OBSOTELJSKI BLUES Samo ČOLAK Naslovna fotografija: Zdraviliški park v Rogaški Slatini Samo Čolak OBSOTELJSKI BLUES Rogaška Slatina, 2024 OBSOTELJE IN KOZJANSKO V zadnjem času se območje omenja kot enotna pokrajina v vzhodni Sloveniji, ki se nahaja ob reki Sotli, mejni reki med Slovenijo in Hrvaško. Sotla izvira na gozdnatih pobočjih hribovja Macelj in se po 90-kilometerski poti se nasproti vasi Jesenice izlije v Savo. Že od nekdaj je bila mejna reka med avstrijskim in ogrskim delom habsburškega imperija, vendar za domačine z obeh bregov ni nikoli predstavljala ovire, čeprav je večkrat poplavila. Reka ni bila posebej primerna za pogon mlinov in žag. S prometnega vidika dolina Sotle ni imela posebne veljave, verjetno zaradi mejne lege in odmaknjenosti od pomembnejših prometnih poti. Vse te nekdanje omejitve so v zadnjem obdobju postale prednosti, ki omogočajo razkošje bivanja, pristen stik z naravo in sprostitev. Danes je dolina Sotle znana po kulturnih znamenitostih: Muzej Rogatec – največji muzej na prostem v Sloveniji, presežki Baroka – muzej baroka v Šmarju pri Jelšah in sprehod po Kalvariji, Kristalna dvorana v Rogaški Slatini, prostor, kjer se odvijajo pomembni kulturni dogodki, Olimje kot najlepša vasica v Sloveniji, kjer tradicijo zeliščarstva ohranjajo minoriti in ogled ene najstarejših lekarn v Evropi pri njih v samostanu ter grad Podsreda, ki je eden redkih spomenikov romanske dobe in hkrati nosilec kulturne, izobraževalne in družabne ponudbe. Pokrajina je znana po turizmu. Tukaj sta dve naravni zdravilišči: Terme Olimia (s termalno vodo in prestižnimi wellness – vodno zabaviščnimi centri) in Rogaška Slatina (Medical center s kar 400-letno tradicijo zdravilnih vrelcev in priznano mineralno vodo Donat Mg), ki skupaj omogočata okoli 560 tisoč nočitev letno. Precej so razvite tudi dejavnosti na prostem, kot so kolesarjenje, jahanje, golf, smučanje, vodne aktivnosti, igralništvo, vinske ceste in pohodništvo. Omeniti je potrebno tradicijo steklarstva v Rogaški Slatini (mojstrska tradicija ročno izdelanega stekla) in Kozmetiko Afrodita, ki razvija visoko kakovostne izdelke, ki so poznani po vsej Evropi. Kakor koli, domačini smo vajeni gostov tako tujih kot domačih. Včasih se zdi, da živimo v dveh paralelnih svetovih. V enem naši gostje in kupci v namestitvenih kapacitetah in v drugem mi, v svojih domovih. So pa naše službe precej povezane s storitvami, ki jih imajo gostje na razpolago. Pripovedi v nadaljevanju so biografske in so vezane na domačine ter kraje z obeh bregov Sotle. Zajemajo območje od Bistrice ob Sotli do Rogatca (od Kumrovca do Huma na Sutli). KUMROVEC Obiski Kumrovca niso bili pogosti, so pa iz različnih vzrokov bili bolj intenzivni do leta 1991. Kasneje so bili mimogrede, ali na željo nekih drugih. Prvič sem bil v Kumrovcu pri svojih petih letih, ko sva z očetom odpravila na sončno soboto tja v nabavo mesa. Kumrovška mesnica je bila tedaj malo večja in bolje založena kot nekatere manjše v okolici pri nas na slovenski strani. Za vse se je vedelo, da so bile v soboto odprte samo do dvanajste ure. Ko smo tako stali v vrsti v mesnici, je vstopil priletni možakar. Po govoru je bilo slutiti, da je domačin. Moj pogled so pritegnile živo rdeče in zelene krpe na njegovem puloverju. Nekatere so bile drugih barv, tudi na hlačah. Bil je milo rečeno ubogo oblečen. Takrat sem znal šteti samo do deset, krp pa je bilo več. Še kasneje v življenju nisem srečal nekoga, ki imel tako zakrpano obleko. Za pulover se sploh ni dalo ugotoviti, kakšne barve je bil nekoč. Nakup sva hitro opravila; dlje časa sva stala v vrsti. Nato pa sva si privoščila pijačo v bližnjem bifeju. Oče špricer, jaz oro. Šele tedaj je oče pokomentiral: »Za ljudi iz domačega kraja pa bi res lahko več naredili, ne pa da hodijo tako zakrpani okoli.« Seveda je mislil na tovariša Tita, našega maršala in dosmrtnega predsednika SFRJ. Nič nisem razumel, kaj govori, on pa je nadaljeval: »V vsakem večjem mestu ima vilo, jé s srebrnim priborom, vozi se po svetu v najdražjih avtomobilih, njegovi Kumrovčani pa živijo v revščini.« Nisem ga več poslušal. Moj pogled je odtaval k otrokom, ki so se v modrih haljah vračali iz šole. V tistih časih so imeli na Hrvaškem še ob sobotah pouk. Modre halje so bile pri njih obvezne, neke vrste uniforma. Veselil sem se šole in razposajeni učenci na poti domov so mi bili vsekakor bolj zanimivi kot očetove sporne ugotovitve. V naslednjih letih smo se poleti večkrat kopali v Krapinskih ali Tuheljskih toplicah. Na poti domov je bil obvezen postanek v Kumrovcu, kjer smo si s trideset nians rdeče na telesu privoščili sladoled in pijačo. V tretjem razredu smo imeli šolski izlet v Kumrovec. Obiskali smo Titovo rojstno hišo – Muzej maršala Tita. Verjetno je bilo to za 25. maj – Dan mladosti (Titov rojstni dan). V petem razredu sem v sklopu bralne značke zagovarjal prebrano knjigo Deček s Sotle, kjer je bi večkrat omenjen Kumrovec. V šestem razredu, ko smo bili sprejeti v Zvezo socialistične mladine Slovenije (Jugoslavije), smo ponovno imeli izlet v Kumrovec. Nekaj let kasneje sem se spet znašel v Kumrovcu. Tokrat na kosilu in svečani podelitvi spričeval kandidatom udeležencem politične šole. Med temi, ki so uspešno zaključili politično izobraževanje, je bil tudi moj sorodnik. Mi smo bili samo častni gostje. Politična šola Kumrovec je bila tedaj nova nenavadna zgradba, v njej pa se je dolga leta kalil komunistični kader SFRJ. V naslednjem desetletju so bile v bližini bile obnovljene in dograjene tudi slovenske toplice, zato ni bilo več potrebe, niti interesa za poletni obisk tovrstnih na Hrvaškem. Pa tudi politična klima se je vmes spremenila. Pozimi leta 1990 sva bila z očetom na obisku v Kumrovcu. Pri sorodniku, ki je bil pripadnik specialne enote Hrvaške policije. Bili so nastanjeni v »Titovi šoli«, verjetno kot ironični odgovor nove oblasti socialistični preteklosti. Pozno poleti leta 1991 sva se prijateljem s Križan Vrha odločila po zaprtju gostilne v Bistrici ob Sotli iti pogledat, »če je v Kumrovcu še kaj odprtega ali v Kumrovcu še kdo da?! Našla sva odprto oštarijo malo izven Kumrovca v smeri proti Klanjcu. Raznolika ekipa z obeh strani meje je bila dobro razpoložena. Na trenutke se je celo zapelo, stregle so svetlolase natakarice – Čehinje. Prisotni so bili še hrvaški policisti z novo šahovnico na kapi in gardisti, branilci Vukovarja, ki so bili na tedenskem počitku v Titovi šoli. Težaško dvigovanje kozarcev je pustilo svojo ceno. Ko sva se vračala proti domu, naju je ravno na meji ustavila slovenska policija. Prvič sem imel čast pihati v elektronski alko tester (»frulico« po naše). Seveda je bilo preko meje dovoljenega. Nekako se mi je uspelo dogovoriti z »možmi v modrem«, vendar je moral naprej peljati moj sopotnik. Policistom je deloval malo bledo, ampak v boljšem stanju od mene. Dolga leta po tistem nisem potoval po tistem delu Hrvaške. Neko nedeljo smo s prijatelji naredili krog po Kozjanskem in Obsotelju. Slučajno smo se ustavili v Kumrovcu na kosilu in si na željo nekaterih ogledali celotno etno vas s Titovo hišo vred. Šele takrat sem videl, da so se domačini zelo potrudili in poleg Titove domačije obnovili v starem stilu več objektov, to pa so primerno tržili turistom. Dve leti zatem sem po Sloveniji vodil MePZ »Camerata Slovenica« iz Slovenskega društva Cankar iz Sarajeva. Na njihovo željo smo se oglasili tudi v Kumrovcu. Njim je Tito ostal v lepem spominu in večina je bila prvič v njegovem rojstnem kraju. Velik ovinek smo naredili za ta namen iz Novega Mesta, namesto, da bi kar od tam krenili proti Zagrebu. Ko pa smo prispeli v Kumrovec in ko so slišali kolikšna je vstopnina, si je večina premislila in ni vstopila v etnografski muzej Staro selo, katerega del je tudi rojstna hiša maršala Tita. Jezilo me je, da smo naredili brez potrebe tolikšno pot. V mislih sem imel njihovo kletvico, ki je še danes aktualna v Sarajevu in okolici: »Je*o vas Tito.« V originalu se je glasila: »Je*o te Tito dragi.« Tudi tisti, ki jim je maršal bil pri srcu, jo znajo ob pravem trenutku sočno uporabiti. Le kdo bi jih razumel. Kumrovec POGREB Hodil sem v 2. razred, ko je ravnatelju osnovne šole umrla mati. Vodstvo šole se je odločilo, da se bodo vsi učenci udeležili pogreba. Lepo urejeni smo se vkrcali na avtobuse pri šoli. Bilo je poletje in veliko nas je bilo v kratkih hlačah, a še vedno svečano oblečenih. Vožnja je trajala kar dolgo, kajti cilj je bila vasica blizu Zagorja ob Savi. Med vožnjo nismo bili preveč žalostni; za nas je bil to bolj izlet. Zraven smo imeli sendviče, sokove v tetrapaku s slamico in sladkarije. Hihitali smo se in ni veliko manjkalo, da bi še zapeli. Učiteljice so nas mirile in nam dajale napotke, kako se moramo obnašati na tej svečani ceremoniji. Vsaki je bilo pomembno, da njen razred ne bi kaj zafrknil, saj bo prisotna cela šola. Bila bi to njihova poklicna in osebna sramota. Že na avtobusu smo dobili ukaze, kako bomo izstopili z avtobusa in dva po dva krenili na določeno mesto na dvorišču. Skupaj s 3. razredom. Na začetku osnovne šole smo bili še dokaj poslušni. Če nas je občasno slučajno zaneslo, so bili tukaj vedno prisotni tisti, ki so tožili učiteljici. Odvisno od teže prekrška, ampak v vsakem primeru je učiteljica posameznika oštela pred celim razredom, običajno pa je sledila sankcija (ali si bil preseden h kaki punci spredaj ali si moral stati v kotu učilnice obrnjen proti steni ali Bog ne daj, da si bil poslan v drugi razred in tam moral stati v kotu). Starši so potem vse to izvedeli na govorilnih urah in največkrat je sledila vzgojna kazen še doma. Pri meni je bil ves ta postopek skrajšan, ker je bila mama učiteljica na podružnični šoli. Ni trajalo do govorilnih ur. Za moje neprimerne podvige je izvedela od kolegov, še preden sem prišel domov. Z avtobusi smo končno prispeli na cilj. Na začetku je vse potekalo po načrtu. Po dva v ravni vrsti smo se namestili po dvorišču izpred stare kmečke hiše. V tistih časih še ni bilo mrliških vežic, vsaj ne po vaseh. Pokojni je bil dva do tri dni v krsti kar doma, kjer so prihajali sorodniki, znanci in sosedje kropit in molit ter se tako poslovit od pokojnika. Po dveh dneh je sprevod s krsto krenil najprej v cerkev in potem na pokopališče. Tudi v tem primeru je bilo tako. Pol ure smo stali na tistem dvorišču in se še ni začelo. Stali smo že eno uro in učiteljice so nas vse težje mirile. Sonce je pripekalo kot za stavo; malo so nas začele boleti noge. Zgleda, da je močno sonce in na nogah čakanje utrudilo tudi učitelje okoli nas. Prenehali so nas opozarjati. Tik za nami je bil lesen plot in nekaj nas iz razreda je sedlo nanj. Ni dolgo trajalo, ko so nam se pridružili še ostali. Razredničarka nas je samo grdo pogledala in prislonila prst k ustom, češ naj bomo tišji. Ne spomnim se, ampak prav dolgo nismo sedeli na tistem plotu. Nenadoma smo slišali glasen jok hčere pokojnice in predvidevali, da se je ceremonija končno začela, kajti preko mase ljudi nismo videli, kaj se dogaja spredaj. Šepnil sem sošolcem, da bo bolje, če gremo stat nazaj na svoje mesto. Najbližji mi je samo prikimal, nihče pa ni odreagiral na predlog, zato posledično tudi sam nisem. Potem se je zgodilo nekaj, kar nas je vse presenetilo. Ravno v trenutku, ko so nesli krsto s pokojnico skozi edina velika vhodna vrata, se je pod našo težo zlomil plot in padli smo na hrbet približno meter in pol po hribu navzdol v visoke koprive. Ob tem sem slišal samo nekoga od naših, da je rahlo zakričal. Smeha onih iz drugih razredov ne, ker sem tistih nekaj sekund porabil, da sem se skobacal iz kopriv in hitro, koliko je bilo možno, preko polomljenega plota vrnil na mesto v vrsto, kjer smo prvotno stali. Razredničarka mi je samo zažugala, jaz pa sem skomignil z rameni. Pogrebna ceremonija se je nadaljevala. Začeli smo se premikati in šele tedaj sem pogled usmeril po sebi. Ves »osoljen« od kopriv sem bil po nogah in rokah. Peklo je kot sam hudič. Majico sem imel ob strani imel vso zeleno. Pogledal sem sošolca. On je bil še po licu ves rdeč od kopriv. Ne glede na pekočo bolečino sem se mu kislo nasmehnil, on pa je s cmokom v grlu komaj zadrževal jok. Čeprav smo bili mirni do konca pogreba, nas je razredničarka takoj po prihodu na avtobus na hitro oštela, da nismo bili »vredni pet para«. Ko je videla naše rdeče lise po rokah in nogah, se je obrnila stran in v voznikovem ogledalu sem opazil rahel nasmešek na njenem obrazu. Doma sem jih še enkrat slišal od mame, češ, kako ji delam sramoto na pogrebu, da nas je videla cela šola, itd. Med vikendom sem bil na Križan Vrhu pri stari mami in ji podrobno opisal, kako smo zgrmeli v koprive. Resno me je poslušala, na koncu pa pripomnila: »Saj ti ni hudega, koprive so zdrave«. Jezen ji nisem ostal dolžan: »Zakaj pa se ti potem ne drgneš z njimi po sklepih, kjer te daje revma?« Samo zamahnila je z roko in se nasmehnila: »Rajši bodi pameten.« To je bila fraza, ki je z njene strani napovedala, da je pogovora konec. LORA Sosedje so nabavili dvoletno nemško ovčarko, zdi se mi od gostilničarja iz Podčetrtka. Bila je nekaj malega dresirana in se je odzivala na ime Lora. Znala je prinesti copate in ubogala na nekaj ukazov, priklical pa si jo lahko s posebnim žvižgom. Najprej je za svojega gospodarja imela najstarejšega člana družine, torej očeta, kasneje pa se je vedla do vseh domačih enako, tudi do mene, ker sem pač bil veliko pri njih. Nekoč je sosed hotel našeškati mlajšega sina, verjetno zaradi kakšnega pripetljaja glede šole, pa je skočila vmes. Lajala, renčala in vlekla je za obleko očeta ter tako trenutno mulca rešila batin. Ko pa sta sinova odšla od doma na nadaljnje šolanje, je Lora hodila z mano okoli. Šla sva v trgovino ali do maminih sorodnikov. Kamor koli, ko sem jo priklical z žvižgom. Zanimalo me je, če se boji vode. Nekoč sem ji ob potoku, kjer je bil bolj globok, vrgel palico v vodo. Skočila je v potok, ujela palico in se po nekaj metrih plavanja vrnila na kopno. Potem pa se je tiščala k meni, da sem še sam bil ves moker. Kar sem iskal, to sem dobil. Ko sem smučal in padel, sem namerno ostal negibno na tleh. Zaigral sem poškodovanca. Lora je takoj pritekla na pomoč. Lajala je, tekala okoli mene, me vlekla za rokav in za šal. Šele, ko sem se pobral, je nehala in od veselja mahala z repom ter skakala okoli mene. Še posebej je napela ušesa ob ukazu »miš piš«. Na ta ukaz je na domačem vrtu polovila precej voluharjev. Nekoč je v naše stanovanje prišla miš. Ko ni bilo nobenega doma, sem jo pripeljal in izrekel čarobni besedi: »Miš piš!« Minuto zatem mi je že bilo žal. Pes je res zavohal miš in jo iz moje sobe prignal v kuhinjo. Ko pa nama je miš pobegnila za kuhinjske elemente, sem vedel, da nama je ne bo uspelo ujeti. Jaz se odnehal, Lora pa ne. Zdaj je bila na eni strani kuhinjskega pulta, zdaj na drugi. Jezna je lajala in cvilila, ker je ni mogla dobiti. Komaj sem jo uspel spraviti iz stanovanja. Ko sem se vrnil, je bilo stanovanje, kot bi treščila bomba vanj: prevrnjeni stoli, posoda, steklenice, sledi šap na mizi, stolih, elementih, po obleki in na postelji v moji sobi. Sledilo je čiščenje in pospravljanje, cena moje nespametne odločitve. Pes je samo hotel pomagati. Za te iste sosede sem vsak večer s kanglico hodil po mleko na kmetijo na spodnjem koncu naselja. Lora me je vedno spremljala. Enkrat sva prišla prehitro, kajti gospodinja je ravno gnala krave s paše. Šel sem ji nasproti, da bi ji pomagal, da bi čim prej prišlo do molže. Na začetku me je gospodinja še pohvalila, ker sem bil pripravljen pomagati. Ko pa se je na drugi strani vključila Lora, v njej se je tedaj prebudil ovčarski nagon, ni bilo več zabavno. Krave so začele teči. Verjetno je katero tu in tam malce ugriznila za nogo, da bi šle hitreje v želeni smeri, in posledično sva mora teči tudi midva z gospodinjo, da sva jih zaustavila še pred cesto. Vsa zadihana mi je še kar vljudno dejala: »Drugič raje pridi po sedmi uri, ko bodo krave že v hlevu.« Tisto celo leto sva tako z Loro hodila po mleko. Nekoč mi je padlo na pamet, da bi Lora lahko sama nesla kanglico. Začel se je trening. Najprej je nesla prazno kanglico na poti do kmetije. Potem sem ji nalil vodo do polovice in je nesla brez težav. Sledila je zadnja faza –polna kantica z vodo. Vsaj petkrat je nesla tudi polno. Na koncu je bilo zadevo potrebno preveriti na mleku, da bi ves trening dobil smisel. Ko sva šla s kmetije na cesto, sem kanglico nesel jaz do tam, kjer sva še bila v vidnem vidnega polju gospodinje, potem sem kanglico dal Lori. Pomahala je z repom in jo počasi, vendar odgovorno nesla v breg. Naredila sva že več kot pol poti, ko je nenadoma prišlo do zasuka situacije. Na hišnem pragu spodnjih naših sosedov, poleg trgovine, je sedela mačka. Ko jo je Lora zagledala, je spustila kanglico in v dir proti mački. Kanglica se je skotalila po asfaltu navzdol in vso mleko se je razliko po umazani poti. Jezen sem moral ponovno do kmetije. Izgovoril sem se, da mi je pes, ko sem si zavezoval teniske, prevrnil kanglico. Mislim, da so mi celo verjeli. Včasih sem Lori namerno dal kos kruha ali potice vedoč, da tega ne je, kajti njen gospodar je bil mesar in meso je bilo na dnevnem redu, tudi surovo. Najprej je vzela ponujeno, potem pa mi je hotela, ko je videla, kaj je, to vljudno vrniti. Hodila je s tistim kruhom v gobcu za mano in mi ga dajala nazaj. Ko ga nisem hotel vzeti, je odšla malce stran in ga zakopala. Kmalu po tem smo se preselili v Celje. Čez približno deset let sva se z mamo oglasila pri nekdanjih sosedih. Parkirala sva malce stran od hiše, ker je bilo tam že precej avtomobilov. Takoj, ko sem stopil iz avta, sem slišal lajež. Od daleč sem v trenutku prepoznal Loro, vendar ona mene ni, verjetno zaradi starosti. Ko pa sem uporabil tisti stari posebni žvižg za klicanje, je za nekaj sekund obstala, dvignila ušesa, pomahala z repom, pritekla, mi dala taco in se stisnila k meni kot nekoč. Lora in jaz JUTRO NA TREBEŽIH Pri stari mami, kjer sem preživljal otroške in mladostniške vikende in počitnice, sem spal v vseh možnih sobah. Do začetka osnovne šole sem spal zraven stare mame v »štiblcu«. Nato v veliki hiši na obeh posteljah ali na krušni peči ali v mali hiši na eni in drugi postelji. Včasih poleti v kasnejših najstniških letih tudi v baraki, kjer je stari ata nekoč imel delavnico. Lokacija spanja je bila odvisna največ od tega, koliko sorodnikov se nas je tisti konec tedna odločilo vikend preživeti na Križan Vrhu. Pri stari mami smo vedno bili vsi dobrodošli, tudi v zimskih mesecih, ko je znalo snega »vreči« pol metra in več. Kot predšolski otrok sem večkrat prespal tudi pri sosedih na vasi, kjer sem bil najmlajši udeleženec na ličkanju koruze in sem temu primerno prvi obnemogel, potem pa me niso želeli zbuditi. Tam sem potem še zajtrkoval in dobil potico ali pecivo za pot domov, čeprav je bila domača hiša samo nekaj deset metrov stran. Ti starejši sosedje so me občasno popazili kot otroka, zato sem bil domač v njihovih kmečkih hišah, skoraj kot pri stari mami. Vse sem vedel, kje je kaj. Pri Gašperjevi teti sem imel svoj kozarec, šilček 0,5 dcl, ki je bil enak kot oni od 1 dcl. Ko sem bil žejen, sem šel po oba kozarca, ju napolnil z jabolčnikom do vrha, nato pa jo poklical: »Pridi, ga bova ruknila!« Ko je ena od tet zgradila vikend na svoji parceli blizu vinograda, se je zmanjšalo tudi število za spanje pri stari mami, a jaz sem vztrajal do konca. Lahko sem izbiral, kje bom spal. Običajno sem se namestil na eni od dveh postelj v veliki hiši, ki pa je bila hkrati dnevna soba in je bil v toku dneva tam največji pretok obiskovalcev. Pri glavi ob postelji na klopi sem imel radio, ki je bil na 4,5 V baterijo, kajti v tej sobi sta bili samo dve vtičnici, ampak daleč od obeh postelj. Poreklo in letnica tistega radia sta bili že takrat neznani, verjetno še iz časov, ko niso imeli elektrike. Najbolj so mi ostala v spominu tista jutra, ko sem sam prespal pri stari mami. Kot srednješolec sem se čez teden zgodaj vstajal, zato mi je ob sobotah ali nedeljah prijalo malo poležati. Ni bil problem dlje ostati v postelji, ampak to, da sem imel lahak sen in me je prebudilo veliko zanimivega. Že, če je zjutraj zalajal sosedov pes ali domači petelin v kurniku. Tudi stara mama je vedno zgodaj vstajala. To je počela vse življenje in naivno je bilo pričakovati, da bo v starosti kaj drugače. Ko je tako zjutraj vstopila v veliko hišo, sem se že zdramil. Slišal sem, ko si je umila obraz pod pipo, se do konca oblekla in sedla na klop ob krušni peči ter si razčesevala lase (nekoč je imela dolge in je temu posvetila malo več časa, navada od prej). Čeprav ni prižigala luči in se je trudila delovati tiho, je bila vse prej kot to. Zakurila je v štedilniku in ponovno sedla na klop. Ob nogah se ji je »smicala« mačka; nato ji je skočila v naročje. Stara mama jo je božala in ji nekaj šepetala, mačka pa je začela presti. Vse to je trajalo kakšne pol ure. Bil sem tiho. Mislila je, da res spim. Potem se je nenadoma slišalo glasno trkanje na vhodnih vratih in tudi mojega »blefiranja« spanja je bilo konec. Stara mama je prižgala luč. Oglasil se je Kolarjev Karel, sosed, ki je živel malo stran od naše vasi, ampak so imeli hlev v naši vasi. Kot vedno je bil prilično glasen in dobre volje. Pozdravil sem ga s priprtimi očmi in se pretegnil v postelji. Nikoli ni bil dolgo, mogoče deset minut. Kar tam pri štedilniku je stal, zvrnil na hitro šilce dobljenega žganja, povedal novice, skadil cigareto in se poslovil. S staro mamo sva medtem, ko je hodila sem ter tja po hiši, spregovorila par besed. Še vedno v postelji sem prižgal radio. Zatišje ni dolgo trajalo, ponovno trkanje. Tokrat je bil Janez, lokalni prevoznik mleka, prišel je po kanto z mlekom. V »lojpi« je zamenjal kanti, prazno za polno. Pomahal mi je, ker so bila vrata v veliko hišo odprta, jaz pa njemu s postelje nazaj. Ura je bila komaj šest. Do konca sem bil buden, a se še mi vedno ni dalo vstati. Iskal sem na radiu pop-rock glasbo in preskakoval poročila, čeprav na tistem radiu ni bilo neke izbire. S copatom sem pregnal mačko, ker je začela stikati po mizi, medtem ko je bila stara mama v kuhinji. Ponovno trkanje in glasno: »Dobro jutro!« Bil je Petrekov Jože, bližnji sosed, stara mamina generacija. Oglasil se je na šilček ali dva žganja. Dejansko je bila to njegova steklenica, samo spravljeno jo je imel pri nas. Žena Marija mu doma ni pustila piti in bi mu nemudoma razbila tudi polno flašo, če bi jo slučajno našla. Bil je zabaven obiskovalec. Pogosto sva se s staro mamo pošteno nasmejala njegovim pripovedim. Na trenutke sva podvomila, če se je tisto dejansko zgodilo. Včasih je bila tanka linija med resnico in njegovo bogato domišljijo. Pripovedoval je o svojem otroštvu, o bratih, o sestrah, o starših, kako se je živelo v stari Jugoslaviji, kako je bilo med vojno v izseljeništvu v Nemčiji in še marsikaj aktualnega. Pol ure se je znal zadržati. Ko je odšel, sem končno vstal s postelje. »Čič ne da nič, ajč pa še manj.« Gremo novim delovnim obveznostim nasproti, na kmetiji jih nikoli ni zmanjkalo. KOLINE Koline so bile vedno eden pomembnejših dogodkov na kmetiji, še posebej, če je bil pujs hranjen doma. Če pa ni bilo te možnosti, so ga kupili na najbližji kmetiji, kjer so se ukvarjali z vzrejo prašičev. Pri kolinah je bilo najbolj zanimivo, da se je vsakokrat pojavila izredna situacija. Sploh v tistih časih, ko mesarji niso bili profesionalci in je bil nož glavno orodje. Ko sem bil pri stari mami prisoten pri tovrstnih opravilih, je zadeva trajala cel dan, pa še ni bilo konec. Delalo se je samo do večerje, nato se je nadaljevalo sproščeno druženje, kjer se je zapelo, pilo in jedlo. Na ta dan stari mami ni bilo žal vina. Še danes mi zveni v ušesih del pesmi, ki jo je »skozi nos« pel njen sosed: »V sredo in soboto, je Janezek na potu, k svoji dragi ljubici …« Zabavalo se je do poznih večernih ur. Klobase so se delale šele naslednji dan. Enkrat pa je pri stricu bilo drugače, nepričakovano. Z bratranci smo prišli iz diskoteke okoli šeste ure zjutraj. Zdelo se mi je, da sem komaj zatisnil oči, ko nas je ob osmih stric prebudil. Vrgel mi je na posteljo delovni kombinezon in zaklical po vojaško: »Vstani, bomo prašiča klali!« Najprej sem se obotavljal s postelje, misleč, da se heca. Potem pa nam je resno zavpil in ni bilo druge, kot obleči se in vstati. Ne samo, da nismo spali, tudi »maček« je bil prisoten, pri enem več, drugem nekoliko manj. Se mi je zdelo, da komaj hodim, kaj šele, da bi nekaj fizično delal. Še vedno pa sem bil v zgornjem povprečju nas štirih. Mladost dela čudeže. Stric je na hitro povedal, kakšen je plan: »Prašiča izvlečemo iz boksa, nato ven skozi hodnik. Tam se bo klalo!« Vse ostalo bo potekalo zunaj. To je bila teorija, odvilo se je malo drugače. V akciji sva bila samo dva, kajti drugima dvema je bilo tako zelo slabo, da sta bila zgolj statista. Isto kot, da bi statirala nekje sredi koruzne njive. Z onim drugim bratrancem sva privlekla prašiča do polovice dolgega hodnika, ko nama je zmanjkalo moči. Nisva zmogla več. Kar tam sva ga obrnila, ko ga je moral stric na hitro odrešiti muk. Po dobri uri je bilo konec naših zadolžitev. Takoj sem se vrnil v posteljo in trdno spal do kosila. Ko sem se prebudil, nisem bil prepričan ali so bile res koline ali se mi je samo sanjalo. Pri teti je bilo drugič zopet nekoliko drugače. Prašiča so kupili na kmetiji nedaleč od njih. Ponovno smo se zbrali sorodniki, sami amaterji. Mesarske izkušnje naj bi imel starejši mož, vendar »ne bi dal zanj roke v ogenj«. S štirimi avtomobili smo se pripeljali in začetek je bil, kot smo načrtovali. Najprej nas je gospodarjeva mati postregla s pecivom in šilcem žganje. Slednje je bilo verjetno za hrabrost, kajti mrcina naj bi tehtala okoli dvesto osemdeset kilogramov. Ko sem to izvedel, sem se malce zamislil, kajti za enega pomagača sem že vedel, da se boji asistirati, drugi pa je bil že v letih. Oba skupaj bi bila za enega. Gospodar je s traktorjem in posebno prikolico pripeljal do vhoda hleva in s koruzo namamil prašiča, da je sam prišel na prikolico. Nato ga je zaprl in zapeljal na živinsko tehnico, da bo vse pošteno. Potem pa smo ostali sami z njim. Namen je bil, da ga privlečemo na drugo stran hleva, kjer so bila betonska tla, da se bo potem lažje izprala kri. Med tehnico in tistim betonom je bilo približno petnajst metrov blatne površine. Preden se je začelo, sem se ozrl okoli in nedaleč stran opazil tablo »POZOR – HUD PES!