SLAVISTIČNA REVIJA VSEBINA RAZPRAVE s Slavističnega srečanja univerz v Ljubljani in Celovcu (Ljubljana, 16.—18. V. 1985): Aktualne slavistične slovstvene in jezikoslovne raziskave I. JEZIK Jože Toporišič Gutsmanova skladnja.......................137 j^- Gerhard Neweklowsky Sprachliche Differenzierung innerhalb Trubars Katechismus von 1550 .... 153 ^ Alojz Jembrih Matija Valjavec kao leksikograf i prinosnik Akademijina rječnika.....163 fj Heinz Dieter Pohl Slavische und romanische Oronyme in den Karawanken (und umliegenden Ge- birgsgruppen)..........................177 3 Tilmann Reuther Verbalbedeutung und Imperativgebrauch: Zum Problem der Intentionalität . . 185 £ Velemir Gjurin Priponsko obrazilo -aü v slovenščini.................195 Д/ Herta Lausegger Raziskovanje slovenskih narečij na Koroškem........... . 223 N II. KNJIŽEVNOST Franc Zadravec Govorne oblike in jezik v Kranjčevem povojnem političnem romanu.....231 /v Andreas Leitner Wirklichkeitszerfall und Sinnverlust bei Hugo von Hofmannsthals Philipp Lord ^ Chandos und Miroslav Krležas Filip Latinooicz........................239 ,Ь> Boris Paternu Kosovelova faza slovenskega pesniškega modernizma....................247 fJ Pavle Zablatnik Drabosnjakova Komedija od zgubleniga sina..... ..................259 Д/ Janez Rotar Fiktivno v prozi Vladana Desnice in Danila Kiša............271 i" France Bernik Novejši pogledi na srednjeevropske književnosti okrog 1900 ................281 [J Tone Pretnar Kako mrčes naj ve, da vrtnica imena vrtnica zares je vredna (Jan Nepomu- л cen Kaminski med Čopovimi poljskimi korespondenti)....................289 ' ^ Helga Glušič Iz geneze Kosmačeve proze..........................................300 "V CONTENTS CONFERENCE PAPERS presented ut the Meeting of the Slavicists of the Universities of Ljubljana and Klagenfurt/Celovec (Ljubljana, May 16—18, 1985): "Current Researches into Slavic Languages and Literatures" !. LANGUAGE Jože Toporišič Gutsman's Syntax........................137 Gerhard Neweklowsky Language Differentiation within Primož Trubar's Katechismus of 1550 .... 151 Alojz Jembrih Matija Valjavec as a Lexicographer and Contributor to the Zagreb Academy Dictionary...........................163 Heinz Dieter Pohl Slavic and Romanic Oronyms in the Karawanken/Karavankc (and the Surrounding Mountains).......................17? Tilmann Reuther Verbal Meaning and the Use of the Imperative Forms: The Problem of Intcn- tionality ...........................185 Velcmir Gjurin The Derivutional Suffix -aš in Slovene................195 Herta Lauscgger The Research into the Slovene Dialects in Carinthia, Austria.......223 II. LITERATURE Frunc Zadravec Speech Forms am' Language in Miško Kranjec's Postwar Political Novels . . 231 Andreas Leitner Decay of Reality and Loss of Meaning in H. v. Hofmannsthal's Philipp Lord Chandos and M. Krleža'* Filip Latinooicz..............239 Boris Paternu Srečko Kosovcl's Phusc of Slovene Poetic Modernism ... л.......247 Pavle Zablatnik Andrej Schuster Drabosnjak's Comedy of the Prodigal Son........259 June* Rntar Hie Fictitious ill the Prose of Vladan Desnice and Danilo KU.......271 Г гм il ci' Bcrlilk II IHK! Il I View. оГ (lu- M Idd le* European 1.1 Ii- III IIIIIH around I'KMi.......JHI Tunc I'rcliitir Jim Ni'iioimiccii kamirtitki among Mtiiiju Cop's Polish CofMipondenti.... 2W) llclgu Glušič From the Genesis of Ciril Kosmač's Prose...............300 Uredniški odbor — Editorial Hoard: France Bernik, Tomo Korošec, Joie Koruza, Janko Kos. Boris Paternu (glavni urednik za literarne vede Editor in Chief for Literary Sciences), Alenka Sivic-Dular, Jože Toporišič (glavni urednik za jezikoslovje — Editor in Chief Гог Linguistics), Franc Zadravec. Časopisni svet — Council of the Journal: Martin Ahlin, Drago Druškovič, Janez Dular, Andrej Inkret, Karmen Kenda, Boris Paternu, Jože Piiliur, Jože Sifrcr (predsednik — Chairman), Alenka Sivic-Dular, Jože Toporišič, Franc Zadravec. Odgovorni urednik — Editor: Franc Zadravec, Aškerčevu 12, 61000 Ljubljana. Tehnični urednik — Managing Editor: Velemir Gjurin. Naročila sprejema in časopis odpošilja — Subscription and Distribution: Založba Obzorja, 62000 Maribor, Partizanska 5. Zu založbo mag. Marjan Znidarič. Natisnila — Printed by: Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana. - H00 izvodov - HOO copies. UDK 808.63-5» 17« Jože Toporišič Filozofska fakulteta v Ljubljani GUTSMANOYA SKLADNJA Gutsmanova Skladnja je izvirnejši del njegove slovnice, sicer pa kot vse dotedanje tipa besednih zvez, ne stavčnih členov. Kot neke vrste kontrastivne podstava ji ne služi več latinščina, ampak nemščina. Podaja predvsem kategorije, v katerih je slovenščina drugačna od nemščine; je zelo konkretna, hkrati pa brez teoretičnih določitev svojih kategorij. — G. Skladnji so pridružena kritična poglavja h koroškona-rečno utemeljeni morfonologiji koroških besedil in k neustaljeni pisni in pravopisni normi dodatka k Vindski jezikovni knjigi 1758, pa tudi neke vrste stilistika besede ter začetek frazeologije (med drugim je G. tu puristični predhodnik Kopitarja). Gutsman's Syntax is the more original part of his Windische Sprachlehre (1777) ; as all the earlier grammars, it deals with groups of words (constructions) rather than parts of the sentence (i. e. subject, object, etc.). It uses German, and no longer Latin, as a sort of basis for contrastive comparison. It presents most of all those categories in which Slovene differs from German; it is very concrete, but at the same time its categories lack theoretical definitions. — Appended to Gutsman's Syntax are critical chapters on the dialectal (Carinthian) morphonology present in the texts by Ca-rinthian authors and on the orthographic norm in the Supplement to the Windisches Spracbuch (1758), as well as chapters representing a kind of stylistics of words and a beginning of phraseology (among other things, these chapters show Gutsman as a predecessor of J. Kopitar's purism). 0 Gutsmanova Skladnja (Wörterfügung, 81—148) tvori Drugi del njegovega Slovenskega jezikovnega nauka (dalje SJN, to je Windisclie Sprachlehre, 1777), obsega pa nekaj manj kot polovico tega priročnika (na prvih 80 str. pa obravnava branje in pisanje /1—4/ ter oblikoslovje /4—81/). Pred-opombi (81—82) v poglavju O skladanju besed in posebnih lastnostih slovenskega jezika (81—148) sledi nato v 10 poglavjih skladnja, in sicer besednih vrst (82—124): 1. samostalnikov (182—184), pridevnikov (84—87) in števnikov (87—88), 2. zaimkov (89—95), 3. glagolov (96—107), 4. predlogov (108—113), 5. prislovov (114—120), 6. veznikov (120—124), 7. medmetov (124—125); nato pa v 8. do 10. poglavju (126—148) Gutsman obravnava še: 8. Posebne narečne in besednozvezne značilnosti (126—133) in 9. Splošnejše jezikovne napake (133—144) in 10. so Posebne opombe k pravopisu (145—148). Ta dodatek je v bistvu oblikoglasen in povzet nekako po zgledu na slovnice, ki so se zgledovale pri Gottschedu. Podobno ima skladnjo v Drugem delu svoje slovnice (126—149) ludi Pohlin, ki v 7. poglavjih najprej obdela vse besedne vrste (imenske, zamike, BI<.K<>I<-, predloge, prislove, medmete in voznike), medtem ko ima pravo- pis v 5. (lelu, V külerciu S 4, poglavjem prehnjn mi Prozodijo (spevorečnost), kjer obravnava tudi metriko, rimo in Pesniške svoboščine (podobno kot npr. že Gottsched).1 1 Gottscheda pri nas v zvezi s Pohlinom menda prvi omenja /. Grafenauer (Zgodovina novejšega slovenskega slovstva — dalje ZNSS, 1909, 8): »Važnejša kot ti spisi /namreč neohranjeni abecednik iz 1. 1765, računska knjiga iz 1. 1781 in Kratkočasne Ugunkc i/, 1. 1788/ pa je zu slovstveno zgodovino njegova slovnica 'Kraynska grammati-ku', das ist: 'Die erainerisehe Grammatik' (1768). Kukor je hotel pri Nemcih Gottsched Zadnji dve poglavji svoje skladnje2 je torej Gutsman oblikoval bolj po svoje3 (kot bomo še videli, verjetno predvsem iz kritične misli na Slovensko jezikovno knjigo (dalje SJK, to je Windisclies Sprachbuch) iz 1. 1758).4 Da se je Gutsman pri razporedu snovi držal Pohlina,5 nam pove pogled v Slovensko jezikovno knjigo 1758, po kateri je sicer Gutsman poimenoval svojo slovnico (z zamenjavo besede knjiga z nauk) in uvedel na njenem začetku kazalo, razdeljeno v 6 knjig, od katerih šesta obravnava Slovensko skladnjo (194—246, od str. 203 z napačnim straničenjem, tj. 103), in sicer po načinu Bohoričevih Zimskih uric. 0.1 Y p r e d o p o m b i Gutsman bralcu napoveduje obravnavanje samo takih skladenjskih značilnosti,8 ki se ločijo od nemških. SJK 1758 je tu orne- po zgledu francoske akademije s svojo 'pravilno' slovnico ustvariti 'pravilen' jezik, tako pri nas Pohlin. Kakor Gottsched je tudi Pohlin zaničeval ljudsko govorico 'in je delal tako kakor učenjaki in jezikoznanci, ki vedo ceniti kako besedo in si jo prisvojiti' ('Kraynska Grammatika', str. 15). Ker mu je pa manjkalo pri tem še jezikoslovnega znanja1, ni moglo biti iz pokvarjene moke dobrega kruha.« Pod 1 Grafenauer opozarja »na soroden češki vir« za Pohlinovo slovnico. — Glede Gottscheda prim, še M. Orožen sestavek Pohlinovo jezikoslovno delo (JiS 1970/71, 250—254), ki je nekako razširjen del njenega predavanja na Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture 1970 (prim. VI. SSJLK, Ljubljana 1970, 86—88 v članku Razvoj slovenske jezikoslovne misli v normativnih opisih, n. d. 81—95, kjer pa se Gottsched še ne omenja): »Prepričan je bil, da jezik v 'kranjskih bukvah' ni pravilen in je hotel nenavadno razdaljo premostiti na način, ki njegovih sodobnikov ni mogel zadovoljiti. /.../ se je/ Pohlin,/ odločil za novo, sinhronično knjižno /prav.: sodobno, J .T/ podlago ,za 'boljši' govor Ljubljane. Na to določitev pa je nedvomno neposredno vplival Gottsched, ki v uvodu svoje slovnice govori o tem, katero 'narečje' je najbolj primerno za knjižni jezik/./« — Neposredno na skladnjo se nanaša naslednje mesto v članku M. Orožen: »Sintaktični del je izpopolnjeval in pomnoževal z novejšim slovenskim pogovornim gradivom. Pri tem se je že bolj opiral na nemščino kot na latinščino. Osrednja problema sta kongruenca in rek-cija, pri čemer pa ga je že delno vodilo slovensko pomensko izhodišče in so se pokazale zakonitosti slovenske stavčne zgradbe.« 2 1. Grafenauer (Zgodovina slovenskega slovstva — dalje ZSS, 1910, 103): »Slovnica je sestavljena na podlagi koroške narodne govorice in jezika 'Evangelijev in listov'; dodal ji opazke o koroških narečjih in vrsto narodnih pregovorov in rekov. Doživela je šest izdaj, poslednjo je 1. 1829 oskrbel Urban Jarnik.« 3 F.Kidrič, Gutsman Ožbalt, SBL I, 1925—1932, 281: »Pohlinova izvajanja o pro-zodiji /je Gutsman/ povsem izpustil; iznova dodal odstavke o narečjih, zlasti koroških, o 'napakah v rabi pravih besed' in o 'napakah v rabi tujk'; Pohlinov prevod iz Katona in Pohlinove razgovore /je/ nadomestil s 'posebnimi frazami', 'reki in pregovori'«. * Glede tega nasprotno mnenje ima F. Kidrič (v 3. op. n. d.): »Bohoriča iz 1584 in Hipolita iz 1715 pač ni imel v roki, poznal pa gotovo celovški prevod 1758, ki pa ni ostavil v njegovem delu skoro nobenih sledov; zdi se, da si je na( neki način omislil nekaj prim. Pohlinove tabele z glag. in cir. alfabetom ter jo priložil nekaterim primerkom svoje slovnice, prim, v Stud. knjiž. v Lj. signa turo 19111 iz Kopitarjeve bibl.). Boljša izbira paradigem, pravilnejša določitev izjem, jasnejša in smotrenejša razlaga so povsem njegova last.« Tisto o nevplivanju SJK na Gutsmana seveda ne drži, kakor bomo še videli. 5 F.Kidrič v pod 3 naved. delu, 279: »/V/ Gradcu ok. 1751—1754.učitelj gramatik, razredov/./ Nedvomno ga je Pohlinova slovnica iz 1768 naklonila še h globljemu razmišljanju o slov. pisanju.« 6 Zanimivo je, da skladenjska dela v pravem pomenu Gutsmanove slovnice (izjema je navedeni pasus iz Orožnove) doslej še nihče ni obravnaval, čeprav so o Gutsmanovi slovnici pisali že mnogi. Ne bo odveč, če te obravnave navedemo po časovnem zapo- redju: i. J. Scheinigg, Osvald Gutsman, Kres 1885, 526-529, 628—632; 2. K. Glaser, Zgodovina slovenskega slovstva — dalje ZSS, I, Od početka do francoske revolucije, njala latinščino, nemščino in laščino. Y primeri s Pohlinovim7 je Gutsmanov uvod v skladnjo kar reven. 1 Imenska skladnja. 1.1 Skladnja samostalnikov (82—84) najprej (1) obravnava slovensko besedno zvezo namesto nemških zloženk: der Stadtrichter — mieftni fodnik. Deloma se tu kaže že paradigmatičnost slovenskih ustreznikov: a) mieftni fodnik, b) fodnik tega mefta (83). Sledi obravnava (2) razmerja med nemško zvezo s von in slovenskim rodilnikom: En mosh velikega bogaftva/nifke po-ftave (v nem. von), nato (3), kakor bi rekli danes, delnega rodilnika: en kofs mefa = Ein Stück Fleisch, govori pa se tudi že o razmerju med tožilnikom in rodilnikom pri zanikanem povedku: jes nemam ma flu, temuzh jaize — J es nemam ognja bol /= 'ali'/ luzhi ali jes nemam oginj bol luzh. To omahovanje je deloma lahko posledica logicizma, tj. racionalizma, ki je pač težko prenesel nelogičnost, kakršna je slovansko spreminjanje vezave na podlagi nikalnice. Navajal je Gutsman tudi rodilnik za zanikanim biti 'obstajati': ni preftora/ni preftor. (83) V (4) je obravnavana samoedninskost glagolnikov (to shelenje, to pitje), in opozorjeno je na izražanje needninskosti s števniki (dooinu ali troinu Dupanje). Gutsman je v primeri z bohoričev(sk)o slovnico res izpustil vse, kar je bilo enako v slovenščini in nemščini in kar je bilo predvsem latinsko: tako ne obravnava člena kot slovničarji pred njim po zgledu na Bohoriča,8 to in ono pa je prenesel od samostalnika k pridevniku. 1.2 Skladnja pridevnikov (84—87) obravnava (1) najprej določnost: določna oblika se po Gutsmanu rabi, ko je v nemščini uporabljen člen der, torej: te veliki/gorivseti hlapez — en moder/uzhen zhlovek. Y (2) je govor o izpadanju polglasnika (sladek) proti neizpadanju e-ja ali tudi polglasnika (ershen(i), sgublen(i), podert(i), kar je skladenjsko seveda samo posredno. V (3) je obdelano ujemanje po spolu, številu in sklonu, pri čemer pa so obravnavani le priredno zloženi osebki in določeno ujemanje po najbližji sestavini, npr. kruh, vinu in voda je meni napreiftaulena; Zrieuli inu nogavize fo drage — kar je (v prvem primeru) seveda logicistično. Primer Hlapzi inu dekla fo vedli (4) Gutsman razlaga s formulo »več oživljenih sam/ostalnikov/« in ujemanje 1894, 190—192: 3. 1. Grafenauer, ZNSS, I, Od Pohlina do Prešerna, 1909, 8; 4. isti, Zgodovina slovenskega slovstva — ZSS, 1910, 103; 5. isti, ZSS, 1920, 102—103; 6. F. Kidrič, Gutsman Ožbalt, SBL I, 1925—1932, 279—283; 7. isti, Zgodovina slovenskega slovstva, dalje ZSS, 1929—1938, 185—186; 8. A. Gspan, Ožbalt Gutsman, v: Zgodovina slovenskega slovstva, dalje ZSS, SM, I, 1956, 366—368; 9. J. Toporišič, Priče neenotnosti slovenskega knjižnega jezika v 18. stoletju, v: Slovenski knjižni jezik 2, 1966, 36—39, o Gutsmanu str. 37; 10. J. Toporišič, Slovenski jezik, kakor so ga videli tisti, ki so o njem razmišljali, v: Jezikovni pogovori — dalje JP II, 1967, 9—74, konkretno str. 20; 11. B. Pogorelec, Nastajanje slovenskega knjižnega jezika, Od začetkov do konca 18. (stoletja, JP, II, 1967, 75—105, konkretno str. 94, 97—98; 12. J. Pogačnik. Zgodovina slovenskega slovstva — dalje ZSS, 1969, str. 125, 155; 13. M. Orožen, Začetki slovenske jezikovne misli, J iS 1970/71, 193—200, konkretno 200: 14. ista, Kultura slovenskega jezika v zgodovini našega jezikoslovja, JiS 1971/72, 139—148, konkretno str. 141; 15. 7. Grafenauer, Kratka zgodovina slovenskega slovstva — dalje KZSS, 1973, 181; 16. T. Domej, Slovenska jezikovna misel na Koroškem v 18. stoletju, Obdobja 1, Razsvetljenstvo, 1979, 195—208, konkretno str. 201 in 204. — Na ta dela se bomo v nadaljnjem sklicevali kratično ali krajšavno, npr. ZSS ali Slovenska jezikovna misel... ipd. 7 Prim. J. Toporišič, Prva slovenska skladnja, SR 1984, št. 3: Ob 400-letnici slovenskega jezikoslovja, 159—181, konkretno 159. po »prednostnem spolu«. (Vse 85.) Prim, še ustrezno ujemanje v primerih kot Brat, feftra inu letu moshtvu fo meni fourashni; mosh inu shena [ta modra; fin inu hzhere fo fletne. Spoštljivost: Ozha inu mati fta bouna /.../ fo bouni. (86) V (5) je prikazana količinska raba pridevnika (Gutsman pravilno meni, da gre le za srednji spol pridevnika, ne prislova) tipa Je grosnu fnega, malu to-plute. Še opozorilo, da je v mestniku in orodniku »običajneje« merjeni samostalnik sklanjati: 'S'veliku fvinzem, Med vezh ludmi (86—87). Ta »pridevni-škost« prislovov je v slovenski slovnici tu prvič omejena (pri Pohlinu, 134, le tip malu dobreh). Na koncu (87) Gutsman opozarja, da pravila o skladnji pridevnikov veljajo tudi za deležnike (trpne in tvorne), s čimer je nakazana pridevniškost določenih besednih vrst. 1.3 Skladnja števnikov (87—88) najprej opozarja na vzporednost s pridevnikom, sicer pa obravnava (1) razmerje med eden in en (eden gre — en kerft), v (2) pa je govor o ločilnih števnikih (dvoje, zlwetiru). Ima jih za ne-sklonljive, rabili pa naj bi se posebno ob izrazih za mlado, kakor dvoje shrebet bolje kot dva slirebeta. Nenavadno je Dvoje moshtva, zhmetiru shenftva je prifhlu, prav pa Troje goved je pitaneh/pitanu in Petiru/Pet je nafs bilu. — Y (3) meni, da so od glavnih števnikov sklonljivi le »prvi štirje«. S primeri kaže tudi na obliko povedka: Defet ouz/ooez je she oftrislieneh (prim, še zgoraj ... je naf bilu). Odpadla je vsa vezljivost pridevniških (in že prej samostalniških) besed, izkazana še pri Pohlinu. 2 Zaimenska skladnja (89—95) obsega skladnjo »samostojnih zaimkov« (od tu se je pač razvil naš samostalnik) (89—92), vprašalnih (92—94) in svojilnih (94—95). 2.1 Pri »samostojnih« zaimkih kot prvo obravnava (1) ujemanje po prednostni osebi in številu: Jes in ti pojdema itd. Pri vezalnem priredju tako, pri ločnem pa je ujemanje le po zadnji sestavini: Jes al рак ti dobifh; Ti bol рак ona je krivizhna; Ni jes, ni vi, ni on bo frezhen (germanizem: weder —meder — noch ... wird nam. slovenskega podvojenega zanikanja za nikalnim zaimkom, tj. ne bo). Tu je prvič v slovenski slovnici (torej pred Kopitarjem) omenjeno tudi na pol vikanje (Vi fte piu; Vi fte pezh zhudna), češ da se tako govori »tu in tam« (»am ein und andern Orte«). Y (3) je na vrsti povratni zaimek (91): Jes fem fam od febe hudu govoriu. Tu Gutsman opozarja tudi na pogosto sorabo zaimka sam (On je od febe farnega tu mieniu — Mi febi farnemu terdobo delamo) (91: od česar se je po mojem razvila z jaz sam raba sam: Sam tudi tako mislim, nam. Jaz sam ...). « 2.2 Pri vprašalnih zaimkih (92—94) sta obdelana k(e)du in kai (vsaj prvega ne loči od poljubnostnega: Ali bi htu biu; Al je kdu biu?). Za današnji čigav ima zhega: Zhega je tu (= 'čigavo'). Opozorjeno pa je na ozi-ralni kar: kar eden ne vie, njemu nizh ne die (prestave predmeta iz tožilnika v rodilnik zaradi zanikanja Gutsman tu spet ni upošteval). 2.3 Pri svojilnih zaimkih v teoriji (1) zapostavlja povratne: mi fmo naf lie perjatele ob ji f kali (moral bi reči svoje, a te izrecno prepoveduje: 'ne fvoje', seveda po nemščini in latinščini), pač pa navaja svoj v prenesenem pomenu: ti ozliefh fam fvoi bili (94). V (2) navaja še vfakiteri vsemi fvoi krish na fvoje rame proti vi bote oblaftnike v'njegovei jifpi nafhli, iz česar sc vidi, da se Gutsman tu drži obsega rabe za nemški sein nasproti mein in dein itd. Poleg rodilniškega svojilnega zaimka njih, nje navaja tudi navade: njihou, njen (95). 3 In že smo pri skladnji glagolov. 3.1 V I. razdelku (O splošni skladnji glagolov, 96—100) najprej (1) obravnava ujemanje glagola z več imenovalniki za neživo: On, voda inu shganje meni ne difhi/ne difhijo, vendar samo Denar, fvojobodnoft inu shenftvu je mladenzha isvratalu, pri živem pa Jelen, kofhuta inu tele fo vbieshali; She-nin inu nevefta bota rajala. Nato (2) so na vrsti zveze z zbirnimi samostalniki: Moshtvu fo po red hodili, shenftvu fo fe рак smotile (98), kar je pač logici-zem, prav tako že iz Bohoriča znano En diel ludi fo jedli, saj na koncu Gutsman sam pravi, da je v takih primerih »vedno lahko tudi ednina« in navaja voifka pruti nam vliezhe. V (3) se obravnavajo spoštljivostne določitve med edninskim tretjeosebnim osebkom in množinskim povedkom (98), npr. za 3. os. ed.: Moi koter fo mene profili: ,Svoja Vifokuft fo fe vun pelali — torej podobno kot že prej (svoja = seine). — V (4) govori o večji svobodi slovenščine pri stavi (besednem redu) glagola (= povedka): Ze/ar je eno okaso vundau; Osdraulenik bouniku pomaga/pomaga bouniku (nemško: Glag + Sam); kir je on djau (po-inožnik pred os. zaimkom). — Pomembno je pravilo o nerabi golega glagola v pogojnem ali vprašalnem stavku: aku tu diete fpi, je enu dobru snaminje (Vez + Sam + Glag, namesto nem. Schläft das Kind, so ist..., tj. Glag + Sam): al konjar s'vosam /lie ne pride? (nem. Kömmt der ...). Pač pa da je taka raba v odgovoru na vprašanje: kai on diela? brufi fvojo kofo (nasproti nem. er schleift...). Glagol brez vprašalnega členka pri vpraševanju mu je primeren za »posebno poudarjanje«: Otepli fte ga? (100) 3.2 Y II razdelku (100—103) Gutsman obravnava glagolsko desno vezljivost (Skladnja glagolov s posebnimi skloni), spet zlasti glede na različnosti do nemščine: bojim se R/ pred D (nem. T) (pred je iz strah pred), itn. še za D in T. Pri rodilniku so navedeni še naslednji glagoli: lotim fe, navadim fe, navuzhim fe, odder shim fe, sdershim fe, odvadim fe, ogibam fe, potrebujem, fpounam fe, fpoviem fe, fe sdi, vefelim fe, vftrashim se (ali pred O), vshivam/ vshiulam. Posebej so tu navedeni »glagoli dotika«: doteknem fe, primim fe, per-jemem fe (tudi sa T), dershim fe, fe primi, fe dopade, ter glagoli manjkanja: menka, nema, shada (fe navelizha). — Drugosklonska vezavnost je slabše obdelana. Dajalniška: (sa)mersi, pofmehujem fejfe mu fmejim, (po)ftriesham, sdi fe. Tožilniška: bogam, boli, nahajam (vendar z dajalnikom: Njemu mersliza nahaja), pezhejo, frezham, fpomenem na. Sicer za daj. in or. meni, da se je treba ravnati po nemškem in po nauku o predlogih, za primer pa navaja jes po tiftem jeleni ftavim (— 'zasledujem' ich setze nach)-, vera mure s'nafhemi delami delati 'vera se kaže v naših dejanjih". 3.3 V III. razdelku (103—105) je govor o p o v r a t n i h glagolih: (1) fmo fe resvefelili, Al fte na zefti frezhali. Navaja torej primer za pomen 'postati' + Prid В ter za recipročnost. Pri stavi tega se (2) navaja besednoredno tipologijo: fem/fi... fe proti fe je/bom oz. je/bom fe; za zadnje navaja primer Ta fant je fe plakau (tj. izenačevanje sem/si... z je); Kdu fe bo s vami pezhau; in ločeno Jes bom s'tebo fe fkufiu. Za se ob velelniku (3) ni uganil pravila: Sa-dershi fe dobru je prav, ne pa llitru obrni fe — pač po načelu, da je se zmeraj za velelnikom. Primer Ne pohujfhai fe nas opozarja na različnost v Ne se po-hujšati. 3.4 Y IV. razdelku (105—107) je na vrsti Skladnja nepravilnih in pomanjkljivih (nepopolnih) glagolov. Najprej (1) se obravnava razmerje med fem in nifem (je — ni), nato prihodnjiški sedanjik (pobeshim 'ich werde fliehen') proti fem pobieshau fem bieshau, vendar v nekoliko »drugačnem pomenu«: Vi bote naf h traunik zielu pojesdili-, On je of o zefto podirjau; Al ne more/h ladjo naprei pognati. Pod (3) so na vrsti neosebni (tu bi bilo prav reči tretjeosebni) glagoli tipa boli, ki pa lahko stojijo tudi v množini: Mene noge bolijo (tako še mer si jo, fo ferbeli, bojo ozhi fhzimile, bojo tlele). 4 V 4. poglavju (108—113) je obdelana skladnja predlogov/predpon (108—113), in sicer najprej ob glagolu, nato ob imenskih in zaimenskih besedah. V (1) je opozorjeno na vezavno neujemanje predložene predpone in ustreznega celega glagola: Dofeshem moi konz (čeprav drugače gre do z R, dofeshem s T). V pravilu (2) pa je govor o ločljivih in neločljivih »predbese-dah«: odbieshi, fzer te isklizhe 'Flieh davon, fonft ruft er dich aus' proti kei рак okulihoditejJidi okul. To je seveda po nemščini. Poleg okul so navedeni še mimo, naprei, nasai, proti, fkus, fuper, zhres/zhries, sraven, snotra, fpoda, svuna, sgora, sdolei, preik, poleg. Tu se torej ločijo predlogi od prislovov (raz je vendar predlog), primeri kot proti — proti pa so v bistvu nakazani z nasprotjem zhres/zhries, kjer je drugo prislov, prvo predlog (prim. Jaz sem proti/za/zoper, Bil sem céz/zraven/poleg). Predlogi so obdelani, kot bi rekli danes, za (1) prostorskost (in sicer me-stovnost in ciljnost: d'/du Zelouzi — v'Boroule-, na Koratanji — na Oftrovizo, na Lafhkem, v (2) pa za povedkovo določilo: on je sa frednika. V (3) je pri predlogih med, nad, pod, pred Gutsman racionalistično uvedel razliko: pod mojei ftrehi — pod mojo ftreho ena voda tezhe (111); pozneje (112) navaja, da se v 6. sklonu -o »zelo opazno podaljša«, torej kot da je razliko med akutira-nim in cirkumflektiranim -o slišal kot daljše nasproti krajšemu. V (4) navaja še nekaj posebnosti slovenskih predlogov v primeri z nemškimi: Jes grem k'nogam, Hilamo k'dumu, Od înrasa trepezhe (nein, vor), od sheje (nem. vor), na ptuje(m) (nem. in), na vfe sguda (nem. in), po nozhi (nem. bey), po fili (nem. mit), pa še gladi (vor Hunger), krishama (übers Kreuz), nuzh nu den (bey Tage und Nacht), Buga (jime) dati (Almosen 'miloščino'). 5 Prislovi (114—120). 5.1 V I. razdelku (Skladnja, 114—117) so najprej (1) na vrsti tisti, ki samostalnik prestavljajo v rodilnik: dofti, kai, koliku, menje, nizh, telkai, te-liku, veliku, vezh, narvezh, zhistu nizh, pridnu, fstrafhnu kai berazhou fe naide; gre pridnu vode na mlin. To so tudi pri snovnih imenih (pridnu vode) neke vrste merili pridevniki količine (prim, veliko vode, dosti vode ipd.), torej pač tudi ne prislovi. — V (2) je temu dodano, da nikalni prislovi zahtevajo še eno nikalnico: Nizh dobrega ni fo pounali 'imeli v obravnavi'; kar eden ni perkladen (implicitno zanikanje, sicer pa je ta kar pač nikar); Bug obenega fpokornega ne savershe. (Omenjen je tudi kar v pomenu 'niki\r' (115)). Seveda pa so to prislovi v tistem širšem smislu, ko se k prislovom prišteva ves ostanek glede na besedno vrsto nedefiniranih besed. Pravi primer s prislovom bi bil tipa Nikjer na svetu ni lepše. Odstavek (3) obravnava stavo prislova: Tezi sad/sâd tezi, torej prosto; vendar naj bi bila pri nesedanjosti raba prislova pred glagolom boljša: on je delezh odjahau; Jes bom prei pifmu fkleniu. — V (4) je obravnavan enobart, kar pa da je tudi sklonljivo: od enebarti, k'enebarti, (na) enebarii, k(at)iro bart, itd. — Končno je v (5) govor o koliku in koliker, tj. o vprašalnosti oz. oziralnosti. 5.2 V II. razdelku (117—120) se v Seznamu značilnih prislovov naštevajo časovni, krajevni in lastnostni prislovi, npr.: daue, daunu, ka-derbodi, /.../ kmalu, /.../ podnu, pogoftu /.../, seda, sedai, fkosi /.../ — blisu, blishe, delezh, del, dele, dergam /.../ — bodili, bodifi, dofti /.../. V tretji skupini so vsi, ki niso časovni ali krajevni, torej tudi členki. Tudi besednozvezni (včasih pisani skupaj kot sklopi): predkratkem, — od kod, fkus no fkus — sa-tvojedelu. 5.3 Skladenjsko pomembni so pač le časovni prislovi, ker stavku določajo čas, vendar Gutsman na to ne opozarja, ampak jih razvršča le abecedno: dave, daunu, donefs, dopou(d)na itd. (117) Seveda tudi ne misli na kako vrsto glagolskega dejanja, nemara tipa Sedaj prihaja proti Zdajci pride (118) oz. Kmalu pride. Skladenjsko bi bili važni seveda tudi členki, prostorski prislovi pa za smer ipd., npr. tipa Sem gre/prihaja proti Od tod gre/odhaja ipd. 6 Oveznikih (120—124). 6.1 Najprej (1) so obravnavani podredni v pripovednih in pogojnih stavkih: Jes bom terkau, da meni odprejo — Zhe bi le tudi taku modri bili, de bi oezhnoft bol premifhlovali. Nato (2) je govor o položaju »besedice« li: aku li ti [am, Bug bi nam ne sanefeu. Sledi (Ъ) da v pomenu nem. um (de njega na fvojo ftran perpravi), navaja pa tudi bres da bi za 'ohne zu'. Za primer k um) navaja tudi nedoločniške zveze, s pripombo, da »zvenijo trše«: Jes fem prifhel mojo saftavo riefhiti; Mi vfe fkufimo, njega potolashiti, kjer bi bilo prvo danes namenilnik. — V (4) loči veznike, ki se stavijo spredaj oz. zadaj. 6.2 Stava veznikov je podrobneje obdelana v II. razdelku (122 do 124). Med vezniki, ki stojijo spredaj, je npr. tudi bol 'ali', pri рак pa je opozorilo, da se zmeraj zapostavlja (123): Al tu nainu, bol рак vainu, brez k pa da рак stoji »samo v najpreprostejšem načinu govorjenja« (123). Opozarja tudi na zapostavljeni tedaj v pomenu 'tai' (po našem sklepalno vezniško sredstvo), vendar Gutsman zanj primera ne navaja. (Bil bi nemara: Vsi so se zbrali okrog odra, jaz tedaj /'torej'/ nisem mogel ostati sam.) Poleg рак navaja kot veznike, ki stojijo zadaj, še li, namrezh, nifhtermenje, /.../ fai, fizer (fister), sategadelu, ta(da)i, tudi, ounder: ,Si li ti en Prerok-, Al je tu nainu, bol рак vainu. Pri li se mu mešata vprašalni li in li iz glih (li ti fi te narvedlejfhi 'najbolj len'). Za saj navaja le primer na začetku: 'Sai jes [im vain doushnik (= saj), pa v sredi: Ti [e bofh [aj enobart sadovoljau 'vergnügen': prvič je 'saj', drugič je 'vsaj'. 7 V 7. poglavju je govor o medmetih (124—125). Definira jih kot razpoloženjske. Opozarja tudi na njihovo vezavnost: Joh tebi, Blagur va?n — kjer pa gre za povedkovnike. Sicer sledijo le še primeri, npr.: A!; hoi hoi!; kai [he; leite!; oja! pezh zhudu!. Poleg naštetih, da jih je še več, a »takih se zaradi grde rabe naučimo še prehitro«. 8 Y 8. poglavju je govor o posebnih narečnih značilnostih in rekih (Von besonderen Mund- und Redensarten, 126—133). 8.1 I. razdelek (126—130) ima naslov Posebna narečja (kjer pa narečje pomeni narečno posebnost). Narečno mu je tisto, »kar se sicer loči od splošnega pravila in čednosti, pa ne zveni tako zanič, da v širši skupnosti, ki je tako prevzela, to ne bi imelo veljave« (126). Pod (1) navaja dvojnico tepejo — tepo, vuzhijo — vuzlio (tako še po jo, tepo, bero). Krajše oblike da niso v navadi pri glagolih na -em -ati, pa tudi ne pri tistih s kratkim -i (torej ne bafho ali lubo, 127). Pod (2) je obravnavan -a- namesto -e- kot sedanjiška glagolska končnica (bara/a nam. barate), v (3) je -[э] v končnici -te (daite, kar dobite), v (4) je obravnavan kratki nedoločnik (rezh, bit, jit), v (5) slovensko nebnjenje: Ti oboji imajo naje roke inu noje; drujemu, obojeifhemu, kar pa da lahko vodi k dvoumnosti.8 (Menda doslej pri nas še nihče ni opozoril na to, da so pojavi (2), (4) in (5) pogosti v dodatku k S JK 1758, pri slovenskem nebnjenju predvsem tudi š — с iz h — к.)я — Y (6) govori o h iz g: Gutsman je za etimološki izgovor po zgledu sosednjih Štajercev in Kranjcev, Hrvatov in Ilircev v celoti, nič manj pa tudi Poljakov in Rusov. Tu kaže široko poznavanje tudi v slovanskem okviru (129): »tega /tj. y iz gj ne gre preveč grajati, ker je sprejeto na Češkem, Moravskem, pri Slovakih in Rusnjakih na Ogrskem, ki z g pišejo le j /.../; sicer pa j-ja v njegovem latinskem ali nemškem zvenu ni slišati v vsem jeziku teh ljudstev.«10 8 O tem je veliko, tudi napačnega, pisanega v obravnavah Gutsmanove slovnice. Navedimo npr. J. Scheinigga (katerega ugotovitve se potem velikokrat ponavljajo in variirajo, redko iz avtopsije dela) : »L. 1768. je izšla slovnica p. Marka Pohlina. Gutsman se je ustavil prvi prav odločno in možato Pohlinovemu 'jezikobrodju'. Zgodilo pa se je to v dvojnem oziru. Jezik sam je bil v Kristjanskih resnicah tako uravnan, da je bil živ protest očetu Marku. Nanašajoč se na koroški govor (dobrega, dobremu; v mehkem oblačili; na svojej duši; pried, vrieden; Buh; den; reku), poskuša vendar približati se tudi drugim Slovencem; zato piše: ciel, terpeu, odgovoriu, sedia, posluša/a, dopadiu, mesto cieu, terpou, odgovorou, sedoa, poslušaoa, dopadou. Hotel je, da bi bila knjiga vsem Slovencem razumljiva; saj pravi v opombi stoječej v predgovoru: dialectus et styli ratio in hoc opusculo usurpata talis est, quae non tantum a Vindis Carintiacis, sed etiam a Styro-Vindis et Carniolis, uti experiantia ostendit, probe intelligitur.« (528) (Podčrtal J. T., tudi niže.) K temu nato (s koristno informacijo o opombah v Kristjanskih resn. in v posebni izdaji teh opomb) dodaja še: »Gutsmanove« /o/pazke v Kristjanskih resnicah obsegajo 10 strani, stran po 29 vrst; ponatis pa ima 16 stranij po 31 vrst. Prvih deset stranij ponatisovih sklada se razven nekaj malen-kostij od besede do besede z opazkami v Resnicah. Na ostalih šestih straneh pa je dodal Gutsmann še pet toček, ki veljajo isto otcu Marku: »namreč 1. čednosti nam. -ste; brumni nam. brumne; lubim nam. lubem; 2. dai -o nam. daii -o; 3. te ta to nam. ta ta to; 4. 6 sklonov I R D T M O; 5. c, w in y so proglašeni za nepotrebne, le y 'naj rabi oinehčanju črke j', npr. oginy = oginj, a nikdar se ne sme staviti y namesto i, kakor je to zahteval in rabil Pohlin.« (E-jevski refleks za dolgi polglasnik neupravičeno, enako za c, m, j; prim, mojo razpravo Gutsmanove slovnica.) — Scheinigg še navaja: »,/A/ ker je pisal za prosto ljudstvo, prisiljen je bil /Gutsmann/ pisati: gledau, peu, lubiu ('doch ist man gezwungen dem Schwalle nachzugeben')с (Vse 529.) In še en razlog za narečnost: »Pomisliti pa imamo tudi še, da slovnica ni bila namenjena samo slovenskim rojakom pisateljevim, temveč isto tako i nemških sodeželanom, ki bi se naj iz nje učili jezika, kakor ga narod govori. Iz teh prav premišljenih razlogov ohranil je Gutsmann v slovnici več narečnih oblik, da si je sam pri sebi znal pravilno pisavo. Ni se hotel predaleč oddaljiti od narodovega govora. Pisal je torej: biu /..,/, gledau /.../ jes bom baran gratau /.../. Rabil je člen, katerega se prosto ljudstvo še do današnjega dneva ni moglo iznebiti.« (528—529) • O tein bo podrobneje govor pozneje. 10 V zvezi s tem se res lahko govori o širši Gutsmanovi razgledanosti po slovanskih jezikih. Prim, k temu iz Glaserja: »Po slovenskem tekstu od strani 236 naprej slede opombe: 'Anmerkungen /.../'; tù pripoveduje v nemškem jeziku, da ne prihajajo te opombe od jedne osebe, nego od mož, ki dovoli znajo češki, hrvatski, kranjski in slovenski (windisch), in ki se ustavljajo Marku Pohlinu. Uže jezik sam, v katerem je bila pisana ta knjiga, je živo nasprotoval Marku; želel pa je, da bi knjigo razumeli tudi Slovenci iz drugih slovenskih dežel.« (190) 8.2 Rekel (130—133) iz Gutsmanove slovnice se je bilo treba pač le naučiti, čeprav tu in tam katero tudi popravi: (1) Jes fe doushen dam. (ne doush-nega); Oni fe vriedni fkashejo; Ona fe sdrava snaide; On fe njim mozhen sdi; Ti ni fi kufs...; grede inu ftoje; fmo molili nam. gredejozh, ftojeozh.11 Razen v zadnjem primeru so glagoli teh stavkov pomožniki. Y bistvu pa gre tu za posebnosti v povedkovnem delu (prim, še En pou ludi je sadi ftalu, vendar z opombo, da je pou moškega spola). Pod (2) so navedeni »lični reki in izrazi«, tj. res frazeološko blago. Rekla: dobre Dole, bob v'fteno metati, rakam shoishgati, enemu v'ozhi vtekniti/vtiku-vati, norze pafti, na koga vfekati, siale predajati. Rečenice: Dobre vole mofhne kole; Kar mazhka rodi, radu mifhi lovi; Gofte flushbe riedke fuknje; Shena je v'pot fhla; Lug vliezhejo 'es geht stark die Rede'; Bug te primi; Bug te shivi; Mafti Bug iz mafai tebi Bug; Bogu fe fmili; ,Sram te bodi; Vela, kamer ferze pela. S tem Gutsman začenja frazeologijo kot posebno vedo jezikoslovja.12 9 V 9. poglavju (O splošnejših jezikovnih napakah, 133 do 144) imamo dva razdelka. 9.1 V razdelku Napake v uporabi pristnih13 besed (133 do 140) so v 8 točkah obravnavani: (1) edninska oblika moškega deležnika na -l: fem tliekeu, ne tliekuv; fkerbeu, ne fkerbou; fhlifhau, ne -uv: tu torej zagovarja večjo etimološkost glagolske pripone in neobstojni polglasnik. Y (2) se upira švapanju (Befieda je v 'nami prebivava),14 izgovoru in temu primerni pisavi etimološke zveze polglasnik + џ iz trdega l za samoglasnikom in hkrati na koncu besede ali pred soglasnikom (torej proti kosuv in za kosel oz. vsaj koseu), kjer navaja za primere še mi/el, sibel, kopel, debel, vefiel. Ne eno ne drugo seveda ni skladenjsko, ampak gre za normativno oblikoglasje. 11 Rekla pri Gutsmanu omenja in hvali I. Grafenauer (KZSS, 1973, 181): »Pouk ponazarjajo pristno domače rečenice in narodni pregovori.« To je povzel Gspan (ZSS, 1956, 367) tako: »ДЈ/porablja k pravilom dobro izbrane in številne zglede, in sicer ljudske pregovore in reke.« 12 Glede tega prim. J. Toporišič, K izrazju in tipologiji slovenske frazeologije, J iS 1973/74, 273—279; rekla imajo besednozvezno podobo (lahko tudi stavčno), rečenice podobo povedi, Prim, še istega avtorja Vsebinska podstava primerjalnih frazeologemov v slovenskih zbirkah pregovora in rekov, XXI. SSJLK, Ljubljana, 1985, 31—46. 13 O pomenu besede »pristen« (pri Scheiniggu »pravilen«) prim. T. Domej. Slovenska jezikovna misel..., 1979, 204: »Veliko prostora Gutsman posveti jezikovni pravilnosti. Predvsem mu gre za razmerje govorjenih teritorialnih narečij do pismene in govorjene oblike standardnega jezika. Ne dopusti nobenega dvoma o tem, kaj je zanj dana stvarnost in kakšna bi morala biti nadaljnja razvojna pot in cilj na področju slovenskega standardnega jezika. Normirani knjižni jezik Gutsman v nasprotju s teritorialnimi narečji označi kot 'pristni jezik'. Vendar mora ugotoviti, da je 'večina izdanih spisov polna pisnih napak, ker v njih ni bilo nobenega pravila' /./« V zadnjem delu ne preveč določno ali jasno. 14 K temu M. Orožen, Začetki..., JiS 1970/71, 199: Njej je, implicitno, švapanje tudi izgovor trdega / kot џ na koncu besede v deležniku, pridevniku in samostalniku. O švapanju pa govorimo samo tedaj, ko se trdi 1 izgovarja kot т/џ pred nesprednjimi samoglasniki. Glede tega prim, še iste avtorice Kultura slovenskega jezika..., JiS 1971/72, 141: »Vendar pojem «Pöbelssprache' ne pomenja pri nasprotnikih [namreč Po-hlinu in Gutsmanu] istih pojavov. Pohlin je npr. hud nasprotnik koroško-gorenjskega švapanja, ki je po Gutsmanovi presoji in odločitvi deloma prevladalo v pisavi (bil biu) /.,/« — Se o opombi Orožnove (Začetki..., JiS 1970/71, 199) »Izredno zanimivo je, da se 'Celovčani' sami izrekajo proti 'švapanju'. ki je vendar v koroških narečjih splošen pojav.« — Prim, k temu iz J. Toporišiča Slovenski jezik, kakor..., JP II, 1967, 16: »Ravno zaradi vnašanja izrazito narečnih prvin v knjižni jezik opozarja oče Hi- Tako tudi v (3) : na namesto ne, v (4) e namesto a (ne marei), v (5) a namesto e (tepam/tapam, vuzhan, ta) — to je grajal, kot smo videli, tudi že prej. Y (6) protestira proti nosnikom pri Velikovcu (ali je to prvo obvestilo o ohranjenih praslovanskih nosnikih na Slovenskem?) in o â namesto čistega a. V (7) je proti opuščanju i, o in и na koncu, v (8) pa opravičuje koroško premeno u — o (muft — mofta), ie — e (liefs — lefa), češ da to »upravičuje splošna raba« (240). Vse to je v veliki meri kritični odziv na jezik dodatka v SJK 1758, kjer imamo naravnost velikansko število narečnih posebnosti, ki so prav malo v skladu z jezikom v prevedenem delu Hipolitove prireditve Bohoričeve slovnice. Poglejmo si najprej eno skupino teh posebnosti: (1) švapanje: megva 248. te muajshi 258, puamen 269. Silama 271, pukoaft 273, puaninja 276, daoati (delati) 284, pofhuatati 284: pa še oblikoglasne posledice švapanja: od Zerkle 283, lufh 'uš' 276, pofhufhali 280 (analogno razširjeni l, izguba u-ja v u); (2) slovensko nebnjenje: prafnizhi 252, fhishni gofpod 261; (3) ejevsko akanje: lateti 284, prânefti 268, davati 'delati' 284, pojuterfhnam 250; (4) dalje premenjeno zvezo polglasnik + и: Рекой 247 (kolikor ne gre celo za srednji spol peklo), sebou 257, bukou 273; (5) mehki n pisan različno: ogen, ogain 247 (pri čemer so neenotnosti tudi pri Gutsinanu, saj ni točno vedel, kdaj imamo mehki n in kdaj ne); (6) prehod o v ue: potuep 249, nuezh 249; (7) prehod e v ö: öbahtnik 241, pök 271; (8) neenotno pisan џ iz /: stou/stol 253, fou 236, Stou 269; (9) neenotna pisava fonema /v/ ob samoglasniku: fou 236, bidrou 255, Ouo-ezh (ovec) 255, sebou 257 — fuezhinza 253, 256, uudoviz 260, vudova 260; sem gre še izgubljeni u: glonik 263, unfhati 'želeti'; (10) glas k zapisan tudi s črko c: capaun 'kopun', cura 'kura' 255, jacob-nik 249; (U) tako imenovani dolgi polglasnik v različnih odrazih: dan/deri 249, vefs/vafs 277. S presojo teh stvari glede njihove primernosti za knjižni jezik15 je Gutsman nekak predhodnik Kopitarjevemu razpravljanju o gorenjsko-dolenjskem obli- polit na začetku 18. stoletja, natančno: 1. 1715 v svoji izdaji Bohoričeve Slovnice, naj se nikar ne govori namesto glasu l glas m po načinu Gorenjcev in Korošcev tudi pred samoglasniki kakor v primeru kobima. masrou in pruatnu, ker je edino prav kobi/a. mas/u in p/utnu.« — Celovčani so torej tisto o švapanju verjetno povzeli iz Hipolita, katerega izdajo Bohoričevih Zimskih uric so prevedli v nemščino. Hipolit že kot Dolenjec švapanja ni mogel odobravati. 15 Pretirane pa so oznake, da bi bil Gutsman s to svojo inorfonologijo posebno prispevul h knjižnojezikovni vseslovenskosti. I. Grafenauer sicer dokaj previdno (KZSS, 1973, 181): »Oblike in glasovi ustrezajo njegovi poti do obnove občeslovenskega knjižnega jezika, le Korošcem je treba to pot z nekaterimi prilagoditvami olajšati.« (Kar je nekako povzeto po Scheiniggu.) — J. Scheinigg (O. Gutsmann, 628): »V Kristjanskih resnicah vidimo ga še na stališču celokupnosti slovenske, tekom malih let pa se je vzpel že tako visoko, da je vsaj slutil literarno vzajemnost vseslovansko.« — Prav ima I. Grafenauer (ZSS, 1910, 103): »Slovnica je sestavljena na podlagi koroške govorice narodne in pismenega jezika 'Evangelijev in listov' /,/« — K. Glaner (ZSS, 1894, 191): »Gutsman stoji na stališču slovenske celokupnosti in je pozneje bil navdušen za slovansko vzajemnost. Ker pa je slovnica bila namenjena tudi nemškim ...« koglasju v slovenski knjigi do dobe, ko je Kopitar pisal svojo slovnico, zlasti pa neposrednega trenutka. (Zgled za to bo treba iskati pri Gottschedu, ki je enako obravnaval dvojnice zlasti gornje- in dolnjenemškega pisnega jezika svoje dobe.) — Obravnava številnih narečnih posebnosti pa dela Gutsmana tudi prvega koroškega narečjeslovca. Tudi sicer je mogel Gutsman najti dovolj gradiva za svoje kritične pripombe k pisavi v omenjenem dodatku SJK 1758, kakor nam kaže naslednja lista značilnosti: (12) glas s je pisan zelo različno: fufhez 251, liftognoj 251, dones 250, mef-fenz 250, kofapersk 252, jefenski 252, mefsenz 252, nebiefs 251, oufs 271, skleda 236; (13) sičnik z: fimez 251, kofoperz 251, fima 250, kofapersk 252, prafnizhi 252, na miff i 256; (14) zlitnik c: gnilz 251, fhlizha 236, Ouvezh 255; (15) šumevec š: pojutershnam 250, fufhez 251, fiukl 253, fphéh 257, fooger 259, kleshzhe 269, Fleishkar 271, shdfhtar 272, fhribar 277, fhpilat, fiurmali 286; (16) šumevec ž: po juffini 250, fhlizha 236, rofse 272; (17) šumevski zlitnik č: fviezhnik 251, kleshzhe 269 (vendar enotno). In vendar so bili sičniki in šumevci že v Bohoričevi slovnici, ki so jo Celovčani sami prevedli v isti knjigi, tako lepo urejeni, četudi v rahlem neskladju glede pisanja nezvenečega trajnega sičnika med samoglasnikoma. — So pa še druge neenotnosti v pisavi: (18) pisava jata z ei in drugače: veiter 248, letjo 252; (19) ustnični pripornik f je kdaj pisan tudi z v: viertel 236; (20) nenavadno (po nemščini) pisan samoglasnik i: viertel 236, vjnje 256; (21) svetli drsnik j pisan z i: tudi pred samoglasnikom skurianz 256;le (22) mehkomembni pripornik h pisan s ch: richte 255; (23) zapisovanje nekakega nemega h: teleth 255, fphéh 257, antvarth 279; (24) dvojni soglasniki (poleg ff): tetta 259. S tega stališča bi bil torej Gutsman lahko bolj kot Pohlina, ki ga vsi, ki pišejo o Gutsmanu v tej zvezi, tako radi omenjajo, ošteval jezik tega dodatka SJK 1758, vendar tega izrecno ni storil. Ali iz strahu pred jezuitskimi predstojniki (saj so SJK vendar izdali jezuiti, ne pa kak bosonogi avguštinec)? 9.2 Y II. razdelku tega poglavja (Napake v sprejemanju tujih besed, 141—144) je Gutsman t. i. purist: Ljudje »iz okolic mest in trgov« ter tisti, ki mejašijo z Nemci, sprejemajo precej besed, pa ne zaradi siroinaščine (Prim, še op. 8.) — Prim, še Kidričevo oznako Gutsmanovega pojmovanja besede Windisch (tu op. 22). — J. Pogačnik (ZSS, 1969, 125): »Vse to/tj. biele, nedoužnost, gledau, teku/ so bile posebnosti koroškega narečja, s katerimi je nameraval premostiti razločke med središčem in koroško jezikovno rabo.« (Seveda so nedolžnost, gleday, teku govorili tudi v središču.) — Za konec še T. Domej (Slovenska jezikovna misel..., 201): »Leta 1761 srečamo Gutsmana kot prevajalca, ki še povsem zagovarja močno pokrajinski, na Koroško omejeni pisni jezik.« Ob prevodu Parchammerjevega katekizma ugotavlja, da »je bilo potrebno jezik prilagoditi narečju na Koroškem živečih Slovencev«. 16 Glede napačnosti odločitve, da Gutsman piše fonetično variante fonemov d in j (za j niti ni gotovo, da bi bil na Koroškem imel fonetično varianto) prim. J. Toporišiča sestavek Gutsmanova slovnica, v: Wiener Slavistisches Almanach, Sonderband 13, Wien 1984, posebni naslov Protestantismus bei den Slowenen/Protestantizem pri Slovencih, str. 209—227. slovenščine.17 Za primer daje besedo herfhaft, ki da jo slovenščina lahko podaja z gofpodfhina, gofpodftou (141). Nato navaja precej nemškim besedam slovenske ustreznice, in sicer za Andacht, Bauer, Bediener, Barbierer, Bestandmann, Bettler itd.: poboshnoft, kmet, ftrieshaunik, brivez, najemnik, barazh ... Prevzete nadomestke za te besede imenuje barbarizme (143) in napake (141). Tudi v tem je nekak odziv na SJK 1758 (dodatek), kjer imamo npr. uporabljene naslednje iz nemščine prevzete besede: laihter 236, Diertl 236, richte 255, fphéh 257, fvoger 259, pauer 261, kragen 'šal' 262, montl 262, ftumfi 262, fhnole 263, zungel 263, Fleishkar 271, shnidar, shuftar, kramar, mauar, zimer-man, shloffer (vse 272), pukvast 273, (pod)fhribat 277, fhrajat 287, plaûdràti 278, antvath dati 279, fhpilat 282, fehtat 'mečevati se' 282, fhoûtuati 'bitka', ordnati, plindrati, rulati, [tdrmali (vse 286). Gutsman je dajal tudi besedilne primere za prevajanje, pri katerem so se ponujale prevzete besede: Der Edelmann hat von seinem Schreiber Rechnung gefordert — shahtnik je od sooiga pifarja razhun tirjau; Das Volk will sich die Freiheit ertrotzen — ludftvu ozhe febi fooibodnoft perfiliti (143). Y tem oziru, tj. v purizmu, je torej Gutsman izrazit predhodnik Kopitarja, na kar naj bi pomislili tisti (B. Urbančič), ki v Kopitarjevem prizadevanju za odpravo po nepotrebnem prevzetih besed (in skladenjskih lastnosti besed ter skladenjskih vzorcev) vidijo samo negativno ali celo vpliv Metternichove reak-cionarnosti.18 Tak spisek besed je nujno deloval kot program za odpravljanje nepotrebno prevzetega in to ni moglo ostati neopaženo ne pri Vodniku ne pri Kopitarju. Torej je Gutsman prvi, ki je po Hipolitu (morda prav iz poznanja Hipolitovih idej o vzrokih nemčevanja pri Slovencih)1" tako odločno in določno dvignil glas proti nepotrebnemu nemčevanju. 10 Y 10. poglavju (Posebne opombe o pravopisu, 145—148) Gutsman pravi, da se pri zapisovanju jezika ne moremo »ravnati po preprostem izgovoru, temveč po jezikoslovnih merilih«, kar na svoj način spominja na Po-hlinove tozadevne nazore. Takih »razlogov« navaja Gutsman nekaj: (1) ne piši (Ivo-, tro- in štiričrkij s c, ampak le s h, k —• fh, sh — zh; (2) ne mešaj o in и in torej piši vmero, vero, a udou, oliekeu; (3) ne mešaj j in i, torej: djanje, konj, a v dvoglasnikih dai, poidem, oei; (4) prav je pisati smieh ipd. Da sc to očitno nanaša na SJK 1758 (dodatek), primerjaj zgoraj naštete nedoslednosti v pisavi tega dodatka. Gutsman seveda ni imel prav, ko je fonem /v/ v nasprotju s Pohlinom (in enako fonem /j/) pisal na dva načina, tudi pisava jata z ie je bila neustrezna, saj za pozneje podaljšani akytirani jat ni veljala, ipd.20 17 Ta Gutsmanova misel je s strani naših slovstvenih zgodovinarjev velikokrat citirana, pa nikoli prav ponazorjena in postavljena na trdna tla jezikovne prakse na Koroškem konec 18. stoletja. 18 Prim. J. Toporišiča oceno Urbančičeve knjige O jezikovni kultliri: O Urbanči-čevi jezikoslovni kulturi, SR 1977, 359—371. O Gutsmann kot puristu prim. M. Orožen, Kultura..., J iS 1971/72, 141. 10 Prim, mesto o Hipolitu v mojem sestavku Slovenski jezik v luči tistih, ki so..., zgoraj v opombi 14, str. 16—17. 20 Popolnoma pretirano pa je v tem smislu staviti Gutsmana nad Pohlina. J. Scheinigg (Kres 1885, 632): »Poleg tega pa se je /Gutsmann/ še bavil z jezikoslovno theoretiko, v katerej je učinil prvi napredek ter podrl očeta M. Pohlina, da mu ni bilo 11 K pregledu besed po oblikoslovnih tipili (149—158) bodi pripomnjeno le, da samostalnikom in pridevnikom sledijo le 4 prislovi, ki pa so vsi poved-kovniki: shau, treba, prau in /Vam.21 12 Gutsmanova skladnja22 je torej v primeri z Bohoričevo (boho-ričevsko, če primerjamo še Hipolitovo in celovško jezuitsko) po obsegu veliko skromnejša, načeloma pa pogosto veliko bolj prirejena potrebam slovenskega jezika že zaradi tega, ker se je močneje ozirala na nemščino, tj. na jezik, ki je slovenščini bližji od latinščine. Seveda pa je Gutsman pri tem beležil le stvari, ki so bile v obeh jezikih različne. Torej gre tu za protistavno nemško-slovensko skladnjo, hkrati še zmeraj le na ravni besednih vrst, ne pa morda že tudi stavčnih členov. V tem okviru je Gutsman podal skladnjo besednih vrst v zaporedju snovi podobno kot Pohlin, vendar v konkretni izbiri obravnavane snovi izrazito slo-venistično. Pri samostalniku posebnosti slovenskega rodilnika, neštevnost in še kaj, pri pridevniku določnost, ujemanje prilastka in pridevniškega povedkove-ga določila (česar v nemščini ni, ker se tam v povedku spol, število ne izražata, več moč vzdignoti se.« Bolj prav je sodil I. Grafenauer (KZSS, 1920, 102—103) v zvezi s Chri/tian/kimi re/nicami: »V posebnem, nemški pisanem dodatku /.../ pa ugovarja zoper Pohlinov pravopis in utemeljuje nekatere historično-etimologične oblike proti fonetičnim oblikam, ki jih je rabil Pohlin, deloma pa že drugi.i (Podčrtal J. T.) Misli pa tu Grafenauer tudi na morfonologijo, kakor se vidi iz ustrezne opombe, ki navaja katerega, dober, nevolen, dai, prav. (Ožje pravopisne pa seveda niso histo-rično-etimologične, prim, i — j, и — d idr.) — V tem smislu je deloma napačno, če M. Orožen (Kultura..., JiS 1971/72, 141) piše: »V pojmovanju vnetih poznavalcev slovnice in raziskovalcev jezika se pojavi značilna dvojnost. Japelj in Gutsman vztrajata pri kolikor toliko tradicionalni, že s študijem jezika utemeljeni pismeni pravilnosti (uveljavljenje etimološkega načela v pisavi), ki Slovence vsaj delno združuje, Pohlin pa se odloči za novo, sinhronično izhodišče ,/.../« Tu se lahko reče le, da sta prva dva, zlasti prvi, v večji meri upoštevala zgodovinsko pisavo, Pohlin pa glede polglasnika sodobno stanje v osrednji Sloveniji. Glede Gutsmana prim, moj članek Gutsmanova slovnica. » K temu gl. K. Glaser (ZSS, 1894, 191): »Od četrtega natisa 1799. leta izpadel je Verzeichniss einiger windischen Stammwörter, 149—164, ker je bil /Gutsman/ med tem izdal svoj slovar/./« Seveda je s tem iz slovnice izpadlo oblikoslovno zbiranje besed določenih vrst, ki se je sicer ohranjalo od Bohoriča sem. 22 Dejansko smo pregledali le prvo izdajo te slovnice, od šestih, ki so izšle (pa menda niso vse ohranjene): »Kako je /Gutsmanova slovnica/, ki je izšla 1. 1777 /ustrezala/ praktičnim potrebam po Koroškem, vidiš iz tega, da je doživela šest natisov, od katerih pa so nain ohranjeni samo štiri. Zadnjega je pripravil U. Jarnik 1. 1829. Od četrtega natisa (1799) začenši je izpadel 'Verzeichniss...' (J. Scheinigg, Kres 1885, 628). O 2. izdaji poroča A. Gspan (ZSS I, 1956, 367): »Slovnica je doživela 6. izdaj, ena med njimi je izšla tudi v Celju (1786)« Ta je po mojem prav lahko vplivala na Zagaj-ška. To je menda 2. izdaja te slovnice. Prim, še iz Kresa 1885, 628 pri J. Scheiniggu o 6. izdaji: »Istemu oziranju na narodni govor imamo pripisovati, da je Jarnik napravil v šestem natisu samo nekaj malenkostnih opazek in popravkov ter prezrl novejša preiskavanja kranjskih in štajerskih jezikoslovcev, naimer Kopitarja, Vodnika, Metelka in dr. /.../ Dà, celö očividne pomote Gutsmanove niso se izpahnole/./« Tu se kaže neka konservativna zuprtost v koroški jezikovni krog, na katero F. Kidrič posredno opozarja, ko (ZSS, 1929—1938, 185) piše: »Gutsman sicer ni naslavljal svoje slovnice na 'Kranjce in Slovence', kakor je storil to pri 'beležkah o slovenskem in kranjskem pravopisu', ampak samo na 'Slovence' (Winden, Windisch), torej v smislu takratne terminološke rabe na izvenkranjske Slovane v Notranji Avstriji, v kolikor mu ni šlo sploh samo za slovenske Korošce.« na kar pa Gutsman ne opozarja posebej). Gutsman je tudi zelo določno vzpostavil povezanost vseh pridevniških besed (npr. tudi števnikov in deležnikov). Pri zaimkih opozarja na načelo prednosti pri ujemanju povedka v osebi, podaja izražanje spoštljivosti npr. z množino in še kako, pač pa se pri povratnem svojilnem zaimku preveč ravna po nemščini in latinščini (marsikaj pa uravnava tudi raeionalistično, s čimer beži od nevtralizacije v oblikah ipd.). Pri skladnji glagola opazuje leve delovalnike (= imenovalnike) in njihovo delovanje na glagol, če so v različnih prirednih razmerjih (npr. vezalnem ali ločnem). Desni imenovalnik je pri Gutsmanu nekoliko zanemarjen, pač pa so kar dobro zajeti drugi »skloni« ob glagolu. Kar precej pozornosti je tu posvečeno tudi besednemu redu (naslonk in povedja nasproti udeležencem, kakor bi rekli danes). Svojo vrednost imajo tudi Gutsmanova opažanja značilnosti besednega reda. Pri predlogih zanimivo rešuje vprašanje predpon in tem podobnih prislovov (racionalističnost pa ga vodi v oblikoslovno nasilje, npr. pri razlikovanju mestovnosti in ciljnosti). Vezniki in medmeti, še zlasti prvi, so slabše obdelani. Kar bogata so zadnja tri poglavja Gutsmanove Skladnje, čeprav sicer ne-skladenjska. Y njih rešuje vprašanja slovenske narečnosti v knjižnem jeziku (utemeljuje njegovo koroško vejo v smislu normativnosti), zavračajoč preindi-vidualna ali preozka odstopanja od neke zlate sredine, določeno večjo stopnjo modernega samoglasniškega upada, poleg tega pa se odločno zavzema za red v zapisovanju glasov. On je pač prvi Korošec, ki se je res naučil Bohoričevega pisnega sistema (odstopanja od njega so zavestna, ne morda napake). Druga važna stvar v dodatkih skladnji je Gutsmanov purizem, s konkretno nakazano potjo za odpravo po nepotrebnem prevzetega besedja, zanimiv pa je tudi njegov smisel za stalne besedne zveze (tudi povedne), tj. za rekla in rečenice. Y purizmu je izrazit predhodnik Kopitarja (in morda tudi že Vodnika, kolikor se ga ta ni navzel kje drugje). Glede na dodatek, ki »tolče« (čeprav neizrecno, tj. drugače, kakor glede Pohlina) po koroški neenotnosti v knjižnem jeziku, Gutsman nekako razbremenjuje svojo ostro pisanje zoper Pohlinovo pisno reformo, ko pa je bila njegova jezikovna praksa, tj. raba jezika in slovnice, neprimerno višje od celovške jezuitske. Y celoti vzeto, je tudi glede Gutsmanove Skladnje mogoče za Kopitarjem reči, da »sicer malo pove, pa nič napačnega«, tj. v resnici malo napačnega,23 kakor je gotovo mislil že Kopitar. V primeri z Bohoričevo skladnjo, ki smo jo imenovali prvo, bi bila Gutsmanova lahko imenovana stara slovenska skladnja: Ta bi zajemala tudi vse novote Pohlinove, Zagajškove (ki se ravna po Pohli-novi) in še katere slovnice 18. stol., v 19. pa bi zajela vsaj še Vodnikovo. Vse te avtorske skladnje 18. stol. do neke mere označuje tudi racipnalističnost. 23 Nepravična je torej oznaka Gutsmanove slovnice, kakršno najdemo pri A. Gspanu (ZSS, 1956, 367): »Gutsmanova slovnica pomeni v primeri s Pohlinovo precejšen korak naprej, saj gleda avtor na dolžnosti slovničarja že povsem pravilno: slov-ničar naj ne bo samozvan zakonodajalec, marveč vesten opisovalec jezika.« Saj je vendar tudi Gutsman raeionalistično prirejal jezikovne značilnosti po načelu razlo-čevalnosti, uvedel pa tudi značilne pokrajinskosti, pač ne manj kot Pohlin. Kako je mogoče biti vesten opisovalec jezika v njegovi različnosti, kot je slovenska, je tudi posebno vprašanje. To Gspanovo mnenje je v neki zvezi z naslednjim mestom pri F. Kidriču (ZSS, 1929—1938, 186): »Vsak pazljivi čitatelj je moral opuziti, da merijo na Pohlina besede Gutsmanovega uvoda /v Slonico/ o 'nesreči, da so hoteli dati oni (ki jim ni bilo do posnemanja vseh napak pokvarjene kmetiške izreke), jeziku drugi okret in drugo obliko le po svoji samovolji'.« SUMMARY Ožbalt Gutsman's Syntax is in extent much more modest than Bohoric's one (or the Bohoričian one, if the grammars written by Hipolit and the Celovec (Klagenfurt) Jesuits are also drawn into comparison). However, it is, in principle, much more adapted to the needs of the Slovene language simply because it pays more regard to German, a language closer to Slovene than Latin is. To be sure, Gutsman put down only what was different in the two languages. What he achieved was in fact a con-trastive German—Slovene syntax, but still one on the level of parts of speech, not functional sentence elements. Gutsman organized the subject of his syntax of parts of speech in a similar sequence as Pohlin had done, but he selected the concrete material in a markedly slovenistic way. The section on nouns includes special uses of the Slovene genitive, the uncountables, and some other minor things; the section on the adjectives mentions the feature of definiteness, the congruence of the attribute and the congruence of the adjectival predicative modifier (which is absent in German, where gender and number are not expressed in the predicate adjective; however, Gutsman does not explicitly call attention to this fact). Gutsman also quite unmistakably established the togetherness of all the adjectival words, including, for instance, the numerals and participles. Dealing with pronouns, he mentions the principle of priority regarding the agreement in person of the predicate, as well as the respectful use of the plural (and other means of expressing deference); his treatment of the reflexive-possessive pronoun is, on the other hand, too dependent on German and Latin (there is also much rationalistic regulating, like avoiding the neutralizations of forms). In the syntax of the verb, Gutsman observes the actants 1 (= nominatives) and their effect on the verb when they are in various coordinative relationships (such as the copulative or the disjunctive one). The nominative on the right (the predicate noun) is somewhat neglected; but the other "cases" next to the verb are again covered rather well. Sufficient attention is payed here also to the word order (the order of clitics, and of the predicate as opposed to the participants — as we would say today). Describing prepositions, he finds an interesting solution regarding prefixes and adverbs similar to them (though his rationalistic mind leads him into morphological tyranny, e. g. in differentiating locality and goal). Interjections and conjunctions (these especially) are less elaborately discussed. The last three chapters of Gutsman's syntax are quite rich, even though non-syntactic. Here he tackles the question of dialectalisms in the Slovene literary language (arguing that its Carinthian variety be normative) : he rejects too individual or too narrow deviations from the golden mean and a higher degree (of a kind) of modern vowel reduction, while energetically claiming order in the representation of speech sounds. Gutsman was, indeed, the first Carinthian who actually learned Bohoric's system of spelling (his deviations from it are intentional and should not be interpreted as mistakes). The second important thing in these addenda to the Syntax is Gutsman's purism, with his concrete suggestions how to get rid of unnecessary loans; he had a surprising command of idiomatic phrases, including the sentential ones. As a purist, Gutsman is a distinct forerunner of Kopitar (and possibly Vodnik, unless Vodnik absorbed purism from elsewhere). The addendum in which Gutsman "lashes out" at the Carinthian disunity in the literary language (even though not explicitly, i. e. not in the way he docs at Pohlin) somehow takes away the sharpness directed against Pohlin's spelling reforms, when, indeed, his linguistic practice, i. e. his use of the language and grammar, was so much superior to that of the Celovec Jesuits. On the whole, one can repeat after Kopitar that Gutsman — in his Syntax as well — "says little, but nothing wrong", i. e. very little wrong, which is also what Kopitar really meant, no doubt. In comparison with the syntax of Bohorič, which we called the first, Gutsman's could be labelled the old Slovene syntax: this syntax would encompass all the innovations of the grammars written by Pohlin, Zagajšek (whose grammar is modelled on Pohlin's) and whomever up to Vodnik in the 19th century, inclusively. All these authorial 18th century grammars are more or less marked also by the rationalist approach. UDK 886.3.07» 15« Gerhard Nemeklomsky Univerza v Celovcu SPRACHLICHE DIFFERENZIERUNG INNERHALB TRUBARS KATECHISMUS VON 15501 2e v prvi slovenski knjigi, Trubarjevem Katekizmu 1550. zasledimo jezikovne razlike. Knjigo sestavljajo vsaj trije deli: a) katekizem kot tak, b) pesmi in litanije ter c) molitvi in pridiga. Statistična in jezikovna primerjava teh delov kaže največje jezikovne odstope od preostalega besedila v cerkvenih pesmih, odvisno od strukture metra in rime. In the paper the author describes language differences within the first Slovenian book, Trubar's Catechism of 1550. The book consists of at least three parts, a) the Catechism proper, b) the Hymns and the Litany, and c) the Prayers and the Sermon. These parts are analysed as to word frequency and grammatical categories. The results show that the Hymns — due to their verse and rhyme structure — deviate most from the other parts of the book. Trubars Catechismus in der windischen Sprach von 1550 war ursprünglich wohl nicht als Buch in der Form, in der er uns vorliegt, geplant. Nachdem der Katechismus auf 17 unpaginierten und 143 paginierten Seiten gedruckt und ein Druckfehlerverzeichnis hinzugefügt worden war, brachte Trubar aus Rothenburg ob der Tauber ein weiteres Manuskript im Ausmaß von hundert Druckseiten, welches vermutlich als eigenes Buch gedacht war, nach Tübingen mit. Es wurde jedoch dem Katechismus als Anhang hinzugefügt.2 Wie wir wissen, besteht dieser zweite Teil des Catechismus aus Kirchenliedern, der Litanei, zwei Gebeten und der Predigt; daran schließt ein zweites Druckfehlerverzeichnis. Diese verschiedenen Teile bilden zusammen zwar das erste slowenische Buch, dennoch ist der Text — wie auch zu erwarten ist — nicht homogen. Er läßt sich zweckmäßigerweise in drei ungleiche Teile teilen: I. den eigentlichen Katechismus (bis S. 143), II. die Lieder und die Litanei (S. 145-196), III. die Gebete und die Predigt (S. 197-243). Entsprechend der sprachwissenschaftlichen, literaturwissenschaftlichen und kulturhistorischen Bedeutung des Catechismus besteht eine größere Zahl von Untersuchungen über dieses Buch. Das grundlegende Werk zur Sprache der slowenischen Protestanten ist Riglcr 1968, terminologisch ergänzt von Rajli-man 1977 (in diesen beiden Werken weitere Literatur), die Morphologie ist in Ramovš 1952 mit verarbeitet, Flexionsparadigmen findet man in Neweklowsky 1985. Zahlreiche weitere Arbeiten (Pogorelec, Toporišič, Orožen, Novak u. a.) können nicht im einzelnen angeführt werden. — Die vorliegende Arbeit versucht, einige bisher nicht aufgezeigte Merkmale der Sprache des Catechismus zu analysieren. Die elektronische Textverarbeitung ermöglicht in Form von Wortlisten und Konkordanzen die Durchführung von Arbeiten, die sonst nur unter beträchtlichem Zeitaufwand möglich wären, und sie gewährt uns auch neue Einsichten, da die zeitraubenden Arbeiten ja sonst kaum durchgeführt werden würden. 1 Die Anregung zur Bearbeitung dieses Themas verdanke ich Jože Toporišič. 