Susan Hill: Mož na sliki

	Naslov izvirnika: The man in the picture

	Prevod: Matejka Križan

	Lektorirala: Saša Šega Crnič

	Prelom: Matejka Križan

	Ovitek: EVING, Eva Veber s. p., Trebnje

	Urednica: Matejka Križan

	Elektronska izdaja.

	Založništvo in distribucija:

	LYNX, Matejka Križan s. p.,

	Braslovče 70, 3314 Braslovče

	GSM: 040-717-445

	www.beremknjige.si

	Braslovče, 2023

	©Susan Hill, 2007

	© za Slovenijo: Lynx, 2022

	Vse pravice pridržane.

	Brez predhodnega pisnega dovoljenja avtorice in založnika je prepovedano vsakršno reproduciranje, hramba in uporaba (elektronska, mehanska, kopiranje ali karkoli drugega) tega avtorskega dela in njegovih delov.





	URL: https://www.biblos.si/isbn/9789617207071

	Cena: 13,99 €



	Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID 156327939

ISBN 978-961-7207-07-1 (ePUB)





	 »Vznemirljiva in strašljiva … izjemna. Zgodbe o duhovih potrebujemo še naprej, da dobijo obliko tudi naši strahovi, in potrebujemo pisateljice, kot je Hillova, da nam jih povedo.«

	Time Out





	Stephen Mallaratt,

	spominjam se te z ljubeznijo in hvaležnostjo





	UVOD

	To zgodbo mi je povedal moj stari mentor, Theo Par-mitter, ko sva nekega ledeno mrzlega januarskega jutra v njegovih prostorih na univerzi sedela pred kaminom. Tiste dni je še gorel pravi ogenj, premog je v velikem bakrenem vedru prinašal služabnik. Iz Londona sem pripotoval na obisk k staremu prijatelju, takrat jih je imel že krepko čez osemdeset, čilemu in dobrodušnemu in večno ostrega uma, a ohromljenemu zaradi hudega artritisa, zato je le stežka hodil ven. Bil je pripadnik izumirajoče stare šole, postaran cambriški neporočen možakar, njegova družina je bila univerza. V tem čednem stanovanju je živel več kot petdeset let, z zadovoljstvom bo v njem tudi umrl, medtem pa ga nekdanji učenci vrste generacij tu in tam obiščemo, da mu prinesemo novice in pridih zunanjega sveta. Svet je namreč ljubil. Ven je hodil le redko, rad pa je prisluhnil obrekovanju – kdo je dobil katero službo, kdo je uspešen, komu je bilo ponujeno napredovanje, kdo se je zapletel v kak škandal.

	Po najboljših močeh sem ga zabaval večji del popoldneva in med večerjo, ki so nama jo postregli v sobi.

	 Nameraval sem prenočiti, obiskati še nekaj drugih ljudi, se na hitro sprehoditi po nekdanjem bojnem polju, preden bi se naslednji dan vrnil v London.

	Nočem pa, da bi dobili vtis, da je šlo za obisk iz sočutja, da sem zgolj obiskal starega prijatelja, ki mi v zameno ni imel veliko za ponuditi. Ravno nasprotno. Theo je bil izjemen družabnik, hudomušen, brez dlake na jeziku, pretkan in prava zakladnica zgodb, ki nikakor niso bile le čenčavi starčevi spomini. Bil je odličen sogovornik – vsi, tudi mlajši, so si med kosilom v jedilnici želeli sedeti ob njem.

	***

	Torej, bil je zadnji teden počitnic, univerza je bila tiha. Pojedla sva okusno večerjo, spila steklenico dobrega klareta, potem pa sva se v fotelju pred prijetnim ognjem udobno namestila. Toda zimski veter, kot vedno je pihal s širnih planjav, je zavijal okoli vogalov in občasno je po šipi zaropotal sunek dežnih kapelj.

	Zadnje pol ure je najin pogovor počasi izgubljal zanos. Povedal sem vse, kar se je novega zgodilo, izmenjala sva mnenja o različnih svetovnih in družbenih problemih, in zdaj nama je ob plapolajočem ognju zmanjkalo tem. V medlem soju dveh svetilk je bilo sedenje pred kaminom nadvse udobno in za trenutek sem pomislil, da je Theo zadremal.

	»Zanima me, če bi rad slišal zelo nenavadno zgodbo,« se je potem oglasil.

	»Zelo.«

	»Zgodba je nenavadna, pa tudi nekoliko vznemirljiva.« Presedel se je v fotelju. Pritoževal se ni nikoli, a mislim, da mu je artritis povzročal silne bolečine. »Ravno pravšnja za tak večer.«

	Pogledal sem ga. V soju poplesavajočih plamenov je bil njegov obraz tako resnoben – pravzaprav smrtno resen – da sem osupnil.

	»Misli, kar hočeš, Oliver,« je tiho pripomnil, »toda zagotavljam ti, da je zgodba resnična.« Nagnil se je naprej. »Preden začnem, te lahko prosim, da steklenico viskija prestaviš bliže?«

	Vstal sem in odšel k polici s pijačami, Theo pa je pripomnil: »Moja zgodba govori o sliki na tvoji levi. Se je sploh spomniš?«

	Govoril je o sliki, ki je visela na steni med knjižnima omarama. Bila je silno zasenčena. Theo je od nekdaj veljal za precej zvitega zbiratelja slik, imel je kar nekaj mojstrovin in akvarelov iz osemnajstega stoletja, vse, tako mi je povedal, pa je kupil za skromno vsoto, ko je bil še mladenič. O slikah ne vem veliko in njegov okus mi ni bil najbolj povšeči, a kljub temu sem stopil bliže dotični sliki.

	»Prižgi svetilko ob njej.«

	Čeprav je bilo olje na platnu zelo temačno, sem zdaj sliko videl jasno in ogledoval sem si jo s precejšnjim zanimanjem. Prizor z beneškega karnevala. Pomol ob Velikem kanalu in trg za njim, med zabavljači – žonglerji, akrobati in glasbeniki – se je gnetla množica mask in ogrinjal, še več ljudi je lezlo v gondole, drugi so že bili na kanalu, čolni so se dotikali med seboj, gondoljerji so med seboj trkali s palicami. Slika je bila značilen primerek slik, ki pridejo do izraza v soju bakel ali sveč, ki jim tu in tam pridodajo lesk, osvetlijo obraze in delčke barvitih oblačil, srebrne žarke na morju, ostale dele pa zavijejo v globoko senco. Meni se je zdela nekoliko izumetničena, vsekakor pa je bila dovršena, vsaj za moje neizkušeno oko.

	Svetilko sem ugasnil in slika je s svojimi rahlo zloveščimi veseljaki spet poniknila v svoj teman kotiček.

	»Mislim, da je nisem opazil še nikoli prej,« sem rekel in si nalil kozarček viskija. »Jo imaš že dolgo?«

	»Dlje, kot bi jo imel pravico imeti.«

	Theo se je v fotelju naslonil nazaj, sedaj je bil v senci tudi on.

	»Pravo olajšanje bo z nekom deliti zgodbo. Povedal je nisem še nikomur, je breme, ki ga nosim. Morda pa bi lahko del tega bremena delil s tabo?«

	Še nikoli ga nisem slišal tako govoriti, še nikoli ni zvenel tako smrtno resno, in seveda sem brez oklevanja takoj odvrnil, da bom storil, karkoli si želi, niti pomislil pa nisem, kakšno ceno bom plačal za ta 'del bremena', kot se je izrazil Theo.





	ENA

	V resnici se moja zgodba začne pred približno sedemdesetimi leti, v mojem otroštvu. Bil sem edinec in mati mi je umrla, ko sem bil star tri leta. Ne spominjam se je. Dandanes bi se moj oče seveda lahko izkazal in me vzgajal sam, ampak takrat so bili časi drugačni, in čeprav me je imel zelo rad, se mu ni niti sanjalo, kako skrbeti za dečka, ki je šele dobro zlezel iz plenic, zato je zaposloval najprej vrsto negovalk in potem še varušk. O njihovi okrutnosti in zlobnosti vam ne morem povedati zgodbe. Vse so bile prijazne in dobrosrčne, tudi učinkovite, in četudi se o njih spominjam le drobcev, pa spomine spremlja občutek tople naklonjenosti, ko so me usmerjale na fantovsko pot. Toda moja mati je imela sestro, poročeno z bogatim moškim, lastnikom zemljišč in hiš v Devonu, in tako sem po dopolnjenem sedmem letu mnoge počitnice preživel pri njima. To so bili idilični časi. Prosto sem sem se potikal naokrog in užival v družbi tamkajšnjih dečkov – moja teta in stric nista imela otrok, je pa stric imel odraslega sina iz prvega zakona, žena mu je umrla med porodom – najemniških kmetov, vaščanov, oračev in kovačev, slug, rezalcev živih mej in kopačev jarkov. Zrasel sem v zdravega in robustnega mladeniča, kajti veliko časa sem preživel zunaj. Kadar pa se nisem podil po podeželju, sem bil v hiši deležen posebnega šolanja. Moja teta in stric sta bila kultivirana človeka, izjemno razgledana, veliko sta brala in imela sta sijajno knjižnico. Vse knjige so mi bile na razpolago, posnemal sem ju in postal sem lakomen bralec. Ampak moja teta je bila tudi izjemna poznavalka slik. Oboževala je angleške akvarele, imela pa je tudi širok, sicer konservativen okus za stare mojstre. Mojstrovin velikih imen si ni mogla privoščiti, a uspelo ji je zbrati zbirko slik manj znanih umetnikov. Njenega moža slikarstvo ni zanimalo, je pa njeno strast rade volje financiral. Ko sem kaj kmalu pokazal zanimanje za določene slike, ki so visele v hiši, je teta Mary kar poskočila od veselja, ker bo svoje navdušenje lahko delila še z nekom. Začela mi je pripovedovati o slikah in me spodbujati, naj berem knjige o slikarjih, tako sem zelo hitro doumel veselje, ki ga je našla v njih, pa tudi sam sem med njimi našel svoje najljubše. Najljubše so mi bile upodobitve morja, pa tudi akvareli vzhodnoangleške šole, prekrasna neba in praproti – mislim, da je moj okus za umetnost izjemno povezan z uživanjem v naravi. Portreti in tihožitja me niso pritegnili – no, ampak tudi tete Mary niso in v hiši jih je bilo le nekaj. Upodobitve notranjosti hiš in slike cerkva so me pustili ravnodušnega in mlad fantiček še ne razume čarov človeškega telesa, a teta Mary me je spodbujala, naj bom odprtega uma za vse in naj ne posnemam njenega okusa, temveč naj razvijem svojega, vedno pa moram počakati, da me bo neka slika presenetila, da mi bo v izziv, pa tudi v zadovoljstvo, kar bom videl.

	Svojo ljubezen do slik v celoti dolgujem teti Mary in tistim srečnim letom, ki so me izoblikovala. Ko je umrla, takrat sem ravno začel študirati v Cambridgeu, mi je zapustila veliko slik, ki jih vidiš tukaj, pa tudi druge, ki sem jih prodal, da bi kupil drugačne – vem, da bi si to želela. Ni bila sentimentalna in raje bi videla, da je moja zbirka živa, da uživam v pridobivanju novih slik, kadar se naveličam starih.

	Skratka, približno dvajset let ali še več sem navdušeno trgoval s slikami, redno sem hodil na dražbe in med tem nadvse zabavnim procesom sem si ustvaril večje premoženje, kot bi si ga z akademsko plačo lahko kdajkoli. Med temi poskusi v svetu umetnosti sem se počasi vzpenjal po akademski lestvici, na tej univerzi sem si ustvaril ime in kot veš, izdajal knjige. Ko sta teta in stric umrla, sem izlete v Devon pogrešal, sem pa poskrbel, da sem z vsakodnevnimi sprehodi ohranjal vez s podeželskim načinom življenja.

	***

	Orisal sem ozadje, zdaj veš nekoliko več o moji ljubezni do slik. A nikoli ne bi uganil, kaj se je zgodilo nekega dne in morda tudi zgodbi ne boš nikoli verjel. Lahko le ponovim, kar sem ti rekel na začetku. Resnična je.





	DVE

	Bil je čudovit dan na začetku velikonočnih počitnic in za dva tedna sem odpotoval v London, da bi delal v čitalnici Britanskega muzeja in da bi sklenil nekaj poslov s slikami. Ravno tisti dan je potekala dražba, ogledi so bili zjutraj, v katalogu pa sem izbral dve skici starih mojstrov in eno veliko sliko, ki sem si jo še posebej želel ogledati. Ugibal sem, da bo slika dosegla ceno, ki si je ne bom mogel privoščiti, sem se pa nadejal nakupa skic, zato sem živahno hodil iz Bloosburyja v St. James in užival v spomladanskem soncu. Magnolije so cvetele, pa tudi češnje, ob belih pročeljih vrstnih hiš iz osemnajstega stoletja so bile tako prekrasne, da so človeka kar povzdignile. Saj ne, da bi bil potrt. Ko sem bil mlajši, sem bil radosten in optimističen – resnično mi je bil kot blagoslov dan prijeten in umirjen značaj – in tako sem v sprehodu iskreno užival in se veselil ogleda slik, pa tudi nakupa. Nebo je bilo brez oblačka, v resničnem in prenesenem pomenu.

	Želena slika se ni izkazala za tako dobro, kot je bila predstavljena, in ponudbe zanjo sploh nisem dal, sem si pa želel kupiti vsaj eno od skic. Videl sem tudi akvarela, za katera sem vedel, da bi ju lahko prodal naprej, prav tako pa je bilo malo verjetno, da bi dosegla visoko ceno, nista bila namreč tiste vrste, da bi preprodajalci prišli na dražbo izključno zaradi njiju. Označil sem ju v katalogu in se odpravil dalje.

	Potem pa je moj pogled ujelo to beneško olje na platnu z uprizoritvijo karnevala, nekoliko skrito za pretirano velikima verskima paneloma. Slika je bila v slabem stanju, nujno je bila potrebna čiščenja in tudi okvir je bil na več mestih okrušen. Iskreno rečeno ni bila takšna, kot so mi na splošno všeč, ampak na njej je bilo nekaj nenavadnega, celo halucinogenega. Dolgo sem si jo ogledoval in se kasneje še nekajkrat vrnil k njej. Imel sem občutek, kot bi me tako silno vlekla k sebi, da sem se počutil kot del nočnega prizora, osvetljenega z baklami in laternami, kot bi bil še sam eden izmed zamaskiranih veseljakov ali del skupine, ki se je vkrcavala v gondolo, da bi odplula po kanalu, obsijanem z mesečino, v temo pod antičnim mostom. Dolgo sem stal pred njo, natančno sem si ogledal vsako nišo in odprtinico na palači, polkna, ki so bila na nekaterih oknih odprta, temačne prostore, le tu in tam osvetljene s sojem sveče ali svetilke in čudno zasenčeno podobo, zgolj obris v odsevajoči svetlobi. Obrazi veseljakov so bili klasično beneški, s poudarjenimi nosovi, enaki, kot jih lahko vidimo pri treh modrecih in angelih, svetnikih in papežih, na krasnih slikah, ki polnijo beneške cerkve. Toda ostali so bili izrazito drugih narodnosti, Etiopijci in Arabci. Slika me je tako močno posrkala vase kot že dolgo nobena.

	Dražba se je pričela šele ob dveh, zato sem se odpravil ven na pomladno sonce, da bi se nekje okrepčal, preden bi se vrnil v dražbene prostore. Sedel sem za temačnim pultom mirnega puba, skozi okna je zgolj tu in tam pronical kak sončni žarek, in še vedno sem bil pod vtisom beneške slike. V jedi sploh nisem mogel uživati, bil sem vznemirjen. Bal sem se, da se bo zgodilo nekaj, kar mi bo preprečilo, da se udeležim dražbe in dam ponudbo, in tako sem bil prvi tam. Toda iz nekega neznanega razloga sem hotel ostati v ozadju, proč od katedre. Ko se je prostor začel polniti, sem slonel pri vratih. Na dražbi je bilo nekaj izjemnih slik in prepoznal sem tudi več dobro poznanih preprodajalcev, ki so bili tam po naročilu zelo premožnih strank. Mene ni poznal nihče.

	Slika, ki sem jo sprva nameraval dražiti, je bila prodana za nepričakovano visoko vsoto in tudi skici sta kmalu dosegli znesek, ki je presegal moje zmožnosti, sem pa skoraj kupil lep Cotmanov akvarel, ki je bil na vrsti takoj za njima in ko je nekaj kupcev že odšlo. Zagotovil sem si tudi manjšo zbirko morskih krajin, potem pa sem presedel draženje dolgočasnih lovskih olj na platnu – debeluhi na konjih, lovci, konji s podvezanimi repi, ki so posledično izgledali čudno, kot bi lovili ravnotežje; konji na zadnjih nogah, konji, ki so jih na vajetih vodili sluge, ni jim bilo ne konca ne kraja, prav tako ne morju dvignjenih rok. Zamalo sem zadremal. In potem, ko je bila dražba že skoraj pri koncu, je prišel na vrsto beneški karnevalski prizor; sedaj ko je bil razstavljen, je bil videti mračen in neprivlačen. Sledili sta dve negotovi ponudbi, potem pa tišina. Dvignil sem roko. Nihče me ni preglasil. Kladivce je že skoraj udarilo, ko sem za seboj zaslišal rahel šelest in glas. Hitro sem se obrnil, presenečen in razočaran, ker se je tik pred zdajci prikazal tekmec za beneško sliko, toda dražitelj je poskrbel, da je kladivo doseglo cilj, moja ponudba je bila sprejeta, slika je bila prodana. Bila je moja, za zelo skromno vsoto.

	Dlani sem imel potne, srce mi je silno razbijalo. Takšnega vznemirjenja nisem občutil še nikoli – pravzaprav je spominjalo na obupano nujo, da sliko moram dobiti – in bil sem tudi nekako pretresen, čutil sem olajšanje in še neko čustvo, ki ga nisem prepoznal. Zakaj sem si tako silno želel to sliko? Zakaj je imela name takšen vpliv?

	Ko sem hodil iz razstavnega prostora proti blagajnikovi pisarni, me je nekdo potapkal po rami. Obrnil sem se in zagledal zajetnega in prepotenega možakarja, ki je nosil ogromen usnjen kovček.

	»Gospod …?« je začel.

	Okleval sem.

	»Nujno moram govoriti z vami.«

	»Oprostite, prosim, rad bi čim prej prišel do blagajnika, še preden nastane vrsta …«

	»Ne, prosim vas, ne storite tega.«

	»Prosim?«

	»Najprej morate slišati, kar vam imam za povedati. Lahko greva nekam, kjer naju ne bo nihče slišal?« Naokrog se je oziral, kot bi pričakoval, da naju bo vsak čas obkrožilo ducat prisluškovalcev, jaz pa sem postal nejevoljen. Moškega nisem poznal in nobene želje nisem imel z njim tičati v kakšnem kotu.

	»Karkoli že mi hočete povedati, mi lahko prav gotovo poveste tukaj. Tod so vsi zaposleni s svojimi zadevami, zakaj bi se kdo zanimal za naju?« Čim prej sem hotel zapečatiti svoj nakup, poskrbeti za dostavo in zaključiti obisk dražbe.

	»Gospod …« Spet je utihnil.

	»Parmitter,« sem odrezavo povedal.

	»Hvala vam. Moje ime ni pomembno – tukaj sem v imenu svoje stranke. Priti bi moral veliko prej, a me je zadržala prometna nesreča, nekega nesrečnika je zbil in hudo poškodoval prehitro vozeči avto, jaz pa sem bil primoran ostati in govoriti s policijo, zato sem pozen. Jaz …« Izvlekel je ogromen robec in si obrisal čelo in zgornjo ustnico, a v hipu so se prikazale nove kapljice potu. »Poverjena mi je bila naloga. Obstaja slika … moram jo dobiti. Življenjskega pomena je, da jo odnesem s seboj.«

	»Prepozni ste. Smola. Pa vendar, krivda ni vaša, vaša stranka vas nikakor ne bo nerazumno okrivila, ker ste bili priča prometni nesreči.«

	Postalo mu je še bolj nelagodno, še bolj se je potil. Hotel sem oditi, toda zgrabil me je za roko, držal me je tako močno, da me je bolelo.

	»Zadnja slika,« je rekel in dahnil vame zaudarjajočo sapo, »beneški prizor. Plačal vam bom, kolikor želite, dobro boste zaslužili, ne boste na izgubi. Konec koncev si to želite, kasneje jo boste neizogibno prodali. Kakšna je vaša cena?«

	Otresel sem se njegovega oprijema. »Ni je. Slika ni naprodaj.«

	»Ne bodite nespametni, moja stranka je bogata, kar povejte, koliko želite. Me razumete? To sliko moram dobiti.«

	Slišal sem dovolj. Ne da bi se zmenil za oliko, sem se zasukal na petah in odšel.

	Toda spet se je pojavil ob meni, se me dotikal in rinil vame. »Sliko morate prodati meni.«

	»Če me ne boste v trenutku pustili pri miru, bom poklical varnostnika.«

	»Moja stranka mi je eksplicitno naročila … da naj se brez slike ne vračam. Več let jo je iskala. Moram jo dobiti.«

	Prispela sva do blagajnikove pisarne, kjer je bila zdaj seveda že dolga vrsta kupcev, ki so čakali, da bi plačali svoj nakup.

