uriv-. Razlaganje keršanskiga katoljškiga Nauka. Spisal prošt in fajmošter v Novim mestu. ii. »iiT /V / fVCEAL \ BIBLI0TH8K V LJUBLJANI 1850. Natisnil in založil Ignaci A. žlahtni Hleininajer. V natis teh bukev so milostljivi knez go¬ spod gospod ANTON ALOJZI, Ljubljanski škof dovolili 1. dan veliciga serpana 1841. III. POGLAVJE. Od svetiga Duha in Jezusove cerkve. POSVEČENJE VERNIH PO SVETIM DUHU. 1. Prihod svetiga Dnini. Učili smo se v več naukih Jezusa svojiga Odreše¬ nika in Zveličarja, živiga, ediniga in večniga Sina bo- 7 jiga, Boga in človeka spoznati, kteriga smo dolžni mo¬ liti, hvaliti, ljubiti, mu hvaležni in v vsim pokorni biti. Spoznali smo Boga Očeta, kteri ga je na svet poslal. Prepričali smo se pa tudi kako močno nas Oče nebeški ljubi; se prej ko smo bili, je že dal svojiga ljubiga Sina za nas, de vsaki, ki bo va-nj veroval, ne bo pogubljen, temuč večno per njem živel; in kako močno nas Jezus ljubi, ki se je za nas umoriti dal. In desiravno je sel v nebesa, vender ni nehal za nas skerbeti; on želi in hoče, de b i bile vrata nebeške vsim ljudem do konca sveta odperte, in de bi vsaki človek njegovo vero na-se vzel, in po nji živel. Zato je zvolil aposteljne in učence, kteri bi po njegovim vnebohodu njegove nauke vsim ljudem oznanovali in jih učili, kako se zamorejo Jezuso- viga odrešenja vdeležiti, in zveličati; dal jim je pa tudi oblast in zapoved vse storiti, kar bo vernim v nebesa pomagalo, ker je rekel: »Dana mi je vsa oblast v nebesih in na zemlji, torej pojdite in učite vse narode, in keršujte jih v imenu Očeta, in Sina, in svetiga Duha. Učite jih deržati vse, karkoli sim vam zapovedal« Mat. 28. 18—20. 1* k De bi bili pa Jezusovi aposteljni in učenci zamogli druge učiti, so mogli poprej dobro podučeni biti, Jezu¬ sov nauk prav umeti, de bi se nikoli ne zmotili, in ljudi drugač učili kakor Jezus; zato jih je Jezus tri leta učil. Desiravno je Jezus čez tri leta učil, z njimi na zemlji bil, vender niso njegovih naukov prav umeli, mislili so, de Jezus bo zemeljsko kraljestvo postavil, v kterirn bodo oni pervi. Ako je pa od svojiga terpljenja in od svoje smerti govoril, niso mogli umeti. Njih um je bil se otein- njen. Učil jih je sovražnike ljubiti, in vender so hotli, de bi ogenj z nebes eno vas v Samari! požgal, kjer niso hotli Jezusa sprejeti. Njih volja je bila se slaba. Treba je pa bilo, de so aposteljni po naukih Jezusovih živeli, scer bi bili ljudje po njih slabih izgledih polmjsa- ni, mogli so serčni in stanovitni biti v spolnjevanji nje¬ govih zapoved; ali vsi boječi so bili. Ko so Jezusa perjeli, so vsi zbežali in se skrili, Jezusa pa samiga so¬ vražnikom prepustili, in Peter ga je clo zatajil. Niso bili se zadosti močni po Jezusovih zapovedih živeti, se menj pa zavoljo Jezusa preganjanje preterpeti in umor¬ jeni biti. Treba jim je bilo se druge pomoči od Boga, de bi bili Jezusov nauk prav umeli in se ne zmotili, po njem živeli, drugim ga brez strahu oznanovali, in za¬ voljo njega preganjanje in smert preterpeli, ako bi bi¬ lo treba. Jezus, ki je slabost svojih učencov dobro poznal, jim je tudi obljubil božjo pomoč rekoč: »Jest bom Očeta prosil, in vam bo druziga učenika dal, de pei’ vas ostane vekomaj, Duha resnice.” Jan. 14. 16—17. »Učenik, sveti Duh pa, kteriga bo poslal Oče v mojim imenu, on vas bo učil vse, in vas bo opomnil vsiga, karkoli sim vam rekel.” Jan. 14. 26. »Kader pa pride uče¬ nik, kteriga vam bom jest poslal od Očeta, 5 Duh resnice, kteri od Očeta izhaja, on bo pri¬ čeval od mene." Jan. 15. 26. Prej ko je Jezus v nebesa sel, je rekel svojim licencam, de naj gredo po njegovim vnebohodu v Jeru¬ zalem, in tam naj čakajo prihoda svetiga Duha. Apo- steljni so storili, kakor jim je Jezus rekel; zbrani so bili v Jeruzalemu, v ljubezni med seboj so molili in ča¬ kali prihoda svetiga Duha. In Jezus je spolnil, kar je bil obljubil. Deset dni po svojim vnebohodu, ko so Judje binkusti obhajali, in so bili iz vsili krajev Judovske de¬ žele skupej prišli k obhajenju praznika, je svetiga Duha poslal. Bili so zbrani učenci v hiši, kar se ob devetih do¬ poldne velik šum vzdigne, kakor bi bil vihar na nebu. Vsa hiša se je potresla, in perkazali so se jim razdeljeni ognjeni jeziki nad vsili glavami. In vsi so bili s svetim Duham napolnjeni. Djanj. apost. 2. 2—41. Ognjeni jeziki so bili zunanje vidno znaminje nevi¬ dne gnade svetiga Duha, ki so jo učenci prejeli. Judje, kterih je bilo zavoljo binkošti brez števila v Jeruzalemu, so slišali glas iz hiše, kjer so bili učenci zbrani, delječ po mestu, in so šli prestrašeni pred hišo učencov, in slišali so kako neprestrašeni v mnogih jezikih Boga hva¬ lijo. Na enkrat so bili aposteljni v druge, v nove ljudi spremenjeni, kakor ogenj svetlo stori, tako je gnada sve¬ tiga Duha učencam um razsvetlila, umeli so skrivnosti Jezusove vere, umeli so vse, kar sveto pismo od Je¬ zusa in od njegoviga kraljestva govori, de ni od tega sveta; tudi na volji so se čutili spremenjeni in močni. Zemeljske dobrote jim niso bile več v zmoto , perprav- Ijem so bili zavoljo svetiga evangelija tudi vse zapustiti, krize, težave in preganjenje terpeti, in tudi za Jesusov nauk umreti. Njih serce je bilo vse vneto za resnico Jezusovih naukov. Ogenj tudi ogreje. Kar ogenj na telesu storiti zamore, de greje, to je nevidno sveti Duh 6 v sercih aposteljnov storil; on jih je storil goreče, ne- prestrasene v oznanovanju svetiga evangelija, de se niso sovražnikov nič več bali, in svojiga življenja ne vise od Jezusa cenili. Sveti Duh jim je tudi dal dar vse jezike govoriti. Poprej so le svoj jezik govorili, ko so pa svetiga Duha prejeli, so z vsakim človekam vsaciga rodu in je¬ zika govorili. Znano nam je, de per babilonskim turnu, so se jim bili jeziki zmešali, de eden druziga ni zastopil, kaj go¬ vori, in to jih je moralo po celi zemlji se raziti, kar je bila volja božja; zdej pa Bog svojim aposteljnam da vse jezike govoriti, de bi vse ljudi po zemlji skupej spra¬ vili v cerkev, v kraljestvo Kristusovo. Kaj je storil sveti Duh v aposteljnih? 1) Um aposteljnov je razsvetlil, de so Jezusov nauk in njegove nar visi skrivnosti prav razumeli, se niso mo¬ gli več zmotiti, kakor jim je Jezus že prej obljubil, de sveti Duh jih bo učil vso resnico. 2) Voljo aposteljnov je popolnoma spreobernil, v veri jih je poterdil, ni jim bilo več mar zemeljsko kra¬ ljestvo, le nebeskiga so želeli, z močjo jih je napolnil in srečne storil Jezusov nauk po celim svetu oznanovati, in zavoljo njega vse veselo preterpeti in za nj umreti. 3) Moč jim je dal čudeže delati in mnoge jezike govoriti, de so zamogli vsim ljudem svet evangeli ozna¬ novati, in v poterjenje, de so njih nauki resnično božji. Sveti Duh pravi Bog in nas posve- cevavec. Jezus je učil od svetiga Duha, de je pravični Bog, kakor Bog Oče in Bog Sin, de izhaja iz Boga Očeta in Boga Sina od vekomaj, in ima z Očetam in Sinain 7 eno in ravno tisto božjo natoro, in je tretja božja per- šona v sveti Trojici. Jezus je per več perložnostih svojim učencam od svetiga Duha govoril, de bo Očeta prosil, in jim bo dal druziga učenika, kteri bo per njih ostal, Duha resnice, de kader bo tolažnik persel, ki vam ga bom poslal od Očeta, Duha resnice, kteri od Očeta izhaja, bo on od mene pričal, in vas bo vso resnico učil, in vas na vse spomnil, kar sim vam govoril. Jan. 14. in 15. pogl- Dela, ktere je sveti Duh v aposteljnih storil, priča¬ jo, de je res Bog. Um aposteljnov je tako naglo raz¬ svetlil, kakor je čez nje persel, razumeli so Jezusove nauke popolnoma, in vse zmote so opustili. Prej VS1 se slabi po Jezusovih naukih živeti, so na enkrat vsi močni postali, in radi vse po Jezusovi volji storili. Pred bo¬ ječi, so se skrivali pred Jezusovimi sovražniki; zdej vsi goreči so oznanovali Jezusa in njegov nauk očitno po celim svetu. Pred so le po svojim jeziku govorili, zdej pa znajo vse jezike govoriti, de vsirn ljudem na zemlji sveti evangeli oznanujejo. Takih del ne zamore drugi storiti, kakor le Bog sam, in to je sveti Duh storil, zato vemo, de je sveti Duh Bog, in de je vsigamogočen in vsigaveden kot Bog Oče in Bog Sin. Aposteljni so svetiga Duha Boga imenovali, in ve¬ rovali in pričevali ga za Boga. Sveti Peter je rekel Ananiju, ki ga je oblagal: »Zakaj je satan tvoje serce zmotil, de si lagal svetimu Duhu. Nisi lagal ljudem, ampak Bogu.” Djanj. apost. 5. 3. Tukej govori apo- stelj, de je lagal svetimu Duhu, ki je Bog. In sveti Pavel pravi: »Ali ne veste, de ste tempelj božji, in Duh božji v vas prebiva?’ 1. Kor. 3. 16. In se drugod govori: »Ne veste, de vasi udje so tem¬ pelj svetiga Duha, kteri jev vas.” 1- K.° r - 19. Zato imenuje sv. Pavel kristjane tempelj božji, ker sveti Duh, ki je Bog, v njih prebiva. Keršeni smo tudi vsi 8 v imenu svetiga Duha, ker je .Jezus rekel: »Kerstite jih v imenu Očeta, Sina in svetiga Duha. In vsi kristja¬ ni spoznajo vero v Boga svetiga Duha v kratki molitvi, ko pravijo. Čast Očetu, Sinu in svetimu Duhu, kakor je bilo od začetka, zdej in vselej, in na večne čase Aposteljnam je bila pomoč svetiga Duha potrebna, de so Jezusov nauk prav razumeli, po njem radovoljno in vselej radi storili, in ga tudi drugim brez strahu, in čistiga, z nobeno zmoto popačeniga oznanovali. Kakor je pa pomoči svetiga Duha njim treba bilo , tako jo je tudi nam in vsim ljudem treba. Vsi smo grešili in Bo¬ ga zapustili, in se na umu in na volji pokazili, tako de človek iz svoje moči ne spozna, kaj je pravo in dobro, ne hrepeni in ne more storiti, kar mu je k zveličenju treba. Človek brez sv. Duha je mertev na svoji duši in ne zamore storiti, kar mu je k zveličenju potrebniga. Živ je scer človek in delaven, pa le dopolniti, kar nje¬ gove zelje in nagnjenja hočejo, ne pa kar je božjiga, in kar je k zveličenju treba, on je mertev, nemarin, neob¬ čutljiv, brez pravičnosti in hvaležnosti do Boga. Bog, kar ste že večkrat slišali, ki je dopustil elo- veku po njegovi prosti volji grešiti, de je svojo nepre- seženo milost nad njim skazal, se je usmilil, mu kazal in razodeval svojo veliko ljubezen že v stari zavezi, ker je svoje ljudstvo resnico učil, in ga k odrešenju po Je¬ zusu perpravljal. Kaj je Jezus za nas storil, vam je tudi znano. Vse to pa je storil Bog Oče kakor tudi Bog Sin, de bi naše neumerjoče duše zveličenje zado- bile. Kakošno skerb bi mogli tudi mi imeti za svoje duše, ko je Bog sam toliko storil! Kaj pa še vsaki dan za nas stori, tudi vemo, ker nam je Jezus svetiga Duha na svoje mesto poslal, de nas razsvetljuje, od hudiga od- vračuje, in k dobrim mislim, zeljem in delam napeljuje; nas močne dela, de dobro ljubimo, in hudo, greh sovra¬ žimo in vse storimo, kar je po volji božji. To je sveti 9 Pavel živo občutil, ker je rekel: »Po gnadi božji sim, kar sim.” 1. Kor. 15. Uk >A 8 e zamore v njem, ki me močniga stori.” Bilip. 4. 13. 1° v listu na Filipjane uči, rekoč: »Bog je, kteri v vas dela, de hočete in dopolnite po njegovi do¬ bri volji.” Filip. 2. 13. To posebno pomoč, ktero nam sveti Duh daje, de nas iz grešnikov pravične stori, ali opraviči, de božji nauk razumemo, božjo voljo spoznamo, jo ljubimo, želi¬ mo po nji storiti, jo tudi spolnujemo in v nje spolnjeva- nji zvesti in stanovitni ostanemo, imenujemo posvečajočo gnado božjo. Brez gnade božje nič dobriga storiti in se hudiga zderžati ne moremo, z njo pa zamoremo vse dobro ljubiti in storiti, ona nas svete stori, nas k sve¬ tosti ali k svetimo življenju napeljuje; stori, de sveto živimo in se zveličamo, zato ji pravimo posvečejoča, ker nas zares posveti. Našim dušam je svetiga Duha tako treba, kakor mertvim telesam duše , ako hočejo oživeti. Duša oživi telo, in nase duše oživi sveti Duh, kader se z njimi sklene, dokler se z njimi ne sklene, so mertve za večno življenje. In to, nam tako potrebno posvece- jočo gnado božjo zadobimo po svetim Duhu v zakra¬ mentu svetiga kersta in svete pokore, v drugih svetih zakramentih jo pa pomnoži, nas v dobrim se močnejši stori. Sveti Duh nam daje svoje dari. On nam daje spo¬ znati in razumeti resnice svete vere, resnico od laz, dobro od hudiffa ločiti; on nam da dar umnosti. CJ 7 Sv. Duh da, de kristjan ljubi in izvoli, kar je bo- žjiga, in k Bogu perpelja, in to dela, kar zveliča, opu¬ sti pa, kar ga razmisljeniga napravi, in od Boga k po¬ svetnim željem in pregesnim mislim napeljuje. »V s a modrost je od Gospod Boga.” Sir. 1. 1- On nam tedej daje modrosti. 10 Sv. Duh daje, de kristjan razloči dobro od hudiga, in de tudi ve zvoliti, kar je Bogu dopadljivo in k zveli- čenju poniagljivo, deli nam dar sveta. Sv. Duh stori v nas, de dobre dela, če imamo še tolike skušnjave, in zavoljo njih se toliko terpimo, ven- der le storimo, se greha varjemo, de, če so skušnjave se tako močne, jih premagamo, se hudiga zderžimo, in sovražnika svojiga zveličenja premagamo, ker nas ne pusti v skušnjave pasti, deli nam dar moči. Sv. Duh da kristjanam Boga in njegove lastnosti spoznati, in tudi pot zvediti, po kteri morajo hoditi, de v nebesa pridejo, in de vedo se nevarnosti svojiga zve¬ ličenja umakniti, to je, deli jim dar učenosti ali vednosti. Sv. Duh prenagne kristjana, in ga voljniga, per- pravniga stori spoznano dobro ljubili in storiti, hudo pa sovražiti in opustiti. Deli mu dar pobožnosti. Sv. Duh tudi stori v kristjanu, de se Boga iz lju¬ bezni boji, iz ljubezni po volji božji štorij in vse odvra- čuje, kar bi utegnilo Boga žaliti, da mu dar strahu bo- žjiga. Sveti Pavel pravi: »Darovi so mnogi, Duh pa je le eden. Vse dela eden in ravno tisti Duh, kteri slednji mu deli, kakor hoče. 1. Kor. 12. 4—11. Ker sveti Duh v nas stori, de dobro , kar je po volji božji spoznamo, ljubimo in storimo, in tako po njem pravični, sveti postanemo, pravimo zato, sveti Duh nas posvečuje; je naš posvečevavec. Ker brez svetiga Duha dobriga, božje volje spoznati, in po volji božji živeti in se zveličati, ne zamoremo, ta¬ ko ga vedno prosimo, de naj naš um razsvetli, našo voljo k dobrimu nagiblje, naše serca z ljubeznijo do Boga in bližnjiga napolni, in moč da po volji božji vse¬ lej storiti; perzadevajmo si pa tudi sami po volji božji storiti, scer nam bo pomoč svetiga Duha zastonj. Po vsakim dobrim delu se zahvalimo Bogu in recimo s sve- 11 tim Pavlam: »Po božji milosti sim, kar sim.” 1. Kor. 15. 10. Kdaj so aposteljni svetiga Duha prejeliš Na binkustni praznik. Kdo je sveti Duh ? Sveti Duh je tretja božja persona v sveti Trojici, ki izhaja od Boga Očeta in Boga Sina od vekomaj, in je z njima pravi večni Bog. Kakošne dolžnosti imamo do svetiga Duhal Dolžni smo v svetiga Duha verovati, upati, in rav¬ no tako ga častiti in moliti kakor Boga Očeta in Bo¬ ga Sina. Kaj dobriga nam stori sveti Duh? Sveti Duh nas posvečuje. Kje nas sveti Duh posvečuješ Posvečuje nas: 1) Per svetim kerstu. 2) V zakramentu svete pokore. 3) Kolikorkrat druge zakramente vredno prejmemo. Kako nas posvečuje sveti Duh ? Sveti Duh nas posvečuje, ker v nas gnado božjo vlije, in nas otroke božje stori, ali pa gnado božjo v nas pomnoži. Kaj še dela sveti Duh v nas ? Razsvetljuje nas um, voljo k dobrimu nagne in moč daje po volji božji živeti, če si tudi sami po svoji moči perzadevamo, in nam deli svoje sosebne dari. Kteri so darovi svetiga Duhaš 12 Darovi svetiga Duha so: . 1) Dar modrosti. 2) Dar umnosti. 3) Dar sveta. 4) Dar moči. 5) Dar učenosti. 6) Dar pobožnosti. 7) Dar strahu božjiga. So ti darovi kristjanam potrebni! Silno potrebni so, ker dušo Bogu prijetno store. 3. Od svete Trojice. Iz zgodeb svetiga pisma stare in nove zaveze smo se prepričali, in Jezus nas je učil, deje en sam Bog in tri peršone, Bog Oče, Bog Sin in Bog sveti Duh, in te tri persone so med seboj razločene, kakor smo se po delih učili, ktere so vse tri za nase zveličenje storile, nektere dela se Bogu Očetu, nektere Bogu Sinu, in nektere Bogu svetimu Duhu perpisujejo, pa vender je le en sam Bog vse storil. Bog se je že pervim staršem, Adamu in Evi, razo¬ del, de je le en sam, in peni starši so le eniga samiga Boga molili in hvalili. Kajn in Abelj sta le enimu Bogu dari darovala. Ko so pa ljudje hudobni postali, so vero v praviga ediniga Boga zgubili, in zaceli malike moliti. Namesti de bi bili po stvarjenih rečeh Stvarnika spoznali, so tiste stvari, ki so jim bile bolj koristne in prijetne, kakor sonce, luno, zvezde, ogenj, vodo i. t. d. za bo¬ bove imeli in molili. Cio človeške dela iz zlata, srebra o # ' ali iz lesa zdolbljene podobe so za bogove imeli. O kako delječ zaide človek, kader vero v praviga Boga zgubi, in Boga zapusti; potlej ga tudi Bog zapusti, kar nam sveti Pavel očitno v listu do Rimljanov pove v 1. pogl. 13 22—31. v., in smo tudi v zgodbah stare zaveze pri več perložnostih vidili, ko so si sami ljudje bogove delali. Ob času Noeta je Bog vse hudobno ljudstvo z vodo končal, de bi bil z njimi hudobijo malikovanja in druge pregrehe zaterl, le osem jih je ohranil, kteri so se eni- ga samiga Boga verovali. Pa kmali po potopu so ljudje spet pozabili veliko štralingo božjo, pregrešno so živeli, in spet malike molile. Le Abraham in njegov rod je ostal v veri v eniga samiga Boga. Z Abrahamam, Iza- kam in Jakobam ie Bog zavezo storil, de hoče njih Bog in njih zarod njegovo zvoljeno ljudstvo biti, lemu ljud¬ stvu se je Bog večkrat razodel, in to se je večkrat z malikovanjem pregrešilo. Bog jim pošlje Mozesa, kteri je z velikimi čudeži vero v eniga Boga poterdil. In v pervi desetih zapoved je Bog rekel: »Jest sim Gospod tvoj Bog, in nimaš ptujih bogov zraven mene imeti?’ 2. Moz. 20. 2—3. »Poslušaj Izral, Gospod naš Bog, je le en sam Gospod.” 5. Moz. 6. 4. P a tisti čas ko je Mozes na gori govoril, so si že zlato tele vlili, in ga boga molili. Bog je hotel, de bi Izraelci vero v njega zvesto ohranili, in po njih tudi druge ljud¬ stva na zemlji praviga ediniga Boga spoznale, zato jih je s svojo milostjo, v veri ohranil. Kader so se pa zgu¬ bili in malike molili, jih je ojstro štrafal, sovražnike po¬ slal, kteri so njih deželo oblegli, jim blago pobrali, jih v sužnost odpeljali, in jih silno terdo imeli, tako, de so začeli spet v praviga Boga klicati. Bog jih je po svoji milosti uslišal in rešil iz rok sovražnikov. Preroke in učenike jim je pošiljal, de so jih učili verovati v eniga samiga Boga, v kteriin je zvehcenje upati, in v prihodnjiga Odrešenika, dokler ga ni poslal na svet; in ko je peršel na svet, jih je še le on popol¬ noma od ediniga Boga podučil. »T o p a j e večno življenje, pravi Jezus, de poznajo tebe samiga 14 Boga, in Jezusa Kristusa, kteriga si poslal.* Jan. 17. 3. Dela, ktere so vse tri božje peršone, za nase zveli- čenje storile, kažejo, de so med seboj razločene. Bog' Oče je pervim staršem, ki so grešili, Odrešenika oblju¬ bil, in ga je štiri tavžent let po storjenim grehu tudi poslal; in Jezus je rekel, de ga je Oče na svet poslal, svet zveličat. Ko je Janez Jezusa kerstil, in ko se je Jezus na hribu spremenil; je Oče z nebes govoril: »Ta je moj ljubi Sin, nad kterim vse dopadenje imam?’ V molitvi na oljski gori je Jezus rekel: »Oče! vzemi grenki kelih od mene, pa ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi.” In na križu je rekel: »Oče! v tvoje roke zročim svojo dušo!” Jezus je vse po volji svojiga Očeta storil, in ko je od smerti govoril, je le rekel, de gre k svojimu Očetu, in po svojim od mertvih vstajenji je šel vidno v nebesa k Očetu. Druga peršona je Jezus Kristus. On je obljubjeni Odrešenik sveta, v njega so vsi pravični stare zaveze verovali, upali in ga željno perčakovali. V podobah je bil pomenjen; vse kar se je godilo v stari zavezi, je bilo perprava na prihod Jezusov, preroki so od njega prerokovali, in on je bil od začetka sveta zaklano ja¬ gnje, kakor sveti Janez govori. Skriv. razod. 13. 8. Oče ni človek postal, terpel in umeri, ampak Jezus Kri¬ stus, druga peršona v sveti Trojici. Tretja božja peršona je sveti Duh, kterimu se spet druge dela našiga zveličenja perlastujejo. Sveti Duh je po prerokih govoril, od svetiga Duha je Marija Je¬ zusa spočela, per svetim kerstu je prišel kot goloh nad njegovo glavo, on je Jezusa v pušavo peljal, on je bil učencam obljubljeni učenik, tolažnik in obljubljena po¬ moč. On je prišel v učence, in ne Bog Oče in ne Bog Sin, in jih je močne in serčne storil, in njih um raz¬ svetlil. Ker se tedej iz vsih zgodeb prepričamo, de 15 nektere dela je Bog Oče, nektere Bog Sin, in nektere Bog sveti Duh storil, se tudi prepričamo, de so tri bo¬ žje persone med sabo razločene. Koliko je Bogov ? Le en sam Bog je. Koliko je perčon? Tri: Bog Oče, Sin in sveti Duh. Koliko nator ima Bog Oče? Eno samo, božjo. Koliko nator ima Bog Sin ? Dve, božjo in človeško. Koliko nator ima pa Bog sveti Duhi Eno samo, božjo. Koliko volj ima Jezus Kristus? Kakor ima Jezus dve natori, tako ima tudi dve volji, božjo in človeško. V vertu, ko je molil, je rekel: »Ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi. Ker ima vsaka peršona božjo natoro, so tedej trije Bogovi ? Niso, le en sam Bog je, ker imajo te tri božje persone le eno božjo natoro. Nobeden ne more te velike skrivnosti razumeti, ker nas um neizmerniga Boga ne more zapopasti; verovati je pa vsak dolžen, zato ker je Bog sam razodel. »Kdor oz J e veličastvo razumeti hoče, bo od časti pot ačen,» Prip. 25. 27. Za človeško pamet je ta skrivnost previsoka, ko bi si jo človek razumeti perza- deval, bi se v mislih zgubil! .Hvalimo Boga, de se natn j e po svo jj milosti razo¬ del, in toliko tavžent drugih po svojih pravičnih sklepih 16 v nevednosti in neveri pustil; in molimo ga trojniga v personah, in ediniga v natori, de ga bomo enkrat od obličja do obličja gledali. Kako so tri božje peršone ena od druge razločene ? Bog Oče je sam od sebe od vekomaj, Bog Sin je od Boga Očeta rojen od vekomaj, in Bog sveti Duh izhaja od Boga Očeta in od Boga Sinil od vekomaj. Ali je zavoljo tega razločka ena peršona veči ali manji memo druzihl Ni, ampak vse tri so enake, vsigamogočne, svete, pravične, od vekomaj, i. t. d. Kako se imenujejo vse tri božje peršone skupej? Sveta Trojica. Zakaj se perva peršona v sveti Trojici Oče imenuje? 1) Zato, ker je rodil sebi enakiga Sina od vekomaj. David, ki je od božjiga Sina prerokoval, tako govori: »Jest sim te pred zgodnjo danico iz sebe re¬ dil.« Psi. 109. 3. 2) Ga imenujemo Očeta, ker nas je vse stvaril, nas redi, varije in viza. 3) Ker nas je po Jezusu Kristusu svoje otroke storil. Zakaj se druga peršona v sveti Trojici Sin imenuje? Zato, ker je rojen od Boga Očeta od vekomaj. Ktere dela se sosebno sleherni božji peršoni posebej perlastujejo ? Bogu Očetu stvarjenje, Bogii Sinu odrešenje, iu Bogu svetimu Duhu posvečenje. S čem katoliški kristjan spozna sveto Trojico ? Katoljski kristjan očitno spozna sveto Trojico s znaminjem svetiga kriza, ker, kader križ dela, vsako božjo 17 peršono posebej imenuje, na cehi Očeta, na ustih Sina, in na persih svetiga Duha. Kaj spozna katoliški kristjan s znaminjem svetiga kriza ? De nas je Jezus s svojim terpljenjem in smertjo na križu od večniga pogubljenja odrešil. Aako se kriz dela? Križ se dela, de si z desno roko celo, usta in persi prekrižamo, rekoč: »V imenu Boga Očeta, in Sina in svetiga Duda, Amen. Po kom je prišla navada kriz delati ? Po besednim izročilu od aposteljnov. Sv. Avguštin P ( »ve, de so aposteljni ljudi s križem žegnovali. In sv. Krizostom pove, de so tudi jed prekriževali, in de to jih je sveti Pavel učil. V katoljški cerkvi je že stara in sveta navada kriz delati. Tertuljan je živel v drugim stoletji po Jezuso¬ vim rojstvu, in piše od te navade tako: »Ako na pot gremo, iz hiše ali v hišo, se oblačimo ali slačimo, umi¬ vamo ali k mizi stopimo, se vsedemo ali vležemo, ali kar si bodi delamo, se vselej prekrižamo.?* Lib. de coron. milit. Ta učenik nam pove, de so kristjani v navadi imeli pred začetkam in po storjenim , še tako majhnim delu, križ storiti. Ohranimo to sveto in staro navado, prekrižajmo se kader vstanemo, spat gremo, pred jedjo in po jedi, pred molitevjo in po molitvi, kader od doma gremo, pred de¬ lam in po deli, ob času skušnjav, v bolezni i. t. d. ,a ./ tudi. mati, katoljška cerkev križ dela ? Kop in per vsili' n z, ‘£ n,, j e ali sve,fi zakramente deli, prekrivanjem’* ‘ Sln/ ' ,)e boi ^ e ’ j ih za,Vpc ' n k ° n ™ 8 Inž; t^ 1 k JH,er boš križ delal, zdihni k Bogu, e\o 10 o na persa, v znaminje, de ti besede, ki 9 po j' 11 II. Del. 18 govoriš, iz serza gredo, in z desno se prekrižaj. Spomni se med delanjem križa, de Jezus ti je vse gnade na križu zaslužil, kjer se je za te daroval, in de na križu je za tvoje grehe zadostil pravici božji. Spomni se pa tudi na velike gnade, de si v imenu Očeta, Sina in svetiga Duha kersen, v otroka božjiga in deleža nebe- skiga kraljestva prerojen. Kolikorkrat bos pobožno križ delal in bos takih misel, tolikorkrat bo tvoje serce se pobožniši postalo. Kam so kristjani v starih časih navadno križe stavili? Na cerkve, altarje, pokopališa, na grobe mertvih, mertvim so jih v roke dajali, na ceste, in posebno na take kraje, kjer so kakšno dobroto prejeli od Boga, ali se je kak čudež zgodil, de so ga imeli v vedni spomin te dobrote. V oblačilih so jih imeli všite, in ženske so jih na vrateh nosile; podkrižali so svoje zadnje izročila i. t. d. Vse to pa so zato storili, de so se vedno spom¬ nili dobrot, ktere so skozi križ Jezusov zadobili, kjer je Jezus nase odrešenje dopolnil. 4. Jezusov nauk Judam oznanovaii Precej binkustno nedeljo, ko je Jezus učencam sve¬ tiga Duha poslal, se je število kristjanov povikšalo. Ljudstvo je slišalo dalječ po mestu šum pridejočiga sve¬ tiga Duha, zbralo se je k hiši, kjer so bili Jezusovi učenci zbrani, in sliši, kako serčni in neprestrašeni v mnogih jezikih Boga hvalijo. Ko so vedili, de so terdi Galilejčani, so se čudili, ker jih je vsaki slišal po svo¬ jim jeziku govoriti; rekli so eden drugimu, kaj more to biti? Nekteri so se pa posmehovali in rekli: Od slad- kiga vina so pijani. Zdej se Peter zmed aposteljnov vzdigne, stopi pred nje, in na glas reče: Niso pijani, ka¬ kor vi menite, ker je še le ura devet, temne zgodilo se je, kar je Bog po preroku Joelu govoril, de ho v po¬ slednjih dneh svojiga Duha izlil na vse svoje služabnike 19 in služabnice, in bodo prerokovali. In dalje reče: Možje Izraelci, poslušajte me: Jezusa Nacarenčana, kteriga ste vidili med vami, kteriga je Bog - poterdil po čudežih in mnogih znaminjih, ktere je med vami delal, kakor veste, tega ste zdali po božjim sklepu, ga križali in umorili, tega je Bog iz groba v življenje obudil, in mi vsi smo tega priče. Ta Jezus, kteri je v nebesa sel, nam je danes svetiga Duha poslal. Vsa Izraelova hiša naj prav za terdno ve, de je Bog tega Jezusa, kteriga ste vi križali, zdej Gospo¬ da in Kralja postavil. Ko so Jeruzalemljani to slišali, so skesani aposteljnam rekli: Možje, bratje, kaj nam je storiti? Peter je djal: Pokoro storite, in sleherni se daj kerstiti v ime Jezusovo v odpušenje grehov, potlej boste tudi vi prejeli svetiga Duha. Zakaj ta obljuba je dana vam in vašim otrokam in vsim, kteri so še deljee od Boga, in kterekoli bo Gospod naš Bog poklical. In kteri so besedam svetiga Petra verovali, so se dali ker¬ stiti, in bilo jih je okoli tri tavžent keršenih. Ti so bili vedno per naukih aposteljnov, peršli so skupej v hišah za molitev in službo božjo odločenih, kjer so prejemali sveto rešnje telo, in obhajali spomin Jezusove smerti, skupej so molili, Boga veseli hvalili in častili, skupej je¬ dli in ljudje so jih radi imeli. Aposteljni so velike znaminja in čudeže delali, vsaki dan je število vernih rastlo, ker jih je Gospod perdru- žil njim, ki so bili v zvelicenje poklicani. In vsi so bili eniga duha med seboj v edinosti mini in ljubezni. Sveti Duh je vse oživel in prebival v vsih s svojo milostjo, torej so tudi vsi enih misel bili. Djanj. apost. 2. 3 * Peter ozdravi od rojstva liromiga človeka Aektere dni po tem sta šla Peter in Janez v tem pelj molit. Per lepih vratih tempeljna je sedel revež, ki je bil hrom od rojstva, in je vbogajme prosil. Prosil je tudi aposteljna vbogajme. Peter mu reče: Zlata in 9* 20 srebra nimam, kar pa imam, ti dam. V imenu Jezusa Kristusa vstani in hodi. Prime ga za desno roko, ga vzdigne, in per ti priči je vstal in hodil, in gre z njima v tempelj, od veselja poskakuje in hvali Boga. Vse ljudstvo ga je vidilo, se čudilo in hitelo k aposteljnam. De bi ljudstvo prepričal, de Jezus je pravi Odre¬ šenik sveta, reče Peter: Izraelski možje! Kaj se ču¬ dite, ali zakaj naji gledate, kakor de bi bila iz svoje moči storilo, de ta hodi. Nisva, temuč Bog vaših oča¬ kov, kteri je svojiga Sina Jezusa častitiga storil, kteriga nedolžnost je Pilatuž poznal in pričal, vi pa ste ga izdali in tisali, de bi umorjen bil, za razbojnika pa prosili, de ga je spustil. Tega Jezusa, začetnika življenja ste umorili, njega je Bog oživel, česar smo mi priče. Za¬ voljo vere v njega je Bog tega, ki ga poznate in vidite, zdraviga storil. Vem, de vaša gosposka je tudi to iz nevednosti storila, kakor vi. Bog je pa to dopolnil, kar je po prerokih oznanil, de bo njegov Kristus terpel. Torej storite pokoro in spreobernite se, de vam bodo grehi zbrisani. Bog je svojiga Sina vam pervim poslal, de vas blagoslovi, de se vsaki od svoje hudobije spre- oberne. Govorjenje Petrovo je serca ljudi tako omečilo, de se jih je dalo okoli pet tavžent kerstiti. Tako se je viksalo število vernih, kteri so hotli zveličani biti. Ko sta aposteljna se govorila, pridejo duhovni in visi tempeljna, ki so bili hudi, ker sta aposteljna se go¬ vorila, pridejo duhovni in visi tempeljna, ki so bili hudi, ker sta aposteljna govorila, de je Jezus od mertvih vstal; perjeli so ju, in ker je že zvečer bilo, ju v ječo zaper- li. Drugo jutro so ju pa pred veliki zbor k sodbi pe¬ ljali in vprašali: Po čigavi mo( i, ali v čigavim imenu sta to storila? Peter poln svetiga Duha se odgovori v pričo hromiga človeka, rekoč: V imenu Jezusa Kristu¬ sa, ki sle ga vi križali, Bog ga je pa spet od smerti obudil, stoji ta človek zdrav pred vami. Znano vam 21 bodi, de je zveličenje le v Jezusu in v nikomur drugimu. Sodniki osterme nad Petrovo in Janezovo serčnostjo, in iz strahu pred ljudmi , in ker čudeža niso mogli tajiti, ki je bil vsim v Jeruzalemu znan, si jima ne upajo nič zaliga storiti. Le prepovedali so jima, de ne smeta več od Jezusa govoriti. Ali aposteljna sta jim naravnost rekla: Sodite, ali bi bilo prav pred Bogam, ko bi bolj vas kot Boga ubogala. Ne moreva nehati govoriti, kar sva vidila in slisala. Potlej so ju izpustili. Aposteljna sta sla k svojim bratam, in so vsi vkup z enim glasam Koga hvalili. Vsi verni so imeli eno serce in eniga duha, in vse blago so imeli eden do druziga, in reveža ni bilo med njimi, ker so prodajali svoje lastnine, in kar so skupili so aposteljnam peruesli, kteri so potlej delili vsakimu po njegovi potrebi. Božja previdnost je tako obračala, de se je Jezu¬ sov nauk naglo razglasil. Binkustno nedeljo posije Bog svetiga Duha, ko'je bilo brez števila Judov v Jeruza¬ lemu, de se je čudež božje milosti naglo zvedil. Tisti dan je bil hrom človek ozdravljen, kteri je pred lepimi vratini tempeljnovimi vsaki dan sedel in vbogajme pro¬ sil. Bil je že štirideset let star, znan vsim, ker so ga zmirej pred durmi sedeti vidili. Pred durmi sta ga ozdra- v ila, kjer ga je več ljudi vidilo. Veliki zbor je aposteljne spraševal, in ni mogel tajiti čudeža, vidil je moč božjo v »posteljnih. Vse te okoljsine so pomagale, de se je vera v Jezusa bolj naglo razglasila. 6. Ananija in Salira. Ker so verni aposteljnam denar pernesli, kteriga so dobili od prodanih njiv, je eniga dne tudi Ananija s svojo ženo Satiro pernesel nekoliko denarja od prodane njive, nekoliko si ga je pa perdcržal. Peter mu je pa rekel: Ananija, kaj je Satan tvoje serce zmotil, de si lagal 22 svetimu Duhu, in nekoliko cene od njive uderžal? Sej bi bil lahko vse obderžal, sej je bilo vse tvoje, zakaj si se dal zmotiti? Nisi lagal clovekam, ampak Bogti. Na te besede pade Ananija in je umeri. Velik strah je pa obšel vse, ki so to slišali in vidili. Mladenei so pobrali truplo in ga pokopali. Cez tri ure pride žena, ki od smerti moža ni nič vedila, in Peter ji reče: Povej mi, žena, sta res njivo za prodala? Ona je od¬ govorila: prav, za toliko! Peter pa ji reče: Zakaj sta se med seboj pogovorila duha Gospodoviga skušati? Glej možje, kteri so tvojiga moža pokopali so že per durih, de tudi tebe ponesb. Per ti priči pade mertva, in mladenči jo vzdignejo in neso pokopat , kjer je njeni mož zakopan bil. Vso cerkev in vse, ki so to slišali, je na to velik strah preletel. Tak svet zveličaven strah je kristjanam koristen, de se bolj greha varjejo, ker je ljubezen do Boga na zemlji večkrat po mesenim poželjenji motena in slablje- na, tak strah pa človeka zbrihta in ga nagne božje za¬ povedi zvesto dopolnovati. Tako so aposteljni dan na dan zmirej več čudežev in znaminj storili, in ljudstvo jih je visoko častilo , in nihče se ni prederznil zavoljo velike časti, ki so jo v sercu občutili do njih, perbližati se jim. Nosili so pa bolnike za njimi, de bi jih ozdra¬ vili, in pokladali so bolnike na pota, koder je Peter šel, de je senca Petrova na nje padla, in ozdravljeni so bili. Nosili so pa tudi bolnike iz bližnjih mest v Jeruzalem, in vse so ozdravili v imenu Jezusovim v poterjenje vere. Nevošljivi duhovni in Farizeji niso mogli terpeti, de je ljudstvo aposteljne tako častilo, niso mogli slišati od Je¬ zusa govoriti, ne viditi jih čudežev delati. En dan po¬ šljejo po nje ’ n ' / - a P 1 ’b v ječo. Pride pa angelj go¬ spodov ponoči in spelje jih iz ječe, in jim reče: Pojdite in učite v tempeljnu besede življenja. Drugo jutro je veliki duhoven poklical zbor in ko so po nje poslali, so 23 najdli ječo zaperto, aposteljnov pa ne. Zbor ni vedi! kaj se je z njimi zgodilo. Pride jim nekdo povedat, rekoč: Možje, glejte, ktere sle v ječo vergli v tempelju uče. Višji tempeljna gre s služabniki in perpelje apostelj- ne v zbor, tode ne s silo, ker so se ljudstva bali. Ka¬ der stopijo v zbirališe jih veliki duhoven ogovori, rekoč. Ali vam nismo terdo prepovedali učiti od Jezusa, in ce i Jeruzalem ste napolnili s svojim naukam in hočete nas krive storiti nad kervjo tega človeka? Peterin aposlej ni pa odgovore: Bogu je treba bolj pokoren biti, kakor ljudem. Bog naših očakov je Jezusa obudil, kteiiga ste vi umorili in na križ obesili. Tega je Bog,. poglavaija in Zveličarja s svojo desnico povišal, de bi Izraelcam pokoro in odpušenje grehov dal. In mi smo priče te reči, in sveti Duh, kteriga je Bog vsim dal, ki so mu pokorni. Na to govorjenje so silno serditi postali m sklenili aposteljne umoriti. Gamaliel, učenik postave, kteriga so vsi spoštovali, je v zboru svet dal,, rekoč: Možje! varvajte se, tem ljudem kaj storiti, jenjajte m pustite jih, zakaj ako je njih delo od človeka, bo samo nehalo, če je pa od Boga, ga ne boste mogli vstaviti, le pregrešili bi se, ker bi se Bogu vstavljali. V si so mu prav dali. Aposteljne so otepli, in jim piepove ai od Jezusa ne več učiti, in jih izpustili. Aposteljm so pa Boga hvalili, de so zavoljo Jezusa tepem bili, m so brez preneha v tempeljnu in po hišah Jezusa oznanovai in njegov nauk učili. Djanj. apost. 5. Zdej vidimo moč svetiga Duha v »posteljnih. ic več ne mislijo na zemeljsko kraljestvo, ampak te na ne¬ beško. V sreči in nesreči, preganjani in sovraženi a i pa časteni so l e za Jezusa živeli, in nič se niso bali, m se tudi ne dali motiti Jezusov nauk oznanovati. O, de bi tudi v naših sercih ljubezen do Jezusa tako g^eca bila kakor v aposteljnih, de bi svoje hudo poze jenje krotili in premagali i n ne gledali na veljanje per ljudeh, 24 ktero nas tolikokrat zaderžuje, de zavoljo ljudi božje volje ne spolnemo; temne de bi ga zmagali in le Bogu sluzili, kteri nas je že v svetim kerstu po svetim Duhu tempelj božji storil in posvetil. V. Sveti Stefan, pervi mučenec (inarternik.) Jezusova cerkev je rastla, ker se je število vernih vsaki dan množilo. Živeli so vsi sveto, dopolnili zapo¬ vedi Jezusa iz celiga serca, ker jih je tudi on ljubil in za-nje na križu umeri. Ljubili so tudi bližnjiga in sker- beli za reveže, ktere je Jezus svoje brate in sestre ime¬ noval. Zato ker so vedili, de se bo Jezusovo preroko¬ vanje spolnilo in Jeruzalem razdjan, so vse svoje blago prodali, in denar aposteljnam dali, kteri so vsakimu da¬ jali, kar mu je bilo treba. In po opravljeni službi božji so vkup jedli, in po tem kazali: kako se zares ljubijo, ker ga ni bilo razločka med njimi, vsi med seboj so bili bratje in sestre. Desiravno so se med seboj ljubili, se je vender zgo¬ dilo, kar se med ljudmi zgodi, de je prepir med njimi vstal. V pervi cerkvi Jezusovi so bili le Judje, ker so aposteljni v začetku le na Judovskim in posebno v Je¬ ruzalemu Jezusovo vero oznanovali. Med Judi na Ju¬ dovskim, ki so judovski jezik govorili, in med Judi, ki so bili iz dežel, kjer so greško govorili, je vstal prepir, de so njih vdove slabji preskerbljene kakor Judovske po deželah. Ko so aposteljni to zvedili, pokličejo verne skup in ukažejo zvolili sedem mož dobriga imena, pol¬ nih svetiga Duha in modrosti. Nje bomo postavili za td delo, de bodo delili vsakimu, kar mu je treba, mi bomo pa le molili in božjo besedo oznanovali, in se s strežbo nič več pečali. Vsim je bilo to všeč. Izvolili so sedem mož, sv. Stefana, Filipa, Proharja, Nikanorja, Timona, Parmena in Miklavža. Aposteljni so molili in 25 roke na-nje položili. Ti so skerb imeli za strežbo re¬ vežev in tudi pomagali skofam in duhovnam v s uz i božji v tempeljnu. . Med njimi je bil sveti Štefan polu svetiga u ia, m ves vnet za Jezusov nauk, je velike čudeže in znaminj' delal, in goreče pričal od Jezusa in njegoviga la jes v Terdovratni in neverni izmed Judov so se mu pa t er( vstavljali; pa se niso mogli njegovi modrosti in (u u vstaviti, s kterim je govoril. Iz hudobije se niso ioti resnici vdati; podsuntali so nektere spridene može, te rim so rekli, de naj govore, de so ga slisali preklinjati Mozesa in Boga. Popadli in vlekli so ga pred veliki zbor in ga po krivim tožili. Sveti Štefan je brez strahu pred sodniki stal, in njegovo obličje se je svetilo ka oi obličje angeljovo. Veliki duhoven mu reče: Ali je ies temu tako, kar ti pravijo? Sveti Štefan serčan v sv o jim govorjenji razsteje ob kratkim vse zgodbe božjiga usmiljenja, ki ga je Bog skazal Abrahamu, Mozesu, Da vidu in vsimu ljudstvu, in očita jim, de ljudstvu ni časti lo ne Boga ne Mozesa. In na zadnje je sklenil s temi terdimi besedami: Vi terdovratni neobrezani na sercih in ušesih! vedno se vstavljate svetimo Duhu, ka oi očetje, tako tudi vi. Oni so morili preroke, i so senika oznanovali, vi ste ga izdali in umoril, vi j stavo prejeli, in je niste deržali. lo gos ol jenje tako I,!,,!<> razserdilo, de «■ S . Z , "L«« , o- Sveti Štefan pa je poln svetiga Duha pl o i ne gledal, jih vidi odperle in Jezusa na des.net bozj. stat,, in je rekel: Glejte nebo vidim odperto, in mu c i koviga na desnici božji. Na to začno vsi vpiti m sm>J^ ušesa mašiti, i n vsi kinali planejo va nj , ga w vlečejo in s kamnjem pobijajo. In ko je sveti > c od vdarkov že veš v kervi bil, je izročil svojo dušo gu, rekoč: Gospod Jezus! vzemi mojo dušo se i. .. tlej na kolena pade in glasno reče po izgleiu svoji ft 26 nar krotkejšiga Učenika Jezusa: Gospod’ ne štej jim tega v greh. Ko je te besede izrekel, je umeri. Med kamnjanjem je mladeneč Savel oblačila kamnjavcov va¬ roval, in dobro se mu je zdelo , viditi svetiga Štefana kamnjati, pervolil je v sercu v njegovo smert. Boga- molni ljudje so vzeli truplo svetiga Štefana, ga pokopali in močno žalovali za njim. Tisti čas so pravoverne hudo preganjali zaceli. Ve¬ liko kristjanov je zbežalo iz Jeruzalema in so se razkro¬ pili po Judeji in Samarii, le aposteljni so se v Jeruza¬ lemu ostali. Pa kamor so prišli, so oznanovali evangeli in Jezusa, ljudje so jim verovali, in tako je število ver¬ nih tudi po deželi vsaki dan veei perhajalo. Tako je božja previdnost perpustila hudobnežem in nevercam pra¬ voverne preganjali, de se je Jezusov nauk hitrejši tudi po deželi razglasil, in de jih je več v Jezusa verovalo, in se po njem zveličalo , in razširila Jezusova cerkev če dalje bolj in bolj. S. Filip spreobernc zamorca. Po smerti svetiga Stefana, ko so hudobni Judje in posebno Savel kristjane preganjali, je tudi Filip, sedmih mož eden, ki so jih bili izvolili revežem streči, zbežal iz Jeruzalema v Samarijo, in je oznanoval Jezusa, in ljudje so ga zvesto in veselo poslušali, in ko so čudeže vidili, ki jih je delal, so tudi verovali v Jezusa Kristusa, in Filip jih je kerstil. In veliko veselje je vstalo po me¬ stu. Ko so aposteljni v Jeruzalemu zvedili, de v Sa¬ marii besedo božjo poslušajo in v Jezusa verujejo, so poslali Petra in Janeza k njim. Ko prideta v mesto, skličeta vse verne vkup, kleri so bili že keršeni, in sta molila in roke na nje pokladala, de so svetiga Duha prejeli. Kakor so aposteljni binkuštno nedeljo v podobi ognje¬ nih jezikov svetiga Duha prejeli, so ga tudi verni pre- 27 jeli, ko so aposteljni roke na nje pokladali in molili, ali jih birmovali. To je bilo zunanje znaminje prihoda sve- tiga Duha v verne. . I 0 t em sta se aposteljna spet vernila v Jeruzalem 1,1 P° P°t' grede sta oznanovala po Samarii sveti evan- g^ 1 - In angelj se Filipu perkaže in mu reče: Pojdi na < esto, ktera pelje od Jeruzalema v Gačo. Filip berž vstane in gre. Glej! Etijopec, pervi služabnik kraljice lz Kandace, kteri je bil postavljen čez vse njeno pre¬ moženje, je prišel v Jeruzalem praviga Boga molit. In ko se nazaj pelja v svojo deželo, bere na vozu bukve preroka Izaija. Duh pa reče Filipu: Stopi bližej voza in perdruži se mu. Filip stopi k vozu in ga ogovori, rekoč: Ali mneš, kar bereš? Odgovori mu: Kako bom nniel, ker mi nobeden ne razloži? Prosi Filipa, de bi se k njemu vsedel. Besede, ki jih je ravno bral v Izaije vib bukvah so bile te: »Kot ovca je bil peljan h kla¬ nju, in bil je kot jagnje tiho pred njim, ki ga striže, in ni odperl svojih ust. V ponižnosti je njegova sodba vzdignjena, ko bo njegovo življenje od zemlje vzeto. Na to Filipa prosi mu povedati: Ali prerok govori od sebe ali od koga druziga. Filip pa mu začne razlagati in oznanovati Jezusa. Zbude se v njem želje keršen biti. Ko prideta do vode ga imenitni gospod vpraša: Ali bi ne smel tukej keršen biti? Filip mu reče: Ako veru¬ ješ iz celiga serca, smeš. Odgovori mu: Verujem, de Jezus Kristus je Sin božji. Ostaneta, stopita z voza, in Filip ga j e k ers til. Kakor pa iz vode stopita, vzame Dnh Gospodov Filipa, in Etijopec ga več ne vidi, sede na voz in se pelje vesel domo.” Djanj. apost. 8. Molimo božje usmiljenje, de se je Bog neveiniga človeka usmilil, m ga iz ajdovskih zmot na pot zveliče- nja perpeljal. Med malikovavci je prebival, veliko čast, oblast in veliko blaga je imel, pa njegova duša je želela praviga Boga spoznati; šel je v Jeruzalem ga molit, m 28 ko je ura slekla, ob kteri mu je Bog- hotel svojo mi¬ lost deliti, posije svojiga služabnika do njega, de mu zveličavne resnice oznanuje. One so mu um razsvetile in serce vnele do Jezusa. Vesel se pelje domo, in go¬ tovo je perpravljal pot svetima evangeliju v deželi, kjer je prebival. O de bi tudi mi take goreče želje imeli do Jezusa in njegovih naukov! 9 Savlovo spreoberiijenje Pavel, ki muje bilo pred spreobernjenjem Savel ime, je Jezusa in vse kristjane na moč preganjal, in želel vse pomoriti. Iz sovraštva do kristjanov gre k velikima duhovnu in ga prosi, de bi mu spisano pravico dal, vse može in žene, ki v Damasku Jezusa verujejo, zvezane v Jeruzalem pergnati. Gre v Damask, in je že blizo mesta, kar ga na enkrat posebna luč z neba osveti, in on pade na tla. Sliši glas z nebes, ki mu reče: Savel, Savel! kaj me preganjaš? Savel ves prestrašen vpra¬ ša: Kdo si Gospod? In sliši si odgovoriti: Jest sim Jezus, kteriga preganjaš. Savel spet vpraša: Kaj ho¬ češ, de storim? Gospod mu reče: Vstani in pojdi v mesto, ondi ti bo povedano, kaj de stori. Savel vstane, in nič ne vidi, pogled je zgubil. Možje, ki so bili z njim, ga za roko peljajo v Damašk. Tri dni ni jedel ne pil, tudi vidi ni. Bil je v Damasku en ucenec Jezusov, ki mu je bilo Ananija ime. Njemu je Gospod v perkazni ukazal iti v terg, imenovan Ravni, in mu rekel: Vprašaj v Judovi hiši po Savlu iz Tarza, on moli. Savel je pa vidil v duhu Ananija priti in na-nj roke položiti, de bi spet po¬ gled dobil. Ananija pa odgovori: Gospod, slišal sim od veliko ljudi, koliko hudiga je ta mož tvojim svetim v Jeruzalemu storil, in ima oblast od velikih duhovnov, vse zvezati, kteri v tebe verujejo. Gospod mu reče: Le pojdi, izvoljena posoda mi je, šel bo oznanovat moje ime 29 nevernikam, kraljem in Izraelskim otrokam. Pokazal mu bom, koliko bo mogel terpeti zavoljo mojiga imena. Cez tri dni pride Ananija v hišo, v kteri je bil Savel, položi roke na-nj, in mu reče: Jezus, ki se ti je na poti perkazal, me pošlje k tebi, de boš spet vidil, in s svetim Duham napolnjen. Precej je Savel spregledal, in se dal kerstiti. Bil je Pavel imenovan. V spreobernjenju svetiga Pavla vidimo moc gnade božje, ktero je Pavel brez vsiga zasluženja prejel, za¬ služil je štralingo, ko je preganjal tiste, ki so Jezusa verovali. Bog pa ga je zvolil svojiga velikiga apostelj- na, in storil ga je močniga s svojo milostjo, de je bil sereen nevernikam Jezusovo vero oznanovati. Precej po prejetim kerstu je Pavel začel oznanovati, in šel v daljne kraje pridigovat sveti evangeli, in vsi so se zavzeli nad njim. Ko je iz dežel spet v Damask prišel in Judje močno zavračeval in terdil, de Kristus je Sin božji, so sklenili ga umoriti. Pavel je zvedi!, de ga zalezujejo in noč in dan per durih na-nj strežejo. Kristjani, de je ubežal, so ga ponoči v pletenici po zidu ispustili, in je šel v Jeruzalem. V Jeruzalemu so se ga vsi bali, in mu niso verjeli, de bi bil učenec Jezu¬ sov. Barnaba ga je sprejel in k aposteljnam peljal. Pavel jim je vse povedal, kako se mu je Kristus na poti perkazal, in je bil z njimi, in oznanoval sveti evan- geli Judam in nevernikam. Tukej je bil spet v nevar¬ nosti umorjen biti. Ko kristjani to zvedo, ga pošljejo v Tarz. I n Pavel je šel v Sirsko deželo in v ('ilicijo. Ta čas so kristjani' mir imeli, vse preganjanje je pone¬ halo. Aposteljni so hodili po Judeji, Galileji in Sama- rii, in so oznanovali sveti evangeli, in s čudeži poterdo- vali resnice svete vere. Ko je sveti Peter v Lido pii- šel, je ozdravil Enea, ki je osem let bolan ležal, in vsi kar jih je v Lidi prebivalo in v Zaroni, so se spreobr¬ nili in verovali sveti evangeli. V mestu Jope je k življe- 30 nju obudil mertvo Tabito. Djanj. apost. 9. Ta čudež se je v hipu razglasil, in veliko jih je verovalo v Jezu¬ sa, in prosili so Petra , de bi per njih v mestu Jope ostal, in ostal je več dni per njih 1O. S. Peter spreoberne Kornelija. Bog je Abrahamu obljubil, de iz njegovig - a rodu pride Mesija in de po njem bodo vsi rodovi zemlje bla¬ goslovljeni, de bodo tedej tudi neverniki v Kristusa ve¬ rovali in po njem zveličani, in čas se je perbližal, de bodo aposteljni sli tudi nevernikam Kristusa oznanovat, in to je Bog Petru v perkazni razodel. V Cezareji je živel Komeli, stotnik, dober in pobo¬ žen mož, kakor tudi vsa njegova družina; veliko je vbo- gajnie izdajal in vedno je Boga molil, desiravno je bil ajd. Okoli devete ure je vidil angelja k sebi priti, ki gaje poklical: Komeli! Ves prestrašen reče angeljn: Kaj je, Gospod? Angelj mu reče: Tvoje molitve invbo- gajmedajanja so per Bogu sprejete. Pošlji nekoliko mož v Jope k Petru, in pokliči ga k sebi, on ti bo povedal, kaj de stori. Ko je angelj zginil spred njegovih oči, pokliče dva svojih domačih in eniga vojšaka, pove jim kaj se mu je zgodilo, in jih posije v mesto Jope k Pe¬ tru. Drugi dan gredo do Petra. Peter gre oh sesti nri molit. Ko je lačen bil, je hotel jesti. Med tem ko so mu jed perpravljali, se je zamaknil. Vidil je nebo odperto, in od neba velik pert viseti. V njem je vidil mnoge živali in ptice. Slišal je glas, kteri mu je rekel: Peter vstani, zakoli in jej. Peter pravi: Gospod nikar, se nikoli nisim kaj negnjusniga in nečistiga jedel. Sliši pa spet odgovor: Kar je Bog očistil, ne imenuj ti ne- gnjusno. To se je trikrat zgodilo, in pert. je bil spet v nebesa potegnjen. Ko se Peter zdrami, premišljuje kaj bi ta perkazen pomenila. Med tem pridejo poslani možje od Kornelija, in pred vratini vprašajo po Petru. 31 In med premišljevanjem reče Duh Petru: Trije možje po tebi vprašajo, pojdi doli, in brez vsiga pomiselka se podaj z njimi, jest sim jih k tebi poslal. Peter gre doli k možem, in jim reče: Jest sim tisti, ki ga išete, po kaj ste prišli? Možje mu rečejo: Komeli, pravičen in bogaboječ mož, kar ves Judovski narod priča, je po angelji od Boga povelje prejel, te k sebi poklicat, in tvoje besede poslušati. Peter jih pelje v hišo, in jih je imel tisto noč per sebi. Drugi dan gre z njimi, spre¬ mili so ga tudi nekteri iz Jope. Ko pride h Korneliju, pade Komeli na kolena pred njim. Peter ga vzdigne, rekoč: Vstani! tudi jest sim človek kot ti. Gre v hišo in veliko jih najde v hiši in jim reče: Vi veste, kako se gnjusi Judovskima možu z neverniki biti, ali Bog mi je rekel, nobeniga negnjusniga ali nečistiga imenovati. Zato sim brez pomiselka k vam prišel; povejte mi, za¬ kaj ste me poklicali? Komeli mu reče: Ze so štirje dnevi pretekli, kar sim ob deveti uri v svoji hiši molil, in en mož v belim oblačilu je stal pred menoj, in mi rekel: Komeli! tvoja molitev je uslišana, in tvoje dela milosti so Bogu všeč. Pošlji v Jope po Petra. Precej sim po-te poslal, in perpravljeni smo vsi zdej slišati, kar ti je Gospod ukazal. Peter začne govoriti in reče: Za res vem, de Bog ne gleda na človeka, kdo de je, am¬ pak iz vsaciga naroda mu je tisti všeč, kteri se njega boji, in pravično ravna. Bog je besedo Izraelovim otro- kam poslal, in mir oznanil po Jezusu Kristusu; on je Gospod vsiga. Vi veste, kaj se je godilo po vsi Judeji, ker je začel v Galileji učiti po kerstu, ki ga je Janez oznanoval. Kako je Bog mazilil s svetim Duham in z močjo, Jezusa iz Nacareta, ki je po deželi hodil, dobrot¬ ljiv bil, ozdravljal vse od hudiča nadležvane, ker je bil Bog z njim. Mi smo priče vsiga, kar je storil v Ju¬ dovski deželi in v Jeruzalemu, in tega so na les obesili in umorili. Bog ga je pa tretji dan obudil, in ga vidili 32 dal, pa ne vsim ampak nam, ktere je že prej izvolil pri¬ če; nam, ki smo z njim jedli in pili še po tem, ko je od mertvih vstal, in ga je nam ukazal ljudstvu oznano- vati in pričati, de ga je Bog postavil sodnika živih in mertvih. Od njega so vsi pričali, de odpušenje grehov dobe v njegovim imenu vsi, ki va nj verujejo. Še je Peter govoril in že so bili vsi s svetim Duham napol¬ njeni, vsi ki so ga poslušali. Verni, ki so s Petram prišli, in so prej judovske vere bili, so se čudili, de je sveti Duh svojo gnado tudi v nevernike izlil, ker so sli¬ šali jih mnoge jezike govoriti in Boga hvaliti. Peter, ki to vidi, reče: Ali sme kdo braniti, de bi leti keršeni ne bili, ki so svetiga Duha prejeli, kot mi? Ukaže jih kerstiti v imenu Gospoda Jezusa Kristusa. Prosili so ga, de bi nektere dni per njih ostal. Djanj. aposf. 10. Po vsi Judeji je glas počil, de tudi neverniki v Je¬ zusa verujejo. In ko je Peter v Jeruzalem nazaj pri¬ šel, so mu očitali, de se je z neverniki pečal in z njimi jedel. . Peter pa njim je vse povedal, kar se je zgodilo, kako je bil od Boga opominjan to storiti, in molčali so, m Boga hvalili, ki je tudi nevernike poklical v svoje kraljestvo, de bi pokoro storili in zveličani bili. J 11. Razširjenje Jezusovi ga kraljestva na zemlji. Ob času smerti svetiga Štefana, ko so verni pre¬ ganjani bili, so se razkropili po Judeji, Galileji in Sa- marii in še v bolj daljne dežele; prišli so tudi v Anti- johijo, v Sirijo, in so tam Jezusa oznanovali Judam. Ne kteri so ga tudi nevernikam oznanovali, in so verovali svetimi! evangeliju. Ko so aposteljni v Jeruzalemu zve- dili, de v Antijohii svetimu evangeliju verujejo , so tje poslali Barnaba, ki pride v Antijohijo, vidi veliko število vernih, je bil močno vesel, gre v' Tar svetiga Pavla 33 skat. Ko ga je najdel, prideta v Antijohijo, in sta vkup eno leto učila in jih veliko spreobernila k Jezusovi veri. Tukej so bili verni pervi kristjani imenovani po Kristusu, ker so si perzadevali Kristusa v življenji po¬ polnoma posnemati, ali njegovo življenje na sebi kazati. V Antijohii je postala perva občina ali cerkev iz never¬ nikov. V devetim letu po Jezusovim odhodu, ko se je ze čas perbližal, de so tudi aposteljni imeli iti po svetu ne- vernikam oznanovat Jezusove nauke, je sveti Matevž na prošnjo kristjanov popisal življenje, dela in nauke Jezu¬ sove, ker je bil priča vsili, je vse vidil in slišal, kar je Jezus delal in učil. Te bukve je imenoval evangeli, to se pravi po našim jeziku, veselo oznanilo. Ravno tako so imenovali tudi drugi trije evangelisti svoje bukve, ki so tudi popisali v njih življenje in nauke Jezusove. Tem bukvam se spodobi reči veselo oznanilo, ker nam ozna- nujejo usmiljenje božje, ki nam je došlo po Jezusu, Si¬ nu božjim, odpušenje grehov in opravičenje naših duš, spravo, združenje z Bogam po Jezusu in večno živ¬ ljenje. Zdej je kralj Herodež Agripa, de bi se bil Judam perkupil, začel kristjane preganjati. Dal je Jakobu apo- steljnu, bratu svetiga Janeza, glavo odsekati. In ko je vidil, de je bilo to Judam všeč, zapove tudi Petra pri¬ jeti in v ječo zapreti. Ko je bil pa ravno velikonočni praznik, ga je hotel še le po prazniku umoriti. Varo¬ valo ga je pa šestnajst vojšakov, in dva sta bila k nje¬ mu perkijenjena. Kristjani so pa močno žalovali po Pe¬ tru in noč in dan molili in Boga prosili, de bi ga rešil. Prejšnjo noč, ko ga je Herodež drugi dan umoriti mi¬ slil, pride Gospodov angelj, in velika svitloba je postala po ječi, zbudi Petra in mu reče: Vstani. Verige padejo od njega, vstane, se obuje, opaše in gre z angeljem; pa ni vedil, deje res božji poslanec, kar seje po angclju godilo, le II. Del. 3 34 mislil je, de perkazen vidi. Gresta metno perve in dro¬ ge straže in prideta do železnih vrat, ktere se jima same odpro, in ko ga iz ječe odpelji, zgine angelj. Zdej se Peter še le zave in reče: Zdej zares vem, de je Go¬ spod svojiga angelja poslal in me olel iz’ Herodezeve roke in Judovskiga ljudstva, ktero je moje smerti čaka¬ lo in zdelo. Grede premišljuje in pride do hiše Ma¬ rije, matere Janeza s perimkam Marta, kjer je hilo ve¬ liko vernih skup zbranih in so molili. Peter na vežne vrata terka, eno dekle pride vprašat, kdo de terka. Ker Petra po glasu spozna, vrat ne odpre, temuc gre v hi¬ šo povedat: Peter pred vratini stoji. Nobeden ji ni veroval, rekli so ji: Mešaš se, njegov angelj bo. Peter je pa le terkal, odpro mn in osterme ko ga vidijo. On jim pa z roko migne, de bi molčali, in jim pove, kako je Gospod z njim storil, in gre proč od njih. Bog je molitev kristjanov uslisal, ki so zaupljivo prosili, in jim dal Petra. Glejte koliko prava molitev per Bogu zamore. Drugi (lan je med vojšaki lin,p , 8la |, la j se ie , Petram zgodilo, m Herodež jil, j e k smerti J p ter pa je zbezal ,z Judeje v Cezarejo, i„ p,. e ’ I>iva | Krna h po tem je Bog Herodeza z „ eznan „ b P o|eM| .. udaril, cervi so ga jedli m umeri je. Zdej je cerkev Jezusova spet mir imela. Zdej so se aposteljni razšli po vsim svetu, Judam in nevernikam evangeli oznanovat kakor jim je Jezus zapovedal pred svojim vnebohodom’ ker so ga dosilnnal le v Judeji oznanovali. 13. Pervi zbor aposteljiiov v Jeruzalemu. Jezusova vera se je naglo razširila po več deželah, in za cerkevjo Jeruzalemsko je bila v tem času cerkev v Antijohii nar veei. Prišli so nekteri kristjani iz Je¬ ruzalema v Antijoliijo, kteri so poprej Judje bili, in so 35 govorili kristjanam Antijohiškim, ki so prej ajdje bili, de mora vsak poprej obrezan biti, scer ne more biti zveli¬ čan. Pavel in Barnaba sta jih pregovarjala, de tega ni treba. Sklenili so, de naj gresta Pavel in Barnaba v Jeru¬ zalem k aposteljnam in duhovnam. Pavel in Barnaba sprem¬ ljana od nekterih gresta v Jeruzalem, kjer so jih apo- steljni veseli sprejeli, in pravila sta jim, kako velike reči je Bog' z njima storil, in zakaj sta prišla. Zbrali so se aposleljni in duhovni in so se posvetovali. Kar vstane sveti Peter in začne govoriti, rekoč: Možje, bratje! vi ■veste, de je Bog že zdavnej med nami mene izvolil, de bi iz mojih ust slišali neverniki besedo evangelija in ve¬ rovali. In Bog, ki serca pozna, je pričevanje dajal, ker jim je dal svetiga Buha ravno kot nam. In med nami in njimi ni razločka storil, po veri je njih serca očistil. Zakaj skušate Boga, in na vrat nakladate licencam jarm, kteriga naši očetje in tudi mi nismo mogli nositi. Le verujmo, de bomo po milosti Gospoda Jezusa Kristusa zveličani kakor oni. Sklenili so, de se ne sme nadloge delati njim, ki so iz nevernikov kristjani. In so odločili pisan list poslati s Pavlam, Barnabam, Judam in Silam v Antijohijo, kakor so bili sklenili, namreč: Sv. Duh m mi smo spoznali, vam nobene teže več nakladati zunaj potrebniga: De se zderžite od malikam zaklaniga, od kervi, od zadavljeniga in od nečistosti. Ako se tega zderžite, boste prav storili. Zdravi bodite! Ko so prišli v Antijohijo, so bili vsi kristjani veseli sklepa apostelj- nov, in mirne vesti. Ta je bil pervi zbor v Jezusovi cerkvi, in po tem izgledu j e vselej cerkev storila, kader je bilo v resnicah svete vere zoper krive nauke kaj razsoditi. Papež in škofje so vkup prišli, se posvetovali in sklenili, kaj de je cerkev v vsili časih verovala, in verni kristjani so se sklepu cerkve podvergli in tako verovali, kakor je bilo razsojeno, ker sveti Duh cerkev viža. 3* 36 Razšli so se aposteljni po celim svetu. Sveti Peter je sel v Antijohijo in od tod v Rim, kjer je bil do svoje smerti, tam je oznanoval sveti evangeli in Jezusa Sina bozjiga, kamor je tudi sveti Pavel prišel, in pomagal ljudi učiti. Kjer so aposteljni več ljudi k Jezusovi veri spreobernili, so jim škofe in mašnike žegnali, kteri so jih učili, službo božjo opravljati, jim svete zakramente delili, in jim kar je bilo treba k zveličenju vernih sve¬ tovali, in zapovedovali. Izvolili so pa le ' pobožne pra vidne može, kteri so bili v celi občini bogamoljni spo¬ znam m goreči za Jezusov nauk, in le take so bl-Jo slovih. Prej, ko so jdi blagoslovili, so se postili molili in vsi kristjani z njuni, de bi jim Bog dal dobremaŠni ke ali duhovne, potlej so Še le aposteljni nad izvoljenimi molili in roke na nje pokladali, de so prejeli potrebni dar svetiga Duha v opravlanje svoje službe, i n božjo oblast vse storiti, kar je vernim k zveličenju treba Ria goslovljeni so bili nekteri za škofe, ki so prejeli apostol¬ sko oblast, nekteri pa za mašnike, kakor se že današnje dni godi, m se bo do konca sveta godilo. Kakor je Jezus svojim učencam večkrat pravil, ka¬ ko jih bodo ljudje preganjah, sovražili, tepli, iz shodnic metali m morili zavoljo njegoviga imena, tako se jim je tudi zgodilo. Poterpežljivi so bili pa v vsili nadlogah in mukah (martrali), in Jezusu zvesti in stanovitni tudi v smerti. Vsi aposteljni so bili umorjeni razim svetiga Jane¬ za, kteriga je Jezus posebno ljubil. On je v veliki sta¬ rosti v Efezu navadno umeri. Svetimu Jakobu, Jane¬ zovimi! bratu je Herodež dal glavo odsekati. Sveti Ja¬ kob, manjši imenovan, je bil v Jeruzalemu škof ostal ki so vsi drugi aposteljni po svetu šli evangeli oznano- vat. Sv. Jakoba so kristjani zavoljo njegove svetosti kakor tudi nekteri Judje, visoko častili. () n j e bil umor¬ jen pod Judovskim velikim duliovnam Ananijem, peljali 37 so ga na tempelj, in ko je z verh tempeljna na glas pričal, de Jezus Kristus je Sin božji, ki sedi na desni¬ ci božji, in de pride v oblakih neba, so ga s tempeljna vergli in ubili. Svetiga Petra so v Rimu na kriz obe¬ sili in umorili; svetimu Pavlu pa glavo odsekali, oba na en dan. Tako so vsi aposteljni živeli in utnerli za Jezu¬ sa, ko so Jezusavo kraljestvo ljudstvu oznanovali. Pa ne le aposteljni so oznanovali Jezusov nauk, tudi dva in sedemdeset ueencov; sedmero mož, ki so jih apostelj¬ ni izvolili revežem streči, in drugi pravični možje, ki so jih ti naučili in poslali, oznanovat zveličavne resnice Je¬ zusove vere. Po teh svetih možeh je Bog vsim ljudem na zemlji oznanil, kako bodo Jezusoviga odrešenja de¬ ležni in zveličani, 13. Jeruzalem razdjan. Judje so na vso moč sovražili kristjane in perza- devali si vero Jezusovo zatreti. Ali kaj zamore človeška moc in hudobija zoper božjo voljo. Bog, kader se mu je zadosti zdelo, je spolnil Danijelovo in Jezusovo pre¬ rokovanje. Judje so se v Jeruzalemu in v Judeji spun- tali zoper Rimljane in med seboj, in bili so tako oslep¬ ljeni na umu, in popačeni v sercu, de kar nobeniga opo- minovanja pametnih ljudi niso poslušali. Nič niso ma¬ rali, desiravno so pred vojsko vidili mnoge znaminja, ktere je Jezus prerokoval, de se bodo perkazale na ne¬ bu in na zemlji pred končanjem Jeruzalemskiga mesta in Judovskiga kraljestva. Jezus je prej pravil, de bodo potresi sem tertje na zemlji, de bo dragina, lakota, ku¬ ga, vojska in strasne znaminja se bodo na nebu perka¬ zale. Kako se je godilo tisti čas, nam popišeta Jožef, Judovski duhoven in Tacit Rimski, učena moža. Oba sta vse vidila, kar se je godilo. Več let poprej so se za¬ čele strasne znaminja kazati na nebu , de Bog jih bo zdej strafal, in mesto končal, pa krivi učeniki so ljudstvo 38 motili, de se niso dali prav podučiti; vidili so na nebu podobo meča. Prej ko so se spuntali zoper Rimljane, so prišli v tempelj veliko noč obhajat, in so vidili zjn- trej ob treh veliko svitlobo v tempeljnu, de je bilo pol ure tako svitlo, kakor podnevi. Velike vrata tempe! na so se same odperle ob polnoči, ki jih je zavoljo velike teze dvanajset mož komej zaperlo. Vidili so veliciga travna v letu pet in šestdeset nad Jeruzalemom visoko pod neham vozove in trume vojsakov, ki so se ravno Uko -Vidili, kakor de bi holli mestu „l,lčg ali . Binkušhm nedeljo so Judovski duhovni, ki so ponoči v tempelj šli službo odpravljat, slišali šum in tak glas, kakor de b‘ jih bilo veliko govorilo: Pojmo od tod. Vse to jih ni potolažilo, de bi bili mirovali; tako so bili v hudobii po¬ trjeni, in krivi učeniki so jih v hudobii še bolj poter dili, ker so jim po vsili teh strašnih znaminjih le srečo oznanovali in Rimljanam nesrečo. Kristjani so po božjim razodenji takrat Jeruzalem zapustili in šli v mestu Pela, ki je 'ležal,, „ a et rani Jordana. Jezus j,m je se pred sv „j„ s, ,e oznand, s ktenm, b» pravični Bog Jeruzalem šlra- fal, ko je Jezusa zavergel, kakor je prerokoval Povedal je svojim učencam znaminja, ktere se bodo rji zakrament svetiga rešnjiga telesa in daritev svete mase postavil. Dal je svojim aposteljnam svoje telo v jed in svojo kri v pijačo; in tudi le aposteljnam, in ne dru¬ gim, ki so va-nj verovali, je zraven rekel: To storite v moj spomin, to je, mašujte. Iz teh naredeb v Jezusovi cerkvi se učimo, de je Jezus svojim aposteljnam posebno oblast dal, ktere dru gim vernim ni dal. Aposteljni so tedej od Jezusa pre¬ jeli oblast zapovedi dajati, ktere so jim k zveličenju po- magljive; kersevati, grehe odpusati, daritev svete mase opravljati, kristjanam svete zakramente deliti, in jih vse učiti, kar jim je Jezus zapovedal, in jj m uterdovati de naj to tudi dopolnijo. Jezus jih je poglavarje svoje cer¬ kve postavil. Ker je pa Jezus hotel, de njegova cerkev do kon¬ čanja sveta ostane, je dal svojim aposteljnam in njih na- mestnikam oblast druge namesti sebe postavljati, rekoč- Kakor je mene Oče poslal, tudi jest vas pošljem To je: Moj Oče mi je dal oblast vas poglavarje moje cer¬ kve postaviti, tako tudi jest vam dam oblast druge za svoje namestnike postaviti, in jim dati to božjo oblast ktero ste vi od mene prejeli, de bodo mojo cerkev, moje verne vižali in napeljevali k zveličenju. In aposteljni so tudi postavili namest sebe .škofe in mašnike. Ker je bilo skofam in mašnikam pomoči svetiga Duha ravno tako 53 treba kakor aposteljnam, so jih posvetili (žegnali), in posvečeni so prejeli božjo oblast in potrebno pomoč sve- tiga Duha, de so zamogli težke in svete dolžnosti svo¬ jca duhovskiga stanu zvesto opravljati. Škofje so namestniki aposteljnov, in drugi masniki namestniki učencov. Kakor so aposteljni veči oblast od Jezusa prejeli, kakor drugih dva in sedemdeset učencov, takč imajo tudi škofje veči oblast kakor masniki. Ko je učenec Jezusov, Filip v Samarii pridigoval, in so Sa¬ marijani v Jezusa verovali, jih je kerstil. Ko so apo¬ steljni v Jeruzalemu to zvedili, so poslali Petra in Ja¬ neza v Samarijo, in sta na keršene roke pokladala in molila, de so verni sv. Duha prejeli, to je, delila sta jim zakrament svete birme. Iz tega se že vidi, de učenci niso birmovali, so imeli tedej manji oblast kot apostelj¬ ni; tako imajo tudi masniki manj oblasti kot škofje. Ta¬ ko so tudi aposteljni in ne masniki razsodili v Jeruza¬ lemu, de kristjani niso pod postavo Judovskih šeg, de jim ni treba obrezovanja. Škofje so postavljeni cerkev božjo vižati, ker so namestniki aposteljnov. Sv. Pavel pravi: Glejte te¬ dej na se in na vso čedo, v kteri vas je sveti Duh škofe postavil, de vižate cerkev božjo, ktero je s svojo kervjo perdobil. Djanj. apost. 20. 28. Škofje imajo oblast birmovali, mašnike posveče¬ vati in ljudstvo v svojih škofijah vižati in čuti, de sovraž¬ niki slabih naukov med ljudstvo ne raztrosijo in ga ne zapeljejo. Ko pa škofje po vsi škofii biti ne morejo, imajo po farah postavljene fajmoštre, kteri so njih po- magavci. V vsaki hiši, v vsaki družini mora eden glava, pervi biti, kteri vse viža, in kterimu morajo drugi podložni biti, de se vse po redu godi; tako mora tudi v Jezusovi cer¬ kvi eden glava biti, kteri ima pervo čast in oblast. Zato je tudi Jezus svojo cerkev previdel s poglavarjem čez 54 vse ude cerkve, de bi se vse v edinosti in po re¬ du v nji godilo, in postavil je Petra za perviga po¬ glavarja cele cerkve. Svetimu Petru je Jezus re¬ kel: »Ti si skala, in na to skalo bom svojo cerkev postavil, in vrata peklenske je ne bodo zmogle. Tebi bom dal ključe nebeškiga kraljestva, karkoli bos na zemlji zavezal bo v nebesih zavezano. In po svojim od smerti vstajenji, ker si je bil že perdobil s svojo prelito kervjo svojo cerkev, mu je spet skerb za-njo irocil, ko mu je trikrat rekel: Pasi moje jagnjeta, pasi moje ovce, to je, skerbi za vse ude moje cerkve. Peter je po prejeti oblasti tudi storil. Po Jezuso¬ vim v nebohodu je on rekel: Zvolimo druziga aposteljra namest Judeža Iskarjota, in zvolili so svetiga Matija. Binkustno nedeljo je on pervi oznanoval sveti evangeli, v zboru v Jeruzalemu je on pervi govoril. Kakor je pa ze ob časih aposteljnov v Jezusovi cerkvi glave, tre. ba bilo, tako jo je ob vsih časih treba, in škof v Rimu, pravi namestnik svetiga Petra, je bil vselej glava cele cerkve, kterimu papež pravimo, ali oče vsih pravovernih. Njega imenujemo vidniga poglavarja, Jezusa pa , ki ga ne vidimo, imenujemo neviduiga poglavarja, ali nevidno glavo cerkve; on je nevidno vselej per svoji cerkvi, ka¬ kor je obljubil, rekoč: »Jest sim vselej per vas do končanja sveta,” Mat. 28. 20. Ker je Jezus v svoji cerkvi učenike in poglavarje postavil, kterih skerb je kristjane učiti Jezusov zveličav¬ ni nauk, jih vižati in napeljevati, po njegovih naukih ži¬ veti in se zveličati; morajo poglavarji cerkve tudi zapo¬ vedovati kristjanam vse to storiti, kar jih zamore zve¬ ličati, ali jim pomagati bolj gotovo se zveličati. Tako imajo škofje v svojih škofijah, in vsi škofje s papežem skup oblast za celo cerkev zapovedi dajati, desiravno tudi papeži imajo oblast v cerkvi posebne zapovedi da¬ jati, kar so ob vsih časih tudi storili. Verni kristjani so 55 pod greham dolžni te zapovedi dopolnovati, ker cerkev le to zapoveduje, kar kristjanam v zveličanje pomaga, in ker iz obljube Jezusove vemo, de sveti Duh cerkev viža, se tudi zanesemo, de bo cerkev vselej po okoljši- nah in časih le take zapovedi dajala, kterih spolnjenje kristjanam pomaga Jezusoviga neskončniga zasluženja se vdeleziti. Zato so cerkvene zapovedi kristjanam, kakor de hi jih sam Bog dal, ker je Jezus svojim aposteljnam in njih namestnikam rekel: Karkoli boste na zemlji za¬ vezali ali razvezali, bo tudi v nebesih zavezano ali raz¬ vezano. Ih Jezus je tudi zapovedal cerkvene zapovedi der- žati, ker je rekel: Kdor cerkve ne sluša, imej ga ajda in očitniga grešnika, to je, imej ga kakor taciga, ki ni iz mojiga kraljestva. Tudi svojim dva in sedemdeseterim učencam, ki jih je po deželah poslal svoj evangeli ozna- novat, je rekel: »Kdor vas posluša, mene poslu¬ ša; kdor vas zaničuje, mene zaničuje; kdor pa mene zaničuje, zaničuje njega, ki me je po¬ slal?’ Luk. 10. 16. In sveti Pavel zapove Hebrejem, rekoč: »Bodite pokorni svojim predpostavlje¬ nim, in bodite jim podložni; zakaj oni čujejo k o t a k i, ki bodo za vaše duše odgovor da¬ jali, de z veseljem to store in ne zdihovaje; to bi namreč ne bilo za vas dobro.” Hebr. 13.17. Aposteljni so dajali zapovedi kristjanam, tako tudi njih namestniki za njimi. In oni imajo tudi cerkvene zapovedi, pa od njih bo v drugim kraji govorjenje. Aje so pervi kristjani opravljali zunanjo službo božjo ? V posebnih k temu odločenih krajih, ktere so cer¬ kve, hiše molitve imenovali. Kader so bili pa preganjani, v skritih krajih in v samotah. 56 Ob kterih dnevih so kristjani vkup prišli zunanjo slu¬ žbo božjo opravljat ? Ob nedeljah. Kako so obhajali nedeljo ? šli so V cerkev, duhovni so jih učili božjo besedo svete pesmi so peli, molih ‘so, sveto maso so »lisali in sveto obhajilo so prejemali. Kdo so bili pervi učeniki v Jezusovi cerkvi? Aposteljni za njimi p« j to fje in drugi duhovni, ktere so aposteljni po od Jezusa prejeti oblasti posve’ cevah, m namesti sebe postavili, kar 8e še današnje dni godi, in se bo godilo do konca sveta, de škofje namest sebe druge posvečujejo. Koga je Jezus vidniga poglavarja svoje cerkve postavil l Svetiga Petra, in za njim so rimski papeži pogla¬ varji Jezusove cerkve. r 8 Kdo je pa nevidni poglavar cerkve ? Jezus Kristus, ker cerkev je njegova. 19. Jezusova cerkev na zemlji bo do konca sveti. Jezus zeli, de bi vsi ljudje, ki bodo do konca sveta na zemlji živeli zamogli njegoviga odrešenja de¬ ležni biti; zato je cerkev za vse čase postavil ktera je vsim odperta, v kteri se zamorejo zveličati - in j 0 na skalo zidal, in ji obljubil, de je vse hudobije neklen ske ne bodo zmogle, ker tudi sam per nji vedno ostane Judovska cerkev je za vselej nehala , kakor ji je bilo* prerokovano, Jezusova pa ne bo nikoli nehala kakm- ji je Jezus, sin božji obljubil. Ona bo vselej Ceniki imela, vselej resnico učila, svete zakramente delila, da- 57 rrtev svete maše opravljala, in ravno tako nespremljiva, kakor od njeniga začetka do današnjiga dne, tako do konca sveta. Vselej bodo v cerkvi pravični, ki bodo drugim v izgled. Bes je, de so bili časi, ker je bila cerkev hudo preganjana, de so ljudje malo od resnic svete vere ve- dili, de so bili v nji tudi lažnjivi učeniki, de so kristja¬ ni razujzdano živeli, in de je bilo veliko pohujšanja. Ali vse to le ljudem škodije, ki so nevedni, ali hudob- niga življenja; resnica le resnica ostane, kakor nam jo je Bog brez našiga zasluženja iz ljubezni do nas razo¬ del , in cerkev po Jezusovi obljubi le terdno stoji. Mo¬ rili so kristjane ali resnica je le ostala. Ako tudi veliko kristjanov v nekterih časih ali kra¬ jih resnic svete vere prav ne vedo, ali jih nočejo prav umeti, se zato vender ne zgube in niso od cerkve prešle. Zapisane so v svetim pismu, ohranijo se po ustnim zro- čilu, v bukvah cerkvenih očakov, v sklepih cerkvenih zborov. In vselej se najdejo učeni in razsvetljeni mo¬ žje, ki se takim vstavljajo, kteri resnici nasproti govore ali jo s človeškimi zmotami kale, in drugači uče, kakor je cerkev od začetka vselej eno ali drugo resnico učila. Pa če je tudi še tolikanj grešnih ljudi, ki hudobno žive, se vender še zmirej med njimi najdejo, ki pravično, sveto po božjih zapovedih žive, in hudobnim s svojim po¬ božnim življenjem lep izgled dajejo, ako jih hočejo po¬ snemati, vidijo jih; ako se pa ne dajo na bolje oberniti, je spet le njih škoda, in resnica le resnica ostane; oni zamorejo sicer spet veliko druzih pohujšati s svojim raz- ujzdanjem, ali pobožnosti popolnoma zatreti ne za¬ morejo. Zgodilo se je že večkrat, de so cele dežele, kra¬ ljestva od Jezusove vere odpadle. Ljudstva po nekterih deželah, kjer so nekdaj nar bolji kristjani bili, od Jezu- 58 sa nič več ne vedo, vstavljali so se resnicam, ktere je sam Bog razodel, in odvzel jim je Inč vere, pusti jih v smertni senci po svojih pravičnih sodbah, kakor je Je¬ zus Judam žugal, ki mu niso hotli verovati, ker je re¬ kel: »Zato vam povem, de bo od vas vzelo bo¬ žje kraljestvo in bo dano ljudstvu, ktero bo n j e g o v sad d a 1 o. w Mat. 21. 43. Veliko jih je tudi tacib, ki se še kristjani imenujejo, zato ker so keršeni, pa po krivovernih učenikih zapelja¬ ni so se ločili od Jezusove cerkve, so udje od Jezuso- viga telesa, od glave ločeni, ali zato se Jezusov nauk in njegova cerkev nista zgubila, le kraj sta spremenila, in število pravovernih se ni zmanjšalo; ako so gojili udje od svete cerkve v tem ali unim kraji odpadli, so toliko obilniši v druzih krajih k nji perstopili. Hvalimo Boga za veliki nebeški dar svete vere, de smo v pravi cerkvi, kjer se zveličanje zadobi, pa bojmo se, de bi nam Bog po svojih pravičnih sklepih tega da¬ ni ne odvzel, zakaj do konca smo slabi. Kdo se več peča za dobro cerkve? Kdo žaljuje, ki vidi kako se naši dobri materi godi, kako malo jo njeni otroci poslu¬ šajo, kako razujzdano svet živi, kako veliko je število hudobnih, in proti vsimu dobrima neobčutljivih, nemarnih in mlačnih kristjanov! Ljube duše! ktere še imate živo vero, nikar se ne dajte pohujšati po izgledu sedanjih časov, zanesite se na božjo obljubo, prava cerkev bo do konca sveta ostala v resnici, zakaj sveti Duh, večna resnica, bo v nji ostal in jo vladal, le živite kakor vas ona uči, v nji boste zveličani. 30. Jezusova cerkev se v resnicah svete včre ne more zmotiti. Jezus je učil ljudi Boga prav spoznati in po volji božji živeti, de bodo zveličani. Učil pa ni le za svoje 59 čase, hotel je, de bi se za njegov nauk cist in nepopa¬ čen do konca sveta na zemlji ohranil, kar je Bogu mogoče, ker je vsigamogočen. De bi se njegov zve¬ ličavni nauk na zemlji vedno ohranil in po zemlji razši¬ ril, je postavil učenike, svoje aposteljne, in jim je dal oblast namesti sebe druge postavljati, kar so aposteljni storili, in njih namestniki so ravno tako storili, in ta¬ ko se bo godilo do konca sveta* Namestniki apo¬ steljnov so mogli skerbeti, de so se besede sveti- ga pisma tako čiste in nepokažene ohranile, ka¬ kor so jih aposteljni pisali, in de so jih kristjani tako zastopili, kakor so aposteljni mislili z njimi povedati, ki so jih s pomočjo svetiga Duha spisali, in de so tudi či¬ sto ohranili božje nauke, ktere so aposteljni le z besedo učili, pa v sveto pismo ne zapisali. To skerb je sveti Pavel Timoteju lerdo zapovedal, rekoč: „0 Timotej! kar ti je zročeno, ohrani, in se ogibaj posvetnih novih besedi in prepirov napačno tako imenovane modrosti, s ktero nekteri obetajo in so od vere odpadli.” 1. Tim. 6. 20. »Derži se podobe zdra- viga uka, ki si ga od mene slišal v veri in ljubezni v Jezusa Kristusa. Ohrani dobro izročilo svetim Duhu, kteri v nas prebiva.” 2. Tim. 1. 13—14. »Pazite na se in na vso čedo, v kteri vas je sveti Duh škofe po¬ stavil, vladati cerkev božjo, ki jo je perdobil s svojo kervjo. Vem , de bodo prišli po mojim odhodu zgrablji- vi volkovi med vas, kteri ne bodo zanesli cedi. In zmed vas samih bodo vstali možje, kteri bodo napčino govo¬ rili, de bi potegnili učence za seboj.” Djanj. apost. 20. 28—30. Nekteri učeniki svete Jezusove cerkve , ki so sliša¬ li aposteljne ali pa učence aposteljnov govoriti, so nau¬ ke aposteljnov zapisali za svoje in za prihodnje čase, de so apostelnji ta nauk res učili ali besede Jezusove tako zastopili. Takih svetih mož je bilo več, ki so nau- 60 ke aposteljnov zapisali, in iz njih bukev se lahko zve, kaj so apostelnji učili. De hi bili pa kristjani popolnoma prepričani v vsih časih, kaj je pravi in čisti nauk Jezusov in njegovih aposteljnov, je Jezus poslal svetiga Duha svoji cerkvi, kteri jo vlada, de se v resnicah svete vere nikoli zmo¬ liti ne zamore, de bi ktero od Boga razodeto resnico kakor lažnjiv nauk zavergla, ali pa kako zmoto za Je¬ zusov nauk verovala in učila. Zato jo sveti Pavel ime¬ nuje steber in terdnost (grunt) resnice. Jezus je dal svojim aposteljnam vsakimu posebej dar svetiga Duha, de se niso motili ne v verskih ne v djanskih resnicah; dal jim je dar vse jezike dobro govoriti, de so lahko vsakimu nauk Jezusov cisto in zastopno povedati zamogh • dal jun je moč čudeže delati, de so s čudeži kakor Jezus svoje nauke kot bož¬ je nauke poterdili, kar naslednikam aposteljnov , skofam po samim ni dal. Vsim naslednikam aposteljnov skupej je pa Jezus obljubil in dal svetiga Duha, in tudi se zraven obljubil, de hoče sam v svoji cerkvi ostati do konca sveta, rekoč: »Glejte jest sim z vami vse dni do konca sveta.« Mat. 28, 20. Jest bom O če¬ ta prosil, in vam ho druziga Učenika dal, de p e r v a s ostane vekom a j. Jan. 14, 16. Te oblju¬ be pa niso bile le aposteljnam storjeno, ker pravi, de ostane d J konca sveta in vekomaj, ker so aposteljni po- merli, ampak cerkvi, vsim skofam skup, kteri bodo vselej na zemlji Jezusov nauk učili do konca sveta, in eden za drugim nastopovali, in ko bodo eni odmerli, bo¬ do drugi na njih mesto stopili. Aposteljni so Jezusove besede tudi tako zastopili. Sv. Pavel uči škofe v Efe¬ zu, de naj imajo skerb za kristjane, de jih krivoverci ne zapeljajo, rekoč: »Pazite na se in na vso svojo čedo, v kteri vasje sveti Duh škofe posta¬ vi 1?» Djanj. apost. 20. 28. 61 Tedej sveti Duh ni le aposteljnov vižal, ampak vso cerkev, ktero je Jezus na skalo postavil. Zbor Jeru¬ zalemski, ki so ga aposteljni imeli, de so razsodili pre¬ pir med kristjani v Antijohii, priča, de aposteljni so ve¬ rovali, de sv. Duh je s svojo pomočjo vse Jezusovi, de se ne more zmotiti, in zato jo sveti Pavel imenuje cerkev živiga Boga, steber in terdnost resnice. 1. Tim. 3. 18. Cerkev Jezusova je ob vsih časih storila kakor a- posteljni. Kader so krivoverci kakosen lažnjiv nauk za božje razodenje učili in kristjane zmotiti hotli, je cerkev skerbela, de bi verni ne bili zmoteni in zapeljani: pove¬ dala je, kaj je Jezus učil, zavergla je lažnjivi nauk, in zapovedala kako morajo kristjani verovati in storiti, in kteri se njenima razsodku niso podvergli in napak ve¬ rovali, jih je iz svoje družbe ločila in krivoverce imeno¬ vala. Deržala je zbore, kakor je bilo treba. Ko je pa¬ pež vse škofe iz dežel, kjer so bili pravoverni kristjani, v en kraj poklical, de so s pomočjo svetiga Duha raz¬ sodili, kteri je pravi nauk Jezusov, kaj naj kristjani ve¬ rujejo in dopolnijo : ta je bil veliki poglavitni zbor ime¬ novan. In kar tak zbor, kjer so vsi škofje, cele cerkve ali saj veci del, vkup zbrani s papežem ali na njegovim mestu poslanim, sklene, je pravi nauk ; takrat cela cer¬ kev govori, kteri je sveti Duh za pomoč dan, in kristjan more verovati in storiti, kar ga cerkev uci, ta nauk je božji nauk, ker sveti Duh ga je po cerkvi oznanil. Ka¬ der se pa škofje eniga kraljestva ali dežele vkup snide¬ jo, je mali zbor imenovan, takrat ni vsa cerkev skupej, ce tudi dobro razsodijo. Ce pa vsi škofje v katoljški cerkvi s papežem vred poterdijo, kar je v takim zboru za božji nauk razsojeno bilo, je pa ravno tako verovati kakor velikima zboru. Torej bodimo katoljški kristjani v svoji veri vselej mirniga serca, kader verjemo, kar nas katoljška cerkev lej v cerkvi 62 verovati in storiti uči, njo sveti Duh vlada in nikoli se zmotiti ne more, in njeni sklep v vernih resnicah je bo¬ žji nauk, kteriga moramo ravno tako verovati kakor sveti evangeli, ker ravno tisti sveti Duh, ki je govoril po prerokih, vladal aposteljne, in jim per ti priči dal, kar so imeli govoriti, govori tudi skozi cerkev. Tako je katoljska cerkev vselej verovala in učila. Ko je Jezus svoji cerkvi tako pomoč svetiga Du¬ ha dal, de se ne more zmotiti v njegovih naukih, se mu zahvalimo, in hvalimo tudi svetiga Duha za ta veliki d r božjiga usmiljenja, kaj bi bilo za nas, ko bi se cerkev motila v naukih, ali pa ko bi nam jih drugači zlagala, kakor jih je Jezus učil, ali pa njegovi aposteljni, kterim jih je sam razložil, kader ga niso prav zastopili, in jih sveti Duh se popolnama razsvetlil, ki jim ga je Jezus zato poslal. Zakaj ko bi drugači verovali, bi ne vero¬ vali božji, ampak le človeški besedi, ktera pa nas nebo zveličala. Po samim se učeniki cerkve zamorejo zmo¬ titi, ali vsi škofje z papežem skup se ne bodo nikoli zmotili. Kdo ima pravico nauke svetiga pisma in ustniga izro¬ čila razlagati ? Katoljska cerkev, in če kak prepir vstane, kako se ena ah druga resnica zastopiti mora, sme le ona raz¬ soditi. Ali so dolžni pravoverni kristjani razsodenju kataljžke cerkve se podvreči? Dolžni so, ker cerkev se v resnicah svete vere ne more zmotiti, ker jo sveti Duh vlada, in Kristus je v nji poglavar. 63 21. Vidne ziianiiiija prave Jezusove cerkve. Jezus je učil ljudi na zemlji, kaj naj verjejo in sto¬ re, de bodo zveličani, in postavil je cerkev, ktera za zveličenje vernih skerbi. In le ta nauk, ki ga je Jezus učil, je božji nauk, in le tista cerkev je prava, ki jo je Jezus postavil. Vsaki nauk, kteri se z Jezusovim ne zedini, ni božji, in človeka k zveličenju ne perpelje. Na zemlji je pa več takih kristjanov, kteri vsiga ne veru¬ jejo, kai 1 in kakor je Jezus učil, in kar kaloljska cerkev verovati zapoveduje, takim kristjanam pravimo krivoverci. Za zveličanje skerbnim kristjanam je treba vediti, če so v pravi Jezusovi cerkvi ali ne, kjer je zveličanja upati. Kristjan pa pravo Jezusovo cerkev po znaminjih lahko spozna, de ve, de je od njega postavljena, in de pravi in čisti nauk Jezusov uči. Po kterih znaminjih se spozna Jezusova cerkev? Spozna se: 1) de je edina; 2) sveta; 3) katoljska, in 4) apostoljska. Vse, kar je Jezus učil verovati in dopolniti, nam je potrebno k zvelicenju. Po njegovih naukih, ko si kristjan perzadeva jih s pomočjo svetiga Duha dopolniti, bo pravičen in zveličanja vreden. Ako bi nam eniga ali druziga nauka Jezusoviga ne bilo treba vediti, ali ve¬ rovati k nasiinu zveličanju, bi ga tudi Jezus ne bil ra¬ zodel, torej nam je vsak nauk Jezusov potreben, in ga ravno zato nič spreminiti ne smemo. Jezus, ki je svojim aposteljnam zapovedal po vsim svetu iti sveti evangeli oznanovat, je rekel: Učite jih 64 vse spolnovati, kar sim vam zapovedal. Aposteljni so po zapovedi Jezusovi povsod tudi le Jezusov nauk ozna novali. Zato imajo vsi udje prave Jezusove cerkve povsod le eni in ravno tisti nauk, ki ga je Jezus učil, tako so v nauku vsi eno; vsi so udje eniga telesa, kteri- ga glava je Jezus; vsi so prejeli eniga sv. Duha, kteri jih je oživel za večno življenje v svetim kerstu, in jim dušno življenje ohrani, in jih močne dela po družili sve¬ tih zakramentih, ki jih vsi sedem verjejo in jih prejemlje¬ jo; vsi žive skupej v enim upanji, vsi imajo le eno da¬ ritev — sveto maso. Vsi katoljski kristjani imajo le eniga vidniga pogla¬ varja, Rimskiga papeža, kteri je namestnik svetiga Pe¬ tra, ki ga je bil Jezus perviga poglavarja svoje cerkve postavil, kteri skerbi, de se v cerkvi vse po redu godi in edinost ohrani. V edinosti ostati sveti Pavel kristja- nam zapoveduje, rekoč: »Skerbite ohraniti edinost duha v zvezi miru. Bodite eno telo en duh ka¬ kor ste poklicani k enimu upanju svojiga po¬ klica. En gospod je, ena vera, en kerst en Bog in Oče vsili, kteri ie če/ ’ • • -L« rr , X se ,n P° VS1IH in v nas vsih.” Efez. 4. 3—6. Pervo znaminje prave cerkve Jezusove je tedej, de ima le en nauk, ene zakramente in le eniga vidniga poglavarja, to je, de je edina. Ker je pa le ena cerkev prava, perzadevajmo si z njo zedinjeni biti, de bomo po nje volji živeli, zakaj cer¬ kev je Jezusovo telo, kdor ni ud cerkve, tudi ni ud Je¬ zusov, in nima življenja duše, ne moči dobro storiti za večno zveličenje ; kakor mladika od terte odrezana ne more sadu obrodili, ali ud od telesa odsekan nima živlie nja,ne moči, tako tudi kristjan ne, ki s cerkvijo ni zdru žen. Kdor nuna cerkve za svojo mater, nima Boga za Očeta, pravi svet! Ciprijan. Združeni bomo pa z vso cerkevjo, kader bomo s svojim fajmostram zedinjeni in 65 mu v vsim pokorni, kar nam v duhovskih rečeh zapo¬ veduje. Vsi kristjani ene fare so pod duhovsko oblastjo ali vladbo svojiga fajmostra, kteri bo odgovor dajal od njih; fajmoster in drugi duhovni pastirji, ki so njegovi pomagavci v fari so pod oblastjo ali pokoršino škofa, veliciga pastirja cele škofije, in vsi škofje vsiga kersan- skiga ljudstva, desiravno so vsi tisto oblast od Jezusa prejeli, so pod vladbo Rimskiga papeža, in tako smo vsi združeni z Jezusam, kteri je nevidna glava vse cerkve. Ljubi kristjani! kako žalostno je viditi veliko kristja¬ nov, kterim ni mar, ali so v pravi veri ali ne, ali so združeni z Jezusam ali pa ne, ali prejemljejo svete za¬ kramente, ali gredo k sveti masi, ali poslušat božjo be¬ sedo per pridigah ali kersanskih naukih ali pa ne; vse eno jim je, delajo le kakor jim je bolj perložno, ne pa kakor jih vera uči, zato ker vere nimajo v sercu. Ni¬ kar se po tacih ne dajte pohujsati, ostanite stanovitni, božjim zapovedani vselej pokorni, de tudi Jezus z vami vselej združen ostane. Drugo znaminje prave cerkve je, de je sveta. Sveta je: 1) Ker je Jezus, ki jo je postavil, in je njena gla¬ va, svet. On je Bog in človek, nar svetejši Gospod in od njega izvira vsa svetost. 2) Nasa cerkev je res sveta, njeni nauki, njene za¬ povedi kristjana, kteri jih spolnuje, in vse njene naredbe, kteri se jim podverže, napeljuje k svetosti. S. Pavel od svetosti cerkve božje prav lepo govori, ker pravi: »Kri¬ stus je svojo cerkev ljubil, in sebe dal za njo, de bi jo posvetil, in sebi napravil ča¬ stitljivo cerkev, ktera nima madeža ali gerbe ali kaj druziga taciga, ampak de je sveta in n e o m a d e ž e n a.» Efez. 5. 25—27. 3) Svete zakramente ima. II. Del. 5 66 4) V nji sveti Duh posvečuje kristjane po svetih zakramentih. V svetim kerstu jih preredi iz grešnikov v pravične, jih z Bogam združi, in jih s svojo pomočjo, ki jim jo v drugih zakramentih deli, v ti srečni združbi ohrani in stanovitne stori. 5) Je tudi sveta, ker so vedno svetniki v nji. Vse¬ lej so nekteri, ki po Jezusovih zapovedih pravično ali sveto žive. Jezusova cerkev na zemlji tudi ni brez hudobnih; pa kakor so pleve med pšenico, tako so tudi hudobni med pravičnimi; cista brez madeža ho se le v nebeškim kraljestvu, tam bodo ločeni pravični od hudobnih. Pše¬ nica se loči od plev, in zmirej pšenica ostane desiravno je med plevami, tako se tudi pravični od hudobnih loči¬ jo, in pravični ostanejo, če so tudi med hudobnimi, ker sveti Duh v njih živi s svojo gnado. Hudobni so v cerkvi Jezusovi to, kar suha veja na deblu drevesa; če je drevo se tako zeleno, vsahnjena veja le suha ostane, ker mozge iz korenine več va-njo ne pride. Torej ne¬ sreča velika za hudobne, ker niso z Jezusam združeni, in nimajo življenja duše, ktero le od Jezusa pride. Tretje znaminje prave cerkve je, de je ka¬ toljska. S to gersko besedo katoljska se toliko reče, de je za vse ljudi, za vse čase in za vse kraje. Jezus je hotel, de bi bili vsi ljudje na zemlji srečni in njegoviga odrešenja in zasluženja deležni, kakor je bilo prerokova¬ no, de bo vse narode srečne stori), kar se pa le zamore zgoditi per njih, kteri po njegovih naukih žive. Zato je Jezus svojim učencam zapovedal po vsim svetu vsim narodam sveti evangeli oznanovati, in Jezusova cerkev ga oznanuje in ga bo oznanovala do konca sveta, torej ji pravimo katoljska; in po tem se razloči od vsili dru¬ gih krivovernih cerkva, ali družeb krivovernih kri¬ stjanov. 67 Judovska vera ni imela te lastnosti. Bog' jo je dal le za Jude, ki so v Kananski deželi prebivali in le za toliko časa, dokler ni Jezus evangelija z nebes oznario- vat prišel, kteriga je za ves človeški rod oznanoval in ga oznanovati zapovedal, ker je tudi nevernikam vrata nebeškiga kraljestva odperl, kar so preroki preroko¬ vali. Prerok Malahija prerokuje, rekoč: „ Zakaj od sončniga izhoda do zahoda bo moje ime veliko med narodi, in povsod se bo darovalo, in čista daritev darovala mojimu imenu, za¬ kaj moje ime bo veliko med narodi, pravi Gospod vojskinih trum?’ Malah. 1. 11. Jezusova cerkev je od njegoviga in aposteljnov ča¬ sov in bo ostala do konca sveta. Vsili krivovercov cer¬ kve so pozneje se začele, in veliko jih je že nehalo in spet so v Jezusovo cerkev nazaj prišle. In tako se bo z vsimi zgodilo, ker niso od Jezusa, ampak le od člo¬ veka, in le v nekterih krajih na zemlji, ne pa po celi zemlji, to je le naša cerkev. C e ter to znaminje prave cerkve je, de je apo- stoljska. Jezusov nauk je večna resnica in nihče je ne sme spreoberniti, in drugači učiti, kakor jo je Jezus razodel. Jezus jo je aposteljnam, in aposteljni so jo pa svojim namestnikam povedali. Cerkev Jezusova tudi drugih resnic ne more oznanovati ko te, kijih je Jezus oznanoval in jih cerkev od aposteljnov prejela. Namestniki aposteljnov so bili od aposteljnov žegnani, in so božjo oblast od njih prejeli, ti so spet druge žegnovali, kar se do današnjiga dne godi v Je¬ zusovi cerkvi. Zato pove sv. Pavel kristjanam v Efezu: »Ni- ste ptuji, ampak ste mestnjani svetih in domači božji, vzidani na stalo (grunt) aposteljnov in prerokov, in poglavitni vogalni kamenje sam Kristus Jezus.« Efez. 2. 20. 68 Kako je tedej prava cerkev apostoljska ? 1) Ker veruje in uči, kar so aposteljni iz Jezuso¬ vih ust slišali ali od svetiga Duha prejeli, verovali in učili. 2) Ker so njeni škofje nasledniki aposteljnov v ne- raztergani versti od apostoljskih časov. Iz teh znaminj, ko je edina, sveta, katoljška in apo¬ stoljska, vemo, de je naša cerkev prava Jezusova cer¬ kev, in vsaka druga, ki pogreša le eno ali drugo zna- minje, ni prava. Zakaj se Jezusova prava cerkev tudi Rimska imenuje? Zato ker je sveti Peter, pervi vidni poglavar cerkve v Rimu prebival, in njegovi nasledniki sploh tudi ondi prebivajo, s kterimi morajo vsi pravoverni kristjani dru¬ žbo imeti. Kaj je tedej sveta katoljška cerkev 1 Sveta katoljška cerkev je vidna družba vsili pra¬ vovernih kristjanov pod oblastjo Riinskiga papeža in dru¬ gih duhovnih pastirjev, kteri vsi ravno tisti nauk veru¬ jejo, in vsi ravno tiste zakramente imajo in prejemajo. 22. Občina (gmajna) ali družba svetnikov. Vsi katoljški kristjani po vsim svetu imajo zavezo med seboj. Vsi dobri imajo eno misel Boga častiti, in željo po 'Jezusovih naukih živeti, in se zveličati; vsi imajo vidniga poglavarja Riinskiga papeža, in vsi ene nauke, enake duhovne pastirje, škofe in mašnike, vsi imajo enako zunanjo službo božjo ali duhovne opravila. Zato so vsi le ena družba med seboj. Vsi imajo nevidniga poglavarja Jezusa Kristusa. Vsim je Jezus po svojim zasluženji izvirni (poverbani) ffreh zbrisal, vse z Rogam spet jspravil v svoji kervi, 69 in vsim je dan od Boga, de so po njem pravični, posve¬ čeni in odrešeni, in ni ga pod neham druziga imena, v kterim bi zamegli zveličani biti; le on je jagnje božje, ki sveta grehe odjemlje. Vsi smo v Kristusu prerojeni, deležni zasluženja njegoviga terpljenja, rešeni iz kralje¬ stva teme in postavljeni v njegovo kraljestvo, kjer imajo odrešenje in odpušenje grehov, smo postali iz sovražni¬ kov prijatli božji in deleži (erbi) večniga zasluženja, in vse to smo v zakramentu svetiga kersta postali, kjer nas je sveti Duh na duši prerodil, pravične ude Jezu- soviga telesa storil. Ker so pa kristjani z Jezusam skle¬ njeni, so tudi zasluženja njegoviga terpljenja deležni; po svetih zakramentih jih sveti Duh v zvezi z Jezusam vedno terdnejši dela, in jim pomoč daje, de zamorejo živeti, kakor jih Jezus uči. Torej tudi vse, kar kristjani po Jezusovi volji sto¬ re, zadobi vrednost per Bogu po Jezusovim zasluženji in je vecniga plačila vredno, ker je zavoljo Boga in z božjo pomočjo storjeno, in je ravno zato tudi božje delo in ne le človeško. In vse take dela imenujemo dobre, zakaj so večniga življenja vredne. Kakor so pa kristjani z Jezusam sklenjeni po duši, tako so tudi med seboj, ker so vsi udje eniga telesa, pravi sveti Pavel. Vsih kristjanov glava je Jezus , in sveti Duh je njih življenje, kakor je duša v človeku življenje telesa; dokler je duša v telesu, živi tudi telo, ko se duša od telesa loči, je telo mertvo, tako tudi kri¬ stjan za večno življenje živi, dokler je sv. Duh z njim; ko se pa sv. Duh zavoljo grehov od kristjanov loči, so mertvi na duši za večno zveličenje. Kakor je ud v te¬ lesu drugimu v pomoč, in kar en ud stori, ne stori le za-se, ampak za vse drug'e ude telesa; tako tudi pravi¬ čni kristjani, kar dobriga store, ne store le za-se, am¬ pak za vse telo, to je, vsim kristjanam v dobro zaleze. Vsaki dobri kristjan lahko reče: Jest molim, vbogajme 70 dajem, se postim, pokoro delam združen z vsilili svetimi dušami, ktere ravno te dobre dela v cerkvi Jezusovi opravljajo. Njih dobrih del sim tudi jest deležen, in po njih molitvih, njih svetim zdihovanji, ki ga iz ljubezni do mene v nebo pošiljajo, desiravno me ne poznajo mi bo Bog po svojim neizmerjeniin usmiljenji še obilnih nauki iti vse karkoli je Bog v stari in novi zavezi za človeka storil, prepričajo. Jezus je le zato na svet prišel, terpel in umeri, cerkev postavil, učenike zapustil, z božjo oblastjo jih pooblastil, svete zakramente postavil, de bi se človek za srečno večnost perpravljal, in zato Bog se vedno tolikanj za človeka stori, de bi bil zveličan, ker njegova duša bo večno živela. Kako žalostno bi bilo za človeka na svetu, ko bi, kader truplo umerje, tudi duša umerla. Vsaki človek ima želje v svojim sercu, de bi mu bilo dobro, de bi bil enkrat srečen, zveličan. Ajdovske ljudstva so to želele, ki niso Boga poznale, in vedno so se veselile božjiga življenja, kakoršno je sedanje. Od kod take misli in take želje po boljšim življenji? Bog jih je že per stvarjenji v človeško serce položil, zasadil. Te želje bi ne mogle dopolnjene biti, ako bi tudi duša umerla, kader telo umer¬ je. Na svetu ni človeka, kteriga želje bi bile vse do¬ polnjene, ni ga tako srečniga. V drugim, v večnim življe¬ nji bo Bog še le vse naše želje dopolnil, ker naša duša bo po smerti telesa živela. Žalostno bi bilo za človeka, kteri pravično živi, in si vedno perzadeva še svetejši biti, ko bi s smertjo te¬ lesa vse minulo, ko bi se v nič povernil kakor neumna žival, desiravno je nar imenitniši stvar božja na zemlji. Kje bi dobil svoje plačilo za svoje dobre dela ? Kje bi bila potolažena njegova serčna ljubezen do Boga in do Jezusa ? Ali je mogoče misliti od Boga, ki je svet, pra¬ vičen, dober, usmiljen, moder in vsigamogočen, de bi človeka pravičniga, svojiga dobriga otroka, kteri si je noč in dan perzadeval vse storiti, kar je za božjo čast, in se vsiga skerbno ogibati, kar je Boga žalilo, brez vsiga plačila pustil? Ako bi duša pravičniga in hudob- niga človeka v smerti telesa nehala, kako bi se besede 88 sv. pisma spolnile, po kterih Bog pravičnim večno veselje v nebesih obeta, in grešnikam večne martre v peklu ? Za pravicmga bi bilo nar slabši, grešniki na tem svetu po svoji volji žive, m svojmiu poželjenju dovolijo, kar hoče pravicm mu pa odpovedo veselje, v zatajenji žive, cima to, ko bi duše, umerle? Na zemlji vidimo , de se pravičnim ljudem večkrat prav slabo godi, grešnikam pa dobro gre. Jeroboam je bil kriv, de se je Izraelsko kraljestvo po Salomonovi smerti razdvojilo. On je silil Izraelce vero v praviga Boga zapustiti in malike moliti, in ta velika pregreha ni bila kaznovana na zemlji. Ahab je bil nar hudobnisi kralj na Izraelskim, in Jozija nar boljši, nar pravičniši kralj v Judovskim kraljestvu. Oba sta v vojski padla. Rod Ahabov je bil ves zatert, otroci Jozijevi so bili v ječo odpeljani in vsi nesrečni. Kje je Ahab za hudob¬ ne, kje Jozija svoje plačilo za dobre dela prejel? Pre¬ roki so bili sveti možje, pa ljudstvo jih je preganjalo, prebivali so v pušavah, po berlogih. Njih preganjavci so bili pa srečni, dobro jim je bilo, preroki pa stradali in s slabimi oblačili oblečeni. Kje je plačilo, kteriga Bog pravičnim vedno obeta, kje štrafinga, ki hudobnim z njo žuga? Nedolžni Janez v ječi zapert tiči, krivični Herodež- pa na kraljevini stolu sedi, in živi po svojim mesenim poželjenji. Revni Lacar in zraven še bolan nima drob¬ tinic, de bi jih jedel, neusmiljeni bogatin v škerlatnim oblačilu pa per polni dobri mizi sedi. Ali bo zmirej tako, de bo grešnik večkrat srečen, ki zavoljo nepokoršine proti Bogii hude štrafinge zasluži; ali mu bo vedno dobro, praničnimu pa hudo, ali bo pravic ni vedno poniževan in zaničevan? O ljubi moji kristja¬ ni. Bog je vsigamogočen, dober, svet in pravičen, perpravil je svojini pokornim otrokam boljši življenje v nebesih, kamor bo duše pravičnih, ki se bodo od teles 89 ločile, vzel. David sam pravi v 72. psi. de bi bil kmal v skušnjavi grešil, ko je vidil hudobne srečne, v miru in v obilnosti, pravične pa v nadlogah živeti, ko je vi¬ dil, de se hudobni ne spomnijo na smert, so prosti ter- pljenja in jih je zato napuh prevzel. Ali sim zastonj, pravi on, svoje serce očistil, in med nedolžnimi svoje roke umival? Ali zastonj svoje nadloge terpim od zju¬ traj celi dan ? Pa ravno v takih mislih sim se ločil od tvojih božjih otrok, spoznani, de nimam prav, ker tvoji otroci so vsi s tvojo voljo sklenjeni, kar jim pošlješi volnjo preterpe, in ne gledajo sreče hudobnežev. Jes, sim sam per sebi mislil, kako bi to skrivnost zvedil, zakaj so hudobni srečni, pravični pa v nadlogah, pa pretesko mi je bilo to, dokler nisim se v tvoje svetišč, dokler nisim spoznal tvojih svetih namenov, in spoznal konca grešnikov. Naglo jih bo konec zavoljo njih kri¬ vice; kakor sanje zginejo, ki se človek zbudi, tako bo njih sreča zginila, vsi bodo poginili, kteri tebe zapuste, vse pogubiš, ki so tebi nezvesti. Meni je pa dobro v Boga zaupati. Kaj nas zamore druziga potolažiti na svetu, ko vidimo, de pravičnimi! se večkrat hudo , gresnikam pa prav dobro godi? le misel, ker vemo, sej je se drugo življenje, v kterim bo vsaki po svojih delih plačilo pre¬ jel; ker vemo, de naša duša je neumerljiva, Bog pa je pravičen , in nam bo v drugim življenji povernil, kar zavoljo njega preterpimo, tukej nas z nadlogami čisti, grešnike pa plačuje zavoljo njih majhniga dobriga, kar morebiti na sebi imajo, tam pa jih bo kakor svoje sov¬ ražnike nogubil. In v ti resnici nas božje razodenje še le prav uter- di. Sveti, od Boga razsvetljeni možje, Abraham,Jzak Jakob, Mozes kako mirno so umerli v upanji, de gre¬ do v boljši življenje. Bog sam je imen val Boga Abraha- moviga, Jzakoviga, Jakoboviga. Kako bi se Bog ime- 90 noval Abrahamovima Boga; kdaj so Abraham, Izak in Jakob že umerli, govori Jezus, ako bi več ne živeli, ako bi bili po smerti nehali? Bog ni Bog mertvih am¬ pak živih, Per drugi perložnosti je Jezus Judam rekel: »Abra¬ ham, vas Oče, se je silno veselil viditi inojiga dneva, vidil gaje, in je bil vesel?’ Jan. 8. 56. Abraham je bil že veliko let pred v grobu, ko je Je¬ zus živel na zemlji, ali njegova duša je živela po smerti telesa, sicer bi Jezus ne bil rekel, de ga je Abra¬ ham vidil na svet priti, in se je zato veselil. Razbojniku na križu je Jezus rekel: Resnično ti povem, se danes boš z mano v raji. Ko je Lacar umeri, so angelji pri¬ šli, vzeli njegovo dušo in jo nesli v naročje Abrahamo¬ vo. Ko je pa bogatin umeri, je bila njegova duša v pekel pokopana, to je, je prišla v kraj večne kazni. Sveti Duh pravi: »Telo pojde v zemljo, iz k ter e je vzeto, duša pa pojde k Bogu nazaj, kteri jo je dal.” Pridg. 12. 7. In Jezus pravi: »Ne bojte s e jih, kteri telo umore, duše pa ne morejo umoriti, ampak bojte se veliko bolj tistiga, kteri za mor e dušo in telo pogubiti v pekel.” Mat. 10. 28, De je Jezus neumerljivost človeške duše še bolj očitno razodel, je hotel, de sta prišla Mozes in Elija k njemu na hrib, kjer se je spremenil v pričo svojih treh aposteljnov. Mozesovo telo je bilo že več ko tavžent let v grobu, le njegova duša je prišla iz dežele večnosti. Lacar je bil že štiri dni v grobu, duša je bila odločena od telesa, in na Jezusov ukaz je spet prišla iz večnosti v telo, in Lacar je vstal živ iz groba. Jezus je svojo dušo na križu zročil svojimu nebeškimu Očetu. In sveti Štefan je rekel: Gospod Jezus! vzemi k sebi mojo dušo! 91 Ker smo po Jezusovim nauku popolnoma prepričani, de bo naša duša večno živela, in de pojde k Bogu, kteri jo je dal, si moramo prizadevati jo čisto pred grehain obvarovati. Vse časne dobrote bodo za nas minule ob uri smerti, truplo jih ne bo več potrebovalo, duša ne, vse bomo zapustili, le kar smo za dušo dobriga na sve¬ tu storili, bomo seboj vzeli. Torej živimo vedno pravičniši, de bomo Bogu zmi- rej bolj podobni, ne perzadevajmo si toliko za časne do¬ brote in za blago, temuč veliko več za nebeške dobrote, ker vse telesne, in ko bi tudi ves svet dobili, ne bodo nič zdale, ko bi na duši škodo terpeli. Torej nam Je¬ zus zapove, rekoč: »Išite te dej nar p o pr e d božje kraljestvo in njegove pravice, in vse to vam bo perve rženo.” Mat. 6. 33. Ako smo v grehih, ne odlašajmo se spreoberniti k Gospodu svojima Bogu, gotovo bomo umerli, kdaj pa, nam Bog po svoji modro¬ sti ni razodel, zapovedal nam pa je vedno perpravlje- nim biti. Kaj je tedej smerti Smert je ločitev duše od telesa. Ali morajo vsi ljudje umreti'? Vsi morajo umreti. »Ti si prah, in v prah se boš povernil.” 1. Moz. 3. 19. Od kod pride de vsi ljudje morajo umreti? De vsi ljudje morajo umreti pride od izvirniga gre¬ ha. Smert je kazin greha. Bog’ je človeku tudi telo tako vstvaril, de bi ne bilo umerlo, ako bi človek ne bil grešil. »Po hudičevi ne v o siji vos ti pa je smert na svet prišla.” Buk. mod. 2. 24. Ali vemo kdaj in kako bomo umerli? 92 Tega ne vemo, to le Bog ve. Jezus pravi: »Čujte, ker ne veste, ktero uro bo vas Gospod prišel. To pa veste, de, ako bi vedil hišni gospodar ktero uro ima tat priti, bi gotovo cul, in bi ne pustil podkopati svoje hiše. Torej bodite tudi vi perpravljeni, ker ob uri, ki je ne veste, bo Sin človekov prišel.” Mat. 24. 42—44. Kaj nas to uči j ko ne vemo kdaj in kako bomo umerit ? Nas uči se k smerti skerbno perpravljati, de s sv. Pavlam vsaki lahko reče: »Dobro sim se vojskoval, tek sim dokončal, vero ohranil; zdej mi je perhranjena krona pravice, ktero mi bo Gospod dal, pravični sodnik tisti dan, pa ne le samo meni, ampak tudi tistim , kteri ljubijo njegov prihod.” 2. Tim. 4. 7. 8. Kako se mora Človek k smerti perpravljatil 1) Ker vemo, de se bomo ob smerti od vsiga, kar je na svetu, ločili, se moramo že prej v življenji v duhu od sveta ločiti, de nam ne bo ob smertni uri ločitev težka. »Cas je kratek, govori sveti Pavel, kteri svet vzivajo, naj bodo, kakor bi ga ne v živa¬ li, zakaj podoba tega sveta preide.” 1. Kor. 7. 29—31. 2) Ljubimo in storimo, kar Bog zapove, sovražimo in varovajmo se hudiga, kar nam Bog prepove, vse svoje življenje obernimo v službo božjo, sedanje življe¬ nje je čas setve, in v večnosti bomo želi, kar smo tukej vsejali. 3) Ločimo se v duhu od svojih, ktere bomo enkrat mogli zapustiti, de nam ne bo takrat težko se od njih ločiti, kader čas ločitve pride. 4) Ne odlašajmo svojiga življenja poboljšati in se spokoriti, de nas smert v grehih ne dobi, ker sveto pi¬ smo pravi, drevo kakor pade, obleži. 93 5) Bodimo vselej v božjo voljo vdani v življenji kakor v smerti, in dajmo s smertjo Bogu radovoljni za¬ dnji dar v odpušenje svojih grehov in v zadostitev za nje, ktero Bog hoče. 6) Vsaki dan prosimo Boga, de nam da po svoji milosti srečno v njegovi gnadi umreti; le enkrat bomo nmerli srečno ali pa nesrečno, torej je ni na tem svetu veči in potrebniši perprave kakor k srečni smerti. Je prav odlašati se ob času bolezni še le k smerti perpravljati ? Ni prav, 1) Ker čas bolezni ni perpraven zavoljo telesnih slabost in zmote časnih skerbi, se k smerti perpravljati. 