on ustavil; zato je Levpih v sebi rekel: «Bog mi gaje poslal.« Tako sta hodila, otrok in zver, nekaj dnij po divjih krajih preko hribov in dolin. --- 206 Levpihu nestane brašna, kar ga je s soboj nesel. Glad ga osvoji, in zato napne lok na volka, da bi se z njim ohranil. Volk se streli ugane ter mine. A Levpih zdaj nij znal, kod bi šel. Truden padši na zemljo naglo zaspi. V snu je videl človeka govorečega: «vstani ti, ki spiš; pojdi v to stran, kamor sta ti zdaj nogi oberneni; tam je laška zemlja.» Levpih se predrami in odide, kakor mu je bilo rečeno. Prišel je v slovenska sela, kjer ga stara žena prime ter skrivši v svojem domu otroku da jesti in piti. Potem odpotuje in za malo dnij pogodi zopet domov. Hižo si najde tako porušeno, da je uže streha nij pokrivala; ternje in osat je rastel v njej in okolo nje. Levpih je bil praded zgodopisca Pavla Dijakona. Lev-pihov sin je bil Arih in Arihov Varnefrid a Varne-fridov Pavel Dijakon. II. Ko hunski kralj Atila, šiba božja, 452. leta z veliko vojsko udari na laško zemljo, pride k terdnemu mestu Oglaju blizu morja niže denašnje Gorice. Tri mesece je zaman obsedal ter naskakal oglajsko terdnjavo. Pripovedka govori, daje neko noč sam hodil okrog ozidja in premišljal, kje bi se laže dalo prijeti. Zapazi ga ter mahoma nanj plane hrabra četa oglajskih mož; a on se nasloni s herbtom na zid in v roko prime lok ter v zobe meč in se gnjevno v bran postavi. Nagomilil je kupe mertvih in srečno utekel. Poznali so ga, ker so se mu oči tako žarele, kakor sam ogenj. Benečani baje še zdaj kažejo njegov ščit. ki ga je tedaj bil na bojišči odvergel. Tako je mej obsedanjem nastala poletna vročina ter s polja uže nij bilo niti ljudem hrane niti konjem kerme. Hunska družina je začenjala tožiti in mermrati; kralj sam uže nij vedel, kam bi se dejal. Na Lahe nij smel iti, Oglaja ne osvojivši, a verniti se nij bilo, da svet ne bi rekel, Oglaj mu.je ustavil korake. Prigodi se, da ugleda sterke (štorkle), ki so neki dan mladiče prenašali iz posutega stolpa, kjer so imeli gnjezda, in odletavali daleč nad poljem. Mladiče so si devali na herbet ter pomagali jim letati; kajti nijso bili še-zredili krepkega perja. Atila postojf, oberne se k družini ter potem reče: «ptiči znajo, kaj bode; iz Oglaja, svoje domovine, bežč. ker je usojeno, da to mesto meni v roko pade.» Kraljeve besede se bliskoma razlete po taborišči. Huni si razpalijo duše. pripravijo vse, česar je bilo treba, ter planejo berzo na terdnjavo. katero vzemo, oplenijo in razgrade. Njih gnjev je bil strašen: morili in divjali so. kakor besi. Mlada žena Dugna, katera četam hunskih ljudij nij mogla ubežati, ovila si je glavo zagrinjalom ter skočivši s krova svojega domu izginila v globočini reke Natiže, tekoče okolo ozidja. Niti znamenja nij ostalo od ponosnega mesta. Kar Oglajanov je uteklo smerti, pobegnili so v mesto Grad. Smert kralja Volkašina. Isaija černorizec (menih) piše staroslovenski, kakova stiska je bila v Serbih, kadar so je bili 1371. leta pervič Turci grozovito premogli pri Tenaru. Ta mož tako pripoveduje: Bog je bil ognjevil kerščenike zapadnih stranij. Vzdignil je kralj Volkašin vse serbske in gerške voje in oba svoja brata: despota Oglješo in vo-jevodo Gojka ter druge velmože (veljake) mnoge, nekako do šestdeset tisoč izbrane vojske na turškega carja Murata. Sli so v Macedonijo Turkov izganjat, ne sodeč, da nikdo nij močen, gnjevu božjemu protivo stati. Zatorej teh nijso izgnali, nego sami so bili ubiti, in tam so kosti njih padle ter nepogrebeni so ostali. Mnogo mnoštvo jih je umerlo, ti od mečeve ostrine, oni so bili v zaplen gnani, a neki izmej njih so utekši domov pribežali. Tolika nuja in ljutost je oblila vse gradove* in strani zapadne, kolikoršne ušesa nijso slišala ni oči videli. Kadar so bili ubiti hrabri * Grmi, die Stadt. Beseda: mesto je v tem znacenji po nemškem. možje, bratje kralj Volka.šin, despot Oglješa in vojevoda Gojko, razsuli so se Turci ter leteli po vsej zemlji, kakor ptice po vzduhu (zraku), in te izmej kerščenikov so z mečem klali a 6ne v plen gonili; ostavše je požela negodna smert, in kdor je smerti odšel, umiral je od gladi; kajti bil je takov glad po vseh straneh, kakoršnega nij bilo, kar svet stoji. A katerih glad nij pogubil, te so po božjem dopustilu snedali volkovi, napadajoč po dnevi in po noči. Gorje, umiljeno je bilo videti! Ostala je zemlja vseh dobrih stvarij pusta, ljudij in živine in drugih plodov, ker nij bilo ni kneza ni vojarina* ni nastavnika v ljudeh, ni spasitelja.** Napolnilo se je vse turškega straha, in hrabra serca krepkih mož so se bila izpremenila v serca, slabejša od ženskih. V tem času je konec vzelo tudi pleme serbskih gospodov, sedmi, menim, rod. V resnici, tedaj so živi ljudje oblažavali pred njimi umerše. Verujte mi, jaz, ki sem po vsem neveden, ne bi mogel s pisanjem načertati nuje, katera je tedaj bila na kerščenicih zapadnih stranij. * Vojarin je to, kar voditelj; besedo: vojarin so pisali starejši novoslovenski pisatelji. Beseda: vodja je nova ter napačno skovana. ** Spasitelj stara in prava beseda, namesto: rešitelj. Levstikov! zbrnni spisi. III. Iz ruske zgodovine. Po staroruskem letopisu Nestorj evem. I. Začetek ruskega grada Prejeslavlja. V 992. letu po Kristu je ruski veliki knez Vladimir šel na Hervate. Ko se je vernil s her-vatske vojne, evo Pečenegi (divji pogani) prido po onej strani od reke Sule. Vladimir seje vzdignil proti njim ter je srečal na vodi Tr6beži, na brodu, kjer je zdaj Prejeslavelj. Stal je Vladimir na tej strani a Pečenegi na onej; kajti nijso smeli ti na ono a ni oni na to stran iti. Prijaha pečeneški knez k reki, pokliče Vladimira in reče njemu: »izpusti ti svojega moža a jaz svojega, da bi se borila, ter ako tvoj mož ob tla udari z mojim, da ne bodemo vojevali tri leta; ako li naš mož udari z vašim, da bodemo vašo zemljo razdevali tri leta.» Tako se razideta razno. Vladimir pride v tabor in pošlje biriča po taboru, govoreč: «nij tu li tacega moža, kateri bi se prijel s Pečenegom?« Nij se našel nikjer. Za jutra prido Pečenegi in privedo svojega moža, a ruskega nij bilo. Začne tožiti Vladimir in pošlje k vsem vojnikom. Pride star mož h knezu in reče njemu: «knez! imam mlajšega sina doma, a se štirimi sem prišel semkaj; od njegovega detstva nikdo nij z njim ob tla udaril. Bilo je, da sem ga svaril, ko je usnije ugnjetal, a on se je razgnčval (razjezil) name in kožo pre-tergal z rokama.» Knez je bil vesel, to slišavši, in poslal ponj. Privedo ga h knezu, ter knez mu vse pove; a ta reče: «knez, ne vem, morem li iti nanj? Izkusijo naj me. Nij li tu bika velicega in silnega ?» Našli so bika velicega in silnega, a on ga veli razdražiti. Naložili so nanj železa goreča ter ga spustili. Bik je zbežal mimo njega a on ga z roko prijel za bok (stran) ter snel z njega kožo z mesom, kolikor mu je roka zajela. Reče njemu Vladimir: «moreš se z njim boriti.« Na jutro pridd Pečenegi ter začno klicati: «nij li moža? Evo, naš je dospel!« Vladimir je bil ukazal, to noč obleči se v orožje, in zdaj so pristopili oboji, Pečenegi in Ruski. Izpuste Pečenegi svojega moža, ki je bil prevelik zelo in strašen. Izstopi tudi Vladimirov mož, in uzre ga Pečeneg ter se posmeje, ka je bil srednjega telesa. Razmerivši mej polkoma (armadama) spuste oba k sebi. Sprijela sta se »• 212 ter se začela krepko deržati. Ruski udavi Pečenega v rokah do smerti in udari z njim ob zemljo. Vladimirovi zakriče aPečenegi pobegno. in ruska zemlja požene za njimi sekoč ter je zapodi. Vladimir je vesel bivši založil (ustanovil)* na tem brodu grad in ga narekel Prejeslavelj; zakaj slavo je bil prejel njegov borec. Vladimir je v velicega moža storil njega in očeta njegovega ter se povernil v Kijev s pobedo (zmago) in z veliko slavo. II. Maščevanje ruske kneginje Olge. V 945. leto reče družina ruskemu knezu Igorju: «otroci Svenaldovi so se odeli z orožjem in s perti (obleko), a mi smo goli; knez! pojdi z nami v danj**, da ti dobodeš in mi.» Posluša je Igor ter otide v Dreva*** v danj. Tam je ljudem nasiljal on in možje njegovi. Vzemši danj se verne v svoj grad. A nazaj * Založiti griinden . — to je naša stara beseda. Ali bi ne bilo dobro tudi reči: založba za: Griindung, Stiftung? ** Danj, danji ženskega spola, stara in prava slovanska beseda, ki znači davščino (Abgabe, Tribur). V danj iti znači: iti danj pobirat, kakor tudi še zdaj govorimo: v derva, v steljo iti, itd. *** Drevljani so bili v tej dobi še pogani a slovanskega radii; njih zemlja se je imenovala Dreva (die Baiune), ker so bivali v gozdih, a od svoje zemlje so se tudi ljudje' ime novali: Drevljini. idoč se premisli in reče družini svojej: «idite z danjo domov, a jaz pojdem zopet v Dreva.« Pusti družino domov a z malo družinico se verne, želeč boljšega imenja. Slišavši Drevljani, da zopet ide, store svet s knezom svojim Malom, in reko: «kadar se volk navadi v ovce, to iznese po jednej ovci vso čredo, če ga ne ubijo: tako tudi ta; če ga ne ubijemo. to vse nas pogubi.« Pošljo k njemu, govoreč: «po kaj zopetideš? Pobral si vso danj!» A ne posluša jih Igor. Drevljani prišedši iz grada Izkerstenja ubijo Igorja in vso njega družino; kajti bilo jih je malo. Mogila njegova je pri Iskerstenji gradu v Drevih. A Igorjeva žena, kneginja Olga, bila je v Kijevu se sinom svojim, z detskim Svetoslavom, in kermilec (varuh) njegov je bil Asmud a voje-voda je bil Svenald. Rekli so Drevljani: «evo, kneza smo ubili ruskega; vzemimo njega ženo za svojega kneza Mala; vzemimo tudi Svetoslava ter storimo njemu, kakor hočemo!« Tedaj dvajset svojih boljših mož pošljo k Olgi, in ti poslanci pristano* pod Boričevim. Povedali so ljudje Olgi, da so Drevljani prišli. Olga Drevljane pokliče k sebi ter jim reče: «dobri gostje so prišli.« * Pristati, pristanem, z ladijo se na bregu ustaviti (landen), odtod : pristanišče, Limdungsplatz, Hafen. A Drevljani odgovore: »prišli smo, kne-ginja!. Reče jim Olga: «da povedite, zaradi česa ste sem prišli?» Drevljani dejo: »poslala nas je drevska zemlja, rek6č tako: moža tvojega smo ubili, ker je bil, kakor volk, vzemajoč in grabeč; a knezi naši so dobri ter so pazili drevske zemlje; da pojdi za kneza našega, za Mala!» Bilo je ime njemu Mal, knezu drevskemu. Olga jim reče: «ljuba mi je beseda vaša; moža svojega uže ne morem zopet vskresiti *. Jutri vas hočem počestiti pred svojimi ljudmi; a zdaj se vernite v ladijo ter ležite in bodite ve-ličavi (prevzetni). Za jutra jaz pošljem p6-vas, a vi recite: ne idemo na konjih, niti na vozeh niti peš ne idemo, nego ponesite nas v ladiji! — ter poneso vas. kakor jim ukažete.