avtorica pa je uvedla tudi nekatera za etnologijo nova področja, npr.: o vrednotenju doma in domačega kraja, o odnosu do živine, o odnosu do dela, do kmečkega poklica, do zaposlitve, o pomenu in vrednotenju dela v stiski, o odnosu vaškega in družinskega okolja do zaljubljencev, o gmotnem in osebnem vrednotenju zaročencev, o odnosu do smrti in umrlih, o vrednotenju osebnih lastnosti v družini, mnenja o spolnosti, o odnosu staršev do šolanja otrok, o odnosu do skupnostnih meril, o odnosu do starejšega izročila, do gospodarskih in družbenih sprememb, do nekaterih zgodovinskih osebnosti, o pomenu prijaznega govora, o odnosu do alkohola in alkoholizma, mnenja o opito-sti, o odnosu do samo-morilnosti, do verskih naukov, o pomenu vere, o potrebnosti vere, o ločitvi cerkve in države, o odnosu do duhovščine in duhovniškega poklica. Za nekatera vprašanja je avtorica prebivalce posebej anketirala in z iz-
sledki opremila svoja razmišljanja. O vseh teh vprašanjih je seveda nemogoče pisati enako poglobljeno, zato je knjiga heterogena tudi v tem pogledu. Vendar pa je za delo v celoti značilno, da avtorica raje žrtvuje sis te mati čn ost, kakor da bi zmanjšala pestrost dragocenega gradiva, in to se ob koncu pokaže kot njegova kvaliteta. Tako kakor za vse dosedanje delo Marija Maka-rovič je tudi za to knjigo značilna avtoričina izvirnost v več pogledih.
V Pred gradu je ponovno uveljavila svojo posebno delovno metodo, ki zahteva dolgotrajno bivanje v preučevanem kraju, vživljanje v živ-ljenski ritem prebivalcev, opazovanje z udeležbo, zbiranje podatkov z usmerjenimi in neu-smerjenimi pogovori in anketami o izbranih vprašanjih. Ta metoda je sicer v etnologiji splošno znana in tudi drugi etnologi »se udeležujejo in opazujejo«, a do te mere je pri nas ni razvil nihče. Ta
»mikroetnološka monografija« je pred nami kot možen zgled idealne etnološke monografije, ki obsega vsa področja od materialne do duhovne kulture — vse, kar je za kraj in njegove prebivalce značilno, in to od najgloblje dosegljive preteklosti do danes. Monografije spod peresa Marije Makarovič so tako tudi najdosiednejša uresničitev cilja, ki so mu bile namenjene Vprašalnice I—XI Etnološke topografije slovenskega etničnega ozemlja. Ob knjigi Predgrad in Pred graj ci bi se lahko razvil koristen pogovor o avtoričini metodologiji, selektivnosti gradiva in utemeljenosti zaključkov, še posebej, če bi potekal kot nadaljevanje pred leti začete razprave o etnoloških monografijah. Vendar pa je za oceno njenega dela veliko pomembnejše spoznanje, da slovenska kmečka kultura nepreklicno zginja in da so raziskave, ki jo ohranjajo v tako živi in raznovrstni podobi, neprecenljive. Mojca Ravnili
NOVA PLOŠČA SLOVENSKIH LJUDSKIH PESMI SLOVENSKE LJUDSKE PESMI IN GLASBILA II TITB. LP 2510103, sterco
V novembru je izšla dolgo pričakovana druga plošča lz serije Slovenske ljudske pesmi in glasbila. Kakor prva je tudi ta delo Mire Omer-zel-Ter le p, Matije Tr lepa in Bogdane Herma-nove. Terlepova sta prispevala instrumentalni del, Bogdana Herman pa vokalni. Plošča vsebinsko dopolnjuje prvo, ki je izšla leta 1982 in je vsebovala večinoma pri-80 povedne pesmi.
Na plošči je posnetih sedemnajst pesmi z vseh koncev Slovenije: Primorske, Gorenjske, Dolenjske, Prekmurja, Bele krajine in Štajerske. To so v glavnem balade, ki jih pri nas ne poznamo več ali pa se jih spominjajo in jih znajo zapeti le še redki posamezniki. Predstavljena glasbila se omejujejo na ci-tre in na doma izdelana, preprostejša glasbila: bordunske in violinske
citre, boben, ustne orglice, rog, pojoča žaga. zvončki, gudalo, čivink in buče. Strokovni komentar v obliki obsežnejšega priloženega teksta v slovenskem in angleškem jeziku je pri-prispevala Mira Omerzel -Terlep. Uvodni besedi o zgodovini in razvoju ljudske glasbe na Slovenskem in njeni interpretaciji sledijo podrobne razlage vsake pesmi in slike z opisom glas-
bila. Na notranji strani ovitka so tudi besedila vseh pesmi.