2) Večkrat je čas bolezni prekratek, de bi velik grešnik zamogel vse poravnati, in se z resničnim spre- obernjenjem z Bogam spraviti. 3) Ker ne vemo ali bomo naglo brez vse bolezni ali pa po dolgi bolezni umerli. Skušnja tudi uči, de v grehih uterjeni grešniki ob smertni uri vse dobro obe¬ tajo, kader ozdravijo, pa nič ne dopolnijo. Boga kličejo še le iz velike sile na pomoč, ko vedo, de je njih življe¬ nja konec, pa ne iz ljubezni do Boga, ker so ga le so¬ vražili in zapovedani svetiga evangelija se posme¬ hovali. Kakšna, je smert pravičnih! Smert pravičnih je nar veči sreča za nje. Sveto pismo pravi: »Draga je pred očmi Gospodovimi smert njegovih svetnikov?’ Psi. 115. 15. »Bla¬ gor mertvim, kteri v Gospodu umerjejo. Od¬ slej reče Duh, naj počivajo od svojiga truda, zakaj njih dela gredo za njimi. Skriv. ra¬ zo d. 14. 13. Zares je smert pravičniga nar veči sreča, ce je, ali vedno nedolžno živel, ali pa, če je s pokoro vse poravna), 94 kar si je bil prej z grehi poškodoval. Pravičnima ni hudo po pretečenim, ne peče ga sedanje, in ne boji se prihodnjiga. Lahko zapusti nedolžen človek svet, ker ga ni nezmerno ljubil, ga vžival kakor bi ga ne bil vži- val, svojiga serca ni imel v svet zaljubljeniga. Spokorni pravični se lahko loči od sveta, on ve, de v njem je bil nekdej nesrečen, od njega zapeljan, de je greh storil, in pozna njegovo nevosljivost in zmoto. Če on žaljuje, ve, de njegova žalost Bogu dopade, ker le zato žaljuje, ker je Boga pozno ljubiti začel, in ako želi se živeti, le želi zato, de bi se se dalje pokoril. Ne boji se sedanjiga, vse to je že previdil, torej je skerbel, de je imel čisto vest, in radovoljno poterpežljiv vse terpljenje svoje bo¬ lezni preterpi, ker ve, de ga z njim Bog le očistiti ho¬ če, in tudi smert rad preterpi, de Bogu zadnji dar za svoje grehe pernese. Pravični se tudi prihodnjiga ne boji, ker ve, de gre k svojima dobrima Očetu, ki vse rad odpusti, kar je človek hudiga storil, če svoje grehe obžaljuje; kteri rad pomaga, kjer je treba, in vse kar se za nj stori, obilno plača; kteri tudi zadnje delavce v svojim vinogradu ravno tako plača, kakorune, ki so celi dan delali, kteri noče smerti grešnika, temuč de se spreoberne in pokoro stori, in de je perpravljen vsaki čas grešniku odpustiti, kader- koli se iz celiga serca k njemu spreoberne. Ob uri smerti reče pravični kristjan z lahkim sercam: Zdej zapustim svet, dolino solz, in grem k svojimu Očetu, kteri me je že ljubil, prej ko sim bil; k svojimu Očetu, kteri je iz ljubezni do mene svojiga Sina poslal, de je za me terpel in umeri, de jest \ečno živim. Jest grem k Jezusu, svojimu Odrešeniku, bratu in nar boljšimu besedniku v nebesih. Zapustim zemljo in vse, kar je na zemlji, in grem v kraljestvu večniga veselja, kjer me bo brez števila veliko zveličanih bratov sprejelo; za- 95 menjal bom drnšino grešnikov z drnšino svetnikov in svetnic. Smert je za pravičniga konec terpljenja in začetek večniga veselja, konec skušnjav in grešnih nevarnost in začetik večniga mini in prave ciste božje ljubezni. Pravični tudi precej, ko se duša od telesa loči, sliši ve¬ sele besede svojiga Boga: Glej dobri in zvesti hlapec, ki si bil v malim zvest, te bom čez veliko postavil, pojdi v veselje svojiga Gospoda. Ali ni veselje, in res nar veči sreča smert pravičnimu kristjanu? Kakošna je smert grešnikova? Smert grešnikova je silno strašna. »Smert greš¬ nikov je prav huda?’ Psi. 33. 2. »Strašno je pasti v roke živiga Boga.” Hebr. 10. 31. Zakaj je smert grešnikova strašna ? Smert grešnikova je strašna, 1) Ker večidel neprevideno pride, in ga neper- pravljeniga najde, desiravno si je želel srečno smert, pa ne hudo storiti; njemu se zgodi kakor hlapcu v svetim evangeliju, kteri je rekel v svojim sercu: Moj gospodar odlaša priti, in naglo je prišel, in ga neperpravljeniga najdel. 2) Je strašna za grešnika, ker poprej v zdravju ni nikoli na njo mislil, in če mu je tudi včasih na misel prišla, si jo je berž spet iz glave izbil. Kakor k smerti obsojeni hudodelnik dan svojiga umorjenja žalosten iz ječe gre na kraj, kjer bo umorjen, tako žalostna gre duša grešnikova iz telesa k sodbi. 3) Je strašna, ker vidi, de se od sveta ločiti mora, kteriga je tolikanj ljubil; od svojiga blaga, kteriga bodo veseli dediči (verbi) zapravljali, ki ga je s trudam, ali morebiti še grešno skup spravil; od prijatlov in znancov, zmed kterih ga nobeden pred sodni stol božji ne spre- 96 mi, in mn nič pomagati ne more, on ne more reči ko pra¬ vični : Grem — k Očetu. 4) Je strasna, ker njegove hudobne dela gredo z njim, ve de Bogu ni nikoli sluzil, vest mu veliko število strašnih grehov očita, on ve, de ga po smerti druziga ne čaka kakor večno pogubljenje, ktero bo preklinjal, ker si ga je sam kriv s svojimi grehi; po smerti začne njegova večna nesreča. Nezvesti hlapec je bil v temo verzen, kjer je jok in škripanje s zobmi. Mat. 25. 30. In bogatin je bil v pekel pokopan. Ali se sme kristjan smerti batiA Srnert je štrafinga grehov, vsaka štralinga ima kaj hudiga; to stori, de se je človek boji. Pa strah pred smertjo mora kristjan z mislijo na resnice svete vere v svojim sercu zmanjšati, in kar je nar več mogoče, ga pregnati. Smert kristjanova je, ker jo je Jezus premagal, za nje dobiček. Dober kristjan gre k Očetu, kteriga zeli gledati, gre v kraljestvo zveličanih, za ktero je vsaki dan Boga prosil, po smerti je rešen od vsiga hudiga, in pride v večni počitek, kjer bo prejel plačilo svojih dobrih del, torej če hoče k Bogu v nebesa priti, mora prej umreti. Strah pred smertjo zavoljo grehov, ker ne vemo, kaj se nam bo zgodilo, moramo tudi odganjati iz svojiga serca z zaupanjem na božjo milost, kteri na njo ne upa, Bogu krivico stori, Bog je zapovedal na nj upa¬ li. Zaupajmo kristjani na Jezusovo neskončno zasluze- nje, na svojo pokoro in poboljšano življenje, in na oblast cerkve, po kteri skesanim grešnikam grehe odpu.ša. Per- zadevajmo si čisto in dobro vest vselej imeti in stanovi¬ tno voljo, vselej Bogu sluziti, in perpravljeni biti živeti ali umreti, kakar je volja božja. Bog je naš Oče. Kdaj je želja umreti j prava- 97 Kader kristjan zeli umreti, de bi sel k Bogu, kte- riga iz celiga serca ljubi, kakor je sv. Pavel želel umre¬ ti, de bi per Kristusu bil. Filip. 1. 23. Kdaj je želja umreti pregrešna? Ce kristjan samo zato želi umreti, ker se je nave¬ ličal živeti, ker se mu hudo godi na svetu, in ker je obupal, de bi mu boljši bilo, ali ko se boji svet zapu¬ stiti, ker mu je dobro. Tak človek nima ljubezni do Boga, le svet ljubi. 28. Posebna sodba. Kaj se z dušo zgodi, kader se je ob smerti od te¬ lesa ločila, nam ne more znano biti, ker v večnost ne vidimo, to le Bog sam ve. Jezus, ki je prišel z nebes, nas v vsim potrebnim podučit, nas je tudi v ti reči pod¬ učil, de smo lahko mirniga serca. Jezus, ki je Bog, nas je učil, de je Bog neskončno svet, ljubi le dobro in sovraži hudo, in neskončno pravičen, plačuje dobro z dobrim, in hudo s hudim povračuje, kakor si vsak za¬ služi. Duša naša pa tudi po smerti se zmirej misli, ve in ima spomin na to , kar je dobriga ali hudiga v telesu storila, dokler je se na zemlji s telesam sklenjena žive¬ la; in kakorsno veselje ali kakorsno ljubezen je imela do Boga, s tako gre iz telesa. Ker pa na tanjko vsiga ne ve, kar dobriga, ali hudiga je mislila, želela , govo¬ rila ali storila, le Bog sam vse ve, tako ji tudi le Bog zamore vse razodeti, in tudi po svoji vsigamogočnosti stori, de v hip vse spozna in ve, kaj si je zaslužila. Bog j° precej po smerti sodi, in ji pove plačilo ali stra- fingo, kar si je zaslužila. To resnico nas Jezus uči v priliki od bogatiga moža in reveža Dacarja. Oba sta bila precej po smerti sojena. Lacarjevo dušo so nesli angelji v Abrahamovo naročje, duša bogatiga pa je bila v pekel pokopana. Sveti Pavel pravi: »Ljudem je od- II. Del. 7 98 ločeno enkrat umreti, potem pa je sodba?* Hebr. 9. 27. Skesanimi! razbojniku je Jezus na križu rekel: Se danes bos z mano v raji. Tako je bila duša njegova precej po smerti sojena. Ker pa ljudje zaporedama merjejo, in ne vsi na en¬ krat, bodo tudi duše, vsaka posebej, sojene; in ker ima vsak človek svoje dobre ali slabe dela, ktere so od dru¬ žili razločene, bo tudi vsak posebej sojen, in po meri zasluženja bo vsak svoje plačilo precej prejel. Sveti Pavel pravi: »Kar bo človek sejal, bo tudi žel. Kdor v svojim mesu seje, bo od mesa tudi po¬ gubljenje žel, kdor pa v duhu seje, bo od duha žel večno življenje?* Gal. 6. 8. »Vsi se moramo pred Kristusov sodni stol perkazati, de vsak prejme, kakor je delal, dobro ali hudo?’ 2. Kor. 5. 10.- Ker je Bog Oče Jezusu vso oblast dal ves svet sodili, ker ga je on odrešil, tako nas bo on sodil. So¬ dil bo pa Jezus po svoji sveti pravici vse naše dobre in hude misli, zelje, besede in dela. Kdor misli in že¬ li hudo storiti, je pred Bogam ravno tako grešil, ka¬ kor, kteri hudo stori, ko je v sercu dovolil božje za¬ povedi prelomiti, je v sercu Bogu nepokoren, Bog pa na voljo človekovo gleda. Sodil bo naše pregrešne be¬ sede in dela, pohujšenje, ki smo ga dali komu, in pluje grehe, ki smo jih deležni postali, sodil bo pa tudi kar smo zamudili dobriga storiti. Kakor je nemarniga hlapca zavergel, ki zaupaniga talenta ni k dokrimu obernil, ampak ga zakopal, tako bo ljudi sodil , ki bj bili lahko dobro storili, pa so opustili. Sodil bo Jezus ljudi po meri dobrot, kakor so jih od Boga prejeli, in po okoljšinah, v kterih so živeli na zemlji. Kdor je več prejel, bo veci njegov odgovor. Od hlapca, kteri- mu je gospod pet talentov dal, jih je terjal deset, ki mu je dva dal, pa le štiri. 99 Sodil bo, ker je vsigaveden, vse dobro in hudo, kar smo skrivaje storili, Bogu ni nič skritiga. Sveti Pavel uči, de pride vse na dan; kader bo Bog človeš¬ ke skrivnosti po Jezusu Kristusu sodil. Rimlj. 2, 16. In Jezus pravi: Kdor koli da piti komu zmed teh narmanjših le k oz ar e c m er zle vode v ime¬ nu učenca, resnično vam povem, ne bo 'zgu¬ bil svojiga plačila. Mat. 10, 42. Ker je vsigaveden bo gledal per vsili naših dobrih ih hudih delih na serce, kakošne so bile nase misli in nameni per delih, ki smo jih storili; ali je človek storil iz slabe volje, ali le iz slabosti kak greh. Drugači je sodil Petrovo zatajenje kakor Judeževo izdajenje. Kolikokrat se zgodi, de kdo ljudem kaj dobriga stori, in je vender sovražen, zato ko ne spoznajo. Bog pa človeško serce vidi, in bo takiga po pravici sodil, Torej varovej se hinavec, Bog tudi tvoje serce vidi, in tvoje dela iz hinavšine storjene, nič ne bodo veljale pred vsigavednim sodnikam. Potolažen bodi pa pravi¬ čen kristjan, če te svet drugači sodi kakor si, Bog vi¬ di tvoje serce, in po pravici te bo sodil. Kar bo Bog po pravici sodil, bo vsak po svojih delih permerjeno plačilo prejel, več dobriga ko je kdo storil, veči bo plačilo; več hudiga ko je človek storil, veči bo šlralinga; vsak bo prejel kolikor je vreden. To nas sveti Pavel uči rekoč: »Kdor skopo seje, bo tudi skopo zel, in kdor obilno seje, bo tudi v obilnosti žel. » 2. Kor 9, 6. Posebno bo Jezus gledal per sodbi na dela usmi¬ ljenja, kar smo svojimu revnimu bližnjimu dobriga sto¬ rili, de kar bližnjimu dobriga storimo, Jezus tako vza¬ me, ko bi njemu storili; ko smo vsi skup udje njegovi- ga telesa in on je glava, če udam dobro storimo tudi glavi storimo , zato pravi: Lačin sim bil, in ste mi da¬ li jesti, žejin sim bil, in ste mi dali piti, ptujec sim T 100 bil , in ste me pod streho vzeli, nag- sim bil, in ste me oblekli, bolan sim bil, in ste me obiskali; v ječi sim bil, in ste k meni prišli. — Karkoli ste storili kterimu mojih nar manjših bratov, ste meni storili. Neusmiljenim bo rekel: lačin sim bil, in mi niste dali jesti; žejin sim bil, in mi niste dali piti; ptujic sim bil, in me niste pod streho vzeli; nag- sim bil, in me niste oblekli, bolan in v ječi sim bil, in me niste obis¬ kali. Mat. 25, 34. Jezus bo posebno na take dela gledal, ktere iz ljubezni svojimu bližnjimu storimo, ker z njimi Boga po- snemljemo, in smo mu nar bolj podobni, ko delamo ko Boo-, ki je dobrotljiv, in kdor ljubezen do Boga in bližnjiga ima, ta ima duha vere. Torej ako hočemo usmiljenja sodbo imeti, bodimo usmiljeni; kakor bomo s svojim bli¬ žjim delali, bo tudi Bog- z nami delal. Jezus pravi: »Ne sodite, de ne hote sojeni. Zakaj s kakorsino sodbo sodite, s tako hote sojeni, in s kakor- šino mero merite, s tako se vam bo merilo. w Mat. /. 1 2. Hujsi in gersi ko bomo s svojim bližnjim delali, ostrejši bo sodnik z nami. Zvestimi! služabniku božjima bo večno dobro, nezvestima pa večno hudo. Ži. vimo po Jezusovih naukih, bodimo usmiljeni, in imeli bo¬ mo Jezusa, sodnika svojiga prijatla. Sv. Pavel pravi; »Perkazala seje milost Boga, Zveličarja na- siga vsim ljudem, ktera nas uči se odpove¬ dati hudobii in posvetnim željem, de bomo trezno, pravično in bogaboječe živeli in na tem svetu, in čakali z v e 1 i e a n s k i g a u p a n j a in prihoda velikiga Boga in Zveličarja nasiga Jezusa Kristusa?’ Tit. 2. 11—13. Kdtn gre duša ko se od telesa loči ? K sodbi božji. 101 Kdo jo sodi? Jezus Kristus. Kako pravimo ti sodbi ? Posebna sodba. Zakaj ji pravimo posebna sodba? Zato ker bo vsak posebej sojen. Sojeni bodo pa se enkrat na poslednji dan vsi ljudje, kteri sodbi pa poslednja pravimo. Kaj bo Jezus sodil? Sodil bo nase misli, želje, besede, dela in zamudo dobriga, sodil bo tudi nase namene, iz kterih smo kaj dobriga storili ali hudiga opustili, in tudi po dobrotih’ kdor je več prejel, bo tudi ostrejši sojen. Kam je duša per posebni sodbi obsojena? Kamor si zasluži, ali v vice, v pekel ali pa v nebesa. Kaj moramo storiti de bomo usmiljenja, sodbo imeli? Proti svojimu bližnjimi! moramo usmiljeni biti, in po Jezusovih naukih živeti. 39. Od vic. Precej po posebni sodbi božji gre duša človeška, kamor si je zaslužila, ali jo Bog vzame v nebesa, če jih je vredna, ali pa je veržena v pekel, ki si ga je zaslužila. Ker so pa tudi take duše soj ene, ktere ne zaslužijo za večno zaveržene biti, pa tudi niso še vred¬ ne izvoljenim v nebesih perdružene biti, ko imajo še ka¬ ke majhne grehe na sebi, ali se še niso čisto spokori¬ le zavoljo svojih že odpušenih grehov, ali imajo še ka¬ ko ljubezen do kaj posvetniga, kar ni še popolnoma: za take duše je še en tretji kraj, v kteriga so obsojene, dokler se ne sčistijo in vredne ne postanejo v nebesa 102 vzete bili. Jezus nas uči, de bo per sodbi vsakimu pla¬ čal po njegovih delih (Mat. 16, 27.), in de nič omade- ženiga ne pojde v nebesa. Skriv. raz. 21. 27. In s. Pa¬ vel pravi: Brez svetosti ne bo nobeden Boga vidil Ilebr. 12, 14, Bog’ je svet, mu le dopade, kar je po njegovi, sveti volji storjeniga, torej sovraži tudi majhne grehe, in ker je pravičen, jih tudi kaznuja. Zato je mati katoljska cerkev od svctiga Duha razsvetljena vselej verovala še en tretji kraj, vice, v kterih se take duše čistijo, in kazni terpe toliko časa, de pravici božji zadoste za svoje majhne grehe. Judje so že v stari zavezi verovali tak kraj , kjer se duše čistijo. V enim boji na vojski je bilo veliko Ju¬ dov pobitih. Ko so oblačila pobitih Judov pregledovali, so per njih najdli reči, ktere so malikovavci svojim ma. likam darovali, kar vzeti in imeti je bilo Judam v postavi prepovedano. Judje so mislili, de te njih mertve brate je Bog zato s smertjo štrafal. Molili so zanje in Boga prosili, de bi jim ta greh odpustil. Juda njih vojvoda je nabral denarja dvanajst tavzent drahim, in jih je poslal v Jeruzalem, de naj se kupijo darovi in naj jih Bogu da¬ rujejo v tempeljnu v odpusenje grehov pobitih Judov, ker je mislil de sveto in zveličavno je za mertve moliti, de bi bili od grehov rešeni. 2. buk. Maka. 12. 39—46. Juda je veroval z drugimi Judi vred, de so ti v takih grehih mnerli, po kterih scer večniga zveličanja niso za vselej zgubili, pa ga tudi še niso vredni, in de jim Bog' na uniin svetu ta greli še odpustiti zamore, ko so druge postave zvesto dopolnili, in se za svojo vero vojskovali. Tako se prepričamo, de so Judje vice verovali. Pa tudi Jezus uči, de so nekteri grehi, kteri ne bodo na tem, ne na unim svetu odpušeni. Mat. 12. 32. Tedej so taki grehi, ki bodo še v večnosti odpušeni. Tudi pra¬ vi Jezus: »Resnično ti povem ne p oj deš iz ječe 103 dokler ne plačaš zadnjiga vinarja.’’ Mat. 5. 26. Jezus tukej govori od časnih šlraling, od vic, v klerih manj ali več časa duše terpe, kakor se je človek manj ali več pregrešil zoper ljubezen; dokler vsiga ne poravna ne pojde spred sodbe božje, in bo toliko časa v štrafin- gi, de zadosti božji pravici. Tako so sveti očaki te Je¬ zusove besede vselej zastopili, in jih mati katoljska cer¬ kev verovala. Cerkev je ob vsili časih od svojiga začetka in povsod verovala, de se odpušenje nekterih grehov še na unim svetu dobi, to je v vicah, zato je vselej molila za nier- tve. Molila ni za marternike in svetnike, ti ne potre¬ bujejo molitve vernih na zemlji, in verni se jim sami v njih prošnje perporočajo. Za pogubljene tudi ni molila, ker njim več pomagati ni. Tako je molila in sveto mašo darovala za duše, ktere so bile v kraji očiševanja. Ter- tulijan piše od svojih časov, de kristjani vsako leto na dan letniga spominja po mertvih za mertve molijo, in sveto mašo za-nje Bogu darujejo. Od tega beremo tudi v bukvah svetiga Ciprijana, Cirila, škofa v Jeruzalemu, Ki■izostoma v pridigi svetiga Ambroža po njega bratu Lacani. Sv. Avguštin piše od svoje matere, de ga je pro¬ sila spomin storiti per sveti maši za-njo, in de jo ni po¬ prej pokopal, dokler ni bila sveta maša za-njo opravlje¬ na. Mati katoljska cerkev vsaki dan za verne mertve moli, in tudi za-nje sveto mašo daruje, de bi jim bili grehi in štrafinge odpušene, de bi vzeti bili v nebeški raj, in vživali večni mir in pokoj. Tridentinski zbor, sej. 6 in 25. In če le kristjani premislimo, kakošno je naše življenje, koliko jih uinerje, klerih serce ima še dopada- jenje manji ali veei do časnih reči, de še niso vsi božji z Bogam v svojih mislih zedinjeni, imajo še kake majhne grehe na sebi, od kterih morajo še poprej očišeni bili, 104 ker Jezus, nas vsih sodnik uči, de od vsake prazne be¬ sede bo odgovor. Koliko jih umerje, kteri svoje velike grehe obžaljujejo, kterih so se cisto spovedali, se po¬ boljšali; pa se niso zadosti pokore za-nje storili. Ker pa nič omadežaniga ne pojde v nebesa, Bog pa je svet in pravičen, in gleda na voljo človekovo , za malo pre- gresenje ne pogubi človeka, mu da se čas v vicah se očistiti in zadostiti njegovi pravici, ker je usmiljen. Koliko tolažbe najde katoljski kristjan v nauku od vic! Ali ni to velika milost nasiga Boga, de nam je se en kraj odločil na unirn svetu se popraviti, kar na tem se nismo za nebesa zadosti storili, in ko vemo, de bodo drugi za nas Boga prosili, de bomo rešeni. Kaj so vice”! Vice so tisti kraj, kjer duše časne strafinge terpe za grehe, ki se jih v življenji niso zadosti spokorile, Kakošhe strafinge terpe duše v vicah ? Duše v vicah veliko terpe, že zato ker Boga se ne gledajo, kteriga čez vse ljubijo , zraven tega imajo pa tudi se veliko terpljenje, ki jim ga je božja pravica per- sodila. — Cerkev per masi za mertve tako mo¬ li: Gospod Jezus Kristus, kralj časti, odreši duše vsih svojih vernih peklenskih strafing. Ktere duše pridejo v vice? Ki so v gnadi božji se od teles ločile, pa se majhne grehe na sebi imajo, ali pa se niso za odpusene grehe zadosti pokore na zemlji storile. Ali se zamore dušam v vicah pomagati* Pomaga se jim z molitevjo, z daritvijo svete mase in drugimi dobrimi deli. © Ali smo dolžni dušam v vicah pomagati! 105 Dolžni smo jim pomagati; one so z nami v družbi, so naši brat je in sestre, ktere smo ljubiti dolžni. Če jih pa ljubimo, jim želimo pomagali, in kar mi ne zamore- mo, Boga za nje prosimo , in sveto maso za nje Bogu darujemo; posebno smo pa to svojim staršem, bratarn in sestram, prijatlam in dobrotnikam iz hvaležnosti in po zapovedi božji storiti dolžni. Doklej ostanejo duše mertvih vernik v vicah ? To sam Bog ve, dokler se ne izcistjo, ali pravici božji ne zadoste. Koliko časa bodo vice? Do sodnjiga dne; potlej bosta le dva kraja, nebe¬ sa, kjer bodo zveličani, in pekel, kjer bodo pogubljeni. Kaj nas uči terpljenje v vicah? Nas uci varovati se nar manjšiga greha, ker ga pravica božja štrafati mora, de smo pa grešili na tem svetu, štrafujmo greh s pokornimi deli, de ne bomo v vicah terpeli, in od gledanja obličja božjiga zaderževani. 30. Od znaminj poslednjih časov. Kakor je bil cas, ob kterim ni bilo zemlje in ne neba, tako bo prišel cas, ko ju spet ne bo. Jezus sam pove, de nebo in zemlja bota prešla, moje besede pa ne bodo prešle. In sveti Pavel pravi: »Ti o Gospod si v začetku zemljo uterdil, in nebo je delo tvojih rok, ono bo minulo, ti pa ostaneš, in ono se bo postaralo kakor oblačilo, in kakor ogrinjalo ga boš premenil, in bo pre- inenjeno, ti pa si ravno tisti, in tvoje leta ne bodo prešle.” Hebr. 1. 10—12. Sv. Peter uci, de nebo in zemlja sta ognju perhranjena, ker pravi: »Prišel bo dan Gospodov kakor tat, ob kterim bodo nebesa z velikim pokanjem prešle, in početki (elementi) se bodo od vro¬ čine razpustili, zemlja pa in stvari, ktere so v nji, bodo 106 zgorele.” 2. Pet. 3. 10. In dalje govori: »Cakanio pa po njegovih obljubah novih nebes in nove zemlje, v kte- rili pravica prebiva ” 2. Pet. 3. 12. Kdaj se bo to godilo, ne vemo. Aposteljni so Je¬ zusa vprašali, kdaj bo konec sveta, in jim je odgovoril, rekoč: »Od tistiga dne in ure nihče ne ve, tudi ne an- gelji nebeški, ampak sam Oče.” Mat. 24. 36. In sv. Pavel je Tesalonieane svaril, ker so nekteri govorili, de je že dan Gospodov, to je, sodni dan blizo, ne verjemite ta- kimu govorjenju: »Nobeden vas nima tedej kratko ni¬ kar zapeljati, zakaj prej mora odpad priti, in človek greha, sin pogubljenja razodet biti, kteri bo zoper stal, in se vzdigoval čez vse, kar se Bog reče, ali kar se časti, tako de bo v tempeljnu božjim sedel, in se kazal, kakor de bi Bog bil?’ 2. Tesal 2. 3. 4. Povedal pa je Jezus svojim aposteljnam znaminja, po kterih bodo ljudje na zemlji spoznali, kdaj bo konec sveta se perbližal. Ljudstvo bo vstalo zoper ljudstvo, kraljestvo zoper kraljestvo, kuga, lakota, potresi bodo na zemlji. Ljudje bodo hudobni kakor ob času Noeta, krivica in hudobija se bo narastla na. zemlji, ljubezen bo pa zginila. Prej ko se bo to zgodilo bo sveti evan- geli po celim svetu oznanjen vsim narodam. Lažnjivi učeniki bodo vstali, posebno silno hudoben človek se bo vzdignil zoper vero Jezusovo, bo laž govoril, in bo ljudi zapeljeval, tudi znaminja delal, de bo ljudi od praviga pota odpeljeva!, in veliko jih bo odpadlo od vere. In po nauku svetih očakov je nam ta človek znan po imenu Antikrist, ali kakor ga sv. Pavel imenuje, sin pogubljenja. On bo mogočen sovražnik božji, bo vse sovražil, Boga in kar je božjiga, in se bo dal častiti ko Bog, to de dolgo časa mu Bog ne bo dopustil moči, ga bo končal. Med tistim čašam bo Bog poslal Henoha in Elij a na zemljo pokoro pridigo vat. Pridig. 44. 16. Mat. 107 17. 3. Skriv. raz. 11. 3—11. Judje se bodo spreober- nili k Jezusovi veri. Judje so Jezusa zavergli in umorili, in ji je zavergel za en čas, de bi za svoje grehe peli, pa se bo spet na nje spomnil, se jih »srni i , m o nec sveta po svoji milosti v kraljestvo Jezusovo po i cal, de bodo Jezusa spoznali svojiga Mesija, vanj veio vali, in se dali kerstiti. In kakor so nekdej v stan za vezi razkropljeni po svetu nevernikam pomagali praviga Boga spoznati, tako bodo tudi v zadnjih časih pred kon¬ čanjem sveta veliko nevernikov po svojim spreobernjenju k pravi veri perpeljali. Sv. Pavel od spreobernjenja Ju¬ dov Hiinljanam tako govori: »Bratje! nočem de bi vam bila neznana ta skrivnost (de ne bote sami sebe modre steli), de je slepota na en del Izraelcov prišla, dokler število nevernikov noter ne pride.... In to je mo¬ ja zaveza z njimi, ko jim odvzamem njih grehe. Po evangehi so scer sovražniki zavoljo vas, po izvoljenji pa preljubi zavoljo očakov. — Kakor nekdaj vi niste Bogu verovali, zdej pa ste milost dosegli zavoljo njih nevere, tako tudi oni zdaj niso verovali na milost, ktero ste vi dobili, de tudi oni milost dobe. Zakaj Bog je vse v nevero zaklenil, debi se vsih usmilil.” Rimlj. 11.25 32. In kader se bo vse zgodilo, kar je od poslednjih časov prerokovaniga, pride spet Jezus na svet, in bo nase odrešenje popolnoma končal, ko bodo naše trupla od smerti vstale, se duše z njimi sklenile, in večno skupej živele. 3 J« Vstajenje teles nicrtvili. Jezus naš Odrešenik nas je odrešil od vsiga hudiga, kar je Adamov greh na naši duši poškodoval, in nas v tak stan postavil, de zanioremo zveličani biti, kar je bi¬ lo že večkrat povedano. Ali naše odrešenje bi še ne bilo popolnoma, ako bi telo večno mertvo, od duše lo- 108 ceno ostalo, mi potrebujemo za telo Odrešenika, tudi telo mora neumerljivo postati, kakor je duša neumerljiva, de bota večno skup sklenjena, kakor jih je Bog vstvaril. In Jezus je tudi to storil, ker nas je popolnoma odrešil na duši in telesu. Jezus je človeško truplo na se vzel, ktero je imelo dušo, kakor so naše duše. Ko je na križu za nas umeri, se je ločila duša od telesa, in telo je bilo v grob polo¬ ženo. Smert je štrafinga greha; Jezus je greh prema¬ gal, in ker je greh premagal, je tudi štrafingo , ker na tretji dan se je spet duša sklenila s telesam, in Jezus je vstal iz groba. In Jezus nas uči, de kakor je on od smerti vstal, tako bomo tudi mi enkrat vstali, ker pravi: »Pride ura, ob kteri bodo vsi, ki so v grobeh, slišali glas Sinu bozjiga in bodo prišli, kteri so dobro delali v vstajenje življenja, kteri so pa hudo delali, v vstajenje obsojenja.” Jan. 5. 25—29. Na božji vsigamogočni glas se bodo vsi mertvi zbu¬ dili, to je, Bog bo s svojo vsigamogočnostjo storil, de se bodo duše s svojimi trupli sklenile, ki sojih v svojim življenji imele, in vse trupla mertvih ljudi v življenje obudile. In v drugim kraji spet govori od vstajenja mertvih teles, rekoč: »To pa je volja moji g a Oče¬ ta, kteri meje poslal, de ima sleherni, kteri vidi Sinu, in va nj veruje, večno življenje, in jest ga bom obudil poslednji dan.” Jan. 6. 40. Jezusovi nauki in njegovo od smerti vstajenje nas prepričajo vesele resnice, de bomo s svojimi telesi spet živi iz groba vstali, in po telesu tudi večno živeli. Je¬ zusovo telo je bilo po od mertvih vstajenji neumerjoče, spremenje no in častitljivo, tako bodo tudi naše telesa spremenjene, neumerljive in lepe in angeljem enake, ka¬ der jih bo Bog spet oživel. »Jezus bo naše revno tel o premenil, ker ga ho podobi svojiga tele- 109 sa enakiga storil?’ Filip. 3. 21. »Seje se v sla¬ bosti, vstalo bo v terdnosti, seje se živalsko telo, vstalo bo duhovno telo. Zakaj strahlji- vost more nestrahljivost obleci?’ 1. Kor. 15. 39—58. In J ezus pravi: »Ob vstajenji m e r t v i h bodo ljudje kakor angelji božji v nebesih.” Mat. 22. 21. Po Jezusovim nauku bodo vsi ljudje spet oživeli in i'/< grobov vstali, vsih ljudi trupla bodo spremenjene, bo¬ do častitljive, duhovne, neumerjoce, ne bodo potrebovale ne jedi ne pijače, ne drugih stvari, ktere so jim zdej potrebne, de se ohranijo, in pred smertjo branijo, potlej pa bodo neumerljive. Razločene bodo pa trupla pravičnih, ker bodo po podobi Jezusoviga telesa, kakor ga je imel po vstanjenji. Trupla hudobnih bodo po vstajenji scer tudi neumerljive, de bodo večne muke terpele, ktere so si hudobni zaslužili, pa ostudne bodo njih telesa. Dano ravno nam ni vediti, kakoršne de bodo, pa res je, de bodo mertvi vstali, in de njih telesa bodo spremenjene, to nas Jezus uči. To pa tudi na zemlji vidimo, de se vse stvari spre- menujejo, vsako seme v zemljo verženo sognije prej, potlej se le ozeleni, raste, cvete, in sad obrodi. Pozimi vse odmerje, spomladi se spet vse prenovi. Tako bo človek slab umeri, in spremenjen, lepši vstal, imel bo telo po vstajenji brez vsih slabost. Na vstajenje mertvih so pravični že v stari zavezi terdno verovali, kar jim je Bog sam razodel, kakor tudi druge resnice. Job v svoji bolezni se je z vstajenjem svojiga telesa tolažil, rekoč: »Vem, de moj Odreše¬ nik živi, in de bom poslednji dan iz zemlje vstal in bom spet s svojo kožo obdan, in v svojim mesu bom svojiga Boga vidil. Ravno jest ga bom vidil, in moje oči ga bodo gleda¬ le, kteri ne bom drugi.” Job. 19. 25—27. Drugi 110 sin makabejske matere je v martrah umirajoč tako go¬ voril: »Ti nar hudobniši nam s c er pricijoce življenje vzameš, ali kralj sveta nas bo ? ker zavolj njegove postave umerjemo, per vstajenjik večnimu življenju obudil/’ 2. Mak. 7. Ko je Jezus Marti rekel, tvoj brat Lacar bo spet vstal, mu je odgovorila: Vem, de poslednji dan ob vstajenji bo spet vstal. Tako se vidi, de so ob vsili časih verovali vstajenje človeških mertvih teles. In v poterjenje te resnice je Jezus tudi mertve v življenje obudil, in ko je na križu umeri, so se grobi odpirali, in veliko teles svet¬ nikov, kteri so spali, se je obudilo, in ko so po njego¬ vim vstajenju iz grobov sli, so prišli v sveto mesto Je¬ ruzalem, in so se mnogim perkazali.” Mat. 27. 52—53. Kakor je Jezus, glava naša, od smerti vstal, in ni več umeri, tako bomo mi vstali udje njegoviga telesa, in ne bomo več umerli, ker Jezus je smert premagal. Sveti Pavel pravi, ki od vstajenja mesa govori: »P o- žerta je smert v premaganji, smert, kje je tvoje premaganje? smert kje je tvoje želo? 1. Kor. 15. 39—58. dli bodo naše telesa vedno v grobu ostale? Ne bodo, Bog jih bo obudil, in bodo s svojimi du¬ šami sklenjene žive iz grobov vstale. Kdaj bodo mertvi vstali? Na dan poslednje sodbe božje. Bog bo poslal svoje angelje s trobentami in z velikim glasam, in bodo zbrali njegove izvoljene od čveterih vetrov od konca neba do konca njegoviga. Mat. 24. 31. Zakaj bo Bog naše telesa oživel? Zato, de se bodo spet s svojimi dušami sklenile, in 111 ko je pravičen, de jim bo po zasluženji povernil, kar so z dušo vred dobriga ali hudiga storile. Kakošne bodo telesa pravičnih po vstajenjih Po vstajenji bodo nestrohljive, neumerjoce, častitlji¬ ve, duhovne in po podobi Jezusoviga telesa, kteri je častitljiv od smerti vstal. Kakšne bodo telesa hudobnih po vstajenji? Bodo nečastitljive, negnjnsne, scer tudi neumerjoce, pa le zato, de bodo večne martre terpele, ker so bile Bogu nepokorne. Kako se bo to zgodilo? Bog bo s svojo vsigamogočnostjo trupla mertvih obudil. Kakor lahko je bilo Bogu človeka iz nič stva- riti, ravno tako lahko mu bo trupla mertvih v življenje obuditi. Kaj se bo po vstajenji mertvih godilo? Jezus jih bo sodil. Kaj nam je storiti., ker vemo, de bomo vstali? 1) Jezusa hvalimo, ki je smert premagal, de bomo kakor on tudi mi od smerti vstali in večno živeli. »Go¬ spod umori in oživi, pelje v grob in vunkaj spelje.» 1. Kralj. 2. 6. 2) Per svoji in svojih smerti se tolažimo in nezmer¬ no ne žaljujmo; ker moramo umreti, če hočemo k Bogu priti, in ko vemo, de bomo vstali, se spet vidili in večno skupej živeli. 3) Greha se varovajmo, svoje telo v svetosti in či¬ stosti ohranimo, in če smo v terpljenji, ali drugi nas preganjajo, se nam posmehujejo zavoljo nasiga pobožniga in pravičniga življenja, in ko bi nase telo zato umorili, veseli bodimo, ker vemo, de bomo spet vstali. 112 32. Od druziga prihoda Jezusovima in poslednje sodbe. Jezus sam je per več perložnostih povedal, de ko¬ nec sveta spet na svet pride sodit žive in mertve. Ko je govoril od končanja sveta je povedal, kako ga bodo vidili priti: Perkazalo se bo znaminje Sinu clovekoviga na nebu, in tedej se bodo jokali vsi rodovi na zemlji, in bodo vidili Sinu clovekoviga priti v oblakih neba z veliko močjo in veličastvam. In bo poslal svoje angelje s trobentami in z velikim glasam, in bodo zbrali njegove izvoljene od čveterih vetrov od konca neba do konca njegoviga. Mat. 24. 30—-.31. In per perložnosti, ko je farizejem očital hinavsinO in hudobijo , je sklenil svoje svarjenje z besedami: »Povem vam, ne hote me vidili odsihmal, dokler ne porečete: Česen bodi, kteri pride v imenu Gospodovim. Mat. 23. 39. Judje bodo poslednji dan, ko Jezus spet pride, tako govorili, ker ga bodo spoznali božjiga Sina, ko ga zdej nočejo spoznati. To resnico je Jezus tudi pred Kajfežem, svojim sodnikam očitno poterdil, rekoč: »Po¬ vem vam, posihmal hote vidili Sinu člove- koviga sedeti na desnici moči božje, in priti v oblakih neba. Mat. 26. 64. In od te resnice je Jezus na več mestih svetiga evangelija govoril. Ob vnebohodu Jezusovim, ko so učenci v nebo za njim gledali, in kader je spred njih oči zginil, so vidili dva angelja v belih oblačilih per njih stati, ktera sta vprašala: Vi možje iz Galileje! kaj stojite tukej in gledate v nebo? Ta Jezus, kteri je spred vas v nebo vzet bil, bo tako persel, kakor ste ga vidili v nebo iti. Djanj. apost. 1. 11. Učenci so vsi verovali, de Jezus bo spet prišel na svet, torej so to resnico v svojih listih pisali, in kristjane pogostama na-njo opominjali. 113 y//i vemo j kdaj bo Jezus spet prišelt Ure in dneva, kdaj bo Jezus prišel, nihče ne ve, tudi ne angelji nebeški, ampak sam Oče ve, pravi Je¬ zus. Mat. 24. 36. Zakaj bo Jezus še enkrat na svet prišel" 1 . Sodit bo prišel žive in mertve. Vsi bomo vstali iz grobov in sli pred sodni stol Jezusov, in bomo vsi sku- pej sojeni po svojih delih, in ta bo poslednja sodba. Per poslednji sodbi bo Jezus ločil pravične od po¬ gubljenih, kakor pastir loči ovce od kozlov. Pravične bo postavil na svojo desnico, hudobne pa na svojo levi¬ co. Pravičnim bo Jezus rekel: »Pridite vi zegnani mojiga Očeta! posedite kraljestvo, ktero vam je per- pravljeno od začetka sveta. Zakaj lačen sim bil, in ste mi dali jesti; žejin sim bil, in ste mi dali piti; ptujic sim bil, in sle me pod streho vzeli; nag sim bil, in ste me oblekli; bolan sim bil, in ste me obiskali; v ječi sim bil, in ste k meni prišli. Tedej mu bodo pravični odgo¬ vorili, rekoč: Gospod! kdaj smo te vidili lačniga, in smo te nasitili? ali žejniga in smo te napojili? Kdaj smo te vidili ptujiga, in smo te pod streho vzeli ? ali naziga, in smo te oblekli? Ali kdaj smo te vidili bol- niga ali v ječi, in smo k tebi prišli ? In kralj bo odgo¬ voril in jim rekel: Resnično vam povem, kar ste sto¬ rili kterimu mojih nar manjših bratov, ste meni sto¬ rili. — Hudobnim bo pa rekel: Poberite se spred mene, prekleti! v večni ogenj, kteri je perpravljen hudiču in njegovim angeljem. Zakaj lačen sim bil, in mi niste dali jesti; žejin sim bil, in mi niste dali piti; ptuj sim bil, in me niste pod streho vzeli; nag sim bil, in me ni¬ ste oblekli; bolan in v ječi sim bil, in me niste obiskali. Tedej mu bodo tudi oni odgovorili, rekoč: Gospod! kdaj smo te vidili lacniga ali žejniga, ali ptujiga , ali naziga, ali bolniga, ali v ječi, in ti nismo postregli? Takrat II. Del. 8 114 jim bo odgovoril, rekoč: Resnično vam povem, kar ni¬ ste storili kterimu teh mojih nar manjših bratov, tudi meni niste storili.” Mat. 25. 33—45. Po tem pojdejo pravični v nebesa, pogubljeni pa v pekel. Vse kraljestva bodo takrat nehale na svetu , in le kraljestvo božje, kraljestvo pravičnih in vecniga življenja ho ostalo, in Bog bo kraljeval vekomaj čez svoje izvo¬ ljene. Jezus se bo pokazal, Gospoda nebes in zemlje. Vsi ljudje bodo spoznali, de Jezus je Gospod in kralj vsili. Spoznali bodo tudi, ko bodo vidili znaminje križa na nebu, de na križu je Jezus njih odrešenje končal, in jim zveličanje zasluzil. Takrat bo Jezus svoje sovraž¬ nike zavergel, ki niso hotli va nj verovati in po njego¬ vih naukih živeti, so sovraži za izvoljeni bodo na večne čase v nebesih vecniga Očeta prebivali , bodo njegovo ljudstvo, in on bo njih Bog. Zakaj bo Bog konec sveta vse ljudi še enkrat sodil? Zato: 1) De bo duša s svojim telesam obsojena, in plačilo ali štralingo z njim prejela, ker je s telesam vred dobro ali pa hudo delala. 2) Ker se ljudje po znotranjim na zemlji tako ne poznajo, kakor jih Bog pozna. Nekteriga imajo ljudje za dobriga, ki je hudeben, in nekteriga hudobniga, ki je pred Rogam dober, ker on je vsigaveden. Tukaj bodo očitno dobri od hudobnih ločeni, dobri za dobre in hu¬ dobni za hudobne od celiga sveta ločeni spoznani. 3) De bodo vsi ljudje spoznali, de Bog po pravici so¬ di, dobriga večno srečniga in hudobniga večno nesrečni- ga stori, kakor si je vsak po svojih delih zaslužil. Zdej bodo pravični spoznali, kako potrebno jim je bilo ter- pljenje na svetu, in kako nič je bila sreča hudobnih, k so jo na svetu vzivali. i in preganjali njegove iz- podnožje svojih nog. Vsi voljene, storil si jih bo 115 Kteri po krivici terpe, naj se vesele, sodni dan se bo vsa krivica očitno razodela. Hinavci in skrivni greš¬ niki naj se pa tudi tresejo pred tistim dnevam, ker vse skrite hudobije bodo prišle na dan, vsakima bo po delih plačano. 33. Od pekla. Kader bo Jezus, pravični sodnik, čez vse ljudi svo¬ jo sodbo izrekel, pojdejo hudobni sovražniki Jezusovi v večni ogenj, v kraljestvo teme, ker niso po volji Jezu¬ sovi, ampak po volji hodobniga duha živeli, Jezus pravi: »Kdor ne veruje, je že obsojen, ker ne veruje v ime e d in oroje n i ga Simi božjige.” Jan. 3. 18. In sveti Pavel pravi: Veliko je takih, kteri žive kakor sovražniki križa Kristusoviga, kterih konec je pogubljenje.” Filip. 3. 18. 19. Bog je neskončno svet, sovraži vse hudo, kar je zoper njegovo voljo. Hudobni kar so na zemlji zamu¬ dili na vekomaj, več ne bodo mogli popraviti, in Bog jih nikoli ljubil ne bo, ker so taki umerli, zato jih je za vselej zavergel, in nikoli ne bodo gledali obličja božjiga. Sv. Pavel pravi: »Kader se bo Gospod Jezus od neba z angelji svoje moči pokazal v plamenu ognja, kteri se mašuje nad njimi, ki ne poznajo Boga, in ki niso po¬ korni evangeliju Gospoda nasige Jezusa Kristusa, bodo v pogubljenji večno terpljenje prejeli od obličja Go- spodoviga in od časti njegove moči.” 2. Tesal. 1. 7—9.* In sv. Peter pravi: »Ako bo pravičen komej zveličan, kje se bo hudobnež in grešnik pokazal.” 1. Petr. 4. 18. t • Kaj je pekel? Pekel je kraj, kjer pogubljeni večne strafinge terpe. Kakšne so peklenske strafinge? 1) Pogubljeni božjiga obličja ne gledajo. Jezus jim 8* 116 poreče: Poberite se proč, vi prekleti, v večni ogenj, kteri je hudiču in njegovim angeljem perpravljen 2) Po besedah svetiga pisma bodo v večnim ognji goreli, v grozno temo bodo pahnjeni, kjer bo tuljenje ih škripanje s zobmi; huda vest jih bo pekla, ko se bodo na svoje grehe spomnili, in spoznali bodo, de so si sami te večne nesreče krivi, in vse nar strašnejši terpljenje bodo na duši in na telesu imeli vse večne čase brez vsi- ga upanja, de bi kdaj rešeni ali jim terpljenje pomanj¬ šano bilo. Ločeni bodo za vsalej od dobrih božjih otrok, in bodo vekomaj med hudobnimi duhovi in ljudmi. V pekhi je bogati mož prosil Abrahama, rekoč: Oče Abraham! usmili se me, in pošlji Lacarja, de pomoči konec svojiga persta v vodo, in ohladi moj jezik, ker grozno terpim v tem plamenu. Luk. 16. 24. Kdo pride v pekel? Kdor je mertev na duši, ali kdor v smertnim grehu nmerje. Ali bodo vsi pogubljeni ravno tiste martre terpeli ? Vsi bodo večno terpeli; pa ker je Bog' pravi¬ čen, bo, luidobniši ko je kdo živel, tudi hnji strafinge terpel. Kaj nas uči peklensko terpljenje l Nas uči, kako strašno je pasti v roke pravičniga Boga, de naj se varjemo vsakiga greha, ne le veliciga ampak tudi majhniga, ker tudi pogubljeni so z majhnimi grehi začeli, in niso bili na enkrat tako hudobni. Ako smo pa grešili, spokorimo se tukej, m perzadevajmo si razžaljeni pravici božji zadostiti z deli pokore. In kader nas bodo slabe misli in želje v greh napeljevale, spomni¬ mo se na večno terpljenje v peklu, de ne bomo grešili, kakor nas modri v svetim pismu opominja, rekoč; Spom¬ ni se poslednjih reči por vsih svojih delih, de ne boš 117 grešil. In ker Jezus pravi: Kaj bo človeku poma¬ galo, če ves svet perdobi, svojo dušo pa po¬ gubi. Mark. 8. 36. 34. Od nebes. Bog je iz ljubezni človeka vstvaril, de bi ga enkrat v nebesa vzel, in ga je učil, kaj de mora storiti , de si bo nebesa zasluzil. In ker je človek po grehu pravico do nebes zgubil, je Jezus prišel na svet človeka odre¬ šit, in mu zveličanje zasluzit, de, kdor bo po njegovih naukih živel, bo tudi gotovo v nebesa prišel, kamor je on po dokončanim odrešenji sel svojim izvoljenim mesto per- praviti, de bi tam bili, kjer je on v čast svojiga Očeta. Bog je svet, ljubi le dobro in tudi le dobre in pra¬ vične ljudi, kteri njegovo voljo dopolnijo, ljubijo in store kar Bog ljubi, sovražijo in ogibljejo se greha , ker ga Bog sovraži, in jih od Boga in od nebes loči. Takih dobrih ljudi želje bo Bog spolnil, in ker bodo dobro več¬ no ljubili, jih bo Bog tudi večno ljubil in zveličal, to¬ rej jim bo Jezus per poslednji sodbi rekel: »Pridite vi žegnani mojiga Očeta, in posedite nebeško kraljestvo, ktero vam je perpravljeno od začetka sveta?’ Mat. 26.34. Kaj so nebesa? Nebesa so tisti srečni kraj svetnikov, kjer se Bog svojim služabnikom od obličja do obličja razodeva, in kjer je on sam njih neskončno plačilo. od od Kakšno je nebeško veselje? Nebeško veselje je neizrečeno veliko. Jezus, ki n j e ff a g ovor i 5 reče svojim učencam: Veselite se, in veselja poskakujte, ker vaše plačilo je obilno v nebesih. In sveti Pavel, kteri je bil v nebesa zamaknjen, in je vidil skrivnosti nebeškiga kraljestva, govori od nebeški- 118 ga veselja, de oko ni vidilo in uho ni slišalo, tudi v serce človekovo ni prišlo, kar je Bog tem perpravil, kteri ga ljubijo. 1. Kor. 13. 12. 1) Izvoljeni bodo per svojim nebeškim Očetu pre¬ bivali, bodo Boga od obličja do obličja gledali, ga lju¬ bili in vživali. Jezus , ki je vedil, kako dobro je per nebeškim Očetu biti, je tolikokrat z velikim veseljem svojim učencam rekel: Grem k Očetu. Aposteljni od Jezusa podučeni, so se grozno veselili v hišo nebeškiga Očeta priti, in marterniki so, v terdnim zaupanji nebe¬ ško veselje dobiti, vse martre veseli preterpeli. 2) Izvoljeni bodo z Jezusam vekomaj živeli in gle¬ dali čast, ktero mu je Oče v nebesih dal. »Mi bomo z njim vred kviško vzeti v oblakih Kristusu na proti, in tako bomo za vselej z Gospo¬ dam.” 1. Tesal. 4. 16. »Preljubi, zdej smo otroci b o žj i, in še ni na dan prišlo, k aj bomo. Vem o, de kader se bo perkazal, bomo njemu podob¬ ni, ker ga bomo vidili kakor je.” 1. Jan. 3. 2. 3) Bodo v drušini svetnikov in angeljev, in bodo angeljem enaki in ločeni od vsili hudobnih ljudi. Velik prepad bo med izvoljenimi in pogubljenimi, de zveličani, če bi tudi hotli k pogubljenim iti, ne bodo mogli, in po¬ gubljeni ne do zveličanih. Luk. 16. 26. 4) V nebesih ne bodo počutili nobeniga tudi nar manjšiga zlega ne na duši, ne na telesu , ne strahu, ne smerli, ne skušnjav ali kaj druziga hudiga, pozabili bodo vse terpljenje na svetu, ker bodo le veseli večno življe¬ nje, čast in vse dobro vekomaj vživali. »Bog bo zbri¬ sal vse solze od njih oči, smerti ne bo več, tudi ne žalovanja, ne vpitja in bolečine ne bo več, ker je pervo minulo.” Skriv. raz. 21. 4. »Svetniki bodo nasiteni po obilnosti Gospo¬ dove hiše, in Bog jih bo s po to kam svojiga veselja napajal.” Psi. 35. 9. 119 Veseli se kristjan nebes, in perzadevaj si jih do¬ biti, Bog ti bo pomagal, tebi so perpravljene. Tani bos Boga prav poznal, in to bo tvoje veliko veselje, in Bog sam ti bo tvoje plačilo, tvoja vest ti bo neskončno ve¬ selje delala, ker se bos spomnil, de si prav delal. ■dli bodo vsi izvoljeni imeli enako veselje in enako čast? Sveto pismo pravi, de izvoljeni se bodo svetili ko zvezde, pa kakor je svitloba zvezd razločena, de se zvezda od zvezde na svitlobi razloči, tako bo tudi ve¬ selje izvoljenih razločeno. Bog bo človeku po delih po- vernil, več ko je kdo dobriga storil, veči bo tudi vesel¬ je. Hlapec, pravi Jezus , ki je deset talentov perdobil, je bil čez deset mest, kteri jih je pet, čez pet, in kteri je dva, je bil čez dve mesti postavljen. Mat. 19. 28. Kdor skopo seje, bo tudi skopo zel, kdor obilno seje, bo tudi obilno zel. 2. Kor. 11. 6. Kaj se učimo iz premišljevanja nebeškiga veselja ? Se učimo, 1) De naj vse krize in težave, ki nas na svetu zade¬ vajo, poterpežljivo preterpimo, ker vse niso nič proti veselju, ktero je izvoljenim v nebesih perpravljeno. Spomnimo se, de v nebesih bo mir in pokoj, in le ve¬ selje. »Terpljenja sedanjiga časa se ne dajo perineriti prihodnji časti, ktera bo nad nami razodeta.” llimlj. 8. 18. Tam bodo nehale vse sku¬ šnjave in perloznosti grešiti, torej premagujmo jih ser- čno, ker vemo, de bodo le kratek čas terpele, v nebesih bo vsiga hudiga konec. 2) De vse časno zemeljsko veseljo se ne more meriti z nebeškim veseljem. — Vse veselje na zemlji človeskiga serca nikoli popolnoma nasititi ne more, ker je le za Boga vstvarjeno, govori sveti Avguštin, in ravno zato je tako dolgo nepokojno, dokler v tebi, o Gospod! po- 120 koja ne najde. Vse časno veselje le malo časa terpi, je le od danes do jutri, nebeško veselje pa bo vekomaj; izvoljeni božji bodo vekomaj neizrečene nebeške sladko¬ sti vživali, in vender se nikoli ne bodo naveličali. 3) Stanovitno dobro delajmo, če nas tudi se tako te¬ žko stane, ker čaka nas veliko plačilo. »Kader pa dobro delamo, nikar se ne utrudimo, zakaj ob svojim času bomo želi, ako se ne utrudimo.” Gal. 6. 9. 4) Bog bo nar veči veselje izvoljenih v nebesih, lju¬ bimo ga čez vse, in svoje nar veči veselje bomo v njem najdli. 5) Izvoljeni bodo med duhovi prebivali, kteri so polni ljubezni do Boga in ljudi; perdruzimo se že zdej prijat- lam božjim, bodimo z njimi enih misel, in odpovejmo se napuhu, jezi, sovraštvu in nevosljivosti, za take ni pro¬ stora v nebesih, kjer se vsi ljubijo. 6) Nebesa so nase pravo prebivališč, ne vežimo syo- jiga serca na veselje in dobrote sveta, temne imejmo se za popotnike, kteri v bolji deželo nebeškiga kraljestva gremo, de tudi gotovo tje pridemo, kamor vsi priti želimo. 35. Vera katolj^kiga kristjana. Po Jezusovih naukih smo spoznali, zakaj de nas je Bog vstvaril, spoznali smo svoj grešni stan, in kako nam je mogoče po Jezusu zveličenje zadobiti. K zvc- ličenju je pa vsakimu treba verovati in storiti, kar je Jezus sam učil, ali kar nas po svoji sveti katoljski cer¬ kvi uči, in upati zadobiti, kar je obljubil nam dati. De- siravno pa kristjan vsake razodete resnice ne more lime¬ ti, ker Boga popolnoma spoznati ne zamore, tako se ne sme dati motiti od svoje po grehu oslepljene pameti, za¬ dosti mu mora biti, de le ve, de Bog je res to govoril. De bi pa kristjan le vedil resnice, ki nam jih je Jezus 121 povedal, ni zadosti; pravi kristjan je v sercu vnet za svojo sveto vero, spozna in občuti grešnik sim, grešniki smo vsi, in vsi potrebujemo božje milosti, nimamo s čem plačati božji pravici, ali Bog Oče se nas je usmilil, in poslal je svojiga Sina na svet, de bi nas spet k njemu perpeljal, in ni ga druziga pota k Očetu priti, kakor po Jezusu Kristusu, in ni ga imena, po kterim bi za¬ megli zveličani hiti, kakor v imenu Jezusovim; po njem zamoremo pravični, posvečeni in odrešeni biti, on je pot, resnica in življenje. Njega nam je Bog dal iz zgolj milosti, de, kdor v njega veruje, ne bo pogubljen, ampak ima večno življe¬ nje. Po njem smo otroci božji, dediči njegoviga kralje¬ stva postali. Po njem je Bog nas Oče, Jezus naš brat postal, in sveti Duh v nas prebiva. Jezus je dolg in strafinge naših grehov zbrisal, in za nas zadosti storil, on je naš srednik per Bogu, kteri ve z nami revnimi poterpljenje in usmiljenje imeti. Vse, kar imamo, imamo le od Boga, in ako smo tudi vse storili, kar nam storiti zapove, smo vender le njegovi nevredni hlapci. Bog nas ljubi, skerhi ko dober Oče za nas vse, vsi kličemo zdej k njemu Oče. Ker pa ni zadosti le verovati, ampak je treba tudi vse storiti, kar Bog zapove, tako kristjan tudi občuti svojo slabost in spozna, de je nezmožen do¬ bro storili, pa tudi de zdej z božjo pomočjo vse zamore. Ce kristjan svojo slabost kaj dobriga storiti pre¬ mišljuje, in ljubezen božjo do njega, kaj vse de je Bog za nj storil, se v njegovim sercu zbude želje in veselje do resnic svete vere, tako de se njegovimu sercu per- ležejo, in mu dopadejo. Sveti Duh ga oživi, razsvetli mu um, de vidi svoje dolžnosti do Boga, de ga ljubi, ki mu je tako dober, perzadeva si njegove zapovedi spolniti, po svetim evangeliju in izgledu Jezusovim živeti, de bo zadobil, kar mu je Bog obljubil, večno srečno 122 življenje v nebesih. Ker pa svojo slabost k vsimu do- brinni spozna in v sebi občuti, in ve, de le Bog mu za- more in hoče pomagati, Boga svojiga Očeta pomoči po¬ nižno prosi, in jo terdno upa po Jezusu tudi zadobiti, in jo res zadobi, de tako sam nad sabo kaže, kaj nje¬ gova duša želi in hoče, to je njegovo zunanje zaderža- nje, ki vse po volji božji stori, kako Boga ljubi, ali de ima zares živo in delavno vero, ktera ga bo zve¬ ličala. Kaj mora tedej katoljški kristjan verovati! Katoljški kristjan mora vse verovati, kar je Bog razodel, in katoljska cerkev verovati zapove, naj bo v svetim pismu zapisano ali pa ne, Zakaj mora vse to verovati? Zato ker je Bog večna resnica, vse razodel, kteri ne more ne goljufati ne goljufan biti. S čem je pa Bog vse poterdil, kar je razodel de je res sam govoril! S čudeži in prerokovanjem je poterdil, kar je že v stari zavezi govoril, in tudi Jezus je s čudeži, preroko¬ vanjem in svojim svetim življenjem svet prepričal, de ga je Bog na svet poslal, in de njegov nauk, je božji nauk. Ali pa sme kristjan resnice svete vere po svoji pameti zlagati! Ne sme, mora vse resnice svete vere le tako vzeti, kakor jih cerkev uči, ona ima svetiga Duha, svojiga vla¬ darja, le ona se ne more zmotiti. Desiravno je Jezus s čudeži, prerokovanjem in s svojim svetim življenjem ljudi prepričal, de njegovi nauki so božji, mu vender niso vsi verovali. V človeškim sercu tiči nepokoršina do božjih zapoved, in človek je ne pre- 123 maga, se tako prepričan naj bo od resnice, de jo je Bog povedal, poželjenje do hudiga ga le sili misliti in storiti, kar ono zeli in hoče. Treba mu je, ko je po¬ pačen, de mu Bog um razsvetli in njegovo voljo k resnici oberne, kar Jezus uči, ker pravi: »Nihče ne more k meni priti, ako ga ne vleče Oče, kteri me je poslal.” Jan. 6. 44. Tedej le ta veruje, kterimu Bog da, torej hvalimo Boga za dar vere, kteriga nam je brez nasiga zasluženja iz zgolj svoje milosti dal. Kaj dobriga nam stori vera? Vera razsvetli nas um, de vemo, kaj nam je treba vediti in storiti, de večno zveličanje dobimo. Človeška pamet že sama na sebi ni vsigavedna, po izvirnim grehu je pa se bolj oslepljena, in ne more ve¬ diti, kaj vse je treba za zveličanje. Človek, ravno zato, ker je na pameti oslepljen, je tudi napuhnjen, se na svojo pamet zanese in se modriga šteje, desiravno bo¬ žjih resnic ne more vediti, če mu jih Bog sam ne pove. Bog ga tedej s svojim razodenjem razsvetli, in mu serce nagne, de želi zvediti resnice, ki so mu k zveličenju po¬ trebne, se poniža pred božjo vsigavednostjo, in živi ka¬ kor ga vera uči, in ne po svojim popačenim poželjenji, ne po zgledih in šegah sveta. Vera je za-nj luč, de vidi kod hoditi, de pota v večno življenje ne zgreši. Kaj je vera katoljškiga kristjana? Vera katoljškiga kristjana je dar božji, od Boga dana čednost, ktera človeka kakor nebeška luč razsvetli, de vse zares ima in terdi, kar je Bog razodel, in kar katoljska cerkev zapove verovati, naj bo v svetim pismu zapisano ali ne. Zakaj pravimo, de vera je dar božji ? Vera je poseben dar božji, ker bi človek nikoli ne bil božjih resnic sam od sebe zvedil, ktere so mu k zve- 124 ličenju vediti potrebne, in tudi s svojimi deli bi si je ne bil zasluzil, ako bi mu je Bog iz milosti ne bil razodel. »Iz milosti ste zveličani postali skozi vero, in to ne iz sebe, zakaj božji dar je to.» Efez. 2. 8. Zakaj pravimo j de vera je od Boga kristjana dana čednost ? Zato, ker sveti Duh s svojo pomočjo, ki jo je kri¬ stjan že per svetim kerstu prejel, človeško voljo per- pravno stori, de vse to zares ima in terdi, kar je Bog razodel in obljubil, veselje do teh resnic zadobi, z njeno pomočjo po resnicah svete vere živi, in se večniga živ¬ ljenja vredniga stori. sili je katoliška vera k zveličenju potrebna ? Potrebna je. Po veri spoznamo Boga, zvemo prav njegovo voljo in kako jo dopolniti, de bomo zveličani. Kdor ne veruje, živi ločen od Boga, ne spozna njegove svete volje, zato je tudi ne more dopolniti, ne po kersansko živeti, in ne zveličan biti. Zato pravi sv. Pavel: Kdor hoče k Bogu priti, mora verovati, de je, in de je tein, kteri njega išejo, plačevavec. In brez vere je nemogoče Bogu dopasti. llebr. 11. 6. In Jezus nam pove, kako potrebna je vera k zveličenju vsakimu člo¬ veku, rekoč: »Kdor ne veruje, bo pogubljen.” Mark. 16. 16. Kaj mora vsaki človek,, ko se pameti zavej potrebniga vediti in verovati, de bo zveličan ? 1) De je en Bog. 2) De je Bog pravičen sodnik, kteri dobro plačuje in hudo štraluje. 3) De so tri božje peršone eniga bitja in ene na- tore: Oče, Sin in sveti Duh. 125 4) De je druga peršona, Bog Sin, človek postal, nas s svojo smertjo na križu odrešiti in zveličati. 5) De je človeška duša neumerjoča. 6) De je gnada božja k zveličenju potrebna, in de brez gnade božje človek nič za večno življenje, zasluže- nja vredniga storiti ne more. Kaj je vsakima katoljškimu kristjanu znati zapo¬ vedano ? 1) Apostoljsko vero. 2) Gospodovo molitev, ali Oče naš. 3) Deset božjih- in pet cerkvenih zapoved. 4) Sedem svetih zakramentov. 5) Keršansko pravico. jjli je k zveličenju že zadosti de kristjan le v sercu veruje j kar je Bog razodeli To še ni zadosti, de bi kristjan le veroval, to je res Bog govoril, božja resnica je, on mora tudi: 1) Po veri živeti: Jezus pravi: »Ne vsak, kteri mi pravi: Gospod, Gospod! pojde v nebeško kraljestvo, ampak kteri stori voljo mojiga Očeta, kije v nebesih, tisti pojde v nebeško kraljestvo?* Mat. 7.21. »Kaj pomaga moji brat¬ je, ako kdo pravi, de ima vero, če pa del ni¬ ma, ga bo mar zamogla vera zveličati?’ Jak. 2. 14. »Kakor je telo brez duše mertvo, tako je tudi vera brez del mertva.” , Jak. 2. 26. 2) Kar v sercu veruje, kader je zavolj časti božje in zveličenje bližnjiga treba, tudi z ustmi očitno pričati. »Kdorkoli bo tedej mene spoznal pred ljudmi, ga bom tudi jest spoznal pred svojim Oče¬ ta m, kije v nebesi h.” Mat. 10. 32. Kdor res vero iina, tega serce je napolnjeno s sve¬ timi mislimi od Boga in božjih reči,' on budi v sercu nar lepši in svetejši želje po Bogu, živi v vednim per- 126 bliževanji k Bogu, in njegova duša je odločena od vsiga posvetniga in goljufniga. Pravičen iz vere živi, zato je pa tudi njegovo govorjenje, djanje in nehanje vse tako, kakor so njegove misli in želje; vse priča, de v sercu veruje, in upa v Boga in v Jezusa, de ga ljubi in si perzadeva tako živeti, kakor je Jezus živel, in želi Je¬ zusu podoben bili. Za njega je vera res zveličavna, ker mu serce mirno in veselo že na tem svetu stori, in na unim ga zveliča. Sv. Pavel pravi; Ne sramujem se evangelija, zakaj božja moč je vsakimu, kteri veruje. Rimlj. 1. 16. Ko je takiga kristjana serce polno ljubezni do Boga, želi, de bi tudi drugi tako živo vero imeli, torej jih napeljuje k veri, in se za-njo potegne, kader sliši, de se zoper vero govori ali dela; in ko je toliko mogočen v veri, se ne da zmotiti, in je ne zapusti, raji zgubi svoje blago, zdravje in življenje, ko de bi vero zatajil. Tak ima živo vero, ker jo v de¬ lih kaže, in po nji dober človek ostane. Kdaj mora kristjan od vere z ustmi spričevali? 1) Kader je od oblastnikov zavolj vere vprašan. 2) Kader sliši zoper vero govoriti, in še posebno takrat, če previdi, de bi bil kdo z njegovim molčanjem v zmoti poterjen. Sinemo kterikrat vero zatajiti? Nikoli ne, temuč raji moramo umreti, kakor pa vero zatajiti. Jezus pravi: »Kdor pa mene zataji pred ljudmi, tega bom tudi jest zatajil pred Oče- tam, kteri je v nebesih. Mat. 10. 33. Kdor se bo mene in mojih besedi sramoval, tega se bo Sin človek o v sramoval, kader bo prišel v svoji, Očetovi in svetih angeljev časti.» Luk. 9. 20. 127 Kaj mora kristjan storiti., de bo vero ohranil, in po nji pobožnih perhajall 1) Mora svoje serce od grehov očistiti, pogostim na resnice svete vere misliti, hvaležno se spomniti, de nam jih je Bog iz ljubezni do nas razodel, de bi bili zveličani, in si perzadevati vselej po veri živeti. 2) Skerbno z vernim in ponižnim sercam božjo be¬ sedo poslušati, in brati dobre bukve. 3) Nagnjenja, ki so verovanju nasprotne, lastno ljubezen, samoglavnost ukrotiti, in se zapeljivih nevernih drusin in ljudi varovati. 36. Apostoljska vera. Vse resnice svete vere od kterih je bil do zdej nauk so v apostoljski veri ob kratkim zapopadene, ktera ima ta glas: 1) Verujem v Boga Očeta, vsigamo gocni- ga Stvarnika nebes in zemlje. 2) In v Jezusa Kristusa, Sinu njegoviga ediniga, Gospoda nasiga. 3) Kteri je spočet od svetiga Duha, rojen iz Marije device. 4) Ter pel pod Ponci- jem Pilatužem, križan bil, umeri in v grob položen. 5) Doli je sel pred pekel, tretji dan od smerti vstal. 6) Gori je sel v nebesa, sedi na desnici Boga Očeta v si g a m ogo c ni- ga. 7) Od ondod bo prišel sodit žive in mert- ve. 8) Verujem v svetiga Duha. 9) Eno sveto katoljsko cerkev, gmajno svetnikov. 10) Od- pusenje grehov. 11) Vstajenje mesa. 12) In večno življenje. Amen. Ali je kristjanam k pridu vediti apostoljsko vero ? K pridu jim je jo vediti: 1) Ker se, kolikorkrat jo molijo, ob kratkim vsih po¬ glavitnih resnic svete vere spomnijo. 128 2) So tudi v verovanji poterjeni, ko vedo , de ravno te resnice verujemo, ki so se jih aposleljni od Jezusa naučili, jih verovali in učili. Zato ji tudi pravimo apo- stoljska vera, in ker učeniki sploh mislijo, de so apo- steljni to molitev zložili, po kteri kolikorkrat jo molimo, pričamo, de vse to verujemo. Ker so pa vse te verne resnice že vse zgorej zlo¬ žene, hodo tukej le ob kratkim ponovljene. Koliko delov ali členov ima apostoljska veral Apostoljska vera ima dvanajst delov ali členov. Kaj verujemo., ko vero molimo s pervim členam apo¬ stoljske ver e j ako rečemo-. Perujem v Boga Očeta, vsigamogočniga stvarnika nebes in zemljel Verujemo, de Bog Oče je perva oseba (peršona) v sveti Trojici, je vsigamogočen, je vse stvaril nebo in zemljo in vse kar je, vse ohrani in viža po svoji mo¬ drosti, vse je v njegovih rokah, nase življenjo in premo¬ ženje, in de brez njegove volje se nič ne zgodi. Kaj verujemo z besedami druziga člena apostoljske vere-. In v Jezusa Kristusa Sinu njegoviga edinigaj Gospoda našiga? De je Jezus Kristus druga peršona v sveti Trojici edinorojeni Sin Boga Očeta od vekomaj, Bog in človek skupej, naš Odrešenik in Zveličar, naš veliki mašnik in daritev za naše grehe, ki se je za nas svojimu nebeški¬ ma Očetu na križu daroval, naš kralj, kteri s svojo bo¬ žjo besedo in s svojim svetim Duham verne po poti v zveličenje vodi, naš Gospod, ki nas je s svojo rešnjo kervjo od večniga pogubljenja odkupil iz ljubezni in mi¬ losti do nas; de smo zdej njegovi, in torej mu v vsim pokoršino dolžni. Kaj vertljjemo z besedami tretjiga člena apostoljske vere: Kteri je spočet od svetiga Duha, rojen iz Marije device? Verujemo, de Marija je Jezusa prečudno od svetiga Duha spočela, ga v Betlehemu v hlevu rodila, kakor so preroki prerokovali, de je Jezus pravo človeško natoro nase vzel iz Marije, device, in de je Marija pred rojstvam, v rojstvu in po rojstvu vselej devica ostala, in mati bo¬ žja postala, ko je Jezusa rodila , ki je Bog in človek skupej. Kaj verujemo z besedami četertiga člena apostoljske . vere: Terpel pod Poncijem Pilatužem, križan bil., umeri in v grob položen? Verujemo, Jezus Kristus, Sin božji, je prišel na svet, de bi vse, ki so Adamovi otroci, in bodo va nj ve¬ rovali, v bolji otroke prenaredil in jih zveličal, zato je pa mogel vse nase grehe na se vzeti, za nas terpeti in umreti, in s svojim terpljenjem na duši in telesu za¬ dostiti božji pravici, nas z Bogam spraviti, od vecniga pogubljenja rešiti in nam večno življenje perdobiti; nam gnado božjo in opravičenje zaslužiti, ktero po svetih za¬ kramentih prejemamo. Kaj verujemo z besedami petiga člena apostoljske ve'- re: Doli je šel pred pekel, tretji dan od smerti vstal? Verujemo, Jezus Kristus, ki je na križu za nas umeri, in njegovo telo v grob položeno bilo, je sel s svojo dušo pred pekel starim očakam oznanit, de je premagal greh, smert in pekel, odrešenje kon¬ čal, in de pojdejo zdej z njim v nebesa. Verujemo tudi, de je iz svoje božje moči tretji dan iz groba častitljiv vstal premagovavec greha, smerti in pekla, de je res božji Sin, kar je govoril, in njegov nauk je božji nauk, ki ga j e s svojim od smerti vstajenjem popolnoma po- terdil, in je res nas Odrešenik in Zveličar sveta. II. Del. 9 130 Kaj verujemo z besedami šestiga člena vere'. Gori je šel v nebesa,, sedi na desnici Boga Očeta vsiga- mogočnigal Verujemo, Jezus, ko je vse dopolnil, kar je bilo po skrivnim sklepu božjim treba človeški rod odrešiti, je sel v pričo svojih ucencov in prijatlov v nebesa. Jezus, ki ga svet ni poznal, ampak ga zasramoval in umoril, sedi zdej tudi po svoji človeški natori v svoji božji časti v nebe¬ sih, ktero je imel per svojim Očetu že od vekomaj , in gospoduje čez vse, kar je v nebesih in na zemlji. Ve¬ rujemo, Jezus nas je z Bogam spravil, našo natoro, ki je bila po Adamu pokažena, spet popravil, in nas k nar veči časti povikšal, ko je človeško natoro z božjo skle¬ nil; de je naše upanje poterdil, ko vemo, de Jezus je zdej naš besednik v nebesih per Bogu, in ker ima vso oblast v nebesih in na zemlji, bo vse dal njim, ki va-nj verujejo, kar je obljubil, in de jih bo z Bogam zedinil, in njih telesa enkrat v nebeške spremenil. Kaj verujemo z besedami sedrniga člena apostoljske vere: Od ondod bo prišel sodit žive in' mertve ? Verujemo , Jezus bo sodni dan spet prišel na svet z veliko oblastjo in častjo obdan od svojih angeljev, bo sedel na stolu božjiga veličastva , bo sodil pravične in hudobne, in bo vsakimu plačal po njegovih delih, kar je v življenji dobriga ali hudiga storil. Vse hudo, še tako skrito naj je bilo na svetu storjeno, bo očitno ra¬ zodeto in štrafano, če se grešnik ni spokoril. Krive sodbe bodo overžene, ker se bo resnica skazala; pra¬ vični, ktere je hudoben svet sovražil, bodo povikšani, skrite dobre dela bodo očitno razodete, neverniki, so¬ vražniki Jezusovi in njegove svete vere, bodo ponižani, svoje plačilo prejeli, ker mu niso hotli verovati. Pravič¬ ni pojdejo z njim v nebeško kraljestvo, hudobni pa bodo verženi v večni ogenj« 131 Kaj verujemo z besedami osrniga člena apostoljske vere : Perujem v svetiga Duha ? Verujemo, de Bog sveti Duh izhaja iz Boga Očeta jn Sina od vekomaj, je tretja božja peršona v sveti Tro- j ici, pravi Bog, kteri je po prerokih govoril, in cerkev viža, v nas prebiva s svojo pomočjo in smo njegov tem¬ pelj ; razsvetljuje nas um in pamet, našo voljo k dobrini zeljem, mislim in delam nagiblje, našo slabost podpira, nas v svetih zakramentih posvečuje in z Bogam združi, vse dobro v nas začne, de, ako z njegovo pomočjo do¬ bro delati hočemo, tudi storimo, in v dobrim, pravičnim življenji ostanemo; brez njegove pomoči pa ne zarnore- mo nič dobriga misliti, ne želeti in ne storiti, in de nam je njegove pomoči vedno treba. Kaj verujemo z besedami devetiga člena apostoljske vere; Dno _> sveto katoliško cerkev gmajno svet¬ nikov ? Verujemo: Jezus je na zemlji le eno pravo cerkev postavil, ktera naprej dela, kar je Jezus na zemlji sto¬ ril, ljudi k zveličenju napeljuje, in je vsakimu odperta, kdor hoče po Jezusu zveličenje dobiti, ktero varje s svojo močjo, in jo viža po svetim Duhu. De je le ena prava, sveta, katoljska in apostoljska cerkev, v kteri se zamore zveličenje zadobiti, ktera ima nevidniga pogla¬ varja Jezusa, in vidniga Rimskiga papeža, ktera je za vse ljudi, čase in kraje sveta, ktera veruje, kar so apo- steljni verovali in učili; de tudi vse verujemo, kar cer¬ kev uči, ki se nikoli ne zmoti, in smo njenim zapovedani in naredbam pokorni. Verujemo gmajno svetnikov, združbo pravičnih, kte- re je sveti Duh od hudobnih ločil, de so po veri v Je¬ zusu posvečeni, in se ali se tukej na zemlji z nami vred vojskujejo zoper sovražnike nasiga zveličenja, ali so že 9* 132 v vicah od sveta ločeni, kjer se čistijo, ali so pa že v nebesih, kjer večno nebeško veselje vživajo. Kaj verujemo z besedami desetiga člena apostoljske vere: Odpušenje grehov! Verujemo: v sveti katoljški cerkvi dobe po Jezusu Kristusu odpušenje grehov vsi, kteri se spreobernejo in pokoro store, in se jih cisto spovejo. Kaj verujemo z besedami enajstega člena apostoljske vere: Vstajenje mesa l Verujemo, de ni le duša neumerljiva, ampak tudi telo bo živo iz groba vstalo, bo večno z dušo živelo, in vži- valo plačilo svojih dobrih ali hudih .del. Pravični bodo v lepih, nebeških telesih vstali, bodo Jezusovimi! telesu po¬ dobni, in pojdejo v nebesa; hudobni, nespokorni grešniki pa bodo v gerdih telesih, in pojdejo v kraj večniga ter- pljenja. Kaj verujemo z besedami dvanajstega člena apostoljske vere: In večno življenje? Verujemo: vsi verni kristjani, ki po Jezusovim sve¬ tim evangeliju žive, bodo večno življenje in veselje v ne¬ besih zadobili po zashizenji Jezusovim, kteriga ni no¬ beno oko vidilo, in nobeno uho slišalo, in tudi nobeno človeško serce ga še ni okusilo. Večna hvala in čast naj bo Jezusu, ki nas je tako močno ljubil, in se za nas dal, de bi bili po njem odre¬ šeni in zveličani. Vidili smo božjo mogočnost, ki je vse iz nič storila, vidili jo bomo pa tudi per končanji sveta. Častite, ljubi moji kristjani! našiga dobriga, vsiga- mogočniga Boga, kterimu je nebo in zemlja pod oblast¬ jo, in je tudi v večnosti Gospod. Nikar ga ne zapu¬ stite, de vas on ne zapusti, radi molite in storite vse- 133 lej po njegovi sveti volji, on je, kteri dušo in telo umoriti, pa spet oživeti in tudi večno zveličati zamore. Ostanite stanovitni v veri, ne pečajte se s krivoverci, »ebo in zemlja hote prešle, Bog in njegova božja bese¬ da pa ostane vekomaj. IV. POGLAVJE. Od svetih zakramentov. 1. Od gnade božje. Bog je iz ljubezni stvaril človeka po svoji podobi, dal mu je nedolžnost, svetost in nemnerjočnost. Stvaril ga je, de bi ga spoznal, ljubil, svojo ljubezen do Boga po zunanjih delih kazal, in dal mu je tudi moč, de bi bil lahko svojo prejeto svetost vedno ohranil in Bogu podoben ostal. In ta ljubezen božja do nas je milost ali gnada, ker vse to storiti ni bil dolžan. Pa človek ni ljubil svojiga dobriga Boga, ločil se je od njega, za¬ pustil ga je, in z greham se popačil na duši in na te¬ lesu, zgubil je življenje duše in telesa, um in volja sta oslabljena, in poželjenje do hudiga je močno postalo, tako de človek rad in lahko hudo stori, dobriga pa ne. Zgubil scer ni proste volje, pa oslabljena je, in hudo poželjenje jo zmaguje, de brez božje pomoči dobriga storiti ne more. Mertvi smo po grehu, in sami si noviga življenja dati ne zamoremo, potrebujemo, de bi nas Bog zbudil k novimu življenju v Bogu. Bog, ker je našo silno ve¬ liko revsino vidil, ni nehal nas ljubiti, desiravno smo se že v Adamu vsi od njega odvernili, teinuč pokazal je nad nami bogastvo svoje modrosti in milosti, ker nam je Jezusa na svet poslal, de nas je učil, božji pravici za nas zadosti storil, in deje nas Odrešenik in Zveličar po- 135 stal, in nam pomoč božjo zasluzil, de dobro ljubimo in storimo, kar brez božje pomoči zavolj hudiga poželjenja ne zamoremo. Tega Bog ni bil dolžan storiti, ker je človek po svoji prosti volji sam grešil in se od Boga ločil, m tudi te posebne pomoči, de dobro storimo, nam ni dolžan dati, ker si je človek sam kriv te slabosti, in če človek sveto živi, tudi ni od njega, ampak od Boga, zato pra¬ vimo ti pomoči milost ali gnada, kar nam sveti Pavel pove, ker pravi: »Iz milosti (gnade) ste zveličani postali po veri, in to ne iz vas, zakaj božji dar je to, ne iz del, de se kdo ne hvali.» Efez. 2. 8—9. »Ako pa po milosti, tedej ne po delih, scer bi gnada ne bila gnada.” Rimlj. 11. 6. Nihče ne pride k Očetu drugač, kakor po meni, pravi Jezus. Joh. 14. 6. Božjo pomoč, ker- sansko živeti, zadobimo po Kristusu brez vsiga našiga zasluženja, ker smo mertvi na duši za dobro, dokler nas Jezus ne oživi. In ta božja pomoč, ktero po Kristusu prejmemo, de nas za dobro delati oživi, k dobrimu na¬ giblje in nas močne stori po kersansko živeti, imenuje¬ mo posvečejočo gnado božjo. De brez gnade božje nič dobriga storiti ne zamo¬ remo, nas Jezus v priliki od vinske terte zastopno uči, rekoč: »Kakor mladika ne more roditi sadil sama od sebe, ako ne ostane na terti, tako tudi vi ne, ako v meni ne ostanete. Jest sim terta, vi mladike. Kdor ostane v meni, in jest v njem, on rodi veliko sadu, ker brez mene ne more nič storiti« Jan. 15. 4—5. Mladika na terti od terte moč (mozgo) dobi, de živi, ona to dobi od terte, kar je v nji, i n o d kar tudi terta živi. Ravno tako kristjan, ko je z Jezusam sklenjen, prejme od Je¬ zusa božjiga Duha, de zamore po božje živeti, ker Je- 136 zus ga oživi z,a dobre dela delati, in mu moč da jih storiti, kakor terta svojo mladiko Bog je pervim staršem dal svetost, dal jim je pa tudi še pred greham svojo gnado, de bi jo bili ohranili; Jezus jo je pa zaslužil grešnima, popačenimi! človeku, de bi ga z njo popravil, in ga v stan pravice in sveto¬ sti perpeljal, ktero je z greham zgubil. Po Jezusu jo tudi gotovo zadobimo, ker nam jo je obljubil Rekel je: Nisi m prišel klicat pravičnih, ampak grešni¬ ke.’’ Mat. 9. 13. »Jest sim pot, resnica in živ¬ ljenj e. Nih č e n e pride k Očetu drugač, ka¬ kor po meni. Jan. 14. 6; De bi pa vsi Adamovi otroci na zemlji v vsili ča¬ sih na pot zveličenja priti zainogli, je Jezus vidno cer¬ kev postavil, kteri je svetiga Duha namesti sebe poslal, v njej ostane sveti Duh vekomaj, kjer vse stori, de bo¬ do ljudje Jezusoviga odrešenja deležni in zveličani, ker po enim človeku je prišel greh na svet, in po grehu smert v vse, tako potrebujejo vsi noviga življenja, de mine dušna in telesna smert. To novo življenje dobimo v svetim kerstu, kjer smo prerojeni iz vode in svetiga Duha, in to naše novo živ¬ ljenje je sveti Duh, in mi smo njegov tempelj. Po njem zadobimo božjo pomoč, ktero nam je Jezus zaslužil, on nas združi z Bogam Očetam in Sinam in s svetniki, in nas ohrani v ti zavezi in stori, de vedno bolji, svetejši in Bogu podobniši perhajamo. Sv. Pavel pravi: »Ka¬ der se je pa dobrota in ljubezen Boga Zveličarja naši- ga perkazala, nas je ne iz del pravice, ktere smo sto¬ rili, ampak po svojim usmiljenji zveličal po kopli prero- jenja in ponovljenja svetiga Duha, kteriga je v nas obil¬ no ulil po Jezusu Kristusu, Zveličarju našim.” Tit. 3. 4—6. »Božja ljubezen je izlita v naše serca po sve¬ tim Duhu, kteri nam je dan.” Rimlj. 5. 5. 137 S poinoejo svetiga Duha, in po njegovi milosti bo nas um razsvetljen, de voljo božjo prav spoznamo , na¬ gne našo voljo, de želimo, ljubimo, hočemo in storimo, kar Bog hoče, bomo od grehov očišeni, pravični in sve¬ ti, torej ji pravimo posvečejoea gnada božja; in pravi- vimo tudi sveti Duh nas posvečuje, ko nam moč pravič¬ no živeti dalje, in nas Bogii dopadljive stori. In sveti Duh v nas 'vsili kakor v sakim človeku po¬ sebej vedno ravno tako dela, kakor je delal v apostelj- nilr in pervih kristjanih, razsvetlil je njih um in storil jih je srečne, ko je prišel va nje, bili so vsi drugi, boljši in razsvetljeni ljudje; razsvetljuje naš um, nagiba našo voljo k dobrimu, in naše serce vnema dobro ljubiti, da nam moč tudi storiti, torej ne moremo reči, de nam ni mogoče se greha odvaditi, ali po volji božji živeti. Gna¬ da božja v nas stori, kar iz svoje moči ne zamoremo. A ko nam je težko skušnjave do greha premagati, ali zavoljo preganjanja, sovraštva in drugih križev vselej po volji božji storiti; tedej s terdnim zaupanjem molimo in Boga na pomoč kličimo, in recimo ko sveti Pavel, vse zamorem v njem, ki mi moč daje. Filip. 4. 13. »Na to se zanesem, de on, ki je dobro delo v nas začel, bo tudi dokončal.” Filip. 1. 6. Desi- ravno smo na zemlji med hudobnimi, vender premagamo svet in meso, ker Duh božji je močnejši ko svet in vsi skušnjavci, in postajamo Bogii zmirej podobniši. »K.ar je iz Boga rojeno, premaga svet.” 5. Jan. 5. 4. Kako pa gnada božja naš um razsvetljuje, našo voljo v dobro nagiba, dobre svete, misli in želje v na¬ ših sercih budi in nas močne stori dobro delati, nobeden ne zamore mneti, ker božje moči ne poznamo. Pa ne vprašajmo, kako se zgodi, ternuč storimo z božjo po¬ močjo vselej to, kar Bog zapove, in hvalimo Jezusa, ki nam je to pomoč zaslužil, spoznajmo svojo revšino, in prosimo ga potrebne pomoči, on bo dal svojiga dobriga 138 duha vsim, kteri za-nj prosijo; ponižnim bo dal svojo gnado, prevzetnim se bo pa vstavljal. To pa se ni zadosti, de bi nam Bog svojo gnado dal, mi jo moramo tudi radovoljno sprejeti in z njo de¬ lati, Bog nam jo ravno zato daje, de bi dobro z njo delali, hudiga se varovali, in če smo v greh padli, se spet poboljšati zamegli. To nas Jezus v priliki od ta¬ lentov uči, ki jih je nek gospod svojim« hlapcu zaupal, kteri si je perzadeval, jih več perdobiti, zato ker je pri¬ den bil, leni hlapec, ki je talent zakopal, pa ni le nič perdobil, temuč še zaupani talent mu je bil odvzet, de ni clo nič imel. Ravno tako človek, če ima še tako obilno gnado božjo, pa si ne perzadeva dobriga storiti, bo v dobrim oslabil in hudoben postal. Sveti Pavel je hvaležno spoznal, de kar je, je po gnadi božji, ker je rekel: »Po gnadi božji sim to, kar sim, in nje¬ gova gnada v meni ni bila prazna, ampak sim več ko vsi drugi delal, ali ne jest sam, ampak gnada božja z menoj, ktera je bila v meni.” 1. Kor. 15. 10. Nehvaležni bi bili Bogu, ako bi bili napuhnjeni zavoljo svojih dobrih del, ker vemo, de brez gnade božje za zveliče- nje nič storiti ne zamoremo, in bi jih sami sebi perlastili, ka¬ kor de bi jih bili sami iz svoje moči storili, in se čez druge povzdigovali, ali jih pa neusmiljeno in ojstro sodili. Hva¬ limo Boga za vsak dar, ker vse imamo le od Boga, in brez njega nimamo nič. In če bomo tudi vse storili, po volji božji recimo, de smo nevredni hlapci Gospodovi, in de po gnadi božji smo, kar smo. Iz nauka Jezusoviga od gnade božje smo se učili, de nobeniga dobriga dela iz svoje moči storiti ne zamo¬ remo, tedej so vse naše dobre dela tudi božje dela, ker nam svojo pomoč daje, de jih storimo. Pa so tudi naše lastne dela, ker smo božjo pomoč radovoljno sprejeli in z njo delali, kakor bi jo bili tudi lahko zavergli, ali ji 139 nasproti delali, ker imamo prosto voljo. Zato, ker Bog s svojo gnado v nas dobro začne, dela in konča, in mi z njegovo pomočjo vred delamo, bo vsako tako delo do¬ bro delo imenovano, in je večniga zveličenja vredno, in Bog ga bo tudi po svoji milosti z večnim veseljem v nebesih nam plačal. Ali človekova volja neha prosta bitij ako jo gnada bo¬ žja k dobrima nagiblje j Človekova volja ne neha prosta biti, gnada božja jo se bolj prosto stori, ker hudo poželjenje v človeku slabi, kteriga mu stvarnik per vstvarjenji ni dal, ternuč je le po grehu vanj prišlo; um mu razsvetli in da moč volji, de radovoljno dobro izvoli in veselo stori, kar Bogu dopade; in gnada božja človeku nobene sile ne stori. Gnada božja pa le takrat dobro dela v človeku , ka¬ der se ji prostovoljno ne vstavlja, in z njo dobro storiti si perzadeva. Alije človek izgovorjen j če greši j ker gnade božje ne sprejme! Ce človek gnade božje ne sprejme in greh dela, ni izgovorjen, Bog nas hoče zveličati, in Jezus nam je obljubil vse perpomočke dati, kterih nam je treba k svetimu življenju, in Bog je resničen, zvest in nespremen¬ ljiv, kar obljubi, spolni, če si jih pa človek iz napuha noče v dobro oberniti, si je svoje večne nesreče sam kriv. očital mestam, v kterih se je nar več njegovih zgodilo, ker se niso spokorili in njegovih naukov verovali. »Gorje tebi Koracajn! gorje tebi Betzajda! zakaj ako bi se bili v Tiru in Sidonu godili čudeži, kteri so se per vas godili, bi se bili zdavnej v ojstrim oblačilu in v pepelu pokorili.” Mat. 11. 21. »Jeni za¬ jezita je čudežev 140 lem, Jeruzalem! ki moriš preroke in jih kamnjaš, kteri so k tebi poslani; kolikokrat sim hotel zbrati tvoje otro¬ ke, kakor koklja zbera svoje pišeta pod penite, in nisi hotel! Mat. 23. 37. Preišite pisma — ker one so, ki od mene pričujejo, in nočete k meni priti, de bi večno življenje imeli.” ? Sveti Stefan je Judam očital, de se vedno vstavljajo svetimo Duhu, kakor so se njih očetje vstavljali. Djanj. apost. 7. 51. Po teh besedah božje resnice smo prepričani, de Bog tudi nevrednim svojo gnado daje, če jo pa nočejo prostovoljno sprejeti, so svoje večne nesreče sami krivi, ker brez gnade božje nihče do briga za večno življenje zaslužljiviga storiti ne more. Sv. Pavel pravi: »Svo¬ jimi! lastninili Sinu ni zanesel, ampak ga je za nas vse tj e dal, kako bi nam ne bil tudi z njim v siga dal.” Kimlj. 8. 32. Po nauku od gnade božje se nam pokaže neizmerno bogastvo božjiga usmiljenja; zakaj ko smo bili grešniki, mertvi na duši, nas je po svoji vsigamogočni milosti spet oživel po Jezusu Kristusu, nas obudil, in v nebeške ljudi spremenil, in poklical k večnimu življenju, dal nam nevrednim svojo gnado , in obudil v naših sercih bol ji misli in svete želje, spremljaje nas z njo po poti pravič- niga življenja, in obrani nas v pravičnim življenji. S svojo božjo besedo, z notranjim opominjevanjem in z drugimi perpomočki razsvetljuje naš um, in omeči in nagiblje naše serca in našo voljo dobre sklepe storiti in jih speljati. Torej nikar ne oterpnimo svojih sere, kader bomo slišali božji glas, ampak hvaležni mu bodimo, in dopol¬ nimo, kar nam iz ljubezni za našo večno srečo dobriga storiti zapoveduje. Prepričani od svoje velike slabosti, prosimo Boga pomoči, de nas ne zapusti ob času sku¬ šnjave, temuč nam da svojo pomoč dobro storiti in v 141 dobrim stanovitni ostati. Ako smo pa kaj dobriga sto¬ rili, ali se v dobrih delih že bolj uterdili, nikar ne misli¬ mo, de to je nase delo, hvalimo veliko več Boga za to malo dobro, kar smo storili, in mislimo, božje delo je, ker sami iz sebe ne moremo nič dobriga misliti kakor sami iz sebe, ampak naša moč je iz Boga. Upajmo v Boga, in dajmo se vselej Bogu v roke, in v strahu in trepetu delajmo za svoje zvelieenje, ker Bog je, kteri v nas dela, de hočemo in dopolnimo po njegovi dobri volji. ylli zamore človek iz svoje moči pravično kristjansko živetiali če je grešilj se poboljšati! Ker človek iz svoje moči še dobriga prav spoznati ne more, tako tudi dopolniti ne, s pomočjo gnade božje pa, in s svojim perzadevanjem zamore po volji božji ži¬ veti in se poboljšati. Od kod pride, de ne more človek dobriga spoznati ne storiti ? Od izvirniga greha, kteri je človeka na umu, ser¬ cu in na volji pokazil, in od Boga odvernil in ločil. Kdo nam je gnado božjo zaslužil? Jezus Kristus, in je poslal svetiga Duha, kteri nam jo deli. Zakaj pravimo božji pomoči h kristjanskimu življenju, posvecejoča gnada božja! Zato, ker sveti Duh s svojo pomočjo naš um raz¬ svetli, de dobro spoznamo in ljubimo, našo voljo nagne, de dobro hočemo, in nam tudi moč da storili, in sveto, kristjansko živeti. Kaj nas uči ve'ra od gnade božje! Uči nas: 142 1) De brez gnade božje nič dobriga, večniga zve- ličenja vredniga storiti ne moremo, ne hudiga varovati, in ne v grehu se poboljšati, z božjo gnado , ako jo ra- dovoljno sprejmemo, pa zamoremo storiti, kar nam je k zveličenju treba. 2) De nam Bog svojo gnado da brez našiga za- služenja zavoljo Jezusoviga neskončniga zasluženja, ker smo prej grešniki, le slrafinge vredni bili. 3) De Bog svojiga dobriga Duha, svojo gnado vsa- kimu da, kteri zanjo prosi. 4) De Bog nobeniga ne zapusti, razun če človek Boga prej zapusti, in se od njega loči. 5) De človek ima prosto voljo, pa oslabljeno, božjih reči želeti in izvoliti sam iz sebe brez pomoči gnade božje ne more. Gnada božja pa tudi človeka ne sili dobro storiti, kakor tudi ne slabo poželjenje, de bi per- siljen mogel hudo storiti; ona ne odvzame človeku pro¬ ste volje, le nagne jo k dobrimu. Kaj nas uci resnica od potrebe gnade božje"} Nas uči: 1) De se ne smemo na svojo lastno moč zanašati, ker sami iz sebe le zmoto in greh imamo. 2) Zanjo Boga prositi. 3) Ako kaj dobriga sami nad seboj vidimo, ne bo¬ dimo zavolj tega prevzetni, temuč Boga hvalimo, ker od njega vsak dober dar pride, in varujmo se v greh pasti. 3. Od gnade opravičenja, ki jo Bog grešiiikain dd. Človek je pravičen, kader v Boga veruje, va-nj upa in ga čez vse druge stvari ljubi, kader je njegova volja z božjo tako močno sklenjena, de je perpravljen raji vse zgubiti, vse zapustiti in vse terpeti, kakor se od Boga 143 ločiti in njemu nezvest biti. Taciga človeka imenujemo živiga na duši ali svetiga. Človek je pa grešnik, ko se od Boga verne, ga zapusti, in ne stori po volji božji, ampak po svojim budim poželjenji, ali pa kako drugo stvar toliko, ali se bolj ko Boga, ljubi. Kdor tako živi, ga imenujemo mertviga na duši, njegovo življenje je dušna smert. Kader se pravičen človek od Boga odverne, ga za¬ pusti, ali smertni greh stori, zgubi pravičnost ali življe¬ nje duše, je mertev na duši. In ko iz grešnika spet pravičen, na duši živ postane, pravimo de je opravičen. Gnado božjo, ktera iz človeka gresniga ali krivič- niga spet pravičniga, iz sovražnika božjiga prijatla in otroka božjiga, dediča nebeškiga kraljestva ih uda Je- zusoviga telesa stori, imenujemo opravičljivo. Po opravičenji ne bodo le grehi človeku odpuseni, temne človek bo tudi znotrej na duši ponovljen in posvečen, ali kakor sveto pismo govori, prerojen. De bodo grehi odpuseni uči sv. Pavel, rekoč: »Tistima pa, kteri ne de¬ la, veruje pa v njega, kteri opraviči grešnika, se per- steva njegova vera v pravičnost po dopadajenji milosti božje. Kakor tudi David govori od blagosti človeka, kterimu Bog deli pravičnost brez del: Blagor jim, kte- rim so hudobije odpusene, in kterih grehi so pokriti. Blagor možu, kterimu Gospod greha ne persteva.” ttimlj. 4. 5—8 »Kakor je po nepokorsini eniga človeka veliko grešnikov postalo; tako bo tudi po pokorsini eni¬ ga veliko pravičnih?’ Rimlj. 5. 19. »Tudi mi smo bili nekdaj nespametni, neverni, zmoteni, vdani mnogim željem m sladnostim, in smo živeli v hudobii in nevosljivosti, smo bili sovraženja vredni, in se sovražili med seboj. Ko se je pa dobrota in ljubezen Boga Zveličarja nasi- ga perkazala, nas je, ne iz del pravičnosti, ktere smo mi storili, ampak po svojim usmiljenji zveličal po kopli prerojenja in ponovljenja svetiga Duha, kteri gaje v nas 144 obilno vlil po Jezusu Kristusu, Zveličarju nasitil, de smo z njegovo gnado opravičeni deležniki, po upanji večniga življenja.” Tit. 3. 3—7. »Bog je poslal svojiga Sina, de bi te odrešil, kteri so bili pod postavo, de posinov- Ijenje prejmemo.” Galač. 4. 4—3. Sveti Tridentiski zbor ravno tako govori od opra¬ vičenja, de ne odpusti le grehov, temne znotranjiga člo¬ veka posvečuje in prenovi po radovoljnim prejemanji gnade in darov. Tedej postane človek iz nepravičniga pravičen, in iz sovražnika prijate!, de je po upanji de¬ ležen večniga življenja. Sej. 6. pogl. 7, Cerkev tako uči, kakor je od Jezusa in njegovih aposteljnov prejela, de po opravičenji bodo grehi zbri¬ sani in popolnoma razdjani, de nobene krivice od greha v človeku ne ostane, in de jih Bog zdej ljubi, ker ni nič pogubljenja vredniga v njih, oni so vsi prenovljeni na duši in posvečeni. Človek je po svetim Duhu, kteri mu je dan res pravičen, kakor je bil po Adamu krivi¬ čen. Po Adamu smo bili vsi grešniki, Adamov greh je v nas ostal, po Jezusu smo vsi pravični, in pravičnost v nas ostane. Kar nam je Adam zgubil, nam je Jezus perdobil. 3. Kdo človeka opraviči« Bog sam človeka opraviči, kteri ljubezen božjo v človeško serce vlije zavoljo zasluženja Jezusoviga. Bo¬ žje razodenje nas uči, de pervi človek je bil pravičen in svet vstvarjen, je Boga ljubil in je bil ves z Bogam sklenjen, pa iz napuha je bil Bogu nepokoren, in je zgu¬ bil svojo mu od Boga dano svetost. Kakor se je po nepokoršini od Boga obernil, je njegova volja hudobna postala, Bogu nepokorna, in poželjenje po hudim je za¬ čelo gospodariti v človeku. Kakoršen je Adam bil, smo vsi njegovi otroci ravno s tako voljo rojeni, vsi v grehu, nečisti in od natore 145 otroci jeze božje, sužni greha, podložni hudiča in smerti, in nihče si ne more pomagati, ne sam sebe popraviti, ker je volja oslabljena in popačena. Pred greham je bila volja človekova dobra, ker Bog je dal človeku pro¬ sto voljo, de bi dobro delal, pravi sv. Avguštin, in lahko je bilo človeku dobro delati in Boga čez vse ljubiti, nič hudiga ni poznal, nič ga ni motilo ali zaderževalo, ker ni imel želja do hudiga. Ali po grehu je človeška pro¬ sta volja močno oslabljena in pokažena, in hudo poželje- nje jo le k hudima nagiblje, tako de se človek sam iz svoje moči k Bogu ne zamore oberniti, in se tudi noče, dokler ga Bog s svojo gnado k dobrima ne nagne. Zato je prišel božji Sin na svet in človek postal, de je Bog- bogastvo svojiga usmiljenja in velike ljubezni do nas po¬ kazal, de ker smo mertvi bili, nas je v Kristusu spet oživel. Sveti Duh, kteriga nam Bog da zavolj Jezuso- viga zasluženja, oberne v človeku voljo od hudiga v do¬ bro, in ga reši od sužnosti hudiga poželjenja. Po sve¬ tim Duhu bo greh zbrisan, slečemo starima človeka, to je, misli in nagnjenja, ktere smo po grešnim Adamu dobili, in oblečemo noviga človeka; to je, mi dobimo take misli in želje, kakoršne je Kristus imel. Nove stvari postanemo, terdovratno serce nam je odvzeto, in Dog¬ nani da mehko, voljno serce, ktero se vda božjima na¬ gibanju, se da podučiti in na dobro oberniti. Od tega se v »posteljnih in drugih prijatlih Jezu¬ sovih živo prepričamo, ki si niso upali od Jezusa govo¬ riti, tako grozno so bili boječi, desiravno so v njega verovali in vedili, de je od smerti vstal, in le potem, ko so svetiga Duha prejeli, so bili vsi Jezusu podobni, njih življenje je bilo Jezusovo življenje, kakor so vidili Je¬ zusa živeti, tako so živeli; prej vsi polni pozemeljskih zelja, potem pa vsi misel nebeških polni. Vsi smo grešili, vsi potrebujemo gnade božje, klora nas od greha reši, in tako je namen in konec opraviče II. Del. S 1 ' 146 nja božja čast iii nase zveličenje, in grešnik si daru opravičenja nikoli ne more zasluziti, Bog mu ga da iz svojiga usmiljenja zavoljo Jeztisoviga zasluženja. Člo¬ vek si ga ne more zaslužiti, z vero, upanjem, ljubeznijo, grevengo in pokoro, s tem se perpravlja gnado opravi¬ čenja prejeti, pa vse to je le gnada, ktero mu Bog tudi k perpravi da, zaslužiti si je pa ne more. 4. K.ak6 bo grešnik opravičen. Kako se grešnik poboljša in bo opravičen, nas ka- toljska cerkev v svetim Tridentinskim zboru uči, in nje¬ ni nauk bomo zdej slisali. Perva stopnja k spreober- njenju grešnika je dar vere. Dokler človek v grehih živi, je neveden v božjih rečeh, živi brez vse skerbf in strahu, kakor bi ne bilo ne Boga, ne večnosti, ne pekla in ne nebes; vda se svojima hudobnima nagnjenju, dovoli in napolni vse nap- čne želje svojiga serca; je nepokoren, samopašen in razujzdan; se ne da podučiti, stavi se zoper vsimu svar¬ jenju, vse opominovanje v nemar spusti, in per vsih nje¬ govih pregrehah ga vest nič ne peče. Dokler je mlad, ljubi posvetne nečimernosti in norije, sam sebi dopade, želi vsim dopusti, molitev mu je zopetna, in cerkve se ogiblje. Ko je že bolj v letih, postane prevzeten, svo- joglaven, lakomen časti, na Boga pozabljiv, v pozemelj- sko blago zaljubljen, željin blaga, skop, krivičen, tako rekoč, po imenu kristjan, v resnici pa nevernik De se grešnik spreoberne in bo opravičen, mu je treba verovati, de vse to je res, kar je Bog razodel in kar je obljubil. Na to dobi njegovo serce ljubezen in veselje do razodetih božjih resnic. Po veri razsvetljen spozna, kaj je Bogu dolžan, de ga mora čez vse ljubiti, njegove zapovedi dopolniti, in po svetim evangeliju žive¬ ti, vidi pa tudi, de njegovo življenje dosihmal ni bilo nič tako, kakor bi bilo moglo biti. 147 Grešniku je pa tudi treba verovati, kar je Bog obljubil. Desiravno, kdor se hoče poboljšati, rad verja¬ me, kar je Bog dobriga dati obljubil, vender grešnika, dokler v grehih živi, obljubljene dobrote ne ginejo, ne občuti njih sladkosti, ker jih se ne vživa, dokler greh ljubi, mu le časne, telesne dobrote dopadejo. Vera ga oživi, de mu začnejo take dobrote dopasti. Posebno pa mora grešnik verovati, uči cerkev, de bo po gnadi božji opravičen, ki mu jo je Jezus Kristus s svo¬ jim odrešenjem zasluzil, in de za to gnado mora Boga prositi v imčnu Jezusovim, in zavoljo njegoviga za- sluzenja , ker ga ni druziga imena, v kterim bi zame¬ gli zveličani biti. Taka vera je potrebna k opravičenju, in po taki ponižnj veri od Boga tudi vse dobi, ker člo¬ vek od sebe nič ne upa, vse le od Boga po Jezusu Krist«su. Kako pa dobi grešnik tako vero ? Navadno jo dobi s poslušanjem in premišljevanjem božje besede. Sveti Pavel pravi: Kdorkoli kliče v ime Gpspodovo, bo zveličan; kako bodo te¬ daj (vanj) klicali, v kteriga niso verovali? ali kako bodo va-nj verovali, od kteriga niso slišali brez pzpanovavca? Rimlj. 10. 13. Tedej mora grešnik besedo božjo poslušati per pridigah in naukih, in jo premišljevati, to je, misliti ali je živel tako, na se obračati, in svoje življenje božjim resnicam p.er- merjati, in p 0 njih živeti, in tako sčasama verin postane. 5. Strah napeljuje grešnika k spreo- beriijeiijn. Ko je grešnik y poslušanji in premišljevanji božje besede, resnice slisal, ki so ga strašile in veselile, sc 10* 148 začne bati v roke pravičnika Boga priti, in to je strah sužniga, kteri se le štrafmge boji, dobriga pa ne ljubi, in vender tak strah, ko se grešnik večniga pogubljenja boji, ga napeljuje k poboljšanju življenja. Prevelik, ne¬ zmeren pa ne sme biti, de bi človek vse upanje zgubil in omagal; ko bi tako velik bil, bi bil prazen brez vsi- ga prida. Strah pred pogubljenjem mora biti le tak, de grešnika žene pomoči iskati, de bi Boga potolažil in svoje serce spreobernil. Strah grešnika varje pred greham, de ga ne stori. Kdor se nič ne boji, lahko v to dovoli, kar hudo po- željenje imeti hoče, če se pa grešnik večniga pogublje¬ nja boji, se varuje unanjih grehov; ker se jih varje, ne dobi takiga veselja do njih, in se jih ravno zato ne na¬ vadi. Ce je pa tudi grešnik že v navadi grešiti, ložej od greha jenja, ker manjkrat ko ga stori, bolj se na¬ gnjenje do njega zmanjša, in se ga torej laglej odvadi. Med tem, ko grešnik začne greha se varovati, dela do¬ bro, ljubezen do dobriga se v sercu vnema, začne um dopadljiv perhajati, in večkrat na dobro misli, kakor je prej na greh, tako zdej na dobro; skerbi ga, kako bi pogubljenju odšel, zdihuje k Bogu po pomoči, in pobolj- šenja prosi. Grešnik sebe ljubi, lastna ljubezen začne si perzadevati grehe opustiti, zato ker se terpljenja boji, ker gotovo je, de človek vselej sebe več ko pregrešne reči ljubi, zavoljo tega jih raji zapusti, kakor de bi si večno škodoval. Zdej ostrašen sebe bolj ljubi kot Boga, prej dokler se še ni bal, je grešne dela bolj kot Boga ljubil, tako je že manj popačen ko pred, pa vender še ni opravičen, ker strah volje ne prenaredi; ne sovraži greha, kakor bi ga mogel sovražiti, ne boji se grešiti, le pekla se boji, nagnjenje do greha še ima, ker se vidi per takim človeku, de, ce se strah zmanjša, ali clo mi¬ ne, preč spet v greh dovoli. Strah je tedej le perprava k pravičnima življenju. 149 6. Upanje je grešniku k sprcobernje- nju potrebno. Ko je grešnik, po resnicah svete vere razsvetljen, se je začel bati pogubljenja, si iše pomoči, de bi večni¬ ma terpljenju odšel, kteriga mn vera kaže zavolj njego- viga hudobniga življenja. On vidi, de drugač ne more pogubljenja oditi, kakor če svoje pregrešno življenje spreoberne in po veri živi. Začne si perzadevati svoje življenje boljšati, svojimu poželjenju in hudimu nagnjenju se vstavljati, pa čuti v sebi, de so zdej skušnjave še hujši kot prej, ko jim je vse pervolil, poželjenje ga zma¬ ga in spet greh stori. Zdej ve, de iz svoje moči jih ne zmaga, desiravno je mislil, de se bo že poboljšal. Upade mu serce, vidi de v takim življenji kakor zdej živi bo gogubljen, kar mu vera pove, vidi in čuti nad seboj, de se poboljšati iz svoje moči ne more , nagnjenje ga zmirej zmaguje. Vera, ktera mu je njegov nesrečni stan pokazala, mu tudi pove, kako si zamore pomagati, de ne obupa. Bog, kteri mn je serce s straham napolnil, mu tudi v serce upanje vlije, de ko ve, de iz svoje moči se ne more poboljšati, de zveličenja ni vreden, ampak štrafin- ge, začne upati na božjo pomoč, ker vera mu kaže Bo¬ ga, neskončno usmiljeniga, in ker ve, jde njegovo zaslu- ženje j e nič, zasluženje Jezusovo pa je neizmerno, upa, de mu bo Bog zavolj Jezusa vso pomoč dal, de bo spet opravičen. Boji se scer, ker je svojiga svetiga in pra- vicmga Boga razžalil, pa vender terdno upa, de Bog mu bo perzanesel, ker nam sam pove, de noče pogu¬ bljenja grešnikoviga, temuč de se spreoberne, in živi. Ko upa v Boga, začne moliti, se k Bogu oberne in v imenu Jezusovim, kteri je iz ljubezni do grešnikov umeri, na božjo pomoč kliče, in terdno upa, de Bog mu jo bo dal, ker si tudi zraven misli, de je sam Jezus učil, de 150 zdravi ne potrebujejo zdravnika, ampak bolniki. Grešnik bi v upanji tudi lahko zmote imel. Velik grešnik bi lahko sam per sebi mislil: Moji grehi so preveliki in brez števila jih je, kako mi jih more Bog odpustiti. Ali mi¬ sliti mora, de božja vsigamogočhost in usmiljenje ste še veči ko njegovi grehi, in de, ako bi tako mislil , bi ko¬ zjima usmiljenju veliko krivico 'storil, in bi zoper Boga grešil. David pravi: Kakor visoko so nebesa od zemlje, tako veliko je njegovo usmiljenje do njih, kteri se Boga boje; kakor delječ je jutro od večera, tako delječ je on nase grehe od nas vzel. Psi. 102. Kolikor bolj grešnik tezo svojih grehov občuti, bolj se poniža, Bog pa ponižne serca rad oveseli, in jim velike dobrote daje. Tudi ne sme. grešnik upanja zgubiti, ko vidi, de hu¬ de nagnjenja po njegovim sercu gospodujejo, de se nje¬ gove navade močno vstavljajo per peržadevanji se po¬ boljšati, spomni naj se, de usmiljeni Bog je tudi vsiga- mogočen, njemu je vse mogoče, de mu lahko pomaga, in mu bo, če se bo serčrio vojskoval. Grešnik tudi ne sme misliti: Sej nimam nič dobri- ga nad seboj, kar bi Bogu dopadlo, de bi se me Bog usmilil. O skesani grešnik! kaj hočeš dopadljivšiga imeti, ko imaš Jezusa Kristusa, Sinu božjiga za poroka in be¬ sednika per Bogu, in ker ti je zapovedano Jezusa Bogu v dar pernesti v odpušenje svojih grehov. Sveti Pavel nas uči, rekoč: »Veli ki ga mašnika imamo Je¬ zusa Kristusa v nebesih. Perbližajmo se le¬ de j s zaupanjem k sedežu milosti, de usmilje¬ nje dobimo, in gnado najdemo, kader pomoči p o treh ujemo.” Hebr. 4. 14. Nekteri grešnik bi se morebiti motil, in ne bi imel ži- viga upanja v Boga, ako bi mislil, Bog me ne more lju¬ biti, zavoljo svojih grehov sim še sam sebi težak, kako- šen sim še le v božjih oččh, Bog mi ne more Ježuso- viga zasluženja perlastiti. Tako misliti bi bila nevera. 151 Kdo hi mogel upati v Boga, če bi mislil, Bog me je že zavergel. Ali vedi grešnik, de Bog nobeniga ne naj¬ de, kteri bi bil njegove ljubezni vreden, pa Bog tudi nevredniga, ko ga se ljubi, s svojo gnado, ki mu jo da, vredniga stori. Sv. Janez pravi: »V tem je ljube¬ zen, ne de bi bili mi Boga ljubili, ampak de je on nas prej ljubil, in poslal svojiga Sina, za spravo naših grehov.” 1. Jan. 4. 10. Grešnik naj upa v božjo milost in v Jezusovo za- služenje, in naj se zanese, de Bog mu bo vse dal, kar je obljubil, če bo prosil; varovati se pa mora, de pre- derzno ne bo upal, in bi le od Boga perčakoval, sam pa si ne perzadeval vse dopolniti, kar inu Bog zapove, in se svojinm hudimu nagnjenju zoper ne stavil. Tobija nam pove, de molitev s poštam in ubogajmedajanjem sklenjena je kolji -ko zaloge zlata, ker uhogajmedajanje resi od smerti, zbrise grehe in pomaga najti milost in večno življenje. Pot v nebesa je vozka, tedej moramo z deli pokore po nji hoditi. V* ljubezen je k opravičenju potrebna perprava. Ko grešnik upanje v Boga v sercu dobi, ga začne ljubiti, pravi Tridentinski zbor, ko začetek in studenec vse pravičnosti, in dokler grešnik ne začne Boga ljubiti, se ne spreoberne in ne bo opravičen. Cerkev je vselej per odrešenih, kteri so želeli sveti kerst prejeti, gledala, ali so že začeli Boga ljubiti, scer jih ni kerstila. Če je pa ze per nevernikih cerkev se prepričati hotla, ali so ze začeli Boga ljubiti ali ne; koliko več je treba per kristjanih se prepričati, kteri so po svetim kerstu gre¬ šili, de ko Boga poznajo, so se vender od njega odver- nili, in tempelj svetiga Duha omadežali, in hočejo v za¬ kramentu svete pokore spet opravičeni bili. Bog od 152 kristjana ne bo menj terjal ko od nevernika, kteri Boga ni poznal, je iz nevednosti grešil, in zeli sveti kerst prejeti. Vera nas uči vse, kar storimo, iz ljubezni do Boga storiti, in de dobro delo brez ljubezni do Boga storjeno, Bogu ne dopade. In kdaj je grešnik bolj dolžan Boga ljubiti, ko ravno takrat, ko odpušenja grehov prosi, ker je perva in nar veči zapoved v postavi, Boga čez vse ljubiti. In sveti Janez pravi: Kdor ne ljubi, v sinerti ostane. Jezus je obljubil le tistim grehe odpustiti, kter’ Boga ljubijo, ker je od žene rekel: de veliko grehov ji je odpusenih, ker je veliko ljubila, in komur je pa menj odpušeno, menj ljubi. In tudi pravi: Kdor mene ljubi, njega tudi Oče ljubi, in jest ga bom ljubil, in bova k njemu prišla, in per njemu prebivala. Bog je večen in nespremenljiv, tako je tudi njego¬ va volja; kar je bilo od vekomaj res, ostane vekomaj, in vse kar je po njegovi volji storjeno, je res in dobro, kar pa ni po njegovi volji storjeniga, je hudo, je greh- Grešnik po veri prepričan, kaj vse je Bog za nj storil, de bi ga zveličal, in je zvedil, kaj mu je vse obljubil, začne veselje, ljubezen do Boga v svojim sercu občutiti, začne njegovo voljo ljubiti in jo dopolnovati. Bog mu da po svoji ljubezni v njegovo serce, de ga ljubi. Ko Boga ljubi, želi le to storiti, kar Bog hoče, in vsiga se hoji storiti, kar Bog noče, kar prepove, želi popolnoma z Bogam sklenjen, z njim enih misel biti. Ako se pa zgodi, de kdo od kake močne skušnjave premagan, je božjo zapoved prelomil, in začne žalovati, ker je Boga razžalil, se od taciga reče, de je začel Boga, studenca vse pravičnosti ljubiti. Ljubezen je pa v začetku slaba, grešnik iz perviga nima druziga kot želje se poboljšati, in perva skušnjava, če je kolikej močna, ga že v greh zapelje. Ker pa se spomni, kaj grešnika čaka, če v grehih ostane, ga strah 153 obide, in mu ljubezen do Boga mocneji stori, de ložej skuš¬ njavo premaga, tako de sčasama močen postane, in ves go¬ reč v »polnjenju božjih zapoved, in se boji ktere prelomiti. In ko je grešnik tak, se reče, de je spreobernjen, in bo opravičen po svetim Duhu v zakramentu svete pokore. De mora tako ljubezen v sercu imeti, ako hoče kdo opravičen biti, nas uči Jezus sam, ker pravi: Kdor oče¬ ta, mater, brata ali sestro bolj ljubi, kot mene, mene ni vreden. To se tako zastopi, človek mora vsako stvar inenj ljubili, kot Boga, Boga čez vse nar bolj. Torej spreobernjen grešnik vse grehe zapusti, in si perzadeva, kolikor nar več mu je mogoče, dobro storiti in Bogu dopasti. 8. Kesanje nad grehi je k zveličenju potrebno. Ko grešnik začne Boga čez vse ljubiti, je njegovo serce vse novo postalo, kar je pred želel po nagibu svo- jiga hudiga poželjenja in močno ljubil, vidi zdej, de mu je bilo k njegovi veči nesreči, in gorje bi mu bilo, ako bi ne bil zapustil, in Boga žalil; studi se mu nad tem, vse to sovraži, se kesa in sklene nič več kaj taciga sto¬ riti, temuč zanaprej zvesto le po volji božji živeti. Žalost nad grehi je v sercu, zato pravimo kesanje mora serčno biti. Iz serca izvirajo grebi, hude misli, zelje do pregrešnih reči. V sercu občuti grešnik dopa- denje, veselje do greha, tedej se mora tam tudi žalost nad greham začeti. Jok, solze niso vselej gotovo zna- minje prave grevinge. Očitna grešnica je jokala pred Jezusovimi nogami, Peter se je milo jokal, 'očitni greš¬ nik v tempeljnu in zgubljeni sin sta le z besedo svoje kesanje lazodela, in vsim tem je bilo resnično žal, de so grešili, in njih kesanje je bilo v sercu Nekteri greš¬ nik govori, de se kesa,' se tudi joka, ali ostane, kar je 154 bil, grešnik. Pravo kesanje se spozna od goljufniga, de serce od greha odverne, ga spremeni, in k Bogu oberne, in je tako močno, de človek sklene nobeniga greha storiti, naj zavoljo tega terpi kolikor si bodi, in če prav življenje zgubi. To pa ni misliti, de bi človek v sercu tako žalost čutil, kakor jo per telesnih nadlo¬ gah in bolečinah čuti; terdno voljo mora imeti se od Boga po nebenim grehu ne več ločiti, in de je perprav- Ijen vse raji zgubiti in zapustiti, ko Boga razžaliti; in ne le nad nekterim greham, ampak nad vsimi se mu mora gnjusiti, ker Bog vsak greh sovraži, torej ga tudi skesan grešnik sovraži. Ko grešnik zavolj svojih grehov žaljuje in se kesa, ko jih je storil, mora zraven upanje imeti v milost bo¬ žjo, in v neskončno zasluženje Jezusovo, de mu bo Bog grehe odpustil; ako bi Je svoje grehe premišljeval in ne upal odpusenja, bi utegnil obupati kakor Judež Is- karjot, in namesti de bi ga žalost nad grehi k opravi¬ čenju perpeljala, bi ga se le odvernila in pogubila. O. Sklep novo življenje začeti in v njem ostati. Ko grešnik ze Boga ljubi, in iz ljubezni grehe db- žaljuje, sklene v svojim sercu vse drugač živeti kakor dosihmal. Dobre dela, za ktere, dokler je greh ljubil, mu ni mar bilo, zdej ljubi. Zdej žaljuje, de se je dal toliko časa motiti in voditi od svojiga slabiga poželjenja, in je storil, kar je hotlo, de je v nevarnosti sveta svoje sreče iskal, de je raji po volji hudičevi, ko po volji bo¬ žji delal. Zdej postavi vse svoje zaupanje v božje usmi¬ ljenje in v zasluženje Jezusoviga terpljenja in' smerti, ker ga je Bog po svoji ljubezni že tako delječ perpe- Ijal, in ga prosi, de bi mu se milost dal zanaprej po kersansko živeti, se v sercu svetu odpovedati, in z deli pokore pravici božji zadostiti. Želi od svojih grehov 155 in hudobij prost biti, in ker inu vera pokaže, de v sve¬ tim kerstu in v zakramentu svete pokore mu bodo grehi odpuseni, zbrisani in odvzeti, želi in sklene, če je never¬ nik sveti kerst, če je pa že odrasen kristjan, zakrament svete pokore prejeli. Stori, kar so storili poslusavci pridige svetiga Petra binkustno nedeljo ; od resnice Pe- troviga govorjenja otnečeni so aposteljne vprašali: Brat¬ je, možje! kaj pa hočemo storiti? In sveti Peter jim odgovori: Spokorite se, in daj se slednji iz vas kerstiti v imenu Jezusa Kristusa, v odpusenje grehov, in hote prejeli svetiga Duha. Kakor nevernik v svetim kerstu 'odpusenje grehov dobi in je opravičen v Jezusu po sv. Duhu, ravno tako kristjan v zakramentu svete pokore odpusenje grehov dobi in je opravičen, posvečen, ker je Jezus v to zakrament svete pokore postavil. On stori, kakor je zgubljeni sin storil, ker je sam per sebi rekel: Vzdignil se bom in pojdem k ucetu, spoznal boln svojo hudobijo, in prosil ga bom odpušenja. On gre k spovedniku in se spove svojih grehov. Prej v sercu napuhnjen, poln lastne ljubezni in hvale, se je sramoval Svojih grehov povedati, hitreje ko je mogel od spovednika oditi, ljubši mu je bilo; skrival, zagovarjal in tudi večkrat tajil je svojo hudobijo. Zdej pa ves spremenjen, ponižen se ne sramuje vsih svojih hudobij razodeti z vsimi okoljsinami, ker dobro ve, de vreden je ©sramotenja, in le Bogu čast gre in ne njemu, ki je grešnik, in ker ve, de s tem majhnim osramotenjem si večno pogubljenje odverne. Spokorni grešnik začne novo življenje. De bomo ložej umeli, kaj je novo življenje, premislimo prej kakosno je staro življenje. Sv. Pavel zapoveduje stariga človeka po nekdanjim zaderžanji sleči, kteri po željah zmoten, konec jemlje. Ponovite si pa v duhu svoje misli, in oblecite noviga čldveka, kteri je po Bogu stvarjen v pravičnosti in resnični svetosti. Stari človek je po rzvir- 156 nim grehu spačen, novi pa po Kristusu ponovljen, v sta¬ rim človeku gospodari hudo nagnjenje, poželjenje, v ser¬ cu noviga pa ljubezen do Boga in bližnjiga; kakor stari človek vse po svojih mesenih željah iz zmoteniga uma dela, tako človek vse dela iz ljubezni do Boga, ker je njegov um razsvetljen po veri in po svetim Duhu. Torej so nase dela ali zavolj Boga storjene in dobre , ali pa iz nasiga slabiga poželjenja in grešne. Zares spreober- njen človek želi vse dopolniti, kar Bog hoče, ker zeli z Bogam večno biti. Vsiga se ogiblje, kar bi mu ško¬ dovalo, in zeli vse odverniti, kar bi mu bilo na poti v dopolnjenji božjih zapoved. Poželjenje ga je nar večkrat v greh zapeljalo, torej svoje počutke, svoje meso pokori. Ker ve, de Bog, ki je pravičen, vsak greh strafati mora, in ko bi ne bil štrafan, bi greh ne bil, ga nad seboj pokori, in brez perzanasenja se trudi v delih po¬ kore in se veseli, kader svoje meso pokori, ki ga je tolikokrat v greh zapeljalo in mu služilo greh delati; svoje spokorne dela, križe, težave, bolezni in nadloge, ktere voljno terpi, sklene z Jezusovim terpljenjem, in vse, kar iz tega namena stori in terpi, Bogu dopade. Tako spreobernjen človek zadobi odpusenje grehov in je opravičen per Bogu. In tak si perzadeva vedno do¬ ber in Bogu dopadljiv ostati. sili človek gnado opravičenja tudi zgubil Ako Človek z gnado svetiga Duha ne dela, in se njenim nagibam k dobrimu vstavlja, jo tudi zgubi. Adam, David, Salomon in več druzih so nam v izgled, ki so jo zgubili. Vsak naj se varje, ko stoji, de ne pade in se ne pogubi. 