- 3ol - KNJIŽNA OCENA _ _ ^ ^. Olga Drofenik, Zvonka Pretnar, Tanja Dobrin, Tone Brejc, Ciril Klajnšček, Usposabljanje in zaposlovanje invalidov v OZD, Knji- žnica Sindikati št. 74, Delavska enotnost, Ljubljana, 1985. Letos bo končana raziskava Usposabljanje in zaposlovanje inva- lidov v organizacijah zdrženega dela, ki jo na pobudo Zveze skupnosti za zaposlovanje izvaja Inštitut za regionalno ekonomi- ko in socialni razvoj v Ljubljani, in ob sofinanciranju Skupno- sti pokojninskega in invalidskega zavarovanja SR Slovenije, Sku- pnosti socialnega skrbstva SR Slovenije, Rudarsko energetskega kombinata Franc Leskošek - Luka iz Titovega Velenja ter Naciona- lnega inštituta za raziskovanje prizadetih pri ministrstvu za vzgojo ZDA (Department of Education) v Washingtonu. Cilj raziska- ve je bil oblikovati model usposabljanja in zaposlovanja invalidov v organizacijah združenega dela, model, ki bi odpravil dosedanje slabosti, in v okviru katerega bi se povezali vsi, ki vplivajo na usposabljanje in zaposlovanje invalidov v organizacijah zdru- ženega dela. Izhodišče za oblikovanje takega modela je bila ana- liza sedanjega stanja, ki so jo opravili na vzorcu 14oo ozdov in na vzorcu okrog 2ooo invalidov, zaposlenih v teh ozdih. Rezulta- ti te analize, kakor tudi zasnova novega modela so v poljudni obliki (brez številnih tabel in metodološko tehničnih podrobno- sti) objavljeni v novem zvezku zbirke Sindikati. Knjižica, ki ob- sega vsega nekaj manj kot 9o strani, in je že zaradi priročnega obsega vsekakor obvladljivo branje tudi za praktika, ki mora ukre- pati, ne da bi mogel veliko premišljevati, ima v bistvu dva dela: analizo sedanjega stanja in predstavitev novega modela. Naj povzamemo nekaj podatkov in sklepov analize. V Sloveniji je bilo leta 1982 med vsemi zaposlenimi delavci 5»8 odstotka inva- lidov; v rudarstvu, metalurgiji in ladjedelništvu celo do lo odsto- tkov vseh zaposlenih. Kljub temu, da večkrat kritično govorimo o zaposlovanju invalidov in da tudi avtorji te raziskave ne olepšu- jejo stanja, vendarle poudarjajo, da se invalidi v glavnem aktiv- no in enakopravno vključujejo v svoje delovno in življenjsko okolje. - 3o2 - To pomeni, da se praviloma zaposlujejo tam, kjer je invalidnost nastala; zaposlujejo se v normalnem delovnem okolju, kljub tež- njam, ki se tudi pojavljajo, da bi jih izolirali v invalidskih delavnicah ali v posebnih oddelkih organizacij združenega dela. Zaradi neenotne pravne ureditve statusa invalida in pravic, ki so povezane z določenim statusom, ni za vse vrste invalidov t (delovni invalidi, invalidne osebe, otroci in mladostniki z mo- tnjami v telesnem in duševnem razvoju) enako dobre evidence o uspešnosti zaposlitve, kar otežkoča presojo. O nekaterih drugih vidikih usposabljanja in zaposlovanja je več podatkov. Zakon o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb določa, da ima neza- poslena invalidna oseba prednost pri zaposlitvi na prostih delih in nalogah, za katere se je prijavilo več oseb, če seveda ustreza' vsem razpisnim pogojem. Od invalidov, ki so se prijavili na raz- pise, je bila sprejeta dobra polovica, ostali so bili odklonjeni, ker niso izpolnjevali razpisnih pogojev. Toda velik del invali- dov je v prijavi prikril svoj status in so ga uveljavili šele po sklenitvi delovnega razmerja. "Gre za neobveščenost o prednostni pravici ali za nezaupanje", se sprašujejo avtorji. Analiza ugota- vlja, da delajo invalidi v glavnem na delih brez norme, poleg tega pa so zaposleni tudi na fiktivnih delih in nalogah. V celoti pa velja, da je okrog ^o odstotkov invalidov zaposlenih na pomožnih in enostavnih delih, med katerimi prevladujejo dela pri strojih za tekočim trakom, 25 odstotkov jih opravlja kvalificirana dela, kar da skupaj že skoraj dve tretjini, 15 odstotkov pa "klasična" invalidska dela (vratarji, čuvaji, varnostniki). Ni razvidno, ali■ je prišlo v času do kakih sprememb v zaposlovanju na "klasičnih" i invalidskih delih. Med strokovnimi delavci, ki se v ozdih ukvarjajo z