93DRUŽBOSLOVNE RAZPRAVE, XXXIII (2017), 85 Ana Lorger Michelle Perrot: Ženske ali Molčanja zgodovine. Vnanje Gorice: Kulturno-umetniško društvo Police Dubove, 2016. 553 strani (ISBN 978-961-93732-6-2), 33,90 EUR Lilijana Burcar: Restavracija kapitalizma: repatriarhalizacija družbe. Ljubljana: Sophia, 2015. 356 strani (ISBN 978-961-6768-90-0), 18 EUR Postaviti v dialog deli, kot sta Restavracija kapitalizma: repatriarhalizacija družbe avtorice Lilijane Burcar in Ženske ali Molčanja zgodovine Michelle Perrot, se na prvi pogled zdi nemogoče. Lilijana Burcar, profesorica ameriške in angleške književnosti na Filozofski fakulteti v Ljubljani, piše o sodobnih problemih, ki so jim podvržene ženske v sodobni kapitalistični družbi, hkrati pa se na- slanja na izkušnjo socializma bivše Jugoslavije, medtem ko Michelle Perrot, francoska teoretičarka in zgodovinarka ter Foucaultova učenka, piše zgodovino ženske v svetovnem merilu. A žal se, kot pravijo, zgodovina ponavlja, zato sta deli, ki sta vezani na popolnoma različen čas in prostor, srečujeta na ključnih točkah in križiščih: pri vprašanju žensk in njene usode v družbi, ki jo je po francoski revoluciji izoblikovala nevidna roka kapitala. Preden pa se lotim kritične obravnave, naj še opozorim, da mora bralec za smiselno presojo obeh del seveda najprej imeti za samoumevno predpostavko, da je pogoj za celostni razvoj človeške osebnosti nujna participacija v javnem prostoru. Samo skozi družbeno delovanje je človek zmožen pozunanjiti svoje želje, prepričanja, interese in se zgraditi v subjekt. Predvsem pa je to glavni pogoj za emancipacijo žensk in hkrati tudi stališče, ki ga zastopata obe feministki. Kapitalizem in feminizem včasih še preveč dobro sodelujeta ter nas prepričujeta o svobodni izbiri in enakih možnostih vseh bitij na planetu. Kapitalizem nam želi dokazati svojo »brezspolnost« ravno s tem, ko zaposluje čim več ljudi (ne glede na spol), da ustvarja rezervno armado delovne sile. S takšno prakso pravzaprav »osvobaja« žensko, ki je bila v začetku devetnajstega stoletja zaradi revščine prisiljena stopiti v javni prostor dela. Ali kot se na neki točki vpraša tudi Michelle Perrot: bi brez industrijske revolucije ženske sploh uspele zapustiti svoje domove? Kljub temu pa ne smemo pozabiti, da »delo samo zase (žensk) ne more osvoboditi, čeprav lahko k temu prispeva« (str. 240). Kapitalizem nam hkrati predstavlja tudi največjo nevarnost, saj je v svoji osnovi – zaradi same težnje po ustvarjanju presežne vrednosti in akumulacije kapitala – popolnoma izkoriščevalski, kar pade predvsem na pleča žensk, ki zaradi nosečnosti in materinstva potrebujejo več socialne varnosti. Spogleduje se s feminizmom, ko gre za ženske višjega sloja, revni populaciji pa kratko malo obrne hrbet. Zaradi težnje po večjem dobičku polaga skrb za otroke in reproduktivno funkcijo v zasebno sfero, s tem pa nenehno in vedno znova proizvaja ter obnavlja patriarhalne strukture in zapisuje skrb za otroke v žensko telo. Kapitalizem je navsezadnje uspešno integriral patriarhat v svojo strukturo in ga obrnil sebi v prid oziroma je kapitalistični sistem v svoji strukturi navsezadnje patriarhalen. In ta njegov zlovešči obraz nam razkriva Lilijana Burcar, ki z bogato podatkovno razlago uspe empirično dokazati, kakšni triki se skrivajo za njegovim delovanjem, predvsem ko je govor o socialnih reformah, ki se tičejo emancipacije žensk. Naj naštejem nekaj pomembnih točk, ki jih avtorica opazi pri pregledovanju statistik o zaposlovanju. Vsi smo kdaj že slišali za medijsko idealiziranje skandinavskega socialnokapitalističnega sistema. Čeprav nas mediji mnogokrat prepričujejo, da bi se