DOMOLJUB. Slovenskemu ljudstvu v pouk in zabavo. Izhaja kot priloga „SLOVENCU» vsak prvi in tretji četrtek meseca. Ako je ta dan praznik, izide „DOMOLJUB" dan poprej. Cena mu je SO kr. za celo leto; 40 kr. za pol leta. Naročniki »Slovenca" g a dobivajo zastonj. — Spisi j n dopisi naj se pošiljajo: Uredniku „DOMOLJUBA" Ljubljana Trnovo; naročnina in inserati pa opravništvu v semeniikih ulicah it,. 2. — Naznanilo stane S kr. za doostopno petit-vrsto, če se tiska enkrat; 12 kr., če se tiska dvakrat, in Iti kr., če se tiska trikrat. Večkratno tiskanje je še veliko ceneje. Štev. lO. V Ljubljani, 16. maja 1889. Letnik n. Avstrijski katoliški Katoliški shod, ki se je pretekle dni sijajno vršil na Dunaji, bil je avstrijsk, namenjen vsem katolikom avstrijskim; med drugimi so bili k shodu povabljeni tudi Slovenci, od katerih se je shoda vdeležilo kakih 30 mož. Tudi, ko so na shodu volili predsedništvo, gledali so na to, da so dobili v pred-sedništvu svoje zastopnike Nemci, Poljaki, Cehi, Italijani in Slovenci. Žal, da moramo omeniti, da se izvoljenemu zastopniku Slovencev ni zazdelo priti na Dunaj, da bi bil pri katoliškem shodu avstrijskem zastopal slovenske katolike, njegov stol je bil prazen od začetka do konca; vzrok zato je pač moral biti važen, da smo na tako važnem shodu Slovenci bili brez zastopnika. Sploh se je na shodu zbranim Slovencem zelo čudno zdelo, da ni bilo razen prošta Jordana nobenega slovenskega poslanca, ki bi se bil redno vdeleževal sej katoliškega shoda; in vendar bi bili po našem mnenju slovenski poslanci edino le svojo dolžnost izpolnili, ako bi se bili vsaj nekateri dejansko vdeleževali sej tega shoda. Da so se pa že naši poslanci tako malo menili za prevažen katoliški shod, to se nam ni čuditi, ako je „Slov. Narod" o Dunajskem katoliškem shodu v političnem pregledu primeroma toliko poročal, kakor o Culu-kafrih; in vendar bi on, prijatelj obrtnikov, rokodelcev in delavcev, moral vedeti, kako temeljito in vsestransko so se ravno te stanove zadevajoča vprašanja pretresala na katoliškem shodu. Seveda naš „katolišk" list si je svoje mislil, dr. Lueger pa svoje, ko je rekel pri zboru: Ljudstvo naj izve, kdo čuti ž njim, kdo dela in trpi ž njim, prepriča naj se, da smo mi katoliki, ki mu ne vsiljujemo kamenja vednih prepirov, marveč mu ponujamo kruh poštenega dela v njegovo srečo in blagor domovine. shod in Slovenci. Da so razmere pri nas take, tega smo večinoma sami krivi; dokler nas Slovencev tudi v javnem življenji ne bo povsod prešinjala katoliška samozavest, dokler ne bomo v svoji veri iskali svojega največjega ponosa in svoje najkrepkejše podpore, dokler ne bomo z železno doslednostjo vselej in povsod kazali, da smo katoliki, dokler ne bomo odločno tirjali od svojih zastopnikov v javnem življenju, da naj se z istim navdušenjem in trudoljubivim delovanjem potegujejo za naše katoliške koristi, kakor so tako sijajno storili letos v državnem zboru gled^ naših narodnih razmer, dotlej se nam prav godi, da smo brez zastopnika na katoliškem shodu avstrijskem, svet naj zve, kaka zmedenost pojmov da še vedno gospodari med nami. Becimo, da bi se bil na Dunaji ali v Pragi ali kje drugod vršil avstrijsk slovansk shod. To bi bilo člankov po slovenskih listih, to bi bilo vdele-žencev na shodu, in brez dvoma bi bili dobro zastopani tudi naši poslanci. Pa to bi bilo tudi popolnoma prav, jaz bi bil gotovo med prvimi vdeleženci pri avstrijskem slovanskem shodu, ker imamo Slovani v Avstriji skupne slovanske zadeve, o katerih bi se na takem shodu najugodnejše razgovarjali. Toda vprašam: ali nimamo tudi avstrijski katoliki skupnih zadev, skupnih bolečin, o katerih potožiti in jim leka poiskati je prav primerna prilika ravno katolišk shod? Poročila o sejah katoliškega shoda dunajskega pričajo, da se katoliki ondi zbrani niso zadovoljili s klicem: Vera peša! marveč, da so se vsestranski temeljito pečali z vprašanjem, kako krščanska načela vresničiti v vseh strokah javnega življenja: v šoli, v časopisju, v umetnosti, v vedi, v socijalni preosnovi. In z. razpravljanje takih kulturnih vprašanj - Upamo torej da se bodo Slovenci in posebno naj bi Slovenci ne kazali nobenega zanimanja? njih voditelj, bol, zamma , za pnhodnje k,* M ada katoliškim Slovencem saj ne more biti tal, shode, držeč se ne lev ^ da se take razprave vrtf ravno na katoliških shodih? janju svojega gesla: * se za vero, dom, cesarja! Vladni šolski predlogi. Dolgo časa že bijemo v Avstriji boj za versko ! šolo, a kakor vse kaže, bo še dolgo vse pri starem ostalo, brezverci hočejo tako dolgo čakati, da jim bo na njih slabih šolah vzrejena mladina s pestmi pokazala, kakšen sad donaša svetu brezverska šola. — Minister