157 Ali zamore kristjan gnadoj ki jo je zgubil spet dobiti ? Še jo zamore dobiti, če se spokori, v zakramentu svete pokore. 10. Od svetili zakramentov sploh. Ko je Jezus svoje učence na zemlji zapustil, in k svojimu Očetu v nebesa sel, jih ni zapustil, kakor oče svoje otroke zapusti, ako umerje; on jim je vse zapustil na zemlji, česar jim je treba, de se zamorejo zveličati, desiravno on na zemlji vidno med njimi ne prebiva. Obljubil je pa per kristjanih nevidno do konca sveta ostati. Namest sebe je postavil cerkev, in ji je svetiga Duha poslal, kteri jo bo vodil do konca sveta. Tako je Jezus s svojo gnado, s svojo ljubeznijo vedno per svo¬ jih na zemlji. Deli pa Jezus svojo gnado v svetih zakramentih. Človek, kteri hoče Jezusoviga odrešenja deležen in zve¬ ličan biti, mora prej od grehov očišen biti; to je gnada velika, ktere Bog grešniku ni dolžen. In Jezus jo deli v zakramentu svetiga kersta in svete pokore. Ko masnik človeka z vodo oblije , mu Jezus po svetim Duhu grehe odpusti; in če kristjan po svetim kerstu greši, mu Jezus v zakramentu sv. pokore po odvezi masnikovi grehe odpusti, in mu se posveču¬ jočo gnado da, de zamore po volji božji pravično živeti. De se pa prepričamo in za terdno vemo, de nam Jezus gnade deli, je znaminja postavil, pod kterimi je gnada božja skrita; znaminja, ceremonije vidimo, gnade pa ne vidimo, ki jo v sebi imajo. In Jezus je ravno take zna¬ minja postavi), ktere po zunanjim to kažejo, kar se zno¬ traj na duši godi, in de tudi zunaj vidimo in vemo, kar se nevidno na duši godi. Postavim, per svetim kerstu tira bo telo z vodo oblito, voda umazaiuga človeka umije, rav¬ no tako gnada svetiga kersta duši madeže, to je, grehe umije, jo očisti. Zunaj masnik vode na človeka, ko ga kersuje ulije, znotrej pa sveti Duh dušo od greha oči¬ sti, in ji posvečajočo gnado da. Svete zakramente postaviti je le Jezusu v oblasti in moči, on je Gospod gnade. Cerkev Jezusova deli svete zakramente, pa le zato, ker jo je Jezus v to po¬ stavil, ona odpuša grehe ali jih zaderžuje, kar le Bog zamore, pa le zato, ker ji je Jezus tako oblast dal. Jezus je sedem svetih zakramentov postavil prej ko je v nebesa sel k nasinni posvečevanju in zveličenju, in človeka z njimi preskerbel s potrebno pomočjo v vsih dušnih potrebah. Precej ko človek na svet pride bo v sv. kerstu od izvirniga greha očisen in v njegovo kra¬ ljestvo vzet. De bi človek, ako bi bil v nevarnosti Boga in vero zapustiti, in skozi to upanje večno zveličenje do¬ biti, zgubiti, je Jezus sveto birmo postavil, de bo v veri in v gnadi božji po svetim Duhu poterjen in močneji. Ako bi duša na poti v večno življenje slabela, je Jezus zakrament svetiga rešnjiga telesa postavil, kjer duša za večno življenje hrano in moč zadobi. Če je duša po grehu gnado božjo zgubila, jo zamore v zakramentu svete pokore spet dobiti. Ce je kristjan na smertni po¬ stelji in se s svojimi sovražniki vojskuje, prejme sveto poslednje olje. V tem zakramentu zadobi moč sovražni¬ ke svojiga zveličenja zmagovati, in bo tudi od tacih gre¬ hov očisen, kterih se iz človeške slabosti spovedati ni mogel. Ako hoče kdo v cerkveno službo stopiti in za zve¬ ličenje svojiga bližnjiga si perzadevati, mu je v ti težki službi božji, božjiga Duha treba. Jezus je za take po¬ stavil sveto mašnikovo posvečevanje, kjer božjiga Duha zadobe. Ako se hočeta dva združiti, de bi otroke za nebesa redila, kar je težko delo, je Jezus tudi presker- 159 bel, de jima svojo gnado da, ktera ju v tem božjim de¬ lu podpira, v zakramentu svetiga zakona. Tako je Je¬ zus človeka preskerbel, de mu gnade božje nikoli ne manjka, ker jo zamere v svetih zakramentih dobiti, ako jih hoče s pravo perpravo prejemati, ker vsak zakrament svojo posebno gnado deli, ktera ga posvečuje, od gre¬ hov očisti; ali če je že očišen, se svetejši in Bogu pri- jetnisi postane. Človek v grehih je Bogu zopern, na duši mertev. Sv. kerst in sveta pokora ga od grehov očistita, za Boga mertvo dušo oživeta, ga z Bogam spravita in v pravice božjih otrok postavita, ki jih je Jezus zaslužil. Zato tema dvema zakramentalna pravi¬ mo zakramenta mertvih, ker duša je mertva, preden ta dva zakramenta prejme. Kristjan, kteri je v svetim kerstu ali sveti pokori življenje duše — gnado božjo — prejel, in opravičen bil, zamore se močnejši, svetejši in Bogu ljubši postati, kader eniga družili peterih svetih zakramentov prejme, ktere ravno zato zakramente živih imenujemo, ker jih le tak kristjan prejeti sme, ki ima življenje duše, ko je že prej sveti kerst ali sveto pokoro prejel in je z Bogam spet sklenjen. Kaj je svet zakrament? Svet zakrament je vidno znaminje nevidne gnade božje od Jezusa Kristusa v naše posvečenje in zveliče- nje postavljen. Zakaj se zakramenti imenujejo vidne znaminja? Se imenujejo vidne znaminja zato, ker se per vsa¬ kim zakramentu kej vidi,. sliši ali čuti, od zunej nam kažejo, kej Bog po njih v naši duši dela. Zakaj se imenujejo znaminja nevidne gnade boije ? Zato, ker nam gnado božjo dele, kader jih prejme¬ mo, ktere ne vidimo. — Tako per svetim kerstu ravno 160 tisti čas, kader se telo od zunaj obliva in se besede sv. kersta izrekujejo, gnada božja dušo znotrej ponavlja in očisuje od vsili grehov. Kdo je svete zakramente postavili Jezus Kristus. Koliko svetih zakramentov je Jezus postavil ? Jezus je sedem svetih zakramentov postavil, in so ti: 1) Sv. kerst; 2) Sv. birma; 3) Sv. resnje telo; 4) Sv. pokora; 5) Sv. poslednje olje; 5) Sv. masnikovo posvečevanje; 7) Sv. zakon. Zakaj je Jezus svete zakramente postavilt Jezus jih je postavil, de bi bil človek po njih po¬ svečevali in zveličan. Kako nas sveti zakramenti posvečujejo 1 Sv. zakramenti nas posvečujejo, ker nam nekteri posvečejočo gnado, ki je poprej nimamo, dodele, nekteri jo pa v nas pomnožijo ali poviksajo. Kteri sv. zakramenti nam posvečejočo gnado dele in nas opravičijo? Sv. kerst in sv. pokora nam posvečejočo gnado de¬ lita in nas opravičita. Kako imenujemo tista sveta zakramenta, ki našo du¬ šo od grehov očistita? Zakramenta mertvih. Kte-ra sta? Sv. kerst in sv. pokora. 161 Zakaj ta dva zakramenta imenujemo zakramenta mertvih ? Zato ker je duša, ki jih potrebuje in prejme, mertva, v grehih ; po teh sv. zakramentih pa , ki ji grehe zbri¬ šeta, oživi za večno življenje, ker prejme posvecejoco gnado božjo. Kteri sv. zakramenti so zakramenti živih? So: sv. birma, sv. resnje telo, sv. poslednje olje, sv. masnikovo posvečevanje in sv. pokora. Zakaj jih imenujemo zakramente živih? Zato, ker mora kristjan prej, ko jih prejme, že na duši živ biti, to je, že posvecejoco gnado božjo imeti, ktero ti sv. zakramenti pomnožijo, jo se obilnisi in moč¬ nejši store. Kristjan, kteri jih hoče prejeti, mora že Boga ljubiti, po njih bo ljubezen do Boga se veči v njem postala. Kaj je treba še več od svetih zakramentov vediti? Je treba vediti: 1) De slehern zakrament svoje lastne gnade deli. 2) De se nekteri zakramenti ne smejo večkrat kot enkrat prejeti. Kteri sveti zakramenti se ne smejo več kot enkrat prejeti ? Sv. kerst, sv. birma, in sv. masnikovo posvečenje. Zakaj se ti zakramenti ne smejo več kot enkrat prejeti ? Zato, ker utisnejo neizbrisljivo znaminje v dušo, ki bo vedno ostalo, to je, človeku dajo znotranjo gnado in imenitnost, ktere Bog tudi grešniku ne odvzame. Posta¬ vim kersen človek vedno kristjan, masnik vedno mašnik ostane, če tudi hudo stori. II. Del. H 162 Kakošne posebne znaminja dobimo per vsakim teh treh zakramentov ? V sv. kerstn dobimo znaminje kristjana in otroka božjiga; por sv. birmi znaminje Kristusovima vojsaka, in per masnikovim posvečevanji znaminje služabnika in na¬ mestnika Kristusovima O Bo to znaminje tudi v prihodnjim življenji ostalo? Večno bo ostalo svetnikam v čast, hudobnim pa v osramotenje. Od koga imajo sveti zakramenti svojo moč? Od Jezusa Kristusa. — Spodobi se zavoljo sveto¬ sti zakramentov, de bi jih delivci vselej s čistim sercam in častitljivo delili, ker s svetim se mora sveto delati, vender nevrednost delivca svetim zakramentom nič ni k škodi, ker imajo svojo moč v sebi ne od človeka, ki jih deli, ampak od Jezusa Kristusa. So vsi zakramenti potrebni? Vsi zakramenti so potrebni v katoijski cerkvi, zato jih je Jezus postavil, pa niso vsi potrebni slehernimu človeku, le sveti kerst je vsakimu človeku k zveličenju potreben. Zadobi vsak gnado božjOj kdor kak svet zakrament prejme ? Ne vsak, ampak le: 1) Kdor stori, kar je Jezus zapovedal. Otrok prejme sveti kerst in gnade svetiga kersta brez perprave, ker sv. kerst ima od Jezusa tako moč. 2) Kteri je prav perpravljen; to je, mora verovati, de Jezus je ta sv zakrament postavil, in po sv. Duhu gna¬ do deli; mora pravo voljo in željo imeti sveti zakrament prejeti, in če kak zakrament živih prejeti hoče, mora živ na duši biti, Boga in ne greha ljubiti. 163 Je kristjanom treba sv. zakramente prejemati? Kristjanam jih je treba prejemati. Kdor hoče gna- do božjo prejeti, pred Bogam opravičen in posvečen bi¬ ti, in moč zadobiti, po božjih zapovedih živeti, mora svete zakramente prejemati. Kdor jih ne prejemlje, ne mora v gnadi božji biti in pravično živeti. — Ker je pa malo žive vere med kristjani in le malo se jih prizadeva po¬ božno in kersansko živeti, torej je toliko zanikernost v prejemljenji svetih zakramentov, in toliko pregreh , ne¬ marnost in mlačnost na svetu do vsiga božjiga. Kje se sveti zakramenti prejemljejo ? V katoljski cerkvi, Jezus jih je nji zapustil, ko je v nebesa sel. Kdo sme' v katoljski cerkvi svete zakramente delili ? Škofje in masniki. 11. Svet kerst je vsakim« potreben. Prej ko je Jezus začel učiti, je njegov prednik sv. Janez v pusavi učil in oznanoval, de nebeško kraljestvo se je perbližalo, naj delajo pokoro in naj se dajo kei- stiti. Veliko ljudi je perslo v pusavo, svetiga Janeza poslušat, in se je dalo kerstiti, to je z vodo umiti v zna- minje, de imajo terdno voljo se poboljšati in svojo dušo s pokoro tako od grehov očistiti, kakor je telo z vodo oeiseno in umito. To je bilo per jiidih v navadi, kar je bilo že povedano, de ko je kteri nevernik hotel judovsko vero na se vzeti, so ga precej z vodo umili v znaminje, de si mora s pokoro dušo od grehov očistiti, de bo med izvoljeno ljudstvo božje perstet. Oznanoval je pa sveti Janez drugi boljši kerst, kakor je bil njegov, v kterim, ko bodo kerseni, bodo odpušenje grehov dobili, kei je rekel: »Jest vas kersujeirt v vodi k pokori, kteri pa za mano pride, je močnejši kakor 11* 164 jest, kterimn nisim vreden čevljev nositi, on vas bo kerstil v svetim Duhu in v ognji?* Mat. 3. 11. Jezus je tudi kmalo pokazal, de ima tudi kerst, ker je po svojih učencih jude kerseval. Jan. 4. 1—2. Ko je pa v zadnjic s svojimi učenci in prijatli skupej bil, prej ko je v nebesa sel, je zapovedal in oblast dal svo¬ jim učencam kersevati, rekoč: »Pojdite (po vsim svetu) in učite vse narode, in kersujte jih v imenu Očeta, in Sina in svetiga Duha, in uči¬ te jih deržati vse, kar sim vam zapovedal?’ Mat. 28. 19. Jezusozi učenci so storili vse, kar jim je on zapovedal, kteri so verovali v Jezusa , so jih ker- stili. Na binkustno nedeljo jih je bilo okoli tri tavzent kersenih, in v Jezusovo kraljestvo vzetih, ko so po nauku svetiga Petra v Jezusa verovali. Nar pervi so kersevali Jezusovi aposteljni; škofje so na njih mesto stopili, tedej imajo oblast kersevati. Ker pa škofje povsod biti ne morejo, so že v začetku tudi drugi duhovni kersevali, kakor tudi ob sedanjih ča¬ sih fajmostri, in z njih pervoljenjem smejo tudi drugi duhovni kersevati. Ker je pa sveti kerst k zveličenju vsakimu človeku potreben, sme v sili vsak kerstiti. Kdor pa v sili kersti, mora želje imeti tako kerstiti, kakor je Jezus sv. kerst postavil, in med oblivanjem otroka z vo¬ do v podobi križa besede govoriti: »Jest te kerstim v imenu Očeta, in Sina, in svetiga Duha?’ To¬ rej bodo otroci v nevarnosti življenja doma kerseni od kersanske babice ali od kteriga druziga kristjana, de je pa mašnik per rokah, on kersti. De je sv. kerst vsakimu človeku k zveličenju po¬ treben, nas božje razodenje uči, ktero pove, de smo vsi v izvirnim grehu, in zavoljo tega greha v sužnosti hu¬ dičevi, kar pa ni po volji božji. £akaj Bog je človeka 165 po svoji podobi za se vstavil. Človek pa se je sam pro¬ stovoljno od Boga ločil, iti si življenje duše vzel, in pred Bogam nečist postal, kar je že Job pričeval, rekoč: Nihče ni čist (brez greha) tudi otrok ne, kteri le en dan na zemlji živi. In David pravi: V grehih sim spo¬ čet, in v grehih me je moja mati rodila. In ta krivica stori vsaciga človeka otroka jeze božje, de ga sveti in pravični Bog mora štrafati. Ta perrojena krivica stori, de se človek vstavlja Bogu, sebe in druge stvari vec ko Boga ljubi, de ga poželjenje k hudinni vleče, ker je njegova prosta volja oslabljena in popačena. Pa ta greh za nas ni le nesreča, temne je nas greh, je naša nepo- korsina proti Bogu, in zavoljo nje smo vsi od Boga od¬ ločeni, mertvi na duši, sovražniki božji in pod oblastjo hudiča in greha, kar katoljška cerkev v Tridentinskim zboru uči. Bog, kteriga vsigamogočno usmiljenje je brez mere, nam je Jezusa na svet poslal, de je nas iz sužnosti gre- hove, iz kraljestva in oblasti hudičeve rešil in z Bogam spravil. Kdor hoče iz te sužnosti rešen, z Bogam sprav¬ ljen in v njegovo kraljestvo vzet biti, mora prej v Je¬ zusovo kraljestvo na zemlji, v cerkev priti, kteri je Je¬ zus svoje neskončno zasluženje zapustil, in ga v nji deli po svetim Duhu. Ako pa hočemo spet k Bogu priti in z njim biti, moramo keršeni biti. To nam je sveti Pe¬ ter na binkuštno nedeljo povedal, ko je judain očital, de so Jezusa Kristusa križali in umorili in ga skesani nad svojo hudobijo — vprašali: Kaj pa nam je storiti, ljubi bratje? Sv. Peter pravi: Pokoro storite in dajte se kerstiti v imenu Jezusa, in boste odpušenje grehov dobili, in dar svetiga Duha prejeli S tem natikam nam je povedal, kaj nam je storiti: Jezusov nauk poslušati, va-nj verovati in se dati kerstiti. In Jezus nas uči, de kdor bo veroval in bo keršen, pojde v nebeško kraljestvo, in kdor ne bo prerojen iz vode in svetiga Duha, ne poj- 166 de v nebeško kialjestvo. Tako je vsim in tudi otrokam sv. kerst potreben, ker so tudi v izvirnim grehu, in po¬ trebujejo odrešenja od njega, in dušniga prerojenja, de božji otroci postanejo in gredo v nebeško kraljestvo. Trident. zbor. sej. 5. Torej morajo skerbeti, de otroci brez svetiga kersta ne umerjejo, in de ne bodo odločeni od gledanja obličja bozjiga, temne de bodo s. kerst prejeli, v prerojenji očišeni od madeža, ki so ga na svet perne- sli, in otroci božji postanejo. 125. Od dobrot, ki jih po sveti inkerstu za dobimo. Kaj zadobimo per svetim kerstu ? Zadobimo: 1) Odpušenje izvirniga greha in vsih druzih grehov, ako bi jih pred svetim kerstam storili, in vsih večnih in časnih štrafing, ktere si je z grehi zaslužil. Ko sveti kerst greh odvzame, in dušo od vsih madežev greha očisti, mu tedej tudi štrafinge odvzame, ktere je zavolj greha zasluzil. »V k er še n ih nič Bog ne so¬ vraži, ker ni nič pogubljenja vredniga v njih, ker so v Jezusu Kristusu keršeni.’ > Trid. zbor, sej. 5. Rimlj. 6. in 8. p. 2) Po svetim kerstu smo opravičeni, posvečeni, iz grešnikov pravični, Bogu prijetni postali, smo njegovi otroci, njemu podobni, erbi božji in erbi s Kristusam.— V svetim kerstu smo prerojeni na duši, in tako rekoč vsi drugi. Karkoli je bilo na naši duši ognjusniga, Bogu zoperniga, to vse je sv. Duh s svojo gnado od nas vzel, in nas prenaredil. Vpervič smo rojeni za ta svet in za časno življenje, vdrugič smo rojeni po svetim Duhu v svetim kerstu za nebesa in za večno življenje. Jezus pravi: »Kdor ne bo prerojen iz vode in sveti¬ ga Duha, ne more priti v nebeško kraljestvo. Jan. 3. 5. Kdor veruje in je keršen, bo zveli- 167 čan. Mark. 16. 16. Oprani ste, ali posvečeni ste, ali opravičeni ste v imenu Gospoda na- siga Jezusa Kristusa, in v Duhu n a siga Bo¬ ga.” 1. Kor. 6. 11. »Sam Duh našimu duhu pri¬ čevanje daje, de smo otroci božji, ako smo pa otroci, smo tudi erbi, in scer erbi božji, er bi pa Kristusovi.” Rimlj. 8. 16—17. 3) Zadobimo posvecejoco gnado božjo. Pred svetim kerstam je človek mertev na duši; sv. Duh, ki ga per sv. kerstu prejmemo, oživi našo dušo, po njem zadobimo za volj Jezusoviga zasluženja pomoč po naukih Jezusovih živeti, on nas razsvetli, de jih ume¬ tno, nagne naše serce, de jih ljubimo, in radovoljno sto¬ rimo, kar Jezus zapove za naše zveličenje. 4) Postanemo kristjani, udje Jezusoviga telesa, pre¬ bivališč svetiga Duha, vzeti smo med srečno združbo svetnikov v cerkev Jezusovo, in postanemo deležni Je¬ zusoviga neskončniga zasluženja, in zasluženja dobrih del vsih božjih svetnikov in pravičnih na zemlji. »Zdej niste gostači in p tuji, ampak ste prebivavci s svetniki in domači božji.” Efez. 2. 10. »Ne veste, de so vaše telesa udje Jezusovi.” 1. Kor. 6. 15. »Ne veste, de ste tempelj božji, in Duh božji v vas prebiva.” 1. Korint. 3. 16. Rimlj. 6. 3—8. V svetim kerstu nas je sv. Duh v srečen stan po¬ stavil, dal nam je svetost, čistost in pravičnost, kakor jo je bil Bog perviin staršem dal, ktero sta zgubila, združil nas je spet z Bogam Očetam in Sinam , in on prebiva v nas; in ker je Bog v nas, nas zato sveto pismo tempeljne božje, tempeljne svetiga Duha imenuje. Po njem stopimo v vse pravice božjih otrok , Jezusovo zasluženje nam je perlasteno, ker smo njegovi udje, Bog je naš Oče in Jezus naš brat, tako de smo še imenit- niši kot odrešeni, kakor pervi človek ob stvarjenji. Ker 168 je sveti Pavel dobroto svetiga kersta živo občutil, ga je imenoval prenovljenje svetiga Duha, kar je tudi res; človek je po svetim kerstu ves drugi, kot je bil pred kerstam. 5) Duši bo neizbrisljivo znaminje vtisnjeno, torej človeku ne gre več ko enkrat keršenimu biti. Po svetim kerstu je človek na duši prerojen, izvirni greh mu je odvzet, postal je ud Jezusoviga telesa, nje¬ gove cerkve, kristjan je in stopil je v pravico do nebeš¬ kiga kraljestva, in to zadobi kristjan per svetim kerstu za vse njegovo življenje in za večnost. To je znaminje duše, ki se nikoli ne zbrise, po kterim se duša kerše- niga razloči od duše nekerseniga človeka. Torej ni treba in ne sme več kot enkrat kersen biti. In Bog ne bo odvzel več te gnade in imenitnosti: če kristjan tudi gre¬ ši, vender le kristjan pomaziljen božji ostane, le strafan bo bolj, če bo v grehih živel in umeri, ker je več gnad prejel, pa jih ni v dobro obernil. Kaj je sveti kerst ? Sveti kerst je pervi in nar potrebnisi zakrament, v kterim je človek z vodo in božjo besedo od izvirniga greha, in od vsili pred kerstam storjenih grehov očišen, in v Kristusu kakor nova stvar k večnima življenju pre¬ rojen in očisen. * Nobene gnade, ki smo jih v svetim kerstu prejeli, nismo zaslužili, kako nesrečni bi bili, ako bi ne bili ker- seni, ne imeli bi pravice do nebeškiga kraljestva, ker bi ne bili otroci božji, torej tudi ne dedci nebeškiga kra¬ ljestva. Vse to je sveti Duh v nas storil, kako pa je sto¬ ril, nismo vodili, vse se nam je nevidama zgodilo, zato pravimo nevidna gnad,a božja. Vidi se pa voda, s ktero ie človek oblit in slišijo se besede: Jest te kerstim v J 169 imenu Očeta, in Sina in svetiga Duha. In kader bo nekerseni človek z vodo v podobi kriza oblit, in se med oblivanjem z vodo, besede govore, takrat je kersen, de¬ ležen gnad, ktere sveti kerst deli. Kdo je sveti kerst postavil ? Jezus Kristus. Komu je Jezus dal oblast kerševati? Aposteljnam. Kdo sme današnji dan kerševati ? Škofje, fajmostri in z njih pervoljenjem tudi drugi duhovni; v sili pa vsak. Kaj mora misliti j kdor keršuje? De zeli tako kerstiti, kakor je Jezus sveti kerst postavil in cerkev kersuje. Kakšna voda je k svetima ker s tu potrebna? Natorska voda je potrebna. Navadno se kersuje z vodo na velikonočno ali binkustno saboto zegnano, ki ji zato kerstna voda pravimo, v sili je pa vsaka voda do¬ bra, de je le natorska. Zakaj se sveti kerst imenuje j in je pervi zakrament ? Zato, ker je človek pred kerstam v izvirnim grehu, in če je že odrašen, ima se druge grehe nad seboj, in ni se v Jezusovo cerkev vzet, torej nima pravice do druzih svetih zakramentov, do kterili jo le keršeni ima¬ jo, in zato mora prej kersen, na duši živ biti, potlej se le sme kak drug svet zakrament prejeti. Zakaj se sveti kerst imenuje nar potrebniši zakra¬ ment? Zato, ker brez svetiga kersta ne more nobeden zve¬ ličan biti. Vsak človek je v izvirnim grehu rojen, dokler je pa v grehu, ne more Bogu dopasti, in ne v nebesa priti, sveti kerst mu pa izverni greh in strafmge 170 zbrise, in ga prerodi v otroka božjiga, in ga postavi v pravico do nebeskiga kraljestva. Jezus pravi: »Kdor veruje in je kersen, bo zveličan, kdor pa ne veruje, bo pogubljen.” Mark. 16. 16. Nikodemu je Jezus rekel: »Resnično ti povem, ako kdo ni prerojen iz vode in svetiga Duha, ne more iti v božje kraljestvo.” Jan. 3. 5. Kako zamorejo odrašenij kteri žele sveti kerst preje¬ ti in zveličani bitij pa perložnosti nimajOj keršeni biti ? Po kerstu želja in kervi. Kaj je kerst želja ? Kerst želja je, kader nekeršen človek sponza, de ta vera je prava, ki jo je Jezus učil, in ima goreče želje kersen biti, Boga popolnoma ljubi in svoje grehe iz serca obžaljuje, pa perložnosti nima kersta vode pre¬ jeti, tak je pred Bogam kersen. To nas uči ustno izro¬ čilo cerkve. Kaj je kerst kervi'? Kerst kervi je, kader nekeršen človek želi kersen biti, pa perložnosti nima, in svoje življenje za Boga in vero da. V pervih časih keršanstva so bili kristjani od Ju¬ dov in nevernikov preganjani, mučeni in morjeni, zgodilo se je večkrat, de je nekteri želel kersen biti, pa ni imel perložnosti, pričal pa je očitno, de veruje v Jezusa Kri¬ stusa in so ga zato umorili, tak je prejel kerst kervi. Od takiga človeka ježe Jezus govoril: »Kteri me bo pred ljudmi spoznal, tega bom tudi jest pred svojini Očetam, ki je v nebesih, spoznal.” Mat. 10. 31. 171 13. Od pcrprav odrašenili, ki želč keršeni biti. Ako odrašen človek zeli zakrament svetiga kersta prejeti, se mora k prejemljenju teh velikih gnad prav perpraviti. 1) Mora nar potrebnisi resnice kersanske vere ve- diti, verovati in terdno voljo imeti po zapovedih svete vere živeti. Aposteljni in licenci Jezusovi so le take kersevali, ki so verovali, ker jim je Jezus rekel: Učite vse na¬ rode in kersujte jih, in kdor veruje in je kersen, bo zve¬ ličan. Filip, ki je ljudi v Samarii učil, jih je se le ker- stil, ko so verovali in obljubili po veri živeti. Kerstil je tudi velikiga služabnika kraljice Kandace iz Etiopski¬ ma se le potem, ko ga je učil in mu povedal, de veruje iz celiga serca v Jezusa Kristusa. Tako je cerkev v začetku delala in se zdej dela; ker se dan današnji masnik, kteri keršuje, vpraša, ali veruješ v Boga Oče¬ ta, v Jezusa Kristusa, v svetiga Duha in v sveto katoljsko cerkev, in kersta željni odgovori: Verujem. 2) Odraseni mora svoje grehe iz serca obžalovati, in terdno voljo imeti ne več grešiti, scer mu kerst tudi ne pomaga, če zmirej greh ljubi. Že s. Janez kerstnik je ljudi opominjal, de naj pokoro delajo, če hočejo v Je¬ zusovo kraljestvo vzeti biti. Jezus je tudi učil pokoro delati, ker nebesno kraljestvo se je perbližalo. In sveti P eter jim je rekel binkuštno nedeljo, ko so skesani vpra¬ šali, kaj jim je storiti, delajte pokoro, in dajte se ker- stiti, de vam bodo grehi odpuseni. Tako tudi cerkev zdcj vpraša: Ali se odpoveš hudiču, njegovim« napuhu in njegovima djanju ? To je, ali se odpoveš grehu, ker je hudičevo delo, po kterim se človek od Boga, od bo- žjiga kraljestva odverne, in stopi v kraljestvo hudobniga 172 duha. Kersenec odgovori, se odpovem , to je, perprav- Ijen sim greh opustiti in po volji božji živeti. 3) Mora z gnado božjo, ki jo je per sv. kerstu prejel, stanovitno po volji božji živeti, in greha se va¬ rovati, scer mu je gnada zastonj, in ne bo zveličanja ampak večne strafinge vreden. 14. Od kerstnili obljub. Kdor hoče keršen biti, obljubi Bogu Jezusovo vero stanovitno ohraniti, in s pomočjo gnade svetiga Duha tudi po zapovedih svete vere zvesto živeti. Bog pa oblju¬ bi človeku zavolj neskoncniga zasluženja Jezusoviga od- pusenje izvirniga greha in vsih pred kerstam storjenih grehov, odpusenje vsih večnih in časnih strafing, obljubi mu svojo gnado in večno življenje. Zato ker človek per svetim kerstu Bogu obljubi v Jezusa verovati in po nje¬ govih zapovedih živeti, Bog pa človeku nasprot obljubi večno življenje, če bo tako storil, kakor je obljubil, ime¬ nujemo to obljubo kerstno obljubo. Per vsaki veliki obljubi se priče vzamejo, de se res kdo v kaj zave¬ že, tako se tudi h kerstu priče vzamejo, de ta človek, ki kersta želi in prosi, ima res terdno voljo Jezusov nauk in nauk katoljske cerkve verovati in po njem ži¬ veti, de bi cerkev nobeniga nevredniga za svojiga otro¬ ka ne vzela. Tem pričem pravimo botri. In ker je dan, ko smo kerseni bili, za nas nar veči in imenitniši nasiga celiga življenja, ga cerkev tudi v kerstne bukve zapise. Per majhnih olročih pa botri niso le priče, ampak prosijo namest otroka svetiga kersta, in obljubijo namest otroka v Jezusa in njegov nauk verovati in po njem ži¬ veti, in molijo vero in očenas namest otroka, de oblju¬ bijo, de vse to bo otrok veroval, in se odpovedo hudiču in vsirn njegovim delam. 173 Kaj je dolžan keršen storiti? Otrok kakor se pameti zave, si mora perzadevati Jezusove nauke dobro zvediti in po njih živeti, greha se varovati, kerstne obljube zvesto deržati, v djanji po¬ kazati, kar v sercu veruje, priložnosti greha se varova¬ ti, se skušnjavam vstavljati, in raji umreti ko vero za¬ pustiti, ali pa greh storiti in gnado svetiga kersta zgu¬ biti, in perzadevati si Bogu vedno podobnisi biti. Torej se mora kristjan večkrat v svojim življenji spomniti na obljube, ki jih je per svetim kerstu storil, svoj sklep ponoviti in živeti kakor je Jezus živel, de se po grehih od Boga Očeta, od Jezusa ne loči, ga sveti Duh ne zapusti in se večno ne pogubi. Kdaj posebno se spodobi ponoviti, kar smo per svetim kerstu Bogu obljubili? Spodobi se: 1) Kmalo, ko se svoje pameti zavemo. 2) Pred sveto birmo. 3) Na dan svojiga godli, ali ob rojstni obletnici. 4) Pred spovedjo in svetim obhajilam, zlasti ko se pervikrat k svetimo obhajilu gre. 5) Veliko in binkusto saboto, ko se kerstna voda žegnuje. 6) Ob času skušnjav, večkrat v življenji in sosebno v smertni bolezni. Kakšni morajo botri biti? Cerkev zapoveduje: <- 1) De so katoljske vere, ker ljudje krive vere ne skerbe za otroke, de bi po naukih katoljske cerkve živeli- 2) De sO v katoljski veri dobro podučeni, de zamo- rejo učiti, če je treba, ktere so v kerstu deržali. 3) De so že birmani. 174 4) De so dobriga pravičniga življenja, ker očitnim grešnikom katoljška cerkev ne dopusti za botre biti, ker tak, ki za svoje zvelicenje ne skerbi, tudi za otrokovo zveličenje skerbel ne bo. Kako se bo namest otroka odpovedel hudiču služiti, ker mu sam služi. 5) Ne smejo premladi biti, morajo že sami dobro umeti, h čemu se zavežejo, in kako bo tak skerbel, de bi otrok, ki ga je v kerstu deržel, gnado svetiga kersta ohranil, kteri še sam potrebuje vodnika. Kakšne dolžnosti imajo botri do otrok, ki so jih v kerstu deržali? Po željah katoljške cerkve so botri dolžni: 1) Otroke, ki so jih v kerstu deržali, ljubiti kakor avoje duhovne otroke. * 2) Ker niso le za otroke odgovarjali, temuč so tudi poroki postali, de bodo otroci stanovitno vero ohranili, in po nji sveto živeli, morajo skerbeti, de so otroci po za¬ povedih katoljške vere zrejeni; in če so starši zanikerni ali otrokam odmerli, naj sami za nje skerbe, de po ker- šansko žive. 3) Za nje moliti, jih tudi svariti, in jim dober izgled dajati, de bi pravično živeli. Kaj so otroci svojim botram dolžni? Dolžni so jih ljubiti, spoštovati, jih bogati in za nje moliti. Kaj so starši botram svojih otrok dolžni? Dolžni so z njimi v miru, v ljubezni in prijaznosti živeti. 15. Od kazin in slabost, ktere nam po svetim kerstu se ostanejo. Desiravno sv. kerst v naši duši izvirni greh zbriše, kraljestvo greha razdene, in nas z Bogam združi, nam 175 vender se poželjivost do hudiga in se več druziga hudiga za ta svet ostane, kar ni greh, ampak je le kazin ali hud nasledik izvirniga greha. V potu svojiga obraza si mo¬ ramo kruh perdobiti, nase telo je slabostim in boleznim podverženo, in na zadnje moramo vsi umreti. Nasa volja bo vedno od poželjivosti le v hudo nagibana, unanje stvari nas na se vlečejo in od Boga odvračajo, skušnjave nas nadležjejo, zmagujejo in v greh vlečejo. Um je še ne¬ koliko oslepljen, smo nevedni in veliko si moramo priza- djati ako hočemo resnice svete vere zvediti, in jih v spominu ohraniti. Zakaj Bog dopusti., de smo še s> takih slabostih? Tega ni človeku v skerbi vediti. Bog nam je svojo milost dal, ko smo grešniki bili, dal brez našiga zasluženja in nam grehe odpustil, če paše to perpusti, tako ve, de nam je potrebno, in de poželjivost do hudi¬ ga ne škodje, če človek sam v hudo ne pervoli. Sv. Tridentinski zbor nas uči, rekoč: Hudo pozeljenje ostane v vojskovanje, ktero ni škodljivo tistim , kteri z gnado božjo se vstavljajo in ne pervolijo, in vsak bo kronan, ki se je prav vojskoval. Sej. 5. 2. Tim. 2. Bog tako dela, de ponižuje in kroti človeško prev¬ zetnost in ošabnost: človek je iz napuha v raji, v vertu veselja se zgubil; če je pa človek, dokler je še nedolžen bil, grešil, čistost in svetost, ktero mu je Bog per stvar¬ jenji dal, zgubil; koliko bolj bi še zdej, ako bi ga z na¬ dlogami ne poniževal, na Boga ne zmislil, kmalo bi po¬ zabil na božjo milost, de kar je, je le po božji milosti, prevzel bi se in ošaben postal. Tako mu pa telesne nadloge ostanejo v vojskovanje, de si s poterpežljivostjo zasluži večno življenje v nebesih, ker tam hoče Bog svojim zvestim služabnikam še le večni mir in pokaj dati, kakor pa aposteljni uce, de morajo po velicih nad¬ logah v kraljestvo božje priti, in de po srečnim vojsko- 176 vanji v dopolnjenji božjih zapoved še le prejmejo krono nebeško. Per vsim potrebnim vojskovanji pa mora kri¬ stjan spoznati, de brez pomoči božje sovražnikov svojiga zveličenja premagati ne zamore, to ga v ponižnosti ohrani, ker Boga pomoči prosi v zaupanji na zasluženje Jezusovo, in terdno upa v Boga to pomoč zadobiti, de bo Bog, kar je v njem dobriga začel, tudi speljal. 16. Od ceremonij in opravkov p e rs ve¬ li in keislii iiavadnjili. Po ceremonijah in opravkih nam cerkev vidno kaže resnice in dobrote, ktere nam sv. kerst deli, torej bo od njih pomenov nekoliko povedaniga. Botra perneseta otroka k svetimu kerstu, z njim ča¬ kata pred cerkvenimi vratmi, kar pomeni, de otrok ni vreden v božje kraljestvo iti, dokler je se grešnik, torej tudi v cerkev ne sme, ktera je podoba nebeskiga kra¬ ljestva, v ktero se le otroci božjiga kraljestva shajajo. Mašnik vpraša botra, kako bo ime temu otroku? Botra dasta ime eniga svetnika, ktero so si starši izvo¬ lili, kar pomeni, de otrok bo zdej v kraljestvo božje vzet, v kterim so le svetniki; de bo zdej delež imel nad vsimi duhovnimi dobrotami cele občine svetnikov, de zdej bo mogel sveto živeti, kakor je svetnik živel, kteriga ime ima, do bo imel svojiga posebniga pomočnika v ne¬ besih, ki bo za nj Boga prosil. Torej živi vsak kristjan tako, de ko bi svetnik, kteriga ime imaš, k tebi prišel, se te ne bo sramoval zavoljo tvojiga hudobniga življenja. Duhoven vpraša, kaj želiš od cerkve božje? Botra namest otroka odgovorita: Vero. Dalje vpraša: Kaj da vera? Botra odgovorita: Večno življenje. Po tem vpra¬ šanji se učimo, de ni nobena dolžnost sv. kerst deliti, ampak le posebna gnada božja, de kdor jo hoče prejeti, mora za njo prositi, in za-njo posebno Boga hvaliti, ker 177 mu jo je iz zgolj usmiljenja dal, in po svoji pravici to¬ liko drugim odrekel. Duhoven dahne trikrat v obras otroka, kar pomeni, de kakor je Bog v Adama dahnil, de ga je oživel, in Jezus v svoje, ucenče, de jim je svojiga svetiga Duha dal, tako bo zdej otrok, kteri je mertev na duši, po svetim Duhu v novo sveto življenje obujen, in hudič, pod kteriga oblastjo je otrok, mora svetimu Duhu prostor storiti, ker greh in hudoba ne moreta s svetim Duham v enim človeku prebivati, in od zdej zanaprej bo otrok tempelj svetiga Duha. Duhoven otroka večkrat prekriža na čelu in na per- sih. Križ je znaminje kristjanov, po njem se spoznajo, de so udje Jezusoviga kraljestva, de človek gnado no- viga življenja le po zasluženji Jezusovim na križu zado- bi, in z Jezusovo pomočjo bo vselej sovražnike zveliče- nja premagal. Torej ne sramujmo se Jezusoviga križa, in pred svetam pokazati, de smo kristjani. Jezus bo prišel svet sodit s znaminjem svetiga križa, na kterim se je za nas daroval, umeri in naše odrešenje dokončal in nam večno zveličenje zaslužil. Mašnik med molitvami večkrat roko na otrokovo glavo položi, kakor jo je Ananija na svetiga Pavla, prej ko ga je kerstil, kar pomeni, de zdej bo otrok v božjim kraljestvu pod posebnim varstvam božjim, in sovražnik zveličenja mu ne bo mogel škodovati, ker sv. Duh ga bo vodil po poti v večno življenje, mu bo um razsvetlil, in serce k dobrimu nagibal, tode poslušati ga mora, de bo Bogii v čast živel, za kar mašnik Boga prosi. Mašnik dene otroku v usta malo žegnane soli, re¬ koč: Vzemi sol modrosti; naj ti bo sprava v večno živ¬ ljenje. Sol stori jedi prijetne in dobre, in ohrani meso, de se ne usmradi, tako bo gnada božja storila, de bo keršenim nauk Jezusov prijeten, in ga bo ohranila pred II. Del. 12 178 večno gnjilobo in večnim pogubljenjem, de bo Jezusov nauk zvesto poslušal in po njem živel. Po več molitvah, ki jih je mašnik nad otrokam zmo¬ lil, položi konec stole na nj, in ga pelje v cerkev, rekoč: Pojdi v cerkev božjo, de bos s Kristusam večniga živ¬ ljenja deležen. Cerkev, v ktero hodimo Boga molit, je podoba katoljške cerkve in nebeskiga kraljestva, ko bi otrok ostal zunaj cerkve, bi ne imel pravice do nebeskiga kraljestva. Ker je pa Kristus svoji cerkvi oblast dal vse sprejeti, kteri bodo želeli po njem zveličani biti, ga pelje v cerkev potem, ko je svetiga kersta prosil, in položi štolo na nj, kar pomeni, de bo zdej pod njeno oblastjo kakor otrok pod oblastjo svoje matere, in zato ga pelje k Jezusu ko svojiga otroka, de bi ga žegnal, kakor je žegnal otroke, ko je se na zemlji živel, ki so mu jih matere pernesle in perpeljale. Botra gresta z otrokam v cerkev, in molita stoje glasno apostoljsko vero in kleče očenaš; s tem pričata, de sta pravoverna kristjana, in de obljubita namest otroka, de bo v ti veri ostal in po njenih naukih živel. Po molitvi masnik moli in zaroti hudobniga duha, de gre iz podobe božje, ktero si je Bog zvolil za svoj tempelj, in de bo sv. Duh v nji prebival; dotakne se ga s svojo slino na ušesih in nosnicah rekoč: Odprite se k prijetnimi! duhu. To pomeni, človek je pred svetim ker- stam v grehu, pod oblastjo hudobniga duha, in gluh in mutast na svoji duši, dokler ga Bog v svetim kerstu ne ozdravi s svojo gnado, ne ume, kar je božjiga in ne ve, kaj nam služi v večni mir. Sveti Duh mu odpre ušesa per svetim kerstu, de bo božje nauke rad poslušal, in de mu bodo dopadljivi kakor prijetni duh. Po tem vpraša masnik otroka: Ali se odpoveš hu¬ diču, vsimu njegovimi! djanju in vsimu njegovima napu¬ hu? In botra namest otroka odgovorita: Se odpovem. Tukej se botra zavežeta, ki namest otroka obljubo sto- 179 rita, de bota skerbela, de ne bo bodil po poti večniga pogubljenja, ampak po poti večniga življenja; to je, de ne bo greha delal, kar je po volji hudiča, ampak de bo po volji božji živel. Mašnik pomaže persica in med plečica otroka s kerstnim oljem v spomin, de gnada svetiga Duha ga bo močniga storila se vojskovati zoper sovražnike njegovi- ga zveličenja, skušnjave premagati, po naukih svete vere živeti, in vse težave poterpežljivo preterpeti. Masnik spremeni višnjevo štolo z belo. Višnjeva pomeni pokoro, ker je otrok v grehu, bela pa nedolžnost in čistost, ki mu jo je Bog po svetim kerstu dodelil. Zdej ga vpraša če veruje v Boga Očeta, v Jezu¬ sa Kristusa, v svetiga Duha, v sveto katoljško cerkev, občino svetnikov, odpušenje grehov in večno življenje? Botra odgovorita namest otroka: Verujem. S tem oblju¬ bita, de bo otrok veroval v ediniga Boga, trojniga v peršonah, ker je to poglavitna resnica svete vere, in de bo tudi vse veroval, kar je v apostoljski veri zapopade- niga, in kar ga bo katoljška cerkev učila naj je Jezus sam ali pa po aposteljnih učil, in de bo živel po Jezu¬ sovih zapovedih. Gorje jim, ki se iz svetih resnic vere norčujejo, ktere verovati in po njih živeti so pred ko so v Jezusovo cerkev vzeti bili, vestno obljubili. Mašnik potlej vpraša: Hočeš keršen biti? Botra odgovorita: Hočem. Vpraša, ker cerkev nobeniga ne sili, temuč če sam želi gnado svetiga kersta prejeti, in ona ne želi hinavcev in persiljenih kristjanov imeti am¬ pak radovoljne, kteri zares žele po keršansko živeti in se zveličati. Potlej ga kersti, vlije vodo trikrat v podobi križa na glavo otrokovo in govori med vlivanjem vode: Te kerstim v imenu Očeta, in Sina in svetiga Duha. Zdej je otrok prerojen in tempelj svetiga Duha. Stori pa mašnik z vodo tri križe v spomin , de sveti kerst ima 180 moč od Jezusa Kristusa, ki je na križu v odpušenje na¬ ših grehov umeri. Mašnik pomaže otroka verh glave s sveto križmo v podobi kriza, kar pomeni, de je zdej po svetim Duhu posvečen, z božjo gnado previden, Bogu dopadljiv, de je ud Jezusoviga telesa, kristjan, v čast in službo božjo odločen. Mašnik mu zdej reče : »Mir tebi?’ Rečemu pa zato, ker je zdej z Rogam spravljen , ko je bil dosihmal od njega odločen, grehi so mu odpušeni, in pojde v Gospo¬ dovo veselje, če se po grehu od Boga odločil ne bo. Mašnik mu položi belo ruto na glavo nainest beliga oblačila, ktera pomeni veselje, čistost, nedolžnost m pra¬ vico, ktero mu je Bog dal, in ga opomina, de naj si perzadeva jo obraniti, de pride tako nedolžen pred sodni stol božji, in večno življenje v nebesih zadobi. — V za¬ četku cerkve so bili keršeni na veliko saboto, ko so sveti kerst prejeli, v belo oblačilo oblečeni, in osem dni ga nosili v znaminje veliciga veselja in hvaležnosti do Boga, kteri jim je tolikanj gnad dal; pervo nedeljo po veliki noči so ga pa slekli, in zato se pravi ti nedelji: bela nedelja. Mašnik da keršenimu ali botrama gorečo svečo v roke, kar pomeni kakor sv. Pavel pravi, de smo zdej razsvet¬ ljeni po Jezusovi veri in njegovi gnadi: »Nekdaj ste bili tema, zdej pa ste svitloba v Gospodu. Kakor otroci svitlobe bodite ; zakaj sad svitlobe je v vsi dobroti in pravici in resnici. Prevdarite kaj je Bogu dopadljivo. Ne družite se v nerodovitne dela teme, ampak rajši po¬ svarite ” Efez 5. 8 — 11. »Naj sveti vaša luč pred ljudmi, de vidijo vaše dobre dela, in časte vašiga Očeta, kteri je v nebesih?’ Mat. 5. 16. ”Vaše ledje naj bo opasano, in svetila goreče v vaših rokah , in vi bodite enaki ljudem, kteri čakajo svojiga gospoda, kdaj se bo vernil od ženitnine, de mu, kader pride in poterka, berž 181 odpro.” Luk. 12. 35—36. V keršenim morajo vera, upa¬ nje in ljubezen goreče biti. Jezusov nauk mu bo sve¬ til po poti v večnost, kakor sveti luč popotnima človeku v temi, de po pravim potu hodi, de bo vselej vedil kod hoditi, de pota v nebesa ne zgreši. Pa tudi naj sveti s svojim pravičnim življenjem na poti v božje kraljestvo drugim, de bodo nad njim vidili dobre dela Očeta, ki je v nebesih, de ne pride s prazno posodo pred Jezusa, ženina nebeškiga, ker njegova duša je zdej nevesta Je¬ zusova postala. Masnik mu na zadnje reče: Pojdi v miru, in Go¬ spod bodi s teboj. Premisli, de pred kerstam si bil so¬ vražnik božji, in ko bi bil umeri, bi ne bil obličja bo- žjiga gledal, zdej pa si otrok božji, prej si bil v grehu, zdej pa si svet, prej otrok pogubljenja, zdej pa dedič nebeskiga kraljestva, pojdi zdej in ohrani mir s zvestim dopolnjenjem božjih zapoved in Gospod naj bo s teboj, ker brez njega ne moreš ohraniti svoje nedolžnosti in svetosti, ktero ti je Bog dal zavoljo Jezusoviga neskonč- niga zasluženja. Blagor jim bo, kteri bodo ohranili svojo nedolžnost, z veseljem pojdejo pred Jezusa, kader jih pride sodit! Po svetim kerslu bodo otrokovo ime, imena staršev otrokovih in botrov v kerstne bukve večniga življenja zapisane; in botri bodo posebno zato zapisani, ker so v duhovno žlahto stopili, starši otrokovi in otrok z botri, in botri z njimi, kakor nas mati katoljška cerkev uči. Irident. zbor. sej. 24 pogl. 2. 1?. Od svete birme. Kmali po rojstvu ste bili, ljubi kristjani, v cerkev božjo perneseni, in po svetim kerstu v imenu Očeta, Si¬ na in svetiga Duha za otroke božje v občino svetnikov vzeti po gnadi božji. Tam ste se odpovedali hudiču in vsim njegovim delam, obljubili ste čistih dobrih misel, 182 besedi in del biti, vse dni svojiga življenja le Bogu slu¬ ziti. Obljubili ste nebeškima Očetu, ki vas je ljubil in vstvaril, dobri otroci ostati; obljubili ste za Jezusa ži¬ veti, ki je za vas terpel in umeri, in vas od večniga pogubljenja odrešil, obljubili ste vse žive dni tempelj sve¬ tiga Duha ostati, kteri vas je posvetil in v vas prebiva. In tako ste postali otroci božji, bratje Kristusovi in tem¬ pelj svetiga Duha. Ker smo pa vsi na pameti slabi, in k hudima nagnjeni, se lahko zgodi, de Jezusovih naukov prav ne umemo, jih ne ljubimo kakor bi jih imeli, ker so božji, ali jih clo ne vemo; tako smo vedno v nevar¬ nosti, de bi kakih resnic napak ne zastopili, in ne tako kakor jih je Kristus učil in jih je katoljška cerkev vse¬ lej zastopila, po takim bi v veri slabeli, se zavoljo svo¬ jih časnih dobičkov ali zovoljo strahu pred ljudmi od vere na pot pogubljenja obernili ali pozabili, kaj bi bilo treba po veri storiti, ali pa bi nas hudo poželjenje zma¬ galo, de bi greh storili. Ti naši slabosti je tudi Jezus pomagal, ker je zakrament svete birme postavil. Sv. Duh nam scer po vsakim zakramentu gnado deli, pa razločen je vender en zakrament od druziga. Po svetim kerstu nas je prerodil, očistil od greha in nam čistost in svetost dal. Po sveti birmi pa nas moč¬ ne stori v veri, v upanji in v ljubezni, da nam tako moč, de zamoremo skušnjave premagovati, po zapovedih sve¬ tiga evangelija živeti, Jezusa in njegovo vero pričati, tudi se raji dati umoriti, kakor Jezusovo vero zatajiti. Moč svetiga Duha se je vidila na aposteljnih. Do¬ kler svetiga Duha niso prejeli, so bili boječi, pred judi skriti in zaperti, in so čakali prihoba svetiga Duhaj ki jim ga je Jezus poslati obljubil. Deset dni po Jezuso¬ vim vnebohodu, ali petdeset po veliki noči, ko so apo- steljni v hiši molili, in se od Jezusa menili, vstane na naglim šum z neba kakor velik vihar, in je vso hišo na¬ polnil, in perkazali so se ognjeni jeziki nad glavami apo- 183 steljnov; in vsi so bili s svetim Duham napolnjeni. To je bilo vidno znaminje darov svetiga Duha, s kterimi jih je napolnil. Moč gnade božje se je per aposteljnih precej pokazala, močni so bili v veri v Jezusa, spoznali so resnice njegovih naukov in nič več niso bili boječi, pričali so Jezusovo vero pred vsim ljudstvam. Peter, kteri je prej Jezusa s persego zatajil, ko mu je dekla rekla, de je Jezusov učenec, stopi zdej pred vse ljudsto, mu očita, de je Jezusa umorilo, pa de je tretji dan od smerti vstal, in jim danes obljubljeniga svetiga Duha poslal. Pomoč svetiga Duha je bila aposteljnam potrebna, de so Jezusov nauk verovali, ga zastopili in po njem živeli in ga pred vsim svetam pričali, ravno tako je bila potrebna pervim kristjanain. Jezus je vidil in poznal slabost vsih, ki bodo va nj verovali, torej je obljubil sve¬ tiga Duha ne le samo aposteljnam in učencam, ampak vsim kristjanam poslati, in ga je tudi poslal za vse svoje verne, za vse čase do končanja sveta. Kako potrebna je bila gnada božja ali sveti Duh vsim vernim, se prepričamo iz. okoljsinj, v kterih so bili. Prebivali so med judi in neverniki, vidili so slabe izglede per njih, slisali zapeljive besede, ker so jih motili in si perzadevali z obetanjem dobriga in žuganjem hudiga jih od vere Jezusove odpelati, veliko let so jih grozno hudo preganjali, jim vse premoženje vzeli, jih martrali in mo¬ rili zavoljo vera. Kako bi bili vse to preterpeli, in ve¬ ro stanovitno ohranili, ko bi jih sv. Duh s svojo pomoč¬ jo ne bil močnih storil in jih podperal. Hudo se jim je godilo, pa gnada božja je bila se močnejši, de so vse zmagali, greha ne storili, v veri stanovitni ostali in tudi pričali od nje pred vsim svetam iz čiste ljubezni do Bo¬ ga in v terdnim zaupanji boljši življenje v nebesih za- dobiti. 12* 184 Kristjani so scer gnado božjo per svetim kerstu prejeli, pa treba jim je bilo se te posebne moči svetiga Duha, de so vero tudi očitno pred vsim svetam spoznali. Jezus je namesti sebe aposteljne postavil, in jim dal bo¬ žjo oblast, kakor jo je njemu Oče dal k zveličenju in posvečevanju ljudi na zemlji. In kristjani so tudi po aposteljnih dobili to moč od svetiga Duha, kar nam sve¬ to pismo pove. Ko so v Šamani vero Jezusovo na se vzeli, ki jim jo je sveti Filip oznanoval, in kteri so ve¬ rovali, jih tudi kerstil, in ko so to aposteljni v Jeruzalemu zvedili, so poslali sv. Petra in Janeza v Samarijo, kte- ra sta molila in roke na nje pokladala, in prejeli so sv. Duha. Djanj. 8. 14. Sv. Pavel je v Efezu nektere najdel, ki so bili v Janezovim kerstu kerseni, jih je učil sveti evangeli, in prejeli so Jezusov kerst. Ko so bili kerseni, je sveti Pavel roke na-nje položil in molil, in prejeli so sv. Duha. Djanj. apost. 19. 1— 7. Tako so kristjani po pokladanji rok in molitvi aposteljnov prejeli svetiga Duha, de je bil njih um razsvetljen, de so nauke Jezusove verovali, jih prav zastopili, po njih živeli in vero Jezusovo serč- rio pričali. Zakaj so potrebovali take moči v veri? Zato, ker je zveličenje potrebno, de od vere očitno pred vsim svetam pričamo, ker Jezus uči, de kdor ga ho pred svetam zatajil ali se sramoval po njegovih nau¬ kih živeti, se ga bo tudi Jezus pred Očetam sramoval, in ko bo prišel v svoji časti sodit svet, ne bo hotel za nj vediti; kdor ga bo pa pred svetam spoznal, de je Sin božji, in bo po njegovim nauku živel, ga bo tudi Jezus pred vsim svetam za svojiga učenca spoznal in sprejel. — Jezus bo storil kot Gospod nebeskiga kraljestva, in va-nj ne bo noneniga vzel, kdor ga ne bo veroval, de 185 je on Gospod kraljestva. Neverniki se sami pogube, ker ne verjejo. Kakor je bilo pervim kristjanam potrebno, de potem, ko so sveti kerst prejeli, so aposteljni na nje roke po- kladali in molili, de so polnost gnade božje prejeli in na duši močneji postali, ktero Jezus Kristus po svetim Du¬ hu v zakramentu svete birme deli, tako tudi mi potre¬ bujemo ravno te pomoči svetiga Duha, de smo stanovitni v veri, de živimo po veri, in se ne damo zapeljati od nevernih, krivovernih, hudobnih in zapeljivih ljudi; de Jezusa stanovitno ljubimo, se greha varjemo, in smo v dobrim poterjeni. V to so školje od aposteljnov ravno to božjo oblast prejeli, ktero jim je Jezus dal, de so ob vsih časih v katoljški cerkvi na kristjane roke pokladali in molili, de so to posebno pomoč svetiga Duha prejeli, in to sveto opravilo se imenuje birmovati. Kaj je zakrament svete birme? Sveta birma je zakrament, v kterim je keršeni člo¬ vek s pokladanjem rok in molitevjo škofa in maziljenjem s sveto križmo od svetiga Duha v gnadi božji poterjen, de svojo vero stanovitno spozna in terdi, in po nji živi. K čem sta zakrament svete birme in svetiga kersta razločena ? Per svetim kerstu nas sveti Duh prerodi, prenovi in nam da pravičnost ali svetost; per sveti birmi pa daje moč in polnost posvečejoče gnade božje, uterjeni smo v veri; per svetim kerstu smo očišeni, in per sveti birmi dobimo moč čistost duše ohraniti, in se pred skušnjava¬ mi hudičevimi sveta in mesa vbraniti. Kakšne gnade daje zakrament svete birme ? Kristjan je per sveti birmi od svetiga Duha na umu razsvetljen, de Jezusov nauk prav zastopi in se ne da motiti v veri; poterjen je v nji, de veruje v sercu in je perpravljen svojo vero pred celim svetam spoznati, in 186 raji vse terpeti, tudi življenje zgubiti, kakor vero zata¬ jiti. Zadobi moč na volji dobro storiti in se greha va¬ rovati, serce bo vneto, de ljubi dobro in seično stori, svoje skušnjave lahko premaga in po volji božji živi. In to božjo pomoč nam Bog' da zavoljo neskončniga za- služenja Jezusoviga. O kako hi mogli Jezusa hvaliti, ki za nase zveličenje tolikanj stori! Kaj posebniga še stori sveta birma? Sv. birma tudi vtisne duši neizbrisljivo znaminje, zato ne sme kristjan več kot enkrat birman biti. — Po sveti birmi je kristjan za Kristusoviga vojsaka posvečen, in ostane vekomaj k svoji veči sreči ali nesreči, kakor ho veliko gnado svete birme k svojimu pridu obernil, ali pa jo v nemar pustil. sili. je zakrament svete birme zlo potreben? Zakrament svete birme ni tako potreben k zveliče- nju kot sv. kerst, ker le od svetiga kersta Jezus go¬ vori, de kdor ho veroval in ho kersen, pojde v nebeško kraljestvo, in le Jezus sam ve, kdo de je za nebesa, ker on je Gospod nebes; pa vender nam je zlo potre¬ ben zavolj popolnomosti gnad, ki nam jih deli, de se serčno vojskujemo in srečno premagujemo hudiča, svet in meso. Kristjan bi se hudo pregrešil, ako bi ga iz zanikernosti ne prejel, ker brez božje pomoči ne more po svetim evangeliju živeti. Nevernikov scer zdej ni med nami, de bi kristjane zavolj vere preganjali in morili, kot v starih časih; pa vender je zmirej res, kar sv. Pavel govori, de kdor ho¬ če v Kristusu sveto živeti, preganjanje terpi; torej mu je treba poterpežljivosti in serčnosti, de v veri stanovi¬ ten ostane; v nas je poželjenje do hudiga, ktero nas od dobriga v hudo vleče, če nas Bog ne podpira, se v voj¬ skovanju utrudimo, in se hudima poželjenju vdamo. Ka¬ ko škodljiv nam je napuh, ker človek sam sebe toliko 187 ljubi, in kar stori visoko ceni, sramuje se vpričo drugih sveti križ storiti, moliti, k spovedi iti, k svetima obhajilu perstopiti, de bi se mu kdo ne posmehoval. Zraven pa še vidi kristjan veliko slabih izgledov, vidi modre glave brez vere, kteri žive kot ajdje brez strahu božjiga, ne vidijo jih v cerkev hoditi poslušat božjo besedo, celo leto jih ni viditi svetiga obhajila prejeti, ne pridejo k službi božji, in če tudi pridejo, kažejo, de njih duša je mertva za Boga, stoje brez pobožnosti, ne molijo, se ozerajo ali pa pogovarjajo. Kako potreba je tedej krist¬ janu moči svetiga Duha, de se v takih okoljšinah ne pohujša in v veri na Jezusov nauk stanoviten ostane, in to pomoč da Jezus po svetim Duhu v zakramentu svete birme. Ktero je zunanje znaminje svete birme ? Pokladanje rok škofovih, molitev in maziljenje s sveto križmo. Kdo ima oblast birmovati? Škofje imajo oblast birmovati, ker oni so pravi na¬ sledniki aposteljnov. Kdo sme birman biti? Kdor je keršen in želi zakrament svete birme pre¬ jeti. Aposteljni so le keršene birmovali. Sveti zakra¬ menti so duhovni darovi katoljške cerkve, ktere cerkev le svojim otrokam deli, kdor jih hoče prejeti, mora prej otrok božji, ud cerkve biti, kar postane po svetim kerstu; sveta birma da popolnomost gnade božje, ktero keršeni v svetim kerstu prejme, in ravno zato mora prej keršen, potlej se le birman biti. 188 18. Od ceremonij per sveti birmi. Kako škof binnujejo ? Ko škof binnujejo, pokleknejo vsi birmanci s skle¬ njenimi in povzdignjenimi rokami, in birmujejo tako: Pred altarjem stoje odkriti in obernjeni, ter proti bir- mancam molijo: »Sveti Duh naj pride v vas, in moč Nar- višiga vas obvarovaj pred greham”, se pokrižajo in re¬ čejo: »Nasa pomoč je v imenu Gospodovim, kije vstva- ril nebo in zemljo. Gospod usliši mojo molitev, in pride naj moje vpitje k tebi. Gospod bodi z vami?’ Zdej razproste svoje roke in molijo: »Vsigamogočni večni Bog, ki si po svoji milosti te svoje služabnike po vodi in svetim Duhu prerodil in jim odpušenje vsili grehov dodelil, daj jim sedem darov sve- tiga Duha, tolažnika z nebes, Duha modrosti in umno¬ sti! Duha sveta in moči! Duha vednosti in pobožnosti! Napolni jih z Duham svojiga strahu , in zaznamvaj jih s znaminjein križa Kristusa po svoji milosti za večno življenje po Jezusu Kristusu, Gospodu našim, kteri s teboj živi in kraljuje v edinosti ravno tega svetiga Du¬ ha Bog vekomaj. Amen.” Potlej denejo desno roko na glavo sleherniga, in ga pomažejo na čelu s sveto križmo v podobi križa, re¬ koč: »J. zaznamujem te s znaminjein križa, in poterdim ('birmamj te s križmo zveličanja v imenu Očeta, Sina in svetiga Duha. Amen.” — Ko so nad birmancam križ storili, ga mehko vdarijo na lice, rekoč: »Mir s teboj.” Ko so vse birmali, gredo k altarju, spet molijo nad bir¬ manci in jim sveti žegen dajo, ker jim vošijo, de bi več¬ no življenje imeli. Zato morajo birmanci per pervi in zadnji molitvi pričijoči biti, ktere škol nad njimi molijo. ■189 Kaj pomeni pokladanje rok škofovih nad birmanci ? Pomeni božjo pomoč in hrambo nad njimi, de jih bo Boir varoval. O Kaj pomeni maziljenje s sveto križmo? Pomeni gnado svetiga Duha, po kteri bo birmanec v veri na Kristusa in njegov božji nauk poterjen , in dobi moč svojo poželjivost ložej premagovati in po veri živeti. Zakaj mazilijo škof birmanca v podobi križa na čelu ? V podobi križa zato, de bi se birmanec spomnil na ljubezen Jezusovo, ki ga je s smertjo na križu od več- niga pogubljenja odrešil, de v njem je življenje, vstaje¬ nje in zveličenje; in de sveti zakramenti po neskončnim zasluženji Jezusove smerti na križu svojo moc imajo; in na čelu zato, de se ne sme sramovati Jezusove vere in njegoviga križa, temne očitno kazati, de je kristjan. Zakaj se birmancu da kerstno ime botra ali botre? Zato, de ima birmani kristjan posebniga pros-njavca per Bogu, de bi se spomnil, kako je svetnik na zemlji voljo božjo vselej dopolnil, in de je bil človek kakor on, kar je bilo svetniku mogoče, to je tudi njemu , namreč po zapovedih svetiga evangelija živeti, in zato je zdej zadobil pomoč božjo v zakramentu svete birme. Zakaj derži botei' ali botra birmancu na desni rami svojo desno roko, ko ga škof mazilijo ? De s tem pokaže, de je priča, ker je birmanec obljubo poterdil po veri živeti, in de ga hoče skerbno opominjati; de obljubi zvest ostane, in po veri živi. Zakaj škof vdarijo birmanca na licej rekoč: »Mir s teboj ? » De se birmanec spomni, de mora vselej perpravljen biti za Jezusa vse hudo voljno preterpeti, in v tem bo 190 imel pravi mir v svojim sercu; zraven pa tudi, de se ve spomniti, de je že birman bil. Zbor v Sens. v letu 1520. 19. Od perprave k sv. birmi hi od dru¬ gih dolžnost. Ker zakrament svete birme po nauku pervih svetili očakov in katoljške cerkve gnado božjo, ki smo jo v svetim kerstu prejeli, pomnoži in jo v nas uterdi, in jo le, kdor je prav perpravljen, v vsi obilnosti prejme, tako si mora vsak perzadevati se prav perpraviti; in starši in duhovni morajo posebno skerb imeti otroke za sveto birmo dobro perpraviti. Zato je cerkev deljenje svetiga kersta od svete birme ločila; s svetim kerstam je vselej hitela, de je otroka za nebesa zgubljeniga po svetim kerstu rešila, in ga v otroka božjiga in dedca nebeškiga kraljestva prerodila, s sveto birmo pa počakala, de bi jo kristjan dobro perpravljen prejel in popolnomost po- svečejoče gnade bolj gotovo zadobil. Zato niso bili očitni navadni grešniki, ali zavolj druzih hudobnih del ljudstvu znani, in ki niso bili od grehov odvezani še v pokori, k sveti birmi pušeni. Desiravno sveto birmo kristjan vsake starosti kakor tudi sveti kerst prejeti sme, kar se učimo iz navade per- ve cerkve, je vender današnji dan v navadi, de otrok pred sedmim letam ne sme k sveti birmi spušen biti brez posebnih vzrokov. Kakošno perpravljenje je kristjanu k sveti birmi po¬ trebno ? Kakor so se aposteljni Jezusovi in pervi kristjani, ki so jim aposteljni sveto birmo delili, perpravljali, tako se morajo kristjani tudi še zdej perpravljati. 1) Aposteljni so bili pred prihodatn svetiga Duha na binkuštno nedeljo v nauku Jezusovim dobro učeni, 191 perve kristjane so tudi prej učili, ko so jih birmovali; tako morajo tudi zdej kristjani poglavitne resnice svete vere vediti, in od zakramenta svete birme še posebno dobro podučeni biti. 2) Aposteljni, ki so svetiga Duha prejeli, in krist¬ jani, ki so jih birmovali, so bili v gnadi božji; ravno tako morajo sedanji kristjani v gnadi božji biti, de bo gnada božja v njih pomnožena, in perpravijo svetimi! Duhu vredno prebivališč. Kdor je v velikim grehu, se mora prej spokoriti, spovedati in sveto odvezo dobiti. 3) Aposteljni so molili, se postili in od sveta odlo¬ čeni čakali prihoda svetiga Duha, ki je na binkuštno nedeljo nad nje prišel. Kristjani so dolžni po izgledu aposteljnov, kteri so nar bolj vedili, kako se perprav- Ijati, se tudi z molitevjo in z drugimi dobrimi deli per- pravljati. 4) Ponoviti morajo birmanci veliko in večno zavezo ali obljubo, ktero so per svetim kerstu z Bogam Oce- tain, Sinam in svetim Duham storili, in svoje dobre sklepe, po volji božji vselej živeti, poterditi. 5) Spodobi se, ako je mogoče, teš prejeti sveto birmo, kader je dopoldan deljena. 6) Vsak birmanec mora imeti lepo, oprano ruto, tri perste široko za celo zavezati, obraz cisto umit, in lase mu ne smejo po čelu viseti, temuc ostrižene ali pa zavihane, in zraven tega mora tudi čedno napravljen biti. Synod. Coloniens. a. 1281. Tom. 3. Concil. fol. 661. Kakšne dolžnosti ima kristjan per sveti birmi? 1) Je dolžan Boga in Jezusa Kristusa zahvaliti za- voljo velicih gnad, ktere mu je po svetim Duhu delil, in varovati se, de jih z greharn ne zgubi in se ne po¬ gubi, ker jih Jezus ravno zato deli, de bi nobeden po¬ gubljen ne bil 192 2) Si perzadevati resnice svete vere zmirej bolj ve- diti, ker smo po sveti birmi v veri poterjeni; torej bo¬ žjo besedo poslušati, bukve brati, ktere božjo besedo razlagajo, de bo naš mn od časa do časa bolj raz¬ svetljen, naše serce zmirej več ljubilo resnice sve- tiga evangelija, in naša volja nagnjena po njih živeti. Le z dobrimi kristjani tovaršijo imeti, nevernih, krivo¬ vernih, slabih in hudobnih kristjanov pa se ogibati, in le iz potrebe z njimi biti, de v veri po njih pogovorih in slabih izgledih ne oslabimo, in z njimi hudobni ne po¬ stanemo. 3) Aposteljni so s svetim Duham, ki so ga prejeli, serčno dobro delali, tako morajo kristjani s pomočjo gnade svetiga Duha tudi dobro delati, scer je gnada svetiga Duha, če bi še tako močna bila, zastonj v njih. 4) Boga vsaki dan pomoči prositi, skušnjave in na¬ gibe v hudo srečno premagati. 5) Po izgledu aposteljhov in pervih kristjanov, kader bi bilo treba, vero z ustmi pričati pred svetam, ko bi bili zavoljo vere preganjani, sovraženi, zasramovani, ali ko bi še toliko mogli terpeti, premoženje in življenje zgubiti, bodimo perpravljeni raji vse zgubiti, ko vero za¬ tajiti, kakor je toliko mučencov storilo, posebno pa se vojskovati zoper merzloto in mlačnost sedanjih kristjanov in sovražnikov vsiga božjiga. 6) Večkrat se spomniti na dan, ko smo bili birma¬ ni, in dobre sklepe ponoviti z gnado svetiga Duha, ki nam ga je Jezus dal, pridno delati, in po volji božji ži¬ veti, in tako bomo spolnili delo dobrih vojšakov Kristu¬ sove vere, in prejeli bomo krono nebeškiga kraljestva, ktero bo Jezus vsim dal, ki se bodo stanovitno za-njo vojskovali do konca sveta. Kaj so botri dolžni storiti ? 1) Mora drugi boter otroku birmo zavezati, kakor ga je v kerstu derzal, de oba ložej svoje dolžnosti do 193 otroka dopolneta. in ne sme več kakor eden per fantih, in ena per dekletcih biti. 2) Mora že toliko odrašen ali odrašena biti, de za- more dolžnosti očetove ali materne do otroka spolniti. 3) Morajo katoljške vere, v veri dobro podučeni, že birmani in dobriga keršanskiga zaderžanja biti. 4) Ce škof tudi majhniga otroka birmajo, ga mora boter ali botra na svoji desni roki deržati, ali pa mu svojo desno roko brez rokovic na desni rami deržati, ko škof otroka s sveto križmo mazilijo, če je pa že odra¬ sen birmanec, mora svojo desno nogo na desno nogo svojiga botra ali botre položiti, in toliko časa deržati, de so ga škof pomazilili in sveti križ nad njim storili. 5) Boter mora imeti eno belo, dva ali tri perste ši¬ roko rutico, de otroku čelo zaveže, varovati se pa mora, de se z roko tam ne dotakne, kjer je s sveto križmo pomaziljen, 6) Mora čakati s birmancam, de, ko so vsi pobir- mani, škof zadnjo molitev odmolijo. Coleniens. 1652. Tom. 9. Cone. Germ, Fol. 973. 7) Dolžni so opominjati, kterim so birmo zavezali, de naj po veri pobožno žive. 20. Od zakramenta svetiga rešnjiga telesa. Zakrament svetiga resnjiga telesa je jed, hrana na¬ ših duš za večno življenje, in daritev, ktero mašnik za se in za nas Bogu daruje, zato bomo nauk razdelili, in nar pervič od svetiga obhajila, ko jed naših duš za večno življenje, govorili; potlej pa od daritve svete maše, kjer se Jezus Bogu daruje. Jezus, ki je poznal slabost človeške natore in vedil, de človek vedno božje pomoči potrebuje, in je ze.lel s svojimi vedno sklenjen biti, je postavil zakrament svetiga rešnjiga telesa, kteri je jed našim dušam, de se za več- II. Del. 13 194 no življenje hranijo. Ko je vedil, de se je njegov čas perbližal, de bo umorjen v odpusenje grehov, v odrešenje in zveličenje sveta, in de pojde spet k svojimu Očetu, je želel se prej s svojimi aposteljni velikonočno jagnje jesti, in se od njih posloviti. To se je zgodilo zadnji večer pred njegovim terpljenjem in njegovo smertjo. Začel je Jezus kot nar ljubeznjivsi Oče se od aposteljnov posloviti in govoriti: »Otročiči, prijatli moji! Čez malo me ne boste več vidili, grem k svojimu in vasimu Očetu, k svojimu in vasimu Bogu. Ne žaljujte, ker vas zapustim, ampak veselite se, jest grem k Očetu vam prostor per- pravit, de tudi vi za menoj pridite, in bomo per Očetu skupej prebivali. Jest vas ne zapustim, kakor očetje svoje otroke zapuste, ki umerjejo , tudi v nebesih bom skerbel za vas. Ne pozabite me in ostanite v moji lju¬ bezni in deržite moje zapovedi. To je moja zapoved, de se med seboj ljubite, nad tem vas bodo spoznali, de ste moji učenci, Kamor jest grem, ne morete se za menoj, pa pridete za mano. Bodite poterpežljivi, v po- terpežljivosti boste svoje duše zveličali. Svet je mene preganjal, in tudi vas bo preganjal, pa spomnite se na me, in ne bojte se jih, ki vasi duši nič škodovali ne morejo?’ Obljubil jim je namest sebe svetiga Duha po¬ slati. In ko jim je veliko lepili naukov dal, in so jagnje jedili, jim je hotel se izgled prave ponižnosti dati, in jim pokazati, kako brez vse jeze morajo biti, ako hočejo njegovo sveto resnje telo vživati in njegovo sveto kri piti, je vsim noge umil in jim rekel: »izgled sim vam dal, de tudi vi eden drugimu tako storite.” Potlej je vzel Jezus v svoje svete roke kruh, gaje posvetil, razlomil in svojim učencam dal, rekoč: »Vze¬ mite in jejte, to je moje telo, k ter o bo za vas dano.” In vzel je kelih, je zahvalil in jim dal, rekoč: »Vzemite in pite iz njega vsi, zakaj to je mo¬ ja kri nove zaveze, ktera bo za vas in za ve- 195 lik o njih prelita v odpusenje grehov. To sto¬ rite v moj spomin?’ Tako je Jezus staro zavezo sklenil in novo s svojim ljudstvam storil. V stari zavezi so judje jedli velikonočno jagnje v spomin odrešenja iz Egiptovske sužnosti. To je bila pa le podoba jagnjeta božjiga, kteriga vživamo per mizi Gospodovi. Jezus je pravo jagnje božje od začetka sveta zaklano, in tega vživamo v novi zavezi. Aposteljni so Jezusa prav zastopili, kaj je govoril, de so jedli njegovo telo in pili njegovo kri. Vidili so ga večkrat čudeže delati, v Kani na Galilejskim so ga vi¬ dili vodo v vino spremeniti, bolnike ozdravljati, mertve k življenju obuditi, po tem so vedili, de je vsigamogočen, vedili in poznali so ga resničniga v govorjenji, torej so verovali, ko je rekel nad kruham: To je moje telo in nad vinam: To je moja kri, de ni več kruh ampak nje¬ govo telo, in vino ni več vino, ampak njegova kri, desi- ravno se podobi kruha in vina se vidite; in ko je vsi¬ gamogočen so vedili, de to tudi lahko stori, tedej so vživali s ponižnim sercam, kar jim je dal kot njegovo pravo telo in njegovo pravo kri. Ko je Jezus čez kruh in vino te besede govoril, je bilo iz kruha živo telo Je¬ zusovo; živo telo ima meso, kri in dušo, tako je Jezus svojim aposteljnam dal svojo dušo in telo, kri in meso. Jezus pa ni bil le človek, je bil tudi Bog in človek skupej, ko je te besede govoril, torej so aposteljni pre¬ jeli Jezusa z dušo in s telesam, s kervjo in z mešam, ko Boga in človeka. Tako je bila iz vina, ko ga je Jezus posvetil in rekel: »To je moja kri”, tudi njegova prava in živa kri. Tako je sveti Pavel tudi Jezusove besede zastopil, desiravno per zadnji večerji ni bil, ker govori: »Od Gospoda sim prejel, kar sim vam tudi zvočil, de je Go¬ spod Jezus tisto noč, ko je bil izdan, kruh vzel, zahva¬ lil, razlomil in rekel: Vzemite in jejte: To je moje telo, 31* 196 ktero bo za vas dano; to storite v moj spomin. Ravno tako je tudi kelih vzel po večerji, rekoč: Ta kelih je nova zaveza v moji kervi, to storite v moj spomin, ko- likorkrat hote pili. Zakaj kolikorkrat hote ta kruh jedli in ta kelih pili, boste smert Gospodovo oznanovali, dokler ne pride?’ 1. Kor. 11. 23—26. Kar so aposteljni od Jezusa prejeli, to so tudi dru¬ gim zrocili in dali. Prišli so skupej, so molili in Jezu¬ sovo telo vživali in njegovo sveto kri pili in Boga hvalili z veselim in nedolžnim sercam. To se je godilo v Je¬ zusovi cerkvi ob vsih časih do danasnjiga dne, in se bo godilo do končanja sveta. Kaj je zakrament svetiga rešrijiga telesa ? Zakrament svetiga resnjiga telesa je nar svetejši zakrament, je pravo telo in prava kri nasiga Gospoda Jezusa Kristusa v podobah kruha in vina. Kdaj je Jezus ta sv. zakrament postavil? Jezus je ta sv. zakrament per zadnji večerji, na večer pred svojo smertjo, to je, veliki četertik po¬ stavil. Kako je Jezus ta sv. zakrament postavil? Po večerji, ko je s svojimi aposteljni velikonočno jagnje jedel, je vzel kruh v svoje svete roke, zahvalil nebeskiga Očeta, ga je s svojo vsigamogočno besedo posvetil, ga razlomil in dal aposteljnam, rekoč: Vzemite in jejte: to je moje telo, ktero bo za vas dano. Potem je vzel kelih, zahvalil, posvetil in jim ga dal, rekoč: Pite iz njega vsi, zakaj to je moja kri nove zaveze, ktera bo za vas in za veliko njih v odpusenje grehov prelita. Kolikorkrat bote to storili, storite v moj spomin. 197 Kaj se je zgodilo na te Jezusove besede: To je moje telo j to je moja kri? Velik čudež se je zgodil, kruh in vino sta se spre¬ menila v živo telo in kri Jezusa, desiravno je podoba kruha in vina se ostala, tako de je bil Jezus pod vsako podobo cel pričijoč z dušo in s telesam, s kervjo in z mešam, Bog in človek skupej. Kaj pomeni j kar je Jezus svojim aposteljnam rekel: To storite v moj spomin? S temi besedami je Jezus svojim aposteljnam in vsim mašnikam dal oblast in zapoved per sveti masi s temi besedami, ktere je on izrekel, kruh in vino posve¬ čevati, in spremenjevati v živo telo in pravo kri Jezu¬ sovo. Tudi je s temi besedami zapovedal, de naj se masniki in verni kristjani spomnijo na njegovo ljubezen, terpljenje in smert, kader bodo te velike skrivnosti ob¬ hajali. Zakaj se ta zakrament nar svetejši imenuje? Zato, ker je v tem zakramentu sam Jezus Kristus, sama svetost in začetnik vse svetosti pričijoč, in ker kristjani, ki ga vredno vživajo, svetejši postanejo. Kako se zakrament telesa in kervi Jezusove še ime¬ nuje ? Pobožni kristjani so temu svetimu zakramentu, za¬ voljo njegove imenitnosti več imen dali, po kterih so pokazali kako so vneti ga* prejemati, ko po njem velike gnade prejmejo. 1) Se imenuje zakrament altarja, ker se na altarji premenuje kruh in vino v sveto telo in sveto kri Jezu¬ sovo po božjih besedah, ki jih masnik izreče. 2) Nebeški kruh, ker je Jezus v tem zakramentu, kteri je z nebes prišel, kar je sam rekel: »Jest sim živi kruh, ki sim z nebes prišel.” Jan. 6. 51. 198 3) Kruh angeljev, ker v tein zakramentu je Jezus, kteriga angelji v nebesih gledajo in vživajo. 4) Gospodova večerja, ker je Jezus ta sveti zakra¬ ment per zadnji večerji postavil, in ga svojim apostelj- nam vziti dal, in ker je Jezus sam jed naših duš, kte- ro jemo. 5) Popotnica, ker je dušna jed, in kristjane živi in močne stori na nevarni poti v večnost, torej je tudi cer¬ kev precej v začetku zapovedala, de naj se vsak nevar¬ no bolan kristjan da previditi, de brez tega zakramenta ne umerje. Zbor v Niceji. Canon 13. 6) Sveto obhajilo, ker kristjani per vzivanji tega svetiga zakramenta velike skrivnosti obhajajo: obhajajo spomin Jezusoviga terpljenja in smerti, spomin večne sprave ljudi z Bogam, de so spet za otroke božje vzeti, bratje Jezusovi, bratje in sestre med seboj, in dediči nebeskiga kraljestva; spomin Jezusoviga od smerti vsta¬ jenja in vnebohoda tudi po človeški natori; obhajajo spo¬ min, de jim je Jezus večno življenje duše in telesa za¬ služil, in upanje poterdil, de bodo vstali od smerti in več¬ no z Jezusam v nebesih prebivali; obhajajo spomin več¬ ne ljubezni Jezusove do njih, in se sklenejo z Jezusam ne le po volji, ko ga ljubijo, ternuč se res z njim tako združijo, de so z njim eno telo, ker on v njih in oni v njem prebivajo, zato ga cerkev tudi združenje z Jezu¬ sam imenuje; sklenejo se z vsimi božjimi otroci, in vsi z njim premagujejo skušnjave sveta, hudičeve in mesa ali poželjenja do hudiga, kakor je Jezus vse premagal. »Posvečeni kelih, ki ga posvečujemo, ali ni udeleženje kervi Kristusove ? in kruh, ki ga lomimo, ali ni udeleže¬ nje telesa Gospodoviga ? Ker smo, de si nas je veliko, en kruh, eno telo vsi, kteri se eniga kruha udeležvamo.” I. Kor. 10. 16—17. 199 21. Od sprenieiijenja kruha in vina. Kakšen kruh in vino mora hiti v posvečenje ? Kruh mora biti iz ciste pšenične moke in opresen, vino pa iz vinske terte, kakorsno je bilo per zadnji ve¬ čerji. Kdaj se spremeni kruh in vino v telo in kri Je¬ zusovo ? Kruh in vino se spremeni v Jezusovo telo in kri per sveti maši, ko mašnik izreče Jezusove besede nad kruham: To je moje telo, in nad vinam: To je mo¬ ja kri. Zakaj je Jezus izvolil kruh in vino j de bi ju posvetil in spremenil v svoje telo in svojo kri ? Zato ker se nam je hotel dati vživati, kruh jemo in vino pijemo. Kar je kruh za naše telo, to je nevidno Jezus v zakramentu svetiga rešnjiga telesa za našo du¬ šo ; kar kruh in vino v naših telesih storita, to stori Jezus v naših dušah. Ko kruh jemo in vino pijemo, se z našim telesam skleneta, zedinita, dasta moč telesu in sta z nami eno telo, ravno tako se sklene Jezus z naši¬ mi dušami, jim da svojo moc, svojiga Duha. svojo lju¬ bezen in je z nami eno telo. »Kdor jej moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jest v njem?’ Joh. 6. 57. Bolj zastopno Jezus svojiga skrivnosti pol- niga in resnicniga združenja z dušami vernikov ni mogel pokazati, kakor po podobah kruha in vina 'dli je po posvečenji še kruh in vino? Ni več kruh in ne vino po posvečenji, ker Jezusove vsigamogočne besede spremene kruh in vino v njegovo telo in kri; in sam pravi, de v tem zakramentu jemo njegovo telo in pijemo njegovo kri. Podobe kruha in vina, to je farba, okus in duh kruha in vina še ostanejo, 200 pa vender ni več kruh in ne vino, ampak pravo telo in prava kri Jezusova. JU je p podobi kruha samo Jezusovo telbj in v po¬ dobi vina sama njegova kri? V vsaki podobi je ves Jezus. V podobi kruha je njegovo telo in kri, in v podobi vina njegova sveta kri in njegovo sveto telo. Zakaj je Jezus v dveh podobah kruha in vina ta za¬ krament postavila če je on cel v vsaki podobi? De nam je pokazal, de ta zakrament je jed naših duš za večno življenje, in de je tudi daritev za odpuše- nje naših grehov. — Ko je Jezus na križu umeri v od¬ rešenje vsiga sveta, se je kri od njegoviga telesa ločila, zato tudi mašnik kruh in vino vsako posebej posvečuje. In k daritvi svete maše ste obe podobi potrebne , ker sveta maša je ponovljenje kervave daritve Jezusove na križu; per svetim obhajilu je pa posvečen kruh zadosti, ker je v vsaki podobi Jezus Kristus cel, in kristjan prejme obilnost gnade, ki jo Jezus deli. In Kristus, ki od sa- miga kruha govori, reče: Kdor od tega kruha je, bo živel vekomaj. V djanji aposteljnov 2. 42, se bere od kristjanov, de so bili stanovitni v nauku aposteljnov in združeni v lomljenji kruha in v molitvah. Tukej je go¬ vorjenje, de so sveto rešuje telo tudi le pod podobo kru¬ ha prejemali. Bolnikam so ga nosili le pod podobo kru¬ ha, ob časih preganjenja so ga le pod podobo kruha seboj na dom nosili, in veliki petek ga tudi mašnik le pod podobo kruha prejme. In ker pod eno podobo ce- Jiga Kristusa prejmemo in z njim vse gnade, tako tudi cerkev ne zapove ga pod obema podobama vživati, le mašniki per sveti maši to store, ker darujejo, kakor je Jezus storil per zadnji večerji in na križu. 201 Ali je v tem svetim zakramentu samo telo in kri Je¬ zusova ? Ni le telo in kri Jezusova, ampak tudi njegova duša in božja natora. Kaj veruje in uči katoliška cerkev od spremenjenja kruha in vina? Katoljska cerkev veruje in uči: 1) De se per posvečenji po besedi Jezusovi kruh in vino spremeni v pravo telo in pravo kri Jezusovo, in de je Jezus v tem zakramentu po božji in človeški na¬ turi resnično pričijoč. — Desiravno kruh in vino tudi po posvečenji imata pervo podobo, vender ni več ne kruh ne vino. 2) De v podobi kruha in vina je Jezus Kristus cel. V podobi kruha je tedej ne le telo Jezusovo, ampak tudi njegova kri, v podobi vina ni le Jezusova kri, am¬ pak je tudi njegovo telo, ker v vsaki podobi, in tudi se tako majhni drobtinici ali kaplici teh podob, je ves Jezus Kristus, Bog in človek z dušo in s telesam, s kervjo in z mešam pričijoč. 3) De verni kristjani, ki Kristusa le v podobi kru¬ ha prejmejo ravno tako Jezusa, Boga in človeka prej¬ mejo ko masniki, ko ga vživajo v podobah kruha in vina. 4) De pravični in grešniki per svetim obhajilu Je¬ zusa Kristusa resnično prejmejo, tode pravični prejmejo Jezusa in njegovo gnado, grešniki tudi Jezusa prejmejo, pa gnad ne, ampak smert. 5) De Jezus tako dolgo v podobah kruha in vina pričijoč ostane, dokler podobi ne minete, v člove¬ ku pa ostane s svojo gnado, dokler smerlniga greha ne stori. 202 Kakšno čast smo dolini skazati temu svetimu za¬ kramentu ? Dolžni smo ta sveti zakrament moliti, ker je večni Sin nebeskiga Očeta, Bog in človek pod podobama kru¬ ha in vina prieijoe. 22. Aaineii Jezusov per postavi,jepji te¬ ga svetiga zakramenta* Zakaj je Jezus zakrament svetiga rešnjiga telesa po ¬ stavil ? Postavil ga je: 1) V spomin svojiga terpljenja in svoje smerti, in prevelike ljubezni do nas Ko je Jezus svoje aposteljne obhajal, jih je spomnil, de bo njegovo telo umorjeno in njegova sveta kri pre¬ lita v odpusenje grehov. In sveti Pavel je kristjanam zapovedal Jezusovo smert oznanovati, de kolikorkrat bo¬ do ta kruh jedli in ta kelih pili, naj se vselej spomnijo na Jezusovo smert, in naj se od nje pogovarjajo. Naj se spomnijo kako jih je ljubil, kako jim je zapovedal se eden druziga ljubiti, kakor je on nas do smerti ljubil, de naj odlože napuh in sovraštvo, on nam je dal izgled ponižnosti. Kdor ima jezo ali sovraštvo v svojim sercu, naj se ne perbližnje k mizi Gospodovi, dokler ni miren, pohleven in krotak, kakor je Jezus bil, ki je svojim aposteljnam noge umival. Slehern kristjan, ki sveto ob¬ hajilo prejme, bo tudi poboljšan, in če ni po vsakim svetim obhajilu boljši, svetiga obhajila ni vredno in prav perpravljen prejel. — Ako se Jezusove smerti spomni, bo v veri na Jezusa poterjen, kakor so bili pervi kri¬ stjani, ki so per vsakim svetim obhajilu svoje sklepe po¬ novili in poterdili za Jezusa umreti, ker jih je tudi Je¬ zus do smerti ljubil. — Poterjeni pa smo po spominu Jezusove smerti v upanji, de nas bo gotovo v svoje 203 kraljestvo vzel, in nas ne ho zapustil kakci’ je per svoji ločitvi iz sveta obljubil, ker je rekel: »Ne zapustim vas kakor zapušene otroki/’ —- In kaj v nas bolj ljubezen do Jezusa vžge, kakor če se spomnimo, de Jezus nas je tako ljubil, deje dal svoje življenje za nas, in se nam da vživati, de nas s sabo sklene in nas za večno življenje hrani; kako hi ne bili vneti za nj, ki nas je že prej ljubil, ko smo bili. Spomin Jezusove smerti, ki ga per svetim obhajilu obhajemo, nas boljša; vidimo Jezu¬ sovo krotkost in ponižnost, učimo se od njega te lepe in vsakimu potrebne čednosti, kako krotko je govoril s svojimi aposteljni, umival jim je noge. Ako prevzetni, jezni človek to pomisli, kako se more prederzniti k sve- timu obhajilu perstopiti, ponižniga in krotkiga Jezusa pod svojo streho vzeti. — Po svetim obhajilu se nase serce tudi od ljubezni do nasiga bližnjiga vnema. Spomni se kristjan, de Jezus je vse ljudi ljubil, za vse je umeri, nas vsili je Odrešenik, vsi imamo le eniga Gospoda, vsi smo bratje, in Jezus nam je vsim nar bolj zapovedal svojiga bližnjiga ljubiti; kdo, ki bo tako mislil, ne bo vse svoje nevolje ali jeze zoper svojiga bližnjiga iz svo¬ jiga serca pregnal, od svojiga bližnjiga dobro mislil in mu tudi storil, odkritoserčno in pošteno z njim delal? In kdo ne bo po svetim obhajilu tudi ves serčan svojih skušnjav, še tako hude naj so, stanovitno premagoval, ker Jezusa ima, ki se za-nj in z njim vojskuje, 2) De je jed naših duš za večno življenje. Jezus je rekel: »Moje meso je res jed, in moja kri res pijača. Kdor ta kruh je, bo vekomaj živel.” Jan. 11. 56—59. Kakor nam je živeža treba, telo per zdravji in živ¬ ljenji ohraniti, ravno tako je duši treba živeža, de ne oslabi in ne umerje za večno življenje. Jezus nas do¬ ber pastir, kar sebe imenuje, nam je dal hrano za naše neumerjoče duše. Per perložnosti, ko je pet tavžent 204 ljudi s peterimi kruhi nasitil, de je še dvanajst jerbasov koscev kruha ostalo, in ko so se vsi nad velikim čude¬ žem zavzeli, jim je Jezus bolji kruh obljubil, kteri da življenje svetu; vsaka draga jed mine, jed pa, ktero jim bo Sin človekov dal, bo večna. Kdor bo jedel ta kruh, ne bo lačen več, in ne bo umeri vekomaj. In jest sim živi kruh, kteri sim z nebes prišel. Kruh, ki ga vam bom dal, je moje meso za življenje sveta. In kakor je Jezus obljubil, je tudi storil, zapustil nam je svoje meso in kri v zakramentu svetiga rešnjiga telesa. 3) De je s svojo cerkevjo do konca sveta, ne le s svojo gnado, ampak tudi v resnici sam pričijoč. a4li so kristjani dolžni zakrament svetiga rešnjiga te¬ lesa prejemati? Dolžni so ga prejemati: 1) Ker Jezus sam to zapoveduje, ki ga je za naše zveličehje postavil, ker pravi: Resnično, resnično vam povem, ako ne hote mojiga mesa jedli, in moje kervi pili, ne hote imeli življenja v sebi. Jan. 6. 54. 2) Zavoljo gnad, ktere kristjan v tem zakramentu zadobi, kteri je jed in pitje naše duše za večno živ¬ ljenje. sili je ta sveti zakrament vernim k zveličenja tako potreben kot sveti kerst? Ni tako potreben kakor sv. kerst; ker otroci, ki še niso per pameti, in nedolžni umerjejo; odrašeni, kteri ga žele prejeti, pa jih smert prehiti, de ga ne morejo; in kteri ob pamet pridejo, zveličenje dosežejo, če so scer vredni, ker so pravično živeli, desiravno niso bili obha¬ jani, ker je Jezus z njimi sklenjen. Tak pa, ki je per dobrim spoznanji in ga noče prejeti, ne more zveličan biti, ker gnado božjo zametuje , in se noče z Jezusam skleniti. 205 K kteri starosti so otroci dolžni pervo sveto obhajilo prejeti ? To nar ložej starši in duhovni vedo, če so otroci zadosti podučeni, tako pobožno žive, de so svetiga obha¬ jila vredni, in de imajo resnične svete želje Jezusa pre¬ jeti, in oni morajo skerbeti, de otroci sveto obhajilo vre¬ dno prejmejo. Kakšne gnade zadobi kristjan, če, sveto rešuje telo vredno prejme? 1) Z Jezusam se sklene, kar Jezus uči, rekoč: »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ostane v meni in jest v nje m?’ Jan. 6. 5. Ako kruh jemo, se kruh z našim telesam zedini, je s telesam eno, nasiti telo in mu da moč. Jezus se v zakramentu svetiga rešnjiga telesa imenuje kruh, kteri je z nebes peršel, kteri da svetu življenje, on je nebeški kruh, in da naši duši živež, svojo moč, svojiga duha in svojo ljubezen, ker se z njo sklene je kristjan z njim eno telo, Jezus živi v njem, in kristjan v Jezusu. Kruh pa ne nasiti le človeka in ga per življenji ohrani, teinuč mu daje tudi več moči. Vsi smo popotniki proti večnosti, proti naši večni deželi, kjer bomo večno prebivali, in nas ne bo več na¬ zaj. Kakor popotniki na zemlji živeža potrebujejo, de ne oslabe na poti, tako kristjani potrebujejo na poti v večnost dušne hrane, de so močni po zapovedih svetiga evangelija živeti, se ne utrudijo v premagovanji skušnjav, in ne opuste dolžnost, ktere jim je Jezus naložil, de si večno življenje v nebesih zaslužijo. In to hrano Jezus v zakramentu svetiga rešnjiga telesa svojim vernim daje. In ta jed daje naši duši moč, jo varje pred smertjo , in ji da večno življenje, kar Jezus sam pove, rekoč: »To je kruh, kteri z nebes pride, de, kdor od njega je, ne umerje, ampak bo živel vekomaj.« Jan. 6. 50. 206 2) Posvečejoča gnada božja bo poviksana, hudo po- željenje pa pomanjšano, in se bo lahko grehov va¬ roval. 3) Duša bo v dobrim bolj uterjena, ker je z Jezn- sam sklenjena; vera, upanje in ljubezen so v njem ohra¬ njene, oživljene in poviksane, de bo kristjan zmirej pra- vičnisi in svetejši. 4) Kristjan zadobi v tem zakramentu zastavo ča- stitljiviga od smerti vstajenja in vecniga življenja. Jezus pravi: »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje, in jest ga bom obudil posle¬ dnji dan.” Jan. 6. 55. Zavoljo velikih gnad, ki jih kristjani po vrednim vživanji svetiga resnjiga telesa dobe, so ga dolžni po gostim prejemati, de svojo dušo močno store, se ložej greha varjejo, po svetim evangeliju žive, dušo za večno nebeško življenje ohranijo, in spomin Jezusoviga terplje- nja in smerti obhajajo. Pervi kristjani so ta sveti zakrament tudi po gostim prejemali, in si to v nar veči srečo, dobroto in čast steli, kar nam sv. pismo pove, de so vsako nedeljo skup prišli k sveti masi, in so bili obhajani. Apostol, djanj. 20. 7. In vsi so bili eniga duha, enih misel, želj in del, ker so vsi skup per eni mizi jedli. K temu jim pa ni bilo nobene zapovedi treba, ljubezen do Jezusa in želje z njim sklenjeni biti, jih je gnalo pogostim k svetimo obhajilu perstopiti; zapovedi je le zdej treba, ker so kristjani v veri oslabeli, in do Boga in vsiga dobriga mlačni in merzli postali v svojo lastno nesrečo. Kdaj smo dolžni zakrament stvetiga rešnjiga telesa prejeti? Po cerkveni zapovedi smo dolžni vsako leto nar menj enkrat, to je, o velikonočnim času prejeti. 207 Zakaj zapoveduje cerkev o velikonočnim času sveto rešuje telo prejeti ? Zato, ker je Jezus pravo jagnje božje o veliko¬ nočnim časti terpel in umeri v nase odrešenje, tedej se nar bolj spodobi, de kristjani o velikonočnim času posebno obhajajo spomin njegoviga terpljenja in smerti s vživanjem svetiga resnjiga telesa; in tudi zavolj tega, ker je Jezus o veliki noči ta sveti zakrament po¬ stavil. .Ali so kristjani še oh drugih časih dolžni sveto ob¬ hajilo prejeti? Dolžni so ga prejeti v smertni nevarnosti, zato ker je popotnica v večno življenje; katoljška cerkev pa želi, de bi ga večkrat v letu prejeli. Ako je kristjan vreden, kolikor njegova slabost za- more, je dobro večkrat k svetimu obhajilu iti, ker sveto rešuje telo je duhovna jed, in daje moč duši in jo na¬ polni z velikimi gnadami, ker je Jezus sam z njo zdru¬ žen. Sv. Avguštin pravi: »Živi tako, de bos vreden vsaki dan telo Gospodovo prejeti?’ Če premislimo, kaj dobriga sveto obhajilo kristja- nam stori, in kako potrebne so pomoči na poti v več¬ nost, de bi se pred grehain obvarovali in po Jezusovim evangeliju živeli, bi bilo vositi, de bi ga tako pogostim prejemali ko pervi kristjani, tode bi mogli tudi tako sve¬ to živeti, kakor so pervi kristjani živeli. Torej, kdor pravično živi, naj pogosto prejemlje sveto obhajilo , ker je jed zdravih duš, in bo čedalje močnejši in svetejši. Kdor še ni tako popolnoma, pa bolj poredkim, zraven naj si perzadeva svoje življenje boljšati, de bo smel bolj pogostama k svetimu obhajilu. Cahevz je želel Jezusa, de naj gre v njegovo hišo, in sprejel ga je z velikim veseljem, stotnik se je nevredniga mislil, de bi Jezus v njegovo hišo peršel, in mu rekel: Gospod, nisim vreden, 208 de greš pod mojo streho. Oba sta Jezusa visoko ča¬ stila. Tako tudi kristjani, nekteri se boje Jezusa po¬ gosto prejemati v svetim obhajilu zavoljo velike časti in spoštovanja, ki ga v svojim sercu do Jezusa imajo f drugi pa ravno zato, ko ga močno ljubijo in časte, se hoje, de bi ga zadost pogosto ne prejemali. Nar bolj vsak stori, ako po svetu modriga spovednika dela, in mu je pokoren, kakor ga on vodi. Kdor pa hudobno živi, ne sme k božji mizi persto- piti, temuč naj se prej z resnično pokoro očisti in po¬ boljša. Kdor je zanikern v prejemanji svetiga obhajila, kaže slabo vero, majhno ljubezen in hvaležnost do Je¬ zusa, in greši. Tak je podoben k večerji povabljenim, ki so se izgovarjali in niso hotli priti. Luk. 14.15—24. 23. Od dušniga in telesniga perprav- Jjanja k svetlimi obhajilu. Ker v svetim obhajilu Jezus začetik nasaga božjiga življenja, glava in kralj božjiga kraljestva k nam pride in nas s svojim božjim življenjem napolni, je v nas stu¬ denec, iz kteriga nase večno življenje pride; posveti na¬ šo dušo in telo, v nas prebiva, nase serce z upanjem napolni, de se vsi v božje roke vdamo, naj se nam zgo¬ di, kar hoče. Torej moramo prav perpravljeni biti, de smo vsih gnad in dobrot deležni, ktere ta sveti zakrament prav perpravljenim deli, in de bi ne bili tako nesrečni zavoljo pomanjkanja prave perprave kakor uni, ki je persel k mizi, pa ni imel pražničniga oblačila, in ga je kralj za¬ povedal vim vreči. Mat. 22. 1—14. Kolikero je perpravljanje k svetima obhajilu? Perpravljanje je dvojno, dušno in telesno. 209 Kako mora kristjan na duši perpravljen biti ? 1) Se more sam sebe skusiti, če Boga in bližnjiga ljubi, kakor Jezus zapove, če je ponižen, krotak in no- beniga ne sovraži. Jezus je per zadnji večerji apostelj- nam, prej ko jih je obhajal, ljubezen in ponižnost perpo- ročil. 2) Mora brez smertniga greha, v gnadi božji biti, takih misel in želja kot je Jezus, in z njim združen biti. 3) Ne sme tudi majhniga greha ljubiti. 4) Mora želeti Jezusa vredno prejeti, z njim se skleniti, njegove zapovedi zvesto dopolniti, in vsaciga greha skerbno se varovati. 5) Hvaležno se spomniti na njegovo božjo ljubezen do nas, na odrešenje, terpljenje in njegovo smert. Sv. Pavel pravi; »Kolikorkrat bote ta kruh jedli in ta kelih pili, bote smert Gospodovo oznano- vali, dokler ne pride?’ 1. Kor. 11. 26. Torej naj vsak premisli, pred ko gre k svetima obhajilu: Jezus je prišel na svet vse ljudi odrešit in zveličat, vse je ljubil, ko je za vse svojo kri prelil, to¬ rej tudi hoče, de se eden druziga ljubimo, odpustimo vsim, ki so nas razžalili, želimo in storimo dobro svoji¬ ma bližnjimu kolikor zamoremo. Živimo eden z drugim v miru, bodimo krotki in pohlevni, odpovemo se napuhu, ker smo nič pred Bogam, in bodimo ponižni kakor Je¬ zus, ki se nam nevrednim vživati da; on je krotak in iz serca ponižen. Ko se je dan perbližal k svetima obha¬ jilu iti, premislimo njegovo terpljenje, premislimo kako srečni de bomo, ker bomo Jezusa prejeli, veči sreče ni na sveta kakor je ta, ako se spomnimo, de smo otroci bo¬ žji, z Jezusam se bomo zdej sklenili, Jezus pa z nami, de nas bo za večno življenje ohranil. Glejmo v mislih Je¬ zusa per zadnji večerji, kako ljubeznjivo s svojimi apo- steljni govori, in se jim sam da vziti, in zdej ga bomo II. Del. 14 210 tudi mi vžili; kako velika sreča in čast, če le vredno! Obudimo vero, upanje in ljubezen, in terdno sklenimo, ne več grešiti, temuč se greha varovati in po svetim evangeliju vselej le dobro storiti, de Jezusa ne zgubimo, se od njega ne odvernemo , ampak stanovitni z njim sklenjeni ostanemo. Kako se mora kristjan na telesu perpravljati za sveto obhajilo ? 1) Po zapovedi cerkve mora biti, tes od polnoči. Bolnik v nevarni, smertni bolezni sme popotnico prejeti, desiravno je pred jedil in pil; tes pa mora biti tudi bol¬ nik, ako je le iz pobožnosti obhajan. 2) Mora spodobno, čedno pa ponižno oblečen biti, de nje¬ govo oblačilo kaže ponižnost in spoštovanje, ko perstopi k mizi Gospodovi. Ubogi, ki nimajo čedniga oblačila, se ne smejo zato sramovati k božji mizi perstopiti, ker Bog ne gleda oblačila, ampak serce kristjana, in ve, de ne premorejo, boljši se opraviti. Kaj naj kristjan stori., kader se pred svetim obhajilam očitna spoved moli? Takrat naj obudi kes nad svojimi grehi. Kader masnik sveto resnje telo v roke vzame in reče: Glejte jagnje božje, ktero grehe sveta odjeinlje, naj ponižno moli Jezusa Kristusa pod podobo kruha pričijočiga. Kader masnik trikrat reče: »Gospod! nisim vre¬ den, de greš pod mojo streho, ampak reci le z besedo, in moja duša bo ozdravljena”, naj obhajanec v sercu spozna, de res ni vreden Jezusa pre¬ jeti, naj se trikrat na persa udari in ravno te besede z inasnikam vred govori. Kako se mora obhajanec per prejemanji svete hostije zaderžati ? Kader mu masnik sv. hostijo poda, naj toliko povzdi¬ gne svojo glavo, de ga masnik lahko obhaja, naj čedno 211 odpre usta, jezik na spodnji žnabel položi in spodobno naj prejme sveto hostijo, naj jo v ustih ne perderžuje, ne zveci, ampak preč zavžije. Ce se sveta hostija ust prime, je ne sme s persti odločiti ampak z jezikam, in ne kmal iz ust pljuvati. Kaj naj stori kristjan po svetim obhajilu? Ko je že obhajan, ne sme precej iz cerkve iti, te- muc naj poklekne na stran, de v miru velike gnade pre¬ misli, ki jih je prejel, in 1) Jezusa zahvali za neizrečeno gnado, ktero mu je dal, de je k njemu prišel in se z njim združil, ko mu je tudi zastava vecniga življenja v nebesih, in bo z njim premagal vse skušnjave zveličenja, 2) Naj Jezusa moli. 3) Daruje naj mu dušo in telo, ker ste obe po tem svetim zakramentu posvečene, zaupljivo naj ga prosi gnade, de bo z dušo in s telesam vselej le po njegovi volji mislil, želel in živel, in vselej se greha varoval. 4) Obudi naj vero, upanje in ljubezen, in ponovi naj vse svoje dobre sklepe. 5) Prosi naj, de mu vse dodeli, kar mu je za dušo in telo treba, in posebno, de bi Jezus s svojo gnado ve¬ dno z njim bil in ga ne zapustil. Kako se mora kristjan na dan svetiga obhajila za- deriati ? 1) Naj večkrat premišljuje veliko nebeško dobroto, ki jo je prejel, ker se je Jezus živi Bog, kralj nebes in zemlje tako globoko ponižal in k njemu prišel, in se z njim sklenil; dobre dela naj opravlja, naj bo zbranih mi¬ sel, dobre bukve naj bere, de se bodo dobre misli in zelje v njegovim sercu obudile in ohranile. 2) Ce ima perloznost, naj gre v cerkev molit. 3) Ta dan naj se tudi dopuseniga veselja, nepokoj- niga hruma in vsiga taciga varuje, kar ga razmisljeniga 14* 212 stori; vedno naj skerbi, de prejetih gnad ne zgubi, in Bogu zvest ostane, de pojde z Jezusani sklenjen gle¬ dat njega, ki ga je v zakramentu skritiga prejel, ker ravno zato je sveto obhajilo prejel. Zakaj se mora kristjan s tako skerbjo k svetima ob¬ hajilu popravljati? Zavolj svetosti tega svetiga zakramenta in zavolj velikih gnad, ki jih iz vredniga prejemanja svetiga re- snjiga telesa zadobi, in zavolj veliciga greha, ki bi ga storil z nevrednim vživanjem tega svetiga zakramenta. 34. Od nevrednima in nepridniga obhajila. prejmemo vsi pravični in grešniki, Jezusa Kristusa per svetim obhajilu? Vsi prejmemo, pravični in grešniki sveto resnje telo in sveto kri Jezusovo. Razloček je pa velik. Gre¬ šniki ne prejmejo gnad svetiga zakramenta, niso z Je- zusam sklenjeni. Desiravno je Jezusovo telo sveto, ven- der grešniku nobene svetosti ne da, ker sv. Duh v nje¬ mu ne prebiva, in ne gre v serce, ktero je grehu vdano in hudiču sluzi. Prejme Jezusovo sveto telo in sveto kri, ali Jezusoviga duha ne prejme, dokler se ne pobolj¬ ša, greha ne zapusti, in zakrament svete pokore ne prej¬ me. Sv. Pavel od nevredniga obhajila govori: »Kdor¬ koli bo nevredno ta kruh jedel ali kelih Go¬ spodov pil, bo kriv nad telesam in kervjo Gospodovo.— Zakaj, kdor je ali pije nevred¬ no^ sodbo sebi je in pije, ker ne razloči te¬ lesa Gospodoviga.” 1. Kor. 11. 27—29. Grešnik ne razloči Jezusoviga svetiga resnjiga te¬ lesa od druge jedi; gre k mizi Gospodovi, desiravno ve, de ga bo s temi grehi razžalil, kakor ga je prej de 213 njegovo hudo poželjenje se zrnirej v njem gospodari, in mu rad dovoli, kar hoče, Boga pa ne ljubi. Po besedah svetiga Pavla grešnik sam čez se sod¬ bo pogubljenja sklene, ko po nevednim k svetimu obha¬ jilu gre, ker ve svojo nevrednost, ve de greh se ljubi, veselje do njega v sercu ima in vender le perstopi, tako si v prejemanji tega svetiga zakramenta večno pogublje¬ nje zasluži, kteri bi mu bil po vrednim prejemanji za¬ stava večniga življenja. Je nevredno obhajilo velik greh? Velik greh je, ker se velika nečast stori, in temu grehu se pravi božji rop. Kako Bog take večkrat štrafa_, ki sveto obhajilo ne¬ vredno prejmejo? Navadno jih štrafa z dušno slepoto, oterpnjeniin sercam, veči del taki tudi v nepokori do konca ostanejo in so pogubljeni, strafa pa tudi nektere z mnogimi sla¬ bostmi in boleznijo. I. Kor. 11. 30. Ali je mogoče dobiti odpušenje te velike pregrehe ? Bogu je vse mogoče; če tak grešnik svoj greh spozna, ga obžaljuje, se za-nj pokori, se ga spove, in zakrament svete pokore prejme, mu bo odpušen. Ko je velika pregreha sveto obhajilo nevredno preje¬ tij kaj je tedej storiti ? Vsak naj se varje nevredno prejeti sveto rešuje telo; skerbno naj prej premisli svoje življenje, in kar hudiga nad sabo najde, naj se čisto spove, in spokori prej ko k mizi božji perstopi. Sv. Pavel pravi: »Naj torej človek sain sebe presodi, in tako naj je od tega kruha, in pije od teffa keliha.” 1. Kor. 11. 28. 214 Kako se zgodi, de kristjani po nevrednim prejmejo sveto rešuje telo? Veči del se zgodi, ko se kristjani prav ne poznajo, in se bolji štejejo kakoršni so. Veliko jih je od lakomno¬ sti oslepljenih in od poželjenja zapeljanih; nekterim ni inar prav do čistiga zvediti, kako se keršansko živi, ži¬ ve tje v en dan kakor so se navadili, nepoboljsani osta¬ nejo, in vender se dobre štejejo , zaupljivi stopijo k sve¬ tima obhajilu, ko so se svojih grehov spovedali, desi- ravno jih se niso zapustili, in se zmirej imajo le posvet- niga duha. Nekteri se pa tudi prav ne spovejo, ali greh zamolče. Kdaj pa je obhajilo brez prida ? Kader je kristjan malo perpravljen, takrat malo ali pa nič gnade božje ne zadobi. Mlačni kristjani, ki niso iz ljubezni do Jezusa želj¬ ni svetige obhajila prejeti, si ne perzadevajo zmirej bolj natanjko zapoved svetiga evangelija dopolnovati, ne store scer smertniga greha, tode prejemajo sveto obhajilo brez sadu; ne varjejo se majhnih grehov, vsakdanjih slabost ne premagujejo in mlačni perstopijo k mizi Gospodovi. Ako hočeš kristjan gnad tega svetiga zakramenta obilno deležen biti, perzadevaj si ostanjke svojih prej¬ šnjih grehov, slabosti, ktere so ti ostale po njih, zatirati, svojo dušo vedno čistiti od njih, majhne grehe bolj in bolj odpušati, perzadevaj si čedalje bolj goreče želje po svetim obhajilu v svojim sercu .imeti, in zadobil boš obil¬ nost gnad. Prosi Jezusa pomoči, de boš z njegovo po¬ močjo vselej s takimi gorečimi željami z njim se v sve¬ tim obhajilu skleniti perstopil, kakor njegovi sveti pri- jalli perstopajo, de ti nerodovitne obhajila na zadnje tudi k škodi ne bodo. 215 25. Od duhovni ga obhajila. Kaj je duhovno obhajilo ? Duhovno obhajilo so serčne želje Jezusa v zakra¬ mentu svetiga rešhjiga telesa prejeti, njegovih gnad de¬ ležen, z Jezusam sklenjen in njegoviga duha poln biti. Kristjana, ki vidi Jezusa na altarji per sveti masi, ali vidi druge obhajane biti, žene serčna želja prejeti Jezusovo telo, kruh večniga življenja, in komej sterpi, de ne gre k mizi Gospodovi, le ponižnost ga zaderžuje, ki mu grehe kaže, kterih še ni zadosti obžaloval, hude nagnjenja, kijih ni se prav zateci, pregrešne navade, ki jih se ni popolnoma zapustil. On zdej obžaljuje svojo nepopolnomost, de nima se prazničniga oblačila k ne¬ beški večerji perstopiti. Prosi Jezusa, de naj se ga usmili, in naj pride v njegovo serce s svojo gnado in s svojim duham, de bi vselej tako mislil, želel, govoril in storil kakor on hoče. Tak je v duhu obhajan. Je duhovno obhajilo potrebno? Duhovno obhajilo je potrebno, ker brez tega tudi obhajilo v djanji ni k pridu, kdor ne želi iz serca Je¬ zusa v zakramentu svetiga rešnjiga telesa prejeti, z njim se združiti, njegovo milost prejeti, njegoviga duha poln hiti, mu zvesto služiti, ga tudi, ko bo sveto obha¬ jilo prejel, vredno prejel ne bo. Kdor se v duhu obha¬ ja, še več gnad zadobi kakor kdor brez prave pobožno¬ sti k mizi božji perstopi. Duhovno obhajilo mu je tudi k zveličanju potrebno, zakaj ako hoče odrašen v nebesa priti, mora imeti Kristusoviga duha, to je, mora misliti, želeti, govoriti in delati kakor je Jezus , mora po nje¬ govih zapovedih živeti, kakor je tudi Jezus vse storil, kakor je učil. 216 Kdaj je posebno potrebno ali dobro de kristjan take svete želje ima do svetiga obhajila ? 1) Kader seje k svetiinu obhajilu namenil, ker, ko se perpravlja sveto resnje telo prejeti, ga mora tudi želeti. 2) Ko je v nevarni bolezni, in zavoljo bolezni, sve¬ tiga obhajila prejeti ne more. 3) Dobro je per sveti masi, ko se masnik obhaja, ali ko drugi gredo k svetimu obhajilu. Je dolžnost sveto obhajilo prejeti v nevarni bole¬ zni ? Dolžnost je, ker kristjan tisti čas silno potrebuje gnade tega svetiga zakramenta, de bolezen voljno, v božjo voljo vdan, preterpi, skušnjave premaga, z Jezu- sam sklenjen srečno umerje in v nebesa pride. Nihče naj ne odlaša na zadnjo uro svete zakra¬ mente prejemati, de jih morebiti ne prejme ali celo brez njih ne umerje. Prijatli in domači naj bolnika opominjajo k dopolnjenju te svete dolžnosti, de ne zamudi tolikanj gnad prejeti, ktere sv. zakramenti umirajočim dele. Katoljska cerkev je vedno skerbela, de bi kristjani brez svetiga obhajila ne umerli. Precej v pervih tri sto letih, dokler so ajdje kristjane preganjali, je clo dopu¬ stila, de so verni, ki so k sveti masi persli, zakrament svetiga resnjiga telesa sabo na dom vzeli, in ob času nevarnosti sinerti sami sebe obhajali, in to je dopustila zavoljo velicih gnad, ki jih kristjani po svetim zakra¬ mentu prejmejo, ktere so mu na poti v večnost potrebne. Od te navade priča s. Justin, marternik v listu do cesar¬ ja Antonina, pobožniga imenovaniga. Zakrament svetiga resnjiga telesa ni mogel v tistih časih v cerkvi hranjen hiti, ker jih se niso povsod imeli, in tudi v teh ne, ki so jih imeli, zavoljo nevernikov, ker so, ob času prega- njenja po cerkvah vse preiskali in premetali, de bi temu 117 svetimu zakramentu nečasti ne storili. Od te navade tudi Tertulijan in sv. Ciprijan pišeta, in zgodba s Serapijo- nam nas tudi prepriča od te svete navade. Serapijon je bil se v pokori, in je zbolil; posije ponoči nekiga fanta do svojiga dusniga pastirja, de bi ga peršel previdit, ker je pa bolan bil, in ni mogel priti, da sveti zakrament fantu, de naj mu ga da na vodi vziti. Iz tega se pre¬ pričamo, de je raji fantu dal sv. zakrament, kakor de bi bil Serapijona brez njega umreti pustil. V četertim stoletju, ko so kristjani mir zadobili, in so si cerkve na¬ pravili, so zakrament svetiga resnjiga telesa v cerkvah za bolnike hranili, in le masniki so smeli bolnike obha¬ jat hoditi. Cerkev je v velikim zboru v Niceji v letu 325 za¬ povedala, de se mora postava obderzati, de bo vsak kristjan v smertni bolezni obhajan, in tudi taki, ki se niso pokore dostali. Can. 12 in 13. Ravno to zapoved je dal sv. Ciprijan svoji duhovsini v 54. listu, in sv. Ino¬ cenci I. Rimski papež jo je ponovil v listu do Eksuper- ja, škofa v Tuluzi, kar je tudi v več zborih cerkvenih in od več papežev zapovedano. siko kristjan nevarno zboli j ki je pred zdrav per sv. obhajilu bilj ali je dolžan spet sveto obhajilo pre¬ jeti ? Dolžan ga je prejeti kot popotnico v večnost. — Če je bolnik v nevarni bolezni obhajan bil in kmali ne umerje, pa spet v veči nevarnost pride, naj spet posije po sveto obhajilo. Raj naj kristjan štorij kader duhoven gre bolnika obhajat ? Kristjani naj Jezusa v tem svetim zakramentu ko praviga živiga Boga pričijočiga molijo in ga spremijo, naj molijo za bolnika, de bi mu Jezus grehe odpustil in mu dal svojo gnado ga vredno prejeti; pa tudi za se 218 naj Boga prosijo, de bi na zadnjo uro tako srečni bili, Jezusa vredno prejeti za popotnico v veselo večnost. Po prejetih svetih zakramentih naj nikar ne motijo bolnika z nepotrebnim spraševanjem in pogovori, de bo bolje perložnost imel premišljevati, kaj je prejel, in se obilnisi posvečenja in zveličenja vredniga storil. 26. Od daritve svete mase. Od daritev sploh. Kaj pomeni beseda dar? Dar pomeni vse, karkoli kdo iz ljubezni do Boga stori, de bi mu dopadel. Vse dobre dela, ktere človek stori, ki jih Bog zapove, ali vse hudo, kar Bog prepo¬ ve, opusti, so tudi dar. Iz ljubezni do Boga svoje grehe obžalovati, molitev, post, zatajevanje in pokorjenje tru¬ pla je dar, nad kterim Bog dopadenje ima. Dar je tudi, če človek voljno iz ljubezni do Boga smert preterpi, ako mu jo Bog posije. Ali smo dolžni Bogii darovati? Dolžni smo Bogii darovati svojo dušo in telo, vse svoje dela, in vse karkoli imamo, de potem naznanje da¬ mo, de Bog je Gospod vsiga, kterimu smo pokorsino in hvaležnost dolžni, in de va nj vse zaupanje postavimo. »Prosim vas bratje po usmiljenji božjim, de dajte svoje telesa v živ, svet in Bogii dopa¬ dljiv dar, de bo vaša služba po pameti?’ Rimlj. 12. 1. Nase telo bo pa svet, dopadljiv dar, če ga v časti in svetosti ohranimo, vse ude k dopolnjenju božjih za¬ poved obračamo, vse hudo, kar nas zadene v duhu po¬ kore preterpimo, grehov se zderžimo in po hudih željah ne storimo. Svojo dušo Bogu v živ, svet in prijeten dar damo, če si perzadevamo s svojim urnam Boga bolj in bolj 219 spoznati in njegovo sveto voljo zvediti, zraven pa tudi svojo nevednost, slepoto, slabost, spačenost in nezmožnost k vsimu dobrima in nagnjenje k vsimu hudimu spozna¬ mo, in se zato zmirej bolj ponižujemo. Ce želimo le po božjih zapovedih živeti, se nase serce le nad takimi rečmi veseli, ktere so po volji božji, kar pa Boga zali, nad tem se mu pa studi, in zato tudi svoje grehe obža¬ lujemo in sovražimo. Bogu svoje premoženje darujemo, če svojiga serca va nj ne vežemo, ga po volji božji vživamo, in le v take reči ga obračamo, za kar nam ga je Bog izročil, zra¬ ven pa svojiga poželjenja ne poslušamo, ktero ne bo ni¬ koli nasiteno, desiravno nam je za potrebo malo zadosti. Ako iz obilnosti svojiga premoženja ubogim pomagamo, in z almožno svoje grehe zbrisujenio in se z Bogam spravljamo. Svoje dela Bogu darujemo, ako vse storimo , kar Bog zapove, in nič taciga ne storimo, kar vemo de Bog prepove, in iz tega dobriga namena, de Boga častimo. In to darovanje mora vedno biti, dokler živimo, in le per smerti bo končano. 