Izhaja vsak 2«trtok
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: Trst, Ulica Martin della Libertži (Ul. Commerciale) 5/1. Tel. 28-770 Za Italijo: Gorica, P.zza Vittoria 18/11. Pošt. pred. (casella post.) Trst 431. Pošt. č. r.: Trst, 11/6464 Poštnina plačana v gotovini
NOVI LIST
Posammna It. 3S Hr
NAROČNINA: tromesečna lir 400 - polletna lir 750 - letna lir 1450 — za inozemstvo: tromesečna lir 700 - polletna lir 1300 - letna lir 2600. Oglasi po dogovoru Spedizione in abb. postale I. gr.
ŠT. 370
TRST, ČETRTEK 5. OKTOBRA 1961, GORICA
LET. X.
OB SEDMI OBLETNICI LONDONSKEGA SPORAZUMA
Osnovna manjšinska vprašanja še vedno nerešena
Današnja stvarnost in zagotovila predsednika Scelbe - Ozračje, ki si ga žele nacionalisti - Ob ljudskem štetju pogumno izpričajmo svojo narodno pripadnost
Danes poteka natančno sedem let, odkar sta vladi Italije in Jugoslavije podpisali v l..ondonu spomenico o soglasju in s tem rešili tržaško vprašanje, ki je toliko let hudo kalilo odnose med obema državama na Jadranu in hkrati ogrožalo mir v tem delu Evrope. Londonski sporazum pa ni samo zato pomemben, ker so se na njegovi osnovi pričeli urejevati in boljšati meddržavni odnosi, temveč je za tržaške Slovence zato važen, ker predstavlja pomemben mejnik v njihovi zgodovini. Po tem dogovoru je namreč naš živelj na Tržaškem ponovno prešel pod italijansko upravo, se pravi, da je spet postal šibka manjšina sredi 50-milijonskega naroda.
Tega dejstva so se podpisniki sporazuma zavedali in zato v dogovor vključili Posebni statut, katerega določila naj pripadnike manjšine varujejo in branijo pred raznarodovanjem, to je zaščitijo njih nemoten kulturni, socialni in narodni razvoj.
BESEDE IN DEJANJA
Da je tako, je potrdil sam tedanji ministrski predsednik Mario Scelba, ki se je 4. novembra 1954, mesec dni po podpisu londonskega dogovora, o njem takole izrazil, ko je govoril na Velikem trgu v Trstu:
»Slovencem, ki so ostali tostran demarkacijske črte, zagotavljamo, da vlada ne bo izpolnila samo obvez, ki izhajajo 'iz londonskega sporazuma, temveč se bo tudi potrudila, da pokoplje preteklost ter ustvari tu ozračje prisrčnega političnega, gospodarskega in socialnega sodelovanja.«
Ob sedmi obletnici londonskega sporazuma bi tržaški Slovenci bili srečni, če bi lahko ugotovili, da se določila tega dogovora izvajajo in spoštujejo v vsakdanjem življenju. še bolj srečni bi pa bili, če bi lahko ugotovili, da so bile izpolnjene obljube b;v-šega ministrskega predsednika Scelbe. Toda stvarnost je na žalost drugačna.
ŠE VEDNO AKTUALNI PROBLEMI
Dne 21. junija tega leta so slovenski župani v spomenici, ki so jo osebno izročili sedanjemu ministrskemu predsedniku Fan-faniju, med drugim poudarili, da so »ostala skoraj vsa osnovna vprašanja«, ki zadevajo Slovence, »nerešena«, ker vlada ni zagotovila pravic, predvidenih v londonski spomenici. Od konca junija do danes pa so stanje ni v ničemer bistveno spremenilo in izboljšalo. Zato so problemi, ki jih omenja spomenica naših županov, še vedno aktual-ni in je prav, da jih tu ponovno navedemo.
Slovenski predstavniki so v prvi vrsti zahtevali, naj se končno prično uveljavljati vsa določila londonske spomenice. Zajamči naj se tako »uporaba slovenskega jezika v vseh javnih uradih na ozemlju, kjer bivajo Slovenci«. »Ukinejo naj se fašistični zakoni, ki prepovedujejo uporabo slovenščine ali kakor koli kratijo pravice Slovencev«. »Zajamči naj se sorazmerno zastopstvo Slovencev v javnih ustanovah in organih«. »Imenuje naj se v javnih uradih potrebno število funkcionarjev in uradnikov, ki popolnoma obvladajo slovenski jezik«. »Ravno tako je potrebno, da se uvedejo tudi slovenski napisi povsod, kjer bivajo Slovenci.«
»Zagotovi naj se sorazmerna pomoč iz javnih sredstev slovenskim kulturnim, vzgojnim, socialnim in športnim organizacijam«. »Prepreči naj se raznarodovanje slo-
venskega življa, ki se izvaja z načrtnim razlaščanjem slovenske zemlje in umetnim naseljevanjem v slovenske predele« in naj se »z zakonom kaznuje netenje narodnostne mržnje«.
Iz tega jasno izhaja, da se še sedem let po podpisu sporazuma ne spoštujejo in izvajajo njegova bistvena določila, in ni tudi prav nobenega otipljivega znaka, da bi se uresničila Scelbova zagotovila, kako se bo »vlada potrudila, da ustvari tu ozračje. prisrčnega političnega, gospodarskega in socialnega sodelovanja«.
ZAKAJ SE PROTIVIJO?
Spričo takšnega stanja se lahko upravičeno vprašamo, zakaj se oblastva tako krčevito protivijo, da bi izpolnila svobodno sprejete obveznosti. Če pojde tako naprej, ne
(Nadaljevanje na 2. strani)
OB LJUDSKEM ŠTETJU NA TRŽAŠKEM
iziava političnih in hulturnili organizacij
Podpisane politične in kulturne organizacije kot predstavnice slovenske narodne manjšine na Tržaškem ozemlju izjavljajo v zvezi s sklepom oblastev, da 15. oktobra t. L izvedejo popis prebivalstva, sledeče:
Predvsem ugotavljajo, da je bil ob bližnjem ljudskem štetju uveden za Tržaško ozemlje poseben stolpec, ki zadeva občevalni jezik prebivalcev v družini. To se je zgodilo kljub nasprotnemu stališču, ki so ga zavzeli vsi predstavniki manjšine v trdnem prepričanju, da danes še niso dozoreli pogoji, ki dajejo učinkovito jamstvo, da bi bili izidi popisa odraz dejanskega številčnega stanja pripadnikov slovenske etnične skupnosti.
Oblastva niso smatrala za potrebno, da bi se posvetovala s predstavniki manjšine o načinu izvedbe popisa po narodnosti in tako omogočila, da bi se to važno vprašanje zadovoljivo rešilo na Tržaškem ozemlju, v go-riški in videmski pokrajini.
Predstavniki slovenske manjšine so že izjavili, da ne morejo sprejeti popisa prebivalstva po narodnosti, ker so posledice nasilne raznarodovalne politike fašizma in kratenja naših pravic v povojni dobi ter končno posledice neizvajanja mednarodnih obveznosti ter 3. in 6. člena republiške ustave še vedno take, da popis ne more nuditi objektivnih rezultatov glede števila Slovencev na Tržaškem ozemlju.
Podpisane politične in kulturne organizacije ugotavljajo, da so oblasti izbrale najmanj primeren in najbolj neugoden način popisa prebivalstva po narodnosti, kajti prebivalci se bodo morali izjaviti o občevalnem jeziku v družini. Jasno je namreč, da bo tak način popisa nujno izkrivil izide v narodnostno mešanih krajih, kjer je veliko število mešanih zakonov, optantov in Slovencev, zaposlenih v italijanskih družinah ali živečih v skupnostih. Poleg tega je tak način popisa v kričečem nasprotju z načeli UNESCO.
Spričo navedenih dejstev podpisane politične in kulturne organizacije protestirajo in že danes poudarjajo, da ne bodo izidom popisa po narodnosti priznale nobene veljave. Zato vnaprej odločno odklanjajo vsako sklicevanje na tako pridobljene rezultate, zlasti pa še njihovo morebitno izkoriščanje v škodo tukajšnjih Slovencev.
V	Trstu, 5. okt. 1961.
Komunistična partija Italije, avtonomna federacija - Trst, Neodvisna socialistična zveza -Trst, Skupina neodvisnih Slovencev - Trst, Slovenska demokratska zveza - Trst, Sloven-slka katoliška skupnost - Trst, Slovenska krščanska socialna zveza - Trst, Socialistična stranka Italije - Trst; Krožek slovenskih izobražencev - Trst, Prosvetna Matica - Trst, Slovenska kultumo-gospodarska zveza - Trst, Slovensko-hrvatska ljudska prosveta ■> Trst, Slovenska prosveta - Trst.
RADIO TRST A
m NEDELJA, 8. oktobra, ob: 9,00 Kmetijska oddaja; 9,30 Slovenski zbori; 10.00 Prenos maše iz stolnice Sv. Justa; 11,30 Oddaja za najmlajša: »Dogodek opolnoči«, pravljica (Zora Tavčar), igrajo člani Rt); 12,15 Vera in naš čas; 13,00 Kdo, kdaj, zakaj — Kronika tedna v Trstu; 14,15 Veseli Dolinski Trio; 16,00 Popoldanski koncert; 17,00 Tvornica sanj, obzornik filmskega sveta; 18,30 Glasbene slike; 19,00 Nedeljski vestnik; 21,00 Ljudska opravila in opasi-la — Niko Kuret: »Bendima bo«; 21,30 Koncert Tria Veronek — Novak: Trio, quasi una ballata, Lovcc: Sonata da camera in modo antico; 22,00 Nedelja v športu.
• PONEDELJEK, 9. oktobra, ob: 19,00 Znanost in tehnika — Miran Pavlin: »Škodljive posledice pretirane elektrifikacije Volge«; 20,00 Športna tribuna;
20.30 Giacchino Rossini: »Seviljski brivec«, opera v dveh dej.; ob 22,00 »Opera, avtor in njegova doba«.
• TOREK, 10. oktobra, ob: 19,00 Pisani balončki, radijski tednik za najmlajše; 21,00 Alpske legende — Rafko Dolhar: »Pogubljenec z Antelaa«; 21,30 Koncert violinista Eligia Cirianija, pri klavirju Enrico De Angelis Valentini; 22,00 Obletnica tedna — Rado Bednarik: »Fridtjof Nansen ob 100-Ietnici roj-. stva«.
• SREDA, 11. oktobra, ob: 18,30 Liki iz opernih del: »Mojzes«; 19,00 Zdravstvena oddaja (dr. M. Starc);
20.30 Sofokles: »Kralj Ojdip«, tragedija (Anton Sovre), igrajo člani Slovenskega gledališča v Trstu.
• ČETRTEK, 12. oktobra, ob: 18,30 Stravinsky: Di-vertimento za violino in klavir, Schmitt: Introit, recit <st conge za violončelo in klavir; 19,00 širimo obzorja — Vinko Suhadolc: Izumi, ki so preobrazili naše življenje: »Pisalni stroj«; 20,30 Znani dirigenti: Sergej Koussewitzky — Bach: Brandenbur-ški koncert št. 6 v D-duru, Barber: Simfonija št. 2, Bartok: Koncert za orkester. Približno ob 21,30 Književnost — »Juš Kozak in njegove izpovedi«. (Martin Jevnikar). Približno ob 22,15 Umetnost — Dušan Per-tot: Bohuslav Martinu in njegova opera »Grški Pa-sjon«.
• PETEK, 13. oktobra, ob: 19,00 Šola in vzgoja: Iv. Thcuerschuh: »Vztrajnost, pogum in dobra volja za začetek«; 20,30 Gospodarstvo in delo; 21,00 Koncert operne glasbe; 22,00 Novele 19. stoletja — Jan Neruda: »Nežno srce gospe Ruske« (J. Tavčar).
• SOBOTA, 14. oktobra, ob: 15,30 »Temna stran meseca«, radijska igra (Paolo Levi - Lada Mlekuž), igrajo člani RO; 16,50 Zborovske skladbe; 18 30 I/. del jugoslovanskih sodobnih avtorjev — Marič: Pesmi prostora. Orkester in zbor Beograjske RTV vodi Zivojin Zdravkovič; 19,00 Zena in dom; 20,40 Celjski komorni zbor; 21,00 »Gospod Andrej potuje«, radijska igra (Saša Martelanc), igrajo č'ani RO.
Osnovna manjšinska vprašanja še vedno nerešena
(Nadaljevanje s 1. stran')
bo nič čudnega, če bo začela naša manjšina resno dvomiti o odkritosrčnosti in dobrih namenih državnikov, ki so sporazum podpisali in ki še danes vladajo državi. Nič čudnega tudi ni, če je že zdaj marsikateri Slovenec prepričan, da gredo napori italijanskih oblastev za tem, da se v naših krajih ustvari ozračje, v katerem se Slovenci sami ne bodo hoteli posluževati pravic, ki jim jih jamči sporazum.