za šolo je v gosposki zbornici predložil vladne šolske predloge, s katerimi se nekatere točke šolskega zakona spreminjajo. Toda kakošni so ti predlogi? Reči moramo, da smo od vlade malo pričakovali, a dosegli nismo prav nič, s temi spremembami drugi ne morejo biti zadovoljni kakor samo nemški liberalci. O verski šoli v novem predlogu ni ne duha ne sluha; nič se no omenja, da mora biti povsod materin jezik v ljudski šoli učni jezik in tudi posameznim deželam se priznava premalo vpliva na ljudsko šolo. Kakor do zdaj, tako hoče imeti tudi zanaprej v šoli država vso oblast, cerkev naj molči, starši naj pa plačujejo davke za šolo. Toda davkov za šolo še ni dovolj; ob enem z omenjenimi predlogi je minister tudi predložil načrt, po katerem naj bi se nastavljali posebni okrajni | nadzorniki, kar bi zahtevalo na loto okoli tristotisoč več stroškov za šolo. Iu kakšen dobiček bi imeli od tega? Ta dobiček, da bi država še bolj dobila šolo v svojo oblast in da bi deželam vzela še tisto mrvico vpliva, ki jo ima do zdaj pri šoli. Poslanci državni so se kar spogledovali, ko so prebrali te šolske predloge, češ, ali je to mogoče ali je to resnica ali le šala; splošna nejevolja se je slišala od vseh strani in soglasen je sklep med desnico državnih poslancev, da teh predlogov nečejo potrditi. Iz tega pa nam je lahko spoznati, da bo treba še hudih bojev, da bo treba še mnogo truda in mnogo molitve, predno se bo država zopet postavila na krščanska tla; dokler tega ni, zastonj nam je pričakovati, da bi se glede šole opravičene zahteve katolikov in Slovanov vresničile. Minister (iauč je kakor povsod tudi tukaj pokazal, da ni prijatelj ne katolikom, ne Slovanom. — Upamo, da bodo v tem oziru tudi slovenski poslanci spregovorili jasno in odločno besedo; praznih obljub imamo dovolj, dela naj pokažejo, zakaj da podpiramo sedanjo vlado. Listek. Dvojna rešitev. Leon IV. je bil v Rimu papež; bilo je I. 850. To vam je bilo vse živo po ulicah rimskega mesta. Na tisoče in tisoče je bilo zidarjev in tlačanov, ki so hiteli in vtrjevali zidove Rima. — Par let poprej so namreč vdrli Saraceni (Turki) čez morje v Rim, ter so končali in odnesli vse, kar je ležalo zunaj mestnega obzidja; oplenili so cerkev sv. Petra ter odnesli iz nje vse dragocenosti. Leto potem (847) so Leona IV. izvolili za papeža, ki je najprej poskrbel, da so popravili za silo cerkev sv. Petra; sedaj pa so se lotili dela, da obdajo mesto s trdim ozidjem, ki jih bode branilo pred napadi roparskih Sara-cenov; zidali in vtrjevali so pa tudi novo predmestje okoli cerkve sv. Petra in po tedanjem papežu so je imenovali predmestje Leonovo. Dela torej nujnega je bilo dovolj na vse strani. Ravno so delavci odnehali od dela; čas je, da se pokrepčajo z jedjo in pijačo. Star mož razmr-šenih las in tožnih lic je sedel na debelem kamnu in mlado dekle mu je ravnokar nalilo vina v kozarec. „ Pijte, oče Antonio, pokrepčajte se, da ne opešate pri težkem delu," pravi dekle. „Ničse mi ne poljubi in nič več mi ne diši, odkar so mi Saraceni v sužnost odpeljali edinega sina Alojzija, tvojega ženina. Ah, morda je že davno mrtev." „Oče, ne govorite tako obupno, Bog, ki ga je varoval med nami nesreče, varuje mu tudi lahko življenje med Saraceni, ako je njegova volja." „Zivi, pravi stari mož, toda kako živi, suženj je brez pravic; jedina njegova pravica je: trpeti." Hipoma zašumi glas med delavci: „ Papež gredo!" In komaj se Lucija obrne, že zagleda belega postavnega konja in na njem sedi v kraljevem ve-ličastvu papež Leon IV. Prijazno pozdravlja na vse strani, povprašuje, vzpodbuja, ukazuje blagoslov deleč svojim zvestim. Rosen je bil obraz častitemu starčku; tlačile so ga hude skrbi. Razširjala se je namreč novica, da se Saraceni zopet pripravljajo, da bi prihrumeli nad Rim in da hočejo sedaj mesto razrušiti do tal. Ako bi bili zdaj prišli, vse bi lahko storili, ker trdnjave še niso dokončane. To so zvedeli tudi de- Kaj je novega po svetu? Državni zbor jo to dni sklonil svoje seje, ko je srečno po več mesecih končal razpravo o državnem proračunu in poslanci so se vrnili domov, da bodo po mnogih deželah vdeleževali se priprav za volitve v deželni zbor. — Na Češkem že postavljajo kandidate Nemci in Čehi, ki so pa zopet razdeljeni med stare in mlade Čehe, zadnji so najhujši brezverski liberalci, njih vodja dr. Gregr je iiajgrje govoril o verski šoli. V velikem posestvu se nomški in češki plemenituiki niso mogli zjediniti, da bi skupno volili poslance. — V Galiciji se posebno Rusini prav pridno gibljejo, upati je, da bodo dobili svojemu številu primerno zastopništvo v poljskem deželnem zboru. — Na Francoskem so odprli svetovno razstavo v spomin stoletnice, ko