V roki puškica, doma pa ljubica Leto 1917 na soški fronti in v zaledju Gorenjske Kranj, 2017 1 V roki puškica, doma pa ljubica Leto 1917 na soški fronti in v zaledju Gorenjske V roki Izdal: Gorenjski muzej, zanj: mag. Marjana Žibert, direktorica puškica, Avtorici besedil: Anja Poštrak, mag. Barbara Kalan Uvodnik: mag. Marjana Žibert Jezikovni pregled: Iza Lucija Korošec doma pa Fotografije: Arhiv Tomaža Budkoviča, Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi, Gorenjski muzej, Gornjesavski muzej Jesenice, Goriški muzej, Boštjan Gunčar, mag. Barbara Kalan, Muzej novejše zgodovine Slovenije, Narodna in univerzitetna knjižnica, Tjaša Štempihar, ljubica Tržiški muzej, Zgodovinski arhiv Ljubljana (Enota za Gorenjsko Kranj in Enota v Škofji Loki), https://upload.wikimedia.org, https://sl.wikipedia.org Muzejski predmeti: Gorenjski muzej, Gornjesavski muzej Jesenice, Boštjan Gunčar, Kovaški muzej Kropa, Mestna knjižnica Kranj, Tjaša Štempihar, Vojaški muzej Tabor Lokev Skeniranje: Mateja Likozar, mag. Barbara Kalan Oblikovanje: Tjaša Štempihar Tisk: Jagraf, Trboje Naklada: 300 izvodov Cena: 22,00 € Gorenjski muzej Tomšičeva 42 4000 Kranj www.gorenjski-muzej.si CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.4-15)«1917« 94(497.452)«1917« Leto 1917 POŠTRAK, Anja V roki puškica, doma pa ljubica : leto 1917 na soški fronti in v zaledju Gorenjske / [avtorici besedil Anja Poštrak, Barbara Kalan ; uvodnik Marjana Žibert ; fotografije na soški fronti arhiv Tomaža Budkoviča ... et al.]. - Kranj : Gorenjski muzej, 2017 ISBN 978-961-6478-85-4 in v zaledju 1. Gl. stv. nasl. 2. Kalan, Barbara, 7.6.1976- 291648768 Gorenjske 2 3 Vsebina mag. Marjana Žibert Zapleni vse, ~esar ne razumeš; utegnilo bi škoditi vojevanju: Uvodnik 7 Avstro-Ogrska med propagando in cenzuro 64 Človek premišlja in piše, cenzura obrača in briše: organizacija propagandnih V roki puškica, doma pa ljubica: in cenzurnih služb v Avstro-ogrski monarhiji med prvo svetovno vojno 68 leto 1917 na soški fronti in v zaledju Gorenjske 9 Bog živi in ohrani novega cesarja: propaganda v letu 1917 na soški fronti 74 Od Kokre in Krope do Križ: Vsakršno upanje v skorajšnji mir je izginilo: kaj nam povedo župnijske kronike 12 leto 1917 na soški fronti 86 Tako krvave, ljute borbe še ni bilo: 10. soška bitka od 12. maja do 5. junija 1917 94 Od soške fronte se danes sliši pokanje: Prepričan sem, da se boste vrnili z vrha hriba kot zmagovalci ali se ne vrnete več: življenje v gorenjskem zaledju soške fronte 14 11. soška bitka od 17. avgusta do 15. septembra 1917 102 Vse te bedne množice tičè in umirajo med skalovjem, bodečo žico in snežnimi nameti ...: Upravna razdelitev Gorenjske 16 minska vojna na Batognici od maja do oktobra 1917 116 Za pokritje izrednih vojnih stroškov: avstrijska vojna posojila 18 Vse kaže, da bo v kratkem na naši meji vojska, kakor je še ni bilo: dogodki med 11. in 12. soško bitko 118 Molitev za mir: cerkev in versko življenje 20 Z Bogom, z Bogom, ljubljeni zvonovi: odvzem bakrenih zvonov za vojaške namene 24 Nezaslišana draginja in pomanjkanje: brez hrane, potrebščin in delovne sile 27 Ofenziva proti Italiji bo, pa Nemci hite na pomo~: Vojska tako podivja človeka, da nima prav nič več za sveto in ne za greh: priprave na 12. soško bitko 124 spremembe življenjskega okolja 33 Take zmage pa še ni bilo!: preboj pri Kobaridu od 24. do 27. oktobra 1917 136 Denar nima nobene vrednosti: avstro-ogrski denarni sistem med prvo svetovno vojno 38 Povsod same sledi poražene vojske: zlom soške fronte in prodor preko reke Tilment 158 Italiji bije ura usode: premik fronte na reko Piavo in začetek konca vojne 163 Vse se je godilo za vojno, vse zaradi vojne: industrija in obrt postaneta proizvodnja za vojaške potrebe 40 Požrtvovalnost ne sme prenehati: Orožarna avstrijske armade, ki je izdelovala jeklene zvonove: Kranj v letu 1917 168 jeseniška železarna Kranjske industrijske družbe 42 Začasa vojske železna obrt cvete: Prva žebljarska in železnoobrtna zadruga v Kropi in Kamni Gorici 46 Naročajte nabitke iz usnja, s tem prihranite podplate: tovarna obutve Peter Kozina & Co. 58 Bibliografija 180 4 5 Nedavno sem prebirala knjigo Nitke življenja, ki jo je o svoji družini Uvodnik napisala Marija Ahačič Pollak, slovenska pevka, ki živi v Kanadi. Njena družina izhaja iz Tržiča. Življenjski zgodbi matere in očeta, ki se poročita in si ustvarita družino, sta v njenih zapisih prepleteni z zgodovinskim dogajanjem od zadnjih let 19. do sredine 20. stoletja. Avtorica opisuje tudi čas prve svetovne vojne v Tržiču. Kljub močni industriji in obrti so ljudje živeli v strahu, negotovosti in pomanjkanju. Na trg so prihajali in odhajali vojaki in begunci. Primanjkovalo je hrane, pravega kruha ljudje niso več poznali, mesa in zabele ni bilo. Loj je postal dragocena sestavina, ki so jo začeli uporabljati tudi za zabelo, zato so varčevali pri razsvetljavi. Ljudem so zato prepovedali prižigati sveče na grobovih, celo za vse svete. Leta 1917 so za vojne potrebe začeli zbirati baker, medenino in cink. Konec je bilo pritrkavanja tržiških zvonov. Vojaški nabori so se vrstili kar naprej. Ženske so ostajale same z družinami, mnogi možje in fantje se niso vrnili. Oče Marije Ahačič Pollak si je izredno želel postati vojak. Mati je upala, da na naboru ne bo potrjen, a je kar malo pogoljufal, da je lahko postal vojak. Ob odhodu od doma na fronto so bili njegovi Preživeti občutki že prežeti z žalostjo in s strahom. Na ruski fronti pa se je večkrat kesal, da je na naboru goljufal in se ni menil za materine besede. Smrti na fronti in se je ušel tako, da si je po obrazu in prsih razmazal kri, da je bil videti težko vrniti domov je bila ranjen. Upal je na ujetništvo, ki bi mu vzelo puško. V Gorenjskem muzeju v zadnjih letih veliko pozornosti posvečamo želja slehernega vojaka, času prve svetovne vojne na Gorenjskem. Z razstavami in katalogi z orožjem, s puškico predstavljamo najprej njegovo premično dediščino, a hkrati vključujemo ostala dediščinska področja. Muzejski predmeti, med katerimi izstopa v roki, a z mislimi zbirka Vojnega muzeja v Muzeju Tomaža Godca v Bohinjski Bistrici, so izhodišče za nastajanje celostnih dediščinskih zgodb, ki vključujejo tudi na dom. nepremično dediščino, arhivske vire in se poklanjajo žrtvam prve svetovne vojne. Tokrat obujamo spomin na leto 1917 na Gorenjskem, ki je z odprtjem soške fronte postala vojno zaledje, ključno za oskrbo bojišča. Zlasti v pripravah na 12. soško bitko jeseni 1917 so vojaške dobave povsem ohromile promet. V naše kraje so prihajali številni vojaki različnih narodnosti Avstro-Ogrske, ki so od tu odhajali na fronto. Anja Poštrak in mag. Barbara Kalan nas z občasno razstavo v gradu Khislstein in s katalogom V roki puškica, doma pa ljubica: leto 1917 na soški fronti in v zaledju Gorenjske popeljeta v vojni čas na Gorenjskem in na soški fronti pred stotimi leti. Razstava predstavlja osrednji gorenjski muzejski projekt, ki je posvečen vojnemu letu 1917. Vsebine muzejske zgodbe in obsežnega kataloga celovito povezujejo življenje civilnega prebivalstva Gorenjske z razmerami na soški fronti. To predstavlja povsem novo podobo časa prve svetovne vojne v naših krajih in nas nagovarja s številnimi sporočili. A eno je najglasnejše – da se ne bi več ponovilo. mag. Marjana Žibert, direktorica 6 7 V roki puškica, doma pa ljubica: leto 1917 na soški fronti in v zaledju Gorenjske Prva svetovna vojna je prizadela vse sfere življenja in se je dotaknila prav vsakogar na svoj način. S seboj je prinesla mnogo tragedije, kljub temu pa je iz nje izšlo tudi nekaj bolj pozitivnih zgodb oziroma so se nekatere vojne zgodbe ob koncu srečno končale. Razstava je v svoji osnovi pripravljena ob počastitvi spomina na 100. obletnico od konca soške fronte. Do ključnih dogodkov v letu 1917, ki jih predstavljamo, je vodilo več dejavnikov, zato smo obletnico postavili tudi v okvir celotne vojne. V ospredju pa je seveda leto 1917, tudi pregledani viri so večinoma iz tega leta in se nanašajo na kraje na Gorenjskem. Na razstavi predstavljamo dve plati dogajanja v letu 1917. Na eni strani se posvečamo dogodkom na soški fronti, na drugi strani pa prikazujemo življenje v zaledju. Že naslov razstave »V roki puškica, doma pa ljubica« razkriva dva pola: vojak, ki je na fronti nosil puško in se bojeval za svojega cesarja, je imel doma bližnje, ki so željno čakali novic in upali na njegovo vrnitev. Tudi življenje domačih se je moralo do določene mere prilagoditi vojnim razmeram, ki so vladale v zaledju. Če »puškica« predstavlja vse tisto, kar je gorenjskega fanta čakalo na fronti, je »ljubica« tista, ki mu prinaša dom, mirno življenje ... Doživljanje posameznika je bilo razpeto med osebna čustva slovesa in družbeno potrditvijo ter obvezo, ki je bila sodelovanje v vojaški službi. Prav vsak vojak je bil nekomu mož, brat, oče ali sin, poln življenjskih načrtov. Skladno z naslovom je bil izbran tudi vodilni motiv razstave, ki je podoba z vojne razglednice: vojak, ki se s puško na rami poslavlja od svoje drage. Naslov kataloga in razstave je bil oblikovan prav za namen razstave in ni del citata, sta pa uporabljena pomanjševalnica »puškica« in beseda »ljubica« zelo pogosti v vojaških ljudskih pesmih iz obdobja prve svetovne Razglednica vojne in tudi prej. Te so večinoma osebno izpovedne, ljubezenske in Razglednica »Zvesta ljubezen! velikokrat opisujejo slovo vojaka od domačih ali ljubljene osebe. »Le kdor pozna hrepenenje, Odhajam v boj in zmago. razume, kako trpim«. Vsako poglavje ima pod glavnim naslovom citat iz vira ali literature, (Hrani Srečko Rože, Vojaški muzej Tabor Lokev) Ljubica, doma mi ostani zvesta!« (Hrani Srečko Rože, Vojaški muzej Tabor Lokev) ki napoveduje vsebino poglavja. Pregledani viri, iz katerih smo črpali podatke in citate, so predvsem župnijske kronike nekaterih gorenjskih župnij, časopisni viri: Slovenec, Slovenski narod, Ilustrirani glasnik, Sava, 8 9 Gorenjec, Domoljub, Bogoljub, Delavec ..., in dokumenti, ki jih hranijo v Denar je imel majhno veljavo, z njim se zaradi pomanjkanja ni dalo skoraj Zgodovinskem arhivu Ljubljana, Enotah za Gorenjsko Kranj in v Škofji Loki. nič kupiti. Nekateri so z njim poplačevali svoje dolgove, nekaj pa so ga Oblast je z organi na nižjih stopnjah in ljudstvom večinoma komunicirala nalagali v hranilnice. Zelo je primanjkovalo drobiža. V obliki vojnih posojil preko razglasov in uredb, ki so nam bili prav tako pomemben vir za so posojali tudi državi. Šesto vojno posojilo, ki je trajalo od novembra razumevanje življenja v vojnih letih in so vodili do ugotovitve, da je 1916 do januarja 1917, je bilo še zelo uspešno, sedmo od maja do junija življenje urejala množica predpisov, ki jih je bilo treba spoštovati. 1917 pa že manj. Leto 1917 je bilo sicer običajno leto, ki se je začelo in končalo na Letina je bila leta 1917 slaba. Nakup hrane je bil omejen z nakaznicami, ponedeljek. V Ljubljanskem zvonu je bila prvič objavljena povest dodatno v letu 1917 še za mast, maščobne izdelke in jedilno olje. gorenjskega rojaka Ivana Tavčarja, Cvetje v jeseni. Upravno sodišče je Določeni so bili dnevi, kdaj se lahko jé meso, če je sploh bilo. Vojska je do zavrnilo zahtevo Kranjske finančne uprave po obdavčitvi Riklijevih sončnih spomladi 1917 pobrala tudi zvonove in druge bakrene predmete, celo kopeli. Dogajale so se nesreče, kraje, vlomi. Zgorela je železniška čuvajnica kljuke s hišnih vrat. Tega leta so bile uvedene tudi nakaznice za obutev v Kranjski Gori. Frana Hribarja sta na Jesenicah stisnila železniška vagona. in obleko. Veliko pa je bilo sadja, jagodičevja in kostanja. Na Golniku so zgradili zdravilišče za ozdravljive tuberkolozne bolnike. V okviru prikaza življenja v gorenjskem zaledju se osredotočamo tudi na Želodčne težave so zdravili z želodčnim likerjem Florian. Z 200 kronami mesto Kranj, ki se po vsakdanjem življenju leta 1917 ni veliko razlikovalo in 14-dnevnim zaporom je bil kaznovan tisti, ki se je sankal ali smučal po od drugih večjih mest na Kranjskem, npr. Kamnika, Škofje Loke, Idrije ... javnih poteh po Kranju. Leto je bilo polno vremenskih ekstremov. Konec februarja so bile temperature v Kranju še vedno okoli 23 stopinj pod ničlo. V sklopu dogodkov na soški fronti najprej predstavimo 10. soško bitko, Nato je sledilo dolgo sušno obdobje. Umrl je Matija Koželj, cerkveni slikar ki se je začela maja 1917. Nadaljujemo z 11. soško bitko, ki je trajala v Kamniku, pa tudi Janez Evangelist Krek. Sprejet je bil tudi eden izmed kar 30 dni in je že napovedovala odločilno protiofenzivo centralnih sil – najpomembnejših narodnopolitičnih programov v naši zgodovini, 12. soško bitko ali t. i. čudež pri Kobaridu. V času priprav na preboj pri Majniška deklaracija, ki je predvidevala združitev Srbov, Hrvatov in Kobaridu predstavimo pomen Gorenjske, ki je bila septembra in oktobra Slovencev. 30. maja jo je v dunajskem državnem zboru prebral vodja zbirališče nemškega in avstro-ogrskega vojaštva na poti na fronto. Jugoslovanskega kluba Anton Korošec. Priprave na zadnjo soško bitko so se tako močno čutile tudi v zaledju. Začelo se je z masovnimi vojaškimi pošiljkami. Nato je prišlo ogromno Na razstavi se v sklopu tistega, kar je ostalo doma, osredotočamo na število vojakov. Ceste so bile polne vojaških vozov in transportov, gradili ljudstvo, ki je trpelo, ljudstvo, ki se je vojske že naveličalo in je hrepenelo so razne zaledne ustanove in zasedli javna poslopja. Ravno v tej točki se po miru. Med njimi je bila večina tistih, ki so čutili pomanjkanje hrane dogajanje na fronti najbolj poveže z dogajanjem na Kranjskem, ki je bila in življenjskih potrebščin, ki jim je vojska iz domačega zvonika vzela že od leta 1915 večinoma pod vojaško upravo. zvonove, tistih, ki so ostali brez delovne sile in pridelka. Bile pa so tudi izjeme, ki jim je vojna ponudila priložnost, da so obogateli. Vojna je trajala Vojno dogajanje zaključimo z umikom italijanske vojske preko reke Razglednica Razglednica že četrto leto in življenje običajnih prebivalcev gorenjskega zaledja je Tilment in premikom fronte na reko Piavo, ki se od začetka decembra »Božja zaščita«. »V viharju boja, moja draga, teklo dalje. Ljudstvo se je na novo situacijo nekako navadilo, kar potrjujejo 1917, ko so avstro-ogrske enote ustavile napade, ni več spreminjala. (Hrani Srečko Rože, Vojaški muzej Tabor Lokev) najzvesteje verjamem v tvojo ljubezen«. tudi besede kokrškega župnika, ki je ob koncu kronike za leto 1917 Kranjska je bila tako izločena iz bojnega območja. (Hrani Srečko Rože, Vojaški muzej Tabor Lokev) zapisal: »Sicer tega leta nič posebnega.« 1 Ideja o razstavi in katalogu je izhajala iz želje, da v Gorenjskem muzeju Na Gorenjsko je prišlo številno vojaštvo in ljudstva je bilo še enkrat več nadaljujemo z raziskovanjem in predstavljanjem prve svetovne vojne kot običajno. Javno mnenje v zaledju se je leta 1917 že zelo nagibalo in njene povezanosti z Gorenjsko, kar je tudi naše poslanstvo. Ne zgolj proti vojni, je pa bilo nekoliko bolj optimistično, da se bliža njen konec. vsebina, tudi razstavljeni predmeti so tisti, ki nas bodo popeljali v leto Pomembno vlogo v življenju je še vedno imela katoliška vera in duhovniki 1917. Nekateri so edinstveni in smo lahko ponosni, da jih razstavljamo kot osrednje osebnosti javnega življenja. prav v okviru naše razstave. 1 Kronika župnije Kokra. Nadškofijski arhiv Ljubljana, leto 1917, str. 40. 10 11 »Kronike so velikega pomena predvsem Od Kokre za zgodovino, ker so nekako zrcalo, in Krope v katerem odsevajo časovne razmere in dogodki minulih dob /…/. do Križ: Poučne pa so tudi za praktično življenje, Kaj nam povedo ker pripovedujejo potomcem: žalost župnijske in veselje, delo in trpljenje njih kronike prednikov in s tem budijo ponos in ljubezen v njih do domačega kraja /…/.« 1 Strani iz kronike župnije Kokra. Ž (Foto Tjaša Štempihar, hrani Nadškofijski arhiv Ljubljana) upnijske kronike so zelo pomembne za raziskovalce različnih vidikov oblasti, ki si ga javno niso upali izražati. Nekateri so se osredotočali bolj življenja v preteklosti. So vir za preučevanje različnih tem: politične, na vojaške zadeve, pri drugih je vidno, da jih bolj zanimajo težave ljudi gospodarske, socialne zgodovine, zgodovine vsakdanjega življenja, lokalne in je vojaštvo omenjeno v manjši meri. Iz kronik lahko razberemo, zgodovine župnije, celo etnologije kraja v obdobjih, ko je bila kronika da je župnike skrbelo za župljane, za njihovo preživetje in dobrobit. pisana. Pri pripravi vsebine za katalog in razstavo je bil izbor kronik iz Župnijske kronike so lahko pisane v dnevniški obliki z datumi leta 1917 poleg arhivskega gradiva pomemben primaren vir, ki podkrepi posameznih dni, ki vključujejo dogodke, ki so bili za župnijo po trditve, ki so navedene v besedilu. mnenju pisca pomembni in si zaslužijo vpis v knjigo. Velikokrat Župnijske kronike so seveda subjektiven vir in njihova vsebina je v veliki pa so pisane le v obliki »letnega poročila«, kjer je narejen povzetek meri odvisna od zavzetosti lokalnega župnika oziroma pisca kronike, dogodkov v tekočem letu. njegove sposobnosti pisanja, opazovanja in zaznavanja okolice. Velikokrat Ohranjene niso vse župnijske kronike, ampak le nekatere. se v njih odraža njegov oseben pogled na situacijo. Ker so imeli duhovniki Hranjene so v župnijah ali v arhivih (Nadškofijski arhiv pomembno vlogo med ljudmi, so bili izobraženi, prisotni pri vseh Ljubljana). Pregledali sva dostopne župnijske kronike za pomembnih dogodkih v kraju, pa lahko rečemo, da so podatki, ki so jih leto 1917 za župnije po Gorenjskem: Begunje, Besnica, zapisovali v kronike, večinoma verodostojen in ažuren vir informacij. Kokra, Koroška Bela, Križe, Kropa. Za območje Škofje V času prve svetovne vojne so bili zapisi v župnijskih kronikah tudi Loke, ki je imelo pomembno vlogo tudi v letu 1917, vir za pripravo seznamov padlih vojakov za imena, ki so zapisana na kot območje prehoda proti soški fronti, je župnijske spomenikih. Župniki naj bi beležili, koliko vojakov je bilo vpoklicanih in kaj kronike za vsa leta vojne analizirala že Nataša Budna se je z njimi zgodilo. Kronikam so včasih dodana pisma vojakov s fronte, Kodrič,2 kroniko župnije Srednja vas v Bohinju pa je izrezki iz časopisov, včasih kar prepisi nekaterih člankov iz dnevnega pregledoval Tomaž Budkovič.3 Kroniko župnije Dovje, časopisja. Župniki se ne posvečajo zgolj dogodkom v župniji, pač pa jim ki vključuje tudi dogajanje med vojno, je pisal Naslovnica kronike župnije Koroška Bela. dodajo komentarje, navajajo lokalne, narodne, evropske in svetovne Jakob Aljaž in je izdana v knjižni obliki. (Foto Tjaša Štempihar, hrani Nadškofijski arhiv Ljubljana) dogodke. V kronike so zapisovali tudi svoje nasprotovanje vojni in ukrepom Strani iz kronike župnije Križe. 2 Svoje ugotovitve je objavljala tudi v prispevkih v Loških razgledih. 1 Kronika župnije Besnica, Predgovor. Nadškofijski arhiv Ljubljana, str. 1. (Foto Tjaša Štempihar, hrani Nadškofijski arhiv Ljubljana) 3 Kroniko citira Tomaž Budkovič v knjigi Med fronto in zaledjem: Bohinj 1914–1918. 12 13 »Doma se je Od soške življenje spremenilo. Prejšnje blagostanje se je fronte se danes spremenilo v splošno pomanjkanje. sliši pokanje: Primanjkovalo je moke. Špecerije in mesnice so se zapirale. Po vaseh so življenje z zvonikov snemali zvonove za topove. v gorenjskem V mestu so bile odpovedane vse zaledju soške prireditve. Ljudje so se srečevali Tudi za otroke je vojaštvo postalo le pri mašah in pogrebih. fronte del vsakdana. Fotografija Njihovi obrazi so bili resni, je iz Bohinjske lica upadla. /…/« 1 Bistrice. (Arhiv Tomaža Budkoviča) Že z vstopom Avstro-Ogrske v vojno se je na Kranjskem življenje Območje Bohinja je bilo edini del Kranjske, ki je bil v neposrednem precej spremenilo, predvsem v dojemanju vojne, v kateri so umirali stiku z vojno. Večji del Bohinja je od maja 1915 predstavljalo njihovi bližnji. Z odprtjem soške fronte pa so prišle večje spremembe etapno območje med fronto in zaledjem, območje Ukanca pa je tudi v vsakdanje življenje prebivalcev, občutili so strah in negotovost bilo celo vključeno v območje bojnih operacij, kamor je bil dostop vojne. Dogajanje na fronti je s svojim neposrednim vplivom seglo zelo omejen in dovoljen le s posebnimi dovolilnicami. Tak status vsaj 100 kilometrov od prve bojne linije v notranjost. Vplivi so se z kot Ukanc so na Primorskem npr. imela območja, od koder so že oddaljenostjo seveda manjšali.2 Iz župnijskih kronik lahko razberemo, izselili civilno prebivalstvo. Tudi za Bohinj je bil že izdelan načrt da se je grmenje s soške fronte slišalo celo v okolico Kranja. In res evakuacije, ki pa na srečo ni bil nikoli izveden. Vojska je imela je ob začetkih italijanskih ofenziv večina Kranjske slišala več dni na tem območju popoln nadzor. Območje Gorenjske je po tej trajajoče topovsko obstreljevanje, ki so ga imenovali kar »bobneči razdelitvi dobilo status vojnega zaledja. Trenski vozovi za preskrbo vojaštva pri ogenj«. Še bolj pa se je življenje spremenilo ob pripravah na avstro- Vsakdanje življenje je spremljalo pomanjkanje hrane in delovne Škofji Loki. (Muzej novejše zgodovine Slovenije) ogrsko-nemško ofenzivo od septembra 1917. Vojaštvo je postalo sile, rekvizicija, organizirana preskrba z živili, visoke cene živil del vsakdana. A pred ofenzivami in med njimi ga je bilo v zaledju in njihovo omejevanje, nadzor na vsakem koraku, prepovedi, še več. Enote so se menjale, prihajale ali odhajale so s fronte, redko odvzem zvonov ..., a življenje je kljub vsemu teklo dalje. so bivale v enem kraju dlje časa: »Na Gorenjskem je prišlo do Ženske so se morale znajti brez moških, za vojsko so dali največje zgostitve vojaštva, kar sedmih divizij (okoli 150.000 mož), bivališča in živino. Tako stanje je v zaledju trajalo vse do ob pripravah na kobariški preboj jeseni 1917.«3 Vojaštvo je bilo padca soške fronte. Decembra 1917 je bila Kranjska izločena Doma so ostale ženske, otroci in ostareli. Moški, večinoma razporejeno na Kranjskem zahodno od Kranja, vzhodno so iz notranjega bojnega območja. To je za civilno prebivalstvo ki so bili najbolj zmožni za delo, so odšli v vojno. bila le skladišča, bolnišnice in etapna poveljstva. Kranjska je postala pomenilo olajšanje. Vojne sicer še ni bilo konec, a vsakdanje (Gorenjski muzej) »talec vojaških oblasti«. življenje je bilo brez stalnega vojaškega nadzora vendarle lažje. 1 Mrak Kosel, Bernarda: Pozabljen vojak: 1914–1918. V: Moja Gorenjska, leto XV, september 2014, str. 8. Čez Gorenjsko so zopet prihajale trume vojakov, ki so se vračali 2 Guštin, Damijan: Soška fronta in njeno slovensko zaledje. V: Velika vojna in Slovenci 1914–1918. s fronte, a občutek zmage in bližina konca vojne sta med V hotelu Zlatorog v Ukancu je bilo okrevališče za Ljubljana: Slovenska matica, 2005, str. 64. ljudstvo vlila novo upanje. lažje ranjence in bolnike. 3 Budkovič, Tomaž: Gorenjska kot zaledje soškega bojišča. V: Gorenjska 1900–2000. Kranj: Gorenjski glas, (Gorenjski muzej) 1999, str. 239. 14 15 U Upravna pravna ureditev, ki je bila določena med letoma 1849 in 1861, je ostala S februarskim patentom leta 1861 pa je bila obnovljena tudi avtonomija vse do leta 1918, tj. do razpada Avstro-Ogrske, skoraj nespremenjena. Njeno Kranjske in s tem avtonomni organi. Deželna avtonomija pomeni, da so razdelitev razumevanje je pomembno predvsem zato, ker je vse, kar je bilo povezano dežele same razpolagale z deželnim premoženjem, imele so pravico do z vsakdanjim življenjem prebivalcev v zaledju, delovalo v okviru upravnih raznih davščin in imele tudi nekatere pristojnosti glede občinskih, šolskih Gorenjske civilnih in vojaških organov na posameznih stopnjah.2 ter cerkvenih zadev. Skrbele so za zadeve deželnega pomena, kot npr. Pred in med prvo svetovno vojno so bile slovenske dežele vključene v dobrodelne zavode, bolnice, kulturne javne gradnje, razne gospodarske avstrijski del avstro-ogrske monarhije. Vsaka polovica je imela svojo vlado, zadeve. ki je bila odgovorna parlamentu, imenovanemu državni zbor. Za avstrijsko Deželno samoupravo Kranjske sta na višji, tj. deželni stopnji, polovico so bili tako pristojni vlada in ministri na Dunaju. Skupni pa so »Svojo domovino predstavljala deželni zbor in deželni odbor za Kranjsko. Njuno bili vladar, vojska, zunanja politika in denar. 3 Uradi v avstrijski polovici poznati, bodi organizacijo in delo je določal Deželni red za vojvodino Kranjsko in monarhije so nosili oznako cesarski, ker je bil na čelu cesar, ki je imel Deželnozborski volilni red za vojvodino Kranjsko. Z začetkom prve veliko oblast. Njegovo posvetovalno telo je bil državni svet, ki ni imel vsacemu rodoljubu svetovne vojne je prišlo na področju deželne uprave do izrednega stanja zakonodajne pravice. sveta dolžnost. /…/« 1 in deželni zbor se ni več sestajal. Še vedno pa je z delom nadaljeval Geografsko področje Gorenjske je spadalo v okvir dežele Kranjske. Na deželni odbor, ki je v imenu deželnega zbora na sejah sprejemal začasne deželni stopnji so bili organom na Dunaju podrejena deželna predsedstva sklepe. V njem so sodelovali deželni odborniki. Kranjska je morala namreč oziroma deželne vlade, na čelu katerih je bil deželni predsednik ali kljub vojni, sicer z omejenimi sredstvi, poskrbeti za vzdrževanje deželnih namestnik. Deželno predsedstvo za Kranjsko oziroma deželna vlada je bil prometnic, za razne gospodarske zavode in podobne tekoče zadeve. Dr. Karel Triller je bil poslanec v kranjskem najvišji državni urad na Kranjskem. Ukvarjali so se z zadevami, ki so bile Sestavljalo ga je pet deželnih poslancev in deželni glavar. Deželni glavar deželnem zboru in hkrati tudi odbornik v povezane s političnimi gibanji, strankami, z zborovanji, s političnimi in je bil glavni predstavnik deželne avtonomije na Kranjskem, imenoval ga kranjskem deželnem odboru v letu 1917. kulturnimi prireditvami, časopisi, cenzuro, z volitvami ...4 je cesar. Poleg deželnega odbora je vodil tudi deželni zbor. Imel je dva (vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Karel_Triller#/media/File:Karel_ namestnika, enega za deželni zbor in enega za deželni odbor. Deželni Triller.jpg, datum vira: 17. 7. 2017) Na lokalni stopnji pa so začeli delovati okraji oziroma okrajna glavarstva. odbor je s koncem vojne prenehal delovati in bil razpuščen. Vse od leta Kranjska je bila upravno razdeljena na 11 okrajnih glavarstev, glavno DRŽAVNA AVTONOMNA 1912 in do konca je bil kranjski deželni glavar dr. Ivan Šušteršič. Med mesto je bila Ljubljana. Območje Gorenjske je obsegalo Okrajno glavarstvo UPRAVA UPRAVA deželnimi odborniki v letu 1917 je bil Gorenjec le dr. Karel Triller iz Kranj (Bezirkshauptmannschaft Krainburg), Okrajno glavarstvo Radovljica DEŽELNA DEŽELNA DEŽELNI ZBOR Kranjska leta 1917: Škofje Loke, ki je bil hkrati tudi poslanec v kranjskem deželnem zboru.7 (Bezirkshauptmannschaft Radmannsdorf) in Okrajno glavarstvo STOPNJA VLADA/ • poslanci obsegala je 11 okrajnih glavarstev DEŽELNO Kamnik (Bezirkshauptmannschaft Stein). Okrajna glavarstva so bila na Gorenjskem, Dolenjskem, Poleg omenjenih vej uprave so delovale tudi razne komisije in sveti. PREDSEDSTVO • deželni glavar v Beli Krajini in na Notranjskem. naprej razdeljena na sodne okraje (Gerichtsbezirk). Področje okrajnega Ustanovili so jih po potrebi in so se večinoma ukvarjali s posebnimi ZA KRANJSKO DEŽELNI ODBOR Glavno mesto dežele je bila Ljubljana. glavarstva Kranj so sestavljali Sodni okraj Kranj, Sodni okraj Tržič in Sodni • deželni odborniki nalogami, ki jih obstoječi upravni organi niso zmogli. Delovali so na ( Slovenski zgodovinski atlas, 2011, str. 148) okraj Škofja Loka. Okrajno glavarstvo Radovljica pa je bilo razdeljeno vseh stopnjah oblasti. Obstajali so npr. deželni šolski svet, okrajni šolski LOKALNA/ OKRAJNA Nimajo vzporednice na Sodni okraj Kranjska Gora in Sodni okraj Radovljica. 5 V Okrajnem OKRAJNA GLAVARSTVA v avtonomni upravi svet in krajevni šolski svet na stopnji občin. Kranjska je imel tudi svoj glavarstvu Kamnik je bil Sodni okraj Kamnik in Sodni okraj Brdo. Na STOPNJA SVETI Zdravstveni svet za Kranjsko. nižji upravni ravni so bile občine (Ortsgemeinde). Te so bile v svojih • Deželni šolski svet Ko je Italija 23. maja 1915 napovedala vojno Avstro-Ogrski, so celotno • Zdravstveni svet notranjih zadevah samoupravne. 6 Občine so bile hkrati najnižji državni in avtonomni upravni organ. Nadzorstvo nad občinami v avtonomnih monarhijo upravno-pravno razdelili na zaledje (Hinterland) in bojno OBČINE OBČINE upravnih zadevah je imel deželni odbor, v državnih upravnih zadevah območje (Kriegsgebeit). Tudi samo bojno območje se je nato delilo na Upravna razdelitev dežele Kranjske leta 1917. pa deželna uprava. širše in ožje. Ožje bojno območje pa je predstavljalo etapno območje in območje ožjih bojnih operacij.8 Slovenske dežele so postale »območje armade na bojišču«.9 7 Ostali odborniki kranjskega deželnega odbora v letu 1917 so bili še: 1 Ciperle, Josip: Kranjska dežela. Ljubljana: samozaložba, 1899, str. 1. Jožef Anton, grof Barbo, Evgen Lampe, ki je bil tudi namestnik 2 Ustanavljanje in delovanje upravnih organov avstro-ogrske monarhije je Dežela Kranjska, torej tudi celotna Gorenjska, je bila uvrščena v ožje glavarja za deželni odbor, dr. Vlado Pegan in dr. Ivan Zajec. bilo urejeno z državnim in deželnimi zakoniki, pravilniki, razglasi ... bojno območje. Prisotnost civilne uprave je bila omejena, prevzela jo 8 Razdelitev je Tomaž Budkovič povzel po nedatirani karti vojaške 3 V dualistični državi so bila skupna tri ministrstva: za finance, za razdelitve avstro-ogrske monarhije v obdobju 1915 – 1917. skupne zunanje zadeve in za vojsko. Ta so imela oznako cesarsko– je vojaška uprava. V neposrednem območju fronte je bila sodna oblast V: Budkovič, Tomaž: Bohinj 1914–1918: med fronto in zaledjem. kraljeva (K. u. K – Kaiser und Königliches). povsem vojaška. V vojaško bolj pomembnih krajih so bila ustanovljena Celovec, Ljubljana, Dunaj: Mohorjeva založba, 1999, str. 24 – 25. 4 Serše, Aleksandra: Upravna ureditev na Kranjskem po letu 1848. V : etapna poveljstva za stik s civilnimi oblastmi. V neposrednem zaledju 9 Pančur, Andrej; Dolenc, Ervin: Politično preganjanje. V: Arhivi: glasilo Arhivskega društva in arhivov Slovenije, letnik 22, Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija 1999, št. 1–2, str. 50–59. fronte je bila oblast vojaška z delovanjem civilnih organov pod vojaškim do mednarodnega priznanja Republike Slovenije: 1848–1992. 5 Kopač, Janez: Upravna razdelitev Gorenjske v razdobju od leta 1849/50 nadzorom, v zaledju pa so imele vojaške oblasti vlogo pri urejanju gibanja Ljubljana: Mladinska knjiga, 2005, str. 147. do leta 1941. V: Snovanja, 21. 12. 1976, št. 6, str. 91. prebivalcev in njihovih dajatev. To je pomenilo veliko težav v nekem že 10 Guštin, Damijan. Soška fronta in njeno slovensko zaledje. 6 Pod notranje zadeve občin se lahko šteje zadeve v zvezi z upravo njene V: Velika vojna in Slovenci: 1914–1918. Ljubljana: Slovenska lastnine, postavitvijo njenih organov ... ustaljenem političnem redu, saj je omejevala samoupravo občin in dežel.10 matica, 2005, str. 66. 16 17 Za pokritje izrednih vojnih stroškov: avstrijska vojna posojila Vplačevanje vojnih posojil so oglaševali tudi v časopisih. ( Sava, 26. 5. 1917, št. 21, str. 3) »Kdor želi, da doseže domovina sijajno zmago in skorajšnji mir, je dolžan podpisati vojno posojilo! /…/ A Kdor bi ne porabil vstrijska vojna posojila so bila eden izmed načinov financiranja vojne. Avstrijsko vojno posojilo je v fizični obliki izgledalo kot vrednostni papir, Avstro-Ogrska jih je uvedla za pokritje vojnega proračuna, saj je kmalu ki je bil natisnjen na eni poli papirja, ki je bila navpično prepognjena, tako te prilike in ne podpisal po začetku vojne ugotovila, da ne more računati na predujme finančnih da so bile narejene štiri zaporedne strani. Na prvi strani je bila risba, brzo vojnega posojila, institucij, vojna pa veliko stane. Načrtovano je bilo, da prebivalstvo poleg katere je bilo v nemščini zapisano besedilo, ki se je razlikovalo državi posodi denar, ta pa jim v zameno da obveznice, s katerimi se glede na čas razpisa posojila. Poleg je bil podpis takratnega finančnega bi zanemaril svoje Prijavni obrazec za 7. vojno posojilo. obveže k njegovemu vračilu. Vlagatelj naj bi torej v določenem času ministra monarhije. Besedilo se je v različnih jezikih monarhije ponovilo (Jelinčič, Zmago, pl.: Avstro-Ogrske vojne obveznice dolžnosti proti domovini dobil nazaj posojen denar, povečan za obresti. V času prve svetovne na drugi strani. Tretja stran je bila prazna, na četrti je bila pola s kuponi. prve svetovne vojne, 2013, str. 166) vojne je bilo razpisanih osem vojnih posojil, po prvotnem načrtu so si in proti hrabrim junakom V letu 1917 sta sledili že 6. in 7. vojno posojilo. Šesto serijo vojnih sledila na pol leta, novembra in maja. Najmanjša vrednost posojila je obveznic je podpisal dr. Alexander vitez vom Spitzmüller, ki je bil c. kr. na bojnem polju, bila 100 kron. finančni minister od decembra 1916 do junija 1917. Sedmo vojno posojilo pa je razpisal dr. Alexander von Wimmer, c. kr. minister med junijem bi oškodoval sam sebe, Propaganda, ki je vabila k vplačevanju vojnih posojil, je bila zelo velika. Vodila propagandna ideja je bila, da naj bi s sodelovanjem pri 1916 in oktobrom 1918. Obe vojni posojili sta se, tako kot predhodni, bi zametaval svoj denar.« 1 vplačevanju posojil pokazali ljubezen do domovine. Da bi spodbudili obrestovali po 5,5 odstotni obrestni meri. Obresti naj bi se izplačevale prebivalstvo k vplačevanju, so celo v šolah organizirali predavanja o vsako leto 1. aprila in 1. oktobra, glavnica naj bi se vrnila po 1. maju 1927.3 pomenu vojnih posojil, predvsem pa so bili zelo aktivni pri propagandi V prvih letih so ljudje še navdušeno posojali državi. Nekateri posamezniki v časopisih. so v vojno posojilo vložili vse svoje prihranke in premoženje, saj so naivno Izkoristiti so želeli tudi vpliv duhovnikov, ki naj bi dajali zgled. S strani verjeli, da bodo posojen denar dobili vrnjen. Za vojno je šlo velikokrat škofa Jegliča jim je bilo priporočeno, »/…/ naj vernike povabijo k tudi premoženje mladoletnih sirot. Odziv na 7. vojno posojilo je bil že zelo vplačevanju vojnega posojila /…/« in naj »/…/ pri tem sodelujejo tudi slab, saj ljudje enostavno niso imeli več česa posojati, zato tudi duhovnik duhovniki sami. /…/« 2 Za vojna posojila je res šla večina prihranjenih v Kropi zapiše, da ne upa na poseben uspeh, saj so ga že tolikokrat denarnih sredstev cerkva, tudi župniki so jih aktivno priporočali. Na podpisali in je večinoma že zmanjkovalo denarja.4 vojna posojila so bile sicer določene visoke obresti, kar je še dodatno Po vojni ni država tega denarja nikoli vrnila. Novonastala Država vplivalo na slab gospodarski položaj v državi. Slovencev, Hrvatov in Srbov namreč ni priznavala vračanja posojil bivše avstro-ogrske države. Zato je marsikdo zaradi tega ostal brez vsega. Tudi v Mestni hranilnici v Kranju je bilo 1 SI_ZAL-KRA/0002, Občina Kranj, a. e. 1401, poziv Podpisujte vojno posojilo. Prva stran obveznice. možno vplačati vojno posojilo. 2 Šimac, Miha: Oris vpliva prve svetovne vojne na pastoralno delo duhovnikov. V: Prva svetovna vojna in cerkev 3 Jelinčič, Zmago, pl.: Avstro-Ogrske vojne obveznice prve svetovne vojne. Ljubljana: Učila, 2013, str. 127–185. (Jelinčič, Zmago, pl.: Avstro-Ogrske vojne obveznice ( Sava, 26. 5. 1917, št. 21, str. 3) na Slovenskem. Ljubljana: Teološka fakulteta, 2015, str. 124. 4 Kronika župnije Kropa 1914–1919. Arhiv župnijskega urada v Kropi, 16. 5. 1917, str. 103. prve svetovne vojne, 2013, str. 168–170) 18 19 Večino prebivalcev Kranjske je bilo v času prve svetovne vojne katoličanov. Predstavnikov drugih ver je bilo manj kot pol odstotka. Vera Molitev za mir: in zaupanje v Boga sta bila še vedno pomemben del življenja gorenjskih ljudi, nasploh na podeželju. Ljudje so duhovnikom zaupali, največkrat cerkev in so bili najpomembnejši in najbolj spoštovani ljudje v kraju. Zato so posledično imeli tudi velik vpliv na javno mnenje. Čim dlje je trajala vojska, versko življenje bolj je slabelo versko življenje in s tem zaupanje v cerkev in duhovnike. Miru kar ni hotelo biti, ljudstvo je bilo lačno in naveličano in besede jih niso nasitile. Tudi cerkev, cerkveno življenje in cerkvene skupnosti so tako tudi same dodobra občutile posledice vojne. »Ali niso cerkve po Duhovniki so se znašli v novih razmerah, ki so bile kot prvo posledica možnosti pri vojnih vpoklica duhovnikov v vojsko. Podobno je bilo tudi z nekaterimi redovniki. Tisti, ki pa so ostali doma, v svojih župnijah, so dobili dodatne naloge. posojilih sodelovale? Sicer pa so se ukvarjali predvsem z odpravljanjem posledic vojne na karitativnem in socialnem področju, zbirali so sredstva za vojaške Pri raznih zbirkah ustanove in podobno. Stik so imeli tudi z vojaki na fronti, pošiljali so jim za Rdeči križ, Vojaki ob molitvi. knjige, molitvenike, časopise. V časopisu Bogoljub so takoj po novem Razglednico je letu 1917 pisali, da »lahko vojakom na fronti pomagamo tako, da jim za invalide itd. je založilo fotografsko pošiljamo dobre knjige in časnike, s katerimi se kratkočasijo, tolažijo duhovščina sodelovala, društvo iz Berlina. in krepčajo; roženvence in druge svete reči, da jih rabijo, in pomagamo (Gorenjski muzej) jim zlasti z molitvijo«.2 vernike navduševala, V svojem delu so duhovniki sledili navodilom škofov. Ljubljansko škofijo, tako da so ji ti že Za druge so poskrbeli domači duhovniki, ki so se največkrat znašli v vlogi kamor je spadala tudi Kranjska, je v letih vojne vodil Gorenjec Anton stotikrat predbacivali, spovednikov. »Sobota, zvečer. Vojak nastanjen v Križah, pride k župniku Bonaventura Jeglič,3 ki je imel naziv knezoškof, kar mu je omogočalo in ga prosi, da bi mogel drugo jutro opravit spoved in prejeti neposredni stik s cesarjem. V svojih pastirskih pismih je duhovnike da dela za podaljšanje sv. obhajilo, je ogrski Nemec. Pravi, tako hitro smo morali odriniti, opozarjal na molitve v času vojne in da naj v svojih pridigah delujejo na strašne vojske. /…/« 1 da nisem mogel doma opraviti spovedi, še rožnega venca nisem vzel ljudi tolažilno. s seboj. Pa pripravljen moram biti na smrt. V ognju bom bolj miren V lokalnih cerkvah so pogosto potekale razne priložnosti za srečen in in brez skrbi. Župnik mu da svoj rožni venec, ga pelje v cerkev ter mu hiter konec vojne, pogoste so bile molitve za mir, tudi po papeževem pokaže spovednico.«6 Ali pa so opravili dodatno sveto mašo za posebne naročilu. Veliko maš je bilo darovanih za vpoklicane može in fante, pa namene. »Ob 9. sv. maša za vojake. Bili so vsi, kar jih je nastanjenih v tudi za umrle vojake. domači fari na povabilo župnikovo. Nad 600 mož. Prišli pa so tudi od 12. pešpolka, ki so nastanjeni v Kovorju in Zvirčah. /…/«7 Veliko opravka so imeli tudi z duhovno oskrbo vojakov, ki so prišli v njihove župnije. Leta 1917 se je na Gorenjskem povečalo število avstro- Posebno skrb so krajevni duhovniki namenjali tudi bolnim in ranjenim v ogrskih vojakov, ki so čakali, da jih bodo iz zaledja poslali na fronto. krajih, kjer so bile vojaške bolnišnice, ki niso imele svojih vojaških kuratov. Nekateri vojaki so se vračali s soškega bojišča na počitek. Nekatere V njihovih župnijah so delovale bratovščine in Marijine družbe, ki so večje enote so imele s seboj tudi vojaškega kurata. Duhovnik v Begunjah pripomogle k moralnemu življenju župljanov, predvsem mladih deklet. na Gorenjskem piše, da so »bavarski vojni kurati pridigali Nemcem Duhovnikom je bilo najtežje upravičiti vojno. Že vse od vojne napovedi in in jih obhajali«. 4 Podobno je bilo tudi drugje, ko je »imel divizijski vsa leta vojne so vedno bolj nezadovoljne ljudi želeli predvsem pomiriti, jih župnik božjo službo v naši župnijski cerkvi«. 5 potolažiti in jim pojasnjevati vzroke za vojno. Kljub temu da so se večkrat Maša na Planini na Kraju, kjer je bila tudi spraševali, zakaj je Bog dopustil vojno, so zato, da niso bili osumljeni vojaška bolnišnica. Molitev vojaka pred bitko, razglednica. (Arhiv Tomaža Budkoviča) nezvestobe državi in da so obdržali svoj sloves lojalnosti, svoje poslanstvo (Hrani Srečko Rože, Vojaški muzej Tabor Lokev) usmerili v podpiranje »pravičnih ciljev« vojne in na tak način ustvarjali 1 Slovenec, Interpelacija poslanca Hladnika in tovarišev na ministra za deželno brambo radi zaplembe zvonov željeno pozitivno javno mnenje. Duhovniki naj bi bili celo zgled za in piščalk pri orgljah. 19. 10. 1917, št. 240 , str. 1. 2 Bogoljub: cerkveni list za Slovence, januar 1917, št. 1, str. 4. 3 Anton Bonaventura Jeglič je bil rojen leta 1850 v Begunjah na Gorenjskem. 4 Kronika župnije Begunje na Gorenjskem. Arhiv župnijskega urada Begunje na Gorenjskem, leto 1917. 6 Kronika župnije Križe. Nadškofijski arhiv Ljubljana, 13. 1. 1917, str. 22. 5 Kronika župnije Kropa 1914–1919. Arhiv župnijskega urada v Kropi, 14. 10. 1917, str. 125. 7 Prav tam. 20 21 1. avgusta 1917 je papež voditeljem vojskujočih se narodov poslal poziv za prenehanje sovražnosti. V svojem pismu je vojno imenoval »brezkoristni pokol« oziroma »klanje brez koristi«. Na njegov poziv so se voditelji sicer pozitivno odzvali, a je bil njegov poziv zavrnjen, tako kot druge mirovne pobude za prenehanje spopadov. Avstro-ogrski cesar Karel je v svojem odgovoru na papežev mirovni predlog, ki ga je imenoval kar »ganljivi opomin« zapisal sledeče: »Sveti Oče! S spodobnim spoštovanjem in globoko ganjenostjo jemljem na znanje nove opomine Vaše svetosti, ki ste jih v izpolnjevanju svetega Vam od Boga izročenega urada predložili nam in načelnikom drugih vojskujočih se vlasti v plemenitem namenu dovesti težko preizkušene narode k zedinjenju, katero jim ima zopet dati mir. /…/«10 Tudi drugi državniki so pohvalili prizadevanje za mir, češ da »/…/ so besede in čini cesarja Karla dokazali, da ga vodijo plemeniti duh in človeška čustva /…/«,11 a do sprememb v njihovem ravnanju še ni prišlo. Duhovniki so bili tudi mobilizirani v vojsko kot vojni kurati. Število vpoklicanih duhovnikov iz ljubljanske škofije se je ves čas spreminjalo. Vojaki pri maši Nekateri so bili ranjeni ali so padli, zboleli ali bili ujeti, zato so bile ves na soški fronti, razglednica iz čas potrebne premestitve in dodatni vpoklici duhovnikov, da bi zadostili leta 1917. številu kuratov, ki so bili predvideni v navodilih za duhovno oskrbo enot. (Goriški muzej) Do oktobra leta 1917 je bilo v aktivno vojaško službo vpoklicanih Molitev in vera sta prinašali tolažbo 29 duhovnikov, kar je bilo slabe 4 odstotke vseh duhovnikov ljubljanske in upanje na srečno vrnitev. škofije.12 Zaradi pomanjkanja duhovnikov v domovini so škofje vse (Hrani Srečko Rože, Vojaški muzej Tabor Lokev) vpisovanje vojnih posojil. Prav tako so jim dali navodila, naj ljudi pogosteje tudi prosili za razrešitev duhovnikov iz vojaške službe. Do poučujejo o tem, kako pomembno je, da so polja čim bolje obdelana, bili pomanjkanja duhovnikov je prišlo tudi zato, ker so zaradi velikih izgub so pomembni člani aprovizacijskih odborov. Župnijski uradi so leta 1917 rekrutirali vedno mlajše letnike, in je dejansko začelo primanjkovati dobili celo nujni poziv , »/…/ naj župniki in kaplani gredo od hiše do fantov, ki bi se sploh odločali za študij bogoslovja. hiše, in naj prosijo in poučujejo kmete, na prostovoljno predajo sena za vojaško živino na poziv poveljnika soške fronte Borojeviča, če ne Glavna naloga vojnih kuratov je bila duhovna oskrba zdravih, duhovna bode vojaštvo samo vzelo. /…/« oskrba ranjenih in bolnih, včasih tudi sanitetna oskrba, in skrb za padle 8 Le v svojih zapisih so večkrat kritizirali vse tisto, kar so javno rajši zamolčali. Občasno so prišli tudi v spore vojake. Duhovna oskrba pa je vključevala maše, pridige, spovedovanje s častniki enot, ki so se nastanile v njihovi župniji. Prav tako se niso in razne blagoslove. Najpomembnejši je bil osebni stik s vojaki, ki pa strinjali z ukazom vojaških oblasti, da je obvezno delo ob nedeljah in je temeljil predvsem na pogovoru.13 Vojake so tudi oskrbovali z versko Molitev je včasih predstavljala tolažbo praznikih. literaturo. Vse je potekalo odvisno od vojnih razmer, ki pa so se prav ob vojnih grozotah. (Goriški muzej) tako spreminjale. Vojaški kurati so s seboj v vojno vzeli vse potrebno Nekaj mesecev po začetku prve svetovne vojne je bil za papeža na čelu za bogoslužje, včasih so maševali v cerkvah blizu frontne linije. rimsko-katoliške cerkve izbran Benedikt XV. Ta je zavzel stališča, ki jih je cerkev načeloma zagovarjala skozi vso vojno. To je bila v prvi vrsti Nekateri vojaški duhovniki so po vojni zapustili cerkvene vrste, tudi stroga nevtralnost, pozivanje k prenehanju sovražnosti in k miroljubnemu nekateri vojaki so ob grozotah vojne vero izgubili. Pri drugih pa je reševanju sporov in pa spodbujanje in organiziranje karitativne dejavnosti izkustvo smrti vero poglobilo, molitev jim je predstavljala tolažbo, s na vseh področjih. O dogajanju na soški fronti je bil papež sicer dobro pomočjo katere so prenašali napore in grozote vojne, ki je bila božja volja. obveščen, predvsem zaradi poročil, ki so mu jih pošiljali posamezni škofi A največja želja, ki so jo izražali v molitvah, je bila želja po srečni vrnitvi. z območja Benečije. Nekateri avtorji celo menijo, da je bil papež Benedikt o dogajanju obveščen bolje in hitreje od italijanskega vrhovnega vojaškega 10 Amerikanski Slovenec, 25. 9. 1917, št. 87, str. 1. poveljstva.9 11 Slovenski narod, 25. 9. 1917, št. 219, str. 2. 12 Šimac, Miha: Vojaški kurati iz osrednjih slovenskih dežel v avstro-ogrskih oboroženih silah v prvi svetovni vojni: doktorska disertacija. Ljubljana: Teološka fakulteta, 2013, str. 206–209. Podatki o vpoklicanih vojakih so se ves čas spreminjali. Miha Šimac je pri svojem izračunu upošteval podatke o številu vojaških duhovnikov, 8 Kronika župnije Kropa 1914–1919. Arhiv župnijskega urada v Kropi, 8. 2. 1917, str. 89–90. ki so jih škofje posredovali do oktobra 1917, in splošne statistične podatke o škofijskih duhovnikih iz »Poslednja spoved«: naloga vojnih 9 Salmič, Igor: Posledice izbruha vojne, kakor se kažejo v poročilih škofov s slovenskega ozemlja osrednjim ljubljanskega Škofijskega letopisa iz leta 1917. Vseh duhovnikov iz ljubljanske škofije, ki so bili vpoklicani v kuratov je bila tudi sanitetna in cerkvenim ustanovam v Rimu. V: Prva svetovna vojna in cerkev na Slovenskem. Ljubljana: Teološka fakulteta, aktivno vojaško službo v vojnih letih 1914–1918, je bilo 37. 2015, str. 56. 13 Prav tam, str. 219. duhovna oskrba, razglednica. (Goriški muzej) 22 23 Ukrep oblasti, ki je župnije najbolj prizadel, je bilo pobiranje Z Bogom, z Bogom, točo, da so nanj navezani, da z njim naznanjajo požar ... To sicer ni bilo zvonov za vojaške namene. »Težko se je ločilo naše ljudstvo od teh skladno z dekretom, da ostanejo zgodovinsko in umetniško pomembni večnostnih glasnikov; saj je vdano in brez ugovora doprinašalo ljubljeni zvonovi: zvonovi, ne glede na velikost. Včasih so prošnjam tudi ustregli, če je bila toliko težkih žrtev za cesarja in domovino: toliko bridkosti mu je teža ostalih zvonov enaka teži največjega.6 malokatera prizadejala kot žrtev dragih, tako ljubljenih zvonov, ki odvzem bakrenih Ljudje so bili zelo kritični do dejstva, da so zasebnikom pustili kovinske so bili veselje in ponos in radost slehernega srca.« 2 Ker je namreč predmete, od cerkve pa zahtevajo tako veliko žrtev, kot je oddaja zvonov. začelo primanjkovati kovin za vojaške potrebe, so vojni pooblaščenci zvonov za »Zakaj se po gradovih, palačah, vilah in na javnih prostorih puste po slovenskih cerkvah začeli pobirati bronaste zvonove in kasneje tudi kovinski predmeti? /…/ Na Dunaju je na stotine streh. Pri cerkvah pa kositrne orgelske piščali, svečnike in ostale predmete iz medenine, vojaške namene hočejo zapleniti celo strelovode. /…/«7 cinka in brona. Barvne kovine je vojaška industrija potrebovala za izdelavo nabojev in tulcev topovskih izstrelkov. Ljudje so obsojali tudi vojno dobičkarstvo na račun zvonov. Pri odvzemu zvonov so kot posredniki namreč sodelovala podjetja, ki so na ta račun Že sredi leta 1915 je oblast pozvala cerkev, naj ljudi nagovarja k »/…/ Drugo vsi so žrtev služila. Župnije so za odkup zvonov dobile manjšo vsoto, kot je bila prodaji bakrenih predmetov. Izšel pa je tudi odlok, ki je naznanil, da vrednost zvonov. To pa je bilo tudi premalo denarja, da bi lahko po vojni Slovo od zvonov na Jesenicah. bo prišlo do odvzema zvonov. Prvo pobiranje zvonov se je vršilo konec vojske … Ali je moralo kupili nove zvonove. (Gornjesavski muzej Jesenice) 8 Za kilogram teže so dobili 4 krone . Realna cena pa naslednjega leta. Takrat so bili za oddajo določeni mlajši zvonovi, bi bila 16 kron za kilogram.9 »Ubožne cerkve ne bodo morebiti nikoli več predvsem izdelki iz Samassove zvonarne. Že prej so bili izvedeni popisi tako priti?! Zakaj niso mogle zvonov si nabaviti, kajti cena bode še leta in leta po vojski visoko zvonov, saj je bil prvoten dogovor, da se umetniško in zgodovinsko pa prej pobrali žganjarskih nad odškodnino, katera se sedaj plačuje. /…/«10 Najpogosteje pa je ta denar pomembni zvonovi v župnijah ohranijo. A v praksi je bilo drugače. tako ali tako moral iti za vojna posojila, kljub načrtu, da se denar naloži v Sredi leta 1917, ko je potekalo drugo pobiranje zvonov, so le redki kotlov in bronastih sklad za nabavo novih zvonov po končani vojni. Duhovnik v Kokri je o usodi ostali nedotaknjeni.3 C. kr. ministrstvo za deželno brambo je 22. spomenikov? Katoliška velikega zvona v Kokri in razmerju med vsoto, ki je šla za vojno posojilo maja 1917 izdalo povelje, da se morajo oddati v vojaške namene vsi in tisto, ki se je shranila v sklad, zapisal takole: »Dne 14. januarja 1917 je zvonovi, uliti iz bakra ali bakrenih litin, ki imajo premer več kot 25 cm. Avstrija!!« 1 bil tu od vojaške oblasti odvzet veliki zvon za vojaške potrebe. Bil je leta Verniki so za zvonove sami zbirali denar, sami so jih postavljali in zato 1903 vlit v Ljubljani v livarni tvrdke M. Samassa. Zvon je tehtal 880 kil jih je to prizadelo predvsem na čustvenem nivoju, kar kažejo tudi in vojaška oblast je plačala zanj odškodnino za zvon 4 K za 1 kilogram. njihovi odzivi: »Z Bogom, z Bogom, ljubljeni zvonovi! Bridko, težko Vojaška oblast je za vel. zvon plačala znesek 3.520 K. Od te vsote je župna je slovo od vas, naši jokajo po vas domovi, z vami pol srca beži od cerkev tukaj dala za V. vojno posojilo znesek 3.000 K. Preostanek od 520 nas.« 4 Zvonovi in njihovo zvonjenje so bili del njihovega vsakdana, K se je v Ljubljani v Kranjski kreditni banki dne 26. feb. 1917 v hranilnico izguba se ni kazala le na materialni, pač pa tudi na simbolni ravni: plodonosen naložil. Št. hran. knjižice se glasi 515.« 11 »/…/ Prenekateri je ob odvzemu zvonov pritrjeval ljudski modrosti, Med prvo svetovno vojno naj bi samo na območju ljubljanske škofije pobrali ki pravi, da državo, ki jemlje posvečene zvonove, pobere hudič. /…/« 5 3.551 zvonov, kar je skoraj 90 odstotkov vseh zvonov.12 Mnogi sicer niso bili Seveda so se župljani temu uprli z raznimi dopisi in s prošnjami, da preliti, vendar se v župnije niso vrnili. Zbirna mesta, kamor so vozili zvonove, bi v župniji ostal vsaj največji zvon. Dopise s prošnjami so naslavljali so poimenovali kar »pokopališča zvonov«. Odvzete zvonove s Kranjske so na knezoškofijski ordinat ali kar na avstrijsko vojno ministrstvo. Ti so vozili v Zalog pri Ljubljani. Ko so se slovenski vojaki vračali v domovino, so prošnje posredovali v presojo deželnemu konservatorju, zgodovinarju govorili, da pred Dunajem leži za celo polje zvonov, ki jih niso uspeli pretopiti in arheologu Antonu Gnirsu, arheologu in deželnemu konservatorju v času vojne.13 Zanimivo je, da je bil glede oddaje zvonov najmanj prizadet za Kranjsko. Ta je naredil izbor zvonov, ki jih je potrebno ohraniti in okraj Radovljica. Ostali so tudi zvonovi na Blejskem otoku.14 so izvzeti iz oddaje. V zameno, da ostane največji zvon, so bili župljani pripravljeni predati vse ostale zvonove. Kot razlog so navajali, da le 6 Kovačič, Mojca: Odsev represije v zvonjenju in cerkvenih zvonovih. V: Etnolog, letnik 22, 2012, str. 85. največji zvon s svojim zvokom dosega celotno župnijo. Navajali so 7 Slovenec, Interpelacija poslanca Hladnika in tovarišev na ministra za deželno brambo radi zaplembe še druge vzroke, od tega, da je bil največji zvon blagoslovljen zoper zvonov in piščalk pri orgljah. 19. 10. 1917, št. 240, str. 1. 8 Kovačič, Mojca: Odsev represije v zvonjenju in cerkvenih zvonovih. V: Etnolog, letnik 22, 2012, str. 84. 9 Ambrožič, Matjaž: Vpliv prve svetovne vojne na ljudi, delovanje cerkve in politično dogajanje v ljubljanski 1 Kronika župnije Križe. Nadškofijski arhiv Ljubljana, 30. 8. 1917, str. 29. škofiji. V: Prva svetovna vojna in cerkev na Slovenskem. Ljubljana: Teološka fakulteta, 2015, str. 182. 2 Ilustrirani glasnik, Jekleni zvonovi: nadomestek za bronaste. 11. 7. 1918, št. 45, str. 357–358. 