Poštnina plačana v gotovini. Leto XXIII. Lendava, 22. novembra 1936. Štev. 47. Cena 1 Din. Naročnina: doma na sküpni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par. V inozemstvo mesečno 6 Din. Z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej. Štev. p o l o ž nice 11806. Rokopisi se ne vračajo. Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih, Slov. Krajina. Cena oglasov: cela stran 800 Din., pol strani 400 Din. i tak niče. „Poslanoˮ i med tekstom vsaka reč 2 Din. Mali oglasi do 10 reči 5 Din., više vsaka reč 1 D. 50 p, i oglasna taksa posebi. Popüst po dogovori. Govor g. Zelko Ivana, dobrovniškoga kaplana v Bogojini, novembra 8. na širitelskom sestanki. Dragi Širitelje i drügi navzoči! Vsem so vam poznani krvavi dogodki v Španiji. Dva najvékšiva neprijatela sta se poprijela v boji. Brezverstvo, brezbožen komunizem ščé včiti krščanstvo. Kak belo nemre biti čarno, tak se tüdi vera i brezverstvo nemata spoprijateliti, tak tüdi bolševiški komunizem i krščanstvo ne. — Boj v Španiji je gledalo dnešnjega človeštva. Ne samo v Španiji, nego po vsoj Evropi se bije boj med verov i neverov, boj na živlenje i smrt. Šatanova roka je vužgala požar, ki se je razširo že na ves svet. Brezboštvo zametavle vse razodete bože istine, rüši cerkvene ustanove i razširjavle navuk brez Boga, brez vere v posmrtnost. Ta brezbožna vojska ide po vsem sveti, po vsej državaj, po mestaj i tüdi v vsakšo ves, po šolaj i zvüna nje. Pomagajo pa joj oni, ki toti ne želejo komunizma, a s svojov nemarnostjov, strašlivostjov, s svojov mlačnostjov i popüščanjom nikaj ne včinijo, da bi stavili te požar. I to so po velkoj večini katoličani. Sami znate, da je tüdi naša krajina že jako zastruplena od komuni stične propagande, da tudi pri nas jako peša versko i jakostno živlenje, da je razvüzdanost i pokvarjenost vsikdar vekša i za vnoge že nekaj ščista navadnoga. — Brezverstvo, v prvoj vrsti bolševizem, je vseširom, na vsoj črti, v napadi, z vsov besnostjov se je vrgeo na krščanstvo i Cerkev, zato ar je krščanstvo najvekša ovira, da komunizem nemre zavladati po vsem sveti. Kak je tüdi znano, so bolševiški brezverci pozvali svetovni kongres brezbožnikov za 7. febr. 1937. v Moskvo, gde se ma zbrati do 1600 članov iz 46 držav sveta, da s pomočjov i pod vodstvom tej pristašov mobilizira vse svoje sile po vsem sveti za boj proti Cerkvi. Borba brezverska proti veri i Cerkvi je tak stara, kak je staro krščanstvo. A žalibog je ta borba proti pečini Kristušovoj v zdajšnjem stoletji vsikdar ostrejša i je postanola vse bole javna i si sama dala naslov: boj za pravice. Kristušov neprijateo — šatan — bole kak kda prle — napovedavle boj Kristušovomi kralestvi. V toj strašnoj zmešnjavi so zdignoli glas naš najvišiši čuvar krščanstva — sv. Oča — viden Kristušov namestnik na zemli. — Kda je domovina v nevarnosti pred neprijatelom, nastane v domovini naednok mobilizacija. Vsi, ki so sposobni domovino braniti, stojijo pripravleni, vsakši na svojem mesti. Vsakši se zgene i po svojoj moči skrbi za obrambo domovine: vojaki na fronti, drügi doma.— Kristušovo kralestvo je zavolo mlačnosti krščenikov v nevarnosti. Zato so sv. Oča pozvali vse krščenike, naj se zbüdijo od mlačnosti, naj se zdigne vse verno lüstvo kak eden človek pod Kristušovov zastavov proti nekrščan-skomi dühi i nekrščanskomi živlenji, naj se s križom zaznamenüvani krščeniki pod vodstvom svojih püšpekov borijo za Kristušovo kralestvo na zemli. — Kak se pa naj mi v tom boji borimo za Kristušovo kralestvo? Več je pripomočkov i eden je tisk. Moč i važnost tiska. Eden plebanoš je šo na predganco i je etak začno: „Če bi bio jaz šatan.ˮ Lüdje so ga samo jako gledali, ka bo zdaj i on je naprej pravo: „Ka mislite, ka bi včino z vami? Ali bi vas včio preklinjati Boga, Marijo, svéce? Ali mislite, da bi vas napelavao na krajo, laž, na poboje, na bitje? Ali mislite, da bi vam priporočao pijanstvo, razvüzdanost? Ali mislite, da bi sejao med vami svajo i kreganje ? Ne, nego nekaj drügoga bi napravo. Naročo bi vam slabe časopise. Zadosta bi bilo. Slabi tisk bi vse opravo namesto mené. Iz vas bi napravo: preklinjevalce, tovaje, nečistnike, morilce ...ˮ Iz toga vidimo moč tiska. Tisk z lehkotov napravi to, ka Vnogi lüdje ne bi mogli včiniti. Ka mislijo od tiska brezverci ? Moči tiska se zavedajo posebno brezverci i neprijatelje sv. Cerkve. Vzemimo na primer Rusijo. Že od samoga začetka komunistične revolucije je ruska vlada polagala velko važnost ravno na tisk. Znala je, ka tisk napravi iz lüdi. Ves tisk je vzela pod ostro nadzorstvo komunistične stranke. Po statistiki, ki jo prinaša moskovski list „Ekonomičeskaje Žiznˮ, izhaja v Sovjetskoj Rusiji 5400 listov, ki izidejo v 35 miljon izvodaj. Leta 1931. je bilo vödanih 53.000 knig v 835 milijon izvodaj. Slab tisk je kak tisti neprijateo, od šteroga pravi sv. evangelij, da je prišeo v noči i posejao kokoj med pšenico. Tiho, tak da nišče ne opazi i zastrupla svoje čitatele. Nikaj ne pove, nikaj ne pokaže, gde se skrivle reč, ki nosi v sebi žalec, s šterim zapiči i se zasadi v düšo. Dober tisk. Kak je slab tisk padec i pogüba vnogih, tak je dober tisk vstajenje i živlenje vnogih. Nekak je napisao, da je dober tisk nekše vrste osmi sakrament. Zaistino, po dobrom tiski pridejo milosti i dobrote za düšo i jo v dobrom vtrjavlejo. Blagoslovleni je takši tisk, ki je vodnik i ne zvodnik, ki zida na pečino Cerkve i ne na pesek nevere. Zdajšnji sv. Oča so posebno povdarili pomen dobroga tiska. Letos je bila v Rimi Svetovna razstava katoličanskoga tiska. Tüdi naši časopisi: Novine, Marijin list i Ograček —so bili na toj razstavi. Razstava je bila s tem namenom, da se važnost dobroga tiska povdari. Pri toj priliki so bila v Rimi tüdi velka Zborovanja, da bi se naj katoličanski tisk po vsem sveti kem bole razširo. Pri drügoj priliki so sv. Oča ednomi velkomi francoskomi časnikari podarili zlato pero z rečmi: Vaše pero je več vredno, kak 100 jezero možov. To je papova reč, ki dobro kaže, kakše važnosti je dober katoličanski tisk. Pred nedavnim je bila sestavlena statistika, kelko mi katoličanci damo v različne dobre namene: za siromake, tisk itd. Odstotek za tisk je strašno nisiki. Čüdno, da se šče mi katoličanci premalo zavedamo važnosti tiska. Plebanoš Pierre L’Ermite pravi: „Katoličanci so pomen tiska za 100 let zaspali.ˮ Jasno nam je teda, če nam sv. Oča pravijo, da mi naš penez bole pri Bogi naložimo, če damo za dober krščanski tisk, kak pa v kakši drügi dober namen, na pr.: za šole ali cerkve: „Zaman zidate šole i cerkve, če ne podpirate dobroga tiska.