96 Mental disorders among elite athletes Abstract The prevalence of psychiatric conditions among elite athletes is still under debate. More and more evidence has accumulated that high-performance athletes are not protected from mental disorders as previously thought. It is positive correlation between high sport identity, psychological distres, overtraining and burn out close together with ageing, results failure and ending sports career. A systematic search of electronic databases COBISS, Pub Med in Google Scholar was conducted. For analyze we used cross-sectional and longintudinal studies, sample with active or injured elite athlete in english and slovenian language. The The literature search yielded a total of 159 records. The data from studies suggest that elite athletes experience a broadly comparable risk of high-prevalence mental disorders such as depression, anxiety, eating disorders and high risk alcohol use. Key Words: depression, anxiety, eating disorders, substance abuse, elite athletes. Uroš Perko, Maša Černelič Bizjak Duševne motnje med športniki Izvleček O duševnem zdravju športnikov je malo znanega. Predstava o odsotnosti duševnih motenj med športniki je napačna. Obstaja povezava med posamezniki z visoko špor- tno identiteto ter psihološkim distresom, pretreniranostjo in izgorelostjo. Skupaj s staranjem, neuspehom na tekmovanjih in prenehanjem športne kariere te značilno visoko korelirajo s pojavnostjo depresije in anksioznosti. S pomočjo elektronskih baz podatkov COBISS, Pub Med in Google Scho- lar smo opravili sistematični pregled litera- ture. Za analizo so bile uporabljene preseč- ne in longitudinalne študije v angleškem in slovenskem jeziku, ki so vključevale aktivne in poškodovane elitne športnike. Analizirali smo 159 raziskav. Pregled literature je po- kazal pogoste simptome depresij in anksi- oznosti, motnje hranjenja ter škodljivo uži- vanje in zlorabo alkohola med vrhunskimi športniki. Ključne besede: depresija, anksioznost, motnje hranjenje, zloraba substanc, elitni športniki. http://proud2bme.org/content/eating-disorders-athletes psihologija športa 97 Uvod „ Duševno zdravje ima osrednjo vlogo pri po- sameznikovem počutju, telesnem zdravju in uspešnem življenju. Svetovna zdravstve- na organizacija obravnava zdravje celovito. Zdravja ne razume le kot odsotnost simp- tomov in bolezni, ampak tudi kot pozitivno in dobro počutje, zadovoljstvo, uspešno spoprijemanje s težavami, učinkovito reše- vanje problemov (WHO, 2016; Kamin, Jeri- ček Klanšček, Zorko, Bajt, Roškar in Derno- všek, 2010). Ko govorimo torej o duševnem zdravju, ne govorimo samo o odsotnosti duševnih bolezni, ampak tudi o uresniče- vanju razvojnih, intelektualnih in čustvenih potencialov posameznika, ki bi jih glede na okoliščine in vrstnike moral izkoristiti (Erzar, 2007). Na področju športa je zelo veliko znanega o športnih poškodbah, prehrani in rege- neraciji. Veliko vemo o oskrbi in preventi- vi pri in pred športnimi poškodbami, tako akutnimi kot kroničnimi (Rice in Mcgorry, 2016). Veliko manj pa je znanega o dušev- nem zdravju športnikov. Dobro vemo, da je zmerna in intenzivna vadba zelo koristna za varovanje in okrevanje po težavah z du- ševnim zdravjem (Hughes in Leavey, 2012; Galper, Trivedi, Barlow, Dunn in Kampert, 2006; Tylor, Sallis in Needle, 1985; Planinšek, Tušak in Pori, 2012; Kamin idr., 2009). Huges in Leavey (2012) na drugi strani menita, da lahko intenziven trening na najvišjem špor- tnem nivoju privede do različnih zdravstve- nih težav. To so pretreniranost, izgorelost, poškodbe, povečana možnost smrti zaradi nenadnega zastoja srca, težave z dihali, po- večana incidenca raznih alergij, sladkorna tipa II, različna vnetja, motnje hranjenja. Pogosto menimo, da je med elitnimi špor- tniki nizka pojavnost duševnih motenj (Bar in Marksen, 2013). Kot glavni vzrok za to zmotno predstavo avtorja pripisujeta ide- aliziranju le teh. Tako strokovna kot laična javnost je pogosto mnenja, da so uspešni lahko le mentalno močni posamezniki, kar na drugi strani seveda pomeni, da v športu na najvišjem nivoju ni prostora za posa- meznike z duševnimi motnjami (Markser, 2011). Avtor trdi, da je posledično zelo malo resnih raziskav na omenjenem področju in kaže na skrb vzbujajoče dejstvo v obliki ne- izdelanega sistema za zgodnje zaznavanje duševnih motenj ter mnogo premalo ustre- zno usposobljenih terapevtov, ki bi lahko pomagali športnikom (Markser, 2011). Športniki so dovzetni za duševne bolezni tudi zaradi investicije ogromno časa in energije, ki se mnogokrat odraža v izgu- bi osebne avtonomije (Hughes in Leavey, 2012). O' Connell in Manschreck (2012) omenjata enostranskost v športu, ki so ji najpogosteje podvrženi talentirani špor- tniki, ki posledično lahko izgradijo svojo samopodobo le na športnem področju. Na eni strani ukvarjanje s športom mladim po- maga izgraditi pozitivno samopodobo in jim dvigne samozavest, vendar je na drugi strani intenzivno in enostransko ukvarjanje s športom lahko tudi past. Taki posame- zniki lahko opustijo šolanje in ne razvijejo uspešne kariere na ostalih delovnih in ži- vljenjskih področjih. Zadnje raziskave (Hughes in Leavey, 2012; Rice in Mcgorry, 2016; Bar in Marksen, 2013) kažejo na povezavo med posamezniki z visoko športno identiteto ter psihološkim distresom, pretreniranostjo in izgorelostjo. Vse naštete motnje, poškodbe, staranje, neuspeh na tekmovanjih in prenehanje športne kariere visoko korelirajo s pojav- nostjo depresije (Hughes in Leavey, 2012). Avtorja tudi navajata, da se med elitnimi športniki pogosto pojavljajo še: motnje hranjenja, tvegano obnašanje, kot sta npr. vožnja pod vplivom substanc in tvegano spolno vedenje, ter zloraba ali škodljivo uživanje alkohola. Podobno več avtorjev (Markser, 2011; Rice in Mcgorry, 2016; Glick in Stillman, 2012) spoznava, da se pri špor- tnikih redko pojavijo psihoze (shizofrenija ali bipolarna motnja), običajno kot posle- dica jemanja anabolnih steroidov, so pa pogoste tesnobe, motnje hranjenja, odvi- snost od alkohola, depresija in izgorelost. Bar in Markser (2013) opozarjata na vrsto športno specifičnih duševnih motenj. Med temi so motnje hranjenja, ki so