ČAS
ZNANSTVENA REVIJA „LEONOVE DRUŽBE“
LETNIK XVIII.
ZVEZEK i.
LJUBLJANA 1923
TISKALA JUGOSLOVANSKA TISKARNA *
„Čas" 1924.	XVIII.	letnik.	Zvezek	1.
iiiiiiiiiiiiiiiiHiiiMiiiiiiiiiHMiuiiiniiiiiiiiiiiHiliiiimmimiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiitiimftiiiiiiiiiiiitiiiiiiiiiiiimiiiijiiimmiiiiiiiiiiiiiuiiiiuiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
Vsebina.
I. Razprave:
Mädnarodna zaščita manjšin v Jugoslaviji. Viktor Korošec — Ljubljana  ..........................3
Jugoslovanski dijaki na pariški univerzi v srednjem veku (do 1. 1452). Dr. Melitta Pivec — Ljubljana :......................................16
Francosko šolstvo (osnovne, srednje, strokovne šole). Prof. dr. L. Sušnik — Ljubljana......................22
Dva slovenska pastirska lista iz XVII. stol.
Ivan Vrhovnik — Ljubljana  .................................36
Drobtine iz časa Napoleonove Ilirije. Dr. Melitta Pivec — Ljubljana..............................49
II. Iz našega kulturnega življenja:
Škofu drju. Jo s. Srebrniču.................................1
Škof dr. Josip Srebrnič, življenski podatki...................54
V. Katoliški shod v Ljubljani. Dr. A. Ušeničnik — Ljubljana .  ....................................... 55
Ivan Trinko.Zamejski. Pogovor s šestdesetletnikom.
Dr. A. Res — Trst........................................58
Filozofija: Veber Fr., Znanost in vera (A. Ušeničnik)	.	.	63
Dr. A. Mahnič: Knjiga života (dr.. I. P.)..................67
Zgodovina: P. Regalat Čebulj O. F. M., Janzenizem na Slovenskem in frančiškani (C.)...................... 67
Ivan Lah, Angelin Hidar. Starokorotanski roman (K.)	.	...	68
Fr. Stelč, Umetnostni spomeniki Slovenije. I. Pol. okraj Kamnik (V. Steska).................................  70
Dr. A, Ivič, Iz prošlosti Srba Žumberčana (J. Mal) .	.	.	.	.	71
III. Kulturne drobtine:
Pater Pius (F. U.)........................................... 72
Po smrti velikega vladike dr. Antona Mahniča je preteklo četrt manj kot tri leta, da so verniki na kvarnerskih otokih dobili novega višjega pastirja. Dne 15. septen.bra 1925 je bil imenovan za škofa na Krku redni profesor teološke fakultete na ljubljanski univerzi in urednik „Časa"
D& JOSIP SREBRNIČ.
Na praznik Brezmadežne dne 8. decembra ga je ljubljanski knezoškof dr. Anton Bonaventura Jeglič ob asistenci lavantinskega knezoškofa dr. Karlina in zagrebškega pomožnega škofa dr. Langa v ljubljanski stolnici posvetil in povzdignil „ad or-dinem Episcopatus“.
Odkar je škof dr. Srebrnič bival v Ljubljani, je bil v najožjih stikih z Leonovo družbo. V začetku l. 1920. je prevzel uredništvo „Časa“ in ga vödil skrbno in uspešno skozi štiri leta. Napredek družbene revije mu je bil srčna zadeva. Od
12.	marca 1920 je bil Leonovi družbi predsednik v težavnih časih, ko se je borila za svoj obstanek.
Ko se novi škof poslavlja od nas, da dne 23. decembra zasede škofovsko katedro na Krku, mu Leonova družba izreka iskreno zahvalo za njegovo požrtvovalno delo. Izvolitev za
časlnega člana Leonove družbe
na izrednem občnem zboru dne 15. decembra naj dosedanji družbeni predsednik izvoli sprejeti kot izraz hvaležnosti in kot prošnjo, naj tudi v bodočnosti ostane družbi, kar ji je bil: prijatelj in pospeševatelj.
Pri odhodu na vzvišeno mesto, kamor ga pošilja božja previdnost, spremljajo Presvetlega naše iskrene želie, naj bo božji blagoslov ž Njim, da bo z uspehom nadaljeval delo Svojega velikega prednika in vzornika.
Ča», 1923/24.
1
Mednarodna zaščita manjšin v Jugoslaviji.*
(Po vidovdanski ustavi in st. germainski pogodbi.)
Napisal Viktor Korošec — Ljubljana.
I.	Pomen narodne ideje v najnovejšem času.
Iz francoske revolucije, ki je dala evropski celini prvo demokracijo, sta vzrastli dve ideji, ki sta odločilno vplivali na ves nadaljnji razvoj: narodna in socialna. Tlačeni narodi so se oprijeli francoskih idej o samoodločbi posameznikov in celih narodov ter so pod imeni Schwarzenberga in Blücherja razbili pri Lipskem imperij ženijalnega Napoleona.
Na dunajskem kongresu je mogel sicer Talleyrand še vedno trditi, da narodi nimajo pravic, ki bi bile različne od pravic njihovih suverenov1 in se lahko primerjajo z živino na pristavi, toda razvoj je šel nevzdržno svojo pot naprej. Že turinska pogodba (dne 24. marca 1860), ki ureja odstop Savojske in Nizze Franciji, naglaša, naj bo ta zopetna združitev izvršena po volji naroda.2
* Razprava je bila 1. 1923. nagrajena s svetosavsko nagrado Nj. Vel. kralja.
Uporabljena literatura: Manjšinska pogodba; dodatek k mirovni pogodbi v St. Germainu. — Vidovdanska ustava. — Marc V i c h n i a c , Protection des Droits des Minorites dans les Traites internationaux de 1919—20. — Biblioth. d'Histoire Sociale. — Monographien zum Völkerbund: Heft 4. Der Schutz der nationalen Minderheiten. Dr. Otto O p e t, Kiel 1919. Berlin (pisano pred junijem 1919). — Kurt Wolzendorff, Grundgedanken des Rechts der nation. Minderheiten (Naturrecht des Minderheitenschutzes). — Dr. Fr. B o r d h i n , Das positive Recht der nat. Minderheiten. Eine Sammlung der wichtigsten Gesetze. — Hernritt, Nationalität und Recht, Wien 1899.
1 Que les peuples n'ont aucuns droits distincts de ceux de leurs souverains et peuvent etre assimiles au betail d'une metairie. Opet, str. 1.
2 Que cette reunion sera effectuee sans nulle contrainte de la volontä des populations. Opet, str. 1.
Dopolnil pa je vse to veliki glasnik ameriške demokracije W. Wilson, čigar izjave (14 točk v poslanicah kongresu dne S. januarja 1918 in 11. februarja 1918 ter govorov 4, julija in 27. septembra 1918) so zares visoka pesem demokracije. »Kar mi iščemo, je gospostvo prava, sloneče na pritrditvi vladanih in oprto na organizirano mnenje človeštva.«
Veliko je delo, ki ga je izvedla od 1. 1800 dalje narodna ideja združena z demokratično, S političnega zemljevida naše celine so vedno bolj izginjale »historične« države in na njihovo mesto so stopale mlade narodne države. Leto 1830 nam je prineslo samostojno Belgijo in Grško, leto 1870 je rodilo zedinjeno Nemčijo in Italijo, leto 1878 je ustvarilo Srbijo, Rumunijo in polodvisno Bolgarsko. Dovršila pa je to delo svetovna vojna, ki je na razvalinah treh avtokratičnih monarhij: Avstro-Ogrske, Nemčije in Rusije ustavila celo vrsto novih narodnih in demokratičnih držav, že obstoječe pa povečala.
Vendar tudi v narodnih državah, ki so zgrajene na demokratičnih načelih in streme za sodelovanjem vseh državljanov pri vladi države, velja rek: homo homini lupus! Ker se vse državno življenje tu vrši po večinskem načelu, je prav lahko mogoče, da tudi v njih pride do največjega nasilja nad preglasovano brezpravno manjšino, bodisi da je ta socialna, narodna ali verska.
Nasilje pa vedno rodi odpor — iredento. Država vzgaja v svoji sredi prevraten, eksploziven element, ki bo ob prvi priliki nastopil proti njej. Ker so ravno tlačene manjšine v zadnjih desetletjih dajale večino netiva, vzrokov ali vsaj pretvez za vojne napovedi, je izvedla pariška konferenca (1919/20) mednarodno zajamčeno zaščito narodnih, plemenskih ter verskih manjšin. Obžalovati je le enostranost, ki se kaže v tem, da teh obveznosti niso sprejele tudi zmagovite velesile Anglija, Italija, Francija, marveč so se naložile le premaganim in novim državam,
H.	Verske in narodne manjšine ter njihove naravne pravice,
V zgodovini vseh časov lahko zasledujemo boj med močnimi in slabotnimi, med velikimi in majhnimi. Skoraj povsod vidimo, kako se poskuša večina okoristiti na škodo manjšine s svojim položajem, bodisi da stoji v ospredju politična, verska ali narodna ideja. Nas zanimata zlasti poslednji dve.
Načelo cuius regio illius religio, ki ga je prinesla doba reformacije, je izrazit znak gospostva večine. Toda vedno bolj se je posameznikom priznavala verska svoboda in kmalu na to so verske družbe kot take zadobile celo vrsto pravic in dolžnosti, n. pr,: pravica občevanja s svojim poglavarjem, svoboda bogočastja, pouka, organizacije.
Podobno pot je pozneje napravilo narodno vprašanje. Do konca XVIII. stoletja ga sploh ni bilo. Narodi so se združevali in ločili pod vidikom dinastičnih porok, dednih pogodb ter uspehov meča.
O zaščiti in pravicah naroda ni govora. Od dunajskega kongresa si pa veliki in mali narodi polagoma pribore lastne narodne države. Narodno vprašanje stoji v tej dobi v ospredju. Pestrega verskega sestava prebivalstva ne občutijo države več tako neprijetno, kakor če prebiva na njihovem ozemlju več narodov. Vendar pa je jako težko potegniti meje tako, da bi ustvarjale čiste narodne države. Narodno mešana ozemlja ustvarjajo nemožnost, da bi se državne meje krile z etnografskimi. Poleg tega pa je treba pomisliti, da so pri razmejitvi merodajni tudi geografski, gospodarski in strategični vidiki.
Zato ima vsaka moderna narodna država poleg svojega večinskega naroda na svojem ozemlju tudi večji ali manjši odstotek narodnih manjšin. Vprašanje nastane, katere pravice pristojajo tem manjšinam že po naravi, podobno kakor naštevajo ■moderne ustave nekatere »osnovne« pravice državljanov, ki nujno slede že iz njihove človeške narave.
Narodni problem je zelo težak radi tega, ker še danes nimamo splošno priznane opredelitve pojma naroda. Dočim so prej gledali v narodu le skupino ljudi, ki jih spaja skupni jezik, se danes splošno priznava, da se kaže narodnost predvsem v posebni kulturi. Vsak narod ima svoje posebne zmožnosti, s katerimi naj doprinaša k ustvarjanju svetovne kulture.
Zato je prva temeljna pravica vsakega naroda pravica do obstoja. Ne le v lastni narodni državi, kjer je državnemu narodu obstoj zagotovljen, marveč tudi v tuji narodni državi sme narod zahtpvati, da onusti državni narod poizkus raznarodovanja.
Druga temeljna pravica vsakega naroda je pravica do svobodnega kulturnega razvoja v državi. Zato mora država iz javnih sredstev pospeševati šolstvo, kulturne in dobrodelne ustanove svojih verskih in narodnih manjšin.
%
Tretja temeljna pravica naroda je pravica do popolne ravnopravnosti. Član narodne manjšine mora biti ne le for-melno, ampak tudi dejansko v enako ugodnem položaju, kakor član večine. To načelo pa posega globoko v sodno in upravno poslovanje države. Pred sodišči se sme manjšina posluževati lastnega jezika, ki ga mora tudi sodnik popolnoma obvladati; tudi odločbe morajo biti izdane v obeh jezikih. Isto velja za upravo. Prav tako ne sme biti manjšinska pripadnost ovira za dosego javnih služb, koncesij in drugih ugodnosti.
Pri tem pa se pojavita zopet dve vprašanji: kaj je narodna manjšina in kaj nam služi kot kriterij naroda?
Jasno je, da neznatno število pripadnikov drugega naroda ne more zahtevati zase ugodnosti, ki gredo le velikemu številu, n. pr. lastnega vseučilišča. Kot znatna manjšina se smatra v literaturi in zakonodaji redno petina ali četrtina celokupnega okrajnega, pokrajinskega oziroma državnega prebivalstva.
Mnogo težje je ugotoviti obstoj narodnosti. Ker je riamreC bistveni znak naroda njegova kultura in narod tako živi v poedincih, je jezik redno le najočitnejši zunanji znak naroda. Vsaj imamo narode, ki ne govorijo več svojega jezika, a so vendar samostojni narodi (Judje, Irci), Toda težave se pojavijo tudi pri določitvi jezika. — V narodno mešanih krajih govori večina ljudi oba jezika, ločiti je dalje materini in občevalni jezik. Končno nam ne preostane drugo sredstvo, da se vsak potom svobodnega optiranja izreče za eno ali drugo narodnost. V ta namen je treba uvesti narodnostne katastre. Ta izjava pa mora biti vsaj za določen čas obvezna in neizpremenljiva, ker drugače bi se pod spretnim pritiskom vladajoče večine število manjšinskih pripadnikov in s tem tudi njihove pravice zelo skrčile. Zlasti je treba pomisliti, da bi pripadnost k narodni manjšini tako redno nalagala nova finančna bremena, katerim bi se marsikdo s preklicem opcije rad odtegnil.
Oglejmo si kratko to vprašanje s političnega vidika. Gotovo je čim bolj homogena država vzor, za katerim teži vsak državnik, toda poizkuse raznarodovanja so nasilni in mogočni narodi v svetovni vojni tako drago plačali, da morajo vsakemu mislečemu državniku preiti skomine po podobnih poizkusih. Dalje ni pozabiti, da tudi danes velja rek: iustitia funda-mentum regnorum in da je etika še vedno predpogoj uspešnih in zdravih mednarodnih odnošajev. Svetovna vojna je razbila
velesilo Avstro-Ogrsko, ki ni hotela rešiti pravično narodnostnega vprašanja, dočim stoji mala Švica kot domovina štirih svobodnih in zadovoljnih narodov trdno sredi evropskih velesil. Tudi naša politika mora izbirati med švicarskim in avstrijskim zgledom — mi se izrekamo za Švico.
III.	Zgodovina zaščite manjšin.
Kakor smo omenili v prejšnjem poglavju, je bil vedno vzor državnikov, da napravijo svojo državo čim bolj homogeno. Ker verska razlika najbolj vpliva na življenje vseh državljanov, poskušajo v zgodovini države uničiti najprej verske razlike in obratno streme drugoverske države za tem, da zagotove svobodo in,varstvo posameznikom in verski organizaciji kot taki. Fo francoski revoluciji pa stopi v ospredje narodna ideja in države streme za narodnostno enotnostjo na svojem ozemlju.
Že v IX. stoletju je Karol Veliki sklenil s Harun al Rašidom pogodbo v zaščito katoličanov. V XIII. stoletju so papeži s pogodbami, ki so jih sklepali z mongolskimi poglavarji, zagotovili svoboden razvoj katoliškim misijonom. Epohalnega pomena so postale kapitulacije, ki so v otomanskem cesarstvu kristjane izvzele iz turške uprave in zakonodaje ter ustanovile za nje posebne konzularne občine.
V vseh važnejših mirovnih sklepih XIX, stoletja vidimo, da se zagotovi v njih ravnopravnost in svoboda veroizpovedanj, zlasti za novo nastale države.
Dunajski kongres (1814/15) je proglasil za Nemčijo ravnopravnost krščanskih veroizpovedanj in izboljšal položaj Judov. Na Dunaju se je tudi za zedinjeno Nizozemsko in Belgijo (v * II. členu protokola) ugotovila za vedno verska enakopravnost.
Leta 1830 je londonska konferenca priznala samostojnost Grške (št. III. protokola, 3. februarja 1830) in določila, da uživajo na Grškem vsa veroizpovedanja enako svobodo in da na dosego javnih služb ne sme verska pripadnost nikakor vplivati.
Pariška konferenca 1. 1856 je prinesla ferman Hatti-hu-majun.3 Ta ukaz je izdal sultan na pritisk velesil in jim ga sporočil. Velesile so ga vzele na znanje in »potrdile visoko vrednost tega obvestila« in izrecno naglasile, da se ne smejo niti posamič niti skupno vmešavati na podlagi tega ukaza v
3 Seignobos, Politische Geschichte des modernen Euröpat str. 573.
%
notranje turške zadeve, Hatti-humajun je poleg načela osebne varnosti uvedel svobodo in enakost pred zakonom za vse turške državljane ne glede na versko pripadnost. Vsaka razlika med mohamedanci in kristjani je bila ukinjena,
L, 1878 je berlinski kongres naložil novim državam: Srbiji (čl, 35), Črni gori (čl. 27), Bolgarski (čl, 5) in Rumuniji (čl, 44) sledeče obveznosti. Uživanje državljanskih in političnih pravic, dostop do javnih služb in izvrševanje vseh obrti in poklicev je ne-zavisno od veroizpovedanja. Državljanom in inozemcdm se zagotavlja popolna svoboda vere in vesti. Država tudi ne sme ovirati hierarhične organizacije posameznih veroizpovedanj in njihove zveze z duhovnimi poglavarji,
Jasno se kaže tu že stremljenje, upoštevati posamezne cerkve kot take in jim zagotoviti njihove pravice.
IV.	Manjšinsko vprašanje v svetovni vojni in na pariški
konferenci.
V svetovni vojni sta se obe vojskujoči se skupini zavedali važnosti narodnega vprašanja in naglašali, da se borita za svobodo malih narodov. To je poudaril prav tako lord Grey na novinarskem banketu dne 23, oktobra 1916, kakor je to storil nemški kancler Bethmann-Hollweg v nemškem državnem zboru 9. novembra 1916.
V svojem odgovoru na Wilsonovo mirovno noto je naznanila ententa med svojimi vojnimi cilji tudi, da zahteva pravico in svobodni razvoj vseh narodov.
W. Wilson je naglasil v svoji poslanici kongresu dne 2. apr. 1918: »Srečni smo, da se borimo za končni mir sveta, za osvur » boditev njegovih ljudstev... za pravice velikih in malih narodov.«
Ruska revolucija je tudi proglasila načelo samoodločbe narodov.
Vse to, zlasti pa odločne izjave avstro-ogrskih narodov m zahteve po svobodi in lastnih narodnih državah so mnogo pripomogle k temu, da je povsod prodrlo prepričanje, da je treba pravice narodnih in verskih manjšin mednarodno zaščititi.
Zato je mirovna konferenca v Parizu izdelala pogodbe v varstvo verskih in narodnih manjšin, ki so stavljene pod mednarodno poroštvo.
Pogodbe, ki so jih sklenile Jugoslavija, Poljska, Rumunija in Češkoslovaška, so med seboj enake, le da je po en člen posvečen rednim specielnim razmeram v dotični državi. V naši je posebej urejeno varstvo muslimanov, drugod pa Judov.
Njihova vsebina je kratko sledeča: yečina določb, vsebovanih v zaščitni pogodbi (čl. 2—8), ima značaj temeljnega državnega zakona (čl. 1). Vsa ta določila stoje pod varstvom Društva narodov.
Vsakemu prebivalcu se na našem ozemlju jamči popolna osebna in verska svoboda (čl, 2).
Ureja se pridobitev in izguba novega državljanstva potom domovinske pravice in opcije (čl. 3, 4 in 5).
Rojstvo v državi je razlog, da se pridobi njeno državljanstvo, če ne more dotičnik dokazati drugega (čl. 6).
Ugotavlja se za vse državljane enakost pred zakonom, iste državljanske pravice in svobodna raba materinega jezika v zasebnem življenju kakor tudi pri sodiščih (čl. 7).
Verskim in narodnim manjšinam se zagotavlja popolna enakopravnost zlasti pri ustanavljanju in upravljanju lastnih kulturnih in dobrodelnih zavodov (čl. 8).
Narodnim manjšinam se zagotavlja možnost, da se njihovi otroci poučujejo v materinem jeziku in da država iz javnih fondov prispeva za njihove kulturne naprave.
V.	Jugoslovanska manjšinska pogodba in vidovdanska ustava.
Obenem s podpisom st. germainske mirovne pogodbe je podpisala naša mirovna delegacija tudi posebno manjšinsko zaščitno pogodbo. S tem se je naša država oprostila vseh obveznosti, ki jih je sprejela Srbija v členu 35 berlinskega miru. Seveda so s tem ukinjene tudi obveznosti, ki jih je naložila ista konferenca Črni gori v čl. 27. Vsled spojitve s Srbijo so te kot istovetne popolnoma konfundirale z enakimi srbskimi in tako tudi istočasno ugasnile.
Prvi člen pogodbe označuje določbe, obsežene v členih 2 do 8 kot ustavne zakone, katerih niti zakon, niti naredba, niti kak službeni čin ne more razveljaviti. Vsak zakon ali naredba ali službeni čin, ki bi bil ž njimi v nasprotju, je sam po sebi ničen. Kaj znači »službeni čin«. Najbrže kak revolucionaren akt, za katerega bi po ustavi ne bil seveda nikdo odgovoren, kar ne velja za zakone in naredbe.
Naša ustava zaščitne pogodbe niti enkrat ne omenja in zdi se, kakor da bi jo hotela čisto prezreti. Najobsežneje je sprejela te določbe češka ustava, kakor bomo videli v prihodnjem poglavju, dočim sta avstrijska republika (čl. 9 ustave) ter Nemčija (čl. 4 ustave) priznali splošno priznana pravila mednarodnega prava za del državnega prava. Nemčija je sprejela med osnovne pravice in dolžnosti tudi člen 113, ki določa, da uprava in zakonodaja države ne smeta ovirati tujejezičnih delov v prostem narodnem razvoju, zlasti ne v rabi njihovega materinega jezika pri pouku, v notranji upravi in pravosodstvu.
Tudi pri nas pa je bila zaščitna pogodba pravilno obnaro-dovana in ima zato značaj zakona; večina določb ima celo značaj kvalificiranega ustavnega zakona, katerega ne moremo izpremeniti zgolj po tozadevnih ustavnih predpisih (čl. 125 do 127), dočim je ostali del obveznosti (čl. 9 in 10) mednarodno garantiran zakom
Za izpremembo določb prvih osmih členov zaščitne pogodbe je poleg naših ustavnih predpisov potrebna še pritrditev večine v svetu Društva narodov. Velesile morajo vsako tako izpremembo, če je le izvršena v pravilni obliki, sprejeti.
Vsak član Društva narodov ima pravico, da opozori svet Društva narodov na vsako storjeno ali grozečo kršitev kake obveznosti, ki izvira iz te pogodbe. Svet ima pravico, da ukrene take mere in izda taka navodila, ki so za dotični slučaj primerna in izdatna.
Vsakemu sporu, ki nastane med našo državo in kakim članom Društva narodov glede kakega vprašanja iz te pogodbe, se priznava mednarodni značaj. Pri tem je vseeno, ali gre za pravno ali faktično vprašanje.
Zato se mora vsak tak spor predložiti posredovanju ali pa razsodišču, Ako nasprotnik zahteva, da razsodi spor Stalni sodni dvor za mednarodno pravosodstvo v Haagu, mora nasa država na to pristati ter sprejeti njegovo razsodbo kot konČno-veljavno rešitev spora; zoper njo ni priziva.
•
a)	Osebna in verska svoboda.
Vsem prebivalcem naše države, ne glede na rojstvo, narodnost, vero ali jezik se zagotavlja enaka pravica do svobode ter popolne življenske zaščite. Vsi prebivalci naše države smejo
svobodno vršiti javno in zasebno svoje veroizpovedanje, če to le ne nasprotuje javnemu redu in dobrim nravom.
Naša ustava je vse to ugotovila za državljane; brez dvoma pa lahko te določbe (čl. 4, 5, 7, 8 in 12) raztegnemo tudi na nedržavljane, ker nujno izvirajo iz temeljnega načela pravne države, da čuva pravni red.
b)	Pridobitev državljanstva.
Začasnega pomena so bile določbe o pridobitvi našega državljanstva potom domovinske pravice ali opcije ter o izgubi potom optiranja za drugo državo. Ker pa so te določbe že izvedene, se ž njimi dalje ne bavimo.
Nova je- določba, da z rojstvom na ozemlju naše države pridobi vsakdo naše državljanstvo, če sam ne more dokazati drugega (čl. 6). S tem se kot subsidiarno uveljavlja pri nas načelo ius soli, ki velja kot primarno le v Angliji, dočim stoji večina celinskih evropskih držav na načelu ius sanguinis.
c)	Pravice državljanov.
Vsi jugoslovanski državljani morajo biti enaki pred zakonom brez razlike plemena, jezika ali vere. Prav tako ne sme verska razlika škodovati nobenemu našemu državljanu v uživanju državljanskih in političnih pravic, zlasti za pripustitev k javnim uradom, funkcijam ter častnim uradom ali za svobodno izvrševanje različnih obrti in poklicev.
Naša ustava pozna le eno državljanstvo, enakost državljanov pred zakonom in enako zaščito oblastev za vse (čl. 4). Nikake razlike ni niti v uživanju državljanskih pravic, bodisi osnovnih (čl. 5, 6, 7, 8, 10, 11, 14, 15, 17, 18, 20), bodisi socialnoekonomskih (čl. 22 i. dr.). Proglašena je tudi svoboda vere in vesti (čl. 12.) Edine izjeme so v členih 19, 72 in 61.
Naturalizirani državljani, ki niso srbske, hrvatske ali slovenske narodnosti, morejo biti sprejeti v državno službo šele po desetletnem- bivanju v državi in kandidirati za poslance šele po desetih letih bivanja od dne naturalizacije dalje.
Namestniki morejo postati le rojeni Srbi, Hrvati ali Slovenci.
Vse te določbe se ne morejo opravičiti niti z naturalizacijo, niti z važnostjo namestniške funkcije, ampak jasno nasprotujejo pogodbi in so nične.
č) Jezikovno pravo manjšin.
Vsem jugoslovanskim državljanom je v zasebnih odnošajih, trgovini, verskem življenju, časopisju, publikacijah ter javnih zborovanjih dovoljena raba kateregakoli jezika. Država ne sme te pravice na noben način omejevati. Daši sme država določiti službeni jezik, mora vendar dovoliti drugonarodnim državljanom, da se pred sodiščem ustno in pismeno poslužujejo svojega jezika.
Dočim se smatra prva pravica v modernih državah kot nekaj samoumevnega, je druga velevažna. Ona ne vključuje le pravice, da razume sodnik manjšinski jezik, ampak on mora odločbe izdajati tudi v manjšinskem jeziku.
O vsem tem naša ustava molči.
Z vsemi jugoslovanskimi državljani, ki pripadajo narodnim, jezikovnim ter verskim manjšinam, se mora enako ravnati. Vsi morajo uživati iste pravne in faktične garancije, kakor drugi SHS-državljani.
d)	Kulturne in manjšinske pravice.
Izrečno se jim priznava pravica, da na lastne stroške ustanavljajo, upravljajo in nadzirajo dobrodelne, verske in socialne naprave, šole in druga vzgajališča s pravico, da v njih prosto rabijo svoj jezik in vrše svoje veroizpovedanje; vse to pa le v isti meri kakor drugi državljani.
Že zgoraj smo videli, da so po ustavi vsi državljani enaki pred zakonom (čl. 4) in da izvzemši že omenjene določbe čl. 19, 61 in 72 ni nikake razlike v njej med državljani po veri in narodnosti.
Enotnega zakona o zasebnih šolah še nimamo, v'endar je gotovo, da ne sme niti pravno niti dejansko staviti pripadnikov raznih manjšin slabše, kakor vse druge državljane. Da, še več; ne le formalna enakost je s tem uzakonjena, ampak tudi mate-rielna pravica, da zasebnih špl, vzgajališč, dobrodelnih zavodov državni zakon načelno ne sme zatreti. Dalje sledi iz tega dolžnost države, da pod primernimi pogoji prizna manjšinske šole in na njih položene izpite za enakovredne državnim.
Dočim so vse zdaj navedene določbe ustavni zakon, so naslednje obveznosti zgolj zakonite določbe z mednarodno garancijo. Vzrok temu je dejstvo, da ustvarjajo ius singulare, in sicer: člen 9 za ozemlje, ki še ni pripadalo kraljevini Srbiji
dne 1. januarja 1913, člen 10 pa za muslimane. Modeme ustave pa streme za tem, da izločijo ius singulare čim bolj iz svojega okvira. Podobno velja enako se glaseči 9. člen poljske zaščitne pogodbe le za ozemlje, ki je pripadalo dne 1. avgusta 1914 Nemčiji.
V mestih in okrajih, kjer prebiva znaten del jugoslovanskih državljanov, ki pripadajo kaki narodni manjšini, mora naša država njim zagotoviti na primeren način, da se njihovi otroci v osnovnih šolah poučujejo v materinem jeziku. Država pa lahko uvede tudi na teh šolah obvezen pouk uradnega jezika.
Glede tega določa člen 16 naše ustave, da se manjšinam drugega plemena in jezika daje osnovni pouk v njihovem materinem jeziku ob pogojih, ki jih predpisuje zakon.
Dalje mora naša država v mestih in okrajih, kjer prebiva znaten del kake narodne, verske ali jezikovne manjšine, do-deliti iz onih vsot, ki se izdajajo iz javnih fondov po državnem, občinskem ali kakem drugem proračunu za vzgojo, v verske in dobrodelne svrhe, primeren del tudi tem manjšinam, da jih porabijo za svoje naprave, ki obstojajo v'iste svrhe.