« Tako je odpusti v ladijo. A Olga veli izkopati jamo veliko in globoko na svojem dvoru zunaj grada. Za jutra Olga pošlje po gosti. Njeni ljudje pridd k Drev-ljanom. govoreč: »Olga vas zove na veliko čast.» Drevljani reko: «ne idemo na konjih niti na vozeh, niti peš ne idemo; ponesite nas v ladiji 1» Kijani jim odgovore: «nam je nevolja; knez naš je ubit a kneginja hoče iti za vašega kneza.« * Nazaj verniti in zatorej tudi: od mertvih obuditi; od tod: kres, die Sonnenwende. In ponesli so je v ladiji, a Drevljani so sedeli veličavi zelo. Prineso je na dvor k Olgi ter je tamkaj vergo v jamo z ladijo vred. Olga jim reče: «dobra li vam je čast?> A oni odgovore: «pusteje nam je. nego je bila Igorjeva smert!« Olga ukaže zasuti žive, in tako so je zasuli. Terdoserčno je stvorila poganska Olga poganskim Drevljanom; pozneje se je pokerstila ter bila kneginja pobožna zelo. Poganskej Olgi se nij zdelo še dovolj maščevanja za smert moža svojega, kneza Igorja, ko je bila Drevljane žive zasula. Poslavši zopet k Drevljanom reče jim: «da če me prosite prav, to pošljite k meni može naročite (imenitne), da v velikej cesti pridem za vašega kneza; kajti ne puste me drugače ljudje kijevski.« To slišavši Drevljani izber6 boljše može. ki so deržali drevsko zemljo, in pošljo po-njo. Drevljanom prišedšim veli Olga kopel stvoriti, rekoč tako: «izmivši se pridite k meni!« Sluge nje so ukurili izbo in Drevljani šli vanjo ter se začeli miti. Zaperli so o njih izbo in ukaže je Olga zažgati od durij. Tako so izgoreli vsi. Pošlje zopet k Drevljanom, rekoč: «evo, uže idem k vam. Da pripravite medu mnogo v gradu, kder ste ubili moža mojega, da se po-plakam nad grobom njega in stvorim trizno* * Trizna znači boj sploh, in potem boj na čast mert-vemu človeku (Leichenfeier). možu svojemu.« Oni, to slišavši, zvozijo medli mnogo zelo ter ga vzvare (skuhajo). Olga, pri-vzemši malo družine, pride h grobu njega in plaka se po moži svojem ter veli svojim ljudem nasuti mogflo veliko; a kakor so jo nasuli, ukaže trizno delati. Potem Drevljani sedo pit in zapove Olga možem svojim, služiti jim pri jedi. Reko Drevljani k Olgi: «kde so naša družina, ktere smo poslali po-ter« Ona odgovori: «gredo za menoj z družino moža mojega.« Kakor so se opili Drevljani, veli Olga ljudem svojim, iti na-nje, a sama otide strani ter ukaže družini, sekati Drevljane. Olga se poverne v Kijev in voroži vojsko na-nje. — V 946. leto Olga se sinom svojim Sveto-slavom zbere voje mnoge in hrabre ter ide na drevsko zemljo. Izido Drevljani protivo njej. Sre-čavšima se obema polkoma sune s kopjem Sveto-slav na Drevljane, a kopje zleti mej ušesi konju ter pade pred nogo konju; kajti bil je še detinsk. Rečeta Svenal in Asmud: «knez je uže začel; potegnite, družina, za knezom!« Premogli so Drevljane, a Drevljani so pobegnili in se zaperli v gradeh svojih. Olga se ustermi se sinom svojim na Iskerstenj grad, ker ti so bili ubili moža nje. Stala je okolo grada se sinom svojim; a Drevljani so se zaperli v gradu in borili se krepko iz grada; vedeli so, da so sami ubili kneza ter na kaj se jim je udati. Stala je Olga vse poletje, a nij mogla vzeti grada. 2 1/ ~ Umisli se tako: pošlje h gradu, govoreč: «kaj hočete dosedeti (sedeč pridobiti) ? Vsi gradi vaši so se udali meni ter prijeli se danji, in zdaj uže delajo njive svoje in zemlje svoje; a vi hočete izmreti od gladi, ne prijemljoč se danji.» Drevljani reko: «radi bi se prijeli danji, a ti hočeš maščevati moža svojega.» Odgovori jim Olga: «maščevala sem uže moža svojega, kadar so bili prišli vaši ljudje v Kijev, potem drugič in tretjič, kadar sem delala trizno možu svojemu; a zdaj uže nehčem maščevati, nego hočem danj vzeti po malem, in po-mirivši se z vami<.,pojdem zopet domov.» Reko Drevljani: «kaj hočeš od nas? Radi damo v medu in kožah.« Ona jim odgovori: «zdaj nemate medu ni kož; a jaz malo od vas hočem: dajte mi od dvora po tri golobe in tri vrabce; kajti nehčem težke danji nakladati, kakor mož moj, ker ste iznemogli v osadi*.» Drevljani, veseli bivši, zbero od dvora po tri golobe in po tri vrabce ter pošljo k Olgi s poklonom. Olga jim reče: «evo, uže ste se upo-korili meni in mojemu detetu, a idite v gradi Jaz jutri odstopim od grada ter pojdem v svoj grad.» Drevljani, veseli bivši, vnido v grad ter povedo ljudem, in obradovali so se ljudje v gradu. Osada lielagerung. A Olga je razdala vojem vsacemu po golobu a drugim po vrabci ter ukazala k vsacemu golobu in k vrabcu privezati gorečo gobo, ovivši okrog nje mala platenca, z nitko povezana. Kadar se zmrači, veli Olga vojem svojim, spustiti golobe in vrabce. A golobje in vrabci so zleteli pod strehe, in tako so se razpalili tu golobniki, tam kleti, tu veže in odrine (hlevi), da nij bilo dvora, kder nij gorelo, in nij lehko bilo gasiti, kajti vsi dvori so se bili razgoreli. Pobegn6 ljudje iz grada, in zapove Olga vojem svojim, loviti je, kadar je bila vzela grad in ga požgala. Naložila je na-nje danj težko: dva dela danji sta šla v Kijev a tretji v Višegrad k Olgi; kajti bil je Višegrad Olžin grad. Hodila je potem Olga po drevskej zemlji se sinom svojim in z družino, oprostivši Drev-ljanom, ter postavljala je ustave (uredbe) in uroke (terdne davke); tam so bila stanovišča (prenočišča) nje in lovišča*. Prišla je v grad Kijev se sinom svojim Svetoslavom. Tu prebivši jedno leto otide v Nov grad, ter po reki Mesti postavi pogoste** in danji, a po reki Lugi obroke (terdne davke) in danji. Lovišča nje so bila po vsej ruskej zemlji, znamenja in pogosti, a nje sani so stale v gradu Pleskovu; po Dnepru in po reki Desni * Lovišče Jagdrevier. •* Pogost Bezirk. so bila prevesišča*; tudi je bilo nje selo Olžiči. Ko je to doveršila, povernila se je k sinu svojemu v Kijev ter prebivala z njim v ljubezni. Olga je bila terda; a kadar je Drevljane premogla, vidimo, da jim je vendar odpustila smert moža svojega, da-si je bila poganka. Kako je živela kerst prijemši, to povemo drugič. III. Kerst ruske kneginje Olge. V 955. leto ide Olga v Gerke in pride v Carigrad. Bil je tedaj cesar, po imeni Cemski, ter pride k njemu Olga. Videvši jo lepo zelo v lice in zmiselno (razumno), začudi se cesar nje razumu in reče jej: »podobna si cesarstvovati v gradu tem z nami.» Ona, razumevši, reče: kajti bil je Jakob prišel z Lčtca z bratom svojim Pavlom. In začeli so bratje prositi si Stepana, ki je tedaj bil učenec Teodosijev, rekoč: «ta je vzrasel pod tvojo roko in pri tebi je služil; tega nam daj!« Reče jim Teodosij: «evo, jaz sem po božjem povelji narekel bil Jakoba, a vi svojo voljo stvo-riti hočete.» Poslušavši jih da jim Stepana, da bode jim igiimen, ter blagoslovi Stepana in reče njemu: * Uspenje, to je smrt, ker človek tedaj kakor uspi ali zaspi. Ta beseda staremu jeziku posebno rabi, kadar je govoriti o svetnikih. Prideva tjakaj, igiimen in jaz, a drug nij o tem vedel nihče, in razgledavši, kod bode kopati, zaznamenava mesto, kde kopati. Rekel je k meni igiimen: «ne mozi povedati nikomur, nego privzemi, kogar hočeš, da ti pomore!« A jaz sem ta dan pristrojil rogalje*, s katerimi je kopati, in vtorek večer, vzemši s soboj dva brata, prišel v pečero. da nikdo nij vedel, ter odpevši psalme začel kopati. Utrudivši se oddam orodje druzemu bratu, ter kopali smo do polunočja, a ne mogli se dokopati, in zatorej začeli tožiti, da kakd na stran kopljemo. A jaz poprijemši rogaljo načnem kopati rameno (silno), ko je moj driižnik opočival pred pečero. Reče mi ta: «udarili so v našem samostanu v bilo (zvonec)!« A jaz sem v ta čas prokopal na moči Teodosijeve, kadar je on dejal k meni: «udarili so v bilo « ter odgovoril sem: «prekopal sem uže! > A kadar sem bil prokopal, imela me je užast (groza), ter začel sem zvati: «Gospod, pomiki j !» Ob istem času sta sedela dva brata našega samostana, v strahu, da ne bi sam igiimen Teo-dosija skrivaje kam prenesel, in k pečeri zreča, kadar so tolkli v bilo, videla sta tri stolpe, kakor zarne doge (mavre). Stolpi so najprvo stali a * Rogiilja, orodje, s katerim se koplje: trnokop (kramp). - 236 potem se premaknili nad vrh cerkve, kder je bil položen Teodosij. A v ist čas je videl tudi Stepan vladika v svojem samostanu čez polje zarjo veliko nad pečero, in mislil, da nesd Teodosija, ker mu je bilo vse o tem povedano uže poprejšnji dan; zatorej se mu je užalilo, da ga prenašajo brez njega, ter vsedši na konja brzo pojaha, vzemši s soboj Klementa, katerega je bil svojemu samostanu v igumena postavil namesto sebe, in tudi grede sta videla zarjo veliko. In kadar sta prišla blizu, videla sta sveče mnoge nad pečero, a kadar sta bila pri pečeri, nijsta videla nič. Sto-pivši dnu pečere uzreta nas, ki smo uže sedeli pri močeh Teodosijevih. Kajti prokopavši sem bil poslal k igumenu: «pridi, da ga iznamemoU Potem je bil igiimen prišel z dvema bratoma. Izkopal sem bil globoko, in vzlezli smo v jamo ter našli moči njega ležiče, in sestavi se nijso bili še razpali, a lasje glavni so bili spri-jeti. Vzložili so ga na črnoriski plašč ter vzemši na ramo iznesli pred pečero. Na drugi dan so se zbrali vladike: Efrem Prejeslavski. Stepan Vladimerski, Ivan Crnigovski. Marin Jurijevski, in igumeni od vseh samostanov s črnorizci; a prišli so tudi ljudje blagoverni in vzeli moči Teodosijeve s kadilom in svečami ter ga prenesli in položili v svojej mu cerkvi, v pri-tvoru (v kapelici) na desnej strani, meseca av- 237 gusta v 14. dan, v četvrtek, v čas prvi dne, ter praznovali so svetlo* v ta dan. — Zdaj povem nčkaj prerokovanja Teodosijevega, ki se je navršilo, kakor je on govoril. Kadar je igiimenstvo držal Teodosij, upravljaje čredo, poročeno mu po volji božjej, črnorizce (menihe), a ne samo jedinih teh, nego skrbel tudi o dušah posvetnih ljudij, kak6 bi se oteli pogube, pride jednoč v dom Janjev v Janju in k njega podnižju (zakonskej ženi) Mariji. Ljubil ja je Teodosij, ker sta živela po zap6vedi Go-spodnjej ter v ljubezni med soboj prebivala. Jednoč prišedši k njima učil je o milostinji k ubogim in o cesarstvi nebeškem, katero je prijeti pravdnikom (pravičnikom), a grešnikom muko o smrtnem časi. Kadar je njima to pripovedoval ter kam bode njiju telo položeno v grob, reče njemu Janjeva: «kdo ve, kam si me po-lože ?» Odgovori jej Tedodosij: «po resnici, kamor ležem jaz, tja tudi ti položena bodešl* Tako se je res potem zgodilo; kajti ko se je igiimen bil prestavil (umrl) uže pred osemnajstimi leti, tedaj se je to navršilo: v to leto se je namreč prestavila Janjeva, po imeni Marija, meseca avgusta 16. dan. * V starem jeziku je «svetlo» značilo to, kar zdaj sami ne vemo, kako bi dejali, kajti časi nam je v to rabo beseda: «slovesno», a časi: Reče njemu Boris: «ti zri, kar je gotovega; jaz sem jim protiven vsem!