AA A ^SLOVENSKE
a KTc i
Leto IV - 18 VOCERO DE LA CULTURA ESLOVENA 10.9.1957
F. M. Dostojevski:
"LEGENDA O VELIKEM INKVIZITORJU"
Velike umetnine človeškega duha hranijo v sebi neizčrpno vsebino in polnost življenja. V teku časa ne zgube svojega smisla in lepote. K takim biserom svetovne literature nedvomno spada ena največjih stvaritev Dostojevskega: "Legenda o Velikem inkvizitorju" v njegovem zadnjem romanu “Bratje Karamazovi”.
Legendo o Velikem inkvizitorju pripoveduje ateist Ivan Karamazov svojemu mlajšemu vernemu bratu Alojši. Njena vsebina je neizčrpno globoka in neverjetno zapletena. Nič čudnega ni, da je doživela toliko in tako mnogovrstnih razlag.
Že ob koncu prejšnjega stoletja jo je ruski pisatelj Vasilij V. Ro-sanov tolmačil v svoji obširni knjigi “Legenda o Velikem inkvizitorju Dostojevskega” kot obrambo absolutne vrednosti človeške osebnosti. Človek nosi v sebi “Božji lik” svojega Stvarnika. Zato ne sme izginiti v politični ekonomiji.
Še pred nekaj desetletji so legendo v mnogih katoliških krogih zavračali, češ da krivično, neokusno napada katoliško Cerkev in žali resnico. Nedvomno je,, da Dostojevski dela krivico katolištvu. Vendar cenimo z Romanam Guardinijem preveč visoko Dostojevskega, da bi mogli videti ves smisel legende le v starem .sporu med Bizancem in. Rimom. V njej Dostojevski predvsem brani Kristusa proti Njegovemu največjemu sovražniku: eklezial zrnu, v katerem se bistvo krščanstva. živa zveza z Bogom, zamenjuje s tehniko pokoritve človeških duš, s sistemom garancij odrešenja, formul dn obredov. On se bori za resnično “čisto” krščanstvo, za preresnični duh Svobode in ljubezni. Najgloblji smisel legende je treba 'iskati v samem bivanju Ivana Karamazova.
Ulrieh Busch v svoji recenziji R, Lauta “Filozofija Dostojevskega” trdi, da je Dostojevski hotel pokazati, da razdvojen človek, ki se pokorava le svojemu evklidovskemu razumu in dopušča k besedi le svojo svojevoljo, pokriva resničnega Kristusa v nerazumljivi skrivnosti z molčanjem in ga ravno zato ne more zagrabiti in uničiti. Dostojevski je hotel predvsem pokazati, da je Kristus, čeprav zatajen, vendar resnično navzoč tudi v ruskih ateistih.
Legenda o Velikem inkvizitorju danes govori vsem resnično izobraženim ljudem. Zaradi velikega trpljenja našega stoletja je človeštvo znova prisluhnilo preroški besedi Dostojevskega. Ob 75. obletnici njegove smrti so ise celo materialisti ustavili ob njegovem razglabljanju o človeku in njegovem osebnem razvoju.
Tudi mi se ga hočemo spomniti. Za nas, kakor pravi Alojzij Dempf, že “davno rii več nobenega dvoma, da Dostojevski spada kot Homer in Platon, kot Virgil, Avguštin, Dante in Tomaž, kot Shakespeare, Cervantes in Goethe k velikim vzgojiteljem človeštva, ki niso bili le vzgojitelji svojčga naroda, temveč učitelji vseh narodov in časov”.
Pavel Krajnik
SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA Literarni odsek
Deseti kulturni večer
v soboto dne 21. septembra ob 19. uri zvečer v dvorani Bullrioh, Sarandi 41
DOSTOJEVSKEGA VELIKI INKVIZITOR Predava dr. Pavle K r a j n i k
Posebnih vabil ni
KRISTUS IN VELIKI INKVIZITOR
Po svojem neizmernem Usmiljenju je On še enkrat prišel m-ed /judi in zdaj hodi med njimi vnovič v prav isti podobi, v kakršni je hodil tri leta ored petnajstimi stoletji. Stopil je na “žarki trg” južnega mesta, kot nalašč v tistega, kjer je prejšnji večer gorela “veličastna grmada”, na kateri je v prisotnosti kralja, dvorjanov, plemičev, kardinalov in prelestnih dvorn h dam, pri mnogoštevilni udeležbi vse Seville, sežgal kardinal-veliki inkvizitor obenem celo stotino krivovercev v večjo Čast božjo, ad majorem Dei gloriam.