se je I. 1789 pričela francoska prekucija, v kateri je bilo umorjenih na tisoče nedolžnih ljudi, med drugimi tudi kralj in kraljica. Ker francoska vlada uradno obhaja z velikim sijajem to slovesnost, si je s tem sama podpisala obsodbo in tudi njo slednjič ne čaka srečnejši konec, kakor so ga doživeli začetniki grozovite prekucije. Poslanci druzih držav se niso v imenu svojih vladarjev slovesnosti vdele-žili, ampak so tisti dan odšli iz Pariza. Bulanže je še vedno na Angleškem, rad bi šel nazaj v Pariz, ker se boji, da bodo Francozi nanj pozabili, ako ne bo prebival v domovini, nerad pa gre, ker se boji za svojo kožo, vlada ga namreč misli zapreti in če le mogoče kot upornika obsoditi ali v smrt ali v ječo. — Na Laškem poslancem ne d& miru Dunajski katoliški shod. Prašali so namreč Crispija, kako more dovoliti avstrijska vlada, ki je v zvezi z laško, da katoliki odločno tirjajo neodvisnost papeža, kar se seveda ne more drugače zgoditi, kakor da vrne laška vlada papežu Rim in cerkveno državo. Crispi jih je tolažil, da tega ni vlada avstrijska storila, da je bil shod le zaseben, in da nima nobenega posebnega pomena. Kaj je novega po Slovenskem? Kranjsko. Za podžupana v Ljubljani je bil izvoljen gosp. Vaso Petričic, ki je tudi predsednik kupčijske zbornice. — V krškem okraju so skoro povsod ponehale osepnice in zato so ljudem semnji zopet dovoljeni. — Ker je prve dni majnikazelo deže- lavci: strah in groza sta vse napolnjevala; nekateri so hoteli vse pustiti in bežati, nekateri so bili bolj pogumni in so srčnost dajali bojazljivim. „Sedaj meni zori pšenica", pravi oče Antonio Luciji in zdelo se je, da mu je novo življenje šinilo v obraz, »tudi jaz vstopim med vojake in ako Bog hoče, vjel bom v vojski kakega imenitnega Saracena in ž njim bom odkupil svojega oropanega sina Alojzija. Ti pa, dete moje, kaj no da boš molila, da bo Bog meni milostljiv pri mojem delu; trdno upam, da Marija vrne meni zvestega sina, in tebi milega ženina." To bom prav rada storila, saj mi to dolžnost narekujeti hvaležnost in ljubezen. Žal. da novica o bližajočih se sovražnikih ni bila izmišljena. Papež je vnemal ljudi, da naj hitijo z vtrjevanjem, da nas sovražnik ne najde nepripravljenih. »Bog je z nami", tako je govoril Leon IV. in „kdo je kakor Bog?" S tem je osrčeval svoje podložne. Kdor bi ga bil pa videl, kako je cele noči preklečal v svoji domači kapeli pred Najsvetejšim, kdor bi ga bil slišal, kako je klical za pomoč k Gospodu vojskinih trum, da naj se usmili ubozega valo po Notranjskem, nastopila je voda pri Cerknici iu Planini. Cerkniško jezero se skoraj gotovo letos ne bo odteklo. Voda zadržuje delo na polju. — Iz Črnomlja se poroča, da je posestniku J. Žagarju v Brezniku pogorelo gospodarsko poslopje in mnogo ljudstva in naj ga ne d& v roke svojih sovražnikov, tak bi bil vedel, kake skrbi da stiskajo papežu srce. Ko bi bilo po njegovem, že pred tremi leti bi bili za vselej ugnali Saracene, toda on ni mogel druzih vladarjev pridobiti za skupno vojsko proti skupnemu sovražniku. Tudi sedaj je poslal svoje poslance v Spodnjo Italijo iskat zaveznikov; minulo je od tedaj že nekaj tednov in od nikoder še nima nobenega ugodnega sporočila. »Morda tudi sedaj ostanem sam," ta misel ni dala papežu pokoja noč in dan. Kako se torej papež razveseli, ko tri dni pozneje sprejme poslance iz mest Amalfi, Neapelj in Gaeta, ki mu naznanijo, da so njih vojne ladije že na potu proti mestu Ostiji, kjer se Tibera izliva v morje in kjer gotovo tudi Saraceni stopijo na suho. To je bilo veselje in vriskanje po Rimu. Izginil je ves strah kakor megla pred solncem. Kmalu pridejo k papežu poveljniki in višji vojaki, da se dogovore, kako vojsko voditi. Ko so se bili dogovorili, stopi eden izmed njih pred papeža, rekoč: »Sveti oče, v svojem imenu in v imenu svojih podložnih vojakov prosim, da nas vse blagoslovite in kot zagotovilo blagoslova božjega obhajate s pre- 10* sena. Zažgali so zopet otroci. — Utonila je, kakor se z Vinice poroča, v Labinju devetletna šolarica Kristina Kuzraa. — Koze, ki so se po zimi v Šmartnem pri Litiji pokazale le tu in tam, se sedaj čedalje bolj širijo; bolnih je sedaj blizo 40 faranov. — V Kamniku so pokopali pridnega in pobožnega gimnazijskega tretješolca M. Snoja. — V Čatežu ob Savi je že 11. t. m. padala tako debela toča, kakoršne ne pomnijo stari ljudje; uro po toči je bilo še vse belo. Iz Komende, 9. maja. Sinoči nastal je v Suha-doljah, vasi, ki leži nekako na pol poti med Men-gišem in Komendo, ogenj. Goreti je pričelo pri posestniku Kodretu, odkoder se je ogenj naglo razširil na bližnje poslopje posestnika Božča in kočarja Merta. Zgorela so tem trem vsa poslopja. Velika