« Tako se je hvalil zelo, ne vedoč, da se Bog oholim protivi a ponižnim daje blagodat (milost), da se ne bi hvalil silni se svojo silo. In šla sta protivo, ter kadar so bili na mestu pri selu na Nežatinej njivi in se sestopili oboji, bila je seča zla. Prvo so ubili Borisa, sina Veče-slavlja, pohvalivšega se zelo. Izjeslav je stal v pešcih, a nahodoma prijaha jeden ter ga udari s kopjem za pleče; tako je ubijen bil Izjeslav, sin Jaroslavelj. Seča se je prodolževala in Oleg pobegnil v malej družini ter jedva utekel v Tmutorokanj. Ubijen je bil knez Izjeslav meseca oktobra v tretji dan. Vzemo njega telo in pri-vezo ga v ladiji ter postavijo protivo Gradcu. Izide k njemu ves grad Kijev, in odvezo ga. vloživši telo njega na sani, ter popi in črnorizci ga s pesnimi prineso v grad, a nij lehko bilo slišati petja v plači in velicem vpitji; kajti plakal se je pd-njem ves grad Kijev. Jaropolk je šel za njim, plače se z družino svojo: «oča, oča moj! Nikoli nijsi živel brez bridkosti na tem svetu, mnoge napasti primši od ljudij in od bratov svojih!« - * 25S — Res je ta poginil, ne od brata, nego za brata svojega je položil glavo svojo. Prinesli so njega telo ter položili v cerkvi svete Bogorodice, vloživ.ši ga v rakev od mramora. Izjeslav je bil mož krasnega vzora in velicega telesa, nezlobi-vega nrava. sovražeč krivdo, ljubeč pravdo; kajti nij bilo v njem lesti, nego prost mož je bil z umom, ne vračaje zla za zlo. Koliko so mu stvorili Kijane! Njega samega so izgnali ter dom mu razgrabili, a nij povrnil protivo temu zla. Ako li vam kdo de: < sečec je bil in sekal.» to nij on stvoril tega, nego sin mu. Tudi sta ga bila njega brata pregnala, da je hodil po tujej zemlji blodeč, a kadar je sedel zopet na stolu svojem ter Vsevlad prišel pobejen (premagani k njemu, ni rekel temu: «koliko sem od vaju prijel!« ter nij vračal zla za zlo. nego utešil ga je, rekoč: «kakor si ti, brate moj! pokazal k meni ljubezen ter me privedel na stol moj, narekši me starejšino sebi, evo, tako niti jaz ne pomnim zlobe prve. Ti si meni brat a jaz tebi, in položim glavo svojo za-te.» Tako je tudi stvoril; kajti nij mu rekel: «koliko zla sta mi stvorila, in evo, zdaj se je priključilo tebi!« Nij rekel: <• strani od mene!« nego nase je prijel bratovo skrb in pokazal ljubezen veliko, zvršaje apostola, govorečega: «utešajte žalostne!« Po resnici. ako je kaj stvoril v tem svetu kakšno zgrešenje, odpusti se mu, ker je položil glavo -» 259 ~- svojo za brata svojega, ne želeč boljše vlasti in imenja hoteč boljšega. Vsevlad sede v Kijevu na stoli otca svojega in brata svojega. prijemši oblast rusko vso, in posadi sina svojega Vladimera v Črnigovu, a Jaropolka v Vladimerji, pridavši mu Turov. X. Od 1079. do 1087. leta. V 1079. leto pride Roman s Plavci k Vo-jinju, a Vsevlad je stal blizu Prejeslavlja in stvoril mir s Plavci, ter povrne se Roman s Plavci nazaj, a ubili so ga Plavci meseca avgusta 2. dan. Kosti njega so še do zdaj tam ležeče, sina Svetoslavljega, vnuka Jaroslavljega. A Olga ujemo Kozari ter potoče za morje v Carigrad. Vsevlad je posadil posadnika Ratibora v Tmutorokanji. V 1080. leto so rat (vojno) začeli Torci Prejeslavski na rusko zemljo, a Vsevlad je poslal nanje svojega sina Vladimera, in Vladimer od.šedši pobedi (premore) Torke. V 1081. leto zbeži Igorjevič David z Vladarjem Rastislavičem meseca maja 18. dan, in prideta v Tmutorokanj ter ujameta Ratibora in sedeta v Tmutorokanji. V 1083. leto je Oleg iz Grkov prišel v Tmutorokanj ter ujel Davida in Vladarja Rasti-slaviča, ter sedel v Tmutorokanji. Tudi je izsekal •7* ----- 200 -- Kozare, kateri so bili svetniki na uboj brata mu in njega samega, a Davida in Vladimera je pustil. V 1084. leto pride Jaropolk o velikej noči k Vsevladu. Ob tem časi sta pobegnila Rasti-slaviča dva od Jaropolka, a prišedša nazaj pregnala sta Jaropolka. A poslal je Vsevlad Vladimera, sina svojega, ter izgnal Rastislaviča in posadil Jaropolka v Vladimerji. V to leto je David zajel Grke v Olešji ter vzel njih imenje, a Vsevlad je poslal ponj, ter vdal njemu Dra-gobuj. V 1085. leto je hotel Jaropolk iti na Vsevlada, poslušavši zlih svetnikov. To je zvedel Vsevlad in poslal protivo njemu sina svojega Vladimera. A Jaropolk je ostavil (pustil) mater svojo in družino v Lučasku ter bežal v Lehe. A kadar pride Vladimer v Lučask, vdade se mu Lučane. Vladimer posadi Davida v Vladimerji na Jaropolka mesto, a mater Jaropolčo in ženo njega in družino njega privede v Kijev, imenje mu vzemši. V 1086. leto Vsevlad založi (ustanovi) cerkev svetega Andreja pri Ivanu, prepodobnem metro-politu; in stvori pri cerkvi tej samostan, v katerem se je postrigla hči njega devica, po imeni Janjka, zbravša črnice (nune) mnoge, in je prebivala ž njimi po samostanskem činu. V to leto pride Jaropolk iz Lehov ter stvori mir z Vladimerom, in povrne se Vladimer nazaj v Crnigov, a Jaropolk sede v Vladimerji. Pre- sedevši malo dnij otide v Zvenigrad, a predno je došel grada tega, prebodel ga je kleti Neredec, ki ga je v to bil naustil zlodej in zli ljudje. Ležečega tu na vozu je s sabljo s konja prebodel meseca novembra v 22. dan. Tedaj se vzdigne Jaropolk ter iztrga iz sebe sabljo in zavpije z velikim glasom: «to ti si me ulovil, sovražnik!« Pobegnil je kleti Neredec v Premišelj k Ruriku. A Jaropolka so pred-se na konja vzeli njega služabniki Radko, Bojkina in drugi množi ter ga nesli v Vladimer in od tod v Kijev. Tu mu izide na proti blagoverni knez Vsevlad se svojima sinoma, z Vladimerom in z Rastislavom, ter vsi boljari in blaženi metropolit Ivan s črnorizci (menihi) in svečeniki. Vsi Kijane so velik plač stvorih nad njim ter s psalmi in pesnimi ga izprevodili do svetega Dimitrija, a telo njega so s častjo položili v rakvi mramorenej v cerkvi svetega apostola Petra, katero je sam bil pričel zidati poprej, meseca decembra v 5. dan. Mnogo bede je trpel; brez krivde so ga bili izgnali bratje; razgrabljen je bil in tudi smrt bridko je vzprijel: zato je vreden bil večne žizni (živenja) in pokoja. Tak je bil blaženi ta knez: tih, krotek, ponižen in bratoljubfv, desetino dajoč svetej Bogorodici od vsega svojega imenja po vsa lita, ter molil je Boga vsegdar, govoreč: «gospod, Bog moj! primi molitev mojo in daj mi smrt, kakeršno dvema bratoma mojima, Borisu in Glebu, od tujih rok, da omijem vse grehe se svojo krvjo ---- 202--- ter se iznebddem nfčavega tega sveta in moteža, zadrg vražjih.* To prošenje mu je uslišal blagi Bog: vzprijel je veselje, katerega oko nij videlo ni uho slišalo, ni na srce človeku nij prišlo, kar je ugotovil Bog njim, kateri ga ljubijo. XI. Od 1087. do 1093. leta. V 1087. in 1088. leto je cerkev svetega Mihaela v samostanu Vsevladovem posvetil metro-polit Ivan, a igumenstvo tega samostana je tedaj držal Lazar. V tem letu je Svetopolk iz Novega Grada šel v Turov na kneženje. To leto je tudi umrl Nikon, pečerskega samostana igiimen, a Bolgari so vzeli Miirom. V 1089. leto je šla Janjka v Grke, hči Vse-vladova, rečena poprej, in privedla je metropolita Ivana skopca; a vsi ljudje so dejali, videvši ga: «evo, nav (duh) je prišel!* Ta mož nij bil knjižen, nego uma prostega in prostorek. V to leto je Prejeslavsko cerkev svetega Mihaela posvetil Efrem, te cerkve metropolit. katero je on sezidal, da je bila velika, kajti bila je metropolija poprej v Prejeslavlji, in pristrdjil jo je z veliko pristrojo ter ukrasil z vsako krasoto in cerkvenimi posodami. Ta Efrem je bil tudi skopec, visocega telesa, in vzdignil je mnogo zidanja: dokončavši cerkev svetega Mihaela je založil cerkev na vratih gradnih v imč svetega mučenfka Teodora, in potlej svetega Andreja cerkev od vrat strani, ter stvoril je kameno poslopje kopelno, česar poprej nij bilo v ruskej zemlji. Tudi kamen grad je zaldžil od cerkve svetega mučenika Teodora, ter ukrasti Prej6-slavski grad s cerkvenim in drugačim zidanjem. V 1091, leto je bilo znamenje v solnci, kakor da bi mu bilo poginiti, in malo ga je bilo ostalo; kakor mesec je bilo. v 2. uro dne, meseca maja 21. dan. — V to leto je Vsevlad zver lovil za Višegradom, a kadar so bili zastavili mreže in klicani (gonjači) zavpili, spade prevelika zmija 'kača) od nebes, in preplašili so se vsi ljudje. Ob tem časi je tudi zemlja stokriila. kar so množi slišali. To leto se je v Rastovu pokazal volhev (čarodej), kateri je skoraj poginil. V 1092. leto je predivno čudo bilo vRlatsku. Slišalo se je po noči bobnenje, vzdihovali so po ulicah besi (zlodeji), tekajoč, kakor ljudje. Ako je kdo prišel iz hramine. hoteč videti, naglo so ga besi skrivaj ranili; a s tega so ljudje umirali ter nijso smeli iziti iz hramov. Pozneje so se začeli po dnevi javljati; a nij bilo videti njih samih, nego le njih konj kopita, in takd so ranili ljudi platske in iz te oblasti. Zato so rekali: «navje (duhovi) bijo Plašč;ine.» V te čase je tudi bilo znamenje v nebesi, kakor krog je bil po sredi neba prevelik. (Evo, zopet nekoliko Ne- 264 * storovega praznoverja!) V to leto je bila suša. in sami so se zažigali gozdje mnogi in blata; tudi mnoga znamenja so bila po nekatera mesta. Rat (vojna) velika je bila od Plavcev in od povsod. Vzeli so tri gradi: Peščen, Prevlako in Prilok; a mnogo sela so vojevala po obeh stranah. V to leto so vojevali Plavci na Lehe z Basiljkom Rastislavičem. V to leto je umrl tudi Riirik, sin Rastislavelj. V ta leta so množi umirali, da so govorili delajoči krste'"': «prodali smo krst od Filipovega dnč do mesopusta sedem tisoč.» A to je bilo za grehe naše, ker so se bili umnožili grehi naši ter nepravde (krivice). To je navedel na-nas Bog, veleč nam. imeti kajanje (kesanje) ter vztegniti se od greha in od zavisti in od drugih del zlodejnih. V 1093. leto se je prestavil veliki knez Vsevlad, sin Jaroslavelj, vnuk Vladimerov, meseca aprila v 13. dan, a pogreben je bil 14. dan, strastni (veliki) teden, v četrtek, in položen v grob v velikej cerkvi svete Sofije. Ta blago-verni knez Vsevlad je bil iz detskih let bogo-ljubiv. držeč pravdo (pravico), skrbeč za uboge, čast vzdavajoč vladikam (škofom) in svečenikom, a zelo je ljubil črnorizce (menihe) ter jim podajal trebovanje. Bil je tudi sam vzdržaje se od pijanstva in od pohotja. Zato ga je ljubil njega * Krsta je mrtvaška truga. 205 -- otec in mu rekel: «sin moj, blagor tebi, ker slišim o tebi krotkost, in radujem se. Ti pokojiš mojo starost. Ako ti poda Bog, prijeti oblast mojega stola po bratih svojih s pravdo, a ne z nasiljem, to kadar te Bog odvede od žitja tega, da ležeš, kamor jaz ležem, k mojemu grobu, ker te ljubim bolj, nego li brate tvoje.