Pojavil se je tiho, neopazno, toda vsi Ga poznajo. Ljudstvo strmi Vanj z nepremagljivo silo, vstopa se krorr Njega, zbira se v gručo ob Njem, ore za Njim . . On pa molče stopa sredi njih, le s tihim nasmehom neskončnega sočutja. Sonce ljubezni gori v Njegovem srcu, luči Svetlobe, Razsvetljenja in Sile sije iz Njegovih oči in se razlivajo čez ljudi, ki jih napolnjuje g:irienost z odgovarjajočo mu liubeznijo. Razširja k njim roki. blagoslavlja jih, in od Njegovega dotika, da, ce’o od Njegove halje, izhaja ozdravljajoča moč. Čuj! Iz gru"e zdaici zavpije starec, slep že od otroških let: “Gospod, ozdravi me, da Te tudi jaz vid;m!” Ta h:n nade luska z njegovih oči in sleni Ga vidi. Ljudstvo joka in poljublja tla, no katerih hodi On. Otroci trosijo pred Njegovo noge cvetje, pojo in kličejo: “Hosana!” “Glejte, On je! On sam,’* ponavlja j,o vsi. “To je lahko samo On, nihče drugi kot On!” Ustavi se na pragu seviljske katedrale v tem trenutku, ko v joku prinesejo v cerkev odprto otroško krsto. V njej leži sedemletna deklica, edinka uglednega meščana. Mrtvo dete leži posuto s cvetjem. “On ho vzbudil tvoje dete,” kriče žalostni materi iz množice. Iz svetišča stopi na prag stolnični duhovnik, gleda nerazumevajoče na ljudstvo in grbanči obrvi. Tedaj se začuje glas mate-ro| umrle deklice, ki se vrže pred Njegove noge: “Če si res Ti. vzbudi moje dete!” In razprostira k Njemu svoje roke. Procesija se ustavi, krsto polože na prag pred Njegove noge. On gleda s sočutjem, in usta Njegove tiho in še enkrat ponove: “Tabita klimi! — Dekli-(Dalje na 4. strani)
Trinajsta prireditev Deseti kulturni večer v soboto dne 21. sept. ob 19. uri v dvorani B dlrich, Sarandi 41
DOSTOJEVSKEGA VELIKI INKVIZITOR Predava dr. Pavel Krajnik. Večer literarnega odseka
Štirinajsta prireditev Enajsti kulturni večer v soboto dne 5. oktobra ob 19. uri v dvorani Bullrich, Sarandi 41 VEČER
GLASBENEGA ODSEKA
PRED IZIDOM:
Stanko Kociper NA BOŽJI DLANI Roman iz vojnih časov; obsega dobo od 6. aprila do 22. junija 1941 Nad 400 strani
naši večeri
HADRIJAN VI. IN NJEGOVA DOBA
Deveti kulturni večer je bil v soboto dne 7. septembra. Predaval je č. g. France Glavač in sicer o Hadrijanu VI. in njegovi dobi. Večer je bil v izvedbi historičnega odseka in je to bila v letošnji sezoni njegova četrta prireditev. Ker je vodja odseka Marijan Marolt odsoten, je večer začel njegov namestnik v odseku dr. Tine Debeljak, ki je uvodoma opozoril na važnost problema, ko pretresajo krščanski svet podobne krize, kakor so bile one na pragu 16. stoletja.