ˮ Širitelje, prepričani sem, da ví z veseljom delate za naš tisk, da se ne strašite trüda pri tom. Vsakša vaša reč izgovorjena za naš katoličanski tisk, je prava apoštolska reč — i vi s tem delate v dühi katoličanske akcije. — Sv. Oča so v svojoj okrožnici od KA posebno naglasili i naročajo püšpekom: „Povejte vi Vašim vernikom, ki delajo zdrüženo z püšpeki i dühovniki v apoštolskom delovanji, da so oni bole kak drügi i kak kda inda: izvoljeno lüstvo, kralesko dühovništvo, sveto lüstvo, bože lüstvo, od šteroga guči sv. Peter (1 Petr. 2, 9). To vala tüdi za vas, predragi! — Dnesdén je ne zadosta, da bi samo nešterni delali za tisk. Vsakši je po svojoj moči dužen pomagati pri apoštolstvi krščanskoga tiska. Eden s perom, drügi z rečjov, z širjenjom i agitiranjom za naš tisk, ali pa bar s tem, da si ga naroči. Potreba dobroga tiska je dnes tak velka, da če bi mi v Slovenskoj krajini ne meli svoj katoličanski tisk, bi ga morali ustanoviti. Hvala Bogi pa, da ga že mamo. Zato ga pa poštüjmo — poštüjmo ga v prvoj vrsti zato, ar je katoličanski — poštüjmo ga pa tüdi i Podpirajmo, ar je v njem trüd onih, ki v njega polagajo düšo i svoje najbouše. Dühovnik predga na tjeden samo ednok i to samo pou vöre, a časopis govori celi tjeden i den. Predgo poslüša samo par sto lüdi i to znotra cerkve, a zvüna cerkve — po cestaj i hišaj — po vseh krajaj predgajo neprijatelje sv. Cerkve po slabom tiski. Če neprijatelje Cerkve verestüjejo, ali bomo mi prijatelje Cerkve spali?! Če neprijatelje Cerkve gučijo po svojem tiski, ali bomo mi mučali? Če se neprijatelje Cerkve pripravlajo na boj, ali bomo mi na križ roke držali? Če se neprijatelje na nemo zapovid Moskve vsi pokorijo, ali nemamo mi ešče vekše dužnosti bogati na glas iz Rima? Ja, predragi, nam trbe močnih borcov, hitrih bežcov, ki bodo hitrejši kak komunistični agitatori, nam trbe nevstrašenih delavcov, ki bodo znali prle kak komunisti raznesti naš tisk med lüdi. Vsakše leto se zbirate na širitelske sestanke. To so za vas kak dühovne vaje, iz šterih idete okrepleni za nadalno borbo, gde se navdüšite za apoštolsko delo katoličanskoga tiska. Mejte to zavest i idite s tov zavestjov na delo, da vi vršite važno delo pri obnovi sveta v Kristušovom dühi. Govor g. Maučec Jöška, profesora v Bogojini na grobi + Baša Ivana, dekana i plebanoša pri priliki širitelskoga sestanka novembra 8. Predragi Širitelje, dragi domačini! 13. februara 1937. leta bo minolo 7 let, gda je ednomi najzname-nitejšomi pa tüdi najplemenitejšomi sini Slovenske krajine v 56 leti starosti prenehalo biti njegovo lübezni puno srce. I te veliki sin naše Krajine, je bio Prečastiti g. Baša Ivan, dekan i bogojanski plebanoš, na šteroga grob smo mi dnes prišli. Toga plemenitoga sina, šteri je zraseo iz našega slovenskoga kmečkoga lüdstva, je dičila: nesebično lübezen do slovenskoga naroda, gorečnost na poli düšnoga pastirstva, nevtrüdlivost v izobrazbi slovenskoga lüdstva, bistroča düha, darežlivost i odkritosrčnost; to so bile one velke jakosti, štere je noso pokojni bogojanski plebanoš Baša v svojem srci ves čas svojega düšnoga pastirstva. Te jakosti so bile ravno one nositelice, štere so Bašovo ime zanesle ne samo med najmenšo vesnico v Slov. krajini, liki tüdi prek Müre med ostali slovenski narod. — Pa tüdi te jakosti, štere so tak globoko bile vceplene v njegovom srci, so bile one fundamentalne lastivnosti, štere so zgradile tak velki, skoro kristalno čisti značaj osebnosti, kak ga je meo pokojni dekan Baša. Zato mi dovolite, dragi Širitelje pa tüdi drügi, šteri ste prišli v tak velkom števili, da se dnes, gda stojimo na grobi tak velkoga dobrotnika, šteri je vse svoje živlenje posveto samo za dobrobit i srečo Slov. krajine i njenoga slovenskoga lüdstva, spomnim bar v kratkih rečaj ino to samo v dveh pogledaj: kaj vse je napravo za svojo bogojansko faro i pa v pogledi, ki ga je meo do našega domačega katoličanskoga tiska. Župniski zapiski i lüdska govorica nam svedočijo, da je bila pred prihodom Baše bogojanska fara popunoma razburkana. Versko živlenje je bilo mlačno, svaja, preklinjanje tolvajija i odürjavanje je vladalo teda med bogojanskimi farniki. Novi plebanoš, pa kak dober dühovni pastir i dober düšeslovec — spoznavalec lüdske düše, se je z lübeznijov do svojih novih farnikov poprijao težkoga dela. Najprle si je mladi plebanoš iskao pot do mladine; naskori se ga je mladina oklenola i zlübila, kak svojega naj-boušega očo. — Pa tüdi dijaško mladino je Zbirao okoli sebe, štera je bila vsakdenešnji njegov gost. Bodrio jo je, naj ne opeša v živlenskih nevolaj i žrtvaj i njej davao lepe navuke i navodila za živlenje. Zato je ravno bogojanska fara mela v njegovom časi največ dijaštva v Slovenskoj krajini. Gosto sv. prečiščavanje je razširo v svojoj fari i tak poživo versko živlenje. Vsi so ga zlübili, kak mladina i dijaštvo, tak stari. Vsi so v njem vidili kak najboušega prijatela! očo. Što je bio v nesreči, v telovnoj ali düševnoj stiski — vsakši je najšeo pri njem tolažbo i pomoč. Tak se je njegova fara zmerom bole zdigavala, tak da je postanola najbouša fara v Slov. krajini i to v vsakšem pogledi: kak v versko—katoličanskom, tak kulturno—prosvetnom i tüdi narodnost™—slovenskom. Kak že skoro 50 letnik, se je pokojni bogojanski plebanoš poprijao ednoga najvekšega dela, šteroga je že noso v svojem srci skoro 20 let: postaviti novo cerkev v Bogojini. I to je tüdi z velkimi žrtvami i trüdom dosegno. Nova njegova cerkev je svetišče, štero je ne samo v diko i okras bogojinskoj fari, liki celoj Slovenskoj krajini. Novo svetišče, zozidano po božem navdehnjenji, vsakša posamič-nost i celota je lepota, štero zamisli samo pravi umetnik. Tak glasi i bo glaso več sto let te velki cerkveno— kulturni spomenik Slovenske krajine poznim zanamcom, da je v Bogojini v letih 1908—1931., v letih svetovne morije — pa tüdi v letih zlate slobode Slov. krajine, župnikovao ne samo goreči dühovnik, lübiteo slovenskoga naroda i veliki prijateo mladine, liki tüdi mož, šteri je bio Obdarjen z jasno-bistrim razumom. — I tak je delao velki dobrotnik slovenskoga lüdstva v bogojanskoj fari punih 23 let, dokeč so ga ne velke skrbi i britkosti — pa tüdi razočaranja strla i tak je odnemogeo v 56 leti starosti 13. februara v petek 1931 leta. Pa tüdi v pogledi do našega domačega katoličanskoga tiska ma pokojni plebanoš Baša ogromne zaslüge. Da je Slovenska krajína ostala Slovenska i doživela leta 1919. slobo- 2 NOVINE 22. novembra 1936. do, se moremo zahvaliti v velkoj meri našemi domačemi slovenskomi tiski: Kalendari, Marijinomi listi i Novinam. Pa što je bio začetnik vsega toga za naše slovensko lüdstvo zgodovinsko tak velkoga dela ? — Bili so trije naši slovenski dühovniki, zastopniki iz vseh treh delov naše krajine: kak zelene Goričke i žitorodne Ravenske pa Dolinske i to: tišinski kanonik dr. Ivanoci Franc, dekan Baša Ivan i ešče zdaj živeči izdajateo i vrednik naših domačih katoličanskih listov plebanoš Klekl Jožef. Pred 50 leti je v našoj krajini ne bilo skoro nikšega düševnoga živlenja. V šolaj se je naša slovenska mladina včila samo vogrski jezik. Edino, ka so lüdje düševnoga čüli, je bila v cerkvi predga, pesem — pa molitvena kniga. — I ravno v tom žalostnom časi so nastopili dr. Ivanoci, Baša i Klekl, z namenom, da osnovejo drüštvo, ki bi davalo vsakše leto Slovencom naše Krajine dobre Slovenske knige do rok. Pa to se njim je zavolo velkih težav ne Čisto posrečilo. V tistom časi je ne bilo tak lehko začnoti izdavati Slovenske knige na Vogrskom, kama je tüdi spadala naša Slov. krajina. Lüdstvo je ne bilo tak navajeno na čtenje, da bi se v zadostnom števili priglasila za naročnike ; na drügoj strani pa so naše Slovenske dühovnike tožili madžarskoj vladi, da s tem, da širi Slovenske knige, dela proti državi. Tožili so je tak pri cerkvenoj oblasti pri püšpeki, kak pri političnoj na ministerstvi v Pešti. 