September 2016, letnik XVII, številka 7, izid: 29. 9. 2016 VSEBINA Govor župana 6 AMD Lukovica 17 Uvodnik Dobitniki priznanj 7 RK Rafolče v deželi cvička 18 Končuje se Krašnja danes in včeraj 9 Srečanje starejših v Krašnji 19 septem­ber, ki je Ustvarjalni upokojenec 10 Novi župnik 21 v Črnem grabnu Vikend odprtih vrat 11 Mladi planinci 22 vedno Šestnajste družabne igre 14 Maja Per v reprezentanci 24 izjemno pester, Srečanje Gradišč 15 Freeride Blagovica 25 saj se ob prazniku občine Lukovica odvijajo številne prireditve. Trudili smo se, da bi v Rokovnjaču zabeležili kar največ do­godkov. V veliki meri nam je to uspelo, žal pa nekaterih ni bilo mogoče. Morda zato velja še enkrat ponoviti povabilo, o katerem sem pisal že pred časom. V uredništvu bi namreč želeli pridobiti še kakšnega stalnega dopisnika, mlade no­vinarske moči so zato še kako dobrodo­šle. Vsi, ki vas tovrstno delo zanima, zato ne oklevajte in se za dodatne informaci­je obrnite na uredništvo. Več podatkov najdete v spodnjem okvirčku. Med vsebino tokratne številke bi želel posebej izpostaviti članek v rubriki Predstavljamo, ki ga najdete na sredini glasila. Z veseljem sem sprejel pobu­do, da bi ta prostor namenili Žigu in njegovi zgodbi slepega drugošolca z minimalnim ostankom vida. Pred nami je namreč 15. oktober, ki ga je mednaro­dna zveza slepih razglasila za medna­rodni dan bele palice. V članku lahko preberete, česa vse so slepi in slabovidni sposobni, če jim le damo možnost. Žiga je bil vključen v redni vrtec na Prevojah, zdaj pa obiskuje drugi razred na brdski šoli. Njegova mati je zapisala, da doka­zuje tudi, da nič ni nemogoče. Vsekakor izjemno pozitivna zgodba, ki, upamo, da bo pripomogla k razbijanju tabujev. Sam sem v zadnjem času podrobno sprem­ljal paraolimpijske igre, ki so se sredi septembra odvijale v Riu in se že pred tem srečal tudi z enim izmed slovenskih paraolimpijskih reprezentantov. Tako sem se tudi osebno lahko prepričal, kaj invalidi vse zmorejo in kakšno neverjet­no voljo imajo, da dosežejo zastavljene cilje. Vsekakor bi se mnogi ob tem morali zamisliti in večkrat pogledati po svetu skozi njihove oči. Leon AndrejkA odgovorni urednik PRVO OKTOBRSKO NEDELJO, 2. 10. 2016 BO V KRAŠNJI PONOVNO DIŠALO PO SVEŽIH KROFIH GOSTINSKEGA PODJETJA TROJANE. PRISRČNO VABLJENI KOT AKTIVNI UDELEŽENCI ALI KOT GLEDALCI! 31. TEK ZA KROF 23. POHOD ZA KROF 5. KROFKOV TEK Uraden razpis prireditve bo objavljen na spletni strani www.krasnja.si Dodatne informacije na GSM: 041/612 702. Naslednja številka Rokovnjača bo izšla 27. oktobra 2016; rok za oddajo člankov je 18. oktober 2016 do 12. ure. Članki, ki bodo poslani po tem roku, v aktu­alni številki ne bodo objavljeni. Svoje članke, dolge največ 1500 znakov s presledki, lahko pošljete po e-pošti na naslov: rokovnjac@lukovica.si ali pa jih vnesete v sistem www.mojaobcina.si. Več informacij na telefonski številki uredništva: 051 365 992. ROKOVNJAČ je glasilo Občine Lukovica. Brezplačno ga prejemajo vsa gospodinjstva občine Lukovica; odgovorni urednik: Leon Andrejka, uredniški odbor: Milena Bradač, Marjetka Vrbnjak, Andraž Kopitar in Erika Cerar; ustanovitelj: Občina Lukovica, Stari trg 1, 1225 Lukovica, tel. 01/729 63 00, gsm: 051 365 992, jezikovni pregled: Primož Hieng; spletna stran: www.lukovica.si, e-mail: rokovnjac@lukovica.si; produkcija: IR IMAGE, Medvedova 25, Kamnik; trženje oglasnega prosto­ra: IR IMAGE, Medvedova 25, Kamnik; naklada: 1.950 izvodov. Glasilo sodi med proizvode, za katere se obračunava 9,5 % DDV (Ur. l. RS št. 89/98). Rokovnjač je vpisan v evidenco javnih glasil Ministrstva za kulturo RS pod zaporedno številko 1661 in v razvid medijev Ministrstva za kulturo RS pod zaporedno številko 380. Uredništvo si pridržuje pravico do krajšanja besedil glede na tehnične in materialne možnosti. Nenaročenih člankov ne honoriramo. Članki v rubriki pisma bralcev in politika niso lektorirani. Na fotografiji: Osrednja proslava ob prazniku občine Lukovica; foto: Rok Majhenič OBČINSKI PRAZNIK Proslava ob občinskem prazniku V petek, 9. septembra 2016, se je ob 20. uri na trgu v Lukovici začela osrednja prireditev ob občinskem prazniku, kjer je bilo začutiti ob vseh gostih, odlični svetlobni in glasbeni spremljavi županovo organizacijo ter očiten viden vložek časa in denarja. Na prireditvi, ki sta jo povezovala Tjaša Hrobat Košir in Matjaž Merljak, ob vidnih gostih županov sosednjih občin Horjula, Šenčurja, Trzina, Zagorja in Ljudmili Novak, je bil slavnostni govornik seveda naš župan Matej Kotnik. Župan Občine Lukovica je ob občinskem prazniku podelil županova priznanja članom Zveze veteranov vojne za Slovenijo, Zveze slovenskih časnikov in Združenja Sever z območja Občine Lukovica, ki so sodelova­li v osamosvojitveni vojni za samostojno Slovenijo: majorju dr. Janezu Kušarju, nadporočniku Miranu Stoparju, stotniku Janezu Pogačarju, stotniku Ladu Goričanu, nadporočniku Toniju Stoparju, veteranu Mar­janu Kvedru, veteranu Danilu Kastelicu, veteranu Antonu Cerarju, stot­niku Janezu Jarcu in veteranu Tonetu Habjaniču. Plaketo župana občine ob 70. obletnici delovanja lovske zveze je prevzel Roman Rovanjšek. Na prireditvi, ki sta jo povezovala Tjaša Hrobat Košir in Matjaž Merljak, ob vidnih gostih županov sosednjih občin Horjula, Šenčurja, Trzina, Zagorja in Ljudmili Novak, je bil slavnostni govornik seveda naš župan Matej Kotnik. OBČINSKI PRAZNIK Župan Občine Lukovica je ob občinskem prazniku podelil županova priznan­ja članom Zveze veteranov vojne za Slovenijo, Zveze slovenskih časnikov in Združenja Sever z območja Občine Lukovica, ki so sodelovali v osamosvo­jitveni vojni za samostojno Slovenijo: majorju dr. Janezu Kušarju, nadporo­čniku Miranu Stoparju, stotniku Janezu Pogačarju, stotniku Ladu Goričanu, nadporočniku Toniju Stoparju, veteranu Marjanu Kvedru, veteranu Danilu Kastelicu, veteranu Antonu Cerarju, stotniku Janezu Jarcu in veteranu Tonetu Habjaniču. Plaketo župana občine ob 70. obletnici delovanja lovske zveze je prevzel Roman Rovanjšek. V kulturnem programu so še sodelovali Pihalni orkester Svea Zagorje z diri­gentom Petrom Kudrom, ki v letu 2016 obeležuje 155 let svoje zgodovine ter so odlično zaigrali Abba on Brodway, Bohemian Rhapsody in Saying Alive, Mengeška godba z dirigentom Dimitrijem Ledererjem, ki obstaja že od leta 1884, je odigrala Eye of the Tiger, What a Wonderfull Life in It's my Life. Se­veda ni manjkala naša nepogrešljiva Godba Lukovica z dirigentom Lukom Einfaltom, ki so zaigrali Najboljše od skupine Queen ( The Best of Queen), Cool Blues for Trombone in El Bimbo. Med celotnim programom so v ozadju na dveh velikih panojih potekale pro­jekcije vse od prvih črno-belih posnetkov do zdajšnjega stanja v naši občini in njen napredek. Okoli trga so celotno zgodbo gradile in podpirale kočije in starodobna vozila, ki so prikazovala promet skozi dolino Črnega grabna in njegov razvoj. Za konec so sklepno skladbo Pozdrav prijateljem skupaj zaigrale vse tri so­delujoče godbe, Pihalni orkester Svea Zagorje, Mengeška godba in Godba Lukovica. Program so zaključili z nagrajenim turističnim filmom Občuti in živi zgodbo, ki ga je naročila Občina Lukovica v produkciji podjetja Produkcija Bakster, d. o. o., v režiji Aleša Petriča, s scenarijem Katke Bohinc in Aleša Petrič, ki predstavlja našo lepo Občino Lukovica z vsemi lepotami, s čudovito nara­vo, z dogajanji ter opominja da Lukovica ni le ena od postaj na avtocesti, je naš dom, še posebej dom rokovnjačev, ki skriva kar nekaj zanimivih kulina­ričnih kotičkov, Gradiško jezero, razgledni stolp Reber, športni park Čelešn'k, Čebelatski center Slovenije, Šentvid pri Lukovici in dvorec Rus, cerkve (sv. Lukr, Sv. Neže, sv. Marjete), Stari trg v Lukovici, muzejsko zbirko v Krašnji, Mahkotov toplar na Vidmu, Trojane in trojanske krofe. MArjetkA vrbnjAk OBČINSKI PRAZNIK Govor župana ob občinskem prazniku Ko sem kot otrok in pozneje kot fant prihajal v te kraje, v Lukovico in Prevoje, si takrat ne bi nikoli mislil, da bom imel tu službo. Nikoli. Sanjal sem o povsem drugih stvareh in delu in če bi mi kdo omenil