povezane s posameznimi športnimi disciplinami, odvi- snostjo od vadbe, motnje razpoloženja kot posledica pretreniranosti ter demenca pu- gilistica kot posledica večkratnih pretresov možganov zaradi različnih prejetih udar- cev. Avtorja poudarjata, da potrebujejo omenjene motnje zaradi svoje posebnosti posebno obravnavo. Metode „ S pomočjo elektronskih baz podatkov CO- BISS, Pub Med in Google Scholar smo opra- vili sistematični pregled literature. Iskalni pojmi v navedenem jeziku so bili: elite sport, high level athletes, mental disorders, depressi- on, alcohol abuse, substance abuse, eating disorder in anxiety disorder. Na podlagi ključ- nih besed smo našli bazo potencialno pri- mernih člankov za analizo. Uporabili smo le članke, ki so bili že objavljeni ali sprejeti v objavo. Za analizo so bile uporabljene presečne ter longitudinalne študije v an- gleškem in slovenskem jeziku, ki so vklju- čevale aktivne in poškodovane športnike, ki tekmujejo na univerzitetnem, mednaro- dnem ali regionalnem nivoju, in so poro- čale s kvantitativnimi podatki o duševnih motnjah. Identificirali smo 159 raziskav. V nadaljevanju je bilo v nabor vključenih 77 študij, ki so ustrezale izbranim kriterijem. Za končno analizo je bilo uporabljenih 43 raziskav, ki so ustrezale zgoraj omenjenim kriterijem. Rezultati in razprava „ Depresija in tesnoba Depresija je najpogostejša duševna motnja med športniki in je diagnosticirana enako pogosto kot v splošni populaciji (Markser, 2011). Spada med motnje razpoloženja, saj gre za nihanja v razpoloženju in počutju, ki jih prepoznamo šele po daljšem obdobju, čeprav se mnogokrat prikrito napoveduje- jo s telesnimi simptomi (Erzar, 2007). Avtor nadalje navaja, da so prisotni žalost, nizka samopodoba, pesimizem in obup. Posa- meznik je pogosto utrujen, razdražen in ima lahko samomorilne misli. V kolikor je depresija blaga do zmerna, bodo simptomi izginili brez zdravljenja v časovnem obdo- bju do 6 mesecev. Erzar (2007) navaja, da se tesnobne motnje večkrat pojavijo skupaj z depresijo, pa tudi skupaj druga z drugo, če- mur pravimo soobolevnost. Izraz deloma zavaja, saj bi težko govorili o dveh boleznih in tudi težko pojasnili, zakaj zdravila zoper depresijo zmanjšujejo tudi simptome te- snobe (prav tam). Različni avtorji (Bar in Marksen, 2013; Erzar, 2007; Markser, 2011) navajajo pojavnost depresije in tesnobe kot odgovor na psiho- loški stres, da pogosteje obolevajo ženske, vrh obolevanja pa je med 18 in 45 letom. Kritična leta obolevanja za depresijo in kakšno izmed tesnobnih motenj so torej enaka najprimernejšim letom za dosega- nje vrhunskih rezultatov na največjih tek- movanjih. Yang, Peek-Asa, Corlett, Foster, Cheng in Albright (2007) so z validiranim in pogosto uporabljenim vprašalnikom CES-D (Cen- ter of Epidemiologic Studies – Depression), anketirali 257 univerzitetnih športnikov, tekmovalcev divizije I v različnih športih. Prevalenca depresivnih simptomov je bila 98 21 %. Razlog za tako veliko prevalenco bi lahko bil tudi zelo nizek kriterij pri 16 točkah (Frank, 2015). Isti kriterij (16 točk) in podob- ne rezultate prikaže raziskava med univer- zitetnimi športniki in športno neaktivnimi posamezniki (Armstrong in Early, 2009). Po- javnost simptomov depresije je bila 33,5 %, vendar je bila med študenti športniki pre- valenca simptomov značilno nižja kot med nešportniki. Enako sta o značilno nižji pre- valenci simptomov depresije med športni- ki kot nešportniki v svoji raziskavi poročala Procotor in Boan-Lenzo (2010), vendar je potrebno opozoriti, da so v omenjeni raz- iskavi sodelovali le univerzitetni športniki, ki sodelujejo v skupinskih športih. Storch in sodelavci (2005) v svoji študiji med eli- tnimi športniki in nešportniki na ameriški univerzi niso našli razlik med skupinama, prevalenca depresivnih simptomov pa je bila nizka. Hammond, Gialloreto, Kubas, Hap in Davis (2013) so v raziskavi med kanadskimi plaval- ci in plavalkami iz 2 univerz zaznali pred- nastopne znake velike depresije pri 68 % sodelujočih, od tega nekaj več plavalk. Po tekmi se sicer ta odstotek prepolovi, vsee- no pa poroča 22 % plavalcev o blagih in 4 % o resnejših simptomih depresije. Obsta- ja značilna povezava med višjim rangom športnikov in simptomi depresije. Med 25 % najvišje rangiranimi plavalci se tveganje za pojavnost simptomov podvoji. V tej sku- pini plavalcev je tudi statistično značilna vi- soka povezava med tekmovalnim neuspe- hom in pojavom depresivnih simptomov. Več raziskav je bilo opravljenih v Nemčiji (Nixdorf, Frank in Beckmann, 2016; Prinz B, Dvořák in Junge, 2016; Machnik, Sigmund, Koch in Schanzer, 2009; Nixdorf, Frank, Hautzinger in Beckmann, 2013). Nixdorf in sodelavci (2013, 2016) so v prvi raziska- vi merili prisotnost simptomov depresije med nemškimi elitnimi športniki z validira- nim vprašalnikom ADS, ki je nemška razli- čica CES-D. Avtorji so uporabili dokaj konzervativno mero 23 točk, vseeno je bila prevalenca depresivnih simptomov pri 15 % sodelu- jočih. Ugotovili so večjo pojavnost simp- tomov med individualnimi športi ter zna- čilno dobro povezanost med depresivnimi simptomi in občutenjem visoke stopnje kroničnega stresa, neprimernimi strategi- jami spopadanja s stresom ter stanji, kjer ni bilo dovolj počitka med posameznimi fazami stresa. Avtorji navajajo, da je preva- lenca skoraj enaka kot v splošni populaciji v Nemčiji. V drugi raziskavi, opravljeni med 199 mladimi elitnimi športniki v skupinskih in individualnih športih, so ugotovili pogo- stejšo pojavnost depresije med športniki individualnih športnih disciplin. Prinz in sodelavci (2016) so v raziskavi, s ka- tero so zajeli 157 nogometašic prve nem- ške nogometne lige, poročali o simptomih in tveganjih za depresijo ter potrebi po psihoterapevtski pomoči. Ugotovili so vi- soko prevalenco depresivnih simptomov v kombinaciji z nizko uporabo psihotera- pevtske pomoči. Obstajala je pomembna razlika v pojavnosti simptomov glede na igralno mesto in nivo igranja, saj pogosteje za simptomi trpijo višje rangirane igralke na bolj izpostavljenih igralnih mestih. Pre- valenca depresivnih simptomov v karieri je znašala 32,3 %. Na znižanje razpolože- nja so najbolj