Le enkrat bi videl... Kraj potoka počiva mirni dom. Beli zidovi štrlijo nied zelenimi smrekami, kakor da prosijo v nebo v tihi in večni molitvi. Gvetoče črešnje pojejo v vetru in bele rože pokrivajo drevje. Okna cvetejo v pomladnih rožah. Vsaiko jutro in zvečer jim mlada žena doliva vode in se ^eseli njih rdečih in helih cvetov. Dvoje otrok skače po blagoslovljeni zemlji in nabira ob potoku rože, lepoto naših poljan in veselje našib. src. Svoje tanke in bele ročice stegujeta po vijolicah in pleteta vence za bolnega, slepega očeta, Vojna je utrgala mladi ženi moža po osmih dneh poroke. Sel je in se vrnil po petih letih z globoko brazgotino na obrazu in brez oči. črnn steklo mu je zakrivalo vdrte trepalnice, da ostane prikrita pregreha groznega klanja. Žena je molila v žalosti in delala z dvakratno močjo. Ustajala je z zarjo; potila se v mrak z mislijo o lepi bodočnosti, v sanjah o sreči njenih otrok in v žalosti ob pogledu na slepega moža. Mali Markec je služil očetu. Vodil je slepega po prašnih cestah, mimo visokih in lepih hiš, celo tje do Marijine kapelice. Trdno se je oče držal sinove rake; težka lajna mu je težila trudno ramo. Za spomin so mu jo dali, kakor so mnogim dajali spomine lesenih nog. Pa čudno veselo je pela la lajna! Ljudje se je niso nasilili. Bila jim je vedno dobrodošla. Položila je ljudi v mrak žalosti in bridkosti in osrečevala ob urah veselja in zadovoljstva. Tako sta prosjačila. Lajna je udarjala ob taktu snežink in dežja, ob udarcih cepcev in teplanja jabolk in grozdja. — Nista vzdihovala, ne klela. Žena je delala, mož beračil in otroka sta rastla ob očetu in materi. Dan je šel v dan in v njih srcih je bila tiha teža. Nikdo ni vzdihoval, nikdo klel. Mož ni tožil po solncu in ni čutil utrujenosti v svojein srcu. Na Veliko noč pa se je zgodilo čudol Žena se je vrnila od vstajenja s košaro blagoslovljenih jedi. Solnce je sijalo takrat tako toplo in jutranji žarki so o-. žarjali mirni dom. V kotu pod križem je pogrnila mizo, da sedejo v spomin trpljenja. Obrazi so žareli v veselju in niso čutili teže priberačenega kriiiha. Žena je zadržavala solze veselja ob pogledu na suhe koščice malega Markca. Njegave oči so žarele v nepopisni sreči; dajal je očetu košček za koščkom v mrka in tiha usta. Ni čutil slepec, da je priberačen kruh. Zdelo se mu je, da plava nad mizo angel, ki ogreva in blagoslavlja . . . Takrat je bilo, ko se je zgodil ta čiidež. Slepec se je vzdignil in stegoval roke v temo, da objame solnce, svet, vse. Ni razdvojil teme; ostala je kakor je bila. Le njegova usta so žalostno vzdihnila in zapela pesem slepcev: Le enkrat bi videl . , . Nikoli ni slepec tožil in ne klel; le srce mu je nosilo ležo. Beseda je morala na dan, ki je pekla, težila in morila. Svoje roke je zaril v lase in zajokal brez solz. Žena je objela svoja otroka. S svojimi solzami jima je gladila lase. Razumela je gorje in razumela je VelLko noč  Otroka sta pozabila na jed in blaieuost, ki jih je obiskala. Zajokala sta — ker nista razumela očetove bolesti. (Jočna.)