27. Od daritve stare zaveze. Od darovanje, kaj in kako de so ljudje pred priho- dam Kristusovim darovali, je bilo že govorjenje, zdej bo le ob kratkim ponavljeno. Perva dva človeka, dokler sta bila v nedolžnosti, sta sama sebe darovala, sta Boga častila, molila in hvalila. De bi bila željem svojiga serca zadostila, in tudi po unanjim pokazala, de Boga več ko druge stvari ljubita, sta živino klala in jo žgala, in rav¬ no tako sta tudi perdelke zemlje Bogu darovala. Od ljubezni do Boga vneti človek ne more sterpeti, de bi z unanjimi deli ne pokazal, kako de Boga ljubi, tako so pervi starsi po darovih svojo ljubezen do svojiga stvarni¬ ka se posebno razodevali. Po storjenim grehu pervih 220 starsev, ko se je svet popačil, so darovali v spomin pri¬ hoda Odrešenika, kteri bo peršel na svet pravici božji za grehe sveta zadostiti; klali so pa živino, de so s tem spoznali, de so zavolj grehov smerti vredni. Kajn in Abelj sta darovala. Noe, ko je iz barke stopil, je altar napravil in Bogu iz hvaležnosti daroval. Melhizedek je Bogu daroval kruh in vino. Abraham je bil perpravljen na božje povelje svojiga sina Izaka darovati. Do časa Mozesoviga, ko se duhovnov niso imeli, so hišni očetje darovali. Po Mozesu je Bog zapoved dal, kaj naj mn ljudstvo daruje, in je odločil Levijev rod opravljati službo božjo, iz tega rodu so bili duhovni odbrani. Darovali so Izraelci Bogu živino, ktero so klali in žgali, in te so bile kervave daritve, ker je per njih kri tekla. Daro¬ vali so mu pa tudi lepo moko, kruh, vino, olje, kadilo, in kar so kaj boljiga imeli, in te so bile nekervave da¬ ritve, ker se per tacih ni kri prelivala. Darovati so pa mogli duhovni vsaki dan zjutrej in zvečer, dokler niso imeli tempeljna v šotoru, potlej pa v tempeljnu. Zakaj so darove darovali? Zato, 1) De so z darmi Boga častili, in naznanje dajali, de Bog ima oblast do vsih stvari in mu pokoršino ska- zovali. 2) De so Boga odpušenja grehov prosili in božjo pravico z njim tolažili. 3) De so Boga zahvalili za prejete dobrote, ki jim jih je dal. 4) So tudi darovali, kader so Boga potrebnih do¬ brot ali resenja nadlog prosili, postavim dobre letine, odvernjenja nadlog, vojsk i. t. d. Imeli so še veliko druzih daritev opravljati po za¬ povedi, kar je bilo že povedano, postavim vsako leto na 221 praznik sprave, ko so se vsi judje postili in pokoro de¬ lali i. t. d. so imeli darovi stare zaveze moč opravičiti in po¬ svetiti tiste j ki so jih Bogii darovali? Niso imeli moči v sebi darovavcov opravičiti in po¬ svetiti, temne so le pomenili opravičenje, ktero jih bo po Jezusu doslo. Sv. Pavel pravi: »Nemogoče je, de hi se s kervjo juncov in kozlov grehi od¬ vzeli?’ Hebr. 10. 4. Izraelci so z darmi kazali, kakosne misli in želje do Boga v svojih sercih imajo, in so v podobah kazali da¬ ritev, ki jo je Jezus Kristus na križu opravil, ki je v odpusenje naših grehov umorjen bil. Po klanih daritvah so kazali, de se bo Jezus Kristus na križu v odpusenje grehov daroval in svojo kri prelil. Nekervavi darovi po¬ sebno kruh in vino, ki ga je Melhizedek, duhoven Nar- visiga daroval, so pomenili nekervavo daritev svete ma¬ se. In ko so od nekterih darov duhovni in darovavci jedli, je bilo to njih obhajilo , kar je pomenilo obhajilo kristjanov. So bili ti darovi Bogii dopadljivi? Ti darovi so bili Bogu dopadljivi, ako so iz dobri- ga serca prišli, sosebno zato, ker so pomenili kervavi dar Jezusov na križu, in nekervavo daritvo te mase. Ako pa judje s svojimi zunanjimi darovi niso snih darov sklepali, in vere in upanja v obljubljeniga Odrešenika imeli, niso njih darovi Bogii dopadli. Abelj- nov dar je Bogu dopadel, ker je iz dobriga serca Bogu daroval. Kajnov ni dopadel, ker je v sercu hudoben, Bogu nehvaležen in nepokoren bil. Ko so se bili seasama judje tako spridili, de je v njih vera v obljubljeniga Odrešenika, pravi dar za odpusenje grehov celiga sveta ugasnila, so mislili, de Bog gleda na njih zunanje darove, de kri zaklanih žival mu dopa- svojih du- 222 de; je Bog judam očital, de se mu gnjnsi nad njih da¬ rovi, ker zunanji darovi mu niso sami na sebi dopadlji¬ vi, in de njemu se bo dopadljivsi dar daroval. Po pre¬ roku Malahiju Bog tako govori: »Jest nimam nad vami dopadenja, in dani ne bom iz vaših rok vzel. Zakaj iz sončniga izhoda do zahoda bo m oj e ime veliko med narodi, in povsod se bo darovalo, in čisti dar daroval mojimu ime¬ nu, ker moje ime bo veliko med narodi?* Malah. 1. 10—11. Kdo je ta Bogii dopadljivi dar ? Jezus Kristus, kteriga so vsi darovi stare zaveze pomenili. Darovi stare zaveze tedej niso imeli moči v sebi Boga prav počastiti, ga za toljkanj prejetih dobrot vred¬ no zahvaliti, ga potrebnih dobrot spiositi in odpusenje grehov po njih zadobiti. Kri juncov in kozlov ni mogla grehov zbrisati. Pa tudi judovski duhovni ne, desiravno so bili odločeni v službo božjo, ker so bili grešniki. Le Jezusu samimu je bilo to mogoče, on je bil popolnoma Bogii dopadljiv , kot Bog svet, več kot človek in vender tudi prav človek , in Bog in človek skupej. On je Boga vreden dar, ki se je radovoljno dal na križu umoriti; bil je sam velik duhoven, čist in brez vsiga madeža, kteri se je Bogii daroval v odpusenje grehov in v odre¬ šenje celiga sveta; njemu ni bilo treba prej za svoje grehe dani pernesti, potlej se le za ljudstvo, on je bil višji kot nebesa. Hebr. 7. 26. O kako veliko hudo je greh pred svetim in pravičnim Bogam, ker je bilo tre¬ ba, de se je sam Bog v človeški natori z božjo sklenje¬ ni, Bogii v dar pernesel. 223 2S. Od svete mase. Jezusova sveta volja je bila, de bi se njegov dar, ki ga je na križu opravil, na zemlji do končanja sveta ponavljal, de bi njegovi namestniki tudi z njim vred ta dar opravljali, v njem tudi sami sebe nebeškimi! Očetu darovali, od njega sami in tudi verni kristjani vživali, in njegoviga enkrat na križu opravljeniga daru ob vsih ča¬ sih sveta deležni postali. Je dal zato svojim apostelj- nam božjo moč in oblast to storiti, kar je sam per zad¬ nji večerji storil, ker je ta dan pred svojo smertjo na križu, nekervavi dar opravil, in se pod podobama kruha in vina nebeškimi! Očetu daroval. V stari zavezi so duhovni Bogu darove darovali. Žival je bila za¬ klana, kri je bila prestrežena, ločena od trupla živinski- ga, in per nekterih daritvah so nekoliko od dani duhov¬ ni in darovavci pojedli. Ko je Jezus na križu umeri v spravo ljudi z Bogam, se je tudi kri ločila od telesa Jezusoviga. To je že pokazal per zadnji večerji, ker je pod podobo kruha svoje telo in pod podobo vina svojo sveto kri Bogii daroval, in aposteljnam vžiti daljin deje tudi pod tema podobama pravi dar, jim je rekel: »To sto¬ rite v moj spomin » S temi besedami jim je dal božjo oblast in zapoved to storiti, kruh in vino spremeniti v njegovo pravo telo in v njegovo pravo kri Po prejeti oblasti in zapovedi so aposteljni tudi storili, in so spre- menovali kruh in vino z besedami Jezusovimi v živo te¬ lo in živo kri Jezusovo, so sami vživali v hrano svojih duš za večno življenje, in so tudi vernim delili, de so se vsi skup z Jezusam sklenili. Jezus je pa tudi hotel, de bi ta daritev do konca sveta v njegovi cerkvi ostala, de bi jo kristjani Bogii darovali, in jo v živež duš vživali; je zato hotel, de so aposteljni svojim namestnikam, škofam in tudi mašnikain to oblast dali, ktero so od njega prejeli, kruh in vino v 224 pravo telo in pravo kri Jezusovo spremenovati, in veli¬ ko daritev sprave z Bogam Bogu darovati, telo in kri Jezusovo vživati in tudi vernim kristjanam jo deliti. In to se godi se današnje dni per sveti masi. Kader ma- snik per sveti masi nad kruham in vinam tiste besede izreče, ki jih je Jezus per zadnji večerji nad kruham in vinam izrekel, se skozi božjo vsigamogocnost kruh in vino v pravo telo in kri Jezusovo spremeni, in Jezus je z dušo in telesam s kervjo in z mešam, Bog in člo¬ vek pod podobama kruha in vina pricijoc. Kaj je sveta maša? Sveta masa je nekervava daritva nove zaveze, vedni spomin in vedno ponavljanje kervave daritve, ktero je Jezus Kristus na križu za nase odrešenje opravil. Kdaj je Jezus sveto mašo postavil? Per zadnji večerji. Zakaj se sveti maši daritva pravi? Zato, ker se per nji, Bogu nebeskimu Očetu, pra¬ vo telo in prava kri Jezusa Kristusa v podobah kruha in vina daruje. Koga te dej kristjani darujejo Bogu vsigamogočnimu per sveti maši? Jezusa Kristusa, njegoviga ljubiga Sina. Zakaj se sveti maši pravi nekervava daritva ? Zato, ker per sveti masi ni kri prelita, kakor je na križu prelita bila, kader se je Jezus daroval Očetu ne¬ beskimu v odrešenje celiga sveta. Zakaj se tudi imenuje dar nove zaveze ? Zato, ker so vsi darovi stare zaveze overženi, sve¬ ta masa pa postavljena, in vernikam dana, de jo v novi zavezi po svojih masnikih opravljajo do konca sveta. 225 Zakaj se sveta maša imenuje veden spomin in vedno ponavljanje kervave daritve, ki jo je Jezus na križu opravil ? Zato, ker je daritva svete mase ravno tisti resnični dar, kteri je bil za nas enkrat na križu opravljen, ker je per sveti masi ravno tisti dar in darovavec Jezus Kristus, kakor na hribu Kalvarii. Per sveti masi daruje Jezus nevidama ravno tisto svoje telo, ktero je bilo za nas na križu umorjeno, in ravno tisto svojo kri ; ki jo je za nas na križu prelil. Nekolikšen razločik je pa vender med daram na križu in med daritvo svete mase. Na križu je Jezus daroval svoje telo in svojo kri v človeški postavi, in je kot človek velike bolečine terpel; na altarji ponavlja Je¬ zus ravno to svojo na križu opravljeno daritev, in da¬ ruje svoje telo in svojo kri, pa ne v videni podobi te¬ lesa in kervi, v človeški postavi kakor na križu, ampak v podobah kruha in vina in brez vsiga terpljenja. Na križu se je tako daroval, de je svojo kri prelil in umeri, v sveti masi pa kervi ne preliva in ne umerje, ampak svojo na križu prelito kri in storjeno smert daruje. Na križu je Jezus sebe umerajočiga sam tako daroval, de se je njegova duša od telesa ločila, per sveti maši se duša ne loči več od telesa. Na križu se je Jezus daroval, de nas je odrešil od večniga pogubljenja; per sveti maši se daruje, de bi mi po daritvi svete maše njegoviga odre¬ šenja deležni postali. Na križu se je Jezus daroval, de nam je obilnost gnade in milosti zaslužil, ktera nam je k zveličenju potrebna, per sveti maši se pa daruje, de nam z daritvo svete maše milost po naši vrednosti in pobožnosti deli. fvdo opravlja daritvo svete maše? Nevidno jo Jezus Kristus opravlja, ker on sebe daruje nebeškimu Očetu za nas; vidno pa jo opravljajo II. Del. 15 226 mašniki, kterim je to božjo oblast dal, ko jim je rekel: »To storite v moj spomin!« Zakaj je Jezus Kristus daritvo svete maše postavil? Postavil jo je: 1) De je svoji sveti cerkvi pravi in resničen dar do konca sveta zapustil, po kterim se z Bogam spravi¬ mo, sadil Jezusoviga terpljenja deležni postanemo, in pravici božji zadostujemo. Po Jezusovi smerti so vsi darovi stare zaveze ne¬ hali, ki niso bili sami na sebi Bogu dopadljivi, so le po¬ menili in napovedovali Jezusov kervavi dar na križu, potem pa, ko ga je Jezus že opravil, jih tudi ni bilo treba. Daritve je pa vender treba v Jezusovi cerkvi, de bi ž njo pravoverni kristjani svojiga Boga spodobno molili in častili, za prejete dobrote hvalili, potrebnih do¬ brot in odpušenje grehov pa prosili, in ga v zadostitev svojih grehov darovali, in ta daritva je sveta masa. 2) De veden spomin njegove kervave daritve na križu v njegovi cerkvi ostane. Jezus je s svojim daram na križu razžaljeni pravi¬ ci božji za nase grehe zadosti storil, nas od oblasti hu¬ dičeve in od večniga pogubljenja rešil, nam spet božjo milost zadobil, nebeško kraljestvo odperl, ki nam ga je izvirni greh zaperl in odvzel, in nam zaslužil vse po¬ trebne dušne in telesne dobrote. De bi vse to pomnili in ne pozabili, nam je zapustil sveto mašo, v kteri nje¬ gov kervavi dar ponavljamo in pričamo, kako imeniten in kako potreben nam je bil kervavi dar na križu. 3) De nam je posebno znaminje in zastavo svoje neskončne ljubezni do nas zapustil. Močneje nas Jezus ni mogel ljubiti, kakor de nam je dal daritev svete maše, de jo nebeškimu Očetu darujemo, ker on je svet edin Bogu dopadljiv dar, in de ga tudi vživamo, de z nami sklenjen ostane, in nas za večno 227 življenje živi. Glej, moj kristjan! kako Jezus za tvoje zveličenje skerbi, kolikor je treba od božje strani, de ti je mogoče zveličanima biti, kako malo si pa ti perzadevaš, in kako lahko se ti zdi zvelieenje zadobiti, ker tako ne¬ marno, in v grehih tako lahkovoljno živiš, varovaj se, de ti ne spodleti, zakaj sveti Pavel nas uči, de v strahu in trepetu delajmo za svoje zvelieenje. Tako se Jezus per sveti masi pod podobama kruha in vina pričijoč daruje nebeškimu Očetu za nas, in je naš srednik in besednik per Bogu, nas spravlja z Bo- gam in deležne dela njegoviga neskončniga zasluženja in milosti božje. Ker je sveta maša tako imenitna da¬ ritev, hočemo nekoliko jo razložiti, kako se bere, de se bo vidilo, kdo de daruje, kako, komu, in zakaj de se opravlja, kako se per nji zaderžati k našimu pridu, in de bomo vidili, de je sveta maša ravno tisti dar, ki ga je Jezus na križu opravil. Jezus nevidama daruje per sveti maši ravno tako kakor vidno na križu, in daruje se¬ be nebeškimu Očetu kakor na križu, daruje se za vse žive in mertve, de spravi grešnike z Bogam. Koliko delov ima sveta maša? Štiri poglavitne dele: sv. evangeli, darovanje, pov¬ zdigovanje in sveto obhajilo. 29. Razlaganje svete mase. v spomin, de Jezus je prava luč, ki je s svojim svetim evangelijem in s svojim svetim življenjem celi svet razsvetlil, se nar manj dve vošeni sveči peržgete na al- tarji, na kterim hoče mašnik maševati. Mašnik stopi pred altar ko srednik med Bogam in človekam, pred stol Narvisiga, de bo vidno daroval božji dar, in nam po¬ trebne dobrote od nebes sprosil, naše prošnje Bogu per- poročil, in nas z razžaljenim nebeškim Očetam spravil. 15* 228 Kako božji bi mogel mašnik biti per tem svetim delu, in vse človeško odložiti! Mašnik postavi kelih na altar, se nazaj verne na spodnjo stopnjo altarja, se prekriža in začne s služabni¬ kom molitve svete maše. Moliti začne 42. Davidov psalm, kteriga je David molil, ko je mogel bežati pred Abso- lonam iz Jeruzalema, v kterim je do tistikrat per skri¬ nji zaveze Bogu daroval, in se je mogel potikati po sa¬ motnih krajih odločen od skrinje zaveze, kjer so Boga molili, in to ga je nar bolj žalilo. S tem psalmam si je David svojo žalostno serce tolažil, in si upanje delal, de ga bo Bog od sovražnikov rešil, in mu milost dodelil, de se bo spet smel v Jeruzalem verniti, na sveto goro iti, in v božjim šotoru pred skrinjo sprave Boga moliti in mu darovati. Ta molitev se za kristjane prav spodobi, ker so tukej na zemlji v ptuji deželi, preganjani in skušani od hudobniga duha, od svojiga hudiga poželjenja in od za- peljiviga sveta, de se ž njo tolažijo in upanje delajo, de bodo iz doline solz ob svojim času v božje prebivališč peršli. Zato je cerkev tudi to molitev izvolila, de bi z njo mašnik in pravoverni svete želje do božjiga prebi- vališa obudili, svoje zavolj grehov žalostno serce poto¬ lažili, se k daritvi svete maše prav perpravili, in Jezu¬ sa, nedolžno jagnje božje, nebeškimu Očetu darovali. Stopi pa mašnik na spodnjo stopnjo altarja, de na znanje da, de je nevreden stopiti pred altar božji, začne moliti, in služabnik mu v imenu vsiga ljudstva odgovarjati, de eden druziga opominjala stopiti s zaupanjem k božjimu altarju. Združijo naj se z mašnikam vsi kristjani, ki so per sveti maši, in naj s čistim ali saj s skesanim sercam per sveti maši bodo, de bodo sadu svete maše deležni. Ko je mašnik psalm zmolil, se globoko perklone, v tla gleda in moli očitno spoved, ker se očitno obtoži, 229 de je grešnik pred Bogam, pred devico Marijo, angelji, aposteljni, svetniki in kristjani, in prosi Marijo, angelje, svetnike in kristjane, ki so v pričo, de naj Boga za-nj, grešnika prosijo. Med molitevjo je mašnik globoko perklonjen , ker se zavoljo svojih slabost in svoje nevrednosti to sveto delo opraviti pred neskončno svetim Bogam ponižuje; ima v tla obernjene oči, ker si jih ne upa proti nebe- sam povzdignuti, in se na persi terka, de svojo žalost nad grehi razodeva kakor očitni grešnik za vratini tem- peljna, kteri si ni upal zavoljo svojih grehov svojih oči proti nebu povzdignuti, in je na persi terkal in djal: Gospod bodi mi milostljiv ubogima grešniku! in je za¬ voljo svoje resnične žalosti odpušenje grehov dobil. Ko je mašnik v očitni spovedi vse po cerkvi pro¬ sil moliti za-nj per Bogu, in jo je zmolil, začne služab¬ nik v imenu vsiga ljudstva po cerkvi Boga prositi, de naj se mašnika usmili, naj mu grehe odpusti, in ga po smerti perpelje v večno veselje. Ker pa tudi kristjanam, ker so per sveti maši, vest očita, de so grešniki, de so grešili pred Bogam, devico Marijo, angelji in svetniki, in vse razžalili, moli služab¬ nik očitno spoved v imenu vsih po cerkvi, in prosi Ma¬ rijo, angelje, svetnike in mašnika v imenu pričijočih, de bi za njih Boga prosili. Ko je služabnik odmolil, začne mašnik za kristjane Boga prositi, de bi jim grehe odpustil, in jih v večno življenje perpeljal. Ko je mašnik in ljudstvo takih ske¬ sanih misel, in so eden za druziga prosili odpušenja gre¬ hov, oberne mašnik svojo molitev k Bogu, in ga prosi odpušenja svojih in kristjanovih grehov, rekoč: »Milost odveze in odpušenje naših grehov nam daj vsigamogocni in usmiljeni Bog, in se pokriža v spomin, de nam je Jezus Kristus s svojo smertjo na križu odpušenje naših grehov zaslužil. 230 Ko je mašnik zmolil molitev pod stopnjami, moli grede k altarju, rekoč: Odvzemi nam, prosimo Gospod, nase grehe, de bomo vredni s cisto dušo stopiti v nar svetejši svetobo, po Jezusu Kristusu Gospodu našim. Ko do altarja pride, ga kušne in prosi Boga, de naj mu odpusti vse gre¬ he po zasluženji tistih svetnikov, kterih košice so tukej v altarji, in po zasluženji vsih svetnikov. Altar je po¬ doba Kristusova, in mašnik ga kušne, de na znanje da, kako Jezusa časti, in de je z Jezusam sklenjen kakor so svetniki sklenjeni z njim, ko udje z glavo. V začetku keršanstva so altarje postavljali na gro¬ be marternikov, in ta navada se je v cerkvi ohranila, de morajo v vsakim altarji košice marternikov biti, kjer se sveta maša bere, ker cerkev želi, de bi se kristjani vdeležili kervave daritve Jezusove na križu, kakor so se je marterniki vdeležili s prelivanjem svoje kervi, ker se ravno tista ponavlja per sveti maši, samo de kri ne bo prelita. Ker je kristjanam po božji milosti dopušeno pred altar božji priti, in z mašnikam vred Jezusa Bogu da¬ rovati, tako naj se skesajo svojih grehov, in naj eden za druziga molijo, in svetnikam perporočajo, de bi za-nje Boga prosili. Torej veselite se, te velike sreče in časti, de smete per sveti maši biti, kjer - so tudi angelji v pri¬ čo in Jezusa molijo. Ko je mašnik altar kušnil, gre na desno stran k mašnim bukvam, se prekriža in bere nektere besede iz svetiga pisma, in gre na sredo altarja, kjer pred po¬ dobo križanima Jezusa moli s služabnikam; šestkrat re- četa: »Gospod, usmili se!” m trikrat: »Kriste, usmili se!” Prosita Boga trojniga v peršonah, debi se usmilil, in nam grehe odpustil. Ta molitev je bila znana že per Judih pred Kristu¬ sovim rojstvam in tudi per nevernikih, ker je Kananejska žena Jezusa tako prosila: »Gospod, usmili se me!” Da¬ vid v psalmih večratmoli: »Gospod, usmili seme!” In v 231 svetim evangeliju najdemo to molitev. Bolniki so Je¬ zusa zdravja prosili: »Jezus sin Davidov, usmili se nas!” in ozdravil jih je. Mozes in preroki so gresnikam ozna- novali milost božjo, pa dati jim je niso mogli, Jezus jim jo je pa na križu zadobil. Ta molitev mora grešnika k pokori in poboljsanju življenja obuditi, ko se spomni, de po celim svetu kri¬ stjani in masniki Boga prosijo, de bi se jih zavoljo Je- zusoviga terpljenja usmilil, in jim dal gnado resničniga spreobernjenja in prave pokore. Glorija. Ko je masnik Boga usmiljenja prosil, zapoje ali moli angeljsko pesem, ktero so angelji peli, ko so pastirjem rojstvo oznatiovali, rekoč: »Čast Bogu na višavah in mir ljudem, kteri so prave volje” i. t. d. S to molitevjo masnik hvali Boga Očeta zavoljo njego- viga veličastva, ker je on vsigamogočni Gospod, kralj nebes in zemlje, usmiljeni Oče, ki je iz ljubezni do nas svojiga ljubiga Sina v nase odrešenje na svet poslal, per kteriga rojstvu so se angelji veselili in ga ljudstvu ozna- novali. Hvali Jezusa Kristusa, ker je on edinorojeni Sin Boga Očeta, Bog in človek skupej, nas Odrešenik, jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta, ker po njem ima¬ mo pravico do božjiga usmiljenja. Hvali svetiga Duha, kteri je tretja božja persona v sveti Trojici, nas posve- čevavec, ki nas z Bogam Očetam in Sinam združi po ljubezni, ki jo v nase serca vliva. Hvalite in molite Boga kristjani z angelji vred, kte¬ ri se je iz ljubezni nas usmilil, in prosimo ga odpusenja grehov, in vsili nam potrebnih dobrot po Kristusu. Kader masnik »Glorijo” odmoli, kusne altar, kteri po nauku svetih očakov Jezusa Kristusa pomeni, se oberne proti ljudem in jih pozdravi, rekoč: »Gospod z vami!” in služabnik odgovori: »In s tvojim duham.” S temi besedami masnik verne opomni ne družili misel hi¬ ti, kakor le na Boga misliti, in z Jezusam sklenjeni biti, 232 ker le po njem sinejo upati uslišani biti, in zadobiti kar prosijo. Ravno tako morajo verni mašniku vošiti, de bi tudi ž njim Gospod bil, ga razsvetloval, njegovo serce z božjo ljubeznijo napolnoval, de bi daritev svete maše pobožno opravjal. Lepo je to pozdravljenje, ker eden druziga k pobožnosti opominjamo. Njega dni so se kristjani med seboj tako pozdravljali, tako je tudi angelj Marijo pozdravil: »Gospod bodi s teboj!»; ali v naših časih, ker se je prava pobožnost, Jezusov hud zgubil, se nobeden ne spomni na tako lepo pozdravlje¬ nje. Kako malo je še kristjanov, kteri še imajo sveto navado, ki se srečajo ali v kakšno hišo pridejo, de re¬ čejo: »Hvaljen bodi Jezus Kristus!” Le v cer¬ kvi je še v navadi. Torej vošite v svojim sercu mašniku vselej dobro, ko se bo per sveti maši k vam obernil, in rekel: »Gospod bodi z vami.” Po tem gre mašnik na desno stran k mašnim bu¬ kvam in reče: »Molimo!” S to besedo sebe in prici- joce k molitvi opominja, in moli eno ali pa več molitev, ktere se po prazniku spremenujejo , v kterih misli in želje kristjanov izgovori in prosi, de bi ga Bog uslišal po Jezusu Kristusu, Gospodu našim, ker le zavoljo Je- zusoviga zasluženja upamo uslišani biti, in služabnik od¬ govori: »Amen”, to je, naj se zgodi, kar prosimo in poterdimo. Zakaj pa mašniki z razpetimi rokami te molitve mo¬ lijo? Zato, ker je Jezus na križu z razpetima rokama molil ; ker sv. Pavel zapove, de naj možje med molitevjo povzdigujejo čiste roke proti nebesam. Mozes je z raz¬ petima rokama molil, ko se je Jozve zoper Amalakitarje vojskoval. David v svojih psalmih govori na več me¬ stih, de povzdiguje svoje roke proti nebesam. Navado v stari zavezi je tudi cerkev obderžala. 233 Po molitvi, v kteri je masnik misli, želje in prošnje vsili vernikov Bogu izročil, bere nekoliko iz svetiga pisma stare ali pa nove zaveze, veči del pa iz listov svetiga Pavla ali drugih aposteljnov; to berilo je skorej per vsaki masi drugo. Kader masnik berilo zbere, se ne¬ koliko nazaj ozre v znaminje, de ga je zbral, in služab¬ nik reče: »Hvala Bogu!” S temi besedami nas ka- toljska cerkev poduči, kako hvaležni bi mogli Bogii biti, de nam je po prerokih in aposteljnih svojo sveto voljo razodel, de vemo kaj je prav, kaj pa greh. Po tem se nektere verste, iz svetiga pisma zbere in gre na sredo altarja, kjer se perklone in prosi, de bi zamogel vredno oznanovati sveti evangeli. — Treba je, de kdor hoče Jezusa oznanovati, mora biti čist v sercu in v govorjenji in pravičen v svojim življenji, de so njegove dela po zapovedih svetiga evangelija, in de kar z besedo drugim storiti oznanuje, s svojim pohujslji- vim življenjem ne overže. Po dokončani molitvi gre na levo stran altarja sveti evangeli brati, pozdravi pričijoče verne z navadnim po¬ zdravljenem, rekoč: »Gospod z v a m i!” in služabnik odgovori v imenu pričijočih: »In s tvojim duham.” Ko masnik, pove iz kteriga evangeljista de bo sveti evan¬ geli bral, prekriža bukve in sebe s svetim križem na čelu, ustih in persih. Služabnik pa reče v imenu ver¬ nikov: »Hvala tebi Gospod!” de Boga zahvalijo, ki nam je svojo sveto voljo po Jezusu oznanil, in vesele obljube storil. Per branji svetiga evangelija vsi po cer¬ kvi vstanejo in se prekrižajo na čelu, ustih in persih. Zakaj masnik sveti evangeli prekriža ? Masnik prekriža sveti evangeli, kteriga bere v zna¬ minje, de so besede Jezusove, ktere imajo moč od Je¬ zusove smerti na križu, nas v dobrim ohraniti, ali pa k dobrimu, pravičnima življenju prenagniti. 234 Zakaj se mašnik in pričijoči kristjani pred branjeni svetiga evangelija s svetim križem zaznamovajo na čeluustih in persih? Zato na čelu, de pričajo, de se ne sramujejo Je¬ zusovih naukov, temuč si v čast štejejo, de so tako srečni, de so jih prejeli, na ustih v znaininje, de so per- pravljeni nauke Jezusove tudi pred svetain pričati, in z besedo terditi, ko bi bilo treba; na persih v znaminje, de hočejo Jezusove nauke tudi v svojim sercu terdno verovati in ohraniti. Kaj p omeni j de pričijoči verni per branji svetiga evan¬ gelija vstanejo j in stoje' dokler se bere ? Pomeni veliko čast, ktero kristjani do svetiga evan¬ gelija imajo; de hočejo vse nauke svetiga evangelija zve¬ sto poslušati, in de so perpravljeni vse dopolniti, karkoli jim bo Jezus v svetim evangeliju zapovedal. Ko mašnik sveti evangeli zbere, kušne evangeljske bukve iz časti, hvaležnosti in ljubezni do Jezusa, kteri- ga nauke je v svetim evangeliju bral. Pa tudi zato jih kušne, ker nam Jezus v njih milost, odpušenje grehov in spravo z Bogam oznanuje in obljubi, če po naukih svetiga evangelija živimo; zato pa tudi mašnik med ku- ševanjem reče: »Po evangeljkih besedah naj bodo zbrisane naše pregrehe”, in služabnik mu odgovori: »Hvala tebi Kristus!” Res spodobi se Jezusa iz serca hvaliti za preveliko dobroto, de nam je v svetim evangeliju povedal, kaj nam je storiti, de v nebesa pridemo. Bukve evangelija so bile per nekdanjih kristjanih v veliki časti. Per velikih cerkvenih zborih so jih z ve¬ liko častjo na poseben kraj položili. Cesar Justinijan je zapovedal, de v sodnih hišah morajo evangeljske bu¬ kve biti, persegovali so per evangeljskih bukvah. Novo posvečenim škofam jih per posvečevanji na glavo pokla- 235 dajo; vezali so jih lepo, s zlatarn prevlekli, roke so si umili preden so jih prijeli, pred njimi poklekovali, kader so jih brali so se možki odkrili, ženske pa obraz za- gernile, i. t. d. Po zbranim svetim evangeliju stopi masnik v sredo altarja in moli vero, ako je za tisti dan zapovedana, kar se pa le ob večih godovih zgodi. S tem masnik očitno priča, de vse veruje, kar je Bog razodel in katoljska cerkev veruje. Po tem je pridiga. Do pridige in med pridigo je bila v pervih časih cerkev vsim ljudem odperta, nevernikam , krivovercam, judam, gresnikam in spokornikam, vsi so smeli božjo be¬ sedo poslušati, de so zvedili kaj je verovati in storiti, ako hočejo zveličani biti. Preden se je začelo darova¬ nje (ofrovanje) so bili pa vsi spuseni, kteri se niso imeli pravice Bogu darovati. Dijakon jim je na glas rekel: Pojdite, zdej ste spuseni. Prej pa ko so sli iz cerkve, je škof nad nje roke položil in molil, ko je zmolil in jih Bogii perporočil, so sli iz cerkve, in cerkev je bila za- perta. Po aposteljskih postavah tudi niso smeli darovati krivični, ulačuge, talovaji, zatiravci vdov in zapusenih otrok, gospodarji, ki so s svojimi služabniki gerdo in terdo ravnali, kteri so mesta razdjavali, hinavski perli- znjenci, krivični čolnarji, goljufi, terdoserčni vojsaki, ki so uboge terli, ubijavci, krivični sodniki, pomagavci hu¬ dobnih del, pijanci, preklinjevavci, plesavci, skopi lakom¬ niki, i. t. d. Const. apost. lib. 4. c. 6. 30. O<1 darovanja« Kader masnik vero zmoli, kusne altar, se oberne proti ljudem in reče: »Gospod z vami!” Služabnik od¬ govori: »In s tvojim duham.” Na to masnik proti altarju obernjen, pravi: »Molimo!” in na tihaina moli kratko molitev in odkrije kelih. 236 Preden vam molitve od darovanja povem, hočem se prej od stare navade darovanja govoriti. Prej ko je mašnik daroval, so sli verni k darovanju. Pogernili so bel pert na altar, kar današnji dan tista ruta pomeni, ki ji pravimo korporal. Preden so sli k darovanju, so se kušnili eden druziga v znaminje, de so med seboj v miru, de nima nobeden sovražtva do druziga v svojim sercu po zapovedi Jezusovi, ker je rekel: de preden kdo daruje, in se spomni, de ima kako sovražtvo s svojim bližnjim, naj pusti svoj dar pred altarjem, naj gre se spravit s svojim zopernikam, potlej naj pride in naj daruje svoj dar. Kdor je hotel k svetimu obhajilu perstopiti, je mo¬ gel tudi darovati, in kterimu ni bilo perpušeno k sveti¬ mu obhajilu iti, tudi darovati ni smel. Darovali so kruh in vino, kar je bilo treba k sveti masi in k svetimu ob¬ hajilu. Darovali so pa tudi olje, sveče, kadilo, denar in druge reci. Ko se je število vernih pomnožilo, so tudi veliko dari darovali, torej so obilnisi dari pred maso v hišo škofa ali fajmoštra pernesli, v cerkev pa le kruh in vino, kolikor ga je bilo treba k sveti masi in za sveto obhajilo. Constit. apost. Can. 4. Sjnod. Carthag. 3. Can. 24. Druge dari so obernili v živež duhovnov, cerkvenih služabnikov, ubogih in za cerkvene opravke. Pozneje so pa le denarje v dar nosili; desiravno so tudi precej v začetku cerkve v denarjih nekteri darovali. Na¬ vada je pa bila, de so bili vsi na glas brani, kteri so dari v dar pernesli. Inocen. 1, epist. a d Decent. Tudi so dajali v denarjih, de so bile svete mase brane, kakor se se današnje dni godi, de kristjani za mase dajajo v dar, de bi mašniki ložej brez skerbi živeli, in le bolj za du¬ šno dobro vernih skerbeli in ubogim pomagali. »Kteri altarju služijo, od altarja delež prejemajo.” 1. Kor. 9. 13. Kakor so pervi kristjani dari darovali, de bi bili svete maše in svetiga obhajila deležni, tako tudi današnji kristjani za maše dajejo, de bi bili so- 237 sebno svete mase deležni, ker se za nje sosebno spomin stori. Desiravno ni potrebno h keršanskimu nauku vediti, de so precej v pervih časih kristjani denar dajali, de so mašniki za-nje maševali, hočem vender nektere izglede svetih ljudi povedati, de se prepričamo od te svete na¬ vade. Sv. Epifani je pisal bukve zoper krivoverce konec četertiga stoletja po Kristusovim rojstvu. V teh bukvah pove od Helela, judovskiga duhovna in učenika, de je kristjan postal in se dal kerstiti, in po prejetim svetim kerstu je dal škofu, ki ga je kerstil, veliko gručo zlata in ga prosil za nj sv. maso opraviti. To nas prepriča, de za mase denar dajati je bilo že tisti čas v navadi, kar tudi sv. Krizostpm v 50. homilii po evangeliju sveti- ga Matevža poterdi. Gala Placidija, hči cesarja Teo¬ dozija, je perpeljala duhovna iz Rima, Barbacijana v Raveno, kjer je bil sv. Peter Krizolog škof. Barbacijan je veliko čudežev storil, zavolj tega je ljudstvo veliko zaupanje va nj imelo, in prišli so k njemu in ga prosili za-nje maševati. Cesar Justinjan je dal povelje nemar¬ nim duhovnam, de naj svojo službo zvesto opravljajo v svojih cerkvah, in zraven perstavi, zato ker oni, ki so cerkev zidali, so svoje premoženje zato zapustili, de bi za-nje svete mase brali. Ex lege 42. Slo. Cod. de episc. et cleric. Takih izgledov bi bilo veliko povedati, se prepričati, de so že v pervih časih za mase dajali, za obletnice po mertvih denarje naloževali in masniki od istinge činže imeli; pa ker ni treba, tako hočem dalje se od svete mase govoriti. Med tem ko so verniki darovali, so drugi psalme peli, pravi sveti Avguštin. Libr. 2 Retract. cap. 11. Več ko jih je k ofru šlo, dalje so peli. Ko je darova¬ nje minulo, je mašnik kruh in vino, ktero je bilo za sv. mašo odločeno, Bogu daroval, kar današnje dni v po- 238 sebnih molitvah stori. Tedej je treba k sveti masi pše¬ ničnima kruha, in vina natorskiga z nekterimi kapiami vode, ker iz kruha in vina bo sveti zakrament. Mašnik vzame skledico iz keliha, na kteri za sveto mošo perpravljena hostija leži, jo z obema rokama pred seboj na kviško derži in s proti nebu obernjenimi očmi moli, rekoč: »Vzemi, sveti Oče vsigamogočni večni Bog! ta prečisti dar, kteriga jest, tvoj nevredni služabnik, da¬ rujem, tebi svojimu in živimu pravimu Bogu za svoje brezštevilne grehe, zamere in zanikernosti, in za vse pri- čijoče, pa tudi za vse verne kristjane, žive in mertve. Daj de bo meni in njim v zveličenje in večno življenje. Amen?’ Katoljška cerkev daruje per sveti maši nebeškimu Očetu Jezusa Kristusa, kakor se je Jezus na križu sa- mimu Bogu daroval, mašnik vidno, in Jezus nevidno sam sebe daruje. Mašnik imenuje hostijo prečisti dar; te besede se pa ne vzamejo tako, kakor de bi bil kruh prečisti dar, ampak se zastopijo od Jezusoviga telesa, njegovo telo je prečisti dar, v kteriga bo ta kruh, ki ga ima na skledici, zdej zdej spremenjen, zakaj kruh nam ne da odpušenja grehov in ne zaleže v zveličenje ne živim ne mertvim, kakor tudi pervim kristjanam, ne ki so kruh in vino darovali, pa le zato, de sta bila spre¬ menjena per sveti maši v pravo telo in pravo kri Jezu¬ sovo, kteri sam je edin Bogu dopadljiv dar. Mašnik govori, kakor de bi bila kruh že v telo, in vino že v kri Jezusa spremenjena, ko tudi obhaja spomin kervaviga dani, kteriga je Jezus že na križu opravil. Ker je pa več molitev pred povzdigovanjem, jih mašnik ob enim na enkrat ne more izreči, ampak jih po versti moli. Potlej mašnik vlije vina in malo vode v kelih, in moli: »Bog! kteri si človeka v visokim stanu čudno stva- ril in ga, ko je grešil, še bolj čudno prenovil, daj nam po skrivnosti te vode in tega vina združenim biti z bo- 239 žjo natoro tistiga, ki se je ponižal nase človeške dele¬ žen biti, Jezus Kristus, tvoj Sin, nas Gospod, kteri s teboj živi in kraljuje v edinosti svetiga Duha, Bog od vekomaj do vekomaj. Amen?’ Sv. Očaki pravijo, vino pomeni Kristusa, voda pa nas ljudi. Kakor se voda z vinam zmeša, de se nič več nemore eno od druziga ločiti, in se oboje pred povzdi¬ govanjem v Jezusovo kri premeni, ravno tako tudi mi želimo se per sveti masi z Jezusain skleniti, in tako z njim sklenjeni se nebeškimi! Očetu v dar dati. Torej moli mašnik med vlivanjem vode med vino: »Daj nam o Bog po skrivnosti te vode in tega vina združenim biti z božjo natoro Jezusa Kristusa, ki se je ponižal naše človeške deležen biti. Ker pa vino Kristusa, voda pa nas pomeni, torej mora več vina kot vode biti, de se voda clo nič ne pozna med vinam, ker ne Jezus v nas, ampak mi se moramo v Jezusa spreoberniti, se njego- viga duha navzeti, njegovih misli in želja biti. Mašnik požegna vodo, prej ko jo v kelih vlije, vina pa ne, ker mi potrebujemo, de nas Bog žegna, Jezus pa ne, ker od njega ves žegen pride. Zakaj se per sveti maši voda med vino vlije? Zato: 1) Ker je tudi Jezus per zadnji večerji vino z vodo zmešano posvetil, in ker je na križu kri in voda iz njegove rane tekla. 2) De spomin obhaja prečudniga združenja Jezu¬ sove natore s človeško. 3) Vino pomeni Jezusa, voda pa verno ljudstvo, ka¬ kor se voda z vinam, tako se kristjani z Jezusam združijo. Kader je mašnik vino in vodo v kelih vlil, stopi na sredo altarja in ga daruje, rekoč: »Darujemo ti Go¬ spod! kelih zveličenja, ter prosimo tvojo milost, de naj 240 gre pred obličje tvojiga božjiga veličastva v prijeten dar za zveličenje nase in vsiga sveta. Amen.” Mašnik ga imenuje kelih zveličenja, in ga daruje v dar za zvelicenje naše in vsiga sveta; to pa šene more vzeti od vina in vode kakor ne od kruha; ker vino in voda ne daste odpušenja grehov in ne zveličenja, ampak kri Jezusova, v ktero bo zdej zdej vino spremenjeno, kar pa masnik ob enim na enkrat storiti ne more, am¬ pak po redu molitve pred povzdigovanjem moli. Prosi pa masnik, de naj Bog kelih zveličenja v prijeten dar vzame za naše in vsiga sveta zvelicenje, ne zato kakor de bi Jezusova kri ne bila Bogu dopadljiva, temne de bi mu bil prijeten dar, ker mu jo mi darujemo v odpu- šenje naših grehov in v zvelicenje naše in vsiga sveta, ker smo polni slabost in torej lahko Bogu zoperni. Koga tedej darujejo kristjani per sveti maši? Jezusa Kristusa in z njim tudi sebe, kakor se je tudi Jezus Kristus na križu Bogu daroval, in se vsak dan za nas daruje. Ker mašnik ve, kako svet in nedolžen de bi mogel biti, kader se podstopi Bogu neskončno svetimu in vsi- gamogočnimu za vse ljudstvo darovati, in ve koliko sla¬ bost nad seboj ima, in kako nevreden de je Bogu da¬ rovati, v ponižnosti in žalosti svoje duše moli v svojim in v imenu vsih pričijočih kristjanov, rekoč: »V duhu ponižnosti in s potertim sercam stojimo pred teboj, vze¬ mi naš dar, o Gospod! in godi naj se pred tvojim oblič¬ jem danes tako naša daritev, de ti bo prijetna, Gospod Bog!” Potlej poln zaupanja, povzdigne svoje oči in roke proti nebesam, in reče: »Pridi posvečevavec, vsigamo- gočni večni Bog! posveti ta dar, perpravljen tvojimu svetimu imenu.” S to molitevjo prosi mašnik, de naj sveti Duh po¬ sveti te dari, kteri bodo v telo in kri Jezusa Kristusa KERSANSKIGA KiTOLJSKIGA MEKI. Spisal li. »el. ». Izdatek. ANDREJ ALBREHT, prost in fajmo.šter v Novim mestu. 241 spremenjeni, in naj tudi nas posveti, ki se Bogu z Je- zusam sklenjeni darujemo, de bi bili Bogti prijeten dar. Masnik si umije roke, de so ciste, ker bo prejel sveto rešnje telo v roke. Umivanje rok pomeni, de si moramo serca očistiti, ako hočemo vredno per sveti ma¬ si biti in jo Bogu darovati. Masnik gre na sredo altarja in moli, de bi ta dar, kteriga v spomin terpljenja, vstajenja in vnebohoda Je- zusoviga opravlja, sveti Trojici prijeten bil. Ko je zmo¬ lil, se oberne proti ljudem, in reče: »Molite, bratje! de bo moja in vaša daritev prijetna per Bogu, Očetu v sigamogočnimu.” Služabnik v imenu ljudi odgovori: »Vzame naj Gospod ta dar iz tvojih rok v hvalo in čast svojiga imena, tudi k pridu našimu, in vse svoje svete cer¬ kve?’ Ta molitev nam pokaže, de daritva svete mase je nas vsih skup dar, kteriga Bogu darujemo. In ko se masnik spet k altarju oberne, moli na ti- hama eno ali več molitev nad darmi, kakor praznik na¬ nese, in prosi Boga, de naj milostljivo vzame daritev, ki mu jo z verniki daruje, in de naj njega in verne po¬ sveti in vredne stori, de bi mu bili dopadljivi dar po Jezusu Kristusu, Gospodu našim. Zdej opomni masnik, pričijoče, de naj povzdignejo svoje serca k Bogu in hva¬ lijo naj Gospoda svojiga Boga za posebne božje dobro¬ te ; in proti koncu te molitve ga prosi, de naj nam per- pusti se zveličanim duhovam perdružiti, in ga častiti in hvaliti z angelji in velikimi angelji, kteri neprenehoma ,n v en glas pravijo: »Svet, svet, svet, Gospod vsigamogočni Bog! Polne so nebesa tvoje hvale. Hosana na visokosti! Bodi česen, kteri pride v imenu Gospodovim! H o z a n a po višavah!” In zdej služabnik pozvoni, kar pravimo de je Sanktus. Požvenklja služabnik, de verne po cer- II. Dčl. 242 kvi opomni, de naj tudi pričijoči z masnikam te besede molijo. Katoljška cerkev je besede: Svet, svet, svet, vzela iz preroka Izaija, kteri je v nebesa zamaknjen angelje slisal tako hvalo Bogu peti; in iz skrivniga razodenja svetiga Janeza, kteri pove, de čvetere živali pred bo¬ žjim sedežem noč in dan tako pojejo. Besede: Hozana po višavah, bodi česen, kteri pride v imenu Gospodovim, je pa vzela iz svetiga evangelija, kteri perpoveduje, de so množice Jezusa s tem vpitjem sprejele, ko je v Je¬ ruzalem na oslici jezdil. Cerkev pa zato te besede poje ali moli, ker zeli, de bi bili tudi kristjani vneti s tolik¬ šno ljubeznijo do Jezusa Kristusa na altarji, v kteriga se bo zdej spreobernil kruh in vino, in pod podobo kru¬ ha in pričijočiga častili in molili, kakor ga angelji v ne¬ besih časte, hvalijo in molijo. 31, Povzdigovanje« Potem ko je masnik molitev »svet i t. d?’ zmolil, razprosti svoje roke in jih sklene, povzdigne oči proti nebesam, se perklone in kusne altar v znaminie svoje goreče ljubezni in časti do Jezusa, in prosi z vernimi kristjani vred neskončno milostljiviga Očeta nebeskiga, de naj te čiste in svete darove z dopadejenjem sprejme, in nam da obilno sadu iz darovanja teh darov vživati. Masnik imenuje kruh in vino čiste in svete darove, ker bodo kmalo posvečeni in spreobernjeni v Jezusovo telo in kri, in jih že naprej tako imenuje, kakor de bi bilo že oboje spreobernjeno, ker ve, de Jezus se je že da¬ roval na križu nebeškima Očetu za nas. V ti molitvi zdej masnik daruje sveto maso za sveto katoljško cer¬ kev, de bi ji Bog mir dal, in jo varoval posebno pred krivoverci, kteri resnice Jezusove vere pačijo in terdo- vratno zametujejo, de bi jo Bog v edinosti ohranil. Da- 243 ruje za papeža, škofa in za cesarja, in moli sploh za vse, kteri so prave katoljske in apostoljske vere. Potem masnik spomin stori za druge žive, za ktere je posebno dolžan maševati, pa jih z besedo ne imenuje, ampak le v misel vzame. Nar prej se spomni sosebno tistih, kteri so mu za sveto maso dali, in ga prosili se jih spomniti, ter Boga prosi, de bi jim po ti daritvi dal, kar žele, prosijo in potrebujejo za dušo in telo, prosi tudi Boga za vso njih žlahto, de bi vsim dodelil, kar potrebujejo na tem svetu za dušo in teh). Kader je masnik za vse prosil, za ktere je sosebno dolžan prositi, moli tudi za vse pricijoce, za vse verne, in se združi z Marijo precisto devico, z aposteljni in svetniki v nebesih in jih prosi, de bi tudi oni za nas Boga prosili in nam pomagali prositi od njega po Jezusu Kristusu vse po¬ trebne dobrote zadobiti. Kako lepa in tolažbe polna je verna resnica katolj¬ ske cerkve, ktera nas uci, de smo združeni tudi s svet¬ niki v nebesih, de so naši bratje, kteri že gledajo obličje božje, Bog jih ljubi, ker jih je k sebi vzel; mi jih sme¬ mo prositi, in njih prošnja za nas per Bogu veliko zamore. Masnik, ko se je z vernimi kristjani vred sklenil s svetniki v nebesih in v njih prošnjo perporocil, raztegne svoje roke, in jih derži nad keliham in kruham. Kakor vam je bilo že povedano, so v stari zavezi, kteri so da¬ rovali Bogu v odpusenje grehov, so svoje roke nad ži- valijo razprostrene deržali, ktero so potlej zaklali in za¬ žgali v spomin, de so s svojimi grehi smert zaslužili, pa namest njih bo v dar pernesena žival umorjena; ravno tako položi masnik roke na dari, de priča, de on in vsi ljudje s0 kteri se niso v stanu svojih grehov prav spokoriti, božji pravici za-nje zadosti storiti, in se od vecniga pogubljenja rešiti, de jim je treba svete da¬ ritve, ktere bodo masnik in kristjani deležni. Masnik 16* 244 položi, tako rekoč, grehe na Jezusa, kteri je pravo ja¬ gnje božje, ki odjemlje grehe sveta, in prosi razžaljeni- ga Boga, de naj vzame telo i n kri Jezusovo v spravo, v odpusenje svojih in kristjanov grehov. Po ti molitvi sklene roke, povzdigne svoje serce in roke k nebeškima Očetu in ga prosi, de naj da sveto moc besedam, ki jih bo nad kruham in vinam izrekel, de se bota kruh in vino v pravo telo in kri Jezusa Kristusa spremenila. Zdej začne delati, kar je Jezus per zadnji večerji delal, ker Čas se je perbližal, de se bo kruh spremenil, vzame kruh v svoje roke, in reče, kar je Je¬ zus delal, in le to stori in pravi: »Kteri je pred svojim terpljenjam tisti dan vzel kruh v svoje svete in častite roke, in povzdignil oči proti nebu k svojimu vsigamo- gočnimu Očetu, ga zahvalil, in ga posvetil, razlomil in svojim učencam dal, rekoč: »Vzemite, in jejte vsi od tega: zakaj to je moje telo.» Na te'besede se zgodi velik čudež božje neskončne ljubezni do nas. Kruh se spremeni v Kristusovo rešuje telo. Kruh ni več kruh, ampak pod podobo kruha je zdej v mašnikovih rokah Jezus Kiistus, z dušo in s telesam, s kervjo in z mešam, Bog in clovek skupej. Ravno tisti Jezus je zdej v podobi kruha pricijoc, ki je bil v Betlehemu rojen od device Ma¬ rije, umorjen na gori Kalvarii, ki sedi zde; v nebesih na desnici svojiga Očeta. Mašnik začne Jezusa moliti, perpogne desno koleno do tal pred svetim rešnjim telesam, de s tem perpogo- vanjem Jezusu božjo čast skaže; želi pa, de hi ga tudi verni kristjani po cerkvi častili in molili, kakor ga an- gelji na altarji molijo in ga tudi on sam moli, povzdigne sveto telo Jezusovo, Odrešenika sveta k Očetu, de naj zavoljo njega pozabi naše grehe, de naj ga vzame v dar in naše serca z njim. Verni kristjani kleče po cer¬ kvi, se globoko perklonijo, se terkajo na persi, in pro¬ sijo gnade in usmiljenja, ker spoznajo, de naši grehi so 245 krivi njegove smerti, in pričajo, de ni več kruh, ampak pravo živo telo Jezusa Kristusa, ktero je bilo enkrat na križu umorjeno za nase grehe, zdej pa se daruje, de bi deležni postali gnad in milosti, ktere nam je na križu zaslužil. Ko je mašnik sveto rešnje telo na altar položil, še enkrat iz časti do njega z desnim kolenam poklekne, m ko vstane, odkrije kelih, ga v roke vzame in perpove- duje, kako je Jezus Kristus per zadnji večerji vino v svojo kri spremenil, ker moli: »Kavno tako je vzel po večerji tudi ta prečudni kelih v svoje svete in častite roke, ter spet zahvalil in dal svojim učencam, rekoč: Vzemite in pite vsi iz njega: Zakaj ta je kelih mo¬ je kervi, nove in večne zaveze, skrivnost ve¬ re, ktera ho za vas in za veliko njih prelita v odpušenje grehov. Kolikorkrat hote to delali, storite v moj spomin. Masnik zdej tudi pred sveto rešnjo kervjo Jezuso¬ vo koleno do tal perpogne v znaminje, de jo moli in ji skaže nar veči čast, ktera. gre samimu Bogu, in jo pov¬ zdigne proti nebu, proti nebeškimi! Očetu, de bi nam bil zavoljo svete, za nas prelite kervi milostljiv. In kri¬ stjani po cerkvi kleče, in se globoko ponižajo, jo časte in molijo, pokažejo svojo vero, in skesani se terkajo na svoje parsi in prosijo Boga zavoljo svete kervi, za nas prelite, gnade in usmiljenja. De bi nam bila cerkev spoznati dala drago ceno Jezusove kervi, ki jo je iz ljubezni do nas, de bi nas bil odrešil, na križu prelil, je zapovedala, de se mora sveta rešnja kri v zlatih ali pa v srebernih in pozlače¬ nih kelihih imeti. De bi nas pa tudi od njegove neskon¬ čne ljubezni do nas prepričala, de je Jezus hotel zavoljo nas ubog biti, de bi po njegovim uboštvu mi obogateli, je navada v cerkvi, de mašnik svetiga rešnjiga telesa ne položi na zlato ali zidano, ampak perlneno ruto. 246 Po božji vsigamogočnosti in po moči Jezusovih be¬ sedi sta kruh in vino v pravo telo in pravo kri Jezuso¬ vo spremenjena^ in Jezus ie zdej na altarji pričijoč z dušo in s telesam, s kervjo in z mešam, Bog in človek skupej. Ce pa le po besedah svetiga Pavla vsako koleno v nebesih in na zemlji, in pod zemljo se perpogne, ka¬ der se sveto ime Jezusovo izgovori, koliko več moramo iz božjiga strahu in časti do Jezusa na svoje grešne kolena pasti, ko je Jezus sam pričijoč, naš Gospod, naš Bog, ki je iz ljubezni do nas človek postal, zavoljo na¬ ših grehov na križu umeri, ki svojo daritev na križu opravljeno za grehe vsiga sveta na altarji ponavlja. De bi ga pa molili, ga mašnik pod podobama kruha in vina povzdigne, kakor se je Jezus sam dal na križu povzdi- gnuli, ko se je nebeškima Očetu daroval. Sklenimo se z angelji, kteri ga na altarji pričijočiga molijo. Spomni¬ mo se pa tudi na terpljenje in smert Jezusovo, kar nam sam zapove, de kolikorkrat bomo to storili, naj se na nj spomnimo. Torej se tudi mašnik v pervi molitvi po povzdigovanji spomni njegoviga terpljenja in smerti, od smerti vstajenja, in vnebohoda. Prosi Boga, de bi iz naših rok to daritev tako dopadljivo sprejel, kakor je nekdaj Abeljnov, Abra¬ hamov in Melhizedekov dar sprejel, kteri darovi so le pomenili daritev Jezusa Kristusa, kteriga Bogu da¬ rujemo per sveti maši. Mašnik pa s to molitevjo prosi Boga, de bi naših darov, namreč Jezusoviga rešnjiga telesa in njegove rešnje kervi ne zavergel, ampak mi¬ lostljivo sprejel, ker Jezus Kristus je nebeškimu Očetu neskončno dopadljivi dar; temuč le prosi, de naj naše darovanje in na našo pobožnost, s ktero Bogu Jezusa darujemo, milostljivo pogleda, in naj se na nas ozre, ki se z Jezusam v en dar sklenemo, in z njim tudi sami sebe nebeškimu Očetu darujemo, desiravno smo slabosti polni. De bi na nas ravno tako milostljivo pogledal, ka- 247 kor je na Abeljna, Abrahama in Melhizedeka, si mora¬ mo pa tudi perzadevati tem možem v. življenji enaki, po¬ dobni biti, in gotovo bomo Bogu dopadli, kakor so mu ti sveti možje. Zdej masnik perklone svojo glavo iz ponižnosti, in prosi nebeškiga Očeta, de bi ta presveti dar sprejel, pa ker spozna svoj nič in svojo nevrednost, prosi zgrevan, de bi se Jezus sam svojimu nebeskimu Očetu daroval. Masnik prosi za verne mertve, roke povzdigne in jih na parsih sklene in pravi, ker na sveto hostijo gle¬ da: »Spomni se tudi, Gospod! svojih služabnikov in slu¬ žabnic, ki so sli pred nami s znaminjem vere in spe v miru/’ Zdej se spomni vsih mertvih, za ktere je pose¬ bno moliti dolžan, ali kteri so mu poseben dar za sveto maso pernesli. Spomin pa tudi stori za vse verne mer¬ tve, ker reče, ki so sli pred nami s znaminjem vere, in spe v miru, to je, ki so se v gnadi božji iz sveta loči¬ li; ker tak je v miru z Bogam, ki je v njegovi gnadi, desiravno se se cisti in v vicah pokori. Ko se jih je masnik vsih spomnil, dalje moli: »Prosimo te, Gospod! de tem in vsim, kteri so v Kristusu zaspali, dodeliš kraj hladu, luči in miril. Po ravno tem Kristusu, Gospodu našim. Amen.” Desiravno masnik per sveti masi le za nektere posebno spomni, spomni vender tudi za vse duše v vicah in nobe¬ na ni pozabljena; za vse prosi, de bi bile iz vic rešene, de bi jih Bog v nebesa vzel gledat obličje božje, ker ve, de veliko žalost terpe, in se v velicih bolečinah znajde¬ jo, ker so še od Boga odločene, kteriga gledati čez vse žele. Sv. Krizostom pravi, de navada per sveti maši za mertve moliti je od aposteljnov. Hornih 69 ad po- pul. Antiochen. Potem, ko je mašnik prošnjo storil, de bi bile tud duše v vicah svete maše deležne, se spomni svojih in pricijočih kristjanov grehov, vidi grehe in pogleda Je- 248 zusa, cisto, sveto in nedolžno jagnje božje, se ves ske¬ san na parsi udari, kakor nekdaj očitni grešnik in reče: Tudi nain grešnikam bodi milostljiv in daj nam delež s tvojimi svetimi aposteljni, marterniki in svetniki v nebe¬ sih imeti.” Zdej imenuje več svetnikov po imenu. Pred povzdigovanjem je masnik tudi več svetnikov imenoval, de se jim je v prošnjo perporočal, zdej po povzdigova¬ nji pa prosi, de bi v njih veselo drušino v nebesa pri¬ šel. Sklene molitev z besedami po Jezusu Kristusu. Te besede nam pokažejo, de le sam Ki •istus, Bog in človek zamore Bogu tisto čast dati, ki so mu jo pametne stvari na nebu in na zemlji dolžne. In potem moli Očenas. Zdej se začno molitve, s kterimi katoljska cerkev masnika in kristjane perpravlja sveto obhajilo prejeti. Med vsimi molitvami je Očenas nar lepši in imenitnisi, ki jo je Jezus sam učil, in ker vse v sebi zapopade, karkoli kristjan sme od Boga že¬ leti in prositi za dušo in telo. Prej ko masnik začne Očenas moliti, vse k molitvi opominja, ker pravi: »Mo¬ limo !” In de bi verni s terdnim zaupanjem Boga, svojiga Očeta imenovali, jim masnik pove, de jim je Kristus sam zapovedal to molitev moliti, ker pravi: Po Zveli- čerjevi zapovedi opominjani in z njegovim božjim naukatn podučeni si upamo reči: Oče nas, kteri si v nebesih i.t. d. Po Očenasu dalje moli in prosi, de bi nas Bog rešil od vsiga hudiga, pretečeniga, sedanjiga in prihodnjiga, de bi bili na prošnjo svete, čiste vselej device in božje mate¬ re Marije in svetnikov s pomočjo božje milosti podpira¬ ni, vselej bili brez greha in obvarovani pred vso zmoto. Mašnik prosi, de bi nas Bog rešil od pretečeniga hudiga. To hudo so naši storjeni grehi, in vse drugo hudo, ki je iz grehov prišlo, in smo z grehi zaslužili, postavim, veči razdraženje našiga poželjenja in njegova moč, ktera nas zdej še huje v greh vleče; pohujšenje, 249 ki smo ga dali, de drugi greh delajo, ki bi ga ne bili, in njih grehi so nam na vesti. Sedanje hudo je, kar nas zdej stiska na duši in na telesu, postavim bolezen, žalost, britkost ali skušnjave, ki nam jih ali meso, ali hudoben duh ali pa svet naprav¬ lja. Prihodnje hudo so vse tiste reci, ktere bi nas v prihodnjič utegnile ali na duši ali pa na truplu poško¬ dovati; so tedej vse zapeljive in pregrešne perložnosti, v ktere bi utegnili priti, so časne in večne strafiuge greha. Tudi prosi masnik v ti molitvi, de naj nam Bog mir da, to je zunanji mir, de naj od nas odverne vojsko, punte in preganjanje, pa tudi znotrajni mir nase vesti, de bi v miru z Bogam in bližnjim živeli, de bi nas to¬ rej pred greharn in vso zmoto obvaroval, po kterim ne¬ mir pride. 32» Sveto Obhajilo. Ko je masnik odmolil, in sveto hostijo na skledico djal, odkrije kelih, se z desnim kolenam do tal perklone, vstane, vzame sveto hostijo in jo nad keliham čez sredo razlomi. Masnik posnemlja Jezusa, kteri je per zadnji večerji kruh razlomil, preden je v njegovi podobi aposteljnam svoje sveto telo zavžiti dal. Polovico svete hostje po¬ loži na skledico, od druge polovice odlomi majhen košček in stori z n jo tri križe nad keliham, rekoč: »Mir Go¬ spodov bodi vedno z vami”. Potlej spusti košček svete hostije v kelih, de se zmeša s svete resnjo kervjo, kar Jezusovo od sinerti vstajenje pomeni. V grobu se je Jezusova duša s telesam po božji moči spet sklenila in telo spet oživelo, tako se Jezus ves z nami sklene v podobah zakramenta svetiga resnjiga telesa, in je tudi nam zastava veseliga od smerti vstajenja. Ko masnik 250 sveto hostijo prelomi, ne prelomi Jezusovima telesa, am¬ pak le podobo kruha. Masnik stori z manjšim koščikam svete hostije tri križe nad keliharn in vosi mir. Mir, ki ga masnik vosi, je tisti mir, ki ga človek z Begam sam s seboj in bli¬ žnjim ima, kteriga nam je Jezus na križu zaslužil; to¬ rej križe dela. Ta mir vam masnik vosi s živim Kri- stusam v roki, ker vam je ta mir tolikanj potreben, zla¬ sti če hočete k mizi Gospodovi perstopiti. Ta mir pride od svete mase, ali od Jezusoviga terpljenja in smerti na križu, kteriga se per sveti masi vdeležimo. Ta mir, ako ga imate, in ga ohranite, vas bo gotovo perpeljal v kraj večniga mini, v nebesa. Izraelci, ko so Bogii živali klali in jih darovali, se niso le v duhu sklenili z daritvijo in se tudi Bogii da¬ rovali; temne so od te daritve tudi jedli; tako je Jezus tudi hotel, kteri je bil za nas darovan in umorjen, de bi od te presvete daritve jedli, in se te daritve popolnoma vdeležili, zato prejmemo sveto obhajilo per sveti masi, ktera je prava daritev za nas, jo Bogii darovati. Ko je masnik košček svete hostije v kelih spustil, pokrije kelih, se perpogne z desnim kolenam do tal, gleda v Jezusa, in z glavo perklonjen se trikrat na parsi udari, prosi usmiljenja, ker dvakrat reče: »Jagnje bo¬ žje, ki odjemljes grehe sveta, usmili se nas!»; in ko v- tretjič reče, pravi namest »usmili se nas”, »daj nam mir!” Na altarji vidi Jezusa, zaklano jagnje božje, kakor ga je sveti Janez kerstnik v pušavo priti vidil in ga ljud¬ stvu pokazal, rekoč: »Glejte jagnje božje, ki grehe sveta odjemlje. Poln zaupanja v Jezusa, ki je bil v odpusenje na¬ ših grehov na križu umorjen, položi vse svoje in krist¬ janov grehe na nj, in prosi za vse usmiljenja. Potem z glavo perklonjen moli tri molitve, de se z njimi per- pravlja k svetimu obhajilu. V pervi molitvi prosi, de 251 naj da mir, kteriga je z nebes pernesel, in edinost vsim »dam katoljške cerkve, ker je treba, de so vsi kristjani med seboj in s katoljško cerkevjo v miru in edinosti, ker so vsi eniga in ravno tistiga svetiga kruha in keliha de¬ ležni, in Jezusov mir mora v tistih kraljevati, ki hočejo k svetimu obhajilu perstopiti. Ta mir in edinost se pa v katoljški cerkvi razdere s prepiram in kregam, torej prosi masnik, de naj da Jezus svoji cerkvi mir in edinost. V drugi molitvi prosi masnik Kristusa, de naj ga s svojim svetim telesam in s svojo presveto kervjo od vsih njegovih grehov in od vsih zlegov resi, in naj mu da, de bo vselej po njegovih zapovedih živeti zamogel, in mu dal gnado se nikoli od njega ločiti. V tretji molitvi, ker svojo nevrednost močno občuti, de ni vreden Jezusa prejeti, ga prosi, de bi ne dopustil, de bi mu bil vžitik Jezusoviga presvetiga telesa in pre¬ svete kervi v pogubljenje, temuč de bi po svoji milosti storil, de bi mu k hrambi in zdravju duše in telesa bil. Ko je masnik molitve pred svetim obhajilam odmo¬ lil, poklekne z desnim kolenam pred sveto hostijo, in ko vstane od velike želje gnan po vživanji svetiga Je¬ zusoviga telesa in kervi, vzame sveto hostijo v roko rekoč: »Kruh nebeški bom prejel in klical v Gospodovo ime.” Zelje Jezusa Kristusa prejeti morajo enake biti zeljem Take želje pa so le v takih sercih, ktere so prazne pre¬ grešne ljubezni do stvari, in Boga iz celiga serca lju¬ bijo, ki je nar veči dobrota, ki jih le sam zamore nasi¬ titi. Po tem se na parsi udari, spozna svojo nevrednost, in moli: »Gospod! nisim vreden, de greš pod mojo stre¬ ho, temuč reci le z besedo, in bo ozdravljena moja du¬ ša?’ In tako trikrat moli skesan čez svoje grehe. Zdej stori mašnik s presvetim telesam Jezusovim križ čez se, de priča svojo vero, de bo zavžil ravno ti¬ sto Jezusovo telo, kije bilo na križu umorjeno, in re- , ki jih ima silno lačen človek po telesnih jedilih. 252 če: Telo Gospoda nasiga Jezusa Kristusa, ohrani mojo dušo za večno življenje. Amen?’ In zdej povžije. Ko je zavžil odkrije kelih, poklekne pred sveto rešnjo kervjo, vstane in skerbno pobere s skledico drob¬ tinice svete hostije z rute, ko bi jih kaj na nji bilo, in moli: »Kaj bom povernil Gospodu za vse, kar mi je dal? Kelih zveličenja bom vzel in klical bom v Gospo¬ dovo ime. Klical bom va nj, in oznanoval bom njegovo hvalo, in obvorovan bom pred svojimi sovražniki. Kakor de bi molil: Kako hočem Jezusa zahvaliti za vse nje¬ gove neskončne dobrote ? Njegovo kri bom zavžil, in se potem njegove na križu opravljene hvalne daritve vdeležil, in ž njo Boga vredno hvalil, in ker bo moja duša močna, se ne bom več bal sovražnikov svojiga zvelicenja.” Na to vzame masnik kelih, stori križ čez se v zna- minje, de je v njem kri Jezusova, in moli: Kri Gospo¬ da nasiga, Jezusa Kristusa, ohrani mojo dušo v večno življenje. Amen. V starih časih je bila navada, de so po mašniko- vim obhajilu tudi kristjani obhajani bili, kteri so bili per- pravljeni. Cerkev želi, de bi se dan današnji tudi tako zgodilo, de bi kristjani po mašnikovim obhajilu obhajani bili. Zakaj sveta maša je daritev cele cerkve, ktero masnik in kristjani skupej Bogii darujejo, torej se tudi spodobi, de se masnik in kristjani skupej vsi kmali s svetim obhi *” te daritve vdeležijo. In molitve, ki jih masnik po preje¬ tim svetim obhajilu moli, so tudi take, de ne zadevajo samo mašnika, ampak tudi druge kristjane ; masnik ne hvali Boga z njimi samo v svojim imenu, ampak ga hvali v imenu vsili, kteri so z njim vred sveto obhajilo prejeli. Ker pa ni mogoče, de bi vsi pričijoči per sveti maši obhajani bili, morajo pa vender, de bodo svete ma¬ še deležni, duhovno obhajilo prejeti. Kako bo kristjan duhovno obhajilo prejel, je bilo že zgorej povedano. 253 I*o obhajilu mašnik z vinam kelih poplakne, spije in si nad keliham z vinam in z vodo persle umije, po krije kelih in gre na desno stran altarja in nekoliko mo¬ li, stopi nazaj v sredo altarja, ga kušne in se proti lju¬ dem oberne, rekoč: »Gospod z vami!" in služabnik mu odgovori: »In s tvojim duham". Potem gre k masnim bukvam, in eno ali več kratkih molitvic zmoli, kakor cer¬ kev tisti dan eniga ali več svetnikov spomin obhaja, in z njimi mašnik vselej Boga zahvali, de nas je daritve svete maše deležne storil, in ga prosi milosti, de bi sad svete maše tudi vedno v nas ostal po Jezusu Kristusu, Gospodu našim. Amen." Kader je mašnik te molitve zmolil, zapre bukve in gre na sredo altarja , ga kušne, in pozdravi pričijoče: »Gospod z vami!" Služabnik odgovori: »In s tvojim duham.” In mašnik reče: »Pojdite, maša je minula." Služabnik mu v imenu pričijočih reče: »Bogu hvala!" S temi besedami zahvalijo kristjani Boga za to srečo, de so se per sveti maši znajdili. Kader mašnik v pla¬ vim plajšu mašuje, pa ne reče: »Pojdite, minula je maša" ampak: »Hvalimo Gospoda." Reče pa tako v spomin nekdanje šege, ker so ob tacih dnevih še druge molitve po sveti maši opravljali ali pa večernice imeli, in so še v cerkvi ostali, torej jim mašnik ni rekel iz cerkve iti. Mašnik, ko je te besede izrekel, se k altarja ober¬ ne in moli: »Naj ti dopade, sveta Trojica! opravilo mo¬ je službe, in daj, de bo daritev, ki sim jo nevredni člo¬ vek pred očmi tvojiga veličastva daroval, tebi prijetna, za me pa in 7 ,a vse, ki sim jo za-nje opravil, po milosti tvoji spravna. Po Jezusu Kristusu, Gospodu našim. Amen." S to lepo molitevjo mašnik še enkrat vse molitve svete maše povzame, in prosi sveto Trojico , de bi bila sveta maša njemu in vsim vernim v odpušenje grehov, v spravo z Bogam in zveličenje. In po tej molitvi ma- 254 šnik poln zaupanja, de bo njegova molitev uslišana pov¬ zdigne oči in roke proti nebu, kusne altar v znaminje, de Jezusa ljubi, ker drugači kristjan gnad ne more de¬ ležen biti, razim če Jezusa ljubi, in reče: »Blagoslo¬ vi vas vsigamogočni Bog”, se oberne proti ljudem, rekoč: »Oče, Sin in sveti Duh?’ Služabnik odgo¬ vori: »Amen”. Ne masnik, ampak Bog, vsigamogočni nebeški Oče, nas blagoslovi, ki nas je vstvaril, Sin, ki nas je odrešil, in sveti Duh, ki nas je posvetil. In gotovo je, de kdor je bil s pravo živo vero, terdnim upanjem in z gorečo ljubeznijo per sveti masi, se je z Jezusam Bogu daro¬ val, in Jezusa za se daroval nebeskimu Očetu, in je s svetimi željami Jezusa per svetim obhajilu prejel, ali po duhovno se obhajal, ne gre iz cerkve brez dusniga pri¬ da, Bog ga je blagoslovil s svojo milostjo. Masnik se oberne na levo stran altarja in moli za¬ četek evangelija svetiga Janeza, v kterim sveti Janez priča, de Jezus je večni Sin božji, pravi Bog, kteri je za nas človek postal in na križu umeri, kar tudi mi vsi verujemo. In ko sveti evangeli zbere, služabnik reče: »Bogu hvala.” Zahvalimo Boga za vse gnade in dobrote, ki smo jih per sveti masi od njega prejeli po Jezusu Kristusu. Pa ni zadosti le pred altarjem Boga z jezikam zahvaliti, de nas je vredne storil per sveti masi biti, temuč nase življenje mora vselej po Jezusovih naukih obravnano bi¬ ti, in s svetim življenjem bomo Boga prav hvalili in častili. 33. Od svete mase za mertve* Združba kristjanov po smerti ne mine, duše, ki so se iz tega sveta ločile, so po ljubezni s kristjani na zemlji in te z njimi se zmirej sklenjene. Vsi skupej so le ena in ravno tista cerkev božja, vsi so udje Jezuso- 255 viga telesa, in on je glava Vsa združba na zemlji se veseli in Boga hvali, de je svoje svetnike v nebesa vzel, kteri so naši bratje, in iz hvaležnosti opravlja daritev svete maše. Pa ravno tako tudi žaljuje s svojimi žalo¬ stnimi brati v vicah in opravlja daritev svete maše v njih odrešenje iz vic, de bi bili rešeni od grehov in ter- pljenja, in šli vživat nebeško veselje. Za mertve so tudi v stari zavezi molili in dari darovali. V novi zavezi se ni nič druziga spremenilo, kakor de nam je Bog, nebe¬ ški Oče namest tolikanj daritev, ki so jih v stari zavezi Bogu opravljali, le eno samo dal, Jezusa Kristusa, kteri je Bogu čez vse ljub, in po kterim se odpušenje gre¬ hov zadobi in bo dušam iz vic pomagano. Katoljška cerkev je vselej sveto mašo za žive in mertve Bogii da¬ rovala. Sv. Ciprijan pove, de je to v navadi od začetka keršanstva. Epist 1. et 63. Sv. Ciril pravi: Za vse mo¬ limo, ki so v naši združbi umerli, in verujemo, de z mo¬ litvijo, ki jo med nar svetejši daritvo svete maše opra¬ vimo, vernim mertvim veliko pomagamo. Catech. myst. 5. 58. In sveti Tridentinski zbor uči, de ker je v ti sveti nekervavi daritvi, ki jo per sveti maši Bogu oprav¬ ljamo, ravno tisti Kristus, ki se je v odpušenje grehov sveta na križu Bogu daroval in kri prelil, zadobe vsi, ki prav verujejo, so skesani in spokorni, per sveti maši milost in gnado božjo. Oče nebeški, po ti daritvi poto¬ lažen, deli gnado prave pokore in odpušenje grehov, še tako veliki naj so. Torej je ta dar opravljen, ne le v odpušenje grehov, štrafing in v zadostenje, in zadobiti vse potrebne gnade živim kristjanam na zemlji, ampak tudi za verne duše v vicah, ki še niso zadosti očišene. Sej. 22. Cerkev scer vsako sveto mašo za vse kristjane, žive in mertve Bogii daruje in moli za nje, vender pa tudi ob nekterih dnevih še posebno to stori, de za verne mertve moli in mašuje, Černe oblačila obleče , po kterih 256 verniki vidijo, de bo zdej posebno za mertve spomin storjen. Tako se godi na dan, ko kdo umerje ali ko je pokopan, na tretji, sedmi ali trideseti dan po smerti in obletnici in kader kdo hoče, de se za kteriffa mertviffa mašuje. Per černih masah cerkev vse molitve izpusti, ktere veselje oznamijejo ali pomenijo, moli pa in stori, kar ža¬ lost budi, in take verste iz svetiga pisma bere, po kterih svojo vero pokaže, de upa od Boga zadobiti, kar za mertve prosi. Mašnik ne moli 42. psi., ker v ti molitvi se je Da¬ vid veselil, de bo v božjim šotoru v Jeruzalemu spet Boga hvalil in mu dari darova), ker cerkev ve, de du¬ še, za ktere mašuje, so še v vicah in jim še ni dopuše- no iti v veselje Gospodovo, v nebeško kraljestvo. Mašnik se per mašnih bukvah ne prekriža samiga se¬ be, ampak čez mašne bukve križ stori v znaminje, de ne bo tolikanj za se, ampak veliko več za duše v vicah sveto mašo opravljal, in jim torej preč od začetka po neskončnim zasluženji Jezusove smerti na križu večni mir in pokoj voši. Glorija se ne moli, ker je vesela molitev, angeljska pe¬ sem, ker duše v vicah še niso z angelji pred štolam bo- žjiga jagjneta, in jim še ni dano z angelji nebeške pe¬ smi peti. Med listam in svetim evangelijem moli Boga pravič- niga, popisuje božjo pravico, kako ho Bog vse narode sodil, kako velik trepet bo takrat, ker bodo mogli vsi priti pred sodni stol, v zaupanji na božjo milost, ker je Jezus Marii, očitni grešnici odpustil, in razbojnika na križu uslišal; prosi, de bi Jezus mili pastir tudi dušam v vicah dodelil večni mir. Po zbranim evangeliju ne kušne mašnik bukev, ker verne duše, za ktere se sosebno daruje, še niso popol- 257 noma sprave, sklenitve z Bogam, in popolnoma odpuša- nja grehov in štraling dosegle. Per cernih masah mašnik ne blagoslovi vode per darovanji, ker voda žive verne pomeni, per masah za rnertve pa masnik želi sosebno dušam v vicah pomagati in jih sadil svete mase deležne storiti. Pred svetim obhajilam ne reče masnik: »Jagnje božje — usmili se nas”, ampak »daj jim pokoj”, in v tretje, »daj jim večni pokoj”, in se ne udarja na persi v znaminje, de Jezusa, jagnje božje, veliko bolj za mer- tve, kakor za se prosi. Tudi ne pravi: »Pojdite, maša je minula”, ampak proti altarju obernjen, reče: »Naj počivajo v miru”, ker po maši so bili mertvi pokopani, ali pa so še molitve za verne duše v vicah opravljali, in so zato še v cerkvi per molitvah ostali. Mašnik tudi blagoslova ne da, ker se per černih mašah le vernim dušam v vicah večni mir in pokoj voši, in de se tudi verno ljudstvo opomni, de tudi majhni gre¬ hi so zaderžek, de ne morejo od Boga popolnoma bla¬ goslova prejeti, kakor se zdej dušam v vicah godi, de so še od božjiga blagoslova za en čas odveržene. Kri¬ stjani! varovajte se tudi majhnih grehov, božja sveta pravica je ojstra, nič še tako malo omadeženiga ne mo¬ re v nebesa, dokler se popolnoma ne očisti. 34. Zakaj opravlja masnik daritev svete mase? Masnik opravlja daritev svete maše: 1) De obhaja spomin Jezusove smerti na križu. Masnik kruh in vino vsako posebej daruje, in potlej tudi spremenja, de naznanje daje Jezusove smerti na križu, per kteri se je njegova kri od njegoviga svetiga telesa ločila. Zato je sveta maša vedni spomin Jezuso- II. Del. 17 258 viga kervaviga daru na križu, ko se per nji vedni spo¬ min Jezusove smerti obhaja. 2) De Bogu, Gospodu vsiga, po Jezusu Kristusu in z Jezusam vso spodobno čast in hvalo skaže. Vsakiga kristjana dolžnost je Boga častiti in hva¬ liti, in nikjer ni Bog tako češen in hvaljen ko per sv et, maši, ker sveta maša je bogočestna daritev, kar se izj molitev svete maše spozna, in ker je Jezus vse daritve stare zaveze overgel in tudi tiste, po kterih so Boga posebno častili, in namest vsili daritev je daritev svete mase postavil, torej se spozna, de ona je hogohvalna ali bogoeestna daritev. Jezus si je za pravo češenje božje vse perzadjal, želel in skerbel je, de bi vsi ljudje na zemlji Boga prav častili in v to je postavil sveto mašo. De v ti sveti maši Boga častimo, pokažejo vse mo¬ litve svete maše, posebno pa, kader glorijo molimo, ker v ti molitvi pravimo: »Čast Bogii po višavah, hvalimo te o Bog! častimo te, molimo te, povišujemo te.” Pred sanktusam masnik s posebno molitevjo Boga hvali zavolj dodeljenih dobrot božjih po Jezusu Kristusu, in vse kri¬ stjane opomni, de naj serca k Bogu povzdignejo, in v ti molitvi sklene svojo hvalo in češenje s češenjem an- geljev in reče: »Svet, svet, svet Gospod vsigamogoeni Bog! polne ste nebo in zemlja tvoje časti.” Kader ma¬ snik pred Očenašam s sveto hostijo nad keliham križe dela, moli: »Po njem (po Jezusu Kristusu), ž njim in v njem je tebi Bogu Očetu vsigamogočnimu v edinosti svetiga Duha vsa čast in hvala od vekomaj do veko¬ maj.” V Očenašu moli: »Posvečeno bodi tvoje ime.” In ko moli: »O Gospod! nisim vreden, de greš pod mo¬ jo streho”, Boga hvali in časti. In per sveti maši bo po Kristusu Bog prav časten po vrednosti, ker le sam Bog zamore Boga prav časti¬ ti. Mašnik, ki mašuje, je grešin človek, in le namestnik 259 Jezusov, vse le v imenu Jezusovim dela. To že kažejo oblačila, v kterih je mašnik per alta rji oblečen, ni v svo¬ jim navadnjim, ampak posebnim cerkvenim oblačilu, ktero ga vsiga zagerne in vsiga druziga stori. Masnik moli, pa Jezus skozi njega moli, in vse nevidama dela, kar masnik vidama opravla. Tako Sin Boga v sveti maši prav po vrednosti časti, kar noben človek zadosti ne zamore, in mi ga po Jezusu, častimo. Tako je sveta maša bogo- čestna daritev. 3) Mašnik opravlja sveto mašo, de Boga zalivali za vse prejete dobrote, ker ga ne moremo bolj hvaliti in se mu hvaležni skazati, kakor če Jezusa darujemo, nad kterim ima Oče nebeški vse dopadenje. Dobrotniku za dobrote se zahvaliti, ki nam jih da, je že sercu dobriga človeka lastno, in dober človek želi svojimu dobrotniku vse dobro, in mu z veseljem stori kaj dobriga, če le more, de pokaže svoje hvaležno serce. Abelj je iz hvaležnosti daroval; ravno tako Noe, kader je iz barke stopil; Abraham, kije sovražnike! zmagal, je dal deseti del od vsiga, kar je per sovražnikih dobil, de je Melhizedek Bogu daroval v zahvalo srečniga zma- ganja sovražnikov. Sveta maša je namest velikonočniga jagnjeta judovskiga, in namest družili darov. Judje so velikonočno jagnje klali in so Boga hvalili, ki jih je iz Egiptovske sužnosti rešil. Jezus je pravo jagnje božje, n kristjani ga Bogu darujejo, de se za vse prejete do¬ brote in odrešenje Jezusovo od večniga pogubljenja Bo¬ gu prav zahvalijo. De se z daritve svete maše Bogu zahvalimo, tudi molitve per sveti maši pričajo. Pred ko sanktus zazvoni opominja mašnik pričijoče: »Zahvalite Gospoda, svojiga Boga.” In pričijoči mu po služabniku odgovore: »Spo¬ dobno in dolžnost je?’ Na to začne mašnik moliti: »Res spodobno in dolžnost je, prav in dobro, de ti vselej in povsod hvalo dajemo, sveti Gospod, vsigamogočni Oče, 17* 260 večni Bog! po Kristusu Jezusu, Gospodu našim?’ In molitve per končanji svete mase so le take, de se z nji¬ mi Bogu zahvalimo. Tako je res sveta masa zahvalna daritev. 4) De bi nam odpusenje grehov zadobil, in nas z Bo- gam spravil. De je Jezus sveto maso v odpusenje naših grehov postavil, nam pričajo njegove besede, ki jih je govoril per postavljenji te svete daritve. Ko je dal svojim apo- steljnam iz keliha piti, je rekel: »To je moja kri nove zaveze, ktera ho za veliko njih prelita v odpusenje gre¬ hov. Ravno ta njegova kri je pod podobo vina v sveti masi darovana. Vera katoljske cerkve je bila v vsih časih, de se sveta masa v odpusenje grehov opravlja. Molitve svete mase to tudi pričajo. Mašnik začne sveto mašo z očitno spovedjo, in s prošnjo za odpusenje gre¬ hov. Pred podobo križeniga Jezusa na sredi altarja moli: »Gospod, usmili se nas!” V molitvi glorija moli: »Jagne božje, ki sveta greha odjemlješ, usmili se nas!” Med darovanjem moli, de bi nebeški Oče to daritev vzel v odpusenje njegovih in kristjanov grehov, in za vse žive in mertve. Pred povzdigovanjem roke nad vinam in kruhain derži v znaminje, de svoje in ljudstva grehe na Jezusovo telo in kri položi, de bi jim bili odvzeti, in prosi Boga za se in za vse pričijoče verne, de naj jih po Kri¬ stusu reši od večniga pogubljenja. Per povzdigovanji bo ponavljeno, kar se je na križu godilo, kjer je bila kri prelita v odpušenje grehov. Po povzdigovanji prosi ina- šnik za duše v vicah, de bi jih Bog vzel v kraj hladu, in jim dodelil večni mir in pokoj, in potlej prosi, de bi tudi nam dal delež nad njegovim usmiljenjem in v družbi njegovih svetnikov. V Ocenašu prosi: »Odpusti nam naše dolge”, in v molitvi po Očenašu, »de bi nas rešil od vsiga pretečeniga, sedanjiga in prihodnjiga zlega.” Kader sveto hostijo nad keliliam prelomi, reče: »Mir 261 Gospodov bodi vedno z vami?’ Te besede nam povedo, de smo od daritev svete mase z Bogam spravljeni, torej pravi inašnik: »Jagnje božje, ki grehe sveta odjemlješ, usmili se nas, dodeli nam mir!” ker Jezus je srednik, besednik med Bogam in človekam, po njem zadobimo mir. Konec svete mase, prej ko masnik ljudstvo bla¬ goslovi, prosi se sveto Trojico, de naj ta daritev z do- padenjem sprejme v spravo z Bogam. Tako se prepri¬ čamo, de sveta masa je bogospravna daritev, deje od¬ pravljena v odpnšenje grehov, in Jezus je jagnje božje, ki per daritvi svete mase grehe sveta odjemlje. 5) De bi nam sprosil po Jezusu in z Jezusam Kri- stusam vse gnade in dobrote, kterih potrebujemo za du¬ šo in telo. Od te resnice nas tudi molitve svete mase prepri¬ čajo. Masnik prosi Boga per sveti maši vsiga, kar po¬ trebujemo, zlasti za dušo; namreč de bi njegovo sveto voljo čedalje bolj spoznali, po njegovi sveti volji živeli, sveti umerli in v nebesa prišli, ker tudi zato je Jezus umeri, de bi bili mi večno zveličani. Pa tudi telesne dobrote smemo per sveti maši Boga prositi, pa s teni pristavkam , če so te časne dobrote k zveličenju potre¬ bne. Od tega se prepričamo iz molitev, ki jih masnik per sveti maši moli, in še iz posebnih maš. Masnik ma¬ šuje, postavim posebno za dobro voljenje papeža, za od¬ vernjenje razpertja v katoljški cerkvi, za odpnšenje gre¬ hov, za spreobernjenje nevernikov, za srečno vojsko, za hiter mir, za odvernjenje kuge, neznanih bolezin, za bol¬ nike, popotnike, ženine in neveste, i. t. d. Pa tudi še posebne molitve se per sveti maši molijo, de se perpo- ročamo svetnikam v molitev, za papeža, cesarja, za svo¬ jo družino, za hišni mir, za odvernjenje lakote, slabiga vremena, za dež, za lepo vreme, za zdravje živine, tudi so molitve, de bi prosili Boga, de bi nam milost dal svoje grehe objokovati, za odpnšenje grehov, molitev za 262 čistost, ponižnost, poterpežljivost, za sovražnike, i. t. d. za vsako potrebo so molitve, ki se per sveti masi moli¬ jo. De bi bili bolj gotovo uslišani, darujemo Bogii Je¬ zusa Kristusa, in Bog nam bo tudi dal, če ga bomo po Jezusu prosili, česar nam je v zveličenje treba. Sveta masa je tedej res bogoprosna daritev, torej se smete masniku v prošnjo perporočati v vsili svojih dušnih pa tudi telesnih potrebah. 35. Od darovanja svete mase, Komu bo daritev svete maše opravljena ? Daritev svete mase se sme in bo tudi le Bogu o- pravljena, in nikomur drugimu ne. Na križu se je Je¬ zus le svojimu nebeškimi! Očetu daroval, torej se per sveti masi tudi le nebeškimi! Očetu daruje , v kteri svojo na križu opravljeno daritev ponavlja. Ali ne darujemo svete maše tudi svetnikam? Svetnikam nobene svete mase ne darujemo. Jezu¬ sa Kristusa praviga Boga in praviga človeka skupej darujemo per sveti masi le nebeškimi! Očetu v podobah kruha in vina. Svetniki so stvari božje ravno kakor mi, Boga pa stvarem ne smemo v dar prinesti. Spomin svetnikov in angeljev se per sveti masi stori pa le zato, de se Bogii zahvalimo, ker jim je po daritvi svete mase dal milost, de so svetniki postali in se zveličali, in de jih prosimo, de bi za nas Boga prosili, de bi nam gna- do dal skušnjave premagati, sveto živeti in po smerti v njih srečno družbo v nebesa priti. Koga katoljška cerkev še daruje s telesam in kervjo Jezusovo Bogii Očetu? Katoljška cerkev tudi sama sebe per sveti masi po Kristusu, s Kristusam in v Kristusu nebeškimi! Očetu daruje; daruje tedej molitve in želje vsih vernih kristja- 263 nov, de bi mu bile dopadljivši ko se mu z Jezusovim telesam in njegovo kervjo združene darujejo, in de kar bi sami s svojimi prošnjami ne mogli doseči, bi po Je¬ zusu in ž njim dosegli. Pa tudi vsak kristjan posebej je dolžan za katoljsko cerkev, za se, in samiga sebe Bogu darovati po Kristusu in s Kristusom, in mu oblju¬ biti vse svoje misli, zelje, besede in dela, in vse kar je in ima, le v spolnovanje bežje volje, v božjo čast in svoje zveličenje obračati, in tako se Jezusove daritve vdeležiti, in iz nje obilno sadu dobiti. Zcz koga daruje mašrdk sveto mašo ? Sveto maso daruje mašnik za žive in mertve, posebno pravoverne kristjane. Jezus je na križu svojo daritev za vse ljudi opravil, ta daritev se per sveti masi po ne- kervavo ponavlja, torej tudi za vse žive. Sveti Janez apostelj pravi: »Jezus Kristus je sprava za nase grehe, in ne le za nase, ampak tudi za grehe vsiga sveta?’ 1. Jan. 2. 1. In sveti Pavel pravi: »Nar prej vas pro¬ sim, de naj se prošnje in molitve store za vse ljudi, za kralja in vso gospbsko, de bi mirno in pokojno živeli v vsi pobožnosti in čistosti. Zakaj to je prav in prijetno pred Bogain našimu Zvelieerju, ker on hoče, de bi bili vsi ljudje zveličani, in vi vsi k spoznanju resnice per- šli.” 1. Tim. 2. 1— -k. In cerkev tudi prosi za vse ljudi, in na veliki petek pa posebne molitve za neverne ljud¬ stva , ajde, krivoverce in jude opravlja, de bi resnico svete vere spoznali, in v katoljsko cerkev stopili. Daritev svete maše se tudi opravlja za duše v vi¬ cah. Ne za pogubljene, ker so že v večni ogenj obso¬ jene, njun nobena prošnja več ne pomaga, ker niso več v družbi kristjanov. Za svetnike v nebesih se tudi ne opravlja, ker naše pomoči ne potrebujejo. Torej le za verne duše v vicah se sveta maša opravlja, ki so se v gnadi božji iz tega sveta ločile, pa zavoljo majhnih gre- 264 hov, madežev greha, ki so jih seboj nesle, ali ker niso za storjene grehe pred smertjo še pokore dostale, še v vicah terpe. Ali pa mora mašnik vselej,, kader za kakiga mertviga mašuje j v čemim oblačilu maševati ? Tega ni treba, ker vrednost svete maše ne pride od barve, ali v eernim plajšu ali pa druge barve mašuje. Po postavah cerkve se ob nekterih godovih svetnikov v eernim ne sme maševati. Na dan pokopa v pričo mer- lica, sedmi ali trideseti dan ali ob leti po smerti ranjciga se sme peta maša v eernim plajšu opraviti, desiravno god svet¬ nikov ne nanese, de bi se smelo v eernim plajšu maše¬ vati. Za mertviga se pa spomin stori per sveti maši, če se tudi v eernim plajšu ne mašuje. Ali se daritev svete maše za eniga sarniga opravlja ? Sveta masa je daritev cele cerkve, vsi pravoverni živi in mertvi imajo delež per ti daritvi po meri njih vere, ljubezni in pobožnosti; poseben spomin in po¬ sebne prošnje se pa vender store per sveti maši za tiste, ki so se mašniku perporočili ali mu za mašo dali kak dar. Misliti se pa ne sme, kader se za mašo denar da, de to je cena svete maše; sveta maša je neskončne vred¬ nosti , zlata in srebra celiga sveta ji ni permerjati, kar vernik mašniku da, je le za njegovo opravilo, sveta ma¬ ša je daritev cele cerkve. 36. Od gnad in dobrot, ki jih od sve¬ te mase zadobi, kdor se spodobno per nji znajde. 1) Dolžnost naša je Boga moliti, častiti, za prejete gnade in dobrote se mu zahvaliti, odpušenja grehov in tudi drugih dušnih in telesnih dobrot ga prositi. Ako s mo prav perpravljeni in v Bogu zbrani per sveti maši, 265 vse te štiri dolžnosti do Boga dopolnemo. Če hočemo Boga tako častiti, kakor njegovimu veličastvu gre, in ga vredno in prav moliti, kakor smo ga moliti dolžni, dopolnemo le per sveti masi to dolžnost, ker mu v ti daritvi Jezusa Kristusa na križu umorjeniga, njemu popolnoma enakiga v dar pernesemo, zakaj le Bog, kar je Jezus, zamere Boga prav počastiti. Per daritvi svete maše stopimo pred bo¬ žji stol, in damo Bogu Očetu v dar za nas na križu u- morjeno telo in prelito kri Jezusa Kristusa, de se za nas pred Bogam Ocetam ponižuje, in ga namest nas časti, ker ga nobeden ne more tako počastiti kakor Kri¬ stus. Vsa čast, ki jo Bogii angelji, marterniki in svet¬ niki v nebesih skazujejo ni permeriti časti, ktero mi Bo¬ gu s sveto mašo skažemo. Torej ljubi kristjani! ako hočemo Boga prav in po dolžnosti počastiti, hodimo k sveti maši in darovajino Bogu Jezusa in z njim tudi se¬ be večnimu Bogu. 2) Per sveti maši Boga zahvalimo za vse prejete dušne in telesne dobrote. De smo Boffii veliko hvalo <5 dolžni vsak lahko spozna, kdor le nekoliko premisli, kaj vse je že od Boga prejel, in koliko dobriga še zdej prejemlje. Prejeli smo umno in neumerjočo dušo, odre¬ šeni smo po Jezusu Kristusu od večniga pogubljenja, prejeli smo pravo katoljško vero, in po usmiljenji božjim smo postali udje svete matere katoljške cerkve, ktera nas resnico uči; prerojeni smo v svetim kerstu iz hudi¬ čevih otrok v božje otroke, poterjeni smo v veri po za¬ kramentu svete birme, de bi nas ne premagali sovražni¬ ki naših duš; hranam’ smo z Jezusovim rešnjim teiesam m napajani z njegovo sveto rešnjo kervjo. Bog nas k dobrimu napeljuje z notranjim opominovanjem , po pridi¬ garjih , spovednikih in dobrih prijatlih, nebesa nam je perpravil, daje nam vsakdanji kruh, i. t. d. Za vse te dobrote smo Bogu veliko hvale dolžni. Ali kako hočemo reveži Boga hvaliti po vrednosti, ker smo grešniki? Je- 266 zus Kristus stori v sveti masi, kar mi ne zamoremo, on se nebeškima Očetu per sveti masi daruje, in ga namest nas po vrednosti zahvali za vse nam dodeljene dobrote. Tako se tudi mi Bogu prav zahvalimo, ce spodobno v Bogu zbrani per sveti masi Jezusa v zahvalo da¬ rujemo. 3) Vsi smo grešili in potrebujemo milosti božje, sprave z Bogam, odvernjenja zasluženih štrafing. Grešniki po¬ trebujejo spreobernjenja in odpušenja grehov, in spokor¬ nikom je treba za svoje grehe božji pravici zadostiti. Kje bomo v vsih teh velicih potrebah pomoči iskali in dobili ? nikjer drugod kakor per sveti masi. V stari za¬ vezi smo slišali, de je Bog Izraelsko ljudstvo ojstro štrafo- val, kader se je pregrešilo , mi zaslužimo pa še hujši pokorjenje zavoljo svojih pregreh, ker še bolj Boga spo¬ znamo; de nas pa Bog ne štrafuje po zadolženji, tolaži daritev svete maše njegovo pravico. Za grehe se mora razžaljeni pravici zadostiti. Jezus Kristus je namest nas Bogu s svojo smertjo na križu zadostil, in razžalje¬ no pravico božjo potolažil; in v sveti maši nosi Jezus svojo na križu storjeno smert Bogu v dar, in zaderžuje božjo jezo, de se nad grešniki po zadolženji ne mašuje, in nas tako očitno ne tepe kakor nekdaj. Pa ce nas perzanašenje božje ne spametva in ne poboljša, bo Je¬ zus potlej pervolil, de naj se nam zgodi kakor zasluži¬ mo , in toliko huje bomo tepeni, kolikor dalje nam zanaša. Daritev svete maše nam tudi spreobernjenje in od- pušenje grehov dobiva, ako smo pobožno in spodobno per nji. Smertni grehi bodo sicer le v zakramentu svete pokore odpušeni, pa ce sveto mašo prav slišimo , in v odpušenje grehov Jezusa Kristusa per sveti maši nebe¬ škima Očetu darujemo, nam dodeli Bog, po ti daritvi potolažen, gnado praviga kesanja nad grehi, in resnični- 267 ga spreobernjenja, de so nam potlej grehi v zakramentu svete pokore odpušeni. O, de bi vsaki grešnik s tako skesanim sercam per sveti masi bil, s kakoršnim je očitni grešnik v tempelj prišel, gotovo bi zadobil po ti daritvi gnado spreober¬ njenja in v zakramentu svete pokore odpušenje grehov. Trident. zbor .sej. 22. post. 2. S sveto maso tudi za storjene in odpusene grehe zadostujemo. Jezus Kristus je s svojim terpljenjem in smertjo na križu Bogu za vse grehe zadostil, kar jih je bilo do tistih mal storjenih. Kdor sveto maso prav perpravljen spodobno sliši, se stori deležniga Jezusoviga neskončniga zasluženja in zadostenja, in s tem Jezuso¬ vim zasluženjem, božji pravici zadosti. Torej zares spokorni grešniki ne žaljujte zato, de bi mislili s čem hočemo božji pravici zadostiti, s čem jo potolažiti, bodite v Bogu zbrani, skesani per sveti maši, vdeležili se bote Jezusoviga neskončniga zasluženja, in s tem boste zadostili božji pravici za vse svoje grehe, ki ste jih nehali delati, če jih je bilo še toliko in naj so še tako veliki, ker ravno zato nam je Jezus sveto ma¬ šo zapustil. II kako velikimi! pridu nam je spodobno per sveti maši biti! 4) Z daritvo svete maše Boga vsiga prosimo , česar nam je treba za dušo in telo. Jezus prosi za nas, in se per sveti maši daruje za nas nebeškima Očetu, ker je naš besednik per Očetu, in prejeli bomo česar prosi¬ mo, če je le naši duši k zveličenju, in smo perpravljeni prejete dobrote v božjo čast oberniti. Ako pa Jezus, Bog in človek skupej, za nas prosi, ki Bogu svoje na križu umorjeno telo in svojo prelito kri v podobi kruha in vina v dar pernese, kako bi nam Bog, pravi sv. Pa¬ vel, kteri ni svojimu lastnimu Sinu zanesel, temuč gaje za nas dal, z njim vsiga ne dodelil? Bimlj. 8. 32. 268 Sveta masa je tedej neskončne vrednosti, neskon¬ čne cene. Sveta masa je studenec gnad božjih za nas. Kdor koli sveto maso spodobno sliši in jo Bogu daruje, zadobiva po nji milost božjo, in perhaja po vsaki sveti maši nekoliko boljši. Bogamolne duše, ktere so per sveti maši v Bogu zbrane, dobivajo odpušenje malih grehov, ki jih per vsi svoji čuječnosti nad svojim poželjenjem le vender iz naglosti, nepremiselka, iz slabosti, iz nevedno¬ sti store, in dosežejo stanovitnost v dobrim. Pa tudi vi spokorniki, ki ste hudo grešili, pa se s pomočjo gnade božje spreohernili, grehe opustili, odvezo od božjiga namestnika prejeli in se spet z Bogam spra¬ vili, tudi vi zamorete velik sad iz svete maše prejemati, ako jo spodobno slišite. Ako ste se v resnici spreober- nili, iz napuhnjenih, prevzetnih v ponižne in pohlevne, iz blagolakomnih in skopih dobrotljivi, in revežem res po¬ magate, iz nesramnih in nečistih v sramežljive in čiste, požrešnih in pijanih v zmerne in trezne, iz togotnih v krotke in tihe, i. t. d. Ako ste se tako spreohernili, smete terdno upati, de so vam grehi odpušeni. Pa stor¬ jene in odpušene grehe morate tudi še s pokorili zbri- sovati in za nje božji pravici zadostovati. Ko pa sveto mašo spodobno slišite in Bogii Jezusa Kristusa v podo¬ bah kruha in vina z mašnikam vred darujete, vas Jezus svojiga zasluženja in zadostenja deležne stori, in z Je¬ zusovim zasluženjem in zadostenjem in s svojim pokor- jenjem bote zamogli božji pravici za svoje grehe zado¬ stiti. Verh tega boste pa tudi gnado sprosili, de v po¬ kori stanovitni ostanete do konca svojiga življenja, in se v grehe nazaj ne povernete. Glejte, kdo ne bo z veli¬ kim veseljem k sveti maši prišel in jo spodobno slišal, če bo le perloznost imel, ker bo tolikšnih gnad deležen in jih zadohil! 269 Ali tudi grešniki sad od svete maše zadobe? Grešniki tudi zadobe velik sad od svete mase, te so skesani per nji, in resnično žele se poboljšati. Gre¬ šniki so pa trojni: eni so, kteri brez skerbi, in veseli greh delajo, in nimajo clo nobenih želj se poboljšati, jali če jim tudi kterikrat na misel pride, de jim je treba 'se poboljšati, pa precej to misel v nemar spuste; drugi so, kteri so se že spreobernili in grešne navade že opustili, pa svete odveze še niso prejeli, ker morajo več časa svojo stanovitnost v dobrim tudi v djanji skazati; tretji so, kteri niso še spreobernjeni, niso še grehov opustili, pa vender že k Bogu za pomoč zdihujejo , zares žele se poboljšati, se že spreobračajo, grehe že opušajo, de- siravno še večkrat nazaj padejo. Kar perve grešnike zadene, kteri brez vse skerbi in veseli v grehih žive, nimajo nobeniga sadu iz svete maše, veliko več se pregreše, ker ne dopolnujejo cer¬ kvene zapovedi, ktera nam ukazuje ob nedeljah in zapo¬ vedanih praznikih spodobno sveto mašo slišati, ker s svo¬ jim terdovratnim sercam sveti maši nečast delajo, ker Je¬ zus ravno zato ponavlja svojo kervavo na križu oprav¬ ljeno daritev per sveti maši pa nekervavo, de bi svoje grehe obžalovali, jih nad sabo pokorili in odpušenje zadobili, ter- dovratni grešniki pa nad svojimi grehi nobene žalosti ni¬ majo. Taki grešniki so enaki levimu razbojniku na križu in judam, ki so Jezusa na križu visečiga ravno takrat za¬ ničevali, ko je za nje kri prelival, de bi ne bili pogublje¬ ni, ampak večno zveličani, in so se hudo pregrešili. Morde bi bilo pa boljši, de bi terdovratni grešniki k maši ne hodili ? To ne, cerkvena zapoved jih pod smertnim greham veže ob nedeljah in zapovedanih praz¬ nikih k sveti maši hoditi, in pregrešili bi se, ako bi ne hodili, tode s skesanim sercam bi mogli per sveti maši biti, kakor je bil očitni grešnik v tempeljnu, ki od velike žalosti in sramote zavoljo svojih grehov si ni upal proti 270 nebu pogledati, ampak na parsije terkal, rekoč: »Gospod, bodi mi ubogimu grešniku milostljiv! Spreobernjeni grešniki, ki so že greh zapustili pa vender svete odveze še niso dosegli, se niso z Bogam spravljeni, se pa s ponižnim in skesanim sercam per sveti masi znajdejo, so desnimu razbojniku podobni, on je v Jezusa zaupal, in Jezus ga je uslišal; tako tudi taki za- dobe iz daritve svete maše milost in pomoč božjo, Bog ph s svojo pomočjo v pokori stanovitne stori, de sveto odvezo zadobe in spet per Bogu v prijaznost pridejo. Pa tudi nespreobernjeni grešniki, ktere je sveti Duh že perpravne storil, in že resnične želje imajo se k Bogu spreoberniti, in si že perzadevajo z njegovo pomočjo greh opušati, zamorejo k svojimu dušnimu pridu sveto mašo slišati, ako so skesani čez svoje grehe per nji. Taki prosijo Boga s ponižno molitevjo, de bi se jih usmilil, in jim dal moč se poboljšati, in ravno per sveti maši bodo to gnado sprosili, de bodo zamogli grehe za¬ pustiti, in se tudi v djanji popolnoma spreoberniti, in po božjih zapovedih zanaprej živeti, v zakramentu svete po¬ kore odpušenje grehov zadobiti in se zveličati. O kako srečni smo, ko nam je Jezus tako sveto daritev zapustil, s kakošnim velikim veseljem bi mogli kristjani k sveti maši hoditi, in kako serčno Jezusa hva¬ liti za tolikošno milost! 37. Nauk, kako sveto maso slišati? Ako hočemo neskončnih dobrot in milost iz daritve svete maše se vdeležiti, moramo prav perpravljeni s ske¬ sanim in pobožnim sercam per nji biti. Veliko jih je bilo per Jezusovi smerti na križu v pričo, kteri niso bili deležni Jezusoviga odrešenja, ako niso vanj verovali, de jih bo odrešil, ali niso terdne volje imeli se spreo¬ berniti in poboljšati; tako se godi tudi zdej, veliko kri- 271 stjanov gre pogostim k sveti masi, in vender od svete mase nobeniga sadu ne zadobe, njih življenje ostane na¬ vadno, niso vsaki dan boljši, ker svojih dobrih sklepov ne ponavljajo, greše svoj pot naprej, in so vsaki dan novih štrafing vredni, ker bi bili po vsaki sveti masi lahko boljši in Bogu dopadljiviši. De bi se tedej sadu svete mase vdeležili, vas hočem ob kratkim podučiti, ka¬ ko se per sveti masi zaderžati, desiravno si iz tega, kar je bilo od svete mase že povedaniga, lahko veliko pov¬ zamete, kakoršni bi mogli per sveti masi biti. Kako mora kristjan sveto mašo slišati 1 Kdor hoče sveto maso slišati, mora v cerkvi biti, kjer se sveta maša opravlja; drugači če zavoljo veliko ljudi v cerkvi biti ne more, ali če pozna svojo natoro, de bi mu hudo bilo, ako bi bil v veliki tesnobi in vro¬ čini v cerkvi z ljudmi natlačeni. Zgodi se nekterikrat, de so cerkve vse natlačene, tak sme ob takim času tudi zunaj cerkve per sveti maši biti; ravno tako tudi matere z majhnimi otroci, de z njimi druzih v molitvi ne motijo. Zato s zvončkam požvenklja per poglavitnih delih svete maše, de, kteri pred altar ne vidijo, po zvonjenji zvedo, kaj se godi per altarji. Pa tudi s zvonam pozvonja, de tudi varhi, posebno bolniki doma vedo, kaj se v cerkvi godi, in lahko svojo molitev z mašnikovo združijo. Kdor pa nobeniga pravičniga izgovora nima, mora v cerkvi biti, kjer bo nar manj razmišljen, in bo svoje dobre mi¬ sli in želje k Bogu povzdigoval, ker cerkev je kraj molitve. 1) Treba je celo sveto mašo slišati, in iz nemarno¬ sti nobeniga poglavitniga dela svete maše ne zamuditi. Poglavitni deli svete maše so: evangeli, darovanje, spre- menjenje ali povzdigovanje in zavživanje. Kdor ima ve¬ selje do Boga, ne bo lahko svete maše zamudil, ker mu že zvon pove, kaj je storiti, kdor pa en poglavitni 272 del iz nemarnosti zamudi, ni per sveti masi, mora drugo slišati. 2) Treba je sveto mašo spodobno slišati. Spodobno je per sveti maši, kdor se med sveto mašo bogaboječe derži, se ne ozira okoli sebe, se ne posmehuje, ne go¬ vori, še med take ne gre, ko ve, de radi govore v cer¬ kvi, in če ga tudi kdo ogovori, mu odgovora ne da, in vsili nespodobnost se varje , de je le v molitev in v Bo¬ ga zamaknjen. Med sveto mašo se spodobi klečati, če je mogoče. Kdor bi pa zavoljo slabosti svojiga telesa ne mogel per celi maši klečati, naj kleči vsaj od povzdi¬ govanja do zavživanja, dokler si mašnik perstov nad ke- liham ne umije. Kdor bi pa tako slab bil, de bi tudi toliko časa ne mogel klečati, naj vsaj per povzdigova¬ nji, povživanji in per žegnu po sveti maši poklekne. Ljubi kristjani! de boste spodobno per sveti maši, mislite že doma in na poti proti cerkvi, kam grem zdej ? Grem v cerkev v družbo svojih bratov, de bomo hva¬ ležno obhajali spomin Jezusoviga življenja, terpljenja in smerti, in v Jezusovim imenu nebeškiga Očeta skesani prosili odpušenja grehov, gnade in usmiljenja. Mislite si sami per sebi, ko bi bili vse vidili, kar sveti evangeljisti od Jezusa povedo: bi ga bili vidili sveto živeti, kako skerbno je po volji nebeškiga Očeta vse storil, kako in kaj je učil, kako je v vsili svojih velicih nadlo¬ gah voljan bil, vse je Bogu prepustil; bil je preganjan, sovražen, pa vender zmirej le krotak, pohleven in poni¬ žen; ko bi ga bili vidili v vertu kervav pot potiti, na dvorišu veliciga duhovna zasramovaniga, zapljuvaniga, pred Pilatužem vsiga raztepeniga; ko bi ga bili vidili težak križ nesti, pa do smerti že razbitiga, in pod težo križa že do konca oslabljeniga, de mu je bilo omedleti; ko bi ga bili vidili vsiga nedolžniga na križ perbijati, in ne žal besedice govoriti per vsili krivicah , ktere so mu hudobneži delali; ko bi ga bili vidili med razbojni- 273 kama na križu viseti, svoje življenje skleniti in do zad¬ nje kaplje kri preliti, in vse to le zato terpeti, de bi za nas dolg - per pravici božji plačal, namest nas štrafin- g - e in smert preterpel, nam odpušenje grehov zaslužil, nas od večniga pogubljenja odrešil in nam nebesa per- dobil: kakšno bi bilo naše serce per gledanji vsiga te¬ ga? Kakor jih je bilo več gledavcov Jezusove smerti in po čudežih, ki so se godili med umiranjem Jezusovim, v sercu omečenih, de so se vsi skesani na svoje parsi terkali, in s hriba vsi žalostni šli na svoj dom; tako bi jih bilo tudi gotovo veliko zmed nas, ako bi bili vidili Je¬ zusa nedolžniga toliko in tako voljno terpeti, in se spom¬ nili, de on vse to za nas terpi, in za nas umira; vse to terpeti in umreti smo si mi zaslužili s svojimi grehi; žalovali bi nad svojimi grehi, in terdno bi bili sklenili gre¬ ha ne več storiti, Jezusa, usmiljeniga Odrešenika iz ce- liga serca ljubiti, po njegovih naukih živeti, njegovo živ¬ ljenje zvesto posnemati, in mu v življenji in smerti po¬ dobni biti. Na vse to nas sveta maša spomni, v kteri bo vse to ponavljeno, kjer je Jezus pričijoč v podobah kruha in vina, in se svojimu nebeškimi! Očetu daruje, nas ž njim, ki smo grešniki, spravlja in za nas govori, in de¬ ležne dela svojiga neskončniga zasluženja. Ako hočemo sadu svete maše deležni biti, je treba, de so naše duše vse skesane in polne želja se pobolj¬ šati, polne zaupanja in ljubezni do Boga per sveti maši, brez taciga znotranjiga počutenja smo brez sadu per sveti masi. Ce, ko grešniki k sveti maši pridemo, brez vse pobožnosti, brez kesanja nad grehi in terdniga skle¬ pa svoje življenje poboljšati in daritve svete maše v svoje posvečenje oberniti, ne zadobimo le milosti božje, ampak še večih štrafing smo vredni, ker narsvetejši po¬ moči v dobro svoje duše oberniti nočemo. II. Del. 18 274 3) Kristjan mora biti v Bogu zbran in pobožen per sveti masi. V Bogu zbran je pa tisti per sveti masi, kteri se radovoljniga razmišljenja varje, svoje misli le per Bogu in v skrivnosti svete maše ima, s pobožnjim in skesanim sercam moli, in se mu daruje, ga za prejete dobrote hvali in novih prosi, svoje grehe sercno obža- Ijuje in sklene, se resnično poboljšati. Kristjan se mora varovati, de ne bo raztresen v mislih per sveti maši, vse časne skerbi si mora iz glave izbijati, ves mora biti v Boga zamaknjen, ves v molitvi; serce mora vediti in občutiti, kar usta govore. Posebno mora na štiri pogla¬ vitne dele svete maše pazen biti. Kakšne molitve je nar bolje per sveti maši moliti? Nar bolj je per sv. maši moliti tiste molitve, ki jih mašnik moli, de se kristjan z mašnikam popolnoma sklene, in po njegovih rokah Jezusa Kristusa v podobah kruha in vina nebeškimi! Očetu daruje. In kdor brati zna, jih tudi lahko moli, ker se take bukve dobe, de so molitve v njih, ki jih mašnik per sveti maši moli, ali so po teh zložene. Ali kjer je navada per sveti maši pesme peti, ki so po molitvah svete maše zložene, je tudi dobro, de se pojejo. Per božji službi svete pesmi peti, je v ka- toljški cerkvi od njeniga začetka v navadi. Ze sv. Pa¬ vel je perporočal petje, rekoč: »Govorite med se¬ boj v psalmih in hvalnih in duhovnih pesmih, in pojte in prepevajte Gospodu v svojih ser¬ cih.” Efež. 5. 19. Za tiste, ki brati ne znajo, hočem nekolkošne nauke povedati, de se bodo pobožno per sveti maši znajdli, in svoje misli v poglavitne dele svete maše obračali in se daritve svete maše vdeležili. Kader vidite kristjani mašnika k altarju iti, in kelih v rokah nesti, mislite si Jezusa, ki je šel po zadnji ve¬ čerji s svojimi aposteljni v vert Gecemani, perpravljeni grenki kelih do zadnje kaplje spiti, k našimu odrešenju. 275 Kader se mašnik pod spodnjo stopnjo altarja prekriža in očitno spoved moli, obžaljujte svoje grehe, kteri so krivi Jezusove smerti, in prosite ga odpušenja in milosti. Per svetim evangeliju vstanite, prekrižajte se v spri- čevanje, de je vaša dolžnost nauke svetiga evangelija poslušati v pridigah in keršanskih naukih in po njih ži¬ veti, in de ste to dolžni in perpravljeni storiti, ker dru- gač ne morete zveličani biti; Vstanite per branji svetiga evangelija in prekrižajte se v spričevanje, de se ne sra¬ mujete Jezusoviga križa, in de upate po zasluženji Je¬ zusovim tudi gnado zadobiti, de bote svoje dobre sklepe speljali, Jezusove zapovedi in nauke v spominu ohranili, jih z ustmi, kader bo treba, pričali, jih v sercu ljubili in po njih živeli. Zahvalite Boga, de nam je svojo sveto voljo po Jezusu v svetim evangeliju oznanil, in prosite ga, de bi jo vsi ljudje po zemlji spoznali, ga prav ča¬ stili, in hvalili in zveličani postali. Kader mašnik daruje, sklenite svoje misli in želje z mašnikovimi mislimi in željami, in darujte Jezusa Kri¬ stusa, kteri se je za nas na križu daroval, nebeškima Očetu, ker le on je edini Bogu dopadljivi dar, de s tem daram Bogu spodobno čast skažete, za prejete dobrote se mu prav zahvalite, odpusenja grehov in vsih duši in telesu potrebnih dobrot ga prosite; darujte Jezusa za vso katoljško cerkev, za svoje stariše, žlahto, prijatle in neprijatle, za pravične in grešnike, za vse žive in mertve verne kristjane, de bi vam in njim ta sveta da¬ ritev zalegla v večno življenje. Darujte pa z Jezusam tudi sami sebe nebeškimi! Očetu. Obljubite vse storiti, kar Bog zapoveduje, in vse svoje dela v božjo čast obračati' in vse preterpeti, kar je Bogu dopaljiviga. Per povzdigovanji svetiga rešnjiga telesa in kervi Jezusove se pa spomnite na zadnji večer Jezu¬ sov, kako je kruh in vino posvetil, de sta se spreme¬ nila v pravo telo in pravo kri njegovo, in ko je svo- 18* 276 jim aposteljnam perporočal ravno tako v njegov spomin storiti; postavite si živo njegovo smert na križu pred oči, in spomnite se, de sveta masa je spomin in ponavljenje njegove kervave daritve na križu , in molite ga praviga Boga na altarji pričijočiga pod podobama kruha in vina. Mislite si med povzdigovanjem, kakor de bi zdej Jezusa zavolj svojih grehov na križu perbitiga vidili, in kakor de bi polni žalosti in kesanja nad svojimi grehi krivi bili Jezusove smerti, in terdno sklenite se zares poboljšati in Boga nič več razžaliti, ampak v prihodno mu zvesto služiti. Pred svetim obhajilam, kader se masnik trikrat na parsi vdari in reče: »Gospod nisim vreden” i. t. d , se tudi vi na parsi trikrat vdarite in ravno to molitev mo¬ lite. , Če greste k svetimo obhajilu, spomnite se, koga prejmete, in vprašajte se, ali ste vredni. Če pa niste za sveto obhajilo perpravljeni, se saj po duhovno obha¬ jajte, to je, v sercu goreče želje imejte, de bi Jezusa v duši in v sercu prejeli. Prosite Jezusa, de bi s svojo gnado k vam prišel, v vas živel, vašo dušo z božjo lju¬ beznijo napolnil, seboj sklenil, de hi le ž njim, v njem in za nj tukej in v večnosti živeli. Kristjani, ako bi bili s takimi mislimi in željami vse¬ lej per sveti masi, kolikosin blagoslov bi po nji prejeli! 38, Od Hladnikovih oblačil per sveti madi, in njih barv, Bog je bil že v stari zavezi zapovedal, kako mo¬ rajo Aron in drugi duhovni per opravljanji božje službe oblečeni biti, de je bila služba božja tudi po unanjim z veči častjo opravljena, in bi bili Izraelci po lepim obla¬ čilu na veličastvo božje z večnim spoštovanjem mislili. Iz tega namena je tudi katoljska cerkev zapovedala, de masniki v posebnih oblačilih službo božjo opravljajo k veči časti božji, in k budenju vernih k veči pobožnosti, 277 in de te oblačila morajo z molitvijo požegnane biti. Tu¬ di cerkev teh oblačil ne spremeni zmirej, per stari nosi ostane, samo de so nektere oblačila nekoliko prenarejene in bolj perpravne. 1) Nar pervo dene mašnik belo ruto čez glavo na rame, de si vrat in svoje oblačilo zakrije. Spomni se zraven na ruto, s ktero so Jezusu oči vezali, ga bili, zasramovali in vprašali, »Kdo te je udaril Kriste?’’ Tudi pomeni železno kapo, ki so jo vojsaki na glavo djali, ko so v vojsko šli, de je bila obvarovana, zato moli mašnik takrat: »Deni o Gospod! na mojo glavo kapo zvelieenja, to je, stori me močniga, de bom pre¬ magoval vse hudičeve skušnjave. 1. Tesal. 5. 8. 