LJUBLJANSKI ZVON Mesečnik za književnost in prosveto. XLIII. L. 1923 1Z. štev. IZDAJA TISKOVNA ZADRUGA V LJUBLJANI. Vsebina decembrovega zvezka: 1. Albrecht Fran: Osmrtnica Josipu Stritarju............657 2. Dr. J. Kelemina: Pesnikova osebnost. (Konec.)..........658 3. Alojz Gradnik: De profundis................663 4. Marija Kmetova: V metežu. (Konec.).............665 5. Ivan Albreht: Sirota.....................679 6. Anton Novačan: Munira................ . . , 679 7. Anton Novačan: Ljubljanski Feuilleton.............685 8. Cvetko Golar: Beli konj. (Konec.)..............686 9. Dr. Joža Glonar: Martin Pegius (Pegic, Pegeus) iz Polhovega gradca . . 691 10. Ivan Albreht: Koroška pisma.................698 11. Slavko Grum: Maj v vazi..................699 12. Ivan Albreht: Doživljaj...................700 13. Stanko Majcen: Jutro....................706 14. Književna poročila.....................707 Dr. Josip Tominšek: Boris Miran: Strunam slovo. — Ferdo Kozak: Cvetko Golar: Poletno klasje. — Vaclav Burian: Vrch« lickega prevod Aškerčevih poezij. — Dr. Pavel Karli n: Maurice Maeterlinck s Josip Bernot: Modra ptica. — J. A. G.: Wendel Hermann: Aus drei Kulturen. — Dr. Ludvik Grobelnik: Pavel Kunaver: Po gorah in dolinah. — Dr. I. L.: Jan Mächal: Slovanske literatury. — France Veber: O Šerkovi kritiki mojega pojmovanja človeškega spoznavanja. — I. M.: Benito Mussolini: «II mio diario di gucrra». 15. Kronika.........................719 J. A. G.: Cankarjev Bebec Martin. — Alojz Turk: Dva Prešernova verza iz leta 1848. — Dr. L.: Sedemdesetletnica Jožefa Škultetega. — % Tavčarjeva številka. „Ljubljanski Zvon" izhaja v posameznih zvezkih ter stane na leto 90 Din, za pol leta 45 Din, za Četrt leta 22*50 Din, za inozemstvo 105 Din. Posamezni zvezki se dobivajo po 10 Din. Odgovorni urednik: Fran Albrecht. Uredništvo ne vrača rokopisov, ki jih ni naročilo. — Upravništvo se nahaja v Prešernovi ulici št. 54. Last in založba «Tiskovne zadruge», z. z o. z. v Ljubljani. Tiska Delniška tiskarna, d. d. v Ljubljani. LJUBLJANSKI ZVON Mesečnik za književnost in prosveto XLIII. letnik 1923 12. številka uiHiiiHiimtiiiimmiHiHiMiHiiJMUHiüiHtmiimiMMiiiimiwiiimMmi^^ r H i = — Poslednji svojega rodü — | I Josip Stritar - Boris Miran j se ie dne 25. nov. t. 1. poslovil od nas* Ljubljana, | najdražji sen pokojnikove slovenske zavesti, ga je I spremila na njegovi poslednji poti — vjjisateljsko 1 grobnjco pri Svetem Krištofu k njegovima dru- : go v ima, s Jcatenma se jejpjl razstal pred mnogimi desetletji, Franu Levstiku in Josipu Jurčiču; spremila ga s hvaležnim češčenjem, kakršno pristuje I velikemu možu. 1 3 s Z očmi, vprtimi v svet in v vse velike glasnike svetovnih kulturnih stremljenj, a s srcem, pripetim na toplo grudo domače zemlje, je pokojnik dolga § leta stal kakor sejalec nad zrahljanimi brazdami I prebujenega slovenstva in sipal vanje svoja kiena semena. Klical, budil in bodril je s svojim „Zvonom", palil in žgal trnje in osat s svojimi jedkimi „Soneti". Bjl je med tistimi, ki so polagali te-melj^modernemu slovenstvu: bil je stavbenik in graditelj. Bil je svojemu pokolenju Arbiter in Mentor: osebnost, kakršnih odblesk oada na, usode I bodočih jtokojenj. * | Čast in slava njegovemu spominu! | = i E = nflltllllllllimtltJltlttlllllllltllltllllllll 1 H-ttttl lllllil IIMIttIHIKI lltllllll1ltl>lflllIltlllltll1IIIIIItttlJII4(t*tittltlflll!((nillllllflttlII V metežu. 10. ^inino pričakovanje se je bližalo koncu. V teh mesecih je bila prestala vsemogoče vrtince razburkane notranjosti. Andrejeva nežnost jo je mučila in časih bi bila zavpila od bolesti. In vsa tista vihra z Mlakarjem in s Poldi ji je še dobro dela, saj ji je bilo, kakor bi bil od nekod pripihal veter in prezračil sobo. Vse to lažnivo ozračje krog nje in v njej jo je že dušilo in časih se je skrivaj zalotila pri misli, kako bi bilo, če bi Pirca ne bilo več. Prav nič ni občutila, da pričakuje njegovega otroka, da bo novo bitje meso in kri onega, ki mu je bila dala vse, ki se je bila razgalila do skrajnosti pred njim in ki jo je imel v oblasti kot še nihče prej. Prenašala je vse te mesece kot težko, morečo in neskončno zatohlost in tudi bogastvo in sijaj krog nje je ni navduševal nič več. Bolj in bolj se je vdajala brez* brižnosti, časih je. po ves dan izpregovorila komaj nekaj besed, časih spet je hotela biti vsa živahna, a se ji ni posrečilo. Andrej je pripisoval te izpremembe lastnostim novega razpoloženja in je še bolj skrbel zanjo in je pazil na vsako njeno kretnjo. Pire pa je bil bistroumnejši in je vedel, da se Tina odmika od njega in mu polzi iz rok. In sam se je čudil, da ga to ni prav nič bolelo, zasačil se je celo pri želji, da bi zares prišel konec temu raz* . merju s Tino. Vedel pa je, da Andrejeva vendar ne bo. Bolj in bolj jo je opazoval in nekoč ji je dejal: «Vprašal bi te rad nekaj, a ne vem, če se ne boš preveč vzburila, česar nočem, ker si zdaj v tem stanju.» «Le govori, Ivan, govori o čemerkoli, jaz sem tako mirna, mirna, mirna in ničesar ni, ki bi me moglo pretresti, celo to ne, ' če bi zdajle stopil Andrej predme in mi zalučal v obraz vso mojo lažnivost in goljufijo.» Utrujeno se je zazrla v Pirca in je bila res pripravljena na vsak udarec. - «Glej, glej, kako si moja verna učenka! Tako sem te hotel imeti že zdavnaj in jaz sem bil tak in sem spet tak.» «Kaj torej želiš?» «Zdi se mi že nekaj časa,»* je povzel Pire, «da ti nisem več toliko, kakor sem ti bil časih.» «Ivan!» «Ne bom nadaljeval, če nisi res popolnoma mirna.» «Sem.» «Torej odgovori odkrito, brez vseh ovinkov na moje vpra> sanje.» Tini je bilo vendarle tesno. Zbrala je vse svoje sile in dejala: «Če premislim do dna: rekel si.» «Hvala. To je prišlo popolnoma naravno do tega in si zaradi tega ni treba delati nikakih očitkov in se tudi nikar ne sili, da bi ono čuvstvo hotela oživiti še enkrat. Si me razumela?» «Sem.» * ^ «Popolnoma?» je ostro vprašal Pire. «Popolnoma,» je tiho, a trdno odgovorila Tina in mu po? gledala naravnost v oči. «Hvala Bogu, da si toliko pametna in zares sem ti hvaležen za to treznost.» «Čakaj, Ivan. Pa ti? Tudi ti odgovori brez ovinkov: nič več me nimaš rad?» «Rad! Rad te imam, a to je drugo.» «Razumem. Pa le odgovori — naravnost.» «Resno hočeš?» je vprašal Pire. «Resno.» «In ti povem, da je plamen ugasnil.» Tina se je naslonila na mizo. V molku je brnela soba. Pohištvo je šepetalo, v njunih dušah pa se je razpočilo na dvoje. «Kam pojdeš?» je vprašala Tina po dolgem molku. «V Trstu gotovo ne ostanem.» «Ne.» «Boš prenesla?» «Bom.» «V Maribor pojdem.» «Sam?» Pire dolgo časa ni odgovoril. Potem je dejal: «Mogoče.» «Torej še ne veš?» «Tina, če si res popolnoma mirna?» «Če ti povem! Vse mi je vseeno. Govori! Zdaj sva že v tem, kmalu pride moja ura in kdo ve, če bom sploh še kdaj za po* govor. Povej!» «Z Meto bi šel.» «Z Meto?» Tino je le prevzelo, vendar je vprašala mirno: «Si že govoril z njo?» «Ne še.» «In kako moreš dejati, da pojdeš z njo?» «Ker jp poznam. Vdova je zdaj, kakor veš, j® "njen ločeni mož pred letom umrl. Pa radi tega bi bilo vseeno. Jaz ssm utrujen do dna, ona me pozna. Oba si želiva doma in miru.» «Ljubiš jo?» - J, «Kaj šel A to je ženska, ki bo tiho poleg mene in jaz poleg nje. Ne smeš misliti, da grem v novo ljubezen, niti v zaljubljenost ne. Nekam grem domov — ničesar drugega. Počivat grem.» «In čudno,» je povzela s tresočim glasom Tina, «na Meto ne fci bila prav nič ljubosumna. Pametna ženska je in veliko je že sa njo,» «Kakor za menoj.» «Fa njeno posestvo tu?» «Proda ga in gre — v Mariboru kupiva novo.» «Kdaj si vse to premislil?» «Sam ne vem. Prišlo mi je — in izprevitiel sem, da bi bilo to dcbro in pametno.» «Dobro in — pametno. Res. Pa bo hotela ona?» «Boš videla,, da bo. Zakaj ne bi? Vse je tako naravno in logično, kakor je naravno in logično, da se midva zdajle vse tole po« govarjava tako trezno in mirne. Čudovita ženska si, Tina, it?, nič več se ne čudim, da je Andrej glede tebe slep, slep na desno in levo, na zunaj in znotraj.» «Kako bo s menoj?» je mukoma vprašala Tina. «Lepo. Andrej te bo še bclj vesel, mati je pri tebi in otrok ti bo v zabavo.» «Ta ubogi otrok, ki prav nič ne mislim nanj, čeprav je tvoj.» «Tako je pač in je tudi to naravno in iogično po vsem tem, kar je bilo» - : ; ' ~ « Vendar je strašno.» «Je — in ni, kakor hočeš. Trda so povelja življenja.» «In neomajna. Kako sem. si vse predstavljala, ko sem imela . bogastvo v rokah! Zdaj, zdaj ga niti ne vidim. In kako sem bala v nebesih, ko si me ti vzljubil! Zdaj, zdaj se pogovarjava čisto mirno, da se ti poročiš in bom jas sama tu z Andrejem. Nesramno je to, da vse tako mine v človeku.» _ «In dobro. A zdaj, Tina, ne boš žalovala, ne se mučila?» «Zdi se mi, da ne. Saj je vse prišlo samo od sebe.» «Ah, Tina, razumeš zdaj. komedijo življenja?» «Da — komedija je vse skupaj.» Spet sta umolknila in Tini se je zdelo, da je nekje na .morju inv je vse tiho in prazno« krog nje. «Tina,» je dejal Pire, vstal in jo prijel sa roko, «morda se takole lepo pri.pameti he bova razgovarjala nikoli več; zdajle ti rečem, da te pozabiti nikdar ne bom mogel. In tudi ti me ne boš pozabila. Pozdravljena!» «Zadnjikrat?» «Še pridem, a potem bova že vsak na svoji poti. Tudi ta hip že ni nič več najin.» Tina se ga je oklenila in ga poljubila na čelo. «Srečno hodi,» je dejala tiho. «In tudi ti. In se bomo obiskovali in na stara leta obujali spo* mine in še sentimentalni postanemo. Vidim, da smo ljudje pač samo ljudje.» «Zbogom,» je dejala Tina. «Zbogom,» je odvrnil Pire in počasi in tiho odšel. Tina je obstala pri vratih in je čutila, kako je ugasnila zadnja iskrica v pepelu. Meta se ni malo začudila, ko je bila prejela od Pirca pismo. «Kaj pa ta?» se je zavzela. «In pismo! Saj sem ga še nedavno srečala. Govorila pa res že dolgo nisva. Časih je bil prišel počivat k meni, kakor je sam dejal, in skoraj mi je bilo dolgčas po njem. Zanimiv je — in kakor sem se ga bila bala izpočetka radi njegovih nenavadnih izrazov in besed, potem mi je bil le všeč. A odkar je pričel zahajati k Tini, seveda, potem ni utegnil več priti k meni. Kaj torej hoče danes?» Udobno je sedla in odprla pismo. Svojim očem ni verjela, da je res napisano v pismu to, kar je brala. Pomela si je oči, pogledala bistreje v pismo in je venomer zmajevala z glavo. «To je pa vendar — za božjo voljo — to je pa vendar malo več kot predrzno!» je vzkliknila in se zamislila. «Ali se le norčuje?» je povzela. «Pa ne. Prav jasno je zapisano: ,In upam, da me razumete in soglašate z menoj. Več ustno/ Kako vendar — kaj meni, da nimam druge želje na svetu? In da nisem več vredna, kakor toliko? Zdaj, ko je že vse preizkusil in se naveličal vsega in vseh drugih! Glej, glej — to je prav njemu podobno.» Sklenila je roke pod brado in še enkrat v duhu premislila njegove besede. «Hm,» je povzela, «prav za prav, če premislim do dna — saj bi res utegnilo biti kaj iz tega. Trstu tudi jaz že zdavnaj nisem nič več vdana, večkrat mi je že prišlo na mar, da bi vse prodala in odšla kam drugam. Seveda — v Ameriko ne, kot je to storila Poldi. Ah, Poldi, Poldi — kaj jo je zmotilo! Priznati pa moram, da sta bila ona in Mlakar kot nalašč ustvarjena drug za drugega. Mogoče jima je prav lepo. Denarja sta imela oba dovolj. Vem, da je Gornik dal, več kot bi smel za svoje razmere. Čudno, čudno je življenje. — Pa torej — Pire in jaz! — Kako jasno in ledeno logično piše, kakor bi računal: ena in ena je dve in še dve je štiri in dve in dve je tudi štiri — in tako dalje. Kaj torej? Če pride, če vpraša — in prišel bo! Zares, ničesar nimam iskati tu — in ničesar pri ljudeh. In on pravi tudi tako. Da — pa Tina! Kako je prišlo spet to? Piše, da ve, da je zadovoljna. Če le res ni vse skupaj šala in ironija? To bi bil že cinizem! Res, čudila sem se pa že dolgo, da traja njuna ljubezen toliko časa. Saj ni Tina take vrste človek in tudi Pire ne. Morda je pa Andrej izvedel kaj? In bom jaz le plašč za to mešanico? Ali pa je res, kar si šepečejo, da je bodoči otrok Pirčev? In se zato umakne Pire s pozorišča, da bi odvalil sum s sebe? Ne, dragi moj gospod doktor, v take račune ne pojdem! Tako neumno dobra pa spet nisem.» Še se je zagledala v pismo in dejala končno: «Bom videla.» Popoldne je prišel sam Pire. Meta ga je ironično pogledala in se nasmehnila, rekoč: «Že dolgo vas ni bilo pri meni. Kaj je novega?» Pire je sedel in vprašal: «Pismo ste prejeli?» «Kaj, radi tega?» se je navidezno začudila Meta. «Seveda.» «Zakaj nadaljujete svojo neokusno šalo? Mislila sem, da me poznate bolje in me više cenite.» «Pa kako? Kaj sem se zmotil v vas? Pa čemu vse uvodne besede! Odkrito mi povejte in odgovorite na pismo.» «Vi kar zapovedujete, gospod doktor. — Povejte rajši, kako je Tini. Kaj še ni?» «V teh dneh bo. A jaz sem zdaj tu in ne ondi. Odgovorite.» «Da ste tu in ne ondi? Tu ste, seveda.» «Čemu se izmikate, Meta?» «Torej je bilo vaše pismo resno?» «Sami veste, kakšno je bilo.» «Kaj vas je napotilo k takim besedam v pismu? To hočem vedeti na vsak način — in vso resnico — potem vam odgovorim.»» «Zakaj ne! Kar izvolite poslušati.» V kratkih in jedrnatih besedah ji je razložil ves položaj in , Meta se je čudila, da je bilo vse tako dosledno resnično in naravno in tako otroško preprosto in je dejala: «Niste zaman jezični dohtar.» Pire se je nasmehnil in mirno povzel: «Torej razumete, da je prišlo vse samo od sebe, da ni tu nikake prisiljenosti, nikake žrtve, nikakih skrivnosti. In bi bilo škoda, če mi odrečete; živeti morate vi in živeti moram še jaz, kakor je zapisano v najinih začetkih — in ker je torej življenja pred nama še toliko in toliko, čemu bi si ga ne uredila, kakor najlepše kaže?» «Vam!» je odvrnila Meta. «Pa tudi vam! Sodim, da vas prav vidim. Brez ovinkov, tako popolnoma naravno se mi zdi vse to, da se mi skoraj škoda zdi vseh teh besed. In ker sem že včasih hodil počivat k vam in sem si pri vas zares vedno odpočil — čemu ne bi počivala skupaj?» «Kakor v grobu, menite?» «To še pride.» «Torej živ grob?» «Nalašč govorite tako. Saj vas poznam in vam vidim v dušo.» «Živi grobovi so že zadaj. Zdaj pride ravan. Mir, enakomernost - vse brez valov in vrtincev, brez vsakršnih sentimentalnosti in opojnosti in zaljubljenosti, če hočete.» «Hvala Bogu,» je dejala Meta. «Že sem se bala, če mi boste začeli razkrivati svojo vročo ljubezen in tako dalje ...» «Za take stvari vas pa res previsoko cenim. In mi tudi ni več do tega.» «Tudi meni ne. Že zdavnaj sem otopela za vso to omamljenost. In res, počivat bi tudi jaz hotela. Prav za prav pa počivam že dolgo.» «Vem. In čemu ne bi počivala skupaj, vas vprašam še enkrat?» «Čeprav mc jezi, da vam moram priznati tole, vendar priznam: pametno je res vse skupaj in nič smešno.» «Torej ste mi zdajle že odgovorili. Hvala vam.» Pri Gornikovih je bilo vse v silnem nemiru in pričakovanju. Andrej ni vedel, kaj bi počel; tekal je iz sobe v sobo in neskončno se mu je smilila Tina, ki je bila v strašnih mukah in bolečinah. Zdravnik je bil že obupal in je dejal Andreju: «To ali ono: ali hočete, da živi gospa — ali otrok. Oba pa ne bosta živa.» «Moj Bog!» je vzkliknil Andrej, «do obeh mi je!» «A to ne gre in je nemogoče.» Poslali so še po dva zdravnika. In vsi trije so bili istega mnenja. In rešili so Tini življenje, moško bitje, ki je prišlo na svet, pa je imelo vse zlomljene ude in je koj umrlo. Tudi Tini je le še motno brlela lučka življenja in jc bila kakor mrlič; toliko, da so mogli spoznati, da je res še živa, a več dni se ni zavedela in tudi radi nje so bili zdravniki že v težkih skrbeh. In nastopila je huda in dolga bolezen. Andrej se je čudil, da ni znorel. Kar je prestal v tem času, je bilo toliko, če bi mu bil kdaj pravil kdo, da bo še vse to prenesel, ne bi mu bil verjel in bi bil dejal, da kaj takega pač presega člo* veške moči. Ne le, da je bil ob otroka, ki ga je bil tako željno pričakoval, tudi Tina je medlela več mesecev med življenjem in smrtjo in dobro je vedel, da ne bo nikdar popolnoma ozdravela. Mati ji je stregla in je bila zdaj res neobhodno potrebna pri hiši. Vanda je bila prišla, topila se je v solzah, ko je videla tako trpljenje, obenem pa je jasno spoznala, da je življenje strašno, čeprav je bilo še celo pred njo. In prav zato je začutila neko grozo v sebi in je trdno sklenila, da ona ne pojde na tako pot. Andrej se ji je čudil, da je bila za svoja leta tako resna in razumna, pa je končno uvidel, da to prav za prav ni čudno, saj njena mladost ni bila prav nič lepa in je bila ves čas brez doma in brez matere. Vendar jo je silil, naj pusti šolo in samostan in se preseli za vedno k njemu, a Vanda ni hotela slišati o tem. «Molila bom za vas,» je dejala, «in to bo več, kakor če bi bila pri vas.» Andrej je ni razumel, a ni več silil vanjo. Melanija je prišla večkrat obiskat Tino, ki se ji je le nasmehnila, in ni govorila. Nekoč pa ji je dejala: «Zdaj pijem, pijem — smrt.» Smilila se je Melaniji, obenem pa je vedela, kako je na svetu vse izravnano: zdaj globel, zdaj hrib in prav toliko je brezna kot visočine. Pirca ni omenila. In kakršnega so poznali, se ni nihče čudil, da je storil tako. Tini je bila vsa preteklost tako daleč, da ji je bilo ob mislih nanjo kot v sanjah. In ko je Andrej dejal nekoč: «Pogrešam ga,» mu je odvrnila Tina: «Vse ima svoj konec.» 