Poštnina plačana v gotovini. Štev. 7. V Ljubljani, dne 1. julija 1937. XVII. leto. Telefon št 30-40 VOJNI INVALID „ .V' GLASILO UDR. VOJNIH INVALIDOV KRALJEVINE JUGOSLAVIJE OBUSTNEGA ODBORA V LJUBLJANI List izhaja vsakega 25. v mesecu. Posamezna štev. 1 Din. — Naročnina mesečno 1 Din. — Rokopisi se ne vračajo. — Nefrankirana pisma se ne sprejemajo — Uredništvo ht upravništvo v Ljubljani, Št. Peterska vojašnica. Telefon štev. 30-401 Invalidski parlament V dnevSi 18., 19., 20., 21. in 22. junija 1937 je bil XII. redni kongres Udruženja Vejnih Invalidov, vdov in sirot v Beogradu, v le® e m, mogočnem Invalidskem domu. Iz vseh krajev Jugoslavije so prihajali z vlaki delegati. Na ulicah se je naenkrat videle ljudi z feergljami, s protezama, opirajoče se g palicami, brez rok, z prajr.no mahajočimi rokavi, z razoranimi obrazi..., ljudi, ostanke iz bojnih poljan, junake, iti so v zgodovinskih dnevih darovali krvave daritve svojega lastnega bitja, zdravja in življenja na oltar novo 'vstajajoče države, skupnosti jugoslovanskih narodov, Jugoslavije. Pozdravljali so drag drugega, stopajoči z Vlakov, sreoajoči se na ulicah, sedali skupaj k pogrnjenim mkcam na, kosilo, večerji in zajtrk v Invalidskem i domu kot gospodarji gostje Invalidske-1 ga doma. Raz Invalidskega ;iloma pa sta vihrali zastavi ;prihajajočim v pozdrav, a zvečer, ko -ao migljale na nebu zvezde, je na strehi zasijal v modri svetlobi mogočen napis »Dom 'Ratnih invalida« v b cirilica in latinici. • Vtis, -ki se je lotS človeka, wse to ; gledajočega, med temi ljudmi se giba-i jočega, iie bil čudovito stiskajoč, irazpo-ložen in -prostestujoč. Zakaj junaki iz dni zgodovinskega darovanja, samozavestni sicer, spoštovanje vzbujajoči, so kazati sledove biča, ki ga je vihtel in ga še -Vihti Invalidski zakon k leta 1929. In na orbrazih in v očeh prihajajočih iz vseh krajev Jugoslavije, zastopnikov-delegatov vojnih žrtev, katerih število iie neprešteto, pozabljeno in zanemarjeno, se je videlo, da na tem svojem XII. invalidskem kongresu, v svojem invalidskem parlamentu kritizirajo z odločnim, mogočnim glasom-: »Dovolj biča:! Proč z invalidskim zakonom iz leta 1929. Novi, socijalen, human, moderen in pravičen, naj olajša rane in udarce, ki so padah po vojnih žrtvah celih seđem let.« živce, naj se pride zdravit v ti dve zdravilišči. Neverjetno je, da lahko pridejo v ti dve zdravilišči invalidi iz cele države, na račun Ministrstva socijalne politike in narodnega zdravja. Pozno zvečer je bila plenarna seja zaključena, priprave za kongres končane. 19. junija 1937 smo zasedli lepo dvorano Invalidskega doma. Predkonferenca, pregled materijala za Kongres, razvrstitev njegova, morda Scakšni dodatki, popravki. Podpredsednik Dušan Grubič pozdravi vse navzoče v imenu predsednika tov. Nediča, ki je v bolnici: »Živio Nedič,« je odmevalo po dvorani. Podpredsednik pozdravlja delegate, zbrane iz vse države z željo, da naj bodo vsi današnji sklepi tako narejeni, da jih bo jutri Kongres soglasno potrdil. Zgodilo se pa je, kar se rado dogaja pri sončnem, vročem času, da se nepričakovano pojavi oblak in v njem se naenkrat sliši nekak grom in pretnja. Za trenutek je nastala tišina. Vsi obrazi so se ozrli po obrazu boga Zeusa, ki meče strele in grmi. Bil je to nekdo, ki pravijo krivice, ki jih je naredil invalidski zakon s svojim paragrafom 42., točka 8. in 10. Vse, kar smo v resolucijah predlagali, se ni nič storilo. Birokrati ne razumejo, da Smo se morali boriti brat proti bratu. Morali smo iti, ako ne, si ustreljen. A sedaj invalidski zakon celo tiste, ki so se v avstrijski vojski uprli, da ne gredo na fronto, in so bili radi tega obsojeni na ječo in zapore, šteje te obsodbe kot nevrednost biti priznan in dobivati invalidnino, ter jih črta. Zakon v tem § je naravnost posmeh narodnosti in ljubezni do jugoslovanstva in domovine. Krivice, ki so se godile izven invalidskega zakona stoječim vojnim žrtvam, kjer se zakon materijalno krši, se nočejo popraviti, čeravno govori o tem eden iz paragrafov Invalidskega zakona.« — Govoril je še tisto, kar je naš »Vojni Invalid« Iz njegovega članka priobčil v zadnji ■številki. Oglasil se Je delegat od Oblastnega odbora Podgorica v Črni gori in rekel: »Na moji teritoriji se § 42. zakona, točka 10. «e izvršuje. Nobena vdova, i M ima nezakonskega otroka, ni zato izgubila invaMnine.« »Čujte! Čujte!« so se oglašali po dvorani: »Pri tistem invalidskem sodišču so res juristi in socijalni ljudje.« Plenarna seja, seja širšega Središ-iaSSBSS[937išče Zlatibor in Sokobanja sta odH-u red'^njega 0db°ra. Kdor potrebuje ua>ha, okrepitve, kdor hoče umiriti Mogočen zbor ie tamkaj bil, ;tn kakor val se je valil, In kakor grom se ie glasil — kriknil v svet mogočno: »Proč z bičem, kl nas biča osem let!« Čuj marod naš ta krik! Za (tebe, sebe darovali, za Lebe mi smo umirali m poljanah bojnih, vse krvavih. Čuj marod naš ta krik, m bodi pomočnik, da stresno bič prokleti! rok ali z umetno roko, z umetno nogo ali z bergljo, s sledbvi strašnih ran na obrazu, na vratu, na rokah... na prsih mnogih zlate medalje in srebrne... v izraziti kmečki obleki srbskega kmeta z opanki, v nedeljski obleki srbskega uradnika, tam oni s širokim pasom, tam Črnogorci v slikoviti narodni noši... mi z zapada v evropskih oblekah... vse to daje dvorani nenavaden žig, žig velike zgodovine, ko smo vsi nekoč, pred 20., 21., 22. leti ležali v strelskih jarkih in umirali na bojnih poljanah, ko je nešteto naših tovarišev obležalo tam, mi pa, ki smo se vrnili, smo se vrnili kot ostanki, kot razvaline... Žubore glasovi... Deli se knjiga »Beseda vojnih žrtev«, ki jo je izdal Oblastni odbor Udruženja v Ljubljani. se je pritihotapil na konferenco, da vznemirja. Ali vsi delegati, vsa dvorana je na mah raztrgala oblak in bogu Zeusu polomila .strele. Predsednik je rekel: Naj nas ne moti ta epizoda. Ne ustavljajmo se, ampak trdo naprej in naše besede naj bodo o bolečinah in krivicah, ki leže na vojnih žrtvah. Potrdil se je dnevni red, ki je bil objavljen v »Vojnem in Ratnem Invalidu«, izvolili so se odbori za verifikacijo, za prošnje in pritožbe, za predloge, za resolucijo, in kandidacijski odbor. Vsi ti bodo jutri, na dan Kongresa, na dan zasedanja invalidskega parlamenta, vršili svojo dolžnost. Oglašali so se delegati. Omenjali to in ono, kritizirali to in ono. »Mi, ki že 12 let gradimo naše Udruženje, ki smo ga dvignili iz kaosa, zlomili komisarijat, bomo znali zlomiti tudi sabotažo, ki škoduje vojnim žrtvam, je govoril delegat Baltič. Ploskanje in kriki: »Tako je!