Franc Jakopin
Kdo so bili udje Mohorjeve družbe v letih 1868-1877
(po koledarjih MD)
V	prispevku je zbrano in z več vidikov komentirano besedje, ki določa poklic, stan ali položaj v družini članov Mohorjeve družbe, ki veljajo tudi za imetnike in bralce njenih knjižnih zbirk in koledarjev. Imeniki -družnikov- z omenjenimi podatki so objavljeni v koledarjih MD (1868-1877) v zaporedju po (nad)škofijah (dekanijah in župnijah): goriška, krška, lavantinska, ljubljanska in tržaško-koprska; zajeti so tudi člani iz sosednjih škofij in drugih tujih dežel.
The author has collected and commented from several points of view the material on the profession, social position or family status of the members of the Hermagoras Society (Mohorjeva družba), who are also the buyers and readers of its book collections and calendars. Their names, together with the data mentioned above, are listed in the calendars of the Hermagoras So-ciety by (arch)dioceses (deaneries and parishes): the Gorica, Celovec, Maribor and Trieste-Koper ones. They also include members from neighboring dioceses and other foreign countries.
Stari imeniki družnikov in družnic Mohorjeve družbe postajajo čedalje dragocenejši vir za ugotavljanje podobe življenja in socialnega položaja Slovencev v 60-ih in 70-ih letih prejšnjega stoletja. Čeprav so seznami, ki obsegajo priimek, ime in večinoma tudi poklic oz. oznako dejavnosti ali podatek o položaju v družini ipd. (npr. fajmošter, kmečki sin, rudarjeva hči, fant, dekle, učitelj, šolar, krojaški mojster) za posamezne župnije samo vzorčni, v celoti vseeno dobro odslikavajo naravo in strukturiranost življenja na slovenskem jezikovnem ozemlju; glede na današnje razmere na avstrijskem južnem Koroškem je posebej opazno, kako trden je bil tam slovenski živelj še pred dobrim stoletjem.
Velike so razlike v številu članov MD po župnijah - od sto in več do enega ali dveh v nekaterih obrobnih krajih, kjer je bila pismenost še šibka ali ljudje jezikovno in narodnostno še niso bili prebujeni. Vendar je članstvo številčno hitro rastlo, tako da se je od
dobrih 10 tisoč v letu 1868 do leta 1903 povzpelo na 76 tisoč. Večino članov MD je sestavljalo kmečko prebivalstvo, zato v takih župnijah ni najti posebno pisane poklicne razčlenjenosti, čeprav so tudi na podeželju po pokrajinah vidni razločki. Precej drugačno podobo srečamo v trških in mestnih župnijah, kjer so se zgostili najrazličnejši obrtniki, njihovi pomočniki in delavci; poklicna razvejenost je tu povezana tudi z industrijo in rudarstvom, še več pa je nameščencev na lokalni, deželni in državni ravni (šolstvo, sodstvo, železnica, pošta itd.). Razumljivo je, da so se v teh okoljih pomnožili tudi pripadniki nižjih socialnih plasti.
Podatke o članih so vodstvu MD sporočali župnijski poverjeniki, navadno župniki ali njihovi zastopniki. Videti je, da urednik Imenikov ni usklajeval ali popravljal, tako da je v njih mogoče ugotoviti več jezikovnih posebnosti, povezanih s stopnjo izobraženosti, narečne in generacijske pripadnosti župnijskih vodij. Seveda je treba upoštevati tudi dejstvo, da so pivi Koledarji MD s seznami članstva izhajali v času, ko je slovenščina doživljala nagle in velike spremembe in ko je bila normiranost v jeziku še zelo malo obvezujoča in utrjena; samo v takih razmerah je mogoče, da so se na seznamih srečevali fajmoštri in župniki, bukve in knjige, mojškre in šivilje, pevkinje in pevke, sini in sinovi.