invalidsko problematiko, prevladujejo socialni delavci. Poleg invalidov so problem tudi delavci z zmanjšano delovno zmožnostjo,* ki jih je 1,8 odstotka vseh zaposlenih. Ocenjujejo, da v industriji in rudarstvu, kjer je večje število zaposlenih delavcev, ki dobiva- jo nadomestila zaradi manjšega osebnega dohodka na drugem delu ali kjer je večje število zaposlenih delavcev z zmanjšano delovno zmož- nostjo, vsak deseti delavec ne doseže svojega osebnega dohodka s svojim delom; v posameznih ozdih pa dosega ta odstotek celo tret- jino delavcev. Analiza ugotavlja, da je pri nas prevladujoča obli- ka prekvalifikacije oz. dokvalifikacije za praktično delo. Možnosti - 3o3 - za usposabljanje so pa zelo malo izkoriščene; število delovnih invalidov, napotenih na usposabljanje, se z leti zmanjšuje. Samo v polovici ozdov je organizirano usposabljanje; prevladuje prakti- čno prilagajanje na delo na manj zahtevnih delih in nalogah. Avto- rji analize: "Tako prihaja skoraj do absurda: po deležu zaposle- nih invalidov se uvrščamo med razvite dežele, po deležu napotenih na usposabljanje pa smo na repu". Analiza tudi xigotavlja, da delo- vne organizacije slabo izkoriščajo možnosti zakona o usposabljanju in zaposlovanju invalidnih oseb v zvezi z povezovanjem in namenskim združevanjem sredstev; od 14oo anketiranih so samo štiri združile sredstva. V povzetku analize so naštete in opisane osnovne pomanjkljivosti sedanjega sistema usposabljanja in zaposlovanja, kot na primer: prakticistično reševanje problematike in iskanje rešitve problema v medicinski rehabilitaciji (kako povrniti zdravje in delovno zmo- žnost) namesto v modelu poklicne rehabilitacije (kako usposobiti in izkoristiti preostalo delovno zmožnost); prepozno in pretežno pali- ativno ukrepanje (blaženje težav, namesto odkrivanja preostalih zmožnosti in razvojnih možnosti); izvzemanje invalidske problematike iz celote socialnih procesov v delovni organizaciji in poverjanje skrbi posebni službi, brez konkretnega sodelovanje vodstvenih stru- ktur itd. Morda najbolj tehtna je ugotovitev, da se "medikalizira- jo problemi tehnološke, ekonomske, socialne in psihološke narave, ki jih ima ozd", kar sproži verigo neustreznih ravnanj. Strokovnemu delavcu, ki se v organizaciji bori za ustreznejšo po- litiko do usposabljanja in zaposlovanja invalidov bodo prav prišli argumenti, s katerimi avtorji zavračajo pet najbolj razprostranje- nih "mitov" ali predpostavk, na katerih temelji praktično ravnan- je v delovnih organizacijah. Ti miti so: da invalidni delavci več izostajajo z dela; da se pogosteje poškodujejo; da so manj produk- tivni; da so z zaposlovanjem invalidov povezani večji stroški; da invalidi negativno vplivajo na sodelavce in njihovo delovno mora- lo. Za vsakega teh predsodkov je naveden protiargument - v večini podprt z empiričnimi izsledki raziskav. Ob koncu pivega dela sta predstavljena dva konkretna primera obravnave invalidnega delavca - eden od primerov kaže ustrezen, drugi pa neustrezen odnos oziroma pristop. - 3o4 - V drugem delu knjižice je predstavljen model zaposlovanja in uspo- sabljanja in sicer, njegove rehabilitacijske, organizacijske ter pravne in samoupravne zasnove. Ta del ima značaj priročnika, saj skuša neposredno odgovoriti na povsem konkretna vprašanja kot so: kdaj pričeti z obravnavo, kako ugotovimo prizadetosti, kako oceni- ti zaposlitveno oviranost, kaj lahko pričakujemo od programa pomo- či, kako poteka proces usposabljanja itd. Verjetno bodo strokovni delavci najbolj s pridom uporabili prav ta del knjižice. Koristno informacijo pa predstavlja tudi sklepni del o vlogi, mestu in pomenu zavodov za usposabljanje invalidnih oseb v sistemu usposabljanja in zaposlovanja. Knjižica bo nedvomno dobro služila kot pripomoček strokovnim dela- . vcem v organizacijah združenega dela pri delu na področju zaposlo- vanja in usposabljanja invalidov, je uporabna tudi kot študijsko gradivo, in kot vir informacij in usmeritev na tem področju za vse, ki se zanj zanimajo. Blaž Mesec