DUHOVNI
PASTIR.
■ -■■■■- »•■
Izhaja vsak mesec. — Velja 4 gld. na leto.
Letnik XIII. V Ljubljani, aprila 1896.	4. zvezek.
Šesta postna ali cvetna nedelja.
Skrivnosti i2 Jezusovega trpljenja. — VI. Rdeča obleka.
In so ga slekli in so mu ogrnili škrlatast plašč.	Mat. 27, 28.
a)	Preroka Izaija imenujejo evangelista starega zakona, ker je on kakor v prikazni gledal bodočega Mesijo ter zelo natanko popisal njegovo trpljenje že več kot 700 let pred Kristusom. Med drugim gleda Odrešenika tudi v rdeči obleki krvi in začuden vpraša: Kdo je ta, kateri pride is Edoma v pobarvanih rdečih oblačilih is Bosrc ? Tisti lepi v svoji suknji, ki hodi v obilnosti svoje moči ? — Glas v prikazni občudovanega (Mesije) pravi: Jas sem, ki govorim pravico in se potegujem sa rešenje. Zopet vpraša prerok : Zakaj pa je rdeča tvoja suknja in tvoje oblačilo, kakor njih, ki tlačijo črno grosdje v tlačilnici ? Gospod pa odgovori: Sam sem tlačil v tlačilnici, in ismed narodov ni bilo nikogar s menoj; poteptal sem jih v svojem srdu in jih pomandral v svoji jesi, da je njih kri štrkala na mojo suknjo, in vsa svoja oblačila sem omadeževal. (Iz. 63, 1—3.)
b)	Kar tu prerok pripoveduje o Mesiji kot zmagovalcu in sodniku narodov, to se je v njem izpolnilo kot Odrešeniku človeštva. Ali ga no vidimo res takega v Pilatovi hiši? Njegova oblačila so poškropljena; kajti Jezusovo sveto telo je bilo v bičanju vse s krvijo oblito. On nosi rdečo obleko, ki so mu jo vojaki zasmehljivo ogrnili. Pride pa od Edoma iz Bosre, t. j. od puščave, toliko kot od dežele pregreh, katere je bil že na Oljski gori nase vzel z besedami: Oče, sgodi sc tvoja volja! Že tedaj mu jo bila
14

obleka okrvavljena. A bliža se tudi dan maščevanja za pravičnost, veliki dan plačila, o katerem isti prerok (Iz. 34, 5.) govori: Moj meč se je v nebesih upijanil, glej, on pojde doli nad Edom in nad ljudstvo mojega Manja k sodbi. Gospodov meč je poln krvi. . . . zakaj Gospodova klavščina je v Bosri iti velik poboj v Edomski deželi. Pomen teh besed pa je: Za Edom in Bosro, to je za grešno in trdovratno človeštvo je prišel dan plačila. Sodba pa je polna krvi. A ne to človeštvo, marveč Kristus Gospod se je podvrgel klavščini, daritvi. On je tlačilec, ki zbrisuje s svojo krvijo grehe in se kaže v okrvavljenih oblačilih, ker je on sodnik ter ob jednem spravnik in daritev.
In takega vidimo zdaj Kristusa v Pilatovi hiši. Rdeča obleka se mu ogrne v znamenje, da nosi krivdo vesoljnega človeštva in se zanjo pokori.
Predzadnjič smo gledali Jezusa v beli, danes ga glejmo v rdeči obleki. Premislimo a) ogrnenje s škrlatastim plaščem, b) višji pomen ogrnenja.
Trpeči Jezus, podpiraj nas s svojo milostjo!
I. Ker Pilat pri vsem preiskovanju ni našel krivice nad Jezusom, skušal ga je vendar še rešiti. Velel je Kristusa bičati, meneč, da se bo tako razmesarjen potem smilil ljudstvu in ne bo več zahtevalo njegove smrti ter ga bo rajši izpustilo, nego Barabo. A čuli smo že zadnjič, da si je preslepljeno ljudstvo rajši izprosilo Barabo. Pri bičanju je bil Kristus tudi s trnjem kronan, kakor vam je znano. In tu smo pri dogodku, ki ga je zlobnost rabeljev izmislila, v zasmeh Kristusa Gospoda, a v sklepih božjih je pa to velika skrivnost.
a) Sv. evangelist Matevž pravi: Vojaki so ga slekli in so mu ogrnili škrlatast plašč. Pri tem pomislimo na okoliščino, da so v trpljenju šestkrat premenili Gospodu oblačilo. Trikrat je nosil belo, dvakrat rdečo in jedenkrjit črno obleko. Pri zadnji večerji je bil prepasan z belim prtom, ko je noge umival svojim apostolom. Tako oblačilo si je izvolil, ko je takrat podelil učencem zakrament svojega prečistega Telesa. Belo je bil ogrnjen na dvoru Herodovem in tisto zasmehovalno oblačilo je pa ob jednem značilo tudi, da je Kristus čisti in veliki duhoven, ki nam jo s svojo daritvijo pridobil belo obleko nedolžnosti, kakor smo predzadnjič premišljevali. V belo tančico je bilo zagrnjeno telo Gospodovo o pogrebu v znamenje, da se mora sv. rošnje Telo polagati v čista srca. — Dvakrat
je Gospod v rdeči obleki. Prvič na Oljski gori, ko je potil krvavi pot in so mu kaplje z rdečimi zvezdicami zaznamovale obleko. Drugič tu v Pilatovem dvorišču, ko mu ogrnejo škrlatast plašč. In slednjič je bil tudi v črni obleki, ko se je ob njegovi smrti skrilo solnce in je tema ogrinjala njega in vso zemljo.
Obleko, katero so vojaki ogrnili Gospodu, imenujejo evangelisti plašč; barve je bil škrlatasto-rdeče. Bil je to star obnošen in obledel vojaški plašč, ki je bil ogrnjen čez rame in segel komaj čez kolena. Vojščaki pa ogrnejo Jezusu to obleko, da bi ga zaničevali in zasmehovali njegovo kraljevsko čast. V tem plašču ga pozdravljajo kot kralja judovskega, pljujejo vanj ter bijejo za ušesa, kakor pišejo sveti evangelisti. Vojskovodje in knezi so nosili v starodavnih časih bagreno haljo. Pri Macedoncih je bil bager kraljevsko oblačilo. Stari pisavec Kasijodor pravi: »Bagrena obleka da spoznati vladarja, ker ga odlikuje, da se ljudje ne morejo motiti pri pogledu vladarja.«
b) Kak nauk torej daje ta rdeča obleka? S tem plaščem
«) zasramujejo rabelji kraljestvo Kristusovo. Obnošena obleka obdaja rame Gospodove. S tem hočejo naznaniti, da je njegovo kraljestvo pač ničevo in smešno. Priklanjajo se pred njim, ne da bi mu prisegli zvestobo, ampak da bi ga zaničevali; pozdravljajo ga, a ta pozdrav je piker zasmeh. Tako ponižujejo vladarstvo Sina božjega. Glejte, to se je pa zgodilo, da bi globoko zabredli človek bil zopet povišan. S častjo in slavo ga je bil Bog ozaljšal ob stvarjenju ter mu dal vladarstvo čez vso zemljo. A človek je bil po lastni krivdi padel s te visočine, zgubil kraljevsko čast ter ostal tako ponižan, dokler se ni Odrešenik dal ogrniti z znamenjem zaničevanega kraljestva — s škrlatastim plaščem, da jo zopet povzdignil človeka.
3) Druga skrivnost rdeče obleke je po sv. Hijeronimu sprejetje poganov v sv. cerkev. Škrlatast plašč zaznamuje krvava dela vseh poganov. Vojaki, ki so ogrinjali Kristusa, bili so izmed poganov. Ko pa Kristus to dopusti in obleče plašč, kaže, da sprejme i malikovalce v svoje kraljestvo. V ti rdeči obleki — pravi sv. Hijeronim — nosi Gospod krvava dela poganov. Zares grozovita, okrvavljena, omadeževana so bila dela malikovalcev. Kristus jih sprejme, očedi jih v svoji krvi, da bi si osnoval cerkev, vso lepo in ncomadežano. — Lastno obleko Gospod odloži, šele po svoji obsodbi jo zopet ogrne. V tem je skrivnost, da je za-
14*
časno zavrgel judovsko ljudstvo. Lastna obleka, ki jo nosi Jezus, kaže judovski rod, iz katerega je bil. Ko se dopusti oropati te obleke — pravi dalje sv. Hijeronim — izvrši zavrženje Judov. A tudi oni naj se kdaj zopet vrnejo k svojemu Mesiji, vanj verujejo in ga molijo. Jednako poganom jih hoče sprejeti ter jih deležne storiti milosti svoje cerkve. To resnico vpodobuje okoliščina, da je Kristus bil po svojem zaničevanju in obsodbi zopet ogrnjen s svojimi oblačili. Tako v največjem poniževanju Jezusovem žare največje skrivnosti božje modrosti.
f) Na dvorišču Pilatovem stoji Jezus v rdeči obleki. Kdo mu jo je ogrnil ? Vojaki. Zakaj ? Da bi ga zasramovali. Kaka hudobija in neusmiljenost že tako razbičanega in razmesarjenega Jezusa še povrh zasmehovati! Kolika surovost in brezsrčnost v tem počenjanju! — Toda, kristijan, ne jezi se nad vojaki! Ali morebiti na duhovni način ne delaš tudi ti jednako? Glej, Gospod ti je v zakramentu sv. krsta dal belo obleko nedolžnosti in pravičnosti. Ali si jo ohranil čisto in neomadežano? Ali ni oškropljena s krivico, ali ni okrvavljena in rdeča v smrtnih grehih? Oh, grešniki, Gospodu obešate rdeči plašč, kadar zapravljate čistost svoje duše ter zagrinjate svoje srce s škrlatom spačenega sveta. Ta škrlat vpodobuje le ostudnost naših pregreh. Jezusu ga ogrnejo, da dovrši spravo za naše hudobije. — Kristijan moj, ali se boš še družil surovim vojakom ter zasmehoval svojega nebeškega Kralja, ali hočeš v grehih še dalje živeti in tako ogrnjen biti v okrvavljeno obleko, katera kliče za maščevanje v nebesa? — Ah ne; rajši poslušaj vabilo preroka (Iz. 1, 18.) Gospodovega: Pridite, očistite se ... . Ako bi bili vaši grehi kakor škrlat, bodo beli kakor sneg; in ako bi bili rdeči kakor bager, bodo beli kakor volna. A to milost, glejte, vam je zaslužil Gospod okrvavljen in ordečen v škrlatni obleki.
II. V začetku popisani prikazni preroka Izaija (63) podobna je druga, ki jo je imel sv. Janez in jo popisuje v skrivnem razo-denju (19). Tudi Janez gleda Kristusa kot končnega zmagovalca vseh svojih nasprotnikov, kot sodnika, ki zvršuje vse kaznovalne sodbe božje. Ondi (v 13.) se bere: Bil je oblečen v oblačilo s krvijo pokropljeno in njegovo ime se imenuje: Beseda Božja. In vojske, ki so v nebesih, šle so za njim na belih konjih, oblečene v belo in čisto tančico. In on bo čez nevernike kraljeval z železno palico; in on tlači tlačilnico srditega vina jeze Boga vsemogočnega. Na njegovi glavi je bilo veliko kron .... In ima na svojem oblačilu in na
svojem ledju zapisano: Kralj kraljev in Gospod gospodovalcev. — Krščanska duša, lahko si uganila že tudi nasprotno podobo v hiši Pilatovi, katero isti Janez (19, 23) popisuje z besedami: Vojaki so spletli krono iz trnja in mu jo dejali na glavo, in ga oblekli v škrlatasto oblačilo. In so predenj stopali in rekli: Pozdravljen bodi, kralj Judovski. Kak razloček: V prvi prikazni ga obdajajo svitle trume, tu pa surovi vojščaki. Tam nosi veliko kron v znamenje svojega večnega vladarstva, tu ga vidiš s trnjevo krono. Tam se blišči v rdeči obleki slavnega zmagovalca, tu ga obdaja okrvavljeni plašč zasmeha in sramote. In vendar je jedna ter ista oseba, isti Jezus Kristus. In vendar je tudi v tem svojem ponižanju kralj, kakor spričujejo vojščaki govoreč: Pozdravljen, kralj judovski! Da, uprav v takem stanu je postal kralj človeštva, v takem stanu je premagal svet in pekel. Tako je tudi rdeča obleka, ki jo nosi, kraljevsko oblačilo; ta sicer zaničljiva odeja je vendar globoko pomenljiva. Poglejmo in premislimo!
Rdečina se deli v tri vrste: bledordeče ali rožnato (rožno-bojno), svetlordeče ali škrlatno in temnordeče ali purpur; tako pomenja rdeča obleka Jezusa — pravijo sv. očetje — a) rožnato obleko milosti božje, b) krvavo obleko odrešenja in c) škrlatno obleko sodbe. S prvo ogrinja svoje zveste nasledovalce, z drugo je izbrisal in osnažil grehe ter odeva spokornike, v tretji pak pride kot sodnik živih in mrtvih.
1.	Rožnata obleka milosti božje. Rožina boja nastane iz mešanja belega z rdečim. Jednako je stkana obleka milosti božje iz svitle beline sv. čistobe in žarne rdečine božje ljubezni. To barvo proslavlja nevesta v visoki pesni (5, 10.) rekoč: Moj ljubi je bel in rdeč, izvoljen izmed tisočerih. S to ljubeznivo odejo zaljša Gospod človeško dušo, ko ji podeli svojo posvečujočo milost. Zdaj se sveti v nežni beloti svete čistobe in v žarni rdečini božje ljubavi, ki v svojem združenju store njeno rožnato obleko. Z milostjo ozaljšana je duša podobna roži, ki svoj kelih odpira solnčni svetlobi. Z milostjo ozaljšana razgrinja prijetno vonjavo, kakor cvetoča roža, vonjavo, ki duhti čednosti in pobožnosti. V milosti božji odpira duša vso svojo notranjost večnemu solncu, da jo obseva in ogreva ter tako pridobi za Boga vse misli in želje, besede in dejanja. — Ali ne bo sleherna duša hrepenela po ti lepoti, po taki rožnati obleki? Glej, krščanska duša, na Pilatovem dvorišču stoji tvoj ženin (ženin iz visoke pesni), ki daje ta lišp in te vabi, da si ga oskrbiš, z besedami: Svetujem ti kupiti od mene...
belih oblačil, da sc oblečeš, da se ne bo videla sramota tvoje nagote. (Raz. 3, 18.)
Kaj pravi v tem zadnjem odstavku? Mari ni res, da se premnoge duše odvrnejo od tega ženina in si iščejo rožnate obleke pozemeljskih častij in slastij? Nebeško obleko zavržejo in se zagrinjajo v minljive cunje, da se kmalu pokažejo v svoji nagoti.
Mesto daljnih dokazovanj te resnice rajši čujmo zgled, ki pojasnjuje to premišljevanje. Sredi petega stoletja je živela v Antijohiji sloveča glediščna igralka in plesalka, Pelagija po imenu. Bila je tako krasna, žarečega bleska in bliščeče belote, da so jo zavoljo njene lepote imenovali sploh le »biser«. Bila je pa tudi tako lahkomišljena in posvetnega duha, da je v tem prekosila vse druge svoje gotovo nič manj nego pobožne tovarišice. Kjer se je prikazala, obrnila je oči vseh nase. Vsi so jo občudovali ter poveličevali; če se je ustavila, vse je zrlo vanjo, če je šla naprej, zopet je vse drlo zanjo. Očitna poklanjanja jo store nečimurno in silno prevzetno, sama sebe ima za malika. Skrivna prilizovanja in vabljenja mladih posvetnjakov pa dragoceni darovi, poklonjeni ji od njenih častilcev, zapravljive ponudbe bogatih nasladnežev jo vodijo stopinjo za stopinjo do ženske razuzdanosti, dokler no pride v slaboglasno ime »očitne grešnice«. Leta 453. ima Antijohijski patrijarh Maksim s sosednjimi škofi cerkveno zborovanje. Nekega dne prosijo pobožnega škofa Nona, naj v lopi pred cerkvijo spregovori vernemu ljudstvu. Med govorom kar nastane hrup in oči vseh sc obračajo na cesto, šepetanje gre od ust do ust. Pelagija prihaja v spremstvu krasno oblečenih služabnikov in služabnic na čili muli, pregrnjeni s škrlatasto bogato tkano odejo, na razkriti glavi se ji bliska dragocen zlati venec, rumenkasti, z zlatimi nitkami prepleteni kodri se ji vijejo po razgaljenih prsih, težka zlata verižica visi okoli vratu, roke in zapestje se ji utrinjajo zlata in biserov, celo čevlje na nogah ima s srebrom in biseri vdelane; lasje in oblačila pa so polna najdražjih vonjav in dišav. Tako jezdi tik ob cerkvi, predrzno in zasramljivo se ozre na zbrano škofe, in zopet ošabno, spremljcvana od trumo občudovalcev, odhaja naprej. Resnobnim sv. očetom so gnjusi njena razuzdanost ter na tla pobesijo oči, le Non jo srpo in stanovitno ogleduje in pazljivo preiskuje njeno opravo. Ko mu izgine izpred očij, obrne se k škofom rekoč: »Kako, ali vas tolika lepota ni v srce razveselila?« Ko nihče ne odgovori, vpraša zopet: »Ali vam ni dopadla ta lepa oseba?« Ko zopet molče, pravi: »Jaz sem se nad njenim pogledom radoval. Povem vam, vsemogočni Bog nam bo ravno to osebo na dan ostre sodbe postavil pred oči; kaj pač mislite, koliko ur je ta ženska potratila, da se je umivala, gladila, likala in ogledavala, dokler se je tako krasno olepotičila? In vendar je hotela le umrljivim ljudem dopasti. Mi pa imamo neumrljivega ženina v nebesih,
ki nam je obljubil neskončno lepe darove, ako ga le ljubimo; in vendar ne zaljšamo svojih duš, temveč jih puščamo poginjati v spačenosti in nečednosti.« — Slišali ste, v kaki rožnati obleki se je kazala posvetna Pelagija. A kaj se zgodi ž njo? Milost božja jo pripelje v cerkev, ko ravno tisti škof Non pridiguje o sodbi, večnih kaznih hudobnežev in nebeškem zveličanju s toliko ognje-nostjo, kakor bi duh božji sam iz njega govoril, tako, da je bilo vse ljudstvo globoko ginjeno v srce, se jokalo in trkalo na prsi. Istotako je prešinjal Pelagijo — tedaj še poganko — da bridko zdihuje. Po službi božji pošlje pismo Nonu ter ga prosi, naj jo poduči, očisti z vodo sv. krsta, da bo tudi ona nevesta Kristusova.
Želja se ji izpolni, prejme sv. krst, odpove se svetu, razdeli vse svoje imetje ubogim — ter zgine. Kot romarica v spokorni obleki dospe v Jeruzalem, ostane na Oljski gori, napravi si celico in ondi dolgo v ostri pokori živi, dokler si ne pribori nebeške krone.
Kako da se je zgodil nad Pelagijo tak čudež spreobrnjenja, da je odložila ves lišp in blesk, rožnato obloko posvetnih otrok in ogrnila se v žalno obleko zatajevanja, mrtvenja, pokore .... na to odgovori pa druga obleka, ki jo nosi Kristus Gospod, in to je:
2.	krvava obleka odrešenja. Jezus nosi škrlatni plašč. Ako ga vprašamo s prerokom: Zalcaj je tvoja obleka rdeča in tvoje oblačilo kakor tlačilca v grozdni tlačilnici ? odgovori: Sam sem tlačil v tlačilnici, kri je štrkala na mojo suknjo in vsa svoja oblačila sem omadeževal. Jezusova okrvavljena obleka spričuje, da je on prelil svojo kri in v ti krvi opral naše grehe. Kri je nekako studenec življenja; življenje pa je človek zapravil z grehom, zato Kristus preliva svojo kri, da mu zopet življenje podeli. Kri je tudi studenec strasti, sedež poželjivosti, slasti in greha. Zato Zveličar toči svojo kri, da bi očistil našo poželjivo kri. V tem smislu piše učeni Origen: Ko si je Gospod ogrnil rdeč plašč, vzel je nase kri vsega sveta, to je grehe, ki so bili krvavordeči kot škrlat. Zato sveto pismo uči na mnogih krajih, da nas je Gospod odrešil s svojo krvijo. Niste odkupljeni z zlatom ali srebrom — pravi sv. Peter — nego z dragoceno krvijo Jezusa Kristusa, ne-omadežanega Jagnjeta. V ti krvi je ustanovil novo in večno zavezo in stopil v presvetišče nebeško ter dovršil pred tronom božjim večno spravo.