11. Bela pota so mislila na solnce. Jesensko drevje je drhtelo v meglah. Astre in krizanteme so resno gledale po vrtu in zdaj pa zdaj so se z rezkim glasom zadele v poloknice ob zid. «Ste vse do dna premislili, Vanda?» je vprašala m. Katarina. «Vse do dna,» je odvrnila Vanda. «Še je čas, da se okrenete!» «Vem, a nc mislim na to.» «Bogastvo vas vabi,» je nadaljevala prednica, «šumno mesto čaka na vas; gledališča in konccrti so vam na razpolago in morje jc lepo in svet vam je odprt. Uvažujtc!» «Vse sem že odrinila od sebe,» je dejala Vanda in mir je bil v njenem obrazu. «V našem stanu je strogost,» je spet povzela resno prednica in nadaljevala: «Trda so pota. Ponižanja pečejo in hočejo imeti celega človeka. In da ste celo hvaležni onemu, ki vas poniža, je hudo, težko; zdi se nemogoče. Samozatajevanje skeli, noči in noči preidejo, preden se zacelijo rane. Uvažujte, Vanda!» Vanda se je zdrznila in se začudena ozrla v prednico in de* jala je: «Na vse to sem mislila.» «Pa to še ni vse,» je govorila spet prednica, «težje je to, da imate tudi pravo spoznanje. Da spoznate, da ste poklicani od Boga na to pot in da zatorej morate prenašati vse udarce in jih spre* jemati z veseljem. In razumeti morate, da to niso udarci, ampak je vse le ljubezen od Boga. In preden so prežete naše misli in želje in hrepenenja od tega razumevanja, preden vam to preide v dušo in telo — ali le malo slutite, kako trnjeva pot je to?» «V božjo pomoč zaupam,» jc odvrnila Vanda, vendar jo je streslo in povesila je glavo, ko je zagledala ptička na poti, ki je preplašeno odfrfotal na drevo in je začivkal. Obe sta se ozrli vanj in prednica je povzela: «Pa mladost, Vanda! Včasih je človek v samostanu še bolj človek kakor med svetom. In je želja po ljubezni tudi goreča. Hudo je to. Ne mislite, da pride z drugo obleko tudi drug človek v vas — kar tako in brez truda. Gospodov vinograd je na strmem klancu! In če niste v njem celi, kolikor vas je na zunaj in znotraj — polovičarstvo je pri nas hujše od najhujšega. Razumete vse to? Še je čas!» «Razumem. Pripravljena sem.» «Povedala sem vam — zdaj glejte! A če ste trdni, kakor pravite, potem Bog z vami.» «In komaj že čakam jutrišnjega dneva,» je dejala Vanda in je stopala s prednico dalje po vrtu in bilo ji je, kakor da za samostan* skim obzidjem ni nobenega sveta več. Za hip so se pretrgale megle na nebu, košček solnčnega žarka je skrivaj pogledal izza njih in se je bolestno nasmehnil na belih kamenčkih. Molče sta šli prednica in Vanda preko njih in prednica je dejala: «Tako živo se spominjam, ko ste bili prišli pred leti v našo šolo.» «Pravkar sem mislila na to,» je odgovorila Vanda. «Tedaj si pač niste mislili, da ostanete pri nas?» «Bog ne daj,» je vzkliknila Vanda, «koj bi bila ušla.». «Tudi jaz nisem slutila kaj takega. Še danes se mi zdi to čudno.» «Časih tudi meni,» je dejala Vanda. «Kaj šele onim, onim v Trstu!» «Res, vaša mati bi se bila pred leti zgrozila pred tako vašo prihodnostjo. Kako ji je zdaj? Imate kaj poročil od nje?» «Da, Andrej mi je pisal in iz vsake besede odseva bolest. Tako žalostno je zdaj ondi! Mama je še vedno bolna.» «Nič ji ni bolje?» «Časih; pa je spet slabe je — hudo je. Sam Bog, da je stara mati pri njej.» «Vidite, tudi ondi bi vas potrebovali.» «Sem že premišljala o tem, pa sem spoznala, da mora biti pri nas tudi nekdo, ki je v zvezi z Bogom; zakaj ondi ga nimajo prav nič. Ah, gospa prednica, pri nas je bilo glede tega vse tako čudno, čudno, čudno. Sicer prej nisem razumela vsega in še danes si nisem na jasnem, kakšne so naše družinske razmere. A to vem, da me je bilo pri molitvi časih strah. Bog pravi tako — ondi pa tako — in še se bojim.» «Vsem je odprta pot do rešitve,» je povzela prednica, «in ne vznemirjajte se. Bog je vsegamogočen.» «A tudi pravičen,» je dejala tiho Vanda in močneje jo je speklo v duši. «In dober, Vanda! Ne pozabite tega. Nikdar ne pozabite!» «Da, tudi dober,» jc dehnila Vanda in že se je pomirila. Prednica je odšla in Vanda je gledala za njo, kako je zdaj pa zdaj vztrepetala črna tenčica krog njene glave in je bila v vsej postavi odpoved in samozatajevanje. Odprla je knjigo, ki je bila prej čitala v njej, in je zavila na drugo stran vrta. Prednici pa jc bilo hudo radi Vande. Kakor oni prvi dan, ko jo je bila spoznala, se ji je zasmilila in kakor takrat, tako je sklenila zdaj. da bo skrbela zanjo in se ji je Zdelo, da ji je Bog izročil njeno dušo. V teh mislih je šla po dolgih hodnikih, kjer so se kljub dnevni svetlobi izpreletavale sence iz kota v kot in so se v zagonetkah prelivale skrivnosti. Dospela je na veliki kor v cerkvi, pokleknila jc in se skozi omrežje zazrla v rdečo lučko, ki se je zibala pred glavnim oltarjem. Hotela je moliti, pa se je spomnila svojih mladih dni in onega zadnjega dneva posvetnega življenja, v katerem so bile danes Vanda in njene tovarišice. Kolik križev pot je bil med onim dnevom in današnjim! Ko je časih srce velelo tja — in je ukaz pokazal v nasprotno smer — in v sredi je bil Bog in njegova neizprosna volja. Ko se jc mladost tako težko odrekla pravicam zemlje, ki je je bilo toliko v telesu, da se je posipala še in še v dušo in se mešala med besede z Bogom. Ko se je oddaljil celö Bog in so se zarili dvomi v dušo. In je bila v trenutku vsa vera kakor pajčevina tenka in se je odmeknila notra> njemu pogledu. In ko je postala zoprna vsa okolica in so se zazdeli vsi obrazi tuji in zlohoteči. Ko je bila celica pretesna, cerkev preledena, tabernakel brez Boga. Ko je bilo vsako delo prenaporno in se je zdel ves trud zaman in so se vrstila ponižanja drugo za drugim ... Ko je premislila vse to, se je zbala za Vando in vse mlade duše, ki se bodo jutri darovale Bogu in zavzdihnila je: «Gospod, ti si velik. Pomagal si meni, tudi njim boš stal na strani. Posvečeno bodi tvoje ime.» Belo je bilo jutro in belo je bilo nebo. V cerkvi je bila svečanost v ozračju, veliki altar se je blestel od zlata in rož. Lučke so podrhtevale. V koru za redovnice se je motno pretakala črnina redovniških oblek v svetlobo altarja. Kakor iz dalje je pritekla pesem iz cerkve, glasovi orgel so se prelivali v mogočnih valovih. Pa jc utihnila pesem, globoka tišina jc zavzela ves prostor in je bila težka do bolesti. V drhtečih glasovih se je iz samostana približalo petje psalmov, prihajale so novinke. Kakor iz voska so bili obrazi, a v očeh je bilo pričakovanje in zaupanje v bodočnost, sedanjost pa se je skrivala v belih oblekah in pajčevinastih tenčicah. Vanda ni čutila tal pod seboj. Venomer je zrla v križ. A ko se je za hip ozrla po redovnicah, je vztrepetala in skoraj bi bila omahnila. Obenem je v duhu videla Trst, bogate ceste so vriskale življenju, morje se jc smejalo in vsepovsod je žarelo solnce, solnce, solnce. «Solnce — Bog!» — zdrznila se je. In je izgovarjala besede odpovedi in daritve z jasnim in trdnim glasom. Potem se je sklonila. Kakor iz železa, čudno težka je bila redovniška obleka in še tenčica vrh glave je bila iz svinca. Ozka tesnoba jo je obšla, pa je pogledala na altar in šepnila: «Gospod, stori z menoj, kar hočeš; saj vem, da me ljubiš.» Spet se je razmahnila pesem, orgle so pozvanjale kakor za veliko noč in vsepovsod je bil Gospod. Po končani svečanosti so šumeli glasovi v samostanu, hodniki so bili polni gostov in čestitanja ni bilo kraja ne konca. Moderne obleke, klobuki vseh barv, nojeva peresa, preproste rute; parfemi in svila, bogate gospe, revne ženice, mladi gospodje, starčki in otroci — vse se je čudno mešalo med redovniške obleke. Tuje je odmevalo po hodnikih. Stene so se čudile, strop je strmel, tla niso vedela, ne kam ne kod, ker niso bila vajena trdih stopinj. Smeh, vzkliki, gostoleče besede, solze — vse se je motalo v nesoglasju. «In vi ste kar sami?» je vzdramila prednica Vando iz opazo* vanja. «Saj res, kar sama sem,» je dejala Vanda in se ozrla. «In vam je hudo, ker ni nikogar iz Trsta?» «Malo čudno mi je.»'Vanda se je spomnila materine bolezni in je zavzdihnila. «Nič ne marajte. V Bogu smo vedno vsi združeni.» «O, saj ne tožim in nisem žalostna! Saj sem tu doma!» «Tako je prav. Bog vas je zdajle gotovo vesel.» Odšli sta skupaj v lepo okrašeno jedilnico in se pomešali med goste. «Veš, Melanija,» je dejala Tina, «časih mi je vendarle žal, da te nisem poslušala.» «Tedaj pač ni bil še tvoj čas za moje nasvete,» je dejala Melanija in se zamislila. «Prav za prav mi ni žal,» je dejala Tina, kakor da ni slišala Melanije, «saj je moralo pač priti vse, kakor jc prišlo. Je že tako zapisano.» «Res — pot je — in po njej moraš; hočeš — nočeš.» «Ali bi bila ti kdaj zamenjala z menoj?» «Jaz?» je v zadregi odvrnila Melanija. «Ne vem.» «Lepo ti je,» je zamišljeno dejala Tina in jo pogledala. «Lepo.» «In vajina hiša?» «Že stoji. Kmalu se preselimo vanjo.» «In vrt in otroci — in kitajsko obzidje — še veš?» je s smeh* ljajem vprašala Tina. «Vem. Pa pustiva to. Kako je tebi danes?» «Hvala za vprašanje,» je odgovorila Tina in se zazrla v strop. «Sicer ti pa ne morem reči na tvoje vprašanje — hvala.» «Pa se mi zdiš vendar boljša danes. Morda bi bilo dobro, če malo vstaneš?» «Da bi vstala? Zmogla bi že — a nič me ni volja. Ležala bi, ležala in spala — spala dalje in dalje. A spanca ni.» «So še tako hude bolečine?» «Vajena sem jih. Če bi prešle, nemara bi mi bilo še dolgčas po njih.» «Ne tako, Tina. Zaupati moraš v zdravje. Saj pride.» «Ne pride — že vem, kako je z menoj. Po vseh teh operacijah, po vseh teh treh letih — kako bi prišlo zdravje? Vse je zaman. Predobro vem to. In veš — Bog je pravičen.» «Zdravnik vendarle upa,» je dejala Melanija, čeprav je vedela, da ima Tina prav, ki se ji je smilila. «Zdravnik naj le upa — jaz pa ne. Pustiva to neokusnost. Si videla Andreja?» «Srečala sem ga.» «Kakšen je, kajne! Zares me ima rad, da ga je tako prevzela moja bolezen. Časih ne vem, če sploh še živi. Kar tava okrog in me venomer gleda. In že sam je kakor kost in koža. Škoda nje? govega življenja, ki se je tako oklenilo mojega in se razbilo, kot se je moje.» Tina se jc grenko nasmehnila. «O, on je prepričan, da ozdraviš!» je dejala Melanija. «Še bolj kot zdravnik, vem. Strah ga je, če bi se motil. Kaj meniš, kaj je zakrivil v življenju, da je bil tako kaznovan in se je tako zagledal vame?» je vprašala Tina. «Kaj si ti njegova kazen? Beži, beži; sentimentalnosti se boj!» «Tako mi je vedno dejal — Pire,» je tiho odvrnila Tina in povzela čez nekaj časa: «Ali kaj slišiš o njem?» «Nič. Se tudi ne zanimam.» «Res — tebi je bil vedno zoprn.» «Ne bom tajila,» je odvrnila Melanija in mučno ji je bilo. «Tudi meni — izpočetka. Potem — potem — saj veš — in vsi veste in ste vedeli. Zdaj vidim to. In ste me obsojali, le priznaj!» «Obsojali? Saj veš, pade beseda, pade druga...» «In niste imeli napak. Kako vidim zdaj vse to! In zato — pride časih — želja — iskrica, ki je plamen, da bi še živela, še živela!» Tina si je pokrila obraz z rokami, ki so bile vse prozorne in tenke. «Hudo ti je za njim?» je pretrgala Melanija mučni molk. «Za Pircem? Ne. Tisto je bilo končano logično, kakor se izide račun. Dovolj je bilo vsega in vse neznanke tega zamotanega računa so prišle do svojih pravic. In potem oni nesrečni porod, ta bolezen — vse je prav, vse se vjema. Ne pritožujem se; moralo je priti tako.» «Močna si.» «Da to spoznam? Mogoče. Živela bi pa rada še, da bi popravila krivice, ki sem jih toliko storila, posebno Andreju.» «Ljubiš ga?» Tina sc jc začudila, Melaniji pa jc bilo žal vprašanja in popravila je: «To se pravi — da me seveda prav nič ne briga ...» «O, zakaj! Nisi me užalila. Začudila sem se bolj sama sebi. Ljubim? Nikdar ga nisem ljubila. Dober jc, čez mero dober. Spo* štovati bi bila morala to njegovo dobroto — pa niti tega nisem storila. Zdaj ga spoštujem in cenim. Krivico bi rada popravila. Saj je bil vse izvedel, vse spoznal — in mi vse odpustil. Vidiš ga, koliko sem mu, kakor sem mu bila. In čutim in vem, da to ni le usmiljenje. Rad me ima. Rad, da me teži in duši. In ker sem bolnik, vidiš, ne morem nič - nič. Pa bi živela zdaj le zanj. Vendar ljubiti, ljubiti ga ne morem, niti zdaj ne. Izčrpane so vse take sile v meni. A veš —» Tina se je sklonila in oči so ji zažarele, ko je nadaljevala: «Rodila bi mu rada otroke, zdrave otroke, kakršne imaš ti. In bi bila kakor ti; in kitajsko obzidje bi postavila sama od sebe.» Vsa je vztrepetala. potem pa je sunkoma dvignila glavo in je dejala počasi: «Pa če ni — ni. Bog že ve, da jc tako vse prav.» Melanijo je dušilo, da ni mogla do besede niti ni mogla po* gledati Tine. 2c je hotela vstati, pa so se nalahno odprla vrata. «Kajne, danes je boljša?» je dejal Andrej, pristopil k postelji, pobožal Tino po laseh in ji poljubil obe roki. «Rekla sem ji že,» je odvrnila Melanija, ki ji je bilo všeč, da je prišel Andrej v tem mučnem trenutku. «Ah, Andrej,» je dejala Tina s smehljajem, «ti se vedno rad motiš. Pa če že oba hočeta, pravim tudi jaz tako.» «Tako jc prav, Tina. Ti vse preveč obupavaš in se vdajaš otožnosti; to je slabo za bolnike,» je govoril Andrej in sedel kraj postelje. «Saj res.» je povzel in potegnil pismo iz žepa, «Vanda piše.» «Vanda!» sta vzkliknili obe z Melanijo in Melanija je vprašala: «Ali je že redovnica?» «Je že — sestra Marija,» je odvrnil Andrej in dostavil: »To nesrečno dekle, kam je prišlo!» «Ne, Andrej,» je povzela Tina. «Jaz mislim drugače. Čeprav so ' mi bile take misli vedno strašne. Prav je storila. Kako jc zunaj med svetom? Kaj je lepo? Vidiš! — Kaj piše?» «Če je tebi prav, je prav tudi meni,» je dejal Andrej in prebral pismo. Pri zadnjih besedah iz pisma se mu je tresel glas, Tini so stopile solze v oči in tudi Melanijo je prevzelo. «Srečna je,» jc dejala tiho Tina, «in lepo ji jc. A videli se nc bova nikdar več.» «Tina!» je vzkliknil Andrej. «Ne tako! Ljubljana vendar ni na koncu sveta!» «Zame že. Ona pa tako ne sme priti. Poglejta, solnce je posijalo!» «Res,» je dejal Andrej in se ozrl. «Zdaj bi šla malo na solnce,» je povzela Tina, «na verando.» «Tako je prav, Tina. Dobro ti bo delo.» Melanija je pomagala Tini, ki je bila v obleki še bolj prepadena in so se ostre poteze križale na obrazu. «Kajne, kako sem oglodana,» je smehljaje dejala Tina in pri* stavila: «Obleka kar visi na meni, vse mi je preširoko, lasje so se izredčili, glej,» se je ogledovala v zrcalu. «In te gube, vidiš, oči medle in utrujene, ustnice tenke in brez krvi, obraz bled, bled. Pa kaj!» Zamahnila je z roko. «Vajena sem že. In že dolgo je od tega, odkar sem se