vplivali konflikti s trenerjem (49,7 % ), sledile so poškodbe (48,4 %) ter nerazumevanje s trenerjeve strani (40 %). Avtorji omenjajo še, da je med kariero kar 40 % igralk hotelo ali potrebovalo pomoč psihologa ali psihoterapevta, dobilo pa jo je le 10 %. Junge in Fedderman-Demant (2016) sta opravila raziskavo med 471 nogometaši- cami in nogometaši iz vseh klubov prve nogometne švicarske lige ter 4 klubov kategorije U21. Rezultati, ki sta jih dobila z vprašalnikom CES-D, so pokazali, da ima blage do zmerne znake depresije 7,6 %, velike depresivne epizode pa 3,0 % sode- lujočih. Prevalenca simptomov depresije med nogometašicami in nogometaši je bila skoraj enaka kot v splošni populaciji v Švici, v kategoriji U21 pa celo višja. Nadalje so rezultati pokazali, da ima 1,4 % posa- meznikov znake vsaj zmerne generalne tesnobne motnje. Polovica le teh je imela tudi znake ustrezne depresivni motnji. Po- javnost tesnobnih simptomov in vedenj je bila pri nogometaših povprečno statistično značilno nižja od nogometašic in igralcev U21. Avtorici sta tudi ugotovili značilno po- vezanost med doseženim rezultati pri testu za zaznavanje depresivnih motenj, testu za zaznavanje tesnobnih motenj ter številom nastopov v časovnem obdobju enega le- ta. Prevalenca znakov splošne tesnobne motnje med švicarskimi nogometaši pa je statistično značilno nižja od splošne popu- lacije v Švici. Schall in sodelavci (2011) so v svoji raziskavi na reprezentativnem vzorcu 2067 športni- kov v Franciji, kar je 13 % vseh športnikov, ugotovili, da ima 17 % sodelujočih v času raziskave prisotno vsaj eno duševno mo- tnjo. Najpogostejša duševna motnja med francoskimi športniki obeh spolov je splo- šna tesnobna motnja (6 %), ki se največkrat pojavi v estetskih športih ter med ženskami. Med športnicami s splošno tesnobno mo- tnjo je bila pogosto (44,3 %) prisotna tudi panična motnja, panična motnja z agora- fobijo ter obsesivno-kompulzivna motnja. Avtorji so ugotovili pri ženskah tudi 1,3 krat večjo možnost obolevnosti za eno izmed duševnih motenj ali soobolevnost (16,9 %). Splošna anksiozna motnja je močno sovpa- dala z veliko in malo depresivno epizodo, anoreksijo nervozo in bulimijo nervozo. Gouttebarge je s sodelavci opravil v letih 2015 do 2017 tri raziskave o duševnih mo- tnjah med elitnimi športniki. V prvi raziska- vi (Gouattebarge, Frings Dresen in Sluiter, 2015), opravljeni na profesionalnih nogo- metaših iz 6 različnih držav, so ugotovili, da ima izmed 149 aktivnih nogometašev pri- sotne simptome depresije in tesnobe kar 26 % nogometašev. V drugi raziskavi (Go- uattebarge, Jonkers, Moen, Verhagen, Wyl- leman in Kerkhoffs, 2017) pa je izmed 203 sodelujočih elitnih nizozemskih športnikov imelo 45 % športnikov štiritedensko preva- lenco simptomov depresije in anksioznosti. Tretja študija (Gouattebarge in Kerkhoffs, 2016) je pokazala 48 % polletno prevalenco simptomov depresije in anksioznosti med galskimi športniki. Beable, Fulcher, Lee in Hamilton (2017) so v svoji raziskavi, v katero so vključili 187 novo- zelandskih elitnih športnikov, starejših od 18 let, z uporabo vprašalnika CESD-R ugotovili, da 21 % sodelujočih poroča o depresivnih simptomih. Samo dva športnika sta jemala antidepresive. Večja pojavnost simptoma je bila med športniki, mlajšimi od 25 let, tisti- mi tik pred upokojitvijo ter iz individualnih športov. Gulliver, Griffiths, Mackinnon in Stanimirović (2015) so v svoji raziskavi med 224 elitnimi avstralskimi športniki ugotovili, da ima kar 46,4 % športnikov simptome du- ševnih težav. 27,2 % sodelujočih športnikov ima težave z depresijo, 22,8 % z motnjami hranjenja, 14,7 % športnikov se spopada s socialno tesnobno motnjo, 7,1 % s splošno tesnobno motnjo ter 4,5 % s panično mo- tnjo. Pri poškodovanih športnikih so ugo- tovili statistično značilno večjo prisotnost simptomov depresije in generalne tesnob- ne motnje. Depresija se pogosto pridruži športnim poškodbam (Appaneal, Levine, Perna in Roh, 2009). Avtorji so opravili raziskavo na 149 športnikih, ki tudi redno študirajo. Cilj je bil v 3 mesečnem obdobju primerjati pri- sotnost depresije med nepoškodovanimi psihologija športa 99 in poškodovanimi športniki. Uporabili so dve metodi merjenja: (I) samoevalvacijski vprašalnik CES-D ter (II) klinično-evalviran intervju, sestavljen iz pol zaprtih vprašanj SIGH-D. Ugotovili so, da se v prvem tednu simptomi depresije pri poškodovanih špor- tnikih povišajo in taki ostanejo še 1 mesec, preden se začnejo zmanjševati. Simptomi depresije so tudi v tej raziskavi pogostejši pri ženskah. Leddy, Lambert in Ogles (1994) so opravi- li raziskavo o psiholoških popoškodbenih odzivih in ugotovili, da športniki zaradi po- škodbe doživijo negativni stres, ki je lahko v določenih primerih tako hud, da je po- trebna tudi klinična pomoč. Sodelovalo je 343 športnikov. Stari so bili od 17 do 26 let, iz 10 različnih elitnih univerzitetnih ekip v različnih športih. Pri prvem merjenju je bi- lo poškodovanih 30, v času ostalih meritev pa je bilo dodatno poškodovanih še 145 športnikov. Za merjenje depresije so upo- rabili anketni vprašalnik Beck Depression Inventory (BDI). Izkazalo se je, da je kar 51 % poškodovanih ali rehabilitiranih športni- kov imelo vsaj blago depresijo, nekateri od njih pa so imeli tudi simptome močnejše depresije. Običajno oboleli za depresijo poiščejo pomoč, ko imajo povprečje točk BDI 22, v raziskavi je tako povprečje imelo 12 % poškodovanih športnikov. Iz obstoječih raziskav je razvidno, da so simptomi depresije pogosto prisotni tu- di pri elitnih športnikih. Empirični podatki vsekakor kažejo na pomembnost te tema- tike, je pa trenutno še premalo študij za re- levantne zaključke (Frank idr., 2015). Avtorji tudi opozarjajo, da primanjkuje raziskav, kjer bi bili uporabljeni klinični pregledi, saj le z njimi lahko diagnosticiramo motnjo, to pa lahko storijo le klinični psihologi in psihi- atri. Tako Frank s sodelavci (2015) kot Bar in Marksen (2013) opozarjajo na specifičnost simptomatike, povezane s športnim udej- stvovanjem in specifično športno panogo. Tu so zahteve, obremenitve in specifični stresorji drugačni v primerjavi s splošno populacijo, zato je to potrebno