če pomislimo na življenje mnogoterih kristijanov, moramo spoznati, da ne ved6 prav ceniti Jezusove presvete krvi, ker se s svojim nekrščanskim življenjem pridružujejo trumi nevernih vojščakov v hiši Pilatovi ter ga v novo zaničujejo v njegovi rdeči
obleki. Ne pomislijo, da bode ta rdeči plašč zanje tožnik ob sodbi. Kajti ravno tisti, ki ga nosi, bo prišel kot zmagovalni sodnik sodit vsakega po njegovih delih. Krščanska duša, rajše zdaj spoznavaj drago ceno svojega odrešenja in skesano pristopi tje k Jezusu, sredniJcu novega 'zakona in k očiščevalni krvi, katera bolje govori, kakor Abeljeva (Hebr. 12, 23.). Daj se torej poškropiti ti sv. krvi njegovi, dokler imaš še čas, očisti se v sv. zakramentih, kakor prej omenjena Pelagija in neštevilni drugi spokorniki, ogrni se v žalno obleko pokore, katero ti vpodobuje Jezusova krvava obleka odrešenja, da boš pripravljen, ko boš moral stopiti pred Sodnika.
3.	Ravno tistega Jezusa, ki stoji v Pilatovi hiši osramoten, gledali bomo v škrlatni obleki kot sodnika, ko napoči veliki dan plačila. Zakaj je tvoja obleka tako rdeča? vpraša prerok pri njegovem zagledanju. In dobi odgovor: Dan maščevanja je v mojem srcu, leto rešenja je po meni prišlo .... Moj srd mi je pomagal. In pomandral sem ljudstva v svojem srdu in jih napojil v svoji jezi in njih moč sem vrgel ob tla (Iz. 63, 4—6.). Prišel bo Kristus s svojimi nebeškimi vojskami v oblakih neba z veliko močjo in veličastvom. Glej, on pride — pravi psalmist (95, 23.) — pride sodit zemeljski krog, sodit vsa ljudstva po svoji resnici. Žarno njegovo znamenje, sv. križ, napove ta prihod. Kot purpur rdeče rane bodo žarele z njegovega telesa in strah in grozo vžigale pri vseh, ki so skrunili predrago kri, katera je tekla iz njih v njihovo odrešenje. Kdo bi se ne tresel pri tej misli na strašni, neizogibljivi dan plačila in kazni?
Nek puščavnik je dalj časa živel ves mlačen brez skrbij za zveličanje. Hudo zboli in v prikazni mu Bog da videti ostro pravico sodbe božje po smrti. Ko se zopet zave, bil jo od tega, kar je videl, tako presunjen, da je sklenil delati najostrejšo pokoro. Dal je zazidati vrata svoje celice in je bil veliko let v nji zaprt, da ni vžival drugega, kakor kruh in vodo, katero so mu dajali skozi linico. Pogosto je premišljeval to, kar jo videl, in obilne solzo pretakal. Ko se mu bliža smrt, puščavniki podoro zid, gredč k njemu ter prosijo, naj jim pove katero podučljivo besede. Dalj časa ne spregovori, slednjič pa pravi: »Odpustite, bratje, da vam jedino to povem: Resnično, ko bi ljudje vedeli, kako strašen jo pogled božjega sodnika, nikoli bi ne grešili.«
In ta misel, kristijani moji, naj spremlja tudi nas skozi vse življenje.
Mi pa, preljubi, poslušajmo svojo skrbno mater sv. cerkev, katera nas z vsemi svojimi šegami in naredbami vodi k Gospodu
našemu Jezusu Kristusu, naj si je on ponižan ali poveličan. Krščanska umetnost predočuje nam Gospoda Zveličarja v tistem globokem ponižanju, o katerem smo premišljevali danes. Vidimo Jezusa kot Ecce homo (Glejte človek), ogrnjenega v rdečem plašču in vsega okrvavljenega. Vse to pa je dopustil zavoljo nas, da nam je zadobil rožnato obleko milosti b ožje. Pokleknimo torej pred trpečim Zveličarjem, saj zato se nam kaže v taki podobi, poljubimo rob njegove okrvavljene obleke, očistimo v teh sv. kapljah svoje grešno, omadežano oblačilo, obljubimo mu zvestobo in ljubezen, da nas, ko pride veliki dan vstajenja in plačila, postavi na svojo desnico. Amen.	A. Žlogar.
Veliki petek.
Smrt Kristusova priča njegove ljubezni in pravice božje.
O vi vsi, ki mimo greste po potu, pomislite in poglejte, če je kaka bolečina, kakor bolečina moja.
Žal. pes. Jer. 1, 12.
Ni je bolj pretresljive dogodbe v zgodovini, kakor je smrt Kristusova. Solnee je tedaj zakrilo obličje, nebo se je prevleklo z žalostjo, zemlja se je tresla in strah je preletaval vse stvari. In kakor je nekdaj oče ob smrti svojega sina pretrgaval oblačila, tako je tudi ravnal Bog sedaj ob smrti Jezusa, svojega ljubega Sina; zakaj zagrinjalo v Jeruzalemskem tempelju pred Presvetim, kjer so častili Boga, se je pretrgalo od vrha do tal.
Res veliko, neizrečeno veliko je trpel Jezus za nas, da nas je s svojim trpljenjem rešil od pogubljenja in da je zadostil za naše hudobije božji pravici! O vi vsi, ki greste mimo bridke podobe po potu, postojte in poglejte, ali je kje taka bolečina, kakoršne so bile Jezusove, in premislite ob kratkem Jezusovo trpljenje! In dobili bodete v njem veliko potrebnih naukov za svoje življenje. Zato vas danes povabim na goro Kalvarijo. Vstopili so bomo pod križ, na katerem Jezus visi mrtev, ogledovali bomo z očmi vere njegove krvave rane in poslušali lepe nauke, ki nam jih daje Jezusovo trpljenje. Izmed njih hočemo premisliti danes zlasti dvojni nauk, namreč: I. Da nam kaže Jezusovo
trpljenje njegovo neskončno 1 j u b e z e n d o n a s, in II. da nam Jezusovo trpljenje pričuje ojstrost božje pravice in ostudnost in hudobijo smrtnega greha.
I. če je bilo celo življenje Jezusovo zgolj dobrota do ljudij, nam njegovo neizrečeno ljubezen do nas spričuje najbolj njegovo trpljenje in smrt. Kako bi bil pač mogel Jezus bolje pokazati, kolikanj da nas ljubi, kakor prav s tem, da je hotel za nas tolikanj trpeti in na sramotnem lesu križa kakor hudodelnik umreti? Nihče — pravi Jezus — nima večje ljubezni, lealior je ta, če Mo da svoje življenje za svoje prijatelje. Jezus je pa celo za svoje sovražnike trpel in življenje dal. Zakaj greh sovraži Bog in vsak grešnik je sovražnik Božji; preden je Jezus trpel, bili smo vsi grešniki, kor smo vsi imeli izvirni greh, bili smo torej vsi Božji sovražniki, če je tedaj po Jezusovih besedah že to velika ljubezen, da kdo umrje za svoje prijatelje, kolikšna je šele Jezusova ljubezen do nas, ker je on umrl za nas — svoje sovražnike! Vse bolečine, ki jih je prestal Jezus, govore nam na glas in pravijo : Glej, človek, kolikanj te ljubi Jezus! Jezus jo bil žalosten do smrti in je od dušnih bridkostij potil krvavi pot, ker nas ljubi; Jezus je izdan in kakor hudodelnik vjet, ker nas ljubi; Jezus je bil po krivo tožen in za uho udarjen, ker nas ljubi; Jezus je bil bičan in s trnjem kronan, ker nas ljubi; Jezus je bil po krivo obsojen
v	smrt in križan, ker nas ljubi. — O, le v njegovem veličastvu si ga mislimo, ki ga je imel pri svojem Očetu pred začetkom sveta, in v kakoršnem se je prikazal na Taborski gori, ves v luči in svetlosti in nebeški lepoti med Mojzesom in Elijo, — in zdaj ga pa poglejmo tukaj na Kalvariji med dvema razbojnikoma, zasmehovanega in zasramovanega, s trnjevo krono na glavi, njegov obraz v krvi in njegove dobrotljive roke in nogo prebodene z ojstrimi žeblji in ves njegov život v krvi in ranah, in vse to iz ljubezni do nas, da nas jo odrešil: ali no kliče vse to na glas, da nas Jezus neizrečeno ljubi?
Pa kateri človeški jezik vam moro dopovedati Jezusovo ljubezen do nas? Odpri se pekel pod našimi nogami in pridite ven,
vi	zavrženi angelji! Vi boto mojim poslušalcem bolj dopovedali, kolikanj nas ljubi Jezus, kakor jim jaz morem dopovedati. Zakaj vi ste bili veliko imenitnejše stvari božje, ko mi, — in le prevzeli sto se bili zavolj te svoje imonitnosti, in nič več milosti ni bilo za vas, zavrženi ste bili precej v pekel na vekomaj; mi pa smo
v prvih stariših grešili, in Bog nas ni udaril, ampak — o neizrečena ljubezen! — nebesa se odpro, Jezus Kristus pride na zemljo, in on pretrpi tiste kazni, ki bi jih bili mi morali v peklu vekomaj trpeti.
O, kristijani moji! kaj bomo vendar povrnili Jezusu za toliko ljubezen? Nič drugega, kakor to, kar on hoče od nas; in to ni veliko. Jezus hoče od nas, da mu skazujemo pokorščino in spol-nujemo vse njegove nauke vselej natanko in radi. In glejte: tudi to hoče od nas samo zavoljo tega, ker dobro z nami misli in želi le naše zveličanje, le našo časno in večno srečo; drugega noče in ne išče. In tako kamnenih src, mislim, ne bomo imeli, da bi Jezusa ne ljubili, kateri nas je tolikanj ljubil; saj nam je že prirojeno, da ljubimo svoje dobrotnike, in kdo je naš večji dobrotnik, ko Jezus Kristus?
II. Trpljenje Jezusovo in njegova smrt nam pa poleg vsega drugega posebno živo pred oči postavi hudobijo in ostudnost vsakega smrtnega greha in grozno ojstrost božjo pravico. — Da je greh nekaj hudega, pravi nam žo lastna vest. Že pri kakem majhnem pregrešku nam stopi kri v obraz in, ako slišimo le pripovedovati o hudi pregrehi, obide nas groza, če nismo že popolnoma skaženi in sprijeni. In pekel, ki ga grešnik nosi v lastnem srcu, jo strašan, da nič strašnojšega ni na svetu; črv, ki grešnika, kamorkoli gre, spremlja in grize, je hud, da nič hujšega na zemlji. Solze zapeljane nedolžnosti, nopokoji po hišah, uboštvo zapravljivca, ognjeno oko togotneža, zeleni obraz nevoščljivca, gola kost in koža in prezgodnja smrt nečistnika, vse to nam po svetu vsaki dan napoveduje, kako hudo je greh. Da je zavolj jedne prevzetne misli bilo pahnjenih toliko tisoč angeljev v pekel, da so bili naši prvi stariši izgnani iz raja in so postali umrjoči, da je ob Noetovem času razen osem oseb vse, kar je bilo živega, poginilo v vesoljnem potopu, da je žvepleni ogenj izpod neba požgal hudobni mesti Sodomo in Gomoro, da se je razven tega od nekdaj še neizrečeno veliko drugih strašnih, neznanih nesreč in nadlog godilo na svetu; da toliko milijonov pogubljenih duš vekomaj gori v peklenskem brezdnu: vse to nam spričuje, kako strašno hudo je greh, in kako ojstra jo božja pravica! In vendar, kaj je vso to, če pomislimo, da je greh tako strašan, da sam vsemogočni in vsevedni Bog ni vedel z ničemur drugim izbrisati strašnih nasledkov greha, kakor s smrtjo svojega jedinorojenega Sina! Le na Kalvarijo poglejmo, kjer se nam kaže

nedolžni, večni Sin božji tako neusmiljeno mučen zavoljo naših grehov, ki visi zapuščen od svojega lastnega nebeškega Očeta v grozovitem trpljenju na sramotnem lesu križa! Ta pogled na Kalvarijo nas uči bolj, kakor vse trpljenje v peklu, da je velika, neznana, strašna hudobija, razžaliti vsemogočnega, svetega, pravičnega Boga. Zavoljo naše hudobije je bil Jezus ranjen — pravi prerok Izaija — in udarjen zavoljo naših grehov. Zato kliče tudi sv. Bernard in pravi: Spoznaj, o človek, kako nevarne so bile tvoje rane, ki jih je bil naredil greh, ker je moral Jezus ranjen biti, da jih je ozdravil.
O človek, zanikrni človek! Vzemi si vendar k srcu, kako strašna hudobija je greh, ker je moralo Jezusovo telo biti ranjeno od glave do nog, da smo rešeni od greha. Spoznaj vendar, ti pregrešni jezik, hudobijo svojega opravljanja, pohujšljivih pogovorov, zaljubljenih pesnij, nesramnih norčij! Spoznaj vendar, ti razuzdano oko, nevarnost in hudobijo syojih nesramnih in zapeljivih pogledov! Spoznaj vendar, ti nesramna roka, hudobijo svojih nesramnostij in svojih tatvin! Spoznaj vendar, ti pregrešno srce, hudobijo svojega napihovanja in napuha, svoje lakomnosti, svoje nevoščljivosti, svojega sovraštva! — Toda človek noče spoznati hudobije svojih grehov, ampak prizadeva si vse svoje grehe izgovoriti in iz strašnih pregreh narediti majhne, odpustljive grehe! Koliko izgovorov pač najde posebno zastarani grešnik, da potolaži svojo vest, da goljufa samega sebe in druge, da to, kar dela, ni tako pregrešno, kakor nekateri menijo, da je ta in ta greh le slabost človekova, zavoljo katere se ni treba bati kazni; da je Bog usmiljen in dobrotljiv in da človek ne moro biti angelj! Od tod pride toliko hudobij in grehov na svet! O kako nepremišljeno se dela greh, zavoljo katerega je naš Bog in Gospod Jezus na križu umrl! Iz grehov — s tatvino, goljufijo, krivico, nesramnostjo, z dovoljenjem in zakrivanjem ptujih grehov — jih veliko išče svojega dobička, od svojih grehov jedč in pijo; s poštenim, pravičnim življenjem se pa boje priti v revščino in nadlogo. O grešniki! kedaj se bodete spreobrnili? Kako morete verovati, da je Sin božji umrl v zadoščenje za naše grehe, in vendar tako predrzno in lahkomišljeno živite v grehih?
O greh, ti neznana hudobija, po katerem smo vzeli svojemu Bogu in Zveličarju, Jezusu, življenje, pomnožili njegovo trpljenje, in mu napravili tako bridko, grozovitno smrt! Strašno je pasti v roke živemu Bogu. Kaj bo z nami grešniki! Ali hočemo še upati
milost od tistega, kateri ni uslišal milega klica svojega jedino-rojenega Sina, ki mu ni hotel skazati nobene milosti in njega nedolžnega umoril s tako grozovitno smrtjo? Ali ne bomo tudi mi s strahom in trepetom s sv. Avguštinom klicali: O pravica božja! nikar me ne sodi, ker ne bom mogel prenesti ojstrosti. O ojstra pravica božja, nikar me ne sodi! — Toda čemu ta strah, trepet in obupnost! O vi vsi spokorni grešniki, bodite potolaženi in veselite se z menoj; ravno ta tako ojstro obsojeni Sin božji je vse zadolženje naših grehov nase vzel, da bi nam zapustil milost. Ce se s ponižnim, skesanim srcem spokorimo svojih grehov in poboljšamo, zadosti je že jeden glas njegove prelite krvi, da nam izbriše in odpusti vse grehe in hudobije, ko bi jih še toliko bilo. Ta kri kliče s silnim glasom k Očetu v nebo: Oče, odpusti jim; jaz sem izplačal vse zanje. Ta kri kliče vsem grešnikom, ko bi bili še tolike grehe storili: Jaz nočem smrti grešnika, ampak da sc spokori in živi! Kolika tolažba, koliko upanje spokornemu grešniku! O moj Bog! če premišljujemo število in hudobo in ostudnost svojih grehov, če premislimo svojo slabost in malovrednost in tvoje neskončno veličastvo, ki smo ga zaničevali, če premišljujemo tvojo jezo in srd, s katerim greh sovražiš in preganjaš, v strahu trepetamo in se bojimo; če se pa ozremo v križanega Sina božjega, kateri je v spravo za naše grehe prelil do zadnje kaplje svojo kri, če pomislimo, da to neskončno zasluženje njegovega odrešenja, ako le hočemo, moremo z resnično pokoro obrniti v svoj prid in v svoje zveličanje, zgine presilni strah in obupnost. S tem njegovim neskončnim zasluženjem moremo božji pravici popolnoma zadostiti in izbrisati vse brezštevilne grehe. Tako tedaj s trdnim zaupanjem v njegovo neskončno zasluženje delajmo resnično pokoro za svoje grehe, za katere je on, naš Bog, Gospod in Zveličar umrl v strašnih mukah in bolečinah, da njegova za nas prelita rešnja Kri nad nami ne bo zgubljena; da nam bo sklicala milost, odpuščanje in spravo z Bogom. Zatorej sc odpovejmo brez odlašanja grehu in grešnim navadam danes, veliki dan milosti božje, ob strašnem, za vse spokorne grešnike pa tolažbe polnem spominu smrti našega Odrešenika, in ga prosimo potrebne pomoči in milosti stanovitnosti, katere nam po svoji neskončni ljubezni gotovo ne bo odrekel.
Tebe pa, za nas križani Jezus, sedaj zahvalimo za vso bolečine in za vse zasramovanje in za vse krvave rane, katerih si bil poln od nog do glavo, da si nas spravil z Bogom in nam zopet
odprl nebeško kraljestvo. Daj nam milost spoznati tvojo neskončno ljubezen do nas, spoznati ojstrost božje pravice, spoznati ostudnost in hudobijo svojih pregreh, zavoljo katerih si ti tolikanj trpel in umrl na križu. Daj nam milost in pomoč, s pravim spreobrnenjem in resnično pokoro se udeležiti tvojega bridkega trpljenja in grenke smrti, da bo tvoja za nas prelita kri nam v zveličanje in ne v pogubljenje. Spomni se nas, Gospod Jezus, v svojem kraljestvu, in kadar se bodo naše duše ločile s tega sveta, pridi k naši smrtni postelji in potolaži nas, kakor si potolažil na križu razbojnika, ki je spoznal svoj greh in se ga kesal; in kakor si rekel njemu, tudi nam reci ob smrtni uri: Še danes boš z menoj v raju. Amen.	j- A. Pintar.
Velikonočna nedelja.
I. Trojni potres v svetem pismu.
In glej! velik potres je vstal.
Mat. 28, 2.
Veliki četrtek in včliko soboto v juternicah pa veliko nedeljo pri darovanju se moli odlomek iz psalma 75., vrsta 9. in 10., kjer stoje besede: Zemlja se je tresla iti je počivala, Jco se je Bog vzdignil v sodbo. Ko sem lansko leto na današnji veličastni praznik bral te besede pri sv. maši, naredile so name neki poseben vtis, ne da bi bil mogel seveda slutiti, kako bomo žo v prihodnji noči sami na grozen način skušali, kaj se pravi: Zemlja se je tresla. Žalostno obletnico imamo letošnjo veliko noč. Kako se je lansko velikonočno nedeljo praznično veselje bralo vsem na obrazu, kako slovesno jo bila ozaljšana naša hiša božja, kako veličastna je bila božja služba na ta najlepši praznik celega leta! Zares vesela aleluja! In drugo jutro! Cerkev jo bila skoraj nepristopna, zid razpokan, svod je zeval, velikonočna in druge sveče razdrobljene na tleh, podoba Matere božje v velikem oltarju odmaknjena, zvonik hudo počen na več krajih. Iskali smo varnega prostora, kjer bi mogli opraviti Najvišjemu sv. daritev ter njegovo vsemogočnost zahvaliti, da nas je ohranila vsaj še pri življenju. Našli smo poljsko znamenje, streho pa je dalo milo nebo. In ko smo si priredili v mrtvašnici oltar za božjo službo, prenesli smo na belo nedeljo Najsvetojšo iz cerkve semkaj v drug tabernakelj. Pila je to moja
najžalostnejša pot v cerkev in iz cerkve. Je pač božja volja tako hotela.
