V NEDELJO 21. JUNIJA ob 4 uri popoldne bo “DOMAČA ZABAVA” v “SLOVENSKEM DOMU”, ulica General Cesar Diaz 1657 na Paternalu, na kateri zabavi bo poleg običajnega petja tudi
komična spevoigra “SNUBAČI”
SLOVENSKI UST
CORREO ARGENTINO TARIFA REDUCIDA Concesión 1651	Periódico de la Colectividad Yugoeslava Registro Nacional de la Propiedad Intel ectual No. 032878.	NAROČNINA: i Za vse ameriške države in za celo leto $ arg. 7.—; za pol leta § arg. 4.—
Dirección y Administración: GRAI*. CESAR DIAZ 1657, U. T. 59 - 3667 - Bs. Aires.	AÑO (Leto) XIII. BUENOS AIRES, 19 DE JUNIO (JU,NIJA) DE 1942 Núm. (Stev.) 23	
		
Angleško-ruski pakt
Velepomemben dogodek preteklega tedna je bil dogovor, podpisan med Anglijo in Eusijo z odobrenjem Amerike, kar znači torej skupno pogodbo glavnih predstavnikov zavez-
!¡ff
Boji na ruski fronti
STRAHOVITI BOJI ZA SEBASTOPOL — RUSI KRČEVITO DRŽE SVOJE POSTOJANKE _^	’
JAJO BESNE NEMŠKE NAPADE — BREZUSPEŠNI NEMŠKI POSKUSI, DA BI PREDRLI FRONIO
PRI HARKOVU
Že dva tedna se nemške in romunske čete zaganjajo proti Seba-stopolu, črnomorski trdnjavi, ki jo ruska vojska z občudovanja vredno hrabrostjo in vztrajnostjo brani pred številčno mnogo močnejšim sovražnikom. General Mannstein si na vso moč prizadeva, da bi to trdnjavo, ki je kakor trn v desnem boku nacistične armade, zavzel in, kajpada, prav nič ne obrajta strahovitih zgub. ki so jih že doslej utrpele nemške in romunske čete, ki napadajo skoro brez prestanka. Sebasto-polske utrdbe so izpostavljene neprestanemu bombardiranju nemške artiljeri.je in letal, in je res skoraj neverjetno, da morejo posadka in prebivalci vzdržati tak totalitarni
Winston Churchill
nikov v kolikor se vojna nanaša na Evropo.
Morda je kdo kaj presenečen radi tega, kako da stoji Amerika le z '“odobrenjem” ob strani, in da ni naravnost tudi soudeležena v paktu. Toda poznavalcu političnega položaja je takoj jasno, da je dogovor usmerjen le na evropsko vojno in na položaj po dobljeni zmagi, kjer je Amerika zainteresirana le indirektno, in je torej njena soudeležba nepotrebna.
Pakt je bil podpisan žs pred tremi tedni. Toda to pot je ta dogodek ušel paznemu očesu žurnalistov, kar je bilo pač v interesu pogodbenih držav.
Kaj je smisel tega dogovora?
Najpoprej brezpogojna in neomejena medsebojna pomoč v času sedanje vojne. To je potreben odgovor raznim dvomljivcem, ki jih je tudi med nami nekaj, kateri so še vedno sumničili Angleže, da jim ni mar za Ruse. Sicer je bilo že javno znano, da so poslali Angleži velikanske množine bojnih potrebščin na Rusko, zlasti tankov in letal, katerih je Rusija V) lanskih bojih premnogo izgubila; toda še vedno se je dobil kak dvomljivec, ki je trdil drugače. Med tem, ko mi čitamo poročila o tem dogovoru, so se že izkrcale velike množine orožja, ki so jih angleški in ameriški konvoji pripeljali v Murmansk in Arhangelsk ter založili za prvo potrebo Leningrad, da bo vzdržal v najhujši preskušnji, ki ima priti nanj v najkrajšem času.
Drugi važni del dogovora je glede sklepanja miru. Obe podpisnici sta sprejeli dogovor, da ne bodo ne Rusi ne Angleži pustili na ledu svojega tovariša, če se ji ponudi kaka ugodna prilika za ločen mir. Tudi v tej točki je vladalo nekaj nezaupanja. Nekateri so spet sumničili Angleže, da bi Ruse kar hitro predali, če bi imeli priliko, da svojo kožo po ceni rešijo. Kdor pa ima kaj pogleda v politična dogajanja, ve da so imeli Angleži lani v majniku, pred navalom na Rusijo, odlično priliko, da tedaj mir podpišejo, in ‘‘dajo Nemcem roko za boj proti Rusiji.” Saj to je bil ravno smisel Hessovega obiska na Angleško. Angleži so se tedaj kavalirsko zadržali, kakor tudi Rusi' pred nekaj meseci, ko je Hitler poskušal, če bi sê dalo “medveda” pridobiti za mirno poravnavo spora, a so tudi Rusi tedaj
gladko odklonili nemška sladka obetanja. Sedaj sta se pa obe državi brezpogojno obvezali, da ne bo nobena sprejela nikakih separatnih mirovnih razgovorov dokler ne bo Hitler na tleh, kar je za Nemce nič manj trda bunka kot tisoči tankov in letal, ki gredo sedaj na Rusko iz svetovnega arzenala.
Tretja točka se pa nanaša na po-
■
f
Osip Stalin
ložaj, ki ga bo prinesel mir.
Najbolj pereče vprašanje je bilo, kako pridobiti sopodpisnici za bodoči mir, ki naj upošteva tudi osnovne pravice malih narodov, katere je sedanja vojna vihra posula pod razvalinami. Tudi v tej točki je bil dosežen zadovoljiv sporazum. Rusija se je odrekla svojim teritorijal-nim zahtevam nasproti baltskim državam in Poljski za protiuslugo Anglije, da v tekočem letu odpre “drugo fronto”. Prav tako sta se pa tudi obe državi podpisali, da bosta spoštovali pravice vseh prijateljskih narodov in da se ne bosta mešali v notranje zadeve nobene teh dežel.
Ena pre važnih zadev je pa tudi, kaj napraviti s premaganim sovražnikom. V tej zadevi j c bilo dogovorjeno, da bodo z Nemci in njihovimi sokrivci storili tako, da jim bo enkrat za vselej minila volja, da še kdaj sprožijo vojni vihar.
Veljavnost dogovora je določena za dolgi rok, in sicer dokler ne bo sporazumno sprejet nov dogovor. V slučaju, da bi o tem ne bilo vprašanja, je veljaven 20 let, nakar ga lahko odpove ena ali druga država.
Ta diplomatski dogovor je razčistil politični položaj v vrstah zveznih držav in ni dvoma, da bo to imelo velik upliv na nadaljni razvoj vojnih dogodkov, zlasti pa na mišljenje nemških voditeljev, ki sedaj jasno vedo, da je slepomišenja konec.
vojni pekel, kakor ga je nacistični vojskovodja organiziral proti Seba-stopolu.
Nemcem se je sicer posrečilo zavzeti, kakor zmagoslavno zagotavlja Berlin, nekatere utrdbe pred samim mestom, toda obrambe doslej niso mogli zlomiti.
Ker je bil položaj obleganega Se-bastopola že nekoliko kritičen, so ga Rusi olajšali s tem, da so^ severno od mesta izkrcali mornariške čete, ki so začele napadati Nemce od za-daj.
Nemci so sprožili napad tudi na harkovski fronti, z namenom, da jo
prodrejo in vdere j o dalje proti vzhodu v smeri proti Kavkazu. Tu jim je Timošenko spet pokvaril račune s protinapadi izvršenimi ob pravem času in s takšnim uspehonie, da je nemška ofenziva kmalu odje-njala.
Zanimivo je, da so ameriški .veliki avijoni bombardirali pretekle dni romunske petrolejske vrelce, ki zalagajo, nacistično vojsko z nafto. Nemci previdno molče o tem napadu, ki predstavlja direktno ameriško pomoč ruski vojski v njeni orjaški borbi proti totalitarnim vpad-nikom.
Bitka na Sredozemskem morju
Ko sta ta teden dva velika angleška konvoja plula po^redozemskem morju, eden v Smeri iz Aleksandrije proti Gibraltarju, drugi pa iz Gibraltarja proti Malti in Tobruku, se ie vnela huda pomorska in letalska bitka, ki je trajala par dni. Italijani in Nemci, ki imajo svoja letalska oporišča na italijanskem jugu, so ta konvoja izvohali in vrgli proti njima svoje bombnike.
O izidu te velike bitke doslej še niso znani zanesljiva podatki. Italijani in Nemci se hvalijo, da so iz-vo.ievali velikansko zmago in potopili celo vrsto vojnih in prevoznih ladij, Angleži pa trde, da so sicer izgubili nekaj brodov, vendar pa da so prizadejali sovražniku občutne izgube in srečno izročili vojni ma-terijal tako v Tobruku (kjer je bil zelo potreben radi sedanje totalitarne ofenzive v Libiji) in v Malti.
Tako bo treba storiti!
Angleški poslanec Graham je v spodnji zbornici postavil zunanjemu ministru Edenu sledeči dve vprašanji:
Ali se bo angleška vlada pobrigala za to, da se po vojni vklenejo v prisilno delo vsi člani nemške nacistične sctranke za kazen, ker so nacisti uvedli prisilno delo za vse Poljake od 16 do 60 let starosti? Ali ne misli angleška vlada, da bi bilo treba po vojni zapreti za dolgo vrsto let vse nacistične filozofe, ki širijo nacistično filozofijo, nacistično geopolitiko in rasne teorije, da se tako kaznujejo številni zločini, ki so jih Nemci izvršili nad ogromnim številom poljskih intelektualcev?
Eden je, med odobravanjem celokupne zbornice, izjavil, da je eden izmed glavnih namenov angleške vlade kaznovati Nemce za vse zločine, ki so jih izvršili ne samo ra Poljskem, marveč v vseh zasedenih drža-! vab Evrope.
Velika Britanija in naša država
V znak priznanja za uspešno borbo, H io rarodna vojska general? Draže Mihajloviča vodi proti totalitarnim vpadnikom, je vlada Velike
Britanije sklenila pred nedavnim povišati svoje zastopništvo pri jugoslovanski vladi na stopnjo veleposlaništva, ambasade. S tem je hotela tudi izpričati svojo vero v zopetno vstajenje naše države. Novi angle- i ški ambasador g. W. Rendel je 15. j t. m. izročil svoja poverilna pisma j kralju Petru II. v posebni avdijenci.
Krvavi boji v Jugoslaviji
Vesti, ki prihajajo iz naše države, javljajo, da se je borba proti Nemcem, Italijanom in vstašem spet razširila iz zapadnega dela Srbije v gorovite predele Bosne in Hercegovine ter v Dinarske Alpe, v Dalmaciji. Tako sovražniki kakor tudi naši narodni borci, ki jih vodi general Draža Mihajlovič, so utrpeli v krvavih spopadih tekom zadnjih dni težke zgube. V enem izmed teh spopadov se je našim posrečilo zajeti 1.500 totalitarcev, eno popolno topniško baterijo in municijo.
Samo Italijani imajo v Jugoslaviji 17 divizij, poleg tega se pa tepejo proti voiski Draže Mihajloviča še Nemci, Madžari in hrvaški ter srbski prodanci.
Dr. Momčilo Ninčič
je jugoslovanski narod zmerom gledal bratski narod, ki mu je vedno pomagal v njegovi težki borbi za obstanek. ’ ’
Jugoslavija in angle* ško-ruski pakt
Povodom sklenitve nad vse važnega dogovora med Rusijo in Veliko Britanijo, o katerem obsežno poročamo na drugem mestu, je jugoslovanski zunanji minister dr. Momčilo Ninčič dal naslednjo izjavo:
“Ta le zveza, ki zagotavlja trdno in tesno sodelovanje med Veliko Britanijo in Sovjetsko Unijo, daje popolno jamstvo za zmago zedinjenih narodov in predstavlja osnovo za ohranitev stalnega miru v Evropi in po vsem svetu. Odločnost in vztrajnost naroda Velike Britanije sta dobro znani, Sovjetska Zveza pa je pokazala čvrsto vodstvo in solidnost svoje vojaške sile tako, da se ii divi ves svet. Organizirana moč feh dveh velikih sil uliva zato vsem zedinjenim narodom trdno prepričanje, da se bo ta krat dobila ne samo vojna marveč tudi mir. Tesna -družitev teh dveh mogočnih držav bo naredila velik vtis na jugoslovanski narod. V svoji borbi za samostojnost in svobodo je naš narod zmerom imel svoje oči uprte v moč Zelike Britanije in v modrost nje-lih voditeljev. V Sovjetski Zvezi pa
Nov jugoslovanski poslanik v Rusiji
V Kujbišev je prispel novi jugoslovanski poslanik pri ruski vladi g. Stanoje Simič. Na postaji so ga sprejeli zastopniki sovjetskega komisar i j ata za zunanje zadeve, osobje našega poslaništva in grški minister Pipinelis.
TUDI NJE BO ZADELO
Nezaslišne so strahote, katere so ooeeli in še počenjajo Nemci nad Čehi, kateri skušajo s svojim odporom dokazati pravico do svoje svobode. Za atentat na Heidrieha je bilo doslej ubitih v maščevanju že ?50 Čehov obojega spola. Zadnje vesti pa poročajo, da je število nedolžnih žrtev že prekosilo 400. Najbolj barbarsko pa je bilo, kar so storili z malim mestom Lidiee, ki so bile osumljene, da je od tam prišel atentat. Kraj, ki je imel 12.000 ljudi, je bil zbrisan z zemlje in iz vseh listin. Vsi moški so bili postreljeni, ženske odpeljane v koncentracijska taborišča, otroci pa izročeni tujim rokam v nasilno potujčenje^ Tako je “maščevanje” krutih zatiralcev nad brezbrambnim narodom. Kaj bodo pač s tem dosegli?
Češki zastopnik Beneš je javno dvignil glas in zahteval, da naj se nad Nemci to dejanje krvavo maščuje. Kar sp oni napravili z Lidica-mi, to naj storijo zavezniška letala s kakim nemškim mestom. Kadar pa bo prišel dan obračunov, “bomo pa že vedeli kdo je Neurath in njegovi sodrugi, da bodo pravično plačali mero svoje hudobije, zagrešeno nad brezbrambnim narodom”, tako je napovedal voditelj Čehov.
V LJUBLJANI POKAJO BOMBE
Kakor po vseh krajih Bosne, Črne Gore, Hrvatske, tako tudi v Sloveniji se narod noče pokoriti zasedbenim oblastem, temveč se jim povsod protivi.
V Ljubljani je te dni nekdo vrgel skozi okno neke restavracije bombo. Italijansko poročilo pravi, da ni bil pri tem napadu nihče ubit, pač pa pet oseb ranjenih.
To restavracijo, katere ime ni najedeno posečajo skoro izključno Italijani in častniki italijanske garnizije.
\
Köln v razvalinah
Pretekli teden je to nemško največje porensko mesto, ki ima milijon ljudi zadela teška preskušnja. Brez strehe je ostalo, kakor poroŠa-jo, 60.000 ljudi. Porušenih delno ali pa do tal, je bilo 50 tovaren, s čemer je zelo občutno prizadeta nemška vojna industrija, ki je pa še več škode utrpela v sledečih napadih na druga mesta, zlasti Essen.
JAPONCI NA ALEUTSKIH OTOKIH
Od Aljaske, ki je najsevernejši del Severne Amerike na Zapadli, se vleče dolga veriga otokov proti polotoku Kamčatki, kjer ruska Sibirija seže najdalje v Tihi Ocean. Na tistih otokih, ki so last Severne Amerike, stoji važna pomorska in letalska postojanka Dueh Harbour, na katero so navalili Japonci pred tednom, pa so odnesli krvavo butico. Toda kakor lovec, ki ga je sram priti prazen domov, si ustreli vsaj vrabca, da dokaže da je dober strelec, so tudi Japonci hoteli nekaj pokazati iz tega vojnega pohoda. Navalili so na nekaj otočičev, katerih nihče branil ni in iz tega postregli svojim pajdašem, da je bil njihov vojni pohod uspešen. Sedaj jim je pa prav prišla gosta megla, katera ovira očiščevalna dela Ame-rikancev na tistih otokih, da se Japonci v megli skrivajo.
no cest opremljenih z vsemi sredstvi modernega prometa, da se takoj lahko prepeljejo čete iz enega konca do drugega. Za obrežjem, ki je utrjeno na podlagi izkustev dobljenih v sedanji vojski, sta še dva obrambna pasova v notranjost dežele, o-premljena s kanoni in vojnimi pripravami, ki so jih tja pripeljali iz Maginotove in Sigfridove črte.
Zato ni dvoma, da bo težavna naloga, kako vdreti v ta železni obroč.
Toda Angleži pa tudi imajo glavo in svoje načrte. Da bi Nemcem dali več opravka, so jih domislili, da so še drugod vrata v Evropo in je sedaj Hitler v skrbeh, če ne bodo ooskušali vdreti v Nemčijo skozi Italijo in tam postaviti novo fronto.
Trezni opazovalci položaja dobro vedo, da je uresničenje druge fronte zares riskantno početje, za katero je treba ogromne množine ladij. Prav to je na težava zveznih držav, ki so izgubile že mnogo ladij v podmorski vojni.
Zvezno poveljstvo pa tudi ne spi in v danem času bomo že videli, kje bodo začeli s svojimi silnimi sredstvi. To je gotovo da na sprehod niso peljali v Evropo številnih ameriških divizij, ki čakajo na Irskem in na Angleškem.
POLJSKI JEZIK PREPOVEDAN
Kakor javlja poročilo iz Rima bo z mesecem septembrom na vsem poljskem ozemlju perpovedan poljski jezik. Tako je odredil “gaulei-ter” Fostels
NEVAREN POLOŽAJ GAULLI-STOV
Nemci so v Libiji v Bir El Ha-eheim ujeli 2000 svobodnih Francozov, ki so iz armade generala De Gaulle. Njihov položaj je zelo kritičen, ker bodo Nemci postopali naj-brže po mnenju, da so ti Francozi “uporniki”, katere kar brez nadalj-nega postreljajo. Vendar pa o usodi teh mož ni nemško poveljstvo še ničesar izreklo.