morale evropske države približevati Norveški, Švedski, Danski in Finski, podrobnejša preučitev statistike kaže, da so ženske tudi tam močno podvržene patriarhalnemu modelu družbe. Kljub temu da je zaposlenost žensk v skandinavskih deželah izjemno visoka, se ob prikazu statističnih podatkov hitro izkaže, da je kar polovica žensk zaposlenih za polovični delovni čas, preostanek dneva pa preživljajo zaprte za štirimi stenami 94 DRUŽBOSLOVNE RAZPRAVE, XXXIII (2017), 85 BOOK REVIEWS svojih domov. Država pa s socialnimi reformami, kot so dolgi porodniški dopusti, ter dodeljevanjem finančne podpore in dodatkov večjim družinam pravzaprav podpira in povečuje moč družinske celice, kar ima za posledico močan odmik žensk in otrok v sfero zasebnega. Za lepo zvenečimi socialnimi reformami, kot so otroški dodatki, finančna podpora družin ipd., neopazno deluje logika kapitala, ki dvigne roke nad vse tisto, kar ne prinaša presežne vrednosti, torej nad reproduktivnim delom in vzgojo otrok. Burcar uspe opozoriti tudi na sisteme obdavčitev, ki so bile na primer za zaposlene ženske ugodnejše pod pogojem, da so ženske zaslužile manj kot njihovi možje. Takšni tihi, pritajeni ukrepi, ki jih najdemo pri mnogih zahodnoevropskih in skandinavskih državah od osemdesetih let naprej, tako spodbujajo, da ženske delajo le za polovični delovni čas, drugi del dneva pa porabijo za vzgojo in oskrbo otrok ter gospodinjstva, za kar bi morala poskrbeti država. Ti ukrepi pa redko koga motijo, saj so sprejeti ravno zaradi uveljavljenega prepričanja, da je skrb za otroke in družino tako ali tako primarna ženska funkcija. Lilijana Burcar ostaja skeptična tudi pri uvajanju liberalnim feministkam všečnega zakona, kot je na primer očetovski dopust. Čeprav naj bi ta spodbujal večje vključevanje moškega v vzgojo otrok, se to v praksi ne dogaja pogosto, za sprejetjem teh reform pa se skorajda vedno skriva še sprejetje zakona o podaljšanju starševskega dopusta, ki omogoča, da ženska ostaja doma še dlje, kot je zares potrebno. Tudi delo doma, ki se oglašuje kot prijazen obraz kapitalizma, ki ženski pomaga, da lahko dela in nekaj malega zasluži, medtem ko pazi na otroke, ni prav nič osvobajajoč primer. Preko dela v samoti, za štirimi stenami, se ženske ne morejo povezovati med seboj, kaj šele ustvarjati sindikate, poleg tega pa je njihovo delo razpotegnjeno na ves dan, plača pa izjemno nizka. A z vzporednim branjem Michelle Perrot ugotovimo, da je bilo delo na domu zelo pogosta praksa tudi v 19. stoletju, njeno ohranjanje pa je spodbujal diskurz o tem, da naj bi ženska bila preveč mila, krhka in ljubka, zaradi česar se ne more zaposliti v umazani in robustni tovarni. Tako so izumili šivalni stroj, ki se na primer na domovih italijanskih šivilj, zaposlene kot podizvajalke tekstilne korporacije Benetton, ohranja še danes. Lilijana Burcar nam predstavlja zakonodajno vejo oblasti zahodnoevropskih držav in se prob- lema patriarhata ne loteva na podlagi diskurzivne analize ali vprašanja ideologij, ki potiskajo ženske v manjvredni položaj, kot to počne Michelle Perrot. Slednja namreč ne pozablja, da se kapitalizem ne ohranja zgolj kot ekonomska struktura, temveč se vedno znova utrjuje prav skozi reprodukcijo ustaljenih stereotipov in vzorcev delitve dela po spolu, ki segajo vse tja do začetka 19. stoletja. Vseeno pa je delo Rehabilitacija kapitalizma: repatriarhalizacija družbe nujno domače branje za vse feministke, ki svoj boj bijejo znotraj kapitalizma, saj avtorica razkriva vse ovinke in pasti prijazno zvenečih reform, s katerimi se na ravni državnih zakonov spodbuja marginalizacijo žensk in patriarhalizacijo sodobne družbe. V nasprotju