O vsem tem nimamo nikake zakonite izvršilne določbe.
e)	Varstvo muslimanov.
Člen 10 ureja zaščito muslimanov. Naša država je obvezana, da za muslimane uredi rodbinsko in osebno pravo tako, da bo odgovarjalo njihovim običajem.	^
Tozadevno določa naša ustava (čL 110), da v rodbinskih in dedinskih zadevah muslimanov sodno državni šeriiatski sodniki.
Naša vlada mora dalje izvršiti imenovanje verskega poglavarja Reiss-ul-Ulema.
Naša država mora zagotoviti mošejam, pokopališčem in drugim verskim napravam muslimanov popolno varstvo. Dalje mora nuditi naša država verskim ustanovam (vakufom) muslimanov ter njihovim verskim in dobrodelnim napravam vse možne olajšave. Tudi ne sme naša vlada ustanovitvi novih verskih in dobrodelnih ustanov ali naprav staviti večjih ovir nasproti in jim mora nuditi iste olajšave kakor drugim zasebnim napravam te vrste.
Enakopravnost veroizpovedanj, ki jo ugotavlja naša ustava, vejja tudi za muslimane in kaka privilegia odiosa zanje so izključena.
Zaščitne pogodbe so izraz stremljenja po enakosti, svobodi in bratstvu vseh brez ozira na narodno, versko ali katerokoli pripadnost. Zato jih kot moderni ljudje iskreno pozdravljamo.
Naša ustav.a je v tem pogledu precej ozkosrčna. Zato je treba tembolj, da bo duh zaščitne pogodbe preveval posamezne zakone, ki bodo urejali materijo, na katero se razteza naša pogodba. Odločno odklanjamo naziranje, ki ga je izrekel Clemenceau v francoski zbornici dne 26. septembra 1919: »Les traites ne sont pas comme des actes d’homme de loi: le traite ne vaudra que par la fa(;on dont vous etes decides ä le faire vivre.«4 Mi pa hočemo biti iskreni in za vse državljane ustvariti domovino, ki bo vsem ljubeča mati, a nikomur mačeha.
VI.	Manjšinska zaščita v Češkoslovaški.
Mnogo izčrpneje kakor pri nas, je izvedena manjšinska zaščita v Češkoslovaški. V češki ustavi je celo VI. poglavje posvečeno zaščiti narodnih, verskih in plemenskih manjšin. Poleg tega obstoja poseben jezikovni zakon, ki je izpolnil § 129 ustave in je vsled izrečnega določila ustavni zakon. Tretji za naše vprašanje važen vir je zakon o ljudskih šolah ter privatnih učnih in vzgojnih zavodih.
Šeste poglavje češke ustave ima naslov: Zaščita narodnih verskih in plemenskih manjšin. Širokogrudno prinaša skoro dosloVno vse določbe zaščitne pogodbe in v § 134 označuje vsak poizkus raznarodovanja za nedopusten; zanj se lahko določi z zakonom kaznivost.
Jezikovni zakon, ki je bil sklenjen dne .29. februarja 1920, proglaša češkoslovaški jezik za državni in službeni jezik republike. Zlasti se rabi ta jezik kot:
1. uradni jezik,
2. za glavni tekst na državnih notah in bankovcih,
3. v armadi.
Ne glede na Podkarpatsko Rusijo se določa za narodne jezikovne manjšine sledeče:
Če stanuje v okolišu kakega sodišča, oblastva ali organa republike vsaj 20% čeških državljanov, ki so iste, toda ne češkoslovaške narodnosti, tedaj je oblastvo dolžno sprejemati od njih
4 Vichniac, str. 50.
Viktor Korošec: Mednarodna zaščita manjšin v Jugoslaviji. 15
vse vloge v njihovem materinem jeziku ter rešitve izdati 1 v uradnem i v manjšinskem jeziku. Pod istimi pogoji mora tudi javni obtožitelj (državni pravdnik) podati obtožnico zoper manjšinskega obdolženca tudi v manjšinskem jeziku.
Avtonomni uradi in javne korporacije ter razna zastopstva so vezana na iste predpise.
Upravna oblastva lahko določijo, kdaj se vrši uradovanje samo v manjšinskem jeziku.
V vseh šolah, ki so bile ustanovljene za otroke narodnih manjšin, se vrši pouk ■ v manjšinskem jeziku. Isto velja za upravo drugih kulturnih naprav, ki obstojajo za manjšine.
V sporih glede rabe jezika odloča pristojni državni nadzorstveni organ, ločeno od zadeve, v kateri je spor nastal.
Šolski zakon, ki je bil sklenjen dne 3. aprila 1919, nalaga državi dolžnost, da otvori za narodne manjšine lastne ljudske šole, če se je le nahajalo v šoli skozi zadnja tri leta povprečno vsaj po 40 šoloobveznih otrok. Pod istimi pogoji se za 400 otrok druge narodnosti otvori meščanska šola.
Zasebne šole in vzgajališča stoje pod nadzorstvom državne uprave in le iz javnih interesov ali zelo važnih razlogov sme minister prosvete pravico javnosti tem zavodom odtegniti.
VH. Sklep.
Francoska revolucija je prinesla priznanje osnovnih pravic posameznika, svetovna vojna pa priznanje manjšinskih pravic. Bodinova absolutna država ter Heglov »prezentni bog« razpadata pod udarci zgodovine. Vedno bolj se uveljavlja praktični nazor, da tudi država ni absolutno suverena, ampak da je tudi ona podrejena višjemu pravnemu redu, mednarodnemu pravu.
Kelsenova čisto praivna šola odreka državi suverenost — kot popolno neomejenost in svobodo — ter uči prvenstvo mednarodnega prava. Niti ustava, niti zakoni države ne smejo vsebovati ničesar, kar bi nasprotovalo mednarodnemu pravu, ki obvezuje državo ne glede na to, ali ga hoče ona priznati ali pa ne. Nalaga ji dolžnosti ne le do drugih držav (svetost pogodb, spoštovanje tuje državne osebnosti), ampak tudi do družabnih enot (verskih, narodnih) v njenih mejah.
Duhovito je zamišljen sistem prava po Kelsenovi šoli; mednarodno pravo nadrejeno ustavi, ona zakonom, le-ti naredbam in razsodbam, iz katerih potekajo sodne ter upravne izvršbe.
Vendar nas popolnoma tudi to ne more zadovoljiti! Ali mednarodno pravo res nima mejnikov, ali ne odločajo — morda le podzavestno — vidiki pravičnosti pri tem, ali označimo kak običaj za običajno mednarodno pravno normo. Če naj je mednarodno pravo zaključen krog, mora imeti svoje središče že iz čisto sistematičnih, formelnih razlogov. Ravno za mednarodno pravo pa ne le iz formalno-sistematičnih, ampak zlasti vsebinsko materialnih razlogov ne more biti indiferentno dejstvo bivanja neskončno pravičnega, absolutnega Boga. Sele s tem se nam zdi razumljiv pojav, da ima vsako pravo kot svojo vsebino — pravi edictum tralaticium — neko etično jedro; ml vidimo tudi, da je trajnost pravnih norm v direktnem sorazmerju z njihovo »etičnostjo«, čim bolj so pravične. Žal pa pravna znanost popolnoma prezre potrebo teocentrične orientacije, ki bo edina mogla odgovoriti na premnoga in najtežja vprašanja ter bo zasidrala'ves pravni sistem na najtrdnejših tleh, v Njem, per quem omnia facta sunt et sine ipso factum est nihil — v Bogu.
Jugoslovanski dijaki na pariški univerzi v srednjem veku
(do 1452).1
Dr. Melitta Pivec — Ljubljana.
I.
Verjetno je bilo, da so tudi naše dežele pošiljale poslušalce na pariško univerzo, ki je bila, posebno v začetku, pred postankom drugih univerz, kulturno središče vse Evrope. Ker so pripadale pokrajine današnje Jugoslavije različnim državam in ker srednji vek ni poznal narodne zavesti v našem smislu, ima pa izraz »jugoslovanski dijaki« tu predvsem teritorijalni značaj; slovanska narodna pripadnost bo imela pri posameznih osebnostih večjo ali manjšo stopnjo verjetnosti.
1 Do 1452 so zbrani dokumenti pariške univerze v dobrih modernih izdajah; za poznejšo dobo je treba iskati listine neposredno v arhivih;
toliko časa mi ni bilo na razpolago.
Prevelikega Števila ni bilo pričakovati, že radi velike krajevne oddaljenosti in manj razvite kulture, pač pa večje udeležbe ob času, ko še ni bilo bližjih univerz — posebno praške (1348), dunajske (1356) in italijanskih, ki so po svoji bližini privabile dijake in olajšale študij — torej v 13. in 14. stoletju.
Prve publikacije o zgodovini pariške univerze — posvečene splošnemu razvoju — ne nudijo gradiva za tako iskanje. D u Boulay2 ima sicer v svoji od 800 (!) do 1600 segajoči zgodovini z izjemo 1. na koncu vsakega zvezka Catalogus illustrium academicorum. Ta se pa ozira le na slavne osebnosti — četudi so včasih v bolj rahli zvezi z univerzo — navadnih skromnih dijakov ne našteva; Cf e vier5 v svoji majhni zgodovini, ki je nekak izvleček Du Boulaya, nima niti tega, J o u r d a i n4 v svojih regestah tudi nima ničesar za nas porabnega.
0 tujcih na pariški univerzi je napisal tezo A. B u -d i n s z k y.r’ Pred njim so o isti tvarini nastale le nekatere razprave o skandinavskih dijakih. Sicer pa tudi Budinszky izrečno pove, da je sprejel samo znanstveno ali družabno imenitne osebnosti. Ima pa več imen kakor Du Boulay.
Med Nemci navaja Heinricha v. Kärnthen (p. 132), sina vojvoda Henrika I. Študiral je v Parizu, kjer je bil priljubljen gost Ludovika VI, Prijatelj Otona Brižinskega, je vstopil istočasno ž njim v Morimund, postal 1132 opat v Villarsu in 1143 škof v Troyesu. Umrl je 1169.
V rubriki Slaven, Ungarn, Griechen (226—234) pa ima sledeča imena:
Georgius Benignus Salviatus, eig. Georg Drachisich aus Bosnien (p. 228). Študiral je na italijanskih univerzah, v Ox-fordu in Parizu. V Florenci je vstopil v minoritski red, bil poklican 1493 na univerzo v Pisi in 1513 imenovan za nadškofa v Nazaretu.
- Historia Universitatis Parisiensis autore Caesare Egassio Bulaeo, I—VI, Parisiis 1665—1673, fol.
M. Crevier, Histoire de 1‘Universite de Paris, I—VII, Paris 1761, 12“.
4 Carolus Jourdain, Index chronologicus chartarum pertinentium ad
historiam Universitatis Parisiensis. Parisiis, 1862, fol.
6 Alexander Budinszky, Die Universität Paris u. die Fremden an derselben im Mittelalter. Berlin 1876, 8°. Rezultat dela na Ecole des Chartes. Čas, 1033/24.	2
Johann v. Ragusa (p 231), dalmatinski dominikanec, je študiral začetkom 15. stoletja v samostanu svojega reda v Parizu in postal tam doktor teologije. Na koncilu v Baslu je nastopil kot govornik posebno proti zastopniku utrakvistov, J. Rokizani. Prejel je več važnih misij in Feliks V. ga je imenoval kardinalom. Umrl je 1444 in zapustil spise, tičoče se svojih poslanstev.
Tranquillus Andronicus aus Dalmatien (p. 234) je prišel pod vlado Ludovika XI. v Pariz in tam učil grščino.0
Glavna vira pa sta sedaj Chartularium7 in Aucta-r i u m 8 pariške univerze. Prvi vsebuje listine, nanašajoče se na univerzo, iz arhivov univerze same, ki so zdaj razdeljene in kojih večji del se nahaja v narodnih arhivih, manjši pa v univerzitetnem arhivu na Sorboni; dalje listine iz papeškega arhiva in iz arhivov raznih redov in kolegijev. Drugi pa knjigo prokuratorje^ angleške (nemške) nacije, ki je najstarejša ohranjena knjiga te vrste (od 1333) in za naše kraje posebno važna in bogata.
V teh dveh zbirkah se nahajajo sledeča imena, ki jih navajam z letnico, kdaj se prvikrat omenjajo:
Georgius de Rain seu de Sclavonia, Sorbonicus — 1389
Petrus de Carniola — 1400.
Leonardus de Laybach — 1400.
Michael Georgii de Tragurio — 1415.°
Marcus de Syremio (de Hungaria) — 1420.
Benedictus de Seremio (de Hungaria) — ca. 1420.
Johannes Stojkowic de Ragusio — 1421.9
Paulus Nicolai de Sclavonia, diocesis Zagrabiensis — 1421.
Cosmas Symonis, diocesis Zagrabiensis — 1432.
Lista je kratka. Proti pričakovanju ni nikogar iz 13. stoletja. A ni drugače pri drugih vzhodnih državah. Prva dijaka
0 T. Andr. se najde tudi pri Du Boulayu, V. p. 918; druga citirana imena pa so posnela iz drugih del, ne iz ohranjenih listin univerze.
7 Henricus Dcnifle, Aemilius Chatelain,, Chartu larium Universitatis Parisiensis, I.—IV. (1200—1452), Pa-risiis, 1889—1897, fol.
8 H. Denifle, A e. Chatelain, Auctar.ium Chartu-larii Universitatis Parisiensis, I., II. (1333—1466), Parisiis, 1894—1897, fol.
0 Gradivo za ta dva mi je prepustil ljubeznivo dr. M. Kos; Joh, de Ragusio je identičen z onim pri Budinszkcm omenjenem.
de Bohemia, ki je bila vendar že po svojih kraljih Luksem-buržanih v mnogo tesnejši zvezi s Francijo, se omenjata šele med 1329 in 1336, Bertoldus in Conradus de Bohemia;10 istočasno prvi iz Avstrije, Jacobus de Austria.10 Prvi iz Ogrske je frater Alexander de Ungaria, 1300, drugi Stephanus de Hungaria, de Insula, 1343, dalj časa edini magister theologie na Ogrskem.10 S Poljsko ni mnogo drugače. Glede 13. stoletja se mora pač posebno upoštevati, da je ohranjeno iz prvih časov univerze le zelo majhno število listin. Vsled dejstva, da se nahajajo v seznamih samo imena graduiranih, je tudi lahko mogoče, da je študiralo več dijakov na univerzi, ki pa niso dosegli gradov in rad,i tega niso zaznamovani. Najstarejši catalogus licentiatorum je tudi šele iz leta 1395. Nadaljnja težkoča je, da imamo večinoma le krstna imena. Denifle je v papežem poslanih rotulih našel mnogo priimkov, ki so razkrili narodnost ali domovino dotičnih kandidatov. Priimek de Sclavonia n. pr., najden na drugem mestu za Georgiusa de Rain, je odločil, da smatrajo ta Rain za Brežice. Dalo bi se, mislim, najti v naših domačih arhivih še gradivo, ki bi omogočilo slične določbe. Generalni študijski zavodi redov, predvsem dominikancev in frančiškanov, v Parizu so postavili velik odstotek tujih dijakov, in samostani teh redov obstojajo pri nas že v 13. stoletju.
Iz materiala, kakršen je sedaj, je težko več ugotoviti.11 V poznejših stoletjih pa je študiralo brezdvomno večje število dijakov v Parizu, posebno iz Dubrovnika, kjer so tvorili les Sorbonniens celo stranko proti onim, ki so študirali v Sala-manki — les Salamanquais.12
II.
Za razumevanje gotovih izrazov je potrebno, da se na kratko ozremo na takratno organizacijo študija na pariški univerzi.13 V 14. in 15. stoletju ima že precej stalne oblike. Vsa univerza je bila rahla federacija 8 velikih korporacij; 4 fakultet
10 Chart. II, pp. 663, 665, 666, 85, 536, 570.
11 Tudi prof. Chatelain mi je izrazil mnenje, da rezultati — vsled
vrzeli v starejši dobi — ne morejo biti drugačni.
13 Louis de Voinovitch, La monarchie fran?aise dans 1’Adria-tique. Paris 1917. p. XXI.	-m
13 Charles Thurot, De 1'organisation de l'enseignement dans 1'uni-versitč de Paris au moyen-äge. Paris 1850. 8°.	*
in 4 nacij. 4 nationes: Francia, Picardia, Normania in Anglia (od 1400 naprej Alemannia) so tvorile facultas artium, številno najmočnejšo. Nacije so bile še deljene v provincije in dieceze, nemška je imela od 14. do 16. stoletja 3 provincije: Alemannia superior (katere člani so bili južni Nemci, Ogri, Slovani, Švedi in Danci), Alemannia inferior in Anglia. Vsa ta razdelitev ni imela ne politične ne geografske podlage, in se je ravnala in spreminjala le po premoči ravno navzočnih dijakov. Vsaka nacija je volila vsak mesec svojega prokuratorja in imela svoja zborovanja. Prokurator je imel dolžnost zapisnike sej vpisati v svojo knjigo in voditi račun o dohodkih in izdatkih. Zadeve vse univerze so se reševale na skupnih zborovanjih vseh fakultet. Rektorja za 3 mesece je volila facultas artium.
Ta fakulteta je sprejela dijaka s 14 leti. Dijak se je oklenil enega profesorja — po možnosti rojaka — ki ga je vodil ves čas študija in se — če potrebno — tudi zanj bojeval. Postal je po vsakokratnem izpitu baccalaureus, licentiatus in z 21 leti in po sprejemu v kolegij profesorjev magister artium s pravico predavanja. Največjo vlogo v študiju so imele poleg rednih in izrednih predavanj disputationes. Dovršitev te fakultete je bil pogoj za sprejem v teologično, juridično in medicinsko fakulteto; magister artium je tam sprejel iste stopnje (baccalaureatus, licentia, magisterium) dotične fakultete. Mag. theol. je mogel postati šele s 35 leti, podobno pri juristih in medicincih.
Univerza je dobro skrbela za svoje slušatelje; bili so deležni — domačini in tujci — mnogih privilegijev, n. pr. prosti davkov in pod posebno, milo jurisdikcijo. Vladalo je živahno življenje: nacije so se prepirale med seboj radi interesnih sfer, volitve na sejah so bile burne, profesorji — magistri sami niso bili preveč stari, in dijaki so se pretepali na Pre des Clers med seboj ali z menihi samostana St, Germain, tudi krvavo. Ko se je l’insolence naturelle des etudiants preveč razpasla, so jih začeli zapirati v internate; od 13. stoletja dalje je bilo ustanovljenih mnogo kolegijev — najvažnejši Sorbona, odprta vsej Evropi — a pomagalo ni preveč.
Le ene stvari je vedno manjkalo — denarja. Edini dohodki univerze in nacij so bili takse pri izpitih, promocijah in sličnih prilikah, in te so bile precej visoke. A kljub temu so bile blagajne običajno prazne. Vzrok pove stereotipna, skoro
vsakemu prejemu kake vsote sledeča opomba: natio intravit tabernam et statim perpotatum fuit. Pri dijakih je bilo podobno. Poleg bogatih se nahaja velika množina štipendistov.
Po ugßtovitvi tega splošnega okvira naj sledijo podrobnosti, ohranjene iz življenja prej navedenih dijakov. Vrednost teh notic je različna: nekatere povedo samo ime in študijske etape, druge dovoljujejo vsaj v glavnih obrisih rekonstrukcijo nekaj let življenja dotičnega. Največ gradiva je zapustil Paulus Nicolai, ta »homo pessimae indolis«, ki je imel proces s svoje nacijo, s svojo fakulteto in z vso univerzo. Radi tega je bolje obravnavati ga, skupno z Dubrovničanom Johannesom, o katerem je tudi več znanega, v posebnem poglavju.
Georgiusa de Rain omenjam samo na kratko radi popolnosti. O njem obstoja že razpravica Louis Legera: Georges d'Esclavonie, Chanoine penitencier de la cathčdraleg de Tours au XIV—XVme sieefes,14 ki,uporablja vse notice Chart. III, IV in Auct. I in podatke dokumentov v Toursu, kjer je 1416 umrl; J. Krek ga citira v svojem delcu: Les Slovenes kot glagoljaša; .in o njem bo izšla monografija izpod peresa d r. M. Kosa.
Petrus de Carniola je 1400 postal baccalaureus pod magistrom Heinricus de Gorkem, licentiat pod magistrom Her-mannus de Eslinghe in magister pod magistrom Arnoldus Wtwiic. Njegova bursa (štipendij) je znašala 3 solidi.13
Leonardus de Laybach je prišel v dobi prokuratorja mag Johannes de Galencoep na zborovanje nacije 8. aprila 1400 apud S. Maturinum (ta cerkev je bila navadno zborovališče angleške nacije). Rekel je, da ne pozna pravil nacije in prosil, da bi mu nacija odpustila in ga pripustila k bakalaureatu po navadnem običaju, kar mu je nacija dovolila. Na zborovanju 25. aprila istega leta je postal baccalaureus pod magistrom Henricus de Ghgrinchem. Njegova bursa je znašala XVI de-narii.10
Michael Georgii de Tragurio je postal 11. februarja 1415 baccalaureus, 8. aprila licentiatus in 11. maja magister, vse pod magistrom Johannes Johannis. Na zborovanju angleške nacije 22. aprila je prosil, da sme s prisego potrditi svojo uboštvo, kar
14 Jagič,	Festschrift	1908,	p.	112—119.
15 Auct.	I., c. 809,	815.
18 Auct.	1., c. 811,	812.
mu je nacija dovolila in njegovo prisego sprejela. 15. junija 1452 pa je poročili prokurator, kako je pred približno 30 leti magister nemške nacije iz Ogrskega, Michael Georgii iz Tro-gira, s prisego potrdil svojo uboštvo, ko je dosegel bakalaureat in profesuro. Da drži svojo prisego, je poslal svojemu sinu, magistru francoske nacije, vsoto 6 scutorum auri, da plača naciji štipendije, ki so bili za one grade potrebni. Nacija je to vsoto hvaležno sprejela, se zahvalila magistru za njegovo rednost in dala potrdilo s pečatom prokuratorja.”
Marcus de Syremio je postal baccalaureus v dobi prokuratorja Johannes de Wermer pod mag. Johannes Johannis 1420, isto leto tudi licentiat in magister pod prokuratorjem Johannes Johannis. Njegova bursa je znašala VIII solidi.1“
Benedictus de Seremio je 1421/22 vpišem na univerzi v Kölnu kot magister artium in baccalaureus formatus (višnja stopnja) teološke fakultete pariške univerze, kjer je moral torej pred tem letom študirati. Njegovega imena pa ni v pariških listinah.11'
Simonis (Symonis) Cosmas iz zagrebške dijeceze je postal baccalaureus pod prokuratorjem Jacobus de Loo alias Potter 1431; licentiatus in artibus 1432 pod magistrom Albertus Vörden, in isto leto pod istim magistrom magister. Ni imel štipendija. Na zborovanju angleške nacije 28. maja 1432 je prosil, da bi mu nacija vsled njegovega uboštva odpustila gotovo vsoto, kar mu je nacija dovolila. Na zborovanju 7. maja 1433 je nastal prepir med častivrednimi magistri, ki sta ga pomirila prokurator Johannes de Merode in magister Cosmas. Na zborovanju na dan pred sv. Matevžem 1433 fungira Cosmas poleg drugih kot priča pri odobrenju, ki ga je zaprosil in dobi! za svoje poslovanje prokurator Albertus de Vorden.“ __________(Konec sledi.)
” Auct. II., c. 190, 194, 1%, 195, 892.
Auct. II., c. 272, 273, 274.
V Auct. II., c. 272.
Ä Auct. II., c. 447, 469, 470, 472, 473.
Dr. L Sušnik: Francosko šolstvo.	JI
Francosko šolstvo.
Dr. L. Sušnik — Ljubljana.
Francoska revolucija pomeni važno razdobje tudi v razvoju irancoskega šolstva1: neodvisne, zasebne, verske šole vseh vrst so se morale umikati enotnim državnim, celo univerze so razdrobili na ■posamezne fakultete in jih preuredili v smislu neposredne praktičnosti in popolne centralizacije pod nadzorstvom ministrstva. Tako so tvorile in še tvorijo francoske šole od najnižje do najvišje stopnje celoto z naslovom Universite de France, ki ji stoji na čelu minister prosvete.	t
Odkar je veliki organizator Napoleon — uvidevajoč pomen osre-dinjencga šolstva za trdno vladanje — 1. 1808 te uredbe spravil v sistem in jim dal svojo sankcijo, so se obdržale malone do konca • 19. stoletja skoraj neizpremenjene,’kar pa narodu ni bilo ravno v korist. Šfelc po polomu v francosko-pruski vojni je tretja republika stopnjema korenito reorganizirala celokupno šolstvo, odpravila 1. 1871 šolnino, vpeljala 1. 1882 splošno obveznost pouka in preuredila 1. 1895 visoke šole zopet v smislu nekdanjih univerz (Universitčs).
Ustroj francoskega šolstva je še danes popolnoma centralističen. Vse šolsko omrežje (Universite de France) je razdeljeno radi lažje uprave na akademije; pred vojno jjih je bilo v vsej državi z Alžirom vred 17, po vojni se je pridružila še Alzacija-Lorena. Njih središča so večja, vseučiliščna mesta, tu je osredotočeno šolstvo dotične pokrajine od ljudskih do visokih šol. Vsaka akademija ima svojega rektorja (Rectcur — v Parizu vice-recteur, ker je tu rektor naučni minister)- in svoj akademijski šolski svet za presojo učnega reda, uprave in discipline; /tudi v departementih obstoje šolski sveti. Ministru stoji ob strani 1. 1880 preosnovani višji prosvetni svet (Conseil supčricur de 1’ Instruction publique), ki ga tvorijo od predsednika
1 Prim.: Plan d'Etudes el Programmes de 1’Enseignement secondaire, <*• ed., Paris, Vuibert et Nony £d. — La Vie universitaire ä Paris, Paris 1918, Libr. Armand Colin (Ouvrage publiče sous les auspices du Conseil de PUniversitč de Paris). — Livret de l’fitudiant: Universite de Paris de 1920 ä 1921 (izd. Bureau des Renseignements scientifiques ä la Sorbonne — pri Berget — Levrault, Paris etc. — Dr. Cčsairc Villatte - Dr. Richard Scherffig, Land und Leute in Frankreich, 3. izd., Berlin - Schöneberg 1904 oz. 1921 (Langenscheidts Sachwörterbüchcr). — Ph. Roßmann, Handbuch für einen Studienaufenthalt im französischen Sprachgebiet — unter Mitwirkung von A. Brunnemann, 4. izd., Marburg 1911. — R. Kron, Lc Petit Parisien, 18. izd., Freibürg (Baden) 1914, stc. 161 ssl. — M. Gratacap-A. Mager,. La Conversation möthodique, 2. izd., Vienne-Leij/zig 1919, str. 147 ssl.
Cf. nadalje zadnje povojne letnike pariških revij: Revue Universitaire 'jfcducation - Enseignement - Administration - Qucstions littčraires - Bibliographie - Examens et Concours - Classes des Lycöes et Colleges, mesečnik Libr. Armand Colin). — La Vie universitaire (mesečnik, izdaja ga lastna tlskama). — Revue Internationale de 1’Enseignement publiče par la Socičte de lllnseignement supčrieur. — Revne de 1’Enseignement Franpais hors de France etc.
republike imenovani visoki uradniki-šolniki, člani najvišjih znanstvenih korporacij in zastopniki vseh stopenj pouka; sestaja se dvakrat na leto, a ima stalno sekcijo 15 članov za reševanje tekočih poslov: zasedanje stolic, določanje učnega načrta, ustanovitve višjih šol itd. Ministrstvu so podrejeni generalni inšpektorji za nadziranje šolstva v posameznih pokrajinah oz. akademijah in tvorijo živo zvezo med podrejenimi rektorji in ministrom; brigajo se za osebne zadeve ter stvarne potrebe šol v znanstvenem, nravstvenem in gmotnem pogledu. Akademijski inšpektorji (po eden na departement) pa skrbe skupno z raznimi pomočniki rektorjev in generalnih nadzornikov za redno poslovanje šol v poedinih okrožjih.
Pouk obsega kot drugod tudi na Francoskem tri stopnje osnovno, srednjo in visoko (Enseignement primaire, — secondaire.
— supčricur).
Ljudsko šolstvo.
Ljudskošolski pouk je danes v Franciji laiški, brezplačen in obvezen; privatne šole so potisnjene v ozadje. Do sedmega leta so deci na razpolago razne vrste otroški vrtci (Ecoles gardiennes s alles d'asile, ecoles maternelles, classes enfantines), kjer se začne učiti čitanja, pisanja, računanja pod posebnim, najraje ženskim nad^ zorstvom, potem pa vstopijo otroci v osnovne šole (Ecoles primaires elementaires); tu ostanejo lahko do dopolnjenega trinajstega leta, če si ne pridobe že prej dovoljnega znanja za končno izpričevalo (Certificat d'Etudes primaires). Nadaljnjevalnim šolam odgovarjajo » enoletni »Cours complčmentaires« in pa, če hočete, takozvani »Cours d'adultcs«. Osnovni pouk se poglobi in razširi v višjih mestnih ah meščanskih šolah (Ecoles primaires superieures), ki odgajajo učence za nižje uradnike, trgovske in bančne nameščence itd. — Učitelji in učiteljice za vse panoge ljudskega šolstva se izobražujejo na učiteljiščih (Ecoles normales primaires) — po eno moško in eno žensko na departement —, ravnatelji in nastavniki za učiteljišča ter ljudskošolski nadzorniki pa se šolajo na takozvanih »Ecoles normales supčrieures d'Enseignement primaire« v St. Cloudu in za ženske v Fontenay-aux-Roses. Vstop v vse te zavode za bodoče vzgojitelje je navezan na zmago v »concours«-u (natečajni izpit z omejenim številom sprejetih); gojenci internatov se zavežejo, da bodo služili deset let v državni službi ali pa povrnili stroške, ki jih nosi država. — V zadnjih 40 letih se je država sploh zelo pobrigala za napredek šolstva, zlasti ljudskega, poskrbela je za zidavo primernih poslopij, pomagala pri tem občinam s posojili in podporami. Tudi pariško mesto podpira šolarje z izposojanjem knjig in preskrbo različnih šolskih potrebščin.
