. ;. ,,;topnosti Strateško nacrtovanje , .. .i1: rtovanje dostopnosti Strateško _ :_: ra leško nacrtovanje dostopnosti , , _:topnosti Strateško nacrtovanje -.-· 1_:_.,;anje dostopnosti Strateško Strateško nacrtovanje , '. U1\1an3e dostopnosti Strateško Strateško nacrtovanje , ,· r-;-_c) vanje dostopnosti Strateško r 1 Strateško nacrtovanje :. · 1-l o vanje dostopnosti Strateško _ · i .!teško nacrtovanje dostopnosti · -. 1,Jpnosti Strateško nacrtovanje . · -;:o·-.ranje dostopnosti Strateško · r.--iteško nacrtovanje dostopnosti turnosti Strateško nacrtovanje .·, ·teivanje dostopnosti Strateško _--·: i c:1teško nacrtovanje dostopnosti Prirocnik izdaja STRATEŠKO NACRTOVANJE DOSTOPNOSTI Prirocnik izdaja STRATEŠKO NACRTOVANJE DOSTOPNOSTI REPUBLIKA SLOVENIJA MINISTRSTVO ZA OKOLJE IN PROSTOR PRIROCNIK Minister za okolje in prostor izdaja prirocnik STRATEŠKO NACRTOVANJE DOSTOPNOSTI V Ljubljani, dne 10. 11. 2018 Naslov: STRATEŠKO NACRTOVANJE DOSTOPNOSTI Avtorici: Andreja Albreht, Andreja Zapušek Cerne Fotografije: DOSTOP, Zavod za spodbujanje dostopnosti Jezikovni pregled: Anja Miklavcic Tehnicno urejanje in priprava vsebine: DOSTOP, Zavod za spudbujanje dostopnosti Izdajatelj in založnik: Ministrstvo za okolje in prostor, Direktorat za prostor, graditev in stanovanja Spletna lokacija publikacije: http://www.mop.gov.si/ CIP -Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 711.28 :352(497.4) 364.614.2: 711.2 ALBREHT, Andreja Strateško nacrtovanje dostopnosti : prirocnik/ [avtorici Andreja Albreht, Andreja Zapušek Cerne ; fotografije Dostop, zavod za spodbujanje dostopnosti]. -l. izd. -Ljubljana : Ministrstvo za okolje in prostor, Direktorat za prostor, graditev in stanovanja, 2018 ISBN 978-961-6392-76-1 l. GI. stv. nasl. 2. Zapušek Cerne, Andreja 298117120 6 so KAZALO O UVOD ____________. _ _ ___ _______ _g 0.1 POMEN IN VLOGA PRIROCNIKA 9 9 0.1.1 PRAVNI OKVIR 10 0.2 REFERENCNI DOKUMENTI 0.2.1 PREDPISI 10 11 0.2.3 STANDARDI 11 0.2.2 PREDPISI V PRIPRAVI 0.2.4 SMERNICE IN DRUGI DOKUMENTI 12 0.3 POMEN IZRAZOV 13 1 NAMEN IN PODROCJE UPORABE _______17 2 OSNOVE STRATEŠKEGA NACRTOVANJA DOSTOPNOSTI_ 18 2.1 DOSTOPNOST ZAHTEVA AKTIVNO SODELOVANJE ŠTEVILNIH STROK IN RESORJEV 18 2.2 STRATEŠKO NACRTOVANJE DOSTOPNOSTI IN SODELOVALNO NACRTOVANJE 20 2.3 JAVNI PREVOZ POTNIKOV KOT OSNOVA DOSTOPNOSTI 22 2.3.1 PRAVNE PODLAGE IN ROKI ZA IZVEDBO UKREPOV NA PODROCJU JAVNEGA PREVOZA 22 2.3.2 NACRTOVANJE JAVNEGA PREVOZA IN DOSTOPNOST 23 2.4 UPOŠTEVANJE VIDIKA UNIVERZALNE DOSTOPNOSTI V PROSTORSKEM IN URBANISTICNEM NACRTOVANJU 26 2.4.1 DOSTOPNOST V OKVIRU IZDELAVE TEMELJNIH PROSTORSKIH AKTOV 27 2.4.2 DOSTOPNOST V OKVIRU NACRTOVANJA STAVB V JAVNI RABI 28 2.4.3 SMERNICE ZA ZAGOTAVLJANJE DOSTOPNOSTI ZUNANJIH JAVNIH POVRŠIN 29 3.1 PRIPRAVA NA IZDELAVO NACRTA 3 PRIPOROCEN POSTOPEK STRATEŠKEGA NACRTOVANJA DOSTOPNOSTI_30 3.1.1 IZBOR PRIPRAVLJAVCA NACRTA 3.1.2 USTANOVITEV STROKOVNE SKUPINE ZA PRIPRAVO NACRTA 32 3.1.3 DOLOCITEV POMEMBNIH OBJEKTOV V JAVNI RABI 3.2 IZDELAVA NACRTA 3.2.1 ANALIZA PROSTORA IN POPIS GRAJENIH OVIR 3.2.2 IZDELAVA SMERNIC ZA ZAGOTAVLJANJE DOSTOPNOSTI ZUNANJIH JAVNIH POVRŠIN 34 34 34 3.2.2.1 OBMOCJA (POTI) VIŠJE STOPNJE DOSTOPNOSTI 34 3.2.2.2 OBMOCJA OSNOVNE STOPNJE DOSTOPNOSTI 35 3.2.2.3 POSEBNI DEL: PREDLOGI ZA REŠITVE DOSTOPNOSTI NA POSAMEZNIH KRITICNIH OBMOcJIH 35 3.2.2.4 IZDELAVA SMERNIC ZA VZDRŽEVANJE ZUNANJIH POVRŠIN 36 3.2.3 IZDELAVA SMERNIC ZA ZAGOTAVLJANJE DOSTOPA DO INFORMACIJ 36 3.3 IZVAJANJE NACRTA 37 3.3.1 OBVEZNE VSEBINE V ZVEZI Z IZVAJANJEM NACRTOVANIH UKREPOV 37 3.3.2 VKLJUCEVANJE INVALIDSKIH ORGANIZACIJ V POSTOPEK IZVAJANJA NACRTA 38 3.3.3 ZAGOTAVLJANJE USTREZNE IZVEDBE NACRTOVANIH UKREPOV 40 3.3.4 PROMOCIJA DOSTOPNOSTI 41 3.3.4.1 PROMOCIJA DOSTOPNOSTI STORITEV IN SEZNANJANJE ODGOVORNIH Z NACRTOM 41 3.3.4.2 PROMOCIJA STRPNOSTI IN KULTURE DOSTOPNOSTI 42 4. PODROBNEJŠI NAPOTKI V ZVEZI Z IZDELAVO NACRTA _____43 _ 4.1 IZDELAVA GRAFICNE PRILOGE IN DOLOCITEV POTEKOV DOSTOPNIH POTI 43 4.2 SMERNICE ZA ZAGOTAVLJANJE DOSTOPNOSTI NA ZUNANJIH POVRŠINAH 44 4.2.1. SMERNICE V OBMOCJIH OSNOVNE STOPNJE DOSTOPNOSTI 44 4.2.1.1 POSTAJALIŠCA IN POSTAJE JAVNEGA PREVOZA POTNIKOV 44 4.2.1.2 PROMETNA UREDITEV 47 4.2.1.3 POVRŠINE ZA PEŠCE 49 4.2.1.4 PREHODI ZA PEŠCE 53 4.2.1.5 KOLESARSKE POVRŠINE 57 59 4.2.1.6. DRUGO 4.2.2 SMERNICE ZA OBMOcJA VIŠJE DOSTOPNOSTI 62 4.2.3 POSEBNI DEL: OPREDELITEV OBMOCIJ, KI ZAHTEVAJO POSEBNO OBRAVNAVO 67 4.2.4 SMERNICE ZA VZDRŽEVANJE ZUNANJIH JAVNIH POVRŠIN 68 4.3 SMERNICE ZA IZBOLJŠANJE DOSTOPNOSTI INFORMACIJ 71 4.3.1 NACRTOVANJE IN OBLIKOVANJE INFORMACIJSKIH TOCK 71 4.3.2 NACRTOVANJE IN OBLIKOVANJE USMERJEVALNIH SISTEMOV {INFORMACIJ O PROSTORU) 72 4.3.3 ZASNOVA IN OBLIKOVANJE INFORMATIVNIH GRADIV {INFORMACIJE O VSEBINI} 74 4.3.4 POSEBNI DEL: PREGLED OBJEKTOV Z VIDIKA DOSTOPNOSTI INFORMACIJ TER DOLOCITEV OBJEKTOV IN OBMOCIJ, ZA KATERE JE TREBA IZDELATI PODROBNEJŠI NACRT DOSTOPNOSTI S PODROBNEJŠI NACRTI DOSTOPNOSTI____________77 _ 6 VIRI IN LITERATU"""" _ _____79 O UVOD 0.1 POMEN IN VLOGA PRIROCNIKA S prirocnikom Strateško nacrtovanje dostopnosti Ministrstvo za okolje in prostor nadaljuje serijo prirocnikov, ki obravnavajo temo dostopa invalidov in drugih ljudi z oviranostmi do prostora, informacij in storitev. Pri pripravi prirocnika je sodelovalo tudi Ministrstvo za infrastrukturo, kar je pomemben korak k napredku na tem podrocju. Dostopnost prostora, storitev in informacij je namrec tema, ki sega na zelo razlicna podrocja ter zahteva tesno sodelovanje razlicnih strok in resorjev. Prirocnik osvetljuje to obsežno temo in spodbuja vse odgovorne k razmisleku o tem, da je za dostopen prostor in storitve to sodelovanje nadvse pomembno. Predstavlja tudi nacin, s katerim je mogoce udejanjati zaveze, ki jih doloca Konvencija o pravicah invalidov, med drugim pa pomaga pri izpolnjevanju zakonskih obvez na ucinkovit, smiseln in stroškovno racionalnejši nacin ter z nižjimi stroški. 0.1.1 PRAVNI OKVIR Ministrstvo za okolje in prostor ter Ministrstvo za infrastrukturo s tem prirocnikom predvsem sledita Konvenciji Združenih narodov o pravicah invalidov in drugim pravnim podlagam, ki dolocajo, da so invalidi in druge funkcionalno ovirane osebe enakopravne z drugimi uporabniki prostora in storitev (Ustava Republike Slovenije, Zakon o izenacevanju možnosti invalidov). Države, ki so podpisnice omenjene konvencije, so med drug·im zavezane k sprejemanju ustreznih ukrepov za izboljšanje dostopnosti objektov. Med take ukrepe sodi tudi »izobraževanje vseh, ki jih zadeva urejanje dostopnosti, s katero se srecujejo invalidi« (Konvencija o pravicah invalidov, 2008). Ta prirocnik je namenjen izobraževanju vseh javnosti, ki so vkljucene v prostorsko in regionalno nacrtovanje ter nacrtovanje prometa. Po Zakonu o izenacevanju možnosti invalidov je do leta 2020 treba prilagoditi vse avtobusne prevoze tako, da so dostopni tudi invalidom, do 2025 pa omogociti dostopnost do vseh, tudi obstojecih objektov v javni rabi. Roki za izvedbo ukrepov se hitro bližajo, Slovenija pa še nima primerne celostne strategije nacrtovanja dostopnega javnega prevoza. Ena od vsebin prirocnika so tudi predlogi, kako usklajeno reševati problem dostopnosti na ravni javnega prevoza. V letu 2017 je bil sprejet novi Gradbeni zakon, ki v 22. clenu doloca podrobnosti v zvezi z zagotavljanjem dostopnosti oziroma univerzalno graditvijo in rabo objekta. Vecina zahtev tega clena je sicer neposredno povezana z graditvijo objektov in so tako pomembne predvsem za projektante. Vendar pa clen vkljucuje tudi dolocila, ki so pomembna za obcine. Te lahko namrec v dogovoru z reprezentativnimi invalidskimi organizacijami sprejmejo smernice za zagotavljanje dostopnosti, s katerimi dolocijo stopnjo prilagojenosti zunanjih javnih površin, ne glede na zahteve o opremljenosti javnih površin, ki so dolocene z omenjenim zakonom. Prirocnik podrobneje prikazuje kriterije in dejstva, ki jih morajo obcine upoštevati pri izdelavi smernic za zagotavljanje dostopnosti zunanjih javnih površin. Izdelava teh smernic je namrec kljucni del strateškega nacrtovanja dostopnosti, o katerem tece beseda v tem prirocniku. 0.2 REFERENCNI DOKUMENTI 0.2.1 PREDPISI Zakon o ratifikaciji Konvencije o pravicah invalidov in Izbirnega protokola h Konvenciji o pravicah invalidov (Uradni list RS -Mednarodne pogodbe št. 10/08) v 9. clenu države pogodbenice zavezuje, da invalidom omogocijo neodvisno življenje in polno sodelovanje na vseh podrocjih življenja ter da sprejmejo ustrezne ukrepe, s katerimi invalidom zagotovijo, da imajo enako kot drugi dostop do fizicnega okolja, prevoza, informacij in komunikacij. Države pogodbenice so dolžne sprejemati tudi ustrezne ukrepe, s katerimi med drugim razvijajo, širijo in spremljajo uveljavljanje minimalnih standardov ter smernic za dostopnost objektov, naprav in storitev, ki so namenjeni javnosti ali se zanjo opravljajo. Ustava Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-1, 42/97 -UZS68, 66/00 -UZ80, 24/03 -UZ3a, 47, 68, 69/04 -UZ14, 69/04 -UZ43, 69/04 -UZ50, 68/06 -UZ121, 140, 143, 47/13 -UZ148, 47/13 -UZ90, 97, 99 in 75/16 -UZ70a) opredeljuje invalidnost kot eno od osebnih okolišcin, na podlagi katere posameznik ne sme biti diskriminiran, socasno pa zaradi iste osebne okolišcine daje pravno podlago za dodatno zašcito posameznika z invalidnostjo. Uredba komisije (EU) št. 1300/2014 o tehnicnih specifikacijah za interoperabilnost v zvezi z dostopnostjo železniškega sistema Unije za invalide in funkcionalno ovirane osebe z dne 18. novembra 2014 (Uradni list EU, L 356/110, 2014) doloca tehnicne smernice, ki jih je potrebno upoštevati, da se zagotovi dostopnost železniškega potniškega prometa za funkcionalno ovirane uporabnike. Resolucija o prometni politiki Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 58/06) opredeljuje izhodišca, cilje, ukrepe za doseganje ciljev in kljucne nosilce prometne politike. Med ukrepi za doseganje ciljev poudarja pomen vlaganja v razvoj prometne infrastrukture, ki zagotavlja enakopravni dostop do javnega prevoza vsem, ne glede na njihovo oviranost. Gradbeni zakon (Uradni list RS, št. 61/17 in 72/17 -popr.) postavlja univerzalno graditev in rabo objektov kot eno od bistvenih zahtev pri graditvi objektov. Poleg tega doloca podrobnejše zahteve v zvezi z univerzalno graditvijo in rabo objektov. Zakon o izenacevanju možnosti invalidov (Uradni list RS, št. 94/10, 50/14 in 32/17) v 8. in 9. clenu prepoveduje diskriminacijo zaradi invalidnosti pri dostopnosti do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti, pa tudi pri dostopnosti do uporabe objektov v javni rabi. Zakon o prevozih v cestnem prometu (Uradni list RS, št. 6/16) med drugim doloca pogoje in nacin opravljanja prevozov potnikov in potnic ter pogoje za ureditev avtobusnih postaj in postajališc. V njem je doloceno, da mora biti javni prevoz pod enakimi pogoji dostopen vsem uporabnikom in uporabnicam, torej tudi funkcionalno oviranim osebam. Zakon o cestah (Uradni list RS, št. 109/10, 48/12, 36/14 -odi. US, 46/15 in 10/18) med drugim doloca osnovne pogoje v zvezi z nacrtovanjem in gradnjo cest ter opredeljuje pojme, povezane s cestnim prometom. Zakon o dostopnosti spletišc in mobilnih aplikacij (Uradni list RS, št. 30/18) ureja ukrepe za zagotovitev dostopnosti spletišc in mobilnih aplikacij zavezancev po tem zakonu za vse uporabnike, zlasti za uporabnike z razlicnimi oblikami oviranosti. Zakon velja za državne organe, organe samoupravnih lokalnih skupnosti in osebe javnega prava po zakonu, ki ureja javno narocanje. Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika (Uradni list RS, št. 96/02) doloca pravice gluhih oseb v zvezi z uporabo slovenskega znakovnega jezika ter pravico gluhih oseb do informiranja v njim prilagojenih tehnikah. 10 80 Uredba o prostorskem redu Slovenije (Uradni list RS, št. 110/02, 8/03 -popr. in 58/03 -ZZK-1) vsebuje precej dolocil v zvezi z dostopnostjo, ki so pomembna pri pripravi in sprejemanju prostorskih aktov. Pravilnik o univerzalni graditvi in rabi objektov (Uradni list RS, št. 41/18) je predpis na podlagi Gradbenega zakona, ki doloca tehnicne pogoje in obveznosti v zvezi z univerzalno graditvijo pri projektiranju, gradnji in vzdrževanju objektov. Pravilnik o avtobusnih postajališcih (Uradni list RS, št. 106/11 in 36/18) doloca pogoje za dolocitev lokacije ter minimalne projektno-tehnicne elemente in minimalne pogoje za ureditev avtobusnih postajališc na javnih cestah. Pravilnik o opremljenosti avtobusnih postaj, pomembnejših avtobusnih postajališc in avtobusnih postajališc ter nacinu opravljanja storitev avtobusnih postaj (Uradni list RS, št. 86/04 in 131/06 -ZPCP-2) doloca opremljenost avtobusnih postaj, pomembnejših avtobusnih postajališc in avtobusnih postajališc, pogoje, vrste in nacin opravljanja storitev avtobusnih postaj in pomembnejših avtobusnih postajališc ter pogoje in dolžnost obvešcanja o izvajanju javnih linijskih avtobusnih prevozov. Pravilnik o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah (Uradni list RS, št. s· :;:: 99/15, 46/17 in 59/18) doloca pogoje za postavljanje prometne signalizacije in prometne o opreme na cestah ter se povezuje s pravilnikom o univerzalni graditvi in rabi objektov glede N rabe taktilnih oznak. II> 6 s· 0.2.2 PREDPISI V PRIPRAVI "'C Evropski akt o dostopnosti (angl. European accessibility act-briefing, 2017) je predlog ...... direktive Evropske komisije, ki naj bi bil kmalu sprejet med evropske direktive. V casu izdaje . iil prirocnika sta Evropski parlament in Svet EU dosegla zacasni dogovor o predlogu. Postopek ;;' sprejema se tako nadaljuje. Akt bo dolocil skupne zahteve glede dostopnosti za nekatere 6 ::, kljucne proizvode in storitve (predvsem elektronske), ki bodo invalidom na ravni EU lahko II> t">< ;:+ o omogocili polno udeležbo v družbi. < II> 2. "' a. 0.2.3 STANDARDI "'C ::, V nadaljevanju omenjeni standardi so najpomembnejši pri nas veljavni standardi v zvezi s o projektiranjem dostopnega okolja, njihova uporaba pa je predpisana v Pravilniku o univerzalni graditvi in rabi objektov. SIST 150 21542: 2012. Gradnja stavb -dostopnost in uporabnost grajenega okolja. Doloca zahteve in priporocila za elemente konstrukcij, sestave, komponente in prikljucke v grajenem okolju. Standard vsebuje poleg zahtev v zvezi z notranjostjo objektov tudi dolocila v zvezi z zunanjim prostorom, ki so neposredno povezana z dostopom do stavbe ali skupine stavb. SIST 1186: 2016. Talni taktilni vodilni sistem za slepe in slabovidne.1 Ta slovenski izvirni standard je namenjen prostorskim nacrtovalcem kot eno od izhodišc za nacrtovanje univerzalno dostopnega odprtega prostora. Standard vsebuje tehnicne specifikacije v zvezi s taktilnimi oznakami, eno od najpomembnejših prilagoditev za izboljšanje orientacije ter varnosti slepih in slabovidnih. 1 Vsebino standarda podrobno predstavlja prirocnik Z belo palico po mestu (Albreht, Zapušek Cerne et al., 2016). SIST EN 60118-4: 2015. Elektroakustika -slušni pripomocki -4. del: Sistemi z indukcijsko zanko za slušne pripomocke. Ta del standarda IEC 60118 doloca zahteve v zvezi s slušnimi zankami, podaja informacije o metodah za merjenje jakosti magnetnega polja in o primerni merilni opremi, informacije, ki so namenjene operaterju in uporabnikom sistema ter informacije o drugih pomembnih vidikih v zvezi s slušnimi zankami. SIST EN 81-70:2018. Varnostna pravila za konstruiranje in vgradnjo dvigal (liftov) -Posebne izvedbe osebnih in osebno-tovornih dvigal -70. del: Dostopnost dvigal za osebe, vkljucno z invalidi. Ta evropski standard doloca minimalne zahteve za varno in samostojno uporabo dvigal za široko skupino ljudi, vkljucno s funkcionalno oviranimi uporabniki. Uporablja se v povezavi z novimi osebnimi in kombiniranimi dvigali v skladu s standardom EN 81 22. Pri drugih vrstah dvižnih naprav (na primer vzpenjacah) je standard lahko uporaben kot podlaga. Izboljšave dostopnosti obstojecih dvigal v skladu z navodili Evropske komisije z dne 8. 6. 1995 (95/216/ EC) v zvezi z varnostnimi nadgradnjami obstojecih dvigal podaja standard EN 81-82. 0.2.4 SMERNICE IN DRUGI DOKUMENTI Standardna pravila za izenacevanje možnosti invalidov je sprejela Generalna skupšcina Združenih narodov na 48. seji 20. decembra 1993 (Resolucija 48/96). Ceprav pravila niso obvezujoca, lahko postanejo mednarodne norme obicajnega prava, ce jih uporablja veliko število držav, ki želijo spoštovati neko pravilo v mednarodnem pravu. Predstavljajo mocno moralno in politicno obvezo za države, da te sprejemajo ustrezne ukrepe oziroma delujejo v smeri izenacevanja možnosti za invalide. Peto pravilo se nanaša na dostopnost fizicnega okolja, informacij in komuniciranja. AGENDA 22: Lokalne oblasti -navodila za nacrtovanje invalidske politike za lokalne oblasti (NSIOS, 2006) je opis metode Agenda 22, ki so jo izdelale švedske invalidske organizacije. Namenjena je izdelavi nacrtov invalidske politike na podlagi Standardnih pravil Združenih narodov. Evropska strategija o invalidnosti 2010-2020: obnovljena zaveza za Evropo brez ovir (Bruselj, 15. 11. 