« ter kosmatinca na verigi, ki je občasno zalajal. Nato se je začelo. Tako velikega prašiča še nisem videl. Potegnili smo ga s tehtnice in začeli vleči proti tistemu betonu. Ni nam ravno šlo, kajti uprl se je z vsemi štirimi, v tisto blato, da se je kar pogreznil. Zmanjkalo nam je moči. Kar na sredini v tistem blatu smo ga prevrnili. Komaj sem ga uspel držati na eni strani. Imel sem občutek, da je trajalo petnajst minut. Sredi držanja, ko so mi že pojenjale moči, mi je nenadoma od zadaj med nogami pogledala pasja glava. V tistem trenutku sem se bolj sekiral, da bo ugriznil prašiča kot mene. Ko je končno prašič izpustil dušo, smo ga odvlekli na beton. Imel sem občutek, da sem pokuril še zadnji atom energije. Roke so se mi tresle, še piti nisem mogel. Ko sem malo »prišel k sebi«, sem krenil proti psu. Lepo me je sprejel. Mahal je z repom in se tiščal k meni, da bi ga božal. Gospodar kar ni mogel verjeti. Pričakoval je, da bo skočil vame. Sam sem bil mnenja, da če me prej ni zgrabil, ko se bil v njegovem dosegu, me tudi zdaj ne bo. Imel sem prav. Šel sem se mu zahvalit, ker ni povzročil dodatnih težav, ko nam je šlo »za nohte. To je bila zadnja epizoda, kjer smo bili v akciji samo amaterji. Kasneje so organizirali pravega mesarja in vse je potekalo hitreje. Pomagačev pa na veliko zadovoljstvo ni bilo treba veliko. DOLGA POT DOMOV Nedavno je sošolka na facebooku objavila skupno fotografijo z našega maturantskega plesa z namenom, da bi se ponovno srečali. Ni ravno okrogla obletnica, vendar pozdravljam take ideje. Objavljena fotografija, menda edina takšna, je kjer smo slikani od daleč in se posameznik ne vidi prav dobro, zadaj samo glave. Poskušal sem povečati, ampak to ni to. V dobrih treh desetletjih se mi je poslabšal vid, a tega sebi ne priznam. Razjezi me, ker ne vidim dobro. Poiskal sem tisti album s fotografijami, ki ga že leta nisem imel v rokah. Po kratkem listanju sem našel deset fotografij, tudi tisto skupinsko. Kadri na fotografijah so se ponavljali: plešemo četvorko, na večini sva soplesalka in jaz in ena, ko na plesišče vodim profesorico za biologijo. Vse smo uredili svečanosti primerno. Fantje v suknjičih in kravatah niso delovali prepričljivo odraslo. Po videzu smo bili bolj podobnim birmancem kot odraslim moškim. Tudi dame v večernih oblekah in novimi frizurami so bile prave princeske kiča. Kakorkoli, dogodek je uspel in samo to je štelo. Večmesečni trud na plesnih vajah je bil moralno poplačan, ceremonialni potek in blišč pa je zadovoljil naše domače in obiskovalce. V mislih se mi pojavijo tudi tiste slike, ki niso bile narejene in so samo nekje daleč v spominu. Spomnim se vsega: plesnih vaj, kje sem kupil obleko, koga sem povabil (dve skupini: bližje sorodnike, ki so bili za isto mizo in skupino desetih prijateljev, zanje je bilo načrtovano stojišče) ter ostalega, ki pa ni bilo ujeto v fotoaparat in večina sploh ni opazila. Pri sošolcu so pod mizo imeli deset litrsko pletenko vina (ne vem, kako so to pretihotapili noter) in nekdo od njegovih gostov je za mizo malce zadremal. Diagonalno od naše mize je bil prijatelj z druge šole s svojimi domačimi. Od daleč sem videl, ko sta se njegova starša sporekla. Kasneje sta se ločila. Nič čudnega, da še na sinovi svečanosti nista mogla zadržati negativnih vibracij. Potem mi za nekaj časa zmanjka slik v spominu. Verjetno sem plesal, ali bil s kompanjoni pri točilnem pultu. Na koncu so se spet pojavile slike. Žurali smo do jutranjih ur. Moji so že odšli. Ostalo nas je še mešana družba dijakov z dveh šol za dolgo mizo in tu in tam kak od mlajših profesorjev. Natakarska ekipa nas je pričela priganjati in manifestacija se zaključuje tudi za nas preostale. Počasi smo se odpravili kot zadnji preživeli z bojnega polja. Pred vhodom smo si še pomahali, potem pa vsak v svojo smer v hladno megleno nedeljsko jutro. Spomnim se, da sem stopal proti celjski avtobusni postaji in razmišljal: »Če ne bo busa, grem na vlak. Moji so šli spat k teti v Šentjur. Tam je gneča. Bolje, da se odpravim direktno proti domu«. Po drugi strani si ne bi za noben denar še enkrat oblačil tega »gvanta«. Z rokami, globoko v žepih, sem prikorakal na avtobusno postajo. Komaj čez uro in pol sem imel prvi avtobus za Rogaško Slatino. Čisto sem bil pozabil, da je nedelja in posledično slabša zveza. Vlak sem imel čez pol ure, zato ni bilo kaj razmišljati, pa še mesečno vozovnico sem imel zanj. V petih minutah sem že bil na železniški postaji in še tam na hitro pregledal vozni red. Pravilno sem sklepal. Vlak je krenil za dobrih dvajset minut in že čaka na peronu. Šele, ko sem se vkrcal in sedel med redke potnike, sem začutil utrujenost. Najprej v nogah. Tolažil sem se, da so malo k temu pripomogli novi čevlji. To, da smo se z generalko vred zabavali skoraj dvanajst ur, naj ne bi vplivalo. Tako razmišljaš, če imaš že nekaj nočne kilometrine iz diskotek za sabo in ti naslednji dan ni bil problem pomagati na vikendu. Prijetna toplota v vagonu mi dajala občutek, da se mi je koža mehčala. Plašča še nisem slekel. Ga bom potem, ko bom kondukterju pokazal mesečno vozovnico, da ne vstajam dvakrat. Za trenutek sem v na pol ležečem položaju zatisnil oči in se poskusil spomniti, če imam kakšne obveznosti za naslednji dan, ko je vlak potegnil. V Štorah se je pojavil kondukter. Na videz me je poznal in na njegov začudeni pogled, da potujem v nedeljo in tako zrihtan, sem odgovoril samo z eno besedo: »Maturantski.« Nasmehnil se je in mi pokimal, potem pa krenil dalje. Slekel sem plašč in se še bolj ležerno namestil. Pogledal sem ostale potnike okoli. Levo od mene je tip v tridesetih listal časopis. Ostalih nisem imel v vidnem polju. Bili so pred in pa za mano, samo slišal sem jih. Nobenega poznanega. V mislih sem sam sebe opozoril: »Da ne bi slučajno zaspal, saj vlak konča vožnjo na Hrvaškem!« Nekaj sekund kasneje sem se potolažil: »Še nikoli nisem zaspal na vlaku. Vedno sem se čudil očetu in drugim, ki so komaj, ko so sedli na vlaku ali busu, takoj zadremali.« Vse to so bile le pobožne želje. Utrujenost me je premagala. To je bilo zadnje, česar sem se spomnil še na slovenski strani, V Mestinju me je premagal spanec; zmanjkalo me je. Zdelo se mi je, da sem dremal dve ali tri minute. Ko se sem za trenutek odprl oči, sem pogledal ven in ponovno zaprl oči. Ko sem jih odprl drugič, sem le bolj pozorno usmeril pogled na mimo drvečo okolico. Nekam čudna mi je bila, neznana. Niti sam nisem vedel, da sem glasno izrazil začudenje: »O, jebemti!« Tip levo od mene se je nasmehnil: »Si zaspal?« Na hitro sem ga ošvrknil z jeznim pogledom, nato ponovno pogledal skozi okno: »Ja, sem, kje smo zdaj?« Še vedno z nasmehom na licu mi je odvrnil: »Proti Đurmancu se peljemo. Zdaj se ti ne izplača nikjer izstopiti Avtobus, ki bo krenil iz Krapine za Celje ne stoji na manjših postajah. Do Krapine se pelji. Čez dobro uro imaš zvezo za nazaj.« Sopotnik je imel prav. Zgleda, da je večkrat potoval na tej relaciji. V tistem se je pojavil kondukter in me čudno pogledal, rekoč: »Si zaspal?« Vse sorte bi mu najraje stresel v obraz. Samo on mi je še manjkal. Tudi njemu sem v jeznem tonu odvrnil: »Ja, sem« Obrnil se je, da bi skril nasmešek in krenil naprej. V nekaj minutah smo prispeli v Krapino. Ko sem oblačil plašč, mi tip, ki je prej bral časopis, ponudil roko in se mi predstavil, da je Ivan. »Ajd, vabim te na kavo!« Pokimal sem prijazni gesti neznanca, sicer pa se nisem imel kam dati do odhoda prvega avtobusa. Počasi sva stopala proti avtobusni postaji, ki je bila v bližini. Na glavnem vhodu sem stopil pogledat vozni red, on pa je še naravnost v bife. Imel je prav, čez uro sem imel bus za nazaj. Vstopil sem v bife in sedel na barski stol poleg Ivana. Videl sem, da je naročil kavo in poleg šilček. Ko me je natakarica ogovorila, sem odvrnil, da bom isto kot on. Dobim dolgo kavo in šilce ruma. Stekel je pogovor z Ivanom. Povedal je, da njegova starša živita v okolici Krapine, on je zaposlen v Železarni Štore, drugače pa živi v Celju. Ura je minila kot bi pihnil. Popila sva še tri kave. Zdelo se mi je, da sem se razbistril, ampak občutek je varal. Končno je prispel moj prevoz. Avtobus je bil poln, kajti štartal je iz Zagreba. Sedel na enega od redkih prostih sedežev in sprevodniku plačal vozovnico. Potniki so čebljali, jaz pa kot, da ne pašem v tisti prostor in čas, sem v mislih videl samo posteljo. V tistih mislih sem ponovno zadremam. Če pred Rogaško Slatino šofer ne bi sunkovito zavrl, kar je povzročilo, da sem z glavo treščil v sedež pred menoj in se prebudil, bi zopet prespal izstopno postajo. Končno sem bil v Rogaški Slatini. Suha usta so mi naznanila žejo. Verjetno se je prebujal »maček«. Zavil sem v bife na avtobusni postaji. Na dušek sem spil oro z mineralno vodo. Poln bife je naznanil, da se je končala druga nedeljska maša. Sosed, prileten možakar, me je vprašal, če bom še kaj. Odkimal sem in mu vljudno na kratko odgovoril, da raje drugič. Sledila je pot pod noge in skozi park proti domu. Poznala se je utrujenost. Komaj sem premikal noge. Doma me je na hodniku, z rokami v žepih, pričakal oče in me z nasmeškom ogovoril: »O, ti si se pa dolgo zabaval. Ravno prav si prišel, čez pol ure bo kosilo.« Pogledal sem na stensko uro v kuhinji. Bilo je petnajst čez poldne. Ma kakšno kosilo neki. Naredil sem si velik sendvič, med jedjo povedal, kako sem zaspal na vlaku, šel v sobo, spustil roleto v sobi, naročil domačim, naj me ne budijo in zaspal kot ubit l. Spal sem vse do naslednjega jutra. Verjetno bi še, ampak je bilo treba na vlak in v šolo. Ko me je Mario zjutraj na vlaku vprašal, kaj sem počel dan, sem bil kratek: »Spal.« V podrobnosti nisem šem šel (da je bilo to malo na vlaku malo na avtobusu in večji del doma), ker bi se mi režali. Četvorka – maturantski ples, SŠTD, 1987 S sošolci na maturantskem plesu FRANCI Njihova domačija je bila najbližja zaselku Trebeži, vendar že v drugi občini. So pa na Trebežih imeli še staro domačijo, ki so jo podedovali, in hlev s senikom. Franci kot drugi od treh otrok je imel starejšega brata in mlajšo sestro. Brat že v otroštvu ni kazal pretiranega navdušenja za delo na kmetiji, zato ni nikogar presenetilo, ko je odšel na šolanje. Po nekem nepisanem pravilu je potemtakem bil Franci načrtovan za bodočega gospodarja. Pri njih je bila tradicija, da moški prevzame »grunt«. Za sestro se je pričakovalo, da se bo nekam poročila in zapustila domače gnezdo. In res. Tudi ona se je podala v srednjo šolo, bolj za vsak slučaj in se kmalu po končani šoli poročila na kmetijo nekam na Bizeljsko. Že od malih nog so vsi trije veljali kot zelo pridni, tako v šoli kot pri delu na kmetiji. Franci se je po končanem osnovnošolskem izobraževanju posvetil kmečkim opravilom na domači posesti, seveda pod budnim očesom staršev, tudi stare mame. V tistih časih kmetje še niso imeli veliko strojev, kvečjemu traktor in kosilnico, pogosto pa je bilo še treba vpreči živino. Do denarja se je težko prišlo. Potrebno je bilo oddajati mleko in imeti razna sodelovanja s kmetijsko zadrugo, da je počasi prišlo do napredka. To so tudi bili glavni razlogi, da se je Franci zaposlil v tekstilni tovarni Metka v Kozjem. Priučil se je in postal cenjen delavec. Dopoldne je bil v službi, popoldneve pa do trde teme zapolnil z delom na domači kmetiji. Ko še je sestra živela doma, je prav tako pomagala, zato kljub Francijevi službi tekoča opravila niso trpela. Prva služba pa je Franciju prinesla nova doživetja. Zaljubil se je, čeprav sta se od prej na videz poznala, sta se zbližala v tovarni, saj sta delala v isti izmeni. Dobivala sta se kot veliko tedanjih najstnikov, seveda na skrivaj. Nekoč smo ga, ko smo se peljali z avtom po bližnjici k stari mami, zalotili – videli, ko je svojo drago skozi gozd peljal na mopedu. Verjetno sta se oba vračala iz službe. Franci še ni bil polnoleten, ni pa bil daleč od tega. Dekle je bilo celo neko naše sorodstvo po stari mami, vendar smo imeli z njimi bolj redko stike. Še sam sem jih komaj poznal. Dekle pa ni bilo všeč Francijevim staršem in ti so to zvezo grobo prekinili. Bil je še mlad, starinsko vzgojen in toliko pod vplivom oz. odvisen od staršev, da jih je ubogal. Bila je to še stara kmečka »šola«, ko so starše še »onikali«. Po odsluženem vojaškem roku se Franci ni vrnil v službo. Sestra se je omožila in odselila, brat pa je hodil v službo v Gorenje, ki je imelo obrat v Bistrici ob Sotli. Manj delovnih rok je posledično pomenilo vse več dela za Francija. Res se je nabavilo nekaj strojev, vendar so dodatno najeli še nekaj zemlje. Na brata se ni mogel preveč zanašati, še posebej po tistem, ko je imel operacijo na glavi in ni bil sposoben fizičnih obremenitev. Ne vem, koliko je tedaj Franci imel željo za prevzemom kmetije. Mogoče je to staršem celo omenil, vendar ni bilo posluha za to. Njegov oče je bil bolj trd kot oreh. Vse je moralo biti po njegovem: Ali tako ali nikakor. Vem, da se je Franci izogibal sporov, četudi samo besednih; tak je pač bil. Po prvem razočaranju je tudi iskanje življenjske sopotnice odložil za nedoločen čas. Vsi smo mislili, da je že pozabil na prvo ljubezen, ampak nekje v podzavesti mu je še vedno tlelo. Imel je tiho upanje vse do takrat, dokler si ona pač ni našla partnerja. Leta so neusmiljeno tekla. Zdaj je že širša okolica vedela za režim pri njihovi hiši. Nobeni mladi ni prišlo na kraj pameti, da bi bila pod takšno komando na njihovi kmetiji, čeprav jim nič ni manjkalo. S Francijem sva se videvala na Trebežih, ko sem med vikendi in počitnicami pomagal stari mami pri raznih opravilih. Imel sem status t. i. »vikendaša« med domačini. V sosednjem hlevu so imeli dve kravi, zato se je vsak dan oglasil pri nas on ali njegov oče. Pri nekaterih delovnih akcijah sva celo bila skupaj: ko smo spravljali drva za staro mamo ali, ko sem jim pomagal pri spravilu sena ob bližajoči se nevihti. Čeprav je bil daleč na okrog kmečki ambient, smo si znali poiskati zabavo na redkih veselicah v dolini. Nekoč smo se dogovorili, da gremo na veselico v Kozje. Ni bila to klasična veselica, ampak Mopped Show s Simono Vodopivec. S tremi avtomobili smo se zbrali pri Franciju doma midva, njegov brat in njegovi sorodniki iz Ljubljane in Švice. Zadnjega smo čakali Francija. Imel je še nekaj za postoriti v hlevu. Končno smo vsi bili nared. Tisti pomladni večer se je zunaj že stemnilo. Franci se je lepo uredil. Za tako moderno oblečenega ne bi nikoli rekel, da se preživlja z delom na kmetiji. Prvi sem krenil od njihove hiše, da bi ostalim bil za vodiča. Že v mraku sem se pripeljal k njim. Pri novi hiši nisem videl, da sem parkiral na mehkem terenu, malo močvirnem in delno napojenem z gnojnico. Ko sem štartal vzvratno, so se mi kolesa vrtela na mestu in avto se je spredaj dodatno malce pogreznil. Iz drugega avtomobila mi je na pomoč pritekel Franci: »Malo bom porinil. Čez pol metra boš že na makadamu, pa se boš izvlekel.« Z vso silo se je naslonil na prednji del: »No, pohodi zdaj plin!« V tistem, ko sem pritisnil na plin, sem preslišal njegov napotek, naj obrnem kolesa. Posledice so se takoj pokazale. »Zrihtanega« Francija je blato, v bistvu mešanica ilovice in gnojnice, ometala od glave do pet. Avto sem sicer izvlekel, vendar pri tem umazal prijatelja. Takoj sem se mu opravičil, smeha se pa vseeno nisem mogel vzdržati. Ni mi zameril. Dvajset minut dodatnega časa nam je vzelo, ko smo ga čakali, da se je stuširal in na novo oblekel. Za opravičilo sem mu na veselici plačal vstopnino in pijačo. Še namesto njegovega brata sem nagnil aperitiv na vstopu, kar mi ni bilo treba dvakrat reči. Lepo smo se imeli. Malo smo ga vsi imeli pod kapo, nekdo je imel celo modre ustnice od vina. Franci je bil še najbolj priseben. Nekaj let zatem smo se znašli na veselici v Polju ob Sotli. Moja sopotnika sta bila druga dva soseda. Plesali smo na polno. Slučajno sva nekaj časa s Francijem sedela blizu. Nagnil se je k meni in mi šepnil nekaj v smislu, da imam možnosti pri moji soplesalki. Samo nasmehnil sem se mu, saj na to nisem niti pomislil. Njegova opazka z grenkim priokusom mi je dala vedeti, da bi si on želel te možnosti. Vedel sem slučajno za neke neugodne zgodbe o Francijevem očetu iz njegove mladosti, ko je teti moje soplesalke usodno zapečatil življenje v negativnem smislu. Tej punci bil lahko Franci še ne vem kako všeč, pa njeni starši ne bi odobrili njune zveze. Seveda Franci tega ni vedel. Leta so tekla hitro in neusmiljeno. Vsi smo si že ustvarili družine, ali bili na tej poti, samo Franci je bil še vedno sam, čeprav je bil starejši od nas. Še vedno so vse vajeti glede gospodarstva na kmetiji držali njegovi starši. V tistem obdobju sem imel sam nekih osebnih ali službenih obveznosti. S Francijem se nisva veliko videla. Mi je pa prišlo na uho, da je začel prekomerno piti. Večkrat se je z avtom znašel v jarku, celo povzročil prometno nesrečo. V dolini je v eni od gostiln pijan imel predolg jezik in dva nasilna brata sta ga pretepla. »Ubila sta Boga v njem.« Kar močno sta ga brata poškodovala. Komaj ga je izvlekel neki Hrvat. Franci za razliko od njegovega očeta ni bil nikoli za pretepe. Znal pa je imeti strupen jezik, kadar je bil pijan. Mene se besedno nikoli ni lotil na žaljiv način, čeprav bi včasih lahko oporekal njegovemu mnenju. Nekako sem slutil, da je pri njem premalo druženja z mladimi oziroma vrstniki, kot da bi v nekem obdobju izgubil stike s civilizacijo. V tistih hribih se ni veliko dogajalo, kmečka delovna rutina iz dneva v dan. Na trenutke sem opazil, da si zelo želi imeti svojo družino, otroke, vendar se ni znal izvleči iz dane situacije. Ranjeno dušo je zdravil s pijačo. Čeprav je vse sproti opravil na kmetiji, ga je pijača vlekla na drugo stran. Nikoli se ni hudo napil doma, čeprav so vsa leta imeli obilico vina. Samo nekoliko za žejo ob delu. Vedno se je napil nekje drugje in potem takšen prišel domov. V takem stanju je znal nadlegovati domače. Potem pa se je pri njihovi hiši zgodila tragedija. Brat je storil samomor. Šok in žalost sta pustila sled na vseh njih. Ne bi me čudilo, da sta starša, ko je kasneje zelo pijan prihajal domov in bil agresiven do njiju, njega krivila za bratovo nesrečo. Ni pa to pri Franciju nič pomagalo, ali ga zbistrilo. Vsakič, ko je v takem stanju prišel domov, je bilo slabše. Nekajkrat je celo morala posredovati policija, ko je pijan doma razgrajal. Bil je že krepko preko štirideset in verjetnost, da si bo našel partnerico in ustvaril družino je bila vse manjša. Pa ni bil vedno tak. Včasih po nekaj dni ni nič pil. Ko sem bil pri kleti in videl, da z očetom klestita veje v tetinem sadovnjaku, sem jima nesel vino. Oče je nagnil kozarec, včasih dva, Franci pa nič. Potem pa se je čez nekaj dni pripeljal k naši kleti v takem stanju, da je komaj stal na nogah. Ni pa bil nikoli agresiven do naših. Tako pijanemu mu moja teta ni hotela več dati pijače, ker bi potem izpadlo, da se je pri nas napil in bi jih slišali od njegove matere ne glede, da je bila resnica drugačna. Nekoč je tak pijan po vseh štirih odšel od nas domov. Ko je bil tako nacejen in mu naši niso dali piti, je prišel k meni v klet. Natočil sem mu dva deci vina, ker tisti kozarec tako in tako ne bi nič spremenil. Odpravljal sem se domov in sem se ga hotel na hitro znebiti. Ob neki drugi priložnosti, ko sva se z mamo spuščala z avtom proti Bistrici ob Sotli, sem ga od daleč zagledal, kako s traktorjem in prikolico vijuga po cesti. Takoj sem vedel, koliko je ura. Začel sem razmišljati, kako bo zgledalo srečanje, če bo v križišču zapeljal naravnost proti meni. Po nekaj sekundah sem si oddahnil. Hvala Bogu, tam je zavil desno in nisva se srečala. Naslednjih nekaj let sem bil službeno v tujini in na tistih dvotedenskih dopustih, ki sem jih preživel doma, nisem bil veliko na Križan Vrhu, posledično se tudi nisem videl z njim. Francijeva delovna in pijanska rutina se je nadaljevala v istem ritmu, kolikor mi je uspelo slišati od naših. Še vedno ni bil gospodar, čeprav sta bila starša že v poznih jesenskih letih. Na hladen mračen večer se je Franci mimogrede oglasil pri fantovski družbi, ki se je v spodnjem delu Lastniča ob cesti ukvarjala z izdelavo oglenice (domača izdelava oglja). Če je bil tam doli na terenu, je za pričakovati, da ni bil najbolj trezen. Verjetno se je peljal mimo in si zaželel družbe. Poznal jih je, ni pa bil njihov prijatelj. Slednje dvomim, da je sploh imel. Kaj se je potem tam zgodilo, nihče zagotovo ne ve, čeprav je primer preiskovala policija. V glavnem, Franci je umrl. Ali ga je kap, infarkt? Je pijan padel in z glavo udaril ob kamen na tleh? Ali ga je nekdo iz družbe pri oglenici udaril in je nesrečo povzročil udarec ali posledično padec po nekem trdem predmetu? Na ta vprašanja niti njegovi domači niso dobili pravih odgovorov, ali pa jih niso hoteli povedati radovednim sosedom oz. znancem in vsem, ki so ga poznali Francija. Še poseben šok je bil za starše, saj sta izgubila še drugega sina. Presenetilo me je, ko mi je mama preko telefona v tujino posredovala to žalostno novico. Po drugi strani pa Francijevo stanje, ki je trajalo več let, ni bilo za sosede in sorodnike nobena skrivnost. Tak način življenja se ni mogel normalno končati. Kaj vse je temu botrovalo, je težko reči. Je bila to kmečka mentaliteta, mogoče previsok ego na eni strani, Francijeva neodločnost ali odvisnost na drugi strani, ali pa enostavno samo plačujemo za grehe svojih prednikov?! V spominu mi je ostalo več lepih (zabavnih) trenutkov (kot tistih drugih), ki sva jih preživela v skupni družbi in upam, da je pri vseh, ki so ga poznali podoben občutek, kajti »lahko je biti general po bitki ali sodnik po tekmi«, težje je, dokler traja. RADIO Ne spomnim se točno pravega razloga, ampak nekoga sem čakal v eni od oštarij tam na Brodu (Hum na Sutli) na hrvaški strani. Ni še bilo mobitelov in gostilna je bila ravno pravo mesto za čakanje raznih mojstrov. Prej si ga tam dobil kot pa doma. Po vsej verjetnosti sem čakal mehanika, da pride domov. V tistih časih sem večkrat avto popravljal na »oni strani«. Pa ne, da nisem imel kakega mehanika bližje, ampak so te gospodje pustili čakati, pa še dražji so bili. V oštariji je bila pisana druščina z obeh strani Sotle. Beseda je dala besedo, runda je dala novo rundo, sproščen pogovor je tekel križem sem ter tja. Nekaj nas je sedelo za točilnim pultom, ostali zunaj na terasi. Široka vhodna vrata so bila odprta, prav tako okna. To je omogočalo, da so lahko bili vsi vključeni v katero od debat, kjer je bila ena sprožilec za naslednjo. Občasni smeh je odmeval preko na pol zasedenega parkirnega prostora do bližjih hiš. Prav nad mojo glavo, na natakaričini strani točilnega pulta, je glasno igral radio. Na radiu Krapina so vrteli čestitke, železni repertoar melodij Hrvaškega Zagorja. Nisem preveč maral tovrstne glasbe oz. nisem je mogel dolgo poslušati. Ko pa se je že sedmič vrtela tista »Deda voli baku« ansambla Štef i družina ali tista »Volim Jožeka« ansambla Složni brati, mi je bilo dovolj tega »cigotanja«. Kar sredi pogovora sem se stegnil preko pulta in zamenjal postajo na radiu na neko, kjer je bila pop glasba. Seveda se s tem niso strinjali domači gostje, še posebej oni zunaj: »Halo Samo, pa nisi doma. Daj vrati ono!« Glasno nestrinjanje z mojo gesto je bilo slišati tudi s prve bojne linije za šankom. Nisem imel prevelike izbire. Ponovno sem se nagnil preko pulta in vrnil na prejšnjo postajo. Oni zunaj so bili takoj boljše volje in sledil je ukaz natakarici: »Sanja, daj složi dečecu gemišt!« To je bilo mišljeno meni, ker sem popravil prvotno napako. Bog ne daj, da bi mi naročili nekaj brez alkoholnega. Ko sem kasneje naročil rundo kontra, sem dodal: »Pri vas je zgleda isto kot pri nas, že v zraku je 0,5.« Eden od gostov tam zunaj me je takoj popravil: »Moguće, ali to je samo radnim danom. Za vikend je više.« Tokrat je skupni smeh preglasil radio. TEČAJ Tečaji za odrasle znajo biti dokaj zanimivi, še posebej tisti, na katere se sam prijaviš. Manj, kadar te za točno določeno področje pošlje podjetje ali Zavod RS za zaposlovanje. Danes je že vse sorte raznih izobraževanj za podjetja oz. za zaposlene, da lahko sledijo strokovnim izzivom ali pa jih na nek način v to prisili država. Lahko pa je nagrada zaposlenim s strani lastnika ali vodstva podjetja. Spomnim se udeležbe na prvem tečaju, ko sem jih imel nekaj čez dvajset. Prijavil sem se samoiniciativno, zato sem bil relativno zavzet poslušalec kot vedno, kadar sam plačaš. Bil je to tečaj nemškega jezika I. stopnje, dejansko za začetnike, ki ga je organizirala Ljudska univerza (Delavska univerza) Rogaška Slatina. Prijavljenim iz Rogaške Slatine so se pridružili interesenti iz Pregrade (HR), da se je oblikovala skupina z dovolj udeleženci. V času SFRJ to ni bila novost. Zanimivo, da je tudi predavateljica – profesorica nemškega jezika bila iz Pregrade. Ni govorila slovensko, je pa vse razumela. Učbenike smo imeli vsi enake. Tovrstna kombinacija je celo za tisto obdobje bila nenavadna. Verjetno je večji izziv bil za profesorico kot za nas tečajnike. V tem »Dream Teamu« nas je bilo več domačinov, kot pa onih preko Sotle, pa še nižje starostno povprečje smo imeli. Tečaj se je izvajal na I. OŠ Rogaška Slatina dvakrat tedensko v večernih urah. Skupina je bila raznolika po vseh kriterijih: starosti, poklicih, izobrazbi. Nekatere je Obrtniška zbornica »prisilila« v tovrstno izobraževanje, na primer krovca iz Pregrade ali električarja iz Rogaške Slatine. Vsaj tako sem tedaj dobil vtis, če ne, jim ne bodo podaljšali obrtnega dovoljenja. V to kategorijo je spadal tudi trgovec s trgovinico s sadjem in zelenjavo v Rogaški Slatini, ki je živel na Hrvaškem. Občasno sem ob sobotah tam nabavljal zelenjavo in na videz sem ga poznal. Enkrat sem bil priča, ko so k njemu v trgovinico na sobotno jutro, po prvi gastro terapiji z mineralno vodo Donat, pridrveli italijanski turisti in z že skoraj odpetimi hlačami iskali WC, on pa jim je vlekel hlače nazaj gor in jih pošiljal tja pod kostanje z razlago, da nima toaletnih prostorov. Res jih ni imel, komaj so se sporazumeli. Poleg njih je bil še starejši učiteljski par iz Pregrade, pa razni tehniki iz slat'nskih podjetij, inženirji tehničnih strok, receptorji, prodajalci, študentje. Prvi teden smo bili na tečaju malce zadržani in resni. Ko pa smo se bolje spoznali, nam je bilo zabavno, tudi pomagali smo si. Najbolj smešno je bilo, ko so bili za branje na vrsti ti obrtniki srednjih let, ki že dolgo niso videli šolskih klopi. Nekaj trenutkov pred njihovim branjem sem se moral psihično skoncentrirati in usmeriti pogled v tla (še v tekst ne), ker bi glasni smeh sigurno preglasil bralca. Pa nisem bil edini. Zavedali smo se, da ni vljudno in kolegialno smejati se, čeprav po tiho, ampak nismo mogli iz svoje kože. Celo še bolj je pokalo v nas, ker se dotični ni dal motiti in je nadaljeval v svojem stilu. Profesorica nas je včasih samo opozorila s kazalcem na ustnicah. Na trenutke je pa prav tako njen pogled odlebdel skozi okno v neznano, da ne bi opazili izraza na njenem licu. Nič drugače ni bilo, ko smo besedo ali frazo prevajali iz hrvaščine v slovenščino (iz nemščine v hrvaščino je že profesorica) in je imel vsak svoje mnenje, kaj je najbolj prav. Ker profesorica ni bila sigurna, nam je priznala obe varianti. Pa tisto, ko je bilo vprašanje (seveda v nemščini), če je Kapital Karla Marxa strokovna literatura ali komedija in je vprašani odgovoril, da to drugo. Naš smeh bi pa skoraj to potrdil. Po dveh tednih, ko smo se že poznali, smo profesorici predlagali, da bi več kratkih odmorov spremenili v enega daljšega. Ko je bilo to odobreno, smo glavni odmor izkoristili tako, da smo skočili na hitri drink na »Malo cesto« (Gostilna pri Eriki). Najprej smo naročevali sokove in kavo, potem pa že zimi primerno, kuhano vino. Seveda ne preveč, da se nam po odmoru ne bi jezik zapletal, kar se je nekaterim na trenutke v vsakem primeru. Navadili smo se že na te dolge odmore in se z gospo Eriko dogovorili, da nam že vnaprej pripravi kuhano vino, da ne izgubljamo dragocenega časa. Potem pa se je ravno pred Novim letom zgodilo nepričakovano, da je učiteljica zbolela. Na vratih zaklenjene učilnice nas je 30. 