Ljudske šole so večinoma ločene v deške in dekliške, le po majhnih občiivih se dobe še mešane. Učni nažrt je povsod enak, ker naj poda gotovo znanje, ki je vsakomur potrebno: prv*i šola naj nauči otroke čitanja, pisanja ter jih seznani z osnovnimi pojmi iz materinščine, zgodovine in zemljepisa, računstva, geometrije.
risanja, prirodopisa; glavno vlogo ima nazorni pouk o rečeh iz naj-bližje otrokove okolice (le$ons de choses). Njegova posebnost je,? d.» ne pozna krščanskega nauka. Mesto tega obsega francoski šolski program temeljni pouk o morali in državi (Morale et instruction civique), ki pa ni samostojen predmet, temveč se podaja o priložnosti v urah, ki so odmerjene materinščini, zgodovini in zemljepisju. Je to posledica dolgoletne proticerkvene politike na Francoskem odnosno borbe med svobodomiselno republiko in »legitimistično« cerkvijo. — Učni načrt meščanskih šol obsega žive jezike (nemščine ali angleščino), matematiko, računovodstvo, kemijo, risanje, petje, telovadbo in kako ročno delo.
Kot predstopnja za srednje šole so osnovne šole lahko tudi tem priključene in imajo dva oddelka: pripravljalni (Division prepara-toire: 10. in 9. razred) in osnovni oddelek (Division elementaire 8. in 7. razred).
Srednje šole.
Francoske srednje šole so po večini »Lycees«, t. j. državni zavodi, pa tudi »Colleges«, t. j. občinski (mestni) zavodi, ki jih z državno pripomočjo vzdržujejo občine, ki pa jih skuša država čim več prevzeti povsem v svojo oskrbo. Naših »gimnazij« ali »r.ealk« itd. Francozi ne poznajo (»gymnase« jim pomeni telovadišče, za »realko itd. pa sploh nimajo primerne enotne besede). — Poleg teh javnih srednjih šol se dobe tudi zasebni zavodi (svetni ali redovni) z nazivom »ficoles (libres)«.
Uredba srednjih šol v Franciji se v mnogočem loči od njihovega ustroja pri nas.
Predvsem je treba vedeti, da so to v splošnem internati, to se pravi, da drže mladino od najnežnejše dobe do prestopa' na visoke šole — a še te so nekatere internati, kakor »ficolc normale supčrieurc«, »Rcole Polytechnique« i. dr. — popolnoma v svojem okrilju, na stanovanju in hrani. Otroške vrtce vodijo po navadi dame. pripravljalni razredi- pa nadomeščajo pravzaprav navadne osnovne šole. Niso pa vedno samo internati; imajo včasih tudi vnanje učene*.-(externes), ki prisostvujejo le šolskemu pouku, potem nadzirano vnanje učence (externes surveillčs), ki hodijo kosit domov (od 12 do 1), sicer pa ostajajo v svrho študiranja v šoli od 8 zjutraj do 7 zvečer, in slednjič take, ki tudi obedujejo v zavodu (demi-pension-naires), ki torej le prenočujejo doma. — Med 12 moškimi »lycees v Parizu je n. pr. 5 prirejenih le za eksterniste (Lycees Carnot, Con-dorcet, Charlemagne, Buffon, Voltaire); med 8 ženskimi je večina eksternatov.
Zaradi tega morajo imeti francoske srednje šole seveda več učnega in upravnega osobja kot pa naše. Ravnatelj državnih »lycees« se gaziva »proviseur«, ostalim (Colleges) pa načeluje »principal«. Poverjeno mu je vodstvo, uprava zavoda in stik s starši — a brez poučevanja. Za notranjo disciplino in redno učenje internistov imata skrbeti »censeur (d’čtudcs)« in »surveillant ge-
neral« (v »Colleges* le slednji), za prehrano, perilo, finančno stran itd. pa »econome«. Poleg rednih profesorjev in namestnih učiteljev (professeurs agreges in chargčs de cours) in pomožnih učiteljev (z* risanje, petje in glasbo, telovadbo, borjenje) pa mora imeti internat še več drugih sil za nadziranje učencev izven razrednega pouka med učenjem in izdelovanjem nalog v učilnici (čtude), v spalnici, obed-uici, med odmori in na sprehodih; to so prefekti, nadziratelji, pazniki ali kakor se že imenujejo (rčpetiteurs, maitres d'etude — v dijaškem jeziku »pions«, surveillants d'internat). So to navadno ab-solvirani srednješolci ali profesorski pripravniki, ki jih razmere prisilijo do tega posla, — zakaj da je ta kruh grenak, si lahko mislimo, odrasli dijaki, razvajeni sinovi imenitnikov, pa tudi kak repetent (vetčran) ali skrajen zanikarnež (cancre invčtčrč itd.) jim znajo por vzročiti mnogo težkih ur. Ganljivo lepo je opisal vse težave take službe Alphonse Daudet v pesniških spominih mladih let »Le petit Chose«.
Učni načrt za francoske srednje šole je baziral do najnovej-sega časa na ministrskih naredbah z dne 31. maja 1902 in njenih dodatkih iz 1. 1903 in 1905 ter z 31. julija 1906. S temi učnimi zakoni je bil pouk v zadnjih 20 letih urejen na sledeči način: Srednja šola •ima sedem razredov; 6.—3. razred tvorijo prvi tečaj (Premier Cycle), ki odgovarja naši nižji stopnji; 2. in 1. (nekdanji »retorični«) ter najvišji (filozofski ali matematski) razred tvorijo drugi tečaj (Second Cycle) — naša višja stopnja (prim. nekdanjo latinsko in sedanjo nemško šolo). — Nižja srednja šola ima dva oddelka (Divisions) humanističnega (A) in realčnega (B). V prvem se poučuje latinščina vsa štiri leta, v zadnjih dveh razredih tudi grščina (neobvezno), v drugem pa se vrši pouk brez klasičnih jezikov z nekoliko večjim poudarkom materinščine in eksaktnih ved. Učni predmeti so v ostalem približno isti; francoščina, en živ jezik, zgodovina in zemljepis, geologija (v
4.	razredu), prirodopis, risanje, le da ima oddelek B mesto latinščine lepopisje, fiziko in kemijo (v 4. in 3. razredu); obligaten predmet je tudi računovodstvo, kjer to sklene učiteljski zbor. Vsega skupaj 22 (23) tedenskih ur, oziroma z grščino 3- več. Na tej stopnji se uči po eno uro tudi »morala« in državoznanstvo. Kakšen je ta pouk? Na podlagi primernih beril, pripovedk in metodičnih razgovorov sc raz-ložc učencem razne čednosti: odkritosrčnost, pogum, nravstvena tankočutnost, poštenost, dobrota, vzgoja samega sebe in njim nasprotne slabosti; tako naj se vzbujajo čustva, ki pospešujejo moralni razvoj, a ovirajo protivna nagnenja (v 4. razredu). Na isti način se pojasni dijakom ob splošnih zakonih in uredbah stališče in namen človeka v družbi: solidarnost, pravica in socialno bratstvo, družina, stanovi, narod, država in njeni zakoni, človeštvo, individualna svoboda in socialna disciplina (v 3. razredu)  Ti pojmi se še poglobe v luči
sistematičnega filozofskega pouka v najvišjem razredu.
Višji tečaj pa se razraste v štiri paralelne oddelke (Sections): oddelek A (z latinščino in grščino) odgovarja-naši humanistični Višji gimnaziji, oddelek B (z latinščino in-živimi jeziki) je podoben naši
realni gimnaziji, tretji oddelek C (z latinščino in realnimi vedami) pri nas nima enakega in četrti oddelek D (z živim jeziki in realnimi vedami) je sličen naši realki. Učna snov se tu razširi in poglobi; poleg materinščine, latinščine in grščine še nova in stara zgodovina, zemljepis, živi jeziki, matematika, fizika in kemija, praktične vaje v realnih vedah (fiziki, kemiji, prirodopisu), geologija, risanje. Oddelek B ima mesto grščine drugi živi jezik, D ima itak dva živa jezika, C ima poleg latinščine en živ jezik, a več matematike, fizike in kemije. V najvišjem razredu, imenovanem »Philosophie« A (jeziki fakultativno) ali B (latinščina fakultativna, dva živa jezika obligatna) oziroma »Ma-thčmatiques« A (z 1 modernim jezikom) ali B (z 2 modernima jezikoma), se predava še filozofija, anatomija in fiziologija, higiena, jem-lje sc tudi kozmografija, opisna geometrija, geometrijsko in prostoročno risanje. Vsega skupaj kakih 27—30 ur na teden. Od živih jezikov sc poučuje (eden predpisan, drugi po izbiri) nemški, angleški, španski, italijanski, ruski, in sicer na nižji stopnji po pet ur na teden, v višji pa v A in C po 2, v B in D po 3, oziroma 4 v prvih dveh in po 1, oz. 2 uri v zadnjem letu. Prej je prevladovalo po francoskopruski vojni zanimanje za nemščino, v novejšem času vleče bolj angleščina. Merodajne so pri pouku najmodernejše direktne, nazorne in kombinirane metode; prvo je pravilna izgovorjava in učni cilj ni le točno poznavanje ustroja jezika in slovstva, temveč še bolj praktična stran: lastno izražanje. Od profesorjev modernih jezikov sc zahteva poleg francoščine in klasičnih jezikov, ki so obvezni za vse, pa tudi izpit le iz enega jezika, a iz tega tem temeljiteje.
Ta raznolikost v posameznih panogah ima svoje dobre in slabe strani, zato je bila sodba o njeni praktičnosti zelo deljena.
Po dovršitvi nižje stopnje dobi učenec lahko izpričevalo (Certifi-cat d'Etudes secondaircs du premier degre), na konci višje pa dobe abiturienti vseh sekcij (Bacheliers de 1’Enseignement secondaire) enakovredna izpričevala (Diplomes de Bachelier) z navedbo dotične panoge. — Kdor ni mislil delati mature, je lahko absolviral po nižji srednji šoli dveletni praktični kurz (Cours d’Etudes) za novejše jezike in eksaktne vede.
Šolsko leto je razdeljeho v Franciji na tri semestre in traja od I. ali 2. oktobra do konca julija; velike počitnice so tedaj mesec kesneje kot pri nas. Ostale počitnice so približno takrat kot drugod: novoletne trajajo 4—7, pustne 3—4, velikonočne 11, binkoštne 3—5, za državni praznik (14. julija) 2—3 dni.
Francoski srednješolci imajo povprečno 4 do 5 ur šole na dan, in sicer brez malih pavz med urami, v glavnem 8 do 10 ali 11 in od 2 do 4 popoldne. Lastnemu učenju in nalogam je odmerjenih v internatu kakih 6 ur, dobro uro zjutraj, potem nekako od 10 do 12 dopoldne in od 5 do 8 popoldne.
Sploh je življenje v notranjih šolah dokaj enolično, disciplina trda. Kot posebnost naj omenim, da imajo dijaki po zavodih lastno uniformo s kapico, ki je obvezna po navadi le za interne učence. Znake za obed, za odmor itd. daje boben in ne zvonec
28. .	»Cas«,
kakor pri nas (razen v »kolegijih«). Vstati je treba ob pol 6 zjutraj, ko se učenci umijejo in napravijo, gredo v učilnico, kjer sc prir pravljajo za šolo.	Ob	7 je v jedilnici zajutrek	in nato kratek	odmor
Po šoli je ob 10	zopet četrt ure pavze, nato pa delo do	poldne
Po kosilu gredo učenci na prostorno dvorišče, kjer se po svoje zabavajo. Pred popoldanskim poukom je zopet pol ure priprave Med četrto in peto uro je malica in odmor, potem pa študiranje nekako do 8, nakar	je	večerja in gredo učenci	spat. — V četrtek ni;
šole, pač pa dan	za	domače učenje; ta dan	popoldne in v	nedeljo
gredo dijaki pod nadzorstvom na skupen izprehod. — Seveda ta dnevni red ni povsod in vedno enak, zlasti če je urnik bolj obložen. A povsod sc dobi mož z železno voljo in primerno avtoriteto, k» gleda na to, da se pravilnik točno izvršuje.
Za vsakdanje lekcije se morajo učiti dijaki zraven drugega navadno mnogo beril in pesmi na pamet in iz vsakega važnega predmeta imajo na teden po eno domačo nalogo (davoir ecrit). Vrhu tega pišejo izmenoma iz poedinih predmetov tedensko po eno šolsko nalogo (composition). Te igrajo veliko' večjo vlogo kot pri nas. Ne klasificirajo jih namreč samo z navadnimi redi, temveč tudi z zapovrstno oceno (po številu doseženih točk); prvi, drugi, tretji itd . ta ocena se svečano razglasi v razredu v navzočnosti ravnatelja in zavodovega nadzornika (censeur). To zbuja med učenci mnogo zanimanja in veliko tekmovanja ter napravlja nanje globok vtis, — dasi bo menil ta ali oni, da zbuja vsa stvar med učenci le nepotrebno domišljavost.
Koncem leta se natančno izračuna za vsak predmet posebej povprečni red iz nalog. Najboljša dva učenca dobita nagradi (prix), naslednji pa pohvalno omembo imena (accessit), kar znači, da se je učenec približal nagradi. Za nagrade se dele lepo vezane koristne knjige — važna panoga knjigotrštva — včasih tudi zeleni, srebrni, zlati venci iz hrastovih, lavorovih listov in marjetic. Imena obdarjenih in pohvaljenih učencev se bleste v posebni knjižici, programu (palmares), ki jo izda šola ob sklepu šolskega leta in ki jo dobe vs; v njej imenovani dijaki zastonj. — Vse to je združeno z veliko svečanostjo (d i s t r i b u t i o n des prix), ki jo priredi šolsko vodstvo in katere se udeleže starši in sorodniki dijakov, pa tudi meščani, zastopniki oblasti, ali celo oddelek vojaštva. Vsak, tudi najmanjši zavod proslavi ta dan kar sc da najlepše. Privatni delajo to že zaradt priporočila, posebno če se lahko postavijo z lepimi uspehi. Slovesnost sc vrši v kaki večji dvorani ali pa napravijo na dvorišču lepo okrašen, mogočen šator, ves v preprogah in zastavah; v ozadju je velik oder za šolsko oblastvo in gosposko, pred njim pa se razvrstt dijaštvo in občinstvo — vse v najlepši toaleti. Profesorji pridejo * svojem ornatu (črna »robe« — toga ali halja, rdeča ali rumena »epi-toge« ali »chausse« — svilen, štoli podoben trak preko leve rame, po katerem se pozna čin, »rabat« — na prsi viseč, kravati podober.. ovratnik iz batista, čipk itd. in črna »toque« — posebna čepica, nekak baret), vojaška godba zaigra »Marseillaise <-o, vojaštvo pozdravi.
Nato se vrste kratki slavnostni govori (laius), ki jih prinese tudi palmares«. Kot prvi govori kar moč duhovito in izbrano kak profesor in predsednik, ki je vedno kaka visoka osebnost, n. pr. okrožni načelnik, poslanec itd., mu odgovarja. Ob navdušenem ploskanju in zvokih godbe se razglase nato imena vseh obdarovanih in odlikovanih učencev, ki prihajajo drug za drugim na oder, da se jim razdelc darovi, venci, knjige, včasih tudi druge nagrade od vnetih prijateljev mladine; med veselim častitanjem in poljubljanjem zaigra godba zmagoslavno koračnico in slavje je končano.
Tako so se stare šolske tradicije, ki jih pri nas že dolgo ni več, na francoskih tleh ohranile do današnjih dni.
Posebno svečano se je proslavljal ta dan v Parizu, kjer so imeli še nedavno splošno tekmo vseh tamošnjih srednjih šol (concours general) s posebnimi nalogami, ki so jo zdaj v malo spremenjeni obliki na novo vpeljali: nagrade so se razdeljevale v Sorboni pod predsedstvom samega ministra za prosveto. Zmagovalci so dobili razen običajnih daril še več ugodnosti za nadaljnji študij, oprostitev raznih taks itd., njih imena so prinesli tudi listi (2 prix, 3—8 accessits in več »mentions honorables«). Podobna tekmovanja so se vršila tudi po posameznih okrožjih.
Število štipendij je na Francoskem precejšnje in so tudi primerno visoke, zlasti če so odmerjene za celotno oskrbo v »konviktu«, vendar pa mora prosilec napraviti poseben izpit. Otroci profesorjev in nadzornikov so oproščeni pristojbin na srednjih šolah.
Razen nalog, daril in ustanov pa pozna francoska srednja šola še druga učinkovita sredstva, ki izpodbuja ž njimi dijaštvo k ^marljivosti in vztrajnosti. — Sem spadajo izvestja, ki se vsako četrtletje pošiljajo staršem (notes trimestrielles, bulletins trime-striels). Istotako posebni izkazi o zadovoljivem napredku, recimo za prostovoljno nalogo ali čtivo, ki jim pravijo »oprostitve« (exemp-tions); ž njimi se dajo včasih izbrisati kazni ali da pomnožiti število dovoljenj za izhod ob nedeljah, da more učenec preživeti en dan pri svoji obitelji ali pri prijateljih — kar je za interniste velika dobrota, ker jih reši za čas nepriljubljenega kasarniškega življenja. Kazni, ki so, če ne govorimo o posameznih svarilih in opominih (reprimandes itd.) in predmetnih kaznih (pensums), kar se da redke, so: la r e -t e n u e — učenec mora po pouku med odmorom ostati v šoli, 1 a retenue de promenade — učenec ne sme v četrtek ali v nedeljo z ostalimi na daljši izprehod v okolico, la privation de sortic ali consigne — učenec ne sme iti v nedeljo domov k rodbini. Hujša kazen je ukor (bläme), ki ga izreče disciplinarni sod, in zadnja je izključitev (exclusion).
V višjih razredih morajo dijaki zgodaj misliti na maturo (Bac-calaureat, ali po domače bachot, bac; beseda temelji na bacca-1 a r i s »Bursche« neznanega izvora in nima prvotno z »lavorjevimi jagodami« ničesar opraviti, gl. W. Meyer-Lübke, Romanisches Etymologisches Wörterbuch, Heidelberg 1911—1920, 863). Ta višji tečajni izpit je v Franciji kot povsod zaključni izpit črez srednjo
šolo in obenem prvi javni, državni izpit, a razlika je ta, da ga je treba delati deljeno v dveh rokih — po predzadnjem in po zadnjem letu — in sicer ne na lastnem zavodu, marveč na fakulteti pred komisijo (jury) vseučiliških profesorjev, ki so jim lahko prideljem do polovice nalašč zato izbrani srednješolski profesorji. Jasno je, da je taka matura mnogo težja in zlasti bolj odvisna od sreče ali nesreče, ker dijak ne pozna izpraševalne komisije ter njenih posebnih zahtev in muh, izpitni odbor pa se ne more ozirati na različne mere in načine pouka na posameznih zavodih, iz katerih dijaki prihajajo; zato jih po navadi tudi precej popada. Temu lahko nekoliko odpo-morc šolska knjižica (livret scolaire), ki vsebuje sezname vseh dijakovih redov in ki jo kandidat lahko predloži izpraševalnemu profesorju.
K pismenemu izpitu pride profesor iz sedeža fakultete v mesta, kjer se nahajajo srednje šole, ni pa univerze. A za ustne izpite se morajo kandidati, ki so primerno pisali, podati sami v osrednjej mesto s fakulteto. — Teme za naloge iz materinščine (composition fran(;aise) so lahko vzete iz snovi, ki je predpisana za šolo, lahko so pa tudi proste, najrajši razmotrivanja iz klasične dobe francoskega slovstva ali znamenita poglavja iz narodne zgodovine. Prevod iz latinščine v francoščino (version) odgovarja našim predpisom, težja pa je prestava iz materinskega na tuji moderni jezik (theme). Bolj liskantna je stvar pri ustnih skušnjah, kjer se tudi prav dobremu učencu lahko primeri, da dobi kak »zero« (= 0, popolnoma nezadostno), dobiti odliko (mention Tres Bien) je pa le redek slučaj.
Kar se tiče srednjih šol za dekleta, so bile te prej večjidel samostanske in privatne; boljše družine so imele in imajo še domače učiteljice za	vzgojo deklic. Javni ženski liceji (Iycčes	de
jeunes filles), ki jih je	sedaj že	večje število,	zlasti v Parizu,	so
navadno eksternati ali napol penzionati s petletnim poukom. Črez osnovno šolo morajo delati učenke sprejemni izpit. Po treh letih lahko završijo študije in dobe izpričevalo (Brčvet elčmentaire), če vztrajajo še nadaljnji dve leti, dobe na koncu višje izpričevalo (Brevet supčrieur). Včasih se pridene še eno leto za razne ženske poklice Profesorji so lahko moški in ženske — slednje imajo tudi svojo matico v Sevres-u: »ficole normale d'Enseignement secondaire pour les jeunes filles.«
Poleg »Colleges« in	»lycees«,	ki jih je bilo	že 1. 1899 blizu	70,
pa prihajajo za deklice	v poštev	učiteljišča in	meščanske šole,	pa
tudi razne ženske strokovne šole (Ecoles professionelles de filles), v katerih sa deklice izobražujejo in pripravljajo! za različne stanove.
Kakor drugod so se tudi na Francoskem vršili hudi boji za ureditev srednješolskega pouka. Odikar je francoska revolucija izvedia centralizacijo šolstva, se je bil boj med privat-n i m i in državnimi šolami. V etapah so vlade tretje republike znale
izriniti cerkev od pouka {1. 1886 so bili člani kongregacij izključeni od učiteljevanja na ljudskih šolah, kakor je bil že prej odstranjen iz njih verouk, 1. 190i je izšel društveni zakon, po katerem, morajo imeti korporacije posebno dovoljenje za obstoj, po 1. 1912 verske bratovščine sploh ne bi smele več poučevati). Z odstranjenjem verskih redov so propadle tudi njihove srednje in druge šole, v kolikor si niso pomagali s sekulariziranimi člani (n. pr. »Maristes«).
Junija 1914 bi se bile imele zapreti zadnje šole bratovščin, a zaradi izbruha vojne so ta odlok sistirali in tako jih je nekaj ostalo, zakaj med svetovno vojno je zavladala tozadevno popolna toleranca. Tudi po vojski se prejšnje postave, ki so bile v zvezi z ločitvijo cerkve od države (Loi de Separation z dne 9. dec. 1905) ne izvršujejo več strogo, tako da se je mnogo redov neovirano vrnilo in obnovilo nekdanje šole. Vendar se oficielno še vzdržuje v principu zakon z dne 7. julija 1904, da se dovolijo le neučeči redovi (4; večje število jih ima sedaj dobiti dovoljenje), oziroma misijonarji v tujini (n. pr. Institut missionnaire des Freres des Ecoles chretiennes). Ker je seveda vzdrževanje privatnih šol radi velikih stroškov za katoličane vrlo težko breme, zato čakajo z zanimanjem, kako se bo to važno vprašanje v bodoče razvilo; za sedaj izgledi na izboljšanje razmer niso slabi (Prim. o tem L'Europe nouvelle, 6e Annče 1923, štev. 26 od 30. junija: L'figlise at la Republique).
Podobna borba se je zlasti v novejši dobi izvojevala med zastopniki humanistične — Francozi so bili od nekdaj njeni klasični predstavitelji in največji zagovorniki — in moderne izobrazbe. Vendar so ntorali dati nekaj koncesij zahtevam novega časa: s priključitvijo posebnih oddelkov za realia k »lycčes« so dobili, kot smo videli v opisanem načrtu, moderni jeziki, materinščina in realni predmeti mnogo spoštovanja. Francozom, katerim je bil prešel tradicionalni ideal retoričnih in literarnih zmožnosti že davno v meso in kri, se je zdel ta preokret v pedagogiki pač težji kot drugim narodom. A poprijeli so se ga resno in uspešno.
Po nekako dvajsetletni preizkušnji ter dolgih debatah in cn-ketah je prodrla letos reforma srednješolskega pouka v smislu manjše modernizacije. Prosvetni minister Leon Berard je uveljavil z odlokom z dne 3. maja 1922 — kakor so poročali listi (tekst gl. n. pr. v »La Vie universitaire«, junijska štev. 1923, str. 13 sl.) glede srednje šole tozadevne nove naredbe, ki se razlikujejo od prejšnjih nekako v sledečem:
Predstopnja za srednjo šolo so štiri leta enotne ljudske šole — tudi »licejske« naj se izenačijo z vnanjimi —, tako da pridejo učenci na srednjo šolo s kakimi 11 leti. Vendar sc ne sprejemajo vsevprek, temveč morajo dokazati svojo sposobnost.
Poleg meščatiskih (Enseignement primaire supčrieur) in obrtnih šol (Enseignement technique), kjer traja pouk 4—5 let, se ustanovi zopet enoten tip nižje srednje šole brez kakšnega izbiranja, v katerem bosta latinščina in grščina obvezna predmeta v vseh paralelkah, prva vsa 4, zadnja poslednji 2 leti: torej stara humanistična nižja
gimnazija, ki sc završi s posebnim izpitom (Prebaccalaureat — nekaka mala matura) pred posebno komisijo v središču departementov. Obstojala bo iz pismenih nalog iz obeh klasičnih jezikov, in le kdor prestane to skušnjo, bo smel delati po 2 oziroma 3 letih pravo maturo.
Višja srednja šola bo imela dva oddelka: humanističnega, v katerem se bo nadaljeval pouk latinščine obvezno, grščine pa neobvezno, in realčnega, v katerem se bo poučeval mesto klasičnih jezikov še en moderni jezik. S tem je dana verjetnost, da bo zlasti študij latinščine dobil več prirastka, ker se je bodo morali učiti vsi nižješolci in jih bo več vztrajalo pri njej tudi v višji; grščine se bodo lotili zares pač le tisti, ki imajo veselje in sposobnost za to. — Reforma pomeni tedaj vsaj delen povratek k prejšnji konservativni metodi; zmagali so tisti, ki jim preveč na praktično usmerjena specializacija srednje šole ni všeč in so prepričani o vrlinah umsko-vzgojne humanistične izobrazbe, čeprav — kakor oponašajo ministru kritiki — brez odobritve zbornic in proti takorekoč splošni volji šolnikov.
Predmeti ostanejo v glavnem isti, le v zadnjem razredu se pomnoži v filozofskem oddelku literarni pouk, uvede v oba oddelka zgodovina modroslovja in realnih ved kakor tudi domače državo-znanstvo, t. j. osnovni pojmi o političnih, upravnih in sodnih uredbah (elements d'institutions politiques, administratives et judiciaires). Pač pa hoče načrt razbremeniti dijake z okrajšanjem urnika za nekaj ur, ali ta olajšava je bolj navidezna, ker se spremeni le naziv nekaterih učnih ur. Zakaj poleg »normalnih predmetov, risanja, obvezne telesne (education physique) in običajne družabne vzgoje (arts dagrement, kakor slikanje, godba, ples itd.) se mora udeleževati učenec v višji ročnega dela in praktičnih vežb, a v nižji metodičnega učenja pod profesorjevim vodstvom (seances de direction du travail — skupno po 2 tedenski uri menjaje za vse predmete, od teh vsaj ena za moderne jezike), če že ne omenjamo prostih predmetov kot jezikov — zlasti za oddelek A —, petja, verouka in poučnih izletov. Vrhu tega naj imajo razredi od 4.—1. z nad 25 učenci za francoščino ali živ jezik ali matematiko tedensko po kako uro pouka več. (Prim. o tem Henri Bretel, Le Plan d'Btudes de 1'enseignement secondaire classi-que et les horaires v »Revue Internationale de 1'Enseignement, 43 I. [1923), str. 85 ssl.)
Interesantno je pa to-le: »Namesto da bi kakor prej dijaki izbirali predmete, bodo sedaj profesorji bolje prebirali učence; to je vsekakor »nazadnjaštvo«, skrita ost, ki vzbuja hud odpor. Da se namreč olajša pouk in dosežejo boljši uspehi, je po novem zelo poudarjeno načelo prebiranja dijaškega materiala. Trikrat se prerešetajo šolarji kolikor mogoče objektivno in nepristransko. Poleg otežkoče-nega sprejema v prvi razred je pa omogočen na podlagi posebnega izpita starejšim učencem drugih, zlasti meščanskih in tehniških šol vstop v višje razrede nižje gimnazije, kajti kesneje zato baje ni čutiti potrebe. Kar se tiče »prebaccalaureata«, izražajo nekateri
željo, naj bi bil ta nižjetečajni izpit v resnici mala matura posebej tudi iz materinščine, ki bi usposobila za prehod v svobodne in donosne praktične poklice, oziroma strokovne šole (cf. Henri Mazel, La rčforme de 1’enseignement secondaire v »Mercure de France« 1. jun. 1923, str. 491 ssl.). Možnost izbire (option) je kljub zmanjšanju prejšnje razcepljenosti zadostna: razen pri prestopu v višjo stopnjo si dijak zadnje leto zopet lahko prosto voli humanistični ali realni oddelek najvišjega razreda. Tudi srednješolska matura ni več absolutno potrebna za redni vseučiliški študij, tudi »Brčvet (de Capacite) supčrieur« in »Diplome dTngčnieur des Arts et Metiers« i. dr. daje odličnim absolventom učiteljišč oz. obrtnih šol možnost višješolske izobrazbe.