vzeti v ob- zir pri posploševanju in interpretiranju po- datkov. Kot primer navajata Bar in Marksen (2013) težavo razlikovanja med motnjami razpoloženja kot posledicami pretrenira- nosti in depresije, saj imata obe motnji zelo podobne simptome. Zloraba substanc Alkohol je danes najbolj zlorabljena droga med športniki (O'Brien in Lyons, 2000). Mo- ški med 16 in 24 letom so najbolj tvegana skupina za škodljivo uživanje in zlorabo alkohola, to pa je starostna skupina, v ka- teri je največ aktivnih tekmovalcev (Brien in Lyons, 2000). Avtorja trdita, da je sode- lovanje v športu povezano s pretiranim uživanjem alkohola tudi zaradi večjega odobravanja pitja med sotekmovalci, večje socialne mreže, proslavljanja uspehov in povečanega stresa, ki ga občutijo športni- ki. Choquet in Hassler (1997) sta predstavila U-krivuljo relacije med udejstvovanjem v športu ter pitjem alkohola (Lerente idr., 2004). Športniki popijejo manj kot športno neaktivni posamezniki, elitni športniki pa popijejo več alkohola kot rekreativni špor- tniki (Lorente, Souville, Griffet in Grélot, 2004). Perreti-Watel, Beck in Legleye (2002) so ugotovili, da na konstantnost U-krivulje vpliva starost športnika, spol, vrsta sub- stance, članstvo v klubu in športna pa- noga. Podobno trdijo v svojem pregledu tudi Kwann, Bobko, Faulkner, Donnelly in Cairney (2014). Ugotovili so, da na zlorabo prepovedanih in dovoljenih drog vplivajo spol, rasa in športna panoga. To dokazujejo raziskave (Ewing, 1998; Ford, 2007), kjer so raziskovalci prišli do spoznanj, da je večja verjetnost za zlorabo marihuane s strani športnikov kot nešportnikov, na drugi stra- ni pa športnice najmanj posegajo po upo- rabi marihuane. Lorente, Peretti-Watel, Griffet in Grelot (2003) so opravili raziskavo med športniki, študenti fakultet za šport v različnih krajih po Franciji in ugotovili, da se je 20,4 % so- delujočih v preteklem letu napilo več kot 6 krat. Nadalje so rezultati pokazali, da špor- tnik pijejo redkeje v primerjavi z vrstniki nešportniki in splošno populacijo. Avtorji opozarjajo, da se pogosteje poslužujejo škodljivega uživanja v obliki pretiranega uživanja v določenih priložnostih. Glede na kategorizacijo športnikov ni bilo razlik. V drugi raziskavi so Peretti-Watel in sode- lavci (2003) med 460 elitnimi francoskimi športniki študenti ugotovili redkejše ško- dljivo uživanje ali zlorabe alkohola, tobaka in marihuane v primerjavi z nešportniki. Alkohol je prisotnejši v skupinskih športih, marihuano in tobak pa kadijo najpogosteje dekleta, ki tekmujejo na mednarodnem ni- voju. V raziskavi (Lorente idr., 2004), v kateri je sodelovalo 816 francoskih srednješolcev, so ugotovili, da je sodelovanje v športu statistično značilno povezano s pogostej- šim pitjem alkohola. Športniki v skupinskih športih pijejo značilno več kot tisti v indi- vidualnih. Dun s sodelavci (2001, 2012) ugotavlja, da avstralski športniki redkeje posežejo po prepovedanih drogah v primerjavi s splo- šno populacijo. Uživanje drog se pozitivno povezuje s statusom športnika ter z upora- bo teh med sotekmovalci. Zaskrbljujoče je dejstvo, da športniki večinoma na alkohol ne gledajo kot na skrb vzbujajočo drogo. To dokazujejo Du Preez in Graham, Gan, Moses, Ball in Kuah, (2017), saj so na svojem vzorcu dobili podatke, da ima pred sezono rizične vzorce pitja 68,6 % ter v sezoni 62,8 % sodelujočih avstralskih profesionalnih ragbijašev. Povprečje je višje kot v splošni populaciji. O podobnih rezultatih poro- čajo O'Brien in sodelavci (2007, 2011) med novozelandskimi športniki. Najpogosteje zlorabljajo alkohol športniki državnega ni- voja, malo manj pa tisti na mednarodnem nivoju. Oboji navajajo, da pijejo zaradi laž- jega obvladovanja stresa. Bolj rizične vzor- ce razvijejo tisti, ki pijejo kot nagrado za dosežene rezultate. Rossi (2011) pa poroča, da je med tistimi italijanskimi športniki, kjer najdejo sledi prepovedanih drog, najpogo- steje canabis, nato pa kokain. Martinsen in Sungot-Borgen (2014) sta opravila raziska- vo na elitnih norveških mladinskih športni- kih. Ugotovila sta, da nešportniki pogosteje kadijo, pijejo in uporabljajo snus. Pri špor- tnikih je pozitivna povezanost z uporabo snusa in skupinskim športom, dekleta pa so bolj nagnjene k uživanju alkohola kot fantje. Diehl Thiel, Zipfel, Mayer, in Schneider (2014) ugotavljajo, da je med nemškimi perspektivnimi športniki od 14 do 18 let škodljivo uživanje alkohola pozitivno pove- zano s starostjo, izobrazbo, tehnično zah- tevnostjo športa in študijskimi ambicijami. Na splošno mladi perspektivni športniki v Nemčiji popijejo manj alkohola kot vrstniki nešportniki, vendar se pogosteje poslužu- jejo škodljivega uživanja. Brien in Lyons (2000) poročata pri različnih športih o različnih vzorcih pitja. V športih, kot so rugby, nogomet, curling in kriket, je alkohol pogosteje prisoten kot pri tenisu, kolesarjenju ali konjeniškem športu. Avtor- ja pa hkrati opozarjata, da kljub pogostosti poročanja o zlorabi alkohola med špor- tniki, le ti v povprečju spijejo manj, kot je še priporočljiva meja s strani zdravstvenih organizacij. Armstrong in Early (2009) navajata, da je Nacionalna univerzitetna športna zveza (NCAA) v svojih raziskavah leta 1997 in 2001 s pomočjo anketnih vprašalnikov prišla do spoznanja, da kar 80 % športnikov na uni- 100 verzah zlorablja in pretirano uživa alkohol, kar tretjina med njimi je zaradi posledic že imela slabši nastop na tekmovanju ali treningu. Brenner in Swanik (2007) tudi poročata o pogostem škodljivem uživanju ali zlorabi alkohola med ameriškimi univer- zitetnimi športniki, pogosteje alkohol zlo- rabljajo tisti iz skupinskih športov ter višje rangirani. Pregled raziskav kaže na pozitivno po- vezanost med udejstvovanjem v športu in uživanjem alkohola. Še več, v nobeni raziskavi ne dokažejo varovalnih učinkov športa v obliki manjše porabe alkohola. Po- raba alkohola je odvisna od starosti, spola, športne panoge in kvalitete športnika, saj pogosteje uživajo in zlorabljajo alkohol sta- rejši elitni športniki v skupinskih športih. Pri mladih športnikih pa je v primerjavi s starej- šimi več zlorabe marihuane, skrb zbujajoči pa so predvsem škodljivi vzorci