12. pričakal nalepljen listič z obvestilom, da tečaj odpade do nadaljnjega zaradi bolezni učiteljice. Ni nas preveč skrbelo. Verjetno je bila samo gripa, celo malo nam je prijal odmor pred prazniki. Problem se je pojavil na drugi strani. Imeli smo naročeno kuhano vino in fer bi bilo, da se oglasimo pri Eriki in storniramo naročilo. Štiri ali pet nas, ki smo se srečali pred učilnico, je krenilo proti oštariji. Namen je bil ena pijača, obvestiti Eriko o spremembi plana in potem domov. Navkljub dobrim namenom se ni izšlo. Erika je imela že pripravljeno kuhano vino za celotno skupino. Po kratki debati v iskanju rešitve nam je dala ponudbo, ki jo je bilo težko odkloniti. Glede na to, da v večernih urah običajno nima obiskovalcev, ki bi pili kuhano vino, nam bo dala 50 % popusta na celotno pripravljeno količino. Nekaj nam mora računati. Če bo pa še vedno kaj ostalo, se bo pač vrglo stran. Ni bilo drugega, kot da sprejmemo predlog. Od točilnega pulta smo se prestavili za eno od miz, kajti vedelo se je, da ne bomo hitro odšli. Reševali smo čast cele skupine, »što se mora, nije teško«, eden od redkih pregovorov iz bivše nam države, ki ni imel razumske osnove. Ne vem, kako dolgo je trajalo, ampak popili smo vso pripravljeno vino – do zadnje kapljice. Skupaj z gospo Eriko smo zapirali gostilno. Spomnim se, da me je domov peljal električar – obrtnik v Renaultu 4 (Katr'ci). Na zadnji sedež sem vrgel vrečo s šolskimi potrebščinami in sedel v hladen avto. Izpred Erike (na »Mali cesti«) midva levo, zelenjavar pa desno. Električar je vozil z glavo prilepljeno na prvo šipo, kajti led si zdrsal samo za nekaj centimetrov, vozil pa relativno hitro. Katr'ca se je zibala levo – desno, kot bi se peljal s čolnom. Že takoj po štartu se mi je zdelo, da se bova pri trgovini Peko obrnila na bok. Na zadnjem sedežu in v prtljažniku se je slišalo, kako se z leve na desno in obratno prevračajo oziroma kotalijo stvari. Do moje ulice ni bilo daleč, šipe pa se niso nič odtalile. Ko je obračal avto pred našo hišo, je gredoč še podrl sosedovo smetiščno kanto, da je odmeval kovinski zvok po celi ulici. Potem sem pet minut iskal mojo vrečo z učbenikom in zvezkom, vendar nisem uspel najti. Nič čudnega, kasneje je imel svojo trgovino in bilo je podobno razmetano kot takrat v avtu. Epilog srečanja pri Eriki je bil, da je zelenjavarja ustavila policija na Hrvaškem in je napihal malo preveč, jaz pa sem izgubil šolsko literaturo in zjutraj z »mačkom« odkorakal v službo. Še dobro, da smo na staro leto delali samo do malice. Na predavanju sem potem dobil drugi učbenik, zvezek pa skopiral od kolega. Na končnem preizkusu znanja sem na skrivaj pomagal električarju, drugače pa smo ga opravili tisti, ki smo se redno udeleževali predavanj, ostali pač ne. Je pa tečaj imel pozitivne učinke. Nekateri so postali (verjetno ne samo zaradi tečaja, ampak vseeno) direktorji, nekdo župan, tretji podžupan, mali obrtniki so postali lastniki velikih trgovin, učitelji, ravnatelji, itd. Nekaj let zatem sva se s teto srečala v trgovini pri zelenjavarju. Ko sva se s šefom pozdravila in potem začela sproščeno debato, kjer ni manjkalo zabavnih prebliskov, je teto najbolj zanimalo, od kod se poznava. Izstrelila sva kot iz topa: »Midva sva bila sošolca!« Glede na najino že navidezno razliko v letih (vsaj 15 let), ji nič ni bilo jasno. Midva pa sva se samo smejala. Kdo bi ji sredi nabito polne trgovinice razlagal podrobnosti. POŽAR Pisalo se je leto 2003, točno na 27. julija. Nedelja, zadnji dan mojega poletnega dopusta. Ravno sem se zvečer pripravljal, da grem pod tuš, ko je zazvonil telefon. Na drugi strani slišim ihtavi glas sodelavca: »Požar je na objektu, na Kerosovem (trgovski center) delu gori streha in se širi na vse strani. Hitro pridi!« Kar tak, v kratkih hlačah, sem samo obul sandale in nemudoma se z avtom odpeljal proti mestu, kjer je baje streha v plamenih. Desni del objekta je zajemal naš bencinski servis, zato ni bilo kaj razmišljati. V tistih nekaj minutah vožnje sem tuhtal, kaj bi lahko bil vzrok požara. Najprej sem pomislil, da bi lahko bil povzročitelj sosed, ki je skoraj vsakodnevno kuril v kaminu poleg našega servisa. Kakšnih sto metrov pred objektom me je ustavila policija. Zaprli so cesto z obeh strani. Ko sem jim na hitro razložil, da sem poslovodja bencinskega servisa, so me spustili skozi. Še preden sem parkiral avtomobil, sem opazil ognjene zublje na strehi. Prva skupina PGD Steklarna Rogaška Slatina je že začela z gašenjem. Okoli se je zbralo nekaj radovednih sosedov. Odhitel sem v naš trgovinski prostor, ki je že bil poln dima. Izmena, ki je bila v službi, je že zaprla servis in preštela dnevni izkupiček. Rečeno nam je bilo, da čim prej zapustimo službeni prostor. Sodelavca, ki sta bila v popoldanski izmeni, sta se na hitro preoblekla, meni pa v roke potisnila plastično vrečko z gotovino celodnevnega zaslužka. Na tleh je bilo vode približno petnajst centimetrov in še kar je tekla po zidovih. Logično, saj so z vrha gasili in je črna tekla skozi. Skupaj z gasilci smo zaprli plin in izklopili elektriko na naši strani objekta, potem pa smo morali zapustiti notranje prostore. Od povsod so prihajala gasilska vozila različnih gasilskih društev iz okolice. Vodja gašenja je bil možakar srednjih let, moj stari znanec, drugače pa dolgoletni gasilec s činom. Po moji presoji je kar dobro vodil celotno zadevo. Na vrhuncu gašenja je bilo prisotnih okoli dvesto gasilcev. Čeprav so bili aktivirani vsi hidranti, so morali dovažati vodo in polniti glavno cisterno, kjer so cevi bile povezane z gasilsko lestvijo. Ogenj se je od sredine širil na obe strani strehe. Takoj, ko se je prekinil curek z vodo, so plameni švignili nekaj metrov visoko od slemena strehe. Poklical sem našega direktorja in ga obvestil, da bo naslednji dan bencinski servis zaprt zaradi požara. Kako bo dalje, pa bomo še videli. Poleg večjega števila policistov je prišla še skupina varnostnikov, da bi izpraznili bankomat in hkrati preprečevali, da bi prišlo do kraj v spodnjem delu trgovskega centra. Do takrat sem že izvedel nepreverjeno informacijo, da naj bi bil vzrok požara pregreti dimnik, ki vodi iz kuhinje oziroma picerije, ki se nahaja v prodajnem centru. Pregreti dimnik se je namreč pri prehodu na mansardo dotikal lesenih delov objekta. Posledica tega je bilo pregrevanje in vžig lesenega dela tal in predmetov, ki so bili zloženi ob dimniku. Požar je opazila v mraku starejša soseda z bližnjega hriba. Trgovina je bila takrat zaprta, v restavraciji pa so zaposleni zaključevali z delom in niso vedeli, kaj se dogaja na strehi. S sodelavcema smo opazovali gašenje z varne razdalje. Skupina radovednežev se je vidno povečala. Od nekod se je pojavila ekipa ene od TV hiš. Ker so bili gasilci zasedeni, so hoteli narediti prvi intervju kar z nekom od opazovalcev. Čisto slučajno so si za sogovornika izbrali ravno soseda, ki vseskozi kuril v kaminu ob bencinskem servisu. Še preden so začeli, sem glasno dejal v njihovi smeri, najbolj njemu: »Bodi vesel, da ti nisi povzročitelj požara. Lahko bi iz tvojega kamina iskre odneslo tja gor pod streho.« Samo čudno me je pogledal, potem pa izginil s kraja prizorišča. S sodelavci sem se dogovoril, da bom do jutra ostal kot požarna straža ter da bomo naslednji dan vsi prišli v službo ob 8. uri. Enega, ki je bil doma, sem obvestil, naj me pride ob 6. uri zamenjat, da vsaj za dve uri zatisnem oči. Gasilci so se dolgo borili z ognjenimi zublji. Vse do 2. ure zjutraj je bilo kritično, zato so bolj zalivali del proti bencinskemu servisu. Neglede na njihovo številčnost je bilo opaziti utrujenost na njihovih obrazih. Nekaj krat sem moral z njimi v notranjost naših prostorov, da so videli, kaj se dogaja ob zidu zgoraj, kjer je bencinski servis mejil na trgovski center. Z baterijsko svetilko v roki smo skupaj krenili v notranjost, polno dima. Ko smo stopali po vodi, ni bil nič kaj prijeten občutek, ko so mi izza hrbta v vodo padale premočene stropne obloge (armstrog plošče). Čimprej sem želel oditi ven, da ne bo poleg plošč priletelo še kaj drugega skozi dim in temo. Ponovno šel noter z njimi, ko so potrebovali žarnice, ki smo jih drugače prodajali na servisu. Že takrat sem opazil, da je vso naše trgovsko blago mokro in da je nekje zaradi vode popolnoma uničena embalaža določenem blagu. Gasilci so pogasili požar. Ob 5. uri je ostala samo še njihova požarna straža. Prijatelj, ki je gasil celo noč, mi je dejal: »No, zdaj pa lahko grem v službo, ne splača se mi iti domov.« Bil je zaposlen v Steklarni Rogaška in ob 6. uri se mu je začela dopoldanska izmena. Zasmilil se mi je, sicer pa tudi jaz podnevi ne bom spal. Bog ve, koliko časa bo trajala sanacija in čiščenje. Umazana voda je zalila računalnike, blagajne in hladilnike; v glavnem vse kar je bilo v notranjih prostorih. Ko se je naredil dan, sem šel pogledat v notranjost. Po vodi na tleh so plavale razne drobne stvari, ki so padle s polic v trgovini, na hodniku in skladišču, tudi v pisarni. Med njimi pa bančna kartica od sodelavca, ki je delal včerajšnjo drugo izmeno. Zgleda, da mu je padla iz žepa, ko se je zvečer na začetku požara na hitro preoblačil. Pobral sem jo, jo malce obrisal in vtaknil v žep. V drugem žepu sem še vedno nosil v vrečo zavito gotovino, ki so mi jo predali sinoči. Ob 5.30 uri je prispel sodelavec, ki me je zamenjal. Predal sem mu gotovino, če bo varnostnik slučajno prišel ponjo, nato pa odhitel domov na zasluženi počitek. Okoli 8. ure smo se vsi zaposleni pojavili na bencinskem servisu. Elektrika je bila priklopljena. Že jutro je naznanilo, da bo vroč dan. Najprej smo ven odnesli blagajne in računalnike, da se bodo posušili. Potem pa nadaljevali s čiščenjem prostorov (brisanje tal, polic, pohištva). Uničeno blago na policah smo nadomestili s tistim brezhibnim iz skladišča. Iz ostalih notranjih prostorov smo sneli ne preveč poškodovane stropne plošče in jih namestili na strop trgovine. Delali smo vse do večera. Naredili smo, kar smo pač lahko. Na koncu smo vključili posušene in obrisane blagajne, računalnike in za čudo je vse delovalo. Javil sem na upravo, da bo naslednji dan servis odprt. Zgleda, da se niso preveč sekirali, ni jih bilo blizu še naslednji mesec dni. Uničeno pohištvo in od vode črne stene so pač čakale, da se v odpravo škode vključi zavarovalnica. Uničeno blago smo odpisali in ga vrnili dobaviteljem. Najbolj me je jezila čudna reakcija uprave. Samo hoteli so, da škodo krije zavarovalnica, drugo jih ni zanimalo. Lahko bi nas vsaj pohvalili, da smo tako hitro usposobili servis za nemoteno delovanje, nam dali kakršno koli stimulacijo, ampak bi to bi zgleda bilo preveč za njih. Še s cenilcem z zavarovalnice in sosedom (lastnikom trgovskega centra – bili so pač povzročitelji požara) sem se moral v imenu naše firme pogajati za odškodnino, neprijetno opravilo. Po tistem, ko sem bil prisoten pri tako velikem požaru, sem postal bolj pazljiv, ko se je doma ali na vikendu kurilo (kupi vej, papir ali trava). Če nisem bil prisoten do konca, sem polil z vodo. Naslednje poletje so se mi na bencinskem servisu oglasili gasilci s pisno prošnjo za donacijo za gasilsko veselico. Prošnjo sem posredoval na upravo v upanju, da bodo le odprli mošnjiček, sploh ker je bil še nedavno požar na objektu. Ponovno sem se uštel. Hitro sem dobil negativni odgovor v smislu, da je gašenje pač gasilska obveznost. Pomislil sem, ali je res toliko drugačna mentaliteta v Prekmurju kot pri nas, ali pa so enostavno toliko »škrt«. V meni se je sprožila jeza. Spomnil sem se, kako so gasilci morali zjutraj po gašenju v službo in koliko napora smo zaposleni vložili, da smo usposobili naslednji dan servis, da je bil v funkciji. Po drugi strani pa me je bilo sram tega negativnega odziva naše uprave posredovati gasilcem. Sam pri sebi sem sklenil, da če ne bo naše podjetje doniralo, bom sam poskrbel, da gasilci nekaj dobijo«. Aktiviral sem naše dobavitelje, jim pošteno razložil, da naša uprava glede tega nima posluha, da samoiniciativno zbiram sredstva v blagu za gasilsko veselico. Odziv je bil dober. Uspelo mi dobiti za paleto in pol raznih pijač (pivo, vino, mineralna voda, sokovi). Ko je podarjeno prispelo, sem nemudoma poklical gasilce (da se ne bi ravno takrat kdo z uprave privlekel in po nepotrebnem spraševal, komu je to na hodniku namenjeno), njim pa pri prevzemu dosledno naročil, da ne smejo nikjer niti naše firme niti mene navajati kot donatorja. Meni je bila dovolj njihova ustna zahvala in iskren stisk roke ter občutek, da sem naredil nekaj dobrega, čeprav po ovinkih. Požar – Keros PRI ATTEMSU Restavracijo Attems sta dolga leta vodila dvojčka Branimir (Brane) in Branislav Pavlović, po rodu iz Prnjavora (BiH). Brane je nekje teden ali dva pred bratom dobil slovensko državljanstvo. Naredil se je vroč poletni dan, ko smo sedeli za točilnim pultom. Brane je rekel: »Danes sem dobil slovensko državljanstvo, jutri pa grem na morje.« Glede na to, da sta vedno skupaj šla na dopust, sem vprašal: »Kaj pa brat, gre on tudi?« Brane pa kot iz topa: »Ne, on ne. Neka Bosanac radi.« Salva smeha je zadonela vzdolž šanka. V tej zgradbi je bil nekoč lokal Attems. SVADBA NA HRVAŠKEM Včasih smo se zafrkavali, da ne bomo več hodili na poroke, samo še na ločitve, ker so boljše fešte. Takrat se je vedno našel kak firbec: »Kaj so za ločitve tudi zabave?« Naše hahljanje je preprečilo, da bi še kaj vprašal, da ne bi izpadel bedak. V predhodnem obdobju smo seveda hodili na poroke, običajno na tiste od ožjih sorodnikov, kjer si bil uradno vabljen in bi bilo nerodno, če ne bi prišel. Če pa sta ti mladoporočenca določila katero od pomembnih vlog na tem ceremonialno-svečanem življenjskem dogodku, je tvoja prisotnost bila obvezna. Z Makijem sva se spoznala in spoprijateljila preko službe. Fant jih je tedaj imel že blizu trideset in mi vezani smo ga spodbujali, da naj nekaj ukrene glede tega, da ne bo samski kot sta njegova starejša brata. Naše nagovarjanje je bilo samo na videz dobronamerno. Maki se je zavedal tega, zato se nam je v dani situaciji na široko nasmejal, komentarja se je raje vzdržal. Nekoč pa sem se le znašel na pijači z njim, kjer mi je predstavil njegovo punco. Blondinko sem na videz poznal, njeno sestro prav tako. Delovala sta zanimiv par. On na videz resen, ona ves čas nasmejana. Malo je bila mlajša od njega. Imel sem vtis, da bi njuna zveza znala uspeti. Ko sva bila drugič sama, sem mu smeje namignil: »Zadnji čas je, da se oženiš. Če se boš odločil za ta korak, ti bom jaz za pričo.« Z moje strani je bila na pol šala, na pol spodbuda, bolj, da ga pripravim na razmišljanje v tej smeri. Čeprav ni bilo zanimanja z njegove strani na te moje besede, se je kasneje pokazalo, da si jih je dobro zapolnil. Naslednjih nekaj mesecev se nisva videvala, ker so mene službeno prestavili drugam. Nato me je na hladno soboto poklical. V bistvu je preverjal, če sem doma in se hkrati najavil še za isti dan. Sumljivo mi je bilo. Deloval je nekako uradno, a dobre volje. Niti približno nisem slutil razloga njegovega obiska: »Mogoče je bil pri bratu v Rogaški Slatini, pa se gredoč še pri meni oglasil.« Čez dobro uro se je že pojavil na naših vratih. Z njim je bila punca, ki je nisem poznal. Na začetku smo bili vsi malo zadržani, sem pa kmalu izvedel, »v katerem grmu tiči zajec«. Prišel me je vprašat, če še drži, da mu bom za poročno pričo. Sam sem bil že pozabil, da sem se res ponudil. Že takrat, ko sem to izgovoril, sem mislil, da razume, da gre bolj za šalo, kot kar koli drugega. Sedaj pa sem bil postavljen pred dejstvo. Mislil je resno. Moral sem takoj odgovoriti, kajti čez 14 dni naj bi že bila ohcet. Časa za razmislek nisem imel. Res sva se že dolgo poznala, bi pa verjetno bil kdo od njegovih sorodnikov bolj primeren za to funkcijo. Z odgovorom sem se sukal »kot maček okoli vrele kaše«. Na koncu sem pristal, ker sem videl, da se je trdno odločil zame. Tudi zaradi tega, ker sem se nekoč ponudil za to vlogo. Kakor koli, poti nazaj ni bilo. Ko sva za trenutek ostala sama v kotu dnevne sobe, sem ga po tiho vprašal: »Pa ve tvoja bodoča žena, da si takrat, ko sem se jaz ponudil za poročno pričo, imel drugo punco?« Še tišji je bil odgovor: »Ne ve.« Hkrati sva se oba malce skrivnostno nasmejala. Ženska družba z drugega kota sobe naju je opazovala izpod čela kot, da kaj načrtujeva. Preden sta odšla, sem dal osebne podatke bodočemu ženinu. Potreboval jih za matični urad in župnika. Termin poroke mi nikakor ni bil na roko iz finančnih razlogov. Pred časom sem imel večje popravilo avtomobila. Ta ohcet me bo stala več kakor navadnega svata (darilo – bom dal kar denar poleg čestitke, verjetno bova morala nabaviti še kak kos oblačila, nekatere usluge fotografa bodo moj strošek in še prispevek v cerkvi). Dan D se je bližal, jaz pa sem še kar bil jezen sam nase. Pregovor: »Zarečenega kruha se največ poje,« je še kako držal. Bilo je, kar je bilo. Vsaj zabava bo prava. Tokrat bom prvič na poroki na Hrvaškem. Pred to soboto je še vrglo dobrih dvajset centimetrov snega. Prava stvar za vožnjo po zagorskih bregovih. Z Makijem sva se vmes videla samo dvakrat. Imel sem milijon vprašanj glede protokola in vsega. Vedel sem, da so tradicionalisti onkraj meje. Nisem se želel osramotiti. Maki mi je smeje vse procedure grobo skrajšal, vsaj z besedami je bil skop. Zabavalo ga je, ko so me zanimale podrobnosti. Po njegovem sem skrbel brez potrebe. Ponoči, v petek pred dogodkom, je ponovno snežilo, kar mi je poleg ostalih, povzročalo dodatne skrbi. V soboto zjutraj sva »kum i kumica« krenila od doma v megleni dan proti Hrvaški. Za vsak slučaj malo prej. Do kraja Donje Jesenje bi ob normalnih vremenskih razmerah potreboval dobre pol ure. Iskreno sem upal, da bodo vsaj ceste, tiste lokalne, splužene. In hvala Bogu so bile. Vseeno je vožnja trajala dlje, kot sem predvideval. Še traktor na cesti me je upočasnil. Samo to mi še manjka, da zamudim zdaj, ko je vse že tako daleč. Zadnjih dvesto metrov pred ženinovo domačijo sem obstal . Ni, šlo naprej, preveč snega. Parkiral sem ob cesti in se peš sva se odpravila v klanec. Stopala sva proti hiši in ni bi slo slišati niti glasu. Začutil sem hladen znoj na hrbtu. V glavi so se mi pletle črne misli: »Menda ja nisem zamudil?« Potrkal sem na kmečka vrata hiše. Nihče se ni odzival. Prijel sem za kljuko, odprl velika vrata, vstopil na hodnik in šele tedaj sem si oddahnil. V vseh treh prostorih je bilo polno ljudi. Ženinu so še likali srajco in v sami majici je hodil sem ter tja. Pozdravili smo se, nato pa so naju posadili poleg brata in organizatorja poroke. Pred tem sem mu še predal darilo. Z drugega konca mize mi je v pozdrav pomahal eden od muzikantov, drugače prodajalec v trgovini z mešanim blagom v Humu na Sutli. Še nekaj navzočih sem prepoznal in bilo mi je malo lažje. Organizatorja poroke, priletnega strica, sem na brzino povprašal o poteku in kje ter kdaj moram biti v ospredju poleg ženina. Potrudil se je in mi po domače razložil, kaj bo uradno, kaj pa bo del zabavnega protokola. Oddahnil sem si misleč, da mi je vse jasno. Čez dobro uro je skupina krenila od ženinovega doma po nevesto. Del poti smo morali peš do avtomobilov. Že takrat se je pojavilo nekaj avtomatskih pušk, ki so s kratkimi rafali oznanili celotni vasi, da se ženi eden njihovih. Hrvaška je takrat bila pred koncem vojne ali tik po njej in takšne situacije so bile običajne. Zanje ja, zame pa ne. Imeli so celo določenega puškarja, ki je imel zadolžitev pokvarjeno orožje popraviti ali ga preveč pijanemu odvzeti. Tudi on je bil del naše skupine (organizator, priča, ženin, zastavonoša, muzikanti, ožje ženinovo sorodstvo). Moja naloga je bila voziti organizatorja in ženina. Avtomobile so nam pred odhodom okrasile ženinove sosede. Z glasnim trobljenjem je kolona vozil zapustila vas. Do nevestinega doma smo se vozili približno pol ure. Tam smo komaj našli prostor za vsa naša vozila,. Muzikanti so malo zaigrali, potem pa nastopil organizator, ki je po stari navadi prosil za nevesto. Sledil je tisti hec, ko ponujajo iz hiše starejše ženske in postavljajo razne ovire organizatorju, posledično tudi ženinu. Na koncu se je le pojavila nevesta. Muzikanti so ponovno zaigrali in nekajkrat je počilo na tej in oni strani iz revolverjev. Povabili nas v hišo in postregli s hrano in pijačo. Ves čas sem moral biti ob ženinu. Nevestino babico je zanimalo, če sem tudi jaz iz Jesenja (baje so fantje tam bolj pretepaške nature). Rahlo si je oddahnila, ko sem povedal, da sem iz Rogaške Slatine. Nevesta se mi je opravičevala, češ da babica rada takole mimogrede zasliši neznanca. Pridružila se nam je nova skupina svatov, nevestinih sorodnikov in sosedov. Zdaj ni bil organizator več v mojem avtu, namesto njega je bila nevesta. Še daljša kolona avtomobilov je iz Hromca vijugala proti Đurmancu. Tam so svatje kar zaprli križišče. Nekdo je s puško streljal v zrak. Potrebovali smo skoraj deset minut, da se je cesta spraznila. K sreči sta bila matični urad in cerkev eden blizu drugega. V glavni prostor matičnega urada se je nagnetlo svatov. Pri nekaterih se je že videlo, da so »v rožicah«. Tudi matičar ni bil kaj boljši od radovedne publike. Vseskozi sem bil v soju žarometov ob ženinu. Ostali, ki niso mogli na matični urad, so se nagnetli v cerkev. Muzikanti so igrali malu tu in malo tam. V cerkvi sva pred pričetkom zaobljube morala obe priči do župnika v njegove prostore. Moral se je prepričati v najino istovetnost. Preveril je podatke in jih vpisal v neko knjigo, jaz pa sem poravnal stroške. Pristopil sem na zame določeno mesto ob ženinu. Fotoaparat profesionalca je bliskal in mimogrede sem izvedel, da bo to v celoti moj strošek. V cerkvi je bilo vse brez posebnosti, samo malo se je zavleklo. Potem je bila ponovno dolga kolona do Zaboka, kjer je bila večerja in glavna zabava. Ženina in nevesto, zdaj že moža in ženo, sem vozil jaz. Rahlo je začelo snežiti, a nisem smel pokazati nejevolje. Po petnajstminutni vožnji smo prispeli na končno destinacijo. Ko smo stopali v restavracijo, se nam je ponovno pridružil organizator ter muzikanti; nekaj so se dogovarjali. Trajalo je, da so vsi svatje vstopili. Muzikanti so se že ogrevali in nekaj parov se je zavrtelo že kar na hodniku. Pred večerjo je organizator izpeljal zdravico. Šele v dvorani, ko smo sedeli, sem videl, koliko je svatov. Potem si so me privoščili muzikanti. Moral sem dati za muziko. Oni so diktirali tempo zabave, skupaj z organizatorjem so se držali protokola, ki je trajal vse do polnoči. Res smo vmes plesali, a za muziko sem moraj nekaj krat dati, ker so me pozvali po mikrofonu. Plesati je bilo treba z nevesto, potem še z nevestino pričo. Šele po polnoči sem bil rešen obveznosti in se malce sprostil. Spoznal sem bolje Makijeve brate in sestre; deset otrok je bilo pri hiši. Prisedel sem k znancu s Huma na Sutli ravno takrat, ko so muzikanti ponovno zaigrali. Blizu naju je bil velik zvočnik, zato sva morala kričati, če sva se želela pogovarjati. Okoli četrte zjutraj sem šel ven pogledat, kako kaže z vremenom. Vrglo je dodatnih petnajst centimetrov snega. Še je snežilo in pričelo me je skrbeti glede poti domov. Z Makijem in Marijo smo še malo posedeli, nato pa sem se poslovil od starih in novih prijateljev ter odpeljala v snežno nevihto proti domu. Vožnja je zaradi neočiščenih cest trajala časovno enkrat več, kot bi sicer, a občutek je bil relativno dober. Poročili smo prijatelja. V AVTOPRALNICI Dogodek sega v devetdeseta prejšnjega stoletja ali preteklo tisočletje, kakor komu bolj odgovarja. Kraj dogodka je bil bencinski servis z avtopralnico, ob njem pa tržni center. Čeprav je prvi del zgodbe bil pripovedoval sodelavec, mi »vrag ni dal miru«, zato sem si kasneje pripetljaj ogledal še na posnetkih z videonadzora. Na vroče poletno popoldne se je na prvem točilnem mestu pojavil avtomobil s hrvaškimi registrskimi tablicami. Mislim da je bil znamke Golf, enka ali dvojka, za tiste, ki so nekoč znali reči, da lahko rezervne dele nabaviš kar na kiosku. Mogoče to slednje ni veljalo ravno za Slovenijo, bilo je pa kaj takega možno v Bosni in Hercegovini ali delih Hrvaške. Že v poznih letih je voznik deloval kot upokojenec v nič boljšem stanju od avta. Ko je začel točiti gorivo, je iz avtomobila izstopila še soproga. Po kratki izmenjavi besed je on samo zamahnil s prosto roko in odkimal, nakar se je njegova sopotnica odpravila proti vhodu tržnega centra. V tem nemem filmu sem predvideval, da ga je vprašala, če jo bo spremljal po nakupih. Iz mimike voznika je bilo vidno, da ga to ne zanima preveč. Ko je stopal proti blagajni na servisu, mu je pogled odtaval proti avtomatski avtopralnici. In res, na blagajni se je odločil, da bo opral svojega jeklenega konjička. Trgovec na blagajni mu je pokazal shemo raznih vrst pranj (od 1 do 7) in kupčija je bila nemudoma sklenjena. Minuto zatem sta se že oba znašla pred vhodom avtopralnice. Že pred predpranjem, sta po mimiki sodeč, prišla v rahel besedni spor, ko mu je zaposleni hotel odviti anteno na strehi avtomobila, da je velike krtače ne bi zlomile. Lastnik se ni s tem strinjal. Verjetno je sam še nikoli ni odvil, odkar je imel ta avto in se je bal, da bi se zlomila. Zaposleni je hitro našel kompromis. Z vakumom je upognjeno anteno usločil ob pločevinasto streho in končno začel z izplakovanjem avtomobila. Nekajkrat je prekinil in z dotično stranko izmenjal par besed. Baje možakar ni bil najbolj trezen in mu je hotel malo ukazovati, on pa se ni dal. Po opravljenem predpranju je vtaknil kartico v čitalec in avtopralnica se je premaknila ter začela s prvo fazo. Oba sta stala izza avtomobila in nekaj časa opazovala pranje, nato pa je sodelavec odhitel na drugo stran po svojih tekočih opravkih. Čez nekaj minut je voznik z opranim avtomobilom izpeljal iz pralnice, potrobil in pomahal onemu na blagajni ter parkiral avto na drugi strani zgradbe pred tržnim centrom. Zaklenil avtomobil in krenil v poslovni objekt iskat svojo boljšo polovico. Ko je pripeljal naslednji kandidat avtomobil v pranje in je sodelavec bil na poti tja, je na tleh avtopralnice opazil prednji odbijač s hrvaško registracijo, torej od predhodnega naročnika. Verjetno ga je snela prečna vrteča se avtomatska krtača. Nemudoma je pobral odbijač, vzel izvijač iz naše škatle z orodjem in skoraj stekel proti prej opranemu avtomobilu na parkirišče. Nataknil in privil je odbijač, nato pa s počasnimi koraki krenil nazaj na svoje delovno mesto. Malo je pogledoval preko ramena, če ga je kdo videl, vendar se mimoidoči, ki so hiteli sem ter tja po opravkih, niso zmenili zanj. Potem je opazoval, kdaj se bo par pojavil pri avtomobilu. Ni prav dolgo čakal. Šele takrat si je možakar podrobno ogledal, kako je avtomobil opran, prikimal in nekaj dejal soprogi. Izgledal je zadovoljen. Čez nekaj tednov se je taisti kupec ponovno zglasil na našem bencinskem servisu. Po natočenem gorivu se je odločil, da bo opral avtomobil, vse isto kot enkrat poprej. Tokrat sem bil prisoten. Prepoznal sem avtomobil in seveda voznika. Po kratki debati sem ga vprašal, če bo siguren , da bo z avtom vse v redu, če ga pere avtomatska avtopralnica. Povedal sem mu, da je to vseeno stroj in ne bo počakal, če bo prišlo do poškodb.« Odvrnil je, da sigurno ne bo nič narobe, ker prejšnjikrat, ko sem pral avto pri vas, tudi ni bilo.« Obrnil sem se in s hitrimi koraki krenil proti notranjim prostorom, da ne bi pred njim butnil v glasen smeh. Šele na hodniku sem odvil smejalni ventil. Še nekaj solz je priteklo, kajti pritisk je bil premočan. Tokrat se je vse dobro končalo. Odbijač je ostal tam, kjer mora biti. Možakar pa je sčasoma postal naša redna stranka. VOJNA NA HRVAŠKEM Avgusta 1990 smo se s prijatelji vračali s Paga, kjer smo dopustovali tistega poletja. Takrat še ni bilo avtoceste, samo t. i. Jadranska magistrala. Vozili smo se preko gorskega grebena Velebit in glasno komentirali, ko smo ob cesti videli stati madžarske in češko-slovaške turiste, katerim so »zakuhali« avtomobili. Vključno z nami so imeli star in dotrajan vozni park. Tako se je pač dogajalo nam »bratom socializma.