Z ovitka plošče zvemo, da jo je prav tako kakor prvo izdala Produkcija gramofonskih ploča Rad i o-tele vi z i j e Beograd. Pri tem se nehote sprašujemo, kako je mogoče, da takšno ploščo založijo in izdajo v Srbiji, v Sloveniji pa naše gramofonske hiše za slovensko ljudsko glasbo (očitno) nimajo posluha. Posebno še zato, ker plošče iz serije Slovenska glasba, ki jih skupaj
z založniško hišo Ileli-don načrtujejo sodelavci Sekcije za glasbeno narodopisje Inštituta m slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, izhajajo neredno in v večjih časovnih presledkih. (Doslej sta izšli plošči za Porabje in Koroško.) Tako ostajajo te štiri plošče edino, kar lahko pokažemo tistemu, ki ga zanima ljudska glasba na Slovenskem, In prav tako kakor prva iz serije Slovenske ljudske pesmi in glasbila in
kakor izvirni zvočni primeri s Porabja in s Koroškega je tudi ta plošča prišla med nas skromno, tiho in skoraj neopazno, brez reklame ali obvestil v dnevnem tisku ali (kako pregrešna misel, reklamirati tako ~neko-mercionalno« ploščo) po televiziji. Pač pa jo bomo nedvomno zagledali v izložbenih oknih v Času prihodnje kmečke oh-ceti, ker se bo takrat lepo ujemala z razstavljeno gorenjsko nošo...
Nives Sulič
Fran jo Baš
STAVBE IN GOSPODARSTVO NA SLOVENSKEM PODEŽELJU Ljubljana: Slovenska matica, 1984. — 382 str.: ilustr. — (Razprave in eseji; 28)
2e lep Čas je med bralci knjiga, ki kljub svoji strokovni naravna-vi ne bi smela biti širše prezrta, še manj pa pozabljena. Pri Slovenski matici so v zbirki Razprave in eseji izdali knjigo Franja Baša Stavbe in gospodarstvo na slovenskem podeželju. Gre za izbrane etnološke spise enega od raziskovalcev, ki je poma-fial oblikovati sodobno slovensko etnološko vedo; spise je uredil njegov sin Angelos Baš in opremil tudi s Potrebnimi in koristnimi opombami.
Knjiga, kakršna je nastala 7. izborom etnološ-
kih
spisov Franja Baša,
Ponuja bralcu mnogole-re dragocenosti. Najprej sodobniku razkriva presto ali sploh neznano; medtem ko je prepričan, aa se na področju njegove vede dogajajo bistvene stvari šele danes, c sodobnik ob lakih
knjigah prepriča, da je bilo marsikaj že rečene-ga in obdelanega. Baše v i izbrani spisi nedvomno kažejo tako presenečenje, saj sedanja urejena strnjenost njegovih razprav, objavljenih po različnih publikacijah, pravzaprav šele odkriva celovitost njegovega znanstvenega delovanja na področju etnologije. Ne kaže pa samo celovitosti, temveč tudi znanstveno širino, prav tako pa tematski obseg, ki je pritegoval Baševo raziskovalno pozornost in zanimanje.
Izbor etnoloških spisov Pranja Baša, ki jih je izbral njegov sin dr. Angelos Baš in jih v knjgi naslovil s Stavbe in gospodarstvo na slovenskem podeželju, prinaša nekaj čtiva, ki je slovenske narave, v glavnem pa je teža na tistem Ba-ševem delu, ki se nanaša na ustrezne raziskave v ožjem slovenskem (re-
gionalnem) prostoru, na področju slovenske Štajerske. Kompleksno Študijo predstavlja uvodni spis, ki je splošnega slovenskega pomena, ukvarja pa se z zgodovino stanovanjske hiše na Slovenskem. Franjo Baš ta spis utemeljuje s konkretnimi raziskavami hiše v Kropi, rudarske hiše v Idriji, kubanskega hrama na Kozja-ku, Dravčarjeve dimnice na Pohorju in kmečkega pohištva v Podravju in Pomurju. Kar oblikuje Baševe raziskave, je zgodovinska poglobljenost v obravnavano snov, poleg tega pa je upoštevanja in današnjega posnemanja vredna tudi znanstvena preciznost, ki jo je Franjo Baš uveljavljal pri svojem delu.
Sicer so pa to sploh značilnosti celotnega Baše-vega opusa. V knjigi Stavbe in gospodarstvo Q1 na slovenskem podeželju