Med poklici ali stanovi je seveda v tem času še veliko poimenovanj, ki izhajajo iz fevdalnih časov, npr. po gorskem pravu. Zelo razčlenjena so poimenovanja za duhovščino in druge dejavnosti povezane s Cerkvijo, saj je na seznamih najti vse stopnje od knezoškofa do cerkvenega služabnika in farovškega hlapca. Prav v teh letih je mogoče v seznamih spremljati postopno uveljavljanje hrvaške izposojenke župnik na škodo sprva še prevladujočega izraza fajmošter, prevzetega iz nemščine (Pfarrmeister). Podobno se je dogajalo tudi z besedami knjiga in bukve ter njunimi izpeljankami. V prvih koledarjih še prevladuje pogosto rabljena bukvarnica (farna, šolska), vendar jo že začenja spodrivati knjižnica oz. čitalnica. V precej primerih ni mogoče več ugotoviti, ali je imel pisec različna poimenovanja za čiste sopomenke ali ne, npr. fant - mlacleneč (mladenič) -samec ali dekle - deklina - devica - samica - neomožena -prosta. Nejasna je razmejitev med kmet in posestnik, videti je, da je postala nova beseda posestnik (Besitzer, Grundbesitzer) imenitnejša in se je marsikateri kmet prelevil v posestnika. Tako srečamo tudi oznako veliki posestnik ali veleposestnik, a nikoli veliki kmet ali velekmet. Pri besedi hišnik v večini primerov najbrž še ne gre za današnji pomen; uporablja se kot Spomenka samostalniku hišar, ki pomeni predvsem hišnega lastnika (Hausbesitzer). Zelo pogosto se med udi MD navajajo poimenovanja iz nižjih socialnih plasti, kot so hlapec, dekla, sluga, kočar, bajtar ipd. Nasprotno se pri zarodkih meščanstva (in njegovega posnemanja: npr. mežnarjeva sopruga) že zapišejo tudi gospa, gospodič(i)na, redkeje tudi gospica in žlahtna gospa. Pri ženskih poimenovanjih se pogosto srečujemo z nenavadnimi tvorbami, kot so npr. pevkinja, pekinja, želarkinja in celo kmetinja. Tudi tvorbe z obrazilom -ica so zelo pogoste, npr. šolarica, štacunarica, pekica, likalica (peglarica); pozneje to obrazilo zamenja ustreznejše -ka (šolarka, štacunarka, pekov-ka, likalka). Na daljše življenje slovenskih žena v primerjavi z moškimi nas spominjajo pogoste navedbe oznak vdova in zelo redke vdovec. Na splošno je treba še pripomniti, da je mogoče iz Imenikov razbrati velika razhajanja v gospodarski razvitosti slovenskih dežel oz. regij.
V	skupini duhovniških stopenj, položajev in funkcij v cerkveni hierarhiji sta, razumljivo, najpogostejša fajmošter (župnik) in kaplan (tudi kapetan)-, redko srečamo tudi izraz podžupnik in nadžupnik. Tu in tam se je zapisovalec zadovoljil s posamostaljeno splošno oznako duhovniškega poklica - duhoven-, vse kaže, da se je današnji samostalnik duhovnik začel uveljavljati šele v 70-ih letih in je hitro prevladal nad duhovnom, ki
si je delil svoj prostor s pridevniško rabo, npr. v zvezah duhovni oče, duhovni gospod, duhovne vaje. Pleteršnik (1894) je duhovnika že izrazito nadredil duhovnu, saj je pri iztočnici duhoven m. z oznako pogl. duhovnik uporabnika napoti k tej iztočnici. Nenavadno je, da ob taki rešitvi Pleteršnik še vedno daje prednost pridevniku duhövski pred novoknjižno tvorbo duhovniški-, očitno pa je treba razvezati pogosto okrajšavo duh. pomočnik v prvih Imenikih kot duhovni pomočnik in ne kot duhovniški, tako pač narekujejo neokrajšani zapisi.
Med duhovniki so precej pogosti vikarjih edn. vikar in vikanj, korvikar) in lokalisti, redkejši so: korar, častni korar, kurat, provizor, župnikov namestnik, duhovni oskrbnik, duhoven v počitku, duhovnik v pokoju, dosluženi duhovnik, opešan duhovnik, duhovni pomočnik, duhovni pastir, duhovni svetovalec, podfajmošter, podžupnik, nadžupnik, mestni župnik, predmestni župnik, administrator, kooperator, beneficial, provincial, definitor, revident, ekspozit (duhovnik, ki vodi samostojno dušnopastirsko območje določene župnije, ekspozituro), farni predstojnik, farni oskrbnik, farni pomočnik, farnik, far man. Naslov farnik ima po Pleteršniku samo pomen faran (žup-Ijan), vendar v Koledarju za leto 1871, str. 119, v vasi Stara Oselica pomeni gotovo tudi župnijskega upravitelja (župnika); to potrjuje na drugem mestu tudi zveza dosluženi farnik, saj se oznaka dosluženi pri navadnih faranih nikoli ne uporablja. Pomen duhovnika potrjuje tudi far man (Imenik 1876, str. 119, Lašče), ki je samo bolj nemška različica od hibridne tvorbe far-nik; farman je tudi v Pleteršnikovem slovarju v drugem pomenu župnik.