uživanja alkohola. V primerjavi z nešportniki spijejo mladi športniki sicer manj alkohola, a se pogosteje poslužujejo škodljivih vzorcev pitja. Marihuana je prepovedana droga, ki jo športniki uživajo najpogosteje, pred- vsem mladi, z višjo starostjo poraba začne upadati. Raziskave kažejo na manjšo po- rabo marihuane kot pri splošni populaciji, kar bi lahko deloma pripisali tudi pogostim dopinškim pregledom. Se pa šport pokaže kot varovalni faktor glede kajenja tobaka in uživanja prepovedanih trših drog. Športniki se omenjenih sredstev poslužujejo značil- no redkeje od nešportnikov. Motnje hranjenja Motnje hranjenja so razširjene po vsem zahodnem svetu in so v zadnjih desetletjih v strmem porastu. Obolevajo tako dekleta kot fantje, običajno iz višjih slojev, ki živijo v tekmovalnem in perfekcionističnem oko- lju (Erzar, 2007). Pogosto so športniki obeh spolov bolj ranljivi za razvoj motnje hranje- nja kot nešportniki (Hulley in Hill, 2001; Sun- dgot-Borgen, 1994, 1996, 2013; Sundgot- Borgen in Torstveit, 2004; Toro idr., 2005). Sundgot-Borgen (1994, 1994a, 1996) ugo- tavlja, da so športnice bolj dovzetne tudi za kompulzivno vadbo in razne patološke načine izgube ali nižanja telesne teže, kot je npr. zloraba tablet za hujšanje, bruhanje, zloraba odvajal in diuretikov ipd., vse z na- menom doseganja vrhunskih rezultatov. Veliko raziskav je bilo opravljenih na norve- ških športnikih. Sundgot-Borgen in sode- lavci (1994, 1994a, 1996, 2004), Martinsen in sodelavci (2010) ter Tortveit, Rosenvinge in Sundgot-Borgen (2008) v svojih obsežnih raziskavah na norveških elitnih športnikih ugotovijo višjo prevalenco motenj hranje- nja kot pri vzorcu nešportnikov. Motnjam hranjenja so pogosteje podvržene športni- ce, športniki in športnice v antigravitacijskih ter estetskih športih. Značilno je tudi, da se športnice pogosteje poslužujejo diet kljub večji porabi energije zaradi intenzivnih tre- ningov ter že tako ali tako nizki teži. Zelo zanimivi sta dve študiji o motnjah hranjenja, ki sta ju opravila Martinsen in Sundgot-Borgen (2013) na večjem vzorcu norveških elitnih športnikov ter Klinkowski, Korte, Pfeiffer, Lehmkuhl in Salbach-An- drae (2007) na vzorcu elitnih ritmičnih gi- mnastičark, pacientk z anoreksijo nervozo in kontrolno skupino srednješolk. V prvi raziskavi so uporabili vprašalnik in nato še klinični intervju. Rezultati so pokazali, da je bilo po prvem delu študije, opravljenem s pomočjo vprašalnika, med športniki manj posameznikov diagnosticiranih z motnjo hranjenja kot v kontrolni skupini nešpor- tnikov. Sledil je klinični intervju, s katerim pa so športnikom pogosteje diagnostici- rali motnjo hranjenja kot nešportnikom. V drugi raziskavi so primerjali obstoječo psihopatologijo in psihološki distres pri vseh sodelujočih. Ugotovili so, da glede na fizično simptomatiko sodijo ritmične gimnastičarke med pacientke z anoreksijo nervozo in kontrolno skupino. Nadalje pa so še ugotovili, da imajo ritmične gimnasti- čarke res zelo nizko telesno maso in so zelo suhe, skoraj anoreksične, vendar obstajajo značilne razlike v primerjavi s pacientkami z diagnosticirano anoreksijo nervozo. Med ritmičnimi gimnastičarkami niso našli no- benih znakov psihološkega distresa, ki je bil značilen za anoreksične pacientke. Toro in sodelavci (2005) so v svoji raziska- vi na vzorcu španskih športnic iz različnih športnih disciplin z vprašalnikom ugoto- vili, da ima simptome motenj hranjenja 11 % športnic, kar je enakovredno splošni populaciji. Vprašalnik, osnovan na kriteriju diagnostičnega in statističnega priročnika duševnih motenj (DSM III), je pokazal, da so športnice v primerjavi s splošno populacijo kar 5x dovzetnejše za motnje hranjenja, ki niso posebej specificirane. Med splošno populacijo in športnicami ne obstajajo razlike v rizičnem vedenju za razvoj motenj hranjenja, rezultati pa so pokazali, da je lah- ko pritisk s strani trenerjev povod za razvoj bulimije. Obsežno raziskavo so na ameriških univer- zitetnih športnikih opravili Johnson, Powers in Dick (1999). Športnice imajo pogosteje tako motnje hranjenja kot motnje v prehra- njevanju v primerjavi s športniki. Prisotna je tudi bulimija, medtem ko anoreksije niso zasledili. Mclester, Haring in Hoppes (2014) pa na podobnem vzorcu, sestavljenem iz univerzitetnih športnikov, ugotavljajo, da 90 % vzorca nima težav z motnjami hra- njenja, a opozarja, da kljub temu določeni športniki motnje imajo. Gutgessell, Moreau in Thompson (2003) pa so primerjali pre- hranjevalne navade med univerzitetnimi športnicami in nešportnicami. Ugotovili so, da nešportnice jedo manj redno, pogo- steje poročajo o nezadovoljstvu s težo in lažejo glede uporabe različnih načinov za kontrolo telesne teže. 18 % športnic in 26 % nešportnic poroča o trenutni ali pretekli motnji hranjenja. Okano, Holmes, Mu, Yang, Lin in Nakai (2005) so v svoji raziskavi preučevali razlike v motnjah prehranjevanja med japonskimi in kitajskimi univerzitetnimi tekačicami, gi- mnastičarkami, ritmičnimi gimnastičarkami in nešportnicami. Ugotovili so, da so japon- ske športnice v vseh omenjenih športih pogosteje podvržene motnjam prehranje- vanja v primerjavi s kitajskimi športnicami. Najpogosteje se motnje prehranjevanja pojavljajo pri japonskih tekačicah, med kontrolnima skupinama obeh omenjenih držav pa ni značilnih razlik. Tudi v Nemčiji je bilo opravljenih več raz- iskav. Na nemških športnicah so obsežno raziskavo z uporabo vprašalnikov in klinič- nih intervjujev opravili Thiemann, Legen- bauer, Vocks, Platen, Auyeung in Herpertz (2015). Motnje hranjenja so najpogostejše med športnicami v estetskih športih, sle- dijo športi z žogo, najmanj motenj pa je med nešportnicami. Hulley in Hill (2001) pa sta ugotovila na vzorcu elitnih britanskih dolgoprogašic, da jih ima 16 % eno izmed motenj hranjenja. Športnice z motnjami hranjenja so imele nižjo samopodobo, nižji indeks telesne mase ter slabše mentalno zdravje. V primerjavi z ostalimi tekmoval- kami pa ni bilo razlik v urah treninga, tek- movalni disciplini, starosti in telesni višini. Byrne in Mclean (2002) pa sta na obsežnem vzorcu avstralskih vrhunskih športnikov ugotovila, da imajo simptome in motnje