849
gimnazijo v Brežicah. Leta 1949 se je vpisal na Medicinsko
fakulteto v Zagrebu, kjer je promoviral leta 1956. Dveletni staž
je opravljal v Zagrebu, Ljubljani in v Brežicah. Po končanem
stažu se je zaposlil v bolnišnici v Brežicah, od koder je bil ad-
ministrativno premeščen v Krmelj, kjer je bil dve leti uprav-
nik Zdravstvene postaje. Zatem se je dr. Strojnik zaposlil v Za-
gorju, opravil strokovno izpopolnjevanje za delo v dispan-
zerju za žene, otroke in šolsko mladino ter postal šef dispan-
zerjev. V Splošno bolnišnico Ptuj je prišel leta 1964, dobil odo-
breno specializacijo iz ginekologije in porodništva in leta 1968
opravil specialistični izpit. Na Ginekološko-porodniškem od-
delku na Ptuju je ostal vse do upokojitve leta 1992. Zadnjih
šest let pred upokojitvijo je bil predstojnik Ginekološko-po-
rodniškega oddelka.
Dr. Franca Strojnika je odlikovala velika zagnanost pri delu in
skrb za njegove bolnice, kot porodničarja ne nazadnje tudi
skrb za novorojence. Občutil je stalno kadrovsko stisko pri
zdravnikih na oddelku in tako kot ostali prebil na delovnem
mestu mnogo tistega časa, ko bi bil raje v krogu svoje druži-
ne, ki jo je zelo spoštoval in imel rad. Stalno si je prizadeval za
strokovno izpopolnjevanje in napredek v zdravljenju. Zelo
se je zavzemal za zgodnje odkrivanje raka na materničnem
vratu z jemanjem brisa po Papanicolauu. Po opravljenem do-
datnem strokovnem izpopolnjevanju je brise tudi sam mikro-
skopsko analiziral, ne samo do upokojitve, ampak tudi ka-
sneje, vse do začetka letošnjega leta. Prizadeval si je tudi za
zgodnejše odkrivanje raka na dojki. S pomočjo mariborskega
ginekološko-porodniškega oddelka je dosegel, da se je leta
1987 tudi v ptujski bolnišnici oblikovala Ambulanta za bole-
zni dojk. Prizadevanja za novo porodnišnico so se začela ure-
sničevati po uspešnem občinskem referendumu o samopri-
spevku leta 1986. Skupaj smo bili veseli in srečni ob preselitvi
v novo sodobno zgrajeno porodnišnico leta 1991.
Vse do letošnje pomladi, ko smo zvedeli, da je težko zbolel,
smo se srečevali na strokovnih sestankih Zdravniškega društ-
va. Tudi po upokojitvi so ga še zanimale novosti v stroki.
Dr. Franc Strojnik nam bo ostal v spominu po svoji zagnano-
sti pri delu, neutrudljivi skrbi za bolnice, ki so ga cenile in
spoštovale. Predan je bil svojemu poklicu in družini.
LEOPOLDU RIJAVCU V SLOVO
Zvonka Zupanič-Slavec
Redkim je dano spremljati dogajanja doma in po svetu skoraj
vse stoletje. Še redkejši so tisti, katerih duh je prav do zadnje-
ga diha brezhibno čist in dojema množice sprememb. Malo
ljudi, še posebej prijateljev, se mi je takih vtisnilo v spomin.
Posebej žlahtno me je med njimi obogatil gospod Leopold
Rijavec, človek, katerega ime je v mojih mislih zapisano z veli-
kimi črkami.
Ne pomnim sicer, kje so se najine poti prvič srečale, in trenut-
ka, ko sva prvič spregovorila, a vsi spomini so osredotočeni
na njegovo izjemno predanost Kliničnemu centru in poveza-
nost z množico dogodkov, ki jih je v tej ustanovi opravljal tri
delovna desetletja kot vodja splošne pisarne. Neskaljene mi-
sli, jasen spomin, predvsem pa dobrohoten in veder pogled
na številne uslužbence, ki so se menjavali pod streho te velike
ljubljanske zdravstvene ustanove, so v meni zbudile visoko
spoštovanje do pokončnega, dostojanstvenega, poštenega in
srčnega gospoda Rijavca. Njegova plemenita nrav je na vsa-
kem koraku sijala z dobronamernostjo, iskanjem najboljšega
v sogovorniku in ustvarjanju vzora, kakšen naj bi bil pravi hu-
manist. Rijavčevo življenje in strokovno delo sta bila tesno
prepletena s srednjeevropskim kulturnim izročilom. Lucidni
inteligent je znal s kritičnostjo duha ostro ločiti med dobrim
in zlim, med dopustnim in nedopustnim, dostojnim in člove-
ka nevrednim. Takega so ga poznali tudi njegovi sodelavci.