z zgoraj naštetimi praksami sodobnih kapitalističnih socialnih prijemov pa se Lilijana Burcar radikalno postavi proti vsem socialnim olepšavam kapitalističnega sistema in na piedestal postavi socializem bivše Jugoslavije, ki je ženske uspel razbremeniti na strukturno-organizacijski ravni. Avtorica na primer opozarja na sistem jaslic, vrtcev, šolske prehrane in menz, kar se nam morda dandanes zdi samoumevno, za zahodnoevropske države pa to vsekakor ne velja. Prav z ustanavljanjem vzgojnih in varstvenih dejavnosti se je ženska v bivši Jugoslaviji uspela osvoboditi verig štedilnika. »Osnova vsake emancipacijske politike je polna ekonomska samostojnost […]« (str. 109), opozarja Lilijana Burcar, ki zagovarja, da je emancipacijo ženske resnično vzpostavil šele socializem, predvsem zaradi svojega prepričanja, da je izkoriščevalsko razmerje med spoloma mogoče izkoreniniti zgolj s spremembo ekonomskega sistema. Avtorica zagovarja socializem bivše Jugoslavije in ga obravnava kot primer, kjer je to uspelo. Vendar pa se njena teorija kljub navajanju vseh pozitivnih sprememb, ki jih je socializem uspel vzpostaviti, navsezadnje ne sklada s samo prakso in izkušnjo ženske v tem prostoru. Ta namreč kaže, da je kljub večji zaposlenosti žensk ter ustanavljanju vzgojnih in varstvenih dejavnosti ženska še vedno opravljala večino gospodinjskih opravil, ki jih zaradi službe ni uspela narediti v dopoldanskem času. Navsezadnje je mati, žena 95DRUŽBOSLOVNE RAZPRAVE, XXXIII (2017), 85 RECENZIJE KNJIG po prihodu iz službe morala skuhati še večerjo, oprati perilo, počistiti kuhinjo, kopalnico ipd. S tem ko se je spremenila ekonomska baza, se hkrati z njo ni pretvorila tudi ideološka nadstavba. Nujno je namreč, da vzporedno z njo poteka še prestrukturiranje ponotranjenih patriarhalnih vzorcev. Pozicija Lilijane Burcar izhaja iz prepričanja, da patriarhat nima izvora nekje v nezgodovinski podlagi, kakor to zagovarja Engels v Izvoru družine in privatne lastnine, temveč v samem kapita- lističnem sistemu, s tem pa se naslanja na Aleksandro Kolontaj in Lenina, ki zatiranje žensk razu- meta kot zgodovinski, in ne večni, nezgodovinski pojav. Razmisleki o zgodovinskosti patriarhata so veliko bližje tudi Michelle Perrot, ki se vsekakor ne strinja z determiniranostjo spolnih razlik in zapisanostjo manjvrednosti žensk v njeno telo. Vendar pa so pozicije Lilijane Burcar za razliko od francoske avtorice predvsem prosocialistične, njeno osnovno misel pa lahko najdemo že v delih Rose Luxemburg, ki se je, kot navaja Michelle Perrot, liberalnim feministkam posmehovala že celo stoletje poprej. Slednje naj ne bi razumele, da je emancipacija ženske možna zgolj in samo s pretvorbo izkoriščevalske kapitalistične družbe v socializem oziroma komunizem. Tako kot Rosa Luxemburg tudi Lilijana Burcar liberalnemu feminizmu očita, da svoja delovanja gradi na identitetni politiki, kot da bi bilo žensko vprašanje popolnoma ločeno od ekonomskih struktur. Lilijana Burcar seveda pravilno ugotavlja, da kapitalizem poraja patriarhat in je z njim neločl- jivo zvezan. Vendar pa z odpravo slednjega ni nujno, da bomo odpravili tudi sam patriarhat, na kar avtorica pozabi, saj nostalgično poveličuje pretekli socializem in ni naklonjena liberalnemu feminizmu ter organizacijam ženskih gibanj. Vsekakor v kapitalizmu najbolj trpi nižji sloj žensk, feminizem pa je mnogokrat rezerviran za tiste iz višjega sloja. A patriarhat sega veliko globlje in je bolj kompleksen, zato se ga ne da in se ga tudi ni dalo popolnoma odstraniti zgolj s spremembo ekonomske baze, čemur prikimava tudi delo Nevarna razmerja Cinzie Arruzze, ki je bilo izdano leto po Restavraciji. »Prekriti