Nemci v skrbeh
“Živčna vojska” je bilo v prvih dveh letih eno glavnih sredstev nemških uspehov. Vsak čas so iznašli kako grozeče strašilo, s katerim so begali narode in razdirali obstoječe zveze in postavili v nič podpisane pogodbe. Sedaj so se pa vloge že zamenjale, kajti Nemci že nimajo več koga držati v strahu, pa je sedaj isto orožje nastopilo proti njim samim.
Najbolj izdatno orožje “živčne vojske” proti Hitlerju je sedaj “druga fronta”. Kje bo in kdaj, to je tisto, kar Nemce drži v vedni napetosti in hromi njihovo bojevitost na ruskem bojišču.
Razvoj dogodkov v zadnji zimi je Nemce prisilil, da so morali potegniti iz zasedenih krajev ob morju znatne množice vojaštva. V Franciji so imeli preje 800.000 mož. Pozneje na, tako se sodi, jih je ostalo le še 250.000. Koliko jih je danes, se seveda ne ve. Znano je pa to, da je mnogo takih, kateri so prišli več ali manj pohabljeni z ruskega bojišča.
Tanke in zrakoplove lahko fabri-cirajo po potrebi, toda vojakov ne. Zato so pa skušali zavarovati svoj hrbet na drug način. Po celem ozemlju ob morju, koder obstoja nevarnost vdora, so zgradili silno množi-
Nezadovoljstvo v Hamburgu
V Hamburgu je bilo oni dan ranjenih in ubitih 27 oseb, ker je nastal javen upor radi nezadostne hrane, tako se je zvedelo iz Nemčije, kjer je takih prizorov vsepovsod mnogo, a poročila o tem previdno molče. No pa prišel bo čas, ko se ne bo dalo več zamolčati.
BOMBA EKSPLODIRALA V PARIZU
V nedeljo je eksplodirala bomba v lokalu civilne uprave v Parizu. Čin se prisoja komunistom. Uučinek eksplozije pa še ni znan.
Podmorska vojna
Ta vojna, ki je ena najizdatnej-ših sredstev v nemških načrtih, je stopila v novo fazo. Nemško vojno ooveljstvo je razglasilo, da bo smatralo za sovražno vsako ladjo, katero zalotijo njihove morske edinice 7 Atlantskem oceanu severno od črte Biskajski zaliv, do južnega konca ameriškega polotoka Floride. Za Angleže in Amerikance to seveda ne lomeni nič novega. S tem pa je pripadeta plovba dosedaj nevtralnih držav, kajti od slej bo v nevarnosti vsaka ladja, ki pride v tiste vode, 'ločim so doslej še vedno nekoliko upoštevali nevtralnost ladij južnoameriških držav. Posledica bo seveda ta, da bodo tudi argentinske ladje vozile v Severno Ameriko koruzo in meso v konvojih.
§ FOTOGRAFIJA
j “LA MODERNA”
I VELIK POPUST PRI FOTOGRAFIRANJU $ Ne pozabite
J FOTO “LA MODERNA”
S. SASLAVSKY | Av. SAN MARTIN 2579 | Telefon: 59-0522 - Bs. A 'res
ARGENTINSKE VESTI
PROSLAVA ZVEZNIH ZASTAV
V počast zveznim zastavam se je vršilo v Bs. Airesu veliko zborovanje v nedeljo. Nastopili so pred velikanskim občinstvom govorniki v menu Amerike, Meksike, Kanade in Holandije. Zastopani pa so bili vsi narodi zveznih držav in je bilo tudi ) reče j naših navzočih. Gromke ovacije so bile izraz neomajnega zanpa-lja v bodočo zmago. Dan zveznih zastav pa se je slavil tudi v vseh drugih deželah od Amerike čez Kitajsko do Rusije.
VIŠJE PLAČE ZAHTEVAJO
Tekstilno delavstvo zahteva da se jim popravi plača. Čez tisoč delavstva te stroke se je zbralo v nedeljo na splošni skupščini. Zahtevali so, da naj bo minimalna plača za delavce čez 18 let 5.50; za kvalificirane pa od 7 $ naprej. Mladoletni in ženske naj imajo minimalno 2.50 oziroma 4 $ dnevno.
JAVNA DELA V CORDOBI
V Cordobi bo tudi nekaj dela. 3.500.000 $ je bilo v provinciji odločenih za javna dela in sicer za urbanizacijo mesta Cañada, ki doslej ni imelo menda niti ene tlakane ulice.; Velika dela se nameravajo tudi v Dique Río Tercero in v elektrarnah La Cascada.
PRINC STARHEMBERG PRIDE V ARGENTINO
Princ Stahremberg, bivši avstrijski kanciler dospe v kratkem v Argentino. Kaj hoče prav za prav tukaj ni znano, pravi pa, da se hoče tu sestati s svojo družino.
KAVČUK V ARGENTINI?
Zvezne države so prišle v zadrego glede preskrbe s kavčukom, ki je za vojne svrhe tako zelo potreben. Zguba Malazije in Malajskih otokov, kjer je bilo n^jyee. kavčukovih nasadov, je bil zelo občuten udarec za zvezno vojno. Treba je najti nove dežele, kjer bi se s pridom prideloval kavčuk. V Severni Ameriki, posebno v Kaliforniji, gojijo rastlino “guayule” ki dobro služi za pridelovanje kavčuka. Po znanstvenem oroučevanju je bilo ugotovljeno, da bi tudi Argentina imela dežele, ki bi tej rastlini izborno služile. To so Catamarca in La Rioja. V 4 letih šele bi nasad postal donosen in bi ial na hektar že kakih 1500 kg kavčuka. Menda se že vrše priprave za nasaditev te rastline.
ELEKTRARNA NA RIO NEGRO V URUGUAYU
Vojna je nepričakovano zavrla velika dela na tej velikanski električni centrali in se je šele sedaj uredilo, da pridejo turbine iz Amerike. Elektrika pa bo posvetila šele leta 1944.
SOBA V NAJEM
Lepa zračna soba s prvovrstno hrano, zelo primerna za zakonski par se odda. Cena nizka.
Viamonte 741 — Bs. Aires.
KLINIKA ZA VSE BOLEZNI
Za venerične bolezni, spolne bolezni, bolezni krvi, splošno slabost, razpolaga klinika s posebnim konzultorijem, kateri se nahaja pod vodstvom poznanega specialista za navedene bolezni Dr. A. AZAGUIRRE.
Imamo zdravnike specialiste za bolezni na pljučaK obistih, jetrah. želodcu, živčevju, glavobol in revnu jem. ženske bolezni.
Analizad je krvi, vode itd. so izvršene po Profesorju Narodne Univerze v Buenos Airesu Dr. I. Raffo.
RAYOS X, DIATERMIA in ELEKTRIČNO ZDRAVLEJNJE.
Zdravniški pregled $ 3.—
Sprejemamo: od 9—12; pop. od 15—21. — Ob nedeljah in praznikih od 9—12.
GOVORI SE SLOVENSKI
SUIPACHA 28
(1 kvadro od Av. de Mayo v višini BOO)
! Slovenska babica
I
j dipl. v Pragi in Bs. Airesu, z ? večletno prakso v praški porod-| nišnici ter v tuk. bolnici “Raw-j son”, se priporoča vsem Sloven-1 j Lam. Sprejema penziouistke iz mesta in z dežele v popolno oskrbo. Cene izredno nizke. Postrežba prvovrstna.
ANA CHRPOVA
ENTRE RIOS 621
U. T. 38, Mayo 8182
IZVOZ IZ ARGENTINE
Ministerstvo je izdalo pregled trgovine za pet mesecv tega leta, ki izkazuje v vrednosti povišek za
127.639.000	$ z ozirom na lanski izvoz v istem času. Toda med tem, ko je" denarna vrednost izvoza zrastla, namreč cene znatno višje. Skupna vrednost izvoza v teh mesecih je bila letos 725,571.000 Mesa n. pr. je bilo izvoženega 19.000 ton manj kot lani. kož 11.000 ton manj, volne
53.000	ton manj.
HUDA ZIMA
Pa je zares huda, če pomislimo, da je v nekaterih krajih Argentine bilo te dni celo do 10 stopinj pod ničlo. Tako hudega mraza pravijo Argentinci že ni bilo 17 let, mogoče še več. Ponavadi v tej deželi ne doseže mraz niti do ničle, ali pa le kaj malega čez. No sedanji mraz je pa res od sile, pa upamo, da bo odnehal.
Izjave vica o pobijanje Čehoslovakov
Naš odpravnik poslov dr. Filip M. Dominikovič je poslal čehoslovaške-:nu ministru dr. F. Kaderabeku pismo, v katerem mu tolmači zgražanje našega naroda nad okrutnim pobijanjem čehoslovaških talcev, s
G. dr. Filip M. Dominikovič, odpravnik poslov
katerim se nacistični divjaki maščujejo zaradi atentata na krvnika líeydricha.
V zvezi z dogodki zadnjih dni v češkoslovaški je dr. Dominikovič dal uredniku večemika “Crítica”, ki ga je obiskal, da izve za njegovo mnenje, sledeče izvjave:
—El odioso y corrompido régimen nazi — nos dice — después de haberse apoderado de las fronteras estratégicas de la república más democrática de Europa Central, gracias a sus artificios y a la mala fe de los viejos políticos apaciguadores del oeste europeo, es quien desenca-
1 dena esta ola de crímenes actuales y quien ha desencadenado la más horrible de las guerras. El belicoso pueblo alemán, a quien no se le puede negar altas virtudes para organizar las matanzas de vecinos llamadas guerras, encontró el jefe que le correspondía. Este supo aprovechar las debilidades del hombre, sus pasiones y bajos instintos para subyugar uno a uno a los pueblos de Europa, traicionados por sus gobernantes o mandos militares.
Ahora —prosigue con visible firmeza el señor Dominikovich— no todos los pueblos sojuzgados se sometieron al bárbaro dominio motorizado, sino que muchos le opusieron resistencia, ya fuese abierta o subterránea. Para mi país no es cosa nueva lo que ha recrudecido en estos días en Checoeslovaquia. Como se sabe, Yugoeslavia figura entre los primeros países europeos que después de haber perdido la batalla a campo abierto contra el enemigo abrumador, no se resignaron a la derrota pasiva, sino que se levantaron y opusieron la fuerza y la astucia a la fuerza y la astucia del invasor.
LA PRIMERA VICTIMA
—Se ha pagado cara la resistencia —continúa—. Centenares, miles de yugoeslavos, hombres, ancianos, mujeres, niños, fueron torturados y aniquilados sin piedad. Pero la lucha prosigue y proseguirá mientras ío sea exterminado el último hombre. Una nación hermana, la prime-a víctima eslava de Hitler, Checoeslovaquia, también opuso resistencia al invasor, que quizá con medios más sutiles de los empleados por los yugoeslavos, pero no menos eficaces.
—Al “protector” von Neurath — nos manifiesta también— diplomático de la vieja escuela alemana, le sucedió el temido subjefe y espíritu maligno de la Gestapo, Heydrich, quien se había destacado en suprimir con crueldad suma toda idea de oposición al régimen nazi. Este criminal sanguinario vino a Praga para enseñar a los checoeslovacos lo que quiere decir la protección teutona. Y los checoeslovacos lo aprendieron tan bien, que va se sabe cómo los balazos de un desconocido cortaron la carrera del verdugo. Una ola de represión cruenta se desató sobre la tierra checoeslovaca y los pelotones de ejecución cumplen diariamente con su tarea de vengar un acto de justicia, contra renenes y víctimas inocentes. No se puede prever cuándo tendrán fin estos actos que sublevan el espíritu del mundo civilizado. El “furor teutonicus” no se apaga ni rápida ni fácilmente.
—Nosotros los yugoeslavos —concluye el encargado de Negocios, cuyas palabras indignadas copiamos sin la menor alteración— las víctimas más despiadadamente perseguidas, añadimos nuestra voz al clamor del mundo civilizado y protestamos contra las persecuciones infligidas por los bárbaros del siglo XX a nuestros hermanos de Checoeslovaquia ; y expresamos toda nuestra solidaridad y simpatía. Solidaridad hoy en el sufrimiento, mañana en la victoria común y en el arreglo definitivo de las cuentas implacables al verdugo de las naciones europeas.
Kroj
jačnica ‘Gorica’ Franc Leban
WARNES 2191
Nasproti postaje
Bs. Aires
La Paternal
O Z 1 V
Jugoslovanski vojni obvezniki od osemnajstega do petdesetega leta starosti se pozivajo da se takoj, pismeno ali osebno, javijo Poslaništvu Kraljevine Jugoslavije v Buenos Airesu, Av. de Mayo 1370/III, radi vpisa v vojaške sezname.
Tisti naši državljani, ki se ne odzovejo temu pozivu, bodo po zakonih naše dežele smatrani kot vojaški ubežniki in, v duhu Uredbe Dj. Št. 51 od 10. novembra 194,1, objavljene v Službenih novinah Št. 3/1941, jim bodo naša državna zastopništva odpovedala vsako pomoč in zaščito.
ODPRAVNIK POSLOV:
Dr. Filip M. Dominikovič, 1. r.
SLOVENSKO STAVBENO PODJETJE
A. S. V. L
A.
STOKA & V. LOJK
T. KONSTRUKTORJA
Pisarna: LOPE DE VEGA No. 3136
Buenos Aires
Tel. 50-4300 Prv. 54-2756 Part.
Plane, Ekonomične betonske kalkule, Občinske tramitaeije, Firma, Ob. Sanitarias itd. — Za zidanje, povečanje, in 'popravo hiš v mestu in : deželi z takojšnim in več časnim plačevanjem v komodnih mesečnih obrokih, manjših kot najemnina katero plačujete sedaj.
MATERIJALI IN DELO PRVOVRSTNO.
*
Plane in preračune brezplačno.
OBIŠČITE NAŠO PISARNO.
Vestí
iz organizacij
Domača zabava “Slovenskega doma”
V nedeljo 21. junija ob 4 uri popoldne se bo vršila v “Slovenskem domu’’, ulica Oral. Cesar Diaz 1657 na Paternalu, lepa domača zabava. Poleg petja obeh zborov bo na sporedu tudi lepa in komična spevoigra “SNUBAČI’’.
Zabava bo za vse, za stare in mlade, zato pridite vsi!
Mraza se ne bojte, da vas ne bo zeblo, je že preskrbljeno. Če bi pa le bilo komu kaj bolj hladno, bo imel na razpolago poleg gorke pijače tudi gorka jedila. Torej le korajžo!
“Slovenski dom” spet na radiu
Pevski zbor “Slovenskega doma” bo v soboto 20. t. m. spet nastopil na jugoslovanski radio uri.
Zato rojaki in rojakinje poslušajte ta dan ob 3 uri popoldne na postaji Prieto jugoslovansko radio uro, da boste slišali naše petje!
“Slovenski dom” bo namreč zapel:
Aljaževo: “Soči”, Klaičevo: “Misli moje” ter Adamičevi: “Deklici” in “Tri čaše”.
PROSLAVA VIDOVDANA
Društvo “Jugoslovanski dom” in odsek Jugosl. Nar. odbrane “Dock Sud”, bosta imela v soboto 20. junija t. 1. ob 9 uri zvečer, proslavo “Vidovdan”, katere cisti dobiček bo za Jugoslovansko Nar. Odbrano.
Proslava se bo vršila v prostorih Jugoslovanskega doma na Dock Su-du, ulica J. M. Núñez 1751.
Rojaki in rojakinje, vdeležite se proslave!
j. ÑT o.
Obj ave	Primorskega
odbora
Corrientes 3114 — Bs. Aires
Sestanek Primorskega odbora se bo vršil v ponedeljek 22. junija 1942 ob navadni uri in prostorih.
Bodite tudi sedaj točni in vsi kakor vedno !
Tajnik
*
Mnogi se ob raznih prilikah poleg raznih dobrodelnih in koristnih ustanov spomnijo tudi Primorskega odbora.
To je storil te dni tudi žalni pevski zbor, pri katerem so izključno sami Primorci. Zavedajo se ti naši rojaki, da osvoboditev naših dragih krajev izpod Italije je odvisna v prvi vrsti od nas samih. Zato je žalni zbor podprl naš odbor, čigar delo zbor dobro pozna ter Primorskemu odboru naklonil $ 20.— ter od maše po pokojni materi g. Hladnika še $ 5.—. Skupaj torej nam je naklonil $ 25.—.
Naj bi se tudi drugi bolje zanimali za naše vprašanje. Ne mislite rojaki in rojakinje, da nas bodo drugi meni nič tebi nič osvobodili, če sami ne bomo na tem delali.
Torej na delo za osvoboditev naše Primorske!
V znamenju Vidovega dne
Klic zgodovinskega Vidovega dne pred 553 leti, ko je srbska država podlegla ogromni premoči turške veledržave, ni danes samo voditelj v borbi proti krivici in klicu po svobodi, kakor je bil skozi dolga stoletja od takrat, ampak se je spremenil v resničnost, kateri je naš narod pogledal naravnost v oči. Spomin na ta klic, ki se je neizbrisno zapisal v dušo srbskega naroda, je oblikoval vse njegovo življenje in vso miselnost in se razširil po čustvu prirodne skupnosti na vse Jugoslovane, Srbe, Hrvate in Slovence. Postal je njih voditelj v borbi proti razdivjanim sosedom, za ponovno osvobojeni e in združenje a mogočno demokratično državo, kjer bo vsak brat svoboden.