Po številnih stikih z ljudmi v splošni pisarni ljubljanskih kli-
ničnih bolnišnic, kot so se za časa njegovega delovanja ime-
novale, je našel sprostitev predvsem v glasbi. Violina mu je v
solistični in komorni igri bogatila duha in ga skozi dolgo živ-
ljenje naredila ne le za odličnega poznavalca klasične in slo-
venske violinske literature, ampak celo za izbranca, ki so mu
nekateri skladatelji posvetili svoje skladbe. Bil je eden redkih,
ki je znal mladostne umetniške nagibe in pridobljeno znanje
ohraniti za sprostitev in navdih skozi vse življenje.
Poleg glasbe se je navduševal tudi nad literaturo. Koliko suge-
stij o branja vrednih delih je prenesel name! Imel je tudi red-
ko lastnost hitre odzivnosti, ki jo je ohranil prav do konca svo-
jega dolgega življenja. Komaj je prebral nekaj strokovno zani-
mivega, že me je poklical po telefonu ali mi napisal pismo.
Tudi njegova pisma so odraz osebnostne urejenosti, načita-
nosti, miselne ostrine in čuta za estetiko. Obiski na domu v
zadnjem desetletju njegovega življenja so mi razkrili njegovo
mehkobo in srčno kulturo. Spoštljiv in ljubezniv odnos do
soproge, nenehne misli, povezane s sinom in njegovo druži-
no, živečimi v Rimu, ki so delovno življenje posvetili medna-
rodni organizaciji za prehrano FAO, in delovno prepotovali
ves svet ter več let živeli po posameznih celinah, so prav tako
kazale na človekoljuba s širokim obzorjem in ljubečim odno-
som do sočloveka.
Gospod Rijavec mi je podal tudi roko kot strokovni sogovor-
nik. Zavedal se je, kako pomembno je ohranjanje spomina na
razvoj ljubljanske bolnišnice, njenih osebnosti ter tisočerih
minucioznosti, povezanih z njo. Kako skrbno je zbiral gradi-
va, je prvič pokazal, ko jih je strnil v zgledno urejeno pripo-
ved leta 1960 v svoji knjigi Ljubljanske bolnišnice. Naslednjič
je čutil, da je potrebno oživiti ta historiat, ob 20-letnici odprtja
nove stavbe Kliničnega centra leta 1995, ko je pripravil pri-
ložnostno knjigo Spomini na ljubljanske bolnišnice. Ljubljan-
ska bolnišnica ga je prevzela z vsem svojim poslanstvom in
on ji je poklonil temeljni poljudni deli, ki sta spisani za široko
slovensko javnost. Poleg Radicseve knjige s konca 19. stoletja
ter brošure zgodovinarja medicine prof. Petra Borisova iz le-
ta 1986 sta to temeljni deli o ljubljanski bolnišnici.
Prvič se je Leopold Rijavec srečal s stavbami ljubljanskih bol-
nišnic v medvojnem času, ko so Italijani v Šempetrsko voja-
šnico – torej današnji dekanat Medicinske fakultete oz. Onko-
loški inštitut v t.i. stavbi A – premestili poveljstvo ljubljanske
policijske straže. Pravo delo za bolnišnice pa se je začelo leta
1946. Sprva je bil šef administracije in kasneje do upokojitve
leta 1970 šef splošne službe. Imel je številne delovne obve-
znosti. Skrbel je za sprejemno pisarno, matično knjigo z inde-
ksom, vložišče, statistiko in za kurirsko, vratarsko, čistilsko ter
telefonsko službo. Po priključitvi Poliklinike leta 1963 je skr-
bel še za njeno upravno službo.