Ustvari naj se takšno ozračje, v katerem bi na primer Slovenci še nadalje občevali z uradi v italijanščini, četudi bi bil uveljavljen tisti člen Posebnega statuta, ki zadeva dvojezičnost. Povzroči naj se takšno vzdušje, da bodo slovenski starši v čedalje večjem številu vpisovali otroke v laške šole, čeprav je slovenska šola uzakonjena in enakopravna italijanski. To bi imelo za posledico, da bi se naše šole postopno spraznile in prazne šole ne morejo obstajati za več-1 ne čase.
PRIMER NABREŽINE
Na deželi, kjer je tak način raznarodova-n ja težji kot v mestu, pa naj se zgradijo raz- j se, kot da bi hotela pregledati sadove na begunska naselja, tako da postanejo tu-, svoJe protimanjšinske politike, di nekoč popolnoma slovenska naselja na-' Toda tudi ta nova preizkušnja nas ne rodnostno mešana in zato bolj dovzetna za I smc odvrniti od svojega boja za v london-asimilacijo. Najotipljivejši je primer v nabre-1 skem sporazumu zajamčene pravice, temveč žinski občini, kjer hočejo nacionalisti prav nas tembolj spodbuditi, da čvrsto vztraja-
združiti svoje moči, da se zlomi strah, ki je še globoko zakoreninjen v marsikaterem našem rojaku, kar naj prepreči, da se na našem ozemlju ustvari takšno ozračje, kakršnega si žele laški nacionalisti.
Dobro vemo, da bo v takih pogojih in v takih okoliščinah kakšen naš strahopeten in po značaju šibak rojak klonil pred priti skom in končno odpadel od narodnega debla. Toda to naj nas ne moti. Odpadnike naj le nosi veter kot gnilo listje. Jedro ljudstva pa je zdravo in to ga bo povedlo v boj — do' končne zmage.
OB LJUDSKEM ŠTETJU
Svojo prisotnost na tukajšnjih tleh in svojo voljo do življenja pa bo slovenska manjšina imela priliko dokazati že v bližnjih dneh, ko ji bodo dostavljene pole za ljudsko štetje in bo morala odgovoriti na vprašanje, kakšen je občevalni jezik v družini, j Naravnost izzivalno je sicer, da nas obla-| stva hočejo prešteti, potem ko se sedem let protivijo, da bi izvajala in spoštovala ob veze, ki so jih bila sprejela v našo korist.
gradnjo begunskih naselij za vsako ceno odvzeti slovenskim domačinom še tisto malo avtonomije, ki jo predstavlja vodstvo občinske uprave.
Spričo takšnega stanja je razumljivo, da so tržaški Slovenci ob sedmi obletnici lon-
mo pri svojih upravičenih zahtevah. Zato bomo na vprašanje o našem občevalnem jeziku v družini vsi odločno in pogumno napisali resnico, in sicer, da je naš jezik slovenski.
To bo
najboljši odgovor vsem tistim,
Ki
donskega sporazuma hudo zaskrbljeni za mislijo, da so nas sedem let po podpisu
svojo narodno, kulturno in socialno usodo. Iz tega seveda ne sledi, da je treba obupati in vreči puško v koruzo, temveč da je treba predvsem čimbolj strniti svoje vrste, in
londonskega dogovora tako ošibili, da se na to pogodbo lahko že pozabi in da se ta mednarodna listina zato lahko že spravi med staro šaro.
Nemirni Vzhod
Revolucija na Bližnjem vzhodu v Siriji se je končala z izgonom egiptovskih državljanov in odcepom Sirije od Egipta, s katerim je tvorila Združeno arabsko republiko. Novo republiko so nekatere države, zlasti sosedna Turčija in Irak, brž priznale. Druge, med temi tudi Jugoslavija, so jo pa označile kot separatistično in kot plod kapitalističnih spletk. Združene države Amerike se še obotavljajo priznati novo republiko.
Po vesteh kairskega radia se novi vladi upira zlasti mesto Alepo in nekateri rodovi na severu. Nasprotno pa javlja Damask, da je vse ljudstvo na strani nove vlade Al Kuz-barija in da je komaj čakalo, da se reši Naserjevih plačancev, ki so v Siriji zatrli vse politične svoboščine. Predsednik nove sirijske vlade je še dodal, da bo republika strogo nevtralna in da se bo povezala z iz-venblokovskimi državami. Po štirih mesecih bodo razpisane nove volitve. Od Naserja nacionalizirana podjetja bodo vrnili prejšnjim lastnikom. Nova vlada je tudi izpustila iz ječ 3000 oseb, katere je ukazal za
Razkol v Južnotirolski ljudski stranki
V Južnotirolski ljudski stranki so zadnji (trebo avtonomije, ki naj se doseže s poga-
teroristični nastopi, ki se še do danes niso prenehali, povzročili različna mnenja. Gre za način boja nemške manjšine za svoje pravice. Nekateri so se izjavili za zmernejšo pot, drugi pa še vedno vztrajajo pri dosedanjem sistemu dela. Za zmernejšo pot se je izrekla skupina, katero vodi poslanec v rimskem parlamentu in glavni urednik dnevnika »Dolomiten« dr. Toni Ebner.
Gibanje, ki pa je ostalo še vedno v okviru stranke, si je dalo ime »Aufban« (Napredek). Smernice tega gibanja je podpisalo 70 južnotirolslcih županov in podžupanov ter 100 zastopnikov raznih organizacij nemškega in ladinskega področja. Gibanje zahteva, naj SVP (Siidtiroler Volkspartei) uravna svoje delovanje po osmerih točkah tega gibanja.
Prva točka zahteva vključenje vseh duhovnih in gospodarskih sil za dosego najvišjega cilja, ki je ohranitev in razvoj ljudstva, njegove vere, jezika in izročil. V drugi točki, ki se zdi najvažnejša, pa pravi »V težnji za ohranitev in v staini borbi za last-
janjt med izvoljenimi zastopniki ljudstva in državnimi oblastvi; odklanjajo se pa vse teroristične metode.
Predsednik stranke dr. Magnago je na program »Napredka« odgovoril v torkovi številki »Dolomiten«. V uvodu pravi, da je naravno, če hoče določena struja v stranki priti do večje besede. Ne strinja se pa z načinom, da je prišlo do objave novega programa preko izvršnega sveta enotne stranke, kajti tudi v demokraciji mora vladati disciplina. Izraža pa pripravljenost, da se o načelnih točkah razpravlja in da se pritegnejo k sodelovanju tudi tiste osebe, in sile, ki so stale doslej ob strani.
Zdi se pa, da se ne bo Južnotirolska ljudska stranka zaradi teh trenj razcepila, marveč da bo še dobila na novi podlagi svež zagon.
TEDENSKI KOLEDARČEK
preti Naser kot nevarne za arabsko skup- j ne pravice je treba priznati tudi dolžnosti n°st.	j	do	italijanske države in je potrebno težiti
Kljub vsem Kazburijevim izjavam je pa za mirnim sožitjem vseh narodnih skupin v položaj v Siriji še vedno napet in nejasen, deželi«. V naslednjih točkah pa poudarja po-
8. oktobra, nedelja: Brigita, Simeon
9. oktobra, ponedeljek: 'Janez Leon, Abraham
10. oktobra, torek: Frančišek Bor., Danijel
11. oktobra, sreda: Mater D. Mar., Samo
12. oktobra, četrtek: Maksimilijan
13. oktobra, petek: Posveč. Cerki, Edvard
14. oktobra, sobota: Kalist I., Just
Ob novem šolskem letu
V torek so se zopet odprla vrata milijonom učencev in dijakov za novo šolsko leto 1961-62. V vsej državi obiskuje osnovne in srednje šole približno devet milijonov učencev. V strokovnih in srednjih nižjih šolah je vpisanih 300 tisoč dijakov več kot lani. Ministrstvo je ustanovilo tisoč novih šol in je namestilo približno šest tisoč novih šolnikov.
Poglejmo, kakšne številke so pa pri nas.
V	tržaški pokrajini je 25.000 šolarjev, ki so takole razdeljeni: 13 tisoč jih obiskuje o-snovno šolo, pet tisoč strokovne, tri tisoč nižje srednje in pet tisoč višje srednje šole. Vpis v prvi razred srednje šole je predvsem zaradi odpravljenega sprejemnega izpita porastel za približno 10 odstotkov. Na slovenskih srednjih šolah je pa za nekaj pa del; vpisanih je 31 učencev manj kot lani.
V goriški pokrajini znaša število učencev osnovnih šol in dijakov srednjih šol približno 20 tisoč.
Na slovenskih srednjih šolah je ostalo približno enako število kot lani. Strokovna šola ima 146 dijakov; 2 manj kot lani. Nižja srednja 112; 14 manj kot lani. Učitelji šče 19; 1 manj in licej 35; dva več kot lani. Te številke niso še popolnoma dokončne.
Učno osebje je v glavnem ostalo isto; enako tudi ravnatelji.
Ura računov
Bliža se 17. oktober, ko bo sovjetska komunistična stranka imela občni zbor. Kongres določuje politične smernice, obenem pa presoja prejšnje delo stranke in voditeljev v vseh državnih dejavnostih. Letos kaže, da bo na kongresu nevihta. Vladno glasilo »Pravda« se namreč zaletava v mnoge voditelje industrijskih panog, ki so prejeli jni-lijone za nove zgradbe, stroje, izume, a so vse na pol pota popustili. Milijoni ljudske ga denarja so kar zmrznili. »Pravda« piše, da je treba nekaj glav odstraniti, druge pa postaviti na zatožno klop. Vse zveni nekam podobno Dudinevljemu romanu »Človek ne živi samo od kruha«, kjer določeni visoki funkcionarji pokrivajo svoje goljufije z la-žipartijskim plaščem.
MANJ DOKTORJEV
Višji svet na ministrstvu za prosveto v Rimu proučuje spremembe učnih načrfov na vseučiliščih. Sprememba bo obstajala predvsem v specializaciji na vseh fakultetah in v dosegi učnih naslovov. Na pravni lakulteti se bo slušatelj lahko odločil ali za upravno ali za sodno ali za odvetniško stroko. Po dveh aii treh letih splošnega študija bo dijak dosegel naslov laureata, šele po nadaljnji specializaciji mu bo odprta pot do pravega doktorata. Sistem bo'torej podoben tistemu v anglosaških deželah.
Novi kardinali
Iz vatikanskih krogov prihajajo novice, da bo papež, sklical v mesecu decembru nov konzistorij. Janez XXIII. namerava na tem zboru imenovati še sedem ali osem kardinalov, ker jih je v dobi njegove triletne vlade že nekaj umrlo. Čast najvišjih cerkvenih knezov bo podeljena v prvi vrsti reziden-cialnim škofom tistih narodov, ki še nimajo svojega kardinala. Sedanji papež bo v dobi treh let imel že peti konzistorij, medtem ko je Pij XII. v devetnajstih letih svojega pontifikata imel samo dva.
Ob začetku novega šolskega leta je prosvetni minister Bosco naslovil na vse učence in njih starše ter šolnike poseben pozdrav po televiziji.
Tudi mi pošiljamo vsem našim učencem in šolnikom pozdrave in voščila, da bi slovenska šola vedno bolj rastla v plemeniti tekmi vseh dijakov in v splošnem prizadevanju vseh naših zaslužnih učiteljev ter profesorjev, da bi iz naše mladine izoblikovali kremenite značaje, zveste narodnemu izročilu, in sposobne ljudi za njih bodoče življenjske poklice!
CENEJŠI UČBENIKI
Vsako novo šolsko leto prinaša staršem nove skrbi. Po ustavi je pouk brezplačen. Stvarno je pa zadeva drugačna. Že za osnovne šole so učbeniki silno dragi; po tisoč lir povprečno ena knjiga. Za prvi' razred srednjih šol je pa treba kupiti študentu že za deset do petnajst tisoč lir knjig. Kje so potem še vpisnina in druge pristojbine? Gorje očetu, če ima še dva ali tri otroke na šoli! Pritožbam, zlasti proti predragim knjigam je skušalo ministrstvo ugoditi. Sklicanih je bilo dosti sej in posvetovanj. In kaj je prišlo ven? Sklep, da se morajo knjige za osnovne šole poceniti za 10 odstotkov. To je prava malenkost. Naj pove primer: knjiga za 1. razred v obsegu 128 strani bo stala sedaj 675 lir. Pomožni učbeniki (sussi-diario) za 3. razred 900 lir, za 4. in 5. pa približno 1.100 lir.