Pa nočem več sebi in vam vzbujati tužnih čutil, nočem vam v spomin klicati, kako smo hodili v spokornih procesijah, kako smo se bali naslednjih nočij, kako nekateri niso mogli, drugi pa si ne upali v navadne prostore; nočem tudi kazati na ponavljajoče se sunke in podzemeljsko bobnenje v naslednjih dneh in skozi celo leto več ali manj; o vsem tem dalje govoriti nočem, tem manj, ker so v teku leta vaša stanovališča že izgubila sledove velikonočnega potresa in tudi cerkve že vstajajo iz svojih podrtij z državno pomočjo in drugih blagih dobrotnikov podporami. Letošnji velikonočni praznik porabim v pridigi zato, da vas opozorim na trojni potres, zapisan v sv. pismu."
Prvi potresje bil veliki petek ob smrti Jezusovi.
Tisti večno srečni dan za nas je solnce opoldne otemnelo in tema je prihajala čezdalje hujša in ljudi je spreletavala čudna groza in mnogi so kar nazaj tiščali proti Jeruzalemu, pa pota niso našli. In tema se je storila po vsi zemlji do treh popoldne. (Mat. 27, 45.) Tedaj pa je Jezus s križa doli zavpil: Dopolnjeno je! In je glavo nagnil in dušo iz sebe dal (Jan. 19, 30.). Polagoma se razpršuje tema, toda nova groza. Zemlja se je potresla, in sicer tako strašno, da je zapisal sv. Matevž: Stotnik pa in kateri so z njim bili in v Jezusa verovali, ko so videli potres in kar se je godilo, so se silno bali in so rekli: Resnično, ta je bil Sin božji! (Mat. 27, 51. 54.)
Kar je prerok prerokoval tisoč let pred Kristusom, spolnilo se je ob Odrešenikovi smrti: Pred Gospodovim obličjem sc je tresla zemlja, pred obličjem Jakopovega Boga (Ps. 113, 17.). V jeruzalemskem tempelju je bilo radi velikonočnih praznikov vse polno tujih ljudij. Kar zabobni pod njimi, zemlja se strese, zidovi pokajo, vmes pa se zagrinjalo pretrga na dvoje od vrha do tal. (Mat. 27, 51. 62.)
Potres ob Kristusovi smrti se ni čutil samo v Jeruzalemu, ampak po celem svetu. Bil je sklenjen s tako strašnimi okoliščinami, kakor nam druga zanesljiva poročila pripovedujejo, da so ljudje menili, vsega bo konec. Potres velikega petka je bil tako silen in močan, da se je porušilo več mest in trgov, pogreznilo več gorft, podrlo sc več stolpov, kakor tudi mnogo gradov in hiš, na primer 11 most na Francoskem, 12 mest v Aziji, več hiš v Niccji in
Bitiniji. Sploh so se ljudje bali, da bo konec sveta in so govorili, da se je morala zgoditi nekje tako strašna hudobija, da zemlja in nebo žalujeta nad njo ter da zemlja več noče nositi takih hudobnežev. In sv. Avguštin pravi, da se je takrat zemlja zgrozila ter do dna potresla, kakor bi ne mogla nositi Gospodovega križa.
Sv. evangelist nam pove o tistem potresu še nekaj drugega. In skale so pokale in grobi se odpirali (Mat. 27, 51. 52.).
Malo poprej je rekel Jezus trdovratnim Judom: Povem vam, da, če ti molče, bodo kameni vpili (Luk. 19, 40.). Pri njegovi smrti je vpila vsa narava, tudi kameni. Zgodila se je tedaj na gori Kalvariji velika bistvena sprememba, ki je razvidna še dandanašnii. V cerkvi božjega groba se vidi med jamico, kjer je stal križ Kristusov in ki je pokrita s srebrno ploščo, in med črno ploščo na mestu križa levega razbojnika pod podolgasto belo ploščo raz-poklina, dolga 1 meter 60 centimetrov, široka 15 centimetrov; ker je spodaj pod skalo kapela, vidi se lahko tudi tukaj, da je to res prava razpoka. Pa še več! V naravnih rečeh zvedeni učenjaki so se izjavili, da kak navaden potres take razpokline ni mogel narediti, temveč da se je tukaj zgodil gotov čudež. To pa zato, ker je skala počena poprek in razpoklina prekrižuje žile na čisto nenavaden, nadnaraven način. Navaden potres pa loči plasti, gre za žilami ter razdere zvezo na najbolj slabih krajih. Zato je zapisal sv. Ciril, škof jeruzalemski, v 4. stoletju besede: Ta sveta Golgota, ki do danes očitno kvišku kipi, spričujc do današnjega dne, da so tisti trenutek pokale skale.
In skale so pokale. Bere se, da se je tistikrat razpočila gora Montserat na Spanjskem, na Laškem gora Kajeta in gora Alvernija, posvečena po ranah sv. Frančiška. Sveti llijeronim piše, da se je pri velikih vratih v tempelju razpočilo naddurje, ki je bilo silno veliko.
Neki sveti učenik piše: Skale so pokale, da bi pokazale, kako naj se srca človeška omečijo po smrti Gospodovi. Kristijani! Ta prvi potres v sv. evangeliju z vsemi svojimi silnimi nasledki naj budi tudi nas k pokori, priganja k srčnemu kesanju ter vnema v nas ljubezen do križanega Zveličarja.
II. Drugi p o t r e s je bil dva dni pozneje na veliko nočno nedoljo zjutraj. Sveti evangelij, ki sc bero veliko soboto pri sv. maši, pravi: Ko sc prvi dan tedna zasveti, prišla je Marija Magdalena in una Marija gledat grob. In glej! Velik potres je vstal. Zakaj angelj Gospodov je prišel iz nebes in je pristopil ter
kamen odvalil in nanj sedel. Njegovo obličje pa je bilo kakor blisk, in njegovo oblačilo kakor sneg. Od straha pred njim pa so varuhi strepetali in so bili kakor mrtvi. Angclj pa je izpregovoril in rekel ženam: Nikar se ne bojte! zakaj vem, da iščete Jezusa, kateri je bil križan. Ga ni tukaj; vstal je namreč, kakor je rekel. (Mat. 28, 1—6.) Straža je zbežala v mesto, ko se je bila zavedela. Ondi so povedali velikim duhovnom vse, kar se je zgodilo. (Mat. 28, 11.)
Potres ob Jezusovem vstajenju je zopet pričal o božji naravi Odrešenikovi, pričal tudi o resničnosti njegovih prerokovanj.
Po nauku vseh svetih očetov se grob ni odprl, ko je Gospod vstal od mrtvih. To je storil šele angelj, ko je bil Gospod grob že zapustil, v pričevanje, da se je vstajenje zares zgodilo. Vstajenje je podlaga naše vere; zakaj ko bi Kristus ne bil vstal, pravi sveti Pavel (I. Kor. 15, 17.), bila bi naša vera prazna, ker tedaj bi se Kristusova nizkota ne bila spremenila v častitljivost; tedaj bi bilo revno, ponižno, križano življenje kristijanov brez upanja; tedaj bi bilo pravično življenje, častitljivost in naša vera — nič. Z Gospodovim vstajenjem je spričano, da Kristusovo življenje ne pelje le v srečno neumrjočnost duše, ampak tudi v spremenjenje telesa; odrešen je s tem celi človek. Njegovo vstajenje je tudi naše vstajenje, ako se ravnamo po njegovem življenju. (Fil. 3, 21)
III. Tretji potres v sv. pismu pa je napovedan za konec sveta. Prerokoval ga je Kristus s temile besedami: Vzdignil se bo narod nad narod, kraljestvo nad kraljestvo; in kuga in lakota in potresi bodo po mnogih krajih (Mat. 24, 7.). In zopet prerokuje Kristus: Kmalu po stiski tistih dnij pa bo solnce otemnelo in luna ne bo dala svoje svetlobe in zvezde bodo padale z neba in moči nebeške sc bodo gibale (Mat. 24, 59). Sv. Janez pa piše (Raz. 8, 5.): Na zemlji bo gromenje in bliski in velik potres. Ako je že potres brez pristavka tako grozen, tako ljudi begajoč, kakšen bo šele potres ob koncu sveta, ko je napovedan velik potres! In ako smo že lansko leto mislili pri prvih sunljejih, da je napočil sodnji dan, kako bo šele takrat vso prestrašeno, ko napoči zares vesoljne sodbe dan ! Ljudje bodo tistikrat po napovedbi sv. Janeza klicali goram in pečevju: Padite na nas in zakrijte nas pred obličjem njega, ki sedi na sedežu, in pred jezo Jagnjetovo; zakaj prišel je veliki dan njih jeze; in kdo bi mogel obstati? (Raz. 6, 16. 17.) In zopet se bere v skrivnem razodenju sv. Janeza (16, 18.): In vstali so bliski in glasovi in velik potres je vstal, kalcoršnega še nikoli ni bilo, kar so bili ljudje na zemlji; takšen in tako velik je bil potres-
15

Znamenja božjih prihodnjih sodba, ki jih je napovedoval Kristus in so jih napovedovali tudi apostoli, pokazala so se deloma že v teku človeške zgodovine zlasti ob razdejanju mesta Jeruzalema, deloma pa se ozirajo ta prerokovanja na konec sveta. Silni potresi z drugimi podnebnimi prikaznimi vred so bili za cesarja Trajana v Antijohiji, za Antonina na Grškem, za Avrelija po Laškem. Posebej pa pripomnim, da se je prikazen bliska, groma in potresa nekoliko spolnovala za rimskega cesarja Julijana odpadnika. Ko je bil namreč ta dovolil judom jeruzalemski tempelj zopet sezidati, razmetaval je potres zid in kamenje, in ogenj je požigal vso pripravo. Vse to pa je podoba znamenj ob koncu sveta.
V letih 399., 400. in 401. je bilo mesto Carigrad po potresih hudo obiskano. Med jednajstimi pridigami sv. Janeza Zlatousta, ki jih je sredi 17. veka spravil na dan neki učen dominikanec, je jedna o potresu. V ti pridigi je popisan potres po vseh okoliščinah in učinkih na ljudi. Dva dni je trpela tista groza. Globočje je vplivala na ljudi, kakor vse pridige sv. nadškofa Janeza Zlatousta. Strah je krotil strasti, strah je zabranjeval vsakoršne veselice. Ljudje niso mislili več na pojedine, na ples, na druga zapeljiva razvedrila. Čuli so ljudje, postili se, delili miloščino, pa molili. Zdihovali so, jokali so, pokorili so se hudo in resnično skesali. Shajali so se, pa ne za kratek čas, ampak da z združenimi prošnjami skušajo potolažiti božjo pravičnost. Prepevali so psalme in druge svete pesmi. Na večer so se prestrašeni zatekali v cerkve; noč in dan se je molilo in pobožno prepevalo z vso vnemo.
Ko se je začelo tresti, bil je sv. cerkveni učenik bolan ter jc ležal v postelji. Drugi dan pa je vstal ter se pokazal ljudstvu, pridigoval je ter opominjal ljudi, kake sadove naj taka strašna šiba božja po božji volji pokaže na njih.
Tudi nas je obiskala lansko leto taista šiba božja. Vprašam danes ob prvi obletnici: Ali je med nami zaznati kaj prida takih čednostij, kakoršne so razodevali takratni kristijani carigrajski? Vprašam dalje: Ali je ta šiba božja pokazala take sadove na nas, kakoršnih Bog po taki nezgodi pač mora pričakovati ? In ti sadovi, po katerih povprašujem danes, so kratko izraženi v besedi: Ali jo od zadnje velike noči kaj znatno me n j greha med nami? Ali je zaznati kaj prave spokornosti? Nato naj odgovori vsakteremu lastna vest; veste pa tudi kmalu odgovor, ako se nekoliko ozrete sploh po župniji.
Kristijani! Ako si ženemo to šibo božjo živo k srcu, potem je to dobro znamenje, da se vdeležujemo odrešilnega dela Kristusovega in da se zavedamo tega, kar je v zvezi s trojnim svetopisemskim potresom. Potem nas taisti Jezus, ki je na veliki petek za nas umrl in velikonočno jutro zmagovit vstal iz groba, tudi ne bo zavrgel kot večni Sodnik, ampak na duši in telesu poveličane vzel k sebi v sv. nebesa. Amen.
Valentin Bernik.
2. Jezusovo vstajenje potrjuje našo vero, upanje in ljubezen.
To je dan, ki gaje Gospod naredil; veselimo in radujmo se v njem.
Ps. 117, 24.
Ni ga, predragi v Gospodu, praznika našega Gospoda Jezusa Kristusa, kateri bi razodeval toliko veličastvo božje, kakor ravno današnji. Božič je nežno - prisrčni praznik zarad božjega Deteta, katero je tako nežno in ljubeznivo. Praznik sv. rešnjega Telesa nas spominja neskončne ljubezni Jezusove v najsvetejšem zakramentu ter vzbuja v naših srcih ljubezen. Velika noč pa je mogočen in veličasten praznik. Prisiljeni smo tu občudovati božjo moč od smrti vstalega Zveličarja. Mi strmimo nad skrivnostjo današnje nedelje. To strmenje je popolnoma opravičeno, če premislimo dogodke zadnjih dnij. Veliki petek smo videli Gospoda na križ pribitega. Brez moči in veljave je; vse ga zaničuje; ves slaboten in onemogel je. Danes ga pa gledamo v nebeškem veličastvu: ne več sramotno pribitega na križ, temveč kot zmagovalca smrti in pekla. Oboroženi vojaki, ki so stražili grob, popadajo pred njim; skala se odvali; vse se trese in Odrešenik gre mogočno iz groba. Nič več ni podoben onemu slabotnemu, zaničevanemu Jezusu: temveč častitljiv in veličasten je. V resnici današnji praznik ima nekaj veličastnega v sebi.
Predragi v Kristusu! Jezus je sicer veliko čudežev storil; toda čudež vseh čudežev je današnji. Le pomislimo: poprej mrtvi Zveličar oživi zopet samega sebe; vse rane zaceli najedenkrat; prodore zapečateni grob ter ves častitljiv, svetel kot solnce — vstane iz groba in sicer — iz lastne moči; nihče mu ne pomaga. Kdo bi no strmel nad tem čudežem? Ne bom vam popisoval, kako so šlo v nedeljo zgodaj zjutraj pobožne žene h grobu, da bi še jeden-krat mazililo Jezusovo telo; ne bom vam popisoval, kako se jo
16*
vstali Zveličar prikazoval Magdaleni, Petru in drugim učencem, temveč v duhu si danes pred oči postavimo ves ta veličastni čudež ter se prašajmo: zakaj je Gospodovo vstajenje za nas tako pomenljivo? Odgovarjam vam, da je Zveličar s svojim vstajenjem utrdil našo vero, naše upanje in našo ljubezen. _________________________
I.	Zveličar je utrdil našo vero. Kako to? Mi verujemo, daje Jezus Kristus pravi Bog, Stvarnik nebes in zemlje. V nebesih je doma in od tam se je preselil na zemljo ter postal človek. Vse to je Jezus tudi sam trdil: da je Sin božji in tudi, da bo prišel nekdaj sodit žive in mrtve. Tako je govoril in veliko jih je verovalo vanj. On je pravi Bog in kot tak mora vedno živeti. Toda kaj se je zgodilo? Judje ga umore in se vesele svoje zmage, češ, »Jezusani več. Zdaj vidimo, koliko smemo verjeti njegovim besedam. Mi smo ga umorili.« če bi bil torej Gospod obležal mrtev v grobu, imeli bi ga vsi za sleparja in lažnika. — Moral je torej zopet vstati iz groba: iz lastne moči, živ in častitljiv, ves spremenjen; premagati je moral smrt in osramotiti Jude. In to je tudi storil današnji dan. Vstal je, ni ga tukaj, rekel je angelj pobožnim ženam. S tem je najbolj pokazal svojo božjo moč, katere vsa judovska druhal ni mogla uničiti; na videz jo je uničila samo za tri dni. S tem čudežem je najbolj pokazal, da je pravi Bog. Zanesti se torej smemo : resnično je vse, kar je govoril. Uresničile se bodo torej besede, da bo katoliška cerkev ostala do konca sveta; nobena sovražna sila jo ne bo premagala, zakaj Jezus, pravi Bog, je tako rekel; resnično je, da je v zakramentu sv. rešnjega Telesa živo pričujoč; zakaj Jezus, pravi Bog, je tako rekel; resnično je, da so nebesa in pekel .... in da bo Bog svoje zveste služabnike poplačal z večnim veseljem, nasprotnike svoje in sv. cerkve, sploh vsakega v smrtnem grehu umrlega pa kaznoval z večnim pogubljenjem, zakaj Jezus, pravi Bog, je tako rekel. S svojim častitljivim vstajenjem je pokazal, da je pravi Bog. Na ta čudež je sv. apostol Pavel opiral svojo vero, rekoč: Vem, komu verujem. Hotel je reči: moja vera ni prazna, ni neumna, ampak jaz verjamem Bogu, ki je oživil samega sebe. Na tem čudežu sloni vsa naša vera. Ako pa Kristus ni vstal, pravi daljo apostol Pavel, tedaj je prazno vse naše oznanjevanje iti prazna tudi naša vera. Ta čudež je dajal prvim kristi-janom pogum, da so vstrajali v veri v Jezusa, kljub nasprotovanju in ugovorom poganskih oblastnikov in kljub najhujšim mukam.
II.	Jezusovo vstajenje pa utrjuje nadalje tudi naše upanje v prihodnje častitljivo vstajenje. Gospod Zveličar je po groznih mukah in krvavi smrti tretji dan lep in častitljiv vstal iz groba. Tudi naša trupla ne bodo vedno v grobu, temveč združena s svojo dušo bodo vstala sodnji dan k novemu, boljšemu življenju. Telesa pravičnih bodo spremenjena, to je: svetila se bodo kakor solnce ter bodo v svoji lepoti podobna Jezusovemu častitljivemu telesu. Kakor se torej nihče ne pritožuje, če zvečer zaide solnce, ker zjutraj zopet vzhaja; kakor se vrtnar ne pritožuje, ako odpada v jeseni listje, dobro vedoč, da spomladi zopet požene, tako naj se nihče ne pritožuje, če mu telo strohni, dobro vedoč, da kdaj zopet častitljivo vstane iz groba. Pri Jezusu je prišlo za trpljenjem veselo vstajenje. Tako bo tudi pri nas: »za kratkim trpljenjem večno veselje«. Tako so je tolažil sv. Alojzij. Tako nas tolaži tudi Jezus ne le z lastnim zgledom, temveč tudi z besedo rekoč: Na svetu boste stiske imeli; pa zaupajte, jas sem premagal svet (Jan. 16, 23.). Hotel je reči: Meni so se nadloge spremenile v radost; zaupajte, tudi vam se bodo.
S to resnico na prihodnje častitljivo vstajenje sc je tolažil sv. Ignacij, škof Antijohijski. Česar Trajan ga je obsodil k smrti; divje zveri naj ga raztrgajo. Med dolgo potjo v Rim sc mu je slabo godilo. Sam to popisuje, rekoč: »Po noči in po dnevu, po morju in po suhem se moram bojevati z zvermi; obdaja me deset leopardov, to je krutih vojakov, kateri me tembolj tepč, čim več dobrot jim skažem.« Vedel je, kaj ga čaka v Rimu. Zagnali ga bodo pred divje zveri, da bi ga požrle. Kristijani v Rimu bi ga bili radi rešili te kazni. On je to vedel, zato jim je že naprej pisal, da naj nikar ne zadržujejo divjih zverij, da bi ga strgale. »Če bi se pa obotavljale«, pravi, »jih hočem sam dražiti in naščuvati zoper sebe.« Tako je govoril ter se ni nič bal smrti. Zakaj? Upanje na prihodnje vstajenje ga je tolažilo. »Lepo je za-mo«, je dejal, »s sveta se podati k Bogu, da bom kot lepše solnce vzhajal pri njem«, češ: Dobro je umreti za Boga, ker tam me čaka plačilo lepše, dragocenejše kot jo solnce.
III.	Jezusovo častitljivo vstajenje pa ne utrjuje samo naše vere, našega upanja, temveč tudi našo ljubezen. To so pravi: častitljivo vstalega Zveličarja ljubimo še bolj, kakor smo ljubili trpečega in umirajočega. Trpečega smo ljubili zato, ker trpi za nas iz ljubezni do nas. On je nas ljubil, zato ga moramo ljubiti tudi mi. — In tega svojega Gospoda smo izgubili veliki petek. Žalovali smo pri njegovem grobu. Tiha žalost so nas jo polastila. Ničesar drugega nismo želeli, kakor da bi ga zopet videli živega.
In to se je zgodilo današnji dan. O koliko veselje je to, da zopet vidimo živega, častitljivega, veličastnega onega, s katerim smo malo dnij poprej žalovali.
