LCTO II• dTC^ I DATUM 8.II.81 Iav^ ^ Pred vami je izredna številka delegatskega glasila NAŠ GLAS, posvečena slovenskemu kulturnemu prazniku - 8. februarju, namenjena vsem, ki ljubijo in spoštujejo umetno slovensko besedo, naj si bo v prozi ali v verzih. Prijazno odstopljene strani omenjenega glasila, ki ga izdaja INDOK center občine Krško, so to pot v celoti namenjene, izključno domačim ljubiteljem literarnih zvrsti, amaterjem, ki uspešno delujejo že vrsto let pod streho Zveze kulturnih organizacij Krško. Nedvomno jim bo pričujoča publikacija prilika za prenos in projekcijo vsakdanjega dogajanja, čustvovanja in podoživljanja zunanjega in notranjega človekovega življenja v literarni obliki, v lepi, nepotvorjeni slovenski besedi brez primesi nam tujih, nemalokrat nerazumljivih besednih oblik, ki vse pogosteje kričavo kazijo tudi naš vsakdanji pogovorni jezik. Zaželimo tej prvi tovrstni publikaciji na njeni poti vse najboljše s prepričanjem, da ne bo ostalo samo pri tem in bomo v prihodnje radi segali po zares domačem literarnem glasilu. Še posebej in ne nazadnje velja naša iskrena zahvala INDOK centru občine Krško, ki je nesebično pomagal pri oblikovanju in izdaji te številke, Vladimir Vogrinc, predsednik ZKO Krško V POČASTITEV SLOVENSKEGA KULTURNEGA PRAZNIKA '81 j 1 Proti koncu lanskega leta smo se nekajkrat zbrali brez vnaprej določenega programa naših srečanj. Ugotovili smo pač, da vsakdo izmed nas od časa do časa spravi na papir košček svojega dneva. Če je bil pri tem žalosten ali. vesel., če je bil to včerajšnji dan ali tisti izpred desetletja, niti ni tako pomembno. Vsi po vrsti smo zatrdili, da nismo niti zelo prizadevni in ne plodoviti, vendar brez pisanja ne moremo, Skupina je zelo pestra po starosti, seveda so tudi naši teksti raznoliki po vsebini in obliki. Na prvih srečanjih smo izoblikovali nekatere cilje, omenim naj samo željo po čim iskrenejši izmenjavi mnenj o tekstih prisotnih, seznanjanje z literarno teorijo, srečanja z znanimi pesniki in pisatelji in seveda vzpodbujanje najrazličnejših oblik predstavitve našega početja. Čeprav smo že takrat govorili o možnosti objave naših tekstov ob slovenskem kulturnem prazniku, je do dejanskega uresničenja prišlo v zelo kratkem času. Zato tudi ni bilo kolektivnega izbora prispevkov, za kar smo se dogovorili. Take prevzemam vso morebitno nejevoljo tako avtorjev kot bralcev nase, s pripombo, da sem v glasilo uvrstil prispevke tistih literarnih ustvarjalcev, ki so vsaj enkrat prišli na naše srečanje. Ob kulturnem prazniku in dnevu velikega pesnika je v našem glasilu našla največ prostora poezija, vendar je podobno razmerje tudi med člani skupine. Objavljeni teksti sami dovolj slikovito govorijo o skupini, ki pravzaprav šele nastaja. Ob tej priliki vabimo vse, ki se ukvarjajo z literarno dejavnostjo, da se nam pridružijo. Silvo Mavsar i "NAŠ GLAS" - skupno delegatsko glasilo občine Krško -Izdajatelj: INDOK center občine Krško - Odgovorni urednik: Ivan Kastelic - Oblikovalec: Niko Keše - Naklada: 800 izv. - Izhaja po potrebi - Tiska "tiskarna" SO Krško - Naslov uredništva: INDOK center občine Krško, GKŽ 14, 68270 Krško - Telefon: (068) 71 - 711, interna 33 ~ Veseli bomo vsakega vašega prispevka ali informacije! Asta Malavašič RdZklariOSt \,~-r~ w if ¦m Govoriš o kresnicah, ki svetijo mirno v preletu iskrivem poletne noči. In gledaš luči, ki v reki jekleni večer jih do tebe vali. Premišljaš o miru in travi in hosti in mesec s sijajem ti polni oči... Pritiskaš zavore in sekaš ovinke, pošast, ki s pošastjo drvi... Impresija Na modrem zaslonu neba trepeče v sanjavem vetru mlado drevo... Valovi, valovi zeleno polje pod