Za srednješolske učbenike je medministrski svet izjavil, da se ne dajo cene znižati. Uprli so se založniki. Kot je znano, v Italiji ne obstaja državna založba knjig. Knjige za slovenske šole, kolikor jih pač je, pa stanejo dosti manj, ker se sestavljalci morajo zadovoljiti z naravnost smešno nizkimi honorarji.
Raziskovanje morja
Proučevanje oceanskih globin zavzema v znanstvu vedno večji obseg. Ne gre samo za spoznavanje morskega dna in vode, marveč še bolj za ugotovitev, kako bi morsko živalstvo in rastlinstvo nudili hrano vedno večjemu številu ljudi. Doslej se je pri tem proučevanju najbolj izkazal Piccard z globinskim čolnom Trieste. V Ameriki pa že gradijo veliko podmornico, ki ima obliko helikopterja. Pogreznila se bo lahko do globine 5000 metrov. Na krovu bo imela vse znanstvene laboratorije za študij morskih globin in življenja v njih.
NAJ LE ŽUPANUJE
Marsikje se zelo radi potegujejo za županske stolčke. V Londonu pa prav radi pustijo, naj županuje, kdor hoče. Mesto londonskega župana ali lorda mayorja je namreč združeno z velikimi stroški. Prejšnji teden so izvolili novega župana za eno leto, in sicer v osebi sira Friderika Hoare-ja. Ta bo moral plačati iz svojega žepa, kakor je vsak njegov prednik, velikanske stroške za ustoličenje, za bankete in sprejeme, ki so preračunani na 44 milijonov lir. K sreči je Hoare lastnik velikih londonskih bank in se mu zatorej ne bo poznalo, kar bo izdal za župansko čast.
Kdo bo plačal?
Časnikar Ottorino Fragola je naperil tožbo proti stranki Krščanske demokracije v osebi njenega tajnika poslanca Mora. Zahteva nič manj kot 33 milijonov odškodnine. Fragola*navaja v obtožbi, da se je leta 1950 pogodil z voditelji Krščanske demokracije za združitev osmih dnevnikov v skupen konzorcij z imenom Italijanski založniški center (Centro editoriale italiano). Ta posel je tudi izvršil in vrh vsega še sprejel glavno uredništvo dnevnika v Anconi »La voce a-driatica«. Stranka mu pa ni izplačala niti ene lire, odkar je prevzel svoje mesto.
Kulturni škandal na -Tržaškem
Začetek vsakega šolskega leta je običaj-gospod Palamara, proučiti zadeve in o pra-
no združen z otvoritveno mašo, z redom in mirom, ki mora šolskim otrokom vliti že v začetku čut discipline in vzvišene resnobe.
Na slovenskih šolah v tržaški pokrajini smo pa priče dogodkov, ki po krivdi določenih šolskih oblastev presegajo že vse meje. šolsko leto se je že začelo, učitelji in profesorji pa še niso prejeli namestitvenih odlokov. Večina šolnikov je prišla k šolskim mašam na tistih krajih, kjer je že lani službovala. Ponekod, na primer pri Sv. Ivanu, so celo šolski sluge spremljali šolarje v cerkev, še bolj zapletena je pa postala zadeva v torek, prvi dan šolskega pouka. Nekateri učitelji in zlasti še profesorji, ki nimajo italijanskega državljanstva, so dobili po telefonu ali kako drugače sporočilo, da ne smejo v šolo. Zgodil se je tudi primer, da je v Nabrežini namesto učitelja stopil v razred sluga. Na srednjih šolah so si morali pomagati s supliranjem ali s skrčenjem že tako skrčenega urnika. Kako bo šlo za naprej, pa še ne vemo.
Spričo takih dogodkov, ki mejijo že na pravi kulturni škandal, se vsa naša javnost, posebno pa še starši prizadetih otrok, sprašujejo, kako je mogoče, da niso mogli v dolgi dobi počitnic niti šolski nadzorniki, niti šolsko skrbništvo in, če hočete, niti sam
vem času poskrbeti za namestitve šolnikov. Izgovarjajo se, da še ni urejeno vprašanje profesorjev brez italijanskega državljanstva in da je zato nastal zastoj pri namestitvah.
S takimi jalovimi izgovori se ne moremo strinjati, ker sc zadeva triindvajsetih prizadetih šolnikov ni pojavila šele s 1. oktobrom, ampak so zanjo vsi gospodje pri šolskih oblasteh že prej vedeli in bi jo bili lahko uredili, če bi imeli le količkaj dobre volje.
(Nadaljevanje na 5. strani)
oco
Beg rta Zapad
Po poročilih njujorškega dnevnika »He-rald Tribune« se beg iz vzhodnega v zahodni Berlin še vedno nadaljuje. Dnevnik trdi, da prebegne vsak teden do 2000 meščanov kljub kitajskemu zidu, s katerim je ograjen zahodni Berlin. Meščani v sovjetskem delu mesta se v zaupnih pogovorih pogovarjajo samo, kako bi se rešili iz mesta. U-porabljajo vsa mogoča sredstva. Prejšnji teden je zbežalo tudi precej članov ljudske milice. Psihološko je Ulbricht dosegel s kitajskim zidom prav nasprotno, kar je želel.
M T't Zlih Iiv(t
Ob smrti župnika
Kar pretreslo je mnoge prijatelje in znance, ko je na Katinari zaklenkal zvon in se ie razširila mrka novica, da zvoni smrtno nesem župniku Antonu Piščancu.
Njegovi sošolci in tesni prijatelji smo se v bridkem spominu na sloko, skoraj hiera-tično postavo dragega Toneta, spraševali, ali ga res ne bomo več videli. Res ne bodo več odmevali njegovi koraki po tlakovani veži katinarskega župnišča, ko je hitel odpirat gostoljubna vrata?
Še ob poletnem o|bisku jc bil ves nasmejan, ko je pripovedoval: »Veš v penzijonu sem. Saj stari nismo, samo Teta so! Delali pa bomo še, če bo naduha pustila.« Delo je bilo za g. Toneta pogonska sila njegovega življenja že od mladih let, ko je moral doma pri Joševih v Cvetrožu poprijeti za vsako kmečko delo. Pa ni upognilo ne takrat in ne v letih prve svetovne vojne, ko smo skupaj stradali, njegove visoke postave. Njegov trdi značaj, včasih na zunaj celo malce grob, se je prekalil v dobi fašističnih preganjanj. Ko je pastiroval po Notranjskem, ni klonil pred nobenim svetnim nasilnežem; na vsak udarec je odgovoril: »še je Bog nad nami!« Ljudstvo se je njegovemu mehkemu srcu nadvse smililo, ko se je pletel bič nad njim. Kdor ni gospoda Toneta pobliže poznal, ne more vedeti, da je bil dober kot kruh, zlasti do otrok. V drugi svetovni vojni je s svojimi ljudmi delil bridko usodo pregnanstva in strašnega taborišča v Dachauu. Pomanjkanje in bolezen sta mu tam upognili postavo, a oči je imel vedno ponosno uprte predse. Sotrpine je spodbujal: »še je Bog nad nami. Kdor krivico trpi, bo poplačan.« Skorjice kruha je delil z lačnimi, besede ljubezni so kar žarele iz njega in so včasih celo misel na kruh odpodile.
Tudi taborišče smrti ni strlo pogumnega gospoda Toneta. Niti raznolike klevete,
Samatorca:
NOVA ŽRTEV PROMETNE NESREČE
V	torek smo spremili k večnemu počitku na domačem pokopališču komaj 17-letnega vaščana Borisa Kralja. Rajnik je v noči med nedeljo in ponedeljkom postal žrtev prometne nesreče, ki se je pripetila nedaleč od njegovega doma. Fant se je na motornem vozilu vračal domov, ko je iz doslej še nepojasnjenih vzrokov iznenada zgubil oblast nad motorjem in pri padcu tako močno treščil z glavo v obcestni zid, da je bil na mestu mrtev. Ponesrečenca so našli mimoidoči, ki so brž poklicali rešilni avto, a službujočemu zdravniku ni preostalo drugo, kot da je ugotovil fantovo smrt.
Pogreba se je udeležila velika množica, med katero smo opazili zlasti številne pokojnikove sovrstnike. Po cerkvenem žalnem obredu je rajnemu v slovo zapel domači pevski zbor. Naj prerano umrlemu domačinu sveti večna luč. Hudo prizadetim staršem, sestrama in sorodnikom izrekamo globoko sožalje.
Antona Piščan ca
ki so jih sikali nanj zaplečnjaški nasprot niki. On je bil pokonci mož tudi, ko je na Katinari leta in leta posvetil vse svoje moči oltarju in ljudstvu. Svoje ravne smeri ni zapustil ne za čast ne za denar. Pravi potomec rihenberških puntarjev za staro pravdo.
Ob svetih treh kraljih je bilo, ko so ka-tinarski otroci prišli koledovat v farovž, o-blečeni v tri modre. Župnik se je prisrčno nasmehljal, ko so končali domačo pesem o treh modrih. »Dobro, pridni otročiči! Karlina, daj jim, no, kolednico. Prihodnje leto pa še pridite!«
K letu pa ne bodo več prišli... Prešce bodo ponesli na katinarski hribček, kjer gleda gospod Tone v nebo in prosi: »Daj jim, no, Gospod Bog nad nami, da bi še ostali dobri v Tebi in zvesti svojim.«
Bridko nam je ob tem spominu in tem grobu. Vzel je nam vsem spet moža, ki ni dosti govoril, več je delal in trpel.
r. b.
Pogrebne svečanosti
Župnik Anton Piščanc je umrl v četrtek, 28. septembra, v tržaški bolnišnici, kamor so ga prepeljali le nekaj dni prej. Rodil se je v Rihenberku na Vipavskem leta 1900, v mašnika pa je bil posvečen leta 1926. Bil je najprej kaplan v Postojni, nato župni upra vitelj na Suhorju v Brkinih, leta 1934 pa je postal župnik na Katinari. Tu je torej pastiroval dolgih 27 let.
Njegov pogreb je bil v soboto popoldne. Mašo zadušnico je daroval openski dekan msgr. Silvani, ki je ob asistenci številnih svojih sobratov tudi vodil pogrebne svečanosti. Po maši je msgr. Silvani imel v cerkvi govor, v katerem je orisal lik in delo pokojnega župnika. Poudaril je zlasti pokojnikovo nenehno skrb za dušni blagor vseh zaupanih mu vernikov, njegovo veliko zanimanje in ljubezen do otrok ter skrb za duhovniški naraščaj. V tej zvezi je omenil, kako je bil pokojnik vesel in ponosen, da sta v zadnjih letih dva mladeniča iz njegove fare pela novo mašo.
Preden je krsta zapustila cerkev, je domači zbor zapel žalostinko. Nato se je izpred cerkve razvil pogrebni sprevod, kakršnega po sodbi domačinov še ni bilo na Katinari.
Pogreba se je namreč udeležila velika množica faranov in tudi številni ljudje iz mesta, med temi mnogi predstavniki političnih in prosvetnih organizacij. Ob odprtem grobu je pokojniku v slovo najprej spregovoril njegov sobrat in sotrpin v dachauskem taborišču dr. Rafko Premrl, ki je zlasti obudil spomin na grozote nacističnega koncentracijskega taborišča in na pokoj nikovo pogumno zadržanje v tistih grozotnih dneh ter prilikah. Kratka poslovilna govora sta nato imela še zastopnik katinarske učeče se mladine in zastopnik duhovščine iz postojnskega dekanata g. Kovačič. Zadnji pa je spregovoril prof. Ubald Vrabec, predsednik Prosvetne zveze iz Trsta.
Na grič, kjer se nahaja katinarsko pokopališče, je že padal mrak, ko so na krsto začele padati prve pesti zemlje, ki bo odslej v svojem naročju hranila zemske ostanke moža, ki je mnogo storil za naš živelj v tem izpostavljenem delu naše domačije.
Naj zaslužni duhovnik mirno počiva v Bogu. Sorodnikom izrekamo globoko občuteno sožalje.
Sožalju se pridružuje tudi uredništvo Novega lista.
oco
Kulturni škandal
(Nadaljevanje s 3. strani)
Kaj naj sklepamo iz takšnega ravnanja šolskih oblasti? Zdi se nam, da ne gre za kak težak upravni postopek, marveč za namerno zavlačevanje, ki bo škodilo rednemu razvoju naših šol in bo prizadelo 1081 naših šolarjev in na stotine naših dijakov. Potem pa naj govoričijo in se hvalijo pri kulturnih komisijah in pogajanjih, kako širokogrudno je urejeno slovensko šolstvo na Tržaškem in Goriškem. Na papirju se vse lepo bere, dejansko stanje nas pa, žal, prepričuje o nasprotnem.
BARNAS
V	naši občini se je nedavno tega pripetil obžalovanja vreden dogodek, ki bo utegnil pripeljati mladega Jožeta Korena iz vasi Koste še na zatožno klop pred porotnim
sodiščem.