	»Še zadnjič vam povem,« sem zasikal vanj, »pustite me pri miru. Povedal sem vam, da je slika moja. Kupil sem jo in nameravam jo obdržati.«

	Stopil je korak nazaj, a le za hip, in za trenutek sem pomislil, da sva zaključila, potem pa se je nagnil bliže k meni in rekel: »Žal vam bo. Moja dolžnost je, da vas posvarim. Te slike ne boste hoteli obdržati.«

	Oči je imel izbuljene, kapljice potu so mu zdaj tekle tudi po licih. »Me razumete? Prodajte mi sliko. Za svoje dobro.«

	Skoraj bi se mu lahko zasmejal naravnost v obraz, namesto tega pa sem samo odkimal in se obrnil proč in strmel v siv suknjič možakarja pred seboj, kot bi bil najočarljivejša stvar na svetu.

	Ozreti se nisem upal, ko pa sem odhajal iz blagajnikove pisarne, kjer sem pri okencu plačal svoj nakup, vključno z beneško sliko, moškega ni bilo več na spregled. Oddahnil sem si in ko sem spet hodil po s soncem obsijanem St. Jamesu, sem na incident povsem pozabil.

	Šele kasneje tisti večer, ko sem za svojo pisalno mizo sedel k delu, sem občutil nenaden in nenavaden hlad, zmrazilo me je po hrbtu. Z možakarjem se nisem niti malo obremenjeval – očitno si je poskušal izmisliti neko zgodbico o sliki, da bi me prepričal v prodajo. Kakorkoli, počutil sem se nelagodno.

	Vse, kar sem kupil na dražbi, mi je bilo naslednji dan dostavljeno, in prvo, kar sem storil, je bilo, da sem beneško sliko odnesel na drugo stran Londona v restavratorsko podjetje. Tam jo bodo strokovno očistili in popravili okvir ali ga zamenjali z novim. S seboj sem vzel še nekaj drugih slik, ki so bile rahlo okrušene, ker pa restavratorji slik delajo zelo počasi, kar je tudi prav, slik nisem ponovno videl kar nekaj tednov. Vrnil sem se sem v Cambridge, poletni semester je bil v polnem zamahu.

	Vse nove slike sem prinesel s seboj. V londonskem stanovanju sem bil tako redko, da tam nisem puščal ničesar dragocenega. Brez težav sem razobesil vse slike razen beneške. Kamorkoli sem jo obesil, je bilo videti narobe. Še nikoli nisem imel takšnih težav pri obešanju katerekoli slike. In še glede nečesa sem bil nepopustljiv: nisem je hotel v prostoru, kjer sem spal. V spalnico je sploh nisem odnesel. Vraževeren nikakor nisem in dotlej me je le izjemno redko mučila nočna mora, in še to le, kadar sem bil bolan ali sem imel vročico. In ker je bilo tako težavno najti primerno mesto za tole sliko, sem jo prislonil na knjižno omaro. In nisem je mogel prenehati gledati. Vsakič ko sem se vrnil v ta prostor, me je vlekla k sebi. Vanjo – in mislim v njo – sem gledal več časa kot v katerokoli drugo, veliko lepšo in bolj izjemno. Zdelo se je, kot bi to potreboval, in tako sem veliko preveč časa strmel v vsak kotiček, v vsak obraz.

	Za nadležneža z dražbe nisem več slišal, kmalu sem nanj popolnoma pozabil.

	***

	Se je pa približno takrat zgodilo nekaj zelo zanimivega. Bilo je jeseni tistega leta, v zadnjem tednu septembra, večerni hlad me je spodbudil, da sem zakuril v kaminu. Ogenj je veselo prasketal, jaz pa sem v soju svetilke delal za pisalno mizo, ko sem povsem slučajno za sekundo dvignil pogled. Beneška slika je visela točno pred menoj in nekaj na njej me je pritegnilo, da sem si jo ogledal pobliže. Čiščenje je razkrilo nove globine, zdaj je bilo veliko podrobnosti jasnejših. Ljudi, ki so se gnetli na pomolu ob vodi, ponekod zelo globoki, je bilo več, gondole in druga plovila na kanalu so se šibila pod težo veseljakov, nekateri so bili zamaskirani, drugi ne. Znova in znova sem si natančno ogledoval obraze in vsakič sem našel kakšnega novega. Ljudje so gledali skozi okna, se nagibali čez balkone, še več jih je bilo v senčnih nišah sob v palači. Ampak zdaj je mojo pozornost pritegnila samo ena oseba, samo ena podoba, ki je izstopala med vsemi drugimi. Čeprav je bil bolj v ospredju, mislim, da tega moža nisem opazil še nikoli. Ni gledal proti kanalu ali čolnom, pač pa proč od njih in stran od prizora – pravzaprav se mi je zdelo, da gleda vame, v to sobo. Nosil je vsakdanja oblačila, a preprosta in ne razkošna kot ostali udeleženci karnevala, prav tako ni imel maske. Sta pa masko nosila veseljaka tik ob njem, oba sta se ga dotikala – eden ga je držal za ramo, drugi pa za levo zapestje, kot bi ga hotela zadržati ali celo odvleči proč. Na obrazu je imel čuden izraz, kot bi bil hkrati začuden in prestrašen. Od prizora je odvračal pogled, ker ni hotel biti del njega, in gledal je v mojo sobo, vame – v vsakogar pred sliko – in gledal je roteče, druge besede ne najdem. Ampak za kaj? Za kaj je prosil? Bil sem osupel, ker ga nisem še nikoli prej opazil. Domneval sem, da je tokrat soj svetilke sliko osvetlil pod določenim kotom tako, da sem ga prvič uzrl. Karkšenkoli že je razlog bil, možakarjev obraz me je pošteno vznemiril in na delo se nisem mogel osredotočiti enako kot prej. Ponoči sem se večkrat prebudil, enkrat iz čudnih sanj, v katerih se je mož s slike utapljal v kanalu in proti meni stegoval roke, da bi ga rešil. Te sanje so bile tako žive, da sem prižgal lučko in pogledal sliko. Seveda se na njej ni nič spremenilo. Možakar se ni utapljal, še vedno pa me je gledal, še vedno proseče. Očitno je bil namenoma naslikan tako, kot da želi ubežati tistima, ki sta ga držala.

	Vrnil sem se v posteljo.

	In to je bilo zelo zelo dolgo časa vse. Nič drugega se ni zgodilo. Slika je ostala več mesecev prislonjena na knjižno omaro, dokler nisem zanjo našel primernega mesta, kjer jo vidiš sedaj.

	O njej nisem več sanjal, a vpliv, ki ga je imela name, ni nikoli popustil. Njena prisotnost je vedno bila izjemno silna, kot bi bili duhovi vseh tistih ljudi na tem čudaško osvetljenem in izumetničenem prizoru večno prisotni tukaj v tem prostoru.

	***

	Minilo je več let. Nenavadna sila, ki je vela iz slike, ni oslabela, toda vsakodnevno življenje teče naprej in slike sem se tudi navadil. Še vedno pa sem jo veliko časa gledal, strmel sem v obraze, sence, stavbe, temne razburkane vode velikega kanala, prisegel pa sem si tudi, da bom nekega dne obiskal Benetke. Kot veš, nisem nikoli bil velik popotnik, preveč rad imam angleško podeželje in med počitnicami nisem nikoli odpotoval daleč. Poleg tega pa sem bil tiste dni zaposlen s poučevanjem, na univerzi sem imel vse več zadolžitev, raziskoval sem in objavljal številne knjige in še naprej sem kupoval in prodajal slike, čeprav sem temu lahko posvetil le malo časa.

	V tistem obdobju se je v zvezi s sliko zgodila le ena nenavadna reč. Tukaj me je obiskal stari prijatelj, Brammer. Videla se nisva kar nekaj let in o marsičem sva se imela pogovoriti, toda kmalu po njegovem prihodu, ko sem odšel iz sobe, si je na neki točki začel ogledovati slike. Ko sem se vrnil, je stal pred beneškim prizorom, sliko si je ogledoval čisto od blizu.

	»Kje pa si tole našel, Theo?«

	»Oh, pred leti na neki dražbi. Zakaj?«

	»Zelo nenavadna je. Pa saj to ni mogoče …« Zmajal je z glavo. »Ne.«

	Stopil sem k njemu. »Kaj?«

	»Ti se na slike spoznaš. Kdaj misliš, da je bila naslikana?«

	»Konec osemnajstega stoletja.«

	Odkimal je. »To mi nikakor ne gre v glavo. Veš, tega moškega …« Pokazal je na podobo, ki je bila najbliže gondoli. »Jaz … ga poznam – sem ga poznal. Torej, hočem reči, da je na las podoben nekomu, ki sem ga zelo dobro poznal. Skupaj sva preživljala mladostniška leta. Seveda ni mogoče, da bi bil to on … ampak vse – drža glave, izraz na obrazu … Res neverjetno.«

	»Ob toliko milijardah rojenih ljudi, vsi pa imamo le dve očesi, en nos, ena usta, se mi zdi še bolj neverjetno, da ni več takšnih, ki bi si bili podobni kot jajce jajcu.«

	Ampak Bremmer me ni poslušal, preveč je bil zatopljen v proučevanje slike in natančno opazovanje tistega obraza. Kar nekaj časa sem potrošil, da sem ga zvlekel proč od slike in ga spet zamotil s temami prejšnjega pogovora. Toda v naslednjih štiriindvajsetih urah se je še nekajkrat vrnil k sliki in buljil vanjo, na obrazu pa se mu je risal čudeč in nejeveren izraz, vsake toliko je zmajal z glavo.

	Kaj drugega nenavadnega se ni zgodilo in sčasoma sem Bremmerovo čudno odkritje povsem odmislil, če že nisem povsem pozabil nanj.

	Če nekaj let kasneje o meni ne bi izšel članek v reviji, precej splošnejši od akademskih, se morda kaj drugega sploh ne bi zgodilo in bi zgodba, kakršna je bila takrat, počasi zdrsnila v pozabo.

	Zaključil sem večletno delo o Chaucerju in naneslo je, da je bila ravno takrat pomembna obletnica in je Britanski muzej pripravil razstavo. Takrat so odkrili tudi pomemben rokopis o njegovem življenju, o katerem je bilo tako malo znanega. Zanimanje zanj se je pojavilo tudi med splošnimi mediji in moj ljubljeni poet je bil deležen izjemne pozornosti. Seveda sem bil navdušen. Že dolgo sem si želel deliti veselje, ki so ga njegova dela prinašala širši publiki, moj založnik pa je bil zelo zadovoljen, ker sem tu in tam privolil dati kakšen intervju.

	Eden od novinarjev je s seboj pripeljal fotografa, ki je naredil nekaj posnetkov. Če ti ni težko, stopi do moje mize in v drugem predalu boš našel omenjeni prispevek.





	TRI

	Theo je bil izjemno natančen mož – vse je imel zloženo in urejeno po vrstnem redu. Ko sem ga obiskoval kot svojega mentorja, sem bil vedno impresioniran, ker je imel v primerjavi z drugimi profesorji – da svoje sploh ne omenjam – vedno brezhibno pospravljeno mizo. To veliko pove o človeku. Theo je bil človek reda. V drugem življenju bi moral biti odvetnik.

	Prispevek je bil točno tam, kjer je rekel, da bo. Velik odrezek je govoril o Theu, Chaucerju, razstavi in o novem odkritju. Bil je nadvse poučen in poln podatkov, obsegal je tudi njegovo fotografijo, zavzela je vso stran, in ni bila le izjemen posnetek njegove podobe izpred tridesetih let, bila je tudi stilsko dovršena. Sedel je v fotelju ob mizici s kupom knjig in očali na njej. Osvetljevala ga je svetloba sončnih žarkov, ki so pronicali skozi visoko okno, celoten prizor je bil dokaj dramatičen.

	»Lepa fotografija, Theo.«

	»Dobro poglej – poglej, kam točno pada sončna svetloba.«

	Padala je na beneško sliko, ki je visela za njim, kot bi bila vsa svetloba osredotočena nanjo, v neki čudni harmoniji svetlobe in teme. Bila je veliko več kot zgolj ozadje.

	»Nenavadno.«

	»Ja. Priznam, da sem bil pošteno presenečen, ko sem prvič videl članek. Najbrž sem se do takrat slike že navadil in niti sanjalo se mi ni, da je njena prisotnost v sobi tako silna.«

	Pogledal sem naokrog. Zdaj je bila slika napol skrita in napol zasenčena, bila je skoraj neopazna, vsekakor pa ni pritegnila pozornosti. Podobe na njej so bile le packe v daljavi, svetloba na kanalu nezanimiva. Spominjala je na nekoga v skupini, ki je tako nevpadljiv in vsakdanji, da ostane neopažen. Slika na fotografiji v reviji je bila tako zelo drugačna, kot bi dejansko šlo za neko povsem drugo sliko, ne zaradi vsebine, ta je bila seveda ista, ampak … lahko bi se reklo, da zaradi poziranja.

	»Čudno, kajne?« Theo me je pozorno opazoval.

	»Je fotograf v zvezi s sliko kaj pripomnil? Jo je namerno postavil za tvoj hrbet in jo še posebej osvetlil?«

	»Ne. Slike sploh ni omenil. Spomnim se, da se je malce ubadal z mizico in knjigami … knjige je najprej poravnal in potem spet nekoliko razmaknil … pa tudi mene je posedal na fotelju. Ampak to je bilo vse. In spomnim se, da sem bil iskreno presenečen, ko sem si ogledal posnetke, bilo jih je precej. Sploh se nisem zavedal, da je slika tam. Iskreno rečeno …« Utihnil je.

	»Ja?«

	Zmajal je z glavo. »Če sem čisto odkrit, mi vse odtlej nekaj ne da miru, še posebej v luči … dogodkov, ki so sledili.«

	»Kakšnih dogodkov?«

	Toda ni odgovoril. Čakal sem. Oči je imel zaprte, bil je povsem negiben. Prešinilo me je, da ga je večer povsem izčrpal. V molčeči sobi sem ostal še nekaj minutk, potem pa sem vstal in karseda neslišno odšel. Spustil sem se po temačnem kamnitem stopnišču in stopil ven na dvorišče.





	ŠTIRI

	Bila je mirna, jasna in ledeno hladna noč z zmrzaljo, nebo pa posejano z zvezdami. Naglo sem se odpravil proti svojemu stopnišču, da bi vzel plašč. Bilo je pozno, a zahotelo se mi je svežega zraka in hitrega sprehoda. Dvorišče je bilo zapuščeno, medla svetloba je prihajala le iz enega ali dveh oken mnogih sob. Nočni čuvaj je bil v družbi prasketajočega ognja in velikega rjavega vrča čaja že nameščen v svoji vratarnici.

	»Pazite na svoje korake, gospod, pločniki so poledeneli.«

	Zahvalil sem se mu in odšel skozi velika vrata. King's Parade je bila zapuščena, trgovine zaprte. Osamljeni policist na dolžnosti mi je prikimal, ko sem šel mimo njega. Nameraval sem oboje, ohranjati toploto in hoditi vzravnano, vratar je namreč imel prav, pločniki so bili tu in tam spolzki.

	Toda brez vsakršnega opozorila sem se ustavil, kot vročični val sta mi telo oblila občutek strahu in utesnjenosti. Ozrl sem se naokrog, ampak ulica je bila mirna in tiha. Strah, ki sem ga občutil, ni bil povezan z nikomer in ničimer, bil je neki anonimni in nesnovni strah, ki me je držal v primežu. Spremljal ga je občutek pretečega konca, groze, obenem pa občutek strašne žalosti, kot bi trpel kdo od mojih bližnjih in bi jaz trpel z njim.

	Na slutnje ne dam veliko in kolikor sem vedel, ni bil nihče iz moje družine ali prijateljev v težavah. Razmišljal sem o nenavadni zgodbi Thea Parmitterja, ampak zakaj bi zaradi nje tak strah grabil mene, ki sem samo sedel ob ognju in poslušal? Počutil sem se šibkega in slabotnega, želja po sprehajanju me je minila in sunkovito sem se obrnil. Očitno sem se tisti trenutek znašel točno na zaplati ledu, kajti spodrsnilo mi je in telebnil sem po tleh. Ves pretresen, a brez bolečin sem obležal na tleh, ko sem nedaleč proč zaslišal krik in glasove. Takoj zatem sem zaslišal še zvoke prerivanja in potem še en obupan krik. Zdelo se je, da iz smeri Bucksa prihaja par, pa vendar sem imel hkrati resnično čuden občutek, da glasovi niso proč, temveč tukaj, tik ob meni. Težko sem si ustvaril jasno sliko, ker je bilo vse okoli mene nejasno. Ležal sem na poledenelem pločniku, skrbelo me je, da sem se poškodoval.

	Če so glasovi, ki sem jih slišal, pripadali nekomu, ki se je v temi znašel v zasedi in so ga oropali – in kar sem slišal, je bilo še najbližje takšnemu pojasnilu – potem bi moral vstati in žrtev poiskati, ji pomagati ali obvestiti policista, ki sem ga videl pred nekaj minutami. Ampak nikjer ni bilo nikogar. Bilo je malo po polnoči, takšna noč ni mikala sprehajalcev, razen tepcev, kakršen sem bil sam. Potem pa me je prešinilo, da sem tudi sam v nevarnosti, da me kdo napade. V notranjem žepu plašča sem imel denarnico, nosil sem tudi zlato uro na verižici. Bil sem vreden napada zlikovca. Naglo sem se skobacal na noge. Poškodovan nisem bil, le koleno sem si odrgnil – naslednji dan me bo vse bolelo. Hitro sem se razgledal naokrog, toda videl nisem nikogar in tudi korakov nisem slišal nobenih. Sem si hrup samo domišljal? Ne, nisem. Na tihi ulici v mirni in ledeno mrzli noči, v kateri je slišen vsak šum, tega, kar sem slišal, ne bi mogel zamenjati za zavijanje vetra ali prisluh. Slišal sem krik in slišal sem glasove, slišal sem celo pljusk vode, čeprav je ta zvok prišel z reke, ki je tekla precej daleč stran, skrita za zidovi in vrtovi univerze.

	Vrnil sem se na glavno cesto in spet sem zagledal policista, prijemal je za kljuke vrat prodajaln in preverjal, ali so zaprte. Naj grem k njemu in mu povem, da sem skoraj prepričan, da sem slišal, kako je nekdo nekoga okradel? Ampak če sem jaz slišal glasove v bližnji stranski ulici, potem jih je zagotovo slišal tudi on, pa vendar se mu ni mudilo nikamor, mirno in z umerjenim korakom je nadaljeval svojo pot po King's Parade.

	Iz smeri Trinity Streeta je pripeljal avto in zapeljal mimo mene. Od nekod je švignila mačka in izginila v temno razpoko med dvema hišama. Moja sapa je v ledenem zraku risala oblačke. Nikjer ni bilo nič nenavadnega ali nevsakdanjega, mesto je leglo k počitku.

	Tesnoba in groza, ki sta me ovili pred nekaj minutami, sta izginili, verjetno sta bili posledici slišanega in padca, še vedno pa sem bil zbegan in v svoji koži sem se počutil neprijetno. Zdaj me je tudi že prezeblo do kosti, zato sem si zaradi mraza zavihal ovratnik plašča in se hitro, kolikor so me nesle noge, vrnil k ograjnim vratom univerze.

	Čuvaj, še vedno v družbi prijetnega ognja, mi je voščil lahko noč. Zaželel sem mu enako in zavil na dvorišče.

	Vse je bilo temno in tiho, le skozi eno od oken, ki sem ju opazil, ko sem šel na sprehod, je še vedno sijala luč, in pa še skozi eno na skrajni levi. Najbrž se je nekdo pravkar vrnil. Čez dva tedna se bo začel novi semester in takrat bodo luči sijale povsod – študentje nižjih letnikov se ne vrnejo tako zgodaj. Nekaj trenutkov sem stal in gledal naokrog, spominjal sem se lepih let, ki sem jih preživel za temi zidovi, pogovorov, ki so trajali pozno v noč, šal, ur potenja ob eseju in sestavljanju prvega poglavja. Nikoli si nisem želel biti kot Theo, tukaj preživeti vseh svojih let, ne glede na to, kako udobno je univerzitetno življenje, se mi je pa stožilo po svobodi in prijateljih. In takrat je moje oko opazilo, da je svetloba izginila s prvega okna, zdaj je bilo osvetljeno le še okno čisto na koncu. Avtomatično sem pogledal tja gor.