Predavatelj je uvodoma najprej prebral zanimivo pismo, ki ga je papež Hadrijan VI. ob nastopu svojega vladanja (4. jan. 1522) naslovil na državni zbor v Nuernbergu. V tem pismu je novi papež že nakazal, kako misli izvesti reforme v vodstvu kurije v Rimu. Pismo samo ‘je obenem že cel program reform, ki jim je Hadrijan VI. klesal temelje. Ko je podal tako okvir miselnosti, ki je takrat prevevala nosilca novih idej v Cerkvi, je predavatelj prešel v širše risanje papeževe osebnosti in nato podal sliko razmer v tedanji Evropi. Krščanski svet je bil v resni krizi, v sredini Evrope in zahodnem delu Sredozemlja pa se je že začela uveljavljati muslimanska premoč, severni del se je prebijal skozi resne verske spore 'in Luter je začenjal svoje protestantsko gibanje. Svetna oblast ni bila v nič manjši stiski; sijaj cesarskega imperija je začel bledeti, glavna krščanska vladarja Evrope Karl V. in francoski kralj Franc I. sta se zapletla v dolgotrajne borbe in pri tem puščala ob strani največjo nevarnost, ki je grozila Evropi.: turški imperij na vzhodu in notranji razkroj v Nemčiji.
Nato je predavatelj podal sliko ene glavnih osebnosti te dcbe, Erazma Roterdamskega, tega kneza humanizma in moža največje kulture svojega časa. Med Hadrijanom VI. in Erazmom Roterdamskim je sicer prišlo do živahne korespondence, velika škoda pa je, da Erazma ni pritegnil k sodelovanju za čiščenje razmer v kuriji in ostalih področjih. Glavna zasluga Hadrijana VI. pa je, da je takoj ob nastopu svojega vladanja v kratkem času sestavil načrt za reforme, ki so bile temelj, na katerih je nekaj desetletij pozneje začel s svojim delom tridentinski cerkveni zbor. Prvi in glavni ukrep pa je izšel takoj in ta je veljal odpravi privilegijev. Vse privilegije, ki niso sloneli na pravici, je takoj ukinil. Skušal se je obdati z najboljšimi svetovalci tistega časa (kardinal Cisneros in pozneje kardinal Garaffa). Primanjkovalo pa mu je časa, da bi organiziral krščansko Evropo v borbo proti muslimanom.
Svoje razpravljanje je predavatelj zaključil s stavki, ki jih je o Hadrijanu VI. napisal Pastor, veliki zgodovinar papežev.
Ob koncu so se poslušalci zahvalili č. g. Glavaču s ploskanjem, nakar je bilo stavljenih nekaj vprašanj v zvezi tudi s sedanjostjo. Saj je bil Hadrijan VI. zadnji papež, ki ni bil Italijan.
poročamo
Slikar Milan Volavšek je odprl svojo razstavo v ponedeljek dne 2. sept. ob 18. uri. Slovesnosti se je udeležilo lepo število Slovencev, ki so slikarju izrekali čestitke.
Znana umetnostna galerija WITCOMB v ulici Florida je povabila Milana Volovska, da v maju 1958. priredi razstavo svojih del v enem izmed salonov njene ustanove. Lepo priznanje slovenskemu umetniku!
obrazi in obzorja
OB PAPEŽEVI PESNIŠKI ZBIRKI
“OSNOVNO GOVORJENJE”
Pesnik naše zadnje zbirke France Papež je slovenskemu občinstvu še neznan, zato se nam zdi potrebno, predstaviti ga s par besedami v večje razumevanje pesmi, ki imajo v sebi mnogo revolucionarno novega. Papež je izključno plod emigracije, kajti v domovini še ni tiskal nobenega verza. Je Belokranjec, rojen leta 1924 v Črnomlju. Študiral je v Ljubljani in v taborišču v Senigalliji, odkoder je prišel v Argentino. Tu je začel kot peon, zdaj je uradnik v tovarni. Vmes pa je našel čas, da je obiskoval visokošolske tečaje o filozofiji ter zdaj še redno slovensko likovno akademijo. Srečali smo ga najprej v taboriškem Oraču, v Argentini pa kot esejista v Slovenski besedi (o eksistencializmu), potem kot pesnika Polanta v Meddobju in večkrat kot kritika v Duhovnem življenju in Glasu Slov. kult. akcije. Med mladimi; je stopil zelo v ospredje. Njegov prevod angleške Eliotove Družbe pri koktajlu je dalo naše gledališče. Na prvi razstavi učencev -■Bijoči	a af ariuiapu^B auAOijif asuu
zal osebno noto. Na natečaj Slov. kult. akcije je predložil rokopisno zbirko pesmi, ki je bila nagrajena in je zdaj izšla v naši založbi v njegovi lastni opremi. Pesnik in slikar! Homo novus v obeh smereh. (Postavljen zdaj pred nas — v dvig ali padec, kot pravi Pismo.