2010 COM(2010)) je dokument Evropske komisije, ki se osredotoca na odstranitev ovir, pri cemer so ukrepi razdeljeni v osem glavnih podrocij za ukrepanje: dostopnost, sodelovanje, enakost, zaposlovanje, izobraževanje in usposabljanje, socialna zašcita, zdravje ter zunanji ukrepi. Splošni cilj te strategije je okrepitev vloge invalidov, da lahko v celoti uživajo svoje pravice ter v celoti izkoristijo sodelovanje v družbi in evropskem gospodarstvu. Nacionalne usmeritve za izboljšanje dostopnosti grajenega okolja, informacij in komunikacij za invalide (Uradni list RS, št. 113/05) je nacionalni dokument, imenovan tudi strategija »Dostopna Slovenija«, ki med drugimi cilji opredeljuje tudi odpravljanje grajenih in komunikacijskih ovir v obstojecih objektih v javni rabi in na javnih površinah, zagotavljanje dostopnosti javnega prometa (linijskega in mestnega), zagotavljanje informacij v oblikah, prilagojenim tudi osebam z okvarami vida oziroma sluha, ter zagotavljanje ustrezne pomoci osebam z motnjami v duševnem razvoju pri razumevanju informacij. Državni izvedbeni nacrt za tehnicne specifikacije za interoperabilnost v zvezi z dostopnostjo železniškega sistema Evropske unije za invalide in funkcionalno ovirane osebe (Ministrstvo za infrastrukturo, 2017) je nacrt, ki ga mora vsaka država clanica sprejeti na podlagi Uredbe komisije (EU) št. 1300/2014 o tehnicnih specifikacijah za interoperabilnost v zvezi z dostopnostjo železniškega sistema Unije za invalide in funkcionalno ovirane osebe. Nacrt postavlja konkretna navodila o urejanju železniških postaj in postajališc ter tirnih vozil , so pa tudi posebne ukrepe, s katerimi se zagotovi dostopnost za uporabnike invalidskih vozickov. Nacrt ne opredeljuje nicesar v zvezi z drugimi funkcionalno oviranimi osebami, kot so slepi, slabovidni, gluhi, naglušni, gluhoslepi, osebe z motnjo v duševnem razvoju. Z belo palico po mestu (Albreht, Zapušek Cerne et al., 2016) je prirocnik o nacrtovanju talnega taktilnega vodilnega sistema za slepe in slabovidne, ki povzema in poljudno predstavlja vsebino standarda 51ST 1186 Talni taktilni vodilni sistem za slepe in slabovidne. Inkluzivno oblikovanje in dostop do informacij v okviru nacrtovanja in gradnje (Albreht, Zupanc et al., 2016) je prirocnik, ki podrobno opisuje težave, ki jih imajo funkcionalno ovirani pri dostopu do informacij v objektih v javni rabi. Med drugim predstavlja primerne rešitve ter opisuje, kako lahko s primernim nacrtovanjem in razmislekom že v fazi nacrtovanja in gradnje objektov vplivamo na boljšo dostopnost informacij. Prirocnik o dostopnosti objektov v javni rabi (Sendi et al., 2015) je prirocnik, ki nazorno predstavlja osnove dostopnosti objektov v javni rabi. Univerzalna stanovanjska graditev (Albreht et al., 2017) je prirocnik, ki je namenjen ozavešcanju širše javnosti o osnovah v zvezi z univerzalnim oblikovanjem in univerzalno graditvijo s posebnim poudarkom na graditvi prilagodljivih stanovanj. 0.3 POMEN IZRAZOV Avdiodeskripcija (tudi zvocno opisovanje ali zvocni opis) je tehnika, s pomocjo katere se slepim uporabnikom podrobno predstavijo vsebine, ki jih drugi vecinoma zaznajo z vidom. Tehnika se uporablja za boljše razumevanje filmov in videoposnetkov, gledaliških predstav, ...... slik, skulptur, maket, galerijskih ali muzejskih zbirk in podobno. Vl ,..,. iil III< Avtobusna postaja je dolocen prostor za sprejem in odpravo avtobusov, ki mora imeti .,_ prometni urad, pokrite perone, urejene za varno vstopanje in izstopanje potnikov, prostore za QJ o :, ,.,. zadrževanje potnikov in voznega osebja, za hrambo prtljage, tablo z objavo izvleckov iz voznih ;+ o redov, mesto za prodajo vozovnic, sanitarije in s predpisi doloceno opremo (Zakon o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2), 2006). C. o "'Cl Avtobusno postajališce je oznacena prometna površina, dolocena za postanek avtobusov, ki o ::::, omogoca varno vstopanje oziroma izstopanje potnikov (Zakon o prevozih v cestnem prometu o (ZPCP-2), 2006). Bela palica je medicinski pripomocek, s katerim ljudje z okvarami vida zaznavajo ovire in vodilne elemente ter si tako pomagajo pri orientaciji (Albreht, Zapušek Cerne et al., 2016). Bistvene zahteve so gradbeno-tehnicne lastnosti, ki jih morajo izpolnjevati objekti za zagotavljanje njihove varne in ucinkovite rabe (Gradbeni zakon (GZ), 2017). Dostopnost (angl. accessibility) je znacilnost okolja, ki invalidom in drugim osebam s trajnimi ali zacasnimi oviranostmi zagotavlja, da imajo enako kot drugi dostop do fizicnega okolja, prevoza, informacijsko-komunikacijskih tehnologij (IKT) in sistemov ter drugih objektov in storitev (Evropska komisija, 2010). Dostopna graditev (angl. accessible design, accessible building): glej graditev dostopnih objektov. Dostopne poti so povezave med objekti v javni rabi in postajami javnega prevoza potnikov, ki so dolocene v Strateškem nacrtu dostopnosti in za katere veljajo smernice višje stopnje dostopnosti. Graditev je projektiranje, dovoljevanje in gradnja (Gradbeni zakon (GZ), 2017). Graditev prilagodljivih objektov (tudi »prilagodljiva graditev«, angl. adaptable design, adaptable building) je graditev na nacin, ki omogoca, da se objekt lahko po dolocenem casu ucinkovito prilagodi posebnim potrebam invalidov in drugih funkcionalno oviranih brez gradbenih del, ki bi predstavljala nesorazmerno visoke stroške in ki bi posegala v obstojece bistvene zahteve objekta (Albreht et al., 2017). Graditev dostopnih objektov (tudi »dostopna graditev«, angl. accessible design, accessible building) je graditev objektov ali delov objektov na nacin, da so ti dostopni vsem uporabnikom, ne glede na njihovo invalidnost oziroma trajno ali zacasno funkcionalno oviranost (Albreht et al., 2017). Funkcionalno ovirane osebe (tudi »osebe z oviranostmi«, angl. people with functional limitations) so invalidi ter druge osebe s trajnimi ali zacasnimi okvarami (kot so gibalne oviranosti, okvare vida in sluha, poškodbe, kronicne bolezni), motnjami (kot so motnje v duševnem razvoju) oziroma telesnimi znacilnostmi (na primer starejši, otroci, nosecnice), ki imajo predvsem zaradi razlicnih ovir v okolju težave pri dostopu in uporabi prostora oziroma storitev. Vsi ti potrebujejo za obicajno uporabo prostora in storitev posebne prilagoditve. Indukcijska zanka (angl. induction /oop): glej slušna zanka. Inkluzivno oblikovanje (angl. inclusive design): glej univerzalno oblikovanje. Invalid (tudi »oseba (clovek) z invalidnostjo/invalidnostmi«, angl. people with disabilities) je oseba s trajnimi telesnimi ali senzornimi ali duševnimi okvarami ali motnjami v duševnem razvoju, za katere ni pricakovati, da bi se lahko obcutno izboljšale ter ga praviloma (vcasih C: tudi v povezavi z razlicnimi ovirami) omejujejo pri samostojnem življenju in ucinkovitem sodelovanju v družbi. Okvare so lahko tudi kombinirane (na primer gluhoslepota, gibalna "' oviranost v povezavi z motnjami v duševnem razvoju), kar pomeni dodatno oviranost.2 N Javni prevoz je prevoz, ki je pod enakimi pogoji dostopen vsem uporabnikom ali uporabnicam 'i: (v nadaljnjem besedilu: uporabnik) prevoznih storitev in se izvaja v komercialne namene (Zakon o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2), 2006). Javni linijski prevoz potnikov v cestnem prometu je prevoz, ki se opravlja na dolocenih relacijah, po vnaprej dolocenem voznem redu, ceni in splošnih prevoznih pogojih. Opravlja se kot medkrajevni linijski in mestni linijski prevoz potnikov (Zakon o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2), 2006). Medkrajevni linijski prevoz je javni prevoz potnikov med dvema ali vec kraji in se lahko opravlja kot potniški ali hitri linijski prevoz potnikov (Zakon o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2), 2006). Mestni linijski prevoz je javni prevoz potnikov, ki ga obcina kot javno službo organizira znotraj naselja (Zakon o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2), 2006). 2 Slovenska terminologija v zvezi z invalidnostjo je trenutno nedorecena, zato se na razlicnih podrocjih pojavljajo zelo razlicni izrazi, kot so invalid, oseba z invalidnostjo/invalidnostmi, funkcionalno ovirana oseba, oseba z oviranostjo/oviranostmi, osebe (otroci) s posebnimi potrebami. V tem prirocniku sledimo terminologiji, ki je trenutno uporabljena v predpisih na podrocju prostora (invalidi in funkcionalno ovirane osebe oziroma osebe z oviranostmi). 14 Objekt v javni rabi je objekt ali del objekta, katerega raba je pod enakimi pogoji namenjena vsem (Gradbeni zakon (GZ), 2017). Oblikovanje za vse (angl. design tor ali): glej univerzalno oblikovanje. Opozorilne taktilne oznake so taktilne oznake, ki s svojo (najveckrat cepasto) strukturo in vizualnim kontrastom osebe z okvarami vida opozarjajo na nevarnosti na poti ter jih opominjajo, da je zato potrebna vecja pozornost (Albreht, Zapušek Cerne et al., 2016). Posebni linijski prevoz je prevoz samo dolocene vrste potnikov in izkljucuje druge potnike. Opravlja se na podlagi pisne pogodbe med prevoznikom in narocnikom prevoza (Zakon o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2), 2006). Prevoz na klic je napredna oblika javnega prevoza do najvec osem potnikov in se izvaja na obmocjih, na katerih ni organiziranega javnega prevoza potnikov oziroma na obmocjih z nižjim povpraševanjem po storitvah javnega prevoza potnikov (Zakon o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2), 2006). Prilagodljiva graditev ( angl. adaptable design, adaptable building): glej graditev prilagodljivih objektov. Prometna ureditev je nacin potekanja in vodenja prometa, ki ga za cesto ali njen del oziroma za naselje ali njegov del doloci upravljavec ceste in ga oznaci s predpisano prometno signalizacijo in prometno opremo (Zakon o cestah (ZCes-1), 2010). Skupni prometni prostor je cesta s posebej grajenim cestišcem, ki je namenjena skupni uporabi udeležencev cestnega prometa v skladu z zakonom, ki ureja pravila cestnega prometa, in je oznacena s predpisano prometno signalizacijo (Zakon o cestah (ZCes-1), 2010). Slušna zanka (tudi indukcijska zanka, angl. induction /oop, hearing loop) je tehnicni pripomocek, ki uporabnikom slušnih aparatov in polževih vsadkov omogoca udobnejše in kakovostnejše poslušanje v dvoranah, predavalnicah, na sprejemnih okencih, informativnih pultih, potniških terminalih, bivalnih prostorih s televizijskim oziroma radijskim sprejemnikom in podobno (Albreht, Zupanc et al., 2016). Sodelovalno nacrtovanje (angl. participatory design) je nacin nacrtovanja, s katerim nacrtovalci v proces priprave rešitev poleg razlicnih strokovnjakov vkljucujejo tudi razne druge zainteresirane skupine, predvsem koncne uporabnike (Albreht et al., 2017). Stalni izvenlinijski prevoz -shuttle prevoz je prevoz med dvema tockama, ki ne vsebuje ponavljajocih se elementov obstojecega javnega linijskega prevoza potnikov, namenjen izkljucno uporabi letaliških storitev potnika. V ta namen potnik vstopi oziroma izstopi na letališcu (Zakon o prevozih v cestnem prometu (ZPCP-2), 2006). Strateški nacrt dostopnosti je dokument, ki ga obcina izdela v sodelovanju z reprezentativnimi invalidskimi organizacijami in ki doloca pomembne povezave (dostopne poti), na katerih je treba zagotavljati višjo stopnjo dostopnosti, smernice za urejanje zunanjih površin v obcini, smernice za dostop do informacij, pomembnih za dostop do javnih storitev in objektov, ter druge usmeritve, ki so pomembne za izvajanje nacela enakovrednega dostopa v praksi. Taktilna oznaka je taktilno zaznavna in vizualno kontrastna talna površina, ki z okvarami vida omogoca, da s pomocjo bele palice, stopal ali ostankov vida zaznajo priporoceno smer gibanja (vodilne oznake), pomembne orientacijske tocke (obvestilne oznake) ali nevarnosti v prostoru (opozorilne oznake) (Albreht, Zapušek Cerne et al., 2016). Talni taktilni vodilni sistem (TTVS) je sistem, ki omogoca samostojno gibanje ljudi z okvarami vida. Sestavljajo ga robovi in taktilne oznake (standardne in nestandardne), dopolnjujejo pa zvocne informacije in opozorila ter tipni napisi in znamenja. Elementi TTVS morajo biti medsebojno povezani tako, da ljudem z okvarami vida omogocajo samostojno orientacijo in gibanje od izhodišca do cilja (Albreht, Zapušek Cerne et al., 2016). Univerzalna graditev je graditev ob upoštevanju nacel univerzalnega oblikovanja. Univerzalno oblikovanje (angl. universa/ design) pomeni oblikovanje proizvodov, okolja, programov in storitev, ki je cim bolj uporabno za vse ljudi, ne da bi ga bilo treba prilagajati ali posebej nacrtovati. Prav tako ne izkljucuje podpornih pripomockov in tehnologij za posamezne skupine invalidov, kadar je to potrebno (Konvencija o pravicah invalidov, 2008). Vizitabilnost (tudi »možnost obiska«, angl. visitability) je znacilnost prostora, ki omogoca, da ga lahko obišce tudi funkcionalno ovirana oseba. Ce neki objekt dosega standard vizitabilnosti, pomeni, da lahko vsi ljudje, ne glede na svojo oviranost, objekt vsaj obišcejo, ceprav ne morejo popolnoma enakovredno uporabljati vseh prostorov. V takšnem objektu lahko pridejo vsaj do prostora, kjer se družijo (na primer do bivalnega prostora v stanovanju), ali opravijo storitev (na primer do sprejemnice v starejših stavbah, ki jih ni mogoce prilagoditi), poleg tega pa lahko uporabijo tudi toaletne prostore (Albreht et al., 2017). Vizualni kontrast je obcutna razlika v svetlosti ali barvi, ki osebam z ostanki vida omogoca, da neki del površine locijo od drugega dela površine (SIST ISO 1186/2016: Talni taktilni vodilni sistem za slepe in slabovidne, 2016). Vkljucujoce oblikovanje (angl. inclusive design): glej univerzalno oblikovanje. Vodilne oznake so talne taktilne oznake, ki ljudem z okvarami vida s svojo (navadno rebrasto) strukturo in vizualnim kontrastom nakazujejo smer gibanja tam, kjer je orientacija zahtevna (Albreht, Zapušek Cerne et al., 2016). Vodilni rob (tudi rob) je linija v prostoru, ki jo slepi (in slabovidni) uporabljajo pri orientaciji, tako da s palico (ali z ostanki vida) zaznavajo njeno smer in hodijo ob njej. To so lahko stena, zid, ograja, rob tlakovane površine, meja med dvema taktilno in vizualno zelo kontrastnima tlakoma in podobno. Znakovni jezik je vizualno-znakovni jezikovni sistem z doloceno postavitvijo, lego, usmerjenostjo in gibom rok in prstov ter mimiko obraza (ZDGNS(2), 2016). Na svetu obstaja vec vrst znakovnega jezika, ki se med seboj nekoliko razlikujejo. V Sloveniji je v uporabi slovenski znakovni jezik. 1 NAMEN IN PODROCJE UPORABE S pristopom h Konvenciji o pravicah invalidov smo potrdili, da je enakovreden dostop vseh ljudi do storitev, prostorov in informacij ena temeljnih clovekovih pravic, ki jo bomo spoštovali. S tem ko smo v zakonodaji prepovedali diskriminacijo na podlagi invalidnosti oziroma funkcionalne oviranosti, smo se zavezali, da bomo odpravili grajene in komunikacijske ovire, ki onemogocajo dostop do informacij, storitev in prostorov v javni rabi. Standardna pravila Združenih narodov za izenacevanje možnosti invalidov v peti tocki dolocajo naslednje: »Države naj priznajo splošen pomen dostopnosti v procesu izenacevanja možnosti na vseh družbenih podrocjih. Države morajo za vse vrste invalidov uvesti akcijske programe, ki bodo omogocili dostopnost fizicnega okolja, in sprejeti ukrepe, da zagotovijo dostop do informacij in komuniciranja. « V vec slovenskih zakonov so že vkljucene zahteve, ki jasno opredeljujejo potrebne prilagoditve in dolocajo zakonske roke, v katerih je to treba zagotoviti. Udejanjanje zakonodajnih dolocil poteka zelo pocasi, na nekaterih podrocjih pa je tudi precej pomanjkljivo. Eden od razlogov za to je tudi ta, da problem dostopnosti sega na zelo razlicna podrocja. Gre za vsebino, ki je obravnavana v razlicnih zakonih in predvideva celostne rešitve. Slednje velikokrat presegajo 3: 5" obseg delovanja ene stroke in zahtevajo sodelovanje razlicnih deležnikov (na primer obcinske jjj' uprave, državnih organov, projektantov, oblikovalcev in izvajalcev). o N III o Namen prirocnika je pospešiti in razširiti uvajanje dobrih rešitev dostopnosti s " o predstavitvijo koncepta strateškega nacrtovanja dostopnosti, ki lahko poteka na :i ravni obcin. Strateško nacrtovanje dostopnosti je postopek, s katerim je udejanjanje zavez v 'O zvezi z dostopnostjo bolj pregledno in primernejše za uporabnike, hkrati pa prinaša stroškovno ucinkovitejše rešitve. ...... :;l Prirocnik se uporablja predvsem pri izdelavi smernic za zagotavljanje dostopnosti zunanjih . 11) javnih površin, kot so dolocene v 22. clenu Gradbenega zakona (GZ, 2017), pri izdelavi 1/k :::, celostnih prometnih strategij, nacrtovanju mreže javnega potniškega prometa, urbanisticnem III nacrtovanju, nacrtovanju kolesarskih poti in prometnih ureditev v naseljih, pripravi razpisov v postopkih javnega narocanja za izbiro izvajalcev javnih prevozov, podelitvah koncesij za a upravljanje z avtobusnimi postajami, nacrtovanju mestnih usmerjevalnih sistemov in podobno. 11) U ., naj se zagotavlja dostopnost na lokalni ravni. Podaja tudi usmeritve vsem, ki so C: o udeleženi v tem procesu. .,,_ VJ Zagotavljanje dostopnosti se pogosto povezuje predvsem z arhitekturnimi prilagoditvami za ...... ... invalide in druge funkcionalno ovirane osebe. To je zagotovo pomemben del, katerega izvajanje naj bi posebej pospešil tudi novi Gradbeni zakon. V tem zakonu je namrec univerzalna graditev (to je graditev na nacin, ki omogoca enakovreden dostop vsem) dolocena kot ena od bistvenih .!= "' zahtev. Toda ce težave z dostopnostjo rešujemo zgolj na ravni posameznih arhitekturnih in o gradbenih projektov, so rešitve navadno pomanjkljive in nepovezane. Poleg urejenih stavb /ll ,, je zato pomembno zagotoviti tudi dostopen javni potniški promet, urejene in varne pešceve o > površine, ustrezen usmerjevalni sistem, razlicne možnosti obvešcanja in komunikacij in podobno. Pri tem seveda sodelujejo razlicni deležniki (na primer projektanti, razlicni oddelki 'c,: obcinske uprave, posamezne ustanove, državni organi, vzdrževalci in lastniki). Primer: Nabava prilagojenega avtobusa je lahko dober ukrep za prevoz gibalno oviranih uporabnikov. Vendar ce je avtobusna postaja polna ovir in uporabniku invalidskega vozicka ne omogoca samostojne uporabe in dostopa do avtobusa, potem takšnega prevoznega sredstva ne bo mogel uporabljati. Poleg tega nabava nizkopodnega avtobusa ne bo rešila problema, ki ga imajo z javnim potniškim prometom slepi in slabovidni ter ljudje z motnjami v duševnem razvoju, ki se srecujejo s težko berljivimi in nerazumljivimi informacijami o voznih redih. V strateškem nacrtu se lahko opredeli nacin reševanja takšnih vecplastnih težav, s katerim so potem seznanjeni vsi odgovorni, ki zato lahko delujejo bolj usklajeno (glej Sliko 3). 