1 posledica je bila, da sta kaplana Baša i Klekl bila premeščeniva iz naše Krajine med Bele Hrvate na Gra-diščanskom, ar sta z dr. Ivanocijom branila slovenski jezik. — Pa dr. Iva-noci se je z mladima kaplanoma Bašom i Kleklom ne strašo trüda pa potrivnosti. Šli so s svojim delom naprej, dokeč je ne zagledao beli den Kalendar Srca Jezušovoga i to ravno pred 33 leti, leta 1903. Izid kalendara leta 1903. je bilo velko zgodovinsko delo za našo krajino, šteroga pomen moremo vsikdar pravično poštüvati. Pa ne je ostalo samo pri Kalendari, liki leta 1904. je izišeo Marijin List i leta 1913. pa Novine. Ves te naš domači tisk je vršo vsa leta od začetka do dnes velko versko-vzgojno, kulturno-prosvetno pa tüdi narodnostno delo i to bo tüdi vršo i se borio proti vsem protivnikom naše krajine i našega lüdstva. Dragi navzoči, za to velko delo moremo biti bogojanskomi plebanoši Baši globoko zahvalni. Njegova prerano smrt nam je velki vdarec napravila. Pa njegov grob i njegova Veličastna cerkev nam vsikdar naznanjata, da moramo ostati tistomi zvesti, ka je dekan Baša širio med nami. Posebno pa Pokažimo, da bomo širili kak najbole naš domači tisk, šteri nas 33 let brani, podpira i vči. Vsi na delo za te namen: edni s pisanjom, drügi s širitelstvom pa naročanjom za napredek i srečo naše Slov. krajine — to je bila žela našega velkoga narodnoga büditela: Baša Ivana i njegovih sodelavcov ! NEDELA dvajsti peta po Risalaj. Berilo iz pisma svetoga apoštola Pavla Kološanom. Bratje! Ne henjamo za vas moliti i prositi, naj bi si popunoma spoznali njegovo volo v vsoj dühovnoj modrosti i razumnosti: da bi živeli vredno Gospoda i njemi bili popunoma po voli, ar bi prinašali sad vsakšega dobrega dela i rasli v spoznanji božem, se v vsakoj moči, kak se spodobi mogočnosti njegove slave, za vsakše potrplenje i stanovitnost vtrjavali, i z veseljom zahvalüvali Očo, ki nas je napravo sposobne za delež pri herbiji svetih v svetlobi; zakaj rešo nas je iz oblasti kmice i prestavo v kralestvo svojega prelüboga Sina, v šterom mamo odrešenje, odpüščenje grehov. Evangelij (Mataj 24). Tisti čas je pravo Jezuš svojim vučenikom; „Gda te videli gnüsnobo opüščenja na svetom kraji, napovedane po proroki Danieli, — što čte, naj razmi — te naj bežijo v bregé, šteri so v Judeji; i što je na strehi, naj ne hodi dol, da bi kaj vzeo iz svoje hiše; i što je na poli, naj se ne vrača domo po svoj plašč. Jaj pa nosečim i doječim v tistih dnevaj ! Molite, da se vaš beg ne zgodi po zimi ali na soboto; zakaj te de velka stiska, kakše ne bilo od začetka sveta do zdaj i je tüdi več ne bo. I če tisti dnevi ne bi bili Skrajšani, ne bi bio rešeni nieden človek; nego zavolo zvoljenih bodo tisti dnevi skrajšani. Če vam te što pove: „Glejte, tü je Kristuš, ali: Tam je, ne vrvlite. Vstanoti bodo najmre krivi Kristuši i krivi proroki i bodo delali velka znamenja i čüde, tak da bi tudi zvoljene premotiti, če bi bilo mogoče. Glejte, naprej sem vam povedao. Če vam bodo pravili: „Glejte, v püstini je, ne hodite vö; „Glejte, v hrambi je, ne vervlite, Kak najmre blisk pride od vzhoda i posveti do zahoda, tak de tüdi s prihodom Sina človečega. Kdekoli je mrtvo telo, tam se bodo zbirali jastrebi. Taki po stiski tistih dnevov pa bo sunce otemnelo i mesec ne bo davao svoje svetlosti i zvezde bodo kapale z neba i nebeske sile se bodo gibale. Te se bo prikazalo znamenje Sina človečega i se bodo jokali vsi narodi na zemli; i vidili bodo priti Sina človečega na oblaklh nebe z velikov močjov i slavov. I pošle svoje angele pri mogočnom glasi trompet i zbrali bodo njegove zvoljene od štirih vetrov, od kraja do kraja nebe. Od figovoga dreva pa se včite prilike: Kda postane njegova vejka že gingava i poganja listje, znajte,daje blüzi leto. Tak tüdi ví, kda te videli vse to, znajte, da je blüzi — pred dverami. Zaistino, povem vam: Te rod ne prejde, dokeč se vse to ne zgodi. Neba i zemla prejdeta, moje reči pa ne bodo prejšle. Boža slüžba v Kobilji. Preminočo nedelo 15. novembra je bilo na Kobilji Martinovo posvečenje. Sv. Martin je patron prijazne kobiljanske cerkvice, štero so si Kobiljančarje z velkov požrtvovalnostjov, pa vseedno z veseljom postavili i ešče vsikdar skrbijo za edno ali drügo stvar, ki je v cerkvi potrebna, tak na priliko majo nove klopi, kelih, zdaj so naročili spovedarnico. Vsakšega svojega proščenja se Kobiljančarje veselijo, Martinovoga pa šče najbole. To so dnevi, kda njim ne trbe iti dobro vöro daleč v Dobrovnik k slüžbi božoj, nego se zberejo doma v svojoj ka-peli i to tüdi takši, ki farno cerkev odznotra jako ne poznajo. Pa ne samo domači, tüdi iz sosednih vesi i far prihajajo v Kobilje na proščenje, celo iz vogrske strani iz Jošavec. — Letos so težko čakali Martinovo. Zvedeli so najmre, da se v šoli deca pa tüdi starejši včijo lepe Slovenske cerkvene pesmi, s šterimi bi naj dostojno počastili Martinov svétek. To je bilo nekaj novoga za Kobilje. Na svetek sam se napunila cerkvica i ešče zvüna so morali nešterni ostati. Slovenska cerkvena pesem je prvikrat po osvo-bojenji zadonela v prelepoj hiži božoj. Dosegamao se je vsikdar vogrski popevalo, čeravno ka so tű sami Slovenci. Ne samo v narodnostnom pogledi, nego tüdi v verskom je bio skrajni čas, da se vpela namesto vogrskoga slovensko petje. Mladina najmre ne razmi vogrski i tüdi starejši so že vnogo pozabili, ka so se v madžarskoj šoli navčili. Zato je vogrsko petje oviralo i ne pospešavalo versko živlenje. Vse inači zagrabi človeka Slovenska pesem, kak vogrska. To so Kobiljančarje dobro čütili i so ne mogli prehvaliti četveroglasne litanije Matere bože z odpevanjom. Vnogi so ešče kaj takšega ne čüli. Kak smo že pisali v naših Novinaj, so Kobiljančarje prosili prevz, g. püšpeka, naj bi dovolili, da bi bila na Kobilji vsakšo drügo nedelo sv. meša i Slovenska predga. Zdaj se njim je žela spunila. G. püšpek so njim to dovolili. I v kratkom se začne redna boža slüžba na Kobilji. K uredbi od kmečkih dugov. Z uredbov od likvidacije kmečkih dugov je prevzela vse duge kmetov proti denarnim zavodom i kre-ditnim zadrugam, če so nastali pred 20. aprilom 1932, »Pooblaščen agrarna bankaj ki ma pravico vrediti te duge i sprimali v imeni države vsa plačila obrokov na račun teh dugov. Prvi obrok je že prišeo 1. novembra 1936 i dužniki ga morajo po členi 29 i po uredbi plačati po začasnom proračuni i to: dužniki šteri sküpni dugovje denarnim zavodom i kreditnim zadrugam