	Ob tistem, kar sem uzrl, mi je v žilah zaledenela kri. Prej je bilo okno prazno, zdaj pa je bila tik ob njem podoba. Z ene strani je nanjo sijala svetloba svetilke, njen soj je padal točno na obraz, učinek je bil osupljiv kot tisti na beneški sliki. No, to samo po sebi ni bilo čudno – svetilke in bakle bodo večno osvetljevale zgolj delčke in ustvarjale ostre kontrastne sence. Ne, obraz je bil tisti, zaradi katerega sem kot začaran strmel v okno. Moški je gledal naravnost vame in lahko bi prisegel, da ga poznam, ampak ne iz življenja, temveč s slike. Bil je tako izjemno podoben enemu izmed naslikanih obrazov, da bi bil na sodišču pripravljen priseči, da sta eden in isti. Ampak le kako bi lahko bilo to mogoče? Nikakor, poleg tega sem obraz na oknu videl zgolj za hip in okno je bilo precej oddaljeno, tistega na sliki pa sem si kar nekaj časa ogledoval od blizu. Na svetu obstaja omejeno število kombinacij obraznih potez, kot je pripomnil Theo.

	Toda ni bila samo podobnost tista, ki me je tako silno presunila, pač pa izraz na obrazu na oknu. Ta obraz sem si na sliki ogledal še posebej podrobno, ker je bil čudovit primerek dekadence, pohlepa in pomanjkanja, zlobnosti in prezira, vseh vrst nečloveških občutkov in namenov. Oči so imele prebadajoč in intenziven pogled, ustnice so bile polne in posmehljive, ves obraz je bil skupek porogljive ošabnosti in poželenja. Obraz je bil čarobno neprijeten in kot me je na sliki odbijal, me je na oknu navdajal z grozo. Povsem pretresen sem pogledal proč, a takoj zatem sem se spet ozrl proti oknu. Obraz je izginil, čez nekaj sekund je ugasnila tudi luč, sobo je objela tema. Zdaj je bilo v temo zavito celotno dvorišče, osvetljevale so ga le svetilke v vsakem vogalu in na prodnato pot metale rumenkasto svetlobo.

	Od strahu in mraza sem otrpnil. Trepetal sem, občutek groze in preteče nevarnosti se je vrnil in me kot plašč zavil vase. Hkrati pa sem bil odločen, da temu občutku ne bom dovolil, da me premaga, zato sem prečkal dvorišče in odšel k stopnišču, ki je vodilo do prostorov z nedavno obsijanim oknom. Poznal sem jih še iz časa, ko so v tistem delu stavbe bivali moji prijatelji, našel sem jih brez težav. Stal sem pred vrati in napenjal ušesa. Tišina je bil nenaravna. Stara poslopja so ponavadi polna raznoraznih zvokov, škripajočih, a tukaj je bilo tiho kot v grobu. Potrkal sem na vhodna vrata, čeprav odziva nisem pričakoval, stanovalec je bil verjetno že v spalnici in povsem mogoče bi bilo, da me ne bi slišal. Znova sem potrkal, tokrat močneje, ker pa še vedno ni bilo nobenega odgovora, sem prijel za kljuko in stopil v majhno preddverje. Notri je bilo izjemno mrzlo, kar je bilo čudno, kajti nihče ne bi bil v teh hladnih prostorih, ne da bi zakuril. Nekoliko sem okleval, potem sem odšel v delovno sobo.

	»Živijo,« sem tiho rekel.

	Nobenega odgovora. Znova sem pozdravil in tipal po steni za stikalom za luč. Soba je bila prazna, ne mislim le tega, da v njej ni bilo nobene žive duše, ampak tam razen mize in stola in fotelja pred mrzlim kaminom in knjižne omare brez ene same knjige ni bilo ničesar. Na stropu je bila luč, a nikjer nobene svetilke. Šel sem naprej v spalnico. Tam je bila postelja brez rjuhe in posteljnine. To je bilo vse.

	Očitno sem se zmotil in prišel v napačne prostore. Odšel sem in se odpravil k naslednjim vratom, edinim še preostalim na tem krilu stopnišča – na vsakem sta bili dve takšni stanovanji in eno veliko večje, vzorec pa je bil enak na vseh treh straneh velikega dvorišča. (Notranje dvorišče je bilo manjše, prostori pa drugače razporejeni.)

	Potrkal sem in spet me je v odgovor pozdravila zgolj tišina, zato sem vstopil. Tudi te sobe so bile prazne kot prejšnje – dejansko še bolj, ker v njih ni bilo niti pohištva, razen vgradne knjižne omare. Tod je dišalo po mavcu in barvi.

	Pomislil sem, da bi šel k nočnemu vratarju in ga povprašal, kdo sicer živi v teh sobah, ampak kaj bi mi to koristilo? Dodiplomskih študentov ni bilo tukaj, v teh sobah pa očitno že dolgo ni živel nihče in so bile v fazi prenove.

	Nemogoče je bilo, da bi obraz in soj svetilke videl na oknu katere izmed teh sob.

	Ampak vedel sem, da sem ju videl.

	Odpravil sem se, zdaj silno pretresen, po stopnicah navzdol in čez dvorišče proti sobam za goste, kjer sem stanoval. Tam sem imel steklenico viskija in sode. Za slednjo se sploh nisem zmenil, nalil sem si pošteno merico škotskega viskija in ga izpil na dušek, takoj sem si natočil še enega, a tega sem pil počasneje. Potem sem legel v posteljo, toda kljub viskiju sem se še kar nekaj časa tresel, preden sem padel v globok spanec. Bil je poln nadvse ostudnih mor, premetaval sem se in se obračal, od groze sem se močno potil. Nočna mora je bila prepolna bleščečih se luči in plamenov ter krikov utapljajočih se ljudi.

	Zbudil me je lasten krik in potem ko sem počasi prišel k sebi, sem zaslišal še nekaj – grozovit tresk, kot bi padlo nekaj zelo težkega. Poku je sledilo zamolklo stokanje, prihajalo je od daleč, kot bi se nekdo poškodoval.

	Srce mi je tako glasno udarjalo v ušesih in moje misli so bile še vedno tako polne grozljivih prizorov iz sanj, da sem potreboval nekaj trenutkov, da sem zmogel ločiti moro od resničnosti. Prižgal sem svetilko in za nekaj minutk obsedel, nato pa sem dojel, da so bili zvoki utapljajočih se del more, medtem ko sta bila tresk in krik resnična. Zdaj je bilo vse tiho. Zlezel sem iz postelje in odšel v dnevni prostor. Vse je bilo na svojem mestu. V spalnico sem se vrnil po haljo in odšel ven na stopnišče. Tudi tukaj je bilo vse mirno in tiho. V sosednjem stanovanju ni bilo nikogar, nisem pa vedel, ali kdo biva v prostorih pod mano. Do prostorov Thea Parmitterja je vodilo drugo stopnišče.

	V temi in ledenem mrazu sem se spustil po stopnicah in prisluhnil pred vrati, toda slišal nisem popolnoma nobenega glasu.

	»Je kdo tukaj? Je vse v redu?« sem zaklical, moj glas je čudno odmeval po kamnitem stopnišču, a odgovoril ni nihče.

	Odšel sem nazaj v posteljo in nemirno spal do jutra, predvsem zato, ker se nisem mogel ogreti in udobno namestiti.

	Ko sem malo čez osmo pogledal skozi okno, sem opazil tanko snežno odejo, fontana na sredini dvorišča je bila poledenela.

	Ravno sem se oblačil, ko sem zaslišal naglo trkanje po vratih in vstopil je univerzitetni služabnik. Bil je vidno razburjen.

	»Pomislil sem, da boste takoj želeli izvedeti, gospod. Zgodila se je nesreča. Gospod Parmitter je …«





	PET

	»Resnično ne potrebujem zdravnika. Nekoliko sem pre-tresen, nisem pa poškodovan. Z mano bo vse popolnoma v redu.«

	Služabniku je uspelo Thea posaditi na stol v dnevni sobi, kjer sem ga našel. V obraz je bil bel kot stena, njegovega izraza pa nisem mogel prebrati.

	»Zdravnik je na poti, konec debate,« sem rekel in prikimal služabniku, ki je prinesel pladenj s čajem, pravkar pa v lonček nalival vodo. »Zdaj pa mi povej, kaj se je zgodilo.«

	Theo se je naslonil nazaj in zavzdihnil, a takoj mi je postalo jasno, da česa več ne bo povedal. »Si padel? Najbrž ti je spodrsnilo. Obvestil bom upravnika, da preveri …«

	»Ne. To ni njegova skrb,« je rekel, in to precej osorno.

	Obema sem nalil skodelico čaja in počakal, da je služabnik odšel. Opazil sem, da beneška slika ni na svojem mestu.

	»Nekaj se je zgodilo,« sem vztrajal. »Moraš mi povedati, Theo.«

	Vzel je skodelico in opazil sem, da mu roka rahlo trepeta.

	»Slabo sem spal,« je naposled povedal, »ampak to ni nič nenavadnega. Toda včeraj me je zmanjkalo šele krepko po drugi uri in nenehno sem se zbujal. Tlačila sta me mora in nemir.«

	»Tudi mene je tlačila mora,« sem pripomnil. »Kar je zame zelo neobičajno.«

	»Jaz sem kriv. Ne bi smel načeti tiste obupne zgodbe.«

	»Nikakor. Šel sem na hiter sprehod, da bi si zbistril glavo in spal sem kar dolgo. A bilo je prekleto mrzlo.«

	»Ne. Ni bilo samo to, tudi z mano ni bilo tako samo zaradi mraza. O tem sem prepričan. Spal sem tako zelo nemirno, da sem vedel, da se ne bom spočil, zato sem raje vstal, da bi sedel na ta stol. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem se spravil iz postelje in se predramil, ko sem prišel sem, je ura odbila štiri. Ko sem šel mimo stene, na kateri je visela slika, sem za hip postal – nekaj me je prisililo k temu. Žica, na kateri je visela slika, je počila, slika je zgrmela na tla, ob tem pa me je oplazila po rami, da sem izgubil ravnotežje in padel. Če se ne bi ustavil, bi me udarila po glavi. O tem ni nobenega dvoma.«

	»In zakaj si se ustavil? Slutil si.«

	»Ne, ne. Zagotovo sem podzavestno vedel, da je žica prenapeta in da bo vsak čas počila. Ampak vse skupaj me je rahlo pretreslo.«

	»Žal mi je – zate, seveda, priznam pa, da mi je žal tudi, ker ne bom slišal konca zgodbe.«

	Theo se je v hipu vznemiril. »Zakaj ne? No, seveda razumem, če moraš oditi ali če je raje ne bi slišal … si pa želim, da bi ostal, Oliver. Želim si, da zgodbo slišiš v celoti.«

	»Seveda bi jo rad slišal, a morda bi bilo za tvoj dušni mir bolje, da je več ne omenjava.«

	»Ni govora! Občutek imam, da do konca življenja ne bom več mirno spal, če ti ne bom povedal še preostale zgodbe. V glavi mi kar brni kot v panju jeznih čebel, in te jezne čebele moram pomiriti. Toda, ali se moraš takoj zdaj vrniti v London?«

	»Lahko ostanem še eno noč – resnično mislim, da bi lahko koristno unovčil čas. V knjižnici je kar nekaj stvari, ki bi si jih rad ogledal, dokler sem tukaj.«

	Zaslišala sva lahno trkanje. Prišel je zdravnik, jaz pa sem Theu rekel, da se bom oglasil popoldan, če mu bo do pogovora, da pa nikakor ne sme zanemariti nobenega 'zdravnikovega napotka' – zgodba lahko počaka. Sploh ni pomembna. A tega nisem mislil resno. Bila je pomembnejša, kot sem si upal priznati. Toliko vsega se je zgodilo obema, da sem bil pošteno razburjen, bil pa sem tudi prepričan, da je vse skupaj povezano, četudi se posamični delčki niso zdeli pomembni. Moram poudariti, da nisem človek, ki bi prehitro delal bizarne zaključke. Učenjak sem in izvežban, da zahtevam dokaze, in četudi nisem odvetnik, sem s posrednimi dokazi občasno povsem zadovoljen. Prav tako sem človek močnih živcev in vedrega značaja, zato že samo to, da so me ti dogodki vrgli iz tira, samo po sebi pove veliko. In zdaj sem vedel, da je vznemirjen tudi Theo Parmitter, kar pa je še najpomembnejše, zgodbe o beneški sliki mi ni začel pripovedovati iz zabave, temveč da bi svoje breme, zmote in strahove delil z drugim človeškim bitjem, ki premore podoben temperament in bo podal zdravorazumsko mnenje.

	Vsaj moj um je bil do prejšnje noči zelo stanoviten. Ampak zdaj, čeprav mi je razum pravil, da je slika padla zaradi logičnega vzroka, ki se ga je dalo takoj pojasniti, mi je šesti čut, senčni občutek slutnje in nelagodja, pravil drugače. Ockhamovo britev sem poznal in to načelo sem pogosto upošteval, toda v tem primeru je intuicija prevladala nad razumom.

	***

	Večino dneva sem preživel v knjižnici, proučeval sem srednjeveški psalter, potem pa sem odšel v mesto na čaj v kavarno na Trumpington Streetu, ki sem jo pogosto obi-skoval, ponavadi je bila zelo hrupna in polna ljudi. Ampak takšna je bila v času predavanj. Zdaj je bila skoraj zapuščena, popečene kruhke z maslom sem jedel v precej hladnem in mrkem vzdušju. Upal sem, da me bo razvedrila prisotnost drugih ljudi, ampak tudi ulice s prodajalnami so bile zelo tihe – za sprehajalce je bilo premrzlo, kdorkoli pa je karkoli potreboval, je hitro opravil in se vrnil v udobje toplega doma.

	Enako bom jaz storil jutri. To mesto, ki mi je ogromno dalo in v katerem sem preživel izjemno srečna leta, sem imel rad, pa vendar mi ne bo žal, ko bo ta obisk za mano. Bil je nesrečen in nemiren. Pogrešal sem londonski vrvež in svojo nadvse udobno hišo.

	Vrnil sem se na univerzo, ker pa sem si zaželel družbe, sem šel na večerjo v skupno jedilnico, tam je bilo še pol ducata kolegov. Veselo smo se pogovarjali in čisto na cambriški način izpraznili steklenico dobrega portovca, tako da je bilo že dokaj pozno, ko sem prečkal dvorišče in se po stopnicah povzpel v svoje prostore. Čakalo me je nujno Theovo sporočilo, naj pridem k njemu, takoj ko bom prost.

	Najprej sem za nekaj minutk obsedel. Od jutra, to drži, sem se ga kar malce izogibal, sem pa seveda povprašal o njegovem zdravju in izvedel, da mu jutranji pripetljaj ni pustil nobenih telesnih poškodb, še vedno pa je bil rahlo pretresen. Čez dan sem se uspel otresti pajčevinastih mrež potrtosti in nemirnosti in kar zadeva Theovo zgodbo, sem bil previdno zadržan. Pa vendar, prosil me je, naj pridem in ker je bil od tega odvisen njegov mir, sem imel slabo vest, ker sem ga ves dan pustil samega.

	Pohitel sem ven in po stopnicah navzdol.

	***

	Theo je bil videti bolje. Pred seboj je imel kozarček malt viskija, ogenj je veselo prasketal, obraz je imel radosten. Nadvse brezskrbno in lahkotno je povprašal po mojem dnevu.

	»Oprosti, bil sem zaposlen in nisem mogel priti prej.«

	»Moj dragi prijatelj, v Cambridgeu nisi zato, da bi noč in dan sedel z mano.«

	»Kljub temu …«

	Sedel sem in sprejel kozarček Macallana.

	»Prišel sem, da slišim še preostanek zgodbe,« sem rekel, »če si dovolj pri močeh in če mi jo še vedno želiš povedati.«

	Ko se vstopil v sobo, sem najprej pogledal, kje je slika. Spet je visela na svojem starem mestu, a bila je v temi, sve-tilka je bila obrnjena proč od nje in proti nasprotni steni. Pomislil sem, da je do spremembe prišlo namenoma.

	»Do kod sem prišel?« je vprašal Theo. »Za nič na svetu se ne morem spomniti.«

	»No, Theo,« sem mirno odvrnil, »raje mislim, da ti spomin odlično služi, sinoči si namreč zadremal, jaz pa sem odšel in te pustil spati. Prišel si do pomembnega dela zgodbe.«

	»Morda pa je bil moj obrambni mehanizem kriv, da sem zaspal.«

	»Kakorkoli, moraš mi povedati še preostalo zgodbo, sicer bova nocoj spet oba slabo spala. Pokazal si mi prispevek, objavljen v reviji, s fotografijo, na kateri je bila slika pretirano izrazita. Vprašal sem te, ali jo je fotograf namerno tako postavil in osvetlil.«

	»Ne, ni je. In vsaj kolikor vem, se zanjo sploh ni zmenil, jaz pa prav tako ne. Ampak bila je tukaj, gospodovala je fotografiji in prostoru. Bil sem presenečen, a to je bilo vse. In potem, približno dva tedna po objavi prispevka, sem prejel pismo. Še vedno ga imam, danes zjutraj sem ga izbezal na plano. Založil sem ga bil. Tam je, na mizi zraven tebe.«

	Pokazal je belo ovojnico, pobral sem jo. Naslovljena je bila nanj tukaj na univerzo, znamko je imela yorkshirsko, stara pa je bila približno trideset let. Pismo je bilo napisano z vijoličnim črnilom in s starinsko, razkošno zavito pisavo.

	Hawdon pri Eskbyju

	North Riding of Yorkshire



	Dragi dr. Parmitter,

	pišem vam v imenu grofice Hawdon, ki je v --- reviji zasledila članek o vas in vašem delu in si želi stopiti z vami v stik v zvezi s sliko v sobi, v kateri ste fotografirani. Slika, beneški karnevalski prizor, olje na platnu, visi tik za vami, njeno blagorodje se zanjo izjemno zanima.

	Lady Hawdon me je prosila, naj vas povabim sem, kajti nujno se želi z vami pogovoriti o tej sliki.

	Hiša stoji severno od Eskbyja in avtomobil vas bo čakal na železniški postaji ob katerikoli uri. Prosim, sporočite, da ste njeno blagorodje pripravljeni obiskati katerikoli dan, ki ustreza vam. Znova bi rad poudaril, da je zaradi šibkega zdravja njenega blagorodja in izjemne vznemirjenosti nadvse pomembno, da pridete čim prej.

	Iskreno vaš,

	John Thurlby

	tajnik

	»Pa ste šli?« sem vprašal in odložil pismo.

	»O ja, sem. Šel sem v Yorkshire. Slog pisma je bil tak, da sem čutil, da nimam izbire. Poleg tega pa sem bil radoveden. Bil sem mlad in pustolovščine sem imel rad. Takoj ko se je semester končal, čez približno dva tedna, sem se nadvse lahkotnega srca odpravil na pot.«

	Nagnil se je naprej in si nalil nov kozarček viskija, pomignil mi je, naj še sam storim enako. Ob tem sem ujel njegov s sojem plamena obsijan izraz na obrazu. O potovanju na sever je govoril brezskrbno, toda v očeh je imel nemiren in preganjan pogled, ki je zasenčil vedrino njegovih besed.

	»Ne vem, kaj sem pričakoval, da bom našel tam,« je nadaljeval, potem ko je srknil požirek viskija. »O Haw-donu nisem imel nobene predstave, tudi o tej grofici ne. Če bi jo imel … Tebi, Oliver, se zdi moja zgodba čudna. Ampak moja zgodba je nepomembna, je le uvod v zgodbo, ki mi jo je povedala izjemno stara ženska.«





	ŠEST

	Yorkshire se je izkazal kot turoben, potoval sem na zelo oblačen dan. Deževati je začelo zgodaj popoldan, ko sem prestopil na lokalni vlak, čeprav je bila pokrajina, po kateri sem potoval v dokaj spodobnem vremenu, zelo veličastna. Ampak zdaj skozi okno nisem videl niti sto metrov daleč – nobenih hribov in dolin in prostranih barij, sivo podeželje so prekrivali oblaki. Bil je december in bila je že tema, ko je počasen vlak prisopihal navkreber na postajo v Eskbyju. Izstopila je le peščica potnikov, ki so hitro izginili v temo železniškega podhoda. Zrak je bil oster in v obraz mi je zapihal vlažen veter, ko sem stopil skozi glavna vrata železniške postaje, kjer sta čakala dva taksija, nedaleč proč pa še velik črn avtomobil. Takoj ko sem prišel ven, je skozi meglo k meni pristopil moški s tvidasto čepico.

	»Dr. Parmitter.« Ni bilo vprašanje. »Sem Harold, gospod. Odpeljal vas bom v Hawdon.«

	To so bile edine besede, ki jih je sam spregovoril vso pot, potem ko je mojo torbo pospravil v prtljažnik in sva se odpravila. Avtomatično me je posedel na zadnji sedež, čeprav bi sam raje sedel zraven njega na sprednjem. Pa tudi temno je bilo kot v rogu, da je bila vožnja proti majhni vasici, ugnezdeni pod hribom, precej strašljiva.

	»Je še daleč?« sem vprašal na neki točki.

	»Še šest kilometrov.«

	»Že veliko let delate za lady Hawdon?«

	»Da.«

	»Če se ne motim, je trhlega zdravja.«

	»Res je.«

	Vdal sem se. Glavo sem naslonil na mrzel usnjen sedež in čakal, ne da bi do konca poti še spregovoril.

