Posamezni izvod 1 šiling, mesečna naročnina 4 šilinge. •ti (3 *b. Četnik IX. GLASILO SLOVENSKE KOROŠKE Celovec, petek, S. januar 1959 Štev. 1 (6W Pred vratmi berlinske konference Da bi napovedani berlinski sestanek štirih, ki se bo začel (kar je sedaj končno določeno) 25. t. m., pripeljal do konca tako imenovane hladne vojne, bi bilo pre-uranjeno, pa tudi nespametno trditi. Vendar, če nič drugega, nekaj bo le prinesel: pokazal bo pri čem pravzaprav smo. V zadnjih petih letih, ko je hladna vojna, prelivajoča se ponekod že v vročo, dosegla svoj vrh, sestanek skorajda ni bil niti potreben, ker bi bil bržkone brezkoristen. Drugače pa je bilo v tem letu, ko se je včasih že zdelo, da se hladna fronta taja, drugekrati zopet, da je to le varljivi videz; saj ni bilo mogoče spoznati, kaj se obeta, ali le začasna slabitev hladne vojne ali morda postopen nastop boljšega, mirnejšega obdobja. Že zato, ker bo' nemara prinesel v ta vprašanja nekoliko več jasnosti, bo berlinski sestanek koristen. Drugo pa je seveda, kakšne konkretne rezultate moremo in kaj dokončnega sploh smemo od njega pričakovati. Dosedanje izkušnje podobnih mednarodnih konferenc ne dovoljujejo velikih upov. Niti glede tega, da bi tisto, o čemer bi se morda sporazumeli, prvenstveno upošte- Kakor vsako leto, so državniki naslovili na svoja ljudstva poslanice ob nastopu novega leta. Preko radia je na Silvestrov večer govoril avstrijskemu ljudstvu predsednik republike dr. h. c. Theodor K 6 r n e r. Spomnil se je še vedno nesklenjene državne pogodbe, na kateri praktično ne manjka več nič drugega kot podpisi velesil. V tolažbo avstrijskemu ljudstvu, tako je dejal, je lahko veliki gospodarski napredek države, ki ga je napravila v minulem letu. Od negotovosti je avstrijsko gospodarstvo prešlo k stanovitnosti, od majavosti k sta-biliteti. Napredek je dosegla zlasti trdna delovna volja vseh delovnih ljudi, ki so znali držati mero pri vseh svojih tako upravičenih zahtevah, da ni prišlo do prevelikih gospodarskih težav. Z zboljšanjem gospodarskega položaja pa mora in je v minulem letu napredovalo izpolnjevanje socialnih obveznosti družbe napram gospodarsko šibkejšim slojem. Na koncu je zvezni prezident izrazil upanje, da je to dobri začetek novega časa in izrazil zado- valo pravice in koristi prizadetih in majhnih držav, pa tudi glede tega ne, da bi si v Berlinu tako imenovani veliki na široko podajali roke. Presoja rezultatov berlinske konference bo morala upoštevati dva nova važna elementa sedanjega mednarodnega položaja, ki berlinskemu sestanku predhodita in ki bosta bržkone tudi na njem prišla do izraza: sovjetske »mirovne ofenzive« in »dinamična« zunanja politika ameriške republikanske vladavine. Začetek sovjetskih »mirovnih ofenziv« — ki jih je sprožila kriza sedanjega sistema v Sovjetski zvezi in poraz agresije, ki ga ni mogoče prikriti — leži v času po Stalinovi smrti. Kljub vmesnim obdobjem, ko se je včasih zazdelo, da je Malenkova garnitura spet na Stalinovem tiru, je končni rezultat le ta, da je moskovskim miroljubnim gestam uspelo omajati že tako ne preveč trdno in enotno zahodno fronto. Zadnji dogodki ob vprašanju evropske obrambne skupnosti, ali bolje rečeno, okoli re-militarizacije Nemčije — okoli katere se voljstvo, da je zadnje leto ostalo leto miru in skupnega dela avstrijskega ljudstva. »Pot skupnega dela mirnega razuma in vzajemnosti hočemo nadaljevati, ker vemo, da nas le-ta lahko privede do zaželje-ne svobode!« Maršal Tito je narodom Jugoslavije v svoji novoletni poslanici izrazil svoje prepričanje, da stopajo v novo leto v razve-seljivejšem položaju kakor prejšnja povojna leta. Zmaga miru nad vojno nevarnostjo ni več tako ogrožena. Jugoslovanski narodi lahko mirno usmerjajo svoje napore na izpolnitev svojih teženj, na svoj vsestranski razvoj. V minulem letu je bilo opravljeno veliko delo za nadaljnjo demokratizacijo družbenega življena in posebno v gospodarstvu. Sadovi tega bodo prišli do polnega izraza v nastopajočem letu 1954. »Z vročo željo za razcvet in srečo naše socialistične dežele«, je zaključil maršal Tito, »pošiljam državljanom Jugoslavije prisrčne čestitke na pragu novega, 1954. leta.« vedno bolj zapleta evropska politika Vzhoda in Zahoda — to potrjujejo. Vzroki vsem tem zahodnim nesoglasjem, nesporazumom, ki smo jim zadnje čase priča in ki jiih ni mogla prikriti niti bermudska deklaracija, so potemtakem le v moskovskih ponudbah, ki prihajajo po raznih ovinkih kot na primer preko Ho-Ši-Minha, ki je nedavno ponudil Franciji pogajanje za prekinitev vojne v Indokini. Take ponudbe Vzhoda obujajo stara prijateljstva, obljubljajo mir, božajo in se prilizujejo. Prav gotovo je, da je nekaj na tem, toda še bolj gotovo je, da bi bile sovjetske »mirovne ofenzive« na sploh veliko manj uspešne, če bi jim zapadne države znale ustrezno prilagoditi svojo politiko, bolje rečeno, če bi se res držale tistega, kar je pred leti ves svet združilo v boju proti agresiji. Ni rečeno, da ob takšnem razvoju majhne in polkolonialne države, ki se bore za ohranitev ali pridobitev neodvisnosti, v celoti verjamejo miroljubnim moskovskim ofenzivam. Vendar odstopanje zahodnih držav od politike nevmešavanja in poseganje po pritisku — kakršnega na primer ZDA trenutno prav očitno izvajajo nad Francijo glede ratifikacije pogodbe o evropski obrambni skupnosti — vsekakor daje sovjetski politiki večji manevrski prostor, kakor pa bi ga imela sicer. Če bi .te bilo vseh teh vznemirjajočih elementov, potem bi zahodne države prišle v Berlin moralno močne, enotne, zavedajoč se sicer, da razgovor z moskovskimi predstavniki res ne bo lahek, da pa cilji, za katere gre, uživajo podporo vsega javnega mnenja. Dozdeva pa se, da sedaj to ni primer. In zato res ne preostane drugega, kakor počakati, da nam berlinska konferenca na primeru reševanja nemškega vprašanja pokaže, pri čem pravzaprav smo. Pokrajinski odbor DFDL je zasedal Celovec, dne 30. decembra 1953. Skoraj polnoštevilno zasedajoči Pokrajinski odbor Demokratične fronte delovnega ljudstva je na svoji današnji seji po temeljiti presoji dosedanjih uspehov in po široki razpravi ponovno soglasno potrdil politiko Demokratične fronte v smislu zgodovinskega sklepa z dne 29. januarja 1953. V izvajanju te politike je sklenil tudi smernice za predstoječe občinske volitve. Pokrajinski odbor je obravnaval tudi vprašanje pouka na dvojezičnih šolah ter soglasno ugotovil, da so skrčenje števila dvojezičnih šol in spremenjene določbe glede pouka slovenskega jezika od četrtega šolskega leta naprej, kakor je to med drugim predvideno v novem šolskem osnutku koroške deželne vlade, za naše ljudstvo nesprejemljive. Končno je potrdil sklep Izvršnega odbora DFDL, da se za soboto, dne 9. januarja 1954, skliče občni zbor Demokratične fronte. Iz sekretariata DFDL. OBVESTILO V soboto, dne 9. januarja 1954, bo ob 9. uri predpoldne v dvorani 1 Delavske zborr .ofi v Celovcu občni zbor Demokratične fronte delovnega ljudstva Izvršni odbor Demokratične fronte delovnega ljudstva Iz novoletnih poslanic Dom v Sekiri stoji in vabi Naš Zadružni dom v Sekiri ob jezeru je dograjen. Zadnji dan v letu 1953 je odprl svoja vrata na stežaj, da bi sprejel v prostrano balo vse številne predstavnike našega slovenskega življenja, predvsem pa zadružne funkcionarje, predstavnike oblasti, tujskega prometa, Zbornice za obrtno gospodarstvo, sodelujoče podjetnike in delavce in vse ostale goste, ki so prišli k slovesnemu odpiranju. Na ta trenutek smo vsi že težko čakali. Saj nam je vsem bilo jasno, da bo najlepši zaključek leta in istočasno pomemben korak naprej pri izgradnji našega zadružnega in narodnega življenja. Naš ponos je tembolj upravičen, ker je po vseh velikih žrtvah, po mnogem trudu, delu in skrbeh naš novi dom res lep, smotern in sodoben, da, morda najmodernejša stavba po zunanji obliki in notranji ureditvi daleč naokoli. Zato se veselimo vsi, ki smo pri zamisli, načrtovanju, gradnji, opremljanju in urejevanju sodelovali, vsi, ki smo ustvarili materialne osnove za to veliko stvar. Z nami pa se veselijo vsi slovenski zadružniki na Koroškem, bratje onstran Karavank in ob morju, ki so nam z izdatno pomočjo svojih zadružnih ustanov pomagali pri uresničenju, zadružne organizacije avstrijskih dežel in zadružne centrale na Dunaju, ki so nam s telegrami in pismi čestitale, sploh vsi pošteni ljudje v deželi, ki znajo ceniti delovni uspeh brez zavisti, podti-kavanj in mržnje. Zakaj je dom v Sekiri vzrok za takšno veselje in ponos? Zato, ker bo služil najdragocenejšemu, kar imamo: našemu človeku, njegovemu šolanju in vzgoji! Ravno v tem pogledu bo treba veliko doslej nemožnega in zamujenega nadoknaditi in popraviti. Temeljita zadružna vzgoja ^in strokovno šolanje je neob-hodni predpogoj vsega dela in nadaljnega razvijanja našega zadružništva. Kaj bi nam pomagala vsa zadružna skladišča in domovi, če jih zavedni in sposobni zadružni funkcionarji in poslovodje ne bi znali spremeniti v resnične centrale vaškega gospodarskega ustvarjanja in poslovanja? Kaj bi z vso slavno zgodovino in tradicijo ustanovnikov naših zadrug, če ne bo mladih, ki to z a početo delo očetov v novem času napolnijo tudi s svežimi silami, ki bodo previdnosti stare izkušnje pridružili smelo podjetnost in bodo znali novim potrebam zadostiti tudi s pridobljenim novim znanjem. V Sekiri ima sedaj naša zadružna vzgoja trdno podlago in bogate možnosti. V središču naše zemlje je naš dom neposredno pred vratmi glavnega mesta in istočasno nudi ves mir in zbranost sredi slikovite domače okolice. To je važno in je bilo za izbiro kraja tudi odločilno. Sedaj je na nas vseh, da bo naša Sekira v resnici postala novo žarišče zadružne misli in še bogatejšega in pogumnejšega uresničevanja. Nikakor pa ne mislimo ozkosrčno samo na zadružno strokovnjaštvo v novem domu: Vsestranska vzgoja in izobrazba našega človeka nam je pred očmi v zimskih mesecih. Tu bodo tečaji