prestrašila same sebe takole pred ogledalom in se razjokala do obupa. In si pomagala s šminko in ne vem s čim še — dolgo je že od tega; zdaj si več ne pomagam. Bolna sem pač, postarana, izmučena — pa pojdimo!» Andreju se je paralo srce, ko jc poslušal in gledal Tino. Videl je, da govori resnico, in tako ga je davilo v grlu, da ji ni mogel oporekati. Z Melanijo sta jo odvedla na verando in Tina je komaj sopla, vsedla se je v naslanjač in mrzel pot ji je stopil na čelo. Na široko se je bilo razprostrlo solnce po verandi, šipe so sc bleščale kakor luč in jesensko listje je vse cekinasto drhtelo v žarkih. «Iti moram», je dejala Melanija. «Zbogom, Tina.» «Zbogom,» je komaj šepnila Tina in ni izpustila roke Melanije in ji je pogledala naravnost v oči. Potem je omahnila roka, da se je Melanija zdrznila in je komaj razumela Tino, ki je dejala: «Doma pozdravi; zbogom.» Ko je Melanija odhajala, se ji je v hipu zazdelo, da morda ne bo nikdar več videla Tine in tesnoba jo je obšla. Potem je prišla mati, ki je bila že obupana radi Tinine bolezni, in Andrej je moral spet po opravkih. Tina pa je nemo zrla v solnce, mislila je na morje in tako hudo ji je bilo, da so pritekle solze same od sebe. Jasno je čutila, da ne bo nikdar več videla morja in ne znancev in tudi solnca ne. «To je bila moja zadnja pot,» je pomislila, potem je omahnila in mati jo je vsa prestrašena odvedla nazaj v posteljo. Ondi je ležala kakor mrlič in ni se zavedla do večera. Andrej jo je klical in klical in je čutil, kako se je prelomilo tudi njegovo življenje, Zdravnik je zmajeval z glavo. «Nova operacija?» je drhteče vprašal Andrej. «Ne mučimo je,» je odvrnil zdravnik in Andrej je povesil glavo. «Ni pomoči? A jaz hočem, hočem, da živi!» je vzkliknil, a zdravnik ga je prijel za roko in dejal: «Veliko je pretrpela. Privoščite ji počitek.» Andrej se je sesedel, onemoglo je strmel sko-zi okno v noc in noč je biia krog njega in v njem. Potem je Tina nalahno odprla oči in je premaknila ustnice. Andrej se je sklonil čeznjo in je zaslišal šepetajoče besede: «Odpusti, Andrej.» Oklenila se je njegove roke, Andreju se je krčilo srce in zavpil bi bil v neskončnih bolečinah, pa je le šepnil: «Tina». Tina je široko odprla oči in je strmela v neznano daljavo in je dehnila: «Odpusti, o Bog, .popustil» Potem je zaprla ociTgfenak smehljaj se je pretegnil krog ustnic, roka je omahnila; Tine ni bilo več. Ivan Albreht: SlTOtcl. Tam v zlatem polju ptička prepeva prelepo. Da mogla bi jaz deklica tako zapeti ž njo! A onkraj polja zlatega pri križu križ molči, pod enim cče dobri moj, pod drugim mati spi. r ^ Anton Novačan: MUIUKL Seher Sarajevu. Ta nebu se je utrnila zvezda in dolga svetla črta sa njo je * ugasnila bliskoma. Iz Rimske ceste se je utrnila druga, v drugo stran, in Muniri je ostal v spominu syetli lok, sijoč čez nebo od vzhoda do zahoda. Muniro so zabolele oči in mela si jih je, da bi bolje videla. Ležala je vznak za glogoVim grmom in štela zvezde. Štela jih je devet, nocoj deveto noč, devet jasnih zvezd, da bi se ji izpolnile želje, ko mine ta zadnja noč hrepenenja in čakanja. Verovala je Munira zvezdam, deveterim izvoljenim deveterih noči, toda svojim željam ni vedela ne svrhe ne početka. Nad njo je bilo razpeto nebo, sladko nebo Alahovo, in zvezde so drhtele kakor v toplem dihu tihega vetra. Tlak razkošnega vzduha je legal Muniri na prsi in lotevala se je je omotica dremanja in spanja. * Vstala je in sedla. Začudila se je, da je sedaj noč čisto druga, ne več tako svetla in brezmejna, nebo nad njo ne več tako blizu, kakor poprej, ko je zrla edinole vanj. Težko je bilo Muniri. Kriknila je pritajeno in se stisnila vase, točno, prepelica nočna, ki jo splaši nagli lahni šum. Pred njo je ležalo Sarajevo, od treh strani med gorami, kakor uklenjeno od velike podkve. Strehe poslopij so tonile v mlečnem soju svetiljk in le visoki vitki minareti džamij so bedeli samotni v višavi. Od mesta jc vršelo nejasno mrmranje, trd žubor, podoben hropenju spečih; Muniri se je zdelo, da leze po cesti na holm velika stonoga žužel. Uprla je oči, iskaje pošast, in opazila na cesti temno postavo, prihajajočo bliže in bliže. «To bo ciganka Hankija!» se jc poveselila Munira in je zaklicala ciganko Hankijo. S ceste se je oglasila ciganka Hankija: «Oj, aginica moja, sladkega ti sevdaha!» In že je sedla k Muniri, zavijajoč se v črne krpe, in smrad je šel od nje, kakor od vsakega preroka. Prijela je Muniro za roko in šepeta je vprašala: «Spi, tvoj aga?» «Da, spi moj stari aga,» je odgovarjala Munira, «vsula sem mu tvojih praškov med kavo. Ko je izpil, so mu zlezle skupaj oči in iskal je, kamor bi se naslonil. Pri tem jc ponavljal, da je moje seme za nič in da nikoli ne bom povijala deteta. Jaz pa sem mu dejala, da je moje seme dobro, ker sem sveža in mlada, in da je njegovo za nič, ki je trhel in star. Pogumna sem bila, njegova roka me ni dosegla, tonil je v dremanje in spanje.» Hankija je prižgala cigareto. Za hip se je pokazal njen obraz, nabran in počrnel in mrtev kakor suha zemlja. «Da, spal bo tvoj aga do zore,» je godrnjala Hankija z nizkim moškim glasom. «Visoko je nebo in čas je, Munira, da mi poveš, kam si se zagledala.» Munira je vzdihnila: «Ko so lani cveteli jorgovani, sem prišla k agi na holm.» Prekinila se je v spominu. To je bilo tedaj, ko jim je črno pismo iz tujega carstva oznanilo smrt očetovo na vojni in se je njena mati zgrudila mrtva brez besede. Strici in tete so prisodili Muniro agi in a'ga jo je prinesel v mraku na holm. Ležala mu je na kosmatih prsih in čutila na sebi njegove roke kakor debele vrvi. Tisto prvo noč so divje lajali agini psi in mesečina je obsevala usahle ude nagega age. «A ti se spomni in povej, koga si izbrala,» je grgrala Hankija. Munira je premislila. Ni jih mladeničev daleč naokrog in še mož ni, vse jih je vzela vojna. Starci so, sami krevljasti in bradati starci, in še jih bule ljubosumno zapirajo in skrbno negujejo za sebe. Kraj groba Uri je Dedine. pa stoji koča in v koči prebiva mladenič, ki ni vere Alahove, ne Srbin ogenj živi, in tudi ne pod oblastjo črnih fratrov, prepasanih z belo vrvico. Razodela je ciganki svojo misel in Hankija je odgovorila: «Poznam ga. Prišel je iz dežel večernega solnca in v Sarajevo na službo hodi. Njegove roke so drobne in bele. On je učena glava.» Dolgo in živo je šepetala Muniri o mladeniču od večernega solnca. Muniri so se dvigale prsi, ko je slišala besedo o sreči materinstva, o sinu, ki bo nosil ponosno ime agino, v resnici pa bo učenjak in ljubljenec Alahov, prvi na zboru mož in veljakov. Videla je v duhu oba, očeta in sina, oba lepa in srcu draga, kakor da bi ju bila poznala že davno. Vendar plašila jo je neka temna slutnja. Vprašala je boječe: «A moj aga?» «Naj pije rakijo,» je odsekala Hankija. «Starost in rakija mu oslabita pogled in nikoli nc bo zvedel, da se je razcvetel cvet tvojih • nedrij pod mladeničem od večernega solnca. Jaz pa si izvolim nagrado, enoletno jagnjc in panj strdi iz tvojega čebelnjaka.» Kopala je z roko po svojih prsih in položila Muniri na krilo šumeč papir. * «Na, vzemi,» je dejala, «to je za starca, da bo spal, kadar bo treba. To pa je za sevcah, da te bo ljubil mladenič od večernega ' solnca. Pomni, v desnici imaš prašek za spanje, v levici, pa lek za ljubezen. Delaj previdno in čuvaj skrivnost.» Dvignila se je Hankija in lezla počasi po hoimu navzdol. Od ceste je še zaklicala: «Starca uspavaj, mladeniča zbudi!» In jc utonila pod bregom prej, nego jc mogla Munira razbrati svoje misli. Stiskala je v pesteh čudovite praške in se je ogledala po zvezdah, po svojih izvoljenih. Ni jih bilo več. Ugasnile so zvezde in jutro je z zoro pojilo nebo. Rob gore na vzhodu je žarel, vstajalo je solncc. Na holmu je bilo vse svetlo, agine njive v rosi blesteče in beli njegovi dvori med Jehami. Munira je zaslišala nad sabo šum velike ptice. Spomnila se je sebe in vsega, kar je v , mislih prebirala. Vstala je in zletela radostna proti domu. Agini psi so ji hiteli naproti z dobrikanjem, med zidovjem na dvoru pa se je razlegal krik otrok, iz hlevov je režal glas aginih starejših žen in služkinj. Munira se je splazila k oknu in pogledala v agino spalnico. Sedel je njen aga razvaljen na preprogi in srkajoč iz čibuka gledal topo v steno. Ni še bil opravil jutranje molitve; bil je brez turbana in Munira je prvič opazila, da je plešast. Po njegovi sivi bradi in kosmatih prsih se je sprehajala črna muha kakor po enem. Munira je strahoma odvrnila pogled in je šla in storila, kakor je bila sklenila. Napolnila je cigarete s praškom za ljubezen in jih skrbno skrila pod plašč. Nato se je odtihotapila 7. dvora. Zunaj za zidom je slišala ago, ki je klical: «Munira, Munira!» Zahotelo se mu je njene ljubezni in njegov glas je moledoval, begajoč med zidovjem, kakor izgubljena ovca v planini. Munira je hitela, da ne bi slišala, ko bo besnel, da nc bi morala v njegove >uhe in nasilne roke, ko bo ukazal. Tekla jc na drugi holm, kjer je sameval grob Urija Dedine. Spodaj med obema holmoma se je pri studencu ustavila in pokleknila nad bistro vodo. Odgrnila jc lice in se pogledala. Videla je v vodi svoj obraz, bela lica, črne oči in čelo, posuto z zlatimi kodri. «Kako sem lepa in mlada!» je pomislila. A že je udarila poredno po vodi in se začela umivati. Ko si je umivala vrat, je zadela ob gjerdan, ob težki niz biserov, katerega ji je podaril aga tisto prvo noč. Zasmilil se ji je aga. Toda že je snemala nanule, brezpetne čeveljčke in bele nogavice. Stopila je v vodo in si umivala noge visoko čez kolena. Na koži je opazila modrine od roke agine, od njegovih brezzobih ust, in se je stresla. «Ščiplje kakor rak!» je zaklicala in nič več se ji ni smilil aga. Še enkrat je premislila svojo osnovo in nastopila pot po strmini, odločna in usodi vdana, kakor da gre na drugi svet. Gori na holmu se je skrila za visok kamen in se pripravila na prežo. Kdo bo prvi živi, ki ga bo ugledala? Toliko da je pomislila, glej, približal se je h grobu Urija Dedine njen stari stric Meho, vakufski sluga in čuvar svetnikov. Grob Urija Dedine je starodavna lesena stavba s čudno kapasto streho. Notri so stene popisane s strašnimi reki o smrti, na sredi svetišča pa se nahaja črno pregrnjen grob Urija Dedine. Meho je odpiral vrata in hotel vstopiti, toda premislil si je in leno sedel na kamen. Prekrižal je noge in si zavijal cigareto. In tedaj je zaslišala Munira zvonki glas in vsa zadrhtela. «Dobro jutro!» K Mehu je pristopil mladenič in mu položil roko na rame. Prišel je izza svetišča, gologlav in kodrolas, nasmejan in živ, lep in srcu drag, kakor ga je opisala ciganka Hankija. «Kakova je cerkev, Čigav svetnik?» je vprašal mladenič sta* rega čuvaja. Meho je pogledal kvišku in malomarno odvrnil: «Ni ne cerkev, ne džamija. Je le grob Urija Dedine.» «A kdo je bil Urija Dedina?» «Svetec in ugodnik božji,» je odgovarjal Meho in se počasi dvignil. «Vaš? Turški?» je vprašal mladenič. Stari Meho se je popraskal pod fesom in zategnil na dolgo: «A, Bog bi to vedel. Zdaj je naš. Pravijo pa, da je bil Urija Dedina tiste vere, ki je danes ni več. Zdaj je naš, mi ga častimo!» «Pa zakaj ga častite?» «Častimo ga. Navada je taka. Da ni svetnik, ne bi ga častili.» In Meho je pljunil pred tujca in stopil samozavestno v svetišče Urija Dedine. Tudi mladenič se je okrenil. Zdaj ga je Munira poklicala v svojem srcu in ga pozdravila z Alahom, kakor se je naučila od ciganke Hankije. In ko je prišel mimo kamna, je iztegnila roko in mu pobliskala s črnimi očmi. Vzel je ponujeno cigareto in začuden obstal. Munira je dvignila krinko z obraza in se mu po* kazala. Gledala sta se iz oči v oči in v obeh je planila ljubezen, tista nagla in mogočna, ki je v življenju edina, kakor ima dan eno samo jutranjo zarjo. Munira se je nasmehnila. Na njenem belem vratu so zadrhteli od vzdihov sevdaha biseri gjerdana. Zašepetala je strastno: «Molči in pridi jutri zopet!» Spustila je krinko in divje zletela po. holmu. Zavila je med grmovje in ko je mislila, da je ne more nihče videti, je počenila in gledala skrita za mladeničem. Šel je spodaj po beli cesti in okrog glave se mu je vila meglica sivega dima. «Še osemkrat, da bo devetkrat, da bo devetkrat po mojih zvezdah, da me bo ljubil mladenič moj!» si je dejala Munira. Odslej ga jc pričakovala vsako jutro za grobom Urija Dedine in jemal je mladenič od nje začarane cigarete. Deveti dan pa je Munira proti večeru okopala starega ago in ga uspavala, ko se je storila noč. Tedaj je mazilila svoje lase, sc oblekla v svileno tančico in skrila pod plašč ostro bodalcc. Ko se je odpravila na pot, je zahvalila Alaha, da ji je naklonil temno noč. Doli pri studencu je čakala na njo ciganka Hankija: «Si pripravljena, Munira?» «Mazilila sem si lase in sc oblekla v tenčico!» «Si prepasana trdno čez pas?» «Prepasala sem se in sem v stroku tanka čebela.» «Alah s teboj, Munira!» In Hankija jc v mraku segla po njej in jo otipala vso od nog • do glave. «Poslušaj me,» je dejala ciganka Muniri, «ne jenjaj poprej, dokler ti ne izpolni vseh želja, kakor hočejo tvoje zvezde. A ko se izpolni ljubezen vajina, kaj boš storila z mladeničem od večernega solnca, Munira?» Munira je molčala. «Si videla pajka, Munira, in njegovo samico?» je nadaljevala Hankija. «Kadar se zgodi, ubije samica pajka. Stori kakor pajkulja, Munira!» «Alah s teboj, Hankija!» je odgovorila Munira pokorno in odšla. V temi je videla svetlo okno na holmu in je vedela, da je za tistim oknom mladenič od večernega solnca. Bila je vsa mirna in hladna, ko je potrkala. Mimo okna je šinila temna senca in svetloba v koči je ugasnila. Zaškripala so vežna vrata in dvoje mehkih vročih rok je seglo po Muniri: «Moja?» je dihnilo vanjo. «Moj!» je bil njen šepet. In dolga temna noč je devetkrat izpolnila devet Munirinih želja, kakor so hotele zvezde, devet njenih zvezd deveterih noči ne* jasnega hrepenenja in čakanja. A preden je zasvitalo, sta dobri Meho in Hankija položila v grob Urija Dedine mrtvega pajka, ki ga je zabodla mlada pajkulja, potem ko se je zgodilo. Hankija je prejela nagrado, enoletno jagnje in panj strdi, stari Meho pa čuva naprej grob Urija Dedine, svetnika in ugodnika božjega. Cvet se je razcvetel na prsih Munire. Cvet njenih nedrij bo dozorel in postal ljubljenec Alahov, prvi na zboru mož in veljakov. Alah bodi z njim in z nami vsemi! . .................................................................................................. Anton Novačan: Ljubljanski feuilleton. Penatom pri «Kolovratu». Grad vali na bregu pusto dolgočasje, sivo mesto spodaj dolga dolga vas je vse do kalne vode, ki bi reka bila, da je ni umetna roka ogradila. Tu je ljudstvo skromno in uboga rado, vsakemu gospodu klanja se z naslado. Ker rodijo često in ob slabi hrani ženske tukaj niso cveti negovani, hitro gasne njih kipeče mladoletje. Moški so v buržuje preodeti kmetje. Tip koleba jim med severom in jugom, vsem je v licih še nostalgijama plugom. Vse je tu umerjeno in trikrat strogo. Greha skoro ni, in če, ima nalogo, da ugladi pot čednosti in morali — tu so patri duše mož oblikovali. Hej, lepota, ogenj in svoboda mlada, cvetje naše vse pod kruto dogmo pada. Saj jma Ljubljana kloštre in kanale, parasite črne, velike in male. Čas pobira dneve kakor težke kamne, tujsivljenja slike niso nič omamne. Becjo vidiš, lačno deco in delavce, mast ogreva le bankirje pesoglavce. V megli cinka tramvaj... Baba izklicuje časopise dnevne ... Branjevka vzdihuje za škofijo: «Jezus!» — in orehe tare. trudno brenka zvon s predmestne fare. Narod ta je zgrešil davno svojo zvezdo, heroj tihi zgradil je kolibri*gnezdo. Od nekdaj mu dobro je sreč ostalo in pa bujne domišljije — nekaj malo. Tuj postopam po Ljubljani, ogle brijem, rogam se sam sebi in da čas ubijem, krenem v krčmo hj«F^lovratu»-ker penati tega mesta so edino literati. Cvetko Golar: jcder^gemeii^^ Pod št. 11. in 12. citira Radics po Richterju dvoje knjig v raznih izdajah, ki jih tudi Richter ni imel v rokah, ki pa so oči? vidno samo deli «Einstandrechta», kar smo ob priliki salzburškega «Sonderbucha» konstatirali že zgoraj pod št. 1. Kavčič navaja po Radicsu tudi ti dve knjigi, toda pod št. 10. in 11., ker je brez pametnega razloga prevrgel kronološki red izdaj Pegiusovih del, ki se ga Radics drži. Kot 13. delo Pegiusa navaja Radics sledeče: «Tractatus juri? dicus de_ iure canum oder Hunderecht... beigefügt das Recht der Tauben und der 1 lühner. Frankfurt und Leipzig. 