10 Slovenec, Interpelacija poslanca Hladnika in tovarišev na ministra za deželno brambo radi zaplembe 3 Knezoškofijski ordinariat v Ljubljani se je zavedal pomena zvonov. Poleg popis vseh zvonov po farah so zvonov in piščalk pri orgljah. 19. 10. 1917, št. 240, str. 1 dr. Josipa Mantuanija, c. kr. konservatorja in ravnatelja Deželnega muzeja zadolžili, da izdela umetnostno 11 Kronika župnije Kokra. Nadškofijski arhiv Ljubljana, leto 1917, str. 38. zgodovinski katalog zvonov. V ta namen so izdelovali celo odtise vzorcev in napisov na zvonovih. 12 Ambrožič, Matjaž: Zvonarstvo na Slovenskem. Ljubljana: Inštitut za zgodovino cerkve pri Teološki 4 Bogoljub: cerkveni list za Slovence, Slovo od zvonov. Februar 1917, št. 2, str. 35. fakulteti Univerze v Ljubljani, 1993, str. 147–150. Vojska je plenila zvonove tudi na Koroški Beli. Zvonovi, vzeti iz farne cerkve v Kamni Gorici. 5 Ambrožič, Matjaž: Vpliv prve svetovne vojne na ljudi, delovanje cerkve in politično dogajanje v ljubljanski 13 Prav tam, str. 149. (Gornjesavski muzej Jesenice) škofiji. V: Prva svetovna vojna in cerkev na Slovenskem. Ljubljana: Teološka fakulteta, 2015, str. 185 . 14 Prav tam, str. 150. (Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi, original hrani Valentin Arh) 24 25 C Ljudje so se od zvonov navadno poslovili s slavnostnim pritrkavanjem, elotna gospodarska dejavnost, tudi kmetijstvo, poljedelstvo in z okraševanjem zvonov in s slavnostnim petjem. Ni pa bilo preprosto trgovina, ki so bili najbolj vpeti v vsakdanje življenje ljudi na Gorenjskem, Nezaslišana draginja spraviti težkih zvonov z zvonika. To je bila naloga vojske. Zvonove so je bila v letu 1917 že popolnoma podrejena vojnim potrebam, razmeram večkrat kar zmetali iz lin. Pogosto so zvonovi ob udarcu ob tla tudi počili: in predvsem omejitvam in nadzoru. V okviru njenega urejanja in in pomanjkanje: »/…/ Velik zvon v Križah vzela vojaška oblast. Zvečer prej pel pol ure v načrtovanja je v praksi to pomenilo vrsto različnih ukrepov, ki so vplivali slovo, slovesno pritrkavanje. Ko so ga vrgli iz stolpa na tla, je počil in na kakovost življenja v zaledju. brez hrane, en korec se je oddrobil.« 15 Prva stvar, ki je doletela tudi gorenjsko ljudstvo, je bila rekvizicija. Rekvizicija potrebš~in in Najbolj pa so bili med posamezniki finančno prizadeti cerkovniki oziroma pomeni zasego, prisilni odkup ali celo odvzem brez odškodnine. Pomeni mežnarji, saj jim je odvzem zvonov pomenil slabšo plačo, ker njihovo pridobivati za potrebe vojske, predvsem hrano in potrebščine za življenje. delovne sile delo pač ni več vključevalo skrbi za zvonjenje. Tudi odvzem zvonov naj bi Oblast je tako izvajala popise zalog in pridelka z namenom obvezne prodaje duhovniki, zopet kot zgled ostalim, mirno sprejeli. Dobili so navodila, naj živil in drugih potrebščin državi po nizkih cenah. Ta jih je potem naprej »/.../ zastopnikom vojne oblasti pri tem delu pomagajo in vernike radi prodajala po cenah, ki jih je sama določila. Kmetje so se upirali temu, da bi izgube zvonov tolažijo«.16 Sicer pa so tudi duhovniki » pobiranje zvonov svoje pridelke prodajali državi po minimalni ceni. Ta je s posebnimi odloki globoko obžalovali in tudi storili, kar je bilo mogoče, da bi jih ohranili«. 17 to brezpogojno zahtevala in s komisijami ves čas pregledovala količine Ko so se pojavili očitki na duhovnike, češ da niso dovolj storili, da bi preprečili živil in iskala viške. Včasih jim je pustila dovolj pridelka le za seme, pa še odvoz zvonov, so se zagovarjali, da so jim oblasti zatrdile, da bodo zvonove to s strogo prepovedjo, da bi to porabili za prehrano. Marca 1917 je prišel »Ne kradejo samo vojaki. jemali le v »največji potrebi«: »/…/ Ko so določili, da se zvonovi vzamejo, še odlok o oddaji viška žit in otrobov Vojno-žitnemu prometnemu uradu. Kradejo tudi domačini. so šli škofje, tudi ljubljanski, osebno naravnost k ministrstvu vojaškemu Država je kmetom pridelek lahko tudi zasegla. Celo pridelek prejšnjih let. ugovarjat; drugi so dotične oblasti opozorili na razne strehe iz bakra, na Ljudje so zato marsikaj skrivali: »Komisija je baje jako natančna, preišče Glavni vzrok je gotovo: spomenike po mestih; zastopniki škofov so se obrnili celo naravnost do vse in menda celo z železnimi palicami predrega, kje je kaj živil odkritih. veliko pomanjkanje, beda. cesarja; cesar se je zavzel za zvonove, naj se puste. Toda odgovor je bil: Nekaj že najdejo, a večine, kar je skritega, pa ne. Ker kmetje znajo dobro brez blaga, ki ga dobimo od zvonov, vojska postane za boj nesposobna. skriti, ker se boje, da ne bi sami stradali.« 2 Saj mnogi nimajo drugega, Na tak odgovor je obmolknil cesar, so obmolknili škofje. /…/«18 In ker je država vzela za potrebe vojske ali pa si je vojska vzela kar sama, kar jim da aprovizacija, Kot nadomestek za bronaste zvonove so se kmalu pojavili jekleni, ki so je to pomenilo, da je doma prihajalo do pomanjkanja in velike stiske ljudi. 15 dag moke na dan za osebo. bili sprva pol cenejši, a je cena kmalu začela rasti, saj so tovarne hitro Ravno pomanjkanje hrane je bila tista stvar, ki je najbolj prizadela ljudstvo našle možnost za nov zaslužek. Jekleni zvonovi naj bi morali biti težji, v domovini. Pomanjkanje in posledično prehrambena kriza sta se kazala že Manjka pa tudi zabele, da bi dosegli tone bronastih, zato so opozarjali, da se njihov nakup ne ob začetku vojne, saj je imela Avstro-Ogrska omejene zaloge hrane, oskrba izplača. » Kdor danes kupuje jeklene zvonove, mu potemtakem ne bo pa je bila prav tako omejena zaradi gospodarske blokade s strani antantnih manjka vsega … zadostoval denar, ki ga je dobil za rekviriran bron, da bi si nabavil sil. V letu 1917 je bilo veliko pomanjkanje živil in življenjskih potrebščin, Kaj bo šele pozimi!« 1 nove zvonove z manjvrednega materiala.« 19 Prav tako pa so imeli draginja pa na vrhuncu. Način, kako naj bi rešili nastalo situacijo, so videli težave tudi z uglaševanjem jeklenih zvonov. v aprovizaciji, organiziranem preskrbovanju z življenjskimi potrebščinami. Odvzem zvonov v Kropi. S pomočjo aprovizacije so z omejevanjem količine hrane in življenjskih (Fototeka Kovaškega muzeja v Kropi) potrebščin želeli doseči tudi racionalizacijo. Pod vodstvom deželnega odbora so leta 1917 po celi deželi v okviru občin ustanovili aprovizacijske odbore ali urade, ki so nadzorovali izvajanje aprovizacije. Bilo so pod okriljem Gospodarske zveze, ki je skrbela za posredovanje z živili: »Deželni odbor je na seji dne 10. oktobra 1917 sklenil, da se uvede deželna aprovizacija za nepremožne sloje v celi deželi. V ta namen se pod vodstvom deželnega odbora ustanove po celi deželi aprovizacijski odbori za cele sodne okraje, dekanije ali sicer določena ozemlja. Tako osnovane odbore bo deželni odbor podpiral iz deželnih sredstev.«3 Določeno je bilo, da »/…/ naj bo odbor maloštevilen, da lažje posluje. Vsak odbor naj ima Država je določala maksimalne dovoljene svojega tajnika (tajnico), ki se načeloma nagradi iz deželnih sredstev. cene za živila. ( Sava, 27. 1. 1917, št. 4, str. 4) 15 Kronika župnije Križe. Nadškofijski arhiv Ljubljana, 18. 1. 1917, str. 23. 16 Ambrožič, Matjaž: Zvonarstvo na Slovenskem. Ljubljana: Inštitut za zgodovino cerkve pri Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, 1993, str. 148. 1 Kronika župnije Križe. Nadškofijski arhiv Ljubljana, 20. 7. 1917, str. 27. 17 Bogoljub: cerkveni list za Slovence, Ali zapovedi božje v vojski še veljajo? December 1917, št. 12, str. 353–354. 2 Prav tam, 7. 3. 1917, str. 92 18 Prav tam. 3 Serše, Aleksandra: Gradivo Kranjskega deželnega odbora in leto 1918. V: Arhivi: glasilo Arhivskega društva 19 Ilustrirani glasnik, Jekleni zvonovi: nadomestek za bronaste? 11. 7. 1918, št. 45, str. 357–358. Slovenije, letnik 13, 1990, št. 1–2, str. 97. 26 27 /…/ Priporočajo se za tajništvo zlasti gg. kaplani, učitelji in učiteljice. Naredba o zaplembi Vendar je to prepuščeno prosti presoji aprovizačnega odbora. Glavna stvar krompirja letine 1917. je, da odbor intenzivno in točno deluje. Izbira strank, ki se podpirajo, ( Kmetovalec, 31. 8. 1917, št. 34, str. 135) je prepuščena aprovizačnemu odboru. /…/ V poštev prihajajo tedaj v prvi vrsti prav revni, potem pa tudi manj premožni, živeči v zelo tesnih gmotnih razmerah, ki jim bistveno primanjkuje živeža. /…/« 4 V aprovizacijskih odborih so, kot je razvidno, večinoma sodelovali duhovniki. Jakob Aljaž, župnik na Dovjem, je o svojem aprovizacijskem delu zapisal: »/… / Veliko dela in skrbi mi je to napravilo, kajti sam sem Franca Dolenca, trgovca z lesom, moral skrbeti za denar, za račune, dopisovanje. Vpisoval sem sproti je županstvo v Kranju opozorilo, da mu vojska v gozdu na Šmarjetni dohodke in stroške v svojo knjižico. Dopisoval sem vojnožitnemu zavodu gori spravlja les. (ZAL, Enota za Gorenjsko Kranj) za promet žita (ravnatelj Jovan), Vinku Majdiču v Kranj (denar sem mu v denarnem pismu naprej poslal, da se pošiljka ni zakasnila) in drugim mlinarjem. Vse sem naročal po okr. glavarstvu. /…/« 5 V praksi je delo aprovizacijskih odborov potekalo tako, da so takrat, ko so dobili hrano ali potrebščine, na oglasno desko dali razglas o njenem razdeljevanju. Posebej velik naval je bil, kadar se je razdeljevala moka. Sprva so aprovizacije še prodajale, rekvirirana hrana je bila cenejša kot na prostem trgu. Kasneje pa so oddajale le še na nakaznice. Aprovizacija je za delavce leta 1917 priskrbela 8 kilogramov živil mesečno, za ostale 4 kilograme. »Kako naj se živi s 4 kg moke, in še ta silno slaba, en mesec; in drugi mesec bo še manj!«6 Glede moke je bilo tako, da so kmetje, s hrano in iskali alternative tistemu, kar je primanjkovalo, kar je pomenilo ki so se sami preskrbovali, dobili manj, saj naj bi imeli lastne zaloge. Delavci tudi spremembe v prehranjevanju. Od tod tudi vse pogostejša navodila, in meščani so res bolj občutili pomanjkanje. Šli so k kmetom. Ti so jim sprva kako s skromnimi živili pripraviti hranljive jedi. Brali so knjigo Varčna še kaj prodali pod roko. Na deželi je šlo namreč ljudem še vedno bolje, kot kuharica, ki je reševala problem pomanjkanja hrane in tako »veliko v mestih, saj je bila bolje razvita samooskrba. A ne pri trgovcih in ne pri pripomogla k blagostanju slovenskega naroda«.12 kmetih se z denarjem ni dalo nič kupiti, saj ni bilo prodajnega blaga.7 O tem tudi kroparski župnik: »Po štacunah se za denar malo dobi oziroma se dobi Prišlo je tudi do pomanjkanja sena in detelje: » Vsled suše ni mogla trava zelo težko.« 8 Vedno bolj je zato stopala v veljavo blagovna menjava. » Naši rasti. Vsled tega se je sena nakosilo le eno petino od drugih let.« 13 štacunarji dajejo npr. petrolej, cikorijo, milo za živila, kmetu pravijo: Dam, Ni bilo treba namreč zgolj nahraniti domačinov in vojaštva, ampak tudi a le če prineseš krompirja, mleka itd. Domačim pa pravijo, če nisi poseben na tisoče vprežnih in tovornih konj, ki so šli preko naših krajev. Zaloge prijatelj, nimamo še zase ne, mi je prav žal, petrolej je pošel.« 9 sena so hitro pošle. Zato pozivi, naj ljudje višek sena rajši prepustijo vojski. Vojska bo sama pokosila travo in še plačala za to. V nasprotnem primeru Že na začetku leta 1917 so pričakovali občutno pomanjkanje krompirja, pa bi morali sami kositi, navsezadnje bi pa prav tako vse vzela vojska. zelja, repe, pese, tudi letina fižola je bila slaba. »Krompirja se nikjer ne dobi, ne pri aprovizacijah ne na trgu /…/« 10 Poletje je bilo sušno: »Z prvim Sicer je preskrbo vojske s hrano izvajala vojaška oblast. Kljub organizirani majem mraz naenkrat pojenja, nastane toplota in nastopila je huda vojaški preskrbi, so vojaki vzeli tudi velik del lokalnih viškov hrane: »/…/ suša skozi celo pomlad, poletje in jesen.« 11 Pridelava pšenice in koruze je Razvedelo se je, da pride semkaj velikanska množina vojakov, pa vse bila za četrtino manjša, ječmena in ovsa kar za polovico. Suša ni bila hiti spravljat, lastniki iz strahu, da bi jim vojaki ne pokradli vsega, Razglas aprovizacijskega odbora o dobra napoved in ljudje so zaradi strahu pred lakoto zelo varčevali domači tatovi pa iz strahu, da potem ne bodo mogli več krasti deljenju moke. (ZAL, Enota v Škofji Loki) zaradi vojaških straž. /…/« 14 Deželna vlada je sicer naročala okrajnim Prošnja za oprostitev konjskega vpoklica. (ZAL, Enota za Gorenjsko Kranj) 4 Prav tam, Zapisnik seje deželnega odbora z dne 10. oktobra 1917. glavarstvom, naj preprečijo prezgodnje pobiranje pridelkov, ker se s tem 5 Aljaž, Jakob: Dovška župnijska kronika 1889–1923. Dovje-Mojstrana: Planinsko društvo, 1989, str. 35. dela škoda aprovizaciji, a kljub vsemu je bilo »/…/ polno vojaštva, ki je 6 Kronika župnije Kropa 1914–1919. Arhiv župnijskega urada v Kropi, 20. 3. 1917, str. 96. surovo korenje in repo, da se nekoliko nasiti. /…/« 15 7 V letu 1918 se je pomanjkanje še stopnjevalo. Vsa menjava je bila le še blagovna. Ljudje z Gorenjske so začeli odhajati po blago in živila v Benečijo. 8 Kronika župnije Kropa 1914–1919. Arhiv župnijskega urada v Kropi, 5. 1. 1917, str. 83 12 Slovenec, Varčna kuharica. 21. 6. 1915, št. 138, str. 6. 9 Prav tam, str. 83–84. 13 Prav tam. 10 Kronika župnije Koroška Bela. Nadškofijski arhiv Ljubljana, leto 1917. 14 Kronika župnije Križe. Nadškofijski arhiv Ljubljana, 13. 9. 1917, str. 29. 11 Prav tam. 15 Kronika župnije Kropa 1914–1919. Arhiv župnijskega urada v Kropi, 4. 2. 1917, str. 89 28 29 Vojska je za svoje potrebe vzela tudi druge surovine, kot je npr. les: »/…/ Naš gozdni paznik nam je naznanil, da vojaki, ki so nastanjeni okrog Stražišča, kar cele hlode vašega lesa na Šmarjetni gori ven spravljajo. /…/«16 Veliko lesa so izsekali v Bohinju za potrebe gradnje fronte v visokogorju. Primanjkovalo je vprežne živine, saj je vojska izvedla nakup konj z namenom »da se operacijska zmožnosti zasledujočih armad zviša in pričeta ofenziva najkrepkejše nadaljuje«17 ali pa celo njihov vpoklic. Do konca leta 1917 je vojska na Kranjskem želela zbrati 4.000 konj, a ji ni uspelo. Dodaten ukrep, da bi ljudstvu zagotovili vsaj osnovna živila, je bila uvedba živilskih kart18 oziroma nakaznic za živila. Na karte so kmalu začeli prodajati vsa pomembna živila: moko, sladkor, kruh, olje. Brez nakaznice ni bilo mogoče kupiti že tako skromno odmerjenih količin hrane. V letu 1917 so poleg vseh že obstoječih nakaznic za hrano uvedli še nakaznice Živilska nakaznica. za oblačila in obutev. Nakaznice so določale, kakšna količina živil iz (ZAL, Enota za Gorenjsko Kranj) aprovizacije pripada določeni osebi. Število nakaznic je bilo omejeno. Večkrat je prihajalo tudi do goljufij z nakaznicami. V letu 1917 je prišlo tudi do velikega pomanjkanja sladkorja. Kavarne, Hkrati pa je zaradi pomanjkanja prišlo do inflacije, saj so cene živil rasle. slaščičarne in gostilne so dobile posebna navodila, kakšna naj bo njegova Vojni dobičkarji so seveda želeli služiti na račun lačnega prebivalstva. poraba. Prepovedana je bila uporaba sladkorja za izdelovanje sladkih Nekateri trgovci so imeli zato med vojno velik dobiček: »Nekaterim pijač, likerjev in drugih žganih pijač in kozmetičnih predmetov, bilo pa je trgovcem cvete pšenica, katero niso nikdar sejali, a jo bogato žanjejo.« 19 tudi »/…/ strogo prepovedano postavljati pred goste sladkor za poljubno Zaradi rasti cen se je vrednost denarja zmanjševala. porabo. /…/« 25 Z namenom omejevanja rasti cen in bogatenja trgovskih špekulantov Velik problem je predstavljala tudi rekrutacija ali z drugimi besedami: je oblast kot prvi ukrep že leta 1914 določila najvišje cene življenjskih »/…/ Delavce je vzela vojska. /…/« 26 Moški in fantje, ki so bili v najboljših potrebščin. A so se v času vojne cene kljub temu povečale deset do letih in najbolj sposobni za delo, so bili vpoklicani. Doma so ostajale petnajstkrat.20 »Kam plovemo? Ko so se začeli izdelovati vojni čevlji (z samo ženske z otroci in bolni ter ostareli. Ti so se morali prilagoditi Leta 1917 so bile za revnejše sloje uvedene lesenimi podplati), je izšla odredba, da največji veljajo nekako okoli 13 na novo situacijo. Delo, ki so ga prej tradicionalno opravljali moški, so nakaznice za živila. ( Gostilničar, 25. 6. 1917, št. 11–12, str. 47) K, za otroke pa mnogo manj. Sedaj so ti čevlji že čez 30 kron in pravijo, prevzeli ženske in otroci. Ne samo, da so ženske začeli zaposlovati v da bodo še dražji!! Kaj se niti tukaj ne more obdržati normalnih cen?« 21 industriji, doma jih je čakalo delo na polju. Druge izbire sploh niso imele, Tudi cena blaga za obleke se je v enem dnevu lahko trikrat podražila. če so želele preživeti družino. Celo pouk v šolah so prilagodili kmečkemu Januarja 1917 je bila cena za kilogram masla kar 17 kron. Kilogram delu. Ob hudem pomanjkanju so se ljudje zelo trudili, da bi bila polja pšenice je bil v prvih mesecih leta po 35 helerjev,22 kasneje pa »/…/ dobro obdelana in da bi vzgojili čim več pridelka, kajti to jim je pomenilo en mernik pšenice – če se je še more dobiti – 50 kron do 74 kron. /…/« 23 lažje preživetje. Zato komisije, ki so nadzorovale in spodbujale obdelavo Kilogram torej okoli 2 kroni. zemlje v začetku vojne, praktično niso bile več potrebne. Ženske so resda Naraščanje cen so ljudje sprejemali s strahom: »/…/ Od dneva do dneva opravljale vsa moška dela, a plačane niso bile enakovredno. Dovoljeno naraščajo cene tako, da se sploh čudimo, da ljudstvo to navijanje voljno je bilo tudi delo ob nedeljah in praznikih: »Vsled velike sile in potrebe je bilo meseca majnika t.l. vsled odloka c. kr. Ministerstva ob nedeljah Namesto sena so za konjsko krmo prenaša. Ako bo šlo to dalje, potem je sploh nemogoče, živeti ljudem, ki predlagali listje. in praznikih po dokončani službi božji dovoljeno: zlasti vsled velikega ( Slovenec, 19. 7. 1917, št. 9, str. 5) niso zakopani v tisočih. /…/« 24 pomanjkanja delovcev na polju.« 27 Problem pomanjkanja delovne sile je oblast reševala tudi z možnostjo 16 SI_ZAL_KRA/0002, Občina Kranj, a. e. 5283, t. e. 323, dopis z dne 1. 5. 1917. najema vojnih ujetnikov oziroma »vojaških delovnih oddelkov«. Te so 17 SI_ZAL_KRA/0002, Občina Kranj, a. e. 5283, t. e. 324, dopis z dne 29. 10. 1917. 18 Tudi krušne karte. lahko najeli na podlagi prošnje okrajnemu glavarstvu, zagotoviti jim je 19 Kronika župnije Kropa 1914–1919. Arhiv župnijskega urada v Kropi, 5. 1. 1917, str. 84. bilo treba ustrezne pogoje za delo in prehrano. V okrožnici delodajalcem 20 Štepec, Marko: Prehrana. V: Slovenci + prva svetovna vojna. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2010, str. 79. 21 Slovenski narod, Kam plovemo? 9. 1. 1917, št. 6, str. 3. 22 Avstro-ogrska krona se je delila na 100 vinarjev oziroma helerjev (nem. Heller, madž. fillér). 25 SI_ZAL_ŠKL/0063, Občina Škofja Loka, šk. 63, razglas z dne 30. 4. 1917. 23 Kronika župnije Kropa 1914–1919. Arhiv župnijskega urada v Kropi, 9. 5. 1917, str. 101. Mernik pšenice je 25 kg. 26 Kronika župnije Kropa 1914–1919. Arhiv župnijskega urada v Kropi, 8. 4. 1917, str. 97. 24 Gostilničar, Naraščanje cen. 25. 2. 1917, št. 3–4, str. 5. 27 Kronika župnije Kokra. Nadškofijski arhiv Ljubljana, leto 1917, str. 38. 30 31 Vojska tako podivja ~loveka, da nima prav ni~ ve~ za sveto in ne za greh: spremembe življenjskega okolja Potna legitimacija za pot iz Škofje Loke do Ljubljane. (ZAL, Enota v Škofji Loki) Ž Na poljih so delale vojnih ujetnikov so bila navodila: » Hrana vojnih ujetnikov naj bo ivljenja, ki so ga na Gorenjskem poznali nekoč, leta 1917 že dolgo ni »Stari ljudje teže ženske in otroci. zadostna in zdrava in enaka oni, ki jo dobivajo domači kmetijski bilo več. Stvari, ki so se ljudem pred vojno zdele samoumevne, so postale prenašajo moro te vojne. Fotografija je iz delavci. Kaj več ali pa kaj boljšega nego lastnim delavcem naj se težko dosegljive ali omejene. Vsakdanje življenje je postalo podrejeno okolice Kranja. vojnim ujetnikom ne daje, da ne bo pritožb, češ vojni ujetniki so bolje vojaškim potrebam. Vanj je močno posegla cenzura in razne prepovedi Mlajše vsaj tolaži up, (Muzej novejše zgodovine priskrbljeni kot domači.« 28 Tudi domači vojaki so imeli možnost vložiti ter omejitve, ki so jim onemogočale osnovne svoboščine, ki so bile v veliki Slovenije) da vendar še kdaj dožive prošnjo na okrajnem glavarstvu, da gredo domov pomagati pri delu. meri kršene. Nastopilo je obdobje vojaškega absolutizma. Večinoma Včasih je na pomoč priskočilo vojaštvo, nastanjeno v nekem kraju, ki so so bile posledice za bivanjsko okolje negativne. Vojna je prekinila tok urejene razmere. bili prav tako »kmetovalci, ki so morali zapustiti svoj dom in zamenjati življenja, poslabšalo se je zdravje in psihično počutje. Žrtvovani so bili Želodčne Starci nimajo tega plug s puško. /…/«29 V zameno so dobili plačilo ali hrano, pomagali pa ljudje in dobrine.2 Ljudje so menili, da »/…/ najbrž pride po tem splošnem težave so zdravili so z delom ali posodo vprežne živine. Marca 1917 so npr. v Begunje na pomanjkanju – bolezen in smrt. /…/« 3 z želodčnim upanja, tem teže se Gorenjskem prišli avstrijski ulanci s konji, ki so kmetom pomagali pri delu likerjem Florian. Omejena je bila svoboda pisanja, javno poročanje in pisemska tajnost. Priporočali so ga odrekajo vajenim na polju.30 Pisanje o vojaških zadevah je bilo celo povsem prepovedano: »/…/ tudi v časniku Sava. Vojna pa je prinesla tudi nekaj spoznanj, ljudi je »izmodrila«. Prej so Najstrožje je prepovedano poročati komurkoli o predmetih vojaške ugodnostim življenja.« 1 (Foto Boštjan Gunčar, mislili, da ne bodo mogli živeti brez žganja in vina, brez čaja in ruma. narave, četudi dozdevno nedolžnega pomena, kakor o prihodu ali predmet hrani Gorenjski muzej; Sava, 3. 2. 1917, Tobakarji so mislili, da bodo pogrešali »priljubljeno travico«, a nihče ni odhodu častništva, o nastanitvi vojaštva in slično. Razširjevalci takšnih št. 5, str. 4) zaradi pomanjkanja tobaka umrl. Ženske so doma izdelovale cikorijo iz vesti se izpostavijo strogemu kaznovanju tudi tedaj, ako nimajo rdeče pese in kuhale milo iz odpadkov masti.31 Kljub raznim ukrepom nikakega slabega namena. /…/«4 Informacije in podatki, ki so se prenašali pa oblastem ni uspelo preprečiti draginje in vse pogostejšega kršenja preko medijev in so bili namenjeni javnosti, so bili podvrženi cenzuri. zakonov in nemira, ki so iz tega izhajali. Namen cenzure je bilo preprečiti objavljanje in razširjanje gradiva, vsebina katerega je bila v nasprotju z interesi države. Cenzuri je bila podvržena 28 SI_ZAL_KRA/0002, Občina Kranj, a. e. 5283, t. e. 324, okrožnica delodajalcem vojnih ujetnikov z dne 1. 8. 1 Milčinski, Fran: Dnevnik 1914–1920. Ljubljana: Slovenska matica, 2000, str. 278. 1917. 2 Guštin, Damijan: Soška fronta in njeno slovensko zaledje. V: Velika vojna in Slovenci. Ljubljana: Slovenska 29 Slovenec, Pomoč vojakov pri kmetskih delih. 21. 6. 1915, št. 138, str. 6 . matica, 2005, str. 74. 30 Kronika župnije Begunje na Gorenjskem. Arhiv župnijskega urada Begunje na Gorenjskem, leto 1917. 3 Kronika župnije Kropa 1914–1919. Arhiv župnijskega urada v Kropi, 7. 3. 1917, str. 92. 31 Domoljub, Nauki vojnega časa. 1. 3. 1917, št. 9, str. 6. 4 Slovenec, Cenzura in časopisje. 26. 6. 1915, št. 143 , str. 7. 32 33 Železniška postaja na Jesenicah. Železnice so bile v Vojska in konji času večjih vojaških operacij so uničevali zaprte za civilni promet. polja in travnike. (Muzej novejše zgodovine Slovenije) (ZAL, Enota v Škofji Loki) tudi zasebna pošta. Pisma so morali oddajati odprta, saj je bila njihova konj, kar je vplivalo tudi na naravno okolje. Ljudje so se pritoževali, da jim vsebina, še preden so prispela k naslovniku, pregledana. vojaški konji uničujejo polja ter že tako skromne pridelke in travnike. Prepovedano je bilo tudi združevanje in politično razpravljanje in s tem Ponekod so pustili pravo razdejanje, pritožbe so bile pogoste in včasih so okrnjeno politično življenje ter svoboda izražanja. Tudi civilne osebe so bile dosegli vsaj delno povrnitev škode. pod pristojnostjo vojaških sodišč. »Kadar je beseda nanesla na politiko, Zakol živine je bil dovoljen le v sili. Iznajdljivi kmetje so izkoristili prisilni Ljudi so pozivali, naj se izognejo potovanjem, so bili ljudje zelo previdni. Napačna beseda na javnem kraju je utegnila zakol, torej zakol zaradi nevarnosti, da žival pogine, da bi se izognili ki niso nujno potrebna. ( Sava, 17. 2. 1917, št. 7, str. 3) človeka drago stati.« 5 Strogo je bila kaznovana že npr. žalitev cesarja. obvezni oddaji živine. Večkrat je bila zato poškodba živine namerna. Ker je bila Gorenjska ožje bojno območje, je bilo gibanje civilnega prebivalstva Oblast je opozarjala, da se vsako »/…/ zločinsko početje v svrho uničenja omejeno in strogo nadzorovano. Dovoljeno je bilo samo s posebnimi živil ali povzročenja bolezni pri živalih, zlasti pri konjih, /…/ kaznuje izkaznicami ali potnimi legitimacijami in le, če je bilo res nujno. Celo v v območju armade na bojišču preksodno, v zaledju pri obtežujočih krajevnem prometu so bila potrebna dovoljenja. Za medkrajevna potovanja okolnostih s smrtjo na vislicah, drugače s težko kaznijo do 20 let. /…/« 7 je dajalo dovoljenja okrajno glavarstvo po presoji, če so bile osebe, ki so Prepovedane so bile celo najbolj vsakdanje stvari, kot je bilo prižiganje sveč jim izdali dovoljenje, dovolj zanesljive. Določena je bila tudi policijska ura. na grobovih, saj je primanjkovalo sveč in petroleja. Tudi »/…/ cerkvena Ob premikih vojaških enot je bilo zaledje povsem zaprto, ustavljen je bil predstavništva so dobila ukaz: varčevati do skrajnosti z oljem in svečami. javni promet, vsak izhod pa praktično nemogoč. Tudi železnice so bile /…/« 8 Duhovnike je skrbelo pomanjkanje petroleja: »/…/ Nekaj malega ga večkrat zaradi vojaškega transporta zaprte za civilni promet, zlasti med imam še; kadar ga zmanjka, nevem kaj. Kaj bo z večno lučjo? /…/« 9 Razglas glede postopka povrnitve škode, velikimi vojaškimi operacijami leta 1917. Tiste v bližini soške fronte so Med domačini in vojaki je prihajalo do raznih odnosov, prijateljskih in ki jo je povzročilo vojaštvo. (ZAL, Enota za bile tudi zastražene, pazili so na sumljive osebe v bližini mostov. sovražnih. Večinoma vojakov niso marali, saj »/…/ kakor v sovražni deželi, Gorenjsko Kranj) Kršena je bila nedotakljivost stanovanj. Bivališča domačinov, hiše, skednje, tako se vedejo ti Nemci. /…/ Kdo jih more biti vesel, ko vzamejo, kar župnišča, je zasedlo vojaštvo. V Kropi jim je morala celo »stara mežnarica morejo, delajo škodo, pa nič ne plačujejo.« 10 Predvsem se je izpostavljal prepustiti svojo sobo! /…/« negativen vpliv vojakov na ženske in dekleta, saj so govorili, kako »/…/ 6 Primerni javni objekti, kot npr. šole, so bili mobilizirani za vojaške potrebe, tam so bile bolnišnice, skladišča, vojni hodijo nemški vojaki /…/ v nekatere hiše, kjer se zbirajo dekleta, da se Razglas, s katerim obveščajo, da potovanja popiva šnopsa, /…/ da hodijo /…/ k ženskam, da z njimi greše po cele ob nedeljah in praznikih ne bodo več uradi. Gradili so nove objekte, taborišča, skladišča, delavnice, kuhinje dovoljena. (ZAL, Enota v Škofji Loki) za oskrbo vojakov, ceste za potrebe velike množice vojaštva in njihovih 7 Sava, Svarilo pred sabotažo. 31. 3. 1917, št. 12, str. 3. 5 Budkovič, Tomaž: Bohinj 1914–1918: med fronto in zaledjem. Celovec; Ljubljana; Dunaj: Mohorjeva založba, 8 Kronika župnije Kropa 1914–1919. Arhiv župnijskega urada v Kropi, 9. 10. 1917, str. 88. 1999, str. 18. 9 Prav tam, 5. 3. 1917, str. 91. 6 Kronika župnije Kropa 1914–1919. Arhiv župnijskega urada v Kropi, 9. 10. 1917, str. 124. 10 Kronika župnije Križe. Nadškofijski arhiv Ljubljana, 18. 10. 1917, str. 35. 34 35 Morda te pritožbe niso vselej opravičene; večkrat pa so najbrž opravičene. Res, da je težko drugim dajati, ko je nam samim za vse že tesno in tenko. Toda pomislite, kako bi bilo nam, ko bi morali bežati k tujim ljudem? Kako bi si takrat želeli, da bi se drugi do nas vedli? /…/« 13 Ne samo sprejetje beguncev, celotno življenje je postalo prepleteno z dobrodelnostjo. Na vsakem koraku so se vrstili pozivi humanitarnih organizacij, kot npr. Rdečega križa, ki so zbirale dobrine za oskrbo vojakov na bojišču, za goriške begunce, za »soški sklad«, za oslepele in obolele vojake, sirote, vdove, perilo za vojake, za podporo družinam vpoklicanih, za revno šolsko mladino ... Zbirali so direktna finančna sredstva ali praktične potrebščine za vojake na fronti. Potekali so dobrodelni koncerti, razne prireditve. Z akcijami so pričeli tudi v uredništvih časopisov. Slovenski gospodar je organiziral celo akcijo »Za vojake kadilce«. Določenim območjem, kot je npr. Bohinj, pa je vojno stanje poleg vseh negativnih sprememb, prineslo tudi določene pozitivne stvari. Ženske so se zaposlovale v vojaških pralnicah, fantje so dobili delo pri ozkotirni železnici ali v na novo odprtem rudniku boksita. Lokalne trgovine, kot npr. Budkovičeva, so zelo dobro poslovale. Množica vojakov je kupovala raznovrstno blago Domačinke v Bohinju so se za svoje potrebe: od pripomočkov za osebno nego, do pijače in hrane. zaposlile v vojaških pralnicah. Tudi sirarstvo je imelo status za vojsko pomembne dejavnosti.14 (Muzej Novejše zgodovine Slovenije) Pregledovanje potne legitimacije noči. Dekleta jih celo hodijo v okolico obiskovat.« 11 Zato je bilo dekletom pri Bohinjskem jezeru. prepovedano, da hodijo zvečer po hišah: »Javno vlačugarstvo je oblastveno (Muzej novejše zgodovine Slovenije) prepovedano, zlasti, ker se lahko zatrosijo nalezljive bolezni.« 12 Zakonska zvestoba je postala kar velik moralni problem, ki je zelo motil predvsem duhovščino. Nalezljive kužne bolezni so bile res pogoste med ljudmi in živalmi. Vojaki so med domačine prinesli kolero, tifus in grižo. Pri parkljasti živini je bila pogosta slinavka. V letu 1917 so po vsej Gorenjski večkrat razglasili karanteno za določena posestva in zahtevali razkuževanje hlevov. Tudi pri mladih je vojna pustila posledice. Tako pri mladih fantih, ki so odšli na vojno, kot tudi pri mlajših, ki so ostali doma. Ti niso imeli dobrih možnosti za pouk, šolska poslopja so morali velikokrat izprazniti za potrebe vojske, prehrana je bila slaba in pomanjkljiva, kar je vplivalo na njihov fizični razvoj. Ker so bili brez očetov, ki so bili mobilizirani, so tudi zelo zgodaj začeli delati na domačih poljih ali pa so hodili v službo k obrtnikom ali na železnico in tako zašli v slabo družbo. Zaradi vojnih razmer je zelo trpela vzgoja. Na spremembo poznanega življenjskega okolja je dodatno vplival prihod beguncev na Gorenjsko iz območja ob Soči. Po posameznih župnijah so jih nastanili po zasebnih hišah. Vrstili so se pozivi, ki so igrali na noto sočutja, naj z njimi ravnajo prijazno: »Ubogim beguncem usmiljenje, prijaznost, pomoč! /…/ Mnogokrat se sliši še od beguncev, da jih domačini ne vidijo radi in da jim ne dado, kar bi jim lahko dali. 13 Bogoljub: cerkveni list za Slovence, marec 1917, št. 3, str. 68. 11 Prav tam, 26. 11. 1917, str. 136. 14 Budkovič, Tomaž: Bohinj 1914-1918: med fronto in zaledjem. Celovec; Ljubljana; Dunaj: Mohorjeva založba, 12 Prav tam, 26. 11. 1917, str. 137. 1999, str. 156. 36 37 Denar nima Bankovec za 1 krono, 1916. (Gorenjski muzej) nobene vrednosti: avstro-ogrski denarni sistem med prvo svetovno vojno Bankovec za 10 kron, 1915. Bankovec za 2 kroni je veljal kot drobiž: četrtina Novi bankovci za 2 kroni so prišli v promet (Gorenjski muzej) bankovca je bila vredna 50 vinarjev, polovica pa 9. julija 1917. (Gorenjski muzej) 1 krono. (Gorenjski muzej) Kranjska in z njo Gorenjska je bila do konca prve svetovne vojne Vladalo je tudi veliko pomanjkanje kovanega drobiža, saj je vključena v valutno območje avstro-ogrske krone.2 2. avgusta 1892 je primanjkovalo plemenitih kovin. Pomanjkanje so povzročale govorice, avstrijski cesar Franc Jožef podpisal zakon o uvedbi krone, s čimer je da je papirnat denar izgubil veljavo, zaradi česar so ljudje kovan drobiž Avstro-Ogrska svoj denarni sistem naslonila na zlato podlago. Krona je začeli kopičiti. nadomestila goldinar in je veljala za 1/3280 kilogramov čistega zlata.3 »/.../ Sicer pa so v naši Zanimivo pa je, da so ljudje kopičili le bakren in nikljast drobiž, in ne 1. januarja 1900 je bila določena kot izključno zakonito plačilno sredstvo srebrnega ali zlatega. Mnogi kraji na Avstro-Ogrskem so si pomagali z v monarhiji. Menjava bankovcev in srebrnikov je potekala v razmerju 2 zapuščeni provinci izdajo lastnega zasilnega papirnatega drobiža. Na Slovenskem so tak kroni za 1 goldinar, zlatnikov pa 42 goldinarjev za 100 kron. Od leta 1904 drobiž pripravili leta 1915 v Novem mestu. To so bile občinske nakaznice do začetka prve svetovne vojne so bili v obtoku samo kronski bankovci in ljudje bolj pametni, po 10, 20 in 50 vinarjev, vendar niso bile izdane, ker dunajska vlada kovanci, z izjemo srebrnika za 1 goldinar, ki je nadomeščal kovanec za 2 kakor na Dunaju; ni izdala ustreznega dovoljenja. Sredi leta 1915 so začeli kovati nove kroni – ta je bil prvič kovan šele leta 1912. pri nas je dovolj drobiža kovance po 10 vinarjev z večjim deležem bakra in manjšim deležem niklja, Slovenski narod, 2. 8. 1916, št. 175, str. 3. Med prvo svetovno vojno so bili v obtoku zlatniki po 10, 20 in 100 kron, leta 1916 pa še železen drobiž po 2 in 20 vinarjev: »Novi 20-vinarski srebrniki po 1, 2 in 5 kron, nikljast in bakren drobiž po 1, 2, 10 in 20 v prometu in skrivajo drobiž kujejo zdaj na Dunaju in sicer bo ta denar narejen iz železa. vinarjev ter stari srebrni goldinarji, ki so veljali 2 kroni. V uporabi so drobiž samo najbolj V promet pride še tekom prihodnjih dveh mesecev.« 5 Nikljast kovanec bili bankovci po 10, 20, 50, 100 in 1.000 kron. Prva svetovna vojna je za 20 vinarjev je prenehal veljati 31. decembra 1916, za 10 vinarjev pa povzročila izginjanje srebrnikov iz obtoka, zato so namesto njih izdali omejeni ljudje po deželi, 31. decembra 1917. Novi bankovci za 2 kroni z rdečim in črnim tiskom bankovca po 1 in 2 kroni: »Nov drobiž smo dobili tudi v Ljubljani. na Dunaju pa je tako na belem papirju so prišli v promet 9. julija 1917 in z datumom 1. marec V kavarnah so plačilni natakarji že včeraj menjavali večje novce s 1917. polovicami in četrtinkami dvekronskih bankovcev. Razpolovičenje in pomanjkanje drobiža, Po koncu prve svetovne vojne je krona ostala v obtoku tudi v novih razčveterenje teh bankovcev je pripustno, ker plačuje avstroogrska da je joj.« 1 državah, ki so nastale po razpadu Avstro-Ogrske. Zaradi naraščajoče banka za četrtinke celih 50 v, za polovice pa cele krone.« 4 inflacije in pritoka novih bankovcev so te države nekdanje avstro-ogrske bankovce najprej označile, kasneje pa zamenjale z drugimi. Srebrniki in nikljast drobiž so pri nas ostali v obtoku še dolgo po koncu prve svetovne 1 Slovenski narod, Ljudem se mudi … 11. 8. 1914, št. 185, str. 2. vojne in razpadu Avstro-Ogrske, vse do leta 1932. Slovenski narod, 8. 1. 1917, št. 5, str. 5. 2 Danes bi se za 1 krono dobilo 2 evra. 3 To je pomenilo, da je moralo biti iz kilograma čistega zlata skovanih 3.280 kron oziroma iz kilograma denarnega zlata (900 promilov zlata, 100 promilov bakra) 2.952 kron. 4 Slovenski narod, 22. 9. 1916, št. 217, str. 3. 5 Slovenski narod, 31. 5. 1916, št. 125, str. 4. 38 39 Vse se je godilo za vojno, »Obrtnost občutno trpi ter se je v celoti preoblikovalo v oboroževalno in vojno. Glavna je bila preskrba vse zaradi vojne: vojske in njeno financiranje. Industrijski in obrtni obrati, ki so začeli s producira ponajveč prestrukturiranjem in z delom za vojsko, zato niso občutili posledic vojne, industrija in ravno nasprotno. Dejavnost podjetij in obrtnikov, ki so dobivali vojaška le v vojne svrhe. naročila, je oživela. Taka so bili na Gorenjskem npr. Kranjska industrijska obrt postaneta /…/« 1 družba oziroma Železarna Jesenice, Prva žebljarska in železoobrtna zadruga Kropa in tovarna Peko. Za vse pa so veljale omejitve v svobodi proizvodnja za prometa, proizvodnji, obsegu dobave in problem izpada surovin. Država je imela neomejeno moč tako pri razdeljevanju kot pri porabi dobrin. Skrb vojaške potrebe za državno gospodarstvo so prevzele ženske, ki so se tudi zaposlovale v obrti in industriji. Tovarne so namreč po vpoklicu moških ostale brez delovne sile. Vpoklicu pa so se izognili moški določenih obratov, ki so delali za armado ali poklicev, ki so bili pomembni za vojaško preskrbo. Največ obratov je proizvodnjo ustavilo ali zmanjšalo v tekstilni, lesni in živilski industriji, v oblačilnih obrteh ter v kemični, usnjarski in papirni obrti. Naročila so sicer bila, a ni bilo surovin, premoga in delovne sile. C Tudi obrtniki (kovinarji, krojači in čevljarji) kljub naročilom niso mogli delati, saj določenih surovin, npr. železa in kože, ni bilo. Če pa so že elotno gospodarstvo in dejavnosti, ki so z njim povezane lahko izdelali naročila, so bila ta slabše plačana. Cvetela je trgovina z (npr. proizvodnja, transport in trgovina), ob začetku prve svetovne manufakturnim blagom, kadar je bilo le kaj na voljo za prodajo. Vse staro vojne na njo niso bile pripravljene, zato jih je vojna zelo prizadela. in uležano blago so prodali tudi po večkratnih cenah. Slabe razmere v gospodarstvu so se sicer kazale že pred vojno, kljub velikemu napredku v začetku stoletja, ko sta industrija in trgovina Najbolje se je godilo trgovcem, obrtnikom in industrijskim obratom, ki so doživljali hiter razvoj. Prav tako se je razvoju skušala prilagajati obrt, imeli protekcijo s strani države. V časopisih Slovenec in Slovenski narod z nastajanjem novih panog. so objavljali javne razpise za vojaške dobave za obdobje več let, s tem, da so bile količine dobave in časovni okviri določeni vsako leto sproti. To Politične razmere na Balkanu pred vojno in gospodarske blokade so so bili predvsem razpisi za dobave oblek, opreme iz usnja in kožuhovine namreč terjale svoje. Proizvodnja se je zmanjševala, brezposelnost za potrebe avstro-ogrske vojske. Razlike pa so bile tudi znotraj večala, uvoz, izvoz in trgovske povezave so bile prekinjene. Prva posameznih panog, ki so delale za vojno. Usnjarski obrati ali obrtniki, svetovna vojna je položaj tako le še zaostrila. Ni bilo več svobode, ki so delali za vojsko, so imeli prednost pri dodeljevanju kož in so dobro saj je bila država tista, ki je uravnavala produkcijo, razdeljevanje shajali. Medtem ko v tekstilni industriji ni bilo surovin in je skoraj in porabo dobrin. Posledice so bile sicer najbolj vidne v kmetijski popolnoma obstala, celo v obratih, ki naj bi skrbeli za vojaško dobavo. dejavnosti, o čemer smo pisali že v prejšnjih poglavjih. Prav nič drugače pa ni bilo z industrijo in obrtjo. A je bilo na Gorenjskem, Tudi Zbornica za trgovino in obrt je v svojem poročilu o gospodarskih kot tudi po drugih deželah, od nje na začetku 20. stoletja odvisno razmerah za Kranjsko za leto 1917 opozarjala na vse izstopajoče preživetje manjšega dela prebivalstva, kot od drugih gospodarskih probleme. Ni bilo delovne sile, tista, ki pa je bila, je bila zaradi nezadostne panog: »Od industrije in obrti je na prelomu stoletja živelo le prehrane slabo učinkovita, ni bilo surovin, predvsem so pogrešali premog. okrog 11 odstotkov ljudi, in to največ od rudarstva in železarstva, Največji problem pa je bila centralizirana ureditev obrti, industrijske kovinske, lesne, živilske industrije ter gradbeništva. «2 Gospodarstvo proizvodnje in trgovine.3 1 Gostilničar, Obdelujmo korenito svojo zemljo. 25. 4. 1915, št. 7–8, str. 2. 2 Repe, Božo: Slovenci in prva svetovna vojna, http://www.100letprve.si/i_svetovna_vojna/slovenci_in_1_ svetovna_vojna/, datum vira 7. 4. 2017. 3 Slovenski trgovski vestnik, 15. 6. 1918, str. 6. 40 41 Orožarna avstrijske armade, ki je izdelovala jeklene zvonove: jeseniška železarna Kranjske industrijske družbe Jesenice v času prve Tovarna elektrod svetovne vojne. na Blejski Dobravi. (Gornjesavski muzej Jesenice) (Gornjesavski muzej Jesenice) Kranjska industrijska družba (KID) je bila ustanovljena leta 1869. centralnih sil le ena tovarna v Ratiboru, kar pa ni bilo dovolj za vse Na Gorenjsko se je razširila med letoma 1870 in 1871, ko je kupila večje potrebe kemične in jeklarske industrije, ki je potrebovala večjo železarske obrate na Javorniku in na Savi na Jesenicah. Leta 1895 je »Na Jesenicah je količino elektrod. Zgradili so jo s pomočjo italijanskih in ruskih vojnih dejavnost razširila še v Škedenj pri Trstu. Pred prvo svetovno vojno sta zagospodovalo ujetnikov po načrtu Karla Beckerja. Gradnjo in kasneje tudi proizvodnjo bili zaključeni rekonstrukcija jeseniške martinarne in valjarne. KID je pred je nadzorovala vojska. Tovarna je začela obratovati 8. decembra 1917, vojno pravzaprav nadzirala večji del kovinske industrije na Slovenskem. pomanjkanje, vojaška uprava ji je tudi omogočala dovoz surovin. Ker so pri proizvodnji Začetek vojne je proizvodnjo občutno zmanjšal, surovin ni bilo. Delo je v tovarni pa uporabljali črn premog, se je iz dimnika tovarne valil črn dim.4 potekalo v težkih razmerah. Leta 1915 je Železarna Jesenice zaradi vojne Druga priložnost jeseniška železarne je izhajala iz pobiranja bronastih zašla v krizo in po zračnem napadu iz 18. na 19. junij, ko je italijansko vojaška komanda.«1 zvonov. Kot nadomestilo za v vojni odvzete bronaste zvonove so leta letalo na železarno odvrglo osem bomb, tudi ustavila proizvodnjo.2 1917 začeli vlivati jeklene. Že leta 1916 so ulili prvi poskusni zvon, Nato pa je KID dobila priložnost, da se je njena glavna proizvodnja naslednje leto pa začeli z redno proizvodnjo. Livarna za vlivajne zvonov usmerila v vojno. Začeli so dobivati naročila vojaške uprave. Izdelovali so je stala poleg martinarne. predvsem bajonete, nabojnike, tulce granat, dele vojaških žičnic in bodečo Delo je potekalo pod vodstvom livarskega mojstra Franca Torkarja, žico. Na dan so izdelali 28 do 30 ton bodeče žice.3 Postali so orožarna ki ni nikoli povedal, kako je prišel do ustreznih tehnoloških rešitev. za avstro-ogrsko armado, zato ne čudi, da so bili leta 1917 ponovno cilj Načrtovanje zvonov je bilo zahtevno, saj so prej postopek poznali le v italijanskega zračnega napada. V tovarni so izdelovali tudi druge izdelke nemški livarni v Bochumu. Največji problem je bilo narediti zvonove z za potrebe vojske. Od kotlov za vojaške kuhinje, cestne valjarje do vodnih dobrim zvokom, ki bi bil čim bolj podoben zvoku bronastih. »Nedvomno rezervoarjev za vojaško postojanko pri Zlatorogu v Ukancu. Moške, ki so je bil Torkar svojevrsten genij tako na področju livarstva, kakor tudi bili vpoklicani v vojsko, so zamenjale ženske, ki pa so večinoma izdelovale na glasbenem področju.«5 Jeklo je trše od brona in enako veliki jekleni bodečo žico in brusile bajonete. zvonovi, kot so bronasti, so imeli višji zvok. Zato je prilagodil obliko Avstro-ogrska vojaška uprava je leta 1916 KID naročila, naj postavi zvonov, ki je postala značilna prav za jeseniško železarno.6 tovarno grafitnih elektrod na Blejski Dobravi, saj je bila na območju 1 Smolej, Slavko: Železarstvo na Gorenjskem: zgodovinsko branje. V: Glas Gorenjske, 1956, št. 34, str. 9. 2 Mugerli, Marko. Vojna industrija. V: V zaledju soške fronte. Dostopno na http://www2.sistory.si/publikacije/ 4 Prav tam. razstave/V_zaledju_soske_fronte/ch07.html, datum vira: 22. 5. 2017. 5 Ambrožič, Matjaž. Zvonarstvo na Slovenskem. Ljubljana: Inštitut za zgodovino cerkve, 1993, str. 153. 3 Prav tam. 6 Prav tam. 42 43 V KID Jesenice so izdelovali tudi dele za vojaške žičnice na Krn. Zvonovi Kranjske industrijske (Gornjesavski muzej Jesenice) družbe, ki so pripravljeni za odvoz iz jeseniške železarne. (Gornjesavski muzej Jesenice) Dovški župnik Jakob Aljaž je o jeklenih zvonovih zapisal: »Dobra stran jeklenih zvonov je: - da so osemkrat cenejši kot bronasti, - da se ne ubijejo, - da jih ne bodo v prihodnji vojski pobrali. Slaba stran jeklenih zvonov je: - da nimajo tako lepega in milega (pobožnega) glasu kot bronasti, Načrt za izdelavo nabojnikov. - da se jih bo sčasoma lotila rja, posebno če ne bodo bronsirani, (Gornjesavski muzej Jesenice) kajti veter nosi v zvonik sneg, včasih tudi dež.«7 Zvonovi so nosili napis KRAIN. IND. GES. ASSLING–HÜTTE 1917. Večina so bili brez posebnega okrasja, razen dveh črt pod klobukom. Podobe na njih so redkost, včasih so kar z barvo nanje narisali stilizirane podobe rastlin, ki so hitro izginile, saj so zvonovi, kot je napovedal Jakob Aljaž, res postali rjasti. Z zvonovi, ki so bili vliti na Jesenicah, so oskrbovali celotno območje slovenskih dežel in kasneje tudi Jugoslavije vse do leta 1928. Ulili so več kot 2.000 zvonov.8 7 Jakob, Aljaž: Dovška župnijska kronika 1889–1923. Dovje-Mojstrana: Planinsko društvo, 1989, str. 43. Načrt za nosilce žičnate ograje. 8 Prav tam, str. 154. (Gornjesavski muzej Jesenice) 44 45 Prva žebljarska in železnoobrtna zadruga v Kropi in Kamni Gorici je Za~asa vojske železna Ko se je začela prva svetovna vojna, je bilo v zadrugi zaposleno okrog bila ustanovljena 16. novembra 1894, z delom pa je začela 1. maja 1895. 280 delavcev. Proizvodnja je obsegala delo v ročnih kovačnicah v Kropi Čas prve svetovne vojne je v poslovanju zadruge pomenil pomembno obrt cvete: in Kamni Gorici ter delo v strojnem oddelku oziroma tovarni v Kropi. prelomnico, saj je nekaj let pred začetkom vojne ročnemu kovanju žebljev Zaradi konkurence strojno izdelanih žebljev je primanjkovalo dela v ročnih grozil dokončen propad. Prav zato je bilo za zadrugo tako pomembno Prva žebljarska delavnicah, vigenjcih. Za zadrugo so bila zato velikega pomena naročila prvo večje naročilo ročno kovanih žebljev za vojaške čevlje, ki ga je monturnega depota št. 3 (Monturdepot Nr. 3) s sedežem v Göstingu pri sprejela tik pred začetkom vojne – za potrebe vojske so se ročno izdelani in železnoobrtna Gradcu, za katerega so od leta 1913 dalje izdelovali čevljarske žeblje za žeblji namreč obnesli veliko bolje kot strojno izdelani.1 okovanje vojaških čevljev, ki so jih v Kropi imenovali lovski žeblji oziroma jegri (Jägernägel).3 Med prvo svetovno vojno so v Kropi kovali enokrilne Zadruga je v desetletju pred začetkom prve svetovne vojne postala zadruga v Kropi čevljarske žeblje (Flügelnägel) in dvokrilne žeblje (Doppelflügelnägel), pomemben del obrtne proizvodnje v avstro-ogrski monarhiji, kar je oboje so čevljarji uporabljali pri izdelavi težkih okovanih čevljev za dosegla s postopnim prehodom na strojno delo. Prve strojno izdelane in Kamni Gorici utrjevanje robov podplatov. Toparski žeblji (Flachkopfnägel) so bili prav žeblje so v zadrugi naredili leta 1901. To so bili žeblji za železniške tire, tako ročne izdelave. Imeli so ravno glavo in z njimi so čevljarji pred obrabo vzporedno pa so nadaljevali tudi z njihovo ročno izdelavo. Do začetka zaščitili podplate čevljev. Pred prvo svetovno vojno so čevljarske žeblje prve svetovne vojne je zadruga precej razširila obseg svojega poslovanja. za zadrugo kovale večinoma ženske. Za ročno kovaško delo so bili delavci Poleg prodaje na avstrijskem tržišču, kjer so svoje izdelke prodajali tudi »/.../ Naša železnoobrtna plačani v akordu, določena je bila višina izplačila za izdelanih tisoč kosov že v prvih trgovinah z železnino, je bil velik del proizvodnje namenjen žebljev glede na vrsto žeblja. zadruga je sedaj že drugič vzhodnemu tržišču v Bosni, Bolgariji in Grčiji, kamor so izvažali t. i. levantinski sortiment žebljev za gradnje in žeblje kamelarje za Na začetku prve svetovne vojne so v zadrugi nastopile težave v dala svojim delavcem podkovanje konj. Drugo pomembno tržišče je bil Trst s številnimi trgovci poslovanju. Vpoklicanih je bilo 19 njenih delavcev, primanjkovalo je železa z železnino. Pred prvo svetovno vojno je zadruga svoje izdelke dobavljala in koksa, prihajalo je do težav pri transportu izdelkov. V začetku avgusta draginjsko podporo. tudi mnogim pomembnim tovarnam in rudnikom tako v avstrijskem kot 1914 je kazalo, da bo v zadrugi potrebno zaustaviti delo. Toda 24. avgusta Vsakemu delavcu, ogrskem delu monarhije. je monturni depot v Göstingu v zadrugi naročil za kar 11 milijonov čevljarskih žebljev! ki dela vsaj 2 leti, Oktobra 1915 se je za zadrugo začelo obdobje vojne uprave, saj je postala je dala po 200 K, 1 Florjančič, Saša: Žebljarska zadruga v Kropi in Kamni Gorici v času prve svetovne vojne. V: Vigenjc: glasilo podrejena vojaški oblasti in je morala delati za vojne namene. Razen Kovaškega muzeja v Kropi, leto 14, 2014, str. 89–90. drugim pa nekoliko za zadrugo je še za šest žebljarskih podjetij v Kropi in okolici4 začel veljati tudi rekvizicijski odlok o podreditvi pod vojnodajatveni zakon.54 manj. Vseh podpor je S tem odlokom so za vojaške namene zasegli vse do tedaj in za naprej razdelila letos že za okoli izdelane količine čevljarskih žebljev. Odredba je poleg jegrov zajela tudi druge čevljarske žeblje, cvikovce, romovce in žeblje z ravno glavo za 100.000 kron. To kaže, podplate. Žebljarji so morali že pripravljene zaloge žebljev takoj odposlati v kako cvetočem stanju je v monturni depot v Gösting, kamor so morali sproti pošiljati tudi nove pošiljke žebljev. Poleg tega pa so morali Vojnemu ministrstvu na Dunaju zadruga vsled vojske. /.../« 2 sporočati tudi povprečni dnevni izdelek in evidenco odposlanih količin ter vrst žebljev. Zadruga je v službi lahko obdržala del mobiliziranih mož, za katere je bila uvedena delovna obveznost, spadali pa so pod vojaško upravo. Kljub temu so se v zadrugi čedalje bolj soočali s pomanjkanjem kovačev. Eden izmed razlogov za pomanjkanje usposobljenih kovačev je bilo prenizko plačilo za težko delo v času, ko je bilo življenje zaradi vojne 2 Kronika župnije Kropa 1914–1919. Arhiv župnijskega urada v Kropi, 19. 6. 1917, str. 110–111. Prva žebljarska 3 V času med letoma 1930 in 1950, ko so čevljarske žeblje v Kropi in Kamni Gorici izdelovali v milijonskih in železnoobrtna količinah, so jih imenovali planinčarji. V prvi polovici 20. stoletja so postali simbol žebljarstva v Kropi in zadruga v Kropi in Kamni Gorici, njihova komercialna oznaka REX pa pojem kakovosti v vsem alpskem prostoru. 4 To so bila podjetja Ignacija Bajžlja iz Kamne Gorice, I. B. Hafnerja iz Krope, Luka Lazarja iz Kamne Gorice, Kamni Gorici leta tovarna žičnikov Simon Pirc v Lipnici in pravni nasledniki podjetja Jurija Magušarja iz Krope. 1919. (Fototeka Kovaškega 5 Florjančič, Saša: Žebljarska zadruga v Kropi in Kamni Gorici v času prve svetovne vojne. V: Vigenjc: glasilo muzeja v Kropi) Kovaškega muzeja v Kropi, leto 14, 2014, str. 94. 46 47 Kropa, pred prvo Kamna Gorica, 1915, svetovno vojno, razglednica. (Fototeka razglednica. Kovaškega muzeja v Kropi) (Gorenjski muzej) vse težje in je primanjkovalo osnovnih življenjskih potrebščin. Tako se delavci so se po le enajstih dneh dela v Feldbachu morali vrniti v Kropo. je 15 delavcev iz Krope sredi oktobra 1915 odločilo, da odide na delo v Zadruga jih je med odsotnostjo izključila iz članstva in jih tudi denarno Feldbach na avstrijskem Štajerskem, saj jim je vojaški pooblaščenec kaznovala, zato so se tudi delavci pritožili na Vojno ministrstvo. Spor se ponujal boljše plačilo, brezplačno hrano in oprostitev vojaške službe. V je razrešil tako, da je zadruga po posredovanju Obrtno-pospeševalnega Feldbachu je bilo taborišče za ruske vojne ujetnike, v njegovem sklopu urada na Dunaju umaknila kazni pod pogojem, če delavci spet takoj pa so bile tudi delavnice (npr. kovaška delavnica za čevljarske žeblje), v zaprosijo za sprejem v zadrugo. Spor pa je imel tudi dobre posledice za katerih je delalo 2.000 ujetnikov in 400 obrtnikov. Z odhodom delavcev se delavce: Vojno ministrstvo je za žeblje iz Krope odobrilo višje cene in tudi zadruga ni mogla sprijazniti, zato se je pritožila na Vojno ministrstvo in plače delavcev so se izboljšale. Poleg Prve žebljarske in železnoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici je Prošnja žebljarja Lenarta decembra 1915 pod vojaško upravo prešlo tudi podjetje Jurija Magušarja, Zupana iz Krope po ponovni tvrdka Georg Magušar Nagel-Industrie.6 Podrejeno je bilo vojaškemu zaposlitvi v Prvi žebljarski poveljstvu v Gradcu. V Magušarjevem podjetju je delalo 23 delavcev, in železnoobrtni zadrugi v od tega 10 žensk. Že decembra 1915 je podjetje za tri svoje delavce Kropi in Kamni Gorici. Zupan doseglo začasno oprostitev vojaške službe, januarja 1917 pa je bilo je odšel na delo v Feldbach in bil zato izključen iz članstva takšnih delavcev že deset. Oproščeni so bili označeni kot nepogrešljivi za zadruge. Na delu v Feldbachu proizvodnjo krilatih žebljev za vojne namene, kar je 26. februarja 1917 je ostal do oktobra 1917 in potrdila tudi vojaška inšpekcija (razen enega) ob preverjanju zlorab po vrnitvi so ga ponovno glede oprostitev vojaške službe. Magušarjevo podjetje je bilo z odredbo, sprejeli med člane zadruge. ki je začela veljati 1. junija 1916, tako kot zadruga, zavezano nadaljevati (Arhiv Kovaškega muzeja v Kropi) proizvodnjo žebljev za gorske čevlje in jih pošiljati 5. armadnemu poveljstvu v Ljubljani. S koncem dobav za avstro-ogrsko vojsko je leta 1919 Magušarjevo podjetje propadlo. Z začetki bojev na soški fronti se je število dobav čevljarskih žebljev za vojaške čevlje močno povečalo. Vojno ministrstvo je namreč 20. aprila Potrdilo o oprostitvah delavcev vojaške 1916 na novo določilo potek dobav žebljev za vojaške čevlje. Nova odredba službe pri podjetju Jurija Magušarja, je določala dva glavna oskrbovalna centra: prvi je bil jugozahodno od tvrdka Georg Magušar Nagel-Industrie, Prage, drugi pa v Kropi. Tako zadruga kot Magušarjevo podjetje sta 20. januar 1917. (Arhiv Kovaškega muzeja v Kropi) 6 Prav tam, str. 96. 