Dogodki so se taknole razvijali. Pred dvema letoma jc 25-lctni mladenič povozil do smrti edinega sina sovaščana Jožeta Korena. Fant je bil obsojen na povračilo škode in stroškov. Nato je odšel v Švico ter je obljubil, da bo s prihranki odplačal prizadeto družino. Pred dobrim tednom sc je vrnil iz Švice domov na obisk. Srečal jc starega Korena, ki je zahteval odškodnino. Prejšnji ponedeljek zvečer je prišel v sosedovo hišo in se delal, kot da potegne iz žepa listnico. V resnici pa je potegnil ven oster lovski nož in je večkrat zabodel v levo ramo starejšega Korena. Po dejanju je zbežal kot blazen iz hiše in se je nekaj dni potikal po bajtah in gozdovih. Vendar je danes teden lačen in premražen prišel v domačo hišo, da si opomore. Tu so ga pa že čakali špeterski orožniki, ki so obkolili hišo in, ko je spal, vdrli v sobo. Fant pa se je skušal braniti z nožem, a so ga kmalu uklenili. Pri izpraševanju si je položaj še otežkočil, ker je priznal, da je nameraval očeta svoje žrtve umoriti.
Zdaj bo odgovarjal za tisto cestno nesrečo, za poskus umora in še za upiranje organom javne varnosti. Vsa dolina pomiluje nesrečne žrtve, a tudi mladeniča, čeprav ga ne more opravičevati.
ZA DVIG GOSPODARSTVA
Stalno nazadovanje gospodarstva v videmski pokrajini, zlasti v njenih vzhodnih obmejnih občinah, vzbuja zaskrbljenost tudi pri odgovornih krogih. Zato je pokrajinski predsednik odvetnik Candolini sklical posebno posvetovanje gospodarskih strokovnjakov in celo univerzitetnih profesorjev za ekonomijo. Sklenili so, naj se ustanovi na
TUJSKI PROMET NA GORIŠKEM
Po končani letošnji poletni turistični sezoni so začeli odgovorni činitelji proučevati pogoje za razvoj tujskega prometa na Goriškem.
Naša pokrajina je že pred prvo vojno slovela kot avstrijska Nica. Kot najjužnejša pokrajina monarhije se je ponašala goriška okolica z najbolj milo klimo. Zato so prihajali k nam posebno ob koncu poletja in v zgodnji jeseni bogati tujci na oddih. Mnogi so se potem tudi stalno naselili in si zgradili lepe vile vzdolž sedanje Solkanske ceste in na spodnjem korzu. Dosluženi visoki uradniki, plemiči in generali so bili s svojimi četverovprežnimi kočijami vsakdanja prikazen po ulicah od Katarinija do stare pošte. Razen južnega podnebja je bila vaba za tujce tudi obilica sadja in grozdja ter prelepi parki ob vilah in palačah. Najlepša in sončna je bha goriška jesen. Tujski promet je razvijala narava sama brez posebnih turističnih uradov.
Po vojni se je pa Gorica znašla na skrajnem severovzhodu države. Njen prednostni položaj »avstrijske Nice« se je moral u-makniti drugim še lepšim in južnejšim le-toviščarskim postojankam. Vendar je do-
- 'Manalbhm fifiliu fi
____________________________________, i
pokrajini poseben urad, ki bo zbiral podatke o razvoju gospodarstva, o položaju naših občin od leta 1945 dalje. V prvi vrsti bo moral ta študijski urad ugotoviti, kateri kraji in občine so gospodarsko manj razvite.
Vse to se zelo lepo sliši in je tudi v resnici potrebno. Naše skromno mnenje pa je, da je vse preveč posvetovanj za gospodarski dvig in da je vse premalo dejanj.
LANDAR
Predzadnjo nedeljo smo imeli pri nas izreden praznik, kakršnih le malo pomni naše naselje. Obhajali smo biserno mašo našega rojaka g. Janeza Gujona, ki župniku]e že dolgo let pod Svetimi Višarji v Ovčji vasi, v Kanalski dolini. Pel je biserno sv. mašo prav pri istem oltarju, h kateremu je leta 1901 pristopil prvič kot novomašnik. Ko smo gledali njegov obraz in slišali njegov glas, se nam je vsem zdelo, da je isti mladi duhovnik, kot je bil pred šestdesetimi leti. Kljub visoki starosti se ni častitljiva postava skoro nič vdala letom; le lasje so se malo bolj pobelili.
Slavje je bilo zelo prisrčno. Vsi sobratje in rojaki mu kličemo: »Pre Žvan, Bog Vas živi še na mnoga leta!«
MAŽEROLE
Strašni umor, skoraj križanje nesrečne Pierine Cassina, ki je pred časom pretresel vso našo dolino, bo prišel s svojimi posledicami kmalu do konca.
Zagovornika Lina Macoriga in Petra Cen-čiča, ki sta obdolžena umora, sta prejela obvestilo, da se bo razprava nadaljevala v novembru pred prizivnim porotnim sodiščem v Trstu. Kot je znano, so prizadete stranke vložile priziv proti razsodbi porotnega sodišča prve stopnje v Vidmu.
Zanimanje za žalostni dogodek, ki je vrgel tako slabo luč na našo sosesko, se bo zopet prebudilo in spet povzročilo večkrat tudi krivična mnenja o naših ljudeh.
bila nov dotok obiskovalcev. To so bili bivši bojevniki, ki so v trumah prihajali na obisk v kraje, kjer so se bojevali in kjer leži pokopan marsikateri njihovih tovarišev. Mesto je imelo od takih domoljubnih romanj precej dobička.
Po drugi svetovni vojni se je zanimanje obiskovalcev obrnilo bolj k ogledovanju zgodovinskih in pokrajinskih zanimivosti. Začeli so prihajati tudi iz drugih držav. Pokrajinski odbor za turizem se trudi, da bi tujcem nudil možnost večdnevnih in bolj številnih obiskov. Ugotoviti pa mora na žalost, da je naše mesto precej slabo opremljeno za dotok tujcev, že eno dejstvo je dovolj zgovorno, in sicer da je na razpolago komaj 500 postelj za prenočišča v vseh goriških gostiščih, če pride nekaj večjih avtobusov, že nimajo ljudje kje spati. Razen obnovljenih prejšnjih hotelov in gostiln ni bil zgrajen po vojni niti en nov. Zato se seveda ne more usmerjati v Gorico dotok turistov v veliko škodo že tako hirajočega gospodarstva.
ŠE STAVKAJO
Uslužbenci prevoznega podjetja Ribi i? Gorice so se v soboto zbrali na posvet glede stavke, v katero so stopili že pred desetimi dnevi. Vse tri sindikalne organizacije so ugotovile, da vodstvo podjetja niti noče razpravljati o zahtevah, 'ki jih postavljajo uslužbenci. Zato so uslužbenci sklenili, da bodo nadaljevali stavko še ves ta teden. Predlagali so tudi, naj bi ta teden vse delavstvo goriške pokrajine stopilo v kratko stavko kot znak solidarnosti z uslužbenci Ribijevega podjetja. Stavka, ki je sicer u-pravičena, je prišla nerodno prav zdaj, ko se je začelo novo šolsko leto in je prevoz dijakov v šole zelo otežkočen. Prefektura je vzpostavila nekaj zasilnih prometnih zvez za delavce in šolarje, ki pa ne zadostujejo.
NOVI KAPLAN
V nedeljo je v cerkvi na Travniku nastopil službo novi kaplan g. Jericijo. Njegova dušebrižniška skrb je namenjena predvsem slovenskim vernikom. Pri službi božji ob deveti uri je imel novi kaplan prvo mašo in pridigo, ki je bila običajna nedeljska propoved. Verniki so se čudili, da ni župnik predstavil svojega novega pomočnika za slovenske vernike.
Slovenski farani izrekajo novemu kaplanu dobrodošlico z željo, da bi razumel in upošteval njih želje ter potrebe.
PEVMA
V soboto proti polnoči bi se bila na pevm-skem mostu kmalu pripetila smrtna nesreča. Mladi študent Ezio Minin je na očetovem avtomobilu pridirjal z vso naglico iz ulice Torriani proti mostu čez Sočo. Na ostrem ovinku tik pred mostom je pa avto spodneslo na desno, tako da je z vso silo treščil ob zidano ograjo v začetku mosta. Avto se je skoraj popolnoma razsul, mladenič je precej poškodovan, če bi pognal le nekaj metrov naprej, bi ga nizka železna ograja ne mogla zadržati in bi zletel globoko v valove.
RUPA
Vse kaže, da so se naši fantje naveličali »ledig« stanu. V soboto smo se o tem prepričali na veselem ženitovanju. Naš domačin Jožko Maraž si je izbral za življenjsko družico gospodično Emo Pelicon, doma iz Sovodenj. Jožko sodeluje že dosti let pri mešanem pevskem zboru. Prepričani smo, da se tudi v bodoče ne bo odtegnil našemu zbo ru. Njegov živahni značaj, živa narodna zavest in veselje do lepe pesmi bi morala biti za vzgled posebno mlajšim fantom, ki vidijo vso kulturo samo v »rock and rollu«.
Na ženitnini so mlademu paru na čast prepevali njegovi prijatelji pozno v noč.
Novemu paru želimo vsi ožji prijatelji in znanci, da bi mu bila življenjska pot vedno lepa in srečna!
LETALSKA ZVEZA
Na dnevnem redu razprav v mnogih trgovskih organizacijah, kakor tudi na županstvu in v pokrajinskem svetu, je bilo vedno tudi vprašanje letalskih zvez med Rimom in Gorico. Nazadnje so v Rimu že sklenili, da se prekine zveza z letali Alita-lia, ker je mirensko letališče premajhno in preblizu meje ter nesposobno za nočno pristajanje.
V	zadnjem trenutku pa se je zadeva nekako rešila. Zvezo z Rimom bo vzdržavala družba Italia z majhnimi štirimotorniki znamke Havilland. Iz Gorice je določen odhod za sedmo uro zjutraj, pristanek v Rimu je ob enajstih in pol, Odhod iz Rima opoldne in en četrt, pristanek na mirenskem letališču ob štirih. Poleti na tej progi pa bodo trajali samo do 1. novembra.
ŠTEVERJAN
Kaj takega se pa le malokdaj pripeti, kot se je prejšnji teden nekemu našemu sova ščanu. Igral je običajni listek na »totocal cio«. Ko ga .je pregledoval, je ugotovil, da je zadel trinajstico. Hitro se je peljal v Gorico v kavarno Pace nasproti škofije, kjer je oddal listek, ki naj bi zadel 156 milijonov. Seveda bi si jih moral deliti s srečnim sicilskim železničarjem. Kljub vsemu pa bi bila vsota 78 milijonov že lepa reč. Mladenič si je že zidal gradove v oblake, medtem ko je poverjenik igralnice telefoniral v Padovo, da ugotovijo izide. Res so našli prepis matičnega listka, toda namišljeni dobitnik je številke tako napačno prepisal, da mu je ušla celo dvanajstica. Kaj si je hotel pomagati? Ves potrt je kar zginil. Revež bo pa prav gotovo še dolgo premišljeval, kako je sreča opoteča.
Pa omenimo še kaj bolj stvarnega. Na vinski in sadjarski razstavi ob prazniku grozdja v Gorici je razstavljal tudi Ivan Ci-glič iz števerjena, in sicer prav lepe vrste jabolk. Posestnik štekar z Valerišča je pa imel razložene krasne in žlahtne grozde. Njune pridelke so obiskovalci zelo pohvali ii,
ooo
NAJDENO
Na naši upravi v Gorici na Travniku št. 18/11 se nahaja manjša vsota najdenega denarja. Kdor dokaže, da jo je izgubil, naj se tam oglasi.
'
IZ KULTURNEGA ŽIVLJENJA
W
belimo biti i9C*iiii'ti€*tti
Te dni je prišlo v slovenskem in jugoslovanskem literarnem življenju do dveh važnih dogodkov. Zver za književnikov Jugoslavije je priredila kongres v Sarajevu, Zveza jugoslovanskih slavistov pa je imela svoj kongres v Ljubljani. Na obeh kongresih so obravnavali razne aktualne teme in probleme, pred katerimi se znajde danes pisatelj in slavist v Jugoslaviji. Ti problemi so včasih čisto specifični in konkretni, ko zadevajo n. pr. založništvo in honorarje, ali pa tudi idejno-abstraktni.
Ni izključeno, da so imeli in imajo udeleženci teh dveh kongresov vtis, da so na njih obdelali vse, kar je bilo resnično aktualnega in kar jih je peklo. Nam pa ta dva kongresa vendar nista prinesla po-mirjenja v tihi skrbi, ki nas gloda že nekaj časa — že nekaj let, bi pravzaprav lahko dejali. Morda je naša zaskrbljenost pretirana in morda se nam zdi njen vzrok z našega oddaljenega gledišča pretiran.