2) Obleče mašno srajco. Aron in za njim veliki duhovni so po božjim povelji imeli pertneno belo srajco do tal. Jezusovo oblačilo, ko sc je bil spremenil na hribu, je bilo belo ko sneg. In sveti Janez piše v skriv¬ nim razodenji, de štiri in dvajset starih pred štolam ja¬ gnjeta božjiga so v belih oblačilih, ktere so v kervi ja¬ gnjeta oprane. Torej hoče katoljška cerkev, de Gospo¬ dovi mašniki v belih spodnjih oblačilih daritev svete ma¬ še opravljajo. Po belih oblačilih jih pa hoče spomniti, de naj s čistim sercam pred Gospodov altar stopijo, in božje skrivnosti vredno ponavljajo. Po belih oblačilih jih pa hoče spomniti, de naj s čistim sercam pred Gospo dov altar stopijo, in božje skrivnosti vredno ponavljajo, kar tudi molitev pove, ki jo moli med oblačenjem srajce, rekoč: Operi me, o Gospod! in očisti moje serce, de v J a £ n j e tovi kervi opran večno veselje vživam.” Pa tudi verni naj se spomnijo, de le s čistim sercam se spodobi per sveti maši biti. 3) Se opaše, de mašno srajco, ki je dolga in širo¬ ka, stisne in skrajša. Nekdaj je bil širok pas, zdej je le vervica. Pas pa pomeni čistost, ktera je nar lepši čednost Jezusovih namestnikov, kar nas molitev uči, ki 278 jo masnik moli, kader se prepasuje, rekoč: »Prepaši me, o Gospod! s pašam čistosti, in zateri v mojim ledji ne¬ čisto poželjenje, de ostane v meni čednost zderžnosti in čistosti.” 4) Vzame ročnico in jo dene na levo roko. V per- vih časih keršanstva so imeli mašniki ruto na levi roki perpeto, ko je služba božja dolgo časa terpela , so se lahko spotili, in kteri so bolj pobožno opravljali službo božjo in živo mislili na Jezusovo ljubezen do nas , nje¬ govo terpljenje in smert, se jim je milo storilo, 'so solze prelivali, in se ž njo brisali. S čašam je bila v to spremenjena. Pomeni pa, de naj se masnik, kader jo na roko deva, spomni, de s terpljenjern je Jezus v svoje kraljestvo sel, de tudi on , ako hoče k Jezusu v nebesa priti, mora le s terpljenjern in s trudam za njim hoditi. Sedanje življenje je čas dela in polti, nebesa pa so kraj počitka, plačila in veselja. Spomočjo gnade božje bomo pa vse terpljenja lahko prestali, zato moli masnik, kader si jo na roko dene, rekoč: »Stori me vredniga, o Gospod! nositi ruto žalosti in hritkosti, de z veseljem prejmem plačilo terpljenja.” 5) Stola, ki jo masnik čez obe rami obesi in na parsih skrižema perveže. Od začetka je bila stola dolgo pra- znisko oblačilo, ob krajih s zlatarn bogato obšito. Štola je znaminje duhovske časti in oblasti, in tudi pomeni nar veči dobroto, ktero nam je Bog po svoji milosti in ljubezni dodelil; ker smo božjo prijaznost, ljubezen in milost po Adamu zgubili, nam jo je po Jezusu spet do¬ delil, in po grehu omadežvano podobo božjo v nas spet očistil. Kakor je oče svojiga zgubljeniga sina v lepo oblačilo oblekel, ki je nazaj k njemu prišel v znaminje, de ga spet za svojiga Sina ima, in ga v pravice svoji¬ ga otroka postavi, tako je nas Oče nebeški po Jezusu spet za svoje otroke vzel. Zato moli masnik, kader jo na se deva: »Gospod! po grehu pervih staršev sim zgn- 279 bil oblačilo nedolžnosti in neumerjočnosti, daj mi ga spet nazaj, in desiravno nevreden perstopim tvoje svete skriv¬ nosti opravljali, naj bom vender vreden večniga veselja. 6) Zadnje oblačilo, ki ga masnik per daritvi svete maše obleče, je mašni plajš. Od začetka je bil plajs dolgo in široko oblačilo od vsih strani sošito in samo od zgorej odperto, de ga je masnik na se djal. Bil je pa iz draziga blaga narejen, s zlatarn in srebram ves ušit- Zavoljo dolgosti in širokosti so ga služabniki mogli od tal vzdigovati, kakor se zdej per povzdigovanji še godi, desiravno ni treba, pa v navadi je, in ta navada nas spomni, kakošne mašne plajše so nekdaj imeli, ker so zdej krajši in ne skupej sošiti. To oblačilo je vselej pomenilo ljubezen; ljubezen je pa vsakimu potrebna, iz ljubezni do Boga mora vsak božje zapovedi spolniti, in le tisti Boga ljubi, kteri njegove zapovedi dopolnuje; zato moli masnik kader ga oblači: »Gospod! ti si rekel: »Moj jarm je sladak, in moja butara lohka, stori, de ga bom v stanu tako nositi, de tvojo milost zadobim. ” Mašne oblačila so peterih barv; masnik opravlja, kakor praznik nanese, daritev svete maše ali v belim, rudečim, zelenim, višnjevim ali plavim, ali pa v černim mašnim oblačilu. Kader cerkev praznike Gospodove, device Marije ali kakiga spoznovavca ali kake device in svetnice ob¬ haja, masnik v belim plajšu mašuje, ker bela barva po¬ meni nedolžnost, čistost in veselje. V tem nas cerkev uči, de Jezus nam je nedolžno oblačilo spet nazaj per- dobil, ki smo ga po grehu zgubili; de Marija je brez vsiga madeža greha, in drugi svetniki in svetnice so či¬ stost sveto ohranili. V rudečim oblačilu mašuje o binkuštih, o praznikih svetih aposteljnov in marternikov. Ona pomeni ljubezen. O binkuštih je sveti Duh, Duh ljubezni v aposteljne pri¬ šel v podobi ognjenih jezikov, in je svojo ljubezen v njih 280 serca razlil. Z ljubeznijo svetiga Duha so bili aposteljni in marterniki napolnjeni in so svoje življenje dali in kri prilili za Jezusa; rudeča barva je kervi podobna, torej se tudi v teh praznikih jemlje. Tako goreče od ljubezni do Jezusa bi mogle tudi nase serca biti, de bi mu jih zamogli v prijetni dar pernesti. Zelena barva pomeni upanje. Jezus Kristus je za nas človek postal, na križu umeri in je nas besednik na desnici nebeskiga Očeta. Naše upanje je tedej v nebe¬ sih. Torej cerkev jemlje ob nedeljah po binkuštih do prihoda (adventa), če spomin kakiga svetnika ne obhaja, de s tem čast Jezusovo, nasiga Odrešenika oznanuje, in naše upanje poterduje, de bomo z Jezusam večno živeli v nebesih, če bomo tukej z njim voljno terpeli, in po njegovi sveti volji živeli. Višnjeva ali plava barva pomeni žalost in pokorje- nje. Jemlje se v adventnih, predpepelničnih in postnih nedeljah, na svetiga Marka dan in križev teden per pro¬ cesijah, de ta barva kristjane opominja zderžno, trezno, tiho in spokorno živeti. Cerna barva pomeni sosebno žalost, torej se jemlje ob času pokopovanja odrašenih merličev, na veliki petik zavoljo spomina Jezusove smerti na vernih duš dan, in kader se za mertve mašuje. Ker černa barva posebno žalost pomeni, prepove cerkev nektere vesele dni v čer- nim plajšu maševati, če se tudi za mertve mašuje. Iz tega namena je katoljška cerkev teh pet barv za duhovne opravila odločila. Po oblačilu mašnikovim per sveti maši precej lahko veste kakošni spomin katolj¬ ška cerkev tisti dan obhaja. Ali vas k duhovnimu ve¬ selju v Bogu budi, ali vam svetnike pred oči stavi, ki so za Jezusovo vero kri prelili, ali vas k pokori vabi, in na zatajenje samiga sebe opominja, ali pa k m olitvi za mertve obuduje, ali vas spomni na upanje v Jezuso. 281 vo neskončno zashiženje, ki nam je spet vrata nebeškiga kraljestva odperl. 39. Od zakramenta svete pokore. Pokora je k odpušenju grehov potrebna. Po neizmerjeni milosti božji, brez vsiga svojiga za- služenja smo v sv. kerstu po svetim Duhu iz kraljestva teme spet v kraljestvo božje vzeti, iz otrok jeze božje v otroke božje, v ude Jezusoviga telesa in njegove cer¬ kve prerojeni; stopili smo v družbo svetnikov in se spet z Bogam sklenili. V »pričevanje, de smo res v ti sveti družbi, se sklenemo s Kristusam in z vsimi udi katoljske cerkve v zakramentu svetiga rešnjiga telesa, od kteriga vsi vživamo, in smo vsi sktipej le eno telo, od kteriga je Jezus glava. In kar so naši botri per svetim kerstu namesti nas obljubili, in kar so starši in duhovni, na¬ mestniki Kristusovi in služabniki katoljske cerkve za nas storili, to vse na se prevzamemo storiti in ponovimo kerstno obljubo per sveti birmi, kjer smo v vojsake Kristusove posvečeni, kjer polnost gnade svetiga Duha prejmemo, de ž njo na poti v večnost sovražnike svoji- ga zveličenja srečno premagujemo, in sveto vojsko za nebesa srečno dokončamo, ker Duh božji je močneji ka¬ kor duh sveta. Tedej zamoremo s pomočjo svetiga Duha božji ko božji otroci živeti. Ako si pa s po- ketiga Duha ne prizadevamo po volji božji de¬ lati, in nismo Bogu iz celiga serca pokorni, božje kra¬ ljestvo od nas zgine in pademo v kraljestvo hudičevo, smo pod njegovo oblastjo, in sveti Duh se od nas od- verne; mi smo grešniki, kakor smo bili pred svetim ker- stam, s tem razlockam, de smo zdej še veči štrafinge vredni kot prej, ker smo Boga še z veči grehi razžalili, kakor je ta bil, ki nam ga je milost božja v svetim kerstu od¬ pustila, ker smo se z lastnim radovoljnim pervoljenjem po volji močjo s 282 od Boga odvernili, kteriga smo že spoznali in tudi nje¬ govo sveto voljo vedili. Kolikorkrat po volji božji ne storimo, se od Boga odvernemo ali grešimo. Znano vam je od zgubljeniga sina, de ni maral za očetovo besedo, se je od njegove hiše pobral, ga zapustil, in po svoji volji živel, in ravno zato nesrecniga samiga sebe storil. Tako storimo tudi mi, kader božjih zapoved ne spolnujemo, ne maramo za Bo¬ ga, ga zapustimo in po svoji volji živimo kakor zgu¬ bljeni sin, in torej smo tudi nesrečni, in večno bi bili vsi grešniki nesrečni, ako bi nam Jezus ne bil nobene pomoči zapustil se spet z Bogam spraviti, kader smo se sami prostovoljno od njega ločili. Bog bi scer nam no¬ bene krivice ne storil, ako bi bil nas zavergel potem, ko smo po svetim kerstu grešili, ker nam je dal vso pomoč, de bi po svoji prosti volji zamogli po njegovih svetih zapovedih živeti. Pa Jezus je vender iz nepresežene milosti zakrament svete pokore postavil, v kterirn kri¬ stjan, ako je nesrečen bil in grešil, spet odpušenje gre hov in spravo z Bogam zadobi, in ako bi Jezus zakra¬ menta svete pokore postavil ne bil, bi grešnik obupal, ker bi bil vedil, grešil sim, in ni je več milosti za me per svetim in pravičnim Bogu. De bi bil Jezus ljubezen božjo do grešnika, kteri svoje grehe obžaljuje, in svojo grešno pot zapusti, vsa¬ kimi! zastopno pokazal, je povedal priliko od očeta, ki je imel dva sina, eden mu je vse po volji storil, kar je hotel, drugi pa storil, kar je sam hotel in ni hotel spoznati, de oče mu le to zapoveduje, kar mu je k pravi sreči, in ta se je bil ves zgubil, očete zapustil in po svetu šel. Od tega zgu- bljeniga sina je bilo že zgorej povedano, in vam je zna¬ no. Luk. 15. Delati, kakor je zgubljeni sin delal, živeti, kakor je on živel, se pravi grešiti; živeti, kakor je on na zadnje živel, ko se je k očetu verni!, in storiti, kakor je storil, potem ko je svojo krivico in hudobijo spoznal, 283 se pravi pokoro delati, se poboljšati. Kolikorkrat gre¬ šnik ne stori, kar Bog hoče, tolikokrat se od Boga od- verne, in večkrat ko po volji božji ne stori, huje se za¬ koplje v grehe, dalje od Boga in od svojiga zveličenja zaide; kakor zgubljeni sin tudi pervi dan, ko se je od očeta ločil ni vsiga hudiga storil, pa dalje ko je bil od očeta, tolikanj hudobniši in nesrečnisi je tudi bil, in s čašam je bil ves hudoben. Ravno tako tudi grešnik ni na enkrat ves hudoben, pa iz majhnih grehov s čašam v veči pade, in večkrat ko greši, manjši se mu greh zdi. Večkrat ko greši, bolj se manjša ljubezen do Bo¬ ga, božje reči ga zmirej manj vesele, zmirej gre dalje proč od Boga, in ko je vest zadušena, živi potlej po svoji volji; pregrešne' želje, spačena natora so njemu posta¬ va, in tako je mertev za Boga in za zveličenje, in dru¬ ge stvari več ko Boga ljubi. Oče je svojiga zgublje- niga sina mertviga imenoval, kar je tudi res za nj bil, tako je tudi grešnik za Boga mertev, ker se je od nje¬ ga in njegoviga kraljestva ločil in ga zapustil. Ako pa hoče grešnik iz svojiga nesrečniga stanu priti, v kterim je, dokler je v grehih, mora greh in perložnost greha zapustiti; kakor je zgubljeni sin vse to zapustil, in se k svojimu očetu nazaj vernil, se mora tudi grešnik k Bogu verniti, in to se pravi mora pokoro storiti, če hoče odpušenje grehov zadobiti. Brez resnič- niga poboljšenja življenja ni odpušenja grehov. Res je, de Bog je neskončno dober in milostljiv, on sam pove, de noče, de bi se grešnik pogubil, temne de se spreo- berne in živi. Pa Bog neskončno modri, sveti in pra¬ vični ne more storiti zoper svojo pravico in svetost, in če skesanimu grešniku grehe odpusti, mu jih le odpusti zavoljo Jezusoviga neskončniga zasluženja, in poboljša- nja njegoviga življenja. Velika je gnada, če Bog greš¬ niku, skesanimu in poboljšanimi! grehe odpusti, ker greš¬ nik tega ni vreden, ki je bil Bogu tako nepokoren, ki 284 mu je obljubil vse po njegovi volji storiti, kar je svoji¬ mi! stvarniku in svojimu Gospodu vselej dolžan. In zra¬ ven mu je Bog dal še pomoč po svetim Duhu, de je za- mogel tudi storiti, pa vse je zavergel, torej je le hude strafinge in ne milosti vreden. In Bog- mu vender se le hoče skazati, pa ne drugac kakor de se poboljša, ker je svet in pravičen. Od te resnice smo se prepričali v zgodbah stare in nove zaveze. Bog je odpustil Adamu in Evi, pa le zato, ker sta pokoro storila. Koliko sto let sta se pokorila! iz raja sta bila izgnana, per delu sta veliko terpela, vest jima je vedno očitala, vedno sta se kesala, in veliko ža¬ losti per svojih otrocih doživela. Ako sta pa zavoljo eniga samiga greha toliko hudiga preterpela, kako hoče grešnik per velikim številu grehov brez pokore odpuše- nje zadobiti. Bog' je obljubil Kajnu odpusenje pa s tem perstavkam, če svoj greh obstoji, ga spozna, obžaljuje, svoje hudo poželjenje premaga in pokoro stori. Nesrečni Kajn ni storil, kar mu je Bog v odpusenje grehov za¬ povedal, torej ni milosti prejel. Ob času Noeta je Bog razujzdanimu ljudstvu obljubil perzanesti in grehe odpu¬ stiti, če se k Bogu oberne in pokoro stori. To je Noe ljudstvu oznanoval, pa se ni hotlo spokoriti, torej mu Bog ni odpustil, in ga je z vodo končal. Mozes, zvest služabnik božji je le enkrat premalo upal v Boga, in ni mu dal v obljubljeno deželo priti. — Davida je Bog ljubil, ker je bil od mladosti zmirej ves njemu vdan, in v vsini pokoren. Ko je bil v veliki časti, in se mu je dobro godilo, je grešil. Bog mu je odpu¬ stil greh, pa veliko pokoro je mogel delati, in silno ve¬ liko žaliga in hudiga je per svoji družini preterpel. — Izraelci so bili božje izvoljeno Ijustvo, kader so se pre¬ grešili zoper Boga, jih je hudo štrafal, in le če so se poboljšali in pokoro storili, jim je grehe odpustil. — Ninivljanam je Bog odpustil, pa le zato, ker so se po- 285 krili in poboljšali. Takih izgledov najdemo veliko v sve¬ tim pismu stare in nove zaveze, pa taciga nobeniga, de bi bil Bog komu grehe odpustil, brez de bi se bil po¬ boljšal in pokoro storil; vsak je mogel prej svojo hudo¬ bijo spoznati, jo obstati, greh obžalovali, ga opustiti in si perzadevati za-nj zadostiti. Bog je v stari zavezi po prerokih grešnikam obe¬ tal odpušenje grehov in milost, pa nikoli in nikjer brez pokore in poboljšenja življenja. Modri pravi: »Spreober- ni se k Gospodu in zapusti svoje grehe/’ Sir. 17. 21. »Velik je Gospodov dan (sodni dan) in prav strašen, in kdo ga bo prestal? Zdej pravi Gospod: Spreobernite se k meni iz celiga svojiga serca, s poštam, jokam in žalovanjem, in raztergajte svoje serca, ne pa svojih obla¬ čil, in preobernite se k Gospodu svojimu Bogu, zakaj on je dobrotljiv in milostljiv, poterpežljiv in velikiga usmiljenja.” Joel. 2. 11. 12. »Naj zapusti hudobni svojo pot in krivični svoje misli, naj se k Gospodu verne, in on se ga bo usmilil, in k našimu Bogu, zakaj per njem je veliko odpušenja.” Iza. 55. 7. »Duša, ktera je gre¬ šila, bo umerla, ako pa krivični nad svojimi grehi poko¬ ro dela, ne bo umeri.” Eceh. 18. 20. 21. Tako vsi pre¬ roki govore, vsi ~ z odpušenje in milost, pa le če se grešnik prav spokori. Kar je bilo v stari zavezi zapovedano in potrebno, odpušenje grehov in milost per Bogu zadobiti, to je tu¬ di zdej nam po Jezusu zapovedano in potrebno. Res je, po Jezusu je Bog’ svojo ljubezen in usmiljenje svojimu nesrecmmu ljudstvu popolnoma pokazal, ko ga je na svet poslal, de sleherni, ki bo va-nj veroval, ne bo pogubljen, temuč bo večno življenje imel. Ali božja modrost, sve¬ tost in pravica so nespremenljive ostale; torej kar je Bog v stari zavezi po prerokih v odpušenje grehov po¬ trebno spoznal in zapovedal, to tudi Jezus, božji Sin, v novi zapoveduje. Torej je sv. Janez kerstnik, ki je Je- 286 zusa jagnje božje, ki grehe sveta odjemlje, ljudem ozna- noval in ga pokazal, je tudi oznanoval, de naj pokoro delajo, zakaj Mesija je persel. Pernesite vreden sad po¬ kore, sekera je že na korenino drevesa namirjena, vsako drevo, ktero ne bo dobriga sadu obrodilo, bo posekano in v ogenj verženo. On že derži vevnico v roki, in bo svoj skedenj očistil, pšenico bo v svojo shrambo spravil, pleve bo pa sozgal z nevgasljivim ognjem. Jezus je bil neskončno usmiljen do grešnikov, jedel in pil je ž njimi, pravil jim je, de angelji v nebesih se vesele, kader se grešnik spreoberne; vender je preč, ko je začel učiti, učil: delajte pokoro. V priliki od zgublje- niga sina je pokazal, de odpusenje se zadobi, le kader se grešnik spreoberne, poboljša in k Bogu verne. In Jezus je le skesanim gresnikam grehe odpusal. Očitni gresnici, ki je pred njegovimi nogami klečala in milo jo¬ kala, je rekal: »Tebi so grehi odp n šeni.” Ske¬ sanima razbojniku, ki ga je milosti prosil, je rekel: »Še danes bos z mano v raji?’ In kjer je Jezus ske- saniga grešnika najdel, mu je grehe odpustil; in kdor svojiga greha ni spoznal, in ga ni obžaloval, mu ga tudi odpustil ni. Judežu ne, hinavskim farizejem ne, desiravno si je toliko perzadjal, de bi jih bil spreobernil, pa ter- dovratni judje se vender le niso hotli spreoberniti in po¬ kore storiti. In ko je za grešnike na križu umiral, je leviga razbojnika pogubiti pustil, ker svojiga greha ni spoznal in ga ni obžaloval, strafinge, ki jo je zaslužil, ni za pokoro vzel, in ni spoznati hotel, de je je vreden. Po tem vsim smo prepričani, de Bog, prej ko grešniku odpusanje grehov in milost dodeli, pokoro tirja, in brez nje ni odpušenja in milosti. Ta je bila v stari, in je v novi zavezi potrebna, vsak greh mora strafan biti. Kdo pokoro dela ? Tisti, ki greh zavoljo Boga čez vse sovraži, in za- 287 ljuje, ko je Boga zapustil, terdno sklene ga več ne sto¬ riti, po vrednosti ga nad sabo strafuje , in upa de mu ga bo Bog po svoji milosti odpustil. Je taka pokora grešniku potrebna, ako hoče odpuše- nje grehov zadobiti? Taka pokora je potrebna grešniku, če hoče odpuse- nje grehov zadobiti, dokler greha ne sovraži, ga tudi opustil ne bo, in če Boga ne ljubi, se tudi k Bogu ne bo obernil. -dli je lahko pokoro delati? Ni lahko, ampak težko, ker je spačeni natori zo- perna, ker pokora jo loči od tega, kar ji je všeč; pa z gnado božjo jo zamore grešnik storiti. Kaj tedej grešnik potrebuje , de se resnično spreo- berne? Gnade božje in lastniga perzadevanja, za ktero pa mora Boga prositi. 40. Jezus postavi zakrament svete pokore. Zgrevani grešnik, ki se želi poboljšati, in seje po¬ boljšal, si iz serca vosi zvediti, ali mu je res Bog gre¬ he odpustil in gnado dal, scer ne more nikoli več vesel biti, ker ve, de greha ne more zbrisati in popraviti, de bi ne bil storjen, ve de strafingo je zaslužil, ktera ga gotovo čaka; želi, de bi mu greh odpustil, ga spet za svojiga otroka imel, mu svojo milost dal, in ga spet v pravico postavil nebeško kraljestvo, večno zveličenje do¬ seči. Kakor je želel zgubljeni sin zvediti, ko se je po¬ boljšal, in k očetu prišel, ali mu je oče odpustil, iz nje¬ govih ust slisati, de ga spet za svojiga sina spozna, ka¬ kor svojiga otroka ljubi, kar mu je tudi oče povedal, in s svojim zaderžanjem proti njemu pokazal, de mu je od 288 pustil, in ga ljubi, ker ga je veselo objel, kušnil in veli¬ ko gostovanje napravil, sosede in prijatle povabil in veliko veselje obhajal, ker je zgubljeni sin domu prišel; tako se želi tudi poboljšani skesani grešnik po kakim zunanjim znaminji prepričati, de mn je greh odpustil in mu svojo gnado spet dal, de bo zamogel z njo pravično živeti in se zveličati. Jezus je na svet persel grešnike iskat in zveličat; on, dobri pastir, se veseli, kader zgubljeno ovco najde; jo na svojo ramo zadene in k cedi nazaj nese; on je dobro poznal človeške potrebe, vedil je, de skesani greš¬ nik želi po unanjim znaminji za terdno zvediti, de mu je Bog zares grehe odpustil, in mu je spet prijatel in oče; zato je zakrament svete pokore postavil, in ga svoji sveti cerkvi zapustil. K poterjenju te verne resnice je Jezus skesanim grešnikam grehe odpušal in jim na glas povedal: »Tebi so grehi odpušeni”. Mertvoudnimu človeku, ki so ga na postelji pernesli k Jezusu, je rekel: »Zaupaj sin, tvoji grehi so ti odpušeni.” Mat. 9. Očitni grešnici je rekel: »Tvoji grehi so ti odpušeni”. Luk. 23. 43. Razbojniku na križu je odpustil grehe, in mu je obljubil večno zve¬ ličanje, rekoč: »Se necojšnjo noč boš z menoj v raji.” In tako je več grešnikam grehe odpustil. De grešniki zamorejo odpušenje grehov in milost božjo dobiti, je Je¬ zus umeri in le po njem zadobivajo skesani in poboljša¬ ni grešniki odpušenje grehov. Pa ne le grešniki ob Jezusovim času so želeli go¬ tovo vediti, de Bog jim je grehe odpustil, tudi zdej to želimo. In Jezus je za nas ravno tako skerbel. Bog je z greham razžaljen, le Bog zarnore grehe odpušati, ali pa če komu drugima oblast da. Jezus, pravi Bog, je to storil, dal je oblast svojim namestnikom grehe od- pušali. Ko je svoje vidno kraljestvo, svojo cerkev na zemlji postavil, je svoje aposteljne postavil perve pogla- 289 varje svoje cerkve, in jim da božjo oblast, njegov nauk oznanovati, svete zakramente deliti, vse zapovedati in prepovedati v njegovim imenu, kar bo treba v prid cele cerkve in vernih po samim, ker je rekel: »Resnično vam povem: karkoli bote zavezali na zemlji, bo zaveza¬ no tudi v nebesih, in karkoli bote razvezali na zemlji, bo razvezano tudi v nebesih?’ Mat. 18. 18. In po svo¬ jim od smerti vstajenji, ko je pervič k njim prišel, je rekel: »Mir vam hodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jest vas pošljem.” In ko je to izgovoril, je va nje dihnil in jim rekel: »Prejmite svetiga Duha, kterim bote grehe odpustili, so jim odpuseni, in kterim jih hote zaderžali, so jim zaderžani.” Jan. 20. 21—23. To je bilo zunanje znaminje božje oblasti, ko je v nje dihnil, ktero jim je dal po svetim Duhu, de smejo namesti njega skesanim grešnikam grehe odpušati, in kterim jih bodo na zemlji odpustili, jim bodo tudi v nebesih odpuseni, in kterim jih bodo na zemlji zaderžali, jim jih tudi Bog ne bo od¬ pustil. Po ustnim izročilu so aposteljni skesanim grešni¬ kam grehe odpušali in jih od njih odvezovali. Jezus pa te oblasti ni dal le za perve kristjane, ampak za vse čase do konca sveta, ker v vsih časih so grešniki na svetu, torej so aposteljni svojim naslednikom škofain ravno to oblast dali, ktero so od Jezusa prejeli, in škofje tudi mašnikam, skesanim in spokorjenim greš¬ nikam po kerstu storjene grehe odpušajo, ktero še dan današnji imajo. Kdo je postavil zakrament svete pokore? Jezus Kristus ga je postavil tisti dan, ko je od smerti vstal, in se je svojim aposteljnam perkazal, ker je bil že s svojo smertio ljudi odrešil in z Bogam spravil. II. Del. 19 290 Kako ga je postavil ? Rekel je svojim aposteljnam: »Kakor je Oče mene poslal, tudi jest vas pošljem, in je dihnil vanje in jim rekel: Prejmite svetiga Puha, kterim hote grehe odpu¬ stili, so jim odpušeni, in kterim jih hote zaderžali, so jim zaderžani. Kakosno oblast je da! Jezus s temi besedami svojim aposteljnam ? Dal jim je božjo oblast po kerstu storjene grehe odpusati, naj bodo se tako veliki, in naj jih bo še tolj- kanj, če je le grešnik prav perpravljen. dli Je dal Jezus le aposteljnam to oblast ? Ni je dal le aposteljnam ampak tudi škofam, njih namestnikam in duhovnam. 41. Od spraševanja vesti. Bog je neskončno milostljiv in dobrotljiv, hoče ske¬ sanima grešniku, če je po svetim kerstu grešil, grehe odpustiti in mu spet svojo posvečejočo gnado dati. De nam bo pa Bog to milost dodelil, se moramo k temu prav perpraviti. Življenje zgubljeniga sina nam je v iz- gled, v njem smo vidili, kaj je greh, in kako nesrečniga stori grešnika. Dokler mu je dobro bilo, ni mislil na svojo nesrečo, ki ga je čakala, ali kader je revež po¬ stal, je še le spoznal, kdo in kaj de je! V veliki rev- šini in lakoti je premišljeval kako nesrečniga se je sam storil, koliko de se je pregrešil, mislil je, kaj bo z me¬ noj ? Kako dobro mi je bilo per očetu, zaka j sim vender njega, tako dobriga očeta zapustil ? Zakaj ga tako žalil? Zakaj sim vse dobrote svojiga očeta zapravil? — Kesal se je, in rekel sam proti sebi: Vstal bom, in šel k oče¬ tu, pred-nj bom pokleknil, spoznal in obstal bom svoje grehe, in vse hočem terpeti, karkoli hudiga me bo zade¬ lo, in vse rad storiti, kar mi bo oče zapovedal, de le 291 odpušenje per očetu dosežem. Sel je k očetu, vse mu je odpustil, in imel ga je spet za svojiga sina, kakor pred. Kar je zgubljeni sin mislil in storil, mora tudi vsaki grešnik misliti in storiti, ako hoče v zakramentu svete poko¬ re odpusenje grehov in božjo gnado zadobiti. On mora svoje grehe spoznati, jih obžalovati, terdno skleniti se poboljšati, se jih spovedati, perpravljen biti vse težave, nadloge in brhkosti preterpeti, in vse storiti, kar Bog zapove, de bo svoje grehe poravnal pred Bogam, ali za nje zado¬ stil. Vse to storiti se pravi pokoro delati. Kaj je tedej grešniku treba., de bo odpušenje grehov v zakramentu svete pokore dobil? Mora: 1) Svojo vest izprašati; 2) Kes ali grevengo imeti nad grehi; 3) Sklep storiti ne več grešiti; 4) Cisto spoved opraviti; 5) Zadostiti, ali pokoro storiti. De se bo človek poboljšal, mora vediti, de je gre¬ šil, kakošne grehe de je storil, in v kakošno nesrečo se je ž njimi zakopal, mora sebe spraševati po resnicah ali zapovedih, ki jih je Kristus učil, in gledati kako svetni¬ ki v Jezusovi cerkvi po njih žive. Ker je pa težko in človeku iz lastne moči nemogoče se poboljšati, iz kra¬ ljestva hudičeviga v kraljestvo božje prestopiti, iz otroka jeze božje v otroka božjiga se preroditi brez svetiga Duha; nemogoče brez pomoči svetiga Duha svoje grehe in žalostni stan duše v grehih prav občutljivo spoznati, in delo svojiga poboljšenja ali pokore srečno speljati; mora k vsinm temu pomoči svetiga Duha ponižno prositi. Kaj se pravi vest izpraševati? Vest izpraševati se pravi dobro premisliti, kaj je 19* 292 človek od svoje zadnje dobro storjene spovedi ali od ti- stiga časa, kar je začel greh spoznovati, grešil z misli¬ mi, željami, besedami, z djanjem ali s zamudo dobrih del; ali premisliti kako delječ se je od svojiga Boga odločil. Je izpraševanje vesti potrebno ? Silno potrebno je, ker se grešnik brez izpraševanje vesti ne more prav spoznati, se ne skesati, poboljšati, in ne čisto spovedati. Kaj je človeku, storitij de svojo vest prav izpraša ? 1) Mora svetiga Duha pomoči prositi, ker brez njegove pomoči ne bo nikoli svoje vesti prav izprašal. Človek je oslepljen na umu in oslabljen na volji, zra¬ ven ga pa se pregrešna lastna ljubezen slepi in moti, de se ne vidi, kakosen de je pred Bogam; se bolj oslep- Ijeniga in slabiga ga store njegovi grehi, poželjenje hu- diga, slabi izgledi, ko jih tolikanj vidi, goljufni nauki sveta; hudobneži resnice svete vere krivo razlagajo po svoji ušečnosti, in ne kakor jih je Jezus učil, in jih ka- toljska cerkev zlaga in uči. Vse to stori, de se grešnik boljšiga misli in sodi kakor je, ali de svojih grehov ne spozna, ali jih kakor si bodi manjša in izgovarja. Le kader človek svojo bolezen občuti, iše pomoči; zgubljeni sin je še le boljših misel bil, ko je občutil svojo nesre¬ čo, ktere si je bil sam kriv. Ze perva dva človeka sta bila od lastne ljubezni zmotena, de sta se v grehu izgovarjala in eden na dru- ziga zmetovala, nobeden ni hotel spoznati in obstati, de je sam prostovoljno grešil. Farizeji so bili polni notra¬ nje hudobije, Jezus jih je imenoval otroke satana, hi¬ navce, gadovo rodovino, in vender so od sebe mislili, de so izgled prave pobožnosti in pravieniga življenja vsimu ljudstvu, de so ljubi božji otroci, tako so bili oslepljeni od lastne ljubezni in notranjiga napuha. 293 Ta slepota je tudi per nas. Nekteri se dobriga, po- šteniga in pravičniga človeka in dobriga kristjana misli, ki ni presestovavec, talavaj, razbojnik, tat, ali ker ni take pregrehe storil, de bi bilo ostermeti pred njo, desiravno vsili dolžnost kristjana ne dopolnuje, in si ne prizadeva s svetim življenjem Jezusoviga odrešenja in neskoneniga zasluženja se vdeležiti. — Koliko je otrok, ki so šiba svojih staršev, ki jih noč in dan žalijo in do smerti po¬ kore, pa se še le dobre štejejo zato, ker jih vender še ne sujejo in ne tepejo. — Koliko je mož, ki s svojo nezvestobo in razujzdanjem svojim ženam v grob poma¬ gajo, kterirn bi mogli zvesti biti, jih ljubiti in jim dober izgled dajati, pa se dobre mislijo zato, ker jih vender še ne pretepajo. — Koliko je nezvestih mož in žen, kteri le druge raji poznajo, de je le pred družetam skrito, in se hlinijo, de bi se ne zvedilo. — Koliko je očetov in mater, kteri dolžnost staršev ne dopolnijo, ne skerbe za časno in večno srečo svojih otrok, jih v vsili nerodnostih puste, jim ni mar otroke po božji volji za nebesa zre¬ diti in menijo, de so dobri starši zato, ker jih sami ne zapeljujejo in v greh ne napeljujejo. Tako močno nas lastna ljubezen in napuh oslepi, de se mislimo dobre in pravične, dokler še druge hudobniši vidimo, ali saj mi¬ slimo, de so poredniši kot mi. Kolikokrat vidimo pezdir v očeh svojiga bližnjiga in bruna v svojih lastnih ne vidimo. Navadno je, de grehe , kteri so po našim poželjenji, in pregrešno reč, ki jo radi imamo, iz verste grehov zbri¬ šemo ali pa zmanjšamo; do kar pa nagnjenja nimamo, in nas ne veseli, pa pogubljiijemo. Ali ne slišimo neči- stiga človeka vsako krivico terdo soditi, ktero nad svo¬ jim bližnjim vidi, svojo nečistost in prešeštovanje pa s človeško slabostjo izgovarjati. Skopim sovraži nečistost in prešeštovanje v svojim bližnjim, ga terdo sodi in po¬ gubi; svoje skoposti in lakomnosti pa ne vidi, i. t. d. S takimi zvijačami le vest omamimo, de se prav ne spoznamo. 294 Kako škodljivi so slabi izgledi, s kterimi grešniki svoje grehe zagovarjajo in mirno vest si delajo, ker pravijo: To že ni lak greh, ki ga toliko drugih stori. Kakošen greh bi mogel storjen biti, de bi ga že sto in sto drugih ne bilo storilo, in s tem se grešnik tolaži, de ga vest ne peče in zveličenje ne skerbi. Ce se pa tudi vest zbudi in očitati začne, se grešnik moti s krivimi zapopadki od božjih naukov, kakor jih v grehih zako¬ pani ljudje zlagajo, de si le vest potolažijo in hudobni ostanejo po svoji volji, brez de bi se spoznali, kakošni de so pred Bogam. Tako hoče grešnik v takih okolišinah, ves oslepljen od pregrešne lastne ljubezni, zmoten po tolicih slabih izgledih, in zapeljan od goljufnih naukov, sam sebe prav spoznati, če mu sveti Duh uma ne razsvetli, zmot ne prežene, vesti in duše in smertniga spanja ne zbudi in serca ne omeči, de bi svojo nesrečo živo občutil. Per taki človeški slabosti je pomoč svetiga Duha per spra¬ ševanji vesti čez vse potrebna, torej je treba vsaki dan Boga prositi, de nam da svojiga dobriga Duha, brez kteriga se ne moremo prav spoznati, in tudi ne resnično poboljšati. Bog nam ga bo dal, če ga bomo prosili, in tudi vse storili, kar je od naše strani treba. Per spra¬ ševanji vesti je treba, de se od sveta ločimo. Dokler je zgubljeni sin med hudobnimi ves razmišljen živel, se ni spoznal; kakor seje pa od hudobnih ljudi ločil, je pre cej vedil, kdo de je. Ako hočeš grešnik sebe tako spoznati, kakor te Bog pozna, in kakor si pred Bogam krivičen, in če ho¬ češ zares boljši biti, moli in zderži se od hudobniga sveta kolikor je mogoče, ljubi samoto in poslušaj, kaj sveti Duh k tebi govori, in stori kar ti bo rekel, po svoji vesti. 2) De človek sebe spozna, mora tudi premišljevati, ktere grehe je storil, in obstati, de greh ga od Boga in 295 njegoviga večniga življenja odpeljeva in ga pogubi. Naj premišljuje božje in cerkvene zapovedi. Človek se pa pregreši, če radovoljno in vedama kaj misli ali želi, go¬ vori ali stori, kar je Bog zapovedal. Torej je treba misli, želje, besede, dela in zamude permerjati z božjimi zapovedmi, ali so vse takšne, kakor jih Bog hoče imeti, de bi bili zveličenja vredni, ali ne. 3) Posebno naj grešnik premišljuje svoje serce, kteri poglavitni greh v njem tiči, in kaj ga je va-nj nape¬ ljalo, ali ker je k temu grehu bolj nagnjen, ali ga je iz navade, ali le zato storil, ko je v tako perložnost prišel. Sv. Janez pravi: »Vse, kar je na svetu, je po že¬ lj en j e mesa, poz e Ij e nje oči in napuh življe¬ nja, in to ni iz Očeta, ampak je iz sveta.” 1. Jan. 2. 16. Kako posebno poželjenje, nagnjenje ali greh ima vsaki človek v sebi, in človek ga spozna v svojih mislih, željah in delih; vse na to bije. Ali poželi, kar je mesu ali lakomnosti ali pa napuhu dopadljivo. Ako hočeš svoj poglavitni greh spoznati, kteri te vodi v vsih tvojih de¬ lih le na se glej in spoznal ga boš; iz tega vsi tvoji grehi izvirajo, tega opusti, in vsi drugi grehi bodo ne¬ hali, kakor če drevesu korenine posekaš, bo celo drevo padlo. Vprašaj se ali si rad časten, če te v sercu ve¬ seli, ko te ljudje hvalijo, ali želiš več biti, z drugimi zapovedovati, ker še nisi na taki stopnji, de bi bila tvoja dolžnost; ali si misliš, de si več kakor so drugi, kteri so tebi enaki po stanu; ali hočeš, de te mora drugi prej pozdraviti, ogovoriti in potlej mu še le odgovor daš; ali sovrazis druge iu s svojim govorjenjem jih per druzih grajaš zato, de bi za nje ne marali, in tebe več obrajtali. Ali le tiste rad imaš, ki te hvalijo in časte? Kakošno je tvoje oblačilo, je po tvojim stanu in premoženji; se oblačiš lepši, de bi drugimu spolu dopadel, ali se ne vi¬ di v vsim tvojim oblačilu nečimernost tvoje duše? Ali 296 nisi navajen vse svoje grehe izgovarjati, jih manjšati, vse svoje dobre dela, ki so dar božji, sebi perlastiti, jih perpovedovati, se hvaliti, do sebe veliko deržati, namest Boga za nje hvaliti? Hočeš, de tvoja mora veljati. Ali si svojim vikšim, svojim gospodarjem zavolj Boga rad pokoren, si bil vselej voljan storiti, kar so ti ukazali, ali si se vstavljal, si bil svojoglaven, si svarjenje, pod- učenje svojih viksih voljno poslušal? Si radoveden, ho¬ češ vse vediti, kar drugi store, kakor de bi bil ti popol¬ noma ? i. t. d. Iz takiga spraševanja boš spoznal, če je napuh, prevzetnost v tvojim sercu. Ali si svojiga uboštva žalosten, nevoljin, želiš imeti obilnost blaga, denarja in drugih telesnih reči, ali more¬ biti v zemeljsko blago vse svoje zaupanje in ne v Boga staviš, in ti je za blago več ko za Boga? Morebiti ti ni mar, ali po krivim ali pa po pravici perdobiš, de le imaš. Ce komu kaj dobriga v sili storiš ali ne, storiš zato, de bi ti bilo k dobičku? Si rad, ali celo nič ali celo malo pomagal svojima bližnjima, ki je v nesreči bil, ali si rad vbogajme dajal resnično revnim? Ali si sebi potrebno pervošil, ali se ti je morebiti denar smilil? Si bil nevoljin , hud, kader se ti je kaka škoda zgodila, si klel; ali močno vesel bil, kader si kaj dobil, se za¬ voljo obilnosti blaga povikševal čez druge i. t. d. Tako boš spoznal, de si lakomen. Posebno moraš svoje znotranje misli in želje pre¬ mišljevati, one v človeškim sercu globoko tiče, in so to¬ rej toliko bolj nevarne kakor dela, ki se vidijo; ker člo¬ vek greši v djanji še per svoji dobri volji, desiravno želi vselej prav storiti po svoji vesti; kteri je pa v ser¬ cu popačen, je ves hudoben, greši brez vse skerbi. Več¬ krat človek v djanji ne greši, pa v sercu greši; ne ma¬ šuje se nad bližnjim, ker se ne more, v sercu pa so- vražtvo do njega ima, tako greši po svoji volji v sercu. Tako je z vsakim greham, prej je v sercu, potlej še le 297 v djanji storjen, in Bog 1 gleda na serce, na voljo člove¬ kovo; torej tudi svoje serce nar bolj pregleduj, ako se hočeš spoznati in poboljšati. 4) Vprašaj se, ali si dopolnil, kar si Bogu, svojimu stvarniku in Gospodu dolžan storiti, ako človek in kri¬ stjan, in kar si dolžan svojimu bližnjima. Ktera ljube¬ zen v tvojim sercu gospoduje, ali ljubezen do Boga ali do sveta? Ali si ljubil Boga v nebesih, kakor te je Je¬ zus z besedo in djanjem učil? Kaj ti je bilo pervo vo¬ ljo božjo ali svojo ali voljo sveta dopolniti? Ali si želel in si perzadeval Jezusa posnemati, ali si ga ljubil? Ali živiš tako, de sveti Duh v tebi prebivati zamore? Ži¬ viš kot kristjan? Ljubiš vsaciga človeka kot svojiga brata, vsaciga kristjana kot uda Jezusoviga telesa? Ali hvališ Kristusa zato, ker si njegov ud in v družbi svet¬ nikov, v njegovi sveti cerkvi? 5) Preglej kako si dolžnosti svojiga stanu dopolnil, in če si jih zavoljo Boga, ali si mislil per spolnjenji svo¬ jih dolžnost, de si v božji službi, ker ti on zapoveduje jih zvesto spolniti, in če jih dopolniš, Bogu služiš? 6) Premisli tudi, če si ptujih grehov kriv. 7) Premisli kaj je v greh perložnost dalo, ali si prostovoljno ali neprostovoljno ali po nevedama v greh padel, ali si s preiniselkam ali v naglosti greh storil, ali si perložnosti grešiti iskal, in morebiti si perzadeval, jo najti hudo storiti, ali se ti je le naključila brez de bi bil prej mislil na greh, ki si ga potlej storil. Včasih se tudi po nevedama pergodi perložnost, včasih pa skušnja¬ va rz natorne slabosti izvira, ktere človek ni iskal, včasih je pa človek sam kriv, de je skušan. 8) Premisli naj vsak, kaj je iz njegovih grehov hu- diga pohujšenja in škode prišlo, ali koliko žalosti in zoper- nosti je svojimu bližnjima napravil, ker vse hudo moraš popraviti. Ali ena beseda, ki si jo zoper svojiga bližnji- ga izrekel, ktero je kdo slišal mu lahko škodje za ves 298 čas njegoviga življenja, in ako si kteriga pohujšal, kdo bo zainogei sošteti vse grehe, ktere bo storil, in koliko drugih spet ž njimi pohujsal? Ce oče ali gospodar puša svoje otroke ali družino hodit po hišah razujzdanih lju¬ di, ali razujzdane ljudi v svojo hišo hodit, de so otroci ali posli pohujšani, je on kriv vsili njih grehov. 9) Premisli naj iz kakšniga namena je dobro ali hudo storil; kdaj in kje je greh storil, ali doma, ali v cerkvi, ali kjer drtigej, ali v nedeljo ali drug dan. Ko¬ liko časa je živel v smertnim grehu, in kolikokrat ga je storil, in če je iz navade grešil. Na peršone, s kte- rimi ali zoper ktere je grešil, kako in ali je v pričo družili ali na samim grešil. 10) Premisli naj, če je toliko dobriga storil, kolikor je perložnosti imel, ali hudiga odvernil, kolikor je nar več mogel. Ali je storjeno krivico poravnal in popra¬ vil, in s svojim sovražnikam se spravil; če je v kakim sovraštvu bil, kako je naloženo pokoro dostal, in per spovedi storjene obljube dopolnil. Je spraševanje vesti le takrat potrebno } kader se greš¬ nik k spovedi perpravlja? Ne le takrat, ampak večkrat naj svoje življenje, svoje misli, želje in nagnjenja premišljuje, dobro je vsaki večer, posebno pa ob nedeljah in praznikih po poslušanji božje besede, ker to pomaga, de se človek ložej spo¬ zna, ponižuje in poboljša. /Hi si mora grešnik per izpraševanji vesti veliko pri¬ zadeti ? Toliko in še več si mora prizadeti kakor per ka¬ kim drugim imenitnim opravilu. Kteri grešniki so dolžni svojo vest še bolj škerbno iz¬ praševati ? Tisti grešniki, kteri svojo vest malokrat sprašujejo, kteri svet in njegovo veselje ljubijo, so vsi razmišljeni, 299 imajo veliko posvetnih skerbi in zmotnjav, kteri so že dolgo časa v grehih živeli, in se slabo spovedovali. 42. Od kesa ali gičvinge. Ko je zgubljeni sin vse svoje blago in denar v sla¬ bih tovaršijah in hudih delih zapravil, in so ga prijatli zapustili, je veliko lakoto terpel, stergan je bil, in de bi šibil saj nekoliko živeža pridobil, je svinje pasel. Sam per svinjah na pasi, lačen in raztergan premišljuje, kako dobro mu je bilo per očetu, in kako srečni so hlapci njegoviga očeta, meni pa, misli, ki sim pravi njegov sin, se mi tako hudo godi, kaj sim vender mislil, de sim ga zapustil, de sim ga razžalil, ki mi je le dobro hotel! Serce ga je bolelo, žalosten, ves pobit je bil, in krivica, ktero je očetu in sebi storil, ko se je od njega ločil, ga zapustil, mu je bila vedno pred očmi; vest se mu je glasila, zakaj de je očeta zapustil, mu je vedno oči¬ tala, kar ni ga imel meril v sercu. In to je bil kes ali grevinga, ker se je kesal, de je od očeta sel, in je ob¬ stal, de se mu po zasluženji zdej hudo godi. Dokler je bil v tovaršii, je, bil ves razmišljen in zgubljen v mislih, ni občutil svoje hudobije, tudi na svojiga dobriga očeta ni mislil. Kader se je pa od slabe drušine ločil in se premišljeval, je vse drugači čutil v svojim sercu , težko mu je bilo, de je zoper voljo svojiga očeta ravnal , in si je vošil, de bi se ne bil nikoli od njega ločil in nje¬ gove hiše zapustil — kes ali grevengo je nad svojim pregrešnim življenjem imel. Sveti Peter je svojiga Gospoda zatajil, Jezus ga je s pogledam posvaril, in Peter je milo jokal, ker je v svoji duši žalost občutil, to je, kesal se je, ker je gre¬ šil. Vemo de tudi David je hudo grešil, in kako je Bogu tožil v svojih psalmih, rekoč: »Gospod! tvoje pušice v meni tiče, in tvoja roka je težka nad menoj. Zavoljo tvoje jeze .ni zdravja na mojim mesu, moje ko- 300 sli nimajo pokoja zavoljo mojih grehov, ker moje hudo¬ bije so čez mojo glavo zrastle, in me tlačijo kakor težka butara.>’ Psi. 37. 3—5. »Jest spoznam svoje pregrehe, in moj greh je vedno pred mojimi očmi?’ Psi. 50. 5. »Jest sim trudin od zdihovanja, vse noči na svoji po¬ stelji silno jokam, in svojo posteljo s svojimi solzami močim. Od silne notranje žalosti so moje oči otemnele.” Psi. 6. 7. 8. »Bogu dopadljivi dar je žalosti polni duh: skesaniga in ponižaniga serca, o Bog! ne boš zaniče¬ val.” Psi. 50. 19. Zgubljeni sin, Peter in David so spoznali in obstali svoje grehe, in njih duše so bile žalostne, to je, keseli so se, de so grešili in Boga razžalili. Tako mora grešnik žalovati. Kader je grešnik svojo vest izprašal, svoje misli, želje, besede in dela Jezusovim natikam in življe¬ nju primirjal, je vidil v Jezusovim zaderžanji voljo ne- beškiga Očeta spolnjeno, in vidil svoje znotranje, de ni vse po volji božji, de ni Jezusu podoben, de njegovo serce, njegova duša, njegovo življenje je pregrešno, od Boga odvernjeno: se vest zbudi, spozna svojo nepokor- šino, in vse se v njem spremeni in misliti začne: Bog me je po svoji podobi stvaril, njemu bi bil mogel podo¬ ben in njegov otrok ostati. Ali kaj mi je greh storil? Otrok hudičev sim postal, padel sim v njegovo kralje¬ stvo. V božjim kraljestvu, per Bogu je ljubezen, ve¬ selje in mir, v kraljestvu satana, kteriga otrok sim zdej, je sovraštvo, jeza, nevošljivost, grizenje vesti in vsa gnjusoba. Zdej sim med hudobnimi, kteri Boga, Kri¬ stusa in vse pobožne ljudi sovražijo. O kako sim bil srečen, kako veselo je bilo moje serce, dokler sim še z Bogam v drušini svetnikov bil; ali kaj je zdej iz me¬ ne, noč in dan ga nimam miru, vse me prestraši, vsake sence se bojim, v spanji se strašim, greh mi je vedno pred očmi, in kamor grem, gre z mano, zmirej vidim božjo pravico pred seboj. Kako sim bil vesel, dokler 301 sim se tvoj otrok bil, s kako velikim sercnim veseljem sim šel v tvojo sveto cerkev z drugimi pravičnimi, tvojimi otroci tebe častit , tvoje besede poslušat. Ako se mi je kaj zgodilo, poln zaupanja v tvojo ljubezen, sim ti potožil svojo nadlogo in britkost in s tolažbo sim bil napolnjen. Zdej pa od tebe, o Bog! odvernjen, zastonj moje serce zdihuje po tolažbi, ne upam si svojih oci povzdignili proti nebesam, ker sim pred tabo in nebam grešil, nisim vreden tvoj otrok imenovan biti Per sve¬ tim kerstu me je za svojiga otroka vzel. Kako me je iskal ljubi nebeški Oce kakor zgubljeno ovco? Koliko je že v stari zavezi za ves človeški rod in tedej tudi za mene storil, de bi bil vedil, kaj je njegova vo¬ lja ; in še svojiga Sina je zavoljo mene in vsih ljudi na svet poslal, de bi nas bil ž njim spravil, za grehe za¬ dosti storil, nas iz kraljestva hudiceviga v svoje božje kraljestvo speljal, in namest sebe je svetiga Duha po¬ slal, de bi nas z Bogam sklenil, in v ti srečni zavezi ohranil. Ali vse je za me minulo, in moja vest me po- gubljuje. Kam hočem zbežati s svojim znotranjim ne- miram in grizenjem? Kamor koli bežim, tam te najdem, tvoje vsigavidno oko me vidi, in tvoja vsigamogocna ro¬ ka me povsod lahko vdari. Zdej spoznam svojo nespa¬ met, svojo nepokoršino do tebe, ali ravno zato bom vstal in k tebi perbežal, ki si govoril, de ko bi tudi mati svojiga otroka pozabila, ti nikoli mene pozabil ne boš ; pred te bom na kolena padel, in pred tabo bom svoje grehe spoznal, ker zoper nebo in tebe sim grešil, ni¬ sim vreden vee tvoj otrok imenovan biti, pa vzemi me za zadnjiga hlapca v svojo hišo, daj mi prijetno besedo slišati: »Ivoji grehi so ti odpušeni P’ Take misli in pocut- leji ali specenine v sercu grešnika se imenujejo kes ali grevenga. Kdor v svojim sercu nad svojimi grehi nobeniga kasa ne občuti, ta greha in štrafinge, ktere si je z gre- 302 hara zaslužil še ne spozna, in tak človek tudi se prave volje nima se poboljšati, in Bog mu tudi grehov ne od¬ pusti. Brez kesa se nihče ne poboljša in torej odpuše- nja grehov ne zadobi. Zgodi se, de grešnik, brez de bi se svojih grehov spovedal in za-nje zadosti storil, od- pušenje zadobi, ali brez kesanja nikoli. Zelje, de bi se rad spovedal, in za grehe pokoro storil, pa mu ni mo¬ goče, nadomestijo spoved in spokorne dela, ali kesanje, če ga grešnik v sercu nima, nič ne more nadomestiti. Tedej je kes med vsimi perpravami k odpušenju nar bolj potreben, in Bog ga od grešnika tirja, ker zavoljo te žalosti, ki jo po pravici v sercu občuti, hoče Bog grešniku grehe odpustiti, in ga pred večnimi štrafinga- ini obvarvati, ker ga z grizenjem vesli že tukej pokori, k ljubezni do sebe budi, in grešnik v svoji žalosti se k Bogu oberne, per njem milosti ise in ga za njo prosi, in Bog ga kakor oče zgubljeniga sina veselo sprejme. »Blagor žalostnim, ker oni bodo oveseleni!” pravi Jezus. Mat. 5. Kako pa grešnik kes ali grevingo zadobi? 1) Svetiga Duha mora za nj prositi. Sveti Duh razlije, po nauku svetiga Pavla, ljubezen do Boga v človeško serce. Rimlj 5. 5. Brez pomoči svetiga Du¬ ha ne bo grešnik nikoli praviga kesa imel. Veliko je grešnikov, kteri grehe delajo, in jim ni nič žal zato, in tu¬ di svetiga Duha ne prosijo daru prave grevenge, torej merzli proti Bogii ostanejo. 2) Mora premišljevati, kaj je greh in kolike štra- finge je vreden. Greh ga je odločil od Boga, kteriga je čez vse ljubiti dolžan; greh je razžaljen je nar boljši- ga Očeta, nepokorsina proti Bogii, njegovimu stvarniku in Gospodu, kteri le vse to svojim otrokam zapoveduje storili, kar jih večno srečne, in vse to prepoveduje, kar 303 jih večno nesrečne stori, ker le on sain vse to dobro ve. Greh je ostudna nehvaležnost proti Bogu, kteri je za¬ voljo našiga vecniga zveličenja svojiga ljubiga Sina na svet poslal; je očitno razžaljenje Jezusa, našiga Ijube- znjiviga Odrešenika, kteri je za nas svojo kri na križu prelil in nam božje kraljestvo odperl, kteriga smo po grehu zgubili, i. t. d. Ako grešnik to premišljuje, bo gotovo njegovo serce žalostno, če le kolikaj ljubezni do Boga še v sercu ima. 3) Večkrat se mora ločili od raztresenja v posvet¬ nih rečeh, de bo na samim svoje krivice ložej premi¬ šljeval, v nepokoji sveta ne bo svojiga duha k žalosti napeljal, in tudi ljubezni do Boga ne obudil, ktera je per kesanji potrebna, ker dokler grešnik ne začne Boga ljubiti, tudi se kesal ne bo. Kakor se tudi med svetam godi, kdor svojiga bližnjiga ljubi, se boji in varije ga razžaliti, če ga pa ne ljubi, mu je pa vse eno ali ga žali ali pa ne, in ako ima hudobno serce, mu še nagaja kolikor more, in še ga to veseli. Peter je bil žalosten, ki je svojiga učenika, Jezusa zatajil, zato ko ga je lju¬ bil. Judež Iškarjot je obupal in se obesil, ni imel pra- viga kesa, ker Jezusa ni ljubil, ako bi ga bil ljubil, bi bil svoj greh obžaloval in se k Jezusu obernil, od kte¬ riga se je po grehu odvernil, kakor je sveti Peter sto¬ ril, ki je Jezusa ljubil. Zakaj mora grešniku žal biti, ker je grešil? Grešniku mora žal biti, ker je Boga, svojiga nar boljšiga Očeta razžalil, kteriga je dolžan nar bolj lju¬ biti, in mu v vsim pokoren biti. — Jezus nam je v per- povedovanji od zgubljeniga sina pokazal, zakaj de mora grešniku žal biti, ker je grešil. Zgubljeniga sina je nar bolj per sercu peklo, ker je grešil zoper nebesa in zo¬ per očeta; tako mora tudi grešniku žal biti, ker je Bo¬ ga razžalil. Vse naše dela moramo iz namena storili, 304 ker jih Bog - zapove. Vsaki pravični človek se zavoljo Boga greha varje, zato ker ga ljubi. In bolj serčno ko človek Boga ljubi, bolj se greha boji, in če ga je sto¬ ril, huje mu je per sercu. Bog, kteri v serce človekovo vidi, tudi vidi, de je grešniku zavoljo njega zal, ker ga je razžalil, in zato grešnika ljubi. Torej takima kesu, ko je grešniku le zato zal, ker je Boga razžalil, kteriga ljubi, pravimo popolnoma kes. Jezus je še več povedal od zgubljeniga sina, kako je v ti žalosti, de je svojiga očeta zapustil, še mislil in sam per sebi govoril: Jest sim zapustil svojiga očeta, in sim ravno zato nesrečen, in od lakote tukej poginjam. Grešnik, ki greh stori, tudi Boga zapusti, se od njega odverne, in ravno zato tudi od večne sreče, od večniga zveličenja; tedej je grešniku tudi zato žal, ker je z gre- ham zveličenje zgubil. Zgubljenima sinu je bilo žal, ker je očeta razžalil, vse dobro zgubil, kar je v očetovi hiši vžival, ker je rekel: »Koliko najemnikov ima obilno kru¬ ha v hiši mojiga očeta, jest pa tukej od lakote konec jemljem! Vzdignil se bom, in pojdem k očetu.» Ce Boga ljubimo, tudi sebe pravično ljubimo, in ako Boga ljubimo, takrat za svoje zveličenje skerbimo; če ga pa ne ljubimo, tudi sebe ne ljubimo, ker, ko greh delamo, greh ljubimo in po grehu se pogubimo. Volja božja je, de bi vsi zveličani bili, in zveličani bomo, če bomo božje zapovedi deržali, če bomo pa greh delali, bomo zveličenje zapadli; če je tedej grešniku žal, ker je Boga razžalil in nebesa zgubil, ker Bog je večno plačilo pravičnih v nebesih. Kdor Boga popolnoma ljubi, vse iz ljubezni in nič iz strahu ne stori, in več ko ima strahu per dopolnjenji božjih zapoved, bolj nepopolnoma je tudi ljubezen. Sv. Janez pravi: »V ljubezni ni strahu, ampak popolnoma ljubezen izžene strah, zakaj strah ima terpljenje, kdor se pa boji, ni popoln v ljubezni.» 1. Jan. 4. 18. Kdor 305 Boga ne ljubi, tudi greha iz ljubezni do Boga ne obža- Ijuje ; boji se, in trepeče tudi nar hudobniši človek pred Bogam, pa zato vender še praviga kesa nima, strah ga zaraore le nagniti k pravimu kesu in spreobernjenju živ¬ ljenja, kar je bilo per nauku od opravičenja zgorej po¬ vedano. Kakiin mora pravi kes ali grevenga biti? Pravi kes ali grevenga mora biti: 1) notranji, to je, človeku mora v sercu žal biti, de je Boga razžalil. Greh se v sercu začne, tedej se mora tudi žalost, so- vražtvo greha v sercu začeti. Jezus pravi: »Iz serca namreč izhajajo hude misli, uboji, presestva, vlačugarije, tatvine, krive pričbe, preklinje- vanja.” Mat. 15. 19. Ko bi grešnik le govoril: me greva, de sim grešil, v sercu bi pa žalosti ne občutil, ne želel in terde volje ne imel se poboljšati, bi njegov kes le zunanji, ustni, in pred Bogam bi nič ne veljal: tak še ni začel Boga ljubiti, ki greha še ne sovraži. David, zgubljeni sin in Peter so pravi kes imeli, in njih besede so razodevale žalost duše, kakor so jo v sebi občutili. Bog je rekel: »Spreobernite se k meni iz serca z jokam in žalovanjem, in pretergajte svoje serca, ne pa svojih oblačil.’’ Joel. 2. 12. »Bogu dopadljivi dar je žalosti poln duh, raztertiga in ponižaniga serca , o Bog! ne boš zaničeval.” Psi. 50. Nekteri kristjani so žalostni, ker mislijo, de nimajo praviga kesa, ker nad svojimi grehi jokati ne morejo. Ali solze niso vselej gotovo znaminje, gotovo spričeva- nje praviga Bogu dopadljiviga kesa. Solze zavoljo gre¬ hov prelivati je koristno, dobro, pa ne tako potrebno, de bi kes ne veljal, če bi grešnik ne jokal. Nekterikrat ob¬ čutljivi kristjani jokajo in zdihujejo, de bi jim Bog pra¬ vi kes dal; in zgodi se, de nekteri pobožni kristjani, ki pravi kes v sercu imajo s straham k spovedi gredo in II. Del. 20 206 jokajo čez to, ker mislijo, de praviga kesa nimajo. Pe¬ ter in očitna grešnica sta jokala, razbojnik na križu in sveti Pavel nista jokala, vsi štirje so imeli pravi kes. Nekteri so tako mehki, de se piecej jokajo, pa tudi tako lahko nehajo. Tudi z besedami govoriti ali kes moliti ni gotovo znaminje praviga kesa ; zgubljeni sin in očitni grešnik sta z besedami povedala svojo serčno žalost; očitna grešnica je pa molčala in pred Jezusam klečala. Kralj Antijoh in Judež Iskarjot sta z besedami svoj kes perpovedovala, pa nobeden praviga ni imel, ker se nobe¬ den poboljšal ni. Judje, ki so na binkuštno nedeljo sve- tiga Petra poslušali, ki jim je krivico očital, ktero so nad nedolžnim Jezusam storili, ko so ga umorili, so bili v sercu skesani, so zato aposteljne in Petra vprašali, kaj jun je zdej storiti, in Peter jim je rekel: »Storite pokoro, in dajte se kerstiti v imenu Jezusa, de boste odpusenje grehov zadobili. Imeli so kes v sercu, desi- ravno ga z nobenim zunanjim znaminjem niso kazali, pa voljo so imeli vse storiti, kar jim je bilo treba odpuse¬ nje grehov od Boga zadobiti. Kdor tedej v sercu, kjer je poprej veselje grehov občutil, greh sovraži, ga ob- žaljuje in terdno voljo ima ne več grešiti, ampak se po¬ boljšati, ima notranji kes. 2) Kes mora biti čeznatorin. Nekteri grešnik se kesa, de je grešil zato, ker je na telesu, ali na blagu poškodovan, ali ker je čast per lju¬ deh zgubil, vse to hudo ga le na tem svetu zadene, in tak kes imenujemo natorin, ker je le zavolj posvetnih reči, ktere so naši natori dopadljive. V natori človeški je pa to, de je človeku zavoljo zgube posvetnih reči žal. Po takim kesu grešnik ne zadobi odpušenja gre¬ hov, ker mu ni žal zavoljo Boga, ker je njega, nar veči dobroto razžalil, in mu volje, življenje poboljšati, ne spreoberne. 307 Ako pa grešnik hudo zavoljo Boga sovraži, ker je Boga narsvetejšiga vse ljubezni vredniga Gospoda razžalil, njegovo milost zgubil, se štrafinge vredniga storil; ker ve, de Bog, ki je pravičen, mora greh štralati ali na tem ali na unim svetu, on ima ceznatorin kes. Kako bo Bog razžaljen, kako se bo grešniku na unim svetu godilo, zve grešnik le po božjim razodenji, in ker žaljuje, ker se je Bogu zameril in nebesa zgubil, si pekel zaslužil? mu je žal le zavoljo takih dobrot, ki jih ni na tem sve¬ tu, ki jih naša natora prav ne pozna in jih ne obculi; in ker tak kes tudi le od svetiga Duha pride kakor lju¬ bezen do Boga, jo imenujemo čeznatorno, in ker takiga kesa grešnik po svoji spačeni natori nikoli zadohiti ne zamore, je čez njegovo moč, le Bog mu ga zamore dati, zato mu pravimo čeznatorni, čez moč nase natore. In kdor iz lakiga namena žaljuje, ho gotovo tudi perprav- Ijen se poboljšati, in bo dobil od Boga odpušenje gre¬ hov, ker zavoljo njega žaljuje in ne zavoljo sebe. 3) Kes mora nar veči žalost biti. Po grehu se od Boga ločimo, njegovo gnado in nebesa zgubimo, in veči nesreče je ni, ko Boga zgubiti, kteri je nar veči dobro¬ ta, torej mora grešniku tudi nar bolj žal biti, več ko hi , vse zgubil, kar je na svetu. Vse dobrote na svetu bodo minule, sam Bog je večen, in bo plačilo pravičnih; kdor njega zgubi, večno zveličenje zgubi. Tedej bo, kdor Boga čez vse ljubi, zavoljo greha, ki ga je storil, tudi nar veči žalost v svoji duši občutil. Tak kes stori vo¬ ljo grešnikovo močno, de zdej greh in njegovo veselje vidi, kako nesrečniga je vse i tudi raji takih misel je prav vljenja, če tudi se mu na telesu ne vidi, pa dela njegove pričajo, ktere so po volji božji storjene, kakošna de je njegova volja. 20* sovraži, kteriga je prej ljubil, ker ga je na duši storil, in perpravljen vse storiti, kar je po volji božji, in kor Bogu več nepokoren biti. In skesan človek do konca svojiga žr preterpeti in umreti, k a- 308 4) Kes mora biti nad vsimi grehi. Ako bi grešnik le zavoljo nekterih grehov žaloval, zavoljo tistih pa, ki jih nar raji in nar večkrat stori, ki so mu že v navadi ali če je po njih se kako časno sre¬ čo zadobil, celo nič ali le nekoliko žaloval, nima praviga kesa, greha še ne sovraži, se ne bo poboljšal, in ne za¬ dobil odpusenja grehov, ker greh se ljubi. Grešnik pa mora vse grehe sovražili, ker z vsakim greham Boga žali, mu je nepokoren in se od njega odverne. Greh ne more po samim eden brez druziga odpu- sen biti, ali bodo vsi odpušeni ali pa nobeden, ker ni mogoče ob enim sovražnik in prijatel božji biti, dobro in hudo voljo imeti. Nekter spokornik se go¬ ljufa, ker se je po zunanjim nekoliko poboljšal, in nektere dobre dela stori, postavim, ni več nečist, ni pi¬ janec, ni krivičen, goljufen, i. t. d., pa vender še kakšno hudobno nagnjenje v sebi redi; tako njegova volja še ni dobra. Morebiti je prevzeten, se boljšiga od drugih mi¬ sli, iše per ljudeh veljati; kader ga kakšna težava, zo- pernost ali razžaljenje doleti, je preč ves neutisnjen, ne¬ voljni, perpoveduje koliko mora terpeti, de nobeden toli¬ ko, je nepoterpežljiv, hoče brez vsiga terpljenja in zo- pernosti lahko v nebesa priti, desiravno ve, de Jezus je s terpljenjem v čast svojiga Očeta, v nebesa šel, in de pot terpljenja je pot v nebesa. Posebno ostane rado do- padajenje do takiga greha, po kterim je človek kako časno srečo dosegel, ki jo vživa, ali do takih, ki jih že več storiti ne more. Zgodi se nekterikrat, de nekteri v neoženjenim stanu niso po božje živeli, spremenijo stan; per takih se je bati, de so le stan, pa svoje grešne vo¬ lje niso spreobernili, in grehov prejšnjiga stanu ne obžaljujejo in jih ne sovražijo. Kdor tedej pravi kes ima, sovraži grehe in nagnjenje in poželjenje, iz kteriga so grehi izvirali. In kdor vse to sovraži ima dobro vo¬ li' 0 ’ g , °t° vo se b° poboljšal, bo po volji božji živel in od- pušenje grehov zadobil. 309 5) Kes mora s zaupanjem sklenjen biti, odpusenje grehov zadobiti po milosti božji zavoljo neskončniga za- služenja Jezusoviga. Brez upanja bi se človek zgubil in obupal kakor Judež Iskarjot, ki je spoznal in obstal svoj greh in strafinge, ki jih je zaslužil; pa upanja ni imel v tega, ki ga je izdal, je obupal in nesrečno smert storil. Kaj se pravi kes obudili? Se pravi v sercu ali pa tudi z besedo spoznati, de nam je žal, ker smo Boga razžalili. Ako pa hoče grešnik kes ali grevingo obuditi, mo¬ ra že prej žalost v sercu imeti; če žalosti v sercu in sovraštva nad grehain se ni imel, tudi kesa obudil ne bo. Kakor se človek spomni svojih bolečin, ki jih je v svoji bolezni občutil, kakosne so bile, ravno tako se tudi grešnik spomni na svojo žalost, ki jo je imel zavoljo svojih grehov. In ko grešnik že Boga ljubi in greh prav spozna in ga sovraži, tako, kolikorkrat se na greh, ki ga je storil, spomni, je duša žalostna, in naj to le v sercu misli ali pa z besedami izreče, kes ali grevengo obudi ali ponovi. To storiti smo večkrat dolžni, ker moramo ves čas svojiga življenja greh sovražiti, ker ga tudi Bog sovraži, ker je greh nar veči hudo, in ker ne bomo nikoli mogli reči, de smo prav storili, ker smo grešili. — Tedej pro¬ simo vedno Boga odpusenja grehov in obudimo kes po¬ sebno vsaki večer, prej ko spat gremo, ker ne vemo ali bomo jutri vstali ali pa ne, preč po vsakim se tako majhnim grehu, v vsaki nevarnosti, in kader kakosen sveti zakrament prejeti hočemo. Kaj je tedej kes ali greviuga,? Kes ali grevinga je serčna žalost, sovraštvo nad vsimi grehi, zato ker smo Boga, nar veči vse ljubezni vredno dobroto razžalili, sklenjena s stanovitno voljo, Boffa nič več razžaliti. O 310 Je kes ali grevenga potreben ? Kes ali grevenga je potreben, ker brez njega ne more grešnik odpusenja grehov zadobiti. Kaj mora grešnik premišljevati, de pravi kes ali gre- vengo za dobi? Hudobijo greha in štrafinge, kterih si z greham zasluzi. * Ali zamore grešnik iz svoje moči prav kes ali gre- vengo imeti? Grešnik tega ne zamore iz svoje moči, ampak le z gnado svetiga Duha, za ktero mora Boga prositi. Kakšin mora kes ali grevenga biti? Kes ali grevenga mora biti: 1) notranji ali serčni; 2) cežpatorni; 3) nar veei žalost; 4) nad vsimi grehi; 5) s zaupanjem sklenjen. Kdaj ima grešnik notranji ali serčni kes Cgrevengo)? Kader ga v sercu peče, de je Boga razžalil in se poboljša. Zakaj mora kes serčna žalost biti? Zalo ker je tudi v sercu ljubil, in iz serca grehi izvirajo. Kdaj ima grešnik čeznatorin kes Cgrevengoj ? Kader ga gnada svetiga Duha z ljubeznijo do Bo¬ ga napolni, de le zato žaljnje, ker je z greham Boga nar veei dobroto razžalil, kteriga ljubi, in je njegovo gnado zapravil, pravico do nebes zgubil in večno pogub¬ ljenje zaslužil. Kdaj ima grešnik le riatorin kes? Kader le zato žaljuje, ker je z greham sebe poško- 311 do val na časti pred svetam, na blagu, na zdravji, ali na svoji sreči, ali se mu je kar si bodi druziga hudiga zgodilo. Ali bi bil kes dober in zadostuij ako bi človek le zato žaloval, ker se pekla boji? Ne bil bi zadostin, ker bi izviral le iz strahu pred peklain; tak se ne boji grešiti, ampak le goreti, in bi še grešil, če bi se pekla ne bal. Ali je strah pred peklam grešniku koristen? Strah pred peklam je grešniku koristen, ker ga od grešnih del odvračuje, k dobrima napeljuje, de sklene, ne več grešiti. Zakaj mora tedej grešnik greh sovražiti? Sovražiti ga mora iz ljubezni do Boga. Po čem ve grešnik j de greh iz ljubezni do Boga sovraži? Po tem ve, če je perpravljen rajši vse zgubiti, in se vsim ljudem zameriti, kakor Boga s smertnim gre- ham razžaliti. Tako je egiptovski Jožef sovražil greh iz ljubezni do Boga, ker se je rajši ljudem zameril in v ječo šel, kakor de bi bil grešil. Kaj se hoče rečij de kes mora biti čez vsako drugo žalost ? Se hoče reči, de grešnik bolj žaljuje nad grehi, s kterimi je Boga razžalil, njegovo ljubezen zgubil in sebi pravičnost zapravil, kakor če bi bil nar bolji reč na svetu zgubil, ali kakor bi ga bile vse telesne nesreče zadele; kaj pomaga tedej človeku, če ves svet dobi, dušo pa pogubi. Kdaj je kes nad v simi grehi ? Kader grešnik žaljuje nad vsimi grehi, nad velicimi 312 in majhnimi, nad lastnimi in pf njimi, kterih je kriv, ker vsak greh Boga žali in po vsakim grehu smo Bogii nepokorni. Ali je potrebno J de je s kesam tudi upanje skle¬ njeno ? Potrebno je, de grešnik v svoji žalosti v milost bo¬ žjo in v Kristusovo zashiženje zaupa, de mu bodo grehi odpušeni, ker bi scer obupal, in bi tako pogubljen bil, kakor Judež Iskarjot; in ker le upanje, odpušenje gre¬ hov zadobiti, stori de se grešnik poboljša. Kolikeri je čeznatorni kes ? Dvojin, popolnoma in nepopolnoma. Kaj je popolnoma kes (grevengaj? Popolnoma kes je žalovanje in ham, ker je grešnik Boga nar veči gnjusenje nad gre- dobroto, ktero čez vse ljubi, razžalil, združen s terdnim sklepam Boga nič več razžaliti. Kako se popolnoma kes ('grevengaj obudil Tako: »Moj Bog! vsi moji grehi so mi iz serca žal, ker sim tebe, svojiga preljubeznjiviga Boga, tebe, samo svetost in neskončno dobroto, ki te iz serca lju¬ bim, ž njimi razžalil. Terdno sklenem s tvojo gnado svoje življenje poboljšati, in vse, tudi smert raji preter- peli, kakor tebe, svojiga Boga, tebe neskončno svetost in dobroto, še kdaj s kakim greham razžalili. Daj mi gnado spolniti ta moj sklep! To te prosim po neskonč¬ nim zasluženji tvojiga božjiga Sina, našiga Gospoda in Zveličerja Jezuša Kristusa. Amen.» Kaj je nepopolnoma kes ( grevenga J ? Nepopolnoma kes je žalost in gnjusenje nad grehi, zato ker smo ž njimi Boga razžalili, nebesa zgubili in pekel zaslužili , združen s terdnim sklepam Boga nič 113 več razžaliti. Nepopolnoma se mu pravi, ker je še le začet, in sčasama se le popolnoma pastane. Kaj stori popolnoma kes ('grevengaj? Popolnoma kes, kteriga gnada božja v grešniku obudi in ga v njem podpira, pride iz popolnoma ljubezni božje, dodeli odpušenje grehov tudi tistim, kteri nimajo priložnosti, pa imajo vender terdno voljo, kakor hitro bo mogoče, se jih spovedati. Kaj se doseže po nepopolnim kesu ? Doseže se v spovedi odpušenje grehov, če ima greš¬ nik terdno voljo nič vec grešiti. Za kteri kes si mora grešnik perzadevati ? Za popolnoma kes, ker je dolžan Boga popolnoma ljubiti, in on izvira le iz popolne ljubezni do Boga. Koga mora grešnik prositi de popolnoma kes za- dobi ? Svetiga Duha, ker od njega vsako gnado zado- himo. Ljubi kristjani! Prepričali smo se, de človek greši z mislimi, besedami, željami, deli in s zamudo dobriga, de se tudi ptujih grehov pred Bogam deležniga stori, de se z grehi od Boga in njegoviga kraljestva odverne, ga zapusti, in zato pred svetim iti pravičnim Bogam štrafipg vreden postane, de ga greh večkrat tudi časno, vselej pa večno nesrečniga stori. Kako silno hudo in težko je človeku per sercu, kader svoj greh spozna, kteriga več popraviti ne more, ker kai’ je storjeno, je storjeno; in kako močno želi nesrečen grešnik zvediti, ali je per Bogu še mogoče odpušenje grehov in milost zadobiti. Vera, ktero nam je Bog po svoji milosti ra¬ zodel, nam pokaže gnjusobo greha in napove štrafinge, ktere si je grešnik po grehu zaslužil; ona nam pa tudi pove, de usmiljeni Bog skesanimu in poboljšanimu greš- 314 niku grehe odpusti. Prepričali smo se, de je Bog že v stari zavezi svojim otrokam, kader so greh spoznali, ob¬ žalovali in se poboljšali, va nj verovali in v prihodnjiga Odrešenika upali, grehe odpustil. Posebno nam je Je¬ zus to resnico v priliki od zgubljeniga sina očitno razo¬ del. Ako je kdo tako nesrečen bil, po grehu se od Boga odverniti, kakor zgubljeni sin od svojiga ljubiga očeta, naj se spomni de Bog, če nas tudi pokori, vender le nas dobri Oče ostane, kteri je perpravljen svojiga ske- saniga in poboljsaniga otroka v svojo gnado vzeti. Če smo se tudi še tako močno pregrešili, pa tako pobolj¬ šali kot zgubljeni sin, nas bo z veseljem sprejel, in an- gelji božji se bodo veselili. Pa zares poboljšani moramo biti. Zgubljeni sin je spoznal svojo hudobijo, občutil in imel je v svoji duši pravo grevengo nad svojimi grehi, zapustil je ptujo deželo, in vernil se k svojimu očetu, in prosil ga je, de naj ga vzame za nar zadnjiga hlapca v svoji hiši, de si bo le kruha per njem zasluzil. Ravno tako mora grešnik svoj greh spoznali, ga res obžalovati, svoje grešno življenje sovražiti, greh zapustiti, kar je hudiga storil, popraviti, in zanaprej po volji božji živeti. Kdor je take volje, naj terdno upa, de mu bo Bog gre¬ he odpustil, in ga spet v svojo gnado vzel. 43. Od terdniga sklepa ali naprej- vzet j a. Kader je grešnik Boga svojiga dobriga, svetiga, pravičniga in usmiljeniga Očeta premišljeval, kteriga je z grehi razžalil, se od njega ločil, in vidil v kako veliko nesrečo je padel, svoje zveličenje zapadel; se kesa in želi se spet z Bogam spraviti, novo življenje po volji božji začeti. Terdno sklene ne več grešiti, ker se mu nad grehi gnjusi, in noče več v taki nesreči biti. Zdej stori, kar je zgubljeni sin storil rekoč: »Vstal bom in k očetu šel, in vse bom storil, kar mi bo oče ukazal, 215 nič več ga ne bom zapustil, in reče sam per sebi: »K. nebeškima Očetu se bom vernil, nič več nočem po svo¬ jim nagnjenji, po hudobnim poželjenji storiti, le voljo božjo bom dopolnil, in to me bo večno srečniga storilo, in nič me ne bo več od ljubezni mojiga Boga ločilo. Vem de svet, in kar je na svetu bo prešlo, vse bo mi¬ nulo, kdor pa Boga ljubi, ostane vekomaj; vem de bom terpeti mogel, pa Jezus mi pravi: »Bodite serčni, jest sim svet premagal?’ In kdor po grehu tako misli, ima v svoji duši terden sklep, in gotovo se bo poboljšal. Takih misel je David bil, ker je rekel: »Jest sim p e r s e g el i n ter d n o s k le n i 1 zapovedi tvoje pra¬ vice deržati.” Psi. 118. 106. Kaj je teptlni sklep ? Terdni sklep je resnična volja svoje življenje pobolj¬ šati in nič več grešiti. Ali je terdni sklep ne več grešiti potreben ? Terdni sklep je k odpušenju grehov potreben, zakaj kdor resnične volje nima ne več grešiti, nov in boljši človek biti, še greh ljubi, kteriga Bog sovraži; ima še hudobno voljo grešiti, torej mu ga Bog ne more odpu¬ stiti. Sv. Avguštin pravi: »Ako se kesaš, ne stori več, če pa spet storiš, tako te ni še prav grevalo.” Kako spokorni grešniki razodevajo svojo terduo voljo ne več grešiti? Razodevajo jo: 1) Le se vsih malih in velikih grehov varjejo in pregrešne navade opuste, in se vsih pripomočkov poslu- žijo, de se greha obvarjejo. Ker človek večkrat greši, se greha pervadi, mu je k natori; in težko moje ga opustiti in vse dopolniti, kar je dolžan Bogu, bližnjima in sam sebi sto- 316 riti po božji zapovedi, ko je bil dosihmal vajen le po svo¬ jim poželjenji živeti. Ko je zgubljeni sin k očetu nazaj prišel, je bil perpravljen vse le po volji svojiga očeta storiti, tako je tudi grešnik, kteri terdno voljo ima, per¬ pravljen vse po volji božji storiti, vse velike in male grehe zapustiti, ker, če le eniga samiga še ljubi, nje¬ gova pokora ne velja. 2) Kdor terdno voljo ima svoje življenje poboljšati, se vsake priložnosti ogiblje, ktera bi ga spet v stare in nove grehe napeljala. Zgubljeni sin je kraj in tovarše svojih grehov za¬ pustil; ako bi tega ne bil storil, nikoli bi k svojimu oče¬ tu prišel ne bil. Spokorni grešnik tudi beži iz takih krajev, kjer je večkrat grešil, in se ogiblje takih peršon, ki so mu nevarne, de bi spet v greh ne padel, in varje se vsiga, kar bi ga v greh zapeljalo. Nekteri pravijo, sej ni mogoče ogniti se nevarnosti greh storiti, je pre¬ več perložnosti. Ravno zato ne smemo v nevarnost iti, in se moramo bolj skerbno perložnosti varovati, ker dolžni smo sveto živeti, in slabi izgledi pregrešnih ljudi naših grehov ne izgovarjejo. Jezus pravi: „Ako te tvoje desno oko pohujša, izderi ga, in verzi ga od sebe; zakaj boljši ti je, de eden tvojih udov pogine, kakor de bi tvoje celo telo v pekel verženo bilo.” Mat. 5. 29. Res je, večkrat je grešniku težko vse zapustiti, kar ga je prej v greh napeljevalo, pa potrebno je vender; torej de bi ložej vselej le dobro storil, naj se spomni na Boga, kteri ga vselej vidi, kteri mu s svojo gnado rad pomaga; naj se spomni na nebesa, ki mu jih hoče Bog dati, ktere bo pa zgubil, če bo spet greh delal; naj moli, božjo besedo posluša, svete zakramente naj prejemlje, varje naj se posvetniga veselja; večkrat naj v samoti, ločen od druzih, premišljuje, de svetniki so bili ravno v tacih okoljšinah, in so vender Bogu zvesti 317 ostali; kar je njim bilo mogoče z božjo pomočjo, to je tudi nam i. t. d. 3) Vsakimu nagnjenju v greh se vstavlja in se božji volji podverže. Grehi, ktere grešnik stori, se vidijo, nagnjenje pa, iz kteriga izvirajo, se ne vidijo, globoko v sercu tiče; spo¬ korni grešnik hoče greh v korenini zatreti, torej more nagnjenje, ljubezen do greha v sercu zatreti, dokler to ni zaterto, bo gotovo še greh storil. Kader pa grešnik začne Boga ljubiti in greh sovraži, tudi nagnjenje in veselje do greha v sebi zatira; in serce le eniga samiga, Boga ljubi, za kteriga je stvarjeno. To nas Jezus uči, ker zapove znotraj kozarec očistiti. Mat. 23. 25. 26. Kdor hoče v svojim vertu ali na njivi plevel zatreti, ga mora s korenino izruvati; če korenine niso do čistiga poruvane, bo plevel še zmirej rastel, ravno tako more korenina greha v sercu zatreta biti, in nič več ne bo greh storjen. 4) Spokorni grešnik je perpravljen ptuje blago po- verniti, z greham storjeno pohujšanje poravnati, in bliž¬ njimi! na časti, ali na blagu, ali drngej storjeno škodo popraviti. Zgodi se, de grešnik s svojimi grehi ljudem škodje na duši ali na telesu, na časti ali pa na blagu. S za¬ peljivostjo v greh, s pohu jšenjem , s slabimi izgledi, z opravljivostjo ali z lažmi, s poškodovanjem na telesu, s tatvino ali z goljufijo i. t. d. poškodje svojiga bližnjiga. Ce ima pravo grevengo nad svojimi grehi, si vosi, de bi jih nikoli storil ne bil, in če ima terdno voljo nič več grešiti, ne bo terpel, de bi kdo zavoljo njega poškodovan bil. Prizadjal si bo zapeljaniga človeka poboljšati, od¬ vzeto čast, vzeto blago in storjeno škodo mu poverniti, z besedo, vsako karkoli si bodi storjeno škodo svojimu bližnjimi! poravnati, kakor je Cahej perpravljen bil, ker ve, de Bog mu drugači odpustil ne bo. 318 5) Vsim svojim sovrazuikam, zopernikam in škod- Ijivcam iz serca odpusti, ker ve, de bo Bog njemu toli¬ ko odpustil, kolikor on svojim sovrazuikam odpusti. 6) Vse dolžnosti svojiga stami zvesto dopolnuje. Vsakiga je Bog v poseben stan postavil, kdor zve- to po vesti vse dolžnosti zavoljo Boga dopolni, ktere mu je Bog po stanu naložil, in stori ljudem toliko do- briga, kolikor nar več zarnore, ima terdno voljo se po¬ boljšati. Kdor eno ali več svojih dolžnost ne dopolni^ še ne dela prave pokore. Izglede praviga terdniga sklepa ne več grešiti, najdemo v zgubljenim sinu , Magdaleni, Petru, Caheju, i. t. d. Kako človek spozna, de ima pravi kes fgrevengoj in terdno naprejvzetje ? Spozna, če se zares poboljša, nič več ne greši, in si prizadeva dobro storiti; če pa spet greši, ve de nje¬ gov sklep ni bil terden. — Ako bi bil zgubljeni sin svo¬ jiga očeta spet zapustil, bi njegov sklep ne bil terden in stanoviten, tako tudi naprejvzetje grešnikovo ni ter¬ dno, če spet Boga zapusti in greh dela. Tukej pa moramo ločiti velike grehe iz hude volje storjene, od grehov slabosti, ker pravični človek iz člo¬ veške slabosti zoper svojo voljo se še pregreši v majh¬ nih rečeh, veliciga greha pa ne stori, ker Boga stano¬ vitno ljubi in vsak greh sovraži, vedno želi vselej le po volji božji storiti, in se trese pred novim greham, ker ve po Jezusu podučen, de poslednji stan grešnika je ve¬ liko hujši ko pervi. Luk. 11 26. Ljubi kristjani! imejte vselej stanovitno voljo Boga nikoli več razžaliti, in Bog vam bo vaše pregreške po svoji milosti zavoljo Jezusa odpustil, ker pozna vašo do¬ bro voljo in želje, ga nikoli razžaliti; pozna tudi vaše slabosti, ker sveto pismo pravi, de še pravični vsakdan sedemkrat, to je večkrat greši; in sveti apostelj Janez 319 pravi, de kdor reče, de je brez greha, je laznik, sam sebe goljufa. K Samo zato ni sveteji, če druzih čednost nima. Če 381 zakonski sveto žive, so ponižni, poterpežljivi, mirni, in svoje otroke za Boga rede, so veči prijatli božji kakor prevzetne neomožene osebe. Do kdaj velja zakonska zaveza ? Zakonska zaveza do smerti eniga zmed nju velja, in nikoli ni pripušeno zakonskim se ločiti, kar je Bog zvezal, človek ne sme razvezati. Kakšno gnado deli zakrament svetiga zakona ? 1) Posvečejoča gnada božja bo poviksana, in poro¬ čeni zadobe se posebno gnado, de se eden druziga po kersansko ljubijo, in po kersansko žive. 2) De zakonsko zvestobo, ktero so eden drugimu dolžni, stanovitno obranijo. 3) De nadloge in težave svojiga stanu voljno pre- terpe, in so eden drugimu v pomoč. 4) De svoje otroke po kersansko rede, in vse dru¬ ge dolžnosti zvesto spolnujejo. Kdo sme zakrament svetiga zakona deliti? Fajmostri imajo oblast ga deliti pred dvema priča¬ ma, drugi duhovni pa le s fajmoštrovim pooblastenjem. Sv. Ignaci piše svetimu Polikarpu od zakonov kri¬ stjanov tako: »Mojim sestram in bratam zapovej vime¬ nu Gospodovim, de naj se zakonski ljubijo kakor Kri¬ stus cerkev ljubi. Spodobi se, de nevesta in ženin po volji škofovi svojo zakonsko zavezo storita, de se nju poroka po volji Kristusovi in ne po nagibih poželjenja zgodi.” Sv. Avguštin v bukvah od zakona piše, de je dober, rekoč: »Per poroki naših se več gleda na sve¬ tost zakramenta kakor na rodovitnost telesa.” Papež Inocenci I. piše v svojim devetim listu do Proba: »Prav storjena zaveza zakonskih vernikov je po nauku katoljške vere se le z gnado božjo polerjena,” Tako vsi sveti očaki govore, in to je tudi nauk cerkve, 382 de svete zakramente le mašniki Gospodovi deliti smejo, ker so njegovi namestniki, tedej tudi zakrament svetiga zakona. Ktero je zunanje znaminje tega svetiga zakramenta? Očitno storjena obljuba poročenih pred masnikam, spremljenje rok in masnikov blagoslov, kader jim štolo okoli rok ovije, je očitno znaminje nevidne gnade božje, ki jo zakrament zakona deli. 53. Od namena v zakon stopiti in po¬ trebne perprave. Vsak stan na svetu človeku dolžnosti naloži, ktere tisti dopolniti mora, ki v kak stan stopi. Zakonski stan naloži težke dolžnosti. Zakonski veliko dobriga ali pa hudiga store za človeško družbo, za Kristusovo cerkev in za domačo družino. Dober zakon da svetu poštene ljudi, cerkvi dobre kristjane, hiše močne in dobre stori. Slabi zakoni razdvojijo ljudi, ki bi mogli med seboj v ljubezni in miru živeti, in polnijo svet s hudobnimi ljud¬ mi in kristjani. Torej kdor se po keršansko ženi, se le oženi, de voljo božjo dopolne, in ima svoj pervi in poglavitni namen Boga častiti in svojo dušo zveličati, zato pred poroko svojo dušo od grehov v spovedi očisti, zakrament svetiga resnjiga telesa prejme, ker mora v stan gnade božje zakrament svetiga zakona prejeti, ki je zakrament živih. Treba je vsakimu, ki se hoče ženiti, de prej dol¬ žnosti, prijetnosti in zopernosti zakonskiga stanu ve, de se zamore obsoditi ali jih bo zamogel dopolniti ali ne. Zastonj hi se potlej kesal in govoril: »Ko bi bil poprej vedil, kar zdej vem, nikoli bi se ne bil ženil. Kristjan pa tudi vediti mora, če je volja božja, de v ta stan sto¬ pi, kei’ Bog le tistim svojo gnado da, ki po njegovi vo¬ lji v zakon se zavežejo. On mora ženitev z Dogam za¬ četi in ga razsvetljenja prositi. 383 Kader se pa kristjan mora zeniti, je silno treba gledati na tovaršico ali na tovarša kakšno ali kakšniga si izvoli, ker po dobrim družetu pride dobro, po slabim hudo v hišo. Bog pozna serca svojih otrok , njega je treba prositi, de bi mu dal gnado pravo izvoliti, kakor ga je Abrahamov hlapec Elijecar prosil, de bi mu nevesto za svojiga gospoda Izaka po delu milosti razodel, in Bog ga je uslišal; ravno tako bo tudi tebe uslišal, če boš prav molil. Ce si pa že izvolil ali izvolila družeta, pa če ni po njegovi sveti volji in k tvoji časni in večni sreči, ker le on prihodnje ve, prosi ga, de naj pošlje take zaderžke, de se bo vse razderlo. Zraven molitve moraš pa tudi ti po pameti voliti, torej s vetjem, kader si nevesto izvoliš: 1) De se ne prenagliš, ker od tvojiga izvoljenja pride sreča ali nesreča do smerti, ktera se ne da več popraviti, torej se ne daj premoliti od svoje slepe lju¬ bezni. 2) Ne glej le na zunanje, na telesno lepoto ali per- Ijudnost, ker ni vse zlato, kar se sveti. Modri v svetim pismu pravi, de perljudnost je goljufija in lepota je pra¬ zna, ona kot roža le malo časa cvete, kakor senca zgi¬ ne, bolezen jo kakor slana vzame, in starost jo kakor červ počasi spodjeda. Kaj zda ženska lepota, če je pa duša černa in serce hudobno? Lepota je minula, kaj imaš potlej od nje ? Dušna lepota velja, ki je stanovit¬ na , če ženska po keršansko pametno živi, je lepe duše. 3) Ne glej na visokost in imenitnost stanu, na bo¬ gastvo, zakaj imenitnost stami in bogastvo ste spremen¬ ljivi kakor lepota, in ne storite človeka zares srečniga. Bogastvo ne da človeku znotranje vrednosti, večji del stori človeka le prevzetniga, in por bogatih je le malo strahu božjiga. 384 Glej per zenski na lepe čednosti, de živi v božjim strahu, de je sramožljiva, pohlevna, delavna, varčna, za¬ dovoljna, starsem pokorna, ponižna in tiha. Ako takih lastnost nima, tebi vse njeno premoženje ne bo nič zda- lo, se tvoje ti bo zapravila. Blago ne stori človeka zares srečniga, ker tudi bogate vidimo nezadovoljne v njih stanu, in slišimo jih tožiti svoje nadloge, tako tudi bogata zraven pa nerodna žena tebe srečniga ne bo storila. Ako pa rečem, de se ne sme gledati na bogastvo in lepoto, ne mislite, de bi se do ne smelo gledati tudi na leto, če ima ženska vse druge keršanske čednosti, se sme gledati, ako pa teh nima, če je še tako lepa in bogata, ne izvoli si je za ženo, če te tvoje nagnjenje še tako močno do nje vleče. — Prederzno bi pa tudi tak v Boga upal, če bi se ženil, pa ne vedil, kako bo živil sebe in svojo družino, ktera se bo v zakonu narastla; v zakonu se tudi od kruha živi ne pa le od ljubezni, ktera posebno naglo zgine, ko začne revšina po hiši gospoda¬ riti, ktera jima oči odpre, ki sta jih per ženitvi zaveza¬ ne imela, in rajtingo od prihodnjih dobrot, tode brez Boga, delala, in se zdej ogoljufana vidita, ker jima je vse spodletelo. 4) Prizadevaj si sarniga sebe dobro spoznati, de zveš svoje dobre in slabe lastnosti. Vsaki človek ima svoje slabe lastnosti; te moraš poznati, de si veš tovar- šico s takimi lastnostimi zvoliti, de bo zamogla s tvojimi slabostimi poterpljenje imeti, in se mir med vama ohra¬ ni. Postavim, če si ti nagle jeze, dereče natore, in ona ravno take, nemiren in nesrečen bo vajni zakon, i. t. d. 5) Glej, de si nevesto svoje starosti in premoženja izvoliš, de bo zakonski jarm luhak. Veliko krega in druziga hudiga v zakonu iz tega pride, kader sta eden od druziga v starosti in v premoženji veliko razločena, desiravno ne povsod, pa vender večji del. Britko je per 385 vsaki perložnosti očitanje slišati »sej nisi nič k hiši per- nesla”, ali pa »si že prestara”, i. t. d. 6) Ako hočeš v zakonu srečno, mirno in veselo ži¬ veti, ne zvoli si take, ki ni prave vere, ali pravih za- popadkov od vere nima. Če je tudi prave vere, pa s svojimi deli kaže, de nobene vere nima, le samo ime katoljške kristjane še nosi, ne boš srečen ž njo ; ona ti ne bo zvesta, ne pokorna in ne krotka, in če si tudi tako moder kakor Salomon, bo tvoje serce popačila. 7) Ne vzemi jezične, ne take, ktera hoče veliko vo¬ diti; njeni jezik bo za te ojstra šiba, per tvoji družini te bo kakor neumniga zaničevala, in per sosedih v so¬ vraštvo spravila. Ti boš mogel drugi Job biti, ako boš hotel z njo v miru živeti. 8) Ne vzemi posvetne, nečimerne, ktera se rada le žlahtno oblači in se lepa dela; ona ti bo na oblačilih veliko zapravila, kar ne boš zmagal; in morebiti ne želi samo tebi, ampak tudi drugim dopasti. 9) Ne zvoli si vasovavke, ker na njeno zvestobo se ne moreš zanesti, ona ho v zakonu, kar je bila po¬ prej, nečista. 10) Če si star, ne oženi se z mlado , le malokteri- krat je zakon srečen; predolgo ji boš živel, in zaniče¬ vala bo tvoje sive lase, svojih otrok ne boš izredil in n e preskerbel. Kakor je mladenčem treba premisliti kakšno neve¬ sto si izvoliti, tako je tudi ženskim treba, če hočejo v zakonu srečne biti. Torej: 1) Ne vzemi možkiga, ki ni prave vere, in ce tudi je, pa po veri ne živi, in zaničuje, kar je božjiga , on ti ne bo zvest; če za Boga ne mara, za svojo dušo ne skerbi, tudi za te ne bo maral, kmali se te bo nave¬ ličal. II. Del. 25 386 2) Ne omoži se z vohernikam in lakomnikam, on ne iše tebe, le tvojiga denarja, tvojiga blaga; ne per tebi, ampak per tvojim blagu je njegovo serce. 3) Ne zaroči se s takim, ki se sam sebe rediti ne more, kako bo tebe in tvoje otroke redil. 4) Ne jemlji ne bahača ne zapeljivca. 5) Ne jemlji leniga, ker modri v svetim pismu ti že naprej pove, kako se bo godilo: »Nekoliko časa bo spal, nekoliko časa pojde k sosedu v vas, nekoliko časa bo svoje roke križem derzal, med tem casam bodo ko¬ prive tvojo njivo preraslle, kamnena ograja se bo po- derla, in pomanjkanje in uboštvo boste kakor vihar nad te priderle. 6) Ne jemlji jezniga, togotniga in preklinjevavca, per njem si nisi življenja svesta. 7) Ne jemlji igravca ne pijanca, on bo tvoje pre¬ moženje zapil in zaigral. 8) Nikar ne vzemi vasovavca, sveto pismo pravi, »kar se je mladeneč navadil, starec opustil ne bo. 9) Ne vzemi preveč stariga, ce si se mlada, desi- ravno bi do veliciga premoženja prišla, kaj ti bo boga¬ stvo pomagalo, ako bi nikoli vesela ne bila? i. t. d. Iz teh naukov, kteri so v vsakdanji skušnji uterje- ni, se učite, kako skerbna morata biti možki in ženska per volitvi, kader se hočeta v zakon zavezati, in kako potrebno je Boga prositi razsvetljenja, in kako se nikoli prenagliti ne sme, kar se vender sploh godi; torej tako redki in pravi so zakoni po volji božji. Posvetovati se je treba s starši, kteri te scer siliti ne smejo, pa ven¬ der njih dobriga sveta ne zaverzi, ne misli sebe zadosti modriga. Vprašajte dobre prijatle, kteri eniga ali dru- ziga bolj poznajo. Kader ste vse tako storili, potlej se še le zavežite s tisto peršono, do ktere veci nagnje¬ nja imate, in si upate ž njo dobro živeti. Srečen je le tisti zakon, ko zakonski v ljubezni, edinosti in v miru 387 žive, in sveti Duh tak zakon med nar veči zemeljske dobrote šteje, ker pravi: »Kdor je dobro ženo najde!, je kaj dobriga najdel, in je od Gospoda razveseljenje prejel?’ Prip. 18. 12. »Dom in bogastvo se od staršev dobi, razumna žena pa le od Gospoda.” Pripov. 19. 14. »Srečen je mož dobre žene, še enkrat tako dolgo bo ži¬ vel, ali je bogat ali ubog, je njegovo serce zadovoljno, in njegov obraz vselej vesel.” Sir. 26. 1—5. Dobri zakonski ljudje v miru žive, mir jih stori otroke božje, polajša jim nadloge in nesreče, de jih ložej preterpe, in lepi mir in serčna edinost jim nadomestita vse bogastvo sveta, če so tudi v revšini, ker vedo, de jih Bog ljubi. Veči nesreče in večiga hudiga si pa ni misliti, ka¬ kor je nemir med zakonskimi, ko eden za druziga ne marata, se sovražita, kolneta in še več hujšiga počenja¬ ta; taka hiša je živa podoba pekla, kjer žalost, britkost in vedni strah prebiva. Kakor se pogubljeni v pekli preklinjajo, ki nimajo upanja kterikrat rešeni biti, ravno tako sovražni zakonski, ki so gnado božjo zgubili, in tudi že tukej pekel imajo. Zraven so posli in otroci pohujšani, kakšen odgovor bodo taki zakonski pred Bo- gam dali, ker oni bi mogli skerbeti, svoje otroke in pod¬ ložne z nauki in z izgledi pravičniga življenja v dobro napeljevati, in oni so tisti, kteri so jih hudobne storili ? Zakaj so oklici pred poroko ? De se nihče ne more na skrivnim poročiti, ker je cerkev to prepovedala, po oklicih je pa vsim na znanje dano, de ta dva človeka sta zakonska, in de ako kdo za kak zaderžek ve, naj ga fajmoštru pove; postavim, de sta si ta dva v bližnji žlahti, i. t. d. Kaj morata ženin in nevdsta pred poroko storiti? Ker je zakon zakrament živih, se morota prej spo¬ vedati in sveto obhajilo prejeti, de bota prejela gnado tega svetiga zakramenta. — Svetovati jima je , de že 23* 388 prej, ko se zaročita, k spovedi gresta, se cisto spovesta in vse opravita, kar jima je za dušo storiti treba, de potlej, pred kakor h poroki gresta, bolj gotovo svojo spoved opravita in sveto obhajilo prejmeta. sili je prav na dan poroke pojedno napraviti, žlahto, sosede in dobre prijatle k nji povabiti? Prav je, če je vse spodobno, po keršansko, in pre¬ moženju primerjeno, de se zraven Bog hvali, kteri nam vse dobro daje. Stara navada je, de se tisti dan pojedna napravi. V svetim pismu se bere, de, ko se je Tobija oženil, je oče neveste, Sare, gostarijo naredil, zapisano je pa tudi: „V Gospodovim strahu so svatovsko gostovanje imeli.” Tob. 9. 12. Jezus je veselje svatov na ženitnini v Kani na Galilejskim povikšal, ko je vodo v vino spremenil, ki jim ga je bilo zmanjkalo. Gostarija naj bo taka, de bosta ženin in nevesta lahko upala, de je Jezus tudi zra¬ ven. Ni dopušeno noreti, ko neverniki, klafati, pijanče¬ vali, nezmerno jesti, ali kaj druziga počenjati ali plesati. Treba je moliti in ga prositi, de bi jih posvetil in srečne storil. Silno nespametno je, kader se zadolženi in siro- tni ljudje bahajo z oblačili in s potrato. Sv. Triden¬ tinski zbor zapove, rekoč: »Zenit o vanj e bodi spo¬ dobno in sramežljivo, ker je zakon svet.” Sej. 24.” Ktere dolžnosti imajo zakonski eden do druziga? Ce sta zakonska po volji božji v ta stan stopila, tako bota skerbela se eden druziga in svoje otroke zveličati, in torej si bota prizadevala dolžnosti, ki jih jima ta stan naloži, zvesto dopolniti. Poglavitne dolžnosti so: 1) Morata eden druziga keršansko ljubiti, odkrito- serčno eden drugimu si dobra biti. Očeta in mater sta zapustila, de le eden za druziga živita, oba morata le 389 enih misel biti. Nobena prijaznost na svetu ne sme ve- či, serčnejši biti, kakor med zakonskimi, le ona je ne- razvezljiva in po svetim zakramentu tudi posvečena. Ljubezen med zakonskimi mora biti mirna, poterpežljiva in prizanesljiva. Ogibati se morata podpihavcov, taki delajo nemir med zakonskimi. Molčeča morata biti, eden druziga slabosti ptujim ne perpovedovati. Slabosti se se le spoznajo, ko so že več časa skupej, ktere se več¬ krat prej niso vedile, in take se ne smejo drugim pri¬ povedovati, ker to je ljubezni nasproti, bi jo zmanjšalo, kader bi zvedil on ali ona, kaj se govori. Ljubezen stori, de se eden druziga k dobrim delam opominjata in eden za druziga molita; ker si dobro vošita, pa vsiga dobriga si storiti ne zamoreta, to le Bog zamore , zato ga prosita. Ce kaka človeška slabost v ljubezni kaj pokaži, bo z molitvijo popravljeno, ktera iz nasprotne ljubezni izvira, in jo spet poterdi in posveti. Varjeta eden druziga pred jezo in drugimi grebi. Jeza, kletev, pretep nobeniga ne poboljša, ampak ga hudobnišiga stori, in potlej je obema gorje, tukej imata vice , po smerti pa morde pekel. 2) Mož in žena morata eden drugima zakonsko zvestobo ohraniti, in nikoli se ločiti eden od druziga, naj pridejo težave čez nju kakoršne koli si bodi. Nobeden ni sam gospod svojiga telesa, ampak je dal drugima pravico do njega, mož nima več oblasti do svojiga, am¬ pak žena, in žena ne več do svojiga, ampak mož, pravi sv. Pavel. 1. Kor. 7. 3. 4. Zvestobo, ktero so zakon¬ ski ohraniti dolžni, pa ni zadosti, de se prešeštovanja varijejo, varovati se morajo tudi slabih misel in želj, ker s prostovoljnimi mislimi in željami že v sercu velik greh prešeštovanja store; ker Jezus uči: »Kdor ptujo žensko pogleda, de jo poželi, je že z njo prešeštoval v svojim sercu. — Judje so po božji zapovedi prešeštovavce s karanjem pobijali, ker jih niso vrednih šteli, de bi bili 390 več živeli zavoljo njih veliciga greha. Neverniki so po natornim umu vedili, de nezvestoba v zakonu je velik greh, in so take k smerti obsodili. Suzana je dala lep izgled zakonske zvestobe, ki je bila v taki nevarnosti ali v greh prešeštovanja pasti, Boga močno razžaliti in svojo dušo pogubiti, ali pa po krivim obdolžena, ko prešeštovavka pred ljudstvam osra- motena in umorjena biti. Ali v svoji veliki nevarnosti ni nič pomišljevala, kaj bi storila, vedila je, de Bog je prepovedal kaj taciga storiti, in je rekla: »Raji umerjem, ko tako hudo grešiti, in Bog jo je nedolžno rešil. Rav¬ no tak izgled je dal nedolžni mladeneč, Egiptovski Jožef. 3) Morata skerbno delati, dobro gospodariti, varčna biti, pridobljeno po volji božji obračati, za stare dni iij za otroke perhraniti kolikor se da. Sveti Pavel pravi; »Kdor noče delati, naj tudi ne je.” Tes. 3. 8—12. Lenim in zanikernim zapove sveto pismo, de naj gredo se učit od čebel in mravljincev, kako skerbno delajo in sknpej spravljajo. Le delavnim in varčnim ljudem je žegen božji obljubljen. Jezus, Marija in sveti Jožef so nam vsim v izgled , kako skerbno in pridno so delali, in z delam svojih rok se preživili. Pregrešno je lahkovoljno življenje zapravljivcev, kar čez teden zaslužijo, sproti ali vse v nedeljo zapravijo; posebno velik greh imajo starši, kterim je Bog otroke dal. Zena in otroci stradajo, oče pa po gostivnicah (oštarijah) ali per igri zapravlja ; ali pa mati zapravlja, ko na oblačila za se in za otroke vse razda, de jih bolj posvetne in prevzetne stori; če pa pride kaka nesreča, ali če ni zaslužka, je preč veliko beraštvo v hiši, in so starši in otroci bolj varčnim gospodarjem za napotlej, jih nadležjejo, de naj jih prežive, kar resničnim revežem škodje, ki niso sami krivi svojiga uboštva, kakor uni pijanci in zapravljivci, ki niso hotli prav gospodariti. 391 4) Otroke po keršansko zrediti, ne po šegah spa- čeniga sveta, ampak po zapovedih svetiga evangelija, de po volji božji žive in se zveličajo; de jih Bogu spet odrajtajo, kteri jim jih je dal. Kakšne dolžnosti ima mož do svoje žene ? 1) Dolžan je svojo ženo ljubiti in jo varovati. On je glava žene, pa ne zato de bi terdo in hudo ž njo delal, ampak jo pred hudim varoval in v dobro napelje¬ val. Kakor s svojim telesain neusmiljeno in terdo ne dela, tako tudi s ženo ne. 2) Dolžan jo je rediti, z vsim potrebnim živežem in oblacilam tode le po stanu preskerbeti. Nihče naj ne misli na ženitev, če svoje žene in otrok s svojim poštenim zaslužkam po pravici preživiti ne zamore. 3) Mož ni gospodar od tega, kar je ženeniga, de bi zapravil, dolžan je s tem dobro gospodariti, in se več pridobiti, de otroci enkrat za njima kaj dobe. Tak mož je tat svoje žene, ki njeno blago zapravlja. Resničen goljuf je, če jo s sladko besedo premoti, ali pa s hudim žuganjem primora, de dovoli, de po svoji volji z njenim blagam obrača in ji ga zapravlja. Kaj posebno je dolžna žena svojima možu? 1) Dolžna je v vsih poštenih in pravičnih rečeh mo¬ žu pokorna biti, ne kot dekla, ampak kakor njegova to¬ varišica, ker mož je glava žene in cele hiše, de se vse po redu zgodi. Dva v eni hiši ne moreta gospodariti, če hočeta vsak po svoji glavi delati, ga ne bo mini. Zena, ktera svojo čast in dolžnost ljubi, je rada pokor¬ na, ni svojoglavna, jezična, se ne poganja, de bi le nje¬ na veljala. Samoglavne in hudobne ženske so že veliko dobrih moz pokazile, de so pijanci postali, ker doma niso mini imeli, so ga zunaj hiše iskali. Pametna žena se varje krega, in če tudi prav ima, molči, ker vidi, de »dej nič ne opravi, ob perložnim času pa po pameti pove, 392 in mož ji njeno poterdi, ker spozna, de ima prav; lepa beseda lepo mesto najde. In če tudi se kakšna neza- stopnost primeri, ni razžaljena, ne vpije, ne očita, temuč je preč perpravljena odpustiti, ne muta, preč rada go¬ vori, je v vsim voljna, in nikoli ne pokaže, dejo je raz¬ žalil; tako se ve po Jezusovi zapovedi sebe zatajiti. 2) Žena mora skerbeti, de prav oberne, kar mož perdobi, zato je hišna gospodinja, hišna mati, ona mora za znotranje hišne potrebe skerbeti, de se vse prav zgodi. Greh bi bil, ako bi si žena v skrivnim kaj na stran devala, otrokam ali poslani tergala potrebno , de bi si več na stran spravila; ali ako bi nepotrebne reči kupo¬ vala, ali brez moževiga vedenja otrokam žlahtne oblačila perpravljala. Le če bi mož preskop bil, in se potrebni- ga ne hotel dati, bi smela žena to silno preskerbeti. Gospodinje dolžnost je za vse hišne, domače opravila skerbeti, de se vse prav in ob pravim času zgode; v hiši, kjer se vse prav in ob pravim času zgode; v hiši, kjer sc vse po lepim redu godi, je vse lahko ob pravim času storjeno; vsak ve, kaj ima storiti in vse dela se store na tihim z veseljem in v lepim miru. Gospodinje dolžnost je svojim otrokam in poslani lep izgled delav¬ nosti dati, kolikor zamore, dela naj se noben človek ne sramuje, delo še nobenima človekn ni časti vzelo. »Pri¬ dna delavna žena je velike hvale vredna” , pravi sveto pismo. Prip. 31. 3) Dolžnost njena je skerbeti za dobre posle, in gledati na njih zaderžanje, de v cerkev gredo, večkrat v letu svete zakramente prejmejo, molijo in po keršan- sko žive. V vsih čednostih naj jim bo pa sama lep izgled, de bodo vidili per nji, kako si prizadeva Boga častiti in se zveličati. Po vsih do zdej povedanih naukih smo se prepričali, kaj je Bog iz svoje neizmerjene ljubezni storil in še ve¬ dno stori, de bi nas, ki smo grešili in se pogubili, od .393 greha odvernil in nas zveličal. In Jezus, ki je v nebesa še), nas ni zapustil kakor otroke brez očeta, on je še zmirej per nas s svojini svetim Duham, in deli nam ga v svetih zakramentih; po njih oživi naše duše za novo božje življenje in nas ohrani v njem, de ne kličemo le: »Gospod, Gospod! » temne z njegovo vsigamogocno po¬ močjo tudi dopolniti zamoremo, kar nebeški Oče hoče; de v sercu mislimo in želimo njegovo voljo spolniti, in po delih kažemo, de smo slekli stariga človeka, ki je v grehih bil, in oblekli noviga, kteri živi kakor Bogu po¬ doben otrok. Z njegovo pomočjo premagamo svet, in ne živimo sami ampak Kristus v nas, ker on je vse v nas vsih. --■ V- POGLAVJE, 1. Od keršanskiga življenja. Kako mora človek živeli, de večno življenje doseže. Jezus je učil in napeljeval ljudi, in jih še vedno napeljuje in uči, po svoji sveti cerkvi, de bi Boga spo¬ znali in sebe, de so grešniki; de vsi potrebujejo milosti božje; de vsi morajo po Jezusu Kristusu in svetim Du¬ hu v nove boljši ljudi prerojeni in z Bogam spravljeni biti, de večno zveličenje dosežejo. Morajo pa tudi vse verovati in deržati, kar je Jezus učil in zapovedal, in kar jim sveta katoljška cerkev zapove, po kteri Jezus govori, kteri je pot, resnica in življenje; in ker nobeden ne more drugač k Očetu priti kakor skozi Jezusa. Kdor vse verje in stori, kar Jezus uči in zapove, živi po ker- sansko. Kteri pa tega ne verje in ne stori, pade v zmo¬ te, in ne živi po kersansko. Ker je Bog človeku dušo in telo vstvaril, tako je človek tudi dolžan z dušo in telesam božjo sveto voljo dopolniti. Duša in telo morate za Boga živeti. Pa ka¬ kor je življenje duše drugo, in drugačino življenje tele¬ sa, tedej dvojno, tako je tudi življenje kristjana dvojno, notranje in unanje. Ko je sv. Pavel Korinčenam pri¬ povedoval, koliko hudiga mora na telesu terpeti zavoljo oznanovanja svetiga evangelija, je razločil življenje te lesa od življenja duše, ker pravi: »Desiravno telo silno slabi, se vender moja duša zraven velike telesne slabo- 395 sti vsaki dan ponavlja, zadobiva novo moč, ako se spo¬ mni na čast in zveličenje, ktero me čaka. Zato se ne utrudimo, ampak, desiravno se nas una- nji človek razdira, se vender notranji od dne do dne ponavlja.” 2. Kor. 4. 16. Ta razloček tudi v sebi občutimo, ako smo nejevoljni, neutisnjeni ali žalostni, je zdraven telo zdravo ; ali pa če je telo ranje¬ no, bolehno, otožno, duši nič ni. Notranje življenje kristjana je takrat kersansko, če misli, želi in terdno voljo ima, po Jezusovih zapovedih in izgledih živeti. Zunanje je pa takrat kersansko , če svoje misli, želje in voljo, ki jo v duši ima po Kristu¬ sovim svetim evangelju, po njegovih zapovedih in izgle- dih živeti, z besedami in deli pokaže. Ker je pa naša duša po grehu moč zgubila, in je za kersansko življenje mertva, potrebujemo, de nas Kri¬ stus oživi; on je življenje in da življenje, in on nam je od Boga dan za modrost in pravico, posvečenje in odre¬ šenje. 1. Kor. 1. 30. Jezus nam je dal in daje moč po kersansko živeti v svetih zakramentih ; to pa stori brez nasiga zasluženja. Zakaj, kaj si je otrok keršan- skih starsev zaslužil, de je kmali po rojstvu sveti kerst prejel, ali kaj tudi odraseni neverni človek, ki sv. kerst prejme, če je prej grešnik bil? Ali kaj odrasen grešen človek, de mu je Bog v zakramentu svete pokore grehe odpustil, in ga posvetil ? Kako zamore grešnik terjati od Boga, de bi mu milost ali celo v nebesih prostor dal, ker je le stralinge vreden? Le gnada Jezusa Kri¬ stusa, Gospoda nasiga je njegovo za večno življenje mertvo dušo oživela, in jo Bogu dopadljivo storila, jo nagiblje in močno dela po Jezusovih zapovedih živeti; tode človek mora gnado božjo sprejeti, in si prizadevati ž njo vred delati, scer sama ne bo delala. S. Pavel pravi. »Po gnadi božji pa sim to, kar sim, in njegova gnada v meni ni bila prazna, ampak sim več kol vsi drugi de- 396 la!, ali ne jest, ampak gnada božja z menoj.” 1. Kor. 15. 10. H kersanskimu življenju so potrebne tri božje čed¬ nosti: vera, upanje in ljubezen. Iz usmiljenja nam je Jezus dal vero k nasimu posvečevanju, in nas je rešil od nevednosti. In tisti kristjan ima vero, ki verje, de Jezus je njegov Odrešenik in Zveličar, in spozna, de je vse res, kar je Jezus učil, ker je božji Sin, in resnice ve, ki so k zveličenju voditi potrebne; in taka vera je dar božji, pa vender h kersanskimu življenju se ni zadosti. To se vidi per vecih kristjanih, kteri resnice svetiga evangelija dobro vedo, in tudi obstanejo , de je vse to res, in de jim je Bog rozodel; žive pa po svojim na¬ gnjenji, in ne po teh resnicah. Vera mora v kristjanu živa, delavna biti, mora serce z dobrimi mislimi in že¬ ljami napolniti, de vse stori, kar sveti evangeli uči in zapove; ona mu da novo življenje, in stori ga tako moč- niga, de svoje nagnjenja svetimo evangeliju podverže, de so mu pokorne. Vera napolne dušo s svetimi zveli¬ čavnimi mislimi od Boga in božjih reči, povzdigne jo čez vse zemeljske reči; ona je svetilo kristjanu na zem¬ lji, podpira ga v pobožnosti, ker mu srečno večnost kaže, kjer bo za vse zopernosti popolnoma plačan. Ta¬ ko pravičen iz vere živi, ko ga vera tudi sterdnim upa¬ njem v Boga napolne. Kakor mu vera njegovo slabost kaže, de iz svoje lastne moči nič dobriga zveličenja vredniga misliti, želčti in storiti ne more; tako mu tudi Boga vsigamogočniga in dobrotljiviga razodeva, de va-nj vse svoje zaupanje postavi. In bolj živo vero kot ima, terdneji je tudi upa¬ nje, in slabeji vero kot ima, manji je tudi upanje. Živa vera ga napolne s terdnim zaupanjem v Boga, de upa od njega, svojiga ljubeznjiviga Očeta, vso pomoč zado- biti, se greha znebiti, in obe čednosti zbudite tudi lju¬ bezen božjo v njegovi duši, in ljubezen ga se le močno 397 zveže z Bogam, de ostane v Bogu in Bog ž njim. Ta¬ ko da vera človeku novo življenje, de človek za Boga živi, upanje ga v novim življenji podpira, ker mu božjo pomoč obljubi in srečno večnost kaže, in ljubezen ga z Bogam zedini. Te tri poglavitne čednosti, vero, upanje in ljubezen imenujemo božje čednosti, ker jih Bog da, in kristjan, ki jih v resnici ima, tudi po božje živi; nad njim se vi¬ di, de Jezus v njem živi, in on v Jezusu. Njegove dela so take, kakoršne Jezus imeti hoče, in jih je tudi sam de¬ lal, ko je na zemlji bil. In tako sveto življenje je živ¬ ljenje pravih kristjanov; oni so svet narod, napolnjeni s svetim Duham, odmerli so pregrešnim željem, ne žive več po meseni počutnosti; sveti Duh jim daje dobre mi¬ sli, želje, nagibuje njih voljo k dobrim sklepam, vlada in podpira njih dobre dela, de lahko rečejo s svetim Pavlam: »Živim, pa vender ne jest, ampak Kristus živi v meni. De pa zdej v mesu živim, živim v veri na Sina božjiga, kteri me je ljubil, in sam sebe za me dal.« Gala. 2. 20. Tedej po keršansko živi tisti kristjan, kteri misli, želi in stori, kar Kristus v svetim evangeliju ali po svoji sveti cerkvi zapove, in se vsiga varije in zderži, kar prepove, in s takim zaderžanjem spolni namen božji, za kar ga je Bog vstvaril, in se večniga zveličenja v ne¬ besih vredniga stori. 2. Kaj imenujemo dobro? Eniga dne je nekdo pristopil k Jezusu, kteri bi bil rad zvedil, kaj de je dobro, za zveličenje potrebno, mu je rekel: »Dobri učenik! kaj naj storim dobriga, de za- dobim večno življenje?« Jezus mu je odgoril: »Kaj me vprašaš od dobriga ? Eden je dober, Bog. Ako pa ho¬ češ v življenje iti, spolnuj zapovedi.« Vpraša ga dalje: »Ktere?« Jezus mu odgovori: »Ne ubijaj, ne prešeštuj, 398 ne kradi, ne pričaj po krivim, i. t. d” »Vse to sim spolnoval od svoje mladosti’’, mu mladeneč odgovori. Jezus mu pa reče: „ Ako hočeš popolnoma biti, pojdi in prodaj, kar imaš in daj ubogim, in boš imel zalogo v nebesih, potlej pridi in hodi za menoj.” Mat. 19. Mladenec je želel zvediti, kaj je to pravo dobro, to je, k zveličenju potrebno, in ko je Jezusa slišal veliko lepiga učiti, je stopil k njemu, in mu zato rekel: »dobri učenik! Jezus mu pa pove, de ni drugi dober kot Bog; on je nar veči dobrota, svetost in resnica, in človek je le dober, ko mu Bog da, ker le od Boga vsak dober dar pride. Vera, ki mu jo je Bog dal, razsvetljuje nje¬ gov um, de Boga in njegovo sveto voljo od dne do dne bolj spoznava, duša zmirej veči veselje do Boga in nje¬ gove svete volje dobiva, to stori, de si človek tudi pri¬ zadeva po volji božji storiti. Vse to pride le od Boga, ko je svojo sveto voljo razodel, ktere bi po svoji zmo¬ teni pameti nikoli prav spoznali ne bili, kakor tudi Bo¬ ga ne, ako bi se ne bil sam razodel. Tako je Bog za¬ četnik in speljevavec vsiga dobriga v nas. Zato je pa tudi kristjan nespremenljiv, kar enkrat spozna, deje vo¬ lja božja, per tem stanoviten ostane, misli in stori kakor Bog hoče; v vsim je božji volji vdan, in pokoren, godi naj se mu dobro ali hudo, ker ve, de Bog vse viža in brez njegove volje las z glave ne pade. Sv. Janez pra¬ vi: »Svet prejde in njegovo poželjenje, kdor pa voljo božjo stori, ostane vekomaj.” 