Lukovico, bi ga najverjetneje kar preslišal in se mu niti nasmehnil ne bi. Ko smo se preselili nazaj v Imovico, pa mi je najprej v zavest stopila lepota pokrajine in odprtost ljudi. Spoznal sem, da so to zemlja in kraji mojih pred­nikov in da ti, takrat zaspani kraji, skrivajo v sebi velike zgodbe in imajo v sebi sledi neštetih generacij pred nami in plemenit DNK. Zaljubil sem se v te kraje, a še vedno nisem videl v njih svoje prihodnosti. In ko se v nekoga zaljubiš, ga želiš spoznati. In začel sem spoznavati te ljudi in te kraje. Kraje, na katere smo lahko ponosni. Jaz sem. Ponosen sem na to, da je tu prva in najstarejša pošta na Kranjskem. Prvi smo bili torej v komunikacijah. Tu je zabeleženo prvo dejanje protestan­tizma na slovenskih tleh. Jovan Vesel Koseski, naš rojak, je napisal prvi sonet v slovenskem jeziku, to tako priljubljeno formo pesnjenja Prešer­na. Naš rojak France Marolt je prvi pristopil k znanstvenemu obravna­vanju ljudskega blaga, predvsem pesmi, folklore in glasbe. Ivan Grohar je tu naslikal znamenito Pomlad, sliko številko ena slovenskega slikarst­va in preporoda. Na Trojane je vozila pred prvo svetovno vojno prva redna avtobusna linija. V Lukovici je nastal 1926 prvi zdravstveni dom v Jugoslaviji. Prvi so postavili spomenik pokojni cesarici Sisi, Marijino znamenje tu na trgu že leto po njeni smrti. Tu imamo kronano podobo Božje matere v Šentvidu, eno redkih, ki so pri nas kronane s pristankom Rima. In tu so ustanovili prvo organizirano oboroženo formacijo upora na območju Tretjega nemškega rajha v vsej okupirani Evropi, Šlandro­vo brigado. Tu imamo največje število rejencev na prebivalca. Otrok, ki smo jim tu ponudili dom. In imamo gostinsko restavracijo na Trojanah, ki ustvari največji promet v svoji branži v državi. Pa se nisem lotil vseh stvari in še sploh nisem omenil ljudi. In vse to me dela ponosnega. Ponosnega, ker so naši predniki sledili razvoju in bili v svojih delih napredni. Predvsem pa, ker so si vse ust­varili sami. V tem smo jim podobni in nič ni narobe, če je temu tako. Ker je bila taka volja ljudi, sem postal župan. In čeprav nisi nikoli sanjal o tem, postaneš del teh ljudi in krajev ter vse te podobe uspehov in krute realnosti lahko občutiš tako, na svoji koži. Danes naša občina še ni zadolžena, poudarek na: še ni. In nismo prejeli kakih omembe vred­nih evropskih sredstev, ne, ker bi ne bili sposobni, ampak ker nam ni dano, ker smo v ljubljanski regiji in nas imajo, čeprav nismo, za zadostne in razvite. In ne morem se hvaliti s tem, da smo počrpali vsa evropska sredstva, ker jih nismo mogli. Lahko pa se pohvalim s tem, da smo vse ustvarili sami in da smo vse plačali sami. Nihče nam ni ničesar podaril in nikomur nismo nič dolžni. Zato moramo delati gospodarno, trezno in ne po trenutni modi in vzgibu, ampak z jasno vizijo zelo dolgega časa, s pogledom daleč v prihodnost. Če se postavimo v tako priljubljeno statistiko ob minulih olimpijskih igrah, ko smo govorili o številu medalj na prebivalca posamezne države in sami sebe uvrščali v svetovni vrh. Tega Američani, Kitajci in Rusi ne počno. Smo se ob tem počutili ponosno. Poskusimo s to statistiko na prebivalca ali na davkoplačevalca, če želi­te. V občini Lukovica nimamo največ kanalizacije, a od vseh sosednjih občin smo jo naredili največ na prebivalca, zgradili smo največ cest na prebivalca, največ javnih luči na prebivalca, največ vodovoda smo zgra­dili na prebivalca in še bi lahko našteval. Na prebivalca smo v soseščini najuspešnejši. A ima statistika tudi drugo plat in je to največ na prebi- Dobitniki priznanj Priznanja župana in županove medalje veteranom vojne za Slove­nijo. Za predloge kandidatov so bile pozvana veteranska združen­ja, da podajo predloge pod dvema pogojema in sicer, da so pred­lagani za medalje sodelovali v vojni za Slovenijo in so vseh 25 let aktivni člani v veteranskih organizacijah. Torej, da so bili vključeni v dogajanje vojne za Slovenijo in da to dejanje osamosvojitve in narodove enotnosti tudi izpričujejo in ohranjajo kot narodovo za­vest. Veteranska združenja so imela na voljo, da izberejo deset na­jzaslužnejših. Tem so tudi bile podeljene bronaste medalje župana Občine Lukovica in pa plaketa župana Lovski družini Lukovica ob 70. letnici delovanja. Dobitniki bronaste medalje župana Občine Lukovica: major dr. Janez Kušar, veteran in častnik Dr. Janez Kušar je veteran in častnik. Kot pripadnik Manevrske strukture valca, kar smo zgradili, treba plačevati in tako smo tudi dragi. In ta plat nam ni po godu. In po poročilu Računskega sodišča v občini Lukovica plačamo tudi največ prispevka občine na prebivalstva za otroško varst­vo v vrtcih v Sloveniji. To nas občanov ne vznemirja tako kot po drugi strani kak račun. In vsa umetnost je, kako uravnotežiti vse to? In tudi ne zamerim komu, ki ga moramo sicer preslišati, ko pravi recimo: »Čemu rabimo trg na Brdu, ali kot se je spraševalo takrat pred leti, čemu trg tu v Lukovici?« Ne rabimo ga, brez njega bi tudi šlo in brez cest in kanali­zacije in brez mrliških vežic so ljudje tudi živeli in pravzaprav dejansko nič ne potrebujemo. A potem ne smemo ničesar zahtevati. Zakaj smo dobili zdravstveni dom, da bi izboljšali zdravje in naše življenje in zakaj ceste, da lažje živimo, in šolo, da se bolje učimo, in trg, da imamo lepši in urejenejši kraj, in varnejše poti za vozila in otroke, in če mene vprašate za to, da me ni sram, ker sem župan neurejenega kraja, ampak kraja, ki je vzoren in lep in v njem žive pridni, ustvarjalni in dobri ljudje. Tisti, ki so potomci onih, ki so bili prvi v toliko stvareh. Komur ni kaj všeč, naj naredi bolje in se potem oglasi, ali pa naj raje pomaga. Vsi se v svojih službah, upam, trudimo da smo najboljši po svojih močeh. Za svoj kraj pa se moramo truditi vsi, ker se moramo vanj zaljubiti, da bi ga želeli spoznavati, da bi ga lahko ljubili. In takrat ga ne zamenjamo za nič na svetu. Najlepši nam je in najbolj svet. In nič na svetu ga ne pretehta in noben uspeh v tujini ni nič vreden, če ne uspeš najprej doma. Tu je naš prostor, tu se pokažimo. Vsem nam pripada ta občina in vsi smo občani in sam sem samo eden od šest tisočih, šest tisoč nas skupaj pa že šteje / in edino le to šteje. MAtej kotnik narodne zaščite (MSNZ) strukture je prejemnik najvišjega državnega priznanja, Častnega znaka Republike Slovenije, ima status vojnega ve­terana in je član predsedstva Zveze veteranov vojne za Slovenijo (ZVVS) Domžale ter podpredsednik pokrajinskega odbora ZVVS Lj.-okolica ter član Zveze slovenskih častnikov (ZSČ). Kot poveljnik jurišnega odreda MSNZ in Območnega štaba teritorialne obrambe (ObŠTO) Domžale je aktivno sodeloval v osamosvojitveni vojni ter kot poveljujoči častnik pri zavarovanju in zasedbi vojašnic v Ljubljani pripomogel, da v času vojne­ga konflikta ni prišlo do hujših bojev in s tem tudi povračilnih ukrepov agresorja in nepotrebnih žrtev med civilisti in slovenskimi teritorialci. Tudi danes je aktivni član ZVVS in ZSČ, ki se udeležuje vseh aktivnosti veteranskih in domoljubnih združenj v občini in širše. nadporočnik Miran Stopar, veteran in častnik Miran Stopar je veteran in častnik. Kot pripadnik MSNZ je prejemnik na­jvišjega državnega priznanja, Častnega znaka Republike Slovenije, ima status vojnega veteran ter je član ZVVS in član ZSČ. Kot poveljnik enote za protispecialna dejstva MSNZ in pri ObŠTO Domžale je aktivno sode­loval v osamosvojitveni vojni in aktivnostih pred in po vojni. Dejaven je bil pri zavarovanju republiškega štaba Teritorialne obrambe ( TO) in OBČINSKI PRAZNIK IN OBČINSKA UPRAVA dokumentov slovenskih nabornikov, prisoten ob raketiranju oddajnika Domžale in z delom enote tudi na bojišču v Trzinu. Tudi danes je aktivni član ZVVS in predsednik IO Območnega združenja ZSČ Domžale, ki se udeležuje vseh aktivnosti veteranskih in domoljubnih združenj v občini in širše. stotnik Janez Pogačar, veteran in častnik Janez Pogačar je vojni veteran, član ZVVS in član predsedstva ZSČ. Kot pripadnik Civilne zaščite je aktivno sodeloval v osamosvojitveni vojni in aktivnostih pred in po