ZASKRBLJENOST ZA USODO SLOVENSKE LITERATURE
Da preidemo takoj v sredo stvari in jo imenujemo s pravim imenom — gre za našo zaskrbljenost za usodo slovenske literature.
Že kakih deset let se namreč dogaja, da se začenja v pisanju določenih časnikov v Jugoslaviji dn pod njihovim vplivom tudi tu pri nas zabrisavati pojem slovenske literature. Vedno bolj pogosto beremo izraz »jugoslovanska literatura«, ki naj bi vsaj pred zunanjim svetom predstavljala neko enotno literaturo, čeprav naj bj ta v sebi obsegala štiri nar rodne literature: slovensko, hrvaško, srbsko in makedonsko. Vedno pogosteje beremo izraze »naš pisatelj«, »naš pesnik«, »naš jezik« itd. tudi takrat, ko je mišljen pod tem n. pr. srbski pisatelj, pesnik ali jezik.
Hočemo reči, da ne moremo razumeti brezbrižnosti tistih slovenskih časnikarjev in literatov za jasne pojme in izrazoslovje v odnosu do slovenske in do drugih jugoslovanskih literatur. Ker gre za več literatur samostojnih in od vsega sveta priznanih narodov, ki so se združili v novo federativno jugoslovansko državo prav zato, da bi sj zavarovali in utrdili svojo narodno individualnost ter jo v var nem okrilju širše in zato močnejše države še bolj razvili, nam ni mogoče razumeti, kako da so začeli nekateri spet uporabljati frazeologijo iz predvojne Jugoslavije. Iz nejasne uporabe besed, kot so »naš« itd., ne glede na to ,če se nanaša ta svojilni zaimek na slovenskega, hrvaškega, srbskega ali makedonskega pisatelja, pač nujno sledi, da gre za eno in isto literaturo. Iz tega pa spet logično sledi, da je n. pr. slovenska literatura le še del te skupne, ene literature, ne pa samostojna narodna literatura.
OŽIVLJENE POLEMIKE O SLOVENSKI LITERATURI
Tolažili smo se s tem, da gre le za nerodne, dobesedne prevode iz srbohrvaško pisanih poročil »Tanjuga«, kjer je n. pr. srbski avtor pač z neko upravičenostjo uporabil besedo »naš«, če je imel v mislih n. pr. srbskega pisatelja, ker je pač tudi računal, da bodo natisnili in brali njegovo poročilo na srbskem jezikovnem področju, medtem ko jo bodo Slovenci, če jo bodo hoteli prevesti in natisniti, žo priredili po svoje. Popolna nekritičnost in miselna lenoba slovenskih prevajalcev pa pusti dobesedno vse tako, kot je bilo v originalu, s čemer ustvarja zmedo, vznemirjenost in tudi nevoljo. Toda razni dogodki zadnjega časa so nas prepričali, da ne gre samo za stilistične nerodnosti površnih ali nesposobnih prevajalcev, ampak da se skrivajo v tem neke tendence, ki so v očitnem nasprotju z osnovo, na kateri je bila osnovana in temelji nova jugoslovanska država. Take oznake so namreč začeli uporabljati tudi slovenski pisci. Ljubljanske revije kot »Naša sodobnost« in »Naši razgledi« pa morajo namreč vedno spet polemizirati z raznimi južnimi, zlasti srbskimi literati in ustanovami, kot so n. pr. razne založbe, a največ s posamezniki o pravici Slovencev do lastne književnosti. Dejansko smo si tiste izbruhe kulturnega »jugoslovenstva« vedno razlagali kot neke ostanke nekdanje mentalitete, ki so sicer anahronistični, a jih razvoj še ni čisto odrinil vstran, kar se bo pa moralo prej ali slej zgoditi. Zato se nismo razburjali in nismo načenjali tega vprašanja, prepuščajoč vso zadevo času in razvoju. ^
SLOVENSKA KNJIŽEVNOST ZATAJENA?
Te dni pa nas je na novo in močneje, kot kdaj koli prej vznemirila vest, ki je prišla s kongresa jugoslovanskih pisateljev v Sarajevu, da se bo namreč le Zveza pisateljev Jugoslavije vključila v mednarodni PEN-klub. V mednarodnem PEN-klubu pa sa včlanjena pisateljska društva posameznih literatur in narodov, ne pa držav. Zato bo tako včlanje-nje pomenilo pred svetom isto, kot da obstaja v Jugoslaviji ena sama, »jugoslovanska«, to je državna literatura. Literature posameznih jugoslovanskih narodov bodo kot nesamostojne narečne ali »regionalne« literature predstavljale le del »enotne jugoslovanske« literature. To pa ni le lažno, ampak bi pomenilo velikansTco krivico slovenski literaturi in slovenskemu narodu, ki mu je lastna literatura zaradi manjkajoče lastne države pomenila najplemenitejši in najvažnejši izraz narodnega življenja.
Zato tokrat ne moremo več molčati, kot smo molčali ob raznih antologijah »jugoslovanske literature« v tujini. Tu gre za bistveno, za Slovence ze-
lo,	zelo važno zadevo, za nič manj in nič več kot, da se nam prizna pravica do tistega, kar smo si v stoletjih z največjimi žrtvami ustvarili in na kar smo ponosni — do lastne literature. Svojo literaturo smo imeli dolga desetletja in celo stoletja prej, kot je nastala Jugoslavija; lahko celo rečemo, da bi danes Jugoslavija ne segala preko Kolpe in globoko v Alpe, če bi Slovenci ne bili razvili svoje književnosti in jezika, z njima vred pa tudi lastno narodno zavest. Ali morda kdo meni, da je slovenska literatura »premajhna«, da bi se samostojno pojavila v družbi drugih narodnih literatur v mednarodnem PEN-klubu? Je literatura, ki se lahko ponaša z letom 1551, kot svojo rojstno letnico ter s Prešernom, Župančičem in Cankarjem, ki so res »premajhni« za Evropo?
SAMO NESPORAZUM?
Prepričani smo, da je v vsem tem neki velik nesporazum. Morda je šlo pri objavi tega sklepa v Sarajevu spet za površno stilizacijo in vsa stvar sploh ni bila tako mišljena. Potem toliko bolje, čeprav se nam zdi, da bi se bili lahko tisti, ki so predlog formulirali, vendarle bolj jasno izrazili, ker bi bili prihranili Slovencem doma in v tujini vznemirjenost. Čudimo se pa slovenskim zastopnikom na tistem kongresu, da niso pokazali v tem pogledu večje občutljivosti in prizadetosti. A še imajo čas, da svojo pomoto popravijo.
V	nekaj dneh bo izšla v založbi Editori Riuniti pomembna knjiga z naslovom »Lettere dal carcere degli antifascisti italiani«. Naslov že pove, da gre za zbirko pisem, katere so iz ječ pisali protifašistični borci in obsojenci; nekateri tik pred strelom ali vislicami.
Današnja mladina le malo pozna tiste, hude čase, ko je šlo tudi za naš narodni obstoj. Redki so bili tisti pogumni možje in žene, ki so se že od leta 1922 dalje upirali črni povodnji in ohranili seme, katero je pognalo v osvobodilnih bojih drevo svobode. Brez tihega dela in krvavega trpljenja tistih narodu predanih oseb bi poznejši rod ne imel več kaj reševati. Nekateri še žive, a ne terjajo kolajn in svetinj; večina je. pobita ali mrtva, tem odlikovanj ni več treba. Objava njih pisem iz ječ, ki so dosti bolj pretresljiva in življenjska kot morda Pellicove »Le mie prigioni«, je le majhno priznanje tistim, ki so polagali kvadre za svobodni dom.
Drugi občutek in morda namen urednikov teh pisem pa je, pokazati, da se tisti ljudje, ki so jih pisali, niso postavljali v pozo junakov, marveč, da so živeli z vero v svetle ideale. Ta vera jim je bila luč, ki jim je svetila tudi pri njih samotni smrti. Danes živi zlasti mladi svet samo v veri za praktično in lagodno življenje. Posmehujejo se tistemu, ki še nekaj da na ideale kot norcu, kateri ne pozna pravil modernega življenja.
»Pisma iz ječ« imajo tudi ta namen, opomniti današnji rod, da so le idealni ljudje zmožni žrtev za resnico in pravico.
Te misli bodo obhajale bralca zlasti ob pismih
Prav majhen narod kot je slovenski mora biti v kulturnih zadevah posebno občutljiv, in zlasti še glede literature, ker to je. eno redkih področij, kjer lahko dokaže svetu svojo narodno individualnost in svojo življenjsko ter ustvarjalno silo.
Pričakujemo, da bo Društvo slovenskih književnikov v Ljubljani znalo varovati čast in interese slovenske literature.
OOO
Sbačettih/	bezone
v £iu&l[uni
V	Ljubljani se je snoči začela koncertna sezona z nastopom milanske godalne skupine »Quartetto Italiano«.
Ravnatelj Koncertne direkcije Slovenije, prof. Igor Andrejčič je dal te dni nekaj izjav za tisk o novi sezoni. Rekel je med drugim: Kljub vsemu pričakujemo bližajočo se novo koncertno sezono z največjim optimizmom. Izraz »kljub vsemu« se nanaša na dejstvo, da razpolaga Koncertna direkcija s pičlimi sredstvi in da zato ne more vabiti v goste številnih in imenitnih tujih solistov in ansamblov, ampak mora gledati, da ohrani kvalitetno raven ljubljanske sezone s skromnejšimi možnostmi, pri čemer pa vzbuja dejstvo, da potujejo razni zanimivi in najkvalitetnejši tuji ansambli pogosto mimo Ljubljane, v njenem glasbenem občinstvu precej grenkobe in tudi nekaj polemične razboritosti. Izmed slovenskih ansamblov in solistov bodo nastopili v letošnji sezoni v Ljubljani po večini mlajši, tako ansambla Slovenskega okteta in Slovenskih instrumentalnih solistov, pianista Dubravka Tomšič in Aci Bertoncelj ter violinist Rok Klopčič. Kljub pomanjkanju deviz je pridobilo vodstvo ljubljanske Koncertne direkcije za gostovanje nekaj kvalitetnih ansamblov in umetnikov, kot so že omenjeni »Quar-tetto Italiano« ter firenški »Complesso Fiorentino di Musiča antica« in tudi francoski violončelist Pierre Fournier.
Otroci Iz Ban so Igrali
šolski otroci v Banah so priredili v nedeljo popoldne v Prosvetnem domu na Opčinah lepo kulturno prireditev, namenjeno mladini in staršem. Nastopili so z recitacijami, s prisrčnim prizorčkom »Kuharice« in z mladinsko igro »Kralj Matjaž in Alenčica«. Igrali so Žarko Ban v vlogi kralja Matjaža, Leo Hrovatin v vlogi Pavlihe, Lidija Malalan v vlogi Hasana, Albin Vidal v vlogi sultana in Peter Malalan v vlogi Mustafe. Z recitacijami sta nastopila Mario Mikolič in Cvetka Persinovič. Pozdravni govor pa je imela Nadja Rener. Prireditev je prav lepo izpadla in mali šolarski ansambel je bil deležen živega priznanja, ki je veljalo'seveda tudi požrtvovalni ljubiteljici otrok in pedagoginji, ki jih je izučila. Želeli bi, da bi prireditev še ponovili.
slovenskih žrtev, ki so tudi objavljena v tej zbirki. Naj omenimo samo nekaj vrst iz poslovilnega pisma Simona Kosa, katero je. pisal staršem iz ječe na dan svoje smrti. »Preveč sem ljubil to našo zemljo, te naše gore; tedaj ko je bil še čas, se nisem mogel iztrgati iz njih objema. Zato je potrebno, da žrtvujem za svojo zemljo moje skromno življenje. Verjemite mi, ni težko umreti, težko je živeti. Nisem hotel živeti, kakor so hoteli drugi, zato se raje umaknem. Pošiljam pozdrave mojemu nesrečnemu ljudstvu, moji vasi, mojim goram; posebno pa vam, ljubi starši in sestra. Ne jokajte, ker jaz sem srečen ...«
Preprost človek z naših gora se je pokazal velikega že. samo s tem pismom.
Drugo je pismo Pinka Tomažiča. »Milijoni ljudi,« piše dekletu, »žrtvujejo v teh strašnih letih svoje življenje. Samo nekateri razumejo kot jaz, da smrt ni nič hudega, morda je celo dolžnost do človeštva. Pred malo časa je bil tu duhovnik. Mirno sva se razgovarjala. Rekel sem mu, da je moje življenje določeno in da ga ne spremenim. Ločila sva se kot dobra prijatelja. Moja draga, ti pa živi, ker je treba živeti in izpolniti svoje poslanstvo v življenju, svoje dolžnosti do človeške družbe.«
Tako pišejo zrele osebnosti pred obličjem smrti, v zavesti, da so izpolnili svojo dolžnost.
