S.LD.
RAZGLABLJANJA
Glasnik S.E.D. 42/1. 2 2002. stran 12
Predhodna objava / 1.03
ČLOVEK IN PES
Uroš Mlinar
Glavno dilemo oziroma motiv, da sem se posvetil razmerju med Človekom in psom, mi je pomenila ločnica (prepad) med človekom in Živaljo, kije hkrati ločnica med kulturo in naravo. V današnji človeški kulturi sem iskal stik kulturnega in naravnega, stik, kije dovolj stalen, razširjen in dovolj splošen. Izhajal sem iz poskusa umestitve fenomena pasjega in človeškega sožitja med druge dejavnosti sodobnega človeka, ki so hkrati tudi dejavnosti lastnikov psov. Navdihoval me je torej tujek iz naravnega sveta, ki mu civiliziran in visoko kultiviran človek še posveča toliko pozornosti in mu je tudi pretirano predan.
Osebno sem s študijem antropologije, etnologije in sociologije pridobil veliko znanja, ki me usmerja k obravnavanju človeškega družbenega in kulturnega življenja tako, da sem z mislimi na domačem terenu resnično samo takrat, ko je tema lahko družboslovno razložljiva. Zavedanje kompleksne družbene vpletenosti človeka in bogate kulture mi občasno pomeni tudi oviro, saj v pogovoru s študenti z drugih fakultet ali ljudmi z bolj stereotipnim družboslovnim vidikom vse prevečkrat lahko za i de m v brezizhoden položaj. Imam občutek, da kljub boljšemu poznavanju načina življenja najbolj razvile življenjske oblike še vedno ne zavzemam stališča, da ljudje gospodarimo nad življenjem, medtem ko to lahko pripišem kulturi, ki ji pripadam, in družbi, v kateri živim. Ta občutek me napeljuje, da je človeška razmerja mogoče laže razumeti, če poznaš razmerja uidi med drugimi živimi bitji. Zato je pes danes ena izmed največjih zakladnic znanja. Proučiti vse lastnosti zdajšnjih pasem pomeni razumeti kompleksnost in raznolikost, ki sta vzporedni človeški. Ali ne gre morda celo za opis posameznih kultur? In kakšen je položaj indivi-
dualnega predstavnika pasme znotraj njenih temeljnih predpostavk? Če sem po družboslovnem izhodišču usmerjen poiskati plemenitost tudi zunaj okvirov človeka, pa mi interes v kinologiji (naravoslovju) pomeni prenos znanja o kulturni in družbeni zaznamovano-sti v sobivanju s striktno človeškega na širše živalsko in tudi medvrstno. Druženje s kinologi in lastniki psov mi je pomagalo spoznali njihovo videnje današnje problematike živali (psov) v sodobni družbi in njihove poglede na živali v razmerju s človekom. Kopičenje novosti v meni mi je odpiralo pogled na vse večje število med seboj različnih in tudi posebnih odnosov človeka do psa. To, daje do ene same biološke vrste, ki je naša tradicionalna domača žival, človek v sodobni družbi razvil toliko različnih in med seboj nasprotujočih si koeksistenc. Ta fenomen meje močno prevzel, ker so odnosi lahko raznoliki že v enem samem kulturnem in družbenem okolju ali na izobrazbenem področju. Paleta vseli teh pojavnih oblik se mi razprostira od povsem znanstveno podkovanega dresurnega razmerja, služ-benouporabniškega odnosa do družabno-partnerskih vlog. obrtniške vzreje ali v povsem drugi skrajnosti kot gol uporabniški odnos do »varnostne naprave«. Srž problema pa se mi izlušči takoj, ko se vprašam, od kod izvirajo vse te različnosti. Kaj predstavlja osnovne možnosti za večplastnost pojava v okviru današnjih enosmernih civilizacijskih teženj? In katero zakonitost ali skupni imenovalec bi lahko pripisal ljudem, ki so razmeroma stalno povezani s psom? V svoji seminarski nalogi1 sem se navedenega problema poskušal lotiti ožje, ker sta obsežnost in kompleksnost preveliki, da bi še lahko ohranil preglednost. Na grobo sem se usmeril na razmerje tistih ljudi, ki s psom dejavno sodelujejo v okviru različnih klubov, društev, združenj in na različnih javnih prireditvah. V bistvu sem iskal ljudi, ki so predani svojemu delu s psi ter poskušajo svoje razmerje čim bolj dopolniti in izpopolniti tako na področju poznavanja živalske vrste, strokovnih ved, kinologije, veterine kot pri izpopolnjevanju praktičnega znanja, obvladovanju tekmovalnih in drugih veščin, poglabljanju v čustveno in mentalno življenje psa...