prosvete, kmečki strokovni sestanki, študentska zborovanja, športni tečaji in razna druga šolanja, ki bodo usposabljala našega človeka in še posebno naš naraščaj za naloge v vsakdanjem življenju in v raznih organizacijah. Moderno urejena in lepa kuhinja vabi naša dekleta, da si tukaj uredijo svoje gospodinjske tečaje, medtem ko bo drugim služila krasna in prostorna klubska soba. V dveh svetlih, prostornih in z veliko ljubeznijo ter skrbnostjo opremljenih skupnih spalnih prostorih je mesta za trideset tečajnikov, na razpolago so kopalnice in umivalnice, za toploto skrbi centralna kurjava. Vabi pa predvsem čudovita lepota kraja i,n tudi dbma, v katerem bo slej ali prej vsak imel občutek, da je doma, pa če je razlika med rojstno streho in to našo najmodernejšo zgradbo še tako velika. Vendar ne bi bili dobri gospodarji, ako vseh prednosti in lepot kraja in doma ne bi bili znali koristiti tudi v času, ko naš kmečki človek nima časa za tečaje in šolo. Poletni donosi naj omogočajo zimske potrebe, tako smo sklenili. Iz dneva v dan živahnejši tujski promet bo nedvomno tudi v naš lepi dom privedel goste in izletnike, žejne sonca in vode, miru in lepote pokrajine. Vseh teh bogastev pa ima Sekira dovolj. Temu poletnemu obisku tujcev bodo služile najmoderneje urejene sobe z balkoni, kopalnice, jedilnica itd. Visokim zahtevam je zadostil tudi izbran okus arhitektov in vseh mojstrov. Zato upravičeno pričakujemo, da bo naš dom v Sekiri tudi za tujce privlačen in tako izpolnil tudi pričakovanja kot tujskoprometni objekt. Tako bo služil naš novi dom ob jezeru v dvojni obliki istim ciljem: Kot Zadružni dom bo nudil možnost vzgajanja k nesebičnosti, spoštovanju pravic in potreb soseda, spoznanju in upoštevanju koristi ter možnosti skupnosti, cenjenju samopomoči organizirane skupnosti v korist vseh in vsakega. To so plemenita spoznanja, in plemeniti cilji. Od vseh gospodarskih panog, kjer se le prečesto grdo šopiri brezobzirnost, pa je morda prav tujski promet spet torišče, kjer si ljudje vseh poklicev, vseh vetrov, naziranj in jezikov podajajo dnevno roke v soncu, v snegu, v vodi ali planinskem zraku, ki nam jih deli narava brez razlike. Tujski promet v kratkih srečanjih pogostokrat navezuje stike, dragocenejše od vseh mednarodnih konferenc, ker da priliko spoznavati ljudi kakršni so v zasebni resnici in ne za krinko uradnih sestankov. Mnogo takšnih poznanj in spoznanj premosti prepade svetov in gledanj ter ustvarja vezi, ki jih niso pretrgale ne vojne in ne vihre časov in dogodkov. Tujski promet pobija šovinizem in ozkosrčno samoljubje, ker terja poznanje tujih navad in zahtev, ker zahteva obzirnost in spoštovanje tudi doslej nepoznanega, ker sili k resničnemu gostoljubju. Naj bi Zadružni dom v Sekiri vedno služil predvsem skupni ideji obeh svojih nalog: Ustvarjanju in širjenju bratstva in medsebojnega spoštovanja od človeka do človeka, med vsem našim ljudstvom, med narodoma sosedoma in med ljudmi vsega sveta! Dr. Mirt Zwitter 2 — Štev. 1 (611) 8. januar 1954 INDOKINA — žarišče osvobodilnih bojev v južni Aziji Indokina — nekoč Zapadna Indija — je nekak prehod med indijskim in kitajskim svetom. S svojo lego med Bengalskim zalivom in Kitajskim morjem je področje stikov in križanja vplivov tamoš-njih mejašev. Indokina je v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja prišla pod francosko nadoblast. Unija Indokine je bila sestavljena iz 5 delov in sicer: Tong-king, Anam, Košinsin (v teh treh delih žive v glavnem Vietnamci, ki so sličmj Kitajcem, in sicer 18 milijonov), Kambodža (3 milijoni) in Laos (1 milijon). Indokina je za tretjino večja od Francije. Zavzemala je tretje mesto na svetu v izvozu riža, izvažala pa je tudi velike količine surove gume in koruze. O industriji je težko govorti, saj je razgibana v glavnem le domača obrt in predelovanje riža, olja, sladkorja, mila itd. Zelo važna panoga je tudi rudarstvo, kjer je v ospredju kositer, medtem ko je promet v notranjosti omejen le na večje reke in redke železnice. V popolni francoski odvisnosti Pred vojno je bila Indokina nekak protektorat, t. j. državno telo med kolonijo in delno samostojnostjo. Domačini so imeli lastno državljanstvo. Francija je imela v resnici vse nadzorstvo nad njihovo upravo. Posebno pa so imeli Francozi privilegiran položaj v trgovini in pri investicijah. Ostalim tujcem je bilo praktično onemogočeno, da bi imeli v posesti zemljo in ludnike. Nad gospodarstvom Indokine so v glavnem upravljale francoske banke. Francozi so pred vojno sicer gradili nekaj cest, mostov, javn:h zgradb, ustanovili so dva Pasterjeva instituta ter francosko šolo za proučevanje azijske civilizacije. Vietnamci pa, ki so se začeli nacionalno prebujati, s temi drobtinami niso bili zadovoljni. Večina ljudstva ni imela svojih predstavnikov niti v vladi Indokine a še manj v francoski vladi. Kmetje so morali dajati celo petino svojih letnih — že itak pičlih — dohodkov kot dajatve državi. Tako so kmetje živeli v veliki bedi in si le s težavo priborili najnujnejše za prehrano. Kot v drugih kolonialnih deželah, tako so njeni gospodarji tudi tu strmeli za čimvečjo proizvodnjo surovin za izvoz. Industrializacija, ki bi lahko pomagala dvigniti življenjski standard, ni prestopila meje lahke industrije. Začetek osvobodilnega pokreta med vojno Med drugo svetovno vojno je Indokina zamenjala gospodarja, ko so jo zasedli Japonci. Francozi so bore malo storili, da bi jo ubranili pred okupacijo. Leta 1945 pa je dežela zopet postala bogat vir za Francijo, kateri je primanjkovalo delovne sile in materiala. Za oblast nad Indokino pa se je Francija zavzemala tako zaradi pomembne strateške lege, kakor tudi zaradi prestiža pri odločanju o vprašanjih Daljnega vzhoda. Toda v Indokini se je med vojno razvil narodnoosvobodilni pokret, ki so ga v glavnem sestavljali Anamiti. Ko je bila dežela po koncu vojne osvobojena, je avgusta 1945. leta proglasila svojo samostojnost. Ustanovljena je bila republika Vietnam, ki se je delila na tri dele: severni Tongking, srednji Anam in južni del Vietnam. Kralj Bao-Dai, ki je vladal v srednjem Anamu je odstopil. Po Potsdamski konferenci so deželo zasedli A M ; 2*0« Britanci, Francozi in delno Kitajci. Pozneje so ostale samo francoske čete. Nova republika je imela na čelu Ho-Ši-Minha, voditelja nove organizacije, imenovane Vijet-Min. Ho-Š:-Minh se je zavzemal za Vest, da se je 30 uglednih angleških poslovnih ljudi, ki predstavljajo velike angleške industrijske koncerne, nedavno odpravilo na pot v Moskvo, ni vzbudila posebne senzacije. Na zahodu se ti krogi že lep čas ukvarjajo z načrti, kako pospešiti trgovinsko izmenjavo s Sovjetsko zvezo in njenimi zavezniškimi državami, zlasti še od takrat, ko se je začela na svetovnem trgu močna konkurenca nemške in japonske industrije, ki čedalje bolj izpodriva angleško, francosko in tudi ameriško industrijo. Angleški industrialci so se odpravili v Moskvo sicer na svojo roko, vendar s tihim privoljenjem angleške vlade. Skušali si bodo zagotoviti za svoje izdelke sovjetsko tržišče. Trgovinsko izmenjavo med Vzhodom in Zahodom bi prav tako radi pospešili tudi trgovinski krogi Sovjetske zveze. Predstavnik angleškega ministrstva za zunanjo trgovino je v Spodnji zbornici popolno neodvisnost svoje dežele. Nacionalisti, ki so imeli v svojih vrstah večino prebivalstva, so se raje borili za neodvisnost svoje zemlje pod vodstvom rojakov, kot da bi se pokorili francoski vladi, ki si je na vsak način hotela obdržati bogato pokrajino Košinsin zase. Le malo prebivalcev je simpatiziralo z Bao-Daiem, bivšim kraljem srednjega Anama. Spopadi med francoskimi četami in domačini so postajali čedalje pogostejši in izpremenili so se v pravo gverilsko vojno. Borbe, spremljane s pogajanji, trajajo vse do danes. Francozi, ki bi na vsak način radi obdržali področje v svojih rokah, so leta 1949 poslali kralja Bao-Daja nazaj v deželo, da bi tako zopet vzpostavili »kraljevino«. Od Vietnamcev, t. j. od republike, so Francozi zahtevali, da polože orožje, da pristanejo na svobodno pomikanje francoskih čet ter da izroče Francozom vse osebe, ki so sodelovale v Vietnamski vojni in ki niso domačini. Vsemu temu se Demokratska republika Vietnam pod vodstvom Ho-Ši-Minha — upira. Seveda se v stvar vtika tudi Moskva in jo zlasti propagandistično izrablja v svoje namene. Ho-Ši-Minh pa je že zaradi potrebne vojaške podpore do gotove mere tudi dejansko navezan na SZ in Kitajsko. Učinkoviti boj narodov Indokine Zaradi nedoglednosti konca temu spopadu ter velike gospodarske škode sodijo v Franciji nekateri krogi, da bi bilo treba pozabiti na žrtve ter Indokino prepustiti Ho-Ši-Minhu. Vietnamski nacionalni kongres se je pred tedni še odločneje postavil na stališče proti uniji s Francijo in se izrekel le za zvezo Vietnama s Francijo na osnovi popolne enakopravnosti. Francoska narodna skupščina pa je zavrnila ne- sporočil, da se angleška vlada posvetuje z vlado ZDA in drugih držav, kako omiliti omejitve z:\ izvoz strateškega materiala v Sovjetsko zvezo in s tem ustvariti nove možnosti prodaje industrijskih izdelkov v vzhodnih državah. Zahodne države so se že sporazumele, da se iz spiska strateškega blaga izločijo razni predmeti, tako zdravila in drugi. Svobodnejše izmenjave pa ne ovira samo ameriška prepoved izvoza strateškega blaga, temveč tudi vztrajno prizadevanje sovjetskih predstavnikov, da bi dosegli za svoje blago čim višje cene. Izmenjavo blaga je mogo-je razviti tudi v sedanjem okviru prepovedi izvoza strateškega blaga. Zaradi visokih cen, ki jih postavljajo sovjetski predstavniki, pa seveda še niso prišli do zaželjenih zaključkov. Rusija ponuja Zahodu žito, mineralno olje, rudnine, les, vozila in kaviar. Zahodna Evropa je pripravljena izvažati stroje, ladje, jeklo in podobne izdelke. Toda So- kaj predlogov nekaterih parlamentarnih skupin, ki so zahtevale, naj se takoj začno neposredna pogajanja za sklenitev miru