Ni dvoma, da bodo ta pisma iz ječe. zbudila zavest novega rodu. Pridružiti bi se jim moralo, in sicer v slovenščini, še tisoče drugih žrtev brez razlike načel, ki so za svoje ideale trpeli in doprinesli najvišjo žrtev.
Pisma mučenikov
GOSPODARSTVO
C zatiranju	g
V	vseh naprednih državah so iz gospodarskih in zdravstvenih vzrokov napovedali goveji jetiki neizprosen boj. Pred nekaj leti so v Franciji ugotovili, da je 8% za jetiko bolnih odraslih oseb in 10% jetičnih otrok dobilo to bolezen od živali. Na deželi je bilo več takih primerov kot v mestih, kar je pač odvisno od dejstva, da na deželi porabijo manj pasteriziranega mleka kot v mestih. Zdravljenje goveje jetike pa zahteva mnogo stroškov in zato nastaja tudi gospodarska škoda, ki se še znatno poveča, če upošteva mo, da jetične živali dajejo manj mesa in mleka kot zdrava živina.
Zelje brez srca
Premnogi kmetovalci in vrtnarji tožijo, da imajo glavnato zelje — kapus, ohrovt — vrzote in tudi cvetačo — karfijolo brez srca, to je brez zeljnate glave ali cvetne krogle. Drugi pa tožijo, da zelje poleg tega tudi zelo smrdi.
Vsak izmed teh pojavov ima svoj vzrok, a oba sta v neki medsebojni zvezi. Pomanjkanje srca povzroča posebna živalica — hr-žica, smrad pa nastaja zaradi razpadanja, katerega povzročajo gnilobne bakterije: razpadajo pa listi, ki se zaradi delovanja hržic ne morejo več razvijati.
Kapusova hržica (contarinia) je majhna, komarju podobna žuželka. Iz jajčec se izležejo ličinke ali žerke brez nog. Dolge so o-koli 3 mm. Ko dorastejo, se zarijejo v zemljo, kjer sc zabubijo. V dobi od maja do konca septembra ima škodljivec 4 rodove, vsak mesec po enega.
Škodljivca — kapusovo hržico — posredno zatiramo s pravilnim plodoredom ali kolobarjenjem, neposredno pa s kemičnimi sredstvi. Pravilno kolobarjenje uničuje hr-žice, ker se škodljivke ne oddaljijo mnogo od mesta, kjer so se zarile v zemljo, oziroma kjer so prilezle iz zemlje, če vsaj skozi 2 leti ne sadimo v bližini zelja oziroma ka-pusnic, se hržice izgubijo. Zato moramo kolobariti. Ker pa hržica zleze tudi na rastline s podobnim cvetjem, kot ga imajo ka-Pusnice, moramo na dotičnih mestih in sploh okolij kapusnic uničiti vse plevele iz družine križnic. Divja repica je eden izmed teh plevelov.
S kemičnimi sredstvi pa moramo začeti boj proti hržicam, kakor hitro smo jih opazili, kar se lahko zgodi takoj po presaditvi, če opazimo, da se peclji — repki listov krivijo in nesorazmerno debelijo, robovi listov pa sc zavijajo ali kodrajo, iahko sklepamo, da je na delu kapusova hržica. V tem primeru moramo izločiti, to je izruti in sežgati vse napadene sadike, vse ostale pa popražimo z DDT, z ncocidom in s podobnimi Pripravki (v Jugoslaviji imajo »pantakan«),
Ker pa ima hržica — kot smo že povedali______
med poletjem 4 rodove, moramo prašenje nekajkrat ponoviti, dokler ni srce močno razvito.
škodljivce pa bomo premagali, če bomo vsi sodelovali pri zatiranju. V slogi je moč.
bo hržica premagana, ne bomo več našli nobenega smrdečega stebla.
Danes je ugotovljeno, da ni goveje jetike v naslednjih državah: ZDA, Kanadi, Danski, Norveški, švedski, Nizozemski, Angliji, Švici in na Portugalskem. Belgija in Zapadna Nemčija sta na tem, da govejo jetiko popol noma iztrebita, Francija in Italija pa sta še daleč za zgornjimi državami, a v zadnjem času zavzema zatiranje jetike tudi tu resnejše oblike. Bolezen zatirajo po danskem načinu, znanem pod imenom Bang, ki je v bistvu naslednji. Najprej ugotovijo, katere ži-vali so že jetične ali vsaj sumljive. Vse tar ke živali takoj označijo s posebnim žigom in jih tudi takoj osamijo za dobo, dokler jih ne zakoljejo. Istočasno razkužijo hlev, kjer je živela jetična oziroma sumljiva žival, in hlev nadzorujejo.
Da bi zatiranje jetike bilo učinkovitejše, se ustanavljajo tudi posebni zdravstveni konzorciji, če se na primer v kakšnem francoskem okraju 60% živinorejcev priglasi k takemu konzorciju, lahko kmetijski minister izda odlok, po katerem se v tem okraju vsi živinorejci obvezani vstopiti v novo organizacijo.
V	Italiji deluje že precej takih prosto1 voljnih zdravstvenih konzorcijev in v mnogih krajih zatiranje goveje jetike lepo napreduje. Sardinija baje nima več jetičnih goved, kar velja tudi za del dežele Marche.
—0—
ZA OZIMNO PŠENICO — SESTAVLJENA UMETNA GNOJILA
Za setev ozimne pšenice so potrebne — kot skoraj za vse ostale kulture — tri osnovne snovi, ki so dušik, fosfor in kalij. Te snovi pa morajo biti v pravilnem razmerju, v soglasju s pšenično rastjo. To soglasje upoštevajo troveljavna sestavljena umetna gnojila, medtem ko bi le redki poljedelec dosegel to soglasje, če bi gnojil s tremi enoveljavnimi gnojili, ki bi vsebovali iste snovi. Poljedelci dajejo namreč nekaterim umetnim gnojilom posebne prednosti, kar gre na škodo drugih in s tem je ustvarjeno nesoglasje v gnojenju, zaradi česar gnoje-
nje ne zaleže toliko, kot bi se lahko doseglo z enakim stroškom.
Med troveljavnimi sestavljenimi umetnimi gnojili pa je za ozimno pšenico najprimernejše gnojilo »6-12-9«. Ta čudna številka pomeni, da vsebuje gnojilo 6% dušika, 12% fosforove kisline in 9% kalija. Tega gnojila raztrosimo po 200 do 300 kg na površino ene furlanske njive ali po 6 do 9 kg na vsakih 100 m-. Lahko pa raztrosimo tudi »11-22-16«, ki ima približno dvakratno gnojilno moč prejšnjega. Zato pa potrebujemo le polovico navedenih količin. To sestavljeno umetno gnojilo se imenuje »fosfo-azotopotassico«.
Ozimni pšenici moramo seveda gnojiti tudi s hlevskim gnojem, saj je umetni gnoj samo dopolnilo hlevskega.
Grenko - sladka vina
Letos je mnogo grenko - sladkih vin, ker so se pokvarila zaradi tako imenovanega manitnega vrenja. To je nastopilo zaradi visoke temperature med vrenjem. Mnogo vin je povrelo pri toploti, ki je dosegala 30 in še več stopinj C. Pri taki toploti prenehajo delovati žlahtne kvasnice, ki spreminjajo grozdni sladkor v alkohol in ogljikovo kislino.
Kdor ima grenko - sladka vina, naj jih posebej varuje pred okuženjem z bakterijami ocetne ali kisove kisline, to je pred ci-kom in skisanjem. Klet naj bo vedno zmerno zažveplana; sodi naj bodo zamašeni s kipelno veho, da ne bodo okoli vehe letale mušice, ki prenašajo bakterije ocetne kisline. Pazite tudi, da je vino v zdravih sodih. Kakor hitro se neha tiho vrenje, je treba takoj raztopiti in dodati po 2 kocki enoso-sine na hi vina.
O ravnanju z grenko - sladkimi vini bomo še pisali.
BARVANJE SEMENA KRMNIH RASTLIN
Senatna komisija za kmetijstvo je sprejela zakon, da morajo biti barvana tista semena krmnih rastlin, ki jih uvozijo iz inozemstva. Zakon omenja deteljo lucerno ali večno deteljo (erba medica), domačo ali triletno deteljo (tirfoglio violet-to), belo deteljo (trifoglio bianco ali ladi-no) in inkarnatko ali ruso travo (trifoglio incarnato). Italijani so prepričani, da so semena njihovih krmnih rastlin najboljša na svetu in da je zato upravičena njih višja cena.
ČEVLJI SE VEDNO KONIČASTI
Elegantna koničasta linija ženskih salonskih čevljev je še vedno nepremagana. Višina pete niha med 4,5 in 7 cm; novost so nekateri okraski na zgornjem delu. Od barv bodo poleti prevladovale že uveljavljena temnorjava, beige v odtenku slonokoščene barve ter vijoličasta. Konica pa je kljub nekaterim poskusom uvajanja robov, vogalov, oblike mando line in oblike narobe obrnjenega champagne-kozar-ca ostala ošiljena.
Od kod takšna stalnost koničaste oblike? Preprosto: noga je v takšnem čevlju ozka, drobna in lepo oblikovana. Pa tudi bolj udobni so taki čevlji Ko je izrez nizek in oblika okrogla, drsi noga ne. ovirano naprej, dokler palec ne zadene ob sprednji kraj. Pri tem se seveda nujno začne kriviti in hoja postane utrudljiva. Ce pa je konica ošiljena, je. drsenje noge enakomerno zaustavljeno. Pretiravanje seveda tudi tu lahko znatno škoduje. Zato temelji-
to proučite obliko in hibe svoje noge, preden se odločite za nakup čevljev.
Ne smemo prezreli dejstva, da beli in svetlejši čevlji napravijo nogo večjo, črni pa jo navidezno pomanjšajo.
DROBNI NASVETI
• Linolej lahko dobro očistimo z mešanico posnetega mleka in vode. Nato namažemo linolej s tenkim slojem voska.
• Z loščilom za pod varčujemo, če uporabljamo za mazanje svileni papir, ne pa krpe; svilen papir vsesa le malo loščila.
• Pri čiščenju in vlaganju sadja ali zelenjave roke rade porjavijo. Madeže odpravimo, če roke po delu dobro namočimo v vodi, nato pa jih namažemo z limoninim sokom. Po nekaj minutah namažemo roke še z mastno kremo.
• Robovi preproge se radi zvijejo; to lahko preprečimo, če robove ob spodnji strani namažemo s klejem.
k- 1/L&	l/CC	000
Za trenutek so Friderikov trdi obraz spreletele mehkejše poteze. Ponudil je Jerku de-snico.
»Ne veš, koliko je odvisno od tega koraka, ki bi ga moral že prej storiti. Toda tu je bila Anka, ki je nisem mogel pozabiti. Ne veste, kaj mi je pomenila. Prav 'tako ne morete doumeti, da imam od tako ljubljene in življenja prekipevajoče žene tako hči, ki je pravo nasprotje matere.«
»Friderik, otroke je treba pač vzeti takšne, kakršni so. Ne govoriva več o tem. Smem povedati Nevini, da pojde z nami?«
»Ukazal bom, naj jo pokličejo,« je odgovoril oče in je pozvonil.
Jerko je kar obstrmel, ko je zagledal še bolj bledo in upadlo deklico, kot je bila prej. Roke so ji visele brez moči, obraz je pokrivala neizrekljiva žalost. Hotel je reči kako ljubeznivo besedo, a jo bo raje pri hranil, ko bo sam z njo. Ko ji je oče povedal, da bo smela s stricem na pot, se je pojavilo na njenem obrazu velikansko začudenje. Ali je res, da bo smela na dolgo potovanje, potem ko je izgubila že sleherno nado? Jerko pa si je mislil, kako lepo bi bilo, če bi oče izrekel nekaj prisrčnih besed svoji hčeri. Pred trdim očetovim obrazom ni mogla hči izreči drugih besed kot »Hvala, oče.«
Šele ko je bila Nevina sama, je vztrepetala od veselja, da se bo rešila svoje samote.
Kar premalo časa ji je preostajalo za vse popotne priprave. Manjkalo ji je sicer še to in ono, a si ni upala prositi očeta za denar. Prišla je teta Jasna in je zmajala z glavo, ko je videla, da ima dekle samo staro-
modna oblačila. Nakupila ji je še to in ono. Nevini je pa bilo, kot da je novo življenje zaplalo v njej. Še lepše pa bo, ko bo sama z dobrimi ljudmi šla v svet, katerega skoraj še ni poznala. Nekajkrat jo je oče poslal v kopališče pod strogim nadzorstvom vzgojiteljice, tako da si je še želela domov. Zdaj pa v svet, ven iz te puščobe, v življenje !