Vidovdansko sporočilo je vzbudilo v vseh, ki so ene krvi, da v bratski slogi, trpljenju in preiskušnji vodijo borbo z močnejšimi in zverinskimi sovražniki in ustvarijo tako duhovno in fizično silo, ki more in mora zmagati v neizmerni želji in pripravljenosti za vsako žrtev in odločni volji do svobodnega bratskega življenja.
. .Jugoslovanska ljudska duša, ki je orirodno za zadružno življenje med brati, je v tej težki uri našla svoj odmev v četnikih in narodnih borcih, na katere smo ne le mi, njihovi bratje v tujini ponosni, ampak je na nje ponosen ves civiliziran svet. V njih se zrcali hrabrost in želja no neodvisnosti našega naroda, kateri je mnogokrat sklonil glavo pred divjimi močnejšimi silami, a podal nikdar, temveč se takoj začel pripravljati na vstajenje, katero mu je znova zasijalo.
Leta 1389. je srbski narod podlegel na Kosovem polju. Tega ni na-'od nikdar pozabil. V njegovi duši :e živela vsako leto večja želja po svobodi, katera mu je končno tudi prišla leta 1918.
Leta 1941. je vnovič padel v še hujšo sužnost. Krvoločni sovražniki njegove narodnosti, so vnovič poteptali največjo njegovo svetinjo —-Domovino. Srbi, Hrvatje in Slovenci, združeni v isti Vidovdanski misli, so takoj stopili na plan in povedali zverinskim mučiteljem, ubijalcem žena in slabotne dece, da tega ne bodo z prekrižanimi rokami gledali, ampak mu bodo pokazali, da so vredni sinovi tistega naroda,, kateri je stoletja v suženjstvu opeval svojo nesrečo, in v katerem je gorel vedno ogenj svobode in čiovečan-stva.
Narodni borci in četniki so naši bratje, kateri so se zavedali, da bodo zgubili vse svoje: imetje, družino in mogoče tudi svoje življenje, a to jih ni motilo, ko je zatrobila trobenta. Zbrali so se in borili s številčno mnogo večjim sovražnikom. Zmaga za zmago jih bodri. Zavedajo se. da^ pravica mora zmagati, da mora naš narod biti svoboden, in da so za tako velike načrte potrebne tudi žrtve. Žrtev pa se ne boje, ker so sinovi naroda, kateri jih zna prenašati v zavesti, da se bori za pravico in svobodo.
Zato tudi mi, dragi bratje, če ravno se nahajamo v tujini in nam teh žrtev ni treba prenašati, bodimo sinovi naroda, kateri po krivici prenaša nečloveško trpljenje pod stoletnimi narodnimi zatiralci ter jim pomagajmo vsaj z malo denarno žr-' tvi.jo. Darujmo za naše borce. Darujmo za naše vojne vjetnike, ki trpe^ dvojno, ker prenašajo lačni in žejni ter zasramovani od zverin v m količina izvoza padla. Letos so človeški podobi.
Ko proslavljamo Vidovdan, ponovno kličem: Pomagajmo, pomagajmo !.
A. Škrbec
OBJAVE J. N. 0.
Osrednji odbor Jugosl. nar. odbrane sporoča, da je sprejel za J.N.O. sledeče prispevke:
Od Meddruštvenega odbora nabrano na prireditvi 10. maja $ 87.—.
Na banketu v čast g. Vilhariu $ 143.35.
Od odseka “P. R. S. Pena” od prispevkov in članarine $ 418.—.
Od odseka“Bahia Blanca od članarine za maj $ 58.—.
Dobrovoljni prispevki od tvorni-ce “Bernalesa” iz Bernala $ 300.—.
Od odseka “Dock Sud” s članarino in prispevki $ 150.—.
Od g. Patricija Fleming kot prostovoljni prispevek $ 14.78.
Od odseka “Vicente Lopez” za članarino za mesece:	januar, fe-
bruar, marc in april po odbitju stroškov odseka $ 100.45.
Od zabave tega odseka, ki je bila 23. maja $ 150.— ter za četnike 'S 20-—, katera svota je bila tudi nabrana na tej prireditvi.
Od odseka “Villa Mugueta” $ 09.95 kot pomoč za osvobojenje Jugoslavije.
Od odseka “Maria Teresa” $ 88. "'d teh odpade na članarino za meče april t. 1. $ 30.— in $ 58,— kot rostovoljni prispevki za četnike, katero vsoto so darovali sledeči
člani tega odseka: Po 5 pesov: Tomaž (Janc, Stefan Papič, Anton Lončar, Dominik Pavičic, Jurij Miiieič, reter Serjanovič; ivnfiael Zvenan, Anton Stančič, Peter Sesnič, Nikola Sesnič, Stefan Matijevič in $ 3.— d osip Gurduiič.
JLfalje je Osrednji odbor prejel od izraentSKega odbora za pomoč Angliji $ 5.ro4.71 kot pomoč jugoslovanskim borcem.
JUGOSLOVANSKA RADIO URA
Opozarjamo nase rojake in rojakinje, ki poslušajo jugoslovansko uro, da prenos te ure od sobote d. junija ne bo več zvečer, kakor do sedaj, ampak bo ob 3 uri do 3.30 popoldne.
Vzemite torej to na znanje ter poslušajte še nadalje ta prenos.
IZ ROSARIJA
VIDOVDANSKA PROSLAVA V ROSARIJU
Letošnja proslava Vidovdana se bo vršila v Rosariju v soboto 27. junija ob 9 uri zvečer v francoski dvorani, ulica San Luis 846.
Sodelovala bodo pri proslavi vsa jugoslovanska društva. Tamburaško m pevsko društvo “Zagreb”, Slovensko delavsko društvo “Triglav” in organizacija seljačke stranke “Stjepan Radič”.
Ksaver Meško.
BEGUNCI
Deseti bratje, sestre desetnice romamo po svetu, brez doma, brez strehe, v vse vetre razkropljeni, zaznamovani in obteženi s pečatom, ki nam ga je vtisnila nesreča in neusmiljenost, ne naša krivda ne naši grehi, s pečatom: Tujci, begunci!
In ko smo tako ubogi in bedni kot ored tisoč in tisočimi leti otroci izraelski, ki so posedali ob rekah babilonskih in jokali glasno, ko so se Toominjali Siona svetega, zemlje ■metne in kraiev domačih ter so na -mbe obesili citre in cimbale, glaseče ce zvonko v dneh prejšnjih ob njih menem veselju, ob njih kipečih radostih — ko smo tako ubogi in be-Ini. govore tudi nam: “Daite, zapojte nam pesem iz vaših dežel, o dnoprradih vaših, o poliih, o Brdih, o oljki, o morju, o vaših gorah, o l.elu vašem in vašem veselju.”
A kakor so rekali tujci otrokom Araelskim; “Zapoite nam katero " voj ih nesmi sionskih”, kako so odgovarjali sinovi izraelski, tujci med ’■ujci?
“Kako bi nai neli pesem Gospodovo v tuii deželi?”
In mi. kako nai poiemo mi?
Zapeti bi mogli edino le to: Domovi naši so razdejani, razru-"e^e razvaline, nop-erirča naižalost-ueiša. Vinogradi naši, radost nam in naš ^ouos, razkonani. razgrizeni od steklih nsov, laiajojičh. tulečih šrap-^elov. Olike, miru znanilke, tihe, po-^mne naše krotkosti znamenja, no-žgane, s koreninami izkopane. Poli a od koniskih kopit nomandrana, za leta in leta pomorjena. Uničeno vse delo je naših rok, iz naših žuljev, iz naše moči, iz naše krvi porojeno... Le morje poje še večni svoi coev. O čem zdaj oač peva? O naši bedi, o našem trpljenju, o beganju našem po svetu nemilem? Le gore še nase stoje, še bolj onemele, grozneje še okostenele. Strme na razdejanja grozo pod sabo, krog sebe. Srde se v trdem svojem osrčiu: “Človek je to storil, po božji podobi ustvarjen? Človek, ovenčan in kronan z razumom ? Človek, s srcem čutečim obla-godarien in blagoslovljen? Je li mogoče? Kako je to strašno mogoče?” In če bi peli, bi peli še eno:
Slov. Babica J
FILOMENA BENEŠ-BILKOVA i
»
Diplomirana na Univerzi v ? Pragi in v Buenos Airesu * Ordinira od 9 zjutr. do 9 zvečer 1
LIMA 1217 — BUENOS AIRES j
U. T. 23 - Buen Orden 3389	1
Gorje mu, kdor je iz doma izgnan, gorje mu, kdor je po svetu pognan, gorje mu, kdor je tujer po vbod. gorje mu, ki vsak mu pisač je
[gospod.
In če bi še peli, peti bi mogli le pesem gladnih naših otrok, v tujini mrjočih. Peti bi mogli le speve solza, speve le jokajočih.
A vera naša? — zvedavo nas vprašate — vera v ljudi, v src usmiljenje, dobroto? Dejali jo v grob smo. Bode li vstala kedaj od mrtvih? Ena le bila je velika noč. Pride pa še za nas kedaj katera?
In upanje naše?
Veja natrta, da vsi se listi suše; bolnik, ki vsi so zdravniki ga že :apustili, vsi ga obsodili že: — ‘Umri!”
In naša ljubezen?
Kot dnevna svetloba se zliva vsa 7 solnce nazaj, od koder je prišla, xjer ji je vir in začetek, kjer je življenje dobila — tako hrepeni in se diva naših sre ljubezen iz vseh krajev sveta, kjer romamo, blodimo, ¿j er trpimo, le k tebi, edino le k mbi, domovina, o domovina!
*
Že precej let je, odkar je naš Meško zapisal te vrstice. Ali bolj kot kdaj prej “veljajo te danes za našo ‘ubogo in trpinčeno domovino.
ROČNO DELO
Bogatin in siromak, kdor je močan in kdor je slab — vsakdo, ki ne dela, je malopridnež. Zato pa bi se moral vsak človek naučiti kakega rokodelstva, pravega rokodelstva, dela z rokami. To je potrebno, ako naj izgine predsodek, da je ročno delo sramota.
Rousseau.
FANATIZEM
Gorje narodu, kadar imajo fanatiki prvo besedo, za seboj pa nimajo nikogar, ki bi imel drugo besedo!
Janez Mencinger.
NAJGRŠA REČ.
Ni gršega na tem svetu kakor to, če se kaj da, potem pa očita! Kdor noče dati, pa naj ima sam!
Fr. Levstik.
ČITANJE IN PISANJE
Ruskin.
Čitanje in pisanje še nikakor ne tvorita izobrazbe, če ne pomoreta človeku do tega, biti boljši proti slehernemu bitju.
O TELESNI VELIKOSTI ČLOVEKA
Zdi se nam, kakor bi bili ljudje iz prejšnjih dob vse večji nego smo mi. In vendar je baš nasprotno res. Stare viteške oprave so našim ljudem premajhne. Majhen je bil tudi prazgodovinski človek. V Švici in na Nizozemskem so bili vojaki 1. 1799 povprečno 1 m 55 cm visoki; leta 1925 pa so bili veliki po 1 m 75 cm. Torej je sedanji človek večji po |
VIDOVDAN
28. junija pridite k Blasi za vojne žrtve v SPODNJI CERKVI SV, ROZE (Pasco 431). Ob 11 uri.
Pel bo slovenski zbor.
telesu — in po duhu? To bi bilo novo poglavje razprave. Splošno velja: čim kulturnejši je kak narod, čim udobnejše živi, tem večje rasti so ljudje. V Italiji, na Angleškem, Francoskem in drugod so dognali, da so šolani ljudje za 4 cm višji, ka-Kor kmetje aii delavci. Torej le ne more biti res, da kultura, oziroma šola, slabo vpliva na rast telesa.
NAŠA ZEMLJA
Za človeško obzorje je naša zemlja prav velika, saj meri približno 500 milijonov kvadratnih kilometrov. Naša soseda Venera meri 400 milijonov kvadratnih km., Mars pa le 150 milijonov kvadratnih km. Vendar ni naša zemlja niti tako velika, kakor je majhna pegica na solncu. Središče naše zemlje je 6370 km globoko pod nami in bi se vozili do te točke 4 dni z brzovlakom, peš bi pa hodili leto dni, navzgor pa 5 let. Seveda ni niti misliti na to, da bi kdaj prišli do jedra, v srce naše zemlje. Prevroče bi nam bilo. Če bi dospeli le 400 km globoko, pa bi zašli v vročino 10.000 stopinj. In nravi j o tudi, da je jedro naše zemlje železna krogla, ki ima 3500 km v oremeru. To kroglo obdala kamenje 2800 km na debelo. Kubični meter vode tehta 1 tono ali 1000 kg. Kubični meter kamenja pa tehta 3 tone. Kubični meter zemeljske skorje z vodo, prstjo in kamenjem vred tehta 5600 kg. A koliko tehta vsa naša zemlja? Tako so izračunali, da oostavi številko 6 in pripiši še 21 ničel... ton. Suha zemlja je 150 krat težja kot vsa morja skupaj. Mesec je pa samo za polovico tako težak kakor vsa zemeljska skorja.
Če prodiramo v zemljo, opazimo, da je po vsakih 30 m za eno sto-oinjo bolj vroče. Torej je sredi zemlje 200 tisoč stopinj vročine. Učenjaki Se kar ne morejo strinjati s tem številom. Pravijo, da ni mogoče, da bi imelo kakšno telo tako vročino, in bi po vsem tem imelo solnee 20.000.000 stopinj vročine v svojem jedru! Kakšne ogromne številke so to, ki jih ne moremo poj-miti s svojim razumom? Bodočnost zemlje si lahko predstavljamo, vidimo jo upodobljeno in jo pozna-i mo: to je naš sosed mesec, ki je 384 tisoč km oddaljen od nas. Ta mrtvi mrzli mesec — taka bo čez lilij on in milijon let naša zemlja. Niekoč — kdo ve kdaj! — bo umrlo naše ozračje, potem bo postalo tekoče in se bo strdilo. Zemlja bo vsa v ledenikih, pusta in brez življenja, i-oVorgeu m sedaj mesec... Pač se lahko prištevamo srečnim, ker ne | učakamo tiste dobe.
es un cigarrillo de VIRGINIA LEGITIMO	Si
de tabaco importado de W. D. y H. 0. WILLS	^vcts. y'
Slovenci doma in po svetu j
VESTI ÍZ ZASUŽNJENEGA OZEMLJA
ČETNIKI V NEVARNOSTI
Angora. — Redna jugoslovanska vojska in četniški oddelki pod poveljstvom generala Draže Mihajloviča, ki so se neutrudljivo bojevali proti zasednim vojskam osišča v Jugoslaviji polnih sedem mesecev, so izčrpali velike rezerve streliva in hrane in sedaj nujno potrebujejo pomoči od svojih zaveznikov, po po-čilih, ki so jih dobili tuji vojaški krogi in jugoslovanski krogi v zamejstvu.
Položaj generala Mihajloviča je opisan kot “nevaren, vendar še ne brezupen’’ v tajnem poročilu, sprejetem tukaj, ki govori o bojih v Jugoslaviji od lanskega junija dalje proti nemšldm, italijanskim, Pave-ličevim, bolgarskim in madžarskim silam v Srbiji, Hrvatski, Bosni, črni Gori, Dalmaciji in Macedoniji. V največji stiski, je general Mihajlo-vič za strelivo za gorske topniške ’baterije, bombe, ki jih je doslej uspešno uporabljal za ničevanje sovražnih oklepnih oddelkov in bombnikov, dalje za protiletalsko munici-jo in hromo.
Nemška nasilja v mesecih septembru, noveipbru in decembru, ki je razdejalo mnoge pokrajine jušne in srednje Srbije in opustošilo vso Ma-čvansko oblast v zapadni Srbiji, je izželo iz siromašnega prebivalstva zadnjo drobtinico, a žitnice so deloma uničili četniki sami in prebivalci ob zadnjem pesenskem umiku, ali so jih pa zasegli ali požgali nemški “kaznovalni oddelki’’, pravi poročilo.
“Položaj za čete Draže Mihajloviča” — je dejal neki zaupni srbski poročevalec na Srednjem Vzhodu našemu dopisniku — “postaja nevarnejši od dne do dne. Potrebna je takojšnja pomoč. Vemo, da je pošiljanje pomoči silno nevarna stvar in znano nam je, da bi bil poskus zalaganja Mihajloviča s hrano, strelivom in možmi drzno tveganje, vendar — ni nemogoče!
V	Ameriki in tudi v Angliji so tisoči Jugoslovanov, ki komaj čakajo, da bi se bojevali v zemlji svojih prednikov in hrabri so dovolj, da bi tvegali obupni poskus prevoza in nošenja potrebščin s seboj. Zavezniške sile delujejo v ozemljih Francije, Belgije, Nizozemske in Norveške, kjer ni organiziranega odpora in kjer se morajo te sile zadovoljiti z akcijami “pridi in beži”.
V	Jugoslaviji so dane sprava bojišča in močni, uprav nezavzetni položaji — vse v rokah generala Mihajloviča. če hočete, da jih obdrži — za to pa mora od zaveznikov dobiti potrebna sredstva in ureditev oporišča na Balkanu — morate poslati pomoč in to čimprej!”
Jugoslovanskim vojaškim krogom je znana najbolj primerna zračna pot za bombnike za velike razdalje in prevažalce moštva, kjer ne bi bilo treba spremljevalnih letal, ki bi mogli spustiti izvežbano moštvo in material s padali na ozemlje generala Draže Mihajloviča. Drugi način je prevoz s podmornicami v Ja-
dransko morje. Odličen tuji vojaški strokovnjak v Angori je potrdil možnost izvedbe takih zamisli.
DR. MAČEK, POGREŠANI HRVATSKI VODITELJ, V NEMŠKEM PRISILNEM TABORU
London. — Dr. Vladimir Maček, o katerem ni bilo po njegovi zavrnitvi nemške ponudbe, da bi bil njihovo orodje v Hrvatski, ničesar znanega, je po današnjih poročilih zaprt v nekem prisilnem taborišču v Nemčiji.
Jugoslovanski krogi so dali slutiti, da je vest o tem prišla po tajnih potih.