Seveda tudi ta prcosnova ni mogla ustreči vsem željam in predlogom. Posebno glede jezikovnega pouka je toliko različnih mnenj kolikor poročevalcev. Nekaterim je še vedno premalo praktičen, drugi pa obsojajo šolske slovnice v tujem jeziku. Tretji bi želeli še «n moderni jezik več, tako da bi dijaki poznali še en romanski, nadalje en germanski in en slovanski jezik (vsaj v osnovi). Dočim priporočajo eni manj realij za splošne srednje šole, pravijo drugi, da je sedanji realni pouk vse preveč teoretičen in za praktično udejstvovanje takorekoč brez pomena (Gl. A. Lugan, La Reforme de 1'Enseignement secondaire v »Le Correspondant« 10. julija 1923, str. 131 ssl.). Da je način pouka klasičnih jezikov izpostavljen slejko-prej hudim kritikam, je samoobsebi umevno. Izrazila se je tudi misel, da naj se pouk razširi na osem let. Zahteva se preosnova telesne vzgoje. Nravstveni pouk ostane laiški, dasi so v zbornici očitali ofi-cielnemu moralnemu nauku, da ja le konglomerat iz idej reformacije. Rousseau-ja in Kanta. — Stališče merodajnih krogov v teh in drugih vprašanjih je razvidno predvsem iz sporočil prosvetnega ministra L. Bčrarda predsedstvu parlamenta in senata, objavljenih v »Revue Internationale de 1‘Enseignement« 1922, stran 357 ssl. in 1923, stran 163 ssl.; tu so razložene tudi smernice glede nadaljnje reforme vseh vrst pouka v idejnem in upravnem oziru. — Prim. še ministrov govor pred višjim prosvetnim svetom, istotam 1923, stran 41 ssl. in mnenje slednjega, istotam 1922, stran 44 ssl., kritiko bivšega ministrskega predsednika G. Leygues-a v zbornici in izjave drugih kompetentnih faktorjev v »La Vie universitaire« 1923, junij, str. 3 ssl.
Strokovno šolstvo.
Kakor drugod, tudi na Francoskem konkurirajo razne specialne šole čedalje uspešneje s splošnimi slednjimi. Res je, da sc tudi v teh gojj manuelni pouk (rokodelstvo, zlasti mizarstvo, strojeslovje itd. — glej sliko takšne delavnice v modernem »Lycee Lakanal« v Sceaux-u, ki jo prinaša »La Vie universitaire, fčvrier 1922, str. 25 ssl.), a to so le začetki, za pravo mojstrstvo je treba kaj *več. Že pred vojno je bila zato ta panoga šolstva (meščanske, obrtne, tehniške, trgovske in druge šole) visoko razvita, sedaj pa gre še bolj v cvetje na škodo kakih 100 »Collčges«, ki resno hirajo. Zakaj danes se zopet močno
Čas. 1923 M.
3
uveljavlja tista latinska: primum yivere, dein philosophari in zato se tudi francoska mladina rajši podaja na pot, po kateri se najprei pride do ljubega kruhka ...
Ne moremo sc pečati tukaj z vsemi posameznimi razlikami teh šol v podrobnem. Njih ustroj je pač tak, kakor ga zahteva dotična stroka. Zastopane so seveda vse vrste, ki jih rode potrebe življenja — omenimo naj le nekaj važnejših stvari.
Po ljudski šoli so na razpolago mladini, ki se posveti rokode'-stvu ali obrti, raznovrstne učilnice. V Parizu imajo nekaj »Ateliers-Ecoles«, ki so nekaki pripravljalni tečaji za vajence. Rokodelske šole so »Ecoles manuelles d’apprentissage«. Zelo plodonosne so takozvane »Ecoles nationales professionelles«, nekake obrtne šole, ki nudijo poleg precejšnje splošne izobrazbe tudi posebno za razne stroke:	za železarstvo, modeliranje, papirništvo, sviloprejo,
tkalstvo itd. Posebnost so take šole za urarstvo »Ecoles (nationales! d’Horlogcrie« v Besancjonu, Cluses-u v Savojski, v Parizu.
Tudi višje ljudske, meščanske šole imajo povsod posebne tečaje (Cours accessoirs) za industrijski, kmetijski, trgovski pouk Nekatere so še posebej urejene za nadaljnjo popolnejšo izobrazbo v eni teh strok. Take priznane, večinoma eksterne šole v Parizu so »Ecole Arago, Colbert, Lavoisicr, Turgot, J.-B.-Say«, za ženske »Ecole Edgar Quinet« in »Sophie Germain«. Tudi po drugih krajih je mnogo takih »ficoles primaires superieures professionnelles«, ki jih vzdržujejo mesta, samo učiteljstvo plačuje država.
Triletni nižji pouk je prilagojen lokalnim potrebam in pripravlja tudi za višje tozadevne strokovne šole za obrt, trgovino ali poljedelstvo. Občinske obrtne šole so v Parizu n. pr. »ficole Diderot; za kovinske in lesne izdelke, »Ecole Boulle« za izdelovanje pohištva, »Ecole Bernard-Palissy« za industrijsko risanje, »Ecole Esti-enne« za vse panoge tiskarske in knjigarske obrti. Slične šole obstoje tudi za deklice.
Od države priznanih industrijskih šol je precej (Ecoles pratiques d'Industrie), še več je kombiniranih trgovsko-obrtnib (Ecoles pratiques de Commerce et dTndustrie)j manj samo trgovskih (Ecole pratique de Commerce, Ecole preparatoire au Commerce d'Exportation). Čisto državna je »Ecole d'Application des Manufactures de 1'Etat« za uslužbence državnih monopolnih tovarn (za duhan, šibice itd.).
Rudarske šole sc nahajajo v rudniških središčih, tako v Saint fitienne, Alais, Douai in drugod.
Velikega pomena so »Ecoles nationales des Arts et Metiers«, ki trajajo navadno 3 leta in vzgajajo voditelje obratov in podjetij ter industrijce vseh vrst, pa tudi izvežbano osobje za železnice, vojaštvo itd. Poleg običajnih učnih predmetov za splošno omiko morajo kandidati za končni izpit izgotoviti poseben izdelek iz svoje stroke (iz lesa ali železa).
Povsod po deželi najdete specialne šole za razne obrti, tako za keramiko v Sčvres-u, za tekstilno obrt v Roubaix-u, za pivovarstvo'
(Ecole de Brasserie) v Nancyju, za elektrotehniko (Ecole6 d'Elec-tricite) v mnogih mestih. Bordeaux ima kemijsko šolo (Ecole de Chimie), Lyon in Rouen pa šolo za industrijsko kemijo (Ecoles de Chimie industrielle). Industrijski pouk za proste poklice podaja »Ecole centrale Iyonnaise«. Omenimo posebej še pariški »College Chaptal«,. osemrazredna občinska srednja šola iz 1. 1842, ki jo vzdržuje mesto in ki služi pouku iz industrije, poljedelstva, trgovstva in umetne obrti.
V svrho izšolanja spretnih umetnikov in umetnih obrtnikov za lokalne industrije se nahajajo po posameznih departementih številne umetnostne šole, »ficoles des Bcaux-Arts« z raznimi imeni (Ecole de Dessin, — de Peinture, — de Modelage, — d’Art indu-striel, — d'Art appliquč, — d'Architecture, — de Sciences industrielles, — d'Art dčcoratif itd.).
Posebič naj navedem »Ecole (de la Manufacture nationale) des Gobelins« oz. »Ecole spčciale de Tapisserie« v Parizu za izdelovanje preprog, slično šolo v Beauvaisu »Ecole d'Art dčcoratif de la Manufacture« in šolo za izdelavo mozaikov »Manufacture de Mo-saique« v Parizu.
Za pouk v petju in glasbi skrbe posebne glasbene šole ■ Ecoles nationales de Musique«.
Zelo razvito je kmetijsko šolstvo. Tu imamo opraviti v glavnem s praktičnimi šolami. »Ecole nationale des Industries agricoles« v Douai-ju uči, — pouk traja dve leti — kako se uporabljajo kmetijski produkti in vzgajajo zlasti strokovni vodje cukrarn, žganjam in pivovarn. Praktičnemu izvežbanju služijo razne »Ecoles pratiques d'Agri-culture« (v poljedelstvu), »— d'Horticulture« (v vrtnarstvu). »— de Sylviculture« (v gozdarstvu), »— d'Aviculture« (v perutninarstvu) i. dr. Podoben namen imajo »Ecoles nationales d'Industrie laitiere«,
de Laiterie«, »— de Fromagerie« (za mlekarstvo, sirastvo itd.). Zgledne šole so »Fermes-Ecoles« (za vzorno gospodarstvo), »Magna-nerics-ficoles« (za svilorejo) i. dr. Potovalni učitelji pospešujejo tozadevno izobrazbo ljudstva v vseh vejah kmetijstva.
Veliko svojih šol ima tudi vojaštvo. Posebne ljudske šole so »Ecoles militaires preparatoires«. Nadaljnji specialni izobrazbi podčastnikov so namenjene »Ecole militaire d'Infanterie« v Saint-Maxent-u, »Ecole militaire de l'Artillerie et du Genie« v Versail-les-u, »Ecole d'Administration militaire« v Vincennes-u (za inten-danco) itd. »Prytančc militaire de la Fleche« je vojaška srednja šola za sinove častnikov i. dr. Zlasti mnogobrojne so pa mornarniške šole za razne stopnje pomorščakov in vse vrste tehniškega osebja.
Pri nobeni vrsti šolstva morda ne pripade privatni iniciativi večji delež, kakor pri strokovnem in pri karitativnem. Človekoljubnih šolskih ustanov, šol za slepce, gluhoneme, jecljavce, za bolniške strežnice i. dr. ne gre vseh naštevati. Gl. podrobnosti (strokovnega) šolstva v Nouveau Larousse Illustrč, Dictionnaire universal encyclopčdique publie sous la direction de Claude Auge, Paris, Libr. Larousse, sub ECOLE.
Tudi strokovno šolstvo čakajo gotove reforme.
V svrho zmanjšanja stroškov, ki so zvezani s tem, da je skoro v vsakem mestu po več sličnih zavodov, ter boljšega izkoriščanja učnega osebja in učnih pripomočkov, so začeli misliti oficielni krogi na to, da bi združili enakovrstne iz več krajev v enem mestu, kjer bi najbolje uspevale, ali pa da bi zvezali dve ali več raznovrstnih v eno samo z več oddelki. Tako namerava naučni minister v sporazumu z državnim podtajnikom za tehniški pouk priklopiti slabouspevajočim »licejem« meščanske (čcoles pri-maires supčrieures) in obrtne šole (ecoles professionnelles). Na ta način bi nastale nekake male univerze za mladeniče tistega okraja. Po lokalnih potrebah bi se lahko tudi uravnale bolj za to ali ono stroko. Isto velja za ženske, ki bi rabile poleg srednjih, več .meščanskih, obrtnih in gospodinjskih šol (ecoles menageres ali de mčnage). Podobno bi se dala združiti učiteljišča, tako da bi imela ponekod dva dcpartementa le eno, ali strniti ženska odnosno moška pod eno streho.
Meščanske šole v glavnem dobro prospevajo — pridobile so zadnji čas v dveh letih 9000 učencev; — vendar bi se nekatere z nezadostnim obiskom lahko priključile kaki »Ecole pratique de Commerce et d’Industrie«. Tako bi imeli dve sekciji: splošno, ki bi pripravljala za pouk in upravo, ter posebno, ki bi svoje delavnice, laboraitorije, električne in risalne dvorane, trgovske biroje itd. nudila tudi prvi. Po potrebi bi sc lahko spremenili obe v eno ali drugo. Podobno velja za »Ecoles d’Art decoratif« in »Cours professionnels des Industries (d'Art)«, t. j. šole za umetno obrt, ki naj bi se osla-njalc na umetnostne šole. Tehniški in prosvetni nadzorniki naj bi vzajemno podpirali ta pokret in inspicirali zavode ene in druge vrste.
Dva slovenska pastirska lista iz 17. stoletja.
I.	Vrhovnik.
V Letopisu Matice slovenske za leto 1882. in 1883. štr. 100 do 105 je objavil Fr. Wiesthaler » Prvi slovenski pastirski list«, ki ga je izdal o »obiskainu« Hrenov naslednik, 10. ljubljanski škof Rajnald Scarlichi leta 1631. Izvirnik je hranjen v ljubljanskem škofijskem arhivu ; tam se nahajata še dva slična rokopisna pastirska lista iz leta 1665. in 1684. Tudi njima sta dali povod škofijski vizitaciji.
Leta 1665. je duhovno obiskal svoje vernike drugi naslednik Scarlichijev grof Josip Rabatta.kijebil rodom Goričan in izprva vitez malteškega reda, potem vzgojitelj nadvojvode Karola Josipa.
Se laika je imenoval cesar Leopold za ljubljanskega škofa.1 Za mašniškim je prejel škofovsko posvečenje dne 11. XI. 1664 v ljubljanski stolnici. Na sinodi dne 20. IV. 1665 je napovedal novi škof vizitacijo. Tretjo nedeljo po veliki noči se je bral škofljanom v slovenskem jeziku pastirski list, ki jih je vnemal k pobožnosti in opominjal, da naj ovajajo o vizitaciji pohujšanja in očitne pregrehe na čast božjo in zato, da bi se otel bližnji in poboljšal. Škofov tajnik, ki je najbrž oskrbel slovenski prevod, je zabeležil pastirski list »monitorium» — opominanie — v latinskem in slovenskem jeziku v vizitacijski zapisnik ; latinski izvirnik obsega domalega 6 strani (Prot. visit. 2, 3a—5b incl.), prevod 5 in pol strani (ib. 6a—8b.).
Za Rabatto (f dne 28. II. 1683) je sedel na ljubljansko škofijsko stolico grof Žiga Krištof Herberstain (1684—1700), ki je bil prej nekaj let ljubljanski prošt. Izza leta 1679. je proštoval v Novem mestu ; hkrati je bil kanonik rezenski, pasavski in bazelski.-Dne 6. II. 1684 je bil Herberstain umeščen za škofa. V njegovem poslovanju ga je podpiral generalni vikar Ivan Anton Dolničar. Kanonično obiskanje žup, spadajočih na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem pod Herberstainovo pastirsko palico, se je vršilo leta 1684. do 1686. Prva je prišla na vrsto stolna cerkev sv. Nikolaja dne 13. III. 1684. Tisti dan pred vizitacijo, v nedeljo »Laetare« v postu, se je razglasil s stolne lece škofov pastirski list in sicer v slovenskem jeziku, da bi laže prišel vsem na vedež (in Idiomate natiuo, ut ad omnium notitiam eč> facilius deueniant. — Prot. visit. 30, 4). Kakor v stolnici so brali pastirski list tudi po drugih cerkvah ljubljanske škofije pred obiskanjem. Njegov latinski izvirnik stoji v vizitacijskem zapisniku (30, 5—9); takoj za njim je napišem slovenski prevod (30, 9—14 incl.).
Slično vsebino in razporedbo kakor prvi pastirski list iz leta 1631. imata njegova naslednika iz leta 1665. in 1684. Vsem trem je uvod različen ; v njem se navaja vzrok, namen in korist škofovega obiskanja, Osrednji del listov obsega daljšo vrsto vprašanj, tičočih se cerkva in njihovega imetja, duhovščine in ljudstva. Scarlichijev pastirski list jih ima 17, Rabattov 11, Herberstainov 10 (slov.).3 V prvem je tvarina obširneje obdelana, vendar mu nedostaje 5. in 6. vprašanja R in H, Časovne razmere so vplivale na stavljena vprašanja, kar utegne biti vzrok, da se je precej skrčilo njih število v R in H ; nekatera pa so se strnila. Vizitacijska vprašanja R in H so razen malenkostnih razlik ista. Prestavljavcu H je bilo torej delo jako olajšano ; treba mu je bilo samo- prepisati predlogo — osrednji del R. Kako slabo je bil kos temu poslu, pokaže primerjanje besedil R in H v dolenji vzporednici. Sklepa slovenskega prevoda R in H sta skoraj enaka, dočim sta v latinskem izvirniku različna.
v Gruden, Zgodovina slov. naroda, 958. a ib.. 959.
* Kratice : S = Scarlichijev list, R = Rabattov list, H = Herberstainov
list.
Prestavljavec H si je olajšal delo, ker ni prevel sklepa iz latinščine, nego ga je po svoje prepisal iz R.
V naslednjem se objavljata* uvoda R in H poleg latinskega izvirnika drug za drugim, potem vzporedno vizitacijska vprašanja in takisto oba sklepa.
4 Za prijazno dovoljenje objave R in H srčna hvala gg.: ravnatelju k n šk. pisarne msgr. Josipu Dostalu in šk. arhivarju Fr. Pokorn ».
Uvod.
a)	R 1665.
Josephus Dei et Apostolicae Sediš gratia Episcopu(s) Labacensis etc.
Omnibus et singulis, Cuiuscunq(ue) Status, Ordinis et Conditionis, in Ciui-tate et Dioecesi nostra Labacensi quo-modolibit commorantibu(s) has nostras Pastorales, seu ex Officio Epjiscopjali monitorias Litteras, Visuris aut Legi audituris, Salutcm in D(omi)no.
Vt Labor nos trie debitffl Seruitutis'/. quam in Christo, et pro Christo, debe-mus eius pretioso Sanguine redemptis, et Pastorali nostrae Solhcitudini Cora-missis Ouibu(s)7'. tanto esset fructuqsior, s(ancti)s(si)mus in Christo Pater D. N. Alexander 7müs Vmuersalis Eccl(es)i* Pastor, et Summus Christi Vicariu(s), pro nostra pr.ma Visitatione dignius exercenda, nostris, imo Suis Ouibu(s), Labacensibu(s) Dicecesanis, obiecit Spi-ritale Pabulum, Conscientise iuge Con-uiuium, plenariam Indulgentiani, ut boe Coelesti pnemio inuitati, ad Locum nostrae Visitationis deuotiu(s) Conueni-rent. et communi pietate nostro Labori Cooperantes a Cadbu(s) reseruatis ab-solutionem, quam in Visitatione peten-tibu(s) plenissimam concedimu(s), et per plenariam Indulgentiam, quam elargitur Pontifex, et Sibi Salutem animae acqui-rerent, et in proximum Charitatem ex-ercendo •/• Si quem in Delictis publicis bserentem ad Correctionem nostram de-ducerent '/. eius etiam ammam Lucra-rentur, et duplicem reportarent mani-pU]um exultationis.
Monitorium ad Excessus Cleri et Populi denuntiaDdos in Visitatione Anni 1665
Ta zhafil inu Süetlufti Vifsoku vre-dan Gofspod Gofspod Joseph, od Bo-shie inu Rimfaiga Stöla gnäde Firfht inu Shkoff Lublanfki, Groff Rabätta, Ordna Suetiga Joannefsa Jierosolymi-tanfkiga koinik,5 mu Commendator ali krisbaik“ v’7 Lofsu inu Velikim Tinzu8 etd: etc:
Vfem inu flednim raäliga ali velikigu Stand, Duhounim inu Dasbčlfkim v' na-fhi Liublanfki Shkoffij9 p(re)biuaiozbim. inu Staiozhim, kir bodo Leti nafh L’ft, ali opominanle Vidili ali brali, ali sa-fhlifhali bräti, nafhe posdraulenie v Go-fspodu.
Dabi oprauilu nafhe Siushbe '/'• ka -teru v' Chriftufhu, inu sa Gofspoda na-fhiga Chriftufha fmo doushni vfem (predrago karuiö Suelizharia odkuplienim, inu paftirfki nafhi fkärbi porozhenim Ouzhizam '/■ popounima vshitnu, inu da -rotliuu bilö , nafh fueti Ozha Gofspod Gofspod Alexander, tega imčna fčdmi fuete katolifhke zerque nai Vifsokeifhi Pafttr, inu Chriftufhou na Sueti Nameft-nik, h‘ peruimu nafhiga Visitirama. Duhouniga nafhe Shkoifije obijfkania, ie nafhim, ali bölie Suoijro, Liublanfke Shkoffie Ouzhizam, naprei poftauit eno Duhouno Pafho, nafhim Dufhizam ued-no vshiuanie, cn popounima odpuftik :
1 koinik = Eques (Prot. 2, 1 a)
6 najbrž : krishanik.
7 v' — v' rokopisu se nahaja nad črko »v« znak 'ali ‘i v tisku stoji: v .
8 in Lofsen et Grostinz (ib).
0 Shkoffij ali Shkoffy? Ker sta v izvirnem rokopisu vrh črke y dve piki, sem bral tu in v naslednjem: ij; a je
morda: y?
Nam10 ut de Visitatione Rubrica Pon-tiiicalis loquitur, non ea sola Vis tati-onis Causa est, ut Visitetur materialis Eccl(esi)a sed ut fideles Populi perpoe-nitentiam, a Casibu(s) Ep(iscop)ali Po-testati reseruatis absoluantur, excessus Populi publici et Scandalosi etiam extra Confessionem, Ordinario ad Correcti-imem detegantur ut in modum Euan-gelici Samaritani, Vulneribu(s) infuso Vino et oleo, a credine Correctionis, el Suauitate Paterna? Compassionis ct lndulgentias, sanentur et Conualescant.
Irao non Viuis tantum etiam mor-luis Visitator inseruit, Animas Defunc-torum, a Vinculis delictorum quas sunt Ecclesiasticffi Censurte, in prima quasi fonctione inceptae Visitationis, solet ab-soluere: et Si quis indiget, cum etiam potest et solet per Sacramentum Con-. firmationis, in suscepta fidei gratia Coniirmare, et uerum A tletam Christi ungere, ut non horreat pro Christo pati, Sed gloriosum reputet, si seruus pro D(omi|no, Creatura pro Creatore, Chri-r ti anus pro Christi honore patiatur.
Vnicuiq(ue) demandata est Cura tliam de salute Prpximi, Haec enim Charitas, est qua iubemur diligere pro-»imum sicut nosmet ipsos. Si peccaue-rit in te frater tuus, Corrige illum inter tc ipsum solum: si te audierit Lucratus e& aninam ipsiu(s). Si autem non obe-dierit, Si in peccato notorio publico et scandaloso mersus inhaeserit, die Ec-cl(es)ise: Cuius Vices tanquam indignus Minister pro nostro Epfiscopjali Officio, m Visitatione reprsesentamus et geri-mu(s). Quisquis igitur delictum aliquod standalosum et publicum, non emen-datum, non correctum, aut uidit aut nouit, aut lama Loquente Commissum .audiuit, id nobis aut nostris ad Visi-tandum deputatis Officialibu(s), seripto
10 V latinskem izvirniku se ne prične s to besedo nov odstavek, pač pa v prevodu : S'akai . . .
dabi F letem nebefhkim plazhilam po-uablieni k’ visitationu pertčkli, knčfhi-mu delu pomagdli, Sebi Skosi odrefhtuo od tčh Sk^ffie obldlti Sahramenih grehou, inu (kosi popounima odpuftik suelizhanie dofsegli, inu zha fuoiga Bli-shniga, kir ki v' enim ozhitnim grčhu pogrčsnien tezhi, hpobolfuaniu perpe-lieio, (tugi — prečrtano] tudi niega Du-fhizo Sadobili.11
S'akai v' Pontificali, to ie v' Buquah Ihkoffijga oprauila pilsanu ftoij, da ni tam urshoh tega Visitirania, dabi [uoie truplene fsidane zerque obgledal, ampak tudi, dabi ti tierni, laösi pokuro, od grehou Ihkoffij oblafti Sahranienib, mogli odrefheni biti, tega fölka pohiii-fhania naprei pernefsčna, tudi sunai fpouidi bi fe pobolfhala, inu v' uishi gčniga v' fuetim Euangčlij famaritana, s' Vinam inu s'oliam, [pofhtroffaniam inu ozhetoulim odpufhaniam bi [e ozdrä-uila pozčliena poftala.
Ja nikčrle shiuim, tudi tam Mertuim en Visitator Bushi, sakai on, dufhe teh Mertuih, od saučse fuoijh grehou, katere (o zerquene obföienia, v' peruim prezei oprauili sazhetiga Visitatiöna odrefhüie. zha kateri potrebuie Sacramenta te fuete firme, ga vpreieti gnädi te vere poterdi, inu kresfnizhnimu Chriftufha Suelizharia S'audatu shauba da (e ne-pretträfhi, kakor en hlapčz sa Gofspoda Stuar sa Stuarnika, Christian sa Chriftufha, ini [namesto: inui] h' Chnftu-fhoui zhafti, eno ali drugo teshauo ter-peti.	«
S‘lčharnim ie ddnu, Skdrb sa suelizhanie fuoiga Blishniga imeti, sakai ie |1 — zalit, prečrtan] liubesan S’ katero [so — prečrtano] je sapouedanu fleher-nimu fuoiga Blishniga kokar fam sebe Lubiti, zha böde tuoi Brat zhes tebe pregrefhil, mei tabo inu mei nim, to ie na farnim na tihim ga pofuari: zhe bode tebe fl fhal, Ji niega dufho fado -bil: zha pak nikar, zha bode v ozhft-nim včdezhim grčhi obftdl, pouei zer-qui,12 na katčre mčfti fmo mi, dalich ne-určdan flushdonik, katčri v' oprauili tega Visitirania v' iračni, inu v' oblafti te zerque uam naprei ftoimo. En fle-
11 Poslednji besedi sta v rokopisu označeni s številkami, torej prestavljeni.
12 Prestavljavec je tu prosto navel Mat 18, 15. Dalmatinov prevod: Aku pak tvoj Brat supčr tebe grčfhi, taku pojdi tjakaj inu ga pofvari mej tabo
uel oretenus, secreto uel publice, appe-rire obligatum dicimu(s) non solum ex Charitate, qua quiuis obligatur ad Cor-rectionem proximi Cooperari. sed etiam ex Justitia, qua Legitimo Judici, iuri-dice interrogatu(s). sub p®na Criminis Falsi, tenetur dicere Veritatem.
Queerimus itaq(ue) et nobis puram sinceram Veritatem, dici petimu(s) et denuntiari, non ex odio aut praua ali-qua affectione, sed tanquam ex Dei et proximi amore, et salutis ac Justitia' deaiderio.
b)	H
Nos Sigismundus Christophorus etc. etc.
Vniuersis, et singulis cuiuscunq(ue) gradus, et conditionis etc.
•
Visitationem Nostram Primam, et Generalem crastina die Deo auxiliante d Cathcdrali nostra Ecclesia, inchoaturi prsesentibus Nostris Pastoralibu(s) lit-ieris Vobis vtilitates, et commoda, qua' illa aiferre potest, proponere, necessa-rium fore duximus, ut ex eadem Vestnim quisq(ue) fructum vberem, uti s(an)cta Mater Ecclesia Caiholica in-tendit, reportet; Nos propterea Nos-stram[l] Pastoralem laborem non frustra impensum esse, nobis gratulemur. Plu-res equidem numerantur Visitationis Episcopalis Vtilitates. ac commoda, Mis-sis plerisq(ue) paucas summatira attin-gemuti Ex illa animte Deo dcuoas spiritualem consolationem maiorem, [prc črtano: atq(u£'] utiqlue), quam (ilij ex dulcis(si)mi Patris diu absentis praesen-tia percipiunt: in Vitijs autem, et pec-catis languentes, certiils dummodo ue-
harni tadei, kir pohuithanie eoiga ozhit-niga, nikar pobölfbaniga grčha, ie uidil. ali Sn'a, ali ie fturičnu pohuilhanie uidil, ali Ililhal, toistu nam, ali naflum k Visitiraniu poftaulienim officiriam,. Spifmam, ali sbeTsčdo, ozhitnu ali aa tihim, ie dolshan pouedat: nikale is-liubesni, Skatero Imo dolshni hpobol-(haniu nathiga Blishniga pomagat, ampak tudi is Prauize, (katere pratidoimu Sodniku, kir po praudni vishi v pr’atca. Ite doushni per sameri te fouflr® Refs-nizo pouedati
Vprafhamo tedai, inu prauo z Ki sta Refsnizo ozhemo od vals imeti, nikar is neuothliuafti, ali Sour&Ihtaa, ampak is Liubčsni Boga, inu is shelia te Prauize.
inu mej nym taiuim. Aku on tebe po-' pollulha, taku fi ti tvojga Brata dobil Aku on pak tebe the nepollulha, taku. povej Cerqvi — mu ni bil znan.
1864.
Mi Sigmundt Christoph, od Boshie. tnu Rimskiga ftolla Gnade (koff Lublanske. in Firsht, Graff Herberstain etc. etc.
Vsem, inu Vsakaterimo, kateriga (hi bodi (tanii. ali Zasti, vnasche Lublanske Ikot-tye, prebiuaiozhim, ker bodo le ta list. ali opominanie videli, ali brati, ali sashh-shali brati, vso dobroto, idrauuie, inu (hegen od Gospoda.
Dokler (pomiizhio Boshio bodemo fazclli nalhe peruo duchouno obijska-nie lete Boshie Veshe fuetiga Niclaushi N : N : htemo konzo, smo potrebno fhneshli, fletem nashim pilmam ta velike nuz, inui dobizhik, katere (kusi to obijskanie se sadobi, vam naprei nesti de bi ui taiitiga popolnima dasegli: Mi pak sa Vashiga nuza uole, kateriga, koker saüpamo, boste sadobille. VGo-spude te resuefselimo, de nadut muia, ni fabstoin billa. Vkradkim vam Osna-nimo, kaij saen nuz, inui dobizhik to Duchouno obijskanie pernefse. Per le-tem Duchounim Obijskanie koker te sapushene otrozi (kusi prihod, inu obijskanie fuoiga Lubesniuiga ozha. Ti hudobni pak, inui Greshnike, kateri vgnu-(sobe prebiuaio, inui na Dushe so bolni, hiterije, oku le otö, to sdrauute doshe-sheio, koker ti bolnike od Arzdta :
lint, quäm infirmi a Medico, sanitatem assequuntur: per Visitationem inquirit Gpiscopus, an sacerdotes cur® suče commissum populum pra-dicatione Ver-bi Dei, exemplo bonffi, et prob® Vit® debite excolunt; ut hic eradicatis sen-tibus, ct spinis scandalorum fructum reddat conuenientem, quem Deus uerus animarum agricola exigit: Verbo per Visitationem prouidetur de ijs, qu® ad augendum cultum Diuinum, qu® ad animarum salutem, earumqjue) Curam necessaria sunt, remotis quibuscunq(ue) hinc remorantibus, seu impedientibus. Noueritis tamen Visitationem. licet om-nlum Virtutum, et Christian® Discip-lir® foecundam Matrem recensitos pr®-clarcs fructus nunquam allaturam, nisi vos ipsi Vestra deuotione nostro la-bori cooperari, et vtilitates propositas in Ve8trum commodum deducere stu-dueritis.