Vesel sem slednje novosti v emigracijski književnosti. In še take, ki kaže v novo razvojno pot in v nove smeri. Zato sta mi Kos in Papež, kakor sta tudi problematična, posebno draga: sta pionirski postavi, ki iščeta v nov izraz in v novo vsebino. Pri Papežu je naše staro pojmovanje pesmi kot “hčerke trenutka”, kot impresionistično romantične “stimun-ge”, doživelo polom: tu stopa pred nas pesem, arhitektonsko grajena do podrobnosti, čeprav brez rim in kitic, ki pa izraža več kot “trenutek” in več kot razpoloženje — gre v globine našega bivanja govoreč o njega osnovah. Naturalističen element se izgublja, nadomešča ga idealizem misli, ki pa je podana kljub vsemu le pesniško, kot doživetje, ne kot filozofija. Sicer pa — stopil sen k njemu v našo slikarsko akademijo, da ga poprosim za par osebnih izjav o svojem delu, ki naj služijo bralcu v napotek pri branju te nove umetnosti, pa tudi kritiku v oporo pri vrednotenju tega zanimivega pesniškega prvenca.
“Najprej, g. Paf zikaj tako abstrakten naslov?”
“Ne vem, če je tP abstrakten. Gre mi za govorjenje o Dh osnovah, o našem bistvu, o sami^sistenci tu, kjer smo in kakor smo. Tai> ko mi je prišla ideja za zbirko, senr nekoliko zanimal za filozofijo, bil seA nekem iskanju: vse okrog mene se1' je zdelo vrenje, spreminjanje, negotP*L Rad bi prišel do osnov tega vren, do resnice in objektivne vrednosti n$?a bivanja tu. Zavedal pa sem se, d06Sa ne bom mogel zajeti v naturalisti^®1 hipu, temveč v odmišljanju minljiv®- Naše in svoje stanje sem hotel izaiti v pesmi, ne v filozofiji. Iskal sem' tudi svojo pesniško formo, kajti ve<i Seni, da mi z verzom naše tradicije i-^0 mogoče izraziti tega, kar sem hotel.1 mi bilo za ujetje enega trenutka ali^sameznega doživetja v njegovi lirb osebni občute-nosti, ampak za d<^je naše in svoje eksistence v objekti^ti in globini. Tako sem hotel peti o "d globinskih osnovah našega* tudi en^cijskega bivanja ter zajeti čim šir.š^ življenje. Končni rezultat naj bi bil ^ realizem. Temu hotenju sem našel^imerno samo to formo in samo' ta ki se zdi mnogim kompliciran, p3l(>že preprosto izraziti samo govorjenj*8 "ašem življenju.”
“Na koga ste se^lonili v iskanju forme? Ste našli r^de pri Kocbeku, ali kje drugje?”
“Pri Kocbeku got‘° Ue, ker ga nisem skoraj nič bral. Pa(?a lahko rečem, da me je zanimal Elio^ sem ga tudi prevajal (IBustinja, zva Štirje kvarteti, itd.). Ne morem Pa C1’ da sem od njega posnel slog (on j s®skozi simbolist), pokazal mi je samod?11, kako se more na ozadju kraja, d<>'. a ali doživljanja sprostiti poezija 1%'^- Pred leti som v kasteljanščini naf^1 par verzov v zelo prosti obliki (eijPesem je izšla v surrealistični reviji oesia Buenos Aires”, 1954). Pa sefl1] Prostost forme in vsebine zavrgel in f ^ tehnično strožjo arhitektoniko. S "i rečeno, da zavračam kakršen IFj 1 adicionalni verz. Balantiča sem si '"^unstvu na roko prepisal, ker nisem j6* knjige; kot študent sem tako pd^0val Prešerna in druge, v celoti ima^ui vaš prevod K. H. Macha. Zdi se mkd današnjemu izrazu dobe in čustvem ne ustreza več lahkotni verz, amp^ entna beseda filozofskega gledalca f °snove življenja.”