« ^®^esat Kovač iz Celja je govoril: » rečital sem poročilo. Našel sem mnogo dobrega, pa tudi stvari, s ka-enmi nisem zadovoljen. Hočem govoriti samo, kar me ne zadovoljuje, ker to, kar je dobrega, ni treba govoriti, to ve vsak. — V poročilu ni pisano, kaj je naredil Središnji odbor, da se po- Delegat pa obtožuje novega načelnika odseka socijalne politike pri banski upravi v Cetinju, govoreč, da je človek, ki, ako le more, škoduje vojnim žrtvam,^ jih naravnost preganja. Navaja slučaj čudne nepismenosti pri invalidskem sodišču. Leta 1915. je od zadob-Ijenih ran umrl bojevnik, vojak. A rešitev sodišča, mesto da ga prizna in da bi njegova vdova z otroki dobila podporo, je rekla: »Se ne priznava, ker je umrl po vojni.« Gromki smeh je preletel dvorano. Vojna se je končala šele 1918. leta, umrl od ran pa je 1915. leta, a vseeno —,?re^?v sovori: »umrl je po vojni.« Zena in otroci pa zdaj beračijo. Vrstile so se pritožbe, in konferenca je izzvenela, kriknila, da mora še letos zagledati novi invalidski zakon, pravičen, human, moderen in socijalen, beli dan. Kongres Dvorana se polni. Enajsta ura dopoldan. Zunaj pripeka sonce, v dvorani pa je kakor v cerkvi, svečano in prijeten hlad. Zastopniki in gostje zasedajo prve vrste, nato^ delegati iz vseh krajev Jugoslavije. Žubor glasov polni dvorano. Resni obrazi, samozavest v očeh, brez Pri vhodu v dvorano se nenadoma zasliši jasen, objemajoči pozdrav: »Živeli junaki...« Zaropotale so umetne noge, vse je vstalo in kriknilo: »Živel kralj!« In prišel je zastopnik kraljev, konjeniški major Petar Pokorni... Svečanost diha dvorana, prostrana, masivana v svojih stenah in stebrih, s. katerih vihrajo trobojnice Jugoslavije. Zvonec, tiho zveneče zacinglja. Molk:. In podpredsednik Središnjega odbora, tov. Grubič spregovori: Na podlagi čl. 86. in 10. naših pravil in kot namestnik našega predsednika tov. B. Nediča, ki je vsled poslabšanja rane, dobljene v vojni, prikovan na posteljo, pozdravljam zastopnika Njega Veličanstva našega mladega kralja in otvarjam XII. redni kongres Udruženja vojnih invalidov, vdov in sirot. Živio-vzkliki so polnili dvorano. Predsednik pa je nadaljeval. Pred prihodom na dnevni red, pošiljam v imenu vseh delegatov Oblastnih odborov Udruženja našemu mlademu kralju naš pozdrav in izraze naše ljubezni. Kakor orkan so zarožljali stoli, zadeti od umetnih nog vojnih žrtev, ko so vstali in kriknili: Živio! Živio! Živio! Pri tem naj velja tudi naš spomin, govori predsednik, našemu slavnemu tovarišu, , blagopokojnemu kralju Mučeniku Aleksandru I. »Slava!« In po dvorani je zvenelo: • »Slava, slava, slava!« ; Pozdravljam, je nadaljeval predsednik, zastopnike gospodov ministrov socijalne politike in narodnega zdravja, financ, gradjevine, prosvete, prometa in notranjega ministra in ministra vojne in mornarice. Pozdravljam zastopnice Kola srbskih sestara, Udruženja knjeginje Zorke, Udruženja rezervnih oficirjev in bojevnikov, Vojnih dobrovoljcev, Jugoslovanskega ženskega saveza, jugoslovanske sekcije Fidaka, mestne občine beograjske, Narodne skupščine in senata, vojaške atašeje Francije, Rumunije in Bolgarije in druge goste. Medklici »živio, živio« so kakor venec vezali pozdravni govor predsednikov. Pozdravljam vas, je govoril predsednik, zastopnike vojnih žrtev, tovarišev iz vseh krajev Jugoslavije, ki ste se udeležili Kongresa, da rešimo vprašanje našega položaja in da ukrenemo vse, da se strašne razmere in ponižanja izbrišejo in da se uredi vse, da bo zadoščeno vojnim žrtvam, ustvariteljem naše lepe domovine. »Invalidski zakon iz leta 1929. je udaril po vojnih žrtvah, decimiral jih tisoče in tisoče. Zato zahtevamo, da se ta za- kon ukine in izda pravičen, human in socijalen invalidski zakon. Zahtevamo, da se vojnim žrtvam vsaj h koncu njihovega bednega življenja da to, kar se nam je vzelo v začetku. Zakon iz leta 1929. je uničil vse zveze zavarovanja vojnih žrtev, odrekel vsa priznanja za žrtve, ki so jih morali doprinesti na branik domovine in za našo Jugoslavijo. Apeliram na gospode zastopnike vseh vrhov, ministrstev, državnikov, odločujočih faktorjev, da nam pomagajo narediti novi, pravičen, socialen in human invalidski zakon, in da se to za državo tako kočljivo in pereče vprašanje, četudi pozno, zadovoljivo reši. V vas, gospodje, je moč, ki to lahko stori, ki ve, kako najti brez posebnih bolečin sredstva, da se zacelijo rane, ki jih je zadal invalidski zakon iz leta 1929. Prosimo zastopnike oblasti in vseh društev, da stoje na strani naše borbe, da bo slišan njih glas za to pereče socijalno vprašanje, ki sega tudi v pojmovanja naraščajoče generacije, kaj in kako se priznava žrtev za domovino.« Vsa dvorana je burno pritrjevala in ploskala. Oglasil se je zastopnik ministra socijalne politike in narodnega zdravja, gospod Hofmanovič in govoril: »Minister socijalne politike in narodnega zdravja, gospod Dragiša Cvetkovič se mudi v Ženevi kot delegat kraljevske vlade na konferenci Mednarodnega biroja dela. Pooblastil me je, da vam sporočim njegove pozdrave in da mu je žal, da se ne more osebno udeležiti kongresa. Naročil mi je, da v njegovem imenu izjavim vročo željo, da bi bilo delo kongresa plodonosno. Šefu invalidskega odseka pri ministrstvu socijalne politike je naročeno, da ostane do konca kongresa med vami in da sledi vsem poročilom, zahtevam in delu ter mu o vsem poroča. Določil je že, da se sestavi komisija, ki naj pripravi novi invalidski zakon. (Burno ploskanje). Žal mi je, da ne morem pozdraviti vašega požrtvovalnega predsednika g. B. Nediča.« Viharni živio vzkliki Nediču so polnili dvorano. Zastopnik ministra pa je nadaljeval: Težki so vaši dnevi. Vi nosite težek križ, hrbti se vam krivijo pod njim, a vkljub vsemu ste kakor ste bili ob rojstvu združene domovine, ko ste na njen oltar polagali samega sebe. In ostali ste junaki, na katere gledamo s ponosom. Vi razumete finančne razmere in nje težkoče in vse to ste strpljivo prenašali. Vi ste junaki, združeni v vzgledni enotnosti, da se vam moramo diviti. In kakor vidite, invalidski zakon se dela. (Ploskanje in živiokriki.) Oglasila se je zastopnica jugosloven-ske ženske zveze, pozdravila kongres in poudarila, da stojijo članice zveze na strani vojnih žrtev in da jim bodo v vsem pomagali. »Če pogledamo neštete križe na neštetih grobiščih padlih in vsled vojnih grozot umrlih,« je rekla, »se nam zdi, da stojite vi pri teh križih, kakor na nje pribiti vsled krivičnega invalidskega zakona, kakor na privito veličino, ki je ustvarjala Jugoslavijo, a je zdaj pozabljena in odrivana. Povem vam, poznam mater — mnogo je takih mater — in vsi jo poznate. Štiri sinove, oporo njeno, je vzelo bojišče. Peti, poslednji, je umrl. In zdaj je revica, na stare dni, hodi okrog in steguje roko za milodar. Vprašam vas, ali je to pravica? Bodite močni, zlomite to prokletstvo!« (Ogorčeno je kričala dvorana.) * Ker se nikdo več ne javi k besedi, prehajam na dnevni red: konstituiranje. Izvoliti nam je predsednika kongresa. Kdo bodi predsednik? »Svetozar Milojkovič!« je bil predlog. »Ste za njega?