Poglejmo Marijo Magdaleno. Ona išče vsa objokana Gospoda med mrtvimi; išče ga v grobu. Kar izve, da je vstal. O, kako je zdaj vesela! In Gospod se ji prikaže ter jo pokliče po imenu: Marija! Vsa vesela teče drugim učencem pravit: »Naš ljubljeni Gospod je vstal.« Vstajenje Jezusovo je pomnožilo njeno ljubezen.
Nek kmet je imel dolgo let bolno ženo; sključil jo je bil protin, da še po hiši ni mogla hoditi brez palice. Večkrat ga ne-volja premaga, da mrmra in jo zaničuje. Ko jo je pa pokosila smrt in zakrila črna zemlja, čuli smo ga večkrat žalovati za ženo rekoč: »Moje tovarišice ni nikjer; srečen bi bil, ko bi mi še varovala dom in pohištvo« ; po smrti ranjce se mu je torej pomnožila ljubezen. Tudi smo večkrat videli, da so otroci jeli stariše ljubiti, spoštovati ter zanje moliti tedaj, ko so bili stariši že zakopani v grob. Tako se tudi kristijanovo srce ogreje v ljubezni do Gospoda Zveličarja, če ga premišljujemo v — božjem grobu.
Tu ob božjem grobu šele spoznamo, kdo je ta, ki leži v njem. Tisti, ki je rekel: Talco sem te ljubil, da sem dal svoje življenje zate. Zdaj se lahko zveličaš, če le hočeš. Da ti ne bi trpel v peklu, trpel sem jaz zate na križu. Bolj te ne more nihče ljubiti, kakor oni, ki da svoje življenje zate. In to sem storil jaz. — To človek premišljuje in rad bi videl živega, srečnega, častitljivega svojega dobrotnika, da bi ga mogel še bolj ljubiti. In to se je zgodilo današnji dan. Vstal je. Vesele se te sreče Zveličarjeve vsi pravi prijatelji Jezusovi.
Z današnjim čudežem se je torej Gospod pokazal pravega Boga, ker je vstal iz lastne moči. Potrdil je s tem našo vero. Potrdil je naše upanje, da napoči tudi nam jedenkrat milejša doba. Potrdil je zlasti našo ljubezen. Še bolj ga ljubimo, kar smo ga natančneje spoznali. — Zato, predragi v Kristusu, govorimo vselej s sv. Petrom: Gospod, h komu pojdemo ? Ti imaš besede večnega življenja, mi pa smo verovali in spoznali, da si ti Kristus, Sin božji. Amen.	- k—
Velikonočni ponedeljek.
Duhovno vstajenje.
Gospod je zares vstal, aleluja.
Luk. 24, 34.
Ko pripoveduje sv. evangelist Lukež, kaj so pripovedovali apostoli, zbrani v Jeruzalemu, učencema, katerima se je bil prikazal Jezus na poti v Emavs, zapisal je kratko te-le besede: Gospod je zares vstal. Na prvi pogled nimajo na sebi te besede nič posebnega. Ali poglejmo le malo natančneje ta stavek in iznenadila nas bo besedica zares, besedica, ki se nenavadno prilega premišljevanju o velikonočnem času. Znano nam je, koliko dogodkov nam pripovedujejo evangelisti iz Jezusovega življenja, koliko čudežev, koliko dobrot, ki jih je delil. Toda pri nobenem ne pristavljajo za nekako slovesno potrdilo besedice zares. Nikjer ne beremo: Kristus je zares bežal v Egipet, zares izpremenil vodo v vino, zares hodil po morju kakor po suhem, zares obudd Lazarja.... Ker je to slovesno potrdilo pristavljeno samo pri vstajenju Gospodovem, tedaj lahko trdimo, da sv. Lukež tega ni storil po neve-doma, marveč iz važnega vzroka, po nagibu sv. Duha. In vzrok, da je tako slovesno potrdil današnji evangelist Kristusovo vstajenje, je prav veliki pomen in neprecenljiva važnost Kristusovega vstajenja. Ta pomen za nas bomo danes premišljevali, namreč I. da moramo po zgledu Kristusovem tudi mi zares vstati od smrti greha; II. zakaj ljudje ne vstanejo zares od starih grehov in se povračajo nazaj vanje.
Naj nam pomaga Kristus, da bodo naši sklepi zares trdni kakor skala, na kateri stoji on — zmagovalec smrti in pekla.
I. Kristusovo vstajenje je najveljavnejši pečat, najtrdnejše potrdilo temeljnih resnic naše sv. vere. S tem je Kristus dal spriče-vanje, da je bil zares pravi človek, nam popolnoma jednak v vseh rečeh, razun greha. Bil je človek, ki je trpel grozne bolečine, vsled katerih je obnemoglo telo in se je morala ločiti duša od telesa. Ali on ni bil le človek, ki je trpel in umrl, on je bil tudi pravi Bog. Razdrobljeni pečati, ki so jih pritisnili hudobni farizeji na Kristusov grob — ti so nerazrušljive priče njegove vsemogočnosti, njogove božje nature. S tem je Kristus potrdil spričevanje
stotnikovo pod križem : Resnično, ta je bil Sin božji! Ali Jezus nas ni prišel samo odrešit, ampak tudi učit. Svoj zgled vam zapustim, svoj zgled vam dam, naročal je apostolom malo pred smrtjo. — Z zgledom torej, ne s samo besedo nas je učil, in kakor je celo Kristusovo življenje najlepši zgled vsem kristijanom, tako je hotel naš Gospod s svojim vstajenjem dati nam zgled duhovnega vstajenja. Sv. apostol Pavel piše Rimljanom: Pokopani smo namreč s Kristusom po krstu v smrt, da kakor je vstal Kristus od mrtvih, tudi mi v novem življenju hodimo, to se pravi: Pokopali smo v sv. krstu ali v sv. spovedi starega grešnika, da smo vstali po zgledu Kristusovem k novemu življenju, k življenju v milosti božji. Ker smo pa vstali po zgledu Kristusovem in s pomočjo Kristusovo, treba je, da vstanemo zares, kakor je on zares vstal.
Ko se je prikazaval Kristus, ni hodil okrog njegov duh, apostoli niso videli prikazni Jezusove, ampak njega samega v lastnem poveličanem telesu. Zato moramo tudi mi, ki smo vstali v postnem času iz groba grehov, vstati zares in ostati stanovitni do konca. Naše vstajenje (spreobrnenje) ne sme biti le navidezno, le nekaka prikazen, le zato, da izpolnimo dolžnost, ki jo zapoveduje sv. cerkev, le iz sramu pred ljudmi. Kdor vstaja tako, ta ne vstaja, marveč pogreza se še globlje v stare in še novo grehe. Postrgati moramo zares stari kvas in obleči novega človeka ter začeti novo življenje — po zgledu Kristusovem.
Kdor pa ravna po opravljeni spovedi tako, kakor je ravnal poprej, tor no skrbi za poboljšanje, tak človek je neznačajen, ni mož beseda, če ga sodimo kot ljudje. Kaj pravimo o takem, ki nam vso obljubi, sklepa, dela načrte, obeta in se roti, dokler govori z nami; ko pa pokaže hrbet, razkadč se vsi obeti v nič? Ali moremo spoštovati takega? Vsak bo rekel: ta so norčuje z menoj, to je človek, ki nima v sebi nikake časti —■ kratko: to ni mož-beseda, ravnanje njegovo jo razžaljivo. Tako sodimo ljudje ljudi. Kako nas bo sodil šele Bog?
Grešnik kleči v spovednici, in v trenutku, ko prejme neprecenljivo milost, s katero so mu izbrišejo grehi, obljublja slovesno, nikoli več no grešiti, vseh priložnostij v greh se varovati in poboljšati se. In tedaj dvigne Kristusov namestnik posvečeno desnico, blagoslovi ga in mu reče v Kristusovem imenu: Zaupaj, sin, odpuščeni so ti tvoji grehi! Kaka dobrota Zveličarjova! A komaj mine nekaj časa, pozabljena je prisega in obljuba, dana Bogu.
Stari grehi, stare priložnosti, vse se zopet povrne in morda je poslednje hujše od prvega. Ali se pravi to zares vstati, kakor je vstal Kristus zares? To se pravi zapravljati milost božjo in nič ceniti predragocenega daru Zveličarjevega. Na ta način ne bomo zdrobili pečatov na grobu svojih grehov, le še sedem novih bomo pritisnili, da nam bode toliko težje pozneje vstati.
II. Zakaj pa tako pogosto pozablja človek svoje obljube, od kod to, da smo tako nestanovitni? Vzrok temu je ta, ker svet ne poje aleluje, če prav sv. cerkev ves velikonočni čas vedno opominja: aleluja, aleluja!
Kaj pa pomeni beseda aleluja? To sta prav za prav dve besedi — hebrejski — torej tistega jezika, katerega je govoril naš Zveličar, katerega je pisal Mojzes in preroki — in pomenita: »hvalite, slavite Boga!« In prav to, ker svet ne časti, ne slavi Boga, ker ne poje aleluje, to je vzrok vseh pregreh.
Precej v spovednici se že prične pri neskesanem grešniku, ki nima trdnega sklepa poboljšati se, ta ne-aleluja, to zaničevanje božje. In kakor se je pričelo v trenutku, ko je božje usmiljenje doseglo vrhunec, ko Bog z razprostrtimi rokami čaka grešnika in ga vabi v svoje naročje, tako se nadaljuje pri vseh naglavnih grehih, ki so kakor očetje drugih pregreh, studenci, ki sc zlivajo v jedno reko — široko reko, ki hrumi v morje pogubljenja.
Le premišljujmo napuh! To je bil prvi greh, ki je razžalil Boga, greh Luciferjev in njegovih pristašev. »Ne bom mu služil, ne bom ga slavil!« tako je dejal najlepši angelj, ki se je prevzel. Ko bi se bil hotol pokoriti Bogu, kateremu jedinemu se spodobi hvala in čast, bil bi še danes luč in veselje nebeščanov, ne pa poglavar hudobnih duhov. In kakor jo prevzetoval Lucifer, tako prevzetuje še sedaj prevzetni svet, ki si domišljujo, da je sam gospodar, sam nekakov Bog, pa pozablja, da je prah in pepel, ubogi zemeljski črv. Poniža naj se v prah in pade na svoj obraz ter poje aleluja — in napuha ne bo.
Poglejmo lakomnost in sestro nevoščljivost. Lakomnik zaničujo božjo zapoved in postavo Kristusovo : Ljubi svojega bližnjega leakor sam sebe. Kdor zaničuje postavo, zaničujo tudi postavodajalca samega, torej lakomnik, ki zaklade zbira iz bliž-njikov krvi, ki pozna samo sebe, solz ubogih pa ne vidi, — ta zaničuje zapoved Odrešenikovo — on ne poje aleluje. Torej komur bi se zbujala ta strast v srcu, naj poje alelujo, naj hvali Boga in spoštuje besedo božjo — in strast bo zginila.
k
Ozrimo se na nečistost in požrešnost. Nečistnik pa ne prelamlja samo postave božje — 6. zapovedi — on gre še dalje. Nečistnik si postavi malika, katerega moli mesto Boga. Toda ta malik njegov ni čisti duh, ni pobožna, krepostna duša — malik njegov je ubogo meso, ki ga prej ali slej zglojejo črvi — ter se sesuje v prah. Nečistnik gre tako daleč, da zataji dušo, ker se ne meni zato, kar mu pravi pamet, marveč sluša le poželenje. Z dušo vred pa zataji Boga samega, ki je najčistejši duh. Zatajivši to dvoje se uvrsti nečistnik med neumne živali in morda je človek
—	krona stvarjenja — še brezumnejši kot goveda. Ali se more na kak način bolj skruniti čast božja, neskončno dostojanstvo Stvarnikovo? Aleluja! Hvalimo, častimo Boga v duhu in resnici.
Kaj pa jeza? Pri jezi moramo seveda ločiti opravičeno, sveto jezo od pregrešne jeze. Sveto jezo je imel tudi Jezus sam, ko je izganjal oskrunjevalce iz hiše božje. Pregrešna jeza je pa skoro vedno godrnanje zoper božjo previdnost. Bog nam pošlje križe in težave, da bi se zbudili iz grešnega spanja, ali da bi zadostili za grehe na tem svetu, ali pa hoče nakloniti prav .po križu kako posebno dobroto. Zakaj bi se torej jezili, če menimo, da nam kaj ne ugaja? Bog že vč, zakaj nam je poslal nesrečo. Žalostni smo lahko, če toča pobije rodovitno polje, — toda aleluja
—	hvalimo Boga. če zadene nesreča družino, da ji umre skrbni oče, žalostni so, res je to, toda aleluja, ne godrnjaj zoper božjo previdnost. Zakaj povprašajmo se: Kaj pa jo prav za prav našega ? Nič. Mi sami smo le Božji. In da rečem s sv. pismom: Kaj imaš, kar nisi prejel ? Če si pa prejel, zakaj se delaš, kakor ne bi prejel ? Torej aleluja!
Zadnja naglavna pregreha je lenoba — že po pregovoru vseh grdob grdoba. Bog je dal vsem talente, nekateremu pet, nekateremu dva, drugim zopet jednega. Dal jih je pa zato, da delamo ž njimi, ne pa zato, da jih zakopljemo. Služabniki moji ste, hočem, da me slavite, tako govori sam Bog. Torej aleluja — slavimo ga!
Vtisnimo si globoko v srce danes besedo »aleluja«, katera nam bodi geslo in pravilo v bodočem življenju, da ne bomo pri sodbi slišali besedij: Vzemite mu talent in malovrednega hlapca
vršite v vnanjo temo, kjer bo jok in škripanje s zobmi .... torej, da se to ne zgodi, posnemajmo vstalega Kristusa in vstanimo tudi mi zares — a vstali bomo, če prepevamo do zadnje ure v misli, besedi in dejanju — aleluja. Amen.	F. S. Finžgar.
Bela nedelja.
I. Dvojni pomen Jezusovih častitljivih ran.
Pokazal jim je roke in stran.
Jan. 20, 20.
Današnji sv. evangelij govori o dvojni prikazni vstalega Zveličarja. Zvečer tistega dne, to je velikonočno nedeljo, se prikaže Gospod zbranim učencem; pri zaprtih durih stopi med nje ter jih pozdravi z milo besedo: Mir vam bodi! Da bi jih prepričal o svoji resnični pričujočnosti, pokaže jim roke in stran. Učenci namreč skoro niso mogli verjeti, da bi to bil Gospod; zato pravi sveti Lukež (24, 37.), da so se prestrašili iti menili, da duha vidijo. Zato jim je Gospod rekel po pozdravu: Kaj ste prestrašeni in take misli obdajajo' vaša srca ? Poglejte moje roke in noge, da sem jaz sam; potipajte in poglejte, saj duh nima mesa in kostij, kakor vidite, da imam jaz. In ko je to rekel, pokazal jim je roke in noge in svojo stran (Jan. 20, 20.), kjer je imel znamenja ran od žebljev in sulice, v spomin svojega bridkega trpljenja in v večjo slavo svojega častitljivega tolesa.
čez osem dnij, to je današnjo nedeljo, pa se učencem zopet ravno tako prikaže, ko je bil ž njimi tudi Tomaž, ki apostolom ni hotel verjeti, dokler se ni sam prepričal. In zdaj se obrne Gospod k nevernemu Tomažu rekoč: Vloži svoj prst semkaj in poglej moje roke in podaj semkaj svojo roko in položi jo v mojo stran, in ne bodi neveren, ampak veren!
Kristus je torej na svojem poveličanem telesu obdržal znamenja častitljivih ran in iz njegovega obnašanja proti učencem in apostolu Tomažu že sklepamo, da je to storil iz tehtnih vzrokov. Gospod sam jim pripisuje globokeji pomen. In ker zdaj o velikonočnem času na oltarju gledamo častitljivo podobo vstalega Zveličarja, kako se mu na rokah, nogah in na strani svetijo rane, vsiljuje se nam pač vprašanje: zakaj so mu ostala ta znamenja?
S prerokom Caharijem (13, 6.) želimo ponižno Jezusa vprašati: Kaj so tiste rane v sredi tvojih rok? Odgovor na to vprašanje nam bo razložil, da so te častitljive rane pomenljive I. za Jezusa, II. za vernike.
Nadaljujem v počeščenje svetih peterih ran in v naš dušni blagor!
I.	Sv. rane so za Jezusa svitlo znamenje njegove veličastne zmage.
Kadar so vojaki za hrambo svoje domovine podajo v ljut boj, stane jih dosti truda, preden premagajo sovražnika, mnogoteri krvavijo iz neštevilnih ran; a vse bolečine veselo prestanejo, samo da je sovražnik pregnan in rešena domovina. S kakim ponosom govore o boju in kažejo brazde in rane, ki so jih takrat prejeli, kot znamenja svojega junaštva.
Naš Gospod je jednako sprejel boj zoper tri grozne sovražnike, ki so imeli domovino vsega človeštva, našo zemljo, v sramotni sužnosti, in jih je slavno končal ter zdrobil njihovo moč. Ti trije sovražniki so bili greh, satan in smrt. Na vsem svetu ni bilo osebo, ki bi bila premagala te sovražnike ter rešila človeštvo. Ako bi se bili zjedinili vsi angelji ter se ponudili vse trpeti, da bi bil greh odvzet in tako satan in smrt premagana, ničesar bi ne bili opravili. Iz usmiljenja in ljubezni do človeštva je prišel Sin božji iz nebes ter se postavil zoper tega trojnega sovražnika.
1.	Greh, ta ostudna pošast, bilje iz velikega števila blaženih nebeških duhov napravil grda, najbolj nesrečna bitja; jeden greh je premenil angelje v hudobne duhove. Jeden zavrženih duhov je prvo stariše, ki so sveto in srečno živeli v raju, zapeljal k odpadu od Boga in pahnil v greh. Od takrat pa se je greh kakor strupena reka valil čez vso zemljo. Z grehom je prišel in pride človek na svet, in kateri v otročjih letih niso umrli, pridevali so k izvirnemu grehu še dejanske ali osebne grehe; neštevilni ljudje so živeli — kakor potrjuje apostol — v grdih hudobijah. Ali ko je Jezus po ljutem boju umrl na križu in tretji dan častitljivo vstal iz groba — bil je greh premagan. Zveličar ga je izbrisal s svojo krvijo, ž njo je opral madeže vsega človeštva. Nasproti strupeni reki pregrehe se je zdaj izlil iz njegovega odprtega srca, iz njegovih odprtih svetih ran zlat potok njegovih zaslug, razlil se je potok milostij sv. zakramentov. In častitljivo vstali Zveličar je obdržal
te rane na svojem telesu za vso večnost in jih kaže z oltarja vsem, da bi vsaj tisti, ki so dobre volje, hiteli k temu studencu milostij ter se očistili slehernega greha.
2.	Preden je prišel Jezus, bil je hudobni duh razpredel svoje mreže čez ves svet in je vanje vlovil neštevilno ljudij. On je bil grozni trinog, ki je imel spačeno človeštvo v svoji oblasti in sužnosti ter ga je mučil časno, še rajši ga pahnil v večno nesrečo. Vse peklenske svoje sile je zbral, da bi bil še Gospoda Jezusa Kristusa, ki se mu je nasproti postavil v človeški podobi, dobil v svoje zanjke, večkrat ga je skušal, slednjič zlobne Jude nanj na-šuntal in ga po svojih pomočnikih izdal v grozno trpljenje; že je menil, da je podrl zveličansko delo, ko je Kristus veliki petek umrl na križu, že je poskakoval veselja — a prezgodaj; kajti tretji dan vstane Jezus iz groba in osramoti satana ter raztrga vse njegove spletke. Ravno te častitljive rane, ki jih Jezus obdrži pri svojem vstajenju, kažejo satanu, da je njegova moč zdrobljena, kažejo mu, da noben drugi, kakor ravno tisti, ki ga je menil na križu za vselej uničenega, je njemu strl glavo. Zdaj je satan tako onemogel, da ga vsaka ženica, vsak otrok prežene z znamenjem sv. križa. Zdaj je kot pes, katerega je vstali Zveličar pripel na verigo; še sicer laja, a popade le tiste, ki se mu predrzno bližajo. (Sv. Avguštin.)