1719.» Da je to delo brez navedenega imena pisatelja in z letnico 1719 pripisal Pe* giusu, motivira Radics s tem, ker jc v katalogu dunajske vseučiliške knjižnice pripisano Pegiusu, kakor Radics sodi, «ganz mit Rcchtx. 8 De jure cmphvteutico, list III a. Toda ta juridični humoristikum pač ni njegov. Zoper to govori ne samo dejstvo, da imamo to delo izpričano samo v eksempiarju, ki je izšel več kot sto let po Pegiusovi smrti, tudi njegov humoristični značaj je Pegiusovemu delu popolnoma tuj. Tradicija, ki ga pri* pisuje Pegiusu, je seveda že mnogo starejša; najprej se, kolikor vidim danes, pojavi v Zedlerju,* ki pripisuje Pegiusu kar dvoje izdaj takega dela, in sicer: 1. «Juristische Ergötzlichkeiten vom Hunderechte. Frankfurt 1725» in pa 2. «Hunde* Tauben* und hlühnerrecht. 1728.» Konfuzni Zedierjevi biblijografski podatki so — z eno izjemo — dobesedno prevzeti v «Neu*vcrmehrtes Historisch* und Geographisches Allgemeines Lexicon. 3. Aufl. Basel. 1744.» Značilno je, da jih Jöcher, ki se je za Pegiusa sam potrudil, ni kratkomalo prevzel; kar podaja on, je sicer malo, a vseskozi zanesljivo. Kavčič je seveda Radicsu v tem slepo sledil. Nepopolni, kakor o njegovih knjigah, so tudi podatki o nje* govern življenju. Radicsjej)o Richterju^prevzel nedokumentirani podatek, da je bil Pegius rojen v Ljubljani, iz Thalnitscherjevc «Bibliotheca Labacensis publica» pa je V. Steska10 dodal še letnico rojstva 1508. Proti temu pa govori jasno besedilo nagrobnega ,\y fo spomenika, ki si ga j^d^lJ^Qg^ius^qstaA^i^sam in v katerem se imenuje «von pillichgräczs». Naravnost zagonetni pa so podatki o njegovi smrti. Za njih imamo dva avtentična vira. Prvi je nagrobni kamen, ki ga je dal za sebe in svojo družino postaviti Pegius sam in ki je še danes t ohranjen v zidu kapelice sv. Margarete na pokopališču pri Sv. Pe* • tru v Salzburgu. Datum Pegiusove smrti ni izpolnjen, pač pa stoji na spomeniku, da je njegova žena Katarina Lobcnstain umrla 17. maja leta 1584. in sledeči distih: Vixit honesta Deo, vivat nunc ccspite vivo Tccta, mihi sex quacjpignora chara tulit. I žetega sledi, da je Pegiusjmr^iwzneje in da ni potem nihče po* skrbel za_to, da_bi se na kamnu vstavil datum njegove smrti. Z drugim, sodobnim virom postane vprašanje le še bolj zamotano. Pegiusov vrstnik, opat pri Sv. Petru v Salzburgu, je k letu 1593. v kroniki samostana zapisal sledeče: «Bil je tukaj v Salzburgu /oJL*. ^to. /^flfeki Martin Pegius, po rojstvu Dalmatinec, doktor vsega prava, / \ 'Izredno vešč latinščine, grščine in hebrejščine, nadškofov sveto*£ valeč, nenavadno učen in zelo spoštovan mož, celo pri nadškofih jevn _:—-----------------—-------——1--— » * Universal*Lexicon, XXVII, 99. Izy^muz. dr. za Kranjsko, 1900, 160. /VjXxr***. , " j, ^Vi — 696 — zelo priljubljen, ki so ga leta 1581. pripeljali z ženo vred na salz* burški grad in tam zaprli, dokler nista oba umrla. Govorilo se je, da se je dal podkupiti11 in da je mnogokrat varal zaupanje in ravnal krivo zoper dolžnosti svojega stanu. In ker se je pečal tudi z matematiko, sta se oba z ženo vdala magiji/2 Doktorja so po* kopali na pokopališču pri Sv. Petru. Njegovo ženo pa so kakor kako zloglasno žensko v tihi noči prenesli k Sv. Boštjanu in jo tam zagrebli zunaj pokopališča. Temu Pegiju je bil naš samostan dolžan 630 fl., ki si jih je bil od njega izposodil naš opat Andrej; ostanek tega dolga je nadškof Wolfgang Theodorich 4. aprila samostanu blagodušno odpustil in pozneje vrnil dolžno pismo.» Podatkov teh dveh virov ni na noben način mogoče spraviti v sklad; posebno težavo nam dela dejstvo, da sta sodobna, saj je med obema časovne razlike komaj kakih devet let! Dokler teh virov ni mogoče na licu mesta kontrolirati in dokler se nam nc odprejo novi, n. pr. arhiv salzburškc nadškofije, ne dobimo iz njih — razen množice ugank — drugega zanesljivega podatka, ko da je P^ijjs^umrl v visoki ^tarosti med leti 1584. in 1593. Sodobniki so o Pegiusu precej redkobesedni. Freymonov «Elcnchus omnium auctorum, qui in jure ad nostram usque aetatem claruerunt. Francofurti ad M. 1585» ga niti ne omenja, «Collectio in unum corpus omnium librorum, qui in nundinis Francofurtensibus ab anno 1564. usque ad nundinas autumnales anni 1592. venales extiterunt. Francofurti. 1592» II, 245 ga imenuje tudi «Pogius» in omeni troje njegovih del, med katerimi ni nobeno neznano. Val* opijem, da «ga_se_dajnes razni juristi citirajo», za kar lahko^lužijo kot dokaz eksemplarji ljubljanske licejske knjižnice. Sign. 6892 nosi rokopisno opazko «Sum Gabrielis Lucantschitsch I. V. Dris. Anno 1660» in tiskani «Ex Libris Joannis Hieronymi Marzina de Merzenhaimb ad Hochenpass in Cronaberg, J. U. D. Caes. Regii Fisci»; sign. 17.615 tiskani «Ex Lib. Joannis Stephani Floriantschitsch de Grienfeldt. J. V. D.», sign. 17.955 pa rokopisni notici «Ex Libris Joannis Andree Prandtauer, J. U. D. Anno 1665» in «Jonaß Freyherr von Wälfristorff, den 2. August 1649.» 11 Radies je n. n. m. «muneribus corruptum» prevedel: «durch die Ehren-stellen, die er bekleidet, corrumpiert». Drugošolček! 12 Res je izdal Pegius leta 1570. svoj astrološki «Gcburtsstundcnbuch», kar pa v oni dobi ni bilo nič nenavadnega. Sicer bi ga nc bil posvetil proštu v Reichenhallu! Ivan Albreht: Koroška pisma. i. V Ljubljano bom pisala, dva krajčiča poslala, pisala bom s solzami, kako hudo je z nami. Oj, sestre ve v Ljubljani, sam Bog naj vam oznani, mene ljudje nemili so v ječo zaklenili! II. Drava reka, moja beseda s tabo bi rada hitela, da bi sestram in bratom v svobodi o moji nesreči zapela: «Sto let, oj, tisoč let naše svobode cvet, našega dela sad, — zdaj je jad, lc jad in jad — moj ubogi Rož. III. O^Gospasveta, o, Gospasveta, materina beseda meni je vzeta! O, Gospasveta, o, Gospasveta, vrni mi mater, vrni očeta, da zakričita pod neba obok: «To je moj, moj, moj otrok!» Nikogar, nikogar. — Neba obok vrača mi le moj grenki jok. IV. O, da sem jezero, ki se razpeni in butne čez stene in zadivja! — Planila bi po brežini, dolini, vpila bi na vse kraje sveta: «Kje je pod solncem pravica doma?» Ali joj mojih slabotnih rok! Nisem jezero, — le nesrečen otrok. _______...... t« Slavko Grum: Maj v vazi. Čez okna lijejo zastori, črnega mraku zastori. Nikjer več ni življenja, nikdar ga ni bilo: razpuščeni so udi, kakor razliti po postelji--- Še kašelj je pojenjal, nič več ne trga prs. Komaj senca da se zgane, odloči da se od zidu in prestopi po sobi--- Nekaj se je dotaknilo trepalnic, mojih trepalnic se je do* taknila luč. Sestra Kandida mora biti, ki je odprla vrata. Tiha roka se me je vprašaje dotaknila. «Čutim vas, sestra!» Zašepetala je; kakor bi se bala, da upihne plaho luč, je dihnila: «Nekaj sem prinesla; da boste veseli, sem vam prinesla.» Težke so veke, komaj da razločim lastne misli, ki vstajajo iz temine: «Kako je to, „biti vesel", sestra?» «Vesel? Vesel biti, je imeti široke oči in vlažne kakor otrok.» Mehke so bile njene besede, kakor vonj bezga so prihajale k meni, kakor nekaj ihtečega, ki si je s težavo utrlo pot in sedaj utriplje s perotjo ob srcu. «Kaj se jc zgodilo, sestra? Naenkrat mi je kakor — kakor —. O, sestra, daleč je, da je bilo tako, daleč, da sem imel oči velike in vlažne. Komaj da jih razločim v daljavi. V kapelici je bilo, ob Materi Božji sem klečal in roke so mi dišale po šmarnicah. In — naenkrat mi je kakor takrat, kakor spomin šmarnic da me je poklical. Sestra, sestra, ali že rastejo bele cvetlice, diši li že zunaj pomlad?» «Glejte jo, pomlad! Pri vas so šmarnice!» Odprl sem oči, k njeni roki sem se vzpel: na omarici je vaza belega maja. , v Pognal sem se kvišku, iztegnil sem roke, da bi objel rože, da bi vdihnil —. Telo je padlo vznak. Pozabil sem, da sem mrtev. «Ne umreti, ne, ne! Sestra Kandida, naj živim, pustite mc živeti! Zakaj ste spustili zavese? Vzeli ste mi Lidijco, še prijatelj ne sme več k meni. In sedaj me hočete prevariti še za pomlad!» Bleda žena se je sklonila k meni, bleda žena mi je božala čelo: «Saj če bi bili zunaj, ne bi videli pomladi, saj če bi hodili mimo rož, ne bi jih poznali. Božali bi roko Lidije, misli pa bi krvavele. Ubogi, zunaj ne rastejo rože in ne diši pomlad. Ob drevje se lovi jok, kletev se po ulicah opoteka----» Prijel sem jo okrog vratu, tik k obrazu sem se vzpel, pogledal v oči. Gledal sem jo dolgo, dolgo, brez usmiljenja. Nuna je vzdrgetala. Roka se je odločila, padla v temo. In je zajokala. Njene rame je stisnil iht. Svojega starega očeta se spominjam kot častitljivega starčka. Po šegi, ki je tiste dni že s pospešeno naglico izumirala, je nosil dolge lase, ki so se mu usipali globoko na tilnik. Bili so že čisto beli ter na temenu nekoliko zredčeni. To je bil na tem človeku menda edini znak visoke starosti; kajti sicer je bil moj stari oče čil in čvrst. Vsaj meni, ki sem bil takrat sedem* leten dečko, se je zdel višek vsega popolnega in blagega na svetu. Ljubil sem ga z vso ljubeznijo, kolikor je premore tak otrok, po* slušal njegove besede ter hranil njegova številna pripovedovanja kakor dragoccn zaklad v svojem srcu. Vedel je namreč povedati toliko, da nama večeri niso bili nikdar predolgi, deževna jesen nikoli dolgočasna, da, celo toliko, da sem hotel biti neprenehoma blizu njega in nisem maral nc igrač, ne druščine svojih vrstnikov. Bogve, koliko lepega, ki je bilo morda njegova last, je že iz* ginilo iz mojega spomina, še danes pa mi je živo pred očmi tale doživljaj: — To je bilo takrat, — je pravil stari oče, — ko sem bil jaz tvoje starosti, takole pred kakimi petinsedemdesetimi leti. Jesenski čas je bilo, že po svetem Martinu. Oče so gnali nekam daleč par volov na semenj, par lepih sivcev. Zjutraj so šli zgodaj še po temi; pod noč so pa rekli, da pridejo spet domov. Jaz sem se jim bil še prejšnji večer priporočil, naj mi prinesejo belega kruha, in so mi tudi obljubili. Takrat je bilo še vse drugače, veš. Bel kruh smo imeli samo o božiču, veliki noči in o binkoštih, drugače smo pa otepali ovsenjak, ki zbada po ustih kakor brinje. Zato sem bil očetove obljube silno vesel in se mi je vso noč sanjalo o belem kruhu. Tudi zjutraj sem se zbudil, dasi je bila še trdna tema, ko so oče odhajali. Slišal sem, kako so rekli materi: «Pazi nase in na vse skupaj, če bi me ne bilo več nazaj!» Mati so zavrnili: «Oh, ne bodi tak! Kamor greš, govoriš tako!» Nato spet oče: «Kdaj človek gre, to ve; kdaj se vrne, je v božjih rokah!» Potlej sem spet slišal mater: «Mešetarjev se varuj in glej, da se preveč nc zapleteš mednje!» Nato so še pokropili živino, rekli: «Bog in ta sveti križ božji!» pa so pognali. — Ivan Albreht — Jaz, ki sem bil lepo na toplem pod odejo, sem mislil med* tem na očeta, na semenj in na beli kruh. Tisti dan se mi je zdci strašno dolg. Šole takrat pri nas še nismo imeli, doma v takem času tudi ni bilo posebnega dela, vsaj za delavce moje vrste ne, zato sem se iz dolgega časa pretegal iz kota v kot in delal sebi in drugim nadlego. Mati so mi jih morali parkrat pošteno našteti, češ, da sem spak, ker nič ne ubogam, in da ne bom dobil belega kruha. — — Te grožnje sem se zbal na vso moč, pa sem zlezel v kot na peč in čakal, kdaj se bo zvečerilo. Pod večer so me potlej napravili za svetarnika ter me tako prisilili, da sem bil miren. Seve, ti ne veš nič več, kakšno delo je imel svetarnik. Zdaj pozna že vsaka bajta petrolejko, takrat smo pa še povsod svetili s trskami. Imeli smo visoko stojalo, kamor smo kakor v klešče pritrdili gorečo trsko, svetarnik pa je moral skrbeti, da je bilo vedno dovolj svetlobe. Kakor si se malo kam zagledal, je bil brž ogorek prevelik in luč preslaba, pa je hitro kdo zagodrnjal, zakaj ne utrinjaš o pravem času. — — No, prav za prav sem bil s tem delom zadovoljen, ker je bila svetarniška služba imenitna, prihranjena volarju ali kvečjemu pastirju. — — Tako sem sedel, utrinjal gorečo trsko in jo vestno na* domeščal z novo, kadar je začela dogorevati. Bilo ni nobenih posebnih pritožb in so bili zadovoljni z menoj vsi, ki so imeli v hiši kaj opravka: hlapec, ki je obdeloval toporišča na rezilnici, pa tudi mati, pastir in volar, ki so pri peči za mizo prebirali fižol. — — Ves dan je bil nekako čmeren in tudi precej mrzel, pod noč se je pa vreme utoplilo. Naenkrat je hlapec povedal: «Dež!» Potem je začela divjati šc sapa. Dekla, ki je v kuhinji kurila za večerjo, je prišla v sobo in tožila, da ji nikakor noče goreti v peči. Mati so ji šli na pomoč, toda obema skupaj se ni hotelo prav nič kaj posrečiti, tako je divjalo zunaj. — — Hlapec, ki je bil že precej v letih (Martin smo mu rekli), je začel pripovedovati strašne zgodbe o razbojnikih. Potlej je začel govoriti o veščah, ki begajo in zavajajo popotne ljudi, pa tudi o zlih urah in slabih minutah. Vseh se nas je polastila groza , in še sedaj dobro vem, kako si niti z očesom nisem upal treniti od goreče trske, da ne bi kje zagledal kake pošasti. — — Ko je jel Martin praviti, kako hudo razsaja burja, kadar si kdo vzame življenje ali se pa nenadoma kje ponesreči, sem si komaj upal dihati. «Nocoj zategava in cvili čisto tako,» je končal in obmolknil. Namesto njega sem se oglasil jaz, pa ne z besedami, temveč z jokom. V strahu sem bil malo pogledal proti oknom in se mi je zazdelo, da strmi cela vrsta obrazov vame. «Kaj se pa cmeriš?!» je zarentačil Martin. Mati so me prišli tolažit, volar in pastir sta pa godrnjala, da nič ne vidita, ker toliko časa ne utrnem trske. Tedaj je nenadoma močno potrkalo na srednje okno, kakor da bi kdo klical, naj mu odpremo. «Kdo je?» je vprašal hlapec, pa ni dobil odgovora. Mati so hitro utrnili trsko, . volar pa je stopil k oknu. Medtem je potrkalo drugič. «Kdo je?» so zdaj zaklicali mati. Tudi njim se ni hotel oglasiti. Še tretjič je potrkalo, toda volar ni videl nikogar, čeprav je stal pri oknu. — — «Kdo se neki smodi tod okrog hiše?!» je zagodrnjal hlapec in odšel ven. Vsi so bili nekam splašeni. Pastir se je prekrižal, volar se je odmaknil od okna ter obstal sredi hiše, mati pa so stali pri meni ter me tolažili, češ, da sem zdaj že priden in da naj se nič ne bojim. — — Ko sem nehal jokati, sem vprašal mater, zakaj ni očeta tako dolgo domov. Še preden so mi odgovorili, se je vrnil hlapec in dejal, da so skoraj gotovo trkale na okno mačke, ko so iskale zavetja pred dežjem. — — Vidiš tole brazgotino na čelu, tukaj na desni strani proti sencem? No, to je še spomin na tisti večer. Vse življenje ga nosim in tudi v grob ga ponesem s seboj. — — Ker sem bil še majhen, kajne, in je trska svetila tem bolje, čim više je bila pritrjena, so mi postavili stojalo na klop. Tako sem pri svojem delu ostal lahko lepo na peči. — — Polagoma sem skoro pozabil na tisto trkanje, ki me je bilo prej tako preplašilo. Mati so odšli v kuhinjo, ko so me videli pomirjenega, ostali pa so se spet jeli razgovarjati o tem in onem ter so nadaljevali vsak svoje delo. Tedaj nenadoma zaslišimo, da pridejo voli krog ogla. «Gospodar!» zakliče hlapec in stopi proti vratom, jih odpre ter še enkrat opomni mojo mater, da pridejo oče. «Hvala Bogu!» veselo vzkliknejo mati ter ukaže jo dekli, naj nese luč v hlev, sami pa hite očetu naproti. — — Ko sta slišala to, sta tudi pastir in volar veselo planila iz hiše, za njima pa sem se podvizal še jaz, da bi tem prej videl očeta in dobil obljubljeno darilo, kos belega kruha, ki