« Tokrat smo mi bili zanje gospodje. Vozili smo se s še ne leto starim Yugom 55 in nismo delili podobnih skrbi z našimi vrstniki iz Varšavskega pakta. V Obrovcu sem nehote zapeljal v center in potem osivelega starca z velikimi brki, ki je sedel na terasi gostilne, kar iz avta povprašal za pot. Vljudno me je usmeril nazaj na mestno obvoznico. Potovanje smo nadaljevali skozi Gračac do Korenice, kjer sem dotočil gorivo, za plačilo pa napisal ček. Ko smo se približevali Karlovcu, sta utrujenost in trda tema uspavala moje sopotnike. Veselil sem se Karlovca, da bom končno na avtocesti malo pohodil plin in pospešil potovanje. Pred izvozom na avtocesto je bilo nekaj križišč, ceste so bile več ali manj prazne. Ustavil sem pred rdečo in nekaj časa res čakal kot velevajo pravila. Z leve in desne ni bilo nobenega avtomobila, zato sem izgubil potrpljenje. Zdelo se mi, da stojim čisto brez zveze, kot da me ima semafor za norca. S pogledom sem preletel vso okolico v vidnem polju, nato pa speljal. Do avtoceste ni bilo več daleč. Z mislimi sem bil že drugje, ko sem naenkrat za sabo zaslišal glasno policijsko sireno in v retrovizorju opazil modro rotacijsko luč. Policijska Zastava 101 me je opozarjala, da moram ustaviti. Bili so skriti parkirani izza zgradbe in lepo videli, da sem prevozil redečo luč ter se v trenutku zapodili za nami. Pomislil se, da bi jim ušel na avtocesto, ampak potem bi za nami poslali letečo milico, ki bi me sigurno ujela. Posledično bi zaradi bega bila kazen večja, zato sem jim kar takoj ustavil. Ni bilo neke razprave. Dal sem dokumente, miličnik me je popisal, me gredoč oštel, ker sem peljal skozi rdečo luč in na zadnje informiral, da me bo dal sodniku za prekrške. Nisem oporekal. Je, kar je. Nadaljevali smo vožnjo. Moji sopotniki so še kar spali. Kasneje mi sploh niso verjeli, da nas je ustavila policija. Domov smo srečno prispeli. Naslednji dan smo lahko na TV videli, da so lokalni Srbi blokirali ravno tiste prometnice, po katerih smo se vozili, ko smo se vračali domov. Zgodila se je t. i. »balvanska revolucija«. Za las smo se izognili nevšečnostim. Čudilo me je vse skupaj, ker nikjer ob cesti nisem videl kakršnih koli vojaških enot, barikad ali nekaj, kar bi mi vzbudilo sum. Srbska manjšina na Hrvaškem se namreč ni strinjala z ukrepi nove hrvaške oblasti, zato so že avgusta 1990 razglasili v Kninu avtonomijo (Republiko Srbsko Krajino). Upor se je širil na druga območja, kjer so živeli Srbi. Aprila 1991 so nemiri že prešli v oborožene spopade s policijo v Pakracu, Plitvicah in Borovem selu. Hrvaška se je morala soočiti z močno jugoslovansko vojsko (JLA), kjer so bili v večini Srbi, in s srbskimi paravojaškimi enotami. Mnoge od teh so prišle iz Srbije. Vojna na Hrvaškem se je razplamtela v pravem pomenu besede. V Sloveniji že imeli prve volitve, izbrali novo oblast in se odločili za samostojno pot. Ravno v tistih dneh pred prvim majem sem po pošti prejel kazen (odločba in položnica) za prevoženo rdečo luč v Karlovcu pred osmimi meseci. Znesek ni bil majhen. Zajemal je skoraj polovico moje tedanje plače. Nikakor se nisem želel sprijazniti oz. dojeti dobljeno sankcijo. Odločba zraven položnice je bila natipkana pol v latinici pol v cirilici. Do zadnjega sem odlašal s plačilom. Sem že razmišljal, da bi raje okoli 1. maja, ko smo bili nekaj dni prosti, šel za sedem dni v zapor namesto plačila kazni, pa so mi sodelavci to odsvetovali, češ, da me bodo potem policisti imeli na piki in me potem ves čas ustavljali. Nekdo od mojih je verjetno že imel take izkušnje in mu je bilo za verjeti. Na koncu sem poravnal znesek. V Karlovac nisem poslal kopije plačane položnice, ker je tam že divjala vojna. Poleg tega nisem vedel, komu poslati, Hrvatom ali Srbom. V Dugi Resi pri Karlovcu je bila bojna linija, zato pošiljanje ni imelo smisla; ampak sem se uštel. V začetku junija 1991 sem dobil poziv, da se moram javiti v celjski zapor, ker po njihovem, nisem plačal kazni. V meni je zakuhala dvojna jeza: prvič – plačal sem, ampak vseeno dobil poziv za zapor kot kompenzacijo za plačilo kazni in drugič – kakšna smo to nova država, da te poziva naše sodišče na osnovi odločbe tujega (hrvaškega) sodišča. Kot da smo še vedno v SFRJ (bratstvo, enotnost in podobne fore). Moral sem klicati na več koncev in nazadnje na Okrajno sodišče osebno odnesti tisti četrti izvod plačane položnice, da so jo potem oni poslali na zahtevani naslov. Nazadnje so me le pustili pri miru. Vsaj tisti ček, napisan v Korenici, ni bil nikoli obračunan, ampak to je bila bolj slaba tolažba. Naslednje mesece se je pri nas precej dogajalo, zato je bilo stanje pri sosedih v drugem planu. Sami smo imeli kratko vojno z JLA in jih z minimalnimi žrtvami premagali, nato pa trimesečni moratorij. Na Hrvaškem se takrat »krvavi ples« šele začel. Prvi begunci s hrvaške so se že pojavili v naših krajih. Spremljali smo hrvaško televizijo, kjer so bili srhljivi posnetki bombardiranj hrvaških mest, predvsem v Slavoniji in tudi drugod. Občudovali smo hrvaško vojsko in policijo ter držali pesti za branilce Vukovarja, ki je že ves v ruševinah spominjal na nek post-apokaliptični svet, čeprav smo vedeli, da je padec mesta neizbežen in je samo še vprašanje dni. Videli smo, kaj bi se lahko pri nas zgodilo, če ne bi nastopili dovolj odločno in tiho upali, da ima naša samostojnost dovolj veliko težo, da se nam ne bo treba iti bojevat na hrvaška bojišča. Kot novopečeni carinik na slovensko-hrvaški meji sem moral verjeti v svojo državo, kajti če bi se nam in našim politikom načrti izjalovili, je bilo mogoče, da bom ob službo. Bolj verjetno je bilo, da bom ponovno s puško v roki v gozdu in da bo tisti obračun bolj krvav od prvega. Na meji si lahko videl različne situacije, ki si jih nekdo v »beli Ljubljani« ne bi mogel niti zamisliti. Ogromno ljudi je s hrvaških »začasno okupiranih« območij preko Slovenije bežalo v tujino. Nekateri so imeli samo nekaj osebne prtljage in solzne, prestrašene oči. Drugi brez prtljage, a z veliko denarja v raznih tujih valutah v navadnih plastičnih vrečah ali kar raztresenega po zadnjem sedežu avtomobila. Vsem je bila skupna žalostna zgodba in strah pred nesigurno prihodnostjo. Ti so potovali k nam ali naprej v Evropo. V obratni smeri so se valili tovornjaki s humanitarno pomočjo, s stvarmi, ki so bile uporabne in nujne ter tudi takšnimi, ki so bile bolj za na odpad. Hrvaški mejni policisti z našega dela meje so določena obdobja za več tednov morali na teren – na bojišča, kot pomoč njihovi vojski. Pomembno je omeniti, da Hrvaško Zagorje (pokrajina onstran meje) ni imelo vojnih aktivnosti, je pa bilo kljub temu veliko njihovih fantov mobiliziranih. Bilo je tudi nekaj prostovoljcev, med njimi tudi s slovenske strani. Nekateri samski fantje so že prej delali na hrvaški strani v steklarni. Obljubili so jim, da jih bodo službe čakale, ali da bodo kot vojaki imeli večjo plačo, pa so šli. Kasneje so v uniformah Hrvaške vojske prihajali na redni ali izredni dopust. Obstajali so tudi vikend borci, v glavnem takšni, ki so bili po poreklu ali njihovi starši »od dol« in so si zaželeli malo adrenalina za vikend. Ti so potovali kot civilisti in jih je bilo težko prepoznati. Tretja skupina so bili plačanci, ki so se podali v vojno avanturo na dolgi rok; tudi ti so potovali v civilu. Bili so raznih profilov, od kriminalcev, pobeglih zapornikov do pripadnikov raznih nogometnih navijaških skupin ali celo bivši vojaki tujske legije. Nekoč je na našo stran v videoteko, ki je bila tik ob mejnem prehodu, prišel tip v črnem. Najprej sem mislil, da ima trenirko na sebi. Ko pa se je vračal, sem na njegovem levem rokavu opazil napis HOS (Hrvatske obrambene snage – za dom spremni, na začetku hrvaška paravojaška skupina, potem so jih vključili v redno sestavo Hrvaške vojske, znani so bili po borbenosti in krutosti, srbske enote so se jih bale kot »hudič križa«). Tako je bilo na začetku vojne. Kasneje je Hrvaška precej izboljšala stanje na bojiščih, posledično so se okrepili tudi s šolanimi kadri. Naslednji večji begunski val je bil, ko se je začela vojna v Bosni in Hercegovini. Podobne žalostne zgodbe, ko so prečkali našo mejo. Nas, ki smo živeli ob meji, so se bolj dotaknili dogodki na Hrvaškem, kajti veliko naših znancev z druge strani je bilo aktiviranih v policijskih ali vojaških vrstah pri obrambi sosednje države. Še vedno smo se občasno srečali in dobili informacije, ki so nas zanimale iz prve roke, večkrat povsem drugačne, kot so jih prenašali slovenski ali hrvaški državni mediji. Čeprav je bila na Hrvaškem vojna, smo se tu in tam vseeno odpravili k njim po nakupih, seveda na mirna, nam obmejna območja, po stvari, ki so bile tam cenejše: po tekstilne izdelke v Varaždin ali Čakovec, po zavese v Žutnico, po pohištvo v Krapino. Po določena zdravila ali mleko v prahu za dojenčke pa kar v prvo lekarno na hrvaški strani. Moral si biti na tekočem pri tem opravilu, kajti ceni na polici je bil na blagajni prištet še davek za vojsko. Leta so tekla, oni so sprejeli dejstvo, da je njihova država v vojni, mi pa smo se že navadili na spremenjene sosede, ki na trenutke delujejo malce razdraženo. Hrvaške obrambne sile so v drugem delu vojne izvedle več akcij (»Zima 94, Skok – 1, operacija Bljesak, Skok – 2, Ljeto 95«), kjer so razširili osvobojeni teritorij na Hrvaškem, tudi v BiH in se hkrati pripravljali na zaključno potezo. 3. avgusta 1995 sem zvečer zaspal ob prižganem radiu. Pred spanjem sem še poslušal nove hrvaške pop-rock hite na Radiu Krapina, potem pa me je zmanjkalo. Naslednji dan sem delal dnevno izmeno na mejnem prehodu, zato je bilo potrebno, da v službo pridem spočit. Ob 5. uri zjutraj, ko je prenehala glasba na radiu, sem se predramil. Kratka tišina mi je takoj sprožila sum, da je mogoče zmanjkalo elektrike. Potem se je le oglasil glas, in sicer nagovor hrvaškega predsednika dr. Franja Tuđmana na radiu, kjer je javno pozval vojake Srbske vojske krajine (SVK), da se predajo in jim hkrati jamčil, da bodo po vojaških hrvaških zakonih dobili amnestijo. Vsi, ki niso sodelovali pri uporu, so bili pozvani, da ostanejo v doma in tam pričakajo hrvaško oblast. Začela se je hrvaška osvobodilna operacija. »No, končno,« sem pomislil. Ostal sem buden, kajti predsednikov poziv se je večkrat ponovil. Po prihodu na delovno mesto sem takoj opazil močno razredčen promet pri vstopu v Slovenijo. Samo tu in tam kakšen avtomobil, redki pešci, pravo nasprotje vsakodnevni jutranji gneči. Počasi smo dobivali informacije od teh potnikov. Hrvaška oblast je mobilizirala skoraj vso razpoložljivo moško populacijo, ki je bila sposobna prijeti za orožje, tudi prevoznike, celo lastnik kavarne se je moral s svojim starim službenim caddyjem javiti na zborno mesto. Hrvaški mejni policisti so imeli spiske ljudi, ki jih morajo zadržati na meji in jih takoj napotiti na vnaprej določena zbirna mesta, zato ni bilo čudno, da je tudi iz tega razloga bilo manj potnikov. Mnogim ni niti uspelo prečkati meje. Hrvaški policist je v šali dejal: »Ne vem, če se ne moremo bolj bati svojih kot njihovih, kajti nekateri naši starejši mobiliziranci že štirideset let niso imeli puške v rokah.« Spomnim se znanca, s katerim sva se nekoč skupaj na vlaku vozila v srednjo šolo. Počasi je prikorakal mimo in povedal, da gre hrvaške policiste vprašat, če je na kakšnem spisku. V času mobilizacije je bil namreč pri punci na naši strani. Tudi naslednjih nekaj dni je bil slab potniški promet. Mejo so prečkale v glavnem ženske. Epilog operacije Nevihta se je dalo spremljati tudi na državnih medijih, tako slovenskih kot hrvaških. Vojne sile RSK so se umaknile s področij, ki so bila osvobojena z Nevihto ter predale orožje in opremo Vojski Republike Srbske (iz BiH). Njene enote so se razpadle, vojaki pa so se pridružili svojim družinam, ki so se podale na pot, da bi se dokopali do Srbije. Ker pa hrvaško vodstvo ni želelo čakati možen proti napad, so izvedli še dve akciji (»Operacija Maestral in Operacija Južni potez«), kjer so pomaknili sile Vojske Republike Srbske skoraj do Banja Luke (do središča srbskega upora v BiH). Temu napredovanju Hrvaške vojske so pripomogle tudi vojaške sile iz BiH (»HVO – Hrvatsko vijeće obrane, ABiH – Armija BiH). Bistveno spremenjena vojna situacija na terenu je kasneje pripomogla k začetku pregovorov, ki so pomenili konec vojne. Novembra 1995je bil sklenjen Daytonski sporazum in po njem vzpostavljen trajni mir. Ko smo se naslednje poletje z družino odpravili dopustovat v Biograd na Moru (mestece v severni Dalmaciji), smo na poti od Karlovca do Zadra ob cesti videli ogromno porušenih in poškodovanih hiš ter drugih gospodarskih objektov. Šele, ko nekaj takega vidiš na lastne oči, se delno zaveš, kako silna je bila vojna na Hrvaškem. Tudi lulanje ob stranski cesti (če bi koga slučajno pritisnilo) ni bilo priporočljivo, kajti nekaj korakov stran je visel trak z napisom »Pazi, mine!«. Vse skupaj ti je dalo misliti, kako dobro smo jo mi odnesli v osamosvojitveni vojni. Takrat smo bili mi, poleg ogromne množice Čehov, edini tuji gosti na tem delu hrvaške obale. S tem, da so bili oni deležni nekih finančnih ugodnosti, ker je njihova država med vojno Hrvaški pomagala z orožjem. Hrvaška turistična ponudba je bila skromna, ampak so se potrudili po najboljših močeh. Ko smo bili skupaj s Čehi in domačini na eno-dnevnem izletu z barko med otoki in malo »preveč v kozarec pogledali«, smo bili vsi enaki. Celo domačini so za trenutek pozabili na pretekle vojne travme. V odsevu sončnega zahoda so nam razlagali svoje poslovne načrte in na ta hvalevredni optimizem je bilo treba ponovno nazdraviti. SLIKA Že dolgo nazaj je bilo. Slučajno sem se znašel z avtom na obisku pri že priletnih znancih in tip, ki je bil tam že pred mano, nisem ga poznal, ime mu je bilo Martin, je potreboval prevoz. Velika (profesionalna) zvočnika je bilo treba pripeljati od tam, kjer je nekoč živela njegova mati v Martinovo stanovanje. To je pomenilo petnajst kilometrov in nazaj z zvočnikoma. Obljubil je, da bo poravnal prevoz. Imel sem čas, zato nisem preveč spraševal. Med potjo je čebljal kot navit. Med drugim, da občasno nekaj zasluži z igranjem harmonike. Ko sva prišla tja, se nisva nič kaj dolgo zadrževala. Podrl sem zadnje sedeže in mu pomagal naložiti zvočnika. Preden sva krenila nazaj, je Martin še skočil na podstrešje in prinesel veliko, v papir zavito sliko. Dejal je, da mi jo daje kot kompenzacijo za prevozne stroške, češ da ni najbolj pri denarju. Malo sem odvihal papir in videl starinsko sliko Jezusa na steklu z bogatim okvirjem v velikosti približno 50 cm x 70 cm. Najprej sem odklonil. Še laiku bi bilo jasno, da je slika vredna veliko več kot bi bili prevozni stroški. Odklonil sem tudi zato, da ne bi v bodoče bil prisiljen v podobne usluge. Martin pa je vztrajal in vztrajal, do jo vzamem in na koncu sem si mislil, da je bolje, da nekaj dobim za prevoz kot nič. Denarja tako in tako ni imel. Odnesel sem sliko v avto. Po stopnicah sem mu pomagal odnesti zvočnika domov k njemu in za tisti dan sva zaključila. Sliko sem naslednji dan obesil v dnevni sobi. Bolj, ko sem si jo ogledoval, bolj sem se čudil, kako sem do nje prišel relativno poceni. Po tistem sem Martina videl samo dvakrat, vedno v trgovini. Samo pozdravila sva se od daleč. Kasneje sem od tistih starejših znancev izvedel, da si je pri njih izposodil harmoniko (klavirko) in namesto, da bi jo vrnil, jo je nekomu prodal. Prijavili so ga policiji. Ne vem, kako se je pri njih končalo. Tiho sem sumil, da je tudi sedaj mojo sliko nekje sunil, ampak sem sčasoma pozabil na to. Slika je pri meni visela vsaj deset let. Ko sem renoviral stanovanje, mi je slika bila malce na poti. Z očetom sva se dogovorila, da jo bo on obesil v etaži pri njem. Že od začetka mu je bila všeč. Z zidu v dnevni sobi je snel veliko uro in na isto mesto namestil sliko. Večkrat so oči kakšnega obiskovalca obvisele na njej, še posebej bolj pobožnega. Dve leti je krasila očetov dnevni prostor. Potem pa sem nekoč pozno popoldne, nekje pred novim letom, utrujen prišel iz službe in oče me je takoj poklical, ko je slišal ropot vhodnih vrat. Sel sem k njemu, sedel sem za mizo, on pa se je samo skrivnostno smehljal. Nemudoma sem prešel k stvari, da sem izmučen in naj brž pove, kaj ima za bregom. S prstom je pokazal proti zidu in šele tedaj sem opazil, da slike ni bilo več. Najprej sem pomislil, da je mogoče padla in se razbila. Oče mi je povedal, da je župnik prišel blagoslavljat hišo. Opazil je sliko in mu povedal, da je bila ukradena v samostanu v Olimju. Da bi se izognil nevšečnostim oziroma krivdi, mu je povedal, kako sem jaz prišel do nje oz. on sam in jo potem po dolgi debati predal župniku. Prvotno sem ostal brez komentarja, nato pa le bleknil: »No, dvanajst let je bila pri nas. Upam, da jo bo župnik dejansko odnesel nazaj v samostan. Če je res, kar je povedal, pripada njim.« Oče me je samo postrani pogledal in zmajal z glavo. Nisem mu omenil, da sem sumil in skozi glavo mi je počasi kot mavrica odlebdela misel: »Easy Come Easy Go!« Vrnjena slika VROČE POLETJE, ŠPORTNA SREDA Majhen lokal, nabito poln, tam nasproti železniške postaje. Časti se levo, desno in po diagonali. Zunaj je že tema. Natakarica komaj čaka, da odidemo. Mi pa se ne damo, ker na Boč pada noč. Poskuša ugotoviti, kdo je naročil zadnjo rundo. Mi govorimo o vsem živem, to pa da je vsem zmanjkalo denarja, vsak zase modro molči. Sosed je onemogel. Preden odide, mi pove, da je utrujen, da se bo malo ulegel na klopco na železniški postaji in mi naroči, da ga naj zbudim in poberem, ko bom šel domov. Frend mi je predlagal, ker bodo kmalu zaprli, da greva pogledat v drugi lokal. Tistih tristo metrov bi lahko šla peš, ampak ne, peljeva se, jaz vozim. Naročiva malo pivo in se pogovarjava o sponzorstvu za njegov glasbeni projekt. Naenkrat ugotoviva, da niti on niti jaz nimava prebite pare v žepu. Slučajno neplansko zagato reši šef Brane. Časti on, kajti tudi tukaj so se želeli na hitro znebiti zadnjih gostov. Naslednji dan me pokliče sosed in vpraša, zakaj ga včeraj nisem zbudil. Na železniški postaji je spal do jutra. Ni se prebudil, ko je šel tovorni vlak mimo, niti tisti prvi ob pol šestih. Šele ob pol sedmih ga je prebudil drugi potniški vlak. Nekaj sekund je porabil, da se je sploh zavedal, kje je. Postavil se je na noge in z nesigurnim korakom krenil proti domu. Naenkrat je od daleč zagledal očeta, ki je šel peš v službo. Hitro se je skril za kostanj, da je šel stari mimo. Komu bi zdaj zjutraj razlagal, kje je bil, sicer pa ni imel celotnega filma od včeraj v glavi. Smejem se njegovi pripovedi, na koncu pa: »Sorry, pozabil sem nate. To je bilo včeraj, pusti to, danes je nov dan. Danes gremo na morje.« Bila bi to solidna veseloigra, kjer bi spodaj pisalo … osebe so izmišljene, vendar posneto po resničnih dogodkih. Železniška postaja v Rogaški Slatini ŠESTINTRIDESET VIOLIN Na hladno pomladno soboto me je poklical sosed. No, ni bil ravno bližnji sosed, temveč iz sosednje ulice, s povabilom, da bi šel z njim do sodelavca, ki živi na hrvaški strani. Razlog naj bi bil, da bo Jože (sodelavec) nekaj betoniral in da mu bo dostavil »bosanke« (deske). Malo sem podvomil v to njegovo obrazložitev poti. Moja mama je najino poznanstvo nekoč kvalificirala kot »šank kolega«. Verjetno bi se s tem strinjala tudi njegova, kajti obe sta bili učiteljici. Moja dilema je še vedno visela v zraku: »Pa, da ne bo predolgo trajalo? Da ne bi prej prišel do morja in nazaj, kot da grem s tabo«? Smeje je odgovoril: »Ne, ne, mogoče urico ali dve«. Nisem imel nekih posebnih obveznosti za tisti dan in sem privolil. V desetih minutah se je pojavil pred našo hišo in potrobil. Ko sem stopal proti avtu, sem res na zadnjih podrtih sedežih videl deske. Petnajst minutna vožnja s prehodom meje je potekala brez posebnosti. Jože naju je nasmejan pričakal pred svojim domom. Po obvezni kavici z dodatkom naju je povabil na degustacijo vina v svojo klet, češ da ga je pred tednom dni pretočil in bi tudi on moral preveriti stanje. Nisem bil iz prve za, ampak je v to privolil moj šofer, zato nisem ravno imel izbire. Sam sem pustil vozniško dovoljenje doma, sicer pa sem mu to povedal, preden sva krenila na pot, in se je celo strinjal s tem, da ga ne rabim. Klet ni bila daleč od Jožetovega doma, nekaj sto metrov z avtom, nato pa dobrih sto metrov peš v strmi hrib. Na vrhu smo prispeli pred leseno uto, ki ni imela več kot petnajst kvadratov in mi ni niti približno delovala kot vinski hram. Ko je Jože odklenil vrata, nisem mogel verjeti, da ima toliko stvari v tako malem prostoru. Res je bilo vse zloženo, ampak vseeno: sodi, vinske cisterne, stiskalnica, škafi in vse potrebno orodje za obdelavo vinograda. Miza je bila zložena, prinesel jo je ven in razklopil pred vhodom v ta pomembni vinogradniški objekt. Stolov ni imel tukaj, ampak doma. Bomo pač stali, saj ne bomo dolgo. Jože se je izkazal kot spreten gostitelj. Narezal je domačih suhomesnatih proizvodov, sira, vložene kumarice in papriko ter domači kruh. Le kdo bi se temu uprl! Že ob prigrizku je bila na vrsti tudi degustacija. Najprej iz cisterne, nato iz sodov. Vsakič je vino natočil v steklenico 0,70 l, ki je bila v obliki violine. Ko se je izpraznila, je šel po novo in tako v krog. Pri tem težkem opravilu sta se nam pridružila še dva Jožetova soseda, ki pa sta bila prisotna bolj na izmene. Tisti starejši, drugače voznik tovornjaka, je večkrat poudaril, da ne sme veliko piti, da še baje mora taščo peljati po opravkih v Pregrado. Ko pa je razgovor stekel, je vedno znova pozabil na to. Kozarce je dvigoval isto kot mi. Na začetku sem še pogledoval svojega šoferja, če bo kaj zmanjšal ali upočasnil pitje, ker vozi. Potem pa, ko se je začelo prijemati tudi mene, nisem več niti pomislil na to. Bo že nekako. Ker ni bilo WC-ja, smo hodili lulat kar nekaj metrov izza hrama. Potem pa, ko se je razvnel pogovor, še tako daleč ne, da ne bi slučajno kaj zamudili pri debati ali preslišali govorcev pri mizi. Dan se je počasi prevešal v pozno popoldne, mi smo pa še kar vztrajali. Nato pa nas je le začel priganjati hladen veter. Tovornjakar je čisto opustil namen, da bo taščo sploh kam peljal. Nazadnje mu je drugi sosed, s katerim sta bila prisotna na izmene, prišel povedat, da je nekdo že odpeljal taščo, na kar si je dotični vidno oddahnil, čeprav je vedel vnaprej, da bo zvečer doma »jezikova župa«. Sicer pa ne bo prvič. Trikrat smo še dvignili kozarce za »putnu« (srečno pot), nato pa pomagali Jožetu pospraviti in se le odpravili v dolino. Pa ni pri tem ostalo. Eden od sosedov je predlagal, da gremo še na čaj v gostilno, ki je bila nekaj kilometrov stran. Ni presenečenje, da nas ni bilo treba preveč nagovarjati. Ma ja, čaj se bi zdaj res prilegel. Z dvema avtomobiloma smo se odpravili proti novi destinaciji. Bil sem prvič tam, zato nisem poznal naselja. Počasi se je začelo mračiti, zato tudi ni bilo veliko videti. Spomnim se samo, da je bil parkirni prostor makadamski. Eden za drugim smo vstopali v veliki gostinski prostor z dolgim točilnim pultom in mizami, ki so imele kariraste prte, verjetno še zapuščina iz prejšnjih časov. V kotu tega velikega družabnega prostora je moški srednjih let, s kavbojskim klobukom na glavi, na klavirju igral počasno melodijo, natakar za pultom pa nas je nasmejano pozdravil. Potihoma sem šepnil svojemu šoferju: »Kot da smo na mehiški strani meje z ZDA!« Z nasmehom je dodal: »S tem, da smo mi Amerika … he he.« Nisva nadaljevala na to temo, da ne bi užalila domačinov. Namestili smo se pri točilnem pultu. Seveda ni nihče naročil čaja, pričakovano. Samo na novi destinaciji smo se vklopili v ambient. Šele tedaj sem se zavedel, kako mrzlo je bilo na tistem hribu. V dobri uri, kolikor smo bili tam, je bilo veliko vesele debate. Se je pa hotel eden od domačih gostov iz druge skupine, z meni neznanega razloga, zakaditi vame. Takoj je pristopil Jože in dotičnemu resno dejal, da bo z njim imel opravka, če se me samo dotakne. In to je bilo tudi mišljeno dovolj opozorilno, da se je razgretež takoj umaknil. Preden smo odšli, nam je dal še za rundo. Potem, ko sva s šoferjem odpeljala Jožeta domov, sva končno krenila proti domu. Zunaj je bila že trda tema. Nekje na pol poti med Jožetovo domačijo in mejo pa so mojemu šoferju »pregorele varovalke«, postalo mu je slabo. Kar na cesti, sredi ničesar, je ustavil in zajecljal, da ne more voziti, da mu je tako zelo slabo. Začel sem bentiti, vendar nič ni pomagalo. Ni bilo druge, kot da jaz sedem za volan. Slej ko prej bi se lahko pripeljala hrvaška obmejna policija in če bo kamerad napihal, potem bova takoj zaključila najino potovanje. Do meje je bilo samo nekaj minut vožnje. Ugasnil sem gretje, da še meni ne bi zakuhalo. V tistem trenutku sem se bolj sekiral, da nimam s sabo vozniškega dovoljenja, kot pa to, da sem tudi sam prekomerno pil. V nekaj kilometrih vožnje sem v mislih moral narediti načrt: »Peljal bom samo preko meje, nato pa ustavil. Šofer naj kakšno urico zadrema v avtu, šele potem bova nadaljevala proti domu. Vozil bo on, ne jaz. Če se ne bo strinjal, bom poklical taksi in šel sam domov.« Imel sem srečo na meji, poznal sem policiste na obeh straneh, celo par besed smo si izmenjali, gladko sem prešel mejo. Takoj preko meje sem ustavil in šel v gostilno, tokrat res na čaj. Šofer pa je malo odspal. Še dobro se je končalo. V glavnem, domov sva srečno prispela. Naslednji dan popoldne me je šofer – pivski prijatelj poklical in me seznanil, da ima takega »mačka«, da komaj funkcionira. Jaz sem za čuda bil čisto v redu. Nato pa me je z bolj kislim nasmeškom vprašal: »Veš, koliko smo včeraj pri Jožetu spili?« Seveda sem odgovoril, da nimam pojma, da malo že ne. Takoj je sledila natančna informacija, ki ni bila za širšo javnost: »Šestintrideset violin!