	***

	Kaj sem pričakoval? Pusto in samotno hišo na pobočju hriba nad dolino, z bršljanom obrasle zidove, napol prazen obrambni jarek s črnim dnom zaradi stoječe vode in zelenkastimi spolzkimi stenami? Postaranega in koščenega butlerja, zgubanega in ukrivljenega, temačno in pobesnelo podobo, ki bo na stopnicah švignila mimo mene?

	No, hiša je vsekakor bila odročna. Zapustila sva glavno podeželsko cesto in se dobra dva kilometra, ugibam, vozila po precej zdelani ozki poti, ki se je na koncu razširila in pred seboj sem zagledal ogromen vhod, velika železna vrata so bila odprta na stežaj. Dovoz je bil krožen, zato sem sprva gledal samo temo, ko pa sva precej ostro zavila desno in zapeljala čez nizek kamnit most, sem zagledal veličastno hišo, v zgornjem nadstropju so bila skoraj vsa okna razsvetljena. Zapeljala sva na prodnat privoz, vhodna vrata so bila prav tako odprta, in zagledal sem osvetljeno stopnišče. Celoten prizor je bil veliko prijaznejši, kot sem pričakoval. Čeprav je bila hiša gromozanska, je bila videti gostoljubna, niti malo ni spominjala na hišo Usher, na katere strahotno stanje sem pomislil.

	Pozdravil me je butler dobrohotnega videza, predstavil se je kot Stephens, in me po dveh nizih stopnic odpeljal v čudovito sobo z dolgimi zastrtimi temnimi zavesami. Soba je premogla vse, kar človek potrebuje, da udobno preživi noč. Bilo je malo po šesti.

	»Njeno blagorodje želi, da se ji ob pol osmih pridružite v modrem salonu, gospod. Če boste pozvonili, ko boste pripravljeni, vas bom pospremil dol.«

	»Se lady Hawdon za večerjo posebej oblači?«

	»O, seveda, gospod.« Butlerjev obraz je sicer ostal brezizrazen, toda v glasu je bilo mogoče zaznati ščepec nečimrnosti. »Če nimate večernega suknjiča …«

	»Imam, hvala, a sem pomislil, da bo najbolje, če vprašam.«

	Da sem v torbo dodal še suknjič in črno kravato, je bil zgolj trenutni preblisk, kajti od viška glava ne boli. Niti sanjalo pa se mi ni, kaj lahko pričakujem od večera pred seboj.

	***

	Stephens se je prikazal hip za tem, ko sem pozvonil, in me odpeljal po stopnicah navzdol in po širokem hodniku, polnem ogromnih olj na platnu in lovskih skic ter omaric, ki so bile polne zanimivosti – vključno z maskami, fosili in školjkami, srebrnino in porcelanom. Hodila sva prehitro, da bi lahko kaj več kot zgolj tu in tam pogledal levo in desno, toda moje razpoloženje se je ob misli, kakšne vse zaklade premore ta hiša in da si jih bom morda lahko ogledal, občutno izboljšalo.

	»Dr. Parmitter, milostljiva.«

	Soba je bila prekrasna. Imela je prečudovito ognjišče in pred njim razporejene tri velike zofe, osvetljene z lučmi in svetlobo ognja. Svetilke so bile tudi drugod po sobi, na mizicah in ob slikah, a so zgolj brlele. Na stenah so viseli izjemni primerki slik, edvardijanski družinski portreti, lovski prizori, zbirke manjših olj na platnu. Čisto na koncu sobe je stal velik klavir in ob njem čembalo.

	V salonu ni bilo ničesar razpadajočega, propadajočega ali srhljivega. Toda ženska, ki je sedela na stolu z visokim hrbtiščem in kaminu kazala hrbet, se s toplino prostora ni ujemala. Bila je strašno stara, njena koža je spominjala na zbledel pergament in bila je nagrbančena kot posušeni cvetni listi. Lase je imela bele in tanke, a počesane v visoko pričesko, speto s sijočima okrasnima glavnikoma. Nosila je dolgo haljo iz nekega zelenega blaga in na njej čudovito diamantno broško, tudi okrog dolgega zveriženega vratu je nosila diamante. Oči je imela globoko pogreznjene, njihov izraz pa ni bil niti malo zvodenel. Bile so izjemno modre, njihov pogled prebadajoč.

	Ni se premaknila, le levo roko mi je ponudila, ves čas pa si je pozorno ogledovala moj obraz. Sprejel sem hladne koščene prste, silno obtežene s prstani, povečini diamantnimi, izstopal je tisti z velikim zelenim smaragdom.

	»Dr. Parmitter, prosim, sedite. Hvala, ker ste prišli.«

	Ko sem sedel, se je prikazal butler in mi ponudil šampanjec. Bil je vrhunski, staran, opazil pa sem tudi, da ga grofica ne pije.

	»Nadvse čudovito hišo imate, pa tudi nekaj izjemnih mojstrovin,« sem pripomnil.

	Zgolj bežno je zamahnila z roko.

	»Domnevam, da je hiša že več generacij družinski dom?«

	»Res je.«

	Sledila je mučna tišina, počasi sem občutil, kako name lega turobnost. To bo še zanimiv večer. Grofica očitno ni bila ljubiteljica pomenkovanja, jaz pa še vedno nisem vedel, zakaj sem bil povabljen sem. Kljub udobju in lepoti, ki sta me obdajala, sem se počutil čudno.

	Prešinilo me je, ali bova tudi večerjala sama.

	»Nemogoče je, da bi vedeli, kakšen šok sem doživela, ko sem zagledala sliko,« je spregovorila.

	»Beneško sliko? Vaš tajnik mi je v svojem pismu omenil …«

	»Sploh vas ne poznam. Običajno sploh ne berem revij. Prispevek je povsem slučajno opazil Stephens, seveda mi je zanj povedal. In kot sem rekla, bila sem pošteno presunjena.«

	»Smem vprašati, zakaj? Kako je slika povezana z vami – oziroma z vašo družino? Očitno vam veliko pomeni, če ste me povabili sem.«

	»Pomeni mi več, kot lahko opišem. Nič drugega v življenju mi ne pomeni več. Nič drugega.«

	Nepremično me je gledala v oči, kot bi me držala v jeklenem prijemu. Pogleda nisem mogel umakniti, grozljivi urok je prelomil šele butler, ki se je tiho prikazal za nama in najavil večerjo.

	Jedilnica je imela visok strop in bila je mrzla. Sedela sva skupaj na koncu dolge mize, pred seboj sva imela srebrn svečnik, cel niz porcelana, srebrnine in kozarcev, kot bi bila na slavnostni večerji. Pomislil sem, ali ima grofica takšno postrežbo tudi, kadar obeduje sama. Ponudil sem ji roko in jo po zloščenih tleh povedel k mizi, njena roka na moji je spominjala na ptičje kremplje. Hrbet je imela ukrivljen, na kosteh pa nobenega mesa. Ugibal sem, da jih mora imeti krepko čez devetdeset. Sede za mizo je bolj kot na ptico spominjala na veščo, sijoče oči so se ji lesketale na bledikavem obrazu, opazil pa sem, da je bila naličena z rdečilom in pudrom, pa tudi nohte je imela nalakirane. Čelo je imela visoko in lase natupirane, nos kljukast in koščen, ustnice pa zelo tanke. Tudi ličnice je imela visoke in pomislil sem, da je bila s temi modrimi očmi in z več mesa na kosteh nekoč zagotovo prava lepotica.

	Prinesli so nama pladenj s pečeno ribo, skupaj s tankimi rezinami kruha in koščki limone, in skledo solate. Pošteno sem si napolnil usta, delno ker sem bil lačen, delno, da mi nekaj časa ne bi bilo treba govoriti. Pil sem imeniten letnik belega burgundca, grofica pa tudi tokrat ni pila ničesar, ob krožniku je imela samo kozarec vode. Večerja je bila zelo uradna in grofica je le malo govorila, postregla mi je zgolj z nekaj skopimi podatki o zgodovini hiše in okolici ter mi postavila nekaj vljudnih vprašanj o mojem delu. V njeni drži in govorjenju ni bilo nobene živahnosti. Jedla je malo, kos kruha je nalomila na manjše koščke in jih pustila na krožniku. Zdela se mi je utrujena in odsotna. Ob misli, da bom preostanek dolgega večera preživel z njo, sem postal mrk in rahlo nejevoljen, ker še vedno nisem vedel, zakaj sem pripotoval sem.

	Po koncu večerje je prišel butler in oznanil, da je kava postrežena v modri sobi. Grofica me je prijela pod roko in butlerju sva sledila po dolgem hodniku in skozi vrata v majhno sobo z lesenim opažem. Teže njene roke skorajda nisem čutil, ko so njeni koščeni prsti počivali na rokavu mojega suknjiča, ogromen smaragd pa je spominjal na bubon.

	Modra sobica je bila deloma knjižnica, čeprav dvomim, da je zadnja leta kdo vzel katero od v usnje vezanih knjig s polic. V njej so bili tudi dolgočasni zemljevidi okraja in uokvirjeni pravniški dokumenti s pečati. Toda tam je bila tudi dolga zloščena miza, na njej pa je bilo razporejenih več velikih albumov in tudi odprta revija s prispevkom in fotografijo z beneško sliko za mano. Butler mi je natočil skodelico kave, grofici pa vodo, nato ji je pomagal sesti za mizo in naju pustil sama. Na odhodu je privil glavne luči, še dve svetilki sta stali na mizi. Grofica mi je pomignila, naj sedem.

	Odprla je enega od albumov. Fotografije so bile čedno urejene, pri vsaki so bila z lepo pisavo pripisana imena, kraji in datumi. Nekaj strani je pazljivo obrnila brez vsakršnega pojasnila ali povabila, naj si slike ogledam, naposled je prišla do starinskih poročnih slik na dveh straneh, izpred sedemdeset ali še več let. Na eni je ženin sedel in nevesta je stala, na drugih sta bila s starši; ženske so nosile čipkaste obleke in velike klobuke, moški so imeli brke.

	»Moja poroka, dr. Parmitter. Natančno si oglejte slike, prosim.«

	Album je obrnila proti meni. Podrobno sem si ogledal upodobljene ljudi. Grofica je resnično bila čedna mlada ženska, četudi je stala in se ni smehljala, kot je bila takrat navada. Občudoval sem njen podolgovat obraz, majhna in lepa usta, koničasto brado. Oči je imela velike in globoko ugreznjene, in čeprav je bila fotografija črno-bela, sem si jih predstavljal osupljivo modre.

	»Vas nič ne presune?«

	Ni me. Fotografije sem si dolgo ogledoval, prepoznal ali poznal nisem nikogar.

	»Oglejte si mojega moža.«

	Ogledal sem si ga. Bil je temnolas mladenič, edini gladko obrit. Lase je imel ob straneh rahlo uvihane, ustnice dokaj polne. Obraz je imel čeden, a ne pretirano.

	»Moram priznati, da ga ne poznam – razen vas ne prepoznam nikogar.«

	Pogledala me je. Na obrazu je imela zanimiv izraz, rahlo ošaben, pa tudi stiska, ki je nisem razumel, se je risala na njem.

	»Prosim …«

	Spet sem pogledal sliko in v delčku sekunde sem doživel nenavaden preblisk – česa? Je bil šok? Prepoznava? Razkritje? Karkoli je že bilo, mi je jasno pisalo na obrazu, kajti grofica je rekla: »Ah, zdaj vidite.«

	Za hip sem taval v temi. Videl sem, toda kaj sem videl? Zdaj sem vedel, da vidim nekaj znanega, lahko bi rekel celo nekaj zelo osebnega, na obrazu – ampak katerem? Ne na njenem, pa tudi ne … Ne. Na njegovem obrazu. Na obrazu njenega mladega moža. Poznal sem ga, ali pa nekoga, ki mu je zelo podoben. Bil mi je tako zelo poznan, kot bi pripadal članu moje družine, kot bi bil obraz, ki sem ga videval vsak dan. Obraz, ki sem ga tako dobro poznal, da se ga sploh nisem več zavedal, če me razumete.

	Nekaj je tičalo v moji podzavesti, do česar se nisem mogel dokopati, bdelo je tam, a doumeti nisem mogel.

	Odkimal sem.

	»Poglejte.« Vzela je odprto revijo in strmela v foto-grafijo – za trenutek sem pomislil, da gleda mene, kako sedim na stolu v svoji sobi na univerzi. Potem pa je revijo čez mizo potisnila proti meni in z dolgim tankim prstom pokazala na obraz.

	Sledil je trenutek, ko me je ob spoznanju preplavila tolikšna zaprepadenost, da mi je postalo slabo, soba pa se je začela vrteti. Kar je tičalo v podzavesti, se je razkrilo in se postavilo na svoje mesto. Pa vendar, kako naj bi verjel, kaj vidim? Kako je to sploh mogoče?

	Fotografija beneške slike v reviji je bila zelo jasna in razločna, a četudi ne bi bila, sem jo poznal tako zelo dobro, natančno in podrobno, da sem poznal prav vsak detajl, zatorej je bilo nemogoče, da bi se zmotil. Na sliki je bil, spomnili se boste, nadvse poseben prizor. Dva moška sta držala mladeniča, silila sta ga, da bi vstopil v čoln, mladenič pa se je oziral in gledal v oči tistega, ki je gledal sliko; izraz na obrazu je imel nenavaden, obupan od strahu in roteč. Še enkrat sem pogledal sliko, prizor je bil živ. Obraz mladeniča je bil obraz grofičinega moža. O tem ni bilo nobenega dvoma. Podobnost je bila popolna. Ni šlo zgolj za podobnost. Mladeniča si nista delila zgolj telesne podobnosti. Bila sta ena in ista oseba. To sem prepoznal v očeh, ustnicah, potezah čela, liniji čeljusti. V trenutku spoznanja se je vse izkristaliziralo.

	Grofica me je pozorno opazovala.

	»Ljubi bog,« sem dahnil. Besedi sem komaj spravil iz sebe, prav potruditi sem se moral, da sem ostal priseben. Seveda pa je obstajala povsem trezna in razumna razlaga.

	»Torej je vaš mož poziral slikarju.« Že takoj, ko sem se slišal to reči, sem vedel, kako bedasto zvenim.

	»Slika je nastala konec osemnajstega stoletja.«

	»Potemtakem je njegov sorodnik? Ki ste ga odkrili šele nedavno? Podobnost je resnično izjemna.«

	»Ne. To je moj mož. Lawrence.«

	»Potem pa ničesar ne razumem.«

	Zdaj se je sklanjala nad fotografijo, gledala je obraz svojega moža, v očeh sta se ji risala hrepenenje in stiska, kakršni nisem bil priča še nikoli.

	Nekaj trenutkov sem čakal. Potem je rekla: »Rada bi se vrnila v salon. Zdaj ko ste videli, zdaj, ko veste … vam lahko povem, kar vam imam za povedati.«

	»Z veseljem vam bom prisluhnil, a niti sanja se mi ne, kako bi vam lahko pomagal.«

	Iztegnila je roko, da bi ji pomagal vstati.

	»Sama lahko greva, Stephensa ne potrebujeva.«

	Še enkrat je na moji pristala suhcena breztežna roka in prehodila sva dolg hodnik, zdaj zelo mračen, luči so bile namreč privite, slike in omarice so bile zavite v temo, tu in tam se je zalesketal le pozlačen okvir kakšne slike ali šipa.





	GROFIČINA ZGODBA

	Poročila sem se, ko sem bila stara dvajset let, svojega moža sem spoznala na plesu in doživela sva coup de foudre. Le malo ljudi ima srečo spoznati to, čemur pravimo ljubezen na prvi pogled. Le nekaj ljudi resnično pozna njeno izjemno moč spreminjanja. Midva sva imela to srečo. Takšno izkustvo človeka spremeni popolnoma in za večno.

	Kraj srečanja je bil zelo vsakdanji. Tako so se mladi spoznavali tiste dni, kajne? Upam si reči, da se še vedno. Toda koliko izmed njih spozna tako hipno in slepo ljubezen? Bil je več let starejši od mene, bil je v zgodnjih tridesetih. Ampak to ni bilo pomembno. Nič ni bilo pomembno. Moja starša sta bila nekoliko zaskrbljena – bila sem mlada in imela sem starejšo sestro, ki bi se v skladu z naravnim redom morala poročiti pred menoj. A kljub temu sta bila Lawrenceu naklonjena. Vendar pa je obstajala ena težava. Lawrence je bil zaročen. Zaročenke sicer ni uradno zaprosil, njuna poroka je bila dogovorjena. Če se tisti večer ne bi srečala, bi jo prav gotovo zaprosil in se z njo tudi poročil, in tako je čisto normalno, da je bila omenjena ženska zelo prizadeta. Takšne stvari se dogajajo, dr. Parmitter. Nobenega razloga nisem imela, da bi se počutila krivo. Morda ga tudi on ni imel, seveda pa ga je za dekle iskreno skrbelo in tudi mene – ko sem sčasoma izvedela – je zapekla vest in bila sem žalostna, kot lahko dvajsetletnica, ki izkusi tolikšno ljubezen, sploh občuti žalost. Kaj se zgodi v takšnih primerih? Ponavadi se zgodi, da eden od vpletenih določen čas trpi zaradi ranjenega ponosa in zlomljenega srca, oboje pa se s časom zaceli, običajno s prihodom novega snubca.

	V tem primeru ni bilo tako. Mladenka, ime ji je bilo Clarissa Vigo, je trpela tako močno, da ji je bolečina zameglila um. Pred tem nisem še nikoli slišala zanjo, nisem je poznala, sem pa slišala – in nobenega razloga nisem imela, da slišanemu ne bi verjela – da je očarljiva, nežna in dobrosrčna mlada ženska. Postala je zagrenjena, jezna, neprestano jo je mučilo le eno – kako bi se za svoje trpljenje maščevala. Seveda tako, da bi uničila najino srečo. To je postal njen edini cilj, posvetila mu je ves čas, energijo in strast. Večina tega mi je bila prihranjena, kasneje pa sem izvedela, da je njeno družino skrbelo za njen razum do mere, da jo je obiskal duhovnik.

	To ni bil župnijski vikar, dr. Parmitter, temveč duhovnik, ki izvaja eksorcizem. Obiskoval je hiše, ki so bile pod vplivom nesrečnih duhov in v katerih so živele osebe, ki so se vedle, kot bi jih posedoval duh. Na tak način so obravnavali tudi to mlado dekle. Ampak duhovnik je odšel, obupal je. Ni ji mogel pomagati, ker mu tega ni dovolila. Zagrenjenost in želja po maščevanju sta postali tako močni, da sta jo popolnoma obsedli. Postali sta njena razloga za življenje. Čemu bi vi rekli demonska obsedenost, ne vem. Poslužila se je najbolj strašnih načinov. Vedno sem bila prepričana, da bi bilo vse v redu, če bi duhovnik takrat iz nje izgnal demone, ker pa tega ni mogel storiti, se je njeno stanje še poslabšalo, njena odločnost se je samo še okrepila, z njo pa želja po škodovanju. Resnično je bila obsedena. Jeza in ljubosumje sta grozljivi sili, še posebej kadar ju spremlja železna volja.

	Za začetek naj povem, da o vsem tem nisem vedela ničesar. Lawrence jo je omenil le redko, pa še to zgolj po ovinkih, jaz pa sem seveda bila obsedena z ljubeznijo, enako močno silo.

	Ves svoj čas in energijo sem namenila Lawrenceu in najini bližajoči se poroki, pripravam na skupni dom in podobnemu. Seveda je bilo to čisto normalno. Veste, nisem bila neobičajna mladenka. V tednih pred najino poroko sta se zgodili dve stvari. Prejela sem anonimno pismo. Anonimno? Bilo je nepodpisano in nisem vedela, kdo ga je poslal. Ne takrat. Bilo je polno strupenih besed. Proti meni, proti Lawrenceu, bilo je zagrenjeno in skrajno škodoželjno. Vsebovalo je tudi grožnjo o uničenju najine prihodnosti. O bolečini in šoku in uničujoči izgubi. Pismo me je na smrt prestrašilo. V svoji srečni mladosti sovraštva nisem poznala, zdaj pa je bilo tukaj, uperjeno vame – sovraštvo in želja, še več, odločnost, da bi trpela. Več dni sem pismo hranila zaklenjeno v predalu svoje pisalne mize. Imela sem občutek, da bo prežgalo les. Zdelo se mi je, da ga voham, prav čutila sem, vsakič ko sem šla mimo mize, kako iz njega puhti sovraštvo, zato sem ga naposled strgala na koščke in sežgala v ognjišču. In potem sem nanj poskušala pozabiti.

	Poroka je bila načrtovana za naslednji mesec in tako so v hišo mojih staršev seveda začela prihajati darila – srebrnina, porcelan in tako dalje – jaz pa sem bila srečno zaposlena z odvijanjem in ogledovanjem daril ter pisanjem kratkih zahval. In potem je nekega dne – spominjam se ga izjemno jasno – skupaj z lepimi antičnimi mizicami in pručkami prispela slika. Spremljala jo je vizitka z imenom slikarja in letnico 1797. Pripisano je bilo tudi sporočilo – za nevesto in ženina. Pisava je bila enaka pisavi, s katero je bilo napisano tisto zlobno pismo.