18 80 Slika 1: Primer rezultatov celostnega nacrtovanja dostopnosti v eni od javnih ustanov. la: Izvedba prostorskih prilagoditev. Primer izboljšanja dostopnosti stopnic: namestitev kontrastnih trakov na robovih, kontrastno pobarvana in ustrezno oblikovana oprijemala. lb: Izboljšanje dostopnosti informacij. Informacije na sistemu za upravljanje cakanja v zvocni in pisni obliki s primerno kontrastnimi in velikimi znaki. le: Izobraževanje zaposlenih. Izobraževalna delavnica v zvezi z dostopnostjo storitev ter komunikacijo s slepimi, slabovidnimi, gluhimi in naglušnimi. 2.2 STRATEŠKO NACRTOVANJE DOSTOPNOSTI IN SODELOVALNO NACRTOVANJE Druga težava, ki se pojavlja pri nestrukturiranem (nakljucnem) reševanju težav z dostopnostjo, je ta, da so rešitve veckrat izvedene brez globljega razmisleka. Velikokrat so izvedene brez sodelovanja uporabnikov ali pa ob sodelovanju ene (velikokrat nakljucne) osebe, ki predstavlja vse funkcionalno ovirane osebe. Strateško nacrtovanje pomeni, da se predstavniki invalidskih in drugih organizacij, ki delajo z uporabniki z oviranostmi, med seboj dogovorijo o tem, katerim prilagoditvam bodo dali prednost ter dolocijo nacin reševanja težav z dostopnostjo zunanjih javnih površin v lokalnem okolju. Poleg tega z obcinsko upravo sodelujejo pri težjih odlocitvah, kjer je treba sprejemati kompromise. Potrdijo ali spremenijo lahko rešitve, ki odstopajo od zakonsko dolocenih standardov. S tem se udejanja osnovno nacelo iz cetrtega clena Konvencije o pravicah invalidov, ki pravi, da se države pogodbenice pri pripravljanju in izvajanju zakonodaje in usmeritev za izvajanje te konvencije in pri drugih postopkih odlocanja, ki se nanašajo na invalide, temeljito posvetujejo z invalidi ter jih dejavno vkljucujejo prek njihovih reprezentativnih invalidskih organizacij. Kljub vztrajnemu ozavešcanju o tem, da je univerzalna dostopnost pomembna za zelo široko skupino ljudi, se to temo še vedno zelo pogosto povezuje samo z uporabniki invalidskega o C o. vozicka. Nekatere rešitve v prostoru lahko dobro služijo uporabnikom invalidskih vozickov, V> medtem ko so druge skupine funkcionalno oviranih zapostavljene. o "O Q) ·2 "' Primer: Znižanje robnikov na prehodih za pešce je ustrezna rešitev za gibalno ovirane (in > o udobna za vecino ljudi), vendar pa pomeni obcutno poslabšanje varnosti za slepe in slabovidne. t:'. >U "' C Višinska razlika med plocnikom in cesto slepemu pešcu pomeni jasno znamenje, kdaj je o :>t. >VI zapustil varno površino in stopil na cesto. Ce te višinske razlike ni, jo moramo nadomestiti. V .... Q) !!! tem primeru je obvezna uporaba taktilnih oznak, ki s strukturo oznacujejo rob varne površine . Ul ..... .... a. C Slika 2: Dobra rešitev za gibalno ovirane, ki pa je zelo neustrezna za slepe in slabovidne: izvedba prehodov za pešce na trapeznih grbinah. Rešitev, ki je sicer udobna in ustrezna za vecino pešcev, je za slepe in slabovidne zelo nevarna , še posebej, ko so na raven pešceve površine dvignjena celotna križišca. Zaradi izenacene višine vozišca in plocnika slepi ne more zaznati roba vozišca, ker ta ni opremljen s taktilnimi oznakami. Takšna križišca morajo biti obvezno opremljena s taktilnimi oznakami. 20 80 Poleg uporabnikov invalidskih vozickov je treba upoštevati tudi vse druge ljudi, ki imajo težave z gibanjem, zaznavanjem, razumevanjem, spominom in podobno (gluhi, naglušni, slepi, slabovidni, gluhoslepi, osebe z motnjami v duševnem razvoju, bolni, poškodovani, ljudje ki težko hodijo, starejši, otroci in drugi). Primer: Gluhi in naglušni nimajo veliko težav z gibanjem. Zato je zahtev po posebnih prostorskih prilagoditvah za osebe z okvarami sluha, ki jih morajo projektanti upoštevati pri projektiranju, zelo malo. Vendar pa je zanje zelo pomembno, na kakšen nacin so predstavljene informacije. Pomembno je, kako so predstav/jeni vozni redi in razne objave informacij, ali so pisne informacije zapisane v preprostem jeziku, ali je na dosegu oseba, ki je usposobljena za pomoc gluhim, in podobno. Ce ima obcina v zvezi s tem sprejeto strategijo, bodo tudi vsi omenjeni vidiki, ki se ne navezujejo neposredno na nacrtovanje in graditev objekta, primerno urejeni po tistem, ko bo novi objekt zgrajen. Da bi bili prostori, storitve in proizvodi enakovredno dostopni vsem, morajo biti oblikovani po nacelu univerzalnega oblikovanja. Univerzalno oblikovanje (angl. universal design) pomeni oblikovanje proizvodov, okolja, programov in storitev, ki je cim bolj uporabno za vse ljudi, ne da bi ga bilo treba prilagajati ali posebej nacrtovati. Prav tako ne izkljucuje podpornih pripomockov in tehnologij za posamezne skupine invalidov, kadar je to potrebno (Konvencija o pravicah invalidov, 2008). Definicija univerzalnega oblikovanja je ocitno precej široka. Ker so jo oblikovalci na zacetku dojemali kot utopicno, saj je oblikovati po meri prav vseh uporabnikov v praksi nemogoce, so v definicijo dodali besedni zvezi »cim bolj uporabno« in »kadar je to potrebno«. Tudi v naši zakonodaji se v zvezi s tem pojavljata besedni zvezi »brez posebnih stroškov« in »ce prilagoditve investitorju ne predstavljajo nesorazmernega bremena«. Prav te besede pa po drugi strani dopušcajo veliko svobode, saj je težko dolociti, kdaj je neka prilagoditev potrebna, kdaj so stroški previsoki in podobno. Pristop, pomemben pri zapolnjevanju vrzeli, ki jo povzrocajo te nedorecenosti v definiciji univerzalnega oblikovanja, je sodelovalno nacrtovanje (tudi participatorno, angl. participatory design) (Albreht et al., 2017). Sodelovalno nacrtovanje je nacin nacrtovanja, s katerim nacrtovalci v proces priprave rešitev poleg razlicnih strokovnjakov vkljucujejo tudi razne druge zainteresirane akterje, predvsem koncne uporabnike (Sanders et al., 2010). Vkljucevanje uporabnikov v pripravo in razvoj rešitev je na podrocju urejanja prostora tradicionalno prisotno in dobro znano. Gre za nacin dela, s katerim se zagotavljajo legalnost in legitimnost rešitev ter odlocitev o razvoju v prostoru. Sodelovalni pristop je še posebej dobrodošel takrat, kadar nacrtovalcem primanjkuje informacij, ki so pomembne za sprejemanje odlocitev. Pri tem gre lahko za informacije o prostoru ali pa o potrebah uporabnikov oziroma dejavnosti, ki jih je treba upoštevati pri nacrtovanju. Zato je nacrtovanje s sodelovanjem uporabnikov tudi zelo primerno za uveljavljanje standardov in nacel univerzalnega nacrtovanja v praksi (Albreht et al., 2017). Strateško nacrtovanje dostopnosti je izvedeno po nacelu sodelovalnega nacrtovanja in sledi Standardnim pravilom OZN za izenacevanje možnosti invalidov {1993). Pri tem nacrtovanju je kljucno to, da pri glavnih odlocitvah v zvezi z zagotavljanjem dostopnosti sodelujejo predstavniki reprezentativnih invalidskih organizacij, ki delujejo na obmocju izdelave strateškega nacrta {vec o tem v poglavjih 3.1.2 Ustanovitev strokovne skupine za pripravo nacrta in 3.3.2 Vkljucevanje invalidskih organizacij v postopek izvajanja nacrta). z, 2.3 JAVNI PREVOZ POTNIKOV KOT OSNOVA DOSTOPNOSTI Tretja pogosta težava pri zagotavljanju enakovrednega dostopa do storitev je slabo dostopen javni prevoz potnikov. Dobro organiziran in primerno urejen javni prevoz je za funkcionalno ovirane osebe zelo pomemben. Pomeni temelj strateškega nacrtovanja dostopnosti, na katerem je postavljena mreža poti, ki omogocajo dostop do storitev in objektov v javni rabi. Pomen izboljšanja dostopnosti javnega prometa potnikov je jasno zapisan v vec predpisih, ki zapovedujejo tudi (bližnje) roke za izvedbo. Strateški nacrt dostopnosti lahko veliko prispeva k izvajanju teh predpisov, saj povezuje tako prostorsko dostopnost (na primer odstranitev stopnice na avtobusni postaji) kot tudi dostopnost informacij (na primer primerno predstavitev voznih redov, izboljšanje orientacijskih znamenj na postajah in podobno). Primer: Dostopnost za gibalno ovirane se trenutno vecinoma rešuje z zagotovitvijo oznacenih parkirnih prostorov za invalide ob objektih v javni rabi. Vendar pa je dostopen javni prevoz kljucen za samostojnost oseb z okvarami vida in vecino starejših, pa tudi za osebe z motnjami v duševnem razvoju, bolne, poškodovane in druge, torej za vse, ki osebnega avtomobila ne morejo oziroma ne smejo voziti. Ker je v Strateškem nacrtu dostopnosti javni prevoz osnova, .;:; na kateri se gradi celotna dostopnost zunanjih javnih površin, obcina z nacrtom tudi poudari "' o C: pomen javnega prevoza in doloci smernice, ki vplivajo na izboljšanje njegove uporabnosti. o. Ucinkovit in dobro organiziran javni prevoz ima seveda tudi številne prednosti in "' "E' pozitivne ucinke na prostor, okolje in družbo, zato je spodbujanje njegovega razvoja o tudi eden glavnih ciljev slovenske prometne politike. t: ,u n:, C: o -"' >UI 2.3.1 PRAVNE PODLAGE IN ROKI ZA IZVEDBO UKREPOV NA PODROCJU JAVNEGA PREVOZA - L Na zakonodajnem podrocju je bilo sprejetih veliko zavez v zvezi z izboljšanjem dostopnosti javnega prometa. Roki za izvedbo ukrepov se hitro bližajo, vendar so primeri dostopnega javnega prevoza potnikov v praksi še vedno redkost. V posameznih obcinah sicer že od sprejema Zakona o izenacevanju možnosti invalidov stalno nadgrajujejo javni mestni prevoz in zgledno o n:, upoštevajo ta vidik, veliko obcin pa na tem podrocju precej zaostaja. Posebej pomanjkljivo so N o urejeni tudi medkrajevni linijski prevoz ter avtobusne postaje in postajališca. V nadaljevanju sledi pregled nekaterih najpomembnejših predpisov na podrocju javnega prevoza, podani pa .!!l so tudi roki za izvedbo obveznih ukrepov na tem podrocju. C: Vlaganje v razvoj prometne infrastrukture, ki zagotavlja enakopraven dostop do javnega prevoza vsem, ne glede na njihovo oviranost, je eden od ukrepov, zapisanih v Resoluciji o prometni politiki Republike Slovenije. Z izvajanjem ukrepov, ki spodbujajo razvoj javnega potniškega prometa, naj bi dosegli, da se ob povecanju povpraševanja po storitvah javnega potniškega prometa povecuje število linij, kar povecuje kakovost in prilagodljivost javnega sistema cedalje vecjim potrebam, posledicno pa se povecuje tudi število uporabnikov javnega potniškega prometa (tako imenovan Mohringov efekt) (Resolucija o prometni politiki Republike Slovenije (RePPRS), 2006). Po strategiji »Dostopna Slovenija« (Nacionalne usmeritve za izboljšanje dostopnosti grajenega okolja, informacij in komunikacij za invalide, 2005) naj bi bil do leta 2025 izpolnjen cilj »dostopnost javnega potniškega prometa«. Zakon o izenacevanju možnosti invalidov predpisuje naslednje roke za zagotovitev dostopnosti javnega potniškega prometa: l. Rok za primerno prilagoditev avtobusov za prevoz potnikov v cestnem prometu, ki bo omogocila uporabo avtobusov za potnike, je najvec deset let od zacetka veljavnosti tega zakona, torej do leta 2020. 22 8() To med drugim pomeni, da: • morata država in obcina pri opravljanju gospodarske javne službe javni linijski prevoz potnikov v cestnem prometu in linijski prevoz v mestnem prometu zagotoviti tako, da izvajalci opravljajo prevoz v okviru javnih služb z avtobusi, ki so dostopni invalidom, ter da nudijo informacijo o možnosti uporabe teh dveh javnih služb v invalidom prilagojenih oblikah; • je treba na avtobusnih postajah in pomembnejših avtobusnih postajališcih, pomembnejših železniških postajah in pristanišcih vsem funkcionalno oviranim potnikom ter psom vodnikom in drugim psom pomocnikom zagotoviti nemoten vstop in izstop ter tudi dostopnost informacij v njim prilagojenih oblikah (Zakon o izenacevanju možnosti invalidov (ZIMI), 2010). 2. Rok za primerno prilagoditev prevoza potnikov v železniškem prometu na nacin, da se bo invalidom zagotovila dostopnost, je najvec 15 let od zacetka veljavnosti tega zakona, torej do leta 2025. Na podrocju železniškega prometa velja Uredba komisije (EU) št. 1300/2014 o tehnicnih specifikacijah za interoperabilnost v zvezi z dostopnostjo železniškega sistema Unije za invalide in funkcionalno ovirane osebe, ki doloca podrobnosti v zvezi z uporabo tehnicnih smernic pri obnavljanju in nadgrajevanju železniškega omrežja. 3: 5· Državni izvedbeni nacrt za tehnicne specifikacije za interoperabilnost v zvezi z dostopnostjo železniškega sistema Evropske unije za invalide in funkcionalno o N ovirane osebe (Ministrstvo za infrastrukturo, 2017) je nacrt, ki ga je Slovenija izdelala na CII o podlagi prej omenjene uredbe. Nacrt predstavlja trenutno stanje na tem podrocju, strategijo C: in obseg nadgradnje in prenove postaj ter tirnih vozil. Vsebuje tudi podatke o financiranju <1) ::i' "O in posebne ukrepe, s katerimi se zagotovi dostopnost za uporabnike invalidskih vozickov. Velika pomanjkljivost v nacrtu je, da ta ne opredeljuje nicesar v zvezi z drugimi skupinami š funkcionalno oviranih potnikov, kot so slepi, slabovidni, gluhi, naglušni, gluhoslepi in osebe z ...... lil motnjo v duševnem razvoju. Nacrt bo treba vsebinsko dopolniti. @ @' :::, 2.3.2 NACRTOVANJE JAVNEGA PREVOZA IN DOSTOPNOST CII n< CII Celostne prometne strategije, ki so bile v preteklih nekaj letih izdelane za veliko :::, ';j;· slovenskih obcin, vecinoma dajejo velik pomen tudi javnemu prevozu. Zato lahko o. o pricakujemo, da se bosta v naslednjih letih njegova dostopnost in uporabnost š "O precej izboljšali, mreža javnega prevoza pa naj bi se okrepila. Pri nacrtovanju novih :::, o oblik javnega prevoza potnikov, nacrtovanju novih linij ter izboru novih izvajalcev za opravljanje javnih prevozov in upravljavcev avtobusnih postaj in postajališc je treba zagotoviti upoštevanje enakovrednega dostopa za vse ljudi. Strateški nacrt dostopnosti upošteva in opozarja tudi na ta vidik ter nudi rešitve v zvezi z izboljšanjem dostopnega javnega prevoza potnikov v obcini. Nacrtovanje prometa se sooca s temeljnimi konceptualnimi spremembami. Pozornost se prenaša od vozil k uporabnikom. Nekdaj so promet nacrtovali na podlagi analiz prometa (ki ocenjujejo primernost prevoznih sistemov na podlagi vozil -njihove hitrosti vožnje in operativnih stroškov). Pozneje so se zacele izvajati analize mobilnosti (ki ocenjujejo primernost prevoznih sistemov na podlagi hitrosti in stroškov prevoza potnikov in tovora). V zadnjem casu pa se izvajajo analize dostopnosti, ki ocenjujejo primernost transportnih sistemov glede na to, kako lahko ljudje (oziroma podjetja) dostopajo do želenih storitev in dejavnosti (Litman, 2017). Pri nacrtovanju prometa na podlagi teh analiz se tako ne razmišlja samo o prevozu potnikov, ampak se promet nacrtuje celostno ter ob upoštevanju alternativnih oblik zagotavljanja storitev in dobrin, ki nadomešcajo klasicni prevoz potnikov. To so lahko storitve na daljavo (na primer elektronsko opravljanje storitev na spletu, nudenje pomoci po telefonu), storitve na domu in prevoz dobrin na dom, torej vse tisto, kar omogoca, da uporabnik enakovredno pride do storitve oziroma blaga, ne da bi moral fizicno priti do nekega prostora (na primer urada ali trgovine). Pri tem je treba zelo dobro premisliti in preveriti, ali so alternativne oblike dostopa do storitev in dobrin res dostopne vsem. Pogosto se namrec zgodi, da se storitve prenašajo v elektronsko obliko, saj gre za zelo preprost proces, ki (v primerjavi z gradnjo) navadno ne vkljucuje visokih stroškov. Vendar samo preprost prenos v elektronsko obliko ni dovolj, da je storitev dostopna vsem. Spletna stran, na kateri je mogoce opraviti storitev, narocilo in podobno, mora biti izdelana v skladu s smernicami za dostopnost spletnih strani. Pri uvajanju aplikacij, ki ponujajo opravljanje storitev, je treba upoštevati precejšen del prebivalstva, ki ni vešc uporabe elektronskih naprav (navadno starejši). Nekateri uporabniki poznajo le osnovne ukaze, zaradi cesar težko rešujejo kompleksne obrazce. Nepredvidena odstopanja, ki so vešcim uporabnikom dobro poznana in jih niti ne opazijo, so zanje lahko nepremostljiva. Primer: Na težje dostopnih krajih ter podrocjih zavarovane kulturne in naravne dedišcine se zagotovitev dostopnosti prostorske prilagoditve veckrat nadomešca z elektronskimi rešitvami, ki pa so velikokrat neprimerno zasnovane. Ce spletna stran, na kateri lahko opravimo storitev na daljavo, ni prilagojena tako, da jo lahko uporablja vsakdo, torej tudi oseba, ki ima težave z razumevanjem, slabo vidi ali sliši, ta storitev še vedno ni dostopna. V Strateškem nacrtu dostopnosti lahko obcina opredeli smernice tudi v zvezi z elektronskim dostopom do informacij. Nedostopnost nekaterih storitev lahko torej uspešno nadomestimo z ustrezno urejeno informacijsko-komunikacijsko tehnologijo (IKT), ki omogoca opravljanje storitve na daljavo. Pri tem moramo zagotoviti, da je takšna tehnologija res dostopna vsem. Državni organi, organi samoupravnih lokalnih skupnosti in osebe javnega prava po zakonu, ki ureja javno narocanje, morajo to zagotoviti v skladu s pravkar sprejetim Zakonom o dostopnosti spletišc in mobilnih aplikacij (ZDSMA, 2018). Slika 3: Nacrtovanje dostopnega javnega prevoza potnikov je zelo kompleksno. Da je lahko javni prevoz potnikov dostopen vsem, mora biti izpolnjenih veliko zahtev, kot so prilagojenost avtobusov, ustrezna ureditev avtobusnih postajališc in postaj, usklajene in primerno predstavljene informacije ter usposobljeno osebje. 3a: Primer avtobusa, ki je prilagojen za gibalno ovirane. Izvlecna klancina omogoca, da se na avtobus lahko zapelje tudi uporabnik invalidskega vozicka. Voznik avtobusa zna ravnati s posebnimi pripomocki in po potrebi pomaga pri vstopu v avtobus. 