“Tako hočete torej izražati filozofijo v pesmi?”
“Nikakor ne, le misel v pesmi! To ni filozofija, le filozofski pogled pesnika na življenje. Iz miselnega ozadja ali osnove je treba graditi umetniško stvaritev. S takšnim izrazom je mogoče prikazati, upam, svojsko stran sodobnega življenja. Res sem se ukvarjal s filozofijo in priznam, da so vplivali name razni filozofi — tako Hegel kot Kierkegaard, Bergson ali Heidegger. Jasno pa je, da je pesnikov pogled na filozofa lahko samo kritičen. Mikala so me nasprotja, rešitve sem, skušal iskati na meji med ekstremi. Dušo je mogoče zaslediti v skrajnostih, resnico in objektivnost v zmagi in izgubi, v miru in nemiru — v tisti točki, kjer se sreča in križa preteklost s sedanjostjo. Ob tem vrenju se 'sproščajo misli in čustva, a tudi ob krajih ali ob zgodovini. Tako mi žeželj da misel, ki pomaga zajeti osnove.naše dobe, klasična Troja doživetje, ki premostuje čas do naših dni in našega emigracijskega položaja. Skušam se izviti iz naturalistične subjektivnosti. Zanima me klasika kot neusahljiv vir, h kateremu so se vračali ustvarjalci vseh časov. ”
“Kako ste ilustrirali zbirko?"
“Dobro ste rekli — zbirko, ker nisem ilustriral pesmi. Nisem oblikoval že izražene vsebine pesmi, ampak ob njih avtonomno ustvarjal likovno iz istega osnovnega razpoloženja, kakor so vznikle pesmi. V objektivnosti osnov ni mogoče zahtevati konkretnosti, zato je, mislim, na ■mestu abstraktna ornamentalnost. Absolutnost je abstraktna. Čutiti je, da so figurativne ilustracije starejše, da pa mi je najbližja čista omamentaejja, kakor sem jo skušal izraziti v zadnji sliki, ki je ovojni okras.”
“Kaj pričakujete od občinstva?”
“Vem, da bo zbirka odbijala kot vsaka novost, dokler se je ne privadiš. Upam pa, da bo šlo z razumevanjem za novim izražanjem' naše dobe v pesmi in liku. Stopil 'sem na pot... v dvig ali padec, med kamenjanjem ali priznanjem, toda moral sem iti prav to pot, o kateri pa niti ne slutim, kam me bo pripeljala...”
Slovenska kulturna akcija, ki mu izdaja ta prvenec, je z veseljem stopila k nj.emu kot prvi spremljevalec na tej novi umetniški poti, ki obeta biti pomembna in značilna za slovensko pesništvo.
Tine Debeljak
doma in po svetu
— Za 350. obletnico španskega pisatelja Cervantesa bodo v Parizu pripravili najdražjo izdajo njegovega dela “Don Kihot”. Cena bo tako visoka,
ker ga bo opremil znani katalonski slikar Salvador Dali. Ob-javTi bodo najprej en izvodi ki bo označen s črko “A”, in g0 ponudili najvišjemu ponudniku; izklicna cena bo 10 milijonov frankov (en milijon pesov)-Nadaljni izvodi bodo nekolik0
nanej®i: tri izvode bodo proda-1 Po 1.700.000 frankov, 25 i.z-■ ^ov po 500.000 frankov, 50 svodov po 300.000 frankov, i a\e pa po 150.000 frankov "A”' ^zv°di označen s črko . bo tiskan na egiptovskem P‘rju in bo imel deset izvirnih
akvarelov Salvadorja Dalija, tri vrste izvirnih risb na japonskem imperialnem papirju ter 15 barvnih litografij istega slikarja. Ostali izvodi bodo imeli samo litografije, posnete po izvirniku. Knjigo bo izdal založnik Joseph Forest.
RAZSTAVA SLIKARJA MILANA VOLOVSKA
V galeriji Huemul na Avda. Santa Fe je razstavil od 2. do 15. septembra slikar Milan Volovšek 15 olj na platnu. Je to njegova četrta samostojna razstava.