1. Jan. 2. 17. Zato je pa tudi mirne duše in veseliga serca, ko nadloge čez-nj pridejo, ne spravijo ga v ne¬ mir in nevoljo; še mu veliko več zasluženje povišajo, ker je poterpežljiv in z voljo božjo sklenjen; pa tudi smerti se ne boji, ker njegova perva skerb je vselej storiti, kar Bog hoče, in v vsim se volji božji podvreči; in to so dobre dela. Človek je pa po izvirnim grehu v svoji natori popačen, in njegove nagnjenja in želje so 399 bolj na svet in zemeljske dobrote obernjene , in ker se telesu priležejo , poželjenju dopadejo, jih ravno zato lju¬ bi, in ljubezen do njih ga moti, in od Boga odvrača. Ako hoče voljo božjo spolniti, se mora svojimu nagnje¬ nju in željem do hudiga vstavljati in vse napotleje iz poti spraviti; to pa le po veri razsvetljen kristjan sto¬ riti zamore; ona mu pokaže strohljivost vsiga zemeljski- ga in stanovitnost nebeskiga veselja. Sv. Janez pravi: »Vse, kar je iz Boga rojeno, svet premaga, in to je zmaga, ktera svet premaga, naša vera, Kdo je pa, kteri svet premaga, kakor kdor veruje, de Jezus je Sin božji?” 1. Jan. 5. 5. Po veri v Jezusa Kristusa zadobi kristjan tudi potrebno pomoč božjo, de premaga ljubezen do sveta in svoje sprideno poželjenje, ktero se vstavlja voljo božjo dopol¬ niti, in vse sovražnike zveličenja, in de se z Bogam sklene, ga tako močno ljubi, de s svetim Pavlam reče: »Terdno vem, de me nobena stvar na zemlji ne bo mo¬ gla ločiti od ljubezni do Kristusa, ne nadloge, ne brh¬ kosti, ne lakota, ne oblast, ne strah pred smertjo , ne sedanjo, ne prihodno , ker vse zamorem v njem, ki mi moč da. Tedej dobro ali dobro delo imenujemo vse, kar je po volji božji, Bogu dopadljivo, in večniga življenja vredno; naj kristjan misli, želi ali stori, ali pa tudi vo¬ ljno preterpi, kar mu Bog posije. Kteri tako voljo ima, de je v vsim Bogu pokoren in vdan, in si z božjo po¬ močjo prizadeva vselej to storiti, kar je volja božja, in opustiti, kar Bog prepove, je popolnoma, kolikor na zemlji popolnoma biti zamore, ker pravo popolnomost bo se le v nebesih dosegel, kjer bo Boga prav spoznal. In tak biti, si mora vsak kristjan prizadevati, ker drevd, ki ne bo dobriga sadu obrodilo, bo posekano in v ogenj verženo.” Mat. 7. 400 3. Od dobrih del. De bo kako storjeno delo kristjanovo dobro , per Bogu zasluženja vredno, mora po božji volji v stanu gnade božje, iz dobriga namena zavoljo Boga in prav storjeno biti. De boste ložej umeli, kaj je dobro, hočem v izgledih pokazati. Otrok vzame skrivej staršem denar, zato, de ga ubogajme da. Ubogajme dajati je Bog za¬ povedal, in otrok ni storil dobriga dela, ampak greh, ker je denar ukradel; tedej je štrafinge vreden, ker je božjo zapoved prelomil. Nekteri se veliko in ojstro posti, in misli, de je pobožen zato; v svojim sercu pa svojiga bližnjiga sovraži, od njega hudo govori; post za-nj ni dobro delo, zasluženja per Bogu ni vreden, kerjevsercu hudoben; on ni v stanu gnade božje, ker bližnjiga ne ljubi; zakaj, kdor ne ljubi, ostane v smerti. Nekteri ve¬ liko in rad moli, v cerkev hodi, je v cerkvi kot angelj, doma pa hudoben, cmern, žali bližnjiga, mu nagaja, kljubuje, ga slabo sodi, ptuje blago na se vleče, denar tako ljubi, de revežem nič dobriga ne stori; njegova molitev ni dobro delo, večniga plačila vredno, ker svo¬ jiga bližnjiga ne ljubi, in po zapovedi božji mu dobriga ne stori, ker bi lahko. Nekteri rad daje ubogajme, pa nečisto živi; nekteri rad odpusti svojim sovražnikam, pa dolgov ne plača. Vsi taki niso pravični pred Bogam, niso v stanu gnade božje, in Bog njih dela ne bo plačeval v nebesih, ker mu niso v vsim pokorni. Farizeji so mislili, de so pravični, ker so Bogii dari darovali, otrokam pa sveto¬ vali, de staršem živeža niso dajali, ker so rekli: bolje je v tempeljnu darovati; in Jezus je overgel njih dobre dela, ker eno se mora storiti, in drugo ne opustiti. De bo delo, ki ga kristjan stori, dobro, ga mora iz dobriga namena storiti, zato ker Bog zapove. Jezus je vse storil zavoljo svojiga Očeta, in njegovo voljo do- 401 polniti, mu je bilo ljubši kot jed in pijača. Tako tudi kristjani, ki Boga ljubijo, vse kar store, le zavoljo Bo¬ ga, kar zapove, store, ker njemu žele v vsim dopasti. Kdor pa iz kakiga druziga namena, in ne iz ljubezni do Boga, tudi na sebi dobro delo stori, pred Bogam ni dobro, zakaj Bog v serce vidi, in pozna namen. Fari¬ zeji so ubogajme dajali, molili in se zlo postili, pa ne zavoljo Boga, temuč de so jih ljudje hvalili, de so usmi¬ ljeni, dobrotljivi in bogamolni. Jezus, ki je njih serce vidil, jim je povedal, de njih dela niso večniga plačila vredne; storili so vse to zavoljo ljudi, ljudje so jih hva¬ lili, in prejeli so , kar so želeli s svojimi deli prejeti, hvalo, in to je njih plačilo. Eden da velik dar siromaku, revež je daru vesel, na dal mu ga je le zato, de bo za-nj pred sodnikam po krivim pričal; to ni dobro delo, ker ga je iz hudobniga namena storil. Postavim, več ljudi dela eno delo, nekteri izmed njih ga delajo zato, ker morajo, drugi zato, de so hvaljeni, de so dobri delavci; nekteri pa zato pridno delajo, ker vedo , de Bog hoče, de morajo delati: tako so le ti s svojim delam tudi pred Bogam dobro storili, pervi pa ne. Zakaj kdor le iz hvale kaj dobriga stori, bo ravno tako hudo storil, če ve, de bo zato hvaljen. Ravno tako tudi tisti, ki le zato dela, de bi si denar zaslužil, nima čistiga namena; za¬ kaj če le zavoljo denarja kaj dobriga stori, bo tudi lahko kaj hudiga storil, de le denar dobi. Kdor pa per svo¬ jim delu misli: volja božja je, de si vsak človek z de¬ lam živež zasluži, de sebe in svoje pošteno ljudem brez škode preživi, in s potrebnim preskerbi, ima dober na¬ men, in njegovo delo je tudi pred Bogam dobro. Zakaj kdor Boga ljubi, je gnan od svoje volje le vse to sto¬ riti, kar Bog hoče, in kakor hoče; in vse se tako maj¬ hne dela naj bodo, so Bogu prijetne in vecniga plačila vredne. II. Del. 26 402 Dobri kristjani gledajo, voljo božjo tudi prav dopol- nejo, kakor jo Bog hoče dopolnjeno imeti. Sv. Pavel zapove slarsein svoje otroke po kersansko rediti, jih učiti Jezusov nauk, in jih napeljevati, de bodo po ker¬ sansko živeli, reče jim pa tudi zraven: »Pa jih ne smete dražiti.” Efez. 6. 4. Dobro delo je bližnjiga od greha odvračevati z lepimi, prijetnimi in krotkimi besedami; če ga pa s kletvijo, z gerdimi imeni obklada, gerdo zmirja, ni več dobro delo, če je tudi namen dober, ker ga prav ne stori, kakor Bog hoče. Ubogim dar dati je dobro delo, in za njega, ki ga da, še bolji, kot za siromaka, ker si z njim v nebesa pomaga; če pa siromaka terdo ima, mu uboštvo očita, de je morebiti ubožec očitanja bolj žalosten, kakor daru vesel, tako ni dobro delo, ako ga prav ne opravi. De bodo vaše dela, kristjani! per Bogu za dobre veljale, mislite pred vsakim delam, ali bo Bogu dopadlo, ali če ga ni prepovedal? In ker veste, de Bog to hoče, tako recite: »Bog! ker hočeš, hočemo storiti, ali ker to nočeš, tudi mi nočemo”, tako hote vedno dobre dela delali. Ker pa ni lahko mogoče per vsakim delu pose¬ bej te misli obuditi, imejte terdno, stanovitno voljo in sklep, le to storiti, kar Bog zapove, in opustiti, kar prepove; in ponovite vsaj vsako jutro svoj sklep, in ka¬ der med dnevam kakošno posebno delo začnete, de ga hočete storiti Bogu k časti in svoji duši k zveličenju; in ako ga končate, rečite, de bi bilo Bogu k časti in naši duši k zveličenju. In ko boste vse svoje dobre dela iz ljubezni do Boga storili, in resnično voljo imeli dobro vselej storiti, kar Bog zapove, in hudo vselej opustiti, ker Bog prepove, boste pobožno živeli, in vaše dobre dela bodo pričale, kakošne so vaše misli in želje, in kakošm) voljo de imate, ker drevo se iz sadu spozna. 403 4. Pravično ali pobočno živeti Je vsa- kiniii potreba. Jezus uči, de ne, kdor ho klical »Gospod, Gospod!” ampak kdor ho voljo nebeškiga Očeta spolnil, pojde v božje kraljestvo. Bog je človeka po svoji podohi vstva- ril, in njegova volja je, de hi mu zinirej podoben ostal, in ga zveličal, zato mu je zapovedal svetima hiti, kakor je on svet, to je, vselej njegove zapovedi deržati, ker drugač ga ne bo zveličal. Pa tudi če Bog človeku ka¬ ko bolezen ali drugo nadlogo posije, jo mora voljno preterpeti, ker ve, de zdej je to volja božja; ker to tu¬ di vsaki dan prosi: »Zgodi se tvoja volja! Postavim, ti želiš v bolezni zdravja, pomagaj si s zdravili ga zadobiti; če ti pa nič ne pomagajo, vdaj se v voljo božjo in spomni se, de zdej Bog tebi po bolezni svojo voljo pove, in če voljno terpiš, Bogu služiš ali sveto živiš. Želiš bogat biti, de bi siromakam pomagal; Bog pa tega od tebe ne tirja, česar ne zamoreš. Želiš bogat biti, de bi svoje otroke preskerbel; prizadeni si po pameti in pravici si premoženje pridobiti; če pa ni mogoče, spusti Bogu na voljo, kteri dari deli in vzame, komur hoče. Zakaj Bog tebi ni zapovedal otrokam bo¬ gastva pridobiti, temne po keršansko jih zrediti, de bo¬ do Bogu služili. Ce ti Bog nadloge pošlje, jih zato po¬ šlje, ker te ljubi, zavoljo tvojiga zveličenja, ker previdi, de, če bi vsiga v obilnosti imel, od nobenih križev nič ne vedil, bi svojo dušo pogubil; z nadlogo te pa od- verne od ljubezni do sveta; vdaj se v njegovo voljo, in mu boš služil. Jezus se je velikimu terpljenju in cIo smerti na križu podvergel, de je Bogu pokoršino skazal, in nam zveličenje zaslužil; tako se moramo tudi mi vsi- mu podvreči, kar Bog hoče, in bomo zveličenja vredni postali. 26* 404 Res je, de nihče ne bo na enkrat v vsim pravičen, de se mora v veliko dobrih delih pred vaditi, preden bo vselej prav storil, kar je Bogu, bližnjima in sebi dolžan, ker se mu spridena natora vstavlja, nji je zoperno, ker ne prejme, kar želi; pa kdor Boga ljubi, ne odjenja do¬ bro delati, ljubezen mu vse lahko stori. Zato pa tudi pravičen kristjan, ki Boga iz celiga serca in vse moči ljubi, in svojiga bližnjiga kot samiga sebe, in stanovitno voljo ima, in si prizadeva s pomočjo gnade božje vselej po volji božji storiti; tudi do nobeniga greha veselja ni¬ ma, se vsaciga boji: se vender zgodi, de se tudi v kaki reci pregreši, bodisi iz naglosti ali iz človeške slabosti, kakor Peter, zato serca ne zgubi po padcu. On preč, ko se spomni svojiga greha, ga obžaljuje, in je potlej se bolj varen, in se bolj sercno se vojskuje zoper po- željivost, in prizadeva si Boga vedno bolj čisto ljubiti. Tudi ni zavoljo majhnih pregreskov nepokojniga serca, ki mu ljubezen do Boga iz njegoviga serca strah pre¬ žene; ve, de v greh ni pervolil, celo mislil gani storiti, in de sveto pismo pravi, de se pravični večkrat greši, in de je njegova volja s'e zmirej stanovitna, vselej po volji božji storiti. Drugači bi bilo, ko bi kak greh ljubil in ga storil. Od takiga sveti Jakob pravi: »Kdor vso postavo derži, pa se v enim pregreši, je vsiga kriv.” Jak. 2. 10. Zakaj, kdor se ne boji Boga razžaliti z enim grebam, do kteriga veselje ima, ga se ljubi, se ne bo bal tudi z drugimi ga žaliti, če ga bo poželjivost va-nj gnala, in se bo njegovi spačeni natori prilegel; ker pokaže, de Boga ne ljubi, ampak greh: tak se pre¬ greši nad vso postavo, ker po svoji poželjivosti, in ne po božji volji stori; to de s smerlnim grebam, ne pa s slabostimi, kakor je zgorej rečeno. Torej blagor otrokam, kteri jih vadijo od otročjih kteri imajo pobožne starse, let vselej le po volji božji 405 storiti; lahko jih bo stalo, vedno po volji božji živeti, greha se niso navadli, jim ga tudi premagovati tako težko ne bo; njih poželjenje ne bo nikoli take moei ime¬ lo, zato ker mu niso nikoli dovolili, kar bi bilo zoper božje zapovedi. 5. Pravično »iveti je vsakima mogoče. Poglavitno delo in prizadevanje vsaciga kristjana mora biti pravično po Jezusovih naukih živeti, de bo Bogu dopadel in zveličan, zato ga je Bog vstvaril, Kri¬ stus odrešil, in sveti Duh ga posvečuje. Ko je sv. Peter vernim vosil, de bi gnada in mi¬ lost per njih rastla, ker so po božji milosti kristjani po¬ stali, in jim Bog vso pomoč daje sveto živeti, de bi se na eno vižo božje natore vdeležili, ali Bogu podobni po¬ stali, jim reče: »Zavoljo tega, bratje! prizadenite si več, de z dobrimi deli svoje poklicanje in zvoljenje uterdite, zakaj ako to storite, ne hote nikdar grešili, zakaj tako vam bo obilno dano, de pojdete v večno kraljestvo Go¬ spoda nasiga in Zveličerja Jezusa Kristusa.” 2. Petr. 1. 10—10. Ker smo po svetih zakramentih opravičeni in posvečeni, nam je sv. Duh gnado dodelil, de zamore- mo pravično živeti. Kakor so pa stanovi razločeni, ta¬ ko so tudi čednosti kristjanov, ker vsaki stan ima kake posebne dolžnosti; kakor pa tudi telesna in dušna moč ni per vsakima enaka, tako tudi čednost ni per vsakima enaka. Druge dolžnosti dopolniti ima cesar, druge pod¬ ložni, starši druge kakor otroci, druge gospodar, druge po¬ sel, vojsak druge kakor kmet. Ako eden kot drugi svoje dolžnosti dopolne, pravično živi. Delavec, ki mora celi dan delati, ne more toliko moliti in v cerkev hoditi ka¬ kor uni, ki se z delam ne živi; kdor je slabiga zdravja, se ne mora tolikanj in tako ojstro postiti, kakor drugi, ki je terdniga zdravja in močniga telesa; ubogi ne mo¬ re ubogajme dajati kakor bogati, se pa v poterpežljivo- sti vadi, i. t. d. 406 De je vsakimu mogoče v svojim stanu pobožno ži¬ veli, ali Bogu služiti, se prepričamo po velikim številu svetnikov iz vsih stanov, ki so ravno tako natoro imeli, kot mi. Skriv. raz. 7. 9. Kar je Bog nad njimi storil, zamore tudi nad nami storiti, če se le njegovi volji pod- veržemo; njegova milost, dobrota in vsigamogočnost je ne¬ spremenljiva , kot on; v njem vse zamoremo. Ce je grešnik tudi delječ od Boga zašel, najde tudi med svet¬ niki take, ki so bili nekdaj nesrečni, so več let v gre¬ hih živeli, pa so se spokorili, in potlej pravično živeli; kar je njim bilo mogoče, je tudi njemu. In Jezus ime¬ nuje svoje zapovedi sladak jarm in lahko butaro, kar bi ne imenoval, če bi ne bilo mogoče jih dopolniti; in po¬ ve, de njegova resnica nas bo v resnici proste storila. Ako kristjan resnice svete vere prav spozna, in je v sercu tako prepričan, de ve, de ravno tako in nekakor drugač ne sme in ne more storiti, kakor ga vera uči; postane v njem božja volja tudi njegova volja, in za na¬ prej ne pozna več druge postave v sebi, kakor božjo, jo tudi dopolni iz ljubezni do Boga in bližnjiga. Posta¬ vim, kakor dober otrok, ki svoje starše spoštuje in lju¬ bi, vse rad in veselo stori, kar starši hočejo , in ako jih ljubi, mu je vse lahko, ravno tako tudi božji otrok iz ljubezni do svojiga nebeškiga Očeta vse lahko in rad stori, kar ve, de on zapove. Ravno zato, ker je pravični kristjan z voljo božjo skljenjen, ali ker Boga ljubi, je tudi lahko in z vsim za¬ dovoljim V terpljenju, bolezni, nesreči, v uboštvu in v vsaki nadlogi ostane miren in voljan; občuti scer terplje- nje, ker je iz mesa, pa se potolaži, ker pravi, saj si ni- sim sam napravil s svojimi grehi, Bog mi je poslal, zdej je to njegova volja, de terpim, in to je tudi moja; Bog že ve, de mi je še tega treba k mojima zveličenju. Kristjan tudi ve, de Jezus svojim izvoljenim ni obljubil, de jim dobro pojde, veliko veliko več jim je pravil, de bodo 407 mogli zavoljo njega, zavoljo svojiga pobožniga življenja veliko terpeti; ravno to so tudi aposteljni pravili, de, kteri bodo hotli pobožno živeti v Jezusu Kristusu, bodo preganjanje terpeli, in to stori, de kristjan z voljo božjo skljenjen, voljan in miren ostane. Kar je enimu mogoče s pomočjo gnade božje, je tudi drugimu, ako le zares hoče, in Boga pomoči prosi. Kaj stori kristjan j kteri hoče zveličati biči? Po kersansko živi. Kdo živi po kersansko ? Kteri vse verje in v djanju dopolni, kar je Jezus Kristus učil in zapovedal, ker on je pot, resnica in živ¬ ljenje, in kar katoljska cerkev uci in zapove. Kolikero je kersansko življenje? Dvojno, notranje in unanje. Kdaj je notranje življenje kristjana kersansko ? Ako ima misli, želje in voljo po Jezusovih zapove¬ dih in izgledih živeti. Kdaj je zunanje življenje kristjana kersansko? Kader take dela stori, ki so po Jezusovih zapove¬ dih iz ljubezni do Boga. Ktere poglavitne čednosti so h keršanskimu življenju potrebne ? V era, upanje in ljubezen. Kako imenujemo te tri čednosti ? Božje čednosti. Zakaj jim pravimo božje čednosti? Zato ker nam jih Bog da, in kdor jih ima, zares po božje živi. 408 Kaj je dobro ? Dobro je vse, kar je Bog zapovedat Kaj pa je dobro delo? Vsako delo, ktero je po božji volji storjeno, in ga kristjan zavoljo Boga stori, je dobro delo. Kaj zadobi kristjan po dobrih delih ? Večno zveličenje. Kteri kristjan je pravičen? Tisti, ki vselej misli, želi in si prizadeva iz ljube¬ zni do Boga storiti, kar Bog zapove, in opustiti, kar prepove. dli je vsakima kristjanu potrebno pravično živeti? Vsakima kristjanu je potrebno pravično živeti, če hoče zveličan biti; ker Bog je svet, in le svete ljudi ljubi, in le sveti k njemu v nebesa pridejo, ker so z njim skljenjeni. dli je pa vsakima kristjanu mogoče pravično živeti ? Vsakima je mogoče, če le hoče, s pomočjo gnade božje sveto ali pravično živeti. Kaj se zgodi v kristjanu, kteri si vedno prizadeva vse božje zapovedi dopolniti? Dobro delati mu bo v navadi, in ves navdan ho le do dobriga po gnadi svetiga Duha, ktera v njem pre¬ biva. Kako je to, de vsi ljudje’ pravično ne žive? Zato ne žive pravično, ker sami nočejo svoje po grehu popačene natore premagovati, in gnade božje ne sprejeti, de bi ž njo nagnjenje do hudiga premagali; zraven jih pa tudi se slabi izgledi hudobnih ljudi motijo in zapeljujejo. Kaj pa mora storiti, kdor hoče pravično živeti ? Boga mora s ponižnim sercam gnade prositi, vstav- 409 Ijati se svojimu nagnjenju do hudiga, greh v sebi zati¬ rati, na življenje hudobnih ljudi ne gledati , se ne dati od njih zapeljati, in s pomočjo gnade božje si prizade¬ vati po zapovedih božjih živeti. 6. Poglavitne keršanske čednosti. Ktere so poglavitne keršanske čednosti? Korenina vsili keršanskih čednost so tri božje čed¬ nosti: vera, upanje in ljubezen. Pravimo jim božje čed¬ nosti zato, ker jih Bog da, in kristjana k Bogu perpe- Ijejo; in kdor jih ima, vse dolžnosti do Boga dopolne. Od njih bo pozneje več povedaniga. Poglavitne keršanske čednosti so: 1) modrost, 2) zmernost, 3) pravica, 4) serčnost. Imenujemo jih poglavitne čednosti, ker so glava vsih druzih, kdor jih ima, je že vsih druzih vajen, in vse dopolne, kar je Bogu, sebi in bližnjimu dolžan storiti. Tak kristjan je s pomočjo gnade svetiga Duha greh odpustil, ga več ne ljubi, ampak sovraži, in si prizadeva vse božje zapovedi dopolniti; on je ves nagnjen v do¬ bro, ima dobro voljo. Njegova dobra volja je scer le ena, kaže se pa po unanjih delih po samim, zdej v eni, zdej v drugi pododi, kakor okolišine in perložnosli na¬ nesejo. Zdej je krotak, zdej poterpežljiv, zdej ponižen, zdej varčen, zdej dobrotljiv, zdej pravičen, zdej usmiljen, ka¬ kor perložnost nanese, de eno ali drugo božjo zapoved dopolne ; in zato so tudi čednosti po imenih razločene, desiravno vse iz ljubezni do Boga izvirajo Na drevesu, na kterim so mnoge jabelka cepljene, se po imenu in po sladu razločijo, pa vender so vse na enim drevesu, vse so iz ene korenine zrastle; ravno tako vse keršan¬ ske čednosti le iz ene volje pridejo, ktero kristjan ima 410 vselej po Kristusovih naukih živeti; in ta volja je v lju¬ bezni božji uterjena. Kako se zaderži kristjan j kteri ima keršansko mo¬ drost ? Ker kristjan ve, de ga je Bog vstvaril, de bi ga večno zveličal, vse dobro stori iz ljubezni do Boga, iz¬ voli take pripomočke in jih prav obrača , de mu poma¬ gajo voljo božjo dopolniti, de svoj dober namen spelje. Ker ima terdno voljo nič taciga storiti, kar bi Bogu ne dopadlo in od zveličenja ga odvernilo, vselej pred dobro prevdari, kar stori ali je po volji božji, ali ne. Rad po¬ sluša božjo besedo, de bolj čisto zve, kaj je volja božja; rad posluša dober svet; gleda na življenje svetih krist¬ janov, kako so živeli, ker jih cerkev za svetnike ima in časti, in svoje življenje po njih ravna. Sveto pismo pra¬ vi: »Norcu se njegova pot prava zdi; kdor je pa moder svete posluša.” Prip. 12. 15.” Razumni vse s sve- tam dela, norec pa svojo neumnost razodeva.” Prip. 13. 16. Moder kristjan si prizadeva brez odlašanja vse po¬ praviti, česar ni dosihmal prav storil; iz svojih prejšnjih padcov se uči novih se varovati, ne zanaša se na svojo moč, ker ve, kako slab je; temuč še bolj se varuje sla¬ be perložnosti. Ogiblje se posvetniga veselja, ktero ga je pred večkrat ogoljufalo; varuje se nespametne ljube¬ zni časniga, ko je že božje življenje okusil, de bi ga ne zmotilo, on vživa svet, ko bi ga ne vžival, ker ve, de bo minul, in vse z njim; Bog pa ostane vekomaj. Misli na prihodnje, svoje dela tako in s tem namenam opravlja, de bi mu v prihodnjih časih v dobro zalegle; vedno ima večnost pred očmi, in nič se ne boji na sve¬ tu druziga, kot greha in slabiga človeka, kteri bi ga v greh napeljal, ker le greh bi ga večno nesrečniga storil. 411 Kako se zaderži zmeren kristjan ? Modri kristjan, ki po kersansko živi, ima tudi v vsim mero, ker nobene postave ne prelomi: kar mu božja za¬ poved ali njegova pamet zapove, stori, in kar mu pre¬ pove, opusti; on je zmeren ne le v jedi in pijači, ampak v vsih svojih dušnih in telesnih potrebnih delih. Njemu je že v navadi, svojimu nagnjenju le tolikanj pervoliti, kolikor božje zapovedi dovolijo , in nič več ne. Ni ra¬ doveden, želi zvediti le kar bi ga boljšalo in z Bogam sklenilo; ne peča se pa zato, kar mu ni mar, de se mu škodljive misli in želje v glavo ne utlačijo, in z nepo¬ trebnim govorjenjem draziga časa ne zgubi, kteriga lo- žej za kaj boljšiga oberne. Zemeljskih stvari ne želi silno, ampak le za potre¬ bo, ne želi nezmerno, česar se nima, če mu pa Bog da, ni nezmerno vesel, ampak le Bogu je hvaležen; če pa po nesreči ob kako reč pride, ga scer zaboli po njegovi nalori; ne žaljuje pa nezmerno in ostane mirniga serca, kot Job; on le Boga čez vse stvari ljubi, in se le boji Boga zgubiti. Vse stvari ali dobrote božje so mu le v pomoč ga k Bogu napeljati, ne pa odvračevati od nje - ga, ker mu je Bog boljši in večne dobrote v nebesih perpravil, kakor so vse zemeljske, ki bodo minule; to¬ rej jih ljubi, ker so božji dar, in ko mu jih je treba; serce ima pa vender le per Bogu. On vživa svet, ka¬ kor ga sv. Pavel uči, ker pravi: »Bratje! čas je kratek, tedej — kteri jokajo, naj bodo, kakor bi ne jokali; kteri se vesele, kakor bi se ne veselili, in kteri kupujejo, ka¬ kor bi ne imeli; in kteri svet vživajo, kakor bi ga ne vživali, zakaj podoba sveta preide.» 1. Kor. 7. 29—31. Zmeren kristjan preskerbi svojo dušo in telo z vsim, kar je vsakimu treba, de voljo božjo dopolnete; telesu da jedi, pijače in počitka, pa le toliko, kolikor je eniga ali druziga treba. nima trebuha ne telesa za svojiga malika, kterimu bi služil, ona morata njemu služiti, de po 412 njegovi pomoči svoje keršanske dolžnosti dopolni. Rav¬ no tako tudi duši da, kar ji je k zveličenju treba; da ji tudi potreben počitek in toliko razveseljenja, de se od¬ počije, in svojo moč ponovi, de zamore svoje dolžnosti zvesto dopolniti. 1’raviga počitka in miru pa na tein svetu ne iše, ker je popotnik , le v večnosti ga upa zadobiti. Zmeren kristan ima tudi v svojih dobrih delih in čed¬ nostih pravo mero, vse ob pervim času stori, in ne mi¬ sli, de bi vse mogel na enkrat storiti; skerbi vselej nar pervo dolžnosti svojiga stanu zavoljo Boga dopolniti, ktere mu je Bog naložil; vselej gleda, de to pred stori, kar je boljši, ne pa kar se bolj pred svetam vidi. Pred je pravičen, potlej še le usmiljen, postavim: Ce je dol¬ žan, pred dolgove plača, potlej še le ubogajme daje; ne naloži si ojstrejšiga posta, kakor zamore obstati; če se kesa nad svojimi grehi, ne žaljuje toliko, de bi upa¬ nje na Boga zgubil, od žalosti ves prepaden bil, in bi se mu ne ljubilo, si po druzih keršanskih čednostih pri¬ zadevati, si jih perdobiti in boljši biti. On ima božjo zapoved pred očmi, ktera mu zapove, grehe obžalovati; pa tudi, ki mu zapove v Boga terdno upati, de mu bo grehe odpustil. Vse stori, de menikov nobene zapovedi ne prestopi; vse pošteno in po redu stori.» 1. Kor. 14. 40. Njegova volja se ne spremeni, ne v sreči in ne v nesreči. Zaboli ga, če ga kaka neprevidena nesreča doide; to je človeški natori lastno; pa z voljo božjo sklenjen, svo¬ jo žalost zmanjša, ker ve, de poterpežljivost je za nj zlo zaslužljiva, in de pot križa je pot v nebesa. Ko ga po krivim obrekujejo, ni zato pobit ; ve, de zemlja ni nje¬ gova prava dežela, de na zemlji njegove duše nič nasi¬ titi ne zamore, ko bi še tako časten bil, še toliko blaga imel, in še toliko veselja vžival; le Bog sam, kteri ga je vstvaril, zamore njegove želje popolnoma nasititi v 413 nebesih, kjer je njegovo pravo in večno domovanje. Bla¬ gor zmernima kristjanu, kteri pravo mero ima v vsih rečeh, in ki božji postavi zvest ostane. Kako se zaderži pravičen kristjan ? Ko se je kristjan navadil po kersansko živeti, mu je tudi v navadi vsakimu dati, kar mu je dolžan, to je, vse po pravici storiti; on da Bogu, kar mu je dolžan, sebi kar mu gre, in bližnjimu, do kar ima pravico. Vse verje, kar je Bog razodel, v vsim mu je pokoren, pri¬ zadeva si, mu vso čast skazati, ga, kot svojiga Očeta, vedno bolj popolnoma ljubiti, ga hvaliti, mu za vse du¬ šne in telesne gnade in dobrote vedno hvaležen biti, in vse v njegovo čast in zvelicenje svoje duše obračati. Ko je grešil, spozna svojo krivico, ki jo je storil, pri¬ zadeva si, kolikor zamore, z deli pokore svojo žalost razodeti in Bogu zadostiti; pa tudi pokazati, kako hudo mu je, de ni vselej Boga tako ljubil, kakor je vreden, de hi ga bil mogel ljubiti. Ker pa za svoje grehe po¬ polnoma ne more zadostiti, kakor bi rad, prosi Boga odpusenja grehov, vse rad preterpi, kar mu Bog naloži, ker ve, de to je njegova volja, in de ga v terpljenji tudi časti, ker se v njegovo voljo vda. Pravičen skerbi tudi sebi dati, kar mu gre. Bog je postavil človeka gospodarja vsih stvarjenih reči na zemlji, dal mu je pravico do njih; torej preskerhi svoje telo, de ima potrebni živež, oblačilo po svojim stanu, potreben počitek in v bolezni zdravila; pa od vsiga ni¬ koli več telesu ne da, kakor česar mu je treba, želi svoje življenje ohraniti, dokler je nar dalje mogoče, zato de bi Boga častil, za svoje grehe se pokoril, in nobeniga dneva po nemarnosti ne zgubi, de bi kaj dohriga ne storil. Ker mu je telo dano, de duša z njim dopolne, kar je Bogu dolžan, tako telesu nikoli kaj taciga ne dovoli, kar hi duši škodovalo; duša telesu zapoveduje, 414 in pokorno ji je, dušo preskerbi z vsim, kar potrebuje za večno življenje, in tudi vse odverne, kar bi bilo duši na poti, Bogii služiti. Pravičen tudi svojimu bližnjimi! da, do cesar pra¬ vico ima. Vsaciga človeka ljubi, ko uda Jezusoviga te¬ lesa, vse ima za svoje brate in sestre, vsaciga varje pred greham, ker ima vsak pravico do nebes po božjim po¬ klicu, vsaciga časti, z vsakim je prijazen, od vsaciga dobro misli, ker je sam dober, se per slabih delih svo- jiga bližnjiga zagovarja in izgovarja kolikor je mogoče, njegov greh sovraži; veselje z veselimi, in žaljuje s žalostnimi iz ljubezni do njih, ker se mu v sercu dobro zdi, ker vidi druge srečne, in serce ga boli, ko vidi de je drugim hudo. Vsaciga pusti v njegovih pravicah, lastninah in sreči, ne skodje nobenimu, ne na zdravju ne na časti, in ne na blagu, ker ve, de Bog ni le prepo¬ vedal krasti, ampak tudi želeti bližnjiga blaga: pomaga mu pa k sreči, ker ve, de njegov bližnji ima pravico do njega, de ga ljubi, ker mu je Bog zapovedal ga ljubiti. Kako se zaderži serčen kristjan? Serčen kristjan vselej iz ljubezni do Boga stano¬ vitno voljo božjo dopolne, vse nadloge serčno preterpi, in zaderžke premaguje, de Bogii zvest ostane. Sovražniki resnice in kersanskiga svetiga življenja so se namnožili, očitno se vzdigujejo čez vse, kar je božjiga, in k Bogu napeljuje. Serčen kristjan se za¬ nese na vsigamogočno pomoč božjo, premaga vse, kar¬ koli je težavniga, zoperniga in zapeljiviga v njem in na svetu; zadosti mu je vediti, Bog hoče to imeti, in zato tudi stori, preterpi pa tudi zavoljo Boga vse težko ali hudo, ker ljubezen do Boga in bližnjiga mu vse lahko stori. V izgled so mu kristjani pervih časov kersanstva, kteri so iz ljubezni do Boga in svojih bratov, in zavo- 415 Ijo njim namenjenima preganjenja vse svoje blago pro¬ dali, denarje aposteljnam izročili, vse krivice terpeli, in vender svoje sovražnike ljubili; odpovedali so se veselju, svojima nagnjenju; nekteri so sli v pusavo, de so ložej brez vsiga strahu Bogu služili, in raji vse muke (mar- tre) preterpeli, in tudi umoriti se dali, de so le Bogu zvesti ostali, in v noben greh pervolili. Upali so v Bo¬ ga, in dal jim je moč vse hudo preterpeti, in zdej jim v nebesih njih serčnost in stanovitnost plačuje. Še v stari zavezi se več tacih izgledov vidi. Mozes je na¬ ravnost kralja rekel, in se ga ni bal, de naj spusti božje ljudstvo spod svoje oblasti. Trije mladenči so kralju v obraz povedali, de njegove zlate podobe ne molijo, in raji so se dali v razbeljeno peč vreči, kakor malika mo¬ liti. Stari Elijecar in sedem makabejskih bratov niso hotli prepovedaniga mesa jesti, raji so se dali neusmiljeno mučiti (martrati) in umoriti. Jožef in Suzana sta raji hotla zaperta in umorjena biti, kot v greh nečistosti per- voliti. Taki izgledi dobriga kristjana serčniga za dobro vnetiga store. Serčen kristjan pa ne ise radovoljno perložnosti, kjer bi bila njegova pobožnost v nevarnosti, se ne za¬ nese na svojo moč, kot Peter; ni le serčen, je tudi mo¬ der in razumen; če pa po nevedama, ali po dolžnosti svojiga stanu v nevarnost pride, se pa zanese na božjo pomoč, in se spomni, kaj ga vera uči, in serčno pre¬ maga nevarnost, in brez greha iz nje pride. On reče s svetim Pavlam: vse zamorem v njem, ki mi moč da, in z Davidam, ki je rekel: »Gospod je moja luč in moja pomoč, koga se bom bal? Gospodje varh mojiga živ¬ ljenja, pred kom se bom tresel? Ko so se hudobni k meni perblizali, de bi moje meso žerli, moji sovražniki, ki me tarejo, so oslabeli in padli. Ako ravno bi vojska zo¬ per mene stala, se moje serce ne bo balo?’ Psi. 26. 1—3. 416 «. Od kei sanskih čednost, ki so sed¬ mim poglavitnim greham nasproti. Kersanske čednosti, ki so sedmim poglavitnim gre¬ ham nasproti, so: 1) ponižnost, 2) radodarnost, 3) čistost, 4) ljubezen, o) zmernost, 6) poterpežljivost, 7) gorečnost. Ponižnost. Vse, kar človek ima in je, je od Boga. Bog je človeka imenitniga po svoji podobi malo manji kot an- gelje vstvaril, in Jezus ga je po svojim odrešenji pre¬ čudno se poviksal, in ga božji natori podobniga storil. Vse, kar za dušo ali telo potrebuje, mu tudi Bog da. Tedej je vse dobro, kar človek ima, dani božjiga, si ni sam perdobil; zato se človek, ki to spozna, ne povišuje, ampak Boga hvali, ker je njegov dobrotnik. Ako člo¬ vek samiga sebe premišljuje, občuti v sebi veliko slabost, veliko popačenje, de od njega le greh, in nič dobriga, nič bozjiga ne pride, in če tudi dobre dela stori, jih le s pomočjo gnade božje stori; in ako hoče v dobrim sta¬ noviten ostati, mu je tudi gnade božje treba. Zato se tudi zavoljo svojih dobrih del, ktere scer sam stori, ne more hvaliti; ampak le Boga, od kteriga vsak dober dar pride. Torej vsak dober kristjan spozna v svojim sercu, de smo vsi, in de je vse pod Bogam in v božjih rokah; vse dobro od njega pride, kteri v nas dela, de hočemo in dopolnemo po njegovi dobri volji; spozna, de je popa¬ čen in nezmožen, sam iz sebe se kaj dobriga misliti ne zamore; vsa moč je le iz Boga. Zraven premisli pa 417 tudi še svoje grehe, za ktere ve in ne ve, ktero število preseže število las na njegovi glavi; kako je bil sovraž¬ nik, nepokoren otrok svojiga Boga. Misli, vse stvari dopolnujejo voljo božjo, sonce seje, luna sveti, zemlja rodi sad, voda teče, vol in osel poznata svojiga gospo¬ darja, le človek ne pozna svojiga Boga, in mu je ne¬ pokoren in nehvaležen. Kdor vse to spozna, živo občuti v svojim sercu in obstane, de je res, je ponižen. Ponižnost je vsakimu k zveličenju potrebna, in je znaminje božjiga zvoljenja za večno življenje. Brez ve¬ re ni mogoče Bogii dopasti, če pa človek ponižen ni, se verovati ne more; napuh mu brani, svoj um božjimu razodenju, in svojo voljo, božjim zapovedam podvreči; Bog pa le ponižnim svojo gnado da; prevzetnim se pa vstavlja. — Zavoljo napuha je Bog angelje v pekel ver- gel. Farizeji so veliko dobriga po zunanjim storili, pa vse ni nič veljalo pred Bogam, ker so bili v sercu pre¬ vzetni. Farizej ni bil v tempeljnu uslišan, ker je bil prevzeten, očitni grešnik je bil uslišan, ker je bil poni¬ žen. Zato pravi sv. Avguštin: »Ako hočeš visoko zi¬ danje sozidati, moraš globoko dno skopati, to je, če ho¬ češ v pobožnosti velik biti, se moraš pred globoko po¬ nižati !» Jezus nas je učil ponižnost z deli in besedo. Pri¬ šel je na svet, vzel podobo človeka na se, in se poni¬ žal do smerti na križu. Živel je na tihim, neznan pred svetam, in odločen od sveta, in le takrat se je svetu pokazal, ko je bila njegova ura prišla, čast svojiga Oče¬ ta očitno oznanovati, ktero mu je napuhnjen grešen člo¬ vek odvzel, ker ni njegovih zapoved dopolnil. Z neved¬ nimi in grešniki se je pečal, desiravno je bil svetnik čez vse svetnike. Zvolil si je ubogo devico za svojo mater, ker je nar ponižniši bila. Učil nas je ponižnost s besedo, ker je rekel: »Učite se od mene, ker sim kro¬ ti. Del. 27 418 tak in iz serca ponižen. Vsak, kteri se povišuje, bo ponižan, kdor se pa ponižuje, bo povišan. Ko so ga aposteljni vprašali, kdo de je nar veči v nebeškim kraljestvu , jim je povedal, de brez ponižnosti nihče v nebesa ne pride. De bi ga bili pa prav umeli, postavi otroka med njih, in jim reče : »Resnično vam povem, ako se ne spreobernete, in niste, kakor otroci, ne pojdete v nebeško kraljestvo. Kdorkoli se tedej po¬ niža, kakor ta otrok, ta je veci v nebeškim kraljestvu.” IVlat. 18. 2 4. Ako ne nehate se poganjati, kdo de je veci izmed vas, se napuhu ne odpoveste, od sebe toliko mislite, in niste odkriti, pokorni in verni, kot otroci, do¬ bri in ponižni v svojih sercih, ne pojdete v moje večno kraljestvo, desiravno hote v mojim vidnim kraljestvu, v moji cerkvi na zemlji. Jezus pa ne govori tukej od svoje cerkve, kakor de bi ne bilo razločka v nji med viširni in podložnimi, teinuč govori le od podložnosti v sercu, ktero mora vsak imeti, kteri hoče v nebesa priti. Kako se zaderži ponižen kristjan? Ponižen sam sebe ne hvali, ne zavoljo svojiga sta¬ nu, ne zovoljo bogastva, ne zavoljo lepote, ker ve, de to njegovo zasluženje je le dar božji, se ne povikšuje v svojim sercu, ker ga zato drugi časte, ne izbira pervih sedežev, ne hrepeni po časti, ne gleda, kako ga drugi pozdravljejo; to bolj praznim glavam in nečimernim lju¬ dem prepusti, kterim se serce smeja, ker jih drugi hva¬ lijo. Ne hvali se s svojo vednostjo in učenostjo, ktera serce napihuje, ker spozna, kako malo še ve, kar drugi vejo. Ne zaverže se pa tudi ne, ne brani se časti, ktera se mu po pravici spodobi, se tudi za njo potegne, ka¬ kor za resnico in druge pravice, če se brez prepira ali druziga greha zgoditi zamore, posebno takrat, ko bi ga kdo tacih pregreh obdolžil, ki so že same na sebi v 419 očeh ljudi ostudne, de spriča svojo nedolžnost, ali pa zavoljo svojiga stami, ker je treba, de v dobrini imenu ostane, je drugim v lep izgled, in ložej več dobri- ga stori. Ponižen kristjan je hvaležen, premišljuje dobrote, ki mu jih je Bog dal; spozna, de dobre dela, kijih ima, je scer sam storil; pa vender le s pomočjo gnade božje, zato hvali Boga, in reče s svetim Pavlam: »Kaj imam, de bi ne bil prejel, zakaj se bom hvalil, kakor bi ne bil prejel, Boga bom hvalil, ki mi je vse dobro dal/’ Spo¬ zna, de Bog mu ni dal dobrot, ktere so mu za dušo in telo potrebne, kakor de bi jih bil zaslužil, ampak le iz svojiga usmiljenja. Ponižen obžaljuje svoje grehe, zdihuje k Bogu, in govori sam per sebi: »O Gosdod! ozri se na me, ker sim reven in ubog, komej sim prišel na svet, in že me ne bo več. Ves sim slab in nevedin, in k hudimu na¬ gnjen, nezmožen dobro storiti, v hudobii sim spočet, v grehih rojen, poln hudiga poželjenja, v vednim vojsko¬ vanji ; komej sim začel misliti, sim že na hudo mislil; komej so se želje v mojim sercu zbudile, in že le hudo poželel, komej sim zamogel kako delo storiti, sim že tudi greh delal, in tako so se moje hudobije čez število las na moji glavi narastle. Kako sim bil, pravi, svojima dobrimu Bogu in Gospodu od mladosti nepokoren in ne¬ hvaležen, vedno sim se mu vstavljal, svojo dušo s smert- nimi grehi moril, božjo podobo v svoji duši ognjusil, le po svojim poželjenji, kakor neumna živina sim živel. V cerkvi, ko na druge pobožne kristjane pogleda, med kte- rimi je tudi on nevreden grešnik v tem svetim kraji, je osramoten, ker ve, de ni vreden med njimi biti. Ako ima z drugimi zapovedovati, si spomni, nisim vreden božjim otrokam zapovedovati, ker sam nisim bil Bogu pokoren; z vsakim častno ravna in govori. 27* 420 Ko ga ne časte, ga opravljajo, preganjejo, čemijo pred drugimi, in veliko hudiga in zoperniga požreti mo¬ ra, ni nejevoljin, še le ljubi vse to v svojim sercu, de Bo¬ ga s tem počasti in svojiga bližnjiga ne razdraži; rad terpi, ker ve, de je zavolj svojih grehov tega vreden; prizadeva si vedno bolj popolnoma dopolniti božjo voljo, še tako težko naj bi ga stalo, ker se zanese na božjo pomoč, de bo Bog nad njim svojo milost skazal, ga uslišal, kakor Kananejsko ženo, ga milo pogledal, kot Petra, mu odpustil, kot očitni grešnici, in mu prizane¬ sel, kot razbojniku na križu. Ko je ponižen takih in takiga serca, kot očitni grešnik za durmi v tempeljnu, tudi terdno upa, de mu bo Bog vse grehe odpustil, če so še tako veliki, in še toliko naj jih je, ker ve, de ske- saniga in ponižniga serca Bog ne zaverže. Ponižen kristjan je poterpežljiv, stori in terpi vse, kar ve, de mu Bog zapove, naj ga svet časti, ali graja. On rad odpusti svojim sovražnikam, se jim ne grozi, se ne mašuje nad njimi, jim ne kljubuje, ne nagaja, jih ne draži, desiravno mu svet pravi: »Si nič ne upa, je pre¬ mehak, preboječ, pusti s sabo delati, kar kdo hoče.” Za vse to govorjenje ne mara nič, le per svojim ostane. Ko pa rad daje ubogajme po svoji moči, vsakimu rad pomaga, kolikor zamore, ga svet hvali; pa tudi na hvalo se ne ozre; njemu je vse eno, ker njegova poglavitna skerb je le Boga častiti, in po njegovi volji vselej sto¬ riti. Če pa kteriga po nevednosti ali iz neprevidene na- glosti razžali, preč gleda, de z lepim vse popravi. Ponižen ne skazuje svojiga pobožniga življenja, de bi ga svet hvalil, ne kaže se kakor vedeža vsiga, pa tudi ne neumneža; on je odkritiga serca, uči, svetje in pove, kader mu češenje božje ali ljubezen do bližnjiga govorite, ali pa svoje pobožno življenje pokazati zapove, de skozi to božjo čast poviša, ali pa bližnjima k dobri- mu pomaga; scer pa svojih dobrih del ne razodeva. 421 On stori po Jezusovi zapovedi, ker pravi: »Glejte, de svojih dobrih del ne delate pred ljudmi, de bi vas vidili; scer ne bote imeli plačila per svojim Očetu, kteri je v nebesih.” Mat. 6. 1. »Naj sveti vaša luč pred ljudmi, de videjo vase dobre dela, in časte vašiga Očeta, kteri je v nebesih ” Mat. 5. 16. Ponižen je pokoren svojim dušnim poglavarjem, pa¬ pežu, škofu, fajmoštru in drugim duhovnim pastirjem in svojimu spovedniku; pokoren je cesarju in njegovim na- mestnikam, gosposkam; pokoren svojim staršem, gospo¬ darjem in gospodinjenj iz ljubezni do Boga , ker Bog pokoršino zapove, in kdor je svojim višjim pokoren, je Bogu pokoren. Zeli še želje svojih višjih spolniti, če niso božji zapovedi nasproti. Pokoren je v vsih rečeh, naj so mu dopadljive ali zoperne, težke ali lahke storiti; ne zbira si v delih, od kraja vse stori brez izgovora iz ljubezni do Jezusa, ki je bil pokoren do smerti iz lju¬ bezni do nas, de nas je odrešil. Ponižni od drugih le dobro misli in govori, se ne povišuje, in , ko pregrešniga dela nad svojim bližnjim ne more izgovoriti, izgovarja njegove misli, ali pa reče: morebiti se je prenaglil, Bog ve, kako velike so bile njegove skušnjave, kaj bi bil še le jest v tacih skušnja¬ vah storil, le gnada božja me je pred takimi skušnjava¬ mi do zdej obvarovala. On se loči od hudobniga člo¬ veka v tem, de izgovarja; hudoben pa le hudo od svo¬ jima bližnjiga perpoveduje, in če ne more njegovih del kot hudobnih terditi, pa bližnjima vsaj v sercu slabe mi¬ sli persodi, de ga le kot slabiga in pregrešniga razode¬ va in opravlja. Ponižen kristjan iz serca k Bogu zdihuje in ga prosi, de bi mu dal v resnici brez vse hinavšine prav ponižnimu biti, de bi se nikoli z drugim ne hvalil, ka¬ kor s svojimi velikimi slabostmi, in bi v njem prebivala moč gnade božje. 422 Radodarnost. Kako se zaderži radodaren kristjan? Radodaren kristjan, ki ljubi svojiga bližnjiga , ima mehko, usmiljeno, vselej dobro storiti perpravno serce, zato iz ljubezni do Boga in bližnjiga od svojiga premo¬ ženja radovdjno in z veselim sercam svojimu potrebni¬ ma bližnjima pomaga. Sv. Duh pravi: »Pravični so u- smiljeni, in usmiljenje skažejo.” Prip. 13. 13. »Veseliga darovavca ljubi Bog.” 2. Kor. 9. 7.” »Oblecite tedej, kakor izvoljeni sveti, in ljubi božji perserčno usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, pohlevnost, poterpežljivost.” Ko¬ los. 3. 12. Dobrotljiv kristjan Boga zahvali zato , kar mu Bog da, in vestno oberne po volji božji; narpred svoje preskerbi, potlej pa drugim pomaga, kjer in koli¬ kor zamore, ker ve, de svojiga blaga ne more bolje na¬ ložiti, kakor, če ga siromakam deli; ne posojuje le ta¬ kim, ki bi mu gotovo z obilno obrestjo vernili, tudi re¬ vežem, de jim v sili pomaga, kjer ne ve, če mu bodo z obrestjo verniti zamogli, in tudi k vsirn naredbam rad pripomore. Sv. Duh pravi: »Gospod je vsim dobrotljiv, in nje¬ govo usmiljenje seže čez vse njegove dela.” Psi. 144.9. Usmiljen, radodaren kristjan je prava podoba usmiljeniga Boga. On ima sveto voljo potrebnim pomagati, in zato se ne da od dobrih del odverniti, če so tudi zopemosti z njimi združene. Tudi ne, če nekteri pravijo: ta ali uni ni potreben, ni tvoje milosti vreden, če prav terdno na ve, se ne da premotiti, hoče raji ogoljufan, kot ne¬ usmiljen biti, raji dar zgubi, kot ljubezen. Misli si, če bi Bog le vrednim svoje dobrote in gnade delil, kaj bi bilo z nami ? Zato sveti Pavel Timoteja uči, kaj naj stori, rekoč: »Bogatim zapovej, de naj dobro store, naj se bogatijo v dobrih delih, radi naj podajo, z drugimi naj dele, in si perpravljajo obstoječo zalogo v prihodnje, de bodo dosegli večno življenje.” 1. Timot. 6. 17—19. 423 Čistost. Kako se zaderži čist kristjan ? Čisti kristjan spozna čistost, med drugimi kersan- skimi čednostmi za nar lepši, ker ve, de sv. Duh pravi, de ni nič častitljivisiga, kakor čista duša. Sir. 26. 20. Čistost stori ljudi ha zemlji angeljem podobne , in jih čez nje poviksa, ker angelji čistost po natori imajo, kristjani jo pa z vojskovanjem zvesto ohranijo, ker svo¬ je poželjenje, nagnjenje, misli, želje in djanje, ktere Bog v sesti in deveti zapovedi prepove, premagujejo, in nič taciga svojim očem viditi, učesam slisati, jeziku govoriti, in telesu storiti ne kar bi zamoglo dušo oma¬ deževati, in trezno in zmerno žive. Čisti kristjan ljubi čistost, ker jo je njegov Odre¬ šenik Jezus sosebno ljubil, si je za svojiga prednika sveti - ga Janeza kerstnika, za mater Marijo, za krusniga oče¬ ta svetiga Jožefa, in svetiga Janeza za nar ljubsiga aposteljna izvolil, ker sta bila oba čisti devici. In ker Jezus uči, de le čisti bodo Boga gledali, in de le tisti bo čisto živel, kterimu bo Bog svojo gnado dal, v voj¬ skovanji za čistost, vedno cisti in sveti tempelj svetiga Duha ostati; torej Boga za dar čistosti prosi, pa tudi Marijo devico, de bi usmiljeniga Boga za-nj prosila za dar čistosti, ktero je ona na zemlji tako ljubila , de ni¬ koli v nobeno nečisto misel ni pervolila. Od deviškima slami. Jezusova cerkev je deviški stan vselej nar več ob- rajtala. Sv. Duh pravi: »O kako lep je čisti rod, ki se v čednosti sveti, zakaj njegov spomin je večen, ker per Bogu in ljudeh hvalo ima.” Modrost. 4. 1. Dokler mladeneč ali deklica lepo oblačilo svete nedolžnosti nosi, in ga z nesramnim greham ne ogerdi, je ljubik božji, izvoljeni brat, izvoljena sestra Jezusova, je sin in hči 424 device Marije, žlahtna roža svete katoljške cerkve , ve¬ selje angeljev in vsih pravičnih in dobrih kristjanov. Je¬ zus sam deviški stan poviša in počasti, ker si je sam ta stan izvolil, v njem na svetu živel; Marijo prečisto devico si je za svojo mater izvolil, svetiga Jožefa, ne¬ dolžnima in čistiga moža za svojiga varha in krušniga očeta. In med svojimi aposteljni je cistiga Janeza nar bolj ljubil, in mu svojo sveto mater izročil. Sveti Janez, ki je vidil skrivnosti božjiga kraljestva, govori od devic tako: »Vidil sim, in glej jagnje je stalo na gori Sijon, in z njim sto štiri in štirideset tavžent, kteri so imeli njegovo ime in ime njegoviga Očeta zapisano na svojih celih. In slišal sim glas z neba, kakor šum veliko voda, in kakor hobnjenje velikiga gromenja; in glas, kteriga sim slišal, je bil kakor citrarjev, kteri na svoje citre brenkajo. In so peli, kakor novo pesem pred sede¬ žem, in pred štirimi živalmi in starišimi, in nobeden ni mogel peti pesmi, razun unih sto in štiri in štirideset tavžent, kteri so zemlje odkupljeni bili. Ti so, kteri ni¬ so bili s ženami ognjuseni, zakaj device so. Ti hodijo za jagnjetam, kamor koli gre. Ti so odkupljeni iz člo¬ vekov pervine Bogu in jagnjetu?’ Skriv. razod. 14. 1—14. Deviški stan je stan nebeških prebivavcov , je angeljski, ker Jezus pravi: »V nebesih se ne bodo ne ženili, ne možili, ampak bodo, kakor angelji božji. Svet je zakonski stan, ko ga Jezus s svetim za- kramentam požegna, pa kakor je svitloba sonca lepši od svitlobe lune, toliko lepši je deviški stan pred zakonskim v božjih očeh, ako ga kdo iz čiste ljubezni božje pred vsim madežem varuje, kakor Jezus pravi, že je sklenil zavoljo nebeškiga kraljestva v devištvu ostati. Ravno tako tudi sv. Pavel govori: »Od devic nimam Gospo- doviga povelja; svet pa dam, ker sim od Gospoda mi¬ lost prejel, de moram zvest biti. Menim, de je dobro tako biti zavoljo sedanje nadloge. Ako se pa oženiš ali 425 omožiš ne g rešiš. Želim pa, de hi bili brez skerbi. Kdor je brez žene, skerbi za to, kar je Gospodoviga, kako bi Bogu dopadel; kdor je pa oženjen, skerbi za to, kar je sveta, kako bi ženi dopadel. In žena, ktera nima moža, in devica misli, kar je Gospodoviga , de bi bila sveta na duši in na telesu. Ktera je pa omožena, misli na posvetno, kako bi možu dopadla. — Boljši bo pa za njo, ako bo po mojim svetu tako ostala?’ 1. Kor. 7. Kakor sveto pismo deviški stan povišuje, ravno ta¬ ko ga je Jezusava cerkev vselej za bolj popolnoma ča¬ stila, kot zakonskiga. Sveti očaki posebno častitljivo od njega govore S. Ciprijan device imenuje nar lepši ro¬ že na njivi Jezusove cerkve, in nar lepši ovce Jezusove cede. Ker ciste ostanite, ste angeljem božjim podobne, ve ste keršanske cerkve cvet. S. Hijeronim permeri de¬ vice semenu, ktero stoterokrat sadu prinese. Sv. Kri- zostom začetek deviškiga stanu v raji (paradižu) najde, kjer sta Adam in Eva iz rok božjih prišla, in zato pra¬ vi, de device dežela je raj, in de stan devištva je od zakonskiga toliko imenitniši, kolikor bolj popolnoma so angelji od ljudi. Sv. Hijeronim in drugi sveti očaki de¬ vice povišujejo čez angelje, ker angelji so čisti duhovi, svojo čistost lahko ohranijo, ker se jim ni treba vojsko¬ vati za njo; nič jih po njih natori v nečistost ne nape¬ ljuje, noben sovražnik jih ne zalezuje, in spačeno pože¬ lenje jih v hudo ne vleče. Vse drugači je pa v ljudeh; oni nosijo hudo poželjenje v sebi, skušani so od njega, in od unanjih sovražnikov čistosti, in se morajo terdo vojskovati za krono čistosti, de jo s pomočjo gnade bo¬ žje ohranijo. Srečne in prave hvale so vredne device, ktere svoje žive dni v sveti čistosti ostanejo , njih duše so vedno vesele v Gospodu svojim Bogu, so živi tem¬ pelj svetiga Duha, njih duše so neveste Jezusove, Ma¬ rija je njih mati, angelji njih zvesti tovarši, vsi zvoljeni svetniki so njih prijatli, in vesele se nad njih nedolžnim 426 življenjem. Bog - jih varuje s svojo vsigamogočno gna- do. Kolikorkrat proti nebesam pogledajo, so njih duše z neizrečljivim veseljem napolnjene, ker vejo, de jih le¬ pa, svitla krona v nebesih čaka, kjer bodo veselje vži- vale, ki ga ni nobeno oko se vidilo, nobeno uho ni sli¬ šalo, in nobeni človek občutil ni v svojini sercu. Ljubeznivi moji! zares ni lepši stvari na zemlji, ka¬ kor čisti, nedolžni inladeneč in cista nedolžna deklica, nju nedolžnost se bo večno svetila pred nebeškim kra¬ ljem. Tudi je ni veči sreče, kakor živeti v vedni čisto¬ sti, in bolj dopadljiviga dani ne moreš Bogu prinesti, kakor svoje deviško življenje. Ne smemo pa misliti, de vse, ktere v prostim ali neomoženim stanu žive, so že te nebeške hvale vredne; zakaj veliko jih je, ktere žive neornožene, pa le zato, ker se jim ni nobena perložnost po všečnosti primerila, take si niso izvolile po prosti volji deviškiga stanu; hvale so pa tudi vredne, če scer nedolžno in čisto žive. Nek- tere se ne može, ker se težav zakonskiga stanu boje; vse take niso iz praviga namena device ostale. Pravi namen, iz kteriga si mladeneč ali dekle izvoli v deviškim stanu ostati, je, de bi ložej bolj popolnoma Bogu služila in mu dopadla; in take device sveti očaki tako visoko hvalijo in časte. Popis življenja svetnikov nam veliko število tacih pokaže. Nektere so bile močno siljene se omožiti, mogočni in bogati gospodje so jih znubili, pa se niso vdale, ker so rekle, kakor sveta Neža , smo že z drugim ženinam zaročene, z Jezusam, kraljem nebe¬ škim; take so cvet Jezusove cerkve. Ker je deviški stan pred Bogam in cerkvijo tako lep in imeniten, in nedolžnost velik dar božji, si morajo mladenči in dekleta prizadevati, svojo dušo in telo v sveti čistosti ohraniti. Dušno čistost ohranijo, kteri se vsiga varjejo, kar bi njih čistost ranilo, ker le dušna čistost telesno Bogu dopadljivo stori. Dar svete nedolžnosti in 427 čistosti nosijo device po besedah svetiga Pavla v perste- nih posodah, in so v velicih nevarnostih na poti proti nebesam, torej naj večkrat pomislijo, de veči in dražji ko je dar, bolj skerbno se mora varovati. Naj večkrat pogledajo proti nebesam, kjer Bog prebiva, kjer jim je večni sedež perpravil; vojskujejo naj se, in naj molijo, naj bodo varni v mislih, de si vsako iz glave izbijejo, ktera bi zainoffla čistost duše raniti. Po nauku svetih c5 očakov ne ranijo svete čistosti le nečiste misli, temne vsaka prostovoljna misel, ki ni od Boga, in človek va¬ njo pervoli. Čistost ima veliko sovražnikov, kteri jo iše- je zatreti. Ilazujzdani možki so za čiste deklice, in razujzdane ženske za mlade čiste mladenče silno nevar¬ ni, in ravno tako tudi za svoj spol, ker se manj varjejo govorjenja pred svojim spolam, in razujzdani do razuj- zdanih nimajo nobeniga dopadenja, le nedolžnost jih v oči bode in jo zalezujejo, de bi jo zapeljali. Tudi Ser¬ šeni in ose se žlahtniga sadu nar raji lotijo. Kaj morajo storiti starši za svoje otroke., in mladen- či in deklice., de sveto nedolžnost ohranijo ? 1) Naj starši varjejo svoje otroke pred nesramno igračo z drugimi otroci doma po skritih kotih ali na pa¬ ši; že veliko otrok je tam svojo nedolžnost zgubilo. Uee naj jih sramežljivost, ona je varh svete čistosti, in veliko so otroci perdobili, če jih je rado sram; zato naj jim nikoli ne dopuste, se v pričo druzih preoblačiti. Va¬ dijo na j jih odkritiga serca biti, de jim bodo vselej po¬ vedali, kaj so vidili ali slišali nerodniga, in vedili bodo vprihodnič jih pred velikim hudim obvarovati, brez de bi otroci vedili, zakaj jih od eniga ali druziga nesramni- ga otroka odvracujejo, ker gotovo bodo povedali, kader bodo kaj neznaniga vidili ali slišali, dokler še sami hu¬ dobni niso postali. 428 2) Mladenči in deklice morajo čuti nad svojim po- željenjem, ktero nam je v natori, de poželimo hudo. Kader se poželjenje do hudiga v sercu zbudi, ali bo po gerdim pohujšanji zbujeno, storite kakor z ognjem, ako se vname, in ga hitreje ko morete pogasite; dokler je še maj¬ hna iskra, se lahko pogasi, kader se pa že razširi, je težko ali clo nemogoče ga pogasiti, in cela hiša pogori. Zne¬ bite se nesramnih misel, ne poželite prepovedanih reči, in prosite svetiga Duha, kteri vas je per svetim kerstu z nebeškim oblačilam svete nedolžnosti oblekel, de v vas pogasi nečisti ogenj s svojo sveto gnado. 3) Morajo spokorno živeti. Jezus je vsim zapove¬ dal pokoro delati; koliko več jo je treba mladenčem in deklicam v današnjih silno spačenih časih, de drago, sveto nedolžnost ohranijo, ktera ima tolikanj sovražni¬ kov. Čuti morajo čez svoje počutke. Naši počutki so okna in vrata naše duše, po njih dobro in hudo v našo dušo pride. Pred kolikanjim vojskovanjem se obvarije, kteri skerbno čuje nad svojimi počutki. Varuvajte tedej svoje oči, de ne bodo gledale po drugim spolu; nesramni pogled umori naglo nedolžnost mladiga človeka, in nikar ne mislite, de ste več sramež¬ ljive duše, ako imate nesramne oči; nesramni pogled priča, de imate nesramno serce. Varuvajte se, de se z besedami z drugim spolam ne pregrešite. Sleherni mladeneč, kteri se rad z drugim spolam v samotnim kraju pogovarja, bo na čistosti pe¬ šal, kmali bo ob njo. Ogibajte se drušine z drugim spo¬ lam, de se ne vname človeška ljubezen , ktera nedolžno dušo smertno rani; in če morate v nji biti, bodite le to¬ liko časa, kolikor vas dolžnost veže. Varujte ušes pred zapeljivim govorjenjem ali petjem, ne poslušajte ga. Mladeneč naj ne hodi za nesramnimi ženskimi, de ne pade v pregreho nečistosti, in ne postane sužen nečisti- ga duha. 429 4) Device, de boste svojo nedolžnost ohranile, ne pečajte se s posvetnimi ženskimi, ker take ne govore druziga, kakor od sveta, od posvetnih reči, od noše in od druziga spola; kar jim je v sercu, to jim je tudi v ustih. 5) Device morajo bolj samoto ljubiti; ona je pre¬ bivališč devic; ktere so rade videne, nimajo več čiste duše, že ljubezen do sveta v njih sercu gospoduje. 6) Device se varjejo plesa. Ples se s pokornim življenjem ne vzame, per plesu nedolžnost umira, in več¬ krat tudi umerje. Sveti Duh sam prepove mladenčem družbo s plesavko, rekoč: »Ne imej družbe s ple- savko, tudi jo ne poslušaj, de skozi njeno sladko petje ne pogineš.” Sir. 9. 4. Zapeljivi svet scer drugač misli in govori, pa čiste device ga ne poslušajo, ker vejo, de jim je Jezus zapovedal, po sve¬ tu se ne ravnati, in vejo, de svet preide in vse njegovo poželjenje, in le kdor voljo božjo dopolne, ostane veko¬ maj.” 1. Jan. 2. 17. 7) Device so molčeče, ker molčečnost se od sra¬ mežljivosti ne more ločiti. Kaj bomo tedej mislili od ne¬ zmerno zgovornih deklet? 8) Varjejo se napuha, kteri bi jih motil, de bi se prav ne spoznale, druge zaničevale, sebe pa povikševale, Bogu in ljudem se zamerile, sebi pa nar več škodovale; ker znano jim je, de sleherniga greha začetek je napuh, in kdor v njem tiči, bo s kletvijo napolnjen in pogu¬ bljen. Sir. 10. 14. 15. Zato se pa tudi ponižno nosijo, ker vejo, de nečimerno oblačilo se ne spodobi za tem¬ pelj svetiga Duha; torej tudi ne posnemajo prehitro no¬ vih seg, ako niso prav po pameti, ker boljši je stara modrost, kot nova narost. Zato je pravih devic zader- žanje ponižno, ker spoznajo, kako velika je gnada čisto¬ sti, ki jim jo je Bog dal, in ko vidijo druge zgubljene in nesrečne, ki niso hotle te gnade iz rok božjih prejet 430 naj se ne napihujejo nad njimi; le se bolj varjejo naj se, de bi se ne omadeževale, in Boga gnade stanovitno¬ sti naj prosijo. 9) Svoje telo morajo v časti imeti, desiravno je prah in pepel, morajo sramežljive biti v svojim zader- zanji, ker sramežljivost je varh devistva, in pred sra¬ mežljivim deklicam si se hudoben nečist človek nič ne upa, in občuti v svojim sercu častitljiv strah pred njo; pa tudi, ker so sramežljive, ne žele videne biti. 10) Device morajo delavne biti, de svoje telo v po- korjenji imajo, in mnoge skušnjave ložej premagajo, ktere lene in nemarne ljudi nadležvajo. Delati pa mo¬ rajo pridno, le de bi Jezusu dopadle, ne pa iz želje ljudem dopasti. 11) Morajo zmerne biti v jedi, v pijači in v spanji, ker vejo de v pijanosti je vsa nečistost, in de razpaseno telo veliko skušnjav napravi. 12) Ciste deklice in mladenči tudi veliko molijo, božje reči premišljujejo in radi berejo take bukve, po kterih se v njih sercih dobre misli in želje bolj zbude; veselje imajo do svetih opravil v cerkvi, radi božjo be¬ sedo poslušajo, po gostim hodijo k svetimo obhajilu, ker Jezusa močno ljubijo, in vedno žele z njim sklenjeni biti. Oni vejo, de jih tudi Jezus ljubi, in ker je ne¬ spremenljiv, je tudi ljubezen do njih nespremenljiva; on ne gleda, ne na uboštvo, ne na telesno lepoto, in ne na starost, ampak le na lepoto duše. Ljubijo Jezusa iz ce- liga serca, ker vejo, de iz ljubezni do njih je umeri, de on jih je izvolil, de na svetu po angeljsko čisto žive, in de on jim daje tako moč hudo poželjenje premagati. Iz ljubezni do Jezusa so vsi vneti za božjo čast, za po¬ svečenje božjiga imena; vsi ganjeni so v sercu, ker vi¬ dijo, kako drugi Boga žalijo, žaljujejo in jokajo nad pregrehi razujzdaniga sveta, in ta velika in močna lju¬ bezen stori, de žele od sveta ločeni in z Jezusam skle- 431 njeni biti. Takih svetih občutljejev pa nima vsaka de¬ vica ali vsaki čisti mladeneč; pa vender ne sme misliti, de ni Bogii prijetna. Občutleji niso v naši moči; kteri tako sveto voljo ima, in želi vse tudi tako občutiti, je Bogii prijeten, ker Bog na dobro voljo gleda, in volja za delo zaleže, kteriga ne more tako storiti, kakor bi ga rad. Glejte kako lep, kako srečen in hvale vreden je stan nedolžnih mladenčev in deklic, kako vnet za češe- nje božje in za svoje zveličenje! Njih serca niso razde¬ ljene, sveta ne ljubijo, in ne tega, kar je na svetu, ker vejo, de bo vse minulo, in le Bog ostane vekomaj; vži- vajo svet, kakor bi ga ne vživali, ko ljubezen do Boga, do Jezusa ne da nobeni drugi ljubezni prostora v sercu. S sladkim veseljem gredo k svetima obhajilu, ker jagnje božje prejmejo, ktero bodo enkrat v nebesih spremljali, kamor pojde, in ktero bo njih veliko plačilo. Ko je čistost tako lepa čednost, kteri ste se ne¬ dolžni, prizadevajte si jo ohraniti; imejte Jezusa svojiga prijatla in zvestiga tovarša, nikoli vas ne bo zapustil; dajte mu svoje serce, in on bo v vas živel in vi v njem. In če pridejo skušnjave čez vas, in vas bo hotla hudoba zapeljati, kličite va-nj, in vam bo pomagal. Imejte Ma¬ rijo za svojo pomočnico, ona čistim veliko pripomore, zato jo je vsaki svetnik na zemlji visoko častil, in jo tudi zdej časti. ljubezen ali dobrotljivost. Kako se zaderži dobrotljiv kristjani Ko vse ljubi, želi vsakima dobro, vsakima njegovo pervoši, varije se, de bližnjima nikjer ne skodje, ne v njegovih pravicah, ne na blagu, ne na časti, in ne na duši in ne na telesu. Perpravljen je pomagati z dobrim sve- tam in z delam; on je oče ubogih, podpora in tolažba 432 zapuščenih vdov in otrok; pomaga kjer je treba, in ko¬ likor zamore, pa nikoli ne misli na hvaležnost, ali na povračilo, de bi se mu zato kaj dobriga storilo, ker vse stori le iz ljubezni do Boga in bližnjiga; tudi sovražni¬ kom dobro stori, in če jim ne more druziga dobriga storiti, za nje moli. V vsim si prizadeva svojiga nebeskiga Očeta po¬ snemati, kteriga veselje je dobro storiti, kteri da svoje sonce sijati dobrim in hudobnim, in da dež na njive do¬ brih in hudobnih. Zmernost. Kako živi zmeren kristjan? Zmeren kristjan le toliko je in pije, kolikor mu je treba, de ohrani svoje telo per zdravji in življenji, in ko je zmirej trezen, je tudi veseliga serca per vsih svo¬ jih opravkih, in mu tudi po sreči gredo; zadovoljin je z vsim, kar mu Bog da. Ker mu je pa malo treba, per svojih majhnih prihodkih svojo družino pošteno preživi, in se zmirej kaj pervarije, de tudi drugima v sili do¬ bro stori. Poterpežjjivost. Kako se zaderži poterpežljiv kristjan? Poterpežljiv kristjan tudi občuti bolečine, težave, križe in nadloge, če je tudi se tako svet ali pravičen, ker je človek; tode voljno jih preterpi, naj mu jih Bog posije, ali pa dopusti, de mu od kod drugod pridejo. On želi vselej le voljo božjo dopolniti, in ko ga nadloge zadenejo, ve, de zdej voljo božjo dopolne, če jih voljno terpi, zato je pa voljan v njih. Gleda na Jezusa, kteri ga z besedo in djanjem poterpežljivosti uči: V poterpežljivosti, pravi Jezus, boste svoje duše ohranili. Poterpežljiv človek tudi potoži svoje britkosti prijatlam, de bi polahkal svoje 433 serce, ali pa kak dober svet zadobil, in zato ne zgubi poterpežljivosti, če tudi solze toči, dokler voljno terpi in ne mermra čez terpljenje. Poterpežljivi tudi voljno preterpi, če ga hudobni ljudje sovražijo, zavidijo, po krivim opravljajo , se vesel je, de zavoljo Boga kaj terpi. ko mu vest nič hudiga ne očita; ne molči pa, ko bi po njih krivičnim oprav¬ ljanju bližnji pohujšani bili, in od njega mislili, de je res tak; takrat se potegne za resnico in pravico, in za svo¬ je dobro ime, spriča svojo nedolžnost, zraven tega pa ponižnost in krotkost zmirej v svojim sercu ohrani. Poterpežljivi ve tudi svoje in druzih slabosti, s kte- rimi prebiva, voljno preterpeti; ker tudi med pobožnimi in bogomolnimi kristjani, ki skupej prebivajo, večkrat kaj naskrižem pride, ni nikoli tako gladko, de bi ne za¬ bodlo ; desiravno vsi žele voljo božjo dopolniti, pa so v mislih večkrat razločeni, in zato eden drugima težki; poterpežljivi pa ve vse to v dobro svoje duše oberniti. Poterpežljivi si ne zbira v terpljenji. Ne govori: ta ali uni križ, to ali uno bolezen bi ložej preterpel, ka¬ kor to, ki jo imam; on ve, de volja božja je, de to zdej terpeti mora, zato je voljan ; v bolezni si pomaga s zdra¬ vili, če se pa ne ozdravi, se Bogu na voljo da. Pri¬ pravljen je terpeti, dokler Bog hoče; pa tudi umreti je pripravljen, de bi s svojo smertjo za svoje grehe božji pravici zadostil, in v nebesa prišel: če bi pa za svoje grehe še ne bil zadosti storil, pa Boga prosi, de hi ga še tako dolgo pustil terpeti, dokler ga bo zadosti očiše- niga vidil, in vredniga spoznal, iti gledat njegovo sveto obličje. Poterpežljivi se v vsili nadlogah na Boga za¬ nese, ker ve, de ga vodi, kakor dober oče svojiga otro¬ ka, in de mu nikoli ne bo večiga križa naložil, kakor- šniga bo zamogel nositi. II. Del. 28 443 J H je poterpežljivost kristjanu k zveličenju po¬ trebna ? Potrebna mu je. Sv. Pavel pravi: »Poterpežljivost vam je potrebna, de voljo božjo dopolnete, in obljubo dosežete?’ Hebr. 10. 36. Kristjani smo poklicani Je¬ zusa križaniga posnemati, njemu v terpljenji podobni biti, de se nebeškiga veselja vdeležimo. Jezus nas uči to resnico, ker pravi: »Ako hoče kdo za menoj priti, naj zataji samiga sebe, in vsaki dan svoj križ zadene, in naj gre za menoj.” Luk. 9. 23. Kristjan pa ne dopolne volje božje, če je le to¬ liko časa zadovoljen, dokler mu vse po volji gre; temuč le takrat, ko se mu hudo godi, ako mu Bog nadloge posije; pa je voljan , kot Job in Jezus Kristus, zato ker ve, de Bog tistiga, ki ga ljubi, pod šibo ima, in de tepe vsaciga otroka, kteriga za svojiga sprejme. Hebr. 12.6. Gotovo je, de si ljudje sami veliko nadlog napravijo, ali so jih krivi s svojim nerodnim zaderžanjem, pa tudi te, če jih voljno preterpe, jim pred Bogam v dobro za¬ ležejo. Jezus nas uči, de pot v nebesa je ozka, je pot kri¬ žev, in sam je po poti križev šel v svojo večno čast; podvergel se je iz pokoršine do svojiga nebeškiga Oče¬ ta mnogim nadlogam, in celo nar hujši smerti na križu, tedej tudi kristjani ne morejo po poti posvetniga veselja, ampak po poti križev v nebesa; zakaj ko bi bil drugi pot v nebesa, bi ga bil Jezus pokazal, ker je zato rta svet prišel. Torej je poterpežljivost potrebna. Kdaj je še posebno treba kristjanu poterpežljivosti? Treba mu jo je, kader škodo terpi na svojim bla¬ gu, ko ga ljudje brez zadolženja ne spoštujejo. Takrat naj se spomni: hvala ljudi me pred Bogam ne stori bolj- šiga in opravljivost ne slabšiga, le pravično , sveto živ¬ ljenje pred Bogam velja. 435 Treba mu je poterpežljivosti, kader ima z napuhnje- nim, v se zaljubljenim, ali z jeznim, togotnim in nehva¬ ležnim clovekam opraviti; napuhnjeni hoče vselej prav imeti. Prepir s takimi ljudmi nikoli dobriga ne stori; se dobre reci je bolje molčati, ako se vidi, de jih ne poterdi. »Svoje usta sim obderžal; sim omolknil, in sim v svoji ponižnosti tudi dobro zamolčal.” Psi. 38. 2—3. Treba mu je tudi poterpežljivosti v premagovanji skušnjav, v odvajenji greha, v pokorjenji za storjene grehe; ker vse to se naglo ne zgodi; veči del dolgo časa, večkrat celi čas življenja ne ; zakaj, če ne bo po- terpežljiv, ne bo zmagal hudiga, temne skušnjave bodo njega zmagale, v dobrim in ne v gnadi božji ne bo ra- stel, v ljubezni do Boga bo mlačnejsi, tedej vsaki dan slabši, hudobniši, in na zadnje bo svojo dušo pogubil; ker Bog bo le tistiga zveličal, kteri do konca poterpež- Ijiv ostane. Tudi poterpežljiv bo dolžnosti svojiga stanu zvesto dopolnil, in le on bo s svojim bližnjim v miru in v ljubezni živel. Alije poterpežljivost kristjanu k velikimu pridu? K velikimu pridu mu je: 1) Ker mu terpljenje polajša. To nas sveti Pavel uči, rekoč: »Hvalimo se z nadlogami, ker vemo, de na¬ dloga poterpljenje pernese, poterpljenje pa skušnjo, sku¬ šnja pa upanje, upanje pa ne osramoti.” Rimlj. 5. 3—5. »Nepoterpežljivi bo neumnost dopernašal.” Prip. 14. 17. 2) Poterpežljivost njegovo zasluženje per Bogu po¬ viša, ker nadloge iz pokoršine do Boga voljno preterpi.” Menim, de terpljenje zdajniga časa ni veliko proti pri¬ hodnji časti, ktera ho nad nami razodeta.” Rimlj. 8. 18. 3) Z voljnim terpljenjem za svoje grehe Bogu za¬ dosti stori. Razbojnik na križu je spoznal, de terpi, kar je s svojimi grehi zaslužil, i n Jezus ga je v nebeški raj vzel. 28* 446 Gorečnost. Kako se zaderži za češ e nje vneti kristjan ? Zvesto dopolnuje božje zapovedi, veseli ga molitev, v cerkev k sveti masi hoditi, božjo službo opravljati, božjo besedo poslušati, od nje govoriti, de bi sebe in Boga zmirej bolj čisto spoznal; rad govori od vsiga, kar njega in bližnjiga k Bogu obrača. Izvoli si dobriga, modriga in pobožniga spovednika, de ga vodi po poti v srečno večnost; pogostim prejemlje svete zakramente, rad je med bogomolnimi ljudmi, ogiblje se zapeljiviga sveta, varje se greha; zvesto dopolnuje dolžnosti svoji- ga stanu ; je skerben gospodar svoje hiše, in dober oče svojih otrok, in jih v božjim strahu redi. Per vsaki perložnosti svojimu bližnjima rad dobro stori za dušo in teki, in ne da se odverniti od dobriga djanja po nobe¬ nim zaderžku, ker v Bog«4 zaupa, de bo z njegovo po¬ močjo vse premagal, in dobro speljal, kar storiti želi. Nikjer se ne prenagli, vse po lepim redu opravlja, vse¬ lej je mirniga serca proti bližnjima, ni zbodljivih besedi, in ne dereč, ker ve, de kakor pohleven dež zemljo na¬ moči in radovitno. stori, dereča ploha jo pa le spere in naprej zderei, tako bodo krotke in pohlevne besede duši bližnjiga v dobro zalegle, dereee in zoperne ga pa ali zdražile, ali mu pa memo ušes zderčale. 8. Osem zveličan škili čednost. Iz ljubezni do nas hoče Bog, de bi popolnoma po njegovi sveti volji živeli, de bi zveličenje dosegli. To nas je Jezus učil z besedo in z djanjem, in nam je vo¬ ljo božjo razodel, kako je popolnoma po keršansko ži¬ veti. Med njegovimi pervimi nauki je osem zveličanskih čednost povedal; pravimo jim zveličanske čednosti, ker kristjana k zveličenju pripeljajo. Te so: 1) blagor ubogim v duhu! njih je nebeško kra¬ ljestvo ; 437 2) blagor krotkim! oni bodo zemljo posedli; 3) blagor žalostnim! oni bodo oveseleni; 4) blagor lačnim in žejnim pravice, oni bodo na¬ šitem* ; 5) blagor milostljivim! oni bodo milost dosegli; 6) blagor jim, ki so eistiga serca, oni bodo Boga gledali; 7) blagor mirnim! oni bodo otroci božji imenovani; 8) blagor jitn, kteri so za pravice voljo preganja¬ ni, njih je nebeško kraljestvo! Kteri kristjani so ubogi o duhu ? Ubogi v dnini so v resnici ubogi, kteri nimajo vse¬ lej, kar jim je za telo treba, pa so v svojim uboštvu voljni, in v voljo božjo udani, in ne žele bogastva , le nebes se vesele po Jezusovi obljubi. Ubogi v duhu so pa tudi bogati Ijndje, kteri se v bogastvu ne zaljubijo, in nimajo svojiga serca na blago navezaniga ampak le na Boga. Oni varjejo in hranijo blago, pa ne v sercu, am¬ pak v shrambi, de ga imajo za svojo in bližnjiga potre¬ bo; ne moti jih blago v dopolnjenji volje božje, temne le perložnost jim da z njim pokazati, kako Boga in bližnjiga ljubijo, ko z njim veliko dobriga store. Taki so enaki zdravnikam, ki imajo veliko in mnogih zdravil, jih radi in za prav potrebne imajo, ker z njim bolnikam k zdravju pomagajo, pa jih imajo le v shrambi sprav¬ ljene za čas potrebe, serca pa ne na nje pervezaniga. Kavno taki so ubogi v duhu, radi imajo blago, so Bogu za-nj hvaležni, si prizadevajo si ga po pravici perdobiti in pomnožiti, pa ne iz ljubezni do mertviga blaga, am¬ pak iz ljubezni do Boga, de ga po volji božji za svoje in bližnjiga potrebe obernejo. »Ako vam bogastvo ra¬ ste, nikar serca na-nj ne obešajte.” Psi. 61. 11. De je kristjan ubog v duhu, se spozna, ker je mir- niga serca v perdobljenji in hranjenji svojiga bogastva. 438 Pride kaka nesreča čez blago, kar se na zemlji večkrat zgodi, ali slaba letina, hudo vreme , ogenj, ali ga tatje ukradejo, ubogi v duhu v taki nesreči krotak, miren, pohleven, in poterpežijiv ostane, škodo voljno preterpi, ker njegova duša ni na blago navezana. Izgled takih ubogih imamo nad Jobam, Abrahamam, Davidam, i.t.d., ki so bili bogati na blagu, sercu ali v duhu, pa ubogi, ker njih serce ni bilo na blago navezano. Taki so bili aposteljni in pervi kristjani, ki so iz ljubezni do Jezusa vse zapustili in za njim sli. Ubogi v duhu so, kteri svojo revsino na duši spo¬ znajo, de sami iz sebe nimajo nič svojiga dobriga, kar jim je k zveličenju potrebniga, če jim ga Bog ne da. Sveti očaki imenujejo uboge v duhu ponižne kristja¬ ne. Korenina vsili grehov je napuh; po grehu napuha je vse hudo na svet prišlo; kar so hudobni angelji zdej, so zavoljo svojiga napuha. Kakor iz napuha vse hudo, tako iz ponižnosti vse dobro na svet pride; kakor napuh v pogubljenje, tako ponižnost v nebesa perpelje; zato jo je Jezus med temi čednostmi pervo postavil, in ponižen kristjan zamore popolno postati. Ponižni spozna svoje dušne in telesne slabosti, v Boga terdno upa , le na-nj se zanese, na se pa nič; vse dobro, kar posede, za dar božji ima, ga zato hvali, in ga le za poviksanje božje časti, in v svojiga bližnjiga dobro oberne. Vse dobre nagibe, ki jih v sebi občuti, dobre misli in želje, ki se v njem obude in ga k Bogu napeljuje, le Bogu perla- sti, de mu jih Bogu da. To stori v njem lep mir, ker ima Boga, božje kraljestvo v sebi, večniga pa s terdnim zaupanjem čaka; torej jih Jezus zveličane imenuje. Svet pa, ki Jezusovim naukarn nasproti misli in de¬ la, ko je slep in ne vidi pota v Jezusovo kraljestvo, pra¬ vi: blagor bog’atim! kako srečni so, ker imajo vsiga zadosti. 439 Ljubi kristjani! ne poslušajmo sveta, odpovejmo se vsimu napuhu, prevzetnosti, lakomnosti, časti, lastni lju¬ bezni; ne bodimo visokih misel do sebe, kakor de bi bili boljši, kot drugi, sej vse kar imamo, je le božji dar. Kdor od sebe veliko misli, od tega Bog malo. Bodimo s svojim stanam zadovoljni, de bomo mirniga serca in pridemo v večno božje kraljestvo, kjer nam bo Bog večno plačilo. Kteri kristjani so krotki imenovani? Tisti, ki se serde čez nje, ki jih žalijo, jim perza- nesejo, hudo ne s hudim, ampak z dobrim povračujejo, svojo naglo jezo potlačijo, iz ljubezni do Boga in bli- žnjiga vse hudo preterpe, nobeniga ne žalijo, in tako v miru svoje duše ostanejo. Jezus je izgled in učenik ponižnosti in krotkosti, in ker je bil ponižen in krotak, je bil tudi pokoren, in s svojo pokoršino nam je perdobil, kar je napiih in ne- pokoršina pervih staršev zgubila, namreč pravičnost in zveličenje. Ponižen kristjan je tudi krotak, in krotak je tudi ponižen; ponižnost ga stori, de rad dopolne vse dolžnosti do bližnjiga. Krotak kristjan je krotak v ser¬ cu, v besedah in v zunanjim obnašanji do bližnjiga, pa ne iz hinavšine, kakor sladki in perliznjeni ljudje, ki imajo med na jeziku, strup pa v sercu, ampak iz ljube¬ zni do Boga in bližnjiga. Krotak in ponižen kristjan je pokoren svojim višjim, poterpežljiv, perzanesljiv in usmiljen do podložnih, Ijubez- njiv in prijazen proti vsiin; nesreče in nadloge voljno brez mermranja preterpi, ker je v voljo božjo vdan. Ponižnost in krotkost varjete kristjana pred napiihatn duše in jezo serca. Nekteri misli, de je krotak in po¬ nižen, zato ker je krotkih besed, in se tudi po zunanjim krotko obnaša, dokler mu je vse po volji, ako ga pa kdo z besedo razžali, se njegov duh naglo napuhne, 440 serce od togote vname, in pozabi se, kdo de je, tak naj ne misli, de je krotak in ponižen. Kjer Jezusov duh prebiva, tam je ponižnost in krotkost, kjer pa Jezuso- viga duha ni, tam je napuh in jeza. Dolžnost je, de se kristjan hudimu vstavlja, svoje podložne od greha odvraeuje, slabo zaderžanje svari, jih strahuje in boljša; pa vselej le z ljubeznijo in krotkostjo, ker ve, de lepa beseda tudi lepo mesto najde; naglost, derečnost pa le nevoljo, jezo in togoto napravi. Serditiga in togotniga človeka nobeden ne ljubi, le tresejo se pred njim, v sercu ga za vidijo, krotkiga pa ljubijo, in iz lju¬ bezni ga tudi radi ubogajo. Sv. Frančišk Salezi pravi: Dobe se ljudje, kteri so zunaj hiše kot angelji, doma pa kot hudobni duhovi. To je z drugimi unanjimi ljudmi so perljudni, prijazni, krotki in dobri, de bi od njih mi¬ slili, to so kot angelji; z domačimi so pa čmerni, serdi- ti, hudobni, vedno jih vjedajo, za vsako reč kregajo, de z njimi ni živeti. Krotak kristjan premaguje svojo jezo v sercu, ne da ji v njem prostora; kakor počuti v sebi, de se ho¬ če v njem vzdigovati, v hipu jo potlači, ker se boji, de bi ga ne zmagala, ker ve, de potlej si ne bo kaj mo¬ gel; živi s svojim bližnjim v miru in prijaznosti. Sveti Jakob pravi: »Jeza ne stori, kar je pred Be¬ gam pravično. w Jak. 1. 20. In ko se človek kesa zavoljo tega, kar je v jezi govoril ali storil, se ravno zato tudi krotak pred od konca jezi vstavlja , in Boga pomoči prosi. Prosimo vselej Boga pomoči, kader se bo začela jeza v nas vzdigovati, in Bog nam je bo dal, de jo bo¬ mo premagali in krotki ostali. Ako smo se pa zgubili, prosimo Boga in bližnjiga odpusenja , in varimo se za- naprej in vojskujmo se serčno zoper njo. 441 dli je kratkost vsakima kristjanu potrebna ? Vsakimu je potrebna, ker mora večkrat med svojo- glavnimi in nevkrctnimi živeti, kteri ga žalijo. Zakaj tedej Kristus imenuje krotke srečne ? 1) Zato, ker v svojim sercu nobeniga nepokoja ni¬ majo, kteriga pa jezin občuti. 2) Ker to malo, kar imajo, v lepim miru vživajo, in so z vsim zadovoljni, kar jim Bog da. 3) Ker bodo Gospodove dobrote v nebesih vživali. Ktere žalostne imenuje Jezus srečne ? Tiste, kteri zavoljo svojih grehov žaljujejo in zavo¬ ljo svojiga hudiga poželjenja, kteriga so z grehi hujiga si storili; ki žaljujejo nad pomanjkljivostjo praviga na¬ mena per svojih dobrih delih, kterih niso vselej iz čiste ljubezni do Boga storili, in ki žaljujejo čez grehe dru¬ žili, ki so Boga razžalili. Sv. Pavel pravi: »Žalost, ktera je po Bogu, pernese seboj pokoro k stanovitnima zveličenju, žalost po svetu pa sniert seboj prinese?’ 2. Kor. 7. 10. Tisti, ki nad svojimi grehi žaljujejo, in se spoznajo, de so podobo božjo v sebi omadeževali, in zato zdihuje¬ jo in žaljujejo, bodo po pokori, ki jo delajo, k Bogu perpeljani, in Bog jih bo z nebeškim veseljem razsvetlil, kar jim Jezus obljubi. Kteri pa žaljujejo zavoljo zgube časnih, telesnih dobrot, ali ko ne morejo zadobiti, kar žele; ali , ko ne morejo zavoljo kakošnih nadlog veselja sveta vživati, ka¬ kor žele, nimajo prave žalosti, so še otroci sveta, lju¬ bijo le zemeljske dobrote in ne Boga, njih žalost jih ne pelje v večno veselje. Taki s svetain govore: Blagor jim je, kteri so zmirej lahko veseli in se smejejo. Bog zavoljo grehov žalostne pa tudi na tem svetu tolaži, ker jih ljubi, ki jim odpusti grehe in večne štra- finge v zakramentu svete pokore, in jih po njih vesti 442 tolaži s znotranjim veseljem, ki ga od časa do časa v sercu občutijo. Ker je pravičen kristjan v vsili svojih delih vselej zmiren, je tudi v žalosti, de ga sovražnik zveličenja ne zmoti in bi prehudo ne žaloval, ker nezmerna žalost je pregrešna; zmoti človeka, stori ga nemirniga, obupljivi- ga, de ga ne veseli moliti, de ne posluša dobrigo nauka in ne sveta; nima veselja do dobrih del in k nobeni re¬ ci, vse mu vpade, ker misli, de ne zamore več dobriga delati, in de mu ni več pomagati. Pred tako škodljivo žalostjo, če je tudi nad grehi, se mora vsak kristjan varovati; terdno naj upa v božjo vsigamogočnost in milost, ker sam Bog zapove va-nj upati; pogleda naj Jezusa na križu, ki je zavoljo njega umeri; naj moli, kakor sveti Jakob uči, de, če je kdo žalosten med vami, naj moli, ker Bog je naše veselje in naša tolažba. Naj se raztrese po unanjih opravkih v svojih mislih; gre naj v drušino dobrih ljudi, de ne bo v samoti, ktero nezmerno žalosten preveč ljubi; gre naj večkrat k spovedi in k svetimu obhajilu, razodene naj modrimu in dobrimu spovedniku svojo žalost, in Je¬ zus mu bo dal moč, razveselil bo njegovo dušo, de bo zopernost svoje žalosti voljno preterpel, in poravnal pre¬ grešno veselje, ki ga je nekdaj v grehih vžival. In ko bo zvesto obstal skušnjo, ga bo Bog iz nje rešil, mu dušo z veseljem napolnil, in bo mirniga serca. Kteri so lačni in žejni pravice? Tisti, ki žele voljo božjo zmirej bolj spoznati in do¬ polniti ; oni hrepene po dopolnjenji volje božje , kakor lačen in žejin človek po jedi in pijači. Desiravno že pravično žive, si vender le zmirej prizadevajo, še sve¬ tejši biti, Boga popolnoma ljubiti; kar bodo pa še le v večnosti dosegli, ker bodo Boga gledali in ga popolnoma ljubili, kar si tukej iz celiga serca vošijo. Bog jim pa 443 že tukej nekoliko njih želje spolne, ki jim da svetiga Duha, kteri jim um razsvetli, de voljo božjo vedno bolj spoznajo; da jim moč jo spolniti , in to jih v sercu več veseli, kakor vsako drugo zemeljsko veselje; in pelje jih po poti v večno zveličenje, za kar jih je Bog vstvaril in Jezus odrešil. Ljubi kristjani! vsakdanja skusnja nas prepriča, de nobena dobrota na zemlji nasiga serca ne nasiti, ker je za Boga vstvarjeno. Ce bogatin se toliko premore, ven- der le več želi. Kdor prav spozna in živo občuti v svojim sercu, de na svetu vse preide, de nič nima ostanj- ka, kakor tudi on ne, le Bog sam je večen, tak upa v Boga, de ga bo enkrat srečniga storil, in želi le Boga in svetiga življenja, ker to je večno in tedej tudi stanovitno. Prizadevajte si tedej vse grehe in nagnjenje do njih iz svoje duše strebiti in sveto živeti, in pustite posvetne le v zemeljske reči zaljubljene ljudi tiste srečne imeno¬ vati, kteri imajo obilnost blaga, in jim nič ne manjka, in poslušajte Jezusa, kteri le tiste zveličane imenuje, ki so lačni in žejni svetiga življenja, oni bodo nasiteni v nebesih z večnim življenjem. Kteri so milostljivi? Milostljivi so, kteri bližnjima iz ljubezni do Boga pomagajo, kader je v dušnih ali telesnih potrebah, in mu iz serca odpuste, če jih je razžalil. Na duši mu milost skažejo, ako mu h kersanskimu življenju pomagajo, pohujsenje odvračajo, nevedniga pod- nče, dober svet dajo, ga iz ljubezni krotko posvare in od greha odvračajo. Na telesu pa, ko mu v revsini po¬ magajo, ga pred nesrečo varjejo in mu k sreči pomagajo. Tode usmiljenje mora vselej s pravico združeno biti. Kakor nas Jezus uči, de k vsakima dobrima delu nam je gnade božje treba, in de si jo z deli milosti pri¬ dobimo, tako bodimo do revnih toliko usmiljeni, kolikor 444 si vosimo, de bi bil Bog z nami usmiljen, kar si vosimo, de bi nam drugi storili, storimo jim tudi mi. Kteri so čistiga serca ? Tisti, ki Boga čez vse ljubijo, in nedolžno brez vsi- ga nečistiga in druziga greha žive; in tudi tisti, ki so po delih pokore po gnadi Jezusa Kristusa v zakramentu svete pokore od grehov očišeni, se vsiga varjejo, kar je zoper božje zapovedi, in pravično žive. Nobena človeška duša ne more zadosti čista biti, Boga gledati, ako je sveti Duh ne očisti; ktere je pa on očistil, ga že na tem svetu nekoliko gledajo ali spo¬ znajo, ker imajo od grehov očišeno dušo in živo vero v božje razodenje. Vidijo, de je Bog vse vstvaril, vse viža in ohrani, de brez njegove svete volje se nič ne zgodi; če berejo sveto pismo, ali verno poslušajo božjo besedo, bodo v sercu ginjeni, omečeni in potolaženi, ker Boga zmirej bolj spoznajo; njih serce občuti posebno veselje do Boga, ga zmirej bolj ljubijo ; kteri so pa v grehih, ne vidijo ali ne spoznajo Boga, ne občutijo nobeni- ga veselja do njega, ljubezen do greha jih oslepi, in to¬ rej jim nič mar ni za božje reči, njih duša je mertva za Boga in za nebesa. Tiste, ki že zdej Boga spoznajo in brez greha sve¬ to žive, imenuje Jezus srečne, zato ker ga bodo v ne¬ besih se le gledali, in z njim se večno veselili. De bi mi med tiste srečne kristjane prišteti bili, prosimo Boga, de bi nam vstvaril čisto serce, in ponovil v našim oserčji praviga duha; očistimo pa tudi svoje duše v zakramentu svete pokore, in vživajmo sveto rešuje telo, de močni ostanemo v dobrim in svetim življenji na zemlji, in go¬ tovo bomo v večnosti Boga gledali od obličja do obličja. Ktere imenuje Kristus mirne? Tiste, ki so Bogu pokorni, svojima bližnjima radi odjenjajo, se ž njim spravijo, in raji krivico terpe, ka¬ kor bi jo delali. Kolikeri je pravi mir? Pravi mir je trojni: mir z Bogam, sam s sabo, in s svojim bližnjim. Kdaj ima kristjan mir z Bogam? Takrat ko poželjenje in nagnjenje do hudiga s po¬ močjo gnade božje premaga, po božjih zapovedih živi; se vse po lepim redu godi, de je duša Bogii, telo pa duši pokorno. V takim kristjanu je nebeško kraljestvo, ako le Bog v njem zapoveduje, in mu je duša v vsim pokorna; v njem vojvoda teme nič ne zamore škodovati. Rimlj. 7. 23—25. Kdaj je človek v miru sam s sabo ? Kader svoje nagnjenje do hudiga in pregrešno po¬ željenje premaguje, je čist od grehov, in mu vest nič hudiga ne očita. »Tisti, kteri tvojo postavo lju¬ bijo, imajo velik mir, in nič jih ne pohujša.” Psi. 118. 165. Kdaj ima človek mir z bližnjim? Ko z njim prijazno , mirno živi, in se ne prepira, ampak njegove slabosti z ljubeznijo prenaša. Kaj mora kristjan storiti, de bo z bližnjim v miru živel ? Mora vse opustiti, kar ljubezen do bližnjiga zmanj¬ šuje, vse pa storiti, kar ljubezen do bližnjiga ohrani. K temu mu je pa posebno ponižnosti, krotkosti, poterpež- Ijivosti, prizanesljivosti in miru v sercu treba; zakaj, kdor v sebi miru nima, ga tudi zunaj sebe nikjer naj- del ne bo. Kdaj je mir goljufan? Takrat, kader človek svojimu nagnjenju do hudiga 446 pervoli, in svojo vest z grehi tako zaduši, de mu nič ne očita. »Za hudobne ni miru, reče Gospod?’ Iza. 48. 22. Pravi mir pride od Boga, on je Oče miru, in hoče, de bi tukej med seboj v miru živeli. In ker je greh mir razderl, in sovraštvo med Bogam in človekam napravil, je Jezus prišel, in kot srednik med Bogam in človekam spet mir napravil, svetiga Duha poslal, de s svojo gna- do mir dela in ohrani v Jezusovi cerkvi, ki je hiša miru in sprave. Kteri so v njegovi cerkvi, so otroci božji, kteri so pa cerkvi nasproti, se ji vstavljajo , se od nje ločijo, so otroci hudičevi. Bog nam daj vsim skup v božjim miru, v Jezusovi cerkvi skupej živeti, in enkrat v nebesih večmi mir z otroci božjimi veselo vživati! Ktere kristjane imenuje se Jezus zveličane ? Tiste, kteri vse hudo, kar jim hudoben svet zavo¬ ljo Jezusa po krivici prizadene, voljno preterpe. Sveti Pavel pravi: »Hvalimo se tudi z nadlogami, ker vemo, de nadloga poterpljenje pernese, poterpljenje pa skušnjo, skušnja pa upanje, upanje pa ne osramoti, zakaj božja ljubezen je izlita v naše serca po svetim Duhu, kteri nam je dan.” Rimlj. 5. 3—5. Popolnoma je kristjan, kteri iz ljubezni do Boga ne dopolne le vsili božjih zapoved, temuč tudi preganja¬ nje, sovraženje, sramotenje, vse hudo in lažnjivo govor¬ jenje zoper sebe, in škodo na blagu zavoljo Kristusa, ko va-nj verje, voljno terpi, in je še zraven veseliga in mirniga serca; ker on Boga popolnoma ljubi, ko se ne da od ljubezni do Boga ločiti. Takimu kristjanu ni mar, ali ga ljudje hvalijo ali opravljajo; on iše časti le per svojim nebeškim Očetu, in ne na zemlji, ker ve, de hudobni ljudje so preroke, Kristusa, aposteljne in svete kristjane preganjali in sovražili, de tudi njemu se 447 ne more bolje goditi; in takimu kristjanu pravi J ezus naj se veseli, ker njegovo plačilo bo obilno v nebeškim kraljestvu. Takim je tudi sveti Pavel povedal, kako se jim bo godilo, rekoč: »Vsi, kteri hočejo pobožno ži¬ veti v Kristusu Jezusu, bodo preganjanje terpeli.” 2 Tim. 2. 12. Tode Kristus le tistim nebeško kraljestvo obljubi, kteri so po krivici zavoljo njega preganjani, ne pa ti¬ stim, kteri so zavoljo grehov, zavoljo njih nerodnosti, sitnosti ali zavoljo njih strupeniga jezika preganjani, so¬ vraženi in opravljani, oni prejmejo po zasluženji plačilo. Pa tudi takim po milosti božji vse hudo, kar terpe, v dobro zaleže, če obstanejo svojo krivico, se poboljšajo, za pokoro svojih grehov voljno terpe, ko spoznajo, de so tega vredni, terpljenje Bogu darujejo, in ga odpuse- nja grehov prosijo. 9* Od evangeljskih svetov. Kteri so evangeljski sveti? Evangeljski sveti so: 1) radovoljno uboštvo, 2) vedno devistvo, 3) vedna pokoršina pod kakim duhovnim po¬ glavarjem. Take kristjane je cerkev vselej imela, kteri so si posebne dolžnosti naložili, in z obljubo poterdili, de so jih bolj gotovo dopolnili, kterih jim Bog ni zapovedal, pa vender Jezus ljudem po samim svetoval, zato, de so bolj popolnoma po kersansko živeli. Jezus zapove serca na časno blago ne pervezati, ga le imeti zato, kar je potrebno , in zraven ubog v duhu biti; pove tudi, kako težko je bogatimu, ali blaga nezmerno željnimu človeku v nebesa priti, de ložej gre kamela skozi sivankino uho, kakor bogat v nebesa; zato, ker je človeku skorej nemogoče, de bi svojiga bo- 448 gastva ne ljubil, va-nj ne zaupal in prevzeten ne postal, kar je zoper voljo božjo. Ko pa kristjan zeli, de bi vse božje zapovedi popolnoma dopolnil, zraven se pa boji, de bi ga blago ne težalo in ne motilo na poti proti večnosti, de bi ozkiga pota v nebesa ne zgrešil; se odpove vsimu posvetnima blagu, ga od sebe da, in to svojo voljo z obljubo poterdi. Tak si izvoli radovo- Ijno uboštvo, kteriga je Jezus le svetoval, pa ne zapo¬ vedal, kai’ se iz pogovora z mladenčera učimo, kterimu je rekel: »Ako hočeš popolnoma biti, pojdi in prodaj, kar imaš, in daj ubogim, in boš zaklad v nebesih imel, in potlej pridi in hodi za mano?’ Mat. 19. 16—22. De bi bil pa Jezus ljudi k dopolnjenju tega sveta pripravne storil, je vsim obljubil stokrat poverniti, kteri bodo vse zapustili in ubogi živeli. Po tem svetu so apo- steljni storili, ker so vse zapustili, ubogo živeli in druge učili. Sv. Peter je uprašal Jezusa, rekoč: »Vse smo zapustili, in za teboj šli, kaj nam bo zato? In Jezus mu je obljubil, de v nebesih bodo stoterno povernjeno prejeli, in večno življenje dosegli. Mat. 19. Tode mora, kdor to obljubo stori, rad in popolnoma se vsimu blagu odpovedati, in celo nič lastniga imeti. Kaj je vedno devištvo? Je radovoljno Bogu storjena obljuba, vedno čisto živeti, in v zakonski stan nikoli stopiti zato, de se bolj popolnoma in bolj sveto na duši in na telesu živi. Kristjan, ki ve, kako čisto mora živeti, in de bi ne bil v nevarnosti v zakonu, se kterikrat zoper či¬ stost pregrešiti, raji sam ostane; de bi pa bolj gotovo tako ostal, se z obljubo zaveže vedno čistost ohraniti. Jezus ni zapovedal v vednim devištvu ostati, ker pravi, de ni vsakima dano, hvali pa tiste, kteri zavoljo nebe- škiga kraljestva vedno device ostanejo. Ravno tako tudi sv. Pavel ne zapoveduje deviškiga stanu, le svetije ga; 449 od njega je bilo že povedano. Skerbno naj se vsak varje nečistosti telesa in duše. Kaj je ve'dna pokoršina pod kakim duhovnim po¬ glavarjem ? ( Vedna pokoršina je, kader se kdo svoji volji popol¬ noma odpove, in se zavoljo Boga, de bi bolj popolnoma bil, kakima duhovnima poglavarju podverže, in njegovo povelje s ponižnim sercarn spolnuje. Ko kristjan spozna svojo napačno voljo, de se vedno božji volji vstavlja, se boji, de bi se ne pregrešil, in želi vselej le božjo voljo spolniti; se podverže dušnima poglavarju, se svoji volji odpove, se njemu vda, de bi ga vižal, de bi vselej storil, le kar Bog zapove, in sko¬ zi to dosegel prostost božjih otrok. On je pa zato vo¬ lji svojiga dušniga poglavarja v ponižnosti svojiga serca z veseljem vselej pokoren; preč stori, kar mu reče, ka¬ kor bi mu Kristus sam rekel. In de bi vedno v ti po- koršini ostal, se z obljubo zaveže. V cerkvi Jezusovi so se vselej taki kristjani dobili, kteri so se z obljubo zavezali po evangeljskih svetih živeti; in kteri so se zavezali, jim je tudi Bog svojo gnado dal tako živeti, so ložej svoje hudo poželjenje zmagali, po nebeških dobrotah bolj hrepeneli, bolj serč- no Bogu služili, in si zasluženje v nebesih vikšali. Po¬ sebno pa se le klošterski ljudje k takima življenju z obljubo zavežejo. Prizadevajmo si pa vsi popolnoma biti, in Bog bo dal, de bo naše veselje popolnoma v nebesih. 1O. Od nekterili dobrih dčl. Desiravno je vsako delo do bro, ki ga kristjan po zapovedi božji s pomočjo gnade božje zavoljo Boga stori, vender keršanski nauk nektere dela posebno dobre ime¬ nuje. Nar imenitniši so: molitev, post in ubogajmeda- janje. Angelj Rafael pravi Tobiju: »Boljši je molitev s II. Del. 29 450 postani in ubogajmedajanjem, kakor zaloge zlata sprav¬ ljati.” Tob. 12. 18. Kaj zapopade v sebi molitev ? Molitev zapopade v sebi vse bogaboječe premišlje¬ vanje božjih lastnost in del, vsako delo, ki ga kristjan stori, de Boga in njegove svetnike počasti , jih zavoljo Boga stori in njemu daruje. Molite brez prenehanja, pravi sv. Pavel. 1. Tes. 5. 15. Kaj zapopade v sebi post? Post ne zapopade le samo tega , de si kristjan po zapovedi cerkve ob zapovedanih postnih dnevih kaj per- terga, ampak zapopade vse, kar svojimu pozeljenju in nagnjenju odreče, de se ložej greha varje; tudi zderžati se od dopušeniga vživanja veselja , de se vadi sebe za¬ tajevati in v pokori živeti. Kaj se pa od ubogajmedajanje vzame? Vse dušne in tesne dela milosti. Z ubogajmedajanjem se kristjan v ljubezni do bli- žnjiga vadi, in z deli pokaže, de jo v sercu ima; po ljubezni do bliznjiga pa tudi Boga razodeva, ko vse le iz ljubezni do Boga stori; posnema Jezusa, ki je pov¬ sod dobro delal, koder je hodil. Ljubezen ga žene bliž¬ njima v telesnih potrebah pomagati. Ker vidi, de njegov bližnji nima potrebniga živeža, kteriga si zavoljo staro¬ sti ali bolezni ne more zaslužiti; ali ker ima veliko otrok, ali de je dragina, takrat mu ljubezen pravi: lomi siromaku kruh. Izaj. 58. 7. Bolan ali nadložen človek želi kozarec vina, pa še merzle vode nima, de bi jo pil; ljubezen mu pravi: daj mu piti, in veselo kaj da, pose¬ bno rad mu da, ko se spomni Jezusove obljube, de tudi kozarec vode bo plačan na dan sodbe, kteriga bo bližnji¬ mi! zavoljo Jezusa dal. Mat. 10. 42. Pride k. njemu po¬ potni človek, ki je bil na svoji poti nesrečen , je zgubil svoje blago, ali se imi je, kar si bodi, hudiga zgodilo; 451 ljubezen mu pravi: vzemi ga pod streho , postrezi mu, tudi ti bi si želel v takih okoljsinah, de bi te drugi pod streho vzeli, in te preskerbeli. — Ko vidi svojiga bli¬ žnjica, de nima obleke, ali zadosti ne za zimo; ali de nima postelje, ali derv ne, de bi si zakuril, in se ogrel; mu ljubezen govori: obleci ga, grej ga, glej, kako se tebi dobro zdi, ako vse to imaš, tudi njemu bo dobro storilo, če mu bos dal. —■ Bližnji leži bolan, nima po¬ strežbe, nima zdravil, de bi jih vžival in z božjo pomoč¬ jo po njih ozdravil; ljubezen mu pravi: posnemaj Sa- marjana, ki se je ranjeuiga usmilil, in ga s potrebnim pre- skerbel — Ako je kdo po krivici v ječi zapert, in bi mu kdo zamogel iz ječe pomagati, mu ljubezen govori: pomagaj mu iz ječe, ker krivico terpi, ali če ga ne moreš rešiti, saj polajsaj mu terpljenje. — Umerje siro¬ mak, nima toliko, de bi ga po kersansko spravili, in lju¬ bezen pravi: tvoj brat je, pomagaj ga po kersansko spra¬ viti , stori, kar je storil Tobija s svojimi mertvimi brati. Kdorkoli ga po kersansko ljubi, po delih mi¬ losti pokaže svojo ljubezen; kdor je pa neusmiljen in terdiga serca, ki bi lahko zamogel pomagati, pa ne po¬ maga, gotovo ne ljubi bližnjiga. On pa se raji pomaga, ker ve, de dela milosti Tobijeve in Kornelija je Bog z dopadenjem sprejel, in angelj jih je pohvalil. Cahej je razdelil polovico svojiga premoženja med uboge, in Jezus ga je imenoval simi Abrahamoviga. Sveti Lukež hvali obilnost dobrih del vdove Tabite. In sv. Jakob pove, de neusmiljena sodba bo zadela neusmiljene. In sv. Kri- zostom pravi, de po dobrotljivosti se lepota svete vere pokaže, in ona je sprava za grehe; ona pravične razo¬ dene, podpiro in moč daje svetnikam, in v svoji lepoti in časti pokaže služabnike božje. Blagor kristjanu, kteri z Jobam lahko reče: Ubogim nisim odrekel, kar so že¬ leli, in vdove oči nisim pustil čakati na pomoč. Svoj kruh nisim sam pojedel, de bi ne bil tudi siromak od 29* 452 njega jedel, ker usmiljenje je od mladosti z menoj rastlo. Revežev nisim mogel viditi brez oblačila. Popotnim so bile moje vrata vselej odperte, in sim jih pod streho jemal. Takimu bo .Jezus sodnji dan rekel: Pridi žegnan mojiga Očeta v kraljestvu, ktero ti je od začetka sveta pripravljeno. Ktere dobre dela imenujemo telesne dela milosti? Teh sedem: 1) lačne nasititi, 2) žejne napojiti, 3) popotne pod streho vzeti, 4) nage obleči, 5) bolnike obiskati, 6) jetnike rešiti, 7) merliče pokopati. Kristjan, ki je po gnadi svetiga Duha razsvetljen, in terdno voljo ima, Boga čez vse ljubiti, in vse njegove ‘zapovedi dopolniti, želi iz ljubezni do Boga in bližnjiga, de bi vsi ljudje na zemlji Boga tako častili in ljubili, kot on ; zato skerbi tudi za dušo svojiga bližnjiga. Ko vidi, de bližnji greh dela, in nobeden ga ne svari, ne starsi, ne gosposka po svoji od Boga zato dani oblasti; vidi, de je v nevarnosti svojo dušo večno pogubiti, mu lju¬ bezen govori: svari ga, morebiti ga odverneš od večni- ga pogubljenja. — Ali ko vidi, de bo njegov bližnji iz nevednosti, ali zavoljo pomanjkanja žive vere v Boga, ali iz pomanjkanja strahu božjiga kaj hudiga, ali kako krivico storit, ga ljubezen žene, in mu pravi: uči ga, svari, prosi ga, de bi hudiga ne storil, in se vekomaj na duši ne poškodoval. — Vidi nekteriga, de ima ne¬ mirno vest, ne ve kaj bi storil, de bi prav bilo, je v nevarnosti grešiti, upanje v Boga zgubiti, peša v pre¬ magovanji skušnjav, in misli, de ni mogoče jih prema¬ gati ; ljubezen do njega ne miruje, ga zbada, de naj mu 453 dober svet da, in da mn ga. — Vidi bližnjiga v revšini, v nadlogah žalostniga, vsiga pobitiga, ga tolaži, priza¬ dene si, mu polajšati njegove skerbi in žalost, kakor ve in zna. Če pa tudi njega hudobni ljudje žalijo z besedo ali z djanjem, in ve, ko bi se hudobnima vstavljal, ali ga gosposki zdal, bi se terdovratnisi, hudobniši in naga- jivši postal; raji krivico voljno terpi, in mu odpusti, de sam greha ne stori, in de od svojiga zopernika več gre¬ hov odverne, in ga prej s sabo spravi. — Ker pa vsi živi, in tudi mertvi kristjani, ki so se v gnadi božji iz sveta ločili, med seboj združbo imajo, in so z ljubeznijo zvezani, žele in si prizadevajo eden druziga posvetiti, kar pa vselej ne zamorejo, Bog pa vselej; tako pa pro¬ sijo eden za druziga, de bi jim on pomagal v dušnih potrebah. — Tako razodeva dober kristjan ljubezen, ki jo v sercu do bližnjiga ima, po zunanjim z deli, kar bo per dolžnostih kristjana do duše in telesa bližnjiga obil- niši povedano. Ktere so duhovne dela milosti? Duhovne dela milosti so: 1) grešnike svariti, 2) nevedne učiti, 3) tistim, ki dvomijo, prav svetovati, 4) žalostne tolažiti, 5) krivico voljno terpeti, 6) odpustiti jim, ki nas žalijo, 7) ža žive in mertve Boga prositi. 11. Od grčim. Kakor pravičen kristjan po delih kaže, kako nje¬ gova duša Boga ljubi, tako tudi grešnik po delih razo¬ deva svojo slabo nepokorno voljo , svoje misli in želje, ki jih v sercu ima, ko so božjim zapovedim nasproti storjene. Po besedah in delih se človek spozna, kako« 454 sen de je, kakor drevo po sadji. Jezus pravi: »Dober človek iz dobriga zaklada, dobro prinaša, in hudoben človek iz hudiga zaklada, hudo prinaša.” Mat. 12. 35. »Od znotraj, iz človekoviga serca namreč izhajajo hude misli, prešeštva, nesramnost, boji, tatvine, lakomnosti, hudobije, goljufija, nečistost, hudobno oko, kletev, ne¬ spamet.” Mark. 7. 21. 22. Kdorkoli v svojim sercu prostovoljno kaj taciga misli, zeli, govori ali stori, kar je Bog prepovedal, greh stori, se od Boga in svojiga zvelicerja odverne. Zakaj, kakor pravičen kristjan , ki si prizadeva zmirej bolj na tanjko po božjih zapovedih živeti, se zmirej bolj z Bo- gam zedini, tako se, kdor za božje zapovedi ne mara in jih ne dopolnuje, čedalje bolj od Boga odteguje in ve- či grešnik prihaja. Vse to pa pride iz njegove proste volje, ko sam tako hoče, ker Bog človeka od mladih dni k dobrima napeljuje, človek pa sam hudo izvoli. Grešniki ne pomislijo na svojiga Boga in stvarnika, kteri v svojih lepih nebesih prebiva, kjer se angelji in zvoljeni svetniki k svoji nar veči sreči štejejo , de ga smejo častiti; njega večniga, čez vse svetiga, pravični- ga, dobrotljiviga, usmiljeniga in ljubezniviga Očeta, vsi- gamogočniga Gospoda in kralja nebes in zemlje , kteri ves svet ohrani, vse oživi, vse s svojo ljubeznijo in mi¬ lostjo napolni; za svoje zgubljene otroke skerbi, in na¬ mesti, de bi jih po svoji pravici zavergel, jih le ljubi. Grešnik pa iz napuha noče tega, kar Bog hoče, se bra¬ ni in vstavlja Bogu pokoren biti, le svojo voljo spozna, ne mara za božje podučenje in zapovedi, le po svoji glavi dela O kako oslepljen na umu in hudoben v sercu je grešnik, de raji v kraljestvu hudičevim ostane, in Bogu in svojima zveličerju nasproti dela , ker vender vediti mora, de Bogu se nobena stvar vstavljati ne sme; in de se mu v sercu milo ne stori, ker ve, de Bog se ni- 455 koli ne utrudi, in ga iz ljubezni zmirej od pogubljenja odvračuje, on pa ga noče slišati! Ker kristjan ne stori, kar Bog storiti zapove, gre¬ ši z opušenjem dobriga. Postavim, Bog zapove: Ljubi svojiga bližnjiga, pomagaj mu, hodi dobrotljiv do njega, daj ubogajmo, beži iz slabe perložnosti, poslušaj božjo besedo, moli, bodi krotak, miren, poterpežljiv; starši re¬ dite svoje otroke po keršanskih zapovedih, i. t. d. Kdor tega ne stori, se z opušo ali zamudo dobriga pregre¬ ši, se od Bog’a odverne, ker ga. ne posluša, ga razžali. Ako pa stori, kar mu je Bog prepovedal storiti, greši z djanjem. Postavim Bog prepove pohujšanje da¬ jati, krasti, goljufati, ohernovati, zapravljati, svojiga bliž¬ njiga na časti ali na blagu poškodovati, nečistost i. t. d.; in kdor kaj taciga stori, kar je Bog prepovedal, greši z djanjem. Grešnik sebe vidi v zgubljenim sinu, in dela, kar je on delal. Kaj je tedej greh? Greh je prostovoljno, spoznano prelomljenje božje ali cerkvene zapovedi. V navadi je že od Adama in Eve sem, de grešnik svoj greh izgovarja, in rad na druziga izvračuje. Pa sv. Jakob pove, kako se greh v človeku začne, in de vsak iz svoje proste volje greši. Nihče, pravi on, naj ne reče, kader bo skušan v greh, de ga je Bog sku¬ šal, Bog- ne more nobeniga skušati, de bi ga v greli napeljal, ker je svet. Hudo pride iz našiga poželjenja, to človeka nagiblje v greh, de bi mu dovolil, in storil, kar koče, in je zoper božjo zapoved, je v djanji grešil. Postavim: Človek, ki je reven in ubog, vidi, de njegov bližnji ima obilnost blaga in denarja, misli in govori sam per sebi: ako bi mu nekoliko vzel, njemu bi se nič ali clo malo poznalo, meni bi pa veliko zaleglo; lahko bi se oblekel, bolje jedel in pil; to govori hudo poželjenje 456 v njem, in do zdej je le se skušnjava, in ni se greh. Če mu pa to dopade, radovoljno na to misli, si iz glave ne zbija, se je že greh začel, in ko v to pervoli, in bi rad storil, če bi bila le perložnost ukrasti, je že s svojo voljo v sercu greh storil. Ko je pa perložnost najdel, je tudi ukradel, in po svojim delu je zunaj pokazal, de ima slabo voljo, de je hudoben, in de ima od Boga od- vernjeno serce, ko je božjo zapoved prelomil. Tako hu¬ do poželjenje s svojim prijetnim obetanjem nas v vsak greh napeljuje; zato naj noben grešnik svojiga greha na druziga ne zmetuje. Kakor dober kristjan, kteri v svoji duši misli, želi in voljo ima vselej le po božjih zapovedih storiti, in tudi per vsaki perložnosti v djanji stori, le dobre dela do- pernasa; tako tudi grešnik, ki misli, želi in po svojim hudim nagnjenji zoper voljo božjo storiti, tudi v djanji stori, kjer perložnost dobi, in rad stori, ker duše ne more nobena moč in ne oblast posiliti po svoji prosti volji hudo storiti. Mi pravimo, de je greh prostovoljno, spoznano pre- lomljenje božje zapovedi, je razžaljenje božje, zato, ker človek, ki ni per pameti, ali majhni otroci, ki se se pa¬ meti ne zavedo, ne grese, ker ne razsodijo, kaj je prav ali ne, ne volijo po svoji prosti volji; ali ako bi iz ne- zadolžene nevednosti božjo zapoved prelomil, ali ako bi človek po telesu s silo moran bil, in se nikakor ne mo¬ gel ubraniti, v svojim sercu pa nikakor ne pervolil, bi tudi ne grešil. Postavim, ako bi bil kdo po sili v vodo verzen, in bi utonil, bi ne grešil, ker ni po svoji prosti volji smerti storil; če bi pa sam v vodo skočil in uto¬ nil, bi bil svoj ubijavec. Ravno tako bi bil brez greha, če bi se mu po neprevideni nesreči zgodilo, de bi utonil. Če se pa kdo vpijani, v pijanosti pamet zgubi, mu ni le pijanost greh, ampak tudi vse, kar v pijanosti pre- gresniga govori ali počenja, ali dobriga ne stori, kar 457 bi bil tisti čas, če bi trezen bil, storiti dolžan; vse to mu je greh, desiravno ne ve, kaj dela, zato , ker se je sam po svoji prosti volji vpijanil in pamet zapil. Tudi med grešniki je razloček. Niso vsi enako hudobni, ne- kteri manji, drugi veči; in ravno tako je med grehi tudi razloček, nekteri so veči, drugi manji, enim pravimo veliki ali smertni, drugim pa majhni ali odpustljivi grehi. Ni enak greh, če tat komu en krajcer ali pa veliko de¬ narjev ukrade. Ali tat danes veliko denarjev ukrade, drugikrat pa le en krajcer, pa le zato en krajcer, ker ni mogel več ukrasti, per njem je tatvina zmirej velik greh, zato ker je njegova volja zmirej hudobna in on vedno perpravljen greh delati. Razloček je, če kdo svo- jiga bližnjiga po nevedama v nevoljo perpravi, ali pa nalas iz hudobije, ga draži, pika, mu zoperno govori in mu nagaja; ali če duhovne, starise ali pa brata, sestro ali koga druziga bližnjiga razžali. Razloček je , če ga nalas poskodje ali pa nevedama po nesreči, ker, če ga je bolj ali manj prostovoljno storil, veči ali manjši je tudi greh. Kakor smo se per dobrih delih učili, de se per njih na to gleda, kaj kristjan dobriga stori, zakaj , komu in kako dobro stori, in de se po tem sodi ali je veči, ali manji dobro delo; se ravno na to tudi per grehih gleda, kaj hudiga je grešnik storil, zakaj, komu in kakšna škoda se je po njegovim grehu zgodila; ali je iz slabo¬ sti, po nevedama, iz naglosti ali s pomiselkam hudo sto¬ ril, ali se je bolj ali manj na božjo zapoved spomnil, ali ga je manj ali bolj vest opominovala; ali je po svo¬ jim mesenim poželjenji ali z naprejvzetjem , iz hudobije grešil, tako so tudi grehi manji ali pa veči. Peter in Judež sta hudo grešila, pa vender je bil nju greh razločen, desiravno obeh velik. Peter je per svoji dobri volji, ki je Jezusa močno ljubil, iz naglosti in iz človeskiga strahu ga zatajil. Judež je bil lokomnik, 458 ni Jezusa ampak denar ljubil, je bil hudobniga serca, in je Jezusa s terdnim sklepam prodal, ker je sam sel k višjim ga ponudit, de jim ga izda. Peter je precej spo¬ znal svoj greh, se je kesal in milo jokal, ker je Jezusa razžalil, kteriga je iz cele duše ljubil. Judež ni ljubil Boga, torej tudi prave grevenge ni imel, je obupal, in se večno pogubil. Peter je grešil in precej vstal iz svo- jiga greha, Judež je bil pa hudoben , njega je bila že prej lakomnost zmotila, iti ni le enkrat grešil, kot Pe¬ ter, ampak že pred večkrat; on je bil že mertev na duši, v grehu ves uglajen, ni več živel za Boga, scer bi ne bil s tako terdnim sklepam svoje velike hudobije speljal. Kdor kako stvar ali sebe več ljubi, kot Boga, je mertev na duši. Tako je Herodež iz napuha, iz la¬ komnosti časti hotel Jezusa kot otroka že umoriti; fa¬ rizeji so bili polni pregrešne lastne ljubezni; kar so do- briga storili, so le zato storili, de bi jih bili ljudje častili; tedej so sebe in ne Boga ljubili: torej so bili mertvi na duši, niso iskali božje, ampak svoje časti per ljudeh, ni¬ so Boga, ampak le sebe ljubili Človek v svojim sercu vselej kaj ljubi, in ima pose¬ bno rad, ali Boga ljubi, ali pa kako drugo stvar; če Boga ljubi, le za božje česenje skerbi po Jezusovim izgledu; ima pa tudi zraven stvari rad pa le zato, ker jih potre¬ buje, ljubi pa vender le Boga v njih, ker jih je on dal. Kdor pa Boga ne ljubi, ljubi greh, ljubi pa naj eniga ali druziga, božje življenje duše ni v njem, ker greh in ne več Bog v njem zapoveduje; za Boga mu ni več mar, ga je zapustil, pokoršino mu odpovedal, in ljube¬ zen do njega je v njegovi duši ugasnila; naj je že potlej v njem napuh, togota, lakomnost ali nečistost: gnade ni več v njem; torej so tudi njegoye dobre dela, ktere v stanu smertniga greha stori, brez zasluženja za večno življenje, ker niso iz Boga in z gnade božje storjene, ampak le po natori. 