njim... Beži, beži na čudni živali preko polja čas... In mene je strah, ko gledam čas, ki beži - In mlado žito je strah; za koga za žetev zori... j.rane i Jevsevar Modro nebo Vse je razumljivo samo po sebi. Kot modro nebo, kadar je modro., in diplomat v apartmaju Palače hotela, kot sključeni očanec na Pristavi in igra Lokomotive proti Rabotničkemu, kot indijska študentka na razstavi kiča in Nobelova nagrada Pablu Nerudi, kot pesnikovo pričakovanje čudeža in ljubljanska morava brez filtra, kot na žlički ugašajoča vžigalica in nevarnost duhovne umazanije, kot zlata poroka pana Juraka in zapiranje ozkega balkona, kot popje vrtnic in sneg med dežjem, kot okroglo lice ženice s kozo, kot večerna molitev nun v gradu in pes v bregu nad vegasto kočo, kot ansambel iz daljnjega trga, kot ranč s šoferji in porcijami golaža in usihajoči oktober z venečim soncem, kot vreščanje Margerite pred kaminom, kot kašelj cunjastih strašil in štiri tisočletja blatnih jarkov, kot potrkavanje zelene žolne in fant, ki je verjel v nebesa, kot starec, ki je nehal verjeti, in zmehčane dlani odpadnikov, kot rama ob rami in sinteza stanj, kot poslanstvo nemoči in služkinja, kot zmeraj drugačni zaključki in poročnik, ki ne pozna sistema, kot konec poglavja in črne kute, kot molilnice sredi morišč in mostišče v jutrišnji vsakdan. Nocturno Košara iz vrb j a jezika z rumenimi besedami. Sveča se dobrika ornamentu, Kozarec motno bulji predse, Sobana v gradu se nasmiha sama sebi. Leoš Janaček mrmra: Večer je lep. Preblisk Peket konjskih podkev po asfaltni cesti ga je zmotil v topem bdenju in vzprhutal je: njegov pogled je siknil proti jugu, požgal agavo, španski bezeg, japonsko kutino in čokata debelca zimskih hrušk: oči so v hipu našle, kar so iskale: jezdeca: mlado dekle - v svetlorjavem volnenem puloverju in temnorjavih hlačah se spretno lpvi na konjskem hrbtu. 5 Vida Češnovar - Fric S O H C 6 V predali! Nekoč Je živelo veliko zlato sonce, ki je sijalo samo otrokom in starcem in še vsem tistim, ki so znali ljubiti. Trgovci, sebičneži in zavistneži pa so bili vedno brez sonca, kajti sonce ne mara si-jati na take ljudi. In neki bogati trgovec je šel in je ujel sonce in ga zaklenil v svoj predal, da bi več ne mogle sijati nikomur. In starci so umirali in otroci so hirali in povsod je vladala velika žalost in potrtost, kajti sedaj so celo dobri ljudje postali malodušni. In fant je prosil za roko dekle, da bi mu gospodinjila, ker mu je mati umrla, a dekle je reklo: Kako, kako naj grem tebi je greh, če greš h komu, ki ga ne ljubiš? In fant je odšel in se je zaklel, da bo našel sonce, zaprto v predal, in je šel na pot okrog sveta. Dosti, dosti je prepotoval, že pol sveta, nazadnje se je vračal, strt, premražen, strgan, lačen in bolan. In v zimi je v mrzlem tolmunu z roko ujel neko ribo in poiskal najbližjo.kočo in naprosil gospodinjo, da mu jo speče. In gospodinja mu jo je spek-la, a ko Je hotel jesti, ni mogel. Gledal je njene žalostne, sestradane oči, njene solze, ki so 6 jokale zaradi sestradanega otroka, in roka ji je sama ponudila ribo. Ostali so lačni vsi, kajti riba je bila premala za tri sestradane ljudi, vendar mu je ženska potem pomagala osvoboditi sonce. Fant ga je zavil v veliko deko in odšel z njim domov in zjutraj ga je postavil na sleme svoje strehe, da so ga videli vsi in so bili srečni. In šel je iskat svoje dekle in jo je odpeljal s sabo v novi sončni dom. In sonce je spet sijalo - prav vsem, da bi spet ne bilo zamere. Vse to je bilo - in dobro je, da je bilo. Ker kdo bi še danes oblezel pol sveta, da bi prinesel sonce svojemu dekletu? A ostala je pravljica. Tako je to Če te kdaj pozabim, ljubljeni, naj mi