	Sliko sem zasovražila takoj prvi trenutek, ko sem jo uzrla. Seveda delno zato, ker jo je poslal neznanec, isti, ki mi je poslal pismo in nama želel nesrečo. Toda ni šlo samo za to. O umetnosti nisem vedela veliko, sem pa odraščala med lepimi in čudovitimi slikami, ki jih je v družino prinesla moja mati – očarljive angleške pastoralne prizore, družinske portrete s konji in psi, tihožitja s cvetjem in sadjem, nedolžne in srečne stvari, ki so me razveseljevale. Toda ta slika je bila v mojih očeh mračna, zlovešča. Če bi takrat poznala besedi skvarjen in dekadenten, bi jo opisala z njima. Ko sem gledala obraze vseh tistih ljudi, oči za maskami in čudaške nasmeške, namigovanja senc na oknih in podob v mraku, me je spreletelo po vsem telesu. Počutila sem se neprijetno. Počutila sem se prestrašeno.

	Ko pa je sliko videl Lawrence, je ni mogel prehvaliti. Zdela se mu je izjemno zanimiva. Ko me je vprašal, kdo jo je poslal, sem se zlagala. Rekla sem, da sem čestitko založila, morda celo zavrgla skupaj z ovojnim papirjem, kajti daril je resnično bilo veliko. Nikakor mu nisem mogla povedati, kaj si iskreno mislim o sliki – občutki so bili čudni celo zame, česa podobnega nisem izkusila še nikoli. Zanje sploh nisem mogla najti pravih besed, v vsakem primeru pa sem se bala posmeha. Dve skrivnosti. Nič kaj dober začetek zakona, boste morda pomislili. Toda kaj drugega bi lahko naredila?

	Bila sem neizkušena, o svetu in različnih človeških značajih sem vedela zelo malo. Moje odraščanje je bilo srečno, počutila sem se varno. Šele dan ali dva pred poroko sem izvedela, kdo je poslal oboje, pismo in sliko, ko sem čisto slučajno videla ovojnico pisma, ki je bilo z enako pisavo naslovljeno na Lawrencea. Vprašala sem ga, kdo mu je poslal pismo in povedal mi je, da mlada ženska, s katero bi lahko bil poročen. Spomnim se tona njegovega glasu, kot bi mi nekaj prikrival, kot bi hotel pismo prikazati kot nepomem-bno. Rekel je, da mu je sporočila zgolj neki podatek, za katerega je prosil že več mesecev nazaj, potem pa je takoj spremenil temo pogovora. Da bi do nje gojil kakšna čustva, me ni skrbelo, v trenutku se mi je posvetilo, da je tudi on prejel pismo, polno sovraštva in slabih želja; in da me je hotel zaščititi, zato je pismo ohranil kot skrivnost. Vprašanj mu nisem postavljala. Ni mi bilo treba. Toda zdaj, ko se je vse postavilo na svoje mesto, sem bila prestrašena kot še nikoli. Pa vendar, nisem vedela, česa se bojim – kako bi lahko? Slika mi ni bila všeč – odbijala me je, ob pogledu nanjo sem zadrhtela. Ampak bila je samo slika. Obesila bi jo lahko v neki teman kotiček v hiši ali jo celo zavila in odložila v najtemnejši kot podstrešja.

	Najina poroka je bil srečen dogodek, seveda. Vsi smo bili srečni – najini družini, najini prijatelji. Midva sva bila srečna. Srečna ni bila le ena oseba na svetu, ampak ona seveda ni prišla na poroko in tisti dan je bila zadnja, na katero bi pomislila. Šest tednov po poroki je Lawrenceov oče, grof Hawdon, nenadoma umrl. Lawrence je bil najstarejši sin in tako sem, ne da bi še dopolnila enaindvajseto leto, postala gospodarica te velike hiše, z možem nama je bila zaupana skrb za ogromno posestvo. Želela sva si na kratko poročno potovanje na južno obalo, daljše medene tedne pa sva načrtovala za naslednjo pomlad. Ampak kazalo je, da zdaj morda sploh ne bova odpotovala.

	Rekla sem, da je moj tast umrl nenadoma – kar naenkrat in povsem nepričakovano. Bil je čil in zdrav – bil je zelo energičen možakar, nekega večera po večerji pa so ga za njegovo pisalno mizo našli mrtvega. Kap. Seveda sva z Lawrenceom zdravnikom verjela. Človek jim mora zaupati. Je obstajal kak razlog, da bi dvomila?

	In zdaj vam moram povedati nekaj, za kar pričakujem, da mi ne boste verjeli. Torej, sprva ne boste verjeli. Prosim vas, pojdite do omarice v skrajnem kotu te sobe in si oglejte uokvirjeno sliko, ki stoji na njej.





	Prečkal sem dolgo, molčečo sobo, grofico, suhceno vešči podobno bitje, sem pustil samo v soju namizne svetilke in vstopil v zasenčen del. Ampak tudi na omarici je bila svetilka, prižgal sem jo. Osuplo sem zajel sapo.

	Slika je tičala v preprostem srebrnem okvirju. Na njej je bil moški srednjih let, sedel je za mizo v tej sobi in obraz obračal napol stran od fotoaparata. Roke so mu počivale na okvirju, ki sem ga imel sedaj pred seboj. Čelo je imel visoko, lase goste, ustnice polne, veke težke. Gledal sem lep obraz, močan in odločnega značaja, čeden. Ampak obraz me je presunil, ker sem ga poznal. Videl sem ga že, mnogo-krat. Dobro sem ga poznal. S tem obrazom sem živel.

	Ozrl sem se k stari ženici, glavo je naslanjala nazaj, oči je imela zaprte, spominjala je na mumijo.

	»Zdaj torej vidite,« je spregovorila, da sem se pošteno zdrznil.

	Usta sem imel suha in kar nekajkrat sem se moral odhrkati, a tudi potem je moj glas zvenel čudno in nepoznano.

	»Vidim, a niti sanja se mi ne, kaj vidim.«

	Vendar sem vedel. Takoj sem vedel. Vedel sem že tisti trenutek, ko sem prvič pogledal poročno fotografijo. Pa vendar … nisem razumel.

	Vrnil sem se na stol nasproti starke.

	»Prosim, napolnite si kozarec.«

	Hvaležno sem jo ubogal. Potem ko sem izpil kozarček viskija in ga še enkrat napolnil, sem rekel: »Torej, priznam, da ne razumem. Lahko samo domnevam, da gre za nekakšno potegavščino … letnica nastanka slike seveda ni točna. Je to šala? Je slika ponaredek? Upam, da mi boste pojasnili.«

	Govoril sem pretirano glasno, pretvarjal sem se, da je zadeva zabavna, ko pa so besede napolnile tišino, sem se počutil kot bedak.

	Grofica me je nečimrno pogledala.

	»Nikakor ne gre za potegavščino ali napako. Toda to veste.«

	»Vem.«

	Tišina. Čudil sem se, kako je lahko tako ogromna hiša tako tiha. Po mojih izkušnjah stare hiše nikoli ne molčijo, polne so drobnih premikov in komaj slišnih zvokov, čudnih korakov, kot bi živele svoje življenje. V tej hiši ni bilo slišati ničesar.





	Takoj zatem se ni zgodilo nič. Moj tast je umrl, midva z možem pa sva pristala v okoliščinah, ki spremljajo smrt – moj mož se je znašel vržen v povsem novo življenje, polno novih odgovornosti. Sploh se nisva preselila v majhno hiško na obrobju posestva, ki naj bi bila najin dom, prisiljena sva bila živeti v tej hiši in zanjo skrbeti. Komajda nama je uspelo razpakirati vsa poročna darila in za večino tukaj ni bilo prostora. Bilo je en teden po vselitvi v to hišo. Lawrence in njegova mati sta bila seveda zelo presunjena, globoko sta žalovala. Jaz sem bila žalostna, ampak svojega tasta sem poznala zgolj bežno. Po tej ogromni hiši sem tavala kot izgubljena duša, hotela sem spoznati vsak prostor in si najti neko delo, da ne bi bila drugim v napoto. In med temi tavanji sem naposled naletela na beneško sliko. Še z nekaj drugimi manjšimi stvarmi je bila spravljena v majhnem salonu v prvem nadstropju – mislim, da so to sobico zelo redko uporabljali. Zaudarjala je po vlagi, vzdušje v njej je bilo prazno, kot bi bila brez vsakršnega namena. Na oknu so visele težke zavese, pohištvo je bilo povsem naključno.

	Slika je bila naslonjena na napol prazno knjižno omaro. Obrnjena je bila proti vratom in ko sem vstopila, sem imela občutek, da gleda vame – da prav vsak obraz gleda točno vame – da me vleče k sebi. Drugače tega ne znam opisati. Vsak obraz. Takoj sem hotela oditi, pa nisem mogla, slika me je vlekla k sebi, kot bi imela vsaka podoba na njej moč seči iz slike in me povleči k njej. Približala sem se sliki in nekaj obrazov je zbledelo, nekaj jih je v sencah popolnoma izginilo, sploh jih ni bilo več na sliki. Toda en obraz je ostal viden. Obraz na oknu. Na sliki je palača z dvema osvetljenima oknoma, z odprtimi naoknicami in balkonom, ki gleda proti Velikemu kanalu. Na enem od osvetljenih oken je bil moški, obrnjen proti meni, izgledal je, kot da želi pobegniti, celo kot bi se želel vreči čez balkon v vodo, samo da bi ubežal. Njegovo telo ni bilo razločno – zdelo se je, da so njegova oblačila zgolj na hitro skicirana, kot bi šlo le za neki preblisk. Ampak njegov obraz … Bil je obraz mojega tasta, ki je nedavno in tako nepričakovano umrl. Podobnost je bila popolna, le takšnega izraza nisem nikoli videla na njegovem obrazu – polnega strahu in obupa, panike. Groze? Ja, tudi groze. Ne samo, da njegovega obraza, te podobnosti, na sliki nisem opazila nikoli prej, pač pa sem bila absolutno in nezmotljivo prepričana, da obraza ni bilo na sliki.

	Takšen prizor si lahko predstavljate, dr. Parmitter. Bila sem zelo mlada, a že podvržena korenitim spremembam v svojem življenju. Prvič sem se soočila s strastnim in neomajnim sovraštvom, prvič iz oči v oči zrla nenadni smrti, zdaj pa sem se znašla čisto sama v zapuščeni sobici v tej hiši, v kateri se nisem počutila doma, in zrla v zgrožen obraz svojega mrtvega tasta, ujetega na sliki.

	Postalo mi je slabo, skoraj sem omedlela, spomnim se, da sem zgrabila naslonjalo stola in se ga oklepala, dokler se mi niso prenehala zibati tla pod nogami. Bila sem na smrt prestrašena in osupla. Kaj naj naredim? Komu lahko povem, kaj sem videla? Kako naj sem pripeljem svojega moža, da bi si ogledal sliko? Kako naj mu sploh začnem pripovedovati, kar sem toliko časa držala le zase? Za tole sva vedeli le dve osebi – jaz in tista ženska, Clarissa Vigo. Soočena sem bila z nečim, česar nisem razumela, nisem vedela, kako se s tem spoprijeti.

	Slike se nisem upala dotakniti, sicer bi jo prevrnila in obrnila z licem navzdol ali pa jo odnesla na podstrešje in jo tam skrila. Vendar pa sem dvomila, da sploh kdo zahaja v to zatohlo sobico. Ko sem odhajala, sem v ključavnici opazila ključ. Vrata sem zaklenila, ključ pa spravila v žep. Kasneje sem ga spravila v predal svoje toaletne mizice.

	Prihodnje tedne sem bila prezaposlena in preveč izčrpana, preveč odtujena, da bi razmišljala o sliki, čeprav so me v zvezi z njo tlačile more in sem se raje izogibala hodniku, ki je vodil do majhnega salona, vedno sem šla vsenaokoli. Moja tašča je žalovala in bila je v veliki stiski, zato sem veliko časa preživela z njo, Lawrence je namreč od zore do mraka garal, da bi v svoje roke prevzel vajeti posesti. Njegova mati je bila prijazna, a redkobesedna ženska. Iz tistega obdobja se spominjam, da sem veliko presedela v tem salonu ali pa v njeni majhni spalnici in obračala strani knjige, ki je prej nisem nikoli utegnila prebrati, listala podeželske revije, ona pa je sedela s kvačko v negibnih rokah in prazno strmela predse. In jaz sem v sebi nosila strašljivo in neverjetno skrivnost, ki je nisem hotela ali mogla deliti z nikomer. Nikoli prej nisem mogla razumeti, da ko je nekaj znano, ne more več postati neznano. Zdaj sem to razumela. Oh, pa še kako sem razumela.

	Postala sem še bolj suha in Lawrence je nekajkrat pripomnil, da sem videti bleda in utrujena. Nekega dne je prišel k meni in rekel, da si želi, da greva proč, toda le za kak teden ali največ deset dni; z vlakom bova prepotovala Francijo in Italijo, vse do Benetk. Skrbelo ga je zame, želel si je, da bi bila zdrava in srečna. Morala bi biti navdušena. Zelo redko sva bila sama in jaz nisem še nikoli potovala, toda ko je omenil Benetke, me je spreletel tako grozljiv občutek, kot bi me nekdo tako močno stisnil za srce, da sem ostala brez daha.

	Ampak reči si nisem upala ničesar, ničesar nisem mogla reči. Molče sem morala potrpeti.

	Preden sva se odpravila na pot, se je nekaj zgodilo. V sosedovo hišo sva bila povabljena na veliko slavnostno večerjo in ko so naju posedli za mizo, sem nasproti sebe – točno nasproti, tako da se njenemu pogledu nisem mogla izogniti – zagledala Clarisso Vigo. Mislim, da še nisem omenila, da je bila izjemno čedna ženska in tudi obleko je imela čudovito. Jaz nisem imela domišljije za oblačila. Nosila sem preproste obleke, kot je bilo Lawrenceu vedno všeč, pa tudi izstopala nisem rada. Toda Clarissa je izstopala, ob njej sem se počutila manjvredno in plašno. Nenehno je iskala moj pogled, gledala me je skozi rože in srebrnino, me izzivala, da bi jo pogledala. Ko sem jo, sem zatrepetala po vsem telesu. Takšnega sovraštva, takšne zlobe nisem srečala še nikoli. Trudila sem se ne zmeniti se zanjo, pogovarjala sem se s svojima sosedoma in glavo sklanjala nad krožnik, toda bila je tam in neprestano me je gledala. Iz njenih oči sta žarela prezir in neka grozljiva sila. Vedela je. Zavedala se je moči, ki jo je imela nad mano, nad nama.

	Tisti večer sem zbolela, zbolela od strahu.

	Vendar je minilo. Z mano ni spregovorila niti besede. Bilo je končano.

	Teden dni kasneje sva odpotovala v Evropo.

	Ne bom vas korak za korakom vodila po najini poti skozi Francijo in severno Italijo. Bila sva srečna, bila sva skupaj, napetosti in odgovornosti preteklih mesecev so popustile. Lahko sva se pretvarjala, da sva brezskrben mladoporočen par. Ampak nad mano je visela temna senca in četudi sem bila srečna, me je bilo prihoda v Benetke groza. Nisem vedela, kaj vse se lahko zgodi. Velikokrat sem se strogo oštela, da so moji strahovi neosnovani in da Clarissa Vigo nima nobene moči, nad nobenim od naju.

	Dr. Parmitter, prebrala sem, da se v Benetke zaljubi vsak, ki to mesto obišče, da Benetke vsakogar uročijo. Jaz morda tam ne bi bila nikoli srečna zaradi slike in tega, kar sem videla, a bila sem neverjetno presenečena, kako zelo neprijetne so se mi zdele od trenutka, ko sem jih zagledala.

	Hiše, kanali in zaliv so me očarali, hkrati pa sem jih sovražila. Bala sem se jih. Meni so se Benetke zdele pokvarjeno mesto svetoskrunstva, izumetničene, polne senc in smradu. Nenehno sem se ozirala čez ramo. Vse se mi je zdelo zlovešče in preteče, ob tem pa se je začelo med nama z Lawrenceom odpirati globoko brezno. Lawrence je namreč mesto ljubil, oboževal ga je, rekel je, da ni bil še nikoli srečnejši. Ni mi preostalo drugega, kot da mu sledim, se smehljam in molčim. To je bil zame naporen in zagrenjen teden, dnevi so minevali počasi, ves čas me je prevevala groza. Počutila sem se, kot bi bila čisto sama v nevidni celici, v kateri sem trpela, se bala in lahko sem samo nemočno čakala. Ljubezen, ki sem jo čutila do moža, se je spremenila v nekaj strašnega, v obupano, strastno in strahu polno željo posedovati, imeti in obdržati. Niti za hip ga nisem spustila izpred oči. Ko je bil z mano, sem ga gledala in gledala, kot bi se bala, da ga bom pozabila. Kako čudno morajo zveneti te besede. Vendar so iskrene. Obsedena sem bila s strahom in grozo.

	V Benetkah sva nameravala ostati pet noči in tretjo noč je padel udarec. Popoldan sem zaspala. Benetke so me silno utrujale, od strahu sem bila povsem izčrpana. Spancu se nisem mogla upreti in medtem ko sem jaz spala, je Law-rence šel ven. Rad se je preprosto sprehajal od enega trga do drugega in čez mostove, si ogledoval mesto in užival. Ko sem se zbudila, je bil v sobi, bil je ves nasmejan od navdušenja. Čisto naključno je srečal prijatelja, je povedal, kar verjeti ni mogel, čeprav v Benetkah vsak pogosto sreča znanca. Njegova znanca sta v mestecu vsako leto preživela nekaj mesecev, ob Velikem kanalu sta imela palačo. Jutri zvečer bo potekal mini karneval s plesom v maskah. Prijatelja se bosta udeležila zabave in tudi midva sva pova-bljena. Pridružila se jim bova. Kostume in maske si bova izposodila, vse se je že dogovoril in čez eno uro se morava oglasiti na pomerjanje.

	Kako naj vam predstavim strah, s katerim me je polnil tisti kraj? Bila je ozka temačna trgovinica v eni od številnih uličic, poslovala je že zelo dolgo. Njene stene so bile polne kostumov, mask in klobukov, vseh mogočih. Slišala sem, da so karnevali in plesi v maskah večstoletna beneška tradicija. Meni se nobeden od kostumov ali mask ni zdel lep ali zabaven, prav vsi so bili zlovešči in čudaški. Vsakdo se je lahko oblekel v kogarkoli – jokavega Juda, satira, mesarja, kralja z žezlom ali v moža z opico na rami; v kmečko dekle z dojenčkom, uličnega zabavljača ali masko na hoduljah, v Pantaloona ali Pulcinella, ali celo v zdravnika za kugo. Kot ženska sem imela manjšo izbiro, Lawrence pa si je želel, da bi nosila sijočo svileno obleko s čipko in z dragulji okrašeno masko, a jaz sem raje izbrala kostum kmečke dekle z dojenčkom v košari – bolj razkošne obleke ne bi prenesla na sebi, kljub temu pa sem bila primorana nositi masko.

	Lawrence si je izposodil ogromno črno ogrinjalo in klobuk s tremi krajci, tudi masko je imel črno in posuto z drobnimi biseri, in sijoče visoke škornje. Bil je čisto iz sebe od vznemirjenja, bil je navdušen kot otrok, ki gre prvič na zabavo. Pogleda nanj nisem prenesla, od grozljivega strahu sem bila že vročična. Vsake toliko sem zadrhtela, v obraz sem bila smrtno bleda. Molila sem, da bi bil dogodek čim prej za nama, nekaj mi je pravilo, da bo potem izginilo tudi tisto, česar sem se tako silno bala.

	Noč je bila vroča in od vonjav smrdljivih kanalov, katerih sluzava črna voda se mi je zdela polna umazanije in mestnih odpadkov, mi je bilo slabo. Ozračje je bilo polno smradu po olju in dimu gorečih bakel, stojnicah s hrano, zažganem mesu in posebnih začimbah. Plesna dvorana v palači je bila nabito polna ljudi, bilo je hrupno, čudno in grozno mi je bilo, ker nisem mogla videti obrazov, ker nisem vedela, kdo je mlad ali star, celo kdo je ženska in kdo moški. Ampak hrana in pijača sta bili dobri, vsak si je lahko postregel sam. Jedla sem sadje in karamelizirane sadeže, pila šampanjec in moje razpoloženje se je popravilo. Potem sva z Lawrenceom plesala in večer je bil, če že ne prijeten, pa vsaj manj zastrašujoč, kot sem se bala, da bo. Čas je mineval.

	Skorajda sem uživala, skorajda sem se sprostila, ko so oznanili, da bomo odšli iz palače na ulice, da se bomo udeležili parade po trgih v soju bakel, da si nas bodo lahko vsi mestni prebivalci ogledali skozi okna, mimoidoči pa se nam pridružili – celotna slavnostna druščina bo postala del mesta. Očitno je bila takšna navada. Ljudje so to pričakovali. Sledil je splošni eksodus, naglica in vsesplošna zmeda, med katero sva se z možem ločila. Sama sem se znašla med veseljaki, ki so me potiskali sem in tja, poleg Pulcinella, duhovnika in zlobne stare čarovnice. Bakle so gorele. Še zdaj jih lahko vidim, njihov oranžen sij in dim, ki se je vil proti nebu. Tudi vi lahko vidite ta prizor, dr. Parmitter. Dovoljkrat ste ga že videli. Svetlobo, ki se odbija od temačnih voda. Čakajoče gondole. Gnečo, ki se preriva naprej. Maske. Žareče oči. Razsvetljena okna drugih hiš ob Velikem kanalu. Vse to ste videli.