s Ho-Ši-Minhom. Na seji Generalne skupščine Združenih narodov so v razpravi o mednarodnih odnosih in miru v svetu nekateri delegati pravtako obtoževali Francijo, da duši svobodo v Indokini. Francija je sicer objavila neko deklaracijo o svojih načrtih, na temelju katerih naj bi indokitajski narodi dobili neodvisnost; vendar pa ta deklaracija — kot vse izgle-da — ni želja Francije, da bi dala Indokini resnično svobodo, temveč le dokaz učinkovitosti odločnega boja narodov Indokine. Iniciativa je na strani Ho-Ši-Minha Borba Vietnamcev za samostojnost traja že osem let in je prizadejala Francozom že veliko skrbi in izgub. Azijski narodi jo upravičeno imenujejo kolonialno vojno, saj sc v resnici Francija bori, da bi še nadalje obdržala in izkoriščala bogate posesti Indokine. Žrtve so na obeh straneh velike. Vsi poizkusi, da bi se spor rešil mirnim potom, so bili doslej zaman. Zadnja Ho-Ši-Minhova izjava, da je pripravljen pogajati se, če Francija preneha s sovražnostmi in prizna samostojnost Vietnama, je vzbudila zlasti v Franciji obširne komentarje. V pariških uradnih krogih je povzročila ne samo presenečenje marveč tudi zmedo. Francoska vlada Ho-Ši-Minhovo izjavo pazljivo proučuje in je pričakovati, da bo do nje zavzela odločno stališče. Večina Francozov, ki se že več let razburja nad klanjem v Indokini, bi začetek pogajanj verjetno pozdravila. Zaključimo lahko, da sodi tudi prelivanje krvi v Indokini med najbolj prepričljive dokaze o tem, da se zaostala ljudstva bude ter da so v borbi za svoje demokratične pravice nepremagljiva, pa čeprav se jih skuša krotiti z najmodernejšim orožjem. vjeti zahtevajo preveč strojev za svoje žito. Izmenjava z nekaterimi državami napreduje, z drugimi zaostaja. Izmenjava med Francijo in Sovjetsko zvezo na primer je v zadnjih treh letih precej narasla. Lani julija so podpisali sporazum o izmenjavi blaga za 68 milijoriov dolarjev. Tudi trgovina z Zahodno Nemčijo narašča. Italija je nedavno podpisala s Sovjetsko zvezo novo trgovinsko pogodbo. Uvoz sovjetskega žita v Britanijo pa je zelo padel. Norveška se pogaja za izmenjavo blaga, Danska in Sovjetska zveza sta podpisali novo pogodbo, izmenjava med Belgijo in Rusijo pa je nekoliko nazadovala zaradi visokih cen sovjetskega blaga, vendar si prizadevajo založiti to tržišče s svojimi izdelki. Avstrijska izmenjava s Sovjetsko zvezo in ostalimi vzhodnimi državami je čedalje večja, a tudi trgovina med Nizozemsko in Vzhodom je bila lani dokaj živahna. Trgovinska izmenjava med Vzhodom in Zahodom Ponemčevaina vloga krškega ordinariata Preprosta resnica, ki nas navaja, da bomo v nekaj sestavkih pod gornjim naslovom pokazali na germanizatorske ukrepe vplivnih, da, celo najvišjih pred. stavnikov krške škofije, je odraz odpora koroških Slovencev proti nizkotnemu izrabljanju vere v svrho raznarodovanja! Do začetka prve svetovne vojne so bile razmere na cerkvenem področju Slovenske Koroške — kar zadeva narodnopolitične zahteve koroških Slovencev — znosne, dokler je bil vodja krške škofije škof dr. Jcsef Kahn. Teda že z njegovim naslednikom dr. Balthasarjem Kaltner-jem, ki je bil 3. novembra 1910 imenovan za krškega škofa, se je na cerkvenem polju začel čutiti nemški vpliv. Vendar so imeli Slovenci v avstrijski monarhiji pri ordinariatu v Celovcu zasedena štiri mesta kanonikov, eno kaplansko mesto pri škofijstvu, tri mesta profesorjev bogoslovja v Celovcu in fare v predmestju Celovca: fara Sv. Lovrenca in Št. Ruperta sta bili zasedeni po slovenskih župnikih. Razmere pa so se silno poslabšale z nastopom škofa dr. Adama Hefterja, ki je bil 26. XII. 1914 imenovan za krškega škofa. Hefter je bil Bavarec — torej raj-hovec, nemški nacionalist in je dosegel škofovsko mesto v krški škofiji, ker ga je nemška nacionalna stranka, posebno njeni poslanci v avstrijskem parlamentu, podprla pri njegovi kandidaturi za škofa. Svojo nacionalistično naravo je pokazal že med prvo svetovno vojno, ko so avstrijske oblasti, še posebej vojaške, v množicah zapirale Slovence in slovenske duhovnike zaradi »srbofilstva«. Kot germanizator slovenskih župnij pa se je škof dr. Hefter izkazal v polnem obsegu po prvi svetovni vojni, posebno po plebiscitu, ko ni zaščitil slovenskih duhovnikov pred nasiljem šovinističnih in nacionalističnih krogov, temveč jih je celo pozival, naj zapustijo deželo in se izselijo v Jugoslavijo. Tako je zapustilo Koroško po plebiscitu nad 45 slovenskih duhovnikov, njihova mesta pa je škof Hefter zasedel po nemških duhovnikih. Veliko število med njimi je dr. Hefter pozval iz rajha v očividnem namenu germanizirati slovenske fare, posebno na ozemlju severno od Celovca in severno od Vrbskega jezera, kakor tudi v osrčju slovenskega ozemlja. Katere slovenske žup- nije je v omenjeni dobi škof zasedel po nemških duhovnikih, ki niso obvladali slovenskega jezika in se ga niso potrudili niti za silo priučiti, bomo navedli pozneje v poglavju o cerkveni organizaciji Slovenske Koroške. Na tem mestu naj omenimo le še, da je dr. Felaherju leta 1951 prelat in kanonik Valentin Podgorc tožil, kako se je škofijski ordinariat v senžer-menski Avstriji popolnoma udinjal vplivu vladajočega političnega režima, posebno pa še vodji »Fleimatdiensta« in »Heimatbunda« — Maier Kaibitschu. Neštetokrat se je zgodilo, da so slovenski duhovniki čakali na ordinariatu na sprejem pri škofu Hefterju ali pa pri njegovem generalnem vikarju, pa se je pojavil Maier-Kaibitsch, ki je imel prednost pred slovenskimi duhovniki in ki je bil vselej takoj sprejet od obeh imenovanih. Da je zavladal v škofijskem ordinariatu popolnoma vpliv »Heimatbunda«, ki je v gotovih cerkvenih zadevah vplival celo odločujoče, kaže na primer odločitev knezoškofijskega ordinariata glede izdaje, njegove vsakoletne uradne publikacije »Personalstand der Sacular- und Regular-geistlichkeit der Diozese Gurk in Karn-ten« za leto 1925. Do tedaj je ta uradna publikacija imela za vsako faro označbo, ali je slovenska, slovensko-nemška ali nemška. Tudi je imela pri vsaki fari njeno slovensko ime. Nadalje so bile naštete v tej publikaciji vse slovenske cerkvene in stanovske organizacije. Ordinariat v Celovcu pa se je tako daleč spozabil, da je počenši z letom 1925 opustil označbo, v katerem jeziku govori prebivalstvo posamezne fare, kakor je opustil tudi slovensko ime fare ter izpustil vse slovenske cerkvene in stanovske organizacije, medtem ko so bile nemške v celoti navedene. In vendar je vsakoletno vizitacijsko poročilo dekanov podajalo natančen izkaz o vsem tem. Škof ij- stvo je torej hotelo na pobudo in pritisk »Heimatbunda« popolnoma zatajiti obstoj Slovencev na Koroškem. To je bU eden najhujših udarcev, ki so ga koroškf Slovenci utrpeli s strani celovškega škofij-stva na narodnem polju. Vsakoletni šematizem ic vendar uraden dokument, ki ga izda škofijstvo kot vrhovna cerkvena oblast v deželi, zaradi česar ima dolžnost spoštovati naravni zakon, to je resnico in pravico svojih vernikov. V isti dobi je na primer ljubljansko škofijstvo sprejemalo od župnikov, nameščenih po kočevskih farah, samo nemške vloge in je iste tudi reševalo. (Nadaljevanje sledi) 8. januar 1954 Št v. 1 (611) — •* Izbor odlomkov iz knjige VLADIMIR DEDIJER: JOSIP BROZ TITO 20. nadaljevanje EN DAN S TITOM Po teh besedah smo se vsi zasmejali. Tito sodi, da samo vedri ljudje ljubijo šalo, vendar zmerom pazi, da ne bi imel kdo vedno samo druge za norca. Ako se zgodi to, je Tito prvi, ki pride na pomoč in prevesi tehtnico na drugo stran. Toda Tito prenese in ima celo rad šale na svoj račun. Pred nekaj leti je imel Tito navado, da je zahajal po kosilu na nogometne igre, ki so v Jugoslaviji najbolj priljubljen šport. Od beograjskih štiri sto tisoč prebivalcev gleda pri velikih tekmah kar šestdeset tisoč ljudi nogomet. Toda zadnje čase Tito ne zahaja več na tekme, čeprav v časnikih še zmerom sledi izidom. Podražil sem ga, da je eden izmed razlogov, zakaj ne obiskuje več tekem, tudi ta, ker je Titovo najljubše moštvo »Partizan« v precej slabi formi. Toda Tito noče pokazati, da je njihov »navijač«, zakaj vsi Jugoslovani strastno podpirajo to ali ono moštvo in Tito ne bi hotel žaliti čustev, ki jih goje navijači drugih moštev. Ob sobotah se Tito navadno odpelje iz mesta in gre na lov. Hodi na lov na zaice in visoko divjad, kakršen je pač letni čas. Tito je izvrsten strelec. Toda le redkokdaj res ustreli, ker mu je ljubši sprehod v naravi. Tito zelo spoštuje lovske zakone. Nikdar ne lovii izven dovoljenih lovskih časov. Po vojni je vztrajal pri tem, da je treba prepovedati lov na srnjad, ker so bile te živali decimirane med vojno. Posebne težave smo imeli z ruskimi častniki, ki so se bili navadili ponoči z jeepi zajce loviti. Ruski lovci so ponoči vozili svoje jeepe z. vsemi lučmi na polje. Ako so se zajci znašli v svitu žarometov, so od strahu otrpnili. Lovec se je nato z jeepom približal na nekaj metrov razdalje in ustrelil žival. Včasih, toda zelo redko, igra Tito popoldne tenis. Pri tem se ne izkaže posebno, vendar igra z veliko volje. Teče za vsako žogo, toda njegova tehnika je slaba in mu brani, da ne more dobro igrati. Tito rad zmaga in se zelo potrudi, da bi se to zgodilo. Povečini igra double in le redkokdaj single. Popoldne se Tito snide tudi s svojo družino. Titova prva žena, Rusinja, z imenom Polka, je umrla leta 1938. Njun sin Žarko ima že dva otroka, Franja in Zlatico. Žarko Broz je zdgij uradnik v Beogradu. Tito se je leta 1940 poročil s Slovenko Herto Has, s katero ima tudi otroka, sina Miška. Po vojni se je Tito ločil od nje. Velikokrat se snide z Miškom in svojimi vnuki. Sin njegovega najstarejšega brata, Martin, ki je živel na Madžarskem do leta 1948, ga prav tako velikokrat obišče. Njegovi drugi bratje in sestre žive v hrvaških vaseh ali v Zagrebu. Največkrat se vidita z bratom Slavkom. V začetku poletja 1952 se je Tito tretjič poročil. Njegova žena je Jovanka Budisavljevič, temnolasa Srbkinja visoke rasti, doma iz Like. Med vojno je izgubila vso družino, sama pa se je udeležila bojev kot partizanka. Tito se ukvarja z državnimi posli lin vojaškimi zadevami med peto in sedmo uro popoldne. TITO NA LOVU Z VLADIMIROM DEDIJERJEM o teh stvareh, in nato padejo odločitve. Kadar Tito govori z ljudmi, posluša zelo pozorno' sobesednika, skuša zmerom doumeti njegove misli in prične obravnavati in pojasnjevati svoje stališče, ako se ne strinja. S svojo obzirnostjo in željo, da bi spoznal njihovo mišljenje, si je pri dob'1 mnogo ljudi. Ko je bil mlajši in tudi nekaj časa med vojno, je bil Tito nenavadno vzkipiv in živčen. Toda z leti je postal mirnejši. Kadar smo izvedeli kakšne novice ali slišali o hudih izgubah, ki so jih pretrpele te ali one divizije, ali za smrt kakšnega tovariša, je Tito pri priči planil na noge in pričel hoditi gori in doli po sobi, kadeč cigareto za cigareto. Tito se zaveda svoje razdražljivosti in mi je večkrat rekel: »Varujem se odločati o kakšni stvari, kadar sem jezen. Bojim se, da ne bi takrat pretiraval. Zato se odločim šele, ko se pomirim.