459 Tode bolj s pomiselkam kot človek božjo zapoved prelomi, in bolj prostovoljno ko greši, veci je tudi greh, zato ker je njegova volja hudobnisi. Hlapec, pravi sv. pismo, kteri ve voljo svojiga gospoda, in je ne dopolne, bo močno tepen, kteri jo pa ne ve, bo manj tepen. Od razločka med grehi tudi sv. pismo govori. Je¬ zus je Pilatužu rekel: »Kdor me je tebi izdal, ima veci greh, kot ti?’ »Ce rečemo, de nimamo nobeniga greha, sami sebe goljufamo, in resnice ni v nas.” 1. Jan. 1. 8. »Nikar se ne motite: Ne knrbirji, ne malikovavci, ne prešestniki, ne tatje, ne lakomniki, ne pijanci, ne oprav¬ ljivci, ne odertniki ne bodo kraljestva božjiga posedli.” 1. Kor. 6. 9. 10. »Kdor ve, de brat njegov stori greh, ne k smerti, naj prosi, in življenje mu bo dano, kader ne greši k smerti, ne rečem, de bi kdo za-nj prosil. Vsaka krivica je greh, in nekter greh je k smerti.” 1. Jan. 5. 16. 17. Tako se po božjim razodenji prepričamo, de je med grehi razloček, de so nekteri veci, nekteri manji; de tu¬ di pravični niso brez greha, tode nimajo smertniga gre¬ ha nad sabo, ampak le take, ki jih iz človeške slabosti store, po kterih ljubezni božje, življenja duše ali posve- cejoee gnade božja ne zgube. Kolikeri je tedej greh? Greh je sploh dvojin: izvirni ali pojerbani, in djan- ski ali lastni. Kaj je izvirni ali pojerbani greh? Je tisti greh, ki sta ga Adam in Eva v raju sto¬ rila m mi v njima, m ki se iz nju v nas izvira, in kte- riga greha strafmge in hude nasledke terpimo. A7z/ je lastni greh ? Je tisti, ki ga človek sam prostovoljno stori. 460 Kaj je smertni greh ? Smertni greh je prostovoljno prelomljenje božje ali cerkvene zapovedi v veliki reci. Pravimo mu smertni greli, ker, ko grešnik spozna božjo zapoved in jo ve, pokaže svojo termo, nepokorši- no do Boga, kako de nič ne mara za-nj, kako lahko mu ga je zapustiti, ni mu mar za odrešenje Jezusovo, ne za pomoč svetiga Duha, ktero zgubi po smertnim grehu, on nima več življenja za Boga, duša je za-nj odmerla, živi le za pogubljenje, ker za nebesa več ne dela, in ako se ne spreoberne, nikoli Boga gledal ne bo, ker se je sam v kraljestvo hudičevo vergel. Kaj je mali ali odpustljivi greh ? Odpustljivi greh je prostovoljno prelomljenje božje ali cerkvene zapovedi v majhni reči. Ko kristjan kaj stori, nad čemur ni toliko ležeče, ali ko brez pomiselka, brez nagnjenja do tega, kar je storil, in ne radovoljno, in precej obžaljuje, ko se zave, de ni prav; tako tak greh ljubezni do Boga v njegovim sercu ne ugasne, ali gnade božje ne odvzame, zato je manjši ali odpustljivi greh , ker mu ga Bog tudi ložej odpusti. Desiravno odpustljivi grelu kristjanu božje gnade ne odvzamejo, se jih pravični kristjan varje , de vanje ne pervoli, in se jih ne pervadi, ker ve, de mu gnado božjo manjšajo, voljo slabe, nagnjenje do njih višajo in močneje delajo do greha; ljubezen do Boga bolj merzla perhaja, in če tudi nebes ne odvzamejo, ga vender zmi- rej bolj od njih odmikajo. Varje se jih tudi zato, ker iz malih lahko v velike pade, in ker tudi z majhnimi Boga razžali; karkoli pa Boga žali, kristjan ne derži za majhno hudo. Varje se jih pa tudi zato, ker jih Bog tudi štrafuje, ker je pravičen. Kolikokrat si pa tudi lahko kak greh za majhniga mislimo, ki je velik. Nečimernost, radovednost, nepre- 461 mišljeno govorjenje, veselje do blaga, nagnjenje do kake peršone druziga spola; ali strah pred clovekam, de bi njegove ljubezni ne zgubili, malo natolcevanje, premajhna čuječnost čez se: vse je iz perviga majhno; ko se pa pervadi, kako delječ vse to nekteriga zapeljal Torej se pravični kristjan, ki zeli vselej le po Kristusovim evan¬ geliju živeti, tudi majhnih grehov skerbno varje. Sveto pismo pravi: »Kdor maliga ne čisla, bo počasi padel?’ Sir. 19. 1. »Kdor je zvest v nar manjšim, bo tudi zvest v večim, in kteri je v majhnim krivičen, je tudi v večim ” Luk. 16. 10. Kdor bi pa mislil ali govoril, velikih grehov se ho¬ čem varovati, malih pa ne, tisti bi pokazal, de mu za pravično življenje ni veliko mar, in de Boga prav ne ljubi; tak se pa tudi velicih ne bo varoval, kader ga bodo skušnjave napadle. Ako je pa kdo po nesreči gre¬ šil, naj spozna pred Bogam, de je grešil, in de potre¬ buje božje pomoči, naj Boga za njo prosi, in dal mu jo ho, de se bo lahko greha varoval. — Varje naj se pa vsak grešnik, de ne bo zgovarjal svojiga greha , ali se tolažil s svojo slabostjo, ali pa s tem, de tudi drugi greše, de ni on pervi in ne zadnji. Slabi, pohujšljivi izgledi druzih grešnikov naj ga le varnišiga store, sla¬ bosti pa boječnišiga; zato, ker jih pozna, se ve tudi bol j varovati, in se na se manj zanašati, in večkrat svete zakramente prejemati in moliti, de več moč zadobi. Kar j e bilo do zdej od greha povedaniga se vidi, de človek znotrej in zunaj greši, de vselej , kolikorkrat greši, s svojo voljo v svoji duši greši, desiravno vselej ne razodene po zunanjim svojiga greha. Greši tedcj z mislimi, željami, besedami, z d ja njem in z o p u š e n j e m. Greši znotrej z mislijo, ako na kaj hudiga misli, kar mu je Bog prepovedal. Postavim, njegoviga bližnjiga je kaka nesreča zadela, v svojim sercu misli na to ne- 462 srečo, in se mu dobro zdi, pervoli v to, de se je prav zgodilo, de ga je nesreča zadela. Ako se mn pa take misli le v glavo tlačijo, in jih nima rad, si jih iz glave zbija, mu niso greh. Ravno tako greši s željami, ko kaj prepovedaniga poželi, in mu zelje dopadejo in vanje pervoli; zakaj, dokler so mu zoperne, za nje ne mara, in se jih se boji, mu niso greh; ker tak človek tudi storil ne bo , kar je prepovedaniga. De z mislimi in željami človek greši, nam deveta in deseta zapoved poveste, in Jezus pravi: »Vam povem, de vsaki, kteri ženo pogleda , in jo po¬ želi, je že prešeštoval z njo v svojim sercu.» Mat. 5.28. Vsi taki grehi so le znotranji, le z voljo storjeni. Greh se tudi stori z besedami. Tudi besede zabole človeka, kteriga razžali. Po besedah bodo nedolžni po- hujsani in zapeljani, večkrat za ves čas njih življenja. Po besedah pokaže človek, kaj v sercu misli in želi, pokaže, kako hudoben de je v sercu, scer bi kaj takiga ne govoril. Jezus sam nas uči, de se tudi z besedami pregreši, ker pravi: »Od vsake prazne in nepotrebne besede bodo ljudje odgovor dajali sodnji dan.” Mat. 12. 36. In kdor svojimu bratu reče raka , bo kriv zbora, kdor mu pa reče norec, bo kriv peklenskiga ognja. Mat. 5. 22. Judje so Jezusa z besedami umorili, ko so vpili »križaj ga.” Greši tudi z deli, kader človek hudo stori, kar je v sercu mislil in želel. Kajn je mislil in želel svojiga brata Abeljna umoriti, tedej je z mislimi in željami gre¬ šil, ko so bile zoper božjo zapoved, in ker je va nje pervoli!; grešil je z besedami, ko ga je s perliznjenimi besedami in lažmi na polje spravil; in v djanji, ko ga je ubil. Greši se z opušenjem, ako človek dobriga ne stori, kar mu je Bog storiti zapovedal. — Ce ne moli, božje besede ne posluša, ne bere, ne premišljuje, kako bi po 463 nji živel, več na posvetne, kcl na božje reči misli, praz¬ nikov ne posvečuje, ubogajme ne daje, ko bi lahko; ako starsi svojih otrok, gospodarji svojih poslov h kersan- skimu življenju ne napeljujejo; ako otroci svojim starsem niso pokorni, i. t. d. 12. Aasik od poglavitnih grahov. Grehi se se razdele v lastne in ptuje , ker ali jih človek sam stori, ali pa je kriv, de jih drugi store. Lastni grehi, ki jih človek sam stori, so pa tudi poglavitni nekteri imenovani, nckteri grehi zoper svetiga Duha, in v nebovpijoči grehi. Grehov, kterirn poglavitni pravimo, je sedem: 1) napuh, 2) lakomnost, 3) nečistost, 4) nevosljivost, 5) čertje ali požrešnost, 6) jeza, 7) lenoba. Pravimo jim poglavitni zato, ker iz njih veliko dru¬ žili grehov pride. Kakor iz ene korenine zraste deblo, na njem veliko sib in vej, pa vse skupej so le eno dre¬ vo, tako tudi iz sleherniga teh grehov veliko družili pri¬ de. Kteri kristjan eniga od teh grehov v sercu ima, in ga ljubi, je mertev na duši, ker takrat greh v njem gospoduje, in ne Bog. Aapuh. Kakor ponižni vse, kar ima dobriga na duši in te¬ lesu, za dar božji spozna, in zato Boga hvali in časti, tako napiihnjeni vse dobro, kar mn Bog da, za svoje perdobljeno ali zasluženo ima, sam sebi dopade in se hvali, se povišuje in časti, se boljsiga kot druge ima; zato hoče tudi od družili časten in hvaljen biti, z dru- 464 gimi le zapovedovati, nikoli pokoren biti, razim če je zavoljo skazane pokorsine se veči časti deležen postal, in tako odvzame Bogu čast in hvalo, ktera se le njemu spodobi. Napuhnjenec hoče povsod le pervi biti, od se¬ be rad in veliko govori, vse se tako majhno dobro, kar je storil, ali stori, ve prav vidno razodeti, ker je poln lastne hvale. Druge zaničuje, obrekuje, vse njih slabo¬ sti preojstro presodi, tudi dobro, kar drugi store s svo¬ jim hudobnim jezikam zmanjša, in ce druziga ne more, jim v sercu druge slabe namene podtika; on je, kakor so farizeji bili, ki niso mogli Jezusovih čudežev tajiti, ki so bili videni in znani, so pa rekli: z močjo hudiča jih dela, de le dobrote in milosti Jezusove niso spo¬ znali in obstali. Vse to pa stori, kdor se misli, de je bolj popolnoma, kot drugi, in de bi ga svet bolj, kot bližnjiga častil. Napuhnjenec ve svoje grehe lepšati, vse napačno pogladiti, ker noče nikoli obstati, de bi bil kte- rikrat kaj napak storil. Ker od sebe visoko misli, je samoglaven, nič ne da drugim veljati, le njegova je pra¬ va. Z drugimi rad v nemiru živi, jim nikoli ne odjenja, tudi ne more, ker po svojih mislih vselej prav ima; s podložnimi terdo dela, in le kdor ga hvali, per njem ve¬ liko velja; gorje mu pa, kdor ga ne hvali; ni ga hu- dobnisiga človeka v njegovih očeh, kakor tisti. Nosi se po zunanje čez svoj stan, ker se tudi po zunanje hoče od družili ločiti; pa tudi hodi slabo oblečen, če previdi, de ga bodo zato drugi, kot ponižniga hvalili. On se liže, perklanja in hlini, kar mu več časti per ljudeh prinese; za vse je pripravljen , de je le časten. Tudi per božjim česenji se hlini, de bi ga drugi za pobožniga častili. Drugim ne da časti, ktera jim gre, ker hoče le sam časten biti, in zato je proti drugim krivičen. Iz tega se vidi, kako ostudna je pregreha napidia, ker, kdor jo ima, ne časti ne Boga, in ne bližnjiga, ampak le sami- ga sebe. 465 Kteri kristjan ima ta greh nad seboj? 1) Kteri se povišuje zavoljo takih reci, ki jih nima nad sabo, ali pa, če si jih ni sam zaslužil ali perdobil, postavim: ko se hvali zavoljo žlahtniga stanu ali rodu, zavoljo kteriga ga ljudje časte. To ni njegovo zaslu- ženje, je le njegovih prednikov. Kteri se časti in hvali zavoljo bogastva, zdravja, ali imenitne službe, ali lepote telesa; vse to je le dar božji, kteriga Bog da, komur hoče, Bogu gre hvala. Kdor se hvali, napihuje zavoljo dušnih darov, zavoljo bolj zdraviga uma , ali ker ni v enim ali drugim grehu, je stanoviten v dobrim zaderža- nji; vse to je le dar božji, ker človek vse dobro le s pomočjo gnade božje storiti zamore. Kaj bi ostalo člo¬ veku lastniga, ake bi mu Bog odvzel, kar je njegoviga? Zato pravi sv. Pavel: »Kaj imaš, kar bi ne bil prejel? Ako si pa prejel, kaj se hvališ, kakor de bi ne bil pre¬ jel?« 1. Kor. 4. 7. 2) Kdor misli, de kar mu je Bog dal, mu je bil dolžan dati, de si je vse dari zaslužil, in ne spozna, de vse to je le božja dobrota dala, in Bog le dal zato, ko je hotel dati. Kaj bi imeli vsi skupej, ako bi nam Bog le to dal, kar smo si zaslužili? Sv. Pavel pravi: »Ali mu je kdo prej kaj dal, de bi se mu povernilo ? zakaj iz njega, po njem in v njem je vse, njemu bodi čast vekomaj.« Rimlj. 11. 35. 3) Kteri si domisljuje, de je boljši kot drugi, dru¬ gim pripoveduje, kako bogamolen, umen, znajden in brih¬ ten de je, pa vsiga tega nima nad sabo, in se baha pred drugimi, de bi mu verjeli; se hvali, kako dobro serce ima, zraven pa zdej eniga, zdej druziga grize in vjeda, in vendei hoče za dobriga veljati. 4) Kdoi svojiga bližnjiga zaničuje, mu čast pred ljudmi manjša, kolikor more, prisodi ' vse njegove dela, in še njegove misli hoče vediti, de so slabe , de ga le poniža; vse svoje dobre dela, še tako majhne naj so, II. Del. 30 466 ve tako očitne storiti, de jih drugi vejo , zato de le on zmirej lep ostane, drugi pa gerdi, de je le on, in ne druei časti vreden, i. t. d. Kaj hudiga izvira iz napuha ? Napiih ni sam v kristjanu, iz njega veliko druzih grehov izvira, in so z njim druženi, in po njih se kristjan ložej prepriča, ali je napiih v njem, ali ne; ker to vediti je vsakima potrebno, zato ker je napiih znaminje za- verženja, kakor je ponižnost znaminje izvoljenja za zve- Jičenje. Bog se prevzetnima vstavlja, ponižnima pa svojo gnado daje, de svoje grehe spoznajo, jih obžaljujejo in se poboljšajo; prevzetni pa greha ne spoznajo, se za pravične štejejo, kot farizeji, in so zaverženi. Napiih je dobriga angelja v hudiča spremenil, in nase perve starše iz raja (paradiža) izgnal, in smert je plačilo njih greha. »Napiih je sleherniga greha začetek, kdor v njem tiči, bo s kletvijo napolnjen.” Sir. 10. 15. Iz greha napiiha pride: 1) Nevera in krivovera. Sv. Duh pravi: »Pervo človekoviga napiiha je bilo od Boga se ločiti.” Sir. 10. 14. Napiihnjen človek Boga zapusti , mu ne verje, in ni pokoren ne njegovim, ne njegove cerkve zapove¬ dani, svojo voljo in termo ima za postavo, ker sije sam sebi zadosti moder. Po napiihnjenih kristjanih je krivo¬ verstvo, in po njem toliko hudiga na svet prišlo, de so zdanji kristjani oslepljeni, tako merzli proti Bogu, de tolikanj grehov za greh nimajo, in de kar dobriga še nad sabo imajo, le za svoje lastno imajo, in ne spozna¬ jo, de jim je Bog vse dal zavoljo Jezusoviga neskonč- niga zasluženja. 2) Iz napiiha pride dopadljivost do samiga sebe in lokomnost časti. Od svojih del govore, ker so si veliki in imenitni v svojih očeh, in kdor jih ve prav hvaliti, per napiihnjenih dobro obstane. Posnemljejo kralja Na- 467 buhodonozarja, ki je sam sebi dopadel in govoril, ko je Babilon pogledal: ali ni to tisto mesto, ki sim ga zidal, ali nisim vsiga tega sam storil, s svojimi žulji sim si vse to "bogastvo skupej spravil? 3) Iz napuha pride zaničevanje in sovraštvo bliž¬ njiga. Napuhnjen človek sebe preveč ljubi, zato ne mo¬ re bližnjiga ljubiti; ker samiga sebe bolj popolnoma mi¬ sli, se iz bližnjiga norca dela, naj govori ali stori, se mu posmehuje in mu perimke daje. Sramuje se se svo¬ je revne žlahte. 4) Pride hlinjenje ali hinavšina in laž. On hoče vse¬ lej in povsod veliko veljati, zato se mora pa tudi hliniti in lagati, de s plajšem ponižnosti zakrije svoje slabosti in nerodnosti. 5) Iz napuha pride nepokoršina do staršev in svo¬ jih višjih. Prevzetnež hoče vselej več, kot drugi, ali saj jim v vsim enak biti, zato hoče le gospodariti, po¬ koren biti pa ne; in če je primoram se podvreči, go- dernja čez svoje viksi, ne gleda ne na pravico in ne na resnico, sodi jih krivično in opravlja; če ima pa oblast gospodariti, ima terdo svoje podložne. 6) Iz napuha pride jeza, prepir, pravda, nevoščlji¬ vost, razboj in tudi ubijanje. Sv. pismo pravi: »Med prevzetnimi je vselej prepir?’ Prip. 13.10. Pre¬ vzetni se zmirej šteje umnišiga in pravičnišiga, kot so drugi; torej je termast in terdovraten, hoče, de bi vse¬ lej njegova veljala; zato se ni čuditi, de vstane jeza, prepir, sovraštvo, kletev, razboj in pravdanje. Ako se dru¬ gim prav da, jim j e nevošljiv, in žalosten, če je drugi obrajtan, in zato je neprijazen proti njemu, in se ga ogib¬ lje 5 v njegovih očeh je vsak slabši, kot on sam. 7) Iz napuha pride terdovratnost. Prevzetni se ne da podučiti, on se misli tako modriga, de nobeniga nau¬ ka ne potrebuje, in kdor bi se prederznil ga svariti ali učiti, tega bo sovražil in ozmirjal. 30* 468 8) Iz napuha pride zapravljivost, ker napiihnjenec hoče hvaljen hiti, de pa to zadobi, se mu ničesar škoda ne zdi. 9) Napuh tudi dobrim delam odvzame zashizenje per Bogu, ko jih zavoljo hvale ljudi stori. Tega se prepričamo per farizejih, ki so veliko dobriga storili, in Jezus je njih dobre dela zavergel, ker so jih iz grešne ljubezni do sebe, in ne iz ljubezni do Boga storili. — Izgledov napuhnjenih ljudi najdemo veliko v svetim pi¬ smu. Farao, kralj Savel, Nabuhodonozar, Aman, Anti- joh, Herodež, farizeji, i. v. d. sili je napuh velik greh? Napuh, kdor ga v sebi ne zatira, je velik greh; ker iz njega toliko druzih grehov in hudobniga duha pride; napuh sovraži Bog in ljudje. Napuhnjeniga člo¬ veka Bog prej ali potlej poniža; kakor se je angelj v nebesih povišal, je bil v pekel pahnjen. Kolikoi - več se prevzeten človek napihuje čez druge, toliko več gnade mu Bog odvzame, ker se prevzetnim vstavlja, kakor sv. Jakob pove. Kralja Nabuhodonozarja je Bog štrafal, ga živini enakiga storil, po hosti je divjal, in travo jedel. Antijoha so červi jedli. Herodeza je angelj udaril, in napuhnjen farizej je šel, od Boga zaveržen, iz tem- peljna. Iz vsiga tega se učimo, de, kakor je ponižnost za¬ četek pobožniga keršanskiga življenja, in vse dobre de¬ la večniga zasluzenja vredne stori, tako je napuh za¬ četek vsih grehov. Torej, dokler se človek ne poniža v svoj nič, se ne more njegovo serce nakviško proti nebesam povzdigniti; ali dokler kristjan ni ubog v duhu, ne more nebeško kraljestvo njegovo biti. Sveto pismo pravi: »Napiih je sleherniga greha začetek, kteri v njem tiči, bo s kletvijo napolnjen, in ga bo na zadnje poderl. *—• Bog je sedeže napuhnjenih vojvodov poderl, — Bog 469 je prevzetnih spomin zaterl.” Sir. 10. 15. »Močno bo¬ gatija hiša bo skozi prevzetnost v nie storjena, in pre¬ moženje prevzetnica bo s korenino izderto.” Sir. 21. 5. Jezus pravi: »Kdor se povišuje, bo ponižan”, in sveti Jakob uči, de se Bog prevzetnima vstavlja. Ker je tega greha nar več na svetu , že v otroku se pokaže, in nar nazadnje človeka zapusti, torej va- rovajmo se ga, in spomnimo se besedi Tobija , kteri pravi: »Napuhu ne daj ne v svojih mislih, ne v svojih besedah gospodariti; zakaj v tem je vse pogubljenje za- četik dobilo.” Tob. 4. 14. In sv. Pavel pravi: »Ako kdo od sebe meni, de je kaj, ker ni nič, sam sebe za¬ pelje.” Galač. 6. 3. Kaj mora človek storiti, de greh napuha zapusti, in se pred njim obvarje l De bi se ga obvaroval in znebil, naj 1) vsaki večkrat pomisli, de Bog je, ki nas je v- stvaril, ki nas ohrani, v njegovih rokah smo, in vse, kar premoremo, je od njega; on je nas Gospod in nas pri¬ hodnji sodnik; mi pa smo njegovi otroci, njegovi hlapci. Pomisli naj, de smo polni slabosti na duši in na telesu; na telesu smo podverženi boleznim, na duši smo pa pol¬ ni zmot; voljo imamo oslabljeno, zraven pa še veliko število grehov. Zakaj bi tedej človek prevzeten bil? 2) Ne zaničuj svojiga bližnjiga, če si imenitniga ro¬ du ali stanu. Če si imenitniga rodu, so le tvoji predni¬ ki zaslužili, in danes si imeniten, jutri pa vso svojo ime¬ nitnost lahko zgubiš. Ce si imenitniši od drugih, in pod¬ ložne in služabnike imaš, spomni se, tvoji bratje in sestre so, ce bi bil Bog hotel, bi bil ti njih podložen, njih služabnik, de pa nisi, je le božja volja. Ako si v ime¬ nitni službi, imaš pa veči odgovor pred Bogam, in vsa imenitnost te ne more rešiti od smerti, kakor tudi rev- šina tvojiga nar zadnjiga podložniga ne. In v grobu, 470 kaj pomaga vsa imenitnost? Kteri so se nekdaj tresli pred tvojo imenitnostjo in oblastjo, hodijo zdej neobčut¬ ljivi po tvojim grobu, in posmehujejo se, ki te nekdaj niso mogli zadosti častiti. 3) Pomisli naj, de tudi zavoljo bogastva ne sme prevzeten biti, danes je bogat, jutri lahko ubog, in če mu je bogastvo tudi do smerti zvesto ostalo, bo vender vse zapustil, in ubog pojde v grob, kakor se je na svet rodil, in če ni pobožno živel, mu bogastvo v večnosti ne bo nič pomagalo. 4) Pomisli človek, če si zavolj lepote prevzeten in ošaben, de ti jo je Bog dal; pa majhna merzlica te stre¬ si, poglej se, kakošin si že; tvoja lepota je, kakor ro¬ ža na polji; še tako lepa naj je, cvet odpade, in ni je več poznati; in kaj ti bo enkrat lepota telesa pomagala, če v njem gerda, z grehi ognjusena duša prebiva! In kakošen razloček bo ob smerti, ali v grobu med lepim ali gerdim obrazam, zakaj se zato napihuješ in druge zaničuješ, kterim Bog ni dal take lepote, kot tebi? 5) Ne bodi prevzeten zavoljo svojiga lepiga obla¬ čila, to ti ne da nobene vrednosti in zasluženja pred Bogatn, lepe oblačila tudi hudobneži lahko nosijo; po¬ misli, molji ti ga bodo snedli, blato bo postalo, in še na čevljih ga ne boš terpel; in morebiti ga še plačal nisi, kaj bahaš s ptujim blagain ? Pomisli kaj sveto pismo zapove: »Njih lepotija ne bodi unanja v pletenih laseh, ali v obloženji s zlatarn, ali v noši oblačil, temuč v no¬ tranjim človeku, v nestrohljivosti mirniga in krotkiga duha, kteri je pred božjim obličjem bogat.» 1. Peter. 3. 3 — 4.” Ravno tako naj se tudi žene v poštenim obla¬ čilu, s sramežljivostjo in zderžljivostjo žaljšajo in ne s krišpanimi lasmi, ali s zlatarn ali s žlahtnimi kamni, ali z drugim oblačilam, ampak kakor se ženam spodobi, ktere pobožnost kažejo v dobrih delih.” 1. Tim. 2. 9.10. 471 Premisli na j, de pred greham pervih staršev je bila nedolžnost oblačilo človekovo, de ga je greh ob tisto perpravil, in de oblačilo je žalosten spomin zgube gna- de božje, svetosti, ktero je Bog človeku per vstvarjenji dal. Pomisli naj, de nečimernost je z greham pohujša¬ nja družili združena, ko jih drugi, kteri nimajo premo¬ ženja, posnemljejo, de bi ne bili zaničevani; s tem hišo poškodovajo, se zadolže, težko ali celo ne plačajo dolga, in nič ne perhranijo, de bi ubogajme dali, kar je dol¬ žnost. Pomisli naj pa tudi, če se nesramno nosi, kolikanj jih pohujša, in v nesramnim oblačilu kaže svojiga neči- stiga duha. Pomisli naj, de Jezus je slehernima zapovedal po¬ koro delati, ako hoče zveličan biti, dokler pa kdo neči¬ mernost v oblačilu ljubi, ne živi v pokori, in ne živi po obljubah, ki jih je per svetim kerstu storil, kjer se je napuhu, nečimernosti in grehu odpovedal, in obljubil vse to zaničevati. Naj si kristjan še raji kaj perterga v oblačilu, kakor mu scer gre po stanu se nositi, de ima kaj ubogajme dati. Po nauku svčtiga Frančiška Sale- zija naj se vsaki tako nosi, kakor se nosijo nar pamet- niši njegoviga stami. 6) Premisli naj tudi svoje dobre dela , de tudi za¬ voljo njih ne bo prevzeten , zakaj desiravno jih je sam storil, vender je le Bog začetnik, ko jih je le s pomoč¬ jo gnade božje storil. In če ima tudi veliko dobriga nad sabo, vender brez slabost in grehov le ni, in more¬ biti še za vse ne ve, kakor Bog ve, kteri ga bo sodil, ludi je vprašanje, ali so pa vse pred Bogam tudi zares dobre, ali jih je vselej le zavoljo * Boga in zveličanja svoje duše storil, in kako jih je storil? Ali jih ni mo¬ rebiti večkrat tudi zavoljo ljudi storil, de so ga hvalili in častili, ali saj zato, de ga niso opravljali? Ako pa kdo še tako sveto živi, ali ni mogoče še svetejši biti; 472 in ker nihče ne ve, ali bo pa do konca življenja tak o- stal? Sveti Pavel pravi; »Kdor stoji, naj se varje, de ne pade? 7 In sveti Avguštin pravi: »Ni greha, kteriga je kak človek storil, de bi ga tudi drugi ne storil, ako ga Bog! tvoja gnada ne obvaruje; daš jo pa le ponižnim?’ De se pa ne boš povikševal in drugih, ki so veči grešniki, kot ti, ne zaničeval, poglej Davida, kako se je pregrešil, Salomona, ki je v svoji starosti v strašne grehe zabredel, Petra, ki je Kristusa trikrat zatajil. Ce še tako sveto in popol¬ noma živiš, se vender ne smeš povikševati čez druge grešnike, in jih ne zaničevati, ker se ve, de iz velikiga grešnika lahko postane velik svetnik, in mogoče je, de tisti grešnik, ki ga zdej zaničuješ, bo v nebesih, ti pa zavoljo svojiga napuha v pogubljenji. 7) De se obvarješ in znebiš napuha, poglej na Je¬ zusa, kako se je zavoljo nas ponižal, in vzemi si k ser¬ cu, ker ti žuga, de kdor se povišuje, tega bo on po nižal. 8) Vsaki dan zjutrej precej moli in prosi Boga dani ponižnosti, vadi se čez dan v delih ponižnosti, in ako se pre¬ vzetne misli v tvojim sercu vzdigujejo, de si bolj umniši, po- božniši, lepši, imenitniši, bogatiši, ali kar si bodi, de se tvoje serce začne napihovati, zaverzi take misli, pogle s žalostnim sercam na svoje slabosti, kako si le k hu- dimu nagnjen, in obžaljuj svoje grešne misli; zahvali Boga za vse dobrote, ktere ti je dal; spomni se, kolikokrat si bil Bogu nezvest, njegovih gnad nisi vselej v dobro obernil, večkrat so ti služili greh delati. Ako vidiš dru¬ ge grešiti, nikar jih ne opravljaj, ampak spomni se, de tudi ti znaš grešiti, če ti Bog svojo gnado odvzame. Izprašuj zvečer svojo vest, koliko si si prizadjal na¬ puhu se vstavljati, ponovi svoj sklep, se greha napuha še bolj varovati. Tudi per pokopu svojih bratov in se¬ ster, ali, kader memo pokopoliša greš, pomisli, kakošen 473 konec vzame človeško telo, poglej oglodane kosti, in spomni se, tak bom tudi jest, spomni se na smert, na sodbo in na večne strafinge v peklu, in upadlo ti bo ser¬ ce, se poviševati. Kaj je tedej napuh? Napuh je nezmerno obrajtanje samiga sebe , in ne¬ zmerne zelje od druzih časten in hvaljen biti. lakomnost. Dober kristjan ljubi Boga čez vse, in bliznjiga, ka¬ kor samiga sebe, zalo zeli in stori dobro svojimu bliž¬ njima. Kteri pa blago in denar nezmerno ljubi, ga sker- bno varje, ne stori dobriga svojimu bližnjimu, ker nima ljubezni do njega, in ne do Boga, ampak do blaga in denarja; in takimu človeku pravimo lakomnik. Kako se zaclerži lakomnik? Lakomnik nezmerno ljubi časno blago, posebno pa denar; dela le za dobiček, in živi le v dobičku, priza¬ deva si perdobiti bodisi po pravici ali po krivici, de le zmirej več ima; noč in dan si ne da miru, in od nič druziga ne govori, kakor od dobičkov in perdobljenja, in kako se mora varovati. Neobčutljiv in nemarin je za Boga in za nebeško kraljestvo, denar je njegov Bog', in zemlja, kjer si vsa¬ ki dan kaj perdobi, njegovo kraljestvo. Če tudi gre ob nedeljah iz navade ali zavoljo družili v cerkev, ima misli v svojih opravilih, ne pa pri Bogu. Svoji družini ali otro- kam ne da perložnosti k službi božji v cerkev iti, koli- koi jim je treba, ker tudi ob praznikih morajo za nje¬ govo časno skerbeti; da jim kaj taciga storiti, kar bi jih ob delavnikih od druzih del odvračevalo, ali jih kam posije, de mu v delavnik nič ne zamude. In če lakomnik tudi kaj moli, Boga nič za svojo dušo, ampak le za sre- 474 čo in obilnost blaga prosi, de bi Bog le njegovim ze¬ meljskim zeljem sluzil. Lakomnik je neusmiljen do svojiga bližnjiga , nobe- niga ne ljubi, če mu le ve k dobičku pomagati, je z njim ves prijazen, dokler je po njem dobil, kar je že¬ lel, potlej se ne peča več z njim. Ne daje ubogajme, ako bi dajal, bi skop ne bil. Pripravljen je lagati, golju¬ fati, krivičen je per meri in vagi, in če le more , tudi delavcam plačilo uterga; tudi po krivim perseči bo pri¬ pravljen, če se mu kak dobiček kaže. Zatira uboge vdove, dere zapušene otroke , iz hiš zganja reveže , ki so po nesreči reveži postali, in vse svoje krivice lepša pod imenam pravice. Hvali se, kako si ve pridobiti, kako de skerbi za svoje otroke, in vender lačni in ster- gani hodijo. Nikoli ne verjame, de je lakomnik, le pra¬ vi, de je varčen, in de ve vse v dobro oberniti; tudi ne bo rekel, de mu je Bog dal, ampak le perdobil sim si, in vedno le na to misli, kar še nima, in zato kar že ima, Boga ne zahvali. Lakomnik si še potrebniga ne privoši, ne spravlja, de bi se ložej živil, ampak le, de bi imel; zraven njega pa tudi vsi drugi terpe. Zena je reva per njem, on ho¬ če, de bi gospodinila in vse preskerbela, pa de bi ji nič ne dal, de bi mu kruh pekla, jedi dobro belila, on pa vse žito in zabelo prodal in v denar spravil. Posli imajo veliko dela, malo in slabo jesti, in vsako nar manji ne- prevideno škodo, ko mu jo store, jim na njih zaslužku uterga. Ne skerbi, de bi otroci se kaj naučili, zato ker je treba denar dati, še to ga jezi, ker jim mora jesti dajati in s capami jih oblačiti. Vedno zdihuje čez slabe čase, ker nima še toliko, kar želi; vedno govori, kako je treba varovati, in za¬ poveduje vsim le varnim biti. Kar mora plačati, bo od¬ lašal, dokler ne bo posiljen, pa vselej bo kaj utergal, če bo le mogel. Vse hoče imeti, in vender še tega ne 475 vživa, kar ima, in od velicih skerbi še spali ne more, in bližej smerti ko je, bolj ga skerbi, kako bo živel; skerbi za prihodnje čase, kterih doživel ne bo. Se per smerti na druziga ne misli, kot na denar, ker mu je nemogoče se od njega ločiti, in skerbi mu glavo belijo, de bi se po njegovi smerti denar ne razgubil, in ko no- beniga ne pozna, de bi tako varen bil, kot sam, ne mo¬ re nikakor izročiti. Blago in denar je njegov bog, to¬ rej so njegove misli na smertni postelji le per njem. Tako sploh lakomnik dela. Pa tudi reveži so greha lakomnosti krivi, če so nejevoljni, svojiga revniga stanu žalostni, in so vedno ta- cih misel, kako bi obogateli, ki požele ptujiga blaga. Koliko jih berači, brez de bi jim bilo treba, in škodjejo resničnim revežem; brez vesti kaj maliga ukradejo , ce le perložnost imajo. Kdaj tedej kristjan nezmerno ljubi blago ? Kader ljubi blago zavoljo blaga, ima serce v blago zamaknjeno, in je nemirniga serca v varovanji. Kako se spozna^ de ima svoje serce na blago na¬ vezano ? 1) Ce je nezmerno vesel v sreči, in nezmerno ža¬ losten v nesreči; 2) če mermra čez svoj revni stan; 3) če želi preveč obogateti; 4) če velike obresti od posojeniga denarja tirja; 5) če je nevošljiv tistim, ki obilno imajo, in 6) ako od obilnosti svojiga blaga ubogim ne deli. Kako se spozna j de ni lakomen ? 1) Ako ne želi obilnosti blaga, ampak le za potre¬ bo, in svoje uboštvo voljno terpi; 2) ako s hvaležnim sercam vživa, kar mu je Bog dal, in od svoje obilnosti siromakam rad podeli; 476 3) ako ni nezmerno vesel v sreči in ni nezmerno žalosten v nesreči, in je pripravljen vse raji zgubiti, ka¬ kor Boga z nar manjši krivico razžaliti; 4) ako je pripravljen vse krivično blago poverniti in storjeno škodo poravnati, in 5) ako je raji ubog, kakor de bi nar manji krivico storil, ker ve, de blago vsiga sveta mu nič ne pomaga, če na duši škodo terpi. dli je lakomnost velik greh? Velik greh je, če se ji človek vda, in si ne priza¬ deva , ji nasproti ravnati. Per vsakim grehu grešnik kako stvar več ljubi, kot Boga, ko zavoljo nje greh stori, in Boga zapusti, posebno pa per lakomnosti, ker zavoljo denarja Boga, zapusti in dušo pogubi. Ljubezen do denarja je njegovo serce napolnila in ljubezen do Boga ne more v njem biti; vse ima raji, kot Boga, za-nj ne mara, zato ne more zveličan biti, dokler v tem grehu ostane. S. Duh pravi: »Nič ni hudohnisiga, kakor lakomnik. Kaj se povišuje parst in pepel? Nič ni kr i vič nisi ga, kakor denar lju¬ biti, zakaj tak ima tudi svojo dušo na pro¬ da j. w Sir. 10. 9. 10. Jezus pravi, de nobeden ne more dvema gospodama služiti, in de ložej gre kamela skozi sivankino uho, kot bogatin v nebesa. Mat. 19. 26. Sv. Pavel pravi: »Lakomniki ne bodo božjiga kraljestva po¬ sedli, 1. Kor. 6. 10., in imenuje lakomnike malikovavce. Efez. 5. 5. Kteri grehi sosebno izvirajo iz lakomnosti? Iz lakomnosti izvirajo sosebno ti grehi: 1) Neusmiljenje. Lakomnik je do sebe neusmiljen, koliko več do svojiga bližnjiga. Lakomnik hoče boga¬ titi, če tudi poskodje svojiga bližnjiga; on ne pozna ne pravice in ne krivice, ampak denar; vsak, ki mu v ro¬ ke pride, občuti njegovo lakomnost. Se lakomin berač 477 je neslan in nadležen, in posili, de se mu mora dati. Lakomnik silno tirja svoje dolge, naj ga prosijo zapu- seni otroci ali vdove počakati, ne da se sprositi; zadene naj dolžnika nesreča, kakorsna koli si bodi, mu ni nič mar zato, neusmiljeno tirja svoj pot. Lakomnik jemlje veči čimze od posojeniga denarja, kakor deželske posta¬ ve dopuste; morde bo tudi ponujal denar na posodo, pa zakaj ? Vase hiše, ali zemlje, ali vinograda ali travnika mu je se treba, in kader hote v nar veči sili, vas bo pregnal, de se ne hote imeli kam pod streho iti; zakaj on je neusmiljen. Neusmiljen je do beračev; ni mu za¬ dosti, de jim nič ne da, se terdo z njimi dela, kakor de bi bil siromaski zaveržen stan, kot de bi revež ne bil otrok božji, Jezus ne bil zanj umeri, in bi ga ne bil dediča ali jerba nebeskiga kraljestva postavil. Sv. Duh pravi: »Kdor ubogiga zaničuje, očita njegovi- mu stvarniku?’ Prip. 17. 5. »Bogatin in ubo- ž i c s t a s e s r e č a 1 a , Gospod je oba vst varil.” Prip. 22. 2. »Uh oži c s prošnjo govori, in bo¬ gatin mu terdo odgovarja?’ Prip. 18. 23. Terdo mu očita njegovo revšino, de si je je sam kriv, kar se tudi včasih zgodi, zapira mu vrata, de mu nič ne da, Bog zapre pa njemu nebeške vrata, de v nebesa ne more. 2) Iz lakomnosti pride tudi nevošljivost; lakomniga serce boli, kader vidi, de si drugi pomaga, in ker tega nima, kar bližnji ima. 5) Izvira tatvina, prekupovanje in mnoge krivice in goljufne zvijačine; pravice lakomnik več ne pozna. 6) Pride tudi nemarnost, merzlota in lenoba za božje reci in službo božjo; vse le za svet stori in živi, torej ne more za Boga in svojo dušo nič storiti. Ce greh lakomnosti premišljujemo , vidimo, de je lakomnik zares velik neumnež, kakor ga Jezus imenuje. Per perložnosti, ko je nekdo Jezusa prosil, de bi nje- 478 goviinu bratu rekel, de naj z njim jerbsino deli, in mu je Jezus odgovoril, de naj jo deželski sodnik razdeli, in je tudi rekel: »Glejte in varujte se vse lakomnosti; zakaj nihče ne živi od obilnosti svojiga premoženja”, je povedal priliko od bogatiga človeka, rekoč: »Nekiga bogatina polje je obilno sadu rodilo. Mislil je sam per sebi: Kaj bom storil, ker nimam prostora, kamor bi svoje pridelke spravil ? in je rekel: To bom storil, po- derl bom svoje žitnice, in veči naredil; in va-nje bom spravil vse, kar mi je zrastlo, in svoje blago, in pore¬ čem svoji duši: Duša! veliko blaga imaš spravljeniga, za prav veliko let; počivaj, jej, pij in hodi dobre volje. Bog mu je pa rekel: Neumnež! to noč bodo tvojo dušo tirjali od tebe; kar si pa spravil, čigavo bo? Taka je s tem, kteri si bogastvo nabira, in ni bogat v Bogu.” Luk. 12. 13—21. Kaj bogatinu ostane, kader umerje, če Boga ne ljubi, in svojimu bližnjimu dobriga ne stori ? Nar veči siromak je, denar in blago zapusti na tem svetu, dobrih del nima, jih ne more seboj vzeti, tako gre nesrečen iz tega sveta, in res je velik neumnež in siromak. Zakaj lokomnik skup spravlja in skerbno varje? Zato, de na vsim pomanjkanja ne terpi, de je noč in dan v trudu, nepokoji in v velicih skerbeh, de bi mu kdo ne ukradel, nobenimu ne upa, na vsaciga natolcije, de ga hoče poškodovati, tako de nima vesele ure na svetu. Za koga spravlja in varje, de se sebi nič ne pervoši? Za nehvaležne in nevredne dediče ali jerbe, kteri težko njegove smerti čakajo; in ker per njem zdej pomanjkanje terpe, bodo naglo zapravili, kar jim bo zapustil. Naglo se bo razgubilo njegovo blago, nikjer teka ne bo imelo, ker je po krivici veliko skup spravil. Njegovi dediči se njegove zadnje volje ne bodo spolnili, in la¬ komnik, ki bo v grobu ležal, jih na spolnjenje svoje volje več spomniti ne bo mogel. Ali bodo molili za-nj? 479 Kako! — sej se sam ni imel časa moliti, ko je skup gra¬ bil; kako ga bodo jerbi imeli, ki bodo veselo vživali, ce¬ sar on ni vžival. Živel je za druge, terpel in skerbel za druge, ki se mu se zahvalili ne bodo , in pogubljen bo zavoljo družili. Ali ni tedej lakomnik nar veči ne¬ umnež na svetu! De iz lakomnosti veliko hudiga izvira, in de lako¬ men človek je pripravljen vsako hudobijo dopernesti, nam veliko izgledov lakomnih ljudi to pokaže. Judež Iskar- jot je bil lakomnik. Ko je žena Jezusa očitno počasti¬ la, in ga z dišečim mazilam pomazilila, je rekel: »Ali ni škoda te potrate, ali bi ne bilo bolj mazilo prodati, in denar ubogim dati?” Tode njemu ni bilo mar za uboge, ampak za denar. De je denar dobil, je sel judam Je¬ zusa ponujat, in prodal ga je za trideset srebernikov. Nad njem se vidi, kaj lakomnik stori, ni mu bilo mar ne za Boga, ne za dušo, ne za postenje , in ni ga bilo sram Jezusa, kot prijatla kusniti, le za denar mu je bi¬ lo, in denar je storil, de se je obesil. V svetim pismu stare zaveze najdemo več takih izgledov. Samson je bil nar močnejši mož med Izrael¬ ci, spečal se je pa z Dalilo, in po tej ljubezni je čez-nj vsa nesreča prišla. Več imenitnih Filistejcev je prišlo k njej, jo prosit, de bi zvedila od njega , kje ima tako veliko moč, de bi ga potlej premagali, in de ji zato ho¬ čejo dati enajststo srebernikov. Ona, de bi jih dobila, si je vse prizadjala zvediti; preslepila ga je, in povedal ji je, de v laseh ima tako moč, če mu jih ostrižejo , je potlej slab, in ga lahko zvežejo, kar se je tudi zgodilo, in ženska je dobila srebernike. Sod. 16. Lakomna je bila na denar, in razodela je skrivnost svojiga prijatla. Lakomen človek vse stori za denar, skrivnosti razodene in prijatla izda. Nabot je po svojim očetu vinograd podedil (pojer- bal), kteri je bil poleg verta kralja Ahaba. Kralj ga 480 je hotel kupiti, ali pa zamenjati, Nabot pa ni dovolil, zato, ker mu je bil v spomin očetove ljubezni do njega. Kralj čez to žaljuje in se jezi. Njegeva žena Jecabel ga tolaži in mu reče: »Nikar ne žaljuj, sej bos vino¬ grad dobil. Podkupila je priče, de so po krivim priča¬ le, de je Nabot Boga in kralja klel. Zavoljo te pregre¬ he je bil Nabot umorjen , in kralj je vinograd vzel. 3. Kralj. 21. Lakomnik, de dobi, kar želi, ne gleda na nobeno krivico, če tudi bližnji umerje. Zato pravi sv. Pavel: »K o r eni n a v s i g a hudiga je lakomnost, od ktere nekteri posedeni so od vere zašli, in se v velike nadloge zapleli.” 1. Tim. 6. 10. Taka je pregreha lakomnosti, ktero veliko kristja¬ nov v sercu ima, brez de bi se spoznali, in ravno zato se jim ne vidi tako ostudna, kakor je pred Bogam in ljudmi, kteri imajo ljubezen do Boga in bližnjiga v svo¬ jim sercu, ker je preveliko število lakomnikov. Še bi bilo več od nje govoriti, pa toliko je zadosti, de se vsak lahko spozna, ali je ali ni, ali je več, ali manj v nji zapopaden, in de ve si prizadevati od te velike gnjuso- be in krivice se očistiti. An/ /e treba kristjanu, storiti, de se bo lakomnosti varoval in jo zapustil? 1) Naj Boga prosi, de bi ga pred njo obvaroval, de bi nagnil njegovo serce k svojim zapovedim , in ga lakomnosti varoval. Psi. 118. 36. 2) Naj premišljuje od časa do časa vse povedane resnice in zraven še besede Jezusove, ki pravi: »Ne spravljajte si zakladov na zemlji, kjer jih rija in molji končajo, in kjer jih tatje izkopljejo in ukradejo.” Mat. 6. 19—24. In kaj pomaga človeku celi svet dobiti, svo¬ jo dušo pa pogubiti? Sv. Pavel pravi: »Bogatim tega sveta zapovej, de visokih misel ne bodo, tudi naj upanja ne stavijo v neobstoječe bogastvo, ampak v živiga Boga, 481 de naj vkup spravljajo stanovitno zalogo za prihodnje večno življenje.” 1. Tim. 16. 17—19. Bogastvo sprav¬ ljati in imeti, je le toliko dobro, kar človek z njim do- hriga stori, kako nespametno je pa bahati z bogastvam, za nebesa pa ne skerbeti. 3) Naj daje ubogajme, in naj se vadi tudi z majhnim zadovoljin biti po izgledu Jezusovim, Mariinim, apostelj- nov in drugih pravičnih kristjanov. Jezus je bil tako ubog, de se ni imel kam svoje glave položiti. 4) Naj vse po krivici perdobljeno blago poverne. 5) Naj večkrat misli, de vse bo prešlo, nič ni per- nesel na svet, in nič ne ponese iz sveta, le kolikor je dobriga storil, bo s sabo vzel, in premišljuje naj nebe¬ ške dobrote, ktere ga čakajo, če bo dobro storil, in te mu ne bodo nikoli odvzete. Kaj je lakomnost ? Lakomnost je neizmerno poželjenje in hrepenjenje po denarjih in po blagu. Ničistost. Versta napelje od veliciga greha nečistosti govoriti, kteriga Bog v dveh zapovedih, v sesti in deveti prepo¬ ve, kteri bi se med kristjani se slišati, poznati in ime¬ novati ne smel, kakor sv. Pavel uči: »Kurbanje pa in vsa nečistost ali lakomnost se nima celo imenovati med vami, kakor se svetim spodobi, ali nesramne ali gerde besede, kar se ne spodobi, ampak veliko več zahvale- nje.” Efez. 5. 3. 4. Desiravno je težko in tudi nevar¬ no govoriti od tega greha, je zavoljo božje časti in zve¬ ličanja tolikanj nesrečnih vender le dolžnost, posebno v današnjih žalostnih časih, bolj po širokim od njega go¬ voriti, ker ta hudobija po vsi zemlji gospoduje, se v vsih stanovih najde, in z nečistniki pekel polni. II. Del. 31 482 Greh nečistosti se stori z vsakim veseljem ali do- padajenjem, ktero je sramežljivosti zoper. Bog je že per vstvarjenju človeku dal natorno sramežljivost; sra¬ mežljivost in vest mu poveste, kaj je prav in kaj ni prav. Greh nečistosti se stori z mislimi, željami, bese¬ dami, petjem, deli, pogledi, branjem nesramnih pesem in bukev, s poslušanjem nesramniga, jenja in nesramnih pesem. Lahko se v ta greh zavoljo spacenja človeške j ',’iviga govor- človek zgubi, de natore privoli, in veči del je vse smertni greh, če človek popolnoma dovoli. V sercu stori človek nečisti greh z nespodobnimi, nesramnimi mislimi. Jezus nas to uči, ker pravi: »Iz serca namreč izhajajo hude misli, preseštva, kurbarije.” Mat. 15. 19. »Hudobne misli ločijo od Boga.” Buk. modr. 1. 3. Kakor se človek po dobrih mislih Bogu perbližiije, tako se po hudobnih od njega loči; iz serca pride dobro, in ravno tako tudi greh. Ce človek v ser¬ cu Boga ljubi, se boji ga žaliti, od njega se ločiti, v greh ne dovoli, in dokler v greh ne privoli, ga tudi ne stori, ker greh le iz popačeniga od Boga odvernjeniga serca, ali iz spridene volje pride; torej je nečista misel le takrat greh, kader jo človek rad ima in vanjo privoli. Vestne, za zveličanje skerbne duše se večkrat mo¬ tijo, in zraven veliko skerbe, de bi Boga ne razžalile, kader jih kake nečiste misli nadleževajo; lahkovoljne pa menijo, desiravno radovoljno imajo nečiste misli v svo¬ jim sercu, de ne grese z njimi, ker nič nečistiga ne store, in tudi ne žele storiti. Oboje so v zmoti. De človeka slabe misli obhajajo, ali de kakošno ve¬ selje do nečistosti občuti, ni v človekovi moči, to je ne¬ srečen ostanik izvirniga greha, po kterim je človeška natora popačena, de zdej meso poželi, zoper duha, in mu noče pokorno hiti; vse to se zgodi zoper voljo po- 483 • božniga kristjana, in take misli še niso greh, so ie sku¬ šnjave. Nar svetejši ljudje niso bili, in niso brez takih skušnjav. Sv. Pavel se je pertožil čez-nje, s. Benedikt, s. Hijeronim, sveta Katarina in več druzih so silno veli¬ ko terpeli pred njimi, in vender niso grešili, zato, ker jih niso radi imeli, in si jih iz glave zbijali. Torej se pobožni kristjani nikar ne bojte, kader vas bodo nečiste misli nadležvale, pa jih nimate radi, so vam zoperne, in si prizadevate, se jih znebiti, de vam kaj škodjejo, ve¬ liko več so vam k velikimu zashiženju per Bogu; ker jih sovražite, se zoper nje vojskujete, jih s pomočjo gna- de božje premagujete, si veči krono v nebesih zaslužite. Kjer ni vojske, tam ni premaganja in tudi nebeške kro¬ ne ne. Tudi kmet mora popred svojo njivo obdelovati in obsejati, potlej še le žanje; ravno tako se mora kristjan popred zoper skušnjave vojskovali, in potlej še le v nebe¬ sih veselje vzivati, ker tukej je čas setve, v večnosti pa čas žetve. Bog dopusti vas skušati, pa nikoli čez vašo moč, kar je sam obljubil, de se prepričate, ali ga iz celiga serca ljubite ali ne; zraven vam pa tudi svojo gnado da, de skušnjave premagate, kakor jo je svetimu Pavlu in drugim pravičnim dal. Ne odvzame jih vam pa ne, zato, ker hoče, de si več za nebesa zaslužite; tedej bodite serčni, z božjo pomočjo jih bote vselej premagali, če bote le hotli. Nečiste misli so vam tedej le takrat greh, ko jih radi imate in se v njih mudite. Ce se vam po sili v glavo tlačijo, so vam zoperne, in se vsake take slabe perložnosti ogibljete, de nič taciga ne vidite, ne poslu¬ šate govoriti ali brati, kar bi zamoglo v vas take misli obuditi, in kader je vaša duša mirna, v sercu terdno sklenete raji vse preterpeti in tudi umreti, kakor v ne¬ čiste misli pervoliti in jih radi imeti: takrat veste, de z mislimi niste grešili, de vaša duša je Bogu vdana, in 31* 484 dokler je taka, ne bote grešili, če vas bodo skušnjave še tako hudo nadlegovale. Zaupajte v Boga, in dal vam bo moč, jih vselej srečno premagati. Kdor ima nečisto misel, in spozna, de je prepove¬ dana, se pa radovoljno v nji zaderži, ima veselje do nje, si ne prizadeva jo iz glave spraviti, va-njo pervoli, de- siravno hudiga ne stori, in ne misli storiti, je grešil z mislijo. In bolj popolnoma, ko je v nečisto misel per- volil, veči greh mu je, ker sv. Duh pravi: »Hudobne misli so pred Gospodam gnjusoba.” Pripov. 15. 26. Gotovo je, de kdor nečiste misli rad ima, in se v njih mudi, Boga v sercu ne ljubi, in je v veliki nevarnosti, de bi se nečistosti v delih ne razodel, in ves nečist ne postal. Koliko smertnih grehov vsaki dan store tisti možje in žene, mladenči in deklice, ki čez se ne čujejo , ne molijo, v strahu božjim ne žive, zjutrej in zvečer in čez dan druziga veselja ne poznajo , kakor nespodobne reči premišljevati, h kterim jih spridena natora ali hu¬ dobni duh nagiblje; in de še več tacih misel imajo, svoje oči v prepovedane kraje obračajo, se z drugim spolam pečajo, i. t. d. O nesrečne duše, kam pojdete enkrat? ker le čisti bodo Boga gledali, in hudobnež bo od svojih misel odgovor dajal. Buk. modr. 1. 9. Nečisti ffreh stori človek v sercu tudi z nečistimi željami. Ker so radovoljne nečiste misli greh, so želje še veči greh, ker, kdor va nje pervoli, je še bolj Bogu nepokoren. Bog jih je v deveti zapovedi posebno pre¬ povedal, in Jezus uči, de, kdor je kako žensko s pože- Jjenjem pogledal, je že v sercu grešil. Nečisti greh se stori tudi z nesramnimi besedami, pogovori in pesmi; greši tisti, ki jih govori ali poje, in tudi kteri jih prostovoljno posluša. Kdor nesramno go¬ vori, pokaže, de ima nečisto serce, in kdor rad posluša, pokaže, de je že zapeljan in zmoten od nečistiga pože- 485 Ijenja. Hudoben duh skerbi, de v svoje kraljestvo več duš dobi, zato pošilja svoje hlapce, zapeljivce nedolžnih duš, de jih z besedami zapeljujejo, pohujšajo, in iz Je¬ zusovima kraljestva speljujejo. Z besedami greši tudi, kteri od nečistih del in per- šon zapeljivo govori, de da slabim ljudem perložnost na nje misliti, de se zelje v njih hude, in tako jih pohujša. Zakaj če nedolžni slišijo tako govorjenje, pred ali potlej padejo v skušnjave, ktere večidel z nečistostjo končajo. Kar je še otrok vidil ali slišal, pa v otročjim stanu še ni umel, se čez več let še le spomni, in mu skušnjave napravi; čimu mu je tolikanj skušnjav, ktere mu nečist kvantač napravi ? Kaj mu pomaga nesreča bližnjiga, ali ga zamore spet nedolžniga storiti? Ce nesramno tu¬ di v pričo zapeljanih govori, greši’, ker ponovi v njih slabe misli in želje, ker vsi smo Adamovi otroci; in če govori nesramno pred ravno tako nečistimi, kot je on, vender le velik greh stori, ker tudi v njih nečiste misli in želje obudi in ponovi; z njim vred vsi Boga žalijo. Sv. Pavel pravi: Slabo govorjenje skazi dobro za- deržanje. Sladke besede zapeljivca sčasama dopadejo, nedolžni se nečistiga strupa navzame, ko ne ve kdaj. Nedolžni sliši nesramno besedo, jo premišljuje, postane radoveden; radovednost zbudi želje, želje dopadejo, per- voli va-nje, želi perložnosti, v perložnosti pade, en pa¬ dec stori pot drugimu, in zgubi nedolžnost za vselej. Zato zapove sv. Pavel Timoteju, rekoč: »Nesvetiga in prazniga govorjenje pa se ogibaj; bolj in bolj per- more k hudobii, in njih govorjenje razjeda okoli sebe, kot rak.” Tim. 2. 16. 17. Hudo se pregreše starši, kteri pripuste v pričo svojih otrok ali svoje družine nesramno govoriti, in ta¬ kih pogovorov ojstro ne prepovedo; oni ne ljubijo svojih otrok, pomagajo jim s tem k časni in večni nesreči. Ne izgovarjajte se, de smete z ljudmi grobi biti, temuč 486 svarite jih precej z lepo, in če lepa nič ne zaleze, pa z ojstrostjo, dokler duše vaših otrok se ranjene niso. Ne bojte se zameriti hudobnim, kteri vase otroke s kvanta- njem pohujšajo, jim pot k nečistosti pripravljajo, temuč bojte se Bogu zameriti, kteri bo od vas tirjal duše va¬ ših otrok. Vi se dobri mladenči in dobre deklice, nikar se ne vdeležite grehov nesramnih ljudi z molčanjem ali clo s smeham; dajte Bogti čast, ohranite svoje postenje in odpodite jih, ali odločite se preč od njih, de svoje duše ohranite pred večno smertjo, zakaj v ti reči ni nič spre¬ gledati. Nikar se ne dajte motiti od takih nesramnih ljudi, ki pravijo, sej nič hudiga ne mislimo, to le za kratek čas, za norčije govorimo. Kjer dim vidiš, ves, de tam je ogenj, tako tudi ves, de kdor nečisto govori, ima nečisto serce, in bi ne govoril nesramno, ko bi nič hudiga ne mislil. Jezus pravi: »Dober človek iz dobri- ga zaklada hudo pernasa, zakaj iz obilnosti serca, usta govore?’ Luk. 6. 45. »Zapustite vse gerdo govorjenje svojih ust.” Kolos. 3. 8. In če bi tudi res bilo, de ni¬ ma hudiga namena v sercu, vender greh stori, ker Bog nesramno govorjenje prepove. Kristjani bi se mogli med seboj opominjati z lepimi besedami, in svetimi pesmi, de bi v dobrim rastli in svetejši prihajali, ker njih prebiva¬ lišč je v nebesih, kamor jih le sveto življenje pripelje. Greši se s petjem nečistih pesem, ker zapopadek takih je nečista ljubezen, in po njih se nečiste misli obu- de. — Pojte kristjani svete pesmi, one preženejo sku¬ šnjave, žalost serca, obude dobre misli, svete želje, ob- čutleje in spomin, de je Bog per vas. Kako prijetno je slišati, kader dobri kristjani v hišah, pri delu, na po¬ lji, na paši svete pesmi pojo, Boga hvalijo, se k pobož¬ nosti spodbadajo, in razodevajo svoje dobre do Boga vnete serca. 487 Nečisti greh se stori tudi s pogledam, če človek nalaš gleda, kar bi ga k nečistim mislim ali zeljem na¬ peljevalo. Ko bi pa kaj taciga za nj nevarniga poneve- dama zagledal, svoje oči pa precej odvernil, bi ne gre¬ šil, ker Jezus uči, de le tisti v sercu greši, kteri s po- željenjem pogleda. Greši pa tudi per tacih pogledih, če svojih oči ne odverne, desiravno ne misli kaj hudiga storiti, zato, ker se v nevarnost postavi, de bi se po pogledu v njegovim sercu hudobne misli in želje ne obu¬ dile. V nevarnost iti, in v nevarnosti biti, je vselej pre¬ povedano. Ze Mozes nam pove, kako nevaren in zapeljiv je pogled, ker pravi, de sinovi božji, to je, sinovi dobrih staršev so vidili človeške hčere, de so lepe, in so si jih zbrali za žene, so se z njimi spečali, in hudobija neči¬ stosti je napolnila zemljo, de je Bog vse ljudi z vodo pokončal. Zena putifarjeva je Jožefovo obličje gledala, in v njenim sercu se je nečista ljubezen vnela. David in več družili so nam žalostni izgledi, kako lahko človek per svoji spačeni natori s pogledam globoko pade; zakaj če bi se bili pogledov obvarovali, bi bili čisti ostali. Sv. Avguštin pravi, de je več mladenčev in deklic poznal, ki so tako čisto in sveto živeli, de bi bil lahko mislil, de angelj v nebesih se bo pred ločil od Boga, kot oni v nečistost padli, in vender so nečisti postali, ko so bili prederzni v svojih pogledih. To vsak lahko ve iz svoje lastne skušnje, kako ne¬ varni so pogledi, zato so bili svetniki in svetnice vselej varni v svojih pogledih, de svete- čistosti niso omadeževali. Job pravi: »S svojimi očmi sim storil zavezo, nikoli še misliti ne na kako devico.” Jab. 31. Sv. Hijeronim pra¬ vi: »Obstojim svojo slabost, desiravno sim ves shujšal po postu, čuvanji in pokorjenji, je vender za me nevar¬ no, peršone druziga spola gledati.” In sv. Duh naravnost prepove poglede, rekoč: »Ne poglej lepote žene, in ne 488 poželi žene zavoljo lepote.” Sir. 25. 28. »Nikar ne glej na vsaciga človeka lepoto, in ne bodi med ženami. Sir. 42. 12. Bodite vselej pokorni ti zapovedi, in pred ve¬ liko hudiga bote obvarovani, in nikoli ne zaupajte sa¬ mi sebi. Opomnim vas matere, nikoli ne postite svojih majh¬ nih otrok slečenih, ne slačite jih v pričo druzih otrok; ktere matere ni sram svojiga otroka slečeniga ali raz- gernjeniga pušati, tista ni prijatlica sramežljivosti. Ni¬ kar ne pustite otrok obojiga spola, tudi ne majhnih sku- pej in tudi ne per sebi spati. Skušnja nas je že od ve¬ liko hudiga prepričala, ki je tukej začetek imelo; in ne motite se s tem, de so še otroci; otroci si veliko domi¬ slijo in vejo povedati, kader se bolj zavedo, in hudo po- željenje se v njih zbudi. Zoper čistost sc pregreše vsi, ki se nesramno no¬ sijo ali oblačijo, de bi druge motili. Nesramna nošnja priča, de je serce polno nečiste ljubezni, in store se de¬ ležne grehov pri druzih, za ktere ne vedo ali vediti no¬ čejo, kterih se bodo morebiti še le na smertni postelji spomnili, pa jih popraviti več ne bodo mogli. Srame¬ žljivi človek se vselej sramežljivo nosi, naj bo šega ka- koršna koli hoče. Nečisti greh se stori tudi v djanji. Nikoli kaj taciga ne storite, kar bi si ne upali pred pra¬ vičnimi in poštenimi ljudmi, v pričo pobožnih staršev očitno storiti. Vprašajte modre in pobožne spovednike, de vas poduče, in storite po njih nauku, de zveličanja ne zapadete. Človek greši, če slabe bukve bere, po kterih se sčasama slabe misli in poželjenje obude, nedolžnost spod¬ kopljejo in k nečisti ljubezni napeljujejo. Greh je tudi nesramno malane podobe imeti, kdor jih ima, se veliko lastnih in ptujih grehov vdeleži. Dol¬ žnost je take podobe dati popraviti, de se jim nesram- 489 nost odvzame, če se pa popraviti ne dajo , jih v ogenj verzite, de ne bodo vaših duš v ogenj pripravile. Ples tudi k nečistosti napeljuje, desiravno ne vsa- ciga, posebno kakoršin je današnje dni; on je izvirek veliko nečistih in druzih grehov; sveti cerkveni očaki so vselej ojstrd zoper ples govorili, in kristjane od njega terdo odvračevali, in njih nauk je nauk cerkve, njega poslušajmo in ne, kar otroci sveta govore. Sv. Bazili pravi: »Vsak, ki od plesa pride, pride menj sramožljiv in čist nazaj , in če je zakonski, z menj ali huje ranje¬ no zakonsko zvestobo. In če se tudi nekteri dobe, de se niso z nobenim nesramnim pogledam ali djanjem oma¬ deževali, ga vender ni, de bi s kakim notranjim greham svoje duše ne bil omadeževal.” Sv. Efrem pravi: »Per plesu angeljci žaljujejo, hudiči se pa vesele.” Sv. Am¬ brož govori: »Ce je ktera mati sramežljiva iu čista, naj uči svoje hčere v strahu božjim pobožno živeti, ne pa plesati. Kteri ples sploh zagovarjajo, ali sebe prav ne po¬ znajo, ali ne slabosti človeške natore, ali sami radi ple¬ šejo, in ne vedo, de per plesu gotovo niso Boga častili, in tudi ne vejo, de še v cerkvi človeku slabe misli v glavo pridejo, koliko več per plesu; ali pa so še tako oterpnjeni, de se več ne čutijo, kdaj greh store. Posebno veliko hudobijo dopernese, kteri čisto ne¬ dolžno devico, ali nedolžniga mladenča zapelje; obropa jo ob njeno nar veči bogastvo, ko ji gnado božjo in ne¬ dolžnost vzame, razdere sveto zavezo z Bogam, ona zapusti Boga, in Bog njo. Če je tudi revnih staršev hči, je bila vender bogata pred Bogam, ker Bog jo je ljubil, kot svojo ljubo hčer, in kot Jezusovo nevesto, ali zapeljivec jo je ob vse časno in večno pripravil. Pri¬ pravil jo je hudobnež ob mir vesti. Dokler je še ne¬ dolžna bila, je bilo njeno serce veselo, nobeniga strahu ni poznala, cerkev jo je veselila, nedelj in praznikov je 490 med tednam komej perčakovala, de je sla božjo besedo poslušat in per sveti masi bila, rada je molila , svete pesmi pela, k spovedi in k svetimo obhajilu pogostim hodila, vse nedolžno in božje jo je veselilo, ker hudiga še ni poznala, tedej tudi ne poželela; v vsim je bila Bogu pokorna, nadloge in terpljenje je iz ljubezni do Boga voljno preterpela. Veseli so je bili starši, bratje, sestre in njene dobre tovaršice, in vesele vesti je bila. »Pokojna vest je v e dna go star ij a.” Prip. 15. 15. Ali kako naglo se je vse premenilo v njenim ser¬ cu, ko je hudobnim« zapeljivcu verjela; zdej jo vest pe¬ če in grize, noč in dan nima mirti, v svoji duši ima pe¬ kel na zemlji, vsa je zmotena, nima več veselja do bož¬ jih reči, za vse dobro je odmerla in zoperno ji je; kvante in hvalo slišati, od ljubezni se pogovarjati, to ji je zdej nar ljubši, per plesu, v gostavnici ali oštarii, v skritih krajih, v temni noči svoje nar veči veselje najde. Za srečno večnost skerbeti ji ni mar, vsa se je poživi- nila. Pa ker ji vest vender le ne da mini, gre more¬ biti še včasih k spovedi, pa ko od spovedi v pervo priložnost pride, je spet taka, kot pred. Zeli si vender vest potolažiti, iše si drušine ravno tako nesramne, kakor je sama, de se s tem moti, svojo vest tolaži, in tako dolgo jo tolaži, de jo zamori in de ji več ne očita; zdej - postane navadna grešnica, ni je nobene reči več sram, in se pogubi. Ako je pa tudi po svoji pregrehi mati postala, je njena čast in poštenje za vselej zapravljeno, vsi na njo kažejo, vsi od nje go¬ vore, per vsaki priložnosti in še v starosti ji bo greh očitan; zakaj ta greh ima že tako ostudnost nad sabo, de ga še nečistnik v nečistniku sovraži, in čez-nj go¬ vori. Kako žalostni so njeni starši; nejevoljni bratje in sestre, njena žlahta, tovaršice se je ogibljejo, vsi se je sramujejo, in še nje zapeljivec se je sramuje, se ji umi¬ ka in skriva, in noče za očeta klican biti, in vsak se 491 brani jo pod streho imeti. Glej hudobnež, kaj hudiga storiš, če nedolžno deklico nesrečno storiš, kako boš pred Bogam obstal? Zapeljivec ji pa tudi odvzame časno srečo; ako bi bila pobožna in nedolžna ostala, bi bila morebiti svojo srečo storila, k dobrimu koscu kruha prišla, pa tudi te¬ ga ji odvzame ; obetal ji je možitev, in od hudiga pože- Ijenja in nagnjenja zmotena, je hudobnežu verjela, zdej jo pa zapusti v njeni nesreči. Ce jo pa tudi vzame, je mogoče, de bi bila med njima keršanska ljubezen, serč- na prijaznost ? Kje je blagoslov ali žegen božji, ce po grehu primorana v zakon stopita ? Eden na druziga zvestobo se ne zaneseta, kakšno življenje je med njima? Taki persiljeni zakoni so večji del nesrečni. Kdo bo vse hudo soštel, kar po zapeljivcu za ta in uni svet, za nj in za zapeljano pride. Pesebno velika in ostudna beseda je prešeštvo. Bog jo je sosebno v šesti zapovedi prepovedal, kerje rekel: »Ne prešeštvaj ”, in v deveti zapovedi tudi želje do ptu- je žene prepovedal, rekoč: »Ne poželi ptuje žene.” In dal je zapoved, de morata oba umorjena, s kamnjem po¬ bita biti, prešeštnik in preseštnica. Jezus, ki je učil sveto čistost, ni le prešeštva, te- muč tudi nečiste želje in nagnjenje do ptuje žene pre¬ povedal, ker pravi: »Kdor ptujo ženo pogleda z neči¬ stim poželjenjem, je z njo v svojim sercu grešil. Jezus, ker je vedil, de vsaka pregreha iz serca pride , in de Bog hoče človeško dušo čisto imeti, je nečiste želje prepovedal; zakaj , kdor želel ne bo ptuje žene, tudi gre¬ šil ne bo z njo. Ako je pa že nečista želja tako velik greh, koliko več je djanje?! In kar Jezus kristjanam pripove, je sv. Duh tudi v stari zavezi pripovedal, re¬ koč : »Ne ozri se na mnogoželjno ženo , de kje v nje zaderge ne padeš. — Odverni svoj obraz od nališpane žene, in ne zijaj na ptujo lepoto. Zavoljo ženske lepote 492 se jih je že veliko pogubilo, iz nje se poželjenje, kakor ogenj vname. — Njih veliko, kteri so se nad lepoto ptuje žene zavzeli, je bilo od Boga zaverženih, zakaj pogovor z njo, kakor ogenj vžiga. — Ne beseduj se z njo pri vinu, de se tvoje serce k nji ne naklone, in de v tvojim poželjenji ne padež v pogubo?’ Sir. 9. 3—13. In sv. Pavel pove, de presestniki ne pojdejo v nebeško kraljestvo. Hudobija presestva se se bolj očitno vidi, ker pre- sestnik se ne pregreši le zoper božjo zapoved , cisto in sramežljivo živeti, on stori tudi necast svetosti zakona, ker Bog je tudi zato zakon postavil, de bi bil hramba zoper nečistost; on prelomi zakonsko zvestobo, ktero stanovitno deržati je očitno pred živim Bogam v cerkvi svojimu družetu obljubil, in stori svojima nedolžnima družetu nar veči krivico. Tudi ga ne more huje razža¬ liti, kakor s tem greham; in koliko se veči krivica je, če mu otroke podtakne, ki niso njegovi, kteri kradejo del poštenim zakonskim otrokam, in nedolžni mož, ki jih za svoje ima, se mora truditi in skerbeti za nje, de jih redi in preskerbi s potrebnim živežem in drugimi rečmi, in njegovi pravi otroci si z njimi premoženje dele. Ni izreči, kako velika je krivica greha presestovanja, zato jo je Bog s smertjo strafati zapovedal nad preseštovav- ci. Sv. Duh, ko veliko od hudobije nečistnikov govori, tudi od presestnikov reče: »On (presesnik) bo pred vsi- mi osramoten zato, ker ni strahu božjiga spoznal. Ravno tako pojde sleherni ženi, ktera svojiga moža popusti, in iz ptujiga zakona zapusti naslednika: zakaj perveč je bila postavi Narvisiga neverjetna, drugič je zoper svo¬ jiga moža grešila, tretjič je presestvo dopernesla, in je od druziga moža otroke dobila. — Ona bo preklet spo¬ min za seboj pustila, in njena nečast ne bo zbrisana.” Sir. 23. 31—36. ludi ljudstva, kterih pamet se ni bila skozi božje razodenje razsvetljena, de bi bile Boga spo- 493 znale, so prešeštvo za tako veliko pregreho imele in jo studile, de so prešeštnika, njega in njo umorile , ker jih niso vrednih spoznale, de bi bili več na zemlji živeli. Koliko druziga hudiga se iz te pregrehe pride, ktero nam njeno hudobijo še bolj ostudno pokaže. Med takimi zakonskimi ljudmi ljubezen vgasne in sovraštvo vstane, in če tudi nedolžen druže iz keršanske ljubezni zavoljo Boga tudi odpusti, serce vender le bolj merzlo ostane, ni nikoli vec tako zaupljiv , ker ne more poza¬ biti; težak kamen mu per sercu leži, kteriga bi se rad znebil, de bi bil spet tak, kot pred, pa se ne da. Ko¬ liko pohujšljiviga govorjenja pride za to pregreho, ka¬ der se zve. In če so otroci, kako pohujsani so po star¬ ših, ki slišijo prepir in nesramno očitanje pregrehe, in bi Bog hotel, de bi ne vidili tudi boja in pretepa. Več¬ krat pride iz prešeštvanja eniga družeta, de se še ta drugi zgubi, in potlej je vsa nesreča skupej; pri tacih ni na zakonsko ljubezen lahko več misliti. In kolikokrat iz prešeštva tudi morija pride. Kako pregreha nečisto¬ sti človeka oslepi, vidimo nad Davidam žalosten izgled. Gorje sedanjim čašam, v kterih ta gerda pregreha nič več neznana ni! Ali je nečistost velik greh? Nečistost je velik greh, ker nečistniki ne bodo po¬ sedli nebeškiga kraljestva. Sveti Pavel pove Korinča- nam: »Nikar se ne motite; ne kurbirji, ne malikovavci, ne prešeštniki, ne mehkužni, ne nečisti s svojim spolam, ne tatje, ne lakomniki, ne pijanci, ne preklinjevavci, ne roparji, ne bodo posedli božjiga kraljestva.” 1. Kor. 6. 9. 10. »Ne veste, de vaše telesa so Kristusovi udje? bom tedej ude Kristusove vzel, in iz njih storil kurbine ude? To ne ” 1. Kor. 6. 16—1. Tesal. 4. 3. Kort. 13.4. Kakšno nečast stori nečistnik Bogu, kako nepoko- rin in nehvaležin mu je, ker njegovo telo je tempelj 494 svetiga Duha, v kterim Oče in Sin prebivata! Kristus je njegovo dušo po svetim Duhu očistil, ji pervo nedol¬ žnost in svetost v svetim kerstu dal; tam je postal otrok božji, brat Jezusov in sestra , stopil je v sveto družbo svetnikov, v Jezusovo cerkev, postal je ud Jezusoviga telesa in deležnik nebeškiga kraljestva; posvetil ga je sveti Duh, in ga storil svoj tempelj, v kterim prebiva s svojo vsigamogočno gnado. Nečisti kristjan omadeža sveto prebivališč v sebi in v drugim s svojim nečistim greham, loči se od Boga, in Bog ga zapusti, ker ne¬ čistost napolni njegovo serce; hudo, nečisto poželjenje ga zdej vodi, misli in želje so zdej nečiste, usta, oči, roke in noge so k službi tega greha pripravljene, in namest Boga ljubi svojiga nečistiga tovarša ali tovar- šico; zaverže Boga, mir vesti, svojo čast, premoženje in večno življenje duše; ker sv. Pavel pravi, de tistiga, ki bo tempelj božji, in to ste vi kristjani, omadeževal, bo Bog končal, zato se nečistost med vami celo imeno¬ vati ne sme. In zato, ko je greh nečistosti tako velik, zapove Jezus, de, če bi koga oko pohujšalo, naj ga izdere, in preč verze, bolj je za-nj, de gre z enim oče- sam v večno življenje, kakor z dvema v večno pogu¬ bljenje; ravno to naj z roko ali nago stori, ako bi ga pohujšale; to je, človek mora pripravljen biti vse raji zgubiti in zapustiti, če bi mu tudi tako ljubo bilo, kot oko, roka in noga, kakor v greh pasti; vse dati, de le svojo dušo reši od večniga pogubljenja. Bog, kteri bo sodil in obsodil nečistnika v večno pogubljenje, pove, kako velik je greh nečistosti, torej spokori naj se ne¬ čisti človek, in spolni naj z dušo in telesam božjo sveto voljo, de se ne bo nad njim zgodilo, kar bo Bog ne- čistnikam v večnosti storil. De je nečistost velik greh, in de ga Bog močno sovraži, pričajo štrafinge, s kterimi je Bog nečiste ljudi kaznoval (štrafoval). Ves svet je Bog s potopam štra- 495 fal, in Sodomo in Gomoro z ognjem od nebes končal. Ko so se Izraelci z Moabitarskimi ženskimi spečali, jih je dal Mozes štiri in dvajset tavžent pomoriti. 4. Moz. 25. Zavoljo nečistosti sta bila David in Salomon nesrečna, sedem mož Sare je bilo precej pervo noč po poroki umor¬ jenih, in dva sodnika zavoljo Suzane s kamnjem ubita, i. t. d. Posebno je pa se Bog zapovedal prešeštovavko s kamnjem pobiti. In sv. Peter pove, de je Bog krivične, zlasti tiste, kteri po mesu, v nečistosti žive, za dan sod¬ be prihranil. In sv. Pavel pove, de kurbirje in prešešt- nike bo Bog sodil. Hebr. 13. 4. Tudi cerkev je nečist¬ nike vselej z veliko in ojstro pokoro obkladala, de bi jih bila pred hudimi strafingami v večnosti obvarovala. Kaj liudiga izvira iz nečistosti ? 1) Nečistost kristjanu um oslepi. Noben greh člo¬ veka tako ne oslepi, kakor ta, neumni živini ga enakiga stori; nečistnik ne posluša nobeniga nauka, ne dobriga sveta, ne vesti, ne mara za Boga, ne za nebesa in ne za pekel, ne porajta božjiga žuganja, ne obetanja, ne svoje časti, ne zdravja, ne škode; je kakor so bili lju¬ dje ob času Noetovim, in kakor Sodomijam’; hodi od svojiga nečistiga poželjenja gnan po potih in krajih, kjer bi priložnost najdel Boga razžaliti. Zato pravi sv. Pavel: »Natorni človek ne ume tega, kar je božjiga.» 1. Kor. 2. 14. Njegovo zaderžanje je tako, de bi ga sam nad seboj sovražil, in ga pogubljenja vredniga imel, ko bi ne bil ves zmoten in oslepljen. Sv. Peter pravi: »Imajo oči polne prešeštva, in ne jenjajo grešiti.” 2. Peter. 2. 14. 2) Nečistost stori človeka terdovratniga. Njegov um je oslepljen, ne spozna, kako nesrečen de je, nakla¬ da greh na greh; s tem svojo voljo popolnoma oslabi, de ne želi dobriga, služi le poželjenju, strah pred smert- jo, sodbo in pogubljenjem zgine, nagnjenje do greha se 496 pa uterdi, de postane navadin grešnik, in ne more se grehu odpovedati, če ga Bog iz posebne milosti ne re¬ si, ktere pa ni vreden, in tako se zgodi, de mu pregre¬ he njegove mladosti v kosti zalezejo in z njim v grob gredo. Job, 20. 11. 3) Nečistost pripravi kristjana ob vero v Boga in njegove svete resnice. Ko vero zgubi, zgubi tudi ve¬ selje do molitve, poslušanja in branja božje besede, do prejemanja svetih zakramentov, in vse to tudi opusti. Prazniki Gospodovi so za nj nar bolj pritožni dnevi greh delati; za cerkev mu ni več mar, in če tudi iz navade va njo gre, gre le zavoljo druzih, in svojih misel nima pri Bogu, ampak pri svojim nečistim maliku, in zato ga tudi sv. Duh zapusti, ker ne gre v hudovoljno dušo, in tudi ne prebiva v telesu, ktero je grehu služno. Buk. modr. 1. 4. 3) Nečistost oterpne serce kristjanovo , in ga stori obupati. Sperviga se je sramoval, ako je kako ne¬ sramno besedo slišal, pozneje se že smeja, in kmali za¬ brede v mnoge djanja. Zdej misli, de ni vee mogoče cisto živeti in se poboljšati, ker svojo slabost občuti, in svojo nestanovitnost spozna, ko se je hotel včasih po¬ boljšati, pa je spet padel, in je tolikanj gnad zavergel; ve, de postava je duhovna, on pa ves mesen, in pod greh prodan. ttimlj. 7. 14. Torej si ne upa na milost božjo klicati, k spovedi se ne more pripraviti, svojih nesramnost brez števila ne more razodeti, ve pa, de brez spovedi in pokore ni odpušenja grehov, in to ga spet s straham napolni, tako de v ti znotranji vojski obupa, ostane v grehih, v nepokori umerje, in večno je nesrečen. Kaj je kristjanu storiti j de se nečistosti obvarjej in šeste in devete zapovedi ne prelomi ? De se kristjan varje zapeljive pregrehe nečistosti, mora: 497 1) Boga prositi, de mu da cisto serce, in ponovi v njegovim oserčji praviga svetiga Duha, de bi očistil njegovo serce od hudobnih zelja in nečistiga nagnjenja, mu odvernil oči od vsih nevarnih reči, de bi se ne obu¬ dile v njem nevarne misli; de bi ne pripustil, de bi kdaj ognjusil svoje telo, ktero je sv. Duh posvetil, v kterim prebiva; ker sv. Pavel pravi, de bo Bog tistiga pogu¬ bil, kteri bo tempelj svetiga Duha omadeževal. 2) Se mora varovati nevarne priložnosti in bežati iz nje, le v begu bo zveličanje najdel; vsiga se ogibati, kar bi zamoglo k nečistosti napeljati, posebno drušine nečistih in druziga spola, in nikoli se zanašati na svojo moč; napuh pride pred padcam, in tacih napuhnjenih je nar več v ta greh padlo. V ti reči nam sv. Duh lep in potreben, in za da¬ našnje čase posebno koristen nauk da, kako se varova¬ ti, ker pravi: »Ne ozri se na mnogoželjno ženo, de kje v nje zaderge na padeš. Ne imej družbe s plesovavko, tudi je ne poslušaj, de kje po njenim sladkim petji ne pogineš. Ne gledaj device, de se nad njeno lepoto ne pohujšaš. — Odverni svoj obraz od nalipšane žene, in ne zijaj na ptujo lepoto. Zavoljo ženske lepote se jih je veliko pogubilo, in iz nje se poželjenje, kakor ogenj vname/’ Sir. 9. 3—13. »Moj sin! ne glej na goljufijo žene, zakaj žnabli kurbe so, ko satovje, iz kteriga se med cedi, in njeno gerlo je glajši kot olje, nje poslednje pa je grenko kakor pelin, in ojstro kakor na oba kraja nabrušeni meč. Njene noge gredo v smert, in njene stopinje peljejo v pekel. — Odverni svojo pot delječ proč od nje, in ne perbližaj se k durim svoje hiše.” Prip. 5. Z 9. »Moj sin! ohrani zapovedi svojiga oče¬ ta, in ne zapusti postave svoje matere. — De te bodo pred hudobno ženo, in pred perliznjenim jezikam ptuje varovale. Tvojimu sercu ne gre njene lepote poželeti, tudi ne daj se z njenim miganjem vjeti. Zakaj kurba je II. Del. 32 498 komej toliko, kolikor grizlej kruha vredna; zena pa dra¬ go dušo moža vjarne. Zamore li človek ogenj v svo¬ jim naročji skriti, de bi se njegovo oblačilo ne vnelo ? Ali po žerjave! hoditi, de bi se njegovi poplati ne ožgali ? Tako tisti, ki k ženi svojiga bližnjiga gre, ne bo čist, ako se je dotakne.” Prip. 6. 20—29. Starši niso nikoli zadosti skerbni svojih otrok pred slabo perložnostjo obvarovati, se preveč zaneso na nje, in jim preveč pregledujejo Sv. Duh jim ojstro zapove svoje otroke varovati, ker pravi: »Ter- dno varovaj hčer, ktera se ne odverne od gledanja mla- denčev, de kje, kader priložnost dobi, ne zaide. Cuj čez vso nesramnost njenih oči, in ne čudi se, kader za te ne mara.” Sir. 26. 13. 14. To se zgodi, če starši precej sperviga svojih otrok ne varjejo , in jih ne stra¬ hujejo, ko so se spridili, potlej več ne marajo za njih svarjenje. Žalostno je viditi, kako malo starši zapovedi božje poslušajo; komej de je hči malo odrasla, jo že sami peljejo v drušino, de jo svetu skazujejo , de vse sliši govoriti, kar ji vediti ne gre, de se z nevarnostjo so- znani. Hvalijo se, de njih hči je pametna, desiravno še mlada, še nič hudiga ne pozna ; smo jo tudi dobro pod¬ učili, kako se mora v drušini zaderžati, se lahko zane¬ semo na njo, in drušina, v ktero hodi, je tudi dobra, so vsi pametni. To so starši govorili in govore, pa vsaki dan je več nečistih ljudi na zemlji, in ti so tisti dobri otroci. Ako bi starši pomislili, de njih otroci so tudi v grehu rojeni, in od mladih dni bolj k hudimu na¬ gnjeni , in de za svoje zveličenje skerben kristjan mo¬ li, čuje čez svoje poželjenje, se zatajuje in svo¬ jiga hudiga poželjenja vender nikoli zadušil ne bo, kaj imajo vaši otroci drugo, boljši natoro! Se med an- gelji se je hudobija najdla, gotovo niso vaši otroci bolj popolnoma, kot angel ji; če so nekteri angelji grešili, va¬ ši otroci bodo še bolj gotovo, ko jim vse na voljo spu¬ stite. Ce se pa tudi na svojiga otroka zanesete, ali pa 499 zamorete drugim upati, s kterimi se drušijo, in če tudi res nič hudiga ne mislijo in ne žele, pa hudobni duh misli. Se pobožni ljudje obojiga spola, če dolgo skupej zahajajo, so si nevarni, kar nas skušnja prepriča; pa tudi to vemo, de lasten spol je nevarin, in veliko jih je pohujšanih po svojim spolu, ker je veči zaupljivost in manji sramožljivost med njimi, kot med drugim spolam. Ne motite se tedej, noben izgovor ne velja, kteri je čez božje zapovedi, in nikoli ni pripušeno iti v nevarnost, Boga razžaliti in svojo dušo pogubiti. 3) Delaven biti, in lenobe se varovati; lenoba je začetek veliko grehov, posebno nečistosti. Prerok Ece- hijel pravi: »Zač etik hudobije S od omske je bi¬ lo življenje brez dela.” Ezeh. 16. 49. Len človek ima mnoge skušnjave, in je nar manj pripravljen sku¬ šnjavam se vstavljati. David nam je v izgled, kako globoko pade človek v lenobi, dokler je težave v vojski terpel, mu ni bilo mar misliti na greh nečistosti, ko je pa brez dela bil, je grešil. Sv. Ilijeronim pravi: »Vse¬ lej bodi delaven, de te hudoba brez dela ne najde. Ko ima človek veliko dela, nima časa na greh misliti. 4) Mora zmeren biti v jedi in pijači. Jezus zapove se zderžati od obilnosti vina, v kterim je nečistost. In ravno to sv. Pavel zapove: »Ne vpijanite se z vi¬ li a m , iz k t e r i g a je nečistost.” Efez. 5. 18. •>) Mora sramožljivost ohraniti. Vselej se mora va¬ rovati , kaj taciga storiti, česar bi se sramoval pred dru¬ gimi storiti; tedej nič gledali, nič poslušati, nič govoriti, nic brati, nie dopustiti storiti, česar bi ga sram bilo; družbe se varovati, kjer ni sramežljivih; z drugim spo¬ lam nikoli sam biti, in se varovati veselja vživati, per kterim je sramožljivost v nevarnosti; in nič za majhno imeti v ti reči: kdor se majhniga ne varjc, bo kmali v veliko padel. 32* soo 6) Premišljevati nauke božje in štrafinge, s kterimi je Bog nečistnike štrafoval. 7) Premišljevali strašne in žalostne nastopke greha nečistosti. Noben greh človeka tako delječ od Boga ne odpelja, kot nečistost, de bi skorej ne bilo več upati poboljšanja in sklenitve z Bogarn. Ognjusi dušo in telo nečistniku, zmoti mu vso glavo, de se spozabi, kaj je Bogu, sebi in bližnjimi! dolžan ; de ne vidi svoje velike nevarnosti in nesreče, in ne ve, kaj se spodobi ali ne; zgubi vse veselje do božjih reči, in še zoperne mu po¬ stanejo , in na zadnje vera ugasne v njem. Nečistnik postane sam sebi težak zavoljo nepokoja vesti, zavoljo sramotenja pri druzih, in zavoljo težkiga spreobernjenja. Ko je začel grešiti, je mislil, de se bo lahko spreober- nil, de zdej , ko je mlad, tako živi, ko bo starji, se bo pa spreobernil in pokoro storil, in ne misli, kaj mu sv. Duh pove: »De kar se mladeneč navadi, tudi star ne opusti?’ Pridig. 22. 6. Tako nepokojin in nespokorin živi, in več del tak tudi tako umerje. 8) Spomni naj se na Boga, de Bog vse vidi, kar¬ koli dobriga ali hudiga misli, želi ali rad stori. Bog vidi vse po dnevi, po soncu, ali po noči v temi, doma, ali na polji , ali v bosti, očitno, ali skrivaj storjeno. S. Pavel pravi: »Pred njegovimi očmi ni nobena stvar ne- videjoča; ampak vse je golo in odgernjeno.” Hebr. 4. 13. Kaj je obvarovalo Jožefa in Suzano pred nečistim greham? misel: Bog me vidi; to bo tudi tebe, grešnik, obvarovalo! 9) Spomni naj se, Bog me bo sodil in tudi štrafal. Sv. Duh sam nam pove, kako močno zamore nas varo¬ vati ta spomin, ker pravi: Spomni se poslednjih reči, in vekomaj ne boš grešil. Ob času skušnjav naj se precej spomni na smert, na sodbo, na pekel, ali na ne¬ besa , na plačilo, ktero vživajo taki, ki so svoje skušnja- 501 ve premagali, ali na štrafinge, ktere v peklu terpe, kteri 50 v skušnjave pervolili. 10) Spomni naj se ob času skušnjav na terpljenje in smert Jezusa Kristusa , ki je na vsih udih svojiga svetiga telesa terpel, de je na svojim telesu pokoril vse nase grehe: kako ima prebodene roke in noge, kako ranjeno je njegovo telo, de bi nam bil skozi svojo sveto prelito kri gnado zasluzil, vredno pokoro storiti. Po¬ misli naj, kako bi se mogel nečistosti služiti, ker nje¬ gov Bog na križu vesi! in pogleda naj s zaupanjem proti nebesam, od koder si potrebne gnade sprosimo. 11) Večkrat naj gre k spovedi in k svetima obha¬ jilu. Po svetih zakramentih bo zadobival nar veči gna¬ de in obilno pomoči skušnjave premagati. Varje naj sveto obhajilo nevredno prejemati, in naj ne posluša hu- dobniga duha, kteri ga od spovedi odvrača. Priporoča naj se pa tudi vsaki dan v prošnjo devi¬ ce Marije, kakor so se ji svetniki priporočali, in so či¬ stost po nje prošnji in gnado zvesto ohranili. Aevosl jivost. Nevošljivost je ljubezni do biižnjiga ravno nasproti. Nevošljivec bližnjimi! dobriga ne pervoši, je žalosten nad njegovo srečo in vesel njegove nesreče, želi, de bi on imel, kar bližnji ima, in de bi bližji ne imel; tudi rad pomaga, kolikor zamore z besedo in djanjem k nesre¬ či biižnjiga, desiravno njemu k nobenimu pridu ni. Po izgledih nevošljivih ljudi se bo lahko vsak pre¬ sodil , ali ima greh nevošljivosti v svojim sercu ali ne. Bog je človeka za zveličenje vstvaril; zaverženiga, hu- dobniga angelja je sreča človekova pekla, želel mu je pogubljenje, vedil je, de greh bo človeka nesrečniga storil, ga od Boga odvernil, kakor je njega; prizadjal 51 je človeka v greh napeljati, in po grehu ga ob nebesa pripraviti, kar je tudi storil. Hudič je bil nevošljiv člo- 502 veku, kar sveto pismo pove, rekoč: »Bog je člove¬ ka neumerjočiga stvari!, iti ga po svoji podobi storil. Po hudičevi nevošljivosti pa je smert na svet prišla, in kteri so na njegovi strani, po njem posnemajo?’ Buk. modr. 2. 23—25. Kajn je vidi!, de daritev Abeljnova Bogu dopade, njegova pa ne. Kajna je to v sercu bolelo, se je jezil, brata ni mogel več z lepim očesam pogledati, ves bled in prepaden je bil v obrazu, in mislil in sklenil je brata umoriti, kar je tudi storil. Nevošljiv je bil bratu zato, ker je bil dober, in ga je Bog’ ljubil. To je oznanova- nje , kakor ste od začetka slišali, de se med seboj lju¬ bite. Ne kakor Kajn, kteri je bil iz hudiga, in je svo- jiga brata ubil. In zakaj ga je ubil ? Zato ker so njegove dela hude bile, njegoviga brata pa pravične. 1. Jan. 3. 11. Bog je Izaka obdaroval z blagam, Filistejci niso mogli sterpeti, de bi tako srečen bil, in ker mu niso mogli druziga hudiga storiti, so mu vodnjak zasuli in zamašili, de ni imel vode svoje živine napajati, in ga ta¬ ko primorali iz dežele iti. 1. Moz. 26. Znano nam je vsim, zakaj in kako močno so sovražili bratje Jožefa. Ko je David Goljata premagal in vojsko dobil, so ženske po mestih, koder so vojšaki šli, pele: Savel jih je tavžent pobil, in David deset tavžent. Savel ni mo¬ gel slišati, de Davida bolj, kot njega hvalijo in časte; in to je storilo, de Davida ni mogel več terpeti, in mu je po življenju stregel. 1. Kralj. 18. Nevošljivost je Danijela v levnjak spravila. Dan. 6. Brat zgugljeniga sina se je jezil, in ni hotel v hišo iti, ko je oče svojima zgubljenima sinu od veselja, de je nazaj prišel, gosti napravil. Farizeji niso mogli ter¬ peti, de bi ljudstvo Jezusa častilo, njegove nauke in ču¬ deže pripovedovalo, za njim hodilo; prizadjali so si, ga v kaki besedi vjeti, in ga iz poti spraviti. 503 Delavci v vinogradu so godernjali, ker so zadnji toliko plačila prejeli, kot pervi, ki so celi dan delali, I. v. d. Po zaderžanji vsih teh se vidi, de so bili nevosljivi, in kdor je tak, kot ti, ima greh nevosljivosti v svojim sercu, ko je žalosten zavoljo dobriga, ki ga bližnji ima, ali pa ko veselje v svojim sercu občuti, in va-nj pervo- Ii, ko vidi bližnjiga zanevideniga in nesrečniga. Nevosljiv pa bi ne bil, postavim, če bi bil žalosten sreče svojiga bližnjiga zato, ker se boji, de bo grešnik v sreči se hudobnisi postal, druge se huje terl; ali pa ko bi bil nesreče bližnjiga vesel, zato, ker upa, de ga bo nesreča zmodrila in se bo poboljšal; tak bližnjima dobro želi, mu želi zveličenja, kakor sebi. David je Bogu rekel: »Dobro je meni, de si me ponižal, de se tvoje postave naučim.» Psi. 118. 71. Tedej greh nevosljivosti človek le takrat stori, ko je žalosten zavoljo dobriga, kar bližnji ima, in vesel hu- diga, ktero bližnjiga zadene iz hudobniga serca; ko bližnjiga zavida ali sovraži, in hoče sam imeti, kar po¬ želi in mu dopade, in ga iz napuha boli, de je bližnji v časti, v imenitnim stanu ali službi, ali je srečen v bla¬ gu, i. t. d. Zakaj nevosljiv človek se zmirej vjeda v svojim sercu, naj se zgodi bližnjimu, karkoli si bodi dobriga, in če se tudi njemu ravno tako dobro zgodi, mu ni prav, ni zadovoljili , le takrat mu ni po volji, ko se bližnjimu hudo godi. Ne more jih terpeti, ki so z njim enaciga stanu, ker želi, de bi menj bili, kot on. Če so nižjiga slami, se boji, de bi ne bili sčasama z njim enaciga, če so pa višji od njega, jih pa se težje terpi, ker on ni, kar so uni. Za nevosljiviga nikoli ni; ko se drugi svoje sreče vesele, on žaljuje, in se svoje sreče ni vesel, ko tudi druge poleg sebe srečne vidi. Nevosljiv pa tudi s svojim jezikam nobeniga per miru ne pusti; naj stori bližnji se tolikanj dobriga, je vse 504 nič v njegovih očeh, vse zmanjšuje pred ljudmi, in v hudo obrača, in če ne more dobriga, kar bližnji stori, ovreči, mu pa slabe namene podtikuje. Nevosljivec so¬ vraži bližnjiga, in zato mu le hudo želi, posnemlje hu¬ diča, zato sveti očaki nevošljivost hudičev greh ime¬ nujejo. Je nevosljivost velik greh? Velik greh je, ker se nevosljivec pregreši zoper Bo¬ ga, bližnjiga in samiga sebe. Pregreši se zoper Boga, ker Bog je Gospod vsiga, od njega vse pride, in če ima bližnji blago in čast, mu je Bog dal; če je zdrav, umen, pobožen, ga ljudje radi imajo, je vse le od Bo¬ ga, kteri ga v take okoljšine postavi, de si vse to pri¬ dobi in ohrani, on viža ves svet. Nevosljivec pa Bogu v roke segati hoče, hoče de bi Bog po njegovi volji svoje dari delil, vzdiguje se zoper Boga, in mertnra zo¬ per božjo previdnost. Nevosljivec se pregreši zoper ljubezen do bližnjiga. Bog zapove bližnjiga ravno tako ljubiti, kakor samiga sebe. Kdor svojiga bližnjiga ljubi, mu dobro želi in stori, od njega dobro misli in govori, se veseli z vese¬ limi in žaljuje s žalostnimi. Nevosljivec pa ravno nasproti dela, jezi se , ker je bližnji srečen, vesel in časten ; veseli se, kader ga vidi nesrečniga in žalostniga. Ali ima tak človeško serce? Opravlja svojiga bližnjiga, kjer in kolikor zatnore, pripoveduje njegove slabosti, in jih še bolj Černe kaže, kakor so, de bi ga le bolj v so¬ vraštvo spravil; ali je tak za nebesa, kjer se vsi med seboj ljubijo ? Pregreši se pa tudi nad sabo, ker se ga sovražne misli in želje polaste, mu serce spridijo, de ves hudoben postane, so mu v navado, in ga tudi v hudobne dela speljejo. Sebi zdravje podkoplje, mir serca si odvzame, ker se vedno vjeda, kar se mu na obrazu vidi; ves pre- 505 paden je , kot Kajn. Ločil se je od Boga, ki je lju¬ bezen sam sebi, in ločil se je od nebes, v ktere le ljubezen pripelja; njemu je nevošljivost v natori, kot hudobnimu duhu, torej tudi njegoviga kraljestva vreden. Kaj hndiga izvira iz greha nevosljivosti? Veliko druzih grehov izvira iz nevošljivosti, per nekterih manj, per nekterih več, kolikor hudobniši je serce; sosebno pa izvira: 1) Opravljanje, krive sodbe, natolcevanje, obreko¬ vanje in oblagovanje bližnjiga, posebno per ljudeh ena- ciga stanti, enake službe ali enakih opravkov. 2) Sovraštvo, preganjenje, maševanje, mnoge kri¬ vice in tudi morije. Kajn je Abeljna umoril, bratje so hotli Jožefa, Savel Davida umoriti, in judje so Jezusa umorili, vsi le iz nevosljivosti. In nič taciga hudobniga ni, česar bi se nevosljivec ne podstopil storiti. 3) Ostuden greh nehvaležnosti proti Bogu. Ne ve¬ seli se dobriga, kar mu Bog da, in ne zahvali se Bo¬ gu za to. Kaj mora kristjan storiti, de se ho greha nevosljivosti obvaroval ? De se bo pred njim obvaroval, in če je v njem, se ga odvadil, naj: 1) Večkrat premisli, de z njim hudiča posnema in se nebes nevredniga stori, kamor z njim ne more priti, ker v nebesih so le, kteri se ljubijo. 2) Spomni naj se, de Jezus zapove, se po bratov¬ sko in sestrinsko med seboj ljubiti, in ta je poglavitna zapoved; kdor te ne dopolne, vso postavo prelomi, in ta greh odžene žegen božji od duše, ker zaviduje božje dari v bližnjimu. 3) Se mora napuhu odpovedati, ne sme časti člo¬ veške lakomen biti, kakor tudi zemeljskiga blaga ne; čast se skadi iz človeških ust, kot dim, in zemeljske 506 reči bodo minule, kakor bi jih nikoli ne bilo. Pusti naj Boga gospodariti, on je Oče nas vsih, jn ve, kaj dela. 4) Kader bo čutil v sebi, de se njegovo serce k nevošljivosti nagiblje, naj Boga prosi, de bi mu dal du¬ ha ljubezni, in de bi ga v nji poterdil. 5) Naj Boga hvali, de je bližnjiga požegnal, in prosi naj ga , de bi bližnjiga pred nesrečo obvaroval. 6) Naj večkrat pred Bogam moli, de naj se le njegova volja zgodi, in obudi svoje zelje, se popolnoma z božjo voljo skleniti, in de bi k njegovima sklepu svojo gnado dal, de bi vedno takih misel bil. 7) Naj nikoli zoper take ne govori , do kterih v svojim sercu nevosljivost čuti. — Kdor si bo prizade¬ val po teh naukih storiti, se bo s pomočjo gnade hožje greha nevosljivosti obvaroval. Kaj je nevosljivost ? Nevosljivost je žalost zavoljo dobriga, ki ga bližnji ima, in veselje zavoljo hudiga, ktero bližnji terpi, iz so- vražniga serca do bližnjiga. Pozrčsnost ali sainogoltnost. Nekteri mislijo, de nezmernost v jedi in pijači zveliča¬ nju duše nič ne škod je; in nekteri menijo, de se v jedi in pijači le takrat pregreši, kader se želodec preobloži, de mu je hudo. Kako je v ti reci sodili, nam sam Bog pove, in njega poslušajmo, ne pa svoje zmotene pameti. Jezus zapove, rekoč: »Varujte se, de vaše serca ne bodo preobložene v požrešnosti in pijanosti in v časnih skerbeh, in de tisti dan na naglim nad vas ne pride.” Luk. 21. 34. In sv. Duh pravi: »Ne bodi pri nobeni pojedini samogolten, in ne poželi vsake jedi, zakaj veli¬ ko žertje bolezen prinese, in požrešnost klanje v trebu¬ hu napravi. Velik« jih je zavoljo pijanosti umerlo, kdor je pa trezen, za toliko dalje živi.” Sir. 37. 32—34; 507 Bog je za človeško dušo telo vstvaril, de v ujem in po njem vse stori, kar je treba za časno in večno življenje. De se pa telo ohrani per zdravji, moči in življenji, mu je treba jedi in pijače, ker ga je Bog že taciga vstvaril, de mu je vsiga tega treba. Iz tega na¬ mena je Bog tudi jedi in pijače vstvaril, je dal člo¬ veku želje po jedi in pijači, dal jedilam in pijačam tako sladnost, de se človeškim ustam perležejo, in je storil človeško telo tako, de lačno in žejno postane; vse to je pa storil po svoji modri previdnosti, de je človek pri¬ moran svoje telo z jedjo in pijačo pri življenji in potre¬ bni moči ohraniti. In tega je bilo človeku tudi se v stanu nedolžnosti, pred storjenim pervim greham treba; pa razloček je, de v stanu nedolžnosti je bilo poželjenje jedi in pijače duši popolnoma pokorno ; človek je le to¬ likanj poželel, jedel in pil, kolikor je bilo treba telo per zdravji in moči ohraniti. Zdej pa, ko je človeška na- tora vsa spridena, se poželjenje vzdiguje zoper duha, in želi več, kot mu je treba, in tudi take jedila, kterih mu ni treba; še poželi in vživa, kar mu škodije, samo zato, ker njegovim ustam dopade. Ce človek poželi jedi in pijač zavoljo njih sladnost, ker mu dopadejo, ne greši, sej jim je Bog dal prijetno sladnost, dokler jih zmerno vživa, in Boga za nje hva¬ li. »41i tedej jeste ali pijete, ali kaj druziga delate, vse k časti božji storite.” 1. Kor. 10.31. Kakor je kristjan dolžan si prizadevati per vsih svojih delih Boga častiti, ravno tako tudi pri jedi in pijači, de le toliko je in pije, kolikor mu je potreba , in bo voljo božjo spomnil. Na tanko mero se pa nobenimu ne more dati, ker niso natore vsih ljudi enake, nekter človek več, nekter pa manj potrebuje; kdor ima težke dela, več potrebuje, kakor uni, ki ima bolj lahke; zraven se pa mora na premoženje in na stan gledati. 508 Zoper voljo božjo stori, kteri več je iti pije, ko je treba, ki le zato je, ker mu jed dopade, desiravno se zadosti ima. Huje greši, kteri le na jed in pijačo mi¬ sli, in vso svojo skerb na to oberne; v jedi in pijači svoje premoženje zapravlja, dolge dela , ali storjenih ne plačuje, ker vse zaje in zapije, in ne prihrani ne za svoje, in ne za uboge, de bi jim v sili dobro storil, kar Bog zapove; kdor zdravju škodljive jedi je, zato ker se poželjenju priležejo; greši tudi, kdor post prelomi. Ta¬ kim gresnikam Jezus ojstro žuga, ker pravi: »Gorje vam, ki ste siti, zakaj stradali hote.” Luk. 6. 25. Bož¬ je kraljestvo ni jed in pijača, ampak pravica in mir, in veselje v svetim Duhu.” Rimlj. 14. 17.» Hodimo pošte¬ no, kakor po dnevi, ne v požrešnosti in pijanosti, ne v kregu in nevosljivosti, temuč oblecite Gospoda Jezusa Kristusa, in ne strezite mesu po njegovih željah.” Rimlj. 13. 13. Sv. Pavel pove, de požresnike pogubljenje ča¬ ka, ker njih Bog je trebuh, in ker žive, kakor sovraž¬ niki Kristusoviga križa. Filip. 3. 18. Tudi strafmge pričajo, de je požrešnost greh. Bog je Izraelce v pu- savi strafal, ker so meso požrešno jedli. 4. Moz. 11.33. Bogati mož, ker je dobro jedil in pil , je bil v pekel veržen. Jak. 16. 22. Sveti očaki sploh uče, de kdor hoče popolnoma po kersansko živeti, se mora nezmernosti v jedi in pijači odpovedati, in nehati trebuhu streči. Še pregresnejsi je nezmernost v pitji vina , kakor v jedi. Bog je človeka malo menj imenitniga, kot an- gelje vstvaril, ko mu je dal um in pamet, in mu jo tu¬ di razsvetljuje, de spozna dobro od hudiga; in v pija¬ nosti jo zapravi, se poživini, kakor prerok govori: »Ker je človek v časti bil, ni zastopil, se je poživinil, in je neumni živini enak postal.” Psi. 48. 13. Pijanec je ger- si od živine, živina je in pije le za potrebo , pijanec pa ne ve mere, on govori, kot uni mož, ki je rekel: 509 Duša! počivaj, jej, pij, in bodi dobre volje; (Luk. 12.19) ali kakor s. Pavel od tacih govori: »Jejmo in pijmo, z a k a j j utri bo m o u m e r I i.” 1. Kor. 15. 32. Ne greši pa saj smertno ne, kteri le za potrebo pije, ga pa vino goljufa, ker je močneji, kakor si ga je mislil. Noeta je vino vpijanilo, ker ni vedil, kakšno moč ima v sebi, torej ni grešil. Ni pa brez greha, kdor čez potrebo pije, de se mu pozna po unanjim, ko po več ur dneva pije, desiravno se ne vpijani, kakor svet takim pravi, de znajo vino nositi. Morebiti so ti pred Bogam res veči pijanci, kakor drugi, ki so od malo vina pijani, desiravno tudi ti niso brez greha, ker več pijejo, kot je treba, in to store zavoljo poželjenja. Velik greh pa stori, kdor pri vinu svojo pamet zgubi, želodec preobloži, de mu je hudo; ko se nalaš vpijani, ali druge nalaš z vednim natakovanjem, ali po sili vpijani; kdor se skuša z drugimi, kteri ga bo več spil, i. t. d. Takim pravi prerok Izaija: »Gorje vam, kteri ste močni v vinski pijači. Iza. 5. 22. Prip. 23. 29—35. De je pijanost velik greh nas Bog sam uči, ker pravi, de pijanci ne bodo ncbeškiga kraljestva dosegli, in ravno zato nas Jezus opominja se varovati, de ne bodo naše serca preobložene v požrešnosti in pijanosti, in nas smert ne prehiti, ker bomo mogli stati pred njim, ki nas bo sodil. Luk. 21. 34. Sv. Pavel pijanost tudi med dela mesa šteje, in naravnost pove, de pijanci ne bodo kraljestva božjiga dosegli. Gal. 5. 19—21. 1. Kor. 6. 10. Sv. Duh pravi po preroku Izaiju: »Gorje vam, kteri zjutrej vstajate, de bi po pijanče¬ vanji zahajali in pili do večera, de se od vina vnamete?’ Iza. 5. 11. Tedej po božjim razodenji ve¬ mo, kaj pijanca čaka. Kaj sosebno zapelje človeka v to pregreho ? Človek se sam zapelja v to pregreho, ker svojiinu MO spridenimu poželjenju sluzi, se ne zatajuje, pijanosti nima za greh, ne hoji se Boga, k spovedi ne hodi, svetih zakramentov ne prejemlje, kteri kristjanu moč dajejo skušnjave premagati in greha se obvarovati, in ne moli; tako poželjenje močneji prihaja, zgubi se, in pijanec postane. Zapelja ga drusina pijancov, ki ga vabijo, mu na¬ pivajo, bratovsino z njim pijejo; sperviga pije po malim, pozneje brez mere, tako se ga navada prime, in ne more več brez vina in brez navadnih tovarsev biti. Od tacih zapeljivih pijancov se prerok Izaija pove, kako se vabijo: »Pridite, reko, natočimo vina in vpijani- mo se, in bo kakor danes, tako jutri, in se ve¬ liko v ec.” Iza. 56. 12. Navada pa tako močna po¬ stane, de je pijanec lozej brez jedi, kot brez vina. In drugi grešniki se saj v starosti poboljšajo, pijanec pa nikoli; starji ko je, veči pijanec prihaja, ni mu več mar za Boga, ne za zveličanje, ne za čast, ne za svarje¬ nje , v njem se je vse dobro zgubilo, vino je nje¬ gov Bog. Nekteriga dobriga moža in skerbniga gospodarja domači nemir v pijanca spremeni. Doma nima mini, ise ga zunaj hiše, pri vinu si hoče domače sitnosti iz serca zbiti, in med tem se navadi pijančevali. Pijanost je veči del greh revnih ljudi. Rokodelci, delavci in zanikerni kmetje se pijančevali navadijo; celi teden težko delajo, v nedeljo in o praznikih si hočejo plačati, boljši dan imeti, zato ker so med tednam ter- peli; grejo v gostivnico, in zapijejo, kar so med tednam terdo zaslužili, in s tem se privadijo pijančevanja. Ka¬ der nimajo toliko, kolikor jim je treba, pa dolge delajo; in torej se vidi, kakor zaslužek mine, so brez denarja, dolg jim ostane, in zgodi se kar sv. Duh pravi: „Ako nimaš s čim verniti, ti bo se odeja iz tvojiga hrama vzeta.” Prip. 22. 27. 511 K pijanosti veliko pripomorejo lakomni kerčmarji ali gostinčarji, kteri pijance k pitju prigovarjajo, de več skupijo, in pijancam na upanje vino dajejo. Veliko menj pijancov bi bilo, ako bi bilo menj krivičnih gostinčarjev (oštirjev), kteri po grehu pijanosti krivične dobičke de¬ lajo, ki vpitje in jok zapušenih revnih vdov in otrok ne omeči, kteri njegovo krivično hišo kažejo, kjer jim je oče vse zapravil. Kaj hudiga izvira iz nezmerne jedi in pijače ? Veliko hudiga za dušo in telo, za ta in za uni svet. 1) Zguba gnade božje. Brez prenehanja ostane grešnik v svoji hudi navadi, nikoli nima prave greven- ge, nikoli prave pokore ne stori, nikoli se prav ne spreoberne, ne sluzi Kristusu, ampak svojimu trebuhu, ostane sovražnik Kristusoviga križa, in ves oter- pnjen. 2) Oslepljenje uma, in po tem nepripravnost in ne¬ marnost k božjim rečem. Bog je človeka po svoji po¬ dobi za zveličanje vstvaril, dal mu je um in pamet, de ve izvoliti dobro od hudiga, in z njegovo pomočjo za more tudi storiti, kar ga zveličenja vredniga stori. Ali požrešni druziga ne ve govoriti, kakor od jedi in pija¬ če , in v tem potrati svoj čas, kakor de bi bila jed in pijača božje kraljestvo; trebuh ima za Boga, opuša službo božjo, in gostivnica (oštarija) je njegova cerkev. 3) Izvira nespametno govorjenje, prepir, kletev, boji, in dostikrat tudi morija. Pijanec pri svoji zmoteni pameti ne ve, kaj govori, in zoperno ga je poslušati, in nikakor se ga ni moč odkrižati, bolj ko se mu vmika, bolj rine v človeka, in veliko govorjenje ne ho brez greha. Prip. 10. 19. Govori neumno in nesramno, poje pohujšljive pesmi, in po tem kaže, de se še dobro zave; 512 in ker se radovoljno vpijam’, so mu vse nesramne be¬ sede in norčije greh, desiravno od nekteriga pravijo, sej le kvanta, ker je pijan, sicer pa ne. Med pijanci je prepir; nekteri je trezen prav dober človek, pijaniga pa ni preterpeti, ker nič prav ne ume, kar drugi govore, vse na se oberne in zato se preč skrega, kolne in roti. Nektera zena bo to poterdila in povedala, de vse drugo hudo, ktero mora pri pijancu terpeti, bi rada spregle¬ dala, de bi le mir dal, kader domu pride. Sv. Duh pra¬ vi : »Vino, ki se po meri pije, dušo in serse obveseli. Vino, ki se nezmerno pije, napravi zdražbe, jezo in boje/’ Sir. 31. 36—39. 4) Po nezmeri v jedi in sosebno v pijači se na¬ gnjenje do nečistosti poviša. Sv. Pavel zapove, rekoč: »Ne vpijanite se z vinam, iz kteriga je nečistost.” Efez. 5. 18. »Iz vina pride nečistost, in iz pijanosti hrup, kdorkoli nad tem veselje ima, ne bo moder,” Prip. 20.1. »Vino in žene store, de modri odpadejo, in umni zanič¬ ljivi postanejo.” Sir. 19. 2. Koliko hudiga se zgodi v pijanosti, kar bi človek per zdravi pameti ne storil; v pijanosti pozabi mladeneč na svojo čast, in zakonski na svojo zvestobo; zato pravi sv. Pavel, de v vinu je ne¬ čistost. 5) Z nemero v jedi in pijači se zdravje poškodje in življenje prikrajša, kdor pa zmerno živi , je zdrav in dolgo živi, ker natora človekova je z malim zadovoljna. Sv. Duh pravi: »Veliko jih je zavoljo pijanosti umerlo, kdor je pa trezen , za toliko dalje živi.” Sir. 37. 34. »Nar boljši je serce z gnado uterditi, ne z jedmi.” Hebr. 13. 9. 6) Pijanost stori človeka zaničljiviga , pripravi ga ob čast in poštenje pri ljudeh. In kader hoče svet svojo zaničljivost pokazati, pravi: Pijanec je, in s tem hoče povedati, de je nič vreden človek. Pa še po smerti od njega slabo govore. Sv. Duh to od njih pove, rekoč: 513 »Brez časti bodo umerli, in bodo med mertvimi veko¬ maj v nečasti.” Buk. modr. 4. 19. In svet pravi: Spil se je, in zato je umeri. 7) Iz nezmere jedi in pijače pride zapravljivost in uboštvo. Sv. Duh pravi: »Kdor pojedine ljubi, bo v pomanjkanju?’ Prip. 21. 17. »Kteri pijančjejo in si med sabo pojedine napravljajo, se bodo spraznili, in zaspanec se bo s cujnami oblačil.” Prip. 23. 21. Revežu ni ni¬ koli vino predrago, otroci in žena pa doma stradajo, ko oče v gostivnici (ostarii) zapravlja, in zdihujejo nad oče¬ tovo nerodnostjo in nad krivičnim gostinčarjem, ki pi- jancam piti daje. 8) Iz pijanosti pride zguba večniga zveličenja. Ka¬ kor je pijanec za svojo družino nar veči nesreča, ker ne skerbi, ne za njih dušo, ne za telo, tako je tudi se¬ bi za večno nesrečo. Ne veruje ne Bogii, ne cerkvi, hodi po široki poti grešnikov, ne posluša dobriga sveta, ostane ves oterpnjen v svoji navadi, in brez pokore ne¬ srečno umerje. To je delež in konec pijancov. Zato je cerkev pijance po več let ojstro s posti pokorila, in se ni na spreobernjenje pijancov nikoli zanesla; navadnimi! pijancu je še le ob smertni uri svete odveze ni dala, in ga v žegnano zemljo ni pokopala. Spomnite se vi nesrečni na ljubeznivo opominova- vanje svetiga Petra, ker pravi: »Bodite trezni in čujte, zakaj vaš zopernik hodi okoli vas kakor rujoveč lev, in iše koga bi požerl?’ 1. Petr. 5. 8. In če vas še nič več ne peče, ker ste nebesa zapravili, in se več ne tresete pred peklam, ki ste si ga zaslužili, in vas vse to omečiti ne more, naj vas saj omeči žalovanje, zdiho- vanje in jok vaših žen, otrok, staršev in dobrih prijat- lov; in če vas tudi vse to od pijanosti ne zamore odver- niti, vas bo kletev sveta v grob spremila, in s kletvijo božjo obloženi hote v grobu gojili, iti gorje vašim ubo¬ gim dušam. II. Del. 33 514 Kaj je treba storiti; de se človek nezmere v jedi in pijači varje in odvadi? 1) Boga naj prosi, de mu da svojo gnado, de bo hotel in zamogel nagnjenje do nezmere v jedi in pose¬ bno v pijači premagati; naj večkrat premisli kaj Bog zoper nezmero v jedi in pijači govori, in de požresniku z večnim pogubljenjem žuga, in de mu ne odide, ako se ne poboljša , ker vse je večno res, kar Bog govori. 2) Naj pri jedi in pijači ne ise razveseljenja svoji- ga gerla, naj nima trebuha za svojiga Boga, naj vselej je in pije le za potrebo, de si zdravje in moč telesa ohrani, de bo zamogel dolžnosti svojiga stanu zvesto dopolniti, in naj misli, de ne živi zato, de bi jedil in pil, ampak je in pije, de bo živel. 3) Naj si večkrat kaj priterga v jedi in pijači, de ho ložej svoje nagnjenje ukrotil; naj se posti, čejekte- rikrat v požrešnost padel; naj se navadi le v navadnih k jedi odločenih časih in sicer nikoli jesti in piti, in naj si ne zbera v jedi ali pijači. 4) Naj se varje drušine pijancov in iz priložnosti naj beži, naj ne gre v gostivnico, in če se ne more vse¬ lej priložnosti umakniti, naj se na Boga in na svoje zve- ličenje spomni. 5) Naj pomisli, kaj že hudiga za ta svet iz pija¬ nosti pride, ker je pijanec na pameti ves zmoten, lju¬ dem v smeh, gospodarstvo pesa, uboštvo pokrije hišo in družino. Zapravi premoženje, zdravje, in pred umer- je, kakor, ako bi bil trezno živel. 6) Premisli naj, koliko se druzih grehov stori, kte- ri iz njegove prostovoljne pijanosti izvirajo. 7) Naj se večkrat spomni na strohljivost svojiga telesa, kaj mu bo pomagalo , ako je svoje telo dobro pasel? jed červov bo pred ali potlej. Svet evangeli pravi: »Bogatin je dobro jedel in pil, in ko je umeri, je bila njegova duša v pekel pokopana?’ Luk. 16. 