je bila nevarnost za ostali del vasi, kajti ako bi bila le najmanjša sapa, zastonj bi bilo vsako varovanje sosednih slamnatih streh. Ker pa ni bilo skoraj prav nič sape, bilo je mogoče ogenj omejiti, to pa še tem ložje, ker so tudi sosednji Mengšani z dvema brizgal-nama prav naglo prihiteli na pomoč, spolnjevaje sedaj kakor že tudi večkrat preje zlati izrek božjega uče-nika: „Ljubi bližnjega kot sam sebe!" Zavarovani bili so vsi pogorelci, toda le za male zneske. Vzrok, kako je ogenj nastal, pa ni znan. Z Gorenjskega, 9. maja. Več časa klatijo se zlasti po kamniškem okraji nekateri agenti, ki prodajajo srečke (lože) na obroke. Ti agenti pa obiskujejo najraje kake bolj premožne kmete, hvalijo jim svoje srečke, govorijo o dobitkih in če le mo- svetim Rešnjim Telesom, da tako okrepčani gremo z večjim pogumom sovražniku naproti." „Na tem, pravi vesel sv. Oče, spoznam vrle vojake, prihodnje zmagovalce; prav tako, sinovi moji, jutri je v Ostiji skupno sv. obhajilo za celo armado." Lep je bil drugi dan prizor, ki se je vršil v Ostiji; na morskih bregovih bilo je privezanih veliko bojnih ladij, na bregu pa je zvrstoma klečalo na tisoče oboroženih vojakov, kateri so med sv. mašo prejeli od papeža sv. obhajilo. Sveto opravilo je bilo končano; Leon IV. spregovori nekaj krepkih besed pogumnim vojakom ter sklene z besedami: „Meč Gospodov in Gedeonov!" in vojaki so zavihteli svoje meče, ki so se bliskali v solnčnem svitu ter prisegali ali zmagati ali častno umreti I Tam daleč, daleč na morju pa se je vzdigovala črna dolga megla — bili so Saraceni, ki so se bližali s svojim brodovjem suhi zemlji! Tudi stari naš Antonio je bil med papeževimi vojaki; precej pri prvem naboru se je oglasil za vojsko zoper nevernike. Dasi star, bil je Še vedno trden in čil, posebno pa je bil vajen na morju. rejo, vsilijo jednemu ali drugemu srečke, da si jih naroči. Na te srečke dali se mora potem ageniu par foriutov aro in potem plačuje se na mesece, ali bolje pošiljati se mora denar po poštni nakaznici onemu bankirju (trgovcu, ki kupčuje s srečkami, obligacijami itd.), dokler ni srečka popolnem izplačana. Potem pošlje bankir kupovalcu dotično srečko. Marši-kdo sprevidi kmalu, da ga je dobrotni bankir precej dobro odri, kajti za srečko, ki bi ga stala, ako bi jo takoj za gotov denar kupil, komaj 10 gld., plačati mora dostikat na ta način najmanj 5 do 6 gld. več. Svarimo vas tedaj, varujte se agentov, ki prodajajo srečke na obroke, kajti oni ne želijo druzega, kakor zaslužek sebi in svojim gospodom. Celje. Nedavno izvoljeni okrajni zastopniki so si v odbor ali načelništvo odbrali gospode: deželni poslanec dr. Srnec je načelnik, župan Hausenbiohler iz Žalca pa njegov namestnik; potem odborniki: grajščak vitez Berks, dr. Dečko, Ferjen, Zanier. Nemško-liberalni (?!) gospodje so k volitvi prišli, a povedali so, da sedanjega zastopništva ne pripoznavajo kot postavnega in da vsled tega ne bodo glasovali, ter so odšli. Ce ni postavno, zakaj pa se ne pritožijo? VeBt jim pač pravi, da prejšnje zastopništvo ni bilo postavno izvoljeno, ker ga je morala razpustiti gosposka, katera postave prezirati ne sme. Prejšnja leta je v zastopništvu bilo 27 liberalcev in samo 18 konservativcev. Takrat manjšini ni prišlo na misel, da bi se „skujala", kakor to »liberalci* delajo zdaj, ko jih je 17, a konservativcev 23. I«e .Lucija je ostala sama doma. Težko se je ločila od Antonia, ki naj bi bil njen tast, a sedaj je tudi njen oče, odkar je izgubila svojega očeta in ženina. Lucija ne žaluj, trdno upam, da se zopet vidiva in da pripeljem s seboj tudi svojega in tvojega Alojzija; ako me ne bo, tedaj vedi,da sem umrl v boju za sveto vero in moli za me!" Solznih oči sta se ločila. Kdo ve, če se še kedaj vidita? Brodovje Saracenov se je počasi bližalo Italiji. Srca so skoraj upadala papeževim vojakom, ko so gledali pred seboj toliko tako velikih in močno oboroženih bojnih ladij. Toda hitro se jim vrne pogum. Sklep je gotov: sovražnika precej napasti in ne čakati, da bi si odpočil od dolge vožnje po morju. Niso se še Saraceni dobro približali obrežju, že se je vnela bitka; Itimci so jih jeli takoj napadati; bližali so se jim s svojimi hdijami ter skušali ladije sovražnikov prebosti in potopiti, in ker so imeli majhne ladije, sovražnik pa velike in nevkretne, se jim je to pri nekaterih tudi kmalu posrečilo; drugod zopet so s kljukami priklopili svoje ladije k sovražnikovim in začel se je boj z meči, boj strašen in krvav. Valovi so se penili, ladije so omahovale, vojaki gospodovati, pri delu pa pomagati ne, je-Ii to »liberalno"? Od Pohorja. Na Slovenskem Stajarskem jo v narodnem obziru najdalje spalo sicer pridno ljudstvo po gorovju