3b: Avtobusno postajališce, ki ni dostopno. Nadstrešek je postavljen na dvignjeni plošcadi, torej nedostopen za uporabnike invalidskih vozickov. Rob plošcadi ni oznacen s kontrastom in zato problematicen za osebe z okvaro vida. Pod tablo z informacijami je smetnjak, ki preprecuje, da bi oseba z okvaro vida lahko prišla bližje tabli in prebrala slabo vidne informacije o voznem redu, ki so postavljene pod steklom. Veje zakrivajo ime postajališca, ki je tudi napisano z neprimerno (serifno) pisavo in komaj zadostnim kontrastom. Edina informacija, ki je napisana primerno, je informacija na oglasu, kar je neustrezno z vidika strukturiranosti informacij (informacije, ki so za uporabo najpomembnejše, morajo biti najvecje in najbolj opazne). Takšno postajališce ne omogoca enakovrednega dostopa vsem. 3c: Informacije na avtobusih, ki uporabnike obvešcajo o prihodu na postajališca. Informacije morajo biti tako zvocne kot tudi pisne, da jih lahko zaznajo tudi osebe z okvarami vida oziroma sluha. Pomembne informacije naj bodo predstavljene na dobro vidnih mestih z ustrezno berljivimi znaki. Na sliki je v ozadju videti prikazovalnik, ki je nekoliko težje berljiv, napisi se med prikazovanjem premikajo, kar je neprimerno za ljudi, ki težko berejo oziroma slabo vidijo. V ospredju je dodaten prikazovalnik, ki je ustrezno namešcen v bližini sedežev, rezerviranih za starejše in funkcionalno ovirane uporabnike. Na njem bi morala biti najvecja in najbolj vidna informacija o naslednjem postajališcu, manjši pa oglasi in novice. Zelo pomembno je, da so ob pisnih informacijah tudi zvocne najave postaj, ki so ustrezno usklajene s pisnimi informacijami in dejanskim stanjem (tudi v primeru obvozov in sprememb poti avtobusa). 2.4 UPOŠTEVANJE VIDIKA UNIVERZALNE DOSTOPNOSTI V PROSTORSKEM IN URBANISTICNEM NACRTOVANJU cetrta pogosta težava pri zagotavljanju dostopnosti je, da je dostopnost obravnavana samo v posameznih projektih objektov v javni rabi, ne pa pri dostopnosti zunanjih površin. Pogosto je katera od novozgrajenih javnih stavb ustrezno nacrtovana v skladu s pravili in popolnoma dostopna. Toda pot do nje je neprimerno urejena, zato ne omogoca samostojnega dostopa vsem uporabnikom. V tem primeru funkcionalno ovirani uporabniki še vedno potrebujejo pomoc spremljevalca, kar pomeni, da pri dostopu do objekta niso samostojni. Pri nacrtovanju urbanih površin moramo zato upoštevati tudi ta vidik. Strateški nacrt dostopnosti služi kot ena od podlag pri nacrtovanju novih urbanih površin in preurejanju obstojecih obmocij. V skladu z 22. clenom Gradbenega zakona se v sklopu strateškega nacrta lahko dolocijo smernice, ki jih je treba upoštevati pri obcinskih prostorskih in podrobnejših ureditvenih nacrtih, da se tako zagotovi dobra dostopnost zunanjih površin. Novi Gradbeni zakon opredeljuje univerzalno graditev in rabo objektov (to sta graditev in raba objektov v skladu z naceli univerzalnega oblikovanja) kot bistveno zahtevo pri nacrtovanju, gradnji in vzdrževanju objektov. To pomeni, da morajo biti vsi objekti nacrtovani, izvedeni in o C C. vzdrževani tako, da lahko vsi ljudje enakovredno dostopajo do njih in jih uporabljajo. Pri tem lil zakonodaja loci dve vrsti univerzalne graditve -graditev objektov, dostopnih vsem (kar velja o "O za objekte v javni rabi), in graditev prilagodljivih objektov, kar vecinoma velja za stanovanjske ·2 l\l stavbe.3 > l\l ,u Med objekte v javni rabi sodijo tako stavbe kot tudi zunanje javne površine, kot so ceste, trgi, C o -" mostovi in podobno. Zakon ne dela razlik med dostopnostjo stavb in zunanjih javnih površin. . Vsi objekti v javni rabi morajo biti nacrtovani, izvedeni in vzdrževani tako, da je zagotovljena in njihova popolna dostopnost. Vendar pa je izvajanje zakona na zunanjih površinah precej bolj ...... '- kompleksno kot v stavbah. Zato je v 22. clenu predpisana možnost poenostavljanja zakonskih dolocil na zunanjih površinah v nekaterih primerih, ki jih s sodelovanjem pri sprejemu smernic potrdijo reprezentativne invalidske organizacije . . 5. aJ j V zvezi z obstojecimi objekti je v Zakonu o izenacevanju možnosti invalidov (ZIMI, 2010) o . doloceno, da se morajo odpraviti grajene in komunikacijske ovire pri dostopu do objektov v . javni rabi. Te mora investitor odpraviti ob prvi rekonstrukciji objekta po uveljavitvi omenjenega . zakona, vendar najpozneje do leta 2025. C i 3 Vec o razlikah med prilagodljivo in dostopno graditvijo si lahko preberete v prirocniku Univerzalna stanovanjska graditev (Albreht et al., 2017). 26 80 2.4.1 DOSTOPNOST V OKVIRU IZDELAVE TEMELJNIH PROSTORSKIH AKTOV Nacela v zvezi z dostopnostjo za funkcionalno ovirane uporabnike je treba upoštevati že v temeljnih prostorskih aktih. Smernice, opisane v poglavju 2.4.3 Smernice za zagotavljanje dostopnosti zunanjih javnih površin, je priporocljivo uporabljati kot strokovno podlago za pripravo obcinskih prostorskih aktov (obcinskih prostorskih nacrtov in obcinskih podrobnih prostorskih nacrtov) ter celostnih prometnih strategij. V dokumentu o prostorskem redu Slovenije (Uredba o prostorskem redu Slovenije, 2004) je zapisanih nekaj dolocil, ki so pomembna pri zagotavljanju enakovrednega dostopa v okviru razlicnih vrst prostorskih aktov. V nadaljevanju so izpostavljeni nekateri najpomembnejši poudarki predvsem v zvezi z zagotavljanjem infrastrukture za pešce. Pri nacrtovanju poselitve je za zagotavljanje ucinkovite in enakovredne dostopnosti treba upoštevati naslednje: • razvijati sklenjeno omrežje pešpoti, ki mora omogocati cim bolj ucinkovito dostopnost zlasti do objektov družbene infrastrukture, postajališc za javni potniški promet ter obmocij zelenih površin in drugih javnih odprtih prostorov; • z razvojem ucinkovitega omrežja javnega potniškega prometa zmanjševati odvisnost od avtomobilskega prometa; • zagotavljati petminutno peš dostopnost iz obmocij stanovanj, mešanih in posebnih obmocij ter obmocij družbene infrastrukture do postajališc javnega potniškega prometa; • omogocati dostop vsem skupinam prebivalstva do objektov družbene infrastrukture in javnih odprtih prostorov. Pri nacrtovanju cestne infrastrukture v naselju so v zvezi z zagotavljanjem dostopnosti pomembni predvsem naslednji poudarki iz iste uredbe: • cestno infrastrukturo v naselju je treba nacrtovati tako, da funkcionalno povezanih prostorskih dejavnosti ne delijo ceste s poudarjeno prometno funkcijo; • prometne površine v naselju je treba prilagoditi funkcionalno oviranim osebam; • pri nacrtovanju cestne Infrastrukture v naselju se upošteva nacelo prednosti pri dostopnosti po naslednjem vrstnem redu: pešec, kolesar, javni potniški promet in drugi motorni promet; • pomembni so širjenje omrežja pešpoti, nacrtovanje sklenjenih obmocij za pešce in povezano omrežje vseh vrst javnega potniškega prometa. Slika 4: Kolesarski pasovi zmanjšujejo površine za pešce: zelo pogosti primeri neustreznih ureditev. V zadnjih letih se je zaradi intenzivnega urejanja kolesarskih površin v vecini slovenskih krajev položaj za pešce mocno poslabšal. Strateški nacrt dostopnosti opozarja na tovrstne nepravilnosti. Na slikah sta dva od zelo pogostih primerov o C: neupoštevanja nekaterih prej omenjenih temeljnih državnih pravil pri pripravi projektne dokumentacije. 4a: Plocnik o. .8 Vl je nadomestila kolesarska steza. Pešci hodijo po kolesarski stezi, saj zanje ni urejenih ustreznih površin. 4b: o ,:, Prostori za pešce v križišcih niso ustrezno urejeni. Pešci morajo med cakanjem na prehodu za pešce stati na kolesarskih pasovih, kar je neugodno tako za pešce kot tudi za kolesarje. Posebej je to neustrezno z vidika slepih, saj IO > je zvocni semafor zelo pogosto postavljen na kolesarskem pasu. o >V IO C: o .:,, ,v, 2 2.4.2 DOSTOPNOST V OKVIRU NACRTOVANJA STAVB V JAVNI RABI v5 ...... Strateški nacrt dostopnosti ne vpliva na nacrtovanje stavb v javni rabi. Te morajo .... .8 biti nacrtovane v skladu s Pravilnikom o univerzalni graditvi in njemu pripadajocim o. standardom (SIST ISO 21542/2012: Dostopnost in uporabnost grajenega okolja, 2012).4 Nacrt opredeljuje le pogoje v zvezi z dostopom od postaj in postajališc potniškega prometa do teh stavb oziroma do prve tocke v stavbi, kjer lahko obiskovalec dobi informacije ali opravi storitev. Nacrt tudi opredeljuje ukrepe na obstojecih zunanjih javnih površinah, ki jih je treba odpraviti do leta 2025 v skladu z Zakonom o izenacevanju možnosti invalidov. V nacrtu so zato evidentirane pomembnejše stavbe v javni rabi, do katerih je obvezno zagotoviti popolnoma enakovreden dostop, torej dostopne poti, ki so v nadaljevanju omenjene kot poti v obmocjih dostopnosti višje stopnje. Na teh pomembnih poteh, ki povezujejo evidentirane stavbe v javni rabi s postajami in postajališci potniškega prometa, se ukrepi in prilagoditve izvajajo najprej. Tako se v najkrajšem casu izvedejo najpomembnejše prilagoditve za uporabnike in doseže ucinkovita poraba javnih sredstev v ta namen. 4 Vec informacij o nacrtovanju stavb v javni rabi najdete v Prirocniku o dostopnosti objektov v javni rabi (Sendi et al., 2015). 28 8() 2.4.3 SMERNICE ZA ZAGOTAVLJANJE DOSTOPNOSTI ZUNANJIH JAVNIH POVRŠIN V 22. clenu Gradbenega zakona {GZ, 2017) je zapisano, da »lahko obcine v dogovoru z reprezentativnimi invalidskimi organizacijami sprejmejo smernice za zagotavljanje dostopnosti, s katerimi dolocijo stopnjo prilagojenosti zunanjih javnih površin, ne glede na zahteve o opremljenosti javnih površin, dolocenih s tem zakonom«. Zagotavljanje popolne dostopnosti za vse na zunanjih javnih površinah je namrec pogosto težje izvedljivo in uresnicljivo kot zagotavljanje dostopnosti znotraj objektov. Po navadi je v tem pogledu sporno predvsem urejanje dostopnosti za slepe in slabovidne. Zahtevati zagotavljanje sklenjenih varnih poti, ki slepim omogocajo nemoteno orientacijo na vseh zunanjih površinah, je zelo težko izvedljivo zaradi vec razlogov. Strokovnih delavcev, ki poznajo posebnosti gibanja slepih in slabovidnih ter hkrati osnove prostorskega nacrtovanja, primanjkuje. To pogosto vodi do napacno izvedenih rešitev, ki so neuporabne za slepe in slabovidne. Vcasih je prilagoditev (kot so taktilne oznake) prevec in zato pomenijo nepotreben strošek. Po drugi strani pa se prav zaradi takšnih primerov in pomislekov o neupravicenih stroških pojavlja veliko primerov, ko prilagoditve, pomembne za slepe in slabovidne, manjkajo tam, kjer bi bile nujno potrebne, saj se odgoyorni samovoljno odlocijo, da gre za »nesorazmerne stroške« in »nepotrebne prilagoditve«. Primer: V zakonodaji je zapisano, da se »vsem omogoca neovirano in samostojno gibanje ter orientacijo po vseh površinah, ki so namenjene pešcem«, kar lahko razumemo, da je treba v vsakem naselju prilagoditi prav vsako povezavo (plocnik, trg, pešpot) tako, da jo lahko samostojno in varno uporablja tudi slepi uporabnik. Takšna zahteva je pogosto neuresnicljiva, saj pomeni veliko dela in prevec stroškov brez posebnega ucinka (na primer izvedba taktilnih vodilnih linij na vsaki poti skozi naselje ali vas). Vendar pa so po drugi strani nekatere povezave za uporabnike zelo pomembne (kot je povezava od avtobusne postaje do zdravstvenega doma). Na takšnih povezavah je treba zagotoviti pogoje za enakovreden dostop za vse. Tega, katere povezave so pomembnejše od drugih, pa ne more dolociti projektant ali obcina sama. V Strateškem nacrtu dostopnosti obcina zato skupaj z uporabniki (in strokovnjaki za dostopnost) opredeli, katere povezave so pomembnejše in jih je treba zato bolj premišljeno urediti, ter na katerih obmocjih je mogoce zahteve iz zakonodaje omiliti. Smernice za zagotavljanje dostopnosti zunanjih javnih površin so orodje, ki omogoca smiselno uvajanje prilagoditev, prednostna obmocja, kjer je zagotavljanje dostopnosti bolj pomembno, ter obmocja, kjer je treba zagotoviti zgolj osnovno varnost in orientacijo. V sodelovanju s predstavniki reprezentativnih invalidskih organizacij se dolocijo pomembnost posameznih obmocij in objektov, težavne tocke v naseljih, ki jim moramo nameniti posebno pozornost, ter nacin, po katerem naj bi zagotovili dostopnost glede na pomembnost kraja (obcine, objekta) za funkcionalno ovirane uporabnike. 3 PRIPOROCEN POSTOPEK STRATEŠKEGA NACRTOVANJA DOSTOPNOSTI Na kakšen nacin lahko obcina izdela Strateški nacrt dostopnosti? Kako naj poteka sodelovanje z invalidskimi organizacijami? Katere so pomembne vsebine nacrta? Kdo naj sodeluje pri izdelavi nacrta? Kaj je pomembno za uresnicevanje nacrta? Katere so vsebine, ki jih mora vsebovati Strateški nacrt dostopnosti, da ga obcina lahko sprejme kot dokument, ki zniža oziroma spremeni nekatere zahteve za urejanje zunanjih površin, ki so predpisane z Gradbenim zakonom? Strateški nacrt dostopnosti obcine je strateški dokument, v katerem obcina opredeli, na kakšen nacin bo reševala probleme z dostopnostjo v naslednjem obdobju. V njem opredeli glavne probleme in sprejme smernice, ki omogocajo usklajeno delovanje razlicnih obcinskih služb in oddelkov. Hkrati je Strateški nacrt dostopnosti tudi dokument, ki je podlaga za ustrezno ravnanje drugih deležnikov v obcini (javnih ustanov, upravljavcev cest in avtobusnih prevozov in drugih). Da bi bilo reševanje dostopnosti cim bolj celostno, je priporocljivo, da se obcina opredeli tako do prostorske dostopnosti kot tudi do reševanja težav z dostopnostjo informacij in storitev. V nadaljevanju je zato opisan priporocen postopek celostnega strateškega nacrtovanja dostopnosti. V 22. clenu Gradbenega zakona je opredeljeno, da mora obcina za znižanje nekaterih zahtev v zvezi z dostopnostjo zunanjih površin sprejeti »smernice za zagotavljanje dostopnosti zunanjih javnih površin«. Ce želi obcina izpolniti samo to obvezo, mora izdelati strateški nacrt, v sklopu katerega so izvedene aktivnosti, ki so v Preglednici 1 navedene kot obvezne. Preglednica 1: Preglednica prikazuje aktivnosti, ki jih mora obcina izvesti v okviru priprave strateškega nacrta dostopnosti obcine, da lahko (v okviru dolocil 22. clena Gradbenega zakona) z njim zniža oziroma spremeni pogoje, ki so doloceni za urejanje zunanjih površin s Pravilnikom o univerzalni graditvi in rabi objektov. Poleg tega so v preglednici predstavljene tudi vsebine, ki po tem clenu sicer niso obvezne, vendar so za doseganje dobre dostopnosti enako pomembne in priporocljive. Posamezne aktivnosti so podrobneje opisane v nadaljevanju. AKTIVNOST OBCINE nad 10 000 prebivalcev OBCINE pod 10 000 prebivalcev PRIPRAVA Izbor pripravljavca nacrta Kdo pripravlja nacrt? (3.1.1) Usposobljen pripravljavec z ustreznimi referencami, potrdijo invalidske organizacije. Usposobljen pripravljavec z ustreznimi referencami ali obcina, potrdijo invalidske organizacije. Ustanovitev strokovne skupine (3.1.2) Obvezna Ni potrebna, razen na pobudo invalidskih organizacij. Dolocitev objektov Kdo doloci izbor objektov? (3.1.3) Strokovna skupina Obcina ali obcina v sodelovanju z invalidskimi organizacijami NACRTOVANJE Analiza prostora s popisom ovir (3.2.1) Obvezna Obvezna 30 Izdelava smernic za nacrtovanje v obmocjih višje stopnje dostopnosti in graficne priloge (3.2.2.1) Izdelava smernic za nacrtovanje v obmocjih osnovne stopnje dostopnosti (3.2.2.2} Izdelava posebnega dela in dolocitev obmocij, ki zahtevajo posebno obravnavo (3.2.2.3) Izdelava smernic za zagotavljanje dostopnosti v okviru vzdrževanja (3.2.2.4) Izdelava smernic za zagotavljanje dostopnosti informacij (3.2.3) IZVAJANJE NACRTA Dolocitev nacina izvajanja predvidenih ukrepov iz nacrta (3.3.1) Dolocitev nacina vkljucevanja invalidskih organizacij v izvajanje nacrta (3.3.2) Opredelitev dejavnosti za zagotavljanje ustrezne izvedbe nacrtovanih ukrepov Promocija dostopnosti storitev in seznanjanje odgovornih s strateškim nacrtom (3.3.4) Obvezna Ce je potrebno. Obvezna Obvezna Ce je potrebno. Ce je potrebno. Obvezna Obvezna 3: ::i" iii" Priporocljiva Priporocljiva lil 8 . 5· "O Obvezna Obvezna ...... la ii1 ;;r :::, Q) Obvezna Obvezna < Q) 2. (O a. o o "O :::, o 1/1 c; Obvezna Obvezna Obvezna Obvezna 3.1 PRIPRAVA NA IZDELAVO NACRTA 3.1.1 IZBOR PRIPRAVLJAVCA NACRTA Ker gre za zelo specificno temo, ki zahteva podrobno poznavanje posebnosti nacrtovanja za slepe in slabovidne, morajo biti tudi merila za izbor pripravljavca strateškega nacrta dostopnosti podrobneje opredeljena. Da bi obcina dobila ustrezen in strokovno pripravljen dokument, mora pripravljavec nacrta izkazovati relevantne reference na podrocju univerzalnega oblikovanja, nacrtovanja prostorov, dostopnih za vse, in nacrtovanja vodilnih poti za slepe in slabovidne (kar pomeni poznavanje gibanja in orientacije slepih in slabovidnih, sodelovanje na izobraževanjih ter potrdilo reprezentativne organizacije slepih in slabovidnih (Zveza društev slepih in slabovidnih Slovenije)). Pripravljavec nacrta mora poznati zakonitosti univerzalnega oblikovanja, kar pomeni, da usklajuje razlicne zahteve predstavnikov invalidskih organizacij (ki si vcasih med seboj tudi nasprotujejo) ter upošteva široko množico ljudi z razlicnimi sposobnostmi in zmožnostmi. Kljub morebitni pasivnosti lokalnih predstavnikov invalidskih organizacij ali posebnim željam dolocenih predstavnikov teh organizacij mora pripravljavec nacrta upoštevati zahtevo po univerzalnem dostopu za vecino prebivalstva. To pa je mogoce :c; le ob dobrem poznavanju podrocja univerzalnega oblikovanja. 1/l o C: V obcinah, ki imajo manj kot 10 000 prebivalcev (v nadaljnjem besedilu: manjše obcine), "O lahko v skladu z navodili v tem prirocniku obcina sama izdela dokument, za katerega je a., ·2 priporocljivo, da ga pregleda usposobljena oseba (s prej navedenimi referencami), potrditi > lll pa ga morajo reprezentativne invalidske organizacije, ki delujejo na obmocju obcine. V tem ,u lll primeru nekatere vsebine nacrta niso potrebne (omenjeno v nadaljevanju). C o -" >< vkljucitve slepega šolarja v šolo ali pobuda za oznacitev nove poti do novo zgrajenega . objekta), ki jih obravnava Svet za dostopnost; po potrebi jih vkljuci v višjo kategorijo. tii ..... ­ 3.3.2 VKLJUCEVANJE INVALIDSKIH ORGANIZACIJ V POSTOPEK IZVAJANJA NACRTA .!: o .