« »Smo,« je soglasno odgovorila vsa dvorana. In izvoljeni predsednik kongresa je prevzel predsedstvo. »Zahvalim se za zaupanje in vas pozdravljam,« je rekel. »Prosim, da se v tem našem delu ne sučemo okrog vsakdanjih malenkosti in morebitnih nedo-statkov, ampak cilj našega zborovanja, debat in sklepov naj bo glavna naloga, ki je zapopadena v paroli: »Novi invalidski zakon«. Naš krik naj slišijo na najodličnejših mestih. Kraljevega odposlanca pa prosim, da poroča Nj. Vel. o vsem in da se zavzame z vso energijo, da se reši vprašanje vojnih žrtev tako, kakor to zahteva ugled in čast domovine. Mislim, da govorim v imenu vseh, če pozdravimo sina prvorojenčka našega tovariša, blagopokojnoga kralja Mučenika, mladega našega kralja Petra II. Živio klici odmevajo, vse vstane in brzojavni pozdrav se prečita. Nato se prečitajo brzojavni pozdravi kraljevim namestnikom, princu Pavlu, dr. Stankoviču in dr. Peroviču. Slede pozdravi: Predsedniku kraljevske vlade, ministru vojske in mornarice, ministru socijalne politike in narodnega zdravja. Pošlje se pozdravna brzojavka predsedniku B. Nediču, ki leži bolan v bolnici z glasnimi pozdravnimi vzkliki. Predsednik za hip umolkne. Nato pa reče: V spomin padlim celega sveta in njim v počastitev naj zavlada enominuten molk. Vse se dvigne. Grobna tišina zavlada v dvorani. Bilo je, kakor molitev v veličastni katedrali, ki se je končala s »slava« kriki. * »Pozdravili so naš kongres,« je rekel predsednik: Kraljeva namestnika dr. Stankovič in dr. Perovič, žele obilo uspeha. Ministrski predsednik dr. Stojadinovič piše, da mu je žal, da se ne more udeležiti kongresa, ker je izven Beograda. Minister notranjih zadev dr. Korošec pozdravlja kongres in želi najboljši uspeh. Minister financ isto. Ministru dr. Kreku je zelo žal, da ne more na kongres, ker je na potovanju po državi. Minister Dordevič pozdravlja kongres, želeč mu mnogo uspeha. Vojni ataše pri avstrijskem poslan-ništvu pozdravlja najlepše kongres Udruženja vojnih žrtev z željo, da bi imel kongres popoln uspeh v zaščiti vojnih žrtev. Kongres pozdravlja: Siamak in bivši bojevniki Francije z bratskimi in tovariškimi pozdravi. * Verifikacijski odbor je poročal: »Pregledali smo pooblastila in našli: 80 delegatov ima svoja pooblastila v redu, 8 pooblastil ni prav v redu. Prepuščamo kongresu, da on reši, ali se teh 8 delegatov prizna ali ne.« In ker so tiste napake bile neznatnega značaja, je kongres priznal vseh 8, tako da je kongres zasedal z 88 delegati oblastnih odborov: Beograd, Banjaluka, Travnik, Novi Sad, Skoplje-Štip, Priština, Kragujevac, Zaječar, Po-žarevac, Karlovac, Jagodina, Cetinje, Cačak, Zagreb, Bihač, Valjevo, Mostar, Kruševac, Ljubljana-Maribor, Dubrovnik, Smederevo, Split, Šabac, Srem, Sremska Mitroviča, Podgorica, Užice, Tuzla, Niš, Travnik, Sarajevo, Bitolj in Odbor ruskih invalidov. K tem delegatom še Središnji odbor s svojimi 32 člani, skupno torej 120 delegatov s pravico glasovanja, ki so zastopali okrog 65.000 organiziranih vojnih žrtev. Zbor, resničen parlament, prava invalidska skupščina. Sprejme se »Poročilo«, ki je bilo tiskano v posebni knjigi na 180 straneh, sprejme se finančno poročilo in proračun za 1937. in 1938. leto, ter se poda sedanjemu odboru absolutorij. Slede volitve. Soglasno in s ploskanjem je bil izvoljen za predsednika« stari, dolgoletni, neutrudljivi in nad vse požrtvovalni delavec v Udruženju in za vojne žrtve, Božidar Nedič. Nato se je kandidacijski odbor odpeljal k Nediču v bolnico na posvetovanje radi- kandidature ostalih odbornikov. Ko se je vrnil je predlagal listo, ki je bila soglasno sprejeta. In izvoljeni so bili: Podpredsednik: Dragoljub Džurkovič, višji uradnik priv. agr. banke. Tajnik: Voja Kovačevič, kapitan v p. Blagajnik: Andrej Radivojevič, kapitan v p. Odborniki: Janko Jovanovič, predsednik okrož. sodišča, Miljutin Mrvaljevič, sodnik okrož. sodišča, Dorde Krasoje-vič, višji uradnik ministra socijalne politike in narodnega zdravja, Stevo Jovanovič, profesor, Milorad Ivanič, novi- nar, Ivan Glišič, kapitan v p., Pavle Jo-vovič, advokat. Nadzorni odbor: Predsednik: Dušan Grubič, major v p. Odborniki: Petar Madžarac, učitelj, Radko Stakič, višji uradnik hipotek, banke, Mžura Ostojič, sodnik, Dragotin Jovič, inspektor ministrstva notranjih zadev. * Na predlog, da se za reorganizacijo krajevnih odborov v sreske odbore, ki naj bodo reorganizirani v duhu sedanjih pravil, votira 100 tisoč dinarjev, se vname debata. Matko Štefe pravi, da mora biti prej predložen načrt, kako se naj ta reorganizacija izvede. Dokler tega ni, se ne more glasovati za predlog. Tudi se mora prej skleniti, ali se bo sploh Udruženje prereorganiziralo. Šte-fetu se pridruži delegat iz Bosne in predlaga, da se to vprašanje odloži do prihodnjega kongresa, do tedaj pa naj Središnji odbor izdela in prouči podrobni načrt. Matko Štefe še poudarja, da dokler ni izdan novi invalidski zakon, o kakšni prereorganizaciji ne more biti niti govora. Ne samo sreski odbori v srezih, ampak odbori bi morali biti prav za prav v vsaki vasi, potem bi Udruženje bilo močno. Imeti samo ime in žig, a ne članov, ni namen Udruženja. Ko izide invalidski zakon, tedaj bomo o tem govorili. 100 tisoč dinarjev za tako delo ne bo pomnožilo članstva. Naredili bi morda nekaj odborov za dve, tri leta, potem bi pa ti odbori umrli. Ker zavest, biti organiziran, jači Udruženje, pa ne denar in podpore.« Predlog Matka Štefeta in Miličev, bosanskega delegata, se sprejme. Sprejme se tudi predlog, da mora Središnji odbor skrbeti, da pride v novi invalidski zakon paragraf, ki bo omogočal delovanje organizacije — Udruženja. Delegat Gordič predlaga, da naj se z resolucijo zahteva, da država postavi azil za invalide, ki nimajo kam bi položili glavo in da se ta zahteva vnese tudi v invalidski zakon. Glede novega zakona je sklep, da se naroča Središnjemu odboru, da z vsemi silami dela, da se ustvari dober in pravičen invalidski zakon. Vsak Oblastni odbor pa mora poslati svoja mišljenja in predloge Središnjemu odboru. V slučaju pa, da bi se novega invalidskega zakona ne hotelo izdati, se pooblašča Središnji odbor, da skliče državni zbor Udruženja. Debate so se vršile zdaj bojevito za zboljšanje položaja vojnih žrtev. Govorili so še tov. Geč, tov. Mlekuš in tovariš Kovač. Reči moram, da je ves kongres z globoko pažnjo poslušal be- ? sede slovenskih delegatov, posebno tovariša M. Štefeta. In med gosti je šlo tiho: »Cuj, Slovenci! dobro, dobro.« In vesel sem bil takega priznanja. Središnjemu odboru se naroča, da poskrbi in izposluje, da se bodo na Golnik sprejemali tuberkulozni invalidi in da se vrnejo invalidom odvzeti invalidski domovi v Ljubljani, Rogaški Slatini in Celju. Delegacija Oblastnega odbora Ljubljana - Maribor je predložila še sledeče predloge: 1. Da se invalidsko sodišče v Zagrebu prisili, da v najkrajšem času reši vse zaostanke. 