48 49 morala od 1. junija 1916 žeblje pošiljati 5. armadnemu poveljstvu v Ljubljano. S preusmeritvijo dobav v Ljubljano se je proizvodnja čevljarskih žebljev za potrebe vojske stopnjevala do konca vojne. V poslovnem letu 1916/1917 (od julija 1916 do junija 1917) so žeblje pošiljali najprej samo v Ljubljano, spomladi 1917 pa tudi v Gösting. Povprečna odkupna cena Kovač Urban Lazar je bil med najbolj žebljev za 5. armadno poveljstvo v Ljubljani je znašala 9,1 krone, za sposobnimi, saj je leta 1917 izdelal monturni depot v Göstingu pa 10,6 krone. kar 183.400 žebljev jegrov in 190.300 toparskih žebljev. (Arhiv Kovaškega muzeja v Kropi) S povečanimi potrebami po čevljarskih žebljih se je povečevalo število kovačev zanje. Sprva so večji del bremena prevzele ženske in posamezni kovači, po letu 1916 pa so se v proizvodnjo te vrste žebljev vse bolj občutno upadel. V okviru dobav pionirskemu depotu v Klosterneuburgu vključevali tudi moški. Kovači v Kropi so od začetka leta 1916 do konca je zadruga leta 1916 in 1917 žeblje in spojke pošiljala tudi mobilnim vojne delali izključno čevljarske žeblje za vojne dobave: enokrilne in skladiščem v zaledju vzhodne fronte na Poljskem, v Šlezijo, Galicijo in na dvokrilne lovske žeblje, od konca leta 1917 dalje pa tudi žeblje za Sedmograško, kakor tudi v zaledje soške in tirolske fronte. Neposredno podplate. Zaradi velikega povpraševanja po čevljarskih žebljih so konec na fronto je zadruga pošiljala zlasti konec leta 1916 in prvo polovico leta 1917 začeli te žeblje ročno kovati tudi nekateri delavci iz tovarne, leta 1917, v skladu z razvojem vojnih dogodkov na obeh frontah. V v posamičnih primerih pa celo še ne polnoletni delavci in nekatere Klosterneuburgu je zadruga dobavljala tudi transportnim enotam, in sicer tovarniške delavke. V prvi polovici leta 1917 je v Kropi kovalo žeblje junija 1917 okovnike in julija 1917 lafetnike in okovnike. Pri zadrugi je 33 kovačev in 50 kovačic, v Kamni Gorici pa skupaj 63 kovačev in za potrebe vojske železniške žeblje naročalo tudi 1. armadno poveljstvo Sredi leta 1915 so v Ljubljani, kjer je bilo kovačic. poveljstvo 5. armade, začele delovati vojaške v Lvovu v Galiciji. Konec leta 1917 pa je zadruga začela dobavljati še delavnice. V delavnicah v Vodmatu, Mostah skladišču vojne mornarice v Puli, in sicer velike pocinkane ladijske žeblje. Zadruga je razen skladišču v Göstingu dobavljala tudi pionirskemu depotu in Šiški so poleg vojakov delali vojni ujetniki, v Klosterneuburgu.7 Od leta 1915 je začela dobavljati strojne gradbene V Kropi in Kamni Gorici pa so v času prve svetovne vojne izdelovali tudi od civilistov pa predvsem ženske. V času žeblje za gradnjo opažev in lesenih barak (Schalnägel), kasneje pa tudi izdelke za potrebe železnic. Izdelovali so različne tipe železniških žebljev prve svetovne vojne sta tudi usnjarska razne vrste spojk, predvsem za odre (Gerüstklammern). Največ naročil za pritrjevanje tirnic na lesene železniške prage in različne gradbene in čevljarska delavnica v sklopu vojaških delavnic 5. armade v Ljubljani pri zadrugi v za Klosterneuburg je bilo od oktobra 1916 do junija 1917, medtem ko je v žeblje ter verige. Najpomembnejši izdelek zadruge do konca prve Kropi naročali velike količine žebljev jegrov poslovnem letu 1917/1918 (od julija 1917 do maja 1918) promet z izdelki svetovne vojne so bili železniški žeblji tračniki. Bili so tudi prvi žeblji, ki za izdelavo vojaških čevljev. so jih v kroparski zadrugi začeli izdelovati strojno, vzporedno pa se je (Muzej novejše zgodovine Slovenije) 7 Pionirske enote so bile tehnične enote avstro-ogrske vojske. Njihova naloga je bila gradnja mostov, opravljali še vedno nadaljevala proizvodnja tračnikov v vigenjcih. Ročno kovane so razna utrdbena dela, kopali so jarke in kaverne na fronti in v zaledju. gradbene žeblje so izdelovali predvsem za rudnike in razne industrijske 50 51 tire tovarn ter rudnikov v avstro-ogrski monarhiji. Vloga železnic je Jeseni 1917 je začelo primanjkovati surovin. Kritična je bila predvsem bila v času prve svetovne vojne odločilna, saj so po njej potekali vojaški oskrba z ogljem in koksom, ki ju je zadruga dobivala iz različnih virov, transporti, zato je železniško omrežje zahtevalo povečano skrb za največ pa preko Länderbank iz Leopoldaua (danes je del Dunaja). Konec vzdrževanje. Obseg dobav železnicam je bil največji v poslovnem letu leta 1917 so nekaj koksa dobili tudi od Trboveljske premogokopne družbe 1916/1917, v katerem je zadruga dobavljala direkcijam državnih železnic iz rudnika Zagorje, vendar je bil izredno slabe kakovosti. Promet je glede v avstrijskem delu monarhije in neposredno Severnim železnicam v na poslovno leto 1916/1917 upadel za skoraj polovico, od septembra do povezavi z vzhodno fronto v Galiciji. Leta 1917 je zadruga gradbene novembra 1917 in januarja ter februarja 1918 pa je znašal le od 20.000 žeblje dobavljala tudi direkcijam državnih železnic, še zlasti železnicam do 30.000 kron.12 15. novembra 1917 so ustanovili šolski sklad, ki so v zaledju soške in tirolske fronte. Največji naročnik so bile direkcije na ga poimenovali Dr. Janez Evg. Krekova prva ustanova.13 Sklad je bil Dunaju, v Linzu, Innsbrucku, Beljaku in Trstu, ki so v glavnem naročale namenjen otrokom živečih in pokojnih zadružnikov, ki so uspešno končali razne gradbene žeblje, spojke in žeblje numeratorje. Velik obseg je ljudsko šolo. Kandidati so morali prošnji za štipendijo priložiti spričevalo leta 1917 dosegel tudi promet z železniškimi žeblji za Ogrsko splošno ljudske šole in se obvezati, da bodo po končani šoli 10 let zaposleni pri premogokopno družbo, kajti frontna črta se je po preboju soške fronte zadrugi. Po koncu vsakega šolskega leta so morali predložiti spričevalo ponovno premaknila proti vzhodu. o uspešnem zaključku razreda, v nasprotnem primeru pa so izgubili Najpomembnejši poslovni partner Prve žebljarske in železnoobrtne pravico do prejemanja štipendije. Proti koncu leta 1917, ko so se zadruge v Kropi in Kamni Gorici v času prve svetovne vojne je življenjske razmere še bolj poslabšale, je ena izmed glavnih skrbi bila Avstrijska alpinska montanska družba (Österreichisch-Alpine vodstva zadruge postala preskrba delavstva z osnovnimi živili in Montangesellschaft), ki je bila tedaj najmočnejše železarsko podjetje v drugimi življenjskimi potrebščinami. Da bi zadruga pomagala delavcem, tem delu Evrope. Družba je bila med vojno glavni oskrbni vir zadruge s jim je izplačala t. i. draginjsko doklado iz dela čistega dobička. kvadratnim, paličnim in valjanim železom in je v tem oziru imela prednost Gospodarske vezi, vzpostavljene pred prvo svetovno vojno, so Prvi Čevljarski žeblji za okovanje vojaških čevljev, pred Kranjsko industrijsko družbo. Slednja je zadrugi dobavljala predvsem žebljarski in železnoobrtni zadrugi v Kropi in Kamni Gorici med prvo ki so jih v Kropi imenovali lovski žeblji oziroma železo za žeblje in valjano žico, zadruga pa je njej dobavljala gradbene jegri. svetovno vojno omogočile tako dobre poslovne rezultate kot nikoli prej. (Foto Barbara Kalan, hrani Kovaški muzej Kropa) žeblje. Nasploh je bilo poslovno leto 1916/1917 za zadrugo zelo uspešno: Poslovno leto 1916/1917 je bilo prvo leto od njene ustanovitve, v katerem »/…/ Železnoobrtna zadruga se dobro razvija – začasa vojske železna je poslovala brez dolgov in z dobičkom. Pomemben delež pri uspešnem obrt cvete – zato je pridala svojim udom na delež po 300 K, to je vkup poslovanju so imela neposredna in posredna naročila za potrebe okoli 40.000 K, lepa svota denarja, ki se bo razdelila udom v Kropi in avstro-ogrske vojske, ki pa so bila pravzaprav nadaljevanje poslovnih Kamni Gorici mesečno po 50 K. Zadruga dobiva spoštovanje tudi pri vezi, vzpostavljenih pred vojno. Te poslovne vezi so se v času vojne neudih! /…/«8 stopnjevale do skrajnih proizvodnih zmožnosti zadruge, kar je za njene Prve posledice dolgotrajne vojne so se v poslovanju zadruge začele kazati delavce pomenilo hud pritisk. Vendar pa finančni rezultat ni bil edini spomladi 1917, ko je začelo primanjkovati dela. Tako so 14. marca 1917 namen poslovanja zadruge. Bolj je bila pomembna zaposlitev domačega brezposelni moški od zadruge prejeli denarno podporo v višini 3 krone prebivalstva, kar se je pokazalo zlasti pri ročno kovanih čevljarskih žebljih na dan, brezposelne ženske pa 2 kroni na dan. Brezposelnost ni trajala za vojaške čevlje. To delo je zaposlilo vse razpoložljivo domače delavstvo, dolgo, saj so delavcem že 14. maja 1917 povišali plače za 30 odstotkov. predvsem ženske, starejše moške in delavce, ki niso znali delati s stroji 9 Zadruga je leta 1917 kupila nekaj nove strojne opreme: vzmetno kladivo ter tiste, ki niso bili vpoklicani ali pa so bili zaradi kovanja teh žebljev AJAX velikosti št. 1, vzmetno kladivo AJAX velikosti št. 2, padno kladivo, oproščeni vojaške službe. V nekaterih primerih so za zahtevno kovaško kovalno kladivo, dve stiskalnici oziroma stroja za izdelavo žičnikov, delo angažirali celo mladoletne kovače, delo pa se jim je štelo v učno stiskalnico za vezenje drv na žagi v Kropi in enocilindrsko prevozno dobo. Kovaško znanje izdelave zahtevnih čevljarskih žebljev je bilo v lokomobilo (parni stroj) češke izdelave, vendar je niso vključili v času prve svetovne vojne odločilno za obstoj ročnega dela v vigenjcih, obratovanje. ki bi brez naročil za potrebe vojske v nekaj letih prenehali delovati. Prav 10 Leta 1917 je bilo ustanovljeno tudi Konsumno društvo v Kropi in Kamni Gorici, katerega ustanovitev je pomenila »velik udarec čevljarski žeblji jegri za izdelavo težkih okovanih čevljev so v naslednjih 18. marca 1917 je bila izdana uredba, ki je Avstro-ogrski gorski čevlji, ki so na sprednjem letih na eni strani postali zelo pomembni za obstoj ročnega kovaštva delu okovani s čevljarskimi žeblji jegri. za naše štacunarje, ki pa vsled neznosne draginje, ki jo tudi sami delajo, za delavce, zaposlene v vojaški industriji, in na drugi strani za obstoj zadruge ter nekaterih manjših žebljarskih (Foto Boštjan Gunčar, hrani Srečko Rože, Vojaški muzej Tabor Lokev) to zaslužijo.« 11 določala minimalne mezde in izredne vojne podjetnikov v prvi polovici 20. stoletja v Kropi in Kamni Gorici. dodatke. ( Delavec, 24. 3. 1917, št. 12, str. 2) 8 Kronika župnije Kropa 1914–1919. Arhiv župnijskega urada v Kropi, 8. 4. 1917, str. 97. 9 Kronika Plamena: kovinarske zadruge z o.j. v Kropi do leta 1940. Kropa: Plamen, 1944, str. 70. 12 Florjančič, Saša: Žebljarska zadruga v Kropi in Kamni Gorici v času prve svetovne vojne. V: Vigenjc: glasilo 10 Brate, Tadej: Tehniška opremljenost kovaške zadruge v Kropi, kasneje tovarne Plamen od nastanka do Kovaškega muzeja v Kropi, leto 14, 2014, str. 109. podržavljenja po drugi svetovni vojni. V: Vigenjc: glasilo Kovaškega muzeja v Kropi, leto 4, 2004, str. 43. 13 Žibert, Marjana: Socialno zavarovanje in druge oblike pomoči v žebljarski zadrugi v času do druge svetovne 11 Kronika župnije Kropa 1914–1919. Arhiv župnijskega urada v Kropi, 19. 6. 1917, str. 111. vojne. V: Vigenjc: glasilo Kovaškega muzeja v Kropi, leto 5, 2005 (1. del), str. 131. 52 53 Dobave monturnemu depotu Dobave 5. armadnemu Vrsta Vrednost dobav Teža v Göstingu pri Gradcu poveljstvu v Ljubljani izdelkov (v kronah) (v kilogramih) Vrsta Vrednost Teža Vrsta Vrednost Teža izdelkov (v kronah) (v kilogramih) izdelkov (v kronah) (v kilogramih) 534.000 strojnih gradbenih žebljev 21.335,50 24.199 za gradnjo opažev in lesenih barak Januar 795.000 7.552,00 2.892 / / / lovskih žebljev Januar 25.000 Flachklammern 7.800,00 13.976 555.000 žebljev za gorske čevlje 10.000 spojk za odre 3.500,00 / 14.622,00 4.841 / / / 285.000 Februar 1.378.000 strojnih gradbenih žebljev 36.885,30 / lovskih žebljev za gradnjo opažev in lesenih barak 1.107.000 toparskih žebljev Februar 45.000 Flachklammern 14.400,00 38.527 Marec 1.469.000 toparskih žebljev 9.984,00 3.123 / / / 20.000 spojk za odre 6.600,00 33.784 1.271.000 toparskih žebljev 13.611,00 2.253 230.000 2.089,00 727 13.324 strojnih gradbenih žebljev 12.396,00 13.324 April lovskih žebljev Marec za gradnjo opažev in lesenih barak 630.000 lovskih žebljev 20.000 Flachklammern 6.400,00 5.635 581.400 toparskih žebljev Maj / / / 11.205,60 3.862 April 85.000 spojk za odre 29.650,00 30.750 810.000 lovskih žebljev 1.355.900 strojnih gradbenih žebljev 34.162,80 35.431 Junij / / / 2.090.000 14.622,00 4.247 Maj za gradnjo opažev in lesenih barak toparskih žebljev 60.000 spojk za odre 18.000,00 28.198 336.000 toparskih žebljev Julij / / / 13.307,50 4.240 Junij 60.000 spojk za odre 18.000,00 28.087 3.330 kg žebljev za čevlje Julij 734.500 strojnih gradbenih žebljev 13.937,00 11.036 384.000 za gradnjo opažev in lesenih barak toparskih žebljev Avgust / / / 8.766,00 2.750 740.000 Avgust 1.505 kg strojnih gradbenih žebljev 2.006,00 1.505 žebljev za čevlje za gradnjo opažev in lesenih barak September / / / 1.502.000 11.112,00 3.536 žebljev za čevlje September ni podatka ni podatka ni podatka Oktober / / / 578.000 5.207,40 1.600 toparskih žebljev Oktober ni podatka ni podatka ni podatka 6.484.000 različnih November 605.550 strojnih gradbenih žebljev 15.836,78 15.625 čevljarskih žebljev November / / / 51.109,00 7.444 za gradnjo opažev in lesenih barak 6.000 žebljev za čevlje December 712.100 strojnih gradbenih žebljev 17.500,15 14.987 za gradnjo opažev in lesenih barak December / / / 2.221.000 žebljev 15.990,00 4.114 za čevlje SKUPAJ 6.112.000 45.769 13.109 / 133.408,50 32.520 SKUPAJ / 258.409,53 295.064,00 čevljarskih žebljev Tabela 1: Čevljarski žeblji za potrebe vojnih dobav v letu 1917 Tabela 2: Dobave gradbenih žebljev centralnemu skladišču pionirskih enot v Klosterneuburgu v letu 1917 54 55 1916/1917 1917/1918 (vrednost v kronah) (vrednost v kronah) Direkcije državnih železnic: Innsbruck, Lvov, Krakov, Linz, Praga, Stanislav, 31.481,36 46.027,90 Trst, Beljak, Dunaj, Olomouc Severna železnica 118.953,68 23.905,48 SKUPAJ 150.435,04 69.933,38 Tabela 3: Dobave železnicam v poslovnih letih 1916/1917 in 1917/1918 1916/1917 1917/1918 (vrednost v kronah) (vrednost v kronah) Rudniki v Bosni: Banja Luka, 33.988,72 18.201,79 Breza, Kakanj, Kreka, Zenica Premogovnik v Salgótarjánu 5.200,00 54.249,00 Rudnik na Prevaljah 2.493,61 2.430,82 Trboveljska premogokopna družba 6.134,40 24.246,55 Rudnik in livarna v Štorah 95,00 275,00 SKUPAJ 47.911,73 99.403,16 Tabela 4: Dobave železniških žebljev rudnikom v poslovnih letih 1916/1917 in 1917/1918 vrednost vrednost čisti prodaje celotnega prometa dobiček (v kronah) (v kronah) (v kronah) Glavna knjiga 1915–1921 Prve žebljarske in železnoobrtne zadruge v 1916/1917 1.148.485,80 5.005.646,64 41.606,04 Kropi in Kamni Gorici: vpis dobav gradbenih žebljev za opaže in odrske spojke osrednjemu skladišču pionirskih enot avstro-ogrske vojske v 1917/1918 608.607,19 okrog 3.700.000 okrog 25.000 Klosterneuburgu v Spodnji Avstriji od avgusta 1916 do februarja 1917. Tabela 5: Poslovanje v poslovnih letih 1916/1917 in 1917/1918 (Arhiv Kovaškega muzeja v Kropi) Glavna knjiga 1915–1921 Prve žebljarske in železnoobrtne zadruge v Kropi in Kamni Gorici: vpis dobav žebljarskih žebljev jegrov za 5. armadno poveljstvo v Ljubljani za poslovno leto 1917/1918. (Arhiv Kovaškega muzeja v Kropi) 56 57 Peter Kozina, pionir slovenske obutvene industrije, se je rodil leta 1876 Naro~ajte nabitke kasneje pa surovine za proizvodnjo in prevoz izdelkov na različna tržišča. v Dolenji vasi pri Ribnici. Po končani vajeniški dobi pri uglednem trgovcu z Zemljišče pa je bilo tudi dovolj veliko za morebitno razširitev tovarne. S deželnimi izdelki Johanu Bakovniku (Wakoniggu) v Šmartnem pri Litiji je iz usnja, s tem prodajo zemljišča Kozini je baron Born sprožil plaz nacionalnih očitkov s prvo službo dobil v Ljubljani, kjer se je leta 1896 zaposlil pri veletrgovcu strani drugih tržiških nemških industrialcev, predvsem tržiškega župana Antonu Krisperju.2 Kozina je najprej delal na različnih oddelkih, nato pa so prihranite podplate: Karla B. Mallyja in industrialca Goekna. Tovarna je bila zgrajena leta 1911. mu dodelili prodajo čevljev. Kot trgovski potnik je izdelke pod Krisperjevo Osrednji problem pri gradnji tovarne je bil kapital. Kozina je sicer imel nekaj trgovsko znamko prodajal po različnih deželah avstro-ogrske monarhije. tovarna obutve denarja od delovanja tržiške delavnice in trgovine s čevlji, ki so bili izdelani Seznanil se je tudi z dobavitelji, čevljarji iz okolice Tržiča ter z načini v njej. Toda finančnih sredstev ni imel dovolj in pomagati si je moral s proizvodnje in prodaje obutve. Peter Kozina & Co. takšnimi in drugačnimi krediti ter tudi z denarjem družabnikov. Poleg Leta 1903 je Peter Kozina z družabnikom, sodelavcem v Krisperjevi denarja za samo gradnjo tovarne je potreboval še denar za njeno opremo in trgovini Štefanom Hitzlom ustanovil svoje prvo trgovsko podjetje stroje. Pomagal si je tudi s kreditom Zadružne zveze in Gospodarske zveze Hitzl & Kozina. Kot poslovodja se jima je pridružil Hinko Kavčič, ki je bil v Ljubljani, čeprav zadruge po tedanji zadružni zakonodaji svojega denarja prav tako zaposlen v Krisperjevi trgovini. Podjetje, ki je poslovne prostore »Tvornica je niso smele posojati za t. i. špekulativne posle, med katere je sodila tudi začasno najelo v pritličju Zoisove hiše na Bregu 20 v Ljubljani, je kupovalo industrijska dejavnost. Mally in Goeken sta pri Okrajnem glavarstvu Kranj in prodajalo čevlje iz tržiške okolice, krtače iz Ribniške doline, zobotrebce novo, v monarhiji dosegla začasno prekinitev gradnje tovarne, vendar ne tudi prepovedi. iz Lašč, glavnike iz Škofje Loke in slamnike iz Domžal. najmodernejše podjetje Zato sta se pritožila na ministrstvo za poljedelstvo na Dunaju, ki je sprožilo Sčasoma se je Kozina vse bolj specializiral za prodajo obutve tržiških preiskavo in Kozina je denar moral vrniti. Tako je Kozina moral poiskati dobaviteljev. Nekateri izučeni tržiški čevljarji so se specializirali za in izdeluje vsakovrstne druge vire financiranja. Obrnil se je na dr. Evgena Lampeta, namestnika izdelovanje čevljev po meri za znane stranke, toda konkurenca jih je že deželnega glavarja Frana Šukljeta in referenta za zadružništvo. Lampe je iz solidne črevlje. pred koncem 19. stoletja prisilila v izdelavo za izvoz. Ob prodaji čevljev deželne blagajne odobril denar, ki ga je Kozina vrnil Zadružni zvezi, s čimer je Kozina spremljal modo, nove vrste usnja in izdelave. Iz trgovca se je Cene zmerne.« 1 je umiril tržiškega župana Mallyja. Toda denar je bilo zdaj potrebno vrniti vedno bolj razvijal v podjetnika, saj je moral nabavljati usnje in material v v deželno blagajno. S pomočjo Lampeta so v Kozinovo podjetje pristopili večjih količinah po cenah na debelo. To je pocenilo proizvodnjo, za različne dr. Janez Evangelist Krek (predsednik Zadružne zveze), Evgen Jarc (član modele čevljev je iskal tudi risbe in načrte za vse vrste naročil. poslanske zbornice), dr. Vladislav Pegan (član nadzornega odbora Zadružne zveze) in gradbeni podjetnik Josip Lončarič.3 Dogovorili so se, da bo Gradnja tovarne Peter Kozina & Co. Z družabnikom Hitzlom sta sodelovala do leta 1906 ali 1907, ko ga je Zadružna zveza denar posodila svoji članici Gospodarski zvezi, ta pa naprej (Gorenjski muzej) Kozina po sporazumnem razhodu izplačal in postal edini lastnik podjetja ter v Tržiču ustanovil manjšo čevljarsko delavnico. Prostore je imela v 3 Prav tam, str. 86. hiši, ki so jo domačini imenovali Vanderhovca in je stala ob stari ljubeljski cesti v Tržiču. Preden je Kozina ustanovil svojo tovarno, je preučil domačo Tovarna Peter konkurenco in trg, spremljal je načrte izgradnje železnice Kranj–Tržič, Kozina & Co., iskal je primerno lokacijo za tovarno, zbiral je podatke o organiziranosti razglednica. sodobnih evropskih čevljarskih tovarn, vzdrževal je stike s svojimi delavci (Gorenjski muzej) in predvsem iskal potreben kapital. Leta 1910 je Kozina zemljišče za gradnjo tovarne kupil od barona Karla Borna, nemškega veleposestnika iz Putrhofa nad Tržičem. Tovarno je začel graditi na travniku nasproti tržiške železniške postaje. Prometna lega zemljišča je bila zelo ugodna zaradi bližine Tržiške Bistrice, ki je omogočala pogonsko silo za stroje. Po železnici, ki je v Tržič prišla leta 1908, so lahko poceni dovažali gradbeni material in stroje za tovarno, Peter Kozina. 1 Koledar družbe sv. Mohorja za leto 1917, str. 136. (Narodna in univerzitetna knjižnica) 2 V trgovini Antona Krisperja so v 19. stoletju prodajali uvoženo in špecerijsko blago, doma so trgovali z galanterijskim in drobnim blagom. Tik pred prvo svetovno vojno sta se oddelka ločila v dve samostojni trgovini. Podjetje je najbolj napredovalo v času od preloma 19. v 20. stoletje do prve svetovne vojne. Takrat je bil njegov vodja Ivan Krisper, ki je trgovino z galanterijo, igračami in drobnim blagom povzdignil v veletrgovino. V: Porenta, Tita: »Če se bom odločil graditi, potem bom gradil najmoderneje!«: priložnosti in pasti slovenskega trgovca in podjetnika Petra Kozine (1876–1930), ustanovitelja tovarne čevljev Peko v Tržiču. Radovljica: samozal., 2012, str. 56. 58 59 Konec leta 1915 je Okrajno glavarstvo v Kranju na podlagi ukaza 5. armadnega poveljstva v Ljubljani odredilo, da »se usnje vseh vrst, ki se nahaja po strojarnah in pri trgovcih v okolišu političnega okraja Kranj, zaseže v prid c. in kr. vojaške uprave«.6 Od leta 1916 dalje je zaradi pomanjkanja usnja močno primanjkovalo usnjenih podplatov in usnje za čevlje je na Kranjskem dodeljevala Družba za razdelitev usnja d. z. o. z. na Dunaju, medtem ko se je manjše količine usnja razdeljevalo preko Trgovske in obrtne zbornice v Ljubljani.7 Pomanjkanje usnjenih podplatov je bilo še zlasti problematično v letu 1917, ko so imeli čevlji namesto usnjenih lesene podplate: »/… / Najhujše je za podplate. Kmet iz Češnjice J. R. mi je pravil te dni: »Iskal sem podplatov v Radovljici pri usnjarju Resmanu, v Tržiču, v Kranju pri Rakovcu, povsod so rekli, nimamo nič. Dobil sem jih šele v Železnikih, kjer je imel usnjar blaga še dovolj, a ljudi je bilo zelo veliko, ki so čakali na podplate. A sedaj vem, kaj naj storim drugič, da jih dobim. Peljal bom k usnjarju čresla ali živil, pa jih bom Znak tovarne Peko. dobil!« Da, resnica! Za živila se dobi še vedno dovolj podplatov, dasi so (Gorenjski muzej) podplati zaseženi za vojsko. To okušamo tudi v Kropi, kjer imamo enega Kozini. Ker Kozina tovarne ni ustanovil z lastnimi sredstvi, temveč s usnjarja, ki pa dela v Pollakovi tovarni v Ljubljani. Ima vedno dovolj pomočjo družabnikov, je novo podjetje registriral kot kapitalsko družbo z podplatov oziroma jih nima nikoli nič. Dá se vojski blago za blago! omejeno zavezo. 25. marca 1913 je ime podjetja spremenil v Peter Kozina Prodajalci z blagom morajo v vojski obogateti kakor že nikdar! Nekaterim & Co., ki je imelo sedež v Bistrici pri Tržiču.4 Kozina je imel v podjetju pet trgovcem cvete pšenica – katero niso nikdar sejali, a jo bogato žanjejo. odstotni delež, drugo pa družabniki. Čez noč so obogateli, štejejo na stote seče, ko niso pred kratkim Kozina je svojim delavcem ponudil urejen delavnik, ugodnosti socialnega nič imeli. Da, nekateri so postali milijonarji v vojski in radi vojske zavarovanja, delo v svetlih higienskih prostorih tovarne z modernim – medtem ko velike množice trpe in stradajo. Imamo zgledov sto iz orodjem za boljši zaslužek. Preko avstrijske družbe Österreichische Kranjske, ali celo iz bližnje okolice. /…/ Denar nima nobene vrednosti!« 8 Vereinigte Schuhmaschinen Gesellschaft (ÖVSG) na Dunaju je Kozina Novim razmeram vojnega gospodarstva na Avstro-Ogrskem se je moral najel 150 strojev najvišje kakovosti, ki so z obratovanjem začeli 4. oktobra prilagoditi tudi Peter Kozina. Preusmeril se je v izdelavo vojaških čevljev, 1911. Tovarna je začela leta 1911 proizvajati 250 parov čevljev dnevno in ohranil pa je tudi proizvodnjo čevljev za civilno prebivalstvo, ki jih je do prve svetovne vojne je proizvodnjo zvišala na 300 do 400 parov. Kozina zaradi splošnega pomanjkanja z lahkoto sproti prodajal. Zaradi vojnih je svoje čevlje prodajal na debelo, preko zastopnikov po vsej avstro-ogrski dobav čevljev se je povezal z Vojnogospodarsko centralo za surovine na monarhiji, ki so v tovarno prihajali po vzorce. Prva leta delovanja tovarne Dunaju. Velikokrat je zaradi poslov potoval na Dunaj, kjer se je seznanil s je imel Kozina veliko težav pri uveljavljanju svojih izdelkov na trgu. čevljarskim podjetnikom iz Zlina na Češkem Tomažem Bato. Slednji je bil Največja konkurenca so mu bile avstrijske in tuje čevljarske tovarne, kot vplivni funkcionar na dunajski centrali za surovine in je Kozini priskrbel so bili npr. nemški Salamander, švicarski Bally in češki Chrudimski Popper. naročila in stroje za izdelavo vojaških čevljev. V času od leta 1915 do 1917 Ukaz 5. armadnega poveljstva v Ljubljani z Že pred prvo svetovno vojno je vpeljal znamko Goodyear čevljev pod je Kozina pri ÖVSG na Dunaju najel tudi nekaj novih strojev, delovno silo dne 1. decembra 1915, ki je odrejal zaseg imenom Peko – Pe(ter) Ko(zina). pa so po mobilizaciji moških zamenjale delavke iz Bombažne predilnice vseh vrst usnja v političnem okraju Kranj Kmalu po izbruhu prve svetovne vojne je bilo poslovanje z usnjem in s Tržič, ki je med prvo svetovno vojno precej zmanjšala svoj obseg dela. za potrebe cesarske in kraljeve vojaške čevljarskimi potrebščinami centralizirano v Vojnogospodarski centrali Najvišje cene za čevlje v avstro-ogrski monarhiji je določala vlada. Čevlji uprave. (ZAL, Enota za Gorenjsko Kranj) za surovine na Dunaju. Ukrepe posameznih central je od leta 1916 so bili dragi zato, ker so imele posamezne usnjarske tovarne monopol koordiniral Komite za vojno gospodarstvo pri vojnem ministrstvu, od nad dobavo usnja. Kljub temu, da so se cene usnja, predvsem tistega marca 1917 pa Generalni komisariat za vojno gospodarstvo. Zakon o za civilne potrebe, leta 1917 nekoliko znižale, pa so zaloge še vedno vojnem gospodarstvu julija 1917 je državni oblasti omogočal ukrepanje zadoščale le za šestino potreb. Čevlje za civilno uporabo, nove in ponošene, v stilu planskega gospodarstva – z natančnim razrezom kontingentov je bilo mogoče dobiti samo na nakaznice Vojnega ministrstva.9 surovin in potrebščin za posamezno tovarno.5 6 SI_ZAL_KRA/0002, Občina Kranj, a. e. 5183, t. e. 323, razglas z dne 1. 12. 1915. 4 Mohorič, Ivan: Zgodovina industrije, gozdarstva in obrti v Tržiču, 3. knjiga. Tržič: Turistično društvo, 1965, str. 41. 7 Prav tam, okrožnica z dne 5. 9. 1916. 5 Lazarević, Žarko: Vojno gospodarstvo. V: Slovenska kronika XX. stoletja: 1900–1941 (ur. Marjan Drnovšek in 8 Kronika župnije Kropa 1914–1919. Arhiv župnijskega urada v Kropi, 5. 1. 1917, str. 84. Drago Bajt). Ljubljana: Nova revija, 1997, str. 187. 9 Delavec, 22. 12. 1917, št. 51, str. 3. 60 61 Nasvet, kako ohraniti Peter Kozina podplate čevljev. (desno spodaj, ( Slovenski narod, 4. 4. 1917, v plašču in z št. 78, str. 6) dežnikom v roki) z italijanskimi vojnimi ujetniki. (Tržiški muzej) V Ljubljani je delovala vojna čevljarna, v katero so ljudje lahko pošiljali v popravilo ponošene čevlje. Ker konec leta 1917 čevljarna ni več zmogla vsega dela, je Zavod za pospeševanje obrti priporočil obrtnikom in čevljarjem, da »ustanove vsaj po večjih krajih vojne popravljalnice, kakor je to storil Zavod za pospeševanje obrti v Ljubljani z vojno čevljarno.« 10 Oglas za Kozinovo Na poziv se je z oglasom v časopisu Delavec odzval tudi Peter Kozina. tovarno v časopisu Med prvo svetovno vojno so v tovarni Petra Kozine izdelali 400 parov Slovenski narod, čevljev dnevno. Zaradi vojnih naročil in velike inflacije v monarhiji se je 5. 1. 1917, št. 10, materialno stanje tovarne kmalu izboljšalo. Kozina se je zato odločil, str. 10. da poveča tovarno. Na dražbi je za 1.610 kron kupil parcelo, ki je ležala neposredno ob njegovi tovarni. Tu je že pred vojno začel graditi vilo Po smrti predsednika Zadružne zveze in Kozinovega glavnega družabnika furlanski stavbenik Ivan Farabosco. Ko je leta 1915 v vojno na strani dr. Janeza Evanglista Kreka 8. oktobra 1917, so se med družabniki podjetja antante vstopila Italija, je bil Farabosco kot državljan sovražne države Peter Kozina & Co. glede odločanja o njegovem nadaljnjem poslovanju izgnan iz Tržiča. Kozina je z nakupom novih zemljišč okrog tovarniške pojavila nesoglasja. Odbor, ki je obravnaval zadeve v zvezi s pogodbo in zgradbe zaokrožil svojo posest in jo s pomočjo italijanskih vojnih ujetnikov deleži v Kozinovem podjetju, si je začel prisvajati pravice do razpolaganja izravnal ter uredil v zelenjavni in drevesni vrt, ki je vse do šestdesetih let v podjetju. Kozina se je temu odločno uprl, saj je sam želel imeti odločilno 20. stoletja krasil okolico tovarne. Na dobro materialno stanje tovarne besedo v poslovnih zadevah. Od Gospodarske zbornice naj bi celo prejel kaže tudi kupna pogodba, ki jo je Kozina 7. februarja 1917 sklenil z pismo, v katerem ga je le-ta pozivala, naj se odloči, ali se bo ravnal po Baron Born je tovarni Peko dobavljal baronom Bornom. Od njega je kupil parcele št. 114/1, 115/1 in 118/1 željah zveze ali pa naj odkupi deleže družabnikov.12 Kozina se je odločil elektriko. 1. julija 1917 sta Kozina in v občini Bistrica. Za zemljišča v velikosti 10.035 kvadratnih metrov je za slednje in je z denarjem, ki so mu ga prinesla vojna naročila, izplačal baron Born sklenila novo pogodbo o odštel 30.105 kron.11 Na Pristavi je od lesnega trgovca Matevža Langusa vse družabnike. 31. decembra 1917 je postal edini lastnik podjetja Peter dobavi električne energije, ki je veljala kupil ležarinski prostor in na njem po vojni zgradil stanovanjsko poslopje Kozina & Co. Ob koncu prve svetovne vojne je bila Kozinova tovarna brez do 31. decembra 1930. za svoje nameščence. Kozina je leta 1917 poravnal tudi svoj dolg pri dolgov in z dovolj kapitala, da je lahko izkoristila konjunkturo povojnih let, (ZAL, Enota za Gorenjsko Kranj) Zadružni zvezi. ko je primanjkovalo dobre obutve in so cene neprestano rasle. 10 Prav tam, str. 3. 12 Mohorič, Ivan: Zgodovina industrije, gozdarstva in obrti v Tržiču, 3. knjiga. Tržič: Turistično društvo, 1965, 11 SI_ZAL_TRŽ/0038, Peko Tržič, 1907–1997, a. e. 2, t. e. 15–29, šk. 1, pogodba z dne 7. 2. 1917. str. 43. 62 63 fotografijo kot vsa druga sredstva uporabljale za vojno propagando in doseganje svojih ciljev.2 V prvi svetovni vojni se je pojavilo pravo vojno fotoreporterstvo. Fotografi pa so bili kljub velikemu tehničnemu razvoju »/.../ Cenzuri Zapleni vse, fotografije in fotografskega gradiva pri izbiranju motivov pogosto še vedno omejeni na bolj statične prizore. so podvržene vse vesti, katerih ~esar ne razumeš; Razglednice so bile univerzalno sredstvo komunikacije v času, v katerem objava je v nasprotju z interesi vojne so za propagando najbolj množično izkoriščali časopise, knjige, plakate, utegnilo bi škoditi ali katerih javno razmotrivanje bi lahko letake in pošto. Dobršen del razglednic je nastal za potrebe izjemno dobro organizirane vojne propagande. Razglednice so namreč tvorile neugodno vplivalo na uspešni konec vojne, vojevanju: vez med fronto in zaledjem, bile so poceni in zato množično dostopne, tako poročila o načrtih in smeri vojaških vrednost njihovih slikovnih sporočil pa je bila neskončna. Vojaki so za svoj Avstro-Ogrska spomin poslikali tudi veliko fotografij in jih nato uporabili za izdelavo operacij, o gibanju, moči in razvrstitvi čet in razglednic, ki so jih pošiljali svojim prijateljem in domačim. Propagandne ladij, o stanju utrdb, o shranjevanju vojnih med propagando in dokumentarne razglednice imajo danes bogato vsebinsko, umetniško in pričevalno vlogo pri ohranjanju spomina na prvo svetovno vojno. potrebščin; ne le z navedbo določnih dat, in cenzuro Prve vojaške propagandne razglednice z vojno tematiko, ki so se marveč tudi z namigavanji in opombami, pojavljale pri nas, so bile avstro-ogrske in nemške. Te so v domovino pošiljali vojaki s front. Kmalu po začetku vojne pa so nastale tudi iz katerih bi se dalo sklepati slovenske. Prve so izšle novembra 1914 v okviru serije Vojska v podobah na operacije. /…/« 1 (kasneje Vojska v slikah). Natisnila jih je Katoliška tiskarna v Ljubljani. Šlo je za 16 razglednic.3 Posebno serijo vojnih razglednic je izdal tudi Rdeči križ. Za izdelavo propagandnih razglednic so velikokrat najemali poznane pisce ali slikarje (Maksim Gaspari, Hinko Smrekar, Anton Koželj, Ivan Vavpotič), da so nagovorili čim širšo množico. Mogoče še bolj kot pri drugih Pri oblikovanju podobe vojne sta bili propaganda in cenzura velikega propagandnih sredstvih so pri vojnih razglednicah izpostavljali določena pomena za državo. Njun poglavitni namen je bil v poveličevanju vladarja čustva, npr. ljubezen do družine ali domovine. Uporabljali so veliko in avstro-ogrske monarhije in v prikazovanju vojne v kar najlepši luči ter stereotipov in izpostavljali sovražen odnos do nasprotnika ter poveličevali prikrivanju velikih izgub na bojišču. lastno državo in narod, pogosta je tudi verska motivika. Slovenske propagandne razglednice so bile sicer propagando bolj mile od nemških in Na začetku 20. stoletja je bil časopis najpomembnejše sredstvo avstrijskih, in celo »moramo ostati pri oceni, da je bilo bistvo slovenskih množičnega obveščanja. Dnevno in tedensko časopisje je sproti poročalo vojnih razglednic v prvi svetovni vojni v vsem žalostnem, kar je prinesla o najbolj aktualnih dogodkih, tako političnih kot družbenih, na lokalni in vojna, v željah po miru, vrnitvi vojakov z bojišč in v žalosti zaradi naše mednarodni ravni. Hkrati je bralce informiralo tudi o vsakdanjih stvareh, zemlje, po kateri sega tujec.« 4 kot so bili npr. oglasi za delo, ponudba v trgovinah in podobno. Prva svetovna vojna je pomembno vplivala na razvoj medijev v Evropi. Pred Razglednice so na Slovenskem večinoma izhajale v serijah, vsa leta vojne. začetkom vojne so bili časopisi v Evropi zelo priljubljeni, prosto dostopni Najbolj pogosti motivi so iz vojaškega ali civilnega življenja. Zraven so in relativno neodvisni. Ko je 28. julija 1914 izbruhnila prva svetovna vojna, lahko verzi domoljubnih pesmi, parole ali gesla. Bile pa so tudi preprost je v veljavo stopila stroga cenzura in vse vojskujoče države so časopisje način zbiranja denarja. Zaslužek od prodaje je bil večji od stroškov izrabile za propagando. Cenzura v časopisih se je najbolj občutno kazala natisa. V časopisih so spodbujali trgovce, naj naročajo čim večje število kot bele lise brez besedila. razglednic, da bi pridobili popust. Sredstvo prodaje je bila tudi obljuba dobrodelnosti, saj naj bi pridobljen denar dobili oslepeli vojaki ali begunci. Zelo dobro je bila razvita časopisna reportaža, poleg katere je dodatno Te razglednice so večinoma pošiljali svojci vojakom iz domovine. sporočilno vrednost imela tudi fotografija. Prva svetovna vojna je bila tudi prva vojna, ki so jo množično fotografirali. Vpliva fotografskih podob Avstrijske razglednice so imele močnejšo 2 Štepec, Marko: Vojne fotografije: 1914–1918: iz fotografske zbirke Muzeja novejše zgodovine Slovenije. so se zavedale tudi propagandne službe držav, vključenih v vojno in so propagandno vrednost. (Gorenjski muzej) Časopis Ilustrirani glasnik je v sliki in besedi Ljubljana: Defensor, 2008, str. 8. svojim bralcem skušal približati boje na soški 3 Švajncer, J. Janez: Slovenske vojne razglednice v prvi svetovni vojni. V: Kronika, letnik 33, leto 1985, št. 1, str. 43. fronti. 4 Prav tam, str. 48. ( Ilustrirani glasnik, 31. 1. 1918, št. 22, str. 170) 1 Slovenski narod, Politične vesti – novi cenzurni predpisi. 22. 10. 1917, str. 2. 64 65 64 65 Sredstva od prodaje nekaterih Filmska industrija je že pred letom 1900 doživela velik razcvet. razglednic so šla Rdečemu križu. Dostopnost zabave po nizki ceni je film potisnila daleč pred fotografsko Razglednica, natisnjena v Gradcu. umetnost. Z izumom gibljivih slik so politiki, vojaški strokovnjaki in (Gorenjski muzej) novinarji opazili neizmerno moč novega medija in ga premišljeno izkoristili v propagandne namene. Filmska produkcija je bila v času prve svetovne vojne poleg fotografske najbolj nadzorovana. Bila je strogo premišljena in v primežu vojaške cenzure. Sodobna tehnika filma je poleg tiska in fotografije pospešila in omogočila množični interes za vojno. Vojaški kinematograf (Feldkino) na Krasu. (Muzej novejše zgodovine Slovenije) Tudi korespondenca med fronto ter zaledjem in obratno je bila omejena. Vojaki so se vsaj v prvih letih vojne domačim lahko javili le z vnaprej natisnjenimi dopisnicami »Zdrav sem in dobro se mi godi!«. Kasneje je bilo sicer dovoljeno napisati tudi kaj več, a neustrezne vsebine so bile počrnjene ali pa prejemniki pošte sploh niso dobili. Cenzurirana je bila celo civilna pošta, ljudje so morali oddajati odprta pisma. Pregledano pošto so označevali s posebnim cenzurnim žigom. Na ta način so oblasti lahko preverjale, kakšno je vzdušje na fronti in v zaledju ter poskrbele, da se niso širile informacije, ki jim niso bile naklonjene. Težave s cenzuro Vrednost slikovnih sporočil na so imele tudi razglednice Vojska v slikah, a ne zaradi vsebine besedila, propagandnih razglednicah je bila ampak zaradi motivov, ki so sporočilno odstopali od uradne vojne neskončna. (Hrani Srečko Rože, Vojaški muzej Velikonočno voščilo domov, propagande. Bolj ustrezne so bile npr. nemške razglednice s portreti Tabor Lokev) razglednica. (Gorenjski muzej) vojskovodij centralnih sil in vladarjev. Razglednica z znakom vojaške cenzure. (Gorenjski muzej) Med sredstva propagande v prvi svetovni vojni v avstro-ogrski monarhiji lahko štejemo tudi glasbo, ki je imela pomembno vlogo na različnih področjih. Uporabljali so jo kot sredstvo za tolažbo vojakov in vlivanje moči, sredstvo za sporazumevanje med narodi znotraj različnih narodnosti v monarhiji in tudi kot propagandno sredstvo.5 Glasba ne pozna meja, zato so jo lahko uporabljali kot priljubljeno propagandno Vnaprej natisnjena razglednica z napisom »Zdrav sem in dobro se mi orožje, zlasti v vojnem času pa je bil njen učinek še posebej močan. godi« v različnih jezikih monarhije. Vojaki so dali v spomin na vojni čas (Goriški muzej) 5 Bruckmüller, Magdalena: Die Musik im Ersten Weltkrieg zwischen Propaganda, Unterhaltung, pogosto napraviti svoje portrete. Völkerverständigung, Nationalismus und Ablenkung. V: Zgodovinski časopis, letnik 69, leto 2015, št. 1/2, str. 124. (Gorenjski muzej) 66 67 ^lovek premišlja Avstro-ogrsko Vojno ministrstvo je organiziralo posebne oddelke za propagando, ki so skrbeli za dnevna poročanja s fronte in iz zaledja. in piše, cenzura V avstrijskem delu monarhije sta bili propaganda in cenzura od vsega začetka združeni v Vojaškem tiskovnem uradu (Kriegspressequartier, obra~a in briše: KPQ), ki je bil podrejen Vojnemu ministrstvu. Ustanovljen je bil 28. julija 1914, vodil ga je poročnik Maximilian von Hoen. Poglavitna naloga urada organizacija je bila nadzor nad novicami o oboroženih silah ali vojnih prizadevanjih, ki so jih domači ali tuji novinarji sporočali v časopisih ali drugih medijih. propagandnih in Pod nadzor pa je sodilo vse: tisk, zasebna korespondenca, telegrami, Vsaka stran časopisa je bila natančno telegraf, radijski promet, filmska produkcija, fotografije, vedenje pregledana, cenzorji pa so neprimerne cenzurnih služb pisemskih golobov in celo navadna zbirateljska dejavnost. Vloga urada članke preprosto vrgli iz časopisa, kot cenzorja in oblikovalca novic je vodila k temu, da je postal vodilni tako da so izhajali z belimi lisami. v avstro-ogrski izvrševalec uradne propagande v avstro-ogrski monarhiji. ( Domoljub, 8. 11. 1917, št. 45, str. 1) monarhiji med prvo Združeni v zvestobi, razglednica. svetovno vojno (Hrani Srečko Rože, Vojaški muzej Tabor Lokev) Propaganda je lahko uspešna le, če je v največji možni meri mogoče zadržati vire informacij in s tega stališča je bila prav cenzura nenadomestljivo orodje propagande. Cenzura je bila v vseh vojskujočih državah uvedena takoj po izbruhu prve svetovne vojne in je bila ves čas v službi vojske ter zato tudi podrejena vojaškim interesom. Njena naloga je bila pri ljudeh ustvariti občutek popolne ignorance in zaupanja v oblast, kar naj bi človeka vzpodbudilo, da bi vztrajal do bridkega konca in dokončnega zloma sovražnika. Naloge cenzure so bile osredotočene »/…/ Za glavo se mora na preprečevanje posredovanja novic, ki bi lahko škodovale monarhiji ali človek prijeti, ko pomisli, njenim zaveznicam ter na ugotavljanje in prestrezanje novic vojaškega, gospodarskega in političnega značaja, ki bi mogle monarhiji ali njenim kaj vse se je zaplenjevalo zaveznicam kakorkoli koristiti. in kako se je časopisje Vojska in država sta že leta 1912 oblikovali dokument, s katerim sta tiščalo k tlom. /…/« 1 postavili formalne temelje za delovanje vojne diktature in vzpostavitev sistema cenzure. T. i. »Dienstbuch J – 25a. Orientierungsbefehl über Ausnahmverfügungen für den Kriegsfall für die Reichsrate vertretenen Königreiche in Ländern« je vseboval temeljne usmeritve in koordinacijo vseh v primeru vojne vpletenih ukrepov vojaške, gospodarske, juristične in politične narave.2 Z uredbo 25. julija 1914 so bila preklicana naslednja določila o splošnih svoboščinah državljanov iz državnega zakonika z dne 21. decembra 1867: osebna svoboda, nedotakljivost stanovanja, pisemska tajnost, pravica združevanja in zborovanja, svoboda izražanja misli v govorjeni, tiskani in pisani besedi ter v likih. Splošno je bil prepovedan periodični tisk, njegovi prevodi in povzetki, neperiodični tisk pa je bil podvržen pregledu političnih, policijskih ali deželnih oblasti. 1 Slovenski narod, Politične vesti – iz zlatih časov naše cenzure. 22. 10. 1917, št. 242, str. 2. 2 Svoljšak, Petra: Slovenci v primežu avstrijske cenzure. V: Velika vojna in Slovenci: 1914–1918. V Ljubljani: Slovenska matica, 2005, str. 109–110. 68 69 arhivu. Lastniške pravice nad filmi si je pridržala vojna uprava. Vsak kolut razvitega filma, ki so ga poslali v zaledje, je moral imeti oznako Filmska služba Vojnega tiskovnega urada (Filmstelle des Kriegspressequartiers) in logotip filmske družbe. 18. avgusta 1914 so avstro-ogrske oblasti izdale ukaz o obveznem predvajanju filmov z izključno domoljubno tematiko. Na film je bilo po novem ukazu potrebno ujeti vojno dogajanje na fronti in še posebej izpostaviti vojaške uspehe avstro-ogrske vojske. Običajno sredstvo obveščanja so bile t. i. tedenske vojne novice in najpogostejši producent teh tedenskih poročil je kmalu postalo podjetje Sascha-Filmfabrik. Opremljenost filmskih enot s snemalnimi aparati je bila od začetka vojne motena, saj lastne avstro-ogrske proizvodnje ni bilo in so kamere uvažali iz Nemčije. Vsaka taka kamera je stala okrog 2.000 kron. Kmalu po začetku prve svetovne vojne so se pojavile tudi težave zaradi pomanjkanja surovin za izdelavo filmskega traku in avstro-ogrska monarhija je bila popolnoma odvisna od dobav teh surovin iz Nemčije. Uporabljali so univerzalni 35 Oglas za projekcijo filma Predor v milimetrski film na celuloidni osnovi, meter katerega je stal krono in pol. dvanajsti soški bitki pri Tolminu Filmsko produkcijo pri Vojnem tiskovnem uradu so sestavljali: v ljubljanskem Kinu Central. • filmske enote, v katerih so delovali izobraženi kadri, ki so ( Slovenski narod, 31. 12. 1917, št. 298, str. 6) snemali vojaško dogajanje na fronti; • med fronto in zaledjem so bili postavljeni kinematografski Urad so sestavljale propagandna, filmska, konceptna in cenzurna skupina terenski laboratoriji, ki so posneto gradivo razvili in ga podvrgli ter služba, zadolžena za domovino.3 Svoja pooblastila je lahko izvajal nadzoru kakovosti; le v avstrijskem delu monarhije, saj je prihajalo do nepremostljivih • centri za strokovno izdelavo in montažo razvitega gradiva, v razlik z ogrskim delom monarhije. Za cenzuro v zaledju monarhije katerih so razvito gradivo sestavili po smernicah propagandnih sta bila zadolžena Vojaški obveščevalno-nadzorni urad na Dunaju služb ter po dejanskih propagandnih ciljih in potrebah.5 (Kriegsüberwachungsamt, KÜA) in Vojaška obveščevalno-nadzorna Med posebne oddelke za propagando je spadal tudi Vojaški arhiv komisija (Kriegsüberwachungskommission, KÜK) v Budimpešti. Vojaški (Kriegsarchiv), ki je bil sestavljen iz enote za dokumente, arhiva za tiskovni urad je poleg tega, da je deloval kot vojaška zveza z novinarji zemljevide, knjižnice in enote za vojnozgodovinska dela. Med prvo in kot cenzura za vojaške zadeve v odnosu do Vojaško obveščevalno- svetovno vojno je Vojaški arhiv v propagandne namene izdajal različne nadzornega urada in Vojaške obveščevalno-nadzorne komisije, postal publikacije. Njegova naloga je bila, da je publicirana dela predstavljal na odgovoren tudi za dvigovanje morale na fronti. predavanjih in razstavah. Že takoj na začetku prve svetovne vojne so v Filmi so bili ena izmed najbolj priljubljenih in hitro rastočih oblik službo propagande stopili tudi nekateri slikarji, ki so potovali na fronto. zabave med prvo svetovno vojno. Predmet filmske propagande so Vojaški tiskovni urad je namreč prišel do spoznanja, da morajo umetniki vsaj bili posnetki s fronte, dogajanje med vojaštvom v zaledju, obiski enkrat obiskati fronto, da bi javnosti lahko predstavili svoja likovna dela z visokih vojaških poveljnikov in cesarja na fronti. Namen filmov je bil motivi iz vojnega dogajanja. Svoja dela so potem ti vojni umetniki tudi proti dvigovanje morale in bojne pripravljenosti tako vojakov kot prebivalcev plačilu predali Vojaškemu arhivu in Vojaškemu tiskovnemu uradu, ki sta jih v zaledju. Avgusta 1914 je avstro-ogrsko vrhovno poveljstvo s tremi predstavila na različnih razstavah.6 Največji in najbolj zanimiv del arhiva, dunajskimi filmskimi podjetji4 sklenilo pogodbo, na podlagi katere so ki se je ukvarjal s propagando, je bil po koncu vojne leta 1918 požgan. zagotavljala kinematografe na frontah in nameščanje kinematografske infrastrukture ter so morala oddajati brezplačne izvode filmov Vojnemu 5 Prav tam, str. 74. 6 Od 18. decembra 1917 do konca januarja 1918 je bila na Akademiji za upodabljajoče umetnosti v Berlinu velika 3 Tulimirović, Aljaž: Kino in filmska propagandna industrija v prvi svetovni vojni: Feldkino kot nov medij razstava likovnih del s podobami iz prve svetovne vojne. V sedmih dvoranah je bilo razstavljenih 295 likovnih propagande in zabave na fronti. V: Na fronti: revija za vojaško zgodovino, marec 2013, št. 8, str. 72. del. Pred samo razstavo je stekla obsežna propagandna akcija preko oglasov v časopisih in povabil različnim 4 To so bila podjetja Sascha-Filmfabrik (kasneje se je preimenovalo v Sascha-Messter), Wiener Kunstfilm-zvezam ter šolam. V Berlin so prišli recenzenti in likovni kritiki iz več kot stotih nemških časopisov, ki so Industrie GmbH in Österreich-Ungarische Kinoindustrie GmbH, v: Tulimirović, Aljaž: Kino in filmska zapisali: »Iz teh slik odzvanja junaška pesem, himna za vsakogar, ki bo vztrajal tako dolgo, dokler združeno propagandna industrija v prvi svetovni vojni: Feldkino kot nov medij propagande in zabave na fronti. V: Na orožje ne bo zadalo uničujočega udarca.« Povzeto po Buxbaum, Elisabeth: Des Kaisers Literaten: fronti: revija za vojaško zgodovino, marec 2013, št. 8, str. 73. Kriegspropaganda zwischen 1914 und 1918. Wien: Steinbauer, 2014, str. 63. 70 71 5. avgusta 1915 so cenzurne službe prejele smernice, ki so določale, zunanjemu ministrstvu priskrbeti vse razpoložljive publikacije iz domačih kdaj se lahko poroča o vojaških vesteh oziroma o čem se ne sme in tujih virov. Grof Czernin je po reorganizaciji literarnega urada za poročati. Prepovedano je bilo poizvedovati o strateških načrtih, njegovega vodjo imenoval Friedricha von Wiesnerja, ki je glede cenzure podajati informacije o položajih vojaških enot ali prisotnosti vojaških okrepil sodelovanje med Dunajem in Budimpešto. V ogrsko Vojaško enot v zaledju fronte ter razpravljati o vojaških zadevah, napovedih ali obveščevalno-nadzorno komisijo je imenoval predstavnika ministrstva domnevah v bodočem razvoju vojaških dogodkov. Nedopustno je bilo za zunanje zadeve. Vojaški tiskovni urad je v letu 1917 okrepil svoje napovedovati napadalne akcije, razkrivati imena članov najožje vladarske delovanje, saj je v zavezniške in nevtralne države začel pošiljati svoje družine in imena višjih poveljnikov, ni se smelo imenovati številk polkov, tiskovne predstavnike in propagandne častnike, izboljšal je tudi svojo svojih mnenj v časopisih niso smeli podajati ne generali in ne komandanti, propagando s pomočjo fotografij in reorganiziral filmsko propagando. prav tako pa se ni poročalo o porazih sovražnika. Cenzura je pomembno Oktobra 1917 je prišlo do spremembe tudi v organizaciji Vojaškega oblikovala javno mnenje, ko je v časnikih ustvarjala obsežne bele lise, ko obveščevalno-nadzornega urada na Dunaju, ki ga je zamenjala komisija je prepovedala izhajanje periodičnih publikacij in ko v literarnih revijah ni Vojnega ministrstva. bilo več mogoče objaviti družbenokritičnih besedil. Jeseni 1918 je prišlo do postopne ukinitve Vojaškega tiskovnega urada in Postati uslužbenec Vojaškega tiskovnega urada ni bilo lahko. Vojni 15. decembra 1918 je bil s propadom Avstro-Ogrske ukinjen. dopisniki so sicer stopili v službo vojske in za njih so veljali vojaški Osnovno pravilo poročanja v vojni je bilo, da ni pomembna resničnost predpisi, toda še vedno so bili civilisti. Število vojnih dopisnikov je bilo novice, temveč njen učinek. Avstro-ogrska oblast leta 1917 še vedno ni zelo omejeno, saj so za časopise, za katere so poročali, predstavljali zelo spoznala, da je potrebno ustvariti tako javno mnenje, da bodo ljudske velik strošek. Kraji, iz katerih so dopisniki poročali, so bili težko dostopni, množice razumele, da morajo biti nacionalni cilji glede vojne in miru dogodki, o katerih naj bi pisali, pa so bili že davno mimo. Poleg tega pa enotni. Tega se je morda še najbolj zavedal prav zunanji minister so morali biti prispevki vojnih dopisnikov odobreni s strani Vrhovnega grof Czernin. V času, ko so bile politične razmere v monarhiji vse bolj vojaškega poveljstva in morali so jih pregledati tudi cenzorji. zaostrene in je bila država na fronti vse bolj odvisna od svojega nemškega Leta 1917 je Vojaški tiskovni urad izdal navodila za izdelavo mesečnih zaveznika, mu je uspelo, da je avstro-ogrska zunanja politika postala bolj poročil za tiskovne predstavnike in propagandne častnike. V njih je urad prodorna in učinkovita. Čeprav ministrova mirovna prizadevanja7 niso jasno določil področja, ki so zahtevala posebno pozornost: prinesla uspeha, pa mu je uspelo za skupni cilj – konec vojne in sklenitev 1. kako prihaja dobro ime monarhije v veljavo: v splošnem miru – mobilizirati prebivalce obeh polovic monarhije. ljudskem mnenju, dnevnem tisku, ilustriranih časopisih (v šaljivih časnikih in revijah, karikaturi in na fotografijah), kinematografih, literaturi in umetnosti; 2. kako bi izboljšali javno podobo monarhije, še zlasti z vojaškega stališča; 3. kakšno je stanje v državah avstro-ogrskih zaveznic; 4. kako deluje sovražna propaganda v nevtralnih državah; 5. kako nevtralne države same delujejo v prid avstro-ogrski propagandi. Osnovno pravilo poročanja v vojni je bilo, 1. aprila 1917 je prišlo do reorganizacije Vojaškega tiskovnega urada, ko da ni pomembna resničnost novice, temveč je poročnika von Hoena na vodilnem mestu zamenjal poročnik Wilhelm 7 Avstrijski cesar Karel je kot posrednika pri ločenih mirovnih pogajanjih s Francijo imenoval svojega svaka princa njen učinek. ( Slovenski narod, 22. 10. 1917, št. 242, str. 2) Eisner-Bubna. Osnovni cilj cesarja Karla v četrtem letu vojne je bil hitro Sixta Burbonsko-Parmskega, ki je bil častnik v belgijski vojski in brat cesarice Cite. Karel je stike z njim navezal zaključiti vojno. V tem ga je podpiral tudi zunanji minister grof Ottokar preko nevtralne Švice, cesarica Cita pa ga je s pismom povabila na Dunaj. Princ je na Dunaj prišel s pogoji, ki so jih Francozi postavili za pogajanja: vrnitev Alzacije in Lorene, ki ju je po francosko-pruski vojni leta 1870 Czernin, ki je menil, da Avstro-Ogrska nima več dovolj virov za še eno priključila Nemčija; samostojnost Belgije; samostojnost Srbije in predaja Konstantinopla Rusiji. Karel je na prve vojno zimo. Grof Czernin je verjel, da je hitra sklenitev premirja na tri točke načeloma pristal in 25. marca 1917 Sixtu v pismu napisal, da bo pri francoskem predsedniku uporabil podlagi obstoječega stanja mogoča le ob močni podpori javnega mnenja ves svoj vpliv. Aprila 1918, po podpisu nemško-ruskega mirovnega sporazuma v Brest-Litovsku, je avstrijski zunanji minister grof Czernin francoskega ministrskega predsednika Clemenceauja obtožil, da ovira sklenitev v monarhiji. Tiskovni urad ministrstva za zunanje zadeve, ki je bil znan miru. Clemenceau je objavil Karlovo pismo in izbruhnila je afera Sixtus. Grofu Czerninu je cesarja uspelo tudi kot literarni urad (Literarisches Bureau), je služil kot povezava med prepričati, da je avstrijskim zaveznikom obljubil, da princ Sixtus ni bil pooblaščen za mirovna pogajanja, da se zunanjim ministrstvom in dopisniki. Njegova naloga je bila vplivati na Belgije ni omenjalo in da je Clemenceau lagal, ko je v pismu omenjal Alzacijo. Czernin je cesarju predlagal tudi, da naj zaradi afere odstopi, toda brez uspeha. Na koncu je odstopil 18. aprila 1918 sam, afera pa je Avstro-javno mnenje doma in v tujini, za avstrijskega cesarja zbirati poročila in Ogrsko še bolj potisnila v podrejen položaj. 