1 Zur Druckgeschichte des Catechismus s. Rupel 1965: 84. Der erste Teil des Catechismus 1550 (der eigentliche Katechismus) liegt der Öffentlichkeit in Form einer lemmatisierten Konkordanz samt Wortindex und Wortlisten (alphabetisch, rückläufig, nach Häufigkeit geordnet) vor (Neweklowsky 1984). Die elektronische Verarbeitung des Textes wurde 1983 am EDV-Zentrum der Universität Klagenfurt durchgeführt. 1984 wurde der zweite Teil des Catechismus bearbeitet; dieser ist allerdings noch nicht lemmatisiert und auch nicht veröffentlicht. Zur besseren Vergleichbarkeit der einzelnen Textteile wurden nun (1985) für die Teile II (Lieder + Litanei) und III (Gebete + Predigt) jeweils eigene Konkordanzen und Wortlisten hergestellt. Die wichtigsten statistischen Daten (Zahl der Wortformen, Zahl der verschiedenen Wortformen, Zahl der nur einmal auftretenden Wortformen, durchschnittliche Frequenz, Zahl der Lemmata) sind der Tabelle 1 zu entnehmen. Unter »Wortform« verstehen wir dabei jede einzelne Form (Kette von Buchstaben), die einem Lemma (Stichwort) zugeordnet ist. Auch rein graphische Varianten, z. B. hotel und hoteil werden demgemäll als verschiedene Wortformen gezählt. Als Wortformen in diesem Sinn wurden vom Computer auch die römischen Zahlen, die ja aus Buchstabenkombinationen bestehen, erfaßt. Sie sind bei der Zählung nicht eliminiert worden. Tabelle 1 I II III eigentlicher Lieder und Gebete und Gesamt-Katechismus Litanei Predigt text Zahl der Wortformen 16.813 2.847 5.366 25.026 Zahl der verschiedenen Wortformen5 3.005 1.068 1.380 3.889 Zahl der nur einmal auftretenden Wortformen 1.624 698 808 durchschnittliche Frequenz der Wort formen4 5,6 2,7 3,9 6,4 Zahl der Lemmata5 1.224 1.777 durchschnittliche Frequenz der Lemmata 13,7 14,1 5 Die Zahl der verschiedenen Wortformen des Gesamttextes (3.889) entspricht natürlich nicht der Quersumme der einzelnen Teilwerte, da ein Teil der Wortformen jeweils auch in den anderen Teiltexten enthalten ist. 4 Die durchschnittliche Frequenz der Wortformen ist der Quotient aus der Zahl der Wortformen und der Zahl der verschiedenen Wortformen. Je kürzer der Text, umso seltener kommt jede Wortform vor oder, umso mehr verschiedene Wertformen gibt es. Während im kürzesten Teiltext (II) jede Form 2,7mal auftritt, beträgt der durchschnittliche Wert für den Gesamttext 6,4. ■ Die Zahl der Lemmata für Teil I wurde nach Neweklowsky 1984 ausgezählt und dabei um 2 Lemmata korrigiert), die Zahl der Lemmata für den Gesamttext wurde Alfabetarij 1981 entnommen. Die Kriterien für die Definition des Lemmas sind in den beiden Arbeiten nicht gleich, daher können die Werte nicht unmittelbar verglichen werden. Die Tabelle 2 zeigt Reihenfolge und Frequenz der zwanzig häufigsten Wortformen in den Teiltexten I—III. Tabelle 2 I II III 1. 805 inu 97 v 290 inu 2. 448 ye 76 ye 115 ye 3. 377 V 45 nas 107 de 4. 371 ta 42 se 106 ta 5. 291 de/da 41 de 90 0 6. 202 tu 40 Bug 69 oli 7. 193 ne 31 ta 65 ne 8. 171 te 30 inu 61 kir 9. 167 se 30 nam 57 na 10. 165 kir 28 na 55 to 165 na 28 s 55 tu 28 ti Ein Blick auf die Tabelle 2 zeigt uns folgendes: In Text I und III nimmt inu unangefochten die Spitze ein (auch in modernen Texten ist dies der Fall, allerdings nicht so deutlich). In Text II finden wir dagegen inu erst an achter bzw. neunter Stelle. Die Funktion der Konjunktion inu ist bei Trubar eine sehr breite; sie kann sowohl gleichrangige Sätze als auch Satzglieder innerhalb eines Satzes miteinander verbinden. In den Teilen I und III wird von beiden Möglichkeiten ausgiebig Gebrauch gemacht. In Teil II (Lieder) finden wir dagegen sehr häufig konjunktionslose Nebenordnung von Sätzen aber auch konjunktionslose Nebenordnung von Satzgliedern, z. B. S. 146 f.: NV puite puite vsi ludye Vselei se ueselyte Sa uolo dobrute boshye Boga ueden hualyte Bug ye nam suiga synu dall, Zhudne rizhi ye on shnim giall Te inerkaite poredi. Shnim ye stuarill semlo, nebu Vnebi suyo drushino Na semli vse dobru lepu Mosha potle to sheno Jnu ye vkupe porozhill Vso stuar ye nima isrozhill De ima nim slushiti. In der ersten Strophe sehen wir eine konjunktionslose Aneinanderreihung von nebengeordneten Sätzen (Parataxen), in der zweiten Strophe das prädikative Zentrum stuarill ye, von dem sämtliche Akkusativobjekte der ersten vier Verszeilen abhängen; dann taucht das erste und einzige inu in diesen beiden Strophen (wieder Nebenordnung) auf, usw. In allen drei Teilen steht an der zweiten Stelle ye. Charakteristisch ist, dall die Konjunktion de (in Teil I auch 3mal da) in allen drei Teilen ebenfalls ganz vorne zu finden ist. Dasselbe gilt auch für die Präposition v und den bestimmten Artikel ta. Während in Teil I und III von allen flektierbaren Wortern nur Formen des bestimmten Artikels und je zu finden sind, kommen in Teil II die Wortformen Bug und nas, nam vor, ein Zeichen dafür, dali viel intensiver auf das Verhältnis zwischen den Menschen und Gott eingegangen wird als in Text I und III. (Bug steht in I an 15. Stelle, in Teil III and 22. Stelle). Als ein besonders charakteristisches Merkmal der Predigt ist die außergewöhnliche Häufigkeit der Konjunktion oli (69mal, an 6. Stelle, dagegen in Teil I an 26. Stelle, und in den Liedern kommt sie nur ein einziges Mal vor). Wie im Katechismus hat in der Predigt oli die Funktion einer disjunktiven Konjunktion, die Sätze oder Satzglieder verbinden kann. In vielen Fällen dient sie nur dazu, Synonyme miteinander zu verbinden. Für den Predigtstil scheint oli typisch zu sein. Beispiel S. 202f.: Ta beseda Vera, muy lubi kerszheniki, bode zhasi vseta oli sastoplena, sa vse tu, szhim se Bogu slushi, tar si bodi prou oli kriuu, tar si bogu dopadi oli nekar,... Deutliche Unterschiede zwischen den drei Teilen ergeben sich auch sonst im Gebrauch der Konjunktionen. Die adversative Konjunktion а трак (a npag) kommt in Teil I 13mal vor (z. B. S. 64: Ytim erdezhu moryei so ty ziganery potopleni, anpag Jsrahel ta gmaina boshya ye vsa shiua skusi pryshla.). Dafi ampak in Teil II nicht vertreten ist, kann aufgrund seiner Versform und der konjunktionslosen Aneinanderreihung von Sätzen erwartet werden; sie kommt aber auch kein einziges Mal in Teil III vor. Ähnliches gilt für die beiden adversativen, synonymen Konjunktionen samuzh und temuzh; sie sind in den Liedern und der Litanei nicht zu finden, (Teil I: samuzh 22mal, temuzh 31mal, Teil III: samuzh 6mal, temuzh 17mal). Die Konjunktion aku (Konditionalsätze) ist in Teil II ebenfalls nicht vertreten. In Tabelle 3 sind die zwanzig häufigsten Lexeme (Lemmata) des eigentlichen Katechismus (Text I) nach Neweklowsky 1984 zusammengestellt. (Für die nicht lemmatisierten Teiltexte II und III war dies nicht möglich.) Tabelle 3 1. ta — 1433 11. imeti = 174 2. biti = 983 12. en -- 167 3. inu = 805 13. na = 165 4. d = 359 14. božji = 161 5. on, ona, ono = 320 15. se = 158 6. Bog = 296 16. kir = 155 7. de/da —- 294 svet = 155 'heilig' 8. mi = 232 18. za = 149 9. oes = 201 19. od = 134 10. ne = 190 20. greh = 13? Jezus = 132 Unter den zehn häufigsten Lexemen fällt die außergewöhnlich hohe Frequenz des Demonstrativpronomens ta, das auch als bestimmter Artikel dient, auf. Neben den Hilfswörtern, die erfahrungsgemäß stets die. häufigsten Wörter einer Sprache sind, finden wir unter den ersten zehn Wörtern zwei, die durch den Inhalt des Katechismus bestimmt sind, nämlich Bog 296inal und mi 232mal. Unter den nächsten 10 Wörtern gibt es bereits mehrere, die vom Inhalt her determiniert sind, nämlich božji, svet 'heilig', greh, Jezus. Die ersten zehn Wörter zusammen ergeben eine Zahl von 5.123 (= 30,47°/o), die zweiten 10 Wörter 1.550 (= 9,22%) (Gesamtzahl der Wortformen 16.813). Die ersten zwanzig Wörter machen demnach 6.675 (oder 39,69 °/o) des Textes aus. An der Häufigkeit der ersten zwanzig Wörter kann man anschaulich den Begriff der »einfachen Sprache« Trubars6 ermessen. In modernen slowenischen Zeitungstexten umfassen die ersten zwanzig Wörter nur 26,43 %> des Textes (Textkorpus 10.654 Wortformen).7 Aufschlußreich ist auch der Vergleich des Quotienten der Gesamtzahl der Wortformen zur Zahl der verschiedenen Wortformen in den drei Teiltexten des Catechismus mit der modernen Zeitungssprache. In der Zeitungssprache befanden sich unter den 10.654 Wortformen 5.143 verschiedene, d. h. jede Form kam nur 2,07mal vor, während wir im Catechismus Werte von 2,7 bis 6,4 finden. Während in den genannten Zeitungstexten jedes Lexem 3,7mal auftritt, sind es im Text I (Katechismus) 13,7mal.8 Dies zeigt sehr deutlich, welche Beschränkungen sich Trubar von der Lexik her auferlegt hat. Die Teile II und III des Catechismus ergänzen den Teil I in verschiedener Hinsicht: a) lexikalisch (eine ganze Reihe von Lexemen kommt im ersten Teil nicht vor), b) morphologisch (Ergänzung von Paradigmen), c) phonetisch (Varianten), d) orthographisch (Varianten), e) stilistisch-syntaktisch (Beispiele zur Frequenz verschiedener Lexeme bzw. Wortarten wurden bereits angeführt). Die auffälligsten Besonderheiten sind durch die Reimstruktur und das Versmaß des Teils II bedingt. Das Versmaß ist silbenzählend ohne Rücksicht auf die Akzentstelle. Ein typisches Beispiel ist der Wechsel von 8- und 7-silbi-gen Versen (es kommen aber auch andere Strukturen vor). Nur die letzte Silbe der Verszeile reimt (vgl. Pogačnik 1977: 85—92). Beispiele: Durch die Silbenzahl sind an verschiedenen Stellen gekürzte Infinitive bedingt, wie das folgende Beispiel (S. 148) zeigt: Milhost boshya nei hotela Zhloueka sapustiti Jnu ye hprauici rekla 'Гаки hozhmo sturiti Zhloueka sgnado obdilit Vse Verne spraudo odreshit Hudizha odpehniti. Weitere Beispiele sind: vmrit 149.19», bit 149.20, giat 156.12, oarouat 156.13, odpustit 166.18, perprauit 167.05, stat 168.10, veryet 170.19, sterpit 174.05, Mo-lyt, lubit 175.06, resumit 176.14, Jsuabit 177.19, it 184.14. Einige dieser Beispiele stehen am Versende. • Zum Begriff der »einfachen Sprache« bei Trubar vgl. Pogorelec 1984: 189ff. 7 Siehe Neweklowsky 1983/84: 53. Der Begriff der »Wortform« ist in der zitierten Arbeit etwas anders definiert als in dem vorliegenden Artikel; ungefähre Vergleichbarkeit der Zahlwerte ist aber doch gegeben. " Nach Suhadolnik/Janežič 1962/63 kommt beispielsweise in Jurčič' Sosedov sin jedes Lexem 6,95mal vor (17.800 Wortformen, 2.560 Lexeme; Textumfang etwa Teil I des Catechismus entsprechend), und in Tavčars Cvetje v jeseni tritt jedes Lexem etwa 6,4mal auf (24.000 Wortformen, 3.750 Lexeme, s. Sulmdolnik 1974). e Die Zahlen bezeichnen Seite und Zeile des Catechismus. Dabei ist zu berücksichtigen, daß die Pagination sehr nachlässig durchgeführt ist und zahlreiche Fehler aufweist; diese müssen vor dem Aufsuchen der zitierten Textstellen korrigiert werden. In den Prosatexten kommt nicht ein einziger gekürzter Infinitiv vor. Trubar kennt übrigens die grammatikalische Kategorie des Supinums nicht, vgl. in Teil II: Pryde spet ludi sodyti Hude od dobrih lozhyti (160.09-10) und in Teil I: Od kot pride sodyti shiue inu vmertue (15.07), Jest nei sem pry shall klizati... (94.22), On ye pryshal iskati inu ohraniti kar ye pogublenu (95.07), usw. Eine durch die Silbenzählung bedingte morphologische Variante ist die Form des Dat. Sg. synu in: Natu ye ozha gsynu giall Ti moresh zhlouek byti (149.01-02) In Teil I finden wir den Dat. Sg. sinu nur einmal (kir pag ne veryame timu Synu, 103.16), ansonsten sinuui (4mal + lmal auch im Lok. Sg.), in III kommt der Dat. Sg. nicht vor. Im Catechismus sind die Präsensparadigmen bom, boš, bo, bota, bomo, bote, bodo neben bodem, bodeš, bode, bodeta, bodemo, bodete, bodejo belegt. Die Auswahl der Varianten ist in gewissen Fällen vom silbenzählenden Versmaß abhängig. Die Form bodeyo für die 3. P. PI. kommt im ganzen Catechismus nur ein einziges Mal vor, und zwar S. 164.17: Ti veruyo, Te slushayo, Brumni otroci bodeyo. Ansonsten tritt nur bodo auf (in I 30mal, II 8mal, III 2mal). Die Fortsetzung der oben unter sinu begonnenen Strophe lautet: De bodesh vragu subper stall Grehe moresh platyti (149.03-04) Während in Teil I die Form bodeš nur einmal vorkommt, ist sie in den Versen des Teils II 4mal vertreten (nicht in III). In der Strophe S. 153.01-05 kommen beide Formen vor, bedingt durch die Silbenzählung 8 — 11 — 11 — 8—7: Poslushai zhlouik resumei Kai ti ozha nebeški sam sapouei De bodesh ueidel inu tudi sturill Pruti bogu inu ludein De bosh pryeten vsein. Insgesamt kommt bosh 16mal vor. In ähnlicher Weise ist die 3. P. PI. vsamo 178.10, gegen 2nial osameyo in I zu erklären. Zu pisati lautet die 3. P. PI. in II einmal pisho gegen sonst pisheio (5mal), und zwar wegen des Reims auf ohisho. Die Silbenstruktur der Strophe lautet 7 — 8 — 8 — 7: Od praue Mashe pisho Kadar ye Jesus fratan bill Sa nas Martro sterpit hotill Siogri gre vuezher vhisho. (174.03-06) Die Wahl einer morphologischen Variante in Abhängigkeit vom Reim finden wir auch in v zlej (oslei) S. 167.10-11: ... De my uselei, Vdobrim tar vslei, Raunu gremo vueri naprei. In manchen Fällen hängt die Wahl des Lexems (auch entgegen sonstigen stilistischen Gepflogenheiten) von der Silbenzählung ab. So wird z. B. an mehreren Stellen die Konjuktion inu gebraucht, wo wir das einsilbige tar erwartet hätten: Lazhni boshye prauize Vsamite tellu inu krv Skatero ye sam Svn boshv Nas reshil od hudizhe. (Š. 177.03-06) Dagegen werden an anderen Stellen die Substantive telo und kri mit ter verbunden, z. B. Sa tiga uolo so postaulene te Suetyne tiga kersta inu telesa tar kriy Jesuseue ... (61.02-04); ... de na telesi tar kriy, ne bo dolshan Jesuseui (178.13-14). Auch sonst werden eng zusammengehörige Begriffe eher durch ter verbunden, bei Aufzählungen und Satzverbindungen wird stets inu gebraucht. In mindestens einem Fall ist die Wahl eines phonetisch bedingten Allo-morphs durch den Reim bedingt: in der oben zitierten Strophe reimen der Gen. Sg. prauize (a-Deklination) mit Gen. Sg. hudizhe (o-Deklination, Umlaut nach weichem Konsonanten). Insgesamt schwankt der Gebrauch im Gen. Sg. (5mal hudizha, 7mal hudizhe). In einigen Fällen sind graphische Reime zu beobachten: Per tim ye ta kruh vroke vseli Sahualil inu reslomell (175.07-08) zu razlomiti (belegt 3. P. Sg. reslomi, reslomlen). Koku ye zhlouik vgreh pryshaell Jesus ga ye spet odreshell (151.12-13) Hier scheinen sich beide Formen gegenseitig beeinflußt zu haben: Das Präteritum zu priti lautet sonst durchwegs prishal bzw. prishall; zu odreshell ist der Infinitiv odreshiti (30.07) belegt. In den Teilen II und III kommen naturgemäß zahlreiche Wortformen vor, die bereits bestehende Teilparadigmen ergänzen, z. B. zum Substantiv bolezen sind in I folgende Formen belegt: bolesan, vti bolesni, Dat. Pl. bolesnom, A. PI. bolesni. Diese Formen werden ergänzt durch Gen. Sg. bolesni und Inst. PI. bolesanmi bzw. bolesenmi. Unter dem Verb hvaliti finden wir in I die Formen huali, hualimo, hualiti, hualili. Diese werden ergänzt durch Imper. hualyte. Durch die letztere Form wird die Akzentstellenalternation hvaliti : hvalite wahrscheinlich gemacht, da Trubar den Buchstaben y als zirkumflektiertes i oder als Phonemverbindung /ji/ gebraucht (Ramovš 1952:48) (was aber nicht konsequent gilt). Interessant ist die Wortverbindung od dan do dne (Predigt. 210.10).10 10 Dazu vgl. Ramovš (1952: 72f.): »... od dne do dne se je npr. križalo z dan na dan in rodilo zvezo dan na dne.t Unter den phonetischen Erscheinungen ist bei Trubar die Schreibweise ei und e für Jat, die von Rigler geklärt wurde, interessant (vgl. Rigler 1968:32-82). In den Teilen II und III bestehen in einigen Fällen Varianten mit e, in denen wir sonst ei finden, z. B. vnega listeh (228.07) gegen 3X listeih, Suest ye soblubami (154.02) (s. auch Rigler 1968:78) gegen insgesamt 12X mit ei, pouem (222.21) gegen sonst 3X poueim. Zu beachten ist, dafi ei aus Jat mit gewöhnlichem e reimt, z. B. Vtim zhasi pryshal knam na sueidt Js suetiga duha pozhed (159.07-08) Während in I neben 5X i'.eisti auch 3 Formen iesti vorkommen, heifit es in II, III in allen Fällen ei (vgl. Rigler 1968:67). Ein Beispiel für eine fast konsequente orthographische Veränderung in einem Wort und vielleicht auch ein Hinweis dafür, daß Trubar die Teile II und III unabhängig vom eigentlichen Katechismus verfaßte, ist die Schreibung des Stammes milost. In Teil I schreibt Trubar IX milhost und 24X mylhost, in den übrigen Teilen ist es umgekehrt: nur einmal mylhost (in mylhostiuiga 158.12), 3X milhost, 17 X milost. Die Lexeme, die in den Teilen II und III neu auftreten, sind leicht durch Vergleich zwischen Neweklowsky 1984 und Alfabetarij 1981 festzustellen. Es scheint mir nicht, daß diese Lexeme vom Inhalt her besonders determiniert sind. BIBLIOGRAPHIE Alfabetarij Trubarjevega Catechismusa iz leta 1550. Ljubljana 1981. Komisija za historične slovarje slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik SAZU (vervielfältigt). Neroeklomsky, G. 1983/84: Pogostnost gramatičnih kategorij v slovenskih časopisnih besedilih. JiS 29. 50—62. — 1984: Trubarjev Katekizem 1550. Konkordanca, indeks besed, pogostnostni spiski. Ljubljana: Državna založba Slovenije. — 1985: Zur Paradigmatik in Trubars Katechismus 1550. Obdobja 6 (im Druck). Pogačnik, J. 1977: Von der Dekoration zur Narration. Zur Entstehungsgeschichte der slovenischen Literatur. München (Slavistische Beiträge 105). Pogorelec, B. 1984: Novi pogledi na slovenski knjižni jezik 16. stoletja. Protestantismus bei den Slowenen/Protestantizem pri Slovencih. Wien, 181—207 (Wiener slawisti-scher Almanach, Sonderband 13). Rajhman, J. 1977: Prva slovenska knjiga v luči teoloških, litera'rno-zgodovinskih, jezikovnih in zgodovinskih raziskav. Ljubljana: Partizanska knjiga. Ramovš, F. 1952: Morfologija slovenskega jezika. Ljubljana: Univerzitetna študijska komisija. Rigler, J. 1968: Začetki slovenskega knjižnega jezika. Ljubljana (SAZU, razred za filološke in literarne vede, classis II, dela 22). Rupel, M. 1965: Primus Trüber. Leben und Werk des slowenischen Reformators. München (Südosteuropa-Schriften 5). Suhadolnik, S. 1974: Frekvenčna analiza besedišča v Tavčarjevi povesti Cvetje v jeseni. SR 22. 31—40. — in M. Janeiič 1962/63: Plasti in pogostnost leksike. J iS 8. 73—79. Truber, P. 1550: Catechismus Jn der Windischenn Sprach----Nachdrucke: Akademska založba, Ljubljunu 1935, und Mladinska knjiga, Ljubljana 1970. POVZETEK Jezikovna diferenciacija znotraj Katekizma 1550 Prva slovenska knjiga, Trubarjev Katekizem 1550. po svoji vsebini ni homogena. Razlikujemo vsaj tri dele: I. katekizem kot takšen, II. pesmi in litanije. III. molitvi in pridigo. Kot je pričakovati, se pojavljajo med njimi tudi razlike v jeziku. Na začetku so navedeni statistični podatki o celotnem besedilu, in sicer: število besednih oblik, število različnih besednih oblik, število besednih oblik, ki nastopajo samo po enkrat, povprečna pogostnost besednih oblik, število gesel. Nato so posebej navedene najpogostejše besedne oblike iz posameznih delov knjige, ki jim sledi analiza njihovega vrstnega reda. Pri tem se jezik pesmi močno razlikuje od jezika katekizma in pridige. Očitne so zlasti razlike v rabi veznikov. Povprečno pogostnost besednih oblik in leksemov je znatno nad ustreznimi vrednostmi v modernih slovenskih besedilih. To nazorno kaže, kaj je Trubar razumel pod pojmom preprost jezik. Sledi primerjava jezika II. in III. dela knjige z jezikom I. dela, pri čemer se izkaže, da so razlike v jeziku II. dela pogojene predvsem s strukturo zlogov in rim cerkvenih pesmi (npr. izbira določenih alomorfov v odvisnosti od števila zlogov, fonetične in ortografske posebnosti v odvisnosti od strukture rime). Tako se gradivo Katekizma v morfološkem, leksikalnem in stilistično-sintaktičnem smislu dopolnjuje s pesmimi, litanijami, molitvama in pridigo. UDK 808.61/.62-3»18«:929 Valjavec M. Alojz Jembrih Filozofska fakulteta v Ljubljani MATIJA VALJAVEC K AO LEKSIKOGRAF I PRINOSNIK AKADEMIJINA R JECNIKA M. Valjavec (1831—1897) je v slovanski filologiji bolj znan kot naglasoslovec in zbiralec ljudskega blaga (pesmi in pripovedk na kajkavskem področju) in manj kot slovarnik. Čeprav dve knjigi ARj pričata o njegovem pomembnem prispevku (bil je njun urednik in obdelovalec gesel), je še zmeraj premalo znan predvsem kot prispe-valec gradiva. Dopisovanje med M. Valjavcem in D. Daničičem razkriva usodo Va-ljavčevega rokopisnega kajkavskega slovarskega gradiva, ki ga je bil dal na voljo Daničiču za izdelavo ARj, pa ga Daničič za ta slovar ni nikoli uporabil. Matija Valjavec (1831—1897) is known in Slavic philology more as an accentolo-gist and a collector of oral folklore (folk songs and tales on the Kajkavian area) than as a lexicographer. His editorship of two volumes of the ARj (Rječnik hrvatskega ili srpskoga jezika, by the Yugoslav Academy of Arts and Sciences) witnesses of his important contribution to Yugoslav lexicography, but he is still not adequately recognized as a contributor of lexicographic material. The correspondence between him and D. Daničič shows the fate of Valjavec's Kajkavian lexical material which he gave, in manuscript form, at Danicic's disposal for inclusion into ARj, but which Daničič never used in the dictionary. 0 O Matiji Valjavcu (1831—1897) dosada se dosta pisalo,1 medutim u sla-vistici još uvijek nedostaje zaokružena monografija na osnovi koje bi taj vršni slavista Miklošičeve škole ušao u šira slovenistička i kroatistička istraživanja i proučavanja. Povodom 100. obljetnice njegova roclenja isticalo se, da bi mu se najbolje odužili — objavljivanjem njegovih djela. I zaista, kada bi se njegova lingvistička, dakle dijalektološka, leksikografska, akcentološka djela, razasuta po raznim periodikama, našla na jednom mjestu, Valjavčeva bismo djela više mogli cijeniti. 0.1 Da se podsjetimo, Valjavčevo filološko zanimanje koncem 19. st. obu-hvacalo je više področja. Bavio se leksikografijom, historijskom gramatikom, jezičnom i grafijskom analizom starih rukopisa, staroslavenskih (hrvatske, srpske i bugarske redakcije), prirectivao je kritička izdanja starih hrvatskih pisaca, proučavao je akcentuaciju kajkavskih i slovenskih govora i akcen- 1 Usp. Fr. Leveč, Matija Valjavec, Ant. Knezova knjižnica, zbirka zabavnih in poučnih spisov, SM, II, Ljubljana 1895, 163—210; August Musič, Uspomeni Matije Valjavca, nekrolog, Ljetopis JAZU, knj. 12, Zagreb 1898, 270—292; J. Premroo, Valjavec-Krač-manov, »Slovenec« br. 38, Ljubljana 1931; Jože Pogačnik, Pesnički svet Matije Valjavca, Čas v besedi, Maribor 1963, 125—132; Antun Sojat, Matija Valjavec (urednik Akademijina Rječnika hrvalskoga ili srpskoga jezika, svez. 97, JAZU, Zagreb 1976, 96—103; Jože Toporišič, Matija Valjavec kot naglasoslovec, XVIII. seminar slovenskega jezika, literature in kulture (zbornik predavanja), Ljubljana 1982, 115—126; isti, M. Valjavec kot jezikoslovec, SBL, svez. 13. Ljubljana 1982, 338—342; Marija Stano-nik, Matija Valjavec kao književni folklorist, GESTA br. 15—16, Varaždin 1983, 33—39. O Valjavcu su još pisali, Fr. Miklošič, I. Grafenauer, J. Murn, J. Starè, M. Rupel, V. Novak, O. Delorko, M. Boškovič-Stulli, J. Kekez i dr. tuaciju slovenskoga književnoga jezika.2 Posebno valja naglasiti da je Valjavec medu prvim znanstvenicima koji je upozorio na pojavu kajkavizama u hrvatskim glagoljskim spomenicima.3 Gotovo svi njegovi radovi u slavistici imaju trajnu vrijednost. 1 Matija Valjavec prvi prinosnik Akadeinijina rječnika. — U povijesti Akademijina rječnika (ARj) neki još ističu da je »od svili urednika velikog Akademijina rječnika Matija Valjavec obradio najmanje riječi za nj«.4 Ipak njegov prinos tom monumentalnom leksikografskom djelu mnogo je veči nego što se misli. 1.1 U Maretičevim Črticama o ARj čitamo i ovo: »... Još nije akademija svečano bila ni otvorena (što je bilo 28. jula 1867), a več u sjednici historičko-filologičkoga razreda od 10. jula pravi član Duro Daničič javlja, da je počeo sakupljati gradu 'za obširan rječnik hrvatsko-srbskoga jezika' i predlaže 'da akademija javno pozove sve, koji bi se bavili skupljanjem grade za rječnik, osobito iz narodnih usta, da joj šalju, što imaju skupljeno, ili što če u napre-dak skupiti, pa što bi bilo za štampanje, da ona kao gradu štampa. Razred prihvati Daničicev prijedlog i odredi mu nagradit /182 forite, A. J./ za gradu, koju je do tada sakupio, a cjelokupna akademija u svojoj glavnoj skupštini držanoj 25. jula odobri sve odluke razreda o rječniku.«5 M. Valjavec je u to vrijeme vec 11 godina gimnazijski profesor (od 28. 12. 1855) u Varaždinu. On se rado odazvao na poziv Akademije kojoj ubrzo šalje prvi dio kajkavske grade. Naime uz poslanu gradu prilaže i pismo od 25. rujna 1867. upučeno D. Daničiču koje glasi: 2 Zivotno Valjavčevo djelo, kojemu je posvetio najviše truda i najviše godina (16) svojega znanstvenega rada, po kojem se u svoje doba kao znanstveni radnik najviše afirmirao i po kojem je i danas najpoznatiji, jest študija: Prinos k naglasu и (novo) slovenskemu jeziku. Od godine 1894. Valjavec mijenja naslov tako da uz slovenski jezik spominje i hrvatsku kajkavštinu. Buduči da nigdje nije protumačio zašto je to učinio, navest éemo okolnosti koje su ga navele da promijeni naslov svoje študije. Te okolnosti proizlaze iz situacije u Akademiji o kojoj naznake daje Fr. Rački V. Jagiču u pismu od 28. januara 1880: »/.../ Što se Valjavec usudio ubrojiti kajkavštinu u slovenštinu, digla se silna graja ne samo proti njemu nego i proti akademiji /.../. Tu se pozivaju i na Vas. Medutim i bez obzira na tu razdraženost, polazeči večinom od ljudi bez znanja, čini mi se da ne bi s gorega bilo znanstveno razpraviti pitanje o položaju hrv. kajkavštinc napram slovenštini i štokavštini. A za razpravljanje toga pitanja nitko nadležniji od Vas i od Vašega 'Arkiva'. Ako i Vi tako sudite. pristupite k poslu; mislim da bi hora bila u svakom obziru.t Jagič je na to odgovorio Fr. Račkom pismom od 2. februara 1880.: »/.. J/ Ne mislite da bi ja imao volje dirati u osje gnjezdo, ja sam u Hrvatskoj svoju rolu izigrao /odigrao, A. J./ niti inarim što se u borbi tko na me poziva ili ne poziva. Ipak čete u svesci /Archiva, A. J./ koja je upravo izišla /svez. IV, A. J./ nači dosta toga što je donekle u savezu sa kaikavštinom. U recenziji na Miklošičevu fonologiju ju sam uvrstio primjere iz starije kajkavštinc medu slovenske, ergo i ja se slažem s Valjavcem.« Citirano prema V. Jagič, Spomeni mojega života, I deo (1838—1880), Beograd 1930, 351. (Jagičeva razmišljanja o kaj-kavštini sintetski prikazujem u raspruvi koja je u tisku.) Na osnovi pisma što ga Rački uputio Jagiču, vidljivo je da se Valjavec inorao odlučiti za novi naslov svoje rasprave poradi pritiska drugih u Akudeiniji. ' Usp. Eduard Hercigonja, Kajkavski elementi u jeziku glagoljaške književnosti 15. i 16. stoljeca, Croatica IV, svez. 5, Zugreb 1973, 172. 4 A. Sojat, n. dj. 5 T. Maretič, Črtice o rječniku naše akademije, p. o. Ljetopis JAZU knj. 31, Zagreb 1916, 27. Veleučeni Gospodine! Da se odzovem pozivu koj stoji na zadnjoj strani rada akademije, evo Vam nje-koliko kajkavskih rieči koje sam posakupio naj više po Varaždinu al i po drugih stranah gdje se kajkavski govori. Bilježio sam i tudje od njemštine i madjarštine uzajmljene rieči. Temelj mi je Vukov riečnik, nu buduč u njem mnogo rieči nema koje su inače veoma poznate, zabilježio sam mnoge i poznate; kad što i rieči koje ima Vuk, kad ili što drugo znače ili jim je kajkavski oblik odviše udaljen od književnoga n. p. dovec, hmréti, hmivati... m. udovac, umrieti, umivati... Naglas nišam mogao bi-lježiti, bilježio sam akutom ' onu slovku gdje mi se čulo da je glavni naglas, i rogima v ë, kad odgovara staroslovjenskomu ili kako sada njeki vole starobugarskomu i to zato jer nišam čuo izgovarati ie niti je, nego se izgovara obično tako kao u Kranjskoj (ali ne svuda) ili kao Miklošič uči da se staroslov. * izgovara. Dolazi li koja ovdje zabilježena rieč i u kojem drugom rječniku, ne znam, jer osim Vukova nemam nijed-noga da bi mogao unj poviriti. Imena životinja: krava, volova, konja itd nišam tumačio, jer su mi nejasna osim onih koja su izvedena od boje maršeta. Poslao sam Vam jedanaest lista od a do h inclusive. Prije nego li Vam ostalo pošaljem rado bi čuti što Vi mislite, da li ovako nastavljam ili kako da što promienim. Sto ne valja samo izbrišite. Rukopis bi rado da se ne izgubi. Smijem li se nadati sko-rom odgovoru? U Varaždinu 25. novembra 1867. Vaš Matija Valjavec gim. učitelj* 1.2 Na sjednici akademijina »historičko-filologičkoga« razreda od 28. stu-denoga 1867. tajnik izvještava »da je prof. M. Valjavec iz Varaždina poslao nekoliko kajkavskih rieči od a do h, koje če filologički odsjek upotrebiti za rječnik, i za koje če se moči odlučiti kad imenovani gospodin pošalje ostatak svoje zbirke.«7 Da bi ubrzao spomenutu odluku akademije, Valjavec u siječnju 1868. šalje Daničiču i drugi dio sakupljenih riječi »iz narodnih usta« kajkavskih, i ovoga puta uz popratno pismo. Poradi zanimljiva sadržaja pismo u cjelosti glasi: Veleučeni Gospodine! Evo ostatak kajkavskieh rieči. Akcente sam metao na koliko sam imao zabilježene i na koliko mi je bilo moguče na novo ispitati. Nu moram izjaviti da su akcenti moja najslabija strana, jer sam malo prilike imao čuti kako pravi Srbiji izgovaraju pa zato sveudilj ne vjerujem sam svojemu sluhu te mislim da osobito slabo razlikujem od " kako sam se uvierio kod rieči kako sam ih ja zabilježio a kako Vuk. Ja n. p. imam iba i iba a Vuk Iva; ja jàgoda a Vuk jägoda. Nu zato sam ipak /zapisao. A. J./ po svom sluhu glase, osobito tro- i višeslovčane n. p. jèlava i jelùva, öporki i opôrki, po-gàcnica i pogačnica itd. Imence u Posavini rado akcentuju predzadnju slovku. Pisali ste mi radi aie-, ja imam ače; nu ovu sam rieč čuo samo od jednoga učenika koj je sada v Zagrebu u 8. razredu gymn. u orphanotrophiju. zove se Šiketanc; mogao bi ga g. Jagic popitati; on mi je kazao da асе govore nekoji u Koprivnici i njezinoj okolici. — Značenje pojedinih rieči sam simo tamo nedostatno opisno, to je nedostatak moga bilježenja osobito u prvo doba kad sam došao u Varaždin. Ali cesto mi je bilo baš nemoguče pitati po tunje za stvuri koje nisu bile na ruci kad sam čuo dotičnu rieč. Večini botaničkih rieči sam htjeo dodati tehnički izraz, ali sad nemarno botanika na gymnaziji a sbirkc nemam da biline bar pošaljem. Dodao sam i krstnih imena onoliko koliko sam imao sabranih, zatiem kako nekoji jedan drugoga timi imeni draže. Dodao sam i nekolicinu kučnih imena z Vidovca sela kod Varaždina, nu to samo za to da • Pisma koja navodimo i ostala leksikografska grada nalaze se u JAZU, Zagreb. ' Usp. Rad JAZU, knj. 2, 256, (1868). J>a. fi Vf it и če пл. Ç o-ffi-o ol/vvA I „ C.L . ^ r> 4 " K»Vn о^Ч-С P.-.^ • , « ^сиг -П^г^ nvojc^ eUjV^e fo^rv «AcCU-m « «епИС^ j< ^1)«,, »«ЛоО-L (X ^, Kï^ »јЈХИОО^ «-б-JcV« /«.4c« Км tttC 0<Ц Sc S^AAo * JJAZkaM^. , -nt Y>x« ^т* VwKo-v* М^пчл^ч -«A^ioL^O^A „U Лл ^вЈЛЛ J^^Ki-U . J-nU-n«. , fcr -плЛл-т /л^тпл^'-с, w ^ ^«Лпч ол^тл (M^U, ICojk vw. ^V-Kolï*.*. od тплЛлЛ* fo*{«_0 «a^m Vmh jiolasnKttf IUJA Л dU> i» ЛЛл^*. JU J* -Mfo fc V^m jvM^n va oie i^c Vi" , et». (U. 0-0»ИСо wllui'jMK ctv' o(ov. , ■»и ми^и ■fÄ^nco . \c\oLc ola. s« -м и^^ Y"-» Pismo Matije Valjavca D. Daničiču nr. yto^-t-o-oy, ti . - OAoXuUt. ^л^пуро. ( J. jJt/nVfcft,. " n v . . ал.сиСос£л' S« г СучиДл St. "V , glvif» c-my*., ^илјза-с.. <у------------------4 ^еЖ»- -пл. oLu. ^Хл.' Çxy^AjdUi} ) -fie«, 0-осИОс . г«,, „^ЈЛ'' „ , ' . , v •oA.^ivn^e ru». OC+W. v «лЈ4«„ ~ v^ " ®--------' vt*' л-в-ЈчХв. ICwu^jv^a. (Vio^s. -Гобилј,, KaJW -rnjue-ч. l+fJU*. -ли , .. ^tx TT). vICrvoMJUtv» od ^ibc, JnuLtfA. Kxjot /^JA fft^ftiaSJU* tj ^ oUej aW Јтг. ïmSJWu . »^g-dlA. ( -m. vymje. K\a-v-i fyct^f. -m * tu*«! rvov vmt VcW. И rW ^ X а^м^-^лхц f- ^«OLA A> <ИЧ>, ~ cLtнк^ «< -> VHocvU ; СА^л.' .пЈ^ ^Ч noi Valjavčev autograf leksikografske grade za ARj. Vas pitam bi Ii ovo i ovako skupljao. Da nišam tako preobterečen školskim poslom — imao sam do sele 21 sat na tjedan i kod kuče puno zadača ispravljati — i da sam sdrav — tri tjedna več polegavam od nahlade — bio bi malko bolje pisao i rieči pouredio i bolje pazio na slog kod tumačenja. Izvolite dakle sve gdje bi treba bilo po svoje ispraviti. — Molim Vas još jedno: ima li akademija ili g. Jagič ili ko drugi knjigu Benfey über die indischen Märchen i ako ju ima, ne bi li ju meni htjeo dati dok ju pročitam? Da ste mi sdravo! U Varaždinu 13. Januarija 1868. Vaš Matija Valjavec 1.3 Buduci da je M. Valjavec poslao i »ostatak svoje zbirke« — drugi dio, tajnik »filologičko-historičkoga« razreda na sjednici 12. veljače 1868. »javi. da je profesor u Varaždinu g. M. Valjavec poslao drugu polovinu svoje zbirke kajkavskih riječi, koje je pokupio po svojoj okolini a koje se ne nalaze u dojakošnjih rječnicih, ili se ne nalaze u onom značenju u kom ili je čuo g. Valjavec.«8 Još je jedno Valjavčevo pismo važno s obzirom na poslanu rječničku gradu D. Daničiču. Naime, Valjavec 29. siječnja 1868. iz Varaždina upučuje Daničiču kratko pismo slijedečeg sadržaja. Veleučeni Gospodine! Primio sam Vaše poštovano pismo. Pilate me što mislim da se čini s riečmi. Zeliin da se štampaju da može, koga bi volja bila, ispraviti što sam gdje krivo zabi-lježio. Nu kako i kada da se štampaju to ostavljam Vam na volju. Kako Vi odredite tako da bude. I za trud koliko treba da mi se dade odlučite Vi jedino po vrednosti materijala.* Hvala za poslanu Pančatantru; ali pri je mjesec dana Vam je ne mogu nikako vratiti. Da ste mi zdrav! Vaš istiniti štovatelj Mat. Valjavec M. Valjavec i dalje prikuplja riječi i šalje ih Daničiču kao »dopunak« onima koje je več poslao. U to nas uvjerava pismom od 1. ožujka 1968. u kojem piše Daničiču: Veleučeni Gospodine! Liepa Vam hvala za Punčalantru koju Vam vračam po gosp. Jagiču. Ujedno Vam šaljem kao dopunak kajkavskih rieči nekoliko imena vo<*a da se mctnu na svoja miesta, i uz to dvie tri rieči koje sam prije mimoišao. A. 'smrdeči marlin' molim da se tako ispravi, kao je ovdje na 6. strani napisano. S velikim počitanjem ostajcm Vaš Matija Valjavec 8 Usp. Rad JAZU, knj. 3, 246, (1868). • Kakav je odnos prema Valjavčevu trudu imao D. Daničič, pokazuje slijcdeči podatak iz Maretičeva pera: »/..,/ Na riječi u samome narodu sabrane ne može se ovdje misliti, jer je njih Daničič tako malo za rječnik priložio, da za njih ne bi od akademije dobio nagrade ni 10 forinli, a kamoli 182 Forinte, koliko je doista dobio.« Valjavcu рак akademija (čiji je tada tajnik bio D. Daničič) isplačuje »za kajkavske riječi koje je poslao« akademiji, kao nagradil od 35 forinti. Usp. Rad JAZU, knj. 3, Zagreb 1868, 247. 1.4 Što se Valjavčeva »dopunka« tiče, možemo reči da se radi o dva dodatka kajkavskih riječi. Jedan sadrži 207 a drugi 209 riječi. Osim toga tu su 33 riječi na posebnom lističu za koje Valjavec kaže da su sabrane pod Belom kraj Varaždina. Na posebnom su lističu i 32 »Slavonske rieči« za koje Valjavec kaže: »Ove mi rieči naricala tri učenika. Vuka baš ne imam uza se ali mislim da jih ne ima u njem«. U dodatku s imenima voča (182) nalazi se 114 različitih naziva za jabuke, 54 za kruške, 34 za šljive, 5 za orah i 9 naziva za trešnje. Osim prikupljanja grade sa terena, Valjavec je punih deset godina u Varaždinu ekscerpirao gradu za ARj iz 80 izvora. Iz kajkavske književnosti, koju je dobro poznavao, takoder za ARj ekscerpirao je 32 djela počev od Pergošiča, Vramca, Habdeliča sve do Kristijanoviča.10 1.5 Sve nam ovo govori kako se u akademiji čvrsto vjerovalo da če u Rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika uči i kajkavsko narječje. Medutim, stvari su krcnule drukčijim putem, a čime sigurno nije bio zadovoljan ni M. Valjavec. Naime, »kad je Daničič mogao sam odlučivati i provoditi vlastitu koncepciju o uredivanju Rječnika i izboru grade za Rječnik, obustavlja dalje prikup-ljanje kajkavske gracie i isključuje svu prije prikupljenu.«11 Valjavčev trud odjednom je postao »beskorisan«. a upravo na temelju kajkavske grade (ukup-no prikupljenih 3400 riječi), kod Daničiča je slovio kao najmarljiviji sakupljač. Protiv Daničičeve odluke Valjavec nije ništa mogao učiniti, iako je vruče želio da se njegova grada štampa, medutim, »Kako Vi odredite tako da bude«, piše on D. Daničiču (v. gore). 1.6 Na osnovi Valjavčeve rokopisne kajkavske grade koju smo imali prilike pregledati, uočavamo areju njegova terenskog prikupljanja kojim je obuhvatio: Varaždin, Vidovec varaždinski, Vinicu, Ključ, Podgajce, Nedeljance, Kopriv-nicu, Imbriovec, Goričane (Medimurje), Pregradu, Tuhelj, Var. Toplice. Petri-jance, Zamladinec, Virje, Vukovce. Prema tome je na mjestu ova konstatacija: »Jednako tako, mnogobrojni primjeri u njegovu Prinosu k naglasu u (novo-)-slovenskom jeziku i hrvatskoj kajkavštini, iz Ludbrega, Pregrade, Mraclina, Samobora, Sv. Jane, Draganiča, Stativa i drugih kajkavskih naselja dokazuje da je Valjavec neumorno skupljao i terensku graclu, možda ne samo kao dopunu velikoga kajkavskog rječnika književnih izvora več i za rječnik su-vremenoga kajkavskoga govornoga stanja.«12 1.7 Valjavec je riječi bilježio u njihovu osnovnoin obliku, dakle imenice u nominativu sg.; nekima daje i nastavak za Gsg, glagole u infinitivu, rijede daje 1. 1. sg. prez. Poziva se svega dva puta na Ivana Belostenca, zapravo na njegov rječnik Gazophilazium(...), npr. kada tumači glagol očelinuti — utrgnuti inalko od česa, n. p. koru ili granu; Belostenec piše riječ sa k, dakle 10 Usp. Rad JAZU, knj. 89, (1888). 11 T. Maretič, pored ostalih razloga radi kojih Daničič mijenja koncepciju na ARj. spoininje i ovaj: »/.../ što se рак tiče kajkavskog narječja, Daničič se njim nikad nije bavio, ono je njemu kao rodenom Bačvaninu uvijek bilo nekako tude i neobično (iako je 12 godina u Zagrebu), zato nije mogao shvutiti njegove važnosti za cjelo-kupni naš jezik te ga je Iako mogao iz rječnika isključiti,/.../. T. Maretič, Črtice..., 28. " A. Sojat, n. dj., 99. Ovome treba dodati još jednu važnu činjenicu, a to je, da nam Valjavčeva prikupljena terenska rječnička grada daje sliku fraze i govora babice Terezije Goričančeve koja je bdjela nad svojim unukom Miroslavom Krležom, a koji je mnogo vokabuluru njezina govora iz Varaždina i njegove okolice, upotrijebio u Baladama Petrice Kerempulm (1936). včeknuti. Na rječnik Vuka Karadžica Valjavec se poziva nekoliko puta. Npr. kod riječi: "kapča, f. kovča u Vuka, kècer i kecir — keser u Vuka, kičma (cfr. Vuk kičma), klâta, f. klâtvo, n. klato u Vuka, làkomnica i lakovnica — u Vuka lakomica, makovnjàca, f. — màkooaca u Vuka, prekati isto što u Vuka prštati, prečka, f. isto što u Vuka prečaga 2), prvičaji isto što prviče u Vuka, skrlp, m. isto što u Vuka škripa, tvarilo, n. ono što u Vuka trov, birčiti isto što u Vuka pabirčiti, bota f. Vuk ima 'bata' bukoeš, m. nespretan čovjek; cfr. u Vuka bukvan." Što se akcenta tiče, Valjavec upotrebljava tri znaka " ' doduše dosta nedosljedno. 2 Ono što posebno zaokuplja našu pažnju u Valjavčevoj kajkavskoj gradi namijenjenoj ARj na samom početku njegova izradivanja. jest njegov leksičko-etnološko-folkloristički aspekt. Naime, natuknicu, koja je u vezi s narodnim vjerovanjem (praznovjerjem), običajem, načinom obavljanja kakva posla, me-dusobnim ruganjem ljudi, dječjom igrom, objašnjava je širim kontekstom po-slovice, zagonetke, opisa običaja, vjerovanja i si. Valja samo pogledati neke od takvib natuknica kao što su: fašenk, bukorooa deklica, srnrtec, vuroki, soečari, presmec, obrati dete, Duzmenka, zabrejiti se itd. Evo nekoliko takvih primjera: »Fašenk, fašnek, fašnjak, m. poklade od njem. fasehing. Učenik rodom iz Koprivnice napisa mi o fašnjaku ovo: 'ljudi veliju da je fašnjak mladi človek i da ljudi na veselje podbada čez cele fašinske dneve, ali na fašinski tork vumre i onda ga zakopaju a drugi den na pepelnicu idu ga iskat. Išču ga pa tak: dva se vu plahte zamotaju. jeden nosi poličnu flašu vina i goruči lampaš a drugi ima kupicu vina i vu njoj puranovu bocku. Onda gda kam dojdu jeden škropi po hiži z bockom a drugi išče fašnjaka vsikod z lampašom i ače13 ga tam ne najdu idu dale i to celi den.'« »obrati dete. Kad se prosjačici odbije ono za što prosi. Prosi za kakve god pmje i ako joj se dade prnja od deteta, baba diete obere, to če reči, posuši se tako da se vidi u njem drob i umre za poldrugu godinu. Vrače obrano dete ovako: u tri škafe vode metnu od svake kuče po hrdjav ključ i to stope i diete u toj vodi okupaju. Ako se ta voda izlije pod zelenu šljivu, odmah umre baba koja je diete obrala; ako li se izlije po putu, muči se baba sve žive dane da se ne može diči iz postelje.« »sinrtec in. 1) mascul od smrt ali različno od smrti. Ljudi pripovjedajti: 'po noči nije smeti psa hustiti na koga, ar onda dojde sinrtcc pred njega vu spodobi kojega drugoga pajdaša рак ga zove k sebi. Onda mu veli: nesi me v grob, i on ga mora nesti.' J oš pričaju: 'po noči nije smeti fučkati kak da bi psa zval; onda dojde sinrtec рак ga odnese v grob.' 2) = nirtvac.« »zabrejiti se, o kravi i svinji, bredjom postati cfr. zabredjati u Vuka. 'kad kravu biku tiraju ne sme nigdo pitati: kam idete? Kajti se onda neče zabrejiti.' 'Gda do-tiraju prašiču koju k bicku, onda hiti one peneze, kaj bi moral dati za bicka, na kla рак je z nogum pogazi zato da se rajši prašiča zabreji.' '— 'Gda kravu k biku ženeju, onda onu vojku od krave hitidu nekam na drevo i na drevu mora biti tri dane zato da se krava rajši zabreji.'« 2.1 Interesantna je i ova bilješka: vesek m. debela kvrgasta bota. Kad idu Zagorci pijani sa sajma kuči vele Varaždinci da ovako.popjevaju: »Penizte se 'se goré. Kaj ino vidli Zagorje, Naj bo svetec kakov če. Meli boga ti za nas. " Iz pisma od 13. januara 1868. proizlazi da je Daničiču bila nejasna riječ ače, koja znači isto što u štok. ako. Onda jedan drugomu veli рак bježi: pebegni, pebegni, z vesekom te ро^ jejce Dudrim. A drugi na to: begme te se ne bejlm, če me glih zdaj vudriš žnjim; oesek sim vesek tam, iôte čižme kerdevân.< Riječ količkati se ili kolčuvati se, pastirska igra. Valjavec je opisuje: »Jedan količ koj se zove baba zaboden u zemlju. Tri četiri pednja od babe na okrug zapiči svaki pastir svoj kolčec u zemlju. Sada zapikavaju nož u zemlju i koliko se klinge zapiči u zemlju, za toliko bliže babi pomekne svoj količ, a svaki zapikava dotle dok mu se nož zabada i ne opane. Kad ovako svi dodju do babe mora on koj zadnji dodje pokupiti vse kolčiče, jedan mu oči zatisne i vodi ga okolo amo tako dok mu reče da te količe ispusti na zemlju. Zatiem ga opet vijugastim putem dovede natrag babi, odveže mu oči a on mora iti iskat kolčiče.« 2.2 Pučka vjerovanja Valjavec napose bilježi uz odredene natuknice kao npr.: »bodeč gen. boca, m. 1) ona bolest, kad čovjeka po trbuhu bode ili grize. Kada gdje kol ju 'bicka', ne smije nijedna žena od one kuče doma biti, kamoli jesti bickovo meso, jer da one žene teško rode, da imaju 'čuklavu' djecu a same da imaju 'navčke bedeč'.« Takovo vjerovanje zabilježio je u Varaždinskim Toplicama. Ili npr. riječ »brebar, m. ili brébrovo drevo, njekakvo drevo, koje rodi zrnjem ili sjemenom takove moči, ako ga ženska okusi, da zanosi i ne druživši se s muškom glavom.« Sve ovdje navedene natuknice namijenjene za izradu akademijina velikog povijesnog rječnika hrvatskoga ili srpskoga jezika, svjedoče o Valjavcu leksikografu koji se držao načela filološke škole 19. stolječa. To načelo poznato je u prihvačenoj tezi, da svaka riječ ima svoj životni put i da je treba na tom putu pratiti u svim njezinim mijenama. A to je, kako vidimo, zaista dokazao svojim trudom i M. Valjavec sakupljajuči kajkavske riječi »iz narodnih usta«. 3 Valja još napomenuti da Valjavec na nekoliko mjesta, objašnjavajuči kajkavsku riječ, uz nju donosi i slovenski naziv odnosno značenje sa slovenskog areala. Tako npr.: »aftra, f. je ono što Niemeu Hosenträger; čuje se po Zagorju oko Tuldja. Ja mnijem da je pokvarena od njem. Halfter, jer i u gorenjskoj slovenštni dolazi rieč istoga značenja 'gavlra, obično pl. gavtre'. aldomaš, m. rieč madj. znači isto što Slovencu od Niemca uzajmljena rieč likof. 'aldomaš piti', 'dati na aldomaš'. U Vuka ove rieči ne ima, premda se često čuje. bibra, f. vrst biela kruha, rieč po svoj prilici iz Štajera u Varaždin zanesena, brčalka, f. igračka za djecu (...) U Gornjoj se Slovenskoj zove ta igračka drglja upravo drglja. Vidovčani izgovaraju brčauka. bziknti isto što blikati; krava bziče, cfr. gorenjskoslovenski bôzljâti, prispodobi i blseln /.../. furež, m. 1) ono što u sloo(enskom) godlja, Wurstbrühe, brv. bi bilo gudlja /.../. kozel, zla, m. 1) ono što u sloo. kozôlc, kozolec, Harpfe; unj vješaju hajdinu, pasulj /.../. siniček, čka, m. komad drva na sredini na polak izrezana a na svakom kraju provrtana, kojim sc predja s motovila odmata pa na klupko namata; zove se i smicalin a Slovenci ga zovu štritof ili štritiva, a u Varaždinu zove se polag štritof i štrifot i štrafla. škaržabec, m. šišmiš, po Zagorju blizu Štajera; govori se i kržabec. kamo? inače na pitanje gdje? govori se tam; nu ovako govore samo nekoji, u to je upliv štajerski, te = tada; štajerski upliv. Torka, f. /.../ Torka je bela velika žena s dugim nogama. Na Štajeru i u Kranjskoj zove se i Torklja; slična je Germanskoj Terahti. zmrzlčtkn adv. jeseni, u jesensko doba; obično na štajerskoj granici p'ajbek, m. = dečarec (valjda sa Štajera došlo). p'oba, m. = dečko (valjda od Štajerske doneseno). pulkati, vodu loputom izmetati (slov. plati poljem), stùliti se: o daskah kad se od sunca izvinu i zgrbave 'vrata su se stulila' (sloo. zvežiti se), janjka, f. kiklja (valjda sa Štajera donesena ri-ječ).« 4 Matija Valjavec u pismu od 13. januara 1868. navodi da je uz riječi »iz narodnih usta« sabrao i krsna imena, »zatiem kako nekoji jedan drugoga timi imeni draže«. Radi se naime o imenima iz katoličkog kalendara, pa ih radi zanimljivih varijanata donosimo kako ih je Valjavec zapisao: Agatha, Àgica, Jdga, Jagèna, Jâgica, Jagočica, Jagôka; Andreas, AndrSš, Andrd-šek. Jandraš, Jandrek, Jendraš, Jendrek, Jendrina; Anna, Ànka, Anža. Jana, Janek, Janica; Barbara, Bara, Barca, Barča, Barička, Barek. Barica, Beta, Betika; Bartolo-maeus, Bartica, Bartolek. Bartolina: Benedictus, Benédik, Bénkec, Bénko; Blasius, Blaž, Bldžek, Blažina, Blažok; Baltasar. Bölta, Bôltek: Vicentius, Cèna, Cènek, Cèncek, Cénci, Vine, Vinca, Vincek; Caecilia, Cîla, Cîlek, Cilika; Andraeas, Ddšek, Dašica, Draš, Drdša. Drdšek: Adolphus, Dôlfan, Dôlfek. Dolfičko; Adolphina, Dölfica; Dorothea, Dora, Dorča, Dörek, Dorèna, Dörica, Dôrika, Doràka; Elias, Èlij, Elijas, Ilkec; Ferdi-nandus, Férdek, Fèrdica, Férica, FérCek, Férko, Ndnta, Ndntek, Ndntica; Francisca, Fâna, Fànek, Fànika, Franca, Fràncika; Franciscus, Férci, Fércek, Férko, Franc, Fràn-cek, Francèna, Fràncica, Francina, Frdndjek; Victoria, Fika, Fikica; Philipus, Fila, Filček, Filčica, Filipek, Filpô; Josephina, Finča, Pepča, Pépica, Pépika; Veronica, Fironča, Bônca, Rônika; Florianus, Fùrek, Fùrjan, Furjànek: Gertrud, Géra, Gèrca, Gèrcika. Gèrica: Georgius, Gjùrek. Gjùrica, Gjurina, Gjuràk, Jura, Jiiraj, Jûrek, J urica, J urina, Jûrkek, Jùrko, Jùro, Zuža, Zùzek; Gregorius, Gregûrek, Grga, Grgejc, Grgica, Grgina, Grkček; Clara, Klara, Klarèna, Kidriča, Klarôka; Carolus, Kàrla, Kàr-lek, Kdrličko; Ladislaus, Lâcek, Lâcina, Lâcko; Leonhardus, Lena, Leonardus, Lének; Helena, Lèna, Lènca, Lènek, Lènka, Lènkica; Hellena, Jéla, Jélek, Jelena, Jèlica; Alexius, Léks, Lêksa, Lèksek; Carolina. Lina, Linea, Linčika, Linica; Elisabetha, Liza, Lizek, Lizika, Jalža, Jalžek, Jalžica, Jalžika, Jalžoka; Apollonia, Lônka, Lönkica, Polonca, Polônka; Laurentius, Lôvra, Lôvrek, Lôvro; Lucia, Lûca, Lûeek, Lùcika, ilika, llka (?, A. J.); Ludovicus, Lùda, Lûdek, Lùdica, Lûdva, Lûdvek, Lùdviea, Lûja, Liijček, Lùjica; Lucas, Lukač, Liikček, Lûkec, Lûkica, Liikič: Maria, Mùca, Mùcek, Macica, Marèna, Màrica, Marico, Marica, Maričika, Màrika. Marôca, Maröka, Mica, Micek, Micika. Miča; Magdalena, Màgda, Màgdica, Magèna, Màgica, Manda, Mdndek, Mândica, Mùnkica; Amalia, Màlca, Malcèna, Màlcika; Margarita, Margèca, Margèta; Marcus, Mark, Marka, Markee, Màrkica, Markina, Marko. Mêrkec, MerkinjSč; Marti-nus, Martinček, Martinek, Martineš. Tina, Tinča, Tinček, Tinek; Mathias. Màta. Màtek. Màtico, Matina, Matjaš i Matjaš, Mat jašek, Matôk, Matula, Matura; Michael, Miha, Mihal, Mihek, Mihica, Miliina, Mijek, Mikec, Miška, Miškec, Miško; Nicolaus, Mikec, Mikek, Mikica, Miklin, Mikloš, Miko, Miküla, Mikiilček, Mikulina; Aemilia, Mllča, Milčika, Milka; Maria, Mlina, Mimek, Mimica, Mimika; Edmund, Mùndek, Mùndica; Ignatius, Näc, Naca, Nâcek, Nâci, Nàcica, Nàcina; Johanna, Nâna, Nanča, Nančika, Nànek, Nànika, NSnjča; Agnes, Nešku, Neža, Nčžica; Paulus, Pàvlek, Pavlica, Pavlina i Pavlina; Josephus, Pèpa, Pčpček, Pèpek, Pepič, Pepina; Josephina, Pèpa, Pèpêa, Pépica, Pépika; Petrus, Pèrcek, Pèrica, l'ètrica, Petrina, Petrihjak; Stephanus, 1'išta, Pištica, Stêf, Stèfa, Stèfek, Stèfec, Stèfica, Stčfič, Stefina, Stèfo, Stefùk, Stèful; Regina, llèga, Règek, Règica; Theresia, Réza, Rèzika, Tréza, Trèzica, Trèzika; Rosalia, llôza, Rôzek, Rožica, Rôzika; Ottilia, Fila, Tilča, Tilček, Tilčika, Tilika; Mathilda, Tilda, Tildek, Tîldika; Thomas, Toma. Tomaš, Tomdšek, Tomašica, Tömek, Tömica, Tömina, Tomo; Antonia, Tönöika, Tonika, Töna; Antonius, Töna, Tonč, Tonček, Jantonina, Tônek, Tönica; Augustus, Augustinus, August, Gûsta, Gùstek, Gùstica, Gustina, Jüsta, J listek; Fabianus, Hdbek, Habjanina; Emericus, Jmbra, lmbrek, lmbrica, Imbrič, lmbrija, Imbro; Joannes, lvač, Jvek, Ivica, Ivič, Ivina, Ivo, Ivùk, Vdjnč, Vajn-ček, Vàna, Vànek; Jacopus, Jàka, Jakinek, jakôpèiea, Jakupina, Jôka, Jôkec, Jokica; loannes, Jdnkec, Jankina, Janko; Gertrudis, Jčrčika, Jérka; Joanes, Jôhica; Josephus. Joška, Joško, Jozina, Jozök, Joža, Jožek, Jožica, Jožina, Jožina; Juliana, Jiila, Jiilča, Julčika, J ulica; Julius, Jùlko, Julinu, Jiilček; Katharina, Kdta, Kdtek, Katčna, Kàtica, Katôka; Ursula, ÜrSa, Oršica, CJršika; Valentinus, Valč, Valček, Vdlek, Valent, Vdloj; Vitus, Vida, Videk, Vidon; Ludooicu, Viku. Vikek, Vikica; Joseplia, Zéfa, Zéfek, Zéfika; Isidorus, Zidôr, Zidôrcek, Zidôrek; Sigismundus, Ziga. Zigec, Zigica; Sophia, Zofa, Zofek, Zofica, Zofika; Elisabetha, Züna, Zûnek, Zùnica, Zùnika14. 4.1 M. Valjavec, pored navedenih imena, zabilježio je »kako se medju sobom draže« djeca, pa i odrasli služeči se imenima, kao npr.: Oj Jakop Jakopina, / gde ti je holba vina?; Jana Jana, imaš kej lana? / Ci mi ne daš lana. / ne dam ti duhana.; Matek Matok / Črni vok, / krajcar dobi, /v krčmu beži, / tobak šnofa, / krajcar pusti. itd. Zanimljiva su »Nekoja kučna imena u Vi-dovcu polag Varaždina, ne kako se ljudi ex offo pišu, več kako se medju sobom zovu«. Valjavec bilježi posebno za gospodara i posebno za gospodaricu: Gospodar Càfuk Drlun Ftiček J ambres Jurinjak Habirit Kvčštek LambreščSk Medved Gospodarica Càfukovica Drlûnjka Ftičovka Jàmb resica Jurinjakovica Habiritovka Kvčštekovica Lambreščakovica Medvedka Gospodar Mindjak Mičak Nebözek14» Pavlišak Rombek Svčtec Štefanec Terodi (gen-odija) Vugrina Gospodarica Mindjekovica Mičakovica Nebozekovica Pavlišakovica Rômbekovica Svetica Stefanjčevka Terodijovka Vugrinka S obzirom na imena koja je Valjavec zapisao, možemo zaključiti, iako nije zabilježio gdje se koje ime upotrebljava u navedenim varijantama, ipak su upotrebljiv prilog za onomastička proučevanja. 5 Valjavec kao urednik i obradivač ARj. — Kako smo iz dosad izloženoga mogli vidjeti, M. Valjavec je na ARj suradivao od njegova samog početka. Kao da ga je D. Daničič želio na neki način i nagraditi za to, odredi ga za korektora več obradcne grade na ARj, a poslije Daničičeve smrti preuzme i uredništvo istoga Rječnika, na nagovor Fr. Račkoga, od 1882. do 1883. Slučajno ga je zapala bas teška partija (riječi, koje počinju sa с). Ali on je i ovdje uradio što je igda mogao.15 Obradio je riječi čoga — čužiti, ukupno oko 1800 riječi na oko 105 strana II. knjige Rječnika.1" No bez obzira na relativno mali broj obradenih riječi za ARj, Valjavčev prinos akademiji mnogo je veči nego što se to misli. Dovolj-no je spomenuti ono što o Valjavcu kaže Fr. Leveč: »Samo za jugoslavensko akademijo /.../ spisal je Valjavec nad 240 tiskovnih pol ali 3840 str. v veliki osmerki, kar bi dalo po priliki nad 4 zvezke Pleteršnikovega slovarja.«17 5.1 S obzirom na Valjavčev rad, najprije kao prinosnik grade, zalim kao urednik i obradivač ARj, zaista možemo reči da je on prvi prišao stvaranju velikoga povijesnog kajkavskog rječnika. U toj našoj konstataciji učvrščuje nas činjenica što je dio ekscerpirane grade iz kajkavske književnosti, i one sa terena objavio 1893, 1894. i 1895. u Ljubljanskem zvonu kao dodatak Pleteršni-kovu slovcnsko-njemačkom rječniku i to riječi od abeceoica do klanjavec. 14 Neki od navedenih oblika muških i ženskih imena žive još danas u Gregurovcu veterničkom. Usp. Alojz Jembrih i Mijo Lončarič. Govor Gregurovca Veterničkoga, Rasprave Zavoda za jezik, knj. 8—9 (1982—1983), Zagreb 1983, 5—62, odnosno 55—59. ,4a Valjavec za taj naziv (nadimak) kaže, da je dotični »dobio to ime jer kad je pijan рак dodje pred 'pil' te se s pila norca djela«. 15 A. Musič, n. dj„ 291. " To je sedam i po araka, odnosno stranice od 56 do 163. 17 F. Leveč, n. dj„ 210. 5.2 Pod naslovom K prvemu sešitku slovensko-nemškega slovarja Wolfo-vega (1893) Valjavec piše: »Vesel sem prejel prvi sešitek Wolfovega slovarja. Veseli me, da je gospod Pleteršnik vanj vzprejel tudi kajkavske besede, in to je storil po pravici, ker je Daničič v 'Akademijski rječnilc lirvatskoga ili srp-skoga jezika' prejemal samo iz slovarjev kajkavske besede, iz drugih tiskanih knjig kajkavskih pa ne. Iz teh knjig, nekaj pa tudi od naroda, imam zapisanih nekaj besed, katerih nisem našel v Pleteršniku, pa jih torej tukaj podajam; morebiti vzame katero л7 dodatek na konci dela. Besede, pri katerih ni nič zapisanega, nabral sem sâm in časih dodal kraj, kjer sem jih slišal. Nekaj jih je tudi iz ogrske slovenščine.«18 6 M. Valjavec kao ispisivač kajkavske grade. — Usporedimo li Valjavčeve riječi objavljene u Ljubljanskom zvonu s riječima najnovijeg Rječnika lirvatskoga kajkavskoga književnoga jezika (Zagreb 1984, knj. I. svez. 1 i svez. 2. 1985), uočavamo da je Valjavec koristio iste izvore kao i obradivači nedavno objavljena kajkavskog Rječnika. Nailaziino na iste riječi, na isti citirani tekst kojim se potvrduje dotična natuknica kao i u Kajkavskom rječniku (1984, 1985). Na nekim mjestima Valjavec ima riječi koje se ne nalaze u kajkavskom Rječniku!? Ilustracije radi zaustavimo se kod jednog primjera. U Rječniku hrvatskoga kajkavskoga književnog jezika imamo natuknicu brk. Prema kronologiji izvora u Rječniku brk potječe iz 19. st. i to iz Pavičevih Popevki (1941). U Rječniku je brk objašnjen da su to 'dlake nad gornjom usnom u čovjeka, brk; usp. mustač'.19 6.1 Tako iz Rječnika saznajemo samo za brk. Medutim, Valjavec ima riječ berk, dakle sa slogotvornim r. U poglavlju o grafiji, pravopisu i glasovima u Kajkavskom rječniku čitamo: »/.../ — riječi koje imaju slijedove er ili ar na mjestu slogotvornog r pišu se u natuknici s r, tj. kao i one koje su doista po-tvrdene s r; — primjeri se kod tih natuknica donose onako kako su napisani u izvoru za KRj, tj. sa er, ar ili r (i upravo tim redoslijedom), jer istoliko pisanje ne bi odražavalo pravo stanje onoga kako je napisano u originalnoj i transkribiranoj grafiji pojedinih izvora. — Za likove se s er i ar uspostavljaju natuknice koje se upučuju (v.) na odgovarajuču natuknicu s r, npr. červ v. črv, jer je obradba samo kod te natuknice.«20 Buduči da je za Kajkavski rječnik kao izvor poslužio i Štefan Škvorc, njegova dva djela (1724. i 1726),21 očekivali bismo da če riječ berk biti ekscerpirana iz jednog od tih djela, kao što je to učinio M. Valjavec ko ji donosi tekst u kojem dolazi riječ berk: »Jakob je ovcam i berkom šibje namočil«, »Abrahamu je angel sablja zadržal, da sinu Izaku ne mogel glave odseči, neg je na mesto njega berka vu germu opazil«.22 Prema tome, značenje riječi berk suprotno je onome koje se nalazi u Kajkavskom rječniku pod brk. Osim togu i danas se u kajkavskim govorima isto kaže berk za 'mustače'. Dakle, Valjavčev berk zapravo je u značenju 'ovan', njem. 'Widder', koji je svakako trebao nači svoje mjesto u najnovijem Kajkavskom 18 Usp. LZ 1893, 106. " Usp. Rječnik lirvatskoga kajkavskoga književnog jezika, knj. I, Zagreb 1984, 212. Isto, 53—54. 21 Stefan Skvorc, Hasnovito z sladkem, to je to: Lepi kratki navuki za vsakojački stališ..., Zagreb 1724; isti, Vabitel vu kraljestvo nebeško. To je to: Nedeljnc prodeke na pet taljev razdeljene ..., Reč 1726. 22 LZ 1893, 177. rječniku. To nam ujedno svjedoči da uredništvo spomenuta Rječnika ne po-znaje Valjavčevu objavljenu kajkavsku gradu, što je zaista propust u izradi tako ozbiljna leksikografskog djela kao što je KRj! 6.2 Iako je brojka od 800.000 leksikografskih jedinica impozantna s obzirom na ekscerpirano rječničko blago kajkavske književnosti, ipak valja na-glasiti da nam KRj ne pruža punu sliku književne kajkavštinc, pogotovu kad znamo što se pisalo o izradi KRj pri je dvadeset godina: »Potcrtavanju se posvečuje osobita pažnja jer če od izbora riječi i oblika u največoj mjeri za-visiti kakav če biti rječnik koji če se izradivati na sabranoj gradi.«23 6.3 Usporedimo li Valjavčeve riječi u Ljubljanskem zvonu i riječi u KRj. vidjet čemo da u KRj nema priličan broj riječi koje ima Valjavec, koji je upo-trijebio za ekscerpiranje iste izvore kao i KRj. Ovdje čemo samo nabrojiti par riječi kojih nema u KRj: aIdovnost, auhme, bantitelj, bezikati, bičje, bičtvo, bitven, bitvenost, bledomoder, blisikavina, bogonoseč, bridžalka, brodolomi je, brukanje, bučven, čizmica, čkumen, čmeti, činba itd. Sve to pokazuje da još uvijek nije iscrpljen rudnik kajkavskoga književnog jezika i da če u dogledno vrijeme trebati pomišljati i na dopune KRj.24 7 Uz dužno poštovanje prema Matiji Valjavcu, začetniku i obradivaču monumentalnoga leksikografskoga djela JAZU, te kao začetniku velikog povi-jesnog kajkavskog rječnika, obuhvatio sam dio njegova svestrana rada, že-leči doprinijeti poznavanju njegove filološke djelatnosti koja je našem vremenu (u slavistici) slabo poznata. Stoga bi trebalo poraditi na tome da se u skoro vrijeme izdaju njegova, barem, najznačajnija djela, koja i danas ne gube na znanstvenoj vrijednoti. ZUSAMMENFASSUNG Matija Valjavec als Lexikograph Matija Valjavec (Srednja Bela bei Kranja 19831—Zagreb 1897) ist in der Slove-nistik und Slavistik überhaupt als »begabter slovenischer Dichter, bester kritischer Sammler des slovenischen bzw. kajkavischen Volkswortschatzes und fleißiger Sprachforscher« bekannt (Fr. Levec, о. c.). Es gibt aber noch immer in der Serbokroatistik und Slovenistik keine entsprechende Monographie über ihn, wo sein Anteil auf dem Gebiet der Sprachforschung des 19. Jh. gründlich dargestellt sein würde. Opus herculeum der srbokroatischen Philologie ist Rječnik hrvatskega ili srpskoga jezika, JAZU (ARj). In diesem monumentalen Werk hat M. Valjavec, uls Nachfolger Daničič' lexikographischen Unternehmens sein wertvollen Beitrag im II. Band ARj geleistet. Da M. Valjuvec als erster Specialist in der Erforschung des kajkavischen Dialektes und sogar Bahnbrecher in der kajkavischen Lexikographie des 19. Jhs. gilt, ist er noch immer als Lexikograph zu wenig bekannt. Im Referat wird der gerade dem lexikographischen Teil seiner sprachlichen Interessen besondere Aufmerkasmkeit gewidmet. Auf Grund der Korespodenz zwischen Valjavec und D. Daničič wird das Schicksal seiner lexikalischen Manuskriptes mit kajkavischen volkstümlichen Wörter beleuchtet. Diese Sammelgut übergab Valjavec dannach Daničič, der dies zwar der Akademie zur Ausarbeitung des ARj zu Verfügung stellt, aber nie zu diesem Zweck einsetzte. " ß. Finka, Rad na povijesnoin rječniku hrvatskoga kajkavskoga književnoga jezika, Jezik XII, br. 2 (1964/65), Zagreb 1964, 62—64, odnosno 64. " Usp. moj prikaz prve knjige KRj u Oku br. 312, Zagreb 1984. i u Našim razgle-dima št. 18 (785), Ljubljana 1984. ■ - « UDK 801. 311(234.323.61) Heinz Dieter Pohl Univerza v Celovcu SLAVISCHE UND ROMANISCHE ORONYME IN DEN KARAWANKEN (UND UMLIEGENDEN GEBIRGSGRUPPEN) Gorska in krajevna imena slov. planja, planina, Kočna, Kompolje, Čeplje, Ljubelj, Ljubljana, Peca, Kom, Кит, Кик, nem. Plan, Kampele, Loibl, Laibach, Kulm, Kolm, Guggenberg ipd. so romanskega izvora. The mountain and place names Slov. planja, planina, Kočna, Kompolje, Čeplje, Ljubelj, Ljubljana, Peca, Kom, Кит, Кик, Germ. Plan, Kampele, Loibl, Laibach, Kulm, Kolm, Guggenberg etc., are proposed to be of Romanic origin. 1. plan-, slav. planina, Alm, Berg К: auf der Plan*, Planitz (ON), Plankopf, Pla(n)tz/Plantsch (ON), die Pion, Eder-pian, Planja; T: Planail (ON). Planitzing (ON), Planötzen, Pla-nitzen (ON), Plans-köpf; S: Planitzen, Planitzer; V: Plan-sott; St: Planai (-ei), Plan-kogel, -spitze, Planner-eck. -alpe/alm; Fr: Plan, Plagnis (ON); SI: Planina (ON u. BN, mehrmals), Planica (ON). Diese Aufstellung (sie erhebt keinen Anspruch auf Vollständigkeit1) zeigt, dal? das Toponym plan- nicht nur im ehemals slaviseh besiedelten Teil Österreichs vorkommt, und daß auch die Erweiterung mit -Uz- nicht auf den alpen-slavisch bestimmten Raum beschränkt ist, wenn dies auch auf den ersten Blick so zu sein scheint: (S) Planitzen (Ramingstein/Lungau und Gastein), (OstT) Planitzen (Anras) sind zwar dem slavischen Einflußbereich nicht entrückt, doch (T) Planötzen (Ilötting/Innsbr.) und Planitzing (Südtirol, statt *Planitzig aus roman. *planizije/*planezia2) erlauben keine slavische Herleitung. Die Plan- enthaltenden ON und BN des Gebietes südöstlich des Alpen-huuptkammes, das bekanntlich einen starken slavischen Anteil an der Topo-nymik aufweist, werden kommentarlos slaviseh erklärt, so z. B. von F. Ilör-burger (Planitzen, -itzer) und E. Kranzmayer3: (auf der) Plan: zu slov. planja 'offene, freie Stelle' (wie folgendes); Planja (BN, Karnische Alpen und ON, Egg/Brdo im Gailtal) = dt. Sü/tenberg (s. u.); Pla(n)tz/Plantsch (ON): zu slov. planée, planič 'kleiner, ebener Fleck' (bei Pleteršnik nur planée 'Alpenbewohner'; planič nicht enthalten!); Pion (ON): aus slov. plan 'offene, freie Waldgegend'. In einem Fall bemüht E. Kranzmayer das Mittelhochdeutsche: Plankopf (BN): zu mhd. pltin 'ebene Wiese' (das allerdings romanisches Lehnwort ist (s. u.)). * Jedem Abschnitt geht eine Aufstellung der wichtigsten Vertreter des jeweiligen Namenstyps voraus. Da es sich meist um Bergnamen handelt, werden diese nicht ausdrücklich als solche gekennzeichnet, hingegen werden Ortsnamen als solche ausgewiesen. 1 Zusammengestellt u. a. nach Hörburger, Kranzmayer II und Finsterwalder. 1 Finstermalder 200Anm. s Hörburger, 180: Kranzmayer II 32f., 34, 218. Besonderes Augenmerk möchte ich zunächst auf die Gleichung slov. Pla-nja = dt. Süßenberg richten. Beide sind von Kranzmayer4 nicht korrekt übersetzt, denn slov. plan]a bedeutet richtig 'Alpenwiese, -weide; baumlose Bergregion'5, und dt.-dial. Sieße(n), Süß (ahd. siozza, siaza) 'Weideplatz, Weide Wirtschaft'6; dadurch ist E. Kranzmayer der direkte Zusammenhang dieses Übersetzungsnamens entgangen (er erklärt Sieße als 'bestimmte Talform'). Auch slov. planina bedeutet in erster Linie 'mehr oder weniger ausgedehnte Weiden im Hochland; Alpe, Alm'7, es ist also 'Hochweide' die primäre, 'Berg' die sekundäre Bedeutung. Dt. Alm bedeutet nur 'Hochweide'; sowohl der deutsche als auch der slovenische Begriff implizieren die typisch alpine Almwirtschaft. Da plan- sowohl im romanisch als auch im slavisch bestimmten Teil Österreichs vorkommt, ist sowohl romanische als auch slavisclie Herkunft der dieses Appellativ enthaltenden Toponyme möglich, soferne diese südöstlich des Al-penliauptkainmes vorkommen. Betrachten wir zunächst die für dieses Appellativ möglichen Ausgangswörter in den romanischen und slavischen Sprachen: romanisch: planus 'eben' (s. u.), *plania 'Fläche'8 (vgl. friul. Plagnis, s. u.), planitia 'Ebene';9 vegl. planoira, ital. pianura 'Hochebcne';10 ital. piana 'Hochebene', friul. Plan, Plagnis;u räto-roman. plan, plaun 'eben', 'Ebene', 'lichte Stelle im Wald, wo geweidet werden kann' (ON Planign);12 südslavisch : slov.13 plan (f) 'offene, waldfreie Gegend; Fläche, Ebene', plan (adj) 'frei von Baumwuchs', pltïnja 'offene freie Stelle', planica 'bäum- und strauchlose Stelle in den Bergen', planjava 'baumloser steiler oder ebener Platz mitten im Wald; offene Gegend' (beide Wörter können steiles und/oder ebenes Gebiet bezeichen, planica bezeichnet kleinere örtlichkeiten als planjava), planika 'Edelweiß', planina (primär) 'Alpe, Grasplatz im Gebirge, Hochweide', (sekundär) 'baumlose Bergregion, Hochgebirge, Bergland';14 skr. plana 'waldlose Stelle'15 (Toponym), planina 'Bergwald; (dial.) Sennerei',16 planika 'Meerkirsche, arbutus unedo',17 planjava (dial., Zumberak) 'baumlose Stelle im Bergwald bzw. Gebirge,;18 4 II 218. 