Dekanije so navadno vodili dekani, v večjih cerkvenih središčih srečamo naslove knezoškof škof, prelat, kanonik častni kanonik, prošt, monsignor, korvikar, stolni kaplan, stolni vikar, stolni župnik, stolni dekan, stolni prošt, stolni kanonik in funkcionarje nadškofijski kancler, nadškofijski tajnik, semeniški gospodar, semeniški pod-vodja. Še nekaj duhovniških poimenovanj: mašnik, klerik, previdnik, spovednik, katehet, nunski katehet, katehet mestne šole, profesor bogoslovja, profesor veroznanstva, gimnazijski profesor vere, spiriual (Spiritual), bogoslovec, c. kr. dvorni kaplan, apostolski namestnik (za Bosno), duhovni oskrbnik v kaznilnici, cerkveni oče, cerkveni starešina. Več izrazov je povezanih z meniškimi redovi, npr. frančiškan, gvardijan, prednik benediktinskega samostana, pobočnih oskrbnika benediktinskih goric (pobočnih je izumrla novoknjižna tvorba v pomenu pomočnik, adjutant), usmiljeni brat, milosrčnih. Veliko udov MD je bilo tudi iz vrst pomožnega cerkvenega osebja: organist (orglist, orgljar, orgljavec), zvonar, mežnar, podružnični mežnar, začasni mežnar, mežnarjev sin, mežnarjeva hči, cerkovnik (cerkvenik), cerkovnikova žena, cer kovni strežaj, cerkveni pomočnik, cekmeštar, ministrant, knezoškofijski kočijaž (voznik), dekanijski posel, semeniška kuharica, semeniški sluga, cerkveni krojač, cerkvena pevkinja, podobar, obrazar, podobarjeva žena.
Najštevilnejša plast udov MD je povezana z obdelovanjem zemlje. Pri tem gre za lastnike večjih ali manjših kmetij, za nosilce različnih oblik najemnih odnosov do hlapcev in dekel. Deloma so bili člani sami gospodarji ali gospodinje, še pogosteje pa posamezni družinski člani. Tako srečamo v tem območju poimenovanja kmet (v množini navadno kmeti), kmetovavec, precej kmetov se skriva v novejšem (imenitnejšem?) izrazu posestnik (mali, veliki posestnik, veleposestnik), ki lahko pomeni tudi nekmečkega lastnika zemlje in drugih nepremičnin (Pleteršnikova mati Tereza, učiteljeva vdova in lastnica vinogradov, je npr. v Pišecah leta 1868 vpisana kot posestnica). Včasih je splošnejši samostalnik kmet nadomeščen s pomensko ožjim zemljah, polzemljak, gruntar, polgruntar; ti naslovi kažejo na višjo plast kmečkega prebivalstva. V širokem pomen-
skem razponu v kmečkem območju sta uporabljena gospodar in gospodarica. Z različno pogostnostjo (glede na slovenska deželna območja) se pojavljajo košani (Primorska; beseda košari (koša n ec) je izposojena iz furlanskega cossän v pomenu »affituale di casa rustica con poca terra coltivabile« - F. Bezlaj, ESSJ 2, 1982, str. 72), kočarji (kočljarji), bajtarji, kajžarji (kajžniki) in osebenjki (veliko različic: osebejnik, osebenjik, osebenik, osebenjak, osebenjek, osebenjec, osobenjek, osobenjik, v SSKJ 3, str. 444, sta sprejeta kot narečna samo osebenjek in oseben/kar (ž. osebenjica, osebenjka, osebenjkarica-, knjižna sopomenka zanje je gostač, gostačka (v kmečkem okolju, nekdaj), čeprav osebenjek navadno ni najemnik, ampak ima lahko tudi svojo kajžo in nekaj zemlje. V vinorodnih območjih (Štajerska) so pri članih MD pogoste oznake gornik, gornjak, nagornik, neomožena nagornica, nagornjak, nadgornik, nadgornjak, gorman, vrhovec, vrhovš(č)ak (= nagornjak) in dalje: vincar, vin(i)čar, želar(y SSKJ 5, str. 983 ima želar oznako narečno vzhodnoštajersko, s pomenom kajžar), gostač, ofer (iz nem. Hofer; SSKJ 3, str. 334: na Štajerskem in Koroškem, nekdaj »delavec, ki plačuje stanovanje z delom na lastnikovem posestvu). (O pomenskih odtenkih posameznih izrazov gl. S. Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Slovenska matica 1996, na več mestih; Indeks, 551-564.) Redko srečamo izraz lastinar, ki ga Pleteršnik izenačuje z lastnikom-, v našem primeru gre verjetno za določen tip svobodnjaka (lastinec) ali za lastnika dodatno pridobljene zemlje - lastine. Pomensko težko določljiva sta naslova zasebnik in zasebnica.