2. Da se prepove finančni direkciji v Ljubljani odtegovati preveč izplačane invalidnine. 3. Da se banski upravi Dravske banovine da za zdravljenje vojnih žrtev v toplicah še 70.000 Din. L Da se ortopedski delavnici v Ljubljani poviša budžet še za 250.000 Din. Če to ne gre, naj se ta znesek izplača iz Narodnega invalidskega fonda. 5. Da se naroči invalidskemu sodišču v Ljubljani, da pospeši rešitve prošenj po Uredbi 1936. leta. "Vsa dvorana je pri teh predlogih vzklikala, pritrjevala in kričala: »Da... da... Samo razširijo se naj vse i te zahteve na vsa invalidska sodišča, na vse finančne direkcije, na vse banske uprave, ker so krediti za zdravljenje prenizki povsod, vsem ortopedskim delavnicam se naj zviša kredit, vsem invalidskim sodiščem se naj naroči, da hitreje rešujejo prošnje glede Uredbe...« Bilo je nehote dano priznanje organizacijam v Sloveniji, ki so edine prišle s takimi važnimi predlogi in ki so se potem razširili na vso državo. Slovenska delegacija: je bila središče čudenja in priznanja, da stavi take predloge. Eden izmed delegatov je nekoliko užaljen rekel: »Pa zakaj Slovenci samo za sebe stavite take predloge. Nas vseh bole vsi ti zaostanki in pomanjkanje kreditov?« Pa je rekel Matko Štefe, predsednik O. O. Ljubljana in član širšega Središnjega odbora: »Zakaj pa noben drug Oblastni odbor ni stavil enakih in takih predlogov? Mi slovenski invalidi smo mislili, da je pri vas vse to v redu, zato smo zahtevali, da še bodi v redu pri nas. Kaj ne veste morda, kaj boli vojno žrtev? Radi jih razširimo na vso državo in Središnji odbor ima nalogo, da to poskrbi. Nas, slovenske delegate veseli, da ste se tudi vi na to spomnili.« In slovenski delegati z Matko Štefe-tom na čelu so zahtevali, da dobi tudi Slovenija invalidski dom. In kongres je sklenil: Nalaga se Središnjemu odboru, da posreduje in dela na tem, da se iz Narodnega invalidskega fonda preskrbi gotovi znesek za invalidski dom v Ljubljani. * Za uslugo, da je izšla Uredba 1936 k invalidskemu zakonu, po kateri je okrog 18.000 vojnih žrtev dobilo vsaj nekoliko priznanja, za trud, ki ga ima, da se ustvari novi, pravičen in human invalidski zakon, za vse tople simpatije, moralno in dejansko pri vsaki priliki izkazane, se minister socijalne politike in narodnega zdravja, gospod Dragiša Cvetkovič, invalidski minister, izvoli za častnega člana. S ploskanjem in živioklici je bil sprejet ta predlog. * Za izdelavo resolucij, jedru celega kongresa in njegovo ogledalo aktivnosti in pojmovanja, sta bila določena med drugimi tudi Matko Štefe in Franjo Geč. In resolucija je zares, kakršne dosedaj še ni bilo. Matko Štefe, član odbora ža izdelavo resolucije je govoril: »Nič še dosedaj nismo govorili o resolucijah. Imamo in naredili smo dve resoluciji. V obeh je zapopadeno vse, kar hočejo vojne žrtve. Resolucija prva je sinteza naših zahtev in naših stremljenj, resolucija druga je obtožba krivic, ki kliče po odpravitvi. Čujmo prvo resolucijo! Resolucija I. Delegati Združenja vojnih invalidov iz vseh krajev Jugoslavije, zbrani na svojem XII. rednem kongresu v Beogradu, so izčrpno pretresli položaj in razmere, v katerih se nahajajo vojne žrtve. Pod vtisom svojih patrijotskih in dobro pojmovanih interesov za boljšo bodočnost jugoslovenskega naroda, izjavljajo : 1. Vojni invalidi in rodbine padlih bojevnikov naše domovine stoje v prvi vrsti na braniku edinosti in koristi Kraljevine Jugoslavije. ! 2. Pripravljeni smo, da se kot polnopravni tvorci Jugoslavije z vsemi močmi zavzemamo za bratsko slogo jugoslovenskega naroda pod okriljem Njegovega Veličanstva Kralja Jugoslavije Petra II. 3. Obsojajo vsako delo, ki v današnjih za narode in človeštvo usodepolnih časih z utopističnimi doktrinami in lažnjivimi fabulami zadržujejo in ovirajo razmah in napredek krvavo pridobljenih dobrin. Neobhodno je potrebno, da se pride temu v okom, nuditi vsem, ki nesebično služijo pravim interesom države, gospodarsko in socijalno pomoč in to v prvi vrsti gospodarsko in socijalno nezaščitenim, posebno pa vojnim žrtvam. In Kongres, pravilno ocenjujoč razmere, v katerih se nahajajo vojne žrtve, konštatira: a) Da je invalidski zakon iz I. 1929. Uničil brezsrčno vse pridobitve in pravice, ki so jih vojne žrtve do tedaj uživale in imele. Najbolje in točno ga je ocenil sam gospod minister socijalna politike in narodnega zdravja, ko je rekel, da je zakon krivičen, nehuman, nesoči jalen in nemogoč. Uredba od 25. marca 1936 je vrnila majhnemu delu v skrajni bedi se nahajajočim vojnim žrtvam nekaj pravic, ki pa niso niti zadostne za tiste, ki so po invalidskem zakonu iz leta 1929. zaščiteni. Zato XII. invalidski kongres pozdravlja dober namen gospoda ministra socijalne politike in narodnega zdravja, ki jo je izrazil z odredbo o določitvi komisije za izdelavo novega invalidskega zakona. Razumevajoči to odredbo gospoda ministra socijalne politike in narodnega zdravja in verujoči, da bo novi zakon pravičen, socijalen in human, zahteva kongres, da se kot polnopravni člani te komisije za izdelavo novega invalidskega zakona udeležijo tudi zastopniki Združenja vojnih invalidov. Ker le tako bomo imeli popolno garancijo, da bo zakon v resnici priznanje jugoslovenskega naroda žrtvam vojne in v čast domovine. b) Na občnih zborih in zborovanjih vojnih žrtev se je konstatiralo, da, kar se tiče nepravične rešitve njihovega gospodarskega in socijalnega položaja v človeški družbi, vojne žrtve več ne bodo kakor dosedaj, ostale pasivne in mirnodušno trpele krivice in zapostavljanja. Na podlagi teh konštatacij kongres zahteva: 1. Gospodu ministru socijalne politike in narodnega zdravja morajo vsi faktorji nuditi moralno in materijalno pomoč in omogočiti, da vsaj v dvanajsti uri reši invalidsko vprašanje in odplača dolg domovine vsaj tem maloštevilnim vojnim žrtvam vojne, ki so še preostale. 2. Kongres zahteva, da se gospodu ministru socijalne politike in narodnega zdravja dado denarna sredstva iz Narodnega invalidskega fonda, ali pa iz izrednih kreditov državnega budžeta, na razpolago. S tem naj se postavi azil, v katerem naj bo prostora najmanje za 300 iznemoglih in od vseh zapuščenih vojnih žrtev dosmrtno bivališče in preskrbo. Gospod minister naj ta azil preda v upravo in roko-vodstvo Središnjemu odboru Udruženja, kateremu se mora iz državnega budžeta dajati potrebna sredstva za vzdrževanje azila. 3. XII. invalidski kongres prosi Kraljevsko vlado, da dvigne kult spoštovanja vojnih žrtev na dostojno višino in poskrbi z energičnimi merami dolžno pomoč in človeško postopanje z vojnimi žrtvami od strani vseh odgovornih faktorjev. Vsak se mora zavedati, da je kult spoštovanja vojnih žrtev najboljše jamstvo za uspeh narodovih poavigov bodočih pokolenj. A. Kongres ogorčeno protestira in obsoja zahrbtne napade razdiračev našega gibanja in zavratno šušljanje po ulicah, spodtikajoči se nad dobro prehrano in nad udobnimi prenočišči, ki jih nudi Invalidski dom v Beogradu. Kongres zahteva, da Središnji odbor nadaljnje svoje delo in ga še razširi, j seveda v mejah materijelne možnosti. 