roke ovenejo in lica. (Pa saj mi bodo tako ali tako.) Če te kdaj pozabim, ljubljeni, naj mi bodo vse misli črne in dela. (Pa saj so zdaj tudi.) Če te kdaj pozabim, ljubljeni, me vljudno vprašaj ob srečanju: Kaj želite, gospa? (Pa saj to si storil že danes.) In vendar, ljubljeni, če te kdaj pozabim, bo to tedaj, ko se bo ustavila misel. (Tako hudo je to.) 7 Nana Požun t Vsakdanjost se drobi kakor star, črn kruh, zgodnje jutro, pozno popoldne, ograja še dalje rjavi. Rekla je, da več ne prenese samote, sonce nikoli ne zgreši svoje poti. Rekla je, ne morem, pomagajte, mesec je te noči krvav, gledaš ga z ranjenimi očmi, gluho je vse. Ne le hiše, ceste, ljudje. Prazna je vaza na mizi. Stene, lani bele, se solzijo. Tiha so vrata. Na nekem vrtu, (prva jesen je in listje s smehljajem odpada), cvetijo gladiole. 8 Nekoč je bila od njih moja soba rdeča. Zdavnaj brez gnezd in vetra v laseh brez črvov v koži in dežnih kapelj na čelu vse bolj trhlega telesa nagnite duše in ne več tako prepričan da je pod zemljo korenin kolikor je bilo krošnje nad njo A ko me najdejo nenadoma tvoje mlade bele roke se mi zdi, da bi lahko spet imel veje in liste Sploh ne slišim ko ti pravijo: Deklica s panjem Deklica s panjem Kriza Saj pravim zgodi se zmanjka vode elektrike plina čakamo popravila Zmanjka tudi besed in tu skoraj ni pomoči (muz je za vse že zdavnaj premalo pesnike so dale na razprodajo) Čisto brez besed ostanem brez svežih verzov ko brez kruha v ponedeljek zjutraj 9 Jožica Vogrinc NEZORANA NJIVA odlomek Misli zdrsijo daleč nazaj. Bilo mi je deset let, ko sva ostala s trinajstletnim bratom sama. Namesto igre sva morala okopsti dolgo njivo koruze, obsipati njivo krompirja, pokositi in posušiti seno na dveh travnikih ter ga pripeljati domov, Najine igrače so bile torej motika, kosa, grabije, vile, voz. Mame ni bilo, očera so poklicali v vojsko. Brat me je zbudil, ko se je dan rojeval, nekako okrog tretje ure. Zunaj je bilo še hladno, gosta trata pred hišo se je pod težo rosnih kapljic belo lesketala. V štoru stare jablane, kjer je siničji par ustvaril svojo družino, je bilo še vse tiho. 1 visoke češnje so rdeče pozvanjali mesnati plodovi in me dražili, kajti do njih si nisem nikoli upala. Iz rogovil visoke krošnje mi jih je navaa.no metal brat, ki je plezal po dolgem deblu kot veverica. Toda zdaj ni bilo časa za češnje, zato sem si pomela oci in se zazrla nekam daleč - tudi Vetrnic se je komaj prebujal iz kratkega poletnega sna, v koritu med nama pa je še v rahli meglici sanjala vas s požgano šolo in obstreljenim zvonikom. Grad med mogočnimi kostanji, kjer je bila zdaj šola, je užival svoj zasluženi počitek pc večmesečnem otroškem vreščanju, ker so bile počitnice. Samo še bežen pogled na najin barometer : "vražji stric", pribit na orehovo deblo., si je že počasi odkrival kosmato oko izpod sivih, resastih lističev. Lepo vreme. Petelin je zarezal svojo melodijo v jutranjo tišino. Od nekod je prižvrgolel rumenokljuni kos, moj najljubši pevec, in požvižgaval tako čudovito, da bi ga najraje poljubila na okrogle očke ter si ga pritisnila na lica, če bi se mi dal prijeti. Toda, punca, vrzi svoje sanjarjenje čez ramo, pa brž na delo. Delo! Delo! Že hitim s težko motiko na Dolgo njivo. Tako smo ji rekli zato, ker nisi videl z enega konca na drugega. Ravna, zelena reka je ležala od kolovoza do sosedovega gozda. Rumenoze-leni listi pa so čakali name, da jih rešim trdega betona. Zato pljunem v svoje majhne mehke dlani, dvignem motiko vi-10 soko nad glavo, z vso otroško močjo udarim po zemlji, pa se odpraši le nekaj drobtinic prsti. Zamahnem drugič, tretjič - isto. Zarežem četrtič po istem mestu, šele tedaj