Dr. Maček, vodja hrvaške kmečke stranke in podpredsednik zadnje jugoslovanske vlade, je bil dvakrat izpuščen iz zaporov na svobodo v prizadevanju, da bi ga pridobili za vstop v hrvatsko lutko-vlado Ante Paveliča, vendar ni hotel sodelovati.
Zadnje čase se je širila tudi vest, da je bil dr. Vladko Maček poslan vsled bolezni na svoj dom v Kupin-cu.
NASTOP KATOLIČANOV PROTI NADŠKOFU ŠARIČU
London. — Jugoslovanski pravoslavni krogi so pozvali katoličane po vsem svetu, naj protestirajo proti dejstvu, da je sarajevski nadškof Ivan šarič javno blagoslovil Anta Paveliča, “Quislinga” in voditelja države-lutke “neodvisne Hrvatske”.
Blagoslov je bil ponatisnjen na vidnem mestu v božični številki zagrebškega lista “Nova Hrvatska” pod naslovom “V čast Poglavnika.” Posamezne številke tega lista so pravkar prispele semkaj.
Pesem s podpisom “katoliški nadškof Sarajeva, Ivan Šarič”, poveličuje Paveliča, ki je pcglavar strašne teroristične sodrge vstašev in ga imenuje “zlato sonce Hrvatske”. “Pesem” izreka Paveliču “blagoslov Vsemogočnega, ker je ponižen služabnik božji”.
Poročilo o nadškofovem dejanju je prinesel pravoslavni poročevalec, ki je dejal, da je Šarič podoben “Neronu, žarečemu ob trpljenju pravoslavnih kristjanov”. Obtoževal je cerkvenega dostojanstvenika, da Hrvatom oprošča načrtne pokolje in progone tisočev Srbov iz Hrvatske”.
Tukajšnji pravoslavni krogi so izdali nujen oklic vsem katoličanom sveta, naj protestirajo proti nadškofovemu načinu govorjenja v imenu katoliške hierarhije.
SRBSKA OFENZIVA PROTI NA-CIJEM SE PRIČAKUJE New York. — Moskovski radio sporoča o poročilu iz srbskih virov, da se 4,30,000 mož močna vojska srbskih rodoljubov pod poveljstvom Draže Mihajloviča pripravlja na novo ofenzivo proti Nemcem iz svojih gorskih zavetij.
PERRAMUS
SUKNJO
OBLEKO
dobite na veliko izbiro iz naj finejšega blaga.
CENE ZMERNE — DELO PRVOVRSTNO
Krojačnica
LEOPOLD UŠAJ
GARMENDIA 4947 La Patemal Buenos Aires
BOJI V ČRNI GORI IN BOSNI
Poročila, prihajajoča iz uporniškega središča, govore o hudih bojih v raznih predelih Črne gore in goratih območjih Jugoslavije od jadranske obale do reke Save.
Uporniki so zavzeli mnoge važne železniške proge, pravijo, poročila zagrebških listov. Prevozna sredstva v vrbaški in bosanski dolini so verjetno v rokah četnikov.
Bolgarske sile, o katerih prodiranju v jugoslovansko vojno ozemlje se poroča, so peta, šesta in sedemnajsta pehotna divizija.
Med tem prirejajo Nemci v Beogradu propagandne razstave, ki so pa zelo slabo obiskane. Da bi privabili več ljudi, so Nemci razpisali nagrade: sveženj kuriva za vsakega tisočega obiskovalca.
Poudarja se, da je to bila prav neodoljiva vaba, kajti v Beogradu je bila strašna zima, kurjave pa nič.
ŽFNSKE V BOJNIH VRSTAH London. — Amazonski oddelki ženskih bojevnic se borijo ramo ob rami z jugoslovanskimi četniki v nlaninah Srbije, so sporočili jugoslovanski kroni v Londonu.
ČETNIKI OSVOBODILI VJETNIKE
London. — Jugoslovanski krogi so sporočili, da je drzen oddelek četnikov pod poveliništvom židovskega častnika osvobodi 1430 Židov, zaprtih v ne1rem prisilnem taborišču in osvobojeni ujetniki so se takoj vpisali v rodoljubno vojsko.
Nanad se je zgodil blizu mest Dvornik in Suvobor, kjer so čete pod povelništvom generala Draže Mihaloviča napadle, da bi osvobodile syoie zaprte tovariše.
Poroča se, da Židje v vedno večjih skupinah vstopajo v uporniško vojsko, da bi se maščevali za divjaštva 'n preganjanje svojih sovernikov.
NOVI PODATKI O “TRETJI FRONTI”
Carigrad. — (Posebno poročdo Derek Patmoreja “Tre Christian Science Monitorju”.) — Govoreč o
Slovenski stavbenik
Za načrte, betonske preračune in Firmo,
obrnite se do tehničnega konstruktor ja
FRANCA KLANJŠEK
Av Francisco BEIRO 5329-31 Vdla Devmto U. T. 50 - 0277
I
l	ZOBOZDRAVNIKA
j DRA. SAMOILOVIČ j de Falicov in	S
j DR. FELIKS FALICOV |
?	i
j Sprejemata od 10 do 12 in od | |	35—20 ure.	j
[ DONATO ALVAREZ 2181 I
|	U. T. 59 - 1723	1
V DAR DOBITE
na vsakih 6 slik, ki stanejo od 3—6 , lepo sliko v barvah. Odprto tildi ob nedeljah. At.ol’e MARKO RAD ALJ
Facundo Quiroga 132o U. T. 22 - 8327 DOCK S U D
položaju na Balkanu je ugleden a-meriški radijski napovedovalec, pred .kratkim bivajoč v balkanskih prestolnicah, izjavil dopisniku: “Ne razumem, zakaj angleški vojaški krogi niso poslali letal za sodelovanje z rodoljubi, upirajočim se na-cijem na Balkanu”. Dejstvo, da je general Draža Mihajlovič po radiu v zvezi z zavezniki, kaže, da bi zavezniki lahko dali jugoslovanskim rodoljubom bolj izdatno pomoč.
Drug odločilen ameriški dopisnik, ki pozna Jugoslavijo dobro, je pred kratkim dejal: “Hitler je sedaj dobil, česar se je bal — tretjo fronto na Balkanu. Jugoslovanski odpor je občudovanja vreden in nezlomljiv. Zavezniki morajo uvideti, da se mora bojujoči se vojski na Balkanu pomagati in poslati vso možno vojaško pomoč, zlasti letala, prej ko mogoče.
Govoreč o važni vlogi, namenjeni Balkanu v borbi za Hitlerjevo uničenje, je ugleden ameriški diplomat dejal: “Balkan je glavni most za vpad v Evropo. Jugoslavija pa je prvi člen v mostu. Zavezniki naj zato storijo vse, kar je mogoče, da nodpro junaško vojsko Draže Mihajloviča.
POMANJKANJE OLJA V EVROPI. V JUGOSLAVIJI NI PROMETA
Bern. — Poleg strašnega pomanjkanja živeža v Evropi je največja stiska za olje in eilektriko. Pokrajina za pokrajino jo občuti. Navzlic njenim obširnim gozdovom je sedaj Jugoslavija na vrsti.
Poročila iz Beograda pravijo, da je tam zaradi pomanjkanja prometnih sredstev strašna stiska za premog in drva in da je vse prebivalstvo dobilo navodila, da mora varčevati s svojimi zalogami.
85 SRBSKIH ČETNIKOV UBITIH V BOJU
Bern. — Beograjski list “Novo Vreme” poroča, da je bilo v borbah pri Užicu in Požegi ubitih 80 srbskih četnikov, pet pa v boju blizu Pilovače, kar govori, da se boji vršijo v silno prostranih območjih.
SKUPNI ODPOR
London. — Začelo se je vse-kmet-sko gibanje, ki bo združilo politične itruje kmetski i strank v raznih zajedenih, sredn,,e "evropskih in balkanskih državah v močan gospodarila branik. Grški, jugoslovanski, češkoslovaški in drugi srednjeevrop-iki in balkanski voditelji polagajo temelje za ustvarjenje zveze, ki bo delala za utrjen j e garancij družabnega reda v smislu raznih političnih feedracij. Med voditelji tega gibanja je načelnik bolgarske kmetske stranke Kosta Todorov.
Načrt, ki bo vzet v pretres, govori o zlomu vseh narodnih in političnih ovir in carinskih zidov, ki so doslej preprečevali kmetiški socialni napredek, nižali cene in omejili
izmenjavo poljedelskih pridelkov.
Kmetski voditelji so izjavili, da bo ta skupnost zgradila temelj za preureditve, ki bodo podjarmljene poljedelske sloje vzpodbudile in jim dale up in moč za delo za nov demokratski red Evrope.
Polkovnik L. J. Fortier, odlikovan
Washington. — Polkovnik Louis J. Fortier, bivši vojni odposlanik Združenih držav v Beogradii, je bil odlikovan z “Army Distinguished Service Medal” za junaško izpostavljanje v nevarnost na bojišču v njegovem prizadevanju, da naciji ustavijo obstreljevanje Beograda v aprilu 1941.
Odlikovanje mu je bilo izrečeno v pisarni vojnega ministra g. Stim-sona in v prisotnosti podpolkovnika g. Živojina Radojčiča, jugoslovanskega vojnega odposlanika jugoslo-avnskega poslaništva v AVashingto-nu.
Polkovnik Fortier je dobil nalogo stopiti v zvezo najprej z jugoslovanskim predsednikom vlade v Zvorniku in potem z nemškimi o-blastmi v Madžarski, da bi se ustavilo obstreljevanje Beograda.
Od 9. do 12. aprila je polkovnik Fortier potoval skozi bojišča in razdejane predele, cesto pod topniškim ognjeni in zračnimi napadi s strojnicami. Da bi prišel v Madžarsko je moral potovati s konjem, peš in po železnici s pomočjo ročnega samovo-za, 30 kilometrov daleč skozi razdejane predele...
Borci delajo Nemcem preglavice
Carigrad. — Težave Nemčije v Jugoslaviji postajajo vse večje. Dobro obveščena oseba pripoveduje, da so nekatere bolgarske čete, ki naj bi nadomestile nemške posadke, pobegnile in se pridružile srbskim rodoljubom pod poveljništvom generala Draže Mihajloviča, jugoslovanskega vojnega ministra.
Zato so Nemci morali odhod svojih čet iz Jugoslavije preložiti, ee-nrav jih potrebujejo na vzhodnem borišču.
Dalinia poročila pravijo, da so Mihajlovičevi četniki vrgli iz tira vlak z nemškimi četami. Pri tem. je našlo smrt 200 nemških vojakov. Poškodovana je bila velika tovarna za aluminij v Hrvatski in sedaj prideluje samo polovico.
KADAR IŠČETE SLUŽBE	
obrnite se na	rojakinjo
Berto C	er nič
DOREEGO 1583	— Gs. Aires
U. T. 54 -	3588
SLJIVOVICA
ŽGANJE
PELINKOVEC
VERMUT
KIS
Zlatko Badel
Avenida Maipu 3146-50 Olivos F.C.C.A. U.T.Olivos (741) -1304
Jugoslavija ni zasedena
London. — Berg Holt, londonski dopisnik Christian Science Monitorja opisuje važno vlogo Balkana in Srednje Evrope in govori o vztrajni borbi Jugoslavije. O oboroženem odporu jugoslovanskih rodoljubov Berg Holt med drugim pravi:
...“V mnogih predelih Jugoslavije, zlasti v Bosni, Hercegovini in Črni gori sovražnika skoro ni več. Bedna vojska generala Draže Mi-hajloviča, ki jo sestavljajo Srbi, pa tudi Hrvati in Slovenci, je vedno boljše oborožena (odkod dobiva o-rožje ni znano) in močne zasedne posadke ne smejo iz svojih vojašnic, razen v večjem številu”...
1?l-e.... wlnob etaoin etaoini iai
Jugoslovanske edini-ce m vajah v Škotski
(Geoffrey. Parsons Jr., "New York Herald Tribune”). — S poljskimi edinicami nekje v Škotski, 31. ja-. -Prišla so nedavno poročila, da večje število Jugoslovanov vadijo poljski častniki. Večina med njimi so privatniki in člani diplomatskega kora, ki so prispeli v Anglijo, ko je osišče napadlo Jugoslavijo. Skoraj vsi so odslužili obvezni vojaški rok v Jugoslaviji.
Njihov namen je naučiti se bojevanja z ramo ob rami s poljskimi in češkimi vojaki in pripraviti se na dan, ko bo na mesto sedanjega odpora jugoslovanskih narodnih borcev proti osiščnim zasednim vojskam v Jugoslaviji potreben vpad.
Za Jugoslovane je nerodna stvar jezikovno vprašanje. Razumeti morajo poljske častnike, ki poveljujejo in prav tako razumeti tudi angleška povelja. Poljski jezik je zanje dokaj lahka stvar, saj je koren slovanski, kakor pri srbohrvaščini, angleščina pa je zanje prav tako težka kot je za Poljake.
V neki škotski vasi je mnogo jugoslovanskih vojakov na stanovanju v šolski sobi neke presbiterijan-ske cerkve. Ko je dopisnik obiskal te vojašnice, kjer so nekoč otroci prepevali “Rock of Ages”, so Jugoslovani prepevali narodno pesem, ki jo je spesnil Nikola, zadnji črnogorski kralj.
Malo naprej v neki sobi v drugem nadstropju z razgledom na mestne trgovine je jedilnica jugoslovanskih častnikov. Pohvalili so se, da je njihov kuhar bil nekdaj kraljevi dvorni kuhar kraljice Marije. Najboljši odgovor, ki so ga Poljaki mogli najti, je bil, da je neki med njihovim šoferji bil šofer pokojnega premierja Josipa Pilsudskega.
Naši zavezniki v orožju
Ugledni bostonski list The Christian Science Monitor priobčuje pod zgornjim naslovom članek svojega dopisnika R. K. Markhama, posvečen silam zavezniških držav, ki se borijo z ramo ob rami z Veliko Britanijo in Združenimi državami. O Jugoslaviji Markham pravi:
Jugoslavija daje svoje življenje za svobodo, izgublja jo, vendar visoko dvigne pred svetom svoj ugied in čast, proslavljeno v stoletnih borbah za svobodo v boju proti strašnim premočeni. Med vsemi narodi južnovzhodne Evrope se je samo ona drznila upreti Hitlerju, upreti navzlic temu, da je vedela, da so vsa nemška skladišča napolnjena z bombami in da je vsak naci pripravljen za moritev. Junaški odpor jugoslovanske vojske je zadržal Hitlerjeve armade, tako da jih sedaj bije strašna moč ruske zime. Ne samo to, Srbi, Hrvati in Slovenci nadaljujejo naj hrabre j še uporniško vojskovanje, kar jih je kdaj zapisala zgodovina junaštev za svobodo.
“ČETNIKI MORAJO BITI
UNIČENI...”
Italijanski urednik Virginio Gay-da v “ Giornale d ’ Italia ’ ’ zopet besni nad jugoslovanskimi četniki in pravi, da jih je treba enkrat za vselej iztrebiti, kar bi pomenilo ofenzivo proti Rusiji in anglo-sa-škim narodom.
V svojem članku pravi Gayda, da e treba četnike iztrebiti še pred zeliko pomladansko ofenzivo v Ru-
Toda spomlad je že prišla, a borci še niso iztrebljeni, pač pa ravno nasprotno so borci med tem časom že precej fašistov iztrebili iz naših krajev in tudi nekatere bolj visoke glave so padle...
Preskrba zdravil četnikom
Zarfadi posrečenega delovanja tajne družbe, ki je tihotapila zdravniške potrebščine za čete generala Draže Mihajloviča, so Nemci poostrili nadzorstvo v Beogradu. Mestnim zdravnikom so prepovedali predpisovati zdravila brez sporočila oblastem.
Novozelandci v Jugoslaviji
Angora. — Zakasnela poročila iz Jugoslavije potrjujejo vesti o prihodu vojakov iz Nove Zelandije v Srbijo. Več kot en bataljon se je svo-ječasno prebil v kraje pod nadzorstvom geerala Draže Mihajloviča in se pridružil četnikom.
Mihajloviču so se pridružili
Drugo poročilo, Ir. je nedavno prišlo iz Jugoslavije, pravi, da je velika skupina jugoslovanskih vojakov pobegnila iz beograjske vojašnice in se pridružila vojski generala Draže Mihajloviča ‘nekje v Srbiji’. Najbrž so to ‘dobrovoljci’ tako imenovane ‘vojske’ generala Nediča, lutke-premierja Srbije, ki so se prijavili zato, da bi dobili orožje in strelivo za vojsko generala Draže Mihajloviča, jugoslovanskega generala in vojnega ministra.
A. M. U. D. T. Y. C.
Asociación Mutua Universal de Trabajo y Cultura
UNIMULTIVERSÍDAD
Una Institución del pueblo, para el pueblo y por el pueblo. Vzajemna Zadruga Dela in Kulture.
Ustanova ljudstva, za ljudstvo in z ljudstvom.
Sedež: Rodríguez Peña, 428. — U. T. 35 - 5112 Podružnica: 1?: Córdoba 5344. — U. T. 35 - 4159
■Preskrbuje delo, službe ter daje navodila v vseh strokah dela in znanstva: za služkinje, kuharice in druge posle.
Kolonizacija (preskrbuje lastno kmetijo).
Sprejema vpisovanje za “NOVO SLOVENIJO” v Ekvadrorju.
Rojaki, udružite se, v Edinosti je moč!
Praktična Kuhinjska šola: za služkinje in druge posle za Sasa ko čakajo delo.
Večerni tečaji: za odrasle.
Tečaji: za Trgovstvo, angleško, francosko, špansko in druge jezike. Pripravljalnica: za vstop v vsako šolo, srednjo in visoko šolo.
Posebni tečaji: za Kasteljansko, Angleškino, Francoščino in druge jezike. Pripravlja “Društveni Dom”, kjer bodo praktične in teoretične šole za one, ki čakajo na službo.