5, Kongres nalaga Središnjemu od-da v slučaju, ako bi se gospoda ministra socijalne politike in narodnega zdravja v čem oviralo in njegove dobre namene, bodisi od katerekoli strani, zavlačevalo, pravočasno pod-vzame sporazumno z organizacijami po vsej državi vse mere, ki bodo onemogočile ovire in zavlačevanja ter pospešile delo. Globok molk je vladal v dvorani. Napeto je vse poslušalo in oči so se iskrile. Da, iz srca je govorjeno vsem. In v tej tišini, ko je izvenel poslednji stavek resolucije, je glas predsednikov zaplaval po dvorani: »Tovariši! Slišali ste resolucijo. Ali sprejmete!« »Sprejmemo!« je zaorilo po dvorani, in bilo je kakor v katedrali, ko orgije mogočno zadone Tedeum. »Čujmo drugo resolucijo,« je rekel Predsednik. »Resolucijo, ki se predloži ministru socijalne politike in narodnega zdravja.« Poročevalec je čital: Resolucija II., ki jo je XII. redni kongres podal gospodn ministru socijalne politike in narodnega zdravja. Kongres konštatirh: a) Da se odredbe sedanjega invalidskega zakona öd strani državnih in samoupravnih organov ne spoštujejo in ne izvršujejo, čeprav je zakon za vse oblasti pozitivna naredba. b) Da so žrtve vojne vsled tega izgubile še tisto malo pravic, ki jim jih daje invalidski zakon. Da bo o vsem tem obveščen minister socijalne politike in narodnega zdravja, mu kongres sporoča te slučaje in dejstva s prošnjo, da poskrbi, da se bodo odredbe invalidskega zakona izvrševale. Ta dejstva so: 1. Naj nujno in najenergičneje odredi, da se vse odredbe invalidskega zakona striktno in praktično izvajajo. A zoper tiste, ki bi tega ne storili, naj najstrožje postopa. 2. Naj odredi, da se v vseh državnih in samoupravnih službah prvenstveno nastavlja vojne žrtve, kakor to določa zakon. 3. Da se pri oddaji trafik, kantin, železniških restavracij, kinokoncesij in drugih priznava in daje prvenstvo vojnim žrtvam, kakor določa invalidski zakon. 4. Naj poskrbi, da bodo finančne direkcije izplačevale invalidnino mesečno, a ne kakor delajo to nekatere direkcije tromesečno in polletno. 5. Poskrbi naj, da davčne uprave nemudoma izdajajo invalidom izkaze, kot invalidi, katerim so potrebni, to zahtevajo. 6. Naj poskrbi, da se naloži občinam, da naj hitro vrše vse zadeve, tičoče se invalidov. 7. Invalidskim divizijskim sodiščem naj ukaže, da morajo nemudoma rešiti vse zadeve, ki leže že več kakor 8 let nerešene, čeprav zakon zahteva nujnost Radi tega zavlačevanja pri sodiščih so Ostale mnoge vojne žrtve brez zakonite zaščite in umrle. 8. Da se vojnim žrtvam prizna pravica na 50 odstotno znižano vožnjo 20krat letno na železnicah in parobro-dih in da se delegatom Udruženja za plenarne seje in kongrese zniža vožnja za 75 odstotkov. 9. Da se striktno po odredbah invalidskega zakona invalidom zagotovi reden odhod na zdravljenje v toplicah. Pristojne oblasti naj pouči, da bodo pravilno razlagale tozadevni razpis ministra socijalne politike in narodnega zdravja. 10. Invalidom, državnim nameščencem, ki morajo po pravilniku gospoda ministra financ polagati radi napredovanja v višjo skupino, pismene državne izpite, a so za to vsled pohabljenosti in okvare nesposobni, naj se dovolijo tozadevni ustni izpiti, v izjemnih slučajih pa se naj od takih izpitov oproste. 11. Gospod minister socijalne politi- ke in narodnega zdravja naj podvža-me vse mere, da se invalidom Dravske banovine vrnejo v uživanje ustanove, ki so bile namenjene in kupljene za invalidske svrhe, kakor: Invalidski dom v Rogaški Slatini, v Celju in v Ljubljani, stavba na Mirju v Ljubljani in zdravilišče Golnik. Vse te ustanove so bile zgrajene s privatnim denarjem iz zbirk za vzdrževanje domov vračajočih se vojakov in izključno določene za invalide in za onemogle bivše bojevnike. 12. Naj se ustavi vsako sodno postopanje rednih sodišč in prisilno izterjevanje dolgov, ki jih imajo vojne žrtve, dokler se ne izda definitivna določba o razdolžitvi takih dolgov vojnih invalidov. 13. Naj zaprosi gospod minister socijalne politike in narodnega zdravja gospoda ministra za gozdove in rudnike, da dovoli vojnim invalidom in vojnim vdovam cele države dobivati materijal za kurivo in za stavbo brezplačno ali pa vsaj po najnižji ceni, kakor dobivajo to vojni dobrovoljci. 14. Vojnim invalidom se naj izdajajo železniške legitimacije pri pridajočih Oblastnih železniških direkcijah, a ne pri Generalni direkciji, kakor je to sedaj. 15. Da se pravica podpisavanja odločilnih rešitev pri Višjem invalidskem sodišču ob priliki odsotnosti gospoda ministra prenese na hajstarejšega načelnika, da ne bo zaostajanja. 16. V invalidskih sodiščih še naj zaposlijo vojaki, dijaki heborci, ki imajo strokovno izobrazba 17. Državnim ortopedskim delavnicam se mora dovoliti dovoljna dotaci- ja, da bodo lahko vršile delo, kakor določa zakon. 18. Ortopedski delavnici v Zagrebu se naj odobri kredit 1000.000 Din. 19. Gospoda finančnega ministra se naj zaprosi, da ne bo zahteval vsako leto v januarju novih davčnih izkazov od invalidov in od družin padlih bojevikov. 20. Naj gospod minister socijalne politike zahteva vrnitev denarja Narodnega invalidskega fonda, ki je bil porabljen za zidanje bolnice v Zagrebu in za zidanje palače ministrstva socijalne politike in narodnega zdravja. 21. Za pregled invalidov se naj spremeni postopek in naj komisije za pregled uravnajo svoje vedenje napram invalidom. 22. Invalidskim sodiščem in višjemu invalidskemu sodišču se mora strogo zapovedati, da pri rešitvi strogo pazijo na pravilno razlago in uporabo določb invalidskega zakona, da se tako izbeg-ne preveliko urgiranja aktov za ponovno sodbo radi materijalne kršitve zakona. Opaža se namreč, da nekatera sodišča pri izrekanju rešitve ne vnesejo vseh podatkov pravilno in se tako dogaja, da se nad mnogimi protizakonito izreka nepriznanje. 23. Naj se izda ukaz, da se ima izvršiti določba čl. 42. pravilnika za maloprodajo tobaka in monopolskih predmetov od 30. dec. 1935, ki se tiče redukcij maloprodaje. Naj se vsaka podelitev novih dovoljenj ustavi, dokler te redukcije soglasno pravilnika niso izvršene. 