	Temu, kar je sledilo, še sama težko verjamem ali se primoram, da vam povem. Morda mi ne boste verjeli. Nihče razumen ne bi verjel. Tudi jaz ne. Še vedno ne verjamem. Vem pa, da je bilo resnično.

	Bili smo pri pomolu pred palačo. Del druščine je že odšel na ulice na tej strani kanala – slišali smo njihove vzklike in smeh. Mestni prebivalci so se nagibali skozi okna in si nas ogledovali. Gondoljerji so se poravnali v vrsto in čakali, da nas odpeljejo po kanalu in na drugo stran proti mostu Rialto, tu in tam so trčili med seboj in se zazibali, in na črni vodi, ob pogledu na katero mi je bilo slabo, se je divje zazibal tudi odsev njihovih svetilk. Stala sem meter ali dva proč od Lawrencea, ko sem iznenada zaslišala svoje ime. Seveda sem obrnila glavo. Čudno je bilo, da sem se odzvala, kajti nekdo me je poklical z mojim dekliškim imenom. Le kdo bi tukaj poznal moje dekliško ime? Glas je prihajal izza mene, toda ko sem se obrnila in pogledala, nisem prepoznala nikogar – prav vsi niso nosili mask, a prav vsak obraz mi je bil tako ali drugače tuj. In potem se mi je zdelo, da sem prepoznala oči, ne obraza. Bile so oči Clarisse Vigo, gledale so me skozi belo svileno masko s srebrnimi kroglicami pod gostim belim perjem. Kako sem vedela? Preprosto sem vedela.

	Skozi množico na pomolu sem se poskusila prebiti bliže k njej, a ravno takrat se je nekdo opotekel proti meni in morala sem se umakniti, da me ne bi zbil po tleh. Ko sem spet pogledala v tisto smer, ženske z belo masko ni bilo več.

	Gondoljerji so vpili in voda je pljuskala čez rob lesenega pomola, nekdo me je poskušal spraviti na krov. Seveda sama nisem hotela iti, šla bi le v družbi svojega moža – in iskreno si nisem želela stopiti na gondolo in se voziti po temačni in zlovešči vodi. Umaknila sem se nazaj in s pogledom začela iskati Lawrencea. Iskala sem ga in prišla do neke druge stavbe, prečkala ozek most in prišla na trg. Ampak veseljaki so že odšli naprej, zdaj jih niti slišala nisem več, tlakovani trg je bil zavit v skoraj popolno temo. Odšla sem nazaj proti pomolu, začela me je grabiti panika.

	Lawrencea ni bilo ob kanalu in prepričana sem bila, bolj ne bi mogla biti, da brez mene nikoli ne bi odšel na drugo stran. Pomislila sem, da bi se vrnila v palačo in preverila, ali je morda tam. Bila sem prestrašena. Videla sem žensko, slišala sem jo zašepetati moje ime. Tega večera sem se grozno bala, tega kraja, in zdaj sem bila otrpla od strahu.

	Medtem ko sem se prebijala proti odprtim vratom palače, sem za seboj zaslišala prerivanje, potem pa še krik. Bil je moj mož in vpil je meni, ampak njegov glas ni še nikoli tako zvenel. Vpil je razburjeno – ne, vpil je iz groze, strahotnega strahu. Zrinila sem se naprej in prišla do roba lesenega pomola. Še zadnja gondola, polna veseljakov, je odplula in med njimi sem zaman iskala svojega moža, nihče mu ni bil podoben, nihče ni bil oblečen kot on. Večina ljudi je odšla. Na pomolu jih je ostalo le še nekaj, ki se niso mogli odločiti, ali bi se peljali z gondolo, če bi še kakšna prišla. Jaz sem se vrnila v palačo. Velike sobane so bile prazne, le nekaj služabnikov je pospravljalo. Nasmihali so se mi in krilili z rokami, a razumeli me niso. Vsi drugi so odšli. Poiskala sem svoje ogrinjalo, potem sem odšla še jaz. Tekala sem od trga do trga, tekla sem kot zmešana žival in klicala Lawrencea. Nikjer ni bilo nikogar. V neki uličici je ležal berač in me nahrulil, neki pes je zalajal in me hotel šavsniti, ko sem stekla mimo njega. Vsa mrzlična sem pritekla do najinega hotela, še vedno sem verjela, da obstaja nedolžno pojasnilo, da bo Lawrence tukaj, da me čaka. Vendar ga ni bilo. Ves hotel sem vrgla pokonci in bila sem v takšni stiski, da mi je lastnik ponudil kozarček brendija, potem pa poklical policijo.

	Lawrencea niso nikoli našli. V Benetkah sem ostala šestnajst dni dlje od dneva, ko sva se nameravala vrniti. Policija skorajda ne bi mogla bolj natančno preiskati mesta, a našla ni ničesar. Nihče ga ni videl, nihče drug ni slišal tistega njegovega poslednjega krika. Nihče se ni spomnil ničesar. Policija je preiskavo zaključila z izjavo, da je ponesreči padel v kanal in utonil, ampak njegovega trupla niso nikoli našli. Morje ga ni naplavilo. Preprosto je izginilo.

	Vrnila sem se domov. Domov? V to ogromno in prazno hišo? Vendar ja, to je bil moj dom.

	Moja stiska je bila tako silna, da sem zbolela in zdravniki so se dva ali tri tedne bali za moje življenje. Iz tistega strašnega časa se ne spomnim skoraj ničesar, ampak včasih, med vročičnimi sanjami, sem slišala svojega moža kričati; včasih sem imela občutek, da je tik ob meni in da moram samo iztegniti roko in ga bom rešila. Ves ta čas pa je nekaj drselo proti moji zavesti, potem pa se spet oddaljilo, kot se dogaja, kadar se ne moremo spomniti določenega imena. Vse vročične dni in viharne nočne more je bilo tisto, tisti delček informacije, tisto spoznanje tam, a tik izven mojega dosega. In sploh nisem vedela, kaj je to bilo.

	Okrevala sem zelo počasi. Sprva sem lahko sedela na stolu, potem sem popoldneve preživljala na soncu v vrtni sobi. Vsake toliko sem povprašala po novicah o Lawrenceu, a bilo ni nobenih. Moja tašča, ki sta jo v le nekaj mesecih razlike zadela dva takšna udarca, je padla v globoko depresijo, videla sem jo zelo redko.

	In potem, ko so se mi moči začele vračati, sem ugotovila, da sem noseča. Moj mož je bil zadnji potomec, z njegovo smrtjo – če je bil resnično mrtev – bi izumrl tudi naziv. Zdaj bi bili, ob pogoju, da bi rodila sina, naziv, posesti in hiša rešeni. Imela sem razlog, da sem si želela živeti. Tudi moja tašča je bila vesela.

	Nočne more so počasi izginile, spremenile so se v čudne sanje z redkimi prizori groze. Toda sredi neke noči sem se iznenada zbudila, ker sem jasno doumela tisto, kar je bdelo v moji podzavesti. Ni bila misel ali ime, pač pa podoba, jasno sem jo videla in ob tem mi je zaledenela kri v žilah. Roke sem imela tako otrple, da sem prste komajda premikala, a uspela sem si ogrniti haljo in poiskati ključ v predalu toaletne mizice. Stopila sem iz spalnice in se počasi odpravila po dolgih in temačnih hodnikih. Zdelo se mi je, da družinski portreti in prizori bolščijo vame. Omarice s spominki – v tej hiši je neskončna zbirka – so se lesketale v soju majhne svetilke, ki sem jo nosila s sabo, glavnih luči nisem hotela prižgati, prav tako pa za polovico stikal sploh nisem vedela, kje so. Čudne oblike, kamni, mrtve ptice, vešče, predmeti iz medenine, delčki kosti, peresa, celo majcene lobanje – Lawrenceova družina je bila družina popotnikov in zbirateljev, vse, kar so kjerkoli našli, so prinesli domov v Hawdon in temu našli mesto. Bežno me je prešinilo, kakšne se bodo te stare, zatohle in ostudne reči zdele drobcenemu otroku. Bolj kot sem se približevala le redko obiskanemu delu hiše, jasnejša je postajala podoba v moji glavi. Počutila sem se bolno, bila sem šibka, bilo me je strah, ampak izbire nisem imela – tej grozi sem morala priti do dna. Mislila sem, da se bom tako enkrat za vselej rešila strahotnega prizora, ki me je preganjal.

	Slišala nisem popolnoma nobenega zvoka in v copatih so bili tudi moji koraki na preprogi, ki je tekla po sredini hodnika, neslišni. Imela sem občutek, da me nekdo opazuje, bolj spremlja kot opazuje, kot bi vso pot nekdo hodil ob meni in pazil, da si ne bi premislila in se obrnila. Oh, to je bila grozljiva pot. Kadar pomislim nanjo, in to se pogosto zgodi, me spreleti po vsem telesu.

	Prijela sem za kljuko malega salona in obrnila ključ. V njem je zaudarjalo po starem pohištvu in blagu, ki je bilo odrezano od svežega zraka in svetlobe. Ampak v tej sobi nisem hotela biti zgolj z majhno lanterno, poiskala sem stikalo in ko sta dve svetilki zasijali, sem spet uzrla sliko. Gledala sem jo in prešinilo me je, da poleg vlage voham še nekaj, nekaj ostrega in zelo razločnega. Potrebovala sem sekundo ali dve, da sem dojela, da voham barvo, svežo oljno barvo. Dobro sem se razgledala naokrog, morda pa je nekdo navsezadnje le uporabljal to sobico, morda je kateri od služabnikov v njej kaj popravil in prebarval, čeprav nisem videla ničesar takšnega. Prav tako nobenih čopičev ali barv.

	Slika je bila, kjer sem jo pustila, z licem obrnjena proti steni. Ko sem jo s pogledom našla, sem še nekaj trenutkov samo stala, slišala sem, kako mi v ušesih razbija srce, od strahu sem trepetala. Toda vedela sem, da ne bom našla miru, dokler ne potešim tega, kar me je držalo v pesti nočnih mor, ki so jih povzročili šoki, stiska in bolezen, ki sem jo prebolela.

	V trenutku odločitve sem prijela sliko, jo obrnila proti sebi in jo gledala s široko razprtimi očmi.

	Na prvi pogled se je zdela enaka kot prej. V meni je obudila spomin na tisti strahotni večer, na maske in kostume, hrup, smrad, soj bakel in na izgubo moža v množici. Nekaj mask in kostumov mi je bilo znanih na pogled, ampak ti so seveda tradicionalni, v Benetkah jih je mogoče videti že na stotine let.

	In potem sem ga zagledala. Najprej sem v enem kotičku in skoraj popolnoma skrito v gneči zagledala belo svileno masko z belimi peresi v laseh in oči Clarisse Vigo. Oči so bile tiste, ki so me prepričale, da si vsega skupaj ne domišljam. Bile so tiste bolščeče, sijoče in zlohotne oči, ki so mi želele škodovati, bile so polne sovraštva, a zdaj so tudi žarele od zadovoljstva. Zdelo se je, da hkrati strmijo vame in gledajo še nekam drugam. Le kako lahko oči gledajo v dve smeri hkrati, vame in v …

	Sledila sem pogledu njenih oči. In potem sem videla.

	V zadnjem delu gondole je stal moški v črnem ogrinjalu in s klobukom s tremi krajci na glavi. Stal je med dvema močno našemljenima podobama. Ena ga je držala za roko, druga ga je nekako tiščala naprej. Črna voda kanala je bila razburkana. Moški je gledal proti meni. Izraz na njegovem obrazu je bil pošasten – poln izjemne groze in obupano roteč. Poskušal je ubežati. Prosil je, da bi ga kdo rešil. Ni hotel biti na gondoli in v krempljih drugih dveh.

	Nedvomno sem gledala podobo svojega moža, in ko sem zadnjič videla beneško sliko, je ni bilo na njej – o tem sem bila prepričana, tako kot sem prepričana, da sem zdaj tukaj z vami. Moj mož je postal oseba na sliki, ki je bila naslikana pred dvesto leti. S prstom sem se dotaknila platna, bilo je suho. Nobenega znaka ni bilo, da bi kdo nedavno kaj dodal nanjo ali kaj spremenil, prav tako pa nisem več vohala oljne barve, vonja, ki je bil še pred nekaj trenutki tako izrazit in oster.

	Bila sem tako pretresena in osupla, da sem zamalo omedlela, v tisti mračni sobici sem bila prisiljena sesti. Ne znam pojasniti, kaj se je zgodilo ali kako, sem pa vedela, da je vzrok zlobna sila in vedela sem, kdo je zanjo odgovoren. Pa vendar je bilo nesmiselno. Še vedno je nesmiselno.

	Sem pa izvedela nekaj, in to z dokajšnjim olajšanjem, in sicer da je Lawrence mrtev – ne glede na to, kje je umrl ali kako, ali je bil 'živ zakopan' v tej sliki ali na dnu Velikega kanala, bil je mrtev. Vse do tega trenutka sem upala in upala, da bom nekega dne prejela sporočilo, da so ga našli živega. Zdaj pa sem vedela, da takšno sporočil ne bo nikoli prišlo.



In spomnim se še nečesa. Nekako sem se vrnila v svojo sobo in zaspala, toda naslednji dan sem se zbudila s sliko pred očmi in prisilila sem se, da sem šla nazaj v mali salon in si jo ogledala. Na njej se ni nič spremenilo. V dnevni svetlobi, ki je pronicala, med težkimi zavesami skozi zasenčena okna notranjega dvorišča, sem videla sliko tam, kjer sem jo pustila, z nje me je gledal moj mož, rotil me je, naj mu pomagam.





	Dolgo je molčala. Mislim, da se je zelo utrudila. V tišini sva si sedela nasproti, vendar sem jo razumel in hotel sem ji povedati za svojo izkušnjo v prisotnosti beneške slike, kako me je pogosto mučila.

	Tehtal sem, ali naj preprosto vstanem in odidem v svojo sobo, nadaljnji pogovor pa prepustim jutrišnjemu dnevu, ko bo grofica znova pri močeh, takrat pa so se modre oči odprle in nepremično gledale vame. »To sliko moram imeti,« je rekla s tako bojevitim in obupanim tonom, da sem se zdrznil.

	»Ne razumem,« sem odvrnil, »kako je slika zapustila vaše roke in se sčasoma znašla v mojih.«

	Postarani obraz se je skremžil, v oči so ji stopile solze, ki so omilile bolščanje briljantnih modrih oči.

	»Utrujena sem,« je rekla. »Morala vas bom prositi, da počakajte na jutri. Mislim, da ne premorem dovolj moči, da bi vam nocoj povedala preostanek te strahotne zgodbe. Me pa pokonci drži misel, da bo vsega tega kmalu konec in bom lahko počivala. Za mano je dolgo dolgo iskanje, na videz tako zelo brezupno, a zdaj je skoraj pri kraju. Nekaj uric še lahko počaka.«

	Nisem bil prepričan, kaj je s tem mislila, sem se pa strinjal, da mora počivati, dokler si želi, in da sem ji jutri kadarkoli na voljo. Prosila me je, naj pozvonim Stephensu, ki se je v hipu prikazal, da bi me pospremil do moje sobe. Grofico sem prijel za roko, v velikem fotelju je sedela zgrbljena kot ptica, in vodil me je neki čuden vzgib, da sem si njeno roko ponesel k ustom. Kot bi poljubil pero.

	Spal sem slabo. Pihal je veter, vsake toliko so zaropotali zapahi, v moje misli so se nenehno vračali delčki grofičine zgodbe in me mučili, ker zanje nisem mogel najti razumnega pojasnila. Rade volje bi grofico odmislil kot starko s pešajočim umom, če ne bi s sliko tudi sam doživel podobne izkušnje. V tisti hiši sem se počutil nelagodno in zgodba me je globoko pretresla. Še predobro sem poznal bojevito moč ljubosumja, ki napaja strast, ki zahteva maščevanje. Ne zgodi se pogosto, ko pa se in nekdo doživi zavrnitev in so posledično vsi upi na prihodnost uničeni zaradi nekoga drugega, lahko bes, ponos in ljubosumje, te strašne sile, povzročijo nepredstavljivo škodo. Le kdo bi vedel, česa vsega so zmožne, morda celo teh zlobnih nadnaravnih dogodkov?

	Toda moja vloga v vsem tem je bila nedolžna. Razočarane ženske, verjetno že dolgo mrtve, se mi ni bilo treba bati, prav tako ne grofice. Pa vendar sem se vso noč nemirno premetaval in obračal v postelji, kot bi me resnično obsedlo nekaj nenaravnega – v meni je namreč naraščala odločenost, da bom beneško sliko obdržal. Zakaj sem jo tako obupano hotel imeti, nisem vedel. Bila je dragocena, a nikakor neprecenljiva. Povzročala mi je skrbi in težave. Nisem je potreboval. Enako kot takrat, ko je po dražbi k meni pristopil poten in zasopel možakar, ves obupan, da bi mu prodal sliko, za katero sploh nisem hotel določiti cene, sem tudi zdaj občutil trmo, ki je sicer nisem nikoli poznal. Slike nisem prodal takrat in tudi zdaj je nisem hotel vrniti grofici. Svoje trdne odločnosti sem se skoraj bal, bila je nerazumna, zdelo se je, kot da jo vodi neka zunanja sila. Seveda me je grofica povabila sem, da bi dobila sliko. Bi me povabila s kakšnim drugim razlogom? Zgolj zato, da bi svojo zgodbo povedala tujcu, prav gotovo ne.

	Znova sem jo videl šele pozno naslednji dopoldan. Zjutraj sem si privoščil dolg sprehod po imenitnem parku, potem pa sem užival med prebiranjem knjig v izjemni, a po mojem mnenju le redko koriščeni knjižnici. Srečal nisem nikogar razen služabnikov in služabnic, ki so čistile hišo in se ob pogledu name razkropile kot miške v luknje. Toda malo po enajsti se je pred mano pojavil neslišni Stephens in me obvestil, da me v jutranji sobi čakata kava in grofica.

	Pospremil me je tja. Soba je bila krasna, opremljena s spomladansko rumenimi in svetlozelenimi odtenki, imela je velika okna s pogledom na vrt, skoznje je sijalo sonce. Neverjetno, kako malce sonca in svetlobe izboljša vzdušje vsakega prostora in poživi človeka, ko vstopi vanj. Utrujenost in otopelost zaradi neprespane noči sta izginili, pogleda na grofico sem se razveselil. Še vedno je bila videti drobcena in krhka, a manj bledikava in živahnejša kot v soju večernih luči.

	Začel sem s pripombami o posesti in drugih stvareh, a me je odrezavo prekinila.





	Le še malo vam imam za povedati in zgodba bo končana.

	Rodila sem sina, Henryja. Ta družina je veliko generacij izmenjevala imeni Henry in Lawrence za svoje moške dediče. Vse je bilo v redu. Vrata malega salona so bila zaklenjena, ključ pa sem hranila v predalu svoje toaletne mizice. Po tisti strahotni noči nisem več stopila vanjo.

	Moja tašča je živela tukaj in moj sin je odraščal. Počasi sem se vživela v svoj položaj in to hišo sprejela za svoj dom – in seveda sem oboževala sina, ki je bil na las podoben svojemu očetu.

	Ko je postal polnoleten, smo pripravili veliko zabavo – povabili smo sosede, najemnike, osebje. Takšna je tradicija. Dogodek bi bil izjemno srečen, če ne bi skupaj s povabljenci prišla tista ženska, Clarissa Vigo. Ko sem jo zagledala … No, lahko si predstavljate. Ampak človek mora biti vljuden. Sinovega najpomembnejšega dne nisem hotela pokvariti.

	In vsaj kolikor sem se zavedala, se ni zgodilo nič nenavadnega. Zabava je tekla naprej, vsi so uživali. Moj sin je bil uglajen mladenič, svoje dolžnosti je sprejel s ponosom.

	Da bodo na delu zlovešče sile, nisem pričakovala. Tisti večer mi je Clarissa Vigo vzela sina. Dobesedno. Vzela ga je z zapeljevanjem, začarala ga je, drugih besed ni. Pozabil je name in na vse, kar je imel tukaj. Bil je popolnoma pod njenim vplivom, izgubil je tla pod nogami in z njo se je poročil.