« Spor z ZSSR je silno vplival na Tita. Žolčni napadi, za katerimi je bolehal leta 1948, so bili nedvomno posledica spora s Stalinom. Tita so posebno razkačili neesnovan,’ napadi in laži, čeprav je poznal sovjetske metode bolje kakor kdorkoli v Jugoslaviji. Kakšen človek je Tito, kakšen je njegov značaj, kakšno' mišljenje ima sam o sebi in ali se zaveda vtisa, ki ga dela na svoje sobesednike? Tito ima nedvomne v svojem značaju mnogo nenavadno razvitih lastnosti, kakor vztrajnost in predanost svojemu smotru, zmožnost osredotočiti misli na problem, ki je tisti trenutek najvažnejši, a poleg tega si zna ustvariti dobra razmerja z ljudmi, s katerimi živi in dela. Drugače je človek z normalnimi človeškimi željami in strastmi. Tako je bila, postavimo, že od otroških let njegova želja, da bi bil čedno oblečen; nekoč je hotel postati krojač in šivati nove obleke očetu, bratom in prijateljem. Kot mlad delavec je zmerom skrbel za svojo zunanjost in za to, da je bil snažno oblečen. Na to je pazil celo med vojno, v najhujših dneh med ofenzivami. In celo zdaj posveča kot predsednik veliko pozornosti svojim oblekam. Nekateri zahodni opazovalci mu očitajo, da ima rad uniformo. Toda menda pozabljajo, da je Jugoslavija nenavadno ogrožena dežela, da Jugoslo- TITO PLESE KOLO PRED ZADRUŽNIM DOMOM V HANU PRI SINJU SPOMLADI 1950 vani ljubijo svojo armado in imajo radi uniforme in da je Tito poleg tega, da je predsednik vlade, tudi minister za narodno obrambo. Kako pa bi bilo videti, ko bi prvi vojak Jugoslavije nikdar ne nosil uniforme? Tito ima tudi nekaj manjših slabosti, kakor pač sleherni človek. Tako se na priliko nekam sramuje svoje pisave. Poleti leta 1952 mi je izročil odgovor, ki ga je pripravil na Stalinovo prvo pismo, pisano CK KPJ marca leta 1948. Tito je lastnoročno napisal odgovor, ki je štel več kakor trideset strani. Vzel sem eno izmed strani njegovega rokopisa, da bi objavil faksimile v tej knjigi. Tito je pogledal tisto stran in rekel: »Ne bi b'l smel izbrati te strani; poglej, kako strašna je moja pisava!« Smeje sem mu odvrnil: »Tvoja pisava sploh ni važna. In vsekakor bo vsak bralec videl že v začetku knjige, da si imel zmerom kar najslabše ocene v pisanju, ko si še hodil v šolo.« T:to ima skrivne želje. Rad bi se, na priliko, sprehajal po mestu kakor vsak navaden člfivek, posedel v kakšni restavraciji in popil kozarec piva. Toda to je iz mnogih razlogov nemogoče. Poleti leta 1952 je prišel Tito nepričakovano s skupino prijateljev, da bi zajtrkoval v nekem hotelu v Opatiji, letovišču na Jadranu. Komaj smo sedli, že se ie na stotine ljudi zgrnilo okrog njega, vzklikajoč: »Tito! Tito!«, tako da smo morali nanagloma končati z zajtrkom. Kakšna čustva goje Jugoslovani do Tita? Ali so ti odnosi podobni tistim, ki vladajo v ZSSR do Stalina? Kakšno je Titovo osebno mnenje o vlogi človeka v zgodovini'? Predvsem moramo vedeti, da se je revolucija v Jugoslaviji vršila pod Titovim vodstvom, tako da je njegovo ime postalo simbol te revolucije same, prav kakor so v drugih deželah imena revolucijskih voditeljev postala simbolična za neko dobo, na primer ime Washingtona v Združenih državah, Cromwella v Angliji, Robespierra in Marata v Franciji, Gandhija v Indiji. Toda ali je v Jugoslaviji najti kaj malikovalstva, kakor vlada glede na Stalina v ZSSR? Ali primerjajo Tita s soncem, ali je Tito nezmotljiv, ali mu ljudje za rojstni! dan pošiljajo brzo- 9 javke, v katerih pišejo, da se mu »do tal priklanjajo«, kakor se je dogajalo ob Stalinovem sedemdesetem roistnem dnevu; ali je Tito »voditelj ljudstva, ki ga je poslal sam beg«, kakor je sovjetski patriarh pred krati-im imenoval Stalina, uoorabljaioč besedilo, ki so ga v Rusiji uporabljali pod carji? Vsega tega v Jugoslaviji ni. To je posledica našega celotnega razvola. To je tudi Titova zamisel. Prvič, ko sem slišal Tita govoriti v sebi, je bilo na nekem javnem zborovanju med vojno v mestu Bihaču, pri zasedanju AVNOJ. Stari Ivan Ribar ie predlagal zdravico za Tita, govoreč o njegovih zaslugah med vojno. To je bilo prvič, da so mu tako nazdravili. Tito je bil presenečen. Vstal je in rekel: »Naši Partiji dolgujem sleherni uspeh, ki sem ga dosegel. Bil sem neveden mlad človek in Partija me je sprejela, me vzgojila, napravila iz mene moža. Dolgujem ji vse.« Deset let pozneje, poleti leta 1952, sem spet govoril s Titom o vlogi osebnosti v zgodovini. Ob tej priliki mi je povedal: »Inteligenten človek ne more sprejeti teorije, da osebnosti ustvarjajo zgodovino. Po mojem mišljenju delajo ljudje zgodovino in 'majo, pomembno vlogo v nji, samo če razumejo potrebe in želje ljudstva in v kolikor postanejo sami del ljudstva. Ako se človek loči od ljudstva, ako teži za tem, da bi ga postavili na podstavek, tedaj bo vlival drugim samo strah al sovraštvo. Strinjam se s tem, da je vloga posameznikov včasih zelo velika v zgodovini, zakaj trditi nasprotno bi bilo nesmiselno in bi zanikalo resnična dejstva. Toda vloga človeka v zgodovini je v enakem sorazmerju s stopnjo zavesti, ki jo v tistem času najdemo pri ljud- TUDI RIBOLOV MARŠALU TITU UGAJA stvu. Vloga človeka je tem važnejša, ako le-ta predstavlja želje ljudstva, ako izpolnjuje tisto, kar želi ljudstvo od njega, človek sam pa ni nikdar gonilna sila v zgodovini. Gonilna sila je ljudstvo, le-to navdihuje svoje voditelje in voditelj je samo organizator in besednik tistega, kar misli ljudstvo.« S prijatelji 6 j Tito je streljal dalje. Nenadoma je njegov pes Tiger planil proti tarči. Tito je povesil pištolo in zaklical su: „Ali si nor, ali hočeš, da te usfrelim?“ Tiger ie menda čutil, da ga je polomil, zakaj povesil je glavo in pričel cviliti. Tito ima Tigra ves dan pri sebi, se pogovarja z njim in ga poučuje; pes se čuti užaljenega, osramočenega, a sc potolaži in se jame naposled prilizovati, toda se ne gane od Tita. To traja že devet let, že od voine, ko je bil Luks ubit in je prišel na njegovo mesto Tiger. Bilo je poldne. Od nekod z obale je rahlo odjeknil zvon iz cerkve. Krenili smo proti senčnemu zavetju. Nato je prišlo kosilo: riba zobatec, ki so jo davi ujeli, pražena na žaru. Posfregli jJuV(t naprednih gospodarjev #w*vv UREJUJE SEKRETARIAT SLOVENSKE KMEČKE ZVEZE 2V«s gczd 8. jamiar 1954 nas svari Običaj je, da ob koncu starega ali ob pričetku novega leta {»gledamo nazaj na preteklo leto in da pretresemo, kaj nam je v primeri s prejšnjimi leti prineslo novega, dobrega ali slabega. To delamo predvsem radi v kmetijstvu, kjer se leta med seboj tako silno razlikujejo. Na mestu bo, da to pot pretresemo ono področje naše kmečke proizvodnje, ki nas v vseh viharjih zadnjih desetletij ni pustilo na cedilu, ki nam je v sili vedno nudilo pomoč in ki smo mu bili doslej za njegove dobrote vse premalo hvaležni — to je naš gozd. , Že skozi skoraj štirideset let se pri nas poseka letno več lesa kakor ga priraste. Les in lesni izdelki zavzemajo v avstrijskem izvozu eno tretjino vsega izvoza, na Koroškem pa predstavlja les polovico vsega izvoza. Nad 6.250 žagarskih podjetij v Avstriji, od teh 900 na Koroškem, predeluje les in vsak sedmi državljan najde pri sečnji, transportu in predelavi lesa svoje delo in kruh. Kapaciteta koroških žag znaša 2,8—3,2 milijona kubičnih metrov lesa na leto. Brez škode pa bi na Koroškem letno smeli posekati le 1 —1,1 milij. kub. metrov lesa, kajti toliko znaša približno letni prirastek. V zadnjih treh letih pa se je na Koroškem {»sekalo: 1950 1,263.123 m:l ali ca. 3 m-1 na hektar 1951 2,238.000 m:l ali ca. 5,3 m:l na hektar 1952 1,556.163 m3 ali ca. 3,7 m;i na hektar To pomeni, da se je v teh treh letih posekalo več lesa, kakor ga v štirih letih priraste. Škoda, da nam manjka podatkov o letnih sečnjah zadnjih štirideset let, da bi lažje izračunali obseg prekomernih sečenj. Na podlagi zgornjih podatkov vendar lahko domnevamo, da smo na Koroškem v zadnjih 30 letih posekali toliko lesa, da ne bi smeli 10 do 15 let nič več posekati, da bi prirastlo to, kar je že preko mere posekanega. Več kot polovica v zadnjih letih posekanega lesa izvira iz kmečkih gozdov. Če upoštevamo to, da znaša letni prirastek v kmečkem gozdu komaj 1,5—1,8 kub. met. na hektar nasproti povprečju 3 kub. met. na hektar, spoznavamo vso težo bremena, ki pada na rame današnje generacije tako iz stališča gozdarstva, kakor tudi kmetijstva in celotnega našega narodnega gospodarstva. Vzroke prekomernih sečenj v kmečkih gozdovih ne moremo iskati drugje, ko pa v periodičnih krizah v kmetijstvu in drugih nasilnih političnih posegih (kakor so to vojne) za oblast in moč močnejšega nad slabejšim. Na račun gozda so se in se še vršijo pri nas naj-•bolj ostudne špekulacije. Neštetokrat se je že zgodilo, da je prišel v vas denarni mogotec, preslepil kmeta, da mu je prodal gozd — tu in tam celo kmetijo —, nakar je posekal les do golega in se pri tem