Druženje z ljudmi iz Kinološkega društva Vrhnika mi je ob tem pomenilo glavno zakladnico znanja. Med njimi sem opravil tudi največ anket, nekaj pa sojih izpolnili še člani KD Rakek - Cerknica in naključni posamezniki. Lastniki so mi bistvene značilnosti svojih razmerij s psi razkrili seveda v pogovoru. Informacije sem zbiral tudi v kinoloških revijah in literaturi. Tako sem pregledal in analiziral vse izvode strokovnih revij Kinolog in Moj pes iz leta 1999. Del mojega praktičnega dela je sestavljalo tudi bolj pozorno vsakdanje in priložnostno spremljanje vedenja človeka in psa. Ne upam si trditi, da ima naloga kakšno reprezentativno vrednost ali bo posegla v občo paradigmo kinološkega mišljenja, vendar mi osebno pomeni poskus približati se vzgibom in težnjam sodobne človeške družbe skozi poseben odnos do nečloveških članov te družbe. Iz pridobljenih podatkov >iz življenja kinologov« lahko bolj na slepo označim to posebno človekovo razmerje s psom in sklepam, da gre za samostojen pojav, ki je v primerjavi z drugimi lahko bolj pravilen ali moralen ali celo bolj human, izbral sem ga predvsem kot bolj kompleksnega in poglobljenega v svoji naravi, kar mi omogoča nadaljnje iskanje vplivov, ki so temeljni za sodobno kinološko vedo. Za družboslovca pa je največja uganka prav osrednji člen teh razmerij, to je nečloveški dejavnik - pes. Opraviti imamo torej s sožitjem naravnega in kulturnega, vendar brez jasne ločnice, ker gre za medsebojno prepletanje in navezovanje. V2gojo psa je mogoče razumeti kot kulturen pojav in človeško prakso, hkrati pa je pes lahko objektivi-zacija in reprodukcija naravnega, prežitek. ki je v kulturi očitno potreben. Dilema se v naslednji stopnji lahko prenese na kinolo-gijo in kinologe, ki so moj vir znanja in praks, hkrati pa raziskovalno okolje. Ali sta veda in znarge (logos) o psih neposredno povezana tudi s kulturo, ki jo lastniki gojijo do svojih psov (kynos) in se na primer izraža na množici pasem in njihovi različni uporabnosti? Ali pa znanje in veda lahko obstajata, temelječ izključno na bioloških dejstvih, ki niso povezana s kulturo in človeškim mišljenjem?
Glasnik S.E.l). 42/1, 2 2002, stran 13
RAZGLABLJANJA	Si.D.
Je naravnost psa torej odvisna od naše kulture in je kot realnost zase naša predstava, naš kulturni produkt ali pa je pes povezan z naravo, ki obstaja kot organizem zase, torej nasproti družbenemu organizmu (tako da sta Organizma med sabo postavljena v opozicijo človek - narava)?
kfoje izhodišče je kulturološko, torej razu-m«ti psa kot družbeni fenomen. V razmerju med človekom in psom sem želel prikazati ¡udi širši antropološki vidik (pes kot človekov sopotnik), kar pa je v sodobnosti tesno Povezano s kinologijo in uveljavljenim »na-'avosiovnim* dojemanjem drugih življenjskih oblik. Iskreno rečeno, sem se že ob začetku raziskovanja opredelil za tako imenovan mul-"disciplinarni pristop, pri čemer mi je »dru-Sa disciplina« (kinologija) pomenila nekakšen osebni izziv in spodbujala željo po spoznanju. Med različnimi vrstami literature sem !2Peljal nekakšen «pionirski slalom«, kijedo-P°'Hien še z mojimi spoznanji s terena in an-ktMiiim gradivom. Zavedam se velikanske te-subjektivnih dejavnikov pri takšnem prijemu, vendar jih želim poudarili, in ne pri-^"ti. Izhajam iz te hibe družboslovja, ki pa P» mojem mnenju ni značilna samo za vede 0 človeku, ampak tudi za vse vede, ki so človekov produkt.