ne presegajo zneska 25.000 Din, bodo poslali taki PAB-i najmenje deseti deo svojega na polovico znižanoga duga na račun zapadnjeno-ga obroka; tisti, ki presega njuv dug denarnim zavodom i kreditnim usta-novam 25.000, bodo pa poslali banki kak prvi obrok znesek, ki znaša desetine njuvoga denešnjega duga. V meseci novembri dobijo dužniki v tom smisli pozive, da plačajo prvi obrok i od denarnih zavodov i od kreditnih zadrug i od svojih prvejših vüpnikov, kak to odrejüje Člen 32. pravilnika za izvedbo uredbe od likvidacije kmetskih dugov. Kda sprejme poslane zneske, bo PAB mislila, da so dotični dužniki spunili svojo obveznost, zapadlo 1. novembra t. 1., gda dobi od njuvih prvejših vüpnikov potrebne podatke i obračune od teh dugov i gda bo na njuvoj podlagi znižala glavnico, kak to odloča odredba, bo pa izvršila končni Obračun anuitet. Če se bo pokazalo več kak znesek, sprejeti na račun obroka, ki je prišeo 1. novembra t.l., ga bo banka ali vrnila dužnikom, ali pa ponücala za odplačilo pridočih obrokov, če bo pa poslani znesek menši, bo od dužnika terjala, da razliko poravna. V zvezi s tem se dužniki obveščajo, da lehko pošlejo navedene zneske PAB-i taki, šče prle, kak dobijo poziv za plačilo od zavoda ali zadruge, ki so jim bili do zdaj dužni. Ravnotak se dužniki opominajo, da lehko taki pošlejo PAB-i na račun odplačila tüdi vekši znesek ali poravnajo tüdi ves dug, v tom slüčaji bo- do rešeni v odgovarjajočoj meri obresti za bodoče. Če se dužniki ne bodo ravnali po dobljenih plačilnih pozivaj, ali po tom sporočili, bodo po določbaj člena 48 uredbe zgübili ednok za vsikdar pravico, da bi se smeli šče nadale okoristiti z olajšavami pri plačili, kak določa uredba. Od takših nerednih dužnikov se bo brez nadalnoga sterjalo izplačilo celoga duga na zvršilen način s pomoč- jov davčnih oblasti, sküpno z izterjavanjom kazenskih obresti. Zato se opominajo prizadeti dužniki, da se ravnajo po tom sporočili i da se taki odzovejo plačilom pozivom. Peneze naj pošlejo neposredno PAB-i s tečnov navedbov svojega kratnoga i rodbinskoga imena, kraja prebivanja i zavoda ali zadruge, šteroj so dozdaj dužni bili. (Iz pooblaščene agrarne banke.) Kak dugo šče ne dobimo nove bolnice? Znano nam je, da se je zbrao v Soboti odbor za novo bolnico, zadeva se pa ne gible nikam naprej; bolnica ešče zmerom stoji takša, kak prvle. V Soboti je bila že tüdi banska inšpekcija i komisija dostakrat, premišlavali so, ka bi se vse moglo napraviti, zamajavali so s svojimi glavami nad takšimi nehigijenskimi razmerami i čüli smo, da se je predlagale, da se bolnica zavolo nehigijen-skih razmer'zapre. Pa vse je ostalo pri stárom: sobočki špitao je ešče izda najslabši v celoj našoj državi i ma mogoče na celom sveti malo kde para. To je naša kulturna sramota! Kde na sveti je mogoče, da v ednoj bolnici tak smrdi, kak v sobočkoj? Kde i v šteroj bolnici so betežniki tak stisnjeni, kak ravno v Soboti ? I kde i v šterom mesti se šče imenüje to bolnica, gda tak stisnjeni betežniki morejo zvün smrdlüge ešče po dva ležati v ednoj posteli? Stranišča po gostilnaj morajo odgovarjati predpisom, v sobočkoj bolnici pa ne odgovarjajo. Teliko nam predgajo od nevarnosti trahome, mamo že dva zdravstvena doma, zvün toga se ešče namerava v Lotmerki postaviti eden, na novo bolnico pa kak da bi pozabili; ali ne preti ne-varnost v kakšemkoli pogledi na betežnike, če so v takšoj tesnobi ? Vnogo nam pripovedavajo tüdi od vzgoje i zdravja dece; v sobočkom špitali pa so deca stisnjena med starejše, kak zavci v štali pod jasle. Što bo noso odgovornost za to, če se kakšemi siromaki zmeša pamet? Kak ga naj spravimo v sobočko bolnico, če ga pa nemrejo djati na posebno posteo, ne pa šče v posebno hišo, ar nega mesta, med drüge betežnike pa takšega denok nemrejo dati. Zvün toga pa ležijo eden poleg ovoga lüdje od raznih betegov, ka pa vendar ne ide. Kralevske bansko upravo prosimo, naj si pogledne ešče ednok, kak so naši betežniki spravleni v toj bolnici i naj napravi toj sramoti že ednok konec, dokeč je ešče ne kesno. Sküšnje mamo z Delavskim domom i gimnazijov, da se pri nas vsakša stvar zavleče na politično ali osebno pole i tak je bilo mogoče tüdi dozdaj z našov bolnicov. Toda kda je potrebno, da prestopiš prag bolnice kak betežnik, ne misliš na to, ali je to edne ali drüge stranke zasluga. Dužnost nas vseh je, da že vendar ednok dobimo prepotrebno bolnico za naše, v prvoj vrsti siromaške betežnike, pa tüdi za tiste, ki majo ešče nekaj penez, da ne hodijo po drügih bolnicaj, da so lehko doma poleg svojih starišov i dece. Ne gledajmo na tiste, ki so ešče proti toj krvavo po- sebnoj bolnici i to zavolo politike ali zavolo drügoga. Naša dužnost i naša pravica je, da zahtevamo od države to i to zavolo toga, da ostane naše lüdstvo Zdravo. Zato je potrebno, da se cela naša krajina i Mursko polje s svojimi poslánci, banskimi svetniki i župani zgene za novo bolnico v Soboti, celo pa nova obč. uprava Sobote, od štere Pričaküjemo največ smisla za prepotrebno bolnico, ve vsakši den vidi, kakše žalostne razmere so tam. Drügi so že vsi prišli na vrsto pred nami, v Ljubljani v Maribori i v drügih krajaj naše države si zidajo nove bolnice, mi pa samo gledamo, če pridemo na vrsto i to najzadnji ali pa nikdar. Naj ne bo prekesno i naj nede nam trbelo davati teški odgovor sebi i svojemi lüdstvi za to! I što se nam ne priklüči v toj zahtevi po novoj bolnici, za tistoga bomo denok znali, da je proti našemi lüdstvi, ki je obsojeno, da je v takših v nebo kričečih razmeraj sobočke bolnice. Znamo, da se že večkrat probalo postavitev nove bolnice zavlečti iz razloga, da nega penez. Pitajmo se, ali se ne bi dalo kde indri prišparati za našo krvavo potrebno bolnico v Soboti ? Znamo, da so za popravila v zdajšnjoj bolnici že telko penez potrošili, da je greh, ar iz te bolnice se ne more napraviti to, ka zahteva čüt za zdravje i higijeno. Potreboča po novoj bolnici se ne more gojiti na nikši drügi način, kak samo z postavitvijov popunoma novoga poslopja, ar je vse pretesno i do düše žalostno. Ar takše nehigijenične razmere škodüjejo tüdi spoštüvanji do države, da se neso odpravila ravno v našem obmejnom kraji, zato bi bilo tüdi potrebno, da se že ednok tüdi Beograd za te razmere začne zanimati i da podpre našo bansko upravo, da se Zadosti pravici našega socialno najslabšega lüdstva i njemi preskrbi zavod, kama bo lehko šo z zavüpanjom iskat vsakši svojo izgübleno zdravje. Znamo, da ma zdajšnja kralevska banska uprava največ smisla, da se siromaškomi lüdstvi na te ali drügi način pomore, ve pa zida novo bolnico v Maribori i preurejüje gornjeradgonski grad za hiralnico za odnemogle, obstarane itd. i osvedočeni smo, da pogledne tüdi k nam prek Müre i da nam to, ka nam ide po vseh človečih pravicaj. Potrebnost po novoj bolnici v Soboti je postanola tak velka i hitra, da se na nikši način ne sme i ne more več odlašati brez nevarnosti i kvara za naše zdravje ! \ 22. novembra 