	Očitno je to načrtovala dolga leta. Čez šest mesecev je moja tašča umrla in jaz sem morala zapustiti to hišo, z nekaj kosi pohištva sem se morala preseliti v majhno kmečko hiško na skrajnem obrobju posesti. Po možu sem prejemala dohodek, ki mi ga niso mogli vzeti, sicer pa nisem imela ničesar. Ničesar. V to hišo mi je bilo prepovedano vstopiti. Svojega sina nisem videvala. Popolnoma je bil ujet v njene vajeti. Potem pa se je začelo ropanje – stvari so odstranjevali, prodajali, metali proč ali se jih kako drugače znebili, stvari, za katere njej ni bilo mar, moj sin pa se ni vsemu temu uprl niti z eno samo besedo. Prevzela je nadzor nad vsem. Dobila je, kar je hotela, kar je toliko let načrtovala. Med vsemi rečmi, ki se jih je znebila, je bila tudi beneška slika, a jaz tega nisem vedela. Izvedela sem šele kasneje. Poslednja tragedija se je zgodila pet let pozneje. Z mojim sinom sta šla na lov kot skoraj vsak dan med zimo. Moj mož ni nikoli lovil – lov je preziral, je pa na svojih posestih dovoljeval odstrel divjadi. Moj sin je bil nežna duša, ampak ona je v njem zatrla vsako nežnost. Nekega novembrskega dne je med lovom pri skoku čez ograjo v gozdu padla s konja in se ubila, med padcem pa je trčila v umrlo in izruvano drevo, le-to je padlo in ubilo še enega jezdeca, mojega sina pa poškodovalo. Živel je, dr. Parmitter. Popolnoma nepokreten je živel še sedem let. Živel je v grenkem obžalovanju storjenega, obžaloval je svojo poroko. Osvobodil se je uroka in me prosil za odpuščanje. Seveda sem mu brez oklevanja odpustila, vrnila sem se sem in do smrti skrbela zanj.

	In zadala sem si nalogo, da bom obnovila hišo in vanjo vrnila vse stvari, da bo takšna, kot je bila nekoč, da bom izničila vsako spremembo, ki jo je naredila, in iz hiše vrgla vsako sodobno reč, ki jo je vanjo prinesla. Nazaj sem pripeljala služabnike, ki jih je odpustila. Bila sem neomajno odločena, da jo bom izbrisala iz Hawdona, hišo pa povrnila v takšno, kot je bila, ko sem prvič stopila vanjo.

	Dobro mi je šlo od rok. Pomagali so mi tukajšnji zvesti ljudje, ki so se vračali sem, in sosedje, ki so skozi čas poiskali ogromno stvari in jih prinesli nazaj.

	Toda eno stvar je bilo nemogoče izslediti. Beneška slika mi pomeni veliko, ker … ker je v njej ujet moj mož, moj mož je živel – živi, živi – v tisti sliki.





	»Leta in leta sem jo iskala,« je nadaljevala grofica, »in potem sem jo našla v dražbenem katalogu. Nekoga sem najela, da bi se dražbe udeležil in sliko kupil, cena mi ni bila pomembna. Ampak kot veste, so šle stvari v zadnjem trenutku po zlu. Mojega zastopnika ni bilo in sliko ste kupili vi, potem pa mu je niste hoteli prodati. To je bila vaša pravica. Ampak bila sem jezna, dr. Parmitter, bila sem jezna, obupana in žalostna. To sliko sem si želela, to je moja slika, in želim si jo že vsa ta leta. Toda vi ste izginili. Kupca slike nismo mogli izslediti.«

	»Ne. Tiste dni sem veliko prodajal in kupoval pod vzdevki – mnogi prekupčevalci to počnejo. Dražbene hiše seveda poznajo resnično identiteto vsakega kupca, ampak tega podatka nikoli ne razkrijejo.«

	»Bili ste gospod Thomas Joiner, ampak gospoda Joinerja ni bilo mogoče najti. In tako je zadeva čakala. Seveda sem še vedno gojila upanje, prijatelji in iskalci so imeli še vedno odprte oči in našpičena ušesa, ampak moja slika je izginila skupaj z gospodom Joinerjem.«

	»Dokler niste čisto po naključju v reviji opazili moje fotografije.«

	»Točno tako. Ne morem vam opisati svojih občutkov, ko sem jo videla – začutila sem konec, spoznanje, da se bo moj mož naposled vendarle končno vrnil k meni domov.«

	Prešinil me je morbiden preblisk, da je grofičina želja po vrnitvi slike podobna želji po prejemu žare s pepelom. Karkoli se je že zgodilo, zanjo bi bil njen mož na beneški sliki prisoten, kot bi bil v kakšni pogrebni posodi.

	»Sem sem vas povabila z največjim zadovoljstvom,« je nadaljevala. »Iskreno mislim, da ste imeli pravico slišati celotno zgodbo, me spoznati, spoznati to hišo. Lahko bi najela kakšnega posrednika – in upala, da bo uspešnejši kot prejšnji – a na tak način nisem želela zaključiti svoje najpomembnejše naloge.«

	»Zaključiti?« sem se nedolžno sprenevedal. V sebi sem čutil odločenost, tisto absolutno in neomajno jekleno voljo. To mi ni bilo podobno. Theo Parmitter, ki ga poznaš, ji beneške slike ne bi prodal, temveč bi ji jo dal. Ampak nekaj me je obsedlo. Nisem bil človek, ki ga poznaš.

	»Svojo sliko nameravam dobiti. Povejte svojo ceno, dr. Parmitter.«

	»Ampak slika ni naprodaj.«

	»Seveda je naprodaj. Le bedak je ne bi prodal, če ji lahko sam določi ceno. Tudi sami ste preprodajalec slik.«

	»Nič več. Beneška slika in vse ostale, ki sem se jih odločil obdržati, so del moje stalne zbirke. Zame so v denarnem smislu neprecenljive. In kot sem rekel, slika ni naprodaj. Z veseljem pa vam priskrbim odličen posnetek. Prav tako bom vesel, če me boste kadarkoli obiskali v Cambridgeu, da bi jo videli. Toda prodal je ne bom nikoli.«

	Na licih sta se ji pojavili dve rožnati piki, v njenih že tako bleščečih se modrih očeh sta se zalesketali sijoči piki. Na stolu se je vzravnala, obraz se ji je spremenil v jezno belo masko.

	»Mislim, da me niste dobro razumeli,« je rekla zdaj. »Dobila bom svojo sliko. Hočem, da se vrne k meni.«

	»Potem mi je zelo žal.«

	»Ne potrebujete je. Vam ne pomeni ničesar, razen morda okrasa na steni.«

	»Ne. Več mi pomeni. Ne pozabite, da jo imam že kar nekaj let.«

	»To sploh ni pomembno.«

	»Zame je.«

	Sledila je dolga tišina, med katero je ves čas nepremično strmela vame. Izraz na njenem obrazu je bil zastrašujoč. V nobenem trenutku v njej nisem zaznal tople ženske, četudi je govorila o svojem trpljenju in sem z njo sočustvoval. Toda zdaj je bila hladno brezobzirna, neomajno odločna in to me plašilo.

	»Če mi ne boste vrnili slike, boste preostanek življenja obžalovali svojo odločitev, obžalovali bolj kot karkoli drugega.«

	»Oh, v mojem življenju je malo tega, kar obžalujem, grofica.« Besede sem izrekel lahkotno in zvenel sem dobrovoljno, čeprav se tako prav gotovo nisem počutil.

	»Za sliko je bolje, da je tukaj. Tukaj bo povsem neškodljiva.«

	»Kako, za božjo voljo, bi lahko bila kako drugačna?«

	»Slišali ste mojo zgodbo.«

	Vstal sem. »Obžalujem, ker moram danes oditi, grofica, ne da bi mogel ustreči vaši prošnji. Vaša zgodba je nenavadna in zanimiva in za vaše gostoljubje sem vam izjemno hvaležen. Upam, da boste svoje preostale dni v tem čudovitem kraju preživeli mirne duše, kar si po tolikšnem trpljenju zagotovo zaslužite.«

	»Moja duša ne bo nikoli mirna, nikoli se ne bom mogla odpočiti in nikoli ne bom zadovoljna, dokler se ne bo slika vrnila k meni.«

	Obrnil sem se proč. Ko sem hodil proti vratom, je grofica tiho pripomnila še: »In tudi vi ne boste, dr. Parmitter. Tudi vi ne boste.«





	SEDEM

	»Zdaj, ko si mi vse to povedal, se boš bolje počutil,« sem rekel Theu. Glava mu je počivala na naslonjalu, oči je imel zaprte. Ko je prenehal govoriti, je izpraznil kozarček viskija in ga odložil.

	Bilo je pozno. Nenadoma se zdi veliko starejši, sem pomislil, ko pa je znova odprl oči in me pogledal, je bilo v njih nekaj novega, izraz olajšanja. Zdel se je zelo miren.

	»Hvala ti, Oliver. Hvaležen sem ti. Naredil si več dobrega, kot se morda zavedaš.«

	Odšel sem z lahkim srcem in naredil krog ali dva po univerzitetnem dvorišču. Ampak nocoj je bilo vse mirno in tiho, nobenih senc, nobenih šepetov, nobenih korakov, nobenih obrazov na osvetljenih oknih. Nobenega strahu.

	Zaspal sem takoj in globoko in ko sem tonil v mehko blazino pozabe, se spomnim, da sem molil, da bi tudi Theo. To se mi je zdelo najbolj verjetno.

	***

	Zbudil sem se pred zoro. Bilo je temno kot v rogu in tiho, ko sem se predramil, je ura v kapelici odbila tri. Potil sem se in srce mi je razbijalo. Ni me tlačila nočna mora – sploh nisem sanjal – a čutil sem krčevit strah. Komajda sem lahko globoko dihal, da bi se umiril. Vstal sem in spil kozarec vode, nato sem spet legel, a v hipu me je popadla nuja, da moram pogledati k Theu. Te misli se nisem mogel znebiti ali je pustiti vnemar. Glavo sem podržal pod mrzlo vodo in si jo z brisačo močno zdrgnil do suhega, da bi se vsaj malo spravil k sebi in razumno razmišljal, a ni delovalo. Bil sem na smrt prestrašen, a ne zase, pač pa za Thea. Zgodba, ki mi jo je povedal, je bila v moji glavi živa, in čeprav ga je to, da jo je delil z mano, občutno razbremenilo, sem na neki grozen način čutil, da zadeva še ni končana, da se bo zgodilo še več čudnega in temačnega, sicer nerazumnega in nemogočega, pa vendar.

	Nisem našel miru. Spustil sem se po temačnih stopnicah in odšel do Theovih vrat. Vse je bilo tiho. Uho sem prislonil k vratom in pozorno poslušal, a slišal nisem ničesar, niti enega samega zvoka. Stal sem in tehtal, ali naj potrkam, a bilo je ledeno mrzlo, jaz pa sem imel oblečeno zgolj tanko haljo. Že sem se obrnil, da bi odšel, ko sem pomislil, da Theo morda sploh ni zaklenil. Bil je star in daleč ni mogel hoditi, povečini so zanj skrbeli drugi. Sploh nisem vedel, kako bi lahko poklical pomoč, če bi zbolel in ne bi mogel do telefona.

	Iztegnil sem roko in prijel za kljuko. Ko sem se je dotaknil, sem zaslišal peklenski krik, sledil mu je glasen tresk.

	Obrnil sem kljuko, vrata res niso bila zaklenjena. Vstopil sem in prižgal luč.

	Theo je ležal na hrbtu na pragu dnevne sobe, nosil je nočna oblačila. Obraz je imel rahlo razpotegnjen v levo in usta odprta, zdelo se je, da hoče nekaj reči. Oči je imel široko razprte in strmeče, v njih pa pogled, ki ga do smrti ne bom pozabil – pogled je bil poln tolikšne groze, tolikšnega strahu in tako ostudnega spoznanja in prepoznanja, da me je oblila groza. Pokleknil sem in se ga dotaknil. Nobenega diha, nobenega utripa. Bil je mrtev. Za hip sem pomislil, da sem slišal pasti njega, potem pa sem na tleh, meter ali dva stran, zagledal ležati beneško sliko. Žica, za katero sem vedel, da je bila zvečer močna in vzdržljiva, je bila nedotaknjena in tudi kavelj v steni je bil na svojem mestu. Nič ni počilo ali se pretrgalo, da bi lahko padla, pa tudi Theo se je pred padcem ni dotaknil.

	Vedel sem, da moram storiti dvoje. Očitno sem moral poklicati upravnika, zbuditi osebje in zadeve spraviti v tek. A pred tem sem moral storiti še nekaj drugega. Tega me je bilo groza, a vedel sem, da nikoli več ne bom našel miru, če tega ne bom storil, prav tako sem čutil, da moram to storiti za svojega starega mentorja. Moral sem se prepričati. S tal sem pobral sliko in jo odnesel v delovno sobo, naslonil sem jo na knjižno omaro in vanjo usmeril svetilko.

	Zadržal sem dih in pogledal sliko, prepričan, da vem, kaj bom zagledal.

	Vendar nisem. Preiskal sem vsak centimeter platna, ogledal sem si vsak obraz v množici, na gondolah, na oknih hiš, v komaj opaznih kotičkih in temačnih stranskih uličicah. Thea nisem našel. Noben obraz mu ni bil niti malo podoben. Videl sem mladeniča, ki bi lahko bil grofičin mladi mož, in videl sem podobo v beli svileni maski z belimi peresi v laseh, domneval sem, da je Clarissa Vigo. Ampak o Theu – hvala bogu, hvala bogu – ni bilo ne duha ne sluha. Spoznal sem, da se je Theo najverjetneje zbudil, ni se dobro počutil in je vstal, ko ga je zadela usodna kap ali infarkt. Ko je padel po tleh – bil je obilen možakar – so se tla in stene močno zatresli, in tako je s stene padla še slika.

	Spet me je oblil pot, a tokrat od olajšanja. Odšel sem k telefonu na Theovi mizi in poklical nočnega čuvaja.

	***

	Nekaj dni sem bil globoko užaloščen, Thea sem silno pogrešal. Univerzitetna kapela je bila nabito polna, njegovega pogreba se je udeležilo ogromno ljudi, govor pa je bil eden najboljših, kar sem jih kdaj slišal, in po obredu so se mnogi navdušeno pogovarjali o njem. Sam sem bil še vedno presunjen, neprestano sem razmišljal o najinih zadnjih skupnih uricah. Tu in tam pa sem pomislil še na nekaj, kar mi ni in ni dalo miru. Sebi sem ugodil in prepričan sem bil, da Theova smrt ni bila z ničimer povezana z zgodbo, ki mi jo je povedal, z beneško sliko ali s čim grozljivim in nepojasnjenim. Pa vendar nisem mogel pozabiti zgroženega izraza na njegovem mrtvem obrazu, prestrašenega pogleda v njegovih očeh, njegove iztegnjene roke. Slika je padla, in čeprav je za to obstajala povsem razumna razlaga, me je skrbelo.

	Iz Cambridgea sem odšel s težkim srcem. Nikoli več ne bom sedel v tistih udobnih prostorih, se pogovarjal ob ognju in pil viski, ga poslušal pripovedovati o njegovih nazorih in pogledih na mnoge stvari, slišal njegovih hudomušnih dovtipov in ostrih, a nikoli okrutnih pripomb o svojih kolegih.

	Toda pretirano žalosten in zaskrbljen nisem mogel ostati dolgo. Čakalo me je delo in kar je še pomembnejše, čakala me je Anne. Takoj po svojem prihodu sem Theu povedal, da sem zaročen z Anne Fernleigh – ne kolegico učenjakinjo srednjeveške angleščine, temveč odvetnico – mlado, uspešno, zabavno in nekaj let mlajšo od mene. Po-polno ženo. Theo mi je zaželel srečo in izrazil željo, da mu jo kmalu predstavim. Rekel sem, da bom. In zdaj je bilo to nemogoče. To me je težilo. Seveda si vsakdo želi, da bi se ljudje, ki so mu ljubi, med seboj poznali in skrbeli drug za drugega.

	Anne sem seveda povedal, da je Theo umrl – iz tega razloga sem v Cambridgeu ostal dlje, kot sem načrtoval, in zdaj, ko sva po odlični večerji sedela v njenem stanovanju, sem ji povedal zgodbo o beneški sliki in postarani grofici. Zgodbo je pozorno poslušala, na koncu se je nasmehnila in pripomnila: »Resnično obžalujem, ker ga nisem spoznala, kajti imam občutek, da bi mi bil všeč. Ne morem pa reči, da obžalujem, da nisem videla slike. Zveni strašna.«

	»Pravzaprav je zelo lepa.«

	»Ne mislim z umetniškega vidika, verjetno je res lepa. Zgodba je tista. Ta celotna zadeva v zvezi s sliko …« Zadrhtela je.

	»Samo zgodba je. Dobra, a vendar samo zgodba. Ne obremenjuj se z njo.«

	»Je pa bremenila njega.«

	»Ah, ne pretirano. Je le zgodba, ki jo je v mrzlem večeru želel povedati ob viskiju in ognju. Pozabi nanjo. Čakajo naju veliko pomembnejše zadeve. Nekaj bi te rad prosil.«

	Po zadnjem obisku pri Theu in po njegovi nenadni smrti sem si nečesa močno želel. Ne vem, zakaj, toda nadvse pomembno se mi je zdelo, da se namesto prihodnje poletje, kajti poroko sva načrtovala ležerno in brez dviganja prahu, poročiva zdaj, takoj.

	»Vem, da bo to pomenilo umirjeno poroko brez velikega pompa in morda boš razočarana. Ampak jaz ne želim čakati. Ob Theovi smrti sem spoznal, da morava zgrabiti življenje – on je bil samotar, veš. Cambriška univerza je bila njegova edina družina. No, s tem je bil povsem zadovoljen, toda bil je osamljen, univerza pa polna tujcev. Četudi je bil tam nadvse toplo sprejet, pa to niso žena in otroci.«

	Bil sem presenečen, ker Anne ni ugovarjala, brez težav se je bila pripravljena odreči razkošni poroki in se poročiti tiho in le z družino in tesnimi prijatelji ob sebi, in to takoj ko bo mogoče.

	»V zakonu ni pomemben denar, ki ga potrošiš za poroko, ali hrup, ki ga zganjaš, zakon predstavljajo veliko resnejše in trajnejše stvari. Samo pomisli na tisto ubogo staro grofico – pomisli na tisto drugo nesrečno žensko. Midva imava veliko srečo. Tega ne smeva nikoli pozabiti.«

	Jaz ne bi. Nikoli ne bom. Srečnejši ne bi mogel biti in imel sem občutek, da bi se tudi Theo strinjal z mano. Čutil sem, da imava njegov blagoslov in njegova dobrohotna prisotnost je spremljala najine priprave na poroko.

	Okleval sem samo enkrat, in sicer ko je bila Anne odločena, da si bova namesto dolgih medenih tednov v Keniji, kot sva sprva načrtovala, privoščila podaljšan konec tedna, in predlagala je Benetke.

	»Enkrat sem že bila tam, ko sem bila stara štirinajst let,« je povedala, »in izkusila sem nekaj magičnega, a bila sem premlada, da bi vedela, kaj – iskreno mislim, da je človek lahko premlad za Benetke.«

	»Če je tako, bi morda bilo bolje, da Benetke prihraniva za daljše potovanje,« sem predlagal, »tokrat pa se odpraviva v južno Francijo.«

	»Ne, tam še ne bo dovolj toplo. Benetke. Prosim?«

	***

	Otresel sem se vsakršnih slutenj in uredil vse potrebno za potovanje. Vraževerju in zgodbicam že ne bi dopustil, da bi zasenčili najin prvi zakonski dan, pravzaprav sem spoznal, da sem se obiska mesta zelo veselil. Benetke so čudovite. Benetke so čarobne. Tako kot v Benetkah ni nikjer na svetu, resničnem ali izmišljenem. Spomnil sem se svojega prvega obiska tega mesta, kot mlad moški sem si vzel nekaj mesecev za potovanja, in prizora, ko sem stopil z železniške postaje – vodnih ulic. Prve vožnje z vaporettom po Velikem kanalu, prvega pogleda na San Giorgio Maggiore, ko so se razpršile meglice, prvega pogleda na golobe, ki so se kot pošasten oblak dvignili na nad katedralo na Trgu sv. Marka, ter vseh konic in zvonikov, odetih v zlato in sijočih v soncu. Spomnil sem se sprehodov po trgih, odmevov korakov na kamnitih tleh, kajti tam ni motornih vozil, uric, ki sem jih preživel za kavarniškimi mizicami na tihem Guideccu, krikov prodajalcev rib v ranem jutru, veličastnega mosta Rialto, obrazov domačinov, starih in mladih mož in žena s tistimi nepozabnimi starodobnimi beneškimi potezami – poudarjen nos, ošabna drža, rdeči lasje.

	Bolj kot sem v dneh pred poroko razmišljal o mestu, vse bolj mi je naraščal utrip v pričakovanju, da ga bom znova videl – tokrat z Anne. Benetke so polnile moje sanje in bile so tam, ko sem bil buden. O njih sem začel iskati knjige – romane Henryja Jamesa in Edith Wharton, pa tudi drugih, ki so jih tako živo opisali. Enkrat ali dvakrat sem pomislil na Theovo sliko in na njeno nenavadno zgodbo, toda zdaj sem o njej razmišljal zgolj radovedno, spraševal sem se, od kod je zgodba izvirala in kdaj je nastala. Ko bi se vrnila domov, sem se nameraval pozanimati o Hawdonu in grofičini družini. Morda bi kasneje letos lahko nekaj dni preživela v Yorkshiru. Resnični izvori zgodb so vedno fascinantni.