vojni. Tudi danes je aktivni član ZVVS in član predsedstva in koordinator športne sekcije Območnega združenja slovenskih častnikov (OZSČ) Domžale. Redno se udeležuje vseh aktiv­nosti veteranskih in domoljubnih združenj v občini in širše. stotnik Lado Goričan, častnik Lado Goričan je član ZSČ. Kot častnik je aktivno sodeloval na ObŠTO Domžale v aktivnostih pred in po osamosvojitveni vojni. Tudi danes je aktivni član ZSČ in član Nadzornega odbora pri OZSČ ter in se udeležuje vseh aktivnosti častniškega združenja v občini in širše. nadporočnik Toni Stopar, častnik Toni Stopar je član ZSČ. Kot častnik je aktivno sodeloval na ObŠTO Domžale v aktivnostih pred in po osamosvojitveni vojni. Tudi danes je aktivni član ZSČ in član Častne enote OZSČ Domžale ter strelske sekcije pri OZSČ Domžale. Redno se udeležuje vseh aktivnosti veteranskih in domoljubnih združenj v občini in širše. Marjan Kveder, veteran Marjan Kveder je član ZVVS. V vojni za Slovenijo je bil voznik reševalne­ga vozila in je med drugim sodeloval tudi pri reševanju ranjencev v bit­ki v Trzinu. Aktivno deluje v sekciji ZVVS Lukovica, kjer vestno opravlja tudi dolžnost praporščaka Danilo Kastelic, veteran Danilo Kastelic je član ZVVS. Bil je udeleženec vojne za Slovenijo. Več let je bil član predsedstva območnega združenja ZVVS Domžale in aktiven v sekciji ZVVS Lukovica. Anton Cerar, veteran Anton Cerar je član ZVVS. Bil je udeleženec vojne za Slovenijo in to v okviru Jurišnega odreda ObŠTO Domžale. Aktivno deluje v sekciji ZVVS Lukovica stotnik Janez Jarc, veteran in častnik Janez Jarc je član ZVVS. V vojni za Slovenijo je aktivno sodeloval kot povel­jnik pehotne učne čete ObŠTO Domžale, katere naloga je bila zavarovanje učnega centra Lokvanj na Mali Lašni ter usposabljanje vojaških obveznikov in prejemnikov poziva enot JLA, ki so pobegnili iz takratne armade. Kot po­veljujoči častnik pehotne učne čete (PUČ) in nosilec programa usposablja­nja nabornikov je več kot uspešno izvedel obe naloženi nalogi, kar danes daje tajnemu učnemu centru Lokvanj neuradno naziv predhodnice učnih centrov SV in s tem primerljivost z UC SV Ig in UC SV Pekre. Aktivno deluje v sekciji ZVVS Lukovica in častniški organizaciji OZSČ Domžale. Tone Habjanič, veteran Tone Habjanič je član Policijskega veteranskega Združenja Sever. V vojni za Slovenijo je deloval kot rezervni miličnik na takratni postaji Milice Domža­le. Je aktiven v Policijskem veteranskem društvu Sever Ljubljana, odbor Domžale, in se udeležuje aktivnosti, ki jih izvaja sekcija ZVVS Lukovica. Dobitniki plakete župana Občine Lukovica: Lovska družina Lukovica Lovska družina Lukovica je prejela županovo priznanje ob 70-letnici de­lovanja. DOGODKI Promocijski film občine Lukovica v Srbiji prejel nagrado bela akacija Med 28. avgustom in 3. septembrom 2016 je v mestu Veliko Gradište v Srbiji potekal mednarodni filmski festival Silafest. Na njem se je izmed vseh 180 prijavljenih turističnih in ekoloških predstavitvenih filmov predstavil tudi promocijski film občine Lukovica Občuti in živi zgodbo, ki ga je mednarodna šestčlanska žirija s predstavniki iz Indije, Švedske, Rusije in Srbije prepoznala kot film z najboljšo zgodbo ter mu podelila nagrado bela akacija. Pobudnik za prijavo na Silafest je bil režiser promocijskega filma Občuti in živi zgodbo Aleš Petrič iz Produkcije Bakster, d. o. o., z namenom, da se naš film predstavi tudi širši javnosti. Festival se je odvijal v kraju Veliko Gradište, ki je od Beograda oddaljen 116 km, kjer so si obiskovalci, vključno z žiranti in prija­vitelji ob Srebrnem jezeru v petih zaporednih večerih na prostem ogledali 46 različnih filmov z vsega sveta, ki so prišli v ožji izbor. Med njimi sta bili prisotni tudi Katka Bohinc, scenaristka filma in zadolžena za koordinacijo filma s stra­ni občine ter Ana Kveder, ki je v njem odigrala eno glavnih vlog. Naš film so predvajali v torek, 30. avgusta 2016, v sredo zjutraj pa sta imeli naši predstavnici skupaj z ostalimi, katerih filmi so se predstavili v torek, tis­kovno konferenco. Med drugim je zanimanje za naš film izkazala tudi Radio televizija Srbije, ki je posnela in pozneje tudi predvajala izjavo Katke Bohinc. V času festivala sta naši predstavnici razdelili tudi 50 promocijskih DVD-jev s filmom in promocijski material ter spoznali druge prijavitelje, člane žirije, med katerimi so se že pojavile morebitne možnosti za nadaljnjo promocijo našega filma v tujini. "Občina bi se lahko prijavila na vseh 17 festivalov v okviru mednarodnega festivala CIFFT, vendar bi bil skupen strošek za takšne prijave 3.500 evrov, kar pa se nam ni zdelo smiselno, ker naš film ne bi ustrezal vsem kriterijem posa­meznega festivala. Skupaj z režiserjem Petričem, ki tudi bolj pozna delovanje filmskih festivalov, se nam zdi smiselno, če se individualno prijavljamo na po­samezne festivale," je pojasnila Katka Bohinc. S strani slovenskih filmov so se poleg našega na festivalu predstavili tudi s fil­mom o Krasu (Life and Water) ter Slovenca, ki sta posnela dokumentarni film Škotska - dežela gradov in legend ter zanj prejela posebno nagrado žirije. ZA občinsko uprAvo, LeA sMrkoLj Krašnja danes in včeraj Vsako leto, ko meseca septembra praznujemo naš občinski praz­nik, se društva po vsej občini trudijo prikazati in privabiti ljudi na njihova srečanja, razstave in tekmovanja. Čeprav se zelo veliko do­gaja v Lukovici, pa Krašnja prav gotovo ne zaostaja za njimi. Njihovo Kulturno umetniško društvo Fran Maselj Podlimbarski je tudi letos pripravilo pester program. Na vasi je lepo, ko na kanalu pod lipo zapojo Prva sobota v septembru je rezervirana za srečanja ljudskih pevcev iz vse Slovenije. Letos je bilo to srečanje že trinajstič in končno je bilo lepo vreme, zato se je srečanje odvijalo zunaj na prostem. Tradicionalno se srečanje začne s petjem pod lipo, kjer je tudi zaplesalo Folklorno društvo Lukovica s spletom gorenjskih plesov, povabljene skupine ljudskih pe­vcev so prav rade pomagale s svojim petjem. Osrednje prizorišče oziro­ma lepo in upajmo, nikoli pozabljeno petje, se je dogajalo pred osnovno šolo v Krašnji. Tudi letos so prišli že stari znanci Kresnice in tamburaši iz Adlešičev v Beli krajini, Prešmentani faloti iz Stoperc, Prijatelji 6 ŠE iz Šešč pri Preboldu, pevki in pravi komedijantki Ani Rehberger z Zg. Brnika in Francka Rozman iz Spodnje Bele, Kantadore iz Gradina, mlada harmoni­karja Žan Novak in Bor Rožič iz Krašnje, Filovske pevke iz Filovc, Pevke ljudskih pesmi iz Ponikve pri Žalcu, Ljudski pevci iz Blagovice in seveda gostitelji KUD F. M. Podlimbarski iz Krašnje. Spet smo poslušali ljudskih pevcev glas, prisluhnili vsebini zapetih pesmi, ki tako nazorno skozi pe­sem pripoveduje križe in težave, pa tudi lepote življenja starih in mladih, ledik in frej, kar začutiš vonj zoranih njiv in zelenih gozdov. Posebej je bila lepa pesem pevk iz Ponikve, ki je pravijo stara ljudska koroška pesem Biti brezposelni (kako znano zveni tudi danes). S prikazom ročnih del so sodelovali tudi Rokodelci iz moravške doline, Lipe Domžale, Društvo upo­kojencev Lukovica in domače Preužitkarice. Kot že nekaj let zapored pa so bila dopoldan odprta vrata v Pavletovi hiši, kjer je bila na ogled muze­jska zbirka, ki zdaj domuje v njej. Potep po zgodovini Krašnje Predsednica KUD F. M. Podlimbarski Vera Beguš je naslednji dan, v nedel­jo, pripravila skupaj s člani društva poučen, zgodovinski sprehod skozi Krašnjo po nekdanji cesarski oziroma Dunajski cesti, dograjeni leta 1728. Začeli so z Mlinarjevo hišo (po navadi so hiše dobile ime po tem, kar se je pri hiši delalo, na primer mletje žita, žaganje lesa, itd.). Čeprav nekdanjih hiš ni več, pa je ime ostalo. Pri vsaki hiši, kjer se je kar dolg sprevod obis­kovalcev, poslušalcev in nastopajočih ustavil, je bila postavljena tabla in na njej prvotna hiša, ki jo zgodovina opisuje. Pri vsaki hiši je bilo torej predstavljeno njeno prvotno poslanstvo, kdo je v njej živel ali bil na sta­novanju. Ne gre pozabiti, da je v Krašnji v gostilni Pr Juret pisal svoje črtice Jože Podmiljšak, in da je bil v njej rojen zdravilec