1936. NOVINE 3 GLASI. SLOVENSKA KRAJINA. Lepi pozdrav Prezvišenoga nadpastira v izseljeniškoj številki Novin. Prezvišeni gospod knezoškof i apoštolski administrator so poslali lepi, iz srca izvirajoči pozdrav za izseljeniško številko Novin izseljencom Slovenske krajine. Da prečtejo lübezni pune reči svojega nadpastira po sveti raztepene njuve ovčice, poskrbite starišje i domači izseljencov, da to številko do rok dobijo. Hitro nam pošlite naslov izseljenca, kdekoli je, da njemi jo dostavimo. To se tiče tistih izseljencov, ki neso naročeni na naše liste. Vmrla je v Lendavi ga. Rošáš Matilda, žena vpokojenoga sodnoga oficiala na zemliškoj knigi v Lendavi. Pokojna je mela raka. Iskala je zdravje v Szombathelyi, pa so jo domo poslali, gda so videli, ka nega pomoči. Pokojna je bila dobra katoličanka, plemenitoga srca. Naj počiva vu miri I Obeso se je v Čentibskih goricaj Zadravec Jurij, oča drobne dece. Z ženov sta ne bila v dobrom razmerji. Bila sta se večkrat. Preminoči tjeden je prej tüdi ženo zbio, zavolo toga, ar je živela z drügimi moški, a na drügi den se je zavolo žalosti obeso. Med lüdstvom pa ide glas, ka se prej ne sam obeso, nego da so ga zadavili drügi, s šterimi se ne razmo i so ga potom obesili. Ka je na tom istine, ne vemo, samo to se nam čüdno vidi, da niti zdravnik ga ne preiskao. Mogoče da preiskava vse dožene. Pokojnoga so taki zakopali — brez dühovnika. Vtopo se je Rochlitz, inžener, sin Genterovskoga mlinara. Nekde pri Bihači so most delali. Pet se jih je pelalo v motornom čuni k mosti, šteri se pa prevrgeo. Eden se je rešo, a štirje so se vtopili, med šterimi je bio tüdi pokojni inžener, naš domačin. Naj njemi bo tüja zemla v Zagrebi lehka, domačim pa, ki so zgübili v edinom i lüblenom sini svojo najbolše dete, izražamo naše sožalje. Vsem občinskim uradom naznanjamo, da se dobijo v tiskarni i knigarni Balkányi Ernesta v Lendavi „Potrdilaˮ od likvidacije kmečkih dugov po niskoj ceni. Vsem obč. uradom pošlem tüdi po pošti, samo naj zahtevajo po ednoj dopisnici. Lipa. Glas iz Turnišča sporočen, da jaz zato ne kandidiram za predsednika občine Turnišče, ar sem ne dobo podpisov, je netočen. Gašparič Števan. Novi vučitelje v našoj Krajini. V zadnjem časi je bilo imenüvanih več novih vučitelov. Od teh pridejo v Slovensko krajino: Fabijani Vladimir v Mostje, Gerčar Alojz na D. Bistrico, Palčič Ivan v Bakovce, Pečovnik Stanislav na Tišino, Perenič Danijel v Predanovce, Stare Bogomil v Gaberje, Švigelj Bogomila na Dol. Bistrico, Cerkovnik Jožef v Dokležovje, Zalokar Antonija i Čepon Neža v Gornji Lakoš, Tominec Marija v Odranec, Küne Ana v Dobrovnik, Ares Marija v Zamostje, Lešar Marjeta v Malo Polano. Nagode Elizabeta v Veliko Polano, Bevc Bogdana v Fikšince, Turšič Ernestina i Ziherl Helena v Serdico, Školar Doroteja na Tišino i Sima Amalija v Mačkovce. Vüpamo, da bodo v kratkom sledila šče drüga Imenüvanja i da bode na vseh šolaj zadosta vučitelstva. V lendavskem srezi menka šče 7 vučitelskih moči. Kak pomagaš svojim najnesrečnejšim bratom i sestram ? Najbole nesrečni so pač tisti, ki so betežni na tuberkulozi (jetiki). Tem pomagaš samo tak, če pristopiš k Krajevnoj protituberkuloznoj ligi v Lendavi za lendavski okraj, ki bi rada v najkračišem časi odprla protituberkulozni dispanzer v zdravstvenom domi v Lendavi, kde bi se preiskavalo i vračilo betežne lüdi na plüčaj. Letna članarina znaša samo 12 Din. Liga je razposlala vabila k pristopi vsem Občinam, šolam, uradom i drüštvam. Niedna nabiralna pola naj se ne vrne prazna. Pristop se lehko prijavi pri predsedniki, sreskom načelniki dr. Bratini ali pa v Zdravstvenom domi v Lendavi pri šefi doma, zdravniki dr. Korbarji, ki je tajnik drüštva ali pa pri drüštvenoj blagajnici, zaščitnoj sestri Klunovoj tüdi tam. Polana. Po posli sem prišeo z tivarišom, delavnim kmetom v Polano. Vzemem si potrebno hrano v gostilni. K meni sedeta dva človeka i kak sta priznala, oba švercara. Eden je začo gromno gučati proti Cerkvi i dühovnikom i jamrati na krivice. Njemi odločno povem: Vaša deca ne bi trpela nikšega pomenkanja, če bi vi doma delali, kak te moj pajdaš, kmet dela. Vi zdaj plačate peti liter vina. Če bi to, ka dnes i drügoč zapijete, dali vašoj familiji i bi redno delali, ne bi gučali tak noro i nebi nikšega pomenkanja trpeti. Nego komunistom je ne za delo, samo za jelo i pilo. - Poročevalec. Novo Vodstvo gasilcov. Dozdajšnje staro vodstvo gasilcov v Ljubljani je bilo razrešeno i novo imenüvano začasno, dokeč se ne zvršijo volitve za novo vodstvo. Za kotrigo osrednjega odbora je tüdi zvoljeni naš domačin g. dr. Klar, narodni poslanec. Iz srca Čestitamo i se veselimo z vsemi našimi gasilci. Na podporo Novin so darüvali v Din. sledeči: g. Neubauer Jožef, bančni uradnik, Lendava, 40,N. 2.50. Bog plačaj. Mi smo vsikdar zadnji. Pet vučitelic je čakalo v Sloveniji že pet let na slüžbo. Prva med temi je bila zapisana Luthar Marjeta z Črensovec. Pa zgodilo se je, ka so ove štiri imenüvane samo Lutharova ne. Ne bomo sodili, nego odkrito Povemo, da nas boli to zametavanje našega lüdstva. Če bi zmed petimi tri dobile mesto, dve pa ne i če bi med tema dvema edna bila naša, nikaj ne bi pravili, ali zdaj, gda samo i jedina hči Slovenske krajine nema mesta po petletnom dugom čakanji nas boli, čeravno de se nas zvalo za separatiste. Katastrska uprava v Lendavi. Podpisan je odlok, da se katasterska uprava preseli iz Sobote v Lendavo, ki ma na skrbi kataster lendandavskoga sreza. To so zahtevali po želi celoga sreza banski svetnik g. Klekl letos na zasedanji banskoga sveta. Vnoge hoje i vnogih stroškov se s tem reši naš narod. Turnišče. Naš kantor, g. Dominko Štefan, je pozvani, da odslüži svojo vojaščino. Slüžo bo devet mesecov. V tom časi ga bodo nadomeščale č. sestre iz sirotišnice Deteta Marijine. — Higijenski zavod nam da poleg cerkve na občinskom skopati stüdenec, ki de meo do štiri metre globočine i zdravo vodo v njej. Senje v Črensovcih bo 23. novembra i to kramarsko pa živinsko. Ar je 20. okt. bilo preslabo vreme, se je senje na 23. nov. preložilo. Davkoplačüvalci! G. finančni direktor je ugodo prošnji narodnoga poslanca g. Dr. Klara i poslao svojega uradnika, ki bo te dneve pregledao poslovanje davčne uprave v Lendavi i preiskao, kde je vzrok velkim nerednostam i neprilikam, štere so meli vnogi davkoplačüvalci zadnje čase s čekami. Tak mamo vüpanje, ka se vse nerednosti i neprilike naskori odstranijo i več ne ponovijo. G. finančnomi direktora dravske banovine pa se tem potom najlepše zahvalüjemo za njegovo naklonjenost. „Omegi“ M. Krajine. Naše uredništvo se drži zdravoga pravila, da na nepodpisana pisma ne da odgovora. „Omega“ bi mogla dokazati, da je pooblaščena v imeni našega lüdstva gučati i bi mogla teliko kuraže meti, da bi svoje pravo pošteno ime vüpala podpisati. Ar pa niednoga, ni drügoga ne včinila, je nikaj drügo ne pred vsakim razumnim i poštenim človekom, kak zadnja litera grčke abecede. To Klub Prekmurskih Akademikov tüdi z bridkim srcom mora vzeti na znanje. Lansko naročnino iz Francije sta plačala: Lebar Daniel iz Sr. Bistrice i Maroša Štefan iz Gančan. Prosimo i ostale dužnike, da kemprle poravnajo svoj dug. „Kalendarje smo gotovi. Radi bi potüvali v vsako faro, a nemremo, ar je veliko blato i tüdi mrzlo, bosi pa goli nemoremo. Dragi naročniki, plačajte vso naročnino, ka si küpimo Črevle pa obleko, da lejko pridemo do vaše hiše i te nas čteli i te se iz srca veselili vsemi, ka je v nas naštampanoˮ. — Kalendarje Srca Jezušovoga. Pogovor v krčmi. Neki poročevalce je naznano uredništvi Novin, ka je v krčmi pitao nekoga sumüvoga človeka: „ka bi ti klao pope i nüne, če bi tü vövdaro komunizem ?