sem ga tako željno pričakoval. V tisti naglici sem se nekoliko spodtaknil, prekucnil stojalo z gorečo trsko in padel, kakor da bi mi kdo spodrezal noge. Vse zvezde sem videl, tako sem telebnil z glavo ob rob peči, prijeti se pa nisem mogel nikamor. — — Naenkrat sem zaslišal govorjenje, voda je šumela blizu mene in vse se mi je zdelo narobe. «Kje pa sem?» zakričim v strahu, pa mi naenkrat odgovore oče: «Pri meni!» Ko se natanč? neje razgledam, vidim, da stojim onkraj Ločja na Zašivniku. Saj veš, kje je Zašivnik? V brezno na desni strani poti, ki pride s hribov, ponikne tam blizu deroč potok, kolikor se ga ne razleze po močvirnatem Ločju. Kajne, to veš? No, tisti potok sem slišal šumeti! — — Gledam očeta, gledam in se čudim in ne rečem nič. Tudi oče me gledajo. «Le hitro poj diva,» pravijo, «voli so že spredaj!» Greva, greva, dež naju moči, da kar lije z naju, hodiva in hodiva, pa ne prideva nikamor. «Belega kruha sem ti prinesel,» pravijo čez čas in jaz poskočim od veselja. «Belega kruha,» ponavljam in se smejem. V tistem trenutku se nenadoma domislim, da imajo oče obleko vso premočeno. «Gotovo je tudi kruh ves razmočen in ne bo za nobeno rabo več,» si mislim, a ne povem, ampak vprašam samo: «Ali bova kmalu doma?» «Le potrpi,» me po? tolažijo oče, «slabe pol ure, pa bova že lepo na suhem in na toplem.» — — Potlej spet greva, toda volov le ne doideva. Naenkrat se mi zazdi, da hodijo oče nekam preveč počasi. Bolj in bolj se me loteva strah, ko spoznam, da se še skoro nisva ganila z mesta, dasi hodiva že toliko časa. «Oče,» pravim in primem očeta za roko. Potem molčiva spet nekaj časa oba, hodiva po temi in v tistem mrzlem dežju in ne prideva dalje. Meni začne iti na jok, oče me pobožajo: «Nič se ne boj,» pravijo, «nocoj malo težko hodim. Tamle zadaj, v gozdu nad Zašivnikom so me napadli, ne vem kdo, pa mi niso imeli kaj vzeti, ko nisem prodal volov.» «Napadli?» zajokam jaz na ves glas in se z obema rokama opri? mem očeta. Potlej me spet jamejo božati: «Le nič ne jokaj! Saj sem ti prinesel belega kruha!» — — Kaj mi je bil zdaj mari beli kruh?! Stokrat ljubši bi mi bil ovsenjak, pa najsi bi me bil še tako zbadal po ustih. «Ni nič hudega!» so me tolažili oče, ko sem le molčal. «To so bili gotovo potepuhi, kakršni se radi klatijo po semnjih. Oplazili so me pa prav pošteno.» — — Potlej nisva govorila nekaj časa prav nič, a pot je bila dolga, kakor da hodi Ahasver z nama. Naenkrat spoznam, da sva na Ločju. «Tukaj morava paziti, da ne zabredeva s pota, ko je taka tema,» pravijo zdaj oče ter me venomer love z roko. «V suhem Ločje ni nevarno,» mi razlagajo spotoma, «jesensko de? ževje ga pa hudo razmoči.» Medtem začutim pod nogami vedno mehkejšo pot in si ne upam več dalje. — — «Ali sva res zašla?» se čez nekaj časa zavzamejo oče in tipi jejo z nogami, kje bi bilo bolj trdo in varno. «Malo počakaj!» mi reko nato ter izpuste mojo roko. V temi ne vidim ničesar, le očetov korak sreblje in štrofuta po močvirju. Tedaj hipoma zaslišim krik: «Jezus, Marija!» «Oče,» zajokam, iz teme pa se ponovi spet isti obupni klic. — — Oče se pogrezajo, me spreleti kakor blisk. Strašna groza . me obide. Rad bi kričal na pomoč, pa ne morem. Kakor se tudi mučim, noče biti glasu iz grla. Rad bi tekel klicat ljudi, pa tudi to se mi ne posreči. Noge so kakor svinčene ter se ne ganejo. Še enkrat, dvakrat slišim očetov klic in napnem vse sile ter se — zavem na postelji. Mati jokajo kraj mene ter mi devajo mrzle obkladke na glavo. — — Gledam, gledam in ne morem razumeti, kje sem in kaj se godi z menoj. «Bog bodi zahval jen! Da ti je le odleglo,» si od* dahnejo mati, meni pa se vse vrti. Čisto natanko se mi zdi, da še slišim očetov glas. «Kje sem?» vprašam mater, ki mi začnejo praviti, kako sem padel raz peč in v kakšnih skrbeh so bili, ker sem zdaj ves čas samo stokal, ne da bi se bil zavedel. «Tudi očeta si klical,» povedo nazadnje. Mene zaboli v glavi, strah me muči in mrzlica me trese. «Kje so oče? Ali so že prišli?» «Še ne,» vzdihnejo mati. «Napadli so jih! Pojdite hitro na pomoč, kdor more!» zakričim na ves glas in hočem pokonci, toda bolečina v glavi je tako huda, da se ne morem dvigniti. — — Mati začnejo jokati: «Za božjo voljo, že spet se moti! Oh, da ni očeta domov! Kaj bo zdaj z otrokom?!» — — V meni raste groza. «Mati, mati,» kričim venomer, «hitro na pomoč očetu! Napadli so jih. Zdaj so obnemogli na Ločju!» — — Mati jokajo, hlapec, pastir in volar stoje pri postelji ter začudeno strme vame. «Mogoče mu je narejeno,» slišim reči hlapca ter se še bolj prestrašim. «Pojdite no po očeta! Saj se mi nc blede! Ali ne vidite, da sem pri zavesti?» ponavljam nepre* nehoma ter sklepam roke. — — Mati me še vedno samo tolažijo ter ne morejo zadrževati solz. «Kaj naj začnem sama, kam naj se obrnem?» ihte in vijejo roke. Nazadnje se zgane Martin: «Če bi le bilo res tako?» «Seveda je res, res, res,» kričim jaz, «samo vsuknite se, da ne bo pre* pozno! Oče se pogrezajo na Ločju!» — — Tedaj obstanejo vsi. Materi odpove roka in beseda, Martin sc prekriža in vsi začnejo begati križem. «Hitro, hitro!» se potem izvije materi obupen krik. «Pokličite ljudi! — Luč — vrvi — Hitro, hitro na Ločje!» — — Nikomur ne pride na misel, da bi me še kaj vprašal. Vse kriči, bega in leti, kakor da je sodni dan. — — Čez nekaj časa se vrnejo mati, omahnejo na posteljo in jokajo. Nič ne reko, nič me ne vprašajo, pa tudi jaz molčim in gledam v strop. Zunaj slišim moške korake, glasove in klicanje. Potem je mir. «Zdaj so šli,» si mislim in se pomirim. Bolečine v glavi mi pojenjajo in najraje bi zadremal, tako mi je nekam lahko in prijetno. — — «Ali si videl očeta?» me vprašajo potem mati, ko si opo? morejo. «Videl,» pravim. «Ali si govoril z njimi?» «Skupaj sva hodila po Ločju,» rečem in povem vse do kraja. — — Mati se tresejo, pokleknejo kraj postelje ter začnejo spet ihteti. «Kaj bo, kaj bo!» ponavljajo brez prestanka. «Otrok moj, kaj bo, kaj bo!» — — Nc vem, koliko časa sva ostala z materjo tako. Trska je dogorevala in prasketaje sc je vilo črno oglje že čisto blizu stojala. «Tema bo,» pravim materi. «Oh, kaj bo, kaj bo!» ponavljajo oni še venomer, vstanejo, gredo omagovaje proti peči ter nažgo in pritrdijo novo trsko v stojalo. Potem obstanejo in posluhnejo. «Ali si slišal?» me vprašajo, ne da bi se ganili z mesta. — — Res, koraki se bližajo hiši, koraki in govorjenje, spočet? koma bolj pridušeno in nerazločno, potem pa vedno jasneje in jasneje. V sobi vlada taka tišina, da slišim biti v prsih lastno srce. Mati stoje kakor kamen, bledi in prepadeni sredi hiše, nepremično strme proti vratom in se tresejo po vsem životu. — — Koraki so že pri hiši, pod okni, pri vežnih vratih. Zdaj... zdaj... Mati sc opotečejo, vrata zaškripljejo in se odpro. Take tesnobne groze nisem doživel vse življenje, kakor sem jo tisti trenutek. «Zdaj, zdajle zagledam očeta mrtvega,» me je pretreslo do mozga. — — Medtem sta stopila v sobo dva soseda, med njima pa oče, oprti z vsako roko na enega. Zadaj je štorkljal Martin, potem pastir in volar in še več drugih ljudi. — — Oče so bili bledi in blatni do vratu. Mukoma so pokazali z glavo, da bi radi sedli pri peči na klop. Soseda sta jim previdno izpolnila željo. Šele sedaj so se oglasili mati, toda jok in strah in veselje jim je tako sekalo glas, da nisem mogel razumeti nobene besede. — — «Nam je že trda predla,» sta povedala soseda, ko sta varno posadila očeta na klop. «Do ramen je že tičal v blatu in komaj smo ga šc izvlekli. — — Oče so imeli na glavi dvoje ran, ki pa nista bili nevarni. Mati so hiteli po perilo, dekla je prinesla vode in vsakdo je po* magal, kakor je vedel in znal. Ko so potem očetu izmili rane in jih obvezali, so povedali o svoji nesreči vse tako, kakor sem jih slišal jaz govoriti po padcu s peči, samo tega niso nič vedeli, da bi bili kje kaj govorili z menoj. Ker so se s sosedi vred čudili, kako so prišli mati na to, da so poslali na Ločje ljudi ponje, sem povedal še jaz, kaj se mi je zgodilo. — — «Kako je vendar vse to čudno na svetu,» so vzdihnili oče. Ta in oni je strme skimal z glavo, ker ni mogel razumeti vsega tega. Kako naj bi bil tudi razumel?! Saj jaz niti danes, po pet* insedemdesetih letih, ne vem, kaj bi dejal. — Stanko Majcen: Jutro. Pridi po zvezdah, ki še sijejo, megla zakriva drhtenje rož jutranjih. V rosi električne žice se mijejo, kupole kipč in lijejo mrak bagren. Že težko se gnete... že s podganamv'se odpirajo rovi. Zčlen razkroj se žlahtno razcvete, stik žice kot blisk se razplete nad spavači: Stoje stebri, kot tempelj stoji, bale blaga in skladi tolšče cenene. Nagi, polzki. Še nihaj luči, še pisan ob strehe se val zaleti in prične se dobiček. Pridi po žarkih, ki še lijejo, megla zakriva drhtenje rož jutranjih. Čiste so ustnice in sijejo... Tenčico odpoljubljajo — naj pijejo mleko in zvezde. , . > .................i,,,,,,,,,,........... Književna poročila, Boris Miran, Strunam slovo. Zadnji pesniški utrinki. — Zbral in objavil F. S. Šegula. V Ljubljani 1922. Založila Jugoslovanska knjigarna. Str. 63; 12°. Leta 1869. je izdal^ Boris Miran — Josip Stritax — prav tako knjižico, z naslovom «Pesmi», ^koliko^ Izmed nas jih je bilo tedaj sploh na svetu? Stritar pa, rojen leta 1836., je bil tedaj že nad 30 let star. Njegovo sedemdesetletnico smo praznovali, ves narod jo je praznoval, leta 1906.; odslej ifltmmo Stritarjevo ulico v Ljubljani, odslej je preteklo že 16 let; v viharju svetovne vojske je tiho šla mimo nas Stritarjeva osemdesetletnica in zdaj smo prekoračili že prvo polovico poti k njegovi devetdesetletnici! Videli smo v njem simhoLneizcrpne, zdrave moči našega, naroda. Zdaj pa je zapel «Strunam slovol» Pesem s tem naslovom je natisnjena kot zadnja v tej zbirki in ima datum 11. novembra 1920. «Z Bogom, strune moje mile, v žalosti ste me tešile in mi lajšale sreč. Zdaj pa v miru tu ležite, nikdar več se ne glasite!» To je končni akord. «Lehke noge, lehkö sreč, iz prsi mladih pesem glasna...», tako je zavriskal v lepi mladi svet leta 1869. mladi Boris Miran kot motto svojih «Pesmi», proseč v prvem sonetu «Natoro sveto», naj mu ali ustvari drugo srce ali pa mu naj podari «petja sladki dar». In natura mu je podarila sladki dar poezije ter mu ohranila mlado srce kot zakladnico blagovcsti. plemenitosti, pravičnosti, dovzetnosti, miline, preko treh človeških rodov! Blažena mladost, bodra modrost, blaga starost, tako je v žaru poezije prehodil Boris Miran tri rodove. Blaga starost»- pravim; a lahko mu ni. Pj^aLjnj .je 4. avgusta 1918., da so mu ( ' ! oči oslabele zaradi stradanja... In danes? Ali veste, kaj jc z njegovimi očmi? Sle morem zaptSltf^trašne besede! Naj pa Vas pretrese, ko čitatc v tej zbirki na strani 53. pesem «Slep»! Oj, Vi bralci, zdaj čitajte pesem «Slovo» na strani 48., zdaj boste razumeli, tudi če še niste stari osemdeset, sedemdeset, šestdeset let. zakaj naš pesnik s tako slastjo opeva «milo solnce iz višave», zakaj se tako težko od njega poslavlja! B^s^iran^nc pesniku je, o pesmi doživlja in izživlja. Same take pesmi, iz dveh desetletij tega stoletja, so v tej knjižici zbrane. Zbral jih je in z vestnimi opombami opremil blagi pesnikov prijatelj, upo* kojeni župnik F. S. Šegula, ki mu jc posvečena pesem na strani 47. Redko prijateljstvo dveh v srčni blagosti si sorodnih mož, ki^m druži^ tudi zavestno ume^ni^jne^sj^^jneTezk ... V zbirki pesmi^seTTcaže v vzorcih ves Stritar, kakor ga poznamo; označil bi ga: nc naturalističen objektivist, ampak priroden (naturen) subjektivist... Moj Bog! Pustimo te hladne besede teorije in kritike. Veselimo se, da je.vznikla v našem narodu ta knjižica, k j ji v na$cm slovstvu ni bilo in pač ne bo para. zlasti ne po njenih zunanjih okoliščinah. Naš največji"ulealist se z njo poslavlja od nas; doživel je silno prevaran j, a ni prevaran. Zapisal je v preteklem stoletju preroške besede «Družina velika so vsi narodi, pravica vlada, ljubezen sodi» in je upal, da bodo tak zlati vek ustvarili na svetu Slovani. In danes?... Rekli smo leta 1906.: «naj tudi ta doba nc pride nikoli, idejax jc lepa». A Stritar? S svojim duševnim očesom gleda kvišku «Na goro!» «Jaz pa pojdem na gor6, na goro vis6ko; svet, ostani za menö, pod menö globöko.» Tudi mi glejm^ kvišku, na goro! IdeaUst se poslavlja, njegovi ideali nam ostanejo.1 Dr. Jos.Tominšek. 1 To poročilo jc bilo napisano približno pred letom dni, ko je knjiga izšla. — Op. uredništva. Cvetko Golar: Poletno klasje. Natisnila in založila Zvezna tiskarna in knji« garna v Ljubljani. Splošna knjižnica, št. 5. 1923. Po svojem silnem razmahu v _času tako zvanc «moderne» je slovenska poe« zija omahnila na pota, ki jih glavno kajakterizira pomanjkanje velike osebnosti in intenzivnih tvornih sposobnosti. O. .umetnosti je mogoče govoriti lc pri .neka« terih posameznikih, V kolikor so dali notranjim obrazom svoj, doživljen izraz in tako vzdržali tradicijo ustvarjanja pri nas, čc že pesem njihova ni imela zvoka in sile iz zakonov večnih skrivnosti ravno in neprestano rastoče genijal« nosti. Velika večina pa jc ostala v vrsti delavcev, ki so po svojih močeh in okusu ravnali svoj svet in tuje vplive v struge, zorane od Župančičevega pluga in tako obtičali na potih formalizma. Ta kratki uvod v toliko, da laže podčrtam vrednote dela Cvetka Golarja, ki je v zgoraj navedeni knjigi zbral večino plodov svojega pesniškega talenta. Časovno naši moderni blizu in deloma i njen so« potnik je z jiaravjnost otroško poštenostjo in jasnostjo pred samim seboj hodil pota svojega svojevrstnega razvoja. Ta nepretrgani, z nobeno lažjo — bodisi proti sebi ali proti svetu — omadeževani stik s svojim umetniškim credo jc hranil svobodni tek studencem njegovih tvornih sposobnosti, da jc prosto polnil posode notranjih doživetij s čistim, resničnim življenjem. Vtisnil jc pesmim pečat vsega živega in odmeril njih očetu mesto tvorne, umetniške osebnosti v hramu poezije. Cvetko Golar ie svojevrsten jpojav pri nas. Dejal bi — človek iz drugega sveta, mimo dnevnih brig in časovnih problemov, pa tudi mimo tistih skrivnosti, iz katerih rastejo osebnosti iz neznanosti v neznanost, iz kaosa svojih elementov v njihov smotreni obraz, pa bodisi ob zarji slutene svobode ali ob žaru širokih, s celim organizmom obseženih spoznanj. Golarja dele i od prvega i od drugega sveta jasno črtane meje, hranjene po eni strani v njegovem razmerju do življenja in po drugi v organizaciji njegovega duha in talenta. Tu je samosvoj popotnik v kraljestvu svojih polj in gozdov, svojih vasi in svojih ljubic — otroškotnaivno srce, ki mu jc gledanje samo na sebi prva in glavna funkcija. Nekaj jasninc in vedrosti naših gorskih voda jc v njega zvoku, nekaj tistega, kar ne zastaja, ne razjeda, kar ne odraža v sebi, ne obsega, pač pa se bolj poigrava, se izživlja v trenutku, razbija luč v tisoč bleskov in krasi sebe in svojo strugo. Imamo zna« čilno_besedo. fant, ki označuje vsaj polovico Golarja. Fant s svojim, od videza izpolnjenim svetom, ki nosi v dnu svojih oči čuden, naiven sen o razkošju, veseljaški noblesi, prešernosti in košatosti, o sijaju in blesku, pa bodisi v prirodi ali pa v očeh dragega dekleta. Obenem fant brez svoje kmetije, tu napol godec, napol deseti brat. V bistvu je užitkar in to jc os njegovega razmerja do vsega okrog njega. Toda to uživanje ima čisto svoj značaj, ker se razliva iz temnih vrelišč vedno v službi čiste, nedolžne radosti celega človeka. Zato je tudi njegov odnošaj do žene jasen in deviški, ves nekam z roso pokropljen, da neredko pušča v spominu hladno sled. Neprestani, iskreni stik s prirodo jc sprožil v tem srcu širše harmonije zmožno struno naivne, vedre pobožnosti, ki sicer nc poje pesmi religijoznih doživetij, ki pa vendar polni ves blišč okolice z neko toploto, z ncopredeljivo, slajšo zaokroženostjo in ki obenem pesniku samemu ravna poglede in želje. Studencc poezije, ki poteka iz orisane osebnosti, jc srečno prelil svoje bistre vode v urejeno strugo zaradi spočetka omenjenih dveh glavnih vzrokov: Ker Golar ni nasilno posegel preko mej svojega talenta in ker jc povedal vedno lc ono, kar je bilo iskreno in živo, česar jc bilo srce polno. Horcc co ipso ni — X __Književna poročila. X *-i-r.