5 Badjura 274. • Eberl 237. 7 Bad jura 272. 8 Meyer-Lübke REW 546 Nr. 5679. » Ebda. Nr. 5674, Schorta 250. i« Ebda. Nr. 5681. 11 Ebda., Frau 93. 11 Schorta 250ff. 13 Pleteršnik II 48. 14 So Badjura 272, anders Pleteršnik а. а. О. 15 Skok II 675f. 16 Skok ebda.; Vuk Karadzic, Srpski rječnik s. v.; I. Popovič, Geschichte der serbokroatischen Sprache (Wiesbaden 1960) 620. 17 Vuk ebda. 18 Skok II 276 (er erklärt planina 'šumom obrastao brdovit predio, mons, inon-tanea'). čak.19 planina 'Gebirge, Berg', planine 'Alpes',20 plamca 'Bergwald' (Topo-nym), planika 'Erdbeerbaum'; mak. planina 'planina, brdo' (skr.);21 bulg. planina 'Gebirge, Berg'; in beiden Fällen offensichtlich im Wortschatz isolierte Weiterbildung des Grundwortes plan-; ostslavisch: ukr. polonyna 'Alpe, Hochwiese, Bergweide, Alm;22 westslavisch : čech.-slvk. plany 'schlecht, wild; leer; eitel', plan, planina 'Hochebene, Plateau usw.'; poln.23 plon(n)y 'unfruchtbar, dürr, trocken; leer; wild (von Pflanzen), nutzlos, vergeblich', plonina, plonia 'trockener unfruchtbarer Boden oder Landstrich', in zweiter Linie auch 'Alpe'. Traditionell werden čecli. plany, poln. plon(n)y und südslav. planina (urslav. *päl-n-) mit slav. polje 'Feld', polZ 'hohl, offen' verknüpft24; von einer Grundbedeutung 'ausgebreitet, leer' will man zu 'unfruchtbar' gelangen25. Doch wie ich an anderer Stelle gezeigt habe26, gibt es im Slavischen zwei plan-: 1. plan- (poln. pion-, čech. plany usw. aus *päl-n-) 'ausgebreitet, leer, unfruchtbar' (dazu auch polje, polZ, s.o.); 2. plan- (älteres südslav. planZ21) 'eben' (dazu südslav. planina usw., čech.-slvk. plan, planina). Das 1. plan- ist slav. Erbwort, das 2. plan- ist rom. Lehnwort (lat. planus usw., s. o.). Von lat. plan- kommt auch čech. planiti 'planieren, einebnen', älter 'den Wald einebnen, roden',28 das sicher keine Ableitung von plany ist29, vgl. poln. plonič 'verderben, den Boden unfruchtbar machen' (zu plony = čech. plany])30. Vielmehr ist es ein Lehnwort aus mhd. planen '(ein)ebnen' (seit 16. Jhdt. planieren), zum Adjektiv plan 'eben'; vgl. auch das Substantiv plan 'ebene Fläche, Wiese; Kampfplatz' (zu letzterem vgl. die Redewendung 'auf den Plan treten') ; beide sind aus dem Mittellateinischen entlehnt31. Somit besteht grundsätzlich die Möglichkeit, čech.-slvk. plan und planina sowohl zum Lehnwort planiti als auch zum Erbwort plany zu stellen; bedeutungsmäliig ist allerdings erstere Möglichkeit vorzuziehen, wegen poln. plonina und plonič (s. о.). 18 M. Hraste — P. Simunooič — R. Olesch, Cakavisch-deutsches Lexikon (Köln- Wien 1979) 814. 20 F. Vrančič, Dictionarium quinque nobilissimarum Europae linguarum (Venetiis 1595) 6. 21 Rečnik na makedonskiot jazik II 175. 12 Z. Kuzelja — Ja. Rudnyckyj, Ukr. -nim. slovnyk (Leipzig 1943) 788f. 23 S. B. Linde, Slownik jezyka polskiego (Lwôw, Ossolineum 1858) IV 460f.; vgl. ferner A. Brückner, Slownik etymolog. jezyka polskiego (Krakow 1927) 422 (er gibt auch eine Bedeutung leiny 'waldig' an). « Skok II 276f. 15 V. Macliek, Etymolog, slovnik jazyka českeho (Praha 1968) 454. 26 Die slawischen Sprachen (Salzburg) 7 (1985) 40 ff. 27 F. Miklosich, Etymolog. Wörterbuch 248. 28 Macliek а. а. O. 454 M Wie dies Macliek behauptet. 30 Vgl. Linde а. а. O. 31 Vgl. Kluge-Mitzka. Etymolog. Wb. der dt. Spr. s. vv. Fiir roman. Herkunft spricht auch slov. planšar »Senner«; dieses ist das einzige slov. Wort auf -šar, dessen š offenbar zum Suffix gehört32. Wie dieses Wort entstanden ist, entzieht sich leider unserer Kenntnis, es wird aber wohl ein älteres *planinčar (zu planinec) voraussetzen. Über den Begriff »Senner« in den Ostalpen und in Südosteuropa werde ich mich jedoch an anderer Stelle äußern. Schwierig zu beurteilen ist (karpaten-)ukr. polonijna. Möglicherweise handelt es sich hier um eine Ausstrahlung der roman. Bedeutung in die nördlichen Karpaten (mit Yermengung beider plan-), denn »Alm, Sennerei, Bergweide usw.« heißt im Nordslavischen gewöhnlich anders: čech., sivk. salaš33; poln., čech.-dial. hala3i; ukr. vijpas (u horach). Ungar, havas und rumän. pafune sind wiederum andere Wörter. Zusammenfassend kann man sagen: da südslav. plan- sowohl dem gemein-slav. Erbwortschatz als auch dem roman. Lehnwortschatz angehören kann, ist in den österreichischen und jugoslavischen Oronymen, die plan- enthalten, nicht sicher zu entscheiden, ob es sich um Ortsnamen slavischer oder romanischer Herkunft (rein etymologisch gesehen) handelt. Die Benennung der örtlichkeit ist im Osten und Südosten jedoch wohl meist slavisch; im Westen kann sie nur romanisch sein. Auch bei der Entstehung des Appellativs südslav. planina usw. ist romanischer Einfluß unverkennbar. 2. Kotschna/Kočna K: Kotschna/Kočna (BN, mehrmals in den Karawanken), Gut sehen (ON u. BN, Eberstein); S: Götschen {Hohe BN, Kaltenhausen), Götschenberg (Bischofshofen), ferner mehrmals im Berchtesgadener Land; T: Götschen (ON, Bri-xental). Da dieser Name auch im romanisch bestimmten Teil Österreichs vorkommt, ist E. Kranzmayers Erklärung35 von Kotschna, slov. Kočna, als 'Hüttengegend' (zu slov. koča 'Hütte') unwahrscheinlich; R. Bad jura erklärt das Wort als Talschluß'3«. In rätoromanischen Ого- und Toponymen kommt wiederholt cotschens, cotschna (meist als Adj., aber auch als Subst.) vor37, das auf lat. coccinus 'scharlachrot' zurückgeht. Dieses Wort tritt in der Oronymik häufig in Verbindung mit dem Bergbau auf38; ferner ist rote Färbung von Felswänden bei Brüchen, in der Abendsonne u. dgl. häufig (vgl. die häufigen Oronyine Rote Wand u. dgl., Rosengarten usw., im Slovenischen Škrlatica, zu škrlat »purpur-, scharlachrot«)39. Die Vellacher Kotschna ist ein Zinnol>erfundort, die zum Bärental abfallenden Wände der Bärentaler Kotschna/Rutarjanska Kočna haben eine deutliche rotbraune Färbung, und auch Gutsclien liegt in einem deutlich rötlich gefärbten Gebiet (roter Sandstein). 31 Lt. E. Mader, Rückläufiges Wörterbuch des Slowenischen (Klagenfurt 1981) 186 gibt es nur 5 Worte auf -šar: miš-ar, koš-ar, koš-аг, kokoš-ar sowie plan-šar. 33 Machek a. a. O. (aus einer Turksprache in den Wortschatz der Karpatenhirten gelangt). 34 Brückner а. а. 0.167. 35 II 126. se igyf. 37 Schorta 99 f. 3,1 Finstermalder 251 (mit allerdings anderer Erklärung von Götschen), Hörburger 37. 311 T. Cevc, Velika planina 1972, 63. 3. Kamp/Camp K: Auf dem Kamp (ON, Koralpe/Golica), Kampach (ON, St. Paul i. L./Št. Pavel), Kamper-kogel (Koralpe/Golica), Kampele (Plöcken); S: Gamp (ON, Hallein); T: Gampen, Gampertun; St: Kamp, Kamp-eck; V: Gampele (ON, Galtür); Fr (ON u. BN): Chiamp-, Camp-, Ciamp-; SI (ON): Kompolje, Čeplje; Malo-čep (?). In der germanistisch orientierten Namenforschung herrscht die Ansicht vor, hinter diesem Namen verberge sich die alte deutsche Form Kamp für Kamm (auch als Bergkamm gebraucht), so z. B. E. Kranzmayer40. Doch die so benannten Ortschaften und Siedlungen liegen nicht immer auf unwirtlichen, felsigen Bergkämmen, sondern in niedereren, z. T. sogar Talregionen, daher liegt es nahe, in ihnen einen Fortsetzer von lat. campus 'Feld' zu erblicken41, zumal es auch eine palatalisierte Variante camp- gibt42: slov. Čeplje, Cepiče/ Tschepitschach sowie vielleicht -čepe in Maločepe (s. u.)43, ferner tsœmp 'Feld', mehrmals in den Hohen Tauern44, sowie in Friaul [camp-] (s. o.)45. Somit lebt lat. campus 'Feld' in verschiedenen Varianten als Appellativ im Alpenraum weiter, auch in der Bedeutung 'Hochebene'. Bemerkenswert ist die Verbreitung des Diminutivs rom. campellu vom Gailtal bis auf den Balkan: Kampele (Plöcken), Campéglio (d. i. cjampéi) und Campéi(s) (Friaul), Kompolje (Slovenien, mehrmals), Kampelje (Krk), Kbmpole (Timok) sowie rumän. cîmpie 'Ebene'. Die slav. Formen erklären sich wohl aus einer Kreuzung von rom. campellu und slav. polje (ein lat. *campulus ist nämlich nicht gesichert).46 In diesem Zusammenhang sei auch auf das namenkundliche Problem ma-ločep- hingewiesen. F. Bezlaj47 erblickt in čep- (čap-) in den Kärntner ON Male Čepe (Čape Male)/Zapfendorf und Mal(o)čepe (Cape Male)/ Kleinzapfen (usw.) sowie in Maločepiče = Pristava bei Tržič/Kranj sowie in Čeplje (SI, 6X) oder Čepice/Tschepitschach (K) das Verbum gem.-slav. čepeti/čeNpeti 'hocken, kauern'. Dieser Namenstyp soll somit auf nicht-ständige, saisonale (wegen malo- 'wenig') Ansiedlungen hinweisen, Avas m. E. wenig wahrscheinlich ist, da sich dies (zumindest in Kärnten) historisch nicht nachweisen läßt und die genannten Orte im Altsiedelland liegen. E. Kranzmayer48 deutet maločep- als german. Lehnwort (*mathla-kimp- »Gerichtsstein«). Daher kann man nicht mit Gewißheit behaupten, daß in diesen Namen čep- tatsächlich auf lat. campus beruht, doch im Bereich des Möglichen bleibt eine solche Deutung49, jedenfalls in jenen Fällen wie Čeplje (also ohne das mal(o)-, über dessen Herkunft und Bedeutung ich mir zurzeit keine endgültige Meinung bilen kann). 40 II 113. 41 Hörburger 44, Jaufer 18 u. 59. 42 O. Kronsteiner, Die slawischen Sprachen (Salzburg) 3 (1983) 43. 45 Ebda, (čep ins Deutsche »falsch« mit »Zapfenc übersetzt.) 44 K. Finsterrvalder, ZONE 5 (1929) 237. « Frau 46f. 46 Vgl. Kronsteiner а. а. O. 43, Bezlaj II 62. Alpes Orientales 5 (1969) 29, Schoria 68, Frau 39, P. Skok, Slavenstvo i romanstvo I (Zagreb 1950) 26 (anders Skok II 131 s. v. kom ). 47 I 79 (mit Lit.). 4« I 56ff. 4» Vgl. Vf., KßS 10 (1985) 25 ff. 4. Loibl/Ljubelj, Leoben, Ljubljana/Laibach Nach E. Kranzmayer ist der Loibl/Ljubelj der »beliebte Übergang«50, zu slav. IjubZ 'lieb'. Einen Besitzernamen (zu einem mit ljubt gebildeten PN) will J. Scheinigg darin erblicken;51 R. Bad jura bringt ihn mit slov. lob bzw. lab 'Hirnschale, Anhöhe, Hügel' in Verbindung52. M. E. verbirgt sich hinter diesem Namen eine roman. Fortsetzung von lat. alluvies 'Überschwenmung' bzw. alluvio 'Anschwemmung', wie im ON Ljubljana *(aqua) alluviana, worauf erstmals A. Grad hingewiesen hat.53 Der Loiblbach (Borovnica) wäre somit der 'überschwemmende, Geröll anschwemmende, geröllführende Bach'; der heute zu beiden Seiten des Passes vorkommende Name dürfte ursprünglich nur der des Baches, dann auch des Tales gewesen sein und wurde später auf den Pal?, der nur über dieses Tal erreichbar ist, übertragen. Einige Namen in der Umgebung scheinen diese Ansicht zu bestätigen, so ist die slovenische Bezeichnung des Loibltals. Brodi, entwender ein zu 'Furt' umgedeutetes prod 'Geröll, Grieß' (vgl. dt. Ferlacher Grieß für den unteren Teil des Loibltales) oder brod 'Schotterbank'.54 — Wie Loibl sind ferner Leoben (Oberkärnten, Steiermark), Loibach/Libuče (Bleiburg) und einige andere ON zu erklären.55 Bemerkenswert erscheinen die beiden Parallelen zum ON dt. Laibach in Friaul: Laibacco, Laipacco, gesprochen [laibâ] bzw. [laipâ],50 die von G. B. Pellegrini57 als Prädialnamen auf roin. -acu zum PN Laoius gestellt werden. Die sloven. Namensform Ljubljana kann aber so nicht erklärt werden. Offensichtlich gibt es zwei Benennungen für die slovenische Landeshauptstadt: slov. Ljubljana (1146 Lubigana) geht im Sinne Grads auf rom. *alluoiana zurück, dt. Laibach (1155 Laibach, 1235 ff. Laibacunr, -ei-) auf den Prädialnamen rom. *Laoiacum im Sinne Pellegrinis (der Flu II, slov. Ljubljanica, erscheint 1275 urkundl. als Labacus). Die urkundlichen Belege lassen es m. E. ausgeschlossen erscheinen, slov. Ljubljana und dt. Laibach unter einer Ausgangsform zu vereinigen. 5. T'etzen/Peca, Petzeck Den BN (Hoch-) Petzen/Peca erklärt E. Kranzmayer mit dem alid. Kurznamen Pëtza (Koseform zu Përlita), also mit einem »sagenumwobenen« Frauennamen.58 M. E. liegt hier — zusammen mit dem Petz-eck der Scliobergruppe und dem Oronym Petzin- der Ferwallgruppc59 — ein roman. Appellativ vor, vgl. rom. Pez, Piz in den südlichen Kalkalpen der Schweiz und Tirols (zu rom. pits, 'Spitze'00). G. Schramm erblickt in unserem Namen den von Pfolomüus genannten ON Poidikon (^ slav. *Ped6cZ).01 50 II 146. 51 56. Programm des Staats-Obergymnasiums zu Klagenfurt 1905/1906 (Klagcnfurt 1906) 9. 62 Bad jura 87. 63 SR 28 (1980) 49ff. 64 Nach den Angaben O. Kronsteiners, Die slowenischen Namen Kärntens (Wien 1982) 72 u. 79. " Vgl. Vf., ONf 9—11 (1981 — 1983) 73 u. ONf 12 (1984) 33. u Frau 72. " Studi goriziani 13 (1958) 108 (zitiert nach Frau 72 [non vidi]). 68 II 29 und Carinthia I 140 (1950) 599ff. 60 Jaufer 31 f. 6a. Slav. *хъ1тп7) vs. rom. culmen К: Kulm, Kum (= Mittagskogel./Kepa bzw. Friedlhöhe/Holm), Kumitsch, Kolm (ON). Kolmitzen, Kolm-nock, ffom-berg, Homič, Korn; K/Sl: Korne 'Karawan-ken/Karavanke'; T: Kolm-, V: Golm, Golm-ет Joch; St: Kulm, Kulm-aim, -kogel; O: Kulm-spitze; N: Kulma-riegel, Kulm-berg, -riegel Als Quelle für diese Namen kommt sowohl urslav. *xblmrj 'Hügel' als auch rom. culmen 'Gipfel' in Frage. Die Tatsache, daß dieser Name auch im nicht slaviseh bestimmten Teil Österreichs vorkommt, dort also auf jeden Fall romanischer Herkunft ist. läßt es annehmbar erscheinen, auch in den östlichen und südlichen Bundesländern Österreichs einen Teil der Belege romanisch zu erklären62. Im Falle der ON Kolbnitz (d. i. jKolmitz]) und Kulmitzen (K) usw. hat man dies schon bisher angenommen63. Sicher roman. Herkunft sind m. E. jene sloven. Namen, die mit k- anlauten: Kum, slov. -dial, nördlich der Drau/Drava für den Mittagskogel/Kepa64, der tatsächlich ein markanter, den Horizont beherrschender culmen 'Gipfel' ist, wenn man ihn vom Ossiacher Tauern/Osojske Ture aus betrachtet; ferner Kom, slov.-dial. statt schriftsprachlich und amtlich Vrh/Auf dem Gupf bei Bleiburg/Pliberk65; schließlich heißen die westlichen Karawanken slov.-dial. Kome.66 Kom kommt als Bergappellativ auch im Küstenland Kroatiens vor sowie als Komgora, Kongora in Bosnien (eine Tautologie).67 Lautlich bestehen keine Bedenken, von lat. culmen, rom. cuolm-/colm-zu slov., skr. Kom, Kum zu gelangen. 6b. Slav. *къ1къ vs. rom. сисса, -о К: Gugel, Guggen-berg (ON u. BN), Guggen-bichl, Кики; O: Guggen-berg; K/St: Kuketz-riegel; Fr: Cucco, Cuccagna (ON); Y: Kugel; SI: Кик, Kuk-ova špica. Slav. *къ1къ -* slov. kolk, кик, kok bedeutet 'Felsvorsprung, Klippe'68, rom. cucca 'Gipfel'69, dazu auch cucculus 'Kapuze', das ins Deutsche als Kogel, Gugel usw. entlehnt wird70. Im Friulan. bedeutet cucco 'rundlicher Gipfel', also genau das, was im Deutschen Kogel bedeutet. Es hängt also vom äußeren Erscheinungsbild eines Berges ab, ob man der slav. oder roman. Erklärung des jeweiligen Oronyms den Vorzug gibt (außer im österreichischen Westen, wo nur roman. Herkunft in Frage kommt). Die hier genannten Berge lassen sich jedenfalls eher roman, als slav. deuten, lediglich in den Julischen Alpen Sloveniens und in Dalmatien finden sich felsige Berggipfel, die mit unserem Appellativ benannt sind und meist slav. zu deuten sind. Kranzmayers die Tatsachen vereinfachender Behauptung, daß rom. cucca und friul. cucco, dem er die Bedeutung 'Aussichtspunkt' zuschreibt71, im Sloven, zu einem gängigen 00 Schorta 246ff. 01 Eroberer und Eingesessene (Stuttgart 1981) 321. 02 Vf., ÖNf 12 (1984) 1, 31f. 03 Kranzmayer II 122 u. 133. 64 Bad jura 124. 65 Kranzmayer II 95, Vf. а. а. O. 32. 60 Kranzmayer II 115. " Skok II 131 (wird dort aber anders erklärt). •8 Badjura 145, Bezlaj II 57; urspr. 'Hüfte, Oberschenkel' (Skok II 225). •» Schorta 120, Frau 56 (Cucco). 70 Schorta 120, Eberl 159. 71 II 94 (z. T. bringt Kranzmayer unseren Namen mit dem Wort Kuckuck, slov. kukavica, in Verbindung). Bergappellativ geworden sei, kann man nicht zustimmen. Wir haben also mit einem Substratnamen auf der einen Seite und einem sloven, lebendigen Appellativ auf der anderen Seite zu rechnen, die Grenzen zwischen beiden sind fließend. Abkürzungen Fr Friaul/Furlanija St Steiermark/Štajerska K Kärnten/KoroSka T Tirol N Niederösterreich V Vorarlberg 0 Oberösterreich ON Ortsname S Salzburg PN Personenname SI Sloveni ja/Slowenien BN Bergname Abgekürzt zitierte Literatur BADJURA, R„ Ljudska geografija. Ljubljana 1953. BEZLAJ, F., Etimološki slovar slovenskega jezika I—II. Ljubljana 1976ff. EBERL, E., Die bayerischen Ortsnamen als Grundlage der Besiedlungsgeschichte. Grund- und Bestimmungswörter. München 1925/26. FINSTERWALDER, K„ Die Sprachform der Ortsnamen Tirols. Tiroler Heimat 38/39 (1974/75). FRAU, G., Dizionario toponomastico del Friuli-Venezia Giulia. Udine 1978. HÖRBURGER, F., Salzburger Ortsnamenbuch. Salzburg 1982. J AUFER, R., Die romanischen Orts- und Flurnamen des Paznauntales. Innsbruck 1970. KRANZMAYER, E., Ortsnamenbuch von Kärnten I—II. Klagenfurt 1956—1958. PLETERŠNIK, M., Slovensko-nemški slovar I—II. Ljubljana 1894—1895. SCHORTA. A., Rätisches Namenbuch, Bd. 2. Bern 1964. SKOK, P., Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika I—IV. Zagreb 1971 do 1974. KBS = Klagenfurter Beiträge zur Sprachwissenschaft. ÖNF = österreichische Namenforschung. POVZETEK Slovanska in romanska gorska imena d Karavankah (in okoliških pogorjih) 1. Sin. plan, planja, planina, sbh. planina itd. kakor tudi blg.-jnak. planina in ukr.-dial. polonyna niso praslovanske besede, ampak bolj gotovo romanske izposojenke (k rom. plan- 'ravno, ravnina', planitia 'ravnina', plunia 'površina' z dodatnim pomenom 'pašnik', razširjenim predvsem v alpskem prostoru). 2. Sin. Kočna (pogosteje v Karavankah) spominja na retorom. cotschens, cotschna 'rdeč', kar izvira iz lat. coccinus 'škrlatno rdeč'. 3. Lat. campus 'polje' v različnih inačicah obstaja kot obùno ime v alpskem prostoru, tudi v pomenu 'plunota'. Omembe vredna je razširjenost manjšalnice rom. campellu od Ziljske doline do Balkana: Kampele (Plöcken), Campčglio (tj. cjampči) in Campči(s) (Furlunija), Kompolje (Slovenija, večkrat), Kampelje (Krk), Кътро1е (Timok), kakor tudi rum. cimpie 'ravnina'. Slovanske oblike so pravzaprav razložljive kot križanje rom. campellu in slov. polje (lat. *campulus namreč ni potrjeno). 4. Ce krajevno ime Ljubljana izhaja iz rom. (*aqua) alluviana (k lat. alluvies 'poplava', alluvio 'naplavina'), lahko enako razlagamo tudi Loibl/Ljubelj, prvotno gotovo vodno ime, pojuvljajoče se na obeh straneh prelaza. Loiblbacli (na avstrijski strani) bi potem pomenilo 'naplavljajoči', 'poplavljajoči', 'nanašajoči potok' (prim, n. ledinsko ime Ferlaclier Grieß za peščeni nanos pred ustjem Borovnice), razlaga, ki velja tudi za Leobenbach. 5. Gorsko ime Petzen/Peca je treba postaviti v zvezo z rom. pits 'konica', 'vrh', enako Petzeck v Schoberskem pogorju in Pe(t)zin- v Ferwulskem pogorju itd. 6. Pogosto je težko ločiti romanski in slovanski jezikovni zaklad, 'lo kažejo naslednji primeri: sin. holm/lat. culmen/n. Kulnu^Kolm in sin. kolk/ rom. cucc/n. Gugg-. ГОК 801.25 Tilmann Reuther Univerza v Celovcu VERBALBEDEUTUNG UND IMPERATIVGEBRAUCH: ZUM PROBLEM DER INTENTIONALITÄT Nekatere posebnosti rabe velelniških glagolskih oblik za 2. osebo (v članku na primerili iz nemščine in ruščine) zadevajo zlasti razmerja med prvino besednega pomena glagolov — namernostjo oz. nenamernostjo — in različnimi slovničnimi pomeni velelnika v zvezi s pragmatičnimi pogoji njegove rabe. Obravnavani so primeri blokiranosti v rabi velelniških oblik in posebni primeri uporabe velelnika. This article deals with some peculiarities in the use of second person imperative forms; examples are taken from German and Russian. In particular, it investigates the relations between an element of the lexical meaning of verbs — intentionality or non-intentionality — on the one hand, and different grammatical meanings of the imperative in connection with the pragmatic conditions of its use, on the other. Examples of the blocked use of the imperative forms and special cases of possible imperative use are discussed. Gegenstand dieser Untersuchung sind Besonderheiten im Gebrauch der verbalen Imperativformen der 2. Person am Beispiel des Deutschen und des Russischen. Folgende Verwendungen weisen auf zweifellos bestehende Beschränkungen hin: Dt. * Bemerk unsere neuen Möbel! *Vergiß, den Photoapparat mitzunehmen! *Gefalle Deiner neuen Nachbarin! Ru. *Zamet' našu пооији mebel'! *Zabud' v z jat' s sobo j fotoapparat! *Ponrav'sja sooej novo j sosedke! Korrekte Äußerungen sind hingegen: Dt. Beachte unsere neuen Möbel! Vergiß nicht, den Photoapparat mitzunehmen! Versuch, Deiner neuen Nachbarin zu gefallen! Ru. Obrati vnimanie na našu novuju mebel'! Ne za bud' vzjat' s soboj fotoapparat! Postarajsja ponravit'sja svoej noooj sosedke! Das Problem liegt offensichtlich im Zusammenwirken von lexikalischer Verbsemantik und grammatischer Imperativsemantik in Verbindung mit pragmatischen Verwendungsbedingungen. Wir stellen uns hier die Aufgabe, einige typische Konstellationen in diesem Zusammenspiel zu analysieren und damit einen Beitrag zur systematischen Beschreibung von Imperativverwendungen und Verbalbedeutungen zu leisten.1 Halten wir zunächst fest, in welchen Funktionen die Imperativformen der 2. Person auftreten können. 1 Neueste Grammatiken des Deutschen und Russischen verweisen auf Verwen-dungsbeschrünkungen nur in Kürze und exemplarisch. »Von manchen Verben sind die Imperativformen im allgemeinen unüblich. Dazu gehören neben den unpersönlichen Verben (...) und den Modalverben (...) etwa gelten, geraten, kennen, kriegen, bekommen, vermissen, miedersehen, wohnen.« (Duden, 175). »§ 1477. Vozmožnosti obrazovanija form 2 1. ed. č. povelit. nakl. realizujutsja ne vsegda: emu možet prepjatstvovat' leksičeskoe značenie glagola. Tak, neupotrebitel'ny formy povelit. nakl.ot glagolov, nazyvajuščix nccelenupravlennye dejstvija i sostojanija: vesit', vygljadet', značit', naličestvovat', stoit', prcobladat' poizderzat'sja, poiznosit'sja, priustat', podzabyt'. Izbegaetsja upotreblenie form povelit. nakl. ot glagolov bolet' ispytyvat' bol", moč', xotet'; poslednie otmečajutsja v razgovornyx i èkspressivnyx soêetnijax, preimuščestvenno s otricaniem: Ne bnli ty, duša (Nikit.); xoti ili ne xoti, a...; i dumat' ne mogi (razg.). Primečanie. Formy povelit. nakl. prcfiksal'nyx glagolov, motivirovannyx gl. xotet' i moč', nonnal'ny: zaxoti, smogi. 1. In primärer Funktion, wobei wir uns für die Zwecke dieser Arbeit auf einige Fälle beschränken. a) Zum Ausdruck einer Auf forderung (mit zahlreichen pragmatisch bedingten Varianten wie Befehl, Auftrag, Bitte etc.): Reich bitte das Salz weiter! Es ist schon acht Uhr, steh endlich auf! Peredaj, požalujsta, sol'! TJze vosem časov, vstavaj skoree! b) Zum Ausdruck einer Erlaubnis oder eines Verbots : Darf ich den Wein einschenken? — Schenken Sie ein!; Schau nicht her! Možno nalit' vino? — Nalivajte!; Ne smotri sjuda! c) Zum Ausdruck einer Warnung: Hier ist es glatt, fall nicht! Vergiß nicht, den Photoapparat mitzunehmen! Z des' skol'zko, ne upadi! Ne za bud' vzjat' s sobo j f otoapparat! 2. In sekundärer, »übertragener« Funktion. a) In potentiellen Bedingungssätzen: Blas auf die Kohlen, dann mird das Feuer schon brennen! Mach das noch einmal, und ich knall Dir eine! Poduj na ugli, togda ogon pojavitsja! Sdelaj èto ešče raz, i ty и menja polučis! b) Im Russischen stehen Imperativformen der 2. Person auch in Verbindung mit Subjekten der 1. und 3. Person, ja selbst in unpersönlichen Konstruktionen, wobei verschiedene modale Bedeutungen lind auch irreale Bedingungssätze möglich sind: Putajut, putajut, a ja rasputyvaj! '..., und ich soll das entwirren!' Vzjalsja učit', tak on i uči! '..., dann soll er auch lernen!' I prisnis' mne v ètu noč' moja pokojnaja matuška! 'Erscheint mir doch in dieser Nacht...' (»Imperativus dramaticus« bei Isačenko, 1958, 313) Ja s nim šuču, a on voz'mi da udar menja po golove! '..., da haut er mir plötzlich eine über den Kopf!' Pridi ja na desjat' minut ran še, ničego by ne slučilos'! 'Wäre ich um zehn Minuten früher gekommen,...' Rassvetaj segodnja poranše, ja by vstal vov-remja! 'Wäre es heute früher hell geworden,...' Wir werden uns allerdings mit den unter Punkt 2 genannten sekundären Funktionen hier nicht beschäftigen und wenden uns ganz dem Punkt 1 zu, der den zentralen Verwendungsbereich von Imperativformen umfallt.2 Upotrebleniju form povelit. nakl. možet prepjatstvovat' nesovmestimost' leksiče-skogo značenija glagola so značeniem pobuždenija, kak pravilo, adresuemogo licu. Tak, izbegaetsja upotreblenie form povelit. nakl. ot glagolov, nazyvajuščix takie dej-stvija, kotorye isxodjat ot neoduševl. predmetov: blizit'sja, bodrit', bul'kat' vetvit'sja, vmestit', vozobnovit'sja, vozniknut', vyvetrit'sja, vteč'. V prjainom značenii pobuždenija ne upotrebljajutsja formy povelit. nakl. ot bezlicnyx glagolov: morozit', rassoetat', znobit'. ...« (Russkaja grammatika, 621). « In der generativen Transformationsgrammatik werden Imperativprobleme im Zusammenhang mit dem Subkategorisierungsmerkmal STATIVE (oder NONACTIV1TY) für Verben und Adjektiva erfaßt, jedoch nicht speziell untersucht: »Both udjectives and verbs can be subcategorized with respect to the feature STATIVE (or NONACT1V-1TY) and as a result, both can undergo, or fuil to undergo, rules conditioned by that feature.« (Lakoff, 1970, 121). Eine Erwähnung findet sich auch in der Kasusgrammatik Filimores, wobei mit der Kasusrolle Agentive (A) operiert wird: »The transformation which accounts for the 'true imperatives' can apply only to sentences containing A's...« (Universale in Linguistic Theory, 31); eine kritische Diskussion von Fillmore liefert Pleines 1976. Die einzige mir bekannte neuere Studie (zum Deutschen) ist Ilaftka 1984, mit der ich in vielen Punkten übereinstimme, ohne hier auf Einzelheiten einzugehen. 2 Imperative in sekundärer Funktion lt. Punkt 2 verdienen zweifellos eine eigene Untersuchung. Zu beachten ist etwa, daß Verwendungsbeschränkungen aus der primären Funktion hier nicht gelten: Vergiß den Photoapparat nochmals, und ich knall Kommen wir nun zu dem für die weiteren Ausführungen zentralen Begriff der Intentionalität. Wir nennen eine Situation genau dann intentional, wenn sie in ihrem Bestehen durch das Wirken von Bewußtsein und Willen eines Beteiligten bestimmt ist. Dies bedeutet, anders ausgedrückt, das Funktionieren der maximalen Form von Kontrolle über die Situation durch einen menschlichen (bzw. bei Personifizierung mit menschlichen Eigenschaften ausgestatteten) Aktanten. Beispiele für Verben, die stets intentionale Situationen bezeichnen, sind ermorden '(einen Menschen) vorsätzlich töten' (DUW) — ubivat'/ubit' umy-šlenno, lügen 'bewußt und absichtsvoll die Unwahrheit sagen' (DUW) — (so)lgat' und zuhören 'mit Aufmerksamkeit hören' (DUW: ZUHÖREN b) — (po)slušat' bzru. prislusivat'sja/prislusat'sja; demgegenüber bezeichnen die Verben sich versprechen 'beim Sprechen versehentlich etw. anderes sagen od. aussprechen als beabsichtigt' (DUW: VERSPRECHEN 1) — ogovarivat'sja/ogovo-rit'sja, vermissen 'das Fehlen von etw. bemerken' (DUW: VERMISSEN 2) — zamecat'/zametit' otsutstvie, hören 'etw. mit dem Gehör registrieren, akustisch wahrnehmen' (DUW: HÖREN lb) — (u)slysat' und gefallen 'jmds. Geschmack, Vorstellungen, Erwartungen entsprechen' (DUW: GEFALLEN 1) — (po)nra-vit'sja verschiedene Typen nichtintentionaler Situationen3. Bevor wir auf diese Typen und damit zusammenhängende Probleme des Imperativs eingehen, zunächst einige allgemeine Anmerkungen zum Konzept der Intentionalität. 1. Weder im Deutschen noch im Russischen gibt es bekanntlich formal-morphologische Mittel zur Kennzeichnung von Intentionalität/Nichtintentiona-lität — im Unterschied etwa zur uto-aztekischen Sprache Cupeno (Pleines, 1976, 108). Der Ausdruck dieser Bedeutungen muß in den hier betrachteten Sprachen also lexikalisch erfolgen, und zwar entweder implizit im Rahmen komplexer Wortbedeutungen wie in den obigen Beispielen, oder explizit durch spezielle Adjektive, Adverbien oder Präpositionalausdrücke (z. B. (un)absicht-licli — (ne)namerenno, (un)bervußt — (bes)soznatel'no, vorsätzlich — umy-šlenno, zufällig — slučajno, aus Ungeschicklichkeit — iz-za neosiorožnosti etc.). Dies gilt für den einfachen Satz; in zusammengesetzten Sätzen kommen Final-, Kausal-, Konditional- und Relativbeziebungen zusätzlich ins Spiel — ein Thema, das den Rahmen dieser Arbeit nicht unmittelbar betrifft. 2. Es ist bei weitem nicht immer der Fall, daß Verben durch ihre lexikalische Bedeutung dem intentionalen bzw. nichtintentionalen Typ zugeordnet sind. Vielmehr können die meisten Verben in der einen oder der anderen Rolle verwendet werden, wie die folgenden Beispielsätze mit dem Lexem zerschlagen — razbit' zeigen: Der Einbrecher zerschlug das Tür glas und stieg ins Haus ein. — Vor razbil steklo v dveri i vlez v dom. (intentional) vs. Beim Befestigen Dir einel Zabud' fotoapparat ešče raz, i ty и menja polučis'. (Positiver Imperativ möglich!) Weiters ist klar, daß es semantische Funktionsiiberschneidungen zwischen Jrimürer und sekundärer Funktion gibt: die Beispiele unter Punkt 2a) drücken einen latschlag bzw. eine Drohung aus. 3 Wenn wir kurz von »Verben« sprechen, meinen wir damit natürlich Verben in einer bestimmten Bedeutung, also verbale Lexeme. Vgl. etwa die beiden Lexeme hören lb (s. o.) und das intentionale Lexem hören 2b 'jmdn. sich zu etw. äußern lassen. Um sich ein Urteil zu bilden' (DUW: man muß zu diesem Problem beide Seiten hören) udgl. der Tür rutschte der Arbeiter aus und zerschlug das Türglas. — Prikrepljaja doer', rabočij poskol'znulsja i razbil steklo v doeri. (nichtintentional). Die jeweilige Lesart wird dabei durch den Kontext (weitgehend) nahegelegt. Im Rahmen der Bedeutungsexplikation von Lexemen halten wir — im Einklang mit der gängigen Praxis — eine spezielle Kennzeichnung der Ambiguität hinsichtlich Intentionalität/Nichtintentionalität für verzichtbar, wohl aber müssen explizite und einheitliche Beschreibungsverfahren für eindeutige Fälle angewendet bzw. erst entwickelt werden.4 3. Das Konzept der Intentionalität ist von dem der Kausalität zu unterscheiden. In den Beispielsätzen unter Punkt 2 sind sowohl der Einbrecher wie der Arbeiter Kausalinstanzen für das Zerbrechen des Türglases, nur im ersten Fall sollte es sich jedoch um eine intentionale Situation handeln. Weiters muß, was bisher hier nicht exakt geschehen ist, auf den begrifflichen Unterschied zwischen »intentionaler Situation« und »intentionalem Ver-bum« hingewiesen werden. Betrachten wir dazu den Satz Er bekam einen elektrischen Schlag. — On polučil udar tokom. Die Situation kann intentional sein (z. В. bei bewußtem Einsatz von elektrischem Strom als Behand-lungs- oder Foltermethode durch einen nicht genannten Aktanten) oder nichtintentional (bei irrtümlich eingeschaltetem Strom während Reparaturarbeiten). Bei der Beurteilung des У er bums (genauer: verbalen Lexems) hingegen beziehen wir uns allein auf die semantische Rolle, die jener Aktant spielt, der als syntaktisches Subjekt realisiert wird. Ein Verbum heißt also intentional, wenn die bewußte und willentliche Kontrolle über die bezeichnete Situation vom Subjektsaktanten ausgeht. In unserem Beispielsatz ist bekommen — polueal'/polueit' 1 (vgl. dazu auch Anm. 11) ein nichtintentionales verbales Lexem.5 Kommen wir nun aber konkret zu einigen Zusammenhängen zwischen Imperativverwendung und Verbalbedeutung. Dazu unterscheiden wir zunächst drei hinsichtlich der Präsuppositionen grundsätzlich verschiedene Gebrauchsweisen des Imperativs. 4 Die Aktualität dieser Forderung zeigen die folgenden Beispiele ungenauer Bedeutungsangaben in Wörterbüchern: Lgat' 'govorit' nepravdu' (Ušakov, Ožegov) — ohne Hinweis auf die Intentionalität wie bei lügen in DUW (s. o.) ; sich verschreiben 1 'beim Schreiben einen Fehler machen' (DUW) — ohne Hinweis auf Nichtintentiona-lität wie bei sich versprechen (s. o.); sich verirren (a) 'vom Weg, der zum angestrebten Ziel führt, abkommen' (DUW: dazu abkommen la 'sich, ohne daß man es merkt, von einer eingeschlagenen Richtung entfernen') mit einer andteren Formulierung der Nichtintentionalität als bei sich versprechen. 5 Uber die Punkte 1)—3) hinaus besteht noch das allgemeine Problem des »Skopus« der Intentionalität, worauf Pleines (1976, 130 ff.) mit folgendem Beispiel hinweist: Der Reisende hat das Abteil zwischen Köln und Düsseldorf verlassen. »Dieser Satz kann adäquat geäußert werden, wenn es der Fall ist, daß der Passagier das Abteil absichtlich auf dem Streckenabschnitt zwischen Köln und Düsseldorf verließ. Ebenso adäquat ist die Äußerung dieses Satzes aber auch in Füllen, in denen der Passagier zwar absichtlich das Abteil verließ, wo er aber nicht wußte, daß der Zug sich zwischen Köln und Düsseldorf befand,...« (Pleines, 1976, 130). — Eine Behandlung dieser Frage, sowie auch der von Pleines für Bchauptungssütze geltend gemachten Unterscheidung zwischen Tatsachenperspektive (tatsächlicher Aktionsplan des Reisenden) und Sprecherperspektive (Interpretation der Intentionalität im Bericht) muß im Rahmen dieser Arbeit unterleiben. Im übrigen aber dürfte sich der Skopus der Intentionalität zumindest in nichtnegierten Imperativsätzen auf den ganzen propositio-nalcn Celuilt erstrecken. Aufforderung: Der Sprecher X wünscht ein zukünftiges Verhalten V(Y) des Angesprochenen Y und appelliert an Y, dieses Verhalten V(Y) in seinen Aktionsplan (Terminus von Pleines, 1976, 125) aufzunehmen. Erlaubnis/Verbot: Der Sprecher X reagiert zustimmend/ablehnend auf ein gegebenes oder zukünftiges, vom Angesprochenen Y als Teil seines Aktionsplans deutlich gemachtes Verhalten V(Y) und erwartet kraft seiner (X's) Autorität, daß V(Y)/Nicht-V(Y) eintritt. Warnung: Der Sprecher X befürchtet ein zukünftiges Verhalten V(Y) des Angesprochenen Y und appelliert an Y, seinen (Y's) Aktionsplan so zu gestalten, daß Nicht-V(Y) eintritt.6 Wie man erkennt, haben Aufforderung und Warnung die Initiierung von intentionalem Verhalten des Angesprochenen zum Ziel (aufbauend auf einen Wunsch bzw. eine Befürchtung des Sprechers), während Erlaubnis und Verbot bereits intentionales Verhalten des Angesprochenen voraussetzen und dazu eine positive/negative Stellungnahme und Erwartung des Sprechers ausdrücken. Was bedeutet dies nun für den Imperativgebrauch bestimmter, hier betrachteter Verbtypen, d. h. inwieweit passen die Semantik der Imperative und die lexikalische Semantik der Verben zusammen? A. Stets intentionale Verben (Typ lügen — (so)lgat'). Es ist unmittelbar klar, daß der Imperativ dieser Verben zum Ausdruck von Aufforderung, Erlaubnis, Verbot und Warnung verwendet werden kann. Aufforderung: 'Sag bewußt und absichtsvoll die Unwahrheit, um ...!' Lüg, um uns zu retten! — Solgi, ctoby spasti nas! Erlaubnis/Verbot: Der Angesprochene will lügen und fragt nach, ob er lügen darf. Darf ich lügen, um uns zu retten? — Liig.'/Liig nicht! Možno sol gat', ctoby spasti nas? — Lgi!/Ne Igi! Warnung: Der Sprecher meint, daß der Angesprochene unter den gegebenen Umständen höchstwahrscheinlich liigen wird, Avas unerwünscht ist (Ich fürchte, Du roirst jetzt gleich lügen! — Bojus', čto ty sejčas solžeš'!) und fordert den Angesprochenen dazu auf, dies nicht zu tun: Lüg jetzt nur nicht! — Ту sejčas toi ko ne solgi! Zum Aspektgebrauch im Russischen verweisen wir auf die bekannte Tatsache, daß beim Verbot der negierte Imperativ im impf. Aspekt seht, bei der Warnung hingegen im pf. Aspekt. Diesen Unterschied sehen wir als Parallelität zur Beobachtung, daß der positive Imperativ impf. Aspekts thematisch und anaphorisch verwendet wird, d. h. wenn das Verhalten selbst aufgrund vorheriger Erwähnung, oder aufgrund der bekannten Situation, oder aufgrund der Kenntnis der Umwelt bereits als Diskursgegenstand etabliert ist, der p f. Imperativ hingegen rhematische, kataphorische Verwendung aufweist (Salnikow, 1979, 9). B. Verben, die sowohl intentionale wie nichtin t en tionale Lesart haben (Typ zerschlagen — razbivat'/razbit'). • 'Befürchten' verwenden wir hier im Sinne von 'bojat'sja I. 1' laut Bedeutungsexplikation im TKC, 158: (Ja) bojus', čto Y = 'govorjaščij X Sčitaet2. čto vysoko-verojatno osuščestvlenie sobytija Y, nezelatel'nogo cilju X-a ili dlja slušajuščego'. Was Aufforderung, Erlaubnis und Verbot betrifft, so herrschen unter Ausnutzung der Möglichkeit intentionaler Lesart dieselben Verhältnisse wie bei den stets intentionalen Verben des Typs A. Hinsichtlich der Warnung schafft die mögliche nichtintentionale Lesart insgesamt »ideale« Bedingungen für diese Imperativverwendung. Die Äußerung Vorsicht, zerschlag das Türglas nicht! — Ostorožno, ne razbej steklo v doer i! kann gerade dann verwendet werden, wenn der Sprecher befürchtet, daß der Angesprochene die Lage nicht ausreichend unter Kontrolle hat, d. h. wenn bei nichtintentionaler Lesart andere »Auslöser« fiir das Zerschlagen angenommen werden als Bewußtsein und Willen des Angesprochenen (z. B. Ungeschicklichkeit, Übermüdung etc.). C. Nichtintentionale Verben: dazu untersuchen wir im Rahmen dieser Arbeit drei Untertypen. 1) Verben, die ein infolge mangelnder Kontrolle fehlerhaftes Verhalten bezeichnen (Typ sich versprechen 1 — ogovarioat'sja/ ogovorit's ja). — Hierher gehören auch sich verschreiben — opisyvat'sja/opi-sat'sja, sich vertippen — opecatyvat' sja/opecatat' sja, sich verirren — zablu-dit'sja, sich vertippen — pereputyvat'/pereputat', (etm.) verlegen — zaklady-vat'/založit', verlieren — (po)terjat', vergessen — zabyvat'/zabyt'. Die Fehlerhaftigkeit des Verhaltens verstehen wir dabei als Abweichen von der selbstgesetzten (= vom Subjekt des Verbums selbst etablierten) Verhaltensrichtlinie.7 Für die Imperativverwendung im Sinne der Aufforderung ist die semantische Komponente 'infolge mangelnder Kontrolle' auschlaggebend: der Appell zu bewußtem und willentlichem, zugleich aber unbewußtem und unwillkürlichem Verhalten erscheint als semantischer Widerspruch. Demgemäß sind Äußerungen wie *Versprich dich bei Deiner Rede mindestens dreimal! *Ver-giß, den Photoapparat mitzunehmen! — *Ogovoris v svoem vystuplenii minimum tri raza! *Zabud' vzjat' s soboj fotoapparat! im Sinne einer echten Aufforderung inkorrekt.9 Wohl aber ist folgendes möglich: die Aufforderung zur Imitation (= »Regieanweisung«). Wir betrachten dies als eigenen Typ der Imperativverwendung, bei der zahlreiche, sonst durch die Verbsemantik bedingte Blockierungen aufgehoben werden (vgl. allerdings Punkt 3 weiter unten). Zu 7 Es ist uns bekannt, daß als weiterer Gesichtspunkt auch die Fehlerhaftigkeit als Abweichen von extern festgesetzten Nonnen heranzuziehen wäre. Wir lassen aber die Frage offen, ob getrennte Lexeme sich versprechen la '... Abweichen von selbstgesetzten Normen ...', sich versprechen lb '... Abweichen von externen Normen ...' anzusetzen wären und betrachten in dieser Arbeit zunächst nur den im Haupttext definierten Fall. 8 Von inkorrekter Verwendung sprechen wir, wenn sprachinterne Unverträglichkeit vorliegt, wie hier zwischen Aufforderungssemantik (Appell zu intentio-nalem Handeln) und Verbalsemantik (bezeichnet ein nichtintentionales Verhalten). Davon zu unterscheiden ist inadäquate Verwendung, die sich im Hinblick auf die Welt, in die eine sprachliche Äußerung eingebettet ist, ergibt, z. B. *Flieg in Nachbars Garten und bring einen Spaten mit! Diese Unterscheidung scheint uns auch bedeutsam für die Behandlung von Imperativverwendungen von Verben zu sein, die physische Vorgänge bezeichnen, z. B. Schmitz! Frier! Verdaue! Vorbehaltlich einer genauen, eigenen Untersuchung scheint uns hier inadäquate, d. h. der »üblichen« Verfaßtheit der Welt hinsichtlich der Möglichkeiten zur Kontrolle physischer Vorgänge widersprechende Verwendung vorzuliegen, und nicht inkorrekter imperativgebrauch. den »Regieanweisungen«: nun folgendes Beispiel, der Anschaulichkeit halber tatsächlich in Verbindung mit der Bühnenarbeit: Regisseur zum Schauspieler: — Und in dieser Szene vergiß den Liebesbrief auf dem Tisch und tritt nach links ab! (?) A v ètoj scene zabud' ljubovnoe pis'mo na stole i ujdi s levoj storony za kulisy! im Sinne von 'Mach (für die Zuschauer) erkennbar, daß Du den Liebesbrief unabsichtlich liegen läßt und tritt nach links ab!'.® Von dieser Sonderverwendung des Imperativs nun zurück zur noch ausständigen Betrachtung der Grundtypen Erlaubnis Verbot und Warnung. Für den zuletzt genannten Fall, die Warnung, gilt das gleiche, wie beim oben besprochenen Verbtyp B: die nichtintentionale Bedeutung (im Typ В war es die nichtintentionale Lesart) entspricht in idealer Weise der Präsup-position von Warnungen, nämlich dem Befürchten von Etwas infolge mangelnder Kontrolle durch den Angesprochenen. Der Appell in den Äußerungen Versprich Dich beim Vortrag nicht! Vergiß nicht, den Photoapparat mitzunehmen! (?) Ne ogovoriš' v svoem vystuplenii! Ne zabud' vzjat' s soboj fotoapparat! richtet sich an Bewußtsein und Willen des Angesprochenen, »aktiv« zu bleiben. Erlaubnis und Verbot sind aufgrund der Präsupposition — es muß laut unserer Definition intentionales Verhalten des Angesprochenen zugrunde liegen — für die Verben in der hier betrachteten Bedeutung zu sperren. Gleichzeitig aber verlangen denkbare Sätze wie der folgende weitere Überlegungen, die wir hier nur anregen können. Möglicher Werbetext für ein Schreibmaschinenkorrekturband: Vertippen Sie sich ruhig (, denn unser Produkt erlaubt schnelles und unkompliziertes Korrigieren)! Opecatyvajies (, ved' naša lenta pozvoljaet vnosit' ispravlenija bystro i legko)! 2) Verben der (passiven) Wahrnehmung (Typ vermissen — za-mecat'/zametit' otsutstvie). — Hierher gehören auch mahrnehmen — vospri-nimat'/vosprinjat' bemerken — zamecat'/zametit', finden — naxodit'/najti, hören — (u)slyšaf, sehen — (u)videt', schmecken — oščuščaf/oščutit' vkus etc. Als Kernbedeutung aller dieser Verben in der hier betrachteten Bedeutung können wir folgendes annehmen: X nimmt Y mit Z wahr = X vosprinimaet У Z-от = 'X polučaet informaciju ob Y-e v rezul'tate neposredstvennogo voz-dejstvija Y-a ili svjazannyx s Y-om faktorov na komponent Z X-a ili komponent, sootvetstvujuščij sposobnosti Z X-a' (Iordanskaja — Mel'cuk — Zolkovskij 1984, 90); die Sememe 'informacija', 'komponent' haben hier natürlich metasprachliche Funktion. Da somit bei diesen Verben die Einwirkung, ja zunächst einmal sogar die Existenz einer Entität Y vorausgesetzt wird, was von Willen und Bewußtsein des Angesprochenen klarerweise unabhängig und unkontrollierbar ist, kommen weder echte Aufforderungen noch Erlaubis und Verbot noch Warnungen als Imperativverwendungen in Frage. Vgl. * Bemerken Sie die Tippfehler in ' Klarerweise bedeutet dies nicht, daß das Abweichen von früher gesetzten Verhaltensrichtlinien nicht gefordert werden kann. Für diese Bedeutungen stehen jedoch zumeist eigene Lexeme zur "Verfügung (z. B. vertauschen zu verwechseln; liegen lassen zu vergessen mitzunehmen) oder aber es müssen polylexematische Paraphrasen verwendet werden (z. B. absichtlich etmas anderes sagen als beabsichtigt zu sich versprechen). meinem Text (nicht)! *Vermissen Sie ihre Geldbörse (nicht)! *(Ne) zamet'te opečatki v тоет tekste! *(Ne) zamet'te otsutstvie kosel'ka/10 Wohl aber läßt sich hier eine weitere Sonderform des Imperativgebrauchs aufzeigen, die etwa in der Werbesprache Anwendung findet. Vgl. Entdecken Sie das Geheimnis dieser neuen Creme! Finden auch Sie den idealen Ehepartner! (denkbarer Werbeslogan eines Ehevermittlungsinstituts) Schmeck, was da im Körberl steckt! (aus der österreichischen Fernsehwerbung für Brot und Gebäck) ~ Otkrojte dlja sebja sekret dejstoija ètogo novogo krema! Najdite i Vу sebe sooego ideal'nogo supruga! Oščutite okus togo, čto v ètoj korzinke! Wir können diese Verwendung als sprecherhandlungsunter-stützte Aufforderung bezeichnen. Sie liegt dann vor, wenn der Sprecher dem Angesprochenen die Wahrnehmungsquelle gleichzeitig vor Augen führt, unter die Nase hält oder sonst irgendwie unmittelbare Voraussetzungen für die Wahrnehmung schafft und dazu die beabsichtigte Wirkung sprachlich ausdrückt.11 In einem noch spezielleren Fall könnte man von »hypnotisierender« Aufforderung sprechen, die natürlich viele Blockierungen der Imperativverwendung nichtintentionaler Verben aufhebt, da die Hypnosekraft des Sprechers dann die Rolle von Bewußtsein und Willen des Angesprochenen übernimmt. 3) Verben des (qualitativen) Wahrgenommenwerdens (Typ gefallen — (po)nraoit'sja). — Hierher gehören auch gelten — scitat'sja, erscheinen — (po)kazat'sja. Für diese Verben sind nicht nur die hier systematisch betrachteten Imperativverwendungen der echten Aufforderung, der Erlaubnis, des Verbots und der Warnung blockiert, sondern sogar die beiden erwähnten Sonderformen (Aufforderung zur Imitation, sprecherhandlungs-unterstützte Aufforderung). Der Grund ist, daß das syntaktische Subjekt dieser Verben die semantische Rolle eines Wahrnehmungsgegenstandes (Helbig- 10 Besonders verweisen wir auf eine bisher ungenannte Erscheinung, nämlich, daß das Verbum zametit', wie zahlreiche andere auch, eine lexikalisierte Imperativform Zamet'/te! hat; dieses Lexem funktioniert als Interjektion und hat die Bedeutung 'Beachte/beachten Sie!' Als deutsches Beispiel können wir Siehe (bei bibliographischen Verweisen udgl.) anführen. Derartige Imperativformen sind gesondert ins Wörterbuch aufzunehmen (wie das z. T. jetzt schon der Fall ist). Eine systematische Untersuchung in diese Richtung wäre das Thema einer eigenen Arbeit. 11 Dazu zwei Anmerkungen. — (i). Die mögliche Imperativverwendung Bemerken Sie um Gottes Willen nicht noch mehr Tippfehler in meiner Arbeit! betrachten wir als Beispiel für einen bloßen Wunsch des Sprechers (ohne Appell zu intentio-nalem Handeln!). Diese Art von Imperativen hatten wir in dieser Arbeit allerdings bewußt ausgeklammert. — (ii). Weiters sei auch vermerkt, daß das Verbum po-lučaf/polučit', das bereits weiter oben als Beispiel verwendet wurde und zudem als Komponente der Bedeutungsexplikation von mahrnehmen — oosprinimat' auftritt, auch in folgender Verwendung möglich ist: Polučajte zarplatu, tooarišči! (geäußert vom Beamten der Lohnauszahlungsstelle gegenüber den wartenden Lohnempfängern). Dazu bieten sich zwei Erklärungsmöglichkeiten: entweder der eben behandelte sprecher-handlungsunterstützte Imperativ oder Polysemie von polučaf/polučit' mit der weiteren intentionalen Bedeutung 'in Empfang nehmen'. Eine stichhaltige Entscheidung darüber kann jedoch nur unter Heranziehung weiterer Verwendungsweisen und Kontexte gegeben werden. Im Deutschen haben wir hingegen bekommen als nichtintentionales Verbum eindeutig festgelegt. Vgl. die inkorrekte Verwendung *Bekommen Sie Ihren Lohn! gegenüber der korrekten Nehmen Sie ihren Lohn in EmpfangI Buscha, 1984, 561) hat. Vgl. *GefaIle deiner neuen Nachbarin! "'Gilt als geizig! — *Ponrav'sja svoej novoj sosedke! *Sčitajsja skupym! Wir beenden unsere exemplarische Untersuchung hier im Bewußtsein, daß weitere Fallstudien notwendig sind, um zu einem systematischen Verständnis zu kommen, und formulieren nochmals die zugrundeliegende Idee: es sollte gezeigt werden, welche Blockierungsmechanismen zwischen Imperativtypen und Verbtypen bestehen und wie dies zur Klassifizierung und Bedeutungsbeschreibung von Verben sowie zur Benennung von Verwendungsweisen des Imperativs führen kann. DUW = Duden Deutsches Universalmörterbuch, Mannheim etc.: Bibliographisches Institut, 1983. DUDEN = Duden Grammatik der deutschen Gegenwartssprache, Mannheim etc.: Bibliographisches Institut, 4. Aufl., 1984. HAFTKA, В., 1984, Zur inhaltlichen Charakteristik von Imperativsätzen, Linguistische Studien, Reihe A, Arbeitsberichte 116, Berlin: Zentralinstitut für Sprachwissenschaft, 89—163. HELBIG, G., J. BUSCHA, 1984, Deutsche Grammatik. Ein Handbuch für den Ausländerunterricht, Leipzig: Enzyklopäide, 8. Aufl. ISAČENKO, А. V., 1958, Die russische Sprache der Gegenwart. Teil 1: Formenlehre, Halle (Saale): Nieineyer, 2. Aufl. LAKOFF, G., 1970, Irregularity in Syntax, New York etc.: Holt, Rinehart and Winston. PLEINES, J., 1976, Handlung — Kausalität — Intention. Probleme der Beschreibung semantischer Relationen, Tübingen: Narr. SALNIKOW, N., 1979, Zum Gebrauch des russischen Verbalaspekts im Imperativ, Mitteilungen für Lehrer slawischer Fremdsprachen 37, Wien: Verband der Russischlehrer Österreichs, 3—16. Unioersals in Linguistic Theory (Ed. by E. Bach and R. T. Harms), New York etc.: Holt, Rinehart and Winston, 1968. IORDANSKAJA, L. N.. I. A. MEL'CUK, A. K. ZOLKOVSKIJ, 1984, Vokabula CUVSTVO v Tolkovo-kombinatornom slovare sovremennogo russkogo jazyka, Wiener Slawistischer Almanach, Bd. 13, 87—108. Russkaja grammatika, Tom 1, Moskva: Nauka, 1980. TKC = Tolkovo-kombinatornyj slovar' sovremennogo russkogo jazyka. Red. I. A. Mel'cuk i A. K. Zolkovskij, Vena, 1984 (= Wiener Slawistischer Almanach, Sonder-band 14). POVZETEK Glagolski pomen in raba velelnika: problem namernosti Nekatere posebnosti rabe velelniških glagolskih oblik za 2. osebo (v članku na primeru nemščine in ruščine) zadevajo zlasti razmerja med prvino besednega pomena glagolov — namernostjo (intencionalnostjo) oziroma nenamernostjo — in različnimi slovničnimi pomeni velelnika v zvezi s pragmatičnimi pogoji njegove rabe. Obravnavani so primeri blokirane rabe velelniških oblik in posebni primeri uporabe velelnika. Položaj štejemo za namernosten takrat, kadar je določen z delovanjem zavesti in volje udeleženca; glagol pa štejemo za namernosten. kadar izhaja zavesten in hoten nadzor nad obravnavanim položajem iz udeleženca, ki ustreza skladenjskemu osebku glagola. Primeri za stalno namernostne glagole so: (u)moriti in (na)lagati, ermorden, lügen, ubit' umyšlenno, (so)lgat' (v našem prikazu je to glagolski tip A); številni glagoli se lahko razumejo tako namernostno kot nenamernostno, npr. razbijati — razbiti, zerschlagen, razbivat' — razbit' (v našem prikazu glagolski tip B); končno imamo še glagole s čisto nenamernostnim pomenom (v našem prikazu glagolski tip C), pri katerih opažamo tri podtipe: Ci: glagoli, ki pomenijo napačno dejanje zaradi pomanjkljive kontrole (zagovoriti se — zagovarjati se, pozabiti — pozabljati, sich versprechen, vergessen, ogovarivat'sja — ogovorit'sja, zabyvat' — гаЬуГ) ; Ci: glagoli (pasivnega) zaznavanja (opaziti — opazovati, okusiti — okušati, bemerken, schmecken, zamečat' — zametit', oščuščat' — oščutit' vkus); Cs: glagoli (pasivnega) kvalitativnega ocenjevanja (ugajati, gefallen, (po)nravit'sja). Ob teh glagolskih tipih avtor sistematično razčlenja štiri možnosti rabe velelnika: »pravo« zahtevo, dopuščanje, prepoved in svarilo. Nekateri rezultati razčlembe se kažejo takole: Glagoli tipov A in В dopuščajo vse štiri uresničitve velelnika. Tip Ci dopušča vedno le svarilo (Ne pozabi vzeti fotoaparata s seboj); prava zahteva je blokirana (*Pozabi vzeti fotoaparat s sabo); kot posebna raba je možna »zahteva po posnemanju« (režijske opombe), npr.: V tem prizoru pozabi ljubezensko pismo na mizi in izstopi na levo. Pri glagolskem tipu Ci so vse štiri osnovne rabe velelnika blokirane, npr.: *Opazuj tipkarske napake v mojem članku; kot posebno obliko velelniške rabe štejemo »zahtevo, ki jo podpira dejanje govorečega« (tipično za jezik reklam: Odkrijte skrivnost te nove kreme). Za glagole tipa Cs so blokirane tako štiri osnovne rabe velelnika kot tudi tu navedene posebne rabe, npr.: *Ugajaj svoji novi sosedil UDK 808.63-54 Velemir Gjurin Filozofska fakulteta v Ljubljani PRIPONSKO OBRAZILO -AS V SLOVENŠČINI Pripono -aš je prvi opazil Metelko (1825), Štrekelj je 1904 dokazal njen madžarski izvir. V ljudski slovenščini je pogosta na vzhodu in otokih z nekdanjo srbohrvaško naselitvijo (Tolminsko, Bela krajina); na Kranjskem le posamezne besede. Oblikovna, slogovna in pomenska razčlemba izpeljank z -aš omogoča merila za treznejše, nepu-ristično vrednotenje teh besed v zborni slovenščini. The first Slovene grammarian to have noticed the suffix -aš in the Slovene language appears to have been Metelko (1825). Though a few -aš-nouns are used in the popular speech of Carniola, they are mostly limited to Eastern Slovenia (and the Kajkavian area) and to a few geographic islands (Tolminsko, Bela krajina, due to Serbo-Croat immigration in the past). In standard Slovene, many -aš-nouns have been taken over from Serbo-Croatian or coined for terminological purposes. In 1904, Štrekelj proved the suffix to be of Hungarian origin. Ever since, -aš-nouns have been attacked by purists as inappropriate for standard Slovene. However, for an objective attitude, it is necessary to have a detailed description of their formal, semantic and stylistic features. This article concentrates on the formal ones, but touches the other two aspects when a detailed commentary is given of what has been investigated on the subject up to now. 0 Na obrazilo -aš sem postal pozoren ob zbiranju bescdja interesnih govoric; SSKJ namreč precej izpeljank z -aš označuje za žargonske. Toda problematika v zvezi s tem obrazilom je bogatejša, kot bi se zdelo na prvi pogled. Tu se bom omejil na komentiran pregled tega, kar je bilo (na Slovenskem) o njej bistvenega napisano, in po tem na formalne značilnosti obrazila in pod-stavnih besed, zlasti oblikoglasne (s prozodičnimi) in razvrstitvene. Dva pomembna vidika, stilistični in pomenski, potrebujeta samostojno obravnavo, in ju bom tu manj upošteval. 0.1 Gradivo, ki so ga rabili doslejšnji proučevalci, je bilo precej skromno. Moje obsega (upoštevane so vse besede, ki imajo v osnovni slovarski obliki končaj -aš); a) vseh 113 besed na -aš v Pleteršnikovem slovarju (po Odzadnjem slovarju 1971); b) vseh 83 besed na -aš v internem odzadnjem slovarju na SAZU; od tega je 56 novih glede na Plet., ali povedano obrnjeno: samo 27 Pleteršnikovih je tudi v sazujskem odzadnjem slovarju; v izšlih štirih knjigah SSKJ je 72 besed na -aš, v vseh petih jih bo vsaj 80; c) 134 besed na -aš, ki jih ni v Plet. ali SSKJ (razen kakih 15 pa tudi ne v doslejšnjih obravnavah pripone -aš) in sem jih izpisal sam iz časopisja in knjig zadnjih 50 let (časopisja v glavnem zadnjih 15 let; le tri, štiri prej neregistrirane besede imam potrjene zgolj iz vira pred 1. 1935, vendar vse še v tem stoletju). Celotno gradivo znaša 303 besede na -aš. V koliko teh je -aš pravo obrazilo, je teže reči, ker je včasih podstava temna, pa -aš očitno je pripona, včasih pa besedo čutimo kot pravo izpeljanko, čeprav je etimološko -aš zgolj končajski (prim. § 13.3). Varno je reči, da je tvorjenk čez 200, od tega v Plet. okoli 75, v SSKJ še okoli 45 novih. Oblikoglasne dvojnice tu niso vštete (ošterijaš/oštar(i)jaš). Pomenk je seveda precej več; samo mejaš je npr. izpričan v vsaj 9 pomenih. — V članku je ob zgledih naveden vir: SSKJ ali Plet., če je beseda v teh dveh slovarjih, sicer pa natančno mesto v publikaciji, od koder je (vsaj en) izpis. Če navedbi vira sledi za poševnico oznaka kart. SSKJ, je izpis vzet iz kartoteke za SSKJ na SAZU. Zgledi iz Apostlovega, Kastelčevega in Vodnikovega slovarja so vzeti iz kartotek pri Komisiji za historične slovarje na SAZU. 1 Priponsko obrazilo -aš je v slovenski slovničarski zavesti menda od Metelkove slovnice (1825: 54): »aš: mejaš, auch mejač Angränzer, von meja; rovaš Kerbholz, von rov, (Oberkr.) roš; pajdaš Gespann, von pa und idem.« Metelko je vsem trem svojim zgledom torej pripisoval povsem domač izvor; na -aš je gledal kot na prvino znotraj sistema š-jevskih pripon: tovarš, Jernuš, ruša, kokoš, Maruša, -eš brez zgleda (pač pa Aleš za Alexius pri tvorbi lastnih imen, str. 64). Opazil je konkurenčnost obrazila -ač, (stalno) naglašenost obrazila -aš in izpeljivost iz tako samostalniških kot glagolskih podstav, čeravno je do glagolske (pa + id(em) + aš) prišel po pomoti. 2 Miklošič (1875: 339—46) je navajal za š-pripone (novo)slovensko gradivo pri -šjZ (-ša), -ašjZ, -ešjZ (-eša), -oš6, -ušjZ, -yšjZ (ne pa pri -Š6, -ošjZ, -uša, -yša). Samostalnike na -aš je delil na izglagolsko-izkorenske »prvotne tvorjen-ke« s pripono -šjZ (npr. požiraš 'požeruh' — vseh 8 zgledov1 ima iz Habdeliča) in izimenske (izsamostalniške in izpridevniške, spremešano) »drugotne tvor-jenke« s pripono -ašjZ (npr. banderaš 'zastavonoša'2). Ob dve prvotni tvor-jenki je dopisal podstavno besedo in besedotvorno podstavo (»cepa-š von *cepati, vgl. cepetati«), ob drugotnih pa vsaj ob slovenskih zgledih nič takega (pač pa za pajdaš in orjaš 'orjak' njuna madžarska etimona pajtas oz. ôriàs). Med srbskimi zgledi je navedel besedo blebetaš (pozneje se najde pri Bajcu brez oznake vira kot slovenski zgled), in sicer tako med prvotnimi kot drugotnimi tvorjenkami, med drugotnimi morda zato, da je z njo ponazoril na-glasno podobo vseh besed na -aš: »Alle diese vvörter bezeichnen die vorletzte silbe mit \ die letzte mit blebetaš« — posredno to pomeni za slovenske primere akut na zadnjem zlogu osnove: blebetaš. Vendar je Miklošič omenil tudi nasprotje krilaš 'tolar z orlovo podobo' : knlaš 'ime vola'. Podobno kot Metelko, tudi Miklošič opozarja: »Vgl. das suffix ačjZt, kar se verjetno nanaša na naglas. — Brez navzkrižnega opozorila ima Miklošič -aš še ob /i-jev-skih (npr. str. 287) in .s-jevskih priponah (npr. 319), vendar ne med novo-slovenskimi zgledi. 1 Od teli zgledov enega, fektaš '(dvo)bojevalcc' (iz fektati < n. fechten) nihče za Miklošičem ni upošteval pri slovenskem gradivu, cepaš put 'pogpsto rabljena pot (via trita)' in trumbetaš 'trobentač' pa iina samo še Šuman (1881: 221—2), slednjega tudi v obliki trombetaš (Bajec, 1950: 112, ima trompetas iz neznanega vira, Plet. pa capaš 'slaba peš pot; gaz skozi sneg' iz Cafa). Ostalih pet zgledov je prišlo v Plet., toda požiraš in praodaš 'pravdar (der Prozeßführer, litigator)' prav iz Miklošičeve slovnice brez potrditve od drugod, dudaš pa sicer s potrditvijo iz dveh nemško-slovenskih slovarjev (1867 in 1873) in Slovenskega naroda, loda tudi z oznako lis. Tako ostane samo kockaš 'kockar', po Cafu izpričan za Prekmurje, zastopnik tega tipa tvorbe v slovenskih narečjih v današnjem smislu, kajti rovaš, zadnji Miklošičev zgled, je madžarska sposojenka, kot je dokazal Strekelj (1904: 53—7). 2 Polog njega še: kočijaš 'kočijaž', golibaš 'prebivalec zapuščenega kraja; bajtar (»incola loci deserti, eig. tugurii«)', mejaš '1. mejak, sosed; 2. mejnik (»lapis termina-lis«)', oštar(i)jaš 'krčmar', foringaš 'vozataj (»auriga«)' (prim, furinga, furati), velikaš, plemenitaš, sposojenki pajdaš in orjaš ter besedotvorno nejasni (»dunkel«) magaš 'pritlikavec'. Vsi so prišli v Plet., le da ošterijaš v taki obliki, mejaš še v pomenu 'mejna pot med dvema poljema', golibaš pa še 'lastnik golibe; krčmar' (pomen 'incola loci deserti' je samo pri Miklošiču). 3 Približno ista spoznanja so v Šumanovi slovnici (kar je glede na njen podnaslov »po Miklošičevi primerjalni« razumljivo), le da je zgledov v njej nekaj manj (1881: 221—2, 252), po drugi strani pa se izrecno govori o nagla-šenosti pripone: »Pa tudi nekatere končnice imajo naglas: .. rovaš, plemenitaš« (str. 50—1). Ostrivec je označeval samo dolžino, kljub temu da je Šuman že opisoval srbsko tonematiko in dostavil, da opis velja tudi za ustrezna slovenska narečja (str. 44—6). Še manj zgledov je v Šumanovi slovnici za srednje šole, zato pa imajo vsi razen dveli ostrivec, in sicer v isti vrednosti (obojna dolžina) kot prej, ker je Šuman prevzel Valjavčeva znamenja samo na paradigmatih (1884: 112, 8). Pri prvotnih tvorjenkah ima Šuman nov zgled (kartaš/kvartaš), v nasprotju z Miklošičem navaja podstavno besedo in besedotvorno podstavo tudi ob drugotnih tvorjenkah, še važnejše pa je, da nekajkrat v slovenščini ali nemščini navaja v bistvu govorno podstavo: kocka-š, ki na kocke igra; pravda-š, ki se pravda; golibaš Bewohner der goliba Hütte (1881). Izrecno opozarja tudi, da je >Š6 iz *š-j6 ali *s-j6« (1881) oz. Š6/Ša »morda iz h + ja ali s + j a« (1884), kar je pozneje v svojih prvih slovnicah deloma domneval Breznik. 4 Medtem je bilo izšlo več izdaj Janežičevih šolskih slovnic. Tiste prve iz 50. let pripone -aš niso obravnavale. V temeljito predelani »klasični« izdaji pa najdemo razmeroma kakovostno obvestilo: »aš kaže na človeka, ki je to ali se peča s tém, kar samostavnik ali prilog razodeva, n. pr. golibaš, kočijaš, mejaš, pajdaš, plemenitaš, šajkaš, velikaš; včasi se menja s končnico -až: kočijaž« (1863: 119). Ta formulacija je z nebistvenimi spremembami v terminologiji in zgledih (nemotivirani pajdaš izgine že v 3. natisu 1864) ostala vse do zadnjih izdaj (Sket 1911: 125).3 Če ji odštejemo zanemaritev primerjalno-zgodovinskega vidika, je po svoje celo boljša od obvestila v poznejših znanstvenih slovnicah Miklošiča in Šumana: izrecno, če tudi malo okorno, razlaga pomen pripone in prva opozarja na spodrinjanje -aš z -až.4 Da ne upošteva izpeljave iz glagolov, je glede na možno razvednost v 1. 1863 razumljivo (da Sket pozneje ni lovil korak z Miklošičevimi ugotovitvami, ni krivda Janežičeva). Janežič je vedel tudi, da je pripona -aš (kakor -ač ipd.) lahko v posameznih primerih slabšalna (npr. 1864: 126). 3 Ker je -aš enakovredno z drugimi obrazili obravnaval Janežič oz. Sket, so ga tudi nekatere manjše šolske slovnice (npr. Končnik 1906: 13). 4 Pozneje Valjavec (1879a: 14): *kočijaš .. običnije: kočijai; .. Andraš Andreas küzm, 17 ..; Tomas Thomas küzm, 17 ..; to aš biva u kranjštini až: kočijai, Matijaž Matthias; Tomaž.« — Razmerje med -aš in -až je motno. Zapis Lampash v Registru 1584 je gotovo samo napaka, Paijdash, Mejash, Meijashina, Maijasli v Apostlovem in paidash, mejash, rouasli v Kastelčevem slovarju odsevajo zgolj pravopisno stanje svoje dobe, enkratni pajdash v Vodnikovem besednjaku je pomota ob dobrem ducatu zapisov s -fh, pač pa Vodnikov kozhiâsh že kaže -až. Janežičev nem.-slov. slovar (1850) ima kočijaž, kočjažovo sedalo (pod Kutscher), toda rovaš (pod Kerbholz), mejaš (pod Grenzstein), maglaš (pod Zroerg, s pomotnim -I-, prim, v Gutsmanu magafh, v Cig. magaš z oznako, da ima Gutsman besedo iz Jambrešiča), velikaš (pod Magnat) in tudi plemenitiš (pod Adelige). V času med Vodnikom in Janežičem ima Murko kozhijufh (1833) oz. kočjdš (1850: 163). Prvi slovničar, ki je postavil -až v seznam pripon, je bil menda Janežič: »až bildet Personennamen: kočijaž, Kutscher, plemenitaž, Adeliger« (1860: 255). O -aš je v tem priročniku še molčal, kljub Metelku in lastnemu slovarju, še več, plemenitašu iz svojega slovarja je spremenil izglasje. Ali je menil, da je tako treba za knjižni jeziki' Je bil plemenitaž živa oblika? (Prim, »je bil oča plemenitaž« Sumi 1883: 606.) Vsekakor je Janežič že tri leta pozneje v seznam pripon uvrstil -aš, -až pa iz njega izvrgel in ga omenjal le pri -aš ob kočijašu (gl. 5 Pomembne nove ugotovitve v zvezi z -aš je prispeval Štrekelj (1904: 53—7). Štrekljev glavni namen je bil razložiti etimologijo besede rovaš. Miklošič jo je namreč, kakor Metelko, sprva imel za domačo izpeljanko iz rovZ, nato za nejasno, nato za izpeljano iz rooati, naposled pa je navajal le še koren ry- (to zadnje mnenje je povzel Plet.). Štrekelj je dokazal, da gre za izposojenko iz madž. roods, med stranskimi proizvodi njegovega utemeljevanja pa so bila naslednja spoznanja: 1) vse izglagolske izpeljanke (k Miklošičevim zgoraj), vendar še vedno z izrazom »končnica«, tj. 