Quapropter omnes, et singulos in Domino exhortamur, et monemus, ut uel maxime tempore Nostr® Visitati-onis orationibus assiduis Diuinam gra-tiam, hac intentione, ut rite, et fruc-tuose Visitationem instantem peraga-mus implorent: peccata sua confitean-tur, et sacrä communione reficiantur: ad quod ipse sanctis(si)mus in Christo Pater, et D(omi)nus Noster Innocen-tius XI “us Vniuersalis Ecclesi® Pastor per suam Bullam ad Nostram humilem supplicationem Rom® la Januarij Anni currentis emanatam Vos paterne inui-tat, ut eö diligentius, et Deuotius ad Cathedraiem Njostjram Ecclesiam tempore Visitationis conuematis. dum Om- • nibus, et singuljs Vtriusq(ue) sexös Christi iidelibus uerž poenitentibus, et confessis, ac sacra communione refectis, qui Cathedraiem Nostram Ecclesiaim ut pr®fert(ur), die, quä illam Visitabi-mus, uisitauerint, et ibi pro Christia-norum Principum Concordia, H®resum extirpatione, ac 'santffi Matris Ecclesi® exaltatione pias ad Deum preces effu-derint, plenariam omnium suorum pec-catorum indulgentiam, et remissionem misericorditer in Domino concedit. Monemus panter omnes, et singulos, qua-tenus Nobis synceram veritatem, non ex odio, aut passione, nec ex alia praua aliectione, sed pro amore Dei, et sa-hitis proximi, et iustiti® promouend® desiderio scripto, uel oretenus, secretö, uel publice edicant, et aperiant, qu® circa publica scandala, et graues ex-ccssus oorunt; pront sequitur.
lakai Ta (koff fkusi to Visitiranie, ali obijskanie Te dobre, inu hudobne Vi-sha kisuelizhano, lete isFtraffo, inu fpo-koro, le vne sopominaniam, debi oftalle v’gnade Boshie:	fkusi to Duchouno
obijskanie ta [koff fptafhuie, oku ti Mafhnike soio flushbö [pridi guaniam te Boshie befsede, (teme Duchounimi Ma-shami, fprocefsiami, inu [drugim boshijm oprauillam dapernashaio. Oku ti fmety, to ternie tega Pochuishana odlozhio. de lete nim isrozhenie Dushize, ta Boshie sad, kateriga nasch Miloftne Bug fhely, [podobno pernelse. S eno befsedo, [kusi letö obijskanie se oskerbi sa v se l^tö, kar ie v’gmirano, inui Pouihshano te Zasty Boshie, v’sc to, kar ie ksuelizanio teh Dushiz nuzno, inui potrebno: to hudobno pak, inui nauarno se v’same, inui sauershe.
Satega uola v’se, inui [ledne pro-1'semo, inui V'gospudo opominamo nar poprei, da V’letim Zhastitem, inu Du-chounim nashim obijskanio pohleuno soie moliteuze 'Bogu gori' offraio; de taisto [podobno, inui vam v’sem knuzo be dapernesle, inui (klenille: htemo konzo vse profimo, de soih grehou se fpouedö, inu foiga Jsuelizaria vtem ob-haijlle primeio, hkaterimo sam Nasch suete ozha, inui Papesch Jnnocentius XI. tega imena vas opomina, inui vabe. inu de be ui suelikem flifsam, volnö, inui [andochtio per letem obijskanie se sneshli, vsem inu [lednim, moshkiga, inu fhenskiga ftanü, kateri se bodo prou fpokorille, inui [pouedali, tudi fueto obhaillo obijskalli, inui leto nascho fuetiga Niclausha N : N : Zerkeu obij-skalil, tukai sa saučso, imli fprauo teh kershanskih Firsthou, sa pregananie tega kezarftua fa pouichshanie fuete Matere kershanske Zerkue fandohtio oroke Bogu mollille, da, inui fhenka fkusi Milost Boshio popolnima odpu-ftek, inui od pushanie vseh soih grehou.
Bodeio tude, v’se inu Ilednt opo-minanie, de nikar is [erda. nikar is nida, ali nauoshliuosti, temuz sa uolo Lubesni Boshie, inu dobrute prote soi-mo blishnimo, imaio suerno relnizo, fpifraam, ali fbefsedo ozhitno. ali na tichim nam pouedat. To pouihshanie13 eniga ozhitniga, nikar pobolshaniga grehe, kateriga so one ali videli, ali sizer brali, ali so fhlishali od eniga brati.
>3 namesto: pohuishanie.
Vizitacijska vprašanja.
t. An de iama, uel no-tiiia Constat, in Ciuitate uel Dicecesi Labac(ensi) Clericum aiiquem aut Lai-cum, esse Suspectum de Haäresi . qui de reb(us) ad fidem Catholicam perti-nentib(us) indigne Loque-ret(ur) aut abter sentiret, quam S: Romana Eccl(esi)a docet et piaecipit.
2. An similiter Constat quod aliqui Viri uel faemi-nse, Ecclesiasti uel sfficu-lares in Dioecesi reperi-antur, qui uel quae Jncan-tationib(us), sortilegijs, Ma-leficijs, filtris, et magijs alijs ac Jnuentis Diaboli, darent actiuam operam, uel iidem eis adhiberent, uel sibi, aut alijs, huiusmodi opera procurarent.14
4, An similiter Constat, quod aliquis Clericus aut Laicus, Vir aut (semina, Cuiuscunq(ue) Status aut Conditionis, bona aliqua Eccl(esiast)ica, V. g. Prffi-dium, Fundum, Agrum. Pralum, hortum, Domum, aut Censum debitum, realem aut personalem ser-uitutem, aut Jura et Ju-risdictiones alias, pertinentes ad aliquam Eccl(e-sijam, Altäre, Monaste-rium Capellam aut Capel-lanum, hospitale, Benefi-cium, Parochiam, Fraternitatem aut pium Locum, Suppressit, Occupauit. Sus-
R 1665.
Ali is snania ali tlifha-nia ie kömu vedezhe, dabi vliublanfki Shkoffij, En du-bouni ali dashellki zhlo-uek, moThkiga ali shenfki-ga fpollu, Neueren bil, temu vfemu ali nekaterimu, kar ie f : Catholifhka zer-kou sapouödala uerouat : ali ie koga flifhal od Ar-tikulou nathe katolifbke vire, nefpodobnu ali Shpot-liuu gouoriti (cf. S 12.).
Ali gdu sna ali ie flifhal, dabi Moshič ali she-ne, Löfsali, sapomaguuali, kliubesni, bolesni, inu drugim Hudobiam, hudfzoue snaidenia inu zöpre nare-iali, ali takimu Včričli, febi ali drugim take kupili, puftili, protsili narieiat (cf. S 14.).
Ab gdo sna ali ie Sli-Ihal, dabi gdö, Mosh ali shena, duhouni ali dashel-fki, cnu zerkuenu Blago, ki eno Priftauo, femlio, niuo, traunik, Snoshet, Vert. Hifho, zerqueni zhinsh, ali doug, ali tlako, per-fhonte ali drugih rezhi Slushbo, ali kakurshne bodi druge imčna inu pra-uize, Eni zerqui, Altäriu, klofhtru, Capelli, Capella-nij, Shpitalu, faroushu, Bratoufhini, ali drugi duhouni narčdbi, odusel, sa-tail. saprauil, ali zello ali polouizo, ali en lal, ali ie ki nih Meie, meinike ali
H 1684.
5.14 Ali is fnana, ali fhli-sbana ie komo uedeo he, de be vlublanske fkoffij, en Duchoune, ab Defsel-ske Zlouk, moshkiga, ali Ihenskiga fpollü nauern biu, vsemö, ali nekaterimo, kar ie sueta Catholska Zerkeu sapouedala ueruat: ab ie koga fhbshou od Ar-tiklnou nafhe Catbolske uere, naspodobno, ali fpot-liuo gouorite.
6.	Ali gdu sna, ab ie fhlishou, de be Moshie, alt fhene, Löfsale, sapoma-guale klubesni, Bolesni, inu drugim hudobiam, hu-dizhoue fnaidaine, inu Zo-pre nareiali, ab takimo uerielli, sebi ab drugim take kupille, puftille, prosillc nareiat.
8. Ab gdu sna, ab ie fhlishou, de be gdu, mosh, ali fhena, duchouni, ali de -fhelski eno Zerkueno blago, kei eno priftauo, sem-blo, niuo,- traunik, fhno-shett, vert, hifho, Zerkue-ne Zinsch, ali doug, alt tlako, Pershone, ali drugih rezhi fhlusbö, ali kaker-shne bodi druge imena, inu prauize, eni Zerkue, Altarib, Clostro, Capelle, Capellanie, fpitallo, Fa-rousho, bratousheni, alt
15 Številke so dostavljene, da se označi vzpo-red vprašanj v H.
14 3. vprašanje R (oziroma H 7.) navajata oba pastirska lista samo v latinskem jeziku; slovenskega prevoda ni. Latinski izvirnik slove: An similiter Constat, quod'Vir aliquis aut Mulier, Status Ecclcsiastici uel Ssecularis, in Dioecesi reperiatur, de quo publicum esset aut notorium, quod in Concu-binatu, uel adulterio, ineffistu, uel sacrilegio uiuat. Vel de quo fama sit uel suspicio vehemens eum de huiusmodi Criminibu(s) reum non Correctum, Cum scandalo dissimulari. S je objavil tudi to vprašanje v slovenskem jeziku pod točko 8. (1. c. 103.).
tubi, ex toto uel ex parte, uti terminos aut Limites quouis modo rupit uel transtulit, uel ad huius-modi dedit auxilium, aut Consilium. Jstos enim tan-quam a sacris Canonibu(s), vi nouissima Tri : Con : excommunicatos, usq(ue) ad perfectam restitutio-nwo et satisfactionem, nec-ab alio extra supremum Mortis articulum, nisi a Summo Pontiiice absolu-bilem, nobis denuntiari poslulamu(s).
5. An similitcr ConstaL aüqua Beneficia fundati-ones, aut pia Legata, pro hospitalib(us) aut Paupe-ribu(s) alijs, pro Missarum Celebrationibu(s), pro Ec-ck-sijs, Mdnasterijs, aut pijs Locis, facta in Testa-mentis, Codicillis aut ulti-uus uoluntatibu(s), quse uel suppressa Sint, uel non cxccuta, uel praeter inten-tionem et Mentem Testaloris exposita
ö. An similitcr Constat. aiiquem uel aliquos Vsu-ras exercere. Contra Au-pustissimorum Jmperato-rum Generalia, ultra quin-q(ue) uel Sex per Cento, pccuniarios Census exigere aut alios Vsurarios Con-tractus agere. Contra Statuta Canonum et Leges Jmperatorum.
7.	An similitcr Constat, ahquem uel aliquos Ma-trimonium contraxisse in pro hibitis gradibu(s) Con-sanguinitatis, affinitatis, Spiritualis Cognationis, aut Cum alijs impedimentis di-nmentibu(s). Tales cnim ruši fuisscnt immediatc per Apostolicam Sedem, uel Apostolicum Nuntium, uel aiium ab Apostolica Sede potestatem habente dis-pensati, non essent in Statu Matrimonij, Sed inho-nesti Carnis Comercij et animae perditionis.
plöti preftauil, prekopol, preoral, pregradil, Sakai vfe take dela, Sueti Tri-dentinfki Concilium, fpos-nä inu dershi, dato ti ui-liki zerqudni pani poduer-shena, od katere Sam Rimfki Papcsh sahrdni, od refhiti, ali obsoluirat (cf. S 11.).
Ali gdo sna ali ic fli-fhal, dabi ki En Benefici-um ali duhouna fhtifttunga, ali porozhčnie v’ Tefta-menti, sa Shp'itale, ali druge vbogc Liudf, sa fuete Mafbe, zcrque, sa klofhtre, ali sa druge andohtliue staue, bele sataične, sa-muične, nikar dopernefsč-nc, ali druga zhi oberniene, kokar^ ie Volia bila tega Testatoria, kir ie kei ta-kiga v' Testamenti, ali v' fuoij pofsledni Voli sapüftil.
Ali gdu sna ali ie fli-fhal, dabi gdu shuhär |o-kernik)"’ bil, kir ,bi sopr. Böshio inu zefsarfsko po-ftduo, uezh kokar pet ali fheft Rainifh od Stou ie-mdl, snesmafhnimi zhinshi v' denarijh ali v' drugim Blagi, fuoiga Blishniga bö-sbal !
Ali gdu sna ali Hei, da (o kateri v' S’akon poro-zbcni, v’ prepouedanih shlahte shuogarftua glidib, ali v' duhounih od kar (ta ali [uete firme Botriniah, ali v' drugih prepouedanih sa konfkih Rasderach. Sakai taki zha nefso dispcn-fation od Kimfkiga Stolla. Nuntiufsa, ali drugiga kir
" Nad besedo »shuhar«
je s pečatnim voskom prilepljen košček papirja; na njem stoji z drugo roko napisana beseda: okemik'
drugi Duchouni naredbi od v’seu, sataieu, sapra-ueu, ali Zellö, ali pollo-uizo, ali en deli, ali ie kei nih meie, meinike, ali plote preftaueu, prekopou, pre-orau, pregredeu : Sakai v'se take della suete Tridentinske Concilium, Ipo-snä inu dershi, de*so ti veHki Zerkueni pani pod-uersheni, od katere sam Rimski Papesh sahrani, od-reshitti ali obsoluirati.
9 Ali gdu sna, ali ie fhlishal, de be ki en Be-neficium, ali Duchouna ftifftinga ali Porozhenie v' Teftamente sa fpitalle, ali druge v'boge ludi, sa suete Mashe, sa Zerkue, sa Clo-stre, ali sa druge Andohtliue Itaue ble sataiene, samuiene, nikar daperne-fsene, ali dergazhi oberne-ne, kokar ie uola bila.tega Teftatoria, kier ie ki taki-ga v’ Teftament, ali vsuoij posledni uoli sapufteu.
10.	Ali gdu sna, ali ie fhlishou, de bi gdu Ohernik biu, kir bc soper Boshio, inu Zefsarsko poftauo, uezh koker pet, ali fhest Rainisch od ftou iemau, smashnimi Zinshi vdenar-ieh, ali v'drugim Blagi, suoiga blishniga oboshou.
11.	Ali gdu sna, de so kateri v'sakon porozheni, v'prepouedanih fhlahtah fhuogerstua glidih, ali v-duchounih od kersta, ali suete firme Botrinah, ali v'drugih prepouedanih sa-konskih resderah. Sakai taki zhe niso Difpensation od Rimfkiga ftolla Nunci-osa. ali drugiga, kir tako oblast od Rima ima, daf-scgli, niso v'prauim fakono. ampak v'ftano eniga napo-shtena, inui fgublena suoic Dusche.
8.	An similiter -Conslat quod aliquis Clericus, Or-dincs Eccl(esiast)icos pe-cunia uel pretio, per Se uel per alium primisso17 uel tradito, uel etiam ali-quod Ecclcsiasticum Bene-iicium cadem Simoniaca Via obtinuerit. Et an Con-stet de Clerico aliquo uel Laico, qui inscio uel Con-scib Ordinando uel ad Be-nelicium Promouendo Si-moniacam tractationem fu-erit operatus. pecuniam uel pretium aliud dando uel promittendo. Et an Constet quod aliquis Be-neficiatus Patrono Eccl(e-siastlico uel Sfficulari, par-tem aliquam Bonorum, uel iructuum Beneficij, aut Jus uel Seruitutem aliquam. ex pacto antecedente ad usum reliquerit, uel ab-stractum ex pacto dissi-mulauerit reseruari ut proprium Prtesentatori etc.
9.	An similiter Conslet quod Clerici aliqui cum Laicis aut Clericis pro Sa-cramentis Eccl(esi)a‘ pa-ctauerint, V. g. absoluti-onelm) et Communionem indigno negandam pro ac-cepta pecunia Contulerint: Matrimonium alias non. admittendum propter prffi-mium acceptum solenniza-uerint. An aliqui ad Sa-cramenta ministranda ex Officio obligati, ea indigen-tibus negauerint, nisi an-ticipato solucrent quotam
17 recte: promisso.
tako oblaft od Rima ima, dofsegli, nčfso v' prauim Sakoni, ampak v' Stanu eniga [nefh — prečrtano] nepofhtenia, inu sgublienia fuoie düfhe (cf. S 16.).
Ali gdu sna, uei, ali ie flifhal, dabi kateri Duho-uini bil od Simonite kriu, dabi Suoie zerquene shc-gne, ali pak en Bcneficium, Capellanio, faro, Skosi denar, ali drugo zeno, dano ali oblublieno, bil sadobil. Ali pak en drugi bibil sa niega tako zeno Sturil, da zha ta Patron kir ima oblaft zhes Beneficium, |ne — prečrtano] niemu Beneficium douofhi, on mu ozhe proti toliku denariou ali druge zene dati, ali pak mu ozhe noter puftiti cn tal od Beneficia, bodi niua, traunik, defsetina ali kei drugiga, ksahuali, sa dano dobroto. Letä ie goni greh kir imč ima od goniga Simona zoperncka, kir ie ifkal od Apoftolnou oblaft Suetiga duha, inu Boshie dari vnkei daliti. Jnu kateri eno duhouno dobroto, bodite shegni ali fare, uta-ko visho, sa denar ali ženo dano ali oblublieno dobi, ta ifto po praudah ?»pade ta kir io däie inu ta kir io prciemlie (cf. S 2.).
Ali gdu sna ali ie fchli-Ihal, debi ki en Maschnik zerquene Sacramente prc-daial ? eniga kir odpustka 1'uoijh Grehou ali fuctiga obhaila ie neuredan, Sa denar, ali drugo mitto bi obhaial ? Pershonc katere So, ali tuie fare, ali usblahti ali ü Shuogarftui blishnie, ali udrugo uisho fe nemo-reio ali nemaio ksakonu perpustiti, bi sa denar ali drugo zeno porozhil ? Ali kateri ie doushan iz opra-uila fuoie flushbc Sebi per-porozhenim Vernim fuetc Sacramente obflushit, ta-
1. Hperuimo. Ali kdn sna, ali ie fhlishou, alle ie komo uideozhe, de be katere Duchouni biu od Sy-moniil“ kriu, to ie, de be suoie Zerkhuene fhegne, ali pak en Bcneficium, Capellanio, alle faro fkusi denar, ali drugo Zeno, dano, ali oblubleno, biu sado-biu Ali pak en drugi be biu [sa| niega tako zeno (tu* reu, de Zhe ta Patron, k;r ima oblast Zhefs Bcnefi-: cium, nemo Beneficiuni dauöschi, on mu prote tolko denariou, ali druge Zene dati. ali pak mu ozhe, noter puttitte en del od perhodisha, bodi niua. traunik, defsetina, ali kei drusiga ksahuali sa dano. dobroto. Leta ie gune greh. kir imč ima guniga Simona Zoperneka, kir ie iskou od Apost(el)nou,s oblast fuctiga Ducha, inu Boshie dari vnkai daliti. Jnui katere eno Duchouno dobroto, bodite fhegni, ali fare, v'tako visho, sa denar ali Zeno dano, ali oblubleno dobi, to isto po praudach fapäde ta, kir id daie, inu ta, kir io pre-iemblc.
2. Ali kdu Ina, ali ie fhlishou, de be ke en Ma-shnig Zerkuene faera-mente predaio ? eniga kir odpustke suoih grehou, ali fuctiga obhailla ie naure-den, sa denar, ali drugo mutto be obhaiou ? Per-shone, katere so, ali ptdie fare, ali vshlahti, ali vshui-gerstue blishnie, ali v'dru-go visho se namorcio, ali nimaio ksaköno perpuftitti. be sa denar, ali drugo Zel no porozheu ? Ali kateri
14 Apostnou — stoji v rokopisu.
pro Stolla dari Consuetam, aut qui proptcr negligen-tbam suarn Causam dedis-scnt, ut quispiam mortu-•ns fuerit absq(ue) neces-'.arijs aut debitis Eccl(esi)® Sscramentis.
10. An similiter Constat Canonicum aut Beneficia-Sum. uel Curatum aliquem Prcsbyterum nostrffi Dioc-cesis, non ea peragere quae sui sunt Officij; Vide-ficet qui Missas et Diuina Officia Statutis horis et tcmporibu(s), nec per se pcrficeret, nec per substi-tutum . qui Concionari, Confessiones audire, et Caetera Sacramenta admi-raistrare:	qui Doctrinam Christianam suis Parochi-.inis tradere Contemneret; Sed inutilibu(s) Concep-tibu(s) auditores fatigando Causa esset, ut Populus Articulos fidei Decalogi et Eccl(esi)® praecepta, Sacramentorum nccessi-tatem Virtutum opera, et media Vitandi peccata Ca-pitalia, et Caetera Scitu ad »ohitem19 necessaria (J — osamljena črka) ignoraret.
11. Ansimiliter Constat, oefacto uel de farna, quod Clcricus aliquis in nostra Dioecesi esset Scandalo-sus, Publico aliquo Crimi-nc irretitu(s), uel Coreas duxisset, uel absq(ue) ha-biiu Clericali publice in-cessisset, uel Cum fidici-nibu(s) noctu uagatum exi-uisset, uel tabernas fre-quentasset, Ebrietatibu(s) imdulsisset, uel Cum Mu-Seribu(s) domi s ute uel extra inhonesti Commercij
w recte: salutem.
iste bres naprei preiete. plazhe bi notel flushit ? Ali klizan k oskerbleniu teh Bounikov, bi kateriga po fuoy Sanikarnosti ali nerodnosti Sopustil, debi mogal Vmreti bres Spo-uede inu drugih (uete zer-kue Sacramentou (cf. S 3., 5.).
/
Ali gdu sna ali uei, da-bi kateri Maschnik ali du-chouni fuoio Shlusbo Sa-mudil, ob postaulienih vrach inu zhafsih, fuete Malhe opustil, bi opustil Pridige, Sopouedane inu druge potrebne Sacramen-te, bi opustil karshanski vk, da niega farmani bi nesnali te Boshie inu zer-quene Sapöuedi, bi neue-dili potrebo tech fuetih Sacramentou, inu drugich k Suelizhaniu potrebnih karschanskich naukou (cf. S 1., 5.).
Ali V glicbi Vishi kateri uei, ali ie Schlischal, debi kateri nasche Skoffie Du-houni, Senim ali drugim uelikim ozhitnim greham pohuifchanie daial, bi na plefs hodil, ali bres farfke fuknie, ali ponozhi Sgodzi fe Sunei Snefhil, ali V' ta-berne po gostu Sahaial, inu pianzhuual, ali Shenski-mi pershonami domai ali Sunai Spohuishaniam fe nahaial, ali bi katero pre-uezh oblastno Deklo d fuoij hishi dershal Ali bi kupzhuual, oshtario, inu
ie doushan is oprauilla suoie fhlusbe sebi [tu stoji prečrtana črka b in pol črke r] perporozhenim vernim suete facramente obfhlushit, tailte bres naprei preiete plazhe be no-teu fhlushet? Ali klizhon20 kooskerblenio teh bouni-kou, be kateriga po soie sanikernosti, ali neredno-sti sapufteu, de be mogeu vmreti bres fpoude, inu drugih Suete Zerkhue fa-cramentou.
3.	Ali gdu sna, ali ue, de bi katere Maschnig, ali Duchouni suoio fhlusbo samudeu ob poftaulenih v'rach, inui Zhassah, suete Mafhe opufteu, be opufteu pridige, fpouedania, inu druge potrebne facramente be opufteu kershanske Vk, de nega farmone bi na-snalli te Boshie, inui Zer-khuene fapouede, bi na-uedeli potrebo teh fuetih facramentou, inu drugih ksuelizhanio potrebnih kerfhanskih na v'kou.
4.	Ali vglihi vishi,31 kateri ue, alli ie fhlishou, de be katere Nashe fkof-fiie Duchouni senim, ali sdrugim velikem ozhitnim greham pohuifhanie daiau, ali be na plefs hodeu, ali bres farshke fukhne, ali
Sonozhi fdogzi22 se sunai inesheu, ali Vofiarie po gosto sahaiou, inui pian-
20 namestu: klizan.
21 V latinskem H: ni besede : fimiliter.
“ zanimiva metateza, namesto: Sgodzi.
j
Suspectu(s) esset, uel non solum in familiam sed etiam in se ipsum impe-riosas, et Contumeliosas ancillas teneret, uel Mer-ca'orem Cauponem, aut Publicanum ageret, uel de-bita Contraheret ad quse soluenda impotens uel fraudaret Ecclesias, uel Bona suse Parochise in pe-riculum executionis et ali-enationis induceret, aut etiam Bona Parochise aut Ecclesise in assecurati-onem pro Suis debitis aut in pignus daret.
Omnes itaq(ue) et sin-gulos rogamus in D!omi)no et obsecramus, et autho-ritate Ordinaria qua iun-gimur, monemus hortamur et prSBcipimu(s) ac man-damus, ut ad quoscunq(ue) plrffiidictorum Errorum aut Criminum omnium aut aliquorum Cognitio aliqua quomodolibet peruenerit, nobis infra tempus quo Visitabimus notiiicare te-neantur, quem quidem ter-minum pro peremptoria et Canonica Monitione assi-gnamus, ut cum ad no-stram Cognitionem perue-nerint, pro omnipotentis Dei gloria, Ouium nobis Commissarum Saluti Con-sulere, et nostram Con-scientiam ad hoc debitse Solicitudinis Onere Leuare ualeamus.
Vt autem hse nostrse Pastorales Litterse ad omnium Cognitionem uenire possint uolumus eas publice, alta et intelligibili uoce in Eccl(esjijs Dioe-cesis ad primum Visitati-onis nostrse ingressum Legi et Publicari. Et sjc Lectas et publicatas aliquo publico (loco] aifigi, ut fa-cile ab omnibu(s) Conspi-ci, et Legi possint.
S naurednimi Liudmi to-uarshtuu delal, alibi uelike Douge delal, zerqui ali zerquam nasgubo, f oy Fari k neuarnosti, Liudem kir fo mu Vpali ksape-lianiu inu schkodi. Ali tudi zerquense ali fuoie fare prihodischa ali leshezhe grunte, la fuoie Douge Sa-stauil (cf. S 6., 7., 9.).
Sklep.
R 1665.
Vsse tedei, inu Ileherne, nafhi liublanfki Skoffij podloschne Vernž, pröf-simo inu obyshemo, inu* koker nich fhkoff opomi-niamo inu* ijm Sopouemo, da kir kuli eniga ali uezh, tech poprei imenuanih o-zhitniga pohuifhania Delou, snanie ima, ü tem zhafsu nafhiga V isitirania, ima to-istu naprei pernesti, da mi koker bomo toistu fuedili, Bogu na zhast, nashimu [I] ouzhizam bodemo mogli k fuelizhaniu pomagat, inu nasche Vesti teshauo, te nam Spodobne Skarbl od-loschiti.
Da pak leto nasche o-pominanie inu fuestu per-porozhenie, vsem inu fle-harnem bode moglu na uest priti, ozhemo inu Sa-pouemo, da fe ima toistu v nafhi fkoffyfki zerqui, inu po drugih tudi zer-quah, vsazhatki nashiga Visitirania glasno prebrati, inu ueno ozhitnu mestu
izvirno : ini.
zhual, ali se fhenskimi pershonami, doma, ali su-nai fpohuishanam se na -haial, ali be katero pre-uezh oblaflno deklo v'suoii hiThi dershou. Ali bi khub-zhuou, oftario, inui fna -urednimi Ludmi touarstuo delou, ali be velike douge delou, Zerkuc, ali Zerkuam na sgubo, suoij Fare kna-uarnoste, Ludem, kir so mo vpali ksapellanio, inu kshkodi. Ali tudiZerkhua-me, ali suoie fare perho-disha, ali leftne grunte, s» suoie douge faftaueu.
H 1684.
Vse tedei inu fhleherne, nashe Lublanske Skoffij podloshni Verne profsemo, inui obijshemo, inu koker nih Skoff opominamo, inu iem sapouemö, de kir kuli eniga, ali uezh, teh poprei iemenuanih ozhitniga pohuifhania delou, fnanie ima, v'tem Zhafsu nafhiga Visi-tirana, imo* to ifto naprer pernesti, de mi koker bomo toisto suedeli, Bogu na Zast, nashim ouzhizam bodemo mogli kfuelizanio pomagat, inu nafhe ueftr thefhauo, te nam fpodobne Ske.bi odlofhitti.
De pak leto nashe opo-nsinanie, inu sueftu pcr-porozhenie v sem, inui flp-hemim bode moglo na uest priti, ozemo, inu fapoue-mo. de se ima toisto v‘na-shi Skoffijski Zerkhue, inu po drugih tudi Zerkuah, v'sazetki nashiga Visitirania glasno prebrati, de bode moglo se od f ledni gl
* namesto: ima.