Jože Koželj, ki se je poz­neje preselil v Dob. Ilka Vašte je stanovala pri Opaltarjevih v frčadi, kjer jo je menda zelo zeblo, nekaj časa učila v Krašnji in tudi v svojih pripovedih omenjala življenje in prigode iz Krašnje. Še en umetnik se je rodil v Krašnji v Šumovi hiši, Jožef Burger, ki je bil tudi Prešernov sošolec. Leta 1836 je bil posvečen za mašnika in je pisal tudi šolske in verske knjige ter prevajal vzgojne knjige. Kjer danes stoji poslovna stavba Burjetovih, je stala Nace­tova hiša in v njej je bil rojen Vinko Štrukelj, sodnik in pisec strokovnih del. Tako se je dalje vil sprevod od hiše do hiše. Zanimiv podatek je, da je leta 1840 praded na Žoharjevi kmetiji imel mesarijo, seveda so prašiče redili doma, in ta mesarija je bila edina med Ljubljano in Celjem. Dragarjeva obrt izdelave čevljev živi že tretji rod in jo nadaljuje vnuk Franca Dragarja, ki jo je začel opravljati davnega leta 1938. Pri vsaki hiši z znano prete­klostjo so pevci zapeli ustrezno ljudsko pesem, člani društva in otroci pa odigrali kratek skeč. Vsi poznamo nekdanjo gostilno Pri Pavlet, ki je obra­tovala do leta 1976, in da je hiša prvotno imela usnjarno, ki pa je sin Karla Lavriča ni želel imeti, zato je ostala le gostilna. Nekoč je Krašnja imela tudi pomožno pošto, pa mitnico in trafiko s tobakom. Ustaviti se je bilo treba še pri Štolfet, na Matožetovem dvorišču, pri Španovi gostilni, kjer je 1784 prespal celo sam presvetli cesar Jožef II, pr Tončk, Tajčari in tako do konca vasi. Kjer je nekdaj stal gasilni dom, so gasilci prikazali gašenje s staro brizgalno, in sprevod se je končal pred cerkvijo, v njeni bližini pa so včasih stali mežnarija, kaplanija in gospodarsko poslopje. Prav vsak bi moral tako dobro poznati svoj rojstni kraj, vas, kjer živi. Krašn­jani imajo to srečo, da ga poznajo tako dobro. Zaslugo pa je treba pripi­sati Veri Beguš, ki neutrudno raziskuje, ustvarja in razdaja svoje obsežno znanje. MiLenA brAdAč 10 DOGODKI Razstava Ustvarjalni upokojenec Trg v središču Lukovice je 1. septembra 2016 oživel. Veliko število odraslih in otrok se je udeležilo odprtja razstave Ustvarjalni upo­kojenec. Po kratkem kulturnem programu, ki ga je prijetno povezovala Andreja Čokl, je navzoče pozdravil župan občine Lukovica Matej Kotnik in po­vabil vse k ogledu razstave. Razstava je bila odprta za ogled še v petek, soboto in nedeljo. Z izdelki pletenja, kvačkanja, rišeljeja, vezenja, izde­lave cvetov iz različnih materialov ter drobnih pozornosti smo hoteli iz­raziti spoštovanje in željo po ohranjanju bogate dediščine naših dedov in babic. Na poseben način so se predstavili likovni umetniki, ki so se šele pred kratkim organizirali v Likovno sekcijo Društva upokojencev Lukovica. Prikazali so svoja dela v različnih tehnikah in motivih in tudi svoj »atel­je«, kjer so prikazali študijska dela. V okviru razstave so bile tudi brezplačne delavnice ročnih del, letos pa tudi brezplačna likovna delavnica. Žal sta se je udeležili le dve ljubiteljici slikanja, ena s Prevoj in 14-letna deklica iz Kamnika, ki je bila na počit­nicah pri babici. Ker nista imeli izkušenj s tehniko akvarela, smo skupaj pripravili sliko jabolka in pri tem pokazali, kakšne papirje in kakšne čo­piče uporabljamo, kako pripravimo čopič za uporabo, tehniko mokro na suho, mehčanje barvnih robov, tehniko mokro na mokro, »pobiranje« barve in dali še vrsto drugih nasvetov. Čeprav smo uporabljali akvarelni papir slabše kakovosti, slabe čopiče in navadne šolske vodene barvice, so nastale kar lepe slike. Tako smo pokazali, da se lahko v akvarelni teh­niki tudi s skromnimi sredstvi naredi tehnično dobre slike. Domišljija in ideje pa skupaj s poznavanjem tehnike lahko dajo umetniško vrhunske izdelke. Prisrčni so bili obiski mladih – štirih skupin učencev 5. in 6. razreda OŠ Janka Kersnika Brdo. Mnogo lepih misli in pohval so nam obiskovalci zapisali v knjigo vtisov: »Največje bogastvo je, kadar lahko skozi izdelek izraziš počutje.« »Ustvarjalnost, domišljija, lepota ... Vse to vam ni daleč.« »Izjemno lepa razstava, vsi ustvarjeni izdelki, zlasti slike, so prave um­etnine.« »Izjemne slikarje premore vaš kraj. Tega nikakor ne smete opustiti.« »V vsakem izdelku sem občudovala veliko domiselnosti, iznajdljivosti in ljubezni do ustvarjanja.« »Preprosto čudovito, elegantno, umetniško ... Umiri ti dušo in telo.« In še in še ...! Zato si upamo reči: »Uspeli smo!« Hvala številnim obiskovalcem razstave, vsem nastopajočim v kulturnem programu in ustvarjalcem razstave. Hvala županu Občine Lukovica Mateju Kotniku za vzpodbudne besede in Slavku Smrkolju za prijazno pogostitev udeležencev odprtja. ZA du LukovicA, stAnA stopAr in siLvo Zdovc ZDRAVSTVENA NEGA STOPAL (v stavbi zdravstvenega doma Domžale) NOVO: • krajšanje nohtov ter odstranjevanje trde kože na bolnih in zdravih nogah. Zaupajte našim strokovnjakom Pestro in živahno na Vikendu odprtih vrat v Lukovici Od konca aprila do konca septembra so posebni srčki, razobešeni na vratih ponudnikov, vključenih v projekt Vikendi odprtih vrat v Srcu Slovenije, vabili obiskovalce v svet številnih društev, ustanov in lokalov v kar petih občinah – v Kamniku, Šmartnem pri Litiji, Li­tiji, Lukovici in Mengšu. »Z Vikendi odprtih vrat smo začeli lani, saj smo želeli obogatiti turistično ponudbo v naših občinah. Tako po­nudniki kot tudi obiskovalci so projekt sprejeli z navdušenjem, zato smo občine tudi letos prepričali, da je to prava zgodba za promocijo njihovega kraja,« je povedala Aleksandra Gradišek, direktorica Raz­vojnega centra Srca Slovenije, ki v sodelovanju z občinami in lokal­nimi ponudniki organizira omenjeni projekt. Obiskovalci četrtega letošnjega Vikenda odprtih vrat so lahko v Lukovici spoznavali turistično ponudbo občine in se družili z domačini. Uživali so v vodenem ogledu dvorca Rus, po znižani ceni spili kavo v kavarni Mia, izkoristili posebno ponudbo ob naročilu kosila v Gostišču pri čebelici ter v gostilni in pizzeriji Furman, se v spremstvu strokovnega vodstva Čebel­arske zveze Slovenije sprehodili po čebelarski poti in poskusili slovenski med, ogledali Poskusni sadovnjak Brdo Kmetijskega inštituta Slovenije ter tekmovali v avto-moto slalomu, ki ga je pripravilo Avto-moto društ­vo Lukovica. Prav posebej se je izkazalo Društvo upokojencev Lukovica z razstavo ročnih in likovnih del, ki je v času Vikenda zabeležilo več kot 400 obiskovalcev. Številni lokalni ponudniki so za obiskovalce Lukovice pripravili še celo vrsto drugih družabnih in izobraževalnih aktivnosti. Kulturno-umetniško društvo Fran Maselj Podlimbarski je omogočilo brezplačen ogled mu­zejske zbirke v Pavletovi hiši, pripravilo srečanje skupin pevcev ljudskih pesmi ter brezplačno vodenje po vasi s kulturnim programom in prika­zom gašenja ognja s staro brizgalno. V Turističnem društvu Preserje pri Lukovici so poskrbeli za osvežilno pijačo in drobno pecivo ter omogočili brezplačno jahanje konj. Brezplačen krog jahanja in vožnjo s kočijo so za obiskovalce Lukovice pripravili tudi v Športnem konjeniškem društvu 13. Moto piknik Kresni ogenj, moto igre, sardelice in girice, pivo iz lesenega soda, ogled motokros dirke in še kaj bi se našlo na preteklem moto pik­niku v organizaciji moto kluba Rokovnjači, ki je bil že 13. po vrsti. Standardna lokacija ob Kroharjevem bajerju nam je nudila idilično vzdušje, tudi vreme nam je letos služilo. Tako smo se v soboto, 3. sep­tembra, podružili z našimi prijatelji in vsemi, ki so se opogumili stopiti v našo družbo. Glas je poskrbel za drva za kres, Brunles za agregat, Aeko za morski jedilnik, Hutko za goreče stebre, ostali pa po najbol­jših močeh pri pripravi prizorišča. Popoldanski družinski del je bil zelo živahen, blizu 20 otrok se je zabavalo ob kresu pred začetkom moto iger, ko so si lahko v igri met gume prislužili prave rokovnjaške ma­jice. Pozneje je Luka vzpostavil projekcijo dirke MX GP, tako smo v živo spremljali prvo dirko Tima Gajserja in navdušeno pozdravili izvrstno predstavo. Zahvaljujemo se vsem za pomoč in dobro družbo! Anže kočAr Bregar, kjer so prav tako navdušeni nad obiskom. Še posebej