518 8) Spomni naj se na Jezusa Kristusa in na svetni¬ ke, ki so svoje nedolžne telesa z poštam pokorili; kako hoče po pameti nebesa upati, ker svojimu telesu vse privoli! In naj pomisli, de en nedovoljen post iz ljube¬ zni do Boga opravljen, ga bo bolj potolažil na smertni postelji, kakor naj boljši gosti ali pojedine, ki jih je v svojim življenju vžival. Kaj je tedej žertje ali samogolnost? Je nezmernost v jedi in pijači. Jeza. Za zveličenje skerbni kristjan posnemlje Jezusa in je krotak, se ne da razdražiti, ne vračuje hudiga za hu¬ do , ne stori krivice nobenimu, zato ker so jo njemu storili, ampak za hudo dobro poverne, ker ve, de tako storiti je po volji božji. Kdor je pa nevoljin, jezin, ka¬ der se njemu ali komu drugimu kaj zoperniga zgodi ali stori, ga kdo v resnici razžali, ali si le domisljuje, de gaje hotel razžaliti, in se togoti, se pregreši zoper božjo voljo, ker mu Bog zapove krotkimu biti. Jeza je keršanski čednosti krotkosti ravno nasproti. Jezi je vsak človek po svoji natori podveržen, pa dober kristjan jo po veri premaguje in v sercu zaduši, ker ve, de jo Jezus prepove. Iz koga izvira jeza v človeku"? Jeza izvira v človeku iz lastne ljubezni, ker človek sebe ljubi, i n hoče, de bi ga nobena zopernost ne dole- ktero ga žene vse razža- sovražniku se vstavljati. — iosti, časti in blaga. Napuh- njen človek v se zaljubljen, ne more sterpeti, de bi so¬ vražen bil, ker sebe visoko obrajta, vse, kar stori, jev njegovih mislih prav, in torej se jezi, ako bi kdo čez-nj kaj rekel. Ravno tako tudi izvira iz lakomnosti blaga; 33* tela. — izvira iz nagnjenja, Ijenje od sebe odverniti, in Izvira tudi iz napuha lakomi 516 če je kaj poškodovan, ga precej jeza stare. — Pride iz prejsnjiga sovraštva; ker od svojiga zopernika zmirej le hudo misli, ga preč nar manjši stvar razjezi. — Pride tudi iz navade; ko se je človek že od mladosti navadil se za vsako reč jeziti, de le ni popolnoma po njegovi volji: razjezi ga delo, ako mu prav od rok ne gre, ži¬ vina, ako po njegovi volji ne gre, ne stori, ali kaki dru¬ gi opravki; že se jezi, ako se ob kamin spodtakne, se ureže, vdari, i. t. d. —• Pride iz bolehniga telesa, bole¬ zen stori človeka občutljiviga, ne presodi vsiga, kar se zgodi, kakor bi po kersanski ljubezni presoditi mogel. Tudi zoperne opravila ali druge neprevidene okolišine človeka naglo v jezo napeljejo. — Izvira pa tudi iz lju¬ bezni božje in bližnjiga, ker pravičen kristjan ne more hudobije ali krivice terpeti, in se nad tem razjezi. Po izvirkih, iz kterih jeza v človeku izvira, se pa tudi razsodi, de ni vsaka jeza greh, de nektera je veči, nektera manjši greh; po zunanjim soditi se scer vsaka enaka po človeku pokaže, razloček je pa vender velik, ker je tudi nektera pravična od Boga zapovedana. Kolikera je jeza? Dvojna, pravična in grešna. — Pravična je jeza, ako človek nevoljo občuti nad gTeham, ker se Bog žali, ali nad krivico, ki se bližnjima stori, ker taka jeza pri¬ de iz ljubezni do Boga in bližnjiga, tode ne sme zmerna biti, in ima upanje po nji hudo odverniti, de se bo dobro storilo in bližnji poboljšal, scer je zastonj se jeziti. V svetim pismu več takih izgledov pravične jeze zapisanih najdemo. Močno nevoljin je bil Mozes nad Egiptovskim kraljem, ki ni hotel biti Bogu pokoren Izraelsko ljudstvo izpustiti. Jezil se je nad poslanimi v Kanansko deželo, ker so lagali in ljudstvo motili, kako hudo de jim bo v obljubljeni deželi. Taka sveta nevolja 517 je Jezusa obletela nad kupci in prodajavci v tempeljnu, de jih je s tepežnico iz tempeljna stepel. Ali ta je¬ za, ktero sta Jezus in Mozes imela nad hudobijo ljud¬ stva, je bila le ljubezen do Boga in bližnjiga; in kdor se nad hudobijo jezi, ker vidi, de ljudje ne dopolnejo, kar Bog zapove, ima bolje reci, ljubezen do Boga in bližnjiga v sercu. Ljubezen se tako močno vname za resnico in pravico, de se človek spremeni in je ves go¬ reč za dobro; on želi, de bi se bližnji poboljšal; zato ga pa tudi ne sovraži, temuč nad njegovo nerodnostjo in nepokoršino se jezi. Tako sveto jezo sv. Pavel za¬ pove, ker pravi: »Jezite se, in nikar ne grešite.” Efez. 4. 26. Vsak dober kristjan se vname za čast božjo in dobro bližnjiga. Dobri duhovni so nejevoljni nad ne- pokoršino in pregrešnjim zaderžanjem kristjanov, vikši nad nepokorsino podložnih, starši nad neubogljivimi otro¬ ci , gospodarji nad nerodnimi, slabimi posli. Taka jeza je potrebna posebno pritacih, ki za krotko besedo ne marajo, če jim bolj ojstro in dereče ne zapove, ali pre¬ pove, ali jih posvari; tode modrost jo mora vižati, de se več hudiga, kot dobriga ne zgodi In kdor ni goreč za dobro, ima slabo znamnje nad sabo , de ne ljubi ne Boga ne bližnjiga. »Kteri postavo zapuste, hvalijo hu- dobnika, kteri pa postavo spolnujejo, se čez hudobnika jeze.” Prip. 28. 4. Pregrešna je pa jeza, kader se človek po krivici jezi, in kader je nezmerna. Ako bi se človek brez po¬ trebe za kaj majhniga jezil, ali zato jezil, de bi bližnji¬ ga razdražil, kjer bi bilo bratovsko opominovanje, ali bolj ojstro posvarjenje zadosti, bi grešil. Nekteri je bolj občutljive natore, ga nanagloma jeza prime, pa va-njo ne pervoli, si iz glave zbija, kar ga je razžalilo ali zdražilo, mu ni greh; ker greh le iz našiga pervoljenja pride, in dokler ne dovolimo, je zoper našo voljo, ni greh. Ce je jeza majhna in hitro mine, in bližnjiga, 518 nad kterim se je jezil, zniirej še ljubi, mu dobro želi in stori, je jeza le majhen greh. Ce je pa jeza nezmerna ali vkoreninjena, s sovra¬ štvom bližnjiga, s željami se nad njim maševati, z voše- njem hudiga, s skletvijo, preklinjevanjem, gerdim zmer¬ janjem skljenjena; ce se drugi nad njim pohujšajo, z besedo, kader ljubezen bližnjiga v sercu vgastie: je ve¬ lik greh, ker Boga ljubiti čez vse, bližnjiga pa kot sa- miga sebe, je perva zapoved keršanskiga življenja, in kdor te ne dopolne, ne živi po keršansko, njegova duša je mertva za Boga in za večno življenje. Ta razloček med jezo sam Jezus stori, ker pravi: »Jest vam po¬ vem, de vsaki, kteri se jezi nad svojim bratam, bo kriv sodbe; kdor pa svojimu bratu reče raka, bo kriv zbo¬ ra; kdor pa reče norec, bo kriv peklenskiga ognja.” Mat. 5. 22. Jezus judam pove, de ne greši le tisti, kakor oni mislijo, ki se iz jeze bojuje, ali ki bližnjiga umori, ampak vsak greši, ki se čez ljubezen bližnjiga v jezi pregreši; huje se pa pregreši, če ga z razžaljivimi besedami v jezi žali; in kdor ga pa z gerdimi besedami zmirja, ga zasramuje, in mu imena daje, ktere se člo¬ veku po božji podobi vstvarjenimu, otroku božjimu ni¬ kakor ne spodobijo, se še tako hudo pregreši, de je za¬ voljo svoje jeze pogubljenja vreden Izgovarja se nekter, de se je mogel jeziti, ker mu je bližnji krivico storil. Kdor po svoji spačeni natori živi, bo vsak greh lahko izgovarjal, ker pri vsakim gre¬ hu so skušnjave, ktere ga napeljujejo. Ali keršanska ljubezen je poterpežljiva in prizanesljiva, se ne da zdra- žiti. Jeza pa pamet človeško hudo premoti, zato hoče v jezi vsak človek prav imeti; če je pa človek zraven še napiihnjen, se potlej pa še menj da potolažiti, ker napuhnjen v svojih mislih vselej vse prav stori in ima, in osramotenja, če bi mu kdo rekel, de ima prav, ne more preterpeti; tedej mu po njegovim razsojenji jeza 519 zmirej močneji prihaja, in vidi, de se mu krivica godi, če tudi res ni. In če bi tudi res bilo, moj kristjan! de te je razžalil, krivico ti storil, ali hočeš zato, ker je on grešil, svojo dušo poškodoval, tudi greh in svoji duši krivico storiti? Vera te uči jezo premagati, in Jezus ti je v izgled kako se zaderži proti tistim, kteri ti kri¬ vico delajo. Uči se od njega, ki te bo sodil, krotak in ponižen biti, in odpustiti svojim sbvražnikam. Kako ho¬ češ, de bi ti Bog usmiljenje skazal, dokler v svojim sercu jezo kuhaš zoper svojiga bližnjiga? Nekteri se s tem lepiga dela, ko pravi, de si ne more kaj, ko ga jeza zgrabi, pa se okoli oberne, je pa precej dober in se kesa. Ali kar je hudo pred Bogam, zmirej hudo ostane, če se tudi precej kesa; in ravno to priča, ko se tako lahko precej razserdi, de nima prave grevenge in ne volje jezo premagati in Bogu pokoren hiti, kteri krotkost in ponižnost zapove, in zato mu nje¬ gova nepokoršina zmirej le greh ostane. Tudi pravi nekter, če se tudi jezim in kolnem, ven- der nobenimu škode ne storim. Krivična jeza zmirej greh ostane, ko jo Bog prepove. Z besedo druziga razžališ, ena beseda drugo prinese, in tako prepir vsta¬ ne, kar je zoper božjo zapoved. Sv. Duh pravi: »Med napuhnjenim je vselej prepir.” Prip. 13. 10. »Togoten človek boje napravi, poterpežljiv napravljene potolaži.” Prip. 15. 8. »Veste bratje moji preljubi! bodi pa vsak človek hiter k poslušanju, kesan pa k govorjenju, in počasen k jezi; zakaj človekova jeza ne dela pravice božje.” Jak. 1. 19. 20. Kaj hudiga pride iz grešne jeze? Veliko hudiga: 1) Omota pameti. Jezin človek je ves zmoten, ves spremenjen in drugačin, kakor po navadi, ne pozna pri- jatlov, ne pravice, ne posluša dobriga sveta, sodi brez 320 pameti, vse je prav, kar njegova togota v njemu govo¬ ri, jeza mu luč resnice vgasne, enak je norcu, in greši kot neumna zver. »Ne bodi naglo jezen, zakaj v nor- covim naročji jeza počiva?’ Pridg. 7. 10. 2) Zmerjanje, zaničevanje, razžaljenje bližnjiga in kletev. Sv. Duh pravi: »Težak je kamen, in težak je pesik, ali norca jeza je težji od obojih. Jeza in divja serditost ste brez usmiljenja, in zdraženiga silo, kdo bo prinesel.” Prip. 27. 3. 4. Neznano in strah je viditi razserdeniga človeka, on je, ko bi bil obseden, ves obraz je spremenjen, na vsim životu se trese od togote, neznano hudo vpije, vse, kar nar več hudiga in ostudniga more zoper svojiga bližnji- ga govoriti, govori, kar je in ni; vse drugači vidi svo- jiga bližnjiga, kakor je, in kar si more zmisliti, de bo bližnjiga razžalilo, bo govoril, vse imena mu bo dal, le praviga ne: ako ga pa hoče kdo svariti, ga bo se huje razkačil, ga bo precej svojiga sovražnika imenoval, in skupil bo, ker nohenimu ne prizanese; jeza pameti moč odvzame. On preklinja, prisega, Boga, nebesa in pekel na pričo kliče, svojo dušo zastavlja, sebe in druge hu¬ diču izdaja, i. t. d., tako de ga je groza poslušati. Vsak naj stori, kar sveti Duh uči: »Ne delaj prijaznosti z jezi podverženim človekam, tudi se ne pečaj s togotnim mo¬ žem, de se njegoviga zaderžanja ne naučiš, in priložno¬ sti ne dobiš svojo dušo pohujšati.” Prip. 22. 24. 25. 3) Iz jeze pride sovraštvo, preganjanje, maševanje iti poškodovanje bližnjiga. Jeza se po občutkih telesa razodeva, naglo se vname; naglo jezen vse pove, kar mu je v sercu, ko je zmoten, tudi stori, česar se pozne¬ je kesa, kader se serce ohladi. Jeza je v togotnim človeku enaka ognju, ogenj naglo okoli sebe grabi in požge vse, kar mu je na poli; ko je pa vse požgal, vgasne, ravno tako jezni v jezi naglo vse dela , in s kesam jeza mine. Ali drugač je, ko se jeza v sercu 521 vkorenini, in to se kmal zgodi, če se je človek ne var- je in je ne premaguje, ona sovraštvu in maševanju pot odpre, se v hude zelje spremeni, in takrat je bližnji- mu togoten še le prav nevaren. Zdej togoten in serdit človek ne kaže svoje jeze po svojih pocutkih, de bi se vidila, in de bi ti vedi! se ga ogibati; želje njegove so v sercu skrite, zdej dela s pomiselkam, počasi in potuh¬ njeno, in mašuje se nad bližnjim s serčnim veseljem, škodije mu, kjer in kolikor zamore z jezikam in djanjem, prizadeva si mu sovražnikov napraviti, kolikor zamore, nagaja mu in tare ga, ce ga le more; in ker je pamet od sovraštva oslepljena, ne more več razsoditi, kaj je prav in kaj je hudo. Misli pri vsih svojih delih in svo¬ jim govorjenji, de prav stori, se pravičniga misli in de¬ la , desiravno je ves hudoben v svojim sercu , svojiga bližnjiga pa vsiga hudohniga vidi. On se ne pozna več, in tudi Jezusove zapovedi, sovražnike ljubiti, nič več ne ve, in če jo tudi se ve, misli, de ga ne zadene, ker je pravičen, in kar stori, je vse po pravici. O kako moč¬ no bi se mogel vsak kristjan jeze varovati, ktera lahko in naglo sovraštvo in maševanje v sercu vkorenini. Zato zapove sv. Pavel jezo precej iz serca izgnati ali jo za¬ dušiti, ker pravi: »Vaša jeza naj mine pred sončnim zahodam.” Efez. 4. 26. »Ne delajte si, preljubi! sami pravice, ampak dajte prostor jezi. Zakaj pisano je: me¬ ni sliši masevanje, jest bom vernil, reče Gospod. Te- muč če bo tvoj sovražnik lačen, daj mu jesti, ako je žejin, daj mu piti. Zakaj, ako to storiš, boš žerjavico na njegovo glavo nosil.” Rimlj. 12. 19. 20. »Ako kdo poreče, ljubim Boga, in bo svojiga brata sovražil, je lažnik.” 1. Jan. 4. 20. 4) Iz jeze pridejo tožbe, boj in morjenje, ker jezen človek samiga sebe pozabi. 5) Skoda na duši in telesu. Jezni in sovražni člo¬ vek si na zdravji veliko škodje in življenje prikrajša; 522 napravi si veliko sovražnikov, in če so se sovražni proti njemu, jih še bolj razdraži, de ga se bolj zavidajo; za¬ plete se tudi v drage pravde, in po njih si premoženje manjša. Na pameti je ves zmoten od sovražnih misel, ne more moliti in ne dopolni dolžnosti, ktere mu vera zveličanje zadobiti naloži; duša v dobrim vedno slabi, hudobni duh čez-nj mod zadobi, in dušo v mnoge zmot- njave spravi, in tako se verne jeze božje, pogubljenja vredniga stori, ker Jezus pove, de bo sodbi podveržen in v peklenski ogenj veržen. Kaj mora kristjan storiti de se bo pred jezo ob¬ varoval? Ker je krivična jeza tako velik greh, de kristjan po nji zgubi vedno življenje, in ker ni mogoče, de bi na svetu med ljudmi in med mnogimi opravki tudi nar bolj mirni človek od jeze skušan ne bil, in kader bi skušan bil, lahko ne grešil; mora vse pripomočke k svojimu pridu oberniti, de skušnjavo premaga in krotak ostane. K temu je treba: 1) Moliti. Vsak dober dar pride od Boga, torej naj človek precej, kakor čuti v sebi, de se jeza v njem vzdiguje, Boga prosi pomoči, in Bog mu jo bo dal, de bo v sercu krotak in ponižen ostal. 2) Spomni naj se na nauke svete vere, ki mu jezo prepovedujejo, na Jezusa, ki je vselej krotak in ponižen bil; na življenje svetnikov, kteri so bili tudi jezi podver- ženi, in so vender krotki ostali; kar je bilo njem mogo¬ če, je tudi nam mogoče s pomočjo gnade božje. 3) Kader nevoljo v sercu občuti, in se jeza v njem vnema, naj se usmili svoje duše, in naj nič ne govori, in nič iz naglosti ne stori, kar njegoviga zopernika za¬ dene; zakaj takrat že ni več pri zdravi pameti po pra¬ vici razsoditi; kar se mu takrat pravično zdi, bo po tem, ko se jeza v sercu poleže, krivično in nespametno 523 najdel. Sv. Jakob pravi, de človek v jezi ne dela, kar je pravično pred Bogam. In sv. Duh pravi: »Gorši je poterpežljiv, kakor močen človek, in kdor sam čez se gospoduje, kakor ta, ki mesta premaguje.” Pnp. 26.32. 4) Naj si iz glave izbije misli do hudiga, in kar mu je bližnji prizadjal ali storil, in naj nič ne govori od tega; pomisli naj, de bližnji morebiti ni mislil tako hudo storiti, kakor je storil, in de vsak človek mora kaj terpeti na svetu; de se hudo zgodi človeku ali po naredbah, ali pa po dopušenji božje previdnosti. Bog svoje otroke večkrat skuša s zoperniki, de jih ponižuje in jim priložnost da, se v lepi čednosti polerpežljivosti vaditi, ali pa de jih od grehov čisti, ali pa jih zavoljo njih na svetu štrafuje; in pomisli naj, de vse, kar Bog stori, v prid naših duš in za naše zveličenje stori. In kader že mora terpeti, tako naj raji voljno terpi, če se pa jezi, le težje terpi, in nevolja čedalje huje prihaja, gnada pa v njem slabi, tedej težje jezo premaga. 5) Naj pomisli, kako poterpežljiv je Bog do svojih nepokornih otrok, kteri tolikokrat greše, si večne štra- finge zaslužijo, in jim vender le prizanaša, ker čaka, de bi spoznali svoje grehe in se poboljšali. Vesel naj bo, če po krivici kaj terpi, ker Jezus zveličane imenuje ti¬ ste, ki krivico voljno terpe. Če je pa tega vreden, kar terpi, naj si oberne v pokoro svojih grehov, in naj se poniža pod roko božjo, ktera ga po zasluženji tukej te¬ pe, de bi mu v večnosti prizanesla. Odpove naj se na¬ puhu, in spomni naj se, de tisti, ki ga žalijo , so sicer spačeni na svoji natori, in ga ne ljubijo po keršansko, pa so vender z njim v zavezi , kot kristjani, imajo z njim vred božjo podobo , so otroci tistiga Očeta v ne¬ besih, kot on , odkupljeni s sveto kervjo Jezusovo , in žele ravno tiste nebesa doseči, kot on. 6) Naj beži iz priložnosti, in naj se zmoti z dru¬ gimi rečmi, de ga ne ho nevolja motila , in če se je 524 pregrešil iz naglosti v jezi, naj se ne sramuje obstati svojiga pregresenja, in prosi naj za zamero ; to bo veliko pomagalo k poboljsanju, in ga pred drugim padcam ob¬ varovalo. 7) Stopi naj v svojih mislili pred sodni stol sodni¬ ka vsih ljudi, kader se bo jeza polegla in serce mirno postalo, in pomisli naj, kaj hudiga je v jezi storil, in kako hudo je ranil svojo dušo. Strah pred zasluzeno prihodnjo štrafingo ga bo presunil, kesal se bo, de je svojiga ljubiga Boga razžalil, in se spet tako deljen od njega ločil; ker je bil do zdej se veliko boljši, se je na enkrat spet ves spremenil; kesal se bo, in sklenil bo v svojim sercu prihodnjič jeze se varovati, se zastran v jezi storjeniga hudiga pokoriti, z njimi, ki so ga razža¬ lili, krotko govoriti, in ljubeznivo in prijazno proti njim se zaderžati, in jim dobro storiti, de sčasama svoje hu¬ do nagnjenje ukroti, in bližnjiga spet tako ljubi, kakor Bog zapove. De se pa razserdeni človek nad svojim bližnjim ma¬ ševal ne bo, naj: 1) Premisli kaj sv. Duh pravi: »Kdor se maševati hoče, nad njim se bo Gospod maševal, in mu bo grehe terdno zaderžal. Odpusti svojima bližnjimi! zoper tebe krivičnimi!, in tedej bodo tebi na tvojo prošnjo grehi od¬ puščeni. Človek derži jezo nad človekam, in pri Bogu zdravja ise. On sebi enakimu človeku usmiljenja ne skaže, in prosi zavoljo svojih grehov, in pri Bogu od- pusenja ise, kdo bo za njegove grehe sprosil. Spomni se na poslednje reči, in jenjaj v sovraštvu biti. Spomni se na božji strah, in ne jezi se nad bližnjim.» Sir. 28. 1—8. 2) Naj pomisli, kako nespametno in neusmiljeno sam s seboj dela, kader hudo s hudim povračuje; pregreši se zoper božjo zapoved, kakor se je njegov sovražnik pogubil, postane ubijavec svoje duše, ker svojo dušo in 525 telo v večni ogenj verze; pred je bil le njegov sovraž¬ nik hudoben, zdej sta pa dva, ker je tudi on. Bolje ti je, de ti dober ostaneš, in se ne mašuješ nad njim , če se tvoj sovražnik noče poboljšati. 3) Prevdari naj sam pri sebi, ako se nad bližnjim mašuje, Bogu v pravice sega, ker le Bogii gre se ma¬ ševati, on je Oče vsili, kakor sam skozi svetiga Pavla govori in maševanje prepove, rekoč: »Ne delajte si sa¬ mi pravice, ampak dajte prostor jezi, zakaj pisano je: Meni gre maševanje, jest bom vernil, reče Gospod?’ Rimlj. 12. 19. De bi se pa tudi jeza v sercu ne vkoreninila in v sovraštvo ne spremenila, in de bi bližnjima storjene kri¬ vice iz serca odpustil, naj jezni človek tudi še pomisli: 1) Jezusovo zapoved, ker pravi: »Ljubite svoje so¬ vražnike, dobro jim storite, ki vas sovražijo, in molite za nje, ki vas preganjajo in obrekujejo, de bote otroci svojiga Očeta, ki je v nebesih, kteri da svoje sonce sijati na dobre in hudobne, in dež pravičnim in krivič¬ nim. Zakaj ako tiste ljubite, ki vas ljubijo, kakošno plačilo bote imeli ? Ali ne delajo tega tudi čolnarji ? Ako pozdravljate le svoje brate, kaj storite več ? Ali ne delajo tega tudi malikovavci? Bodite tedej popolno¬ ma, kakor je vaš Oče v nebesih popolnoma. Mat. 5. In kako zamore reči v svetim očenašu: Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpušamo svojim dolžnikam; če bi ne odpustil, in sam sebi bi prosil večno pogu¬ bljenje. 2) Spomni naj se besed svetiga Janeza, ki pravi: »Slednji, kteri svojiga brata sovraži, je ubijavec. In veste, de noben ubijavec nima večniga življenja v sebi obstoječiga?’ 1. Jan. 3. 15. Tak ne umori le sebe na duši, ker gnade božje ne ohrani več v sebi, ampak umo¬ ri tudi svojiga bližnjiga s svojo jezo, ker mu smerti želi, de bi ga iz poti spravil; Bog pa vidi njegovo vo- 526 Ijo, njegove hude zelje, v ktere privoli, torej je pred Bogam ubijavec, desiravno pred svetam ni. Pa tudi no¬ tranje ubijanje s privoljenjem se lahko v ubijanje telesa spremeni, de v sovraštvu bližnjimu življenje vzame, kar žalostna skušnja sem ter tje v resnici tudi poterdi. Bog zapove bližnjiga ljubiti, kakor sebe, kolikor je mogoče, mu dobro storiti, in po Jezusovim izgledu tudi svoje življenje za-nj v nevarnost postaviti in ga zgubiti, če je taka potreba; sovraštvo pa pogasi vso ljubezen do bližnjiga, brani mu dobro storiti in za-nj moliti; ve¬ dno mu pripoveduje vse slabosti bližnjiga, dela mu ga zmirej bolj zoperniga, in ne da mu viditi kaj dobriga. nad bližnjim. In kakošno škodo si sovražen človek na¬ pravi, ko pusti sovraštvo v sebi govoriti in gospodariti? Kako hoče zveličanje upati, k Bogu priti, z njim skle¬ njen biti, ker mu ni nič podoben, ker le vera z delavno ljubeznijo sklenjena, opraviči in zveliča človeka. 3) Naj si prizadeva spet oživeti v sercu ljubezen do bližnjiga, ktero mu je sovraštvo zadušilo , de jenja ga sovražiti, se z njim spravi, in ga spet ljubi, in naj prosi Boga, de mu iz serca vzame vso zopernost do bližnjiga. In kader bi se mu sovraštvo v sercu vzdi¬ govati začelo, naj si ga zbija iz glave, poniža naj se pred Bogam, govori naj pohlevno z njimi, s kterimi je v sovraštvu bil, stori naj jim kaj dobriga, de ne ho do¬ pustil greha čez se gospodovati, kteri je pogubljenje človekovo. Ljubi izvoljeni božji! poslušajte svetiga Pavla, in storite, kar nas vse prosi, rekoč: Prosim pa vas po krotkosti in pohlevnosti Kristusovi, de zapustite jezo, nevoljo, hudobnost, kletev, gerdo govorjenje. Oblecite, kakor izvoljeni, sveti in ljubi božji, preserčno usmilje¬ nje, dobrotljivost, ponižnost, pohlevnost, poterpežljivost. Prenesite eden druziga in odpustite si med seboj, če se ima kdo čez koga pritožiti, ravno, kakor je Gospod vam 527 odpustil, tako tudi vi. Verh vsiga tega pa imejte lju¬ bezen, ktera je zveza popolnomosti, in naj gospoduje v vaših sercih Kristusov mir. 2 Kor. 10. in Kolos. 3. Lenoba- Kristjan, kteri ima živo vero v svoji duši, in pozna Boga, de je vse ljubezni vredna dobrota, ga iz cele svo¬ je duše ljubi, in ker ve, kako Bog grešnikam žuga, se tudi hoji Boga žaliti; tako mu strah in ljubezen dušo v pobožnim življenji ohranita, de iz ljubezni do Boga hoče Bogu v vsim dopasti, strah pa v njem stori, de se boji Bogu zameriti; torej si prizadeva storiti, le kar Bog zapove, in opustiti, kar prepove. Ni mu mar prevdarjati ali je odpustljiv ali smerten greh, zadosti mu je vediti, kaj in kako hoče Bog imeti, in tako želi in si prizadeva tudi storiti, naj ga lahko ali težko stane, goreča ljube¬ zen do Boga mu vse lahko stori. Goreča ljubezen do Boga je v sercu kristjana to, kar je ogenj; ogenj vse požge, kar mu je na poti, ravno to stori tudi ljubezen v človeški duši, vse od sebe prežene, kar ni božjiga v človeku, kar mu brani Boga popolnoma ljubiti, de ga potlej čez vse ljubi. Gorečima kristjanu je nasproti nemaren, proti do¬ brima merzel, len kristjan, neobčutljiv, ves mertev je do Boga in do vsiga, kar je njemu in bližnjima k zve- lieenju treba. Enak je nerodovitnima drevesu, ktero za¬ služi, de bi bilo posekano in v ogenj verženo. Od leni- ga ali v dobrim mlačniga kristjana Kristus svetima Ja¬ nezu govori, kterimu zapove, de naj piše škofu v Lao- dicejo, kteri meni, de je dober, tako : »Vem za tvoje dela, de nisi ne merzel ne gorak, o de bi bil merzel ali gorak, ker si pa mlačen, in ne merzel ne gorak, te bom pljunil iz svojih ust?’ Skriv. raz. 3. 15. 16. To je, ti nisi ne dober ne hudoben, de bi le saj eno bil, de bi ti bilo le za kaj mar. Jezus pa s temi besedami ne reče, 528 de ljubi hudobniga človeka, ampak le pove, de je več¬ krat ložej napeljati hudobniga človeka, de pove svoje grehe in se poboljša, kakor pa mlačniga, nemarniga, kteri sebe goljufa, in se misli dobriga, in se ne poboljša, ker revsine svoje duše ne spozna in ne občuti. In ka¬ kor mlacniga kropa ne moremo piti, se nam precej vzdiguje, ga zato iz ust pljunemo; tako, pravi Jezus, bo tudi leniga človeka, ki ga ne more terpeti, iz ust plju¬ nil, to je, ga bo zavergel. Bog hoče, de vsak kristjan, kteri hoče zveličan biti, mora terdno va nj verovati in upati, in goreče čez vse ga ljubiti. Iz koga pride lenoba po keršansko živeti? De je tolikanj lenih in mlačnih kristjanov na svetu, pride iz pomanjkanja žive vere v Boga, iz hudiga po- željenja, kteriga nočejo premagovati, in pozemeljskih opravkov in časnih skerbi; iz pozemeljskih opravkov in časnih skerbi; iz slabih izgledov, ako se hudiga priva¬ dijo. Pride tudi iz tega, ker po svojih počutkih nebe¬ ških prihodnjih dobrot tako prijetno ne občutijo, kakor telesne, človekoviga serca tako ne ganejo, de bi jih lju¬ bil, kakor časne, ki jih vživa, kakor pa ganejo pravič- niga kristjana, ki ga bolj vesele, kakor vse dobrote celiga sveta, ako bi jih vživa]. Zato leni človek lahko opusti, de ne stori, kar mu je Bog zapovedal, in mu ni mar za čast božjo povikšati in sebe večno zveličati; on le za ta svet živi. Kako se spozna kristjan j de je len v dobrim? Spozna se, ker Boga ne ljubi iz celiga svojiga ser¬ ca, mu ni mar božje besede poslušati ali je brati, de bi zvedil vse resnice in zapovedi, kterih mu je treba vero¬ vati in po njih živeti; de bi vse vedil, kaj je dolžan Bo¬ gu, sebi in bližnjimu storiti, ker si ne prizadeva sebe bolj čisto spoznati. Ni mu mar v cerkev hoditi, in bolj po redkim, ko gre, težej ga stane iti, in manj potrebno 529 se mu zdi, in tudi lahko opusti, de clo ne gre. Vsako duhovno opravilo v cerkvi mu predolgo terpi; pozimi zavoljo mraza, poleti zavoljo vročine ali pa zavoljo sla- higa vremena v cerkev ne gre; in nikjer se mu tako naglo ne dremlje, kot v cerkvi ali pri molitvi. Moli po redkim in le malo, zjutrej se mu na delo mudi , zvečer je truden, čez dan pa časa nima. K spovedi in k sve- timu obhajilu clo ne, ali pa enkrat v letu, gre; ker mu ni mar po božjih zapovedih živeti, tudi ne mara za božjo pomoč po kersansko živeti, ktero kristjani v vrednim prejemljenji svetih zakramentov zadobivajo; pokoro od¬ laša, in svoje vesti, po kteri sv. Duh k njemu govori, ne posluša. Ogiblje se pobožnih kristjanov, so mu vse preojstri in prevestni, on vsak greh le za majhniga ima, in misli, de ni tolikanj za nebesa treba. Modre, ki ga svare, gerdo gleda, še pika jih zavoljo njih pobožniga življenja, ima jih za neumne, sebe pa za modriga. Od tacih sv. Duh tako govori: »Leni se sam sebi modrejši zdi, kakor sedem mož, kteri modre govorjenja pravijo?’ Prip. 26. 16. Zoperni so mu pridgarji, ki božjo resni¬ co oznanujejo, spovedniki, ki hočejo, de bi se poboljšal, starši, ki hočejo pokoršino, in vsak mu je zopern, kteri- ga svari, čas zapravlja s praznimi pogovori in nepo¬ trebnim obiskovanjem. Ne peča se za otroke, de bi jih po keršansko zredil, in tudi ne za svojo družino, de bi pobožno živeli, ali Gospodove praznike prav posvečeva¬ li. Od znotranjih grehov, ki jih v sercu s privoljenjem stori, nič ne ve; ko je v sercu prevzeten, bližnjimu ne- vošljiv bil, ali jezen sovražen proti bližnjimu, ko mu pa po zunanjim nič hudiga ne stori, mu ne škodje, nima vse to za greh. Tak je v dobrim nemaren ali len člo¬ vek, in njegov stan je žalosten, ker je ves oslepljen, in še ne ve, de je tak. Kader pa leni spozna, de se mora poboljšati, si pa misli, de ni mogoče sebe zatajiti, nagnjenja do hudiga II. Del, 34 630 premagati, de vse to je pretežko, ker si dosihmal se ni nikoli sile storil. Ker vidi, de v stare navadne grehe pada, de mora stare grešne navade v sebi zatreti, s korenino jih iz serca izruvati, slabe priložnosti zapustiti; de se mora vojskovati zoper skušnjave mesa, sveta in hudiča, in jih premagati; postane žalosten; in kaj se z njim na zadnje zgodi? pravi: >,sej svetnik ne bom”, obupa, ostane grešnik, in govori kakor prerok Jeremija od tacih pove: »Ni več upanja, ampak po naših mislih Bomo hodili, in slehern bo storil po spačenji svojiga serca?’ Jerem. 18. 12. Ali je lenoba grehi Lenoba je greh, ker kristjan bi si mogel prizade¬ vati Bogti zmirej bolj podoben biti; njega bi posebno mogle božje reči veseliti, pa ravno za nje je ves mer- teV- Perva zapoved Jezusove vere je Boga čez vse ljubiti, iz cele duše in vse moči, in leni tega ne stori; in če sveto pismo že kletev izreče čez tiste, kteri Go¬ spodovo delo nezvesto opravljajo (Jerem. 18. 10) koliko hujše jim bo, ako ga clo ne opravijo, ker Boga ne lju¬ bijo, in jim ni mar za-nj. Nad figovim drevesatn, ki ni sadu obrodilo, ktero je podoba leniga kristjana, je Je¬ zus svojo pravično sodbo izrekel, ker ga je preklel. Take sodbe naj se leni boji. Kaj mora len kristjan storiti., de se poboljša in po¬ gubljenju odide? Mora : 1) Boga prositi, de bi ga mertviga spet oživel, mu dal svojiga svetiga Duha, kteri bi njegovo dušo z ognjem ljubezni do njega užgal, kakor je bil aposteljne na bin- kuštno nedeljo za božjo čast in zveličenje bližnjiga vse goreče storil. Naj prosi Jezusa, kterimu je lastno se usmiliti, de se čez-nj usmili in ga iz spanja zbudi, de večno ne zaspi. 531 2) Spomni naj se večkrat, de je dolžan Boga čez vse ljubiti, če pa le svojim počutkam in nagnjenjem stre¬ že, in v tem svoje veselje najde, ni ljubezni božje v njem, on se le od Boga odmika, namest de bi se Bogu bližal. Zato naj svoje nagnjenja do hudiga v sebi za¬ tira; svoje počutke kroti, svoje grehe v ponižnosti in ža¬ losti svoje duše objokuje in pokoro dela, de se njegova duša spet k Bogu oberne in lenobi odpove. 3) Odpove naj se, kar je nar več mogoče posvet¬ nima razveselenju, ker ni mogoče ob enim vživati ne- beškiga in posvetniga veselja; zakaj sv. Bernard pravi: »Nebeške sladkosti niso za tiste, ki so polni ljubezni posvetnih reči, in nikoli se ne bodo mogle zmešati pra¬ zne reči z resnicami, zemeljske z večnimi, telesne z du¬ šnimi, visoke z nizkimi, in ne morejo okušati ob enim nebeških in pozemeljskih reči. 4) Pomisli naj, kaj Jezus nemarnimu pove, de ga bo iz ust pljunil, spomni naj se na njegovo figovo dre¬ vo, ktero je Jezus uklel, ko je le listje rodilo, sadu pa ne, in to je on, ki Bogu ne služi in si za dobro bližnji- ga ne prizadeva; ali spomni naj se na hlapca, ki je ta¬ lent zakopal in veržen bil v unanjo temo ; na mladiko, ki se terte ne derži, se posuši in bo v ogenj veržena in bo zgorela; in to je on, ki je Jezusa zapustil. O kako reven je nemaren kristjan; meni, de je bogat, in de nič ne potrebuje, pa ne ve, kako siroten, ubog in slep je, ko je talent zakopal, in Boga svojiga sovraž¬ nika ima, kteri mu bo enkrat še to vzel, kar ima, de ne bo nič imel. 5) Pomisli naj, de ima le malo dni še živeti, in se za nebesa pripravljati, de vsaki dan od Boga dobrote prejemlje, rajtinga je vsaki dan veči; kako nespametno bi tedej bilo, ko bi v lenobi živel in odlašal Bogu slu¬ žiti, dobro bližnjimu storiti, ki noč in dan gleda na nje¬ gove dela in žuga, leniga hlapca zavreči, zvestiga pa v 34* 532 svojim kraljestvu čez veliko postaviti. Ce zemeljskim gospodam služabniki z veseljem služijo, njih voljo spol- nujejo, de pri njih v časti ostanejo, ktero vsaki dan lahko zgube brez lastniga zadolženja skozi kako počer- njenje, zakaj bi pa Bogu ne služil, kteri nobeniga ne zaverže, če človek sam Boga ne zapusti. Spomni naj se na angelje, kako veselo božjo voljo dopolnujejo. 6) Naj ne odlaša začeti po keršansko živeti ali Bo¬ gu služili, ker dalje, ko bo odlašal, težje ga bo stalo se k Bogu oberniti, svoje hude nagnjenja premagati, stare navade opustiti. Pa če je tudi že delječ zašel, naj ne obupa, Bogu je vse mogoče. Vsiga ne bo na en dan storil, pa če le kolikaj dobriga vsak dan stori, bo zma¬ gal svojo lenobo, ker Bog ga bo podpiral s svojo gna- do, de bo, kar je z božjo pomočjo začel, tudi z njo srečno končal, in v poterpežljivosti svojo dušo ohranil in zveličal. 7) Naj si naloži molitve, naj gre k spovedi, v cer¬ kev k duhovnimu opravilu, in naj ne opusti in ne odloži svoje molitve ali branja dobrih bukev, ali spovedi za drugi čas; kakor je enkrat sklenil, opraviti; naj sebe ne moti s tem, de mu je zoperno , de vse le posiljeno in brez vsiga dušniga sadii opravlja, zakaj če bo zoper- nost porajtal, bo spačen ostal, če ji bo pa nasproti de¬ lal, bo svojo lenobo oslabil in se popolnoma poboljšal. Kaj je lenoba ? Lenoba je nemarnost storiti, kar Bog zapove, in je k zveličenju potrebno. 13. Od grahov zoper svčtiga Duha. K lastnim greham, ki jih človek sam stori, se šte¬ jejo tudi grehi zoper svetiga Duha in v nebovpijoči gre¬ hi. Ker je že v navadi posebej od njih govoriti, bo tu¬ di tukej ob kratkim nekoliko povedaniga. 533 De bi pa ložej umeli, kdaj se kristjan zoper sveti¬ ga Duha pregreši, se je treba spomniti, kaj je bilo po- vedaniga od svetiga Duha, kaj de on za nase zveličenje dela. Jezus je svetiga Duha na svet poslal, de nevidno njegovo sveto cerkev viza, de jo hudobija peklenska ne zmaga in v zmoto ne spravi, de nas posvečuje, z Oče- tam in Sinam v sveto zavezo in prijaznost spravlja, v gnadi božji ohrani, in nas močne stori; Jezusovo ne¬ skončno zasluženje nam prilastuj«, nas um razsvetljuje, našo dušo k ljubezni do Boga in našo voljo do dobriga nagiblje, v nadlogah nas tolaži, v skušnjavah nam moč daje, de premagamo hudo poželjenje in zapeljivost sveta, v pobožnim življenju rastemo, se vedno boljšamo, Bogu od dne do dne podobnisi postajamo, in sebe, njegov tem¬ pelj, zmirej bolj čistimo od grehov. Kdor po svoji mo¬ či ne stori, v kar ga sv. Duh napeljuje, temuč s ter- dovratnim sercam zametuje nauke, ne porajta božjih za¬ poved, si ne prizadeva se poboljšati, pripomočke k po- boljsanju življenja v nemar spusti, kakor farizeji in ve¬ liko judo v, ki jih je Jezus lepo in krotko učil in svaril, in ga niso hotli poslušati, in so se od čudežev, ki jih je Jezus očitno pred ljudmi in nad ljudmi storil, ki jih niso mogli tajiti, govorili, de jih je s pomočjo hudobni- ga duha storil; tak se svetirnu Duhu vstavlja ali zoper svetiga Duha greši. In od teh grehov pravi Jezus, de ne bodo odpuseni ne na tem in ne na unim svetu. Mat. 12. 30. De pa ne bodo odpuseni ne stoji pri Bogu, ampak le pri človeku, ker je tako hudoben in oterpnjen, de grehov nad sabo več ne spozna ; ako bi jih spoznal, obstal, de je grešil, grehe obžaloval, bi nehali biti grehi zoper svetiga Duha, in Bog bi mu jih odpustil. Kteri so grehi zoper svetiga Duha? Grehov zoper svetiga Duha je sest: 1) Prederzno na božjo milost grešiti, 534 2) nad božjo milostjo obupati, 3) spoznani keršanski resnici se zoperstaviti, 4) svojimu bližnjima zavoljo gnade božje nevoš- Ijiv biti, 5) do zvelicavniga opominovanja oterpnjeno ser¬ ce imeti, 6) v nepokori terdovratno ostati. Kdo greši prederzno na božjo milost ? Kteri si misli, in sam pri sebi sodi : Akoravno greh delam, Bog mi ga bo že odpustil, in me bo k sebi vzel, saj je usmiljen, nobeniga ne zaverže, nebesa je za ljudi vstvaril, Kristus je za grešnike terpel in umeri; in zato po svojih mesenih željah živi in greh dela, greši pre¬ derzno na božjo milost. Tako se tedej kriviga stori tega greha, kteri svo¬ je spreobernjenje odklada, kakor de bi bilo zveličenje v njegovih in ne tudi v božjih rokah, in se ne spomni Je¬ zusovih besed , ki je rekel: »Jest grem, in vi me bote iskali, in me ne bote našli; — in v grehih bote umerli. Kdor bi mislil, zadosti je, de se le spovem in bi svoji- ga življenja ne poboljšal, priložnosti greha se ne varo¬ val ; Bog mi bo na zadnje vse odpustil, ce se tudi ne poboljšam. Takimu grešniku hi bila milost božja v nar veei škodo, bi ga še le bolj sercniga storila greh na ffreh nakladati. — Kako terdo očita sveti Pa- o vel, kteri božje dobrote in milosti ne obernejo k poboljšanju svojiga življenja, ker pravi: „ Ali zani¬ čuješ bogastvo njegove dobrote in poterpežljivosti in zanašanja? Ne veš, de te božja dobrota k pokori na¬ peljuje? llimlj. 2. 3. In sv. Duh pravi: »Ne reci: Grešil sim, in kaj žaliga se mi je zgodilo? Zakaj Nar- vikši je poterpežljiv maševavec. Zavoljo odpušeniga gre¬ ha ne bodi brez strahu, tudi ne nakladaj greha na greh, in ne reci: Usmiljenje božje je veliko, Bog se bo ustni- 535 lil čez obilnost mojih grehov. Zakaj njegov sere! se tako hitro perbliža, kakor usmiljenje, in na grešnika se nje¬ gov serd ozira.” Sir. 5. 4—6. Premisli nesrečni grešnik! de v strahu in trepetu moramo za svoje zveličenje delati. V strahu biti, de bi ne grešil, je vsakimu treba. Kolikanj priložnost je na svetu, v kterih človek greši, ko še mislil ni, kakošna prijaznost, kije med nedolžne šteje, ga zmotiti zamore; torej imej vedno strah pred greham, dokler še nisi gre¬ šil , hudiga se ni še privadil, tako ne boš v grehe za¬ bredel, in ne boš po grehih tako oslepljen, de bi na bož¬ jo milost grešil. Greh angeljev, pervih staršev, Davi¬ dov, Salomonov in Petrov je nam vsim k zveličavnima podučenju, de ne smemo nikoli brez strahu biti za zve¬ ličenje, ko so oni grešili, koliko hitreje še mi. Premisli tudi, desiravno je usmiljenje božje nezmerno, je pa mo¬ rebiti tudi število tvojih grehov dopolnjeno; in če je tu¬ di Bog Petru in razbojniku odpustil, jima je odpustil, de ti ne obupaš: spomni se pa tudi na leviga razbojnika in na »Judeža Iškarjota, kterima pa ni odpustil, to naj pa tvojo dušo presune, de se poboljšaš, in potlej upaj na božjo milost. Kdo nad božjo milostjo obupa ? Kteri terdno misli, de mu Bog grehov odpustiti ne more, in de bi si zastonj prizadeval se poboljšati, ker bo gotovo pogubljen, in se popolnoma od Boga od- verne. Žalosten izgled tega greha sta dala Kajn in Judež Iškarjot, ker sta oba rekla, de nju greh je tako velik, de ne moreta odpušenja pri Bogu zadobiti. Kdor tako hudo misli, Bogu nar več nečast stori in vero zataji, ker ne verje, de Bog je vsigamogočen , dobrotljiv in usmiljen, de noče pogubljenja grešnika, temile de se poboljša, pravično živi in se zveliča. 536 Kaj naj grešnik premisli, de ne obupa? 1) Skesani grešnik naj premisli, de božja dobrota in milost je brez mere veči, kakor grehi in hudobije vsih ljudi, in Jezusovo zasluženje je neskončno, torej naj terdno upa, de mu bo Bog vse grehe odpustil, če se le poboljša. Sv. Pavel pravi: »Tam, kjer je greh obilen, je gnada se obilniši.” Rimlj. 5. 10. In Izaija: »Gospod čaka, de se vas bo usmilil, in česen bo skozi to, ko vam bo odpustil.” Iza. 30. 18. 2) Naj premisli, de Bog sam pove, de noče smerti, pogubljenja gresnikoviga, ampak de se preoberne; in obljubi mu pomoč dati, se spreoberniti, in kar Bog oblju¬ bi, je tako gotovo res, de Jezus pove, de nebo in zem¬ lja bote prešle, pa božja beseda nikoli. »Ako krivični čez vse svoje grehe, ki jih je storil, pokoro stori, in vse moje zapovedi dopolne, prav in po pravici dela, bo gotovo živel, in ne bo umeri. Vsih njegovih hudobij, ki jih je storil, se ne bom spomnil: v svoji pravičnosti, ki jo je delal, bo živel.” Eceh. 18. 21. 22. »Kakor resnično živim, reče Gospod Bog, nočem smerti gre¬ šnika, ampak de se hudobni verne od svojiga pota, in živi.” Eceh. 33. 11. 3) Spomni naj se, de Jezus ni prišel na svet, de bi svet sodil, temuč de bi bil svet po njem zveličan.” Jan. 3. 17. 4) Kader skesaniga grešnika žalostne skušnjave nadleževajo, naj se tolaži z Jezusovim zaderžanjem proti grešniku, kako prijazno je z njimi govoril in ravnal. Pomisli naj kako ljubeznivo je govoril z veliko gresnico, Samarjansko ženo pri Jakobovim vodnjaku, ji ponudil žive vode; to je, svoje gnade, ktera dušo od madežev greha opere, jo prenovi, silo želja ukroti in stori, de so dela človekove Bogu dopadljive in de za Boga živi. Kako prijazno je poprasal skesano presestnico, ki so mu jo v tempelj de bi jo obsodil in jo po,- 537 lej s kamni pobili: »Zena, kdo te je obsodil ?» Žena mu odgovori: »Nobeden”. In Jezus ji reče: »Tudi jest te ne bom obsodil; pojdi, in nikar več greha ne stori. Jan. 8. Kako prijazno je Magdaleno sprejel, in upanje v nji poterdil, de so ji grehi odpuseni, se ji je po svo¬ jim od mertvih vstajenji pervi prikazal. Petra, ki gaje trikrat zatajil, je milo pogledal, in razbojniku na križu obljubil, de bo se danes z njim v nebeškim raji. In po kolikih prilikah, ki jih je Jezus povedal, je hotel zaupa¬ nje v Boga v sercu skesaniga grešnika obuditi in po- terditi. V priliki od pastirja, ki je zgubljeno ovco iskal, in kako vesel je bil, ko jo je najdel; od zgubljeniga sina; od gospoda, kije hlapcu dolg deseterih tavžent talentov odpustil, i. v. d. Po Jezusu podučen, naj ske¬ sani grešnik terdno upa na božjo milost in Jezusovo neskončno zasluženje, in naj se ne da motiti od sku- snjavca, kteri, kakor sv. Gregor pravi, grešniku, dokler v velicih grehih živi, govori: sej to ni velik greh. Ka¬ der je pa greh opustil, in nad svojo hudobijo žaljuje, mu pa govori, de greh je prevelik, in Bog mu ga ne more odpustiti. 5) Naj prosi Jezusa, kteri z razpetimi rokami ga na križu čaka, de bi se k njemu obernil, de bi ga sprejel in mu dal svojo gnado, ker brez nje se ne more sku¬ šnjav obvarovati; in sercno naj si z njo prizadeva se popolnoma poboljšali, in zanese naj se, de z božjo po¬ močjo bo več zamogel, kakor si misli; in zraven tega naj ne misli, de je tako težko se poboljšati, terdna vo¬ lja se spreoberniti, ga bo krnalo greha prostiga storila, in občutil ho v svojim sercu veliko lahkoto in veselje, de bo gnan reči: Hvaljen bodi Gospod, moj Bog! za ve¬ lik dar mojiga spreobernjenja. Kdo se spoznani keršanski resnici zoperstavi? Kdor spozna resnico, ki jo je Bog govoril, pa iz 538 hudobije drugači verije, govori ali uči, in po svoji ter¬ mi stori, tak je ves od Boga odvernjen. Farizeji in saduceji so bili tako hudobni; vidili sov Jezusu božjo moč, ki je čudeže delal, in vender niso hotli v Jezusa verovati, de je Odrešenik sveta, in de po njem je nebeško kraljestvo k njim prišlo. Zato jim je sv. Stefan očital njih terdovratnost, rekoč: »Vi terdovratni in neobrezani na sercih in ušesih, se vedno svetimu Duhu zoperstavite, kakor vaši očetje, tako tudi vi.” Apost. djanj. 7. 59. Kdo je kriv tega greha: Svojima bližnjima zavoljo gnade božje nevošljiv biti? Kdor je žalosten, ki vidi, de Bog njegovimu bliž¬ njimi! po svojim usmiljenji gnado deli, de pravično živi ; ker ga vidi, de ima veliko veselje do molitve, ima tanko vest in ljubezen do keršanskiga življenja, in ga zato zavidi, ta je te ostudne pregrehe kriv. Hudič se je per- vi taciga pokazal, ko je perve starše zapeljal, in kdor ima take misli in želje, ima njegoviga duha, in tak greh nad sabo. Tak nevošljivec je bil tudi Kajn, ko je vidil, de Bog Abeljna raji ima, kot njega; Judje so bili ne- vošljivi nevernikam, ki jih je Jezus tudi v svoje kralje¬ stvo poklical. Kdo ima do zveličavniga opominovanja oterpnjeno serce? Kteri vse znotranje opominovanje, božje podučenje, svarjenje in štrafinge, po kterih ga Bog k poboljšanju življenja napeljuje, zametuje in po svoji termi v grehih ostane, ima oterpnjeno serce, in greši zoper svetiga Duha. Faraon je imel tako oterpnjeno serce. Bog mu je po Mozesu in Aromi zapovedal Izraelsko ljudstvo iz Egipta izpustiti, in ker ni maral, ga je tudi hudo štra- foval; pa je vender le oterpnjen ostal. Taki so bili fa- 539 rizeji, in so tudi tisti kristjani, kteri za nobeno postavo ne marajo, in terdovratni v grehih žive. Kdo v nepokori terdovraten ostane? Kdor spozna, de je grešnik, in ve, de Sin božji je zato na svet prišel, de bi ljudi od grehov odrešil, in na- mest sebe, svetiga Duha poslal, de bi bili po njem v svetih zakramentih na duši prerojeni in posvečevani, pa si ne prizadeva grehov opustiti in se spokoriti, zametuje gnado božjo in v grehih terdovraten naprej živi, greši zoper svetiga Duha. Jezus je rekel: »Ako se ne spo¬ korite, hote vsi poginili?’ Luk. 13. 3. 14. V nebovpijoei grdili. Kterim greham pravimo vnebovpijoči grehi ? Tem štirim: 1) radovoljni uboj, 2) sodomski greh , 3) zateranje ubogih vdov in sirot, 4) delavcam ali najemnikam zaslužek zaderzati ali utergati. Zakaj pravimo tem greham vnebovpijoči grehi? Zato, ker jih sveto pismo zavoljo njih strašne hu¬ dobije tako imenuje, ker silijo pravičniga Boga hudo pokoriti tiste, ki kteriga stori; ker takšin je brez mere hudoben in oterpnjen v svojim sercu, je brez vse člove¬ ške in božje ljubezni, zataji svojo človeško natoro, in je hudobniši od zveri. Kdaj je človek radovoljniga ubijanja kriv? Kader kakiga človeka s pomislikam, brez de bi bil pooblasten, umori, ali napravi, de ga drugi umori. Reče se pa radovoljno ubijanje v razloček od tega, če ga po nevedama ubije. Ta razloček je Bog že v stari zavezi storil, ker pravi: Kdor nevedama svojiga 540 prijatla vdari, in se skaže, de pred ni imel nobeniga so¬ vraštva do njega, ampak de je le z njim v gojzd sel derva sekat, med sekanjem pa se je sekira s toporiša snela, prijatla vdarila in ubila , mora pri življenji ostati. 5. Moz. 19. Misliti pa vender ne smemo, de bi vsak, ki je po nesreči svojiga bližnjiga ubil, brez greha bil; le takrat je, če je bilo njegovo delo zares potrebno , in clo nie kriv ni; ako pa njegovo delo ni bilo potrebno, ali je ne¬ marno , ni zadosti varno delal, ni brez greha. Kriv je pa tudi tega greha, kdor je mislil in želel ga umoriti, desiravno ga ni umoril, pa pred Bogamje vender s svo¬ jo voljo ta greh storil, ker on na voljo gleda, volja ta- ciga je pa hudobna. Kajn je po svoji prosti volji in s pomiselkam umoril svojiga brata Abeljna , zakaj on ga je nagovoril in napravil, de sta šla na polje in tam ga je umoril. In Bog mu je rekel: »Kaj si storil? Glas kervi tvojiga brata vpije k meni od zemlje. Zdej boš tedej preklet na zemlji, ktera se je odperla, in je kri tvojiga brata iz tvojih rok prejela.” 1. Moz. 5. 4—10. David je bil kriv tega greha, ko je zapovedal svojiga zvestiga služabnika Urija postaviti v boji v nar bolj ne¬ varni kraj, de bi gotovo umorjen bil; in judje so Jezu¬ sa z jezikam umorili, ker so vpili: križaj ga, in z vpit¬ jem Pilatuža posilili , de je privolil v Jezusovo smert. In Judež Iškarjot je sam sebe radovoljno umoril. Kaj je mutasti ali soilomski greh ? Je nečistost s svojim spolam. —■ Pravi se mu so- domski, ker so ga nečisti Sodomijam’ dopernašali. Ko je Bog dva angelja v podobi mladeneov poslal Sodomljane pokončat zavoljo te ostudne pregrehe, sta pri Lotu ostala. Zvečer so se stari in mladi skup zbra¬ li pred Lotovo hišo, in so ju hotli imeti; ali angelja sta vrata zaperla, in nobeden ju ni mogel najti. Povesta 541 Lotu, de bota Sodomo pokončala, ker njih hudobija če dalje bolj vpije pred Gospodam , kteri ju je poslal, jih pokončat. Zapovesta Lotu odpraviti se, in precej zjutrej ob zori iz mesta iti, de ho resen, kar je Lot tudi sto¬ ril. Komej Lot v Zegor pride, že je Gospod dal ogenj od nebes, in je pokončal te mesta, vso deželo, in vse prebivavce teh mest. 1. Moz. 19. O kako strasen je Log, kader hoče grešnika štra- fati! Torej ve nedolžne duše, ktere se niste strupa ne¬ čistosti okusile, varvajte se ga, ker tega greha se težko odvadi; skušnja nas uči, koliko zasramovanja morajo nečisti pred ljudmi prestati, in vender nič ne marajo. Ako ravno kak kratek čas od greha jenja, se kmalo spet va-nj verne; zakaj nečisti Duh je v takih, in Boga ne spoznajo, in padajo iz eniga nečistiga greha v dru- ziga, tako, de vso vero zgube, in, ker greha nočejo za¬ pustiti, zraven pa vender svojo nepokojno vest potolažiti hočejo, začnejo misliti in soditi, de ni večnosti, ni nebes, ne pekla, in Bog jih za štrafingo njih ostudnih pregreh, njih nesramnim željem prepusti, kakor sv. Pavel pove, rekoč: »Kader so Boga spoznali, ga niso, kakor Boga častili ali zahvalili, ampak so se zgubili v svojih mislih, in njih nespametno serce je otemnelo, zakaj, ker so se modre delali, so neumni postali. — Zavoljo tega jih je Bog prepustil željem njih serca in nečistosti, de sami med seboj svoje telesa sramote?’ Rimlj 1. 21—32. Vi nesrečni, kteri ste v sužnosti nečistiga greha, stopite v svojih mislih pred duri pekla in poglejte jih, kteri so v svojim telesnim življenji, v nečistosti živeli, in nar veči število v peklu spolnujejo nečisti; vprašajte jih, zakaj so tako nesrečni, in odgovorili vam bodo: »Nečistost nas je v ta kraj večniga terpljenja pripravi¬ la”, in zmodrite se tedej po njih veliki in večni nesreči, de ji odidite. 542 ampak ga pustiti, de ga sirota in vdova pobere; in ker bo svoj vinograd tergal, ne sme popušeniga grozdja spet pobrati, de bo zapušenčikam in vdovam prav prišlo, in če bo tako storil, ga bo Bog požegnal. Kdo je četertiga vnebovpijočiga greha kriv? Kdor delavcam, poslam ali rokodelcam plačila celiga ne da, ali pa ga uterga, ali pa če ga od dne do dne plačati odlaša. Kdor jim obljubljeniga plačila za storjeno delo ne plača, jim veliko krivico stori, in kolikor bolj , ko je delavec potreben, tolikanj veči greh stori, ker od tega živi. Koliko je tacih gospodarjev, ki so po več let svo¬ jim poslam dolžni; koliko tacih, ki poslam ali delavcam vse obljubijo, ko je pa čas plačati, jim utergujejo, ali slabo odrajtajo, ali pa se le po gosposkah primorani, jim kaj tje veržejo, ker vsih izgovorov išejo, de bi jirn ne plačali, kolikor so obljubili. Bog, kteri ve, koliko si človek za večno življenje po tacih krivicah škodje, je take krivice tolikanj ostrejši prepovedal, in kristjan tudi toliko zvestejši njegovo sveto voljo dopolniti mora. »Ne zaderžuj zasluženiga plačila svojima potrebnimu ubogimu bratu; zakaj on je ubožen, in se iz tega živi, de ne bo zoper tebe k Bogu klical, in de ne bo tebi v greh pripisano.” 5. Moz. 24. 14. »Potrebnih kruh je ubogih živež, kdor jim ga odvzame, je ubijavec. Kdor v potu pridobljen kruh komu odvzame, je kakor ta, kteri svojiga bližnjiga umori. Kteri kri prelije, in kteri najemniku plačilo uterga, sta brata.” Sir. 34. 25—27. »Glejte plačilo od vas utergano de¬ lavcam, kteri so vase polje poželi, vpije, in njih vpitje je do ušes Gospoda sabaot prišlo.” Jak. 5—4. Kristjani, varite se tacih krivic, če Jezus že take k večnima pogubljenju obsodi, ki ubogajme ne da¬ jejo, koliko huje bo še take kaznoval (štralbval) , kteri 543 Kdo je tretjiga vnebovpijočiga greha kriv ? Kdor uboge sirote, vdove in zapušene otroke zati¬ ra, de je neusmiljen in krivičen proti njim. — Tedej če jim na premoženji škodje, se njih lastine polasti, se za nje ne potegne, jih pred krivico ne brani, in jih v njih po¬ trebah stiska. Gospod Bog ojstro prepove revežem kri¬ vico delati, in se posebno vdovam in zapušenim otro- kam, in se tudi v več krajih svetiga pisma imenuje oče¬ ta vdov in zapušenih otrok. Jezus pravi: »Gorje fari¬ zejem, ki so hiše vdov objedali, jim uboštvo nakopavali In sv. Jakob uči, de prava, čista in pred Bogam Oče- tam neomadežana bogaboječnost je: obiskovati sirote in vdove, in jim v nadlogah pomagati. Iz več verst svetiga pisma se prepričamo , kako močno sovraži Bog ta greh, torej naj se ga vsak varje, de se ne bo Bog nad njim maševal. On zapove: »Vdo¬ vam in sirotam ne smete škode delati. Ako jim škodje- te, bodo k meni vpile, in uslišal bom njih glas, in uioj serd se bo vžgal, in vas bom z mečem pobil, in vaše žene bodo vdove, in vaši otroci sirote.» 2. Moz. 22. 22—24. »Preklet bodi, kteri sodbo ptujiga, sirote in vdove overže, in vse ljudstvo poreče: Amen?’ 5. Moz. 27. 19. In sv. Duh pove: »Gospod je sodnik, in ne gleda človeške visokosti. Pri Gospodu ni Ijudskiga spoštovanja zoper ubogiga, in molitev razžaljeniga usli¬ ši, on ne bo prošnje sirote zaničeval, tudi ne vdove, kader pred njim toži in ječi. Kaj ne vdove solže tečejo čez njeno lice, in njeno vpitje čez tega, kteri ji jih iz- flači? Ali od njenih lič gredo v nebesa, in Gospod, kteri usliši, se ne bo zavoljo njih Veselil.” Sir. 31. 5. 15—19. Bog se je vselej skerbniga Očeta sirot in vdov po¬ kazal. Ze Izraelcam je prepovedal oblačila vdove za zastavo vzeti; kader bo svoje žito na njivi žel, in snop pozabljivši tam popustil, se ne sme verniti, in ga vzeti, 544 pravičen zaslužek tistim utergajo ali ne odrajtajo, ki od njega žive. 15. Od ptnjih grehov. Ko se Kristjan od Boga odverne, greh dela in hu¬ doben postane, ni le sam za-se grešnik, po njegovi hu¬ dobni volji, tudi druge v greh napelje, de grese. In kolikor je menj ali več kriv, de bližnji kak greh stori, kteriga bi ne bil storil, ako bi ga on ne bil zapeljal, to¬ liko je tudi ptuji greh njegov greh. Tacih grehov se brez števila veliko stori na svetu. Že David je to v svoji vesti občutil, in se je bal, de bi jih ne bil kriv, in za nje ne vedil, in se jih ne spokoril, je Boga prosil, rekoč: »Očisti me od mojih skrivnih grehov, in obvaruj svojiga hlapca pred ptujmi?’ Psi. 18. 13. Kteri so ptuji grehi? Teh devet: 1) v greh svetovati, 2) drugim grešiti velevati, 3) v greh privoliti, 4) druge v greh napeljati, 5) drugih greh bvaliti, 6) k grehu molčati, 7) greh pregledati, 8) greha se vdeležiti, 9) greh zagovarjati. Kdo v greh svetije? Kdor svojima bližnjimu kaj hudiga svetije ali pravi, de ni hudo, ali de se mu spodobi storiti, de to mu bo k časti ali k dobičku zaleglo, in s tem njegov um oslepi, de meni, de je res pripušeno, de ni greh, in stori, kar mu je svetoval; ali mu svetije, kako delo opustiti, kte¬ riga je iz ljubezni do Boga ali bližnjiga dolžan storiti. Svetovavec vselej greši, ker iz svoje hudobne volje sve- 545 tije, in po njem, ki ga oslepi, hoče kak svoj skrit na¬ men speljati, za kteriga uni ne ve, ki se je dal premo¬ titi, naj že uni stori ali ne; svetovavec je vender gre¬ šil po svoji slabi volji. Starši so krivi tega greha pri svojih otrocih, ko jim kaj prepovedaniga svetijejo, otroci jim pa verjamejo. Nečista Herodija je svoji hčeri sve¬ tovala, naj kralju reče, de naj zapovej Janezu glavo odsekati, in ji jo v skledi prinesti. Hudobni materi je bil sv. Janez na poti, ker je kralja svaril, de ni prav, de z njo živi. Kajfež je judam svetoval Jezusa umoriti, ker je boljši, de eden umerje za ljudstvo, kakor de bi Rimljani prišli, in ves nas rod pokončali. Judje so nje¬ gov svet poterdili in v Jezusovo smert dovolili. S tem je pa le svoj hudobni namen speljal, de je Jezusa iz poti spravil, ker ga je sovražil. Kdor bi pri priložnosti koga v kako službo svetoval, kteri bi za njo ne bil zadosti znajden in umen. Postavim, nekdo bi svetoval kakiga za sodnika v službo vzeti, on bi bil pahudobniga serca, ni pravičen, neveden v postavah, ali nemaren v svoji službi; v njegovih rokah je sreča in premoženje zapu- senih otrok in vdov, in sodbe čez podložne so v njego¬ vih rokah, kolikanj krivic bi bil svetovavec kriv, ki jih tak sodnik stori. Kriv je ptujiga greha, če svetije, kako bi bližnjiga ogoljufal, kako bi ga poškodoval, se nad njim maševal, ga vedil bolj razžaliti ali razdražiti, kako lagal ali resnico tajil, svojiga bližnjiga pri druzih počer- nil, ali mu kako hišo svetoval, kjer bi se nesramno ob¬ našal , i. t. d. Vsakimu je silno treba se varovati v greh sveto¬ vati, ker svetovavec je kriv vsiga hudiga, kar se bo zgodilo, in bi se ne bilo zgodilo, ko bi ne bil svetoval; in ker je kriv greha, je tudi škode; zato mora vso ško¬ do poravnati, če je uni ne, kteriga je s svojim svetam zmotil, de jo je storil. Pa tudi za svetovavca samiga je nevarno, ki hudo svetije, ker se zna hudo ravno nje- II. Del. 33 546 mu zgoditi; rado se zgodi, de, kdor drugimu jamo kop¬ lje, sam va njo pade. Aman je svetoval kralju Mardo- heja obesiti, ali Bog’ je obernil, de je Aman ravno na tistih vislicah (galgah) visel, ki jih je bil za Mardoheja, ki ga je sovražil, postaviti zapovedal. Kako je kristjan greha kriv: zgrešiti veljevati cf ? Kriv ga je, če se veei oblasti polasti, kakor mu je po pravici gre; ako vikši podložnima zapove kaj storiti, kar je čez božjo zapoved, ali prepove storiti, kar Bog zapove, podložni pa za svojo dolžnost spozna, in iz po- koršine stori. Kdor zapove hudo storiti, je ravno tako deležen greha, kakor bi ga sam storil. Prerok Natan je Davidu rekel: Zakaj si Gospodovo besedo sovražil, in pred njegovim obličjem hudo storil? Urija z mečem umoril, in njegovo ženo za svojo vzel. David ga ni umoril, pa zapovedal je Joabu, ga v nar nevarniši boj postaviti, in ubit je bil, in prerok kralju greh prilasti. Ravno tako sveti evangeli od Herodeža govori , de je vse otroke okoli in v Betlehemu pomoril, desiravno ni nobeniga s svojo roko umoril, po krivični zapovedi pa vse. Vdeležijo se starši tega greha, če svojim otrokam zapovedo se bojevati, goljufati, krasti, ali kakor si bodi bližnjiga poškodovati, lagati, ali kar si bodi hudiga za¬ povedo. Gospodarji, če svojim poslani zapovedo bližnji- mu škodo storiti: popasti, obžeti, v njegovi hosti les se¬ kati, i v. d. Kupci, ki svojim podložnim zapovejo slabo blago za dobro hvaliti in ga prodajati, ali na pičlo me¬ ro, vago ali ga na prekratek vatel prodajati; gostinčarji (oštirji), če svojim hlapcam vino spriditi ali vodo vmes mešati zapovejo, de več skupijo. Kako strašno spriden je tak človek v svojim ser¬ cu, kteri ima ljudi pod svojo oblastjo, in jim greh dela¬ ti zapoveduje, kako bo svoje grehe poravnal, in za duše 547 odgovor dal, ktere je Jezus s svojo sveto kervjo odku¬ pil, on jih hoče pa pogubiti. Torej podložni storite vse¬ lej zvesto, kar vam vasi višji zapovedujejo, ako ni zo¬ per božje zapovedi; če je pa zoper božje zapovedi, ta¬ krat bodite pa Bogu bolj, kakor ljudem pokorni. Kako bo človek kriv greha j_,v greh privoliti™ ? Kdor v ta greh ravno tako, kakor v druge hudo¬ bne naklepe druzih ali skrivaj, ali očitno, z besedo , ali kakor si bodi v kako reč privoli, ki je zoper božjo za¬ poved; se po tem tudi vsiga hudiga deležniga stori, kar se je zgodilo, in kar je iz greha prišlo ravno tako, ka¬ kor tisti, ki so ga storili. To resnico nam sveto pismo poterdi. Ko so Izra¬ elci pod Jozvetam mesto Jeriho zmagali, jim je Bog ojstro prepovedal, de od blaga meščanov nar manjši re¬ či ne smejo vzeti. Zoper božjo zapoved vzame Ahan nek rudeč plajs in nekoliko denarja, in je vse skril. Bog je pa tako obernil, de se je zvedilo, in Ahan je bil po zapovedi s kamnjem ubit, pa ne le sam on, ampak tudi njegova žena in njegovi otroci. To bi bilo pa kri¬ vično, ako bi bila žena in otroci z njim vred umorjeni; ker je Bog že po Mozesu prepovedal, de otroci ne sme¬ jo zavoljo pregreh staršev štrafani biti, in tukej pa za¬ pove vse štrafati. To priča , de so vsi grešili, Ahan, ko je vzel, žena in otroci pa, ko so dovolili in skrivali; tedej ravno tako grešili. Savel je varoval oblačila ka- menjevavcov svetiga »Stefana, in ta krivica ga je v ser¬ cu veselila, in je privolil va-njo, on je bil smerti svetiga Stefana pred Bogam ravno tako kriv, kakor ubijavci, desiravno ni nobeniga kamna va-nj vergel, zato, ker je v hudobijo privolil. Zastonj si je Pilatuž roke umival, z umivanjem rok si duše ni umil, ker je privolil v smert nedolžniga Jezusa, ker judje bi ga ne smeli sami umo¬ riti. Kristjani, nikoli se ne dajte pregovoriti v kaki re- 35* 548 či, ktera bi vas enkrat težala; prijaznost grešnih ljudi vam ne bo nič pomagala pred svetim in pravičnim sod- nikam; greh bo le vam škodoval, in nikoli ne recite: je, ako ni; naj bo pred komur si bodi. Kdo je greha: j^v greh napeljati™ kriv? Kdor, postavim svojima bližnjima kakšno reč kaže iz namena, de hi v njegovim sercu poželjenje do nje obudil, de ga mika jo dobiti, ker mu dopade, in bližnjiga potlej lažej v hudo zapeljal, ker bi upal, de jo bo do¬ bil, če v voljo zapeljivca privoli; ali če bližnjimu kaj časniga dobriga obljubi, de želje zapeljivca potlej spol¬ ne; če ga vpijani, de v pijanosti z njim stori, kar hoče, ker ve, de trezen bi nikoli kaj taciga ne storil. Kdor s slabimi izgledi druziga napeljuje, ga posnemlje in to stori, kar zapeljivec hoče, ali od druzih pripoveduje, ka¬ ko de žive; ali s žuganjem, de mu bo kaj hudiga storil, ali v kako škodo pripravil, de je bližnji ostrasen, in ga lažej za svoj namen napravi. Sploh reči, vsak je tega greha kriv, kteri ali z besedo, djanjem ali zapeljivim zunanjim telesnim obnasenjem druge zapelje, de kako božjo zapoved prelomijo, kako dolnost opuste, ali krivi¬ co store. Tak človek je hlapec hudiča, je zapeljivec, kot on. Postavim tako greši, kdor druge draži, de se kre¬ gajo, tepejo, kolnejo in sovražijo; jih od službe božje odverne, druge piti sili, de se vpijanijo, kakor oštirji, de več stočijo, ali iz tega namena igro ali ples v svo¬ jih hišah napravijo, ali slabe ženske zato v službi ima¬ jo; kdor med zakonskimi s podpihovanjem nemir napra¬ vi, de se eden na druziga ne zanesejo. Grese možki, ki nedolžne ženske motijo z obetanjem ženitve, s pripo¬ vedovanjem ljubezni, z obetanjem denarjev, de bi po njih hudobni volji storile; ali nesramne ženske, de bi nedolžne mladenče v zaderge spravile, ki se nesramno 549 nosijo, in nesramno govore, de bi svoj namen speljale. Nesramna putifarjeva zena je nedolžniga Jožefa s pri¬ lizovanjem, in nečisti sodniki so čisto Suzano s žuga- njem v greh napeljevali, i. t. d. Izprašajte natanko svojo vest, in več tacih grehov hote v sebi najdli, kakor se jih obtožite. Srečen je kri¬ stjan, kteri se ne da v greh zapeljati, in druziga va-nj ne zapelje. Kako je kristjan kriv greha: ogreli hvaliti ec ? Kdor drugih grešno življenje hvali, kakor de bi bili prav storili. — Tak se hudo pregreši, ki s svojim prilizovanjem bližnjiga v grehu poterdi in prederzniga stori, de potlej še več grehov stori, kterih morebiti bi ne bil storil, če bi hvaljen ne bil. Taki priliznjenci so pokriti sovražniki božji in bližnjiga. Od njih pravi Da¬ vid : »Njih besede so glajši kakor olje, in so vender pu¬ šice.” Psi. 54. 22. Greše starši, ki nerodnost ali neči- mernost v svojih otrocih hvalijo; greši, kdor maševavca hvali, ki se je znosil nad svojim bližnjim; greši, ker kvantača, lakomnika in odertnika hvali, de si ve prido¬ biti. Posebno se tega greha vdeležijo podložni pri svo¬ jih predpostavljenih s prilizovanjem in krivično hvalo, ker jim vse poterdijo. Kralja Herodeža so priliznjenci tako hvalili, de so mu v obraz rekli, ko so ga vidili v sreberni obleki oblečeniga : do zdej smo te, kot človeka častili, pa smo se motili; ali zanaprej te bomo kot Boga častili, zakaj ti si kaj več kot človek. Po taki hvali je bil še bolj napiihnjen v svojih mislih. Ko ga je pa Bog zavoljo njegovih hudobii z neznano boleznijo štrafal, in mu zavoljo smradu nobeden več streči ni hotel, je rekel svojim priliznjencam: Glejte me, pred ste me bogovam enakiga častili; zdej pa morem v taki gerdi bolezni u- mreti, in moja smert vas prepriča, kako ste lagali. Hva¬ lili so ga, ko je dal svetimu Jakobu glavo odsekati, in ko je svetiga Petra v ječo vergel. 550 Takim Bog hudo žuga, rekoč : »Gorje vam, kteri hudo dobro, in dobro hudo imenujete, kteri imate temo za luč in luč za temo.” Iza. 5. 20. Noben pameten člo¬ vek naj ne poslusa perliznjeniga, vpraša naj svojo vest, kaj mn bo odgovorila, pravi sveti Bernard. In David pravi: »Pravičen me bo iz usmiljenja svaril in pokre- gal, olje grešnika pa naj ne omasti moje glave.” Psi. 140. 5. Kdo je kriv greha: ^k grehu molčati” ? Kteri molči, ki je iz ljubezni ali pa po svojim sta¬ nu dolžan svariti; naj že molči iz lahke volje, ali iz človeskiga strahu, de greha ne odverne , kolikor je nar več mogoče. Tak se pregreši zoper ljubezen božjo, ko razžaljenja božjiga ne odverne; zoper ljubezen bližnjiga, ko ga pred dušno nesrečo ne obvarje; pregreši se tudi zoper sebe, ko se ptujiga greha vdeleži. Tega greha bi bili deležni ni, ko bi vidili hu¬ dobijo med kristjani, pa bi molčali , in bi si ne prizade¬ vali, jih od nje odverniti. Že Izaija jim zapove svariti: »Vpij, ne jenjaj, kakor trobenta povzdiguj svoj glas, in oznanuj mojiinu ljudstvu njegove hudobije, in hiši Jako¬ bovi njene grehe. Iza. 58. 1. In Jezus take imenuje najemnike, ki puste volka priti in ovce razkropiti. Krivi so ga starsi, gospodarji in gospodinje , ki bi vedili pre¬ grehe svojih otrok in družine, pa bi molčali k temu; rav¬ no tako gosposke in vsak, kteri bi hudo ne odvernil, kolikor je nar več mogoče, bi k temu molčal, ali se clo izgovarjal, rekoč: »Kaj mi je mar, če ta ali uni tako, in tako živi, to ali uno stori, sej bo vsak sam za se odgo¬ vor dajal.” Razbojnik na križu da lep izgled, ki ni molčal, ko je slisal, de njegov tovars Kristusa prekli¬ nja, ampak ga je svaril, rekoč: Ali se ne bojiš Boga, ker si ravno v tem obsojenju? In mi dva scer po pra¬ vici, zakaj po zasluženji prejemava, kar so najine dela zaslužile, ta pa ni nič hudiga storil. 551 Kristjani, varite se tega greha, in svarite jih raji, kakor vas sv. Pavel uči, z ljubeznijo in vso krotkosljo, de ne bote s svojini molčanjem grešnika v njegovi hu¬ dobi! poterdili, temne spreobernili, število njegovih gre¬ hov pokrili, in dušo zveličali. Kdo je sedmiga p tuji ga greha: ogreli spregledati' c kriv ? Kdor ima dolžnost svariti in hudo strafovati, pa ne svari in ne štrafuje, ali ker ve, de kdo želi, de bi se kaj hudiga zgodilo, mu pa obljubi, de ne bo zato stra- fan, in ga s tem napelje v hudobijo, ktere bi ne bil sto¬ ril, ako bi se bil strafinge bal. Tega greha so gosposke krive, če hudobnih ne strafujejo, jim potuho dajejo , to¬ rej je tolikanj hudobnih ljudi na svetu, ki se nikogar ne boje. Krivi so ga starsi, kteri scer otroke z besedo svare, in ker pri njih nič ne zdajo, jih pa po zasluženji in po pameti ne strahujejo in strafujejo. Tleli je starsem strasen izgled, kaj naj od Boga pričakujejo, če grehe svojim otrokam spregledujejo. Kako se človek p tuj Iga greha v deleži? Vdeleži se ga, če z delam pomaga, de je greh stor¬ jen, ali pa iz ptujiga greha dobiček ima. Tako postavim se pregreši, če tatem pomaga tatvi¬ no speljati, jim lojtre da, na straži stoji, če bi kdo pri¬ šel, de se oglasi, de vejo tatje zbežati, tatem pot kaže, pove kako in kje krasti, želi od vkradeniga blaga kaj dobiti, ali če mu tatje kaj dati obljubijo , de jim potlej pomaga, s tatmi vkradeno je ali pije , vkradeno blago skriva ; prodaja ali kupuje blago, ki so ga otroci star¬ šem vkradli, ali v krivični kupčii pomaga. Ko bi kaj taciga podedval (jerbal), kar ni bilo lastina tega, ki mu je zapustil, postavim, ki je menike na polji ali kjer si bodi prestavil, si kaj prigradil, nasledniki (jerbi) so dol¬ žni vse verniti, in brez vse tožbe, kar se pravično spri- 552 ča, de ni bila lastina ranjciga, če obderži, je greha de¬ ležen, in krivično blago tudi teka nima. Sv. Duh pra¬ vi: »Kteri s§ s tatain deli, sovraži svojo dušo, posluša tistiga, ki ga roti, in ne razodene tatvine.» Prip. 29.24. Tega greha se vdeleži oštir, ki pijance k pijančevanju nagovarja; kdor nečistim ljudem bolj priročne skrite kraje daje, de imajo veči priložnost, kdor pohujšljive bu¬ kve piše in brati daje, i. t. d. Vsi taki so manj ali več v službi hudobniga duha, njegovi pomagavci, kolikor manj ali bolj greh spoznajo in va nj privolijo. Kdo je kriv devetiga ptujiga greha-, ogreli zago¬ varjati rc ? Kdor v svoji vesti spozna, ali bi saj lahko spoznal kako reč, de je zoper božjo zapoved, pa je tako hudo¬ ben, de se za njo poteguje, de ni greh, de nevedniga zmoti in oberne, de po njegovi volji hudo stori, ali pa v hudobii oterpnjen ostane, ko bi se poboljšal, ko hi ga z lažmi ne motil, de ni greh; ali ko se za greh pote¬ guje, de zasluženo strafingo odverne, ktera bi grešnika po pravici zadela in tudi poboljšala. Tega greha so krivi starsi, kterim drugi nerodnosti njih otrok pripove¬ dujejo, pa se za nje se potegujejo, namest de bi jih štra- fali, in njih duše od večne nesreče odvernili; priliznjen¬ ci , kteri hudo dobro imenujejo, de se bolj prikupi¬ jo, i. t. d. 16. Oreh je edino hudo na svčtu. Na svetu je veliko taciga, kar hudo imenujemo. — Hudo imenujemo ubožtvo, nesreče, mnoge nadloge, kri¬ že, stiske, bolezen, smert in več druziga zoperniga, zato ker počutki telesa to občutijo , in je za nje tudi hudo; ali vender v resnici hudo ni, ker vse to človeka k Bo¬ gu obrača, in Jezusu podobniga stori, in ker mu je tukej podoben v terpljenji, mu bo tudi v večnim veselji 553 v. nebesih podoben. In kdor nadloge voljno terpi, jih Bogii daruje, tistimu so se posebna dobrota božja. One ga uče svet poznati, vidi, de tukej ni nič stanovitniga, tedej mu serce od ljubezni sveta odvračujejo, kjer ni pravo njegovo stanovanje in ga k Bogu obračajo , ker on sam je večen in nespremenljiv. Bolezen mu pove, kako revno je bogastvo, se tele¬ su bolečin ne more odvzeti, in če dobriga z njim ne stori, mu bo v večnosti brez vsiga prida, ker ga seboj ne more vzeti. Nadloge in pomanjkanje človeka uče usmiljenima biti proti bližnjima, ko si sam skusi, ve, kako je revnima pri sercu v nadlogah in pomanjkanji, in mu rad pomaga. Nadloge uče človeka, de se spozna ali je v resnici pobožen. Nekteri je le toliko časa dober, po¬ božen, Bogu pokoren, dokler mu je vse po volji; ko mu pa Bog kako nadlogo posije, je čmerin, nevoljin in mer- mra zoper božjo previdnost. Ko pa vidi, de je v nad¬ logah voljan, v voljo božjo vdan, Bogu pokoren, ve, de je stanoviten v svoji pravičnosti, in reče z Davidam: »Dobro je za me, o Bog! de si me ponižal, de si mi ta križ naložil; dokler nisim bil ponižan, sim greh delal, zdej pa deržim tvojo zapoved, in nočem več grešiti. Te¬ dej vse nadloge niso zares hudo, ker, ali človeka k Bo¬ gu obernejo, ga k zaupanju va-nj napeljujejo, ali ga od ljubezni do sveta odvernejo, in z Bogam se bolj skle¬ nejo, in v ljubezni do njega poterdijo in mu k večni sreči pomagajo. Le greh sam je edino hudo na zemlji; on ni od Boga, je le se zoper božjo voljo; greh stori, de se človek od Boga loči, in kakor je zveličenje za človeka pri Bogu in z Bogam biti, tako je za-nj pogubljenje brez Boga biti; in kaj je hujsiga za človeka, kot pogubljenje, in pogubljenje je plačilo greha, tedej ne more nič huj¬ siga na svetu biti, kot greh. 554 Greh vse kazi, kar Bog stori, de bi človeka ravno pred njim obvaroval. Vstvaril je človeka iz usmiljenja in ljubezni po svoji podobi; podoben je bil človek Bogii v svetosti in pravici, dal mu je pamet in prosto voljo, de bi po svoji pameti spoznal in razsodil, in po svoji prosti volji storil, kar Bog hoče, in se v njem neskonč¬ no svetimo, dobrotljivima in ljubeznivima Očetu iz celiga serca veselil, in enkrat k njemu v nebesa prišel. Ali greh je ognjusil podobo božjo v človeku , in ga Boga nevredniga, in človeka za Boga nepripravniga storil. Kaj pa je Bog storil, de bi bil gresniga človeka spet k sebi obernil, smo že v poprejšnjih naukih obilno zve- dili. Vse to pa greh skazi in pokvari; Jezusovo kri, njegovo neskončno zasluženje, sveti zakramenti, gnada božja, beseda božja, obljube in žuganje božje, vse nič ne zda, greh ves sad odvzame. Ali ni greh hudo , čez vse hudo na svetu ? Greh je nepokorsina proti Bogii, razžaljenje božje. Grešnik si prizadeva, de bi ne bil pod pokorsino, am¬ pak sam svoj, zato se vstavlja božjim zapovedim, in rav¬ no to stori, kar Bog noče. Sv. Pavel pravi: »Zakaj modrost mesa je Bogii sovražna, ker božji postavi ni podložna , in tudi ne more biti.” Rimlj. 8. 7. Vse stvari so Bogii pokorne, angelji in svetniki njegovo sveto vo¬ ljo ljubijo in jo veselo in zvesto dopolnujejo; sonce, lu¬ na, zvezde, vetrovi, vreme in se živina, ko je človeku pokorna, kar je volja božja, vse stvari dopolnejo voljo božjo, po vsili speljuje Bog svoj namen, sam greh sto¬ ri, de človek ni Bogii pokoren. Bog mu pove svojo voljo po svojih svetih zapovedih, sveti Duh mu razsvet¬ ljuje pamet po božji besedi, ki mu jo Jezusova cerkev oznanuje, in s svojo pomočjo ga nagiblje, de bi tudi tako živel, ali greh vse odverne. Vse stvari na zemlji človeku oznaniijejo, prešle bomo, kakor so druge pogi¬ nile, tako bomo tudi me; Bog mu pa govori, jest sam 555 sim večen, in vsaciga oživim, grešnik pa le po stvareh poseže, in jih pregrešno ljubi in vživa, za Boga pa ne mara in mu je nepokoren, in ne pomisli, de je nič proti Bogii, v enimii hipu ga ni, če Bog hoče. Greh je ostudna nehvaležnost proti Bogii Bog je vstvaril človeka, de bi ga zveličal, zato mu je dal ne- umerjočo dušo, in daje mu vse, kar mu je treba za du¬ šo in telo. Ko se je po grehu pogubil, ga je Jezus odrešil, in mu odvzel dušno in telesno večno smert, in mu spet dal življenje in svetiga Duha , in svoje zaslu- ženje. Grešnik pa te gnade in dobrote v razžaljenje božje obrača, ko je Bog dober, je on hudoben. Pomi¬ sli grešnik, kako terdo je tvoje serce, ali si moreš huj¬ ši nehvaležnost misliti, kakor je ta, ker Bog le za te vse to stori, de bi te od večne nesreče otel, ti ga pa zaničuješ: stvari so ti ljubši, kot stvarnik, de kako reč dobiš, čast, hvalo na zemlji dosežeš, svojimu mesenima poželjenju zadostiš, zapustiš Boga, zaveržeš Jezusa, kralja večne časti, kakor so ga judje, ki so hotli Ba¬ raba, ali Judež Iškarjot, ki ga je za trideset sreberni- kov prodal, deje le denar dobil, kteriga je več, kot Boga ljubil, ali kakor zgubljeni sin, ki je očeta zapu¬ stil, ko ga je dobro obdaroval , je šel po svetu, in s svojim hudobnim življenjem vse zapravil. Po grehu se Bogu čast odvzame pred svelam, ka¬ kor de bi ne bilo res, kar Bog zapove, ko grešnik ta¬ ko ne stori; kakor je zapeljivec, ki je Evi rekel, sej ne boš umerla, le Bogii boš enaka, če boš jedila prepo ¬ vedani sad. Greh je svetosti božji ravno nasproti, in kdor ga dela, ne more k Bogu priti, z njimi si človek nar veči škodo stori. Če je tudi majhen greh, mu škodije, slabi voljo do dobriga, in nagiblje ga k hudimu, de se sčasa- ma greha zmirej manj boji; odvračuje ga počasi od ne¬ bes, in ga speljuje na pot pogubljenja; zakaj ljubezen 556 do Boga mu v sercu čedalje bolj manjša, in ga sčasa- ma v smertni greh spravi, kteri vse dobro v njem za¬ duši, in potlej ga tudi Bog zapusti. Premislimo, kako veliko škodo smertni greh človeku stori. Grešnik zgubi gnado in prijaznost božjo, ktera je več vredna, kot celi svet; dokler je človek v gnadi božji, je srečen, če je tudi ubog, ko jo pa zgubi, je ve¬ lik revež in nesrečen človek, če je se tako bogat. Do¬ kler je s svetim Duham sklenjen, je njegov tempelj, za¬ mere z njim v svetosti in nedolžnosti ostati, in vse do¬ bro po volji božji storiti; ko je pa smertni greh storil, se je sam radovoljno ločil od svojiga Boga, ne more več reči, sim otrok božji, Bog je moj Oče, pravico imam do nebes; vse to je zapadel; po telesu scer se zmirej živi, ko pred smertnim greham , ali duša je mertva za Boga in večno zveličenje. Kakor je njegova duša mertva za Boga, tako so tudi vse dobre dela zgubljene, ktere je pred storil, ko je v smertni greh padel; ker zdej je greh v njem, ki je strafinge vreden. Tedej zgubljene so njegove molitve, njegovi posti in vse dobro, kar je pred iz ljubezni do Boga storil; zgubljeno je za-nj neskončno zasluženje Jezusovo, zasluženje mučencov (marternikov) in svet¬ nikov, ker ni več živi ud Jezusoviga telesa in njegove cerkve. Kdor Boga zgubi, vse zgubi, ako bi tudi ves svet dobil, mu vse nič ne pomaga, dokler ni z Bogam sklenjen. Dokler je v smertnim grehu tudi nobeniga, dela storiti ne zamore, ktero bi bilo večniga plačila vre¬ dno ; ker kokor mladika le toliko časa sad prinese , do¬ kler se terte derži, ko je pa odrezana od terte, ne mo¬ re več sadu roditi; tako tudi človek, dokler je z Bogam in Bog z njim, svoje dobre dela z gnado božjo in za¬ voljo Boga stori, so večniga plačila vredne; ko se pa od Boga loči, njegovo gnado in ljubezen zaničuje, Bogu tako rekoč reče, ne maram za te, nočem ti služiti, ho- 557 ceni storiti kar meni dopade, so njegove dobre dela po natori in ne z Bogam in ne zavoljo Boga storjene brez vsiga zasluženja za verno življenje. Desiravno pa nobeno delo, ktero grešnik v žalost¬ nim stanu greha stori, ni veeniga plačila v nebesih vre¬ dno ; si mora vender prizadevati vse storiti , kar Bog zapove, de se pripravlja gnado božjo zadobiti in spre¬ jeti, in k Bogu se spreoberniti; obžaljuje naj svoj greh, naj moli, naj prejemlja vredno svete zakramente, in po njih bo zadobil življenje gnade, in potlej bodo njegove dela, z božjo pomočjo po volji božji storjene, spet vec- niga plačila v nebesih vredne. Grešnik s smertnim greham v sebi ognjusi božjo podobo, zgubi svojo imenitnost in visokost; ker ga je Bog malo manjšiga, kakor angelje vstvaril, se je živini enakiga storil. Živina stori po svojim živinskim nagnje¬ nji; človeku pa je Bog dal pamet in prosto voljo, de zamore z njegovo pomočjo zoper hude želje storiti, kar Bog zapove, in ko hudo stori zoper voljo božjo, stori le po svojih spačenih željah, kot živina, ktero le pože- Ijenje vodi. Zato pravi sv. Duh: »Ker je človek v ča¬ sti bil, ni umel, se je poživinil, in je neumni živini enak postal?’ Psi. 48. 13. Greh je angelje v hudiče spreo- bernil, človeka pa neumni živini enakiga stori, in verze ga spet v kraljestvo hudičevo, iz kteriga ga je Jezus odrešil. Greh stori grešniku nemirno vest, ne da mu ga mini, ne ponoči ne podnevi; strah pred smertjo, pred sodbo in pred pogubljenjem mu serce tako močno na¬ polni, de večkrat ne ve, kaj početi, kam se djati, in se veči težo mu stori, kader se spomni, kako lahko mu je bilo pri sercu, dokler je se nedolžen in brez smertniga greha bil, in ga je Bog ljubil, de je iz ljubezni do nje¬ ga umeri, zdej ga pa sovraži in ga zraven svoje ne- 538 zmerne milosti mora s peklam štrafati po svoji sve¬ ti pravici. Greh človeku um oslepi, de ne vidi več ostudnosti greha, oslabi mu voljo, oterpne serce, vest utihne, na¬ gnjenje do greha močneji postane, bolj je prederzen in pripraven greh storiti, in grešnik svojo natoro z grehi tako močno razvadi, de je potem od te svoje spačene in razvajene natore neprenehama gnan grešiti, kaderkoli priložnost ima, on obleče železno srajco hude navade, torej si pa tudi se veci štrafinge zasluži, ker je dopustil do navade priti, in morebiti mero grehov dopolnil, de ga je Bog zapustil. Zato naj se vsak varje tudi odpustlji¬ vih grehov, de v velike ne pade, tudi kaplje dežjeve so majhne, in vender po njih velike vode in povodnji vsta¬ nejo, de clo hiše poderajo. Sv. Gregor pravi: »Majhen greh večkrat veci grehe za seboj prinese, kakor nek- ter velik greh?’ Velik greh hitreje spozna, kdor ga je storil, in ga zapusti in se poboljša, na majhniga pa toliko ne porajta, zato ga pa ložej in bolj pogostama stori brez vse skerbi, in zmirej bolj globoko pada, in torej je v veliki nevarnosti, ktere pa ne čuti, in zato se tudi ne poboljša, in v smertne grehe zabrede. Greh pa tudi grešniku na tem svetu škodje; nekteri- ga ob čast pred svetam pripravi, ga s sramoto pokrije, nekteriga v dolgove, v uboštvo, v veliko revšino zakop¬ lje, odvzame mu upanje, de bi mu kterikrat bolje bilo; večkrat mu zdravje poškodje in življenje prikrajša ali clo odvzame, in več druziga hudiga za seboj prinese; tako si človek sam nar več hudiga, ki na svetu terpeti mora, napravi. Koliko hudiga grešnik s svojim greham tudi drugim napravi, koliko žalosti nerodni in razujzdani otroci svojim staršem napravijo, koliko krivic tat bližnji¬ ma stori, v kakšne britkosti, nevoljo in grehe ga pri¬ pravi, koliko žalosti in joka zapeljivec zapeljanimi! člo¬ veku napravi; koliko jih grešnik polmjša in s svojim 559 hudobnim življenjem iz kraljestva Jezusovima v kraljestvo teme spelja, in večno nesrečne stori. Ali more kaj huj- siga na svetu biti, kot greh? Pa tudi Bog, ki greh sovraži, že na tem svetu več¬ krat se posebno štrafuje. Adama in ves njegov rod je štrafal z mnogimi nadlogami, in smert je strafinga gre¬ ha. Zavoljo ostudne pregrehe nečistosti in druzih veli- cih hudobij je Bog ves svet z vodo končal; zavoljo na¬ puha in nečistosti je Sodomo in Gomoro in tri druge mesta z ognjem od nebes požgal in končal. Izraelce je v pušavi z ognjenimi kačami štrafoval; in po večih ža¬ lostnih izgledih v svetim pismu popisanih se prepričamo, de Bog tudi na tem svetu večkrat greh strafuje. Pa tudi dan donasnji Bog ljudi zavoljo pregreh večkrat hudo strafuje, pa ljudje so po grehu tako oslepljeni na umu, in oterp- njeni na sercu, de ne vidijo božje pravice, vse, kar Bog za ljudi zavoljo greha štrafati se zgoditi pusti, le po natorskih postavah razlagajo, ktere je Bog stvarem dal, kakor de bi bil tudi on pod postavo, in ne bil Gospod postave; kakor de bi ne bil vsigamogočen, in mu ne bilo več mogoče storiti, de bi se zgodilo, kar hoče, po natornih postavah, brez de bi ktero premenil, kakor jo je stvarem dal. Ali mu ni več mogoče, kakor nekdaj svet s sušo ali z močo, z nerodovitnostjo ali lakoto, z neznanimi in hudimi boleznimi, in s kakoršnimi koli si bodi hudimi nadlogami štrafati? In če to stori, ne stopi nobena stvar iz svojiga reda, iz pota, kteriga je vsaki stvari postavil. Sveto pismo pravi: Bog, kar je hotel, je storil, pri njem so vse reči mogoče. In če tudi Bog dopusti, de je nekteri srečen in de se mu dobro godi, kteri razujzdano živi, ni misliti, de je zares srečen; za¬ kaj sv. Dnh pravi, de sreča grešnikov je goljufna, in de je gledati le na njih konec. Morebiti mu Bog pri, zanese na tem svetu, in ga bo na unim huje strafal, 560 ker ga tudi dobrote niso omečile; zakaj Bog se le v večnosti vsak greh po zasluženji štrafuje. Kako bi se mogel kristjan greha ogibati, ko bi v svoji duši premislil, de je pervo in nar veči hudo na svetu; ko bi premislil veliko škodo, ktero le sebi sami- mu stori, le njega od Boga loči, de bo on v večno po¬ gubljenje prišel. O Bog! usmili se grešnikov, daj jim luč spregledati, kaj delajo , oživi jih, in daj jim moč vstati iz njih pregreh, pred, kot jih sodiš, ker pri tvoji pravični sodbi ne bodo obstali. 17♦ Od Izvira skušnjav in grelia. Vera nas uči, de so vsi ljudje na zemlji Adamovi otroci, tedej tudi vsi popačeni na umu in na volji, vsi nezmožni dobro storiti, in od hudih želja gnani hudo storiti, in vse to so od njega pojerbali, in to je kore¬ nina, iz ktere skušnjave in greh izvirajo. In to nas tudi sv. Jakob uči, rekoč: »Vsak je pa skušan, kader je od svojiga poželjenja vlečen in vabljen. Po tem , kader po- željenje spočne, rodi greh, greh pa, ko je storjen, rodi smert.” Jak. 1. 14. 15. In dokler je človek od svojiga poželjenja in nagnjenja v hudo napeljevan, ker mu želje kako prepovedano reč prijetno in dopadljivo pripovedu¬ jejo, so skušnjave z notranje. Človek pa ne bo le skušan od svojiga mesa, pože¬ ljenja ali hudih želja, on bo tudi po unanjih rečeh na- giban, spodbodan in napeljan v greh, in takim skušnja¬ vam pravimo zunanje. In Jezusova sveta cerkev nas uči, de bomo skušani od sveta in hudiča. Hudič je sku¬ šal perve starše, in jih tudi zapeljal; če je njih, ki so sveti bili, koliko ložej popačeniga človeka , kar je bilo že povedaniga. Človek bo pa tudi po unanjih rečeh in od hudobnih ljudi skušan in v greh napeljevan. Človeku dopadejo zemeljske reči, jih premišljuje, na nje misli, jih želi 561 imeti , jih ljubi, in bolj ko na nje misli, prijetniši se mu vidijo, in bolj jih želi in si prizadeva jih dobiti, in bolj, ko ima z njimi opraviti, manj na Boga misli, dalje se loči od njega, in toliko ložej greši; kolikor močneji lju¬ bezen do stvari v njegovim sercu raste, toliko merzlej- si je do Boga, tako dolgo, de vsa vgasne, in potlej le stvari ljubi, stvarnika pa pozabi, kteri jih je dal. Vsaki človek ima v sebi kakošno posebno nagnjenje do kake reči, ki je prepovedana, in tukej je tudi nje¬ gova nar huji skušnjava. Nekteri, postavim, ima huje nagnjenje do nečistosti; tedej ga take misli in želje hu¬ je nadležvaje; nekteri je bolj časti in hvale lakomen; nekteri blaga, nekteri ima huji nagnjenje do jeze, ma- ševanja in do sovraštva; nekteri do pojedin in vina; nekteri do lenobe, de le rad postava, veči del pa imajo vsi nagnjenje sami svoji biti, de bi ne bili nobenima člo¬ veku pod pokorsino, tedej imajo nagnjenje do napuha. In od tod pride, de je človek potlej v molitvi ves raz- mišljen, ko ga vse druge reči motijo, ali če kako reč preveč ljubi, ali če kaj sovraži. Od tacih misel, ki so zoper božje zapovedi, in jih človek rad ima, pridejo pa tudi pregrešne želje, besede in dela, in tako se notranji greh tudi zunaj na človeku pokaže. Zato se pa tudi zgodi, de človek, kteriga nagnje¬ nje skuša in v greh vleče, tudi po svojim nagnjenji so¬ di, in ne misli, de je greh storil. Judeža je nagnjenje do denarja motilo, zato ni mislil, de je grešil, ko je že¬ na dišeče mazila na Jezusove noge izlila, ko je rekel: bi boljše bilo, de bi se bilo dišeče mazilo prodalo, in denar ubogim razdelil; pa on je le zato tako govoril ker je denar preveč ljubil, za uboge pa mu ni bilo mar. In ker Judež ni čul čez svoje nagnjenje do lakomnosti po blagu, je storil strašno pregreho, de je svojiga Go¬ spoda prodal, de je le denar dobil. Tako ljudje velike grehe store, ko svojih nagnjenj do hudiga ne vstavljajo II. Del. 36 862 in ne premagujejo; in te jih tako oslepe in serce tako oterpnejo, de vesti ne poslušajo, božje zapovedi po svo¬ jim nagnjenji razlagajo, de kar žele in jih veseli, vse izgovoriti vejo, de to ni greh. Zraven pridejo pa se hudobni ljudje, kteri po željah njih serca govore, to jim je všeč, poterjeni so v svojih mislih in željah , premaga jih skašnjava, in v grehih so. Pa vsi ti izgovori pred Bogam nič ne veljajo, vse bo Bog overgel in njih za- vergel, ki sovraži hudobijo in njega, ki jo dopernaša. Zato sv. Pavel nas vse opominja, cesar se varovati, re¬ koč: »Hodite po duhu, in ne bote želje mesa spolnili. Zakaj meso poželi zoper duha, duh pa zoper meso, ker ta dva sta eden drugimu zoperna, de ne storite vsiga te¬ ga, kar hočete. Ako se pa daste od duha voditi, niste pod postavo. Dela mesa so pa znane, in te so: kurba- nje, negnjusnost, nesramnost, nečistost, malikovanje, zavdajanje, sovraštvo, zdražbe, kljubovanje, jeze, boji, kregi, rasperlije, nevošljivosti, ubijanja, pijanost, požreš¬ nost, in kar je več taciga. Od tacih del vam naprej povem, kakor sim vam pred povedal, kteri take re¬ či delajo, ne bodo kraljestva božjiga dosegli.” Gala. 5. 16—21. Ali so skušnjave človeku v greh zarajtane ? Skušnjave same na sebi niso človeku greh, naj se v človeku vzdigujejo ali naj bodo po zunanjih rečeh obujene; le če jih je sam kriv, de pridejo, ali pa če va nje privoli, stori greh. Pri skušnjavah se mora gledati na okoljšine, ali ima skušani človek dopadajenje do tistiga greha, v kte- riga ga skušnjave silijo, ali pa ne, ali se nalaš mudi v njih, ali pa je nevoljin, in si jih iz glave izbija. Ce mu je greh zopern, v kteriga ga skušnjave vlečejo, za-nj ne mara, in se ga hoji, takrat naj misli, de mu jih Bog iz ljubezni dopusti, de se človek vojskuje čez greh, m 563 ima priložnost pokazati, c!e je stanoviten v dobrim, si sam izvoli po svoji prosti volji le to storiti, kar Bog 1 hoče; desiravno ga skušnjave in njegova spačena natora silite greh storiti. On ve, de na svetu je vojska Boga in nebesa zadobiti, in skušnjave mu pomagajo, zmirej se boljšati, in svetejši prihajati, v Boga veči zaupanje dobivati, bolj ponižno moliti, in ga pomoči prositi k pre- maganju. Ko bi človek nobenih skušnjav ne imel, bi bil len in mlačen proti dobrimu , kersanskimu življenju, in ko bi se ne vojskoval za Boga in za svoje zveliča¬ nje, bi tudi krone v nebesih ne prejel, ktero je Bog vsim obljubil, kteri se za njo vojskujejo, ga ljubijo in se ga boje. Nekteri se hvali, de nima nobenih skušnjav, in nič ne ve od vojskovanja, od kteriga drugi veliko pripove¬ dujejo, in kako se morajo vedno braniti Pri takim se je bati, de sebe ne pozna, ali pa de ima svoje serce skušnjavam nekako odperto , de lahko pridejo in gredo, de mu je vse prav, de živi po svojim nagnjenji, in ne po volji božji; ker gotovo občuti v svojim sercu dosti skušnjav, kakor bo hotel svoje serce od ljubezni do sve¬ ta odverniti. Ne sme se pa tudi bati, kteri ima hude skušnjave do tacih grehov, ki jih iz serca sovraži, se mu nad nji¬ mi gnjusi, se boji kaj taciga misliti, se manj pa storiti, de bi mu bile v greh zarajtane; če ga tudi hudo nadle- ževajo in mu vročino delajo, dušo in telo v greh ober- nejo, pa s svojo voljo nikakor ne dovoli, tudi ne greši, le vojska je huji in težji, pa je tudi zasluženje tolikanj veči pred Bogam. Sv. Jakob pravi: »Srečen je človek, kteri skušnjavo preterpi; zakaj, kader bo iskusen, bo prejel krono življenja, ktero je Bog obljubil tistim, ki ga ljubijo.” Jak. 1. 12. Kaj so vse ajdje počenjali z nedolžnimi mladenči in devicami v pervih časih cerkve, de bi jih bili zmotili; mladenči in deklice niso imeli svo- 36* 864 jih teles v svoji moči, ali volja je bila v njih moči, in ta je bila stanovitna , in nikakor se niso dali vkreniti, sovražili so vso gnjusobo in nesramnost, in so Jezusu stanovitni ostali; in kolikor huje je bilo terpljenje, toliko veči tudi zasluženje za nebesa. Skušnjava bo pa greh, ako jo človek rad ima, ve¬ selje do tistiga greha v sebi občuti, zavoljo kteriga je skušan, radovoljno hudo premišljuje, v tak kraj gre, kjer ve, de bo v skušnjave padel, v priložnost greha prišel, tak je sam kriv svojih skušnjav in greh stori; zato ker sam brez potrebe v nevarnost gre, kdor pa nevarnosti iše, v nevarnosti konec vzame. Desiravno nagnjenje do greha ali poželjenje v člo¬ veku ni greh, dokler v to ne privoli, kar spačena nato- ra hudiga poželi, si mora človek pa vender prizadevati, se mu vstavljati, ker, ko nam je vrojeni (poerbani) greh v svetim kerstu zbrisan, ni poželjenje do hudiga odvze¬ to, je še v nas ostalo, le gnado nam je sv. Duh dal, se poželjenju vstaviti, in ga zmagati; zato se pa tudi lahko zgodi, de hoče hudo poželjenje človeško voljo pre¬ magati, in de spet greši. Pa tudi ni zadosti, de gre¬ šnik greh zapusti, in terdno sklene, nič več grešiti, če v sercu še veselje občuti do prejšnjiga storjeniga greha, ali ko bi ga še veselilo tisto ali enako reč viditi, ktera mu je bila pred priložnost greha, zbudilo se bo njegovo hudo nagnjenje, in kmalo bo spet padel v greh, on mo¬ ra tudi veselje v sercu zatreti. Ali ko bi se greha le zderžal, ko se pogubljenja hoji, ker, če bi tega strahu v sercu ne imel, bi spet grešil, ker greh še ljubi. Tak človek je bolniku enak, kterimu je zdravnik kako jed prepovedal s terdim zažuganjem, de če jo bo jedel, mu bo škodovala, in ne bo več ozdravil, ampak umeri. V sercu jo želi jesti, pa iz strahu pred smertjo seje zder- ži, zraven je pa v sercu nevoljin, in sam pri sebi go¬ vori, sej bi morebiti vender ne škodovala, in drugim 865 pravi: blagor vam: ker jo sinete jesti, kako rad bi jo tudi jest jedil, ko bi mi ne bila prepovedana. On v sku¬ šnjavo pervoii, ker bi jo rad jedel, ko bi se stnerti ne bal; ravno tako grešnik v greh privoli, kteri ga se ve¬ seli in ga ljubi, ne stori ga v djanji, pa le zato ne, ker se pogubljenja boji; zato so mu take skušnjave v greh, ker se jim na moč ne vstavlja. Pijanec je zapustil pija¬ nost, pa se se z veseljem na njo spomni; nečistnica je zapustila pregreho, pa ko se spomni, kako dobri so ji bili njeni tovarsi, kako sojo hvalili, se ji perlizovali, ka¬ ko jo ljubili, občuti v sercu dopadajenje nad tem in nad greham. Sovražnik odpusti svojimu sovražniku, pa se od časa do časa spomni na krivice, ktere mu je storil, se od njih pogovarja s svojimi prijatii, in si v sercu mi¬ sli, ko bi ne bil Bog prepovedal pod zgubo večniga življenja se maševati, bi mu že pokazal, kaj zamorem. Vse take misli in skušnjave so kristjanu grozno nevar¬ ne, ker lahko va-nje privoli, in Bog na voljo človekovo gleda. Torej je treba si na vso moč prizadevati, serce od takih nagnjenj očistiti, de spet v prejšnje grehe ne pade; ali de ga ne mude na poti proti nebesam, in duše za dobro ne oterpnejo, oslabe, de bi si tolikanj za po¬ božno življenje ne prizadevala, kolikor je treba. Kaj mora kristjan storiti^ de skušnjave premaga? 1) Naj Boga pomoči prosi, Bog je naše perbežališe, naš pomočnik, naša hramba, naš varh in Odrešenik. Psi. 17. To storiti nas Jezus uči in zapove rekoč: Cujte in molite, de v skušnjave ne padete. 2) Precej v začetku se majhnim skušnjavam vstav¬ ljati, in obvaroval se bo hujših. 3) Bežati od tacih ljudi, ktere on spozna, de dobri- ga ne mislijo , in to še pred kakor se mu kaka slaba misel ali želja v sercu vname. 4) Ne iti v nevarne kraje, kjer bi bilo mogoče v skušnjave pasti; nikoli se na svojo moč zanašati; kdor 566 v nevarne kraje hodi in govori, de je pameten, de za nj ni nobene nevarnosti, de že ve, kaj dela, je že v skuš¬ njavah, ktere ga v nevaren kraj vlečejo, in že ta sama je velika, ker na se preveč zaupa. Tak naj pogleda na Petra, kako hudo je grešil, in na brez števila družili, ki so tudi tako govorili, in so padli. Kaj imaš ti dru¬ go natoro? Varje naj vsak svoje oči pred mnogimi po¬ gledi, de ne bo v kake skušnjave zapeljan. 5) Naj vselej skušnjavam nasproti dela. Ako koga sovraži, naj se ga ne ogiblje, ampak bliža naj se mu, de se spet z njim spravi, stori naj mu kaj dobriga; to je skušnjavi ravno nasproti. Ce so skušnjave zoper ve¬ ro ali čistost, naj obudi božjo čednost vere, terden sklep sveto čistost ohraniti, in naj se ne mudi v tacih mislih, naj svoje delo pridno dela , de se zmoti, in naj tacih skušnjav ne porajta, de si jih hitro iz glave izbije. 6) Razodene naj svoje skušnjave modrima spovedni¬ ku, naj bodo kakoršine koli si bodi, nesramne, ostudne ali strašne in neznane, že samo razodenje mu bo serce polah- kovalo; večkrat naj prejme svete zakramente, de bo Jezusa v sebi imel, in če bo Jezus z njim, kdo mu bo mogel škodovati, zapovedal bo skušnjavam , in mirovale bodo; in če pa to ne bo njegova sveta volja, mu bo pa dal pomoč jih lažej preterpeti, zakaj dokler ga skušnja¬ ve nadlegvajo, je gotovo znaminje, de še va-nje privolil ni, kakor v vojski, dokler je boj, se ve, de se sovraž¬ niku niso v roke dali, de jih ni zmagal; tako tudi kri¬ stjan, dokler se jim brani, se jim ni vdal, ni grešil, ee tudi dolgo časa mu silo delajo. Take, ki se trudijo na poti zveličenja Jezus sam k sebi vabi, rekoč: »Pridite k meni vsi, kteri se trudite, in ste obteženi, iti jest vas bom poživil! — Moj jarm je sladak, in moja butara je lahka?’ Mat. 11. 28-30. Ne smemo pa misliti, de je že zadosti, zoper velike in hude skušnjave se vojskovali; kristjan če hoče po- 567 polnoma biti, kar mu Jezus zapove, se mora tudi z majhnimi skušnjavami vojskovati, in ravno tako serčno in stanovitno, kakor z velikimi, ker po premagovanji majhnih skušnjav še bolj cisto ljubezen do Boga poka¬ že. Postavim kristjanu ni težko greha ubijanja se va¬ rovati, pa svojo jezo popolnoma zatreti, ko ga vedno lahko kaj zjezi, to je težji. De se mož in žena pred greham prešeštovanja obvarjeta, ni težko , pa svoje oči v vsi čistosti ohraniti, nikoli kakošne besede ne izreči, ali v sercu veselja do taciga zaderžanja nikoli ne obču¬ titi, po kterim se mesena ljubezen pokaže, je težji. Lah- ho je čistimu mladenču ali deklici se pred greham neči¬ stosti obvarovati, pa do lepih in besedi , do hvale druziga spola nobeniga veselja ne občutiti, je tež¬ ji. Lažej se je obvarovati, de zoper svojiga bližnjige po krivim ne priča, kakor nikoli nobene majhne laži ne izreči. Kterimu kristjanu je tedej resnica po svetim evangeliju in po Jezusovim izgledu pravično živeti, se tudi majhnim skušnjavam vstavlja in jih premaguje, ker ljubezen tudi težko delo lahko stori. Kteri si pa prizadevajo popolnoma po keršansko živeti, in kolikor zamorejo, že žive, naj se pa tudi ni¬ kar skušnjav preveč ne boje, sej vejo, de smertni greh je prelomljenje božje zapovedi v veliki reči, ktero člo¬ vek, pred ko jo stori, za tako dobro spozna, ali bi saj lahko spoznal po naukih, in de jo iz hudobne volje sto¬ ri ; tako hudobna volja se pa ne najde v kristjanu, kte¬ ri se Boga boji, in iz pokoršine do Boga vselej le sto¬ riti želi in stori, kar Bog zapove. On ve, de je pod varstvam božjim; de ga Bog hoče po skušnjavah v svo¬ je kraljestvo pripeljati, in de njegovi nar veči svetniki so nar huji skušnjave imeli, in ravno po njih so si ne¬ beško veselje zaslužili, ker so se serčno vojskovali, in Bog mu tudi obljubi, de ne bo dopustil ga čez moč skušati. 568 Kdor je pa preboječe vesti, si veliko škodje, um mu otemni, notranji mir mu vzame, postane nezaupljiv , ne upa si svetili zakramentov prejemati, skodje mu na zdravju telesa, in spridi mu dušo • tako de se pri nekterim zgo¬ di, kar sv. Antoniu govori, de v dvomih začnejo in z norostjo končajo. Preboječnost je strah brez potrebe; prebojen nad sabo ne vidi druziga, kot grehe, Boga pa le serditiga masevavca, in se vedno le trese pred njim. Tak naj tudi Boga od prijetne strani premišljuje, de je Jjubeznjiv, dobrotljiv, in usmiljen Oče; in naj se modri¬ mi! spovedniku podverže, naj mu bo v vsim pokorin, in naj ne misli, de je vse res, kar se mu res zdi. Sveti Franc Salezi pravi: De kteri terdovratni v svojih dvo¬ mih ostanejo, imajo znotranji napuh, ker več sebi verja¬ mejo, kot spovedniku. Zato takim zapove, rekoč: Ubo¬ gaj brez pomislika spovednika, de bos od te strašne bo¬ lezni svoje duše ozdravljen. IS. Od priložnosti grešili. Kaj imenujemo hudo priložnost? Hudo priložnost sploh imenujemo take okolišine, kra¬ je in čase, v kterih se nagnjenje do hudiga v človeku obudi, de božje zapovedi prelomi. Priložnost je pa n o tr a n j a in u n a n j a. Notranja je, ki od samiga človeka pride, ker je od spridene na- tore k hudimu nagnjen, si je sam sebi priložnost greh storiti. Unanja je, ko je človek po unanjih rečeh v greh napeljan. Priložnost je pa tudi bližnja in daljna, previdena in neprevidena. Bližnja je, ako človek , kteri svojo natoro pozna, ve, de če pride v nektere okolišine, bo grešil, in se ne bo zderžal; daljna pa je, ako si lahko misli, de, če bi tudi v tacih okolišinah bil, ne bo božje zapovedi prelomil. Gostivnica (oštarija), hram je za pijanca bližnja priložnost, ker ve, de se je že več¬ krat tam vpijanii, pijanec za pijanca, za trezniga in 569 zmerniga človeka pa ni eno ne drugo, in pijanca se se ogne, in zoperno mu je ga viditi; za-nj je to le daljna priložnost, ker je le mogoče, de bi se vpijanil. Kdor se rad prepira, je za-nj njegov zopernik bližnja prilož¬ nost se jeziti in prepirati. Dva v nečisti ljubezni zapo- padena pod eno streho, ali ko skupej prideta, sta si bliž¬ nja priložnost. Za necistiga je nečista bližnja priložnost, za-nj pa, ki čistost po vrednosti visoko časti in jo ljubi zavoljo Boga, mu je nečista persona daljna priložnost, ker se mu gnjusi nad njo, ko se spomni na njeno ostu¬ dno življenje, in gre od nje. Ali je kristjan dolžan se priložnosti greha varovati ? Dolžan je , ako hoče svojo dušo zveličati, se mora greha, tedej tudi priložnosti grešiti in vsiga varovati, kar k zveličenju skodje, ker Jezus zapove vse zapustiti, če bi človeku se tako ljubo bilo, kakor oko in uho, ro¬ ka ali noga, kar bi od zveličenja odvračevalo , ker bi človeku ves svet nič ne pomagal, ko bi z greham dobil, na svoji duši pa škodo terpel. Mat. 18. In sveti Duh pravi: »Kdor nevarnost ljubi, bo v nevarnosti poginil.» Sir. 3. 27. Ali je mogoče se vsih hudih priložnost varovati? Ni mogoče, dokler človek na svetu živi, ker je že v sebi popačen in drugi ravno tako, in sv. Pavel pravi, kdor bi se hotel vsih priložnost do hudiga varovati, bi mogel iz sveta iti. 1. Kor. 5. 10. Previdama in pro- pa ne sme nikoli hude priložnosti iskati, ne va njo iti, in v nji se ne muditi. Ktere priložnosti se mora posebno varovati ? Bližnje priložnosti se mora vsak človek varovati; če je pa v tacih okolisinah, de ga dolžnosti stanu veže¬ jo, de ne more, kakor bi hotel, v nji iti, naj si pa pri¬ zadeva, de bo za-nj daljna postala, namreč, de se z ne¬ varnimi personami ne peča, se jih ogiblje. Kakor mu 570 je pa mogoče, naj gre iz priložnosti; če pa v prevideni hudi priložnosti po svoji prosti volji ostane, ali če je nalas ise, v take hiše hodi, ali s slabimi ljudmi se to- varsi, slabe bukve ali pesmi bere, ima greh, ker bo tu¬ di pred ali potlej grešil; in če bi tudi ne, je že v ne¬ varnost iti, in brez potrebe v nji biti, greh. Kaj pa je človeku storiti, ako ponevedama v nevarno priložnost zaide? Tak naj se na Boga spomni in naj ga pomoči pro¬ si, zbeži naj pa hitro kakor more, in naj se ne boji za¬ mere hudobnih ljudi, ampak božje. Jožef je zbežal iz priložnosti, in v begu je svojo dušo čisto ohranil. — Ce bi pa kdo po poklicu svojiga slami v kako bližnjo priložnost prišel, in iz nje ne mogel drugači zbežati, kakor de bi dolžnosti svojiga stami ne dopolnil, mora iti tudi v tako priložnost. Pred pa, ko gre, naj se po¬ nižno Bogu priporoči, de bi ga varoval pred greham; pomisli naj, de mora dolžnosti zavoljo Boga dopolniti, in se mora tudi sam varovati, de se ne zgubi. K A E A L O ni. POGLAVJE. Stran Prihod svetiga Duha. 3 2. Sveti Duh pravi Bog in posvecevavec ... 6 3. Od svete Trojice ... . . 12 4. Jezusov nauk judam oznanovan ..... 18 5. Peter ozdravi od rojstva hromiga človeka . . 19 6. Ananija in Safira.21 7. Sveti Stefan, pervi mučenec (marternik) . . 24 8. Filip spreoherne zamorca.26 9. Savlovo spreobernjenje.28 10. Sveti Peter spreoherne Kornelja.30 11. Razširjenje Jezusoviga kraljestva .... 32 12. Pervi zbor aposteljnov v Jeruzalemu ... 34 13. Jeruzalem razdjan. . 37 14. Kako je Jezusov evangeli do nas prišel . . 39 15. Od ustniga izročila.45 16. Malikovavci preganjajo kristjane.47 17. Od svetih krajev kristjanov, kamor so se sha¬ jali Boga molit..49 18. Od svete katoljške cerkve in nje naredb . . 51 19. Jezusova cerkev na zemlji bo do konca sveta 56 20. Jezusova cerkev se v resnicah svete vere ne more zmotiti . 58 572 Stran 21. Vidne znaminja prave Jezusove cerkve . . 63 22. Občina (gmajna) ali družba svetnikov ... 68 23. Cesenje svetnikov ..76 24. Svetnikam v prošnjo se perporočati je dobro in koristno.. . . 78 25. Od spodobniga častenja svetinj, božjih in svet¬ nikov podob. 81 26. Odpusenje grehov se v katoljški cerkvi zadobi 83 27. Od telesne smerti in neumerljivosti človeške duše ..86 28. Posebna sodba ..97 29. Od vic.101 30. Od znaminj poslednih časov....... 105 31. Vstajenje teles mertvih.107 32. Od druziga prihoda Jezusoviga in poslednje sodbe ..... 112 33. Od pekla ............. 115 34. Od nebes. 117 35. Vera katoljskiga kristjana ....... 120 36. Apostoljska vera .......... 127 IV. POGLAVJE. 1. Od gnade božje . 134 2. Od gnade opravičenja, ki jo Bog grešnikam da.142 3. Kdo človeka opraviči ..144 4. Kako bo grešnik opravičen....... 146 5. Strah napeljuje grešnika k spreobernjenju . . 147 6. Upanje je grešniku k spreobernjenju potrebno. 149 7. Ljubezen je k opravičenju potrebna priprava . 151 8. Kesanje nad grehi je k zveličenju potrebno . 153 9. Sklep novo življenje začeti in v njem ostati . 154 10. Od svetih zakramentov sploh . . . ~ . . 157 573 Stran 11. Svet kerst je vsakim« potreben.163 12. Od dobrot, ki jih po svetim kerstu zadobimo . 166 13. Od priprav odrašenih, ki žele kerseni biti . .171 14. Od kerstnih obljub.172 15. Od kazin in slabost, ktere nam po svetim ker¬ stu se ostanejo.174 16. Od ceremonij in opravkov per svetim kerstu navadnih. 176 17. Od svete birme.181 18. Od ceremonij per sveti birmi ..... 188 19. Od perprave k sveti birmi in od druzih dolžnost 190 20. Od zakramenta svetiga rešnjiga telesa . . 195 21. Od spremenjenja kruha in vina.199 22. Namen Jezusov per postavljenji tega svetiga zakramenta.202 23. Od dušniga in telesniga pripravljanja k sveti- mu obhajilu. 208 24. Od nevredniga in nepridniga obhajila . . . 212 25. Od duhovniga obhajila. .. 215 26. Od daritve svete mase.218 27. Od daritve stare zaveze. . 219 28. Od svete maše.223 29. Razlaganje svete maše.227 30. Od darovanja. . 235 31. Povzdigovanje. 242 32. Sveto obhajilo.249 33. Od svete maše za mertve.254 34. Zakaj opravlja mašnik daritev svete maše? . 257 35. Od darovanja svete maše.262 36. Od gnad in dobrot, ki jih od svete maše za- dobi, kdor se spodobno pri nji znajde . . . 264 37. Nauk, kako sveto mašo slišati?.270 38. Od mašnikovih oblačil pri sveti maši, in njih barv.276 574 Stran 39. Od zakramentov svete pokore.281 40. Jezus postavi zakrament svete pokore . . . 287 41. Od spraševanja vesti ......... 290 42. Od kesa ali grevinge.299 43. Od terdniga sklepa ali naprejvzetja .... 314 44. Od spovedi ..319 45. Kako se pri spovedi zaderžati.328 46. Od zadostenja ali naložene pokore .... 332 47. Od očitniga pokorjenja.336 48. Kaj zadobimo v zakramentu svete pokore, in kaj de je . . . .. 341 49. Od odpustikov.346 50. Od zakramenta svetiga poslednjiga olja . . 356 51. Od zakramenta masnikoviga posvečevanja . . 367 52. Od zakramenta svetiga zakona ..... 376 53. Od namena v zakon stopiti in potrebne priprave. 382 V. POGLAVJE. 1. Od keršanskiga življenja ........ 394 2. Kaj imenujemo dobro ?. 397 3. Od dobrih del. 400 4. Pravično ali pobožno živeti je vsakimu po¬ treba . ... 403 5. Pravičvo živeti je vsakimu mogoče .... 405 6. Poglavitne keršanske čednosti.409 o 7. Od kersanskih čednost, ki so sedmim pogla¬ vitnim greham nasproti ........ 416 8. Osem zvelicanskih čednost.446 9. Od evangeljskih svetov ........ 447 10. Od nekterih dobrih del ...... . 449 11. Od greha ............. 553 12. Nauk od poglavitnih grehov ...... 563 13. Od grehov zoper svetiga Duha .... . 532 575 Stran 14. V nebovpijoci grehi . .. 539 15. Od ptujih grehov.544 16. Greh je edino hudo na svetu ..552 17. Od skušnjav in izvira greha ...... 560 18. Od priložnosti grešiti ......... 568 ■ NARODNA IN UNIVERZITETNA KNJIŽNICA -a