spol z razredom in verjeti, da bo osvoboditev od izkoriščanja samo- dejno prinesla osvoboditev žensk in konec spolnih vlog, je napačno stališče. Prav tako je narobe misliti, da lahko razredno vprašanje odpravimo z oblikovanjem ideoloških diskurzov, katerih glavni sovražnik je spol. Potrebujemo premislek o kompleksnosti kapitalistične družbe« (Arruzza 2016: 3). Lilijana Burcar se sicer zaveda kompleksnosti kapitalistične družbe, žal pa rešitev vseh zagat prehitro najde v socializmu. Problematika ideologije patriarhata in njene prepojenosti s kapitalističnimi odnosi je navsezadnje tudi glavna tema Michelle Perrot, ki z delom Ženske ali Molčanja zgodovine stopa v naš prostor s prvim slovenskim prevodom. Če Lilijana Burcar ne odstopa od svoje zaverovanosti v socialistični sistem, pa francoska zgodovinarka preizprašuje patriarhat v navezavi z levico kakor tudi z liberal- nimi pozicijami nasploh. Vse to pa opisuje na popolnoma drugačen način, kot to počne L. Burcar. Če se slovenska raziskovalka naslanja predvsem na analizo podatkov Eurostata in na znanstvene empirične raziskave, kar se za laičnega bralca včasih izkaže za dokaj monoton pristop, pa Michelle Perrot v svojem zgodovinarskem slogu brska po arhivih ter v njih išče zgodbe, pisma in dnevnike, da bi obudila misli žensk, na katera so zgodovinarji ob pisanju učbenikov popolnoma pozabili. Osredotoča se predvsem na 19. stoletje, na čas, ko se je ločnica med javnim in zasebnim močno poglobila, vzporedno s tem pa so se začela oblikovati feministična gibanja. Francoska zgodovi- narka pred bralca razprostre ideološki diskurz, ki se je razvijal vse od francoske revolucije dalje in ustvarjal idejno podlago patriarhalni strukturi kapitalistične delitve dela. Michelle Perrot nevede odgovarja Lilijani Burcar z opisovanjem mačističnih tendenc med samimi marksističnimi misleci. Če Lilijana Burcar ostaja v okviru idealizacije našega prejšnjega sistema, pa francoska zgodovinarka demistificira lik Marxa s tem, ko nanj pogleda v vlogi očeta in moža. Prav na ta način privre na dan njegov avtoritarni odnos do lastnih hčera. Avtorica opozarja, da so Elenore, Jenny in Laura Marx mnogokrat prevzemale vloge tajnic in gospodinj, po poroki pa za vedno ostale v sencah svojih mož. Prav to, da so mnoge marksistke ženski osvobodilni boj razumele kot muho razvajenih deklet višjih razredov, hkrati pa poudarjale skupno osvoboditev vseh ljudi izpod primeža kapitalističnega zobovja, je v državah, kjer so bila takšna gibanja zelo 96 DRUŽBOSLOVNE RAZPRAVE, XXXIII (2017), 85 BOOK REVIEWS razvita, imelo za posledico kasnejšo dodelitev ženskih pravic kot tam, kjer so se ženske oprle na identitetno politiko. To je dejstvo, ki ga pred nas postavi Michelle Perrot, ko obravnava zgodbi Flore Tristan in George Sand, in ki ga Lilijana Burcar v svoji zaverovanosti v socializem spregleda. Navsezadnje je bilo v Angliji in Ameriki ženskam dopuščeno voliti prav zaradi njihovega spola: »/K/ot ženske bodo zastopale ženske« (str. 421). Vse težnje po univerzalizmu človeka, kot jih je na primer zagovarjala G. Sand in kot so jih zagovarjale marksistke, so se v zgodovini izkazale za ovire pri bojevanju ženskih državljanskih pravic. Še en element, ki se ga Lilijana Burcar pri analizi ženskega dela ne dotakne, je feminizacija poklicev, ki ga uspe polemizirati Michelle Perrot. Čeprav je socializem žensko uspel osvoboditi izpod klešč domačega ognjišča in vlogi matere pridodati še mnoge druge vloge v družbi, ki so izgradile in razširile njihovo osebnost, pa se je ženska tudi zunaj zasebne sfere zaposlovala »svojemu spolu primerno«. Za ženske so bili rezervirani poklici kot na primer