Med družinskimi člani so pogosto imenovane: kmetska žena, kmetovavka, kmetica, kmetinja, mati, stara mati, ofrica, kmetska (kmečka) in posestniška hči (hčer), deva, devica, deklina, deklica, rejenka, gruntarska hči, kočarska hči, kočarska rejenka, želarkinja, želarska hči itd. (izrazi samica, samična, prosta, neomožena, neporočena, samosvoja, zakonska so zapisani tudi v nekmečkih okoljih in so verjetno označevali ne čisto mlade osebe). Osamljen primer je najdenka z zanimivim »priimkom« in imenom: Klitemnestra Klotilda. Obe pri nas nenavadni imeni (vzdevka) je najdenki najbrž dal duhovnik pri krstu; kot da bi bil poznal njun prvotni »bojeviti« pomen: Klitemnestra je znana iz grške mitologije (Agamemnonova žena, Orestova mati) in bi jo lahko opisno prevedli kot »slavna v želji po poroki«, medtem ko je Klotilda prav tako sestavljeno ime, vendar starega germanskega izvora »slavna v boju«; prva slavna nosilka tega imena je bila burgundska princesa, pozneje žena ustanovitelja frankovske države Klodvika I., ki je na njeno željo 1. 496 sprejel krščanstvo.
Vzporedno se za moške družinske člane uporabljajo izrazi kmetski (kmečki) sin (v množini navadno sini, redkeje sinovi), kmetski fant (včasih samofant, fantič ali deček), mladeneč (mladenič), mladec, nagorski sin. Med vaškimi udi MD srečamo tudi izraze majar (Pleteršnik ga v svoj slovar ni sprejel; v SSKJ ga najdemo v obliki majer v treh pomenih: 1. z oznako starinsko - nižji oskrbnik, zlasti graščinski; 2. z oznako nekdaj -najemni delavec na (gozdnem) posestvu; 3. z oznako narečno gorenjsko - planšar), pristavnik (Pleteršnik: der Meier, SSKJ v pomenu kot majer 1., vendar z oznako nekdaj prim. tudi pristav, pristavkinja), poljski čuvaj, gozdni čuvaj, logar, logarski čuvaj, gozdni varuh (varh, varih), črednik, ovčar, pastir, pastirček, dninar; za prevžitkarje so uporabljeni: prevžitnik, prevžitnica, vžitkar, vžitkarica, vžitniški najemnik, zakotnik, nakotnik. Osamljeni so primeri, ko je član MD imenovan kar siromak, berač. V starejših koledarjih MD srečamo tudi več poimenovanj, ki so povezana s srenjo (gl. S. Vilfan, n.d., str. 218, 247, 332, 449), npr. srenjskipredstojnik, sr. svetovalec, sr. predstavnik, sr. odbornik, sr. služabnik, sr. sluga. Redko srečamo izraz soseska, npr. soseskin čuvaj. Na občinski ravni so med udi MD tile nazivi: občinski predstojnik, obč. svetovalec, obč.
tajnik, obč. blagajnik, obč. uradnik, obč. sluga. H kmečkemu območju bi lahko prišteli tudi dejavnosti, kot so sadjorejec (sadjerejec), vinorejec, vinogradnik, bučelorejec (Plet. oblike bučela ni sprejel, v SSKJ 1 je označena kot zastarela beseda-, gl. tudi M. Snoj, SES, str. 67 - čebela-, tu naštetim narečnim različicam bi lahko dodali še štaj. čvela, čvajla), čebelar, konjar.