obogatil ter šel z denarjem, ne da bi se brigal za novo zasaditev. Kako bridko se je že in se bo v naslednjih desetletjih še bolj maščevala anarhija v gozdnem gospodarstvu. Naša generacija in oblast za nadzorovanje gozdnega gospodarstva imata veliko odgovornost pred našimi potomci, kajti s prekomernim in površno nadziranim sekanjem lesa se je nevarnost poplav, plazov in občutnih suš silno povečala. S tem pa grozi tudi padec produktivnosti našega kmetijstva in ne navsezadnje večletna kriza v celotnem državnem gospodarstvu. Zato je brez dvoma pogozdovanje jasna zapoved naslednih let. Pogozdovanje pa je povezano z vprašanjem potrebnih sadik ter z vprašanjem delovne sile in časa. Vse skupaj pa povzroča nemale stroške. Strokovnjaki sodijo, da stane pogozditev 1 hektarja posekane gozdne površine okoli 3000 šilingov. Za kmeta, ki je posekal svoj les iz nujne potrebe po denarju, ne pa zaradi tega, ker je bil les zrel, je to ob sedanjem pomanjkanju delovne sile na njegovi kmetiji znesek, ki ga ne spravi skupaj. Zato bi bilo prav, da bi se dobršen del državnih denarjev, ki je namenjen za „raz-gozdovanje“ (za gradnjo poti in vzpenjač v višje gozdove) odtegnil temu namenu ter se uporabil za pogozdovanje kmečkih golosekov. Gozdni veleposestniki, ki jim gradnja takih poti in vzpenjač koristi, bi bili sicer prikrajšani za nekaj odstotkov svojih profitov, zato bi se pa ozlenili spet kmečki goloseki ter se ustvarila naslednjim generacijam za vsako naših kmetij potrebna „zelena rezerva" — gozd in les. Dosedanji razvoj v gozdnem gospodarstvu pa ne zahteva novih poti in strožjih ukrepov samo od oblasti za nadzorovanje gozda, temveč tudi od gozdnih posestnikov samih. Naš kmečki človek mora spoznati, da „sekati in sekati ni vse eno." Spoznati mora sodobne metode vzgoje in negovanja gozda in v neločljivi povezavi s tem najti tudi odgovarjajoča pota v svojem kmetovanju. —ž —r. Kaj naj vezne e varstvu rastlin? V rastlinski proizvodnji le redko najdemo nasade z zdravimi rastlinami. Vsi nasadi so več ali manj napadeni od različnih škodljivcev in povzročiteljev obolenj, bodisi rastlinskega ali živalskega izvora. O borbi proti škodljivcem in boleznim rastlin nas poučuje nauk o varstvu rastlin. Njegov namen je, da razna odstopanja od zdravega razvoja, včasih celo za življenje rastlin nevarnega škodljivca ugotovi in daje navodila za potrebne ukrepe. Obstoj kmeta je odvisen od rastlinske proizvodnje. Od nje pričakujemo dobro žito za vsakdanji kruh, obilo krme za našo živino in še dosti okopavin za svinje. Toda rastline so izpostavljene vremenskim neprilikam, ki škodujejo normalnem razvoju. Prevelika suša, moča, toča, vetrovi, vročina ali mraz in nagle spremembe temperature ovirajo ali celo popolnoma onemogočajo razvoj rastlin. Velikega pomena za razvoj rastlin so tudi neugodno sorazmerje ali pa splošno pomanjkanje hranljivih snovi v zemlji, enostransko gnojenje in pomanjkanje sledovnih elementov (Spuren-elemente). Slaba obdelava zemlje in s tem tudi nestrukturna in slabo zračna zemlja je včasih zelo usodna za naše rastline. Živalski škodljivci na rastlinah so pretežno žuželke. Živalski škodljivci se hranijo od napadene rastline. Hranijo se ali z objedanjem, ali pa z izsrkovanjem soka (n. pr. uši). Za zatiranje s kemičnimi sredstvi je važno, da razlikujemo objcdavce in sesalce. Posebne važnosti pa so virusi, ki so doslej poznana najmanjša bitja. Virusi so povzročitelji obolenj pri živalih kot je slinavka in parkljevka, pasja steklina, svinjska kuga itd. Istotako napadejo virusi tudi rastline. Virusi imajo namreč lastnost, da se v živi celici rastline razvijajo in lahko povzročajo huda obolenja. Rastline zavarujemo pred škodljivci in boleznimi lahko na različne načine: 1. Z agrotehničnimi ukrepi damo rastlini pogoje, ki so ji neobhodno potrebni za normalni razvoj. To dosežemo s pravilno in globoko obdelavo zemlje, zadostnim in pravilnim gnojenjem, pravočasno in mepregosto setvijo ter z izbiro zdravega in odpornega semena, rahljanjem zemlje in zatiranjem plevela tekom rasti. Vsi ti ukrepi povečajo odpornost rastline proti napadu škodljivcev in povzročiteljev obolenja. 2. Naravno zavarujemo naše nasade na ta način, da ščitimo sovražnike škodljivcev, ali pa jih v ta namen gojimo. Velik pomen imajo v tem pogledu ptice. 3. S kemičnimi sredstvi, ki jih uporabljamo v trdem (kot prah), tekočem (kot škropivo) ali pa v plinastem stanju, uničujemo škodljivce in povzročiteljev obolenj. (Dalje) čebelarski dohodek drugo leto. Vsak človek, ne samo čebelar, se zaveda kako velikega pomena je čebelarstvo na splošnem obsegu, kajti med je veliko zdravilo za naš življenjski organizem. Dalje prihodnjič! Vinko Pečnik ^Vaznesfe grmičevja lešnike Ko sem se utrujen vračal z dela na polju, me žena opozori, naj ji pomagam pobrati lesnike, ki jih je bilo polno pod edinim drevesom, ki je posajeno na našem najslabšem delu posestva. Glej čuda! V dobri pol uri sva nabrala polno košaro lepih lešnikov. Od tega edinega drevesca, ki ga imamo, dobimo vsako leto po dve do tri košare lešnikov. To me je tako vzpodbudilo, da bom zasadil prihodnjo spomlad kar večje število drevesc. To koristno drevo bi lahko nadomestilo grmičevje, robidje in pa različen plevel, ki raste ob naših potokih in obronkih pašnikov. Skoraj pri vsaki kmetiji se najdejo prostori, ki ne dajo nobenega haska. Povsod tam, kjer orehovo drevje ne uspeva, nasadite kot nadomestilo lešnike, ki so skromni in odporni in rastejo prav povsod. SPogcvcp s čebelarji Preteklo leto sem obljubil, da bom svoje »pogovore s čebelarji« nadaljeval. Moj načrt mi je prekrižala bolezen, vsled tega dane obljube nisem mogel izpolniti. Tovariši so mi svetovali, naj se podam na zdravljenje v Jugoslavijo, kar sem tudi ubogal. Za časa zdravljenja sem se nahajal v Laškem zdravilišču. Mojim svetovalcem se zahvaljujem za nasvet; bil mi je zelo koristen, kajti sedaj se počutim popolnoma zdravega. Obenem se tudi zahvaljujem zdraviliškemu osobju posebno pa zdravniku in njegovi hčerki za njihovo prijaznost in vljudnost na-pram meni. Na kratko sem vam hotel omeniti moj zadržek preden preidemo zopet k našim čebelicam. Kakor nam je pokazal naš letošnji uspeh, so bile naše male živalice zelo vztrajne in pridne. Še stari čebelarji ne pomnijo tako ugodnega in bogatega čebelarskega leta. Predvsem so se odlikovale čebele v nižinah; visoke planine letos niso dajale preveč medu, ponekod pa tudi Lesniki ne potrebujejo nobene posebne nege. Ako nameravamo narediti čisti nasad, je prav primerna razdalja 1,50X2 m. Prav pa je, da zemljo, ikjer nameravamo zasaditi lešnike, globoko prekopljemo, da uničimo plevel in zemljo zrahljamo, da bodo mlada drevesca lepše rastla. Tak čist nasad sem videl na Vinarski šoli v Klosterneuburgu. Nasad so na šoli tudi vsako drugo leto dvakrat okopali, kar smatram, da je zelo dobro, ni pa nujno. Tudi gnojiti jim ni nujno potrebno, ker imajo drevesa ogromno listja ter se s tem gnoje. Umestno pa je, da lešnikov nasad v novembru okopljemo, da spravimo listje v zemljo, da se bo spremenilo v humus. Kdor ima le kaj prostora, kjer mu ne uspeva drugo sadno drevje, naj zasadi lešnike v večji množini. Lešniki imajo namreč vedno dobro ceno. M. V. sploh nič. Vsled tega smo se nekateri čebelarji prevarali, kajti računali smo, da nam bodo s planin tudi tako prinesle kot z dolin. Ravno radi tega, ker je letos bilo tako ugodno leto, se ni čuditi padcu cen pri medu. Tržišče je z medom prenapolnjeno, zato tudi cena pada. Čim večja je ponudba tem nižja cena. Če hočemo vzeti danes povprečno ceno medu, lahko rečemo, da se je skoraj izenačila z mastjo. Vendar dela za proizvodnjo 1 kg masti nikakor ne moremo primerjati trud ubogih čebel predno nanosijo 1 kg medu. Že v velikosti je ogromna razlika, a še večja v požrtvovalnosti. Zato dragi čebelarji posvetite čim več pažnje in nege naši koristni čebelici. Ne smemo gledati samo na to, da mam ona daje svoj pridelek, temveč ji moramo nuditi vse kar potrebuje. Posebno še sedaj v zimskem času, ko je tako rekoč ona sama za delo nezmožna. Če bi čebelar sedaj v tem času zanemarjal čebelice, ne bi mogel računati na Kje je kmetovalcu iskati pravico? Ustroj avstrijske države temelji na vrsti zakonov, ki urejajo odnose med posameznikom in skupnostjo, ki jo država predstavlja, kakor tudi odnose med državljani in njihovim premoženjem. V tej vrsti so tudi zakoni, ki tičejo posebej kmetijstvo in gozdarstvo. To so zakoni o zemljiški reformi, o prometu z zemljišči o zaščiti kmetijske in gozdarske proizvodnje, o gozdarstvu, lovu in ribarstvu, o varstvu narave, o socialnem pravu v kmetijstvu in gozdarstvu ter o vodnem pravu. V vsakodnevnem kmečkem življenju naletimo vedno spet na primere, za katerih rešitev moramo segati prav po ravnokar navedenih zakonih. Pa tudi za primer, da v njih ne najdemo ustreznih odgovorov, najdemo v njih vsaj pot, ustanovo in oblast, kjer odgovor lahko dobimo ali kjer »svojo zadevo« lahko uredimo. Številni naši kmetovalci še vedno ne vedo za obstoj teh zakonov in odredb o njihovem izvajanju. Prav tako tuje jim je bistvo nekaterih oblasti in ustanov, ki so nastale po teh zakonih. Naš kmet še vedno išče pojasnila na vseh mogočih in ne- mogočih mestih ter zapravlja denar in dragoceni čas pred advokati in sodišči, ko bi si drugače lahko prihranil zgubo na času in često tudi občutno škodo na svojem premoženju. Da prihranimo našim bralcem in članom SKZ nepotrebna pota ter jim pomagamo odvrniti škodo na premoženju, bomo v nadaljnjem pojasnili nekaj po naših vaseh aktualnih vprašanj, ki so zapopa-dena v tem ali onem izmed zgoraj navedenih zakonov. Splošno o oblasteh in njihovi pristojnosti Z ozirom na različnost pogojev kmetovanja ter zgodovinskih, prirodnih in pravnih osnov, na katerih temelji in se spreminja struktura kmetijstva neke pokrajine v državi, se je državni zakonodajalec v zakonih, ki tičejo kmetijstvo, v glavnem omejil le na osnovna