* — Steklo se je to prerokovanje njega otca; kajti kakor mu je govoril, tako je ta po svojih bratih prijel stol otca svojega. Kadar je v Kijevu knežil. imel je več težav, negoli sedeč v Prejeslavlji. ker sedečemu v Kijevu je bila bridkdst od si-novcev svojih, ki so ga začeli stiskati, hoteč vlasti. A on jih je miril, razdavaje jim vlast. V teh skrbeh so mu vstale tudi bolizni ter prispevala je starost k njim. Tedaj je začel preveč ljubiti zmisel mlajših mož ter stvoril svet ž njimi. A ti so ga jeli voditi in prezirati njega prvo družino ter nijso ljudem dajali dohajati pravde; a sodci so grabili in ljudi prodajali, česar ta nij vedel v boleznih svojih. Razbolevši se zelo pošlje po sina svojega Vladimera v Crnigov. Kadar pride Vladimer ter ga vidi vele bolnega, zaplače se. Prisedla sta Vladimer in Rastislav, sin njega manjši; a prišel mu je čas, da se prestavi tiho in krotko, ter se priloži k otcem svojim, kne-živši 15 let v Kijevu, a v Prejeslavlji leto a v Crnigovu leto. Vladimer se je plakal z Rasti-slavom, bratom svojim, in potem sta v pogreb pripravila njega telo. Zbero se vladike in igu- — 266 meni in črnorizci in svečeniki in boljari in prosti ljudje, ter vzemši njega telo z običnim petjem polože ga v svetej Sofiji, kakor smo rekli poprej. XII. V 1093. leto. Vladimer po roditelja svojega Vsevlada smrti začne razmišljati, rek6č: «ako sedem na stoli otca svojega, to imam rat (vojno) vzeti se Sveto-polkom, ker je stol pred otcem bil njegov.» Razmislivši pošlje po Svetopolka v Turov, a sam ide v Crnigov. a Rastislav v Prejeslavelj. Kadar je minola velika nedelja in prešel beli teden, v belo nedeljo, meseca aprila v 24. dan, Svetopolk pride v Kijev. Izido mu naproti Kijane s poklonom ter ga vzprimo z radostjo. On sede na stoli otca svojega in strijca svojega. Tedaj so Plavci šli na rusko zemljo, ter slišavši, da je umrl Vsevlad, poslali sle k Svetopolku o miru. A Svetopolk, ne posvetovavši se z družino otčevo in strijca svojega, stvori svet s prišedšimi ž njim ter zgrabi sle in jih vsadi v izbico. A Plavci, to slišavši, jemo vojevati. Prišli so Plavci množi in obstopili Torški Grad. Zdaj Svetopolk izpusti sle Plavške, hoteč mira; a nijso hoteli Plavci mira, in razsuli so se po zemlji vojujoč. Svetopolk začne zbirati vojnike, hoteč na-nje. Reko mu možje zmiselni: «ne izkušaj se protivo njim; imaš malo vojnikov!» — 267 On jim reče: «imam družine svoje pet sto mož, kateri mogo prdtivo njim stati > A načeli so drugi nezmiselni govoriti: -pojdi, knez U A zmiselni so dejali: «ako bi sijih pristrojil osem tisoč, nij ti preveč; naša zemlja je oubo-žala od rati; nego pošlji se k bratu svojemu Vladimeru, da bi ti pomogel!« Svetopolk. poslušavši jih pošlje k Vladimeru, da bi pomogel njemu. Vladimer zbere vojnike svoje in pošlje po Rastislava, brata svojega, v Prejeslavelj. veleč mu, pomagati Svetopolku. Kadar je Vladimer prišel v Kijev, se.šla sta se pri svetem Mihaelu ter vzela mej soboj razpre, pogodila se in celovala (poljubila) križ mej sob6j. Plavci so vojevali po zemlji, a njima so rekli možje zmiselni: «po kaj imata razpre mej soboj, a pogani gube zemljo rusko? Pozneje se pogodita, a zdaj pojdita protivo poganom ali z mirom ali z ratjo!» Vladimer je hotel mira. a Svetopolk je hotel rati. Otido Svetopolk in Vladimer in Rastislav k Trepolju ter prid6 k Stugni reki. Svetopolk in Vladimer in Rastislav skličo družino svojo na svet, hoteč postopiti črez reko. Začeli so premišljati. Reče Vladimer: «tukaj stoječ v grozi tej stvorimo črez reko mir ž njimi.« Pristali so na ta svet možje zmiselni, Janj in drugi; a Kijane sveta niso hoteli, nego so • - 268 -— dejali: « hočemo se biti. Postopimo na ono stran reke!» Vzljubili so ta svet in prestopili Stugno reko; a bila je povodenj velika tedaj. Svetopolk in Vladimer in Rastislav se vzdignejo, izpolčivši* družino svojo: na desnej strani je šel Svetopolk, na levej Vladimer, a v sredi je bil Rastislav. Mimo Trepolja pošedši dospejo dveh okopov, ondukaj bivših. Evo, Plavci hite protivo njim in strelci pred njimi. Naši se ustavijo mej okopoma ter zasade v zemljo stege (zastave) svoje in strelci začno iti iz okopov. A Plavci, prišedši k temu okopu, tudi postavijo stege svoje ter nalego najprvo na Svetopolka in zlomijo polk njega. Svetopolk je vender stal krepko, a pobegnili so ljudje, ne strpevši ratnega protivljenja, ter naposled je pobegnil tudi Svetopolk. Potem so nastopili na Vladimera, in bila je bran ljuta. Pobegne tudi Vladimer z Rasti-slavom. Kadar so pribežali k reki Stugni, vbrede Vladimer z Rastislavom. A Rastislav se začne topiti pred očima Vladimerovima. Ta je hotel oprijeti brata svojega, in toličko, da nij sam utonil. Tako je skončal Rastislav, sin Vsevladov; a Vladimer prebrede reko z malo družino; kajti množi od njega polka in boljari njega so bili tu padli. Prišedši na ono stran Dnepra plakal se je po bratu svojem in po družini svojej. ter V red postavivši. —- 269 *— je hitel v Crnigov, žalosten zel6. A Svetopolk je pribežal v Trepolj in se tu zaprl ter prebil do večera, a po noči je prišel v Kijev. Plavci. videvši, da so odoleli (zmogli), razsuli so se po zemlji vojujoč, a druži so se povrnili k Torškemu Gradu. Ta zloba se je priključila na dan vzne-senja (nebohoda) Gospoda našega Jezu Krista meseca maja v 26. dan. Rastislava so poiskali ter našli v reki. Vzeli so ga in prinesli v Kijev; a plakala se je po njem mati njegova ter vsi ljudje so ga žalovali po velicem zaradi njega mladosti. Zbrali so se vladike in svečeniki in črnorizci ter pesni obične odpevši položili ga v cerkvi svete Sofije k njega otcu. Plavci so obsedali Torški Grad, a Torki so se jim protivili in krepko borili se iz grada ter ubijali mnoge od sovražnikov. A Plavci so začeli nalegati in jemati vodo, da so ljudje v gradu iznemagali od vodne žeje in od gladi. Poslali so k Svetopolku, rekoč: «ako ne pošlješ brašna, vdati se imamo.» Svetopolk jim pošlje; a nij lehko bilo vkrasti se v grad od mnoštva ratnih vojev. Stali so Plavci okolo grada tednov devet in razdelili se na dvoje: eni so stali pred gradom, rat boreči, a druži so šli v Kijev ter se razpustili na plen mej Kijev in Višegrad. A Svetopolk izide na Zelanjo ter pohite proti sebi tukaj oboji, ruska zemlja in Plavci. Sestopijo se in ukrepi se boj. Pobegnili so zopet —— 270 ----- naši pred pogani ter padali ranjeni pred vragi našimi. Množi so poginili in bilo je mrtvih več nego li pri Trepolji. Svetopolk pride v Kijev samotretji, a Plavci se povrno k Torškemu Gradu. To zlo je bilo meseca julija v 23. dan. A drugo jutro potem, na dan pred praznikom svetih mu-cenikov Borisa in Gleba, bil je plač velik v gradu, a ne radost, za grehe naše velike, za množenje brezzakonja našega. Evo, Bog je na-nas pogane pustil, ne kakor milujoč jih, nego nas pokoreč, da bi se vztegnili od zlih del. S tem nas kazni, ker to je njega palica, da bi se povrnili od zlega poti svojega. Zato nam v praznike daje nesreče, kakor je bil stvoril v to leto prvo zlo na vzne-senje Gospddnje pri Trepolji, a drugo v praznik svetega Borisa in Gleba, ki je nov praznik ruske zemlje. Kde je bila do zdaj mej nami ponižnost? A vse polno je zdaj solz! Kde je bilo mej nami vzdihovanje? A zdaj se je plač po vseh ulicah razprostranil za ubite ljudi, katere so porazili brezzakoniki! Plavci so vojevali mnogo in povrnili se k Torškemu, kdčr so ljudje uže bili iznemogli od gladi in zatorej se potem vdali sovražnikom. Plavci vzemo grad in ga zapalijo z ognjem, a ljudi razdele ter odvedo v šatore k sorodnikom svojim. Krščanski rod je mnogo trpel: v tugi in mučeni so skrepeneli od zime, ter v lakoti, žeji in bčdi so jim lica bila opustela in telesa počrnela, kadar so po neznanih krajih z izpalje- ~ 271 - nim jezikom nagi hodili in bosi, noge zbodene imejoč od trnija. Se solzami so odgovarjali drug druzemu, rekoč: «jaz sem bil tega grada.» in drugi: . V mislih osnovana in kdaj morda tudi dovoljena jugoslovanska akademija imade postati glavna bitna žila južni betvi slovanskega naroda. Akademija bode, da v pripodobi govorimo, velika Donava, slovenska Matica le naša Sava, ki naj zbira potoke in vodice, da ne posahnejo na dolgem potovanji, ampak da pri-teko tje kot veličastna, mogočna reka. Imamo sicer že drugo, vsega spoštovanja vredno društvo, namreč društvo-sv. Mohora, ktero ima na tanko izrečen, hvale vreden namen, kteremu mora vse svoje moči posvetiti, 2SO ako ga hoče doseči. To društvo je podobno društvu «Dedictvi sv. Ivana» na Češkem, ki tudi poleg »Matice« češke stoji in za krščansko pobožnost naroda blagovito skrbi; Matica pa se peča z izdavanjem znanstvenih knjig. Tako bodemo tudi v okom prišli večnemu očitanju, ki ga krativci naših pravic nam Slovanom, posebno nam Slovencem, tako radi v oči vtikajo, očitanju namreč, da nimamo učnih sredstev, in da tedaj ne moremo tirjati ravnopravne šole in urada. Ako vsaktero teh društev svoj namen jasno pred očmi ima, lahko drugo poleg drugega obstoji in deluje, nobeno drugemu v kvar, kajti prizadevanje vsakterega je izobraženje in požlahnjenje milega naroda, — le poti so različne, in to po pravici, kajti druge pripomočke je treba ponuditi priprostemu kmetu, druge izobražencu vseh stopinj, zopet druge-stvarjajočemu preiskatelju. Društvo, ktero bi vse te naloge rešiti hotelo, bi moralo biti tako mnogoudno, da bi postalo neukreten nžstroj, in javaljne bi doseglo svoj namen. Pa kaj je treba besed, ker vsakdo sam potrebo živo občuti? Narisajmo si rajše praktično pot, po kteri svoj cilj doseči menimo. Tu podamo svoj načrt s prošnjo, naj vsakteri misli svoje o njem razodene in naše popravi: Načrtajmo si tedaj najprej osnovo o gospodarenji in delovanji Matičinem, o dolžnostih in pravicah udov. Tu pa hočemo slediti že živemu izgledu, «Matici češki«, ki je razvitek češke literature v obilni meri in blagovito pospeševala in še pospešuje. i. Namen »Matice slovenske« je na svitlo dajati dobre tako znanstvene kakor občno koristne knjige v slovenskem jeziku ali pa njih izdavanje podpirati. --2Sl ~ 2. Ta namen se doseže, ako se udje zavežejo vsakteri izmed njih 50 gld. a. vr. ali koj enkrat za vselej, ali pa 55 gld. a. vr. v petih letnih obrokih izplačati. S tem dobi utemelitelj dosmrtno pravico, od vsakega dela, ki ga je Matica na svoje stroške na svitlo dala, en iztis brezplačno, od dela pa, ki je le s pomočjo Matičino na svitlo prišlo, en iztis po onih pogojih dobiti, ktere Matičin odbor postaviti za dobro spozna. Tako morejo tudi zavodi, knjižnice, društva postati utemeljitelji Matičini, samo morajo, kakor ne-umerjoče osobe, 100 gld. a. vr. koj ali pa 110 gld. a.vr. v petih letnih obrokih odrajtati. Kdor dela v treh letih potem, ko je na svitlo prišlo, ne vzame, zgubi pravico do njega. 