72 73 Prefinjena propaganda na fronti, ki se je razvila leta 1917, je bila Bog živi in ohrani pisali tudi o prizadevanjih cesarja Karla in papeža Benedikta XV. za mogoča le zaradi narave vojaškega konflikta. Za izhodišče je potrebovala mir. Ko se je 12. maja 1917 začela 10. soška bitka, so bralci spet lahko t. i. revolucijo v tehnologiji in pedagogiki, do katere je v Evropi prišlo v novega cesarja: prebirali o nadaljevanju bojev, uspehih ali neuspehih avstro-ogrske vojske, desetletjih pred prvo svetovno vojno. Propaganda se je seveda razlikovala zavzetju ali izgubi tega ali onega kraja: » /…/ Iz vojnoporočevalskega od drugih orožij v tem konfliktu, saj je uporabljala širok nabor tehnik in propaganda stana: Artiljerijski ogenj, ki so ga Italijani že nekaj dni na vsej soški medijev, preko katerih je dosegala sovražnika: od časopisov, razglednic, fronti od Tolmina do morja vzdrževali v vedno naraščajoči meri, je fotografij in letakov do ustne propagande na sami frontni črti, glasbe in v letu 1917 prikipel včeraj do učinkujočega, mestoma do bobnajočega ognja. Vsi tihotapljenja propagandnega materiala v sovražnikov tabor. Propaganda kalibri topov, havbic in možnarjev so obdelovali ure in ure naše jarke, je v prvi svetovni vojni postala sistematična, njen cilj na fronti pa je bil na soški fronti v katerih so naši vrli ljudje, povsem na varnem, pričakovali napada »zmagati v bitki idej človeškega uma«.2 italijanske infanterije. /…/«4 Enako je bilo tudi med 11. soško bitko, ki je trajala kar 30 dni. Poročila o poteku bojev na Banjški planoti, Fajtjem Definicija propagande na fronti je zelo preprosta: propaganda je bila hribu in predvsem na krvavem Škabrijelu so se izmenjevala z novicami o vojaško orožje, ki se je uporabljalo na frontnih črtah na sovražnem ponovnem Karlovem obisku soške fronte avgusta 1917. ozemlju. Na eni strani je propaganda obsegala informacije, ki so jih vojskujoče države v pisni ali govorjeni obliki razširjale v sovražnikove Gledano v celoti, so v prvi polovici leta 1917 slovenski časniki vse bolj jarke, na drugi strani pa je potekala tudi v obliki literature, ki so jo poveličevali lik cesarja Karla: » /…/ Sobotni »Slovenec« je pisal, kako obveščevalne službe vojskujočih držav preko nevtralne Švice tihotapile krožijo po Dunaju zgodbe, ki poveličujejo veliko skrb in usmiljenje v sovražnikove države. novega cesarja Karla do nižjega ljudstva: sam gre kot neznanec med ljudstvo, da se prepriča o pomanjkanju in bedi ljudstva, in o tem kako Avstro-Ogrska in Nemčija sta vodili dve pomembni propagandni akciji: se njegova povelja izpolnjujejo. Ko je nesel nek fantič lepo pecivo eno na vzhodni in drugo na soški fronti. Prav centralne sile so bile izmed »/.../ Šele ta vojna nam je imenitni družini, ga je cesar sam ustavil in mu ukazal nesti isto v vojskujočih držav prve, ki so uporabile koordinirano propagando, in sicer morala vcepiti prepričanje, vojaško bolnišnico. Ko je zmanjkalo Dunajčanom premoga, je dal cesar proti ruski vojski. Na podlagi izkušenj na vzhodni fronti je Avstro-Ogrska svoje konje in ljudi, da so ga revnemu ljudstvu dovažali in sam se je šele nato enako orožje skušala uporabiti tudi proti Italiji. Toda avstro- da s takim tiskovnim zakonom, hodil prepričavat, kako se tu godi itd. /…/ Bog živi in ohrani novega ogrska propaganda na soški fronti ni bila tako učinkovita kot na vzhodu, ki dopušča popolnoma cesarja in mu daj moči, da izpelje pogumno ob strani zvestih katoliško saj je tudi Italija v letu 1917 izpopolnila svoja propagandna sredstva. poljubno cenzuro in ne vernih svetovalcev svoje dobre načrte za preporod Avstrije, v kateri Med prvo svetovno vojno so bili najbolj množično sredstvo propagande naj žive vsi njeni narodi na podlagi pravičnosti in jednakopravnosti zagotovo časopisi: »/.../ Ob vojni je časopisje pod strogo dvojno ali celo stavi nobenih meja mirno in zadovoljno življenje. /…/« 5 Karel je kmalu po tem, ko je postal trojno cenzuro. Bele lise v časnikih nam hočejo povedati, da smejo birokratičnemu pohotu, avstrijski cesar, večkrat obiskal soško fronto in njeno zaledje. Soško fronto listi prinašati samo tiste vesti, ki jih ljubeznivo dovolijo oblasti. /…/«3 je prvič obiskal aprila 1917 in nato znova v času 10. ter 11. bitke. 17. Zlasti na Avstro-Ogrskem so časopisi postali eno izmed najvažnejših ni mogoče izhajati. Vse maja 1917 je prišel v Ljubljano, se nato odpravil v Borojevićev štab in še orožij propagande. Najbolj popularni časopisi v avstrijskem delu to pa se dogaja zaradi istega dne zaključil svoj obisk. O tem sta seveda poročala tudi časopisa monarhije v nemškem jeziku so bili Illustrierte Kronen-Zeitung, Neue Slovenec in Slovenski narod.6 Cesar Karel se je ob obiskih fronte dal tudi Freie Presse, Neue Zeitung, Neues Wiener Tagblatt in Neues Wiener ''ljubega miru''. /…/« 1 fotografirati. Velik del fotografij, ki so nastale ob njegovih obiskih soške Journal. Tudi na Slovenskem so časopisi kot so bili Slovenec, Slovenski fronte, sta posnela brata Ludwig in Heinrich Schuhmann.7 Fotografije narod, Domoljub, Ilustrirani glasnik, Tedenske slike, Edinost in v prvih Karla največkrat prikazujejo na železniški postaji, v avtomobilu na poti na Zadnji avstrijski cesar Karel I., dveh letih vojne Gorenjec ter Sava na Gorenjskem postali pomembno fronto, ob odhodu iz vojaškega poveljstva ali pri pregledu vojaških čet. razglednica. (Gorenjski muzej) sredstvo propagande, saj so dosegli velik krog bralcev. Predvsem časopisa Karlovi obiski soške fronte so bili natančno načrtovani. V začetku junija Ilustrirani glasnik in Tedenske slike sta poskušala bralcem približati in nato v drugi polovici avgusta, ko je cesar Karel spet obiskal soško vojno fotografijo in podobe slovenskih vojakov. fronto, so bili slovenski časopisi Slovenec, Slovenski narod, Domoljub V letu 1917 so slovenski časniki nadaljevali s poročanjem o dogajanju in Tedenske slike polni novic o cesarju na soški fronti. Junija 1917 se je na soški fronti na prvih straneh. Do maja 1917 je na soški fronti vladalo cesarju na poti na soško fronto pridružila tudi cesarica Cita. V Ljubljano manjše zatišje, zato so bile v ospredju vojaške novice z drugih front, kjer se je vojskovala avstro-ogrska vojska, časniki pa so v tem času več 4 Slovenski narod, Velika artiljerijska bitka ob Soči. 15. 5. 1917, št. 111, str. 1. 5 Kronika župnije Kropa 1914–1919. Arhiv župnijskega urada v Kropi, 7. 3. 1917, str. 92–93. 1 Delavec, Časopisje in cenzura. 14. 7. 1917, št. 28, str. 2. 6 Slovenec, Cesar Karel pri soški armadi. 19. 5. 1917, št. 114, str. 3; Slovenski narod, Cesar na soški fronti. 19. 5. 2 Cornwall, Mark: The undermining of Austria-Hungary: the battle for hearts and minds. Basingstoke: 1917, št. 114, str. 1. Macmillan, 2000, str. 2. 7 Holzer, Anton: Die andere Front: Fotografie und Propaganda im Ersten Weltkrieg: mit unveröffentlichten 3 Delavec, Časopisje in cenzura. 14. 7. 1917, št. 28, str. 2. Originalaufnahmen aus dem Bildarchiv der Österreichischen Nationalbibliothek. Darmstadt: Primus, 2007, str. 65. 74 75 Zlasti časopis je cesarski par prispel 2. junija in jo zapustil 4. junija. V Ljubljani je Slovenec je vestno cesarica obiskala vojake ranjence v tamkajšnjih bolnišnicah, same soške poročal o Karlovih fronte pa ni obiskala. Najbolj se ji je približala z obiskom Postojne in Trsta. obiskih soške O obisku cesarja in cesarice je obširno pisal tudi kroparski župnik Valentin fronte. ( Slovenec, 4. 6. Oblak: »Cesar in cesarica v Ljubljani, Postojni, Trstu, Pulju itd. 1917, št. 126, str. 1) Da bi se cesar zahvalil hrabrim četam ob Soči, je prišel osebno s svojo ženo cesarico Cito v naše kraje. 2. junija (v soboto) ob 7. uri sta prišla v Ljubljano, cesar se je nato z avtomobilom skozi Ljubljano odpeljal v Trst preko Postojne, Senožeč, Divače in Opčine. V glavnem stanu soške armade Karlovi obiski (v Postojni) je pripel poveljniku soške armade generalu Borojeviću soške fronte so bili natančno pl. Bojna križ Marije Terezije, najvišje avstrijsko vojno odlikovanje. načrtovani. ( Slovenec, Ob cesti, kjer se je cesar vozil, so stale vse čete, ki so se udeležile bojev 24. 8. 1917, št. 193, str. 1) v 10. soški ofenzivi in one, ki ne stoje v trenutku v boju; če kak oddelek ni mogel priti polnoštevilno, je odposlal deputacijo. Cesar je tako rekoč skoro z vsakim možem govoril, ga povpraševal po njegovih osebnih razmerah, kaj je storil v boju, zakaj je bil odlikovan itd. Ko se je cesar pripeljal na Opčine, ga je sprejel tržaški cesarski namestnik, telefonirali so, da pride cesar tudi v Trst, kamor se je peljal z avtomobilom. Zastave so zavihrale, ceste so bile polne občinstva in vojaštva, tako da je šel avtomobil komaj naprej. Krepko so doneli po Trstu Živijo klici v pozdrav cesarju. V cesarjevega namestnika palači ga je pozdravil dvorni svetnik Glanz, nato je obiskal cesar na kratko soprogo cesarjevega namestnika, medtem je občinstvo okrasilo njegov avtomobil z rožami. Vladar je bil ginjen. Potem se je peljal cesar čez Prosek, mimo Miramara preko Komenske planote v Vipavsko dolino, kjer so ga vojaki, tudi ranjenci iz lazaretov pozdravljali. Od Ajdovščine do Ljubljane so bila pota, kjer se je vozil cesar, tako rekoč kar posuta s cvetlicami in travo. Cesar se je večkrat vozil prav počasi, da ga je lahko ljudstvo in vojaštvo videlo. Vedno je hvalil hrabro vojaštvo in dobro ljudstvo. Ob 8. uri zvečer se je vrnil cesar v Ljubljano k svoji soprogi. Cesarica Cita je namreč vstala zjutraj ob 7. uri (bila je sobota) Na propagandnih razglednicah so v Ljubljani. Prva njena pot je bila v stolno cerkev k mizi Gospodovi k sv. zelo poudarjali zavezništvo med obhajilu. Med potjo do stolnice iz južnega kolodvora jo je pozdravljalo Avstro-Ogrsko in Nemčijo. ljudstvo in otroci s cvetlicami v roki in radostnimi Živijo klici. Ker je (Hrani Srečko Rože, Vojaški muzej Tabor Lokev) bil delavni dan, in so ljudje zvedeli za njen prihod šele pred dohodom vlaka, so prihiteli kar v delavnih oblekah, preprosto opravljeni. Tudi cesarica je bila oblečena v navadno obleko modre barve brez lišpa, klobuk brez okraskov. V stolnico se je peljala nenapovedana po Dunajski cesti, Prešernovi ulici, čez Franč. most, Stritarjevi ulici. G. prof. Künigel, ravnatelj državne policije, je prihitel v zakristijo in povedal, da želi njeno Veličanstvo prisostvovati sv. maši in pristopiti k mizi Gospodovi. Stolni vikarij g. Matija Škrbec je pristopil k oltarju. Za cesarico so takoj pripravili klečalnik, ves čas je pobožno brala iz mašne knjižice in z največjo pobožnostjo prejela sv. obhajilo. Ljubljanske žene so prav tik cesarice klečale. Bila je cerkev polna, ker so škof delili novomašnikom Zložljiva postelja s kovčkom, ki jo je na svojih obiskih fronte uporabljal cesar Karel. dijakonat. Ko je vstala cesarica od molitve, jo je ljudstvo kar v cerkvi (Foto Boštjan Gunčar, hrani Srečko Rože, Vojaški muzej Tabor Lokev) pozdravljalo. Ko se je cesarica odpeljala k zajtrku v dvorni vlak, jo 76 77 Cesar Karel na t. i. inšpekciji, 1917. je ljudstvo na vso moč pozdravljalo, branjevke so takoj vse cvetlice cesarica v Trst, kjer je obiskovala bolnišnice; cesar se je pa peljal preko General Svetozar Borojević von Bojna, (ZAL, Enota v Škofji Loki) razprodale. Št. Petra, Matulj v Opatijo, Pulj; ob 3/4 10 sta se sešla s cesarico v Postojni poveljnik 5. armade in cesar Karel I. pri Trnovem opazujeta bojišče. (Goriški muzej) Ob 9. uri po zajtrku sta cesarici izročila v imenu soške armade in ob 11. uri sta se preko Ljubljane pripeljala, kjer sta v dvornem vlaku gen. šef-zdravnik dr. Thoman in podpolkovnik Schnabl krasen šopek, prenočila in se zjutraj (4. 6.) v ponedeljek odpeljala na Dunaj. pozdravili sta jo soproga dež. predsednika grofica Attems in njena Cesarica Cita je že v soboto naročila po svojem pobočniku grofu hčerka ji je izročila krasen šopek. Hunyady naj g. županu sporoči: »Vsemu prebivalstvu izreka Njeno Nato se je odpeljala cesarica obiskovat vojake ranjence, ki jih Veličanstvo zahvalo.« In še posebej je naročila isto dež. predsedniku. je obdarovala z raznimi venci, z molitvijo v maternem jeziku, s Cesar Karel je pa izročil soški armadi po generalu Borojeviću povelje, cigaretami, s svetinjicami itd. Za vsakega je imela prijazno besedo. v katerem se prisrčno zahvaljuje vsej armadi vsakemu vojaku junaku Šla je v garnizijsko bolnico, v Leoninum, v honvedsko bolnišnico. Ko je posebej za izredno hrabrost in vztrajnost v boju in konča: »Božji stopala v voz, prišedši iz Leoninuma, je otročiček stegnil ročici proti blagoslov Vas je spremljal. Molimo k Vsemogočnemu naj nas tudi v cesarici in jo je objel, cesarica ga je zato prisrčno pobožala. bodoče spozna vrednim, da nas milostno ščiti in varuje. Podeli naj nam končni, popolni uspeh!« Popoldne po kosilu ob 3. uri je cesarico pozdravila na Kongresnem trgu ljudska in srednješolska mladina. Iz Zvezde se je peljala cesarica v Lepe besede! Naj jih Bog usliši! Cesar in cesarica zaslužita, da ju ljubimo!«8 bolnico v obrtno šolo, ogledala si je invalidsko šolo. Povsod je kazala Obisk cesarja na soški fronti avgusta 1917 je časopis Slovenec pospremil prisrčno prijaznost. z naslovi »Cesar Karel pri Borojeviću«, »Cesar tolaži ranjence«, »Cesar v Nek oslepeli vojak je izrazil češki, da bi rad kadil. Ko so to cesarici bitki na Krasu« in »Cesar v ognju sovražnih topov«.9 Seveda Karel bojev v pretolmačili, mu ponudi cigarete, in ko je prosil za ogenj, mu takoj ustreže. 11. soški bitki ni videl niti od blizu, saj je obiskal le poveljstvo soške armade, kjer mu je obširno poročal poveljnik armade Borojević. Toda tudi zapisi Ko je v dvornem vlaku zaužila čaj, se je čez 20 minut podala na Grad, vojnih poročevalcev (seveda odobreni s strani propagandnih in cenzurnih kjer se je divila nad krasnim razgledom, pozdravilo jo je gori 2000 laških služb monarhije), da naj bi se cesar zadrževal v neposredni bližini bojev, ujetnikov; nato se je peljala v Tivoli, po Večni poti, peš na Rožnik in ob so pomembno vplivali na javno podobo cesarja kot neustrašnega vrhovnega 8. uri k dvornemu vlaku, kamor se je vrnil tudi cesar iz Trsta. Ob 9. uri poveljnika, ki je svojimi vojaki na fronti in ne daleč na Dunaju. sta šla vnovič na Grad, ob 10. uri pa nazaj na južni kolodvor. V nedeljo (3. 6.) ob 7. uri zjutraj sta se cesar in cesarica odpeljala proti Postojni, kjer sta bila slovesno sprejeta in pri sv. maši. Nato se je peljala 8 Kronika župnije Kropa 1914–1919. Arhiv župnijskega urada v Kropi, 4. 6. 1917, str. 105–108. 9 Slovenec, Cesar Karel na soškem bojišču. 24. 8. 1917, št. 193, str. 1. 78 79 Slovenska časopisa Slovenec in Slovenski narod sta veliko pozornost »/…/ 10. novembra bi se nam bil naš mladi cesar Karol v Furlaniji blizu posvetila tudi Karlovi nezgodi 10. novembra 1917, ko je cesar po umiku kraja Ruda kmalu smrtno ponesrečil, ker je pregoreč in premalo previden. italijanske vojske čez reko Tilment obiskal svoje čete: »Avstrijo bi kmalu V strugi nekega hudournika, ki teče s Sočo vzporedno, ki je bil še pred par doletela težka nesreča. Narastli pritok Soče bi nam kmalu odnesel našega dnevi suh, je cesarjev avto, vsled previsoke vode, obstal. S tovornim priljubljenega, neumorno delavnega monarha. Hvaležni smo Bogu iz celega avtomobilom so ga skušali spraviti ven, še ta je obtičal tam. Telesni lovec srca, da nam ga je obvaroval čilega in zdravega v prospeh Avstrije in njenih Reisenbichler in stražmojster telesne garde Tomek sta skočila v vodo, da dinastiji zvestih narodov. V Ljubljani je bila danes ob 10. uri dopoldne cesarja preneseta čez njo. Že ga neseta, sedaj se pa teles. lovcu jez podre, slovesna zahvalna služba božja z zahvalno pesmijo. V vidni znak veselja, po katerem so cesarja nesli. Vsi padejo v vodo, držeč se drug drugega, da je Bog rešil ljubljenega cesarja iz smrtne nevarnosti, plapolajo po voda jih nese dalje, nato skoči v vodo cesarjev svak princ Feliks Parmski, Ljubljani zastave.« 10 Ko je prečkal hudournik, je njegov avto s spremstvom da reši cesarja, posrečilo se je; vse je zaneslo do vrbe ob bregu struge, obtičal v reki, o čemer je nastal tudi zapis v kroniki župnije Kropa: katere so se držali, dokler niso prinesli drogu in ko ta ni zadostoval, pa dolgega tramu, da je ob tramu splaval na breg najprej cesar in potem še drugi. Vsa rešitev je trajala precej dolgo. 10 Slovenec, Cesar Karel rešen smrtne nevarnosti. 12. 11. 1917, št. 259, str. 2. Hvala Bogu za rešitev našega dobrega cesarja! Dobro srce našega cesarja kažejo besede, ki jih je spregovoril po rešitvi: »Hvala Bogu in Mariji in vam, rešitelji moji za rešitev. Moje življenje in življenje mojih zvestih je viselo na niti. To je pač vojska, ki zahteva marsikaj od nas.« V ljubljanski stolnici in vse ljublj. šole so imele zahvalne božje službe za cesarjevo rešitev. /…/« 11 Leta 1917, ko je propaganda postajala vse bolj izpopolnjena in premišljena, je kot sredstvo propagande vse bolj v ospredje prihajal film. Vojaški tiskovni urad je imel največji vpliv prav na filmsko propagando. S pomočjo filmske industrije je imel urad odlično priložnost oblikovati javno mnenje, saj je imel monopol nad tem, kaj lahko javnost izve in kaj ne. Skrbel je za distribucijo dokumentarnih filmov, ki so poveličevali podobo cesarja Poročila o bojih na soški fronti so morala Karla, avstro-ogrske monarhije in njeno vojaško moč. V zaledju bližnje biti odobrena s strani Vojaškega tiskovnega soške fronte so filme predvajali potujoči frontni ali zaledni stalni vojaški urada. Napisana so morala biti čim bolj kinematografi. Tedenska vojna poročila, ki so jih predvajali kinematografi, jedrnato in splošno, da ne bi razkrila preveč. so zanimiva predvsem zato, ker so bili na njih zajeti posnetki mnogih ( Slovenec, 29. 5. 1917, št. 121, str. 1) slovenskih krajev ob soški fronti in v njenem zaledju, obiski cesarja Karla v Ljubljani in podobno, toda žal se niso ohranila. Reklamni oglas za ogled dokumentarnega propagandnega filma Deseta soška bitka Leta 1917 so v Kinu Central v Ljubljani predvajali naslednje filme o bojih v ljubljanskem Kinu Central. na soški fronti:12 ( Slovenski narod, 30. 6. 1917, št. 147, str. 5) • En dan bitke ob Soči, od 28. do 30. aprila; • Deseta soška bitka, od 29. junija do 3. julija; • Poraz Italijanov ob Soči, od 22. novembra do 9. decembra; • Vhod cesarja v Gorico, 22. november; • Predor v dvanajsti soški bitki pri Tolminu, od 31. decembra 1917 do 3. januarja 1918. 11 Kronika župnije Kropa 1914–1919. Arhiv župnijskega urada v Kropi, 20. 11. 1917, str. 132–133. O nezgodi cesarja Karla je 12 Traven, Janko: Pregled razvoja kinematografije pri Slovencih: do 1918. Ljubljana: Slovenski gledališki najobširneje poročal časopis in filmski muzej, 1992, str. 156. Ohranjeni naj bi bili naslednji filmi, ki prikazujejo dogajanje na soški fronti: Porušena Gorica ( Das zerstörte Görz, Sascha Filmfabrik, 1916; Jugoslovanska kinoteka, Beograd; Slovenski gospodar, Österreichisches Filmarchiv, Dunaj), Boj na Soči ( Die Schlacht am Isonzo, Sascha Filmfabrik, 1917; 15. november 1917. Österreichisches Filmmuseum, Dunaj; Jugoslovanska kinoteka, Beograd) in Osvajanje Gorice ( La presa di Gorizia, 1915–1918; Instituto Luce, Rim). 80 81 Poleti 1917 je nastal tudi dokumentarni film Naš cesar ( Unser Kaiser), ki plačevali: vstopnina je bila med 40 in 50 ga je posnelo podjetje Sascha-Film.13 Film se je pričel na tirolski fronti, se vinarjev, za častnike pa med dvema in nadaljeval na cesarjevem potovanju v različne dele monarhije, ga pokazal štirimi kronami.14 Eden izmed takih vojaških med »podložniki«, ki so ga navdušeno pozdravljali ter ga nato spremljal kinematografov je bil v neposredni bližini na njegovem potovanju na vzhodno in soško fronto. Ta dokumentarni film soške fronte zgrajen 4. februarja 1916, in je upošteval vsa možna pravila propagande in je bil posnet zelo domišljeno. sicer na planini Duplje, ob poti, ki vodi iz Tako Karla pokaže v položaju poveljnika vojske, kako skozi periskop Lepene do Krnskih jezer. Dvorano so zgradili opazuje dogajanje na prvih položajih fronte, ki so bili v resnici precej vojaki 27. domobranskega pehotnega polka, oddaljeni, toda film daje vtis, kot da boji potekajo tik pred cesarjem. v katerem so služili pretežno slovenski To je snemalcu Eduardu Hoeschu uspelo s tehniko prelivanja podob fantje. Gradnje te dvorane se z grenkobo (t. i. Überblendung), saj je gledalec videl juriše vojakov, jarke v prvi spominja tudi Ivan Matičič v svojih bojni črti in opustošeno pokrajino, kar je dajalo vtis, da je tudi sam spominih: »/…/ Vse bi bilo prav na tem cesar sredi bitke. planinskem oddihu, če ne bi bilo vraga v podobi polkovnega adjutanta Paulusa z Posebna oblika informiranja in zabave vojakov na fronti pa je bil mefistovsko brado in smehom. Ta človek vojaški kinematograf (Feldkino). Ponavadi so bili taki kinematografi v je prizadejal moštvu čez mero trpljenja. neposrednem zaledju fronte in so bili grajeni zelo enostavno. Največkrat Kaj je bilo treba na Dupljem tako velike so postavili le preproste lesene nosilce za platno, na katerega je kinodvorane, ki je nudila le malo užitka kinooperater s kinoprojektorjem projiciral film. Ponekod pa so zgradili tistim, ki so vlačili gor deske in tramove tudi večje dvorane, ki so bile poleg kino predstav namenjene različnim iz Lepenje in tja čez Bogatin, prav iz Bohinja. /…/ Paulus je neznansko Notranjost enega izmed vojaških kulturnim dogodkom. V času bojev na soški fronti je obstajala relativno mučil ljudi, mučil jih je do krvi. Če se je kdo zgrudil pod težkim kinematografov. (ZAL, Enota v Škofji Loki) živahna kinematografska dejavnost in razmeroma razvejana mreža bremenom, se je satan zarežal: »Ha, ha, vojna je! Ljudje in živina vojaških kinematografov. Obstajali so tudi številni potujoči kinooperaterji morajo delati, da se ne usmradijo! Počivali bodo po vojni, če kdaj s projektorji, običajno pritrjenimi na vozu, ki so filme projicirali kar na mine!« 15 zidove, prekrite z belimi rjuhami. Vojaki so za obisk kino predstav običajno Omenja se tudi kino v gorenjskem zaledju soške fronte – v Kranjski Gori: »/…/ V januarju 1917 je bil velik sneg, vse je bilo zamedeno, ves promet je bil za 4 mesece zaprt, tudi zimska cesta na Vršič. Da gospodom 13 Holzer, Anton: Die andere Front: Fotografie und Propaganda im Ersten Weltkrieg: mit unveröffentlichten Originalaufnahmen aus dem Bildarchiv der Österreichischen Nationalbibliothek. Darmstadt: Primus, 2007, oficirjem v kraju ni bilo dolg čas, so napravili ljudje v polkovnikovem str. 65–66. oddelku kino v Jurcovem salonu.16 Ta kino je dobro nesel, širil pa ogabno nenravnost, ne le med vojaštvom. /…/« 17 Posebno poglavje v propagandi na soški fronti je nastopilo konec oktobra po preboju pri Kobaridu. Avstro-ogrski obveščevalni viri so predvideli, da je v Italiji politična situacija takšna, da bi lahko prišlo do revolucije, če bi bila nemško-avstro-ogrska ofenziva jeseni uspešna. Na podlagi poročil avstro-ogrskega agenta v Bernu je avstro-ogrsko vrhovno poveljstvo 18. oktobra 1917 pripravilo prve smernice za propagando proti Italiji. Zdaj je bila propaganda usmerjena predvsem na italijanske vojake na prvi frontni črti, sistematično pa naj bi se začela izvrševati po zmagoviti ofenzivi. 27. domobranski pehotni polk je po Tako so avstro-ogrska letala že oktobra 1917 na italijanske položaje prihodu na planino odmetavala ponarejene izvode časopisov Corriere della Sera in Giornale Duplje 19. septembra d'Italia, v katerih je bilo napisano, da se je v Italiji že začela revolucija. 1915 začel z gradnjo številnih objektov. Na fotografiji je 14 Tulimirović, Aljaž: Vojaški kino na slovenskih tleh. V: Na fronti: revija za vojaško zgodovino, november 2014, kinodvorana, ki je bila št. 9, str. 83. namenjena le peščici 15 Matičič, Ivan: Skozi plamene prve svetovne vojne: po neskončni poti s slovenskim planinskim polkom. Ljubljana: Karantanija, 2016, str. 175–176. poveljniškega kadra. 16 Med prvo svetovno vojno je bil Jurcov salon gostilna v Kranjski Gori. (Gorenjski muzej) 17 Černe, Vid: Borovška vas: monografija o Kranjski Gori: prispevek. Kranjska Gora: Turistično društvo, 1992, str. 56. 82 83 Po preboju pri Kobaridu pa je italijanske ujetnike sistematično izpostavljala skrbno pripravljenim manifestom, v katerih je bilo zapisano, da »so nemško-avstro-ogrski vojaki zavzeli njihove utrjene položaje in da se ne borijo proti italijanskemu ljudstvu, temveč proti italijanski izdajalski vladi, ki hoče iz monarhije iztrgati ozemlje, ki avstro-ogrski monarhiji pripada že stoletja.« 18 Avstro-ogrsko vrhovno vojaško poveljstvo je 5. decembra 1917 sprožilo silovito propagandno akcijo, ki je stekla v prvih šestih mesecih leta 1918. Akcija je bila sicer pripravljena skrbno in vzpostavljena je bila premišljena organizacijska struktura, toda v končni fazi je popolnoma propadla. Vzrok za njen propad lahko iščemo v tem, da so se razmere v Italiji po preboju pri Fotografija pove Kobaridu stabilizirale, niti ni prišlo do razkroja italijanske vojske in več kot tisoč besed: avstro-ogrska propaganda je bila bolj usmerjena v slabosti sovražnika zapuščeni konji, kot pa v svoje. Italija svojemu sovražniku v propagandni vojni ni ostala vozovi, trupla, dolžna in ga je pravzaprav premagala z njegovim lastnim orožjem – odvrženo orožje z razširjanem propagandnih letakov, ki so jih italijanska letala odmetavala in vojaška oprema med avstro-ogrske vojake v jarkih. Na tak način italijanske propagande italijanske vojske Avstro-Ogrska ni mogla odgovoriti, saj ni imela zadostnega števila letal ob umiku čez reko in julija 1918 je postalo jasno, da je avstro-ogrska monarhija izgubila Tilment. (Muzej novejše zgodovine Slovenije) tudi to vojno. Uspešna nemško-avstro-ogrska ofenziva proti Italiji je odmevala tudi na napredek ofenzive je fotografom ponujal vedno nove motive. Slovenskem. 25. oktobra 1917 so bili avstro-ogrski in seveda z njimi tudi Fotografirali so sledi zmage, ki je prinesla uničenje, natančno so vodilni slovenski časopisi polni vesti o uspešnem začetku ofenzive proti dokumentirali potek zmagovite bitke, vedno znova so fotografirali Italijanom. Časopisa Slovenec in Slovenski narod sta ofenzivo bralcem umikajoče kolone vojakov in vojaško opremo, ki je bila odvržena ob predstavljala zlasti s pomočjo avstrijskih in italijanskih uradnih poročil: cesti. Za nobeno bitko na vzhodni ali južni fronti ni ostalo toliko »Dunaj, 24. oktobra. Uradno: Na celi jugozahodni bojni črti se je boj fotografij kot za 12. soško bitko. izdatno pomnožil. Pri Bovcu, pri Tolminu in v severnem deIu Banjške Zanimivo pa je, da cenzura pri fotografijah iz 12. soške bitke ni bila planote je vdrla po mogočni pripravi s topovi avstrijska in nemška več tako stroga kot pri objavah fotografij iz prejšnjih soških bitk. Ni pehota v italijanske črte.« 19 Vojaška poročila v slovenskih časopisih v cenzurirala posnetkov mrtvih italijanskih in avstro-ogrskih vojakov in zadnjem tednu oktobra in v novembru poročajo o italijanskih ujetnikih, podobe vojne so postajale vse bolj pretresljive. S pomočjo necenzuriranih večinoma povzemajo poročila drugih časopisov in uradnih virov fotografij je avstro-ogrska propaganda konec oktobra in v začetku ter na kratko opisujejo tudi dogajanje v preteklih enajstih soških novembra postajala vse bolj brutalna in neposredna: Avstrija je ofenzivah. Večkrat so se v nekaterih slovenskih časopisih ob poročanju bila preprosto imperij brez kakovosti. Kako so Italijani videli avstro- o napredovanju ofenzive pojavljale bele lise, saj je cenzura še vedno ogrskega nasprotnika veliko povedo naslednje besede: »Čeprav so Prve vesti o začetku nemško-avstro-ogrske odločala, kaj javnost lahko izve. Nasploh so časopisi veliko pozornosti bili vojaki napadeni, so se borili tako zaradi discipline kot zaradi ofenzive proti Italiji so vodilni slovenski namenjali Gorici kot simbolni točki spopada. V dneh, ko so avstro-ogrski časopisi bralcem sporočili že 25. oktobra 1917. samoohranitvenega instinkta. Propaganda sovraštva proti Italijanom vojaki zopet osvojili Gorico, je cesar Karel obiskal tudi Ljubljano. je vsiljiva in neutrudna. Izkušnje nas učijo, da se taisti Slovani, ki se ( Slovenski narod, 25. 10. 1917, št. 245, str. 1) Od konca oktobra so časopisi na naslovnicah poročali o preboju fronte, na drugih frontah množično vdajajo, na naši fronti borijo še posebno umiku italijanskih vojakov do reke Tilment in še naprej do Piave, trdovratno.« 20 o beguncih z Goriškega in možnostih za njihovo vrnitev domov. Po 12. soški bitki so podobe vojne postajale Do sredine novembra 1917 so novice o zmagi pri Kobaridu izginile vse bolj pretresljive. (Muzej novejše zgodovine Slovenije) s časopisnih strani. Nemško-avstro-ogrske ofenzive proti Italiji niso spremljali samo časopisi, temveč je bila dokumentirana tudi v fotografijah. Hiter 18 Cornwall, Mark: The undermining of Austria-Hungary: the battle for hearts and minds. Basingstoke: 20 Thanner, Wilfried: Analyse des Stellungskrieges am Isonzo von 1915-1917 Darstellung der Eskalation des Macmillan, 2000, str. 81. Waffeneinsatzes an der Isonzofront am Beispiel einer Division, doktorska disertacija. Universität Wien, 19 Slovenec, Ofenziva proti Italiji. 25. 10. 1917, št. 245, str. 1. 2009, str. 185. 84 85 Januarja je Nemčija razglasila brezpogojno podmorniško vojno in aprila so v vojno na strani antante vstopile Združene države Amerike. V Petrogradu je izbruhnila februarska revolucija in car Nikolaj II. je moral »Kakšno vreme in odstopiti. Do poletja ruske fronte praktično ni bilo več, kar je Avstro- leto se napoveduje? Leto 1917 Ogrski in Nemčiji omogočilo, da sta enote z ruske fronte lahko uporabili drugje, tudi na soški fronti. Avstro-ogrski vojaki so bili prepričani, da Vsakršno upanje bo vlažno, mrzlo in neprijazno. nasprotna stran še pred zimo načrtuje novo bitko. Toda vreme se je Pomlad bo celo do majnika mrzla in proti koncu leta 1916 močno poslabšalo, Kras sta zajela burja in močno v skorajšnji mir deževje. Vsakodnevna negotovost je izredno slabo vplivala na duševno in mokra. Poletje izprva hladno, pozneje telesno počutje vojakov. Moralo in počutje branilcev so nekoliko dvignile le je izginilo: nove okrepitve. slede mnogi nalivi, proti koncu zelo vroče. Zimski čas sta avstro-ogrska in italijanska vojska izkoristili za temeljite Jesen bo zelo mokra. Zima mrzla, leto 1917 priprave na nadaljevanje bojev na soški fronti. Vendar tudi to zimo orožje pade mnogo snega, proti koncu veterna. ni popolnoma mirovalo. Dejavno je bilo zlasti italijansko topništvo, na na soški fronti obeh straneh so utrjevali svoje položaje in enote dopolnjevali z novimi Tako domneva stoletni koledar, vojaki. Avstro-Ogrska je svojo 5. armado okrepila s tremi divizijami in a v resnici ne ve dvajsetimi topniškimi baterijami, čeprav se je zaradi precejšnjih izgub, ki jih je utrpela leta 1916, že začela kazati kriza v dopolnjevanju moštva. nič naprej.« 1 Od začetka leta 1917 se je na Gorenjskem močno povečalo število avstro- ogrskih vojakov, ki so čakali, da jih bodo iz zaledja poslali na fronto. Marca je bilo v Žabnici in njeni okolici po hišah nastanjenih okrog 2.000 vojakov, aprila v okolici Škofje Loke celo do 10.000 vojakov! Župnik v Kropi Valentin Oblak je januarja 1917 zapisal: »/…/ Vojaki! Nič posebnega. Vojaštva je po Kranjskem povsod prav veliko. V Podnartu in na Prezrenjah ga je par Dogodki v letu 1917 so usodno vplivali na okoliščine, v katerih se je tisoč. Pa ne, da bo v kratkem ofenziva zoper Laha? Govori se že dolgo o novembra 1918 vojna končala. 21. novembra 1916 je umrl avstrijski cesar tem, vemo, da se dobro pripravlja na obeh straneh; mi upamo, mi želimo Franc Jožef I. in nasledil ga je njegov pranečak Karel I. Novi avstrijski ofenzivo zoper Laha vsak dan. Laha iz Krasa in lepe solnčne Goriške, cesar si je prizadeval, da bi čimprej dosegel mir, vendar je s svojimi potem pa časten mir! To upamo, to želimo v Novem letu. Bog pomagaj. neposrečenimi potezami le spodbujal nacionalizem manjših narodov Bog daj! /…/« 3 Avstro-ogrski vojaki so bili nastanjeni tudi v župniji Križe Avstro-Ogrske in tako ustvaril osnovo za razpad monarhije že pred njeno (Zgornje in Spodnje Veterno ter Novaki), tri mesece pa so se tu zadrževali dejansko kapitulacijo. K čimprejšnjemu koncu vojne je odločno pozival tudi nemški vojaki: »/… / V Križ je popoldne ob 6. prišla stotnija 98. tudi papež Benedikt XV., ki se je 1. avgusta 1917 s pismom obrnil na pešpolka. Čehi so, pojoč z muziko so primarširali. Od Benka do lurškega voditelje vojskujočih se držav. Papež je v zadnjem odstavku svojega znamenja so stali in prepevali. Harmonika je spremljala petje. Slovan je mirovnega pisma zapisal tudi: »/…/ Izročajoč Vam noto, Vam, ki vodite v živahen. Ogri in Rumuni so bili pa mrtvi ljudje. /… /« 4 tem tragičnem času usodo vojujočih se narodov, Nas navdaja osrečujoče upanje, da bo sprejeta in da doživimo konec strahovite vojne, ki postaja Med avstro-ogrskimi vojaki, ki so branili soško fronto, je bilo zelo malo vedno bolj in bolj nepotrebno klanje. Saj priznava ves svet, da je bojna prekaljenih borcev iz bojev na Krasu in iz Alp. Leta 1917 so na bojišča čast neomadeževana tako na eni kakor tudi na drugi strani. Naj bo prve svetovne vojne poleg komaj polnoletnih fantov vpoklicali tudi že torej uslišana naša prošnja, sprejmite očetovski poziv, ki ga razglašamo sedemnajstletnike in tudi soška fronta v tem ni bila izjema. Takrat so imenom božjega Zveličarja, kneza miru. Mislite na Svojo veliko se na soški fronti bojevali tudi rekonvalescenti, invalidi, bolniki in ljudje, odgovornost pred Bogom in ljudmi! Od Vaših sklepov sta odvisna mir ki ne bi smeli biti niti v črni vojski. Zaradi težav pri oskrbovanju enot Svetozar Borojević von Bojna, prvi in Franz Conrad von Hötzendorf, in veselje mladih ljudi, z eno besedo sreča narodov; Vaša brezpogojna na fronti so bili vojaki slabo hranjeni in oblečeni. Pri skromni prehrani edini nenemški maršal v vrhovni poveljnik generalštaba dolžnost je, da ji ustvarite to dobroto. /…/« 2 Njegovo pismo takrat ni vojakov so sicer uvedli nekaj sprememb, ki pa niso bistveno pripomogle avstro-ogrskih oboroženih silah. avstro-ogrskih oboroženih sil ( Tolminsko mostišče I, 2005, str. 24) bilo dobro sprejeto, še zlasti ne pri Angležih in Francozih, medtem ko so k boljši prehrani ali omejitvi lakote med vojaštvom. Januarja 1917 je do februarja 1917, razglednica. ga Italijani napačno interpretirali kot obrambo tistih, ki so se takrat že Avstro-Ogrska z odlokom Službe za nastanitev vojakov pri poveljstvu (Goriški muzej) približevali porazu. 1 Koledar družbe sv. Mohorja za leto 1917, str. 15. 3 Kronika župnije Kropa 1914–1919. Arhiv župnijskega urada v Kropi, 5. 1. 1917, str. 84–85. 2 Slovenec, Papeževa mirovna nota vojujočim se državam. 20. 8. 1917, št. 189, str. 1. 4 Kronika župnije Križe. Nadškofijski arhiv Ljubljana, 7. 5. 1917, str. 26. 86 87 5. armade5 zakonsko določila, koliko prehrane in drugih življenjskih svojega vojaka. Čeprav so pošiljke v predzadnjem letu vojne postajale vse potrebščin je potrebno zagotoviti vojakom na bojišču. Dnevno naj bi manj bogate, saj je hrane primanjkovalo tudi domačim, so marsikateremu se vojakom na bojišču namenilo naslednjo preskrbo: vojaku olajšale hudo lakoto. • dve pločevinki kave, vsaka 36 gramov; Uniforme so bile izdelane iz koprivinih vlaken, čevlji so imeli namesto • 300 gramov svežega govejega mesa in 100 gramov ostalega usnjenih podplatov lesene, primanjkovalo je spodnjega perila. Na drugi govejega mesa (zato je bilo potrebno zagotoviti zelenjavo ali strani pa je Avstro-Ogrski med vojno uspelo izdelati nekoliko večje druge izdelke); količine orožja in streliva: »Vojska na fronti kljub vsemu uspeva iz • 100 gramov zelenjave, ob tem je vojak na teden prejel zaledja izvleči toliko vojnega materiala kot še nikoli doslej. Nič ni 150 gramov kislega zelja; hujšega kot stalno nadomeščati manjkajoče orožje z vročo krvjo. Soški • 30 gramov soli in 0,5 gramov popra; borec se je navadil na misel, da se, kar zadeva oborožitev, ne bo nikoli • 20 gramov maščobe, od tega polovica kot maslo; niti približno izenačil z nasprotnikom; vendar je dosedanja silna • 20 gramov jušne zelenjave; razlika usodno vplivala na duševno stanje ljudi, ki so iz meseca v mesec • 5 kosov čebule ali česna; trpeli pomanjkanje in bili v podrejenem položaju kar zadeva topove, • 2 centilitra kisa; mitraljeze, minomete in strelivo. Zdaj se jim zdi pravi čudež, da to • 700 gramov svežega kruha ali 400 gramov prepečenca; orožje prihaja v nenehno naraščajočih količinah.«6 • pijača, in sicer četrt litra vina; Bojevanje na soški fronti je bilo zaradi specifičnosti terena izredno • 36 gramov tobaka za kajenje ali 10 cigaret; težavno, še zlasti zahteven pa je bil teren na Krasu. Tu je bilo prisotno • 100 gramov posušenega sadja (ali marmelade); hudo pomanjkanje vode. Primanjkovalo ni le pitne vode, temveč je njeno • 125 gramov sladkorja tedensko na vojaka; pomanjkanje predstavljalo velike težave pri higieni vojakov in v medicinski • 1,5 grama čaja in 25 gramov sladkorja dnevno na vojaka; oskrbi. Prav tako je bilo problematično pokopavanja padlih, saj je bil kraški • 3 centilitre ruma; teren izrazito kamnit. Umrle vojake so lahko le pokrili s kamenjem. Tak • 25 gramov slanine in 5 gramov sira dnevno na vojaka način pokopa je bil zelo nehigieničen, saj se je zaradi razpadanja trupel v prvi bojni črti. širil grozovit smrad, poleg tega pa je silovito topniško obstreljevanje Poleg preskrbe s hrano in z drugimi živili so natančno določili tudi veliko grobov tudi na novo razkrilo. Tako so trupla padlih vojakov pogosto preskrbo s tobačnimi izdelki. Vsak častnik avstro-ogrske vojske je na ležala kar na bojišču, kar je povzročalo različne bolezni in epidemije. dan prejel pet cigar ali 25 cigaret; če častniki predpisane količine niso Vojaški vsakdanjik na soški fronti je bil enoličen: pičla hrana, komaj kaj izkoristili, je bil presežek namenjen podčastnikom. Avstro-ogrska vojska vode, pomanjkanje higiene in izmena vojakov. Poleg tega so morali biti je na bojišču prejemala naslednje vrste tobačnih izdelkov: vojaki vseskozi pripravljeni za boj, kar je pogosto vodilo k temu, da tudi • častniki so prejemali cigare in cigarete srednje vrste; za cigare eno leto niso mogli na dopust. so plačali 20 vinarjev, za cigarete pa sedem vinarjev. General Franz Conrad von Hötzendorf, ki je bil do februarja 1917 vrhovni Možna je bila tudi menjava 25 gramov tobaka za 25 cigaret; poveljnik generalštaba avstro-ogrskih oboroženih sil, je ocenil, da • navadni vojaki so dnevno prejeli 10 cigaret; za cigareto so morali balkanska in ruska fronta trenutno za centralne sile ne predstavljata plačati 1,5 vinarja. Prejemali pa so tudi tobak za cigarete – večje nevarnosti in da je zato vse napade potrebno usmeriti na končni 20 gramov za štiri dni. obračun z Italijo, še preden ta začne novo bitko na Soči. Načrtoval je skupno nemško ofenzivo na Soči in iz Južne Tirolske, vendar je po njegovi Osebni predmeti avstro-ogrskega vojaka: Predvsem v letu 1917 se je preskrba vojske vidno poslabševala. Vse več je zamenjavi načrt utonil v pozabo. Pred začetkom novih bojev na soški Vojni oskrbovalni urad je leta 1917 prebivalce denarnica, pipa, priprava za zvijanje bilo težav s transportom in preobremenjeno opremo za pripravo hrane, fronti spomladi 1917 je maršal Paul von Hindenburg prevzel funkcijo v zaledju soške fronte z različnimi akciji papirnatih lističev za kajenje, čopič za britje, saj je ni bilo mogoče zamenjati, ker je primanjkovalo tako surovin kot vrhovnega poveljnika vseh centralnih sil na skupnih frontah. pozival, naj darujejo spodnje perilo ali oblačila britev, škarje in komplet igel za šivanje. delovne sile. Glavna prehrana vojakov je bila pogosto posušena zelenjava, Von Hötzendorf je bil povišan v maršala in bil imenovan za poveljnika za avstro-ogrske vojake. (ZAL, Enota za Gorenjsko Kranj) (Foto Boštjan Gunčar, hrani Srečko Rože, Vojaški muzej Tabor Lokev) ukinili so dodatke kot so bili slanina, kava in čaj ter jih nadomestili s tremi enot na Tirolskem in Koroškem, na mestu vrhovnega poveljnika desetinkami ruma in nekaj sladkorja na dan. Decembra 1917 je bilo težko generalštaba avstro-ogrskih oboroženih sil ga je nadomestil dobiti celo konzerve. Vojaki so pogosto kradli hrano tako iz vojaških zalog generalpolkovnik Arthur Arz von Straußenburg. kot tudi od civilistov in celo drugim vojakom. Zelo pomembne so bile pošiljke od doma, saj so predstavljale materialni dokaz skrbi domačih za Von Hötzendorf se s poveljnikom 5. armade maršalom Svetozarjem Borojevićem von Bojno ni strinjal o oceni ciljev naslednje italijanske 5 Thanner, Wilfried: Analyse des Stellungskrieges am Isonzo von 1915-1917: Darstellung der Eskalation des Waffeneinsatzes an der Isonzofront am Beispiel einer Division, doktorska disertacija. Universität Wien, 2009, str. 174–175. 6 Galić, Lovro; Marušič, Branko: Tolminsko mostišče I, prvi del. Tolmin: Tolminski muzej, 2005, str. 119. 88 89 Za gradnjo vojaških objektov v Krnskem ofenzive. Borojević je bil mnenja, da bi z napadi morali nadaljevati na fronti. Italijanska armada pa je še pred začetkom 10. soške bitke prejela Zamaskirana cesta v Starem selu pri pogorju je bilo po strmih poteh potrebno Krasu do Solkana, medtem ko je von Hötzendorf predvideval, da bi izdatno vojaško pomoč zaveznikov. Kobaridu. (Muzej novejše zgodovine Slovenije) prenesti veliko gradbenega materiala: Italijani napade lahko razširili tudi na območje Plave-Tolmin, s ciljem Medtem ko so bili avstro-ogrski položaji na Krasu in v Vipavski dolini prenašanje tramov med Komno in uničenja tolminskega mostišča, kar bi jim omogočilo končni napad na Krnskimi jezeri. (Muzej novejše zgodovine Slovenije) razmeroma dobro utrjeni, med Plavami in tolminskim mostiščem ni Gorico, v Vipavsko dolino in na Kras. Zaključni boji na soški fronti so nato bilo niti navadne jarkovne črte z žičnimi ovirami, temveč so bila tu le res pokazali, da je imel von Hötzendorf prav. posamična oporišča. Za utrjevanje teh položajev ni bilo ne finančnih Na začetku maja 1917, pred 10. soško bitko, je imela 5. armada na sredstev in ne ljudi, ki bi jih zasedli. Cadorna je uvidel slabosti avstro- razpolago 215 bataljonov,7 1.700 mitraljezov, 1.325 topov in nekaj 100 ogrske obrambe na teh položajih, zaradi česar so Italijani s topovi močno minometov. Na Krasu sta bila za avstro-ogrsko obrambo ključnega okrepili Korado in Kambreško, ki so lahko obstreljevali položaje branilcev pomena Veliki vrh (kota 464) na severnem delu kraške planote in Grmada na levem bregu Soče, globoko na Banjški planoti. Italijani so imeli v prvih na južnem delu. Zlasti močno utrjena je bila Grmada, kjer so namestili mesecih leta 1917 na razpolago 830 bataljonov, zlasti pa so povečali štirideset opazovalnic, ki so lahko kljubovale italijanskemu topniškemu število topov in mitraljezov. V letu 1917 je v Italiji za vojne potrebe delalo ognju. Iz opazovalnic so imeli pregled proti zahodu in vzpostavili so dobro kar 1.800 podjetij z več kot 600.000 delavci. telefonsko povezavo s topniškimi baterijami. Italijani so zavzete položaje ob Soči dobro utrdili še pred nadaljevanjem Italijani so se že sredi decembra 1916 v Chantillyju in nato januarja 1917 v bojev maja 1917. Sabotin nad desnim bregom Soče je postal mogočna Rimu z zavezniki dogovarjali o skupnih akcijah, ki bi zlomile odpor Avstro- trdnjava, pomembna za italijanske napade proti Sveti Gori in Škabrijelu. Ogrske. Angleški ministrski predsednik David Lloyd George je januarja 1917 Za topove večjega kalibra so utrdili tudi Sveti Mihael, s katerega so lahko predlagal skupno angleško-francosko-italijansko ofenzivo čez Julijske Alpe obstreljevali Grmado in Fajtji hrib. Veliko število topniških baterij so namestili proti Ljubljani in Dunaju. Vrhovni poveljnik italijanske vojske maršal Luigi na območju Cotičev in na grebenu proti Debeli Griži ter na položajih po Cadorna je bil sicer mnenja, da bi že s prodorom na črti Triglav-Snežnik celotnem Doberdobskem Krasu. Nad avstro-ogrskimi obrambnimi položaji in lahko ogrozili Avstro-Ogrsko, vendar bi za to akcijo potrebovali izdatno tudi nad zaledjem so pogosto krožila italijanska letala, ki so napovedovala pomoč antante. Do skupnega dogovora med zavezniki sicer ni prišlo, so novo ofenzivo. Njihova naloga je bila odkriti, kje so rezervne enote se pa Francozi odločili, da se aprila 1917 na zahodni fronti začne splošna branilcev, usmerjala pa so tudi ogenj italijanskih težkih topov. ofenziva, s čimer bi preprečili nemškim enotam sodelovanje na jugovzhodni Spomladi 1917 so si na srednji Soči nasproti stale avstro-ogrska 5. armada in italijanske 2. in 3. armada ter armada Goriške cone. 5. armada pod 7 Bataljon je bil sestavljen iz treh ali štirih stotnij pehote, vsaka stotnija je štela okrog 250 vojakov. 90 91 27. domobranski pehotni polk na soški fronti. poveljstvom Borojevića je bila razporejena od Krnskega masiva do odločilnimi boji v zadnjem letu vojne pa je bilo vprašanje, katera stran je Pogled proti Krnu in Batognici. (Muzej novejše zgodovine Slovenije, original hrani Klemen Zupančič) Jadranskega morja. 2. armada pod poveljstvom Settimija Piacentinija, (Muzej novejše zgodovine Slovenije) bolje pripravljena na še eno uničujočo bitko, ki bi utegnila odločiti prvo 3. armada pod poveljstvom vojvode Amadea D'Aoste in armada Goriške svetovno vojno. cone pod poveljstvom generala Luigija Capella so bile razporejene od Toda veselje ob zlomu soške fronte je dobivalo vse bolj grenak priokus. Ročinja do Mirna na Vipavi. Lakota, za katero prej v Posočju skoraj niso vedeli, je postajala iz dneva Težišče bojev na soški fronti se je v letu 1917 preneslo na srednjo Sočo, v dan hujša. Čeprav so Italijani po umiku za seboj pustili polna skladišča kjer so se do konca četrtega leta vojne odvile 10. in 11. soška bitka ter za hrane in opreme, ljudje niso smeli do njih. Kot vojni plen je vse pripadlo preboj fronte odločilna 12. bitka, t. i. čudež pri Kobaridu. Avstro-ogrska nemški in avstro-ogrski vojski. Stare zaloge hrane so kmalu pošle, tudi obrambna črta je v tem času potekala od Vrtojbe po nižavju do reke zaradi rekvizicij, polja so bila zaradi bombardiranja v veliki meri uničena, Vipave, vzhodno od Bilj, proti Ozrenju, od tam na Veliki vrh, vzhodno od hrane pa ni bilo mogoče ne pridelati in ne kupiti, saj se tudi v trgovinah Fajtjega hriba in dalje proti Kostanjevici, Koritom, zahodno od tam proti ni dalo dobiti ničesar. Kmalu po zlomu soške fronte so se na svoje domove Hudemu Logu in naprej na koto 208, ki je bila prizorišče najhujših bojev.8 začeli vračati begunci. Tam, kjer so bili pred vojno njihovi domovi, so Tam so obrambno linijo pred nadaljevanjem bojev temeljito utrdili s mnogi našli le kupe kamenja. Skoraj vsaka izmed družin beguncev je sistemom kavern, zaklonov, jarkov in ovir. čakala na vrnitev katerega od svojih članov. Toda možje in fantje so Po zlomu soške fronte 28. oktobra 1917 in po množičnem umiku morali na vrnitev domov počakati še eno leto po preboju na Soči. Veliko italijanske vojske preko reke Tilment se je fronta premaknila na reko pa je bilo tistih, ki svojega doma niso videli nikdar več. Piavo. Italijani so tu vzpostavili obrambno črto, ki se od začetka Že leta 1917 so zaradi pomanjkanja vojakov decembra 1917, ko so avstro-ogrske enote ustavile napade, ni več na soško fronto vse bolj pošiljali tudi spreminjala. Z ustalitvijo fronte na reki Piavi je Avstro-Ogrska le za eno črnovojnike. (ZAL, Enota za Gorenjsko Kranj) leto odložila svoj poraz v prvi svetovni vojni. Bistvenega pomena pred 8 Klavora, Vasja: Fajtji hrib: bojišče na Komenskem Krasu 1916–1917. Celovec: Mohorjeva, 2014, str. 192. 92 93 19. aprila 1917 je maršal Luigi Cadorna izdal zadnje ukaze za Tako krvave, novo italijansko ofenzivo. Območje napada v 10. soški bitki je razširil na skupno dolžino skoraj 50 kilometrov, od Avč na severu do Jadranskega ljute borbe še ni bilo: morja na jugu. Okrepljena 2. armada naj bi napadla severno od Gorice. Enote Goriške cone naj bi zasedle obrambno črto na gorskem grebenu na 10. soška bitka levem bregu Soče od Gorice do Plav in hkrati napadle vzhodno od Gorice ter odprle pot v Vipavsko dolino. 3. armada naj bi prebila avstro-ogrske od 12. maja obrambne položaje na osrednjem delu Komenskega Krasa in od tam prodrla proti Komnu in Trstu, svoj napad pa naj bi na jugu usmerila tudi do 5. junija 1917 proti utrjeni Grmadi, ki je zapirala pot proti Trstu. V prvih majskih dneh so prebežniki iz italijanskih enot omenjali predvideno glavno smer napada, ki naj bi potekala med tolminskim mostiščem in Plavami. In čeprav so tudi avstro-ogrska izvidniška letala opazila zbiranje številnih italijanskih enot na območju zahodno od Korade in za Kolovratom, je Borojević pravilno predvidel, da bo glavni italijanski napad usmerjen le proti Grmadi na je zavzeti Kuk, Zagoro in Vodice ter razširiti mostišče pri Plavah. O Avstro-ogrsko obstreljevanje italijanskih južnem delu bojišča. dogajanju 14. maja na tem delu fronte je poročal tudi časopis Slovenec: položajev na Krasu med 10. soško bitko. Avstro-ogrski obrambni položaji od Doblarja do Solkana so bili razporejeni v (Goriški muzej) »/.../ Na goriški fronti »Iz vojnega tiskovnega stana se poroča: Kakor je bilo po dogodkih treh obrambnih črtah,2 toda ovire iz bodeče žice nikjer niso bile globlje od zadnjih dni pričakovati, se je 14. maj razvil v veliki bojni dan, ki je šestih metrov, kavern in zaklonišč je bilo zelo malo. Posebej pomanjkljivo se na obeh straneh vsled izredne hrabrosti in vztrajnosti naših čet vseh vrst sijajno uspel. sta bili zgrajeni druga in tretja obrambna črta, saj zaklonov in posadk skoraj Od previdno tipajočega zastreIjevanja do najsilnejšega bobnečega ni bilo. Italijanski daljnometni topovi kalibra 149 mm so bili usmerjeni v dva strašno pripravljajo ognja se je povspela artiljerijska priprava ter priprava z metalci min je temeljna cilja: proti Fajtjemu hribu oziroma Velikemu vrhu in proti Grmadi. za pomladansko vojsko. trajala tri dni, da bi pripravila naše postojanke zrele za napad. Včeraj opoldne se je nato na celi fronti pričel pehotni naval. Italijani so v gostih Po 7. maju je italijansko topništvo začelo obstreljevati avstro-ogrske Baje je prišlo 1 milijon vrstah ponovno napadali naše postojanke. Tudi ponoči se je neprestano položaje med Tolminom in Plavami. Okrog 2.500 topov in več kot 1.000 val za valom njihovega napada valil proti našim jarkom. Vsi napadi, minometov3 je začelo obstreljevati položaje branilcev na fronti in v Francozov na pomoč kakor obupno tudi so bili vodeni, so se zrušili z najtežjimi izgubami za zaledju, tudi do petnajst kilometrov za frontno črto. Avstro-ogrsko Lahom, da bi ja vzeli sovražnika. Središče bojev je bilo: prostor pri Plaveh, Sv. Gora in hrib Sv. topništvo je tudi pričelo z obstreljevanjem italijanskih položajev, nato pa Gabrijela, višine vzhodno od Gorice, kakor tudi prostor med Špacapani je 10. in 11. maja zavladal navidezen mir. Toda dvomov 12. maja ni bilo Trst in vdrli tudi k nam in Kostanjevico in pri Hudemlogu. Večina napadov je bila ali že v kali z več, saj je italijansko topništvo že pred svitom začelo silovito obstreljevati na Kranjsko. našim uničevalnim ognjem zadušena, ali pa so se zrušili pred ognjem avstro-ogrske položaje od Tolmina do morja: »/…/ Velika je ta nesreča sten, katere je napravila naša artiljerija v zvezi s strojnimi puškami in za nas. Ker od četrtka na petek (od 10. 5.–) traja najstrašnejša 10. laška Vse to se pripoveduje. pehote pred našimi postojankami. Kjer se je posameznim sovražnim ofenziva na Goriškem, strašni so boji od Tolmina do morja kakor še Bojimo se. /.../« 1 skupinam posrečilo prodreti skozi to steno, so bile s hitrim in junaškim nikoli! Naj pomaga Bog, da naši vzdrže še ta naval sovražnika, kakor še protinapadom in v boju z ročnimi granatami vržene zopet nazaj.« 5 Zaradi vselej do sedaj. Marija prosi za nas! /…/« 4 Bobnenje topov se je slišalo velikih izgub in izčrpanosti vojakov je Capello 20. maja ustavil vse napade. globoko v notranjost Italije in Avstro-Ogrske. Capello je načrtoval, da bo po uspešnih napadih na goriškem delu fronte 14. maja dopoldne je italijanska pehota napadla pri Gorici. Enote Goriške lahko že 18. maja težišče svojih napadov prenesel na glavni del fronte, cone so imele za cilj osvojitev gorskega grebena od Kobilnika, Kuka in na Komenski Kras. Toda zaradi slabega vremena se je italijanski napad Vodic do Svete Gore ter prodreti v Čepovansko dolino in na Trnovsko začel 23. maja. Glavni italijanski cilj 10. soške bitke je bila zasedba Trsta, planoto. 