Precej članov MD je pripadalo trgovskemu stanu. Iz tega območja so poimenovanja, ki pričajo o razvejenosti te dejavnosti na Slovenskem, zlasti z vidika kakovostnih stopenj. Že takrat je uveljavljen splošni izraz trgovec (trgovkinja, trgovka, trgovska soproga, trgovski pomagač, pomočnik, strežaj, trgovska pomočnica, trgovski pooblastnik (gl. Pleteršnik 2, 148), trgovski opravnik, agent, trgovski družnik, vinski trgovec); neredko sta zapisani starejši poimenovanji kupec, kupčevavec - kupčevalec (kupčevavka, živinski kupec, kupčevski strežaj, kupčevavčeva hči, kupčevavski hlapec). Tu in tam najdemo tudi poimenovanje tržeč (ž. tržkinja), medtem ko je štacunar z izpeljankami pogost (štacunarica, štacunarjeva, štacunarski družej). Izraz štac. družej srečamo npr. na Jesenicah v Koledarčku MD za leto 1877, str. 116; Pleteršnik prevaja samostalnik družej z nem. Genosse, Gefährte. V to skupino lahko uvrstimo še poimenovanja tipa lesar (lesni trgovec), prodajalec, prodajalka, kakor tudi trgovce -nižjega ranga-, kot so kramar (kramarica), branovka (branjevka), barantač, barantavec, mešetar.
Manj razvejena so poimenovanja v gostinstvu. Sprva prevladujeta kerčmar (krčmar) in oštir {ž. oštarica; na vzh. Štajerskem tudi ošteraš, ošterjaš), postopoma ju izpodriva gostilničar (tudi gostilnik), ž. gostilničarica; na Koroškem srečamo tudi izraz likeb (Pleteršnik ga pomensko izenačuje z oštirjem). Med delavci v gostinstvu so že točatice (Pleteršnik daje prednost novoknjižni tvorbi točajka) in natakarice {danes je v knjižnem jeziku nezaznamovana samo natakarica-, vendar SSKJ pomensko še ločuje točajko od natakarice, prva naj bi stregla gostom samo pijačo).
V območju šolstva so najpogostejši učiteljski naslovi različnih stopenj, npr. učitelj, nadučitelj, podučitelj, učiteljski pomočnik, uč. pripravnik, začasni učitelj, farni učitelj, narodni učitelj, šolski prednik, šolnik, izgledni učitelj, odgojitelj (vzgojitelj); dalje funkcionarji: šolski ogleda, šol. oglednik, šol. nadzornik, kmet. in šol. nadzornik, šol. nadglednik, višji ogleda ljudskih šol, farni šolski ogleda, krajni šolski nadzornik, krajevni šol. svetnik. Redkejši so seveda naslovi visoko izobraženih učiteljev, npr. suplent, gimnazijski profesor, doktorand. Veliko udov MD je bilo iz šolarskih in dijaških vrst, ki so poimenovani kot šolar, šolarček, šolarica, nedeljski šolar, nedeljska šolarica, učenec, učenka, dijak, gimnazijalec, realec, četrto-, peto- itd. -šolec (zapisano tudi kot
IV.	šolec, V. šolec itd.); redki so visokošolci, npr. modroslovec.
V območju pošte in železnice srečamo med člani MD tele uslužbenske naslove: poštni činovnik, poštni odpravnik, poštni ekspeditor, poštna odpravnica, c. kr. poštar, poštar, poštarica, pismonosec, pismonoša, telegrafist, telegrafski uradnik, železniški uradnik, načelnik železniške postaje, postajski vodja, železniški pisar, železniški stražar, žel. stražej (Koroška), žel. čuvaj. Zanimivo je, da je v Koledarju za leto 1876 v Ločah pri Beljaku še ohranjena Prešernova železna cesta: čuvaj železne ceste.
Med udi M D je gotovo najbolj pisano področje rokodelskih (in podobnih) poklicev (obrtnikov); sega od najbolj razširjenih, kot so kovač, čevljar (tudi črevljar), šivar {Žnidar, krojač, Pleteršnik dopušča tudi pomen čevljar, po Cafu) in šivilja {mojškra), ki so delali skoraj v vsaki vasi, do tako specializiranih in malo znanih kot jeplavničar, ki ga ni v Pleteršnikovem slovarju in ga tudi SSKJ ni sprejel; izpisan je samo enkrat in je ohranjen v kartoteki slovarske sekcije Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Izkazan je le v pomenu splavar, čeprav je izpeljan iz samostalnika plavnica (gl.