3.	Po žalostnem življenju je pogana objela smrt, katero je greh prinesel čez človeštvo. Kako temna mu je bila smrt, ko se jo zavedal, da velik dolg teži njegovo vest, ter slutil neko večno pravičnost, ki ga onstran čaka; pa ni vedel pomočka, kako bi se rešil grehov in odšel ti nesreči. To temno stran smrti je odvzel Kristus b svojim vstajenjem. Pokazal je, da smrt tudi nad ljudmi ne bo vekomaj gospodovala. V znamenje, da se je ž njo bojeval ter ji vzel ostro želo, obdržal je častitljive rane ter nam vernikom govori, da se je tudi mi preveč ne bojmo, ker ona jo poslanec, ki nas spremlja skozi vrata temnega groba v svitle pokrajine paradiža, kjer sprejmemo kot njegovi zvesti spoznavalci tako častitljiva telesa, kakor je bilo njegovo ob vstajenju.
To trojno zmago je Kristus zadobil s svojo daritvijo, s svojo dragoceno krvijo, ki je lila iz njegovih svetih ran in poplavila raz zemljo vso, kar je nasprotovalo svetemu Bogu.
Zato so svete rane za Jezusa slavna znamenja, svitli spomini veličastne zmage, katero je obhajal čez smrt, satana in greh. Ta znamenja zmage so storila,
ko jih je Jezus svojemu Očetu pokazal, da ga je on povzdignil ter mu dal ime, ki je čez vsa imena, da sc v imenu Jezusovem pripogibljejo vsa kolena teh, ki so v nebesih, na zemlji iti pod zemljo... in da je zdaj v časti Boga Očeta (Filip. 2, 10.) na njegovi desnici.
Zavoljo teh znamenj vsi izvoljeni v nebeškem Jeruzalemu kličejo: Vredno je Jagnje, ki je zaklano, prejeti moč in božanstvo in modrost in krepost in čast in slavo vekomaj (Raz. 5, 12.).
Veselimo se, dragi kristijani, z blaženimi nebeščani zavoljo te Jezusove zmage, pa častimo tudi ž njimi svete rane vstalega Zveličarja, katere zdaj nosi v nebesih, katere kaže na svoji podobi ter jih skrivnostno ponavlja pri sv. maši.
II. Častitljive rane pa niso samo za Jezusa, temveč tudi za njegove vernike globoke pomembe. — Saj je to Jezus sam spoznati dal, ko se je prikazal svojim učencem. Ker so se ga bali, poklical jih je k sebi, velel jim, naj le pogledajo njegove rane na rokah in nogah, naj se ozro v njegovo stran; da, Tomažu je ukazal, da mora celo svoje prste in roko položiti v njegove rane. In sv. evangelij pravi, da so se učenci obveselili, ker so videli Gospoda (Jan. 20, 20.) in vsi so se srečno čutili. — To srečo in veselje pa je Jezus namenil tudi nam, zato je obdržal svete rane, kaže jih nam, da bi se tudi mi vanje zatekali.
Sv. rane so za vernike spomini vsega, kar je Jezus zanje storil; pač so pripravne, da jih vnamejo za gorečo ljubezen, srčno kesanje in trdno zaupanje.
1.	O blaženem Joahimu Piccolominiju se bere, da je prišel nekdaj v kmečko hišo ter našel ubogega gospodarja, ki je imel padavo bolezen (božjast), katera ga je hudo zdelavala. Silno ganjen in prave ljubezni do bližnjega vnet prosi Joahim Boga, naj vzame to bolezen onemu možu ter jo njemu pošlje. To se zgodi; od te ure jo kmet zdrav, Joahim pa dobi in ohrani to bolezen do smrti. Pomislite, ko jo ubogi mož pozneje gledal Joahima, kako ga je bolezen hudo vila in metala po tleh, da se je po životu ranil in so mu ostala znamenja teh padcev, tedaj je bilo gotovo njegovo srce ginjeno ter napolnjeno hvaležnosti in ljubezni. Zavoljo mene — šepetal si je — si ti, mož božji, prevzel to muko; kako bi ti mogel plačati toliko ljubezen!
Pa kaj jo to, kar je storil Joahim, proti temu, kar jo Sin božji mesto nas prevzel in pretrpel! Neskončno osludnejši, kakor najgrša bolezen, bil je Jezusu vsak greh. In vendar je Gospod vse grehe od začetka pa do konca sveta nase vzel. In bv. častitljive
rane kličejo: Glej, zavoljo tebe je Sin božji tako grozovito trpel. Ti si zaslužil večne muke, pa on je — iz ljubezni do tebe, uboge stvari, dopustil, da so mu naredili rane.
Ali bomo, dragi kristijani, te rane opazovali brez ljubezni? To bi imeli trdo, neobčutljivo srce! Ko gledaš, kristijan moj, častitljive rane, vzdihni v svojem srcu: Tvoje sv. rane, o Gospod, me spominjajo, da si zame daroval svoje življenje, tudi jaz hočem svoje življenje tebi posvetiti, tebe ljubiti do zadnjega zdihljeja. Posebno hočem svojo ljubezen kazati s tem, da se ogibljem vsega, kar ti dela trpljenje. In tudi k temu pomagajo svete rane Jezusove, ker nas
2.	vnemajo k pravemu kesanju. Kolikrat smo mi verniki podobni apostolu Tomažu! Obotavljal se je ta apostol in ni hotel verjeti, kar so mu učenci pripovedovali o vstalem Gospodu; in predrzno je govoril, da šele takrat hoče verjeti, ko bo sam položil svoje roke v njegove rane. In zdaj, ko se mu Gospod s temi znamenji prikaže, občuti srčno žalost zavoljo svoje nevere in trdovratnosti, in tako ga je sram, da ne more Jezusa gledati v njegovo ljubeznivo obličje.
Gospod mu prijazno reče: Vtakni svoj prst semkaj in poglej moje roke; in podaj semkaj svojo roko in položi jo v mojo stran! Na to prijazno očitanje bi se bil Tomaž imel dotakniti Jezusove rane; on pa je po notranjem razsvetljenju spoznal svoj greh in je s srčno žalostjo zdihnil: Moj Gospod in moj Bogi — kakor bi hotel reči: Težko sem se pregrešil, ker sem v svoji zmoti tako dolgo ostal; zato nisem vreden dotakniti se tvojih svetih ran, temveč spoznam svojo krivico in prosim ponižno za odpuščanje, tudi tako verujem, da si ti, moj Bog in moj Gospod, resnično od mrtvih vstal. Tomaž je govoril s srčnim kesanjem in se je bridko jokal. Ker je prosil odpuščanja, ukazal mu je Gospod roko položiti na svete rane. Ko se je pa teh dotaknil, postal je tako goreč, da je skoro pol sveta noter do Indije prehodil in razširjal Jezusovo ime. Tako je njegovo kesanje obrodilo prelep sad.
Jednaki Tomažu smo tudi mi v neveri in trdovratnosti, sploh v grehih — o, ko bi ga posnemali tudi v kesanju in srčni žalosti zavoljo vseh bridkih ran, ki smo jih zavdali svojemu Zveličarju! Spoznajmo tudi mi, kakor Tomaž, svoje grehe, obžalujmo jih, s potrtim srcem pokleknimo pred Jezusa ter zdihnimo: Moj Gospod in moj Bog; prizanesi mi, usmili se; nič več ti nočem z grehi napravljati novih ran.
V svetih Jezusovih ranah in na vsakem križu stoji zapisano : Varuj se greha, ker on mu je prizadejal rane in ga pribil na križ, pa bi tudi tebe pahnil v pekel, če si ta opomin vzamemo k srcu, svoje grehe resnično obžalujemo in se jih v prihodnje varujemo, potem nam bodo
3.	rane Jezusove tudi studenec tolažbe in neomahlj ivega zaupanja. Ako človek v svojem trpljenju najde sočutje pri svojem bližnjem, je že to zanj velika tolažba, in zaupljivo mu potoži svoje težave, pričakujoč polajšanja. Kje pa je bolj sočutje in ljubezen božja razodeta, kakor v svetih ranah Jezusovih, ki glasno govore: Tako je Bog svet ljubil, da je dal svojega jedinorojenega Sina sanj (Jan. 3, 16.); na katerih so se spolnile besede prerokove: Glej, v svoje roke sem te sapisal. (Iz. 49, 16.) če prav premislimo to ljubezen Zveličarjevo, kaka tolažba in zaupanje mora napolnovati naše srce.
Ako te tare nadloga, obrni se k Očetu in kaži mu na rane njegovega Sina. če njemu ni prizanesel, temveč ga za-te žrtvoval, ali te za majhno reč ne bo uslišal, če ti je sploh v zveličanje? Ako te muči skušnjava in strah zavoljo zveličanja, ozri se na rane Jezusove ter reci: Gotovo mi tisti, ki je za odrešenje moje duše toliko trpel, potrebne milosti ne bo odrekel. Ako se zavoljo svojih grehov bojiš božje pravičnosti, o, glej na sv. rane Jezusove, one ti odpirajo studenec milosti, da v sv. zakramentih lahko opereš svojo dušo, da bo bela kot sneg.
Da, z zaupanjem se sme človek zateči k svetim ranam kot splošnemu pribežališču, in bo vselej našel tolažbo. Zato pravi sv. Bernard: česar mi manjka, tega si poiščem v ranah Jesusovih.
In če k sklepu še omenim, da je Gospod obdržal častitljive rane v muko in osramotenjo pogubljenih, v tolažbo in veselje izvoljenih, jasen nam je še bolj pomen teh znamenj za Jezusa in za vernike. Na sodnji dan namreč bodo te rane pogubljene strašno mučile in obsodile; ko jim bo namreč Gospod te, rano kazal in jim očital svojo zvestobo, ljubozon in dobroto, pa njih hudobnost, otrpnenost in veliko nehvaležnost. Takrat bodo videli, koga so prebodli (Cah. 12, 10) s svojimi grehi, ali tedaj je zanje že prepozno, nič več se ne bodo mogli izgovoriti. Izvoljenim pa bodo to rano kot znamenja božje ljubezni dajale nopopisljivo tolažbo in radost in jih kot žarne zvezde peljalo v sveti raj.
Ker zdaj veš, dragi kristijan, kolike pomembe so častitljive rane za Jezusa in zate, ne odlašaj zajemati v njih božje milosti v svoj časni in večni blagor. Amen.	A. Žlogar.
2. Prvo in zadnje sveto obhajilo.
(Priložnostni govor za prvo sv. obhajilo.)
Po milosti božji pa sem to, kar sem, in njegova milost v meni ni bila prazna.	I. Kor. 15, 10.
Veliki apostol Pavel se poniža v prvem listu do Korinčanov do besedij: Jaz sem najmanjši apostolov in nisem vreden apostol imenovan biti. Zatem pa, spoznavši svojo nevrednost in nezmožnost, da bi se iz sebe mogel pospeti tako visoko, pravi: Po milosti božji pa sem to, kar sem, in njegova milost v meni ni bila prazna. Zares, milost božja, ta nezasluženi dar božji je bil, ki je deloval v svetem Pavlu, da je postal izvoljena posoda (Dej. ap. 9, 15.) Jezusa Kristusa.
Milost božja, predragi v Kristusu, je tudi še sedaj tista pre-stvarjajoča in prenavljajoča moč, katera slabotne ljudi spreminja v izvoljene posode, v tempelje sv. Duha. Kakor je rekel sv. Pavel: Po milosti božji pa sem to, kar sem, morejo tudi ti otroci, ki postanejo danes izvoljena posoda Jezusa Kristusa, morejo, pravim, tudi ti vaši otroci danes reči: Po milosti božji pa smo to ... . Milost Gospodova nas je včeraj posvetila v zakramentu sv. pokore, kjer smo prejeli tisti blaženi mir, ki ga je Jezus voščil svojim učencem po vstajenju, in posvečujoča milost božja se nam bo danes pomnožila v sv. obhajilu.
Ko se je Jezus prikazal na velikonočno nedeljo zvečer svojim učencem, da postavi zakrament sv. pokore, obveselili so se učenci, ker so videli Gospoda. (Jan. 20, 20.) Koliko večje veselje pa mora navdajati vas, ljubi otroci, ko boste danes tako srečni, da boste taistega Jezusa celo prejeli v svoje srce! Vsklikniti morete s prerokom : To je dan, ki ga je Gospod naredil; radujmo in veselimo se v njem (Ps. 117, 24.). Pa tudi za vas, krščanski stariši, in za celo župnijo je današnji dan poln veselja, dan pobožno slovesnosti. Saj je ni večje srečo za človeka na tem svetu, kot je stan posvečujoče milosti božje; in v tem stanu, upamo trdno, čakajo danes vaši otroci nebeškega Ženina.
16
Ko vam tako kažem na imenitnost današnjega prvega svetega obhajila, stopa mi pa pred oči tudi zadnje sv. obhajilo teh otrok in vsakega izmed nas. Zato vam spregovorim o obojnem nekaj besedij ter pokažem I. na lepoto prvega sv. obhajila in II. na okoliščine zadnjega sv. obhajila.
Poslušajte me s tako živo vero, da bo tudi o vas veljala beseda Jezusova: Blagor jim, kateri niso videli in so verovali! (Jan. 20, 29.)
I. Vprašam kar naravnost: Kaj napravlja prvo sveto obhajilo tako lepo? Odgovor je skrit deloma že v vprašanju.
1.	Zato je tako lepo, ker je prvo sv. obhajilo. Saj se že v navadnem življenju človeku zdi lepo, prijetno in veselo, kar je prvo. Kako radostno zadoni na materino uho prva besedica, ki jo zna dete izreči, kako prijeten čut navda stariše, ko ugledajo svojega otroka, da je sam storil prve korake! Kako lepo in mično se nam zdi spomladi prvo zelenje, kako krasno prvo cvetje! Čebelar se veseli prvega roja, kmet prvega klasja, ki ga ugleda na njivi, otroci prvih češenj, prvih hrušk in jabolk. Tako se pa tudi v višjem oziru vesele stariši svojega otroka, ko se nauči prvih črk brati ter zapisati prvo besedo. In v duhovnem oziru je prva sv. spoved in prvo sv. obhajilo ravno, ker je prvo, tako lepo. Dušo otrokovo ta dva zakramenta pomladita ter ogrejeta za božje reči, kakor spomladno solnce oživi ter ogreje božje stvarstvo k novemu življenju.
Mnogo ste slišali, ljubi otroci, o našem Gospodu Jezusu Kristusu, mnogo ste se od sedmega leta sem učili o našem Zveličarju, vadili ste se letos na duhovni način ga prejemati; danes pa sto tako srečni, da ga prvikrat prejmete resnično v svojo srce.
2.	Drugič je prvo sv. obhajilo lepo zato, ker se otroci tako natanko in vestno nanj pripravljajo. Že poprej sem jih mnogokrat opozoril na prvo sv. obhajilo, da naj bodo pridni in pobožni, če hočejo, da vsaj starejši dosežejo letos to neprecenljivo milost. Vas stariše sem že davno opomnil, kako priganjajte šolarje k pridnemu učenju, in sedaj smo se s tistimi, ki so bili za to odbrani, dalje časa dan na dan pripravljali za vredni prejem prvega sv. obhajila. Poplačan jo danes vaš trud, ljubi otroci, ki ste ga imeli s katekizmom, poplačan preobilno tudi vaš trud, krščanski stariši, kolikor ste ga imeli z otroci in kolikor sto tudi zanjo molili; poplačan je tudi moj trud, ker posebno v zadnjih tednih
sem zaznal pri vaših otrocih mnogo več veselja za krščanski nauk.
3.	Prvo sv. obhajilo je tudi zato tako lepo, ker pristopijo k njemu otroci z dobro očiščenim srcem. Že poprej so opravili sv. spoved, da bi se toliko gotoveje v milosti božji vdeleževali posebnega nauka za sv. obhajilo, za včeraj pa sem jim naročil, naj za to spoved tudi dalje nazaj še kaj poprašajo svojo vest ter opravijo nekako dolgo spoved od tistega časa, ko so začeli greh spoznavati.
4.	Lepo je prvo sveto obhajilo tudi zato, ker ga prejmo prosta srca, katera niso še navezana na nobeno reč na svetu, srca, ki so zmožna še vso ljubezen božjo sprejeti v se; zato se mora v taka srca toliko polnejše razliti milost sv. Duha ter ondi ohraniti.
5.	Lepoto prvega sv. obhajila poveličuje tudi zunanja slovesnost: Sprevod v cerkev z banderci, slovesno pritrkavanje, praznična oblačila, sveče, venci in šopki.
Bral sem popis o prvem sv. obhajilu iz 1. 1889. v neki ženski misijonski postaji v Egiptu. Med obhajanci so bile tudi štiri poprej malikovalske deklice, zamorke v starosti od 14. do 15. let. Dotični pisatelj jih hvali, kako so se izvrstno naučile katekizma, kako so bile zbranega dulia in pobožne v dan sv. obhajila. Jeden očetov je rekel misijonarju: »Imeli smo male poganke, vi pa ste jih spremenili v male angelje.« Pred ta dan so prosile starišo odpuščanja. Jedna redovnih sester pa je pisala, da bi bile deklice ta dan precej pripravljene umreti za Jezusa, tako so bile srečne in vesele.
Glejte, predragi, kaj zmore dan prvega sv. obhajila v duši z milostjo božjo napolnjeni! Kako lepo in ginljivo je kaj takega že brati ali slišati, kako lepo pa je šele skusiti kaj takega pri malih obhajancih! Zares, po milosti božji so to, kar so.
II. Kako lepo bi bilo, ko bi vsak kristijan vsako sv. obhajilo prejel tako, kakor se je bil pripravil za prvo sv. obhajilo! Potem bi se pač tolažbe in upa poln mogel bližati zadnjemu svetemu obhajilu. S sv. Pavlom bi mogel reči: Milost božja v meni ni bila prazna.
A. Kako ginljivo in pomenljivo jo tudi zadnje sv. obhajilo! — 1. Poglejmo zadnje sv. obhajilo nedolžnega, to je tistega, kateri zvesto ohrani krstno nedolžnost.
Tamkaj v Rimu loži na smrtni postelji 231eten mladenič. Od zgoraj navdihnjen je že sam naznanil, da umrje osmi dan po
16*
prazniku sv. rešnjega Telesa. Zjutraj še prosi, naj mu prineso sveto popotnico, a ne zdi se njegovim predstojnikom še tako slab. Opoludne zopet goreče poprosi, naj mu podele sv. popotnico. A še odlože, ker je bil za smrt previden že davno poprej. Okrog šestih zvečer ga obišče sošolec. Prva beseda, ko ga ugleda, je prošnja, naj gre in poprosi prednika, da ga previdijo, ker to noč mora umreti. Tedaj zmolita s tovarišem litanije najsvetejšega Zakramenta. Ko pa pride samostanski vodja s sv. popotnico, tedaj mladi bolnik z najsrčnejšim veseljem prejme zadnjikrat v tej solzni dolini svojega Gospoda in Boga. Razžarjenega obraza in s trdnim upanjem v srcu prejme Jezusa, katerega bo kmalu kmalu gledal od obličja do obličja. Pri mašnikovih besedah: »Prejmi, brat, popotnico Gospoda našega Jezusa Kristusa, ki naj te varuje zlobnega sovražnika ter pripelje v večno življenje« — zajokajo vsi okoli stoječi, tako hudo jim je za angeljskega mladeniča; samo obhajanec je radosti poln, saj ni nihče drug, kakor sv. Alojzij. Pa je tudi zares lahko vesel! Ves čas svojega življenja, od prvega začetka svoje mladosti je ljubil Jezusa najsrčnejše, najstanovitnejše, pregoreče, in sedaj ga prejme zadnjikrat, kakor ga je bil pred jednajstimi leti prejel iz rok sv. Karola Boromeja — prej angelj, sedaj angelj v človeškem telesu. Ob prvem sv. obhajilu kar ni mogel pričakati tistega dneva in klical je v jedno mer: »Veselja polni gremo, veselja polni gremo!« Vprašan: »Kam pa, Alojzij?« odvrne: »In domum Domini — v hišo Gospodovo!« To sveto veselje, ta notranji mir si je ohranil vse dni svojega življenja, tako, da je ob smrtni uri zopet ponavljal one besede z bele nedeljo: »Veselja polni gremo, veselja polni gremo!« In ko ga tudi zdaj vprašajo: »Kam, Alojzij?« odgovori zopet: »In domum Domini — v hišo Gospodovo!«
Glejte, kristijani, tako je zadnje sv. obhajilo nedolžnega in tak sad donese nedolžnemu!
2. Kakšno je zadnje sv. obhajilo spokornikovo, to je takega, kateri je svoje grehe opral s srčnim kesanjem in spokornimi deli?