14. maja so Italijani nepričakovano zasedli Sveto Goro in jo zaradi saj je vključeval tudi zasedbo dveh najmočnejših in tudi zadnjih branikov neodločnosti tudi hitro spet izgubili. Po hudih bojih je večkrat menjala na Krasu – Fajtjega hriba in Grmade. 3. armada je pod vodstvom vojvode gospodarja, a na koncu je ostala v rokah branilcev. Podobno neuspešni D'Aosta napadla z 260 bataljoni, z morja pa so ji bile v podporo ladje s so bili Italijani tudi na odseku med Sveto Goro in Škabrijelom ter pri topovi velikega kalibra. Napad kljub silovitemu obstreljevanju vseh Sveti Katarini in Svetem Marku nad Šempetrom. Uspelo pa jim avstro-ogrskih obrambnih položajev ni bil pretirano uspešen. Na severnem delu planote so bili vsi juriši krvavo ustavljeni že pred ovirami 1 Kronika župnije Kropa 1914–1919. Arhiv župnijskega urada v Kropi, 8. 2. 1917, str. 89. 2 Galić, Lovro; Marušič, Branko: Tolminsko mostišče I, prvi del. Tolmin: Tolminski muzej, 2005, str. 126 3 Klavora, Vasja: Fajtji hrib: bojišče na Komenskem Krasu 1916–1917. Celovec: Mohorjeva, 2014, str. 248. 4 Kronika župnije Kropa 1914–1919. Arhiv župnijskega urada v Kropi, 15. 5. 1917, str. 102–103. 5 Slovenec, Orjaška borba na Goriškem. Prvi laški sunki odbiti. 16. 5. 1917, št. 112, str. 1. 94 95 Italijansko obstreljevanje in le poredkoma je prihajalo do boja mož na moža.6 Italijanski napadalci približno ob 4. popoldne, se je pričel tudi na Sv. Goro italijanski napad Grmade v času 10. soške bitke. so bili uspešnejši na južnem delu od Hudega loga do morja, saj so se v globokih masah. V šestih ali sedmih valih so jurišali njihovi bataljoni (Goriški muzej) prebili pri Jamljah in dosegli planoti Fornace in Flondar na zahodnih na naše jarke, ki so bili vsled bobnajočega ognja popolnoma razbiti. Pri obronkih Grmade. samostanu se je posrečilo posameznim oddelkom sovražnika, da so vdrli 24. in 25. maja so na vsem delu kraškega bojišča potekali hudi boji. v naše črte, ali že je pridrvel naš protisunek, ki jih je zopet vrgel nazaj. Na odseku od Fajtjega hriba, Kostanjevice, do Sela in Štivana so se Italijanske rezerve, ki so hotele zajeti umikajoče se jurišajoče čete, je nenehno vrstili italijanski napadi in protinapadi branilcev. 25. maja potegnilo s seboj nazaj se valeče plimovanje. so Italijani napadli Grmado, ki je bila izjemnega pomena za obrambo V najljutejšem učinkovitem ognju naše artiljerije je bežala velika masa Trsta, toda niso je osvojili. O poteku bojev na soški fronti je poročal v popolnem neredu po strmih pobočjih Sv. Gore do Soče. /…/ Glavni tudi časopis Slovenski narod. Tako kot Slovenec je objavljal avstrijska napori Italijanov na včerajšnji bojni dan pa so bili naperjeni na Kraško in italijanska uradna poročila. O bojih 24. maja lahko iz objave v visoko planoto. Tam so bile že od zgodnjega jutra vse naše pozicije Pogled iz avstro-ogrskega strelskega Slovenskem narodu ugotovimo, da se avstrijsko in italijansko uradno in prostori za njimi v najsilnejšem bobnajočem ognju. Že proti 11. uri rova na prvi bojni črti na Krasu. poročilo o istih dogodkih v marsičem razlikujeta. V avstrijskem uradnem dopoldne se je izvršil prvi infanterijski napad z močnimi četami (Muzej novejše zgodovine Slovenije) poročilu je bilo po poročanju Slovenskega naroda zapisano takole: »/…/ Iz vojnoporočevalskega stana 24. maja: Kakor je bilo pričakovati po artiljerijski pripravi 22. maja, je izbruhnil včeraj na soški fronti italijanski infanterijski juriš, ki najbrže presega na ljutosti vse boje, ki so se doslej vršili na tem delu bojišča. S še večjo brezobzirnostjo kakor na prvem odseku desete soške bitke so vrgli Italijani včeraj proti naši fronti deloma sveže izpopolnjene polke. Dan in noč so valovile globoke in tesne mase sovražnika na naše pozicije, ali val za valom se je razbil ob jeklenem odporu naših junaških čet, ki so branile svoje deloma popolnoma sesute jarke z brezprimerno žilavostjo. Ob njihovi hrabrosti se je ponesrečila premoč, ki so jo porabljali Italijani bolj kakor kedaj poprej, da bi si priborili kak uspeh. Mi smo obdržali tudi včeraj vse naše pozicije, izvzemši mal kos pri Jamljah, kjer smo svoje čete umaknili Pogled proti Mrzlemu vrhu pri Tolminu. iz najsprednejše črte, približno za en kilometer. /…/ Ob istem času, (Muzej novejše zgodovine Slovenije) 6 V boju mož na moža so avstro-ogrski vojaki poleg bajonetov pogosto uporabljali nabrušene lopatice in gorjače, ojačane z žeblji ali deli ročnih bomb. To orožje je imelo prednost pred bajoneti, saj se ni zatikalo v človeškem telesu in je omogočalo hitrejše »čiščenje« sovražnikovih jarkov. Buzdovane so uporabljali zlasti Bošnjaki. 96 97 General Borojević in načelnik glavnega proti Kostanjevici. Izjalovil se je. Na posameznih mestih se je bilo štaba general Arz von Straußenburg med res posrečilo malim oddelkom, da so prišli v našo sprednjo črto, ali cesarjevim obiskom glavnega poveljstva bili so z rezkim protinapadom z bajonetom in ročnimi granatami 5. armade v Postojni, 17. maj 1917. prisiljeni umakniti se. Ta napad je bil pričetek za juriš v masah, ki se (Goriški muzej) je razvnel potem v prvih popoldanskih urah na vse naše pozicije na Kraški visoki planoti. V številnih valih je sledil zaporedno naval na naval. Vse naše pozicije, izvzemši komad pri Jamljah, kjer smo umaknili posadko popolnoma razbite trdnjavi slično vzpostavljene prve črte za en kilometer daleč v pripravljeno pozicijo, so ostale v rokah naših z brezprimerno hrabrostjo borečih se čet. Tako so se ponesrečili nič manj nego štirje težki napadi vzhodno Fajtjega hriba, kjer je debrečinski infanterijski polk št. 39 hrabro branil svoje jarke. Jednako hrabro se je Tedenske slike, 13. 6. 1917, št. 24, str. 1. bil temešvarski infanterijski polk št. 61 in honvedska infanterija, ki so odvzeli sovražniku z mogočnimi protinapadi tudi najmanjši krajevni uspeh. Na prostoru pri Kostanjevici smo pripeljali nič manj nego 30 vjetih oficirjev in 700 mož. /…/« 7 Italijansko uradno poročilo pa se je glasilo: »24. maja. Včeraj so jurišale na Krasu po deseturnem, jako hudem obstreljevanju hrabre čete tretje armade na močne sovražne črte pri Kostanjevici in so jih predrle, dočim je na levem krilu, severno Kostanjevice, naša infanterija dala sovražniku dosti posla z močnimi sunki. Potem ko je bila odločno prebila nasproti Italijanski cilji v 10. soški bitki so bili ležeče sovražne okope, je zasedla del zone južno od ceste iz Kostanjevice vrhovi vzhodno od Gorice, ki so branili v Hudilog, je šla preko Hudegaloga in Lukatičev in se je polastila Jamelj vstop v Vipavsko dolino. ( Slovenec, 15. 5. 1917, in važnih, jako močnih višin: točke 92 (en kilometer vzhodno »Pietra št. 111, str. 1) 7 Slovenski narod, Ob Soči besni nova strahovita bitka. 25. 5. 1917, št. 119, str. 1. 98 99 Prevoz ranjenih avstro-ogrskih vojakov Rossa«), točke 77, točke 58 Bagni in točke 21. Sovražnik, ki je bil Ko so 27. in 28. maja prispele okrepitve, se je Borojević odločil, da 10. Blizu Kostanjevice na Krasu, v ozadju iz Mavhinj med 10. soško bitko. (Goriški muzej) presenečen najprvo po nenadnem in nevzdržnem napadu in bil ves iz soško bitko konča z odločnim napadom na južnem boku svoje armade. Fajtji hrib. (Muzej novejše zgodovine Slovenije) sebe, je pričel takoj protiakcijo in je izvršil trdovratne protinapade, Na novo je ustanovil napadalno skupino, ki ji je poveljeval general Josef katere je podpiralo bombardiranje izjemne silovitosti. Schneider von Manns-Au, sestavljena pa je bila iz dveh napadalnih skupin: prve pri Medji vasi (sedem bataljonov) in druge pri Štivanu (pet bataljonov). Bil je zavrnjen s težkimi izgubami. Tekom dneva smo vzeli sovražniku 4. junija zgodaj zjutraj je avstro-ogrsko topništvo pričelo obstreljevati nad 9000 vjetnikov, med njimi nad 300 oficirjev. Naše mogočne zračne italijanske položaje pred Grmado. Ko se je obstreljevanje po štiridesetih bojne sile (130 letal, med temi skupina pomorskih letal) so se udeležile minutah končalo, je prva napadalna skupina osvojila položaje na območju boja, so obložile sovražne črte z 10 tonami bomb in obstreljevale Flondarja in branilci so ponovno zasedli črto Flondar–Kremenjak–Vršič. sovražne infanterijske mase s strojnimi puškami. Vsi naši letalci so se vrnili na svoje postojanke. Ogromne artiljerijske priprave sta se Do avstro-ogrskega napada je prišlo tudi na severnem delu Komenskega udeležili na učinkovit način dve angleški bateriji najnovejšega modela, Krasa, na območju Fajtjega hriba. Od 31. maja do 2. junija je avstro-ogrsko ki sta prišli na našo fronto, da dokažeta bratsko skupno delovanje topništvo silovito obstreljevalo Fajtji hrib, zahodno pobočje Velikega vrha aliiranih armad. Jako je učinkovala tudi pomoč baterij naše hrabre in dolino med njima ter tudi višinske točke zahodno od Fajtjega hriba, kjer mornarice. Ko smo v goriški zoni odbili več močnih sovražnih napadov, so bile italijanske rezervne enote, poveljstva in zaklonišča. Po uspešnem so zavojevale naše čete utrdbo na severozapadnem pobočju Sv. Marka in topniškem ognju je 3. junija zvečer sledil napad avstro-ogrske pehote, ki ga so po ljutih bojih srečno napredovale v zoni Svete gore in Vodic.«8 je prekinil italijanski topniški ogenj in tako avstro-ogrski napad ni dosegel želenega učinka. Zvečer 5. junija 1917 se je končala 10. soška bitka. Siloviti napadi na Krasu so se nadaljevali do 27. maja, nato pa je Cadorna 30. maja napade ustavil. Napadalci so v treh dneh potisnili avstro-ogrske Branilci so sicer dosegli še eno zmago, toda ob ogromni porabi streliva branilce pod zahodno vznožje Grmade in izgube med avstro-ogrskimi vojaki in velikih človeških izgubah.10 Italijanom ni uspelo zavzeti Svete Gore, so bile zelo velike: »/…/ 3-tedenska bitka Italijanov za Trst in Ljubljano Škabrijela, Trstelja in Grmade. Toda v njihovih rokah je bil levi breg Soče 30. majnika končana! Tako krvave, ljute borbe še ni bilo! Kdo naj prešteje od Plav do Gorice, za Avstro-Ogrsko pa je bil izgubljen tudi Kuk. Italijani mrtve in ranjene iz te vojske! Lahi so se le nekoliko približali Trstu, in so postavili večje število pontonskih mostov, po cesti ob bregu pa je sicer so vzeli pri sv. Gori goro Kuk in ob morju pri Jamljah 1 km zemlje, bilo mogoče hitro premeščati enote in vojaški material, s čimer so bili sv. Goro so imeli Lahi že 8-krat, a so jim jo vselej naši vzeli. Sedaj se ustvarjeni pogoji za nadaljnje prodiranje na Banjško planoto. napoveduje od sovražnikov ofenziva na vseh bojiščih naenkrat! /…/« 9 10 Vasja Klavora je v knjigi Fajtji hrib: bojišče na Komenskem Krasu 1916–1917 zapisal, da je avstro-ogrska 8 Slovenski narod, Popuščanje italijanske ofenzive. 29. 5. 1917, št. 121, str. 2. armada v 10. soški bitki izgubila 7.300 mož, v njej je bilo ranjenih 45.000 vojakov in zajetih 23.400 vojakov. 9 Kronika župnije Kropa 1914–1919. Arhiv župnijskega urada v Kropi, 1. 6. 1917, str. 106. Italijani pa so izgubili 159.000 mož, 27.000 pa je bilo zajetih (str. 271). 100 101 Prepri~an sem, da se boste vrnili z vrha hriba kot zmagovalci ali se ne vrnete ve~: 11. soška bitka od 17. avgusta do 15. septembra 1917 11. soška bitka se je začela 17. avgusta 1917, na rojstni dan cesarja Karla. ( Domoljub, 23. 8. 1917, št. 34, str. 399) Svetozar Borojević, ki je po 10. soški bitki postal poveljnik Soške armade topniškem orožju. Borojević je predvideval, da je le še vprašanje časa, Razporeditev avstro-ogrskih in italijanskih (Isonzo Armee), se je zavedal težkega položaja svoje vojske na Soči. kdaj se bo začela naslednja italijanska ofenziva. Italijani so namreč vse enot na fronti od Gorice do Jadranskega Njegovi vojaki so z aktivno obrambo v vseh dosedanjih bitkah sicer uspeli »/.../ Italija udarja od začetka avgusta stopnjevali topniško obstreljevanje avstro-ogrskih morja 18. avgusta 1917. odbiti sovražnika, toda Italijani so imeli vselej veliko premoč v topništvu položajev. Od druge polovice avgusta je na avstro-ogrsko stran prihajalo (Klavora, Vasja: Fajtji hrib, 2014, str. 277) in vojaštvu. Zato je Borojević poskušal popraviti in izboljšati razmere na znova ob Soči na Primorje, vse več italijanskih prebežnikov, ki so dajali podobne podatke o prihajajoči obrambnih položajih. Avstro-ogrski obrambni položaji se v primerjavi s ki pripada že dolga veliki ofenzivi, njenem začetku 18. avgusta in upadanju morale stanjem pred 10. soško bitko niso bistveno spremenili. Na območju od italijanskih enot. Doblarja do Deskel so obstajale tri linije jarkov: ena linija ob reki, druga stoletja Avstriji. Vendar poleti 1917 položaj na bojiščih za antantne sile prav tako ni bil na polovici višine gorske verige in tretja neposredno pod njenim hrbtom.2 Po poldrugodnevni jako preveč ugoden. Rusi so sicer proti centralnim silam v Galiciji sprožili 28. maja 1917 je Cadorna seznanil poveljnika obeh italijanskih armad, silni artiljerijski pripravi, novo ofenzivo, ki se je po začetnem uspehu ustavila in na koncu klavrno Capella in vojvodo D'Aosto, s cilji prihodnje ofenzive. Italijani so načrtovali propadla. Kmalu zatem je sledila nemška protiofenziva, po kateri je hkraten napad od Tolmina do morja: težišče napada armade Goriške cone kateri je sledilo včeraj ruska vojska dobesedna razpadla. Med ruskimi vojaki je bilo vse več je bilo predvideno med Tolminom in Škabrijelom nad Gorico proti Banjški popoldne nekaj izvidnih dezerterstva, Rusijo je zajela državljanska vojna med vladnimi silami in planoti, 3. armada pa naj bi napadla južno proti Komenski planoti in boljševiki: Rusija je bila napol izločena iz vojne, kar je pomenilo, da bo zavzela Trst. Če bi napadalci zavzeli Banjško planoto, bi lahko z nadaljnjim sunkov, je pričela davi iz vzhodne fronte sproščeno veliko število avstro-ogrskih in nemških prodorom čez Trnovsko planoto usodno ogrozili avstro-ogrske obrambne enot, ki bi s skupnim napadom na soški fronti lahko ogrozile italijanske položaje vzhodno od Gorice, saj bi italijanske enote lahko nato preko med Mrzlim vrhom položaje. Nič boljši ni bil položaj na zahodni fronti, kjer se je odločilni Loma zavzele Tolminsko kotlino.3 25. junija 1917 je v kraju Saint-Jean- in morjem italijanska preboj antantnih sil končal na nemških obrambnih položajih in tudi de-Maurienne v Franciji potekal sestanek antantnih sil, na katerem je francoski vojaki so se začeli množično upirati. Cadorna zahteval pomoč zaveznikov. Uspelo mu je dobiti pomoč le v infanterija bitko. Boj Italijani so bili odločeni, da čim prej začnejo novo ofenzivo na soški divja z največjo Ijutostjo fronti in dokončno strejo avstro-ogrsko obrambo. V začetku avgusta je italijansko topništvo močno okrepilo svojo dejavnost in poskusno streljalo 1 Slovenski narod, Enajsta soška bitka. 20. 8. 1917, št. 189, str. 1. skoro na vseh delih 60 km 2 Vsak obrambni položaj je bil opremljen s t. i. stometrsko linijo (Hundertmeterlinie): to je bil jarek z zakloni, sto na položaje avstro-ogrskih rezervnih enot, poveljniška mesta in skladišča metrov za prvo črto, v katerem se je med topniško pripravo skrivala posadka prve črte, ki so jo takrat čuvale široke fronte. /.../«1 globoko v zaledju. 14. avgusta so italijanska letala bombardirala celo samo mrtve straže. Ta sistem, ki je bil preizkušen na zahodnem bojišču, je napadalca silil, da je ogenj razdelil Koroško Belo in Javornik, čeprav je bil cilj njihovega napada železarski na dva cilja, s čimer se je zmanjševala njegova učinkovitost. 3 Klavora, Vasja: Fajtji hrib: bojišče na Komenskem Krasu 1916–1917. Celovec: Mohorjeva, 2014, str. 272. obrat Kranjske industrijske družbe na Jesenicah. Napad na Koroško Belo 102 103 javorniško postajo je bila postavljena pač obrambna artilerija, a njeni topovi niso dosegali italijanskih aeroplanov, ker so pluli previsoko. Kmalu smo se pomirili in si mislili, da je nevarnost sedaj v kraju in šli smo vsakdo po svojih dnevnih opravkih. Bila je ura ½ 2. Solnčna vročina je bila neznosna, vse, posebno hišne strehe so bile od vročine skoro razbeljene. Zopet se zasliši močno tulenje v zraku. Italijanski aeroplani so bili zopet nad našo vasjo in so se prav počasi naprej pomikali. Zopet dirjam skozi vas in vpijem, da naj ljudje se iz vasi umaknejo. Komaj pridemo do Majerjeve in Birtove hiše, v zraku zazvižga in nato grozen tresk. Črn debel dim se nad hišami pokaže, znamenje, da je bomba udarila. Prve bombe so priletele v Jerančevo in Kavarjevo hišo, kateri sta bili naenkrat v plamenu. A bombe so padale nadalje mej groznim pokom. Mi smo bežali pod lesove, žene in otroci, vsi so se od strahu tresli in jokali. Mej tem se je pričel požar širiti proti cerkvi. Nazaj skozi vas nismo mogli, ker je bilo vse polno dima in ognja. Bežali smo vprek lesov nad vasjo domov, a ko smo prišli do svojih hiš, so tako strašno gorele, da ni bilo nobene reči več mogoče rešiti. Ko priletim v župnišče vže smrtno utrujen, takrat je že gorela sosedna Krznarjeva hiša. Ogenj je v našo veliko nesrečo pospeševal izvanredno močan južni veter, ki ni dopustil nobene rešilne akcije. Ob ½ 4 je bila cerkvena streha še cela. Ko se je vžgala gostilna pri »Jurčku« nad cerkvijo, zvonik ni mogel več prenašati hude vročine Ob napadu italijanskih letal na Koroško Belo je pretresljivo opisal župnik na Koroški Beli: »/…/ Večkrat smo se in streha se je pričela tajati. Bila je iz cinkastih plošč. Za presbiterijem 14. avgusta 1917 je brez strehe nad glavo pogovarjali, da je mogoče, da napadejo morda italijanski zračni letalci, se je pa cerkvena streha vnela od sosedne Krznarjeve hiše. Rešitve ni ostalo 300 ljudi. (Gornjesavski muzej Jesenice) ker smo blizu fronte, tovarne na Javorniku in na Savi, da bi pa tudi na bilo nobene več mogoče. Z groznim plamenom in v visokih dimnastih Koroško Belo metali bombe, smo imeli za izključeno. Tako je v različnih stebrih je pokal cerkveni strešni stolp, ki je imel v sebi silno množino ugibanjih in domnevanjih napočil grozni in bedepolni dan 14. avgust, lesenih tramov in ki je stal gotovo še od začetka cerkve. Raz stolpa se je ki bo v zgodovini župnije Koroška Bela zavzemal najžalostnejši in vlival stopljeni cink, dolgo časa je kipel še kvišku stolpni križ z jabolkom, najstrašnejši dan in ostal sedaj živečim do smrti v pretresljivem spominu. dokler ni z groznim hruščem padel v ogenj. Dva zvona in ura so padli na obok nad orgljami in ondi obstali. Dobro zgrajeni oboki niso pustili Torek, dne 14. avgusta, bil je silno vroč dan vsled vodne suše tega leta. ognja v cerkev, le pri vratih s kora v zvonik se je ogenj širil proti orgljam, Ravno se zjutraj ob ½ 8 pripravljam na sv. mašo, ki je bila oznanjena ki so pričele vže tleti, a se je v pravem času pogasilo. Okroglo okno v grajski kapeli na Javorniku, slišim naenkrat močno bobnenje v zraku. (slikano) v presbiterijumu se je od silne vročine razpokalo in stopilo. Hitro stopim iz župnišča in ugledam ravno nad našo vasjo plavati okoli Skozi to okno je prihajal ogenj in dim raz streho od stare zakristije v 10 aeroplanov. Na prvi pogled nisem mogel razločiti, čigavi da so, ali cerkev, ki je vse cerkvene oboke očrnil. avstrijski ali sovražni, zato letim po daljnogled in jih opazujem. Takoj sem spoznal, da so italijanski. Hitro tečem skozi vas in ljudi silim iz Proti večeru je tramovje na cerkvi z velikim truščem padlo na oboke vasi venkaj pod Lebníče, češ, ko bi le kaka bomba padla v vas, da ne in ondi dalje tlelo. Vse, kar je bilo lesenega nad oboki ali na stolpu, je bi ubila kakega človeka. Aeroplani so plavali dalje in kmalu zaslišimo popolnoma zgorelo. Mej ognjem je padel lestenec sredi cerkve na tla in močan pok, ki se je ponavljal. Kar nam je bilo v znamenje, da padajo ž njim vse svetilke. Zraven cerkve se je vžgala stara mrtvašnica, ki je Italijanska letala caproni so bila najbolj bombe na tovarno. Bili smo pač hudo prestrašeni, a zgodilo se nam ni služila za cerkveno shrambo. Tu notri nam je pogorel baldahin, 2 mala Več uglednih kranjskih meščanov, med njimi dejavna med 11. soško bitko, saj so nič žalega. Kmalu smo se podali zopet nazaj v vas. Čez eno uro je pa rudeča banderčka, 2 visoki svetilki na policah in mnogo druge stare Franc Crobath, Franc Berjak in Ivan Jug, je bombardirala tako avstro-ogrsko zaledje že prišla novica, da sta na meji vasi Javornik v »Grobljah« ubita dva ropotije, med drugim oba kipa domačih patronov iz starega velikega za žrtve na Koroški Beli skupaj prispevalo kot topniške položaje na fronti. človeka od bomb, in sicer 13-letni Alois Mencinger in 36-letni oženjeni oltarja. 401 krono in 70 vinarjev – prva stran (Muzej novejše zgodovine Slovenije) tovarn. delavec Ivan Pesjak. Zraven sta bili močno poškodovani od Ker so gorele okoli župnišča vse stavbe, to je cerkev, Krznarjeva hiša in nabiralne pole, 30. avgust 1917. (ZAL, Enota za Gorenjsko Kranj) bomb Mencingerjeva hiša št. 66 in Jelenčeva hiša št. 61. Tovarne niso Bovčanova hiša, smo vsak trenutek pričakovali, da se župnišče vžge. V bile zadete in tudi ne poškodovane. Padlo je pa mnogo bomb v lesove hitrici spravim v torbico cerkveni denar in državne papirje in jih nesem nad Javornikom, posebno v »Jelenov kamen«, ki je pričel goreti. Nad shranit v novo šolo na državni cesti. 104 105 Mej tem časom pa udro kot reševalci ruski ujetniki, domači vojaki in - št. 41, Pri Jeroncu (Terezija Golob); hiša; nekateri delavci z Save in mi prično hišno opravo iz župnišča iznašati. - št. 42, Pri Petniku (Janez Noč); hiša s hlevom; Pri tem so mi ruski ujetniki pojedli in popili, kar so mogli. Zraven mi - št. 43, Pri Zabrdčniku (Katarina Lipovec); hiša in hlev; je bilo ukradenih do 400 K, mnogo različnih reči iz pisarne, kuhinje in - št. 44, Pri Čufanku (Jernej Konič); hiša s hlevom in skedenj; šole. G. kaplanu so ti »reševalci« ukrali čevlje, perilo in nekaj denarja. - št. 45, Pri Bovčanu (Jože Prevec); hiša s hlevom; Zraven so pri opravi napravili mnogo škode vsled polomljenja. Da se je - št. 46, Pri Kavčiču (Marija Razinger); hiša; to zmoglo zgoditi, je vzrok to, da smo bili popolnoma zbegani zaradi - št. 48, Pri Staneju (Martin Noč); hiša, hlev s skednjem; groznega treska bomb in silnega ognja. - št. 51, Pri Boltarju (Martin Kavčič); hiša, hlev in skedenj; Na pomoč so priletele vse požarne brambe iz okolice, še celo iz Kranja in - št. 52, Pri Mehvaču (Franc Kristan); hiša, hlev in skedenj; Šmartina so prišli; a rešiti se ni dalo mnogo več radi premočnega vetra - št. 53, V kajži (Urban Čadež); hiša; in neznosne vročine. Župnišče je kakor čudežno obstalo, ravno tako tudi - št. 54, Pri Štefucu (Franc Malej); hiša, hlev in skedenj; cerkvena hiša na vasi. Pogorelo pa je 45 hiš z drugimi stavbami in, kar - št. 56, Pri Zornjem Čopu (Anton Kapus); hlev; je za nas najhujši udarec, domača cerkev. Koliko bo truda in stroškov, - št. 58, Pri Svetinu (Blaž Čop); hiša, hlev, skedenj; predno bo zopet v starem stanju? Ljudem je pogorelo vse: žito, ki je bilo - št. 74, Pri Štibelniku (Marija Noč); hiša in hlev s skednjem; ravno doma omlačeno, vsa oprava, ves živež, vsa obleka, vse seno in vse - št. 78, Svetinova paštva (Blaž Čop); hiša; orodje. Strašen udarec za naše vašane! In v takih hudih časih. Ko se niti - št. 80, Pri Alešu (Terezija Svetina); hiša; za denar ne more ne živeža ne blaga kupiti, je bila ta nesreča dvakrat - št. 83, Anton Böhm; hiša; Avstro-ogrska sanitetna in še večkrat hujša. Ko se je večer delal in smo gledali v ognju plapojoče - št. 77, Mala Škantova (Urban Vilman); hiša; nosila na smučeh. razvaline, smo jokali in stokali, da se nismo mogli potolažiti. V par urah - št. 84, Ivan Sušnik; hiša. (Foto Boštjan Gunčar, hrani Srečko Rože, Vojaški muzej Tabor Lokev) je šlo v nič vse premoženje; večina izmed njih niso druzega rešili, kakor, - domača farna cerkev, zvonik in stara mrtvašnica. /…/«4 kar so na sebi obleke nosili. /…/ Po bombardiranju je v požaru zgorelo 45 (44) hiš z gospodarskimi poslopji in župna cerkev, brez strehe nad glavo je ostalo 300 ljudi, skupna škoda /…/ Pogorele so v vasi sledeče hiše in gospodarska poslopja: pa je bila ocenjena na 400.000 kron.5 Okrajno glavarstvo v Kranju je z - št. 7, Gostilna pri Jurčku (Marija Čop); hiša, hlev in pod; razglasom vse župane pozvalo, naj žrtvam požara pomagajo z darovi. - št. 8, Pri mežnarju (Franc Konič); hiša in pod; Tudi Mestno županstvo v Kranju je svoje meščane pozvalo, naj vaščanom - št. 9, Pri Matijevcu (Jernej Markež); hiša, hlev, skedenj, shramba; Koroške Bele priskočijo na pomoč z denarnimi prispevki.6 19. avgusta je - št. 10, Pri Barborniku (Terezija Šoberl); hiša in hlev; Koroško Belo obiskal ljubljanski nadškof Jeglič, ki je bil zgrožen nad škodo, - št. 12, Pri Štefelinu (Janez Smolej); hiša in hlev; ki so jo napravili Italijani: »/…/ Stoji le nekaj hiš v spodnjem delu, drugo - št. 13, Pri Krznarju (Mina Sirec); hiša in hlev in skedenj; vse podrtija. Vidi se, kako slabo so bile hiše zidane, kar do tal je vse - št. 14, Pri Zgornjem Pajerju (Tomaž Noč); hiša in hlev; pogorelo, le malo slabih zidov štrli kvišku, pri cerkvi je pogorela streha, - št. 15, Pri Peterčniku (Jakob Smolej); hiša, hlev in skedenj; na cerkvi in na zvoniku. Župnišče je ostalo, le pokradli so mnogo župniku - št. 16, Pri Reberniku; hiša; in kaplanu, in sicer najbolj Rusi, ki na Dobravi delajo in so prišli gasit.«7 - št. 17, Pri Miševecu (Marjana Smolej); hiša; - št. 18, Pri Matičku (Marija Svetina); hiša in hlev; V 10. soški bitki je Italijanom uspelo zasesti nekaj ozemlja na levem bregu - št. 19, Pri Škantu (Franc Vilman); hiša in skedenj; Soče severno od Gorice. Pred 11. soško bitko so težišče vseh napadov na - št. 20, Pri Čebularju (Lorenc Noč); hiša; Komenskem Krasu ponovno načrtovali proti Velikemu vrhu, Kostanjevici in - št. 21, Pri Pedicelnu (Janez Vidic); hiša, hlev in skedenj; Grmadi. 11. soška bitka se je začela 17. avgusta, ko je topništvo italijanske - št. 23, Pri Tomažku (Matija Pretnar); hiša in hlev; 2. armade začelo silovito obstreljevati avstro-ogrske položaje na prvi - št. 24, Pri Kristancu (Mihael Noč); hiša in hlev; obrambni črti. Glavna oporna stebra avstro-ogrske obrambe sta bila Veliki - št. 25, Pri Majerju (Matevž Skumvač); hiša in hlev; vrh na severnem delu Komenske planote in hribovje Grmade na južnem - št. 26, Pri Zavelcinu (Neža Zavelcina); hiša, hlev, skedenj; delu. Od Bovca do reke Vipave je napadala 2. armada, od Vipave do morja - št. 27, Na Kokerci (M. Kocijanc); hiša; pa 3. armada. Italijani so uporabili tudi številna letala, ki so uspešno - št. 30, Pri Aliču (Tomaž Svetina); hiša; napadala topniške položaje, zbirališča rezerv in infrastrukturo v zaledju - št. 36, Pri Mlinarju (Matevž Svetina); hiša in hlev; - št. 37, Pri Vampretu (Jakob Rajnhart); hiša in hlev; 4 Kronika župnije Koroška Bela. Nadškofijski arhiv Ljubljana, leto 1917. - št. 38, Pri Birtu (Miha Kokalj); hiša in hlev; 5 SI_ZAL_KRA/0002, Občina Kranj, a. e. 5183, t. e. 324, oklic z dne 31. 8. 1917. - št. 39, Pri Kavarju (Andrej Smolej); hiša; 6 SI_ZAL_KRA/0002, Občina Kranj, a. e. 5183, t. e. 324, nabiralna pola z dne 30. 8. 1917. - št. 40, Pri Ledrarju (Andrej Smolej); hiša in skedenj s hlevom; 7 Jeglič, Anton Bonaventura: Jegličev dnevnik: znanstvenokritična izdaja. Celje: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba, 2015, str. 716. 106 107 avstro-ogrskih položajev. Po štiriindvajseturnem topniškem obstreljevanju Banjški planoti zelo improviziran, tu ni bilo omembe vrednih povezav se je ob svitu 18. avgusta začel prvi napad Italijanov na vsej bojni črti in planota je bila zelo neprimerna za vkopavanje čet. Ker so bila tla od tolminskega mostišča do morja. Italijansko topniško obstreljevanje je kamnita, je bilo kopanje jarkov in kavern zelo zamudno in težavno, poleg bilo zelo dobro koordinirano in učinkovito. Telefonske zveze z zaledjem tega pa avstro-ogrske enote na Banjški planoti niso imeli dovolj kavern so bile prekinjene, zato v avstro-ogrskem poveljstvu ne 18. in ne 19. in jarkov. Zato je Capello izdal ukaz, da morajo italijanske enote na tem avgusta niso natančno vedeli, kaj se dogaja v dolini Soče. 19. avgusta ob delu fronte čim hitreje napredovati. 21. avgusta je sledil silovit italijanski pol šestih zjutraj se je začel napad italijanske pehote, ki je pokazal, da so napad pri Avčah in Kanalu, čete pod vodstvom generala Karla Lukasa so na Komenski planoti Italijani vse svoje napore usmerili proti trem ciljem: se morale umakniti na novo obrambno črto dva kilometra od reke Soče, proti koti 126 (Figovec), južno od Bilj in reke Vipave, proti t. i. ključnim od koder pa so jih italijanski topovi in pehota že do večera pregnali. V položajem branilcev med Kostanjevico in Seli ter proti koti 146 (Flondar) obrambi je tako zazijala 1,5 kilometra široka luknja: »Dan 21. avgusta je ob vznožju Grmade.8 Italijani so v napadih pri Kostanjevici uporabili tudi v zgodovini soške armade dosegel sloves enega najljutejših bojnih dni. bojne strupe. 2. armadi ni uspelo osvojiti Svete Gore, prav tako pa je Vzhodno od Kanala smo morali prepustiti sovražniku vas Vrh. Vsi napori neuspešno napadala Škabrijel. Italijanov, da bi prodrli v sunku preko višin južno od tega kraja, so ostali brezuspešni. Enako so se ponesrečili južno od Deskel z močnimi silami izvršeni sovražni napadi, pri čemer se je posebno odlikoval moravski črnovojniški polk št. 25. Zmagoviti kakor prejšnje dneve, so držali vzhodno od Gorice in pri Biljah hrabri branitelji svoje najsprednje jarke proti nanovo obnovljenim napadom. Težke izgube in popolno izmučenje sta poleg tega prisilila sovražnika, da je popoldne napravil odmor v boju. Najhujša je bila borba na Kraški visoki planoti. Podprt od artiljerijskega ognja, ki se po svoji sili more že komaj več stopnjevati, je metal sovražnik od ranega jutra do poznega večera divizijo za divizijo proti našim pozicijam. Najsilnejši sunek je bil namerjen proti obema kriloma odseka, proti prostoru Fajtjega hriba - Kostanjevici, kjer sta si od poletja Vojaki 47. pehotnega polka pred vhodom 1915 na Krasu se boreča ogrska armadna polka št. 39 in 46 iztekla novo v železniški predor severno od Štivana. junaško slavo, in proti Medjivasi in proti Sv. Ivanu Devinskemu. Uspeh (Muzej novejše zgodovine Slovenije) Avstro-ogrski vojaki med počitkom na področju Grmade. (Goriški muzej, original hrani Vasja Klavora) Italijanska 3. armada je bila uspešnejša na Krasu, kjer so divjali srditi boji za Grmado, zadnjo oviro na poti proti Trstu. Vojni poročevalci so za časopis Slovenec poročali, da je 19. avgusta »kakor takrat, ko se je pričela zadnja bitka, tudi včeraj italijanska pehota naskočila na celi bojni črti. Ne ve se še, kje da misli izvesti sovražnik glavni udarec, a najbrže bi sovražnik rad utrdil svoje postojanke pri Gorici, da bi vzel Sveto Goro; vse sile bo napel, da doseže smoter 10. soške bitke: Grmado. Po italijanskem nazoru gre pot v Trst čez Grmado.« 9 Položaje branilcev pri Medji vasi, Štivanu, Flondarju in na poti za Brestovico so poleg številnega topništva na kopnem obstreljevali tudi mornariški topovi v lagunah okrog ustja reke Tilment in težki topovi z italijanskih in angleških oklopnih bojnih ladij v Tržaškem zalivu. Capello je bil 20. avgusta zvečer prepričan, da je Italijanom na Banjški planoti uspel preboj. Toda v resnici je bil sistem avstro-ogrske obrambe na 8 Klavora, Vasja: Fajtji hrib: bojišče na Komenskem Krasu 1916–1917. Celovec: Mohorjeva, 2014, str. 278. 9 Slovenec, Poročilo vojnih poročevalcev o 11. soški bitki. 21. 8. 1917, št. 190, str. 2. 108 109 dneva je odgovarjal sijajnemu nastopu čet in njih voditelja: Če je tudi prišlo do majhnih omahovanj v obrambi, uspeh je ostal nesporno na naši strani. Danes od ranega jutra jurišajo italijanske mase iznova proti našim pozicijam na Krasu. /…/« 10 Borojević je na pomoč poslal enote s Krasa, a zaradi pomanjkanja tovornjakov niso prispele pravočasno, medtem ko je Capellu s številnimi Fiatovimi tovornjaki uspelo hitro premakniti XIV. korpus na bojišče in 22. avgusta je že bil pripravljen za prodor proti Čepovanu. Cesar Karel je 22. avgusta zgodaj zjutraj prišel v Postojno, v štab Borojevićeve Soške armade. Tu se je več kot dve uri pogovarjal z Borojevićem o položaju na fronti. Cesar in novi poveljnik glavnega štaba, generalpolkovnik Arthur Arz von Straußenburg, sta Borojeviću povedala, da se s tolminskega mostišča v smeri Čedada pripravlja avstro-ogrska protiofenziva, s katero naj bi odvrnili nevarnost nove italijanske ofenzive na Soči. Po pogovoru se je Borojević odločil, da bo avstro-ogrske enote s prve obrambne črte severno od Vipavske doline premaknil na vzhodni rob Čepovanske doline. S tem manevrom bi se izognili ciljnim območjem italijanskih topov in Italijane prisilili, da se premaknejo na celotno Banjško planoto, za kar bi potrebovali določen čas. Po posvetu s članoma svojega štaba, generaloma Aurelom Le Beaujem in Antonom Pitreichom, je Borojević 23. avgusta ukazal umik osem kilometrov daleč na vzhod Banjške planote, vzdolž Čepovanske doline. Capellovi vojaki so 24. avgusta zjutraj sicer zasedli na obronkih Škabrijela. Cadorna je v boj nato poslal še brigado Forlí in Avstro-ogrske vojake je na višje ležečih bojnih Banjško planoto, toda avstro-ogrski vojaki so se že ponoči neopaženo v nekaj urah sta bila njena dva polka popolnoma uničena; preostanek položajih najbolj pestilo pomanjkanje vode: umaknili in pripravljeni čakali na novih položajih. Italijansko topništvo je brigade je bil takoj premeščen v zaledje, saj je obstajala nevarnost, uporaba vode iz ledeniškega snega. obstreljevalo odsek Vodice–Sveta Gora–Škabrijel, napadov pehote pa ni bilo. da bo med njenimi vojaki prišlo do upora. Škabrijel je bil ponoči z vseh (Muzej novejše zgodovine Slovenije) V noči na 24. avgust so Italijani brez boja zasedli napol porušeno Sveto strani osvetljen z reflektorji. Italijani so z miniranjem in vrečami peska Goro, nato pa so začeli podnevi istega dne silovito obstreljevati zapuščene cesto od Solkana do sedla Dol spremenili v velik jarek, po katerem so avstro-ogrske položaje: »/…/ Na Banjški visoki planoti smo, upoštevajoč vseskozi prevažali vojake, živali, topove, opremo, ranjene in mrtve. Ker položaj na Vrhu, uredili svojo obrambo v novi črti. Sovražnik je včeraj so Italijani neprenehoma obstreljevali vse avstrijske dostopne poti, so v več odsekih po silni artiljerijski pripravi napadel stare, od nas okrepitve v obliki vojakov, streliva, opreme, hrane in vode le z največjimi opuščene pozicije ter sunil, od naših baterij temeljito obstreljevan, pri težavami prihajale do branilcev na hribu. Zlasti preskrba z vodo je bil napredovanju v prazno. Šele proti večeru je prišlo na posameznih točkah eden izmed najresnejših problemov na Krasu: »/…/ Sonce posije, žge zopet do bojnega stika. /…/« že navsezgodaj. O vode, vode, da bi cvrčala po razžganem grlu! Ponoči 11 Italijanska pehota je brez odpora zasedla Vodice, Kobilek in Golek. Opoldne 24. avgusta pa se je pričel odločilni nihče ne dobi menaže ne pijače, a za požirek vode bi drug drugega ubil. boj za Škabrijel, hrib na zahodnem robu Trnovskega gozda, ki se dviga V kaki granatni jami je še kaka mlaka deževnice, ki stoji že teden dni; nad Solkanom. Imel je izjemen strateški pomen, saj bi njegova osvojitev to je krvava gnojnica, pomešana z rumenim ekrazitom in z vsakovrstno omogočila nadzor nad vhodom v Vipavsko dolino in okolico Gorice. nesnago, v kateri gnijejo črvivi udje, a nad njo se sklanjajo žejni ljudje Škabrijel je v zadnjih dneh avgusta 1917 postal osrednja točka avstro- in pijejo. /…/«12 Italijani so v neposredni okolici Škabrijela namestili okrog ogrske obrambe. Med branilci tri kilometre dolge obrambne črte so bili 700 topov srednjega in velikega kalibra in več kot sto minometov, kar je tudi trije bataljoni 87. pehotnega polka in 2. gorskega strelskega polka, bila ena od največjih koncentracij topništva v prvi svetovni vojni. ki so na vrhu gore Svetega Gabrijela zdržali do 11. septembra 1917. 24. avgusta je prišlo do reorganizacije Soške armade, s čimer je Napade na Škabrijel je 24. in 25. avgusta začela brigada Palermo, ki sta avstro-ogrsko vrhovno poveljstvo želelo okrepiti borbeni duh vojakov. jo v naslednjih dneh zamenjali brigadi Messina in Avellino. Obe brigadi sta utrpeli ogromne izgube v bojih pri sedlu Dol (danes Preval) in višje 10 Slovenski narod, Enajsta soška bitka. 23. 8. 1917, št. 192, str. 1. 12 Matičič, Ivan: Na krvavih poljanah: trpljenje in strahote z bojnih pohodov bivšega slovenskega planinskega 11 Slovenski narod, Enajsta soška bitka. 27. 8. 1917, št. 195, str. 1. polka. Ljubljana: Karantanija, 2006, str. 169–170. 110 111 Razdeljena je bila na 1. in 2. soško armado: Med 11. soško bitko je bilo italijansko letalstvo dejavnejše kot kdajkoli prej. 85 bombnikov caproni je 19. avgusta napadlo avstro-ogrsko zaledje 1. soška armada na Krasu pod poveljstvom topniškega generala od Tolmina do morja, 20. avgusta pa so bombardirali Čepovansko dolino. Wenzla von Wurma je bila sestavljena iz XXIII., VII. in XVI. korpusa Od 21. do 25. avgusta so napadali avstro-ogrske položaje v zaledju in na (skupno devet divizij13 in pol); obeh straneh Čepovanske doline. Najsilovitejši italijanski letalski napadi 2. soška armada od Vipave do Krna pod poveljstvom podmaršala so bili 29. avgusta, ko je 200 letal napadlo avstro-ogrske topniške položaje Johanna von Henriqueza je bila sestavljena iz XXIV. in XV. korpusa v zaledju Gorice. Močnemu bombardiranju so bili izpostavljeni tudi Tolmin, (skupno šest divizij); na novo so ustanovili še IV. korpus. Devin, Nabrežina, Sesljan in zlasti sv. Lucija (današnji Most na Soči). Capello je hotel za vsako ceno osvojiti Škabrijel. Zavedal se je, da dokler bo 28. avgusta dopoldne so Italijani več ur obstreljevali južne obronke Škabrijel v avstro-ogrskih rokah, Italijani ne bodo mogli uporabljati ceste Škabrijela, nato pa so napadli Veliki hrib in Kramarco. Nekaj sto od Solkana do sedla Dol in naprej do Zagorja ter Grgarja, prav tako pa ne metrov pod vrhom Škabrijela so italijanski juriš ustavili avstro-ogrski bodo mogli prodreti v Čepovansko dolino. Za odločilen italijanski napad je možnarji in italijanski vojaki so se pognali v paničen beg. Borojević bil določen 4. september in Italijani so tokrat uporabili posebne enote – je za dvig morale svojih vojakov sklenil s Tirolske poklicati generala ardite. To so bili izbrani prostovoljci, posebej izurjeni naskakovalni oddelki, konjenice Aloisa Schönburg-Hartensteina, ki je med svojimi vojaki pripravljeni na boj prsa na prsa. Od ostale pehote so se razlikovali tudi užival brezmejno zaupanje. Ta je v noči na 29. avgust prevzel poveljstvo po svojih drugačnih uniformah. Namen arditov je bil, da prvi naskočijo novoustanovljenega IV. korpusa in nad celotnim sektorjem od Bodreža sovražne položaje, prebijejo obrambno črto in prodrejo v bližnje zaledje. do Solkana. Neposredno obrambo Škabrijela je prevzel general Vladimir Za njimi naj bi napredovala ostala pehota, ki bi dokončno dotolkla Laxa, poveljnik 18. pehotne brigade. O srditih bojih za vrh Škabrijela nasprotnika in ga vrgla s Škabrijela. Italijansko topništvo je obstreljevalo 29. avgusta sta v skoraj enakem zapisu poročala časopisa Slovenec in zgornji del Škabrijela z njegovo okolico in naj bi uničilo vse, kar bi lahko Edinost: »/…/ Posebno srdit je bil zopet boj za posest Sv. Gabrijela, pehoto oviralo pri naskoku ter ji utrlo pot. Avstro-ogrsko poveljstvo za katerega se bijejo že več dni vroči boji. Ko se je v večernih urah novega močnega napada na Škabrijel ni pričakovalo. V noči iz 3. na 4. italijanski bojni skupini na severnem pobočju posrečilo prodreti v september je branilce presenetil ravno v trenutku, ko so zamenjali večino našo postojanko, so jo oddelki polkov št. 20 (Novi Sandec), v bojih težko preizkušenih enot 57. pehotne divizije z dvema polkoma št. 34 (Košice) in št. 87 (Celje) zgrabili s protisunkom in potolkli. 106. črnovojniške pehotne divizije. Italijani so kmalu zasedli vrh En italijanski štabni oficir in 200 mož je ostalo v naših rokah. Škabrijela in zajeli 1.000 črnovojnikov. Toda vrh je v italijanskih rokah Nadaljnji napad tik pred polnočjo, ki je bil izvršen severovzhodno ostal le kratko, saj so se že dopoldne začeli siloviti avstro-ogrski od Sv. Gabrijela brez topovske priprave, je pobila že naša artiljerija. protinapadi in vrh Škabrijela je bil spet v rokah branilcev. /…/«14 Zanimivo je, da je kratek zapis bojem 29. avgusta namenil tudi nemški časnik Berliner Tageblatt. Slovenec je 30. avgusta 1917 V bojih na Škabrijelu se je od 3. do 11. septembra še zlasti odlikoval o bojih na Banjški planoti, okrog Gorice in na Krasu objavil tudi 2. gorski strelski polk. Položaje levo od vrha je zasedel tretji bataljon, italijanska vojna poročila, ki so v primerjavi z avstrijskimi izredno sredino pod vrhom je zasedel drugi bataljon in položaje na severnem skopa. Italijanski poročevalci bojem za Škabrijel niso posvečali tako pobočju hriba je zasedel prvi bataljon. V krvavih bojih 5. septembra se Zastava italijanskega 44. pehotnega velike pozornosti kot slovenski časopisi; bolj so se osredotočili na je izkazal tudi poročnik 2. gorskega strelskega polka Maks Peterlin iz V krvavih bojih na Škabrijelu se je izkazal regimenta vihra na osvojeni Sveti Gori poročnik 2. gorskega strelskega polka zavzetje Svete Gore, saj »osvojitev Sv. Gore ni bila le velike vojaške Komende, o čemer je obširno poročal časopis Slovenec: »/…/ Poročnik po 11. soški bitki. (Goriški muzej) Maks Peterlin iz Komende. važnosti, marveč tudi moralnega pomena.« 15 Zadnji dan avgusta so P. (Peterlin, op. p.) skoči na krilo, sam zdrži s četnikom upor, kljubuje ( Ilustrirani glasnik, 8. 11. 1917, št. 10, str. 76) branilci spoznali, da Velikega hriba ne bo mogoče obdržati. Zlasti hude z istim v razsrjenem granatnem metežu veliki premoči. S številnimi izgube je imel 87. pehotni polk, ki je po enem tednu bojev štel le še zadetki zada sovražniku take izgube, da ta zbeži nazaj. V istem 185 vojakov. Ko so boji med Tolminom in Vipavsko dolino prve dni trenutku razpoči na jekleni čeladi poročnikovi sovražna ročna granata, septembra nekoliko pojenjali, so lahko hudo zdesetkane enote 87. mu odbije šlem z glave, njega pa od silnega udarca omamljenega vrže pehotnega polka le zamenjali z novimi svežimi silami. Italijanska na tla … a v naslednjem trenutku ta zopet stoji – polit s krvjo, napol letala so bombardirala tudi Trst, avstro-ogrska letala pa železniške oslepljen in se srdito bije naprej. Ob tem prizoru se posadke polasti naprave v okolici Tolmina in zaledne italijanske položaje na Krasu. besnost — 8 mož le še šteje posadka in ti osmeri desetič vržejo sovražno premoč! /…/«16 Poveljnik IV. korpusa Schönburg-Hartenstein je 14. septembra 1917 hrabrim vojakom 2. gorskega polka poslal 13 Divizija je bil sestavljena iz treh ali štirih brigad. Zaradi različnih tipov divizij je bilo število vojakov različno, pohvalo: od 10.000 do 20.000. 14 Edinost, Zvezna armadna poročila. 30. 8. 1917, št. 240, str. 1. 15 Slovenec, Sv. Goro smo zapustili iz taktične potrebe, da varujemo naše čete pred večjimi izgubami. 30. 8. 1917, št. 198, str. 3. 16 Slovenec, Naši gorski strelci. 6. 10. 1917, št. 229, str. 7. 112 113 okrepitev so bile popolnoma onemogočene. V treh dneh je italijansko topništvo izstrelilo okrog 45.000 izstrelkov večjih kalibrov! Borojević je spoznal, da Škabrijel lahko ubranijo le preverjeni in preizkušeni vojaki. Obrambo je sklenil zaupati branilcem sv. Mihaela, 20. honvedski diviziji, v napad proti Italijanom pa je poslal 14. pehotni polk, znan kot »Hessen« (poimenovan po Ernstu Ludwigu, velikemu vojvodi Hessna in pri Renu). Zvečer 10. septembra se je 14. pehotni polk, razdeljen v manjše skupine, začel prebijati skozi zaporni ogenj na jugovzhodnih obronkih Škabrijela. Ko se je 11. septembra ob 3.30 zjutraj začelo avstro-ogrsko pripravljalno topniško obstreljevanje, vojaki 14. pehotnega polka še vedno niso bili na svojih položajih, predvidenih za začetek napada. Skupina, ki bi morala napasti koto 552 (pod vrhom Škabrijela), je morala napad prestaviti na naslednjo noč. Drugi skupini pa je uspelo zasesti italijanske položaje proti sv. Katarini, pa čeprav je bila izpostavljena stalnim protinapadom in hudemu topniškemu obstreljevanju. Skupni napad se je nato končno začel 12. septembra zgodaj zjutraj, in sicer ravno v trenutku, ko naj bi enote italijanske brigade Foggia, okrepljene z alpinci, krenile v napad, zato so bili jarki polni vojakov. Boji so se nadaljevali ves dan, nato pa se je v popoldanskih urah močan italijanski topniški ogenj umiril, vendar se Pogled na avstro-ogrske jarke »Pogumnim Kranjcem, ki so v bojih za Škabrijel dokazali žilavo je pred koncem dneva spet okrepil. Zadnji italijanski napad na Škabrijel in zaklonišča na Škabrijelu. vzdržljivost in so v odločilnih protinapadih izkazali občudovanja vreden so avstro-ogrske enote ubranile 13. septembra in 11. soška bitka se je (Goriški muzej, original hrani družina Budkovič) bojni duh in ga izpričali v imenu najvišje službe, izražam v svojem končala 15. septembra 1917. Italijani Škabrijela niso nikdar osvojili. imenu in v imenu odseka svojo globoko zahvalo.«17 V nekaj dneh bojev Italijansko topniško obstreljevanje se je nadaljevalo tudi še v naslednjih na Škabrijelu je v 2. gorskem strelskem polku padlo 493 mož in častnikov, dneh, vse do 20. oktobra 1917, vendar poznejši napadi niso resneje ogrozili ranjenih je bilo 526, obolelih pa 124. Skupno je bilo iz boja izločenih 1.203 avstro-ogrskih enot in njihovih obrambnih položajev. V tem času so častnikov in vojakov. Italijani izvedli štirideset posamičnih ter dva množična poskusa zavzetja 4. septembra, v času odločilnih bojev na Škabrijelu, je prišlo do avstro- Škabrijela, toda branilci so ta »hrib smrti« (Monte della Morte) ubranili ogrskega protinapada na Krasu. Protinapad se je začel s topniškim za visoko ceno: »/…/ Boji na Sv. Gabrijelu so bili strašni. Italijanom se je obstreljevanjem in po hudih izgubah je avstro-ogrskim vojakom bilo večkrat posrečilo prodreti do vrha gore, pa so morali vedno zopet XXIII. korpusa pod poveljstvom podmaršala Maximiliana Csicsericsa bežati. Cele vrste bežečih Italijanov so pokosile naše strojne puške; von Bacsányja le uspelo napredovati ter zasesti nekaj ozemlja med kdor se ni rešil, je bil ujet. Sovražni bobneči ogenj je vrh Sv. Gabrijela Kostanjevico in Seli. Avstro-ogrske enote so ponovno zavzele tudi Flondar popolnoma predrugačil. Nizki kraški gozd v okolišu gore je popolnoma in s tem odvrnile nevarnost, da bi napadalec zavzel njihove obrambne izginil, številne plinove granate so siva tla pobarvale zeleno, po pobočjih položaje na Grmadi. 6. septembra so avstro-ogrski vojaki zavzeli še gore se od granat zvrtani lijaki vrste drug za drugim. S krvjo pobarvana območje obeh vhodov v železniški predor pri Štivanu, kjer je prišlo do tla, razmetani kosi človeškega mesa, razbito skalovje in razmetano 11. soška bitka se je končala 15. septembra tragedije, ko je med boji prišlo do eksplozije zalog streliva in goriva za orožje zbuja grozo in stud. Koliko življenj je bilo tu uničenih! Naša kri 1917, po tridesetih dneh bojev. ( Domoljub, 20. 9. metalce plamena, uskladiščene v predoru. V več dni trajajočem požaru se je v obili meri mešala s sovražno! /…/« 18 1917, št. 38, str. 448) je umrlo več kot 1.000 vojakov italijanskega 47. in 48. polka. Po 6. Po uradnih podatkih Zgodovinskega urada poveljstva italijanske armade septembru so boji na tem delu soške fronte ponehali. (Ufficio Storico dello Stato Magiore Esercito) je na italijanski strani v V dneh od 5. do 7. septembra so na Škabrijelu napadi pehote sledili 11. soški bitki umrlo 18.974 vojakov, 89.173 je bilo ranjenih in 35.187 topniškemu obstreljevanju, tem so sledili protinapadi, topniški zaporni pogrešanih;19 na avstro-ogrski strani je umrlo 10.000 vojakov, 45.000 ogenj in spet bobneči ogenj napadalcev. 7. septembra pa se je Capello je bilo ranjenih, 30.000 pogrešanih in 20.000 obolelih.20 odločil za novo taktiko – neprekinjeno obstreljevanje iz vseh razpoložljivih topov in minometov. Začel se je tridnevni »ognjeni pekel«, branilci so se 18 Domoljub, Svetovna vojska. 20. 9. 1917, št. 38, str. 448. zatekli v kaverne in zaklonišča, pošiljke hrane, vode, streliva in 19 Klavora, Vasja: Fajtji hrib: bojišče na Komenskem Krasu 1916–1917. Celovec: Mohorjeva, 2014, str. 296. 20 Thanner, Wilfried: Analyse des Stellungskrieges am Isonzo von 1915–1917: Darstellung der Eskalation des Waffeneinsatzes an der Isonzofront am Beispiel einer Division, doktorska disertacija. Universität Wien, 17 Klavora, Vasja: Škabrijel: Soška fronta: 1917. Celovec; Ljubljana; Dunaj: Mohorjeva založba, 1997, str. 162. 2009, str. 298. 114 115 V času vojskovanja na soški fronti so izredno hudi boji v Krnskem Vse te bedne množice pogorju potekali na planoti Batognica nedaleč od Krna. Od julija 1915 pa vse do preboja soške fronte so zahodni in osrednji del planote zasedali ti~è in umirajo med italijanski vojaki, vzhodnega pa avstro-ogrski. Med položaji enih in drugih je bilo poleti le 85 metrov razdalje, pozimi, ko so bili položaji vkopani skalovjem, bode~o žico v sneg, pa še nekaj metrov manj. V letu 1917 se je na Batognici začela minska vojna po zgledu podobnih akcij v Dolomitih in na Tirolskem. Če bi in snežnimi nameti …: Italijani osvojili Batognico, bi lahko zasedli tudi pot proti Peskom in nato prodrli proti avstro-ogrskemu zaledju. minska vojna na Tako italijanski kot avstro-ogrski vojaki so kmalu ugotovili, da je geološka zgradba Batognice zelo ugodna za kopanje podzemnih rovov in kavern. Batognici od maja V začetku maja 1917 so avstro-ogrski vojaki ob kopanju snežnega rova proti italijanskim položajem na severozahodnem delu Batognice opazili, do oktobra 1917 da se skozi skalne razpoke na tleh rova dviguje dim, kmalu pa so zaslišali tudi zvoke podzemnega vrtanja in miniranja. Toda snežni vihar je zametel položaje in avstro-ogrski vojaki so napad opustili. Julija je bilo zopet slišati »/…/ Tu je prizorišče kopanje in razstreljevanje na italijanskem koncu planote, ki pa so ga poskušali zakamuflirati z minometnimi napadi. 