>< Pri realizaciji nacrta je zelo pomembno, da obcina zagotovi možnost vkljucevanja o "' invalidskih organizacij v spremljanje izvajanja nacrta in odlocitve v zvezi z N o zagotavljanjem dostopnosti. To lahko zagotovi na razlicne nacine: z delovanjem posebnega posvetovalnega organa, v katerega so vkljuceni predstavniki c reprezentativnih invalidskih organizacij, ki delujejo na obmocju obcine (v nadaljnjem :i besedilu: Svet za dostopnost), ali z neposrednim sodelovanjem predstavnikov invalidskih organizacij z obcinsko upravo (to velja predvsem za manjše obcine). Svet za dostopnost je kot posvetovalno telo pomemben predvsem v posebnih primerih, ko so nekatere zahteve v zvezi z zagotavljanjem dostopnosti v nasprotju z zahtevami drugih (posebej v obmocjih kulturne in naravne dedišcine ter v posebnih prometnih ureditvah), ali v primerih, ko se ugotavlja, ali je strošek za zagotavljanje dostopa nesorazmeren in zato morda neupravicen. Tako lahko invalidske organizacije vplivajo na sprejemanje morebitnih kompromisov in sodelujejo pri odlocanju, kateri ukrepi so za zagotavljanje dostopnosti zelo pomembni, katere pa je mogoce izpustiti. Svet predlaga morebitne posebne rešitve, ki lahko zadostijo vsem. Predstavniki invalidskih organizacij, ki so vkljuceni v Svet za dostopnost, morajo biti seznanjeni z veljavno zakonodajo in standardi. Priporocljivo je, da invalidske organizacije oziroma zveze invalidskih društev v ta namen zagotovijo izobraževanje nekaterih svojih clanov, ki so usposobljeni za opravljanje te funkcije in odlocanje v zvezi z rešitvami, tako da te ustrezajo širši skupini ljudi. Ce sodeluje v okviru Sveta za invalide oseba z okvaro sluha, je obcina v skladu z Zakonom o uporabi slovenskega znakovnega jezika (ZUSZJ) dolžna zagotoviti tolmaca oziroma omogociti takšno sporazumevanje, ki je zanjo sprejemljivo. Pomembno je, da Svet za dostopnost imenuje kontaktno osebo, na katero se projektanti, svetovalci za dostopnost ali nadzorniki lahko neposredno obrnejo, ko naletijo na primer, kjer je treba v odlocanje vkljuciti invalidske organizacije. Ta oseba poskrbi za komunikacijo med clani sveta in posreduje skupno odlocitev projektantom. Tako se zagotovita hitro ukrepanje in tekoce delo. Ce je potrebno, na posameznih sejah posvetovalnega organa sodelujejo tudi drugi (na primer zainteresirana javnost, strokovnjaki s podrocja dostopnosti), ki lahko pripomorejo k izboljšanju dostopnosti v obcini. Svet za dostopnost torej opravlja naslednje naloge: • nadzor nad izvajanjem Strateškega nacrta dostopnosti; • sprejemanje odlocitev v primerih, ko je potreben kompromis in zaradi razlicnih dejavnikov ni mogoce zagotoviti vseh ukrepov, ki so predvideni v obmocjih prve kategorije, ali pa so ti ukrepi drugacni, kot so bili predvideni v nacrtu; • opozarjanje in dajanje pobud za odpravljanje arhitekturnih in komunikacijskih ovir; • preprecevanje nastajanja novih ovir in nefunkcionalnih rešitev; • sodelovanje z oddelki obcinske uprave (na primer opozarjanje in dajanje pobud za urejanje :;:: prometne problematike v obcini, ki vpliva na osebe z oviranostmi); :5" • dajanje pobud za rešitev razlicnih težav v zvezi z dostopnostjo pristojnim organom in iil. < ustanovam; o • opozarjanje in informiranje javnosti o aktivnostih in težavah oseb z oviranostmi, N QI o • spremljanje in dolocanje ozavešcevalnih in promocijskih akcij in prireditev, ki jih obcina 6 organizira v zvezi s spodbujanjem dostopnosti; . ::i' "C • morebitne druge aktivnosti v zvezi z dostopnostjo. a ;!l. o Obcine, ki so že opravljale aktivnosti v zvezi z izboljševanjem dostopnosti in že imajo --.., ustanovljen podoben organ (kot je Svet za odpravljanje arhitekturnih in komunikacijskih ovir Mestne obcine Ljubljana), lahko za opravljanje prej navedenih nalog uporabijo isti organ. 1/1< 7' o ::, Zveza delovnih invalidov Slovenije v okviru projekta »Obcina po meri invalidov« že 15 let QI spodbuja obcine k nacrtnemu odzivanju na posebne potrebe invalidov in izvedbi ukrepov < QI za njihovo socialno vkljucevanje, sožitje in vecjo kakovost življenja vseh obcanov. Med ::, prejemnicami listine »Obcina po meri invalidov« je trenutno 30 slovenskih obcin. Strateški ni' o. o nacrt dostopnosti je dokument, ki lahko dopolnjuje aktivnosti v okviru projekta »Obcina po meri invalidov«. V Strateškem nacrtu dostopnosti so namrec opredeljeni konkretni ukrepi, ki "C ::, o jih je mogoce vkljuciti v akcijski nacrt projekta »Obcina po meri invalidov«. Obcine, ki so prejemnice listine »Obcina po meri invalidov«, morajo imeti po pravilniku za pridobitev omenjene listine oblikovan Svet za invalide, v katerega so enakopravno vkljuceni predstavniki invalidskih organizacij, ki delujejo na obmocju obcine. V teh primerih lahko Svet za invalide opravlja naloge prej opisanega posvetovalnega organa. V manjših obcinah ustanovitev sveta ni potrebna. Te lahko sprejemajo neposredne pobude, predloge in pripombe invalidskih organizacij ter drugih zainteresiranih deležnikov (na primer društva upokojencev, varstveno-delovni centri, domovi starejših). Kljub temu pa je treba v Strateškem nacrtu dostopnosti dolociti kontaktno osebo, ki je pristojna za odgovore na morebitna vprašanja na to temo. 39 80 3.3.3 ZAGOTAVLJANJE USTREZNE IZVEDBE NACRTOVANIH UKREPOV Za dobro izvajanje nacrtovanih ukrepov je pomembno, da je Strateški nacrt dostopnosti dostopen na elektronskem prostorskem portalu obcine, kjer predstavlja eno od pomembnih izhodišc, ki jih je treba upoštevati pri projektiranju. Za ustrezno izvedbo ukrepov iz nacrta je priporocljivo, da obcina predvidi tudi dejavnosti, ki lahko spodbujajo dobro izvedbo nacrtovanih ukrepov. Pogosto se namrec pojavljajo težave zaradi slabega poznavanja razmeroma novih nacel univerzalnega oblikovanja med projektanti (še posebej v zvezi z dostopnostjo za slepe in slabovidne). To pogosto privede do slabo rešenih tehnicnih detajlov, zaradi katerih so takšne ureditve lahko neuporabne. Vcasih pa je tudi izvedenih veliko nepotrebnih ukrepov, ki slabšajo podobo prostora in po nepotrebnem dražijo ureditve. Pri vecjih rekonstrukcijah so ukrepi, predvideni v strateškem nacrtu, lahko vkljuceni že v projektno nalogo in so lahko premišljeno vpeti v zasnovo prostora, kar navadno prinese boljše in oblikovno primernejše rešitve. Primer: Pri vecjih investicijah, kot je prenova ulice ali trga, strateški nacrt služi kot ena od o C: podlag pri nacrtovanju nove ureditve. Nacrtovalci upoštevajo smernice za zagotavljanje dostopnosti pri dolocanju prometne ureditve, nacrtovanju pešcevih površin ter postavitvi o "O semaforjev, urbane opreme, usmerjevalnih tabel in podobno. (/) .,. .l ..... Obcina naj v Strateškem nacrtu dostopnosti predvidi nekatere dejavnosti, s katerimi lahko ---pripomore k izboljšanju izvedbe ukrepov: 1. Svetovanje projektantom v zvezi z dostopnostjo. .s .:!; Primer: Projektant, ki se še ni srecal z nacrtovanjem taktilnega sistema ali ima zelo kompleksno o situacijo, ki je s svojim znanjem ne more rešiti, se lahko obrne na svetovalca za dostopnost, ki "' N mu pomaga z nasveti in primernimi rešitvami. Po izkušnjah se v tem procesu rešitve velikokrat zelo poenostavijo in zmanjša strošek izvedbe. Projektant se tako ob strokovni pomoci dobro usposobi in lahko naprej nacrtuje brez svetovanja . . !!l C: i: 2. Pregled projektov ureditev zunanjih javnih površin. Primer: Projektant mora pogosto usklajevati (tudi povsem) razlicne zahteve, zato se lahko (vcasih tudi neupraviceno) odloci, da nekaterih zahtev ne bo upošteval. Te zahteve najveckrat uporabniki lahko komentirajo šele po koncani izvedbi (na primer stopnice so nevarne, tlak se blešci, ograja je neprimerna za oprijem), kar vodi do nezadovoljstva vseh vpletenih in naknadnih (dražjih) popravkov. Ce obcina zagotovi pregled projekta s strani strokovnjaka za dostopnost, pregledovalec lahko pravocasno opozori na pomanjkljivosti. Nato se pristojni dogovorijo, katero zahtevo je projektant upraviceno izpustil, ker, recimo, ni izvedljiva, ali je predraga, katera pa je pomembna za uporabo objekta ali površine in mora narocnik pri njej vztrajati. 3. Promocijske dejavnosti. Primer: Priporocljivo je, da obcina v strateški nacrt umesti tudi promocijske in izobraževalne dejavnosti, kot so delavnice za projektante, izvajalce in zaposlene na obcinski upravi ter ozavešcevalne akcije v zvezi z vzdrževanjem dostopnega prostora (na primer ozavešcevalna akcija v zvezi s tem, kaj lahko za bolj dostopen prostor naredijo drugi uporabniki) in podobno (vec v naslednjem poglavju). 40 Slika 6: Promocijske aktivnosti so nujne za uspešno izvajanje Strateškega nacrta dostopnosti. 6a: Delavnica za zaposlene na obcinski upravi in projektante o nacrtovanju in izvajanju talnega taktilnega vodilnega sistema za slepe in slabovidne. 6b: Ozavešcevalna akcija za širšo javnost. 3.3.4 PROMOCIJA DOSTOPNOSTI 3.3.4.1 PROMOCIJA DOSTOPNOSTI STORITEV IN SEZNANJANJE ODGOVORNIH Z NACRTOM Koncni cilj strateškega nacrta dostopnosti je, da javne storitve in procesi, ki potekajo v javnih prostorih, postanejo enakovredno dostopni vsem. Za doseganje tega cilja je zelo pomembno, da Strateški nacrt dostopnosti ni zgolj eden od dokumentov, o katerem je obvešcena le pešcica ljudi. Zelo pomembno je, da so z njim seznanjeni vsi, ki lahko kakorkoli vplivajo na njegovo izvajanje. To so predvsem : • predstavniki obcinske uprave, predvsem tisti, ki skrbijo za infrastrukturo, prostor, investicije, vzdrževanje, socialo in stike z javnostmi; • predstavniki ustanov, ki so vkljucene v Strateški nacrt dostopnosti; • prostorski nacrtovalci in oblikovalci, ki sodelujejo z obcino pri aktualnih projektih; • predstavniki upravljavcev javne infrastrukture (na primer upravljavci cest, avtobusnih postaj in postajališc). Ce so vsi akterji dobro seznanjeni z nacrtom, je izvajanje tega precej lažje. Tako lahko vsak od udeleženih poskrbi za svoj del odgovornosti pri izvajanju nacrta. Nacrtovalci in oblikovalci od zacetka delovnega procesa vedo, kaj morajo upoštevati pri snovanju novih ureditev in izboru materialov ter na kaj morajo biti še posebej pozorni. S tem se izboljša ekonomska ucinkovitost, saj so prilagoditve, ki jih upoštevamo na zacetku projektiranja ali oblikovanja, veckrat le zanemarljiv strošek, ob poznejšem poseganju v že izdelane (oziroma celo izvedene) rešitve pa so lahko precej dražje in tudi oblikovno manj ustrezne. Predstavniki javnih ustanov, ki so vkljucene v strateški nacrt, lahko poskrbijo za izvajanje predlaganih ukrepov dostopnosti v svojih prostorih, delujejo usklajeno z obcinsko strategijo, poskrbijo lahko za izobraževanje svojih zaposlenih in izdelajo podrobne nacrte dostopnosti, ce so ti potrebni. Tudi upravljavci javne infrastrukture sledijo dogovorjenim obcinskim smernicam pri vzdrževanju in nadgradnji informacijskih tabel, oznak in podobno. Obcinska uprava ima dober pregled nad izvajanjem in vzdrževanjem dostopnih poti, ukrepe iz strateškega nacrta vkljucuje v investicije in financne programe, strateški nacrt pa lahko uveljavlja kot strokovno podlago pri pridobivanju sredstev razlicnih financnih skladov. Za dobro promocijo nacrta je priporocljivo, da se o izdelavi nacrta obvesti lokalne medije, za vse prej omenjene deležnike pa izvede promocijska delavnica o dostopnosti storitev. Na delavnici se predstavijo vecplastnost dostopnosti, kljucne ugotovitve strateškega nacrta dostopnosti in naloge, ki jih imajo posamezniki pri izvajanju nacrta. Pomembno je, da na delavnici sodelujejo predstavniki reprezentativnih invalidskih organizacij, ki predstavijo glavne težave, ki jih imajo pri dostopnosti storitev v lokalnem okolju. Primer: Delavnica o dostopnosti storitev vpliva na dvig ozavešcenosti odgovornih oseb iz razi icnih ustanov in strok, hkrati pa odgovorne spodbudi k primernemu ravnanju in ukrepom, ki so pogosto zelo preprosti, a osebam z oviranostjo pomenijo zelo veliko. Za izboljšanje dostopnosti storitev bi morala biti takšna izobraževanja stalnica na vseh javnih ustanovah, kjer so državljani vkljuceni v postopke, dostopajo do storitev in uporabljajo prostore. 3.3.4.2 PROMOCIJA STRPNOSTI IN KULTURE DOSTOPNOSTI Strateški nacrt dostopnosti je lahko tudi dobra osnova za spodbujanje dostopnosti in senzibiliziranje družbe. Na vec mestih v prirocniku je omenjena hierarhija med udeleženci v prometu. Nacelo, da imajo v naseljih prednost pešci, sledijo jim kolesarji, motorna vozila in :;:, "' o tako naprej, je zapisano v nekaterih temeljnih državnih in obcinskih dokumentih. Najranljivejši C: v skupini pešcev so osebe z oviranostmi in otroci. Ce jih postavimo v to piramido prednosti V1 o v prometu, so torej v samem vrhu. To nacelo se lahko uresnicuje najprej z ozavešcenostjo "O Ql projektantov, javnih uslužbencev in odlocevalcev na državni in lokalni ravni, kar je opisano ·2 . v prejšnjem poglavju. Toda pomemben del uresnicevanja tega nacela nosijo tudi drugi ,v uporabniki prostora -torej širša javnost. Medsebojni strpni odnosi med vsemi udeleženci ., C: o v prometu, pozornost in vljudno obnašanje drug do drugega so prav tako pomembni kot .,. ustrezno nacrtovanje cest in mest. Pešec, ki nenadoma stopi pred kolesarja, lahko povzroci .b veliko neprijetnosti in škode tako kolesarju, sebi kot drugim pešcem. Kolesar, ki ne upošteva V) --­ prednosti pešcev na skupnih površinah (na primer vozi prehitro, vijuga med njimi), lahko ogroža varnost (predvsem najranljivejših) pešcev. Na plocniku parkirani avtomobili in kolesa ­ C. so lahko nepremostljive ovire za nekatere pešce. !.: Ql .,..., Vzgoja najširše javnosti za bolj humane, razumevajoce in prijaznejše medsebojne 13 odnose med vsemi prebivalci je eden kljucnih dejavnikov dostopnosti. K temu lahko o lokalna skupnost pripomore z rednimi ozavešcevalnimi akcijami, ki opozarjajo na to, kakšna je vloga vsakega uporabnika javnega prostora pri zagotavljanju dostopnosti. "c Priporocljivo je, da obcina kulturo dostopnosti spodbuja z razlicnimi ozavešcevalnimi akcijami: 1. Ob uvajanju novih prometnih ureditev naj potekajo ozavešcevalne akcije, ki vse uporabnike (voznike, kolesarje, pešce) obvešcajo o tem, kakšna so pravila v teh ureditvah in kaj pomeni neprimerno ravnanje nekomu, ki ima težave z gibanjem, vidom ali sluhom. Takšne akcije naj se ponavljajo tudi na obstojecih ureditvah. 2. Ozavešcanje o pomenu vzdrževanja prostora brez ovir (na primer obvešcanje lastnikov o vzdrževanju živih meja in drevnine, ki posega na pešpoti in plocnike, obvešcanje lastnikov lokalov in trgovin o pomenu prostih plocnikov in pešpoti brez dodatkov, kot so premicne oglasne table in okrasje, opozarjanje na ustrezno parkiranje koles in podobno). Za dosego ciljev strateškega nacrta je seveda pomembno tudi socasno delovanje obcinske redarske službe. Pogosto je prav ozavešcanje tisto, ki vpliva na spremembo delovanja vecine ljudi. Ti najveckrat dojemajo pravila zgolj kot (nepotrebno) omejevanje, ki ga izvaja država, ne poznajo pa ozadja teh pravil, zato se jim zdijo nesmiselna. S primerno izvedenimi ozavešcevalnimi akcijami je mogoce pokazati, da za pravili in kaznovanjem stojijo tudi ljudje, ki jih ravnanje drugih uporabnikov lahko prizadene, jim onemogoci njihove poti ali spravi v nevarnost. 4. PODROBNEJŠI NAPOTKI V ZVEZI Z IZDELAVO NACRTA 4.1 IZDELAVA GRAFICNE PRILOGE IN DOLOCITEV POTEKOV DOSTOPNIH POTI Graficna priloga strateškega nacrta je pomembna pri dolocevanju dostopnih poti, torej poti, ki morajo ustrezati višjim standardom dostopnosti. Osnova za dolocitev potekov poti so: • pomembni objekti in obmocja v javni rabi (seznam, ki je dolocen po postopku, opisanem v poglavju 3.1.3 Dolocitev pomembnih objektov v javni rabi); • postaje in postajališca javnega prevoza potnikov. Poteki dostopnih poti se dolocijo tako, da te povezujejo postaje in postajališca javnega prevoza potnikov z objekti, ki jih doloci obcina v sodelovanju z invalidskimi organizacijami. Opredeli se pot, ki jo je pripravljavec nacrta dolocil kot najustreznejšo po terenskem ogledu s predstavniki strokovne skupine. Ce je mogoce, naj bo izbrana enotna pot za gibalno ovirane uporabnike ter slepe in slabovidne. Kadar pa zaradi razlicnih razlogov (na primer reliefa) to ni mogoce, je treba v graficni prilogi opredeliti dostop za slepe in slabovidne, v opombah pa navesti, na kakšen nacin se rešuje dostop do objekta za gibalno ovirane.6 3: 5· iii' Primer: Ce pot od neke ustanove do najbližjega postajališca oziroma postaje javnega potniškega ; o prometa poteka po strmem klancu, po katerem uporabniki ne bi zmogli priti sami, je treba za N "' gibalno ovirane v nacrtu predvideti lokacijo parkirišca in pot od vhoda do tega parkirišca. o 6 5· 'O o 26 š -, ..... !41 iil @' III< 6 ::, "' "' s < "' 2. 11> C. o "' 8' 'O ::, o . .S.DtlUDCi 17 Slika 7: Primer pregledne karte iz graficne priloge Strateškega nacrta dostopnosti -izsek (Zavod DOSTOP, 2018). Iz pregledne karte sta razvidna potek dostopnih poti in položaj objektov v javni rabi, ki jih je potrdila strokovna skupina. Poleg pregledne karte naj graficna priloga vsebuje tudi podrobnejše prikaze ukrepov, ki so potrebni za zagotovitev dostopnosti na teh poteh. 6 Strateški nacrt dostopnosti je vezan na postaje javnega prevoza potnikov, ki je eden glavnih stebrov trajnostne mobilnosti. Cilj strateškega nacrtovanja dostopnosti je, da se vsem uporabnikom omogoci možnost uporabe javnega prevoza in se dostop z avtomobilom opredeli le tam, kjer zaradi reliefa ni mogoca drugacna rešitev. Zaradi trenutno slabega stanja javnega prevoza pa je še vedno zelo pomembno ustrezno zagotavljanje parkirnih mest za invalide. Poteki dostopnih poti tako ne vplivajo na izvajanje dolocbe iz Gradbenega zakona, ki opredeljuje, da mora biti v bližini vhoda v stavbo zadostno število parkirnih mest za invalide. Število parkirnih mest glede na velikost stavbe opredeljuje standard SIST ISO 21542. 43 80 4.2 SMERNICE ZA ZAGOTAVLJANJE DOSTOPNOSTI NA ZUNANJIH POVRŠINAH Katere smernice veljajo za posamezne stopnje dostopnosti (prilagojenosti) zunanjih javnih površin? Do katerih vsebin se je pri tem treba nujno opredeliti in jih dolociti? 