Za Volovška bi lahko rekli, da je eden naših najbolj delavnih umetnikov v tujini (v kolikor pomeni delavnost nemir pred novimi izsledki, iskanje zvez, načrti, dognanja). Tokratna razstava je spet pokazala stremljenje slikarja po poglobitvi v predmetnost novega sveta — sodobne motivike dežele, ki v njej živimo — vendar nikjer pretirano in povsod po svoje doživeto. O razstavljenih delih bi mogli reči predvsem., da izražajo stalno povezanost prodiranja v svet abstraktnosti in v svet konkretnosti. Najti svojo pot —- ne srednjo, vendar vodečo v preračunani in za posamezne možnosti primerni oddaljenosti od enega in od drugega — je za Volovška še vedno in bo verjetno tudi ostal najbolj pereč problem. Prav zaradi tega, zaradi te borbe med privlačnostjo abstrakcije in med potrebo po konkretnosti, si lahko ustvarja slikar svojski svet plastike ter prihaja do vedno bolj polnih in kompleksnih izraznih sil.
Zasledujoč delo naših slikarjev v tujini, je gotovo važna ugotovitev, v koliko si je mogel kdo ohraniti svoje, osebno razmerje do narave in do vsebine nove istvamosti v tem delu sveta. Poudariti je treba, da tudi za likovnega umetnika — kot morda najbolj za besednega in odrskega — tujina ni najbolj vzpod- , bujajoča. Manira vabi za vsakim vogalom;, forma je največkrat že vsebina, umetnikovo moč čutenja žre rak borbe z vsakdanjostjo.
Volovšek išče svoj stil. črta in barvna ploskev sta polje, ki ga je mogoče gotovo s pridom obdelovati in pričakovati od njega izreden uspeh, če pogledamo vsebinske in oblikovne značilnosti posameznih razstavljenih del, od katerih večino odlikuje uravnovešenost med črto-risbo in barvo, je lahko ugotoviti, da teži naš slikar vedno bolj — zavestno ali ne — h globljemu, metafizičnemu zajetju stvarnosti (2, 5, 7, 9y 10, 15). Slika ustvarja v človeku idejo stvari v sebi, oddaljene, lepe,-skrivnostne. V tem pogledu je najbolj doseženo “Življenje” (7). Večerni toni izražajo poetičnost, globino, doživetost. Črta je tu na drugotnem mestu. V sliki “Mojster in učenec” (1) pa je, nasprotno, z živimi, poudarjeno s toplimi toni doseženo iskanje človekove osebnosti. Tu je črta že bolj v ospredju in dinamika konstrukcije izstopa odločilno in enakovredno poetiki barv. Konstruktivna težnja je iskoraj dokončno in v svoji čistosti uresničena v slikah “Sredozemlje” (9) in “Vrtiljak” (14). V prvi so ploskve barvno enakomerno zasedene (pokrajinska negibnost, izklesanost), medtem ko pri drugi teže barve v središče slike in skupno s črto prispevajo h gibanju. Vendar pa ise Volovšek vedno rad vrača k figuralni koncepciji: “Slepec” (10) in “Botellero” (4) imata svojo privlačnost v posrečeni harmoniji oblike z vsebino in izrazom predmeta. Stilistično stvar zase je “Materinstvo” (12), kjer je pravljičnost zelenih tonov vpletena v lahkotno, manj poudarjeno gibanje množice črt. “Tihožitje” (3) in “Stojnica Svsadjem” (13) spadata v vrsto snovi, ki bi ji bilo še treba najti formalno svojskega izraza (morda tudi portretom) ; arhitektonska razporeditev prostorov je za to snov kar nekoliko preveč logična.
Razstava pomeni v celoti uspeh. Dokazuje, da delamo — počasi, a vztrajno ter nenehno oblikujoč svoje skupno ime in položaj v tujini. Slikar Volovšek si je izbral zanimivo, novo pot ter ima namen .po njej priti do pravega uspeha. Pri tem je važno to: da mu je mogoče najbolj uspešno zajeti v vsebino življenje s sintezo dveh dejavnosti -— z abstrakcijo-duhom in oblikovanjem konkretnosti - poezijo.
FP.