-zr-:: -^.„^—.-.tt-—-^-v;,..-..,-^^^rr-.--:--.-.tt—r-- ..-. jrrrn borec v tem zmislu, da bi se mu od notranjih požarjev zmedla priučena govorica in bi absolutno ugnctal svoj svet v novo, "svojo linijo in svoj ritem. Nimam pri roki vsega potrebnega, da bi poizkusil ugotoviti, v koliko ga je privlačevala narodna pesem, naša in drugih narodov in v koliko je zajemal pri Otonu Župančiču, Murnu, Koljcovu in drugih. Toda, dasi je zajemal, je vendar njegova iskrenost prepojila včasih i dokaj sestavljeni izraz s sokom, ki izpričuje Golar* jevo osebnost, Golarjevo intuicijo. Pričujoča zbirka ima v giavnem to slabo stran, da pesnik ni bil dovolj strog kritik pri izbiranju. Brez vse škode bi lahko odpadlo ono malo pesmi, kjer Golar ni iskren proti samemu sebi in kjer se je kot človek navdušil ob misli in porabil zanjo svoje znanje, ne da bi bila med obojim kakšna globlja vez (n. pr. str. 88, 97, 110 in dr.). Nadalje nekaj pesmi, ki razkrivajo Golarjevo senčno stran in zaradi katere pogrešajo marsikatere njegove novejše pečmi ono toploto in globino, ki je odlikovala produkte prejšnjih let. Ta senčna stran je nekakšna površnost pri prelivanju doživetja v formo, nekakšna pomanjkljiva koncentracija, pre* majhen respekt pred zaokroženostjo, pred notranjo zakonitostjo izraza. V zbirki so pesmi, ki se zde, da so nastale v naglici, brez tiste strogosti ustvarjanja, ki do konca, do dna pretehta razmerja posode in napetost, polnost privrelega curka. Marsikdaj je bogata, topla dispozicija odpravljena s površnim zaključkom, večkrat je na najtišjo, iskreno poživljeno lastnino prikrpan drugod posneti dro* bec, ki — neorganičen — zveni mrzlo in površno. Podobnij>oma^^ vrednost knjige, kjgr_so zbrane tudi gesmi, ki jih lahko uvrščamo, med bisere naše poezije (n. pr. str. 56, 62, 65, 113, 118 in dr.). Ferdo Kozak. Vrchlfckega prevod Aškerčevih poszij. (Vybor basni Ant. Aškerce. Preložil Jaroslav Vrchlick^. Sbornik Svetovč pocsie sv. 143. V Praze 1923. Str. 80.) Moderna_češka romantika, ki se je ustanovila v 70. letih preteklega stoletja in se s svojim kozmopolitičnim značajem javila kot reakcija proti starejši domo« ljubni in vseslovansko ubrani poeziji, si je postavila za cilj 3YOjega literarnega stremljenja — odpreti češkemu slovstvu in splošni češki kulturi okna v svetovne literature in kulture, pokazati češkemu umetniku ter inteligentu nove umetniške in kulturne horizonte, skratka, prizadevala si jejggrostiti te&o to^^vnost in češko življenje <^keg^domač^a^^ovmci^a^ma. Ta svoj program so jeli njeni glavni reprezentantje — Jar. Vrchlicky, Jos. V. Sladek in Julius Zeyer — ures* ničevati deloma s svojimi originalnimi deli v duhu umetniških romantičnih gesel, deloma pa s svojimi prevodi iz svetovnih literatur, v katerih so ne samo kazali nova pota, na katera naj b\ se podala zaostala češka književnost, temveč so tudi hoteli z njimi nadomestiti vse, česar je češki književnosti še primanjkovalo. Na ta način so se nadejali, da čim prej pospešijo ne le literarni, temveč tudi kulturni napredek in duševni razvoj češkega življenja, ki se je zlasti ta čas kar dušilo v težki stagnaciji. Raz to stališče jc torej treba še danes motriti pre« vajalsko literaturo te dobe, zlasti pa celo piramido Vrchlickega prevodov iz vseh živih jezikov. Eklektični Vrchlicky (ta eklektizem je splošni značaj češkega novodobnega romantizmal), ki ga je vodila žgoča^ žeja, spoznali vse posebnosti in vrednosti svetovnih literatur in kultur, ie prevajal vse, kar se mu je zdelo potrebno in vredno češkg jiterarne obljke. NsjbolšjeJj._i;9iQ£nskih in jjengMjskih jezikov, m^^l^xao^izSü^s^ft^i^jiplj^ine ii\j^Q^jriščme. Med najbolj vredne je šteti njegove prevode iz romanskih in germanskih avtorjev, ki co najbolj ugajali njegovi lastni osebnosti in ki so imeli največji vpliv na njegove pesniške ideje; ti so tudi najzvcstejc in najbolj umetniško prevedeni in so največjega pomena tudi za češko književnost. Da je Vrchlickv iel _prevaiati_tudi iz slovenščine, ga je napotil sam slučaj. Ko se je leta 1905. udeležil kot oficijelni zastopnik češkega literarnega sveta Prešernovih proslav v Ljubljani, se je osebno spoznal tudi z Aškercem, in vrnivši se v Prago, začel prevajati njegove pesmi, katere je priobčcval v raznih časopisih (Slovanska prehled, Kvčty). Celoten zbornik \z Aškerčevih poezij, ki jc šele sedaj izšel, je imel iziti žc leta 1906. kot VIII. zvezek v ediciji njegovih «Prevodov iz tujih literatur». Toda ta edicija je prenehala že s V. zvezkom in rokopis Aškcr* -r čeve zbirke se je do sedaj nahajal v njegovi zapuščini, iz katere so jo šele letos % ■ njegovi prijatelji in čestilci obelodanili kot tipičen dodatek njegovemu prevajal*-* skemu delu. slovenščine po kratki jezikovni pripravi, toda kot rutiniran prevajalcc in virtuozen interpret je kmaluj)rodrl s slovarjem i naslovnico V roki v pesniški značaj Aškerče>xjDOCzije. Tekom časa pa se mu je vendarle uprla dolgočasna kontrola s slovarjem in gramatiko, in tako je, na* slanjajoč se često le na sorodnost slovenščine s češčino ter na svoj pesniški ^instinkt, prevajal pozneje tudi brez tc kontrole. Na ta način pa jc zagrešil : številne lcksikalne in filološke netočnosti in pogreške, kar jc prav za prav splošni I znak večine njegovih prevodov. Tukaj naj navedem le nekaj tipičnih primerov: Slično slovensko besedo zrak, ki pomeni v češčini vzduch, je razumel v po« menu vid (oči). Original: A kaftän ko perutnica Prevod: Kaftan jcho krfdlem ptačlm v zraku mu vihra. v o č i vlaje mu. (Pravilno: vzduchcm vlaje mu!) (Firdüzi in derviš.) Ravno tako ga jc zapeljala enakost in sličnost slovenskih in čeških besed v 12. kitici iste pesmi: glagol smiliti se je smatral za sličnega češkemu s m ä t i se, dasi pomeni v češčini nekaj drugega, t. j. ütrpnost miti; slov. adverb hudo je umeval v pomenu češkega samostalnika zloba, dasi v češčini pomeni zle, težce. Original: Smili naj sc vsak bolnik vam! Ni učil tak Zarathustra? Derviš Mahmud mi se smili, ker bolan je revež hudo — Um mu je bolan! Prevod: Točno: Müz väm chory byti k smichu? (Soucitmčjtes každym chorym!) Ncučil tak Zaratustra? Derviš Mahmud bral me v poškleb, (Derviše mi t o h o H t o) zloba chorobou jc rovnčž (!) (nebof chor je chudä-s tčžce) on je duchem chor. Slov. adverb sedaj je umeval v zvezi s češkim glagolom sedeti; glej pesem «Grešnik»! Le redko smejal se je Budha, sedaj nasmehljä sc sladkö — je prevedeno: I usmal se pončkud (!) Budha a usedi (!) v usmčvu svem. Takšnih in sliČnih primerov bi mogel navesti še dovolj, kot dokument, na kakšen način je Vrchlick^ često ravnal z besednim materijalom tekata, is katerega je prevajal. Toda to je le ena stran njegovega prevajalskega dela, saj gre 5e sa drugo, namreč umetniško stran, io se pravi, v koliko se mu je pocrečilo izraziti in ohranili pesniški, umetniški in individualni značaj Aškerčeve poezije. In v iem umetniškem oziru smo lahko zadovoljni z njegovim prevodom in ga lahko smatramo za popolnoma točnega, ker je Vrchlicky res da! v češki literarni obliki zvesto podobo Aškerčeve pesniške osebnosti. Pri čiianju njegovega če? škega prevoda zaznavamo isti, ekvivalentni dojem, ki ga imamo pri branju Aškerčevega originala; pri posameznih_jy3mih pa je Vrohlickega pravodceio nad?<.rüil slovenski orijgiattlTlrer gal ie oprostil ^ženinih loimaiiuE* n9gti, ki ^e^č^pOi^^ Med najbolje prevedene pa lahko štejemo številke diskretne lirike in po copp^eovsko mojstrsko naslikane momente is narave (Vččne 3včtIo, Posledni paprsky, Kosa, Cikanka, Carmen, Snih padi itd.), ki jih je Vrchlicky smatral prav sa prav za najbolj umetniški del Aškerčeve poezije vobče. Kar se tiče izbora pesmi, lahko rečemo, da je Vrchlicky tudi tukaj imel prav srečno roko. Dočim js z drobno iiriko dokumentiral čuvstveni fond in umetniško dovršenost Aškerčsvega talenta, nam z baladami in drugimi epskimi pesmimi syjdi resno podobo pesnilea*misleca in pesniškega napr^dajaka. ki ayoieavobmlp* mjgek^e in napredne misli čsaiSL.odeva kar .v or^Rtabko pisane-^egorlje. Vsvo* jpm izboru, ki nalikuje točni antologiji, je Vrchlicky nabral in navedel iz Aškerca le to, kar ima svoj širši svetovni pomen, (vse, kar je bilo preveč tendenčnega in specifično domačega, slovenskega, je izpustil), ker je 3 to antologijo hotel Češki literarni javnosti konfrontirati pesniški in umetniški višek sodobnega slovenskega slovstva. Takg&t^ pred dvajsetimi leti, je utegnila ta zbirka v češki književnosti najti še živahnejši odmev, toda danes prihaja že prepozno; danes se je bo kvečjemu lotil literarni zgodovinar, pečajoč se ali s prevajalskim delom Vreh<* lickega aH z medsebojnimi literarnimi stiki češko*slovenskimi. Vdclav Burim. Maoric®. Maeterlinck: Modra ptica. Čarobna pravljica v šestih dejanjih in dvanajstih slikah. Prevel Jo3ip Bernot. Ljubljana, Učiteljska tiskarna, 1923, 120 3tr., 16 Din. /Maeterlinck (leta 1862. v Gentu iz starodavne flamskfi. d nižine rojeni filozc&beletrist) se dolgo ni mogel odločiti, da bi to, rekel bi «transcendentalno pantomimo» izdat v francoskem jeziku. 5eie po znamenitem uspehu, ki ga je ta duhovna pravljica doživela dne 30. septembra leta 1908. na artističnem Teatru v Moskvi (knjižna izdaja: Sinaja ptica, Literaturno s hudože&tvennje Almanahi izdavatelstva «Sipovnik», kniga 6., S. Peterhurg, 1903) in po imenitno uspeli pred* stavi v londonskem Haymarketu (v prevodu M. de Mattosa) jeseni leta 1903., je avtor končno v božiču istega leta prepustil francoski rokopis pariškemu založ* niku Fasquellu. Po petnajstih letih smo dobili čarobno «Modro ptico» tudi mi, sa uprizarjanje, žaiibog, najbrž še več kot petnajst let prezgodaj. Od eimboliono'dramatsko izraženega pesimizma [v igrah o smrti: Vsiljenka (1890), Slepci (1890), Interieur (1894), Tintagilovsr smrt (1394) itd. in v igrah ljubezni: Sedem princezinj (1891), Pelleas in Mčlisande (1892), Alladine in Palo* mides (1894), Aglavaine in Sčlyseite (1896) itd.] se je y|liki Flame c preko nežne legende o večni 'jubezm (Sestra Beatrice, 1900), razmotrivänja svoje živi j enake filozofije v historični (renesančni) snovi (Monna Vanna, 1902) in ironiziranja duhovno hfidn&ga življenja sodobnikov (Čudež sv. Antona, 1904) povzpel do sanj o uresničenju človeškega hrepenenja po spoznanju življcnskcga in poživljcn« skega bistva, po pravi, čudežno, daljni sreči — po ^cdosegljivf Modri ptici. Filozofska podlaga te čarobne pravljice, včasih kar najizrazitejc podčrtana z namoč pestro scenično iznajdljivostjo, mestoma pa skoro docela zastrta s presilnim stopnjevanjem odrskih efektov in s prehitrimi menjavami in utrudljivo natrpanostjo nastopajočih oseb (in poosebljenih, oziroma oduševljcnih stvari, živali, pojavov, občutij, bajnih bitij itd.), jc nekako tale: Človek, ki bi na katerisibodi čudovit način doumel samo bistvo stvari in večnosti in odkril vse tajnosti preteklega, sedanjega in bodočega življenja, bi nc mogel v takem spo* znanju nikdar najti popolne sreče — Modre ptice —, temveč bi se lc prepričal, da je prava sreča samo v njem samem, v poštenem in dobrem živ* ljenju, v duhovnem zmislu od človeka samega popolnoma odvisna. Na to podlago je sezidal Mactcrlinck tehnično in vsebinsko sijajno dramat* sko pravljico o dveh ubožnih detetih, ki se, spremljana od Vile, Psa, Mačke, Vode, Kruha, Luči, Sladkorja in Ognja, v sanjah odpravita na dolgo pot po srečo, po Modro ptico. A ko te ptice nc moreta ujeti niti v preteklosti (Dežela Spomina), niti v snu (Palača Noči), niti v zamotanih prirodnih tajnah (Gozd), niti v Kraljestvu Bodočnosti,, se otroka vrneta domov in njiju revna rodna izba se jima zdi poslej vsa čistejša, svetlejša in prijetnejša. Domača grlica jima končno skoro popolnoma nadomesti tako zaželjeno, nedosegljivo, bajno Modro ptico. Nekatere alegorične slike je pisatelj, kateremu je to pot zunanja oprema skoro važnejša kot besede, narisal naravnost fcnomcnalno, tako n. pr. pravljično izpremembo sobe v drvarjevi koči, veličastne prizore v Palači Noči in v Gozdu, poetično stavbo na Vrtu Sreč in grad Azurja v Kraljestvu Bodočnosti. Maeter« linckove sccničnc opazke so kar pesmi zase. In ravno zaradi teh pesmi ne bomo pri nas še dolgo (ali pa nikoli) mogli na odru gledati tc imenitne, svojerodne vilinske pravljice. Bernotov prevod Modre ptice bi bil lahko vestnejši in pravljičncjši. Pre* vajalec je zlasti važne opombe o oderski opremi in opazke o kostumih številnih oseb mestoma preveč skrajšal in včasih tudi važnejše opise kar po svoje pre* naredil ali celo izpustil. Četudi ni prevajal za uprizoritev, bi bil izrazitim avtor* jevim podrobnim pripombam, ki pri čtivu varno umerjajo in vodijo bralčcvo fantazijo, vendar moral prizanesti. Nerodnostim, kot n. pr. ura na pesek, čarovnica (la fee), nastavki (chapi* teaux, pri stebrih), prideva obiskat i, z n a biti slabo itd., bi se bil slovcnitelj izlahka izognil. — Če izvzamem navedene nedostatke, je prevod dokaj gladko čitljiv, in tudi po vnanji, tiskarski plati jako okusno prirejen. Dr. Pavel Karliti. Wendel Hermann. Aus drei Kulturen. Literarische und andere Essays. Berlin (1922). 237 str. Onim, ki poznajo Wcndla samo kot nemškega strokovnjaka v jugoslovan* skih vprašanjih, bo ta knjiga prav posebno dobro došlo dopolnilo Wcndlovi sliki: pokazala jim bo širši okvir Wcndlovc duševnosti, v kateri zavzema baš njegov interes za naše razmere toliko prostora. V knjigo so sprejeti krajši se« stavki, ki jih je Wendel priobčil tekom zadnjih osemnajst let po raznih listih. Vsebinsko obsegajo trir kulture: nemško, v kateri^ j e. Wen del_vz r a ste 1, ftaiLCfisko, ki je prep^j^ že njegovo mladost in brez katere si po njegovem svetovne ni mogoče misliti, in jugoslovansko, katere mjadost in svežina je za Wendla ravno tako zelo mikavna. Vsem trem kulturam se hoče s to publikacijo oddolžiti za vse, kar je prejel od njih. V vseh treh kulturah se kaže njegov interes, ki je enako posvečen literaturi kakor življenju, ki z enako ljubeznijo obsega znane prvoboritelje kakor skromne delavec na teh poljih. Zato naleti človek v teh «skromnih vencih», ki jih jc splctel vsem trem kulturam, včasih tudi na kako manj znano cvetko. Oboje pa zna opisovati Wendel z njemu lastno spretnostjo. Tako bere človek z enakim zanimanjem njegove članke o Lichtcnbergu, Hcincju, Marxu, Lasallu, Liliencronu in Kcrru, ki mu znane osebnosti kažejo v novi luči, kakor bere z zanimanjem o kakem dotlej neznanem Clootsu ali Stoltzeju. Enaka se človeku godi v fran* coskem oddelku, kjer se vrste Chenicr, Napoleon, Ch. de Villers, Benj. Constant, Flaubert, Vallfes, Barbusse, Edgar Reylc. Najbolj nas zanima seveda jugoslovan* ski oddelek. Na prvem mestu stoji v njem študija o zadnjem črnogorskem «go* spodaru» Nikoli, bridka obsodba, v kateri se primerja kakemu «najbolj zlobnemu nemškemu zakotnemu despotu 18. stoletja»; kar jc zgodovina že davno opravila, je posnel tukaj Wendel v poljudni obliki za širše kroge: razpršil jc v nič legen« darno glorijolo, ki jc obsevala tega patrijarhalično ožarjenega očeta svojih otrok. V članku «Anastasius Grün in Jugoslovani» opozarja na konflikt, v katerega jc zablodil ta nemški doktrinarcc in gospod pred nastajajočo meščansko revolucijo incd svojimi podaniki, ki jc ni razumel. Na «Petru Preradoviču» ilustrira razvoj iz domačega nacijonalizma preko vseslovanstva v mistično prepojeni univerzalni kozmopolitizem in dobro poudari, katere strune Prcradovičcve še danes Hrvatom umljivo in živo done. «Milica Stojadinovič» in «Draga Dejanovič» sta dva preprosta literarna portreta, ki sta dala Wcndlu priliko, da je narisal in ilustriral na teh dveh značilnih zastopnicah početke ženskega gibanja v Srbiji. «Anton Aškerc», zadnji članek v tej zbirki, pa nam kaže, kako fino je njegov pisec poleg vseh lepot Aškerčeve Muze^doumel tudi njeno bojevitost. «Danes za? vzema Aškerc svoje nesporno mesto v jugoslovanski literaturi kot prvi Slovenec, ki je v liriko prinesel prirodno svežost in krepke, moške zvoke, ki.jc^osvojil polje za balado in romanco in v svoji poeziji brezobzirno kazal veliko socijalpo krivdo naše dobe.» J, A. G. Pavel Kunaver: Po gorah in dolinah. I. Dijaška leta. 40 slik. V Ljubljani 1923. Natisnila in založila Ig. pi. Klcinmayr & Fed. Bamberg. 