V Toskani na Laškem je bila v 13. stoletju pridni in preprosti družini vzrastla hči, ki je imela nevaren dar posebne telesne lepoto. Deklica je bila stara 16 let in že takrat je ne vedoč za dušno nevarnost zapazila z veseljem, da ljudje radi za njo gledajo in želela je dopasti ter hvaljena biti. Na kaj slabega takrat še ni mislila. A neki nečist jastreb je mislil na to ter jo zvabil v svojo službo; bil je bogat trgovec in plemenitaš po rodu. Predno so je svoje nevarnosti še prav zavedela, bila je že zapeljana. Prvi smrtni greh jo je sicer grozno pekel, a zapeljivec jo je znal preslepiti, da mu jo bila udana v pregrešni zvezi mnogo let. Pa ta uboga grešnica se je naposled, ko so roparji umorili njenega zapeljivca, v 27. letu svoje starosti vendar spreobrnila, in sicer prav popolnoma
in stanovitno. Vstopila je v število spokornih sester tretjega reda sv. Frančiška, v katerem je 23 let delala hudo pokoro ter se neprenehoma vadila v molitvi, v postu, v zatajevanju, ponižnosti in potrpežljivosti. Tako spokorno in pobožno življenje ji prinese to izredno milost, da ima večkrat prikazen Jezusovo, Marijino in drugih svetnikov. Slednjič ji Gospod sam naznani dan in uro njene smrti. Ko leži na smrtni postelji, ljudstvo v trumah dere k nji; ali ona nima zanje drugih besedij kot: »Otroci, ljubite Gospoda Jezusa!« S posebno pobožnostjo in globokim kesanjem prejme še zadnjikrat sv. obhajilo. Veselega obličja in oči v nebo obrnjene odroma sv. spokornica Marjeta Kortonska dne 22. svečana 1. 1297. k nebeškemu Ženinu. V samostanski cerkvi v mestu Kortoni na Laškem počiva njeno truplo nestrohnjeno in čudodelno.
Tako prinese zadnje sv. obhajilo spokorniku največjo tolažbo na zadnjo uro in najboljša zastava mu je za večno življenje.
B. Nastane vprašanje: Kakšno bo naše zadnje sveto obhajilo?
1.	Kaj ne, ljubi otroci, da bi vsi radi tako prejeli zadnje sv. obhajilo, kakor ga je prejel sv. Alojzij ? O tem ni dvoma. Da pa boste po zgledu sv. Alojzija prejeli zadnje sv. obhajilo, treba je, da ohranite svojo nedolžnost, da skrbno varujete vse svoje dni in v vseh okoliščinah sv. čistost proti vsem zapeljivcem, satanovim pomagačem. — Pristopajte večkrat k mizi Gospodovi tako lepo pripravljeni ter pobožni, kakor danes. Ne odkladajte spovedi čez jeden mesec, cel6 nikdar pa ne čez dva meseca. — Molite vsak dan in zlasti pri prvem in vsakem sv. obhajilu za dar stanovitnosti v dobrem, prosite Boga, da njegova milost v vas ne bo prazna. — Bodite goreči častilci in zvesti posnemalci Marijini!
2.	Kaj pa imate storiti vi, kateri ste sicer že padli v smrtne grehe, pa bi radi prejeli sv. popotnico vsaj kot skesani spokorniki? Vam dam te-le svete: Kesajte se srčno svojih grehov in spovejte se jih odkrito že v zdravih dneh. — Pristopajte večkrat in vredno k sv. obhajilu spominjajoč se, kako ste bili srečni, ko ste prvikrat v svojem življenju prejeli sveto obhajilo. — Varujte se povratka v greh.
Ko bi se pa kdaj primerilo, da bi vam vest morala zopet očitati kak smrtni greh, tedaj pa se držite takega sklepa, kakor-šnega je bil storil neki bogaboječ deček pri prvem sv. obhajilu, namreč po vsakem smrtnem grehu iti brez odloga k spovedi. Neko soboto je bil tako nesrečen, da je storil smrtni greh, a do spovednika je bilo daleč, in k hudi uri se je napravljalo; to ga je plašilo. Vendar mu je notranji glas veleval, naj gre k spovedi.
L
V	dvomu zmoli še jedno češčenamarijo za razsvitljenje. Osrčen gre k spovedi. Drugo jutro ga mati najde mrtvega na postelji.
Kolika je razlika med tem dečkom in med tistimi, kateri komaj dvakrat gredo na leto k spovedi! Kje je ljubezen do presvetega zakramenta pri tistih, ki tako redkokrat pristopijo k sv. obhajilu? Kako je brez te pomoči mogoče v resnici se poboljšati? Ali so mar za moške druga nebesa? Ali ne velja vsem jednako izrek Jezusov: Resnično, resnično vam povem: Ako ne boste jedli mesa Sinu človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi. (Jan. 6, 54.)
Francoska kraljica Blanka je rekla svojemu sinu te-le pomenljive besede: »Za Bogom si mi ti najljubši na svetu; pa rajše bi videla, da umrješ tukaj pred mojimi očmi, kakor da bi kdaj smrtno grešil.«
Otroci, dobro si zapomnite, kaj tudi jaz sedaj vam izrečem vpričo cele župnije: Ako bi kateri izmed vas kdaj s smrtnim grehom žalil Boga in se tako postavil v nevarnost, da bi celo v grehih umrl, bilo bi bolje, da je prvo obhajilo tudi njegovo zadnje, hočem reči, da umrje precej danes.
Bila je pred kakimi 60 leti prvikrat pri sv. obhajilu bogoljubna deklica z imenom Honorija. Vsi, ki so jo videli, bili so ginjeni vsled njene nedolžnosti, njene žive vere, njene sv. radosti, ki se ji je brala na obrazu. Prosila je pri prvem sv. obhajilu ljubega Jezusa, naj bi preje umrla, kot bi imela izgubiti svojo nedolžnost.
V	spomin tega slovesnega dne — bilo je na belo nedeljo — je hranila prav skrbno obleko in knjige, ki jih je rabila na dan prvega sv. obhajila. Večkrat je pregledovala te reči, in ko so jo o tem popraševali, rekla je: »Te stvari me spominjajo onega dneva, ko sem bila z Jezusom združena ter tako srečna, da še sedaj občutim nekaj tiste sreče, ako le pogledam to obleko in knjige.« Vrla deklica je dosegla pri svojem nebeškem Ženinu, česar ga je prosila na dan prvega sv. obhajila: umrla je v ne-omadeževani obleki krstne nedolžnosti stara 15 let.
Prinesite tudi vi, ljubi otroci, oblačilo nedolžnosti pred tron našega Odrešenika in našega Sodnika, naj vas že pokliče prej ali slej k sebi! Živite tako, da pred božjim Sodnikom poreče vsakteri lahko z apostolom: Po ?nilosti božji pa sem to ....
Pa ne bom vas več zadrževal od tistega presrečnega trenotka, ko boste prejeli v svoje očiščeno srce včlovočenega Boga, Gospoda Jezusa Kristusa, živo pričujočega v posvečenem kruhu z dušo in telesom, s krvijo in mesom, čas največje milosti se vam vedno
bolj približuje, torej vas opomnim le še, za koga prosite danes ljubega Jezusa.
Prosite ga najprej za-se za dar pobožnosti in resnične stanovitnosti v vsem, kar vam pomaga k večnemu zveličanju! Prosite ga za svoje stariše, ki so za Bogom vaši naj večji dobrotniki. Prosite Jezusa, naj jim pomaga, da bodo mogli po zgledu svete družine vladati svojo hišo. Prosite ga, naj utrjuje v božji milosti vaše brate in sestre; prosite ga za svoje botre in sorodnike, dobrotnike in vzgojitelje; prosite Jezusa tudi zame, ki sem se mnogo časa trudil, naučiti vas katoliških verskih resnic ter vas navajal k resnično pobožnemu življenju. Prosite danes Jezusa in Marijo za vse farmane in za vse tukaj pričujoče. Naj nas vse spremlja povsod blagoslov božji v teku tega življenja, dokler se slednjič vsi ne združimo z Jezusom, z Marijo, z angelji in svetniki v nebesih za vse veke. Amen.	Val. Bernik.
Druga nedelja po Veliki noči.
Kako moremo mi biti dobri pastirji?
Jezus je rekel farizejem: Jaz sem dobri pastir.	Jan. 10, 11.
Nobeden še ni mogel tako po pravici o sebi reči, da je dober pastir, zvest varuh in ljubezniv oskrbnik sebi izročenih, kakor naš Zveličar, čigar skrb in ljubezen jo bila tolikošna, da je celo svoje življenje dal za svojo čredo. On sam so imenuje dobri pastir, in nam svoje prizadevanje za rešenje in zveličanje ljudij pokaže v takih podobah, katere so vzete od zveste skrbi dobrega pastirja, ki gre iskat zgubljeno ovco in se veseli, kadar jo najde in k čredi nazaj prinese. Sin Človekov, pravi, je prišel iskat in zveličat, kar je bilo zgubljenega; zmiraj skrbi za svojo čredo z naj večjo skrbjo. S svojim nebeškim naukom in najlepšim zgledom nam je pokazal pot svetosti, pot časne in večne sreče. Tudi zdaj še je on naš varuh in vodnik in nam kaže pravo pot v nebeško kraljestvo; on želi nas vse okrog sebe zbrati v prebivališčih večnega veselja, in se veseliti s temi, katere je s svojo drago krvijo odkupil. On je tedaj naš dobri, naš najboljši pastir, mi smo njegova čreda. Da bomo pa mi vredna čreda Jezusa — božjega pastirja —, moramo vedno za dobro si prizadevati, njegove nauke spolnovati in po-
snemati zglede njegove in drug drugega napeljevati k dobremu. Tako bomo stopili v stopinje svojega Zveličarja, in bomo, kot on, dobri pastirji sebi izročenih. Poslušajte torej danes in učite se, kako morate dobri pastirji tistih biti, kateri so se zgubili na zapeljiva pota pregrehe, in kako jih morete zopet nazaj pripeljati na pravo pot. To naj se zgodi z ljubeznivim pod-učenjem in posvarjenjem, z lepim zgledom in z molitvijo. In to troje hočemo zdaj nekoliko premisliti.
Kako naj bodo posebno stariši, gospodarji in predstojniki dobri pastirji svojih podložnih, kako naj jih vodijo po pravi poti v zveličanje, o tem ne bom danes govoril, le pokazal vam bom, kako more sleherni biti dober pastir svojega bližnjega. K temu mu pomaga posebno ljubeznivo podučenje in posvarjenje, lep zgled in molitev.
I.	Ne d& se tajiti, da podučenje, posvarjenje in opominjanje dostikrat obrodi najlepši sad: grešnike spreobrne, mlačne vname za dobro, slabe potrdi. Torej opominja sv. apostol Pavel svojega učenca Timoteja: Oznanjuj besedo, ne jenjaj, naj ho pritožno ali nepriložno; prepričuj, prosi, kaznuj v vsi potrpežljivosti in modrosti. (II. Tim. 4, 2.) Tako moramo tudi mi storiti: prizadevati si moramo bližnjega podučiti, prijazno in ljubeznivo ga posvariti, ga od hudega odvrniti in za dobro pridobiti, da bomo saj nekoliko ustavili razuzdanost, katera se med nami zmiraj bolj razširja. Najdejo se hiše, v katerih si je pregreha izvolila svoj sedež; so malopridni ljudje obojega spola, katerim ne diši delati, še druge za seboj v greh vlečejo, in veliko hudega napravijo med nami. O, da bi pač vi, kateri imate oblast pazno gledati na take spridene hiše, iz njih potrebili nesnago, da bi ne bile še dalje jame razbojnikov za nedolžnost in čednost! O, da bi se v tem ne vstrašili nobenih zadržkov, nobenih zoprnostij, na zadnje bi le vendar dosegli svoj namen, in vest bi vam pričala, da ste zvesto dopolnili svojo dolžnost. Gospod pa, kateri nobenega tudi najmanjšega dobrega dela ne pusti brez plačila, povrnil bi vam obilno.
Pa tudi vi stariši in gospodarji rok nikar križem no držite in storite vse, kar je vašim otrokom in poslom k zveličanju potrebnega in koristnega Ne pripustite, da bi se vaši domači s hudobnimi pajdaših, po noči letali okrog, zahajali k nevarnim in pregrešnim veselicam, ker vse to je tolikanj zapeljivejša mreža za njih nedolžnost, ker so že od narave silno nagnjeni k hudemu.
Kar vaše posle zadeva, ne bodite že s tem zadovoljni, da le vam služijo; glejte, da bodo tudi Bogu služili in zvesto spolnovali njegove svete zapovedi. Ako pa vaši dobri nauki in lepi opomini pri njih nič ne izdajo, plačajte in odpravite jih iz hiše, da bote druge svoje domačo obvarovali pohujšanja. Vi, krščanski stariši in gospodarji, le verjemite mi, vi morete, ako svoje dolžnosti zvesto spolnujete in se hudemu močno ustavljate, veliko pomagati, da se bodo vašim sprijenim podložnim oči odprle, da bodo greh zapustili in za dobro zopet oživeli.
To, ljubi moji, velja tudi vam vsem; zakaj vsak, naj bo v stanu v kateremkoli, ima mnogokrat priložnost svojega bližnjega podučiti in posvariti in nazaj pripeljati k Bogu. Vi n. pr. ste skupaj v jed ni hiši s kako osebo, ki je grozno lahkomišljena in prav slabega vedenja. Večkrat jo opominjajte k dobremu, živo pred oči stavite žalostne nasledke njenega grešnega življenja, morebiti vas bo poslušala in se poboljšala. Vi ste v kaki tovarišiji, v kateri se govori zoper vero, ali se imajo drugi nesramni in pregrešni pogovori. O taki priliki se ne bojte pokazati, da vam tako govorjenje ni všeč, potegnite se z vso krotkostjo pa tudi z resnobo za pravico in čednost; s tem boste zapeljivo govorjenje zadušili, ali vsaj marsikaterega pričujočih obvarovali pohujšanja. Ali vi ste s kakim poslom skupaj, ki živi v prepovedanem znanju. Prav prijazno mu prigovarjajte, da naj to znanje zapusti in se z dobro spovedjo spravi z Bogom; on bo morebiti, četudi ne precej, vsaj pozneje v se šel in v pokori iskal svojega zveličanja. Ali vi imate kakega znanca, ki je pijanec, igralec, zapravljivec, slab gospodar. Spomnite ga na ojster odgovor, kateri ga čaka, pripovedujte mu, kaj naj stori, da se bo poboljšal; s svojim ljubeznivim opominje-vanjem si boste s časoma pridobili njegovo srce, da bo zapustil svojo grešno življenje.
Vidite, ljubi moji, koliko priložnost imate svojega bližnjega podučiti in posvariti in s tem veliko hudega odvrniti. Da bo pa vaše podučenje in svarjenje kaj izdalo, mora priti le iz srčne ljubezni do bližnjega in se modro in krotko zgoditi. Dobra beseda, pravi modri, tudi dobro mesto najde. Kdor misli grešnika z zasramovanjem in zasmehovanjem ali z grenkim očitanjem in zbadanjem poboljšati, sebo in bližnjega ne pozna, on ga le razžali, ali cel6 razdraži. Torej pravi sv. Frančišek Šaleški: Z malo medom se vjame več muh, kakor s sodom jesiha. On hoče reči: Nekaj ljubeznivih besedij ima večjo moč do zmotenega, kakor dolga
svarilna pridiga. Le kadar je bližnji silno lahkomišljen in za prijazno opominjanje nič ne mara, ali če je grozno otrpnjenega srca, je treba resnobnejše, pa vendar ne razžaljivo ž njim ravnati, da bi ga spravili s pota pogubljenja na pot zveličanja. — Da bo pa vaše učenje in svarjenje kaj izdalo, ga je treba v priložnem času učiti in svariti; in to bo več zaleglo, kakor ko bi ga nalašč hoteli učiti. Tudi nc svarite vpričo drugih, razun velike sile, ko bi drugi imeli po njem pohujšani biti; tudi ne takrat, ko je grešnik še od greha ves zmoten, n. pr. pijanca v pijanosti, srditega v najhujši jezi. V tem se nekatere žene prav rade pregreše. če njih možje v pozni noči vsi razdraženi ali celo pijani pridejo domov, začnejo jih oštevati, zmerjati, kleti, jim očitati, da tako pozno pridejo domov, da so pijani, da so zopet veliko denarja zaigrali in zapili, da niso za nobeno rabo, da so otrokom in celi soseski v pohujšanje in kar je še več takega. Ali pa ne vidite, žene, da s tem vlivate olje na ogenj? Vaši možje komaj morejo jedno besedo prenesti, veliko manj pa dolgo očitanje; ni se čuditi, da potem začnejo kleti in rotiti in divjati, in se ve morate hitro umakniti, da se vam kaj hujšega ne zgodi. Potrpite tudi s posvarjenjem tako dolgo, da se je jeza v vašem srcu polegla, in da vaši možje mirni postanejo in se za dobro dovzetne kažejo. — Sploh naj si vsak dobro zapomni, da naj svari le o priležnem času.
Poslužite se tega pripomočka, pomagajte ž njim svojemu bližnjemu pravično živeti, in prepričani bodite, da vam bo Bog obilno povrnil vaše prizadevanje; zakaj tisti, pravi sveto pismo, kateri jih veliko v pravičnosti poduče, se bodo kot zvezde svetili zmiraj in večno. (Dan. 12, 3.)
II.	Da bo pa svarjenje našlo toliko bolj pripravno srce, potrditi ga morate z lastnim lepim zgledom.
Dober zgled k poboljšanju bližnjega veliko več pomaga, kakor učenje in svarjenje. Podučenje more sicer pamet prepričati, volja pa, katera je k spolnovanju dobrega potrebna, večjidel tako dolgo slaba ostane, dokler jo kak dober zgled ne spodbudi. Ajdovski modrijani dajali so ljudem najlepše nauke, kako naj zmerno, čisto in radodarno žive, in so jim te čednosti prav živo priporo-čovali; pa ker sami niso tako živeli, kakor so učili, so ljudstvo ni zmenilo za njih lepe nauke. Tako sc še dandanes godi; kjer manjka dobrega zgleda, tam tudi svarjenje le malo ali celo nič ne izda. Najdemo stariše, kateri svoje otroke v dobrem uče in jim najlepše nauke dajejo, jih pridno pošiljajo v šolo, jih svare,
strahujejo in vse store, da bi njih otroci postali dobri ljudje. Ali vse to skoraj nič ne izda. Otroci se spridijo in postanejo hudobni. Od kod to? Večjidel od tod, ker jim manjka dobrega zgleda. Ako otroci vidijo, da njih stariši žive ravno nasproti temu, kar jih uče, kaj bo njih svarjenje izdalo? če n. pr. oče, kateri se pogosto upijani, rad igra in ga zvečer dolgo domov ni, sinu reče: »Moj sin! pusti vendar igro in pijančevanje in nikar tako pozno ne hodi domov, ker to ni prav!« ali si ne bo sam mislil: »Zdravnik, ozdravi samega sebe. Ako je vse to tako pregrešno, bi pač tega sam ne storil?« In ako mati, ki sama zjutraj in zvečer ne moli, ne hodi k pridigam in prejme le malokdaj sv. zakramente, svoji hčeri reče: »Ljuba hči! moli rada zjutraj in zvečer, hodi pridno k pridigam in pogosto sprejemaj sv. zakramente!« kaj bo to izdalo? Ali si ne bo hči mislila: »če je to, kar mi zapovedujete, tako potrebno in dobro, mati, zakaj sami tega ne storite?« (Kmetiški ljudje vidijo nekatere gosposke, kako nekrščansko žive, ob postnih dneh jedo meso, zanemarjajo božjo službo, ne hodijo k spovedi in po svoji volji dobro žive. Preprosti ljudje se nad takim življenjem kmalo pohujšajo, radi za njimi potegnejo, in žive še hujše, kot oni.) Besede mičejo, zgledi pa vlečejo — in močno vlečejo v greh.
Nasproti pa vlečejo lepi zgledi človeka tudi močno k dobremu in ga naklanjajo k spreobrnenju in poboljšanju. V sv. evangeliju beremo, da je Jezus sina kraljevega služabnika v Kalarnavmu ozdravil in kraljič je veroval v Jezusa in njegov zgled je storil, da so. vsi v njegovi hiši verovali vanj. — Kako lep zgled nedolžnega, ojstrega in svetega življenja je dajal sv. Janez v puščavi; nobenega čudeža ni storil, pa vendar koliko se jih je spreobrnilo, koliko jih je Bogu nazaj dobil! Koliko dobrega so prvi kristijani storili s svojim zgledom! Ko so videli neverniki njih zaničevanje vsega posvetnega, čistost njihovega življenja, njihovo krotkost, njihovo gorečo ljubozen do Boga in do ljudij, njihovo stanovitnost in srčnost, so se čudili in rekli: Krščanska vera mora nebeška biti, ker dela svojo spoznavalce tako pobožne, tako svete! In odpovedali so se malikovanju in so postali z veseljem kristijani. — In zakaj tudi cerkev postavlja podobe svetnikov v hišo Gospodove ? Le zato, da bi se kristijani spomnili njih življenja in si prizadevali jih posnemati. O, le verjemite mi, ljubi moji, da je dober zgled najboljši učenik vsake čednosti, zakaj čudno moč ima v sebi ljudi resnice prepričati in jih pridobiti Bogm

ker jim dela čednost ljubeznivo, greh pa ostuden. Donite grešnika, kateri je že globoko padel, v hišo, kjer žive le bogaboječi kristijani, kjer le dobro vidi in sliši, že popolnoma trdovraten bi moral biti, ko bi s časoma ne začel ljubiti čednosti in bi ne zapustil svojega grešnega življenja in se ne bi poboljšal.