se pokaže razpoka v zemlji, z vso silo potegnem motiko k sebi in trda gruda se prikotali k mojim bosim nogam. Taka si torej, preljuba žemljica, suša te je dodobra pritisnila, jaz pa naj se takole zapikavam vate. Ko bi imeli vsaj še okopalnik, pa nam je tudi zgorel tisto noč. Joj, kakšen ogenj! Razsvetlil je vso okolico, saj je gorelo kot suho listje v steljniku, slama, seno, vozovi, orodje, sodi ... pa moja krava Belka. Oče je rekel, da je strela treščila naravnost v njeno glavo. Toda koruzo je treba okopati, zato naprej. Udarec za udarcem, motika se je odbijala. Počasi pa sem se le pomikala naprej. Sama. Njiva pa dolga, dolga... Pretolkla sem eno vrsto, sonce pa se mi je že pri-smejalo izza sosedovega gozda. "Sonce, lahko se smeješ, nič se ne mučiš, poglej mene in tole neskončno njivo. Tako se dela kruh, da veš!" Koruza za mano me hvaležno boža po nogah, zdi se mi, da je večja in temnejša od neokopane. Pretolčem polovico druge vrste in se hočem zravnati. Joj! Spustim motiko, dvignem roke, se uleknem, preskočim koruzo in - hop na travnik : stoja na glavi, preval naprej, preval nazaj, lastovka, most. "Kaj pa lenariš, boš okopavala brž ali ne!" se pridere brat s koso na rami iz Dobrove. In že spet zabadam v trdo zemljo kot rudar v skalo. Oče mi je pripovedoval, kako je vrtal kamen pod zemljo tristo metrov globoko, v Holandiji, kjer sem tudi jaz zagledala ta prečudoviti svet! V domovini ni bilo kruha za vse, zato ga je šel iskat v tujino, v rudnik. Delal je na najtežjem odseku, da bi v najkrajšem času čimveč zaslužil. In ko je bil kup prihrankov dovolj velik, je ponosen zapustil sivo tujino in si v domovini kupil tole posestvo. Zdaj je imel zemljo, svojo zemljo, po kateri je tako hrepenel, ki jo je vedno imel tako rad! Ni pa slutil, da jo bo moral prezgodaj zapustiti, ker je tujina iz njega izsesala največjo dobrino - zdravje. Ko sem se bližala koncu druge vrste in me je sonce že pošteno skuhalo, sem zaslišala odrešilni klic: "Pridi domov!" Postala sem v senci nizke krošnje lesnike ob robu gozda, si z bluzo obrisala potni obraz ter počasi drsela s težkimi nogami po pokošenem travniku mimo razvalin požganega poslopja proti hiši. Motiko sem vlekla za sabo po tleh, spotoma sem na tnalu pobrala nekaj treščic in drv, podkurila v štedilniku ter skuhala žgance in prežganko za oba. Pospravila sva 11 koruzne žgance v prazna želodca, pri tem pa sem pomislila, da sem danes že pridelala nekaj žgancev za prihodnje leto. Po zajtrku sva z bratom nekaj ur obsipavala krompir, nato sva obračala seno in se znova zapodila na koruzno njivo - zdaj sva bila vsaj dva. Brat pa je hotel tekmovati in to me je jezilo. Nikoli ga nisem dohitela. Sonce je neusmiljeno žgalo, zemlja je bila še trša kot zjutraj, na rokah so se mi začeli odpirati žulji, dlani so me skelele, vse telo me je bolelo, da sem se v solzah in znoju naglas zaklinjala: "Še bolj se bom učila, ne bom se vse življenje tako mučila, ne!" Tako sem te, moja njiva, lahkoverno, s prezirom za vedno zapustila. Ostala si sama, neobdelana, nezorana. Oprosti, oče Ivo Umek Pridi draga Pojdi, draga, tja na polje že zarana, ko bo rosa, kupo vzemi, si zajemi, pridi draga, pridi bosa, sredi polja me objemi. V jutru bova, v polju rosnem, rose s cvetja se napila, drug se drugega naužila, srečo v srcu boš ponosnem preko polj nosila. Pojdi, draga, tja na polje že zarana, ko bo rosa, daj roko mi, pridi bosa, skupaj srečo narediva, srečen bom kot kmet na polju, 12 dobra boš kot plodna njiva. Klovn Na odru, našminkan, namazan tako, da te pod šminko solze peko, igraš nam prešernosti poln, prešernosti poln, ti, žalostni klovn. Za dinar se moraš smejati in opico