Izvlečki iz ankete
Opozoriti želim na določene poglede, ki so danes uveljavljeni med lastniki psov. kadar se poskušata razložili narava psov in njilio-vo vedenje. tire torej za posamezne sestavine predstave, ki naj bi jo imeli imetniki psa Q tel1 živalskih partnerjih. Prizadeval sem si razumeti miselnost teli »operaterjev s psi«, kadar se posvečajo delu s (svojim) psom in 'niajo na splošno opravka s psi. "zlog, zakaj se ljudje odločajo za psa in živ-|e 2 njim, je večinoma povezan z naravnostjo psa. Življenje s psom naj bi bilo za ov®ka bolj naravno in pristno, na primer '"anj stresno in bolj prizemljeno. kar je pri-!!le"-n »dodatek« k današnjemu tempu živ-Jenja, Ljubezen do živali se navezuje na prisl-n<)st pasje narave in njihov naravni izvor. Sko-r4J enako pomembne pri odločitvi za psa so njegove posebne lastnosti, ki so koristen Pripomoček za kakovostnejše življenje (dor euvaj, zvestoba...), ljudi je prav lako pomembna tudi Jast-nost, daje pes »odvisen od družabnosti«, torej družabno bitje. Globoko v nas je zakore-nmjena misel, da je pes človekov najboljši Prijatelj ali edini prijatelj, ki se ga da kupiti. Družbenost, ki nam je omogočena v življenju s psom. je po mojem mnenju najbolj tehten razlog za njegovo »množičnost uporabe«.
čeprav se ta lastnost rada izpušča s prednostnih seznamov.
Kot vemo. se pasmi lahko določijo nekatere splošne vedenjske značilnosti, ki so v primerjavi s tistimi druge pasme bolj ali manj poudarjene. To se očitno zelo upošteva, ko se odločamo o ustreznosti pasjega člana v svojem okolju. Večina lastnikov psov je prepričana, da je osebnost psa, s katerim živijo, vsaj delno že bila določena s pasmo. Nekateri se celo strinjajo, daje značaj psa skoraj povsem določen z geni, kar pomeni, da je nakup psa enak nakupu izdelka z določenimi lastnostmi. Torej očitno prevladuje miselnost o biološki determiniranosti psa. Danes je zagotavljanje osebnostnega značaja pri psu (pasmi) eden izmed pomembnejših dejavnikov pri odločanju za nakup čistokrvnih psov. Nadzorovanje izvora (rodovnik) je potemtakem še stopnja višje v determiniranosti, pri čemer gre za prizadevanje določati lastnosti v okviru pasme, in to tako na fiziološki kol tudi na psihološki (značajski) ravni. Kinologija psa pojmuje skozi biološke determinante in prek njih sklepa tudi na vedenjske oziroma etološke determinante. Vendar pa je princip teb determinant isti, kol ga gojimo v vsej zahodni kulturi {in znanosti) tudi do vseh drugih živalskih vrst in organizmov. Gre torej za določljivost, ki pomeni le osnovo psov. torej nekakšen začetni kapital, ki ga žival dobi po naravnih načelih nb sko-titvi, vendar razmerje s psom danes zajema precej več kot samo »upravljanjem živali. Iz ankete je očitno, da imetniki psov občutijo (vidijo) številne povezave, ki lastnosti njihovih psov približujejo lastnostim človeka. Razmerje. ki ga imajo s svojim psom, je sestavljeno iz podobnih obrazcev ravnanja, kot jih človek uporablja za razmerje (komunikacijo) z drugimi ljudmi. V nadaljnji analizi bi se mi mogoče odkrila podobnost med odnosom človeka do mlajšega (nebogljenega) člana svoje skupnosti in odnosom do domačega psa. Zdi se mi, da človek v interakciji s psom samodejno posega po ustaljenih formah, ki jih sam uporahlja v socializaciji z okolico. Današnji način dejavnega sobivanja s psom zahteva obilico časa in prizadevanja. Treba se je odreči številnim značilno človeškim rečem in se usmeriti v razmerje z živaljo, kar je verjetno po svoje privlačno. Grobo rečeno. stik med psom in njemu bližnjimi ljudmi postaja vse tesnejši, ker tudi sodelovanje postaja vse globlje in vsestransko. Prizadevnost ljudi, da se psom omogoči neki dostojanstven položaj, se veča. Tega se najbolj zavedajo tisti, ki psu posvečajo veliko pozornosti, torej potencialno tisti, ki so imeli (imajo) stik z dejavnostmi v kinoloških društvih. Dejstvo je, da pes postaja vse bolj enako-
praven član v družbenem življenju človeka. seveda v določenih stvareh. Poleg tega je položaj psa v današnji urbani družbi zavidljivo visok, če ga primerjamo i drugimi živalmi v tej verigi.