3. Tretjina vložnin in darov, ki vsako leto pri-tek6 v Matico, naj se na obresti hipotekarno gotovo naloži, dve druge tretjini pa, kakor tudi kapitalne obresti in izneski poprodanih založnin se porabijo vsako leto za Matičine namene. Iz tega denarja se tudi poravnajo upravni stroški. 4. Treba je, da se pri Matici slovenski ustanovi knjižnica, ki bode obsezala vse slovenske knjige v najširjem pomenu, pa tudi druge slovanske in take neslovanske knjige, ki o slovanstvu sploh ali posebej govorijo. 5. Ud biti Matici prestane: a) kdor se prostovoljno odpove; b) kdor umerje; c) kdor tri leta podpisani prispevek dolžan ostane; d) kdor se nevrednega skaže. Glavni zbor ima pravico to spoznati in izreči. To bi bila tedaj blizo osnova, na kteri podlagi bi se rodoljubi pozvati mogli, da se izrek6, hočejo li pristopiti ali ne. Ako se 600 udov nabere, kar kapital od 30.000 gld. reprezentuje, ako vštejemo tudi više prispevke, katere bi premožni rodoljubi morda darovati blagovolili, je podvzeto delo po naših mislih zagotovljeno. Udje naj se potem pozovejo v glavni zbor, ki ima voliti odbor, obstoječ iz 30 odbornikov, kterih naloga bode, pravila v končni veljavi izdelati in v potrjenje slavni vladi predložiti. S tem bi bila slovenska Matica vstanovljena. Ena reč se nam pa še neobhodno potrebna zdi, in sicer ta-le: Kakor hitro dobimo od naših vodij, kterim se celo podvzetje prav za prav izroči, ugoden odgovor, se mora gledati, da obljubljeni prispevki koj teči začn6, kajti to je bistvena potreba celemu početju, o kterem ni dvomiti, da dobi potrebno število udov in dovoljenje na dotičnem mestu. Prvi denar bode tukaj setev, ki obilen sad prinese in tudi po izgledu vabi. Denar je pravo delo, vse drugo le mrtva beseda. Bog pa naj blagoslovi naše početje, da se širi prava krščanska omika in poviša slava našega premilega naroda.» » Zvedite, dragi Slovenci, tudi imena milih rodoljubov, ki so se prvi zavezali, za utemeljitev Matice slovenske svoje obilne darove po mariborskem načrtu, kteri se ve, da se bo prevdaril in popravil, ako bo treba, po dotičnem posvetovanji. Ti gospodje iz Štajerskega so: Dr. Vogrin, korar in profesor bogosl. v Mariboru. Dr. J- Dlaga, profesor bogosl. v Mariboru. Dr. Do-minkuš, pravdosrednik v Mariboru. Franc Košar, duhovni vodja v mariborskem semenišču. Mihael Piki, stolni dekan in vodja semenišni v Mariboru. Dr. Prelog, zdravnik v Mariboru. Jan. Rupnik, trgovec v Mariboru. Dr. Val. Pavlic, pravdosredni koncip. v Mariboru. Jos. Gorup, denarničar pri podvzetništvu koroške železnice v Mariboru. Jan. Majciger, gimn. profesor. Dr. Srnec, pravdosredni koncipist. Fr. Vrlič, kaplan v Lembahu. Eman. Chocholoušek, inženir. Josip Su-man, gimn. profesor. Jakob Roj, c. kr. uradnik. Božidar Sinko, profesor bogosl. v Mariboru. Dr. Radaj, c. kr. biležnik v Mariboru. Fr. Jančar, kaplan pri sv. Benediktu v Slov. goricah. Dom. Golnik, posestnik na Drvanji v Slov. goricah. J. Junkar, inženirski asistent. J. Budal, vodja podvzetništveni pri koroški železnici, za svojega sina: Brnada Budala v Gorici. Juri Tutek, dekan pri sv. Lenartu v Slov. goricah. Dr. Jan. Petovar, notar, koncipist. Edvard Knez, c kr. notar pri sv. Lenartu v Slov. goricah. (Poleg teh imen se v Matičinih pismih iz Štajerskega nahaja tudi g. Ambrož Petrovič brez kacega druzega pri-stavka. Pis.) Tem darovom so došli drugi znameniti darovi *, in gosp. Fid. Terpinc mi je poslal sledeče pismo od 9. sušca: ««Ljubi prijatelj gosp. dr. To man ! V slavni spomin naših slovenskih apostolov sv. Girila in Metoda, prvih bojevavcev krščanskega slovenskega naroda, Vam na Vaš včeranji iskreni in srčni ogovor v naši čitavnici za osnovo Matice na izdavanje dobrih slovenskih bukev v povzdigo in omiko našega častitljevega slovenskega jezika, podam tukaj eno 5odstotno meta- * Namreč tisti, ktere so bile «Noviee» razglasile iS. marca 1863. leta. - 2S4 — lično obligacijo za 500 goldinarjev. Želim, da bi mnogo vrlih sinov slovenskega naroda k temu lepemu namenu pripomoglo, in nadjam se, da bo tudi naša blaga kranjska hranilnica iz bogate svoje zaloge krepko pomoč za ta lepi namen dodala; saj ne more po svojih statutih lepše za našo slovensko deželo in njene prebivavce skrbeti, kakor da se med prve osno-vavce toliko koristne «Matice» šteje. Da bi se pa Matica kmali močna na noge spravila, nasvetujem, naj bi prostovoljno udje vseh slovenskih čitavnic, kteri zamorejo, in kterim v prsih slovensko srce bije, vsako leto Matici en goljdinar prikladali. Blaga Matica bi tako neumerjoča postala. Ostanimo, kakor smo, vrli slovanski avstrijanski sinovi! Z Bogom!»» Tem darovom pridenem še jaz obligacijo za 100 gld. Tako stoji zdaj brez povabila nabrano premoženje za Matico slovensko. Dostavljam pa k temu še željo, naj bi rodoljubi blagovolili poslati z lastnoročnim podpisom zagotovljeni pripomoček, kakor hitro je mogoče, g. dr. Blei-\veisu, ki shranuje vse dosihmal mu izročene darila. Prevdarili smo v posebnem posvetu, kako bi dokončno ustanovili našo drago Matico, in sklenili smo si poskrbeti pravila (statute) vseh drugih slovanskih Matic, po kterih, gledč na mariborski načrt in na naše lastne okoliščine, se bojo osnovale pravila Matice slovenske. Ta osnova se bode v pretres poslala še drugim rodoljubom, in to osnovo, podpisano od več naših veljavnih mož, imenitnih po rodu, posestvu, učenosti, stanu itd., bomo podali po ces. postavi od 26. novembra 1852 si. vladi v po- trjenje. Potem stopimo s potrjenimi pravili pred naš ljubi narod in druge slovanske dobrotnike in rodoljube, ter jih bomo vabili, da donesejo svoje pomočke za trdno ustanovitev Matice naše. Vi, dragi rodoljubi in mile rodoljubinje, ne odlašajte tedaj darovati svojih doneskov blagemu početju; budite svoje brate in sestrice, da spoznavajo korist Matice, in da se udeležujejo nje naprave. Pokažimo, da se zavedamo, da hočemo in znamo sami sebi pomagati, da nam je mar za narodovo omiko, in da smo voljni zanjo darovati, kolikor je vsakemu mogoče. Bog pa naj blagoslovi naše početje, da se širi prava krščanska omika in poviša slava našega premilega naroda! Dr. Lovro Toman,, Potem oznanjajo «Novice» 3. junija 1863. L, da g. dr. J. Muršec, veroznanski učitelj na višej realki v Gradci, zagotavlja Matici 100 gld., in da je nek rodoljub iz Vidma (Udine) poslal 4 obligacije narodnega posojila za 240 gld.; a 10. junija 1863.1.«Novicam« zopet g. Belanec dopisuje, da se je za ustanovnike oglasilo teh-le 12 Holo-žanov iz Štajerskega, namreč: Gosp. Weixl Iv., dekan in župnik pri sv. Barbari, » Vučnik France, učitelj pri sv. Barbari. » Stranjščak Davorin, župnik na Zavrči, » Trampuš Ivan, kaplan na Zavrči, » Mlinaric Jožef, župnik v Leskovci, » Arnoš France, kaplan v Leskovci, » Pinežič Viktorin, kaplan pri sv. Vidu, » Švajger Gabrijel, kaplan pri sv. Vidu, — 286 — Gosp. Kancler Pavel, župnik pri sv. Trojici. » Hirtiš Benedikt, kaplan pri sv. Trojici. » Lajhov Jožko, novinec v Admontu. » Raičev Božidar, duh. pom. pri sv. Barbari. Gosp. Belanec svoj dopis sklepa s temi prelepimi besedami: «Znano je rodoljubje naših gosp. duhovnikov, ki so vselej pripravljeni žrtvami pokazati ljubezen svojemu rodu. Mnogo so učinili, in mislim, da hočejo tudi sedaj si osvetljati lice pred sedašnjim in bodočim svetom, ter krepko pomagati temu narodnemu zavodu — Matici — na noge. Za razne stvari smo darovali, pošiljali celo novce v tujevino, v Ameriko, Afriko, in Bog ve, kam; pomozimo naj pred sebi in svojemu narodu; to nam bode gotovo doneslo naj-večo zaslugo, slavo in hvaležnost.« «Novice» dalje oznanjajo i. julija 1863. L, da je naš vrli rojak Kranjec g. Leopold Jugovec iz Alexandrije v Egiptu poslal prihodnji Matici 120 frankov zlata, kterim je 20. avgusta 1864.1. priložil še druzih 46 gld. a. vr., obetaje Matici tudi prihodnje pomoči. Južnoslovanskega slovstva prvi in najkrep-kejši podpornik, svitli dijakovski škof Josip Juraj Strosmajer je tudi našej Matici 27. julija 1863. 1. zagotovil IOOO gld.. ktere je prejela že 15. decembra 1863. 1. Naposled imamo še opomniti: da sta že 1863. 1. za ustanovnika pristopila tudi g. Lavo- slav Petanjek. kaplan pri sv. Trojici na Štajerskem, in g. Dragotin Rudež, grajščak, zdaj v Ribnici, ki je dal ioo gld. ustanovnine; da sta g. Macak pa Gruden iz Črnomlja in Kostanjevice poslala 95 gld. nabranega darila; da so se oglasili nekteri «Naprejevi» naročniki, naj seda raje Matici, kolikor bi se od tega časopisa imelo njim povrniti naročnine. — ter da «Novice» 2. decembra 1863. 1. pripovedujejo: »svetli knezoškof ljubljanski g. dr. Jernej VVidmer so blagovolili Matici zagotoviti denarno podporo, ker njena potreba za naše slovstvo je preočitna. da bi je ne podpiral vsak pravi domoljub. Kako naš pre-svitli škof Matici, ktero svojemu duhovstvu živo priporočajo, žele veselega razcvita, nam kažejo tudi «Novice» 5. oktobra 1864. leta, rekoč: «lz cerkveno-ukaznega lista, v kterem prečestiti ljubljanski knezoškof svoji duhovščini v latinskem jeziku priporočajo slovensko Matico, posnamemo sklep tega priporočila, ki se tako-le glasi: ustanovila se je v naši domovini družba, ki si je postavila za namen, združenimi močmi pospeševati domače slovstvo. Prizadevanje vse hvale vredno! Ta družba, ki se po domače imenuje ,Matica', naj bi po izgledu bučelne matice v sebi zbrala vse, ki letajo po znanstvenem polji, ter si nabirajo sladki med prave modrosti. O priliki, ko Vam pošiljamo ,povabilo' k pristopu, za svojo dolžnost poznamo, vas opomniti temelja, na kterem smo sezidani, in moramo rasti kakor živi kameni — v svet tempelj Božji. Duhovni moramo biti svetu luč, ki mu razsvetljuje pot v življenje, ne pa, da bi mu ga temnila v pogubljenje. Ljudstvo, nam v skrb izročeno, trdno se drži katoliške vere; to tedaj krepčati, pojasnovati in čedalje globokeje vtiskati mu, je naša dolžnost. V vsaki družbi, ki si je postavila za namen, da pospešuje domače slovstvo, pred vsem skrbimo, da škode ne trpi katoliška vera. Lepo in spodobno je, da se dušni pastirji odlikujejo v slovstvu, in da stoje na čelu učenjakov; ali najviše pravilo, ki ga ne smejo prestopiti, bodi jim vselej njih katoliška vera. Oni, ki so na čelu ustanavljajoči se ,Matici', s podpisi svojih imen pričajo, da spoštujejo sveto katoliško vero, kteri so Slovenci iz srca udani; oni spoznavajo, da bode ,Matici' sveto opravilo, v izdanih knjigah nikdar ne žaliti katoliške vere. Kakor je med njimi, ki slove v slovenskem slovstvu, do sedaj največ duhovščine, ravno tako se nadjamo, da se bode duhovščina tudi v prihodnje vdeleževala nove družbe, ter ji pospeševala namen. Vsak tedaj, ki spozna, kako velik upliv dan današnji ima slovstvo v nravnem človeškem življenji, mora želeti, da se veselo razcvete ,Matičina družba', in da hvale vrednemu početku sledi tudi vesel napredek.» Že predno je bila naša Matica potrjena, prejme 22. sept. 1863. 