24. Na podlagi člena 29., Zakona o Narodnem invalidskem fondu, se naj vsaki vojni žrtvi, ki prejema invalidnino še poleg te invalidnine podeli vsako leto 1. novembra denarna podpora in to brez vsakih formalnih potrdil za to podporo. Pravilnik o olajšavah socijalnega značaja na železnicah in parobrodih v državni eksploataciji. (Prinašamo samo oni del pravilnika, ki se tiče invalidov.) Vojnf invalidi čl. i. 1. Osebe, ki se po invalidskem zakonu smatrajo za vojne invalide, kakor tudi priznani ruski vojni invalidi vži-vajo brezplačno vožnjo, kadar jih pristojne oblasti pozivajo ali napotujejo k zdravniškemu pregledu, zdravljenju, strokovnemu učenju, radi protez ali drugih ortopedičnih pripomočkov ali radi popravila istih, kakor tudi za povratek nazaj in sicer v onem razredu potniških ali brzih vlakov kakor tudi parobrodov v državni eksploataciji, iz-vzemši ekspresne vlake, kateri jim pripada po činu pri vojakih. Spremljevalci vojnih invalidov I. sku-pijne imajo pravico do brezplačne vožnje, kakor tudi invalidi, katere spremljajo. 2. Pohabljeni družinski člani, sirote padlih, umrlih ali pogrešanih in vojnih invalidov, zaščiteni z invalidskim zakonom, uživajo brezplačno vožnjo, kadar jih zdravstvene ustanove ali pro-tezne delavnice pozivajo ali napotujejo k zdravljenju ali radi protez, drugih ortopedičnih pripomočkov ali popravila istih, kakor tudi za povratek nazaj in sicer v onem razredu potniških in brzih vlakov ter parobrodov v državni eksploataciji, izvzemši ekspresne vlake, kateri bi pripadal ali pripada borcu ali vojnemu invalidu po činu pri vojakih. 3. Roditelji padlih, umrlih ali pogrešanih borcev, zaščiteni z invalidskim zakonom, uživajo brezplačno vožnjo, kadar jih komande vojnih okrožij ali divizijskih oblasti pozivajo k zdravni-ško-komisijskemu pregledu radi ugotovitve nesposobnosti za pridobitno delo, kakor tudi za povratek nazaj in sicer v onem razredu potniških in brzih vlakov ali parabrodov v državni eksploataciji, izvzemši ekspresne vlake, ki bi pripadal borcu po činu pri vojakih. 4. Glede vlakovnega odnosno paro-brodskega razreda veljajo predpisi Ministrstva vojske in mornarice. Čl. 2. T. Za uživanje te ugodnosti morajo imeti osebe navedene pod točko 1., 25. Naj se tudi družinam padlih bojevnikov dodeli zdravljenje z vsemi olajšavami. 26. Težki vojni invalidi, ki zahtevajo pregled, naj se pregledajo pri najbližjem vojaškem poveljstvu po navodilih pristojnega vojnega okruga, a poročilo o pregledu se pošlje njegovemu vojnemu okrugu. 27. Naj se izdaja invalidom zdravljenje v toplicah pravočasno v dobi zdraviliške sezone, a ne jeseni in še pozneje, kakor se to dogaja pri nekaterih banovinah, sedaj. Točka za točko se je vrstila, jasno, jedrnato, zahtevajoče... Bili so v dvorani sedeči kakor svoje dni na bojiščih, samozavestni, odločni, zahtevajoči, da se to vse mora izvršiti. Kajti dolgo smo molčali, več nočemo molčati. »Ali sprejmete,« je klical glas predsednikov s tribune. »Sprejmemo,« je kakor pri prvi, orilo po dvorani, a še močnejše, kakor pri prvi. Bil je to krik zahteve, ogorčenja in jeze. * Končan je kongres. Stiskajo se roke, pozdravljajo se srca, v dhiši pa zavest, da je bilo narejeno veliko delo, ki mora obroditi sad. Vse tiste malenkosti, ki so se tekom dni kongresa pojavljale, so pozabljene, ostalo je samo ono veliko, zahteva po novem zakonu. In zdel se mi je ves potek kongresa, kakor pšenica in žito na mlatilnici. Mnogo slame, plevela, a ko se vse preseje, prečisti, je slame in plevela komaj vidno, zrna pa celi kup, klenega, dobrega zrnja. In odhajal sem zadovoljen s kongresa. Pozdravljeni! —nk. člena 1. objave po obrazcu I, osebe navedene pod točkama 2. in 3. pa objave po obrazcu II. a) Obče upravne oblasti prve stopnje in sicer vojnim invalidom v slučajih, kadar jih pristojne oblasti pozivajo ali napotujejo k zdravniškemu pregledu, zdravljenju ali strokovnemu učenju, ali jih vračajo nazaj, in tudi pohabljenim družinskim članom in sirotam v vojni padlih, umrlih, pogrešanih in vojnih invalidov, kadar jih pristojne oblasti pozivajo ali napotujejo k zdravljenju, ali jih vračajo domov; b) ortopedijski zavodi, ortopedijske delavnice in njihove podružnice, in sicer vojnim invalidom kakor tudi pohabljenim družinskim članom, sirotam padlih, umrlih ali pogrešanih ter vojnih invalidov v slučajih, kadar jih pozivajo k zdravljenju, radi protez ali drugih ortopedičnih pripomočkov ali popravila istih, in kadar jih vračajo domov, ali pa jih iz svojih zavodov napotujejo k zdravljenju v bolnice ali druge sanitetne ustanove; c) Invalid$ki dom v Našicah in Državno zdravilišče za tuberkulozne v Surdulici, in sicer vojnim invalidom v slučajih, kadar jih pozivajo v svoje zavode ali kadar jih odpuščajo iz zavodov ali pa kadar jih pošiljajo drugim zavodom radi zdravljenja; č) delegati Ministrstva socijalne politike in narodnega zdravja radi zdravljenja vojnih invalidov v Itoplicah in delegati Banskih uprav za zdravljenje invalidov v toplicah ter za povratek iz toplic ali po navodilih topliških zdravnikov za potovanje v bolnice, ali v druge toplice; d) komande vojnih okrožij in komande divizijskih oblasti, in sicer vojnim invalidom v slučajih, kadar jih pozivajo k zdravniško-komisijskem pregledu, ali jih pošiljajo na konštatacijo in pregled k specijalistom, kakor tudi roditeljem v vojni padlih, umrlih ali pogrešanih borcev v slučajih, kadar jih pozivajo k zdravniško-komisijskemu pregledu. Oblast ali organ, ki izda objavo za odhod, jo izda po potrebi tudi istočasno za povratek. 2. Ako ima vojni invalid pravico na spremljevalca (točka 1., člen 1.), zapiše oblast ali organ, ki izda objavo nad njenim okvirom pripombo; »Ima pravico na spremljevalca«, pripombo pa overovi z žigom in podpisom. V tem slučaju se tudi spremljevalec invalida vozi brezplačno z isto objavo. 3. Objava za brezplačno potovanje velja 3 mesece, računajoč dan izstavitve kot prvi dan. Objava se lahko uporabi tudi za nižji razred, kakor se glasi. Čl. 3. Poleg objav morajo imeti osebe navedene pod točko 1. do 3., čl. 1. osebne železniške legitimacije (čl. 5.) ali stalne, ali pa začasne s fotografijami izdane od občih upravnih oblasti prve stopnje. Stalne in začasne legitimacije morajo vsebovati: priimek in ime, datum in kraj rojstva, poklic, stalno stanovanje dotičnega, spodaj pa datum in kraj izdaje ter podpis in žig izstavljalca. Čl. 4. Vojni invalidi, kakor tudi priznani ruski invalidi, ako potujejo po privatnih potrebah, uživajo na železnicah in pa-robrodih v državni eksploataciji 12krat na leto ugodnost 50% popusta redne vozne cene, in sicer v poljubnem razredu in vlaku. Spremljevalci vojnih invalidov I. skupine uživajo pri privatnih potovanjih invalidov brezplačno vožnjo. Spremljevalec ima pravico do ugodnosti samo, ako potuje skupaj z invalidom. Čl. 5. Za uživanje ugodnosti po prednjem členu je potrebna osebna železniška legitimacija. Iste izdajajo oblastne direkcije državnih železnic in veljajo za pet koledarskih let. Kot prvo leto veljavnosti se računa leto izdaje legitimacije. Čl. 6. Obče upravne oblasti I. stopnje zaprosijo od onih oblastnih železniških direkcij, na katerih področju se nahajajo legitimacije za vojne invalide svojega področja tako, da