medicinska sestra, šivilja, telefonistka, tajnica, kuharica in vzgojiteljica. Ta delitev dela je prisotna še danes, odpravil pa je ni niti socializem. Velik vpliv na to delitev dela ima, kot navaja Michelle Perrot, prav diskurz o ženskem telesu in stroju v 19. stoletju. Čeprav so ženske vse pogosteje ugotavljale, da je delo v tovarni manj naporno kot delo doma, pa jih je preglasilo moško razglabljanje o škodljivih posle- dicah strojev za žensko telo. Ta naj bi povzročal histerične delirije, zdravniki so polemizirali slabe vplive tovarniškega zraka na maternico, moške je vznemirjala misel, da bi ženske ob tem, ko stroj premikajo z nogami, lahko doživljale orgazem, kar je bilo za moške naravnost nedopustno. Fran- coska teoretičarka opozarja še na diskurze o ženskih mehkih rokah, lepoti in milini, ki so podvrženi nevarnosti takoj, ko ženska stopi v prostor delavnice, tovarne ali prostorov, kjer se giblje moški. Prav na podlagi te raziskave francoska zgodovinarka opozarja, kako so ženske, čeprav so dobile pravico do dela in lastnega zaslužka, vseeno ostajale na manjvrednih položajih, v »ženstvenih« poklicih, ki se jih je razumelo le kot podaljšek njihovega biološkega spola. Takšno delitev dela pa lahko najdemo tudi v socializmu, kjer so v vrtcih, jaslih, šolah in menzah po večini delale ženske. Tako se je njihova družinska vloga matere le prestavila v prostor javnega, kar seveda je, kot pravi Lilijana Burcar, v vseh vidikih zelo dobra rešitev, ni pa razrešitev ideologije o ženski podrejenosti. Perrot zaznava, da [se] »z mešanostjo zaposlitve in množičnim zaposlovanjem žensk /…/ tako ni odpravila razlika med spoloma, temveč se je vzpostavila le nova hierarhija« (str. 254). To je lahko le še en argument za to, da feministična gibanja nikakor niso odvečna, vprašanje je le, s kakšno vsebino so prežeta. Michelle Perrot ne podaja enoznačne rešitve; še več, kot zgodovinarka ves čas preizprašuje svojo pozicijo in metodo raziskovanja, tako da velikokrat podvomi, ali je pisati zgodovino ženske sploh mogoče. Čeprav se zdi rehabilitacija zgodovine žensk vsekakor nujna tudi za izobraževanje naslednjih generacij (sama sem v gimnaziji pri pouku zgodovine le redkokdaj naletela na kakšno žensko ime), pa je ta pozicija hkrati tudi nevarna, saj lahko hitro zapade v esencializacijo in deter- minacijo, kjer ločitev po biološkem spolu za seboj povleče tudi vse družbene stereotipe, ki se vežejo nanj. Mar ni redukcija raziskovalnega polja zgolj na žensko telo avtomatično podvržena definiciji ženske zgolj in samo glede na njen biološki spol? Mar avtorica spolne razlike ne poglablja še bolj prav s tem, ko skuša zgodovino poenotiti zgolj na ženski spol, njen razvojni proces pa naj bi se dogajal vzporedno z moškim? Francoska zgodovinarka sama priznava, da »zgodovina žensk najde svoj pomen zgolj v analizi, dekonstrukciji razlike med spoloma, v razmerju do drugega spola« (str. 505). Za avtorico je nujno, da vzporedno s pisanjem zgodovine ženske išče še diskurz moškega, saj je ločiti eno od drugega popolnoma nemogoče. Zgornjim očitkom se Michelle Perrot uspe izogniti ravno z naslonitvijo na dediščino Foucaultove zgodovinske analize, ki s kritiko esencializ- ma ustvari koncepte in instrumente za preučevanje ženske zgodovine. Avtorica se zato ukvarja s produkcijo diskurzov, raziskuje tehniko sebstva, ki se kaže skozi dnevnike in korespondence deklet, razkriva napetosti med moškimi in ženskami ter igro oblastnih razmerij. »Ne ukvarja se zgolj z represijo obnašanj, ampak tudi z njihovo produkcijo. Ko opazujemo, kako so ženske producirane v 97DRUŽBOSLOVNE RAZPRAVE, XXXIII (2017), 85 RECENZIJE KNJIG spremenljivi