Glede vzgoje psa bi med kinologi pogosto slišali, da sta pomembna predvsem občutek (smisel) za žival in odločnost pri delu. Vzgoja ne poteka samo na vadišču in pri treningu (ali ko si vzamemo čas), ampak je treba naučeno tudi upoštevati in smiselno nadgrajevati ob vsakem stiku s psom. Takšna teoretična podlaga je jasna vsem. ki so kdaj prestopili prag kinologije in kinološkega društva, čeprav se v praksi ali ob lastnem psu to zelo rado spregleda. Predvsem pa je na vzgojo vezana človekova odgovornost do psa. saj je na primer vsesplošno znano, da je za nevzgojenega (nevarnega) psa odgovoren ali kriv lastnik, in ne pes ali njegova pasma. Danes je nekako prevladalo mnenje, da je za normalno vzgojo psa (dresuro) nujen samo en gospodar oziroma vodja vzgoje. Velikokrat se predpostavljata povsem individualno delo s psom in individualna skrb zanj (ker se tudi sami odločimo za nakup), kar je dolžnost njegovega lastnika. Nedvomno kinologija tu išče povezavo z naravo organizacije v volčjem ali pasjem krdelu, kjer je strogo uveljavljena in upoštevana hierarhija. Ce smo psu pripravljeni dati neko vzgojo, seje nujno postaviti v hierarhično nadrejen položaj, torej kot stalna avtoriteta. Naslednji pomemben dejavnik, ki se precej upošteva pri vzgoji, so izkušnje psa in ekscesi, ki jih je doživel. Zavedanje vpliva »zunanjih dejavnikov« na značajske lastnosti psa zahteva od lastnika in vzreditelja posebno pozornost in dodatno skrb. Lastniki večinoma tudi neradi vidijo, da se njihovi prijatelji in obiskovalci preveč menijo za njihovega psa. saj ga to oddaljuje od ustaljenega odnosa do gospodarja in bega glede na naučeno znanje in obnašanje. Pravi gospodar torej nadzoruje tudi okolje svojega psa in omejuje ali upošteva zunanje dražljaje, ki na psa delujejo vsak dan.
Kinološka literatura in praktično znanje
Potrditev svojih ugotovitev iz ankete sem iskal v literaturi o psih, kjer je mogoče odkriti številne namige, ki preraščajo ali zavračajo klasično kinološko znanje in poglede na psa.
1 Prispevek je nastal na osnovi seminarske naloge (Človek s psom: medsebojne korclacije iz vidika antropologa), napisane v štud. 1. 2000/01 pod mentorstvom dr. Borutu Brumna,
S.LD.
RAZGLABLJANJA
Glasnik S.E.D. 42/1. 2 2002. stran 14
Najprej sem opazil težnjo po zaščiti narave in naravnosti, kar v večini besedil lahko razberemo med vrsticami, lahko pa je izražena tudi neposredno. Za psa se predpostavlja določena vsebina, celo določen zaklad znanj in čustev, ki jih je sposoben deliti s človekom. Ta zaklad mu je dan z njegovo naravo, torej po naravni poti in po volji narave. Človek je v takšnem kontekstu postavljen v nasprotje z naravo , torej vpliva na psa prav tako kot narava, vendar s človeškimi dejavniki. Človekovi vpetost v naravo in odvisnost od nje sta torej neizogibni. Sodoben človek živi izolirano v svojem svetu, potemtakem je pes eden najboljših in najbližjih izhodov v naravo in vez z normalizacijo odnosov s preostalim planetom. »Živimo v okolju, ki je vedno manj primerno za normalno življenje; razsežnosti družinskega življenja so vse manjše. V tej luči pomeni žival v družini nov. a istočasno star stik z naravo, ki skrbi tudi za duševno ravnovesje.« (Gombač 1999. 45) Upoštevanje in zagovarjanje narave v kinološki literaturi je neposredno povezano s svarilom sodobni človeški družbi (državi), da samozavestna ob svojem napredku skrbi samo za svoje ozke interese, zaradi katerih pa izgublja stik s širšimi življenjskimi danostmi, v prenesenem pomenu izgublja tla pod nogami, Alternativa človeški misli je po njihovem znanje narave, ki gaje bil deležen tudi človek, ko je še imel vsakdanji stik z njo. Zato danes potrebuje stik tudi z drugimi biološkimi vrstami - »medvrstni kontakt«, iz katerega se lahko nauči alternativnih, naravnih modrosti (ki pa jih je v dobršni meri deležen prav pes). Psa je mogoče povezati še z enim, malo drugačnim vidikom, ki je lahko izpeljava ali nadgradnja občutka, da ima pes v sebi pristen naravni zaklad. Današnji človek tudi svojemu ruralnemu predhodniku ali pa oddaljenim »primitivnim družbam« pripisuje naravnost, in to s prvinami, ki so vse bliže mitu (prednikov). Naša kulturna potreba po razumevanju in predstavljanju življenja v preteklosti tudi psu omogoča povezavo z zgodovinskim človekom, zato je lahko pes posredno tudi nosilce (posredovalec) naše dediščine in vez s preteklostjo. »Je pa še en pomemben razlog za druženje človeka in psa. Pes je človeku noslalgični pomnik davnih časov. Na sprehodu s psom po umazanem asfaltu, med sivimi betonskimi nebotičniki in čadastimi dimniki človek v skritih asociacijah vzpostavlja vez z zdavnaj izgubljeno vaško idilo. Tako mu grozno velemestno življenje postaja bolj znosno. Pes je edino točasno mestno bitje, ki človeku to omogoča.« (Sam 1995, 16)