	Dva tedna kasneje sva se z Anne poročila. Dan je bil čudovit in topel, obsijan s soncem – to je prav gotovo dobro znamenje za najino srečo. Z družinama in nekaj prijatelji sva pojedla slavnostno kosilo – želel sem si, da bi bil z nami tudi Theo – kasneje tisti dan, pa sva se odpravila na poročno potovanje v Benetke.





	OSEM

	Da si krajšam čas med čakanjem, pišem, bojim se, da začetek konca te zgodbe, a s takšnim strahom in prežet z žalostjo, osuplostjo in grozo, da komaj držim pisalo. Pišem, da bi se z nečim zamotil, da bi nekaj počel v teh strašnih dolgih urah, ko je vse upanje izgubljeno, a moram upati še naprej, kajti ko enkrat ni več upanja, ni več ničesar.

	Sedim v najini hotelski sobi. Balkonska okna so na široko odprta, gledajo na tihi delček mesta. Pravkar slišim skozi temo in iz ene od hiš nasproti hotela nekoga peti Puccinijeve in Mozartove arije. Nekje zamijavka mačka. Pišem in sploh ne razumem, kaj pišem ali zakaj, a slišal sem praviti, da je strah, podoben nočni mori, izgnan, ko je zapisan. Med čakanjem bi me moralo pisanje pomirjati. Kadar ne pišem, nemirno korakam gor in dol po sobi, preden se spet vrnem za majhno mizico pred oknom. Tik ob sebi imam telefon. Vsak čas bo zazvonil z novico, ki si jo obupano želim slišati.

	Kako naj opišem, kaj se je zgodilo, če še sam komajda vem? Kako naj pojasnim nekaj, za kar ne obstaja pojasnilo? Lahko zgolj prenesem bolečino, ki jo čutim.

	Ampak moram, moram. Zgodbe ne morem pustiti nedokončane, sicer bom zblaznel. Zdaj je zgodba namreč najina, moja in Annina, nekako sva postala del te strahotne more.

	Niti štiriindvajset ur še nisva bila tukaj, ko je Anne izvedela, da bo v mestu potekal festival, eden mnogih, v čast enemu izmed na stotine svetnikov, s procesijo, ognjemetom in plesom na trgu.

	Pristal sem, a bil sem odločen, da ne bova šla, če bo dogodek vključeval kostume ali kakršnokoli tradicijo nošenja mask. V Theovo zgodbo nisem verjel, pa vendar sem bil zaradi čudnih stvari, ki so se mi zgodile v Cambridgeu, in zaradi njegove nenadne smrti kljub temu zaskrbljen in sumničav. To je bilo nerazumno, a čutil sem, da moram ostati na strani sreče, ne pa drezati v smolo.

	Prva ura ali dve festivala sta bili izjemno zabavni. Ulice so bile polne ljudi, ki so se želeli pridružiti procesiji, nočni zrak je dišal po posebnih slavnostnih kolačih, ki so jih pekli v prodajalnah. Tam so bili bobnarji in plesalci, v vsakem kotičku so igrale dude, mnogi balkoni so bili ozaljšani z zastavami in venci. Trudim se spomniti, kakšen je bil občutek, ko sem imel lahkotno srce in sem kipel od sreče, ko sem se le tako kratek čas nazaj z Anne sprehajal po mestu.

	Trg sv. Marka je bil nabito poln ljudi, iz vseh smeri se je slišala glasba. Hodila sva ob Rivi degli Schiavonni, skupaj s procesijo sva se po polžje premikala, ko pa sva se vrnila, je nad kanalom že odmeval ognjemet, razsvetljeval je nebo in antične stavbe, kanal pa je izmenično žarel v zelenih, modrih in zlatih barvah. Po zraku so deževale kristalne, srebrne in zlate iskre, pokale so rakete. Bilo je spektakularno. Bil sem srečen, ker sem del dogajanja.

	Hodila sva ob kanalu, po eni uličici gor in po drugi dol, dokler se nisva med visokimi stavbami vrnila do točke, od koder se vidi most.

	Na pomolu je bila strašna gneča. Vsi udeleženci slovesnosti so bili tam in se med seboj prerivali, da bi prišli čim bliže kanalu, kjer so v vrsti čakale gondole, da bi slavljence odpeljale na drugo stran. Ognjemet je še vedno švigal v vse smeri, tako da se je vsake toliko zaslišal skupinski vzklik ali zajemanje sape od čudenja. Potem pa sem opazil, da nekateri med njimi nosijo karnevalske kostume – antične beneške like starke, vedeževalke, zdravnika, brivca, možakarja z opico, Pulcinella in smrti s koso, njihove obraze so zakrivali nizki klobuki in maske in barve, občasno sem uzrl par žarečih oči. Iznenada me je zgrabila panika. Tukaj nikakor nisem hotel biti. Hotel sem oditi, in to takoj, se vrniti na tihi trg in v prijetnem večeru sesti za kavarniško mizico. Obrnil sem se k Anne.

	Toda ni je bilo ob meni. V nenehno migajoči množici je bila mojim očem nekako skrita. Naglo sem se prerival med ljudmi in jo klical po imenu. Obrnil sem se, če bi morda bila za menoj, takrat pa mi je zaledenela kri v žilah. Srce mi je prenehalo biti. Usta sem imel popolnoma suha, jezik pa tako otečen, da nisem mogel izreči Anninega imena.

	Kakšen meter ali dva stran sem uzrl podobo v svileni maski s kroglicami in z belimi peresi v temnih laseh. Ujel sem pogled njenih oči, bile so temne in velike, bile so polne sovraštva.

	Zrinil sem se levo proti ulicam, proč od vode, stran od zibajočih se gondol, proč od mask in podob in sijočega ognjemeta, ki je še kar trajal in trajal in metal delčke proti temačni vodi. Ženska mi je izginila izpred oči; ko sem se ponovno ozrl in jo poskušal najti, je ni bilo več.

	In potem sem tekel, tekel in tekel, klical sem Anne, vpil na pomoč in kričal, ko sem v mrzličnem iskanju svoje žene zavil v vsak kotiček in pogledal za vsak vogal Benetk.

	Vrnil sem se v hotel in obvestil policijo. Primoran sem bil počakati in dati Annin opis. Povedali so mi, da se v Benetkah vsak dan izgubljajo turisti, še posebej kadar je na ulicah velika gneča, in da je le malo upanja, da jo bodo našli do jutra, da pa se bo zelo verjetno vrnila sama ali jo bo do hotela pospremil kak domačin. Mogoče pa je kje padla ali celo zbolela. Bili so skrajno stoični. Poskušali so me pomiriti. Policisti so odšli, meni pa naročili, naj tukaj čakam Anne.

	Ampak čakati ne morem.

	To groteskno zgodbo moram opustiti in iti ven in iskati Anne, sicer se mi bo zmešalo. Namreč, videl sem žensko, žensko z belo svileno masko in belimi peresi v laseh; žensko iz zgodbe, žensko, ki hlepi po maščevanju. Zdaj verjamem, da je resnična. Videl sem jo. Zakaj bi hotela kaj slabega storiti Anne, se mi niti ne sanja, toda ta ženska je uničevalka sreče in v želji, da bi prizadejala nesrečo in trpinčila, je ne more ustaviti niti smrt.

	Storil bom, karkoli bo treba storiti – in morda sem edini, ki lahko nekaj stori – da vsemu temu enkrat za vselej naredim konec.





	DEVET

	Meni, Anne, je prepuščeno, da končam to zgodbo. Pa se bo sploh končala? Oh, mora se, mora. Takšno zlo zagotovo ne more večno ohraniti svoje moči, ali pač?

	V množici na pomolu ob kanalu sem najprej začutila, kako me sem in tja odrivajo številni ljudje, ki so se poskušali preriniti naprej – resnično sem se ustrašila, da bo deklica, ki je stala čisto na robu, padla v kanal, zato sem jo potegnila nazaj, ob tem pa sem še sama izgubila ravnotežje, nato pa na sebi začutila roko, ki mi ga je pomagala spet uloviti. Edino, kar me je vznemirilo, je bila sila, s katero me je roka stiskala – bila je tako močna, da sem se njenega oprijema komaj otresla. Za hip sem uzrla podobo, pogled je imela tako zlovešč, da sem zatrepetala, in roko, ki se je spet stegnila proti meni, potem pa me je s seboj odnesla množica, ki je bila namenjena v nasprotno smer, stran od ljudi ob vodi, in jaz sem se ji prepustila. Odšli smo po ozki uličici med visokimi hišami in čez most v notranjost mesta.

	Potem se je procesija, za katero sem mislila, da se bo razkropila, preoblikovala, zaigrala je glasba, vsi skupaj pa smo hodili proti mostu Rialto, ga prečkali in hodili še naprej in naprej. Še sama sem se prepustila dogajanju, smejala sem se in ploskala, občasno sem se ozrla proti ognjemetu, ki je še vedno hrumel pod nebom. Bilo je razburljivo, bilo je zabavno. Sploh se nisem zavedala, kod hodimo, a bila sem srečna in prepričana, da se bom prav kmalu ločila od skupine in se vrnila.

	Ampak iz takšnega ali drugačnega razloga se nisem vrnila, potem pa smo bili že zelo daleč stran, glasba je igrala, otroci so udarjali po bobenčkih, hodili smo po ulicah, prečkali mostove, z enega trga na drugega. Benetke, ki sem jih poznala, so bile daleč za menoj. Nato pa sem se na neenakomerno tlakovanem pločniku spotaknila in padla, z vso težo sem udarila v roko, slišala sem pok in presekala me je bolečina, zakričala sem. Nekdo se je ustavil. Nekdo drug je zavpil. Sklanjali so se nad mano. Okoli mene so stali ljudje, mi pomagali in hitro govorili v italijanščini, ki je nisem razumela. Nenadoma mi je postalo strašno slabo, nebo nad mano se je vrtelo, potem pa se zgrnilo nadme.

	Ni več veliko za povedati. Odnesli so me v bližnjo hišo in poklicali zdravnika. Ugotovil je, da si roke nisem zlomila, le močno sem se udarila in se porezala. Vsi so nadvse prijazno poskrbeli zame. Zdravnik mi je roko povil in dal injekcijo proti zastrupitvi, pogoltnila sem tudi nekaj proti-bolečinskih tablet. Takrat, ura je bila dve zjutraj, sem na listič papirja zapisala svoje ime in telefonsko številko hotela ter ga dala eni od oseb, ki so me oskrbele. Toda spet mi je postalo slabo in zdravnik je vztrajal, da moram leči in spati, da bo vse v redu. Naslednje jutro me bodo odpeljali v hotel.

	Res sem spala. Bolečina v roki me je zbudila šele čez nekaj ur, počutila sem se bolje in lahko sem spila skodelico močne kave in pojedla štručko z maslom.

	Kar se je zgodilo potem, me je spravilo v smeh. Sprašujem se, kdaj se bom spet smejala.

	Posadili so me v invalidski voziček, pripadal je babici družine, in tako sem se po z jutranjim soncem obsijanih ulicah in s povito roko v naročju odpravila proti hotelu, nazaj k svojemu možu.

	Ampak Oliverja ni bilo tam. Znova me je šel iskat, so mi povedali, sredi noči se je izmuznil iz hotela, bil je strašno v skrbeh zame. Sprva ni bilo nobenih novic, da bi ga kdo kje videl, kasneje tisti dan pa mi je policija –

	precej razdražena zaradi k nesrečam nagnjenim turistom in ki je prenehala iskati mene in začela iskati Oliverja – povedala, da je neki gondoljer, ki je ob svitu čistil svoje plovilo, opazil moškega, ki je odgovarjal Oliverjevemu opisu. Ampak za ta podatek se najprej sploh nisem zmenila. Gondoljer je rekel, da ga je videl v družbi dveh moških, ki sta ga držala za roke, in zdelo se je, da ga hočeta na silo spraviti na drugo gondolo, nekoliko više na kanalu. Toda Oliver je bil sam.

	Policija je informacijo vzela precej bolj resno, vendar pa ni mogla doumeti razloga, četudi bi Oliver bil še z dvema moškima, zakaj bi ga kdorkoli hotel kamorkoli spraviti proti njegovi volji. Premožnega videza ni dajal, najin hotel ni bil med najimenitnejšimi, njegova denarnica je bila še vedno v sobi, ura, ki jo je vedno nosil, pa je bila jeklena in brez velike vrednosti.

	Teorijam o ugrabitvi, odkupnini in mafiji nisem verjela. Italijanska policija se je zdela s to trojico obsedena, jaz pa sem vedela, da so daleč od resnice.

	Jaz sem vedela. Vedela sem.

	Prebrala sem zgodbo, ki mi jo je zapustil Oliver. Prebrala sem jo dvakrat, počasi in pozorno, natančno sem jo prečesala, kajti iskala sem sporočilo, pojasnilo.

	V London sem se vrnila sama. Nič se ni zgodilo. Nobenih novic. Čez nekaj dni mi je telefonirala beneška policija. Inšpektor je dobro govoril angleško.

	»Signora, pretehtali smo možnosti. Moški, ki ga je videl gondoliere skupaj še z dvema … mislimo, da to ni bil vaš mož. Prišli smo do zaključka, da je vašemu možu spo-drsnilo in je padel v Veliki kanal. Zunaj je bil v temi, tla pa so tod naokrog pogosto vlažna.«

	»Ste našli njegovo truplo?«

	»Ne še, ne še. Vendar ja, prej ali slej bo morje truplo naplavilo in ko ga bo, vas bomo nemudoma obvestili.«

	»Ga bom morala priti identificirati?«

	»Si. Zelo mi je žal, ampak ja, to bo nujno potrebno.«

	Zahvalila sem se, potem pa začela jokati. Jokala sem več ur skupaj, tako se mi je zdelo, dokler me ni začelo boleti vse telo. Grlo sem imela otečeno, mojim očem je zmanjkalo solz. In bilo me je groza, da se bom morala vrniti v Benetke, da bi videla Oliverja mrtvega – njegovo utopljeno telo. Slišala sem že, kakšno je telo po smrti v vodi.

	Sklenila sem, da se bom vrnila v službo, četudi samo v pisarno. Z nečim sem morala zaposliti misli in pravo olajšanje je bilo več ur skupaj prebirati zapleteno, dolgočasno pravniško frazeologijo. Če sem pomislila na Benetke, na črno in umazano vodo Velikega kanala, na naslednji let tja, sem šla ven in prehodila kilometre in kilometre po Londonu, dokler se nisem utrudila.

	Pred dvema dnevoma sem se vrača iz Lincoln's Inna v svoje stanovanje. Roka me je še vedno malce bolela in pomislila sem, da bom morala vzeti precej močne analgetike, če bom hotela zaspati. Domači telefon sem imela prevezan na službenega, le-tega pa na mobilnik, tako sem vedela, da nisem zgrešila nobenega klica policije.

	Vratar v našem stanovanjskem bloku mi je povedal, da je prevzel paket in ga pustil zgoraj pred vrati stanovanja. Pričakovala nisem ničesar in bila sem presenečena, ko sem zagledala nalepko z Oliverjevim imenom. Na paket je bila prilepljena ovojnica.

	Zavoj sem odnesla v stanovanje, obsijano s soncem, ki je žarelo skozi visoka okna. Eno sem odprla in zaslišala kosa, ki je v krošnji platane na ves glas prepeval. Slekla sem plašč in na hitro preletela še ostalo pošto, ki ni bila posebej zanimiva. Nobeno pismo ni bilo naslovljeno na Oliverja.

	Potem sem odvila paket in ga odprla. Takrat, veste, nisem več verjela, da se bo Oliver še kdaj vrnil in ga odprl. Oliver je bil mrtev. Utopil se je. In prav kmalu se bom o tem prepričala na lastne oči.

	Pismo je bilo od odvetniške pisarne v Cambridgeu. Priložen je bil ček za tisoč funtov, Oliverju jih je zapustil njegov stari mentor, Theo, 'da bi si kupil darilo'. Morala sem si obrisati solze, da sem lahko brala naprej. Izvedela sem, da pismo spremlja stvar, ki jo je dr. Parmitter v svoji oporoki prav tako zapustil Oliverju.

	Zveni čudno, ampak ko sem to stvar začela odvijati, se mi ni niti sanjalo, kaj bi lahko bila. Morala bi vedeti, seveda bi morala vedeti. Celotno pošiljko bi morala, ne da bi jo odprla, odnesti ven, vreči v kovinski zaboj in jo sežgati, ali pa vzeti nož in jo razrezati.

	Namesto tega pa sem odstranila še preostali ovojni papir in pogledala beneško sliko. Ob tem, krčevito me je stisnilo v srcu in prste sem imela otrple, sem zavohala blag vonj po sveži barvi. In potem sem začela mrzlično iskati svojega moža.

	Ni ga bilo težko najti. Za množico mask, ogrinjal in trikotnih klobukov, za bleščečim kanalom in pozibavajočimi se gondolami ter gorečimi baklami sem našla temačno uličico, ki je vodila stran od vode, in hrbta dveh velikih in krepkih moških, odetih v črn plašč, ki sta trdno držala tretjega. Ta se je oziral, gledal ven, izven na sliki upodobljenega sveta, gledal je naravnost vame, izraz na njegovem obrazu je bil poln groze in strahu. S pogledom me je rotil in prosil, naj ga najdem, naj mu sledim, ga rešim. Ga pripeljem nazaj.

	Toda bilo je prepozno. Postal je kot ostali. Spremenil se je v sliko. Nekoliko dlje je trajalo, da sem našla žensko. Njena podoba je bila majhna in skoraj povsem skrita v kotu, a razločila sem belo svilo in bleščice, obris belih peres. Bila je tam. Roko je imela iztegnjeno, s prstom je kazala proti Oliverju, toda njene oči so gledale mene – točno vame – in iz njih je žarelo ostudno zmagoslavje.

	Noge me niso več držale, sesedla sem se na stol. Preostalo mi je le še eno upanje. Da je zdaj, ko je vzela Oliverja, kot je vzela vse druge, zagotovo – zagotovo – potešila svojo željo po maščevanju. Je ostal še kdo? Kaj še lahko stori? Še ni naredila dovolj?

	Ne vem. In vedela ne bom, četudi vem, da ne smem reči 'nikoli'. Živela bom s tem strahom, to grozo, to grožnjo vsa leta, dokler ne bo otrok, ki ga pričakujem, kot sem izvedela pred kratkim, odrasel. Zdaj samo še molim vedno isto molitev – bedasto molitev, seveda, kajti kocka je že padla.

	Molim, da ne bi dobila sina.





Susan Hill



Angleška pisateljica in dobitnica več knjižnih nagrad in literarnih odličij − uvrstila se je tudi v ožji izbor za bookerja − je zaslovela z zgodbami o duhovih.

	Njeno najvidnejše delo je Ženska v črnem. Po knjižni predlogi je bil posnet film, dobri dve desetletji pa je bila del angleškega gledališkega repertoarja.

	Z dinamičnim dogajanjem poustvarja rahlo gotsko vzdušje, ki bralca pritegne in ohranja v napetem pričakovanju, hkrati pa poraja vprašanja in dvome, ali resnično obstaja še kaj več.

	Leta 2012 jo je nagradila angleška kraljica Elizabeta II., leta 2020 je bila počaščena z vstopom v Red britanskega imperija in postala dama velikega križa.

	Njena spletna stran: www.susan-hill.com





Preberite še:



Adam Snow se navdušen vrača z obiska pri stranki, kot posredniku pri prodaji dragocene knjige se mu namreč obeta dober posel. V mraku zgreši izvoz in se izgubi, znajde se sredi zapuščenega, nekoč nedvomno čudovitega vrta. Medtem ko se zmedeno ozira naokrog, se v njegovo dlan prikrade majhna roka, kot bi se ga oklenil otrok. Pogleda, a tam ni nikogar. Sklene, da je bila zgolj utvara, a kmalu ga začnejo mučiti nočne more in panični napadi. In tudi majhna roka se vrne. Čigava je in kaj mu hoče povedati?





Mladi odvetnik Arthur Kipps odpotuje v odročno angleško mestece, da bi poskrbel za zapuščino nedavno preminule čudaške starke, gospe Drablow. Veseli se, da bo zadevo hitro opravil in se vrnil domov k svoji ljubljeni, ko uzre žensko v črnem. Pogled na trpečo žensko ga presune, radovednost ga žene, da bi ugotovil, kdo je in kaj se ji je zgodilo. Zadržani prebivalci Crythina Gifforda skrbno čuvajo skrivnost, ki je v preteklosti že terjala svoj davek in jih zaznamovala, toda to Arthurja ne ustavi. A ne zaveda se, da tudi njemu ne bo prizaneseno …





	Založba LYNX priporoča:

	*

	Cate Quinn

	ČRNE VDOVE

	Catherine Cooper

	KOČA

	DVOREC

	Michelle Frances

	FANT

	SESTRI

	HČERKA

	NOVINKA

	SINOVA PUNCA

	Neil White

	SKRAJNO ZLO

	Francesco Dimitri

	KNJIGA O SKRITIH REČEH

	Janko Valjavec

	ŽUPNIK

	C. S. Quinn

	LOVEC NA TATOVE

	Diane Setterfield

	BELLMAN & BLACK