Ljudska predavanja: v vseh strokah znanstva in dela.
Odvetniški oddelek: daje vse pravne nasvete brezplačno.
Zdravniki.
Vse informacije za svoje člane brezplačno.
Ustanovitelj in predsednik prof. Albert Prinčič
Nemčija v škripcih
Bern. — Iz poročila o bančnem delovanju Tretjega rajha na Balkanu, ki ga priobčuje Deutsche Allgemeine Zeitung, je razvidno, da postaja nemško zanimanje za denar-stvo balkanskih držav vse večje in
pogubnejše. V primeri z drugimi balkanskimi državami je Nemčija imela v srbskih in hrvatskih predelih prav malo uspehov zaradi političnih in vojnih okoliščin, pač pa se sodi, da izdelujejo Nemci natančne načrte za širše in drznejše finančne ' vratolomije v teh krajih.
Krvava nedelja
Iz najnovejše knjige ameriškega časnikarja Roberta St. Johna ‘ From the Land of Silent People” priobčujemo izvleček o obstreljevanju Beograda v nedeljo 6. aprila 1941. Zaradi pomanjkanja prostora navajamo samo naj zanimivejša poglavja in izpuščamo opise najosebnejših doživetij.
“ .. .Vračajoč se v hotel Srbski kralá, zapazim letalskega častnika mahajočega kakor brez uma vsem mimo vozečim vozilom. Poskušal je najti taksi, a samo moj je bil v bližini. Strašno je razburjen. Spomnim se, da utegne imeti kakšno važno novico in vzamem ga v svoj avto. V imenu božjem in Jugosalviji za ljubo me prosi, naj ga peljem v vrhovno poveljstvo v Zrinjskega ulici. Silno dramatično se vede. Silno rodoljubno. Jugoslavija je bila tik pred borbo za svojo čast. Da, nravim, znano mi je sporočilo berlinskega radia. Vpraša me, če vem za jato 32 nemških bombnikov, ki je pravkar preletela našo mejo. Odletela je nedvomno še preden je Ribbentrop končal svoj govor. Letalsko poveljništvo je pred petimi minutami dobilo to vest od neke obmejne straže. Častnik se trese od razburjenosti. Francoske besede meša z angleškimi kar povprek in ne razumem vsga, kar govori. Razumem pa najvažnejše. Veliki bombniki se bližajo Beogradu. Vsak trenotek bodo tu.
Ko se vrnem v hotel, je Brock odnašal stol na napust, iz sobe, ki je bila hkratu najin urad. Napust je isel nad ulico. Razgled je bil prost a všse strani. Prikladno mesto za pazovanje zračnega napada, sva gotovila nocoj, pol v šali. Zdaj pa a bova res Uporabila za to. Samo ¡rock ne ve... Sopnice so mi vzele apo. Presunilo me je, če nisem pri oncu koncev prestar za tako-le tvar.
“Letala, Roy”, zakričim, ko uja-íem sapo. Pokažem mu skozi okno, brnjeno v sonce, ki je prav tedaj izalo velike rdeče-rumene in škr-itne obroče v čredo oblakov. “Nacijska letala!” vzkliknem. Dva in trideset. Na Beograd!” ‘‘Brock se zave. Zgrabi svoj dalj-ogled. Topniški daljnogledi z raz-redelnico, tako, da lahko izračuna-e oddaljenost. Stopiva ria naoust.
Brnenie letal razločiva, vidiva iih e ne. Najprej slabotno šumenie. [akor roj čebel, prihajajoč od da-eč. Potem glasneje. Glasneie! Zdaj e grmijo. Ostreje, hitreje, bližje ■— ‘Tam”, zakriči Brock. Trideset ali tirideset jih je. Kakšne vrste. Zanj pa nobenega jugoslovanskega ;ori, njim naproti? Glej, ravno na tas gredo! Naravnost proti hotelu.
Tedaj se oglasijo strojnice, mili-on strojnic. Vsaj zdelo se nam je, la jih je milijon. In gromko bobneli e — pač jugoslovanski protiletalko topništvo. Razločiva grmenie brambnih topov. Zdi se nama, da ih je dvanajst počilo v istem tre-lotku. Zdaj je nebo polno črnih in elih obročev dima. Kakor oblaki, ’otem se razblinijo. Bili so izsfrrel-:i obrambnih topov. Nekateri so seli prav do bombnikov a ti se niso stavili. Še svojih urejenih vrst iso zapustili. Zdi se, kot bi se po-
smehovali tem otročjim poiskusom drobnih bitij tam doli na zemlji, ki jim hočejo nagajati. Dih nama zastane. Letala so ravno nad najinima glavama. Tedaj nenadoma zakrožijo. Obrnejo se proti južnemu vzhodu. Brock jih spremlja z očmi. Kakšnih 3000 metrov visoko so, bi dejal. Kar se njih vrsta pokvari. Prvi se je spustil navzdol. Približno sva ugotovila mesto, kjer bodo padle prve bombe. In že se oglasi, topo in zamolklo. Takoj potem pa strašen tresk, kakor sloji zidovja, kadar porušeni treščijo na cesto.
‘‘Zadeli so ministrstva v Zrinjskega ulici”, zakriči Brock, da prevpile hrušč. Najbrž predsedništvo vlade ali vojno ministrstvo.
Gledava letala, kako se spuščajo za prvim ,zdaj to, zdaj drugo, kakor bi se igrali. Švigajo v dim in ogenj, ki je planil po udarcih prvih bomb.
Brock je z očmi še vedno pri tej skupini, ko jaz ugledam drugo jato letal, Drugi tri tneati se prikažejo 'z oblakov kakor prvi. Samo niže. Proti našemu hotelu gredo, kakor orvi. A ti se ne obrnejo! Zdi se mi, da sva Brock in jaš skočila skozi vrata in skozi hodnik in po stopnicah navzdol vse vštric. Morda nisva bila ravno prestrašena, skakala pa sva precej hitro. V pritličju je bilo vse polno ljudi. V kleti ni zavetišč. Jugoslavija je hotela ostati nevtralna. Razen tega, Beograd bo “nebranjeno mesto” (odprto mesto) če bo vojna. Ampak ko je vojna prišla, so bili bombniki nad mestom, preden je kdo utegnil dati kakšno izjavo.
Tako stojim v dvorani, gledamo nemo drug drugemu v obraz in poslušamo peklensko grmenje tam zgoraj ravno nad nami. Tedaj zaslišimo, kako se spušča prvo letalo. Ne-kai trenotkov nobeden ni dihal. Vedeli smo, da je nos tega letala naravnan naravnost proti strehi našega hotela. Slišali smo pesem, ki jo zapoje motor, kadar splava skozi oblak. Sam sem bil trdno uverjen, da letalo ne cilja v hotel, temveč naravnost v mene. Oddahnili smo se, zares, ko so bombe končno padle. Ne zato, ker nas niso zadele. Pretresle so nas skozi in skozi. Ampak tista napetost je polegla. Ko je prva zadela v streho, se je streslo vse poslopje. Kar tovori opeke so grmeli na cesto. Nihče ni zavpil. Nihče
črhnil. Stali smo kot prikovani na prostorih, ki smo si jih priborili, kot je knjiga učila, pod oboki ali železnimi trami, ali podboji.
Ko se je drugi bombnik žvižgaje spuščal ni bilo tako hudo. Zdaj smo vedeli, da bomo prenesli. Po tretjem in po četrtem se nam je zazdelo enolično, samo jaz sem še mislil, da se zidovi lahko podro na nas. Štel nisem, koliko letal se je spustilo na hotel. Deset najmanj — mislim.
Zadnja bomba je treščila na ulico in razbila steklo pri vhodu. Tam ni bilo nikogar in vse se je lepo končalo. Samo ko je zračni pritisk raznesel vrata, so nekega človeka, ki je stal deset korakov proč, zadela, ko so letela skozi hodnik. Potem so bombniki odšli v drugi del mesta, mi pa smo ostali in čepeli na istih prostorih kot prej...
Zdaj jih ni več. Pa daleč niso. Še jih lahko slišite, kako brne tam gori pod nebom. Morda se bodo vrnili, v eni minuti ali v dveh. Vedno sem mislil, da se bom strašno ustrašil pri prvem zračnem napadu. Res, zdi se mi, da sem malo prestrašen, a besen sem bolj, kot prestrašen. Kar me je najbolj grizlo, je bilo, čemu se jim zgoraj v zraku nihče ni postavil nasproti. Zakaj za božjo voljo so ti nacijski bombniki lahko počeli, kar so hoteli? Kje so bili jugoslovanski lovci, oziroma lovska letala? In kje so bile tiste stotine angleških letal, ki sem jaz pisal o njih? Do danes bi že morali biti tu s svojih oporišč v Grčiji...
Pozabil sem. Časnikarji smo. Delo nas čaka, čeprav so letala v zraku nad nami. Čeprav so telefonske zveze še vedno pretrgane.
In tako stopiva z Russellom na cesto, pogledat, kako je s stvarmi. Morala sva se umikati pred razbito opeko, ki je padala s streh. Zrak je bil poln oblakov prahu razsutega ometa in nekega belega dima, ki je smrdel po žveplu. Če bi ne bila drug tik drugega, bi se ne mogla videti. Ulica je bila tako polna razbitega steki ain ruševin, da sprva nisva mogla videti, odkod prihaja tisti žvepleni dim. Tedaj je malo primanjkovalo, pa bi stopila na tako trapasto stvar. Sklonila sva se, da bi pogledala. “Ne dotikaj se”, zakriči Russell. Nisem se dotaknil. Bil je tanek kos kovine, kakšen čevelj v obsegu, z žico, privezano zanj. Moral je biti obdan z neko snovjo, ki je spuščala ta odurni beli dim. V dimu si zdaj pa zdaj zapazil majhne iskra rdečkasto rumenega ognja. Opazujoč vse to, sva zdajci videla, da so ulice in pločniki vsepovsod pokriti s temi zažigalnimi ploščami. Ena je padla na streho cestne železnice. Zažgala je streho. Gorela sta tudi dva taksija. Nikogar ni bilo, da bi gasil požar.
PRVOVRSTNO KOSILO!
MEDNARODNA KUHINJA — OBED $ 1.20 — 6 JEDI
Florida Bridge Club
Vsak četrtek zvečer ob 21.30 uri BRIDGE TURNIR
Vsak mesec
RUMMY in SKAT TURNIR
Klub se obrača na vse interesirane, da se turni j a udeleže. Natančnejše podatke se dobi pri klubovem vodstvu osebno ali po telefonu od 10—16 ure (tel. 32 - 3871) od 16.30—20 ure pa (tel. 32-3182)
YIAMONTE 741	BUENOS AIRES
Se priporoča VODSTVO.
PRVOVRSTNA KROJAČNICA
“LA ESTRELLA”
ZA JESENSKE IN ZIMSKE OBLEKE
V ZALOGI VELIKA IZBIRA BLAGA ZNAMKE SUPERLAN
Stanislav Maorie
TRELLES 2642 — Buenos Aires U. T. 59-1232
AKO HOČETE BITI ZDRAVLJENI OD ODGOVORNEGA ZDRAVNIKA
zatecite se k
Dr. A, GODEL
Sprejemh se od 9 do 12 in od 15 od 21 ure. GOVORI SE SLOVENSKO BARTOLOME MITRE 1876
POZOR!
TRGOVINA ČEVLJEV BELTRAM
Vas podomače postreže.
če hočete biti elegantno in dobro obuti, posetite to trgovino, imeli boste na razpolago veliko izbero vsakovrstnih čevljev, copat za delo, šport in izlete. — Pridite, pa se bosta prepričali! Se priporoča
Albert Beltram
DONATO ALVAREZ 2288 — BUENOS AIRES
Borba za Goriško, Istro in hrvatsko obal v početku XVII. stoletja
Jugoslovanski letalci na Bližnjem Vzhodu, pripravljeni, da polete proti sovražniku, ko pride niih ura
BUŠKI KOLJHOZI V SEDANJI VOJNI
Ruski “koljhozi” (po naše bi rekli “poljedelske zadruge”) igrajo v tej vojni veliko vlogo.
Nemci so bili prepričani, da bo Rusija, ko bo napadena, takoj razpadla kakor hiša na pesku, ker tam vlada samo ena oseba in ta bo takoj izginila.
To se pa ni zgodilo. Ruski narod se je za svojo domovino postavil proti največji vojaški sili, ki jo je do sedaj poznala zgodovina. Ruski vojaki se bore kakor levi in vsak dan so bliže zmagi.
Zaman bi bila borba na fronti, ako ne bi vsak ruski kmet in dela-vtec v ozadju vršil svoje dolžnosti. Tudi za to je sov. vodstvo poskrbelo. Tovarne izdelujejo potrebno orožje z največjim veseljem. Vsi de-lvci se zavedajo, da sovražnik ne pade sam, da ga je treba pobiti s skupnimi močmi. Kar pa je glavno — “kruh” za borilce ne sme nikdar zmanjkati.
Za to najvažnejšo panogo skrbijo ruski kmetje, povezani v “koljho-ze”, poljedelske zadruge, ki delajo z vsem veseljem na zemlji, katera jim je bila zaupana.
Veliko število kmetov je moralo v vojno in bi kdo mislil, da bo delo na polju trpelo, kakor se je to zgodilo v prvi svetovni vojni. Takrat je ruski kmet šel v vojno in pustil svojo družino na milost in nemilost birokratičnim uradnikom in usodi. Sedaj pa je ravno nasprotno. Ruski vojak ve, da se njegovi družini ne more zgoditi nič žalega, ker za to skrbi vrhovno vodstvo. Zraven tega je ostala njegova družina v veliki družini, v “Koljhozu”. Vojak je na bojnem polju torej brez vsake skrbi in zato veliko več vreden, kot nekdanji, kateri je zraven svoje imel še skrb, kako se preživlja njegova družina doma.
Ruske žene kotere so ostale doma, se temeljito zavedajo svoje dolžnosti. Zato so takoj prijele za krmila traktorjev in orjejo in sejejo ter žanjejo na ruski zemlji, zavedajoč se, da jo branijo ravno tako kot njihovi bratje, očetje in možje na bojnem polju.
Po poročilih iz Rusije bo letošnja letina oboljša kot prejšnje in tu gre zahvala “koljhozom” zato se ni državnemu vodstvu treba bati lakote ali drugih neprilik.
A. Škrbec
VAŽNA ODLOČITEV. KI SE NI MOGLA IZVRŠITI
Že leta 1939, ko so se nad Evropo zbirali strašni vojni oblaki, je jugoslovanska vlada sklenila zaupati vso aprovizacijo v slučaju vojne jugoslovanskim zadrugam. Ker je prehitro prišlo do podjarmlienja našega naroda od strani divjašlih italijanskih in nemških tolp, seveda ni prišlo do izvršitve tega sklepa, pa je le dobro, da si to stvar nekoliko od bliže ogledamo.
Znano je, kako so se najpotrebnejše življenjske potrebščine delile v prvi svetovni vojni. Nekateri so imeli vsega, ker so bili prijatelji bi-rokratičnih avstrijskih uradnikov, drugi pa z mnogimi otroci ali starimi starši, niso dobili nič. Nekaj takih zverinskih uradnikov, ki so si napolnili žepe na račun revnega ljudstva, so potem sodila juffoslo-vanska in češka sodišča, vendar to ni bilo dovolj, kajti ko se vrne nova prilika, bodo spet žemali ubogo ljudstvo.
Ta izkušnja je dovedla jugoslovanske oblasti do tega, da so začele o tem resnem vprašanju razmišf fiati. Prišle so do zaključka, da izroče, ko se bo vojni ples začel, vso aprovizacijo v roke zadrugam, katere so smatrane in so v resnici, največji in edini zastopnik ljudstva.
Zadruge so ustanove, katere so zrasle iz'ljudstva. Njihovo vodstvo je članstvo izvolilo iz svoje srede, zato ima tudi pravico, da vsakega odbornika, ki bi na njem opazilo napako, takoj odstavi. Član take zadruge, ki se poda na bojno polje,
(Nadaljevanje)
Med tem so se razvili boji tudi na Koroškem. Že meseca maja je dobil stotnik Šmit, Anglež po rodu, od nadvojvode Ferdinanda povelje, da osvoji čim prej sotesko Belo pod beneško Pontebo in potem napade Humin (Gemono). To vse se je imelo izvršiti hitro in brez hrupa. Nadvojvoda ni mislil od tu prodirati na Beneško, ker je imel Šmit komaj 100 vojakov. Toda osvojitev te soteske je bila važna. Z malo četo pešcev in konjikov napade Šmit 6. avgusta nenadoma Pontebo, razprši presenečene prebivalce in zapleni v mestu nakopičeno blago. A ne da bi jo hitro udaril proti Huminu, kakor mu je bilo ukazano se je zamudil v Pon-‘ebi in jo začel utrjevati. Čez teden dni se že prikaže pred mestom beneška vojska. Dasiravno so bili Avstrijci podrli most čez Belo, vendar niso mogli odbiti sovražnika, ki je udaril čez vodo na drugi brez in jih pregnal do trdnjavice Sv. Roka, kjer se je začela nova borba. Pa tudi tukaj so bili Avstrijci pobiti in so morali bežati proti Naborjetn. Drugi dan so Benečani zavzeli trg Naborjet, ga oplenili in zažgali. Isto se je zgodilo v naslednjih dneh v Žabnicah in Trbižu. Iz Žabnic so vdrli v Ziljsko dolino in odgnali čez 300 glav goveje živine ter ob povratku dodobra oplenili Trbiž, nato ¡e hitro umaknili ker se je bližala koroška vojska pod poveljstvom barona Karola Ecka.