Če povzamem tendence iz kinoloških opozoril in razmišljanj, bi za skupno točko označil misel, da civiliziranega človeka fasci-nirata lastna ekspanzija in napredek, vendar v njem zbujata tudi strah, ker se boji svoje moči in hkrati nesposobnosti, pes (žival) pa v sebi ohranja zdrav pristop, zato nam njegova družba daje duševno varnost in občutek prizemljenosti. Uveljavljeno kinološko znanje priznava dispozicije, ki jih pes dobi s pasmo, vendar pa je dednost ozko omejena na zgradbo in videz, od tod pa so posploševanja že vprašljiva, kaj šele da bi se lahko sklicevali na izvor prednikov iz divjine, ali kakor je lepo ponazoril dr. vet. med. Jože Vidic; «Tako je primerjanje današnjih psov z volkovi in šakali podobno primerjavi sodobnega človeka z Neander talcem.« (Vidic 1999, 13) Kinološka veda se danes vse bolj nagiba k temu. da pes ni povezan samo s svojim dednim materialom in nagoni oziroma da ni samo produkt v okviru svoje pasme in »zmes« obeh staršev, kar pa nasprotuje logiki selektivne vzreje. Namesto tega stopa v ospredje prepričanje o enkratnosti vsakega psa. »Poleg tega pa je vsak pes osebek zase in se razlikuje od vsakega drugega. Nobenega jamstva ni. kako se bo neka žival obnašala samo zato, ker je določene pasme,« (Stari-ha 1999, 14)
Pasje življenje si je mogoče razlagati po več poteh, predvsem pa je ogromno osebnih mnenj, ki so povezana zlasti s percepcijo ki-nologovega ali kakšnega drugega psa. Odgovor. katere značilnosti določajo psa, je zelo odvisen od naše predstave, kakšen mora biti pes. Zato je pri psih poleg vzporednic z živo naravo in »divjimi sorodniki« treba nujno upoštevati tudi vzporednice s človekom, kijih lahko zasledimo kljub različni biološki vrsti. Razvit odnos in sporazumevanje s svojim gospodarjem pomenita prilagoditev našemu (urbanemu) okolju (kar pa je po kinološki logiki nasprotno od naravnosti), zato je pes deležen naravnosti kvečjemu toliko kot njegov gospodar. Pripisovanje naravnosti in pristnosti je naša raven razumevala ali morda celo način podcenjevanja in poenostavljanja razmerja s psom, kar pa je najprej izraz naše zgodovine mišljenja in kulture, torej tradicionalnega odnosa do psa. živali in planeta. Naravo danes pojmujemo z eksotičnimi sredstvi (iskanje drugačnosti, oddaljenosti, neodvisnosti, prikazovanje fenomenov...), ki nam v razmerju z njo kažejo našo odtujenost in nesposobnost. S takšnim pogledom pa potiskamo psa proč od človeka, v idilo in naravo, ki je za nas (mitičen) prostor, dosegljiv samo najbolj predanim specialistom - naravoslovcem (vračem). Verjamem tudi, da
ista logika v mnogih primerih pripelje do nakupa psa samo zaradi občutka ali želje po obvladanju neukrotljive narave, rezultat pa so tudi bahači z napadalnimi psi. Druga raven, ki jc prav tako pomembna za razmerje oziroma zbliževanje, je osebnostne narave. Potrebna je uskladitev dveh individualnih značajev, lastnikovega in pasjega. Posplošene značilnosti pasme, ki nam jih ponujajo rejci s svojimi reklamnimi izdelki, še ne zagotavljajo povezanosti s psom, ker njegov značaj oblikuje interakcija. »Psi imajo določeno obliko osebnosti in ta vsakega psa in njegovo vez s človekom naredi enkratnega. Včasih se zunaj kroga enako mislečih ne upamo govoriti o osebnosti psa, saj lahko naletimo na nerazumevanje.« (Štele 1999, 28) Tu se razumevanje naših živalskih partnerjev začne prevešati na drugo raven, saj imamo opraviti z antropomorfnimi pogledi na psa, torej z istimi mentalnimi šablonami, s katerimi razlagamo tudi človeške odnose in življenje. Ne mislim, da gre za preprosto prenašanje vzorcev iz človeške narave in da z njimi sestavljamo miselni konstrukt o psu. Priznavanje osebnosti pasjemu individuumu razumem kot korak v smeri priznavanja enkratnosti (neponovljivosti) živega bitja, tudi svobodne duhovnosti (nedeterminiranosti). ki smo jo do zdaj pripisovali samo človeku. Ob upoštevanju sodobnega etološkega in psihološkega znanja lahko psu povsem upravičeno pripišemo določeno osebnost, ki pa so jo ljudje v konkretnem odnosu (zavedno ali nezavedno) že samo po sebi lahko priznavali. Po mojem mnenju noben lastnik čistokrvnega psa v njem ne vidi samo značilnega predstavnika pasme, prej dostojanstveno osebo svojega kova.