1. od mlade slovaške Matice v Turčijanskem sv. Martinu na Ogerskem pozdrav in željo, da bi z ljubljansko sestro stopila v društveno zvezo, v ktero se je pozneje pridružila tudi dalmatinska v Zadru in srbska Matica v Novem sadu. Gosp. dr. Etbin H. Costa je v dogovoru z g. dr. Bleivveisom in g. dr. Tomanom Matici se- stavljal v tem času pravila po mariborskem načrtu in po raznih pravilih slovanskih Matic in društev, ktera so bila v ta namen naročena. »Novice > so 9. in 16. septembra 1863. 1. oznanile, da so pravila osnovana, ter da se skoro pošljo na podpis 40, začasno postavljenim, osnovalnim odbornikom, predno se na potrditev polože pred si. vlado. V ta odbor so stopili gospodje: dr. Lovro Toman, državni poslanec in pravdosrednik v Radolici; dr. Ivan Bleivveis, deželni odbornik, vrednik - Novic« itd. v Ljubljani; gosp. dr. Etbin H. Costa, pravoznanskega društva prvi tajnik v Ljubljani; dr. Franc Miklošič, državni svetovalec itd. na Dunaji; dr. Juri Dobrila, škof po-reški in puljski; Anton Črne, župan v Tomaji in državni poslanec; Fideli Terpinc, grajščak in kmetijske družbe prvosednik v Ljubljani; Anton baron Zois, grajščak in deželni poslanec v Ljubljani; France Ks. Sovan starejši, trgovec in posestnik v Ljubljani; Valentin Krišper, trgovec in posestnik v Ljubljani; dr. Leon Vončina, profesor bogoslovja v Ljubljani; dr. Janez Kriz. Pogačar, kanonik v Ljubljani; Jožef Debevc, posestnik in mestni odbornik v Ljubljani; dr. Jernej Zupanec, c. k. biležnik v Ljubljani; Anton vitez Gariboldi, posestnik v Ljubljani; Jožef grof Barbo-Waxensteinski, c. k. ključar in grajščak v Rakovniku; Konrad Lokar, župan in deželni poslanec v Kranji; Janez Reš, dekan v Kranji; Matevž Pire, trgovec v Kranji; Konrad Pleivveis, Levstikovi zbrani spisi. III. ig —— 2go — trgovec v Kranji; Dragutin Savnik, lekar v Kranji; Mihael Piki, stolni dekan v Mariboru; dr. Jožef Ulaga, profesor v Mariboru; dr. Ferdinand Dominkuš, pravdnik v Mariboru; dr. Janko Srnec, prvosednik čitalnici v Mariboru; dr. Štefan Kočevar, c. k. okrajni zdravnik v Celji; Davorin Terstenjak, župnik pri sv. Jurji poleg Celja; Andrej Pirnat, rudninski uradnik v Golcih na Štajerskem; France Kapuz, trgovec v Celji; Ivan Žuža, rudarski lastnik v Zabukovci na Štajerskem; dr. Štefan Kocijančič, profesor bogoslovja v Gorici; Andrej VVinkler, deželni odbornik itd. v Gorici; Andrej Marušič, profesor v Gorici; Janez Kalister, veliki posestnik v Trstu; Edvard Sorč, veliki trgovec v Trstu; France Cegnar, c. k. visi telegrafist v Trstu; Teodor Napret, svetovalec c. k. deželnega sodstva v Trstu; Peter Kozler, c. k. biležnik v Sežani; Matija Majar, župnik v Gorjah na Koroškem; Andrej Einšpieler. profesor v Celovci. «Novice* 2. decembra 1863. 1. pišejo, da so tako podpisana pravila izročena c. k. deželnemu poglavarju v Ljubljani, ter 16. decembra 1863.1. že oznanjajo, da so šla na Dunaj, da se potrdijo, kar se je zgodilo 4. februarja letos, toda s tem pristavkom, da jih je treba tu pa tam nekoliko predelati, kar je potem c. k. deželno prvosedstvo osnovalnemu odboru oznanilo 20. februarja letošnjega leta. Nato se je 9. marca letos razposlalo osno-valnim odbornikom povabilo k pervej seji, ktera je bila 11. aprila t. 1. O tej priliki je g. dr. Blei- weis oznanil, da hrani že okoli 4000 gld. ma-tičinega imetka; da je treba po vladnem ukazu predelati pravila; da je treba za prihodnje opravke, dokler prvi občni zbor ustanovljene Matice ne izvoli odbora, postaviti začasne opravnike, kteri dovrše vse, česar je treba, da se precej začne Matičino delo. Potem so se predelala pravila, kakor je ukazala slavna vlada, in ko je bilo to dovršeno, stopijo volitve na vrsto. Za prvomest-nika je bil soglasno izvoljen g. Anton baron Zois, za njegovega namestnika g. dr. Leon Von-čina. za blagajnika g. dr. Jernej Zupanec in za ključarja gg. dr. E. H. Costa pa Fr. Ks. Sovan. starejši, ter za tajnika je seja postavila g. Fr. Levstika, in odločila mu po 30 gld. a. vr. plače na mesec. Dalje se je ukrenilo, da bi se po raznih krajih Matici dobili poverjeniki, in da bi se dal natisniti njenih pravil kratek posnetek s povabilom k pristopu, a to povabilo da se razpošlje raznim slovenskim škofijam, čitalnicam, slovanskim Maticam itd., ter naj se za doklado priloži tistim slovenskim in nemškim časopisom, kteri hodijo med naš narod. Naposled se je sklenilo, da se izmed osnovalnih odbornikov naredi opravilen oddelek treh glav, in v ta oddelek so bili izvoljeni gg.: dr. J. Bleivveis, dr. E. H. Costa in dr. Leon Vončina, da prevzemo potrebne opravke, in poiščd najprvo tajniku pisalnice, za ktero so mu potem za nekaj časa odločili 1. maja let. leta sobo čitalničnih prostorov, čitalničnemu strežaju naročivši, naj bode za zdaj stregel tudi Matici, za kar se mu je pozneje odločila plača. Matičinega povabila se je priložilo: raznim časopisom .... 16.675 iztiskov. izročilo: škofijstvom .... 1-530 » čitalnicam, Maticam in društvom . . 2.408 » kranjskim c. k. okrajnim gosposkam . 330 » poverjenikom . . . 1.100 » Vsega vkup . . 22.043 iztiskov. Slovenska Matica v Ljubljani je torej ustanovljena. Opravilnega oddelka 4. seja 23. julija letos je sklenila, da se je njeno prvo leto djanski začelo 4. februarja 1864. leta, ker ta dan so dobila nje pravila najvišo potrditev. Ta seja pak je tudi ukrenila, naj Matica za 1865. leto ob svojih stroških da med ljudi Postojinskega dekana g. Petra Hicingerja «Koledar«, da udje prvo leto dobodo v roke delce, po kterem začasni odbor še posebno želi razglasiti «slovensko Matico« po svetu in pridobiti ji obilo prijateljev. Ljubljansko c. k. deželno prvosedstvo je bilo 14. junija letos vrnilo Matici popolnoma potrjena prenarejena pravila, kterih je društvo 2100 iztiskov dalo natisniti. 1X64. Vodnikovo življenje. Gospod Anton Jelovščak v Vodnikovem spomeniku (str. 40.) pripoveduje, da je sečna meseca 1693. leta neki Jakob Vod?iik na Krškem pri Savi slovečemu Valvazorju prodal hišo z vrtom, ter da je ta Vodnik bil izmed prednikov našega pesnika, iz čegar životopisa bi se videlo, da so njegovi dedje svoje imenje na Dolenjskem prodali ter se preselili na Gorenjsko. To je pomota, ker Valentin Vodnik v svojem životopisu nikoli ne govori, da se je njegov rod kdaj preselil z Dolenjskega, nego samo pripoveduje, kako sta njegov praded ino ded kupčevala po Hrvatskem. Ta Jakob je tedaj morda res utegnil biti Valentinov prastric, a raven prednik nikakor ne, kajti naš Vodnik priča sam, da" je njegovemu pradedu bilo Mihael ime, ne Jakob, ino dedu Jurij, kateri se je porodil 1689. leta uže na Gorenjskem pri sv. Jakobu na levem bregu Save. Vodnikovi praroditelji so tedaj na Gorenjskem živeli vsaj uže štiri leta, predno je rečeni Jakob na Dolenjskem Valvazorju prodajal imovino. - 294 ~ Našega pesnika dedec Jurij se je bil priženil na Trato pod Goro nad Dravljami k Zibrtovim, potlej 1730. leta s seboj prinesel Zibrtovo ime v Šiško, kjer je na Jami kupil hišo, ki se imenuje še denes Žibrtova; tudi jo zovo pri ^kavienitej miši", ker je bila v posebnem, zidanem hramu pred vež6 kamena miza od črnega mramorja, katero je zdanji gospodar pred štirimi leti preselil na konec hiše k cesti v novo, zidano poslopje. Jurij Vodnik je 1774. leta umrl, bivši 85 let. Njega sin Jošef se je zaročil z Jero Pancetovo z Viča, katera mu je porodila slavnega Valentina Vodnika* 3. dan sečna meseca ob treh po polu-noči 1758. leta. Kakor je cesto, da dedci ino babice nežneje ljubijo vnučeta nego roditelji sinove ino hčere, tako se cesto otroci rajši drže stare, skrbne babice ino častitega dedčeka nego očeta ino matere. Tudi uže 38 let stari Vodnik, molčeč o svojem očeti, celo o materi, v životopisu spominja zgovornega, ter najbrže šaljivega dedca Jurija, kateri je prav po kranjski rad delal ter vino pil, a Valentinu cesto pripovedoval junaštva in do-godbe mladih let, kako sta s svojim očetom Mihaelom na Hrvatskem kupčevala z vinom, s prasci ino platnom, ter za pijačo dajala ino o malih re-parjih veselo živela po krčmah. Iz Vodnikovih * Naš pesnik sani sebe v svojem životopisu 1796. leta piše dobro slovenski : Vodnik, a ne Vodnik. ~ 295 . besed se vidi, da je bila njegova rodovina dobra, poštene, stare korenine, a Cojz v dopisu Vodniku 4. oktobra 1795. poslanem priča, da so bili Vodnikovi uže takrat imoviti ljudje, vsi domači v prijaznej podpori, v miru si med seboj. Pesnik namreč pripoveduje, kako so ga dva prastrica ino prateta majhenega pestovali ter potlej hvalili, kader je pridno hodil v učilnico. Blagosrčnost, katere je tudi Vodnik toliko imel, vidimo, da je bila delež vse njegove rodbe. tudi sled Vodnikovega humorja se nam kaže na dedci Juriji. Ko odidejo otročja leta, stopita skrb ino trud pred človeka, ter za vselej zapodita nedolžne igrače. Tudi Vodnik, kakor sam piše, devetletni deček, ostavi luže ino veselo zimsko drsanje po ledu jamskih mlak, katere so še zdaj pri cesti nekoliko od Vodnikovega domu niže proti Ljubljani, ter abecednik vzemši pod pazuho ide voljan v bližnjo mestno učilnico, ker so mu obetali, da more od uka stopiti, kader mu drago, če se mu ne bode spešil. Njegov prvi učitelj se je zval Kolenec, ki ga je 1767. leta vadil pisati ino citati, v prvo šolo je šel v Novo mesto, kjer je imel strica frančiškana Marcela Vodnika, ki ga je učil 1768. ino 1769. leta. Potem se je zopet vrnil domu, ter od 1770. do 1775. leta pri Je-zuvitih v Ljubljani izdelal šest latinskih šol. Takrat je bila normalka drugače razdeljena nego zdaj: prva šola je bila abecedna, za njo potlej druga ino tretja, ob enem tudi prva latinska. 2g6 --- Za tega delj je menda latinsko čitanje bilo ostalo do nedavnih časov v poprejšnem tretjem, zda-njem četrtem normalnem razredu. Bile so dalje tri latinske šole, potem dve humanitatni, a naposled dve leti modroslovja. Prve štiri latinske šole so se od jezuitske dobe zvale: parva, principia, grammatica, syntaxis; obe humanitatni poesis, rhetorica, ali tudi naopako. Pred cesarjem Jožefom je bilo do nove maše vsega vkupe dovolj deset let učenja. Od tod šaljivi prigovor o enajstej šoli, katere sedež je pri nas Vrhnika, na Avstrijskem Goblice. Nemški ino latinski so ga navadile učilnice, svoje veselje iz knjig francoski, vlaški ino slovanska narečja; samo domačo besedo ga je učila edina preprosta kmetica — njegova mati! Ali ni to živa, a žalostna podoba vseh naših do-zdanjih pisateljev, kateri so bili do zadnjih dob malo ne vsi samouki ? Ino za koliko smo zdaj na boljšem ? Koliko imamo še zdaj gimnazijo izdelav-ših mladeničev, kateri si niso pridobili niti srednjega znanja slovenskega jezika! Naših roditeljev največja radost je, ako izšolani sin zapoje novo mašo. Zdi se, da o tem ni drugače sodila niti rodovina Vodnikova, katerega takoj iz šeste šole, po dopolnjenem 17. letu (1775.), «poženo muhe,» kakor nam šaljivo sam pripoveduje, v frančiškanski red v Ljubljani, kjer mu nareko samostansko ime Marcelijan. Utegnil je mladeniča stric Marcel, čegar imenu je celo sam svoje približal, z besedo ino izgledom za- -~ 297 — sukniti v meni.