O pokojnikovi življenjski poti po zapisu P. Čelika med dru-
gim izvemo še naslednje: »Rodil se je 7. januarja 1910 v Gorici
v družini krojaškega mojstra, ki je morala čez pet let zapustiti
svoj dom, saj so se začeli boji na soški fronti. Pribežali so v
Ljubljano, kjer je oče dobil delo, sin pa se je šolal in končal
državno pomorsko akademijo v Bakru. Vojaščino je služil v
Bileći in tam končal pehotno šolo za rezervne častnike. Ker ni
dobil službe, primerne izobrazbi, se je javil k policiji, kjer se je
zaposlil pri policijski straži v Mariboru.
Ker se je izkazal, so ga razporedili na upravo policije v Ljublja-
ni in kasneje je postal nadzornik stražnikov. Leta 1937 je po-
stal prvi starešina leteče kontrole. Postopoma je napredoval
in postal pomočnik poveljnika državne policijske straže v Ljub-
ljani.
Ob italijanski okupaciji se je pridružil Osvobodilni fronti. Od-
klonil je prisego novim oblastem in bil zato aretiran, zaprt in
NEKROLOGI
850 ZDRAV VESTN 2004; 73
odgnan v internacijo v Italijo. Po kapitulaciji Italije je pobe-
gnil v Švico, kjer je skupaj z vojnimi ujetniki sestavil izjavo o
podpori narodnoosvobodilnemu gibanju v domovini. Odšel
je v Francijo, kjer je sodeloval v skupini Slovencev, ki so po-
magali pri propagandnem in organizacijskem delu za pomoč
partizanom.
Po koncu druge svetovne vojne se je vrnil v domovino in po-
stal kriminalistični referent milice v Ljubljani. Med drugim je
tudi poučeval kriminalno psihologijo, napisal je obširen učni
pripomoček, ki se na žalost ni ohranil, ohranjen je le širši opo-
mnik za njegovo poučevanje. Kasneje je prostovoljno izsto-
pil iz te službe in si novo zaposlitev poiskal v bolnišnici, kjer
je bil ustvarjalen vse do upokojitve.«
Dragoceno delo Leopolda Rijavca za ljubljanske bolnišnice
in njegova izjemna osebnost se bosta neminovno ohranila v
spominu številnih »ljudi v belem«, ki smo ga srečevali, njego-
vo književno delo pa ga je vtkalo v nesmrten spomin vseh,
zavzetih za ohranjanje zgodovine zdravstvene kulture in hkrati
slovenskega naroda.
IN MEMORIAM
MAG. JOŽETU ŠAMUJU, DR. MED.,
SPEC. MED. DELA, PROMETA
IN ŠPORTA
(5. 3. 1942–3. 7. 2004)
Tatjana Šilc
Kako varljivo je lahko lepo sončno jutro, ko čez dan nenado-
ma zastre sonce teman oblak; izvedeli smo za kruto resnico,
da nam je smrt vzela sodelavca in prijatelja. V takšno sončno
jutro se je 3.7.2004 zbudil naš kolega Jože Šamu in se name-
nil, da ga bo preživel z delom v svojem vinogradu, kjer je ve-
dno pozabil na utrujenost in vsakodnevne težave. Pa mu ni
bilo dano, da bi delo dokončal; smrt ga je zatekla med brajda-
mi. Odpovedalo mu je srce, ki pa je takrat prav gotovo, poleg
bolečine, začutilo tudi prelest sonca, zelenih obronkov goric
in vonja prihajajočega poletja.
slovenščine. Morda so ga tudi zato v mladih letih zanimale
fizika, matematika in kemija, vendar se je na koncu le odločil
za študij medicine. Na Medicinski fakulteti – oddelek za splo-
šno medicino v Ljubljani je diplomiral leta 1968. Ob koncu
študija mu je umrl oče, sam pa si je že ustvaril družino.
Po diplomi in odsluženju vojaškega roka se je vrnil v domači
kraj, kjer je začel delati kot splošni zdravnik v Pomurskem
ZD, Enota Lendava, kjer je bil kmalu izvoljen za vodjo enote.
Po razdružitvi enot je postal leta 1973 direktor ZD Lendava.
To obdobje je v organizacijskem smislu posvetil izgradnji no-
vega zdravstvenega doma, hkrati pa je nadaljeval s podiplom-
skim študijem in specializacijo iz medicina dela, prometa in
športa, ki jo je zaključil leta 1978.