ob Dravi. Ali v najnovejšem času so se ljudje zdramili tako, da sedaj pogumno podirajo stare „nemškutarske" trdnjave po posameznih občinah. Število zavedno-slovenskih občinskih predstojnikov se lepo množi od leta do leta. To priča, da so občinski očetje možje, ki se zavedajo, da so sinovi matere slovenske. Precej močno trdnjavo še imajo nemško-Iiberalni gospodje v Konjicah. Pa tudi tukaj jim je letos šlo za kožo, ker so se jim Slovenci prvokrat postavili po robu. Približale so se namreč volitve v občinski odbor. Zavoljo tega so »Nemci" na noge spravili vse. kar »nemškega" kje ,,leze in gre", samo da bi Slovencu zabranili vstop v občinsko hišo. Dne 1"). aprila je občinske odbornike izbiral tretji razred. Volitveno pravico imate 40:2 osebi, izmed teh je na volišče prišlo 285 volilcev. Volitev trajala je do polnoči. Izid iste je pokazal, da je na »nemškej* strani bilo 144 »liberalcev' in zapeljanih po-sili-nemcev, a zavedni Slovenci imeli so 140 glasov. I)ne Iti. aprila je za drugi razred izmed 89 volilcev prišlo 7o in so »neinškutarji" dobili po 42 glasov, slovenski narodnjaki pa 33 glasov. Tretji dan je v prvem razredu volilo 16 oseb. in med njimi saino 2 zavedna Slovenca. — Pred volitvijo so razni »strahi" svoje dolžnike silili za »Nemce", kakor se je dalo. Omenimo vzgled! (iosp. Gošnik, posestnik na Hregu. je dobil so kričali in ropotali s svojim orožjem, kakor muhe padali so ranjenci v morje in njih obupni vzdihi in klici: Pomagajte! izgubljali so se v šumečih valovih razburjenega morja: poprej lepo modra morska površina jela se je rudečiti s krvjo padlih junakov — vojakov. Kristijani so se vojskovali kakor levi; že so iz mnogih ladij potrgali zastave s polumesecem in nasadili nanje križ in zdajci ravno obkolili glavno ladijo, na kateri ukazuje poveljnik Saracenov. Antonio v sredi med najhujšim ognjem ga zagleda. Ta mora biti moj. živ ali mrtev in s krikom: Naprej! zadere se v sredo velike ladije naravnost proti poveljniku. Vdajte se, če ne ste vsi izgubljeni, vpili so Sarace-nom zmagovalci kristijani, in neverniki vržejo od sebe orožje ter pokleknejo v znamenje, da se vdajo. Antonio skoči naravnost k poveljniku; paša mora biti njegov jetnik. Toda poveljnik ni hotel priti sovražnikom v roke; urno se zasuče, stopi na rob ladije in zgine v valovih, za njim takoj skoči njegov služabnik, krepak mladenič. Antonio to vidi in v trenotku je tudi on za njima v morju. Poveljnik se je držal nekega vesla, Antonio zgrabi za veslo, pismo, s katerim je dne 8. aprila povabljen, naj pride v pisarno advokata v trgu. Ko je prišel, so mu rekli, naj drži z »Nemci" ali pa naj plača dolžnih 13 gld. 60 kr. Nekemu ubožnemu staremu mlinarju so pa grozili, da ne bode smel svoje kravice in koze j več pasti po ledinah; in, ker nima ne travnika ne pašnika, je ubogal. (Siromaček je že v večnosti. Ko so si namreč po volitvi vsled »zmage" priredili veselico, je tudi mlinar bil zraven; ali tukaj mu je naškodilo, da je revež čez nekoliko dnij umrl.) — Leta 1880. ko so ljudi šteli, seje v občini »Konjice" 4(58 oseb dalo zapisati za »Nemce" in 2769 za Slovence. Koliko pa je med tistimi po-sili-nemci pravih Nemcev? In če so res Nemci, naj bodo! Toda naj bodo Slovencem pravični, kakor konservativni Nemci pustijo Slovencu biti Slovenec. A »liberalni" Nemci so nasprotniki ne samo slovenstvu, ampak tudi kri-stijanstvu. In za take Nemce ne mara nobeden krščanski misleči pravi Nemec. Zakaj še le bi naj Slovenec »liberalno" vodo spuščal na »brez verski" mlin? Ali ni torej žalostna prikazen to, ako nad ogromno večino konservativnih Slovencev gospoduje v občini peščica »liberalnih" Nemcev, in da tem ljudem na limanice seda toliko sinov, ki se ne zavedajo, da so otroci slovenske matere. Sicer pa v čast zavednim narodnjakom bodi povedano, da dandanes praviloma že povsod pri raznovrstnih volitvah na strani konservativcev stoji cvet slovenskih volilcev. Vsa jim slava! In neki mladi kmet, ki je letos imel prvokrat čast voliti, ko je videl, kako so z drugo roko prime poveljnika in začne se med njima hud boj. Kar se približa rimska ladijca, na kateri so vojaki videli, v kaki nevarnosti da je Antonio; hitro se približa borečim, vojaki ju zgrabijo, da bi jih potegnili iz morja na suho; turški poveljnik hotel je še enkrat skočiti v morje, kar nekdo zamahne po njem. toda ob veslo zadene njegov meč in služabnik poveljnika saracenskega, ki je v tem trenotku rešil svojega gospoda gotove smrti, zavpije lepo po laško: Prizanesite poveljniku, ker on je blag gospod. Vojaki se spogledajo, češ, ali tudi divji Saraceni znajo laški govoriti. Stari Antonio tudi zasliši ta glas, znan mu je in ko se ozre, vidi pred seboj svojega