Pri razmerju med človekom in psom je izvor specifik vezan predvsem na posebnost stika, ki sta ga razvila tisti, ki drži povodec, in tisti, ki je na povodcu. Psihiater in sociolog Vanja Rejec je v intervjuju med drugim izrekel tudi tale stavek, ki mi govori o prenosljivosti tako fizičnih kot psihičnih lastnosti v dejavnem razmerju: »Kot psihiater menim, da imajo psi značaje, znotraj tega zelo podobne našim značajem, tako kol imajo bolezni zelo podobne našim,« (Fon 1999, 45) Nasprotujoči in izključujoči se deli v okviru znanja o psih dokazujejo obstoj različnih in protislovnih stikov ljudi in psov v kinoloških krogih. Le tako lahko obstaja tudi osebnostni vidik, ki je svojevrstna nadgradnja \ kinološkem znanju in hkrati izraz časa in položaja kulture, kiji pripadamo. S primeri iz kinoloških revij sem si prizadeval ponazoriti nekakšno občo lastnost stika med človekom in psom, ki teži k prisvajanju pasjega življenja in počlovečenju nje-
Olusnik S.E.D. 42/1, 2 2002, stran 15
RAZGLABLJANJA	S.E.D.
govega značka, S tem pa ne mislim pokazati na človeka kot nekakšnega roparja narave, ampak želim spregovoriti o značilnostih v tem razmerju, ki so njegov sestavni del ali pa neizogibna posledica, celo stranski produkt. Ker je razmerje v oblasti človeka. in tudi življenjski prostor je prepojen z ljudmi tn njihovimi navadami, ne vidim nikakršne podlage za to, da bi v psu obstajala nastajala kakšna lastnost iz »divje narave«, Sodeč po tem, kje in kako danes živi, ¿a živo bitje iz jedra (ne s pristranskega °brobja) civiliziranega okolja, ki živi v so-z nami.3
Naravne danosti človeka in psa so različne, ker gre za različna biološka organizma, ven-c'ar sta naravno pogojena oba, torej sta naravna oba. Iskanje značaja, ki je pristen ali P i" vmski, jc človeška lastnost v razmerju, hkrati pa pomeni tudi antropocentričen po-Sledu človeka na psa (žival). Logika kateregakoli človeškega odnosa je vedno izraz časa in kulture, ki ji človek pripada ter govori ° stanju duha in miselni okupaciji družbe.
Sinte
za
Ob množici in razvejenosti današnjih zna-tlnsti sem se na koncu zadovoljil z razlago, se sorazmerno s časom in »napredkom« (specificiranjem, separaeijo) znanja vse bolj razlikujejo in zapletajo tudi praktični in vsakdanji pogledi na psa. Kaj lastnik vidi na psu. Odvisno od tega, iz katere stroke ali po-°cja prihaja, kakšno literaturo prebira, čeprav 10 ni nujno povezano tudi s konkretnim rilvnanjem s psom ali njegovo vzgojo. ¡Ved-javljam si nekakšne miselne svetove, ki jih ranimo in opravičujemo ob stiku z drugimi' hliriiti Pa se branimo in izogibamo prevelikih, sintez.