Datum in Palatio nostro perbiti, da bode moglu [e faftopiti. V Lublaine24 ta Hpiscopali Labaci die 27 od fledniga uiditi, brati, (drag — prečrtano] etc. Aprilis A(nno) 1665 '/.21 inu faftopiti. Danu v Lub- etc.
  	lani ta fedim inu duaifseti ———
23 Latinski pastirski list Jan Aprila v Leti 1665 •/.	24 Srednji 1 je pozneje
iz leta lt,84 ima drugačen	' vdet.
sklep ; kakor sem že omenil, ga prestavljavec m' poslovenil, nego ponovil skoro dobesedno sklep R.
Iz pridejanega latinskega izvirnika je jasno, da sta slovenska pastirska lista iz leta 1665. in 1684. slab, prost prevod, natrpan z germanizmi in latinizmi. Po nekod sta prestavljavca kaj preskočila, drugod razblinila prevod kakega pojma, morda tudi zato, da je postala stvar ljudem razumljivejša. Jezikovno sta lista šibkejša mimo
S.	Kako zelo je opešala slovenščina v sto letih izza slovenskih protestantskih pisateljev, dokazuje zlasti H; njegov poslovenitelj je imel pred seboj Schoenlebnova Evangelia in Kastelčeve Bratovlke buquice, a se ni potrudil vsaj toliko za pravilnost jezika, kakor ona dva.
Poleg mnogih hib, razodevajočih popolno neznanje pravopisja, črkopisja in slovnice, podajata tu objavljena pastirska lista nekatere zanimivosti: rodivnik: shenskiga spolliž ; mn. rod. R. artikulou (H : artiklnou) ; Apoltolnou [H : Apost(el)nou] ; pridevnik: ozhetoulim , skrajšana 3. oseba mn. glagola hočem : otö, nočem — notto ; pretekli deležnik : nottel, notteu ; deležniki: prebiuaiozhim inu ftaiozhim, v ve-dezhim grehi, vedezhe, uedeuzhe, uideozhe ; zev : vshianie ; veznik: da (v R samo dvakrat: de, v H vedno de) in zha (namestuzhe) sta značilna za R ; koinik, eques, Ritter ; krishanik (pisna hiba: krishaik), Kreuzherr, Kreuzritter; porozhen, izročen (porozhenim Ouzhizam), poročen (v‘ fakon porozheni) ; porozhenie v’ Teftamenti, volilo ; odrefhtuo, absolutio ; sahranien (sahranienih grehou) ; truplen (tru-plene fsidane zerque), materialis; prauden (praudnimu fodniku), legitimus ; po praudach fapade, po zakonu ; sapomaguati (sapoma-guuali, kliubesni, bolesni), pripomagovati; shuhar, ohernik ; boshati (fuoiga Blishniga ; H: oboshou), obubožati koga; rasdera (v‘ sakon-fkih Rasderah), zadržek ; douofhiti (niemu Beneficium), privoščiti ; odpustek (fuoijh Grehou), odpuščenje ; mitto (H : mutto), mito ; ob-flushit (fuete facramente), deliti; prihodischa, dohodki, bona Pa-rochiae; na uest priti, zvedeti; miloften (nasch Miloftne Bug) ; primem (foiga Jsuelizaria vtem, obhaijlle), prejmem ; obijskali (fueto obhaillo), prejeli; darotliv, radodaren ; obgledati, visitare in dr.
Oba lista sta napisana tako, kakor je tedaj govorilo naše ljudstvo; ona sta očiten dokaz tedanje izreke slovenskega jezika, zlasti za izgovarjanje trdega 1. Tega so jeli izrekati v 17. stoletju z u (v). V slovarju Frana Gregorja Alasia de Somaripa leta 1607. se že srečavajo oblike na u: biu. »V Ljubljani še 65 let pozneje niso poznali take izreke, vsaj Šenleben piše leta 1672 o besedi prifhžl: Carniolus pronuntiat elidendo vocales, et dicit
quasi prfhl. Matija Kastelec pa pravi še leta 1684 :.L, M, N, nun-quam mutantur, dasiravno je v svoji pervi knjižici leta 1678 sem-tertja pisal u namesto 1« (o. St. Škrabec, Slovenski pravopis — Cvetje XVIII, 3. zv. plat.). Že prčj pripravljena pretvorba trdega 1 v u (v) je nastopila v Ljubljani med letoma 1665. in 1684. R je še v stari struji ; v njem gospoduje 1 ; u piše le za stari zlogotvorni 1 (doug, doushni ; a tudi v tej besedi stoji dvakrat 1 ; popounima) in v tujkah (faudatu, shauba, te foulhiae). V H je 19 let pozneje že zmagal u ; le izjemoma rabi namesto njega 1 (2 krat: popolnima ; enkrat: bolni; 3krat konec besedi: pianzhual, nahaial, fhlishal).25 Obema pastirskima listoma se ne more odrekati pomembna važnost glede na jezikovno izreko ; tudi kulturnega zgodovinarja utegneta zanimati; prav posebno pa sta znamenita kot glasnika veljave slovenskega jezika v tisti dobi. V 17. stoletju so izdajali ljubljanski škofje poleg latinskih sam o slovenske pastirske liste. Nemškega pastirskega lista, namenjenega o vizitaciji vsem škofljanom, ne pozna ljubljanski škofijski arhiv. Slovenski Škofji listi dokazujejo, da se je upoštevala slovenščina kot gospodujoči ljudski jezik po vsej škofiji, tudi v glavnem mestu. Kako ugledno stališče je zavzemala, nam spričuje vest, ohranjena v vizi-tacijskem zapisniku, da se je rabil dne 27. IV. 1665 o vizitaciji stolne cerkve sv. Nikolaja slovenski jezik. Škof Ra-bajta je ukazal, naj se prebero slovenski najprej glavne vizita-cijske točke ; nato naj se pozovejo imenoma člani kapitula, da se poklonijo in poljubijo vladiki roko: prvi je bil na vrsti generalni vikar: Ta vzhafti inu Suetlufti Vifsoku v‘rčdan itd.26 Za škofa Josipa Rabatta je bila v stolnici za latinščino na prvem mestu slovenščina.
35 Zanimivi so končni zlogi	v naslednjih glagolih: ttureu,	predajo	(tu
je	odpal u; morda je pisna hiba),	porozheu, sapufteu, mogeu (=	moral),	sa-
mudeu, hodeu, fhnesheu, faftaueu,	sataieu, sapraueu, preftaueu.
36 Prot. visit. 28, b 9 a: alsumptis paramentis uiolaceis ibidem (in	fuo throno) fedens, mandauit [Celsifsimus) Generalia puncta Visitatio(nis) Oauonice perlegi, et deinde Ad(mod)um R(eueren)dum et Venerabile Capitulum ad Re-uerentiam, et obedien(tiam) p(er) osculum m anus exhibendum Vocari detnan-dauit. Ideo Vicariu(s) Generalis, Ta vzhafti inu Suetlufti Vifsoku v'redan etc.
Drobtine izza časa Napoleonove »	Ilirije.
Dr. Melitta Pivec.
V pariških Archives nationales se nahajajo, v poročilu Pellenc-a karakteristike nekaterih domačinov, ki pri nas znabiti še niso znane, f Pisani (La Dalmatie) jih omenja mimogrede. Govoreč o francoskih upravnikih pravi na str. 340. »... nous trouverons sur la plupart d’entre eux de curieux renseignements, dans un rapport conserve Sux A. n., et dont 1'auteur, le conseiller Pel lene, avait r e 9 u la mission de faire dans l'čtč 1811, une c n q u e t e diserčte sur l'organisation des Services publies en lllyrie.«
Avtorja samega pa karakterizira na isti strani v opombi kot »nega najboljših tajnih agentov Francije: »Pellenc, ancien secretaire de Mirabeau avait čmigrč; il rentra eh France en 1809; le kmg sejour qu'il avait fait k Vienne hii avait permis d'aequerir une con-naissance tres approfondie des institutions autrichiennes, et la diplo-matie impčriale eut frčquemment recours ä šes lumieres. De l‘enqučte, dont le dossier est conservč aux A. n., on peut conclure que P e 1 -lene čtait un des meilleurs agents secrets' quc la France ait jamais possčdčs k l'čtranger. Plusieurs historiens voient au contraire en Pellenc un 6 m is saire autric hie n ; les deux situations ne sont pas incompatibles.«
Na naslednjih straneh uporablja Pisani izdatno karakteristike irancoskih funkcionarjev (Marmont, Bertrand, Dauchy, Belleville, Chabrol etc.), ki tvorijo glavni del poročila. One domačinov, ki tvorijo majhen dodatek, omenja le nakratko v izvlečkih str. 344: »Plii-sieurs personnages de la socičtč de Laybach ont aussi leur Silhouette dans la galerie: le prince d’Auersperg, .grand seigneur, courtois et fidčle', le baron Zois, ,riche, savant et bienfaisant', le baron Codelli, maire de Laybach, ,le Caton de l'Illyrie‘.«
Ker so Pellencove karakteristike navadno izvrstno zadete, znabiti ni odveč, da sc objavijo v celoti. Nahajajo se v kartonu AF1V 1713 (Fonds de la secrčtarerie 8'čtat, Consulat et Empire. Etats dependants. Provinces Illyriennes. Correspondance du Prince Eugčne 1806—1813) in nosijo naslov:	Notes de MT Pellenc sur
1’ lllyrie. Št. 25 (Padouc, 5 nov. 1811) — 30 (Milan, 10 nov. 1811) vsebujejo Apercus gčneraux, št. 36 in 37 (brez kraja in datuma) karakteristike funkcionarjev, večinoma Francozov, deloma pa tudi domačinov. Med njimi označi kot mirnega, izobraženega človeka — čeprav se mu zdi, da je manjši kakor njegov sloves —r vodjo šoistva, ki ga je Marmont iz Dalmacije s seboj pripeljal v Ljubljano »Mr l’abbč Ztlys. il avait provisoirement k Laybach le titre d’inspecteur gčneral de 1‘instruction publique, il a fait ses etudes dans les universitčs Ha-
Cu, is;»;»».
4
liennes, et il a etč recemment professeur de philosophie en Dalmatic il connait bien cette derničre province et j'ai eu de frčquents entre-tiens avec lui. il m’a paru d'un esprit sage, reservč sans dčfiance. religieux sans fanatisme, et attachč au gouvernement. il sait for*. bien toutes les langues du pays; et ses principes le porteront i ecarter de 1'enseignement toutes les fausses doctrines; il met dc ce n o m brv la mčtaphysique allemande qu’il n'a pas compris, et pour laquellc il a une grande aversion. Mr Zčlys est, k mon avis, un peu au dessous • de sa rčputation, mais il est estimč et mčrite de 1’etre; et sans Ut croire un homme transcendant, je le regarde comme un bon instrument de Tautoritč.«
Potem nadaljuje Pellenc: »je terminerai ce numčro par la men-tion de quelques individus du pays, qu'il me parait essentiel de faire connaitre.
Mr Antoine Kaautschitz
eveque de Laybach, il est natif d'Idria, et fils d’un simple cultivateur. il est pieux comme on doit 1’čtre quand on est Eveque. il porte cependant le rigorisme un peü loin. on m'a dit qu'il avak fait signer a ses pretres la promesse de ne jamais manger de la. viande les jours maigres, sous peine de ne plus dire la messe, a cela prčs, l’čvčque de Laybach passe pour un cxcellent homme. on le respeete assez, et il ne fera jamais de mal.
Škof Kavčič, rojen v Idriji, je pobožen, malo preveč rigorozen mož. Ljudje ga spoštujejo in on ne bo napravil nikoli nič slabega.“
Mr. Ricci
evčgue de Drusen in partibus. il rčside k Laybach.
On 1’aime et ,pn lestime, sans avoir pourtant oublič, qu’on l’a vu libertin dans Sa jeunesse, il s'cst trouve au nombre des dčputč« illyriens qui sont venus k Paris, il est dčcorč de la cröix de la Lčgion. et dčsire ardemment d'čtre chanoinc A St. Denis.
Ricci, škof in partibus. Spoštujejo ga, a ne morejo pozabiti, da je bil v mladosti liberalen. Bil je član ilirske deputacije v Parizu, odlikovan je s križcem legije in želi živo postati kanonik v St. Denis-u.
M. de Treffen
ecclesi&stique et doyen ä Laybach, il est tres riche, re-cherche les Franqais et fait beaucoup de bien dans lc pays. on eite de lui plusieurs traits d'humanite et de bienfaisance qui lui font beaucoup d'honneur. ce qui ne le rend pas moins recommandable, c'est son attachement pour la France, en 1809, dans la rčvolte de
* Prevodi niso dobesedni, podajajo le glavne podatke.
la Basse Carniole contreles Fran^ais, il se jetta au milieu des sedi-tieux, harangua Je peuple egare, et le ramena k son dcvoir. čette „ction n'a jamais dtd recompensee.
Ljubljanski dekan Treffen je zelo bogat in dobrodelen in ljubi zelo Francoze. Vstajo kmetov na Dolenjskem proti Francozom J. 1809 je on pomiril, a to njegovo dejanje ni bilo nikoli poplačano,
Le oomte Auersberg
je le eite pour faire remarquer que presque tous les an-ciens nobles du pays l’ont quittd pour s'dtablir en Autriche oü la phipart avaient une partie de leur fortune. le comte Auersberg est du petit nombre de ceux qui sont restds. il est tris riche, et sc conduit bien, mais c'est un homme de peu de mdrite.
Knez Auersberg je eden onih redkih plemičev, ki so ostali v Iliriji, medtem ko je večina odšla v Avstrijo. Je zelo bogat in se vede korektno, drugače pa ni nič posebnega.
Mr, le Baron Code Ul
on l’a demande pour maire ä Laybac. Cest le Caton de nilyrie, dur, mais juste, et considdrd, il est tres riche, et natif de Laybach.
Barona Codellija so zahtevali za župana v Ljubljani. On je ilirski Cato, strog a pravičen in spoštovan. Je Ljubljančan in zelo bogat.
Mr, le Baron de Zois
il dcmeure k Laybach, c’est	un	des plus	riches habitants
de	la	Carniole en terres et en mines;	et	personne,	en Illyrie, n'est
autant estimd et considdrd que lui. il consacre sa fortune k des actes de bienfaisance, il soutient l’exploitation et le commerce des mines, cent familles lui doivent leur existence. ses lumidres seules suffi-raient pour le rendre remarquable. il passe pour un des plus savants mindralogistes de 1 Europe, et il est au nombre des correspondants de l'institut. la goutte lui a fait perdre l'usage de ses pieds, mais chacun s'empresse de le visiter. Mr le duc de Raguse allait chez hii toutes les semaines; et aucun etranger de la classe instruite ne passe ä Laybaeh sans aller le voir. il est tres attachd au gouverne-ment fran^ais. il avait dte decore en Autriche de la croix de Leopold qu il ne porte point. si cellc de la ldgion lui etait accordde, chacun ragarderait cette faveur comme une nouvelle preuve qu'aucun genre de	merite n'dchappe aux regards et k	la	justice de	Sa Majeste. —
Baron Zois stanuje v Ljubljani.	Je eden	najbolj bogatih
prebivalcev Kranjske,, kar sc tiče posestev in rudnikov, in nihče v vsej Iliriji ni tako spoštovan kakor on. Svoje bo-
gastvo posvečuje dobrodelnosti, vzdržuje obratovanje rudnikov, 100 rodbin mu dolguje eksistenco. Njegovo znanje samo bi za-dostovajo, da ga napravi slavnega. Smatrajo ga za enega izmed najbolj učenih mineralogov Evrope in je korespondent Instituta. Protin je vzel njegovim nogam možnost gibanja, a vsakdo hiti .- ga obiskati. Dubrovniški vojvoda (Marmont) ga je obiskal vsak teden, in nobeden tuj izobraženec ne pride v Ljubljano, ne da bi njega obiskal. Zois je zelo naklonjen francoski vladi. V Avstriji so mu dali Leopoldov križec,	ki	ga	pa	ne nosi. Če bi mu
dali križec legije, bi vsakdo smatral	to	za	dokaz, , da nobena
zasluga ne ostane skrita očem in pravičnosti Nj. V.
Št. 38 poročila našteva zopet uradnike, med temi domačine:
Mr.	le Baron de Tauierer, Illyrien; Mr	le	comtc	Stratico, Dalmate;
Mr	le Baron Baselli, natif de Gorice. -	--
Drug baron Zois se omenja v kartonu FIK 62 (Pays čtrangers, Provinces lllyriennes, Administration genčrale) no. 4, ki vsebuje poročilo koroškega intendanta Ed. de Charnage o stanju Koroške v 1. 1812 (dat. 5. marca 1813). —
V poglavju o živinoreji pravi: »La race du petit, bčtail aujourd'hui «xistant ne donne qu'une laine grossiere. Les. essais faits par quelques particulliers pour naturaliser des brebis d'Italie ä la laine fine semblent etre demeurčs sans succes et les propričtaires les plus in-struits pensent que le climat est trop froid pour que les Mčrinos n« dčgčnčrent pas. Je remarque cependant q ü e M. le baron Charles de Zois a forme pres de Laybach, sous un ciel consčquemment qui diffčre peu de celui des grandies vallees de la Carinthie, unc bergerie de Mčrinos.
Sedanja pasma drobnic daje samo grobo volno. Poskusi udomačiti italijanska 'jagnjeta s. fino volno so se ponesrečili in najbolj izobraženi posestniki mislijo, da je podnebje premrzlo in bi Merinovce degenerirali. Baron Karol Zois pa je napravil v bližini Ljubljane — torej v podnebju precej podobnem onemu koroških velikih dolin — ovčarijo s pasmo Merino.
Če se ta poskus posreči :— pravi intendant — potem predlaga, da poskpsi vlada potom bčliers Mčrinos v raznih krajih za povzdigo pasme.
Končno vsebuje karton FIE 65 (Personnel administratif 1810 do 1814) sledeče pismo škofa Kavčiča generalnemu guvernerju Duc d'Abrantes (Junot):
Laybach, le 28 avril 1813.
Votre Excellence!
Ce n'est qu'avec la plus vive reconnaissancc que j'ai l'honneur d'accuser k V. E. rčception de la lettre du 8. Avril accompagnče de l'extrait du dčeret imperial du 2. Avril portant ma nomination dans la lčgion d’honneur.
Cc temoignage de satisfaction dont S. M. 1‘Empereur et Roi a d&ignč dčcorer ma viellcsse ne peut qu'augmenter mon cnticr devoue-ment a 1'auguste personne de S. M. et il me servira d'un nouveau motif de mčriter la continuation de ses gräces par le zčlc pour le service de 1‘Empereur et pour les devoirs de mon ministčre.
Ce sont les sentiments de ma reconnaissance dont tout penetrc j ose pricr V. E. d'en vouloir bien faire l'Interprčte auprčs de S. M. et d’agrčer 1’assurance de mon profond rcspect avec lcquel j'ai l'hon-neur d'Stre
De Votre Excellence
le tres humblc et tres obeissant Serviteur L'čvčque du diocese de Laybach Antoine;
IC se zahvaljuje za imenovanje v častno legijo z 2. aprila, obljubi, da bo ta čast še povečala njegovo vdanost cesarju in • njegovo vnemo v delovanju za cesarja in v izpolnjevanju stanovskih dolžnosti, in prosi generalnega guvernerja, da sporoči to zahvalo cesarju.
Guverner je potem s pismom dat. Zara, 7. maja 1813, to zahvalno pismo poslal ministru za vere.
V ljubljanskem muzejskem arhivu pa se nahaja v fasc. F 39 ' (Französische Invasion) tudi sledeče pismo škofa Kavčiča kranjskemu intendantu:
Laybach, le 11. juin 1811.
Monsieur 1’Intendant!
■ Les dčtails que Monsieur l'Intendant general m a demandes par *a Circulaire du 20. Avril No 4290 et dont Vous faites mention dans votre lettre du 4. de moiš, sont tels que pour les člabourer d'apres ses ordres il ne faut pas seulemcnt beaucoup de peine et exactitude, mais encore assez de temps pour en recervoir des Elements indispensables de toutes lcs Cures et Chapellenies de mon diocčse qui ren-Ičrmant diz neuf dčcanats Vous coraprendrez bien qu'il ne m’a pas encore etč possible de Vous transmettre ce qui con^ernz la partie de votre cercle situče dans mon diocčsc, mais je tächerai de satis-f&ire & votre demandc aussitöt qu'il sera possible, et je m'y confor-merai exaotement aux modeles prčscrits qui ne renfermant aucune ookmne pour la conduite poIHique et morale de mes ecclesiastiques j'ai toute raison de croire que le gouvernement vous ayant chargč de lui fournir ces renscignements ne les veut pas avoir de moL C'est pourquoi Vous me pardonnerez, si vous n'y trouvercz pas les obs’ervations que vous souhaitez, et je Vous prie de considerer qu'il n'est pas d'un eveque de critiquer publaquement les moeurs de son tlergč, dont la connaissance lui parvient quelquefois par des vodes qu'il he doit aucunement pubHer pour n'abuser de la öonfiance de seš ouailles; mais parlant de cet objet j'ai l'honneur de Vous assurer en genčral que je šuis asscz content de la conduite morale de mon
Clergč, et quant ä sa conduite politique je Vous pri« de me. croire que je ne connais personne d’entre mes Ecclčsiastiques, qul eut manifesta des «entiments contraires ou dangereux au Gouvernement et que je me sans doute croirois oblige d'en avertir le Gouvernement aussitöt qu’il m'en seroit paxvenu la connaissance.
J’ai l’honneur Monsieur I’Intendant de Vous offrir l'aussurance de ma haute consideratjon.	-•
L’čveque du Diocčsc de Laybach ..
Antoine.
Škof obljubi poslati statistiko, ki jo je zahteval intendant.
. Odklanja pa izpolnitev rubrike o moraličncm in političnem obnašanju svojih duhovnikov, ker ni stvar škofa kritizirati javno nravnost lastnega klera. V splošnem pa lahko zagotavlja, da je precej zadovoljen z moralo svojih duhovnikov, in kar 9e tiče politike, ne pozna nikogar, ki bi bil nasproten vladi; sicer pa bi se čutil obvezanega vlado o takem pojavu takoj obvestiti.
Iz našega kulturnega življenja.
Škof dr. Jos. Srebrnič
se je rodil 2. februarja 1876 v Solkanu pri Gorici. Ko je z odličnim uspehom končal gimnazijo v Gorici, je odšel na filozofsko fakulteto dunajske univerze, kjer je študiral zgodovino in zemljepisje kot glavna predmeta. Dne 28. februarja 1902, ko je bil že nastavljen kot supleat na goriški gimnaziji, je bil promoviran za doktorja filozofije. Že v jeseni istega leta se je podal v Rim v Collegium Germaaacum et Hungaricum. Tu je na gregorijanski univerzi študiral najprej eno leto skolastično filozofijo in nato teologijo ter iz obeh napravil doktorat. Na vseh svetnikov dan 1906 je imel novo mašo. Ko se je vrnil v Gorico, je bil v jeseni 1907 nastavljen kot bibliotekar in študijski prefekt v goriškem centralnem semenišču. V marcu 1909 je postal suplent in z novim letom 1910 profesor cerkvene zgodovine, istotam-Med vojsko se ja z goriškim semeniščem preselil v Stično. Dne 27. januarja 1920 je bil imenovan za rednega profesorja zgodovine grško-slovanskih cerkva in starokrščanske književnosti na teološki fakulteti ljublj. univerze.—Njegovo javno delovanje je bilo kaj mnogo-stransko. Najprej na Goriškem, kjer je bil ozko zvezan z delovanjem Novega časa in struje, ki se je zbirala okolu njega; po vojni pa v Ljubljani, kjer je postal predsednik Leonove dražbe, ki jo je vodil preko najtežje povojne dobe, in urednik »časa«. Stik z organizacijo katol. dijaštva, iz katere je tudi «am izšel, je gojil prav do zadnjega 2 vnemo je sodeloval dalje pni Jugoslovanski matici.
Katoliški shod.
Od 25. do 28. avgusta je bil v Ljubljani V. slovenski katoliški shod. Ta shod je bil mogočna manifestacija katoliške ideje. Do 25.000 zavednih katoličanov je manifestiralo svoje prepričanje v svečanem sprevodu pred kraljem in zastopniki vlade ter pred apostolskim nuncijem in jugoslovanskim episfeopatom, a do 100.000 se jih je zbralo pri manifestaciji na Kongresnem trgu. Vse te množice so se vračale s shoda z močno vero v zmago krščanskih načel. Slovesna mani-1 iestacija je vzdramila malodušne, podkrepila slabotne, podžgala mbčne. Saj je vprav v tem psihološki pomen takih shodov. V množici se sile ne le sumirajo, temveč potencirajo: vsi začutijo v dušah po nekakšni socialni indukciji novo moč; vsak daje in vsak prejema, b končno vsak več ima, kakor je imel prej. To je zakon kopičenja energij v duševnem svetu. Taki shodi premagujejo strah, vzbujajo pogum, pripravljajo na žrtve. V tem oziru je katoliški shod brez dvoma dosegel svoj namen.
Toda s samo manifestacijo in sploh s samim shodom delo katoliških shodov ni ne končano ne začeto. Važno delo se mora opraviti prčj, važno delo Čaka še poslej.
Namen katoliškim shodom je poleg manifestacije pregled vsega dotedanjega dela in započetek novega dela.
Ugotoviti moramo, da se je za katoliški shod celo leto mnogo in resno delalo. To delo je omogočilo, da je podal katoliški shod pregled katoliške akcije in katoliškega stanja na vseh poljih. (Le to bi bilo želeti, da bi se v bodoče začelo delo še prej in bi sc pritegnile k delu zlasti tudi vse duhovske konference po deželr. Tako bi se marsikaj še bolj jasno videlo.)	v
Ker je bila po zadnjem katoliškem shodu strašna svetovna vojska, je naravho, da se je obračala paznost zlasti na posledice vojske. In tu se je pokazalo, da je zadala vojska tudi našemu narodu hude rane. Obenem so ostale še razne predvojne hibe, tako da je bilo kmalu očito, kaj mora biti prva naloga katoliškega shoda in prvo delo po shodu. Iz vseh govorov na katoliškem shodu je odmevala ista misel, da nam je potrebna predvsem versko-nravna reforma: katoliška reforma src (M. Opeka), obnovitev in poglobitev verskega življenja (Fr. Jankovič), versko-nravna vzgoja (J. Leskovar), izpopolnitev verskega življenja (akademiki), socialno delo na znotraj in srčna kultura (srednješolci), srčna kultura in delo od duše do duše (srednješolke). Zato se je prva skrb pri določanju odsekov in oblikovanju resolucij obračala vprav na to temeljno zadevo.
A po vojski je prišel slovenski narod tudi v docela drugačne ri.zmere. Postal je integralen del nove države, kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev. S tem je stopila predenj cela vr,šta novih vprašanj, kako naj sc uravn^ v novi državi v verskem, kulturnem, političnem in socialnem oziru. Tudi teh vprašanj,' kolikor so v zveži s katoliško bitnostjo našega naroda, katoliški shod ni mogel prezreti m se je morala obračati pažnja tudi na to plat;
So pa tudi svetovna vprašanja, ki tudi katoličani nc morejo mimo njih, temveč se morajo s katoliškega stališča razgledati tn določiti do njih svoje razmerje.	>
Ako pregledamo resolucije katoliškega shoda, vidimo, da je izvršil pripravljalni odbor v vsem tem trojnem oziru veliko, delo.
. Prvenstvo pristoji, kakor drugače biti ni smelo, sklepom o verskem življenju in nravnem preporodu. Ti sklepi niso položeni le v resolucije prav za lo določenega odseka, temveč so votek mnogim resolucijam tudi drugih odsekov. Njih smisel je, kaj je za poglobitev verskega življenja treba ukreniti in kaj preprečiti. Pozitivno se priporočajo češčenje Srca Jezusovega, duhovne vaje, krščanska karitas; skrb za krščanske družine, za mladinske organizacije, za moške in laiško inteligenco. Kot vzroki zla, ki jim je treba napovedati odločen boj, sc navajajo uživanjaželjnost, alkoholizem, surovost. Kako dobro premišljene so te resolucije, so dokazali govori na katoliškem shodu, ki so jih utemeljevali. Zdravnik dr. Brecelj je govoril, o obnovi družinskega življenja. Naglašal je, da je to najbolj važno in. nujno sodobno vprašanje med natnii Opozarjal je na lehko-miselftost, brezsrčno sebičnost ih uživanjaželjnost, ki je iz krogov propadajoče zapadne kulture zanesla tudi k nam spolno gnilobo, umefjjlo. onemogočanje smotrov družinskega življenja od gnusnega preprečevanja do zločinskega morjenja zaroda. Tu gre, je dejal, za naš narodni obstoj, ne glede na to, da narava takšno kršenje prt-rodnih zakonov hudo maščuje z vsakovrstnimi boleznimi, s srčno praznoto in življenskim nezadovoljstvom. Mimogrede je omenil, da je moderna znanost le potrdila, kar je o teh stvareh že odnekdaj učilo krščanstvo. Prof. dr. Kovačič je utemeljeval,. kako potreben je boj proti alkoholizmu in kako nujno delo za treznost. Dr. Basaj je pa tolmačil pomen tudi svetne (orlovske) mladinske organizacije. Nesporazumi jen je, kakor da takšna organizacija ne bi bila osnovana na verskem temelju, odpravlja posebna resolucija, ki pravi, da bodi vsa naša mladinska' organizacija »zgrajena na verskem temelju;:. Še posebej je to zahtevo utemeljeval dr. M. Lavrenčič. Do končne jasnosti se ni izbistrilo le težko vprašanje, kakšno bodi razmerje med orlovsko organizacijo in drugimi (svetnimi) mladinskimi organizacijami. Tu so- si nazori nasprotovali in je dotična resolucija le izraz začasnega kompromjsa, nadaljnji razvoj bo pa moral pokazati, katero mnenje je pravo in naj se uveljavi, ali le ena sama velika organizacija ali raznotere organizacije, morda v federativni zvezi.