« Sledil je dolg pridušen smeh z obeh strani. VSILJIVEC Še v devetdesetih je mama kupila nov Renault Clio, meni pa prodala starega Yuga 55. V bistvu sem ji plačal avtomobilsko zavarovanje za novi avto, okoli 500 DM (nemških mark), več ni bil vreden. Potreboval sem avto za v službo in nazaj in ta Yugo 55 se mi je zdel ravno pravi za ta namen. Pa nisem imel sreče. Po štirinajstdnevni vožnji, ko sem odhajal z nočne izmene iz Bistrice ob Sotli, mi je po nekaj kilometrih strgalo jermen. Sredi ničesar mi je uspelo ustaviti znanca, da mi je »odšlepal« avto na Križan Vrh k priučenemu mehaniku. Takoj mi je dejal, da bi se bolj splačalo prodati avto po delih kot popravljati. Zaspan, utrujen in slabe volje sem mu odvrnil, naj ga popravi, čeprav sem že vedel, da me bo to stalo polovice vrednosti avta. Jezen sem bil, da sem se z nakupom zafrknil ravno pri mami. Vzdrževala je avto, ampak ni naredila velikega servisa, zdaj pa sem jaz plačal ceno. Mehanik se je potrudil s popravilom, vendar mi je omenil, da vse skupaj ne bo na dolgi rok, kajti poškodovan je tudi motor. Z njim sem se še vozil pol leta, potem pa ga prodal, saj sem slutil njegov konec. Takrat sem bil že v novi službi in točno na dan prodaje avta sem zvečer še moral iti v službo spreminjati maloprodajne cene. V popoldanski izmeni sta bila Jože in Franc. Na hitro smo med pogovorom popili kavo, potem pa sem se lotil dela. Kakšno uro pred zapiranjem sem iz prodajalne zaslišal glasen smeh nekoga od kupcev. Njegov govor je naznanil, da je z juga bivše nam države, iz Srbije. Drugih kupcev v prodajalni trenutno ni bilo. Jože mi je prišel povedat, da ta prodaja neke ročne ure, če me slučajno zanima. Niso me zanimale njegove ure, bolj ta glasna stranka. Ko sem prišel v prodajalno, se je malo »delal norca« iz njunih imen, da sta tipični slovenski; bil je na meji žalitev. Ko sem se pojavil, mu takoj pogled odneslo na mojo priponko z imenom. Nič ni komentiral, samo zmajal z glavo. Spet je prišlo do izraza njegovo poslanstvo – prodaja ročnih ur. Čeprav sem mu dal vedeti, da me ure ne zanimajo, nas je vseeno nagovoril, da smo vsi trije odkorakali pogledat njegovo trgovsko blago v prtljažnik njegovega avtomobila. Res je imel dve veliki vreči polni ročnih ur različnih tipov. Glede na njegove informacije, da se vrača domov iz Nemčije in njegov temni ten (podoben romskemu), sem posumil, da ni blago mogoče ukradeno. Nezainteresirani smo se mi trije vrnili v prodajalno. Čez nekaj trenutkov se taisti ponovno pojavil v trgovini. Tokrat so padale akcijske ponudbe, če kupimo eno, dobimo dve uri. Smeje smo ga odbijali, ampak je vseeno nadaljeval. Počasi je postajal vsiljiv. Gledal je vame in mi dejal, da ne kupim ure, ker nimam denarja. Na to opazko nisem reagiral, se mi ni zdelo vredno. Potem pa je v moji smeri nadaljeval z novo ponudbo. Če imam v žepu denarja za eno uro, za kar on stavi, da ga nimam, mi jo bo podaril. Še vedno nisem pokazal zanimanja. On pa je podvojil stavo, zdaj sta bili v igri dve uri. Nasmehnil sem se mu in ga vprašal, če resno misli s stavo. S širokim nasmehom in sijočimi je pokimal in mi podal roko. Jože in Franc sta kot priči pristopila. Eden od njiju je z dlanjo presekal najini roki, kot je navada v takšnem primeru. Potegnil sem denarnico iz žepa in mu pokazal slovenske tolarje in še tistih 500 DM od prodanega avta. Tip se je osuplo zresnil, nekaj zamomljal in samo zamahnil z roko. Začel se je nekaj izgovarjati in takoj mi je bilo jasno, da obljube ne bo držal. Res je ni. Na blagajni je kupil cigarete in vprašal Jožeta, kje je najbližji mejni prehod s Hrvaško. Ta mu je opisal pot do Rogatca. Potem je odpeljal. Pa ni pri tem ostalo. Bil sem jezen, ker ni držal obljube glede stave. Poklical sem na carino MP Rogatec. Oglasil se je Mario, moj bivši sodelavec, vesel, ker se dolgo nisva slišala. Povedal sem mu za tipa z urami, da jih verjetno ne bo prijavil, da nima računov za njih in opisal njegov avtomobil. Mario je v smehu komentiral: »Opa, bivša naveza!« Čez pol ure me je klical nazaj (dal sem ga na zvočnik, da sta ga slišala tudi moja sodelavca) in me seznanil, da so tipu zaplenili celotno vsebino prtljažnika, ker ni nič prijavil na meji. Jože je kar zažvižgal od navdušenja glede razpleta situacije. Malo sva še pokramljala, potem pa smo počasi zaprli trgovino in v temi krenili proti domu. Med vožnjo domov sem razmišljal, da nisem nikogar prijavil na ta način, potem pa sam sebe potolažil, da si je zaslužil. Kar je iskal, to je dobil. »Dicunt: ius summum saepe summa est malitia.« Največja pravica je pogosto največja zloba. (Latinski pregovor) ŽIVI IN MRTVI S starim znancem sva se srečala pred pekarno. Znotraj je bila gneča, zato sva malo postala pred vhodom. Že nekaj časa se nisva videla, zato je beseda hitro stekla. Po izmenjavi aktualnih novic sva vstopila še midva v prodajalno. Ko je nabavil, kar je mislil, se je obrnil proti meni in dejal: »Če imaš čas, te vabim na kavo, moram ti nekaj povedati.« Prikimal sem. Poleg pekarne je bila gostilna, avtomobilov nisva niti prestavila. Za točilnim pultom je le prišel z besedo na dan: »Veš, da sem mislil, da si umrl.« Takšna napačna informacija je tedaj krožila. Ne vem, kdo mi jo je prinesel . Bilo je več kot pol leta nazaj. Ravno sem prišel z vožnje in tam na oni strani »pri Danču« sem srečal bratranca. Junaško sva dvigovala špricerje v tvoj spomin in debatirala, da bova morala kupiti venec in iti na pogreb. Ker nisem prav večerjal, sem prišel domov kot »avion. Še dobro, da je naslednji dan, ko je žena šla po opravkih v Rogaško Slatino, le izvedela, da je umrl tvoj oče in ne ti. So pa le ljudje pokvarjeni, da si izmislijo nekaj takega.« Samo smehljal sem se njegovi pripovedi, nato pa dodal, da ni edini, ki mu je bilo tako povedano. Povedal sem mu, da sem prejšnji mesec srečal tipa v poslovnem centru tukaj v Rogaški Slatini. Ko sva se zagledala, je kar prebledel. Potem, ko sva spregovorila par besed, je rekel, da mu je šla kar kurja polt čez hrbet, ko me je zagledal. Je že mislil, da halucinira. Tudi njemu so povedali, da sem umrl. Napačna informacija je nastala v Rogatcu in bila takšna prenesena na hrvaško stran. Verjetni ni nekdo dobro poslušal osmrtnice na radiu. Težko bi nekdo nalašč prenašal tovrstne informacijo namerno. Najino debato je prekinil natakar, ki je zaključeval izmeno in je želel poračunati. Kot iz topa sem mu dejal: »To on plača, kajti jaz nisem več živ!« Čudno me je pogledal izpod čela, midva s frendom pa v glasen smeh. Mesec dni kasneje sem prišel k mami na kosilo in mi je rekla, da je poslušala osmrtnice na radiu, a ni bila sigurna, če je prav slišala. Umrla naj bi Francijeva (sorodnika) mati, ki je bila že zelo stara in dolgo bolna. Ni vedela, ali naj pošlje telegram (sožalje), ali ne. Na pogreb ni mogla iti. Nemudoma sem prekinil njeno dilemo: »Pokliči svojo sošolko v Bistrico ob Sotli. Ona bo sigurno vedela, če je to res, ali ne. Sama veš, kako nerodno bi bilo, če ne bi bilo res.« Potem sem ji povedal, da je bilo nekaj podobnega v mojem primeru. Takoj je vzela v roke mobitel in poklicala kolegico. Po kratki debati sem ugotovil, da je le prav slišala. Res je sorodniku umrla mati. Zdaj bo »mirne duše« lahko poslala telegram – sožalje. Silno neprijetne so lahko zadeve, če ti nekdo, ki mu verjameš, prenese napačno informacijo. Prav je, da o mrtvih vse najlepše, ampak najprej morajo dejansko umreti. DELAVSKA SAGA Bilo je na petek v prvi polovici decembra, ko sta mena koncu delovnega časa nenapovedano obiskala direktor in območni vodja. Resna in malce napeta sta me na hitro seznanila, da bom degradiran z mesta poslovodje v prodajalca in verjetno premeščen v drugo poslovno enoto. Razlog za to njuno odločitev naj bi bil poslovne narave, na splošno prenizka prodaja in moj premalo strogi odnos do ekipe prodajalcev. Po njunem bi moral bolj pritiskati nanje in to bi naj tudi povečalo prodajo. Novica me je udarila kot strela z jasnega. Osupel in mrki pogled bi bila preblaga izraza v trenutku, ko sta mi posredovala to neprijetno informacijo. Sploh nisem našel besed, samo skozi zobe sem siknil: »To je vajina zgodba, bomo videli kakšna bo moja.« Območni vodja je prišel zraven samo zato, ker se je direktor bal moje reakcije. Verjetno je pričakoval, da se ga bom lotil fizično. Moram priznati, da sem se le stežka zadrževal. Po desetih minutah sta odšla, sam pa sem zamišljen obsedel v pisarni. Kolo spomina sem zavrtel leto dni nazaj, ko me je iz druge poslovne enote poklical prodajalec in mi povedal, da mu je direktor ponudil moje delovno mesto, da bi se na ta način povečala prodaja v naši enoti. Odklonil je ponujeno v smislu, če prodaje ne morem povečati jaz kot domačin, jo bo on kot tujec v mojem mestu še manj. Dobro smo se poznali, kajti vsi prodajalci in poslovodje so se učili pri nas, ker smo bili prva enota, ki se je odprla v Sloveniji (zdaj jih je bilo že deset). Zahvalil sem se mu, ker mi je povedal, čeprav so mu zabičali, da ne sme z nikomer govoriti o tem. Potem pa je zadeva bila prestavljena za nedoločen čas, vsaj tako sem menil, in na vse skupaj pozabil. Delovni tempo nas je gnal, misli se mi na to niso vračale. Naslednji teden sem imel dopust. Doma sem imel delavce in sam sebe sem potolažil, da se nobena juha ne poje tako vroča, kot se skuha ter bom že dobil še nove informacije in če bo potrebno, bom iskal pravni nasvet. Delno sem imel prav, kajti med vikendom so na upravi sestankovali na to temo. Prijateljica z uprave je bila prisotna na sestanku in mi je zaupno telefonsko javila, da se je zavzela zame ter da mi bo ponujena nova varianta s strani direktorja. Ne bom degradiran v prodajalca. Ostal bi poslovodja, bi pa bil prestavljen v eno od enot v Celju, ampak bi imel samo polletno delovno pogodbo, torej za določen čas. Že sedem in pol let sem bil v podjetju in imel pogodbo za stalno – nedoločen čas, zdaj pa tole. Baje je bil razlog, da me niso degradirali samo ta, ker bi prodajalci spraševali in kontaktirali mene namesto poslovodjo (kot so to počeli do sedaj), poslovodja v tisti enoti pa ne bi imel dovolj avtoritete. Sindikata nismo imeli. Pomislil sem, da bom že kako reševal zadevo korak po korak, ali pa si bom iskal novo službo. To slednje je bilo težje, kot sem si najprej zamislil. Ko sem bil na dopustu in sredi dela, me je klical direktor, da bo po telefaksu poslal delovno pogodbo (za šest mesecev – za določen čas) ter da mu jo podpisano nemudoma pošljem nazaj. Ker tega nisem storil v dveh dneh, me je ponovno klical in mi zabičal, da če takoj ne podpišem, bom dobil odpoved delovnega razmerja. Ker sem bil v časovni stiski, sem potem vseeno podpisal, čeprav sem ves čas vedel, da je vse skupaj v nasprotju z delovno-pravno zakonodajo. Vmes sem izvedel, kdo bo tisti poslovodja, ki bo prišel na moje delovno mesto. Bila je ena od prodajalk iz iste tiste poslovne enote, kjer so pred letom dni ponujali moje delovno mesto njenemu kolegu. Pred kratkim je ob delu končala šolanje za ekonomskega tehnika. Torej je imela pogoje za poslovodkinjo. Hkrati sem dobil informacijo, da bo poslovodja v enoti, kjer sem jaz napoten, degradiran poslovodja v prodajalca in mu bom jaz šef. Ironično sem pomislil, da bo to še veselo. Takrat je bilo v kratkem času degradiranih pet poslovodij od desetih. V eni enoti dvakrat, da je na koncu na to delovno mesto lahko direktor postavil svojega sina, čeprav ni imel prave izobrazbe. Kaj so bili razlogi v drugih enotah, ni bilo čisto jasno. Nekje je bil prevelik minus na inventuri, drugje nepravilen odnos do prodajalcev ali pa podoben razlog kot pri meni. Takrat so se o teh stvareh odločali trije v podjetju: direktor, območni vodja in vodja kontrolinga (finančna služba). Po pogodbi bi moral z novim letom nastopiti na novem delovnem mestu v Celju. Zadnji teden službe v moji enoti sem porabil za predajo zadolžitev novi kolegici, hkrati pa sprejem istih v enoti v Celju. Degradirali so tudi mojega pomočnika (namestnika poslovodje). To funkcijo je prevzel eden od prodajalcev iz moje matične enote. Moral jo je, Če je ne bi, bi bil tudi on prestavljen. Ni treba posebej omenjati, da je bilo vzdušje v enotah, kjer so bile menjave, vse prej kot prijetno. Prodajalci so z nezaupanjem spremljali spremembe. V njih se je zakoreninil strah, da bodo oni naslednji na tapeti. Nihče ni imel želje se voziti 30 in več kilometrov v drugo enoto. Takrat je bil začetek delovnega časa ob 5. uri zjutraj in ni bilo potrebno biti strokovnjak, da bi vedel, kdaj bo zjutraj treba vstati in nato kreniti od doma. Upoštevati je bilo treba še zimske razmere na cestah. Po novem letu sem nastopil v poslovni enoti v Celju. Z degradiranim poslovodjem sva se poznala že dolgo; on in prodajalci so se učili pri nas. Vedno sva bila v prijateljskih odnosih in te sva zdržala tudi, ko sem moral prevzeti njegovo delovno mesto. Na samem sva se vse dogovorila, brez da so za to vedeli drugi prodajalci, še manj pa uprava. Pa je delal dva ali tri dni in šel na bolniško za en teden in tako v krogu cel mesec. Nisem mu zameril. Vedel sem, da išče novo službo. Vsaka dva dni sem moral tuhtati novi razpored dela, ker so se v tej enoti na mesec ali dva menjavali tudi prodajalci. Nič kaj zahvalno delo. Hkrati sem se moral udeleževati obravnav na sodišču (za prijavljene kraje) za mojo bivšo in sedanjo enoto. Včasih mi je to vzelo celo tri dni v tednu. V bivši enoti je bila trgovina in avtopralnica, v tej pa trgovina in gostinski lokal. Precej tega je bilo drugače (drugi dobavitelji, serviserji, drugačen način dela). Ko je bil degradiran poslovodja na bolniški, sem se na poti domov večkrat oglasil pri njemu. Na hitro sva se pomenila, popila pivo in sem šel naprej. V enoti v Celju so bili tudi vedno neki problemi med prodajalci. Veliko krat so se sporekli, tudi pred strankami. Med njimi ni bilo niti malo enotnosti, poleg tega je nekdo vedno vse tožil na upravo in so se še od tam vmešavali v čisto banalne zadeve. Po dveh mesecih sem ugotovil, da v pol leta ne bom mogel organizirati dela, kot bi ga želel. Uprava je samo čakala na to. Slutil sem, da mi ne bodo podaljšali pogodbe. Začel sem razmišljati o iskanju nove službe. To pa je zahtevalo čas. Tega pa nimaš, če se voziš 35 kilometrov v eno smer vsak dan. Pa še zimski čas je bil. V temi odideš od doma, v temi se vračaš. Dobro sem razmislil in naredil načrt. Najprej sem odšel na bolniško. Takoj se je pojavil problem. Niso imeli šefa (tudi bivši poslovodja je bil na bolniški) in niso se znašli. Uprava je angažirala poslovodjo iz druge enote, da je bil malo v obeh. Začasno se je to dalo, dolgoročno pač ne. Vrnil sem se nazaj, delal en teden in ponovno odšel na bolniško. Na upravi so noreli. Problemov je bilo vse več, živčna situacija. Tako stanje je trajalo cel mesec. Vmes mi je uspelo najti novo službo. Na koncu sem se dogovoril z upravo, da bom dal odpoved pred dejansko prekinitvijo in bom koristil še letni dopust. Hitro so se strinjali, kajti te igre, ki so jo sami začeli, je bilo tudi njim dovolj. Ob istem času je podal odpoved tudi bivši degradirani poslovodja. Tudi on si je uspel najti drugo službo. Njemu so postopek malo zakomplicirali. Moral se je dobiti z njimi v enoti, podpisati neke zapisnike in vrniti celotno uniformo. Pri meni je šlo bolj gladko, čeprav nehumano. Ni mi bilo treba vračati nič, niti kaj podpisovati. Vso dokumentacijo (skupaj z delovno knjižico) so mi po priporočeni pošti poslali domov. Še videti se niso želeli z mano. Tako se to zgodi, čeprav sem bil v podjetju pri njih slabih osem let. V toku enega leta po mojem odhodu je iz moje matične enote dala odpoved slaba polovica prodajalcev. Kaže, da so se tudi tam »odnosi zastrupili«. Našli so si druge službe in odšli. Pravi epilog pa je sledil dobro leto po mojem odhodu. Direktor se je moral prisilno upokojiti, ker je že prekoračil delovno dobo, a se še vedno ni dal. Celo ključavnice so morali zamenjati na objektu, ker je še vedno prihajal, ko zaposlenih ni bilo tam. Območni vodja je dobil odpoved s strani lastnika podjetja (sedež lastnika je bil v tujini), ker je pri svoji zagnanosti prekoračil pooblastila, kar se je smatralo za večjo delovno kršitev in disciplinski korak je bil nujen. Prav tako je iz podjetja odšla vodja kontrolinga. Za slednjo se ne spomnim ali se ji je iztekla delovna pogodba ali je sama dala odpoved. Akterji iz uprave, ki so nam skuhali prevročo juho, le-te tudi sami niso mogli pojesti. Torej je še pravica na svetu. Ni zastonj pregovor, da kdor se zadnji smeje, se najslajše smeje. MOBILNI Težko bi se spomnil točnega leta, ko sem postal uporabnik mobilnega telefona. Nisem bil čisto med prvimi, ko je bil mobitel skoraj kot »cigel«, tako po teži kot po obliki. Po vsej verjetnosti je bilo proti koncu devetdesetih oziroma po letu 1998, ko je v Sloveniji Mobitel uvedel blagovno znamko Mobi. Pravi pripetljaji so se dogajali, ko sem nabavil že drugi ali tretji mobilni telefon. Bil je druge znamke kot predhodni in na novega se še nisem navadil. Ni bil problem poklicati, ali oglasiti se, za vse ostalo pa je bila stvar prakse. Ko sem prenašal imenik iz starega v novega, mi je vedno manjkal kakšen kontakt v novem. Nekoč sva se s prijateljem dogovarjala za piknik na njegovem vikendu. Piknik naj bi bil v soboto in moral biti sodelovati pri organizaciji. Prijatelj – profesionalni voznik je bil v času delovnih dni nekje v tujini. Ker bi me predrago stalo, da bi ga poklical (moj strošek je bil do naše meje, njegov – od naše meje naprej, torej njegov večji), sem se odločil, da mu pošljem sporočilo (sms). Čez vikend je bilo napovedano slabo vreme in zanimalo me je, če piknik sploh bo. Poslal sem kratek sms s približno takšnim vprašanjem: »Kakšen je plan za soboto? Bo roštiljada, ali ne?« Pri pošiljanju sms-a sem nekje zafrknil in ga namesto samo njemu poslal vsem, ki sem jih imel v imeniku. Še tri dni zatem sem dobival klice ali sms-e. Prvi mi je odgovoril njegov oče: »Mislim, da si se malo zaje*al!« Njega pač piknik ni zanimal. Nekateri pa so se kar vneli: «Kam naj pridem? Kaj naj prinesem?« Bodo tam tudi ženske?« Pridem, ti bom pomagal pri roštilju!« Vmes so bili taki kot moj direktor: »To bo verjetno napaka.« Bili so tudi taki, ki bi prišli ne glede na vreme, četudi bi sekire dol padale. Nekatere, ki sem jih v imenik vnesel bolj zaradi službe in si nismo bili preveč blizu, je zadeva razveselila. Kar naenkrat smo bili frendi. Na koncu je piknik uspel. Prišlo jih malo več od prvotno načrtovanih, ampak ni bilo panike. Večina se je poznala. To je bila ena od večjih začetniških napak, ne pa edina. Nekatere z istim imenom sem vnesel v imenik tako, da potem nisem vedel, kdo je kdo. Sicer pa se je podobno dogajalo tudi drugim. Sodelavec jih je imel v svojem imeniku več z imenom Kristjan, ampak tistega, ki ga je trenutno rabil poklicati, je bil pod imenom Dior. Kaj češ, še najboljšim se zgodi. Ko prijatelj pogovarjal z neko iz Makedonije, je trajalo skoraj uro. Ko je končal, je na glas dejal sam sebi: »Jebenti, ceneje bi me prišlo, če bi se dol odpeljal in se direktno pomenil.« Operater Simobil še ni imel dovolj oddajnikov in smo se mi za mejo morali priklopiti na hrvaškega operaterja, če smo hoteli biti dosegljivi. Dobra je bila Zrnčeva šala, da je meja do tam, do koder seže naš signal, ki bi bila v tem primeru v našo škodo. Se spomnim, da sem zvonjenje sorodnika (kadar je on klical) nastavil kot mukanje teleta (v njegovem primeru bi bolj bil bik). Potem nisem znal zadeve spremeniti na prvotno in mesec dni se mu nisem oglasil. Sploh nisem vedel, da mi zvoni telefon, ko je on klical. Teta je nabavila nov mobitel in sem ji takrat že kot »strokovnjak« za tovrstne zadeve razlagal, kako se na njenem novem mobitelu pošlje sms. Z njenega mobitela sem ob razlagi poslal sms vsem prisotnim za mizo. Ampak ni bilo nobenega efekta, ker so bili vsi za mizo penzionisti (hkrati sorodniki) in nihče ni imel očal s sabo, da bi lahko dobljeno sporočilo tudi prebral. Danes smo s pametnimi mobiteli vedno in povsod dosegljivi, vprašanje pa je, koliko smo zares pametni. Raziskave potrjujejo in opozarjajo, da se s psihološkega vidika že dolgo prekomerno uporabljajo mobilni telefoni, še posebej pri otrocih in mladostnikih, kjer ti aparati omogočajo takojšnjo zadovoljitev potreb po socialni potrditvi. Hkrati prekomerna uporaba vodi v zasvojenost, kar je v veliki meri prisotno tudi pri odraslih. Na koncu velja za čudaka nekdo, ki v kavarni bere knjigo ali časopis, ker vsi ostali so na mobitelih. NA KAVI S prijateljem sva se občasno dobila na kavi. V mladostniških letih sva se veliko družila. Dolgo sva se že poznala. Komunikacija med nama je bila pristna tudi po tem, ko se vmes nekaj let nisva videla. Službeno je bil v tujini. Za najino druženje ob kavi ni bil potreben niti telefonski klic. Obvezna kava zjutraj pred koncem delovnega tedna. Slednji je samo prisedel – vabilo ni bilo potrebno. Tisto jutro je bil ves bled, z globokimi podočnjaki. Po uvodnih pozdravnih frazah sem ga vprašal, če je vse v redu z njim, da ni kaj bolan. Globoko je vzdihnil, odkimal, potem pa začel takole: »Že tri dni nisem spal. Ne me prekinjat, dokler ti ne povem do konca. Veš, da so moji starši bili skoraj celo delovno dobo v Nemčiji.« Samo prikimal sem. Vedel sem tudi, da sta se že dolgo tega ločila. On pa je nadaljeval: »Pred tremi dnevi popoldne sem prišel domov iz službe, ko me je na stopnišču pričakal oče z izjavo, da so v sosednji hiši teroristi. Resno sem ga pogledal v upanju, da se ga slučajno ni nalil. Stokrat sem ga videl pijanega, vendar nikoli ni haluciniral. Rekel sem, da v sosednji hiši živi teta in ne teroristi neki. Ko sem se sezuval, sem malo bolje skoncentriral pogled nanj. Ves bled je bil, malce se je tresel. Zgleda, da ni spal celo noč. Odkimal sem, da bi ga potolažil, da si domišlja, vendar me ni pustil do besede. Motne njegove oči so nervozno švigale sem ter tja. Z zamolklim glasom je ponovil trditev, da so tam teroristi, da jih je slišal, kako polnijo orožje in da mislijo napasti. Ko sem hotel nekaj reči, me je takoj prekinil v smislu, da je on pripravljen nanje in iz hlačnega žepa potegnil revolver. Šele tedaj sem dojel, da je stvar resna. Vedel sem, da ima pištolo »na črno«. Bila je to zapuščina iz časov, ko je naše ljudi po Nemčiji preganjala UDBA (Uprava državne bezbednosti – jugoslovanska tajna policija). Tudi stric je iz istih razlogov iz Nemčije domov prinesel orožje. Sicer se fantje niso ukvarjali s politiko, so se pa znašli občasno v družbi tistih naših (iz ex. YU), ki so jih imele jugoslovanske oblasti »na piki«. Mogoče so se z njimi srečevali ali se na kratko družili, v kakšnem našem lokalu, po nedeljski maši. Kakor koli, poznali so se. Verjetno je to opazil tudi kakšen jugoslovanski tajni agent in že so bili sumljivi tudi oče, stric in še kdo. Ker UDBA v Nemčiji ali drugje v tujini ni imela pristojnosti, so delovali tajno. Nekajkrat je tako prišlo do strelskega obračuna med tajnim jugoslovanskim agentom in jugoslovanskim emigrantom – disidentom. Za Nemce je bil to zgolj gangsterski obračun. Ker sta pač eden in drugi bila iz Jugoslavije, se niso poglabljali v podrobnosti. In zdaj je oče videl »teroriste« v sosednji hiši in mahal z orožjem. Še dobro, da je teta v toplicah in ni nikogar v hiši. Malo sem prisluhnil, da res ne bi bil kdo drug tam v njihovi. Nič se ni dogajalo. Pomiril sem očeta, ampak samo začasno. Ponoči me je vsake toliko časa budil in opozarjal na teroriste. Ponoči je snežilo in padlo je skoraj 30 cm snega. Zjutraj sem očistil sneg pred garažo in montiral verige na avtomobil. Mudilo se mi je v službo. Med potjo sem razmišljal, če bo oče tako norel še popoldne, bom moral po zdravnika ali na policijo. To drugo sem v hipu odmislil, kajti tudi sam sem imel puško »na črno«. Nabavil sem jo poceni, ko je bila vojna na Hrvaškem. Zdaj pa mi je bilo stokrat žal. Če bi policija naredila preiskavo, bi padale kazni levo in desno, za njegovo in moje orožje. Tistega dne smo imeli neko nenačrtovano situacijo v službi in delovni dan se mi je potegnil v večer. Na oboroženega živčneža doma sem malce pozabil. Ko sem se peljal proti domu, sem si obljubil, da bom to rešil naslednji dan. Doma sem ga glasno pozdravil, da me ne bi imel za terorista. Druga noč je bila repriza prve, ampak tokrat sem se odločil. Zjutraj sem nenaspan najprej na domu obiskal njegovega zdravnika in ga zaprosil, naj obišče očeta. Opozoril sem ga, naj se pazi, da je oče oborožen in da »zadeva« že traja dva dni. Za orožje sem mu povedal, da ga potem ne bi imel »na vesti«, če ga slučajno oče ne bi prepoznal. Obljubil je, da bo prišel. Nato sem šel še na policijo in jim povedal, da sem že bil pri zdravniku in da je oče doma v živčnem deliriju ter po vrhu še oborožen. Oni so šele »ustrelili kozla«. Dejali so, da bodo šli na teren, če jih bo za pomoč zaprosil zdravnik. Za orožje pa kot, da so preslišali. V službi sem potem tako utrujen komaj funkcioniral. Razmišljal sem, Bog ve, kaj se doma dogaja. Poklical sem sosedo, ki mi je povedala, da oče nekaj kriči pri odprtem oknu. Pomislil sem, da še vedno zdravnik ni bil pri njem. Nato sem poklical bratranca, če lahko pri njih prespim in dobil pritrdilen odgovor. Ko sem prišel popoldne k njim, mi je njegova mama povedala, da je očeta bratranec mimogrede, ko je šel v službo v Celje, peljal v celjsko bolnišnico. Vidno sem si oddahnil, nekaj pojedel, potem pa takoj legel, kajti dva dni nisem zatisnil očesa. Čez par ur sem se prebudil. Postelja je bila pretrda za moj okus. Z mislimi sem spet bil doma. Ob priložnost, sem se odločil, se bom rešil orožja »na črno«, mojega in očetovega, četudi ga nekomu podarim, samo da gre od hiše. V treh dneh sem izgubil živcev za deset let. »Glede povedanega me nič ne sprašuj, se mi ne da več razmišljati o tem. Kaj pa je pri tebi novega?« sem vprašal. Tako zavzeto sem ga poslušal, da še misliti nisem mogel. Čisto sem pozabil na čas. Samo zmajal sem z glavo. Ob pogledu na uro sem ugotovil, da bom zamudil v službo, če takoj ne krenem: »Ajde, lahko se vidiva popoldne.