ško suknjo, katera je bila pozneje vendar preokorna živahnemu pesniku, kateremu ni moglo ustrezati samostansko, vsak dan enako življenje. V tej dobi se je seznanil z o. Damas-cenom; z o. Markom Pohlinom, bosonogim Av-gustincem. bil je seznanjen uže dve leti poprej (1773.). ko je bil še četrtošolec. V samostanu je izdelal modroslovske ino bogoslovske učilnice, služil novo mašo, ter se zavezal z obljubami. Vendar, kakor piše dr. E. H. Costa v Vodni-kovem spomeniku (str. 3.), ni znano, kdaj ino kje je bil v mašnika posvečen, kdaj ino kje služil novo mašo. Uže prvo leto po dovršenem uku mu samostansko življenje ni godilo, zatorej ga tedanji ljubljanski vladika Herberstein 1784. leta pošlje zopet v svet «duše past». kakor sam piše. Otec Marko Polilin, jezikoslovni razkolnik (sprachketzer). kakor ga imenuje Cojz; menih, kateri je eno tujo besedo za svoj slovar časi razcepil v dve. v tri sorodnega značaja ter tako isto svojim nastopnikom sled za seboj zmešal in delo grozovito otežil, ta mož je nekritično blodil slovenščino z drugimi narečji, a jezik z nevednosti onečedil z besedami, nevkusno ter zlo zmreže-nimi, izmed katerih velika množina še zdaj stoluje po naših knjigah; nalašč je molčal o Bolioriči, da bi sebe postavil za Kolumba slovenske slovnice, katero je zarobil vso po svojej pustej pameti ino pravopis v njej pokazil v krivopis. - 29S ~ - Vendar ni brez nobene zasluge za slovensko slovstvo, kateremu je poleg drugih knjig dal slovnico ino slovar; samo da je treba zelo pazno za njim hoditi. Obudil je prvi spečo iskro v Vodniku, katerega je izpodbadal, da se je goreče poprijel slovenščine ter poskušal v pesmih. Uže 1779. ino 1781. leta so bile natisnene Vodnikove prve pesniške poskušnje v Markovih «Pisani-cah od lepeh Umetnost« (v Ljubljani 1779 do 1781). Vodnik, ostaveljši samostan, bil je potem na kmetih, kjer je duše pasel; kajti od 10. malega travna 1784. leta do 15. sečna 1785. leta ga nahajamo na Sori za duhovnega pomočnika, od u. sušca 1785. do 1786. leta za subsidijarja ; od 12. grudna 1786. 1. do 17. vinotoka 1788. leta za kaplana v Ribnici, od koder je še to leto šel na takrat novic ustanovljeno bohinjsko pod-faro v Koprivniku ali v Gorjušah. Tukaj se je prvič načelo njegovo znanje s plemenitim ter zel6 učenim slovenskim mecenom, čegar imena hvaležni slovenski rod nikoli ne pozabi. Nekateri cel6 govore, da je po nagovoru tega blazega moža, ki je v Bohinji. v Javorniku etc. imel železni plavež, veliki vladika Brigido Vodnika semkaj poslal. Ta slovenski mecen je — komu je njegovo ime neznano? — baron Sigmund Cojz pl. Edehtein. Kopitar v svojem životopisu o njem tako govori: Baron Cojz je bil (1799. 1.) neoženjen. - ~ 299 star do 50 let,* ino tako zelo kostoboljav (po-dagrisch), da si je sam izmislil nekak stol na treh kolesih, na katerem se je vozil po 17. sobah svojega stanovanja v domačej hiši treh nadstropij. Bil je najstarejši sin ubozega, a delavnega trgovskega pomočnika, ki je z neprestanim trudom tako obogatel, da je pozneje ali pokupil ali v najem dobil vse železne tovarne po notranjej Avstriji. Ker je bil 40.000 gld. poklonil Mariji Tereziji, katero je takrat zelo stiskala sedmo-letna vojna, oplemenitila je hvaležna cesarica tega bergamskega milijonarja, ki se je imenoval poprej Mihael Angelo Zoja (tosk. gioja. dragi kamen), a pozneje Cojz, pl. Edelstein. Ko mu je odmrla prva žena. zaročil se je drugič z Ivano pl. Kapuzovo, vrlo Krajnico. ki mu je porodila Sigmunda, katerega je naučila izvrstno slovenski govoriti. Njegov oče se je pozneje preselil v Ljubljano, kjer je Sigmund hodil v prve učilnice, a potem ga je oče poslal v modensko viteško akademijo v Reggijo, ino potem je potoval po svetu. Bil je najbogatejši, najizobraženejši mož ljubljanskega mesta. Vsak ga je ljubil, česar je bil tudi resnično vreden. Najslajši posel mu je bila mineralogija ino metalurgija. Učen rastlino-slovec je bil tudi njegov 1800. leta umrši brat Karol. čegar ime še zdaj nosita dve kranjski * Porodil se je bil v Trstu 23. listopada 1747. leta ino je torej bil 11 let starejši od Vodnika. cvetlici: campanula ino viola Zois/i ter ena trava iz Indije, katera se tudi njemu na čast imenuje ■Zoisia*, kakor je tudi učeni mineralog VVerner imenoval Zoisit nekak epidot, katerega je bil na Koroškem prvi našel Sigmund, ki je vedno bil pripravljen, tudi vsako drugo slovstveno ali sicer koristno prizadevanje podpirati. Učeni profesor Abr. Jak. Penzel pripoveduje, da je v Kra-kovu imel za 300 gld. zastavljeni prelog ino knjigo Dijona Kasija. na strani z mnogimi opombami, pa da mu je Sigmund vse to rešil ino poklonil, da bi dalje prelagal. Od matere se je bil Cojz naučil izvrstno slovenski govoriti, ino ko uže več ni hodil v mestno gledališče, vendar je cesto vlaškim operistom naredil po kako slovensko pesen, da so poslušaci radostno ploskali, ko so z odra slišali domače glasove. Bil je tako vnet za slovanstvo. da je 4. oktobra 1795. leta Vodniku pisal: «Kader mi odpisujete, na nemški jezik nič ne pazite, nego kar mislite povedati, pišite, kakor vam pride v pero; jaz tudi tako delam, ter ni se trebe, drug druzega zaradi tega kaj sramovati. Razen Linharta, katerega je doletela ta sreča, ne more se pohvaliti nikdo izmed nas. niti Kumerdej ne, da bi samo eno nemško vrstico mogel napisati brez avstrijskega zavijanja. A to nair vender ne vpira, da se vmejemo — pa saj smo samo Slovani ter si prizadevamo za svoj materin jezik.» Ker baron Sigmund ni mogel iti nikamor z domu, hodili so k njemu vsi, ka- terim je kaj bilo do zanimljivih pogovorov: cesarski namestnik, vojni poglavar, prijatelji, tudi knez Metternich, celo veliki vojevoda Ivan. Kader so prišli popotni tujci -v Ljubljano, posebno Angličani, ter povpraševali, kaj se tukaj nahaja zanimljivega, hitro so ljudje vsacega napotili k baronu, kateri bode vedel vse povedati. Slovenskemu slovstvu je ta plemeniti gospod neizmerno pomogel, če tudi ni sam pisal, a vedno je pisatelje ljubeznjivo izpodbadal, vedno krepko podpiral ino z veseljem učil. Brez njega bi Slovenci ne imeli Kopitarja, ino brez tega učenjaka morda niti Miklošiča ne. Kopitar je bil namreč v S. šoli 1799. leta prišel v Cojzovo hišo učit njegovega netjaka in kader je ta uže odšel na Dunaj, ostal je še za plačevanega tajnika, knjižničarja ter nadzornika rudninske zbirke do 1808. leta. Slovanskega jezika se je poprijel pri Cojzu. kateri si niti preje niti pozneje ni držal tajnika, ino uže pri njem je spisal novoslovensko slovnico. (V Ljubljani 1808.) Brez Cojza bi Slovenci niti Vodnika ne imeli, vsaj tacega ne. kakoršnega zdaj slavimo. Sigmund je bil namreč od o. Damascena zvedel, ka je pesen o «za-dovoljnem Krajnci«, natisnena v «Pisanicah». Vodnikova, kateremu o njej pozneje piše: «na to pesen se naslanja vse moje upanj' . Krasota bohinjske doline, katera se more svobodno meriti z najlepšimi te vrste, navduševala je 35 let starega Vodnika, da seje krepko --302-- ino veselo poprijel dela. katerega potem ni položil iz rok, dokler mu ni smrt oči zatisnila. V tej dobi vidimo našega pesnika s trdno resnoto z razpotja stopiti na izbrano cesto življenja, na katero ga je zasuknila naravska lepota bohinjskega kraja, narodne pesni, nepokvarjeni planinski narod, s katerim je tukaj občil, in modrost njegovega plemenitega vkusno izobraženega prijatelja, s katerim sta si do smrti ostala zvesta. Da se je Vodnik uže poprej bavil s slovenščino, sve-doči neki njegov v mojih rokah rokopis. v katerem so besede, izreki in pripovedke o volkodlaku, o vodomci, o povodnjem moži, o Torki, o Mori, o rokovniku,'" o rojenicah, o urocih, katere je slišal uže v Ribnici. Cojzovi popisi bistro kažejo, kako se je nevtrudno izobraževal v raznih vrstah znanstva, posebno v slovenskem jezici ino v pesnotvorskej tehnologiji, v katerej sta mu bila Batteux ino Ramler voditelja; kažejo nam tudi, kako ga je Cojz seznanil z največjimi slovenskimi učenjaki tedanje dobe: z Linhartom, Kumerde-jem, Japljem itd., podpiral s knjigami, z odkrito- * Posebno zanimljivo mi je, kar piše o rokovniku (Vodnik piše: rokalnik): gewisse diebische schwarzkunstler, die Kindern die hande abhauen, deren Finger ihnen im Finstern, wie Kerzen leuchten,« ker iz tega vidimo, kaj upravo znači ime nekdanjih gorenjskih rokovnačev. Slišal sem tudi jaz pripovedovati, da tatje, posebno nosečim romancam režejo otroke iz telesa, da jim potlej roke njihove svetijo. srčnimi nauki ter vnčmal s prijateljsko besedo. Tako n. pr. mu 4. malega travna 1794. leta piše: «če pri vseh druzih za mesece (v pratiko) namer-jenih pesnih pokažete toliko izvirnosti, šaljivosti, resničnosti, prave pesniške mere — ino potrpežljivosti s kritiko — potem boste prvi kranjski pesnik — ali da bolje rečem, saj ste uže!» Tukaj Seje tudi seznanil z mineralogijo, ter je našel mnogo redkih stvari ino ž njimi obogatil zbirko svojega plemenitega pokrovitelja. Z grofom Francem pl. Hohenvvartom in slavno znanim propoved-nikom (pridigarjem) Jožefom Pinhakom je 1795. leta velicega srpana šel celo na Triglav, čegar najvišjega vrhunca vendar ni dosegel. V tej dobi je Vodnik začčl na svitlo dajati veliko pratiko na četrtini, katero je založil njegov prijatelj Vilhelm Korn v Ljubljani, ter natisnil Ivan Friderik Eger (1795., 1796. ino 1797. leta). Namera je bila, s to knjižico, ki jo ima vsak v rokah, med narodom širiti najpotrebnejše vednosti ; a tega dela misel se ni porodila v glavi Vodnikovej, ki je tačas bil na gorenjskih gorah, daleč od mesta, brez potrebnih pomočkov. Pra-tika je prišla tako na svet: Vodnik je namreč namerjal, izdelati slovensko zemljepisje, o čemer je poročil tudi Cojzu, ki se je o tej nameri pomenil z Linhartom ino jo sicer zelo pohvalil, a vendar tudi pristavil, da bi se zdaj še knjiži te vrste nikjer ne dobil založnik, niti bi se o svojih stroških ne smela tiskati, ker se je bati izgube, --- ;o+ ---- a tudi na zbiranje naročnikov bi zdaj še nikakor ne bilo misliti; torej bi najbolje kazalo, z enacimi spisi narod začeti izobraževati v pratiki. ki jo ima vsak rokah, ino katero bi uže davno bili radi na bolje predrugačili Kumerdej. Linhart ino Japelj, da jih ni zadržavalo prelaganje sv. pisma, jezikoslovstvo ino zgodovina. Baron Cojz mu v dopisu 20. sušča 1794. leta uže tudi podaja svoj črtež, po katerem pratiko vidimo res potem izdelano. Cojz mu je nakupil ter poslal potrebnih knjig, a Vodnik je v Ljubljano pošiljal za pratiko narejene spise v nemerjenej besedi ino v granesih, da sta mu jih pregledavala ino popravljala Cojz ino Linhart, kateri je bil za pratiko obljubil podati odlomek iz svoje slovanske zgodovine, kakor baron piše 24. malega srpana 1794. leta. ali uže v naslednjem listu mu oznanja žalostno dogodbo, da je Linhart umrl z naglo smrtjo, na katero je poleg drugih pisateljev i Vodnik poskušal storiti elegijo ali ° v soboto. Dokler so izhajale po dvakrat na teden, stale so za vse leto 3 gld., po pošti pre-jemane 6 gld.; a ko so hodile samo po enkrat na teden, bile so na pol leta po 1 gld., a po pošti dobivane po 2 gld.; posamezni listi so bili zmerom po 3 kr. nemškega števila. Izhajalo jih je vselej po pol pole v malej osmini; časi je bil priložen po 1 list, kateremu se je cel6 namerilo, da je na zadnjej strani prazen ostal. Drugemu tečaju je priložen tudi «Nauk, kako je koze staviti, v nemškem jezici pisal dr. Vincencij Kernj poslovenil Vodnik.