izgubljenega sina. »Alojzij, moj sin!" »Oče, dragi moj oče!" S temi besedami sta se oklenila oče in sin; kakor v sanjah gledal je poveljnik ta prizor, a vsled slabosti kmalu omahne v nezavest. Kc oe zopet zave, bil je na bregu. Toda kaj vidi? Turške ladije vse razbite in vojaki saracenski brez orožja so kakor jetniki stali na bregu. Sovražnik je bil premagan, Rim je bil rešen strašne nevarnosti! liberalci" svoje ljudi skupaj spravljali, je rekel, da volitve v Konjicah v prihodnje ne smejo nikakor imeti več takega izida, kakor se je to dogajalo do-zdaj. Upati je, da se bo ta želja gotovo vresmč.la Naj še omenimo, da je v novi občinski odbor prišel jeden jedini slovenski narodnjak, namreč g. Sepic, posestnik in trgovec, po naključji, ker seje na „hbe-ralnej" strani bilo nekoliko glasov razcepilo. Koroško. Na Koroškem nemški liberalci delajo in pišejo veliko, da bi ta mesec slovesno praznovali ŽOletnioo, odkar obstoje sedanje šolske postave; pravijo celo, naj se po gorah v ta namen kresovi zažigajo. Drva zato bodo neki nanosili skupaj iz palic, ki so jih prihranili pri novi šoli. kjer je palica prepovedana. Pametni ljudje bi raji z „ajdovico" pokadili za brezversko šolo. — V Ločah so se zbrani slovenski možje zahvalili državnim našim poslancem, ker so se tako krepko potegnili za njih zatirane pravice. — V Glinjah so ustanovili posojilnico za Spodnjo rožno dolino. — V Črni se je ustanovila nova podružnica sv. Cirila in Metoda. — Pod Klo-štroin je imel 12. maja »Bauernbund" svoj shod. — Na Bistrici v Žili ima Ciril-Metodova podružnica svoj letni občni zbor dne 19. maja. — Pri Gospej Sveti so slovesno obhajali enajststoletnico staroslavne te nekdaj škofijske cerkve. 12. maja so mil. knezo-škof blagoslovili novi tabemakelj. Primorsko. Volitve v deželne zbore na Primorskem bodo za kmečke občine dne 25. junija, za mesta 28. junija, za veliko posestvo 3. julija in za Gorico z okolico 5. julija. — V Gorici so imeli zadnje dni volitve v mestni zbor; tam kakor znano, ne-omejeno gospodujejo I.ahoni; letos so se vdeležili volitve tudi Slovenci; seveda prvič niso zmagali, a dobili so lepo število glasov, ki priča, da bodo tudi goriški Slovenci edini in dobro organizovani dobili veljavno besedo v mestnem zastopu. — V Trstu je Švajearski konzul, g. Cbitter, bogat protestant, letos dne II. aprila postal katoličan. Sledeči dan bilje praznik Marije sedem žalostij in spreobrnjenec je prvokrat pristopil k sv. obhajilu. Tudi velikonočno nedeljo želel je vzprejeti zakrament sv. Rešnjega Telesa, toda na veliko soboto gaje bil Gospod poklical k sebi. naj bi pri Njem slavil velikonočni praznik. Pridni mož je namreč umrl po noči v postelji vsled kapa ali mrtvouda. Cerkev in šola. Katoliški shod na Dunaju. Katoliški možje vseh dežel mogočne avstrijske domovine, pridite h katoliškemu shodu, ki naj bi bil Leon IV. je veselega srca in Bogu hvaležen s svojimi vojaki zapel v cerkvi sv. Petra zahvalnico: „Te Deum!" — Vjeti Saraceni so morali pomagati pri zidanji Leonovega predmestja; poveljnik pa. Sadi paša, ki. je Alojzija kupil kot svojega sužnja, je lepo ž njim ravnal ter si ga je izvolil za svojega služabnika. In kot služabnik ga je Alojzij spremljal v vojsko, bil je vedno pri svojem gospodu, in skočil je tudi za njim vodo, da bi mu rešil življenje. In tam sta se spoznala oče in sin. Prejel je pozneje poveljnik tudi sv. krst in umrl je kakor verni kri-stijan. Popisati pa veselja, ki so ga čutili oče Antonio in zaročenca Alojzij in Lucija, ko so se po tako čudovitih potih zopet združili v hiši očeta Antonia, tega nikdo ne premore. Le toliko smemo reči k sklepu, da so to veselje vsi trije v polni meri zaslužili : Oče Antonio s svojo junaško srčnostjo, sin Alojzij s svojo zvestobo v službi in nevesta Lucija s svojimi molitvami, s katerimi je spremljala očeta in ženina v največjih nevarnostih. začetek novemu krepkejšeinu katoliškemu gibanju, kjer se bodo obravnavale vse važnejše zadeve sedanjega časa: kako dvigniti svoj glas za prostost papeževo, kako pomagati na noge obrtnikom, rokodelcem in delavcem, kako si pridobiti prepotrebno versko šolo, kako gojiti vede in umetnosti, človeštvu v korist in veselje, kako vravnati katoliško časopisje, da bi vspešno jezove stavilo strašni povodnji brez-verskih, judovskih krijig in časnikov. Katoliki avstrijski, ne dajte, da bi o nas kedaj smeli reči naši otroci: „Naši očetje se niso menili za najvažnejši zadeve človeštva. niso jih znali ceniti, bili so preveč bojazljivi, da bi se združili, preveč boječi za delo in požrtovalnost." Tako nekako je vabil grof Pergen na čelu številnega odbora avstrijske katolike, da naj se obilno vdeleže avstrijskega katoliškega