Lahna rdečica je legla na bledi obrazek, celo nasmejala se je že nekajkrat. Gospa Jasna je šele zdaj doumela, kako hudo je trpelo dekle v očetovi hiši. Zdaj pa bo pet tednov zdoma ob lepem jezeru pod Mangr-tom.
Stric Jerko in žena sta jo v mestu na novo oblekla. Ko je brivec deklici še mehko nakodral lase, da je sijal’ ozki, plemeniti obraz kot iz okvira, tedaj je stala pred njima popolnoma druga Nevina.
»Saj je res srčkano dekle,« je dejala zvečer Jasna svojemu možu. »Ko bo dobila drugo mlado mater, bo menda skrbela, da ne bo njena pastorka tako oblečena, kot je bila doslej.«
»Upajmo,« je odvrnil mož, »da se ne bo v novem zakonu kesal. Takšne, kot je bila njegova prva žena, ne bo več našel.«
»Zakon pa ni bil popolnoma srečen. Manjkal mu je dedič. Zato je pozabil na hčerko. Pa tudi ko mine žar prve ljubezni, ostane srce prazno, če ni v njem druge gorkote. On pa ne pozna ljubezni do otrok.«
—0—
Vožnja z avtom iz mesta pri morju je bila krasna. Od daleč so že pozdravljale s snegom ovenčane Alpe. Modro nebo, mehko
kot svila se je bočilo nad njimi. Neva se je kar potopila v občudovanje. Daleč za njo je že bila očetova hiša, kjer ni bilo veselja nobene ljubezni, da, niti dobre besede ne. Pogreznila se je v razmišljanje. Vse se ji je zdelo tako lepo, da ni mogla niti doumeti In ta dva dobra človeka, ki sta jo vzela s seboj! Občutila je globoko hvaležnost, da sta jo vrnila življenju.
Niti opazila ni, da se je na gladki, ravni cesti nabrala množica ljudi. Neznan moški je stal sredi ceste in mahal z roko. Jerko je ustavil avto. Nevina se je šele zdaj prebudila iz premišljevanja. Vsa preplašena je opazila razbit avto, poleg njega pa težek tovornjak in na robu ceste motorno kolo.
Pristopil je tisti mlad moški in je s prijetnim toplim glasom pojasnil: »Pripetila se je nesreča. K sreči ni hudih žrtev. Je pa precej ranjen neki otrok, ki ga je treba hitro pripeljati v bolnišnico. Z mojim motor jem ga ne morem. Avto je razbit.«
Nevino je ves prizor močno pretresel, a si ni mogla kaj,da se ne bi zazrla v simpatične oči mladeniča. Le od daleč je poslušala, kaj govori Jerko z njim. Bil je hitro pripravljen, da pelje otroka v bolnišnico, vprašal pa je, če nima notranjih poškodb.
»Sem študent medicine in, kolikor morem presoditi, ima fantek samo pretres možgan in nekaj urezov, katere je pa treba hitro zašiti.«
Sedaj je šele Nevina zagledala mater, ki je držala v naročju petletnega fantka.
»Ljubše bi mi bilo, če prisedete tudi vi v avto k otroku,« se je Jerko obrnil do me-dicinca. »Sam ne morem prevzeti odgovornosti. Ali morate počakati, da pride policija?« Mladenič je premišljal. Pogovoril se je s starši, ki so morali počakati na policijo, on sam je že tako prišel kasneje na kraj nesreče. Odločil se je in prisedel v avto poleg Nevine. Jokajoča mati mu je podala fantka v naročje.
(Dalje)
Skupinica filozofov na »Liberty« je bila bolj v stanju, da poda vsaj predstavo o tem, v kakšnih razmerah verjetno živi človeštvo, če se je obdržala enotna, totalitarna oblast Enotnega sveta. Ta razmišljanja so bila zanimiva in hkrati grozljiva, a pomenila so tudi samo sklepanje in domišljijske predstave in nič več.
»Liberty« je od časa do časa tudi pošiljala radijske znake v smeri, kjer je morala krožiti zdaj že v ogromni razdalji Zemlja, toda tehniki na njej so se zavedali, da je malo verjetnosti, da bi jih na Zemlji ujeli. A tudi če bi jih mogli ujeti, je bilo več kot verjetno, da bo držalo vodstvo Enotnega sveta te znake iz vesolja v tajnosti, saj bi gotovo ne hotelo tvegati, da bi človeštvo zvedelo, da nekod v vesolju kroži skupina ljudi, ki še niso podvrženi vodstvu Enotnega sveta in ki so nosilci drugačne miselnosti in drugačnih pojmov o svetu, življenju in svobodi. »Liberty« je bila popolnoma brez moči pred tistim, kar sc je dogajalo na Zemlji, toda tudi tirani Enotnega sveta so bili za zdaj brez moči nasproti vesoljski ladji »Liberty«, za katere obstoj so gotovo vedeli že po tistem, kai so odkrili njihovi predniki potem, ko so si anektirali Svobodni svet. »Liberty« je mogla še vedno pomeniti zanje grožnjo ndke daljne nevarnosti, ki jo bo treba odvrniti z vsemi sredstvi, če bi se vesoljska ladja skušala spet približati Zemlji. Ni bilo dvoma, da bi jo skušali še zdaj uničiti, če bi jo mogli, in ker ni bilo gotovo, da Enotni svet ni dalje v geometrijski postopici razvijal svoje tehnike in da ne razpolaga s sredstvi, da bi jim škodili, so bili tehniki na »Liberty« še vedno previdni s svojimi radijskimi znaki, ki bi lahko preveč izdali.
Profesorja Magnussena in njegov štab znanstvenikov je močno mikalo, da bi usmerili vesoljsko ladjo proti ozvezdju Promixa Cenfauri, ki je najbližje Zemlji. S hitrostjo svetlobe bi jo lahko dosegli v štirih letih in pol. Pomenilo bi fantastično avanturo, če
CPootateh oesolja
  M. Z. ■	■■	Y	2».
bi se lahko izkrcali na kakšnem planetu. Bili bi prvi ljudje, ki bi se jim bilo posrečilo kaj takega. Toda to bi popolnoma spremenilo ves njihov načrt in predrugačilo vso usodo odprave. Že mnogo prej bi morali zmanjšati vesoljski ladji hitrost in s tem bi začeli veljati zanje spet zakoni normalnega časa; to pa bi pomenilo, da bi se odprava izredno zakasnila in se vrnila na Zemljo veliko pozneje, kot je bilo predvideno — za tisoče let kasneje. Razen tega bi se izpostavili pri izkrcavanju tveganjem, ki bi lahko ogrozila ves uspeh odprave.
Zato so modro premagali taike skušnjave in ostali pri svojih vnaprej določenih načrtih. »Liberty« niti ni obdržala smeri proti najbližjim ozvezdjem, ampak se je po dveh svetlobnih letih usmerila drugam, da bi se izognila vsaki nevarnosti kakega trčenja, saj ni bilo znano, v kakšno razdaljo segajo planeti in plane-toidne gmote. S tem, da so se ozvezdij že oddaleč izognili, jim n* bilo treba zmanjšati hitrosti. Začeli so delati velikanski polkrog, ves čas z normalno hitrostjo, to je skoro s hitrostjo svetlobe, in čez štiri svetlobna leta se je usmeril kljun vesoljske ladje spet proti Soncu in njegovemu planetnemu sistemu — domov. D«" mov? Toda kaj bodo našli tam? Zdaj so se njihove misli še mn° go bolj ukvarjale z Zemljo in z dogajanjem na njej. Na prvi p°' lovici poleta jih je duševno zaposljevala predvsem fantastičnos njihovega poleta: bili so prvi ljudje, ki so prodrli izven Sončneg sistema in ki so leteli skoro s hitrostjo svetlobe.	(Daj
ŠPORTNI IP ]R E O Ju E D
»Tujska legija” v italijanskem nogometu
Letošnje italijansko nogometno prvenstvo bo brez dvoma prešlo v zgodovino nogometa kot nekakšno mednarodno tekmovanje, in sicer zaradi velikega stavila tujih nogometašev, ki igrajo v vseh enajsto-ricah. Pred 12 leti je bilo v Italiji samo 25 tujih nogometašev, letos pa se je njih število več kot podvojilo. V Italiji igrajo nogometaši 14 narodnosti, kar bo brez dvoma pripomoglo k izboljšanju igre, saj gre za prave mojstre žoge. Po obstoječih predpisih sme vsako moštvo imati po dva tuja igralca in po enega nogometaša italijanskega porekla, a v tekmah za državno prvenstvo smeta nastopati samo dva laka nogometaša.
V	Italijo je od leta 1946 do danes prišlo 228 tujih nogometašev, ki so v glavnem bili napadalci. Največ je bilo Argentincev (55), nato Madžarov (33), Švedov (27), Urugvajcev (18), Dancev (17), Brazilcev (16) itd.
Letos ni prišel v državo niti en Argentinec, ker so se vodstva klubov povečini omejila na kupovanje evropskih igralcev. Iz Južne Amerike so prišli le. Urugvajec Caleffi (Padova) ter Brazilca Sonna-ni (Mantova) in (Jose Puglia »Fernando« (Palermo). Urugvajci so italijanskemu nogometu doslej dali odlične nogometaše. Omenili bomo le nekatera imena. kot so: Schiaffino, Ghiggia, Abbadie, De Marco 'n Garcia. Brazilci pa so skoraj vedno razočarali, čo izvzamemo Altalinija in Julinha. Italijani so pre-vcč pričakovali od Vinicia, Amalfija, Da Coste, Mu-nolc, Colelle, Tozzija itd. Sormani pa se je v vrstah Mantove dozdaj dobro izkazal.
I/ Madžarske je preko Španije prišel letos v Italijo Laszlo Kasacs. Kupil ga je klub Venezia, a nogometaš se še ni častno izkazal. Madžari so v ostalem nudili Italiji dobre igralce, kot so bili: Nyers, Kincses, Mayer-Mike, Nagy in Sarosi.
Italijani so šli letos po nogometaše tudi v Jugoslavijo, od koder so pripeljali štiri igralce: Kostiča, Boškova, Veselinoviča in Kaloperoviča. Ti bodo skušali popraviti slab vtis, ki ga je bil pustil Vukas, kateri je leta 1957 igral za Bologno. Ostali Jugoslovani (Arangelovič, Golob in Nikolič) se niso dobro izkazali.
Letos so italijanske ekipe kupile precej dobrih igralcev tudi v Veliki Britaniji. Ti igralci so Hit-chens, Greaves, Law in Baker, ki so vsi nastopali v državnih reprezentancah Anglije in škotske. Prav gotovo se bodo vsi uveljavili.
Danci so v Italiji vedno dobro igrali, kar bo veljalo tudi za oba Nielsena (Bologna in Atalanta), za Christensena in Mortensena, ki prvič nastopajo na italijanskih igriščih. Lahko trdimo, da je poleg »vedske prav Danska dala Italiji najboljše igralce. Kdo se ne spominja imen, kot so: Karl in John Hansen, Bronee, Jensen, Pilmark, Praest, Soerensen ln Rasmussen.
Po vojni so v Italiji igrali samo štirje Nemci jJanda, Buhtz, Spikofski in Zaro), letos pa so Ila-'tani kupili kar štiri nemške nogometaše. Ti so v^htaniak, Haller, KoebI in VValdner, ki so se že nastno izkazali.
Najbolj priljubljeni športniki
,, Pred kratkim je italijanski športni dnevnik »La
. nzzetta dello Spori« razpisal skupno z družbo Ce-
ad Columbia anketo, kateri so najbolj priljubljeni
Portniki sledečih športnih panog: nogomet, kole-
aistvo, lahka atletika in boks. Lestvice so nasledke;
(	KOGOMET: L Sivori, 2. Pele,	3. Suarez,	4.	Al-
I	'nb 5. Buffon, 6. Angelillo, 7. Boniperti, 8.	Char-
> P- Nicole in 10. Bi Stefano.
. KOLESARSTVO: 1. Maspes, 2. Van Looy, 3. Pam-^.anco, 4. Nenoini, 5. Anquetil, 6. Defilippis, 7. Carle-' 8. Baldini, 9. Massignan in 10. Gaul.
Lahka ATLETIKA: L Berruti, 2. Brumel, 3. Lie-s^rc' 4. Rudolph, 5. Silvester ,6. Boston, 7. John-n. 8. Pamich, 9. Morale in 10. Consolini. p	BOKS: l. Loi, 2. Patterson, 3.	A. Moore,	4.	De
J'1*'*. 5. Burruni, 6. Amonti, 7.	Benvenuti,	8.	Ri-
*ut, 9. Robinson in 10. Campari.