4.2.1. SMERNICE V OBMOCJIH OSNOVNE STOPNJE DOSTOPNOSTI Smernice za nacrtovanje v obmocjih osnovne stopnje dostopnosti, ki morajo biti predvidene v Strateškem nacrtu dostopnosti, so naštete v nadaljevanju. Naštete smernice predstavljajo najnižji standard, ki ga je treba upoštevati. Po dogovoru s strokovno skupino se lahko poleg teh smernic dodajo tudi nekatere strožje zahteve, ki so v tem prirocniku sicer predvidene za višjo stopnjo dostopnosti. 4.2.1.1 POSTAJALIŠCA IN POSTAJE JAVNEGA PREVOZA POTNIKOV 1. Za avtobusne in železniške postaje ter vecja avtobusna in železniška postajališca je treba izdelati podrobnejši nacrt dostopnosti ob upoštevanju podrocnih predpisov. o C: Postaje in postajališca javnega prevoza potnikov so osnova, na kateri temelji Strateški C. o nacrt dostopnosti. Zato so to ene kljucnih tock, ki morajo biti ustrezno urejene. Vecja o "O postajališca in postaje so precej kompleksni prostori, kjer je orientacija navadno otežena, C: zato je zanje treba izdelati podrobne nacrte dostopnosti (vec v poglavju S Podrobnejši o nacrti dostopnosti). Manjša postajališca se opremljajo v skladu s smernicami, opisanimi v t: "' nadaljevanju. C: o .>l. >VI 2 2. Na avtobusnih postajališcih se s talnimi taktilnimi oznakami oznacujejo vstopna C:' in mesta potnikov v avtobus in dostopi do informacijskih tabel ter morebitni drugi ...... elementi, pomembni za uporabo postajališca (na primer avtomati za prodajo kart). Vstopna mesta se oznacujejo v skladu s standardom SIST 1186 in prirocnikom Z belo palico po C. mestu. Slika 8: Oznacevanje avtobusnih postaj s taktilnimi oznakami. Sa: Neustrezno oznaceno avtobusno postajališce. Pri izvedbi taktilnih oznak, ki slepega vodijo do vhoda v avtobus, ni bila upoštevana lokacija nadstreška. Slepega uporabnika usmerja zunaj avtobusnega postajališca, na cesto. Poleg tega oznaka ni ustrezno vizualno kontrastna, zato je manj uporabna za slabovidne. Sb: Ustrezno oznaceno avtobusno postajališce. Taktilna oznaka je usklajena z lokacijo nadstreška in informacijami, ki so namešcene na postajališcu. Slepi uporabnik, ki hodi ob robu širokega plocnika, lahko na ta nacin preprosto najde avtobusno postajališce, eno od tock, ki so za zagotavljanje samostojnega dostopa slepim in slabovidnim najpomembnejše. Oznake so uporabne tudi za slabovidne, saj je vizualni kontrast ustrezen. 44 80 3. Ce za avtobusnim postajališcem poteka kolesarski pas ali steza, je treba prehod za pešce cez kolesarski pas ali stezo oznaciti tudi s talnimi taktilnimi oznakami. Kolesarski pas, ki poteka neposredno za avtobusnim postajališcem, je z vidika dostopnosti zelo neprimeren, še posebej, ce je na cakališcu tudi nadstrešek, ki omejuje pogled. Slepi in slabovidni pešci zelo težko opazijo bližajocega se kolesarja. Pogosto nadstreški mocno otežujejo preglednost. V primerih slabo preglednih postajališc, pomanjkanja prostora in zelo obljudenih cakališc, kjer je število pešcev vecje, je priporocljivo v obmocju avtobusnega postajališca prekiniti kolesarski pas ter izvesti skupno površino za kolesarje in pešce. V drugih primerih je treba poskrbeti za varnost vseh pešcev, tudi slepih in slabovidnih, tako da se oznaci varen prehod cez kolesarski pas. Z ustreznimi oznakami (v skladu s Pravilnikom o prometni signalizaciji in prometni opremi na cestah) je na prehajanje pešcev cez kolesarski pas treba opozoriti tudi kolesarje. Slika 9: Kolesarski pasovi neposredno za cakališcem. Kolesarski pasovi, ki potekajo neposredno za cakališcem, so z vidika varnosti pešcev zelo neprimerni, še posebej v primerih, ko je cakališce opremljeno z nadstrešnico. 9a: Kolesarski pas poteka preblizu nadstrešnice. Prehod za pešce cez kolesarski pas ni oznacen, kolesar ima prednost. Manjkajo tudi taktilne oznake. 9b: Kolesarski pasovi neposredno za postajališcem so težavni tudi z vidika kolesarjev. Pešci pogosto stojijo na kolesarskih pasovih. Posebej pri postajališcih, kjer je navadno vecje število potnikov, je priporocljivo poiskati drugacno rešitev za vodenje kolesarjev ali vsaj na kolesarskem pasu oznaciti prehod za pešce po celotni dolžini postajališca, ki kolesarju odvzame prednost. 4. Nadstreški avtobusnih postajališc morajo biti ustrezno oblikovani in opremljeni z informacijami. Nadstreški morajo biti cim bolj kontrastni glede na ozadje, da so dobro vidni. To je pomembno zaradi slabovidnih, ki jim lahko nadstreški, ce niso izvedeni v kontrastnih barvah, predstavljajo oviro (nadstreški so namrec velikokrat postavljeni sredi pešceve površine). Poleg tega je kontrast nadstreškov pomemben tudi zaradi splošne opaznosti postajališc. Postajališca potniškega prometa so ene najpomembnejših funkcionalnih tock, zato morajo biti v prostoru dobro opazne. Priporocljivo je, da obcina pripravi tipsko zasnovo postajališc, zato da so postajališca v vsej obcini zasnovana enotno. Na ta nacin se uporabnikom zelo olajšata orientacija in uporaba javnega prevoza. Pri pripravi tipske zasnove postajališca, ki je navadno podlaga za urejanje in prenove postajališc lokalnega prevoza potnikov, je treba upoštevati vidik dostopnosti informacij (poglavje 4.3 Smernice za izboljšanje dostopnosti informacij). C. 8 1/1 Slika 10: Oprema avtobusnih postajališc, 10a: Težko opazen nadstrešek. Nadstrešek je zaradi nekontrastnih o "C materialov, ki se zlijejo z okolico, težko opaziti. Težavne so steklene stene, ki jih slabovidni ne vidijo, še posebej QJ ·2 zaradi tega, ker nadstrešek stoji sredi pešceve površine. Opremiti bi ga bilo treba s kontrastnimi oznakami. 10b: Nadstrešek je ustrezno umaknjen s pešpoti in vizualno dobro kontrasten glede na tlak. o t >U 1/1 2 tii ---­ .8 1/1 e C. C Slika 11: Dostopnost informacij na avtobusnih postajališcih. Informacije morajo biti strukturirane tako, da so najbolj vidne tiste, ki so najpomembnejše za uporabo in dostop do storitev. 11a: Primer zelo pogostega neustreznega podajanja informacij na avtobusnih postajališcih. Oglasi so zelo dobro vidni, z ustrezno velikimi znaki in kontrastom, medtem ko so informacije o voznih redih zelo majhne in zato težko berljive celo uporabnikom, ki nimajo težav z vidom ali branjem informacij. 11b: Primer ustrezne uporabe elektronskih prikazovalnikov za prikazovanje voznih redov in prihodov vlakov. Pomembne informacije so prikazane z ustrezno velikimi in kontrastnimi znaki, da so dostopne širši množici ljudi. Za slepe uporabnike morajo biti informacije dostopne tudi v zvocni obliki, kar je mogoce doseci z ustrezno izvedenimi pripomocki informacijsko-komunikacijske tehnologije. 11c: Nedostopne informacije na postajališcu. Postajališce je težko opaziti, ker ga oznacuje le majhna tabla z voznimi redi. Ta je postavljena previsoko, napisi so zelo majhni, nemogoce jih je prebrati z vozicka. Poleg tega so napisi postavljeni za odsevnim steklom. Vecina ljudi bi se morala neposredno približati tabli, da bi lahko prebrali napise na njej, vendar dostop do nje preprecuje poševni zidec. 45 so"" 4.2.1.2 PROMETNA UREDITEV 1. Za dostopnost prostora za osebe z oviranostmi je nujno, da je prometna ureditev cim bolj jasna, pešceve površine pa dobro opredeljene in oznacene. Prometne ureditve, ki predvidevajo, da si isti prometni prostor delijo razlicni udeleženci (takšni sta na primer ureditvi »skupni prometni prostor« in »obmocje umirjenega prometa«), so za osebe z oviranostmi zelo težko obvladljive. Uvajanje tovrstnih ureditev je primerno v stanovanjskih obmocjih in obmocjih, kjer je prometa zelo malo in kjer prostorska stiska ne dopušca locenih pasov, težje pa je izvedljivo na pomembnih povezovalnih cestah. Priporocljivo jih je združevati z ukrepi za umirjanje prometa, saj se na ta nacin lažje zagotovi varnost pešcev. Pomembno je, da se ob uvedbi nove prometne ureditve voznike opozori z dodatnimi znamenji (na primer napisi, oznakami na cesti), saj samo postavitev prometnega znaka najveckrat ni dovolj. Pomembne so tudi ozavešcevalne akcije, ki lahko pripomorejo k dvigu prometne kulture. Vec o podobnih ureditvah preberite tudi v poglavju 4.2.2 Smernice za obmocja višje dostopnosti. :;:: 5· Primer: Prometne ureditve, ki odstopajo od ustaljenih jasno oznacenih ureditev, naj iil spremlja tudi primeren videz cestišca. Samo namestitev prometnih znakov navadno ni o "' dovolj. Ce se na nekem obmocju vzpostavi obmocje umirjenega prometa, videz ceste pa N o kaže na to, da gre za obicajno cesto, se vozniki vedejo, kot da imajo prednost, ceprav 8 jo ima pešec. Vozniki nezavedno vozijo pocasneje, ce je videz ceste drugacen, kot so ga -. 5· "O navajeni na obicajnih cestah (na primer po videzu podoben ureditvam površin za pešce). Že sama sprememba tlakovanja na cesti daje vozniku signal, naj vozi previdno. "' "" ::, QJ n, ;:i. o < QJ ::, ';jj· C. o "O ::, o Slika 12: Obmocje umirjenega prometa. Tabla doloca, da je na ulici obmocje umirjenega prometa, kar po Zakonu o pravilih cestnega prometa pomeni, da imajo pešci prednost pred drugimi udeleženci cestnega prometa. V tem obmocju morajo vozniki voziti še posebej previdno, še zlasti pa morajo biti pozorni na otroke, ki jim je v tem obmocju dovoljena igra. Videz ceste ni skladen s prometno ureditvijo. Obicajna cestna ureditev nakazuje, da imajo (razen na prehodu za pešce) prednost avtomobili, zato nepozorni vozniki ne upoštevajo omejitve. Drugace bi bilo, ce bi bila ulica urejena tako, da nakazuje na prednost pešcev (na primer z uporabo drugacnega tlakovanja). 2. Zelo priporocljivi so razlicni ukrepi za umirjanje prometa. Pri tem se upoštevajo veljavna zakonodaja in tehnicne smernice. 3. Pred uvajanjem poskusnih prometnih ureditev je potreben dober razmislek o potrebnosti takšnih poskusov. Po Zakonu o cestah se lahko za doloceno obdobje, ki ne sme biti krajše od treh mesecev in daljše od enega leta, doloci prometna ureditev, ki dovoli, omeji ali obveže udeležence cestnega prometa k ravnanju, ki je lahko v nasprotju s prometnimi pravili, dolocenimi s tem zakonom (eksperiment). Eksperimentalna prometna ureditev mora biti oznacena s predpisano prometno signalizacijo na nacin, ki omogoca vsem udeležencem cestnega prometa nedvoumno in varno udeležbo v cestnem prometu (ZCes-1, 2010). Veckratno spreminjanje prometnih režimov je za osebe z oviranostmi (posebej za slepe in slabovidne) lahko zelo naporno. Poti in s tem tudi nevarnosti na poteh se morajo namrec vsakic znova nauciti ter jih obvladovati. Zato sta potrebna dober razmislek in nacrtovanje pred uvajanjem poskusnih prometnih ureditev, ob tem pa je pomembno tudi dobro obvešcanje o spremembah prometnih režimov. Eksperimentalne ureditve naj se ne izvajajo na poteh v obmocjih višje kategorije, razen ce gre za dobro utemeljen in nujen ukrep, o -o katerem se pravocasno obvesti invalidske organizacije. . .., C: "' 4. Pri nacrtovanju javnih prometnih površin je zelo pomembno, da se odlocitev o prometni ureditvi sprejme že v zacetnih fazah nacrtovanja. "' C: Posamezna prometna ureditev ima svoje znacilnosti. Nacrtovanje talnega taktilnega ...... vodilnega sistema je tesno povezano z zakonitostmi prometne ureditve. Talni taktilni vodilni sistem je zato treba upoštevati in nacrtovati hkrati z nacrtovanjem prometne ureditve. .!:: CI) Primer: Ce nacrtovalec nacrtuje prostor (ulico, trg) pod predpostavko, da bo prostor urejen kot obmocje umirjenega prometa ali kot skupni prometni prostor, so zakonitosti vodenja slepih in slabovidnih popolnoma drugacne, kot ce gre za obicajno prometno ureditev. Ce se nato prometna ureditev spremeni, je treba v prostor naknadno namešcati veliko taktilnih in vizualnih oznak, ki bi bile sicer nepotrebne. Naknadne prilagoditve prostora so "i:: . pogosto drage in lahko slabo vplivajo na vizualno dojemanje prostora. Ce prilagoditev ne namestimo, je prostor za slepe in slabovidne nedostopen. 48 4.2.1.3 POVRŠINE ZA PEŠCE 1. Površine za pešce naj bodo v naseljih dovolj široke,7 da sta omogocena prehod z invalidskim vozickom8 in varna pot dveh oseb (na primer funkcionalno ovirane osebe s spremljevalcem). Priporocljiva širina pešcevih površin je najmanj 150 cm, na krajših odsekih pa 100 cm. Pri tem je treba upoštevati pomembnost poti. Na poteh, kjer je vec pešcev (še posebej na dostopnih poteh višje kategorije dostopnosti), naj bo pot (plocnik) širši, kot je najmanjša predpisana širina poti. Posebej tam, kjer predvidevamo, da je vec uporabnikov invalidskih in drugih vozickov (na primer v obmocju bolnišnic, rehabilitacijskih centrov, šol s prilagojenim programom, varstveno-delovnih centrov, vrtcev), je treba zagotoviti tako široko pot, da se lahko srecata dva pešca. Slika 13: Za funkcionalno ovirane uporabnike je zelo pomembna ustrezna širina poti za pešca. 13a: Zelo pogost primer neustrezne širine pešceve poti zaradi umešcanja kolesarskih pasov na obstojece plocnike. Pas za pešce je ožji od najmanjše širine pešceve površine, ki je predvidena s Pravilnikom o kolesarskih površinah (90 cm). Opomba: širina 90 cm je ustrezna samo v primerih zunaj naselij oziroma na manj pomembnih povezavah. Tako ozka pot v naseljih namrec pomeni obcutno poslabšanje varnosti za pešca, pri tem pa so najbolj ogroženi funkcionalno ovirani uporabniki, ki potrebujejo spremljevalca (na primer slepi in slabovidni, gibalno ovirani, poškodovani in bolni ter starši z majhnimi otroki). 13b: Širina poti je še posebej težavna tam, kjer zaradi višinske ali druge ovire srecevanje ni mogoce. Ce gre za daljši odsek, brez urejenih izogibovališc, uporabniki na invalidskem vozicku ne morejo uporabljati takšne povezave. Zato morajo pogosto namesto površin za pešce uporabljati kolesarske pasove ali vozišce, kar seveda ni ustrezno. 2. Zelo pomembno je, da v obmocje poti ne posegajo ovire, ki so postavljene v višini trupa ali glave (svetla višina poti najmanj 225 cm), na primer visece table, znaki, veje dreves. 7 Vec v prirocniku Infrastruktura za pešce. 8 V skladu s Pravilnikom o univerzalni graditvi in uporabi objektov (Uradni list RS, št. 41/18) in njemu pripadajocim standardom 51ST 150 21542 je treba, kjer je to potrebno, urediti izogibovališca. 3. Robovi pešpoti in plocnikov naj bodo prosti in cim bolj sklenjeni, da omogocajo preprosto hojo slepih uporabnikov ob robu. Pri tem navadno upoštevamo zunanji rob plocnikov (stran od ceste), ki omogoca varnejšo hojo. Slika 14: Slepi pri orientaciji po navadi uporabljajo rob pešceve površine. 14a: Zaznavanje roba plocnika z belo palico. Pomembno je, da so robovi cim bolj zaznavni, sklenjeni in brez ovir. Robovi so navadno: rob hiše, zid, robnik, meja med tlakom in travo ali druga dobro otipljiva linija. 14b: Ovire, ki posegajo v obmocje poti, so zelo težavne za osebe z okvarami vida. Ce so slabo kontrastne (kot smetnjak na sliki), so težavne predvsem za slabovidne. Ce posegajo v pot v višini glave (kot nadstrešek bankomata na sliki), so težavne tudi za slepe, saj jih z belo palico ne morejo zaznati. 4. Vse novo nacrtovane pešpoti morajo biti brez grajenih ovir za prehod z invalidskim vozickom in za ljudi, ki težko hodijo ali pa morajo predvidevati dodatno rešitev, ki omogoca enakovreden dostop tudi gibalno oviranim. Pri rekonstrukcijah se je temu cilju treba približati, kolikor dopušcajo razmere na terenu. Primer: Na odsekih, kjer je zaradi razgibanega reliefa naklon ulice (poti, površine) prestrm, da bi omogocal samostojen dostop z vsemi vrstami invalidskih vozickov in zato ni verjetno, da bi oseba na invalidskem vozicku lahko uporabljala to povezavo, je kljub temu treba predvideti možnost prehoda z vozickom na nacin, da ga potiska spremljevalec, ter dostop za uporabnike otroških vozickov in drugih pripomockov s kolesi. Slike 15a, b, c: Pešpoti morajo biti brez grajenih ovir. Pot brez grajenih ovir pomeni, da je tlak raven, dovolj trden, lahko prevozen z vozickom, brez vdolbin, stopnic ali robnikov. Tlaki na sliki so neprimerni za vozicke, saj se kolesa zatikajo v vdolbine, težavni pa so tudi za vse, ki uporabljajo druge pripomocke, kot so palice in bergle, nenazadnje pa tudi za ljudi, ki težko dvigujejo noge in podobno. Opomba: tudi taktilne oznake so lahko tovrstna ovira, ce niso izvedene v skladu s standardom 51ST 1186. Ta namrec doloca njihovo strukturo, ki mora biti takšna, da zagotavlja še dovolj dobro zaznavnost za slepe, a pri tem ne sme ovirati drugih uporabnikov. 5. Vozišce in plocnik (ali druga povrsma za pešce) morata biti višinsko locena, ce potekata drug ob drugem. V primerih, ko nista višinsko locena, mora biti razmejitvena oznacba med njima taktilno in vizualno zaznavna. Primer: Ce ob cesti ni prostora za plocnik, je mogoce umestiti pas za pešce, ki mora imeti dobro vizualno in taktilno zaznaven rob. Ta se lahko izdela iz materialov za debeloslojne oznacbe z vzorci, ki se uporabljajo pri oznacevanju roba vozišca na avtocestah. Pri tem je pomembno izbrati vzorec, ki je neprekinjen in dovolj grob, za dobro taktilno zaznavnost pa mora biti oznacba roba široka vsaj 20 do 30 cm. t{ in vizualno zaznavne. 16a: Pas za pešce z dovolj širokim taktilno zaznavnim robom iz granitnih o C: kock. 16b: Taktilna locilna crta iz hladne strukturne plastike. Ce se za oznacbo uporablja taktilna locilna C. .8 1/1 crta iz materialov za debeloslojne oznacbe, mora biti zelo grobe strukture, neprekinjena in široka vsaj 20 cm o -o (priporocljivo 30 cm). .!!; C: o t'. 6. Površine za pešce naj bodo povezane. Varne povezave za pešce so zelo pomembne ,u C: svojcev in spremljevalcev, kar zelo slabo vpliva na njihovo samostojnost, samozavest in ..., .!:'.! C: posledicno vkljucitev v družbo . i SZ 80 ovirane in otroke so takšni odseki zelo nevarni. 17b: Ista povezava po prenovi. Po prenovi je vzpostavljen pas . za pešce, kot je bil predviden v Strateškem nacrtu dostopnosti, pomembna pridobitev za vse pešce. :::, N 7. Ustrezna osvetlitev pešcevih površin je posebej pomembna za osebe z okvarami vida 01 in sluha. Pomembna je tako za varnost pešcev (da jih lahko voznik pravocasno opazi) kot 8 tudi za njihovo orientacijo. Dobra osvetlitev je predvsem pomembna: . • na križanjih pešcevih poti s prometnicami; • na tockah, ki so pomembne za orientacijo (na primer pri informativnih tablah in g "' ...._ smerokazih); (f) rt • pred vhodi v javne ustanove; al @" .,., • na obmocjih, kjer je veliko ovir in kjer so na poti višinske razlike (stopnice, klancine, urbana oprema). :::, 01 n, 2. 