shoda, ki je bil v .mrzli zaspani zimi preložen na bujno-cvetočo in sad obetajočo pomlad. Besede njegove so glasno odmevale po vseh avstrijskih kronovinah; od blizo in daleč se je zbralo pri katoliškem shodu z Dunajčani vred blizo dva tisoč katoliških mož. »Domoljub" ve, da je njegova dolžnost, sporočati o tem shodu svojim bralcem, ki so vsi odločni katoličani, katere torej zanima vedeti, kako drugod govore in delujejo katoliki. Ker pa je v listu le majhen prostor odmerjen tem poročilom, zato bomo poročali le najvažnejše zadeve prav na kratko. Pred vsem so poslali zbrani katoliki po telegrafu lSv. Očetu pismo, v katerem ga prosijo blagoslova in mu obetajo svojo vdano zvestobo. Pismo se glasi tako-le: »Katoličani, zbrani pri drugem katoliškem shodu avstrijskem, prosijo v zagotovilo pomoči božje pri svojih posvetovanjih blagoslova sv. Očeta. Oni se združijo z vsemi prejšnjimi katoliškimi shodi avstrijskimi ter odločno oporekajo, da se zatirajo pravice katoliške cerkve, da se sv. Očetu omejuje prostost, posebno, da se mu krati za njegovo vladanje potrebna posvetna država. Zbrani katoliki očitno izrečejo, da hočejo sv. Očetu zvesti ostati v veri in ljubezni, in tirjajo, da je ^n popolno neodvisen in sicer tako. kakor to papež sam določi in potrdi." Precej drugi dan so zbrani katoliki že dobili odgovor sv. Očeta, ki ga je prebral predsednik grof Blome, rekoč: „Sv. Oče z veseljem podele vdele-žencem drugega katoliškega shoda avstrijskega apostolski blagoslov, za katerega so prosili: Pismo priča, kako zvesto vdano ljubezen imate, dragi sinovi, do skupnega očeta vseh vernikov. Sv. Oče se posebno radujejo, da ste tako odločno iu jasno naznanili, da niste zadovoljni s sedanjim stanjem sv. Očeta, ki je oropau svoje oblasti." Kardinal in nadškof Dunajski Ganglbauer pozdravi v ljubeznjivih besedah navzoče katolike s posebnim veseljem, ker se jih je zbralo toliko število; ..prišli ste zborovat, da se dogovorite, k a j katoličani hočemo in kako bomo dosegli, da se razširja in vtrjuje pravo katoliško življenje, na katerem sloni sreča in mogočnost cele Avstrije. Iz različnih krajev ste prišli in govorite različne jezike, a bratovska vez svete katoliške vere vas vse veže in druži med seboj, vera, ki naj se poživlja vsepovsod in priča, kako da katolik vsikdar spolnuje zapoved Gospodovo: Dajte Bogu, kar je božjega in cesarju, kar je cesarjevega." Za njim je prelepo govoril vodja Dunajskih združenih Kristijanov, dr. Lueger. Rekel je med drugim: »Dunajčani niso pozabili, da sta pred dvesto leti papež in cesar rešila Dunaj grozeče nevarnosti. Tudi sedaj grozi domovini in nje glavnemu mestu Dunaju sovražnik, ne sicer Turek in ne pagan, a sovražnik še nevarnejši, ker je v naši sredi in ki kakor črv razjeda krepko deblo, in dela na to, da se vresniči geslo brezverskih prostozidarjev: Avstrija naj se uniči! . . . Ljudstvo naj izve, kdo čuti ž njim, kdo dela in trpi ž njim, prepriča naj se, da smo mi katoliki, ki mu ne vsiljujemo kamenja vednih prepirov, marveč mu ponujamo kruh poštenega dela v njegovo srečo in blagor domovini." Sklene pa z lepimi besedami: „Mi vsi smo bratje, ali naj stanujemo v mestu ali na deželi, ali smo Nemci, Slovani ali Italijani. Mi vsi hočemo biti eno: bratje v Av- striji, bratje v Kristusu!" — Tako govore posvetni učeni gospodje na Dunaju! (Dalje prih.) Verska vzgoja otrok. Kolikor manj imamo glede verske šole pričakovati od vlade, kakor nas zadostno uči žalostna skušnja zadnjih dni, toliko bolj nam se je oklepati vseh pripomočkov, ki že sedaj delujejo za pravo krščansko vzgojo ljubljene naše mladine. Pri nas na Slovenskem v tem oziru pohvalno deluje lansko leto ustanovljeno »Katoliško društvo detoljubov", katero vodi detoljub g. A. Kržič. To društvo dela na dvojno stran: 1. pod-učuje z lepimi spisi, 2. podpira ubožno mladino. V prvi namen društvo izdaja svoj list »Krščanski detoljub" ; tak list je za sedanji čas primeren in potreben: stariši namreč znajo večinoma brati, torej je prav in potrebno, da dobivajo tudi take spise v roke, ki jih podučujejo o vzgoji otrok. Ta list pa je še premalo razširjen in zato njegov vrednik naznanja, da je na razpolago še več iztisov prvega letnika, ki se s prilogami vred prodaja po jako nizki ceni — 40 kr. Tudi je društvo precej prvo leto izdalo za dobre namene 300 gld.; s tem denarjem je bilo oskrbovanih osem ubožnih otrok. — »Domoljub" torej prav toplo priporoča »Katoliško društvo detoljubov-ter mu želi blagoslova božjega za blagor uboge zapuščene mladine. Pouk, kako si pridobiti slovenskih šol na Koroškem je dolgi naslov drobni, jako podučni knjižici, ki občinskim odborom kot postavnim zastopnikom tistih, ki plačujejo šole in vanje