Verjamem, daje med psom in človekom mož-!"'mzvil1 globoko osebno razmerje, tesno prijateljstvo. medsebojno zaupale ali skrb, ven-lir je glavni pogoj velik človeški duh, dovzetnost in želja po interaktivnem razmerju. Oscb-n°St1, J» Je pes v takšnem primeru razvil. Pa ne kaže posploševati in reklamirali kol ob-Pasjo zmožnost (lastnost), ker osebnosl-n° manJ samozavesten, manj inovativen ali racionalno prestrog človek lega ne bo opazil svojem razmerju, čeprav je poučen in vesten vzgojitelj svojega psa. Sklicevanje na nepravilnosti v vzgoji je lahko vsiljevanje norm U	sveta, prepričanje, da je treba imeti
uniformen odnos, ki je za psa edini pravilen a" ustrezen, izvorno naraven... Poudarjanje pomena družbe in socialne odvisnosti je seveda podmena družboslovcev, '^o sem tudi pri sebi opazil, da preveč naravoslovno (biološko - genetsko) bese-
dilo dojemam ali površno ali skozi filter sociološke primernosti oziroma sorodnosti in možnosti uporabe v okviru smernic sociologije (družboslovja). Nesporno je tudi ves moj prispevek nastal kot zagovor pomembnosti družbenih dejavnikov v razmerju med človekom in psom ter razsežnosti vpliva, kt izvira iz stika dveh različnih individutimov. Razlog /a vse pa je boljše razumevanje človeka in človeških odnosov, zato mi pes pomeni samo figuro oziroma sredstvo za vzpostavitev tega posebnega, »medvrstnega« odnosa. Ker se mi je s študijem etnologije oblikoval izostren čut za varovanje in populariziranje nacionalne dediščine (in tradicije nasploh), sem ob vprašanju zagotavljanja primernega statusa domačim pasmam psov' takoj odkril svoje poslanstvo, ki ga vidim tudi v popularizaciji za njihovo uveljavljanje doma in svetu ter v organiziranju zaščitne politike. Takšno ravnanje mi je idejno zelo blizu, vendar je mogoče tudi moja preokupacija. Iskreno rečeno, naša etnološka stroka za takšno »pasjo dediščino« nima prav veliko posluha in je premalo dejavna oziroma preveč okorna (tudi delikai-na), da bi si upala poseči in uveljaviti na tem področju. Ker obstaja predvsem mačehovski (koristoljuben) odnos do naravne dediščine (ne nacionalne), in to na vseh družbenih (državnih) ravneh, ni čudno, da sc nekateri ljudje oh psih počutijo odmaknjene v svet narave in eksistencialno ogrožene kol narava sama. Uveljavljanje enoumja v sodobni dražbi in širjenje občutka nemoči ob njegovi ekspanziji povzročata resignacijo nad večino družbenega dogajanja, ki je sebično človeško. Hkrati prek medijev nase sprejemamo še globalno problematiko, ki jo je zakrivilo človeštvo, tako da živimo z nenehnim občutkom kolektivne odgovornosti.
Tradicija nas uči, da smo ljudje od nekdaj predstavljali oazo reda v kaosu, ki sicer vlada svetu. Nova spoznanja v znanosti in težnje sodobne družbe pa napeljujejo na manj samovšečen položaj, ki bi ga imel človek v razmerju z živalmi, saj se živalim pripisujeta vse bolj strukturirana in kompleksna organiziranost življenja ter vse manjša kaotičnost, (Midgley 1995)
Specifično merilo za vrednotenje živali in narave lahko spoznamo med ljudmi, združenimi v okviru kinologije. Tako gre zaslugo za spreobrnjen mehanicistični odnos do živali in brisanje razlik med njimi in človekom gotovo pripisali tudi skupini ljudi, ki živijo in se ukvarjajo s psi.