živahno je bilo v Srečni hiši, kjer so v petek na svoj račun prišli ljubitelji potopisnih predavanj, v soboto pa se je v prostorih te hiše razlegal predvsem otroški smeh. Prav vsi obiskovalci so lahko sodelovali še v nagradni igri za tridne­vno bivanje v koči Košutnik na Veliki planini. Razvojni center z Vikendi odprtih vrat omogoča ljudem in ponudnikom, da razvijajo svoje dejavnosti, posledično pa se na ta način krepi in bogati turistična ponudba, saj dobra promocija v posamezni kraj privabi števil­ne nove obiskovalce. Tovrstni dogodki ogromno prispevajo k predstavitvi zanimivosti in posebnosti posameznih krajev. V Lukovici so tako ta vikend odprli vrata številni lokali, ustanove in društva, vse z namenom, da bi kraj in vse, kar ponuja, približali čim večjemu številu obiskovalcev. »Pot nas je čisto po naključju zanesla v Lukovico in ko smo videli, da se tu nekaj do­gaja, smo se na hitro odločili, da bomo del dneva preživeli kar tu. Odloči­tev je bila pravilna,« je navdušena razlagala Manca Kramar z Gorenjskega, ena od številnih obiskovalk letošnjega Vikenda odprtih vrat v Lukovici, ki sta ga organizirala Razvojni center Srca Slovenije in Občina Lukovica. sAšA cegLAr vidMAr 12 DOGODKI Tek okoli Gradiškega jezera Na sončno nedeljo, 11. septembra, je TD Gradišče organiziralo 13. tek okoli jezera. Kot vsako je tudi letos tekmovalo veliko tekačev, in sicer 227, ki so tekli na 1.200 (tečejo šolski otroci), 4.200 (en krog) in 12.000 (trije krogi) metrov. V dolžini 300 metrov se je teka udeležilo 27 predšolskih otrok. Tudi letos sta bila najmlajša tekmovalca dvojčka, stara eno leto. Najsta­rejša tekačica, stara 78 let, pa je pretekla najdaljšo razdaljo, za katero je potrebovala 1 uro in 30 minut. Najhitrejši zmagovalec je bil Robert Kot­nik, ki je potreboval 44 minut in 38 sekund, v ženski kategoriji pa je bila najhitrejša Natalija Mašera z rezultatom 59 minut in 31 sekund. Uradne rezultate si lahko pogledate na spletni strani TD Gradišče. erikA cerAr že za 13.820 € 5 HUDIH MODELOV PO ŠE BOLJ HUDIH CENAH 250 € S Fordovo privlačno kolekcijo vozil Style dobite veliko opreme za šeNA PETROL več stila in 250 € dobroimetja na Petrolovi vrednostni kartici. Preverite kLUB kARTICI izjemno ponudbo vozil Fiesta, Focus, B-Max, C-Max in Kuga. DOBROIMETJA Uradna poraba goriva: 3,2-7,4 l/100 km. Uradne emisije CO2: 82-170 g/km. Emisijska stopnja: Euro 6b. Uradne emisije NOx: 0,0105-0,3510 g/km. Emisije onesnaževal zunanjega zraka iz prometa pomembno prispevajo k poslabšanju kakovosti zunanjega zraka. Prispevajo zlasti k čezmerno povišanim koncentracijam prizemnega ozona, delcev PM10 in PM2,5 ter dušikovih oksidov. Slika je simbolična. VEIT TEAM, Cufarjeva ulica 24, Vir, Domžale GSM: 031 395 395, www.veitteam.si Upravni odbor Turističnega društva Gradišče pri Lukovici čestita vsem tekačem za uspešno udeležbo na 13. teku okoli Gradiškega jezera. Ob tej priliki se tudi iskreno zahvaljuje svojim zvestim do­natorjem, sponzorjem in podpornikom, ki so tek okoli Gradiškega jezera omogočili: Dan odprtih vrat na kmetiji Pr´ Bregar v Trnjavi En kovač konja kuje, kol’ko žebljev potrebuje … vendar se tokrat Dan odprtih vrat kmetije Pr´Bregar ni začel s kovačem, pač pa z ježo konj. Na začetek vstopa v lepo jesen, vsaj upamo lahko, da bo taka, je v sklop letošnjih prireditev v okviru občinskega praznika Občine Lukovice Srce Slovenije pripravilo Vikend odprtih vrat v Lukovici. Tako so bili dnevi od petka do nedelje v Lukovici polni dogodkov, ki so privabili številne obiskovalce od blizu in daleč. Na kmetiji Pr´ Bregar v Trnjavi, kjer domuje tudi Športno društvo Bregar, so pripravili res pester program za vso družino, ki se je odvijal preko ce­lega dne. Tako so, kakor sem že zapisal, v jutranjih urah mnogi sedli na hrbte konj in se v spremstvu seveda podali na pot po maneži. Potem je prišlo na vrsto čiščenje konj in tega dela so se zvesto lotila mlada dekleta in konji so sijali po opravljenem delu, nekateri so imeli celo kitke. In ker morajo tudi konji imeti obuvala, kakor mi čevlje, da nas ne bode, jih je v najmodernejše po najnovejši modi in po meri obul kovač Rok Gumilar. Seveda je prej popravil oziroma kakor je dejal, izvršiš korekturo hoje, in nato še zmanikiral kopita, le na koncu jih ni pobarval, pa nič zato. Z zani­manjem smo si ogledali njegovo delo in ugotovili tudi, zakaj imajo žeblji za kovanje takšno obliko, zakaj moramo redno negovati konjeva kopita, in še marsikaj novega. Dan se je prevesil v drugo polovico, ko je bil čas na­menjen igram in lahko rečem oziroma zapišem hišnemu ansamblu ŠKD Bregar Skrivnostnicam, ki so dan poprej na festivalu ženskih ansamblov v Gadovi Peči dobile nagrado za Naj debitanta in 3. nagrado občinstva. Medtem ko so se one ogrevale, smo se posedli v kočijo oziroma zapravlji­vček in hija, se podali po Trnjavi. Med vozniki je kočijaž zaupal vajeti tudi korajžnemu dekletu, ki nas je lepo vozilo sem in tja. Poleg tekmovanja za mlade in stare v iskanju skritega zaklada, metanju podkev in hoje s ho­duljami so pripravili še zelo zanimivo nagradno igro, ki je zahtevala tako umsko kakor tehnično znanje in še malce sreče povrh. Dejaven mesec Godbe Lukovica Člani Godbe Lukovica so po zasluženem poletnem premoru konec avgusta spet začeli z rednimi vajami. Zaradi predvidenih precej zahtevnih nastopov se je vadba skladb odvijala dvakrat tedensko, ob torkih in četrtkih. Prvič so se godbeniki v novi glasbeni sezoni predstavili na osrednji proslavi ob prazniku Občine Lukovica. Vseka­kor velik izziv, kajti zaigrali so ob boku Mengeške godbe in Pihalnega orkestra Svea Zagorje. Torej dveh orkestrov, ki prihajata z veliko več­jega območja in imata zato tudi precej večje glasbeno zaledje. Na njihovi strani je tudi tradicija, saj sta oba orkestra več kot 100 let sta­rejša od “18 letne mladenke”, kot je uradni napovedovalec predstavil Godbo Lukovica. Člani slednje se niso ustrašili izziva in so kljub ne­koliko skromnejši številčni sestavi prejeli precej pohval za odigrane zabavne skladbe. Že dva dni pozneje je sledila tradicionalna povorka ob 46. dnevih narodnih noš in oblačilne dediščine v Kamniku. Skozi srednjeveško mestece so lukoviški godbeniki korakali že enajstič zapored ter bili del več kot dva tisočih posameznikov in skupin, ki so sodelovali na tej največji etnološki prireditvi v Sloveniji. Godba Lukovica je sodelovala tudi pri obisku delegacije iz italijanske občine Amaroni v Lukovici. Ob polaganju vencev na Starem trgu so Pred časom smo že zapisali, da ŠKD Bregar ureja v Trnjavi športni park, ki je bil velika želja pokojnega Marjana, ustanovitelja društva, in zato so sredstva, zbrana na tokratni prireditvi, romala za ureditev športnega par­ka. Prav zanimivo je bilo namreč tokrat uganiti, koliko tehta košarica dob­rot iz ekološke pridelave, ki jo je pripravila kmetija Pr´ Vazarju iz Trnjave. Kljub večkratnemu tehtanju in po primerjanju s harmoniko, kar so nare­dile Skrivnostnice, je bilo zelo težko ugotoviti, koliko tehtajo dobrote z domačega vrta v košarici, ki so zagotovo končale v loncu zmagovalca. Ker je namen druženja tudi osveščanje in izobraževanje obiskovalcev, so tudi letos poskrbeli za izobraževanje in poleg kovača predstavili še prikolice za prevoz živali zastopnika Dovžan, d. o. o., skupaj z vozili Seat prodajalca Avto Cerar iz Kamnika. Oba sta namreč poskrbela za praktične nagrade tekmovalcem, ki jih ni bilo malo. Da je bilo tokratno druženje res druženje za vso družino, priča tudi to, da je prireditev obiskal Egidij Capuder Kicov Tilo, kmet in izreden ljubitelj konj, da o njegovih letih in smislu za humor ne izgubljam besed. Zahvaljujoč dobri postrežbi in pestremu programu so se nekateri, ki so prišli že v jutranjih urah, poslovili šele, ko se je dan prevesil v noč z obljubo, da še pridejo, če bodo le zasledili povabilo. Kicu Tilo je rekel, fantje moji jaz pridem prihodnje leto zagotovo, sam, da bos­te vi še tu in mož, ki premore že 96 križev, točneje 18. avgusta si je naložil že novega, je bil ravno zato, ker se drži kot stara grča v znak spoštovanja sprejet z močnim