ali okvirna določila ter prepustil pravico sklepanja zakonov in odredb o izvajanju od njega sklenjenih zakonov deželnim zakonodajnim oblastem. V državi so enotno urejene le zadeve gozdarstva, veterine ter vodnega in socialnega prava. O teh zadevah odloča v prvi instanci okrajno glavarstvo, v drugi deželni glavar in v tretji ministrstvo za kmetijstvo in gozdarstvo (razen v zadevah iz socialnega prava, o katerih v tretji instanci odloča ministrstvo za socialno skrbstvo). O zadevah zavarovanja hudournikov odloča edino kmetijsko ministrstvo. O ostalih zadevah, izvzemši zemljiško reformo, odloča v prvi instanci okrajno glavarstvo, v drugi in s tem tudi v zadnji instanci pa deželna vlada. V nekaterih primerih, kakor na pr. v zaščiti polja, varstvu rastlin in pospeševanju živinoreje imajo tudi občine pravico odločanja. Za Izvajanje določil o zemljiški reformi so postavljene posebne oblasti, ki nosijo naziv »agrarne oblasti« in ki se delijo: agrarna okrajna oblast v prvi, deželni agrarni senat v drugi in višji agrarni senat v tretji instanci. Za nekatera področja, ki jih zadene agrarno pravo, lahko obstojajo posebne ustanove. Na Koroškem obstojajo n. pr. komisije za promet z zemljišči, za priznavanje plemenjakov in semenja, nadalje inšpektorat za planšarstvo, urad za zakupe in podobne upravne komisije. Poleg teh oblasti in ustanov pa obstojajo po vseh deželah še stanovska združenja, od katerih ima eno pravico do sa- moupravljanja kmetijstva In gozdarstva ter zastopanja njunih interesov in pospeševanja; drugo pa zastopa interese kmetijskih delojemalcev. To sta kmetijska zbornica in zbornica kmetijskih delavcev (ki na Koroškem še ne obstoja). Katere od teh oblasti in ustanov se moramo ali moremo poslužiti v posameznih primerih, nam bodo povedale nadaljnje razlage. Vprašanja v zvezi z zemljiško reformo Pod pojmom »zemljiška reforma« razumemo vsa vprašanja, ki jih postavlja razvoj in ki so potrebna, da bi kmetijska proizvodnja ne zaostala za splošnim razvojem proizvodnje in da bi se življenje kmečkega prebivalstva razvijalo v skladu s stvarnim položajem ostalega prebivalstva. V okvir zemljiške reforme sodijo v glavnem: razbremenitev zemljišč, ureditev služnosti (servitutov), razdelitev zemljišč soseščin in drugih skupnosti (gmajn, frajovin), zložitev zemljišč (komasacija), ponovna naselitev, razpust fidejkomisov (posestev, katerih lastnina je vezana na posebne uzakonjene pogoje), gradnja tovornih poti in varstvo planin. (Se nadaljuje) ZA GOSPODINJO IN DOM Kako solimo in sušimo svinjsko meso Meso, ki ga hočemo ohraniti za dalje časa, moramo zelo skrbno pripraviti. Najbolj razširjeno je prekajevanje mesa. Drug način pa je, da ga zalijemo z mastjo. Da bo prekajeno meso okusno in trpežno, mora biti primerno slano. Tako bo imelo lepo rdečo barvo' in prijeten vonj. Ko prašiča razdeliš na posamezne kose, jih razložiš, da se meso dobro ohladi. To traja pet do deset ur. Ohlajeno meso nato dobro odrgni s soljo. Povprečno vzemi po eno slabo pest za vsak kos mesa. Če so kosi posebno veliki, vzemi polno pest soli. Da se meso lepše nasoli in da ima prijetnejši vonj, stolči v posodi dobro zrezanega česna, približno za dve nesti in nanj nalij liter ali nekaj več vode. S to PRAVNE ZADEVE V PRIMERIH Kaj vse se more vknjižiti Najbolj bomo razumeli različne slučaje, če navedemo primere: Nekdo vzame v zakup posestvo, ki ga lastnik noče ali ne more sam obdelovati. Zakupna pogodba se napravi na pet let, ker je treba prva leta več gnojiti, to in ono popraviti, in bi se sicer take investicije ne izplačale. Komaj pa je zakupnik prvo leto v posestvo vtaknil precej denarja, pride posestvo na dražbo! Ker zakupna pogodba ni intabulirana, je novi lastnik ne prizna in jo odpove na tri mesece. Če je to v jeseni in je zakupnik vsaj iz njiv vse spravil, še gre: če bi pa bilo to med letom, pa bi imel še večje sitnosti. Isto velja, če je prejšnji lastnik posestvo prodal privatno, in nič ni omenil petletne zakupne pogodbe! Prav slično se lahko zgodi, če kdo najame kako hišo, ali pa samo stanovanje za več let in nižjo ceno, ker mora vse Šele popraviti in izboljšati. Tudi temu se, kakor prej omenjeno, lahko zgodi, da mora pred potekom pogodbenega časa stran. Če je pa v takih pogodbah zapisano dovoljenje, da se pogodba lahko vknjiži in če se potem takoj izvede vpis v zemljiško knjigo pri tem zemljišču, ki se mora seveda v pogodbi natančno označiti s številkami iz zemljiške knjige, potem je vsak najemnik ali zakupnik varen za celo pogodbeno dobo! Če se pa to ne zgodi, ima najemnik ali zakupnik samo pravico odškodninske zahteve proti prejšnjemu lastniku, mora škodo številčno dokazati in dobi kaj — če prejšnji lastnik sploh še kaj ima! česnovko omoči vsak kos mesa, preden ga nasoliš. V velike kose napravi z nožem zareze in nasuj vanje soli. Meso polagaj v snažno, primerno veliko leseno posodo, najbolje v obliki čebra. Na dno polagaj večje kose, proti vrhu pa vedno manjše. Vsako plast, ki jo naložiš v čeber, pomoči še s česnovko. Meso dobro potlači, da je na tesnem. Povrh položi rebra kot za nekako streho. Gotovo je, da za majhen kos ne boš vzela toliko soli kot za večjega. Po vsaki plasti mesa v čebru potrosi še malo česnovke in pest soli. Tako pripravljeno meso pusti tri tedne na hladnem prostoru. V tem času se meso razsoli in je primerno za dimljenje. Poberi ga iz čebra in naloži na mizo, da .se odteče, naveži na trte in pripravi tako, da ga lahko obesiš v dimnico. Posamezni obešeni kosi naj se med seboj ne dotikajo. Velike kose, gnjati, vrat in drugo prereži proti sredini kosa in prešpali s trsko tako, da pride dim tudi v sredino kosa. Dobro je, če kose, preden jih daš v dimnico, obrišeš s snažno cunjo, da pridejo suhi v dim. Dim spočetka spuščaj le po malem, vsai kake tri dni. Nikdar pa ne sme priti vroč ali topel dim do mesa! Zato naj bo dimnica dovolj prostorna, imeti mora najmanj štiri kubične metre prostornine. V času. ko dimiš meso, uporabljaj v pečeh bukova drva, včasih pa priloži na ogenj brinovo vejico. Po nekaj tednih, ko je meso lepo porumenelo po vrhu, znotraj pa živordeče, ga lahko vzameš iz dimnice, lahko tudi pustiš v dimnici, če nimaš druge primerne shrambe zanj, samo dim zapri. Klobase in manjši kosi so kmalu prekajeni, zato jih moraš vzeti prej iz dima kot ostale večje kose. Razen opisanega imamo še drug, tudi precei razširjen način konserviranja mesa. Ohlajeno meso. ki smo ga podrgnili s soljo in naložili v kad ali čebriček, pustimo tako stati tri do šest dni. Nato skuhamo razsolico. Vzamemo na prašiča 15 litrov, vode. Na vsak liter vode pa 3 dkg soli. Poleg tega vzameš še za vsakih 10 kg mesa 1 dkg solitra in 2 dkg sladkorja. Sladkor dodamo zaradi tega, ker ima soliter trpek okus. Soliter povzroči, da je meso lepo rdeče. To prekuhamo in slano vodo pustimo, da se ohladi. Ohlajeni vodi dodamo na vsakih 10 kg mesa še naslednje začimbe: 40 zrn popra, 40 zrn brinia. 40 zrn lovorja, lovorjev list, srednjo žlico korijandra in po dve glavi česna. Zrnate začimbe v možnarju rahlo stol-čemo. nakar jih primešamo v razsolico, ki io nato vlijemo na meso. Vode mora biti toliko, da pokrije meso. Vsak teden enkrat preložimo vse meso. da se enako-merneie razsoli. V tej razsolici ostane meso 3 do 4 tedne, veliki kosi še kak teden dalie. V tem času se izvrši v mesu mlečno kislo vrenje. Ko ie meso že dosti prekvašeno, to ie tri do štiri tedne, ga vzamemo iz razsoli-ce in malo operemo, odcedimo in osušimo, ker ne sme mokro v dim. Suhega damo nato v dimnico. JHjmLcl ZDRAVSTVENI KOTIČEK O ječmenu Pri otrocih je ječmen zelo pogost pojav, starejši ljudje pa ga dobe le redko. Ječmen je vnetje in ognojitev ene izmed številnih majhnih žlez, ki so v vekah. Je zelo neprijetna bolezen in povzroča otrokom velike težave. Prične se z ostro bolečino v robu veke, ki kmalu oteče in pordeči. Obenem se pojavi otrdelo mesto, ki neznosno tišči in se hitro veča. Potem se napravi rumena gnojna pika, ki jo je treba odpreti, da vsebina žleze odteče, kar povzroči znatno olajšanje. Posebnost ječmena je ta, da se rad večkrat ponavlja. Pri tem pa ne gre, kakor matere pogosto mislijo, za bolezen krvi, pač pa za zunanjo infekcijo, ki se prav lahko prenaša, zaradi neprestanega drgne-nja po bolnem očesu, na druge žleze vek. Medtem ko nastane prvi ječmen zato, ker pride umazanija v odprtino žleze, nastanejo nadaljnji ječmeni po navadi zaradi tega, ker se delci gnoja iz obolele žleze prenesejo tudi v druge žleze. Zato moramo vplivati na otroka, da je snažen, da si umiva roke, če pa ječmen že ima, da si oči ne drgne. Tako bo ponovitev ječmena skoraj gotovo izostala. Zdravljenje je zelo preprosto. Ko se Z drobno črno-belo progasto svileno bluzo kimono s tričetrtinskimi rokavi, ki ima dvojen ovratnik in rokavne zavihke iz belega pikeja, ter s črnim ravno ukrojenim krilom si lepo in okusno oblečena. PRAKTIČNI NASVETI Porcelan, ki ima pozlačene robove, ne smemo umivati z vročo vodo, ker jih na ta način kmalu speremo. Soda tudi loncem iz aluminija zelo škoduje. Novo emajlirano posodo moramo pred uporabo prekuhati. Položimo jo v mrzlo vodo, prekuhano pa pustimo v vodi toliko časa, da se ohladi. vnetje komaj pričenja, se izvrstno obnese suha toplota, ker lajša bolečine, včasih pa tudi gnojenje prepreči. Najbolje je, ako vzamemo svežo platneno krpo, jo položimo med dva krožnika in segrejemo nad vrelo vodo. Tako ostane krpa popolnoma suha. Če se pa ječmen gnoji, kar se pokaže s povečano oteklino, so priporočljivi mokri topli obkladi s kamiličnim čajem. Čim se pokaže rumena gnojna pika, je najbolje, da jo predrete. Pri tem morate imeti čiste roke in razbeljeno iglo. Nadaljnje tvorjenje ječmenov boste tudi preprečili, če otroku robove vek še dalj časa vsak dan večkrat umivate, za kar zadostuje že prevreta voda. Predvsem je treba otroku zabičati, naj ne sega z roko v oči, prav tako ne z rabljenim robcem. Mnogo bolj redko, vendar dovolj pogosto