22. julija so se domneve same groze. Vendar se o kopanju rova na italijanski strani, ki je vodil v globino od 6 do 9 metrov dogaja, da si sovražnika Nadporočnika Blattny in Hoffmann sta 16. avgusta odkrila še drugo komoro, Avstro-ogrski vojaki na proti sredini avstro-ogrskih položajev, potrdile. Avstro-ogrska posadka na v kateri je bilo 2.500 kilogramov nitroglicerina. Komoro so do naslednjega položajih na Batognici. Batognici je že 25. julija ugotovila, da se italijanski rov deli na dva dela in drug drugemu prizanašata. jutra spraznili, nato pa so Italijani še istega dne začeli s topniško pripravo, (Muzej novejše zgodovine Slovenije) da je drugi oddaljen le deset metrov od avstro-ogrskih položajev. Konec Ob najhujših zimskih dneh, sprožili še tretjo komoro in v močnem nalivu napadli s pehoto. Avstro- julija so nato začeli kopati dva rova proti italijanskim položajem. Z enim ogrske enote so napad zavrnile in ob 16. uri sprožile 400 kilogramov težko so 11. avgusta naleteli na italijansko minsko komoro, napolnjeno z 2.000 ko ju zasipava snežni mino, ki je zrušila podzemne rove. Komore, napolnjene z eksplozivom, so kilogrami želatinastega nitroglicerina. Komoro so izpraznili, v njej pa so bile verjetno pripravljene za začetek 11. italijanske ofenzive. pustili samo en vžigalnik, da bi videli, kdaj so Italijani nameravali sprožiti metež, enostavno prenehata Septembra 1917 so avstro-ogrski vojaki ugotovili, da Italijani ponovno eksplozijo. Ker do načrtovane eksplozije ni prišlo, so italijanski vojaki streljati in poprimeta lopate. kopljejo rove proti avstro-ogrskim položajem. Branilci so začeli s vstopili v komoro in padli v avstro-ogrsko zasedo. V spopadu sta obe kopanjem rovov v nasprotni smeri. Ko so bili že tako blizu, da so slišali strani izgubili veliko mož in se umaknili iz rovov. To je tih nedogovorjen govorjenje nasprotnikov v njihovih rovih, je nadporočnik Hoffmann sporazum. /…/« 1 ukazal rove napolniti s 4.000 kilogrami eksploziva. Do eksplozije je prišlo 24. septembra ob 6. uri zjutraj. Batognica je v hipu spremenila svojo 1 Klavora, Vasja: Koraki skozi meglo: Soška fronta, Kobarid, Tolmin 1915–1917. Celovec: Ljubljana; Dunaj: Mohorjeva, 2004, str. 224. podobo na površini. Eksplozija je na planoti izkopala deset metrov globok in dvajset metrov širok krater ter dvignila in premaknila velike skalne Speči vojaki na Batognici. gmote. S tem dejanjem se je končala minska vojna na Batognici. Italijani (Muzej novejše zgodovine Slovenije) so ob tem utrpeli ogromno izgub, avstro-ogrskim enotam pa je uspelo Skica o minski vojni na Batognici. utrditi trdno obrambno linijo na južnem delu Batognice. Ob začetku 12. soške bitke so avstro-ogrske enote že v prvem napadu Stičišče rovov na Batognici. zasedle vrh Batognice. Zagrizena obramba Batognice je pomenila (Muzej novejše zgodovine Slovenije) pomembno prednost za avstro-ogrske enote, saj so italijanskim silam onemogočile preboj v zaledje fronte in osvojitev pomembnih grebenov, s katerih bi lahko nadaljevali svoj pohod proti vzhodu in Bohinjskim goram. Če bi Batognica padla, bi se Italijanom odprla pot proti Peskom, Dovljam in Mrzlemu vrhu. Če bi Italijani zasedli ta območja, bi se morali branilci umakniti daleč nazaj, nezaščitena pa bi ostala tudi Banjška planota, Trnovo in tolminsko mostišče. Obramba Batognice pa je bila pravzaprav Če bi Italijani prebili del fronte na Batognici, pomembna tudi zato, da so združene nemške in avstro-ogrske enote bi se boji premaknili na vzhod, na območje pravočasno pripravile 12. soško ofenzivo, ki se je začela prav na tem območju. Bohinja. (Arhiv družine Budkovič) 116 117 Po končani 11. soški bitki sta vrhovni poveljstvi obeh vojskujočih se Vse kaže, držav analizirali dosedanje rezultate spopada ob reki Soči, ki je trajal skoraj že dve leti in pol. Italijani so od 23. maja 1915, ko so napovedali da bo v kratkem vojno Avstro-Ogrski, sprožili enajst napadov, ki so bili vsi usmerjeni na prostor srednje in spodnje Soče. Prvih pet italijanskih ofenziv od junija na naši meji vojska, 1915 do avgusta 1916 je bilo neuspešnih in tudi tri jesenske soške bitke leta 1916 Italijanom niso prinesle pričakovanega uspeha. Toda v 6. kakor je še ni bilo: soški bitki avgusta 1916 so Italijani zasedli Gorico, v 11. soški bitki pa so pridobili Banjško planoto. Ta dva delna uspeha italijanskih napadov dogodki med sta Avstro-Ogrsko opozorila, da lahko v kratkem pride do zloma njenih obrambnih položajev. Zlasti kritično je bilo na Banjški planoti, kjer so se 11. in 12. soško bitko avstro-ogrske enote umaknile na vzhodni rob planote. Borojević je sicer že pred začetkom 11. soške bitke predvidel, da naj bi bil to le začasen umik, ki bi na Banjško planoto pritegnil italijanske enote in topništvo, nato pa bi sledil nasprotni avstro-ogrski napad. Še predobro se je zavedal, da so bili njegovi vojaki izčrpani od nenehnih bojev in slabo preskrbljeni s hrano in opremo, zato nikakor ne bi bili sposobni preživeti še enega italijanskega napada. Avstro-Ogrska je morala pričakovati nadaljevanje italijanskih napadov, pri čemer je imela na izbiro protinapad ali umik. »/.../ Italijani so v 11. Generala Cadorna in Capello sta imela vsak svoj načrt obrambe. Cadorna se je usmeril na del fronte na srednji Soči in ni resno računal na napad soških bitkah jasno dokazali sovražnika; če bi do napada le prišlo, pa je bil prepričan, da bo glavni udar usmerjen proti Palmanovi. Stavil je na pasivno obrambo, ki bi svojim zaveznikom, da sami temeljila na močnem topništvu. Cadorna je za zadnje dni septembra sicer ne morejo ničesar opraviti načrtoval nov italijanski napad, toda 18. septembra 1917 je italijansko ofenzivo odpovedal. Istega dne je ukazal, naj se 2. in 3. armada pripravita proti železnemu odporu na obrambo in izpostavil tri najpomembnejše naloge:2 avstrijske armade. Ker 1. opustitev napadalnih načrtov vzdolž celotne bojne črte; se pa zaradi italijanskih je bil opazen že od daleč in na delu bojišča je bila izpostavljena Razporeditev avstro-ogrskih in italijanskih višjim sovražnikovim položajem. Črta se je raztezala od Čukle preko enot pred začetkom 12. soške bitke na 2. osredotočenje na obrambo; neuspehov ponove lahko tudi vzhodnega roba Bovca in Čezsoče, vzdolž potoka Slatenik, čez južnem delu soške fronte, 24. oktober 1917. 3. takojšnja priprava obrambnih položajev, vključno z ustrezno planino Zaprikraj, Vršič, Vrata, Krn, Batognico, čez zahodne obronke (Klavora, Vasja: Fajtji hrib, 2014, str. 318) premestitvijo topništva. v Italiji ruske razmere in Maslenika, Slemena in Mrzlega vrha, se spustila do vasi Gabrje, prečkala Sočo, z južne strani obšla Sv. Danijel in Volče, se povzpela Vojvoda D'Aosta je že naslednji dan izdal ukaz, da je takoj potrebno začeti ker italijanski armadi preti do Čiginja, nato na Vardo, Čempone, Žibli vrh in vrh Grad, končala utrjevati obrambne položaje, vendar ga Capello ni upošteval, saj je v pogin, če avstrijska armada pa se je na Stolu nad Doblarjem; zadnjih tednih na Banjški planoti napredoval skoraj osem kilometrov. Italijanske obrambne črte so bile pred začetkom 12. soške bitke na predere le na eni točki, • glavna obrambna črta ali črta ključne obrambe je bila enojna in območju 2. armade in tolminskega mostišča urejene v treh linijah:3 zato so prišli zastopniki neprekinjena, dokaj dobro izdelana, vendar nedokončana. Začenjala se je na Velikem Škednju pod Kaninom, se preko Gozdeca in Kope • prva ali sprednja utrjena črta je bila dolga, enojna črta, ki se je sporazuma do prepričanja, spustila na Žago, se vzpela po grebenu Polovnika do Vršiča, kjer je raztezala po obronkih in hrbtih hribov in po dolini. Zgrajena je bila sovpadala s prvo obrambno črto vse do Krna. Od Krna se je preko v živi skali in so jo sestavljale številne kaverne ter ovire, mitralješka da je italijansko bojišče Kožljaka in Pleč spustila na Sočo pri Selišču, se dvignila po desnem gnezda in goste žične ovire pred obrambno črto. Slabost prve danes najvažnejše. /.../« 1 bregu Soče na Hlevnik, čez greben Veliki Špik na Ježo in se pri utrjene črte je bila v tem, da ni imela središč odpora, njen profil Čemponih spet združila s prvo črto; • armadna obrambna črta je bila prav tako enojna, vendar ni bila 1 Domoljub, Svetovna vojska. 18. 10. 1917, št. 42, str. 495. dokončana. Zgrajena je bila že na začetku prve svetovne vojne in je 2 Simčič, Miro: 888 dni bojev na Soči: spopadi na Krasu in v visokogorju na fotografijah, na novo odkritih bila posledično precej zastarela. Začenjala se je na Stolu, se spustila zemljevidih in v posebnih poročilih. Ljubljana: Orbis, 2006, str. 208. 3 Galić, Lovro; Marušič, Branko: Tolminsko mostišče I, drugi del. Tolmin: Tolminski muzej, 2005, str. 180. do Soče in obšla Kobarid po levem bregu Soče, pri Idrskem je ponovno 118 119 prečkala Sočo, se prek Livka in Kuka povzpela na greben Kolovrata s katerim naj bi s severa odrezali Italijane na Polovniku in Krnskem in Ježo. Od tod se je spustila na Ostri Kras, nato na Globočak in čez masivu ter zaprli klešče pri Kobaridu.4 Sam načrt pa je imel veliko Lig prišla do Korade. pomanjkljivost. Ko je avstro-ogrski uspeh presegel vsa pričakovanja in je ofenziva dosegla reko Piavo, vojaško poveljstvo ni imelo pravega novega Celotni italijanski obrambni sistem pa je imel zelo veliko pomanjkljivost: cilja. Tako je bila zamujena priložnost za razširitev majhnega mostišča v v gorskih predelih so vse tri obrambne črte potekale preblizu, zato jih je spodnjem toku reke Piave pri San Bartolomeu oziroma napada na Grappo bilo mogoče obstreljevati in uničiti hkrati. z dovolj močnimi enotami. Na obseg in trajanje nemškega sodelovanja je Že med 11. soško bitko so se v avstro-ogrskem vrhovnem poveljstvu najbolj vplivala ofenziva na zahodni fronti v Flandriji, kjer so Angleži ob odločali o ofenzivnem napadu na odseku Tolmin-Bovec, saj podoben velikih izgubah vendarle uspešno zaustavili nemške enote. napad s tirolske fronte zaradi težavnosti terena in vprašljivih vremenskih Nemško-avstro-ogrsko 14. armado so vrinili na položaje med 10. avstro- razmer v poznojesenskem času ne bi bil mogoč. 29. avgusta 1917 je prišlo ogrsko armado severno od Bovca in 1. ter 2. soško armado južno od do skupnega sestanka nemških in avstro-ogrskih poveljnikov na sedežu Tolmina do morja. Sestavljale so jo štiri armadne skupine Krauß, Stein, nemškega vrhovnega poveljstva v Bad Kreuznachu. Na sestanku so se Berrer in Scotti:5 odločili, da je napad v Zgornjem Posočju možen, le nemški general Erich Ludendorff je bil glede izvedbe napada zadržan, saj je menil, da nemške I. avstro-ogrski korpus pod poveljstvom generala Alfreda Kraußa je enote, nevajene bojevanja v gorah, ne bodo uspešne. Podmaršal Paul von zasedel severni odsek od Rombona prek Bovške kotline, Javorščka, Kala Hindenburg je predvideni načrt napada sicer podprl, vendar se je odločil, in Vršiča proti jugu do Krna. V tej armadni skupini so bile avstro-ogrske da pred samo izvedbo na ta odsek soške fronte pošlje generala Konrada divizije Edelweiss, 22. strelska in 55. pehotna divizija ter nemška lovska Kraffta von Dellmensingena. Slednji si je med 2. in 6. septembrom divizija in tudi nemške plinometne enote. ogledal in ocenil teren ter možnosti za uspešen napad; presodil je, da je 22. strelska divizija naj bi prebila dolinske položaje v Bovški kotlini in čez Borojevićev načrt izvedljiv. Žago v enem sunku zasedla Stol nad Breginjem. Divizija Edelweiss naj bi z večjim delom svojih enot nudila podporo 22. strelski diviziji in nato Avstrijski cesar Karel je sicer želel, da bi protinapad izvedli le avstro- zavzela mejne vzpetine nad Učejo, s preostalimi enotami pa naj bi prebila ogrski vojaki in je nemškega cesarja Viljema II. sprva prosil le za pomoč črto na Rombonu in napredovala do vasi Plužna. 55. pehotna divizija naj v topovih in dovoljenje za premik avstro-ogrskih čet z ruske fronte. Toda bi zasedla obe črti na vzhodnem pobočju Polovnika, planino Jama in črto ker se je Viljem II. zavedal, da je avstro-ogrska vojska na soški fronti tik Krasji vrh, planino Zaprikraj, Vršič in čez Drežniške ravne nadaljevala v pred zlomom, premik enot iz enega na drugo bojišče pa bi trajal vsaj šest Kobarid. Nemška lovska divizija naj bi za divizijo Edelweiss napredovala tednov, je ponudil hitrejšo rešitev: premestitev sedmih elitnih divizij z General Otto von Below, poveljnik preko Žage proti Kobaridu. jugovzhodne in zahodne fronte na soško fronto ter še nekaterih enot iz nemške-avstro-ogrske 14. armade. rezerve vrhovnega poveljstva. 8. septembra 1917 sta Avstro-Ogrska in (https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/9/9e/ III. bavarski korpus pod poveljstvom generala Rudolfa von Steina je bil Otto_von_Below_LOC.jpg/640px-Otto_von_Below_LOC. Nemčija podpisali sporazum o vojaški pomoči, ofenzivni napad pa je dobil razporejen na položajih od Batognice preko Maselnika, Slemena, Mrzlega jpg?1505127460546, datum vira: 11. 9. 2017) tajno ime »Waffentreue«, »Zvestoba v orožju«. Avtor načrta uspešnega vrha, do vasi Dolje in čez Sočo na Bučenici do Mengor. To armadno prodora v 12. soški bitki je bil maršal Conrad von Hötzendorf; sam načrt skupino so sestavljale 50. avstro-ogrska pehotna divizija, 12. šlezijska in je bil izdelan že proti koncu leta 1916, po jesenskih bitkah na Krasu. 117. nemška pehotna divizija in nemški alpski korpus. Glavno breme avstro-ogrskega napada naj bi nosila nemško-avstro-ogrska 50. avstro-ogrska pehotna divizija naj bi na odseku Krn–Sleme–Mrzli 14. armada, ki je bila ustanovljena 19. septembra in jo je sestavljalo pet vrh–Dolje prebila prvo italijansko črto in nato še drugo na odseku avstro-ogrskih in sedem nemških divizij pod poveljstvom generala Otta Krn–Kožljak–Pleče–Vrsno–Selišče. 12. šlezijska divizija naj bi napadla na von Belowa. Načelnik štaba nemško-avstro-ogrske 14. armade je postal obeh bregovih Soče proti Kobaridu. Alpski korpus naj bi prebil dolinsko general Krafft von Dellmensingen. Vrhovni poveljnik celotnega bojišča črto pod Volčami in napadel drugo linijo na gorskih hrbtih na obeh proti Italiji je postal avstrijski cesar Karel, njegova prva podrejena pa sta straneh potoka Kamnice, levo hrbet V Špiku in desno hrbet Hlevnika ter bila podmaršal von Hötzendorf za tirolski odsek in nadvojvoda Evgen za zasedel koto Na gradu in pozneje ves hrbet Kolovrata, sedlo na Livku in jugozahodni del. Matajur. Nato naj bi se usmeril proti Robiču in po dolini Nadiže navzdol, Avstro-ogrski načrt je izhajal iz dejstva, da sta nadaljnje izčrpavanje sledila naj bi mu 117. nemška pehotna divizija. na Krasu in napad na tem delu fronta nemogoča, zato bi se moralo protinapad izpeljati s tolminskega mostišča in sovražnika potisniti vsaj do Čedada, ob popolnem uspehu protiofenzive pa celo do reke Tilment. 4 Galić, Lovro; Marušič, Branko: Tolminsko mostišče I, drugi del. Tolmin: Tolminski muzej, 2005, str. 173. Na pobudo generala Alfreda Kraußa in s soglasjem generala Kraffta von 5 Podatki o razporeditvi in sestavi posameznih armadnih skupin so povzeti po Simčič, Miro: 888 dni bojev na Soči: spopadi na Krasu in v visokogorju na fotografijah, na novo odkritih zemljevidih in v posebnih poročilih. Dellmensingena so v načrte vključili tudi preboj iz Bovške kotline, Ljubljana: Orbis, 2006, str. 200–203. 120 121 I. nemški korpus pod poveljstvom generala Alberta von Berrerja je bil razporejen med Mengorami in Selskim vrhom, na širšem območju Mosta na Soči. Armadna skupina je bila sestavljena iz 200. nemške in 26. württemberške pehotne divizije. Naloga te skupine je bila prebiti dolinsko linijo pri Čiginju in zasesti Ježo, kjer so imeli Italijani pomembno utrjeno vozlišče treh obrambnih črt. Naslednji cilj je bil prodreti preko Šmartina in Huma v Furlansko nižino proti Čedadu. XV. avstro-ogrski korpus pod poveljstvom podmaršala Karla Scottija je bil razporejen na skrajnem levem krilu 14. armade, od Selskega vrha do Loga na levem bregu Soče. Skupina je bila sestavljena iz 1. avstro-ogrske in 5. nemške pehotne divizije. Cilji napada so bili južno od Ježe v smeri Volčanskih Rut, Pušnega, Srednjega, preko Globočaka in naprej čez obrobne hribe v Furlansko nižino proti Čedadu, kjer je imela sedež 2. italijanska armada. V času neposredno pred začetkom zadnje soške bitke italijansko topništvo na Krasu ni utihnilo. Na avstro-ogrski strani so posebno pozornost posvetili prikrivanju pravega cilja protiofenzive. Posamezne avstro-ogrske enote so s hitrimi in nenadnimi napadi udarile na italijanske položaje in se nato naglo umaknile. Namen teh napadov je teh poročil je Capello sklical posvet svojih poveljnikov in izrecno zahteval, Padli italijanski vojaki na nosilih bil zaslepiti Italijane, da ne bi vedeli, kje se pripravlja glavni napad. da se mora okrepiti obrambno črto Matajur–Kolovrat in da se je potrebno na Banjški planoti. (Goriški muzej) Uporabili so tudi različne zavajajoče premike nemškega alpskega pripraviti na avstro-ogrsko protiofenzivo. korpusa na tirolski fronti, premike delov šlezijske divizije na Krasu, radijske postaje nekaterih korpusov in divizij so delovale na lokacijah, Cadorna se je 19. oktobra vrnil v Videm, 20. oktobra pa je Capello odšel ki so bile več sto metrov oddaljene od enot ... v Padovo na zdravljenje zaradi hudih težav z ledvicami. Istega dne je k Italijanom prebegnil nadporočnik Maxim iz 3. gorske brigade 50. avstro- Avstro-ogrski napori zavajanja sovražnika v celoti niso bili uspešni, saj je ogrske divizije, 21. oktobra pa še dva romunska častnika z natančnimi nekaj avstro-ogrskih prebežnikov Italijanom posredovalo načrte operacije, podatki o silah in razporeditvi 14. armade. Čeprav je bil Cadorna ne pa tudi datuma njenega začetka. Že 2. oktobra so na italijanski strani prepričan, da možnost preboja soške fronte ne obstaja, je iz previdnosti vedeli, da se pripravlja obsežen napad iz smeri Tolmina. 4. oktobra je novi vendarle ukazal dodatno okrepitev utrjene črte ob reki Tilment in poveljnik italijanske obveščevalne službe, polkovnik Marchetti, zaradi zelo obrambnega sistema na Grappi. Dva dneva pred začetkom avstro- podobnih poročil iz Berna, Pariza in Haaga ter drugih zavezniških virov ogrskega napada je italijansko glavno obrambno črto obiskal zahteval sestanek pri Cadornovem pomočniku, generalporočniku Porru – tudi italijanski kralj Viktor Emanuel III. in Cadorna mu je zatrdil, da je Cadorna je bila namreč na dvotedenskem dopustu v Vicenzi! Marchetti je obramba vzdolž srednje Soče neprebojna. Zaradi vse bolj zaskrbljujočih poročal, da je sovražnikova ofenziva zanesljiva, da se bo pričela v zadnjem poročil o bližajoči nemško-avstro-ogrski protiofenzivi se je iz Padove tednu oktobra, da bo glavni udar sledil s tolminskega mostišča in da se v 23. oktobra vrnil tudi Capello in se v Krminu sestal s Cadorno, Badogliem okolici Kranja že nahaja med 40.000 in 50.000 nemških vojakov.6 Italijani in drugimi poveljniki. Po sestanku je Capello prvič opustil misel na so prisluškovali tudi telefonskim pogovorom na Mrzlem vrhu, toda vsaj italijansko ofenzivo, drugi poveljniki pa so Cadornov ukaz z 20. oktobra, Obisk maršala Luigija Cadorne v Roveretu. do 21. oktobra niso ukrepali. Capello je 9. oktobra ukazal organizirati ki je zahteval obrambo, prejeli šele 23. oktobra. Italijani so na podlagi (Muzej novejše zgodovine Slovenije) obrambo na črti Mrzli vrh–Hum–Globočak. Cadorna ni vedel, da njegovega poročil obveščevalcev napad pričakovali v noči z 22. na 23. oktober, ukaza z dne 18. septembra skoraj nihče od njegovih podrejenih ni vendar se poročila še enkrat več niso izkazala za točna. Nato pa je upošteval. Njegova navodila, da je nujno potrebno takoj začeti priprave 23. oktobra ob 13. uri generalporočnik Alberto Cavaciocchi prejel novo za obrambo, so bila posredovana šele 6. oktobra, in še to le generalu informacijo o datumu in uri začetka nemško-avstro-ogrskega napada: Pietru Badogliu, poveljniku XXVII. korpusa. Italijanski obveščevalci so ves 24. oktobra ob 2. uri zjutraj se je počasi, toda zanesljivo nakazoval čas opozarjali na močno sovražnikovo dejavnost ob bojni črti. Na podlagi začetek konca soške fronte. 6 Galić, Lovro; Marušič, Branko: Tolminsko mostišče I, drugi del. Tolmin: Tolminski muzej, 2005, str. 186. 122 123 »/…/ V nedeljo zjutraj so prišli prvi Ofenziva nemški vojaki v Križ, drugi proti Italiji bo, so še zadaj, Ljubelj jih zdeluje ... pa Nemci Sedaj se maščuje avstrijska slepa hite na pomo~: politika, ki ni hotela delati železnice čez Škofjo Loko. Koliko trpe ljudje priprave na in živali in koliko zamude časa je, 12. soško bitko Železniški promet v času ker morajo kanone spravljati priprav na 12. soško bitko, 15. september–24. oktober po cesti čez Ljubelj! 1917: v tem času je v Posočje na dan peljalo povprečno /…/« 1 100 vlakov. ( Österreich-Ungarns letzter Krieg: 1914–1918. Band. 6, Das Kriegsjahr 1917, 1936, priloga 21) Ko sta 8. septembra 1917 Avstro-Ogrska in Nemčija podpisali sporazum, širši okolici nekajkrat prišlo do letalskih spopadov. Eden izmed takih bojev je bil za skupno protiofenzivo določen 22. oktober. Za začetek napada je je potekal tudi 25. septembra med Kranjem in Škofjo Loko, v katerem bilo potrebno v Posočje v 44 dnevih prepeljati ogromne količine vojaške so Italijani sestrelili avstro-ogrsko letalo. Pilota sta umrla dva dneva opreme, topov in drugega orožja ter vojakov. To pa je predstavljalo kasneje v vojaški bolnišnici v Škofji Loki. V Hotavljah je bil postavljen tudi precejšen problem zaradi slabih prometnih povezav s Posočjem. Že sicer protiletalski top, saj je bilo v kraju skladišče granat. Obstajala je namreč preobremenjen železniški promet, ki je bil povsem podrejen vojaškim nevarnost, da bi italijanska letala, ki so nenehno preletavala kraje med potrebam, so razširili s številnimi vlaki iz celotne monarhije, za prevoz Kranjem in Škofjo Loko, lahko skladišče bombardirala, vendar se na srečo potrebnega materiala pa so uporabili vse možne železniške in cestne to ni zgodilo. povezave. Povečan železniški promet je bil opazen na železniških postajah Za leto 1917 sta bila pomembni še dve novi vojaški letališči v na Jesenicah, v Kranju, Bohinjski Bistrici in Ljubljani, prav tako pa se je neposrednem gorenjskem zaledju: na Bledu na Jaršah in v Lescah na v zaledju Gorenjske močno povečalo število vojakov. Del poveljstva lokaciji, kjer je še danes. V Lescah so postavili šotorske lope-hangarje, v 14. nemško-avstro-ogrske armade je že 15. septembra prispel v Posočje, katerih so bila avstrijska in nemška letala do preboja soške fronte. Letala prevoz vojakov in vojaškega materiala pa se je začel 20. septembra. so preletavala celotno Gorenjsko: »Že kakih 14 dni so vsak dan bučali Vojno kordonsko črto so potegnili iz Bohinja čez Ljubljano, za vse civilno zrakoplovi, ki pa so bili domači. Prihajali so iz Bleda sem.«2 Letala so prebivalstvo pa je bila vožnja po železnici skoraj popolnoma zaprta. imeli tudi v Podnartu, kamor so jih prav tako kot na Labore pripeljali Nemci so na soško fronto najprej poslali 100 lovskih letal, 6 opazovalnih z vlakom. Včasih se je na letališčih pripetila tudi nesreča. V Lescah je balonov in močne protiletalske oddelke, da bi Italijanom onemogočili npr. »/…/ padel aeroplan na tla, ker se je vijak pokvaril. /…/« 3 Pilot in letalsko opazovanje. Nemška izvidniška letala so snemala italijanske poročnik, ki sta bila udeležena v nesreči, sta umrla in sta bila slovesno položaje v zaledju, kar je omogočilo dopolnitev nepopolnih avstro-ogrskih pokopana na Bledu. Vojaška letala naj bi se sicer hitro kvarila: » /…/ specialk. V zaledju Gorenjske je bilo v času priprav na odločilno nemško- Pravijo pa, da se aeroplan obrabi v 136 urah /…/«, zato /…/ pri avstro-ogrsko protiofenzivo vzpostavljenih nekaj vojaških letališč. V okolici aeroplanih vsi ljudje v kratkem času izgube življenje, zato jemljejo Letališče na Laborah pri Kranju. Kranja, na Laborah, je bilo urejeno zasilno vojaško letališče, kamor so pred k aeroplanom samo zelo mlade srčne fante (neoženjene).«4 Nemška letala so na soško fronto iz Colmarja (Muzej novejše zgodovine Slovenije) v Alzaciji odpotovala 16. septembra 1917. prebojem pri Kobaridu prepeljali letala in del opreme za vojsko. Vojaško (Muzej novejše zgodovine Slovenije) letališče je bilo tudi v Šentvidu in v drugi polovici septembra je v njegovi 2 Prav tam, 14. 8. 1917, str. 28. 3 Kronika župnije Kropa. Arhiv župnijskega urada v Kropi, 1. 10. 1917, str. 122. 1 Kronika župnije Križe. Nadškofijski arhiv Ljubljana, 30. 9. 1917, str. 31. 4 Prav tam. 124 1 125 Vso opremo so iz zaledja na položaje, iz katerih so načrtovali napad, prepeljali z 2.445 vlaki in skozi Ljubljano je dnevno v različne smeri vozilo 120 vlakov. Za uspeh tako obsežne akcije v Posočju je bilo odločilnega pomena, da Italijani niso odkrili priprav na napad, še zlasti pa, da niso odkrili, kje bo potekal napad. Transporti vojakov in vojaške opreme so potekali predvsem ponoči in v zgodnji jutranjih urah, predvsem transporti na samo fronto črto. Vse te priprave so nakazovale, da se pripravlja nekaj velikega. Zbiranje enot je bilo organizirano tako, da so se najprej zbirale daleč v zaledju, na samo fronto pa so jih poslali šele tik pred napadom. Med zbiranjem vojaštva v zaledju pa so na fronto že pošiljali topništvo, strelivo, hrano in drugo vojaško opremo. Zbirališče 1. avstro-ogrske divizije je bilo jugozahodno od Ljubljane; 5., 117. in 200. nemška pehotna divizija ter nemški alpski korpus so imeli zbirališča v okolici Bleda, Kranja, Škofje Loke in Kamnika; 22. avstro-ogrska strelska divizija in divizija Edelweiss, ki sta bili predvideni za napad pri Bovcu, sta se zbirali okrog Beljaka in ob Dravi; 12. in 26. nemška pehotna divizija pa sta se zbirali v Celovški kotlini. Predvsem od sredine septembra so prebivalci krajev v zaledju Gorenjske vse pogosteje srečevali nemške vojake. Posebno veliko pa je bilo vojakov že julija in avgusta 1917 v Tržiču. Ogromne koncentracije nemških Kolone vojakov, vozil in vozov z vojaško V zelo kratkem času je bilo potrebno iz notranjosti na tolminsko mostišče vojakov so bile predvsem v Škofji Loki in njeni okolici.6 18. septembra je v opremo na cesti proti Škofji Loki in naprej in v Bovško kotlino prepeljati naslednjo vojaško opremo in material:5 uršulinski samostan na loškem gradu prišlo več nemških višjih častnikov, proti Železnikom. (Muzej novejše zgodovine Slovenije) • 1.452 topov, od tega 354 srednjega in težkega kalibra; kjer so si uredili pisarne nemškega vrhovnega in kartografskega • 44 protiletalskih topov; poveljstva. 16. oktobra so Nemci v samostanu prevzeli še preostale • 420 minometov; prazne prostore, izpraznili pa so tudi dekliški internat in vanj namestili • 1.500.000 topovskih granat; osemdeset sester nemškega Rdečega križa. Polno vojakov je bilo v • 760 ton inženirskega eksploziva; Poljanski dolini, v Spodnjih Bitnjah in Retečah so vojaki spali kar v cerkvi • 2.000 kilometrov vžigalne vrvice; in naredili tudi nekaj škode. Starološki dekan Mrak je zapisal: » Mislili • 3.020.000 detonatorjev; smo, da je nemška vojska strogo disciplinirana, toda bridko smo se • 2.000.000 signalnih nabojev; motili. Nemci so nastopali med nami, kot bi bili v sovražni, ne pa v • 230.000 novih jeklenih čelad; prijateljski deželi. Škoda, katero je v občini povzročila nemška vojska, • 238.000 plinskih mask s 500.000 rezervnimi vložki; je ogromna. Cenila se je vsaj na par sto tisoč kron. /…/« 7 Konec • za 1.300 železniških vagonov gradbenega materiala; septembra in v začetku oktobra je skozi Selško dolino prišlo tudi nekaj • za 200 železniških vagonov sanitetnega materiala; avstro-ogrskih vojakov, v Soro pa so prišli topničarji iz južne Tirolske. • za 150 železniških vagonov telefonskih kablov; V Reteče so med 17. in 24. oktobrom prihajale in odhajale različne • 100.000 parov planinskih čevljev; formacije – večinoma ponoči. Največja koncentracija nemškega vojaštva • 200.000 odej; pa je bila na Škofjeloškem zabeležena v noči iz 21. na 22. oktober. • 50.000 parov derez; Ko so septembra v Žabnico prišli nemški vojaki, so s seboj pripeljali ruske • 68.000 konj in oves ter seno; ujetnike, ki so na žabniškem polju postavili bazo, iz katere je nemška Trenske kolone na poti proti Jesenicam. • 54 pontonskih mostov; vojska oskrbovala vojake na soški fronti. Za šolskim poslopjem v Žabnici (Muzej novejše zgodovine Slovenije) • 8 radijskih postaj; so zgradili velika armadna skladišča, do njih speljali železniški tir in blizu • 47 vojaških pošt; čuvajnice naredili kolodvor »Unterfeichting«. Za kozolci v Zgornji Žabnici • 21 bolnišnic; so v pečeh pekli kruh za vojake na fronti, na travnikih med žabniško • 25 gorskih pekarn; • 222 poljskih kuhinj; • 6 parnih pralnic ... 6 Podatki o koncentraciji nemških vojakov na Škofjeloškem so povzeti iz prispevka Nataše Budne Kodrič Prva svetovna vojna iz župnijskih kronik, leto 1917 v Loških razgledih, letnik 44, leto 1997, str. 91–107. 7 Budna Kodrič, Nataša: Prva svetovna vojna iz župnijskih kronik, leto 1917. V: Loški razgledi, letnik 44, leto 5 Galić, Lovro; Marušič, Branko: Tolminsko mostišče I, drugi del. Tolmin: Tolminski muzej, 2005, str. 174. 1997, str. 101. 126 127 Prenočevanje v šotorih po celodnevnem cerkvijo in cesto pa je bil postavljen tabor s šotori za prenočevanje zapisal, da so od konca septembra do prve polovice oktobra dnevno čez Avstro-ogrski vojaki na železniški postaji maršu. (Muzej novejše zgodovine Slovenije) vojakov. V Spodnji Žabnici so zgradili tudi ozkotirno železnico na konjsko prelaz Ljubelj prihajali številni vojaki nemške pehote. S seboj so pripeljali na Jesenicah. (Muzej novejše zgodovine Slovenije) vprego. Železnica je bila speljana po desni strani današnje železniške konje, vozove, kolesa, majhne samokolnice, strojne puške in celo topove proge do vasi Suha, čez most in skozi Puštal ter po desnem bregu ter jih spravili kar med drevje po vrtovih, da jih ne bi opazila italijanska Poljanščice v Poljansko dolino. izvidniška letala. Ko je 21. oktobra popoldne odšla enota »Rdečega križa« Nemški vojaki so imeli svoja zbirališča pred odhodom na soško fronto šlezijske divizije, so si domačini v Križah vendarle oddahnili: »/…/ Koliko tudi v drugih krajih na Gorenjskem, npr. v Kranju, Šentvidu, Kamniku, škode so napravili, koliko pokradli, bo treba še ugotoviti. Ljudstvo bo Kranjski Gori, na Jesenicah, Bledu, v Bohinjski Bistrici, Križah in Kropi. pomnilo, kdaj so bili Nemci v Križah. /…/«9 V Kranju je bilo do začetka novembra 1917 poveljstvo 14. nemško-avstro- Prebivalci zalednih krajev na Gorenjskem so nemške vojake sprejeli ogrske armade, v mestu sta se septembra in oktobra zadrževala tudi previdno in z določeno mero nezaupanja. Nemško navzočnost so si poveljnik 14. armade general von Below in načelnik štaba 14. armade predstavljali kot pomoč izčrpani avstro-ogrski vojski po 11. soški bitki. general Krafft von Dellmensingen. Na kranjski železniški postaji so bile Pri Nemcih so opazili drugačno vedenje, vljudnost, disciplino in dobro pred odhodom proti Kobaridu razporejene enote nemške 12. šlezijske obleko. Predvsem pa jih je presenetilo to, da imajo dovolj hrane in da divizije, 27. septembra pa je sedež poveljstva 14. armade v Kranju obiskal so veliko bolje preskrbljeni z vsem potrebnim kot so bili avstro-ogrski tudi poveljnik Soške armade Borojević. V Kranju in njegovi bližnji okolici vojaki: »Nemški vojaki imajo dobro hrano, častniki tako kakor moštvo. je bilo nastanjenega ogromno vojaštva, čemur se je čudil tudi Fran Kade smodke. Vse boljše so preskrbljeni kot avstrijski vojaki … nemški Saleški Finžgar, ki je bil v začetku oktobra v Kranju: » Grozna vožnja. imajo vsega dovolj, naši pa stradajo in beračijo pri ljudeh … Dobil sem Prah – zavit v oblake prahu, avtomobili drve gor in dol. V Kranju ni ta-le vtis: ko bi morali nemški vojaki tako stradati ko naši, bi bilo vode. Nisem mogel napojiti konja. Pri Žabnici stavijo lope za municijo. kmalu konec vojske, zakaj nemški bi se kmalu – uprli. /…/« 10 V zaledju Postajališče. Vse prepreženo s telefonom.« 8 Na Kobilji glavi, pet je nemalokrat prihajalo do različnih sporov med domačini in nemškimi kilometrov vzhodno od Tolmina, so uredili armadno opazovalnico, vojaki, pa tudi do napetosti med vojaki avstro-ogrske in nemške vojske. ki je bila neposredno telefonsko povezana s Kranjem. Ker je bilo potrebno poskrbeti za nastanitev ogromnega števila vojakov, Tudi v Križah, Pristavi, Seničnem, Sebenjem, Žiganji vasi in na Retnjah je seveda primanjkovalo prostora. Vojaki so bili nastanjeni po šolah, v so se menjavale različne nemške enote. V kroniki župnije Križe je kronist hišah in stanovanjih, pa tudi po hlevih, skednjih, župniščih in celo v 9 Kronika župnije Križe. Nadškofijski arhiv Ljubljana, 21. 10. 1917, str. 36. 8 Prav tam, str. 99. 10 Prav tam, 3. 10. 1917, str. 31–32. 128 129 cerkvah. Nemške vojake, ki so bili v Šentvidu nastanjeni v ljudski šoli, je priskrbljeni. Zrakoplovov in aeroplanov imajo polno v Podnartu, Lescah v svojem dnevniku nič kaj prijazno omenil tudi ljubljanski nadškof Anton itd. Vedno brenče nad nami. Smo se jih že kar privadili. Tudi imajo Bonaventura Jeglič.11 Do manjšega spora je prišlo tudi v župnišču v Križah, polno avtomobilov. Vse kaže, da bo v kratkem na naši meji vojska, kakor kjer je župnik nasprotoval nastanitvi nemških častniških slug, buršev: je še ni bilo, zakaj tudi Lah se mrzlično pripravlja. Bog daj, da bi sedaj »/…/ Pod streho ne pustim vojakov, ker so gori spravljena živila, saj je zmagali – mi! /…/« 13 V Kropi so se nemški vojaki nastanili po hišah, v še prostora na podu. Zakaj so pa drugi tam, od artilerije že pol meseca, župnišču in na njegovem skednju, v stari mežnariji in v stari šoli Marijine pa so zadovoljni. Častnik buršem to dopoveduje in župnik se obrne, da družbe; konje so spravili v hleve, kleti, šupe, zadružno skladišče, skednje ... gre proč. Ko pa sliši tistega sitnega burša: '' Na pod ne gremo, tam so uši, Na podlagi zapisov kroparskega župnika Valentina Oblaka so Kroparji so bili Avstrijci gori, '' se spet obrne nazaj in odgovori: '' Na podu ni uši, jih nemške vojake v splošnem sprejeli z razumevanjem, saj so bili »v niso pustili Avstrijci, ker ti niso prenočevali gori, so pa gori nemški vojaki splošnem jako dobri, imeli so hrane dovolj – le krompirja niso imeli že 14 dni. '' Častnik miri, župnik odide, burši pa si posteljejo v veži. /…/« 12 nič, pa so ga silno prosili za denar, katerega so pa imeli dovolj. Bilo pa je tudi med njimi nekaj ničvrednežev, ki so radi kaj boljšega vzeli, Od konca septembra do prve polovice oktobra zlasti kuretine. Pri meni so vzeli npr. pred odhodom en par kokoši, a ne 1917 so čez prelaz Ljubelj prihajali številni vojaki nemške pehote, razglednica. pri meni nastanjeni vojaki, ampak drugi – ti so bili pošteni – in tudi (Gorenjski muzej) drugod nekaj. Ljudstvo se ni imelo nič kaj čez nje pritoževati; če bi naši ljudje prišli kam, bi se mnogo, mnogo slabše obnašali! /…/ Bomo videli, ali so res prinesli za nas rešitev, kakor so tako radi poudarjali. /…/« 14 Oktobra 1917 je na Gorenjsko z württemberškim gorskim bataljonom prišel poročnik Erwin Rommel, saj je njegov bataljon poleg bavarskega pehotnega polka Leib in 1. lovskega bataljona sestavljal nemški alpski korpus. Rommlov bataljon je s Koroške do Kranja prišel peš, nato je 18. oktobra krenil preko Škofje Loke, Zalega Loga in Podbrda proti Kneži, kamor je prispel 21. oktobra. Vojaki nemškega alpskega korpusa so se tri dni zadrževali tudi v Bohinju. Nastanili so jih v Spodnji dolini in pri domačinih niso pustili preveč dobrega vtisa. Na fronto so odšli preko Bohinjske Bistrice, Podbrda in Tolmina. Zaradi prihoda številnega vojaštva na Gorenjsko je seveda prihajalo do težav pri preskrbi s hrano vojakov in s krmo za konje. Cesarsko-kraljevo okrajno glavarstvo v Kranju je 26. septembra 1917 vsem županstvom sodnega okraja Škofja Loka sporočilo, da se bo v prihodnjih dneh v posameznih občinah škofjeloškega sodnega okraja nastanilo ogromno vojaštva, zato je potrebno čim hitreje pospraviti vse poljske pridelke in sadje.15 Vojaška uprava je na Gorenjskem s posebnimi pozivi prevzemala Nemški in avstro-ogrski častniki v Kranju Podobno je bilo tudi v Kropi, kamor so že 13. septembra prišli prvi vpoklicane konje z razvidnicami, prebivalce pa je tudi pozivala, naj konje v času priprav na 12. soško bitko. nemški vojaki: »/…/ En teden je, odkar so prišle v Podnart, Ovsiše, za vojsko oddajo prostovoljno – zlasti, ko je primanjkovalo krme. Dva (Muzej novejše zgodovine Slovenije) Dobravo, Kamno Gorico nemške čete iz Rumunskega. Pravijo zatrdno, izmed takih pozivov sta se vršila v Kranju in Škofji Loki na živinskem da bo ofenziva zoper Laha. Nemških čet kar mrgoli od Medvod do trgu 1. oktobra 1917.16 Krme za konje je v zadnji tretjini leta 1917 vse laške meje po celem Gorenjskem. Na Dobravi, Kamni Gorici, Ovsišah bolj primanjkovalo, kajti letina je bila slaba, zato je cesarsko-kraljevi Urad so topničarji. Naši ljudje jih hvalijo, so prijazni, pošteni, imajo vsega za ljudsko prehrano na Dunaju 31. avgusta 1917 izdal ukaz, da se mora dovolj, hrano izvrstno, iz Rumunije so menda prinesli toliko graha, Vojaška uprava je prebivalce na Gorenjskem spoštovati odredbo z dne 29. maja 1917, ki določa, da morajo politični pozivala, naj konje za vojsko zaradi da ga je naša zadruga kupila okoli 400 kg, tudi moko prodajajo – okraji, občine in posamezni posestniki za vojaštvo oddati točno določeno pomanjkanja krme oddajo prostovoljno. naš dacar jo je kupil 50 kg – bele rumunske. Oficirska kuhinja ima s količino sena in slame, pa čeprav bi bilo to v njihovo škodo.17 (ZAL, Enota za Gorenjsko Kranj) seboj kravo iz Rumunske, da jo molzejo, v Kamni Gorici imajo ob mostu svojo kantino, da prodajajo vojakom cigarete itd. So res z vsem dobro 13 Kronika župnije Kropa 1914–1919. Arhiv župnijskega urada v Kropi, 20. 9. 1917, str. 121. 14 Prav tam, 16. 10. 1917, str. 125–126. 11 Jeglič, Anton Bonaventura: Jegličev dnevnik: znanstvenokritična izdaja. Celje: Celjska Mohorjeva družba: 15 SI_ZAL_ŠKL/0063, Občina Škofja Loka, t. e. 65, razglas z dne 26. 9. 1917. Društvo Mohorjeva družba, 2015, str. 721. 16 SI_ZAL_KRA/0002, Občina Kranj, a. e. 5183, t. e. 324, razglas z dne 24. 9. 1917. 12 Kronika župnije Križe. Nadškofijski arhiv Ljubljana, 15. 10. 1917, str. 32–33. 17 Prav tam, okrožnica z dne 19. 9. 1917. 130 131 Vojaška bolnišnica na Planini na Kraju za ranjence in bolnike z območja 15. gorske brigade. (Goriški muzej) Na Gorenjskem je v letu zloma soške fronte delovalo nekaj vojaških in v Sokolskem domu. V Tržiču pa je bila tudi sanitetna kolona, ki je Prevažanje avstrijskega možnarja kalibra poljskih bolnišnic. V Škofji Loki je poleg vojaške bolnišnice na gradu delovala oskrbovala bolnike. Vojaške bolnišnice so bile še na Bledu in Hrušici ter v 305 milimetrov po cesti čez Baško grapo. tudi poljska bolnišnica »K. u. k. Reservespittal Troppau I.« (Troppau je Kranjski Gori, kjer je bil leta 1917 štabni zdravnik dr. Berthold Schwarz. (Muzej novejše zgodovine Slovenije) nemško ime za mesto Opava na Češkem). Za delovanje bolnišnice so okoliški Medtem ko se je v zaledju Gorenjske zbiralo vojaštvo, sta poseben zalogaj prebivalci, večinoma kmetje, proti plačilu oddajali travo in seno za konje, v pripravah na 12. soško bitko predstavljala prevoz topništva in streliva nekateri pa so bolnišnici v najem dajali tudi svoje travnike in polja.18 V na samo fronto.20 Transporti so potekali ponoči, topove so prevažali Kranju je delovala Poljska bolnišnica št. 3 ogrskega Rdečega križa. z vlaki in dovolj velikimi vozili. Prevoz streliva do topov je zahteval V Bohinju so leta 1917 delovale vsaj tri vojaške bolnišnice: dve v Bohinjski nadčloveške napore, saj so morali granate do nekaterih položajev na Vojaška bolnišnica v Zoisovem gradu v Bistrici in ena na Planini na Kraju.19 Prva, »K. u. k. Reservespittal 2/15«, fronti prinesti celo z golimi rokami. Tako je npr. 76 milimetrska granata Bohinjski Bistrici. (Muzej novejše zgodovine Slovenije) je delovala v Zoisovem gradu. V njej so zdravili ranjence s tolminskega brez tulca, smodnika in embalaže tehtala dobrih 6 kilogramov, 150 mostišča. V ogrski bolnišnici »Reservespittal Balassa Gyarmat« so zdravili milimetrska granata za havbico je tehtala že med 40 in 50 kilogramov, bolnike z nalezljivimi boleznimi. Svoje prostore je imela v stavbi, kjer je medtem ko so granate za 305 milimetrske Škodine možnarje tehtale kar že med gradnjo bohinjskega predora delovala bolnišnica. Bolnišnico na 287 kilogramov!21 Velike količine streliva, ki ga je potrebovalo topništvo, Planini na Kraju pa so najverjetneje postavili že leta 1915 in v njej so se so z vlaki prepeljali največ po bohinjski progi, ki je edina omogočala zdravili lažji ranjenci ter bolniki s krnskega bojišča. Edini še ohranjeni neposreden prevoz na mesto napada. Prav bohinjska železnica od Jesenic del bolnišnice je današnja planinska koča. Verjetno je v Bohinjski Bistrici do Bohinjske Bistrice in naprej skozi tunel v Baško grapo do Gorice je bila krajši čas v drugi polovici leta 1917 delovala tudi »K. u. k. Epidemie med letoma 1915 in 1917 najpomembnejša oskrbovalna pot severnega Reservespittal«. Poleg vojaških bolnišnic so bila v Bohinju tudi tri dela avstro-ogrske 5. armade, ki se je bojevala na frontni liniji Šmohor– okrevališča za lažje ranjence in bolnike. Prvo je bilo v stavbi kmetijske Batognica–Peski–Mrzli vrh.22 Za tolminsko mostišče so strelivo, ki je bilo zadruge v bistriški Spodnji vasi, drugo v občinskem domu v Srednji vasi in pripeljano najprej, pripeljali z vlaki do Grahovega, nato pa so ga z vozovi in Ogrska bolnišnica »Reservespittal Balassa tretje v hotelu Zlatorog. s konji prepeljali na položaje na fronti. Na tolminski odsek sta vodili tudi Gyarmat« v Bohinjski Bistrici. (Muzej novejše dve cesti – skozi Baško grapo in po dolini Idrijce. V Baško grapo so zgodovine Slovenije) V Tržiču se je bolnišnica Rdečega križa nastanila v nemški šoli in se konec oktobra 1917 premaknila v Podbrdo. Epidemični bolniki so bili nastanjeni 20 Simić, Marko: Po sledeh soške fronte. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1996, str. 181–184. 21 Za transport 305 milimetrskih Škodinih možnarjev je Ferdinand Porsche razvil poseben traktor, ki je bil 18 SI_ZAL_ŠKL/0063, Občina Škofja Loka, t. e. 65, potrdilo z dne 16. 7. 1917 (Franc Dolenc, trgovec z lesom iz prilagojen tako za vožnjo po cestah kot po železniških tirih. Stare Loke) in potrdilo z dne 18. 7. 1917 (uršulinski samostan v Škofji Loki). 22 V zaledju soške fronte. Koper: Pokrajinski arhiv; v Novi Gorici: Pokrajinski arhiv; Ljubljana: Zgodovinski arhiv; 19 Budkovič, Tomaž: Bohinj 1914–1918: med fronto in zaledjem. Celovec; Ljubljana; Dunaj: Mohorjeva založba, Jesenice: Gornjesavski muzej; Tolmin: Tolminski muzej, 2015, str. 12. 1999, str. 96. 132 133 transporti prihajali preko Petrovega brda in skozi bohinjski predor, Za vsak dan pohoda je bilo določeno, do katerega kraja in do katere ure ki so ga priredili tudi za cestni promet. Po dolini Idrijce je vodila cesta iz mora napredovati posamezna enota, časa za preskrbo utrujenih vojakov Idrije, pri Straži se je priključila tudi cesta iz Škofje Loke in Cerknega. Ker in njihov počitek skoraj ni bilo. Dodatna oteževalna okoliščina je bila, je bila ta cesta zelo obremenjena, so za povečanje njene zmogljivosti od da je bilo v prvi polovici oktobra vreme zelo deževno in hladno, ceste so Škofje Loke do Hotavelj le v enem tednu zgradili tir vojaške ozkotirne se spremenile v blatne kolovoze, kar je še oteževalo napredovanje: železnice na konjsko vleko. Dovoz vojaškega materiala je potekal tudi »/…/ Začelo se je jesensko deževje. Dan za dnem je lilo iz težkih oblakov, po cestah iz smeri Logatca preko Idrije, iz Škofje Loke preko Poljanske dan za dnem smo plali in črpali rjave luže iz rovov in jazbin. Dnevi so doline in Cerknega in preko Selške doline ter Podbrda. postajali zopet nemirni, naraščal je ogenj, zdaj naš, zdaj italijanski. Najbolj gorat predel fronte med dolino Soče na severu in Tolminom na A še vse bolj nemirno je postajalo daleč tam za Sveto goro. Tam so se jugu so oskrbovali po ozkih stezah, mulatjerah, in z žičnicami iz doline vžigali bliski, tam so vse dni brenčala letala. Z mrzlično naglico so si Soče in iz Bohinja preko Komne in Bogatina. Pred odločilnim prebojem dovažali naši artileristi municije na vsej fronti, z mrzlično naglico in fronte so razširili pot iz Bohinja na Bogatinsko sedlo in jo delno v okrilju deževne megle se je pripravljalo nekaj velikanskega in hudega. usposobili za vozove s konjsko vprego. Za oskrbo I. avstro-ogrskega /…/« 23 Poveljnik I. avstro-ogrskega korpusa general Krauß se je pritoževal, korpusa je bila izrednega pomena 39 kilometrov dolga železniška da je moral dele svojega korpusa iskati po stranskih železniških postajah proga med Trbižem in Jesenicami, ki je danes ni več. Najpomembnejši in da so bile nekatere enote in topničarji, ki so na fronto krenili preko železniški postaji sta bili v Trbižu, od koder je preko Rablja in naprej čez Vršiča, kljub snegu v poletnih uniformah. Predel vodila na fronto cesta, in v Kranjski Gori, od koder sta čez prelaz Za začetek nemško-avstro-ogrskega napada je bil sprva določen Vršič na fronto vodili cesta in žičnica. Da bi razbremenili prezasedene 22. oktober 1917, toda kljub nečloveškim naporom so s pripravami ceste in se izognili italijanskemu obstreljevanju ceste čez Predel, so za zamujali, zato so za nov datum ofenzive določili 24. oktober. transport uporabljali tudi rudniški rov rabeljskega rudnika. In ob 2. uri zjutraj se je začela 12. soška bitka, t. i. čudež pri Kobaridu. 14. oktobra 1917 se je začel premik 12. in 26. nemške pehotne divizije Panoramski posnetek tolminskega mostišča iz Celovške kotline preko prelazov Ljubelj in Jezersko proti soški fronti, z označenimi prvimi italijanskimi položaji in glavnimi smermi napada. (Krafft von Dellmensingen: 16. oktobra so na pot odšle še preostale enote. Premik tako velikega 23 Matičič, Ivan: Na krvavih poljanah: trpljenje in strahote z bojnih pohodov bivšega slovenskega planinskega Der Durchbruch am Isonzo, Teil I, 1926) števila vojakov je zahteval zelo dobro in natančno organizacijo. polka. Ljubljana: Karantanija, 2006, str. 175–176. 134 135 12. soška bitka se je začela v gorskem delu soške fronte, kar je Take zmage predstavljalo pomembno novost v taktiki oboroženih spopadov. Načrt za napad je bil v tem pogledu revolucionaren, saj za razliko od ustaljene pa še ni bilo!: prakse gorskega bojevanja ni predvideval vnaprejšnje zasedbe visokih grebenov, temveč je težišče in začetek boja postavil v doline.2 Na ta preboj pri Kobaridu način je bila prekinjena oskrba italijanskih vojakov v zaledju. od 24. do 27. 24. oktober 1917: prvi dan napada Vreme v noči iz 23. na 24. oktober je bilo za napadalce ugodno. Deževalo oktobra 1917 je, v višjih predelih pa snežilo. Oblačno in megleno vreme je Italijanom onemogočilo odkrivanje sovražnikovih položajev, kjer je bilo nameščeno topništvo. Pri uporabi topništva in pehote so se napadalci poslužili nove taktike, ki jo je nemška vojska prvič uporabila v bitki pri Rigi septembra 1917. Za topništvo je predvidevala čim bolj neopazen premik na izhodiščne položaje, čim manj opazno nastrelitev topov, kratko, vendar silovito in koncentrirano obstreljevanje in uporabo plinskih izstrelkov. Za pehoto pa je predvidevala opustitev linearnega napada, infiltracijo v sovražnikovo zasedeno ozemlje, iskanje šibkih točk za prodor in puščanje premočnih točk odpora zadaj ter pritisk na umikajočega sovražnika.3 24. oktobra ob 2. uri zjutraj je nemško-avstro-ogrsko topništvo začelo »Deo gratias! Včeraj obstreljevati italijanske položaje od Rombona do Loga pri Tolminu: »/…/ V smeri od Planice sèm (Planica nad Crngrobom) je začelo odmevati se je začela ofenziva, grmenje topov 23. ali 24. oktobra; trajalo je neprekinjeno dva dni in dve in sicer prav srečno. In noči. /…/« 4 V prvi fazi napada so bili v ospredju lahki in srednji topovi, ki so italijanska topniška oporišča obstreljevali s plinskimi granatami. danes se je celo razvedrilo. Italijani so skušali z reflektorji odkriti mesta, s katerih je prihajal Načrt plinskega napada pri Bovcu Cesar je prišel v Ljubljano. 24. oktobra 1917. ( Tolminsko mostišče I, topniški ogenj, toda megla je bila pregosta. Rušilne granate so potrgale 2005, str. 215) telefonske in telegrafske povezave in branilcem je preostala le še zveza Bog daj srečo!« 1 s kurirji, vendar je njihove premike močno ovirala toča granat. Prvi val nemško-avstro-ogrskega obstreljevanja je močno razdejal predvsem plinometov,5 ki so bili usmerjeni večinoma na osrednji del, v manjši meri drugo italijansko obrambno črto, ki je bila ključnega pomena za nadaljnjo pa na severni del in južni del pri mostu čez Sočo, so plinske granate obrambo. Obstreljevanje italijanskih položajev je trajalo do 4.30, nato izstrelili v pol minute. S plinskimi granatami so oskrbeli tudi topništvo, pa je do 6. ure trajalo določeno zatišje. Ob šestih pa se je začel rušilni ki je merilo na italijanske utrjene položaje v gorah. Napad s plinskimi topniški napad, ki je bil usmerjen na prvo italijansko obrambno črto in granatami se je začel ob 2. uri zjutraj in je moral biti končan do 4.30 – v neposredno zaledje. V silovitem obstreljevanju so bili uničeni položaji ukaz za streljanje z izstrelki, polnjenimi z bojnimi strupi z dne 12. oktobra rezerv, oskrbovalne poti, poveljniška mesta, komunikacije, topniška 1917 je strogo določal, da se po izteku tega časa ne sme izstreliti niti oporišča in utrjene obrambne točke. enega naboja z bojnim strupom več. Meteorološka postaja v Bovški kotlini je morala vsako uro opraviti merjenje vetra in dobljene podatke vsak Za pravo presenečenje so takoj na začetku topniškega napada poskrbele drugi dan poslati meteorološki postaji pri poveljstvu 14. armade v Kranju; nemške enote za plinsko vojskovanje: izvedle so napad v Čezsoči pri na dan pred napadom in med samim napadom pa je ta meteorološka Bovcu, v soteski Soče pod Javorščkom, v majhni zajedi Naklo. Iz 912 postaja vsake pol ure opravljala meritve vetra in podatke pristojnim sporočala po telefonu.6 1 Jeglič, Anton Bonaventura: Jegličev dnevnik: znanstvenokritična izdaja. Celje: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba, 2015, str. 725. 5 Plinomet je bil preprosta, na enem koncu zaprta cev brez podstavka. V zemljo so jih zakopali pod določenim 2 Zaletel, Rok: Gorsko bojevanje – novost prve svetovne vojne? , diplomsko delo. Ljubljana: R. Zaletel, 2008, str. 66. kotom in jih sprožili z električnim vžigom; njihov domet je bil 1.200 metrov. Povzeto po Mal, Klemen: Preboj 3 Torkar, Blaž: Nadporočnik Erwin Rommel in dvanajsta soška bitka (2. del). V: Revija Obramba, letnik 44, pri Kobaridu. V: Revija Obramba, letnik 26, maj 1994, str. 20. februar 2012, str. 56. 6 Galić, Lovro; Pirih, Darja: Od Krna do Rombona: 1915–1917. Kobarid: Ustanova Fundacija Poti miru v Posočju, 4 Šifrer, Antonija: Spomini na prvo svetovno vojno. V: Na robu pojoče ravnine: zbornik vasi Žabnica, Bitnje, 2007, str. 176. Šutna, Dorfarje in Forme. Žabnica: Krajevna skupnost, 2011, str. 196. 136 137 Pri napadu pri Bovcu je šlo za t. i. »Buntschiessen«, za mešano Ker je bilo obraz pred namestitvijo plinske maske potrebno namazati z obstreljevanje. Najprej so uporabili granate, označene z modrim križem, vazelinom, si italijanski vojaki mask nikakor niso mogli nadeti dovolj hitro. v katerih je bil difenilklorarzin. Ta plin ni smrtonosen – razen v izjemno Napad pri Bovcu sicer ni bil ključnega pomena, je pa razbremenil levo krilo visokih koncentracijah in le v zaprtem prostoru – vendar pa prodre skozi 22. strelske divizije, ki je prodirala proti Žagi. filtrski vložek maske in že v majhni koncentraciji izzove občutek dušenja Po končanem topniškem obstreljevanju je sledil napad pehote. Avstro- ter paničnega strahu, deluje pa tudi na sluznico nosne in ustne votline. ogrska in nemška pehota sta ob 8. uri napadli na odseku od Loma na Italijanski vojaki so si tako v smrtni paniki strgali maske z obraza in se Banjški planoti do Krna, pri Bovcu sta napadli eno uro kasneje. Skupen izpostavili smrtonosnemu strupu difosgenu (te granate so imele oznako cilj vseh napadalnih enot je bil, da prodrejo naprej in čim prej prekoračijo zelenega križa). Sicer se je strelivo »modri križ« uporabljalo tudi samostojno, državno mejo ter Italijane po vsej možnosti potisnejo čez reko Tilment. saj je za želeni učinek (strah in panični beg) zadostovala že petkrat manjša Prvi dan napada so bile armadne skupine Stein, Berrer, Scotti in Krauß koncentracija kot za dušljivce tipa difosgen. Napad z »modrim križem« različno uspešne. je Italijane presenetil, saj tega bojnega strupa niso poznali. Nemci so ga imenovali »Treubruchgas«, plin proti verolomnim.7 Ker so vse plinomete lahko sprožili naenkrat in je vladalo skoraj brezvetrje, je bila dosežena taka koncentracija plina, da preživelih skoraj ni bilo: »/…/ Ko so naši začeli 1. armadna skupina Stein ofenzivo, so spustili na Lahe najprej srbeče pline, tako da so morali Lahi 50. avstro-ogrska divizija je napadala na sredini bojišča med Tolminom in maske zoper strupene pline odložiti, nato so izpustili v Lahe strupene Kobaridom z vrha Slemena in Mrzlega vrha. Enote na levem krilu divizije pline, da so popadli mrtvi na tla, nato pa še s težkimi topovi vse živo so se že zjutraj s pobočij Mrzlega vrha prebile do Soče med vasema in mrtvo razbili, da je bila laška bojna črta popolno predrta. Mrtvih je bilo Dolje in Gabrje ter s tem omogočile napredovanje enotam 12. šlezijske menda toliko, da so kar čez nje položili deske, da so mogli ljudje in konji divizije proti Kobaridu. V sestavu 50. avstro-ogrske divizije so v napadu čez nje. Ujetniki so pravili, da so hodili 4 ure skozi same mrliče. Pa naj reče sodelovali tudi Bošnjaki iz 1. bosansko-hercegovskega pehotnega polka, ki kdo, da vojska ni grda! /…/«8 Italijanom ne bi maske pomagale niti, če bi jih so odbili italijanski napad na Mrzlem vrhu, prodrli v dolino pri Seliščah in imeli. Tako in tako so bili brez njih oziroma so imeli nekakšne ščitnike proti nato nadaljevali s prodorom proti Vrsnemu. Na desnem krilu je 3. gorska kloru in t. i. polivalentne maske iz impregniranega blaga s primitivnim brigada počasi napredovala proti drugi italijanski obrambni črti. Šele po filtrom in okenci iz sljude. uspešnem miniranju Batognice jim je uspelo ogroziti celoten obrambni sistem okrog Krna, tako da so se Italijani morali umakniti s položajev 7 V knjigi od Krna do Rombona: 1915–1917 avtorja na strani 110 navajata, da naj bi v napadu z pod Maselnikom in Slemenom. Avstro-ogrske enote so ob 11. uri dosegle difenilklorarzinom in difosgenom pri Bovcu umrla skupno 201 oseba. Ob tem avtorja dopuščata možnost, utrjeno vas Krn, zajele več kot 1.000 italijanskih ujetnikov in zaplenile Pogled proti Kobariškemu Stolu, Krnu in da je pri nekaterih vojakih smrt nastopila šele kasneje, tako da je bilo število umrlih morda tudi večje. Batognici. 13 topov. (Muzej novejše zgodovine Slovenije) 8 Kronika župnije Kropa 1914–1919. Arhiv župnijskega urada v Kropi, 2. 11. 1917, str. 131. 138 139 23. polka vstopili v Idrsko, italijanski vojaki so se množično spuščali s Krna in se vdajali. Ob 14. uri je predhodnica 63. polka zavzela most med Ladro in Idrskim, en bataljon 23. polka je prodiral proti Livku, da bi zavaroval bok glavnine, ki je prodirala proti Kobaridu. Okrog 15.30 je prispel do zaselka Golobi, kjer je brez boja zajel več skupin bersaljerjev in 11 topov. Severno od Golobov pa je bataljon naletel na hud nasprotnikov odpor, vendar pa je Nemcem uspelo preprečiti protinapad Italijanov v dolino. Na poti od Idrskega do Kobarida je 12. šlezijska divizija zasegla tovorne živali, tovornjake, topove in veliko število ujetnikov. Ob 16. uri, komaj osem ur po začetku napada, je bila v Kobaridu in prav bliskovit prodor te divizije je dal ime celotni nemško-avstro-ogrski ofenzivi »čudež pri Kobaridu«. Kljub utrujenosti in izčrpanosti enot je bil ukazan odhod v smeri Robiča, ki je bil zavzet pozno zvečer, ob njem pa tudi Kreda. 