'pripona'; iz Sketovih priredb se umakne še ta konkretnost in dvojnica kočijaž se poslej navaja ob kočijašu brez komentarja, tako še pri Bajcu 1950 (najbrž zato, ker -aï tudi Miklošič in Valjavec nimata); znova se -ai znajde na seznamu pripon pri Toporišiču (1976: 137), z enim samim zgledom: kočijiž. Drugih zgledov namreč skoraj ni (v golaž je -až končaj). Cigale (1860) ima pod 'Braunschecke' pegaž, ki mu naglasno mesto lahko le domnevamo, Plet. je to popravil v pegaš 'pegast konj'. Ce ne upoštevamo čisto mladih remotivacij tipa bar-až (v športu, sabljanju) : bar-až a (v vojaštvu) : bar-irati (bančni ček), je v sodobnem občnoimen-skem besedišču -až menda le končajski, najsi bo naglašen ali nenaglašen (toda prim, v Plet. primaž = primož = primež); premenilnost z -aš pa mu je tudi kot končaju oz. navidezni priponi dokaj tuja: za tomaz 'podpora pod klopjo, ki je okoli peči' je Bajec (1950: 117) pomislil, da bi bil lahko nastal iz to (i)inaš s šaljivo naslonitvijo na osebno ime; Plet. ima marjaš/marjaž, vendar dvojnost tu ni domača: oblika z -ž je prevzeta iz knjižnonem. Mariage, s -i pa iz narečnonem. Mariasch (madž. marias), oboje iz fr. mariage 'poroka' (ker pri igri s kartami dama in kralj tvorita par, prim. Bezlaj 1982: 168). V osebnih imenih z izvornim -(a)s je -(a)ž res značilno kranjski (prim, še Aljaž), toda za to, da bi bila imena vplivala na spremembo kočijaš kočijaž, se jih zdi vendarle malo, zlasti še, ker v občnoimenskem zakladu ni moglo biti prave podpore. V Plet. je komaj 20 besed s končajem -až, od tega imajo štiri naglas pred končajem (bioaž = oilaž 'pomlad', s pripono -j ali kar iz oilažati; primaž; fimaž = firnež iz nem. Firneis), štiri pa kračino (nemčizem glaž ter izglagolske ničte prepaž, ognjepaž, zimostràz), med tistimi z dolgim -až je sovrtiž povedkovnik, /až, straž, podstraž, oraž so ženskega spola, paž '1. paž; 2. stena iz desk' je enozložnica in koren od 2 se dobro čuti v opaž in zapaž, ostanejo torej tomaž, marjaž, bombaž < it. bombagia (Bezlaj 1976: 33), tolaž 'tolažba' in akutirani frnjaž 'lopa za sušenje sladu' < furl, fornas (prim. Bezlaj 1976: 131). Zunaj Plet. je živela še kakšna redkost, morda medmet križ-kraž, pozneje mlada sposojenka draž -l. Akut na -až je izjemen: v tej luči je zanimiva Pleteršnikova, tj. Valjavčeva (1879a: 14) razlika kočijaš — kočijaž (Plet. tudi sokočijaž, po Cigaletovem sokočjaž), pač po zgledu na Matjaž; toda SSKJ ima kočijaž z akutom. Nihanje -š ~ -ž poznajo tudi nekatere druge pripone in končaji: čremošlčremož, grdaoš/grdaož (SSKJ), feroouš/froouž (Bezlaj 1976 pod foglooi), oališ/oaliž, roš/rož (iz koroškonem. Rosch = rooaš, Štrekelj 1904: 56), čuš/čuž «(vse Plet.), Mik(l)uš/ Mik(l)už, Janeš/Janež (Telefonski imenik Ljubljane 1984/85) ... Prvoten je zdaj -š zdaj -ž, različice s -š naj bi bile vzhodne in Bajec (1950: 117, 76—7, 112—3) si jih razlaga s posplošitvijo imenovalniškega izglasja. To bo le deloma res. Variantnost bi bilo treba raziskati z vidika adstratnih vplivov (madž., nem., furl., ben.) in pri tem pritegniti tudi sičniške različice, prevzete (prim. Kristus proti medmetu kristuš, pri Trubarju Chriftufeu, podobno Jezus : ježeš : Iefufeu) in domače .{čudes/čudež, oides/ oidez/oidež — Plet.). Tudi pri -aš se izjemoma vmešava sičnik: lugas 'ime volu' (Plet., iz Valjavca 1879b: 76, kjer je oznaka /itd.) — lugaš 'petelin', lugica 'krava', lugonja 'vol' (Skok 1972: 326), toda v sodobni knjižni slovenščini le zaradi vzrokov, ki ne spadajo sem. Prim, »ciganski primaš« (Kranjec 1936: 181) in »ciganski primas« (Bratko 1969: 5), kjer gre najbrž za vpliv nem. in tudi slov. primas kapelnik; škof prvak' ali pa, manj verjetno, madžarske pisave. Posebne vrste sta podpâs = podpaš 'konjski podpàs' (Cig. pod Gurt; Plet.) in prinos (prinos) = prinaš 'velika pogača o svatov-ščinah' (Plet.). Zanimiv je bêlas 'prelec Porthesia similis' pri Šerclju (1967: 635), ki ga je Gogala (1970: 205) popravil v belaš, toda prim, bêlas 'bel vol' pri Valjavcu (l879b: 76). zgledom za -šjZ je iz Valjavca 1879a dodal5 še šparaš 'Spa [r] er', tancaš 'plesalec' in (h)upkaš 'smrdokavra, »upupa epops«') so »nomina actoris«; 2) pripono -aš poznata le slovenščina in srbohrvaščina;6 3) med izpeljankami z -aš je treba ločiti tri skupine: a) iz pridevnikov (velikaš), b) iz ženskih samostalnikov (mejaš), c) iz moških in srednjih samostalnikov (sh. krstaš; krilaš; volas7); 4) izpeljanke iz moških samostalnikov na soglasnik (tj. tiste mimo tipa volaš) so izjemno redke celo v srbohrvaščini, v slovenščini pa jih ni; 5) -aš je iz madžarščine prevzeta pripona, osamosvojena z naknadno razstavo sposo-jenk, kakršna je rovaš.s 5.1 Štrekelj je odlično posvetil v zgodovino pripone -aš. Za današnje stanje (po 80 letih), če ga opisujemo sinhrono, pa njegove ugotovitve več ne držijo, ali so vsaj vprašljive. K 1: Plet. navaja paraš 1. 'vrsta noža' (vzhštaj.-C.), 2. 'črtalo pri plugu' (Cig.; vendar ga ta vsaj pod Pflugmesser, Pflugeisen, Ackermesser, Messer, Eisen nima) in capaš '1. slaba peš pot, 2. gaz skozi sneg' (C.) — prvi se zdi iz parati, drugega Bezlaj (1976: 58) navaja v geslu capâti 'broditi po blatu', ne da bi ga povezoval s cepaš (put), ki ga je Miklošič (in za njim Šuman) razlagal iz *cepati z opozorilom na capljati.9 K 2: Prim. bolg. službaš, družbaš, rusizem targaš, bogataš, novobogataš 'povzpetnik', enorijaš 'župljan' (enorija 'parohija'), draglaš 'mršava žival' (dragio 'mršav človek') in pokrajinski tip 'kraj, porasel z x': dzukaš (dzuka 'ločje'), klekaš (klek 5 Pa tudi za sh. glagoljaš, po Miklošiču nejasno tvorbo, je pod vprašajem nastavil izvor iz glagol jati. 0 lledke zglede, ki jih Miklošič navaja iz drugih slovanskih jezikov, razlaga Štrekelj kot sposojenke oz. tvorbe po drugem jeziku (npr. bolg. pelinaš 'opelinjeno vino' po srbski enakoglasnici) ali kot izpeljane s -š (npr. ukr. pobidaš 'uboga para') oz. s kako /i-jevsko pripono ob naknadni posplošitvi š iz zvalnika (npr. poljsko niezgrabiasz 'neroda', isto domneva za nekaj številnejše narečne ruske zglede, za katere opozarja, da so manjšalnice, večinoma slabšalne, in da bi se o -aš lahko govorilo le pri torgaš 'kramar'). 7 Pri izpeljankah iz srednjih samostalnikov opozarja na -a v množini podstavnih besed; pri tipu volaš domneva za podstavne besede slabšalne tvorjenke na -o (*volo), nekdaj na -a: »cf. brato, pöpo, respektive jéza, löna von jèzik, lànact. 8 Slovenščina bi se s srbohrvaščino torej ločila od drugih slovanskih jezikov po tem, da je -aš začela obravnavati kot produktivno pripono, v nasprotju z npr. poljščino, ki ni izrabila besed tipa judasz, goliasz (za kakršne je že Miklošič opozarjal, da so »durch den ausgang slavisiertc). ® Res pa etimologiji nista stoodstotno prepričljivi. (O cepaš in madž. csapds gl. Hadrovies 1985: 162; čapaš p. t., str. 64.) Poleg tega bi bil vsaj paraš lahko nastal s pomenskim prenosom (»razosebitvijo«), saj ni nujno, da bi moral biti izraz za vršilca dejanja (osebo) dejansko v besedišču, preden bi se lahko »prenesel« na vršilo dejanja (orodje). Prim. Pleteršnikov pikaš 'kljun' (Cig., pod Vogelschnabel), za katerega je abstraktni pomen vršilca dejanja izpričan, vendar ne v taki konkretni slovarski uresničitvi, ki bi lahko bila podstava prenosu na pomen 'kljun', ampak kot pikuš 'ovčje ime'. Priin. podobno brundaš (»Lončeni bas .. imenujejo .. v Porabju brundaš .. [po] zvok|u], ki ga glasbilo daje« — Kumer 1983: 59) proti brundaš 'igralec na brundo = dromljo' (Plet. iz Miklošičevega slovarskega gradiva): oboje lahko izpeljujemo iz brundati, le da prvo iz pomenke 'mrmrati, delati brunda brunda' (izpeljava neposredno iz povedkovniku (»medmeta«) brunda je manj ustrezna, saj je ta skoraj obvezno podvojen), drugo iz pomenke 'igrati na brundo', izpričane v Plet. (verjetnejša je seveda izpeljava iz samostalnika, tj. iz govorne podstave 'kdor brenka na brundo'). Gotovo za prenos gre pri poletaš 'k šašem spadajoča krilata mikačica, ki posnema mladoletnico Halesus rudiatus' (Korošec 1980: 226), saj ta umetna muha posnema živo žuželko (med ribiči muharji tudi enako poimenovano: >poletaš .. skače po gladini, zato se njegov posnetek tudi imenuje poletaš« — Voljč 1980: 97). Muharski poletaš je 'Pinus montana'), mekàs 'močviren, s travo porasel kraj'; prim, še papištaš in madž. pâpista (Bälgarski tälkoven reč. 1973; Obraten reč. 1975: 567). In na severu: slovaško tisicjutraš, velikaš, lampaš, fujaraš (f и jar a 'svirel') in drugi (Mistrik 1976: 410). Kakor v osrednjem sh.-slov. žarišču se tudi v teh dveh jezikih prepletajo avtohtone tvorjenke, naknadne motiviranke in besede s končajskim -aš različnega izvora, prim. bolg. karandàS (ruski turcizem), sutljaš (sh. sutlijaš 'mlečni riž', iz turškega siitlii od siit 'mleko' in as 'čorba' — Skok 1973: 366), apàs 'apaš' iz fr., potaš 'polašelj' iz nem., patrondaš 'nabojnik' iz nem. Patrontasche-, slovaško tamburaš, rovâs, rubaš 'robača' (prim. rus. rubaxa), Tomaš, satanaš. Prim, še makedonsko bombaš, bogataš, harmonikaš, konferencijaš, rob(i)jaš-, kardaš 'prijatelj' (turcizem, iz kann 'trebuh' + das kot v pajdaš — Skok 1972: 50)10... K 3 in 4: Slovenščina res še danes kaže prevladovanje izpeljank iz samostalnikov prve ženske sklanjatve (kakih 115 primerov11), vendar je tudi tistih iz samostalnikov prve moške (npr. krempljaš 'repata dvoživka iz rodu Onychodactylus' — Hayne 1940: 159) čez 60; torej razmerje 2:1. Do izpeljank iz samostalnikov srednjega spola bi bilo to razmerje skoraj 7 : 1, ker jih je le okrog 17 (npr. kolaš 'plesalec kola' — SSKJ); izpeljani so tudi iz samostalnikov na -e (usnjaš 'krap vrste Cyprinus nudus* — Hayne 1940: 196), na -ô (kolaš 'klobučnjak' < kolo, po nem. Scheibenquallen — Erjavec 1875a: 390—3, Plet.) in na -é (kopjiiš 'ženitovanjski zastavonoša'12 — SSKJ, Plet.). Zelenaš 'oderuh' (Delo 17. VII. 1970, 7/kart. SSKJ) najbrž nesuženjski kalk po angleškem istopomenskem in prav tako izglagolskem ca-perer, dobesedno 'skakljač', in je lahko nastal neodvisno od starega živaloslovnega izraza poletaš, ki se rabi za morsko lastavico Exocoetus volitans (Zener 1972: 185) oz. sploh za katero koli »letečo« ribo iz rodu Exocoetus (Ilayne 1940: 215) ali cele družine Exocoetidae (Zener 1972: 321, 180, 183—5) — izraz je Erjavčev (1872: 144) in ne more biti iz samostalnika polet, ampak je to 'riba, ki poleta (= poletava)'. Izrazi za šaše (umetne muhe) imajo slovnično kategorijo živosti. Zal ne vemo, ali so jo imeli Ple-tcršnikovi pikaš, capaš itd. Ce živost kaj odgovarja na vprašanje, ali gre za neposredno izpeljavo ali za pomenski prenos, potem porabski brundaš ni narejen po prenosu: »Najprve so kravo (= kontrabas oz. mali bas) ne imeli, so brundaš imeli goslarji (= godci)« — izjava nekega Gornjeseničana (Kumer 1983: 62). 10 V slovenščini je malo turcizmov na -aš. Binjektaš 'velik kamen pri vratih, ki služi za lažje zajahanje konja' v Glonarjevem Slovarčku tujk pa sploh ni del slovenskega besedišča: s takimi besedami je Glonar hotel ustreči »[č]itateljem srbskohrva-ških tiskov« (1934: 5). 11 Natančne številke ni mogoče dati, ker nekateri primeri dopuščajo različne govorne podstave in s tem podstavne besede različnih besednih vrst ali spolov. Batinaš (SP 1950, 1962) je npr. izpeljiv iz glagola (govorna podstava 'kdor batina') ali iz samostalnika ('kdor uporublja batino / daje batine'), kopaš 'žival s čopom' (Plet.) iz ženskega ali moškega samostalnika (Plet. kopa = kôp 'čop'). Vsekakor je število še zmeraj čez 100. tudi če odštejemo vse dvomile primere in še tiste iz frazeoloških pridevnikov (brezzemljaš — SSKJ) ali na videz latinske podstave (korupcionaš Delo 13. XI. 1976, 31). 12 Taka razlaga se vsaj zdi najverjetnejša, prim. Cafovo köpft 'die Hochzeitsfahne' v Plet., kopje v Murkovem slovarju (pod Fuhne). Sinhrono seveda lahko izpeljujemo iz kopje, vendar ne iz kake knjižne pomenke, ker te pomensko ne ustrezajo (najbliže pride starinsko 'drog za zastavo' v SSKJ); kopjaš v tem pomenu je v SSKJ upravičeno označen z nur. — Za pomenko 'der Lanzenträger' ima Plet. kot vir Murkov slovar, in sprva se zdi, da bi jo lahko izpeljevali iz ženskega samostalnika, ker ima Murko kôpja 'die Lanze'. Toda Murkova gesla kopjiiš 'der Standartenträger', Standartenträger 'banderas, kopjaš, zastaonik' in tudi kopjé 'die Lanze, der Spieß, die Standarte der Reiter' sploh ne govorijo za pomen, ki ga navaja Plet. (prim, v SSKJ koroško bandêrar 'zastavonoša v ženitovanjskein sprevodu'), ampak kvečjemu za po- je sposojen cel iz srbščine, sinlirono pa mu je govorno podstavo (GP) najbolje iskati v smeri Skokove (1973: 648) razlage na zelen(o) prodM (Kosmet) ili ponuditi — torej izpeljava iz 4. srednje sklanjatve. Novost glede na slovenščino prejšnjega stoletja so redke izpeljanke iz samostalnikov 2. ženske sklanjatve: goslaš 'skat iz družine Rhinobatidae' (Žener 1972: 56—7, Hayne 1940: 185; mnoge od teh rib po obliki spominjajo na gosli, prim. ang. fiddler = fid-dle(r)fish = fiddle shark), kroaš 'pes krvosledec' (Levstik 1926: 87/kart. SSKJ13), oroaš 'kača iz rodu Leptodira' (Hayne 1940: 110). K 5: Za sinhroni opis izvor obrazila tako ali tako ni važen.14 6 Od dragocenih Štrekljevih spoznanj je na poznejše obravnave slovenskih besed na -as vplivalo le eno: da je -aš tujega izvora. Vse do Toporišičeve men 'vitez (ali konjenik), ki nosi na sulico pritrjen praporec'; bistvena bi bila torej zastavica, ne orožje. Važno je, kar piše Murko pod Fahne: »eig. und in vielen Gegenden in St. noch gebräuchlich saftaoa, auch kopje (eig. die Reiterfahne [sie!]) .. Fahnjunker, Fähnrich m. eig. saftaonik, auch kopjâfh [sic!), gem. banderafh, (unr. banderär, banderovz) ..«. Prav mogoče je torej, da je pomen 'der Lanzenträger' Ple-teršnikova slovarska fantomka, kajti poleg Murka navaja za njen vir samo še Miklošiča, ta pa bi bil utegnil besedo imeti spet iz Murka (prim. Plet. VI in XV). Seveda je kopjaš do danes kje lahko izpričan tudi v pomenu 'kopjanik, suličar', toda če bi bila prva pojavitev te pomenke dovolj mlada, bi jo tudi diahrono lahko izpeljevali iz sodobne oblike kopje. Iz nje moramo vsekakor izhajati pri kopjaš 'športnik, ki goji met (an je) kopja' (Antena 5. X. 1972, 15, Gjurin 1974: 69, Toporišič 1976: 102). Nastanku tega pomena je lahko botrovala srbohrvaščina. Prim, vzdevek Kopjaš za bivšega metalca kopja v anonimnem prevodu romana Mash R. Hookerja, ki je izhajal v ITD (npr. 1. II. 1976, 24), in Kopljaš v srbohrvaškem prevodu (Colanovič 1973: 134). V knjižni slovenski izdaji (Vuk 1978: 129) se ta oseba imenuje Suličar. — Različne pomenke ene besede imajo torej lahko različne podstavne besede, prim, še zgoraj kolaš. " Beseda je menda tipična za V. Levstika, vsi izpisi v kart. SSKJ so iz njegovih del ali prevodov, zato pri končni redakciji ni bila sprejeta v SSKJ. Zanimivost, ki ni razvidna iz kart. SSKJ, je, da je v poznejših izdajah Levstikovih prevodov — gre pač za prvorazrednega prevajalca, ki ga le malo revidirajo — kroaš ostajal kljub razširjenemu purističnemu odnosu do -aš: tako je npr. zveza »nesreča, ki gre za mojimi koraki kakor pes krvašc v prevodu Ivanhoeja (Levstik 1930: 283/kart. SSKJ) ostala tudi v izdajah 1954, 2. snopič, str. 256, in 1962, str. 212. Tako kroaš kot sopomenke kroač (Glonar 1944: 177/kart. SSKJ), krvak (Hayne 1939: 371/kart. SSKJ), kroar (Jurančič 1972 pod krDaš) manjkajo v Plet., povojnih SP in SSKJ. Prim. nem. Bluthund, ang. bloodhound; v Ivanhoeju stoji za »which trace my footsteps like slot-houndsc. 14 Štrekljeva ugotovitev, da je -aš (in rooaš) iz madž., je danes splošno sprejeta. Njeno pravilnost bi tudi primerjalna zgodovinska raziskava, ki bi zajela vse ustrezne pripone v vseh slovanskih jezikih, najbrž samo potrdila. Obrazilo -aš torej ni nastalo s poenomorfemljenjem obrazila -š in tematičnega -a-, kakor npr. -ač (Bajec 1950: 122), ampak je po etimologiji (in vlogi) primerljivo z -ar iz stvnem. -ari in lat. -arius. Ker so k funkcionalizaciji prevzetega -ar baje pomagale starejše besede kot lopar, komar (Bajec 1950: 24—5, Skok 1971: 50), se postavlja vprašanje, ali je bilo podobno tudi pri -aš. Vsaj v slovenščini pa takih podpornih starin praktično ni. Adraš 'hrast črnika', po Bezlaju (1976: 2) iz iste osnove kot rdeč (*rudh-ros> *ar-draš), je redka izjema, ki bi ustrezala vsaj prozodično; -aš z jotacijskim -š je cirkum-flektiran (Plet.: izpaš, podpaš, popraš, zamaš) ali ima v im. m. sp. kračino (Plet.: od/aš, pripaš, ritopaš; tako tudi edine pogoste besede na -aš, zaimki: Daš, naš, očenaš). Na kajkavskem in sploh srbohrvaškem področju ni moglo biti dosti drugače, kar zadeva avtohtonost; drugače je na jugu važna podporna prvina -aš iz turščine, na severu -aš iz lat. (Andreas). Skok (1971: 68) je prepričan, da je -aš slovanski v hipo-koristikih kot Bogdaš, Milaš (danes so to priimki), ohranjen s prenosom in razširitvijo v tipu prijašin < prijatelj. slovnice 1976 menda vsi avtorji (z Bajcem vred) govorijo le še o izvoru pripone ali celih besed in v zvezi s tem o njeni/njihovi nezaželenosti za zborni jezik. Puristična čustva je zganil Breznik že pet let po Štrekljevi razpravi, ko je v seznam svojega »Antibarbarusa« izrecno postavil štiri, z načelnim priporočilom pa skoraj vse besede s to pripono: »Plemenitaš = plemenitnik: S pripono -aš smo začeli šariti po hrvaškem vplivu, toda izvira je madjar-skega, ne pa slovanskega, kar je dokazal dr. K. Štrekelj, Slav. Lehnwörterkunde, 55, zato se je ogibajmo in ne rabimo besed: bogataš, plemenitaš, velikaš, temuč: bogatin, plemenitnik, veljak; pridržimo jih samo tam, kjer ne moremo drugih besed dobiti: kočijaš, tamburaš, pristaš« (Breznik 1909: 45). Breznika pri -aš ni motil toliko vpliv srbohrvaškega jezika, saj bi se le-temu drugi južnoslovanski »imeli bližati .., ker je najmočnejši in najlepši med njimi« (Breznik 1909: 1), kolikor to, da pripona ni slovanskega »izvira«. Vendar je Breznik pozneje svoje stališče omilil, deloma pa šel celo v nasprotno smer, tako da v SP 1920 besedo plemenitaš celo priporoča (s polkrepkim tiskom in zamolčanjem sopomenk; tako še rovaš in kočijaz ; tudi vstaš je naveden brez pripombe, drugih pa v SP 1920 menda ni). To nihanje v predpisovalnosti je bilo gotovo tudi odraz nihanja v prepričanosti o tujem izvoru.15 Še v prvih dveh slovnicah (1916: 183; 1921: 173) je Breznik menil, da je -aš, četudi »le v malo slučajih .., n. pr. pravdaš, velikaš« vendarle domačega izvora »iz -ahj-t. V tretji (1924: 171) in četrti (1934: 168) izdaji je domnevo o delni avtohtonosti le impliciral: »-aš izvira v večini primerov iz madžarščine, n. pr. pravdaš, velikaš, plemenitaš itd.« Ni nepomembno, da je Breznik v slovnicah pri samo-stalniških priponah omenjal oddrugodnost samo še pri -ija < srvnem. -îe < lat. -ia. 7 Pravo osnovo za sedanje jezikovnokotičkarsko16 in lektorsko17 preganjanje besed na -aš je dal Bajec v Bescdotvorju in t. i. slovnicah štirih, ki se na Besedotvorje naslanjajo. V Bescdotvorju (1950: 112, 126) je tej priponi posvečenih 19 vrstic, polovico tega so primeri,18 vzeti v glavnem (24) iz dotlejšnjih 15 Presenetljivo je vendarle, da ima Breznik v SP 1920 (brez prepovedne oznake) ravno »madžarizme«, nima pa pravdaša in velikaša, ki bi po njegovem le lahko bila domača. " Zgled za skrajnost je Gradišnik 1982. Čeprav priznava, da je citraš, ki ga je »neprijetno zbodel« v nekem Delovem članku, v SSKJ brez oznake, in čeprav si oznako kajk.-Valj. (Rad) v Plet. ob tej besedi razlaga kot »kajkavski, torej vzhodnoštajerski izvir«, citira iz slovnice 1956 in Besedotvorja ves Bajčev koniejitar in predlaga citrar, košarkur, odbojkar, izgubar namesto ustreznih besed na -aš, češ: »Le zakaj bi torej uporabljali tujo končnico, kjer imamo domačo?«; ne citira pa iz iste slovnice mesta (str. 112), kjer piše, da je -ar »ravno tako tuj|a] pripon[a|«. 17 »V zadnjem času se je posrečilo zajeziti vnovično povodenj tvorjenk na -aš, npr. zgubaš, naftaš ipd., ki jih slovenščina spričo veliko bolj funkcionalnih možnosti z -ar in -ik gotovo ne potrebuje, saj ima dovolj in preveč takih, ki jih, ko je bil čas, nismo zavrnili (nogometaš ipd.)« (Sršen 1984: 487). 18 To je prvi obsežnejši seznam slovenskih besed na -aš. Razen devetih so vse označene po izvoru: 10 kot sh., 4 kot kajk., 2 kot inadž., 5 kot vzhslov., 1 kot dolenjska (in 1 kot novoknjižna). Tiste brez oznake so (razen mejaš in bogataš) ali zastareli eksoti (orjaš 'orjak') ali zelo redke dvojnice (npr. baklaš nasproti baklonoscu) ali celo izpeljane iz nezborne podstave (oštarijaš, trompetas). Oznake pri starejših besedah je dal Bajec v glavnem po Plet., Bajčeve lastne so štiri: dve sta nesporni (da je glago-Ijaš iz sh. in plemenitaš novoknjižen); ena je hipotetična (da je Erjavec najbrž vzel kljunaša iz sh.) in zaradi pomembnega deleža Erjavčevih živaloslovnih izrazov na -aš v Plet. (14 besed, skoraj vse so ostale v rabi do danes) izziva k preveritveni raziskavi; obravnav in iz Plet., 9 pa je novih (kajakaš, nogometaš, odbojkaš, pinkponkaš, robijaš, športaš in feminativ hazenašica imajo vsi oznako, da so iz sh.; brez oznake sta blebetaš in trompetaš19). Ze ob zgledih poudarjena tujost (pri čemer je poudarek prenesen z madž. na sh.) in obrobnost pripone je skoraj edina snov spremnega komentarja: >Velika večina gornjih besed je osrednjim narečjem neznana, zatorej upravičeno sklepamo, da gre za madžarsko končnico, ki je vdrla k nam preko vzhodnih narečij ali preko hs., .. Obrazilo je bilo najprej prevzeto s tujo besedo vred (n. pr. pajdaš), pozneje se je -aš jel dodajati tudi domačim osnovam. V zadnjem času precej vdira v športno terminologijo .., vse po hs. vplivu. Da je pripona res tuja, priča tudi dejstvo, da nimamo ustreznega obrazila -asa za ženski spol« (podčrtal V. G.).20 — To je prišlo v slovnice štirih (Bajec 1956: 114 in poznejše izdaje) v poenostavljeni skrajšanosti in začuda brez omembe srbohrvaščine: »Pripona -aš je iz madžarščine, pri nas jo vse preveč uporabljamo v športu: nogometaš, košarkaš (bolje: košarkar).< Torej nekakšna vrnitev k Breznikovim slovnicam;21 prvič pa je svetovano, kateremu obrazilu je treba dajati prednost: obrazilu -ar, ki resda ni iz madž. (prek. sli.), je pa iz lat. prek nem.22 8 Toporišičeva slovnica (1976: 136—8) se prva po Janežičevih ukvarja spet z besedotvornimi značilnostmi izpeljank z -aš — sicer samo izsamostalni- ena je nenatančna, namreč da je kočijaš iz madž.: Miklošič (1875: 342) je to besedo pravilno pustil zunaj skupine sposojenk (pajdaš) enako kot druge izpeljanke iz sposojenih podstavnih besed (banderaš). Madž. je namreč kocsis (prim, v Plet. kočiš iz Habdeliča), kočijaš pa je »aus kočije 'Wagen, Kutsche' neu gebildete (Hadrovics 1985: 65; kolikor je beseda spontano nastala tudi na slovenskem panonskem področju, seveda ni treba domnevati samomnožinske podstavne besede). Celo kočija je obliko-glasno že spremenjena glede na madž. koesi, ki je izhodišče za oblike v evropskih jezikih (in se običajno tolmači iz imena mesta Kocs, po Skoku (1972: 118) pa je verjetneje iz češkega ali slovaškega kotči (vüz) od kotati). Zanju nimam potrdila od drugod. Blebetaš imata Miklošič in Štrekelj med srbskimi zgledi, trumbetaš oz. trombetaš imata Miklošič oz. Šuman (prim, trobentaš — Kulmč 1878: 47). 20 Narečjem obrazilo -asa vendarle ni povsem neznano: Plet. navaja brentaša zgoraj zaprta brenta' iz jugovzh. Štajerske (prim, v Jurančiču 1972 brčntaš 'brentar') in iz Miklošiča in Valjavca rovaša 'rovaš'. Sicer pa tudi nekatere domače pripone nimajo takega preprostega para. Ženski pari izpeljank na -aš se tvorijo predvsem z -in j a (plemenitašinja, mejašinja, bogatašinja — SSKJ), -ica (mejašica, tamburašica, ošterijašica — Plet., pajdašica — Plet. in SSKJ; pajdašica, kolašica — SSKJ, prista-šica, športašica — SP 1950), -ka (bogataška — SSKJ in SP 1962. bombâska — Vojaški slovar 1977, pajdaška — Vodnikov slovar). Torej podobno kot pri -ar, -ak, -ač. Pragmatično maskulinativa včasih ni (hazenašica). Zanimivi so primeri, ko feminativ ne pomeni osebe, ampak predmet: kontrašica 'večja bisernica v tamburaškem orkestru' (Glasbeni terminološki slovar 1983), orjašica 'rastlina Tordylium, cirmet' (Plet., toda po Bezlaju samo »morda spada« k orjaš). 21 Vrnitev tudi v tem, da se ne zaznamuje naglas: Breznik ga od tretje izdaje ni več zapisoval, prej na posameznih primerih. 22 Zanimivo, da je v SP 1950 in 1962 uporabljeno prepovedovalno znamenje menda satno pri športaš v obeh in pri košarkaš v 1962 (v 1950 ga še ni); v 1962 je še puščica pri pristaš (-+ privrženec), ki je v 1950 brez oznake. Nasproti temu je v SP 1962 vsaj 27 normativnostno neoznačenih primerov, od tega 19 že v SP 1950 (nemotivirani pajdaš, rovaš, ustaš ter apaš, marjaš niso všteti). Besede kot dolgoprogaš, dvometraš, Ugaš, bombaš, ki so v SSKJ dobile oznako žarg., so v SP-jih brez oznake ali z oznako Zoper -aš na sploh so torej usmerjali jezikovni čut predvsem posamezni skrbniki, njim pa ga je usmerila slovnica štirih oz. Besedotvorje. Celo Gradišnik je do leta 1950 še pisal ligaš ('član skrivne Lige') in pristaš (Gradišnik 1950: 125—30). škili s pomenom 'človek/žival',23 jih pa natančneje razčlenja pomensko, in to v tri skupine: a) »človek ali žival, ki ima s čim opraviti: bombas, četaš, sektâs, dudtiš, nogometaš, košarkaš, kajakâSt; v b) »prebivalec države [ipd.] ... ali žival« pripone -aš nima; c) »član ali ud organizacije [ipd.]: centrumaš, frak-cionaš, bunker aš, frontaš, orjunaš, glagol jaš; .. Sem gredo še oznake razredov živali, sicer poimenovanih po kaki telesni značilnosti (gl. naslednjo skupino): .. ZDezd-aši.; č) »nosilec značilnosti: cevkaš, sedlast. Vse tri skupine so uvrščene v širšo »tisti, ki je s čim v zvezi«. Glede na dotlejšnja spoznanja sta novost skupini c) (in njen podtip zvezdaš24) in č); novih je tudi večina 23 Da ne tudi izpridevniških, je slučajen lapsus, saj jih v prej izšlem učbeniku Toporišič (1966: 97) posredno omenja: »Katere pripone se uporabljajo za izpeljavo [imen nosilcev lastnosti], vidiš iz primerov: belec .. bogataš .. nudist<. Izglagolske izpeljanke, ki so jih imeli dobro v razvidu Miklošič, Šuman in Štrekelj, so se »pozabile«, ker jih ni imela Janežičeva slovnica (ki je nastala pred Miklošičevo primerjalno), poleg tega so v knjižnem jeziku skrajno redke (prim. op. 1 in § 13.1), in za nameček se dajo večinoma izpeljevati tudi iz samostalnika (praDdaš 'kdor se rad pravda / ljubi pravde'); zato ni čudno, da ima Toporišič glagoljaša kar med izsamostalniškimi (gl. tudi §11.5 o možni priponi -jaš). Pomen 'neživo' v sodobnem knjižnem jeziku komaj da obstaja: take besede so ali nernotivirane (oz. »brezpodstavne«: rooaš, prim, še mar jaš; nesposojeno adraš, korensko mišmuš), ali narečne oz. zastarele (mejaš 'mejnik', mačkaš 'stranski ostrešnik'), ali žargonske oz. priložnostne (rallyjaš 'avto, s katerim se tekmuje na relijih' — Stop 18.—24. XII. 1976, 32), ali pa imajo nenaglašeno pripono (naknadno motivirane paprikaš, morda še čardaš, prim, prekm. lampaš). 24 Vendar izrazi kot zoezdaš niso »oznake razredov živali«, ampak zmeraj pomenijo le predstavnika kake taksonomske skupine (razreda, rodu, vrste...), v množini pa se lahko nanašajo na vse predstavnike skupine in takrat rabijo za oznako npr. razreda. Z izpeljavo je narejeno samo poimenovanje za tipičnega predstavnika (tak zoezdaš je res v kaki zvezi s kako zvezdo), na druge člane iste (obvezno) ali višje (včasih) taksonomske skupine pa se izraz prenese z nekakšno »metonimijo«: obseg poimenovanjskega prenosa določa znanstvena klasifikacija po biološki sorodnosti, zato te vrste metonimije v običajnem jeziku (če odštejemo podobnost s priimki) ni — zvezdaše, ki niso v nobeni zvezi z zvezdo, bi praviloma poimenovali drugače. Izrazi taksonomskega tipa zvezdaš torej ne spadajo v skupino c), ker nikoli nimajo GP 'član л--а' (prim, zvezdaš 'član klubu Crvena zvezda'), in če bi kdaj nastalo poimenovanje živali s tako podstavo, ga v skupino c) ne bi uvrščal noben poseben, s taksonomijo povezan razlog. Ti izrazi spadajo v skupino č), redkeje pa tudi v a) ali b), ker ne gre izključno za poimenovanja po kaki telesni značilnosti. Zvezdaši so npr. polži Doriacea, za katere so značilne »bogato razrezane lističaste škrge, ki kot kak zvezdast cvet obkrožajo zadnjično odprtino nekje sredi hrbta« (Matjašič-Polenpc 1972: 179); zvezdaš je ameriški krt Condylura eristata (ang. star-nose, starnosed mole), ki ima okoli rilca >zvezdasto razvrščene .. tipalke« (Šcrcelj 1967: 262); v najstarejšem pomenu 'Astraea rotulosa' (Erjavec 1872: 271) je zoezdaš kalk po nem. rundsternige Sternkoralle — zvezdasti pretini te korale so kot mnogoštevilne zvezdice. Te pomenke spadajo v skupino č), prav tako zvezdašica 'beločela antilopa Damaliscus albifrons', ki »ima belo zvezdo na čelu« (Hayne 1938: 154). Toda črvasti zvezdaši 'ehivridi' so dobili ime najbrž po zvezdasti sledi, ki jo dela okrog ustja rova, v katerem prebiva, tipični zastopnik ehivridov, Echiurus echiurus, ko pri hranjenju izteguje in zvija svoj žlici za čevlje podobni rilec (opis po Matjašič-Polenec 1972: 228); skaluš v vseh treh oz. štirih živaloslovnih pomenih ('kača iz rodu Python oz. vrste Python sebae (Hayne 1940: 95, 96); sesalec vrste Procavia habessinica (Šercelj 1967: 70): divji petelin vrste Rupicola rupicola (Šercelj 1967: 356)') ima govorno podstavo 'žival, ki živi na/v skalah'; cevkaš 'maloščetinec vrste Tubifex tubifex' (Šercelj 1967: 682) je, kot pove lat. ime, 'žival, ki dela cevke'; školjkaši 'ribe iz rodu Cymatoceps ali Sparodon' imajo ime »po krepkih zobeh, s katerimi lahko strejo tudi močneje oklopljene živali« (Zener 1972: 250) — ti izrazi spadajo v skupino a) oz. skalaš v b), ki jo Toporišič sicer ima (»prebivalec države, pokrajine, naseljenega mesta ... ali žival«), vendar v njej ne navaja pripone zgledov. O (jakostnem) naglasu je sugerirano, da je zmeraj na priponi, vendar te v seznamu stalno naglašenih končajev (1976: 62) ni. O izvoru pripone Toporišič tu ne govori, prav tako ne o njeni stilni vrednosti25 (na str. 102 je med zgledi za žargonske besede kopjaš 'metalec kopja', prim. op. 12). 9 Podstava tvorjenkam z -aš je lahko večbesedna. Ze Plet. ima iz C. dolgo-suknjâS 'kdor ima (nosi) dolgo suknjo', Cigale (1880) je vzel iz sh. terminologije zraslo-prstaš 'Heftzeher' (Plet. zrasloprstaš-, Cig. I860 je imel samo soperst-njak). V SSKJ so izpričani tipi dvometraš 'športnik, ki ima (= je visok, meri) dva metra';26 pfvo-/drHgoligaš, petokolonaš 'član prve lige...' (prim, novo- -aš (bunkeraš 'kdor se skriva v bunkerju' pa je pri njem postavljen v skupino c). Pripona -aš se torej rabi za vse podtipe pomenske kategorije 'tisti, ki je s čim v zvezi'. 25 Lahko se vzame, da je svoje mnenje o stilni vrednosti deloma razodel kot član Jezikovnega razsodišča v izjavi tega telesa v Delu 19. XII. 1981 (Moder 1984: 142). V bistvenih točkah je tako: slovenščina dela izpeljanke iz samostalniške podstave tudi z -aš; zlasti starejši slovničarji so bili obrazilu nenaklonjeni zaradi njegovega izvora; ene besede na -aš so se prijele (bombaš, nogometaš), druge domala izginile v korist ustreznejših {košarkaš), tretje se obdržale s prvotnim slabšalnim pomenom (pajdaš, orjunaš, včasih celo velikaš); v zadnjem času so v časnikih pogosti neologizmi (surovi-naš), spet pod vplivom ali s posredovanjem sh.; odpor proti tem je upravičen, saj zbujajo občutek posiljenosti in največkrat razširjajo slabšalnost na izraze, pri katerih je ta v nasprotju z njihovim pomenom; primerno nadomestilo je -ar. — Ali ta dovolj umirjeni poskus, nekako uskladiti nasprotujoče si silnice jezikovnega razvoja, le v sodobnejši obliki nadaljuje nenaklonjenost starejših (ne pa tudi še starejših) slovni-čarjev ali ne, je odvisno predvsem od utemeljenosti trditve o slabšalnosti in njenem nasprotju s pomenom. Vprašljivo je, ali je bil pri pajdaš in orjunaš slabšalni pomen res že prvoten. Orjunaš je v SSKJ še zdaj brez oznake, prim, tudi frontaš 'član OF', pravaš 'član hrvaške Stranke prava' (oboje SSKJ), jadranaš 'član jugoslovanskega naprednega akademskega društva Jadran' (Delo 6. IX. 1984, 8), njioaš 'član akademskega agrarnega kluba Njiva' (Delo 18. IV. 1985, 9), skalaš 'član alpinističnega kluba Skala' (SSKJ), Vibaš 'član podjetja Viba' (Teleks 26. VII. 1980, 16), Iskraš 'kdor je zaposlen v podjetju Iskra' (Iskra 1. I. 1977, 2) itd. — tu je slabšalnost odvisna od naklonjenosti udeleženca v sporočanju do predmetnosti, in ni že slovarska. Glede pajdaša priin. v Apostlovem slovarju Paijdash 'Mitgehiilff, uzhijlniski Paijdash 'SchulgeseU', v Vodnikovem pajdasli 'ein Associirter', pajdafh 'Handelsgenoss; Reisegefährte', pajdafhno ribtfhtvo, pajdafhni lov 'Koppelfischerey, -jagd', iz Vodnika Cig. pajdašina 'Koppelgerechtigkeit'. Kljub temu bi opozorilo Razsodišča na slabšalnost natančnejša raziskava v neki obliki gotovo potrdila. Za besede na -aš brez sleherne slabšalnosti (takih je veliko zlasti v živaloslovju) daje Razsodišče na voljo merilo »občutka posiljenosti« — tega pa bo težko definirati. Za začetek bi morali razložiti, ali je mišljeno, da besede na -aš zvenijo posiljeno, ali da se nekateri počutijo posiljeni, ker jih drugi rabijo. Vsekakor se zdi, da je Razsodišču mnenje, da je košarkar ustreznejši od košarkaša (in, nmnj izrecno, zgubar od zgubaša), narekovalo puristično izročilo. Neslabšalni košarkaš se, kakor odbojkaš, vklaplja v sistem poimenovanj igralcev moštvenih dvobojevalnih športov z žogo, pri katerih je igrišče razdeljeno v nasprotnikovo in domačo polovico (nogometaš, rokometaš, liazenašica) ; zgubaš ima v pod-stavi slovenizem (prim. sh. gubitaš, ki je tako nenavadna tvorba — podstava glagola na -iti bi bila izjemna, krnjenje -k- v gubitak tudi; je analogno po dobit? —, da človek pomisli, ali ni tu šel vpliv v obratno smer) in morebitna nanj razširjena slabšalnost bi bila v večini sobescdil s pomenom prav v skladu. — Vendar je kodifikacija pripone -as občutljivo vprašanje, ki bo zahtevalo daljšo obravnavo. Tudi večdesetletno vcep-Ijanje odpora zoper -aš, zlasti pa siceršnji pritisk srbohrvaščine sta namreč del resničnosti. In subjektivizem nasprotnikov pripone -aš prav tako: >surovinašJi) .. me motijo in mislim, da me bodo motili tudi v prihodnje, morebitni drugačni razsodbi navkljub« (dopisnica, ki je Razsodišču dala pobudo za izjavo, gl. Moder 1984: 143). 26 Prim, dvometraš 'skakalec v višino, ki je (že dokazal, da) je sposoben preskočiti dva metra' — Delo 1963, št. 215, 7Даг1. SSKJ. revijaš 'sodelavec Nove revije' — Nova revija 1984, 3516); srednje-.ldolgopro-gaš, stometraš 'športnik (tudi konj), ki tekmuje v teku na dolge proge...'; brezzemljaš 'kmetijski delavec brez zemlje'. Zadnja tvorjenka je iz predložne zveze, prejšnje iz samostalniških zvez z levim prilastkom, ta pa je ali kakovostni pridevnik (dolgosuknjaš), ki je lahko sprevržen v vrstnega (dolgo-progaš), ali glavni (stometraš) ali vrstilni števnik (petokolonaš). Tovrstne zloženke je treba ločiti od izpeljank iz zloženk: nogometaš, rokomet aš (SSKJ), troskokaš (Pionirski list 1. XI. 1984, 23); nogometaša je brez komentarja navajal že Bajec (1950: 112), prav tako izpeljanko iz sklopa: pinkponkaš (prim. pingpongaš — Antena 4. I. 1973, 25). 9.1 Natančneje je zloženke z -aš doslej obravnavala samo Vidovič-Muha (1983), v okviru zloženk sploh. Tip dolgoprogaš navaja med podrednimi dvo-obrazilnimi zloženkami z nestavčnim določujočim členom v govorni podstavi ('tekač na dolge proge') oz. s kakovostnim pridevnikom v govorni podstavi (str. 298). Po mojem so v njenih primerih pridevniki že sprevrženi v vrstne, GP teh zloženk pa bi utegnila biti (globinsko) žargonska oz. neformalna, s premim predmetom: 'kdor teče dolge proge', kakor kažejo primeri kot kopjaš 'kdor meče kopje' (tj. goji disciplino met kopja, ali kaj podobnega). Vendar ni verjetno, da je SSKJ tovrstnim izrazom pripisal oznako žar g. iz tega razloga. — Tip rokometaš omenja Vidovič-Muha, ko govori o glasovnih samostalniških priponskih obrazilih zloženk iz GP s prilastkovim odvisnikom kot določujočim členom glagolske zloženke (1983: 161). Ker pa rokometaš ne spada med zloženke in ga Vidovič-Muha sama navaja kot drugostopenjsko tvorjenko (str. 215, med primeri orodniške vezave), ni jasno, kateri primeri z -aš naj bi ponazarjali glagolske zloženke in zakaj prav na tem mestu uvršča -aš med pripone, ki vsaj v enem primeru kažejo samo zložensko razvrstitev. Je pa res, da npr. progaš, metraš ni v rabi. V Muhincin gradivu se -aš najde vsaj še med zloženkami z razmcrnim pridevnikom v GP (prooligaš, str. 395) in med t. i. lastnostnokoličinskimi zloženkami (doometraš, 385). Sicer pa obravnava zloženke z -aš v skupini 'tisti, ki je povezan s kom/čim' (316—7), torej tako, kot Toporišič (1976) izpeljanke. Loči pa le dve besedotvornopomenski skupini: v prvi je obpriponski del podstave (tisti, »ki se mu dodaja priponsko obrazilo«) nastal iz poimenovanja sestavine organizma ali sploh svojine (njen primer je z -ar: dooškrgar), v drugi je obpriponski del podstave enota za prostorsko razsežnost (doometraš). Pri tem v »okvir prvega besedotvornega pomena [šteje] tudi primer [e], katerih jedra GP so lahko besede kot pripadnik, član ipd.; pctokolon-ec/-aš« in dodaja opombo, da je pri Toporišiču (1976: 136—7) to posebna podskupina c) (gl. tu §8), du pa se »pojavlja vprašanje razmerja s podskupino a) [tipom dooškrgar] ; gre zlasti za merila, po katerih so bila izbrana priponska obrazila in primeri, ki so navedeni v obeli podskupinah« (Vidovič-Mulm 1983: 453). Mislim, da je za merilo lahko stavčnočlenska vloga podstavne besede ali zveze v GP. ko je GP razvezana v jedro s stavčnini prilastkom (po Muhovi: v pomenski podstavi). Takrat se izkaže, da dooškrgar in petokolonaš nikakor ne smeta v isto skupino na isti ravni, še manj, kot bi' smela dooškrgar in doometraš. V zadevnih govornih (pomenskih) podstavah je podstavna zveza enkrat predmet (ob sestavinskeni imeti: 'kdor ima dvoje škrg'), enkrat prislovno določilo kraja ('kdor je v peti koloni'), enkrat pri-slovno določilo mere ('kdor meri (= je visok) dva metra' oz. ob pretvorbi 'kdor ima dva metra', kjer merski, sestavinskemu podobni imeti to GP zelo približa GP besede dooškrgar). Toporišičevi sumljivi zgledi so deloma res napačni (gl. tu op. 24), deloma pa samo spadajo v po dve skupini, odvisno od tega, za katero pomenko besede gre. Tako je sektaš lahko skupaj z bombašem (ki je tvorjen iz predmeta), kadar pomeni, kakor v SSKJ, 'kdor zastopa skrajna, doktrinama stališča v svoji skupini, organizaciji, zlasti politični'. To pomenko namreč lahko izpeljujemo iz predmeta, bodisi iz 'kdor ljubi (se navdušuje za, zavzema za) sekto' (praviloma svojo sekto27) bodisi iz 'kdor dela (povzroča) sekte' (češ, sektaš s svojo skrajnostjo pretvarja svojo združbo (stranko) ali njen del in v konsekvenci druge združbe (stranke, ali njih dele) v sekte, tj. v združbe, ki so kakor sekte prenapete).28 Če pa sektaš izpeljujemo iz 'kdor je v sekti' (= 'član sekte'), tedaj spada v izprislovnodoločilni tip kot petokolonaš. Težava je v tem, da slovarski pomen besede sektaš dopušča obe možnosti, ker je sektaš pravzaprav metafora, lahko iz '(politik, ki se vede kot kak) član sekte', lahko iz '(politik, ki se vede kot kak) simpatizer sekte'. Prim, razliko med frontaš 'simpatizer Fronte' (ki Fronto »ljubi«, ni pa nujno njen član) in frontaš 'član Fronte' (ki Fronto praviloma seveda tudi »ljubi«). Meja je včasih zelo zabrisana, in v SSKJ-jevih razlagah, kakršna je 'pripadnik frakcije' za frakcionaš, se načeloma skrivata vsaj dve pomenki; tretjo pa tudi SSKJ navaja kot podpomen: 'kdor povzroča neenotnost skupine ali stranke' — besedotvorno je to 'kdor dela frakcije'. Če določamo pomenske skupine po stavčnočlenski vlogi podstavnih besed (zvez), se Toporišičeve skupine a)—c) res deloma prestrukturirajo, vendar se ne zlijeta c- in a-skupina (pač pa c- in b-). 10 Sodobna slovenska besedotvorna teorija jemlje samoglasnike priponskih obrazil, kot so -ič, -ač, celo -ilecf-alec, za del pripone, ne glagolske podstave (Toporišič 1976: 126, v glavnem tako tudi Bajec 1950). Torej bi tudi izglagolske izpeljanke, kjer je Miklošičevo izročilo delalo s -š, imele pripono -aš: blek- + -aš -*■ blekaš '»kozel, ki rad blekeče«' (Erjavec 1875b: 225, prim, v Plet. blekàti = bleketâti). Vendar je slovenščina iz srbohrvaščine prevzela in po svoje preoblikovala dve izglagolski izpeljanki, ki zahtevata zase — če pri analizi vztrajamo v okviru slovenščine — nastavitev pripone -š: to sta vstaš in pristâS. Obe sta bili prevzeti v prejšnjem stoletju, Plet. ima pri ostaš oznako hs., pri pristaš pa, kar je natančnejše, samo opozarja na podobnost s sh. pristaša. Etimološko je tu pripona -ša (prim. sh. nebojša, izdirša, seka--daša — Skok 1973: 377), slovenščina pa je sposojenki priličila samostalnikom na -aš; namesto (naglasnega) razmerja dudaš -asa : dudaš imamo tu sh. pristaša (Ustaša) : slov. pristaš (vsiaš). Ker je -a- korenski, ga ni mogoče razglasiti za del pripone. So pa tudi pri izpeljevanju s -š težave: podstavna glagola sta dovršna in pomensko se zdi najustrezneje izhajati iz govorne podstave z deležnikom na -l (ostaš 'kdor je vstal', tj. se dvignil zoper koga/kaj) — ne enega ne drugega ni pri drugih izpeljankah iz glagola.2* Vrh tega pri- 17 Prim, v Verbincu (1968) razlago ene poinenke besede sektaš kot »privrženec sekte, nav. politične«, kar je zgolj preoblika podstave 'kdor se zavzema za (svojo) sekto' ali njej podobne, v kateri pa ima sekta v vsakem primeru vlogo predmeta. 2B Prim, v Verbincu drugo pomenko »kdor ustvarja sekte, npr. v stranki«. 28 Zedinjaš (Mikuž 1965: 345) ni iz dovršniku zediniti, ampak ima govorno pod-stavo 'kdor zcdinja' (tj. kdor se trudi ali si želi doseči zedinjenje) ali pa 'član (neodvisne delavsko-kmečke skupine) Zedinjenje' (če dopuščamo krnjenje -enj-). Tudi stati v slov. nima pomena, potrebnega za podstavo (prim, »pristaša (koji pristane uz koga)« — Maretič 1899: 343). Pristaš je tako pravzaprav nemotiviran,30 in ker se dstaš tudi več ne rabi, za sodobni knjižni jezik pripona -š kljub vsemu ni nujna. (Gl. op. 41: kla-ti/(v)sta-ti, toda kolj-&š/*ostan-aš.) 11 Miklošič je pri peščici zgledov za pripono -aš v ruščini pripomnil: bkrugljašZ runder platz und miljašZ amasius haben das suffix jaš5« (1875: 343). Za slovenščino ne Miklošič ne kdo za njim ni predvideval pripone -jaš. Pri sinhroni obravnavi se vendarle postavlja vprašanje, ali bi bilo končaj -jaš v katerem slovenskem samostalniku potrebno ali smotrno razlagati kot pripono. Res je nekaj sumljivih samostalnikov, vendar so v sodobnem knjižnem jeziku zastareli (okrogljaš), zastarevajoči (trn jaš, kol jaš) ali funkcijskozvrstno omejeni in zato redki (jurjaš, brnjaš). 11.1 Če bi se bil okrogljaš 'hrošč iz družine Coccinelidae, polonica' (Plet. iz Cigaletove Terminologije) ohranil v knjižnem jeziku, bi zanj morali nastaviti -jaš ali pa ga razglasiti za pravopisno napako (še SP-ju 1962 se je videlo potrebno ponoviti opozorilo SP 1920 na napako krogi ja). Plet. sicer redno piše (-)krogl-31 in je celo popravil Erjavčevega (1875a: 353) krogljaša (prav tako 'polonica'), ki ga ima Gigale (1880: 66) tik ob okrogljašu, v kroglaš. 11.2 Drugi potencialni primer za -jaš je kočjaš 'kočijaž' v Murkovi slovnici (1850: 163), če človek pomisli na slovaš. koč, polj. kocz 'kočija' ali dubrovniško koč 'voz' (iz severnoit. cocio — toskansko cocchio — Skok 1972: 118). Vendar sin. koč nima tega pomena. Tudi ima že Miklošič kočijaš, Vodnik kozhiash, zato moramo Murkov zapis prišteti k drugim enako reduciraniin dvojnicam-oštarjaš (Miklošič 1875: 342 poleg oštarijaš, Šuman 1881: 252 kot edino obliko), cikorjaš 'proitalijanski protinarodnjak' (Regent 1967: 19);32 prim, galjot (kakor pišemo spet danes) pri Murku in drugih proti galijot, galijâs (iz galija) v Plet. Oblike tipa kočjaš so imele podporo tudi v vzhodnoslovenskih besedah kot kopjaš, neooljaš 'uboga para' (Plet.). besede kot frulaš ne morejo biti iz fruliti, čeprav bi npr. citraš lahko dobili iz citrati. Podstavni glagoli besed z -aš so namreč vsi na -ati; -a- v nedoločniku je lahko korenski (koljaš, prim, ostaš), niso pa, vsaj v gradivu, izpričane izpeljanke iz -ooati/-eoafi in -i'matil-évati; trdilno rečeno: izpričane so iz tipa delati (brundaš), končati (blekaš), klati (koljaš), (ostati — ostaš), morda tudi popijati, če je od tod popijaš 'neki kukec, velik kakor pšenično zrno, modre izpreminaste barve, po drevju mladike odjeda' (Plet. za Dolenjsko). 30 Natančneje: samo čuti se motiviran, zato je v konfliktu s'»podstavno« besedo. V tej luči je puščica, ki mu jo je prisodil SP 1962. povsem upravičena (paradoks pa je, da je beseda v tej obliki samoslovenska). V SSKJ je brez oznake in se uporablja v razlagah. Povsem nemotiviran je ustaš, poznejši dvojček ostaša. Po Brezniku (1944: 127) je ostaša Jurčič uvedel v Slovenski narod 1871. Šolar (1967: 297) je k temu pripisal: »oblika ostaš se ni prijela, šele po 1941 je dohilu beseda čisto določen pomen v politiki in čisto [kot smo videli, to ne drži] srbskohrv. pravopis ustaš, kakor ga navaja SP 62, še večkrat pa se govori s hrvaškim poudarkom ustaš [pač Ustaš, in vprašanje, ali večkrat); tako preoblikovana beseda pa nima več splošnega pomena upornik, za tega navajajo Glonar, SP 50 in 62 izraz ostajnik, ki se pa le zelo redko uporablja.« 31 V okrogljaj je -j- priponski, v okrogljenje jotacijski. V Vodnikovem krogljati 'kodrati', vzetem v Plet. iz Cig. (pod ringeln), ki pa za okrogljaš ni relevanten, je -j- nekako manjšalno modifikacijski (analogno po tipu frkljati); je pa to Cigaletov »popravek«, v Vodnikovem rkp. slovarju je v resnici kroglati. 33 »Besedi cikorjaš in cikorija imata svoj izvor v italijanski besedi concordia. Concordia se je imenovalo italijansko nacionalistično društvo.« (Regent 1967: 329/kart. SSKJ.) Besedna igra? 11.3 Tretjo potencialno skupino tvorita brnjaš in trnjaš. Najbrž sta res iz brn- oz. trn- + -jas, saj je za kačo brnjaš a izrecno povedano, da živi v brnu,3i tj. glenu (Plet. brn 'der Flunschlamm'), trnjaši pa, v katerem koli od izpričanih pomenov,34 tudi nimajo trnja, ampak trne. Če nočemo v teh besedah videti obrazila -jaš, ju moramo imeti za napačni tvorbi (trnjaš z »nepravilnim« -j-kot v trnjeoka, brinjeoka) ali pa ju izpeljavati prvo iz srednjespolskega brnje (Plet. 'humus (die Dammerde); blato (der Koth)') ali ženskega brnja (Plet. 'zemlja črnica; blato na glavi majhnega deteta, nesnaga na živalskem ali človeškem telesu'), drugo pa iz trnje, kar se za živalske bodice normalno ne rabi (možno je trni/trnje na rastlinah, ne pa ta žival ima trne!*trnje). 11.4 Težave povzroča tudi jurjaš 'član spremstva zelenega Jurija' (SSKJ, z oznako etn,).35 Ne more biti izpeljan z -aš niti iz Jurij, ker bi to dalo *juri-jaš, niti iz Jur -ja, ker bi dalo *juraš (toda gl. op. 37), kajti -j-, ki samostalnikom na -r podaljšuje osnovo, se pred pripono -aš krni: bunkeraš, revolveraš, lageraš (SSKJ), pastiraš 'pastirski pes' (Hayne 1939: 372, 377), prim, še prapor aš 'riba iz družine Chaetodontidae' (Hayne 1940: 231; SSKJ: prapor -a tudi -ja). Vendar jurjaš tudi ni izpeljiv iz Jur -ja s pripono -jaš, ker Jur konotativno ne ustreza. In naposled tudi ne gre za redukcijo istega tipa kot v oštarjaš, tj. jurijaš -v jurjaš. Prav razložljiv je samo diahrono, iz zastarelega tipa samostalnikov s premeno i ~ j: Juri Jurja, Alojzi -zja, evangeli -Ija, oli olja, zlodi -dja.3e Ta -j- iz osnove v četrtem besedotvornem koraku ostane.37 11.5 Ostane seveda tudi zevni -j-, najsi se piše38, kar je normativno, ali ne:39 33 »V blatu in brnu izlivnih rokavov velikih rek .. žive tri vrste brnjašeo .. Najbolj znan .. je pohlevni ribojedi brnjašt (Hayne 1940: 113). Ko je Sercelj (1967: 495) prevajal Smolikov Živalski svet, je zagrešil pomoto (ali pa že prej kdo drug?) in napisal »ribojedi brujaš«, ne da bi še omenjal brn, in ta fantomka z и namesto n je prišla tudi v Ilustrirano enciklopedijo živali (Istenič-Sket 1969: 221). 3< Pleteršnikov trnjaš 'die Dorneidechse (stelio)' je zahodnoazijsko-egiptovski kuščar A ga in a stellio in je vzet iz Erjavca: »pegasti trnjaš ali hardun (Stelio)« (1875a: 326). Glede na to, da ima ta kuščar na repu »enakomerne obročke štrlečih zašiljenih trnov« (Istenič-Sket 1969: 81), je s trnjašem v SP 1962, imenovanem tam tudi trnorep, verjetno mišljena ista žival. Trnjaš v Brehmu (Hayne 1940: 63. 37) je avstralski kuščar Moloch horridus; ta ima trne po vsem telesu, razen na trebuhu. Štrleče bodice na hrbtu imajo tudi nekatere vrste trnjašeo v tretjem pomenu 'ribe iz podreda Nota-canthiformcs' (Hayne 1940: 221). 15 Rabi se tudi zu običaje zunaj Bele krajine: »Z živinskimi zvonci zvončkljajo v Rožu fantiči, ko Šentjurja jagajo, zraven pa tulijo na živalske rogove. Dandanes je ta hrup bolj v zabavo .., sprva pa je imel .. nalogo .. pripomoči k sreči, ki jo jurjaši voščijo hiši, kamor se pripodijo« (Kumer 1983: 50). 30 Primeri so iz Murka 1850: 19. Metelko (1825: 177) Jura Jurja. Tip je izpričan že v prvi slovenski knjigi: Euangely -lia v -lih. 37 Ostal bi tudi v morebitni izpeljanki iz dež: dežjaš. Morda je krnitev osnovo podaljšujočega -j- pri samostalnikih na -r obvezna sploh samo v tipu bunker, tj. pogovorno -ar -arja (reooloarja). Poleg pastiraš se zdi namreč mogoče tudi pastirjaš, in če poskusimo delati potencialne besede te vrste, so meliurjaš, oštirjaš ipd. bolj po (osrednje)slovenskem občutku kot mehuraš, viharaš, krompiraš. m Cebejaš 'član CB-krožka' (Pionirski list 8. IX. 1983, 4; ang. CB < citizens band 'pas frekvenc, uradno namenjenih zasebnemu sporočanju z radijskimi postajami'); fankijaš 'glasbenik, ki igra fank, tj. fanki glasbo' (Valj 5. XII. 1983, 8; ang. funk(y) 'v prvinskem slogu, ki spominja na neworleanški džez ali na zgodnji bluz; v rokovski ruzličici takega sloga'); ralli/jaš 'avto za tekmovanje na relijih' (Stop 18.—24. XII. 1976, 32). V bistvu isti tip je cijaš 'agent CIE' (Nova revija 111/30, 1984, str. 3518). 30 Radiaš (Tribuna XXVI/1—2, str. 15), očitno iz radio, toda brez besedila, ki bi omogočal izluščiti pomen. tu gre za -aš enako nesporno kakor pri robijaš (SSKJ), kij aš 'hrošč iz skupine Clavicornia, s kijastimi konci tipalk' (Plet., SP 1962), jeguljaš 'repata dvoživka iz družine Amphiumidae (Šercelj 1967: 516) oz. edine vrste. Amphiuma means, v tej družini (Hayne 1940: 158—9, Šercelj, n. m.)', bodljaš (iz bodelj) 1. 'drevesni ježevec, družina Erethizontidae' (Hayne 1939: 470—1), 2. 'riba iz rodu Holocentrum, bodičasta po vsem telesu' (Hayne 1940: 226), kukljaš (iz kuklja) 'kača Macroprotodon cucullatus, s temno liso na zaglavju' (Hayne 1940: 111, prim, kukljica 'kapuca' v Plet.) in pri mnogih drugih izsamostalniških, kjer je -j- že v podstavi. — Isto velja za izglagolska glagoljaš in zedinjaš, čeprav tu pomisel na -jaš ni zavržna kar brez razgleda po sistemu, saj bi bili podstavni besedi lahko glagolatii0 oz. zediniti ('kdor hoče (stranke) zediniti' -*■ zedin- + -jaš, prim, pros(iti) + -jak -*■ prosjak, kur(itï) + -jač -> kurjač). Vendar glago-lati v slov. ni izpričan, glagol jati pa je (Ilešič 1908: XXVII), čeprav je redek. zediniti pa odpade zato, ker je dovršnik (gl. op. 29). V koljaš 'klavec' (Čeiniki »koljašiz — Ingolič 1945: 306/kart. SSKJ) je -j- prav tako podstavni: kol j-. Primer zbuja vprašanje, ali ni besedotvorna podstava zmeraj izsedanjiška, le da nevtralizirana z nedoločniško (za to bi deloma govoril tudi glagoljaš, kolikor veljajo zapisi tipa glagoZati glago/jani v Skoku 1971: 564). Pozitiven odgovor na to je treba zavreči zaradi potencialnih tvorjenk tipa *oezaš, *brisaš, *klicaš oz. zaradi sistematičnosti, ki ne dovoljuje, da bi -aš obravnavali nevzporedno z -(j)ač, -(j)ak, -ar in še katero (prim, rezač, brisač, klicar, ne *oežač ipd.)41 11.6 Za zdaj torej za sodobni knjižni jezik ne bi bilo nujno v inventar pripon vnesti tudi -jaš, če bi se zadovoljili s tem, da bi nekaj obrobnih (zastarelih ali funkcijskozvrstno zaznamovanih) samostalnikov a) imeli za nezborne tvorbe (okrogljaš; tudi trnjaš, vendar se tip brinjeoec več ne prepoveduje), b) razlagali iz podstavnih besed, ki pomensko slabo ustrezajo (brnjaš, lahko tudi trnjaš) in pri tem c) predpostavili, da se osnovo samostalnikov na -r podaljšujoči -j- ohrani v podstavi pri enem tipu samostalnikov, razložljivem morda samo zgodovinsko (jurjaš). Vendar se to ne zdi gospodarno. Že zaradi vzporednosti z -(j)ač, -(j)ak, ~(j)an je bolje nastaviti -(jjaš (razvrstitvenega pravila niti ni treba, ker je primere z -jaš zaradi maloštevilnosti mogoče dati na listo). Kako je vzporednost upravičena, lepo kaže orjak, ki je nastal z zame- 40 Glagolati bi bila pričakovana oblika iz glagol(b)• in Skok (1971: 564) jo za sh. tudi navaja in z njo glagolaša; v običajnejšem glagoljati je -Ij- po sedanjiku gla-goljç. — Izpeljava iz slovenskega glagoliti (Brižinski spomeniki) ali glagol bi tudi zahtevala -jaš, a bi seveda bila absurdna. 41 Ob drugih priponah, kjer je več primerov kot pri -aš, bi bilo treba razrešiti vprašanje razvrstitve med sedanjiško in nedoločniško podstavo. Zdi se, da v knjižnem jeziku pride v 4. korak sedanjiška podstava, če je npr. v nedoločniku koren nezložen (berač — br-ati) ali -a- korenski (koljač — kla-ti). Z vidika celotnega diasistema slovenščine je sedanjiška podstava obvezna samo, če je -a- korenski, ker poleg tipa berač obstaja v narečjih tudi tip brač, roač, zvač. Kadar je koren tudi v sedanjiku brez-zložen, izpeljava z -ač v knjižnem jeziku ni možna, v narečjih pa je (tkai); v^ takih primerih je spet nevtralizacija med sedanjikoin in nedoločnikom, žnjač 'žanjec' kaže na ž/i jem, čeprav Skok (1973: 678) navaja tudi analogni injeti. — Podstava iz nedo-ločnika je seveda globinska, tj. od deležnika na -l (tolfcač). Ce delamo z globinsko podstavo, lahko izhajamo iz sedanjika tudi pri tipu rezač, toda v tem primeru je pri koljaš pripona -jaš. njavo obrazila (Skok 1972: 565) iz orjaš < madž. örias > sh. orijaš.*2 Pri nastajanju pripone -jaš gre za podoben potek kot pri -jak/-jač: ъ-jak se je abstrahiral iz primerov, kjer -j- sodi k osnovi, ali pa se je razvil v hiatu: .. vi-ak > Dijak — konjak< (Bajec 1950: 80).43 11.7 Pripona -jaš je zmeraj naglašena (akut). 12 Načeloma je zmeraj naglašena tudi pripona -aš. Vendar je že Valjavec pisal: »Rieči kojim je tvorka aš imaju naglas ili na tvorci ili na slovci pred tvorkom« (1879a: 15). Pleteršnik je sprejel skoraj vse Valjavčeve naglase, tudi pri sposojenkah, ki so bile prevzete cele, npr. aldomaš 'likof (< madž. âldomâs, prim, pri Bezlaju 1976: 5 aldomaš, sb. aldomaš (Skok), še danes v prekm. menda tudi z naglasom na prvem zlogu in drugačnim oblikoglasjem: odomaš). Kadar ima Plet. naglas drugje kot Valjavec, ga ima na priponi (Plet. ziraš 'kozje ime' — Valj. ziraš, deraš** — deraš) oz. ga v enem primeru sploh ne zaznamuje (lampaš — Valj. lampaš45). Pri nemotiviranih46 besedah « Breznik (1926: 153) navaja iz Belostenca Oriàs, Oriaski z vprašanjem, ali je Polilin po njem naredil orjak ali od drugod dobil. Bezlaj (1982: 253) žal ne pojasnjuje, od kod g v istopomenki origaš. 43 Drugi del, o razvitju iz zeva, za -jaš ne drži, ker ni tvorjenk iz glagolov na -iti. Vprašanje je celo, ali drži za -jak in -jač. Od Bajčevih primerov izglagolske izpeljave je poljak iz plati poljem (prim, koljas), tudi v veljak in prebijak je -j- že v glagolu (prebij- + -ak, ne prebi- (+ -j-) + -ak), vijak pa si lahko razlagamo iz vijati vijam (Plet. za Štajersko). Lijak in pomijak je že Bajec sam »rajši izvaja[l] iz substantivov« (1950: 81). Prosjak je (tako kot od Bajca napravljeni *gonjak < goniti) lahko nastal potem, ko se je -jak že »abstrahiral«. Tudi izglagolski primeri z -jač (Bajec izrecno te pripone ne omenja, pač pa Toporišič 1976: 124) so vsi ali mladi novoknjižni (kurjač) ali končajski tipa prebijak (odbijač) oz. koljaš (meljač 'kočnik'); starejšim ljudskim besedam, ki jih Bajec izpeljuje iz glagolov na -iti, pa se v glavnem najde podstavni samostalnik, ki pomensko povsem ustreza: gonjač < gonja; tako bo tudi meljač 'kdor prinese v mlin' < melja 'meljava, (žito za) mletje' (Pleteršnikov meljak 'mel(ina)' < melj/melje 'melina'); tudi vojač 'nevestin drug' ni nujno iz voditi, kakor implicira Bajec (prim, voj 'ženinov drug; vodja', voja 'vodenje'), še manj vojdač, pri Bajcu 'kolovodja', v Plet. tudi 'samec na čelu krdela divjadi' (prim, beraški vojd 'beraški vojvoda'). 44 V geslu deraš 'delavec (Taglöhner), ki dela brez hrane, samo za dnevno plačilo' ima Plet. v oklepaju pripisano tudi obliko deraš z oznako, da je iz Valjavca (za deraš navaja kot vir Cafa in oznako ogr., tj. prekm.). Toda Valjavec nima akuta, pa tudi pomen od deraš mu je »lignator«, 'drvar', tako da bi domnevali, da je podstavna beseda dreti (oz. der(em), prim, koljaš) ali derati (Plet. iz Cafa za Haloze). Pri deraš pa Plet. opozarja na déra (na dero iti, v deri nem; delati pri deri 'd. brez hrane'), kar je po Bezlaju (1976: 98) iz koroškonem. dör 'delo brez hrane', srvnem. derre 'plačilo brez hrane'. Bezlaj besede deraš ne navaja, pač pa iz Gutsmana derauz. Ali je Plet. popravil Valjavca zato, ker je menil, da ima naglas pred pripono isti tonem in na istem zlogu kot podstavna beseda? Iz nenavedenega vira navaja Bezlaj (1976: 81) čigraš 'navoj' k čigra 'turbina'; iz iste podstave je Erjavčev (1875 a: 383) čigraš 'morski polž iz rodu Turbo'. Prim, nasprotno gügla > guglaš/guglaš v Plet. 45 Rečnik sh. knj. i narodn. j. 1959 ima lampaš, Rečnik sh. knj. j. 1967 lampaš. Tudi Bezlaj (1982: 123) in Skok (1972: 265) imata tako za slov. kot kajk. lampaš "lampa'; oba izvajata iz madž. lampds (toda madž. je lâmpàs). V TV-nadalje-vanki Strici so mi povedali (1984) so govorili lompaš. V tej luči je zanimiv ostrivec na drugem zlogu v Registru 1584: Lampàsh (bezjaško-slovenska ustreznica kranjskega Lampa); toda to bi lahko bila ena od številnih tiskarskih napak (prim, -s/i nam. -fh). Vsekakor se Plet. ne sklicuje na Biblijo 1584, za vir navaja le Cafa. Morda je naglasno znamenje izpuščeno po pomoti, kakor je npr. pri kljunaš eno preveč. — V Bibliji 1584, II, 4'\ je tudi obrobna glosa plejn ali pajdafli ob zvezi kadar fe rup del i/ (Stabčj 1976: 119). Ta pomen se razlaga s križanjem turcizma perzijskega (paijdaš) izvora s pajt(a) < nem. Beute 'plen' (Skok 1973: 587, Iladrovics 1985: 65); Kastelčev Plet. Valjavčevega naglasa ni prestavljal na pripono: bundaš 'ovčarski pes'47, Inaš 'strežnik' (le v pfilaš je namesto cirknmfleksa označil samo dolžino,48 kakor pri salaš 'koča', ki ga Valjavec nima), sprejel je tudi akut v varaš 'mesto'. Ali je menil, da mora biti -aš, kadar je pravo obrazilo, v knjižnem jeziku zmeraj naglašen? Da je narečno lahko tudi nenaglašen, in to celo, kadar pomeni 'človek/žival', za to so mu govorili predvsem Erjavčevi zapisi v Popotni torbi, vendar je take primere, razen enega (zqbaš, ima ga tudi Valjavec, iz istega vira), »poknjižil«: ziraš (pikaš), guglaš.49 Nejasno dolenjsko besedo popijaš je najbrž slišal tako naglaševati. (Še nekaj končajskih naglasov iz Plet.: mar jaš, kamaraš 'vrsta tkanine'50, brez naglasa kiraš 'gredeljnik (pri plugu)'51, muzaš;52 izglagolski tip izpaš, podpaš ( = podpas), popraš, za maš, slovar ima besedo samo v tem pomenu, npr. dobizhek, obreft, paidash 'lucrum', obogatiti, en uelik paidash sadobiti 'copicari' (neživo!). V Registru 1584 besede pajdaš ni, čeprav so iztočnice Roup (z ustreznico plien v stolpcu 3), Rupati (plieniti 3, pliniti 4) in Plejnyti (ropati 2). Biblija je morda najstarejše slovensko delo z besedami na -aš (če odštejemo možnost, da so se imena kot Lucas brala s šumniškim izglasjem). 46 Ziraš je Plet. morda povezoval s korenom zr-eti. Skok (1973: 661) res navaja ponavljalnik zirati, nastal z vzvratno izpeljavo iz sestavljenk kot ozirati se. Z naglasom na korenu, ziraš (Valjavec je to potonemil: ziraš), je besedo našel Erjavec v Podmelcu. Tam ali tam blizu je zapisal še več kozjih in ovčjih imen na -aš: zobaš, pikaš (Baška dolina), brekdš CPodmelec), blekaš. Edino ziraš in zobaš nista naglašena na priponi (pri pikaš Erjavec naglasa ni zaznamoval). Brekaš in blekaš sta gotovo izgla-golska, lahko bi bili tudi drugi (pikati, zobati, zirati — torej 'kozel, ki bulji'?). — Ta zahodnoslovenski otok besed z -aš si razlagam s priseljenci z juga: »Da so bile take naselbine nekdaj na Tolminskem, nam kažejo priimki Drekonja, Velikonja, Kravonja poleg Kravanja, Lapanja, Suligoj in Zlatoper, ki so v veliki rabi pri Srbih in Hrvatih, dočim slovenščina občnih imen na -onja sploh ne pozna, onih na -anja pa ima samo kakih deset, prim. Miklošič, Vgl. Gr. II 141. Da so bili nekdaj Srbi ali Hrvati naseljeni na Tolminskem, nam pričajo nekatere besede, znane le Srbohrvatom in hrv.-slov. mejnim narečjem, ki pa jih imamo tudi na Tolminskem, n. pr. motnja, nedelja = teden, mlaja, zatik, ijeden, kurelj, zazobica ali tvorba futura z glagolom hoteti v Kobariškem kotu, prim. Erjavec, Iz potne torbe (LMS)" (Koštial 1920: 128). 47 Danes pomeni bundaš v prekm. 'pes s košato dlako'. Madž. bundàs je posamo-staljeni pridevnik od bunda 'kožuh', v nasprotju s samostalniško pripono v npr. rovâs. Iladrovics (1985: 64—5) opozarja še na tretji vir, končajskega: madž. inas < slovanskega junoša (Plet. 'inaš/inoš 'strežnik', Toporišič 1965: 17 imSš 'vajenec'; tradicionalno etimologijo iz madž. moti srbsko ime Inoš < Inos(l)av = Junoslao s pripono kot v Miloš (Skok 1971: 723) in predpostavljanje že praslovanskih dvojnic *(п)тъ/ *(n)junb (Bezlaj 1976: gesli ina in inaš); prim, v Plet. prekm. jibioš 'paž, vajenec'). 48 V SSKJ palaš 'meč z ostrino na eni strani rezila'. V knjižni slovenščini verjetno podprto z nem. Pallasch. Oblika z -aš je npr. v češ., polj. in gornjelužiščini, v sh. poleg nje še paloš, kar je bliže madž. pallos < turškega pa/a 'kriva sablja' (Skok 1972: 589). 4" V oklepaju je opozoril na Erjavčevo naglasno mesto: guglaš; Erjavec (1883: 203) ima pravzaprav -/;-: gugljati 'prežati pri kaki pojedini', gugljaš 'prežalec' (Rihen-berk, današnji Branik). M Morda v zvezi z raš 'volneno-lanena tkanina' (nem. Rascli, po fr. mestu Arras) ali v Plet. odsotnim kronraš 'vrsta tkanine' (Bezlaj 1982: 99; besedo izvaja iz nem. Kronrasch < ang. croron rasli). " Plet.: 'Fortstecknagel am Pfluge = korež, pretikač', vzel iz Cigaleta (1860) pod Fortstecknagel; toda pod Grendelnagel Cig. pristavlja h kiraš vprašaj. O kupu oblikoglasno in pomensko podobnih besed gl. Bezlaj 1982 (pod kurgelj in kurnik) in Skok 1972 (kùrdelj). Tudi kurelj (gl. op. 46), po Skoku morda iz kur, spada mednje. Gre deloma za evfemizme? 62 Plet. ne navaja pomena, ima kazalko k mužooi, tega pa ni v slovarju. Gulsmun (1789) ima Mushafh, musovez, mushoufh, Janežič muzovc, muždvš, vse pod Gang odlàs, pripaš, ritopaš; enozložnice klas, šaš (rastlini), Cafova paš 'pašanec, pašenog (ženine sestre mož)' in zdraš 'vrsta naramnega koša za gnoj'.)53 12.1 Za sodobno knjižno slovenščino je nenaglašeni -aš treba uvrstiti na seznam pripon predvsem zaradi besede paprikaš. Ta se zaradi pomena ('golažu podobna jed, začinjena s sladko papriko') sinhrono mora šteti za motivirano, čeprav je prevzeta že narejena (kakor so tudi mnoge z -aš). Druge knjižne besede z nenaglašeniin -aš (o notranjih sposojenkah iz narečij gl. § 12.2) so vse nemotivirane, vendar se počasi dogaja isto, kar se je pri naglašenem -aš zgodilo zdavnaj prej: končaj se začenja čutiti za pripono, in sicer celo v primerih, ko je »podstava« povsem izolirana (palaš, salaš; halašsi), toliko bolj pri sataraš (SSKJ), ker spada v kulinariko kot paprikaš. Prav mogoče je, da zdaj, ko je prekmurska krčma čarda postala znana širše po Sloveniji, kdo že povezuje njo in čardaš — po ljudski etimologiji, ki je v tem primeru skoraj prava; kot sicer redko rabljen eksotizem (beseda, ki priziva tuje okolje) je čarda celo del knjižnega jezika, ima jo npr. Verbinc 1968. 12.2 Nenaglašena pripona -aš pa prihaja v knjižni jezik tudi z dialektizmi skoz leposlovje in strokovno (etnološko) izrazje. Najbolj razširjena taka beseda je najbrž primaš 'vodja in prvi violinist prekmurske, ciganske »bände«'; v SSKJ samo s tem naglasom. Pri Kumerjevi (1983: 59, 154) se najdejo npr. porabizmi brundaš, viigaš (oboje 'lončeni bas') in fudaš 'harmonikar' (samo-množinsko fude 'harmonika', fudati pihati'). Kadar se v knjižnem jeziku take besede rabijo le za krajevno barvanje, je naglasno mesto na zlogu pred pripono (in s cirkumfleksom tudi v primeru, ko bi podstavna beseda v knjižnem jeziku imela akut) sprejemljivo.55 Za dokončno notranjo sposojo pa je te besede smotrno prilagoditi ustroju knjižnega jezika;56 ta pa je za zdaj tak, da je nenaglašena pripona -aš nedružljiva s slovnično živostjo (izvzeta so seveda osebna imena (priimek /Zijaš) in tip boš jedel paprikaša v govorici otrok in odraslih, kadar govorijo otrokom).57 Za trenutno stanje v knjižnem jeziku drži ali za 'Balkon'. Prim, mostovi. Beseda je pomembna, ker kaže, da je -aš lahko tudi iz nem. -Iiaus. 