predlože spiske oseb, za katere zahtevajo legitimacije. Spiski morajo biti overovljeni, podpisani in opremljeni z žigi oblastev. V spiskih je treba točno označiti priimek, ime invalida in njegov čin pri vojakih. Spiskom je priložiti fotografije, in sicer za vsako osebo po eno. Fotografije morajo imeti velikost 6X9 in ne smejo biti prilepljene na kartonu. Zadaj mora imeti vsaka fotografija ime in priimek dotičnega. Vsak, kdor zahteva legitimacijo, mora za njene stroške plačati 20 Din obči upravni oblasti I. stopnje, katera jih potem pošlje po poštni nakaznici ali čeku oblastni direkciji državnih železnic s pozivom na številko akta, s katerim naroča legitimacijo. Za izdajanje legitimacij po prvem odstavku tega člena so pristojne: Direkcija Beograd za področje Moravske in Vardarske banovine in za upravno področje Beograd, Zemun in Pančevo; Direkcija Zagreb za področje Savske, Vr-baske in Primorske banovine; Direkcija Ljubljana za področje Dravske banovine; Direkcija Sarajevo za področje Drinske in Zetske banovine; Direkcija Subotica za področje Donavske banovine. Oblastnim direkcijam drž. železnic je prepovedano izdajati legitimacije neposredno invalidom. Čl. 7. Glede oblike, predpisa in podaljševanja važnosti legitimacij veljajo predpisi čl. 10., 12. in 13. občega pravilnika o voznih olajšavah (Sl. Novine Br. 156— 1936) s to razliko, da je na 1. strani knjižice natisnjeno »za 12 potovanj na leto« in da obstoja legitimacija iz 18 strani, od katerih 5.—14. stran obsega rubrike za kontroliranje števila potovanj. Legitimacije invalidov I. skupine, kateri imajo pravico na potovanju (čl. 4.), morajo imeti zgoraj pripombo: »Ima pravico na spremljevalca kot invalid I. skupine.« Čl. 8. Vojni invalidi, ki imajo pravico na dve ali več takih ugodnosti voženj, smejo uživati samo eno ugodnost po izbiri. Vojni invalidi nosilci Karadjordjevičeve zvezde z meči pa uživajo poleg te ugodnosti še ugodnost kot imejitelji tega reda. Čl. 9. Pri izdaji karte na legitimacijo mora postaja-agencija dotično rubriko žigosati z žigom, ki ima datum. Ako postaja-agencija ne more izdati direktno karto do kraja potovanja, označi blagajnik v rubriki pod žigom postajo, do katere želi potnik potovati. V tem slučaju se mora potovanje končati v roku predvidenem v tarifi, kakor da je izdana direktna karta. Vsaka vožnja z železnico ali parnikom, za katero je uničena v legitimaciji ena rubrika, se smatra za eno po- Kamniški Krajevni odbor UVI je priredil v nedeljo dne 30. maja 1937 v dvorani Društvenega doma v Mengšu ob 4. uri popoldne koncert, ki je zaslužil po svoji lepoti in pestrosti programa, kakor tudi v dobrodelnem oziru še več pozornosti. Sicer ni bil čas primeren, toda vendar je naklonjeno občinstvo zasedlo nad polovico dvorane. Pevski koncert je izvajalo društvo »Lira« iz Kamnika, ki se je dobrodušno in prav radevolje odzvalo prošnji Krajevne organizacije. Za to pa se je predsednik Krajevnega odbora Udruženja voj. inv. Kamnik tov. Bokalič ob otvoritvi s primernim nagovorom zahvalil, obenem pa občinstvo spomnil na naše slabo invalidsko vprašanje. Govoril je: Spoštovano občinstvo, dragi Liraši! Prijetna dolžnost me veže, da vas v imenu Krajevnega odbora UVI v Kamniku prav toplo pozdravim, ter se vam zahvalim za številno udeležbo. Namen današnje prireditve je dvojen, kulturen in human. 20 let bo kmalu minulo, odkar je končala svetovna vojna, pa vojnim žrtvam v naši državi do danes še ni priznana ona zaščita in pravica, ki jih ti vojni oškodovanci zaslužijo. V kamniškem okraju je vojnih invalidov, vdov in sirot nekaj čez 300, zaščitenih pa le 100, tako, da je bilo 200 gladko črtanih in od teh mnogo iz razlogov, ki se upirajo naravnemu pravičnemu človeškemu čutu. Niso še zaceljene vojne rane, pa že na svetovnih pozoriščih delujejo in razvnemajo tajne sile narode na nove vojne, — zato si je naša nepristranska organizacija nadela nalogo, da pozanima javnost na še nesrečno invalidsko zakonodajo, da skupno, podpiran od javnosti pri nas že enkrat dosežemo human in pravičen invalidski zakon, ter končno likvidiramo invalidsko vprašanje. Na drugi strani pa organizacija tudi podpira svoje člane. V Kamniku smo ustanovili podporni fond »Hitra pomoč«. Iz tega fonda bodo deležni podpor ubožni člani v slučaju nezgod, t. j. smrti, bolezni, nesreče pri gospodarstvu in slično, tedaj v primerih, ko jim bo z malenkostnim darom najbolj pomagano. Da pa oživotvorimo ta fond, smo se obrnili na Prvo slovensko pevsko društvo »Lira« v Kamniku, ki se je radevolje odzvala in bo danes pod vodstvom svojega pevovodje Cirila Vremšaka izvajala koncert naše pesmi v korist tega fonda »Hitre pomoči«. Humano delovanje »Lire« nam je že znano, saj je v 1. 1920 priredila svoj največji in uspeli koncert v Kamniku v korist vojnih slepcev, kar vam je še gotovo v spominu. Pa tudi kulturno delovanje »Lire«-je plodonosno. Ustanovljena je bila 1. 1882. kot prvo slovensko pevsko društvo, ter je dosedaj nepretrgoma vsako leto izvajala pevske koncerte, in ne samo doma, ampak tudi širom naše domovine. Žela je odlična priznanja, predvsem pa je po Koroškem in Primorskem s slovensko pesmijo budila narodno zavest in bila zato za svojo 50 letnico nagrajena z najvišjim odlikovanjem. Kaj pa je današnje načelo »Lire«? Buditi pevsko zavest! Po naših vaseh ugaša lepo ubrano fantovsko petje. Mladina nima več smisla za srčno kulturo in izobrazbo, prešla je le k telesni vzgoji, nogobrc in uživanju, pevska društva in kulturna pa le životarijo. Zato ima današnja prireditev dvojni naslov, na eni strani bo »Lira« podala lepo ubrano petje naše slovenske umetne in narodne pesmi in s tem zadostila svojemu namenu, druga stran pa naj humano podpre vojne žrtve, za katere je narod dolžan skrbeti. Končno naj mi bo še s tega mesta dovoljeno, da se v imenu vseh onih, tovanje. (Opomba uredništva: Za tja in nazaj se smatra na leto le 6 voženj.) Ta pravilnik bo stopil v veljavo šele 60 dni po razglasitvi v Služb. Novinah. Ker je razglašen dne 22. VI. 1937 v štev. 137, bo stopil v veljavo dne 22. avgusta 1937. ki bodo socijalno deležni dobrot današnje prireditve prisrčno zahvalim pevskemu društvu »Liri« za njeno sodelovanje, ter vsem onim, ki so na katerikoli način pripomogli za v tej meri obiskano današnjo prireditev. Vsem obiskovalcem pa želim prijeten pevski užitek slovenske narodne | pesmi. »Liraši« so se prav odrezali in tudi ' program je bil pester tako, da so napravili zelo dobro razpoloženje. Razmerje glasov je med seboj prilagođeno, tudi dinamika je vešča in se takoj pozna, da je to že staro društvo izkušenih pevcev. Prav hvaležni smo jim za požrtvovalnost v korist vojnih žrtev. Zdravljenje invalidov Ministrstvo socijalne politike in narodnega zdravja je letos zopet naklonilo kr. banski upravi v Ljubljani podporo za zdravljenje