Pleteršnik 2, str. 53), ki ustreza nem. Holzflössgraben (žleb za spuščanje lesa); torej je moral biti plavničar prvotno »človek, ki je splavljal po plavnici les v dolino», kjer so ga povezali v splav; šele pozneje se mu je moral pomen razširiti in se izenačiti s splavarjem (splav je novoknjižna tvorba za nem. Floss; iz nem. prevzeti flosar = splavar).
Poleg že omenjenega kovača idr. so med pogostejšimi poklici zlasti: mlinar, malnar (ž. mlinarica, malnarica, mlinarjeva, malnarjevd), zidar, zidarski polir, pek (ž. peki-nja, pekica), tkavec, mesar (ž. mesarica), mesarski učenec, drvar (ž. drvarica), drvarski mojster (mn. navadno mojstrovi), drvarski delavec, kolar, sodar, kuharica, fužinar, fužinski (fužinarski) kovač, fužinski delavec, rudar (ž. rudarica), rudniški delavec, knap (mn. večkrat knapovi; ž. knapova, knapiška), tesar, ribič, cestar, cestni delavec, cestni trebivec (čistilec). Redkejši so med udi MD nosilci drugih dejavnosti, npr. fabriški delavec, lončar, skledar, sedlar, vrtnar, umetni vrtnar, barvar (farbar), težak, nadtežak, kočijaž, bukvar (pri Pleteršniku mu je nadrejen knjigar), bukvovez, knjigovez, steklar, kori tar (izdelovalec korit; ne v današnjem slabšalnem pomenu »kdor je v donosni službi na uglednem položaju ali si zelo prizadeva priti do tega zaradi lastnih koristi« - SSKJ 2, str. 440), jermenar, mokar, kurivec (danes ni več v rabi; v Plet. slovarju mu je že nadrejen kurjač), kruhar, slaninar, klepar, pilar (izdelovalec pil), krivec, (krovec; v Plet. je krovec nadrejen krivcu-, raba te oblike je bila omejena na celjsko okolico; SSKJ je sprejel samo obliko krovec), perica, omrelar, marelar, glavnikar, glavničar, delavka v tobakarnici, tobakarica, puškar (ž. puškaricd), veslar, saböl (krojač, Veržej), klepar, črkostavec, brivec, kiporez (v Plet. slovarju je kiporezu in kiporezcu nadrejen kipar), kamnar, kamnotesec, kamnorez, kamnosek, žebljar, vratar, cestnar (po Plet. nem. der Zöllner), cestninar, mostnar (mostninar), zlatar, pozlatar, pasar, svečar, pipar(izdelovalec pip, najbrž za sode; Plet. ima pomen Pfeifenmacher na prvem mestu, medtem ko SSKJ pomena »izdelovalec pip za sode» ne omenja več), godec, bandar, krtačar (tudi kartačar), ščetinar, luživec, strojar, ciglar, pezaripo nem. beizen, Beizer, sopomenki k pezar sta strojar in luživec), jerhar (irhar) - nem. Weissgerber (izdelovalec »belega» usnja iz kozlovske, gamsove, jelenove ali srnine kože; po stvnem. irah, lat. hircus -kozel; gl. M. Snoj, SES, str. 188), usnjar, cajnar, Škrinjar, pudlar (iz iste podstave so v SSKJ 4, str. 284, (z označevalcem nekdaj) še: pudlati, pudlanje, pudlarski, pudlovka; v Besedišču 2 (1987, str 276) so ostali: pudlarica, pudlarna, pudlarstvo. Vse naštete besede so povezane z nekdanjim pridobivanjem jekla iz surovega železa; iz nem. puddeln v prvotnem pomenu mešati), čižmar (izdelovalec škornjev, visokih čevljev), šolnar (sopomenka k čevljar, v Plet. 2, str. 640, sta navedeni iz srvn. pomanjševalnice scuochlin (Schuchlein) prevzeti besedi šolen in šolin (v pomenu nizki čevelj, a tudi čevelj sploh) ter dalje izpeljani ihlineč in šolinič, SSKJ 4 je sprejel z označevalcem starinsko: šolen, šolenc in šolenček; v Besedišču 2, str. 440, 441, so ostali zapisi šolnček, šolnič, šolniček), predica, rožarica, Strehar, strugar, klupar (gl. Plet. 1, str. 413, pod klupa-, nem Klemme, Fussklemme, Bremse, Haken, Türschnalle, Kluppe = klešče; v SSKJ 2 je klupa sprejeta