hranjenja značilno pogosteje tekmovalci v športnih panogah, kjer telesna teža po- membno vpliva na rezultat v primerjavi z ostalimi športniki in nešportniki. Avtorji so ugotovili, da na nastanek motenj hranjenja lahko vpliva športna disciplina in ne status športnika. Krentz in Warschburger (2013) pa so opravili longitudinalno študijo med psihologija športa 101 mladimi športniki, ki obiskujejo športne gi- mnazije ali pa so člani olimpijskih trening centrov v Nemčiji. Poudarek izbire je bil na estetskih športih. Raziskava je pokazala večje tveganje za razvoj motenj hranjenja pri tistih športnikih, ki so verjeli, da lahko iz- boljšajo svoje športne rezultate tako, da iz- gubijo težo. Giel in sodelavci (2016) so pre- učevali motnje hranjenja na velikem vzorcu (1138) elitnih najstniških tekmovalcev. Ugo- tovili so, da visoko rizično skupino sestavlja- jo športniki v športih, kjer je potrebna niz- ka teža, kjer so težnostne kategorije, med ženskami ter med športniki, ki se izraziteje spopadajo z neuspehi. Športniki, ki poroča- jo o motnjah hranjenja, izkazujejo tudi več depresivnih in anksioznih simptomov. Pustivšek, Hadžić in Dervišević, (2015) so opravili raziskavo na 351 mladostnikih, sta- rih med 15 in 17 let. Z vprašalniki so gledali in primerjali tveganje za nastanek motenj hranjenja pri športniki (N = 228) in kontrolni skupini (N = 123). Ugotovili so, da značilnih razlik ni niti med posameznimi športni- mi disciplinami (aerobne, anaerobne in anaerobne/anaerobne) niti med športniki in kontrolno skupino. Največja prevalen- ca motenj pa je sicer bila med aerobnimi športi. V Avstraliji sta večjo raziskavo na športnikih iz elitnih in rekreativnih klubov, športnih gimnazij in plesnih šol opravila Kong in Harris (2015). Ugotovila sta, da športniki v športih, kjer je potrebna nizka telesna teža, poročajo o večjem nezadovoljstvu s svojim telesom ter povečani simptomatiki motenj hranjenja ne glede na nivo tekmovanja v primerjavi z ostalimi športniki iz drugih športnih disciplin. Nadalje sta ugotovila, da elitni športniki ne glede na panogo poro- čajo pogosteje o raznih simptomih motenj hranjenja kot nižje rangirani tekmovalci. Niso pa našli razlik med rekreativnimi špor- tniki, ki se udeležujejo tekem, in tistimi, ki se jih ne. Avtorja opozarjata na dejstvo, da kar 60 % elitnih športnikov iz vseh športnih panog poroča o pritiskih s strani trenerjev glede telesne teže. Motnje hranjenja na področju športa so do- bro raziskane. Prisotnejše so v elitnih špor- tih, izrazito pogosteje med ženskami, in v panogah, kjer telesna teža vpliva na rezul- tat in morajo športniki posledično biti vitki. Motnje hranjenja variirajo glede na šport. Načeloma je več motenj v športih s težno- stnimi kategorijami (borilni športi, veslanje), v športih, kjer ocenjujejo slog (gimnastika, umetnostno drsanje), in športih, kjer nizka telesna masa prinaša prednost (smučarski skoki, športno plezanje). Pogosteje imajo motnje tisti športniki, ki znižujejo težo z namenom izboljšave rezultatov, so manj zadovoljni s svojo telesno samopodobo ali pa so daljše obdobje neuspešni. Opozori- ti je potrebno na terminologijo, saj precej raziskav proučuje motnje prehranjevanja in ne hranjenja, kar se ne diagnosticira kot duševna motnja. Športniki imajo pogosto vzorce hranjenja in vadbe podobne kot anoreksični bolniki, vendar ne ustrezajo vsem kriterijem omenjene motnje. Posle- dično so raziskovalci začeli uporabljati za te subklinične motnje hranjenja izraz ano- rexia atletica, za katero je značilno (Bar in Markser, 2013): znižanje telesne teže v želji izboljšave športnih nastopov, sledi nihanje telesne teže, na koncu pa je značilno, da bolezen ob končanju športne kariere iz- zveni sama od sebe. Opozoriti je potrebno tudi na pogosto uporabo vprašalnikov, ki lahko zaznajo le simptome, ter kliničnih in- tervjujev, s katerimi lahko diagnosticiramo motnjo. Zaključek „ Elitni športniki so izpostavljeni velikemu stresu, ki ga povzročajo pogosti treningi, tekme, medijska izpostavljenost, pričako- vanja okolice ter soočanje s koncem špor- tne kariere. Vse to lahko potencialno pove- ča njihovo dovzetnost za duševne bolezni. Dejstvo je tudi, da se prekrivajo najboljša leta za dosego najvišjih rezultatov z življenj- skim obdobjem, v katerem je pojavnost duševnih motenj največja. Poleg motenj, kot so depresija, anksiozne motnje, odvi- snosti od substanc ter motenj hranjenja, obstaja še vrsto športno specifičnih motenj v duševnem zdravju. Le te so povezane s posameznimi športnimi disciplinami, odvi- snostjo od vadbe, motnjami razpoloženja kot posledicami pretreniranosti ter de- menca pugilistica kot posledico večkratnih pretresov možganov zaradi različno preje- tih udarcev. Kot take, slednje potrebujejo posebno obravnavo. Zdi se, da je trenutno premalo študij za kakršnekoli reprezenta- tivne zaključke. V prihodnosti bi bilo dobro nameniti več poudarka študijam z uporabo klinično veljavnih metod, ki so trenutno ze- lo redke. Kaže se potreba po večji vključitvi psihiatrov, kliničnih psihologov in psihote- rapevtov v delo s športniki. Literatura „ Armstrong, S. in Oomen-Early, J. (2009). So- 1. cial connectedness, self-esteem, and de- pression symptomatology among collegiate athletes versus nonathletes. Journal of Ame- rican College Health, 57(5), 521–526. Appaneal, R. N., Levine, B. R., Perna, F. M. in 2. Roh, J. L. (2009). Measuring postinjury de- pression among male and female compe- titive athletes. Journal of Sport and Exercise Psychology, 31(1), 60–76. Bär, K. J. in Markser, V. Z. (2013). Sport speci- 3. ficity of mental disorders: the issue of sport psychiatry. European archives of psychiatry and clinical neuroscience, 263(2), 205–210. Beable, S., Fulcher, M., Lee, A. C., in Hamil- 4. ton, B. (2017). SHARPSports mental Health Awareness Research Project: Prevalence and risk factors of depressive symptoms and life stress in elite athletes. Journal of Science and Medicine in Sport. Brenner, J. in Swanik, K. (2007). High-risk 5. drinking characteristics in collegiate athle- tes. Journal of American College Health, 56(3), 267–272. Byrne, S. in McLean, N. (2002). Elite athletes: 6. effects of the pressure