aplavzom. Sicer so se na dvorišču kmetije tokrat srečale, poleg številnih mlajših in malo mlajših, še nekatere staroste Črnega grab­na in prav lepo so se pomenili ob kozarčku rujnega, kakopak. Tistim, ki ste tokratni dan zamudili, še sonce ga ni, je kmalu vstalo in pozno šlo spat, nasvidenje prihodnje leto na kmetiji Pr´ Bregar na konjeniškem dnevu. Pridite, ne bo vam žal. drAgo juteršek zaigrali himni republik Slovenije in Italije ter zaigrali žalno skladbo, ko so se predstavniki obeh občin poklonili žrtvam prve svetovne vojne. Dejaven mesec so godbeniki, kar se javnih nastopov tiče, zaključili v Mengšu, kjer je zadnji septembrski konec tedna ob 24. sejmu v Men­gšu potekalo območno srečanje godb. Zbrali so se predstavniki vseh petih orkestrov, ki delujejo na domžalskem območju. Vsak je odigral po tri skladb, in kot je običaj na tovrstnih srečanjih, so glasbeniki tudi družno zaigrali nekaj poskočnih melodij. Leon AndrejkA 14 DOGODKI V Srečni hiši o zelo lačni gosenici po angleško … Si predstavljate nenehno lačno gosenico, ki želi pojesti sladoled in češnjo, pa sir in jabolko, korenček in hruško, kolaček in tortico pa celo klobasico, jagodo in lubenico? No, v Srečni hiši smo jo spo­znali v sredo, 21. septembra, ko nam je lačno gosenico predstavila Veronika Pavlič, in to v angleščini! Z Veroniko pa smo se naučili tudi, kdaj je noč – ko spimo – in kdaj dan – ko smo budni –, po angleško seveda. Naučili smo se še, kako po angleško rečemo sončku in kako luni, malo smo tudi zapeli in zaplesali – vse v angleščini, kakopak! Nazadnje smo si izdelali še spominek za domov – čisto pravo gosenico. Mimogrede, ali vi veste, kako se reče gosenici po angleško? Ali pa metuljčku, v katerega se je čez noč prele­vila naša gosenica? Čisto na koncu, ob slovesu, smo snedli še naše najljubše krofke Moj frosti in jih poplaknili s čajčkom – kot se za angleški večer spodobi, kajne? Je pa sicer naša Srečna hiša novo šolsko leto pozdravila že z Vikendom odprtih vrat v začetku septembra. V petek, 2. septembra, smo se tako v Srečni hiši mladi pa tudi manj mladi najprej ‚podali na pot‘ po eksotični Tajski, kamor sta nas popeljala Tanja Srnovršnik Volarič in Mitja Volarič, nato pa smo z Ano Čemažar ‚skočili‘ še na potep po kaotično pisani Še šestnajste družabne igre Ob koncu šolskih počitnic so Zlatopoljci organizirali rekreativno ko­lesarsko popoldne Vsi na kolo za zdravo telo. Zbor kolesarjev je bil ob igrišču, smer vožnje pa jih je vodila proti Brezovici in Vrhu nad Krašnjo, skozi Pšajnovico in nazaj. Na cilju jih je čakal osvežujoč napitek ter slo­delovanje v družabnih igrah. Prav te so prvič organizirali že leta 2000, bile so odmevne in zanimive, prav takšne so bile tudi tokrat, že šestnajstič po vrsti. Med številnimi zbranimi kra­jani ob igrišču se jih je tokrat odločilo za sodelovanje kar 50. Tekmovanje je zajemalo naslednje aktivnosti: podiranje stožca, met obročkov na kiln, strel žoge na gol, met balinčkov, pikado in nalivanje vode v steklenico. Številni na tribunah so bodrili svoje malčke, jim dajali nasvete in spodbudo. Nastopajoči so bili razvrščeni v šest starostnih skupin, najboljši pa so ob koncu prejeli lepe medalje, najmlajši pa tudi sladke čokolade. Ob prigrizku smo se skupaj poveselili, prijetno druženje pa so s svojim vr­vežem popestrili malčki, ki so neumorno tekali sem in tja. Najboljši nastopajoči na letošnjih igrah: Do 7 let: 1. David Pestotnik, 2. Miha Močnik, 3. Manca Jamšek Od 8 do 10 let: 1. Mateja Močnik, 2. Jakob Šuštar, 3. Špela Šmit niti po tem, ko so v soboto pozno popoldne s seboj domov odnesli vsak svoj del skritega zaklada –, so se vrnili še v nedeljo, 4. septembra, ko so skupaj z animatorkami Srečne hiše sklenili Vikend odprtih vrat, in to z ‚igrami naših staršev‘, to pa je skakanje ristanca ter gumitvista, no, nekaj iger pa so si tudi sami izmislili – da bodo te igrali njihovi otroci. V Srečni hiši smo novo šolsko leto pozdravili tudi tako, kot veli naše poslanstvo – to je pomoč otrokom iz rejniških in socialno ogroženih družin. Med drugim je tako Srečna hiša sofinancirala opravljanje vo­zniškega izpita enemu izmed mladeničev, ki že več let živi v rejniški družini v okolici Lukovice (Lukovica je sicer znana po tem, da je na nje­nem območju največ rejniških družin v Sloveniji), pa podarila šolske zvezke fundacije H.O.P.E. otrokom iz socialno ogroženih okolij iz lo­kalnega okolja ter prepeljala še zadnja dva računalnika (od številnih že dobavljenih) in pisalno mizo na Center za socialno delo Maribor za socialno ogrožena šolarja s tamkajšnjega območja. Delovanje naše Srečne hiše je sicer tik pred začetkom novega šolske­ga leta podprla tudi ekipa ABC pospeševalnika, prvega regionalnega pospeševalnika start up podjetij pri nas. Prostovoljci ABC pospeševal­nika so namreč poleg svojega časa in dela Srečni hiši namenili tudi finančno donacijo, ki bo pomagala pri pokritju stroškov organizacije septembrskega izleta za 40 otrok iz rejniških družin na širšem območju Domžal na Domačijo Lušina pri Škofji Loki. Izjemno nas je razveselila tudi donacija družbe Plinovodi, ki nam je prispevala del sredstev za poravnavo naše celoletne najemnine. V zah­valo smo zato naš učni prostor poimenovali kar Sončna učilnica druž­be Plinovodi. Pridete tudi vi pozdravit sonček v naših prostorih? ALenkA žuMbAr kLopčič 16. srečanje Gradišč Slovenije Tudi letos, kot vsa leta doslej, smo se vaščani Gradišča pri Lukovici udeležili že 16. srečanja Gradišč Slovenije, ki je potekalo pri sv. To­mažu. V soboto, 25. junija 2016, smo se zgodaj zjutraj z avtobusom in našim se­daj že stalnim voznikom Frenkom izpred Mačkovega poda podali na samo srečanje. Srečanja se nas je udeležilo 30 oseb, po večini vaščanov Gradišča pri Lukovici. Tokratna udeležba je bila nekoliko skromnejša kot običajno, saj je bilo treba večer pred izletom še postaviti mlaj sovaščanu ob njegovem Abrahamu. Ta isti sovaščan nas je pred odhodom tudi prijetno presenetil z manjšo pog­ostitvijo. Dobre volje smo se nato odpeljali prek Trojan proti sv. Tomažu, kamor smo prispeli ob 10.30. Po dobrodošlici domačega društva in ogle-du prizorišča smo se v skupinah odpravili na ogled cerkve sv. Tomaža, kjer je bila ob 12. uri tudi darovana maša za vse Gradiščane. Po maši je sledilo prijetno druženje za vse udeležence srečanja. Po predstavitvi vseh Gra­dišč, kjer smo v spomin prejeli tudi sadiko bananovca, je sledil zabavni del srečanja z raznimi igrami. Po 20. uri pa smo se zavrteli še v zvokih domače­ga ansambla in preizkušali srečo na srečelovu. V kolikor bi si tovrstni dogodek želeli ogledati oziroma se ga udeležiti, vl­judno vabljeni, da se nam naslednje leto pridružite na 17. srečanju Gradišč Slovenije, ki bo pri Slovenj Gradcu. dušAn drčAr, Foto: siLvA burjA OBVESTILO Obveščamo vas, da bo Center za socialno delo Domžale svoje prostore s 1. 11. 2016 preselil na novo lokacijo na naslovu Masljeva ulica 3, Domžale. Novi poslovni prostori so ob želežniški progi nasproti parkirne hiše Domžale. oglasno sporočilo Tokratna dirka državnega prvenstva za nagrado Občine Lukovica in 1. memo­rial Nika Sodnikarja v razredih starodobniki, minimoto, skuter, ohvale in super­moto v Centru varne vožnje AMZS na Vranskem je namreč dokaz, da znajo in zmorejo pripraviti zanimivo tekmovanje, ki navdušuje tako obiskovalce kakor tekmovalce. Če se ozremo malce nazaj, no, kar nekaj deset let, so v 90. letih člani takrat še AMD FAM Lukovica v Dobu pripravili kar nekaj tekem v moto­krosu, ki so bile zelo odmevne. Celo tako, da so se o njih pogovarjali na seji občinskega sveta Domžale 8. avgusta 1997 ter razpravljali o vplivu hrupa in ne vem še česa na okoliške prebivalce in naravo. Zaradi prevelikega negativnega vpliva je motokros proga prostor prepustila smetišču, ki je bil ekološko nara­vnan in ni puščal nobenih negativnih vplivov na občane in okolico. Občani so takrat dobili nadomestilo v takrat še drugi valuti kot danes in smetišče na njih ni kvarno vplivalo, denar sveta vladar. A vendar je del priprav na tekmo ostal takšen kot takrat, poleg izpolnjevanja raznoraznih obrazcev so se tudi