197 str. Naraščanje naše turistične literature mi je znamenje, da današnjej)okolenjc, ogoljufano in zbegano v temeljih svojega bitja, stremi v samoto planinskih vrhov in išče ozdravljenja na prsih pramatcrc. Oni redki, ki slutijo za hipnimi vtisi odblesk večnosti, se vračajo z dušami očiščenimi, sprejemljivimi za seme novih razodetij. Skrivna cmanacija njihovega prerojenega bitja vabi seboj sorodne duše... Klicar na višavah je tudi Pavel Kunaver. Njegove strokovne knjige značijo dragoceno obogatitev te vrste slovstva. Težišče njegovega pomena pa vidim v praktičnem delovanju med turisti in skauti. Zato smo napeto pri* čakovali, kaj nam razodene o svojih osebnih doživetjih v naravi. V pričujočem zvezku nas pelje kot študent preko Šmarne gore, Sv. Katarine, Krima, polagoma vedno više, sledimo mu po vseh pomembnejših vrhovih gorenjskega sektorja z radijem iz Ljubljane. Toda to so spomini, ne dnevnik, retrospektiva, nc do« živetje. V_saka_ stran knjige da slutiti pisateljevo ljubezen do narave, — nc pa narave same. Seveda, za to slednje je potrebna oblikovalna zmožnost umetnika; njemu pa zdrkne beseda skozi nastavljeno mrežo in ostane mu mesto snovnosti shema brez kontur in brez sočnosti. Da bi se vsaj ognil tipične napake slabega opisovanja, kopičenja opisovalnih adjektivov. Številnih prestopkov zoper Brez* nikov kodeks bi mu niti tako zelo ne zameril, če bi umetniško oblikovanje opravičevalo stilistično salopnost. Škoda prostora tudi za citate banalnih L to popeyčic_enc^sorte, ki ji jo Funtkova kritika vzela zadnjo raison d'etre. Kdor pa ne išče beletristične gurmandijc, mu bo knjiga kljub temu dragocena, ako si želi ob njej obujati spomine na lastna potovanja v onih krajih; kdor še nc pozna planin, mu knjiga da vsaj slutiti njihovo veličastnost; med mladino po* sebno pa bo knjiga brez dvoma nabirala naslcdovalcc in če se ji lc ta namen posreči, je njena eksistenca opravičena. To upanje opravičuje tudi okusna oprema in 40 uspelih fotografičnih posnetkov. Stremečemu založništvu le sve* tu jemo, da nas nikar nc odbija s tako pomanjkljivostjo korekture. Dr. Ludvik Grobelnik. Jan Mächal: Slovanski literatury, I. dal. (Novočeska biblioteka. Vydavanä nakladcm «När. musea». Cislo XXXVI. V Praze 1922.) Profesor slovanskih literatur na praški univerzi dr. Jan Mächal sc je lotil dela, ki smo ga že dolgo pogrešali in ga bomo zato vsi z veseljem pozdravili. Podati nam hoče zgodovino slovanskih literatur, in siccr si je izbral pri tem srednjo pot: nc predolgo in ne prekratko, tako da bomo dobili primerno priročno knjigo, ki nam bo/služila za praktično informacijo, obenem pa bo s svojim pregledom uvajala začetnike na univerzi v natančnejši študij posameznih po« glavij. Pisatelj nam jc poleg drugih spisov znan po knjigi «Slovansko bajcslovje», in je bil vsled svojega obširnega razgleda po slovanskih literaturah gotovo poklican, da napiše to delo. Že način sestave in pripovedovanja nam kaže učenjaka, ki ume tudi preprostejšemu čitatelju podati jasno snov. Poskus, podati pregled slovanskih literatur v skupnosti, ni nov; lotil sc ga je že pred sto leti idealni Safarik, ki je dobro čutil, kitj je predvsem potrebno novoprobujajočemu se slovanstvu. (Geschichte der slavisehen Sprachc und Literatur nach allen Mundarten. 1826.) Slovenski del za to zbirko je napisal naš Čop, a izšel jc šele / mnogo pozneje (1864.), tako da se Šafarikov načrt ni uresničil. Dela sta se pozneje lotila slovanska literarna zgodovinarja, ruski profesor Aleksander Pypin in poljski profesor Spasowicz, ki sta leta 1865. podala kratek pregled, pozneje, leta 1874. do 1881., pa obširno delo «Zgodovina slovanskih literatur», ki nam je vkljub zastarelosti in raznim zmotam^služila doslej kot nekak splošno informa« tiven vir. Znana jc tudi Karaskova «Slawische Literaturgeschichte^ Göschen« Sammlung. V veliki enciklopediji «Die Kultur der Gegenwart» smtPdobili tik pred vojno dobre preglede posameznih slovanskih literatur od naših najboljših literarnih zgodovinarjev: Veselovskij jc napisal ruski del, Brückner poljski, —r , .-^Machal češki, Murko jugoslovanski, Jagič pa pregled slovanskih jezikov. Leta 1911. je izdal Karel Dietrich, profesor na lipski univerzi, «Die osteuropäischen Literaturen, in ihren Hauptströmungen dargestellt»^kjer govori o naših slovanskih literaturah; delu se pozna, da pisatelj ni tcmeljitoT>bvladal tvarine. Leta 1912. je izšel v Laichtcrjcvcm zborniku «Slovanstvo» od prof. M a c h a 1 a «Obzor literatur slovanskih», kjer so podane slovanske literature v glavnih potezah. In tako nam hoče podati praška slavistična šola ob stoletnici slavistikc z novim Machalovim delom nekak zaključek našega literarnega razvoja od prvih začetkov do današnje moderne dobe. Poleg Nicderlovega «Slovanskega sveta» in «Slovanskih staro» žitnosti» bo Mdchalova knjiga izpolnila svojo nalogo ne le v našem učenem slovanskem svetu, ampak tudi na polju praktičnega slovanoznanstva. Kakor je bilo važno za nas, da smo si v prevodu osvojili Niederlov «Slovanski svet», tako bo primerno, da si osvojimo tudi Mächalove «Slovanske literature». Naša y\, > lov^Marica» je svoj čas z zbjrko «Slovanstvo» hotclaj>odati nekak zgodovinski in kulturni pregled slovanskih narodov. Na^t^se ni izvršil. Ne bo napačno, če bi se v-tem oziru ravnala po zgledu «Češke Matice». Tudi «Č. 74.» je opešala, ko je Akademija prevzela večino njenih prejšnjih nalog, ki jih je tako marljivo vršila s svojo staro Češko in mkdočeško biblioteko. Z Machaiovkn delom je zopet stopila na svojo pravo pot, da popularizira slovanoznanstvo in sploh zna* nosti med češkim narodom. O svojem načrtu govori pisatelj sam v predgovoru: «Na seji kurato-rija Češke Matice je bilo sklenjeno, izdajati priročne knjige iz rasnih strok znanosti in sem bil pozvan, naj napišem knjigo o slovanskih literaturah. Z ozirom n* obsežno snov in na to, da hočem posvetiti največ prostora novodobni literaturi, sem razdelil svoje delo na tri dele: prvi podaja pregled slovanskih literatur od najstarejših dob do romantike, drugi bo posvečen romantizmu v slovanskih literaturah, tretji bo obsegal realizem in moderne umetniške smeri» Nadalje govori pisatelj o načinu, kako'nam hoče podajati zgodovino slovanskSniteratur. Pypin in Spasowicz sta podala literaturo vsakega naroda v celoti. Machal nam podaja vzporedno literature posameznih dob, kar se mu zdi mnogo bolje. Pisatelj pravi: «Vsaka prosvetna evropska smer je imela svoj poseben značaj, prinesla je nove življe v kulturo, vedo in umetnost in se je na svoj način izražala tudi v literaturi. Ker so se te smeri dotaknile več ali manj vseh Slovanov, 3e mi zdi, da se pri tej razdelitvi najbolje pokaže, kakšno literarno delavnost eo razvili posamezni slovanski narodi, ko so sprejemali velike kulturne ideje, ki so vplivale nanje: obenem se pokaže tudi to, kaj so sami prinesli v svetovno literaturo^. Naravno je, da je moral biti pisatelj posebno v tem prvem delu zelo kratek. Knjiga obsega 320 strani in podaja vse slovanske literature do leta 1800. Literarna zgodovin^ zani ni samo popisovanje knjig in pisateljev, ampak kos ^narodne zgodovine, del duševne narodne kulture in razvoj borb za ideale. V «Uvodu» nam podaja kratek pregled slovanskih narodov do prvih literarnih začetkov. Nato pridejo prvi cerkveni literarni začetki, ki so prav primerno spopolnjeni z dvema poglavjema o apokrifski literaturi in o srednjeveških romantičnih snoveh. Drugi del obdeluje slovansko narodno epiko, ki se je najlepše razvijala ravno koncem srednjega veka. Tretji del tvori reformacija, verski boji, humanizem in renesansa: prvi na čelu stopajo Čehi, drugi naši Dubrovčani, za njimi pridejo Poljaki in drugi, četrti del nam podaja dobo racijonalizma. Tu so prvi Poljaki, kot najbližji Francozom, za njimi Rusi itd. — Slovenci smo povsod obdelani posebej. Ker doslej 5e sami o sebi nismo napisali dobre literarne zgodovine in n&m .manjka, Jfe_dobrih rapnografij o naših, na j boljših mož.eh (n. pr. Trubarju, Zoisu iffi.), je naravno, da je drugim težko podajati dobre preglede o nas. _ Zato je škoda, da je v knjigi n. pr. Trubarjev nemški citat o vzgoji iz leta'1567., ko je isto povedal slovenski že leta 1555. Tudi njegov jezik ni narečje iz ljub» IjaaS-fce okolice, ampak_dolenjščina; čistega, ljudskega jezika pa ni mogel rabffi, ker pa že ali še ni bilo. Sicer je poglavje o naši reformaciji lepo izneseno, posebno njen jugoslovanski značaj in slovanska zavest. V protireformaciji mi särni še nismo prav označili glavnih predstaviteljev — zato je tem težje vse prav podati v kratkem pregledu. Isto velja glede prosvetljene dobe. Poh.'in ni bil f e^ŽO* samo n& Dunaju, ampak tudi v Ljubljani in njegova osebna šola je bila še najvažnejša. Pri Kumerdeju je treba.predvsem poudariti organizacijo narodne šole. — Koncem vseh poglavij navaja pisatelj glavno literaturo, s čiraer bo ustregel vsem, ki se bodo ozirali na njegovo priročno knjigo. V zaključni besedi podaja nekaj lepih misli o na&m skupnem razvoju in kulturnih zvezah med posameznimi slovanskimi narodi. Racde^gsL J^tij^a„kulturna svetova smp se jibaii. mec orientom in zapg.dogi in ustvarjali tudi v najtežjih časih iz 3VOjih lastnih sil. Sprejemali smo evropsko kulturo — a ob času najhujšega suženjstva •so ustvarjali vzhodni deli slovanstva najlepšo narodno epiko. Pokazali smo tudi posebno stran slovanske duše v borbi za krščanstvo, humaniteto, demo« kratizem. A naša prava doba je prišla šele z novim stoletjem. O tem bo govorila druga knjiga. Dr. I. L. O Šerkovi kritiki mojega pojmovanja človeškega spoznavanja. Prof. Šerko prihaja v svoji kritiki moje knjige «Znanost in vera» do zaključka, da so pota, po katerih hodim, «napačna» in da je moj «sistem s spoznavnokritičnega stališča ncvzdržljiv» (Lj. Zvon, 1923., str. 582 do* 585). Sledeče vrste imajo namen, po* kazati, ali in v koliki meri je po mojem prepričanju avtor ta svoj zaključek tudi efektivno dokazal. Avtorjeva kritika prvič že formalno nc zadošča temu, kar moramo zahtevati od strokovne kritike, zato nc, ker na glavnih točkah ne podaja adekvatno moje doktrine. Naj osvetlijo to na kratko samo tri, štiri točke. Avtor trdi (str. 582 s), da opiram možnost in dejstvo spoznavanja na dejstvo brezdvomne realnosti duševnih pojavov. Tega pa nisem storil nikjer in je avtor tu zamenjal mojo tezo, da jc samo tzv. «notranje zaznavanje» tako spoznavanje, pri katerem se krije njega «psihološka podlaga» z njegovim «objektom», s povsem drugim vprašanjem, kateri kriteriji ločijo (to in drugo) spoznavanje — od «zmote». Drugič trdi avtor, da razlikujem na miselnem d e j u (na pristnosti ali nepristnosti misli) kvalitativno in kvantitativno komponento, pri čemer dojemamo s prvo od miselne vsebine samo predočevano kvalitativno, z drugo pa od miselne vsebine samo predočevano kvantitativno stran pristojnega dejstva. Ugotavljam, da bi tako interpretacijo še dopuščala kvečemu izvestna mesta v mojem «Sistemu I.». Nobenega dvoma pa v tem oziru nc dopušča moja knjiga «Znanost in vera», katero vendar avtor recenzira in v kateri nasprotno zavzemam stališče, da sestoji pač miselna vsebina iz kvalitativne in kvantitativne pakom« ponente, da pa stoji miselni dej vprav kot dojemalna komponenta že načelno izven tega nasprotja. To svojo postavko sem v knjigi uporabil cclo kot poseben argument proti tradicijski evidenčni teoriji in pa proti tradicijskemu razlikovanju med («maksimalnim») prepričanjem in «domnevanjem», katere raz* like ne smatram za dejno, temveč samo za vsebinsko miselno razliko. Ta netočnost pa je tem usodnejša za avtorjevo kritiko samo, ker stoji vprav ono nasprotno moje naziranje v najtesnejšem stiku z mojim pojmovanjem spozna* vanja in sem samo z njim utemeljil, da so tudi najizvestnejša prepričanja lahko «zmote», tudi najbledejša domnevanja pa — spoznavanja. Tretjič trdi avtor, da razlikujem na miselnem kompleksu še «prepričanje» kot posebno, in siccr kot «dojcmalno» kvantitativno komponento miselnega deja. Ugotavljam, da sem vprav v knjigi, ki jo avtor ocenjuje, «prepričanje» kot posebno miselno kom* ponento istovetil že z miselno pristnostjo, s pristnim miselnim dejem in mi. torej izraz «misel s prepričanjem» pomenja isto kot izraz «pristna misel». Avtor jc tudi tu lahko imel v mislih kvečemu neka šc nejasna mesta v «Sistemu I.», nikakor pa ne knjige, ki jo ocenjuje in v kateri sem, kakor žc rečeno, celo ono drugo razliko med izvestnim prepričanjem in domnevanjem določil kot zgolj vsebinsko miselno razliko. Četrtič pa naj bo primeroma šc omenjeno, da avtor povsod tam, kjer navaja v referativnem delu svoje kritike kake nove moje komponente, pričenja z izrazi, kakor: «Da se izogne tej težkoči, uvede Veber v svoj sistem pojem kvantitete dejstev...» (str. 583), «Da se izogne tej konsckvcnci, gre Veber še en korak dalje» (str. 584), «Da reši svoj sistem, je storil Veber... še zadnji korak...» (str. 585). Napram temu ugotavljam, da doslej nisem nikjer uvedel kakršnekoli nove komponente, da bi z njimi odstranil kake težkoče svoje filozofije, temveč da mc je do teh komponent dovcdla gola nevtralna analiza doživljanja sploh in spoznavanja posebej, katera šele mi je odkrila, da je različne probleme treba povsem drugače pojmovati nego jih pojmuje tradicija. S posebnim ozirom na spoznavni problem priča malone vsak list knjige, da jc moja metoda dia* metralno nasprotna oni, ki jo avtor prikazuje kot mojo: Jaz nc uvajam novih komponent, da bi rešil svoje pojmovanje spoznavanja, temveč šele moje nc? vtralnim potem pridobljene nove komponente mi odkrivajo težkoče tradicijskega reševanja in me vedejo do mojega pojmovanja spoznavanja. Zato ni čuda, da mc ni mogel prepričati tudi nc stvarni del avtorjeve recenzije, t. j. njegova kritika mojega pojmovanja sama (str. 585!), ki na glavnih točkah sploh ni kritika moje, v knjigi zabeležene, temveč one filozofije, ki jo avtor nahaja v knjigi. Avtor mi ugovarja, da mora po njegovem kakor tudi po mojem naziranju spoznavanje biti določeno po strogi objektivni istinitosti svojega objekta, kar pa je baje po mojih lastnih načelih nemogoče: Saj sam v isti sapi trdim, da jc samo pristno mišljenje lahko spoznavanje, da pa se pristnost mišljenja ne tiče vprašanja kaj, temveč kak 6 kaj mislimo; «drugače rečeno: pristnost kake misli jc kot funkcija miselskcga ,deja< subjektivnega značaja». Ta slednji in zopet avtorjev lastni dostavek kaže v klasični luči način avtorjevega protidokazovanja: Avtor jc tu pozabil povedati to, kar v knjigi vedno in neprenehoma poudarjam, da so pristne in samo pristne misli lahko spoznavanja kakor tudi zmote, da pa torej mora vsaka pristna misel, ki naj bo «spoznavanje», biti taka, da vprav po svoji pristnosti ne. izvira iz psihološko*subjektivnih činiteljev (ponavljanje, avtoriteta, čuvstvo itd.) na pri* stojnem subjektu samem, temveč samo iz drugotnega in apsihološkega č i n i t c 1 j a. S tem pade samo ob sebi nadaljnje Šerkovo izvajanje, češ, tudi avtonomija miselne pristnosti «temelji v subjektu in ne v predmetu kot objektu spoznavanja»: jaz trdim v knjigi vprav nasprotno, da jc namreč samo ona miselna pristnost avtonomna, ki ne temelji v pristojnem subjektu samem. Vprav vsled tega pa morem in moram sklepati, da