ˮ I je hladnokrvno odgovoro: se zna, da bi je klao. V krčmi pri pili je to povedao. Tü, po krčmaj, po plesnih veselicaj, kde se rüši vse tisto, ka Cerkev zida pri nas z svojimi navuki, tü se vse podira. Strašen odgovor čaka stariše i tiste, ki dovoljavo takše plesne veselice i ki podpirajo na kakšikoli način širjenje komunizma. Dobo je pošteni odgovor. K navuki sta Šla mladoženec i Sneha. Sreča jiva nekši akademik i njima pravi : „ka sta noriva, ka ideta popa poslušat, zadosta je, ka mata eden do ovoga nagnenjeˮ. Za odgovor je dobo: „Dva spola živinčeti tüdi mata samo nagnenje eden do ovoga, idi pa se njima postavi za predsednika, nam krščenikom te ne trbe". Jeli ka pošteni i zaslüženi odgovor. Politični pregled. Spravišče treh držav v Beči. Zastopniki Italije, Madjarske i Austrije so se sestali v Beči, da si pogovorijo, kak naj delajo sküpno na političnom i gospodarskom poli. Madjari so tü zahtevali, naj se njihove meje popravijo, ar majo milijone svojih lüdi zvüna mej svoje države. To so povedali proti Češkoj, štera ma popolnoma madjarski Csepelköz i proti Romuniji, štera ma popolnoma madjarski del Erdélya z Koložvarom. Naša država ne pride vpoštev. Tüdi so zahtevali Madjari, da smejo meti vojsko. Romuni so proti zahtevi Madjarske napravili velike manifestacije. Naša država ne proti tomi, če de Madjarska mela vojsko, štera bi se borila proti komunistom, a žele prle napraviti pogodbo z Madjari, ki se tiče odnošajov, ki naj bi obstojali med našov i magjarskov državov. Nemčija i Japonska v zvezi. Nemčija i Japonska sta sklenola zvezo proti boljševikom, to je proti Rusiji. Ta zveza se toti ne vidi Angliji, ki je dozdaj bila takrekoč jedina zaveznica Japonske, a nevarnost boljševizma popolnoma opravičüje zvezo med Japonskov i Nemčijov, kajti Japonska je sosed bolševiške Rusije. Polska i Jugoslavija v Londoni. V Londoni, glavnom mesti velike Anglije, sta obiskala krala i voditele države polski minister za zvünešnje zadeve dr. Beck i Njeg. Vis. knez Paveo, naš kral. namestnik. Oba sta bila prav prisrčno sprejetiva i pozdravleniva. RIM. KAT. VERSKA OBČINA v D. LENDAVI razpisuje mesto kantorja. Reflektanti naj svoje prošnje vložijo pri župnem uradu v Dolnji Lendavi do 8. dec. 1936. Prošnji je priložiti: Rojstni in krstni list, Potrdilo sam. odnosno zakonskega stanu, spričevalo (diplomo) orglarske šole odnosno glasbene šole, nrastveno spričevalo župnega urada. Prosilec mora popolnoma obvladati slovenski in madjarski jezik. — Volitev in javna izkušnja se bo vršila 10, decembra ob 9. uri. R. K. ŽUPNI URAD. Ograd za dijaštvo Slov. krajine. Svetek sv. Martina v Martinišča V nedeljo, dne 15. t. m., smo obhajali naš veliki hišni praznik Martinovo. Čistemu vitezu, sv. Martinu, je izročen naš zavod v varstvo. Ta dan so zapela mlada srca v veselju in sreči in lahko bi rekli z našim velikim Slomšekom: Tukaj je veselje doma — tukaj ga iščite! S tridnevnico smo se pripravljali na praznik. Zjutraj, na veliki dan, nam je prinesel Jezus, pri sv. obhajilu v naša srca, sonce miru in veselja. In po to sonce je prišlo tudi naše ljudstvo, ki je razumelo velikega Slovenca in je šlo za njegovo besedo... Pri sv. maši, ki jo je ob pol 11 daroval g. Krantz Jožef, dekanijski upravitelj, je bila mala Marijina kapelica natrpana ljudi, ki so prinesli svoje prošnje in težave pred oltar Kristusovega borca. — Veleč. g. Klekl Jo- žef nam je v zlatih besedah naslikal sv. Martina: kot čistega in ponižnega Kristusovega viteza, ki je ljubil siromaka ... Popoldne ob pol 5 smo zaigrali — Martiniški dijaki — v kat. prosvetni dvorani lepo igro: „Beraški študentˮ. Dvorana je bila nabito polna, tako da nekateri ljudje niso imeli prostora, da bi prisostvovali naši igri. Igra je po sodbi vseh sijajno izpadla in naši igralci so pokazali, kaj premore veselje do skupnosti. Zato bomo na željo občinstva našo igro ponovili. Tako smo Zakljüčni naš lepi dan v veselju in molitvi, kakor pravi Don Boskovi otroci. — Vse življenje v naši hiši je kakor lepa stavba, zidana iz oglajenega kamena, ki je v najlepšem redu. Toda ta stavba seveda je tudi okrašena: z najlepšim krasom katoliških svetkov, katerih se udeležuje tudi naše ljudstvo, in za katere nam lahko marsikdo zavida. Naj se razčisti. Nov. 14. je bilo v Lendavi vučitelskoga drüštva spravišče. Na tom spravišči je prej neki mladi vučiteo ete grozne reči povedao : „Med nami sedi eden vohunˮ. Ne trdimo, da je to istina, samo pitamo, če je to istina, ar se guči, da so se gornje reči povedale. Če bi se te reči zaistino povedale, bi vsebüvale grozno žalitev ne samo za tisto osebo, na štero so bile namenjene, nego na celo drüštvo i celi vučitelski stan. Zato zahtevamo od oblasti, da to zadevo razčisti i če je krivec, štokoli je, naj ga po zakoni strogo kaštiga. Nemačko-jugoslovenski industriski i trgovački adresar se zove kniga, v šteroj so notri vse vekše nemške firme, ki dobavlajo vsakovrstne mašine trgovcom i obrtnikom. Se priporača te katalog, ki je zaistino dragoceni kazač pri naročitvi. Naslov: Gesellschaft für Aussenhandelsvverbung m. b. H. Berlin W. 35, Grossadmiral von Koester-ufer 79. Osvobojeno mesto Arlanzon pozdravla bele čete na njihovom pohodi proti Madridi. 4 NOVINE 22. novembra 1936. Narod i narodna zavednost. Večkrat se kmečkim prostim lüdem v oči meče, da so ne, ali pa premalo narodno zavedni. Večkrat mislimo, da je resan tomi tak i to zato, ka ne razmimo, ka vse je s tov rečjov: narodno zaveden ali nezaveden, povedano i mišleno. Prosti lüdje si te reči nemremo zadosta razložiti v štero koli stran jo obračamo, nikdar ne zadovolno nešternim kričačom, šteri nas vsikdar majo za nekše državi nevarne elemente. Da bomo na jasnom, glejmo, ka je narod i ka narodna zavednost, Vsaki človek spada k ednomi narodi, iz šteroga je prišeo i za šteroga mora delati. Kak je vsakši človek član edne drüžine, tak je tüdi član ednoga naroda. Več takših drüžin ali rodov, šteri so si v rodi med sebov, se zdrüžijo, da vküper živejo, vküper prenašajo Usodo, dobro ali slabo, se vküper veselijo ali pa žalostijo. Iz vnogo takših, med sebov si rodnih drüžin, nastane narod ali država. Pri nastajanji kakšega naroda je lüdi ne vodila samo pamet ali kakši dobiček, nego k tomi jih je gnalo srce i lübezen, da si ščejo kak