svoje otroke pošiljajo, pa tudi posameznim kmetom, kjer je občinski zastop v tujih rokah, pojasnjuje, kaj storiti, da se napravi veljavna prošnja in pritožba na c. kr. ministerstvo. — Gotovo bo ta knjižica mnogo olajšala odborom in posameznim delo za domačo šolo ter pripomogla, da se prav veliko prošenj posebno iz Koroškega pošlje do ministerstva. Duhovna lekarna za vse, ki hočejo večno živeti. Podučna knjižica, katero je izdal dr. E. Mttller, škof Linški. Poslovenil Fr. Zbašnik, župnik. — To knjižico bi svojim bralcem prav posebno priporočili. Pisana je v prijetnem domačem jeziku in podaja bralcu v zanimivi obliki mnogo lepih naukov za bogoljubno življenje. Kakor je dobro za prvo silo imeti pri hiši lekarno z domačimi zdravili za telo, tako je želeti, da je v vsaki hiši pri rokah družini tudi ta »Duhovna lekarna", ker nevarnosti za telesno zdravje je veliko, še več pa jih je za duhovno zdravje. Ker knjižica velja samo 20 kr., mogoče jo je kupiti v »Katoliški Bukvami" v Ljubljani tudi manj premožnim. Duhovniške premembe v ljubljanski Škofiji: Župnijo Naklo je dobil č. g. F. Home, župnik v ČemSeniku, in župnijo Čatež pa t. g. M. Horvat, župnik v Spodnji Idriji. C. g. Alojzij Žužek, kapelan v Križili pri Tržiei, prestavljen je v Sostro pod Ljubljano. — V krški školiji: Na faro v Selah pride č. g. župnik I. Lubej; na faro Št. Janž v Kor-natu č. g. I. Korhon. Fara Šmiliel pri Pliberku je razpisana. Zaradi koz ne bo birme v Rožeku, v Velikovcu, v Gre-binju in na Bistrici. — V lavantinski Škofiji: Umrl je dne 8. t. m. č. g. Jurij Benko, župnik v Poličanah. Naj v miru počiva! — Č. g. Jakob Kavčič, kapelan pri sv. Magdaleni v Mariboru, je premeščen za druzega kornega vikarija k stolni cerkvi; na njegovo mesto pride č. g. Jos. fcižek, kapelan v Starem Trgu. Č. g. Fr. Vitmajer pride iz Vuzenice za druzega kapelana v Stari Trg; na njegovo mesto pride od 8V. Štefana č. g. Janez Sušni k. C. g. Jernej Pernat pride od sv. Ruperta za druzega kapelana v Rajhenburg, in čast. g. Fr. Č r n e n S e k nastopi kapelanijo v Vidmu. Župnika sta po-stala čč. gg.: Anton H i bar pri sv. Vidu tik Planine in Kr. (ieč pri sv. Tomažu blizo Ljutomera; umrli .so Se (V*, (t0 0 h It e -s 1 u o v 0 J rt 00 !C » g « rt r»" r-" 35* to nf tO X rt 00 tc n e X o S o S B S 2 5 E i h « e ss e. -H ..«..> [[IIIIHIHHli » t Vsi stroji za kmetijstvo in vinorejo! Stiskalnice in milni za olive, vinske in sadne stiskalnice, mlini za grozdje in sadje najnovejša sestava v raznih velikostih. Mlatilnice, čistilnice in vitala. stroji za ropkanje turšice, sejalniki, orala itd. itd. Sušilne priprave za sadje in sočivje. Škoporeznice v najveiji izbiri prodaja izvrstno izgotovijene in po tovarniških cenah IG. HELLER, Dunaj, Pratci-NtraNMe 7 w Katalogi in vsako pojasnilu na zalite-vanje Kratiš In fraitko. Razprodajalcem najugodnejši pogoji _ (10—7) Sposobni zastopniki se iščejo ter dobro plavajo. HHI f .f-H-f -H-f >C=> ■iffl S. bi = ^ DiseldorMke oljnate barve v tubah. Akvarelne barve mokre in suhe. ADOLF HAUPTMANN, prva kranjska tovurna oljnatih barv, firneža in laka~w (o) J^ju.l>ljnili. |Pisarna in zaloga: ŠoImUI drevored <1 (semeniščno poslopje). Filijala: Slonov« uli<*<» lO-lv* priporoča slikarjem, dijakom, Ntavbenlm in pohištvenim mizarjem, llkarjeni kakor sploh p n. občinstvu svoje priznano izvrstne izdelke ter pošilja na zahtevanje cenilnike zastonj in fninko. Oljnate barve v ploščevinastih pušicah le najboljše vrste, posebno * S cr 3 1« * pripravne za razprodajalce, po znižanih cenah naprej primerno ceneje. Perstene, mineralnT] Kupovakem večjih množin in kemične barve, t I* v dežah od 25 klgr. prednostne cene. V«) VAAAAAAAAAAAAA 2 Vse vrste slikarskih in j likarskih čopiče* in i slikarske patrons. Na najnovejši in najboljši način umetne ustavlja brez vsakih bolečin ter opravlja plombovanja in vse zobne operacije, — odstranjuje zobne bolečine z usmrtenjem živca zobozdravnik A- Paichel, poieg Hradeckega (čevljarskega) mostu, I. nadstropje. (n) Izdajatelj: M. Kolar. Odgovorni urednik: A. Kalan. XXXKXXXXXXXXXXXXX x Brata Eberl, s izdelovalca oljnatih barv, flrncžer, lakov X in napisov. X Pleskarska obrt za stavbe in meblje. X JCljnn.», X m Frančiškansko cerkvijo v g. J. Vllharja hiši it. 4. X priporočata prečast. duhovščini in p. n. občinstvu vse X v njiju stroko spadajoče delo v mestu in na deželi kot ^ znano reelno fino delo in najnižje cene. 2 Posebno priporočilne za prekupce so oljnata barvo X v pločevinastih puiicah (Blechbuehsen) v domačem Z* lanenem oljnatem firneži najflneje naribane in boliše fj negovse te vrste v prodajalnah. (10) J( X Ccn,ko na Kaht«vtinJo. 'Wa X xxxxxxxxxxxxxxxxxx Tiska ,,Katoliška Tiskarna"