moraš igrati, sam sebi se moraš smejati, sam sebi moraš lagati. Pa vendar si resnosti poln, žalostni človek, veseli klovn, v življenju se le smejiš, za kruh, kakor mi, se boriš. Na odru, našminkan, namazan tako, da te pod šminko solze peko, igraš nam prešernosti poln, žalostni človek, veseli klovn. Marica Založnik Prišel si s šepetom jesenskih noči, prikradel si se neopazno kot sanje -bil svetel si žarek najtemnejših dni. Osamljena v duši v temini noči pričaram si tvojo podobo iz daljave, pričaram si tvoje sanjave oči. In spet mi je toplo vzdrhtelo srce, četudi v noči ne najdeva pota, za naju ni sonca, ni prave steze. Ujemiva srečo varljivo v dlani, brez slutnje, ki temna vsa plove nad nama, zapriva pred njo za trenutek oči. Ujemiva najino srečo v dlani, saj morda že jutri kot plamen ugasne in jaz bom samo še pepel lepih dni. Marija Kalčič - Mirtič Mrzla stekla Na mrzla stekla sem vrgla poljub in sončni žarki so ga prebodli, kakor vroča puščica divjega zahoda. Na mrzla stekla sem se ozrla, da bi videla tvoj obraz, kako prihaja k meni. Na mrzlih steklih je ostala sled solza, ki so padale iz nebesnega svoda in se odbijale proti tlom. Zašepetala sem v pomladno noč, skozi prosojen sij, samo dve besedi in mrzla stekla so se zdrobila od bolečine, 1 oze Saje Punčki i. Sva kot dva šahovska lovca ~ jaz črni in ti beli. Najine poti tečejo vzporedno, se križajo in prepletajo, oddaljujejo, zbližujejo, nikoli pa ni srečanja. In prav je tako, saj bi te sicer takoj požrl. 2. Oprosti mi, baby, za oni ples. Bilo je preveč pijače, preveč luči, preveč spominov in premalo ljubezni, da bi se pozanimal, če so tvoje ustnice še vedno verboten. 15 Miro Ticar Feniks Nastal je kratek stik Pogorela je hiša Ostal je kup pepela Bil je dež in Bilo je sonce Na zmiti ilovici sem zagledal otroka ki je oblikoval kočo iz blata Bil sem jaz! 16 Stare mame pravijo da črepinje prinašajo srečo toda odrasli otroci še vedno jočejo za razbitimi uladoetmi in otrokom prodajajo solze v počenih skodelicah Mojca Rozman PETRU Izgubila se je jata ptic Zdaj vsi gledajo v nebo In iščejo znamenje A pozabili so Kajna že zdavnaj Samo skaljeno nebo Za tri dni Četrti dan je že posijalo sonce Izgubila se je ptičja jata Ti pa Brezsrčen Samo odhajaš Se nikoli ne vrneš In tudi nikoli ne odideš • AVTORJI Vida Češnovar - Fric Franci Jevševar Marija Kalčič - Mirtič Asta Malavašič Silvo Mavsar Nana Požun Mojca Rozman Jože Saje Miro Tičar Ivo Umek Jožica Vogrinc Marica Založnik fotografike: Niko Keše 17 Prireditve ob kulturnem prazniku r Dolenjski kulturni festival Kostanjevica na Krki, Občinska kulturna skupnost Krško in Zveza kulturnih organizacij Krško vabijo na gostovanje Drame SNG Maribor Tone Partljič: ZA KOGA NAJ ŠE MOLIM v nedeljo, 8. 2. 1981 ob 16. uri v Kulturnem domu v Kostanjevici. Na prireditvi v čast 25-letnici Dolenjskega kulturnega festivala in slovenskemu kulturnemu prazniku bodo prvič podeljene Prešernove plakete, najvišja občinska priznanja amaterskim kulturnim delavcem, ki jih bo podelil Vlado Vogrinc, predsednik Zveze kulturnih organizacij Krško, in jubilejna priznanja, ki jih bo podelil France Stiglic, predsednik skupščine Kulturne skupnosti Slovenije. Slavnostni govornik bo dr. Anton Slodnjak, akademik in prešernoslovec. Prireditev bo povezoval Marjan Kralj. Dom mladih Krško in Zveza kulturnih organizacij Krško vabita na prireditev MLADI OB KULTURNEM PRAZNIKU v petek, 6. 8. 1981 ob 19. uri v mali dvorani Delavskega doma "Edvard Kardelj" v Krškem. Sodelovali bodo: - učenci Glasbene šole Krško, - člani literarne skupine Krško, - dramska skupina iz Podbočja - dramska skupina z Zdol ter - glasbeniki in pevci iz Krškega.