tokrat spopadali s pomanjkanjem denarja. Uspehi društva niso pozabljeni, kakor ni zamrl tekmovalni duh starejših tekmovalcev, ki so iz motokrosa presedla­li v starodobnike, ter ponovno pridno nabirajo zmage in pokale, tokrat že za društvo AMD Lukovica. Tokratne dirke, ki so potekale kar dva dni, so organiz­atorji izpeljali ob medijski podpori revije Domžalsko-kamniške Novice in glasila Rokovnjač, ter ob podpori AMZS. Svoje so dodali še člani MK Rokovnjači ter PGD Lukovica in PGD Prevoje, ter pokrovitelji Občina Lukovica, Avto Kveder, SEAT Avto Cerar Kamnik, Gostilna Bevc Lukovica, Nikotrans&Begrad, d. o. o., Vulkanizerstvo Lenček Dušan, s. p., Avtoprevozništvo Dolinšek Marjan, s. p., in so začeli. Mesto tokratne dirke v Centru varne vožnje AMZS na Vranskem je na zelo primernemu kraju, malce oddaljenem od mesta, vendar blizu z vso infra­strukturo, ki je še kako prav prišla vsem, tako organizatorju, tekmovalcem in ne nazadnje tudi gledalcem. V dveh tekmovalnih dneh smo si ogledali kar nekaj dirk in imeli ob tem ne samo kaj videti, ampak tudi slišati. Na svoj račun so res-nično prišli ljubitelji športa, kjer prevladujejo bencinski hlapi in hrup motorjev. Nedeljska tekma je bila še poslastica za ljubitelje moto športa, saj je vreme kro­jilo tako hitrost tekmovanja kakor vrstni red. Ker je med dežjem kar nekajkrat posijalo sonce, so bile tako posamezne vožnje še posebej zanimive. Vreme je poskrbelo tudi za nekaj padcev, ki na srečo niso bili hudi, tako da so se tekmo­valci pobrali kar sami in nadaljevali z vožnjo. V soboto je bil padec malce hujši in enega so odpeljali v bolnišnico in na razglasitvi so tekmovalci nosili tablo v podporo Vižot, tekmovalcu, ki se je ponesrečil. Sicer smo lahko opazili, da vlada med njimi poleg tekmovalnega duha še velik prijateljski duh, ki zgladi mnoge težave in zaplete na progi. Poleg novejših motorjev, ki dosegajo velike hitrosti, smo tokrat videli na stezi motorje, ki so bili izdelani, ko marsikoga od nas še na svetu ni bilo, a vseeno še veselo rohnijo po tekmovalni progi. Le po daljši vožnji jim malce nagaja naduha in tudi okvir jih ne drži več tako kakor nekoč, da o notranjih organih, beri menjalnikih in ostalem, ne pišem. Kljub številnim težavam bodo pripravljeni za naslednjo dirko, ki bo v prihodnjem letu, saj so na Vranskem zaključili s tekmovanjem starodobnikov. Ostale skupine pa čaka kar še nekaj krogov do konca tekmovanja. Starodobniki so se tokrat pomerili tudi za memorial Nika Sodnikarja, navdušenega in tudi uspešnega tekmovalca, ki je svojo življenjsko pot končal ravno na Vranskem med tekmo v preteklem letu. Organizatorji so pripravili lep spomin nanj, saj so si obiskovalci lahko ogledali njegove motorje in fotografije z različnih tekmovanj. Častni krog je skupaj z veterani odpeljal z njegovim motorjem njegov sin, se na mestu, kjer je končal svojo tekmovalno pot, ustavil, malce privil plin v njegov spomin in se nato za­peljal v boks. Prireditev, na kateri so bili po mojem zmagovalci prav vsi, saj so pokazali poleg vrhunskega obvladovanja motorja v različnih vremenskih raz­merah še nekaj več, poleg tekmovalnega še veliko prijateljskega duha in to jih kljub rivalstvu veže iz tekme v tekmo. Če sem že začel z zgodovino, naj z njo tudi končam. Upam, da to ni zadnja dirka, ki so jo pripravili člani AMD Lukovica, tako da bo glas o dobrih organizatorjih ostal in ne bo šel v pozabo oziroma v zgodovino, da se v še večjem številu srečamo v Centru varne vožnje AMZS na Vranskem prihodnje leto, do takrat pa upam, da se bodo dogovorili tudi z onimi zgoraj. Rezultati V razredu skuter 70 je bil v obeh vožnjah nepremagljiv Nejc Šipek (AMD Orjaki), kljub manjšim tehničnim težavam v drugi vožnji. Z dvema drugima mestoma si je že pred zadnjo dirko naslov prvaka privozil Aleš Rakun (AMD Gorica). V razredu skuter sport je zmagal Tomaž Ahčin (AMD Orjaki), ki je v drugi vožnji sicer padel, a je kljub temu zbral največ točk med tekmovalci v tem razredu. Vodilno mesto je zadržal Nejc Kogovšek, ki je v prvi vožnji zmagal, v drugi je bil tretji. Prva dirka razreda minimoto je bila že po treh minutah prekinjena zaradi moč­nega naliva in po premoru, ko je dež malce prenehal, in menjavi gum, se je le-ta nadaljevala. Zmagal je Jan Poropat (Minimoto klub obala Koper), pred Enejem Logarjem (AMD Brežice) in Valterjem Poropatom (Minimoto klub obala Koper). Enak vrstni red je bil tudi v drugi vožnji, le da je bila razlika med prvima dvema precej manjša. V skupnem seštevku je Jan Poropat s tem še povečal svojo pred­nost. Med otroci je zmagal Etien Kantar Božič (Minimoto klub obala Koper). V razredu ohvale je zmagal Alex Novak (ŠKD GAS Vrtejba), ki je v prvi vožnji sla­vil po napaki Jake Gorjana na startu, zaradi česar je slednji dobil časovni pribi­tek. Bolj tesno je bilo v drugi vožnji, ki jo je Novak zaključil v svoj prid, prednost pred Gorjanom pa je znašala le 53 tisočink! V amaterskem tekmovanju supermota je obe vožnji dobil Nejc Kržič pred Ja­nom Zorkom in Juretom Pircem. Za voznike starodobnega motociklizma sta bili tokratni dve dirki tudi zadnji v letošnjem državnem prvenstvu, tudi dirka za 1. memorial Nika Sodnikarja . Zmagovalci posameznih razredov so bili v obeh vožnjah isti: v razredu A Jože Cerar (MKS Kranj), B1 Slavko Krč (AMD Kranj), B2 Rok Kreč (AMD Lukovica), B4 Drago Kreč (AMD Lukovica), C1 Tomaž Jesenek (MK Leteči Kranjci), C3 in C5 Pri­mož Vindišar (AMD Lukovica), med prikoličarji sta slavili posadki Matjaž Lesjak – Mitja Cencelj (Magnet Trbovlje) D1 ter Jože Cerar – Primož Vindišar (MKS Kranj / AMD Lukovica) v D2). drAgo juteršek 18 DRUŠT VA Moški pevski zbor Janko Kersnik zapel na Mali planini Člani RK Rafolče v deželi cvička V soboto, 10. septembra 2016, smo se člani RK Rafolče odpravili na tradicionalni septembrski izlet. Tokrat nas je pot zanesla na Dolen­jsko. Najprej smo si ogledali šolo Grm – Center biotehnike in turizma, kjer nam je dekan Visoke šole za upravljanje podeželja Grm Jože Podgoršek na kratko predstavil bogato zgodovino šole in nas popeljal po šolskem po­sestvu. Na koncu smo obiskali še šolsko menzo, kjer smo z navdušenjem degustirali jogurte, ki jih izdelujejo dijaki in študenti. Ogled smo sklenili pod šolskim kozolcem, kjer smo ob melodijah Lenartove harmonike po­malicali domače dobrote. Druga postaja je bila muzejska zbirka IMV v Drgančevju, kjer smo lahko pokukali v razstavljene avtomobile, policijska in gasilska vozila ter priko­lice in avtodome znamk IMV, Adria Mobil, Revoz in TPV. Ogled v tovarni IMV Planinci, pohodniki, izletniki in naključni obiskovalci gora, zelo težko je opisati nepregledno množico obiskovalcev, ki so se na sončno nedeljo, 28. avgusta, podali na Malo planino in okoliške vršace. Na zadnjo nedeljo v av­gustu se na Mali planini pri planinskem domu PD Domžale srečajo člani in članice PD Domžale na svojem srečanju, ki je vedno veselo. Tokrat že 24. tradicionalno srečanje domžalskih planincev se je začelo že pred uradnim delom, to je ob 11. uri s krajšim koncertom Godbe Domžale, ki bi ga lah­ko poimenovali kar Odmev s planin. Ob obisku vrhov so predvsem mladi, starejši niso izjeme, navdušeni nad čudovitim odmevom, ki ga slišijo, ko za­vriskajo in takšnega smo bili deležni tudi obiskovalci, le da smo prisluhnili odmevu skladb, ki so jih igrali godbeniki Godbe Domžale. Z uvodno pesmi­jo pevcev moškega pevskega zbora Janko Kersnik iz Lukovice se je začelo srečanje, ki ga je po uvodni pesmi s pozdravnim nagovorom začel predsed­nik PD Domžale Janez Vodlan. V nagovoru se je spomnil začetkov pred 63 leti in zbranim veliko povedal o pomenu doma na Mali planini. Ponovno smo prisluhnili petju članov moškega pevskega zbora Janko Kersnik, ki že leta sodeluje s planinci in nato nagovoru podžupanje mag. Renate Kosec. Nato je na vrsto ponovno prišla Godba Domžale s krajšim koncertom pril­jubljenih skladb. Ko se je godba utrudila, so za glasbeno sceno poskrbeli člani ansambla Prjatli, ki so dodobra ogreli pete planincev. Biti v planinah in ne okušati žgancev, tisto o pastirici, ki jih kuha, dajmo malce na stran, bi bila velika