12. šlezijska divizija je prvi dan napada prebila vse tri obrambne črte, ne da bi naletela na resnejši odpor. Prodrla je 27 kilometrov globoko, olajšala akcije armadni skupini Krauß in zajela okrog 10.000 ujetnikov ter zaplenila 100 topov. Nemški alpski korpus naj bi zavaroval levi bok armadne skupine Stein, osvojil Kolovrat in območje izvira Idrije, nato pa odprl pot skozi kanjon Nadiže pri Stupici. Napad alpskega korpusa je bil usmerjen proti Volčam in Sv. Danijelu, v njem pa so sodelovali še 1. bavarski lovski polk, bavarski gardni polk in württemberški gorski bataljon. Eno od treh skupin tega bataljona je vodil poročnik Erwin Rommel. Württemberški gorski bataljon je imel nalogo, da prodira po severnem pobočju Hlevnika proti zaselku Foni, kjer naj bi uničil italijanske topniške položaje. Zaselek Foni je zasedel proti večeru in zajel 24 topov. Z napadom na Hlevnik je alpski korpus moral Prvi vojaški uspehi v 12. soški bitki. ( Slovenec, 26. 10. 1917, št. 246, str. 1) počakati do 14. ure, saj ga je do takrat obstreljevalo nemško topništvo, zaradi megle pa sporazumevanje z lastnim topništvom ni bilo možno. 15. gorska brigada je na Mrzlem vrhu italijansko obrambo prebila na dveh Ko pa je polk stopil na vrh Hlevnika, je ugotovil, da prostor severno od mestih – pri planini Lapoč in skupaj z 12. šlezijsko divizijo nad dolino Soče vrha sploh ni branjen. Vojaki alpskega korpusa so okrog 15. ure dosegli pri Gabrju, s katero je sodelovala tudi pri zavzetju Kobarida. Do večera je 50. še sedlo Za Gradom, vrh katerega je bil eden najpomembnejših stebrov avstro-ogrska divizija zajela še 7.000 ujetnikov in 90 topov. Na poti napada obrambe Matajurja. 50. avstro-ogrske divizije se je znašla 43. italijanska divizija pod poveljstvom generala Angela Farisoglia. Farisoglio se je umaknil v Kobarid in ukazal, 2. armadna skupina Berrer naj se v primeru prihoda avstro-ogrskih vojakov uniči najpomembnejšega Za napad sta bili predvideni 200. nemška pehotna divizija in 26. izmed treh mostov na tem sektorju – jekleno konstrukcijo na mestu württemberška pehotna divizija, ki naj bi zasedli močno utrjeni Deveti konfin. nekdanjega Napoleonovega mostu pri Kobaridu. Most so v paniki res Zaradi zelo ozkih izhodiščnih položajev istočasen napad obeh divizij ni bil razstrelili, s čimer je bila zapečatena usoda italijanskih enot na levem možen, poleg tega pa 26. württemberška pehotna divizija ni pravočasno bregu Soče. Ostanki divizije so končali v ujetništvu in z njimi tudi prišla na mesto napada, saj se je njen zadnji polk zaradi zastojev na cestah Farisoglio, ki je bil prvi italijanski general, ki so ga ujeli med bitko. 24. oktobra zjutraj šele spuščal proti Cerknemu. Tako so prvi napadli 12. šlezijska divizija je imela pomembno nalogo prebiti italijansko vojaki 200. nemške pehotne divizije in brez težav prodrli mimo ruševin obrambo ob Soči pri Tolminu in prodirati proti Kobaridu. Štirje bataljoni so vasi Kozarišče do italijanskih žičnih ovir pred razvalinami Čiginja ter vas v napad krenili s položajev med vasjo Dolje in Kozlovim robom, preostala zasedli brez boja. Del enot je nato napredoval po cesti proti sedlu Sleme, dva bataljona pa sta krenila s severnega roba tolminskega mostišča. kjer je naletel na zelo močan italijanski odpor. Te obrambne črte načrtovalci Nekaj po 10. uri je bilo zasedeno Volarje in enote so napredovale proti napada na letalskih posnetkih niso odkrili, zato je tudi niso obstreljevali. drugi italijanski obrambni črti pri Seliščah. Premik bataljonov na obeh Kljub vsem naporom napadalcem obrambne črte ni uspelo prebiti. bregovih Soče je bil sočasen. Okrog 11. ure so na obeh bregovih Soče Več uspeha je 200. nemška divizija imela na pobočjih hriba Ohaje nad prebili drugo obrambno črto. Okrog poldneva so trije bataljoni njenega Čiginjem. Že dopoldne je zasedla kmetijo Fratnik oziroma vas Jesenjak. 140 141 Južni del divizije je napredoval čez greben Gredež in zasedel zaselek obrambno črto v dolini. Ostrožnik, okrog 11. ure pa še sedlo med vrhoma Varda in Martinka. Do konca popoldneva je bil Največjo težavo pa ni predstavljalo italijansko topništvo, temveč lastno, zlomljen odpor tudi na tretji nemško, ki je te položaje obstreljevalo z zapornim ognjem, saj ni vedelo, italijanski obrambni črti ob da so ti položaji že zasedeni. Kmalu so zasedli še Mali vrh, Očno in Polovniku. Čeprav tega dne ni naselje Čanče. Ker je bila Očna od Devetega konfina oddaljena le 500 uspel napad skozi tesen Žage, metrov, je poveljnik 3. lovskega polka ukazal, da mora biti Deveti konfin saj so Italijani razstrelili most do noči osvojen za vsako ceno. Kljub temu, da sta bila za zavzetje na čez naraslo reko Boko, pa je voljo le dva polka in pol, je napad uspel, zavzetje vrha pa je prineslo vojakom 22. strelske divizije tudi bogat vojni plen: več tisoč ujetnikov, 99 topov, 75 mitraljezov, 45 uspelo zajeti 3.000 ujetnikov minometov, 3 velike reflektorje, telefonske in električne centrale ter in okrog 80 topov. radijske postaje. S položajev na vzhodnih pobočjih Rombona je krenila 3. armadna skupina Scotti avstro-ogrska divizija Edelweiss, Za napad sta bili predvideni 1. avstro-ogrska divizija in 5. nemška pehotna ki je spremljala preboj 22. divizija. Avstro-ogrski vojaki so prišli na izhodiščne položaje zadnji trenutek, strelske divizije. Napad je v nemški vojaki pa so zaradi zastojev na cestah zamudili. Zaradi pomanjkanja snežnem metežu pred skoraj konjev so zaostali tudi skoraj vsi topovi, tako da je morala armadna skupina nepoškodovanimi italijanskimi Scotti v napad kreniti brez topniške podpore. Zaradi neustrezne topniške položaji spodletel, divizija priprave je 1. avstro-ogrska divizija s hudimi izgubami zasedla prve Edelweiss pa je imela kar velike italijanske položaje: hrbet Čemponov, Javor, Vardo in vrh Grad na jugu. izgube. Za 25. oktober je bilo S padcem obrambe na grebenih nad desnim bregom Soče so bile tri predvideno napredovanje divizije Edelweiss proti Tamnamejskem sedlu v Pogled proti Kobaridu. (Muzej novejše zgodovine Slovenije) italijanske divizije, ki so se nahajale na severnem delu Banjščic, odrezane smeri Humina, 22. strelska divizija in 55. pehotna divizija pa naj bi južno od zaledja, izpolnjen pa je bil tudi glavni pogoj za prehod 2. soške armade od Kobariškega Stola napadali proti Tarčentu. General Krauß je posebej preko Soče na tem delu fronte. Napadalci so se usmerili k zavzetju druge poudaril pomen čim hitrejšega zavzetja osrednje točke vseh italijanskih italijanske obrambne črte na grebenu in vrhovih od Ostrega Krasa preko obrambnih linij – Breškega Jalovca. Globočaka do vrha Čičer. V bojih na tem odseku se je še zlasti izkazal 3. Avstro-ogrska 55. pehotna divizija naj bi zasedla dve nasprotnikovi bosansko-hercegovski lovski bataljon. Globočaka 1. avstro-ogrski diviziji obrambni črti na Polovniku. Bošnjaki v sestavu 55. pehotne divizije so ni uspelo zavzeti in prodreti naprej do Kostanjevice, zajela pa je 4.600 brez uspeha napadali iz smeri Kala in Lipnika proti Vršiču. V bojih se ujetnikov, 77 topov in 32 mitraljezov. je prvi dan izkazal le IV. bataljon 7. koroškega polka pod poveljstvom 2. soška armada je sicer napadla na Banjški planoti, toda ti napadi so stotnika Bargerja, ki se je spustil po strmih pobočjih Javorščka v ozko bili izvedeni predvsem zato, da se je vzdrževalo pritisk nad italijanskimi globel Slatenika, se po pobočjih Polovnika povzpel do italijanskih rezervami. Če bi se Italijani čim dlje zadrževali na planoti, bi jim 2. soška položajev, jih v jurišu prebil in Italijane prisilil k umiku s Polovnika.9 armada lahko s severa z napadom 14. armade lahko presekala poti za Prvi dan nemško-avstro-ogrskega prodora je napovedoval skorajšnji italijanski umik. Najmočnejšim napadom so bile izpostavljene tri divizije XXVII. Edinost, 26. 10. 1917, št. 297, str. 1. poraz. Italijanska armadna poveljstva so zaradi pretrganih telefonskih korpusa pod poveljstvom generala Badoglia, ki so bile nameščene na povezav poročila o poteku bojev prejemala z veliko zamudo, informacije Kalsko-Lomski planoti. Tu so jih napadale enote iz skupine Scotti in pa so bile tudi nepovezane in protislovne. General Cadorna je kljub temu, enote 2. soške armade. da je bil seznanjen z nemško-avstro-ogrskim napadalnim načrtom, 24. oktobra 1917 še vedno ugibal, kdaj in kje se bo zgodil glavni napad. 4. armadna skupina Krauß Zmeda med italijanskimi vojaki je bila vedno hujša. Ko je veter občasno Avstro-ogrska 22. strelska divizija naj bi se prebila vzdolž celotne pregnal goste oblake, so italijanski branitelji na Krnskem pogorju lahko Bovške kotline, zasedla sotesko Žage in nato zasedla Kobariški Stol. videli dolge sovražnikove kolone, ki so napredovale v notranjost Italije. Ker Njeni izhodiščni položaji so bili severovzhodno od Ravelnika ter na njem so bili odrezani od zaledja in informacij, si niso mogli predstavljati, kaj se v in na strmih pobočjih proti Koritnici ter Soči. Na pobočjih Rombona resnici dogaja v dolini in na desnem bregu Soče. Imeli so samo eno logično nad Bovcem je divizija morala uničiti le še nekaj nedotaknjenih točk razlago: prepričani so namreč bili, da se je uresničilo tisto, kar je italijanska italijanskega odpora, kar ji je uspelo v bojih iz bližine. Nekaj več težav je imela divizija okrog Čezsoče, vendar je opoldne le dosegla glavno 9 Galić, Lovro; Marušič, Branko: Tolminsko mostišče I, drugi del. Tolmin: Tolminski muzej, 2005, str. 216. 142 143 propaganda že dolgo napovedovala – Avstro-Ogrska je propadla, dolge kolone 25. oktober 1917: drugi dan napada pa so njeni vojaki, ki jih ženejo v italijansko ujetništvo!10 25. oktobra je bil v Posočju lep in sončen dan. Na hribih, višjih od V poveljstvo generala Capella so prve novice pričele prihajati po 10. uri, 1.300 metrov, je bil povsod sneg. Vidljivost je bila v glavnem odlična. okrog 13. ure pa je prejel natančna poročila, da je sovražnik zavzel Bovec in Poveljstvo 14. armade je ocenilo, da je za utrditev uspehov prvega dne je le še 2 kilometra oddaljen od Žage. Po prodoru 12. šlezijske divizije je bil najpomembnejša zasedba celotnega Kolovrata, Matajurja in Kobariškega položaj na desnem krilu 2. armade kritičen, saj je bila ogrožena tudi dolina Stola. Enote 14. armade so odločno nadaljevale pregon in drugi dan Nadiže. Čeprav so imeli Italijani na območju 2. in 3. armade 13 rezervnih napada so imele najvidnejšo vlogo 12. šlezijska divizija, nemški alpski pehotnih divizij, ni bilo nobene severno od Čedada, kjer so bile nujno korpus, württemberški gorski bataljon, 1. avstro-ogrska divizija, 22. potrebne. Cadorna je popoldne zapustil vrhovno poveljstvo v Vidmu in odšel strelska divizija in divizija Edelweiss. Glavna cilja armadne skupine Scotti v Čedad na posvet s Capellom. Šele po posvetu so večino rezervnih enot sta bila osvojitev Globočaka in Huma, s čimer bi postal položaj Italijanov poslali v Breginj, da bi zasedli pot med Kobaridom in Tarčentom ter zgornjim na Banjški planoti nevzdržen in bi se morali umakniti. Armadna skupina tokom reke Tilment. Nekaj pred 22. uro je Cadorna sporočil Capellu, naj se Krauß je imela nalogo zasesti Kobariški Stol, se spustiti proti Breginju v pripravi na umik z Banjške planote na desni breg Soče, ob 22.45 pa je 2. in dolino Učje in napredovati proti zahodu, proti črti Humin–Pušja vas. 3. armadi ukazal, naj obrambne položaje nemudoma prestavita čez reko Nemški alpski korpus, 117. nemška pehotna divizija in 12. šlezijska Tilment. Nato pa je Capellu ukazal še, naj vzpostavi tri obrambne črte, ki divizija so bile zadolžene za osvojitev Kolovrata, Matajurja in Kobariškega so se vse tri na levem krilu začele na Breškem Jalovcu, na jugu pa so se Stola. Prvi spopadi med Italijani in enotami 12. šlezijske divizije so se naslanjale na Globočak oziroma Korado.11 Prvi dve obrambni črti sta padli na območju Robiča, Kreda in Starega sela začeli že v zgodnjih jutranjih že ponoči, kot skrajno obrambno črto pa je določil reko Tilment. urah 25. oktobra. Italijani so brez boja zapustili položaje pri Starem selu, Nemško-avstro-ogrske enote so že prvi dan napada dosegle velik uspeh. V na pobočjih Matajurja, Kobariškega Stola in v dolini pa so napadalcem italijanski frontni črti je zazijala 32 kilometrov široka vrzel in vse italijanske nudili močan odpor. Precej izgub je 12. šlezijski diviziji na teh položajih enote v Krnskem pogorju na levem bregu Soče so bile obkoljene. Napadalci prizadejalo italijansko topništvo. Ko so protinapadi okrog poldneva so zajeli veliko italijanskih vojakov, topov in druge opreme. Prav številni ponehali, so se vojaki 12. šlezijske divizije ponovno lotili manjših napadov. ujetniki, odvržena oprema in ozke gorske ceste so bili v naslednjih dneh Enote alpskega korpusa so šele okrog 16. ure uspele prodreti po hrbtu največja težava napredujočih nemških in avstro-ogrskih enot. Kolovrata, s čimer so ogrozile italijanske obrambne položaje pri Livku. Vojaki 12. šlezijske divizije so nato odločno napadli zaselek Golobi in Livek, Dogajanje prvega dne napada je slikovito povzel časopis Slovenski narod: ki so ga branile elitne enote bersaljerjev. Po zavzetju Livka je bil vojni »/…/ Na jugozapadni fronti so prešle včeraj avstro-ogrske divizije ramo plen ogromen: 1.900 ujetnikov, 18 topov, veliko število mitraljezov in ob rami z nemškimi četami k napadu. Prvi sunek se je pričel s prostorov minometov ter 35 tovornjakov, polnih streliva. Do noči so uspeli prodreti na Bovškem in Tolminskem in Banjški visoki planoti. Infanterijski napad do Peratov in Avse, kjer so prenočili. je bil pripravljen z večurnim na najvišji učinek stopnjevanim ognjem številnih avstro-ogrskih in nemških baterij. Najsprednejši sovražni jarki 25. oktobra se je v spopadih na območju Livka še zlasti izkazala Rommlova so bili izpremenjeni v rupe in tako je bila naši infanteriji pot zravnana. skupina v sklopu württemberškega gorskega bataljona, ki je napredoval Ko je prišlo do infanterijskega juriša, je poskusil sovražnik držati položaj po severnem pobočju Kolovrata proti sedlu, ki je bilo od vrha oddaljeno z jako močnimi rezervami; dobro izvedeni zaporni ogenj je decimiral približno 2 kilometra. Glavna italijanska oporišča so se nahajala na vzpetini na pomoč prihitele. S krasnim jurišanjem so vzele čete najsprednejšo Nagnoj in na Kuku. Potem ko so enote württemberškega gorskega italijansko odbijalno zono. V enajstih krvavih odbijalnih bitkah je imela bataljona italijanske položaje prebile na sedlu in zajele okrog 100 ujetnikov naša vrla infanterija pretrpeti nadčloveško trpljenje; sedaj jej je končno ter nekaj topov, se je Rommel odločil za prodor proti zahodu. Z eno četo dana prilika, da se reši s svežimi napadi ogromne napetosti, ki jo je je napredoval po cesti, njegov pribočnik, poročnik Streicher, pa je osvajal obremenjevala. Uspeh prvega dne odgovarja ciljem, ki jih je vodstvo glavno črto na severnih obronkih, nekaj metrov pod hrbtom. Za Italijane postavilo četam. /…/« 12 je bil Rommlov napad popolno presenečenje, do odpora je prišlo šele pod grebenom Nagnoja. Kljub močnemu mitralješkemu ognju je Rommel z eno Ob koncu prvega dne 12. soške bitke je nova bojna črta potekala od četo, ki je bila oborožena z dvema mitraljezoma, z jugozahodne strani obšel Rombona, Žage, Polovnika, planine Jama do Krasjega vrha, Vršiča, Krna, italijanske položaje, z napadom s krila je zajel ves bataljon in nekaj težkih Pleč, Kobarida, Robiča, Devetega konfina, Grada in Doblarja. topov na južnem obronku Nagnoja. Edina preostala močna italijanska postojanka, oborožena s številnimi mitraljezi, z velikim številom vojakov in 10 Simčič, Miro: 888 dni bojev na Soči: spopadi na Krasu in v visokogorju na fotografijah, na novo odkritih rezervami, je bila na Kuku. Njihove položaje na Kuku je obstreljevalo nemško zemljevidih in v posebnih poročilih. Ljubljana: Orbis, 2006, str. 234. in avstro-ogrsko težko topništvo iz Tolmina, toda Rommel ni čakal na 11 Simić, Marko: Po sledeh soške fronte. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1996, str. 218. padec Kuka (v popoldanskih urah ga je zasedla glavnina württemberškega 12 Slovenski narod, Avstrijsko-nemška ofenziva proti Italiji. 25. 10. 1917, št. 245, str. 1. 144 145 oktobra ob 2.15. Vrh, za katerega je Cadorna menil, da ga ni mogoče osvojiti, je predstavljal eno ključnih točk italijanske obrambe, saj je zapiral dolino reke Nadiže in napadalcem preprečeval prodor v Benečijo. Divizija Edelweiss je prodirala v smeri proti Učji, njena glavnina pa je do Žage spremljala 22. strelsko divizijo. Nato je zavila v doline Učje in na južna pobočja Kaninskega masiva. Popoldne je osvojila vas Učja, do večera je zasedla Skutnik, kjer je zajela 300 ujetnikov in zaplenila 18 topov. Kasneje je pri prodiranju divizije prišlo do zastoja, saj ceste čez Nizki vrh, ki je bila vrisana na avstro-ogrskih vojaških zemljevidih, sploh ni bilo. Proti koncu dneva je divizija Edelweiss nato zasedla prelaz Tamnameji in zajela še 300 ujetnikov ter 4 topove. Drugi dan napada je bila uspešna tudi 55. avstro-ogrska divizija. Po zavzetju Krasjega vrha in planine Jama so se Italijani začeli neorganizirano umikati s Polovnika in pot proti Drežnici in Kobaridu je Pogled s cerkve sv. Antona gorskega bataljona), temveč se je prebijal po cesti za Livek. V napad na bila odprta. Divizija je do konca dneva zajela 4.000 ujetnikov in 70 topov; na Mrzli vrh, Matajur in Livek so krenile 1. in 2. četa njegovega bataljona ter ena mitralješka četa. zlasti pomembno pa je bilo, da so zajeli tudi okrog 1.000 vprežnih konj, ki posamezne planine. Njihov napad je uspel, presenečeni Italijani so se vdajali brez odpora in jih je za premike nemških in avstro-ogrskih enot vse bolj primanjkovalo. (Goriški muzej) Livek je bil zaseden v popoldanskih urah. Pred večerom je poveljnik Med italijanskimi vojaki je bil zaradi dogodkov prejšnjega dne opazen hud bataljona, major Sprösser, s sedmimi četami okrepil Rommlovo skupino, padec bojne morale, naraščala je brezvoljnost. Veliko vojakov je preprosto ki je odšla proti vasi Jevšček, da bi zasedla hrib Kraguvenca nad vasjo odložilo orožje in se niso bili pripravljeni znova vrniti na položaje. Cadorna in presekala cesto na Matajur južno od Mrzlega vrha. Skupina se je je moral nekaj ukreniti: ukazal je reorganizacijo 2. armade kar sredi bitke. vtihotapila v vas in napadla v smeri proti Kraguvenci, kjer pa se je znašla Cadorna je spoznal, da je območje fronte, ki ga je branila 2. armada, v navzkrižnem italijanskem ognju. Toda Rommel je hitro reagiral in je preobsežno (merilo je 75 kilometrov) in da je tudi njena sestava (obsegala v protinapad poslal del enot s hrbta Kraguvence in z višjih položajev je 9 korpusov) prevelika za učinkovito in sistematično obrambo. napadel italijanske vojake v jarkih nad vasjo Jevšček. Rommlova drznost Reorganizacija je sicer bila zelo tvegana poteza, ki zagotovo ni krepila se je izplačala, saj je njegova skupina zajela 1.600 mož, z zavzetjem vrha zaupanja poveljnikov in tudi ne morale vojakov, vendar je bila nujno Pogled proti reki Soči – izpraznjeni strelski Kraguvence pa je odrezala italijanske enote na Mrzlem vrhu in Matajurju. potrebna. 2. armada je bila zdaj razdeljena na levo in desno krilo ter zaledje. jarki pri Doljah. (Muzej novejše zgodovine Slovenije) Rommel je svojim možem dovolil le tri ure počitka v Livku in nato ukazal nočni vzpon na Matajur, ki je padel tretjega dne bitke. Glavnina 1. avstro-ogrske divizije je 24. oktobra zvečer dosegla črto Ostri Kras–Pušno–Avško. Ob zori naslednjega dne je divizija začela napad na Globočak in vrh Čičer. Napadalci so Globočak zavzeli že okrog 11. ure, Čičer pa po hudih bojih šele pozno popoldne. Uspelo jim je zajeti več kot 4.000 ujetnikov in 60 topov. V bojih 24. in 25. oktobra je 1. avstro-ogrska divizija izgubila 1.590 vojakov, kar je pomenilo kar šestino njenega moštva.13 22. strelska divizija bi morala Kobariški Stol zasesti že prvi dan napada, toda bil je utrjen z večimi obrambnimi črtami. V napad na Kobariški Stol so zgodaj zjutraj brez topniške podpore iz Žage krenili trije bataljoni 1. polka cesarskih strelcev in I. bataljon 3. polka cesarskih lovcev. Do 13. ure so cesarski strelci po hudih bojih zasedli Murnovo glavo in Hum. Napad pehote je šele popoldne skušalo vsaj nekoliko podpreti topništvo, toda brez večjega uspeha, saj ni imelo dobrega pregleda nad cilji. Po zavzetju planine Božice pod grebenom Kobariškega Stola in po nadaljevanju bojev na njegovem grebenu, je 22. strelska divizija Kobariški Stol zavzela 26. 13 Simić, Marko: Po sledeh soške fronte. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1996, str. 220. 146 147 Cadorna se je že dopoldne posvetoval s Capellom, ki mu je predlagal 26. oktober 1917: tretji dan napada takojšen umik na reko Tilment. Cadorna je okleval, saj se je zavedal, da Tudi tretji dan 12. soške bitke je bila vidljivost zelo dobra, kar so še bi z umikom izpostavil levo krilo 3. armade in se bil prisiljen umakniti iz posebej izkoristili nemško-avstro-ogrski piloti. Izvidniški poleti so ozemlja, ki ga je v dveh letih in pol vojne mukoma osvojil: »/…/ Uradno pokazali, da so Italijani evakuirali tudi baze v zaledju fronte, da razglašajo: Ob srednji Soči v boj postavljene avstro-ogrske in nemške italijanskih radijskih postaj ni več, in da je na cestnih ter železniških bojne sile so v krepkem prodiranju prekoračile črto Kobarid-Avče. Lepo povezavah v Furlaniji in na Beneški ravnini velika gneča ter gost promet. vreme pospešuje od včeraj zjutraj njihovo gibanje. Tudi na Banjški visoki V notranjost Italije so se začele umikati množice italijanskih beguncev in planoti do okolice Sv. Gabrijela smo strli italijanski odpor. Sovražnik vojakov, ki so odložili orožje. pričenja opuščati vse ozemlje, ki si ga je odkupil v 11. soški bitki z življenjem mnogih tisočev. /…/« 14 Tako je pozno popoldne že pripravil 26. oktobra so enote 14. nemško-avstro-ogrske armade zavzele Breški ukaz za splošni umik, nato pa je prišlo do zapleta. Zdravstveno stanje Jalovec in Matajur. Zasledovale so umikajoče se italijanske enote in Capella se je nenadno poslabšalo in ob 18. uri so ga morali odpeljati v prodirale naprej na zahod, s čimer so onemogočile Cadornov obrambni bolnišnico v Padovo. Capella je zamenjal general Luca Montuori, ki je načrt. Polom italijanske 2. armade je postajal vse bolj verjeten, obstajala postal poveljnik levega krila 2. armade. Montuori je bil prepričan, da je pa je nevarnost, da bo 3. armada na kraškem bojišču obkoljena. Cadornov s takojšnjim pošiljanjem okrepitev in zasedbo treh zalednih obrambnih načrt o odločni in čvrsti obrambi se je spremenil v neorganiziran umik črt sovražnika moč zadržati. Na podlagi njegovega mnenja se je Cadorna italijanskih enot proti Furlanski nižini in naprej proti reki Tilment. odločil za odločilno obrambo na še neogroženih položajih in je poveljniku 3. armade vojvodu d'Aosta izdal naslednje ukaze:15 1. nemudoma je potrebno umakniti topove težkega in srednjega kalibra ter slabo premične topove za reko Piavo, v okolico Trevisa; 2. vse ostalo topništvo srednjega in težkega kalibra je potrebno umakniti zahodno od Doberdobske doline; 3. na Komenski planoti se zaenkrat obdrži samo za obrambo nujno potrebno težko poljsko topništvo; 4. z dvema divizijama iz armadne rezerve je potrebno takoj zasesti Dolino, da bi se tako zavarovalo morebitno umikanje armade s Komenske planote; 5. potrebno je pripraviti vse za umik celotne armade zahodno od reke Tilment, če bodo okoliščine to zahtevale. V tem primeru je treba uporabiti cesto Palmanova–Codroipo–mostovi pri Delizii in vse ceste južno od te. 3. armada naj bi se umaknila na Doberdobsko planoto, 2. armada Italijansko uradno poročilo o poteku 2. dneva pa naj bi branila položaje na vzpetinah nad Sočo: na Kuku, Vodicah ofenzive. ( Slovenski narod, 27. 10. 1917, št. 247, str. 1) in Sveti Gori. 1. soška armada, ki je bila razporejena od Škabrijela do morja, je krenila Cesta proti reki Tilment: tam je Cadorna 14. armada je drugi dan bitke zajela 700 častnikov in 23.000 vojakov, v odločen napad. Avstro-ogrsko topništvo je pričelo silovito obstreljevati načrtoval zadnjo obrambno točko zaplenila je 200 topov, 22 minometov večjega kalibra in ogromno količino italijanske položaje na kraškem bojišču, vendar je bilo neuspešno. Zopet italijanskega umika, toda Italijani so vozil ter drugega materiala; obe Borojevićevi armadi pa sta zajeli 223 so se okrepili boji na Fajtjem hribu, ki so ga Italijani zasedli že v 9. soški se morali umakniti vse do reke Piave. častnikov in 11.645 vojakov.16 25. oktobra zvečer je nova frontna črta bitki novembra 1916. Za napad na Fajtji hrib so bile določene enote (Muzej novejše zgodovine Slovenije) globoko v italijanskem zaledju potekala na liniji Prestreljenik–Kanin– 17. pehotne divizije pod poveljstvom generalmajorja Ströherja; na območju Skutnik–vas Učja–Kobariški Stol–Meja–vas Praprotnica–Globočak– Kostanjevice so bile enote 48. pehotne divizije, severno, do reke Vipave, Kambreško–Ročinj–Kanalski vrh–Bate. Nemško-avstro-ogrske enote so enote 44. strelske divizije. V tem napadu so sodelovali tudi 61., 46. in 43. dosegle staro državno mejo v Zgornjem Posočju. pehotni polk, enote, ki so bile že preizkušene v bojih na Doberdobskem in Komenskem Krasu, v pripravljenosti je bil tudi 39. pehotni polk.17 14 Slovenski narod, Katastrofalni porazi laške armade. 27. 10. 1917, št. 247, str. 1. 15 Galić, Lovro; Marušič, Branko: Tolminsko mostišče I, drugi del. Tolmin: Tolminski muzej, 2005, str. 226. 16 Prav tam, str. 228. 17 Klavora, Vasja: Fajtji hrib: bojišče na Komenskem Krasu 1916–1917. Celovec: Mohorjeva, 2014, str. 325. 148 149 Po močnem topniškem obstreljevanju so ob 16. uri v napad krenili resnejši oviri pred Furlansko nižino. Avstro-ogrski vojaki so zasedli jurišni oddelki, nato pa je sledil napad enot 17. pehotne divizije. Kljub Platišče, Italijani so se uspeli utrditi le na Javorju. 26. oktobra zvečer je trdovratnemu italijanskemu odporu so napadalci pozno popoldne zavzeli I. bataljon 3. polka cesarskih lovcev v sestavi 22. strelske divizije osvojil Fajtji hrib in zajeli okrog 3.500 ujetnikov. 27. oktobra so se italijanski vrh Breškega Jalovca, ki so ga Italijani zapustili brez boja. vojaki začeli umikati s kraškega bojišča in popoldne tega dne je prenehalo Tekom tega dneva je bila 50. avstro-ogrska pehotna divizija iz armadne italijansko topniško obstreljevanje. Na Fajtjem hribu je končno zavladal skupine Stein prestavljena v armadno skupino Krauß, kar je povzročilo mir: »/…/ Dne 26. oktobra je cesar ne samo opazoval razvoj bitke, ampak nekaj nevšečnosti. General Krauß je po premestitvi diviziji takoj zaupal prišel tudi ponovno v dotiko s polki, ki so odhajali v boj. Mudil se je na nove naloge, ne da bi upošteval dejstvo, da je za ta dan že imela dveh opazovališčih: z enega je bilo mogoče zasledovati boje na Banjški določene naloge v sklopu armadne skupine Stein: napad na črto Ivanac– planoti, z drugega pa boje na Fajtjem hribu. Italijani so se umikali Kraguvenca–Mladesena. Na njegovem desnem krilu so že od zgodnjih z Banjške planote in naši so krepko pritiskali za njimi. Ko je prispel jutranjih ur napredovali Bošnjaki iz 1. bosansko-hercegovskega polka iz sovražnik v sotesko soške doline, so bruhali naši daleč noseči topovi sestave 50. avstro-ogrske pehotne divizije, ki so se spustili z Meje ter ogenj v velikih masah. Tudi letalska brodovja so posegala v boj. V divjem prišli na pomoč 63. polku 12. šlezijske divizije v dolini Nadiže. Italijani strahu so silili Italijani k prehodnim točkam. Ko je prispela ogrska se dvojnemu pritisku niso mogli upreti in so se umaknili. Glavno oviro pehota v sedlo med višine Fajtjega hriba, je otvorila dotedaj pravzaprav za hitrejše zbiranje čet armadne skupine Stein je povzročila gneča na le malo zgovorna italijanska artiljerija res naravnost impozanten edinem lesenem mostu čez reko Sočo pri Idrskem. Ker je general Krauß zaporni ogenj. Toda hrabri Ogri so ob 4 popoldne prekoračili tudi ta 50. avstro-ogrski pehotni diviziji določil napredovanje proti vrhovom Na železni pekel in postali gospodarji Fajtjega hriba. Cesar, ki so Gradu in Krnici, pri zavzetju Ivanca ni bilo sodelovanja ostalih enot 50. ga obdajali načelnik generalnega štaba baron Arz, vnanji minister avstro-ogrske pehotne divizije. Ker je na tem sektorju nastala nevarna grof Czernin, poveljnik armadne skupine gen. polk. Borojević in princ razpoka, v katero bi sovražnik lahko prodrl, je poveljstvo 14. armade Feliks Parmski, ni obrnil svojih oči s pozorišča te gigantske borbe. odločilo, da se iz sestava 50. avstro-ogrske pehotne divizije začasno Sestreljeno avstrijsko letalo. Ponosen vsled činov svoje brambne sile in s hvaležnim priznanjem izloči še nekaj bataljonov in tri enote gorskega topništva, dokler Ivanac (Muzej novejše zgodovine Slovenije) junaštva zvestih zaveznikov, ki so se prvikrat bojevali na tem bojišču, ne bi bil zaseden. se je posvetil cesar z dvignjenim zaupanjem svojim nalogam kot voditelj te sijajno zasnovane in uspešne velike bilke. /…/« 18 Glavni dnevni cilj armadne skupine Scotti je bil osvojitev Huma in poglobitev prodora od Globočaka proti Koradi. 200. nemška pehotna Na osrednjem delu soškega bojišča je 2. soška armada s svojim desnim divizija iz armadne skupine Berrer je zgodaj zjutraj začela pohod v smeri krilom prispela do reke Soče in zasedla močno utrjeno hribovje Korade, z Trinka, nato je sledil napad na Klodič. Že pred tem se je glavnina divizije drugimi enotami pa dosegla reko Sočo. Odločilno vlogo tretji dan bitke je napotila po vojaški cesti od sedla Solarji proti Ravnam, njen 4. lovski imela armadna skupina Krauß. bataljon pa je iz Raven nadaljeval proti Sv. Martinu. Na vrhu so zajeli Glavnina armadne skupine Krauß je napredovala po dolini Učje proti 300 ujetnikov, 4 mitraljeze in poljsko bolnišnico. zahodu. Prodor so zelo oteževali zastoji na cestah in številni italijanski 26. oktobra dopoldne je padla še zadnja italijanska obrambna točka nad ujetniki, ki so se jim pridružili tudi civilisti. Ljudje so na kmečke vozove reko Sočo – Matajur. V sklopu nemškega alpskega korpusa armadne naložili vse svoje imetje, s seboj so gnali tudi živino. Tako je na cestah skupine Stein so vrh zasedle le tri čete württemberškega gorskega nastala še hujša zmeda in ovirala tako prodirajoče nemško-avstro-ogrske bataljona pod Rommlovim poveljstvom. Prodirali so preko Mrzlega vrha enote kot umikajoče italijanske vojake. Na cestah in ob njih so bile nad Livkom in naleteli na dobro zaseden obrambne položaje ter na silovit množice zapuščenih vozil, topov in drugega vojaškega materiala. odpor. Kasneje se je izkazalo, da se je Rommlovi skupini upirala brigada Del enot divizije Edelweiss je že v zgodnjih jutranjih urah zasedel Skutnik, Salerno in nekatere enote bersaljerjev. Enote württemberškega gorskega Fajtji hrib so avstro-ogrski vojaki zavzeli 26. oktobra 1917. ( Slovenec, 29. 10. 1917, št. 248, str. 2) Kal in Nizki vrh, medtem ko so se Italijani krčevito branili na sedlu bataljona so tega dne zajele okrog 4.000 ujetnikov, zaplenile 30 topov Tamnameji in na vzpetinah severno od Nizkega vrha. Del enot 22. strelske in večje število mitraljezov, skupno pa 150 italijanskih častnikov, 9.000 divizije, ki so prenočile na Kobariškem Stolu, se je spustil v Breginj, kjer so vojakov in 84 topov. Rommel je vrh Matajurja zasedel ob 11.40, po zajeli 5.000 popolnoma presenečenih in še vedno napol spečih italijanskih 52 urah neprekinjenega bojevanja! Tržaški časnik Edinost je poročal, alpinov. Glavnina 22. strelske divizije je v Breginj prišla okrog 12. ure, kjer da je »močno utrjeni vrh Matajurja padel že 25. t. m. ob 7. dopoldne – jo je slovensko prebivalstvo navdušeno pozdravilo. S tem je bil dnevni cilj 23 ur po pričetku našega napada pri Tolminu – vsled odlične energije divizije dosežen, toda general Müller je ukazal nadaljnje napredovanje poročnika Schnieberja, ki je zavzel močno italijansko mejno oporišče s Erwin Rommel z odlikovanjem Pour le Mérite. proti črti Monte Predolina–Monte Cavallo, ki sta predstavljali zadnji 4 stotnijami gornje-šlezijskega pešpolka št. 63. /…/« 19 V resnici je poročnik (https://i.redd.it/lyyap9rsg2ky.jpg, datum vira: 29. 6. 2017) 18 Edinost, Dvanajsta soška bitka. 28. 10. 1917, št. 299, str. 1. 19 Edinost, Zvezna armadna poročila. 28. 10. 1917, št. 299, str. 1. 150 151 Italijanski ujetniki v Zatolminu. Schnieber osvojil hrib Visoka glava pod vrhom Matajurja in o tem po Ko je Cadorna kmalu po polnoči 27. oktobra izvedel za padec Breškega Lesen most čez reko Tilment. (Muzej novejše zgodovine Slovenije) radijski zvezi obvestil svojo 12. šlezijsko divizijo. Tam so njegov vojaški Jalovca, je ukazal umik 2. in 3. armade čez reko Tilment. Apetiti nemško- (Muzej novejše zgodovine Slovenije) uspeh napihnili, tako da so ga pomotoma označili za osvojitelja Matajurja, avstro-ogrskega poveljstva so se zaradi nepričakovanih uspehov povečali, za kar ga je cesar odlikoval z najvišjim nemškim odlikovanjem »Pour le pojavile so se celo ideje o napadu iz južne Tirolske. Toda centralnim silam Mérite«.20 Rommel, ki se je počutil opeharjenega za svoj dosežek, je to so kmalu pošle moči, cilj njihove protiofenzive pa je bil omejen. Želele so le visoko nemško odlikovanje dobil šele kasneje za uspešno izvedeno akcijo olajšati težak položaj avstro-ogrski vojski, za uničenje sovražnika pa niso v bitki za mesto Longarone, ko je zajel 10.000 italijanskih vojakov. imele moči in tega tudi niso načrtovale. Po osvojitvi Matajurja je bila pot proti Čedadu in Vidmu na stežaj odprta, Ob koncu tretjega dne bitke je napadalec še vedno silovito pritiskal na osrednji in severni del soške fronte sta bila za Italijane izgubljena. italijansko obrambo in do večera 26. oktobra se je oblikovala nova bojna Prometne težave v okolici Tolmina in Mosta na Soči so vse bolj naraščale, črta Preval nad Rombonom–Kanin–vas Selbica–Nizki vrh–Breški Jalovec– topništvo različnih nemško-avstro-ogrskih korpusov in divizij je komaj Konj–vas Subid–Prosnja–Klenje–Sv. Lenart–Sv. Ivan–Zapotok pod Korado. še napredovalo proti fronti, v nasprotni smeri pa so se premikale Istega dne, ko je Cadorna ukazal umik čez reko Tilment, je odstopila nepregledne množic italijanskih vojnih ujetnikov. Napadalec se je tako italijanska vlada predsednika Paola Bosellija: »/…/ Italijanski ministrski znašel pred velikim logističnim problemom, saj je samo v enem dnevu svet je sklenil včeraj dopoldne odstop kabineta in je brzojavnim potom zajel več kot 40.000 italijanskih vojakov: »/…/ Se poroča. 40 000 laških naznanil svoj sklep kralju v glavnem stanu in generalu Cadorni, ki mu ujetnikov, 300 topov zaplenjenih. Na mnogih točkah se bijejo naši že je izrazil obenem popolno zaupanje. Italijanska zbornica je imela včeraj na italijanskih tleh. Med Italijani največja zmeda. Čete prekoračile črto 6 minut trajajočo sejo, na kateri je ministrski predsednik Boselli ob Avče–Kobarid. Na Banjški planoti in pri sv. Gabrijelu odpor Italijanov grobni tišini naznanil zbornici odstop kabineta, ki ostane na svojem zrušen. Na 50 km dolgi črti omajan sovražnik, umika se v največji mestu do rešitve tekočih poslov in v svrho vzdržanja javnega reda. V zmedi, popolno obkoljen na več mestih, na prostem polju zajet odlaga senatu je podal Boselli enako izjavo in poročal nato o sovražni ofenzivi, orožje. /…/« 21 ki jo je označil kot velikansko. Ministrski predsednik je omenjal posebno navzočnost nemške armade in izjavil, da se bo italijanski odpor nadaljeval toliko časa, dokler bo še kaj poguma in volje. /…/« 22 20 Torkar, Blaž: Puščavska lisica ob soški postrvi. V: Sobotna priloga, letnik 17, 4. 6. 2016, str. 25. 21 Kronika župnije Kropa 1914–1919. Arhiv župnijskega urada v Kropi, 27. 10. 1917, str. 127. 22 Edinost, Odstop Bosellijevega kabineta. 29. 10. 1917, št. 300, str. 1. 152 153 27. oktober 1917: četrti dan napada V najpomembnejše nemško-avstro-ogrske operacije četrtega dne bojev so bile vključene avstro-ogrska divizija Edelweiss in nemška lovska divizija iz armadne skupine Krauß, nemški alpski korpus in 12. šlezijska divizija iz armadne skupine Stein ter 200. nemška pehotna divizija in 26. württemberška pehotna divizija iz armadne skupine Berrer. Borojevićeve enote so zasedle velik del Banjške planote, že v jutranjih urah so osvojile tudi Avče, zvečer pa še Gorico. O ponovni osvojitvi Gorice so slovenski časniki Slovenec, Slovenski narod in Domoljub pisali na prvih straneh,23 njena osvojitev pa je odmevala tudi na Gorenjskem: »/…/ Telegram: Gorica naša, Tržič naš, Nemci v Cividale-Čedad na Laškem, naši povsod čez Sočo, ujetnikov čez 100.000, topov še 700. Torej v 3 dneh vzeli Lahom sad skoro 3-letne vojske. Veselje nepopisno. Bog je resnično pomagal. Kranjska je rešena – pred Lahi. /…/« 24 Čedad je 27. oktobra 1917 zvečer zavzela nemška pehota. (Muzej novejše zgodovine Slovenije) Na cesti pod Matajurjem proti Čedadu. (Muzej novejše zgodovine Slovenije) pa se mora usmeriti v zavzetje goratega območja med dolino Nadiže in ravnino. Toda njegov odgovor je v poveljstvo divizije prišel prepozno, saj so se enote v akcijo odpravile po prejšnjem napadalnem načrtu. Do večera so združene enote nemškega alpskega korpusa, 200. nemške, 26. württemberške pehotne divizije in 12. šlezijske divizije dosegle severno predmestje Čedada. Tako je 12. šlezijska divizija izpolnila prvotni ukaz Odvrženo italijansko orožje in oprema pri Čedadu. in ukaz generala Steina. Proti večeru sta Čedad zasedli 200. nemška (Muzej novejše zgodovine Slovenije) pehotna divizija in 26. württemberška pehotna divizija, ki sta nadaljevali prodor proti Vidmu. Na severnem delu fronte so se deli avstro-ogrske divizije Edelweiss počasi 2. in 3. italijanska armada se je 27. oktobra umikala od Karnijskih Alp premikali po pobočju Kanina proti sedlu Prevala. Pri napredovanju jih je do Jadranskega morja: »/…/ Poražena druga italijanska armada valovi oviralo snežno neurje, naleteli pa so tudi na močan italijanski odpor z nazaj proti Talijamentu. Tretja italijanska armada se je postavila dveh strani: z desne so jih z Lope napadali alpini, z leve pa so bili v dosegu napadu na njene pozicije od Vipave do morja le malo časa ustavljala topniškega obstreljevanja z grebena Stadorja. Zvečer so se Italijani le ter se hitro umika ob jadranski obali. /…/« 25 Njen umik je bil zelo težak, umaknili v Reklansko dolino in 28. oktobra zjutraj je bilo sedlo Prevala kajti na reki Tilment je bilo le sedem mostov, ki so bili dovolj zmogljivi: končno v avstro-ogrskih rokah. Del enot nemške lovske divizije je prodrl pri Huminu, železniški in cestni most pri Corninu, cestna mostova pri po Rezijski dolini do reke Fella, pet bataljonov divizije Edelweiss pa je čez Pinzanu in Dignanu, železniški in cestni most pri Delizii, cestni most pri prelaz Tamnameji hitro prodiralo proti Pušji vasi ob reki Tilment. Madrisiu ter železniški in cestni most pri Latisani.26 Čez reko Tilment je 12. šlezijska divizija je imela ta dan sila preprosto nalogo: pregon bilo postavljenih tudi veliko pontonskih mostov, toda ravno v času od 28. Glavni trg v Gorici: posledice italijanskega sovražnika za vsako ceno. Poveljstvo divizije je poveljnika armadne oktobra do 3. novembra je reka zaradi obilnega deževja zelo narasla. Voda obstreljevanja med prvo svetovno vojno. skupine generala Steina obvestilo, da bo skupaj z nemškim alpskim se je ponekod razlila čez celo nekaj kilometrov široko strugo, zato je moral (Goriški muzej) korpusom krenila v preboj vzdolž Nadiže. General Stein je odgovoril, da ves promet potekati preko stalnih mostov. Skupaj z dvema milijonoma je zavzetje Čedada naloga armadne skupine Berrer, 12. šlezijska divizija italijanskih vojakov se je umikalo tudi okrog 350.000 vojnih beguncev in Italijani so konec oktobra še vedno upali v zmago v zadnji soški bitki. 23 Slovenec in Slovenski narod sta o zavzetju Gorice pisala 29. oktobra 1917, Domoljub pa 1. novembra 1917. 25 Slovenski narod, Nemško uradno poročilo. 30. 10. 1917, št. 249, str. 1. 24 Kronika župnije Kropa 1914–1919. Arhiv župnijskega urada v Kropi, 29. 10. 1917, str. 127–128. 26 Galić, Lovro; Marušič, Branko: Tolminsko mostišče I, drugi del. Tolmin: Tolminski muzej, 2005, str. 239. ( Slovenski narod, 29. 10. 1917, št. 248, str. 2) 154 155 Italijanski ujetniki na poti proti Kranju. okrog 400.000 civilistov: »/…/ Vse ceste so polne v zmedi bežečih na poti proti Ljubljani in v Ljubljani. Nekaj jih vozijo z vlakom, večina Italijanski ujetniki v Škofji Loki. (Muzej novejše zgodovine Slovenije) kolon vozov italijanske armade in prebivalstva. Število vjetih in plena mora peš, ker ni dovolj voz. Pravijo, da niso že 3 dni jedli. V Podnartu jih (ZAL, Enota v Škofji Loki) trajno narašča. /…/« 27 Vse ceste in poti so bile popolnoma neprehodne je bilo včeraj polno. Stali so kar v dežju-nalivu na cesti lačni, umazani, in razmere niso dopuščale nikakršne vojaške aktivnosti. Vojaki so se nekdo je izpulil repo, jedel jo je kar s prstjo vred, pulijo štore od zelja, sprva umikali organizirano z orožjem in vso opremo, kmalu pa so začeli da jih pojedo. Baje so dajali častniki zlato uro za eno jabolko. Kako odmetavati vse, kar jih je oviralo pri begu. Jarki ob cestah so bili polni je vojska neusmiljena! Saj se našim ujetnikom godi prav tako povsod vozov, opreme, orožja, topov ... Skupaj s svojimi vojaki se je umaknil tudi drugod. /…/« 30 njihov poveljnik, general Cadorna, ki je skupaj z vrhovnim poveljstvom Medtem ko je bilo dnevno časopisje v avstro-ogrski monarhiji polno poročil zapustil Videm in se odpravil v Treviso. o napredovanju skupne vojske v notranjost Italije, širša italijanska javnost Z italijanskimi vojnimi ujetniki so se kmalu srečali tudi na Gorenjskem. zaradi ostre cenzure in uradne propagande o razsežnostih bližajočega Na Škofjeloškem so se prvi ujetniki pojavili 27. oktobra v Sorici, za se italijanskega poraza ni vedela veliko. Toda z umikajočimi italijanskimi njihovo zbirališče je bila določena Žabnica. Skozi Selško dolino so prišli vojaki in begunci so v zaledje prišle tudi govorice o dejanskem stanju na do kolodvora v Žabnici, v Selcih in Stari Loki pa so se pojavili popoldne in soški fronti. Italijanska javnost je že pred neposrednim zlomom fronte zvečer: »/.../ Sami pritlikovci, sestradani, strgani, brez obuval. Ljudstvo zahtevala francosko in angleško pomoč, o čemer so pisali tudi slovenski je reklo, da se Nemcem ni posebno treba postavljati, ako so polovili časopisi: »/…/ Ententino časopisje je toliko pisalo o angleško-francoski nekaj tisoč tacih sirot. /…/« 28 Avstro-Ogrska ni bila pripravljena na pomoči na italijanskem bojišču. Kje pa so sedaj Angleži in Francozi? takšne množice vojnih ujetnikov, zato ni bilo dovolj hrane. Prihajalo je Doslej se še ni čulo, da bi posegli v boj.« 31 Zavezniki so Italijanom na do rekviriranja kotlov, v katerih so zanje kuhali hrano, ki je nikoli ni bilo pomoč priskočili šele po premiku fronte na reko Piavo novembra 1917. dovolj. Zato so ujetniki za hrano prodajali borno imetje. Ljudem je ostalo v Zadnje italijanske enote so se preko Soče umaknile 28. oktobra 1917 ob spominu, da so bili ujetniki večinoma prijazni. Od 5. do 8. novembra 1917 pol enajstih dopoldne. Zadnja, 12. soška bitka, je bila končana, fronta se je je bilo v žabniški župniji okrog 50.000 italijanskih ujetnikov, vseh skupaj premaknila v Beneško nižino. Po 886 dnevih spopadov in neštetih žrtev pa več kot 100.000.29 Konec oktobra so italijanski vojni ujetniki prišli tudi tako na eni kot drugi strani sta ob reki Soči in v Julijskih Alpah nastopila drugam na Gorenjsko, npr. v Kranj in Podnart: »/…/ Ujetnikov je vse polno obdobje relativnega miru in upanja v boljši jutri. 27 Slovenski narod, Nemško uradno poročilo. 30. 10. 1917, št. 249, str. 1. 28 Budna Kodrič, Nataša: Prva svetovna vojna iz župnijskih kronik, leto 1917. V: Loški razgledi, letnik 44, leto 1997, str. 103. 29 Fabjan, Breda: Župnija Žabnica v 1. svetovni vojni. V: Na robu pojoče ravnine: zbornik vasi Žabnica, Bitnje, 30 Kronika župnije Kropa 1914–1919. Arhiv župnijskega urada v Kropi, 31. 10. 1917, str. 128. Šutna, Dorfarje in Forme. Žabnica: Krajevna skupnost, 2011, str. 188. 31 Slovenec, Kje so Angleži in Francozi? 29. 10. 1917, št. 248, str. 3. 156 157 O Povsod same sledi dločitev o nadaljnjih akcijah 14. nemško-avstro-ogrske armade je bila izredno strateško pomembna. Vojaki združene armade bi namreč lahko poražene vojske: v dveh dnevih prišli do reke Tilment, saj jim Italijani zaradi razpada svoje armade tega nikakor ne bi mogli preprečiti. Deli umikajočih enot 2. in zlom soške fronte 3. armade so prišli šele na črto Krmin–Tržič in so imeli od reke Tilment do Codroipa enako pot kot nemško-avstro-ogrske enote. Tako bi jim in prodor preko slednje lahko presekale pot za umik in pravzaprav onemogočile celotno italijansko vojsko. Najpomembneje je bilo, da nemško-avstro-ogrske enote reke Tilment prve pridejo do mostov, preden bi jih Italijani uničili. General von Below je sklenil, da bo levo krilo 14. armade napredovalo proti mostovom pri Codroipu, saj jih 2. soška armada ne bi mogla pravočasno doseči. Glavnina je morala napredovati čez Videm na zahod in poskusiti čim prej priti do reke Tilment. Nadvojvoda Evgen, poveljnik jugozahodne fronte, je ta načrt potrdil 28. oktobra. »/.../ V cestnih jarkih leže Ukaz generala von Belowa sta armadni skupini Krauß in Scotti prejeli topovi, z žreli obrnjenimi takoj, medtem ko sta ga armadni skupini Stein in Berrer prejeli šele 29. oktobra, saj zaradi oddaljenosti in slabega vremena radijske zveze niso proti Gorici, poleg njih delovale. Zaradi zamude pri seznanitvi z ukazom je armadna skupina Stein in Nemci obkolili. 60.000 Italijanov je položilo orožje v nekaterih urah. Odvrženo italijansko orožje in oprema na mrtveci z ožganimi obrazi, napredovala do črte Maiano–Videm, armadna skupina Berrer pa v ravni črti Mogočni utrdbi pri Dignano in Codraipo, ki naj zavarujeta prehod čez cesti do Vidma po uspešnem nemško- proti Vidmu. 28. oktobra zvečer so enote armadne skupine Berrer osvojile prazne, s slamo ovite steklenice Tilment, so vzeli Prusi in Bavarci. S severa so drli Nemci proti jugu, avstro-ogrskem preboju soške fronte in Videm. Ko so generala Berrerja obvestili, da naj bi njegove enote že zavzele od Soče sem je pa hitel Borojevič, naš Borojevič, s svojimi vojaki proti italijanskem umiku. (Muzej novejše zgodovine Slovenije) Chiantija, dopisnice, pisma, Videm, se je odpeljal proti mestu. V vasi San Gottardo, tik pred Vidmom, je Latisani. Tam je doživela italijanska vojska tak polom, da mu v svetovni zapeljal pred prve enote 26. württemberške pehotne divizije, saj je mislil, perilo, suknje, patronske torbe, povestnici ni enakega: odrezani, obkoljeni Italijani so položili orožje; da so enote že vkorakale v mesto in ga zavzele. Iz neposredne bližine 60.000 mož v nekaterih urah! Odkar se je pričela biti 12. soška bitka, municija. Udarec je bil v taki so na njegov avto streljali bersaljeri, ubili njega in njegovega pribočnika je Italijan izgubil 130.000 ujetnikov in nad 1.500 topov! /…/« 3 Zaradi ter ranili in ujeli enega častnika. Poveljstvo armadne skupine Berrer je silovitosti nepričakovan. /.../« 1 obilnega deževja je močno narasla reka odnesla številne pontonske prevzel generalporočnik Eberhard von Hofacker, dotedanji poveljnik 26. mostove, kar je italijanskim vojakom onemogočilo pravočasen umik. Vsi württemberške pehotne divizije. Odločil se je, da pred reko Tilment zavije ostanki italijanske 2. armade so bili zajeti, saj so prepozno prispeli do proti jugu, da bi tako italijanski 3. armadi presekal pot za umik preko reke. Codroipa. 3. armadi je uspel beg preko Latisane. Cesta Videm–Codroipo 29. oktobra je v Videm prišel tudi general von Below. Generalporočniku von je bila povsem neprehodna: prodiranje so onemogočali bežeči italijanski Hofackerju ni dovolil nadaljevati prodora proti jugu, temveč ga je usmeril vojaki in begunci na vozovih, vozila, topovi, živina, vprege, orožje in drug proti reki Tilment. Kasneje se je izkazalo, da je bila ta odločitev napačna, vojaški material. Enote armadne skupine Krauß so tega dne zavzele saj je bil tako omogočen beg skoraj celotni italijanski 3. armadi. Ponte v Kanalski dolini, Pušjo vas in Humin. Na cestah, ki so vodile iz Posočja proti reki Tilment, sta še vedno 31. oktobra se je vreme izboljšalo, vendar je ostalo hladno. Ker niti 14. vladali nepopisna gneča in zmeda zaradi prodirajočih enot, vozil, živine, armada niti 2. soška armada nista prodirali proti Latisani, temveč sta se beguncev in množic italijanskih ujetnikov, ki so odhajali globoko v zaledje usmerili proti Codroipu, so Italijani tega dne lahko neovirano končali umik Avstro-Ogrske. Za popoln uspeh pregona italijanske armade proti reki 3. armade in uničili vse mostove. Armadna skupina Hofacker (prej Berrer) Tilment je avstro-ogrski vojski primanjkovalo predvsem zadostno število je poskusila prečkati porušene mostove pri Delizii, 200. nemška pehotna konjeniških enot. Po pomoč se je armadno poveljstvo obrnilo v zaledje, na divizija pa bi morala do večera prispeti na pol poti do Latisane, do mostu Kranjsko, in že 29. oktobra 1917 izdalo poziv za nakup 2.000 konjev.2 pri Madrisiu. Most je bil delno porušen in vsi poskusi, da bi ga usposobili Poveljstvo jugozahodne fronte je 30. oktobra 1917 ukazalo nadaljevati za prečkanje, so propadli zaradi močnega obstreljevanja z nasprotnega ofenzivo preko reke Tilment. Umik italijanske vojske čez reko Tilment se brega. Do večera armadni skupini Scotti in Hofacker ni uspelo nikjer 29. oktobra 1917 je deželni kranjski odbor je sprevrgel v neorganiziran in panični beg: »/…/ Dva ali tri italijanske prečkati reke Tilment, vsi mostovi so bili uničeni. Nadaljnji prodor proti v Ljubljani vsa županstva na Kranjskem armadne zbore so tam na furlanski ravani na Benečanskem Avstrijci jugu je bil nesmiseln in poveljstvo 14. armade je zahtevalo, naj se vse seznanil z okrožnico, da armadno poveljstvo enote vrnejo na črto Codroipo–Videm. potrebuje 2.000 konj za nadaljevanje pregona Uničena italijanska vojaška oprema pri italijanske armade proti reki Tilment. 1 Slovenec, Poraz Italijanov ob Soči. 7. 11. 1917, št. 255, str. 1. Codroipu, pred reko Tilment, jeseni 1917. (ZAL, Enota za Gorenjsko Kranj) 2 SI_ZAL_KRA/0002, Občina Kranj, a. e. 5183, t. e. 324, okrožnica z dne 29. 10. 1917. 3 Slovenec, Nova velikanska zmaga pri Tilmentu. 2. 11. 1917, št. 251, str. 1. (Goriški muzej) 158 159 Prehod avstro-ogrskih enot čez reko 1. in 2. novembra 1917 je general von Below pripravljal reorganizacijo 14. Še preden je komisija začela s svojim delom, pa je Cadorna že 28. oktobra Avstro-ogrski in nemški vojaki v začetku Tilment pri Codroipu jeseni 1917. armade. Armadna skupina Scotti, 200. in 5. nemška pehotna divizija so 1917 javno obtožil vojake 2. armade, da so se umaknili brez boja ali pa novembra 1917 na ulicah Pordenoneja v (Goriški muzej) prestopile v armadno rezervo, armadna skupina Krauß je bila sestavljena iz so se množično vdajali sovražniku. Komisija je svoje poročilo dokončala Furlaniji. (Muzej novejše zgodovine Slovenije) 50., 55. in nemške lovske divizije, armadno skupino Stein so sestavljali nemški šele leta 1919 in v tej preiskavi je podala vrsto temeljitih vzrokov za alpski korpus, 12. in 13. nemška strelska divizija, armadno skupino Hofacker italijanski poraz. Najpomembnejše vzroke za poraz lahko strnemo v štiri pa 26. württemberška pehotna divizija in 117. nemška pehotna divizija. najpomembnejše točke:5 1. novembra 1917 je bil ves levi breg reke Tilment v nemških in avstro- ogrskih rokah. Cadorna, ki je imel do 2. novembra morda še nekaj upanja, 1. Dobro pripravljena in izpeljana nemško-avstro-ogrska ofenziva. da bo italijanska obramba vzdržala, se je naslednjega dne moral sprijazniti Leta 1917 so Italijani in Angleži še vedno verjeli v velike ofenzive, ki z umikom. 3. novembra je namreč bataljonu 4. bosansko-hercegovskega jih sprožijo, ko dosežejo veliko premoč. Francoski in angleški general polka uspelo zasesti delno poškodovani železniški most pri Corninu. Po tem Weygand in Robertson sta že marca 1917 obiskala soško fronto in izrazila mostu je nato prečkal reko Tilment del enot armadne skupine Krauß in Stein. zaskrbljenost zaradi italijanskega obrambnega koncepta, ki ni temeljil na Cadorni ni preostalo drugega, kot da je 4. novembra ukazal umik na črto sodelovanju med topništvom in pehoto. Poleg tega pa je imela italijanska Piava–masiv Grappa–planota Sette Comuni, s čimer je rešil 3. armado. V noči vojska zelo malo izkušenj z obrambo, saj je v vseh enajstih soških bitkah iz 4. na 5. november sta reko Tilment prečkali tudi 1. in 2. soška armada. sovražnika napadala. K uspehu ofenzive sta vplivala tudi dobra topniška 8. novembra 1917 je dolžnosti vrhovnega poveljnika italijanske vojske priprava in uporaba plina pri napadu pri Bovcu, v kombinaciji s slabim prevzel general Armando Diaz. Cadorna4 je bil sprva imenovan za člana vremenom, tako da je bilo italijansko topništvo pri Tolminu na začetku medzavezniškega vojaškega posvetovalnega komiteja (novo ustanovljenega bitke popolnoma izključeno iz boja. poveljstva zahodnih sil) v Versaillesu, vendar se je moral kasneje zaradi preiskave o vzrokih za poraz v 12. soški bitki upokojiti. Diazova pomočnika 2. Zemljišče, ki je ustrezalo napadalcu. sta postala generala Gaetano Giardino in Pietro Badoglio, eden izmed Zemljišče ni bilo ravninsko, kar je napadalcem omogočilo, da so v dveh posrednih krivcev za poraz Italijanov pri Kobaridu 24. oktobra 1917. dnevih zavzeli greben, ki se vzpenja na južni strani Soče med Kobaridom Novice o umikajoči italijanski vojski Poraz pri Kobaridu je v italijanski javnosti sprožil dolgotrajno razpravo in Tolminom, za hrbtom italijanskih položajev. Specifičnost terena je po umiku proti reki Tilment. o krivdi za nepričakovan polom. Italijanska vlada je že januarja 1918 zahtevala priprave na defenzivno in ne ofenzivno bitko, kar je italijansko ( Slovenec, 31. 