Ko so v beneškem taboru izvedeli, da je spet osvojena Ponteba, je sklenil poveljnik Priuli nov napad na utrjeni Kobarid. Razen domačinov ie branilo ta kraj 150 nemških konjikov in blizu 1000 pešcev. Livio Pupi pridere pred Kobarid na čelu čedadske posadke in beneških Slovencev iz okolice. Hitro so Benečani z granatami zažgali hiše in obrambne plotove. Večina kraja je zgorela. Avstrijski so se še nekaj časa branili za nasipi, a ko so imeli vedno več mrtvih in so Benečani vedno hujše pritiskali, so začeli bežati 3kozi mestna vrata. Kar se jih ni rešilo v gore. so padli pod mečem beneških konjikov. Iz Kobarida gredo zmagoslavni Bnečani proti Tolminu, a tu nalete na hud odpor pri posadki, katero je podpiralo domače prebivalstvo. Neprestano streljanje s tolminskega gradu jih je prisililo, da so se vrnili v Kobarid. Tu so se utaborili v okopih, ki so jih bili Avstrijci zapustili, in so začeli utrjevati bližnji hrib sv. Antona. Da bi Avstrijci ne mogli več dobivati pomoči s Koroškega, so razrušili predelsko cesto in most čez Sočo. Zr poveljnika posadki so postavili Lovrenca Pavlini ja. Druge beneške čete so se umaknile v Furlanijo.
Trautmansdorf je dobro vedel, kolika nevarnost mu preti, ako bi Benečani po osvojitvi Kobarida pro-
bo brez skrbi zaupal svojo družino sosedu, katerega je on izvolil v odbor in ga pozna, da je bi lvedno pošten in dovzeten za vsako nepriliko, ' i se je v njegovi družini dogodila. Njegova družina bo obenem pazi ’a na soseda, da bo točno in vestno zpolnjeval navodila članstva in vrhovnega vodstva.
Zato se je jugoslovanska vlada odločila za ta velik korak, ki bi se zdel sokoro neverjeten. A če pomislimo. da pri naših severnih bratih še obstojajo take zadruge, in so v sedanjih važnih časih tako močne m trdne, bomo razumeli takoj, kaj io je do tega privedlo; izobčiti ljudske pijavke in brezsrčne trote ter dati ljudstvu v roke, kar je njegovega in do česar ima pravico, ker le na ta način lahko pričakuje, da se bodo vojaki na bojnem polju hrabro borili in izvojevali zmago za ves narod, narod kateremu se mora dati, kar je njegovega — svobodo.
A. Škrbec
'dirali po Soški dolini in se združili - glavno vojsko. Zato je nujno prosil nadvojvodo nove vojaške po-loči. Ferdinand sam ni imel novih čet na razpolago, cesar Rudolf je dovolil 100 arkebuzirjev in 500 ko-liikov pod poveljstvom grofa Dam-piera v obrambo meje.
Umni Trautmansdorf je znal sovražniku prikriti zadrego. Pomnožil ¡e posadke v Podgori in Fari, se potem pri Ločniku umaknil na levi breg Soče in se utaboril v ravnini okoli Gorice. Kmalu so zapustili Avstrijci tudi trdnjavico Sv. Trojice, tako da so imeli na desnem bregu le štiri utrjena mesta, Faro, Podgoro, Vipolže in Št. Martin. Benečani so se prvih treh trdnjavic hitro polastili. Težje je bilo osvojiti Št. Martin, ki je stal na strmem bregu, in ga niso mogli oblegati, niti nanj streljati. Ko je poveljnik Giustinia-ni ogledoval pokrajino, kje bi mogel uspešno razporediti čete, ga je nenadoma zadela avstrijska krogla in še tisto noč je umrl v Ločniku, kamor so ga prenesli. Vkljub temu so Benečani podrli goriški most. Toda Trautmansdorf je potolažil' prestrašene Goričane ter postavil nov zasilni most, prežene sovražnika s hribov v dolino in ga tamkaj večkrat potolče. Nad Pevmo napravi trdnjavico “Bosco”, ki je branila ioški most.
Z novimi močmi začno avstrijski miskovod.je spomladi 1. 1617. napadati Furlanijo. Da bi se maščeval za rastošenje po Brdih, ukaže Traut-nansdorf tolminskemu glavarju, naj napade bližnjo Benečijo. Tolminski davar Gašpar Dornberg zbere 24. februarja najsrčnejše prebivalce iz jkolice, jim pridruži še četo vojakov, in se odpravi nad Čedad. Na joti požge nekaj beneških vasi in upleni mnogo živine. Toda pri mestu Čedadu samem ni mogel nič opraviti, zato se je kmalu vrnil nazaj na Tolminsko. Da bi se takšni napadi ne ponavljali, so zgradili Benečani med Čedadom in Kobaridom dve trdnjavici.
Namesto umrlega Giustinianija so postavili Benečani za vojnega poveljnika Ivana Medici-ja, ki je pričel v marcu zopet oblegati Gradiško. Po dolgih pripravah je poskusil iplošen naskok 1. aprila in obkoliti avstrijsko vojsko od vseh strani. Hotel je premagati Št. Florijan v Brdih, zasesti Kanal in prestriči pot, po kateri so Avstrijci dobivali podporo in hrano, dalje je nameraval napasti trdnjavico “Bosco”, prebresti Sočo in od vzhodne strani napasti Gradiško. Toda posrečil se mu e le napad na Št. Florijan, dvakrat-d poskus da bi prekoračil Sočo mu e izpodletel.
Meseca maja so dobili Benečani uanovo najete čete iz Holandije in Anglije. dočim je Avstrijcem priha-:alo le malo pomoči. Benečani so sklenili iz tržiške okolice napasti Trautmansdorfa in si zasnovali nov načrt. Gradiško so hoteli začasno pustiti pri miru ter se polastiti le-! vega obrežja Soče in trdnjavic na Krasu zlasti Rubije. Ko bi bile Rubije v beneški oblasti, bi se morala •sodati Gradiška in z njo Gorica. Dne 1. junija se posreči Ivanu Me-dici.iu pri Majnici prekoračiti Sočo, naslednji dan zavzeti trdnjavo Sv. Martina in trdnjavo Sv. Valentina (“Imperial”) in se utaboriti vrh Rubij. Avstrijci so se morali umakniti in so začeli delati drugo trdnjavico v rubijskem gozdu, a pri tej priliki zadene sovražna krogla Trautmansdorfa, ki je umrl na- me-jtu (7. junija). Njegov naslednik je postal general Maradas. Benečani so potem skušali še v več napadih polastiti se rubijskega gozda in preko njega prodreti do Gorice, a zaman. Branil ga je z drugimi četami vred tudi pl. Egkh (Podpeški) s kranjskimi konjiki in kmeti, s katerimi je nekoč ponoči prebredel Sočo in potolkel do 800 mož močno beneško četo.
Najtežavnejše podjetje je bilo oblegano Gradiško preskrbovati s hrano. Dne 14. julija je Marhvard pl, Egkh po hudih bojih spravil v trdnjavo 200 tovorov in 30 voz hrane, ki so došli iz Kranjskega. Pozneje sta Dampiere in Walenstein ponovno izvršila to nevarno nalogo. Vkljub temu so Gradiško vedno bolj stiskali in je že posadka začela tr-
peti lakoto. Tudi trdnjavo “Zvezdo”, katero je branil grof Strassol-do, so Benečani vedno tesneje oklepali. Ni dvoma, da bi se morali obe trdnjavi kmalu vdati, da se ni med tem sklenil mir v Madridu (26. septembra).
Benečani niso dobili niti pedi goričkega sveta, tudi niso dosegli za-željenega gospodstva nad Jadranskim morjem. Nekaj Uskokov je bilo kaznovanih s prognanstvom. A ti uspehi niso bili v nikakšnem razmerju z ogromnimi stroški na denarju in ljudeh, ki jih je morala trpeti
ČAŠA MODROSTI
Živel je v deveti deželi kralj, ki je pil sama močna vina, Časih sc ga je navlekel tako. da so mu odpovedale noge. Moral je sesti. Tedaj je bil siten in razdražljiv, da so bežali domači ljudje daleč od njega.
Imel je starepa ministra, ki je še najlaže prenašal kraljeve sitnosti. In ali niso bile same sitnosti, kar si je ob takih prilikah izmislil kralj? Kdo mu naj n. pr. ugodi, ako si je želel solnca, ki ga naj ugrabijo njegovi služabniki visokemu nebu in ga postavijo predenj na tla? To je bilo nemogoče in tako še marsikaj drugega.
republika v teku dveh let. — Tudi .Slovenci so v tej vojni mnogo trpeli in žrtvovali, predvsem oni koder so se vršili boji, kjer jim je bilo uničeno vse imetje. Pa tudi kranjski stanovi so morali še po sklenjenem miru dati 50.000 goldinarjev za vojne stroške. Glavno vprašanje o posesti Jadranskega morja se sicer ni rešilo, a vendar so bili Benečani zavedno odvrnjeni od habsburških dežel. Prvikrat so se očitno pokazale slabosti beneške republike, ki je poslej vedno bolj pešala in slabela'.
(Konec)
Nekoč je zopet mrmral, ko ga je vinska moč položila na tla. Vsi so bežali od njega, samo stari minister je ostal v kraljevi bližini.
“Ako imaš kaj pameti,” mu reče kralj, ‘‘mi dobodi kjerkoli tako čašo, ki bo napolnjena z modrostjo, Prinesi mi jo, da jo izpijem in da ne bom samo najmogočnejši, ampak tudi najmodrejši vladar.”
Stari minister nekoliko pomisli,, odide iz dvorane in se kmalu vrne.
“Tu je, o kralj, čaša modrosti!”' pravi minister in ponudi vladarju čašo — vode.
Engelbert Gangl


Dr. LUIS RAZIM M. Y
KIRURGIČNI ZOBOZDRAVNIK
DIATERMIA — ELECTROCIRUJIA
Sprejema vse dni od 14 do 20 ure.
SEGUROLA 1848 — U. T. 67 - 3961 — BUENOS AIRES

~1
Zgodba o materi,
Vsak dan človek znova doživlja' ntare žalostne zgodbe. Seveda ne daj Bog, da bi človek kaj rekel ali preveč naravnost zapisal, kajti taki smo, da pohvalo na lastno ime vsak rad posluša, toda kadar je pa na vrsti, da ¡bi človek kaj povedal, kar je potrebno v podučenje in grajo in kar ne služi pohvali, tedaj pa gorje! Prav to je brez dvoma eno zelo značilnih znamenj moralnega propada ljudi, ki se v svoji domišljavosti smatrajo za vzvišene čez vsako kritiko, v svoji slepoti pa svojih napak ne vidijo in vzamejo za osebno žalitev, kadar bi jim človek rad pokazal na kako napako, katero bi v svoj lastni prid in v blagor svoje družine po potrebi popravili.
Ena takih soeijalnih napak, v ka-flfiri žive mnogi naši ljudje je, da so se docela oddaljili iz naše slovenske skupnosti.
"Saj nimam nič od Slovencev. Saj so drugi, ki mi dajejo delo! Nobeden mi ne bo nič pomagal! Čim manj vem zanje, tem bolie sem!” takele in podobne besede slišim, kadar najdem kake take rojake, ki so se izločili iz naše skunnosti in iih ni videti nikjer na nobeni ne božji ne posvetni slovenski prireditvi.
Taki se seveda smatrajo za modre. Resnica pa je, da še nikdar ni-bil modrijan tisti, ki se je za takega sam štel, temveč je bil modrijan šele tisti, katerega so drugi za takega spoznali.
Toda njih to ne moti. So modrijani, ki so prišli do tega spoznania da... i, no... To bi drugi vedeli povedati, kateri so se do njih za kako stvar obrnili, pa niso od njih dobili niti domače prijazne besede v odgovor in še manj pa kako stvarno pomoč... Tisti, kateri so sami brez srca za rojake, tisti potem sodijo, da so taki tudi drugi in je zato prav pogosto vzrok niihovega iz-begavanja od rojakov čisto drug, kot ga oni navedejo. — Ne zato,
ki je v potrebi
ker ‘‘jim ne bo nihče nič pomagal in im nič dal” temveč največkrat je :ato, ker se bojijo, da se bo kdo k 1 j im zatekel, kateremu bi bilo treba ^omagati, a je njihovo srce preveč ebično, da bi kaj takega storili.
Ni dvoma, da se je premnogo na-ih ljudi zato tako odtujilo vsemu ;lovenskemu, ker se boje, da bi jih :ak naš siromak prišel prositi pomoči, ali da bi potrkal na vrata kdo i prošnjo, če bi naročili kak slovenila list, ali če bi hoteli biti člani kakega našega dobrega društva... Toda pri vsem tem bodo še polni zabavljanja, da z našimi ljudmi ni nič napraviti, da so se prav zato odteg-lili. — Zares oni sami najbolje potrjujejo svoje lastne besede, kajti če bi t^si bili vsi, bi prav gotovo ne bilo mogoče nič doseči z našimi in med našimi. Merijo po sebi, kakor navadno delajo neuvidevni ljudje.
Oni dan me je prinesla pot v neko naselie na robu Buenosa. Tuti tam živi nekaj naših ljudi. Nekatere je zaneslo tja delo ali osebno noznanje, drugi pa so menda tudi mlašč iskali tam zavetia, da bi jih no^n druščin up n°d1egoval...
Tamkaj živi tudi družina, ki je bi-in gn danes je bridko preskušana. Tudi ta drnžme
-'v -tf» prn o1--*-»!! n. rvppri
da so imeli zato tudi upravičene vzroke. Tudi tr> ip namreč ^es. da ar i	in
”'prfr>oq7li T500P^*^0 v	Ip^rn1'«
bil o	kateri so znali
Pncpk^o rerli VPrskeiTP
viTpn TTP 7vi JI	n-f pvi i>oioV pto-
7Yi <vr*cplr<n i TTrp^-f-oti	p+r*r\_
"i ”.	kateri so nnhePTiili nred	“vi-
ppUpo” in	o+rabniočo
npp+mro roko. so /"dihali omačio -■"pbndp in Tnnnili da Redni ip tih '"‘iibnvn no+ pdpnfa in np bn več ni-1 - n p ° »• bi bi iirn rnp^pl babo oirii*a.~ +i niibove nnR+olovščine in tOt^ovo -vrtin+n. . . Zato iim ip na bilo močno na potu, če so srečali koga iz doma-
čega kraja, ki ni bil njihovega mišljenja in življenja. Surovci, kakor so taki ljudje, so seveda zbadali druge in bi jih hoteli videti v istih nečednostih, v katere so se sami zavalili .... Zato so ponižni dobri ljudje v svoji bojazljivosti raje iskali krajev, koder so bili proč od takih neotesancev in so tako v miru lahko živeli, kot mora pošten človek in kristjan.
Morda je bilo res zato. da so bili rešeni nadlegovanj pred lastnimi brati in sovaščani, ki so se kot zgubljeni sinovi vrgli v nečednosti živ’ ljenja — ki so danes že večinoma sprevideli svojo blodnjo, ko vidijo na svojih lastnih otrocih, ki so jih no svojem srcu vzgojili, kako grm-ke sadove prinaša strup brezbož-nosti....
Pa četudi je bil njihov razlog stvaren, je ta družina le preveč oddaljena ostala, kajti lahko pridejo taki časi, ko bo komu potreba pomoči. in na koga naj se tedaj obrnejo. Človeku, ki je v stiski so namreč vsi tujci in so mu zato dvakrat ‘ujci tisti, kateri z njim nobenik krvnih vezi nimajo... Tako se je cgodilo, da je umrl oče tej družini Jobro leto je že tega. Šest otrok je lomagalo materi jokati ob očetovi nidiški postelji, toda kdo pa naj' sride. ki bo pomagal materi v njeni ■tiski ?*
Koliko družin je že bilo tukaj, ’-atere je zadela bridka preskušnja. 'n če je med nami malopridnežev, ki :ih ni sram norčevati se iz pametnejšega in ga zaničevati, prav tako je ‘udi vedno lepo število takih, ki so velikodušni, kadar je treba potrebnemu na pomoč priskočiti. Zato naj vsak rojak ima tudi to v mislili, da ie treba držati skupnost s soroiaki, ker nihče ne ve, kaj ima priti in če bodo prišle teške stvari, bo imel vendarle koga, pri komur potrkati z nekoliko več zaupanja. Saj je bile že nešteto rojakov, ki jih je zadela nesreča tako v Buenos Airesu, kakor v Rosariju, Cordobi ali kjer koli
drugje v notranjosti Argentine, koder so rojaki dokazali sočutno srce m pomagali prizadetim v prvi stiski.
Ono družino sem našel tam v tistem naselju. Nikdar nisem od njih nič zvedel in tudi žena je debelo pogledala, ko je zvedela, da je tudi v Argentini slovenski duhovnik. Šest let sem že tu in še pred mano je bil rajni g. Jože. In ta žena sirotna niti vedela ni nič o tem, tako zelo ie je oddaljila od rojakov, meneč da od njih ne more nikdar nič koristnega dobiti in da so menda vsi Slovenci taki, kot so bili tisti njeni domači in poznani, ki so jo žalili za-o, ker je rada šla v cerkev in ker ji je Bog dal obilno družino, 6 itrok.
‘‘Saj niti moj lastni brat ni pri-el ob časti nesreče blizu. Bal se je la ga bom kaj prosila, tako je po-ožila žena. In ko je pozneje prišel, udi ni bilo za drugo kot zato, da ne ponižuie. Še tedaj sem mu vrata tokazala in mu povedala, da ga 'rav gotovo ne bom nikoli prosila, ja naj da jesti mojim otrokom, ki io mit tako napoti”, tako je siroma potožila. Na koga naj bi se to-•ej zanašala, če pa je lastni rodni Vat tak, da ni imel zame niti lepe 'esede v času, ko sem bila na robu - ’’hupa. Če so naši ljudje tako brezbožni. če so tako samopašni in če im je tako malo mar božjih zapovedi, potem vem, da nimam ničesar trieakovati od niih, je nadaljevala ‘a bridko nreiskušena žena in še pristavila :‘‘Če bi tisti malopridni sa-uoljubneži prestali to, kar sem rao-’ala jaz, tudi oni bi drugače ravnali s potrebnim in tudi drugače sani s seboj, ker bi doumeli, da proti Bogu laja samo tisti, ki ima preveč oolen trebuh, pa ne ve da je tudi za tisto Bogu hvalo dolžan!”