drüžina ednoga roda, edne krvi i ednoga jezika, vküper deliti Usodo, dobro ali slabo, veselje ali žalost. Tüdi mi v Slovenskoj krajini smo začnoli kak narod na te način, da se je več rodnih drüžin vküper zdrüžilo i zedinilo z namenom, da ščejo vküper prenašati svojo Usodo. Nekdaj smo bili velika drüžina ali država, da pa razne, ešče močnejše države so nas razkosale, zgübili smo slovenske kneze i s tem je prenehala naša narodna samostojnost. Drügi slovanski rodovje so se zdrüžili v mogočne države, Bolgarijo, Srbijo, Hrvatsko, Češko, Polsko, a na severi čarnoga morja, po nepregledna polaj pa Rusija. Vse te slovanske države so bile negda v nepretrgano] vrsti, samo Vogri, gda so iz Ažije prijahali, so vrezati brazdo med slovanske države. (Dale.) Pisma naših iz tüjine. Perša Agneza, Coudray, Francija iz Lendave. Velepoštüvani gospod ! V imeni Jezuša i Marije vas pozdravim i prosim, pošlite mi Marijin List. Sam ga rada čtela, gda sem ešče doma bila, zdaj pa ešče raj. Čeravno sem trüdna, ga prečtem, to mi je jedina tolažba. Sam v jako slabom mesti, komaj ednok sam smela v cerkev. Pozdravlam vse gospode dühovnike lendavske i vse pri upravi Novin. (Liste smo poslali, če šteroga ne bi dobila, nam javi. Vrednik.) — Šlemer Adela, Vidonci iz Francije. Pozdravlam vas i vam želem duga leta zdravje i veselje. Pošlem poleg naročnine dar za misijonara Kereca, ka sta mi dala Bunderla Kalman i žena z Matjašovec, to je 30 Din., naročim pa molitveno knigo: „Molite bratjeˮ. (Peneze sprejeli i odposlali na Rakovnik. Molitveno knigo tüdi tebi, daj nam glas, če si jo že sprejela. Vrednik.) — Marič Agneš, Anor, Francija od sv. Jürja. Neizmerno želem čteti naše Novine, Marijin List i Marijikin Ograček, naj mi redno pošilajo. Pozdravlam vas, g. urednik, pa moje lüblene stariše, sestre, brata, celo Jürjanske faro, njene dühovnike i vso rodbino. Ka je od naročnine više, naj obslüžijo edno sveto mešo za mene. (Penez sprejeli, sv. mešo opravili. Vr.) — Pintarič Števan, z Dokležovja, Magdič Ivan z Rankovec, Jakob Gusti z Lipovec, Chieri, Italija. Vi znate, ka Sloven, gde šte je, je Sloven. Tak smo tüdi mi. Zato se zanimlemo za Slovensko krajino i radi čtemo kaj v lepom našem jeziki. Vi ste nas že razmili pa te pravili: „Ja tej bi pa radi, ka bi njim jes kšenki Novine pa Marijin List pošilaoˮ. To bi bila naša žela, če bi mogli vdablati bar Marijin List. Neščemo pa, ka bi vse kšenki bilo, zato pa že zdaj pošilamo edno našo sliko, tak te nas bar poznali, štero vas prosimo, ka bi djali v Marijin List. (Vse bo v pravom časi, pozdravleni. Vr.) Janko Verbajnšak: Kaj ima delaven človek od Kristusa in njegove sv. Cerkve. Pod besedo Karitas torej moramo razumeti v Kristusovem smislu celoto vseh naših dolžnosti do našega bližnjega. In kdo je naš bližnji, nam dovolj zgovorno pojasnuje Jezus v prelepi priliki o „usmiljenem Samarijanuˮ. Ne samo prijatelj, ampak tudi sovražnik. Iz te Jezusove prilike je dovolj jasno razvidno, kaj hoče božji Zveličar od slehemega človeka: usmiljeno srce do vsakega človeka, tudi do sovražnika in sicer ne radi plačila, ki nam ga obljubla v večnosti, ampak radi Boga, ki je naš skupni Oče, kakor nas je učil v svoji večno lepi molitvi. Po Jezusovem nauku je Bog torej naš Oče in mi Njegovi otroci. Kaj torej sledi iz tega Kristusovega nauka za nas vse; da smo si med seboj bratje in sestre ne oziraje se na stan, bogastvo in odlike. Ako pa smo si bratje in sesti e med seboj, tedaj pa nujno velja beseda apostolova zlasti vsem tistim našim bratom in sestram, ki posedajo premoženje: „Kdor ima zaklade tega sveta in ako vidi svojepa brata trpeti pomanjkanje, zapre svoje srce pred njim, kako še more v njem ostati ljubezen božjaˮ. Dolžnost podpirati siromake je torej naša sveta dolžnost tembolj tam, kjer ne more zmagati krsčanska pravičnost. — (Dalje). ZDRAVSTVO Dr. Gregorc Albin, Zdravstveni svetnik. O otroški ohromelosti. Po oküženje to je od trenutka, ko so kužne klice dospele v naše telo, traja do izbruha prvih znakov bolezni osem do dvanajst dni. Ti prvi znaki sličijo precej v začetku drugih vročičnih bolezni n. pr. gripe. Teles-na toplota se poviša do 38°—-39° C, redko višje, pojavijo se bolečine v udih, nastopi nahod, katar grla, angina, bronhijalni katar in močno potere, posebno na glavi. Mnogokrat je pripogibanje glave zvezano z bolečinami ali nemogoče; posamezni deli kože so izredno občutljivi in boleči. Posebno važno je zmanjšanje napetosti v posameznih skupinah mišic, v katerih že manjkajo normalne reakcije na gotove dražljaje. Največkrat se opaža to zmanjšanje napetosti v mišičevju trebuha. Vsi ti znaki pa so mnogokrat tako slabo izraženi, da jih more opaziti le zdravnik in zato je predvsem potrebno, da se pri vsaki bolezni s povišane telesno toploto pravočasno pokliče dravnik, posebno še, ako so se v okolici že pojavili slučaji otroške ohromelosti. Zdravnik bo odredil vse potrebno glede zdravljenja in nadaljnje oskrbe bolnika. Tudi bo preskrbel vse, da bolnik ne postane vir novih okuženj v svojih so-stanovalcih. Važno je, da se bolezen spozna že po teh začetnih znakih, Predno pride do ohromenja raznih delov telesa, ker je zdravljenje zanesljivo uspešno le v začetku bolezni. Že nastala ohromenja se namreč redkokrat popolnoma ozdravijo. Ohromenja nastopijo največkrat drugi do peti dan po nastopu opisanih začetnih znakov bolezni in sicer se pojavijo ta ohromenja predvsem na nogah, ki jih bolnik ne more dvigniti in z njimi gibati, ali na mišicah trupa in tilnika, kakor tudi na rokah. Ta ohromenja lahko zadenejo več telesnih delov naenkrat ali samo posamezne ude, kakor se je pač razširilo vnetje na hrbtnem mozgu po zastrupljenja s kužnimi klicami. Ohromele mišice se hitro süšijo, atrofirajo. Ta ohromenja se pri pravočasnem in uspešnem zdravljenju po tednih in mesecih lahko delno popravijo, le redko pa se mišicam povrne Popolna prejšnja moč. Z zdravljenjem ohromelih udov je treba začeti čim preje, ako hočemo doseči uspeh. Sistem atično in uspešno zdravljenje je najbolj izvedljivo v bolnicah, kjer so pri roki vse potrebne priprave in aparati za Zdravljenje. Za zaščito zdravih ljudi pred obolenjem na tej bolezni, ali kakor pravimo s tüjim izrazom za profilakso, je predvsem potrebno, da zdravstvena oblast in zdravniki izsledijo vse slu- čaje te bolezni. To pa je mogoče le, ako jih pri njih delu podpira vse prebivalstvo in prijavi zdravnikom vse sumljive slučaje. S tem koristi bolniku samemu, ki pride pravočasno do smotrenega zdravljenja, predvsem pa se s tem preprečijo številna nova obolenja v bolnikovi okolici. Vsa izločila bolnikov, tako sluz iz grla in nosa, vse kar bolnik izbruha, kakor tudi njegovo blato je treba sproti razkuževati. Sostanovalci bolnika morajo biti kontumacirani skozi 12 dni in ne smejo priti v dotiko z ljüdmi iz drugih hiš. Učenci, ki so preboleli to bolezen, ne smejo najmanje osem tednov obiskovati šole. To so v glavnem ukrepi, ki so potrebni proti razširjanju te nevarne