63 Lûkei 'železna, s smolo napolnjena ponev za svetenje' si je Erjavec (1883: 349, 212) razlagal iz korena kot v luna. luč in pristavil »morda .. namesto: lukaš«. Očitno je bil popolnoma prepričan o splošni slovenskosti pripone -aš, tudi zato jo je tako porabil v izrazjetvorju. 54 Zargonizem dravskih splavarjev 'odsek reke, viden med dvema ovinkoma', v SSKJ je prišel zaradi Ingoliča. Bezlaj in Skok nimata. Povezljivost z madž. hal 'riba', halastô 'ribnik (= ribje jezero)' moti neobičajen pomenski premik. 65 T. i. citatnost, kakor jo je formuliral in njeno veljavnost razširil tudi na iz narečij prevzete besede Toporišič (1972: zlasti 287, 296). Ta je v kritiki SSKJ-ja (1971: 65) izrecno upošteval »eventualno tudi naglasno« citatnost. Zglede za citatno naglasno mesto (primaš) običajno prikrije nevezanost slovenskega naglasa na določen zlog (prim, avto zastava, čin vodnik). 60 Priin. nihanje med oblikoglasno prilagojenostjo knjižnemu jeziku in narečno citatnostjo pri F. Godini (ali stavcu?): »so drugi muzikaši odlagali inštrumente in Laj-čiju .. segali v roko .. Ko so se zrokovali, so se mužikaši umirili« (Godina 1952: 183/kart. SSKJ). " Zdi se, da taka nedružljivost v glavnem velja celo za nenaglašeni -aš, ki je le končaj; seveda spet ne pri osebnih lastnih imenih (Farkaš), in naglašeni končaj -aš ni nujno akutiran (apaš). Krašovec (1984) ima med svetopisemskimi osebnimi imeni Jidbaš, Joaš, Magpiaš, (Ir) Naliaš, Pildaš, toda Taliaš, po izvirnem naglasu. Zanimiva bi bila anketa o tem, ali »neuku« slovenska usta avtomatizirajo mesto naglasa pri 'imenih pripadnikov narodov. Če ga, je vprašanje, ali bi bilo za zborno izreko smi- celo obratno: prava naglašena pripona -aš (izvzeti so torej primeri kot rooaš, adrâš) ne prenese slovnične neživosti. Ker pa se sinhrono rovaš v bistvu ne razlikuje od npr. žreb-e in ker lahko vsak trenutek oživi brez slovnične živo-sti58 npr. mejaš 'mejnik' ali se na novo stvori kaj podobnega, je bolje reči, da je -dš glede slovnične živosti nezaznamovana. — SSKJ je torej ravnal nesmotrno, ko je za primaš dopustil (samo) naglas pred pripono. Zraven tega, da je tako naglasno mesto narečno oz. citatno (prekmursko59), narekuje na-glašeno pripono tudi ožji besediščni sestav, saj jo imata tudi kontraš 'violist v ciganski godbi' (ta spremlja primaša s kontramelodijo) in sekundaš 'tambu-rica (oz. tamburaš60), ki po svoji vlogi v tamburaškem orkestru približno ustreza drugi violini ali violi v godalnem sestavu'. (SSKJ ima samo kontraš, in še to v pomenu 'kontrabasist'.)61 Naglasnemu mestu na prvem zlogu bi se poleg tega upirale višjestopenjske izpeljanke: *prhnaševstvo (?).62 selno spravljati izgovor v sklad z izvirnim oz. posredniškim jezikom. Apaš (SP 1962) je v skladu s francoščino, ČUDaš z ruščino (in čuvaščino), falaš z angleščino (pričakovali bi pravzaprav imenovalnik falaša. toda prim, v Delu 8. I. 1985, 3, »falašic, »fala-ševc; ta posredna sposojenka iz amharščine je zaradi velike/male začetnice zanimiva pravopisno, pomeni namreč 'pripadnik ljudstva v Etiopiji, judovskega po veri, a bio-loškotipsko podobnega črnopoltim liamitom'). Toda Cumaš 'pripadnik indijanskega plemena v Kaliforniji' se v ang. naglaša na prvem zlogu. Bi bilo slov. Čunuiš? 58 Neraziskano ostaja, ali so katere od besed kot mačkdš 'stranski ostrešnik', rogaš 'vrsta graha', mejaš 'mejnik', paraš 'vrsta noža' itd. (Plet.), Mejaš 'ime potoka, imenovanega tudi Skončnjak, pri Mateni blizu Iga' (Bezlaj 1961: 16), mejaš 'pot med dvema poljema' (Plet. v Dodatku) ... poznale slovnično živost ali ne. (Prim. op. 9.) 09 Pa še za prekmurščino bi bilo treba ugotoviti, ali ne pozna te besede tudi priponsko naglašene, prim. Primaša (nimajo) z ostrivcein na a pri M. Kranjcu (1932: 88/kart. SSKJ). Tudi dvojnico z izglasnim -s (prim. nem. Primas v istem pomenu) je najti z ostrivcein na a (Avsenak 1965: 80/kart. SSKJ, Glasba 1981: 50), najbrž ne po madž. pisavi primiis. — Sinhrono je primaš motiviran: »Violi pravijo kontra gosle ali samo kontra, ker igra kontra s prim tj. z goslimi, ki imajo vodilno melodijo« (Ku-mer 1983: 79, podčrtal V. G.). Tudi hrvaška Priručna gramatika (1979: 245) ima primaš med besedami, ki »su motivirane imenicama vezanim uz .. glazbu«. 60 Pod določenimi pogoji se izraz za glasbilo lahko rabi za instrumentalista ali narobe: »Od melodijskih glasbil spadata bisernica in brač I. k primašem, ostali k se-kundašem. V primeri z godalnim orkestrom ustrezajo primaši I. violini, sekundaši deloma II. violini« (Gröbming 1949: 68). 81 Zanimivo, da se tudi v sh. primaš (tu naglas ima Skok 1973: 62, 1974: 310) oz. primaš (Jurančič 1972) naglasno loči od kdntraš (Rečnik 1959); belebt* von Maskulina (Gen. und Akk. sind im Sg. identisch) ist in der slowenischen Schriftsprache inkompatibel mit dem unbetonten Suffix -aš (das gilt aber nicht für Personeneigennamen, z. B. Zunahmen). Bei Maskulina ohne diese grammatische Kategorie kann -aš betont sein (mejâS 'Grenzstein') oder unbetont (paprikas, synchronisch aus paprika, in Wirklichkeit ist aber das Wort als Ganzes schon entlehnt). Die Ableitungen auf -aš werden von Verben. Adjektiven und am häufigsten von Substantiven abgeleitet. (Es gibt auch einige Ableitungen von Wortwerbindungen, z. B. dolgosuknjaš 'der Langrock', und von Bestimmungswörtern der Zusammensetzungen, z. B. ultras 'Ultraroyalist', cebejaš 'derjenige, der mit dem CB-Apparat empfängt bzw. sendet (CB = citizens band)'.) Strekeljs Feststellung, daß das Slowenische die Ableitungen auf -aš von auf Konsonanten auslautenden Maskulina nicht kennt, stimmt heute nicht mehr (es gibt schon über 60 Ableitungen des Typs krempljaš 'Onychodactylus' aus krempelj 'Klaue'), obwohl die meisten Ableitungen von weiblichen Substantiven auf -a abgeleitet werden (mejaš aus meja 'Grenze'); seltener sind die Ableitungen von sächlichen Substantiven (usnjaš 'Karpfen Cyprinus nudus' aus usnje 'Leder') und noch seltener von auf Konsonanten auslautenden weiblichen Substantiven (vrvaš 'Schlange aus der Familie Leptodira'). Der Wortstamm endet — für jetzt — nie auf s, z, š, ž, oder č, dž (und auch nicht auf f). Die Ableitungen auf -aš können Lebewesen (Menschen, Tiere) und Gegenstände bezeichnen bzw. bedeuten (Gegenstände eigentlich selten, besonders in der Standardsprache). Die aš-Ableitungen von Substantiven bedeuten 'derjenige/etwas, der/was in einer Beziehung zur Stammbedeutung steht'; die wichtigsten Untergruppen sind: 1) 'derjenige. der mit x etwas zu tun hat', z. B. nogometaš 'Sportler, der Fußball spielt', školjkaš 'Fisch (aus der Familie Cymatoceps), der Muscheln knackt'; (2) 'derjenige der in/auf x lebt', z. B. golibaš 'Mensch, der in einer Hütte lebt', tkalai 'Hahn oder Python, der in/auf Felsen lebt'; (3) 'derjenige, der Mitglied von x ist' z. B. petokolonaš 'Angehöriger der fünften Kolonne'; (4) 'derjenige, der ein Charakteristikum von x hat', z. B. brkaš 'der Schnurrbärtige', zoezdaš 'Maulwurf Condylura cristata', zoezdašica 'Antilope Damaliscus albifrons'. Zweckmäßig ist auch eine andere Einteilung in Bedeutungsgruppen: ihr Ausgangspunkt ist die syntaktische Rolle des wortstammgeb-enden Wortes in der Wortverbindung, die für die Basis der Ableitung dient. Von den obigen Bespielen ist z. B. nogometaš von dem syntaktischen Objekt ('derjenige, der Fußball spielt') abgeleitet, skalaš von der Adverbialbestimmung des Ortes. Eine weitere Einteilung ist möglich in bezug auf das Verb (bzw. die Bedeutung des Verbs) in der solche Wortverbindung, z. B. frakcionaš1 'derjenige, der zu einer Fraktion gehört', frakcionaš1 'derjenige, der Fraktionen gründet oder verursacht'; citraš 'derjenige, der Zither spielt1', kartaš 'derjenige, der Karten spielt1', nogometaš 'derjenige, der Fußbull spielt5'... ' Štrekelj war der Meinung, daß es -aš nur im Serbokroatischen und Slowenischen gibt. Heute breitet es sich aus dem ungarisch-serbokroatischen Brennpunkt zumindest ins Bulgarische (sluibaš u. ä.) aus, dann ins Mazedonische (konferencijaš) und ins Slowakische (tisiejutras). UDK 808.63-087 (436.5 = 863) Herta Lausegger Univerza v Celovcu RAZISKOVANJE SLOVENSKIH NAREČIJ NA KOROŠKEM Za raziskovanje slovenskih narečij na dvojezičnem Koroškem so v graškem Slavističnem inštitutu razvili metode anketiranja in shranjanja gradiva, ki si jih je prilagodila tudi celovška univerza. Tudi zaradi sociolingvističnih ugotovitev, do katerih je pripeljalo delo na terenu, so doslej zbrani podatki o narečjih, dosegljivi v obliki tonskih in video posnetkov, obetaven vir za raziskave jezikoslovcev in narodopiscev. For research into the Slovene dialects in the bilingual areas in Carinthia, special methods of questionnairing and cataloguing have been developed at the Graz/Gradec Slavic Studies Institute, and adopted in a modified form by the Klagenfurt/Celovec University. The data collected up to now, which consist of sound and video recordings, is a promising source of research for the linguist and the ethnologist — also because of the sociolinguistic details which have been found during field work. 1.0 Izhodiščne informacije. — V tem prispevku ne nameravam osvetliti zgodovinskega razvoja slovenske dialektologije, pa tudi pogledov nanjo in na njene posamezne probleme ne, saj se tem vprašanjem posveča več avtorjev v svojih delih.1 Na osnovi praktičnih terenskih izkušenj bom poskušala prikazati metodološke postopke in vsebinske cilje zbiranja in arhiviranja doslej posnetega koroškoslovenskega narečnega gradiva, ki se hrani delno na slavističnem inštitutu graške univerze, delno pri Krščanski kulturni zvezi v Celovcu — delno pa pri slavističnem inštitutu Univerze za izobraževalne vede v Celovcu. Slovenska dialektologija na dvojezičnem ozemlju Koroške je posebno v zadnjih letih stopila v ospredje slovenističnih raziskovanj na avstrijskih univerzah. Mislim predvsem na disertacije in monografije,2 še posebej pa na široko zasnovani raziskovalni projekt, ki se ga je pred dobrim desetletjem lotil slovenistični oddelek slavističnega inštituta graške univerze pod naslovom Inventarizacija slovenskih govorov na Koroškem, v poznejši raziskovalni fazi preimenovan v projekt Izoglose in izolekse v slovenskih narečjih na Koroškem, ki ga vodita predstavnika graške slavistike S. Hafner in E. Prunč. Eden izmed temeljnih namenov tega raziskovalnega dela je zbiranje dialektoloških podatkov iz že obstoječe znanstvene literature in s terena. Današnje stanje slovenskega ljudskega jezika na Koroškem, kakor ga kaže znano narečno gradivo, je namreč še precej pomanjkljivo predstavljeno.3 1.1 Geografska zamejitev zapisanih govorov. — Kot terenska sodelavka gra-škega raziskovalnega projekta v letih 1981 do 1983 (in tudi že prej) sein po- 1 Zgodovinski pregled raziskav slovenskih narečij do leta I960 daje obširnejša razprava J. Toporišiča (1962), s koroškoslovenskimi podatki ga dopolnjuje članek G. Neweklowskega (1979). 1 Bibliografija koroškoslovenske dialektološke literature je zajeta v publikacijah graškega raziskovalnega projekta S. Hafner in E. Prunč 1980: 229—235 oz. ista 1982: 93—100. V pričujočem članku je poleg citirane literature navedena le bibliografija tehtnejših ruzprav z novejšimi raziskovalnimi rezultati v zadnjih letih. » Delo projekta so predstavili v člankih S. Hafner (1981), E. Prunč (1981), H. Pfandl (1981). Glej tudi S. Hafner in E. Prunč (1981 oz. 1982 in 1982a). snela na magnetofonski trak precejšnje število informatorjev iz različnih krajev s slovenskim jezikom na Koroškem. Mrežo informacijskih točk, razporejenih po tekočih številkah krajev od 1 do 220, je izdelal glavni urednik graškega raziskovalnega kolektiva E. Prunč. Točke so razvrščene enakomerno, potekajo pa takole: na vzhodu segajo do Potoka pri Suhi pri Labodu, nato se razvrščajo po osrednji Podjuni, se dvignejo na hribovito območje Leda pri Rudi severovzhodno od reke Drave ter tečejo čez Krčanje in Djekše do celovške kotline. Na južni strani segajo v kraje v okolici Železne Kaple, se preko Obirskega in Sel spuščajo v Rož, nato preko Radiš in Gur pridejo na Kostanje in dalje čez območje Baškega jezera v Ziljsko dolino, do slovensko-nemške jezikovne meje na zahodu, Potoč in Brda pri Šmohorju. Manjša, v osnovni mreži nepredvidena naselja, se uvrščajo k večjemu kraju v neposredni soseščini, dobijo pa dodatne oznake a, b, с itd. (npr. 110 a, 110 b,...). Ta način zapisovanja omogoča točno razvrščanje narečnih posnetkov med ustrezne krajevne govore. Kot vemo, se pojavljajo v hribovitih predelih že med posameznimi manjšimi naselji besedne, glasovne in pomenske različice. S področja glasoslovja naj navedem za primer zelo izrazito mejo med srednje- in zadnjejezičnim r-om, potekajočo med Spodnjimi Rutami pri Radišah, kjer je še zastopan rožanski jezičkov R, in nekoliko sto metrov oddaljenimi Medgorjami na sosednjem hribu, kjer se že jasno izgovarja izraziti sprednjejezični r. 1.2 Metode in pripomočki graškega projekta pri terenskem delu. — Na terenu sem spraševala v prvi vrsti na osnovi vprašalnice o izoleksah ILFZ (Iso-lexenfragezettel), zanimali pa so me tudi refleksi za samoglasnike v posameznih krajevnih govorih, ki sem jih ugotavljala s pomočjo posebej v ta namen sestavljenih stavkov. Z vprašalnico o izoleksah sem lahko zajela pretežno večino predvidenih informacijskih točk.4 medtem ko sem stavke za ugotavljanje glasovnih refleksov, ki pri mojem raziskovanju niso bili v ospredju, posnela le v nekaterih krajih, preostali čas pa posvečala zapisu posnetega gradiva, ki je moral vsaj začasno ostati v rokopisni obliki. Nepredvidena finančna obremenitev, ki je zadela raziskovalni projekt, mi je onemogočila nadaljnje delo. Na pobudo graških slovenistov in narodopisnega oddelka pri SAZU v Ljubljani je bil ustanovljen pri Krščanski kulturni zvezi v Celovcu poseljen narodopisni oddelek, ki sem ga vodila od marca 1983. leta dalje za leto dni.5 t 1.3 Vključitev dodatnega gradiva: tonski zapisi celovškega radia. — V okviru tc zaposlitve sem lahko nadaljevala s samostojnim zbiranjem slovenskega narodopisno-terminološkega dialektološkega gradiva na dvojezičnem ozemlju Koroške, pri čemer se kot zbirateljica nisem omejevala samo na terensko delo, pač pa sem narečno gradivo iskala tudi v tonskih arhivih, npr. v arhivu celovške radijske postaje, kjer so ohranjeni narečni in drugi zgodovinsko zanimivi posnetki Slovenskega oddelka od začetka petdesetih let dalje. Narečne oddaje, predvsem starejšega datuma, kot so Pastirska igra in Igra od zgubleniga sina Andreja Schusterju Drabosnjaka (prva je bila posneta 13. decembra 1958 in ponovno 27. novembra 1975 z mlajšo zasedbo, druga pa 4 Izvzeta je pri tem srednja in zahodna Ziljska dolina, kamor mi ni uspelo priti. 6 Sodelavci narodopisnega oddelka pri Krščanski kulturni zvezi se zdaj ukvarjajo z raziskavo arhitekture nu Koroškem, poleg tega pa se pripravlja tudi narodopisna monogrufija Sel. 26. marca 1958) ali pa igre ljudskega dramatika Jake Špicarja (posnete v letih 1954, 1955 in 1957), predstavljajo bogato zakladnico, ki je po eni strani dokument koroškoslovenskih govorov, kakršni so bili pred desetletji — najstarejši informator je bil rojen 1867. leta —, po drugi strani pa nenadomestljivo dialektološko-narodopisno gradivo s podatki o kulturnem življenju koroških Slovencev. Vsebujejo opis običajev letnega kroga, staro ustno izročilo (pripovedništvo, ljudsko pesem), prikaz dela na kmetih in pri obrtnikih, s tem pa tudi izrazje, ledinska in krajevna imena itd. Posnetki, zbrani v tem arhivu, so me vsekakor usmerjali k nadaljevanju terenskega dela. Odločila sem se za zbiranje predvsem v tistih krajih, kamor se mi prej ni posrečilo priti. Gre v prvi vrsti za naselja v obrobnih legah slovensko-nemškega stičnega prostora, kjer je pristnost slovenskega kulturnega življa ogrožena ali pa se kaže le še v sledovih. Od marca 1984 se dialektološkemu delu posvečam na celovški univerzi. Odtlej nimam le zapisovalnih in zbirateljskih nalog, ampak skrbim tudi za urejanje in arhiviranje gradiva. 1.4 Urejanje in arhiviranje. — Metode dela sem v nekoliko modificirani obliki prevzela od graškega projekta, saj so se po večletnih izkušnjah izkazale za zelo primerne in učinkovite. Podobnost raziskovalnih sistemov navsezadnje omogoča tudi primerjanje, uporabnost in medsebojno zamenljivost podatkov celovškega gradiva in graškega arhiva. Podatki o posnetkih so arhivirani s pomočjo kartotek na naslednji način: Oštevilčena vprašalnica A4-formata je vsebinsko razdeljena na dve polovici: prvi del je namenjen podatkom iz življenja informatorja (ime, rojstno leto in kraj, poklic itd.), medtem ko se vprašanja v drugem delu nanašajo na snemalne okoliščine in tematiko tonskega zapisa. Kartotečni listki s podatki o pretežno še neobdelanem gradivu0 so urejeni takole: 1. Po dve vprašalni poli A4-formata se zmanjšata za polovico, vprašalnice se v tej zmanjšani obliki razmnožijo, za vsako serijo kopij pa se vloži pisan karton, ki kopije loči od naslednjih. — 2. Razmnožene vprašalnice se razrežejo na četrtine, da dobimo po dva zgornja in po dva spodnja dela vprašalnice kartotečnega A6-formata. Zgornji deli se začasno uvrstijo v poljubnem redu v posebno kartoteko, medtem ko spodnje dele naravnamo po tekočih številkah posnetkov.7 — 3. Zgornji del listkov s podatki o govorcih urejamo po abecednem redu informatorjev, posebej pa še po tekočih številkah krajev, pri čemer so informatorji znotraj posameznih krajev razporejeni po abecedi. Preostali listki so rezerva in so prav tako urejeni po abecedi. — 4. Spodnji del vprašalnice s podatki o govornem položaju in tematiki posnetka je osrednji in je urejen takole: A — Kartoteka, urejena po krajih zapisa in obenem po številkah informatorjev. Kot smo že omenili, so kraji označeni s tekočimi številkami. Tudi informatorji iz posameznih krajev so oštevilčeni po kronološkem redi) (npr. prvi informator iz kraja številka 109 dobi številko 1, torej 109-1, naslednji iz istega kraja številko 109-2 itd.). Tako arhiviranje podatkov o posnetkih omogoča anonimnost informatorjev v nadaljnji raziskovalni fazi. Znotraj posameznih krajev so listki s podatki informatorjev razporejeni po • Velja v prvi vrsti za celovške posnetke, ki jih še ni bilo mogoče obdelati: zato je potrebno začasno arhiviranje. 7 Arhivski posnetki se iz tehničnih razlogov niso dali razvrščati kronološko. abecedi. Večkratni posnetki istega govorca so urejeni kronološko po tekočih številkah vprašalnice. — В — Kartoteka, urejena po abecednem redu informatorjev vsebuje zapise vseh posnetkov posameznih govorcev. Listki so razporejeni (deloma slučajno) kronološko po datumih tonskega zapisa oz. po tekočih številkah vprašalnice. — C — Doslej najobširnejša je kartoteka, urejena po geslih ali stvarni register, ki vsebuje križni seznam. Je začasen pregledni katalog vsebine in tematike vsega posnetega gradiva, ki pa ne daje zadosti izčrpne informacije o vsem posnetem gradivu.8 — Č — Kartoteka pesmi in glasbe. Številni posnetki vsebujejo poleg govorjene besede tudi ljudske pesmi in glasbo, ki so na celovških vprašalnicah zaznamovane z zvezdico *.9 Listki z informacijami o posnetku so urejeni po tekočih številkah krajev informacijske mreže. Večkratni posnetki enega in istega informatorja so v kartoteki nameščeni po tekočih številkah zapisov. — D — Kartoteka po tekočih številkah vprašalnice omogoča kronološki pregled posnetkov, kakor so bili zapisani. Omenim naj še, da je vse gradivo v arhivu Krščanske kulturne zveze in na celovškem slavističnem inštitutu urejeno v povsem enakih kartotekah, tako da so podatki o posnetkih in informatorjih na razpolago pri obeh ustanovah.10 2.1 Zapisovalne izkušnje. — Za koroškoslovenski dvojezični prostor je značilna obilica krajevnih govorov. Pristnost in kakovost narečnega posnetka je odvisna od sposobnosti in spretnosti spraševalca in od govornih okoliščin. Idealno je, če spraševalec lahko uporablja isti ali zelo podoben govor, kot ga govori informator. Najlaže sem snemala v osrednjerožanskem narečnem prostoru, katerega narečje obvladam, saj pri snemanjih ni prišlo do nikakršnih nesporazumov ali celo nezaupanja s strani informatorjev. Kakor hitro pa sem prišla z območja, kjer se namesto rožanskega in zahodnopodjunskega zadnje-jezičnega q govori glas k, so se nekoliko spremenili tudi snemalni pogoji. Tako sem se zlasti v pogovorih z ljudmi starejšega rodu, ki ni imel priložnosti sporočanja z govorci sosednjih ali drugačnih narečnih podstav, morala prilagajati njihovi govorici. Kakor hitro sem se pomotoma približevala knjižni obliki govora (namesto govoru informatorja), so se pogosto kazale tudi v strukturi govora ali besedišču informatorja podobne težnje, v prvi vrsti pri izpodrivanju germanizmov in tujk, ki se v pristnih krajevnih govorih zaradi včlenjenosti v sistem ne dajo izpodrivati in nadomeščati s poknjiženim besedjeni, sicer bi govor zvenel kot puristično izumetničena tvorba. Prevzete besede so posledica stoletnega sovplivanja dveh kultur. Vstopale so v naše krajevne govore postopoma, prevzemale so istočasno tudi njihovo glasoslovno in slovnično podobo in se tako vrasle v sistem slovenskih krajevnih govorov. 2.2 Govorne okoliščine se razlikujejo od primera do primera. Za najboljšega se je izkazal časovno neprekinjeni govorni položaj z enin\ samim govorcem ali z dvema govorcema iz istega kraja, brez navzočnosti drugih oseb. " Take kartoteke graški raziskovalni kolektiv ne predvideva, ker se gradivo skuša obdelati sproti. * Zvezdica * označuje glasbene posnetke ne glede na to, ali gre za vokalno ali instrumentalno glasbo. Podrobnejša obdelava glasbenega gradiva poteka občasno, predvsem v počitniških mesecih. Ljudska glasba se zapisuje in arhivira deloma po zupisovalnem sistemu GNI SAZU v Ljubljani, deloma pa po grašketn tipu razporejanja informacij o gradivu v različne kartoteke. 10 Pri Krščanski kulturni zvezi poteku urhiviranje v glavnem v počitniških mesecih. Tako se tudi kartoteke urejajo z zamudo. V drugem primeru sta se govorca v svojih izvajanjih dopolnjevala in tako pripomogla do večinoma zelo zadovoljivih podatkov. Že precej manjši je bil uspeh, kadar sem snemala po dve osebi iz različnih narečnih skupin istočasno. Odgovor prvega govorca je bil navadno zadovoljiv, medtem ko je drugi povedal isto v precej skrajšani obliki, ali pa je ponovil samo besedo, po kateri sem spraševala. Včasih odgovora ni bilo. Ponovitev istega izraza sicer lahko v nekaterih primerih slučajno sovpada, a se kljub temu ne da objektivno oceniti. Snemanje treh ali več oseb hkrati je le v izjemnih primerih privedlo do zadovoljivih rezultatov. Snemanje z uvodno tematiko iz vsakdanjega življenja je zelo pozitiven način uvajanja informatorja v pogovor. Pri tem so govorci največkrat sami povedali osebne podatke, zanimive za dialektološko opredelitev. Uvajanje v pogovor je trajalo običajno pol do ene ure, zgodilo pa se je tudi, da do snemanja zaradi nepredvidenih sprememb govornega položaja sploh ni prišlo (npr. zaradi obiska znancev, nesreče, smrti ipd.). Čim dlje je trajala prekinitev pogovora in čim večje so bile spremembe, tem teže je bilo znova vzpostaviti ustrezen položaj. Večurna snemanja enega samega govorca v enem samem nemotenem govornem položaju so bila redka. Spremembe položaja so se odražale v nesproščenem govorjenju, ali pa v kratkih odgovorih brez podrobnejših izvajanj. Posebej je treba poudariti dvojezični govorni položaj. Po navadi ga povzroča oseba, ki z informatorjem sicer občuje ali v slovenskem ali pa v nemškem jeziku. Zgodilo se je celo, da je informator nezavedno med snemanjem govoril s psom ali mačko nemško. Tovrstne motnje govornega položaja na posnetek niso bistveno vplivale. Dvojezični govorni položaji so v glavnem v naseljih ob severni jezikovni meji. 2Л Iskanje in izbira informatorjev. — Na terenu sem naletela na govorce z zelo različnimi pogledi na lastno narodnostno pripadnost: eni so se prištevali k t. i. zavednim Slovencem, drugi k polzavednim, tretji pa celo k t. i. nemčurjem ali vindišarjem. Snemala sem govorce vseh treh skupin brez ozira na njihovo gledanje na slovenstvo. Izkazalo se je celo, da je bil govor informatorjev, ki so manj povezani s slovensko kulturno dejavnostjo, v dialektalnem oziru pretežno bolj pristen od jezika t. i. kulturnikov. V govoru mlajšega rodu so se deloma odražali tudi vplivi zborne oz. pogovorne slovenščine. V neznanih krajih sem informatorje našla s pomočjo znanih oseb, s pomočjo župnišča ali kulturnega društva ipd. Seveda nisem vedno takoj naletela na govorce čistega narečja, zato so bili v takih primerih potrebni kontrolni posnetki drugih oseb. 2.4 Vprašalnice. — Graški raziskovalni projekt predvideva predvsem zbiranje besedja. Vprašalnica sestoji iz vprašanj v obliki stavkov in risb. Te vrste anketiranje se je dobro obneslo. Vprašalnica za Slovenski lingvistični atlas (SLA), ki pri zbiranju besedja, ugotavljanju glasoslovnih refleksov in oblikoslovnili lastnosti ne uporablja posebnih vprašanj ali stavkov, je za delo manj prikladna. Poleg tega se v njej pojavlja precej besed, ki v naših govorih niso znane. Dobila sem predvsem pomunjkljive podatke za oblikoslovje, npr. za določno in nedoločno obliko pridevnikov, čeprav sem uporabljala delno nemški delno slovenski jezik. Doslej sem za SLA zbirala gradivo v Mariji na Zilji, kjer je zaradi pomanjkanja primernih informatorjev prišlo do proble- mov. Čaka me še zapis nekaterih točk raziskovalne mreže, ki so predvidene za izdajo prvega zvezka SLA. 2.5 Zbrano gradivo. — Doslej sem posnela oz. presnela več sto ur tonskega gradiva. Več kot 200 ur posnetkov hrani arhiv graškega slavističnega inštituta,11 več kot 300 ur narečnega gradiva (tudi ljudskih pesmi) je arhiviranega pri Krščanski kulturni zvezi v Celovcu (v glavnem presneto gradivo, lastnih terenskih posnetkov je okoli 40 ur), slavistični inštitut univerze v Celovcu pa premore 40 ur posnetkov. Število vprašalnih pol s podatki o informatorjih in govornih položajih oz. tematiki tonskih zapisov je v dveh letih že samo v Celovcu naraslo nad tisoč. Pretežna večina informatorjev in gradiva je z območja Karavank (Sele, Obirsko, okolica Železne Kaple, Slovenji Plajberk itd.) ter iz celotnega Roža (tudi Gure, Kostanje in okolica Baškega jezera). Največ ziljskih posnetkov je bilo narejenih v Zahomcu in na Bistrici. Tudi v Podjuni so glavne točke informacijske mreže bolj ali manj dobro popisane (severno do Tolstega vrha pri Grebinju in Djekš ter na vzhodu do zadnjega dvojezičnega naselja. Leda pri Rudi). Težave pri zbiranju so bile največje npr. severozahodno od Tinjskega polja in zahodno od Pokrč v celovški kotlini, saj tam kljub večkratnim poskusom nisem mogla najti za snemanje primernega govorca, ker je pritisk germanizacije vse prevelik. Podobno ogrožena je tudi večina govorov v vsem pasu jezikovne meje (npr. Šmartno pri Dholici nad Vrbskim jezerom, prehodno območje v Ziljsko dolino, ves zahodni predel Ziljske doline). To vrzel deloma izpopolnjuje gradivo, zbrano v preteklih desetletjih, so pa tudi še kraji, kjer doslej nismo mogli najti ustreznih informatorjev. Omenim naj še, da mi dobre tehnične možnosti na naši univerzi omogočajo poleg snemanj na magnetofonski trak tudi snemanja na videokasete. Med drugim hranimo narečni posnetek Drabosnjakovega Pasijona, ki so ga uprizorili Kostanjčani 1983. leta, in še nekaj posnetkov iz Št. Jakoba v Rožu. 3 Sklep. — Zbiralno in urejevalno delo, ki me je doslej pretežno zaposlovalo, je morda videti manj pomembno. Pri njem me vodi predvsem zavest, da so govorci avtentičnih krajevnih govorov vse bolj redki, z njimi vred pa izginja besedišče koroškega kmečkega vsakdanjika, izrazje, povezano z določenimi poklici, obrtmi, stanovi, ogrožena so krajevna in ledinska imena, poimenovanja voda in vzpetin, izgubljajo se za slavistiko in etnologijo pomembni sledovi živega ustnega izročila. Gradiva je sicer že precej, vendar bomo zbiralno dejavnost nadaljevali, zlasti s pomočjo filmske tehnike. Gradivo vsebuje podatke, ki omogočajo monografske obravnave glasoslovne, slovnične in bese-doslovne podobe posameznih govorov, ponuja nam v obdelavo vrsto socio-lingvističnih problemov (socialna zvrstnost, govorni položaji pripovedne tehnike, interference kot posledica tujejczičnih vplivov nemščine in italijanščine). Posebej privlačno je videti gradivo tudi s stališča frazeologije. Pisana vrsta slikovitih, v slovarjih nezastopanih frazeoloških enot odpira možnost raziskav na še povsem neobdelanem področju narečne frazeologije. 11 Številka se nanaša samo nu število mojih posnetkov. BIBLIOGRAFIJA HAFNER, S. 1981, Dvojezičnost, temeljni problem slovenistike na Koroškem, SR 29, Ljubljana, 423—434. — 1980/81, O problemu funkcijskih zvrsti slovenskega ljudskega jezika, J iS 26, Ljubljana, 54—61. — 1979, Die slowenische Volkssprache in Kärnten, Almanach '79 der österreichischen Forschung, Verband der wissenschaftlichen Gesellschaften Österreichs, Wien, 67—74. HAFNER, S. in E. PRUNČ 1980, Lexikalische Inventarisierung der slowenischen Volkssprache in Kärnten (Grundsätzliches und Allgemeines), Slowenistische Forschungsberichte 1, Graz. — 1982a, Thesaurus der slowenischen Volkssprache in Kärnten I, A- do B-, Verlag der österreichischen Akademie der Wissenschaften. Schriften der Balkankommission Linguistische Abteilung, Sonderpublikation, Wien. — 1982, Schlüssel zum »Thesaurus der slowenischen Volkssprache in Kärnten«, Verlag der österreichischen Akademie der Wissenschaften, Schriften der Balkankommission, Linguistische Abteilung, Sonderpublikation, Wien. HORVAT, S. 198^/83, Dileme ob zajetju in obdelavi slovenskega narečnega leksikal-nega gradiva, JiS 28, Ljubljana, 123—127. KARNIČAR, L. 1981, Oblikoslovne premene ženske a-jevske sklanjatve v govoru Obirja in Sel, SR 29, Ljubljana, 453—462. LOGAR, T. 1981, Kneža (Grafenbach, OLA 148), Fonološki opisi srpskohroatskih/ hrDatskosrpskih, slooenačkih i makedonskih govora obuhoačenih Opšteslooenskim Lingoističkim Atlasom, Akademija nauka i umjetnosti BiH, Sarajevo, 201—211. — 1981a, Potoče (Potschach; OLA 146), Fonološki opisi..., Sarajevo, 181—191. — 1983/84, Slovenski dialekti — temeljni vir za rekonstrukcijo razvoja slovenskega jezika, JiS 29, Ljubljana, 285—288. NEWEKLOWSKY, G. 1979, Zur Erforschung der slowenischen Dialekte Kärntens, SR 27, Ljubljana, 443—450. — 1980, Die slowenische Mundart von Ludmannsdorf (Bilčovs) in Kärnten, Klagen-furter Beiträge zur Sprachwissenschaft 6, 1—3, Klagenfurt, 103—113. PFANDL, H. 1981, K regionalni porazdelitvi izoleks v slovenskih narečjih na Koroškem, SR 29, Ljubljana, 449—452. PRIESTLY, T. 1980 oz. 1982, *k + dative in a Carinthian Slovene dialect, Folia Slaoica (Columbus, Ohio) 4, štev. 1, 25—34. PRUNČ, E. 1981, Jezikoslovno anketiranje v dvojezičnih prostorih, SR 29, Ljubljana, 435—447. — 1979, Zum Problem sprachlicher Interferenzen im bilingualen Gebiet in Kärnten, 2., izpop. izduja, Studia Carinthiaca Slooenica 1, Zveza slovenskih izobražencev, Klagenfurt. RIGLER, J. 1979, Akcentske variante III, SR 27, Ljubljana, 365—374. — 1981, Breznica pri Št. Jakobu v Rožu (Friessnitz; OLA 147), Fonološki opisi..., Sarajevo, 193—200. — 1975, O zgodovini klasificiranja slovenskih dialektov, SR 23, Ljubljana, 28—40. TOPORIŠIČ, J. 1962, Die slovenische Dialektforschung, ZslPh 30, Heidelberg, 383—416. ZUSAMMENFASSUNG Die Erforschung Slowenischer Mundarten in Kärnten Im vorliegenden Forschungs- bzw. Erhebungsbericht über eigene Feldforschungen, — besonders der phonetischen und lexikalischen Erhebungen der slowenischen Mundarten im zweisprachig besiedelten Gebiet Kärntens —, werden eingangs Gegenstand und Gebiet dieser Untersuchungen vorgestellt. Es folgt eine Darstellung von Archivierungsprinzipien des gesammelten Materials, deren Methoden für das sprachwissenschaftliche Forschungsprojekt Inventarisierung der slowenischen Volkssprache in Kärnten, später umbenannt in Isoglossen und Isolexen in den slowenischen Dialekten in Kärnten, am Institut für Slawistik der Universität in Graz erarbeitet worden sind. Anschließend wird das in den letzten Jahrzehnten in Kärnten aufgenommene kärntnerslowenische dialektologische Tonmaterial vorgestellt. Von besonderer Bedeutung sind die sozio-linguistischen Beobachtungen, die sich im Rahmen der Feldforschung machen lassen. Die Sammel- und Archivierungstätigkeit aufgrund von Tonbandaufzeichnungen und Videofilmen steht im Zeichen des Rückgangs authentischer regionaler Sprecher, mit denen der Wortschatz des bäuerlichen Alltags ausstirbt und damit die mit einzelnen Berufen, Handwerken und Ständen verbundene Terminologie. Auch die autochtonen Orts- und Flurnamen, Gewässer- und Höhenbezeichnungen verschwinden zusehends aus dem Bewußtsein der eingesessenen Bevölkerung. So verlieren sich bedeutende Spuren der lebendigen mündlichen Uberlieferung. UDK 886.3.09-31:808.63:929 Kranjec M. Franc Zadravec Filozofska fakulteta v Ljubljani GOVORNE OBLIKE IN JEZIK V KRAN JCEVEM POVOJNEM POLITIČNEM ROMANU Miško Kranjec je v »romanih o oblasti« Pisarna (1949), Pod zvezdo (1950) in Zemlja se z nami premika (1956) estetsko povzel žive govorne oblike politične ljudske scene, kot jih je v tradicionalni vaški komunikacijski sistem postavila socialistična ideja in revolucija. Literariziral je objektivni komunikacijski način, obenem sta njegova nara-tivna in dialoška beseda v epski sceni posvojili tudi publicistično, politično, ekonomsko in državnopravno leksiko. In his "novels about power" (Pisarna, 1949; Pod zvezdo. 1950; Zemlja se z nami premika, 1956) Miško Kranjec made aesthetic use of the living speech forms of the political popular scene, as they were introduced into the traditional rural system of communication by the socialist idea and revolution. Kranjec fictionalized the objective manner of communication, while interspersing the language of both his narration and the dialogues in the epic scene with the vocabulary from the world of journalism, politics, economy, and public law. Razpravljal bom o govornih oblikah in jeziku Kranjčevih romanov, ki jih imenujem »politični«, pisatelj sam pa jih je imenoval »romani o oblasti«. Ker nas včasih strese, kadar kot raziskovalci literature moramo rabiti besedo politika, hkrati pa vemo, da roman in pesem s politično temo nista manj pesniška in umetniška kot ljubezenski roman in pesem, sem si namesto poetološkega uvoda izbral tale ekskurz: Skoraj ni študije o Henriju Bcylu-Stendhalu, ki ne navaja njegove slovite izzivajoče formule: »La politique n'a rien à voir en littérature« — politika ne spada v literaturo, v njej poči kot strel sredi koncerta. Marsikdo pa hkrati priznava, da je politično tkivo važna sestavina njegovih romanov, da je Stendhal viden politični avtor s svojim sovraštvom do tiranov, spominom na revolucijo, s kritiko meščanstva in aristokracije. Je njegovo formulo razumeti le kot govorniško previdnost pred policijo in okusom časa, kot je svoj čas mislil Louis Aragon,1 ali pa gre za terminološko vprašanje, ki vsebuje enega ključnih problemov Stendlmlove dobe? Beseda politika je v dobi romantike imela tisti smisel in vsebino, kot jima ga je dajala meščansko-aristokratska politična praksa. Stendhal pa ni pripadal nobeni stranki, bil je neodvisen od uradne politične doktrine, bil je demokratični duh, odvisen le od ljudstva, od zgodovine. Adhezija z ljudstvom pri pisateljih prve polovice 19. stol. ni bila ravno lahka, saj ni imelo organizirane sile, na katero bi se lahko naslonili. Zato pa so tem bolj razkrivali sebično meščanstvo v smislu Prešernovega stavka: »Kranjc, ti le dobička išeš«. Tudi Stendhalov nonkonfor-raizem je pomenil protimeščansko načelo izoliranega genija, in njegova formula, da politika ne spada v literaturo, je bilu v resnici politično načelo, razkol s politiko ineščansko-aristokratske oblasti. Miško Kranjec svojih političnih romanov ni zaslanjal ne s Stcndhalovo ne s kakšno drugo formulo, ki politiki jemlje pristojnost v umetniški literaturi; 1 Jan. O. Fischer, Politique et poésie en XIXe siècle. La Pensée, 1961, št. 96. ni jih zaslanjal zaradi tradicije slovenskega političnega romana in zato, ker se je že ob prvem razdoru z uradno družbo, z njeno liberalno in klerikalno doktrino lahko naslonil na ljudstvo kot bolj ali manj organizirano silo. Leta 1934—1935 je celo urejal politično tribuno te sile Ljudsko pravico, naslednjega leta pa adhezijo, zraslost z ljudstvom demonstriral z romanom Zalesje se prebuja (1936). Ta zraslost mu je v romanu Do zadnjih meja (1940) omogočila izdelati demokratični lik ljudskega poslanca, kakršnega ni več v slovenski pripovedni prozi, tudi v Kranjčevi ne. Po letu 1945 pa je lahko bolj ali manj neovirano popisoval nosilce in nasprotnike socialistične ideje. Zdaj lahko porečemo, da je primerjava Stendhal—Kranjec zares nevzdržna, saj ne podcenjuje le estetskega kriterija, ampak lahkomiselno zabrisuje tudi tako očitna nasprotja med njima, kot so: tam nonkonformist — tukaj po letu 1945 »konformist«, tam popolna kritika vladajoče družbene doktrine in oblasti — tukaj soglasje z vladajočo ideologijo in ljudsko oblastjo, tam psevdonimno, jezikovno aluzivno in deloma celo šifrirano pisanje — tu mestoma citati iz govorov vodilnih jugoslovanskih državnikov in pritrjevanje njihovi družbeni viziji. Toda naj so te ločnice še tako resne, je prav tako res, da sta oba spodkopavala individualistični družbeni princip in njegovo politično doktrino, da ju torej zbližuje demokratična miselnost, pa tudi politična tematika, ki ima v romanu enako pravico, kot vsaka druga; umetnost je pravična in ne priznava le »plemenitaških, privilegiranih tem«.2 Končujem digresijo o Stendhalovem strelu sredi koncerta. Kranjčevi romani o oblasti — Pisarna, Pod zoezdo, Zemlja se z nami premika — so zgodbe o socialistični ideji na vasi ter o njenih izraznih oblikah, kakor jih je uveljavila tudi med kmeti; so bolj ali manj stvaren zapis govornih oblik in jezikovnega stila med socialistično revolucijo prvih povojnih let. Kranjec je v njih svoj dotedanji stil naširoko odprl komunikacijskim novostim, ki jih je prinesla ideja. Pripovedovalec v Pisarni (1949) pravi, da Ravenci radi »mnogo in globoko razmišljajo o vsaki stvari in pogosto kakšno pametno zinejo« in da se radi zapletajo »v dolge razprave o žandarjih in duhovnikih in sploh o oblasti«. V romanu zares dosti komentirajo pojave v jugoslovanski meščanski državi in med madžarsko okupacijo, socialistična misel pa se v ivjih v romanu Pod zoezdo že naravnost dramatično sooči z dolgo tradicijo ter njihovo preinišlje-valsko in razpravljalsko navado in voljo opazno poveča. Da Kranjčevi kmetje »znajo govoriti«, dokazuje že sturi Miha Koudilu v Pisarni, pripovedovalec sam opozori na njegov govorniški »slog« in na trajno pripravljenost, da komu kaj pojasni. Koudilov slog večinoma ne presega vaškega kulturnega miljeja, včasih pa se mu vendarle odtuji, je preslovesen, literaren oziroma ga avtor »popravi« s svojim. V kontaminiranem, tujem slogu pozdravlja partizansko vojsko, govori o prihodu ljudske oblasti, ali pa marksistično pojasnjuje nekatere pojave. Ne gre pa prezreti, da v potujenih govornih položajih vendarle ne uporablja tujk in fraz površnih političnih aktivistov, da med premišljevalcem in pojasnjevalcem ideje ter njegovo besedo ne zija preočiten socialni prepad. 1 Ido Brnčič, Misli o liriku. LZ 1941. — Generacija pred zaprtimi vrati, str. 393. Ljubljana 1954. Romana Pod zvezdo (1950) in Zemlja se z nami premika (1956) sta še izpopolnila refleksijsko in govorniško spretnost oseb. Pripovedovalec spet opozarja na njihovo zgovornost, npr. na Stefaničevo, kateremu v prvem delu romana Pod zvezdo odstopa celostranske monološke odseke. A ne samo njemu, še zgovornejši je spet Miha Koudila, ko refleksijo mestoma raztegne na dve, tri strani, podobni pa so mu sekretar Naci Koudila, mladinski aktivist Kološa, konservativni kmet Zbul, klerikalni pobudnik restavracije Rituper in še kdo. In zdaj vprašujem: so Kranjčevi radogovorci in mnogopremišljevalci le posledica avtorjeve psihološke motivacije, da namreč radi razmišljajo in še rajši kakšno pametno zinejo, je zgovornost in refleksivnost vaških oseb, je njihova duševna naravnanost edini in odločilni vzrok za številne monološke in potegnjene dialoške nastope, ali pa je njihovo pripravljenost in celo zavzetost za opazno komuniciranje dodatno spodbudil tedanji javni družbeni komunikacijski sistem in so njihove pogovorne in mišljenjske oblike zato tudi odvod objektivne občevalne prakse? Priznati velja, da so Kranjčeve »politične« epske osebe zgovorne že v njegovih predvojnih romanih, a nič manj velja priznati, da so povojne oblike političnega dela, da je socialistična revolucija močno razmaknila romaneskni prostor za refleksije in govorne nastope epskih junakov. Konkretna objektivna tehnika javnega obnašanja političnih aktivistov, tehnika sestankov, zborovanj, govorov, molka in ploskanja, ostri idejni spopadi — vse takšno je moralo vstopiti tudi v roman. Javni monologi vaškega sekretarja Naci ja in drugih oseb mestoma dramatsko vznemirjajo, drugod so narativni, so modrovanja in pridige, izzivajo in pridobivajo, razkrinkujejo in načrtujejo, včasih prehajajo v dialog z množico, ki se vključuje z vprašanji, medklici, artikuliranim pritrjevanjem in negodovanjem. Dramaturgija epskega zborovanja narekuje, da govornika za hip spodrine govorni zbor ali zborovska govorna oblika: nekdo iz množice vrže izzivajočo misel, množica pa mu odgovarja kot enotni ali kot razpršeni subjekt, dokler je kdo ne utiša in spet prikliče glavnega govornika. V živahni epski sceni govornik spretno sooča idejo in poslušalce, sedanjost z minulostjo, tradicijo s prividi novega družbenega reda. Takšne javne monologe in pluralne dialoge v romanih štejem za Kranjčev posnetek živih oblik, za tipično naslonjeno obliko, za estetsko mimezis, za prenos objektivnega komunikativnega ustroja v roman, za časovni dokument v razvoju slovenske družbe. Refleksije oziroma notrunji monologi sekretarja Nacija včasih niso le priprava na javni nastop, ampak so tudi oblika, s katero avtor posega v javnost. Ko namreč Naci razmišlja o rcvoluciji pa o temi kmet in socializem, je slišati tudi avtorjev glas. Njegov glas pridobiva za socializem, hkrati pa daje lekcijo »višjim«, opozarja jih, kako dramatično se socialistična misel prijema v kmet-skih dušah. Ko je avtor sredi kritičnih refleksij Nacija in drugih oseb, je njegov cilj čutiti tudi zunaj njih: duhovni in čustveni roman oseb je v takšnih refleksivnih — včasih tudi diuloških — položajih kritična univerza za krmarje in aktiviste socializma. Estetska raven revolucijskega komunikacijskega ustroja v romanu ni enakomerna, včasih sta refleksija in dialog premalo zgoščena, odmerjena, se potegneta. Značilen primer je na koncu romana Zemlja se z nami premika, kjer razočarani sekretar Nuci razlaga kmetu Filipiču nekdanji, sedanji in prihodnji človekov odnos do zemlje, pa skoraj ne more potešiti njegove »rado- vednosti«, ko bi si hotel odgovoriti »na tisoč stvari«, predvsem pa dobiti zadovoljiv odgovor o vprašanju kmet in socializem. Ko pa radovednost epske osebe giblje in razgiblje še tako potegnjeni dialog, je Nacijeva pripoved o isti temi v drugačni epski sceni in zasedbi občutno razvlečena. Med večerjo se v svojem gruntarskem domu zapredava o razmerju človek in zemlja v Ameriki, v novi Jugoslaviji ter o utopiji, kako bo tehnika popolnoma izpodrinila sedanji odnos do zemlje; ob dialektiki vseh stvari se Naci odloči skoraj za futurološki sklep: »Tovarne delavcem, zemljo kmetom... vse to bo nekoč popolnoma mrtvo. Šlo bo le za delo. za ustvarjanje kruha, sploh potrebnih stvari...« Ker pa nekdanji socialistični sekretar, potem ko se iz politične arene vrne k zemlji kot lastnini, s takšno filozofijo rešuje tudi svoj etos in nazor, je njegov daljši govor tudi kritična samorefleksija in estetsko še upravičen. Ne prepriča pa več, ko isto temo nadaljuje še ob ženi v postelji. Tematično obremenjeni govor v intimnem okolju opozarja, kako pisateljeva misel v človekovi družbeni usodi vnaša sociološko količino tudi v manj primerne govorne položaje. Da se izognemo pretiravanju: Kranjčeve epske osebe se o svoji družbeni usodi pogovarjajo tudi sproščeno, preprosto, naravno napeto, v naravnih položajih, kot so naravni tudi njihovi ljubezenski pogovori in pogovori o vsakdanjih opravilih. A že iz prvega intimnega dialoga med Nacijeni in Roziko ob grobu Nacijevega otroka s prvo ženo, Rozikino sestro, iz dialoga na koncu romana Pod zvezdo je razločno videti, da se je model javnega govora zarival tudi v tradicionalni intimni realistični dialog, zarival tako. da ga je količinsko razširjal in estetsko slabil. Iz vsega povedanega je videti, da je javni komunikacijski način v Kranjčevem romanu o oblasti vplival na sistem tradicionalnih komunikacij, in da pri tem ni moč prezreti nekaterih slabilnili estetskih posledic. Toda komu jih pripisati: literarizaciji družbenega komunikacijskega načina, ali pa pisateljevi oblikovalni nemoči? Poznamo romane z obsežnimi refleksijami in dialogi, tudi s političnimi, npr. romane Dostojevskega. A ker so v njih oblika strastnih intelektualnih dialektikov in so čustveno in mišljenjsko polifoni, so kajpada tudi individualizirani in estetsko sugestivni. Kranjčevi vaški junaki pa včasih ne vzdržijo velikega besednega zamaha, pa jim mora pomugati pripovedovalec, zaradi česar je njihov govorni način manj individualiziran in estetsko manj učinkovit. , Estetsko moten je tudi dialog, ki ima odnosnico v ekspresionistični prozi in dramatiki. Junakinja se tik pred porodom namreč pogovarja z bogom; ta ji očita, da je izdala nebeškega ženina, ki se mu je zaobljubila kot nuna, zdaj pa bo rodila partijskemu sekretarju. Rozika se bogu zapriseže, da bo otroka dala krstiti. Niti dramaturgiju niti logika tega dialoga ne prepričata, dialog je projekcija religiozno razboljene, patološke ženske in prav zato nazorsko in logično preveč pregleden in razčlenjen. Socialistična revolucija pa Kranjcu ni povečala le mišljenjskih in pogovornih oblik, ampak mu je kot del svojega komunikacijskega sistemu ponudila tudi nove besede. Kakor so v politični roman vstopile oblike z govorne tribune in z zborovanja, da je postal zgodovinski dokument človekovega javnega obnašanja, tako se je z javnim jezikom sinhroniziral in spojil tudi Kranjčev pripovedni jezik. Če je bil jezik njegovega poslanca v predvojnem romanu v besedju še preprost, brez tujk in časovnih krilatic, brez imen za središča oblasti in države, če je bil le politično aluziven, se je ta ravnina v povojnih romanih občutno menjala: Kranjec je sprejel sistem jezikovnih signalov, ki so opisovali in izražali zamisel in odnose novega družbenega reda; narativna in dialoška beseda sta posvojili tudi aktualni publicistični, politični, ekonomski in držav-noupravni izraz. Kranjčevi junaki, zlasti sekretar in mladinski aktivist pa tudi druge kmečke osebe rabijo besede, ki so dokument časa, pripovedni in dialogni odseki so včasih natkani z leksemi, kraticami, frazami, krilaticami politične publicistike, knjižno normirana beseda in aktualni neologizem nemoteno živita drug ob drugem. Y romanu Pod zvezdo pripovedovalec izrecno opozarja na junakov novi jezikovni položaj. Sekretar Kološa se vrne z mladinskega kongresa in vaški mladini govori >po Kidričevih besedah«, pripovedovalec pa zatrjuje, da te »besede v njegovih ustih niso bile mrtve...« Kološa državnika seveda ne ponavlja dobesedno, prezahtevne besede prestilizira po svoje, zato da jih približa vaškemu kodu; do vzornika se načelno ne distancira, veliki citat njegovega govora pa prikroji okolju tako, da zmanjša število programskih tujk, od državnikove leksike in stavčne dikcije ostane le toliko, da gre za tipičen primer predelanega citata. Izposoja leksike ali rabljene besede v tem primeru in tudi sicer po romanu epskim osebam ne odvzame njihove osebne barve, saj z neologizmi tudi čustvujejo, razmišljajo, izražajo del svoje družbene eksistence. Takšne besede in fraze so niti, s katerimi so romaneskne osebe čvrsto vpete v družbeni tok, v zgodovino. Kako postane ekonomska beseda osebna eksistencialna in prizadene posameznika, kot ga prizadene npr. ljubezen, pove beseda »oddaja«, »odkup«: nekaj časa je to naravnost preganjavska beseda, razraste se v pošast, ki steza svoje lovke po pokrajini, je realna in fantastična moč hkrati; osebe se je otepajo z lažjo, prikrivanjem, izdajanjem, z burnim ugovorom —, v vsakem položaju jo totalno živijo. Skoraj že nekakšen seznam gesel, krilatic, sintagem in fraz podružbljene zavesti, seznam, kot ga razpenja po vsem romanesknem tkivu, je Kranjec zbral na začetku prvega poglavja III. dela romana Pod zvezdo: Fronta, Okrajni odbor OF, Ozna, AFZ, ljudska oblast, široka ljudska oblast, široke ljudske množice, sekretar, reakcija, aktivist, teren, organ ljudske oblasti, SNOS, kulturbundovec, knojevec, Marijina družbenica, Titova klika, kraljevi komite, masa, UNRA, vojni dobičkar, kongres, kampanja, miting, teror, oportunizem. Poročevalec, Pravica, kolhoz, kulak, odredba o oddaji, rekvirirati, odkup, Naproza; »Mi smo Titovi — Tito je naš«, »bratstvo in enotnost«, »enotnost ljudskih množic«, »Naš Naci«, »Naš Koudila«, »Mi bomo gradili progo — proga bo gradila nas«, »Tovariši in tovarišice! Ravenci in Ravenke, mladinci in pionirji!« Našteti primeri dovolj ponazarjajo, da je politično ideološki in ekonomski znakovni sistem precej preplavil literarnega, da se je med knjižne besede vsedla neliterarna jezikovna odnosnica, se vrinila v leksikalni in tudi v skladenjski del besedila. Novi slovar in fraze osvetljujeta razmere, razkrivata človeka v njegovi družbeni praksi pa tudi v zasebni zapletenosti, in priznati velja, da živijo epske osebe iz panonskega blata z njima dovolj naravno: nekatere ju rabijo sovražno kot znake nevarnega sistema, druge kot znake resničnosti, ki se ji ne da izogniti, tretje zavzeto. Nihče pa se z njima ne postavlja in ne šopiri, noče učinkovati ccremonialno, tudi vaški sekretar ne, čeprav so nekatere fraze del zborovulnega ceremoniala. Ker je Kranjec novo leksiko in frazeologijo vpletel v razumnih mejah, svojega jezika ni posuhoparil. Zvest tradiciji in svojemu stilu je v političnih romanih rabil tudi govorne oblike in besede iz folklorne tradicije, obnavljal svatovske nagovore, polne folkloriziranega krščanstva, pisal izraze gostüvanj-skega običaja, kot so pozvačin, družban, posvarbica; dialektizme je rabil tudi za druge obrede ter za kmetiška orodja, poslopja, za ledinska imena in pri-rodo: pokopič, rešetina, po prelogih, smrdokavra, trnoska, parma, pojeta in podobno. Včasih je srečati tudi ljudsko pokrajinsko frazo, kakršna je npr. »kakor pametim« starega Mihaela Koudile. Skratka, tradicionalno in novo, kakor sta se vrasla v jeziku, živita tudi v romanih o oblasti kot samosvoja jezikovna resničnost. Če se za konec še enkrat ozremo po govornih oblikah in jezikovni fakturi Kranjčevega povojnega političnega romana, lahko rečemo naslednje: Ob govornih oblikah je najprej možno pomisliti na kibernetično paradigmo: ker javni govor pred množico, pred zbornim omizjem pozna že Kranjčev predvojni roman, ga je v povojnem umeti že za njegov osebni, že uvajeni sistem. Tudi njegov politični junak postaja od romana Zalesje se prebuja, preko Senčka do Nacija Koudile nekakšen arhetip. ki se vrača. Toda povojna družbena inovacija je oba tudi spremenila, in sta njegov govorni ustroj in pripovedni jezik zdaj tudi odvod družbeno kulturnega vzorca, sta književna odnosnica objektivnega komunikativnega sistema. Količina jezikovnih novosti je v povojnem romanu sorazmerno številna, zaradi česar je moč naposled tudi trditi, da je povojni roman o oblasti tudi roman tistega javnega jezika, ki označuje premik produkcijskih odnosov in družbenih nazorov v Jugoslaviji. Na Kranjčeve romane o oblasti je padla senca socrealistične poetike in ideologije. Mar so zares primerki zloglasne ždanovske doktrine? Njihova snov je vsekakor tudi družbena zavest in praksa ter razgibanost te zavesti in prakse, socialistična misel se v njih spopada z individualistično, novo načelo svobode s tradicionalnim načelom svobode. Junaki poosebljajo ogromen zgodovinski nemir in tudi že delno preobrazbo in nastajanje novega socialnega tipa. Gre za kmečko okolje z novim socialističnim in stopnjevanim protisocialističnim nabojem, tudi za spopad med materialističnim in mističnim gledanjem na svet in življenje. Vse to je v romanih osvetljeno in tudi oživljeno na dovolj stvaren način, o čemer ne pričajo le govorne oblike in jezik, ampak tudi in še bolj intimna tragika, ki jo doživljajo nekatere osebe, posebno še vaški sekretar in obe njegovi ženi. Te osebe še zdaleč niso brezčustveni, shematični heroji, umpak mestoma naravnost pošastna živa bitja, ki se med seboj koljejo. Ko so kritiki Kranjcu ugovarjali: kakšen socialistični junak in revolucionar pa je ta razočarani, zlomljeni vaški sekretar, so mu objektivno priznavali, da ga ni izdelal po socrealistični poetiki ždanovskega izvora. Kranjčev socialističnorealistični roman je potemtakem takšen, kot sta ga na moskovskem kongresu 1934 umevula in opisovala Gorki in Buliarin, zlasti še Buharin, prav nič skupnega pa nima s stalinsko-ždanovsko brezkonfliktno heroizacijo in lakirovko birokratov ali velikih in malih diktatorjev katerega koli družbenega sistema. ZUSAMMENFASSUNG Redeformen und Sprache in Miško Kranjec politischen Roman der Nachkriegszeit Die Obrigkeitsromane von Miško Kranjec Pisarna (1949), Pod zoezdo (1949), Zemlja se z nami premika (1956) sind Erzählungen über die sozialistische Idee auf dem Dorf und ihre Ausdrucksformen im Leben der Bauern; sie sind eine mehr oder weniger sachliche Niederschrift des Redestils während der sozialistischen Revolution. Den psychologischen Unterbau bzw. die Bereitschaft zur Ausbildung von neuen Monolog- und Dialogformen motivierte Kranjec in seinem Werk Pisarna unter anderem auch mit der Gesprächigkeit seiner Ravenci und mit ihrem Hang zur Reflexion. Doch stellt sich bei einer Durchsicht seiner drei Romane heraus, dass ihre reflexiven und Gesprächsformen nicht nur aprioristischer Natur sind, sondern auch auf das allgemeine Kommunikationssystem zurückzuführen sind, wie es unter ihnen von der sozialistischen Revolution aufgestellt worden ist; öffentliche Monologe und Pluraldialoge bzw. in der Menge verteilte Dialoge sind Formen des gesellschaftpolitischen Kommunikationssystems, übertragen in die Welt des Romans. Der Blick auf diese angelehnten Redeformen weist auch auf die ästhetischen Folgen hin, die durch sie im Dialog des traditionellen realistischen Romans verursacht worden sind. So wie Redeformen von der Rednertribüne und aus Versammlungen in den politischen Roman Eingang gefunden haben, was ihn heute zum geschichtlichen Dokument macht, so hat Kranjec auch seine Erzählungssprache mit Innovationen der öffentlichen Sprache synchronisiert. Wenn die Sprache seines Abgeordneten im Vorkriegsroman lexikalisch einfach ist, ohne zeitgebundene ideologische und politische Phrasen, wenn sie politisch allusiv ist, so haben das erzählende und dialoggebundene Wort in seinen Obrigkeitromanen auch den aktuellen publizistischen, wirtschaftlichen und Staatsverwaltungsausdruck als dazugehörig anerkannt; das in der Schriftsprache beheimatete Wort und der aktuelle Neologismus, die traditionelle Schriftsprache und das System von sprachlichen Signalen, die die gesellschaftlichinhaltliche Verschiebung beschreiben und ausdrücken, verfliessen ungehindert ineinander. - ■ UDK 82.091 Andreas Leitner Univerza v Celovcu WIRKLICHKEITSZERFALL UND SINNVERLUST BEI HUGO VON HOFMANNSTHALS PHILIPP LORD CHANDOS UND MIROSLAV KRLEZAS FILIP LATINOVICZ Hugo von Hofmannsthal (Ein Brief, 1902) in Miroslav Krleža (Povratak Filipa Latinovicza. 1932) presenetljivo podobno prikazujeta razpad resničnosti in izgubo smisla pri umetniku 20. stol. Enotnost sveta razpade v detajle, ki se brez logične in simbolične zveze pojavljajo nesmiselno, pred človekom onemi jo ter izginjajo, ali pa ga ogrožajo. Hugo von Hofmannsthal (Ein Brief, 1902) and Miroslav Krleža (Povratak Filipa Latinovicza, 1932) demonstrate in a strikingly similar way the decay of reality and the loss of meaning for the artist in the 20th century. The unity of the perceptual world falls apart, and the details, no longer having any logical or symbolic connection, appear without meaning and either do not speak to man and disappear, or threaten him. Hugo von Hofmannsthals berühmter Chandos-Brief erschien im Jahr 1902, also zu Beginn des 20. Jahrhunderts, und kann als treffender Krankheitsbericht des modernen schöpferischen Menschen angesehen werden.1 Die Krankheit des schöpferischen Menschen besteht darin, dal? ihm die Wirklichkeit zerfällt und der Sinn verlorengeht. Wohl läßt sich dieser Zerfalls- und Zersetzungs-prozeß, dieser Verlust einer erahnten und erfahrenen Einheit und Ganzheit, einer Unio mystica, schon in der Kunst früherer Epochen nachweisen, er wird jedoch erst zu einem auffälligen Symptom für das 20. Jahrhundert, zu einer Signatur der Moderne. Während sich die weltanschauliche Krise des späten Mittelalters im Zerfall der Einheit von Mensch und Welt, von Geist und Materie, von Seele und Leib zeigt, erfaßt der moderne Wirklichkeitszerfall die sachlich-logische und symbolisch-mythische Ordnung der Dinge selbst. Hofmannsthals Chandos-Brief stellt die vielleicht grundlegendste Abhandlung zum Verständnis der modernen Kunst und Literatur dar, weil er jene Erfahrung beschreibt, die der epochalen Wende von der weltanschaulich-ganzheitlichen Wahrnehmung der Welt und deren Repräsentation im traditionellen Kunstwerk hin zur sinnlich-partikulären Wahrnehmung der Wirklichkeit und deren Repräsentation im modernen Kunstwerk vorausgeht. Es muß bezweifelt werden, dal? Hofmannsthal in diesem Brief nur die »Problematik einer bestimmten Sprachverwendung an einem bestimmten Punkt seiner eigenen Entwicklung«2 durchdenkt, denn in Kunst und Literatur der Jahrhundertwende wurden dieser Zerfull der Dinge und der Triumph ihres Füreinanderdaseins immer wieder thematisiert.3 Die Krise des Daseins, wie sie sich im Chandos-Brief ausspricht, muß als »Verlust der 'Welthaltigkeit'«4 der Welt 1 Vgl. W. Jens, Statt einer Literaturgeschichte, Pfullingen 1962, S. 109. 2 W. Muuser, llugo von Hofmannsthal, München 1977, S. 119. 3 Vgl. Th. Adorno, Ästhetische Theorie, Frankfurt am Main 1973, S. 31. 4 R. Rudolph, Kulturkritik und konservative Revolution. Zum kulturell-politischen Denken Hofmannsthals und seinem problemgeschichtlichen Kontext, Tübingen 1971. S. 42. begriffen werden. Die Sinnkrise ist die Ursache, nicht die Folge der Sprachkrise. Krležas Kiinstlerroman Die Rückkehr des Filip Latinovicz (Povratek Filipa Latinovicza) erschien im Jahr 1932. Er schildert die Rückkehr des Malers Latinovicz, der in der Welt der »westeuropäischen Städte, in der Abenddämmerung einer alten Zivilisation«5 seine Schaffenskraft und seinen Lebenswillen eingebüßt hat. Beides möchte er in seiner pannonischen Heimat wiedergewinnen, möchte wie ein Genesender »dort unten bei der Mutter im Weinberg von Kostanjevec einen üppigen, weinreichen, stillen Herbst verbringen«.6 In Kostanjevec nimmt jedoch das Verhängnis seinen Lauf. Latinovicz gerät in einen zerstörerischen Sog von Begegnungen und Ereignissen, dem er nicht widerstehen kann und der ihn schließlich physisch und psychisch vernichtet. Seine ersehnte Rückkehr aus dem Dunkel westlicher Großstädte zu den lichten Quellen des Lebens führt in den gesellschaftlichen Sumpf Pannoniens und endet im eigenen Herzen der Finsternis. Latinovicz geht als Mensch und Künstler an den zeittypischen geistig-kulturellen und gesellschaftlich-sozialen Verhältnissen und an den Dispositionen und Strukturen seines ästhetischen Bewußtseins zugrunde. Als besonders verhängnisvoll erweist sich auch für Latinovicz die Erfahrung des Wirklichkeitszerfalls und des Sinnverlusts. Krleža hat den von Lord Chandos beschriebenen Prozeß gleichsam zum Schicksal seines Helden werden lassen, wie der folgende Vergleich zwischen Filip Latinovicz und Philipp Lord Chandos verdeutlichen soll. Dabei wird nicht die Absicht verfolgt, einen etwaigen Einfluß Ilofmannsthals auf Krleža nachzuweisen — obwohl Krleža sich als profunder Kenner der deutschen Literatur auch wiederholt kritisch mit Hofmannsthal auseinandersetzte und drei Jahre vor dem Erscheinen der Rückkehr des Filip Latinovicz ihm eine kurze Studie widmete —, sondern der Vergleich will nur das auffallend Gemeinsame beider 'Krankheiten' nachzeichnen. Der berühmte Dichter und Landcdelmann der elisabethanisclien Epoche, Philipp Lord Clmndos, der jedoch den bürgerlichen ästhetischen Menschen und Künstler des 20. Jahrhunderts verkörpert, schreibt seinem Freund, dem Philosophen und Lordkanzler Francis Bacon, einen Brief', in dem er seine beängstigenden Erlebnisse schildert und »um sich bei diesem Freunde wegen des gänzlichen Verzichtes auf literarische Betätigung zu entschuldigen«.7 Filip Latinovicz ist zurückgekehrt, weil in ihm eine Art Zerfallsprozeß eingesetzt batte, der seine schöpferische Kraft lähmt. Chandqs und Latinovicz befinden sich also in der gleichen seelisch-geistigen Verfassung. Beide sind beängstigenden inneren Prozessen ausgesetzt und haben dadurch ihre künstlerische Produktionskraft eingebüßt. Chandos charakterisiert zunächst einen früheren Zustand, gleichsam seine Gesundheit, bevor ihn die Ereignisse überwältigten und seine Schaffenskraft • M. Krleža, Povratak Filipa Latinovicza, Sabrana djela, I—XXVII, Zagreb 1953 do 1972, III, S. 36. » Ebd., S. 45. ' II. v. Ilofinannsthal, Ein Brief, Ausgewählte Werke in zwei Bänden, Frankfurt am Main 1957, II, S. 337 f. lähmten: »Mir erschien damals in einer Art andauernder Trunkenheit das ganze Dasein als eine grolle Einheit: geistige und körperliche Welt schien mir keinen Gegensatz zu bilden, ebensowenig höfisches und tierisches Wesen, Kunst und Unkunst, Einsamkeit und Gesellschaft [...]; überall war ich mitten drinnen, wurde nie ein Scheinhaftes gewahr: Oder es ahnte mit, alles wäre Gleichnis und jede Kreatur ein Schlüssel der anderen.«8 Was Chandos hier beschreibt, ist die Erfahrung der Welt als Einheit und Ganzheit. Kein Ding tritt dem beobachtenden und wahrnehmenden Subjekt isoliert entgegen, alles ist aufeinander bezogen, jedes Ding ist Symbol für ein anderes, und in dieser symbolischen und gleichnishaften Bezogenheit und Geordnetheit der Dinge und Erscheinungen konstituiert sich der Sinn des Einzelnen wie des Ganzen. Nur wo in der Vielheit die einheitsstiftende Ordnung der Dinge erahnt oder erfahren wird, offenbaren sich Sinn und Bedeutung. Auch in Philosophie und Wissenschaft geht es letztlich um die Darstellung des Mannigfaltigen als Einheit, wobei das Mannigfaltige entweder auf die Einheit des Grundes (Ursache) oder auf die Einheit des Ziels (Zweck) hin gedacht wird. Wenn sich auch eine systematische Bezogenheit der Vielheit auf eine Einheit nicht vollständig bestimmen und beweisen läßt, so muß doch von der menschlichen Vernunft her die systematische Einheit als notwendig vorausgesetzt und angenommen werden, »da sonst kein durchgängiger Zusammenhang empirischer Erkenntnisse zu einem Ganzen der Erfahrung stattfinden würde«.8 Die lähmende Krankheit des Künstlers Clmndos besteht jetzt darin, daß ihm die innere einheits- und damit sinnstiftende Kraft verlorengegangen ist, sich ihm die einfachen 'irdischen' Begriffe entziehen und ihm damit die Fähigkeit zu zusammenhängendem Denken abbanden gekommen ist. Der Endzustand dieses Prozesses ist der vollständige Zerfall der Dinge in sinnlose Details, hinter denen sich die Leere des Nichts meldet. »Es zerfiel mir«, so schreibt Chandos, »alles in Teile, die Teile wieder in Teile, und nichts mehr ließ sich mit einem Begriff umspannen. Die einzelnen Worte schwammen um mich; sie gerannen zu Augen, die mich anstarrten und in die ich wieder liineinstarren muß: Wirbel sind sie, in die hinabzusehen mich schwindelt, die sich unaufhaltsam drehen und durch die hindurch man ins Leere kommt.