10. 1917, št. 250, str. 2) ustanovila posebno komisijo za preiskavo vzrokov poraza pri Kobaridu. vrhovno poveljstvo zanemarilo. 4 Po vojni je bil Cadorna deležen hudih kritik zaradi poraza pri Kobaridu, toda svojo krivdo je zavračal. Še več, 5 Rochat, Giorgio: Caporetto, vzroki poraza. V: Kobarid – Caporetto – Karfreit: 1917–1997 (ur. Željko Cimprič). vzrok za poraz v 12. soški bitki je iskal v strahopetnosti italijanskih vojakov. Kobarid: Turistična agencija K. C. K., 1998, str. 15. 160 161 3. Slabo zasnovana in slabo vodena obramba. 5. novembra se je v Rapallu začel zavezniški vojni posvet. Na njem so Italiji bije ura usode: Italijansko vrhovno poveljstvo je bilo prepričano, da Avstro-Ogrska nima z britanske strani sodelovali ministrski predsednik David Lloyd George več sil za veliko ofenzivo in da bo njena napadalna taktika enaka kot in generali William Robertson, Henry Wilson ter Jan Smuts; Francijo premik fronte italijanska: dolgotrajna topniška priprava, zavzetje prvih položajev, nato so zastopali premier Paul Painlevé, vojni minister Henry Franklin- zaporedje krvavih napadov in protinapadov za nekaj sto metrov ozemlja. Bouilllon, ambasador v Rimu Camille Barrère in generala Ferdinand Foch ter Maxime Weygand, medtem ko so Italijo zastopali premier Vittorio na reko Piavo in 4. Italijansko vrhovno poveljstvo, ki je izgubilo nadzor nad umikom. Emanuele Orlando, zunanji minister Sidney Sonnino, vojni minister Vittorio Luigi Alfieri in general Carlo Porro. Sestanka pa se z italijanske za~etek konca vojne Cadorna je podcenjeval napadalno moč sovražnika (napadalci so imeli vojaško strani ni udeležil general Cadorna. Zavezniki so bili enotnega mnenja, da premoč le v središču napada pri Kobaridu) in preveč zaupal v moč lastne je treba zaustaviti avstro-ogrski prodor na reki Piavi, pomoč francoskih in vojske. Vsekakor je potrebno opozoriti na Cadornove napake pri umiku na angleških enot pa so pogojevali z reorganizacijo italijanskega poveljstva. reko Piavo, saj ni bil sposoben imenovati in sestaviti takšnega poveljstva, General Cadorna je moral tako 8. novembra svoj položaj prepustiti kakršnega je zahtevala vojna. Ko je bil izdan ukaz za umik, sta Cadorna in generalu Diazu. vrhovno poveljstvo za skoraj deset dni izginila in se pojavila šele ob reki Piavi. Pregon italijanske vojske se je nadaljeval 5. novembra 1917. Italijanska Nekaj odgovornosti za poraz sta vsekakor nosila tudi Capello in Badoglio. »/.../ Naša ofenziva proti 3. armada se je umikala med morjem in Montellom, 4. armada pa med Capello ni pravočasno poskrbel za koordinacijo devetih korpusov z vmesno Montellom in Brento. Italijanom zdaj ni preostalo drugega, kot da so za Laški je še vedno. A ker se ravnijo poveljevanja, ni upošteval ukaza o prehodu na obrambni koncept pomoč prosili zaveznike. Že 3. novembra so v Mestre prispele 3 francoske in ni izpolnil navodil o reorganizaciji 2. armade. Badoglio pa ni bil sposoben ista več na našem ozemlju divizije, naslednji dan pa še 4 angleške; na poti je bilo tudi zavezniško vzpostaviti ustrezne povezave med armadami in ustrezno razporediti enot. topništvo: »/…/ Tako hitro se vrše dogodki ob Tilmentu, da vojaški kritiki ne vrši, zato se tudi toliko Književnik Stefan Zweig je v svoji avtobiografiji Včerajšnji svet 6 zapisal: na angleško-francoski strani ne vedo, kam naj se pravzaprav postavijo več za njo ne zanimamo. »Kaj se je zgodilo? Nič drugega kot to, da je vojna trajala že dve leti in čete, ki prihajajo iz Anglije in Francije na italijansko bojišče. Pariški pol; čas je opravil svoje delo okrutnega treznjenja. Po strašnem puščanju vodilni listi obžalujejo, da prihaja angleško-francoska ekspedicija tako Sedaj so naši že pri reki krvi na bojiščih je začela vročica popuščati. Ljudje so gledali vojni v obraz pozno in jo smatrajo le bolj kot moralično podporo. Neki francoski Piavi v Italiji, ugrabili s hladnejšim, bolj trdim pogledom kot pa v prvih mesecih splošnega general je bil napravil načrt za enotno fronto ob Soči, ki bi ga izvršile navdušenja. Občutek skupnosti se je začel rahljati, kajti o velikem ''nravnem bojne sile vseh zaveznikov ali kdo ga je zavrgel, vprašuje »Echo«. so že čez 2.500 topov, do očiščenju'', ki so ga filozofi in pesniki tako zanesenjaško oznanjali, ni bilo Najbrže Cadorna. Prerekajo pa se tudi Angleži in Francozi med seboj, več sledu. Skozi ves narod je zevala globoka razpoka, kot bi razpadla dežela kdo pravzaprav naj pomaga Italiji. Francoski listi izvajajo, da neke 250.000 vojakov itd. Ne na dvoje različnih svetov: spredaj svet vojakov, ki so se borili in prenašali gotove meje Francija ne sme prekoračiti. Francija mora misliti v vrsti Poročilo o neorganiziranem umiku italijanske teko več tako kot začetkoma, 2. in 3. armade čez reko Tilment proti Furlaniji. najhujše pomanjkanje, zadaj svet tistih, ki so ostali doma, še nadalje ( Slovenski narod, 5. 11. 1917, št. 253, str. 2) živeli brez skrbi, obiskovali gledališča in celo služili denar s tujo nesrečo. a najbrž bodo nam morali 1 Kronika župnije Kropa 1914–1919. Arhiv župnijskega urada v Kropi, 16. 11. 1917, str. 131. Fronta in zaledje sta se vedno ostreje ločila drug od drugega. Skozi vrata pustiti še Benetke, dasi uradov se je vtihotapilo nesramno protekcionaštvo v stoterih krinkah; vedeli smo, da dobivajo ljudje z denarjem ali dobrimi zvezami donosne jim že pomagajo Francozi, dobave, medtem ko še vedno že na pol pohabljene kmete in delavce ženejo Angleži in baje celo v strelske jarke. Zato si je začel vsakdo brezobzirno pomagati, kolikor je le mogel. Zaradi nesramnega verižniškega trgovanja so se najpotrebnejši Amerikanci. /.../« 1 potrošniški predmeti vsak dan podražili, živil je bilo vedno manj, a med sivim močvirjem množične bede je kot varljiva luč prodiralo dražljivo razkošje vojnih dobičkarjev. Polagoma se je začelo širiti med prebivalstvom ogorčeno nezaupanje – nezaupanje do denarja, ki je vedno bolj izgubljal svojo vrednost, nezaupanje do generalov, častnikov, diplomatov, nezaupanje do vsakega razglasa države in generalnega štaba, nezaupanje do časopisov in njihovih poročil, nezaupanje do same vojne in njene nujnosti.« AvstroOgrska je v zadnje leto vojne vstopila kot država, v kateri se je vse bolj širilo nezaupanje do skoraj vsega, najbolj pa do same vojne in njene nujnosti. Po končani nemško-avstro-ogrski 6 Zweig, Stefan: Včerajšnji svet. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008, str. 270–271. ofenzivi. (ZAL, Enota v Škofji Loki) 162 163 Vojaki 2. gorskega strelskega polka na nase in ne sme oslabiti svoje fronte. Po drugi strani pa zavezniki zopet 9. novembra umaknili preko reke Piave. General Diaz je na novi obrambni Most čez reko Livenzo jeseni 1917. pontonskem mostu čez reko Tilment, ne smejo dopustiti, da bi čete centralnih držav preplavile gorenjo črti, ki je bila zdaj krajša za skoraj 200 kilometrov, 3. armado razporedil na (Goriški muzej) 5. november 1917. (Goriški muzej) italijansko ravnino. Zato nasvetujejo Francozi, da mora Anglija prevzeti spodnji tok reke Piave, 4. armado na Grappo, 1. armado na planoto Sette glavni del pomoči za Italijo. /…/« 2 Na pomoč italijanskemu zavezniku pa Comuni, ostanke razbite 2. armade pa je poslal v zaledje kot rezervo. Prav so se odpravljale tudi ameriške čete. tako 9. novembra so nemške in avstro-ogrske enote pri Longaroneju zajele 10.000 italijanskih vojakov 4. armade in Karnijske skupine, ki sta se prepočasi 14. armada je 7. novembra prečkala hudournik Livenzo in prodirala umikali. 10. novembra zvečer je bil zavzet Belluno, do 11. novembra pa sta naprej. Iz uradnih italijanskih vojnih poročil je moč razbrati, da Italijani do reke Piave prodrli tudi 1. in 2. soška armada. Ob umiku čez reko Piavo so nemško-avstro-ogrskemu prodoru čez reko Tilment in naprej proti reki Italijani zopet uničili vse mostove, enako kot pri umiku čez reko Tilment. Piavi niso posvečali večje pozornosti, niti mu niso pripisovali večjega pomena za nadaljnje odločitve v vojni: »/…/ Vzpričo težke branitve Avstro-ogrski napad, ki se je začel 10. novembra 1917, je bil pripravljen Tilmenta, katerega voda je sedaj nizka, smo pomaknili svojo črto proti preslabo in v njem je sodelovalo premalo enot, da bi bil lahko uspešen. Livenci. Naš umik, ki je bil varovan na jugu po naših zadnjih stražah, Maršal Conrad von Hötzendorf je v boj poslal le šest divizij, cilj pa je bila severno pa po naših kritnih četah, se je mogel izvršiti v dobrem redu. planota Sette Comuni. Napad je naletel na odločen italijanski odpor in Tekom včerajšnjega dne in noči so bombardirala naša letala in vodljivi avstro-ogrskim enotam se je uspelo prebiti le do Gallia. Prodor proti zrakoplovi ponovno in z velikim učinkom sovražne bojne sile, ki so vzhodu pa je bil uspešen in Conradove enote so pričakale generala Kraußa gradile mostove ali šle preko Tilmenta. /…/« 3 Armadna skupina Krauß je v Feltreju. Vsi drugi poskusi prehoda reke Piave so bili neuspešni in 16. z desnim krilom napredovala preko Beneških Predalp proti Longaroneju. novembra so se vse enote umaknile na vzhodni breg. Tudi napad na Porušeni Videm po prodoru proti Kobaridu. Njen cilj je bil priti do zgornjega toka reke Piave še pred italijansko 4. Grappo, zadnji gorski masiv, ki je obvladoval prehod iz Alp v ravnino na (Goriški muzej) armado, ki se je umikala iz Ampezza in Cadoreja. Vrhovno poveljstvo 14. drugi strani reke Piave, ni bil uspešen. Kraußovim enotam je med 12. in armade je bilo prepričano, da bo za nadaljnje prodiranje preko reke Piave 18. novembrom sicer uspelo prodreti do močno utrjenega vrha Grappe, ključnega pomena masiv Grappa, zato se je morala armadna skupina vendar jim ga ni uspelo zasesti. Kljub temu pa je avstro-ogrskim enotam Krauß kar najhitreje prebiti do Belluna in naprej v Feltre, da bi italijanski uspelo doseči nekaj izjemnega: prebile so se do zadnjih italijanskih Domačini, ki jih je vojna vihra zajela v Vidmu. 4. armadi preprečila zasedbo Grappe. Italijani so se že 7. novembra začeli položajev pred sestopom v nižino, toda s tako velikimi izgubami, da o (Muzej novejše zgodovine Slovenije) umikati tudi z vzhodne meje Južne Tirolske. Zadnji italijanski vojaki so se nadaljevanju vojaških operacij ni bilo govora. Tako je konec novembra avstro-ogrska ofenziva zastala. Ker so Italijanom na pomoč izdatno priskočili tudi francoski in angleški zavezniki, je avstro-ogrsko poveljstvo 2 Slovenski narod, Večje bojno delovanje ob Tilmentu. 5. 11. 1917, št. 253, str. 1. 3 Slovenski narod, Italijanski umik proti Piavi. 8. 11. 1917, št. 266, str. 1. 3. decembra 1917 ukazalo zaustaviti ofenzivo. 164 165 Pogled na reko Piavo iz Bigollina. 14. decembra se je tudi nemško vrhovno poveljstvo odločilo, da svoje (Goriški muzej) enote začne premeščati iz italijanske fronte na zahodno fronto. 30. decembra je pred ustalitvijo fronte na reki Piavi potekala še zadnja večja bitka in hkrati edina, v kateri so sodelovale francoske enote. 47. francoska planinska divizija Chasseurs des Alpes (Alpski lovci) je z dobro pripravljenim napadom osvojila vrh Monte Tomba. Po ustalitvi fronte na reki Piavi so nemški vojaki počasi, toda zanesljivo zapuščali tudi gorenjsko zaledje: » /…/ Vsa 12. divizija gre na francosko bojišče, prtljaga mora biti do 28. decembra v bližini Metza. /…/« 4 Ostalo je le še nekaj vojakov, ki so s fronte vozili material in plen. V okolici Stare Loke je glavnina nemške vojske ostala še do začetka decembra, iz Križ pa so zadnji nemški vojaki odšli 23. decembra 1917. 10. novembra je Kranj zapustilo tudi poveljstvo 14. armade. Dnevno časopisje je od druge polovice novembra 1917 bojem na reki Piavi vsakdanjega, nekaj kar sicer še vedno traja, vendar ne več na slovenskem Domoljub, 8. 11. 1917, št. 45, posvečalo vse manj pozornosti. Senzacionalni naslovi kot »Premagane, ozemlju. Vsekakor pa je 12. soška bitka pokazala, da ob koncu leta 1917 še str. 529 in 530. preganjane italijanske množice se vale proti narasli reki Tilment«, ni bilo znakov razkroja večnarodne avstro-ogrske armade in tudi slovenski »Laški polom pri Latisani; 60.000 Italijanov položilo orožje«, »Nova vojaki so ostajali lojalni. Na drugi strani pa je vojno dogajanje konec leta katastrofa italijanske armade« in »Italijani izgubili vse osvojeno 1917 in v začetku leta 1918 že napovedovalo neizbežno. Obe vojskujoči ozemlje« so se vse bolj umikali političnemu dogajanju v monarhiji in strani sta namreč gojili napačna pričakovanja o zmožnostih svoje vojske, tujini ter dnevnim novicam. Poročila o novih spopadih na reki Piavi niso kar je kasneje pripeljalo do žalostnega konca – do popolnega zloma več zasedala naslovnic časopisov, bila pa so tudi vse manj obširna in avstro-ogrske monarhije in političnega ter socialnega nereda tako v Italiji podrobna. Vélika vojna je počasi, vendar zanesljivo vse bolj postajala nekaj kot Nemčiji. 4 Kronika župnije Križe. Nadškofijski arhiv Ljubljana, 13. 12. 1917, str. 37. 166 167 Požrtvovalnost » V tem ne sme velikem času je sveta dolžnost slehernega, prenehati: storiti kar more, Kranj v za javni letu 1917 blagor.« 1 Dežela Kranjska je pred prvo svetovno vojno obsegala današnjo bilo tudi na Gorenjskem prisotno vse večje pomanjkanje hrane in Gorenjci Pogled na savski most v Kranju: Gorenjsko, Dolenjsko, Belo krajino in Notranjsko, v njenih mejah sta bili so se vse večkrat spraševali, kdaj bo vojne konec in kdaj bo končno prišel v ozadju grad Khislstein, cerkev sv. Kancijana in Roženvenska cerkev. tudi Idrija in Vipava. Mesto Kranj je bilo pred prvo svetovno vojno glede mir. Okrajno glavarstvo v Kranju je od začetka vojne skoraj vsak dan izdajalo (Muzej novejše zgodovine Slovenije) na upravno razdelitev avstro-ogrske monarhije eno izmed 11 okrajnih razglase, s katerimi je v interesu javnega reda in miru obveščalo svoje glavarstev na Kranjskem. Po popisu prebivalstva iz leta 1910 je v Kranju prebivalce o različnih zadevah, od cen za meso, mast, žito, mleko in sladkor, in njegovem predmestju živelo 4.108 prebivalcev, od tega 1.593 v mestu. do obvezne oddaje prašičev, konfiskacije konj za potrebe soške armade in Večina so bili Slovenci, za Nemce se je izreklo le 57 oseb. Kranjčani so naborov črnovojnikov. Razglasi so morali biti izobešeni na vseh oglasnih se v desetletju pred prvo svetovno vojno pretežno preživljali z obrtjo, deskah po občinah. Leta 1917 je zlasti primanjkovalo slanine in masti mlinarstvom, trgovino, sejemsko dejavnostjo in kmetijstvom, industrija za zabelo, zato sta tako okrajno glavarstvo v Kranju kot kranjski župan je bila še slabo razvita. Nacionalno zavest so krepila številna društva, na Kranjsko deželno mesto za dobavo klavne živine v Ljubljani večkrat med katerimi je imela osrednjo vlogo Narodna čitalnica, ustanovljena leta naslovila prošnjo za dobavo prašičev, vendar sta bila večinoma neuspešna: 1863. V času prve svetovne vojne je bil župan Kranja Ferdinand Pollak, »Naznaniti vam moramo, da kontingenta prašičev odslej ne bomo občinski svetovalci so bili dr. Valentin Štempihar (podžupan), Ignacij Fock, mogli več dobaviti, ker je prašičev zmanjkalo ter se je sezona prašičev Franc Krenner in Ciril Pirc; občinski odborniki so bili Anton Adamič, Franc v glavnem že končala. Kolikor bo še dobiti prašičev jih bo treba dati Ažman, Franc Crobath, Makso Fock, Ignacij Geiger, Anton Majdič, Josip vojaštvu in pa industrijskim krajem, kjer trpi prebivalstvo na najhujšem Majdič, Ivan Potočnik, Lovro Rebolj, Vilko Rus, Janko Sajovic, Franc Šavnik, pomanjkanju masti. V ostalih občinah, med katere spada tudi Vaša Anton Šinkovec, Josip Tajnik in Anton Zupan; namestniki občinskih občina, pa je primeroma z drugimi kraji kolikor toliko prebivalstvo že itak odbornikov so bili Friderik Badiura, Ivan Česen, Rudolf Jereb, Ivan Kovačič, preskrbljeno z mastjo brez našega kontingenta. /…/« 3 Aprovizacijski odbor Ivan Masten, Leopold Puhar, Anton Režek, Ivan Schwarz in Franc Štirn.2 mesta Kranja je na svoji seji, dne 17. decembra 1917, soglasno sklenil, da naj občina oziroma kranjski župan pri okrajnem glavarstvu v Kranju doseže, da Z odprtjem soške fronte maja 1915 sta Kranjska in z njo Gorenjska postali se bo mast, ki jo bodo prašičerejci v tej občini oddali, porabila za preskrbo njeno neposredno zaledje. V četrtem letu svetovne vojne, tj. letu 1917, je mesta in se razdelila tistim prebivalcem, ki jo najbolj potrebujejo: Leta 1917 je primanjkovalo predvsem 1 Gorenjec, 11. 6. 1915, št. 24, str. 1. slanine in masti za zabelo. 2 Mravlja, Mija: Zapisniki občinskega odbora mesta Kranja leta 1919. V: Zbornik ob devetdesetletnici Arhiva. 3 SI_ZAL_KRA/0002, Občina Kranj, a. e. 1421, dopis Kranjskega deželnega mesta za dobavo klavne živine v (ZAL, Enota za Gorenjsko Kranj) Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 1988, str. 150. Ljubljani kranjskemu županstvu z dne 19. 1. 1917. 168 169 »/…/ Kakor se je že večkrat poročalo, je okrog 2000 tukajšnega • prečiščen sladkor v velikih grudah: prebivalstva že od mesece marca 1917 popolnoma brez vsake masti najnižja cena 115 vinarjev, najvišja cena 146 vinarjev; in zabele. Razmere postajajo od dne do dne vedno slabše in neznosnejše • prečiščen sladkor v malih grudah, 3 in 5 kilogramov: tako, da se je bati zelo resnih posledic; kajti prebivalstvo se nikakor najnižja cena 116 vinarjev, najvišja cena 147 oziroma 148 vinarjev; ne bo moglo še nadalje vzdržavati popolnoma brez zabele in masti, posebno še, ker tudi drugih najpotrebnejših živil občutno primanjkuje. • kocke v kartonih, 5 kilogramov: Ako ne bo merodajna oblast pravočasno priskočila na pomoč in najnižja cena 118 vinarjev, najvišja cena 151 vinarjev; preskrbela vsaj nekaj masti in špeha, je pogin onih slojev, ki sami • moka iz prečiščenega sladkorja v vrečah, 100 kilogramov: nimajo prašičev, neizogiben. Hiranje in pešanje prebivaljstva, posebno najnižja cena 118 vinarjev, najvišja cena 153 vinarjev; srednjih in delavskih slojev, je pa že itak dalje časa očividno. V okolici pri kmetih pa niti za drag denar ni dobiti ne špeha še manj pa masti, • kocke in moka iz prečiščenega sladkorja v zabojih, 50 kilogramov: vzrok slaba letina in veliko število vojaštva, ki je v okolici pobralo vso najnižja cena 120 vinarjev, najvišja cena 155 vinarjev; razpoložljivo mast in slanino . Vsled slabe letine je tudi v tej občini prav • kocke in kristalne kocke v zabojih, 50 kilogramov: malo prašičev in še ti so skoraj sami peršuti, mastnjakov pa sploh ni, najnižja cena 126 vinarjev, najvišja cena 156 vinarjev; Ukaz o dolžnosti naznanjanja zalog usnja. tako da je pričakovati le malo špeha in masti, ki se bo morala oddati • prečiščen kristalni sladkor v vrečah, 100 kilogramov: Stanje zalog usnja so sporočali na posebnih vsled tamuradnega razglasa. Z ozirom na navedeno prosi mestna občina najnižja cena 118 vinarjev, najvišja cena 153 vinarjev. obrazcih za naznanilo. (ZAL, Enota za Gorenjsko Kranj) v imenu prebivaljstva in aprovizačnega odbora za dovoljenje, da se sme Bele pšenične moke je v zaledju slanina odnosno mast, ki bo oddana pri tukajšnem aprovizačnem mestu, Gorenjske zmanjkalo že v začetku leta Deželna vlada je nadzorovala tudi porabo petroleja, ki se ga je lahko porabiti tudi za aprovizacijo našega mesta in razdeliti med najbolj 1915 in v Majdičevem mlinu so mleli uporabljalo le za razsvetljavo. Petrolej v Kranju so smeli prodajati le tisti potrebno prebivaljstvo.« 4 zlasti rženo in ječmenovo moko. trgovci, ki jih je določilo okrajno glavarstvo, prodajati pa so ga smeli le (ZAL, Enota za Gorenjsko Kranj) Primanjkovalo pa je tudi drugih živil in potrebščin, zlasti bele pšenične določenim industrijskim in obrtnim podjetjem, rudarskim in poljedelskim moke, mleka, sladkorja in petroleja. Februarja 1917 je v Kranju močno obratom, javnim uradom, bolnišnicam, za javno razsvetljavo ... Za občino primanjkovalo pšenične moke, zato je Zavod za promet z žitom ob času Kranj so petrolej lahko prodajali trgovci Franc Dolenc, Josip Majdič, vojne, podružnice v Ljubljani za Vojvodino Kranjsko, mestno županstvo Valentin Krajnc in Jernej Kušlan.8 opozarjalo, naj moko za kruh uporablja le za bolnike in stare ljudi. Moko V letu 1917 je na Kranjskem zelo primanjkovalo tudi usnja in podplatov in mlevske izdelke je mestnemu županstvu dobavljal valjčni mlin Vinka za obutev, saj se je po navodilih »usnje vseh vrst, ki se nahaja pri Majdiča, ki je naročila prejemal od Zavoda za promet z žitom ob času strojarjih in trgovcih v okolišu političnega okraja Kranj« zaseglo vojne, podružnice v Ljubljani za Vojvodino Kranjsko.5 Zaradi pomanjkanja »v prid c. in kr. Vojaške uprave.« 9 sladkorja je okrajno glavarstvo v Kranju izdalo razglas,6 v katerem je bila zapovedano, da je sladkor prepovedano uporabljati za izdelovanje »/…/ Po celi deželi je zavladalo občutno pomanjkanje usnja in bati se umetnih sadnih sokov, limonad, pokalic in brezalkoholnih okrepčil, punčev, je, da bo velik del prebivalstva bodočo zimo brez obutvi. Od usnjarjev likerjev, sladkih žganih opojnih pijač ter izdelkov za kozmetiko. Prav tako blaga ni dobiti razen potom posebne organizacije, ki jo je ustvarila v gostilnah in kavarnah niso smeli sladkati kave, kakava ali čokolade, centralna vlada. /…/« 10 Zato je usnje postalo zelo zaželen in dragocen sladkorja gostom sploh niso smeli ponuditi! Če so imeli gostilničarji na material. Kot nadomestek so predlagali čevlje z lesenimi podplati in zalogi še kaj sladkorja, so morali količino naznaniti okrajnemu glavarstvu. predelavo starega usnja: »/…/ Zraven teh usnjarskih nadomestkov Kot nadomestilo za sladkor so morali uporabljati saharin, »ki pa je pa se kaže na najracionalnejšo izrabo gotovo še v večjih količinah 550-krat sladkejši kot sladkor« in na katerega je vlada uvedla monopol nahajajočega se starega obuvala. Vojaška uprava pusti že sedaj čevlje in fiksirala cene, prodajal pa se je v lekarnah. Deželna vlada je z razglasi iz navedenih usnjarskih nadomestkov kakor tudi staro obuvalo, katero določala najvišje dopustne cene za kilogram sladkorja in leta 1917 je bila ni več rabljivo, izdelovati oziroma strokovnjaško popravljati v posebno cena enega kilograma različnih vrst potrošnega sladkorja v Kranju in v v ta namen zgrajenih delavnicah. Vse čete zaledja in tudi etapne čete Razglas o ureditvi porabe petroleja, vseh krajih sodnega okraja Kranj (razen občine Naklo in Šenturške Gore) se preskrbujejo le s takim popravljenim in iz odpadkov narejenim 12. maj 1917. (ZAL, Enota v Škofji Loki) naslednja:7 obuvalom, zaradi česar naj tudi civilno prebivalstvo izrabi vsak usnjarski odpadek. /…/« 11 4 SI_ZAL_KRA/0002, Občina Kranj, a. e. 5183, t. e. 324, dopis z dne 27. 12. 1917. 8 Prav tam, razglasa z dne 12. 5. in 18. 9. 1917. Rakovčeva usnjarna, med prvo svetovno vojno. 5 SI_ZAL_KRA/0002, Občina Kranj, a. e. 1421, dopisi z dne 16. 1., 22. 3. in 14. 4. 1917. 9 SI_ZAL_KRA/0002, Občina Kranj, a. e. 1410, razglas z dne 1. 12. 1915. (Muzej novejše zgodovine Slovenije) 6 SI_ZAL_ŠKL/0063, Občina Škofja Loka, t. e. 65, razglas z dne 30. 4. 1917. 10 Prav tam, okrožnica z dne 5. 9.1916. 7 Prav tam, razglasi z dne 14. 2., 13. 4. in 24. 10. 1917. 11 SI_ZAL_KRA/0002, Občina Kranj, a. e. 5283, t. e. 324 , razglas z dne 13. 2. 1917. 170 171 V Kranju so bili s strani oblasti poverjeni čevljarji Franc Rakovc, Ivan V Ljudskem domu so organizirali v času od 9. do 14. aprila tudi teden za Potočnik, Karol Strniša in Franc Zadražnik,12 usnjarji pa Ivan Rakovc, vdove in sirote, darovana sredstva pa so namenili skladu za vojaške Karel Pollak, Ivan Polčič in Martin Tome.13 Bili pa so tudi oproščeni vdove in sirote: »/…/ Minulo soboto se je vršil v dvorani Ljudskega vojaške službe. doma koncert, ki je v vseh točkah kar najizbornejše vspel. Občinstvo Kljub slabim življenjskim razmeram in vsesplošnemu pomanjkanju pa v se je odzvalo plemenitemu patrijotičnemu namenu v najpopolnejši Kranju tudi leta 1917 niso pozabili na dobrodelnost. Za goriške begunce meri. Vkljub najslabšemu vremenu je vse tekmovalo, da doseže za so prirejali koncerte in gledališke igre, podpirali so sklad za vojaške vdove ta namen kar največ more. Deklice so pod vodstvom voditeljice in sirote, kranjski občinski odbor in posamezniki so darovali denar za gdč. Franje Jugoviceve z vnemo prodajale znake, dečki pod vodstvom oslepele vojake ... Največji val beguncev je sprožila vzhodna fronta in s voditelja g. Franca Ivanca pa listke za tombolo, ki se je vršila v nedeljo prvimi begunci iz Galicije so se v mestu srečali že leta 1914. Po odprtju pop. vkljub vetru in dežju pod vodstvom prost. gas. in reš. društva. Usnjar Karel Pollak je bil oproščen vojaške službe. (ZAL, Enota za Gorenjsko Kranj) soške fronte pa so v Kranj in njegovo okolico začeli prihajati prvi primorski Zvečer je napolnilo občinstvo kavarno g. Zdravko Krajnca, kjer so begunci, ki jih je z domov pregnala vojna z Italijo. Podružnica za goriške odbornice podružnice Rdečega križa pod vodstvom ge. Marije Kušarjeve begunce v Kranju je koncerte za goriške begunce organizirala v Ljudskem nudile občinstvu najraznejših okrepčil, stregle pa so gostom s priznano domu (danes Prešernovo gledališče Kranj), gledališke predstave pa so spretnostjo kranjske gospodične. Častniški zbor iz Kranja in okolice je prirejali v Narodni čitalnici. V mestu so potekale tudi druge dobrodelne bil polnoštevilno zastopan in ni čudo, da je umetniška godba, ki je akcije za pomoč beguncev in o eni izmed njih je poročal tudi časopis Sava: nad vse izborno svirala povzdignila pete in da so z dražestnimi »Božičnica za siromašne otroke goriških beguncev. Dne 6. t. m. na dan prodajalkami zavrteli v plesu do ranega jutra.« 15 sv. Treh kraljev so se sešle v Kranju mestne gospe in gospice ter ustanovile odbor, ki ima nalogo nabirati mile darove za siromašne otroke, goriških 15 Sava, 21. 4. 1917, št. 16, str. 3. beguncev bivajočih v mestu in okolici. Vrle odbornice so takoj pričele z nabiranjem in v malo dneh kljub grdemu vremenu nabrale mnogo živil Posebna oblika dobrodelnosti je bil t. i. in gotovine. Za nabrani denar so nakupile tkanine za perilo, krojile in brambni ščit, ki ga je občina Kranj naročila šivale po dnevi in po noči. V osmih dneh so vse to izvršile in dne 14. t. m., leta 1915. Denar za vdove in sirote padlih točno ob treh popoldne priredile ''Božičnico'' v Ljudskem domu, kjer so vojakov so zbirali tako, da so prodajali se že zbrali siromašni otroci-begunci s svojimi materami. Poleg teh so žebljičke, ki so jih potem darovalci slovesno došli odborniki podružnice posredovalnice goriških beguncev, mnogo zabili v ščit. (ZAL, Enota za Gorenjsko Kranj) gospej in gospodičen, ki so v ta blagi namen prispevale, in veliko drugega občinstva. Zastor se odpre, otroci osupnejo zagledavši prekrasno drevesce, polno lučic, sladšic in drugega. Hkrati nastopi deklica-begunka in v verzih pozdravlja odhajajočega gospoda dekana Koblarja. Nato spregovori g. dekan slikajoč bedo in nesrečo beguncev ter izrazujoč nado, da bi se mogli kmalu vrniti na svoj dragi dom, kojega težko pogrešajo; omenja obilih Zahvala Podružnice za goriške begunce darov, katere so jim blage gospe in gospice preskrbele, da jih nekoliko v Kranju ob organizaciji dobrodelnih razvesele. G. kaplan Komlanec našteva zasluge, katere si je gospod dekan koncertov. ( Sava, 17. 2. 1917, št. 7, str. 3) stekel za bedne begunce. Nato se prične razdelitev daril. Vzradoščeni otroci sprejemajo hvaležno obilne in bogate darove. – S perilom, jestvinami in pecivom je bilo obdarovanih 80 otrok. – Blage odbornice, ki se niso strašile ne truda ne grdega vremena, so bile gospe: Dolenc, Schitnik, Simon, Marenčič, Savnik in gospice: Grošelj, Rooss in Prevc. Tem sta šli na roko gospici Mohor in Klinar. /…/« 14 Denar so zbirali tudi za oslepele vojake. ( Sava, 23. 6. 1917, št. 25, str. 3) 12 SI_ZAL_KRA/0002, Občina Kranj, a. e. 1410, razglas z dne 9. 9. 1916. 13 SI_ZAL_KRA/0002, Občina Kranj, a. e. 5283, t. e. 324, dopis z dne 10. 1. 1917. 14 Sava, 20. 1. 1917, št. 3, str. 3. 172 173 Zdravniško osebje poljske bolnišnice Rdečega križa je v hiši Janeza Fajfarja zasedlo skoraj vse prostore, razen kuhinje v prvem nadstropju. Pritličje te hiše je bilo namenjeno tudi ljudski šoli. Njen lastnik je poveljstvo v Kranju prosil, naj njegovo hišo njegovi družini ponovno prepusti v zasebno rabo in da naj za zdravniško osebje poišče kakšne druge prostore, ki jih je bilo po njegovem mnenju v mestu dovolj. (ZAL, Enota za Gorenjsko Kranj) Prva svetovna vojna je nedvomno spremenila poslovni utrip Kranja. Zaradi dolgotrajnih bojev na soški fronti, ki so zahtevali čedalje večje Kljub temu pa so še vsaj leta 1917 v mestu delovali naslednji trgovci število vojakov, so bili leta 1917 tudi vse pogostejši vpoklici črnovojnikov in obrtniki: na fronto. Tako se je v Kranju 17. januarja16 vršilo prebiranje črnovojnikov • trgovina z železnino, deželnimi pridelki, barvami, steklom in letnikov od 1892 do 1898 in 5. septembra17 letnikov od 1897 do 1899. porcelanom Franc Berjak na Glavnem trgu 1; Sicer je bilo v Kranju in njegovi okolici pretežni del leta 1917 nastanjeno • trgovina z mešanim blagom Colnar na Prešernovi ulici 1; precejšnje število vojaštva, ki je prebivalcem povzročilo kar nekaj • trgovska hiša in veletrgovina Ivan Savnik na Glavnem trgu 3; škode. Kranjsko županstvo je prebivalcem svetovalo, naj nastalo škodo • trgovina s tkaninami Ferdinand Sajovic na Prešernovi ulici 11; nemudoma naznanijo poveljnikom tistih čet, ki so škodo povzročile • Čadeževa pekarna na Prešernovi ulici 13; oziroma če to ni bilo mogoče, naj prošnje za povrnitev škode naslovijo • urar Rudolf Rus na Prešernovi ulici 13; na mestno županstvo. V Kranju je delovala tudi poljska bolnišnica št. • urar Ivan Levičnik na Prešernovi ulici 15; 3 ogrskega Rdečega križa, »Feldspittal No. 3 des ung. rot. Kreuzes«.18 • kavarna Jäger na Prešernovi ulici 17 (kasneje znana kot Mestna Avgusta 1917 je bilo zdravniško osebje te bolnišnice nastanjeno v hiši slaščičarna); št. 23 v kokrškem predmestju. Lastnik hiše je bil Janez Fajfar (Pfeifer), • trgovina s tkaninami Franc Crobath na Prešernovi ulici 2; poslovodja trgovske družbe Merkur, ki je bila v lasti Petra Majdiča.19 • lekarnar Karel Šavnik na Prešernovi ulici 6; V času priprav na skupno nemško-avstro-ogrsko ofenzivo proti Italijanom • trgovina s špecerijo Franc Dolenc na Prešernovi ulici 12; je septembra koncentracija vojaštva v Kranju močno narasla. V Kranj so • trgovina z molitveniki Marija Bizjak na Prešernovi ulici 14; po železnici dovažali vojaški material, v njegovo okolico pa so nemške • krojač Anton Rešek na Prešernovi ulici 14; čete pripeljale tudi lovska in izvidniška letala, ki naj bi odkrivala italijanske • dežnikarstvo Pečnik na Prešernovi ulici 16; obrambne položaje in jim preprečevala preletavati zaledje. V ta namen so • trgovina s tkaninami Pirc na Glavnem trgu 5 (v Petrčkovi hiši); na Laborah pri Kranju vzpostavili začasno vojaško letališče, kjer so postavili • medičarstvo in slaščičarstvo Janko Šink na Glavnem trgu 11; tudi hangarje. V mestu je bil od 9. septembra do 10. novembra 1917 sedež • trgovina s steklom, porcelanom in mešanim blagom Ferdinand poveljstva 14. nemško-avstro-ogrske armade, ki je bila sestavljena iz sedmih Razglas, ki je naznanjal nabor črnovojnikov v Hlebš na Glavnem trgu 17; nemških in petih avstro-ogrskih divizij. Poveljstvo 14. armade se je nastanilo Časopisni oglasi kranjskih trgovcev Kranju. (ZAL, Enota za Gorenjsko Kranj) • trgovina s tkaninami Logar Kalan na Glavnem trgu 21; in obrtnikov ( Gorenjec in Sava, 1914–1917) • brivec, lasuljar in maniker Valentin Rozman na Glavnem trgu 10; • klobučarstvo Alojzij Pečnik na Tomšičevi ulici 32; 16 SI_ZAL_KRA/0002, Občina Kranj, a. e. 1421, razglas z dne 9. 1. 1917. 17 SI_ZAL_KRA/0002, Občina Kranj, a. e. 5183, t. e. 324, razglas z dne 23. 8. 1917. 5. septembra 1917 je • Likozarjeva špecerija v Jenkovi ulici 2; prebiranje črnovojnikov potekalo za občine Tržič, Križe, Sv. Katarina, Kovor, Sv. Ana, Kranj, Hrastje, Stražišče, • mesnica Matija Goloba na Maistrovem trgu 7; Predoslje, Naklo, Sv. Jošt, Mavčiče, Smlednik, Preddvor, Šenčur, Voglje, Velesovo in Cerklje. Takrat so morale • špecerija Puppo na Maistrovem trgu 12; biti v Kranju vse gostilne do 12. ure zaprte. 18 SI_ZAL_KRA/0002, Občina Kranj, a. e. 5183, t. e. 323, račun z dne 1. 5. 1917 in dopis z dne 30. 4. 1917. • veletrgovina Merkur Petra Majdiča na Koroški cesti 1. 19 SI_ZAL_KRA/0002, Občina Kranj, a. e. 5183, t. e. 324, dopis z dne 27. 8. 1917. 174 175 Poleg poveljnika 14. armade, generala Otta von Belowa, ki je 16. septembra prvič obiskal Kranj, je septembra in oktobra mesto obiskalo še nekaj drugih visokih častnikov, pomembnih za načrtovanje 12. soške bitke: general poročnik Krafft von Dellmensingen, poveljnik Soške armade general polkovnik Borojević in polkovnik Petersen, ki je poveljnike seznanil z načrtovano uporabo bojnega plina pri Tolminu in Bovcu. Von Below je bil med svojim bivanjem v Kranju verjetno nastanjen v Jezerškovi vili. Ko so vilo po drugi svetovni vojni temeljito obnovili, so v njej naleteli na številne telefonske napeljave, kar daje slutiti, da je v času preboja pri Kobaridu v njej bival pomemben vojaški poveljnik. Von Below je v Kranju več časa preživel oktobra. Toda ni miroval, saj je obiskoval tudi druge kraje na Gorenjskem (Kranjsko Goro in Bohinjsko Na vojaško letališče na Laborah so pripeljali Bistrico), kjer je bilo nameščeno vojaštvo, predvideno za ofenzivo. Od tudi letala tipa albatros. To so bila dvokrilna prihoda v Kranj oktobra je bil skoraj vsak dan na poti, dobro je spoznal letala, ki so jih uporabljali za izvidniške polete. območje načrtovanega napada, vse komunikacije iz zaledja in tudi (Muzej novejše zgodovine Slovenije) armadne skupine ter njihove poveljnike. Von Below in poveljniki armadnih skupin podmaršal Scotti in generala Stein ter Berrer so sprva načrtovali, da bi v začetku ofenzive armadno taktično poveljstvo namestili na Kobilji glavi. Pozneje so to misel opustili, saj je bilo armadno poveljstvo v Kranju oddaljeno le nekaj več kot 45 kilometrov zračne razdalje, poleg tega pa je bilo z neposrednimi radijskimi ter telefonskimi povezavami povezano s posameznimi opazovalnimi točkami od Tolmina do Bovca. Von Below je že prvega dne ofenzive v poveljstvo prejel obvestila o poteku bojev, zlasti s Častniki in piloti so bili nastanjeni tudi v pomembnega opazovališča na Kobilji glavi, ki je bilo s Kranjem povezano z Šempetrski graščini (Schrottenturnu) v neposredno radijsko in telefonsko zvezo. Stražišču pri Kranju. (Muzej novejše zgodovine Slovenije) V času priprav na 12. soško bitko so bile na v stavbi kranjske gimnazije, prisotnost vojakov je označevala štirioglata gaštejskem travniku ob Savi postavljene zastava.20 Kranjčani so septembra vojaškim oblastem za opremo prostorov barake, ki so služile kot začasno vojaško gimnazije posodili veliko pisalnih miz, stolov, omar, umivalnikov in lavorjev.21 skladišče. Poleg njih so bili privezani konji, Za predmete, ki so jih Kranjčani posodili, so prejeli potrdila, vračati pa so ki so vpreženi v vozove, na fronto prevažali jim jih začeli novembra. Ko je bila gimnazija v prvi polovici novembra zopet vojaški material. (Muzej novejše zgodovine Slovenije) namenjena šolski dejavnosti, je bilo ugotovljeno, da je v stavbi po odhodu vojakov manjkalo nekaj inventarja: 1 vedro, 18 klopi, 1 pult, 1 stojalo za obleke, 16 luči, 3 ogledala, 1 umivalnik, 4 vrtne klopi in 37 stolov.22 Nemški častniki so bili nastanjeni po gostilnah in stanovanjih domačinov, lastniki stanovanj pa so za čas njihove nastanitve prejemali plačilo. Del avstro-ogrskih vojakov pa je bil nastanjen tudi v stavbi Ljudskega doma, kjer je po odhodu vojakov nastalo za 500 kron škode. Izobraževalnemu društvu v Kranju je bilo namreč ukradenih 5 usnjenih hlač, ki so jih kot kostume uporabljali v gledaliških predstavah, škodo v višini 1.600,65 kron pa je novembra prijavil tudi Franc Kuralt, posestnik v Kranju.23 20 Klavora, Vasja: Kranj – sedež poveljstva nemške 14. armade, septembra in oktobra 1917. V: Kranjski zbornik. Kranj: Mestna občina, 2015, str. 68. 21 SI_ZAL_KRA/0002, Občina Kranj, a. e. 1421. Poimenski seznam Kranjčanov, ki so za 22 Prav tam: s strani Mestne občine sta bila ob pregledu stanja prisotna občinska odbornika Janko Sajovic potrebe vojaštva posodili lavorje in stole. in Franc Ažman, s strani vojaških oblasti pa podčastnik Schmidt. (ZAL, Enota za Gorenjsko Kranj) 23 SI_ZAL_KRA/0002, Občina Kranj, a. e. 5183, t. e. 324, dopis z dne 17. 11. 1917. 176 177 Zbirališče italijanskih vojnih ujetnikov 25. oktobra je armadno poveljstvo v Kranju obiskal cesar Karel. Italijanski vojni ujetniki na starem pri savskem mostu v Kranju jeseni 1917. Ob njegovem obisku so se pogovarjali tudi o nadaljevanju operacij v gaštejskem klancu jeseni 1917. (Muzej novejše zgodovine Slovenije) Furlanski nižini. Nemškim in avstro-ogrskim enotam je uspelo le v (Muzej novejše zgodovine Slovenije) štirih dneh 12. soške bitke uspešno izvesti napad, kljub temu da so bili v primerjavi z Italijani v podrejenem položaju glede na število in opremljenost vojakov prav na tistem delu fronte, kjer so izvedli preboj. Po uspešnem preboju fronte so se konec oktobra in v začetku novembra 1917 v Kranj začele zgrinjati nepregledne množice italijanskih vojnih ujetnikov. Ker so armadne skupine že 28. oktobra zasedle Čedad in napredovale proti Vidmu, se je izkazalo, da bi premiku enot moralo slediti tudi poveljstvo. Von Below se je odločil, da del armadnega poveljstva iz Kranja preseli v Videm. 29. oktobra ob 8. uri zjutraj je prvi del poveljstva 14. armade zapustil Kranj. Odšli so von Below, Krafft von Dellmensingen in večina častnikov s spremstvom, ostal je le del armadnega poveljstva in častniki za oskrbo. Poveljstvo 14. armade je nato 10. novembra 1917 tudi uradno preneslo svoj sedež iz Kranja v Vittorio Veneto, prizorišče zadnje bitke v prvi svetovni vojni. 178 179 Bibliografija Viri Elektronski viri https://www.dlib.si Ehrenpreis, Petronilla: Press/Journalism (Austria-Hungary), V: 1914–1918-online. NŠAL – Nadškofijski arhiv Ljubljana International Encyclopedia of the First World War (ur. Ute Daniel ... [et al.].). Freie Kronika župnije Begunje na Gorenjskem, 1917 Universität: Berlin, 8. 10. 2014. DOI: 10.15463/ie1418.10130. Kronika župnije Besnica, 1917 https://i.redd.it/lyyap9rsg2ky.jpg, datum vira: 29. 6. 2017. Kronika župnije Kokra, 1917 https://sl.wikipedia.org/wiki/Karel_Triller#/media/File:Karel_Triller.jpg, datum vira: 17. 7. 2017. Kronika župnije Koroška Bela, 1917 https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/9/9e/Otto_von_Below_LOC. Kronika župnije Križe, 1917 jpg/640px-Otto_von_Below_LOC.jpg?1505127460546, datum vira: 11. 9. 2017. Mugerli, Marko. Vojna industrija. V: V zaledju soške fronte. Dostopno na http://www2. Župnišče v Begunjah na Gorenjskem sistory.si/publikacije/razstave/V_zaledju_soske_fronte/ch07.html, datum vira: 22. 5. 2017. Kronika župnije Begunje na Gorenjskem, 1917 Tepperberg, Christoph: War Press Office (Austria-Hungary). V: 1914–1918-online. International Encyclopedia of the First World War (ur. Ute Daniel ... [et al.].). Freie Župnišče v Kropi Universität: Berlin, 22. 10. 2015. DOI: 10.15463/ie1418.10749. Kronika župnije Kropa 1914–1919 Repe, Božo: Slovenci in prva svetovna vojna, http://www.100letprve.si/i_svetovna_vojna/ slovenci_in_1_svetovna_vojna/, datum vira: 7. 4. 2017. ZAL – Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota za Gorenjsko Kranj Literatura ZAL, KRA 2, Občina Kranj Aljaž, Jakob: Dovška župnijska kronika 1889–1923. Dovje-Mojstrana: Planinsko društvo, 1989. ZAL, TRŽ 38, Fond Peko Tržič, 1907–1997 Ambrožič, Matjaž: Vpliv prve svetovne vojne na ljudi, delovanje cerkve in politično Zgodovinski arhiv Ljubljana, Enota v Škofji Loki dogajanje v ljubljanski škofiji. V: Prva svetovna vojna in cerkev na Slovenskem. Ljubljana: Teološka fakulteta, 2015, str. 167–213. ZAL, ŠKL 63, Občina Škofja Loka Ambrožič, Matjaž: Zvonarstvo na Slovenskem. Ljubljana: Inštitut za zgodovino cerkve pri ZAL, ŠKL 291, Zbirni fond 1603–2009 Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, 1993. ZAL, ŠKL 318, Evgen Burdych, Škofja Loka, 1903-1950 A call to arms: propaganda, public opinion, and newspapers in the Great War (ur. Troy R. E. Paddock). Westport (Conn.): Praeger, 2004. Časopisi Brate, Tadej: Tehniška opremljenost kovaške zadruge v Kropi, kasneje tovarne Plamen od Amerikanski Slovenec, 1917 nastanka do podržavljenja po drugi svetovni vojni. V: Vigenjc: glasilo Kovaškega muzeja v Bogoljub, 1917 Kropi, leto 4, 2004, str. 37–43. Delavec, 1917 Bruckmüller, Magdalena: Die Musik im Ersten Weltkrieg zwischen Propaganda, Domoljub, 1917 Unterhaltung, Völkerverständigung, Nationalismus und Ablenkung. V: Zgodovinski časopis, Edinost, 1917 letnik 69, leto 2015, št. 1/2, str. 124–160. Gorenjec, 1914–1916 Budkovič, Tomaž: Bohinj 1914–1918: med fronto in zaledjem. Celovec; Ljubljana; Dunaj: Gostilničar, 1917 Mohorjeva založba, 1999. Ilustrirani glasnik, 1914–1918 Budkovič, Tomaž: Gorenjska kot zaledje soškega bojišča. V: Gorenjska 1900–2000. Kranj: Ilustrirani Slovenec, 1925 Gorenjski glas, 1999, str. 238–241. Kmetovalec, 1917 Budna Kodrič, Nataša: Prva svetovna vojna iz župnijskih kronik, leto 1917. V: Loški razgledi, Koledar družbe sv. Mohorja, 1917 letnik 44, leto 1997, str. 91–107. Orjuna, 1925 Buxbaum, Elisabeth: Des Kaisers Literaten: Kriegspropaganda zwischen 1914 und 1918. Sava, 1914–1917 Wien: Steinbauer, 2014. Slovenec, 1915, 1917 in 1927 Ciperle, Josip: Kranjska dežela. Ljubljana: samozaložba, 1899. Slovenski narod, 1917 in 1918 Cornwall, Mark: The undermining of Austria-Hungary: the battle for hearts and minds. Slovenski trgovski vestnik, 1918 Basingstoke: Macmillan, 2000. Slovenski gospodar, 1917 Černe, Vid: Borovška vas: monografija o Kranjski Gori: prispevek. Kranjska Gora: Turistično Tedenske slike, 1917 društvo, 1992. 180 181 Čop, Vitomir: Slovenski kovanci in bankovci v 20. stoletju. Ljubljana: samozaložba avtorja, 2015. Milčinski, Fran: Dnevnik 1914–1920. Ljubljana: Slovenska matica, 2000. Fabjan, Breda: Župnija Žabnica v 1. svetovni vojni. V: Na robu pojoče ravnine: zbornik vasi Mohorič, Ivan: Zgodovina industrije, gozdarstva in obrti v Tržiču, 3. knjiga. Tržič: Turistično Žabnica, Bitnje, Šutna, Dorfarje in Forme. Žabnica: Krajevna skupnost, 2011, str. 184–191. društvo, 1965. Florjančič, Saša: Industrijska zadruga v Kropi: njen pomen v gospodarski zgodovini 20. Mrak Kosel, Bernarda: Pozabljen vojak: 1914-1918. V: Moja Gorenjska, leto XV, september stoletja in zadružna vizija razvoja Krope. V: Med železom in kulturo: naša dediščina, naša 2014, str. 4–11. pot = Between iron and culture: our heritage, our trail (ur. Karla Odar). Ravne na Koroškem: Mravlja, Mija: Zapisniki občinskega odbora mesta Kranja leta 1919. V: Zbornik ob Koroški pokrajinski muzej, 2007, str. 90–95. devetdesetletnici Arhiva. Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 1988, str. 149–175. Florjančič, Saša: Žebljarska zadruga v Kropi in Kamni Gorici v času prve svetovne vojne. V: Österreich-Ungarns letzter Krieg: 1914–1918. Bd. 6, Das Kriegsjahr 1917: mit 36 Beilagen. Vigenjc: glasilo Kovaškega muzeja v Kropi, leto 14, 2014, str. 89–113. Wien: Verlag der Militärwissenschaftlichen Mitteilungen, 1936. Galić, Lovro; Marušič, Branko: Tolminsko mostišče I. Tolmin: Tolminski muzej, 2005. Porenta, Tita: »Če se bom odločil graditi, potem bom gradil najmoderneje!«: priložnosti in Galić, Lovro; Pirih, Darja: Od Krna do Rombona 1915–1917. Kobarid: Ustanova Fundacija Poti pasti slovenskega trgovca in podjetnika Petra Kozine (1876–1930), ustanovitelja tovarne miru v Posočju, 2007. čevljev Peko v Tržiču. Radovljica: samozal., 2012. Guštin, Damijan: Soška fronta in njeno slovensko zaledje. V: Velika vojna in Slovenci 1914– Remec, Marija: Varčna kuharica: za slabe in dobre čase. Ljubljana: Družina, 2015. 1918. Ljubljana: Slovenska matica, 2005, str. 62–74. Rochat, Giorgio: Caporetto, vzroki poraza. V: Kobarid = Caporetto = Karfreit: 1917–1997: Holzer, Anton: Die andere Front: Fotografie und Propaganda im Ersten Weltkrieg: zbornik mednarodnega znanstvenega simpozija ob osemdesetletnici bitke pri Kobaridu, mit unveröffentlichten Originalaufnahmen aus dem Bildarchiv der Österreichischen 25. oktobra 1997 v Kobaridu. Kobarid: Turistična agencija K. C. K, 1998, str. 15–22. Nationalbibliothek. Darmstadt: Primus, 2007. Salmič, Igor: Posledice izbruha vojne, kakor se kažejo v poročilih škofov s slovenskega Jankovič Potočnik, Aleksander: Rommel na Soči. Logatec: Ad Pirum, zavod za intelektualne ozemlja osrednjim cerkvenim ustanovam v Rimu. V: Prva svetovna vojna in cerkev na dejavnosti, 2012. Slovenskem. Ljubljana: Teološka fakulteta, 2015, str. 65–107. Jeglič, Anton Bonaventura: Jegličev dnevnik: znanstvenokritična izdaja. Celje: Celjska Sedmak, Drago: Krvavo Posočje: pregled vojaških dogodkov na soški fronti 1915–1917. Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba, 2015. V: Zgodovinski časopis, letnik 41, leto 1987, št. 1, str. 63–71. Jelinčič, Zmago, pl.: Avstro-Ogrske vojne obveznice prve svetovne vojne. Ljubljana: Učila, 2013. Sedmak, Drago: Preboj pri Kobaridu. V: Slovenci + prva svetovna vojna. Ljubljana: Muzej Klavora, Vasja: Fajtji hrib: bojišče na Komenskem Krasu 1916–1917. Celovec: Mohorjeva, 2014. novejše zgodovine Slovenije, 2010, str. 56–61. Klavora, Vasja: Koraki skozi meglo: Soška fronta, Kobarid, Tolmin 1915–1917. Celovec: Serše, Aleksandra: Upravna ureditev na Kranjskem po letu 1848. V : Arhivi: glasilo Ljubljana; Dunaj: Mohorjeva, 2004. Arhivskega društva in arhivov Slovenije, letnik 22, 1999, št. 1–2, str. 50–59. Klavora, Vasja: Kranj – sedež poveljstva nemške 14. armade, septembra in oktobra 1917. V: Serše, Aleksandra: Gradivo Kranjskega deželnega odbora in leto 1918. V: Arhivi: glasilo Kranjski zbornik. Kranj: Mestna občina, 2015, str. 66–74. Arhivskega društva Slovenije, letnik 13, 1990, št. 1–2, str. 95–100. Klavora, Vasja: Škabrijel: Soška fronta: 1917. Celovec; Ljubljana; Dunaj: Mohorjeva založba, 1997. Simčič, Miro: 888 dni bojev na Soči: spopadi na Krasu in v visokogorju na fotografijah, na novo odkritih zemljevidih in v posebnih poročilih. Ljubljana: Orbis, 2006. Klaus, Simona: Poročanje časopisa Slovenski narod med prvo svetovno vojno. V: Sledi prve svetovne vojne v mojem kraju: zbornik strokovnih prispevkov za mentorje zgodovinskih Simčič, Miro: Zlom pri Kobaridu. V Ljubljani: Karantanija, 2000. krožkov. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije, Komisija za delo zgodovinskih Simić, Marko: Po sledeh soške fronte. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1996. krožkov, 2014, str. 8–13. Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjena Slovenija do mednarodnega Kopač, Janez: Upravna razdelitev Gorenjske v razdobju od leta 1849/50 do leta 1941. V: priznanja Republike Slovenije 1848–1992, 1. knjiga (ur. Jasna Fischer ... [et al.]). Ljubljana: Snovanja, 21. 12. 1976, št. 6, str. 91–92. Mladinska knjiga, 2005. Kovačič, Mojca: Odsev represije v zvonjenju in cerkvenih zvonovih. V: Etnolog, letnik 22, Slovenski zgodovinski atlas (ur. Drago Bajt in Marko Vidic). Ljubljana: Nova revija, 2011. 2012, str. 81–92. Smolej, Slavko: Železarstvo na Gorenjskem: zgodovinsko branje. V: Glas Gorenjske, Kovačič, Simon: Bojna morala v italijanski armadi leta 1917 in poraz pri Kobaridu. V: 1956, št. 34, str. 9. Primorska srečanja, leto 1998, št. 202, str. 114–116. Stergar, Rok: Hrana na bojiščih 1. svetovne vojne: izkušnje slovenskih vojakov. V: Prispevki Krafft von Dellmensingen, Konrad: Der Durchbruch am Isonzo, Teil I. Oldenburg i. O.; Berlin: za novejšo zgodovino, letnik 55, 2015, št. 2, str. 22–53. G. Stalling, 1926. Svoljšak, Petra: Odmev kobariškega preboja v slovenskih časnikih in publicistiki. V: Kobarid Kronika Plamena: kovinarske zadruge z o.j. v Kropi do leta 1940. Kropa: Plamen, 1944. = Caporetto = Karfreit: 1917–1997: zbornik mednarodnega znanstvenega simpozija ob Lazarević, Žarko: Vojno gospodarstvo. V: Slovenska kronika XX. stoletja: 1900–1941 (ur. osemdesetletnici bitke pri Kobaridu, 25. oktobra 1997 v Kobaridu. Kobarid: Turistična Marjan Drnovšek in Drago Bajt). Ljubljana: Nova revija, 1997, str. 187. agencija K. C. K, 1998, str. 69–73. Matičič, Ivan: Na krvavih poljanah: trpljenje in strahote z bojnih pohodov bivšega Svoljšak, Petra: Slovenci v primežu avstrijske cenzure. V: Velika vojna in Slovenci: 1914– slovenskega planinskega polka. Ljubljana: Karantanija, 2006. 1918. V Ljubljani: Slovenska matica, 2005, str. 109–127. Matičič, Ivan: Skozi plamene prve svetovne vojne: po neskončni poti s slovenskim Šifrer, Antonija: Spomini na prvo svetovno vojno. V: Na robu pojoče ravnine: zbornik vasi planinskim polkom. Ljubljana: Karantanija, 2016. Žabnica, Bitnje, Šutna, Dorfarje in Forme. Žabnica: Krajevna skupnost, 2011, str. 192–199. 182 183 Šimac, Miha: Oris vpliva prve svetovne vojne na pastoralno delo duhovnikov. V: Prva svetovna vojna in cerkev na Slovenskem. Ljubljana: Teološka fakulteta, 2015, str. 108–166. Šimac, Miha: »Patriae ac humanitati«: zdravstvena organizacija v zaledju soške fronte. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 2011. Šimac, Miha: Vojaški kurati iz osrednjih slovenskih dežel v avstro-ogrskih oboroženih silah v prvi svetovni vojni: doktorska disertacija. Ljubljana: Teološka fakulteta, 2013. Štepec, Marko: »Bedna kritja pod planoto tik nad Sočo«: v strelskih jarkih soškega bojišča 1915–1917: V: Zgodovina v šoli, letnik 24, 2016, št. 1/2, str. 29–38. Štepec, Marko: Prehrana. V: Slovenci + prva svetovna vojna. Ljubljana: Muzej novejše zgodovine Slovenije, 2010, str. 79–81. Štepec, Marko: Vojne fotografije: 1914–1918: iz fotografske zbirke Muzeja novejše zgodovine Slovenije. Ljubljana: Defensor, 2008. Švajncer, J. Janez: Slovenske vojne razglednice v prvi svetovni vojni. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 33, leto 1985, št. 1, str. 41–49. Thanner, Wilfried: Analyse des Stellungskrieges am Isonzo von 1915-1917: Darstellung der Eskalation des Waffeneinsatzes an der Isonzofront am Beispiel einer Division, doktorska disertacija. Universität Wien, 2009. Torkar, Blaž: Nadporočnik Erwin Rommel in dvanajsta soška bitka (2. del). V: Revija Obramba, letnik 44, februar 2012, str. 56–57. Torkar, Blaž: Puščavska lisica ob soški postrvi. V: Sobotna priloga, letnik 17, 4. 6. 2016, str. 25. Traven, Janko: Pregled razvoja kinematografije pri Slovencih: do 1918. Ljubljana: Slovenski gledališki in filmski muzej, 1992. Tulimirović, Aljaž: Kino in filmska propagandna industrija v prvi svetovni vojni: Feldkino kot nov medij propagande in zabave na fronti. V: Na fronti: revija za vojaško zgodovino, marec 2013, št. 8, str. 71–76. Tulimirović, Aljaž: Vojaški kino na slovenskih tleh. V: Na fronti: revija za vojaško zgodovino, november 2014, št. 9, str. 82–86. V zaledju soške fronte. Koper: Pokrajinski arhiv; v Novi Gorici: Pokrajinski arhiv; Ljubljana: Zgodovinski arhiv; Jesenice: Gornjesavski muzej; Tolmin: Tolminski muzej, 2015. Velika vojna in Slovenci: 1914–1918. V Ljubljani: Slovenska matica, 2005. Weber, Fritz: Isonzo 1917. Klagenfurt; Wien: A. Kollitsch, 1933. Zaletel, Rok: Gorsko bojevanje – novost prve svetovne vojne? , diplomsko delo. Ljubljana: R. Zaletel, 2008. Zavrl, Alojz: Prva svetovna vojna. V: Stražiše pa Strašan: zbornik ob 1000. obletnici prve pisne omembe naselja Stražišče pri Kranju. V Kranju: Gorenjski muzej, 2002, str. 258–261. Zupan Šorli, Nina: Kranj med prvo svetovno vojno in pot na soško fronto: dokumentarne fotografije. V: Foto antika, leto 2008, št. 25, str. 13–20. Zweig, Stefan: Včerajšnji svet. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2008. Žibert, Marjana: Socialno zavarovanje in druge oblike pomoči v žebljarski zadrugi v času do druge svetovne vojne. V: Vigenjc: glasilo Kovaškega muzeja v Kropi, leto 5, 2005 (1. del), str. 125–133. Žontar, Josip: Arhiv poveljstva armadne skupine maršala Svetozarja Boroevića. V: Kronika: časopis za slovensko krajevno zgodovino, letnik 4, leto 1956, št. 1, str. 39–47. Žontar, Josip: Zgodovina mesta Kranja. V Ljubljani: Muzejsko društvo za Slovenijo, 1939. 184