PRISPEVAJTE V TISKOVNI SKLAD GLASA
(Nadaljevanje s 1. strani) ca, vstani 1” Deklica v krsti se premakne, sede in se z nasmehom in za čuda odprtimi očmi ozira okrog. V njenih rokah je šopek belih vrtnic, v katere je bila zasuta v krsti. V ljudstvu pa se dvigne šum, krik in jok. Prav ta hip pa pride po trgu mimo stolnice sam kardinal-veiiki inkvizitor. Je to Skoraj čevetdesetleten starček, visok, raven, suh v obraz, z udrtimi očmi, iz katerih oa še sije blesk kot ognjena iskrica. O, zdaj ni v svojih veličastnih kardinalskih oblačilih, ki so ga pred ljudstvom krasile včeraj, ko je sežigal so- ' vražnike rimske Cerkve: ne, sedaj je v stari, surovi samostanski ra-ševini. Za njim gredo v primerni oddaljenosti njegovi mračni pomočniki in služabniki in “sveta” straža. Ustavi se pred množico in jo zdaleč opazuje. Videl je vse, videl je, kako je vstala deklica, in njegovo čelo se pomrači, grbanči svoje temne obrvi in njegov pogled se lesketa v zloveščem ognju. Dvigne prst in veli svoji straži, naj Ga prime. In glej, takšna je bila njegova moč in tako je bilo ljudstvo priučeno, pokorno in mu s strahom vdano, da se kar nemudoma razmika pred njegovimi stražarji, ki sredi v trenutku nastalega molčanja polagajo roke Nanj in ga poženo predse. V hipu vsa množica kot en sam človek skloni v vsej pokorščini svoje glave, ko blagoslavljajoč ljudi, molče gre mimo njih. Straža prižene Ujetnika v tesen in mračno obokan stolp v stari zgradbi Svetega sodišča in zapre vrata za Njim. Mine dan in nastane tema. vroča, brezdušna seviljska noč. Zrak diši “po lovorju in citronah”. Sredi globokega mraka se naenkrat odpro železna vrata stolpa in sam starec, veliki inkvizitor, s svetilko v roki, stopi počasi v ječo. Popolnoma sam, in zapre vrata za seboj. Ustavi se pri vhodu, in dolgo, eno minuto ali dve, strmi v Njegov obraz. Nato tiho pristopi, postavi svetilko nal tla, in začne pogovor z Njim.
Fjodor Mihailovič Dostojevski :
Uvod v Legendo o Velikem
inkvizitorju.
kronika
— Branko Rozman, avtor drame “Roka za steno” je prevedel iz italijanščine dramo “Inquisizione-Preiskava”, delo znanega dramatika Diega Fabbrija. Gledališki odsek Slov. kult. akcije bo delo vpri-zoril proti koncu letošnje sezone kulturnih prireditev SKA.
-— Koncert orgelske glasbe je dne 9. junija priredil v cerkvi sv. Bazilija v Torontu g. Mirko F. Rener, organist in profesor koralnega petja v'kolegiju svetega Mihaela v Torontu. Izvajal je Bachovo Fugo v G molu in Fantazije in skladbe L. Boellmanna, O. Ravanella, Andriesšena in Widor-ja.
doma in po svetu
—- V Ljubljani je bila od 18.6. do 15.9.1957 druga Mednarodna razstava grafike v prostorih Moderne galerijei Sodelovali su imetniki iz 21 držav in Zoran Kržišnik,
tajnik razstavnega odbora piše v svojem, uvodu v katalog, da je namen prirediteljev spremeniti te Vrste razstave v stalni ljubljanski Biennale mednarodne umetnosti. Od' slovenskih umetnikov razstavljajo: Bernik Janez, Debenjak Ri-ko, Jakac Božidar, Kralj Tone, Maleš Miha, Mihelič France, Mušič Zoran, Pogačnik Marijan, Spacal Lojze, Tršar Marijan, Vogelnik Marija in Zelenko Karel. V žiriji za razdelitev nagrad je od Slovencev Božidar Jakac. Zoran Ma-šič nastopa'v skupini s Francozi (Pariška šola). Prvo nagrado (250.000 din) je prejel Francoz Adam Henri Georges, drugo nagrado (200.000) je prejel Zoran Mušič in šesto nagrado je prejel Riko Debenjak.