«10 In dieser Erfahrung wird das Dasein zu einem gedankenlos dahinfließenden und beängstigenden Einerlei. Auffallend änlich erfährt auch Filip Latinovicz diesen Prozeß: »Das Leben begann sich in Filip in seine Bestandteile aufzulösen: In seinem Inneren fing ein ununterbrochener, zersetzender analytischer Zerfall des Ganzen an und wurde immer beklemmender.«11 Vor seinen Augen zerfällt die Wirklichkeit in sinnlose Details. Als er einmal einen jüdischen Leichenzug beobachtet, erlebt er diesen Prozeß besonders intensiv: »Alle diese Bilder stehen vor Filip als ungewöhnliche lebendige Details, ohne irgendeine einheitliche innere Kraft, die das alles zu irgendeinem Sinn oder einem Zusammenhang zu fügen ver- 8 Ebd., S. 340. » Kant, Kritik der Urteilskraft, XXXIII. 10 Ein Brief, S. 342 f. 11 Povratak Filipa Latinovicza, S. 42. Zum Wirklichkeitszerfall hei Filip Latinovicz vgl. M. Engclsfeld, Interpretacija Krlezina romana 'Povraiak Filipa Latinovicza', Zagreb 1975, S. 23 ff. mocht hätte.«12 Latinovicz registriert schon seit längerer Zeit, »wie alle Dinge und Eindrücke unter seinem Blick in Details zerfallen«.13 Wenn die Dinge und Ereignisse keinen logischen und symbolischen Zusammenhang haben, wenn sie als dissoziierte, unzusammenhängende Bilder in der Sinnlosigkeit des Disparaten auf den Menschen einstürmen, dann zeigt sich die Welt als »sinnloses Chaos«.14 Die aus ihren sinnstiftenden Bezügen heraustretenden Dinge und Ereignisse sind keine bedeutungsvollen Zeichen mehr, sie können nicht mehr 'gelesen' werden. Sie haben ihre Sprache verloren, sie sind verstummt, sie schweigen. Die Dinge sind entsprechend ihrem Material auf die Fähigkeit reduziert, akustische, optische und haptische Effekte zu verursachen. Während Chandos hofft, eines Tages vielleicht die Sprache der stummen Dinge zu verstehen, sieht Latinovicz keinen Ausweg aus der verstummten, sinnlosen Welt. Chandos glaubt zu wissen, warum die Dinge verstummt sind. Er schreibt, er werde sich vielleicht im Grabe vor einem unbekannten Richter in jener Sprache, in welcher die verstummten Dinge zu ihm sprächen, verantworten müssen. Das Verstummen der Welt und die neue Sprache der Dinge werden hier mit dem Verlust des religiösen Weltvertrauens in Zusammenhang gebracht. War noch zu Goethes Zeiten Gott in allen Dingen, so ist jetzt die Leere und das Nichts hinter den Dingen. Die heimliche Sprache der Dinge, in der sich in früheren Zeiten die Gottheit offenbarte, ist nicht mehr zu hören. Chandos und Latinovicz werden mit dem Nichts der Welt konfrontiert. Während die früheren Gemälde des Filip Latinovicz noch von einer zur Einheit organisierenden Kraft bestimmt waren, zerfallen jetzt die Farben und Formen und treten nur noch in der sinnlosen Faktizität des Materials auf: »Kobalt, Dunkelgelb, Hellgrün, Blaßaquamarin als Kleckse, als Flecken, als bemalte Tatsachen, und dahinter nichts.«15 Während Chandos noch die Fähigkeit besitzt, aus der ihn umgebenden »Zusammensetzung von Nichtigkeiten«1" den einen oder anderen Gegenstand auf unbegreifliche Weise auszuwählen und in göttlicher Verzückung zu erleben, wendet sich Latinovicz ganz der Simultaneität der zerfallenden Wirklichkeit zu, bejaht den nivellierenden Wirbel und den vulkanischen Sturm, ist fasziniert von den optischen, emotionalen und geistigen Reizen und Reizvarianten, die das atomisierte Chaos bereitstellt.17 Philipp Lord Chandos und Filip Latinovicz haben ferner miteinander gemein, daß ihnen die Dinge in der Stimmung des Ekels entgegentreten, ihnen die Welt in der Stimmung des Ekels erschlossen ist. Die Dinge rufen Ekel und Abscheu hervor, weil sie entweder auf der Ebene der geisfigen Erkenntnis unerreichbar geworden sind oder sich auf der Ebene der sinnlichen Wahrnehmung aggressiv verhalten. Diese beiden Erscheinungs- und Verhaltensweisen der Dinge bestimmen das unterschiedliche Ekelcrlebnis bei Chandos und Latinovicz. 12 Pooratak Filipa Lutinooicza, S. 4) f. ч Ebd., S. 32. 14 Ebd., S. 70. 18 Ebd., S. 33. " Ein Brief, S. 33. 17 Vgl. Pooratak Filipu Lutinooicza, S. 182. Chandos erfährt seine Existenz als einen Zustand äußerster Mangelhaftigkeit, der es ihm nicht mehr ermöglicht, die Dinge zu erkennen, zu benennen, in Begriffe zu fassen. Sie sind für ihn unerreichbar geworden. Er ekelt sich vor den Worten, besonders vor den »abstrakten Worten«, die ihm »im Munde wie modrige Pilze«18 zerfallen, und empfindet »Ekel vor dem eigenen Sein, dem die Erkenntnis und folglich die Selbsterfüllung abhanden gekommen ist«.19 Das negative Existenzgefühl des Lord Chanclos resultiert aus der Erfahrung der Ohnmacht vor den sich entziehenden Dingen und dem dadurch hervorgerufenen Gefühl einer allgemeinen, einer umfassenden Lebensimpotenz. Filip Latinovicz erlebt den Ekel in anderer Weise. Er ist der Aggression ekliger Dinge in ihrer überquellenden Fülle und Obszönität ausgesetzt. Die Dinge rufen Widerwillen und Abscheu hervor, weil sie ihm isoliert, auf ihr Material reduziert, in aggressiver Faktizität ins Auge springen. Sie bedrängen ihn mit der ganzen Sinnlosigkeit ihres vereinzelten, nackten Daseins. Besonders der weibliche Körper tritt ihm mit obszöner Heftigkeit entgegen. Dem jungen Filip Latinovicz stellt sich der Anblick einer nackten Frau wie folgt dar: »Ihr Bauch war unbedeckt, riesig und völlig weiß wie frisches Brot, das auf der Bäckerschaufel liegt.«20 Auch das ländliche Kostanjevec, in dem Filip Latinovicz einen ruhigen Herbst zu verbringen gedachte, zeigt sich von der abstoßenden Seite. Filip wohnt unter morschen, schleimigen Dächern im gelblich stinkenden Nebel schmutziggrüner Zimmer im dreckigen Kostanjevec — »dort grunzen die Schweine, dort fault alles wie ein zertretener Ameisenhaufen«.21 Auch seine Wahrnehmung der ihn umgebenden Menschen ist vom Ekel bestimmt, ist vom Ekel verfremdet. Die Menschen erscheinen ihm als widerwärtige Nagetiere, Termiten, Kanzleiameisen, als warme, eigensinnige Tiere, die im Geruch ihrer eigenen Ausdünstung leben, »und während sie ihre eigene Fäulnis genießen, ist alle Fäulnis vom Nächsten für sie Gestank«.22 Filip Latinovicz ist jedoch nicht nur der optischen Aggressivität der Dinge ausgesetzt, sondern leidet auch immer stärker unter akustischen Reizen, die seine bildhaften Vorstellungen überlagern, verdrängen und zerstören. Das Rauschen der Wasserrohre, das Weinen der Wasserkräne und Gashähne, das Rasseln der Telefone, das Brummen der Kupferdrähte, das Schlagen der Türen, das Klimpern der Musikinstrumente, das Bellen der Hunde, das Singen eines Wassertropfens, das Ticken einer Uhr, der Widerhall von Menschenschritten, das Weinen einer Jazzplatte — all das erlebt er als eine »dröhnende Hölle, die infernalisch um ihn herum ertönt».23 Er stellt sich sogar manchmal vor, »er könnte wieder malen, wenn er nur taub wäre!«.24 Die existentielle Situation, in der sich Philipp Lord Chandos und Filip Latinovicz befinden, läßt sich auch mit Nietzsches Dekadenz-Begriff beschreiben. Nietzsche will mit Dekadenz nicht einen objektiven Zustand der Welt benennen, sondern analysiert und bewertet damit polemisch den geistigen und moralischen Zustand des Menschen. 18 Ein Brief. S. 342. " II. Broch, Hofmannsthal und seine Zeit, Frankfurt am Main 1974, S. 119. 20 Povratak Filipa Latinovicza, S. 57. 11 Ebd., S. 168. 22 Ebd., S. 169. » Ebd., S. 44. 24 Ebd., S. 38. Nietzsche bezeichnet sich selbst »in Fragen der décadence« als »die höchste Instanz, die es jetzt auf Erden gibt«,25 und charakterisiert die Dekadenz als eine allgemeine Schwäche der menschlichen Vitalität in Verbindung mit morbider Geistigkeit. Beides tifft auf Chandos und Latinovicz zu. Ihre Produktivität ist erloschen, und der sich zersetzende Geist nimmt die Welt nur noch als unverständliche und sinnlose Ansammlung und Anhäufung von Dingen und Eindrücken wahr. Nach Nietzsche ist ferner für die Dekadenz typisch, »daß das Leben nicht mehr im Ganzen wohnt«, sich überall die »Anarchie der Atome«, die »Disgregation des Willens«2® zeigt. Damit kann auch der seelischgeistige Zustand von Chandos und Latinovicz charakterisiert werden. Wenn Nietzsche zudem die Dekadenz als das Heraustreten einzelner Momente aus der Totalität der Möglichkeiten, als das Heraustreten des Teils aus der Organisation des Ganzen, als den Zerfall des Ganzen zu Gunsten einzelner Teile bezeichnet, so entspricht auch dies in auffälliger Weise jener Krankheit, die Chandos und Latinovicz befallen hat. Wenn Chandos und Latinovicz die Wirklichkeit als Zerfall und Zersetzung erfahren, so würde Nietzsche jedoch nicht die Wirklichkeit analysieren, sondern das Subjekt bewerten. Nach Nietzsche sind nicht das Leben und die Wirklichkeit nichts wert, sondern der Dekadente ist nichts wert.27 Wer nämlich an der Wirklichkeit leide, sei selbst eine verunglückte Wirklichkeit und leide in Wahrheit an seiner eigenen pathologischen Sensibilität, die sich Umwelteindrücken und Reizüberflutungen nicht erwehren könne. Der Wirklichkeitszerfall und der Sinnverlust, wie Chandos und Latinovicz dies erfahren, zeigt sich besonders in jener modernen Kunst, die keinen sinnsetzenden Verbindlichkeiten (Religion, Ideologie, Weltanschauung, Idolatrie usw.) mehr verpflichtet ist. In der Malerei geht das gegenständliche Motiv verloren, die Bilder verstummen, das Subjektiv-Irrationale gelangt zur Herrschaft. Latinovicz rechnet sich zu den Fauvisten, zu jenen Wilden, die, wie auch ein Teil der Impressionisten und Expressionisten, durch die radikale Dekomposition des Zeitkontinuums und die Perpetuierung des Momentanen oft jene entfremdete Welt gestalten, die dem Nichts untersteht und in der sich das Verstummen und der Untergang der Dinge schon vollzogen haben. Was dem Betrachter dieser modernen Malerei begegnet, sind oft nur optische Reize und Reizvarianten, die sich aus den Beziehungen von formen und Farben ergeben, deren Träger jedoch keine inhaltliche Bilderwartung mehr erfüllt. Was bleibt, ist dann in der sogenannten ungegenständlichen Malerei eine »Art Musik der Augen, die uns aus der verstummenden Sprache der modernen Bilder entgegentönt«.28 Das literarische Kunstwerk, in dem das Verstummen der Welt mit letzter Konsequenz dargestellt wird, ist Stephane Mailarmes 'schweigendes Gedicht, aus lauter Weiß'. Das leere Blatt Papier ist die äußerste Möglichkeit, Stummheit und Schweigen zu artikulieren. 25 F. Nietzsche, Brief an Malmida non Meysenburg vom 18. Oktober 1888, Werke in drei Bänden, München 1973, III, S. 1322. 28 Der Fall Wagner, Werke II, S. 917. 27 Vgl. Götzendämmerung, Werke II, S. 1010. 28 II.-G. Gadamer, Vom Verstummen des Bildes. Kleine Schriften II. Interpretationen, Tübingen 1967, S. 231. Wenn die Ganzheit und Einheit der Wirklichkeit zerfällt, dann kommt es zu jener Simultaneität der Wahrnehmung, die Theodor Däubler 1916 als den gefährlichen Reichtum des Expressionismus bezeichnete.29 Der Reichtum besteht darin, dal? die gleichzeitig erscheinende Vielfalt und Mannigfaltigkeit von differenten Bewußtseinsinhalten als reiche Fülle und Transparenz erfahren werden kann; die Gefahr besteht jedoch darin, daß selbst die Kunst diese reiche Fülle des Disparaten nicht mehr, auch nicht mit den Verfahren der Montage, des Ein- und Überblendens, zu einer Einheit organisieren kann. Da so der Künstler keine Welt mehr schaffen kann, hört er oft bewußt auf. Schöpfer zu sein, und bejaht mit unverhohlener Lust am Untergang das Chaos, das zu bekämpfen und zu überwinden seit den Zeiten der Griechen zu den zentralen Aufgaben der Philosophie und Kunst gehörte. Wirklichkeitszerfall und Sinnverlust bringen es mit sich, dal? in der modernen Kunst, besonders in der modernen Malerei, der Wille zum Chaos Herr zu werden scheint über den Willen zum Kosmos.30 Mit dem Zerfall der Wirklichkeit und dem Verlust des Sinns verschwindet auch die Vorstellung von Wahrheit als Gewißheit und Verbindlichkeit. Die aus den sachlich-logischen und symbolisch-mythischen Beziehungen heraustretenden Dinge können von keinem gesicherten Standort aus betrachtet und erkannt werden. Die zentrale Perspektive, die früher den richtigen Zugang zur Wahrheit garantierte, muß jetzt unzähligen Perspektiven weichen. Für diese multiperspektivische Verfaßtheit des Daseins fordert Nietzsche den erkenntnistheoretischen Perspektivismus als die einzige noch mögliche Methode der Wahrheits- und Sinnfindung. Im modernen profanierten Weltbild ist für Nietzsche die Welt zwar noch erkennbar, »aber sie ist anders deutbar, sie hat keinen Sinn hinter sich, sondern unzählige Sinne. — 'Perspektivis-mus'c." Er stellt der traditionellen Erkenntnistheorie seine Perspektiven-Lehre der Affekte gegenüber: »Es gibt nur ein perspektivisches Sehen, nur ein perspektivisches 'Erkennen'; und je mehr Affekte wir über eine Sache zu Wort kommen lassen, je mehr Augen, verschiedene Augen wir uns für dieselbe Sache einzusetzen wissen, umso vollständiger wird unser 'Begriff dieser Sache sein, unsre 'Objektivität' sein.«32 Nietzsches erkenntnistheoretischer Perspcktivismus zeigt sich in der modernen Malerei besonders im Aufsuchen und Aufzeigen der Kehrseite, des Nicht-mehr-Schönen, des Häßlichen, also jenes Aspekts, den die 'traditionelle' Wahrheit offenbar nicht erfassen konnte. Im Bereich der Dichtung setzt sich der erkenntnistheoretische Perspektivismus fort als »perspektivisches Sehen, Beschreiben und Erzählen«,33 als ästhetischer Perspektivismus. Diese multiperspektivische Perzeption der Wirklichkeit ist ein zentraler Aspekt der Modernität. Es sei hier nur an Anton Cecliov, Henry James und Thomas Mann 2" Vgl. Simultanitüt, in: Theorie des Expressionismus, hg. ü. F. Best, Stuttgart 1976, S. 53. 30 Diesen Willen zum Chaos dokumentiert besonders eindrucksvoll die 'Philosophie' der Surreulisten (A. Breton, L. Aragon, A. Artaud u. a.). 31 Aus dem Nachlaß der Achtzigerjahre, Werke 111, S. 903. 32 Zur Genealogie der Moral, Werke II, S. 861. 33 P. Pütz, Kunst und Künstlerexistenz bei Nietzsche und Thomas Mann. Zum Problem des ästhetischen Perspektivismus in der Moderne, Bonn 1975, Einleitung (Ohne Seitenzählung). erinnert, deren perspektivisches Sehen, Erzählen und Beschreiben jeden 'traditionellen' Sinn, jede 'traditionelle' Wahrheit im Namen der neuen Objektivität und Lebenswahrheit zum Fliehen bringen. POVZETEK Razpad resničnosti in izgin smisla d Philippu lordu Chandosu Huga von Hofmannsthala in Filipu Latinoviczu Miroslava Krleže Hugo von Hofmannsthal (Ein Brief, 1902) in Miroslav Krleža (Povratak Filipa Latinovicza, 1932) presenetljivo podobno prikazujeta razpad resničnosti in izgubo smisla pri umetniku 20. stoletja. Oba umetnika, pisatelj Chandos in slikar Latinovicz, sta izgubila ustvarjalno moč, ker sta »zbolela« za resničnostjo. Ne moreta je več dojemati kot enotnost. Stvari so izstopile iz svojih logičnih in simbolno-mitskih razmerij. Človeka srečujejo zdaj v brezsmiselnosti svoje izolirane in osamljene eksistence. Poprejšnje enotnosti ni mogoče več vzpostaviti niti v umetniškem delu. Pisatelj Chandos ne more z besedami ničesar več izpovedati in s pojmi ničesar več zaobseči. Za slikarja Latinovicza so barve izgubile svoj simbolni karakter in se mu kažejo v brezsmiselni dejanskosti materiala. Razpadajoče stvari izzivajo gnus in odpor, ker so postale na ravni duhovnega spoznanja nedosegljive, ali pa se na ravni čutnega dojemanja obnašajo agresivno. UDK 886.3.09-1 Boris Paternu Filozofska fakulteta v Ljubljani KOSOVELOVA FAZA SLOVENSKEGA PESNIŠKEGA MODERNIZMA* Znotraj Kosovelovega konstruktivizma — najbolj razvite faze slovenskega pesniškega modernizma dvajsetih let — delujejo poleg izrazite destrukcije tradicionalnega pesništva tudi močne integracijske težnje, ki ohranjajo stik s tradicijo, celo z romantično klasiko. Pojem »paradoksa« kot temeljnega načela njegove poetike zamejuje Kosovelov modernizem oz. avantgardizem še zmeraj v okvire obvladanih ambivalenc in v še zmeraj logična razmerja med jezikovnimi in parajezikovnimi izraznimi sredstvi. Kosovel's constructivism—the most advanced phase of Slovene poetic modernism in the 1920s—contains besides the strongly marked destruction of the traditional poetics also strong integrating tendencies linking Kosovel's poetry to tradition, even to the Romantic classics. The concept of "paradox" as the basic principle of Kosovel's poetics restricts his modernism (avantgardism) within the limits of still well-controlled ambivalences and to still logical relationships between the linguistic and paralinguistic means of expression. Srečko Kosovel je najpomembnejši predstavnik druge, razvite in pretežno ekspresionistične faze modernizma v slovenski poeziji.1 Razlike in razdalje med Zupančičem, kot dovolj reprezentativnim pesnikom uvodne, simbolistične faze modernizma, in Kosovelom so že na prvi pogled tako velike, da ju je skoraj težko primerjati. Zupančič je s svojo privzdignjeno besedo polnih pet desetletij stal tako rekoč v središču svojega naroda kot njegov vsem viden poet in hkrati nekakšen prerok skupne usode, obrnjene iz teme v svetlobo. Kosovel je umrl v svojem triindvajsetem letu kot komajda znan pesnik, spomladi 1926 v mučnem zatišju kraške vasi, na slovenskem ozemlju, ki je bilo z italijansko državno mejo odrezano od narodnega jedra in takrat že zapisano načrtovanemu narodnemu izumrtju. Njegov pesniški opus je bil ogromen, vendar je ostal v rokopisih in zato z izjemo redkih časopisnih objav širši javnosti neznan. Literarna zgodovina pa je nato potrebovala še cela štiri desetletja, da je postopoma odkrivala in šele leta 1967 dokončno odkrila Kosovelovo poezijo. Ta se je naposled pokazala kot eden izmed izrazitih in pomembnih primerov evropskega modernizma.2 Kosovelova lirika je vse prej kot enovit pojav. Kljub temu, da je nastala v tesnem razdobju komaj nekaj let, je zelo heterogena in njene notranje razdalje so presenetljivo velike. Gre za pesnika, pri katerem je kratkost biografske poti v popolnem nesorazmerju z daljavo njegove duhovne poti. Ta zajema izkušnjo več generacij in Kosovel je lahko zaživel kot novo odkritje celo v naših 60. in 70. letih, česar o Zupančiču nikakor ne bi mogli reči. V tesnem prostoru njegove lirike je na poseben, skoraj eksploziven način zbrana pravzaprav * Odlomek iz obsežnejše neobjavljene študije. 1 B. Paternu. Problemi ekspresionizma kot orientacijskega modela, Obdobje ekspresionizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1984, str. 41—68. 1 Srečko Kosovel. Integrali '26, izbral uredil in uvodno študijo napisal Anton Ocvirk, Ljubljana 1967. celotna duhovna in pesniška izkušnja dosedanjega 20. stol. Grmada Kosovelovih pesniških zapisov nam danes tudi ni več razsuti mozaik z mnogimi nejasnimi območji, kot je bila še pred desetletji. Vse bolj odločno se odkriva pot, na kateri lahko razberemo tako rekoč vse duhovne postaje evropskega humanizma od začetka 20. stol. do danes. Pa tudi skoraj vse temelje izrazne možnosti, ki jih je v tem času iznašla pesniška beseda. Toda v tem brezmejno odprtem in po svoje grozljivem evropskem duhovnem kozmosu bi se mladi Kosovel izgubil, če ne bi razpolagal s posebno močjo svoje identitete; to se pravi z močjo svoje osebne notranje usode in osebne besede, ki sta vsemu upesnjeneinu vtisnili izrazito njegov obraz: obraz skrajno subtilnega človeka, ki sredi provin-cialnih nemožnosti in sredi zelo problematičnega obstoja svojega naroda zmore vsemu navkljub voditi sebe in ta svoj narod k novi zavesti. Res, k novi zavesti, kot bi dejal Joyce, le da je za razliko od Kosovela to misel izrekel takrat, ko se je odločil zapustiti svojo strašno domovino Irsko in se je dokončno osvoboditi, Kosovel pa je ostal in se svoji dal pokopati. Kosovela najdemo naprej še v območju poznega impresionizma in simbolizma z lirskimi krajinarskimi podobami, ki so podobe osebnega razpoloženja, pravzaprav podobe pesnikove duše. V tem drobnem žanru je slovenska poezija že prej imela odlična dela, s temeljno baladno orientacijo vred. Kosovela tu ni reševala samo izvirna motivika kraškega sveta, temveč tudi izredna moč izrazne koncentracije in sugestije, ki sta zmogli ta žanr obnoviti na najvišji ravni in uspešno konkurirati tudi njegovi najboljši domači in tuji tradiciji. Tako je na primer njegova Balada (o brinjevki) ena izmed tistih, ki zmeraj znova pridejo tudi v najstrožje antološke izbore. Z mojstrsko lirsko baladistiko, ki je prodrla najprej, je tudi tako močno osvojil bralce, da niso bili zlepa pripravljeni spremeniti svoje prvotne predstave o njem in sprejemati tudi njegove čisto drugačne obraze. Toda v resnici je bilo tako, da ta vrsta pesnjenja pri Kosovelu ni doživela samo svojega novega vrha, ampak tudi že razkroj. Doživela ga je pod udarci nove dobe, ki je s svojimi vojnimi, socialnimi, političnimi in filozofskimi šoki razbijala suverenost subjekta in njegove lepe duše. S tem se je podirala tudi možnost upesnjevanja tenkočutnih osebnih razpoloženj, to se pravi nekih stanj lirskega subjekta, ko je le-ta še zmeraj lahko obvladal zunanji svet ali vsaj odlomke tega sveta, in sicer tako, da jim je nadel čisto svdje občutke in čisto svoje simbolne pomene, s tem pa si jih tudi posvojil in počlovečil. Kosovel je že kot otrok in od blizu doživel vojno in to je bil njegov prvi veliki pretres, drugega je doživljal v kriznih povojnih letih — civilizacijsko podivjanih, socialno bednih, politično balkaniziranih in duhovno kaotičnih. Poleg tega so se ta povojna leta v njegovem najbolj domačem okolju onstran meje iztekla v zmago militantnega fašizma. Za mladega in senzibilnega duhu kultivirane vrste je bilo vse to breme neznosne teže. In res, težko bi našli poezijo, ki bi tako tenkočutno beležila prihod modernega barbarstva v Evropo 20. stol. in v njeno humanistično zavest.' Ta proces pa se v mnogočem ujema s premikom literarnega modernizma v njegovo drugo, radikalnejšo fazo, ki se začenja onstran simbolizma in jo novejša literarna veda, kot je znano, pokriva tudi z izrazom avantgarda. Cas rahlih, obzirnih, obvladanih in lepih čustvovanj, ki so zmogla prekrivati žc delujočo notrunjo kaotičnost in ainbivalcnco, je mimo. In poslavlja 3 Npr. Slaniki, Integruli, str. 192. se tudi čas humanizirane simbolike, ki je svet kljub vsemu še zmogla v umetnosti počlovečiti in ga narediti varnega. »Skozi moje srce stopa veliki slon,« pravi Kosovel o svojem novem, katastrofičnem občutju sveta.4 In nekje dodaja: »Joj človek s srcem, bolje da nisi!«5 Toda ne gre samo za romantizem srca. Y času, ki prihaja, zasluti globoko praznitev, zasluti veliko »evakuacijo duha«, kot sam imenuje osrednje dogajanje svojega časa.® In svet okoli sebe začuti kot povratek nazaj v »diluvij« ali ga začuti kot »deželo evropskih divjih mačk«.7 To pa zanj pomeni tudi smrt poezije in njene nekdanje lepote, njene «mesečine«. Njegov moderni suženj mehanike vzklikne: »Skrij se mesečina!«8 Poezija postaja anahronizem. »Rime so izgubile svojo vrednost. /Rime ne prepričujejo./ Ali si čul trenje koles?« si dopoveduje poet še zmeraj rahločutne, »baržunaste lirike«, kot je sam imenoval svojo komaj minulo poezijo, ko jo je jeseni 1925 pripravil za zbirko Zlati čoln, ki pa ni nikoli izšla. Od nje se je poslavljal vse prej kot lahko. Vendar je prišel trenutek, ko jo je zagledal v njeni groteskni nemoči. Moj črni tintnik se sprehaja v fraku. Kakor megla. Vsa dežela zastrta, gluha. Na senu leži melanholični maček. Cvili s svojo zlato vijolino! Da, da, da. AAA AAA« Lepota je prispela do svojega zloma in pesniška beseda do svojega konca. Pesnik se je znašel v paradoksu nezdružljivega: »Jaz pojem in lajam«. Ali še ostreje: »Lajajte srca.----Lajajte!«10 Y položaju, ki pomeni razpad tradicionalne poetike pa tudi konec Zupančičeve simbolistične faze modernizma, se je Kosovel odprl poetiki, ki je začenjala vrsto novih možnosti. V pesmi Ostri ritmi ga najdemo na drugem bregu, že daleč proč od »baržunaste lirike«, pripravljenega na odprto izražanje notranje raztrganosti: Jaz sem zlomljen lok nekega kroga. In sem strta figura nekega kipa. In zamolčano mnenje nekoga. Jaz sem sila, ki jo je razklala ostrina.11 Iz takega stanja je sledila formulacija nove poetike. Harmonijo je zamenjala disonanca in estetiko lepote estetika intenzitete. 4 Kons: xy, Integrali, str. 146. 5 Na postaji. Integrali, str. 178. ' Evakuacija duha, Integrali, str. 118. 7 Kons x, Integrali, str. 153; Zandarji, n. d., str. 178. * Mrtvi človek, Integrali, str. 294. • Moj črni tintnik. Integrali, str. 133. 10 Razočaranja III, Integrali, str. 181; Depresija, n. d., str. 185. 11 Ostri ritmi, Integrali, str. 257. Moja pesem je eksplozija, divja raztrganost. Disharmonija. Moja pesem noče do vas, ki ste po božji previdnosti, volji mrtvi esteti, muzejski molji, moja pesem je moj obraz.12 Prvo in razmeroma najbolj obsežno območje Kosovelove nove poezije lahko uvrstimo v območje ekspresionizma. Ta seveda ni brez zveze z nemškim ekspresionizmom, vendar je ohranil svojo posebnost tako v tematiki kot v slogu.13 Očitni so tudi sledovi futurizma, dadaizma in še posebej konstruktivizma. Slednjemu posvečajo novejša raziskovanja, spodbujena z novo aktualizacijo avantgardizma, veliko pozornost, tako da se druge strani pesnikovega obraza trenutno pomikajo v senco in skoraj pozabo. Brez dvoma je Kosovelov kon-struktivizem izrazit in zanimiv pojav, ki ima svoj vrednostni in orientacijski pomen tudi v kontekstu širšega mednarodnega literarnega dogajanja po prvi svetovni vojni. A. Flaker ga odkriva kot »doslej neznano poglavje evropske pesniške avantgarde« s svojimi posebnimi lastnostmi.14 Pojav še ni do kraja raziskan, vendar dosedanja kontaktno komparativistična opazovanja kažejo, da gre za svojevrsten spoj dveh tokov konstruktivizma: likovnega, ki ga je iz weimarskega Bauhausa (Moholy-Nagy) prinesel tržaški slovenski slikar A. Čer-nigoj in kaže tudi naprej v Rusijo (Tatlin); in pa literarnega, ki je prihajal iz zagrebškega središča zenitizma (po reviji Zenit, ki jo je izdajal Ljubomir Micic v letih 1921 do 1926), od koder pa vodijo sledi naprej k Ehrenburgu in Lisickem. Manj raziskana je ostala strukturna in jezikovna stran tega Kosovelovega pesništva, ki v glavnem ne temelji več na metafori, temveč na intelektualno pa tudi emotivno napeti konstrukciji semantičnih nasprotij, lahko bi tudi rekli na montaži kontrastov. Če bi si tu pomagali z znano Jakobsonovo bipolarno delitvijo jezikovnega izražanja na metaforično in metonimično, to se pravi na selekcijo po podobnosti (»the relation of similarity«) in selekcijo po dotikanju (»the relation of contiguity«), bi ugotovili, da gre pri Kosovelovih konstruktivističnih montažah predvsem za rudikalizacijo druge od obeh možnosti, za nenehno sopostavljanje in dotikanje skrajno oddaljenih reči oz. pomenskih polj.15 Druga opazna lastnost Kosovelovih Konsov in Integralov, kot je rad naslavljal ta svoja besedila, pa je tako imenovana izrazna »inter-medialnost«, to se pravi uvajanje para jezikovni h ali nejezikovnih znamenj v besedilo. Včasih je to redukcija pisnega jezika v fonični ali likovni letrizem; včasih prehod k znakom in formulam iz matematike, fizike, tehnike in sestavljenih v likovne lepljenke ali kolaže; včasih pa so to že vizuulizacije ne-črkovnih grafičnih znakov. Naj tu zadošča en sam primer: 12 Moja pesem, S. Kosovel, /brano delo (ZD) I, Ljubljana 1964, str. 229. 15 Prim. Gerhard Schaumann, Srečko Kosovel — Nähe und Differenz zum deutschen Expressionismus, Obdobje ekspresionizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1984, str. 195—203. 14 A. Fluker, Kosovelovu konstruktivistička poezija i jugo.slavcnski kontekst. Obdobje ekspresionizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1984. str. 173—182. 111 K. Jakobson — M. Halle, Fundamentals of Language. Haag 1956. str. 53—82. Kons. 5 Gnoj je zlato in zlato je gnoj oboje = 0 0 = oo 00 = 0 AB< 1,2,3 Kdor nima duše ne potrebuje zlata kdor ima dušo ne potrebuja gnoja 1 A" Vse te pojave skupaj lahko uvrstimo v hoteno destrukcijo pesniškega jezika, v brisanje jezika mesečine, ki so ji že futuristi napovedali smrt. Po drugi strani pa gre za izbiranje novih izraznih sredstev, ki bi bila odpornejša in ustreznejša dobi znanstvenega mišljenja, tehnike, nasilja in revolucije. Toda če Kosovelov konstruktivizem opazujemo natančneje, ugotovimo, da je potek destrukcije vendarle močno nadziran in zamejen. Najprej s tem, За so cone jezikovnega sporočanja še zmeraj zelo močne in semantično konstitutivne. Nato s tem, da so ta jezikovna sporočila kljub asociativni razvezanosti in kljub katahrestičnim montažam še zmeraj pomensko razvidna. Tudi zveze s parajezikovniini ali nejezikovnimi znaki so ponavadi pomensko pregledne, bolj logične kot hermetične, tako da ne moremo govoriti o njihovi asintaksi. In končno jc tudi kompozicija celote običajno strnjena, osredinjena in tektonska. Skratka, znotraj destrukcije deluje konstrukcija, znotraj dezintegracije integracija, znotraj razbitja še zmeraj klasični red stvari. Deluje na prvi pogled nevidna, toda iz globine prihajajoča pesniška tradicija, organsko prilagojena prevratniškemu konstruktivizmu 20. stol. Ta notranji dualizem naposled lahko odkrijemo tudi v neposredno izjavnem, teoretskem delu Kosovelove poetike. Ena njenih najbolj vidnih in pogostoma ponavljajočih se misli je misel o paradoksu. Paradoks postavlja Kosovel za temeljno mišljenjsko in strukturno izhodišče svoje poetike: »Paradoks je skok iz mehanike v življenje. Paradoks je živ kakor elektrika.«17 Geslo »Biti paradoksen«! mu je pomenilo toliko kot biti znotraj globljega pogledu v resničnost sodobnega sveta in si odpreti možnost prodora v njegove relativizme. »Relativnost dela svet lep in človeško delo veliko,« je napisal julija 1925, in »relativnost je prva stopnja do neburžuj-stva.«18 Seveda paradoks še ni pravi absurd in njegovo relativiziranje ali njegova ambivalencu sta še zmeraj logično razvidna in v bistvu obvladana. Stilno sta še zmeraj ulovljiva v oksimoron, pod katerega res sodi znaten del Kosovelovega modernističnega izražanja, kar pa se je začelo že pri Prešernu. Tudi Kosovelovo pojmovanje disonance, ki jo prav tako kot paradoks sprejema v temelje svoje poetike, je v bistvu zadržano: »Kakor v muziki rabim disonanco, ker mi tvori ravnovesje s harmonijo, tako rabim v pesmi banalen izraz, ker mi tvori kontrast z nečim, kar je v pesmi posebnega, vzvišenega, zlatega.«1* ,c Kons. 5, Integrali, str. 130. 17 Kosovelov literarni manifest iz julija 1925 Mehanikom, Integrali str. 102. 18 Kosovelovo pismo F. Obidovi 27. 7. 1925, ZD III, Ljubljana 1977, str. 399. " Kosovelovo pismo Maksi Sainsovi 11.7. 1925, ZD III, str. 555—556. To pojmovanje disonance je drugačno kot na primer pri Stravinskem, v njegovi Poétique musicale, kjer disonanco sprejema kot osamosvojeno izrazno kategorijo, kot »stvar samo po sebi« in je ne postavlja v obvezno spremljavo harmonije.20 Bistveno je tudi to, da z omejevanjem disharmonije Kosovel utemeljuje svojo glavno misel, namreč da pesem kljub vsemu nepesniškemu še zmeraj mora ostati pesem: »Pesem, akoravno je snovno zajeta iz najbolj rjave realnosti, mora imeti nekaj na sebi, da jo imenujemo: pesem.«21 Seveda je to upiranje destrukciji pesniškega jezika — upiranje, ki poteka že sredi destrukcije same — imelo svoje globlje idejno zaledje. To idejno zaledje ni prav nič zastrto, temveč jasno in povedano ne samo metaforično, ampak tudi z neposredno leksiko. Sredi destrukcij in v njihovih najbolj črnih legah, ko je »evakuacija duha« tako rekoč popolna, se zmeraj znova pojavljajo čisto nasprotne besede: človek, srce, duh, duša, ljubezen, lepota in podobno. Večkrat so pisane z veliko začetnico in s tem v nekem smislu mitizirane. Težko bi našli pesnika, ki bi tako od blizu dojemal človekovo izgubljenost, razpadanje in smrt, hkrati pa zmogel vse to presvetljevati z magično svetlobo ohranjene človeškosti in poezije. Prav na tem mestu se je do kraja ločil od zenitizma in nič mu ni bilo bolj tujega kot zenitistični mit balkanskega »bar-barogenija«. Ne da bi odložil obup, zmore reči: »Ljubim te, človek brez cilja!«22 In kljub vsem transmisijam surovega, tayloriziranega in kaotičnega sveta zmore ostati pesnik. V zlatem čolnu se vozim. Iz trpljenja zajemam vse, kar potrebujem.28 Za njega res velja tista definicija ekspresionističnega kaosa, ki v tem pojmu razkriva dihotoinijo: po eni strani razpad in zaton, po drugi luč in življenje24 On vstaja in notranje ves ranjen še kar naprej tovori svoje »večerno zlato« in »srebrno mesečino« v mrak in močvirje ponorelega stoletja.25 Za hip zmore celo pozabiti svojo nesrečno evropsko pamet in se po sledeh, ki jih je pustil Tagore, napotiti v zeleno modrost, mir in večnost narave, ki je onstran zgodovine.20 Kosovel se tudi znotraj konstruktivizma v resnici ni odrekel poprejšnji »baržu-nasti« poeziji in njenemu duhovnemu zaledju. Najdemo lahko celo stihe: t Skozi pesem sije luč duše, svetloba besede, ki je mavrično steklo. Ne oživljajte mrtveca.2' 20 Navedeno po H. Friedrich, Die Struktur der modernen Lyrik, 1956. str. 15. 21 Kosovelovo pismo Maksi Sainsovi 11. 7. 1925, ZD III, str. 555. 22 Ne veter pomladni, Integrali, str. 258. 23 Kaj se vznemirjate, Integrali, str. 161. 24 Klaus D. Olof, Zu »Chaos« als Thema des Expressionismus, Obdobje ekspresionizma v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Ljubljana 1984, str 217. 25 Zlata okna IV, Integrali, str. 261; Po srebrni mesečini, n. d., str. 278; Svetli akordi klavirja, n. d., str. 228; Jesen, n. d„ str. 276. 2" V zeleni Indiji, Integrali, str. 279; Kosovelovo pismo sestri Karmeli 20. 12. 1924, ZD III/l. str. 509. 27 Kalejdoskop, Integrali, sir. 283. Značilno za Kosovelove konstrukcije je prav to, da »poetično« živi v tesnem kontekstu z »nepoetičnim« ali narobe. In da je temeljna zakonitost teh besedil oster kontrapunkt obojega, obrnjen v eno ali drugo smer. Ambivalenca ujeta v meje paradoksa. Čisti obup in vztrajanje hkrati. Na novi ravnini je to spet izkušnja, ki je po svoje delovala že na začetku slovenske poezije, v dnu Prešernovega opusa sploh, in najizraziteje v pesmi Peocu (1838). Značilno je, da je ob stoičnem heroizmu te Prešernove pesmi, ki sprejema pekel in nebo človeške eksistence, Kosovel zapisal: »Meni zadostuje.«28 Kosovelova volja in moč, ki delujeta že znotraj destrukcije in hkrati zoper njo, sta naravnost titanistični. Upiranje smrti sredi nje same je skoraj pošastno v svoji pokončnosti kljub nenehnim padcem. Radoživost je tem močnejša, čim bolj čuti ob sebi prepad nemoči. Kot so razdalje med Zupančičem in Kosovelom resnično velike, je tu nekje, v globinskem vitalizmu zaznati njuno stičišče. Na tem mestu je bil stik z Župančičem in starejšo tradicijo vse do Prešerna nazaj zelo trden. Pa tudi v globinskem zaledju Kosovelove nenavadne volje do moči in življenja lahko spet najdemo troje temeljnih kohezijskih sil, troje idealitet ali ver, ki smo jih odkrivali pri Zupančiču, lahko pa bi jim sledili še daleč v preteklost, le da je njihova notranja narava zdaj drugačna. Predvsem je vse varnostno duhovno zaledje pri Kosovelu že znatno bolj gibljivo in ranljivo, podvrženo naglim prehodom iz ene možnosti v drugo, nekakšni simultanosti nasprotij pa tudi nikoli počivajoči relativizaciji. Toda nenehnim depresijam sledijo nenehna upanja, ki so še zmeraj bolj prometejska kot sizofovska. Nad vsem tem opote-kanjem bi lahko postavili besede: »Ali korak ve: za sivino luč gori.«29 In pa: »Človek prihaja iz srca teme.«30 Prvo in najmočnejšo vizijo izhoda iz novodobne krize je Kosovel uzrl v revoluciji. Sprejel jo je za eno izmed odrešilnih tem svoje poezije. Seveda je to revolucija »optimalne projekcije«, je socialna, kulturna in etična prenovitev človeštva, tudi duhovna odrešitev iz nihilizma. »Skozi ničišče v rdeči kaos!« postane geslo in ena izmed bistvenih smeri Kosovelove poezije.31 Zemljevid tega iskanja je začrtan v stihih: V rdečem kaosu prihaja novo človeštvo! Ljubljana spi. Evropa umira v rdeči luči.32 Prav ob temi »Smrt Evrope«, ki se pojavlja večkrat in doseže svoj vrh v pesmi Ekstaza smrti, lahko spoznamo Kosovelovo pojmovanje evropske duhovne krize, ki se je do neke mere inspiriralo tudi ob Spenglerjcvi filozofiji, vendarle se je obrnilo v čisto drugo smer. Oswald Spengler je v svojem delu Der Untergang des Abendlandes (1916) dal radikalno podobo krize in propada zahodnoevropske kulture, njenega humanizma, duha in duše. Ta propad se je po njegovem vzpenjal že skozi celo 19. stoletje in se v 20. izteka v svoj vrh, v dobo civilizacije, ki je kulturi nasprotna in pomeni njeno smrt. Pomeni zmago tehnike v ustvarjanju, velemesta v načinu življenja in imperializma v svetovni 2S Kosovelovo pismo sestri Karmeli 20. 12. 1924, ZD III/l, str. 510. 29 Jetniki II, Integrali, str. 252. M Črni zidovi, Integrali, str. 196. 31 Jesen, Integrali, str. 277. 32 Ljubljana spi, Integrali, str. 191. politiki. Pojav velja Spenglerju za nekaj neizogibnega, za del globljega biološkega ritma svetovne zgodovine, za njeno večno, morfološko lastnost, ki se ponavlja na koncu vsake kulturne dobe, iztekajoče se v svojo civilizacijsko smrt. Zato se mu zdi vsako upiranje temu zakonitemu procesu tragično in nesmiselno. Nietzschejevo načelo individualističnega in Bergsonovo načelo vesoljnega vita-lizma obrača v njun poraz in svojo filozofijo konča v resigniranem predajanju. Knjigi dodaja nauk: »Če se bodo pod vplivom te knjige ljudje nove generacije obračali k tehniki namesto k liriki, k mornarici namesto k slikarstvu, k politiki namesto h kritiki spoznanja, potem bodo storili, kar želim in jim boljšega želeti ne morem.«33 Kot se je Kosovel ob Spenglerjevi simptomatiki evropske duhovne krize pustil inspirirati, pa je v temeljni presoji stvari krenil v smer, ki je bila pasivnemu determinizmu in resigniranemu prilagajanju čisto tuja. Tudi v razmerju do socializma in moderne umetnosti, ki ju je Spengler prav tako uvrstil v cono civilizacije in duhovne smrti, je Kosovel izbral nasprotno pot. Spengler je bil resigniran že nad impresionizmom, Kosovel pa je v Picassu začutil nove duhovne moči.34 Kot je nekoč mladi Zupančič Nietzscheja dopolnil s socialno mislijo, tako je Spengler pri Kosovelu doživel obrat k Marxu.35 Toda Kosovelova recepcija revolucije ni bila enostavna in razmeroma redke so pesmi s programsko premočrtnostjo in bi jih lahko uvrstili med spontane predhodnice socialističnega realizma. Pri vsej svoji privrženosti revoluciji je natanko čutil tudi njeno tragično stran, njen katastrofizem in njeno neizogibno valuto smrti.3" Tudi revolucijo je poimenoval s paradoksom »strašen pogin in nova rast«. Prav tako mu ni tuja zavest lastnega izgorevanja in ugašanja v boju, pa tudi ne zavest osamitve.37 Natanko je čutil tudi že krizo revolucije in si postavil vprašanje: »Imaš dogmatične cokle?«38 Tudi njena resnica naposled ni nič dokončnega in je odprta v paradoks. Vzporedno ob revolucijski veri in brez kakšnega globljega konflikta z njo deluje v Kosovelovi poeziji tudi metafizična religioznost. Vendar jo le po-redkoma zastopa Bog v tradicionalnem pomenu besede. Ponavadi prevzame njegovo mesto »Duh« ali »Kozmos« ali »veliki Prostor«, ki predstavljajo neko ne čisto določljivo vrsto modernega panteizma. To svojo religiozno odprtost označuje z besedami: »V večnost je moje srce odprto: iz Kaosa v Kozmos.«3' Še več: »Povsod je Kozmos: v vsaki duši, v vsakem srcu.«,40 Pojnm »integral« in »konstrukcija« dobivata po tej miselni poti posebne pomene, označene na primer v pesmi Kalejdoskop s stihom: »Konstruktivnost opaža/kozmos v predmetu.«41 In ko se zgrozi nad vsesplošno »evakuacijo duha«, v hipu postavi tik obnjo svoj kontrapunkt: »Duh govori v prostoru. Magično luč razsevu.«4* S po- 53 O. Spengler, Der Untergang des Abendlandes, Umrisse einer Morphologie der Weltgeschichte, München 1979, str. 57. 34 Jetniki IV, Integrali, str. 254. 55 Prim. Kosovelovo predavanje Umetnost in proletarec, ZD 11 I/l, str. 21—30. " Ekstaza smrti, ZD I, str. 304. Tragedija na oceanu, ZD I, str. 403. 37 Rdeča raketa. Integrali, str. 243; Evropa umira, n. d„ str. 205; Klic, n. d., str. 267; Mrtvi človek, n. d„ str. 299. 33 Jesenska pokrajina, Integrali, str. 295. » Odprto, Integrali, str. 297. 40 Smrt, Integrali, str. 300. 41 Kalejdoskop, Integrali, str. 282. 41 Evakuacija duha, Integrali, str. 118. močjo religiozno motivirane duhovne volje in moči se upira destrukciji sveta.43 Ta razsežnost je v njem morala biti elementarna, saj je zmogla priti do zelo čiste pesniške imaginacije. Jaz sem kot oblak, oblak, ki je nosil večerno zlato od tam.41 Prvinskost njegove religioznosti se kaže tudi v tem, da ob ideji revolucije ni odpadla, ampak se je z njo kot pri A. Bloku strnila v skupni globinski etos »nove religije«, v kateri meje med Kristusom in Marxom padajo. Odrešitelj sveta postaja Kristus z rdečo perjanico.45 In vendar vsa ta religioznost ni nič statičnega, dokončnega in nepremakljivega. Luč je, ki se prižiga in ugaša. Iskanje je in iskateljstvo, kot je bilo pri Cankarju, in nikoli dokončno najdenje. To je religioznost, ki je že neskončno daleč od trdne Lutrove ali preproste Bachove vere, je do kraja ponotranjena, izgublja stik s stvarnostjo in »oddaja svojo srčno kri«, kot bi dejal Paul Zech, v sosednja območja, v umetnost in še posebej v liriko.40 Tudi tu deluje relativizem, fluidnost in paradoks. »Leteči Holandec si ti, moj duh,« pravi Kosovel, »vecTno povračajoč se v pratemô.«47 In tako pride čas, ko se sklanja v nebo, ne kot v odrešenje, ampak kot v »črno brezno vesoljstva«. Gre za religioznost, ki je do kraja ranljiva in odprta dvomu: »Ti čutiš ga in ne veruješ vanj.«44 Tudi po tej strani je varnost samo še relativna in zmeraj znova odprta svojemu nasprotju. In končno, ne kot poslednja rezerva, temveč kot najbolj globoka podlaga Kosovelove pokončnosti sredi porazov je njegova čisto osebna in osamljena volja do moči, moči subjekta samega. Ta eksistencialna vera deluje nenehoma in je sestavni del njegove revolucijske in religiozne volje. Toda neposredno in osamljeno prihaja na dan predvsem takrat, kadar sta obe nadosebni veri v krizi in ostaja subjekt sam, brez sleherne varnosti in strehe nad sabo. Naš pogum je trpeti, preboleti temo, z novo silo živeti, z novo lučjo.4' Ali čisto programsko, zapisano v beležnici iz leta 1924: »Moj princip je, da stopam od poraza do poraza in preizkušam svojo moč.«50 Takih položajev je v Kosovelovi poeziji mnogo. Na dan prihajajo v vseh mogočih oblikah, od programskih izjav do čiste imaginacije. 45 Prerojenje, ZD I, str. 562. 44 Zlata okna IV, Integrali, str. 264. 45 Gloria in excelsis. Integrali, str. 204. " Paul Zech, Die Grundbedingungen der modernen Lyrik (1913/14), Expressionismus, Munifeste und Dokumente zur deutschen Literatur 1910—1920, Stuttgart 1982. str. 641—643. 47 Samomorilec pred zrcalom, Integrali, str. 286. 4" Ena je groza, ID I, str. 198. 4» Jetniki IV, Integrali, str. 254. 00 Integrali, str. 24. V črno jesensko noč trepeče vranova perut samo z vetrom. Noč ga je zazibala v prepad. Pada in ne pade nikoli." Vendar vzponi tega osamljenega poguma, ki je obkoljen od spoznanja, da je vse, prav vse zaman, v splošnem nosijo več znamenj pojmovnega izražanja. Kadar spoznaš: vse je temno in vendar treba živeti... takrat, če se vzpne pogum teman v noč vre kot temni gejziri.. Gotovo je, da je izza te osebne volje delovala tudi še misel na literaturo kot institucijo narodne obrambe in pokončnega preživetja. V beležnici iz 1. 1925 najdemo zapis: »Boj za obstanek. Raison d'être. Borbenost pogoj življenja... Naša literatura mora biti silno močna, da bo vzbujala akcijo, silo velikih dejanj, ki jih naš narod mora izvršiti. To je njeno poslanstvo. — Ona obuja duše, ogenj mora biti, ki vžiga, požar, ki uničuje, potop, ki potaplja Evropo pred Smrtjo. Naša literatura = energetika.c5' Toda tudi tu nimamo opraviti s heroiz-raoin zaprte vrste, temveč z odprtim, zrelativiziranim, eksistencialnim heroiz-mom. S takim, ki se vsak trenutek lahko zlomi v nemoč, obup in pristajanje na smrt, čeprav spet nikdar dokončno.54 Če zdaj postavimo Kosovelovo poezijo, kot se nam je pokazala ob Župančičevi, se kljub velikanskim razlikam pokaže vrsta bistvenih podobnosti. V duhovnem jedru Kosovelove lirike v resnici še zmeraj delujejo vse tri temeljne kohezijske sile, ki smo jih našli pri Župančiču, vse tri idealitete — socialna, religiozna in subjektivistična —, ki kljub vsem prodorom novodobnih destruk-cij ohranjajo v upesnjeni podobi sveta izrazite črte smisla, smeri, središča in akcije. Vsi trije varnostni sistemi se pri Kosovelu celo okrepijo. Toda hkrati se okrepijo tudi nasprotne sile, se pravi relativizacija, osebna fluidnost, ujetost v destrukcijo, ambivalence in paradoks. Ti odmiki od Zupančiča, ki je zmeraj ostal mojster harmonije, so tolikšni, da so privedli do novega načina izražanja, ustreznega novemu, diliotomičncmu in distorzičnemu videnju sveta. Glavni konstitutivni element novega idejnostilnega sistema ni več simbol, ki še zmeraj obstaja na nekem ostanku ravnotežja med subjektom in objektiviteto. To ravnotežje v ekspresionizmu, kamor sodi pretežni del Kosovelove lirike, razpada po eni strani v poduhovljeno subjektivizacijo pesniškega jezika, po drugi pa v njegovo ostro materializacijo oz. depoetizacijo. V območje slednjega sodi tudi Kosovelov konstruktivizeni, ki pa v bistvu ni asintaktičen, temveč ohranja močnu ekspresionistična jedra, tako da lahko govorimo le o odskokih v parajezikovne oz. v osamosvojajoče se fonične in vizualne izrazne medije. Poleg tega je ostala izrazito močna nota osebnega Iirizma. V navzočnosti »komorne lirike« ugotavlja Flaker celo najbolj opazno in tudi vredno posebnost Kosovelovega konstruktivizma.5® " Bedno življenje IV. ZD I, str. 268. и Kadar spoznaš, ZD I, str. 345. " Integrali, str. 29. M Modri konji. Integrali, str. 293; Nihilomelanholija, n. d., str. 293. " A. Flaker. n. d., str. 180. Z vsem tem je zaznamovana druga faza slovenskega pesniškega modernizma, kot ga predstavlja Kosovel. Tudi ta faza, kot prva, je v glavnem zunaj skrajnosti, abstraktnosti in çzoterike, ker je po eni strani še zmeraj globoko zavezana ne samo socialni, temveč tudi nacionalni problematiki, po drugi pa lirskemu razmerju do sveta. Zato bi tu še zmeraj ustrezal izraz modernizem. Zavest skrajne nacionalne ogroženosti je Kosovela kljub vsej njegovi odprtosti v modernizem od časa do časa vračala nazaj k preprosti, skupni in varni besedi. Y času svojih najbolj nemirnih iskanj in eksperimentov je v Mladini (1925) objavil pesem Preproste besede. Ljubim jih, te preproste besede naših kraških kmetov, ljubim jih. o, bolj jih ljubim od vas meščanskih poetov." Posebnost Kosovelove poezije je v tem, da je z globoko senzibilnostjo odprta v vse smeri hkrati, v njej je zgoščeno tako rekoč celo stoletje. »Orehova lupina«, bi rekel Thomas Mann, v kateri je »stisnjeno vesolje«. Prav v tej njeni notranji komplementarnosti in nabitosti različnega, pa vendar součinkujočega. je njena posebna semantična moč. Ta ni imela na voljo pol stoletja, da bi se razporejala skladno in po stopnjah, kot se je pri klasičnem modernistu Zupančiču, ampak je morala eksplodirati na skrajno tesnem prostoru življenja, ki se je končalo pred 23. letom. Kot da bi ustvarjalni instinkt vedel, kdaj se mu zares mudi. ZUSAMMENFASSUNG Kosooels Phase im slowenischen dichterischen Modernismus Srečko Kosovel (1904—1926) ist der bedeutendste Vertreter der zweiten, entwickelten und überwiegend expressionistischen Phase des Modernismus in der slowenischen Poesie. Aber innerhalb seines expressionistisch ausgerichteten Konstruktivismus wirken neben ausgeprägter Destruktion der traditionalen Dichtung auch starke Integrationstendenzen, die den Kontakt mit der Tradition und romantischer Klassik beibehalten. Der Begriff des »Paradoxes« als Grundsatz seiner Poetik und auch der Lebensphilosophie wird in Kosovels Modernismus noch immer in Grenzen der ersichtlichen und beherrschten Ambivalenz der Welt eingeschlossen so wie in noch immer bedeutungslogische Beziehungen zwischen sprachlichen und parasprachlichen Ausdrucksmitteln. Im Ideenhinterland seines Modernismus wirken noch immer alle drei geistigen Sicherheitssysteme oder Idealitäten, die trotz aller Offenheit dem modernistischen Relativismus gegenüber eine gewisse kohüsive Festigkeit aufbewahrten. Das sind: die sub-jektivistische, metaphysische und gesellschaftliche Ideulität, die zwar schon sehr stark relativisiert sind, jedoch immer noch mächtig. Ihre tiefere Bedingtheit sammat aus der Tradition der slowenischen Poesie schon seit Prešeren, die tiefsten Gründe dafür behält sie aber in der andauernden Bedrohung der Nation und der Sprache bei, zu denen sich Kosovels Bewußtsein auf eine sehr elementare Weise verband. Diese nationale Funktion grenzte auch Kosovels Modernismus einigermaßen von Extremen ab und brachte ihn zum Traditionssynkretismus zurück. •• Preproste besede, ZD I, str. 26. щ^я^шш1-^ p V г* и 4к UDK 886.3.09:886.3.97-25 Paole Zablatnik Univerza v Celovcu DRABOSN JAKOVA KOMEDIJA OD ZGUBLENIGA SINA Komedija od zgubleniga sina Andreja Schusterja Drabosnjaka (1768—1825) se je ohranila v izvirnem rokopisu. Pisec je svetopisemsko snov pesniško svobodno oblikoval v malce knjižno pobarvani slovenščini. Državna in cerkvena cenzura je igri nasprotovala, ker so se ji nekateri prizori zdeli »pohujšljivi«. Vendar se je igri posrečilo, da je še danes na sporedih ne le ljudskih odrov, ampak tudi radia in celo poklicnega gledališča. The Comedy of the Prodigal Son (Komedija od zgubleniga sina) by Andrej Schuster Drabosnjak, the most prominant figure among the Carinthian farmer poets (bu-kouniki), has been preserved in the original manuscript. The author exploited the biblical theme with poetic license, putting it into a fresh, original rhyme of his native Rož dialect, coloring it slightly by the standard language. The censors of both the Church and State opposed the play, finding certain scenes "indecent". Yet the play is performed even today, and not only by amateur theaters; it has been staged by a professional theater and adapted for radiobroadcasting. Koroški bukovnik Andrej Schuster, po domače Drabosnjak (1768—1825), »en poreden paur u' Korotane«, kakor se sam rad naziva, doma na Drabô-sinjah pri Kostanjah nad Vrbo, »tisti mož iz Korotana, ki je pesmi iz zemlje oral«, kakor ga predstavlja pesnik Oton Zupančič, si je med slovenskimi ljudskimi pesniki zagotovil častno mesto predvsem kot ljudski dramatik. Kot sodobnik prvega slovenskega dramatika Antona Linharta (1756—1795) se je z njim vred trdno zapisal v zgodovino prvih začetkov slovenske dramatike, samo da je Linhart kot izobraženec živel in delal v Ljubljani, Drabosnjak pa kot preprost kmečki poet na Koroškem. Kakor je Linhart Zupanovo Micko in Matička po tujih predlogah priredil čisto po svoje, tako je tudi Drabosnjak po nemških predlogah samostojno obdelal več zgodb iz Svetega pisma, izluščil iz njih dramatične prizore, dejanje pa postavil na domača slovenska tla. Priredil je šest verzificiranili bibličnih iger, od katerih so se ohranile samo tri: Pasijon, Pastirska igra in Igra o izgubljenem sinu. Tri pa so se zgubile in so nam znane samo še po naslovih: Igra o Egiptovskem Jožefu (po 1. Mojzesovi knjigi 37—47), Igra o Amanu in Esteri (po Esterini knjigi 2—7) in Igra o Bogatem možu po evangeljski priliki o bogatinu in ubogem Lazarju (Lk 16, 19—31). Igro o Egiptovskem Jožefu so menda igrali še leta 1869 pri Mečku v Vrbi (Kotnik 1907: 37—41; 1952a: 92; Kuret 1971: 728). Akademik Bratko Kreft upravičeno imenuje Drabosnjaka koroškega Linharta (Kreft 1947; 1958; 1979: 193). Oba sta stala v isti dobi ob zibelki slovenskega gledališča, umetniškega in ljudskega. Niko Kuret pa pravilno opozarja na to, da je Drabosnjak s svojo dramatiko segel celo mnogo širše, čeprav ne tako visoko kakor Linhart, kajti »s svojo Pastirsko igro, ki so jo igrali koled-niki, je stopil v nešteto slovenskih domov na Koroškem, s svojim Pasijonom pa je skozi sto let na predstavah od Zilje do Podjune zbiral množice slovenskih rojakov« (Kuret 1976: 70—71). Dr. France Kotnik, prvi raziskovalec Drabosnja-kovega življenja in dela, ki je leta 1907 doktoriral na graški univerzi pri sla- vistih Matiju Murku in Karlu Štreklju z disertacijo o Drabosnjaku (Kotnik 1907: 1—217), pa opozarja na to, da so Drabosnjakove igre igrale kar tri igralske skupine: igralci s Kostanj, iz Malošč pri Bekštanju in iz Tmare vasi pri Lipi nad Vrbo. Mnogo vé poročati o uprizoritvah Pasijona in Pastirske igre (Kotnik 1907: 89—205; 1912: 11—17; 1913b: 157—159; 1926: 211—212; 1952b: 107, 117), o Izgubljenem sinu pa mu je samo znano, da so svetne in cerkvene oblasti imele igro za »pohujšljivo« in so zato preprečevale in prepovedovale njeno uprizarjanje. Kotnik pripominja: »Gotovo so imeli igralci sitnosti pri cenzuri in tudi pri cerkvenih oblastih radi močno realističnih scen... In morda zato nič ne slišimo o uprizoritvah te igre...« (Kotnik 1953: 274; 1952b: 119). Navaja pa pričevanje Antona Trstenjaka o tem, da so to igro uprizarjali vsaj kostanjski igralci še do leta 1892 (Trstenjak 1892: 195). Prav to igro bomo tukaj skušali vsaj v bežnih utrinkih nekoliko osvetliti iz raznih zornih kotov. Igra o izgubljenem sinu, ki se vsebinsko naslanja na znano svetopisemsko priliko iz evangelija po Luku (Lk 15, 11—32), je še posebej zanimiva zaradi tega, ker se nam je ohranila celo v izvirnem rokopisu, ki nosi Drabosnjakov svojeročni podpis. Izvirnik pa je prišel na dan šele leta 1956, ko je dr. Niko Kuret, ki ga je že Kotnik pritegnil in navdušil za Drabosnjaka in njegovo delo, prišel na Koroško spoznavat Drabosnjakovo ožjo domovino in stikat za njegovimi rokopisi. Obiskala sva najprej Drabosnjakov doni, nato pa zavila še v Črezpolje, kjer je tedaj ob Zvanovi kmetiji še stal nekdanji oder za uprizarjanje Drabosnjakovega Pasijona, poseben skedenj z odprtim gumnom, ki so mu pravili »pinja« (iz nem. Bühne 'oder'). Končno sva se še ustavila v žup-nišču na Kostanjah, kjer sva doživela nepričakovano presenečenje. Župnik Martin Kuchler je izvlekel iz skrivnega predala kar osem rokopisnih zvezkov samih Drabosnjakovih iger. Med njimi je Kuret z veščim očesom kmalu odkril izvirnik Igre o izgubljenem sinu. Ta dragoceni rokopis, ki ga je župnik Kuchler dobil od Valentina Dragašnika, p. d. Čepkovega Folta v Črezpolju, je trdo vezan zvezek v formatu 25 X 19,5 cm in obsega 146 strani; besedilo je pisano v bohoričici s črnilom na tenkem papirju, na zadnji strani pa najdemo Drabosnjakov podpis, pisan v gotici z nemškim pravopisom: Andreias Schuster Oberdrabosnik. Primerjava pisave in podpisa tega rokopisa z drugim ohranjenim tekstom in lastnoročnim podpisom izpod Drabosnjakovega peresa je pokazala, da je ta rokopis res napisan in podpisan z Drabosnjakovo roko. Za preveritev pa je služila protestantska Spangenbergova postila v Juričičevem prevodu iz leta 1578, ki si jo je Drabosnjak izposodil od neznane osebe ter ob vrnitvi knjige vanjo svojeročno zapisal tole zahvalo: »Ich Andreas Schuster Ober drabosnik H. No. 22 Lpu Savalm Sabukvc Da sta Posodi m je«. Izvirnik Izgubljenega sina je leta 1965 prevzela v varstvo študijska knjižnica na Ravnah na Koroškem (Kuret 1965; Zablatnik I960; 1968; 1984: 240). Izvirniku, žul, manjka naslovna stran, na kateri je Drabosnjak razen naslova verjetno zapisal tudi letnico nustanka tega rokopisa. Zdi se pa, da je Drabosnjak to igro napisal še pred svojim Pasijonom, torej pred letom 1818, in so jo igrali še za njegovega življenja, kar dr. Kotnik sklepa iz tega, da avtor v prologu s pripisom »na moje prijatele« očitno nagovarja svoje igralce, s katerimi je nastopal (Kotnik 1933: 274). Originalni naslov igre, ki v izvirniku manjka, pa se da rekonstruirati iz ohranjenih prepisov. Ohranila sta se dva prepisa izpod peresa istega prepisovalca, Janeza Lipiča, mlinarja v Dolah pri Vrbi, ki je bil sam neke vrste bukovnik. Prvi njegov prepis je iz leta 1877 in ima naslov: Igra do zgublanega sina. Pisan je na celili polah v gajici in obsega 48 strani. Kotnik ga je opisal in z izvlečki predstavil v Etnologu VI (Kotnik 1933: 259—276). Hrani ga Študijska knjižnica na Ravnah med Kotni-kovo narodopisno zapuščino. Drugi Lipičev prepis z naslovom Igra od zgubleniga sina je iz leta 1878 in obsega 95 strani v formatu 25 X 19.5 cm. Pisan je s črnilom v gajici, najdemo ga pa v trdo vezanem zvezku na prvem mestu skupno s prepisom Pastirske igre. Na dan pa je prišel šele leta 1956 na Kosta-njah, kjer ga je z izvirnikom in drugimi rokopisi vred skrbno čuval ter rešil izgube župnik Martin Kuchler (Kuret 1965; Zablatnik I960; 1968; 1984: 239). Danes ga hrani Inštitut za slovensko narodopisje v Ljubljani. Poleg Lipičevih prepisov Izgubljenega sina pa se je ohranil še rokopis iz Črezpolja, po katerem je profesor Bruno Hartman priredil to igro za uprizoritev na poklicnem odru (Hartman 1970). Po naslovu Igra od zgubleniga sina, kakor ga navaja prepisovalec Lipič, se tla sklepati, da se je naslov igre v Drabosnjakovem izvirniku, kakor domneva tudi Bratko Kreft, verjetno glasil Komedija od zgubleniga sina. Drabosnjak namreč za igro vseskoz uporablja le oznako »Comedija«. Bratko Kreft opozarja na to, da oznaka »komedija« pri Drabosnjaku ne pomeni nič drugega kot predstavo in igro (Kreft 1979: 191). V tem smislu Drabosnjak to oznako uporablja celo za Pasijon, čigar originalni naslov se glasi Komedija od celiga grenkiga terplenja ino smerti Jezusa Kristusa našiga Go-spuda. Drabosnjak je svoji izobrazbi primerno razmeroma dobro znal slovensko in nemško. Pisati in brati se je verjetno naučil v ljudski šoli v Vrbi, ki jo je leta 1777 ustanovil učitelj Johann Schuschitz (Apih 1903; Singer 1935). Kot bukovnik se je pozneje še sam izobraževal zlasti z branjem raznih knjig in spisov. Segal je celo po protestantskih knjigah, kakor vemo. Mnogo je prebiral Sveto pismo, kakor sam zatrjuje v uvodu k Pasijonu, kjer pravi (Pasijon, v. 21—22): Jes sini sveto šreft dovolj prebirov de sini se skorej tamej cucdi zirov ... Tako se je pač bolj ob robu seznanjal s slovensko knjižno tradicijo. Sicer pa je kot bukovnik več ali manj osamljen ustvarjal brez vidnih stikov s tedanjim knjižnim snovanjem. Pisal je v bohoričici, v nekoliko požlahtnjenem narečju svojega domačega kraja. D r a b o s n j a k o v pravopis ne ustreza vsem normam bohoričice ter pogosto ubira samovoljno pot. Kakor kaže izvirnik Izgubljenega sina, Drabosnjak pri uporabi bohoričice ne razločuje Bohoričevih razločevalnih črk za so-glasnike s in z (f, s) kakor tudi ne za š in ž (fh, sh), le pred soglasnikom t zapiše tu pa tam tudi Bohoričev znak za s (f), sicer pa v pisavi npr. ne kaže razlike med besedami sud in zad (koroška narečna beseda za nazaj), še in že ipd. Posebno pozornost zbuja njegova navada, da črki m in n ob začetku besed piše dosledno samo z veliko začetnico, prav tako tudi črko c, ki si jo je izposodil iz lutinske abecede kot znak za k in jo uporablja samo kot začetnico besed, tako da piše npr. Conz (konec), Comedija (komedija), Cier (ker), Спа (kor. narečna oblika za ne), Cnisem (nisem) ipd. Crko x si v Izgubljenem sinu izposoja samo za pisanje tujke »exemple, medtem ko jo v Marijinem pasijonu in Svovenjem obaceju za akrostihe priteguje še posebej kot znak za z (npr. Xutega dela = zategadelj). Za akrostilic pa si je samovoljno izposodil iz tuje abecede tudi še druge črke: Y kot znak za i in j (Ynu = inu, Ya = ja), Q kot znak za k in kv (Qumej = komaj, Qvartenje = kvartanje) in nemški m kot znak za b (Wuei se grieha = Boj se greha). Jezik, v katerem Drabosnjak piše, ni tradicionalna knjižna slovenščina, marveč se po slovničnih in stilnih posebnostih kakor tudi po besedišču kaže v glavnem kot malce knjižno pobarvan rožanski govorni jezik. Drabosnjak prenaša vso živost govorjene besede v pisni jezik. Ta jezik je sočen in krepak v izrazu, njegov besedni zaklad je po svoje pester in bogat, poln starosvetnih besed, oblik in rečenic, ki so se drugod med Slovenci deloma že zgubile. To so besede, kakor npr. veča za davek, vigred za pomlad, oblike kakor npr. brater, oča ipd., prastare rečenice, kakor npr. Bueg vas primi idr. Z druge strani pa so številne izposojenke iz nemščine z vidika sociolingvistike in kulturne zgodovine povsem naraven rezultat večstoletnega sožitja koroških Slovencev z nemškim narodom sosedom v isti deželi. Drabosnjak je zlasti v Komediji od zgubleniga sina tako imenovane »slovenizirane germanizme«, kakor pripominja Bratko Kreft, naravnost »duhovito uporabljal« (Kreft 1979: 192—193). Nemara je prav na kratko opozoriti vsaj na nekatere značilne karantanizme Drabosnjakovega jezika. Y fonetiki se pesnik glede vokala e pri refleksih za jat načelno drži narečnih ijekavskih oblik in piše npr. smieh, grieh, viem namesto smeh, greh, vem. S tem prilično lahko odpravlja tudi kake homonimije, kadar je po koroško treba razločevati npr. sviet in svét, se pravi, samostalnik svét in pridevnik svét, ki v knjižnem jeziku zvenita in se pišeta enako. Paralelno k ijekanju Drabosnjak načelno uporablja tudi koroško narečno difton-giziranje ozkega o v dvoglasnik ue, tako da piše npr. okueli, puele namesto okoli, polje ipd. Tudi pri konzonantib se v pisavi ravna po narečnem izgovoru. Jezičnik l knjižnega jezika pred t. i. trdimi vokali а, о, и dosledno spreminja v bilabialno izgovorjeni glas v (y], tako da piše npr. devo, pvačam namesto delo, plačam ipd. Pri deležniku na -l uporablja končaj na -oo, včasih v skrajšani obliki na -u, tako da npr. za glagolskc oblike plačal, rekel, vlačil piše poačoo, rekoo, oačoo oziroma poaču, reku, oaču. Tipičen pojav rožanskcga narečja se kaže pri Drabosnjaku v mehčanju inehkonebnika k pred e in i, tako da se namesto njega pojavlja c, npr. v oblikah roce namesto roké (mn.), osači namesto osaki, kakor tudi zamena pripornika h pred i z glasom š, kar se kaže npr. v besedah šitro, šiša namesto hitro, hiša. Drabosnjak, čigar dom leži na stičišču med Rožem in Ziljo, pu uporablja poleg tipično rožanskih vmes tudi nekaj tipično ziljskih narečnih oblik, kar se zlasti kaže v uporabi soglasnika b namesto o, tako npr. piše po ziljsko sbestû, dbie namesto zoestô. doe ipd. Z ozirom na oblikoslovje kaže še opozoriti na tele narečne posebnosti Drabosnjakovega jezika. Posebno pozornost zbuja pesnikova navada, da pri glagolih (zaradi narečnega prehoda e v a) skoraj redno uporablja navidezno drugo osebo dvojine hkrati tudi za množino, tako da pri njem npr, oblike deoejta, pošušejta, mata lahko pomenijo tudi delajte, poslušajte, imate. Tu se pesnik ravna po tipični narečni navadi svojega domačega kraja. Značilno za Drabosnjaka pa je tudi še to, du pri skladnji pridevniških besed uporablja za rodilnik ednine moškega spola po mili volji vzporedno dve različni obliki. Kadar se v izražanju hoče približati knjižnemu jeziku ali pa če to zahtevata ritem verza in rima, se poslužuje knjižne končnice na -iga, sicer pa rad uporublja tipično rožanske strnjene oblike tegale tipa: npr. strgana namesto strganiga, starejša namesto starejšigu. Prav tako pri sklanjatvi osebnega zaimka on niha med uporabo dolge oblike njega in strnjene oblike nja. Neredko se najdeta kar obe obliki druga ob drugi celo v istem verzu, kakor to npr. naravnost klasično prikazujejo tile »rajmi« iz prologa Komedije od zgubleniga sina: Ozha bo velko vesele jemov Cadar bo Niega sin pershov Mov al brater bo sivno jesen Nania Cierga bo vidov veshiviga inu stergana Ozha bo starejsha sina svariv debi taku navsmilan Nabiv. Drabosnjakovi verzi ali »rajmi« so po svoji kvaliteti, kakor je ugotovil že pesnik Oton Zupančič, različne vrednosti. Nekaj jih je okornih, iz nekaterih pa se zaiskri pravi pesniški izraz, povečini so krepki in sočni, zdaj sila resni, zdaj šaljivi in zbadljivi, tu pa tam tudi prostaško robati. Nekatere rime so bolj za oko kot za uho. Y izvirniku nekoliko moti pesnikova navada, da