kot gozdarski strokovni izraz v pomenu »orodje za merjenje debeline lesa»; bolj znana je beseda gozdarske klešče), posodar, klesar, mitni delavec, mitničar, mitni tehtovavec, nadničar(delavec plačan po dnevih; prevzeta beseda iz hrvaščine ali srbščine, SSKJ je ni več sprejel, navaja jo še Besedišče 1, str. 450), vezač (verjetno v vinogradu), mornar, fakin (nosač; na Tržaškem, it. ilfacchino), šrangar (šranga je tu v nekdanjem pomenu zapornica na mitnici ali carini; o izvoru besede gl. M. Snoj, SES, str. 644), škafar, kotljar, tiskar, delovodja, slikar, malar, žagar, žagmošter, žagmajster, dilorezec (dila, iz nem. Diele = deska), šivarica, suknar, klobučar, klobučarica, tapeci-rar (tapetnik), voglar (ogljar), opekar, tehtovavec pri c. kr. dogani (na Tržaškem),
tehtovec na c. kr. čolniči, košar, žitničar (SSKJ 5, str. 999: z označevalcem zgodovinsko - upravnik žitnice, danes bi rekli upravnik žitnega silosa; mogoče gre tudi samo za čuvaja v takem poslopju). Ponekod se je zapisovalec zadovoljil kar s splošnim izrazom delavec, rokodelec, obrtnik. Zanimivo je, da je žena pogosto tudi pri nosilcih nemeščanskih poklicev imenovana soproga oz. sopruga, npr. sopruga gozdnega čuvaja, soproga mašinista.
Med uslužbenske poklice v širšem pomenu spadajo: cestni ogleda, cestni nadzornik, c. kr. cestni mojster, c. kr. aktuar (sopomenka: pisar), knjigovodja, jamski predstojnik, službenica, služebnka, c. kr. sodni pristav, živinski zdravnik, živinozdravnik, c. kr. častnik, vojščak, vojaški lovec, desetnik, j.' je v pomenu desetar ali desetinar; pobiralec desetine), žandarm, policaj, jetniški čuvar, jetnišničar, c. kr. sodni sluga, pot (sel, ž. potovkd), c. kr. vahtmajster, deželni uradnik, notar (biležnik, bilježnik (po hrv.); Plet. ima novoknjižno obliko beležnik, ki pa se v tekmi z izrazom notami mogla uveljaviti; SSKJ 1 jo je z ozn. zastarelo še sprejel), sodni avskultor (sopomenka k avskultant »sodniški pripravnik«; v Plet. tudi prislušnik, ki se ni obdržal), državni pravdnik, okrajni glavar, babica, pisar, dacar, zdravnik, doktor zdravilstva, lekar(nar), lekarniški pomočnik, zemljemerec (c. kr. geometer), c. kr. vodja zemljiške knjige, c. kr. stavitelj (zastarela novoknjižna tvorba za stavbenik, arhitekt), davkar, c. kr. davkarski nadzornik, davkarski uradnik, finančni stražnik, c. kr. finančni pozornik (verjetno nadzornik), kontrolor (f.. kontrolorjevci), davkarjeva gospa, magistralni tržni komisar, cesarski rudnopralniški nadglednik, cesarski preduhni mojster (Idrija; odgovorni nameščenec za prezračevanje v rudniku; samost, preduh (SSKJ 3) je »odprtina, luknja, odprta na obeh straneh«; v 19. stol. pomensko še blizu novoknjižni besedi prepili), vračitelj (izumrla novoknjižna tvorba za zdravnik, ž. vračiteljica; v Plet. slovarju so še različice vračitnik, vračnik, vračnica), koncipient, denarničarski pisatelj (verjetno v pomenu računovodja), oglednik mrličev, rudarski služabnik, rudarskipisač, rudarski uradnik, (gospica Rudolf Viktorija, hči rudarskega uradnika), fužinarski uradnik, fužinarski oskrbnik, oglarskega odpravnika hči, uradnik (uradniška vdova), mestni uradnik, kancelist (Plet.: neke vrste uradnikov; SSKJ 2, 273, kanclist - pogovorno, navadno slabšalno »uradnik, uslužbenec«; kanclija ima celo ozn. nižje pogovorno, navadno slabšalno »pisarna, urad«). Med udi MD je bil tudi cesarski ruski državni svetovalec in profesor na vseučilišču v Odesi (Valtazar Bogišič).