— Državna založba v Ljubljani je izdala Monografijo o Hinku Smrekarju in sicer v zibirki Slovenski likovni umetniki. Zbirko urejuje Zoran Kržišnik. V isti zbirk; bodo izšle še monografije o Jakopiču, Groharju, Sternenu, Jami in sicer vsako leto po dve, da bi obdelali v doglednem času vse glavne slovenske umetnike.
—• Na slavističnem, institutu univerze v Gradcu je predaval ljubljanski univ. prof.^dr. Ivan Grafenauer. Predavanje je imelo naslov: “Slovensko ljudsko pesništvo in staroaipinska ljudska kultura.”
I Obisk ljubljanskega univerzitetnega profesorja je bil vključen v o-kvir rednih mesečnih sestankov, ki jih prireja vodja instituta univ. prof. dr. Mati v “Slavističnem delovnem krožku za spoznavanje slovanstva in vzhodne Evrope.”
— Tržaški slovenski slikar Lojze Soacal je na kolektivni razstavi tržaških umetnikov v Miramaru pri Trstu prejel prvo nagrado za grafiko.
— Državna založba Slovenije je ob svoji desetletnici razpisala književni natečaj. Prišlo je osemnajst del in prvo nagrado je dobil roman “Gorniki in čas”. Roman je spisala dosedaj neznana pisateljica Manica Lobnikova. Vsebina romana je življenje na vasi po drugi svetovni vojni. Delo je napisala v treh tednih. Za mariborsko založbo Obzorja je napisala roman “Rosa na pajčevini”, za Državno založbo pa sedaj dokončuje roman, ki obravnava . prihod Nemcev v Slovenijo v letu 1941, razpad Jugoslavije in delovanje Kulturbunda in pete kolone na Štajerskem. iPisateljica je doma iz Jarenine pri Mariboru in je ob prihodu Hitlerjevih čet obiskovala drugi razred gimnazije v Marboru.
— Ob koncu leta 1955 je imelo 23 javnih, znanstvenih in strokovnih knjižnic v Sloveniji 3.072.256 zvezkov, periodik, rokopisov, zemljevidov in grafik. Ena najboljših študijskih knjižmc je Študijska knjižnica v Mariboru, zelo pa se je dvignila Slovanska knjižnica v Ljubljani in šteje njen knjižni fond 42.264 zvezkov, na leto izposodi 36.000 zvezkov ter ima do 10.000 obiskovalcev na leto.
— Nemci so se vendarle odločili za film po Goethejevem Faustu. Marjeto bo verjetno igrala Maria S/ah e!!, Fausta pa najbrž Curd Jjergens.
—- Na jezuitski univerzi For-dham v New Yorku je prejel doktorat iz filozofije bogoslovni prof. Alfonz Čuk. Naslov so mu podelili na podlagi razprave iz psihologije “Vpliv starosti in spola na dojemanje časovnih intervalov.” Doktorsko razpravo je sestavil na podlagi poizkusov na 200 osebah od 10. do 90. leta starosti.
KNJIŽNA ZALOŽBA SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE NOVO SLOVENSKO LITERARNO DELO:
Stanko Kociper
na božji dlani
OBRVI DEL ROMANA: IN SVET SE VRTI NAPREJ...)
“Delo je pozitivna literarna novost v naši emigracijski književnosti, takšna, ki smo jo že dolgo čakali in potrebovali. Ni naša samo snovno najobširnejša podoba medvojnih dogodkov, temveč tudi literarna umetnina, pisana s polnokrvnim pisateljskim temperamentom zrelega, sicer še- impresionističnega pripovednika.”
Tine Debeljak v “Glasu" IV, št. 17
ŠE VEDNO SE LAHKO NAROČITE NA VES LETNIK NAŠIH PUBLIKACIJ, IN SICER PO STARIH CENAH POHITITE Z NAROČNINO
,,GLAS“ je štirinajstdnevnik. Izdaja ga Slovenska kulturna akcija, Alvarado 350, Ramos Mejia, FCNDFS, Bs. Aires, Argentina. Ureja uredniški odbor. Tiska tiskarna ..Federico Grote'1. (I.adislav i.enček C.M.), Montes de Oca 320, Buenos Aires.