Kaj hočem torej drugega, kakor z Jezusovimi besedami vam reči: Tako naj sveti vaša luč pred ljudmi, da vidijo vaša dobra dela in hvalijo Očeta, kateri je v nebesih! (Mat. 5. 16.) Naj sveti, vi predpostavljeni gospodarji in stariši, posebno vaša luč, in pokažite v pridnem obiskovanju službe božje, v zvestem poslušanju božje besede, v večkratnem prejemanju sv. zakramentov in sploh v natančnem spolnovanju vseh svojih dolžnostij, da ste pravi kristijani; pokažite, da svojo vero ljubite, in obljubim, da tudi vaši podložni jo bodo ljubili in zvesto spolnovali njene postave. Da, vi vsi, dragi moji poslušalci, se skrbno varujte vsega hudega in storite vselej, kar je prav in dobro; gotovo boste svojega bližnjega spodbodli, da bo začel boljšo misliti, da bo zapustil široko cesto pregrehe in se podal na ozko čednosti — naj sveti vaša luč! Ker pa, kakor sv. Jakob piše, vsak dober in popolen dar pride od zgoraj, obrnite se v goreči molitvi k Bogu — Očetu luči —, zakaj molitev je jeden najboljših pripomočkov grešniku k zveličanju.
III.	Dostikrat se zgodi, da grešnik ne mara ne za ljubeznivo opominjevanje, ne za dobre zglede. Prigovarjaj mu še tako prijazno, ali stavi mu tudi najresnobnejše resnice pred oči, njegovo srce ostane trdovratno! Tudi dobri zgledi, ki jih ima pred očmi, gane obrnejo na boljši pot; on naglo, silno naglo hiti proti pogubljenju. Kaj je s takim otrpnjenim grešnikom začeti? Ali bomo mar nad njegovim spreobrnenjem obupali? O, tega nikar, molimo zanj, molimo stanovitno in z zaupanjem; le molitev še je vstanu njegovo ubogo dušo rešiti: Molite jeden za drugega, nas opominja sveti Jakob, da bote ohranjeni, zakaj veliko premore stanovitna molitev pravičnega. (Jak. 5, 16.) To vidimo nad sv. Pavlom. Bil je ta apostol dalj časa najgrozovitnejši sovražnik krščanskega imena. Že kot mladenič je varoval oblačila tistih, kateri so kamenjali sv. Štefana, in se je veselil, ko ga je videl v krvi. Pozneje se je napotil cel6 k velikemu duhovnu in si je sprosil od njega pismo, da bi smel vse kristijane, katere bo našel, vjeti, zakaj njegovo sovraštvo do kristijanov je bilo tako veliko, da bi jih bil, ko bi bilo v njegovi moči, rad vse z jednim mahljejem pokončal. In glejte, ta zgrabljivi volk se je naenkrat spremenil v najkrotkejše jagnje, iz Savla
postane Pavel, kateri oznanjuje v Aziji in Evropi ime križanega Jezusa in si za največjo čast šteje za to ime preliti svojo kri! Pa vprašam: kdo je sv. Pavlu zadobil milost spreobrnenja ? Sveti Avguštin odgovori: Štefan, leateri je za svoje sovražnike molil. Ko bi mučenik Štefan ne bil molil, bi cerkev ne imela apostola Pavla. In ravno tega svetnika — sv. Avguština — je njegova pobožna mati Monika z molitvijo rešila pogubljenja. Prav ljubeznivo gaje sicer opominjevala in prosila, da naj zapusti svojo zmoto in pregrehe; tolikanj je nad njim jokala, da sam spozna: Moja mati je nad menoj bolj jokala, kakor jokajo matere ob smrti svojih otrok. Ali videti je bilo, da je nad njim vse zgubljeno. Tedaj je skrbna mati v molitvi iskala pomoči; vsaki dan je priporočcvala svojega zmotenega sina milosti božji in je v tej goreči molitvi stanovitna bila veliko let. In glejte! ni zastonj molila. Avguštin je naposled raztrgal grešne vezi, postal je svetla luč svete cerkve in je zdaj svetnik v nebesih. Molimo tudi mi za svojega bližnjega, molimo za svoje sorodstvo, za svoje dobrotnike in prijatelje, kateri že morebiti dolgo časa hodijo po hudih potih; molimo za tiste, kateri so do zdaj do vsega lepega opominjevanja imeli otrpneno srce in so v naj večji nevarnosti v nespokornosti umreti in se večno pogubiti; molimo slednjič za vse grešnike, in za njih spreobrnenje vsaj jeden očenaš vsaki dan pobožno zmolimo. In če nas tudi Bog precej ne usliši, nikar ne obupajmo, s trdnim zaupanjem stanovitno molimo in na zadnje bomo uslišani in marsikateri grešnik nam bo v večnosti hvaležen, da smo se ga usmilili in mu s svojo stanovitno molitvijo pomagali v zveličanje.
Zdaj veste, kako morete dobri pastirji zlasti tistih biti, kateri so se zgubili na zapeljiva pota pregrehe, in kako jih morete na pravo pot zopet nazaj pripeljati. Skrbimo, ljubi moji! jeden za drugega, da bomo mirno in pokojno živeli v vsi pobožnosti in čistosti, ker to je prav in prijetno pred božjim našim Zveličarjem, kateri hoče, da bi bili vsi ljudje zveličani. (I. Tim. 2, 2—4.) Napeljujmo zdaj drug drugega, zlasti pa te, kateri so naši skrbi izročeni, k dobremu, da bomo, kadar bo kdaj trobenta zabučala in nas bodo angelji zbrali k sodbi, tudi mi svoje pripeljali pred Pastirja vseh pastirjev in bomo mogli reči: Glej, tu so, katere si mi izročil, nobeden mojih se ni pogubil! Amen. f Ant. Potočnik (1854).
God svetega Marka.
Neuslišana molitev.
Veliko premore stanovitna molitev pravičnega.	Jak. 5, 16.
Kot posebno zdaten pripomoček, da ložje dosežemo potrebne časne dobrote in božje milosti za svoje zveličanje, priporočal nam je Kristus molitev rekoč : Resnično, resnično vam povem: Ako boste Očeta kaj prosili v mojem imenu, vam bo dal. In zopet v današnjem evangeliju pravi Jezus: Prosite, in se vam bo dalo; iščite, in boste našli; trkajte, in se vam bo odprlo. (Luk. 11, 9.) In vendar tolikrat nismo uslišani; zastonj zdihujemo in prosimo, nebesa so na videz zaklenjena. Ali pa mar Bog ni zvest v svojih obljubah? Gotovo, saj nas je Kristus zagotovil, rekoč: Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa ne bodo prešle. (Luk. 21, 33.) Ali ni tudi Bog dobrotljiv Oče, ki svojim potrebnim otrokom rad deli dobrote? Kdo more nad tem dvomiti? In ali ni tudi Bog pravičen, ki vsakteremu povračuje po njegovih delih ? In poleg tega nas Bog plačuje obilnejše, kakor zaslužimo, in nas milejše kaznuje, kakor smo kazni vredni. Ne — Bog ni vzrok, da se marsikatere naše molitve ne uslišijo, ampak vzrok smo mi sami, ki prosimo, dalje vzrok so reči, za katere prosimo. In ravno o teh treh vzrokih neuslišane naše molitve hočem danes govoriti v imenu Jezusa in Marije.
I.	Prvi vzrok, zakaj da Bog dostikrat ne usliši naše molitve, smo mi sami, ali osebe, ki molijo. Marsikateri molijo v najbolj žalostnem stanu svoje duše, v stanu smrtnega greha. Molijo, da bi Bog uslišal njih zahtevanje; sami pa ne store tega, kar Bog zahteva od njih Obračajo so k Bogu s prošnjami, da bi Bog storil to, kar želč, sami pa nočejo spolnovati volje božje. Jedno roko vzdigujejo, da bi prejeli od Boga dobrote, drugo roko pa stegujejo, da ga žalijo. Tako molitev Bog zaničuje, gnjusoba je pred njim; Bog sam to zatrjuje pri preroku Izaiju, rekoč: Glej, roka Gospodova ni okrajšana, da bi ne mogel pomagati, tudi njegovo tiho ni gluho, da bi ne slišal; ampak vaše hudobije vas ločijo od vašega Boga, in vaše pregrehe skrivajo pred vami njegovo obličje, da vas ne usliši. (Izaij. 59, 1. 2.) In pri svetem evangelistu Janezu beremo tc-le besede: Vemo pa, da grešnikov Bog ne. usliši,
ampak če kdo Bogu služi in njegovo voljo spolnuje, njega usliši. (Jan. 9, 31.) In pa ali ni to zaslužena kazen, da zastonj molimo, ako je naše srce grehu vdano? Ali se moremo mi po pravici pritožiti, da Bog naših molitev ne usliši, ako mi njega nočemo poslušati, ko nas svari pred hudim, n. pr. pred preklinjevanjem, pijanostjo, nečistostjo . . . .? Kdor Boga noče poslušati, tega tudi Bog noče poslušati in ne uslišati. — Jedina milost, za katero smemo razžaljenega Boga prositi in katero smemo tudi upati, je odpuščanje grehov. Za to moramo najprej Boga prositi, to si moramo prizadevati doseči s pravim kesanjem in resnično pokoro; pred vsem drugim -se odpovejmo grehu, kateremu je kdo nagnjen, bodisi kletvina, ali pijanost .... in kažimo gorečnost za spolnovanje božjih zapovedij, potem bomo mogli tudi druge milosti in dobrote od Boga doseči. Jezus sam pravi: Ako ostanete v meni (to je po spolnovanju mojih zapovedij) in moje besede v vas ostanejo, prosite, karkoli hočete, in se vam bo zgodilo. (Jan. 15, 7.) Kadarkoli so bili Izraelci v stari zavezi v veliki stiski in nadlogi, in so se s pokoro k Bogu obrnili, bili so uslišani. Ninivčani so rešili sebe in svoje mesto pogube, ko so se na Jonovo pridigo s pokoro obrnili k Bogu. Ko je očitni grešnik v tempelju ponižno in skesano prosil milosti, šel je opravičen iz tempelja. Še celo desni razbojnik je dosegel milost, ko je skesano prosil Jezusa, da bi se ga spomnil v raju. Tako prosimo tudi mi pred vsem drugim odpuščanja grehov, in spolnilo se bo, kar je sv. Duh izgovoril po kraljevem preroku, rekoč: Potrtega in ponižanega srca ne boš zavrgel, o Bog! (Ps. 50, 19.)
II.	Drugi vzrok, zakaj da Bog naše molitve ne usliši, je reč, za katero prosimo.
1. Včasih namreč prosimo Boga za reči, katere bi nam ne bile v zveličanje in ki bi nam bile škodljive. Mi namreč mislimo, da prosimo kaj dobrega, pa se motimo, želimo doseči kaj hudega, ne da bi za to vedeli. Jeden ali drugi želi, da bi mu Bog podelil bogastvo, pa ko bi mu Bog to dodelil, začel bi samopašno živeti, in bi na Boga pozabil, hotel bi le svet vživati in bi v nemar puščal skrb za zveličanje, kar se vidi pri mnogih bogatinih. Drugi, ki je večkrat bolehen, prosi Boga trdnega zdravja, pa ko bi mu Bog to dodelil, začel bi kot marsikateri mlad, zdrav in trden človek pregrešno živeti in bi se poslednjič pogubil. Marsikateri stariši tolikanj Boga prosijo, da bi jim ljubi Bog posebno ljubljenega otroka ohranil pri življenju, pa Bog ve, da, ko bi ta otrok ostal pri
k
življenju, vdajal bi se hudobijam, napravljal bi starišem žalost in bridkost in se poslednjič pogubil.
Ker tedaj Bog bolj ve, kaj je za nas dobro, iz ljubezni do nas ne usliši naših prošenj; on nas hoče škode obvarovati in ravno s tem nam skazuje svojo ljubezen, če majhen otrok še tako prosi in joka, da bi mu mati dala škarje ali ojster nož v roke, modra mati mu vendar prošnjo odreče, da bi si ne škodoval. Taka mati iz ljubezni do otroka odreče njegovo prošnjo. Ravno tako nam tudi Bog iz ljubezni do nas odreče prošnjo, kadar prosimo kaj škodljivega. Nikar ne misli tudi, o kristijan, da je Bog trd, ker ne usliši tvoje prošnje! Vprašam: ali je mar moder zdravnik trd in neusmiljen, ako zapiše grenka zdravila in zapove bolniku, da sme le kaj malega vživati in nekaterih jedil ali pijač cel6 nič ne pokusiti? Zdravnik zavoljo tega ni trd in neusmiljen, temveč skrben, in želi bolnika ozdraviti. Tako tudi Bog ravna z nami, on nas ne usliši po naši volji, ker bi nam ne bilo v zveličanje to, kar prosimo. Trd in neusmiljen bi bil proti nam, ko bi nam naše želje spolnil in bi nam dal kaj škodljivega.
2.	Bog pa tudi zato dostikrat ne usliši naših prošenj, ker prosimo bolj za telesno in časno, kakor za dušno in nebeško. Marsikateri ljudje zdihovaje povzdigujejo svoje roke proti Bogu, kadar jih stiska kaka časna potreba ali nadloga .... Za rane in potrebe njih duše pa jim ni nič mar. Vdani so jedni ali drugi strasti n. pr. hudi jezi, pijančevanju ali cel6 nečistosti . . . ., ki jih zapeljujejo v mnoge pregrehe, pa ne prosijo Boga, da bi zapustili te grehe. Manjka jim krotkosti, ponižnosti, čistosti in ljubezni do Boga in bližnjega, revni so na lepih krščanskih čednostih in dobrih delih, in vendar ne prosijo Boga, da bi obogateli na lepih čednostih in dobrih delih! — Ali more Bog uslišati take, ki so vsi raz-mišljeni in vtopljeni le v pozemeljske dobrote, nebeško pa puščajo v nemar? Sicer smemo tudi za časne dobrote prositi Boga, vendar pred temi moramo za dušne in nebeške prositi. Zato pravi Kristus: Iščite najpoprej božjega kraljestva in njegove pravice, vse drugo vam bo privrženo. (Mat. 6, 33.) Ako prav resnično in prisrčno molimo: Posvečeno bodi tvoje ime, pridi k nam tvoje kraljestvo .... ne bomo zastonj klicali: Daj nam danes naš vsakdanji kruh! Kdor goreče in stanovitno prosi za to, kar je v božjo čast in njemu v zveličanje, temu bo privrženo tudi časno in telesno.
III.	Tretji vzrok, zakaj da Bog večkrat ne usliši naših molitev, je ta, ker prav ne molimo.
1.	Mi ne molimo pobožno. Jezik sicer govori z Bogom, ali srce je pri drugih rečeh; s telesom je sicer človek v cerkvi, a duh je kje drugod. Oh, koliko jih zadene očitanje ljubega Boga, ki pravi: To ljudstvo me časti z ustnicami, pa njegovo srce je daleč od mene. (Mat. 15, 8.) Ali more Bog uslišati take, vse razmišljene molitve? Ne! Zato je rekel ponižni sveti Bernard sam o sebi: Gorje meni, revežu! Bogu delam veliko krivico, ko ga prosim, da bi uslišal mojo molitev, katere sam ne urnem. Trosim ga, da bi pazil na mojo molitev, ko jaz ne pazim ne nase ne nanj.
2.	Ne molimo ponižno. Ponižnost nese našo molitev pred sedež Najvišjega. Molitev ponižnega oblake predere (Sir. 35, 31.), pravi sv. pismo. Judita pred sovražniki, Danijel v levnjaku, očitni grešnik v tempelju so molili ponižno in so bili uslišani.
3.	Ne molimo s trdnim zaupanjem. Le zaupljivi molitvi je obljubljeno uslišanje; nezaupljivost zapera nebesa. Zato pravi sv. apostol Jakob: Kdor si pomišlja ali dvomi, (ali mu bo Bog dal ali ne), je jednak morskemu valu, katerega veter goni in semtertje meče. (Jak. 1, 6.) Le tistim, kateri so živo vero in trdno zaupanje imeli v Jezusa, pomagal je čudovito, rekoč: Pojdi, tvoja vera ti je pomagala.
4.	Ne molimo stanovitno. Bodite stanovitni v molitvi in čujte v njej z zahvaljenjem, piše sv. apostol Pavel (Kol. 4, 2.). S tako stanovitnostjo je prosila Jezusa Kananejska žena in je bila uslišana. Ali moremo pričakovati, da bi nas Bog precej uslišal, kakor hitro usta k molitvi odpremo? Bog odlaša večkrat svoje milosti, da bi bile nam tolikanj dražje in mi vrednejši jih prejeti.
Preljubi! Molitev je bila vselej in bo tudi vselej ključ do nebeških zakladov. Kajti božja beseda: Prosite in bote prejeli, je nezmotljiva. Pa moramo ta ključ tudi prav rabiti. Bog nam ponuja svoje milosti, pa on pričakuje od nas tudi prošnje, in sicer prošnje, ki njemu dopadejo. In kakšne prošnje pa njemu dopadejo? To smo danes slišali. Njemu dopadejo prošnje skesanega grešnika, ki pred vsem drugim prosi Boga odpuščanja svojih grehov. Bogu dopadejo prošnje bogaboječega kristijana, ki pred vsem drugim prosi nebeških dobrot; Bogu dopadejo prošnje ponižnega kristijana, ki se s polnim zaupanjem predenj vrže na svoja kolena in ga prosi milosti. Bogu dopade molitev stanovitnega, ki ne opusti molitve, dokler ni uslišan. Bog je bogat na svojih dobrotah in milostih, pa jih ne dosežemo, ker mu naše molitve ne dopadejo.
17
Gotovo bi nas bogato obsipal s svojimi milostmi in dobrotami, ko bi znali prav moliti. O, prosimo Boga posebno tudi za to milost, da bi znali prav moliti. Zdihujmo tudi mi k Gospodu Bogu, kakor nekdaj apostoli: Gospod, uči nas moliti! Amen.
J. Kerčon.
Tretja nedelja po Veliki noči.
Pozemeljska sreča grešnika in pozemeljska bridkost
pravičnega.
Vi bote jokali in žalovali, svet pa se bo veselil.	Jan. 16, 20.
Kar je naš Gospod in božji Zveličar v današnjem sv. evangeliju napovedal svojim apostolom, namreč, da bodo jokali in žalovali med tem, ko se bo svet veselil, to se ni spolnovalo samo nad apostoli in prvimi kristijani o nastalih preganjanjih, ampak se spolnuje nad dobrimi in zvestimi kristijani skoro neprenehoma. To je navadna osoda pravičnih, da se v ognju bridkostij poskušajo in čistijo med tem, ko večkrat lahko vidimo, da grešniki živijo v prijaznosti svojega grešnega veselja.
Nad to prikaznijo se marsikateri spodtikajo. Ne morejo namreč razumeti, kako da neskončni sveti, pravični, dobrotljivi in modri Bog obiskuje svoje najzvestejše služabnike dostikrat z velikimi nadlogami in težkimi križi, nasproti pa pusti velike grešnike brez kazni dalje živeti. Imenitno je torej, da premišljujemo časne nadloge in bridkosti pravičnih in časno srečo grešnikov, in da spoznamo, kako lepo spričuje vse to, da pri vsem tem vse vlada modra previdnost božja. Naj vam torej danes pojasnim, da nam časne bridkosti pravičnih in časna sreča grešnikov kažejo dobrotljivost in modro previdnost božjo. — Govoriti hočem v imenu Jezusa in Marije.