Niso ne vsi Slovenci taki, tako -em ji skušal dopovedati in lipam, da ji bomo to tudi dokazali. Nikdar niso bili taki vsi, če prav jih je bilo precej podobnih. Toda čas prinese marsikako izueenje in tisti, kateri so
v času polnosti svojih moči in zdravja imeji le zasmeh za vse, kar je nad človekom in kar je v njegovem srcu, so že začeli doumevati, da človek ne živi samo zaradi trebuha... Tako je danes vsak dan manj tistih ’gubliencev, ki bi se drznili zasmehovati svete reči in tudi vedno več Mstih, kateri so rade volje pripravljeni storiti kaj bližnjemu v pomoč.
Zato pa ni modro od rojakov, če se drže našim stvarem tuli, če ima-4o pretrgane stike z rojaki. Prišel bo še marsikomu čas, da bo rad potrkal na vrata pri meni in pri dru-•dh, toda nekaj drugega je, če najdem v potrebi človeka, ki sem ga poznal kot vrednega tudi preie. kakor pa če se mi samo tedai prikaže, kadar naj mu kak ‘‘trn izpulim”.
Na vse rojake pa nai velja prošnja, da bi kaj prispevali za ono že-’'0, ki se še vedno mora boriti s sirarno bedo. Dobrodošlo bo vse, pa nai bodo denarni prispevki ali pa kaka obleka ali živež.
Kdor bi kaj mogel dati, naj mi '•poroči ali osebno ali no telefonu na Paseo 431, Telefon 48-3361.
Cerkveni vestnik
21. junija maša na Paternalu za Franca in Jožefo Paškulin.
Pri sv. Rozi ob 12 uri za Simona Melinc.
Molitve na Avellanedi ob 16 uri, na kar sledi čajanka in zabavica.
28.	junija je Vidovdan.
Maša bo pri sveti Rozi v kripti ob 11 uri za naše žrtve za domovino.
Ob 12 uri pa bo maša v gornji cerkvi za Karolino Budin.
Popoldne se vrši na Paternalu procesija in ste zato povabljeni k procesiji svete Neže in se naše molitve na Avenidi del Čampo ne bodo vršile.
29.	juniia je god svetih apostolov Petra in Pavla in bo sveta maša ob
KNEZ SEREBRJANI
ROMAN IZ ČASOV, IVANA GROZNEGA
Nadaljevanje 8
Vsi so radovedno gledali Hom jaka. Car je prvi pretrgal molčanje.
‘‘Koga obtožuješ?” je vprašal; ‘‘kako se je to zgodilo? Pripoveduj po vrsti.”
‘‘Sam ne vem, koga obtožujem, nada^naša, pravoslavni car! Pes mi ni povedal svojega rodnega imena. Temveč ponižno javljam tvoji carski milosti o svojem boju in o svoji rani in da me je pobil neznan človek v veliki svoji nizkotnosti.”
Splošna pozornost se je podvojila. Nihče si ni upal dihati. Homjak je nadaljeval:
‘‘Prišli smo na svojem obhodu do vasi Medvedevke, ko so naenkrat tisti prehletci, vrag ve, kje so se vzeli, navalili na nas in padli čez nas kakor sneg na glavo, nas premogli, pobili in potolkli deset ljudi, druge pa zvezali; njihov bojar, razbojnik, pa nas je hotel dati vse obesiti, dva razbojnika, katera smo bili zajeli na •obhodu, pa je velel osvoboditi in izpustiti. ’ ’
Homjak je umolknil in si popravil krvavo obvezo na glavi. Nezaupno. mrmranje je vstalo med opričniki. Pripovedovanje je kazalo, da ni vredno vere. Car je vzdvomil.
‘‘Povej, ali govoriš resnico, dečko,” je rekel, predirljivo zroe Hom-jáka s svojim orlovskim očesom. "Ali se ti ne meša v glavi? Ali te niso morda pretepli v krčmi?”
‘‘Na križ prisegam, gosudar, svojo glavo zastavim, da so moje besede resnične!”
‘‘Toda povej mi, zakaj te ni obesil neznani bojar?”
“Bržkone si je premislil. Nikogar ni obesil; ukazal je samo, naj nas pretepo z biči.”
Zopet je mrmranje preletelo zbor.
“Ali vas je bilo mnogo na obhodu?”
“Petdeset ljudi, jaz sem bil enainpetdeseti.”
“Ali je bilo onih mnogo?”
“Ne bom tajil krivde, onih je bilo manj — tako nekako dvajset do ¡trideset. ’ ’
“In vi ste se dali zvezati in nabiti kakor babe? Kaj ste otrpnili ali kaj? Ali so vam roke odrevenele, ali so vam duše zlezle v pete? To je re¡?
smeha vredno! In kakšen bojar je to, ki o belem dnevu napada oprič-jiike? To je nemogoče. Ne rečem, da ne bi hoteli, ampak to ni tako lahko! Tudi mene bi navsezadnje snedli, pa jim zob ne prime! Čuj: ako hočeš, da ti bom verjel, imenuj mi tistega bojarja; ako tega ne moreš, potem priznaj, da si lagal. Če mi ga pa ne poveš in ne priznaš, da si lagal, se ti bo slabo godilo, dečko!”
“Nada naša, gosudar!” je trdovratno odgovoril oproda, “sam Bog ve, da govorim resnico. Če pa me daš ob glavo, je to tvoja volja! Ne bojim se smrti, a bojim se krivde! Vse tvoje bojevnike kličem na pričo!”
In ozrl sc je .na. oprišnike, kakor bi jih klical ia priče. Nenadoma pa se je njegov pogled srečal s pogle-lom Serebrjanega.
Težko je popisati, kaj se je godilo v duši Homjakovi. .Strmenje, Ivom in nazadnje zlobno veselje se mu je bralo z obraza.
“Gosudar”, je rekel vstajaje; ‘ako hočeš vedeti, kdo nas je napadel, posekal drugove in nas uka-;al biti z biči, ukaži temule bojar-u povedati svoje ime in priimek.” Vseh oči so se obrnile na Serebrja-\ega. Car je dvignil svoje gole obrvi n je srepo gledal Serebrjanega, rekel pa ni niti besedice. Nikita Ro-manovič je stal nepremično, miren, toda bled.
“Nikita,” je slednjič rekel car, polagoma izgovarjajoč vsako besedo, “pojdi sem! Pridi na odgovor. Ali poznaš tega človeka?”
“Poznam, gosudar.”
“Ali si napadel njega in njegove tovariše ? ’ ’
“Gosudar, ta človek je s svojimi drugovi sam napadel selo.”
Homjak je segel knezu v besedo. Da bi pogubil neprijatelja, je sklenil izpostaviti sebe samega.
“Gosudar”, je rekel, “ne poslušaj bojarja! On vali krivdo name, ki sem nizkega rodu; tako se ne pokaže resnica med nama. Toda ukaži, naj govore tovariši; ali pa naju daj oba zaslišati s hudimi mukami. Potem se razodene pravica.”
Serebrjani je zaničljivo pogledal Hom jaka.
“Gosudar!” je rekel; “jaz ne ta-iim svojega čina. Napadel sem tega človeka, ukazal sem njega in njegove tovariše pretpesti ,potem pa sem ukazal... ”
“Dovolj !” je strogo rekel Ivan Vasiljevič. “Odgovori na moie vprašanje: Ali si vedel, ko si jih napadel, da so to moji opričniki?” “Nisem vedel, gosudar.”
“Ali so ti to novedali, ko si jih bo+el dati obesiti?”
“So.”
“Za^ai si si premislil in jih nisi dal obesiti?”
“Zato, gosudar. da bi jih prej tvoü sodniki zaslišali.”
“Zakaj iih nisi takoi od početka ocslal molim sodnikom?”
Serebrjani ni našel odgovora.
Car je uprl vanj vprašujoči pogled in mu skušal prodreti v dno duše.
“Nisi si premislil,” je rekel, “zategadelj, da bi jih izročil sodnikom, amnak zato, ker so ti rekli, da so carski ljudie. In ti,” je nadaljeval ^ar z rastočo jezo, “ti si jih vedoč,
4a, so moji ljudje, velel pretepsti z biči?”
‘ ‘ Gosudar...”
“Dovolj!” je zagrmel Ivan. “Za-•'k sani e je končano. Bratje.” je na-dalieval in se okrenil k svoüm liub-’iencem. “poveite, kaj zasluži bojar ”nez Nikita? Govorite kot mislite: redeti hočem, kaj misli vsak izmed vas ! ’ ’
Glas Ivanov je bil umerjen, toda piegov pogled ie kazal, da je v svojem srcu že določil knezovo usodo :n da gorje tistemu, kdor bo hotel biti mehkejši od njega.
“Govorite, liudje!” je nadaljeval in zvišal glas. “Kaj zasluži Ni-Mta?”
“Smrt!” je odgovoril carjevič. “Smrt!” so ponovili Skuratov, Grjazni, oče Levki in oba Basma-nova.
“Nai mu bo torej smrt!” je rekel Ivan hladnokrvno. “Kajti pisano je: Kdor prime za meč, pod mečem pogine. Primite ga, ljudje!”
Serebrjani se je molče poklonil Ivanu. Nekaj ljudi ga je obkolilo in odvedlo iz dvorane.
Mnogo jih je šlo za njimi gledat usmrtitev, drugi pa so ostali v dvorani. Pridušeno govorjenje je šlo preko dvorane. Car se je obrnil k opričnikom. Njegov izraz je bil svečan.
“Bratje!” je rekel, “ali je moja sodba pravična?”
“Pravična, pravična!” se je razleglo med blizu stoječimi opričniki. “Pravična, pravična!” so pono-
vili oddaljeni.
“Ne, ni pravična!” se je oglasil nekdo.
Opričniki so se razvneli.
“Kdo je to rekel? Kdo je izgovoril to besedo? Kdo pravi, da carjeva sodba ni pravična?” — se je oglasilo od vseh strani.
Na vseh obrazih je bilo videti strmenje, vseh oči so izražale nejevoljo. Samo eden, najkrutejši izmed niih ni kazal srda. Maljuta je bil bled kakor smrt.
“Kdo nravi, da ni moja sodba pravična?” je vprašal Ivan, prizadevajoč si, da bi dal svojim potezam miren izraz. “Naj mi stopi pred obličje, kdor je to rekel!”
“Gosudar,” je izpregovoril Ma-Uuta v veliki razburjenosti; “med dobrimi služabniki tvojimi je tudi mnogo pijanih, mnogo takih, ki ne vedo, kaj govore! Ne veli iskati pijanca, gosudar! Ko se iztrezni, sam ne bo verjel, da je res kaj takega govoril v pijanosti!”
Car je nezaupno gledal Maljuto. “Oče paraklisiarh!” je rekel car smehljaje se. “Od kdaj si pa tako milosrčen?”
“Gosudar!” je nadaljeval Maljuta, ‘ ‘ ne veli...”
A bilo je že prepozno.
Sin Maliute je stopil naprej in je stal spoštljivo pred Ivanom. Maksim Skuratov, tisti opričnik, ki je Serebrjanega rešil medveda, je izgovoril ono beesdo.
“Torej ti, Maksimuška, se prito-žuješ nad mojo sodbo?” je rekel Ivan, oziraje se z zlim smehljajem sedaj na očeta, sedaj na sina. — “No, govori, Maksimuška, zakaj ti ni všeč moja sodba?”
“Zato. gosudar, ker nisi poslušal Serebrjanega, ker mu nisi dovolil, da se opraviči pred tabo in ker ga nisi niti vprašal, zakaj je hotel obesiti Hom jaka. ”
“Ne poslušaj ga, gosudar!” je prosil Maljuta, “pijan je, saj vidiš, da je pijan! Ne poslušaj ga! Poberi se, pijanec; vidiš ga, kako se ti napije! Poberi se; glej, da odneseš glavo!”
“Maksim ni pil ne vina ne medice’,’ je zlobno opomnil carjevič. “Ves čas sem gledal nanj, niti brkov si ni zmočil.”
Maljuta se je ozrl na carjeviča s takim pogledom, da bi bil vsak stre-oetal pred njim. A carjevič se je čutil nedostopnega za maščevanje
Maljute. Drugi sin Groznega, prestolonaslednik, je imel v sebi vse slabe lastnosti očetove in slabi zgledi so čezdalje bolj uničevali tisto, kar je bilo v njem dobrega. Ivan Ivanovič že ni več poznal usmiljenja.
“Da”, je pristavil smehljaje se. “Maksim ni ne jedel ne pil pri obedu. Ni mu povšeči naše življenje. Gnusi se mu opričnina batjuške. ” Med tem pogovorom Boris Godunov ni odmaknil oči od Ivana. Zdelo se je, da je preiskoval izraz njegovega obraza in je tiho in neopaženo odšel iz dvorane.
Maljuta je padel carju k nogam. “Batjuška, gosudar Ivan Vasiljevič!” je izpregovoril, loveč rob carjeve obleke; “davi sem te jaz neumni bedak, seljak neotesani, prosil bojarstva. Kje je bila moja pamet? Kam je šla moja človeška razsodnost? Jaz, rob smrdljivi, jaz naj bi nosil bojarsko čapko? Pozabi, gosudar, bedaste moje besede, ukaži strgati z mene pozlačeni kaftan, obleci me v raševino, samo odpusti Maksimu njegovo krivdo! Mlad je, gosudar, neumen, nerazsoden, ne ve, kaj govori! In ako že hočeš koga kaznovati, daj kaznovati mene, ker sem, bedak, dovolil sinu, da se je napil do pijanosti! Dovoli, gosudar, da jaz položim na klado svojo glupo glavo. Ukaži, in takoj ubijem samega sebe!”
Grozen je bil pogled na spačeni obraz Maljute, na obup, začrtan v njegove poteze, ki niso nikdar izražale drugega kot zverstvo.
Car se je zasmejal.
“Nimam za kaj kaznovati ne tebe ne tvojega sina!” je rekel; “Maksim ima prav!”
“Kaj, gosudar?” je vzkliknil Maljuta; “kaj — Maksim ima prav?” in njegovo veselo začudenje je izrazil bedast smeh, ki pa je takoj izginil, zakaj Maljuti se je zazdelo, da se mu car posmehuje.
Te nagle izpremene na Maljuti-nem obrazu so bile tako nenavadne, da -se je car, gledajoč ga, zopet spustil v smeh.
“Maksim ima prav,” je nazadnje ponovil car z resnim obrazom; “zmotil sem se. To je nemogoče, da bi Serebrjani svojevoljno napravil kaj proti meni. Spominjam se Niki-te še pred litevsko vojno. Vedno sem ga imel rad. Bil mi je dober služabnik. To ste vi, prekletci,” je nadaljeval car, obrnivši se h Grajz-
S LOVENSKI
List izdajata. "SLOVENSKI DOM’’ in KONSORCI
12 uri za rajne stariše Klanjšek pri sv. Rozi.
Avežanedska obletnica bo imela svoj prijetni del to nedeljo popoldne. Na Man. Estevez 630 bo ob 16 uri najprej molitev, na to pa zabava.
Domovina kliče
▼se verne rojake, da prihitite 28. junija na Vidovdan k sveti maši za naše padle in vse žrtve za blagor bodočnosti našega naroda.
Vidovdan je spomin velike žalo-igre srbskega naroda iz leta 1889, ko je bila pobita srbska vojska na Kosovem polju in so padli naši južni bratje pod turško sužnost za 500 let. Če bi se to ne zgodilo, že davnaj v sivi davnini bi se združil slovanski jug v verski in narodni enoti, tako pa je padla senca kosovske nesreče čez ves slovanski jug. V teh dneh nam pa posebno živo stopa pred oči kosovska misel. Zato prihitite ta dan rojaki v čim večjem številu, da bomo skupno dvignili naš klic k Vsemogočnemu Gospodu vseh narodov, ki vodi zgodovino človeštva s prošnjo naj sprejme naše molitve in žrtve naših rojakov; da naj da padlim večni mir, naši domovini na časni blagodejni mir na svobodnih tleh.
Sveta maša bo v navzočnosti zastopnikov oblasti in vseh naših društev v spodnji cerkvi sv. Roze 28. junija ob 11 uri.
Vhod je iz ulice Pasco 409.
Janez Hladnik
TRGOVINA JESTVIN j
j “Bela Ljubljana” j
I	IVAN MOČNIK
f Sapaleri 2700 na Paternaln j
S	U. T. 59 - 0467
EL ADRIATICO
POR EL CONDE LUIS DE VOINOVICH
(Conclusión)
El Adriático no fue nunca teatro de un conflicto serio entre los gobiernos de Viena y Roma. El irredentismo italiano se detenía, por otra parte, a fes puertas de Fiume. La divisa era: Trento y Trieste. Bajo el nombre fatídico de Trieste los irredentistas italianos comprendían, también, a Istria, por lo menos a la Istria occidental con la ciudades marítimas italianizadas de Capodis-tria, Pirano, Rovigno y Parenzo. Nadie, salvo alguna cabeza exaltada, manifestó pretensiones sobre la Dalmacia. Tampoco sobre Fiume, por otra parte. La guerra mundial tarstornó completamente los elementos del problema: como se sabe, Italia pidió y obtuvo de las Potencias aliadas, para el caso de victoria ,gran parte de 1a Dalmacia, con algunas de las islas principales del Adriático, y reasumió automáticamente la política de la República de San Marcos.