napaka in ponovno nas je osebje doma presenetilo z odlično hrano Ogled na Grmu Nato smo se odpeljali proti kartuziji Pleterje. Tam smo se ustavili v muzeju na prostem, ki predstavlja stare kmečke stavbe. Poskusili smo pletrsko mašno vino, cviček in sok, nato pa smo se vzdolž samostanskega zidu odpravili proti vhodu v kartuzijo. Ta je sicer za obiskovalce zaprta, zato pa smo si ogledali gotsko cerkev ter predstavitev o samostanu in meniškem življenju. Po razgibanem dnevu smo se okrepčali v Gostišču na Trgu v starem mest­nem jedru Novega mesta. Tako se je izlet lepo zaokrožil, saj se v gostišču praktično usposabljajo dijaki in študenti šole, ki smo si jo ogledali na začetku dneva. Po okusnem obroku smo še malo posedeli, nato pa smo se polni lepih vtisov odpeljali proti domu. Zahvaljujemo se vsem, ki ste kakorkoli pripomogli k uspešnemu izletu. petrA ZAjc, viktor jeMec Foto: stAne gerčAr in glede na število obiskovalcev tudi s hitro postrežbo. Zato se drugo leto v še večjem številu odpravimo zadnjo nedeljo v avgustu na Malo planino k Domžalskemu domu, člani MP Janko Kersnik bodo zagotovo tam. Še gesta, vredna posnemanja, v času, ko damo vse več na tehniko in pozabljamo na stare oblike komuniciranja, so člani zbora svojemu članu, ki zaradi bolezni ni šel z njimi, pisali razglednico z ne samo lepimi pozdravi, ampak z željo, da se čim prej vrne v njihove vrste. drAgo juteršek Srečanje po dvajsetih letih Mineva že dvajset let, od kar je prenehal delovati Nogometni klub Par­tizan Lukovica. Ustanovljen je bil leta 1973 na pobudo Franca Avblja, pečarja iz Lukovice. Takratni privrženci nogometne igre so se odločili, da sami zgradijo igrišče. Zavihali so rokave in s prostovoljnim delom jim je to tudi uspelo. Do tedaj so koristili igrišče pri sosednjem Nogometnem klubu Krašnja. Z novim igriščem se je v tem okolišu še povečalo zanimanje za nogomet. Takratni nogometni klub je deloval zelo aktivno, saj so tekmovali v ljubljanski podzvezi s člansko, z mladinsko in s pionirsko ekipo. Igre so privlačile številne gledalce, ambienti in doživetja so bili nepozabni. Gradnja avtoceste skozi Črni graben pa je zah­tevala tudi svoj davek. Rušenje igrišča in konec je bilo23-letnega delovanja NK Partizan Lukovica. Na pobudo Ferija Severja, Vinka Nakrsta in na željo nekaterih starejših takratnih članov se je snovala ideja, da se po dvajsetih letih nekdanji člani tega kluba po­novno zberemo. Prav slednje se je zgodilo sredi tega meseca v Rokovnjaškem gozdičku na Brdu pri Lukovici. Čeprav nam je malo ponagajalo vreme, je naša druščina štela okoli petdeset zbranih. Nagovoril nas je glavni organizator Feri Sever, nam zaželel dobrodošlico, v nadaljevanju pa nanizal utrinke iz davnih dni. Ob prijetnem druženju smo si ogledali tudi stare fotografije in si s pogle- Po poteh Ene žlahtne štorije V soboto, 10. septembra 2016, smo se člani Medobčinskega društva Sožitje iz Mengša odpeljali na čudovit družinski izlet v Goriška brda. Skozi Vipavsko dolino smo se prek Gorice in Solkana popeljali v Brda. Prva točka postanka je bila vasica Gonjače, kjer smo se povzpeli po 144 stopnicah na 24-metrski stolp. Na vrhu se nam je odprl čudovit pogled na Brda, Julijske in Karnijske Alpe, Dolomite, Furlanijo, Tržaški zaliv, Kras in Trnovski gozd. V gostišču pri Marjotu smo pomalicali in se pripravili na potovanje po briških vaseh. S pri­jaznim in simpatičnim vodičem Petrom smo se odpeljali v Šmartno, vasico Srečanje starejših v župniji Krašnja Na nedeljo svetniških kandidatov ljubljanske metropolije – škofa Jane­za Frančiška Gnidovca, nadškofa Antona Vovka, škofa Friderika Barage, duhovnika Andreja Majcna in profesorja Antona Strleta so se v cerkvi sv. Tomaža v Krašnji zbrali tudi starejši in bolni, da bi se srečali z Njim pri sveti maši. Tokrat je zbrane nagovoril Miro Šlibar, ki je skupaj z domačim župnikom An­tonom Potokarjem daroval sveto mašo. V svojem nagovoru je tokrat začel z obiskom Marije romarice iz Fatime v domu sv. Katarine v Mengšu, kjer so se z njo srečali tako uslužbenci kakor starejši. Ob tem je povedal s kakšnim zaupan­jem so prihajali k njej starejši in ob tem še poudaril, da večerna molitev ni samo zvečer, da jo lahko molimo tudi preko dne, kajti lahko, da zvečer ne bomo imeli časa. In še nečesa ne smemo pozabiti: starost je lahko tudi primeren trenutek, ko se vzpostavi prijateljska vez in se tudi kaj odpusti, ter postanemo bolj soli­darni tudi s pomočjo med seboj in do drugih. Ob tem je seveda mislil na števil­ne molitve, ki jih starejši opravijo v času, ko se počutijo osamljene in onemogle. Med sveto mašo smo obnovili krstne obljube, starejši so prejeli tudi bolniško maziljenje, o katerem je dejal, da ni za bolezen, ampak za moč, za lažje pre­magovanje težav, ki nastopijo s starostjo. Ob tem ni mogel mimo tega, da so mnogi redno hodili k sveti maši, na starost pa niso mogli več, a k njim niso po­dom nanje osvežili mnoga doživetja iz takratnih časov. Profesionalno pa je svo­je delo opravil Vinko Nakrst, ki je poskrbel, da smo ob hladnem pivu napolnili tudi svoje želodčke. Skratka, bilo je lepo in prijetno, ideja, da se prvič dobimo po dvajsetih letih, pa je v celoti upravičila svoj namen. Hvala Feriju Severju in Vinku Nakrstu za orga­nizacijo in pogostitev ter da se še kdaj dobimo. tone HAbjAnič v središču Brd, ki leži na izjemni razgledni vzpetini. Vas je dobila ime po sv. Martinu, v cerkvi pa smo si ogledali notranjost s znamenitim Križevim po­tom, ki ga je poslikal Tone Kralj. Ogledali smo si Hišo kulture, ki jo sestavljajo tri obnovljene hiše, prostor pa je namenjen kulturnemu dogajanju in razsta­vam. Središče vasi je ograjeno z zidom, kjer živi približno 30 ljudi. V Briški hiši je predstavljena bivalna kultura Brd. Leta 1976 so po potresu v Furlaniji vas zaščitili in jo še vedno obnavljajo, tako da bo ostala v prvotni obliki. Pot smo nadaljevali v Dobrovo, kjer je sedež občine in največja vinska klet v Sloveniji, ki smo si jo tudi ogledali. Po ogledu kratkega videa o delu v vinogradih so nam predstavili potek od prevzema grozdja do velikih lesenih sodov, kjer vino zori. Posladkali smo se s sladkim sokom, starši pa so degustirali vino. Odpeljali smo se do gradu, kjer se odvijajo kulturne prireditve in poroke. Prek Medane smo se odpeljali na rob Goriških brd, do Grediča, kjer so sne­mali slovensko nadaljevanko Ena žlahtna štorija. V njem je hotel z vrhuns­ko restavracijo in leži sredi briških vinogradov. Prek vasic Biljana, Kojsko, Kozana, Cerovo in Zali breg smo se vrnili do Gonjač, kjer nas je že čakalo pozno kosilo. Vzeli smo si čas za pomenkovanje, druženje in posedanje pod vinsko brajdo. V poznih popoldanskih urah smo se vrnili domov, med pot­jo smo veselo prepevali. Ob jubileju 50-letnici društva se je predsednica dr. Tatjana Novak s posebno zahvalo zahvalila Fani Vrankar, ki vseskozi skrbi za program izletov in načrtuje prevoze, tako da smo v društvu, kjer so na leto planirani dva do trije družinski izleti, v vseh letih dodobra spoznali Slovenijo in tudi pokukali izven naših meja. MetkA Mestek klicali duhovnika, kajti mlajši so menili, da se bodo prestrašili, če bo k njim prišel duhovnik, da bo potem pa kar za umret. Tako kakor domači župnik se je tudi on zahvalil v svojem nagovoru članom ŽPS, pevcem in pevkam, ter organistki in vsem dobrim gospodinjam, ki so tokratno srečanje pripravili. Tokratno nedel­jsko druženje so končali v župnišču ob pogostitvi in prejemu priložnostnega darila, ki jim ga je izročil župnik Anton Potokar. Pogum potrebujete in zato vam tokrat podarjam knjižico Zgodbe za pogum, je v krajšem uvodnem nagovoru dejal župnik Anton Potokar. Župnik Miro Šlibar je zbranim prebral dve zgodbi iz knjige, ki jo je izdala založba Ognjišče. Tako smo prisluhnili zgodbi Moč križa in o polžu, ki je plezal na češnjo. In ko so ga vprašali, čemu pleza nanjo, saj češnje še niso zrele, je odgovoril: Ko pridem jaz gor, bodo že. Naj torej vztrajnost in zaupanje v Boga ob Božjem blagoslovu in Marijinem varstvu spremljata stare­jše do naslednjega druženja v cerkvi sv. Tomaža v Krašnji. drAgo juteršek