Nekaj poimenovanj je povezanih še z ostanki fevdalnih razmer, npr. grajšak (graščak), grajska gospa, grofov strežaj, grajski oskrbnik, gra(j)ščinski služabnik, gra(j)šč. kočijaž, gra(j)šč. voznik. Ponekod imajo udje MD kar splošne oznake vaščan, tržan, mestjan (meščan), varaščan (po madž., v Veržeju; prim. srb. in hrv. varoš), mestna hči, tržanski sinovi.
Marsikdaj je težko najti pomenske razločke med stanovskimi oznakami najemnik, Stanovnik, stanovalka, gost, gostja, gostinja; v odtenkih se ločujejo tudi poklici: strežnik, strežnica, sluginja, kuhinjska, kuhinjska pomočnica, hišna, krščenica. Težko je pomensko natančneje določiti oznako domača. Pomen je čisto jasen v primerih, ko so kot udje MD imenovani poleg gospodarja ali gospodinja »in domači«, torej vsi, ki sestavljajo družino. Pri domača pa je mogoče domnevati, da gre za gospodinjo-, tako bi se domača približala ali izenačila z vlogo hrv. domačice(y drugem pomenu; gl. V. Anic, Riječnik hrvatskoga jezika, Zagreb 1991, str. 118).
Z navedenim gradivom iz Koledarjev MD (1868-1877) sem poskušal obuditi ter s posebnega gledišča vsaj bežno osvetliti jezikovno in socialno vzdušje tistega časa na Slovenskem.
Literatura
Koledarček družbe sv. Mohora (za leta 1868, 1869, 1871, 1872). Na svitlo dala družba sv. Mohora v Celovcu 1867, 1868, 1870, 1871.
Koledarček družbe sv. Mohora (za leta 1873, 1874, 1875, 1876, 1877). Na svitlo dala družba sv. Mohora v Celovcu 1872, 1873, 1874, 1875, 1876.
M. Cigale, Deutsch-slovenisches Wörterbuch 1, 2, Ljubljana I860.
M. Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar 1, 2, Ljubljana 1894, 1895, (Plet.)
Slovar slovenskega knjižnega jezika 1-5, Ljubljana 1970-1991. (SSKJ)
F. Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika 1, 2, 3, (A-S), Ljubljana 1976, 1982, 1995. (ESSJ)
Besedišče slovenskega jezika (po kartotrki za slovar sodobnega knjižnega jezika zbrane besede, ki niso bile sprejete v Slovar slovenskega knjižnega jezika) 1,2. Interna objava Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Ljubljana 1987. (Besedišče)
V.	Anic, Rječnik hrvalskoga jezika, Zagreb 1991 •
S. Vilfan, Pravna zgodovina Slovencev, Slovenska matica, Ljubljana 1996.
M. Snoj, Slovenski etimološki slovar, Mladinska knjiga, Ljubljana 1997. (SES)
Summary
Who Were the Members of the Hermagoras Society in the Years 1868-1877?
The author has used the directories of the Hermagoras Society members to obtain data on their profession, social position, family status, which were sometimes, though not always, listed after the member’s family and first name. The professional and social scope in rural parishes is quite limited. Besides those who work the land or own it, the listings usually include only the priest, the teacher and several (often only one or two) artisans and craftsmen. The situation is not so monotonous all over Slovenia, depending on a region’s main crops and on historical circumstances dictating ownership and dependence.
In Slovene towns and cities there was a great variety of terms for specific trades, a great many of which have died out in this century. The names for clerics and teachers, tradesmen and innkeepers, post and railroad employees are far from being uniform. Among civil servants there are considerable differences in social status, the scale ranging from watchmen to supervisors and counselors in judiciary, finance and tax-collecting offices. In cities quite a few members of the Hermagoras Society are low on the social scale; in the countryside a few remains of feudal trades can be found.