4.2.1.4 PREHODI ZA PEŠCE . C. o l. Na prehodih za pešce mora biti omogocen prehod z invalidskim vozickom. g :::, Priporocljivo je, da so oznaceni prehodi za pešce nacrtovani tako, da je prehod z vozic_kom -C o omogocen v celotni širini zebre, saj tako omogoca preprostejši prehod vsem uporabnikom. Na mestu, kjer je predviden prehod z vozickom, mora biti robnik znižan na raven ceste. Tako je omogocen prehod za vse tipe vozickov in drugih pripomockov na kolesih. Ce se pri tem zagotavlja samo zakonska minimalna predpisana širina prehoda z vozickom (100 cm), se pojavlja veliko drugih težav. Sredi prehoda za pešce je tako izveden poševen robnik ali oster rob klancine, ki predstavlja dodatno težavo, vcasih pa celo nevarnost za osebe z okvarami vida. Poleg tega so izvedbe klancin v teh primerih navadno bolj strme in težko obvladljive za uporabnike invalidskih vozickov. Z urejanjem znižanega prehoda v celotni širini zebre je teh težav veliko manj, tako urejeni prehodi za pešce pa omogocajo tudi lažjo izvedbo taktilnih oznak na robu (tocka 2). Zakonsko predpisana minimalna širina je primerna samo v primerih, ko zaradi raznih omejitev (predvsem pri rekonstrukcijah) zagotavljanje širšega prehoda ni mogoce. Sicer pa je v skladu z osnovnim nacelom enakovredne rabe prostora ter S. clenom Pravilnika o univerzalni graditvi in rabi objektov, ki pravi, da »posamezni grajeni elementi ne smejo predstavljati ovir in nevarnosti pri gibanju na površinah, ki so namenjene pešcem«, treba upoštevati, da je prehod za pešce osnovna dostopna pot, na kateri ne sme biti ovir, kot so posamezne stopnice, poševni robovi in podobno. 53 80 Primer: Poševni robnik sredi prehoda za pešce pomeni oviro na najbolj prehodnem delu prehoda za pešce za vecino uporabnikov (predvsem za slepe in slabovidne ter starejše), hkrati pa je pogost razlog za spotikanje ali zdrs stopala. o 'O ., Slika 18: Pogoste pomanjkljivosti pri prilagajanju prehodov gibalno oviranim. 18a: Robovi sredi 'E' . so nevarni za spotikanje. 18b: Napacna smer znižanja robnikov. Robniki so znižani tako, da je uporabnik ,u a. o "O :, o 3. Na obmocju križišc s prehodi za pešce, kjer so križišca v celoti v ravnini s površinami za pešce, mora biti celoten rob površine za pešce, ki je na ravni vozišca, opremljen s taktilno in vizualno zaznavnim pasom v širini 60 cm, da oseba z okvaro vida lahko zazna rob vozišca. Primer: Ce je celotno križišce dvignjeno na raven pešceve površine, lahko slepi zaide na sredino križišca. Zato je pomembno, da je celoten radij križišca oznacen s pasom taktilno zaznavnega materiala. Pri vecjih križišcih se lahko material kombinira: standardne taktilne oznake na obmocju prehoda za pešce in taktilno zaznaven material (na primer taktilno zaznaven element ali pas granitnih kock) na površini zunaj oznacenega prehoda za pešce. Pri manjših križišcih, kjer so oznaceni prehodi za pešce zelo skupaj, se lahko ves radij oznaci s standardnimi taktilnimi oznakami (vkljucno s prehodom za kolesarje). "" t: ,u "' 22a: Napacno oblikovane taktilne oznake na robu prehoda za pešce. Taktilno zaznaven material mora c:; o slepega opozoriti na rob ceste povsod tam, kjer je mogoce, da pešec zaide na cesto, ker ne more zaznati roba. V -"' "" tem primeru bi torej morale biti oznake tudi na mestu, kjer je oznaka za kolesarje. 22b: Pravilno oblikovane f taktilne oznake na robu ceste, ki segajo tudi cez prehod za kolesarje. Pas med prehodi za pešce je oznacen z granitnimi kockami in tako oznacuje rob varne površine. ...... L. .8 1/l e 4. Vsi semaforji na prehodih za pešce morajo biti opremljeni z zvocnim signalom. Pri C. .!:: tem je treba izbirati med semaforji, ki so opremljeni s taktilnimi tablicami, kjer sta narisani o premišljeno nacrtovanje pešcevih poti. To še posebej velja v križišcih. "' C: o -"" Slika 25: Neustrezna oznacitev kolesarskega pasu s kovinskimi polkroglami. 25a: Pešci na kolesarskem pasu. Kovinske polkrogle, ki oznacujejo kolesarski pas, niso dovolj zaznavne, da bi jih pešci opazili in upoštevali, zato hodijo po kolesarskem pasu, nevedoc, da gre za površino, ki ni namenjena njim. Posebej je to težavno pri pasovih, ki ne potekajo ob cesti, temvec delijo pešcevo površino. V takšnih primerih je treba kolesarski pas vzpostaviti ob vozišcu (priporocljivo) ali pa preurediti površino v skupno površino za pešce in kolesarje, kjer ima prednost pešec. Slika 25b: Polkrogle, ki oznacujejo rob kolesarskega pasu (posnetek od blizu). Polkrogle so neprimerne tudi iz drugih razlogov. So pogost vzrok za spotikanje in zdrs stopala, slepi pa jih z belo palico ne morejo zaznati, ker so razmiki med njimi preveliki. Ce sta površini za kolesarje in pešce razdeljeni, mora biti v skladu s Pravilnikom o kolesarskih površinah oznaka med njima taktilno in vizualno dobro zaznavna, kar pomeni, da ima ustrezen vizualni kontrast in jo je mogoce zaznati z belo palico (torej mora biti tudi sklenjena). Glej tudi sliki 9 in 16. 8() pešce. Minimalna širina poti, ki je predvidena s Pravilnikom o kolesarskih površinah (90 cm), je ustrezna samo v primerih kolesarskih površin in površin za pešce zunaj naselij. Tako ozka pešceva pot v naseljih je v nasprotju s temeljnimi državnimi dokumenti (kot je Uredba o prostorskem redu Slovenije, vec na str. 24), saj pomeni obcutno poslabšanje pogojev za hojo, pri tem pa so najbolj ogroženi funkcionalno ovirani uporabniki, ki potrebujejo spremljevalca (na primer slepi in slabovidni, gibalno ovirani, poškodovani in bolni ter starši z majhnimi otroki). ::, Glej tudi sliki 4 in 13. "C a til --g 4.2.1.6. DRUGO ol ,.,. CD "" 6 1. Parkirišca za invalide, ki pripadajo objektom v javni rabi, morajo biti horizontalno :::, in vertikalno oznacena v skladu s standardom SIST ISO 21542 ter brez ovir povezana l» n, 8" z vhodi v objekte. < "' 2. CD 2. Stopnice morajo biti ustrezno oblikovane, njihovi robovi pa morajo biti kontrastni. Prostor je treba nacrtovati tako, da se široki skupini ljudi omogocita uporaba prostora in ustrezna zaznava vseh višinskih razlik (vec o ustreznem oblikovanju stopnišc v standardu SIST 21542). Neprimerne so posamezne stopnice. Taktilno oznacevanje stopnic v obmocjih osnovne stopnje dostopnosti ni obvezno, je pa priporocljivo. dl E o in hkrati eden najpogostejših vzrokov za poškodbe. 28a: Neustrezno oblikovane stopnice. Stopnice na trgu, >U "' ki jih je zelo težko zaznati tudi osebam, ki imajo le manjše težave z vidom. Stopnice delijo trg v neravni liniji. o Ker nimajo oznacenih robov, jih je težko zaznati. Zaznavo dodatno otežuje zelo svetel tlak, ki blešci. Najvecja "" težava je klancina, ki je neopazno vpeta med stopnice, kar pomeni, da so nekateri robovi poševni in tako še težje f obvladljivi. 28b: Stopnice z ustrezno oznacenimi robovi. .., Vi ...... ... B 3. Pri nacrtovanju tlakov in opreme je zelo pomembna tudi izbira materialov. Zelo :s. neprimerni so blešceci, mocno odsevni materiali, ki slabovidnim še poslabšujejo .!: že tako okrnjeno vidno zaznavo. Velike steklene oziroma mocno odsevne površine o ,... Primer: Sklenjena varna pot ne pomeni, da je prostor prepreden s taktilnimi vodilnimi ., C: linijami (taktilnimi oznakami), ampak da so taktilne oznake smiselno povezane z obstojecimi o -" >Ul vodilnimi robovi (na primer fasade, zidovi, ograje, robniki) in drugimi pripomocki, ki ..., ..., izboljšujejo orientacijo (na primer zvocni semaforji, morebitna dodatna elektronska oprema lil ,. za orientacijo). Projektant mora smiselno uporabiti obstojece robove, primerno urediti nove L o robove poti in samo na mestih, kjer to ni mogoce, dodati taktilne oznake. o C. Sliki 32a, b: Primera nepotrebnih taktilnih oznak na plocniku. Slepi pešec v takšnih primerih ne potrebuje vodilne linije, saj je robnik dovolj dobro zaznaven in sklenjen, da mu lahko sledi. Pomembne so samo opozorilne oznake na mestih, kjer lahko zaide na cesto (na obmocjih znižanega robnika), ki pa so v teh primerih neustrezno nacrtovane (niso namešcene po celotni širini znižanja). 10 Ce opredeljeni standard zamenja nova razlicica, se uporablja novejša razlicica. 62 4. Kjer je orientacija zaradi kompleksnosti prostora zelo težka (na primer v kompleksnih in krožnih križišcih, na avtobusnih in železniških postajah, širokih trgih in ulicah, kjer ni vodilnih robov oziroma so ti zasedeni z gostinskimi vrtovi), je treba zagotoviti kompleksno taktilno vodenje. Kompleksno taktilno vodenje je sistem, ki omogoca orientacijo slepim in slabovidnim. Sestavljen je iz vodilnih, opozorilnih In obvestilnih oznak. Te sestavljajo neprekinjeno taktilno pot, ki je povezana z robovi in omogoca preprostejšo orientacijo. Kompleksno taktilno vodenje je trenutno najbolj uveljavljen nacin zagotavljanja možnosti orientacije za slepe in slabovidne. Ob hitrem razvoju tehnologije bo verjetno v prihodnosti mogoce zagotoviti tudi drugacne nacine vodenja slepih in slabovidnih. Te se v smernicah lahko predvidi kot nadomestilo kompleksnega taktilnega vodenja, ce jih je potrdila reprezentativna organizacija slepih in slabovidnih. To pomeni, da so dovolj preizkušeni, da zagotavljajo orientacijo in vodenje za vecino oseb z okvarami vida. Primer: Kompleksno taktilno vodenje pomeni, da so taktilne oznake med seboj povezane. Vodilna linija iz rebrastih oznak vodi cez trg, na njej so križišca iz cepastih oznak, ki oznacujejo spremembo smeri. Vse oznake so med seboj povezane z robovi. Slika 34: Razlika med prehodom za pešce v obmocju višje stopnje dostopnosti (34a) in prehodom za pešce v obmocju osnovne stopnje dostopnosti (34b). 34a: Taktilne oznake povezujejo prehod za pešce z vodilnimi robovi (na primer rob poti, fasada objekta). 34b: Taktilne oznake zagotavljajo samo osnovno varnost '.P "' pešca -opozarjajo na rob ceste. o C: C. o S. Stopnice na vodilnih poteh pred vhodi v objekte v javni rabi in sistemih "O .., . ..., C: "' > kompleksnega taktilnega vodenja morajo biti dostopne vsem (v skladu s standardom SIST 21542) ter opremljene s talnim taktilnim vodilnim sistemom. "' C: Primer: Stopnice morajo biti oblikovane tako, da lahko tudi oseba z okvaro vida zazna . rob. Vsaj prva in zadnja stopnica v stopnišcni rami morata imeti kontrastno oznacen rob, t: pri poševnih stopnišcih in stopnišcih, kjer vse stopnice niso enako široke, pa morajo biti ti, ...... oznacene vse stopnice. Cepaste oznake, kot so dolocene v standardu 51ST 150 21542, ... morajo biti na zunanjih površinah postavljene samo pred stopnišci, ki so pred vhodi v g_ C. objekte v javni rabi, oziroma ce do njih vodi taktilna vodilna linija. .E 6. Vsem uporabnikom je treba zagotoviti dostop do objektov in zunanjih javnih površin praviloma po isti poti, razen v izjemnih primerih zaradi razlicnih omejitvenih dejavnikov, ki jih je treba obrazložiti. Primer: V krajih, kjer je zaradi zelo razgibanega reliefa težko zagotoviti isto pot za vse (ker so na glavnem dostopu stopnice), lahko projektant predvidi za uporabnike invalidskih vozickov drugo pot. Pri tem mora zagotoviti, da je tudi ta pot enakovredno oznacena in urejena kot glavna. Ce je glavna pot opremljena s smerokazi, mora biti tako opremljena tudi alternativna, z dodatnim znakom, ki oznacuje pot z invalidskim vozickom. Sliki 35a, b: Primera oznacitev dostopne poti s standardnim znakom za invalide. Znaki morajo biti postavljeni tako, da lahko oseba na vozicku samostojno najde pot od tocke, kjer se dostopna pot za invalide loci od glavne poti, do tocke, kjer se poti spet združita. 7. Prehodi za pešce, ki ne potekajo pravokotno na rob plocnika, in tisti, ki potekajo pravokotno cez vozišca širine vec kot 7 m, morajo biti oznaceni s taktilno vodilno linijo ali standardno reliefno crto, ki vodi cez vozišce. Primer: Prehod za pešce, ki je pravokoten na rob plocnika in oznacen z zvocnim semaforjem, lahko slepi uporabljajo brez težav, saj s palico zaznajo smer prehoda, hkrati pa jim dodatno pomaga tudi zvok semaforja. Pri širokih in zelo prometnih cestah je zvok semaforja težje slišati, zato je treba prehod za pešce dodatno opremiti z vodilno linijo. Zelo težka je tudi orientacija na prehodih za pešce, ki niso pravokotni na rob plocnika (na primer, ko je robnik v loku ali ko prehodi potekajo poševno). Glej tudi sliko 24. 8. Skupni prometni prostor mora biti v obmocjih višje dostopnosti opremljen s kompleksnim taktilnim vodenjem. Po definiciji iz Zakona o cestah (ZCes-1, 2010) je »skupni prometni prostor cesta s posebej grajenim cestišcem, ki je namenjena skupni uporabi udeležencev cestnega prometa v skladu z zakonom, ki ureja pravila cestnega prometa, in je oznacena s predpisano prometno signalizacijo<<. Skupni prometni prostor je torej prometna površina, na primer ulica ali trg, ki ni deljena na prometne pasove, temvec jo vsi udeleženci enakopravno uporabljajo. Namesto cestnih oznacb, ki dolocajo, kje lahko peljeta motorizirano vozilo in kolesar ter kje lahko hodi pešec, imajo vsi prosto izbiro, kako se bodo gibali. Vodila so torej enakopravnost, svoboda in spoštovanje. Te naj bi vodile do višje kakovosti življenja v urbanem okolju, vecje varnosti in izboljšanja prometne kulture vseh udeležencev (»Skupni prometni prostor«, b. d.). Vendar pa je skupni prometni prostor za osebe z okvarami vida oziroma sluha zelo težaven. Prav zaradi nejasnosti, kje je prostor za vozila in kje za pešce, se vrsti veliko nevarnih situacij. Za razliko od obmocij umirjenega prometa v skupnem prometnem prostoru namrec nima prednosti pešec. Koncept skupnega prometnega prostora predvideva, da bodo prav zaradi nejasnosti, kje je prostor za pešca in kje za vozila, vozniki vozili previdneje. Enako ta koncept tudi predvideva, da so pešci bolj pozorni in se prilagajajo drugim udeležencem. Prometna kultura mora biti torej na zelo visoki ravni. Zaradi (trenutno še) precej slabe prometne kulture je v praksi skupni prometni prostor tako najveckrat prostor, ki je za slepe in slabovidne ter gluhe in naglušne nedostopen in ga ne morejo varno uporabljati. Medsebojno upoštevanje, enakopravnost in sporazumevanje udeležencev v prometu zahteva namrec izostrene cute in dobro pozornost, predvsem pa temelji na ocesnem stiku. Težave imajo tudi drugi: osebe z motnjami v duševnem razvoju in starejši, ki imajo razlicne težave z zaznavanjem in hitrim odzivanjem, otroci, ki jih vozniki težje opazijo, ter drugi. Zato je v takšnih primerih treba cez prometni prostor nujno predvideti taktilno pot, ki slepim in slabovidnim omogoca preprosto orientacijo, lahko pa jo uporabljajo tudi drugi kot varno pot, po kateri lahko preckajo prostor. Ta mora biti nacrtovana na dobro preglednem delu prostora, tako da voznikom omogoca, da hitro opazijo pešca. Na poteh, ki so pomembne za dostop do javnih ustanov in preckajo skupni prometni prostor, je treba zagotoviti kompleksno taktilno vodenje (glej tudi poglavje 4.2.1.2 Prometna ureditev). QJ o "' N o l." C: . Slika 36a: Skupni prometni prostor. Ustaljena pravila cestnega oznacevanja v skupnem prometnem prostoru ne veljajo. Prehodi za pešce niso oznaceni, ampak pešci lahko prostor kjerkoli preckajo. Vcasih razlike v tlaku sicer nakazujejo, kje naj bi bila predvidena pešceva površina, vendar lahko vsi vozijo oziroma hodijo povsod. Cez takšne prostore je treba zagotoviti kompleksno taktilno vodenje -sklenjene vodilne in opozorilne taktilne oznake, ki so povezane z vodilnimi robovi ter omogocajo slepim dobro orientacijo in varno pot. 36b: Kompleksno taktilno vodenje cez skupni prometni prostor. Pot je izvedena tako, da omogoca varno pot skozi prostor, v katerem se slepi sicer zelo težko orientirajo, saj ni dovolj otipljivih robov. Primer na sliki nima ustreznega vizualnega kontrasta, zato služi vecinoma le slepim. Ce so oznake primerno kontrastne, jo lahko uporabljajo vsi, ki se težko orientirajo v tako kompleksnem prostoru in potrebujejo pomoc. Vozniki pa so na tem mestu tudi bolj pozorni, ce so oznake vizualno zaznavne. 9. V obmocjih za pešce in obmocjih umirjenega prometa je treba zagotoviti, da se tudi ljudje z okvarami vida lahko samostojno gibljejo in orientirajo. V obmocjih za pešce in obmocjih umirjenega prometa ima prednost pešec, zato naj bi bila površina varna. Pri projektiranju takšnih obmocij je treba zagotoviti možnost orientacije za slepe in slabovidne bodisi z ohranjanjem prostih robov bodisi z umešcanjem kompleksnega taktilnega vodenja. 66 Primer: Dobro orientacijo na ulicah v obmocjih za pešce se najpreprosteje zagotovi tako, da se ob stavbah ohrani prost pas za pešce. Ce lahko slepi in slabovidni sledijo fasadam objektov, ni treba umešcati dodatnih vodilnih linij. V tem primeru pa je nujno treba zagotoviti vzdrževanje prostih poti. Pogosto se namrec na takšnih poteh pojavljajo oglasne table, cvetlicna korita in podobni predmeti, ki ovirajo pot ob objektih. Ce so na obeh straneh ulice ob procelju predvideni gostinski vrtovi, je treba na ulicah, kjer potekajo dostopne poti, predvideti kompleksno taktilno vodenje. Slika 37a, b: Taktilno vodenje na ulici in trgu v obmocju za pešce. Zaradi kompleksnih robov in zasedenosti robov z gostinskimi lokali v teh primerih vodenja ob robu fasad ni bilo mogoce predvideti, zato je bila potrebna umestitev kompleksnega taktilnega vodenja s taktilnimi vodilnimi linijami. Vodilna linija na prvi sliki ni vizualno kontrastna. Vizualni kontrast bi sicer lahko zelo pomagal pri orientaciji slabovidnim, tako pa je uporabna predvsem za slepe. 10. Projektiranje v primeru celostnih prenov dopušca nekatere izjeme. Dostopne poti so v strateških nacrtih nacrtovane ob upoštevanju obstojecega stanja. Ce gre za temeljitejšo preureditev obmocja ali ce se v okviru prenove spreminja program oziroma prometna ureditev, lahko projektant predvidi drugo traso dostopne poti, ki omogoca dostop vsem uporabnikom, vendar obvezno ob posvetovanju s Svetom za invalide (vec v poglavju 3.3.2 Vkljucevanje invalidskih organizacij v postopek izvajanja nacrta). 