vojnih invalidov v znesku 70.000 Din. Ta svota pa niti ne zadostuje za vzdrževanje v Dolenjskih Toplicah. Kakor prejšnja leta, je tudi letos toliko prošenj, da ne bodo mogli priti vsi prosilci v poštev. Lani je bila skoraj polovica odklonjenih. Oblastni odbor je stavil svoj predlog invalidskemu kongresu, pa tudi sam interveniral pri Ministrstvu socijalne politike in narodnega zdravja, da bi povišalo dotacijo kr. banski upravi vsaj na 100.000 Din. Tudi kr. bansko upravo v Ljubljani je zaprosil, da naj nekaj prispeva iz lastnih sredstev. Kr. banska uprava se je odzvala in je prispevala za zdravljenje vojnih invalidov znesek 10.000 Din. Invalidski kongres je tudi sprejel naš predlog in ga stavil Ministrstvu socijalne politike in narodnega zdravja. Intervencija delegatov pa ni mogla takoj uspeti. Obiščimo bivša bojišča Pod tem naslovom je bil v majski številki »Voj. invalida« priobčen članek, na katerega sem prejel 42 dopisov. Informiral sem se vsestransko glede stroškov in prišel do zaključka, da te vsote mi ne zmoremo. Avtobus z 32 sedeži računa za vsak prevoženi kilometer po Din 9.50. Prevozili bi približno 1000 km, kar bi stalo za osebo 320 Din, potni list 25 Din, hrana in stanovanje v Italiji pa po 50 Din dnevno. Potovanje bi trajalo 5—6 dni dnevno, kar bi zneslo skupaj približno 620 dinarjev za osebo. Nekaj denarja pa je poleg tega še potrebno za nakup kake malenkosti. Kdor zmore ta znesek, naj se javi vsaj do 15. julija, ker 1. avgusta bi že odpotovali. Če se pa ne javi zadostno število, bomo že v drugi številki predlagali drug izhod in naše potovanje odložili na drugo leto in sicer že za mesec maj, ko bodo planine, ki so bile nekoč v plamenih, v najbujnejšem cvetju. Prijave pošljite na naslov: Preša Franc, univerza, Ljubljana. VSEM V VEDNOST! Zadrugi »Vzajemna pomoč« se ne smejo pošiljati pisma »poštnine prosto«, ampak morajo biti vse pošiljke frankirane, drugače jih bo »Vzajemna pomoč« vračala kot nesprejete. »Vzajemna pomoč«, čeprav invalidska zadruga, nima poštnih ugodnosti »poštnine prosto«. — Vsi Krajevni odbori naj to vzamejo v vednost in se tega drže. Oglas. Dne 60. julija 1937 ob 11. uri se bo vršila ustmena pogodba za prodajo konjskega gnoja, zbranega na ljubljanskem polju. Vršila se bo na licu mesta v bližini stražnice. Cena se bo odredila po komisijski ocenitvi. Interesenti morajo do istega dne ob 10. uri položiti kavcijo 2000 Din v gotovini ali vrednostnih papirjih pri Hipotekarni banki v Ljubljani. Pogoji so razvidni pri Skladišču garnizijske uprave v Ljubljani. Dobrodelni koncert za vojne žrtve v Mengšu Naše gibanje Kočevje: Tovariši in tovarišice, pridite po članske knjižice, ki leže že izgotovljene pri Krajevnem odboru. Vsak član naj še pripelje seboj vsaj enega invalida ali vojno vdovo, ki še nimajo novih knjižic. Potrebno je, da nas bo čim več, ker se dela novi invalidski zakon. Vojni invalid želi oddati svojo 15 letno hčerko (mešč. šola, trg. tečaj) za vajenko v trafiko ali manufakturno trgovino. Ponudbe naj se pošljejo na naslov: Homan Pavel, Škofja Loka. Krajevni odbor v Črnomlju sporoča članom, ki še niso prejeli novih članskih knjižic, pač pa so stare oddali, da so dospele in da naj jih čimprej dvignejo pri tajništvu Udruženja v Črnomlju. Sevnica. Člani tuk. Kraj. odbora, ki še niste dvignili novih članskih knjižic, pridite čimprej po nje k tajništvu. To so člani in članice: Pečnik Alojz, Bernik Ivan, Abram Rozalija, Imperl Franc, Krajnc Anton, Sever Ivo, Zupančič Jožef, Božič Marija in Vovk Urša. — Po železniške legitimacije (podaljšane, ne nove) tudi še niso vsi prišli. Vzemite tudi te. — Večje število članov je na članarini v zaostanku. Ne čakajte več predolgo, da zaostanki ne narastejo tako, da bi jih bilo potem pretežko poravnati. Boljše je članarino večkrat po malem plačati, kakor pa imeti skrbi in težave s prevelikimi zaostanki. — Vsi tisti, ki ste se letos vpisali kot člani tuk. K. o., pa še niste oddali svojih slik (starih ali novih, vseeno), storite to čimprej, kajti dokler kdo ne prinese slike, ne more dobiti članske knjižice. Če pa teh nimate, še niste pravi člani. Jaz, nesrečni Murn Franc iz Črmoš-njic, pošta Stopiče pri Novem mestu, sem na posledicah strašne, neozdravljive bolezni, ki sem si jo nakopal na ruski in rumunski fronti po vojnih naporih v mrazu in snegu, leta 1927. popolnoma oslepel. Kot vojak sem se zdravil med vojno v raznih bolnicah, nazadnje na Dunaju, odkoder sem bil kot neozdravljiv in za nadaljno vojno službo nesposoben poslan domov. Ker je do katastrofe — popolne oslepelosti prišlo šele leta 1927., se PO preobratu do 17. maja 1923 nisem prijavil. Radi tega se me po krutih določbah invalidskega zakona iz leta 1929., kakor tudi po določilih § 10 uredbe z dne 25. marea 1926, čeprav sem dokazana žrtev vojne, noče priznati. Razven siromašne kmetske bajte ne posedujem ničesar. Da je nesreča še večja, je tudi žena zadnje leto stalno vezana radi bolezni na postelj. Primoran sem beračiti, dokler ne pridem v poštev za priznanje invalidnine po novem inv. zakonu. Po poklicu sem organist. Igram harmonij, citre, vljolino, kitaro, najraje pa harmoniko. Priporočam se usmiljenim srcem in sočutni javnosti za kak tak instrument, posebno pa za denarno podporo, ki naj se pošlje v to svrho Krajevnemu odboru udruženja vojnih invalidov, Novo mesto. Istodobno sem zaprosil ministrstvo, da smem s spremljevalcem in instrumentom prositi po državi. Za vsaki dar že v naprej Bog plačaj! F. Murn. Kozje. Vsem vojnim žrtvam iz občin Kozje, Pilštajn, Podsreda, Podčetrtek in Št. Peter pod Sv. gorami javljamo, da se je pri nas pričelo delati za zopetno postavitev Krajevnega odbora Udruženja vojnih invalidov v Kozjem. Dokler nimamo dosti članov — biti jih mora 30 — spadamo pod Krajevni odbor Sevnica, kar pa je nam in sevniškemu Kraj. odboru preveč od rok. Zato moramo čimprej zbrati toliko članov, da pridemo zopet do lastnega Krajevnega odbora. Nastopili so časi, j ko brez invalidske organizacije ne sme« I mo in ne moremo več biti, če hočemo, da j nas vse skupaj ne pobere vrag. Smo bili ! že dosti dolgo in še mnogo predolgo brez ] organizacije, pa smo zato tudi kakor iz-i ločeni od ostalega sveta. Vsi invalidi in , vdove, reducirani in nereducirani mo« j r a m o biti včlanjeni v organizaciji, ka-1 tera edina dela in se briga za nas. Zato j vsi, ki ste že vpisani, takoj pripeljite in-i valide in vdove k podpisanemu, da jih vpiše. To je vaša dolžnost, ker s tem delate za korist svojih sotrpinov. Le v orga-I nizaciji je moč! Posameznik danes niče« : sar več ne doseže. Na delo torej vsi! i Poverjenik sevniškega Kraj. odbora: Valenčak Karl. Izdaja Udruženje vojnih Invalidov. Odgovorni urednik: Matej Jevak, Miklošičeva cesta št. 13 Tiska tiskarna »Slovenija« v Ljubljani, (predstavnik Albert Kolman).