« NA CARINI Ko smo bili še otroci so nas znali vprašati, kaj bomo počeli kot odrasli, so nesigurnim v šali kar sami ponudili odgovor: »Če nič drugega, boš pač carinik na Sotli ali Kolpi. Sporno politično šalo, ki ni bila za vsaka ušesa, so pospremili s salvami smeha. Tistim, ki še niso bili preko meje Socialistične federativne republike Jugoslavije, smo malo bolj razgledani morali razložiti, da je carinik nekaj vmesnega med miličnikom in vojakom. Kaj več pa tudi sami nismo vedeli. Samo ni nam bilo jasno, ko so za koga dejali, da je nekaj »prešvercal« s Hrvaške. Ko sem bolj napel ušesa, sem ugotovil, da je šlo za nemške marke (DEM), zelo cenjeno valuto v bivši nam državi, ki so jo na črno kupovali po precej višji ceni, kot je bil uradni menjalniški tečaj. Od tistih let je preteklo že mnogo vode. Po končani srednji šoli smo bili najprej vojaki Jugoslovanske ljudske armade (JLA). Nato smo se Slovenci čez nekaj let, ko smo si ustvarjali samostojno državo, borili ravno proti taisti JLA, lahko bi rekli z njihovim znanjem in orožjem (Crvena zastava), če grobo posplošim. Po naši zmagi, do katere smo prišli nekaj z orožjem nekaj pa s samozavestnimi pogajanji tedanje slovenske oblasti, se je na nekoč administrativni meji nekdanje Socialistične republike Slovenije s Hrvaško naredila prava državna meja, t. i. »južna meja«. Posledica tega je bil pojav carinikov na »južni meji«. Po osamosvojitveni vojni nisem nadaljeval kariere pri mojem prvem delodajalcu, ker se mi je iztekla pogodba. Pri iskanju novih izzivov naenkrat nisem imel velike izbire. Po dobrih dveh mesecih filtriranja (izbor kandidatov in izobraževanje) na carinarnici sem se znašel v novi službi kot carinik na mejnem prehodu na slovensko – hrvaški meji. Prerokba iz otroštva se je hočeš – nočeš izpolnila. Nismo bili ne vem kako šolani, smo pa bili pismeni. Izbranci smo bili iz Celjske regije, od Obsotelja pa vse do Savinjske doline. Pokrili smo štiri mejne prehode, ki so sodili pod pristojnost Carinarnice Celje, v praktično delo so nas uvajali starejši kolegi s Carinarnice Dravograd. Začetki te službe so bili polni tragikomičnih situacij. Mi novi, nova meja, kolegi s severne meje pa prestrogi do domačinov, kajti gor pri njih je bila meja že desetletja (ex. YU) in so je bili lokalni prebivalci z obeh strani meje navajeni. Tu pri nas pa pač ne. Še posebej na začetku, ko še ni bilo kabin in zapornic na t. i. »špuri«. Nekajkrat sem moral odskočiti, da me voznik osebnega avtomobila ni povozil, kaj šele, da bi počakal in pokazal osebne dokumente. Je pa počasi vse prišlo na svoje mesto. Red se je vzpostavil. Po prvem letu je bilo že dosti bolje. Lokalno prebivalstvo se je navadilo na novo državno mejo, mi pa smo opravili strokovni izpit in šele tedaj postali »pravi cariniki«, vsaj tako so nam starejši kolegi dali vedeti. Hkrati pa je to bil pogoj za daljne delo v carinski službi. Na hrvaški strani meje so bili prisotni samo policisti, nič carinikov, vsaj na našem mejnem prehodu. Njihova država je bila v vojni, zato je bila situacija pri njih povsem drugačna. Sem pa jih spoznal, kajti skoraj dve leti smo bili na isti izmeni z nekaterimi. Po dobrem letu sem dobil mlajšega kolega. Tokrat smo jih mi uvajali v strokovno delo. Zadeve smo se lotili odgovorno, oni pa resno pristopili in kmalu je sodelovanje obrodilo sadove. Na strokovni izpit so bili bolje pripravljeni od nas, ker so bili že boljši pogoji za delo. Nekaj so k temu pripomogle izkušnje tako nas kot naših šefov s carinarnice. Nekoč se je moj mlajši sodelavec dogovoril s krojačem s hrvaške strani, da mu bo mojster sešil obleko (suknjič in hlače), ker so tovrstne usluge takrat bile cenejše na oni strani meje. Nujno je potreboval novo obleko, ker je bil sestri poročna priča. Začetni njun dogovor je bil OK, nič posebnega. Potem pa se je pri krojaču pojavila podjetniška žilica. Podal je predlog, s katerim bo za protiuslugo cena njegove storitve še nižja. Moj sodelavec naj bi se s policisti na hrvaški strani dogovoril, da tega krojača, ki je kupil nov pralni stroj pri nas v Sloveniji, spustijo brez dajatev na hrvaško stran oziroma ga ne napotijo na drugi mejni prehod, kjer pa je Hrvaška imela carinsko službo. Vedel sem, moj sodelavec prav tako, da hrvaški policisti precej blaga spuščajo v svojo državo in pri tem vzamejo podkupnino, ali pa so jim tako naročili šefi, da morajo to in to osebo z raznim blagom spustiti na Hrvaško. Bil je to uradni »šverc«, ampak Hrvaška je bila v vojni, policisti so imeli male plače in tako so občasno funkcionirali bolj po svojih pravilih kot po črki zakona. Ravno zaradi tega in pa ker sem nekatere od njih poznal, sem pričakoval, da bodo ugodili prošnji mojega sodelavca glede krojačevega pralnega stroja. Da ga pač bodo spustili z aparatom čez mejo, če že za svoj račun spuščajo »vse živo«. Prav presenečen sem bil, ko se je kolega jezen vrnil z njihove strani. Doživel je hladen tuš – negativni odgovor. Celo rekli so mu, da če bi šlo zame, bi prošnji ugodili, njemu pa ne bodo. Res sem jih poznal bolje od njega, ampak vseeno. Bentil je sodelavec čez hrvaške policiste in njihovo državo, jih pošiljal v rodni kraj, vse sorte je stresel v tisti jezi. Tisti trenutek mu nisem mogel pomagati, sem pa se nečesa domislil, pa bi bilo še prehitro, da mu povem, kaj nameravam storiti. Mogoče se ne bi izšlo, pa da ne bo prehitro vesel. Uro ali dve pred tem je sorodnik hrvaškega policista, ki je delal takrat na drugi strani, šel v Slovenijo s kombijem v nabavo bele tehnike. Vedel sem, da se bo moral vrniti v času, ko bo njegov policist še v službi, torej na naši izmeni. Naslednja njihova izmena ga ne bi spustila brez plačila kar tako skozi, ali pa bi ga napotili na drugi mejni prehod, ki je imel carinsko službo. Pred tem bi moral na naši strani potrditi vračilo prometnega davka (VPD). Dobro sem predvidel. Uro pred koncem naše izmene se je pojavil pri nas s polnim kombijem raznih kuhinjskih aparatov. Tokrat sem ga imel jaz v obdelavi. Dejal sem mu, da bo moral na drugi mejni prehod za potrditev VPD, ker smo popoldne dobili pisno navodilo, da ne potrjujemo več VPD pri nas, ker hrvaška stran na drugi strani nima carine. Vse sem si izmislil. Tip je kar prebledel. Sem mu pa namignil, da obstaja neka opcija, vendar mora peš na hrvaško stran najprej nekaj vprašat svojega sorodnika – policista. Mogoče se bo potem to nekako uredilo. Po desetih minutah je prisopihal nazaj skupaj s sorodnikom – policistom. Slednji je razumel, v čem je poanta. Z nasmehom na obrazu mi je dejal: »Jesi zajeban igrač. Dobro, gdje je onaj sa veš mašinom?« Hitro in resno sem mu odvrnil: »Najprej krojač s pralnim strojem, šele potem tvoj sorodnik z belo tehniko!« Samo nasmehnil se je in mi zaklical: »Hajde, može!« in odkorakal nazaj na svojo stran. Dogovorjeno – storjeno. Sodelavec kar ni mogel verjeti, da sem tako uredil zadevo. Res ni bilo najbolj po pravilih službe (PS-u), je pa bilo efektivno. Srečen konec – vse dobro, nekaj predhodne napetosti ni naredilo škode. Verjetno obstaja kak slovenski pregovor glede takšne situacije, ampak mi trenutno noben ne pade na pamet … Z mamo med pogovorom na mejnem prehodu PIVSKA IZ PRVE ROKE Selili smo prijatelja. Med zasluženo pavzo smo v stanovanju odprli hladno pivo in se nekaj minut kasneje nasmejali kolegu. Malo je zamujal, ker je zgrešil nadstropje. Sledila je zgodba domačina, ki je bila vezana na zadnjega prišleka. Bil je poklicni voznik. Pozno je končal zadnji delovni dan za tisti teden. Navkljub utrujenosti se mu ni preveč mudilo domov, časa za počitek bo več kot dovolj. Obtičal je v zadnji oštariji na poti proti domu. Ni še bilo toliko pozno (mogoče okoli polnoči), ampak so bili hitri obrati rund. Sumljivo hitro je čas tekel v družbi pajdašev, dosti bolj živo kot v službi. Počasi se je pivska ekipa pričela razhajati, tudi on je z »malce« nesigurnim korakom krenil proti domu. Dobrih dvesto metrov je moral narediti. Njihov blok ni imel dvigala, čakala ga je še hoja po stopnicah v tretje nadstropje. Ko se je počasi vzpenjal, se je spomnil, da je ključ od vrat pozabil v kamionu. Sam sebe je potolažil z novo mislijo, da sta žena in hči doma ter mu bosta že odprli. Pričakoval je, da bo soproga nejevoljna, ker je čisto možno že zaspala. Sicer pa, saj ne bi bilo prvič. V tem globokem razmišljanju je obstal pred domačimi vrati in pritisnil na zvonec. Nobene reakcije ni bilo od znotraj. Še dvakrat je ponovil vajo, nato pa potrkal najprej rahlo. Ko še vedno ni bilo reakcije, je zadevo bolj na grobo ponovil. Rahlo je poklical in hkrati grobo trkal. Ni želel zbuditi sosedov. Nobenega odziva ni bilo, v minuti mu je prekipelo. Mislil je, da mu žena noče odpreti, ker je bil v gostilni, kajti vse drugo je bilo že zaprto. V kombinaciji z jezo so zavreli tudi alkoholni hlapi. Vzel je kratek zalet in se zaletel v vrata. V prvem mu je uspelo. Podrl jih je s »štokom« vred. Glasno je zaropotalo, ko jih je odneslo v notranjost na hodnik in hkrati njega preko njih. In potem čudo. Na hodniku ga je pričakal spodnji sosed v samih spodnjih hlačah. Zgrešil je nadstropje in sosedu direktno vrgel vrata s tečajev, misleč da mu žena noče odpreti. Na hitro sta po nesporazumu vrata postavila, da so stala za silo. Pravo popravilo je sledilo potem dopoldne in seveda stroški s tem v zvezi. Bolj kot to, ga je jezilo, da je cel blok izvedel za ta neljubi pripetljaj. Zastonj so bili izgovori, da sosedu zvonec ni delal in da je bil malce naglušen, v tisti post situaciji so bili, kot bi jih pes na repu prinesel. Pošteno smo se nasmejali pripovedi, potem pa modro ugotovili, da se mu treznemu verjetno ne bi to zgodilo. OBSOTELJSKI BLUES V rokah držim mobitel, brskam po imeniku, neke številke brišem. Pogled mi ostane na imenu, prisili me na razmislek. S tipom sva bila nekaj vmesnega med znancem in prijateljem. Pred leti sva bila skupaj na rekreaciji v sklopu aktivnosti športnega društva (ŠD), nato so se najine poti razcepile. Z drugimi člani ŠD prav tako. V spomin se mi prikradejo dogodki, ki smo jih izpeljali v imenu društva. Nasmehnem se samemu sebi in filmski dokumentarec se prične odvijati. Res samo v glavi, ampak sem s te časovne distance bolj v vlogi snemalca kot člana ekipe iz kadra. Predsednik, ustanovitelj in hkrati najstarejši član ŠD nas je neki večer po košarkarski tekmi seznanil, da je dobil ponudbo od župana, da bi naše društvo sodelovalo v organizaciji »Majskih dni« v Rogatcu. Tradicionalni športno-glasbeni projekt mi ni bil poznan, kajti društvu sem se priključil šele pred nedavnim. Pri nas v Rogaški Slatini se je vedno kaj podobnega dogajalo, zato prej temu nisem dajal velikega pomena. Kar iz prve sem bil za. Člani društva, ki so bili iz Rogatca, so takoj posumili, če je ponudba iskrena. Zanje je bila to velika stvar, ki se jo je treba lotiti preudarno. Nekaj predhodnih let je to tradicionalno prireditev organizirala skupina, ki je bila dejansko podmladek ene od političnih strank. Nazadnje so zadevo speljali z izgubo, ki jo je namesto njih poravnala občina. Zato ni presenečalo, da se je slednja odločila za druge izvajalce. Pogovor na to temo smo z igrišča preselili v oštarijo, naše neformalne službene prostore, kajti suhih ust beseda ne gre dovolj hitro z jezika. Pol nas je bilo za, druga polovica pa je bila skeptična, da nam bodo bivši organizatorji nagajali in nam »metali polena pod noge« samo zato, ker tokrat niso oni v igri. Res je bilo nekaj takih v tisti skupini, še sam sem jih poznal, ampak mi niso delovali niti bistri niti odgovorni, zato me ni čudilo, da projekta niso končali po načrtih. Na koncu smo glasovali in za las je zmagala optimistična večina. Dejansko je bil za društvo to prvi izziv in če mu bomo kos, se nam bodo pojavile nove možnosti. V nasprotnem bomo končali kot naši politični predhodniki. Verjetno so bile znotraj društva različne motivacije. Enim je bilo do tega, da uspemo zaradi občine, drugim pa, da dokažemo predhodnikom, da smo pač boljši na tem področju. Še sreča, da sta obe poti vodili v isto smer. Poleg nas je bilo načrtovano kot organizator še eno športno društvo, ki je bilo člansko šibkejše od nas, ampak so dali vse od sebe in se pokazali kot verodostojen partner. Kmalu so se začeli sestanki in razdelili smo si zadolžitve. Projekt je bil prilično ambiciozno zastavljen: - V četrtek postavljanje šotora, kjer bomo morali poleg članov angažirati gasilce in ostale. - V petek postavitev odra, razsvetljave, določiti lokacije za točilne pulte, zvečer paže prvi dogodek – »Poetski večer«. - V soboto bo pozdrav s strani organizatorjev, nato kratek kulturni program, potem pa štart treh kolesarskih skupin v različne smeri (na Donačko goro, v Dobovec in tretja po hrvaški strani do Term Olimia ter nazaj po slovenski strani). Štartno je bilo hkrati tudi ciljno mesto – na železniški postaji Rogatec. Okoli 11. ure se bo začel na igrišču pri gasilskem domu turnir v ulični košarki (»streetball turnir«), ki naj bi se končal predvidoma do 17. ure, odvisno od števila prijavljenih ekip. Zvečer bo glavni dogodek, rock koncert – nekaj lokalnih predskupin, potem pa skupina Parni valjak kot glavni nastopajoči bend. - V nedeljo bo prost vstop za vse obiskovalce; nastopili bodo narodno-zabavni lokalni ansambli. - V soboto in nedeljo bodo v šotoru prisotni izbrani gostinci s svojo ponudbo, enega od točilnih pultov bo imelo naše društvo. - Vsi športni udeleženci bodo gratis dobili majico, vodo in malico (golaž). Nagrade za kolesarje bomo dobili od sponzorjev, košarkarji (vsaka ekipa) bodo plačali pristopnico na turnirju in s tem bodo finančno pokriti pokali in nagrade. Stroške šotora bo krila občina. Za sobotni koncert bodo vstopnice in glede na že znano ceno glavnega benda mora priti vsaj tisoč obiskovalcev. - V ponedeljek podiranje šotora in čiščenje. Pomagali nam bodo gasilci in krajani prostovoljci. Že v načrtu je bilo za vsak dan projekta določenih pet do deset naših in članov partnerskega športnega društva, v soboto pa še več. Sproti smo ugotovili, da nimamo toliko aktivistov in bomo morali isti delovati v dveh ali treh zadevah. Do tedaj je bilo potrebno z vsemi udeleženci uskladiti vse do zadnje podrobnosti. Imeti smo morali reševalne ekipe s kombiji za vsako kolesarsko skupino, ljudi in vodo na točkah za njih, spremstvo policije po naši in hrvaški strani. Povabiti je bilo treba gostince, ki bodo kos zadevi, takšne z izkušnjami in z njimi dogovoriti enotne cene (slednje je bilo najtežje) in elektro službo, da bodo priključili šotor na električno omrežje. Glavni zalogaj je bilo iskanje sponzorjev oziroma donatorjev za hrano in pijačo. Na začetnih sestankih nas je bilo prisotnih okoli dvajset članov iz obeh društev. Zgledalo je dokaj optimistično. Potem se je začel osip. Na vsakem sestanku nas je bilo manj. Na tistih zadnjih samo še šest ali sedem. Bili smo že tako daleč z vsem, da bi bilo sramotno, če bi na tej točki odnehali. Morali smo zdržati mi, ki smo ostali. Pomagal sem predsedniku društva iskati sponzorje in donatorje, nič kaj zahvalno opravilo. Aktiviral sem vse svoje zveze (dobavitelje) preko službe. Od enega sem dobil tristo majic, od drugega nekaj zabojev vina, od tretjega mineralno vodo in sokove. Od prijatelja oz. preko njegovega podjetja cel kombi sokov, potem od enega trgovca 30 kg mesa za golaž in od drugega vso zelenjavo in začimbe za isti namen. Kdo od gostincev bo brezplačno kuhal ta obrok? Se mi je že zdelo, da »fehtamo« kot »Cigani« za vsako stvar, ampak drugače ni šlo, če ne želimo končati v rdečih številkah. Veliko sem s predsednikom društva bil na terenu, najprej s formalnimi prošnjami v živo, potem pa je bilo treba dvigniti odobrene donacije. Teden pred dogodkom sem doma imel že polno garažo: škatle z majicami, sokovi, vino, pivo, transparente od donatorjev, opremo za DJ-ja, za moj avto sploh ni bilo več prostora. S Petrom sva bila zadolžena za košarkarski turnir, a sva bila vpeta povsod. Tudi on je imel doma polno garažo z našimi stvarmi. Teden pred dogodkom nas je bilo v celotnem organizacijskem odboru (iz dveh društev) samo še sedem. Poleg dodatnih naporov smo upali, da nam tisti vikend ne bo zagodlo še vreme, kajti maj je znal biti relativno muhast. Še najbolj je bilo pomembno, da nam dež ne bo odgnal sobotnih obiskovalcev koncerta. Skupina Parni valjak, njihov honorar, je bil na tem projektu največji strošek. Veliko vstopnic je bilo že prodanih in Bog ne daj, da bi morali vračati denar. Glede na osip aktivistov sem se v službi dogovoril, da bom imel v petek dopust. Potem pa se začelo. V četrtek popoldne sem zraven pri postavitvi šotora. To nam je vzelo pet do šest ur. Mojstra, ki sta v imenu lastnika pripeljala s tovornjakom šotor, sta bila dva in nas okoli deset pomagačev – »fizikalcev«. Zvečer je prijatelj, ki je bil delovodja v gradbenem podjetju, pripeljal zidarski oder, ves v delih (cevi, deske, spojke, …). Pri svojem direktorju je izposloval, da so nam ga posodili brezplačno. Mislili smo, da ga bodo njihovi delavci sestavili, vendar so morali na drugo gradbišče. Baje je bilo tako dogovorjeno. Tej informaciji je sledilo naše preklinjanje predsednika in kot nalašč še po telefonu tedaj ni bil dosegljiv. Bilo je ogromno desk in železja, od nas pa vsi brez kakršnih koli izkušenj za postavitev tovrstnega objekta. Ves material smo iztovorili poleg šotora in ta nehvaležni posel, ki sploh ni bil v naših načrtih, zaradi že pozne ure, prestavili na drugi dan. Naslednje jutro smo se zbrali, kot je bilo dogovorjeno. Čeprav nam je bilo zabičano, da desk ne smemo žagati, smo to vseeno storili, ker drugače nismo znali. Pa še orodja nismo imeli pravega. Nekaj desk sem odrezal kar s kotno brusilko. Radovedneži, ki so prišli v šotor, so samo zijala pasli, pomagal pa ni nihče. Nekaj je bilo sorodnikov od tistega političnega podmladka. Kaj češ, Rogatec je majhen, ali se poznajo ali so sorodniki. Nekdo od naših je parkiral svoj avtomobil v šotor, da smo lahko vsaj nekaj časa poslušali glasbo, ki nam je ublažila muke, ko nam ni šlo. Čez par ur pa smo ga morali riniti iz šotora, ker se mu je izpraznil akumulator. Postavitev odra nam je vzela ogromno časa, vse do poznih večernih ur. Tako utrujeni že nazadnje nismo bili prepričani, če smo vse deske dobro pritrdili. Eden od prisotnih je komentiral v šali: »Če bo Aki (pevec) padel skozi, mu naj dajo mikrofon dol skozi luknjo, pa naj naprej poje.« Drugi je samo dodal: »Mogoče pa ne bo veliko skakal po odru in bo vse OK.« Molče smo prikimali drugi izjavi in se hkrati strinjali, da bi to bilo od vsega še najbolje. Domov sem prišel okoli druge ure zjutraj utrujen kot pes. Pred spanjem sem še pomislil, da me nikoli več ne bodo nagovorili za kaj podobnega. Po drugi strani pa sem bil toliko trmast, da ne bi nikomur privoščil, da bi se nam smejal, češ da nam ni uspelo. Svoje bom opravil, četudi bodo sekire padale z neba. V soboto zjutraj sva s predsednikom že na vse zgodaj opravila nekaj voženj, da sva blago iz moje garaže odpeljala na ciljno destinacijo. Potem se je začelo zares. Okoli 8. ure so se pričeli zbirati kolesarji. Zabavno je bilo videti njihov vozni park. Ponekod so prišle cele družine. Večinoma sem jih poznal. Precej jih je bilo iz Rogaške Slatine. Po pozdravnem govoru organizatorjev je bil na vrsti kratek nastop tamburašev iz Rogatca, v nadaljevanju pa še nastop njihovih kolegov z one strani meje. Nato so gasilci zaprli glavno cesto in tri skupine so krenile vsaka na svojo kolesarsko pot. S Petrom sva ravno s polnim avtomobilom gasilskih miz obtičala pred to množico. Začela sva voziti na igrišče vse potrebno za košarkarski turnir. Ni bilo daleč, je pa bilo precej tega: klopi in mize za zapisniško mizo, za DJ-ja, za igralske ekipe, za navijače in za naš točilni pult, hladilnike za pijačo, opremo za DJ-ja in mali milijon podaljškov za vse živo. Hitela sva, ker sva morala še k njemu domov po glavno nagrado za kolesarje – kolo, ki ga je donirala Banka Celje. Prva skupina se je namreč že vrnila. Sprejela sva jih. Dobili so majice, vodo, malico, potem čakali še na ostale. Na hitro sva pomalicala še midva in odbrzela na igrišče, kjer so se fantje že zbirali. Nazadnje je bilo več kot deset ekip, tri so bile s Hrvaške. S Petrom sva bila zraven pri vsaki fazi turnirja, od podajanja informacij, do razlage pravil, do vsake posamične prijave – da je zapisniška miza imela prave podatke. Na koncu smo vsi čakali samo še oba sodnika, kajti hkrati se je igralo na dveh koših. Marsikateremu neučakanemu navijaču sem moral natočiti pivo že pred pričetkom turnirja. Ko se je že nabralo gledalcev, sta se končno pojavila sodnika. Prvi, možakar srednjih let, iz Šentjurja, se je gibal počasi in bil ves bled v obraz. Ko je stopal mimo mene proti igrišču, mi je gredoč podal roko, skozi zobe pa siknil: »Nimaš pojma kakega mačka imam danes.« Samo nasmehnil sem se, mu prikimal in mu dal vedeti, da ga čisto razumem. Čez nekaj minut se je pripeljal še drugi sodnik, pravo nasprotje prvemu. Pol mlajši, pa še z dolgo jamajško frizuro. Takoj so se zaslišali všečni komentarji z ženskega dela publike. Prvi ni najbolj trezen, za drugega pa ni dvakrat za reči, če nima jointa v žepu. Prevaral me je prvi vtis. Zelo dobro sta opravila svojo vlogo, tudi umirila par situacij, ko so se v žaru borbe razplamtele strasti. Med pavzami je do izraza prišel DJ, interesenti iz publike pa so se lahko pomerili v metanju trojk. Takrat sem najbolj tržil pijačo. S kapo, obrnjeno nazaj, sem bil pravi barman. Vsako tretje pivo je bilo gratis, z nekaterimi sem še moral gredoč nazdraviti. Imel sem občutek, da mi je poleg močnega sonca tudi pivo malo stopilo v glavo. Nekaj je pa botrovala temu tudi utrujenost, nisem se dovolj naspal. Turnir je bil že na koncu in čutil sem olajšanje. Potrebno je bilo samo še pospraviti. Potem je nekdo v šali predlagal, da bi si za konec lahko še ogledali tekmo med sodniki in organizatorji. Navijači, že v odhajanju, so z glasnimi vzkliki pozdravili idejo in sedli nazaj. Pogledal sem Petra. Skomignil je z rameni, sodnika pa sta se samo hahljala. Pokimal sem in stopil na igrišče; naj bo na zadovoljstvo publike. Peter je poznal moj stil igre, jaz pa njegovega. Pred začetkom tekme mi je šepnil, da naj ne forsiram trojk. Drugače bova hitro izgubil. Nisem se držal njegovih nasvetov. Premalo energije sem imel za dolgo počasno tekmo. Na koncu sva uspela prepričljivo zmagala, največ po zaslugi mojih trojk. Gledalci in gasilci so nama pomagali pospraviti in naložiti vso opremo v avtomobila. Že v naslednje pol ure sva opravila svoj delež in se končno rešila naloženih zadolžitev. Odpeljal sem se domov, se oprhal in legel za par ur, potem pa, tokrat kot gost, na koncert. Prišel je tudi starejši sodnik s soprogo. Poleg honorarja je na turnirju dobil še dve brezplačni vstopnici. Pri našem točilnem pultu smo se srečali in spregovorili par besed, ravno v trenutku, ko je z nastopom začel Parni valjak. Obiskovalci, ki jih je na srečo bilo več kot dovolj, so jih bučno pozdravili. Že pri prvi pesmi je Aki v ritmu skakal po odru sem ter tja; povsod ga je bilo. V tistem me nekdo rahlo dregne: »Dobro ste organizirali, svaka čast. Kaj piješ?« Bil je igralec turnirja iz ene od hrvaških ekip. Dvignil sem kozarec, v katerem je bilo vsebine samo še za požirek ali dva in odvrnil: »Hvala!« Še vedno sem s pogledom spremljal poskočnega pevca na odru. V isti smeri tja proti odru je priletna lastnica lokala, vsa v jeansu, plesala z dvema svojima vrstnicama. Še nikoli je nisem videl tako rokersko oblečene. Pomahala mi je in dvignila palec. Pokimal sem ji v znak zahvale. Šele tedaj mi je postalo jasno, da nam je projekt uspel. Še vedno držim v roki mobitel in razmišljam. Nekje mi prišlo na uho, da je imel ogromne zdravstvene probleme. Ja, od takrat sva oba natolkla mnogo let, vprašanje je, koliko sva pameti. Misli mi prekine refren z radia: … »Visok mi je šećer i holesterol, ali sve u svemu to je rock'n roll« … TA VESELI DAN Zgodba sega nekaj desetletij nazaj, ko še ni bilo družabnih omrežij in teh današnjih aktualnih dejavnosti. Povedal mi jo je sodelavec na enem od dolgočasnih nedeljskih »šihtov«. »Včeraj zvečer je bila prireditev v Mariboru, kjer so podeljevali nagrade za neke kulturne dosežke. Eminenten dogodek je bil najavljen preko plakatov in radia, vendar je bil vstop v dvorano dovoljen samo povabljenim. Uvertura v dogodek je bil kratek odlomek gledališke igre, zdi se mi, da nekaj od Shakespeara. Celotna dvorana je bila v temi, samo oder rahlo osvetljen, pa še tam bi po scenariju morala biti tema. Publika je videla samo medle obrise igralcev. Glavni igralec je izgovoril tekst: »Kdo si tujec ti, ki tavaš v temi?« V tistem trenutku je del publike pri vhodnih vratih slišal njihovo škripanje, ampak njihovi pogledi so vseeno bili skoncentrirani na oder. Igralec na odru je ponovil: »Kdo si tujec ti, ki tavaš v temi?« Tako je bilo po scenariju. Ker je bilo na sceni več igralcev, so vsi pričakovali odgovor enega od njegovih kolegov. Nenadoma pa se pri tistih škripajočih vratih oglasi nekdo iz teme: »Jaz sem privatnik Franček in žena Cvetka. Malo sva zamudila, ker se mi je predrla guma!« Za dve minuti se je prekinila prestava, ker tudi nastopajoči na odru skupaj s publiko niso mogli zadržati smeha.« PROMETNIKA Gradbeno podjetje z našega konca je dobilo posel v eni od sosednjih občin. Ali so bili glavni izvajalci ali pod izvajalci v tem primeru ne igra posebne vloge. Delali so na novi infrastrukturi (vodovod in kanalizacija). Na tem področju so tedaj imeli največ referenc. V enem delu je zadeva tekla po voznem pasu tamkajšnje občinske ceste. Posledica tega je bila, da je bil pač tisti vozni pas, teh nekaj dni, zaprt za promet. Vodja gradbišča je določil dva delavca za prometnika, ki bosta na izmenično spuščala vozila v to in ono smer. Oblečena sta bila po vseh gradbenih predpisih: delovna obleka, delovni čevlji, čelada. Hkrati sta dobila še dve zastavici: zeleno in rdečo. V tej situaciji zadolžitve niso zahtevale, da bi omenjeni kader moral biti posebej usposobljen za tako delo. Običajno sta bila za to zadolžena delavca, ki sta drugače največ »sukala« lopato in so ju za tisti čas najmanj pogrešali na gradbišču. Mogoče sta bila celo prostovoljca, kajti lažje je dvigovati zastavici kot polno lopato. Prvi dan je vse teklo po planu. Drugi dan pa je nastopila peklenska vročina. Zjutraj, ko so bile še koliko toliko normalne temperature, je promet tekel sicer počasi, ampak brez posebnosti. Potniki so pravočasno prispeli v službo. Dopoldne je bilo rahlo zatišje glede prometa. Vročina je »sekala« in da bi se omenjena prometnika zaščitila pred dehidracijo, sta na izmenično skočila tu in tam v oštarijo, ki je čisto slučajno bila blizu, da si malo »privežeta dušo«. Koliko krat sta bila v gostilni, samo Bog ve. Od 13. do 14. ure, ko gre narod iz ali v službo, je bil čas največje gneče na tisti prometnici. Namesto, da bi imel (eden od njiju) vsako zastavico v drugi roki, je mislil, da to lahko opravi tako, da ima obe zastavici v eni roki. Enkrat bi obrnil eno stran, drugič drugo. Verjetno je dobil to idejo, ko je zalival suho grlo v oštariji. Na terenu pa je izpadlo drugače. Malo je zapihal veter in je druga zastavica prekrila tisto željeno. Njegov kolega na drugi strani tudi ni bil nič boljši. Na koncu se je izgubila komunikacija med njima in povzročila sta zastoj z obeh smeri. Sodelavci so jima pritekli na pomoč, ampak je bila gneča prevelika. Nazadnje so morali poklicati policijo, da so rešili prometni zamašek in še profesionalcem v modrem je vzelo nekaj časa. Ni bilo smisla iskati krivca za nastalo situacijo, ker izgovorov je bilo veliko: nadpovprečna vročina, bližina gostilne, premajhen nadzor delavcev s strani šefov, prevelika solidarnost sodelavcev (tudi oni so gasili žejo na istem mestu) in še kaj bi se našlo. Povprečen državljan se ne počuti ugodno ob prisotnosti policistov. Ko jih zagleda, malce pripre oči, kot da bi naletel na močno sonce, v sekundi pomisli s kakšnim razlogom so oni tam in nemudoma preklopi na brezhibno vožnjo, za vsak primer … Je pa res, ko se zadeve zakomplicirajo, izpadejo možje v modrem kot Božji dar. Problemi so bili in še bodo, bolj je pomembno, da smo mi živi in zdravi. Znak za ročno urejanje prometa je bil z obeh strani. PRI TILČKI Bliža se okrogla obletnica delovanja tega lokala, ampak to bomo že ob pravem času proslavili. Ko smo začeli obiskovati bar »Pri Lojzu«, sem Tilčko v šali obdolžil, da ima laboratorij v kleti, ker se mi je zdelo nemogoče, da ima nekdo tolikšne količine domačega borovničevca na zalogi. Kasneje sem se prepričal, da temu le ni tako, čeprav je Tilčka razumela šalo. Skoraj siguren sem, da je v zadnjih tridesetih letih to bila najbolj obiskana gostinska destinacija v Rogaški Slatini. Pri Tilčki se slavijo: rojstni dnevi za odrasle (posebej za otroke), dekliščine, godovi, obletnice, zaključki novih let za podjetja oziroma zaključene družbe in še marsikaj drugega. Ali pa se mimogrede najde tam nenačrtovana družba kolegov, sosedov, gostov iz hotela, se stopi in si naredi prijetno atmosfero. K Tilčki pridejo: trgovci, gradbeniki, pevci, upokojenci z bakljami iz Avstrije, direktorji, ministranti, vzdrževalci, električarji, policaji, muzikanti, župniki, varnostniki, maserji, zdravniki, učitelji (tudi ravnatelji), medicinske sestre, sobarice, komunalni delavci, pogrebniki, vodovodarji, Rusi (ti so ugotovili, da je domače žganje boljše od vodke) vudu mojstri, fušerji in ostali športniki. Pri Tilčki izveš vse novice: kje se je rodil otrok, kdo je umrl, dnevno-politične dogodke, ki so bili ali še bodo, lokalne novice ali če te zanima zgodovina, razvoj kraja oziroma kaj so med vojno počeli Nemci in kje so se skrivali partizani. Pogovarjal sem se pri Tilčki z gosti iz Izraela. Nekdo, ki je bil v Angliji, je znal omeniti, da ga je domačin potem, ko je nagovorjeni povedal, da je iz Rogaške Slatine, povprašal dotičnega, če pozna Tilčko. Zgleda, da drži pregovor, da »dober glas seže v deveto vas«. Boljši pa še dlje. Vsakemu je verjetno ostalo v spominu nekaj s te destinacije. M. U. – se spomniš, ko sva naročila narezek in pivo, pa je Tilčka že v delovni uniformi za vinograd (modra halja in gumijasti škornji) vprašala: »Naj prinesem kar dva piva vsakemu, da ne bom potem gor hodila?