nekatere besede brez razloga po mili volji piše kratko malo skupaj, kakor npr. v zgoraj navedenih verzih: Cierga = ker ga, debi = da bi, Nabio = = ne biv (bil). V prepisih ta motnja odpade, ker prepisovalci pišejo besede narazen. Besedilo Komedije od zgubleniga sina je prav tako v izvirniku kakor v prepisih v celoti ohranjeno, začenja pa se z nastopom Parolika (Parolicus), poosebljenega prologa, napovedovalca igre. Bratko Kreft domneva, da oznaka parolicus, ki je oblikovana po latinsko, izhaja bržkone iz italijanske besede parola ter potemtakem pomeni tistega, ki ima besedo, torej besednika ali govornika (Kreft 1979: 185, op. 1). Vsekakor je Drabosnjak Parolika kot besednika prevzel iz tuje predloge, pač pa mu je v svoji igri položil v usta domačo besedo z domačo vsebino, namenjeno koroškemu slovenskemu občinstvu. Takole se Parolicus »z imenom Frone« predstavi domačim gledalcem: Jes pridam Cvam is jemenam frone jes vam bom povedov Comedije sazhetk inu Conz jes vas prosim Cna Meita Mene sanorza Noi posnusheita Comedijo do Conza ... V izvirniku prolog obsega 6 strani, v njem Parolik napoveduje vsebino in potek komedije ter opominja gledalce, naj bodo mirni in naj se ne smejijo, čeprav se jim bo marsikaj »shpasik stevo al pa mivo«, češ Cadar Mata smich Caku pa Nas eden govoriti ozha sedei samano pride sgubleniga sina ozha sede pride te Mvaishi sin inu Niega brater Mov ta Mvaishi sin bepa rad svoi diev od ozhi Mov debi shov shniein vtuje Noi nasnaue Craje debi vshivlov vesiele shpile inu raje on bo sadiev svoiga ozhi svo truzov Niegu brater gabo sivno puzov Caker shitro bo ozha Niomi div dav on se bo furt vtuje Craje podav Noi se bo seshanftvam okueli vazhov Noi bo vse sagnov deshe bierta Nabo pvazhov... Končno se Parolik obrne še na igralce ter jih spodbuja takole: debi lih teri dobiv eno besiedo podnues prosim vas Cna vsemita saen ferdrus, devejta vashe devo blisk Noi S'bestu Naprei tazhes de bo Nashe Comedije en Crei jes to Comedijo Cnisem Naredov debi Mi Cratk zhas Meli al pa debi zhest odludi sheleli Vso zhest bomo Mi bogu dali Noi te exempl ludem sa pobueshenje Nali... Od strani 7 do 146 nepaginiranega besedila avtor v sedmih prizorih predstavlja dejanje komedije. Kar je v biblični priliki o izgubljenem sinu le kratko nakazano, je v igri na široko izpeljano in razpredeno. Vrinjeni so tudi novi elementi, kakor npr. nastop Hudiča in Angelca, ki se borita za dušo izgubljenega sina. Igra kaže prvine iz raznih stoletij, začenši od 14. stoletja, ko se je pojavila najprej na Francoskem, tja mimo latinske drame v dobi humanizma do Drabosnjakove dobe, ko si je v domačem jeziku priborila pot na ljudski oder (Kotnik 1933: 259—275; Kuret 1958: 22—24). Odmev nekdanje latinske drame se vidi med drugim v tem, da Izgubljeni sin v igri pravi, da zna poleg maternega jezika tudi »latainš (latinsko). Dr. France Kotnik ugotavlja, da ima Igra o Izgubljenem sinu svoj vznik v srednjeveških duhovnih igrah, da je ob prehodu iz srednjega veka v novi vek privzela veliko posvetnih pridevkov in da so zlasti humanisti pod vplivom in po vzorcu starorimskih Terencijevih in Plavtovih komedij igro preoblikovali v veselo burko — v komedijo o zapravljivem, razuzdanem veseljaku, ki s prevejanimi in lahkoživimi ženskami zapravi svojo dediščino in se vrne skesan kot berač domov. Igra, ki so jo tedaj igrali večinoma dijaki v latinskem jeziku, se je razvila v študentovsko komedijo. Ko si je končno utrla pot na ljudski oder, so se je z veseljem oprijeli kmečki igralci. Drabosnjak jo je našel na nemškem ljudskem odru in jo je po neznani predlogi po svoje priredil v slovenskem jeziku predvsem za svoje rojake na Koroškem. (Kotnik 1952b: 118—119; Kuret 1958: 41—45; Koruza 1973: 136—141; Zablatnik 1960 : 66—67; 1984: 239—240). Bratko Kreft poudarja, da Drabosnjak tuje predloge niti ni mogel zgolj prevajati, marveč da je moral »zaviti marsikje po svoje, kolikor mogoče po domače in to ne le v jeziku oziroma v domačem narečju, marveč tudi po vsebini, stilu «in humorju« (Kreft 1979: 185—186). Jože Koruza pa opozarja na zanimivo podrobnost, kako je Drabosnjak v igri lokaliziral dejanje na svoj domači kraj s tem, da »si je zamislil za izhodiščno okolje dogajanja slovensko Koroško (pač glede na dialekt), za cilj potovanja pa Italijo«. To pa da sledi iz pogovora birtove hčere z izgubljenim sinom, kajti krčmarjeva hči tam pravi, da zna laško. (Koruza 1973: 140.) V izvirnem rokopisu te igre je ta prizor prikazan takole. Sin pove hčerki, koliko jezikov zna, nato pa še sam vpraša po njenem znanju jezikov, češ Car pa shprashe an gre, dbie snum to latainsh inu Mojo Matarno Mam sedei sta Menei pokont Noi Mene posnate prosim poveitami Cuelko shpruh pa vi snatc. Birtova hčerka pa na to pravi: Vi shvahtni Mvadenzh glih vashko snam govoriti... »Glih vaško znam govoriti« pomeni: Prav tako, enako kakor slovensko, znam govoriti laško. Nemška izposojenka glih (= gleich) pomeni namreč ravno, enako (prim. Pleteršnik s. v. glih, I 217). Vsebina igre pa je na kratko tale: Oče prigovarja mlajšemu sinu, ki hoče iti v svet ter terja delež svoje dediščine, naj ostane doma. Sin pa si svojega načrta ne da izbiti iz glave, marveč si dâ osedlati konja ter se v spremstvu služabnika odpravi v tuje kraje, pod drugega kralja. Služabnik mu v tujini poišče >proper taberno«, imenitno gostilno, kjer se nastanita. »Biert« (krčmar), njegova »fletna frava«, prijazna žena, in zapeljiva hči (»ščer«) ga ob razkošni jedači in pijači, ob kvartanju in veseljačenju skušajo spraviti ob vse imetje. Ponoči mu hčerka ukrade ves denar. Igra doseže svoj višek, ko Sin drugi dan zapazi, da so ga okradli. Ko jih Sin dolži kraje, vsi tajijo. Po hudem prepiru se vsi trije vržejo na Sina in zahtevajo še denarja, češ da niso še poravnani vsi računi. Ko ne more plačati, mu »birt« zapleni konja, »birtinja« in »ščer« (hči) pa ga slečeta »do čikla« (do srajce) in mu odvzameta še obleko, nato ga natepeta »is aniemi velzhemi ruetami« in ga poženeta iz hiše. Sin prosi »san stergan gvant« (za kako strgano obleko). Birt ga odslovi z besedami: Tukei jemasli ti en laibzli Noi hvazlie tak gvant se shika sanorze tazhe. Izgubljeni sin odide kot berač in bridko toži: Oh Cai se Mene vtujam Craji godi de Morem Sa aimeshno prositi ludi. Neki »purgar« se ga usmili in ga zaposli kot svinjskega pastirja. Tu pa trpi lakoto in obupuje. Prikaže se mu Hudič, mu ponuja meč in mu prigovarja, naj si vzame življenje, češ Tukei jemash ti scdei sabvo Noi vsemsi leben Nagvo. Pristopi Angelc in odžene Hudiča, Izgubljenemu sinu pa prijazno svetuje, naj se vrne domov k očetu in ga prosi za odpuščanje. Sin uboga in se opogumi za vrnitev. Doma ga oče prijazno sprejme z besedami: Jes sim tabe seserza gmetn Noi vesiv Noi tabe bom sveselam gorei vsev Moi lubi sin tisi sgublan biv si Naidan gratov sim tabe gmetn ti bosli spet Moi periatov. Oče naroči v hiši veselo gostijo z godbo in petjem. Starejši sin, brat Izgubljenega sina, pride ves poten s polja domov in ves začuden vprašuje: Cai sana Museka Noi petje se slilishi vmoiga ozheta shishi...? Ko zve, du se je vrnil njegov »brater« domov in da mu je oče pripravil gostijo, je silno hud in se brani iti v hišo. Oče pride ven in ga pomirja: Moi sin Cna bodi jesen Nabratra taku jes tabe prosim bodi vesiev Noi sbratram lepu... Cna bodi ana tazha Camnitna serza Cier je pershva Mov tasgublana ovza ... Starejši brat se da pomiriti in gre z očetom v hišo — z besedami: Sedei sim pa jes gmetn debo spet snami sedei Čopova tanter rad grem savami. S temi besedami se igra konča. Sledi pripomba: gresta tanter, Conz te Co-medije, to je en exempt tam grieshnikam. To pripombo najdemo tudi v ohranjenih prepisih te igre, samo da so besede seveda prepisane v gajico. V izvirniku pa za to pripombo stoji še avtorjev lastnoročni podpis. Izvirnemu rokopisu je priložen še en list, ki je tudi popisan z Drabosnja-kovo roko. Neznatno je poškodovan na robeh, okrnjene besede pa se dajo brez težav dopolniti. Odtrgane črke postavljam pri navajanju besedila v oklepaj. Na tem listu avtor navaja seznani prizorov (»nastopkov«) in nastopajočih oseb — takole: (ta 1. Nastopk) ozha sin. br(ater), ta 2. Nastopk sin. inu slushabnk, ta 3. Nastopk sin. slushabnk bietnja bi(ert) Noi shzher, ta 4. Nastopk biertnja. biert shzher sin. slushabnk, (t)a 5. Nastopk sin taiffel anglez pur(gar), (t)a 6. Nastopk sin taiffel angelz ozha slushabnk brater. — CONZ. Lipič je zapisal ta seznani na zadnjo stran obeh prepisov igre. V seznamu je naštetih samo šest prizorov, čeprav je Drabosnjak v rokopisu komedijo razdelil v resnici na sedem »nastopkov«, pač pa se mu je v rokopisu pripetila napaka, da je po 5. prizoru po pomoti 6. prizor v napisu spet navedel kot »ta 5. Nastopk«, tako da napisi kažejo dvakrat peti nastop. Na 81. strani nepagi-niranega izvirnika je pravilno označen peti prizor z napisom »ta peti Nasto-pik«, na 108. strani pa se začenja šesti prizor s temle napisom: »ta 6. Nastopk«. Na prvem mestu stoji številka 6, sicer nekoliko zabrisana, a še lahko čitljiva, zraven pa je Drabosnjak postavil — kakor v popravek — številko 5. Avtor sam je torej napačno popravil štetje prizorov. Ta pomota je iz izvirnika prešla nepopravljena tudi v prepise te igre. Pomota je vidna tud,i v prej omenjenem posebnem seznamu prizorov in nastopajočih oseb. Tam navedeni »(t)a 5. Nastopk« z nastopajočimi osebami »sin taiffel angelz pur(gar)« je po pravilnem štetju v resnici šesti prizor, tam navedeni »(t)a 6. Nastopk« pa je v resnici sedmi prizor, manjka pa v tem seznamu »ta peti Nastopik«, v katerem po izvirniku nastopujo »sin: biert: biertnja, hzlier: slushabnk«. . K Drabosnjakovi razdelitvi komedije v sedem prizorov (»nastopkov«) pripominja Bratko Kreft, da »ta razdelitev ... ni dosledna«, češ da Drabosnjak »ne označuje s posebnim opisom, kje se 'nastopk* dogaja, marveč nam ga posredno izdajajo nastopajoče osebe, vsebina in dejanje«. Kreft je komedijo po draniatski strukturi, po kraju dogajanja in vsebini smiselno razporedil v devet prizorov (Kreft 1979: 185—194). O uprizoritvah Izgubljenega sina imanio zelo pičla poročila. Utemeljena je domneva Franceta Kotnika, da so to igro bržkone uprizarjali že v Drabosnjakovem času (Kotnik 1933: 274). Svetne in cerkvene oblasti so jo imele za »pohujšljivo« in so ji zato nasprotovale. Zanesljivo pa je poročilo Antona Trstenjaka, da so jo na Kostanjah uprizarjali vsaj še do leta 1892 (Trstenjak 1892: 195). Niko Kuret je Drabosnjakovega Izgubljenega sina po Lipičevem prepisu iz leta 1877 med obema vojnama priredil za sodobni ljudski oder in mu tedaj utrl pot tudi k Slovencem onstran državne meje (Kuret 1934). Y njegovi priredbi se je Izgubljeni sin povzpel tudi na celovški radijski oder. Bruno Hartman pa mu je v najnovejši moderni priredbi po rokopisu iz Crez-polja odprl vrata celo na oder poklicnega gledališča — s predstavami v Mariboru, Celovcu in Trstu (Hartman 1970: 1—40; Predan 1970). Igralci Slovenskega prosvetnega društva »Drabosnjak« na Kostanjali pa so Izgubljenega sina leta 1980 po dolgem odmoru spet postavili na ljudski oder — in sicer prav po starem izročilu, po Drabosnjakovem izvirnem besedilu, v domačem kostanj-skem narečju. Šli so z njim gostovat tudi v matično Slovenijo (Zadnikar 1981; Zablatnik 1984: 240). Tako koroški slovenski bukovnik Andrej Schuster Drabosnjak — 160 let po svoji smrti — zlasti kot ljudski dramatik še vedno živi med svojim ljudstvom v svojih ljudskih igrah, v Pasijonu, v Pastirski igri in v Komediji od zgubleniga sina. Abecedni seznam težko razumljivih narečnih besed in oblik aimeshna — Almosen — miloščina an gre — es geht an — se tiče bepa — bi pa blisk — fleißig — pridno (adv.) Cai sana — was für eine — kakšna (kaj za ena) Camnitna — Camnitniga — kamnitnega Čopova — koj pojdiva Crei — kraj Cuelko — koliko Cvam — k vam debi lih — obgleich — čeprav bi deshe — da še diev (div) — del — delež dediščine, dota ferdrus — Verdruß — zamera furt — sofort — takoj gmetn — srvn. gemeit — vesel gvant — Gewand — obleka jemöv — imel laibzh — lajbič — telovnik leben — Leben — življenje môv — domov môv — jemôv — imel niti — pustiti navsmilan — neusmiljen pobueshenjc — poboljšanje pokont — bekannt — znan(a) puzati — putzen — čistiti; oštevati sbestii — zvesto seshanstvain — z ženstvom, z ženskami shika se — es schickt sich — spodobi se shpasik — spaßig — čudno shpraha — Sprache — jezik svčselam — z veseljem sveta šreft — Heilige Schrift — Sveto pismo tazlid — takegu tdzhe — take teri — kateri truzati sadiev — zahtevati delež dediščine vesele — veselje veshiv — ušiv zirati se — irrsinnig werden — zblazneti (Slovarček k besedilom iz Drabosnjakove Komedije od zgubleniga sina) VIRI IN LITERATURA Apih Josip 1903: Die theresianisch-josephinische Schulreform in Kärnten. Carinthia I, 100—101. Hartman, Bruno 1970: Andrej Šuster Drabosnjak, Igra o Izgubljenem sinu. Po rokopisu iz Črezpolja priredil Bruno Hartman. (Dramska knjižnica 1970/3) Ljubljana. Prosvetni servis, 46 str. Koruza, Jože 1973: Starejša slovenska koroška dramatika. Koroški kulturni dnevi I, Maribor, 128—150. Kotnik, France 1907: Andreas Schuster-Drabosnjak. Sein Leben und Wirken. Dissertation, eingereicht an der Philosophischen Fakultät der Universität Graz, 217 str. — 1910: Beiträge zur Volksliteratur Kärntens. 60. Programm des Staats-Obergymna-siums zu Klagenfurt, 3—12. — 1911: Nekaj opomb o koroškem narodnem pesniku in pisatelju Andreju Schusterju Drabosnjaku. Čas, 5, 141—143. — 1912: Nekaj črtic o slovenskih pasijonskih igrah na Koroškem. Dom in svet, 11—17. — 1913a: Andrej Schuster Drabosnjak. ČZN, 10, 121 — 140. — 1913b: Drabosnjakov pasijon v Štebnu pri Bekštanju leta 1911. DS, 157—159. — 1926: O uprizoritvi Drabosnjakove božične igre pred 20 leti. Naš dom, 18, 211—212. — 1931: Izviren Drabosnjakov rokopis. ČZN, 27, 123—124. — 1933: Drabosnjakov »Izgubljeni sine. Etnolog, 5—6, Ljubljana, 259—276. — 1941: Drabosnjakov Svovenje obace. S J (Slovenski jezik), 4, snopič 1—4, Ljubljana. 40—54. — 1943: Slovenske starosvetnosti. Ljubljana. — 1949: Pri Zvrhnjem Drabosnjaku. Koledar Družbe sv. Mohorja 1950, Celje, 163—165. — 1950: Ob 125-letnici Drabosnjakove smrti. Slovenski poročevalec, 12, Ljubljana, št. 30. — 1952a: Naši bukovniki, ljudski pesniki in pevci. Narodopisje Slovencev (NS), II, Ljubljana, 86—102. — 1952b: Verske ljudske igre. NS, II, Ljubljana, 103—121. Kreft, Bratko 1947: Andrej Suster Drabosnjak, ljudski pesnik i,n dramatik Slovenske Koroške. Slovenski poročevalec, št. 51. — 1958: Andrej Šuster-Drabosnjak (Ob 190-letnici rojstva). Slovenski poročevalec, 19, Ljubljana, št. 117, 5. — 1979: Dramatska struktura Drabosnjakove »Komedije od zgubleniga sina«. Tra-ditiones, Zbornik Inštituta za slovensko narodopisje, 5—6, 1976—1977, SAZU Ljubljana, razred II, 185—194. Kuret, Niko 1934: Andrej Suster-Drabosnjak, Igra o izgubljenem sinu. Priredil Niko Kuret. Kranj. — 1958: Ljudsko gledulišče pri Slovencih. Slovenski etnograf (SE), XI, Ljubljana, 11—48. — 1965: Drabosnjakov rokopis »Izgubljenega sina«. Narodno stvaralaštvo — Folklor, Beograd, 1240. — 1968: Pred 200 leti se je rodil Andrej Šuster Drabosnjak, »poredni paver v Ka-rantane« (r. 6. maja 1768 — u. 22. decembra 1825). Deio (Ljubljana), 4. maja 1968, 18. — 1971: Šuster Andrej p. d. (Zvrhnji) Drabosnjak. SBL (Slovenski biografski leksikon), III, 11. zvezek, Ljubljana, 726—728. — 1976: Slavnostni govor ob Drabosnjakovi spominski razstavi na Zvezni gimnaziji za Slovence v Celovcu dne 14. 5. 1976. Letno poročilo Zvezne gimnazije za Slovence, 19/1975—76, Celovec, 70—71. Nußbaumer, Erich 1956: Andreas Schuster-Drabosnjak. Geistiges Kärnten. Literatur-und Geistesgeschichte des Landes, Klagenfurt, 296—297. Pleteršnik, Maks 1894: Slovensko-nemški slovar. Ljubljana 1894. Reproducirani ponatis, Ljubljana 1974, I. 217. Predan, Vasja 1970: Andrej Šuster-Drabosnjak, Igra o izgubljenem sinu. Sklepna premiera letošnje sezone v mariborski Drami. Delo, 12, z dne 17. junija 1970, št. 162, 5. Reisp, Branko 1966: Andrej Šuster-Drabosnjak (1768—1825). Spremna študija k faksi-milirani izdaji knjižice: Parodije in satirične pesmi. Ljubljana. Scheinigg, Janez 1885: Knjiga pisana v koroškem narečji od leta 1811. Kres, Celovec, 424—426. Singer, Stefan 1935: Kultur- und Kirchengeschichte des oberen Rosentales. Kappel. 288—289. Trstenjak, Anton 1892: Slovensko gledališče. Ljubljana, 194—195. Zablatnik, Pavle 1951 : Die geistige Volkskultur der Kärntner Slowenen. Dissertation, eingereicht an der Philosophischen Fakultät der Universität Graz, 1951, 565—573. — 1958: Koroški ljudski pesnik in dramatik Andrej Schuster-Drabosnjak. I. letno poročilo Državne gimnazije za Slovence za šolsko leto 1957/58, Celovec, 15—17. — 1960: Drabosnjakov »Izgubljeni sin«. Vera in dom (ViD), 12, Celovec, št. 4, 50—51; št. 5, 66—68. — 1968: Andrej Schuster Drabosnjak — ljudski dramatik. Letno poročilo Državne gimnazije za Slovence, 11/1967—68, Celovec, 43—52. — 1972: Koroški bukovnik Andrej Schuster-Drabosnjak. Koroška in koroški Slovenci. Maribor 1972, 293—301. — 1973: Koruški slovenački bukolik Andrej Šuster-Drabosnjak. Bagdala, mesečni list za književnost, umetnost i kulturu, 15, broj 173—174. 8—10. — 1978: Koroški slovenski bukovnik Andrej Schuster Drabosnjak — Der kärntnerslowenische Volkspoet Andreas Schuster Drabosnjak. Die Brücke, Kärntner Kulturzeitschrift, 7—8, 150—165. — 1984: Koroški slovenski bukovnik Andrej Schuster Drabosnjak (1768—1825) — Der kärntnerslowenische Volkspoet Andreas Schuster Drabosnjak. Wiener Slawistischer Almanach, Sonderband 13, Wien 1984, 229—249. Zadnikar, Janez 1981: Vrli Korošci v gosteh. Člani Slovenskega prosvetnega društva iz Kostanj nad Vrbskim jezerom gostovali v Šentjakobskem gledališču z «Izgubljenim sinom«. Delo, 16. februarja 1981. Zmitter, Mirt 1956: Poredni paur Andrej Šuestar-Drabosnjak. (Ob 130-letnici njegove smrti). Koledar Slovenske Koroške, Celovec, 48—56. ZUSAMMENFASSUNG Drabosnjaks Spiel vom verlorenen Sohn Der slowenische Bauerndichter Andreas Schuster, vulgo Drabosnjak (1768—1825) aus Oberjeserz bei Köstenberg ob Velden in Kärnten, hat sich vor allem als Dramatiker einen Namen gemacht. Als Zeitgenosse des ersten slowenischen Dramatikers Anton Linhart (1756—1795) leistete er einen beachtenswerten Beitrag zu den Erstlingsversuchen slowenischer Bühnendichtung. Er schuf 6 religiöse Volksschauspiele biblischen Inhalts, von denen sich aber nur drei allerdings in mehreren Handschriften erhalten haben: das Passionsspiel, das Hirtenspiel und das Spiel vom verlorenen Sohn. Das Spiel vom verlorenen Sohn ist sogar in der Originalhandschrift aus der Feder des Volkspoeten auf uns gekommen. Diese wertvolle Handschrift wurde erst im Jahre 1956 im Pfarrhof in Köstenberg entdeckt, wo sie vom Pfarrer Martin Kuchler sorgsam gehütet wurde. Sie wurde von der Studienbibliothek Ravne (Slowenien) in Obhut genommen. Neben der Urschrift sind noch drei getreue Abschriften des Spiels erhalten geblieben. Das Original ist in der aus der Reformationszeit stammenden Orthographie, der sogenannten Bohoričica, verfaßt, während in den Abschriften aus dem Ende des vorigen Jahrhunderts bereits die heute übliche slowenische Schreibweise in Verwendung ist. Das Spiel, das sich inhaltlich an das bekannte biblische Gleichnis vom verlorenen Sohn anlehnt, wurde vom Autor unter Beiziehung der Bibel offensichtlich nach einer deutschen Vorlage dichterisch frei gestaltet, in urwüchsige Reime gefaßt, in sieben Szenen gegliedert und in Bezug auf den Schauplatz der Handlung auf heimatlichen Boden gestellt. Ganz urwüchsig wirkt Drabosnjak durch seine robuste Sprache, durch die heimische Mundart, die er von der Bühne vernehmen läßt. Seine Reime klingen bald riesig ernst, bald schalkhaft und bissig, da und dort auch freimütig derb und frivol. Die staatliche und die kirchliche Zensur stand dem Bühnenstück ablehnend gegenüber, da sie einige Szenen als »ärgerniserregend« empfand. Vielleicht gibt es gerade deswegen fast keine Berichte über Aufführungen dieses Spiels, von dem aber feststeht, daß es wenigstens bis zum Jahre 1892 noch über die Bühne ging. Knapp vor dem Zweiten Weltkrieg eroberte es in der modernen Fassung von Prof. Niko Kuret von neuem die Volksbühne. In der jüngsten Neuinszenierung von Prof. Bruno Hartman aber wurde das Stück 1970 sogar auf die Bühne des Berufstheaters erhoben. Im Jahre 1980 kehrte DER VERLORENE SOHN im alten Aufzug wieder auf die ursprüngliche Bühne in Köstenberg zurück, um dein Volk neuerdings nach althergebrachter Tradition in der heimischen Mundart, in Drabosnjaks Reimsprache, zu begegnen. So feiert der Kärntner Volkspoet — 160 Jahre nach seinem Tod — wieder Auferstehung und lebt fort in seinen Werken. UDK 886.1/.2.09-5 Janez Rotar Filozofska fakulteta v Ljubljani FIKTIVNO V PROZI VLAD ANA DESNICE IN DANILA KISA Fiktivne predstave in življenjske konkretizacije so kot pripovedni medij vse po-gostnejše v prozi 20. stol. Narava in vloga takih predstav sta tesno povezani s pisateljevim filozofskim nazorom in oblikovalnim temperamentom. To se kaže v eksistencialistično pogojeni prozi Vladana Desnice in v ontološko naravnani prozi Danila Kiša. Fictitious conceptions and real-life concretizations have been frequently used as a narrative medium in the prose of the 20th century. The nature and function of the fictitious are closely related to the writer's philosophical view and creative temperament. This can be noticed in the existentialist prose of Vladan Desnica and in the ontologically oriented prose of Danilo Kiš. Vprašanje o razmerju med fiktivnim in resničnim v prozi sodobne hrvaške in srbske knjževnosti zadeva široko in komaj obvladljivo področje. V ospredje stopajo pojavne oblike, njihov nastanek in seveda vloga, v kakršni se fiktivno pojavlja. Različni tipi fiktivnosti so povezani vsaj z naslednjimi okoliščinami: motivno-sižejska narava fiktivnega, estetska namera in miselno ozadje odzivanja na življenje prek fiktivnega medija in pa uveljavljanje pisateljevega temperamenta in njegove filozofske osnove. Ob nastopanju in vključevanju fiktivnega v pisateljevo raziskovanje resničnosti so v zgodovinskem razvoju nastajale in se uveljavljale različne oblike abstrahiranja, oddaljevanja od direktnega soodnosa med realnim in nadrealnim, irealnim, izmišljenim, izsanjanim, mitičnim. Fiktivno na ravni mitičnega je nedvomno ontogenično povezano z možnostjo in naravo človekove in ust-varjalčeve abstrakcije odmišljanja v odnosu do realnega življenja, do njegove socialne in občutcnjskc podlage znotraj konkretnih ontičnih določnic. Seveda se tu ne moremo spuščati v literarno arheologijo na razponu mitično, fiktivno in nadrealistično, čeprav bi bilo v ontogenezi današnjih pojavnih oblik mogoče odkrivati posamezne filogenetske prvine predvsem v kozmogoničnem pogledu in v njegovih premenah, ki privedejo do današnje fiktivnosti v literaturi, pa tudi v ontološkem pogledu, kar zadeva ontične določnice v pojavnih oblikah moderne literarne fikcije. Da bi se gibali v mejah spoznavnega in konkretnega modernega gradiva, je treba mimo bajeslovnih prvin ostajati pri domišljijskih manifestacijah in stvaritvah, ki so določna oblika moderne abstrakcije in ki nastajajo pogojno vzporedno z resničnim svetom, z njegovimi fizičnimi in duhovnimi pojavi. Prav iz te genetične pogojenosti je na posamezni stopnji človekove možnosti abstrahiranja nedvomno nastajala večina tipov tako snovnega mitičnega kot postopoma mišljenjsko spekulativnega odmišljanja. Kasnejše oblike domišljijskega odmišljanja imajo načeloma podobne genetične osnove, le da se takšna ubstrukciju sooblikuje ob novih človekovih izkustvih, pridobljenih ob spreminjajočih se in spremenjenih psiho-socialnih okoliščinah in ob drugačni pre-vludujoči kozmogoniji.1 1 Fiktivno kot nurativni medij, ki ga avtor tu opredeljuje iz del in diskurzov dveh pisateljev, je teoretično osvetljevano v številnih študijah, npr. K. Hornburger, Istina i estetska istina, Sarajevo 1982 (z bogato literaturo), ali G. Gabriel, Fiktion und Wahrheit, Eine semantische Theorie der Literatur, Stuttgart — Bad Cannstatt, 1975. Če se obrnemo k sredini in k drugi polovici 19. stol., k obdobjem po velikih preobratih v naravoslovnih vedah, je za mitično in bajeslovno v izvirnem pogledu vse manj možnosti. Novi kopernikanski preobrat spodbuja posameznika k drugačnim in novim možnostim abstrakcije. Y tem obdobju je bila znova in kljub prevladujočemu mišljenjskemu pozitivizmu ponovno premagana meja ločnica med logičnim, tj. realnim, vzročno-posledičnim in pa nadrealnim, alogičnim. Ta možnost se je odkrivala že precej pred podobnim prelomom v razvoju slogovnih formacij, ki od moderne dalje odpira pot avantgardnim modernizmom in nadrealizmu. Možnost novega abstrahiranja je le v nekaterih literaturah sprožila nastajanje t. i. nonsensov v književnosti. Nonsen se pojavlja zlasti v angleški poeziji, v proznem oblikovanju pa doživi prvo popolno uveljavitev npr. pri angleškem profesorju matematike in logike Charlesu Lutwidgeu Dodgsonu — Lewisu Carrollu (1832—1898), avtorju znamenite Alice in Wonderland (1865). Avtomatizem nadrealističnega ustvarjalnega postopka začne uveljavljati možnosti oblikovanja brez vzročno-posledičnega načela. To načelo je bilo spoštovano tudi ob asociativnih vzgibih ustvarjanja zlasti v poeziji in se je uveljavljalo vsaj že vso drugo polovico 18. stol. Tipična arhetipska poetološka oblika asociativnega postopka z upoštevanjem primerjalnega člena (tertium comparationis) je med drugim npr. slovanska antiteza; primerjalni člen je njegova strukturna določnica, genetično pogojena z asociativnim postopkom. Pred objavo Bretonovega nadrealističnega manifesta in avtomatičnega načela v ustvarjalnem postopku se je temu odločilno približeval srbski pesnik in romanopisec Miloš Crnjanski. S pesmijo Sumatra (1920) je prestopil mejo med asociativnim vzročno-posledičnim in »brezvzročnim« in je jel uveljavljati svobodno asociativno pobudo v pesnjenju brez izrekanja, odkrivanja ali zgolj nakazovanja primerjalnega člena, ki po asociativni poti povezuje dva nepovezana pojava oziroma pojma. V znameniti Pojasnitvi Sumatre (1921) je postopek tudi diskurzivno razgrnil in obrazložil. S tem je v srbski književnosti dokončno odprl vrata alogičncmu. In ker je iz vojnih doživetij, ki so spočela toliko njegovih pesmi in tudi samo pesem Sumatra, nastal lirski roman Dnevnik o Čarnojeviču (1921), se tudi v tej prozi širijo asociativno sprožene ube-seditve in udejanjanja, ki med sabo niso logično povczand. Tu je zelo težko razločevati med realnim in fiktivnim, še posebej zaradi ekspresionistične slogovne zaznamovnnosti romana, predvsem pa zavoljo pisateljevega neupoštevanja prvin tradicionalne literarne estetike, ki grade na logičnosti, sosledič-nosti, vzročnosti in posledičnosti. Sumatraistični, reducirani asociativni oblikovalni princip (»vse je v zvezi«), se je zlasti uveljavljal v srbski poeziji med vojnama (M. Nastasijevič). Takoj po drugi vojni sta M. Pavlovič in V. Popa na ta način nadaljevala avantgardne modernistične postopke, sorodne nadrealizmu, u seveda ob novih ontičnih danostih. Odkrivanje asociativnega vzgiba v ustvarjanju poezije nas usmerja k podobnim procesom v prozi. Abstraktna imaginacija ni oprta na mitično-domiš-ljijske predstave in odmišljanja, ampuk ob novih izkustvih odpira možnost za nastajanje čiste fikcije v obsegu nadrealnega. Čeprav ima slovenska književnost stopnjevane tovrstne primere (Mencinger, Tavčar, Bartol, Javoršek itd.), se bomo tokrat ustavili pri dveh izrazitih primerih iz sodobne hrvaške in srbske literature, čeravno so začetki tudi v teli književnostih opazni že konec 19. stol. Potrebno je tudi pojmovno precizirati pojave in jih terminološko ustrezno poimenovati. Kaj je fiktivno v primerjavi z mitičnim? Kaj je fiktivno nasproti domišljijskemu, fantastičnemu, nadrealnemu? In kaj ima sanjsko kot oblikovalni vzgib in kot ubeseditveni medij in prvina skupnega s fiktivnim? Skupno vsem tem pojavom je, da so v resnici določne, posamezne oblike abstrakcije, odmišljanja, oddaljevanja od življenjske konkretnosti in od njenih oblik, hkrati pa določne oblike posploševanja. Striktnega razločevanja med mitskim, fantastičnim in fiktivnim v današnji literarni publicistiki skoroda ni. Natančnejše opredeljevanje pojavov bi vendarle govorilo za to, da je fantastično po izvoru predvsem domišljijsko, fantazijskega izvora v smeri nadrealnega, redko potencialnega. Fiktivno v književnosti se pojavlja kot pripovedni medij in obstaja predvsem kot navidezna resničnost, ki je načeloma preverljiva in spodbuja k preverjanju ravno zaradi sugestivnega videza resničnosti. Nima pa ne mimetičnih osnov in ne mimetičnih ustreznih občih znakov. Usmerja se k zajemanju človekovih samodejnih notranjih manifestacij in bolj k odkrivanju njihovih zunanjih posledic kot vzrokov. Tako spodbuja bralca k intenzivnemu mišljenjskemu sodelovanju. Nasproti fiktivnemu kot mediju je znanstvenofantastično v prvi vrsti domišljijska špekulacija ob modernih človekovih dognanjih in iz sodobnih psiholoških, socialnih in občih izkustvenih pobud, ki pa v ubeseditvah nasploh in najpogosteje ne spodbujajo k preverjanju, ampak k verovanju, sprejemanju. Tudi zavoljo tega je žanr pogosto na meji paraliterarnih oblikovanj. Vsekakor je za prepoznavanje in vrednotenje sleherne vrste in oblike abstrakcije odločilnega pomena pisateljeva fiziognomija v psihološkem, estetsko-nazorskem in filozofskem pogledu. Kajti pisatelj se prek vsakršnega oblikovanja, naj bo mitološkega, medijsko fiktivnega ali pa moderno fantazijskega značaja, identificira predvsem tudi sam. Vprašanje je, koliko pisatelji svoj postopek in svoj soodnos sami označujejo? Kolikor smo bliže sedanjosti, več je diskurzivnih avtorskih izstopanj, več je diskurzivnih pojasnjevanj v sami literarni umetnini, zadnja desetletja tudi v posameznih opombah, post seriptumih in podobnem. Za petdeseta leta je v hrvaški književnosti vsekakor najbolj zanimiv Vladan Desnica (roj. 1905), poleg Nikola Šopa, Ranka Marinkoviča, Petra Šegedina. Takrat je Desnica napisal vrsto novel in tudi roman Pomladi Ivana Galeba (1957) in za vse to je nosil doživetja v sebi iz tridesetih let, torej dve desetletji in celo dalj. Značilna je geneza novele Pravda in o njej pravi pisatelj takole: »Pravda je nastala, to su refleksije prilikom jedne tučnjave na ulici koju sam vidio kao student i koja me mnogo revoltirala. Kao student ja sam bio, mislim, u četvrtoj godini univerze i vračao sam se tako preko Tuškanca gornjeg /.../ i tu sam vidio tu seenu. I revoltirala me je. I to su reakcije otprilike koje sam doživio. Л novelu sam napisao mnogo godina poslije rata.«2 Glede posebej značilnih pripovedi, kot so Zgodba o fratru z zeleno brado, Oko, Spiriti, Solilokviji gospoda Pinka itd., ki »imaju veze s Galebom«, dalje Obisk v bolnišnici, »to sil sve bez veze sa realnim životom«.® Roman Pomladi * Vladan Desnica, Sabrana djela, 4, Esejistika, kritika, pogledi, Zagreb 1975, str. 344. » Prav tam, 245. Ivana Galeba se dogaja v bolnišnici, a pisatelj ni enega samega dne prebil v bolnišnici, kot je ob tem izjavil. To so torej nekatera sporočila, ki jih je pisatelj zapustil prek posameznih intervjuvov. A bolj značilna in svojevrstna so pojmovanja in diskurzivna pojasnjevanja v samem literarnem delu. Y Zgodbi o fratru z zeleno brado takole pojasnjuje fenomen asociativnosti in odmišljanja v smeri fiktivnega: »Varaš se, prijatelju, varaš! Ovako ili onako, u snu ili na javi, kao danji posjet ili kao nočni gost — ja sam u tebi. I ti me nikad neceš iz sebe izbaciti!«4 la »demon«, kot neodjenljivo pustolovščino asociativnosti imenuje pisatelj v Pomladih Ivana Galeba, je v senzibilnem in notranjih senzacij polnem avtorju, da zlahka prestopa, dan in noč, meje med realnim in nadrealnim, možnim. Značilen je začetek Zgodbe: »Sasvim jednostavna priča. Tako nešto može se desiti svakome. Sve zavisi od toga da li čemo postaviti prvi korak na taj put; a dalje — dalje več sve ide samo po sebi! — Recimo, neki čovjek, običan, sasvim prosječan čovjek kao i svi drugi, jedne noči usni (a što sve čovjeku u snu ne padne na um! i zar bi se odatle smjeli izvlačiti neki zaključci? — tà san je, bože moj, puka fantazija, u njemu nema nikakve zakonitosti, nikakve logike!)... dakle, čovjek jedne noči usni na primjer, o fratru sa zelenom bradom ... Ili več bilo što drugo te vrste — nije važno, svejedno što!«6 Značilna pripoved Solilokvij gospoda Pinkn pa se končuje: »Ne, ne! Bolje ovako. Dok je ovako, sa mnom je sve u redu.«® Vprašanje je tedaj, kakšen je pisateljev namen z oblikovanjem teh in takih notranjih manifestacij in senzacij? Ali mu gre pri tem zgolj za očlovečenje možne resničnosti ali pa ima to oblikovanje poleg očlovečenja še kakšno določnejšo funkcijo? Najprej je treba pomisliti na pisateljevo apostrofiranje razširjenega prepričanja in trditve, da pisatelj, da »umjetnik tobože uvijek ,daje sebe', ,ostvaruje svoju ličnost'. Pa zašto je onda potrebno, da se igramo žmurke, da se skrivamo iza tih paravana. da pričamo tobože o drugima, da ljude gnjavimo pričom kako je dobrom Kimu jaguar rastrgao mazgu hrani-teljicu na rubu prašume.«7 Desnica je predvsem prepričan, da mišljenje ne more biti zamejeno v realni svet. Očlovečenje nadrealnega, irealnega in podzavestnega ima pri Desnici izrazito eksistencialistični filozofski imenovalec. Zelja in hotenje, težnja po odkrivanju, literarnem odkrivanju človeka ne »v lovu, marveč v mišljenju«, torej celovitega, predvsem notranjega človeka je pri Desnici ontično pogojena. V tem je smisel Dcsničevih ekskurzov v možno, v tem je smisel fiktivnega kot medija, torej v očlovečenju njegovih nekontroliranih notranjih manifestacij in senzacij, v odkrivanju in spoznavanju njihove personalistične pogojenosti nasproti razlagi in obravnavi na pozitivizmu pretekle ali polpretekle dobe, nasproti njegovemu odkrivanju in spoznavanju človeka, ki je za pozitivista zgolj ali predvsem homo faber. Desnica je vse obsežnejši: »I nije to težnja za nečim što stoji nasprain našem biču, različito od njega: to je uvijek ona ista, stara žudnja za integracijom našega ja, onaj pohod zbog iskupljenja jednog dijela sebe.«8 4 V. Desnica, Zimsko ljetovanje. Pripovijesti. Pet stolječa hrv. knjiž., Zagreb 1968, str. 349. 5 Prav tam, 344. 6 Prav tam, 358. 7 V. Desnica, Prolječa Ivana Galeba, Pet stolječa hrv. knjiž., Zagreb 1977, str. 89. Proze, ki Desnica z njimi uveljavlja tak pogled na človeka, so novele Obisk, Solilokvij gospoda Pinka, Zgodba o fratru z zeleno brado, Pravica, Pomlad v Badrovcu, Bog vse vidi, zlasti pa roman Pomladi Ivana Galeba, v katerega se nekatere prejšnje krajše proze variacijsko zlivajo v novo celoto. V Pomladih Ivana Galeba pravi junak: »Da ja pišem knjige, u tim se knjigama ne bi dogadjalo ama baš ništa. Pričao bih i pričao što mi god na milu pamet padne, povjeravao čitaocu, iz retka u redak. sve što mi prodje mišlju i dušom. Časkao bih s njim. Ako uopče ima poezije, tad je poezija ono na šta naša misao i naša senzibilnost naidju lutajuči pustopašicom.«11 Eksistencialistična filozofska osnova je gotovo zajeta tudi v pisateljevem retoričnem vprašanju: »Zar i fakat što ja u datom času doživljavam, mislim, čuvstvujem, strepim, trpim, nije isto tako realan i historičan fakat kao i fakat što je u datom povijesnom momentu Cezar prešao Rubikon?«10 Jasno je torej, da gre Desnici za očlovečenje psihičnih senzacij in manifestacij, ki jih posreduje prek fiktivnega kot medija. Na eksistencialistični podlagi ima to predvsem značilnosti ontičnega tretmana, posledično pa izrazit ontološki pomen, predvsem kar zadeva človeka intelektualca 20. stol. Čeravno se nanašajo na nekatere socialne in zgodovinsko rahlo označene določnice, se ne pojavljajo v socialnokritičnem in ne v etičnem ali celo eshatološkem angaž-manu, pač pa vsebujejo izrazite ontične danosti in posredno, implicitno zajeto ontološko sporočilo. Človekova in tako tudi umetnikova misel se giblje v relativno tesnem, izkustveno zamejenem prostoru in območju vštevši asociativne in domišljijske posege onkraj meje realnega v nadrealno in irealno. Tudi pisatelj kot ustvarjalec najpogosteje ostaja vendarle pri nekaterih temeljnih temah in ponavljajočih se motivnih konkretizacijah, ko osmišlja in udejanja asociativne eks-kurze. Tako je razumljivo, da se pri Desnici posamezne celote prenašajo in variacijsko ponavljajo. Na taki osnovi jc mogoče pojasnjevati zveze med posameznimi novelami in romanom Pomladi Ivana Galeba, dalje tudi okoliščino, da se npr. usoda osebe iz novele Oko — dr. Furato — sklene šele v romanu Zimsko letovanje. Geneza in vloga fiktivnega kot medija sta v prozi Vladana Desnice torej dokaj jasno razložljivi. Očlovečenje psihčnih senzacij, sproženih po asociativni poti in potekajočih v skrajnje senzibilnem posamezniku, ima svoj globoki smisel v zajemanju ontične danosti in v pisateljevem ontološkem osvetljevanju človekovega tubiti (Daseins). Dcsničevo oblikovanje jc brez poudarjene ideološke poante in ima čisto filozofsko in občo humanistično poanto ter je tedaj literatura v ožjem pomenu besede; pač kakor jo pisatelj večkrat in vseskozi sam diskurzivno zagovarja, in sicer v petdesetih letih, kar je za razvoj književnosti posebej pomembno.11 » Prav tam, 109. » Prav tam, 88. 10 Prav tain, 76. 11 Prim. Marjeta Vasič, Eksistencializem in literatura, Literarni leksikoni 24, Ljubljana 1984, str. 21—22, 40—44. K temu pripomore tudi pisateljev vseskozi resnobni odnos do oblikovanja. Uveljavlja ga s stilizacijo pripovedovanja, ki je kontemplativno, poduhovljeno označljiva, obogatena z refleksivnostjo, a hkrati tudi z obsežnimi diskurzivni-mi predeli, najbolj organičnimi prav v romanu Pomladi Ivana Galeba. V pogovoru z literarnim zgodovinarjem Jevtom Milovicem pravi Desnica leta 1964 tudi tole: »Svaki redak je odgovornost i svaki redak naš angažira našu naj-vecu pažnju, najveci trud ... Svako poglavlje ima značaj ne samo po onom što ono kaže nego i po mjestu gdje je smješteno — poslije čega i prije čega dolazi.«12 Ob tej priložnosti tudi pojasnjuje in specifično poantira, kako je z avtobiografičnostjo nasploh in kako v njegovem delu. »To je vse doživljeno. Eto u tom smislu je knjiga Prolječa Ivana Galeba autobiografska. A što se tiče fabule, pa ni zastupanih ideja, naravno, to nije autobiografsko. S nekim od tih misli se slažem, a s nekim sasvim u raskorak idem. To je ipak autono-man lik. Do izvjesne mjere svakog junaka, i onog razbojnika, i onog starca, i ono dijetc, gradimo i za sebe.«13 Bralcu in kritiku preostaja pisateljeva stilizacija, samoidentifkacije prek nje, dalje mu ostaja navadno ugotovljiv intimni soodnos, ostaja mu notranja hierarhija kot nasledek ustvarjalnega ritma, ki je izraz pisateljevega temperamenta, ostaja mu v pomoč pri percepciji še marsikaj, kar se kot živo sproti, včasih neponovljivo odkriva. V sodobni hrvaški književnosti je vrsta avtorjev, ki svojevrstno oblikujejo fiktivno v svoji prozi (npr. A. Šoljan, A. Majetič, D. Ilorvatič, P. Pavličic, G. Tribuson, V. Barbieri). Čeravno velja upoštevati precej pogost ironičnosti-lizacijski avtorski odnos, moremo sklepati, da se nihče med imenovanimi ne povzpne do tiste stopnje, ki jo je bil dosegel Desnica, predvsem tudi zaradi resnobne eksistencialistične osmišljenosti oblikovanega. Ravno te razsežnosti pa pri mlajših avtorjih ni oziroma zaradi samoironije ni takšnega odnosa do nje. V sodobni srbski prozi so pojavi fiktivnega medija sicer raznovrstni, a nastajajo ob neki drugi tradiciji, namreč ob dolgoletni dominaciji zgodovinskega medija in kompleksa nacionalne zgodovine. Objektivizacija zgodovinsko možnega s fiktivnim kot medijem je zelo očitna npr. pri Andriču in pri Selimo-vicu, zadnjih deset let pa npr. pri D. Pekiču (Zlato runo), ki pa ume fiktivno nadvse spretno razvijati tudi v moderni znanstvenofantastični smeri, ne da bi zdrsnil na področje paraliterarnih žanrov, ker zajema predvsem ontično danost človeka moderne dobe (Steklina, 1983). Ta Pekičeva zmožnost se izrazito uveljavlja tudi v najnovejšem romanu, v »1999«. Posebej zunimivo se zgodovinski medij kot fikcija pojavlja v prozah Danila Kiša (roj. 1935). Ob Desnici je bilo rečeno, da se človekove misli in predstave kljub skoraj neomejenim asociativnim pobudam, ki pa povezujejo vendarle zgolj znano z možnim, gibljejo v razmeroma zamejenem območju. To velja prav tako in še bolj tudi za Danila Kiša. Ze v prozi Grobnica za Borisa Da-vidoviča (1976) je izrazito nakazal, da skuša s fiktivnim kot medijem v književnosti predvsem odkrivati človekovo ontično danost in njegove položaje znotraj totalitarne zavesti neke družbe in njene piramide. In da bi ontološko 12 V. Desnica, Sabrana djela, 4, str. 231. » Prav tam, 227. kar najširše hipostaziral zajeta dejanja in utemeljil deducirano mišljenje, jih je prek zgodovinskega medija projiciral tako v daljno in bližnjo preteklost kot v polpreteklost in torej tudi v sedanjost. S tem se mu posreči odkriti in dokazati stanovitne zakonitosti v razmerju med totalitarno zavestjo piramide, zgrajene na doktrini, in posameznikom, izpostavljenim takšni determiniranosti. To temeljno misel odkriva v paraboličnih »sedmih poglavjih neke skupne zgodovine« (»sedam poglavja jedne zajedničke povesti«), kot se glasi podnaslov Grobnice za Borisa Davidoviča. Znotraj teh »sedmih poglavij neke skupne zgodovine« posebej izstopajo tri zgodovinske konkretizacije delovanja totalitarne zavesti, in sicer najprej proti judovstvu, ob antisemitizmu kot zgodovinski pojavni obliki, nato pa v preteklosti in polpreteklosti v nasprotju med revolucijo in posameznikom oziroma med totalitarnostjo boljševiške doktrine in posameznikom. Tudi Kiševe fikcije neposredno očlovečajo zajete soodnose v ontičnem obsegu. Ontološko kažejo na tragičnost človekove eksistence prav na primeru določne rasne in nato miselne pripadnosti. »Spekulativnost« fiktivnega, čeravno je oprto na zgodovinsko in s tem bolj ali manj avtentično, je tu večja in zlasti drugačna kot pri Desnici. Idejno poantiranje je namreč izrazitejše in določnejše. Bolj kot navidezna dokumentarnost fiktivnega, s čimer se delo sprošča okvirov literature v ožjem pomenu besede oziroma ustvarja zgolj tak videz, na slednje vpliva njeno miselno poantiranje, ki uveljavlja novo možnost angažiranosti literarnega dela. To je značilno že za Grobnico za Borisa Davidoviča. Še izraziteje pa se fiktivno, oprto na možno oziroma navidezno, upokrifno zgodovinsko dokumentarično, uveljavlja v novelah in kratkih prozah zbirke Enciklopedija mrtvih (1983). Motivno-fabularna slikovitost fiktivnega se tu dopolnjujejo s pisateljevo izjemno stilistično bravuroznostjo, ki sugestivnost fiktivnega kot medija stopnjuje od navideznosti do avtentičnosti. Seveda niso vse proze te zbirke odločilno označene s fiktivnostjo in tudi njena vloga ni v vseh enaka. V nekaterih fiktivno kot da prehaja v resnično, v drugih resnično dobiva videz fiktivnega. Rečemo lahko, da gre za soobstoj zgodb, ki so izoblikovane na fiktivnih, načeloma preverljivih pa nedokazljivih dokumentih, ki učinkujejo s svojim videzom resničnosti in dokumentarne opisnosti (npr. Častno je za domovino umreti, posneta po fiktivnem citiranem časopisnem članku; dalje Posmrtne časti oziroma Ogledalo neznanega, spet kot razširitev in prcstilizacija fiktivnega članka iz nekega ogrskega lista). Nekatere, pogojno jih imenujmo spekulativne konstrukcije, imajo ozadje oziroma asociativnost sprožujočo podlago v proslulcm protokolu dvanajstih modrih, besedilu framazonskega izvora, spet druga mogoče v zloglasnem Mein Kampf, enem od besedil, ki so osnova totalitarne zavesti 20. stol. Res je tudi, da je Kiš izkoristil prenekatero možnost, da bi bralce posebej vpeljal v naravo svojega pripovedovanja, k njegovi povednosti. V tem pogledu je ob Enciklopediji mrtvih zlasti potrebno upoštevati pisateljev metatekstualni Post scriptum, kjer pravi: »Kad reč dioan ne bi zahtevala svetlije boje i ve-drije tonove, ova bi zbirka mogla nositi podnaslov Zapadno-istočni divan, sa jasnim ironičnim i parodijskim kontekstom.«14 Ključ za razumevanje apokrif-ne dokumentaričnosti je tudi avtorjeva opomba ob noveli Simon Čudodelec: 14 Danilo Kiš, Enciklopedija mrtvih. — Djela Danila Kiša, Globus, Zagreb 1983, str. 215. »Jedna dobronamerna eruditna osoba skrenula mi je pažnju na sličnost Simonove šizme, izložene u priči, sa jednim odlomkom iz Borisa Suvarina, pisanim 1938! Evo tog odlomka: 'Staljin i njegovi podanici uvek lažu, u svakom trenutku, u svakoj pri-lici; i kako uvek lažu, više i ne znaju da lažu. A kada svako laže, niko više, lažuči, ne laže... Laž je prirodni element pseudo-sovjetskog društva... Skupštine, kongresi: pozorište, mizanscen. Diktatura proletarijata: golema podvala. Spontanost masa: brižljiva organizacija. Desno, levo: laž. Stahanov: laž. Stahanovizam: laž. Radost života: žalosna farsa. Novi čovek: drevna gorila. Kultura: nekultura. Genijalni vod: tupi tiranin ..Medutim, svaka je sličnost sa navedenim tekstom slučajna.«15 Sicer pa se je z vprašanji apokrifne dokumentaričnosti, prestilizacij refe-rativnih besedil in s podobnim Kiš obsežno diskurzivno ukvarjal zaradi polemičnih soočanj s srbsko literarno kritiko, z njenim akademskim delom predvsem. Med številnimi decidiranimi izjavami je zlasti povedna naslednja: »Književni prosede primenjen u Grobnici za Borisa Davidoviča samo je jedan od vidova oneobičavanja (u formalističkom značenju te reči), na čijim je principima zasnovano svodjenje oblika čiste imaginacije na forme non-fictiona, na dokumentarno, to davanje dokumentarne forme formama čiste imaginacije (i obratno), a gde gde su neke prepoznatijive činjenice J...J date kao parafraza jednog teksta koji se dâ proveriti, kako bi se uočile sličnosti i razlike, i kako bi čitalac, na osnovu toga, pove-rovao da su i svi ostali 'dokumenti', ili skoro svi, pravljeni po istom principu.«16 Tako so torej »autentične i dokumcntovane činjenice neprepoznatljivo izme-šane sa apokrifnim«,17 apostorofira Kiš v Uri anatomije, ki je doslej doživela že štiri izdaje. Kljub spogledovanju z borgesovsko inaniro je pri Kišu literarno oblikovanje utemeljeno tudi na tisti motivaciji, ki smo jo odkrivali pri Desnici: obdržati bralca, da vztraja pri knjigi in branju, četudi s koncesijami tradicionalistični literarni estetiki oziroma prvinam percepcije. Desnica je v ta namen ohranjal fabulativne prvine, Kiš streže z dokuinentaričnostjo in njeno navidezno avtentičnostjo. Ob tem pa eden kot drugi razvijata organizem in povednost svoje proze na asociativnih in domišljijskih ter miselno refleksivnih osnovah, v čemer je poglavitno bistvo njune besedne umetnosti. In ker so od tod izvirali nesporazumi Kiševih kritikov, domnevamo, da je z bralcem drugače, da je preprosto vzradoščeno preseneccç, če mu odkrijejo, da gre le za videz avtentičnosti; saj ga je pisatelj s svojim pripovedovanjem umel prepričati. In to je za takega bralca poglavitno. Drugače pa je z akademskim literarnim kritikom in estetikom, npr. z obema iz Beograda, imenovanima v Uri anatomije, ki sta bila užaljena kot prevarana, ker sta spoznala, da tudi v velikih enciklopedijah zaman iščeta imena posameznih Kiševih navedkov. Po Kišu bi hitro sklepali, da se ob takem vprašanju moti tudi J. Lotman, ko po pisateljevih besedah o bralcu pravi: »Pisac sačinjava umetnički tekst, ali čitalac nije sposoban da ga poistoveti sa bilo kojim od onih oblika organizacije koji, za njega, čine pojam umetničkog, pa ga prima sa gledišta neumetničke formacije.«1B Toda če bomo storili kaj takega, »kao što je činio onaj nesrečni beogradski kritičar«, in bomo posegali po izvirnem Lotmanu, se bomo znašli v kritiku podobni situaciji ... 15 Prav tam, 215—216. 1,1 D. Kiš, Cas anatomije, Nolit, Beograd 1978, str. 119. 17 Prav tam. 18 Prav tam, 120. Prim. J. M. Lotman, Struktura umetničkog teksta, Beograd 1976. Ker torej ni računati na bralca akademskega kritika, ampak na dojemljivega literarnega bralca, je v preveritev lahko še en kamen preizkušnje, roman Psi u trgovištu sodobnega hrvaškega pisatelja Ivana Arabca (roj. 1930).1® У prvem delu tega romana pisatelj vključuje pisma humanista Antuna Vrančiča (1504—1573), sicer avtorja znamenitih latinskih epistol. Ob Araličevein delu si bralec, literarni bralec pač, želi, da bi mu zaradi kvalitetne stilizacije bila dosegljiva tudi preostala Vrančičeva pisma. In ko ugotovi, da so ta v resnici fiktivna, da jih je napisal, pravzaprav spesnil Arabca, se ne bodo nenadoma spremenila v lažni dokument, jih ne bo sprejemal »sa gledišta neumetničke formacije«, ampak bo še močneje začutil slogovno dognanost in duhovno avtentičnost renesančnega časa, kar je uspelo pričarati Arabci s temi »apokrif-nimi dokumenti«. — Torej je smisel Araličevih fiktivnih pisem najprej esteti-čen. Z zajetim renesančnim življenjskim utripom in s humanistično poduhov-ljenostjo pa so zgovorno nasprotje, prav ontično označujoče nasprotje vzhodnjaški, islamski ontični danosti in imajo poleg estetičnega izrazit ontološki pomen. In tu pri Arabci se pojavlja tudi tisto temeljno, kar je skupno Desnici in Kišu glede geneze in glede vloge fiktivnega kot medija in kar sta avtorja dokaj neposredno izpovedala v diskurzivni obliki. Namreč: »U literaturi, u beletristici, nema izvora. Pisac je stoga jedini autentični izvor svih priča, svih romana, a svi ostali izvori, pravi i lažni, slivaju se u taj jedan jedinstveni tok koji zadobiva ime Dichtera, i svi se izvori gube u njemu, kao u reci, gubeči istovremeno svoj izgled, svoj glas i svoje ime, svoju relevantnost (osim za istraživača). Kada Borhes navodi svoje izvore, 011 zapravo jednako mistificira i parodira.«M Tudi ko pojasnjuje asociativne pobude za ustvarjanje fiktivnega, je Kiš soroden Desnici in bistvu njegovih diskurzov o tem, in pravi: »Navodjenje izvora jeste nekom vrstom komparacijc i metafore, gde se umesto reči kao, i u istom značenju, šire asocijativna polja oko poredjenog predmeta i stva-raju, zahvaljujuči toj lažnoj bibliografiji jedan asocijativni i intelektualni eho. (A ne samo emotivni, kao u realističkoj literaturi.)«'1 Uveljavljajo pa se tudi razlike v vlogi fiktivnega nasproti tisti pri Desnici, ki je izrazito eksistencialno ontološka in potemtakem literarna v ožjem pomenu besede, in pa pri Kišu, kjer je sicer tudi v vlogi ontičnega, vendar ob konkretni zgodovinski določenosti in nasproti determinirani osebnosti konkretne, večinoma totalitarno označljive zavesti. In kakšen je torej njegov intimni namen, »da se utvrdi tačan duhovni sastav jednog jedinstvenog, ne-ponovljivog i nesvodljivog Daseina«?, če si kot vprašanje sposodimo sicer drugače uporabljene Kišcve besede v polemični Uri anatomije. Nedvomno gre tudi Kišu za odkrivanje človekove tubiti (Dasein), a v mišljenjskih koordinatah predvsem totalitarne zavesti. Nasproti tako spoznavani in označljivi zavesti in z njo determinirani ali determinaciji izpostavljeni osebnosti uveljavlja Kiš fiktivno kot medij na tak način, da tudi tu izstopa ontološki pomen. Z njegovo konkretno nuvezavo, z opiranjem na zgodovinske konkretnosti v okviru izkustveno možnega uve- " Ivan Aralica, Psi u trgovištu. Znanje, Zagreb 1979. M D. Kiš, Cas anatomije, str. 121. 11 Prav tam. ljavlja Danilo Kiš novo smer tako imenovane angažirane književnosti. Živo aktualizira sedanjost v ontološkem smislu. Njen obči, univerzalni pomen pa se potrjuje s prepričljivim zgodovinskim videzom fiktivnega. Tako je Kiševo soočanje fiktivnega in resničnega, dejanskega, pa premagovanje meje ločnice med njima, tudi specifična oblika današnje angažirane književnosti. Njegov angažinan posamezniki prevajajo v svoj dnevnopolitični pragmatizem in ga označujejo kot protikomunističnega, s čimer pa neutemeljeno in neupravičeno izenačujejo idejo komunizma z določno boljševiško prakso, v publicistiki in zgodovinopisju doslej najpogosteje označevano personalistično z izrazom, ki to prakso zamejuje le na določeno obdobje in z določeno osebo. Takšna poenostavitev in vulganizacija pa je Kišu v resnici tuja. Tuja je njegovemu delu, kar se kaže vsaj na dveh ravninah — na ciklično zgodovinskem odkrivanju pojavov totalitarne zavesti (v Grobnici za Borisa Davidoviča) in njenega poraznega delovanja na posameznika in na občestvo, in v povezovanju tega fenomena z ontološkimi razširitvami na kozmogonijo sploh (Enciklopedija mrtvih), ko se ta pojav kaže kot imanentna spremljava človekove usode in človeške družbe sploh, kot prvina njene nikoli presežene dihotomnosti. ZUSAMMENFASSUNG Das FiktiDe in der Prosa von V. Desnica und D. Kiš Eingangs wird festgestellt, dass die Literaturkritik und Essayistik die Begriffe mythisch (als sagenhaft), phantastisch und fiktiv allzuoft verwechselt. Es müsste unterschieden werden zwischem dem Mythischen als Sagenhaften und auch Phantasiehaften, für andere Richtungen des Phantasiehaften inüssten entsprechend die Ausdrücke fiktiv für das Potentielle und Überprüfbare, ferner phantastisch für das moderne Phantasiehafte und wissenschaftlichphantastisch als Spekulative verwendet werden. Für die Literatur des 20. Jahrhunderts ist das Einfliessen des Fiktiven in die Erzählung von besonderer Bedeutung. Der prägnanteste kroatische Erzähler ist Viadan Desnica, bei dem das Fiktive eine onthische Bedeutung hat und auf der existentiellen Gedankengrundlage des Daseins gebildet und in diesem Sinne auch selbst-genügsain ist. Das Werk von V. Desnica kann deshalb als literarisch im engeren Sinne des Wortes bezeihnet werden. In der serbischen Literatur ist die Tradition des Fiktiven weniger stark präsent und ist auch bei Danilo Kiš durch das Historische als die vorherrschende Determinante der serbischen Prosa überhaupt bedingt. In Kišs Prosa ist das Fiktive ein wesentlicher Bestandteil des onthischen Schöpfens und der orfthologischen Erforschung des Einzelnen in der Gesellschaft und gegenüber der Gesellschaft mit einem totalitären Bewusstsein, sei es dass dieses auf einen russischen (antisemitischen), nazional-sozialistischen oder bolschewistischen Nenner zu bringen ist. Deshalb weist Kišs Prosa, insbesondere Grobnica za Borisa Davidoviča (Grabmal für Boris Davidovič) und die Prosastücke in der Sammlung Enciklopedija mrtvih (Enzyklopädie der Toten) ausgeprägte Eigenschuften der engagierten Literatur im neben Bedeutungsumfang dieses Wortes auf. Es muss hier noch durauf hingewiesen werden, dass sowohl Desnica als auch Kiš in den diskursiven Teilen ihrer Prosa das Phänomen des Fiktiven und seine Bedeutung behandeln. UDK 82.01/.09 France Bernik ZRC SAZU, Ljubljana NOVEJŠI POGLEDI NA SREDN JEEVROPSKE KNJIŽEVNOSTI OKROG 1900 Avtor kritično analizira mednarodno znanstveno posvetovanje v Budimpešti 1. 1983 na temo: O evropski književnosti na prelomu stoletja s posebnim ozirom na hrvaško in madžarsko književnost. Osredinja se na bistveno vprašanje posvetovanja, kako literarna veda danes slogovno opredeljuje srednjeevropske književnosti okrog 1. 1900. The article critically analyzes the international symposium which took place in Budapest in 1983 and whose topic was European literature at the turn of the 20th century with a special consideration of the Croatian and Hungarian literature. It concentrates on the main question of the symposium: how contemporary literary science defines, in terms of artistic styles, the Middle-European literatures around 1900. Pred časom je bilo v Budimpešti mednarodno znanstveno posvetovanje na temo Uber die europäische Literatur der Jahrhundertwende mit besonderer Berücksichtigung der kroatischen und der ungarischen Literatur. Referati vidnih slavistov, hungarologov, germanistov in komparativistov s tega posvetovanja so lani izšli v posebnem zborniku Neohclicona,1 ki ga izdaja madžarska Akademija znanosti, in s tem postali dostopni vsem preučevalcem književnosti. Nas Slovence zanimajo novejši pogledi na srednjeevropske literature ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja posebej zato, ker gre za narode in njihove književnosti, s katerimi smo več stoletij živeli v skupni državi. Ne glede na močno podobne zunanje, tj. družbenozgodovinske in socialne pogoje, ki so eden pomembnih dejavnikov pri oblikovanju duhovnega življenja narodov, pa utegne biti budimpeštansko posvetovanje za nas poučno tudi z vidika same literarne vede in njene današnje metodološke naravnanosti. Seveda se najprej zastavlja vprašanje, katere književnosti imenujemo srednjeevropske oziroma kako je te književnosti opredelilo znanstveno posvetovanje? Da ne bi prišlo do nesporazumov je na to vprašanje odgovoril že prvi referent posvetovanja Istvan Söter, ki je v sestavku Fin de siècle in den Donauländern pojem Srednja Evropa poistovetil z nekdanjo Avstro-Ogrsko v mejah, v katerih je ta mnogonarodna država obstajala okrog leta 1900 pa do konca prve svetovne vojne, ko jc razpadla. Glede na tako pojmovanje srednjeevropskega prostora in glede na strokovno usmerjenost referentov je mednarodno posvetovanje obravnavalo predvsem hrvaško in madžarsko književnost, deloma avstrijsko, sklicevalo se je tudi na poljsko in češko književnost, medtem ko je slovensko literaturo v razpravljanje vključil en referent, pa še ta bolj mimogrede in brez prave potrebe. Söter in nekateri madžarski referenti so prav tako zagovarjali stališče, da je Srednja Evropa kulturološki pojem, ne politični, skrutka pojem, ki označuje kulturne težnje v donuvskih deželah pred letom 1918, celo skupen način življenja, pa še znotraj teh tendenc so po 1 Ncohelicon XI, 1, 1984. Acta comparationis litterarum linivcrsarum. Litterae Danubianae. Akadémiai Kiadö Budapest — John Benjamins В. V. Amsterdam. Dirigé par Miklös Szabolsci & Györgi M. Vujda. njihovem obstajali razločki ali odtenki razločkov, ki so značilni za kulture, zlasti za književnosti posameznih narodov. Te razlike naj bi izhajale iz okoliščine, da so bile kulture neavstrijskih narodov do srede 19. stoletja v podrejenem položaju do Dunaja, ki je bil vse dotlej usmerjevalec duhovnega življenja in posrednik zahodnoevropskega kulturnega razvoja v avstrijski monarhiji. Od srede 19. stoletja naprej pa so po mnenju madžarskega referenta donavske kulture postale Dunaju enakovreden partner. Oblikovati so začele svojo identiteto, kar se kaže na vseh področjih kulturnega snovanja, celo v arhitekturi in glasbi, kjer je bil avstrijski vpliv najmočnejši. Edina umetnost, če jo tako imenujemo, ki naj bi z madžarskega zornega kota ostala v celoti navezana na Dunaj do razpada monarhije in še dlje, naj bi bila umetna obrt secesijskega sloga. Za madžarsko pojmovanje srednjeevropske kulture je značilno tudi izključevanje te kulture iz splošno evropske oziroma zahodne kulture, saj so referati poudarjali bistveno drugačno kulturno usmeritev v Nemčiji, Franciji in Angliji na začetku našega stoletja. Nasprotno pa je ostal pojem Srednja Evropa nezamejen, neopredeljen, odprt proti vzhodu. Na posvetovanju se je pojavil celo termin Vzhodnosrednja Evropa2 in vtis imamo, brez asociacije na esej Milana Kundere o tragediji Srednje Evrope, da pri tem ne gre samo za geografsko oznako. Termin Ostmitteleuropa povezuje namreč kulturnozgodovinsko oznako z implikacijo o današnji politični pripadnosti Madžarske in sosednih držav taboru tako imenovanega realnega socializma. Če je prvi referent poskušal tematizirati pojem srednjeevropskih književnosti, je referat Viktorja Žinegača Die Jahrhundertwende (um 1900) als literarhistorischer Begriff napovedal metodološko usmerjenost razpravljanja о literarni umetnosti tega časa. Glede na to. da je v književnosti ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja prevladoval slogovni pluralizem, ni čudno, če se je udeležencem znanstvenega posvetovanja kot najbolj ustrezna metoda za raziskavo te umetnosti ponudila slogovna interpretacija. Iz Zmcgačevega pojmovanja slogovnega pluralizma v tem času pa je razvidno, da temelji predvsem na nemškem in avstrijskem gradivu, kar seveda ni ostalo brez vpliva na zaključke, ki jih je referent napravil. Ugotovitev, da se v nemško-avstrij-skem prostoru na prelomu 19. stoletja pojavljajo različne smeri od naturalizma do simbolizma hkrati, ne v časovnem zaporedju, je že dolgo znana in priznana. Trditev pa, da so tudi v Franciji nastopili novi literarni tokovi istočasno, je npr. drugačna od dognanj naše komparativistike. Naša primerjalna veda tudi drugače kot Zmegač ocenjuje pomen francoskega simbolizma in drugih novih slogov za evropsko kulturo. Dušan Pirjevcc izrecno poudarja v skladu s splošno veljavnimi spoznanji evropske primerjalhe vede, da stu se dekadenca, čeprav ni literarni slog, temveč posebna drža do življenja, in simbolizem rodila v Franciji in da sta odtod prodirala v druge književnosti3. Zmegač ostaja nasprotno pri mnenju, da je bila francoska književnost v tem času samo »posebno značilna«, besonders bezeichnend,4 in ji ne priznava spodbujevalne vloge, kaj šele prvenstva v evropskem kontekstu lega obdobja. Prav tako v Franciji, v matični domovini modernih umetniških smeri ob koncu 1 Csaba Gy. Kiss, Bemerkungen zum Problem des sogenannten Generationenro- mans in Ostmitteleuropa (pruv tam, 161—170). 3 Dušan Pirjevec, Ivan (Jankar in evropska literatura. Cankarjeva založba v Ljub-ljani 1964, 13—14, 31—32 itd. 4 Neohelicon XI. 1, 1984, 23. 