to be thin. Journal of Science and Medicine in Sport, 5(2), 80–94. Choquet, M., in Hassler, C. (1997). Sports and 7. alcohol consumption during adolescence. Alcoologie, 19, 21–27. Diehl, K., Thiel, A., Zipfel, S., Mayer, J. in Sch- 8. neider, S. (2014). Substance use among elite adolescent athletes: Findings from the GOAL Study. Scandinavian journal of medicine & sci- ence in sports, 24(1), 250–258. Dunn, M., Thomas, J. O., Swift, W. in Burns, L. 9. (2011). Recreational substance use among elite Australian athletes. Drug and alcohol review, 30(1), 63–68. Dunn, M., in Thomas, J. O. (2012). A risk profile 10. of elite Australian athletes who use illicit dru- gs. Addictive behaviors, 37(1), 144–147. Du Preez, E. J., Graham, K. S., Gan, T. Y., Moses, 11. B., Ball, C. in Kuah, D. E. (2017). Depression, Anxiety, and Alcohol Use in Elite Rugby Le- ague Players Over a Competitive Season. Cli- nical journal of sport medicine: official journal of the Canadian Academy of Sport Medicine. Erzar, T. (2007). 12. Duševne motnje: psihopatolo- gija v zakonski in družinski terapiji. Celjska Mo- horjeva družba. Frank, R., Nixdorf, I., Beckmann, J., Kramer, 13. U., Mangold, S., Krumm, P. in Burgstahler, C. (2013). Depression among elite athletes: pre- valence and psychological factors. Deut Z Sportmed, 64, 320–6. Galper, D. I., Trivedi, M. H., Barlow, C. E., Dunn, 14. A. L. in Kampert, J. B. (2006). Inverse associa- tion between physical inactivity and mental health in men and women. Medicine & Scien- ce in Sports & Exercise, 38(1), 173–178. Giel, K. E., Hermann-Werner, A., Mayer, J., 15. Diehl, K., Schneider, S., Thiel, A. in Zipfel, S. (2016). Eating disorder pathology in elite 102 adolescent athletes. International Journal of Eating Disorders, 49(6), 553–562. Glick, I. D., Stillman, M. A., Reardon, C. L. in Ri- 16. tvo, E. C. (2012). Managing psychiatric issues in elite athletes. The Journal of clinical psychi- atry, 73(5), 640–644. Gutgesell, M. E., Moreau, K. L. In Thompson, 17. D. L. (2003). Weight concerns, problem ea- ting behaviors, and problem drinking beha- viors in female collegiate athletes. Journal of Athletic Training, 38(1), 62. Gouttebarge, V., Frings-Dresen, M. H. W. in 18. Sluiter, J. K. (2015). Mental and psychosocial health among current and former professio- nal footballers. Occupational medicine, 65(3), 19 0 –196. Gouttebarge, V., Tol, J. L. in Kerkhoffs, G. M. 19. (2016). Epidemiology of symptoms of com- mon mental disorders among elite Gaelic athletes: a prospective cohort study. The Physician and sportsmedicine, 44(3), 283–289. Gouttebarge, V., Jonkers, R., Moen, M., Verha- 20. gen, E., Wylleman, P. in Kerkhoffs, G. (2017). The prevalence and risk indicators of symp- toms of common mental disorders among current and former Dutch elite athletes. Jo- urnal of sports sciences, 35(21), 2148–2156. Gulliver, A., Griffiths, K. M., Mackinnon, A., 21. Batterham, P. J. in Stanimirovic, R. (2015). The mental health of Australian elite athletes. Journal of Science and Medicine in Sport, 18(3), 255–261. Hammond, T., Gialloreto, C., Kubas, H. in Davis 22. IV, H. H. (2013). The prevalence of failure-ba- sed depression among elite athletes. Clinical Journal of Sport Medicine, 23(4), 273–277. Hughes, L. in Leavey, G. (2012). Setting the 23. bar: athletes and vulnerability to mental ill- ness. Hulley, A. J. in Hill, A. J. (2001). Eating disor- 24. ders and health in elite women distance run- ners. International Journal of Eating Disorders, 30(3), 312–317. Johnson, C., Powers, P. S. in Dick, R. (1999). 25. Athletes and eating disorders: the National Collegiate Athletic Association study. In- ternational Journal of Eating Disorders, 26(2), 179 –18 8 . Junge, A. in Feddermann-Demont, N. (2016). 26. Prevalence of depression and anxiety in top- level male and female football players. BMJ open sport & exercise medicine, 2(1), e000087. Kamin, T., Klanšček, H. J., Zorko, M., Bajt, M., 2 7. Roškar, S. in Dernovšek, M. Z. (2009). Duševno zdravje prebivalcev Slovenije. Inštitut za varo- vanje zdravja. Klinkowski, N., Korte, A., Pfeiffer, E., Lehmku- 28. hl, U. in Salbach-Andrae, H. (2008). Psycho- pathology in elite rhythmic gymnasts and anorexia nervosa patients. European child & adolescent psychiatry, 17(2), 108–113. Kong, P. in Harris, L. M. (2015). The sporting 29. body: body image and eating disorder symptomatology among female athletes from leanness focused and nonleanness focused sports. The journal of psychology, 149(2), 141–160. Krentz, E. M. in Warschburger, P. (2013). A 30. longitudinal investigation of sports-related risk factors for disordered eating in aesthe- tic sports. Scandinavian journal of medicine & science in sports, 23(3), 303–310. Kwan, M., Bobko, S., Faulkner, G., Donnelly, P. 31. in Cairney, J. (2014). Sport participation and alcohol and illicit drug use in adolescents and young adults: A systematic review of longitudinal studies. Addictive behaviors, 39(3), 497–506. Lakasing, E. in Mirza, Z. A. (2009). Football 32. and alcohol: a short diary of a long and com- plex relationship. London journal of primary care, 2(1), 78–80. Leddy, M. H., Lambert, M. J. in Ogles, B. M. 33. (1994). Psychological consequences of at- hletic injury among high-level competitors. Research quarterly for exercise and sport, 65(4), 347–354. Lorente, F. O., Peretti-Watel, P., Griffet, J. in 34. Grélot, L. (2003). Alcohol use and intoxicati- on in sport university students. Alcohol and Alcoholism, 38(5), 427–430. Lorente, F. O., Souville, M., Griffet, J. in Grélot, 35. L. (2004). Participation in sports and alcohol consumption among French adolescents. Addictive behaviors, 29(5), 941–946. Markser, V. Z. (2011). Sport psychiatry and 36. psychotherapy. Mental strains and disorders in professional sports. Challenge and an- swer to societal changes. European archives of psychiatry and clinical neuroscience, 261(2), 182. Martinsen, M., Bratland-Sanda, S., Eriksson, 37. A. K. in Sundgot-Borgen, J. (2010). Dieting to win or to be thin? A study of dieting and disordered eating among adolescent elite athletes and non-athlete controls. British Jo- urnal of Sports Medicine, 44(1), 70–76. Martinsen, M. in Sundgot-Borgen, J. (2013). 