« Najin odgovor: »Ne ne, ni treba.« Ko je prinesla narezek, pa je dejala, da nama je manj špeha narezala, ker sta oba bolj okrogla. Čez pol ure pa sva jo že klicala, da še bova pivo in se je iz vinograda oglasila: »Kar sama si vzemita iz hladilnika!« Ko sta pri šanku plesala s Tilčko in si s hrbtom snel krožnik s stene, potem pa sva skoraj bila kriva R. Č. in jaz. Eden od naju naj bi vrgel kozarec v tisti krožnik, da je padel na tla … he, he … Se spomniš J. L., ko sta se s Tilčko malo sporekla, pa te je potem zatožila mami, ko sta se srečali na nedeljski maši in si jih poslušal doma. Ko sva bila pri Tički in sva naročala, si dejal: »Jaz bom mali borovničevec, če smem.« Ali ko ste se metali v globok sneg in si si predrl debelo jakno? Pa, ko sta plesala s Tilčko, ko so punce iz Poljčan slavile dekliščino ene od njih? Se spomniš B. R., ko je Tilčka vprašala mene, kje je tisti Hrvat. Dolgo ga ni bilo k nam. Se spomniš N. P., ko se je major v odhajanju domov vzvratno zapeljal med jablane pod breg proti gozdu? Potem pa je bilo njegovo reševanje skoraj kot v filmu »Reševanje vojaka Ryana«. Dva tedna zatem pa smo reševali tvoj avto, ko si malo nižje preveč hrabro zapeljal v ovinek in ti je jekleni konjiček obvisel na tankem drevesu ob cesti. Se spomniš D. T., ko sta z M.I. pri Tilčki igrala »Človek ne jezi se« in si je M. pel: »… nije nije fešta bila, ako nemaš tri promila ...«. Ti pa si mu dejal: »Ti si že nekje blizu.« Sam se spomnim, kako naivno sem s Tilčko iskal grablje za seno, ki jih je prehodno namerno skril njen vnuk. Pa, ko sem božal njeno mačko Miko, ki je mimogrede po mačjih letih Tilčkina vrstnica in mi je malce ljubosumno dejala: »Na, zdaj pa mačko »žnara« namesto, da bi naročil.« Ali pa, ko mi je mama nekoč dejala: »Enkrat bom šla k Tilčki in vse izvedela, kako se tam obnašate.« Samo na smeh mi je šlo, kot da bo šla na govorilne ure štiridesetletniku. Potem pa je res bila kak mesec kasneje pri Tilčki s kolegico na pijači in v šali povprašala zame. Dobila je diplomatski odgovor: »O, gospod Samo je pa v redu.« Se spomniš M. I., ko ste slavili rojstni dan kolegice iz firme, 22 žensk in 2 moška, pa smo se na povabilo slavljenke priključili slučajni obiskovalci, da so sploh lahko plesale. Se spomniš I. I., ko ste ob večerih igrali karte pri Tilčki? So se pa dogajale včasih tudi manj vesele zadeve. V spominu mi je ostalo, ko sem Tilčki na glas bral pismo (nekje je izgubila očala) od sorodnika iz Argentine. Takrat je bila tam visoka inflacija, težko obdobje tudi za naše ljudi, priseljene v Argentino. Ali pa, ko je ljubosumni oven večkrat podrl Tilčko, ko je hranila mladiče in je bila vsa v modricah. Nismo pa obiskovalci pozabili na njen rojstni dan. Oglasili smo se s simboličnim darilom in ji čestitali. Takrat sta se pojavila tudi starejša gospoda, športnika – veterana. Eden ji je čestital in predal buteljko z vrtnico, drugi pa ji je ob spremljavi kitare zapel pesem. Potem smo nazdravili. Po približno uri sta se gospoda spomnila, da sta z avtom in amaterski alko tester naj bi odločil, kateri od njiju bo peljal domov. Obema je pokazalo isto in eden je dejal: »Zdaj bova pila samo vodo, pa se bo videlo, koliko bo pokazal kasneje.« V nadaljevanju sta popila vsak po nekaj kozarcev vode. Ko pa sta ponovno pihala v tester, je obema pokazalo še več kot prej. Čeprav sta se tolažila, da z aparatom ni vse v redu, sta se počasi raje (za vsak slučaj) odpravila proti domu. Strinjam se s tabo F. V. – P. in mi je bila všeč ideja in vse realizirane Slatinske legende (nedvomno si je Tička zaslužila naziv), vendar je ona precej več kot le-to. Je dokaz, kaj zmorejo zdrava kmečka pamet, pridne roke in prijaznost. Avtobus pri Tilčki UPORNIKI Z RAZLOGOM »Tko preživi pričat će!« bi rekli južno od nas. Težko se je kronološko spomniti vseh omejitev, ki so bili povezane s proti koronskimi ukrepi. Maska, rokavice, razkuževanje rok in dvometrska razdalja so bili šala mala glede na ostalo. Še pred epidemijo sem kosil travo na vikendu na Križan Vrhu (samo trideset kilometrov od mojega stalnega bivališča) in po mesecu in pol bi bilo potrebno zadevo ponoviti. Takrat sta hkrati bili v veljavi dve omejitvi gibanja: iz občine v občino in iz pokrajine v pokrajino. Smelo se je samo, če si imel ti ali bližji sorodnik tam nepremičnino in za to potrebna dokazila. Tvegati se ni izplačalo, ker so policisti namerno kontrolirali ravno na mejah občin. Kazni niso bile male. V mojem primeru je bilo treba iz občine Rogaška Slatina v tranzitu iti skozi občino Podčetrtek do cilja v občini Bistrica ob Sotli. Ker je to obmejno območje, je že v normalni situaciji polno policije. Poleg tega je občina Bistrica ob Sotli že v drugi pokrajini (posavski). Brez dokazil, da je mama lastnica nepremičnine, ni bilo niti za pomisliti, da bi se podal na pot. Začel sem iskati dokumente kot dokaz. Nikakor najti pravih. Po tistih, ki mi jih je uspelo izbrskati iz mojega arhiva, je bila lastnica pokojna stara mama. Na sedežu naše upravne enote takrat niso delali s strankami. Četudi bi, bi po to moral v drugo občino. Deset dni sem občasno premetaval razne dokumente pri sebi doma in pri mami. Končno sem zbral nekaj približno ustreznega in si zadal dan, ko bom krenil tja, kajti je trava tam bila že skoraj metrska. Dan pred odhodom – zvečer – sem si pripravil za celo mapo dokumentov z mislijo »od viška glava ne boli«. Potem sem zvečer na TV dnevniku izvedel, da bo z naslednjim dnem začasno ukinjena omejitev gibanja med občinami. Jezen bi bila prešibka beseda za počutje v tistem trenutku, sem pa le delno brezskrbno krenil na pot naslednji dan, kajti omejitev gibanja med pokrajinami je še vedno bila v veljavi. V majni vasici sosednje občine so imeli koline. Državljansko zaveden (dobronameren) sosed je ugotovil, da so mesarji iz treh različnih občin in je brž obvestil pristojne organe, ki so se nemudoma odzvali. Padale so kazni za nespoštovanja omejitve gibanja med občinami in ker niso bili prisotni, tam na kraju samem, iz istega gospodinjstva. Prijatelja, ki sta drugače sodelavca v Celju, sta se zjutraj skupaj v avtomobilu peljala v službo. Imela sta vsak svoj uraden dokument od firme, kjer je navedena relacija za to pot v službo. So pa policisti ugotovili, da sta v avtomobilu dva, ki nista iz istega gospodinjstva. Sankcija je bila obema hitro znana. Zvečer, takrat oktobra, dan pred tistim dolgim zaprtjem gostinskih lokalov, smo se zbrali v našem najljubšem hramu, kjer slavimo Dioniza. Pa ne namerno, ampak čisto slučajno, ker je bil pač petek. Nismo niti približno slutili, koliko časa bo trajala omejitev, je pa bilo takšno vzdušje kot, da se poslavljamo za stalno. Bilo je več različnih zaključenih družb najprej zunaj na terasi, tudi v lokalu. Ko pa se je zunaj ohladilo, smo se vsi prestavili noter. Starejša šefica lokala nas je nenehno opozarjala na varnostno razdaljo, vendar so gostje še kar prihajali in je bilo nemogoče to izpeljati v praksi. Za vsako mizo (pa naj bo to dolga, srednja ali kratka) jih je bilo več, kot je bilo predpisano in še so prihajali novi. Bili so tu Nemci s psom, ki prihajali sem vsak večer v tistem tednu. Bil je tu fotograf s svojo družbo in klepar s svojo ekipo. Eni, ki so slavili rojstni dan, so bili za dolgo mizo, bi že morali zaključiti druženje, vendar se nihče ni nikamor premaknil, kaj šele, da bi šel domov. In seveda naša ekipa sosedov s prijatelji. Runde so padale sem ter tja. Povsod je nekdo poznal nekoga za sosednjo mizo. Na glasnem zvočniku so se slišali slovenski in dalmatinski pop hiti. Iz ure v uro so bile naše oči bolj svetile. Ravno takrat smo si imeli največ za povedati. V lokalu ni bilo treznega človeka. Družbe so se pomešale, če ne drugače, ko smo hodili ven kadit. Fotograf je prodajal Nemcem neko hišo iz oglasa. Če smo bili predolgo zunaj, smo rundo dobili kar ven, čeprav smo imeli notri na mizi še prejšnjo. Šefici je skoraj kozarcev zmanjkalo. Ko se je lokal že zapiral, je še nekdo iz kleparjeve ekipe mahal s stotakom in vzklikal, da ne gre nikamor, dokler tega ne zapravi. Na koncu nas je le premagala utrujenost. Glasba se je stišala, namesto nje pa glasno oznanilo, da se lokal zapira. Šele po polnoči smo se počasi razšli. Oštarije so se zaprle za pol leta. Šel sem v trgovino in videl pred vhodom vrsto, kajti število obiskovalcev je bilo omejeno. Ko je prišel eden ven, je lahko vstopil drugi. Postavil sem se v vrsto, a mi od spredaj zaklical prijatelj, da sem prehiter in da do enajstih imajo termin samo upokojenci! Prisotni, ki so stali med nama, so se le blago nasmehnili. Odvrnil sem mu, da do enajste ne bo na vrsti vstop in je . bolje, da kar gre domov! Končno sem vstopil. Pri polici za zelenjavo sem kihnil in seveda je vsa vsebina ostala v maski. Pustil voziček in čez pol trgovine krenil proti izhodu, kjer so imeli gratis maske za zaposlene. Tip na blagajni me je čudno pogledala, ko sem snel masko, jo zmečkal v dlani in jo vrgel v koš ter si vzel novo. Nič mu nisem razlagal. Bi še pomislil, da imam korono. Pozno popoldne me je poklical prijatelj in vprašal, kje sem. Bil bi mu v šali odgovoril, da sem v knjižnici, pa sem se spomnil, da so bile tudi te zaprte. »Ma, doma sem. Kje pa bi bil.« To so bili dnevi, ko so gostinski obrati bili že dolgo zaprti. Čez nekaj minut se je že pojavil na vratih, v rokah pa hladni »zeleni šestorček«. Namignil sem mu: »Nisi rabil nosit, imam poln hladilnik.« Sicer sem sam počel isto, če sem šel nekomu na obisk, čeprav je bilo uradno druženje omejeno na isto gospodinjstvo ali dva. Nesel si pač pijačo ali kavo, saj je gostitelj drugače moral vse kupiti. Po izmenjavi novic z obeh strani je počasi srknil pivo in začel zgodbo, ki mu jo je ravno tisti dan zaupal poslovni partner, celo z njegovimi besedami. »Neki večer smo bili v prijateljevi gostilni. Saj veš, zdaj, ko so zaprte. V popolni temi. Daleč od zaklenjenega vhoda nas je skupaj z lastnikom objekta sedelo pet ilegalnih gostov. Med nami je tekel tih pogovor, celo smeh je bil pridušen. Kaj češ, lahko gre kdo mimo in nas prijavi. Ravno, ko smo se po pol ure vklopili v nenavaden gostinski ambient, je na vhodu nekdo glasno zaropotal po vratih. Prišla je inšpekcija. Ker ni bilo nobenega drugega izhoda, smo morali objekt na tiho in čim hitreje zapustiti skozi majhno okno na WC-ju. Že tu je nastal problem, kajti eden od ilegalcev je bil bolj debel in smo ga drugi morali vleči, da smo spravili skozi okno. Potem pa smo tekli v hrib v gozd nad gostilno. Vmes je bil na sveže prekopan teren. Vsi smo bili blatni do kolen. Od daleč smo zadihani opazovali, kdaj bo odšla inšpekcija. Res smo bedaki. Jaz bi ostal noter navkljub kazni, ampak mi je bilo žal prijatelja – lastnika gostilne. Njemu bi odredili kazen za več tisoč evrov.« Poznal sem tudi sam nekaj primerov, ko jih je v gostilni dobila inšpekcija. Nekaj je bilo prijav s strani konkurence, nekaj pa zaradi malomarnosti samih gostincev. Spomnim se in se sam pri sebi nasmejem tudi omejitve gibanja, ko je bila policijska ura. Če si že bil kje, je bilo najbolj zanimivo šele malo pred 21. uro. Pa smo tiste zadnje pol ure neštetokrat pogledovali na uro in računali v mislih, koliko minut je potrebnih za pot domov. Celo, če sem bil pri sosedu na koncu ulice, sem hočeš – nočeš moral o tem razmišljati. Ne glede na omejitve in kazni je vseeno prihajalo do druženj. Nekateri so v kleti pri prijatelju igrali karte. Drugi so v garažah slavili rojstne dneve. Tretji so se sprostili na odročnih vikendih nekje v hribih. Vsega je bilo. Potem je končno prišlo do rahljanja ukrepov in s tem omejitev. Najprej so se odprle terase gostinskih lokalov. Ko smo se prvič po dolgem času pojavili tam na terasi »naše destinacije«, smo se pozdravili, objeli in poljubili z lastniki. Sprejeli so nas z veseljem, kot da so se po ne vem koliko letih vrnili njihovi sorodniki iz Amerike. PIJEJO GA RADI STARI IN MLADI Baje je kultura vinske trte stara preko 9.000 let. Prišla naj bi iz dežel srednjega vzhoda. Po Sredozemlju so jo širili Feničani, Grki in nazadnje Rimljani, ki so vinsko trto začeli saditi tudi na našem ozemlju. Najprej so iz grozdja delali sok, kasneje pa vino in to slednje za razne namene, tudi za zdravje. Vino je geografsko najbolj razširjen produkt vinske trte. Lahko bi rekli, da je vinogradništvo že nekaj stoletij tradicija na Slovenskem, prav tako v sosednjih deželah. Če že preskočim tistih nekaj tisočletij, pa ne morem mimo našega največjega romantika, Franceta Prešerna, ki je med drugim bil ljubitelj dobre vinske kapljice. Čeprav nekateri miti opisujejo Prešerna kot »pijanca« in »kurbirja«, večina Slovencev gleda nanj v pozitivni luči. Največ zaradi Zdravljice, ki je postala naša himna (bolj točno njena sedma kitica). Pesem je napisal davnega leta 1844, vendar je bila objavljena šele leta 1948, ko je cenzura v habsburški monarhiji malo popustila. Skupščina Socialistične republike Slovenije je 27. septembra 1989 sprejela Zdravljico za himno SR Slovenije, EU pa jo je marca 2020 razglasila za pomembno kulturno dediščino z dodelitvijo Znaka evropske dediščine. Prešeren je Zdravljico napisal kot napitnico po nagovoru Matije Vrtovca, šentviškega vinogradnika – naj napiše pesem, ki slovi trto in vino. V Prešernovem času je veljala za politično pesem, ker govori o enakosti, svobodi, bratstvu, prijateljstvu, domoljubju, kar pa ni bilo povšeči takratni monarhiji. Nekateri skeptiki bi komentirali, da imajo druge države himne o hrabrosti, ljubezni do domovine ipd., mi pa himno »kako se ga napiti«. Malo resnice je v tem, kajti skoraj ob vsaki kitici se dvigujejo kozarci, sicer s tehtnim razlogom, ampak vseeno: za trto, za slovenski svet, proti sovražnikom, za edinost – srečo – spravo, za Slovenke, za slovenske mladeniče in nazadnje še za prijatelje in ljubezen. Pa smo Slovenci po slabih dveh stoletjih od nastanka Zdravljice še vedno takšni, da ga radi »damo na zob«? Statistika pravi, da povprečen Slovenec letno popije okoli 50 litrov vina in približno 30 litrov piva. Če je to res, smo pač »takšni«, ali pa še hujši. Skoraj ni sadja, iz katerega ne bi znali narediti alkoholno pijačo. Res je mišljeno za domačo uporabo, ga je pa deležen marsikateri obiskovalec, če ceni domače proizvode. Sosedu ponudimo borovničevec, samo če je naš boljši od njegovega. Naj se »požre« od zavisti. Če pa ni, bo pa dober za lastne potrebe (kot tisti napis na manjših tovornih vozilih – »Prevoz za lastne potrebe«). Mi s periferije se bolje znajdemo od onih ubožcev z asfalta. Seveda je treba pljuniti v roke, da se pijača naredi (»Čič ne da nič«). Pol leta traja od začetka del do letine in še dva meseca kletarjenja, da dobi vino končni okus. Ravno takrat je god Sv. Martina in velja, da se na ta dan mošt spremeni v vino. Na martinovo se je uveljavilo praznično obdobje (pojedine – pečena gos, mlinci, rdeče zelje) in se ne praznuje le 11. novembra, ampak kar cel teden, še posebej, ko je praznični dan sredi tedna in imamo kar dve martinovi soboti. Razlogi za nazdravljanje se najdejo ob različnih priložnostih: rojstvo otroka, rojstni dnevi, godovi, obletnice, nekoč odhod na služenje vojaškega roka, prva plača, prvi avto, po uspešno končanem poslu ali pa za pokojnikovo dušo. Pravijo, da je majhna razlika med svatbo in sedmino, na slednji je eden manj pijan, logično. Kje ga pijejo Slovenci, če ne računamo gostinskih destinacij? Glede tega se ne razlikujejo od ostalih Evropejcev: na veselicah, koncertih, piknikih, vrtnih zabavah, po vinskih kleteh, na terasah – balkonih ali v času covida po garažah in kleteh. Roko na srce, se kar znajdemo. Tudi parlament in cerkev nista izjemi, seveda ob posebnih priložnostih. Da pa le ne bi naši državljani hodili po svetu na preveč majavih nogah, je pred slabimi dve desetletji stopil v veljavo t. i. Kebrov alkoholni zakon, s katerim se je omejila poraba alkohola (pitje alkohola na delovnem mestu, prepoved prodaje alkohola mladoletnim osebam, prepoved strežbe žganih pijač pred 10. uro, …). Pa se je popravila kultura pitja? Po moje so pozitivne spremembe, kar se tiče prometa in delovnega mesta, pa še to po zaslugi visokih kazni. Vse ostalo je podobno kot nekoč. Če si vabljen na degustacijo vina ali na martinovanje, že veš čemu, je prireditev namenjena. Na takšnih zabavah smo vsi Prešerni, junaško dvigujemo kozarce, plešemo, pojemo, se družimo. Do težav pride šele, ko ti nekdo hoče uničiti dobro voljo ali veselo atmosfero. Tudi to ni nič novega. Zadevo umirjajo prijatelji, varnostniki ali možje v modrem, če ne gre drugače. Tudi družinsko nasilje zaradi alkoholizma je stara zadeva, če razmišljamo aktualno. Od devetdesetih dalje je sprememba samo pojav alkoholiziranih navijačev – huliganov na nogometnih tribunah – njihovo nasilje – ena skupina proti drugi ter da se znižuje starostna meja, pri kateri mladostniki posežejo po alkoholnih pijačah. Dokaj hitro se posnetki enih in drugih znajdejo na družabnih omrežjih. Težko danes kaj ostane skrito. Kaj nas čaka v bodočnosti glede kulture pitja? Tega tudi največji učenjaki ne vedo. Vera nam ne prepoveduje pitje vina, ampak je celo del obreda. Nekako lažje si zapomnimo tiste lepše pregovore: »Vino vzbuja navdih, čudovito obarva ustvarjalnost. Daje človeku moč najti samega sebe, da je do sveta močan in prisrčen. Tako dobi boječi pogum, molčeči besedo in živahnost, melanholik smeh, obupani se prerodi, močnejši se premika s koraki zmagoslavja.« (Biblijski pregovor) NA NASLOVNICI Bil je petek ali sobota večer blizu polnoči. S sosedom sva se domov peš vračala iz centra. Ko sva stopala mimo Kavarne Attems, sva zaslišala glasno bobnenje. Obstala sva in prisluhnila, kot bi nekdo glasno tolkel po bobnih. Nemudoma sva se odločila, da greva pogledat, kaj se dogaja. Zunaj ni bilo nikogar, notri pa gneča. Do direktnega vhoda v kavarno sva se skozi maso ljudi komaj prebila. Imela sva kaj videti. Bil je nastop glasbene skupine nekih Kurdov. Eni so v ritmu tolkli po bobnih, na šanku pa so se menjavale, posebej za to priložnost oblečene, trebušne plesalke. Natakarji so se s težavo gibali v gneči. Naročila sva vsak malo pivo in po popiti pijači nadaljevala pot proti domu. Tam sva se zadržala samo petnajst minut. Naslednjo nedeljo smo sorodniki bili vabljeni k teti na kosilo. Že pred kosilom se je med teto in mamo odvila debata. Da bi teta podkrepila svoj prav, je mami pokazala, da tako piše v Rogaških novicah, lokalnemu tedniku, na katerega so bili naročeni pri njihovi hiši. Mami so celo morali posoditi očala, da je prebrala članek, ker svojih ni imela zraven. Potem je časopis vzela in prelistala še druga teta. Ker še kosilo ni bilo nared in je bila že čisto druga tema pogovora, sem tam na mizi puščen časopis prelistal še jaz. Bolj na hitro. Preden sem tednik odložil na polico, kjer so bili ostali izvodi tega tednika, mi je pogled obstal na naslovnici. V kadru fotografije je bil tisti dogodek iz Attemsa: kurdski glasbeniki s plesalkami, gneča obiskovalcev; na prvi pogled nič posebnega. Ko sem pogledal malo bolje, sem opazil, kako se tam pri vratih z nasmeškom na obrazu v svetli majici svetim jaz, še bolj pa so se svetile moje oči, ki so opazovale pomanjkljivo oblečeno plesalko, kako se zvija na šanku. V notranjosti sem se nasmehnil sam sebi in modro molčal, da ne izdam svojih misli prisotnim za mizo. Malo me je jezilo, da je fotograf tednika ravno mene ujel v kader, ko sem bil tam prisoten le za kratek čas. Odložil sem časopis na tisti kup, da ga še ne bi kdo vzel v roke, tokrat s hrbtno stranjo navzgor. Kaj jih briga, kod sem hodil. NENAČRTOVANI TURNIR Bilo je nekaj let po ločitvi. Sin je imel takrat devet let. Veliko je bil pri meni, več kot je bilo uradno dogovorjeno. Ko sva se ob poletnih popoldnevih z avtom spustila v center mesta na eno od igrišč, sta v prtljažniku vedno bili dve žogi: nogometna in košarkarska. Že v začetku osnovne šole ga je zanimal šport. Leto ali dve je treniral košarko, potem pa se je odločil za nogomet. Hkrati je vmes bilo dobro leto tenisa. Bil je v dilemi, na koncu pa je prevladal nogomet. Več kot leto je bilo že mimo od treningov košarke, ko je še sredi šolskega tedna prišel z novico, da smo vabljeni na street-ball turnir. Seveda je bilo moje prvo vprašanje, kdo mi. Vzel si je čas in mi podrobno razložil. Učitelj športne vzgoje na osnovni šoli, ki jo je obiskoval, je bil njegov bivši trener košarke in je organiziral turnir. Ekipe, ki bodo sodelovale, bodo sestavljene iz treh igralcev. Učenke ali učenca, ki je treniral košarko in obeh staršev. Ni več treniral, sem pa iz njegovega glasu prebral, da si želi, da bi tudi mi nastopili. Še vedno je solidno igral košarko, čeprav je že nekaj časa treniral nogomet. Mislim, da je na koncu te razlage celo privlekel pisno vabilo iz šolske torbe. Nisem mu hotel pobiti trenutnega navdušenja. V mislih sem premleval, da z bivšo živiva ločeno vsak na svojem koncu že nekaj let, zdaj pa bi morali skupaj igrati, kot da smo normalna družina. Nisem bil v preveč slabih odnosih z njo. Za sina sva se sproti dogovarjala, se pa vendar nisem mogel otresti pomisleka, da mi ne sodimo med tovrstne tekmovalce. Vedel sem, da je ona v mladosti trenirala košarko, ampak vseeno. Najprej sinu nisem nič obljubil. Minilo je nekaj dni. Približevala se je sobota načrtovanega turnirja. Sin je pri materi zlobiral, da bo sodelovala. Poklicala me je, potem pa nekako tudi jaz nisem imel velike izbire. Predvideval sem, da ne bo veliko prijavljenih ekip in da bo na turnirju sodeloval kot igralec tudi bivši sinov trener košarke, kajti tudi njegova hči je trenirala košarko. Malo sem tudi sam imel željo pomeriti se z njim, tudi sin s svojo sošolko. Ni se mu zdela toliko dobra, kot jo je njen oče »forsiral« na šolskih tekmovanjih. Upal sem, da se z bivšo ženo ne bova skregala pred tekmovanjem. Kaj hitro bi se lahko kaj takega pripetilo in ne bi bilo prvič. Tokrat se ni, na bojno polje je prišla dobre volje. Organizator – učitelj nam je razdelil plastenke z vodo. Baje je imel za to donatorje, med drugimi tudi podjetje od bivše. »A zato smo tudi mi vabljeni na turnir?« mi je šinilo skozi glavo. »Ok, zdaj je, kar je.« Čedalje več skupin se je prijavljalo. Na mojo in sinovo žalost trener s svojo družino ni bil med njimi; on bo sodil. Za ogrevanje smo malo metali na koš, ko se je pojavila še ena ekipa. Poznal sem očeta. Zanj sem slišal, da se je ločil. »Sva že dva taka,« sem pomislil. Skozi kasnejši pogovor ugotovil, da to ni bilo res. Živela sta narazen, vendar nista bila ločena. Tudi njuna hči je trenirala košarko, kot nekoč njen oče. »Uf, to ne bo lahka tekma,« sem šepnil bivši. Njegova žena je bila dokaj visoka. Pred začetkom turnirja smo se mi trije dogovorili, da jaz krijem očeta, bivša mamo, sin pa svojega vrstnika. Potem se je začelo. Igralo se je na dva koša. V finalu se bosta pomerili ekipi, ki sta zmagali vsaka na svojem košu. Nisem pričakoval, da bodo igrali s takim žarom. Med igro si eden od očetov izvil gleženj. Zamenjal ga je njegov brat, ki je bil precej visok, ampak za negodovanje ni bilo časa. Nizali smo zmage, čeprav so bile ene tekme težke in je šlo za las. Jezilo me je trenerjevo sojenje, ki ni bilo čisto po predpisih street-balla. Na koncu je naša ekipa zmagala vse tekme na enem košu, kar je pomenilo uvrstitev v finale. Čudilo me je, s kako zavzetostjo se je na igrišču borila moja bivša žena. Bili smo že prilično utrujeni in sonce je žgalo kot za stavo. Čakala nas je še zadnja, finalna tekma. Že pred začetkom sem vedel, da ne bo lahka. Njihova mama je bila za glavo višja od bivše, poleg tega je igrala zelo grobo. To sem videl, ko sem spremljal eno od tekem na njihovem košu. Tisti moj frend z njegovo je ravno od teh izgubil. Sinu sem pred začetkom tekme šepnil: »Ti samo dobro pokrivaj svojega, jaz bom dal vse od sebe. Zdaj gremo na vse ali nič.« Na koncu smo izgubili. Po tekmi mi je šlo na smeh, ko sem se spomnil, koliko udarcev je prejela bivša od mame nasprotne ekipe v tistem žaru igre, vendar ni popustila. Izgubili smo največ zato, ker sin ni dovolj pokrival njegovega vrstnika. V naši ekipi sem večino točk dosegel jaz, pri njih pa njihov sin. Zasluženo so zmagali, čeprav ne lahko. To je bila naša zadnja skupna avantura, ki je delovala kot trenutno premirje. Sin iz zmagovalne ekipe je postal z leti izvrsten košarkar. Mislim, da se je prebil do prve državne lige. Podobno kot moj sin, ampak on v nogometu. NEPRIČAKOVANI PROBLEM Prijatelj, nekaj let starejši od mene, ni bil nikoli v partnerski zvezi s kakšno punco, vsaj kolikor jaz pomnim. Pa ni bil homoseksualec. Kot otrok je bil ves čas bolehen. Kasneje je bil samo za nianso boljši. Imel jih je že krepko čez štirideset, a je še vedno živel pri mami. V službi je malo bil, potem spet dolgo ne. Baje so bili zdravstveni razlogi za takšno stanje. Funkcioniral je kot pravi tisti pregovor: »Tražim posao, a Boga molim da ga ne nađem.« Nekoč me je poklical, ko sem bil še v službi, da bi se popoldne dobila na pijači. Po telefonu je bil skrivnosten, sicer dobre volje, ampak ni hotel odkriti razloga za srečanje. Prišel sem na dogovorjeno mesto in prisede k njegovi mizi. Bil je sam. Dobro voljo mu je bilo brati z obraza kot kužku, ki maha z repom. Zasul me je z »brezveznimi« vprašanji in me malo razjezil: »Povej, kaj je bilo nujnega? Popoldne imam obveznosti, zdaj nimam veliko časa.« Počasi je le prišel na stvar. Pred tem se je ozrl okoli, če naju kdo posluša. Povedal je, da je delal priložnostno in nekaj zaslužil. Ne veliko, nekaj pa vendarle. Pomislil sem že, da potrebuje finančni nasvet za morebitno investicijo, za kar pa jaz ne bi bil pravi naslov, sem pa poznal nekaj ljudi s tega področja. Na hitro je razbil moje pomisleke in mi šele tedaj omenil, zakaj me je klical. Prisluženi denar namerava zapraviti v nočnem klubu. Njemu in meni je bilo jasno, kaj oziroma kdo je tam strošek. Preden sem uspel kar koli komentirati, je poudaril, da me prosi, da grem zraven, ker je njemu nerodno iti samemu. Takrat še ni bilo družabnih omrežij za tovrstne diskretne stike. Šlo mi je na smeh, mukoma sem se zadrževal, ker je bila pač zadeva zaupne narave. Na koncu sva se dogovorila, da bova v petek zvečer izpeljala ta projekt. Največ zato, ker sem bil v soboto prost. Tovrstne aktivnosti pa znajo trajati pozno v noč. Poslovila sva se. Na poti proti domu sem za trenutek pomislil, da ga takega bolehnega ne bo katera od nočnih dam preveč stisnila, saj ga reveža lahko še infarkt zadene. Kaj pa je lahko lepšega od takšnega, sem pomislil. Zrihtan in odišavljen se je pojavil v kavarni, kjer sva bila dogovorjena. Čez pol ure pa je šel v «underground« v akcijo, jaz bolj kot opazovalec oziroma moralna podpora, »action man« bo on. Začetek je še bil po načrtih. Vstopila sva, sedla za eno od praznih miz ter naročila pivo. Opazila sva nočne dame (uradno barske plesalke), one pa naju. Dve sta skoraj neopazno zdrsnili z njihovega separeja v najinega. Prijatelj jih je počastil, logično, zato sva prišla. Sam nisem nameraval zapravljati, ker so bile cene zasoljene. Razmišljal sem, da bom prisoten, dokler frend ne prebije ledu, potem pa bom šel, saj mu ne bom mu držal sveče. Vse to so bile zgolj pobožne želje, kajti naslednji trenutek se je nagnil proti meni in mi na uho šepnil, da mora nemudoma domov. Moj jezni pogled je nemo terjal odgovor. »Čez deset ali petnajst minut bom nazaj,« je bleknil, potem pa izginil skozi vrata. Pomislil sem, da je mogoče z njegovo mamo kaj narobe, je le bila že precej stara. Odneslo ga je ravno, ko se je ena od dam pričela ogrevati zanj. Še dobro, da je že plačal naročeno pijačo. Minilo je petnajst minut. Minilo je pol ure, njega pa od nikoder. Zdaj ni bilo več zabavno, niti smešno. Počutil sem se prevaranega. Ni bilo druge, kot da ga pokličem. Moral sem iz bara, kajti notri ni bilo signala. Kličem prvič, nič. Drugič, ponovno nič. Šele čez deset minut se mi je javil. Jezno in glasno sem ga pričel oštevati, ker ga ni bilo nazaj. Nadaljeval bi v tem stilu, ko je končno siknil razlog. Zgrabila ga je driska. V trenutku je mojo jezo zamenjal smeh, nisem se mogel zadržati. Ok, ne bom ga moral čakati. Ko sem stopal proti avtu, mi je še vedno šlo rahlo na smeh. Frenda je od razburjenja, ko se je pripravljal, da bo moral obdelati eno od nočnih dam, izdalo črevesje. Spomnil sem se grafita z WC-ja v vojski, ki je opisoval ravno nasprotno stanje: »Ovdje su se i najhrabriji usrali!