Leto kasneje se je redno zaposlil v KC Ljubljana na Inštitutu
za medicino dela, prometa in športa, prevzel je nalogo vodje
Dispanzerja za medicino dela KC. Sicer mlad specialist, ven-
dar že z izkušnjami na organizacijskem področju in s pozna-
vanjem problematike zdravja delavcev, se je začel ukvarjati z
občutljivo populacijo zdravstvenih delavcev in uvajati dispan-
zerske metode dela. Veliko je bilo sestankov in prepričevanj,
da so delavci KC sprejeli ambulanto za svojo in začutili potre-
bo po kompleksnem zdravstvenem varstvu.
Vendar so dr. Šamuja čakale še druge naloge, zato je bil leta
1982 imenovan za namestnika direktorja Inštituta. Osemde-
seta leta so bila najbolj intenzivna v razvoju inštituta kot tudi
področja medicine dela v Sloveniji. Inštitut se je kadrovsko
krepil, prihajali so novi in mladi zdravniki, ki jih je zanimala
specializacija iz medicine dela, prometa in športa in so imeli
voljo in elan za razvijanje te stroke. Takrat se je ustvarjala smela
vizija razvoja medicine dela in samega inštituta. Pogosto se je
slišal izrek »kadri, prostori, oprema«, kar se je smatralo za prvi
pogoj dela na vseh nivojih. Ustvarjali smo normative, standar-
de, strokovno doktrino in jo združevali v osnutke pravilnikov
in zakonov, ki pa niso vedno dosegli zakonodajnih teles oz.
njihovega odobravanja na ministrstvih.
Za to obdobje je bila značilna živahna inštitutska dejavnost,
ustvarjalna je bila Sekcija za medicino dela in kasneje Razšir-
jeni kolegij. Šamu je sodeloval na vseh nivojih, pogosto je ko-
misije tudi vodil. Inštitut je bil uspešen tudi na pedagoškem
področju, saj smo takrat dobili tudi največ novih specialistov.
1.1.1986 je bil imenovan za asistenta za predmet medicina de-
la na Medicinski fakulteti na Katedri za higieno, socialno me-
dicino in medicino dela. Sam je zagovarjal magistrsko nalogo
leta 1989 na Sveučilištu v Zagrebu. Kot predavatelj in nosilec
vaj se je vključil v celoten pedagoški proces, bodisi na dodi-
plomskem in podiplomskem študiju in postal mentor števil-
nim študentom in specializantom pri izdelavi diplomskih in
specialističnih nalog. Bil je tudi član izpitne komisije pri zago-
voru diplomskih nalog iz medicine dela.
Njegov pomemben delež ostaja tudi v delu raziskovalca in
sonosilca razvojno-raziskovalnih projektov, ki so bili v tistem
obdobju precej odmevni. Za njim ostaja obsežna bibliografi-
ja znanstvenoraziskovalnih in strokovnih člankov, ki dajejo
koristne strokovne ocene in usmeritve drugim strokovnjakom
pri nadaljnjem delu. Poleg tega je bil tudi sodni izvedenec za
področje medicine dela in opravljal je delo konzultanta.
Leta 1992 je postal direktor Inštituta za medicino dela, pro-
meta in športa, prejel je tudi nagrado »Delo in zdravje«, ki jo
podeljuje Sekcija za medicino dela Slovenskega zdravniške-
ga društva.
Leta 1993 ga je Vlada RS imenovala za glavnega sanitarnega
inšpektorja. Po reorganizaciji državne uprave 1. 1. 1995, ko
so bili delavci občinskih in medobčinskih inšpekcijskih služb
prevzeti na republiški nivo, je začel opravljati naloge glavne-
ga zdravstvenega inšpektorja RS. To delo je opravljal vestno,
natančno in s posluhom človeka, ki je imel za sabo bogate
izkušnje na vseh področjih medicine dela, zakonodaje in
prava. Ker se je zavedal pomembnosti izobraževanja, je v
tem času omogočil tudi došolanje večjemu številu zdravstve-
Jože Šamu se je rodil 5. 3. 1942 v Lendavi, v delavski družini s
petimi otroki. Starši so bili madžarske narodnosti in družina
je živela na dvojezičnem področju. Osnovno šolo in takratno
nižjo gimnazijo je obiskoval v Lendavi, kjer se je uporabljal
izključno madžarski učni jezik. Ko se je odločil za gimnazijo v
Murski Soboti, se je moral vzporedno z učno snovjo učiti še