Glede na nove razmere v novi državi je bilo treba zavzeti-stališče o splošnih odnosih med cerkvijo in državo, o političnem udejstvovanju katoličanov in o njih odnošajih do pravoslavja, prav posebej pa o šolstvu. Vse resolucije so skrbno izdelane. Naravno je, da hočejo resolucije med cerkvijo in državo sporazum, da zahtevajo spoštovanje cerkvene svobode in odklanjajo vsako kršitev te svobod« (kancelparagraf itd.). Dobro naglašajo, da v dejanskih razmerah zgolj kulturno udejstvovanje katoličanov ne zadostuje, kažejo pa tudi na široke možnosti sodelovanja z drugimi strankami. Glede pravoslavja
pravijo, da bomo katoličani branili pravice katoliške cerkve, a se ogibali vsakega napadanja, nasprotno želimo, da bi mogli s pravoslavnimi brati skupno braniti skupna načela krščanske vere ic morale. Glede šolstva je jasno, da mora zahtevati katoliško ljudstvo za svojo mladino šole s katoliško vzgojo. Resolucije to splošno zahtevo podrobno razločujejo in praktično uporabljajo. Prof. Mazovec je v posebnem govoru na katoliškem shodu utemeljeval te pravice krščanskega ljudstva. Shod se je spomnil tudi katoliške diaspore v Jugoslaviji. Poleg teh specifično katoliških zadev v novi državi je bilo treba orientacije ali nove pobude še o tem in onem. Prav je, da je katoliški shod poudaril potrebo narodne in državljanske vzgoje (dr. Veble je v slavnostnem govoru oboje lepo pojasnil), da sc je izrekel za humanistično gimnazijo (na klasični zemlji, kjer se dotikata grška in rimska kultura), da je toplo priporočil gojitev domače zgodovine in varstvo arhivov. Le naravno je, da je iznova izrazil katoliška načela in svoje želje o slovstvu, znanstvu, časnikarstvu, umetnosti, glasbi ter o narodni prosveti.
Ko se je narod, zbran na katoliškem shodu, spominjal svoje države, ni mogel pozabiti bratov onkraj meja.. Če ni smel apelirati na politiko, je smel vsaj na krščanstvo in človečanstvo sosednih narpdov, naj ne zatirajo njih, ki so živ del našega ubogega naroda.
• Kar se končno tiče tretje vršte '-resolucij, o svetnih vprašanjih, je- katoliški shod poudaril potrebo katoliške internacionale (govor prof. L. Ehrlicha), ki naj bi zastopala v svetu interese katoličanov in katoliških narodov, zavzel se za svetovno mirovno gibanje in za mirovno poslanstvo papeštva proti makiavelizmu in imperializmu nekaterih držav in državnikov. Kot shod krščanskega ljudstva se je moral Spomniti tudi - poganskih narodov in dati nove pobude za misijonsko delo, kot shod katoliškega ljudstva pa nekatoliških, n krščanskih narodov in pozvati vse katoličane na delo za edinstvo. Seveda tudi ni. smel mimo socialnega vprašanja, ki je svetovno vprašanje in obenem še vprašanje vsakega naroda. Podal je torej smernice- za ravnanje katoličanov v sodobni fazi socialnega vprašanja. Pri tej točki, kjer je orientacija najtežja, je bila tudi borba mnenj morda najhujša. Ker ima marsikaka misel, kako naj bi se socialne razmere praktično kar najhitreje in najbolje uredile, le bolj značaj poizkusa kakor pa dognane resnice, zato je katoliški shod naglasil splošna načela, glede raznih konkretnih oblik (delavski sveti, gospodarski odbori, akcionariat) pa je le izrazil, da jih smatra za primarne, torej za nravno neoporečne, bržčas tudi uspešne, a ne da bi vezal socialni pokret prav na te oblike (ki bi se mogle tudi ponesrečiti ali izkazati za manj srečne načine, kako reševati socialno vprašanje). Odločno je pa označil socialno pogubno bistvo kapitalizma - (v splošni resoluciji, ki jo je utemeljeval na shodu prof. A. Ušeničnik).
Ko človek prebira vse te resolucije, se mora čuditi velikemu delu, ki ga je izvršil katoliški shod. Toda če se spomni, da je vse to šele program, se nehote vpraša, koliko- teh lepih misli in. želj,
Sklepov in zahtev, namer in načrtov se bo uresničilo in ustvarilo. Znano dejstvo je, da katoliški shodi tudi drugod po svetu neredko nimajo trajnih uspehov, ker se dosti sklepov sploh nikdar ne izvede. Zat’6 bi bilo velikega pomena, če bi se odseki katoliškega shoda razglasili za permanentne in bi bila stalna skrb njih' odborov, da bi se resolucije ne pozabile, temveč živele v živi zavesti našega naroda. 'Morda bi tudi ne bilo napak, ako bi se- resolucije ponatisnile v priročni knjižici, ki naj bi bila za prihodnja leta vade-meeum vsem našim javnim delavcem. Resolucije naj bi se vedno iznova čitale in tolmačile po naših konferencah, po društvih, deloma po shodih, da bi bila tako duševna last vseh in vsem opomin in pogon na delo za njih uresničenje. Tako bi bil katoliški shod res tudi započetek novega dela in morda v versko-nravnem oziru za naš narod tudi mejnik nove dobe.	a	i.
Ivan Trinko - Zamejski.
Pogovor s šcstdesctlctnikom. — Alojzij Res.
Bilo mi je, kot da se vračam k pozabljenemu in zapuščenemu očetu, ko sem hitel po stopnicah in dolgih hodnikih videmske bogo-slovnice do Trinkove sobe, ki sem se je spominjal še izza predvojne.
»Avel« me je povabil krepak, zvonek glas in visoka, mladostno-vitka postava jyana Trinka mi je prišla naproti, prožeč rokö v prisrčen pozdrav.
»Čestitke prinašam, monsignorl«
In razgrnil sem predenj vsa topla voščila primorskih Slovencev, z ljubeznijo in občudovanjem zročih »na delovanje šestdesetletnega moža, ki je našel sam pot do duše naroda, mu daroval z radostjo in ponosom vse moči, vse sile svojega uma in svojega srca in postal luč in tolažba.
»Hvala, hvala — saj nisem vreden!« je odgovoril Trinko s tihim, zasenčenim glasom. »To ne velja meni,« je dodal, ko sva sedla, »to velja našim tukajšnjim Slovencem, ki so ostali pošteni in zvesti svojim očetom.*
Širok trak popoldanskega solnca je žarel skozi edino okno, gledajoče na dvorišče in ž njim je plul mamljivi vonj južne pomladi v Trinkovo sobo, ki je skoro za las podobna profesorskim sobam po naših semeniščih; na stenah več svetih podob, v kotu harmonij, na desni pisalna miza, vsa obložena s knjigami in papirji, za njo stojalo, kjer sem zapazil sliko Gregorčiča, na levi miza, rdeče pogrnjena, s foteljem in z dvema stoloma.
Pogovor se je razpletel. Trinkov obraz, sicer1 nežen in malone ženski, je zaživel v močnih, izrazitih potezah. Iz plavih, mehkih oči je tu pa tam zaiskrilo kot pritajen ogenj, iz njegovih besed, ki znajo božati kot materina roka, je često zazvenel udar jeklenk energije; ki ne pozna zaprek, ki nikdar ne kloni.	1
-Da, Vaše ljudstvo, ki Vam je edina skrb, edina ljubezen! Bilo n priključeno Italiji, ko se je politično-narodna individualnost Slo-vmcev šele pričela oblikovati. Beneška Slovenija, ki jo je ločil in vodno bolj oddaljeval od nas državni zid, ni poznala in ne pozna slovanskih šol, ostala je brez zavednega posvetnega razumništva, brez lastnega glasila, brez kulturnih društev. Slovenska beseda živi le skromno v družini in cerkvi. Kako je kljub vsemu temu dozorela v Vas narodna zavest?«
^Najprej se je vzbudila v meni iz srda in reakcije proti furlanskim sošolcem, ki so sc norčevali iz nas Slovencev in nas zasramoval» samo radi tega, ker smo bili Slovenci. »Schiavo! Schiavaccio!* tj ipokloni« so nam vedno doneli na uho! No, vse to je pozneje prenehalo. Bil sem si svest, da nisem nič manjvreden, nego ti negodnih! in sem vsakemu odločno povedal, kar mu je šlo. Dočim so se nekateri izmed naših sramovali in prikrivali svojo narodnost, sem s«i jaz ponašal, da sem Slovenec.
Za tem je sledila druga, pomembnejša in pozitivnejša okolnost. Moji domači so hranili več starih slovenskih knjig iz XVIII. stoletja (Evangelije in liste, debel zvezek pridig in dr.) in so bili naročeni na knjige sv. Mohorja. Sprva nisem maral zanje, ker nisem znal čitati slovensko in jih sploh nisem razumel. V četrti gimnaziji pa sem se lotil o počitnicah Mohorjeve povesti »Mati dobrega sveta« (če se prav spominjam) ter sem jo s trdovratno vztrajnostjo prebral šestkrat zaporedoma, dokler je nisem dovoljno razumel. Težaven začetek, toda začetek! Za prvo knjigo je prišla druga, za drugo tretja in tako dalje, z enako trdovratnostjo. Zlasti me je zanimal koledar,* kjer .sem često dobival za me povsem novih, silno zanimivih podatkov o Slo -vencih' in o njih veljakih.
Oči so se mi odpirale, spregledal sem! Zrl sem presenečen, kakor skozi malo špranjo, v nov svet, v dotlej nepoznani slovenski svet, ki se je bujni domišljiji predstavljal v čarobnem svitu zelö večji, nego je. Nastala je zavest, da spadam v ta svet, porodilo se je navdušenje, strast in neutolažljiva želja spoznati ga bolje.
Učil sem se sam, brez učiteljev, brez slovnice, brez slovarja, ki bi ga tako silno potreboval, brez drugih pomočkov — iz golih, prve čase skoraj nerazumljivih knjig. Dokler sem bil doma, mi je pomagala nepozabna n>ati, preprosta, a jako razumna žena, ki je pridno prebirala slovenske knjige. Tako se je zgenilo nekaj silnega v meni, pre-meknilo se je, šlo je, letelo, zmagalo! Nobenemu ni prišlo na um, da bir me zadrževal na tej poti.
Izučil sem se na semeniški zasebni gimnaziji tu v Vidmu, v teni poslopju- Učenje mi ni delalo nikakih težav, zato mi je ostajalo mnogo časa na razpolago za branje slovenskih knjig. Začel sem jih naročevati iz Ljubljane, kar me je precej stalo.. A hotel sem jih imeti in drugače n» bilo mogoče.' Vsi moji skromni novčiči so šli za nje. Zavest in ponos, da so tudi Slovenci nekaj, sta rastla od dne do dne. Z nagajivimi sit-neži, ki so me dražili in motili pri čitanju, sem večkrat obračunal r,it. kratko s presrčno in uspešno klofuto. Polagoma sem' si t veliko
težav«) sestavil mal slovarček, začel pisati slovensko vse vprek in »e pridno, vaditi.»
•Kdaj ih kako ste pričeli literarno delati?* sem vprašal.
»Nikoli nisem mislil ha t6, da bi postal slovenski pisatelj. Lata 1884. sem bil v drugem letu bogoslovja. Naročen sem bil na »Kres ■ in »Ljubljanski Zvon«, Ne vem, kako je prišlo, da sem sc drznil poslati »Zvonu« nekaj narodnih stvari. Hotel sem prestati nekako pre • izkušnjo v slovenščini — in šlo jel Leto pozneje (1885) sem poslal prvi dve pesmici in tako se je nadaljevalo.
Resnici na ljubo moram povedati, da nisem mogel dolgo časa razumeti duhš slovenske poezije. Prenapojen sem bil z laško, s katero sem se tudi rad ukvarjal. Moj ljubljenec je bil Leopardi, eden najboljših italijanskih lirikov sploh. Primerjaje slovensko poezijo z laško, se mi je zdelo, kakor da bi primerjal preprosto kmetico z elegantno gospo. Ker pa sem pridno čital tudi slovenske pesnike, se je zgodilo, da niso moje pesmi niti dobro slovenske, niti dobro italijanske. Sicer pa sem le malo pisal za javnost, storil sem to le, če so me naprosili. Tudi bi moje zbrane pesmi ne bile izšle v GabrščekoVi »Slovanski knjižnici«, ako bi me ne bil pripravil do tega nepozabni Gregorčič. Ko so izšle, sc jim je zopet nekaj čudnega zgodilo, Pn »Domu in s.vetu« (kritik je bil A. Medved) so prišle v nemilost, ker sem bil sotrudnik »Ljubljanskega Zvona«. Pokojni ustanovitelj' in urednik »Doma in sveta«-mi je takoj za tem pisal presrčno pismo in me prosil oproščenja, ker se je bila kritika vtihotapila v list v' njegovi odsotnosti. Pri »Zvonu« pa se je takrat vršil preobrat in njegov kritik se iz novega stališča ni mogel preveč ogreti zanje. Drugih ocen nisem bral in tudi ne vem, ali se je kak drug list zanimal za mojo zbirko. 0 njej sem pa sam končno s Prešernom rekel: kaj pa je tebe treba bild! — in sem opustil pesnikovanje.«
»Kaj sodite o slovenski moderni?«
»No, kaj naj Vam rečem? Skoraj bi vzkliknil po ruski: Rog s njoj! Napredovanje je stalen zakon človeštva v vseh njegovih izražanjih: kdor ne napreduje, ta nazaduje. Toda zdi se mi, da se nam Slovencem vse preveč mudi. Niti polovice tega, kar bi morali napraviti v .eni smCri, ne naredimo, pa se že obračamo na drugo pot. Napredovanje ne sme biti nasilno, ampak popolnoma naravno, samo iz sebe, logično, nepretrgano in brez skokov, tako da človek, ki to gleda, ne ostane nemilo dimjen in presenečen, kakor da bi ga kdo na .na-glcma pahnil v čisto nov svet, kjer se ne mora orientirati in kjer tnu je vse tuje in nerazumljivo. Tak skok je menda napravila zadnja leta slovenska moderna vsaj deloma. Po mojem skromnem mnenju se naše slovstvo in naša umetnost oddaljujeta preveč od narodne mase in njene noti. Umetnik mora iti pred narodom in ga vedno višje voditi: to (e res njegov poklic in njegova naloga. A če hiti tako naglo naprej ali tako v stran, da ga harod več ne vidi in ne sliši, zgreši svojo pot. Ko pa narod nima več stika s svojo umetnostjo, mu postane povsem tuja, brezpomembna in brezkoristna. Slovencev ni toliko, da bi si mogli med njimi umetniki ustvariti svojo posebno, sami sebi zadoščpjočo
republiko, svoj nedostopni krožek, svoj »sancta sanctorum», kamor ne sme pogledati nepoklicano oko. Narod bi ostal brez umetnosti, krožek umetnikov brez občudovalcev, umetnost brez smisla in cilja. Ln vendar bi morali biti narod in njega duševni delavci tako tesno spojeni med seboj, kakor telo in duša. Samo na ta način bi umetnost izpolnjevala popolnoma svojo nalogo in bi dobila pravico do obstoja.
Seveda, s tem nočem zavreči a priori vsega vprek, ampak le kar je pretiranega (in tega je morda preveč!j. Prepričan sem, da tudi iz moderne izleze kaj dobrega, posebno ko obrzda svoj polet in postane bolj pristopna večini. In to se mora zgoditi. Saj bi bilo čudno, ako bi moral umetnik, denimo slikar, zabeležiti pod svoji sliki; To je sv. Rok, to pa njegov pes! — da ju gledalec ne zamenja, ali pa ko bi pesnik moral dodati komentar k svoji pesmi, češ, naj zna tudi bravec, kaj sc-m sploh hotel povedati!
Kakih pet ali šest let nisem mogel do nobene nove slovenske knjige ali lista (malo, da se nisem slovenščine odvadili). Silno sem si jih želel! A zdaj, ko zopet berem naše revije, mi napravljajo tak vtis, kakor da bi ne bile slovenske. Posebno pesniški del je izgubil domači vonj in narodni pečat. Nekak internacionalen razmah hoče preplaviti vse, kar je bilo pristno domačega. Ko berem nekatere stvari, se me joteva domotožje po prošlem, po našem. Gotovo mi utegne kdo oporekati; »Ti tako misliš, ker si okostenel v starih nazorih in v izrabljenih oblikah, tako čutiš, ker si si naprtil že šestdeseto leto na pleča.« Mogoče, zelö mogoče; toda ne samo radi tega...
Sicer pa, videant consules! Samo, da bo dobro!«
»Ali pripravljate kako novo delo?« sem vprašal.'
»Iz lastnega nagiba že dolgo več ne pišem. Mimo šole imam toliko drugega dela, da mi ne preostaja primernega časa za slovstveno delovanje. Hranim sicer iz prejšnjih časov več načrtov, ki čakajo, da sc jih lotim, pa čas beži in gradivo leži neobdelano. Nekaj pa sem zadnjič napisal, kar Vas bo gotovo zanimalo, čeprav ni pisano v slovenščini. Z drjem Musonijem, beneškim Slovencem in profesorjem na videmskem tehničnem zavodu, sva bila od nekega najuglednejših italijanskih založnikov naprošena, naj podava informativno sliko Jugoslavije. Jaz sem orisal politično in kulturnozgodovinsko plat, moj tovariš pa, strokovnjak v zemljepisju, je priredil zemljepisni del. Knjiga po želji založnika nc bo preveč obširna, a bo tudi po obsegu ustrezala namenu. Delu, ki izide v kratkem, ako ne bo posebnih zaprek, sva dala znanstveni značaj stroge objektivnosti. Italijanom odpre v marsičem oči in upam, da ga pozdravijo z veseljem tudi Jugoslovani. <
»Menite li, monsignor, da pride do potrebnega kulturnega zbli-žanja dveh sosedov, Jugoslovanov in Italijanov, in to na kak način?«
»Med Italijo in jugoslovensko Dalmacijo je obstojal kulturni stik že tedaj, ko je vzcvetelo dubrovniško slovstvo. Poznejše politične razmere so te vezi pretrgale — v škodo obeh, a v korist Nemcem. Ako nam novi časi ustvarijo, kakor se zdi, prijateljske odnošaje med obema državama, se polagoma uresniči gotovo tudi kulturno zbliianje Kolikor poznam jugoslovenski in italijanski značaj, vidim med tema
narodoma več duševne sorodnosti nego med Slovani in Nemci. Zato bi-se tudi na kulturnem torišču lažje strinjala in se medsebojno bogatila. Toda nujna potreba je, da spoznajo Italijani svoje sosede, ker doslej ignorirajo njih kulturo in jo ne cenijo kakor je vredna. Kar jih v tem hipu najbolj nagiblje k zbliževanju z Jugoslavijo, so v prvi vrsti le' gospodarski oziri. Toda upajmo, da jih prijateljsko občevanje iz takih ozirov privede tudi do spoznanja kulturnih jugoslovanskih vrednot. Predvsem hi morala Italija na svojih velikih univerzah ustanoviti stolice za slavistiko in jih izročiti slovanskim močem, kakor so to storile Nemčija, Francija in Anglija že davno! Te stolice, poleg primernih informacijskih spisov, bi največ pripomogle k zaželjenemu stiku med obema kulturama, v neizmerno korist obeh sosednih st narodov.«
»Vaše znanstveno in leposlovno delovanje ter mesto, ki ga zavzemate med našim beneškim ljudstvom Vam je prineslo mnogo znanja in prijateljstva odličnih slovenskih in slovanskih duševnih delavcev. Ali hranite kaj spominov?«
«V resnici sem imel stika z raznimi našimi pisatelji, a tudi z odličnimi možmi ostalih slovanskih narodov, razen Bolgarov. Mnogi so me minrogredč obiskali tu v Vidmu, drugi so se pismeno obračali name radi vprašanj ponajveč zgodovinskega, jezikoslovnega ali p«, slovstvenega značaja. Dobil sem v spomin precej ruskih, poljskih, čeških in hrvaških knjig ter brošur. Tudi pisem sem hranil mnogo, toda v času avstrijsko-nemške zasedbe (1917/18) so mi Nemci marsikaj uničili ali odnesli. Takrat sem bil v Padovi kot begunec. Po povratku sem izvedel, da so mi hotele vojaške oblasti, videč mnogo slovanskih stvari, zapleniti vse skupaj, češ, da sem avstrijski ubežnik. Tako se mi je porazgubilo mimo drugih predmetov tudi marsikatero pismo in pa precejšnja zbirka lastnoročnih perorisov. — Glejte, tam visita še dva!«
Dve lepi majčkeni pokrajini sta bili minuciozno in spretno izdelani. Videl sem, da je položil Trinko vanje vso svojo gorko ljubezen do prirode, sebi v uteho in radost v dneh osamelosti.
»K sreči,« je povzel znova, »mi jg ostalo nekoliko pisem od Simona Gregorčiča, ki vsebujejo poleg zasebnih stvari marsikatero splošno zanimivost. Več pisem hranim tudi od pok. drja. Oblaka, od prof. Jagiča, od prof. Levca, od zgodovinarja Rutarja, prof. Bauduina de Courtenaya, od Funtka, Aškerca, mons. Grudna, od obeh Lam-petov itd. Pregledal jih bom zopet in morda se o priliki podrobneje pomeniva o njih.«----------------------------------------------------------
Ko je Trinko končal, v sobi že davno ni bilo več solnca. Sto-< pila sva k oknu na hodnik in najin pogled je objel prelepo zemljo beneških Slovencev, od zadnjih briških, v mrak pogreznjenih gričev, pa do golih Kaninskih sten, ki je na njih še rdela večerna zarja kot da č$ka zore ...
Pogledal, sem Trinkov obraz, ki je sijal od te luči zavzet in spremenjen. V tistem hipu sem razumel vso skrivnost njegove ljubezni, moči in dela.
Filozofija.
Veber dr. Fr., Znanost in vera. Vedoslovna študija. (Pota m cilji. 15. in 16. zv.) Ljubljana, 1923. Tiskovna zadruga. Str.- 254.,
Ta študija je izpopolnitev štirih razprav iz I. letnika »Njive«. Ker je »Čas« že objavil o tistih razpravah obširno poročilo in oceno (XV, 1921, 351—365), naj podam tu tudi le dopolnilo.
Dr. Veber predstavlja v tej študiji verstvo dosti drugače kakor v onih razpravah, bodisi da se tam ni jasno izrazil, ali pa, kar je verjetnejše, da je medtem tudi sam napredoval v spoznanju. Saj je vprav med tem časom mnogo pozornosti vzbudilo R. Ottovo delo »Das Heilige«. In res sedaj dr. Veber izrecno pravi, da ima versko čuvstvovanje svojski predmet, namreč »svetost (Heiligkeit, sanctum), ki je med ostalimi vrednotami zopet lastna in elementarna vrednota, vrednota par excellence« (161). Da je ta predmet nekako transcendenten, to nič ne opovira njegove legitimnosti, saj znanost sama »poetulira« tako transcendentno«!, tako da religiozno čuvstvovanje samo na sebi »znanstvenemu mišljenju prav nič ne nasprotuje, temveč ga vprav — dopolnjuje« (205, v opombi). Religiozno čuvstvovanje v svoji čistosti »ne soglaša samo z znastvenim mišljenjem, temveč tudi z etičnim udejstvovanjem človeka« (204), je »naravnost idealen predpogoj za ono notranje stanje, ki mora. biti last vsakega etično čutečega človeka« (206), in mu gre tudi »značaj par excellence kulturnega činitelja« (207). Zato ni čuda, da poroča takozvana kulturna zgodovina »o nebroju takih osebnosti, ki so stale na višku vse siceršnje njim sodobne kulture, ki so bile par excelence religioznega značaja« (158).
Vendar bi se motil, kdor bi po teh izpovedih mislil, da je dr. Veber premenil svoje načelno pojmovanje religioznega prepričanja. Tega pojmovanja nikakor ni izpremenil. Dr. Veber še vedno misli, da so Asa verska prepričanja le heteronomnega značaja in zato zmotna (dr. Veber namreč to dvoje načelno istoveti). Religija po njegovem mnenju izvira iz dvojne korenine človeškega nagona po sreči: iz specifično individualnega po najvišjem razmahu vrojenih dispozicij in iz rodbinskega po »domačnosti«. Radi individualni dispozicije si išče vsak po svoje svoje sreče, ta v tem, oni v čem drugem, kdo, n. pr. rojeni zločinec, v zločinih. Nekateri — dr. Veber pravi, da tvorijo celo absolutno majoriteto človeštva vseh časov in vseh krajev« (141) — so pa tako disponirani, da jih nič na svetu ne more zadovoljiti. Ti so »predestinirani« za religioznost. Ker čutijo namreč v sebi nepremagljiv nagon po sreči, a ni te sreče v ničem na svetu, je naravno, da je predmet njih čuvstvovanja nekaj absolutnega, transcendentnega. S tem se spoji še čuvstvovanje iz drugega vira. Radi nagona po domačnosti si namreč človek želi, da bi s.e mogel povsod, na vsem svetu tako domače počutiti. Zopet začne tako čuvstvovati. Tudi predmet tega čuvstvovanja je nekaj, kar presega svetovje, in tako nekaj religioznega. Dokler tak človek le »čuvstvuje« in je predmet njegovega čuvstvovanja le neka ne-
določena »transcendentnost« brez vsake miselne vsebine, je to »primarna religioznost*. To je religioznost, ki jo je dr. Veber zgoraj spoštljivo omenjal in o njej dejal, da znanosti nikakor ne nasprotuje; marveč jo dopolnjuje, saj mora neko »pZmcipijelno neznanko sveta in življenja« tudi znanost priznati; Toda ker mora človek kot misleče bitje svoje' čuvstvovanje tudi miselno izraziti, skuša tisto transcendentnost deti v pojme. Tu Se začno »konfe-sije«, kiso le nekaj sekundarnega in po svojem bistvu fiktivnega. Radi želje po domačnosti na Svetu si človek umisli in ustvari »bika ali kačo ati boga« in si ga misli kot gospodarja svetovju, čigar varstvu se poslej zaupno izroča. Radi nezadovoljstva s'srečo na svetu si umisli in ustvari »drug svet in drugo življenje«, ki ga »ipso facto substancijalizira in začne zanj tudi že v resnici eksistirati.« Po tej miselni vsebini, ki ne more biti drugega kakor skupek fikcij, ali'kakor pravi dr. Veber premena »principijelne neznanke v odgovarjajoče' znanke«, so konfesije bolj ali menj v nasprotju z znanostjo, etiko in kulturo, in se tem bolj dvigajo, čim bolj izločujejo vse takšne elemente ter se približujejo organizaciji čistega primarnega religioznega čuvstvovanja.
Svojo sodbo o tem pojmovanju religije in religioznosti smo že povedali v rečenem poročilu. Dostavimo še nekatere opomnjei ~ Dr. Veber	izhaja od	mnenja, da verski	problem znanstveno
najlažje rešuje psiholog, ki sam ni »efektiven vernik«, Češ, da je vsak' vernik že pristranski. Toda če se je bati, da bi mogel biti vernik pristranski sodnik, se je še bolj bati, da znanstvenik, ki vere ne »doživlja«, verskega doživljanja sploh ne bo doumeli Kako naj psiholog sodi o doživljanju, ki mu je popolnoma tuje? Potem pravi dr. Veber, da	morajo biti znanstveniku, ki	znanstveno	preiskuje
vere kot vere, vse glede logične vrednosti popolnoma enako-vredne. Ker si pa vere med seboj nasprotujejo, sklepa, da vobče nobeno versko prepričanje ni pravo spoznanje. Tudi tega sklepa ne moremo priznati. Znanstvenik sicer sme abstrahirati od logične vrednosti posameznih verstev,	ne sme pa a priori	njih logične	vrednosti
zanikati. Tudi	ne, če si	nasprotujejo. Saj si	tudi mnogi	filozofski
sistemi nasprotujejo, vendar ne moremo iz tega sklepati, da nobeden ne" vsebuje nobene resnice. Ta paralogizem je spravil dr. Vebra že ižpočetka na napačno* stališče, da smatra vsa verstva kar a priori za »heteronomna prepričanja«, t. j. za prepričanja, ki niso spoznanja.
Ko se je utrdil na tem stališču, izkuša razložiti vsa verstva primerno iz čuvstev. Ker se mu zdi, da se mu je ta analiza posrečila, sklepa zopet vzvratno, da je bila njegova misel o verstvih kot heteronoranih prepričanjih prava. Tu tiči nov paralogizem. Tudi če bi bila ta razlaga v soglasju z logiko in psihologijo, ne bi bilo še mogoče zaključiti, da je prava. »Potrjena hipoteza, tako prav uči Ozvaldov Uvod v znanstveno mišljenje (str. 99), ne pravi, da je to ali ono tako in tako, temveč le to, da bi utegnilo biti tako.«
Ako si pa Vebrovo hipotetično razlago nekoliko bliže ogledamo, opazimo zlahka, da niti psihološko ni prava. Če analiziramo svoje
versko doživljanje ali vprašamo kateregakoli vernika, ali si misli zato »bika ali kačo ali boga« za gospodarja svetovju, da bi se na vsem svetu čutil domačega, ali se marveč čuti zato povsod domačega, ker veruje, da je »bik ali kača ali bog« gospodar svetovju in obenem vernikom varih, ni prav nobenega dvoma, da bo odgovor naravnost v nasprotju z Vebrovo analizo. Kdor je bil n. pr. v viharju na morju, se čisto jasno zaveda, da se domačnost meri in ravna po veri v Boga in njegovo previdnost in ne narobe. Ako verujem, da je Bog povsod z menoj, tedaj sem povsod domač. Ni torej čuvstvo domačnosti vzrok vere v Boga, temveč vera v Boga-očeta vzrok tistega čuvstva. Prav tako je z individualnim nagonom po sreči. Nagon me res žene, da iščem sreče (»inquietum cor«). Toda čuvstvo sreče se mi razlije v srce šele tedaj, če res najdem predmet te sreče ali s svojim spoznanjem ali z vero ob tujem spoznanju. Zopet ni torej resnično, da bi čuvstvo ustvarilo vero, temveč vera, t. j. ali svoje umsko spoznanje ali prepričanje ob tujem spoznanju ustvari religi-• ozno čuvstvovanje. Samo nezadovoljstvo s svetom mi potare duha in me žene morda v negacijo življenja, dvigne me šele, ako vem ali verujem, da je drug boljši svet in drugo srečnejše življenje.