19. stoletja po splošnih ocenah ne vlada sinhronija literarnih slogov, kot trdi Zmegač. Novi tokovi so se tukaj v zadnjih desetletjih preteklega stoletja pojavili v kratkih, vendar opaznih intervalih, rojevali so se v znamenju dia-hronije,5 medtem ko so se zunaj francoskih meja širili skupaj, kot istočasne, čeprav raznorodne umetniške težnje. Upravičena pa je Zmegačeva zahteva po celovitem poimenovanju srednjeevropskih književnosti v obdobju slogovnega pluralizma, saj konvencionalni, že v prejšnjem stoletju iznajdeni termin »moderna« ne ustreza več stanju stvari. Od referentov ga je dosledno uporabljal le A. Flaker. In če še danes za »moderno« ne najdemo nadomestila, če se nam ne posreči izumiti novega zbirnega pojma za književnost pred devetdesetimi, sto leti in več, se nam vsiljuje zaključek, da ima sodobna znanstvena misel razvit, morda kar pretiran smisel za diferenciacijo umetniških pojavov, nemočna pa ostaja pri odkrivanju stičnih točk med literarnimi slogi, pri povzemanju njihovih skupnih elementov in podobnosti, na katerih šele lahko temelji sintetična literarnozgodovinska oznaka. Razpravljanje o slogovnem pluralizmu znotraj »moderne« ni moglo obiti simbolizma kot najbolj vidnega literarnega sloga tega časa. Vendar je v tej zvezi značilno, da se je vprašanje simbolizma postavljalo za madžarsko, ne pa tudi za hrvaško književnost ob koncu stoletja. In oba referenta o madžarskem simbolizmu, morda je tudi to omembe vredno, sta se strinjala v svojih končnih spoznanjih, čeprav sta izhajala iz različnih izhodišč in različnih pogledov na to literarno smer. Tako je Ernô Kulcsâr Szabô v predavanju Umwertung und Sinnbildlichkeit. Veränderungen in der Paradigmatik der ungarischen Lyrik zu Beginn des Jahrhunderts izvajal madžarski simbolizem na estetskoumetni-ški ravni iz francoskih zgledov, iz Baudelaira in Rimbauda, idejno miselno pa naj bi nanj vplivali Nietzschejevi filozofski nazori. Nasprotno je Mihâly Szegedy-Maszâk v referatu Symbolism and Poetry in the Austro-Hungarian Monarchy reduciral zunanje pobude pri nastanku madžarske simbolistične književnosti na najmanjšo mero. neposreden vpliv na madžarsko literaturo pa je skoraj zanikal. French Symbolism in the strict sense of the word had very little direct influence." Evropski kontekst jc upošteval zgolj toliko, kolikor je po njegovem hudo subjektivno sprejemanje tujih simbolističnih del približalo domače ustvarjalce k lastni nacionalni tradiciji in k njenemu prevrednotenju, iz katerega naj bi besedna umetnost ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja predvsem dobivala pobude. Logično je po vsem tem, če je Maszâk tudi anticipacijo francoskega simbolizma odkril v nemški romantiki. Podobnosti v sklepnih zaključkih dveh različno zastavljenih obravnav madžarskega simbolizma pa se kažejo v naslednjem: Szabô je ugotovil za E. Adyja in njegove sodobnike, predvsem za M. Babitsa, deloma za A. Totha in D. Koszto-lânyija, da simbolizem pri njih redko obvladuje celo strukturo umetniškega dela, da sploh redko presega raven sintakse. Lirski subjekt je v delih teh ustvarjalcev še daleč od čistega esteticizma in ne more zatajiti prizadevanja po organski enotnosti, po totaliteti pesniškega sveta, niti ne more zanikati značaja doživljajsko izpovedne umetnosti. Sklepna misel M. S. Maszaka, sorodna tezi prvega referenta o simbolizmu, pa naglaša spoznanje, da je bil simbolizem na Madžarskem samo krajša faza v zgodnjem razvoju njegovih * Pirjevec, Ivan Cunkar in evropska literatura 1964, 168. • Neohelicon XI, l. 1984, 144. ustvarjalcev, saj je pri nekaterih kmalu prešel v ekspresionizem, pri drugih pa se je vrnil k alegoričnem načinu besednega izražanja. Povedati velja, da opisana dognanja za slovensko književnost ne predstavljajo senzacije. Tudi v našem simbolizmu odkrivamo podobne tendence, kar utemeljuje sklep, da imajo srednjeevropske književnosti tega časa iz že omenjenih razlogov marsikaj skupnega. Slovenska literarna veda je npr. večkrat opredelila specifičen značaj Cankarjevega simbolizma in poudarila, da v njem prevladujejo močne racionalne, neredko kar nesimbolistične izrazne prvine in ga razkrajajo. Za Cankarjevo zgodnjo prozo je ugotovila, da se je ta slog v njej težko prebijal v ospredje. »Povsod tam, kjer se je simbolizem poskušal uresničiti v posameznih delih pripovedi, so prispodobe navadno še močno pregledne, jasne, enopomenske. Y teh primerih gre za alegorične prvine Cankarjevega sloga, ki jih je pisatelj redkokdaj, denimo v Križeoem potu, presegel in razvil v simbolno posrednost in pomensko odprtost«.7 Pa tudi pozneje, v obsežnejših pripovedih, v Cankarjevih romanih se slogovna dominante ne sklada s poetiko zahodnoevropskega simbolizma, ki je postavljal težišče na iracionalno, pojmovno neizrazljivo vsebino besede. У slov. literarni zgodovini že nekaj časa velja spoznanje, da je za Cankarja značilna »težnja po racionalizaciji simbolne govorice, približevanje alegoričnemu, ponazoritvenemu besednemu izrazu«, da simboli pri njem »niso samozadostni, sami sebi namen in cilj«, da v njegovih delih »ni mističnih simbolov, larpurlartističnih metasimbolov niti abstraktnih simbolnih podob«.8 Prav tako postaja v naši literarni vedi utrjeno spoznanje, kar je Maszâk v svojem referatu pojmoval kot novost: »...during the war Ady developed a style showing traits which I would call Expressioni-stic«.9 Pri simbolistu Cankarju namreč že nekaj časa priznavamo, da se v njegovih zadnjih črticah, v Podobah iz sanj, pojavljajo prvine oziroma nastavki ekspresionističnega literarnega sloga. Večja pozornost kot simbolizmu, če ne kar največja pozornost sploh, je bila na budimpeštanskem posvetovanju namenjena secesiji kot posebnemu literarnemu slogu, temi torej, ki se zdi preučevalcem slovenske književnosti, in verjetno ne samo njim, bolj ali manj nelegitimna ali vsaj sporna. Celo večina ruzpravljalcev na posvetovanju je pojem, prevzet iz likovne umetnosti, vključevala v dokaj ohlapne, tudi protislovne miselne žveze, ne da bi ga poskušala natančneje opredeliti. Tako so vsi, ki so pojem uporabljali — od Hrvatov Flaker, Frangeš, Oraic, Vidan, od Madžarov Bodnâr, Maszâk, Szabo, Sôtér, Vajda — z njim opisovali način besednega izražanja: dekorativen, kolo-rističen, ornamentalen ali vitičasti besedni izraz, rankenartiger Stil10. Nekateri so tak način izražanja v lingvostilističnem smislu označevali kot atributivni oziroma adjektivni, drugi so ga že na meji vsebinske estetike dojemali kot igrivega, kot patetičnega. Neenotni so si bili referenti tudi pri pojmovanju izvoru in zlasti pri nacionalni značilnosti takega načina izražanja. Ali gre za avstrijsko, madžarsko, hrvaško ali za srednjeevropsko oziroma splošno evropsko secesijo? Odprta je ostala poglavitna dilema: Ali s pojmom secesiju ozna- 7 France Bernik, Uvod v problematiko Cankarjevega romana. Simpozij o Ivanu Cankarju 1976, Slovenska matica, Ljubljana 1977, 256. " France Bernik, Roman Ivana Cankarja v luči impresionistične in simbolistične poetike. Slavistična revija 25, kongresna številku, Ljubljana 1977, 157. ' Neohelicon XI, 1. 1984, 145. 10 Prav tam, 16. čujemo literarni slog ali neko življenjsko razpoloženje, neko občutje časa, Lebensgefühl, ali vse skupaj? Kljub omenjenim nejasnostim je treba priznati, da sta se dva razpravljalca na posvetovanju prizadevala, da bi na nov način tematizirala pojem secesija, ga opredelila kot literarni slog in prilagodila znanstveno praktični uporabi. Ante Stamač je v referatu Die Frage der Sezession in der Moderne na primerili iz hrvaške književnosti, posebno na delih A. G. Matoša in I. Vojnoviča, utemeljil štiri posebnosti secesije kot stilne formacije na prehodu iz preteklega v sedanje stoletje. Najprej gre po njegovem za motiv odhoda, slovesa, odcepitve, za motiv težnje ubežati drugam, potem za semantično prekvalifikacijo že znane metaforike in podob, dalje za uveljavitev akcentuacijsko-silabičnega verznega sistema in sonetne oblike v pesništvu in naposled za zunanjo ornamentaliko oziroma grafično oblikovanje besedila (številna ločila, vinjete, inicialke, umiki, odstavki). Drugače je poskušal secesijo kot literarni slog utemeljiti Lâszlo Önodi v referatu Die Sezession beim jungen Hofmannsthal und Rilke bzm. Babits und Kosztolânyi, čeprav je imel pomisleke tako glede termina samega, ki ima domovinsko pravico v likovni umetnosti, kakor tudi spričo domneve, da pojem že vnaprej potrjuje vplivnost oziroma premoč avstrijske književnosti, kjer je bila secesija pač najbolj ustvarjalna in izvirna. Po Ôdoniju secesija ni toliko opozicija tega sloga proti drugim literarnim slogom ob koncu 19. stoletja, kot je nazor o življenju, podoba sveta. Za to podobo sveta je značilna odcepitev oziroma umik umetnosti iz življenja (v samega sebe, v sanje, spomine, estetska stanja), in to z vsemi stilnoizraznimi posebnostmi, ki so v skladu z opisanim življenjskim nazorom. To je teza, ki jo je Ôdoni razvijal, ko se je skliceval na nekatera mladostna dela H. von Hofmannsthala in R. M. Rilkeja ter M. Babitsa in D. Kosztolâ-nyija. Kljub vsemu je ostalo zanj in za nas nerešeno vprašanje, nerešeno tudi v hipotetičnem smislu, kako razmejiti secesijo od drugih slogov tega časa, zlasti od impresionizma, za katerega so na mikrostrukturalni ravni značilne močno podobne oblikovalne težnje. Mozaično podobo literarne umetnosti na stičišču 19. in 20. stoletja so dopolnila razmišljanja o avantgardi in njenem mestu v slogovnem pluralizmu prehodnega časa. Tu je bila v središču spet hrvaška književnost. Aleksander Flaker je v svojem referatu Zwischen Moderne und Avantgarde izhajal iz ugotovitve, da je literatura ob koncu stoletja zapostavila družbenoanalitično in spoznavno vlogo ter dala prednost estetski funkciji besede. V tem času ima svoje začetke uvantgarda in v začetni avantgardi je Flaker izpostavil dve tendenci: vdor umetnosti v vsakdanje življenje (npr. uporabna umetnost) in trivializacija umetnosti (feljton, karikatura, plakat, kabaret itd.), tj. dehierar-hizacija umetnosti, ki je sicer hierarhizirani sistem vrednot. To drugo težnjo oz. neke prvine te težnje je Flaker odkril pri A. G. Matošu in jih ponazoril s podobnimi primeri iz ruske književnosti. Podobno je Dubravka Oraič za-pažanja ob Matošu strnila v sintetično podobo zgodnje avantgarde na Hrvaškem in jo postavila v širši evropski kontekst. V referatu A. G. Maloš und die Friihaoanlgarde je izhajalu iz protislovja, ki vlada med Matoševo eksplicitno poetiko esteticizma in njegovimi implicitnimi avantgardnimi tendencami v umetnosti, npr. v poem i Alptraum (1907). Te tendence so po njenem zavirale harmoničen razvoj hrvaške secesije, kljub temu da se niso mogle sprostiti. Strinjati se kaže z njeno ugotovitvijo, da sta simbolizem in secesija na Hrvaškem in drugod približala literarno umetnost avantgardi, ker sta v načelu in praksi zanikala realistično mimetičnost. Vprašljiva pa ostaja druga njena trditev ali kar teza, po kateri naj bi bil pravi nasprotnik avantgarde esteti-cizem. Če namreč esteticizem pomeni v jeziku semiotike prenos težišča od označenega k znaku in če je to, kakor ugotavlja Flaker, domnevno značilno tudi za avantgardo,11 potem se avantgarda in esteticizem v bistvenem pokrivata, torej ju ne moremo razumeti kot gibanje in protigibanje. Tako bi kazalo najprej tematizirati esteticizem, razmejiti ga od secesije, zlasti pa od skrajnih oblik antimimetične umetnosti, in šele potem zarisati mesto avantgarde v literaturi prehodnega časa. In ne samo v omenjenih referatih, tudi pri drugih udeležencih znanstvenega posvetovanja, ki jim slogovna interpretacija ni bil cilj razpravljanja, najdemo odprta vprašanja, značilna za preučevanje literarne umetnosti ob izteku 19. in na začetku našega stoletja. Kako velike so terminološke zadrege v zvezi z raziskovanjem slogovnega pluralizma in seveda tudi z razlikovanjem slogovnih smeri v tem času, kažejo domala vsi prispevki simpozija. György Bodnâr je npr. v svojem sintetičnem, primerjalno zastavljenem referatu Die geistige Orientierung der ungarischen literarischen Erneuerung am Anfang des Jahrhunderts še uporabil slogovni kategoriji impresionizma in simbolizma, medtem ko se je Ivo Frangeš kot večina hrvaških referentov distanciral od starejših slogovnih oznak. V predavanju Die ttote Stadt« in der kroatischen Literatur an der Jahrhundertroende je analiziral motiv »mrtvega mesta« pri Vj. Novaku, I. Vojnoviču in A. G. Matošu, motiv, ki ima svoj zgled v simbolističnem romanu Georga Rodenbacha Bruges-la-morte (1892), dodati pa kaže, da bi mu vzporednice našli tudi pri ruskih simbolistih, pri V. J. Brjusovu, A. A. Bloku, Fj. Sologubu, D. S. Mereškovskem in drugih.12 Slogovno realizacijo tega motiva v hrvaški književnosti je Frangeš nekajkrat označil s terminom sccesija. Nasprotno pa se je Zdenko Škreb v sestavku Schnitzlers Therese sploh odpovedal vsakršnim slogovnim opisom v naslovu omenjene »kronike ženskega življenja«. Tudi referat Gâborja Bonyhaia Anfänge einer nicht-dioinatorischen Ver-stehenstheorie bei Leo Popper und dem jungen György Lukacs je posegel čez slogovne dileme in se osredotočil na filozofsko hermencvtično problematiko mladega Lukacsa v zvezi z R. M. Rilkejem. Poglaviten vtis, ki ga dobimo pri kritičnem vrednotenji! budimpeštanskega posvetovanja o srednjeevropskih književnostih okrog leta 1900, je kratko rečeno, čeprav ne poenostavljeno, tale: Od starejših, preizkušenih literarno slogovnih terminov iz časa »moderne«, iz obdobja slogovnega pluralizma, je svojo vrednost in uporabnost ohranil simbolizem, s tem da si literarna veda dosledno prizadevu odkriti samosvoje pojavne oblike tega sloga v nacionalnih književnostih. Vedno manj se pojavlja termin impresionizem, in še to največkrat v at ri bu t i v n i obliki, kot da bi hoteli opozoriti, da gre za posebno tehniko besednega oblikovanja, ne za literarni slog, kar je navsezadnje res, 11 Wenn wir den Begriff »Ästhetizismus« in dieser Bedeutung in die Sprache der Seiniotik übersetzen, kommen wir zu dem Schluss, dass es sich um eine primäre Verlagerung des Schwerpunktes vom Bezeichneten auf das Bezeichnende handelt, und das ist, wie wir wissen, eine Voraussetzung, die sich auch die Avantgarde aneignet. (Prav tam, 33.) 12 Sigrid Nolda. Symbolistischer Urbanismus. Zum Thema der Grossstadt in rus-sichen Symbolismus. Franfurter Abhandlungen zur Sluvistik. Giesscn. Bund 25, 18 do 24. saj impresionizem nikoli ni bil slog v pravem pomenu. Nasprotno pa stopa kot novo pojmovani slog na prizorišče v hrvaški in madžarski literarni vedi, secesija, pojem, ki prihaja tako kot impresionizem iz likovne umetnosti in ki se v marsičem pokriva z njim oziroma se širi na njegov račun. Pri secesiji seveda ne gre le za novejši ali pomensko nabojnejši termin, ampak je očitna težnja, da se poudari z njim srednjeevropska in splošno evropska pogojenost književnosti v tem času. V senci avstrijske secesije zasledimo pogosto še termin esteticizem, največkrat kot sinonim larpurlartizmu, ki prav tako ne pomeni literarnega sloga v smislu celovitega kompleksa tematike, idejnosti in oblike, temveč služi za oznako teže določljivih literarnih pojavov ali, kot smo videli, za izkonstruirano nasprotje zgodnji avantgardi. Očitno je torej, da se današnje poimenovanje slogovnih smeri v književnosti okrog leta 1900 oklepa samozadostnega nominalizma in oklepa se ga toliko bolj, kolikor bolj se izgublja iz zavesti zgodovinski kontekst te literature oziroma empirični stik z njo in njenimi pojavnimi oblikami. ZUSAMMENFASSUNG Neuere Ansichten über die mitteleuropäischen Literaturen der Jahrhundertwende Der Verfasser erörtert kritisch die grundlegenden Feststellungen der internationalen wissenschaftlichen Tagung in Budapest und der Referate aus dieser Tagung, die zum Thema Über die europäische Literatur der Jahrhundertwende mit besonderer Berücksichtigung der kroatischen und der ungarischen Literatur veröffentlicht wurden. Trotz der breit abgezeichneten Problematik haben sich die Tagungsteilnehmer bei der Behandlung dieses Zeitabschnittes, in dem der Stilpluralismus vorherrschte, auf drei Hauptfragen konzentriert. Bei der Interpretation des Symbolismus versuchten sie, insbesondere seine spezifischen Formen in mitteleuropäischen Literaturen zu bestimmen. Noch grösseres Interesse als für den Symbolismus zeigten die Tagungsteilnehmer für die Sezession als besonderen literarischen Stil der Jahrhundertwende. Trotz aller ernsthaften Bemühungen für die Thematisierung dieses Begriffs, der aus der bildenden Kunst in die Literaturwissenschaft übernommen wurde, blieb (lie Fruge einer gegenseitigen Abgrenzung von Sezession und Symbolismus und die Frage des eventuellen Uberdeckens der beiden Begriffen ungeklärt. Das mosaikhafte Bild der literarischen Kunst der Jahrhundertwende wurde noch durch das Nachdenken über die Avantgarde ind ihrer Stellung im Stilpluralismus jener Zeit ergänzt. Hier wäre es angezeigt, das Verhältnis von Sezession und Ästhetizismus neu zu überdenken und anschliessend die Bedeutung der Avantgarde bzw. ihrer Ansätze in der Literatur der sogenannten Moderne zu bestimmen. mu fJfafl Ptfl UDK 82.091 (044.2) :884.09-l:929 Kaminski J. N.. Cop M. Tone Pretnar Filozofska fakulteta v Ljubljani KAKO MRČES NA J VE, DA VRTNICA IMENA VRTNICA ZARES JE VREDNA ( Jan Nepomucen Kaminski med Čopovimi poljskimi korespondenti) Članek si zastavlja vprašanje, kaj je družilo Jana Nepomucena Kaminskega (1777—1855) in Matijo Сора (1797—1835) v letih 1822—1827, ko je Сор služboval v Lvovu, in prihaja do sklepa, da se njuna misel stika na treh področjih: 1° v pojmovanju jezika kot izraza duše, 2° v rabi romanskih verznih in pesemskih oblik pri upesnjevanju univerzalnih sporočil in 3° v afirmativnem sprejemanju in preoblikovanju domačega in evropskega književnega izročila v sodobni besedni umetnosti. The article seeks an answer to the question what made Jan Nepomucen Kaminski (1777—1855) and Matija Cop (1797—1835) close associates in the years 1822—1827, when Cop had a position in Lvov. It comes to the conclusion that their ideas were akin in three points: (i) the conception of language as the expression of the soul, (ii) the use of Romance forms of verse and poems for encoding universal messages, (iii) an affirmative acceptance and transformation of the national and European literary tradition in the contemporary literature. 1 Uvodna pojasnila in omejitve. Članek je dvakrat priložnosten: 1° ob stopetdeseti obletnici smrti bi se rad oddolžil Čopovemu spominu in osvetlil vsaj del njegovega lvovskega življenja in delovanja in 2° ob prevajanju pisem Čopovih poljskih korespondentov, ki bodo ob isti priložnosti izšla v posebni knjigi, ki jo s prevajalcema Nikom Ježem in Tonetom Pretnarjem pripravlja Rozka Stefan, se je izkazalo, da je med njimi najbolj izvirna in tudi najbolj zanimiva osebnost prav Jan Nepomucen Kaminski, Čopov lvovski učitelj poljščine, »genialni gledališki ravnatelj, toda slab pesnik« (Kawyn 1948: 167; 1967: 134—135), ki se je prav ob prihodu Matije Čopa v Lvov leta 1822 »zaman prizadeval pri tamkajšnji univerzi za stolico poljskega jezika« (Lasocka 1972: 9), tik po Čopovem odhodu v Ljubljano pa doživljal krizo ob odklonilni oceni Sonetov 182? (Kaminski 1828; Pretnar 1985: 11). Izjemnost te osebnosti naj ilustrira sonet, katerega zadnja dva verza naslavljata tale zapis: Komaj na gredi vrtnica vzcvete in komaj veter je njen vonj raznesel čez travnike in polja proti lesu, s koprive prašne svoj pogled upre mrčes v njo in novosti čudi se; in uka žeja se vzbudi v mrčesu, da bi vonjavo v formulo prenesel in lepotiji pravo dal ime. Če reč dozdeva se očesu čedna, v rokah zabliskajo estetski noži in ranijo lepoto do srca, da se osuje cvet ubogi roži. Kako mrčes naj ve, da vrtnica imena vrtnica zares je vredna! Sonet je sicer po ugotovitvah poljske vede o književnosti obramba Mickie-wiczeve romantične pesniške umetnosti pred napadi klasicističnega kritičnega peresa Franciszka Salezyja Dmochowskega (Bruchnalski 1898: 190), vendar hkrati korespondira z »drugačnostjo« misli in ravnanja na treh temeljnih področjih, ki jim je posvečeno delo in življenje Jana Nepomucena Kaminskega, in sicer: 1° v jezikoslovju in etimologiji, 2° v gledališču in dramski umetnosti in 3° v sonetopisju. To drugačnost zrcali tudi korespondenca avtorja samega in drugih Čopovih poljskih dopisnikov. 2 Podoba Jana Nepomucena Kaminskega v pismih Čopovih poljskih korespondentov. У Čopovi ostalini se je ohranilo sicer samo eno pismo J. N. Kaminskega in nekaj zgodnejših pričevanj o njem v pismih nekdanjih Čopovih učencev, vendar je kljub dejstvu, da nam niso dosegljivi Čopovi odgovori, že iz teh delcev mogoče sestaviti vsaj približno podobo o vezeh Kaminski—Čop in o drugačnosti Kaminskega v tedanji galicijski in poljski kulturi. 2.1 Čopov pouk poljščine pri Kaminskem se po vsej verjetnosti ni omejeval samo na obvladovanje in utrjevanje slovničnih, slovarskih, pravopisnih, pravo-rečnih in retoričnih pravil takratne govorjene in pisane knjižne poljščine, temveč se je uresničeval bolj s pogovori o etimoloških, književnih, filozofskih in umetnostnih vprašanjih in se tako vključeval v »literarni salon, ki je odpiral vrata stanovanja J. N. Kaminskega nedaleč od Glavnega trga s pogledom na rotovž ne samo osebnostim, kot so bile: Stanislaw Przelçcki, Walenty Chlç-dowski, Waclaw Zaleski, Jozef Maksymilian Ossolinski ali Wincenty Kopy-stynski« (Lasocka 1972: 14), temveč — kot je razvidno iz pisem Borkowskega in Skarzynskega Čopu — tudi lvovskemu dijaštvu. Prvi je pisal 5. decembra 1824 Čopu iz Przemysla v Lvov: »Ker ste se, gospod profesor, učili poljščine pri gospodu Kaminskem, ste se nedvomno z njim tudi tesneje spoprijateljili; ne dvomim tudi, du je v Vajinih pogovorih nanesla beseda na mojo tragedijo. Prosil bi Vas, da mi sporočite, kaj meni Kaminski o moji poeziji, ali je po njegovem moja tragedija zrela za oder, ker bi jo popravljeno rad v najkrajšem času poslal dobremu znancu v Varšavo.« (Borkowski 1824.) Borkowski naslavlja Čopa zgolj kot posrednika pri »obelodanjenju« gledališkega prvenca, vendar je treba dodati, da je videl v njem tudi svetovalca v književnih in jezikovnih rečeh: 7. januarja 1825 mu je namreč poslal v branje verzno-prozno pripoved Popotovanje iz Przemysla na Dunaj in ga v angleškem spremnem dopisu prosil za oceno angleščine (Borkowski 1825). 2.2 Več informacij o odprtosti salona J. N. Kaminskega in o odmevnosti njegovega književnega delovanja v poljsko-nemškem lvovskcin kulturnem življenju vsebuje fragment pisma lepljenke, ki ga je 12. apr. 1828 skupaj z Mi-chalom Scalzem Bossowskim naslovil Čopu v Ljubljano Januury Skarzynski: »Znano Vam je, kako J. N. Kaminskega zaradi Sonetov napadajo v Varšavi. Prepis iz Gazete Polske, ki izhaja v Varšavi, prilagam. Članek je prepisal Roman Pie-trzycki in prosil, da bi se ga kdaj spomnili. II Kaminskemu večkrat zaideva z Bossowskim. Opravičuje se, ker Vam do sedaj še ni pisal — imel pa bi kaj pisati I — Bil sem pri Stropplu in prepisal, kar je iz Sonetov prevedel, tudi to pošiljum.« (Skarzynski 1828.) Zal se v Čopovi ostalini nista ohranila niti prepis varšavske kritike Sonetov Jana Nepomucena Kaminskega niti prepis Stropplovega nemškega prevoda njegovih izbranih sonetnih besedil. 2.3 Ohranilo pa se je pričevanje samega Kaminskega o tem dogodku v edinem pismu, ki ga je 22. maja 1828 naslovil Čopu v Ljubljano: »Varšava se norčuje iz mojih sonetov; počastila me je z epitetoin blazneža! — Iz Varšave mi sporočajo, da je Piqtkiewicz — tako imenovani Pqtnik! — moj sovražnik, da je prav on ves solzen prosjačil, da me je Gazeta Warszawska odklonila, in dodajal, da sem jaz velik obrekovalec Varšave ... Lvov je zame neobljudena votlina ... tako imenovanih ljudi je na pretek, jaz pa iščem človeka... nisem ga še zalotil... vsi se pehajo za službami, za denarjem, jaz pa nimam ne enega ne drugega in sem zanje absolutna ničla!« Odrinjenost čuti Kaminski tudi v tedanjem Ivovskem gledališkem in družabnem življenju: »Odkar si, dragi prijatelj, odšel, pritiskajo vsak dan bolj črni oblaki na moje obzorje... Poljsko gledališče drvi v propad; občinstvo, ta stoglava pošast, je neozdravljivo bolno: hlasta za senzacijami! Njegova jetra je treba nemudoma očistiti, jaz pa, jaz pa nisem padar; o Bog, kaj se dogaja z nami! Jemljemo si pravico, da se hvalimo, da smo razsvetljeni, zares pa smo podoba Irokezov!!! Sporočam ti, da se z vsakim dnevom globlje potapljam v močvirje dolgov. Moji igralci so se že izurili neprenehoma zahtevati plačilo! Moji igralci so mi poplačali ves trud z največjo nehvaležnostjo!!! Zdaj bi se rad pogodil za Don Karlosa; pišem ga (od časa do časa) v visoki prozi, da bi kakor koli že zadostil izvirnemu jambu, toda: ali bom končal? — zelo težko... Pred nekaj dnevi sem imel god; včasih se je na ta dan trlo pri meni bučnih gostov, e.daj pa je komaj kdo pogledal k meni! Zelo me je prizadelo! O Bog, jaz se nisem spremenil, zakaj se spreminjajo tisti, ki sem jih imel rad!!! Svet ni vreden, da bi ga imeli radi! Če bi bil mlad, bi zakričal: naj živi sebičnost, v to vzmet je Univerzum vpet!!! Verjemi mi, prijatelj, slab, zelo slab konec me čaka! Osemnajst let sem delal zastonj. Tako so garale v peklu samo še tiste Dinaide! Domovina — izrodek domišljije! sladka beseda, ampak samo beseda, ki ne bo meso postala! — poezija — sestrična himerina, denarji, denarji pa so pravi, bistveni Reali, od tod so se po vsej verjetnosti vzeli španski reali??... Jaz sem zaprt med svoje štiri stene in ves nasajen gledani v nebo, zame ni nobenega upanja več, nobena stvar me ne more dvigniti nad to puščobo, kujti lahkomiselnost mi je privezala za vrat težek kamen, ta kamen je: gledališče.« Kljub občutju vsestranske izobčenosti preveva pismo Kaminskega prisrčno prijateljstvo s Čopom: »Ne misli, dragi, spoštovani prijatelj, da sem pozabil nate, ker Ti tako dolgo nisem pisal; ni še minil dan, da se ne bi spomnil nate. Če sem šel po ulici, v kateri si stanoval, ali hodil pod lipami, pod katerimi sem se tolikokrat pogovarjal s Tabo, ali ob zidovih, za katerimi je Minerva uradno doma, sem žalostno pomislil: škoda, škoda, ni ga, škoda! Kateri zli duh Ti je ukazal, da si vzljubil hribovito Ljubljano. Zakaj nisi ostal v Ivovskem kotlu? Res je: rojeni hribovci pijejo čisto nebo, lvovskim krtom pa je dobra zasmrajena Peltwa!!!... Kako srečen bi bil, dragi prijatelj, ko bi Te lahko vsaj še enkrat videl!!! Kaj bo z mano, Ti bom še pisal; zelo rad bi delal, toda vrišč igralcev zaradi denarja mi je pobelil lase; novih dram zelo primanjkuje. Poljsko občinstvo je kot vsako. Moje delo je kakor pretrgana gledališka vstopnica!!! Zadosten vzrok imam torej, da se bojim, da bom na starost prosjačil pod kapom!!! Bodi srečen! Ne pozabi name, ne bodi jezen, ker nisem pisal... vedi, da se do Tebe nisem spremenil. Dobrohotno sprejmi moje pesmice.« Zal se tudi Soneti/ J. N. Kaminskega v Čopovi ostalini niso ohranili. 2.4 Občutju izobčenosti, ki je vodilo pero Jana Nepomucena Kaminskega, ko je pisal edino pismo Matiji Čopu, ustreza sonet Sprašuješ me, kaj delam? — Dušica, ki mu Wladyslaw Folkierski, avtor edine monografije o poljskem sonetu (Folkierski 1925: 89), pripisuje predhodništvo modernističnemu (predvsem Staffovemu) poljskemu sonetopisju: Sprašuješ me, kaj delam? — Dušica, prihrani si vprašanje to prekleto! Up pijem, ki sem ga nalovil v reto: soli je dosti, malo močnika. Na okna, vrata trka revščina, kar nosim v srcu, naj mi bo odvzeto: zlata vlil nisem v pesem neizpeto, saj poljska rima ne rodi zlata! Živim z beraštvom dneve in noči kot z zvesto ženo, ki le z mano spi; da bi zaspal, o sreči govori, gradove zna v oblake zidati, da jih še ogenj ne upepeli in v njih lahko si ves čas brez jedi. 3 Pogledi Jana Nepomucena Kaminskega na jezik. Med neuspelim prizadevanjem za stolico poljskega jezika na lvovski univerzi leta 1822 (Lasocka 1972: 9) in izidom edine jezikoslovne knjige Duša, pojmo-vana kot misel, beseda in znak, psihološko-etimološki poskus iz leta 1851 se je jezikoslovna misel Jana Nepomucena Kaminskega manifestirala v treh tiskih, ki sodijo v čas, ko je Matija Čop že zapustil Lvov. To so: sonet Sedijo v vrsti kot na gredi vrane iz Sonetov 1827 in razpravi Ali je naš jezik filozofski in Dokazi filozofskosti našega jezika, ki ju je leta 1850 prinesel almanah Ilali-czanin in ki sta že istega doživeli pozitivno oceno in navdušen sprejem v programskem spisu Poljska književnost devetnajstega stoletja Maurycyja Mo-chnackega (Kopczynska 1976: 111), vodilnega književnega teoretika in kritika, ki je vnesel v poljsko romantično misel vprašanje narodove kulturotvorne moči (Krzemien-Ojak 1975: 52—33), udeleženca novembrske vstaje iz leta 1830, »poljskega Robespierre« (Štefan I960: 165), »blaznega jasnovidca«, kot ga imenuje njegov življenjepisec (Sidorski 1977). 3.1 Zdzislawa Kopczynska je razpravo o jezikoslovnem, nazoru Kaminskega zgovorno naslovila z Za kaj je Mochnacki hvalil Jana Nepomucena Kaminskega (o filozofskosti jezika) (Kopczynska 1976: 111—142) in odprla dvojno perspektivo v raziskovanju jezikoslovne problematike v poljski kulturi prve polovice 19. stol.: ni samo opisala hierarhije jezikoslovnih prvin, ki jih je Kaminski povezoval v sistem, temveč je pojav Kaminskega kot enoto odprtega sistema povezala s splošnim dogajanjem v takratni evropski in poljski misli na vseh področjih, ki se dotikajo jezika. 3.2 Osnovno jezikovno enoto ali znak — fonem v govorjeni in grafem v pisani podobi jezika — je Kaminski pojmoval v duhu poljskega razsvetljenskega jezikoslovja (Kopczynski, Wyszmirski), vendar ga je nadgrajeval, razvijal in poglabljal s prepričanjem, da imata »glas in črka bistveno pomensko vrednost« (Kopyzynska 1976: 126). Prvič je to prepričanje izrazil v sonetu: Sedijo v vrsti kot na gredi vrane oblik prečudežnih učene ptice, pojo: spoznaj nas, me smo znak resnice, brez nas Boginja krinke z lic ne sname! Ti jih zavračaš: prazen nič ste zame: AA je dvojka, UUU enice, za tabo AÄ, UUU glasi se iz ust dijaških, ki so v uk ti dane. Stoletni hrastje že v želodih spe, iz zrnc peska hribi so nastali, a človek, ki v ponos ti je ime, bi rad, da bi resnico črti vžgali? Spoštuj vsebino znakov ABC, ker pravo lice so resnici dali. Znanstveni diskurz J. N. Kaminskega v Haliczaninu eksplicira percepcijo osnovnega jezikovnega znaka in tako prihaja do definicije simbolnosti slehernega jezika: »Vsak glas, vsak jezikovni znak je za nas živo zrno, ki ga ne luščimo z rezilom čutov, ker se bojimo, da bi nam ne umrlo v rokah, temveč tako rekoč pihamo vanj živo sapo, da bi nam oživelo v pojav in kot duh spregovorilo z našim duhom ... Vemo, da ni mogoče misliti drugače kot samo v znakih in zato sklepamo, da noben govor ne more biti drugačen kot samo simbolen, da je vse, kar je, samo nekaj, a vendar nekaj takega, kar se da iz — reči, zato tudi vsak znak jemljemo kot reč, in če v besedi odkrijemo več glasov, več znakov, tedaj jemljemo glavni znak, glavno prvino, za bistvo reči, druge znake ali glasove pa za opis, za definicijo reči.« (Kopczynska 1976: 126.) V psihološko-etimološkem poskusu Duša, pojmovana kot misel, beseda in znak osvetljuje Kaminski »slovanske posebnosti« grafeina: »Znano je, da Slovani pri vsakem štetju, pri vsakem računu jemljejo za predmet prste; v njihovi zgradbi so našli bistvo štetja. Razum je pod znakom A kot združe-valcem in razdruževalccm postal glas, beseda, pojem, s katerim vsako resnico zarisuje, opisuje, omejuje, zaključuje, definira in ima vedno logos v svoji terminologiji. Ta casus instrumentalis, to šestilo, ta krak, ki izhaja iz zgornje točke, ta racionalni A je usmerjen naprej in nazaj iz edinega ostrega temelja; že samo zato je slovanski: Zna-ju kot simbol: M kot Myélite slovansko. — Medtem ko i kot i-z-is vse v naravi uravnava, ljubkuje in sintetično istoveti, A kot Apis, kot Tur s svojimi rogovi vse čutno, veliko, zraščeno razdvuja, loči, množi, v najvišjem pojmovanju pa spet netelesno, duhovno uteleša kot eno. Čuti nam dajejo vse kot eno-ob-enem, razum kot analitična moč pa postavlja eno k drugemu skozi drugo: po, pred, za, nad, pod drugo itd. — Eno in isto je vedno eno in isto, toda en A, isti A, je že nekaj drugega, ni več eno in isto: 2 človek A A 1 1 Peter Pavel Zgoraj je istost, spodaj razlika; spodaj eno in drugo vsako posebej, vsako na svojem mestu. — Razum za svoj namen vpisuje in briše razlike. V naravi vidimo eno ob enem, ne vidimo količine, količino nam daje samo eno ob drugem, do nje prihajamo zaradi vednosti o razlikah, zaradi zamisli štetja, računa. S tem A združujemo v našem jeziku posamezne enote narave v eno enoto razuma.« (Kamiiiski, 1851: 126—127.) 3.3 Mochnackega so bolj kot posamezne etimološke in psihološke razlage jezikovnih pojavov zanimala idejna izhodišča in kulturološke sinteze v jezikoslovnih razpravah Kaminskega: v njih se mu kaže kot »genialni rojak, ki je tolikokrat tako globoko prodrl v samo bistvo skrivnostnih in skritih pojmov v poljskem jeziku... in je lepo in s filozofskim razumevanjem našega jezika razložil človekovo razdvojenost: 'moje telo je telo, moj jaz pa je duh; jaz se vidim z duhom, gledam pa s telesom; kadar gledam, se iščem v času skozi trojno sredstvo: skozi svoj jaz, skoz/ sebe in skozi to, s čimer gledam: skozi moje telo (čute) ... ko gledam, iščem, kar je v meni že bilo, kar sem že videl, česar pogled sem že imel: idejo idej, Boga, v katerem sem bil, ker izhajam iz njega.' Veliko je to spoznanje Kaminskega, kajti, kot vemo, je 'spoznanje samega sebe' triada. Najprej je misel, potem spoznanje te misli ali notranje spoznanje, razodetje (dkritje notranjega jaz) in šele potem rezultat obeh silnic: spoznanje samega sebe.c (Mochnacki 1863: 33—34.) Sintetično sodbo o razmerju Kaminski—Mochnacki je izoblikovala Zdzisla-wa Kopyzynska takole: »Jezikovna razmišljanja Kaminskega vsebujejo pomembne formulacije, ki vzpostavljajo most med filozofijo in poezijo, opozarjajo na pesniške vire filozofskosti jezika, aktualizacijo stalne vezi med filozofskostjo jezika in pesniško ustvarjalnostjo. Težko bi si namreč predstavljali, da bi Mochnacki v svoji koncepciji pesništva in književnosti, posebno še, če upoštevamo, da je bral razprave Kaminskega, lahko dopuščal kakšne bistvene razlike med jezikom poezije in jezikom filozofije.« (Kopczyii-ska 1976: 140.) Pravilnost njene sodbe potrjuje sonet Kaminskega o pesniškem ustvarjanju: Resnico lepo prepozna oko, resnico lepo tipajo dlani, če pa občutkov v srcu ne zbudi, nas ne navda z globoko mislijo, zastonj si s slavo venčamo glavo. Naj misel v ognju čustev izgori , in živo solzo kamen potoči, oblak obriše kamnu to solzo! Vse niti v mrežo ista roka prede: resnica, čustvo, vednost in lepota so si v sorodu: hčere iste vede, če pa katera v čutnost se zumota, kot pajek mati z umom jo preprede in ji olajša v svet razuma pota. 4 Gledališko delo Jana Nepomucena Kaminskega. Preden je Kaminski leta 1809 postal vodja lvovskega poljskega gledališča, ki mu je ostal zvest do smrti, si je pridobil prenekatero gledališko skušnjo kot prevajalec in prirejevalec besedil v gledaliških skupinah D. Morawskega (1793—1794) in W. Boguslawskega (1795—1798) ter kot organizator amaterskih skupin v Lvovu in na podeželju (1800—1809), tako da je kot režiser in oblikovalec gledališkega repertoarja lahko segal tako po delih domače kot tuje dramske književnosti in ga bogatil z izvirnimi deli (Gqssowski 1985: 415). 4.1 Domače gledališko izročilo je oživil predvsem z nadaljevanjem spevoigre Wojciecha Boguslawskega Domnevni čudež ali Krakovjani in hribovci, ki velja za programsko gledališko delo poljskega razsvetljenstva (Štefan I960: 137) in iz katere je v slovenščino prevedel osrednjo arijo Martin Kuralt (Ilešič 1929: 173; Pretnar 1984: 341); nadaljevanje je naslovil Vraža ali Krakovjani in hribovci (1816). Po Körnerju je priredil igro Helena ali Hajdamaki na Ukrajini (1819) ter napisal dve izvirni dramski besedili: »čarodejsko kratkočasnico« Trvardomski na Krzemionkach (1825) in »komično kratkočasno dramsko sliko« Čudak zaradi čudaštva ali starokopitnost in napredek (1849). 4.2 Bolj kot z izvirnim dramskim delom je po vsej verjetnosti imponiral Kaminski Čopu s svojo bogato prevodno dramsko književnostjo: iz nemščine je namreč prevajal Shakespearja: Hamleta (1805), Macbetha (1805), Kralja Leara (1816), pa tudi Calderona, predvsem pa je pomemben kot prevajalec Schillerjeve dramatike: prevedel je Razbojnike (1818), Wilhelma Telia, ki je v knjižni obliki izšel šele 1880, trilogijo Wallenstein (1834) in Don Karlosa, o katerem je pisal Čopu 1. 1828. 4.3 O občutljivosti Kaminskega za dramatičnost dogajanja in spoznanja govori sonet Umiram o mislih, če kdo smrt omeni: Umiram v mislih, če kdo smrt omeni! Ob misli nanjo solze mi privro! Ko stopal sam za črno bom gospo, ki odpahnila bo zapah prsteni, da breztelesen zginem v senci njeni, me vzame zemlja vase z rakvijo, kot čoln zgubi v neznano se temo? Se bo rešilne bilke um oklenil? Ne bo nobena iskra misli vžgala? Noben plamenček vzplapolal svetlobe? Bo sredi črne zemeljske trohnobe up sleherni nemila smrt končala? Nobene zvezde luč ne bo sijala? In drevenim ob hladu te podobe! 5 S o n e t o p i s j e Jana Nepomucena Kaminskega. Izročilo pravi, da je Kaminski uvedel sonetopisje v romantično Galicijo s stavo: ker mu niso bili Mickiewiczevi soneti po volji, je s prijatelji stavil, da bo v dveh dneh napisal sto sonetov in vsak bo boljši od Mickiewiczevega (Bruchnalski 1898: 188—189). Stave sicer ni dobil: napisal je le okoli šestdeset sonetov in v vsakem presegel mojstra z nenavadnostjo pesniškega prispodabljanja, tako da je sočasna, predvsem romantična kritika videla v njih »parodijo« Mi-ckiewiczevih sonetov. Klasicistično usmerjena Gazeta Korespondenta je v 66. številki letnika 1830 prinesla tole oceno: »Gospod Kaminski je v svojih lvovskih sonetih pokazal našim romantikom ogledalo, v katerem bodo morali ugledati svoje obličje v pravi podobi. Ali ga niso hoteli sprejeti v svojo bratovščino ali so njegove sonete imenovali parodija sonetov gospoda Mickiewicza (glej št. 36 Gazete Polske iz leta 1828) ali pa jih obtožujejo šuma, zaradi katerega se ti zvrti v glavi, nenaravnosti, pretiravanja, v čemer imajo popolnoma prav.« (Zielinska 1984: 54.) Soneti Kaminskega niso ustrezali niti klasicistični inerciji niti romantičnim inovacijam; po svoje so namreč, »bolj z detajlom kot celoto« (Folkierski 1925: 97), širili tematsko obzorje poljskega sonetopisja s tem, da niso več »zažigali samo žrtev ljubezni, temveč tudi filozofirali, moralizirali, se spuščali na tla satire in spregovarjali celo o gramatičnih rečeh« (Bruchnalski 1898: 189); posebno pomembni so njegovi filozofski soneti, ki predstavljajo redkost v poljskem sonetopisju (Folkierski 1925: 97). 5.1 Geneza in ocena sonetov Kaminskega ter z njima povezana neproduk-tivnost njegovega sonetizma v poljski književnosti uvrščata v luči sodobne poljske književne vede sopotnika poljske romantike med Mickiewiczeve epigone, ki »reproducirajo samo 'gramatično' shemo zgradbe soneta (antropomorfi-zacijo, povezovanje konkretnih in abstraktnih pojmov itd.)« (Zielinska 1984: 70), tako da pri njem »lahko govorimo o konvencionalizaciji, ne pa o ponesrečenem, čeprav ambicioznem namenu pesnika, ki bi razumel bistvo romantičnega pesništva: njegove metafore uravnava poseben princip: znano je besedje (čelo, obupen, duša, solze, oko, pretakati), toda podobe, ki jih sugerira, so presenetljivo konkretne. Namesto da bi bile usmerjene v čustvo, o katerem bi rad pesnik govoril bralcu, vodijo pogosto k čudaškim vizijam, ki so zanesljivo v nasprotju z avtorjevim namenom. Rezultat je razbitje trenutnega smisla že udomačenih romantičnih pesniških fraz, pri čemer pa ne prihaja do novega pomena.« (Zielinska, 1984: 55.) 5.2 Metaforičnim in gramatičnim navedkom konvencionaliziranih romantičnih vzorcev pa se upirajo inetrični citati v sonetizmu Kaminskega: njegovi soneti so dosledno enajsterski in jih na ravni verznega oblikovanja lahko pojmujemo kot polemiko z Mickiewiczevimi strogo trinajsterskimi soneti v smislu njihove laške provinience. Laški enajsterec kot sonetno verzno izrazilo povezuje pesniško prakso Kaminskega s Čopovo teoretično skušnjo: Čop je namreč »že leta 1815 bral tretji del dolgovezne knjige Geschichte der Poesie und Beredsamkeit Friedriche Bouterwecka. Očitno je že takrat napravila nanj globok vtis ugotovitev omenjenega avtorja: da se jc namreč španska poezija razcvetela šele potem, ko sta Boscân in Garcilaso de la Veßa uvedla sonete in druge oblike Petrarkove muze.« (Slodnjak 1984: 160.) 5.5 O pesniškem poletu svojih sonetov je v sonetni govorici izrekel sodbo sam Kaminski: Da kramar, praviš, sem, ki kič ustvarja, ne moreš me prišteti med poete, saj miniature delam, ne portrete in v strune srčne le moj spev udarja. Od mene hočeš Jupitra-vladarja, da v nežna srca vbadal bi štilete! Ti ljubiš travnike, jaz ljubim cvete, vihar je lep, molk lepši od viharja. Kaj vrtnica lepo ne joče rose? Ni drobna duhovitost božji dar? Požele niso pesmi kritik kose, ki jim glasov metuljih kril ni mar? O, srečne so učenih piscev glose: še božji ne zaneti jih požar! 5.4 Zaradi omenjenih lastnosti ne more slovenski prevod izbranih sonetov Kaminskega kljub razbohoteni izvirni (pa tudi prevodni) sonetomaniji v našem času prestopiti praga v zgradbo »cenjene svetovne klasike« v naši prevodni književnosti (kot npr. prevodi Baudelairjevih sonetov) ; sodi namreč že v »zgodovino« književnosti in je kot tak lahko le še ilustracija v spominskih zapisih o Matiji Čopu. Tudi v poljski književnosti je tem sonetom kljub volji Wladyslawa Folkier-skega, da je »treba izkopati sonete Kaminskega iz pozabe, v katero so potonili« (Folkierski, 1925: 97), v današnjem času dodeljeno mesto v »muzeju narodove kluture«. Njegov prag je prestopilo samo aforistično dvostišje, ki ga je posvetil Nikolaju Koperniku: Je ustavil sonce, svet pognal, rod poljski ga je svetu dal. To dvostišje je zaradi lapidarne ubeseditve »osnovne teorije velikega znanstvenika postalo zelo popularno in prešlo — seveda anonimno — v zakladnico poljskih ljudskih pregovorov« (Tuwim 1954: 543). Anonimnost mu je vsekakor zagotovljena: leta 1972 je v Varšavi izšla antologija poljskih dramskih in lirskih del, ki so posvečena Nikolaju Koperniku; uredniki so jo naslovili s prvim verzom obravnavanega dvostišja, vendar njegovega avtorja niso navedli in tudi dvostišja vanjo niso uvrstili. 6 Sklep. Kljub deljenemu sprejemu znanstvenega in leposlovnega dela Jana Nepomucena Kaminskega pri sodobnikih in mačehovski usodi njegove jezikoslovne misli in pesniških poskusov v poljski slovstveni zgodovini na eni strani ter nedvoumnemu položaju Matije Čopa med sodobniki in v slovenski kulturni zgodovini na drugi lahko sklenemo, da ju je v letih Čopovega službovanja v Lvovu združeval: 1° pogled na jezik, njegov izvor, namen in sporočilnost; 2° zavest o pomenu evropskega književnega izročila za razvoj domačega slovstva; 5° prepričanje o primernosti laškega enajsterca in sonetne forme za pesniško izpovedovanje univerzalnih snovi. Čop je svoje poglede formuliral kot opazovalec in ocenjevalec svetovne književnosti ter teoretik domačega romantičnega gibanja, Kaminski pa je kot prevajalec posredoval najvidnejša dela evropske književnosti poljski kulturni javnosti, kot izvirni pesnik pa je bil venomer v precepu med hotenim in uresničenim, kar je izpovedal v sonetu Kdo poljski zoen d odtenke mi prelije: Kdo poljski zven v odtenke mi prelije, v grmenje strašno, ki ga para strela, v ropot, kot gora bi v prepad zgrmela, in v sladkih ustec sladke melodije in v ljubkovanja dražne sladkarije, v srhljivo strast, ki z ognjem je privrela krvava vsa iz zmajevega žrela, in v bistri potok čiste poezije? Iz gosli rad bi zvabil harmonijo, ki vredna bi Apolona bilà! Vendar je greh izzivati Boga! Pred njim kot mnogim pevcem onemijo mi gosli. Šibki prsti popustijo in struna poči, preden zaigra. ODNOSNICE BRUCHNALSKI, Wilhelm, 1898: »Sonety Mickiewicza w literaturze galicyjskiej w latach 1827—1828c, Pamiqtnik Tomarzystma Literackiego imienia Adama Mickie-micza (Lvov). BORKOWSKI, 1824: pismo Copu, rkp., NUK Ljubljana. — 1825: pismo Copu, rkp., NUK Ljubljana. FOLKIERSKI, Wladyslaw, 1925: Sonet polski (Krakov). GASSOWSKI, Szczepan, 1985: »Kaminski Jan Nepomucen«, Literatura polska. Prze-roodnik encyklopedyczny. Tom I., ur. Julian Krzyzanowski in Czeslaw Hernas z odborom (Varšava). ILEŠIČ, Fran, 1929: »Slovenački prevod jedne poljske pesmec, Zbornik и čast Bogdana Popooiča (Beograd). KAMINSKI, Jan Nepomucen, 1828: pismo Copu, rkp., NUK Ljubljana. — 1851: Dus za umazana jako myél, stomo i znak. Psychologiczno-etymologiczne poszu-kimania (Lvov). KAWYN, Stefan, 1948: Z badan nad legendu Mickiemiczomskn (Lublin). — 1967: Mickiemicz m oczacli srooich mspôlczesnych (Krakov) KOPCZYNSKA, Zdzislawa, 1976: Jqzyk a poezja. Studia z dziejöm šmiadomošci jqzy-котоеј i literackiej ošmiecenia i romantyzmu (Vroclav). KRZEMIEft-OJAK, Krystyna, 1975: Maurycy Mochnacki. Program kulturalny i myšl krytycznoliteracka (Varšava). LASOCKA, Barbara, 1972: Jan Nepomucen Kaminski (Varšava). MOCHNACKI, Maurycy, 1863: O literaturze polskiej mieku dziemiqtnastego (Poznanj). PRETNAR. Tone, 1984: »Pierwszy przeklad z literatury polskiej na jçzyk slowenski w swietle peocesu historycznoliterackiego«, SlaDia, letnik 53, št. 3—4 (Praga). — 1985: »Moje življenje je kot pretrgana gledališka vstpnica«, Mentor, letnik 7, št. 4 (Ljubljana). SIDORSKI, Dionizy, 1977: Szalony jasnomidz czyli rzecz o Maurycym Mochnackim (Katovice). SKARZYrtSKI, January, 1828: pismo Copu, rkp., NUK Ljubljana.' SLODNJAK, Anton, 1984: France Prešeren, ur. France Bernik (Ljubljuna). ŠTEFAN, Rozka, 1960: Poljska književnost (Ljubljana). TUWIM, Julian, 1954: Ksiçga mierszy polskich XIX mieku. Tom I (Varšava). ZIELINSKA, Marta, 1984: Mickiemicz i nasladomcy. Studium epigonizmu m systemic literatury romantycznej (Varšava). ZUSAMMENFASSUNG Jan Nepomucen Kaminski unter den polnischen Korrespondenten Don Čop Eine Zeitspanne von fünf Jahren verbindet den Lebensweg des polnischen Dramatikers, Theatermenschen, Dichters, Übersetzers und Sprachwissenschaftlers Jan Nepomucen Kaminski (1777—1855) mit dem des slowenischen Philologen, Kritikers und literarischen Denkers Matija Cop (1797—1855), als dieser am Gymnasium und an der Universität in Lvov diente. Im Lebenslauf Jan Nepomucen Kaminskis ist diese Zeit durch zwei wichtige Ereignisse gekennzeichnet: durch das erfolglose Bemühen um den Lehrstuhl für polnische Sprache an der Universität in Lvov (1822) und durch das aufwirbelnde Geschehen seiner Sonette wegen (1827). Die beiden Studienkollegen widmeten sich ihrer Arbeit zu, die aber auf dem kulturellen Gebiet sehr verschieden war: Cop war Lehrer, Kaminski war im Theater tätig. In ihrem Privatleben war es aber umgekehrt: Kaminski war Cops Polnischlehrer; sein Unterricht reichte aber weit über die üblichen Instruktionen und Korepetitionen und führte den Schüler in den literarischen Salon des Lehrers ein. Cop wurde wahrscheinlich durch Kaminskis breiten sprachlich-philosophischen Horizont imponiert, so durch die Menge seiner Ubersetzungen wichtiger europäischer Theaterwerke (Shakespeare, Calderon und Schiller), die durch Vermittlung deutscher Ubersetzungen zustandegekommen sind, wie auch durch Kaminskis originelle literarische Versuche, in denen der Autor sowohl die polnische als auch europäische Uberlieferung berücksichtigte. Seinerseits fand Kaminski in Cop einen gebildeten und dankbaren Mitsprecher, was auch sein (einziger erhalten gebliebener) Brief an Cop aus dem Jahr 1828 bestätigt. Das Gefühl eines Geächteten, das aus diesem Brief weht, offenbart auch den Grundunterschied zwischen Kaminski und Cop, und zwar sowohl in der gleichzeitigen Aufnahme der Arbeit als auch in ihrem Schicksal im Rahmen der nationalen kulturellen Geschichte: indem Cops Situation in den beiden Sphären eindeutig ist, schwankt Kaminski zwischen begeisterter Annahme und leidenschaftlichem Ablehnen. Trotz dieses Unterschieds und des Unterschieds in Umfang und Aufgliederung ihres Opus kann man schlußfolgern, daß die fünf Jahre unter anderem auch durch folgende gemeinsame Charakteristika gekennzeichnet sind: 1° Die Einstellung zur Sprache, deren Ursprung und Mitteilen 2° Ihr Bewußtsein in bezug auf die Bedeutung der europäischen literarischen Überlieferung für die Entwicklung der Nationalliteratur 3° Ihre Uberzeugung von der Geeignetheit des fünffüßigen Jambus und der Sonettform für das dichterische Ausdrücken von universalen Inhalten. UDK 886.3.09-3:929 Kosmač C. Ilelga Glušič Filozofska fakulteta v Ljubljani IZ GENEZE KOSMACEVE PROZE Pogled na začetek literarnega ustvarjanja kaže, da se je v delu Cirila Kosmača kmalu izoblikovala posebna značilnost, ki se ji tudi v kasnejših obdobjih ni izogibal: prepletanje in variiranje istih ali podobnih motivov, katerih spremembam so sledile tako oblikovne kot vsebinske predelave in dopolnitve. Enega prvih pojavov te vrste v Kosmačevem pripovedništvu obravnava tudi pričujoči prispevek. A look at the beginning of Ciril Kosmac's authorship shows an early appearance of a specific characteristic in his work which the author would not shun even in his later periods: the intertwining and varying of identical or similar themes, the modifications of which were followed by adaptations and additions concerning form and content alike. One of the first occurrences of this in Kosmac's epics is discussed in this article. Ker je pričujoče razmišljanje nastalo v zvezi s pripravo na izdajo Zbranega dela Cirila Kosmača, ki bo morala zaradi deloma nedostopne pisateljeve zapuščine počakati še kakšno leto do dokončne obdelave, je tukaj lahko predstavljen le drobec iz delavnice. Fragment govori o genezi Kosmačevega ustvarjanja. Celotno Kosmačevo literarno delo je značilno po pretakanju in modificiranju podobnih motivov in literarnih oseb. Prvi literarni poskusi, ki so še danes skriti v revijah in časopisih primorskih emigrantov iz začetka tridesetih let tega stoletja, zelo vidno kažejo poglavitno pobudo za Kosmačeva pisateljska dejanja: njegovo hotenje po izpovedi in iskanje ustreznega izraza. Prav v prvih fragmentih, v katerih se še posebej vidno kažejo dvomi in ustvarjalni poskusi v vsej svoji dramatičnosti, je mogoče videti postopno približevanje k vedno izrazitejšim in ekspresivnejšim pripovednim postopkom. Za genezo Kosmačevega dela je na splošno dognano, da sta za njegovo ustvarjanje značilni dve pobudi: avtorjev mladostni zapor zaradi političnega delovanja in doživetje doma, domače vasi in njenih prebivalcev. Iz teh dveh pobud se v teku Kosmačevega razvoja oblikujeta dve liniji, ki se v začetku morda še ločita med seboj, kasneje pa se vedno bolj prepletata. Občutje tesnobe zaradi krivičnega zapora, odvzema svobode, nasilje nad človekovo osebnostjo na eni strani in življenjske usode ljudi iz domače doline na drugi strani — obe varianti temeljnih pisateljskih pobud doživljata metamorfoze, strukturalne spremembe in vsebinske dopolnitve. Prepletanje obeh temeljnih motivacij ostane živo v vsem Kosmačevem pripovednem ustvarjanju. Morda je razlog za zvestobo prvim pobudam in s tem prvinskim umetniškim doživetjem v njihovi intenziteti in doživljajski globini, morda tudi v pisateljevem poetskem konceptu, ki je čist, preprost in v estetskem pogledu naravnan v jasnost komunikacije, ob čemer pa si Kosmač vendarle še vzame pravico do relativnosti v predstavitvi resničnega sveta. V Kosmačevi novelistiki je viden niz motivov, ki so pogosti: motiv jetniške celice, na primer, je pogost predvsem v prvi dobi njegovih fragmentarnih poskusov in v prvi zreli novelistični obliki; motiv Temnikarja, pogumnega starca, se od novele Obisk razvije še v noveli Očka Orel, kasneje, seveda, v Baladi o trobenti in oblaku (in še kje). Prav tako ima svojo lastno zgodbo motiv trobente, ki ima v različnih besedilih različno pomensko funkcijo in kompozicijsko vrednost. Ponavljanje je značilno tudi za novelistično zgradbo, pri čemer lahko govorimo o svojevrstnem Kosmačevem modelu, v katerem imata v različnih variantah pomembno mesto uvod in epilog kot stalni oblikovni prvini, ter notranji pripovedovalec, torej literarna oseba, ki prvoosebnemu pripovedovalcu sporoča dogodke, ki niso v njegovem spoznavnem območju. Komuniciranje obeh pripovednih postopkov pomeni posebnost Kosmače-vega realizma in njegovo izrecno potrditev. Funkcija notranjega pripovedovalca je posebno močna v novelah Obisk, Očka Orel in v romanu Pomladni dan. Ob vidnem principu ponavljanja najustreznejših oblik posebnega modela, v katerem je tudi jedro Kosmačevega enosmernega razvoja in celo eden izmed razlogov za njegov prezgodnji molk, pa nastane še zanimivejše vprašanje, ki ga je vredno analizirati kot ilustracijo za vsebinsko in oblikovno metamorfozo enega samega motiva v treh različnih pripovednih postopkih. To je vprašanje variiranja samega zase, spreminjanje motiva glede na njegovo ubeseditev, na vsebinsko oziroma sporočilno vrednost in na umetniško moč izoblikovanega literarnega teksta. Za primer naj služi eden izmed prvih zapisanih in literarno oblikovanih Kosmačevih tekstov iz najzgodnejšega obdobja njegovega ustvarjanja: motiv jetniške celice, zamreženega okna v njej in ozelenele veje pred njim. Na videz zelo droben, a vsebinsko intenziven in simbolno razsežen motiv. Kako je nastajala njegova ubeseditev od fragmentarnega reportažnega zapisa nepodpisanega novinarja (ali avtorja), kateremu je prav tako neimenovani jetnik pripovedoval svojo zgodbo iz zapora, do izoblikovane novelistične pripovedi z zavestnim estetskim in sporočilnim vrednotenjem motiva? 1) Y emigrantskem časopisu Primorskih Slovencev in Hrvatov*, izide poročilo nepodpisanega novinarja naslednje vsebine: »Pred kratkim je pribežal v Jugoslavijo mlad emigrant, ki je odsedel po nedolžnem devet mesecev v Gorici. Iz njegovega pripovedovanja posnemamo par zanimivosti o načinu postopanja in o položaju ujetnikov, ki jim ne morejo ničesar dokazati. Pripovedoval je: Ze med potjo, ko sem se vračal iz Gorice, me je dohitel mlajši brat in me opozoril, da me doma čaka brigadir z dvemi brigadirji. Podal sem se mirno domov, kjer ine je brigadir popolnoma kot se spodobi in kot da bi bila največja prijatelja, povabil na stražnico zaradi neke 'malenkosti'. Čudno se mi je zdelo, da sta prišla samo zaradi malenkosti z njim še dva orožnika. Sel sem z njimi. Utaknili so me v celico in drugi dan so mi sporočili, da bom moral v Gorico, da se tam uredi ona 'malenkost'. Peljali so me na kvesturo v Gorico. Z zanimanjem sem čakal, da zvem o vzroku aretacije. Po treh urah čakanja so me začeli zasliševati. V krasnem uvodu, kjer so mi opisali vso mojo življenjsko pot, skoro od rojstva, pa prek časov, ko nas je iz svoje »velikodušnosti« sprejela v svoje okrilje velika Italija in končno do dneva, ko sem proti tej Italiji zakrivil 'zločin', ki mi ga bo ona sicer odpustila, če ga priznam. Tu sem se skoro ustrašil. Ponudili so mi v podpis listino, kjer je bila zapisano, da sem član neke protifašistične organizacije in du sem temu in temu naročil, da tega in tega dne zažge otroški vrtec in da požene v zrak neke vojaške naprave. Navedli so mi ime nekoga, ki ga sploh nisem poznal in ki da je priznal vse omenjene obtožbe. Odklonil sem podpis in zahteval konfrontacijo z njim. Tej zahtevi jc sledilo petmesečno * Iz pripovedovanja emigranta, Istra 1933, št. 8/9. čakanje v ječi. V tem času, po skoro dveh mesecih, je prišel v celico eleganten gospod — 'giudice istruttore'. Rekli so mi, da je preiskovalni sodnik iz Rima. Začel je ponovno zasliševati. Konec je bil isti kot prvič. Odšel je in kot sem pozneje zvedel, izdal nalog, da se me takoj izpusti. To pa se ni zgodilo in so mi celo sporočili, da bom šel v Rim na izredno sodišče. Vdal sem se v to. Dnevi, tedni, meseci so potekali. Skozi lino sem videl le malo neba in le če sem se vzpel do nje, sem videl tudi na dvorišče. Tu se mi je nudila večkrat grozna slika. Globoko v kletnih ječah se je spenjal na lino človek, bolj podoben smrti kot živemu bitju. S svojimi izmozganimi rokami je skušal zlomiti železne križe. Iz obraza mu je sijal grozen obup. Kaj je zakrivil ta človek, da ravnajo tako nečloveško z njim?« Odlomek, ki ga je vredno prebrati v celoti, skupaj z jezikovnimi napakami. kaže v svojem večjem delu reportažni slog in težnjo po natančnosti opisovanja. Pri tem je vidna ironična primes v pripovedi o zaporniškem postopku. Kratki zaključni del nepodpisanega besedila vsebuje prizor intimnega doživetja in izpričuje poetičnejše občutje, zavest tragičnosti (kar se izraža v besedah: grozna slika, globoko v kletnih ječah, s svojimi izmozganimi rokami, grozen obup), kot jo kaže prizor človeka za zamreženimi okni, ko nemočno poskuša zlomiti železne križe. Pripovedovalec opazuje dogodek od zunaj, stiska zapornika je stiska neznanega človeka, s katerim deli usodo bivanja v jetniški celici. Za reportažni slog v pripovedi je značilna informativna natančnost, ki ji pripovedovalec dodaja ironiziranje in precejšnjo mero osebne ekspresije. 2) Motiv je literarno oblikovan na preprostejši način v noveli Cerkovnik Martin*. Pripoved pod Cankarjevim vplivom poudarja simbolno vrednost motiva boja za svobodo. Usoda Cerkovnika Martina je postavljena v stvarno okolje, v katerem se ponovi zgodba bivanja v jetniški celici. Tu doživlja jetni-ško tesnobo prava literarna oseba, Martin, ki skozi zamreženo okno opazuje boj gosenice z ozelenelo vejo pred oknom. Boj simbolizira večno zgodbo boja življenja z življenjem. Novela ima urejeno zgradbo, dramatično fabulo, njena posebnost je precej patetični izraz v pripovednih situacijah, ki omogočajo izraziti čustveni zanos. Pripovedni postopek kaže na zoževanje pripovedne perspektive: vse pomembnejše mesto ima detajl, v katerem pa se pripovedovalec zadovolji predvsem z informacijo, ki je, prav tako kot v reportažnem besedilu, posebej učinkovita zaradi kratkih stavkov: »Platanini listi so orumeneli. Sedaj jih je bilo samo še pet. Spomladi jih je bilo sedem. Ni vedel, ali bi se odločil za gosenico ali za listje. Oboje je imel rad. Ni mogel doumeti, kako eno življenje uničuje drugo. No, neke poletne noči je nevihta odnesla gosenico. Martin je preštel liste in rekel: 'Zdaj jih je še pet. Ti so varni, ampak gosenice ni...' Minilo je poletje. Vsako noč je en list odpadel. Veter jih je trgal. Stene so postale hladne. Prišla je jesen. Vsi listi so odpadli. Platanina veja je štrlela mimo okna kakor pohabljena roka brez prstov.« Y noveli je vidna zasnova Kosmačevih meditacij, razmišljanja o življenju (»Ni mogel doumeti...«), ki ga tu usmerja v spoznanje, kot ga kasneje nekoliko optimistične je izrazi v Gosenici, namreč, da »življenje žre življenje«. Tu sicer platanina veja v vetru premaga gosenico, vendar z jesenjo po naravni poti * Ciril Kosmač, Cerkovnik Martin, LZ 1933, 201—211. tudi veja izgubi liste in ostane »pohabljena roka brez prstov«. Tako tudi Martinova usoda v noveli vodi k tragičnemu koncu, njegovo delo pa nadaljujejo njegovi domači. Varianta motiva v Cerkovniku Martinu sceno jetni-škega doživetja zoži v opisu, v vsebini pa razširi v simbolni vrednosti človeškega boja za svobodo in za preživetje, kot se odrazi v boju med rastlino in živaljo. 3) Naslednja stopnja variiranja kaže, da za pisatelja postaja vse bolj pomembna urejenost pripovedi, njena notranja dinamika in posebej poudarjeno doživetje. V naslednji stopnji ima novela z motivom ječe, gosenice in zelenega lista vse prvine dramatične pripovedi: vzdušje pred nevihto v jetni-ških celicah, boj gosenice proti vetru, izginotje gosenice v viharju, zmagovita lepota zelenega lista. Tudi misel, ki jo vsebuje pripovedni sklep o radostnem, igrivem koncu novele, pripoveduje o modrosti narave, ki po nepojasnjeni logiki odloča o preživelem zmagovalcu. Y noveli Gosenica* je Kosmač izoblikoval pripovedno jedro s podobnimi prvinami kot v prejšnjem besedilu, vendar z mnogo močnejšo, predvsem vertikalno razgibano vsebino in z izrazito stilno obogatitvijo v podrobnejšem, izbrano slikovitem in dramatičnem opisu, v katerem pripovedovalec izrazi lepotno strukturo opazovanega sveta: >Pod oknom je rasel divji kostanj. Moral je biti precej debel, star in visok, da so njegove veje segale do drugega nadstropja. V svoji rasti k soncu iz teme jetniških dvorišč je pognal mladiko mimo mojega okna. Ta mladika je bila živa, majniška v maju. Na njej pa so bili listi že zabubljeni v temnorjavih smolnatih popkih. Y nekaj dneh se bodo tudi ti nasrkali sončnega soka in razgnali temnorjavi obod, kakor piščeta lupino, in se razpihnili. In razpihnili so se. Bili so majhni, svetlozeleni, podobni na pol odprtim otroškim ročicam. Okrenili so se proti soncu kakor otrok k materi. Vsako jutro je bilo v njih nekaj rosnih biserov. Ob vzhodu, ko sonca nisem videl, je v vsakem biseru zagorelo drobno sončece. Prvega maja sem ta sončeca preštel: naštel sem jih sedeminpetdeset.« Opis goseničinega boja z nevihto, zorenje listov, ki je opisano sugestivno, poudarjajoč lepoto dogajanja, postopna graditev intimnega vzdušja v celici, predvsem pa v jetnikovem — pripovedovalčevem intimnem doživljanju dogajanja v naravi, vse je oblikovano v pripovednem loku, v katerem ne more biti več lakoničnih ugotovitev kot v Cerkovniku Martinu (»No, neke poletne noči...«), ampak obsežnejša in dramatičnejša linija barv, zvokov, misli in občutij. Pomembno dejstvo novele Gosenica je tudi to, da so vse naštete prvine pripovedovane v perspektivi prvoosebnega pripovedovalca, v katerem je Kosmač v prelomnem letu svojega ustvarjalnega razvoja, v letu 1936, po razmeroma kratkotrajnem iskanju in ustvarjalnem beganju našel svoj model. S tem principom v novelistično dogajanje stopi dramatična napetost z radoživostjo in optimizmom v spopadu, občutek življenjskega zmagoslavja odrine prvotno tragičnost jetniškega motiva, modrovanje o zmagi življenja nad življenjem doseže zrelost, ki je prepričljiva v svoji sproščeni sklepni varianti. Poetska razsežnost motiva je s simboliko in slikovitostjo pripovedi v Gosenici dobila celovito umetniško ubeseditev. Pot do nje je zanimiva in ilustrativna zaradi tega, ker so se v njej izrazile dileme, poskusi in iskanja, ki tudi kasneje v Kosmačevem ustvarjanju niso mirovali in so prav s svojo krčevi-tostjo in dvomi izoblikovali njegove literarne umetnine. * Ciril Kosmač, Gosenica, Sodobnost 1936, str. 53. ZUSAMMENFASSUNG Die Genesis der Prosa Don Ciril Kosmač In dem vorliegenden Beitrag werden drei frühere Texte von Kosmač aufgegliedert, die das typische Variieren einer der Hauptthemen in der Anfangsphase seines schriftstellerischen Schaffens darstellen: die Themen aus der Gefängniszelle. Der erste Text ist eine Reportage und wurde als ein Zeitungsbericht eines nicht unterschriebenen Reporters veröffentlicht. In diesem Text wird einfach die Erzählung eines anonymen Gefangenen und dessen Erlebnisse in der Gefängniszelle weitergegeben. Die ironischen und pathetischen Elemente können trotz der objektiven Erzählungsweise erkannt werden. Die anderen zwei Texte sind literarisch; ihr Thema wird nämlich mit ausgewählten Stil- und Kompositionsmitteln geformt. Der erste Text ist wegen seiner unadäquaten Form holprig und ästhetisch nicht wirksam. Der zweite Text weist auf die Reife des Schriftstellers hin in dessen eigenem erzählerischem Ausdruck. Die objektivistische Erzählungsweise in der dritten Person wird hier durch eine viel subtilere in der esten Person ersetzt; auf diese Weise werden Handlungsraum und der innere Handlungszuwachs dramatisch, die Pathetik wird durch Gedankenreife ersetzt und sogar durch Optimismus und Verspieltheit, welche in das gewählte Thema eine kreative Distanz einbringt. So weist dieses Thema-Variieren auf das erzählerische kreative Suchen des Schriftstellers hin in Ausdruck, Komposition und Lebensausblick. AVTORJEM Prispevki za Slavistično revijo naj bodo pisani v slovenščini (izjemoma tudi v drugih slovanskih jezikih ali v angleščini, nemščini, francoščini, italijanščini). Rokopisi, poslani uredništvu v objavo, naj bodo tipkani s širokim razmikom (30 vrstic po 62 črk na eno stran) in samo na eni strani trdega lista belega papirja. Vsak list naj ima na levi strani 3 cm širok prazen rob. Vse pripombe pod črto naj bodo na posebnem listu. Ležeči tisk se zaznamuje z eno črto, polkrepki z dvema, razprti s črtasto črto; navadna + črtasta črta pomeni ležeče razprto. Citati naj bodo zaznamovani z »...«, prevodi, pomeni itd. pa z '...'. V sestavkih, pisanih z latinico, naj se lastna imena (osebna, zemljepisna, predmetna itd.), citati, naslovi in primeri iz jezikov s cirilsko pisavo prečrkujejo po naslednjih načelih: Ukrajinski r ... ..h Makedonski r .. • ■••K Srbohrvatski b... ...d Ruski Ruski ë .. Ukrajinski e .., ...je Ukrajinski и ... Ukrajinski i ... Ukrajinski ï ... ...ji Ruski H ... ... j Makedonski * к .. ... k Srbohrvatski Љ . . . ..lj Srbohrvatski lb . . . ... nj Srbohrvatski h.. Ruski Srbohrvatski ,. h Srbohrvatski ...d? Ruski ... šč Bolgarski ...št Ruski / Bolgarski . . Я Ruski Ruski !t Ruski i,.. f Ruski Ruski Ruski ..ja Rokopis razprave naj ne presega 25 avtorskih strani, kritike 12, poročila 2—4. Jezikovno in tehnično nedognanih rokopisov uredništvo ne sprejema. Razpravi naj bo priložen povzetek v tujem jeziku (največ 2 avtorski strani) in posebno besedilo (v dvojniku) za sinopsis. To besedilo naj obsega do 9 tipkanih vrstic informira pa naj o rezultatih razprave, ne o metodi in/ali tematiki. Avtorji ob prvi objavi v SRL pošljejo odgovornemu uredniku svoj točni naslov (nuvesti je treba tudi občino) in številko žiroračuna (vse tudi ob morebitnih spremembah). Ce jim žiroračuna ni treba odpirati/imeti, pošljejo uredništvu ustrezno izjavo. Nejugoslovanski sodelavci morajo za izplačilo honorarja odpreti poseben žiroračun v Jugoslaviji (ustrezne informacije daje in prejema Založba Obzorja, ne uredništvo). Ce prispevki tem določilom ne ustrezajo, jih uredništvo ne sprejema oz. njihovim avtorjem ne izplačuje honorarja. Korekture je treba vrniti v 3 dneh. Prispevke za Slavistično revijo pošiljajte glavnima urednikoma za jezikoslovje oz. literarne vede (Aškerčeva 12, 61000 Ljubljana). Roki za posamezne številke časopisa so: 1. december, 1. februar, 1. maj in 1. avgust. V OCENO SMO PREJELI Gyda Dahm Rinnan, Hva man ogsâ ma vite om sprük: Den kommunikative ordstillingen i russiske og norske setninger. Meddelelser, Nr. 41. Oslo: Universi-tetet i Oslo, Slavisk-baltisk Institutt, 1984. (2) + 34 + (3) str. Erik Egeberg. Norsk litteratur otn de slaviske og baltiške folks kultur, 1980: Materialer til en bibliografi. / Norwegian Literature on the Culture of the Slavonic and Baltic Nations, 1980: Materials for a Bibliography. Meddelelser. Nr. 42. Oslo: Universitetet i Oslo. Slavisk-baltisk Institutt, 1984. 60 + (3) str. Revijo sofinancirata med drugimi tudi Raziskovalna in Kulturna skupnost SR Slovenije