Švedska je brez dvoma dala najboljše igralce. Omenili bomo le nekatera imena, kol so: brata Nor-dahl (Gunnar je bil petkrat najboljši strelec prvenstva), Gren, Gustavsson, Hamrin, Jeppson, Lied-holm, Lindskog, Selmosson, Skoglund, Bengston, Andersson, Ejdefiall, Mellebcrg, Nilsson, Ekner, Pal-nter itd. Letošnja nova Šveda sta Jonsson in An derson.
Prvič sta prišla v Italijo tudi dva igralca iz Španije, in ta sta Luisito Suarez, najboljši nogometaš v Evropi, in mladi Santisteban, ki ga je Real Madrid posodil Veneziji.
Turki so v Italiji pustili dober vtis, posebno v boju proti verižnim obrambam (Bulet, Sukru in Lefter). Zato si je Palermo letos nabavil Metin Ok-taya, tridesetkratnega državnega reprezentanta.
Iz Švice je prišel Allemann, ki je v prvih tekmah odlično igral, s čemer je hotel pokazati, da so Švicarji dobri nogometaši, kar pa ni prej uspelo Fuchsu in Vonlanthenu. Omeniti je treba še Nizozemca Krujvvera. Prej so v Italiji dobro igrali: VVilkes, Lakenberg in Roosenburg.
Od Argentincev nastopajo: Angelillo, Lojacono, Manfredini, Sivori, Rosa, Maschio, Vernazza, Mas-sci, Pentrelli, Cucchiaroni, Calvancse itd.
ooo
Ženski odbojkarski turnir v Miljah
Kot pred kratkim moški tako so se v nedeljo tudi ženske med seboj pomerile v odbojkarskem tekmovanju za pokal Julijske krajine. Razen »Bora« so v Miljah nastopile še naslednje ekipe: Casa del-la Lampada, AGI iz Gorice in Libertas. Zenska ekipa slovenskega športnega združenja je nastopila v naslednji postavi: Pavletič, Mijot, Zavadlal, Batista, Hmeljak, Orel, Rauber in Žnideršič. Igrala je zadovoljivo, čeprav je klonila v vseh treh tekmah. Izgubila je srečanje z ekipo Casa della Lampada z izidom 0:2 (5:15 in 2:15), a je igrala zelo bojevito z ostalimi ekipami. AGI je premagal »Bora« z 2:1 (9:15, 15:4 in 15:7), tekma »Bor« - Libertas pa se je končala v korist druge ekipe le v zadnjem setu, medtem ko so naše športnice bile vseskozi v vodstvu. Zmagala je Libertas z naslednjim rezultatom 2:1 (15:1, 14:16 in 18:16).
Končni zmagovalec tekmovanja je bila ekipa Casa della Lampada, ki je premagala ekipi AGI (2:0: 15:10 in 15:5) in Libertas (2:0: 15:4 in 15:8). AGI je porazila ekipo Libertas z 2:0 (16:14 in 15:10) in s tem zasedla drugo mesto.
Tekme za pokal prvakov
Dne 30. septembra je v Londonu žreb določil razpredelnico drugega kola nogometnega tekmovanja evropskih prvakov. Kot je znano, se je tega pomembnega »prvenstva« udeležilo 29 enajstoric, katere so odigrale prvo kolo. Izpadle so nekatere dobre, enaj-storice, kot na primer francoski Monaco, švedski Gbtcborg in madžarski Vasas. Presenetljivi so uspehi nizozemske ekipe Feycnoord, ki je zabila švedskim prvakom v dveh tekmah kar 11 golov (3:0 in 8:2), danske e.najstorice Odcnsc (6:0 in 9:2 proti luksemburškemu prvaku Spora) in angleških prvakov Tottenham, ki so v prvi tekmi klonili (2:4), a so v drugi zmagali z visokim izidom 8:1.
Osmine finala se bodo odigrale do 30. novembra, finalna tekma pa bo v Amsterdamu 2. maja 1962. Razpored tekem je tale: (v oklepaju so izločene ekipe): švicarska Servettc (maltski Hibernian) — češka Dukla (bolgarska CDNA), finska Valkeako-sken (prosta v prvem kolu) — belgijski Royal Standard Ličg (norveška Frederikstadt), danska Oden-se (luksemburška Spora) — španski Real Madrid (madžarski Vasas), nizozemski Fcyenoord (švedska Gdteborg) — angleški Tottenham (poljska Gornik Zabrze), turška Fenerbace (prosta v prvem kolu) — nemška Nuremberg (irska Drumcondra), avstrijski FC Austria (romunski CCA) — portugalski Benfica (prost v prvem kolu in dosedanji »evropski prvak«) ter jugoslovanski Partizan (portugalski Sporting) — italijanski Juventus (grški Panathinaikos). škotski prvak Rangcrs (francoski Monaco) se bo srečal z zmagovalcem dvoboja Vonviirts (Vzh. Nemčija) in Lindfield (Svob. Irska). .
ŠPORTNE ZANIMIVOSTI
PIŠČALKE V MORJE. Nogometna igrišča na Ja-maiki postajajo vsak dan bolj »vroča«, kar najbolj občutijo nogometni sodniki, ki niso več varni na nobeni tekmi. Prav zaradi tega so se nekega dne v aprilu demonstrativno zbrali na obali vsi nogometni sodniki tega mesta in v znak protesta vrgli piščalke v morje, nogometni zvezi pa sporočili, da ne bodo toliko časa sodili, dokler jim ne zagotove varnosti na tekmah.
VODNA KOŠARKA. V Jugoslaviji so nedavno tega uvedli nov šport, ki se je začel uveljavljati posebno v Zadru, kjer sta doma tako morje kot — košarka. Nekateri člani košarkarskega kluba Zadar so se odločili, da bodo igrali košarko v vodi. Določili so tudi pravila, ki so zelo enostavna. Igrata dve ekipi, vsaka po 6 igralcev: na vsaki strani je koš 1,50 m visoko nad vodo, obroča pa imata premer 65 cm. Ostala pravila so v skladu s pravili vaterpola. Igralci Zadra mislijo prirediti tudi večji turnir.
ANGLEŠKI ŠPORT JE NEZAKONIT. Neki angleški pravnik je nedavno ugotovil izredno zanimivo stvar Nič več in nič manj, kot da je po veljavnih angleških zakonih vsako športno udejstvovanje v Veliki Britaniji protizakonito in da bi vsi športniki pravzaprav morali v zapor. Lela 1330 je namreč kralj Edvard LIL prepovedal tekmovanje v teku in vsakršno slično tekmovanje ter zagrozil s hudimi kaznimi. Tega določila nbso nikoli preklicali in je torej še vedno v veljavi.
SREČNA ŠTEVILKA 13. Na ljubeljskih motornih dirkah se je zgodil primer, ki je redek v športu. Ko je razsodišče že izžrebalo štartne številke in je številko 13 dobil dirkač v kategoriji 125 kem Avstrijec Schader, se je nenadoma pojavil zahodni Nemec Meub s svojo naknadno številko in izrazil željo, da bi on nosil številko 13. Možu, ki je vztrajno zahteval svoje, so morali ugoditi in tako sta na Ljubelju nastopala kar dva dirkača s štartno številko 13.
IGNIS IN HLADILNIKI. Ko so nepoklicni kolesarji na letošnji dirki »Po Jugoslaviji« prispeli v Pulj in si po prihodu na cilj privoščili kratek oddih, se je prerinila skozi gnečo številnih gledalcev starejša ženica z veliko košaro, polno zelenjave in drugih gospodinjskih potrebščin na roki ter se ustavila ob italijanskih kolesarjih, ki so imeli na glavah čepice z napisom Ignis. Začela jim je pripovedovati, da ima doma hladilnik vrste Ignis, ki pa hudo ropota. Italijani so začeli čudno gledati in ji pojasnjevati, da pač nimajo časa, ker so na dirki, pa tudi niso prišli v Jugoslavijo zato, da bi pregledovali hladilnike in jih popravljali. Povedali so, da so dirkači. Ženska pa si tega ni dala dopovedati in je hotela na vsak način njihovo pomoč, končno pa jih je le morala zapustiti godrnjaje: Nobenega dela nimajo, samo o kolesih in dirkah se pogovarjajo, meni pa nočejo pomagati in popraviti pokvarjenega hladilnika!
KAZEN ZA NAPADALCE. Neki francoski časnikar je v športnem dnevniku »L’equipe« napisal, da bi v modernem nogometu bilo treba denarno kaznovati vsakega napadalca, ki pripelje žogo v kazenski prostor in ne strelja na gol. Ko je to prebral neki trener, jo odgovoril: Na koncu sezone bi se zaradi tega zbralo toliko denarja, da bi kljub končno lahko kupil igralca, ki v kazenskem prostoru avtomatično strelja na gol.
ZDA premagale Indijo
,V Ncw Delhiju so odigrali finalno medeonsko teniško srečanje za pokal Davis. Spoprijeli sta se državni reprezentanci Indije, zmagovalka azijske skupine, in ZDA, prvak ameriške cone. Srečanje je bilo zelo zanimivo in zmagali so gostje s tesnim izidom 3:2. Za ZDA so nastopili Me Kinley, Reed in Dell (v dvojicah), za Indijo Krishnan, Mukerjee ter Lall (v dvojicah).
Od 13. do 15. oktobra se bodo ZDA srečale v Rimu z Italijo, ki je zmagala v evropski skupini; zmagovalec tega dvoboja se bo v Avstraliji spoprijel z domačini, ki so tudi letos glavni favoriti za končno zmago.
Izdaja Konzorcij Novega lista Odgovorni urednik Drago Legiša Tiska tiskarna »Graphis« - Trat, ul. Sv. Frančiška 20 Telefon 29-477
'H/JJIA!
#š§i
d	•*	N	-	JS	.2
C	*	d	U	^
>u	«	o	01	T!
>N^ 2 >U a	S	o	>
03	o	2	*	^
. ~
~	-2	O	•=>
S .s w 5 »
r-l	*“*	Gj	OJ
^	o	N	^	2
C	>o	ti	-r	. *2
i	p	,	o	a	73	E
n c «|
>	n	«*	oj	^	9.
O
V	o	C
°	OJ	v
„	oj	.a,	G
a >u o
ifl O jjh,
g	.	^	.	23	c«	£
G	-r^	>N	G
>	C	G	<L»
£	a	S	os	«-	G
N M d 2 ^
o	.G	^	o	.
.2^	G	P	03	G	O
*-* G 00 >7) >U AS O
°	3	?	=3
AS CC
03 .A A
c/1 >73 G
. ^	N
trt g G O P 00 >
O
G .2, G
T3	>CJ
3 *rj ho
>cj aS ,G .. «t ’t3 3 .> oj G G 3 Gd
N C/l r— 03
■So ^ E
03 ,  OJ
C C3
>u r»
S5 o
G -M
03 ^ *■* 'O
3 Al Sr2
N 3	fig
00	o
♦3	•R E
o	S °
	
D.	>73
00	OJ
<D	U A^
G	1 w
73	1 -O
-8«
S S* 5. j§
P 03 a
O-n« 3 A M ^ G
2? c S o .G a oj
/I G
.2 c °
OJ M O >N O
e« e
E S 3"
<D 03 •""»TJ G _ 00 03 •—>'<£> « S
>ti £ 03 ^ AS -r-G
G
D <D
T3 G 03 G G 03 OJ OJ
G >->
2 ^ n
co - tO
° 'E._.
-o
G ~ P,
G (U H
o a » c M ..
s*-s
^ fll IS o j O
O	• »■—i	rr.
rt 'g O
Mrt E 2 *.-§
03 33 G ^
~ '-5
.2 o 2 —
G 0fl c o
G 33
n 22 'U Al 03 3
^ a.
I £ ‘g
o i3
&-Sg
oj . ^
c ^ 2
N .h p-
•2, o o
a j *r.
T3 G
si.2.
:>o o-o
‘^? rG (3
3 rt.
G
0> 03 •r~5 00 o *2
>U >N
§ .>2 iž E-.
sš&S
03
•r-, OJ
>N C QJ
a>N G O
G
03 G
1 _ N > 03 oj OJ t 3 >(J C
G O) _ O #r“»
?S 8>S
-O '
£•§> .3 O 73
rt g .2
r! ^
P* > OJ k» (U 00
oj >o TEI
3 G
e 9 03 03
.§ a s
« ac m N
g O »■C N -T a 5
OJ Ah
. N
O Al
a s
. >0 CL, . G
oj 'O
•f* a o
: *-« —^ O 03 I Al >N
25	‘g 00	3
O rG		g
	>	
^ 03
«/) t-<
! o
’ a-;
1 <D Ol . •—> DO
1
| E
G
! d 0)
! n •->
O
yo
w
Ot
A
s:
o;
o
no