11. Poleg prej omenjenih smernic se v obmocjih višje stopnje dostopnosti upoštevajo tudi vse smernice za projektiranje v obmocjih osnovne stopnje dostopnosti. 4.2.3 POSEBNI DEL: OPREDELITEV OBMOCIJ, KI ZAHTEVAJO POSEBNO OBRAVNAVO Pogosto se po opravljeni analizi prostora za nekatera obmocja v mestu (kraju) izkaže, da je za zagotovitev dostopnosti na teh obmocjih potrebna vecja preureditev, ki je ni mogoce izvesti zgolj v okviru vzdrževalnih del in manjših rekonstrukcij. Navadno je v teh primerih potrebno sodelovanje vec akterjev, ne le oddelka obcinske uprave, pristojnega za infrastrukturo. Vcasih je za uresnicitev dostopnosti potrebno sodelovanje vodstva neke javne ustanove z obcinsko upravo ali pa je treba sprejeti odlocitev o spremembi prometne ureditve, ki zahteva odlocanje na višji ravni. V posebnem delu smernic se opredelijo takšna obmocja, ki zahtevajo posebno obravnavo v locenih projektih in jih je mogoce upoštevati pri odlocitvah na drugih podrocjih (nacrtovanje prometne strategije obcine, odlocitve pri nacrtovanju prednostnih investicij, strokovna podlaga za pridobitev financnih sredstev in podobno). V tem delu strokovna skupina navadno predlaga ukrepe in rešitve v zvezi z naslednjim: l. vzpostavitev novih varnih peš povezav: • ki zahtevajo vecje spremembe v prometni ureditvi ali vecje posege v prostor, • ki jih je v mestu (kraju) treba vzpostaviti, ker so se v analizi izkazale kot zelo pomembne za dostop do nekaterih objektov. 2. spremembe prometnih ureditev: • ki so se v analizi prostora izkazale za nevarne in osebam z oviranostmi onemogocajo varen dostop do javnih objektov. 3. dopolnitev oziroma vzpostavitev novih linij javnega linijskega prevoza potnikov in predlogi za vzpostavljanje drugih oblik javnega prevoza potnikov (na primer prevoz na klic, posebni linijski prevoz za starejše in gibalno ovirane): • ki lahko funkcionalno oviranim osebam omogocijo samostojen dostop do oddaljenih (pomembnih) javnih ustanov in obmocij v javni rabi, do katerih je mogoce priti le z avtomobilom; • ki lahko starejšim in funkcionalno oviranim osebam iz oddaljenih naselij omogocijo samostojno pot po opravkih v urbanih središcih in tako razbremenijo svojce in spremljevalce. 4. posebne rešitve v zvezi z dostopnostjo oddaljenih in težko dostopnih tock: • ki lahko funkcionalno oviranim osebam izboljšajo dostop do storitev na drugacne nacine (na primer z zagotovitvijo storitve prevoza na klic, selitvijo ustanove oziroma storitev, ponudbo drugacnih oblik storitev, kot so storitve na daljavo, storitve na domu in podobno). 5. dolocitev objektov in obmocij, za katere je treba izdelati podrobnejše nacrte dostopnosti: • ker je dostop do njih zelo zapleten oziroma je zapletena njihova zasnova; • ker gre za ustanove (obmocja), ki so posebej pomembne za osebe z oviranostmi (na primer nacrti dostopnosti zdravstvenih objektov, upravnih in kulturnih ustanov); • ker gre za obmocja, zavarovana z razlicnimi predpisi, ki vplivajo na izvajanje dostopnosti (na primer nacrti dostopnosti zavarovanih obmocij naravne ali kulturne dedišcine) in podobno (vec v poglavju S Podrobnejši nacrti dostopnosti). 4.2.4 SMERNICE ZA VZDRŽEVANJE ZUNANJIH JAVNIH POVRŠIN V okviru tega dela nacrta obcina predvidi nacin, s katerim bo zagotovila izvajanje ukrepov za zagotavljanje dostopnosti v okviru vzdrževalnih del. Eden od možnih nacinov je ta, ki ga izvajajo nekatere obcine, ki so sodelovale v projektu »Obcina po meri invalidov« (Zveza delovnih invalidov Slovenije). V akcijskem nacrtu se predvidi odstranitev ovir, ki jih je mogoce odstraniti v okviru vzdrževalnih del. Med te ukrepe, na primer, sodijo: • nižanje robnikov in popravila neustrezno izvedenih klancin na prehodih za pešce; • popravila poškodovanih tlakov in tlakov, ki niso ustrezni z vidika prevoznosti za invalidske vozicke, ter poškodb jaškov; • dodajanje taktilnih oznak na prehodih za pešce; • zagotovitev dostopov za pešce; • odstranjevanje ovir, kot je oprema (na primer ograje, kolicki, korita, klopi), ki je postavljena tako, da ovira nemoteno pot pešca oziroma jo prekinja; • oznacevanje novih invalidskih parkirnih mest; 8() • vzdrževanje drevnine, ki posega na poti In plocnike; • izvajanje redne redarske kontrole (predvsem na poteh višje stopnje dostopnosti), ki vkljucuje redno odmikanje neprimerne opreme s poti in robov, preprecevanje nepravilnega parkiranja, skrb za omejevanje gostinskih vrtov in podobno; • izvedba kontrastnih oznacitev težko opaznih robov in stopnic ter neprimerno postavljene opreme; • promocija dobrega vzdrževanja: pomembna sta namrec tudi vzdrževanje, ki ga izvajajo zasebniki (na primer obrezovanje živih mej, ki segajo na plocnik), in izboljšanje kulture drugih uporabnikov prostora (na primer, da ne parkirajo na neoznacenih površinah, da ne postavljajo cvetlicnih korit in oglasnih tabel). Slika 38: Težave z dostopnostjo, ki se jih lahko rešuje v okviru vzdrževalnih del. 38a: Zelo pogost primer neustrezne dostopnosti zaradi ovir na plocniku. Zaradi ovir, ki so postavljene zaradi preprecevanja parkiranja na plocniku, je za uporabnike invalidskega vozicka pot po plocniku onemogocena, in morajo vso pot voziti po kolesarskem pasu. Ker so ovire slabo kontrastne, so zelo težavne tudi za slabovidne. Preprecevanje nepravilnega parkiranja naj rešuje redarska služba. 38b: Poškodbe na stopnicah. Poškodbe v tlaku, odprti jaški in podobne ovire, ki so posledice slabega vzdrževanja, so lahko zelo nevarne predvsem za uporabnike z okvarami vida, ki poškodbe pogosto opazijo prepozno. 38c: Nezavarovana višinska razlika na plocniku, Osebe z okvarami vida lahko zaradi varljive podobnosti s stopnicami narobe sklepajo, da lahko na tem mestu nadaljujejo pot. Preseneti jih strm breg, ki lahko povzroci hudo poškodbo. Odstranitev ovir in zavarovanje nevarnih mest so prednostne naloge v okviru vzdrževalnih del, ki jih predvidimo v letnem nacrtu odstranjevanja ovir. 38d: Neprimerno vzdrževana drevnina. Za slepe in slabovidne so neprimerno vzdrževane žive meje in druga drevnina ob pešpoteh in plocnikih zelo neprijetne, vcasih pa tudi nevarne. .!: "' C: E -vi .5 "' N . II! C: i: (ustrezno oznacen in dosegljiv) zvonec, ki omogoca priklic uslužbenca, ali zahtevati selitev ustanove na drugo lokacijo oziroma predvideti drugo ustrezno rešitev, s katero se strinja strokovna skupina. 3. Tocka mora biti oblikovana tako, da omogoca komunikacijo informatorja tudi z osebami na vozicku ter z gluhimi in naglušnimi (pri informacijskih tockah z okenci je pomembno, da so opremljene s slušno zanko ali drugim sistemom za izboljšanje poslušanja, ter da je steklo neodsevno). Pomembno je, da je informatorjev obraz dobro osvetljen, da lahko oseba z okvaro sluha bere z ustnic. 4.3.2 NACRTOVANJE IN OBLIKOVANJE USMERJEVALNIH SISTEMOV (INFORMACIJ O PROSTORU) Informacije o prostoru so pomembne zato, da lahko uporabnik najde prostor, storitev oziroma vsebino, ki jo išce. Usmerjevalni sistemi morajo biti zasnovani tako, da omogocajo vsem, torej tudi ljudem, ki imajo okvarjen vid, težko razumejo besedila in druge vsebine, imajo motnje v koncentraciji, slab spomin ali druge težave z zaznavanjem in razumevanjem, da lahko sledijo znamenjem in se tako orientirajo v prostoru. Usmerjevalni sistemi so navadno sestavljeni iz usmerjevalnih znamenj (na primer smerokazi), oznacevalnih tabel (na primer oznake posameznih vrat) in orientacijskih tock (na primer zemljevidi, seznami programov v prostoru). Pri tem je predvsem pomembno, da deli usmerjevalnega sistema zadošcajo naslednjim zahtevam, ki jih opišemo v nadaljevanju. 1. Postavitev na primernih lokacijah: • postavljeni so na mestih, kjer uporabnik sprejema odlocitev o smeri; • loceni so od drugih informacij (na primer oglasov, obvestil); • postavljeni so v skladu s prostorskim delom strateškega nacrta -ob vodilnih poteh za slepe in slabovidne; • postavljeni so tako, da jih ne prekriva druga oprema, zasaditev in podobno (pri tem je treba upoštevati koncno velikost rastlin); • postavljeni so tako, da oprema ne ovira dostopa do njih (zelo pogosto se pod usmerjevalne table namešcajo smetnjaki, klopi in podobno, kar je neustrezno) . 2. Primerna velikost: • napisi in znaki so primerno veliki, upoštevajoc razdaljo, s katere uporabnik bere (pri tem je treba upoštevati, da lahko uporabnik med branjem sedi tudi na vozicku); • pomembnejše informacije so vecje in bolj vidne od manj pomembnih. 3. Primeren vizualni kontrast: • med ozadjem in napisom mora biti dovolj razlike v svetlosti (svetlostni vizualni kontrast); • napisi na steklenih površinah so neprimerni zaradi blešcanja, ki otežuje vidno zaznavo, in težkega doseganja vizualnega kontrasta (svetlost ozadja ni enakomerna). 4. Pisne informacije zapisane z lahko berljivo tipografijo: • neprimerne so sf:tltz..trcu,'-e. in serifne pisave -pisave z okrasnimi elementi; • ležeci tisk lahko uporabljamo v zelo omejenem obsegu in pri tem izbiramo med pisavami, ki imajo ležeco obliko lažje berljivo (manj stisnjeno, z manjšim naklonom); • neprimerne so stisnjenepime(condensed,compressed,narrowl -med crkami mora biti dovolj velik razmik; • neprimerne so tanke pisave' (light, semilight); • neprimerne so posebne oblike pisav, kot so pisave s sencenjem in obrobami. 72 80 5. Uporaba lahko razumljivih simbolov: • simboli morajo biti preprosto zaznavni in lahko razumljivi vsem, ne glede na njihovo znanje in sposobnosti; • priporoca se uporaba standardnih simbolov. 6. Izbor primernih materialov in podlag: • steklene usmerjevalne table in informacije, postavljene pod steklom, so neprimerne zaradi odsevov, ki motijo vidno zaznavo; • neprimerne so table iz materialov, ki mocno blešcijo (na primer nerjavece jeklo), in (še posebej v zunanjem prostoru) blešcece bele podlage. 7. Primerna osvetlitev: • informacije morajo biti dobro osvetljene, osvetlitev mora biti stalna; • priporocljiva je uporaba difuzne svetlobe in dodatkov za preprecevanje blešcanja (sencila). 8. Upoštevanje nacela dveh cutov: • na glavnih orientacijskih tockah je priporocljivo zagotoviti tudi tipne oziroma zvocne informacije (na primer tipni zemljevid mesta, parka, obmocja). 9. Posebne oznake v povezavi z dostopnostjo: • obvezna oznacitev tock, ki so opremljene s slušno zanko ter tako dostopne gluhim in naglušnim; • obvezna oznacitev dostopne poti od glavnega vhoda do vhoda za gibalno ovirane, ce je ta locen od glavnega vhoda; • obvezna oznacitev parkirnih mest s horizontalno oznacbo in prometnim znakom. VHOD ZA GIBALNO OVIRANE 4.3.3 ZASNOVA IN OBLIKOVANJE INFORMATIVNIH GRADIV (INFORMACIJE O VSEBINI) Pomembne informacije, ki so na voljo v javnih ustanovah, morajo biti predstavljene tako, da jih lahko zazna, razume in uporablja vecina ljudi. Pomembno je predvsem naslednje: 1. Upoštevanje nacela dveh cutov: • vse pomembne informacije morajo biti predstavljene v najmanj dveh oblikah: vizualni ter tipni in/ali zvocni obliki; • stavba (tocka) naj bo opremljena s sistemi za izboljšanje poslušanja (na primer slušno zanko ali FM sistemom); • tipne in zvocne informacije naj bodo usklajene z vodilnimi potmi za slepe in slabovidne ter dostopne na mestih, ki jih prej omenjeni lahko najdejo; • pomembna je dobra akusticnost prostora (preprecevanje odmevov). 2. Upoštevanje pravil za pripravo lahko berljivih in razumljivih pisnih informacij: • upoštevati je treba pravila v zvezi z velikostjo, kontrasti, podlagami, tipografijo in simboli (predstavljena v poglavju 4.3.2 Nacrtovanje in oblikovanje usmerjevalnih sistemov); • pomembna je primerna strukturiranost informacij (informacije, ki so za uporabnike zelo pomembne, naj bodo jasno locene od manj pomembnih informacij, oglasov in podobno), glej tudi sliko 3; • informacije naj bodo kratke in preproste, torej razumljive vsakomur; • pri pripravljanju predstavitev pomembnih informacij v pisni obliki je treba upoštevati Evropska pravila za pripravo informacij v lahko berljivi in razumljivi obliki. Ce je potrebno, se informacije v lahko berljivi obliki predstavijo posebej. 3. Pazljivost pri uvajanju elektronskih oziroma avtomatiziranih medijev: • elektronski mediji, kot so elektronske table, avtomatski odzivniki, sistemi za upravljanje cakanja, elektronski terminali, sistemi za upravljanje dvigal in podobno, ki so pomembni za uporabo objekta in dostop do storitev in pomembnih informacij, morajo omogocati uporabo vsem uporabnikom; • medij naj omogoca upravljanje z eno roko iz sedecega ali stojecega položaja; • medij naj ponuja informacije v zvocni in pisni obliki; • medij mora biti preprost za uporabo; • zasloni na dotik, ki niso posebej prilagojeni, niso primerni za slepe in slabovidne; • ce medij ne ustreza zgornjim zahtevam, mora biti v neposredni bližini obvezno na voljo pomoc usposobljene osebe, ki lahko pomaga pri uporabi medija ali kako drugace pripomore k dostopnosti želenih informacij oziroma storitve. 4. Spletna dostopnost Spletne strani so zelo pomembne za obvešcanje uporabnikov; ponekod lahko tudi rešujejo zagate v zvezi s prostorsko dostopnostjo. Veliko storitev je mogoce opraviti na daljavo; ponekod obiski na lokaciji skoraj niso vec potrebni. Vendar pa je dostopnost spletnih strani zelo perec problem. Vecina spletišc javnih ustanov je (še vedno) nedostopnih za slepe in slabovidne, veliko teh je nedostopnih tudi za osebe z motnjami v duševnem razvoju, gluhe in naglušne ter vse, ki imajo težave z razumevanjem informacij. Pri izdelovanju in prenavljanju spletnih strani javnih ustanov je treba upoštevati Zakon o dostopnosti spletišc in mobilnih aplikacij (ZDSMA, 2018). Pri tem se uporablja standard WCAG, torej evropske smernice za pripravo spletnih strani (https:/ /www.w3.org/WAI/intro/wcag). Med drugim se je priporocljivo posvetovati tudi z usposobljenim svetovalcem za spletno dostopnost. S. Znakovni jezik Osnovna clovekova pravica je pravica do uporabe maternega jezika. Slovenski znakovni jezik je materni jezik gluhih in njihov prvi jezik. Zato je v postopkih v javnih ustanovah treba zagotoviti tudi pravico do uporabe tega jezika, kot jo predpisuje Zakon o uporabi slovenskega znakovnega jezika (ZUSZJ, 2002). Ta zakon doloca, da ima gluha oseba pravico uporabljati znakovni jezik v postopkih pred državnimi organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil oziroma izvajalci javne službe. Ti so gluhi osebi dolžni zagotoviti tolmaca za znakovni jezik na njegovo zahtevo ali po uradni dolžnosti takoj, ko ta na vpogled predloži dokument, s katerim ji je priznana pravica do tolmaca. Placilo stroškov tolmaca za znakovni jezik zagotovijo državni organi, organi lokalne samouprave, izvajalci javnih pooblastil in izvajalci javne :s: službe v letnih financnih nacrtih. 5· o Za pravilno upoštevanje te pravice priporocamo, da obcina izvede izobraževanje v zvezi N QJ z dostopnostjo informacij in storitev, na katerem lahko odgovorni v javnih ustanovah o 6 med drugim izvedo, kaj so njihove dolžnosti in kako naj zagotavljajo to pravico. Za uspešno komuniciranje z gluhimi in naglušnimi (pa tudi slepimi in slabovidnimi) je zelo 5' 'C pomembno, da javne ustanove izvajajo redna izobraževanja za zaposlene (vec o tem v poglavju 3.3.4.1 Promocija dostopnosti in seznanjanje odgovornih z nacrtom). ...... "" " 4.3.4 POSEBNI DEL: PREGLED OBJEKTOV Z VIDIKA DOSTOPNOSTI o "' INFORMACIJ TER DOLOCITEV OBJEKTOV IN OBMOCIJ, ZA KATERE JE :::, n< ;:+ TREBA IZDELATI PODROBNEJŠI NACRT DOSTOPNOSTI o < o, :::, 'j;j· V okviru posebnega dela smernic za dostopnost informacij se lahko izdela pregled javnih a. o ustanov v obcini z vidika dostopa do informacij. Pri tem ne gre za pregled celotnih ustanov, o 'C :::, temvec zgolj za preverjanje možnosti dostopa do prve tocke, kjer lahko uporabnik pride do o Ul usposobljene osebe, ki mu lahko nudi pomoc, oziroma kjer lahko opravi storitev. C!: Primer: Pri pregledu dostopa do centra za socialno delo ocenimo, ali je vhod dobro oznacen in s primerno velikimi napisi, ki jih lahko opazi tudi slabovidni uporabnik, ali lahko obiskovalec do sprejemne pisarne pride tudi z invalidskim vozickom. V primeru, ce je zanj dolocen poseben vhod, ocenimo, ali je ta tudi primerno oznacen. Ce se sprejemna pisarna nahaja v prvem nadstropju, preverimo, ali so usmerjevalna znamenja, ki obiskovalce vodijo do nje, postavljena na primernih tockah, lahko razumljiva in berljiva. Ocenimo, ali je sprejemna pisarna urejena in opremljena tako, da lahko z uslužbencem brez težav komunicira tudi clovek z okvaro sluha in podobno. Pri pregledu strokovna skupina ugotavlja, ali lahko funkcionalno ovirani uporabnik brez vecjih težav najde prvo informacijsko tocko v objektu. Na tej tocki predvidevamo, da uporabnika pricaka usposobljen uslužbenec, ki mu pomaga naprej do storitve ali informacije, ki jo išce. Pri tem strokovna skupina pregleda predvsem primernost orientacijskih tock, usmerjevalnih znamenj in oznacevalnih tabel, vidnost vhoda in informacijske tocke ter popiše ovire na poti od vhoda v ustanovo do informacijske tocke ter predlaga možnost izboljšav. Pri tem ne gre torej za celostni pregled objektov, ki bi zajemal vse informacije, pomembne za uporabnike, temvec zgolj osnovni dostop do prve informacijske tocke. V sklopu tega dela strokovna skupina tudi predlaga objekte, kjer je zaradi kompleksnosti prostora in storitev ali nekaterih omejitev treba izvesti celostni pregled stavbe ter narediti podrobnejši nacrt dostopnosti. Ta del nacrta služi torej kot strokovna podlaga za nadaljnje delo, ki poteka pozneje na ravni posameznih ustanov oziroma upravljavcev površin v javni rabi. V podrobnejših nacrtih dostopnosti se ustanove oziroma obmocja pregleda temeljiteje. Vec o tem je zapisano v poglavju S Podrobnejši nacrti dostopnosti. o C o. tl o -o C >U "' C o -"' >