opredelitvi njihove ženskosti, se s tem prenavlja pogled, uprt v vzgojne sisteme, njihova načela in njihove prakse« (str. 506). Kljub vsemu bi lahko Michelle Perrot očitali dejstvo, da se s pisanjem ženske zgodovine nikakor ne uspe znebiti kategorije »Ženska« kot nekaj esencialnega in univerzalnega, čeprav to vztrajno zanika. Po drugi strani pa je nujno, da obstaja delo, kot je Ženske ali Molčanja zgodovine, kakor tudi njena obsežnejša raziskava A History of Women in the West, ki jo je urejala skupaj z Georgesom Dubyjem, saj prenavlja preteklost človeštva, da le ta ni več reducirana zgolj na velika dejanja moške polovice prebivalstva. Lilijana Burcar v nasprotju z Michelle Perrot svojega pristopa ne preizpraša, ne prepušča se dvo- mu, temveč na problem ženskega vprašanja samozavestno odgovarja s socialističnim feminizmom. S tem razmislekom seveda sega globlje v probleme družbe kot sodobni liberalni feminizem, ki svoje privrženke išče med pop zvezdnicami ali bogatimi političarkami in poslovnimi ženskami, katerih vloga v družbi je pravzaprav nenehna reprodukcija že ustaljenih patriarhalnih vzorcev. A čeprav se je prepad med moškim javnim udejstvovanjem in žensko zapiranje v sfero zasebnega poglobil prav po francoski revoluciji in z vstopom kapitalizma v buržoazno družbo, se njegove korenine razraščajo veliko globlje v preteklost. Socializem je s svojimi ekonomskimi predpostavkami vsekakor prava pot do emancipacije, a če že bijemo boj proti kapitalizmu, ne smemo pozabiti še na hkratni boj proti patriarhatu. Kako spodmakniti tla kapitalizmu, ki se je s svojimi triki tako globoko usidral v naš vsakdan, in kako hkrati spodmakniti tla patriarhatu, ki vrsto let manjvrednost žensk postavlja na status resnice? Michelle Perrot s svojim poglobljenim pregledom ženske zgodovine in Lilijana Burcar z natančno analizo patriarhalnih značilnosti kapitalistične družbe predstavljata v našem prostoru pomemben prispevek k feministični teoriji. A vzporedno s tem je treba nujno pod vprašaj postaviti še kompleksnost kapitalističnega sistema samega in njegove integracije patriarhalnih vzorcev, saj teh dveh struktur prav zaradi njunega nenehnega prepletanja nikakor ne moremo in ne smemo ločiti, zato pa lahko na preproste in enoznačne odgovore kar pozabimo. Literatura Arruzza, Cinzia (2016): Nevarna razmerja. Ljubljana, Sophia. Renata Šribar Stanislava Chrobáková Repar: Agonija smisla: premišljevanja o civili- zaciji bogatih barbarov, propadu (med)kulturnih izbir, feminističnem oplajanju – in vztrajanju. Ljubljana: KUD Apokalipsa, 2015. 191 strani (ISBN 978-961-6894-72-2), 15 EUR. Uvodna refleksija, v kateri se deloma poistovetim z avtorico. Imeti v obravnavi knjižico, ki že s sivomodrimi toni ovitka, naslovom in dimenzijo neznačilne pisemske ovojnice ter imenom založbe kaže na vsebino, »zagatno« za domačijsko prebivalstvo, po poklicih razumljeno kot intelektualno. Pametna tujka in tujec, katerima je Slovenija druga domovina, si drzneta izreči več, kot veleva vla- dajoča norma izrekljivega: Stanislava Chrobáková Repar in Carlos Pascual1 govorno posegata v strukturiranje kulturniških in razumniških krogov na način osebnih zgodb, nastajajočih v t. i. zdrsih, 1. Oba, avtorica in avtor, brezkompromisno in skorajda onkraj primerjave z domačijskimi teksti secirata situacijsko, strukturno in sistemsko razumniško-kulturniško sfero na Slovenskem. Druži ju še za naše kraje manj običajno prepletanje osebno-intimnega z družbeno-kulturnim in političnim. Avtoričin pristop podrobneje navajamo tu, s primerom Pascualovega kritičnega tekstovnega univerzuma sem se sama v odobravanju seznanila l. 2015; gl. Carlos Pascual (2015).