gre stroga objektiv* nost samo onim dejstvom, ki nam jih po svoji vsebini brezčasno predočujejo misli, katere so po svojem deju avtonomno pristne misli: Ta dejstva se odlikujejo zdaj namreč vprav po oni svoji strani, iz katere edine izvira tu tudi pristnost pristojnih naših (avtonomno*)pristnih misli, po svoji — objektivnosti ali transccndentnosti. Vsa druga, t. j. taka dejstva, kijih moremo misliti samo na heteronomno*pristen način, pa vprav te posebne strani nimajo in temelji vzporedno s tem tudi pristnost sem spadajočih (heteronomno*) pristnih misli neobhodno samo in že na golih psiholoških činiteljih pristojnega subjekta samega. Torej ni nikaka «očividna petitio principii» moj sklep, da moramo istinitostim, ki nam jih predočujejo avtonomne trditve, pripisovati strogo transcendentno objektivnost. To se namreč ne pravi, kar zopet avtor sam dostavlja, da bi dejstvo bilo objektivno istinito «zato, ker neko dejstvo kot istinito spoznavam», temveč to se pravi, da moremo narobe «spoznavati» samo taka dejstva, ki so hkrati «objektivno» istinita (ali možna). Moja in v knjigi vprav s tc strani morda še preširoko razvita filozofija torej ne utemeljuje objektivnosti objektov z rekurzom na pristojno «spoznavanje», temveč tudi ta filozofija utemeljuje narobe spoznavanje z rekurzom na «objektivnost» nje* govih objektov. Poleg tega pa sem jaz s svojim orisom avtonomije in hetero* nomije miselne (in predstavne) pristnosti podal obenem kriterije, ki nam vsaj i d e a I i t e r omogočajo, točno razlikovati med «spoznavanjem» in «zmoto». NAvtor, ki i§čfi_v moji filozofiji — sama protislovja, je tudi to točko prezrl. Ista vrednost gre zdaj končnemu avtorjevemu ugovoru, češ, moje pojmovanje spoznavanja predpostavlja neko «imaginarno» transcendeneo. Saj vendar avtor sam ve in mora vedeti, da gre ona «imaginarnost», ki onemogoča tudi pristojno znanstveno operacijo, samo takim pojavom, ki nam niso neposredno ali posredno sami dani, pa jih tudi ne moremo tako ali drugače definirati. Znanstveno najstrožja definicija pojava pa je lahko dvojna, ali konstitutivna, ki podaja lastne in v tem smislu konstitutivne znake pojava, ali pa k o n s c * kutivna, ki podaja odločilne konsekutivne znake pojava, določujoč ga po njegovem in edino njemu pripadajočem razm»erju do vseh drugih pojavov. No, moje nevtralne analize doživljanja in njegovih komponent pa so me vprav v tej knjigi dovcdle do tele stroge, dasi le konsekutivne definicije objektivnosti ali transcendentnosti same: Objektivnost ali transcendentnost jc oni edini činitelj, ki ni in ne more biti vsebinski predočevanec, torej obenem oni edini činitelj, ki izključuje že načelno z naše strani vsako konstitutivno definicijo samega sebe. S tem pa sem dosegel dvoje, ker sem podal v knjigi strogo definicijo transcendence, obenem pa odkril načelno mejo našega spoznavanja sploh in spoznavne teorije posebej. Avtor je prezrl tudi to točko in s tem obenem — temeljno misel cele knjige: on meri knjigo že vnaprej samo z vidika svojega, tradicijskega pojmovanja znanstvene spoznavne teorije in njenih nalog, dočim bi on moral predvsem izklesati moj prelom s tradicijo ter pokazati, zakaj je ta prelom nedopusten. France Vebcr. Benito Mussolini: «II mio diario di guerra». Mussolini je izdal letos svoj vojni dnevnik. Knjiga junaka, ki jc zahteval vojno, ki se ni strašil smrti, ki ni nikdar trepetal, ki je popeval s svojimi «commilitoni» med treskanjem bomb in ki je hotel biti vedno v prvih bojnih vrstah. Bil jc nekaj mesecev v julijskem in karnskem gorovju. Saj tam skoro ni bilo vojne! Knjiga vojnega hujskača, ki v vsakem poglavju bahavo poudarja, kako je proslavil s svojo žurnalistično pro? pagando za oboroženo intervencijo Italije samega sebe in vso italijansko žurnalistiko. Človeku se zdi, ko čita to knjigo, da jc bila vsa Italija navdušena za.vojno, da so bili Italijani največji junaki sveta. Sami slavospevi, niti bescdice graje. Bratska sloga med častniki in moštvom. Vsi se vesele napada in rajši bi umrli, nego bi se pustili ujeti. Noč in dan bi poslušali svoje topove. Le škoda, pravi, da niso v ravnini, tam bi Avstrijce pognali! Njih armada je bila vzorna, vsakdo je bil junak zase, ki jc stremel in silil naprej in naprej... Čudno pa, da ta armada ni prišla nikdar naprej, temveč je nekoč v divjem neredu bežala in so polagale orožje ccle trume. Čemu toliko laži, ko pa vemo mi vsi, da ni junaštva proti topovom. O naših Kobaridcih pravi, da so bili tedaj hladni napram itali* janskim vojakom, da so jih prikrito mrzili, ker so še verovali v vrnitev starih razmer. Čul je vojaškega duhovnika, ki je pridigoval: «Mi moramo doseči mir, ki prinese narodom pravico in svobodo, toda Italija pred vsemi in nad vsemi!» Pravi, da je hotel skočiti k njemu in ga objeti. Nekaj tednov je bil tudi na Krasu, kjer jc z največjim navdušenjem metal mine na avstrijske zakope in s slastjo poslušal krik avstrijskih ranjencev, dokler ga ni občutno razmesarila njegova lastna bomba, ki se mu jc razpočila, ko jo jc hotel pognati na sovražnika. Potem piše, kako ga je proslavljala kot junaka*mučenika vsa Italija, sam kralj ga jc obiskal, ministri so se mu klanjali in vse znamenite osebnosti Italije so mu pele slavo. — Nekje blizu Kobarida je videl na znamenju slovenski napis in si ga zapisal: «Nikdar Noben se ni Bil zapuščen — Kiv vartvo Marjis Bil izzogen». Za nekatera krajevna imena ni imel laških izrazov, pa jih je spakedral takole: Cczzoga (čezsoča) Planina Za Plecan (?), Svina (?), Vrsig (Vršič), Jaworcck (Javoršček), Saga (2aga), Plezzo (?) Knjiga jc tipičen produkt tako zvane «vojne literature». Drugega pomena nima. /. M. Kronika. Cankarjev «Bebec Martin» ima v svojem tekstu zagonetko, na katero ie treba za časa opozoriti bodočega izdajatelja Cankarjevih zbranih spisov. Prvi tisk (v «Slovanu», 1917., str. 68) ima na svojem značilnem višku sledeči tekst: «Nagnil se mi je prav do ust. ,On sam je bil!* Sprclctclo mc jc od lic do nog, kakor strah pred nečem silnim, kar jc blizu, že tik pred durmi. ,On sam je bil... Jezus .. .*» Drugi natisk, v pni izdaji «Podob iz sanj» iz 1.1918., ki jo je C a n k a r sam korigiral, pa kaže v tem odstavku značilno spremembo teksta. Glasi se namreč (str. 115): «Nagnil se mi je prav do ust. ,On sam jc bil — Jezus.. Spreletelo mc jc od lic do nog, kakor strah pred nečim silnim, kar jc blizu, že tik pred durmi. ,On sam je bil... Jezus ...'» Tretji tisk, v drugi izdaji «Podob iz sanj», ki jc izšla po Cankarjevi smrti, v letu 1921., se v tem mestu z drugim popolnoma sklada. Razlika med obema verzijama jc znatna in značilna. V starejši pripravlja Cankar s stavkom, ki jc vrinjen med obe Martinovi izjavi, zelo učinkovito stopnjevanje druge, popolne izjave. Prava vsebina in umetniška sila tega odstavka tiči v tem, da Martin Jezusa šele v drugi izjavi imenuje. Poznejša verzija je to funkcijo stavka razdrla; ker jc Jezus imenovan že v prvi Martinovi izjavi, je ves Cankarjev stavek, ki bi naj na to ime pripravljal, sunek v prazen zrak, umetniško nemotiviran in naravnost nepotreben. Zaradi tega jc v resnici pravilna — v umetniškem zmislu! — samo prva verzija; saj se nam šele z njeno pomočjo vsa uganka neskladnosti druge verzije popolnoma jasno in zadovoljivo razreši. Kako pa je z avtentičnostjo obeh verzij? Prva verzija nam lahko kaže pravi Cankarjev tekst, enaka možnost pa je seveda tudi pri drugi. Pri drugi verziji pa je kajpada tudi mogoče, da je nastala v tiskarni. Psihološko umljivo bi bilo, da je stavec, ker sta oba stavka v začetku paralelno konstruirana, obakrat imel v očeh podobo drugega stavka; pomišljaj namestu treh pik v naših razmerah ni ravno taka zapreka. Cankar je potem pri tipografski korekturi, kjer gleda človek — pri ponatisku že cclo! — v prvi vrsti na tiskovne pogreške, to značilno spremembo prezrl. Da bi bil Cankar sam to spremembo v drugi verziji povzročil, jc za mene težko verjetno: odstavek je tako pomemben, ves kos teksta v celotni zgradbi «Bebca Martina» tako eksponiran in stilistično tako premišljeno zgrajen, da bi se Cankar ob pozornem čitanju drugega tiska pač zavedel njegovih konstruktivnih funkcij. Za mene je vsled tega v resnici avtentičen samo tekst, kakor ga kaže prva verzija. Kje je rokopis «Bebca Martina»? J. A. G. Dva Prešernova verza iz leta 1848. Bleiweisove «Novice» z dne 1. marca 1848. prinašajo na str. 34. dopis nekega Primskovskcga z naslovom «Od konjskiga mesa». Prvi odstavek se glasi: «Ljube ' Novice! marsiktero vražo ste že iz Slovcnskiga pregnale, in marsiktera neumna vera je šla po Vaših jasnih podukih rakom žvižgat. Vam grč tudi zasluga, de konjsko meso nc bo dalje zaničevano ostalo, ampak de se bo, če je sicer zdravo in lepo, prihodnje v prid obračalo. Perva pojedina konjskiga mesa je bila v Krajnji 13. dan svečana. Hvala gospodom, ki so pervi na Krajnskim zastarano neumno misel, de konjsko meso ni za jed dobro, prekucnili in pokazali, de je dobro. Stara govorica je v Krajnji: «V Naklim so konja zaklali, v Krajnj pa koline poslali», zdej pa, pravi naš slavni pesnik Dr. Prešerin, bomo rekli: «V Krajnji smo konja pobili, v Naklo pa koline vernili.» In tako se bojo zamogli zdej Krajnci z Naklačani pobotati.» — Ali ni bil pri pojedini tudi Prešeren? Saj se je na pustni ponedeljek, kot poročajo «Novice» 15. marca, str. 44., drugega gostovanja s konjskim mesom v Ljubljani udeležil tudi Bleiweis, ki se je bil 23. februarja na str. 32. svojih «Novic» priporočil za povabilo nanj. Alojz Turk. Sedemdesetletnica Jožefa Škultetega. Dne 25. novembra t. I. jc praznoval svojo sedemdesetletnico Jožef Skultcty, profesor slovaškega je* zika in slovstva na Komcnskega vseučilišču v Bratislavi ter posle vodeči predsednik «Slovaške Matice» v Turčanskcm Sv. Martinu. Slavljenec spada med kulturne delavce današnjega slovaštva, ki je dal slovaški jezikovno*zgodovinski znanosti trdno podlago. Njegovo znanstveno delo je zelo obsežno, ker se odlikuje kot zgodovinar, slovstveni zgodovinar in kritik ter zlasti kot jezikoslovec. Bil jc urednik mesečnika «S 1 o v c n s k č P o h 1 a d y» in političnega lista «N a r o d n i c Noviny». Ako stopa danes Slovaška kulturno in politično na dan kot enakopravna članica slovanske družine, pripada velik del zasluge tudi Škultctemu, ki jc za svoj narod kulturno delal in požrtvovalno politično trpel (šestkrat je bil v ječi) pol stoletja. Skromnega, simpatičnega moža slovaške znanosti in publicistike, ki se je leta 1902. udeležil časnikarskega kongresa v Ljubljani, se spominjamo tudi Slovenci ob njegovi sedemdesetletnici z željo: Ad multos annos! Dr. L. Tavčarjeva številka. Obljubljena Tavčarjeva številka radi tehničnih zaprek letos ne more iziti. Sotrudnikom, ki so poslali gradivo za to številko, se na« znanja, da se obelodanijo njih prispevki v posebni publikaciji, ki izide za eno prihodnjih obletnic pisateljeve smrti. Uredništvo LJ. Zvona. Urednikov «Imprimatur» 18. decembra 1923. Bibliografija. Uredništvo je prejelo v oceno sledeče knjige (z zvezdico * označene so natisnjene v cirilici): Andersen, Pripovedke za slovensko mladino. Priredila Utva. Ljubljana. Zvezna tiskarna in knjigarna. 1923. 112 str. Cena broš. 12 Din, vez. 17 Din. (Splošna knjižnica, 7.) Atlas, zemljepisni, kraljevine SHS. Izvršil inž. Viktor Novak. Ljubljana. Izdalo Društvo slov. profesorjev. Jugoslovanska knjigarna. 1923. 7 kart. Cena 48 Din. R. Badjura, Vodič kroz jugoslovenske Alpe. Slovenija. Ljubljana. Ig.pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 1922. 514 str. Cena 100 Din. (7 zemljovida, načrt Ljubljane, 74 slika.) Baudelaire Charles, Pesmi v prozi. Prevel Pavel Karlin. Ljubljana. Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 1923. 112 str. Čermelj Lavo, Boškovičev nauk o materiji, prostoru, času v luči relativnostne teorije. Ljubljana. Zvezna tiskarna in knjigarna. 1923. 52 str. Cena broš. 16 Din, vez. 23 Din. (Splošna knjižnica, 6/1.) Dostojevski F. M., Zločin in kazen. Poslovenil Vlad. Levstik. I. zvezek. II. izd. Ljubljana. Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 1923. 303 str. Dostojevski F. M., Zločin in kazen. Poslovenil Vlad. Levstik. II. zvezek. II. izd. Ljubljana. Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 1923. 301 str. Cena I. in II zv. 110 Din. Herrmann Ignät, Ivančkov sveti večer in Nekoliko veselih povcstic o žival* cah. S pisateljevim dovoljenjem prevel iz češčinc Fr. Bradač. Ljubljana. Nova Založba. 1923. 91 str. Cena 14 Din., po pošti 15 Din. Jalen Janez, Dom. Drama v štirih dejanjih. Ljubljana. Jugoslovanska knjigarna. 1923. 62. str. Cena 22 Din. Korun N., Spake, satire, humoreske in drugo. Drugi natis. Ljubljana. Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 1922. 150 str. Cena 40 Din. Kovač Ante (Pfificus), Impresije iz jedne epohe. (Kroz zemlje i gradove.) Zagreb. Komisionaina naklada Hrvatskog štamparskog zavoda. 1923. 137 str. Cena 25 Din. Novačan Anton, Veleja. Drama v tfech dčjstvfch. Preložil Bohuš Vybiral. V Prostjčjovč. J.F.Buček. 1923. 78 str. Cena 12 Kč. Pahor Jože, Medvladje. Socialen roman. Trst. «Socialna Matica» v Trstu. 1923. 234 str. Pogonowski Jerz£, Iliryzm i Slowianszcyzna. (Stud j a nad odrodzeniem chorwackiem.) Lw6w. Ksi?garnia Naukowa. 1924. 170 str. Stojanovič Aleksander, Kumanovska bitka. Tiskovna zadruga. 1924. 59 str. Cena s poštnino 31 Din. Veber France, Analitična psihologija. Prvi poizkus sistematične geometrije duha. Prvi snopič. Ljubljana. Ig. Kleinmayr & Fed. Bamberg. 1924. 170 str. Cena 40 Din. (Publikacije znanstvenega društva za humanistične vede v Ljubljani, filozofska sekcija št. l/I.) Vojnovič Lujo, Konkordat sa Sv. Stolicom i naše nacionalno pitanje. Zagreb. Z.iV.Vasič. 1932. 60 str. Cena 15 Din. * Vukasovič Milan, Moj gavran. Beograd. Samozaložba ? 1923. 85 str. Sienkiewiczevi romani izdaja Izšla je prva knjiga znamenitih Sienkiewiczevih del zgodovinski roman „Z ognjem in mečem". 684 strani velike osmerke, 22 ilustracij. Cena v-polplatno vezani knjigi 120 Din, s poštnino 125 50 Din. Istočasno je šla v tisk druga knjiga, ki obsega nadaljevanje povesti „Z ognjem in mečem", zgodovinski roman 99 „Potop44 bo izhajal ilustriran v zvezkih po 128 strani. Obsegal bo okoli. 1000 strani. Vsak zvezek bo veljal s poštnino vred 25 Din za one, ki se na roman takoj naročijo ter naročnino naprej pošiljajo vsaj v enakih obrokih, kot bodo izhajali zvezki. Cena celemu romanu bo pozneje v knjigo-trštvu za 30 odstotkov višja. Oba romana „Z ognjem in mečem" in „Potop" se naročata pri Tiskovni zadrugi v Ljubljani, Prešernova ulica št. 54 (nasproti glavne poŠte). NAJNOVEJŠE KNJIGE Tiskovne zadruge v Ljubljani, Prešernova ulica št 54 Novačan: Samosilnik. Povesti. Vez. 48 Din, broš. 40 Din, po pošti 1-50 Din več. Hurban Vajanski: Leteče sence. Povest. Vez. 28 Din, broš. 22 Din, po pošti 1-50 Din več. Veber: Znanost in vera. (Pota in cilji 15. in 16. zv.) Mehko vez. 65 Din, po pošti 150 Din več. Čermelj: Materija in energija. (Pota in cilji 17. in 18. zv.) Mehko vez. 60 Din, po pošti 1*50 Din več. Sienkiewicz: Z ognjem in mečem. Zgodovinski roman. Vez. 120'Dift, broš. 106 Din, po pošti 5*50 Din več. Coster-Debeljak: Til Ulenspiegel. Roman. 551 strani. Vez. 70 Din, broš. 60 Din, po pošti 3 Din več. Ivan Lah: Angelin Hidar. Starokorotanska povest. Ilustriral Šubic. Vez. 32 Din, po pošti 1*50 Din več. Anton Melik: Jugoslavija. II. del. Opis pokrajin. 527 strani. Z zemljevidom Jugoslavije. Vezana na finem papirju 65 Din, broširana na slabšem papirju 50 Din, po pošti 2 Din več. Ivan Pregelj: Azazel. Žaloigra. Vez. 28 Din, broš. 22 Din, po pošti 1 Din več. Hobhouse-Ogris- Liberalizem. Broš. 30 Din, po pošti 1*50 Din več. Ibsen-Molfc: Gospa z morja. Vez. 24 Din, broš. 18 Din, po pošti 1-50 Din več. Službena pragmatika državnih nameščencev. 8 Din, po pošti 75 par več. Novi vojaški zakon. 16 Din, po pošti 1 Din več.