* Umrle so konci 1800. leta, kajti izvestno je bilo naročnikov premalo. No-1 viškega uredovatelja imena sicer ne čitamo nikjer; vendar ni dvomiti, da je bil Vodnik, kakor uže od nekdaj pripoveduje staro poročilo, ino kar je razvidno brez druzih obilih svedočanstev uže iz tega. ker je naposled on sam poklonil več odtiskov vsacega letnika ljubljanskej • knjižnici, ter na en odtisk 1798. leta sam zapisal: «Dal Lublanskimu Bukvišu V. Vodnik s. r. pisavic 1812.» Vendar se more soditi, da zadnjo dobo ljubljanskih «Novic* Vodnik ni vsacega lista sam uredoval, kar svedoči mnogo slabejši jezik ino ogromne tiskarske pomote. Ali je imel od Egra kaj povračila za trud ali ne. baš ne vemo, a zdelo bi se, da nič ali vrlo malo. Niti nikjer ne moremo najti, ali je Sigmund Cojz tudi pri «Novicah* kaj izpodbujal ino svetoval ali ne; toda ker smo videli, da je zadnja leta tako glo- boko sezal v Vodnikovo delavnost, ba.š i v njegovo življenje, vriva se nam sodba, da tako važno, vsemu slovenstvu imenitno početje ni postalo brez barona Cojza. da je morebiti celo v njegovej prevržljivej glavi izpočeto. kakor poprej «Velika pratika«. V obče je žalovati, da nam leta Vodnikove največje delavnosti niso tako prozorna, kakor je želeti, ker ne dostaja dopisov, kateri so nam v bohinjskej dobi razodeli toliko zanimljivih stvari. Naš Vodnik je tudi pomagal delati možem, kateri so v zadnjem desetletji 18. veka stopili v društvo. da bi sveto pismo novic preložili na slovenski jezik, ino konsistorija ga je cesto postavila za knjižnega censorja. Njegova delavnost je bila tako raznovrstna, da je 1799. leta celo kuharske bukve preložil iz nemškega na slovenski jezik. Več prijateljev, med katerimi baron Cojz mislimo da ni bil najzadnji, pregovori Vodnika, da je v 48. letu svoje starosti prvič zbral ino dal na svitlo pesni zložene od 1780. do 1806. leta, kar se je zgodilo 1806. leta po imenu: «Pesme za pokušino« v Ljubljani pri Ivanu Recerji. V tem zvezku na 46 straneh male osmine čitamo 18 pesni: «Pesma na moje rojake« (pozneje »Dramilo«); «Na sebe« (pozneje = Napitek«); «Zadovoljni Krajnec«; «Novo leto»; -Napisi za mesece« (pozneje «Stara pratika«); «Vršac«; «Predgovor na Ljubljanske .Novice'»; »Vošenje novega leta«; «Novo leto 1798»; «Novo leto i 799., 1801»; «Novo leto 1802»; «Kos ino sušeč»; «Sraka ino mlade»; «Nemški ino krajnski konj»; «Petelinca»; «Plesar»; «Star pevec, ne boj se peti». V teh pesnih razen «Zadovoljnega Krajnca* ne nahajamo nobene druge iz Markovih časov, katere je Vodnik srečno prebil, vesel, da jih ni bilo uže. Zdi se celo, da je bil s to mladensko dobo malo nejevoljen, ker ga je bil nevkusni učitelj Marko tako daleč zasuknil s pravega poti; kajti nekatere teh pesni kažo, da so vendar storjene uže pred 1780. letom, kakor v Kastelčevej zbirki njegove ostaline svedoči drugi list rdečega čisla, kjer je naslov, katerega je pozneje hotel napisati na svoje zbrane pesni, iz početka tak: «Pesne od 177 . (kaj je prvič stalo za drugo sedmico. ne moreš citati) do 1806», potem popravljeno: «Od 1780 do 1806», kakor bi hotel iz svojega pesniškega življenja izbrisati vse, kar se je godilo pred 1780. letom. Ko je 1806. leta umrl poprejšnji gimnazijski prefekt Florijan Tlian-hauser, opravljal je Vodnik tudi to službo nekaj časa. 1807. leta je natisnil narodno pesen: «Pegam ino Lambergar» (Das Turnier zwischen den beiden Rittern Lamberg und Pegam), spredaj z nemškim predgovorom ter na strani slovenskih granes tudi z nemškim prelogom iz peresa Ivana Antona Zupaniiia. Ko je bil po novem učilnem črteži na gimnazijah za vsak uk postavljen svoj učitelj, dobil je Vodnik v listopadu 1807. leta na ljubljanskej gimnaziji zemljepisje ino zgodovino, ter je spisal majheno a izvrstno učil no knjigo: «Geschichte des herzogthums krain, des gebiethes von Triest und der grafschaft Gorz». To delo ni od nikoder prepisano ali posneto, nego izvirno po Vodnikovem svojem preiskovan j i, Velicega srpana 1806. leta je bilo namreč krajnsko deželno poglavarstvo po naročilu c. kr. dvorne pisarnice učiteljem c. kr. ljubljanske gimnazije ukazalo, po izgledu neke knjige o avstrijskej zgodovini spisati kratko zgodovino krajnske zemlje, za kar se je obetala nagrada. To delo prevzame Vodnik, če tudi takrat samo še učite j poeziji, ter uže 28. vinotoka 1807. leta dovršen rokopis položi pred c. kr. vo-diteljstvo ljubljanske gimnazije s prideto vlogo, pod katero je podpisan: <■■ c. kr. javni učitelj poetiki ino prihodnjič zgodovini«. V tej vlogi obeta, ako se mu ukaže, do konca prihodnjega šolskega leta svoj spis tako dopolniti, da bode knjiga mogla potem tudi tržaškej ino goriškej gimnaziji služiti, kajti v prvem osnutku svojega dela je govoril samo o glavnih dogodbah, katere Trst ino Gorico vežejo s kranjsko zemljo. To mu dvorna pisarnica res naroči, ker bi posebna tržaška ino goriška zgodovina sama bila premalo važna, pre-ubožna, kar se je prosinca meseca 1808. leta oznanilo Vodniku, kateri je potem prosil, da bi mogel preiskati arhiv kraj tiskih stanov, ino dovolilo se mu je. Uže 1808. leta kimovca meseca poda v rokopisu predelano knjigo, ki se je prvič --- 314-- natisnila 1809. leta na Dunaji v zalogi učilniških knjig pri sv. Ani v Ivanovih ulicah. Svet je mislil, da Vodnik dobode za nagrado zaslužno svetinjo, pa ni bilo nič, ker je po tedanjih vojnih zmešnjavah krajnska zemlja padla Francozom. To Vodnikovo zgodovino je pozneje za drugi natisk profesor Richter podaljšal do 1820. leta. Ko se je začela vojna, izda naš pesnik pre-slovenjene Kollinove brambovske pesni s krepkim predgovorom 1809. leta. Narod se jih je bil hitro poprijel, ter jih še 1828. leta prepeval, kakor Vodnikov životopisec v ilirskem listu (1828., Nr. 2.) svedoči. Po dunajskem miru se je naša dežela združila z novoustvarjeno, pod Francoza spadajočo Ilirijo, ino bile so tudi vse predrugačene učilnice v Ljubljani, stolnem gradu nove pokrajine. Bistri vid Napoleonov je razumel iz množice mahoma najti sposobne može. ino tako je bil tudi Vodnik postavljen za voditelja latinskim, prvim (normalnim) ino delavskem učilnicam. V tej dobi je na svitlo dal tri knjige, vse istega leta, ino to: «Pismenost ali gramatika za prve šole (v Ljubljani pri Leopoldu Egru)». Iz te slovnice so se pod francosko vlado po latinskih šolah učili slovenščine, kar je bilo ukazano s temi besedami: «Les cours d' etude dans les ecoles primaires auront lieu dans la langue du pavs-. Arrete re-latif a 1' organisation de 1' instruction publique, --3'S --- 4. juillet 1810. (V Telegr. off. 10. oct. 1810.)»* V predgovoru te knjige piše Vodnik: «Porečeš čemu pa mi bo? Sej znam po naše govorit. — Govorit znaš, al spravno govoriti in spisati morebit ne. Nemci, Lahi, Francozi dajo svojim otrokam nar-pred svojo domačo pismenost za pervi vuk, deslih znajo nemško, laško, francozko. Za kaj? — Za to, ki je treba začeti vse navuke z' tisto besedo, ktero nas je mati vučila. V ti se otroci lahko in hitro navadio pismenje znadnosti. To je perva stopna k' vsim višjim vučenostam». Za predgovorom sledi pesen: «Ilirija oživljena«. Celo suhoparni, a sicer slavni, mnogozaslužni slovni-čar, pokojni Metelko, v Vodnikovega spomenika spisu (str. 91.), v katerem piše: «Ker želimo ranj-kimu Njemu o Slovencih brez mere zasluženo čast očitno skazati, bomo letos 3. svečana Njegov stoletni rojstni dan slovesno obhajali* o tej pesni ves navdušen govori: «Nima svoje enakosti v osegi in osodi. Skorej bi smeli reči, da ga ni Slovenca med izobraženimi, kteremu bi ta neprecenjena pesen ne bila že večkrat ogrela serca». Ta pesen je bila pozneje malo ne povsod potrgana iz Vodnikove slovnice, jaz sem v rokah imel jedva, tri, štiri odtiske, v katerih sem jo še videl. Druga, to leto natisnena Vodnikova knjiga je: «Keršanski navuk za Ilirske dežele, vzet iz * Te novine 30 v Ljubljani izhajale iz uredovanja slavnega francoskega pisatelja Charles Nodier. katekizma za vse cerkve francozkega cesarstva«. Spredaj je cesarski ukaz, potem svete zgodbe, keršanski nauk, zadnjič sosednji ino poljski na-vuk; a tretja: «Početek gramatike, to je pismenosti francozke gospoda Lhomonda. (Elemen. de la grammaire frangaise par' L' Homond.) Za latinske francozke šole v Ilirii. >> Dalje je 1812. leta na svitlo dal knjižico: «Abeceda ali Azbuka za perve šole«.* Poslednjič je 1818. leta na slovenski jezik preložil, kakor pisatelj v svojem predgovoru sam pripoveduje: «Babištvo ali po-rodničarski vuk za babice, spisal dr. Janez Ma-tosek, c. kr. učenik porodničarstva na visoki šoli in zdravnik v porodnišči«. Pozneje ni Vodnik nič slovenskega natisnil. Vrnimo se k «Iliriji oživljeni«, ki je imela tolik učinek v Vodnikovo osodo. Natisnena je bila tudi v novinah: «Telegraphe officiel« 31.malega srpana 1811. 1. v 61. čislu z latinskim pre-logom na strani. Nodier o njej govori: «L' amour de la patrie respire dans chacun de ces vers et c' est un feu sacrč, qui echauffe, anime la piece entiere.« Ko so naše dežele zopet prišle pod avstrijsko krono, bil je Vodnik puščen iz službe zaradi «Ilirije oživljene«, ker se mu je očitalo, da je bil Francozom ino Napoleonu preprijazen. * V največjej delavnosti torej vidimo Vodnika med 39. ino 42. letom, ko je izdajal «Novice», ter zdaj med 53. ino 54. letom svoje starosti. Slovenci Vodnika branijo, da ni bil nikoli Avstriji nezvest. Dr. Costa v Vodnikovem spomeniku (str. 6.) govori: «Kako so Vodnika zel6 razumeli, ako so mislili, da je protiven avstrijskej a posebno prijazen francoskej vladi. svedoči njegov izvrstni prelog cesarske pesni: «Gott erhalte Franz den Kaiser», ter tudi poprejšnjej pesni nasprotno zložena (