Sodobna 2nanost predpostavlja, da je socialno obnašanje človeka ali živali odvisno od določene lastnosti, ki je zasidrana v ge-nomtt. Takšen biološki determinizem je sme-
šen vsem, ki imajo izkušnje in opravka s konkretnimi oziroma osebnimi bitji, njihovim socialnim obnašanjem in socializacijo. Kino-logija upošteva to lastnost osebnega stika, zato se v njenem okviru prav tako pojavljajo nasprotovanja ozkemu informacijsko-bio-loškemu označevanju življenja, kar jo po metodi zbližuje z znanostmi o človeku {sociologijo, psihologijo in antropologijo). »Vztrajanje nekaterih družboslovcev na popolnem razkoraku med človekom in drugimi živimi bitji jc nedvomno vprašljivo. Zato je ključno vprašanje sodobne znanosti o človeku drugje - kako ljudje konstruiramo svoj sociokulturni svet in kako ga prepoznavamo pri drugih? Za odgovor na to vprašanje pa jc po našem mnenju eksplanatorno potentnej-ši nek drugi pristop, kognitivno družboslovje.« (Tome 2000, 25)
O razmerju s psi bi za konce dodal samo še to. na kar opozarja prejšnji citat, torej na sposobnost oziroma pripravljenost, da enakovredno svojemu mišljenju in prepričanju sprejmemo tudi malo ali povsem drugačnega. V tem pogledu so psi veliko bolj odprti do nas kol mi do njih. Narava obstaja v psu, če obstaja tudi v nas in si oboji dovolj prizadevamo za kakovosten in poglobljen odnos. Ta narava je narava drugačnega živega bitja, nikakor pa ne pričakujmo dostopa do naravnega vrelca (bistva), katerega razumevanje nam bo pokazalo pravo pot in kaj je najboljše za nas. Najverjetneje se ne da specificirati in opisati, kaj nam neposredno ponuja pes. vsekakor pa ta »lastnost« ni odvisna ne od velikosti ali dednega materiala ali pa od pasme oziroma značaja. Očitno je s tem razmerju ponujena vera v obstoj nečesa nadčut-nega. neizmerljivega in nedoločljivega z našim ukalupljenim razumom.
2 V sožitju 7 nami živijo številni drugi organizmi in živali, na primer drtige domače živali ali miši, golobi in pršice - sicer ne po naši volji -ali pa lastovke, klopi, medvedi in volkovi (v občasnem sožitju).
.1 Idejo in občutek odgovornosti je spodbudilo hrnnje kinoloških revij, v katerih sem opazil prizadevanja nekaterih kinologov, da bi spremenili brezbrižen odnos, značilen za slovenski prostor. Psov. kot so kraški ovčar, istrski gonič, posavski gonič in koroški žigcc, niti ne poznamo, razen tisti, ki se ukvarjajo z njimi. Njim tudi prepuščamo vso od govor nos t, ker potrebno dejavnost za uveljavitev pasme razumemo kol njihov Interes. Zalo na primer takšni pozivi danes izzvenijo povsem v prazno: »Slovenci, imejmo več nacionalnega ponosa in ne dajmo, karje našega! Ne dopustimo Hrvaški, da nam na lak način odvzame isirijanca. To, karje naše, slovensko, moramo čuvati kot pun-čico v očesu, kajti le tako bodo zanamci dobili tisto, kar jim pripada,« (Snoj 1999. 4)
RAZGLABLJANJA
Glasnik S.E.D, 42/1, 2 2002. stran IG
Viri in literatura
COREN, Stanley 1996: Inteligenca psov Pasja zavest in sposobnost razmišljanja, Ljubljana. Dedal,
ESCURET, Gerges Gaille 1998: Družbe in njihove narave. Ljubljana, Studia humanita-tis.
FON, Želj k a 1999: Magister sociologije in psihiater Vanja Rejec, V: Kinolog, I, 27. št. 4. Ljubljana, 44-45.
HAL'SER, Marc 1996: The Evolution of Communication. London. A Bradford Bock. LE ROI GOURIIAN, Andre 1988: Gib in beseda i in 2. Ljubljana, Studia humanita-tis.
MACNACHTEN, Phil in Urry, John 1998: Contested Natures, London, SAGE Publications.
MATURANA, H Umberto in Varel a, Francisco 1998: Drevo spoznanja. Ljubljana. Studia hu man itat is.
MIDGLEY, Mary 1995: Beast and inen (The roots of human naiure). London, Routled-ge.
SAKSIDA. Iztok 1997: Uvod v primerjalno sociologijo. Filozofska fakulteta. Ljubljana. SAM, Andrej 1995: Balade zavrženih. Samozaložba. Ljubljana, A. Sam. SNOJ, Jože 1999: Kinologija smo ljudje. V: Kinolog, I. 27, št, 12. Ljubljana, 4. STARIMA PIPAN, Sabina 1999: l'astirski pes v stanovanju? V: Moj pes. 1, 7, št. 3. Ljubljana, 14.
STELE, France 1999: Dobrodošli v nebesih. V: Moj pes, I. 7, št. 4. Ljubljana, 28-29. TOMČ, Gregor 2000: Sebičnost genov I Delo, Sobotna priloga, 7. oktobra 2000, 24-25. VIDIC, Jože 1999: Jesenca pa ne! V: Moj pes, 1. 8, št. 11. Ljubljana, 12-13. V REG, I rance 1997: Sporazumevanje živih bitij. Etološki vidik komuniciranja, vedenja, delovanja in preživetja človeka in živali. Ljubljana, Fakulteta za družbene vede.