Ne zanikujemo torej, da je nagon po sreči, važen činitelj pri genezi vere (tisto modrovanje o domačnosti je malo vredno), toda le sekundaren in le kot movens, da človek išče in razmišlja. Primerni činitelj je kavzalni nagon človeškega duha. Človeški duh hoče doumeti sebe in svet, rešiti vprašanje odkod in kam? in tako pride do spoznanja, da mora biti neko bitje, ki vlada vesoljstvu. Drugotno vodi k istemu spoznanju nagon po sreči. Zelo naravna je misel, da mora biti predmet, ki more utešiti to nemirno hrepenenje. Ker pa nič na svetu ne more dati pravega zadovoljstva, človeški duh sklepa, da mora biti še drugo življenje, kjer se človeško srce umiri. To spoznanje se strne s prvim in prvo po tem izpopolni. Seveda je vse to spoznanje še zelo nedoločeno, vendar je pravo spoznanje, zato tudi avtonomno prepričanje. Sedaj se šele začne refleksija, ki izkuša podati določnejšo interpretacijo vsega tega. Tu se pa začno tudi raznotere zmote. Človek na nizki kulturni stopnji si umišlja vse le prerad preveč po človeško. Tako zanese antropomorfizme tudi v religiozno pojmovanje, ako mu pa druga bitja v naravi vzbujajo poseben strah ali začudenje, zanese v religijo tudi predstave živali ali drugih prirodnin. Radi te velike slabosti človeškega duha je že Platon spoznal, da bi mogel le kak bog s posebnim razodetjem dati človeštvu čisto religijo. Kot takšna religija razodetja se predstavlja krščanstvo. Tu je vera vsebinsko heteronomno prepričanje, toda prepričanje, ki se opira na avtonomno prepričanje o avktoriteti Kristusa, učitelja te religije.
, To je kratka znanstvena analiza vere.1 Ta analiza kaže, da je vera prvotno avtonomno prepričanje, a drugotno da se lehko mešajo med religiozne predstave heteronomne sestavine.
Le tako, če je prepričanje o predmetu religioznega čuvstvovanja prvotno avtonomno, je umljivo tudi religiozno čuvstvovanje samo.
ČU, 1038/24.	5
Po Vebrovi analizi bi bil predmet religioznega čuvstvovanja le fiktiven, le prevara. Kako bi bilo torej mogoče po resnici govoriti, da je predmet religioznega čuvstvovanja vrednota par excellence? Sploh je govorjenje o »svetosti« v Vebrovi analizi brez smisla in po vsem videzu le nekakšen naknaden kompromis z moderno religijsko znanostjo. Le ta namreč bolj in bolj osvetljuje n. pr. svetostni značaj krščanstva in kaže na apriorno pogrešnost nasprotnih argumentacij. Kako naj n. pr. kdo zaničuje, pravi Otto, da krščanstvo ni božje, če ga sam nikakor ne doživlja? Argumentacije takih nasprotnikov so a priori pogrešene. »Ihre Waffen sind ja viel zu kurz und können nicht treffen, da der Angreifer immer außerhalb der Arena steht;«2 Vse tiste Vebrove izpovedi o vzvišenosti vere so torej v njegovi analizi tuj element. Po njegovi analizi bi bila vera samoprevara in nič drugega ne. Ako religijska znanost drugače sodi in se tudi dr. Veber v svojih izpovedih tem sodbam o vse presegajočih vrednotah religije pridružuje, je to zopet le dokaz, da je njegova analiza, ki se s temi sodbami ne sklada, pogrešena.
S tem smo kajpada povedali svoje mnenje samo o enem delu Vebrove knjige »Znanost in vera«. Z analizo znanosti se domala strinjamo. Analiza je bistra vse do vprašanja, kako se loči pristno in nepristno mišljenje. Tu je še vedno neka tema. (Vendar tudi temu ne moremo pritegniti, da bi bilo heteronomno prepričanje ipso facto istovetno z zmoto. Dejansko je kaka trditev lehko resnična in je mnogokrat resnična, četudi izvira n. pr. iz čuvstva ali sugestije, le da je tedaj resnična samo per accidens, ne pa iz svoje svojstvenosti, vprav radi svojega takšnega izvira.) Po pravici je dr. Veber zavrgel evidenčno teorijo, če se umeva evidenca z večino modernih subjektivno. Tudi v tem smislu ni sicer popolnoma isto kar i^vestnost, vendar samo kot takšna ne more legitimirati prave izvestnosti. Ne velja pa to za objektivno razvidnost. Dr. Veber se moti, ko takole modruje: »Kdor je o čemerkoli prepričan, ta se v istem zmislu zaveda resničnosti svojega prepričanja; ... biti o nečem prepričan in se obenem zavedati neresničnosti tega prepričanja, je nemožno doživljenje« (35). To drugo je sicer resnično, a ni resnično, da bi sc moral zavedati neresničnosti svojega prepričanja, kdor se ne zaveda resničnosti. Možno je še tretje: da se ne zaveda ne enega, ne drugega, temveč samo svojega prepričanja in seveda meni, da je prepričanje prepričanje o resnici, ko morda ni. Zmotno prepričanje je torej združeno z umišljeno subjektivno razvidnostjo, nikdar ne z zavestjo o resnici. Zavest o nesnici morem le imeti, če se mi resnica neposredno ali posredno sama v sebi razodeva, t. j. če se opira prepričanje na objektivno razvidnost. Pravzaprav pa treba tudi Vebrovo teorijo o spoznanju kot avtonomnem prepričanju tako tolmačiti, če naj vprašanje o spoznanju nes reši. Avtonomno je prepričanje, ki ne izvira iz kakih subjektivnih vplivov, n. pr, iz čuvstev, tudi ne iz kakih mišljenju tujih vplivov, n. pr. iz sugestije, temveč »iz svojih neobhodnih psiholoških podlag«. Ako naj ne zagazimo s te strani zopet v psihologizem, ki ga dr. Veber hoče premagati, moramo te psihološke podlage umevati predmetnostno. Tedaj smo pa vprav pri objektivnosti. Avtonomno je torej prepričanje, ki izvira le iz uvida v objektivnost. To se pa po naše ravno pravi, da je razlog pra-
1 Prim. Michelet G., Dieu et 1'agnosticisme contemporain._ Pariz 1912, 313—405. So sicer tudi znanstveniki (Scheler i, dr.), ki jim je primarno dojemanje božjega nekakšno »čutenje« (Fühlen) božjega, ne čuvstvo-vanje, to čutenje dojema objektivno, da, najobjektivnejšo apriorno vrednoto svetega.
2 Otto, Das Heilige, 192311, 194.
vemu (avtonomnemu) prepričanju objektivna razvidnost. Seveda se zdi, da dr. Veb^r ostaja pri psiholoških podlagah kot takih, Zato pa tudi vprašanja ne more rešiti, temveč je že» zašel v nekak misticizem, ko pravi, da »moramo na vseh onih predmetih, ki lehko nastopajo kot objekti avtonomnega mišljenja, postulirati še posebno njihovo stran, ki sama že načelno ni več vsebinsko dana . .. nekak pravcati in vsebinsko neznani X, ki ga moramo postulirati, ako se nam naj ne razbline v nič razlika med spoznavanjem in zmoto« (162, 205 v opombi). Ta plus imenuje »transcendenco«. »Kaj je ta transcendenca sama, ne vem; kakšno razmerje jo spaja z vsem predmetnim, t. j. vsebinsko znanim ali vsaj dostopnim vesoljstvom, ne vem; vem samo toliko, da jo moram predpostavljati, ako bodi vsaj pojem spoznavanja legitimen« (163). Ta rezultat spoznavne kritike vsekako ni zadovoljiv!
A. Ušeničnik.
Dr. Antun Mahnič, Knjiga života. Sabrao i uvodom po-pratio A. A1 f i r e v i č D. I. Osijek 1923. Tiskom Prve Hrvatske Dion. Tiskare. Naklada I. K. Dj. Lige. (Naročati je pri Jugi. Kat. Djač. ligi, Zagreb, Pejačevičev trg 15.) — Cena 13 Din. Strani 270. Dijaštvu namenjena knjiga. Po vzoru Ušeničnikove »Več luči« sestavljen izbor jedrovitih člankov v 3 delih: načela, notranje življenje, poslanice dijaštvu, »vademecum na pot v življenje Katoliški mladini«. Prav nič več ni treba povedati. Mahničevo ime pove vse, in Alfire-vičevo drugo. Knjiga je tudi Slovencem aktualna, tembolj, ker jim je Mahnič v tej knjigi bližji, mlajši nego oni v Rimskem Katoliku.
Dr. I. P.
Zgodovina.
P. Regalat Čebulj O. F. M.; Janzenizem na Slovenskem in
irančiskani. (Donesek h kulturni zgodovini Slovencev, Inavguralna disertacija. Ljubljana 1922. Založila frančiškanska provincija Slovenije. 63 strani.
V novejšem času so razni slovenski zgodovinarji pričeli živahno raziskavati slov. kulturno zgodovino in posebno pozornost posvečevati velikim kulturnim strujam, ki so se odražale več ali manj jasno in važno tudi v kulturnem življenju našega malega naroda. Poleg izredno močnega vpliva protestantizma in njemu sledeče katoliške reformacije je koncem 18. in začetkom 19. stoletja janzenizem tak kulturni pojav, ki sicer ni ugodno vplival na razvoj, ki pa zasluži našo pozornost. O janzenizmu so pisali že razni kulturni zgodovinarji (Gruden, Ušeničnik, dr. Prijatelj, Vrhovnik) in ž njim se peča tudi P, Čebulj jv svoji disertaciji.
Študija sloni na arhivalnih virih frančiškanskih arhivov v Ljubljani in Novem mestu in knezoškofijskega arhiva ljubljanskega, predvsem aktov iz dobe škofa Karla grofa Herbersteina (* 1719, škof ljubljanski 6. XII. 1772, f 7. X, 1787). Pisatelj omenja, da je janzenizem iz Nizozemske zanesel Gerhard van Swieten v Avstr’5' se ga je Herberstein navzel od svojih dominikans1'” profesorjev (janzenistov). Nadalje razvija sliko deloval 1 zenističnem in jožefinističnem smislu; te struji sta s
steinu strnili. Našteva njegove nastope proti duhovnikom, zlasti frančiškanom, ki so delovali proti janzenizmu. Omenja tudi škofove pomočnike ljubljanske bogoslovne profesorje in razne duhovnike ter bolj na kratko oriše izginjanje janzenizma, katerega zadnjim sledovom je zadel smrtni udarec šele papeški dekret Pija X. o pogostem prejemanju sv. obhajila (20. XII. 1905,), katero so janzenistični duhovniki vernikom odrekali po več let, v neki fari kar 20 let vsem.
V drugem oddelku skuša pokazati, kako so ravno frančiškani znanstveno (P. Sprug in P. Weibl) pobijali janzenistične zmote in nasprotovali škofu in kako so delovali med ljudstvom s pridigo in pobožnostmi (P. Škrbine) v pravem kat. duhu. Od svetne duhovščine se omenja le Baraga, ki je zaradi preganjanja odšel v Ameriko. Pisatelj sam uvodoma omenja, da je ta opis samo donesek k umevanju janzenizma. Dobro pa je, da smo dobili zopet tak donesek, ker šele na podlagi takih specialnih študij bo mogoče pisati resnično kulturno zgodovino slov. naroda in razumeti razmere posameznih dob. Seveda se pri čitanju razprave vriva mnogo vprašanj. Pri Herbersteinu bi bilo poseči globokeje, zlasti preiskati njegovo teologično izobrazbo. Koliko je tega moža gnala želja ugajati dvoru in imdti znamenite zveze? Koliko so ga vodili njegovi svetovalci? Tudi odpor proti janzenizmu med duhovščino in med ljudstvom je sicer po drugih raziskovalcih v posameznih momentih pojasnjen, vendar je gotovo še mnogo takih momentov, ki bi se dali najti po naši literaturi in raznih vpiskih, dokler se še dobe. P. Čebuljeva disertacija je lepo delce, katero moremo le priporočati in izrekati željo, da pisatelj ta svoja raziskavanja nadaljuje.	£
Angelin Hidar. Starokorotanski roman. Spisal Ivan Lah.
Ta roman je bil najprej natisnjen v 42. letniku Ljubljanskega Zvona ter je nato izšel še v posebni knjigi. Vsebina tega romana je:
Angleški kralj Rihard Levosrčni, ki se je udeležil tretje križarske vojne ter se hrabro vojskoval na obzidju »jeruzalemskega« mesta, kjer je »sveto mesto« iztrgal iz rok sovražnikov, je vračaje se domov prišel na »ilirsko« obrežje. Odtod je prišel na zemljo koro-tansko v grad »Črngrad«, kjer je gospodaril »grof Gorat«, ki je imel hčerko Juto. Tu je ostal kralj Rihard »dve leti«. »Zaljubil« se je v Juto. Ko so Riharda spoznali, so ga vrgli v ječo, da bi ga izročili cesarju. Juta mu je pomagala iz ječe in nato sta oba zbežala v gozd. »Grof Brežiški« je kmalu potem Riharda ujel ter ga poslal cesarju. Juta je ostala še dalje v gozdu, kjer je dobila otroka ter ga imenovala Angelina. Spletla je košek, vanj položila svojega sinčka, košek fzročila valovom gorskega potoka, sama pa je umrla. Košek z otrokom je priplaval do nekega mlina, kjer je ondotni mlinar sprejel otroka v svoje varstvo. Ko je Angelin postal deček, je prišel v bližnji samostan, pozneje pa kot mladenič na »Brežiški grad« na dvor koroškega vojvoda Bernarda. Tu sem se je »takrat« vrnila Bernardov^ hči »Hema«, ki je prišla s kraljevega dvora češkega na svoj dom. Angelin jo je pozdravil s svojo pesmijo. Pozneje se je Angelin napotil
po svetu, da bi poiskal svojega očeta, kralja Riharda, kar se mu je tudi posrečilo. Kralj Rihard je povzdignil Angelina v viteza ter kmalu nato umrl. Angelin se je vrnil na Korotansko. Bil je navzoč, ko je pevec Ulrik iz Lichtensteina prišel na Koroško. Kmalu nato je v dvoboju izgubil svoje življenje, tedaj nekako leta 1227.
Kaj pravi o tem zgodovina?
Rihard Levosrčni se ni vojskoval pred Jeruzalemom in ni iztrgal tega mesta iz rok sovražnikov, pač pa se je bojeval pred Ako-nom v Feniciji in po nekaterih krajih v Palestini. V Jeruzalemu ni bil nikdar.
Angleški kralj je blizu Ogleja stopil na suho, najbrže pri Gra-dežu, ne pa na ilirskem obrežju.
Na Koroškem stoji pač Črni grad, a ne blizu Brež, temveč zahodno od Velikovca blizu, Drave. V tem Črnem gradu niso za Riharda Levosrčnega bivali grofje. V tistem času sta živeli na Koroškem samo dve grofovski rodovini, namreč vovbrski grofje (Heun-burg) in ortenburški,
Rihard Levosrčni ni bival' na Koroškem dve leti, pač pa se je mudil v tej deželi le toliko časa, kolikor je bilo potrebno, da jo je kot begunec prejezdil od juga pa do severne meje. Dne 5. oktobra 1192 je bil Rihard še v Palestini in dne 20. decembra istega leta je bil blizu Dunaja ujet.
Ivan Lah piše v svojem romanu, da se je Rihard Levosrčni zaljubil v Juto, hčer grofa Gorata, ter imel ž njo nezakonskega otroka. Ali gospod pisatelj ne ve, da je bil Rihard šele dve leti oženjen z Berengarijoi, princezinjo iz španske pokrajine Novarre! Kralja Riharda vendar ne kaže opisati tako, da bi mu mogel kdo očitati zakonsko nezvestobo, ko nimamo za to nobenih dokazov.
Brežiških grofov v tistem času ni bilo. Mesto Breže je bilo takrat v posesti solnograških nadškofov in koroški vojvoda ni imel tam nobene oblasti in tudi ne svojega dvora.
Rihard Levosrčni je bil ujet v kraju, Erdberg imenovanem, blizu Dunaja, kjer še sedaj dunajska Erdbergerstrasse nanj spominja. Ujel ga je avstrijski vojvoda Leopold V„ katerega je rimski papež zaradi tega izobčil.
Pisatelj pravi, da se je mladenič Angelin Hidar mudil na dvoru koroškega vojvoda Bernarda ter pozdravil njegovo hčer Hemo takrat, ko je prišla s Češkega na svoj dom. — Koroški vojvoda Bernard (II.) je imel pač hčer Marjeto, Heme pa ne pozna noben vir. Vzemimo, da bi bil Angelin Hidar rojen leta 1193, bi bil tedaj leta 1209 imel šestnajst let. Angelin ni mogel takrat pozdraviti hčere vojvoda Bernarda, ker ta takrat ni imel nobenih dedičev (sine herede), kar sam navaja v neki listini z dne 7. avgusta leta 1209. (Schumi, Urkb., II, 12.) Kakor se kaže, se je vojvoda Bernard oženil meseca februarja leta 1213 (Jaksch, Mon. Car., IV, 64) in 18. marca istega leta prvikrat navaja svojo soprogo Juto (sponse mee domine Jute) v neki listini. (Jaksch, Mon. Car., IV, 65.)
Pisatelj pripoveduje, da se je Angelin nato napotil na Angleško, da bi poiskal svojega očeta, kar se mu je tudi posrečilo. Oče je povzdignil Angelina v viteza. — V naših šolskih knjigah čitamo, da je Rihard Levosrčni umrl leta 1199, tedaj takrat, ko je bil Angelin star šest let in zato ni mogel kot mladenič dobiti kralja Riharda več med živimi.
Taka je tedaj zgodovinska podlaga v imenovanem romanu. Skoraj vse, kar se v njem opisuje, je izmišljeno ali pa potvorjeno. Ako bi nam bil pisatelj res hotel podati sliko starokorotanskega življenja, bi bil lahko uporabil kakih sto istočasnih zgodovinskih dokumentov. Razume se, da bi bila v tem slučaju ta slika nekoliko drugačna, kakor pa je sedaj.	p ^
Umetnostni spomeniki Slovenije. I. Politični okraj Kamnik. Dr. France Stele,
2e 1. 1898 je Fr. Avsec v svojem spisu: »Pogled na cerkvene umetnine naše škofije in primeren nasvet« (Drugo izvestje društva za krščansko umetnost, str. 9—14) izrazil željo, da bi se izdala umetnostna topografija slovenskih dežel. Čutil je njeno potrebo, ker je opazil, da imamo sicer umotvore, pa so premalo znani. »Kako malo je omikancev,« pravi, »ki bi poznali' tri najznamenitejše naše cerkve: stiško, kostanjeviško in pletrsko!« Ko bi se vse umetnine po vrsti in sistematično preiskale in popisale, bi se izobraženci gotovo začeli za te umetnine bolj zanimati. Nedvomno je, da se brez navodil in pojasnil poznavanje naših umetnin ne bo razširilo.
V tem smislu je začel pri nas korenito delovati dr. Avguštin Stegenšek. Izdal je dve krasni knjigi: »Cerkveni spomeniki lavantinske škofije«, in sicer gornjegrajsko (1905) in konjiško dekanijo (1909). Prerana pisateljeva smrt je, žal, ustavila tako lepo pričeto delo:
Svetovna vojska je odvzela vsako upanje, da bi se moglo delo nadaljevati. In vendar se je! Dr. Franc Stele je pričel priobčevati kot prilogo v Zborniku umetnostno-zgodovinskega društva v Ljubljani Umetnostne spomenike Slovenije. Sedaj izhaja: Politični okraj Kamnik. Tega dela je doslej izšlo 112 strani.
Dr. Fr. Stele za Čanja s popisom kamniškega mesta. Najprej nam pojasnjuje zgodovino, potem prehaja na posamezne predmete, na župno cerkev, na Žale, na frančiškansko cerkev in samostan, na Mali grad, Zaprice, na mestne Svetne zgradbe, obzidje, stare hiše in na posamezne spomenike in zbirke. Pri posameznih stavbah nas opozarja na zgodovino in lego kraja, potem jo vsestransko popisuje. Posamezne zgodovinske in umetniške predmete nam pojasnjujejo tudi slike (doslej 56).
' Delo se bo nadaljevalo tako, da bo kmalu dovršen kamniški politični okraj, potem pride na vrsto radovljiški (Fr. Avsec), vipavski sodni okraj (dr. Mesesnel) itd.
Pisatelj obvladuje z veliko spretnostjo ogromno snov, ki se mora pri tem delu upoštevati. Vse predmete popisuje vešče in podrobno
pri stavbah morda še prenatančno, ker je takim popisom težko slediti. Tloris bi vsekakor stavbo bolje osvetljeval. Zato svetujemo, naj bi vprihodnje rajši tloris s kratkim popisom nadomestoval obširno popisovanje. Tudi bi beseda popis bolje označevala delo nego opis (n. pr. str. 90).	'
Pred našimi očmi se odgrinja lep kos domače umetnosti. Človek se mora čuditi, koliko lepih del hranijo posamezne cerkve, n. pr. župna cerkev v Kamniku, ki šteje celo vrsto Mencingerjevih oljnatih slik in veliko fresko Fr. Ilovška; istotako cerkev na Žalah, frančiškanska cerkev itd. Koliko starin se nahaja na Malem gradu ali na Trgu, n. pr. hiša št. 23 z znamenitimi gotiškimi okraski pod-okenskih polic, kakršnih ni več daleč na okrog!
Vsakemu izobražencu, ki se hoče poučiti o naših umetnostnih spomenikih, svetujemo: Tolle, lege!
Delo je istinito krasno, toda kaj me skli v srce? Če delo ne bo našlo več zanimanja in podpore, ne bo moglo dalje izhajati. Zakaj ne? Ker je tisk drag in klišeji ne po ceni, tako da sedaj naročniki poravnavajo samo polovico stroškov, vse drugo morajo pokriti dobrotniki. Ti pa so negotovi. In če se umaknejo? Kaj potem? Žrtvujmo torej, kar moremo, da dobimo kdaj popoln popis umetnostnih spomenikov naše domovine, kar bo naš drugi Valvasor, seveda znanstveno urejen in v lepi slovenščini.	y §teska
Dr. Aleksa Ivic, Iz prošlosti Srba Žumberčana (Spomenik srpske kraljevske akademije, LVIII, 11/49, 1923).
iZnani neutrudljivi raziskovatelj prošlosti Zumberčanov, profesor na subotiški pravni fakulteti dr. Ivic, je v letošnjem »Spomeniku« objavil nadaljevanje svojih tozadevnih študij, ki jih je priobčil v »Vjesniku« zagrebškega zem. arhiva, Tu govori o drugi naselitvi* uskokov v Žumberku (ki jih pisatelj prišteva Srbom), o njihovem uporu v 1. 1542—1550 ter ostalih več ali manj važnih dogodkih iz njihovega življenja tekom 16. in 517. stol., za kar je črpal gradivo predvsem v dunajskem državnem in ljubljanskem deželnem arhivu, kjer bi se med fevdnimi akti dobilo še več podrobnosti za posamne uskoške rodbine. Po sumaričnem zgodovinskem pregledu prinaša avtor med »Dbkumenti« originalno besedilo virov, v kolikor ni tega storil že v tekstu pod črto; nekateri prepisi in extenso bi mogli izostati, gotovo pa n. pr. št. XIII, ki je objavljena že v Monum. Slav. Merid. XXXVIII, str. 411, kjer ima Laszowski tudi pravilno besedilo »Zytschy« mesto zmotnega »Zrbschy«. S hvalevredno skrbnostjo je pisec identificiral razna, v nemških spisih često do neumevnosti zve-rižena krajevna imena, — le glede Laz-a (Laas) naj pripomnim, da je to Lož, Viščaberg pa Viščivrh, Hudo v Žumberščini je tiskarski škrat prekrstil v »Čudo«. Uporabo študije olajšuje »Imenik ličnosti«, njeno znanstveno ceno pa bi še višal kratek krajevni imenik.
J. Mal.
Kulturne drobtine.
Pater Pius. Predlanskim in tudi še lani je bilo mnogo govorjenja o kapucinskem patru Piju da Pietralcina, ki živi v samostanu majhnega mesta S. Giovanni Rotondo v južni Italiji, blizu Foggie. Listi so pisali, da je pater Pij pred tremi leti nenadoma dobil na telesu, na rokah in nogah rane, ki so podobne peterim ranam Kristusovim. Rane da so odprte, na notranji strani rok večje nego na zunanji strani, — kakor da so žeblji roki šiloma predrli. Ob petkih rane krvavč. Zdravniki da so rane preiskali, pa izrednega pojava niso mogli razjasniti. Pater je telesno in duševno zdrav. Moli in dela kakor drugi. — Od daleč prihajajo ljudje, da bi videli patra Pija in njegove rane. (Gl. poročilo v »Času« 1922, str. 230—231).
Pisanje po listih in romanje ljudi, ki ni hotelo ponehati, je bilo povod, da se je s to zadevo začela baviti tudi kongregacija svetega oficija. Kongregacija je dala preiskati vso stvar in o uspehu preiskave je priobčila izjavo z dne 31. maja 1923, v kateri veli: v preiskavi se ni dognalo, da bi bile rane p. Pija nadnaravnega značaja (non constare de factorum supernaturalitate); vernike pa kongregacija opominja, naj se ravnajo po tej izjavi (AAS 1923, 356).
F. U.
Leonova družba. — Mesto dosedanjega predsednika vseuč. prof. dr. Jos. Srebrniča, ki je bil poklican, da zasede po škofu Mahniču izpraznjeni škofijski sedež na otoku Krku, je bil izbran za družbenega predsednika vseučiliški profesor in dekan teološke fakultete dr. Fr. Lukman.
Na izrednem občnem zboru dne 13. decembra t. 1. je bil izbran za častnega člana škof _ krški, dr. Jos. Srebrnič, v priznanje njegovih izrednih zaslug za družbeni napredek in obstoj po vojni.
»Čas« je znanstveno glasilo Leonove družbe v Ljubljani in bo izhajal v letu 1923/24 (XVIII. 1.) kot dvomesečnik v letnem obsegu 20 pol. Uredniško leto se začenja z oktobrom.
Radi zakesnitve 1. štev. izideta štev. 2. in 3. skupno v marcu 1. 1924.
Naročnina za 1. XVIII. znaša 60 dinarjev. Za dijake 40 dinarjev, ako jih je naročenih najmanj 10 pod skupnim naslovom.
Naročnina naj se pošilja po priloženih položnicah ozir. poštnih nakaznicah na naslbv;
Uprava »Časa«, Ljubljana, Jugoslovanska tiskarna, kolportažni oddelek.
Uredniki: dr. Fr. Lukman, vseuč. profesor, dekan bogoslovne fakultete, Ljubljana, Marijanišče; dr. Jos. Mal, arhivar, Ljubljana, muzej; dr. Fr. Stele, konservator, Ljubljana, Sv. Petra c. 80.
Naslov za poslovno korespondenco in publikacije: Uredništvo »Časa«, Ljubljana, Sv. Petra c. 80.
List izdaja in zalaga Leonova družba v Ljubljani.
Ureditev 1. številke je bila zaključena dne 14. dscembra 1923.
Opomba: Ponatis člankov in razprav iz »Časa« je dovoljen samo z vednostjo in dovoljenjem uredništva ter z navedbo vira.
Obvesti'o naročnikom. Ker je družbeni zalogi 1. zvezek Kosovega Gradiva za zgodovino Slovencev v srednjem veku popolnoma pošel in je 2. tudi že malo, je odbor sklenil sprejemati 1. in 2. zvezek te knjige od naročnikov na račun naročnina. Zaračunata se jim z zneskom 20—50 dinarjev, ki se ugotovi z ozirom na 'ohranitveno stanje ali eventuelno vezavo knjige.
Uredništvo je prejelo naslednje knjige:
Narodna starina, Uredio dr. Jo«, Matasovič, Zagreb 1923, sv. 3.
Fr. Bernik: Zgodovina fare Domžale, s 84 slikami. Samozaložba. Kamnik 1923.
Z d r a v 1 j e , mjesečni list za zdravstveno prosvječivanje. Urednik dr. Aleks. Kos tič. Beograd 1923, god. 13.
Vjesnik za arheologijo i hdstoriju dalmatinsku, izdan od Fr. Buliča i M. Abramiča. God. XL V. Split, Narodna tiskara 1922.
Uz ga j at ali, časopis za moralno i etičko poboljšanje društva. Urednik Miljenko Vidovič, Sarajevo 1923.
Dr. M. Dolenc: Prisilna vzgoja k delu po našem kazenskem pravu. (Pos. odtisek iz »Slov. Pravnika«.) Ljubljana 1923.
Milan Vukasovič: Moij gavran (cir.), Beograd 1923.
Katoliški misijoni. Leto I. Ljubljana 1923. Izdaja misi-jonišče pri Domžalah.
Alojz Jirasek: Filozofska historija. Prev. Jindra Prochäzka. Zagreb 1923.