I. Dasiravno se ne da tajiti, da kaznuje pravični Bog marsikaterega grcšhika tudi že v sedanjem življenju s časnimi nesrečami, in marsikatere pravično obsipa s časnim blagoslovom, uči nas vendar le skušnja, da božja pravičnost ravna večkrat ravno nasproti, namreč, da grešniku dajo srečo, med tem ko pošilja pra-
vičnim dostikrat križe in nadloge. Marsikateremu se dozdeva, kakor da bi to nasprotovalo božji pravici, in vendar to ni tako.
Bog je in ostane pravičen, četudi pusti grešnika vživati srečo in veselje. Kje je človek, če je tudi hudoben, ki ne bi storil vsaj katerikrat kakšnega dobrega dela ? Kako hoče pa Bog tega grešnika zavoljo dobrega, kar stori v grehih, poplačati, zakaj taka, samo po sebi dobra dela so mrtva in nimajo nobenega zasluženja za nebesa. Ali ni torej božji pravici primerno, da tista dobra dela, ki jih ne more plačevati v nebesih, povračuje tukaj na zemlji s pozemeljsko srečo? Ali ni božji pravici primerno, da grešnika, ki bo na onem svetu vekomaj nesrečen, za njegova pičla dobra dela vsaj na tem svetu stori srečnega? Tako je Bog nekdaj dal kralju Nabuhodonozorju Egipet v plačilo, ker je s svojo vojsko spolnil voljo božjo zoper mesto Tir. (Ezeh. 29, 18—20.) Zato pravi sv. Hijeronim, da Bog celo tega, kar neverniki store po volji božji, ne pusti brez plačila. Kaj je torej časna sreča grešnikova drugega, kakor dokaz pravičnosti božje, katera, ker se grešnik nebeškega veselja nevrednega stori, hoče njega zavoljo malo dobrih del s časnimi dobrotami vsaj tukaj poplačati, ker božja pravica noče nič pustiti brez plačila.
Pa to še ni vse. časna sreča grešnika pa nam kaže božjo pravico še tudi od druge strani; zakaj časna sreča grešnikova ni le samo plačilo za malo njegovih dobrih del, ampak tudi strašna kazen zavoljo njegove trdovratne nespokornosti. Pri obilni časni sreči grešnik popolnoma pozabi na potrebo pokore, on jo tako-rekoč pijan od časne sreče, ni mu mar za nebesa, ker hoče vživati nebesa le na svetu, on spi v svojem grešnem spanju, in kakor se žival pita za mesnico, tako gre tak grešnik naproti večnemu pogubljenju. Ali ni tudi to strašen dokaz božje pravičnosti?
Bog je in ostane pravičen tudi tedaj, ako obiskuje pravične z mnogimi bridkostmi. Marsikateri dobri kristijani včasih pravijo: »Oh, saj vendar nisem tako slabo živel, pa me vendar Bog tako tepe! Zakaj vendar to?« Pa glej, o kristijan, če si tudi pravično živel, pregrešH si se vendar marsikaj v svojem življenju. Sicer si se že menda teh grehov spovedal, vendar pa morebiti nisi še zanje storil zadosti pokore, kakor bi bilo treba, zlasti za kake večje grehe poprejšnjega življenja. Zato ti Bog pošilja nadloge, da zadostuješ za grehe svojega življenja.
In pa če bi tudi ne bil nikoli storil kakih večjih grehov, ali pa če si se zanje že spokoril, ali se pa vsaki dan vsaj kaj malega
17»
ne pregrešiš, da je treba božji pravici za to zadostovati? Kdo je tako pravičen, da bi vsaj s kakim majhnim madežem ne omadežal svoje duše, ne zmanjšal milosti božje in ne razžalil ljubega Boga? In ali nas ne uči sv. vera, da so tudi majhni grehi kazni vredni pred Bogom ? Zavoljo majhne nečimurnosti Davidove je Bog strašno kugo poslal nad Izraelce. Zavoljo majhnega dvoma je moral Caha-rija devet mesecev biti mutast. In zato so dostikrat še zdaj hude bolezni, revščina, zaničevanja in druge nadloge kazni zavoljo premnogih malih pregreškov človeških. In ali se ne kaže tudi v tem božja pravičnost?
II. Bog je neskončna dobrota; kar nam tukaj pošlje, je le v naš blagor; le naša hudobija ovira včasih dobrotljive namene božje. Bog ima svoje dobrotljive in ljubeznive namene tudi tedaj, če pošilja grešniku časno srečo, pravičnemu pa nadlogo.
Že splošno dobrote božje uče grešnika spoznavati in ceniti dobrotljivo previdnost božjo. Bog daje solncu sijati na dobre in hudobne, in deževati na pravične in krivične. In kdo prešteje vse druge dobrote, ki jih Bog deli grešnikom in pravičnim? In če grešnik zraven teh splošnih še kake druge posebno velike dobrote prejme od Boga, n. pr. da ga kake smrtne nevarnosti prav vidoma reši, ali mu podeli kak velik blagoslov, ali ne spozna lahko dobrotljive previdnosti božje? Pa Bog ima še bolj blage in ljubeznive namene pri tem.
časna sreča nagiba grešnika z nekako sladko silo k poboljšanju in spreobrnenju. In res pride marsikateri grešnik tudi k temu spoznanju, da si misli: Bog je tako dober Oče, ki mi daje toliko sreče, kaj pa sem jaz? Nepokoren sin, ki sem mu tako zopern in ga tolikrat žalim s svojimi grehi. Bog je tako dobrotljiv Gospod, ki me vsaki dan obsipa s svojimi dobrotami, jaz pa sem malopriden hlapec, ki se vsak dan nevrednega delam njegovih dobrot. Kolikrat sem zaslužil, da bi mi odtegnil svoje dobrote, ker sem jih obračal v hudo, in vendar se ne utrudi v polni raeri jih meni deliti! O neskončna dobrotljivost in prizanesljivost božja, kako dolgo jo bom zlorabil! Ali ne zasluži tako dobrotljivi Oče nebeški, da vendar slednjič pokleknom pred njim in porečem: »Oče, grešil sem zoper nebo in zoper tebe! Kako dober bo Bog meni šele potem, če postanem njegov zvest služabnik, če je že zdaj proti meni, grešniku, tako dober? Ne, nočem več odlašati svojega spreobrnenja, iz vsega srca se hočem
spreobrniti k njemu in ga ljubiti, ker me že tako dolgo k sebi vabi s svojimi dobrotami.«
Tako je mislil že marsikateri grešnik. In če svoje sklepe ros spolni, koliko vzroka bo potem imel hvaliti dobrotljivo previdnost božjo, ki ga je pripeljala s pomočjo svoje milosti in časne sreče k poboljšanju in k večnemu zveličanju! Ce se pa grešnik z dobrotami ne da poboljšati in spreobrniti, če se toliko bolj zgublja na slabih potih, s kolikor večjimi dobrotami ga obsipa Bog, spoznaval bo potem v večnem pogubljenju, kako hudobno in nehvaležno je ravnal in kako po pravici zasluži večno trpljenje, ker je tako hudo žalil dobrotljivega Boga.
Pa tudi p r a'v i č n i mora v svojih križih in bridkostih spoznavati dobrotljivo previdnost božj o. Zakaj, ako ne more tajiti, da se je pri svoji pravičnosti vendar le večkrat pregrešil z malimi grebi, mora le hvaliti dobrotljivo previdnost božjo, ki njegove pregreške tukaj kaznuje, da mu more prizanesti z večjimi kaznimi v večnosti. Kolika dobrota je, da ga Bog zavoljo njegovih pregreškov tukaj kaznuje kot usmiljeni oče, da mu tam prizanaša kot ojster sodnik! Zato je sv. Avguštin celo Boga prosil rekoč: 0 Gospod, tukaj žgi, tukaj reži, tukaj tepi, le tam v večnosti prizanašaj! — Zraven tega hoče modra in dobrotljiva previdnost božja ravno s križi in bridkostmi marsikaterega pravičnega in dobrega ohraniti na pravi poti. Kakor se včasih pristrižejo vjetemu tiču perutnice, da ne more zleteti, tako tudi Bog marsikaterim, zlasti mladim ljudem marsikaterikrat pošlje bolehnost ali druge križe, da jih ohrani na pravi poti. Bog ve, kam bi marsikateri zabredli, ko bi bili zmirom zdravi in trdni. In ali se ne kaže tudi v tem dobrotljiva previdnost božja, ker hoče pravične ohraniti s križi in nadlogami na pravi poti, da jih obvaruje grehov in pogubljenja in jih kdaj srečno pripelje v nebesa? — In poslednjič daje dobrotljivi Bog s križi in nadlogami, ki jih pošilja pravičnim, priložnost, da si s potrpežljivostjo in vdanostjo v voljo božjo nabirajo zmirom več zasluženja in zakladov za nebesa in si toliko večjo in lepšo krono služijo v nebesih. Zato pravi sv. apostol Pavel: Naša sedanja, kratka in lahka nadloga nam pripravlja neizmerno visoko, večno čast, katera vse preseže. (II. Kor. 4, 17.) Zaradi tega se nikar ne pritožuj, o pobožni kristijan, če te tudi Bog obiskuje s križi, kajti njegova dobrotljiva roka te tepe, da te more tam toliko obilnejše poplačali.
Kdo ne spozna torej iz vsega tega, kar sem danes govoril, da časna sreča grešnika in časno trpljenje pravičnega ni zoper božjo previdnost, marveč nam kaže, da vse na svetu vlada modra in dobrotljiva previdnost božja. Z dobrotami želi Bog grešnika nagibati k poboljšanju in spreobrnenju; s trpljenjem pa hoče pravične bolj in bolj očistiti in pripeljati k lepši kroni v nebesih. Radi tega se tolaži, o kristijan, če te zadene trpljenje, z lepo obljubo Kristusovo, ki pravi: Vi lote žalovali, pa vaša žalost se bo v veselje spremenila in tega veselja vam ne bo nihče odvzel. Amen.
J. Kerčon.
Pogled na slovstvo.
A.
1.	Apologetični govori, katere je v postu leta 1895. govoril krščanskim možem P. Hugolin Sattner, reda sv. Frančiška. V Ljubljani 1896. Tisk Katoliške tiskarne. Založil samostan. 80 str. 89. Cena 50 kr.
Občespoštovani vč. g. P. Hugolin je izdal z navedeno knjižico po želji svojih prijateljev govore, katere je lanski post izobraženi moški svet z zanimanjem hodil poslušat v frančiškansko cerkev v Ljubljani.
Govori so v prvi vrsti dogmatični. G. govornik si je izbral desetero važnih verskih resnic, katere so se mu zdele času in poslušalstvu najbolj primerne. Razprostrši najprvo v štirih govorih božjo eksistenco, nalogo človekovo na zemlji, neumrjočnost človeške duše in nasledke izvirnega greha, dokaže v dveh govorih božjo natoro Kristusovo in božji ustav njegove cerkve na zemlji, in pridene tri govore o najbolj napadanih in najblažilnejših zakramentih sv. pokore, svetega rešnjega Telesa in sv. zakona, na katere nasloni socijalno važnost krščanskega moža. Završi pa svoje govore z nauki sv. cerkve o Mariji in njeni mogočni priprošnji pred Bogom.
Daši je snov govorov težka in suhoparna, vendar je umel g. govornik globoke resnice obdelati zanimivo, posegajoč vedno v življenje in vpletajoč gin-ljive vzglede. Jezik gosp. govornika je lep, zlog jedrnat, dikcija jasna in kratki stavki osobito odlikujejo prednost njegovih govorov.
V prvi vrsti so govori porabni v mestih, koder je njihova vsebina posebno pereča tvarina duhovnim pastirjem. Spreten govornik na kmetih pa bode vedel nabrati tudi iz te knjižice mnogo gradiva, zlasti iz zadnjih peterih govorov. Zato priporočamo vsakemu slovenskemu duhovniku to mično knjižico v nakup. Tudi izobraženim lajikom bi bil prav pripraven »vademecum* v dvomih in zadregah. Gospodu govorniku pa kličemo: še kaj takega!	B.
2.	Monsignore Fran Kosar, hišni prelat sv. Očeta, knez.-škof. konz. svetovalec, infulirani stolni dekan Lavantinski. Opisal profesor dr. Ivan Križaniči kanonik-senior Lavantinski. Z dovoljenjem prevzv. knezošk. Lavantinskega ordi-narijata. V Mariboru 1895. V zalogi pisatelja. Tisk tiskarne sv. Cirila v Mariboru. 8° str. 120. Cena 50 kr. Dobiva se v tiskarni sv. Cirila v Mariboru.
Rajni monsignore Kosar je mojstersko opisal življenje velikega kneza in škofa A. M. Slomšeka, tako da je zaslovelo ime apostolskega našega škofa po vsi širni Avstriji in še daleč čez meje našega cesarstva. Tujci so jeli občudovati našega Slomšeka. S tem pa je bila proslavljena tudi njegova domovina, zemlja slovenska. To pa je zasluga rajnega Kosarja. Že radi tega je vsiljevala hvaležnost pero v roke rodoljubom, da opišejo slavno njegovo življenje. A rajni prelat Kosar je kot veliki špiritual slovenskega ljudstva, kot velik dobrotnik našega naroda, :— ker so zlasti po njegovem prizadevanju ustanovile šolske sestre toliko dobrodelnih zavodov v naših krajih — in kot duhovnik-vzornik toliko zaslužen, da ga je bilo treba zapisati v >zlate bukve Slovencev«. To nalogo je izborno rešil v ravnokar navedeni knjigi profesor dr. I. Križanič v Mariboru. — Življenjepis rajnega prelata se čita sicer kot nekaka zbirka vzorov; najpoprej občudujemo vzor dijaka in bogoslovca, potem vzor kapelana in župnika, slednjič vzor špirituala in kanonika, a življenje preblagega Kosarja se drugače ni dalo opisati. »V krstni nedolžnosti« je preživel mladenič dijaška leta, bogoslovec se je vestno pripravljal za prevzvišeni svoj poklic in v vseh častnih službah je bil »mož po božji volji« — res »duhovnik Gospodov«.
Prepričani smo, da bo blažilna knjiga — življenjepis Kosarjev — dobila častno mesto v knjižnici slehernega slovenskega duhovnika poleg Slomšekovega življenjepisa, ki ga je spisal rajni Kosar. Slovenski pridigarji bodo g. pisatelju zlasti še radi tega hvaležni, ker nam podaja na str. 28 in sledečih tudi kratek posnetek nekaterih Kosarjevih dovršenih pridig, ki jih je govoril na prvi svoji kapelaniji. Zelo bi nam ustregel gosp. pisatelj, ko bi nam podal misijonske pridige, ki jih je imel rajni Kosar v družbi s Slomšekom pri mnogih misijonih, in ki so v njegovi slovstveni zapuščini.
3.	O priliki, ko priporočamo dr. Križaničevo knjigo, v kateri je postavil dostojen spomenik rajnemu Kosarju, omenjamo še drugega spomenika, s katerim so ga odlikovali prevzvišeni knez in škof Lavantinski, namreč nagrobno pridigo, ki je v posebnem natisu izšla s tcm-le naslovom:
Pridiga o pogrebu prečastitega gospoda stolnega dekana Frančiška Kosarja. Govorili premilostljivi knez in škof dr. Mihael Napotnik v stolni cerkvi v Mariboru dne 14. junija 1894. V Mariboru. 1894. Založba tisk. društva. Tiskarna sv. Cirila v Mariboru. Str. 15. — V krasnem govoru višji pastir po zasluženju poveličujejo »svojega očetovskega prijatelja«, da bi zaslužena pohvala vspodbujala tudi živeče, naj ga posnemajo v dobrem, in jih osrčevala, da se trudijo za pridobitev čednostij, ki so zaljšale pokojnika in ga storile vrednega časti in posnemanja.
4.	Spomenica ob novi sv. maši, katero so častiti gospod Franc Hlastec služili v Konjicah. Spisal Jernej Voh, nadžupnik. Konjice, 1895. Založil nadžupnik konjiški. Tiskala tiskarna sv. Cirila v Mariboru. 16° str. 32. — Drobna knjižica nam pripoveduje mnogo več, kakor bi se dalo sklepati iz naslova. Najpoprej čitamo zanimiv opis nove maše, potem poročilo o popravah pri konjiški župnijski cerkvi, nato opis romanja k sv. Križu (nad Belimi Vodami) in slednjič »Kos pridige«, ki razlaga početek in bistvo reda zvezdnatega križa (Stern-kreuz-Orden) v Avstriji. Pravila tega slavnega reda so podobna pravilom »Križev-ske družbo«, ki je vpeljana na več krajih na Štajerskem in prav blagodejno pospešuje versko življenje, kakor nam kaže tudi opis nove maše v »zlatih
240
Konjicah.« Konjičanom bo knjižica dragocen spominek lepih cerkvenih slovesnostij, ki so jih obhajali zadnja leta.	S.
o. Večna molitev pred Jezusom v Zakramentu ljubezni je naslov 624 strani obsežni molitveni knjigi, spisaui na čast sv. rešnjemu Telesu. Prestavili so jo vrli ljubljanski bogoslovci iz nemškega izvirnika P. J. VValserja O. S. B. — Cena knjigi je 1 gld. 50 kr.; založil jo je preč. g. kanonik J. Flis, tiskala pa Katoliška Tiskarna. Namen tej knjigi je jasen. Najlepše ga izražajo bogoslovci sami v »predgovoru« rekoč: »Jezus Kristus, pravi Bog od pravega Boga, On, ki je svet ustvaril in odrešil, biva med nami v ponižni podobi kruha in vina! On, ki je začetek in konec vsega, prišel je med nas, kliče in vabi nas k Sebi, zbira nas ljubeznivo okoli Sebe, hoče nam biti pomočnik in tolažnik. A mi nemarno hodimo mimo Njega, ne zatekamo se k Njemu, ne mislimo na Njega, kateri zapušča vse, da bi nam bil vse. In vendar prazno je naše življenje, če je ločeno od Kristusa, nesrečni smo, če zametujemo Njega, ki nam more jedini dati srečo. Torej nazaj h Kristusu, poiščimo Ga, molimo Ga tam, kjer nas v brezmejni ljubezni čaka noč in dau!« — Te misli so navdajale bogoslovce ter jih navdušile, da so priredili slovenskemu ljudstvu knjigo, vnemajočo ga za Jezusa v sv. rešnjem Telesu.
Kaj naj rečemo o knjigi sami? V nji ne nahajaš samo raznovrstnih molitvic za razne potrebe, ne samo mašnih obrazcev, litanij, pesnij, psalmov, temveč tudi krasna premišljevanja, iz katerih naj bi ljudstvo zajelo — seveda tudi po lastnem premišljevanju — ves nauk o presv. rešnjem Telesu. Velika prednost teh premišljevanj je v tem, da jih je 30 po vrsti — torej za cel mesec — in da se dajo porabiti ob različnih praznikih cerkvenega leta. — Slovenska prestava je precej okrajšana; zlasti nekatere reči kot manj primerne za naše kraje so spremenjene ter dodane ji primernejše, n. pr. mesto litanij za zjedinjenje Nemčije so se sprejele litanije za zjedinjenje razkolnih — slovanskih narodov. — »Večna molitev« bo jako dobrodošla molitvena knjiga vernim Slovencem, zlasti udom bratovščine vednega češčenja presv. rešnjega Telesa. Ker smo prepričani, da se bo knjiga zelo razširila in jako mnogo rabila, želeli bi trdnejšega popirja in večjega tiska pri vvodnih premišljevanjih (do str. 23.). Pri novem natisku bo gotovo tudi mogoče ceno znižati.
Mislimo, da nam ni potreba prekorislne knjige še posebej priporočati. Z besedami predgovora kličemo tudi mi: »Draga knjižica, pojdi med ljudstvo; nikjer se ne ustavi, ampak hodi od srca do srcal. . . . Vsem bodi besednica, katera jim polaga na jezik vnete besede večne molitve.«	—k.
B.
Die RallTelseii-Verelnc, ihr Wesen, ihre Starke, ihre Sicherheit und ihr allseitiger Nutzen, nebsl ausfiihrlicher Anleitung Uber GrUndung und Geschiifts-filhrung, von Jos. Staudiuger, Pfarrer. Zweite, umgearbeitete Auflage. Passaul895. Verlag der M. Waldhauer’schen Buchhandlung (Max Coppenratb). 8°. Str. 72. Cena 30 kr. Da stori za Raifieisenove posojilnice največ duhovščina, to je znano. Dokler 'nimamo slovenske ročne knjižice o tem predmetu, nimamo boljše knjižice za svoj namen, kakor tukaj-le omenjeno, ki podaje ob kratkem ves nauk o ustanavljanju in delovanju teh posojilnih društev.	Dr. L.
Založba ..Katoliške Bukvarne".	Tisk ..Katoliške Tiskarne”
Odgovorni vrednik: Ant. Kržiž.