se naredi otrokom na očeh trdi je-čmenec. Na vekah se pojavi oteklina, velika kakor grah ter se vzboči na ven, na znotraj pa je ravna. Prav iz tega vzroka ne povzroča motenj niti vnetja. Tu gre za oteklino hrustanca vek, katerih zunanja plast sestoji prav tako iz hrustanca (odtod tudi trdota vek). Čeprav ječmenec ni nevaren, vendar kazi in je zoprn, če se poveča. Zato ga je treba odstraniti. To naj napravi le zdravnik, ki bo oteklino odprl in izpraskal. RADIO PROGRAM Sem ter tja se dogovori pri kupnih pogodbah tudi pravica prekupa, to je pravica, da se mora ponuditi, ako bi se hotelo posestvo kdaj prodati, najprej prejšnjemu lastniku za gotovo domenjeno ceno. Tudi za tak dogovor je treba vnesti dovoljenje vknjižbe ali intabulacije že v kupno pogodbo, ali pa to posebej zapisati, pred sodnijo podpisati in vknjižiti! Tako se ravna tudi pri sličnem dogovoru, da se mote kako zemljišče sploh kupiti spet nazaj. Zgodi se tudi, da sem ter tja kdo zastavi v varnost svojega dolga svojo terjatev proti tretjemu, ki je zavarovana na posestvu njegovega dolžnika in je mnenja, da je na ta način novi dolg dovolj zavarovan. Treba je seveda pogledati v zemljiško knjigo, če je to res in če je dolžnikova terjatev, ki jo ponuja v varnost, res na tako dobrem mestu zavarovana, da je varna! Če je vse to v redu, se napravi tudi za ta namen zastavna listina, ki se podpiše pred sodnijo, ali pred notarjem. Dolžnik mora plačati vse stroške in se pogodba potem vknjiži in pridobi se nad-zastavna pravica s tako imenovano nad-vkniižbo! V tem slučaju pa se po potrebi m dogovoru lahko zastavi v varnost tudi samo en del že vknjižene terjatve! To so slučaji navadne vknjižbe, ki jih je mogoče izvršiti tudi na podlagi razsodb. sodnih poravnav, plačilnih povelj, zapuščinskih prisojil, kar je že samo po sebi zadostna podlaga! Poznamo pa tudi še druge vrste vknjižb, o katerih bomo nekoliko zapisali prihodnjič. RADIO CELOVEC Dnevne oddaje razen ob sobotah in nedeljah: 6.15 Jutranja glasba — 8.15 Kaj kuham danes? — 8.30 Pozdrav zate — 10.15 In 11.00 Šolska oddaja — 11.30 Pozdrav za mesto in deželo (razen poned.) — 11.45 Za podeželsko ljudstvo — 12.00 Opoldanski koncert — 15.00 Šolska oddaja — 17.10 Popoldanski koncert. Poročila dnevno: ob 6.00, 7.00, 8.00, 12 30 17.00, 19.45, 21.45 in 23.55 uri. Petek, 8. januar: 10.4*5 Za dom — 11.00 Šolska oddaja — 14.30 Poročila in objave. Športni obzornik — 16.30 Vsi otroci poslušajo — 18.45 Kmečka oddaja — 20.00 Zdrav smeh — 20.30 Mednarodne polke. Sobota, 9. januar: 8.45 Za naše male poslušalce — 10.45 Veder dopoldne — 15-15 Kulturno zrcalo tedna — 15.30 Iz vseh dolin zveni — 16.15 Pestri konec tedna — 17.10 Šlagerji — 17.40 Phi-lipps-revija — 20.00 športna poročila — 20.05 Specielno za vas! — 22.30 Plesna glasba. Nedelja, 10. januar: 7.20 S pesmijo pozdravljamo in voščimo — 8.10 Kmečka oddaja — 10.00 Maša — 11.45 Godba na pihala — 14.45 Pozdrav zate — 16.15 Pravljica — 17.30 šport in glasba — 18.30 Udar na udar — 20.05 Veseloigra — 23.00 Plesna glasba. Ponedeljek, 11. januar: 10.45 Iz ženskega sveta — 11.00 Šolska oddaja — 14.30 Poročila in objave. Teden in mi. Iz tehnike itn znanosti — 20.00 Specielno za vas! — 20.30 Literatura v ponedeljek. Torek, 12. januar: 11.00 Šolska oddaja — 11.30 Pozdrav za mesto in deželo — 14.30 Poročila in objave. Zdravniški vedež — 15.30 Za ženo in dom — 18.30 Literarna oddaja — 20.00 Koncert in jazz. Sreda, 13. januar: 10.45 Iz ženskega sveta — 14.30 Poročila in objave. Za ženo in družino — 20-00 šlagerji. Četrtek, 14, januar: 10.45 Veder dojx>ldne — 14.30 Poročila in objave — Slovenske pesmi — 18.45 Kmečka oddaja — 20.00 Igra plesni orkester Dumka — 20.30 Kriminalna uganka. RADIO LJUBLJANA Dnevne oddaje razen ob sobotah in nedeljah: 5.30 Dobro jutro, dragi poslušalci! — 7.00 Radijski koledar in pregled tiska. Poročila dnevno ob: 5.45, 6.30, 12.30, 15.00, 22.00 uri — 19.00 Radijski dnevnik. Petek, 8. januar: 12.00 Opoldanski koncert — 13.00 Glasbena oddaja za pionirje — 13.15 Polke, valčke in mazurke vam bodo igrali Veseli godci, Vaški kvintet in Štirje fantje — 14.00 Ali vam ugaja? — 16.00 Radijska univerza — 18.30 Kulturni pregled — 20.00 Tedenski zunanjepolitični pregled. Sobota, 9. januar: 13.00 Nove knjige — 13-10 Slovenske narodne pesmi in plesi — 14.00 Za prijetno popoldne — ‘15-30 Za pionirje: Zgodba o Sampu — 17.30 Med kmečkimi pevci in godci — 20.00 Pisan sobotni večer. Nedelja, 10. januar: 8.00 O športu in športnikih — 8.15 Pester spored slovenskih narodnih — 11.00 Od pravljice do pravljice — 13.00 Za naše kmetovalce — 13.15 Oddaja ža žene — 13.25 Želeli ste — poslušajte! — 17.00 Ljudsko-prosvetni obzornik — 22.15 Zabavna glasba. Ponedeljek, 11. januar: 13.00 Pionirji: Kaj, zakaj, kako? — Radio pa: To, zato, tako! — 13.15 Zbori in solisti pojo slovenske narodne in umetne pesmi — 13.50 Kulturni pregled — 14.40 20 minut z Vaškim kvintetom — 18.25 Jezikovni pogovori — 18.40 Zbori „Svobod“ — 20.00 Radijska univerza. Torek, 12. januar: 11.00 šolska ura za nižjo stopnjo — 11.30 Šolska ura za višjo stopnjo — 14.00 Za razvedrilo in oddih — 15.30 Športni tednik — 17.10 Zabavni zvoki — 18.00 Domače pesmi za ples in razvedrilo — 18.30 Iz bojev naših narodov: II. sovražna ofenziva — 20.00 Okno v svet. Sreda, 13. januar: 13.15 Za vsakogar nekaj — 14.40 Skladbe hrvatskih avtorjev — 15.30 šolska ura za višjo stopnjo — 17.10 Priljubljeni pevci in ansambli izvajajo vesele slovenske narodne pesmi — 17.50 Zdravstveni nasveti — 18.30 Žu-nanje-politični feljton — 20.00 Radijska igra. Četrtek, 14, januar: 13.50 Športno predavanje — Mladina na sneg! — 14.00 Pesmi jugoslovanskih narodov — 15.30 Cicibanom.— dober dan! — 16.00 Želeli ste — poslušajte! 17.30 Oddaja za žene — 18.20 Novosti iz literature — 18.40 Samospevi slovenskih skladateljev — 20.10 Želimo vam prijetno zabavo — 21.00 Kogar bogovi ljubijo . . . Petek, 15. januar; 13.15 Slovenske narodne pesmi — 14.00 Za prijetno popoldne — 16.00 Radijska univerza — 16.15 V vedrem razpoloženju — 18.30 Kulturni pregled — 20.00 Tedenski zunanjepolitični pregled — 21.00 Svet v satiri in humorju. Avstrijska vlada apelira na velesile Kakor so minuli torek uradno sporočili iz Dunaja, je avstrijska vlada izročila veleposlanikom Združenih držav Amerike, Velike Britanije, Francije in Sovjetske zveze na Dunaju enako se glaseče note, v katerih nakazuje nujnost, da bi se v okviru predstoječe berlinske konference končno rešilo avstrijsko vprašanje. V noti je izraženo zadovoljstvo avstrijske javnosti nad nedavno izmenjavo not med Sovjetsko zvezo in zapadnimi velesilami, po kateri je prišlo do dokončnega sklepa o začetku berlinske konference štirih. In dalje je rečeno: »V smislu ponovnih lastnih izjav, kakor tudi po enodušnih sklepih avstrijskega parlamenta, ob tej priložnosti avstrijska vlada še enkrat apelira na vlade Združenih držav Amerike, Francoske republike, Združenega kraljestva in Zveze socialističnih sovjetskih republik, da bi dale v okviru predstoječe konference obravnavanju avstrijskega vprašanja tisto mesto, ki bi omogočilo njegovo končnoveljavno in zadovoljivo rešitev ter privedlo do konca položaja, ki to deželo že tako dolga leta teži in obremenjuje. Zvezna vlada izraža svoje gotovo pričakovanje, da nade in upi avstrijskega ijudstva ne bodo ponovno razočarani.« Po poročilih iz Londona so uradni britanski krogi avstrijsko noto dobrohotno vzeli na znanje in izjavili, da bodo na konferenci podprli željo avstrijske vlade po sklenitvi državne pogodbe, kajti, tako pravi londonski komentar k avstrijski noti, vedno je bila želja Velike Britanije, prizadevati si, da čimprej pride do ponovne vzpostavitve suverenosti in neodvisnosti Avstrije. Prav tako so v Veliki Britaniji neomajnega mnenja, da bo treba obravnavati avstrijsko vprašanje ločeno od nemškega. Zvezni kancler Raab za odločno borbo za državno pogodbo Po uradnem poročilu je zvezni kancler ing. Raab z ozirom na berlinsko konferenco odložil svoj za konec januarja nameravani obisk v Londonu na poznejši čas. Na nekem OeVP-jevskem kongresu na Zgornjem Avstrijskem, ki se ga je v začetku tega tedna udeležil, je govoril o politiki svoje vlade in izjavil, da bo v tem letu potrebna »železna borba« za državno pogodbo-. Če v Berlinu ne bi prišlo do zadovoljivih sklepov v tem pogledu, bo morala avstrijska vlada vztrajati na zahtevi, da ameriška in sovjetska zasedbena oblast v Avstriji skrčita svoje zasedbene čete na najmanjše število, tako da bi bila zasedba samo še simbolična. Priprave v Berlinu že tečejo Na povabilo mestnih komandantov za-padnih sil v Berlinu, na katerega je sovjetski mestni komandant pristal, so se včeraj začeli pripravljalni razgovori med njimi. Sestali so se ob pol enajstih prvič v olimpijskem stadionu, da predvsem določijo poslopje, v katerem naj bi bila konferenca štirih. Zapadne sile predlagajo bivšo poslopje berlinskega kontrolnega sveta, ki se nahaja v zapadnem Berlinu, kot najbolj pripravno, ker ima nad 500 prostorov in zadostno število telefonskih in telegrafskih priključkov. Domnevajo pa, da bo Sovjetska zveza predlagala, naj se vsaj nekatere seje konference vršijo tudi v vzhodnem Berlinu. Kar tiče dnevnega reda berlinske konference menda vlada med Vzhodom in Za-padom tiho soglasje, da bodo kot prvo točko obravnavali nemški problem. Za drugo točko dnevnega reda pa že pričakujejo prva trenja, kajti zapadne sile baje želijo razpravljati o vprašanju avstrijske državne pogodbe, medtem ko bo Sovjetska zveza verjetno najprej hotela obravnavati vprašanja Daljnega vzhoda. Rešitev Avstrijskega vprašanja sigurna? Švicarski list »Baseler Nachrichten« je te dni objavil vest, povzeto iz stališč in napovedi baje sovjetskih krogov v vzhodnem Berlinu, po kateri naj bi prišlo na konferenci štirih gotovo do sporazuma velikih držav o Avstriji. Po tej vesti, naj bi o problemu Nemčije še naprej razpravljala posebna komisija, sestavljena