La monarquía austro-húngara se desplomó. Entre el Danubio y el Adriático surgió de sus ruinas un Estado nuevo, un Estado que englobaba a todos los servios, los croatas y los eslovenos, y todas las regiones por ellos habitadas. La gran dificultad fue la demarcación de las fronteras entre Italia y Yugoesla-via, demarcación que estaba ya seriamente comprometida por el Tratado de Londres de 1915, cuando fes Potencias occidentales, acosadas, descontaban el fin casi inmediato de 1a guerra merced a 1a intervención de Italia en el formidable conflicto. Después de largas y espinosas negociaciones, después de los
dramáticos incidentes de París (nadie ha olvidado la enérgica intervención del presidente Wilson en favor de Yugoeslavia) , Italia abandonó, por el Tratado de Rapallo, negociado directamente entre yugoeslavos e italianos, sus pretensiones sobre 1a Dalmacia (reservándose solamente la antigua Capital, Zara, y tres islas: Lussin y Cherso al Norte, y Lagosta al Sur) mientras guardaba no solamente Trieste, sino también toda la Istria, habitada, en más de su mitad por eslavos (croatas y eslovenos). Podría creerse que Italia había sufrido un fracaso en Rapallo con la renuncia a la Dalmacia, reclamada por todos los italianos, hasta los más moderados, como "tierra italiana” (sobre 600.000 ha-tantes no hay más que 10.000 italianos cuando mucho, pues 550.000 son eslavos puros); pero no hubo tal cosa. La política italiana había alcanzado, en realidad, un triunfo completo desde el punto de vista —-el más importante do todos — de la dominación del Adriático. La anexión consecutiva de Fiume (que el Tratado de Londres había adjudicado a los croatas) simplificó el problema en el sentido del célebre libro de Scarpi.
Todos los puertos, los grandes puertos internacionales del Adriático, pertenecían desde entonces a I-talia: Vencía, Trieste y Fiume. Estando la ribera oriental del Adriá-tio desprovista de fortificaciones, y no poseyendo Yugoeslavia más que algunos torpederos (ni siquiera un submarino, porque toda la escuadra austríaca cedida a los yugoeslavos por el emperador Carlos fué en par-
te destruida y en parte incorporada a la escuadra italiana) dicha ribera oriental del Adriático se ofrece como presa fácil a cualquier agresión italiana.
En tales condiciones, la paz entre los Estados limítrofes nunca está asegurada. Nada más peligroso que el epercicio de un poder preponderante en las relaciones entre Estados cuyas fronteras se tocan. El débil tratará siempre de substraerse a la hegemonía del más fuerte. Lo hemos visto entre yugoeslavos, austríacos y magyares. Lo que fueron Viena, Budapest, antes de la guerra, lo es Roma después de la guerra para los yugoeslavos. En verdad, muchas cosas han cambiado desde entonces, pero los elementos del problema quedan en pie, y a ello se añade la política inaugurada por los italianos en los países adriáticos y alpinos eslavos anexados, política que hace juego con la desnacionalización forzada de los alemanes del Alto Adigio.
El problema del Adriático no queda, pues, resuelto con 1a presencia permanente de una gran escuadra italiana, como antes por la presencia de una poderosa escuadra veneciana. Se había propuesto la neutralización absoluta y total del
NARODNI PREGOVORI
Če ni vreden, pa je potreben. Druge uči, sam pa ne stori.
Kar iz srca pride, k srcu gre.
Kmet blizu mesta ima vse napake kmeta in mestjana.
Sam zase — ko prase.
Sita vrana lačni ne verjame.
Trdo na trdo se rado razruši.
Ti zame, jaz zate, Bog za vse.
Adriático. El autor de este proyecto lo ha defendido desde 1917. Pero la sugestión fue rechazada por los italianos, y también por algunos yugoeslavos. Y el mar cantado por Horacio y por Dante, por tantos poetas eslavos, también, ese mar para el que un gran Papa del siglo XVII había hallado una fórmula feliz escribiendo al Gobierno de la-República de Ragusa que la "Caridad unía sus orillas más de lo que el mar las separaba”, el Adriático seguirá siendo un gran punto de interrogación en la tan completa situación creada en Europa por la-gran guerra, El Adriático aguardará. Pero puede afirmarse que la» relaciones entre Italia y Yugoesla-via se parecen mucho a las reía ciones que, antes de la guerra, mantenía Italia con la Monarquía austro-húngara. Y a estas relaciones puede aplicarse el dilema que formuló un hombre de Estado italiano a quien, hace cuanrenta años, se reprochaba el tratado de alianza con Austria y la visita del rey Humberto a Viena. — visita que, sea dicho-de paso, Francisco José no retribuyó jamás. ‘‘Con Austria dijo el hombre de estado en cuestión — no hay más que esta alternativa: o un tratado de alianza o la guerra”.
VPRAŠANJA IN ODGOVORI
Kdo je moder? — Kdor se od vsa kega uči.
Kdo je močan? — Kdor premaga-samega sebe.
Kdo je bogat? — Kdor se zadovolji s svojim.
Kdo je spoštovanja vreden? — Kdor spoštuje druge.
(Talmud)
nemu in k Basinanovima, "ki me vedno ščujete. naj prelivam kri! Ali vam je še premalo vseh 'umorov? Ali je bilo treba ubiti še mojega dobrega bojarja? Kaj stojite, zverine! Hitite, ustavite kazen! Ne, ne, ne hodite! Prepozno je! Zdi se mi, da mir je že odletela glava! Vsi mi poplačate njegovo kri!”
"Ni še prepozno, gosudar,” je rekel Godunov, ki se je vrnil v dvorano. "Ukazal sem, naj počakajo z usmrtitvijo Serebrjanega. Milost ne pozna predpisov, gosudar; vem, da si milostljiv, da včasih obsodiš in odpustiš. Zato sem storil tako. Sere-brjani ima že glavo položeno na klado, rabelj ima že slečen kaftan, zavihal si je rokave in čaka tvojega carskega povelja!”
Ivanu se je obraz razjasnil. "Boris”, je rekel, ‘‘pojdi sem, moj dobri služabnik! Ti edini poznaš moje srce.* Ti edini veš, da ne prelivam krvi za svoje veselje, ampak da iztrebim izdajstvo. Ti me ne smatraš za ljudožrea. Pojdi sem, Fedorič, da te objamem!”
Godunov se je sklonil. Car ga je poljubil na glavo.
‘‘Pojdi sem tudi ti, Maksim, odpuščam ti. Kruh in sol jej in govori resnico! Tako delaj tudi naprej. Dajte mu sto in dvajset sobolov za kožuh! ’ ’
Maksim se je poklonil do tal in carju pojlubil roko.
"Kakšno plačo imaš?” je vprašal Ivan.
"Navadnega vojaka, gosudar.” “Roločam ti plačo načelnikov. Tmpl boš hrano in vse potrebščine kakor načelniki. A vidim, da mi hočeš nekaj povedati. Govori brez strahu; prosi, kar hočeš?”
‘‘Gosudar! Nisem zaslužil tvoje velike milosti, nisem vreden bogatega oblačila* starejši so tu, nego sem jaz. Samo ene stvari te prosim, gosudar: pošlji me bojevat se na Litvo, pošlji me v Livonijo; ali pa, gosudar, me pošlji v Rjazan zoper Tatarje!”
Nekaj preziru podobnega se je zasvetilo v Ivanovih očeh.
"Zakaj bi se rad bojeval? Ali ti mrzi živijenje v Slobodi?”
‘‘Mrzi mi, gosudar.”
"Kaj?” je vprašal Ivan in srepo gledal Maksima.
Maljuta ni pustil odgovoriti sinu. "Gosudar”, je rekel, "rad bi služil tvoji milosti. Rad bi dobil iz
tvojih carskih rok zaslužno svetinjo na zlati verižici. Gorka kri se pretaka po njem, gosudar; zato prosi, da bi šel nad Tatarje in Nemce.” ‘‘Ne, njemu ni zato,” je izprego-voril carjevič, "ampak za to, da bi bilo po njegovi glavi. Nočem biti opričnik in tudi ne bom! Češ, naj bo po moji, a ne po carjevi volji!” ‘‘Glej, glej!” je rekel Ivan posmehljivo. “Tako me hočeš speljati, Maksimuška? Glejte ga, junaka! Kako neki bi se mogel jaz, siromak, kosati s tabo? Ako nočeš biti opričnik, te dam zapisati med hlapce.”
"O. gosudar!” je hitel za sina Mal juta; “kamor blagovoli tvoja milost uvrstiti Maksima, povsod bo pripravljen služiti po tvojem ukazu! A sedaj pojdi domov, Maksim, pozno je že; reci materi, naj me ne čaka, dela imamo v zaporih. Količeve mučimo. Pojdi, Maksim, pojdi!”
Maksim je odšel. Car je ukazal poklicati Serebrjanega.
Opričniki so ga pripeljali zvezanega, brez kaftana; ovratnik pri ko-šulji je imel odpet in zavihan. Za knezom je vstopil glavni rabelj Te-reška z zavihanimi rokavi, z lesketajočo se sekiro v roki. Tereška je vstopil zato, ker ni vedel, ali car odpušča Serebrjanemu ali hoče samo izpremeniti način njegove smrti.
‘‘Pojdi sem, knez!” je rekel Ivan. "Moji mladci so se prenaglili nad teboj. Ne jezi se! Imajo, že tako navado; ne pogledajo v koledar, pa kar pritrkavajo. Ne pomislijo, da je človeka ubiti lahko, da pa glave ne pritrdiš nazaj, če je odletela. Zahvali se Borisu. Če bi ne bilo njega, bi te bili spravili na drugi svet. In jaz ne bi imel koga vprašati zaradi Homjaka. Povej nam, zakaj si ga ! napadel?”
1 ‘‘Zato, gosudar, ker je on •sam nanadel nedolžne ljudi sredi vasi. T a krat nisem vedel, da je tvoj služabnik, in do takrat nisem še ničesar slišal o opričnini. Vračal sem se z Litve proti Moskvi, ko je Ilom-iak s tovariši napadel vas in pričel klati ljudi.”
"A da si vedel, da so to moji služabniki, ali bi jih bil tudi tedaj napadel?”
Car je pozorno gledal Serebrjanega. Knez se je za trenutek zamislil.
"Tudi takrat bi jih nanadel, gosudar”, je rekel prostodušno; "zakaj ne verjel bi, da moré na tvoj
ukaz. ’ ’
Ivan je uprl mrki pogled v kneza in dolgo ni odgovoril. Slednjič je prekinil molk.
‘‘Dober je tvoj odgovor, Nikita!” je rekel in pritrjevaje pokimal z glavo. "Nisem ustanovil opričnine v Rusiji zato, da bi moji služabniki pobijali nedolžne ljudi. Nastavil sem 1 jih kot dobre pse, da bi branili moje j ovce pred volkovi, da bi mogel reči pri poslednji sodbi božji po besedah j prerokovih: ,Tu sem jaz in moji' otroci, ki si mi jih dal, Gospod. ’ Do- j ¡ber je tvoj odgovor. Vsemu svetu povem: ti in Boris — samo vidva sta me spoznala. Drugi ne mislijo ; tako; pravijo mi krvoločnik, a ne vedo, da v solzah prelivam kri! Vsi vidijo kri: rdeča je, vsakega bode v oči; srčnega joku mojega pa ne vidi nihče; solze mi padajo brezbarvne v dušo, toda kakor goreča smola jo razjedajo in izžigajo vse moje življenje.” In car je pri teh besedah dvignil oči z izrazom globoke toge. "Kakor je nekdaj Rahela”, — je nadaljeval in oči so se mu obrnile pod čelo — ‘‘kakor je nekdaj Rahela objokovala svoje otroke, tako tudi jaz, veliki grešnik, oplakujem svoje razbojnike in zlo-: čince. Dober je tvoj odgovor, Nikita. Odpuščam ti krivdo. Razvežite ga! Odidi, Tereška, ne potrebirjemo te... Ne, stoj, počakaj še za trenutek ! ’ ’
Ivan se je obrnil k Hom jaku. "Odgovori!” je rekel z groznim glasom — "kaj ste počeli po svoji divjaški navadi v Medvedevki?” Homjak je po strani pogledal Te-reško, potem Serebrjanega ter si popraskal tilnik.
"Spoprijeli smo se malo z muži-ki”, je odgovoril napol lokavo, napol drzno; "ne bom tajil greha. Krivi smo zato, gosudar, ker smo se spoprijeli s tvojimi izobčenci. Saj je to vas bojarja Morozova.”
Strašni pogled Ivanov se je ublažil in nasmehnil se je.
"No, imaš dosti knezovih bičev?” je rekel. "Mislim, da bo dosti zate. Dobro, tudi tebi odpuščam. Naj bo. Pojdi. Tereška, danes je že tak dan, da boš brez dela.”
Ob milostnem postojjanjir Ivana s Seiebrjanim je zadovoljen šepet za-šumel med zemskimi bojarji. Tanko carjevo uho je culo ta šepet in njegov nezaupni značaj si ga je razlagal na svoj način. Ko sta Homjek in
Tereška odšla iz dvorane, je uprl Ivan svoj prodirljivi pogled v zem-ske bojarje.
"Vi”, jim je rekel strogo, "nikar ne mislite spričo moje sodbe, da sem vam začel biti prizanesljiv!” In ta hip se je v njegovi nemirni duši porodila misel, da bo najbfž tudi Sere-brjani njegovo milosrčnost pripisal na rovaš njegove slabosti. V tem ¡trenutku mu je postalo žal, da mu i je odpustil, in hotel je popraviti ' svojo napako.
"Čuj!” je rekel, gledajoč kneza, j "danes sem te pomilostil zaradi tvoje odkrite besede in svojega odpuščanja ne vzamem nazaj. Toda vedi, če najdem na tebi novo krivdo, te kaznujem tudi za staro. Zato pa, da ne pojdeš tedaj v svesti si svoje krivde na Litvo ali h kanu, kakor delajo to drugi, mi prisezi, da bodeš povsod, kjer se boš nahajal, čakal kazni, ki ti jo naložim.”
"Gosudar!” je rekel Serebrjani, "moje življenje je v,tvojih rokah. Da bi se ti skrival, ni v moji navadi ; če kaj zakrivim, počakam tvoje sodbe in se ne umaknem tvoji volji!”
"Poljubi križ!” je važno rekel Ivan in dvignil na prsih viseči mu vzorkovani križ, ga podal Serebrjanemu in se po strani ozrl na zemske bojarje.
Med splošno tišino je bilo slišati žvenkljanje zlate verižice, ko je Ivan spustil iz roke podobo Odreše-nikovo. Serebrjani se je pokrižal in ; se dotaknil križa z ustnicami.
"Sedaj pojdi!” je rekel Ivan, "in j moli k presveti Trojici in k vsem svetim pomočnikom, da te obvarujejo nove, čeprav lahke krivde!”
"Vi pa” je pristavil, ozrši se na zemske bojarje, "ki ste slišali najin dogovor, ne čakajte za Nikito novega odpuščenja in si ne domislite, prositi me zanj odpuščenja, ako bo drugič zaslužil mojo jezo!”
Ko je pridal na ta način možnosti bodoče samovoljnosti nad Sere-brjanim podobo nravnega prava, je Ivan napravil zadovoljen obraz.
"Sedaj idite vsi,” je rekel, "vsak svojo pot. Zemski poznajo moje ukaze že od prej, opričniki, moji izbrani služabniki in vojaki moji, pa naj se spominjajo svoje prisege in na jih ne vznemirja to, da sem danes odpustil Nikiti; kajti v mojem srcu ni pristranosti niti do bližnjih niti do daljnih!”
Začeli so se razhajati. Vsak je šel domov, nesoč s sabo strah, ta skrb, ta zlobo, ta razne upe, drugi ne drugega kot pijanost v glavi. Slobodo je objel mrak; mesec se je jel poka-zovati izza gozda. Strašna je bila videti mračna palača s svojimi očmi, kupolami in grebeni. Od daleč je bila podobna pošasti, ki se je zvila ▼ svitek in preži, da/ bi planila. Eno nezakrito okno se je svetilo kot oko pošasti. To je bila carska spalnica. Car je vneto molil.
Molil je za pokoj v sveti Rusiji, molil za to, da bi mu Bog dal premagati izdajstvo in nepokornost, da bi ga blagoslovil za dokončanje velikega dela: za izenačenje močnih s slabimi, da bi ne bilo v Rusiji nikogar višjega od drugega, da bi si bili vsi enaki, on pa da bi sam stal nad vsemi kakor hrast na ravnem polju!
Car je molil in se klanjal do tal. Zvezde gledajo nanj skozi oknu križato, gledajo nanj zvezde svetle* skoro žalostne — žalostne, kakor bi si mislile: ah, ti, ah, ti car Ivan Vasiljevič! Začel si delo v nepra-ivem času — začel si ga, a nas nisi i vprašal; nikoli ne zraseta dva klasa j enako visoko, nikoli; nikoli ne zrav-¡naš visokih gora s predgorjem, nikoli ne bo sveta brez bojarstva.
10. Oče in sin.
Bila je že noč, ko je odšel Malju-ta po mučenju Količevih, sorodnikov in tovarišev odstavljenega metropolita, končno iz zaporov. Gosti oblaki so kot črne gore viseli nad Slobodo in grozili z nevihto. V domu Malju-te so že vsi spali. Samo Maksim ni spal. Šel je očetu naproti. t "Batjuška,” je rekel Maksim,
čakal sem te; govoriti moram s tabo.”
"O čem?” je vprašal Maljuta in je nehote pogledal v stran. Grigorij Lukjanovič se nikdar ni tresel pred sovražnikom, a vpričo Maksima je bil v zadregi.
"Jutri odidem!” je nadaljeval Maksim; "z Bogom, batjuška!”
"Kam?” je vprašal Maljuta in uprl svoj kalni pogled v Maksima.
"Kamor me noge poneso, batjuška; zemlja ni s plotom zaprta, dosti je prostora na njej!”
"Ali si znorel? Pa te je menda res obsedlo! Kaj si napravil pri obedu? Tvoj jezik se je predrznil ugovarjati carju! Li ves, kdo je on in kdo si ti?”	(Nadaljevanje)