38. Higher prevalence of eating disorders among adolescent elite athletes than con- trols. Medicine & Science in Sports & Exercise, 45(6), 1188–1197. Martinsen, M. in Sundgot-Borgen, J. (2014). 39. Adolescent elite athletes’ cigarette smo- king, use of snus, and alcohol. Scandinavian journal of medicine & science in sports, 24(2), 439–446. McLester, C. N., Hardin, R. in Hoppe, S. (2014). 40. Susceptibility to Eating Disorders Among Collegiate Female Student–Athletes. Journal of athletic training, 49(3), 406–410. Nixdorf, I., Frank, R., Hautzinger, M. in Beck- 41. mann, J. (2013). Prevalence of depressive symptoms and correlating variables among German elite athletes. Journal of Clinical Sport Psychology, 7(4), 313–326. Nixdorf, I., Frank, R. in Beckmann, J. (2016). 42. Comparison of athletes’ proneness to de- pressive symptoms in individual and team sports: research on psychological mediators in junior elite athletes. Frontiers in psychology, 7. O’Brien, C. P. in Lyons, F. (2000). Alcohol and 43. the athlete. Sports Medicine, 29(5), 295–300. O'Brien, K. S., Blackie, J. M. in Hunter, J. A. 44. (2005). Hazardous drinking in elite New Ze- aland sportspeople. Alcohol and Alcoholism, 40(3), 239–241. O'Brien, K. S., Ali, A., Cotter, J. D., O'shea, R. P. 45. in Stannard, S. (2007). Hazardous drinking in New Zealand sportspeople: level of sporting participation and drinking motives. Alcohol & Alcoholism, 42(4), 376–382. O’Connell, S. in Manschreck, T. C. (2012). 46. Playing through the pain: Psychiatric risks among athletes. Current Psychiatry, 1 1(7), 16–20. Okano, G., Holmes, R. A., Mu, Z., Yang, P., Lin, Z. 47. in Nakai, Y. (2005). Disordered eating in Japa- nese and Chinese female runners, rhythmic gymnasts and gymnasts. International jour- nal of sports medicine, 26(06), 486–491. Peretti-Watel, P., Guagliardo, V., Verger, P., Pru- 48. vost, J., Mignon, P. in Obadia, Y. (2003). Spor- ting activity and drug use: Alcohol, cigarette and cannabis use among elite student athle- tes. Addiction, 98(9), 1249–1256. Planinšek, S., Tušak, M. in Pori, M. (2012). Po- 49. vezanost pogostosti športne dejavnosti z nekaterimi kazalci zdravja pri uslužbencih Slovenske vojske. Sport: Revija Za Teoreticna in Prakticna Vprasanja Sporta, 60. Prinz, B., Dvořák, J. in Junge, A. (2016). Symp- 50. toms and risk factors of depression during and after the football career of elite female players. BMJ open sport & exercise medicine, 2(1), e000124. Proctor, S. L., in Boan-Lenzo, C. (2010). Pre- 51. valence of depressive symptoms in male intercollegiate student-athletes and nonat- hletes. Journal of Clinical Sport Psychology, 4(3), 204–220. Pustivšek, S., Hadžić, V. in Dervišević, E. (2015). 52. Risk Factors for Eating Disorders Among Ma- le Adolescent Athletes/Dejavniki Tveganja Motenj Hranjenja Med Športniki V Adole- scenci. Slovenian Journal of Public Health, 54(1), 58–65. Rossi, S. in Botrè, F. (2011). Prevalence of illicit 53. drug use among the Italian athlete populati- on with special attention on drugs of abuse: a 10-year review. Journal of sports sciences, 29(5), 471–476. Rice, S. M., Purcell, R., De Silva, S., Mawren, 54. D., McGorry, P. D. in Parker, A. G. (2016). The mental health of elite athletes: a narrative psihologija športa 103 systematic review. Sports Medicine, 46(9), 1333–1353. Schaal, K., Tafflet, M., Nassif, H., Thibault, V., Pi- 55. chard, C., Alcotte, M. in Toussaint, J. F. (2011). Psychological balance in high level athletes: gender-based differences and sport-specific patterns. PloS one, 6(5), e19007. Storch, E. A., Storch, J. B., Killiany, E. M., in 56. Roberti, J. W. (2005). Self-reported psycho- pathology in athletes: A comparison of inter- collegiate student-athletes and non-athle- tes. Journal of sport behavior, 28(1). Sundgot-Borgen, J. (1994). Risk and trigger 5 7. factors for the development of eating disor- ders in female elite athletes. Medicine & Sci- ence in Sports & Exercise, 26(4), 414–419. Sundgot-Borgen, J. (1994a). Eating disorders 58. in female athletes. Sports Medicine, 17(3), 176 –18 8 . Sundgot-Borgen, J. (1996). Eating disor- 59. ders, energy intake, training volume, and menstrual function in high-level modern rhythmic gymnasts. International Journal of Sport Nutrition, 6(2), 100–109. Sundgot-Borgen, J. in Torstveit, M. K. (2004). 60. Prevalence of eating disorders in elite athle- tes is higher than in the general populati- on. Clinical Journal of Sport Medicine, 14(1), 25–32. Sundgot-Borgen, J. in Torstveit, M. K. (2010). 61. Aspects of disordered eating continuum in elite high-intensity sports. Scandinavian Jo- urnal of Medicine & Science in Sports, 20(s2), 112–121. Thiemann, P., Legenbauer, T., Vocks, S., Pla- 62. ten, P., Auyeung, B. in Herpertz, S. (2015). Ea- ting disorders and their putative risk factors among female German professional athle- tes. European Eating Disorders Review, 23(4), 269–276. Toro, J., Galilea, B., Martinez-Mallén, E., Sa- 63. lamero, M., Capdevila, L., Mari, J. in Toro, E. (2005). Eating disorders in Spanish female athletes. International journal of sports medi- cine, 26(08), 693–700. Torstveit, M. K., Rosenvinge, J. H. in Sundgot- 64. Borgen, J. (2008). Prevalence of eating disor- ders and the predictive power of risk models in female elite athletes: a controlled study. Scandinavian journal of medicine & science in sports, 18(1), 108–118. Taylor, C. B., Sallis, J. F. in Needle, R. (1985). The 65. relation of physical activity and exercise to mental health. Public health reports, 100(2), 195. World Health Organization. The ICD10 Classi- 66. fication of Mental and Behavioural Disorders: Diagnostic criteria for research, World Health Organization, Geneva, 1993. Yang, J., Peek-Asa, C., Corlette, J. D., Cheng, 67. G., Foster, D. T. in Albright, J. (2007). Prevalen- ce of and risk factors associated with symp- toms of depression in competitive collegiate student athletes. Clinical Journal of Sport Me- dicine, 17(6), 481–487. Uroš Perko, mag. kin. Doktorski študent, Aplikativna kineziologija, FVZ, Up Primorska uros.perko@siol.net