« Ko sem kasneje zgodbo pripovedoval najinemu skupnemu prijatelju, sem mislil, da bo od smeha še on napolnil hlače; ni veliko manjkalo. Kaj hočeš, če je smešno, se pač smeješ, ni druge. Še kaj hujšega smo preživeli. STREEEEESSSSS Soparen poletni dan. Od doma sem na fešto krenil okoli pol šeste. Tip je imel okroglih 70 let. Te fešte sredi tedna (na sredo) znajo biti katastrofa, kajti drugi dan v službi umiraš na obroke. Tokrat se ni dalo drugače. S sorodniki bo slavil v soboto in naša ekipa prijateljev mu bo danes predala skupno darilo. Pred gostilno sva se s prijateljem pripeljala hkrati, celo iz avtomobilov (vsak iz svojega) sva izstopila hkrati. Začel je počasi pršiti dež. Pozdravila sva se. Pogledal je nebo, ki se je naenkrat stemnilo, in pokomentiral: »No, fino, pred eno uro sem škropil vinograd. Zdaj, ko je čas dopustov, bi lahko zdržalo malo dlje lepo vreme.« Pokimal sem mu, potem pa sva sedla za prazno mizo na terasi. Prinesli nama aperitiv, ki bo šel na račun slavljenca. Počasi mu je šla beseda z ust. Razbral sem, da ni dobre volje. Poskušam razbiti tišino, medtem ko si prižigam cigareto: »Malo sva prezgodna; ob šestih bo zabava. Danes pa nekam nisi pravi. Kaj ti je?« Zagledal se je v teman oblak nad hribom, potem pa počasi spregovoril: »Ajde, tebi lahko povem, ker vem, da ne boš govoril okoli.« Potem je globoko zajel sapo in počasi začel: »Tako sem slabe volje, da mi je kar slabo. Na fešto sem prišel samo «zaradi reda«. Ne bom dolgo, ker se mi po glavi vrtijo ves čas iste misli. Par let po ločitvi z bivšo ženo sem dopustoval na črnogorski obali. No, da skrajšam. Tam sem spoznal Črnogorko, ki je tam dopustovala. Blondinka, visoka skoraj kot jaz. Bila je prijetna sogovornica. Zaposlena je bila kot vzgojiteljica v vrtcu v nekem manjšem mestu. Družila sva se dva dni, ampak nič nisem imel z njo; saj veš, kaj mislim. Hotel sem, da stvar teče počasi in lepo, da bo tokrat vseeno malo drugače. Potem se mi je na koncu druženja zazdelo, da deluje malo oholo, vzvišeno ter da nima nekih jasnih ciljev za prihodnost. Izmenjala sva si telefonski številki, si obljubila, da ostaneva v stikih in se poslovila, kajti naslednji dan sem že moral biti v službi. Po prihodu domov sem takoj bil vpet v službeni delovni tempo, tudi po strani sem še vseskozi nekaj delal. Malo sem pozabil nanjo. Nisem je takoj poklical. Nanjo sem se spomnil šele, ko mi je iz žepa tiste jakne po nekaj mesecih padel listek z njeno telefonsko številko. Poklical sem jo sredi tedna v večernih urah in priznam, nisem bil čisto trezen. Po telefonu je bila dokaj uradna, čeprav se me je takoj spomnila. Postavila mi je nekaj čudnih vprašanj, na katere sem kar onemel. Pogovor se je hitro končal. Nisem več razmišljal o njej. Potem je minilo več kot petnajst let. Saj veš, kaj se mi je dogajalo vmes, me že dolgo poznaš.« Samo pokimal sem, on pa je nadaljeval: »Pred nekaj meseci sem jo slučajno opazil na facebooku. Gledam nekaj časa fotografijo in ugotovim, da je prava. Za vsak slučaj na hitro pregledam še druge njene fotografije. Ni se veliko spremenila. Bolj iz radovednosti sem ji poslal sporočilo, da vidim, kako se ji je sukalo življenje v tem desetletju in pol. Čez dva dni je prišel odgovor. Zdaj pa, da vse skupaj skrajšam. Začela sva komunikacijo, ki je sčasoma postala vsakodnevna. Bila je samska kot jaz. Nisem je preveč spraševal za nazaj, kajti tudi sam sem imel pestro preteklost zadnjih petnajst let. Pred nekaj meseci sva začela načrtovati, da bi se videla, ko bo ona imela počitnice. Načrt je bil, da pride v Slovenijo in se prepriča, kako se tu živi. Po tem bova videla za naprej. Veselil sem se srečanja. V službi sem si uredil dopust za cel teden za tisti termin. Hotel sem se čim bolj posvetiti njej, ko pride. Nič nisem želel prepustiti slučajnostim. Teden pred njenim prihodom se je zakompliciralo. V vrtcu so se menjavali dežurni vzgojitelji. V njihovem mestu se je pojavil virus, ki so ga spremljali slabost, visoke temperature in nemirno črevesje. Naenkrat so zboleli vsi njeni kolegi, razen nje. Že je zgledalo, da ne bo mogla priti v Slovenijo. To je bil prvi znak slabe volje. Da bom čim bolj fer in dober domačin, sem ji štirinajst dni pred njenim prihodom poslal denar za avionsko karto. Potem se je začela živčna situacija. Cel teden pred dogovorjenim terminom je bila sama v službi. Tudi njej se je zdelo, da so jo kolegi zafrknili, da bi nekdo mogoče vseeno lahko prišel, ampak ni. Dejal sem ji, naj še ona gre na bolniško, če so že drugi tako nesramni. Ni me poslušala. Nazadnje ji je ravnatelj dejal, da ne more na dopust, če nikogar od kolegov ne bo v službo. Končno ji je njen zadnji delovni dan le ena od kolegic obljubila, da pride naslednji teden v službo, čeprav se še ni pozdravila do konca. Oba sva si končno oddahnila. Zdaj bo lahko krenila na pot. Z avionom ne bo pot dolgo trajala. Pričakal jo bom na letališču. Na dan odhoda sva še govorila zjutraj po telefonu. Let je imela šele popoldne. Dve uri pred odhodom dobim sms, da je tudi njo zajel virus, da je ves čas na wc-ju, da ima vročino preko 38 in ji je slabo ter nazadnje, da ne bo mogla na pot. Poskusil sem jo prepričati, da naj vseeno krene na pot, da bo virus prebolela tukaj. Bom že poskrbel zanjo, kolikor bo v moji moči. Nisem je mogel prepričati. Reagiral sem jezno in po telefonu preko sms-ov sva se začela prepirati. Upal sem, da bo virus po dveh ali treh dneh le uplahnil, ampak ni. Evo, poglej si najino komunikacijo za zadnje štiri dni« Dal mi je njegov telefon v roke in mi uredil, od kod naprej naj berem. Ko sem počasi bral, sem še sam postajal jezen. Najraje bi pritisnil slušalko in jo poklical ter ji v trenutku »j***l mater«, čeprav se zadeva ni tikala mene in bi bilo to nevljudno od mene, da bi to naredil z njegovega telefona. V hipu sem podoživel to, kar je pri prijatelju trajalo že štiri dni. Tudi meni se je zazdelo, da vse skupaj z virusom ni bilo res, vsaj v toliki meri ne. Samo zmajal sem z glavo, on pa je zaključil: »Na koncu sva se skregala do konca, njeni starši pa so poslušali najin prepir in ji še svetovali, da naj ne gre na pot tudi kasneje, ko bi morebiti lahko šla.« Začela je prihajati naša ekipa slavljencev. Namignil sem mu: »In kakšen je zaključek?« Spet je pogled usmeril v temno nebo: »Prekinila sva vso komunikacijo. Baje sem jo močno užalil, ko sem ji stresel vse, kar mi je padlo na pamet. Evo slabe volje sem, ker mi je teden dni dopusta šel k vragu; klinc pa še babe. Saj sem bil na »fušu« nekaj malega, ampak sem že prej zaradi nje bil vse skupaj prestavil na druge termine.« Skomignil sem z rameni. Dvignila sva se in se pridružila naši ekipi za dolgo mizo znotraj restavracije. Kasneje ni hitro odšel z zabave. Ostal je do konca. Pil je kot za stavo, kot da se hoče ubiti z alkoholom. Celo pel je z nami ob zvokih harmonike. Nekajkrat sva vmes nazdravila. Na njegovem obrazu je bil nasmeh in lesk v očeh. Vedel sem, da mu je dobra kapljica vsaj za trenutek omogočila pozabo teh nekaj zadnjih stresnih dni. DEBELI RTIČ Po več kot štiridesetih letih sem čisto slučajno nekoč obiskal ta del slovenske obale. Plaža je urejena, stari objekti so skoraj do konca propadli, novih ni. Na novem makadamskem parkirišču je približno trideset manjših novih kamp prikolic. Bog ve, za koga. Živega človeka nikjer, samo sprehajalec s psom. Gledam preko morja v Italijo. V glavi se mi zavrti spominski film iz otroštva. Taborniki s Kozjega, Rogatca in Rogaške Slatine smo z avtobusom potovali na desetdnevni tabor. Mene so starši komaj pustili, ker sem zvečer prej od veselja dobil vročino. Na avtobusu smo bili glasni. Prepevali smo pesmi, ki bi jih težko ob drugi priložnosti. Na moč iz vseh grl je odmevalo: Pa zapojmo pojmo eno po ciganski: Svima sam se osvetio, samo ocu nisam, on je meni mater jeb'o, al' ja njemu nisam. Voznik avtobusa nas je spremljal v ogledalu, na njegovem licu je bil smehljaj. Lepi spomini, ki ti ogrejejo dušo. Na Debelem rtiču ŠOLA ZA ŽIVLJENJE Pospravljam po hiši in slučajno najdem pohvalo iz osnovne šole izpred štirideset let. Gledam papir, ki je malo zmečkan preživel nič koliko selitev: Osnovna šola Franja Vrunča – Hudinja izreka pohvalo Samu Čolaku za lep odnos do vsakega dela v oddelčni skupnosti, tovariški odnos do sošolcev in pomoč kmetom; (15. 6. 1983). V misli se mi prikrade druga plat te pohvale, ki je napisana v znanem stilu tedanje socialistične manire. Točno se spomnim, kako je bilo. Približno polovico razreda se nas je javilo, da bomo kot prostovoljci pomagali okoliškim kmetom pri spravilu pridelkov. Kaže, da je bila tedaj to ustaljena praksa. Po pouku smo se s kolesi odpravili na dogovorjeno mesto in bili pridni vse do mraka. Že prej nam je bilo obljubljeno, da ne bo treba delati domače naloge za naslednji dan. Ko pa nas je na kraju samem obiskal ravnatelj, smo bili pohvaljeni in dobili novo ponudbo. Kdor bo ostal do konca del, to bi bilo še dobri dve uri, ne bo vprašan pri pouku naslednji dan. Ni bilo kaj razmišljati, velika večina nas je ostala. V trdi temi smo se potem vračali domov. Na kolesu sem peljal še sošolko. Se spomnim, kako je kričala, ko po hribu navzdol nisem nič zaviral, seveda namerno. Naslednji dan v šoli pa je bilo drugače od predvidenega. Učiteljica kemije nas je šest poklicala v prve klopi. Pisali smo kratki test, namesto da nas je vprašala. To je večkrat znala narediti. Povedali smo ji, da smo bili do teme na kmetiji, ter da je ravnatelj obljubil, da naslednji dan ne bomo vprašani. Nič ni hotela slišati. Vsa tri vprašanja so bila vezana na snov iz prejšnjega dne. Padlo je šest nezadostnih. Kasneje smo to povedali razredničarki, vendar se ni nič spremenilo. Drugi dan smo, trije od tistih šestih, bili vprašani kemijo, ponovno isto snov. Spet so padale enke. V dveh dneh dve nezadostni za isto snov pri istem predmetu. Doma so mi samo dali vedeti, da čim prej popravim zadevo. Posebej mi niso težili. Vedeli so, kakšnega kalibra je bila učiteljica kemije. Potem sem se hotel javiti, da popravim te negativne, vendar me ni hotela vprašati. Ob konferenci sem bil negativno ocenjen pri tem predmetu in domov prinesel pisni opomin (grajo). Kmalu zatem sem bil dežurni. Slučajno je istega dne bila dežurna učiteljica prav učiteljica kemije. Ko je šla mimo mene, sem jo pozdravil. Ona je odzdravila in mi zažugala s prstom: »Ti še boš znal kemijo kot Kristus!« Samo bledo sem se nasmehnil. Res sem jo znal (dva zvezka na pamet, če bi opolnoči bil vprašan), ampak tisti dve negativni sta mi precej znižali zaključno oceno. Proti koncu srednje šole sem jo nekoč srečal v mestu. Pozdravila sva se. Ko sva že bila skoraj mimo eden drugega, je obstala, prst uperila proti meni ter dejala: »Ti si dobro znal kemijo. Kako ti pa gre zdaj v srednji šoli?« Nasmehnil sem se ji in dejal, da mi gre še kar dobro. Kemijo sem znal. Ker mi je v dveh dneh dala dve enki, sem se je bil prisiljen učiti več, kot bi se jo drugače. Pogledala je izpod čela: »Vidiš, da ti zdaj v srednji šoli gre dobro. Tisti dve negativni sta ti bili šola za življenje.« Zasukala se je in zaklicala: »Adijo!« Pohvala iz OŠ KURJAČ Zgodba bi bila smešna, če ne bi bila resnična. V njej se pokažejo negativne plati državnih institucij, ravnodušnost inšpekcijskih služb, izsiljevanje »oškodovanca« in njegovo ogrožanje splošne varnosti, flegmatičnost uprave podjetja, pristranskost medijev v korist »oškodovanca« in na drugi strani nemoč zaposlenih in njihov boj, da zadržijo delovna mesta ter hkrati preprečijo večjo nesrečo. Marsikateremu se bo zdelo vse skupaj neverjetno, ampak tako je dejansko bilo. Ko je še bila zadeva aktualna, sem se nekoč znašel na seminarju in udeleženci smo imeli na razpolago tri minute za kakršno koli temo, samo da govorimo pred občinstvom (približno sto poslušalcev je bilo) hitro in brez prekinitev. Začel sem to zgodbo in jo hotel po treh minutah nekje prekiniti ter končati svoj govor, pa mi je občinstvo z glasnimi komentarji dalo vedeti, da moram nadaljevati, kajti v treh minutah sem jih samo zagrel za poslušanje. Moderator in organizator seminarja sta mi samo molče pokimala, kar je bil znak, da sem nadaljeval s pripovedjo. V našem mestu se je na novo odprl bencinski servis, ki se je je držal oziroma bil del tržnega centra. Prvotni lastnik in investitor poslovnega objekta z bencinskim servisom je do neke gradbene faze bila občina in je potem del namenjen bencinskemu servisu z avtomatsko avtopralnico prodala nekemu podjetju, večji poslovni del pa drugemu. Osem se nas je tedaj zaposlilo na bencinskem servisu. Jaz kot načrtovani vodja le-tega, približno dva meseca pred ostalimi. Po takratni zakonodaji je naše podjetje najprej dobilo začasno in kasneje po določenem času še stalno obratovalno dovoljenje. Kolikor se spomnim, je prvo leto minilo dokaj mirno, čeprav smo bili vsi novi v tem poslu, vključno z našo upravo, ki se je nahajala dobrih sto kilometrov stran od nas. Bil je to prvi bencinski servis, danes velikega podjetja, v Sloveniji in takrat še ni bilo pravne službe znotraj firme. Dejansko je bilo na upravi samo nekaj ljudi, ki tudi niso imeli predhodnih direktnih izkušenj z bencinskimi servisi. Mogoče se je uradno oz. brez naše vednosti začelo že prej dogajati, ampak mi smo v to igro, hočeš-nočeš, bili vklopljeni po približno leto dni obratovanja. Prvi sosed in mejaš v tem delu, kjer je bil servis, je sprožil pravni postopek za odškodnino. Nikoli nisem videl tistih dokumentov. Imel sem samo informacije soseda in kasneje grobi ustni opis situacije našega direktorja. Pri gradnji podzemnih rezervoarjev naj bi mu nastale razpoke na hiši. Oškodovanec je trdil, da je dal svoj podpis samo za začasno obratovalno dovoljenje, ne pa tudi na stalnega. Navajal je negativni vpliv bližine bencinskega servisa, neprijeten vonj po gorivih še posebej, ko je prispela cisterna in se je njena vsebina iztakala v rezervoarje in seveda vsakodnevni hrup. To so bili glavni njegovi razlogi za sprožitev pravnega postopka. Tožil je naše podjetje. Vmesnega pasu zemljišča, kjer so se nahajali pozemni rezervoarji, med njim in bencinskim servisom pa je bila lastnik občina. Zato so tudi oni na nek način bili vključeni v ta pravni spor. Po vsej verjetnosti se je pravni postopek začel dosti prej, preden je sosed začel s svojimi nenavadnimi aktivnostmi, ker je naletel na ignoranco naše uprave in občine. Slišati je bilo, da mu je nekaj takega celo predlagal njegov odvetnik. Po drugi strani smo domačini vedeli, da je sosed nekoč imel kleparsko delavnico. Potem je to preuredil v lokal in tega mu je kasneje zaprla ena od inšpekcijskih služb. Bil je brez sredstev za preživljanje. Terjanje odškodnine se mu je zdel najlažji in edini način, kako priti do denarja. Na svoje zemljišče je cca. dva ali tri metre od rezervoarjev je pripeljal kamin in v njem začel kuriti. Ob tem je je pijan kričal na naše stranke, ki so si točile gorivo, in na nas, ko smo bili zunaj. Začele so se prve naše prijave policiji, ki je od začetka redno prihajala na ogled. Ko so izvedeli, da imajo stranke pravni spor, niso prišli na vsak poziv, samo beležili so, da so bili obveščeni. Glede tega nas je večkrat obiskala proti požarna inšpekcija. Ti so nam »modro« odredili, da kadar oškodovanec kuri v kaminu, mi ne smemo točiti goriva v rezervoarje (cisterna). Njemu pa, da ne sme kuriti, ko pripelje cisterna. S tem so fino pokrili sebe že vnaprej vedoč, da se on tega ne bo držal. Čez pol leta je sosed zamenjal kamin. Manjšega je odstranil, na njegovo mesto pa postavil večjega, takšnega za peko odojkov. Poleg kamina pa »klaftro« drv, ki jih je sproti žagal in kuril v velikem kaminu. Včasih, ko se mu je zdelo, da premalo gori, je polil ogenj z bencinom. Takrat je plamen švignil proti nebu par metrov skozi dimnik kamina, on pa pijan vriskal zraven. Vse to smo zaposleni morali »požreti«, ker zaščite ni bilo od nikoder. Ko je vmes krenil že na x kozarček v svojo klet poleg hiše, smo mu z gasilnim aparatom pogasili ogenj. Več mesecev smo tako gasili in tako nekajkrat izpraznili vse gasilne aparate na servisu in jih potem dajali ponovno polnit. Ko je z uprave prišel signal, da je to predrago, smo si namestili v jašek z vodo, ki je bil najbližji rezervoarjem cev za zalivanje vrta in tako gasili z vodo njegov kamin. Sosed je nadlegoval naše stranke s svojim kričanjem in jih nekaj za stalno tudi odgnal. S svojim psom (nemškim ovčarjem) na povodcu se je postavil pred naša vhodna vrata in nekateri si niso upali noter, ko je bilo potrebno plačati natočeno gorivo. Prihajal je k težit v trgovino ali k meni zadaj v pisarno. Nikoli ni bil trezen. Znal se je postaviti na točilno mesto, razširiti roke in tako blokirati vstop kupcem. Če ni že prej zakuril, je to storil, ko je prišla cisterna. V tem primeru smo mu vedno prej pogasili, preden smo začeli točiti. On pa je norel na svoji strani. Verjetno je mislil, da bo preko nas naredil pritisk na našo upravo, da bo dobil odškodnino. Direktorja leto dni ni bilo na naš bencinski servis, ker se je besedno tudi njega lotil, takoj ko ga je zagledal. Baje je predhodno dobil drisko, ko se je psihično pripravljal na pot k nam. Za nas pa je to bil skoraj vsakdanjik. Po telefonu me je kontaktirala protipožarna inšpektorica v smislu, kaj se dogaja pri nas, češ da jo je že tisti dan sosed poklical. Samo skozi okno sem potisnil telefonsko slušalko, da je slišala njegovo kričanje, ki ni imelo več besedila. Samo tuljenje, kot bi poslušal ranjeno zver. Vzdihnila je, nato pa dejala, naj napišem nekam, da je bila pri nas. Podobno sem reagiral čez kak teden, ko so me klicali z naše uprave. Tudi njih je pijani sosed klical že prej. Od uprave sem dobil pooblastilo, da sem se javljal na upravno enoto na sestanke, kjer smo bili prisotni sosed, njegov odvetnik, proti požarni inšpektor, predstavnik občine, predstavnica upravne enote in jaz. Srečanja niso obrodila sadov. Tudi na te seanse sosed ni prišel čisto trezen. Na občini je župan redarju ukazal, da ga ne sme spustili v objekt, kajti občasno se je pojavljal tudi tam. Sosed je s svojimi aktivnostmi nadaljeval in imel namen doseči, da bi se bencinski servis zaprl, dokler on ne dobi odškodnine. Pri točenju cisterne je vedno eden naših moral biti ves čas prisoten kot požarna straža kajti, če sosed že ni prej zakuril, je to storil, ko je pripeljala cisterna. Mi smo pogasili, ker če ne bo goriva, bi lahko servis zaprli, mi pa bi ostali brez službe, kar je bil od začetka sosedov namen. Vse skupaj je trajalo že leta. Naša firma je že odprla druge servise in upravi je bilo vseeno, kaj bo pri nas, tudi če se bo zaprlo. Zaposleni smo imeli kredite. V glavnem nismo imeli denarja, da bi s sosedom še posebej sprožili pravni postopek zaradi nadlegovanja, ki je bil del neke druge igre. Samo službe smo hoteli obdržati. Trpeli smo vse to, gasili, prijavljali, kar je pač bilo v naši moči. Do takrat v Sloveniji ni bilo podobnega primera. Včasih bi lahko prišlo do problema, če bi se ta zadeva prestavila na drugo lokacijo, kajti sosed mi je težil, kjerkoli sem ga srečal (v trgovini, v telovadnici OŠ, ko je potekala šolska košarkarska liga, v gostilni). Nekaj krat me je mikalo, da bi kar fizično obračunal z njim, ko mi je začel na pol pijan besedno težiti glede istih stvari, a sem se uspel zadržati. Nekatere prisotne je njegovo izzivanje zabavalo, še dodatno so ga podžigali misleč, da bo prišlo vsaj do poštenega pretepa. Potem se je zgodil pripetljaj, ki bi lahko imel neverjetne posledice. Cisterna je že bila povezana z rezervoarji. Pričeli smo točiti gorivo, ko je na hitro sosed zakuril že pripravljena drva. Vse se je zgodilo v nekaj minutah. Pihal je jesenski veter in sosed je še dodatno preko drv nasipal žagovino. Z zadnjega dela kamina je naenkrat odpadla pločevina. Veter je potegnil skozi kamin in po cisterni so začele leteti iskre. Sodelavec, ki je bil požarna straža, je hitro reagiral. Aktiviral je 130 kilogramski gasilni aparat na prah na kolesih in pogasil ogenj. Pritisk iz aparata je bil tako močan, da je pogasil ogenj, celo vsebino iz kamina je vrglo na plano. Od ostankov je bil bel sosed, njegov, voznik cisterne in moj sodelavec ter vsa površina nekaj metrov okoli. Sodelavec poklical policijo, ampak so se odločili, da ne bodo prišli. Kasneje sem poslal opis dogodka na upravo, oni naprej v Ljubljano na inšpektorat. Od tam je preko tožilstva bila okrcana policija, ker se ni odzvala na prijavo (ogrožanje splošne varnosti). Nihče ni dobil nobenih sankcij, samo jaz direktivo od uprave, da moram naslednjih šest mesecev biti prisoten pri vsakem prevzemu goriva. To je pomenilo, da se moram pozno popoldne ali zvečer vračati v službo, ne da bi mi krili stroške. Nekoč se je sosed v tistem deliriju, ko je kričal tam pri svoji hiši, zrušil na travo in negiben, s peno na ustih, obležal. Sodelavec je to opazil in takoj poklical zdravstveni dom. Dežurni zdravnik je nemudoma prispel in rešil pacienta. Ko sem pripovedoval to zgodbo na seminarju, še ni bilo njenega konca niti na vidiku. Med pripovedovanjem sem se nekaj krat nasmehnil, ko sem opazoval napete obraze poslušalcev. Bil sem bogatejši za izkušnjo, ki je raje ne bi bil deležen. Že zato sem se počutil kot zmagovalec. Nisem dočakal »happy enda« te štorije. Prej sem odšel iz podjetja, čeprav sem tam delal slabih osem let. Slišal sem, da je na koncu sosed dobil odškodnino za proti požarni zid, ampak je dal soglasje, da se postavi. Ko je dosegel svoj cilj, ni več nadlegoval zaposlenih na bencinskem servisu. Ta kratko smo potegnili, ne krivi ne dolžni – zaposleni na bencinskem servisu, ker smo bili nehote v neposrednem sporu in ker je takšno stanje trajalo več let. NAPOVED Približno enkrat mesečno se slišiva s starejšo sorodnico. Vedno je pogovor dolg najmanj pol ure. Tovrstna komunikacija je posledica serije koronavirusov zadnji dve leti, ko smo zmanjšali neposredne stike na minimum. V živo sva se videla samo trikrat v tem obdobju, pa še to sem se jaz oglasil pri njih, ker ona ne zmore z berglami po stopnicah. Najin pogovor je bil poln novic v obe smeri. Na koncu sem prejel vabilo, da naj se kaj oglasimo pri njih. Na koncu vprašala, če mislim, ali bo spet vojna v Bosni in Hercegovini. Ker sem sedem let preživel v Sarajevu in imam še vedno stike z nekaterimi in se občasno slišim z nama skupnimi nekaterimi sorodniki s Hrvaške in BiH, sem se ji verjetno zdel kompetentna oseba za to temo. Hitro sem jo potolažil, da ne bo vojne. V BiH je bilo volilno leto in tamkajšnji politiki so »besedno« rožljali z orožjem, da bi si pridobili prednost na političnem barometru pred svojimi konkurenti. Politično obarvani in navijaški tamkajšnji mediji so povzeli takšne »udarne« novice, kjer je krivec vedno na drugi strani. Potem so takšne nerealne novice povzeli še naši mediji, ki ne poznajo njihove politične folklore«. Povedal sem ji, da jim je bilo dovolj prejšnje vojne. Ne želijo umirati za nikogaršnje ideale ali ambicije. Borijo se za golo preživetje in veliko se jih je odselilo v tujino. Sogovornica je dejala, da upa, da imam prav. Odložil sem mobitel in se zagledal skozi okno v sosedovo mačko, ki je sredi trate negibno v bojni pozi poleg ene izmed lukenj čakala poljsko miš. V spomin se mi je prikradel hladen pomladni večer iz leta 1992, ko je Niko iz Livna k moji sogovornici pripeljal tri begunke (mamo, sestrično in še eno starejšo sorodnico). Na hitro je z nami povečerjal, spregovoril nekaj besed, nato pa v trdi temi odbrzel z avtomobilom proti slovensko-hrvaški meji in naprej proti Bosni. Odzval se je mobilizaciji in se priključil enotam HVO-a (Hrvatsko vijeće obrane). Dejansko je bila to hrvaška oborožena sila v sestavi Bosne in Hercegovine. Begunke so nekaj mesecev preživele pri moji sogovornici, občasno pa tudi pri nas, da se oni malo razbremenijo. Mačka je poskočila. Pod njenimi šapami je nekaj migalo. Misli so se mi vrnile v sedanjost. Spraševal sem se, ali sem sorodnici pravilno odgovoril glede vojne v BiH. Spomnil sem se posnetkov izpred nekaj dni, na katerih vozila EUFOR-ja krožijo po cestah v BiH. Tudi pred invazijo Rusije na Ukrajino sem mislil, da do tega ne bo prišlo, pa vseeno je. Mogoče je bilo bolj upanje in želja, da ne pride do vojne. Dobro je, da sem sogovornico potolažil. Mogoče sem s tem tudi sebe, kajti če bo drugače, bodo begunci tokrat tudi pri meni. Neprijetne so napovedi glede vojne ali splošne varnosti. Spomnim se situacije, ko sem bival v Sarajevu iz novembra 2015. Bivša soseda iz Celja se mi je javila preko maila. V Sarajevo naj bi prišle njena hči in še nekaj njenih kolegic študentk. Potovale bi z vlakom. V bistvu je bivšo sosedo zanimalo, kako je glede splošne varnosti v Sarajevu. Izmenjala sva si nekaj mailov. Zdelo se mi je, da sem ji opisal realno situacijo, da pač turisti niso bili nikoli ogroženi v Sarajevu. Kar se tiče uličnega kriminala pa, da je Sarajevo kot vsako večje mesto, npr. kot Ljubljana. Sprejemali smo ogromno gostov in se nikomur ni nič zgodilo. Imel sem občutek, da sem jo prepričal, da se nima česa bati. Spomnim se, da bi morale priti v četrtek ali petek. Z bivšo sosedo sva se že dogovorila, da se bodo oglasile pri meni v službi. Če bom imel čas, bom šel z njimi malo po mestu. Zgodilo se je nekaj nepredvidljivega. V sredo, 18. novembra, je selefist ubil dva vojaka blizu vojašnice v Rajlovcu v predmestju Sarajeva. Dejansko je šlo za teroristično dejanje. Logično je, da je Celjanke postalo strah in se niso podale na pot. Bil sem jezen in hkrati mi je bilo nerodno, kajti preko mailov sem jo prepričeval, da je Sarajevo varno mesto. Vojne ne moreš napovedati kot na primer vreme. Ko je nekaj bolj ali manj verjetno, je vsekakor bolje ne »zganjati panike«, čeprav so si nekateri že naredili v shrambi zaloge moke in olja. Če velja za vreme, da velja zadnja napoved za najbolj točno, je tudi večja verjetnost, da se nekaj ne uresniči ali obratno. Moja zadnja napoved je, da se bodo razgrete glave ohladile in da bo prevladal razum. Možno pa je, da še bo pred tem nekatere potrebno spodbuditi, ene s korenčkom, druge pač s palico. Vozila EUFOR-ja na cestah BiH Vir: Večernji list Samo Čolak: Obsoteljski blues Avtor: Samo Čolak Uredil in oblikoval: Bojan Macuh Oblikovanje naslovnice: Bojan Macuh Kraj: Rogaška Slatina Založba: Samozaložba Leto izida: 2024 Izdaja: 1. elektronska izdaja Naslovnica: canva.si Dosegljivost: https://www.biblos.si/ Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. COBISS.SI-ID 186512899 ISBN 978-961-07-1978-6 (ePUB)