iz namestnikov zunanjih ministrov velikih štirih, medtem ko bi glede Avstrije prišlo do sporazuma, ki bi že sam po sebi predstavljal »velik uspeh konference«. Čeprav je treba tako vest sprejeti s skrajno rezervo, avstrijski vladni krogi in tudi avstrijska javnost povsem računajo, da bo zlasti sedaj po avstrijski noti v Berlinu na vsak način prišlo do vzpodbujajočih razgovorov glede državne pogodbe. Letalski incident nad jugoslovanskim ozemljem Šele sedaj se je izvedelo iz nekega poročila Tanjuga, da je dne 31. decembra nad jugoslovanskim ozemljem bilo napadeno britansko transportno letalo, ki je bilo na poti v Beograd, od lovskega letala neznane nacionalitete. Napadajoče letalo je bil moderni lovec na reaktivni pogon. Incident se je dogodil 22 kilometrov južno od avstrijsko-jugoslovanske meje. K sreči nobeden strel napadalca britanskega letala ni zadel in je le-to kljub napadu pozneje nepoškodovano pristalo na beograjskem letališču. Kakor je v poročilu Tanjuga dalje rečeno, jugoslovanske oblasti trenutno preiskujejo zadevo. Porast brezposelnosti za 43 odstotkov Po sporočilu zveznega ministrstva za socialno skrbstvo se je brezposelnost v Avstriji v zadnjem mesecu minulega leta povečala za 43 odstotkov. S povečanjem števila brezposelnih v tem mesecu za 73.419 ljudi je bilo stanje koncem leta 244.010, kar je le neznatno (za 2.1%) manj kot pred enim letom. Brezposelnih je 165.254 moških in 78.756 žensk. Po posameznih zveznih deželah pa je brezposelnih: na Koroškem 20.643, na Dunaju 69.041, v Nižji Avstriji 45.603, v Zgornji Avstriji 33.851, na Štajerskem 36.027, na Gradiščanskem 14.249, na Tirolskem 14.568, na Solnograškem 7975 in na Pred-arlskem 2053. Vzrok močnemu porastu brezposelnosti v zadnjem mesecu so zlasti odpustitve v gradbeništvu, kajti samo v tej stroki se je povišalo število brezposelnih za 42.572. Vladna kriza v Italiji Vladni kurz italijanskega ministrskega predsednika Pelle se je vse bolj naslanjal na najreakcionarnejše elemente v italijanski demokrščanski stranki, ki so zahtevali sodelovanje najbolj desnih reakcionarjev v državi — monarhistov — v vladi. Zaradi tozadevne spremembe vlade so se vršila že dalje časa pogajanja med Pello in vodstvom njegove stranke, pri katerih je prišlo do občutnih nesoglasij, zaradi katerih je Pella moral minuli torek podati ostavko. Prvotno državni predsednik Einaudi ostavke ni hotel sprejeti, odnosno se ni takoj odločil ali jo naj sprejme ali ne. Po zadnjih poročilih pa je Einaudi ostavko vlade včeraj le sprejel. Kako se razvija položaj okoli italijanske vladne krize naprej, do zaključka redakcije še ni znano. Vsekakor pa lahko ugotovimo, da so se sedaj podrli trhli stebri, na katerih je slonela Pellova vlada, ki je svoje notranjepolitične slabosti hotela prikrivati z napihnjeno gonjo- proti Jugoslaviji zaradi tržaškega vprašanja. Nove višje cene za tobačno blago Po 1. januarju je postalo kajenje res dražje, kakor lahko ugotavljajo kadilci sami in kakor je razglasilo ministrstvo za finance. Nove cene za tobačno blago navajamo v naslednjem: Cigare: Coronas 5 šilingov, Regalitas 2.50 šilingov, Palmas 1.80 šilinga, Rositas 1.40 šilinga. ■ Cigarete: Asta 60 grošev, Egyptische III 45 grošev, Memphis 40 grošev, Jonny 40 grošev, Šport 35 grošev, Austria 2 35 grošev, Austriia C 30 grošev, Dames 30 grošev, Donau 28 grošev in Austria 3 18 grošev. Cigaretni tobak: a 30 gramov 14 šilin-gov. Za ostale vrste tobačnega blaga ostanejo cene neizpremenjene. „Modri blisk” in rusko letalo sta trčila Pogonski brzi vlak z imenom »Modri blisk«, ki vozi na progi Dunaj—Beljak, je minuli torek pol ure nato ko je odpeljal iz Dunaja trčil z nekim letalom sovjetskih zasedbenih oblasti v Avstriji. Letalo so s traktorjem vlekli preko železniške proge prav tedaj, ko je privozil vlak. Vsled goste megle niso pravočasno opazili niti vlakovodja letala niti ruski vojaki vlaka, ki ga zaradi brnenja traktorja tudi niso sli- šali privoziti. K sreči je trčil vlak le še ob rep letala, ki je bilo že skoraj preko tira, ker je vlakovodja v zadnjem hipu le še mogel pritisniti na vse zavore. Sunek je letalo obrnil, tako da je s krilom treščilo ob eno okno vlaka, pri čemer je bila lažje poškodovana ena potnica. Kljub nesreči je »Modri blisk« lahko nadaljeval svojo pot, nastala je le tričetrt-urna zamuda. Ogromna železniška nesreča v Novi Zelandiji V zgodnjih jutranjih urah na božični dan se je primerila okoli 300 km severno od glavnega mesta Nove Zelandije Wel-lingtona strahotna železniška katastrofa. V bližini vasi Waipura v smeri proti Ancklendu je z 267 potniki zaseden ekspresni vlak strmoglavil v deročo reko Wangaehn, ker se je zrušil most. Reka je zaradi hudournikov narasla za osem metrov. Po prvih ugotovitvah je izgubilo 155 oseb življenje ali so bili pogrešani. Domnevajo, da je zaradi močnih nalivov v gorati okolici Tangiawai za okoli osem metrov narasel val reke istočasno kakor brzovlak dosegel most, kar je povzročilo usodno nesrečo, ki se je primerila v kratkih sekundah. Deroča voda je razdrla most in odnesla vagone ter jih kotalila s seboj. Težke vagone je silovita naravna sila razdejala na koščke. Spet poplave v severni Italiji Dolino severnoitalijanske reke Pad, ki je že pred dvemi leti doživela veliko poplavno katastrofo, je minulo sredo ponovno poplavila voda. Močan vihar je tako silno razburkal jadransko morje, da so njegovi valovi prebili tri jezove in je voda vdrla v nižino Padenske doline. Opazovalci sodijo, da stoji tokrat voda še za 20 cm više kakor zadnjič. Pet vasi je poplavljenih, prebivalci pa so se rešili v višja nadstropja in na strehe, od koder jih edinice policije in požarne brambe rešujejo s čolni. Še ena habsburška poroka Habsburžan Robert, eden izmed mlajših bratov Otona Habsburškega, in princesa Margherite Savojska-Aosta sta se minuli teden v malem francoskem mestu Bouer en Bresse poročila. V slavnostni dvorani magistrata je poroki prisostvovalo nad 1000 povabljenih gostov, med temi predvsem zastopniki visokega »plemstva« iz Avstrije in Italije. Pri civilni poroki je bila navzoča ekscesarica Čira, eks-kralj Umberto II., 22 nadvojvodov in nadvojvodinj, 13 princev in princezinj. Izbrana druščina nekdanjega^ visokega plemstva je lahko ob tej priložnosti spet obujala spomine na minulo slavo- in o času, ko so narodi pometli z degeneriranim gospostvom in zastarelim ter preživelim redom, ki se ne bo več povrnil. Premiera avstrijsko-slovenskega filma Za novo leto je bila v Zagrebu premiera filma »Nezgode lepe Irene«. Ta zabavni film je svojčas (poročali smo o tem — op. ur.) režiralo avstrijsko filmsko podjetje »Helios« iz Dunaja v ateljejih »Tri-glav-filma« v Ljubljani. Ocene tega filma, ki so jih podali znani filmski kritiki, pravijo, da je film tehnično zelo dober in v svojem lahkem, šaljivem značaju tudi sicer priporočljiv, da pa po drugi strani ni večje umetniške vrednosti. ANEKDOTA Humphrey Bogart, priljubljeni igralec Warnerja Brosa se zelo navdušuje za konjske dirke. Znanec mu je hvalil kobilo Aspazijo na vse pretege: »Stavi sto dolarjev na to kobilo, gotovo boš dobil stavo.« »Od kod veš to zagotovo?« »Davi sem se pogovarjal s trenerjem in z jahačem. Oba sta prisegla, da bo Asta-zija na dirki prva.« »Toda to še ni dovolj.« »Kaj pa še hočeš?« »Naj še kobila priseže.« Iz preteklosti koledarja Med najstarejše koledarje štejejo onega, ki ga je leta 1439 tiskal Johannes de Ga-mundia in ga hrani nekdanja kraljeva knjižnica v Berlinu. Tiskal ga je na dve leseni plošči v velikosti velikega folia. Temu najstarejšemu tiskanemu koledarju so sledile v naslednjih letih še druge izdaje. Pratike so začeli izdajati po letu 1513. Prva je izšla pni Pejpusu v Nurnbergu. Vsebovala je poleg praznikov in dnevov mučenikov še dneve za puščanje krvi, jemanje zdravil, kopanje, ženitovanje in podobno. Ne pozabimo, da je bila pratika do konca 18. stoletja izobraževalna knjiga takratnega človeka v mestu in na deželi, skratka neke vrste enciklopedija. V pratiki je bilo dokaj praznoverja, ki je prevladovalo- v tistih časih. Še med obema vojnama so izhajala na Slovenskem pratike, ki so razlagale vpliv lune in zvezd na človeka. V dobi baroka je izšlo največ pratik na Dunaju. Kako razširjeno je bilo prati-karstvo v tem mestu vidimo na tem, da je hotela cesarica Marija Terezija dati privilegij za izdajo vseh vrst koledarjev akademiji za znanost, ki so jo nameravali za njene vlade ustanoviti. Zelo čudni !>e nam zdijo dandanes naslovi posameznih koledarjev in pratik. Izhajale so »Pratika za kuharice«, »Olepševalna pratika za nežni spol«, »Koledar za dekleta«, »Pratika za ljubitelje konj in psov«, »Pratika po- ljubov za prijateljstvo in ljubezen« in podobne. Ves srednji vek so upodabljali mesece s podobami, ki so izvirale iz antike. Nekateri koledarji so imeli poleg podob mesecev še pestre slike planetov. Pri podobah mesecev so upodabljali tipične posle tistega meseca, najraje poljedelska opravila. Značilna^ opravila so prikazovali na različne načine po zemljepisni legi dežele. Alpe so bile nekako- meja med severom in jugom. Upoštevajoč vremenske razmere so upodabljali kmetijska opravila časovno različno. Košnjo so upodabljali na severu v juliju, dočim so jo na jugu upodablali pri slikah za mesec junij in celo za mesec m-aj. V srednjem veku so upodabljali mesece z alegorijami in personifikacijo in le korakoma so se umikale prevzete sheme naravnejši upodobitvi, ki je zajemala snov v kmetovih opravilih. Ta preobrat in razvoj se je počel na severu, kjer je karolinško koledarstvo nudilo dovolj besedila za mesece, še preden se ga je lotila upodabljajoča umetnost. Izdajatelj, lastnik in založnik lista: Dr. Franc Petek, Velikovec. Uredništvo in uprava: Celovec, Gasometergasse 10- Telefon 16-24. Za vsebino odgovarja: Rado Janežič. — Tiska. Založniška in tiskarska družba z o. j. Drava, Celovec. — Dopisi naj se pošiljajo na naslov Klagenfurt, 2, PostschlieBfach 17.