bolezni. Ako se ti ukrepi strogo izvajajo, ni potrebno, da bi se bolezen razširila v tako veliko epidemijo, kakor se je v zadnjem času v sosedni Avstriji, kjer je zahtevala tudi precejšnjo številno smrtnih slučajev. Pošta. Šohar Karol, Flayon. Peneze sprejeli. Tvoje vse plačano, za sestro pa 5 Din 25 par. Njej smo od 1. novembra poslali Novine, dužna je ešče na to leto 6 Din 75 par. Prosimo kemhitrej te peneze i naznanilo, jeli ta naročnika tüdi v novom leti, ali ne — Peterka Ana, Plancy. Peneze sprejeli, Znesli so 94 Din. Duga je ešče 6 Din. Zdaj je frank spadno, zato je menje vreden tudi v naših penezaj. — Fr. Rožman, Cleveland. Oboje peneze sprejeli i Horvati poslali že naše liste. Bog plati. Vsi pozdravleni. — Katančič L. Veščica. Na letos vse plačano, na lani je 20 Din. duga. — Gomboc Ludvik, Ligny. Hvala za podobico sv. Terezije španjolske, kalendarje so gotovi, lejko pošlete peneze za nje. Koštajo 12 Din. — Horvat Marija. Or-tiges, Francija. Brat je naročo liste, plačani neso. Daj nam odgovor, kda i po kom so plačani, ka poiščemo gor v knigi. — Vrečič Matjaš, Vidonci 80, Naročnino za hčer v Franciji sprejeli. — Gumilar Aleksander, Vidonci. Na letos ste vse plačali, duga nega. Frumen je plačao 20 Din. Ka je ešče dužen, pride na Dom sv. Frančiška, kak pišete. — Varga Rozalija, Eclaires, Francija. Mi nikše knižice ne moremo vzeti, pa tűdi dana nam je ne za naročnino v Franciji. To pa zato, ar mi z gotovim penezom moramo plačati poštnino i tiskarno. Samo po dobroti smo vzeli knižico za domačo naročnino, ar smo z knižice lejko prepisati za brisanje našega duga v posojilnici. Za tüjino pa nikak. Zato pošli taki 200 Din. za lani i letos, pa če moreš kakšo podporno, ar mi moremo dragi intereš plačüvati od duga v kasi. Oča. naj knižice prekdajo za svojo naročnino, nego hitro, ovak de kesno, ar je v kasaj zdaj novi zakon. IZMENJAVA OLJNOGA SEMENA. Izmenjavam oljna semena za olje, lüpano i nikaj lüpano, kak: sunčeno, tikveno i replčno po najvišjoj % stopnji. — ALBIN SAGADIN, Beltinci. 1 H iša z opeko krita, gospodarsko poslopje, 3 orale gozda, ena njiva, se radi družinskih razmer zelo ugodno proda. Od cerkve in železniške postaje oddaljeno pet minut. Pojasnila daje in prodajal IGNAC LOVRENČIČ, trgovec v Križevcih pri Ljutomeru. 1 Mlada Sneha. Sosidova Anica je bila mlada i lepa dekla. Eli konči njoj se je tak vidlo, da je lepa. Poleg toga pa je bila ešče bogata i edinka. Vse to, i slaba domača vzgoja, jo je napravilo, da je postala gizdava, da je visoko nosila glavo. Večkrat se je rada hvalila, kelko ji je že hodilo vogledi, pa da nikoga nešče. V istini je pa dozdaj ešče nišče nej prišeo. Ednok ji je prijatelica ovadila, da bodo pri njij gostüvanje slüžili — sapa se njoj je stavila i od nevoščenosti je zelana postanola. Ne je mogla razmiti, zakoj bo prijatelica prle sneha kak ona, čiravno so strašno bogati. Ne je mogla najti več pravoga mira, dokeč je nej materi potožila svoje težave. Materi je nej trbelo dvakrat praviti. Zato ka so jo že lani šteli omo žiti, pa so oča pravili, da je ešče premlada. Bila je komaj v 17. leti. „No oča, so pravili mati, zdaj pa več ne boš gučao, da je Anica premlada — i ka boš čakao. Gledaj, Martinov Francek se zna oženiti — kde boš pa te drügoga iskao, šteri bi meo telko kak naša. — Mati, konči bi ešče edno leto počakali, da bi postala nikelko starejša i bi se navčila več kaj šivati i kühati. Drügo je pa tüdi, či je njoj vola Franceka. — Njoj volal telko mo že gledali vsi, da njoj vola pride; vej pa to pravi sama i vidi, da bogšega za njo nega. Kühat i šivat se je pa že itak hodila včiti to je zadosta za domačo potrebo. — Ti se mati preveč siliš? — Te boš pa gledao skoz prstov, či ti Francek vujde. — Pa pomoč ti že tüdi trbej. Anicina mati so že telko gledali, da so svoj cio dosegnoli. Postali so najbogatejši v vesi. Prišao je veseli den zdavanja i gostüvanja. — Pa tüdi to oboje je minolo. Do zdaj so bili ešče vsi zadovolni i dobro so se razmili. Francek si je ednok v gošči hlače prasno i je dao svojoj mladoj ženi, da bi njemi je zakrpala. Vsa vesela je bila, da je mogla Francek! kaj včiniti. Na drügi den so stražare devali pri ritari i tüdi Francek, kak mladi vert, bi bio rad, da bi dobre stražare zebrali, ne kak sta bila dozdaj. Doma se je nikelko zakesno pri deli i tak se je silov oblačo, niti ne da bi Pogledno, kakše hlače si je oblekao. Naglo stopa dol po vesi, samo da ne bi zamüdo. Pridrüži se k prvoj grüči lüdi, štera je stala na ritarovom dvorišči i se živo pomenküvali, koga bi, ali bi stare nazaj ali ne. Tüdi Francek pove, kak bi biIo bogše. Bio pa je tüdi tam fretasti Andraš, šteri je bole za špajs, kak pa zaistino pitao Franceka, či se nej oblekao hlač naopak. — Vej pa vidiš, ka maš hlače naopak ali pa je krpa odzvüna prišita. — Krpa je odzvüna. Hehehe, se smejejo okoli. — To so znan mamica krpali, oni pa že ne vidijo dobro. — Franceka grata sram, da je nej znao, kam bi gledao, ali ka bi povedao. Niti je nej čakao da bi stražare zdejvali, liki se je vkradno skrma domo prek po škednjaj, naj ga samo nišče ne vidi i sreča. Po poti si misli, dobro ženo sam si vzeo, dobro me je v špot spravila. Njeno šivanje i krpanje i vse vküper ... kune po škednjaj. Komaj domo prifüče, že čüje, ka mati nad Anicov nekaj burdijo: Vse si nam obed sposmodila: friganca se ti je zgorela i presolila si — za nikoj je nej, niti svinje ne pojejo. Francek to čüje na pragi, se prime za glavo i zaječi: Bogastva sam zagrabo dosta — pameti pa nikaj. Glas zvona. V mraki sam stao vöni na ogradi. Bio je lepi, skoro sprotolešnji večer, nebroj zvezdic, se je počasi prižigalo na nebi, tüdi mesec se je zaspano prikazao. Nad vse to nebesko vsemirje je pa hodo jüžni vetrič, kak pajčolan tenkih oblakov, šteri so zastavili pot mesečnoj svetlobi, da je bio kak otrüjeni i medeo popotnik. Prek vsega toga stvarstva pa je pridoneo glas zvona iz farne cerkve, šteri je naznanjao „Zdravo Marijoˮ. Glas zvona je bio veličasten. Topeo jüžni vetrič je šče povekšavao njegov glas in ga neseo prek širne polane ino vesi v neznanost. Spevao je zvon ednakomerno i svečano, kak je bio ves večer slavnosten i kak da bi nas spominao, da smo gnjes slavili i dokončali nedelo, Gospodov den, naj zato tüdi v nas vlada tak slavnosten ino svetešnji düh. Glas zvona nas je opominao, naj tüdi mi dostojno posvetimo den i ga ne oskrunimo, šteri je posvečeni samo njemi, večnomi krali i vladari vsega stvarstva i nikomi drügomi. Düh mi je za hip odplavao k glasi zvona z mislijov, kama se razgübla njegov glas ? I zadnji glas mi je kak v odgovor dao, da se iz večnosti v večnost vrnemo vsi, edni v večno veselje, drüdi v večno trplenje. Ves te lepi, tihi ino mirni doživlaj je pa preprečavao i oskrunjavao glas podivjane mladine na vesi. — n. — mladenec. Novice izhajajo vsaki četrtek za prišestno nedelo. — Za tiskarno Balkányi Ernest Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik, Klekl Jožef, župnik v pok.