Izhaja vsak četrtek UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34100 Trst, ul. Valdirivo 36/1, telefon 60824. Pošt. pred. (ca-sella postale) Trst 431. Poštni Čekovni račun Trst, 11/6464 Poštnina plačana v gotovini T E D N I K NOVI LIST Posamezna številka 300 lir NAROČNINA četrtletna lir 2.500 - polletna lir 5.000 - letna 10.000 — Za inozemstvo : letna naročnina lir 12.000 - Oglasi po dogovoru -Sped. in abb. post. I gr. 70% SETTIMANALE ŠT. 1269 TRST, ČETRTEK 3. APRILA 1980 LET. XXX. Vstajenje kot osišče in središče življenja Osrednji krščanski duhovni dogodek, eJikratni praznik Vstajenja, ne more obtiči le v velikonočnem pomladanskem spre-wdu čez ozelenelo in razcvetelo naravo. Cvetoča modrina neba, pisane preproge Cl]etja in zelenja, mehko, toplo, v prvi to-Vloti nežno podrhtevajoče ozračje, petje Ničev v gozdu in na livadi, vse to sicer °9i'eje človeško srce, vendar ne razkrije s^Tivnosti velikonočnega duhovnega sporo-Clta. Jezus Kristus, križani Božji Sin, je za vse vstal tudi v dežju, vetru in snegu. jSta.l je v novo človeško pomlad, ki je res uhovno zelena in plemenito razcvetena, ? v prenesenem duhovnem smislu. To du-,°vno prenovo človeštva in sveta, ki nam oznanja križani in vstali Jezus, ne mo-Teta zaustaviti niti sneg niti led, kot je ni ?°9la zaustaviti smrt Božjega Sina na kri-saj jo je premagal, ko je zrasel skozi ®Tozno preizkušnjo v večno življenje. Velikonočni praznik je razsvetljen z no-svetlobo, ki prihaja od vstalega Kristu- faradi velikonočnih počitnic bo prihodnja številka Novega lista izšla v četrtek, 17. aprila. Uprava j. > njegove božje Besede o smiselni odre- v vi človeštva in sveta. Same odrešitve in o fienja je sedaj, po sporočilu Kristusove ponočne skrivnosti, vsejano za vse na-sveta v našo zemeljsko prst. Prav je ajsnsko Kristusovo sporočilo premagu-tisto, kar je filozof Jaspers imenoval °bn.i strah«: »Strah pada na vse, strah si:°pnjuje v zavest, da bomo utonili kot ■ Suhijena točka v praznem prostoru, saj ^ Podoba, da so vse človeške zveze in po-tGZ<1Va le začasne.« To Jaspersovo označi-strahu je seveda povzročil sodobni teh-j in politični razvoj. Po drugi strani se zaradi novodobnih prirodoslovnih spo-jj^j človek takorekoč nezaščiteno znašel j^eznatnem obrobnem planetu sredi or-tiQj/.e9a kozmosa, na neznatni Zemlji, ob-pl 1 2 mnogo silnejšimi in mogočnejšimi neti, z milijardami po vesolju drvečih (Dalje na 11. strani) m .... STARO KORITO V RICMANJIH (Foto Mario Magajna) Naročnikom, bralcem, 1 sodelavcem 8c§Š i j in vsem Slovencem želi vesele velikonočne praznike j NOVI LIST Kdo naj daje pobude? V našem listu smo že večkrat — lahko bi rekli celo: mnogokrat, če se ozremo na celotni čas našega kritičnega časnikarskega spremljanja političnega, gospodarskega in kulturnega dogajanja v okviru slovenske manjšine v Italiji — prišli na dan s kako idejo ali zamislijo za to ali ono konkretno izboljšanje * I Ferlugi (Konkonel) - Ulica v Ferlugih (M. M.) v življenju naše manjšine. Toda lahko rečemo, da so vse take ideje in zamisli ostale brez odmeva. Ne toliko pri posameznikih, kajti ni manjkalo takih, ki so nam izrekali priznanja za tako angažirano pisanje, kakor pa pri tistih centrih in organizacijah, ki so bile in so predvsem poklicani, da bi se ozirali na take kritike in nasvete ter dajali pobude oziroma jih uresničevali. Nemalokrat so nam ravno take organizacije ali njihovi predstavniki celo zamerili, če smo prišli na dan z nasveti in pobudami, kaj šele s kritikami. Nihče ne more zanikati, da stvari v demokratičnem slovenskem taboru v zamejstvu v mnogih pogledih niso takšne, kot bi si želeli, kar razodevajo med drugim politični rezultati. Razodevajo pa to tudi mnoga druga dejstva, od pomanjkljivega sodelovanja mnogih izobražencev in mladih v življenju manjšine do šibke organizirane slovenske gospodarske dejavnosti (zlasti o tem smo že večkrat spregovorili) in do kulturne pasivnosti, ki se razodeva zlasti v brezbrižnosti do slovenskega tiska in do zahtevnejših oblik kulturnega delovanja, kot so npr. pevski zbori, udeležba pri koncertih, gledaliških predstavah, amaterska gledališka dejavnost, literarne revije itd. Vse kulturno delovanje temelji -bolj ali manj na posameznikih in na njihovih osebnih žrtvah, pogosto tudi denarnih. Ne more se reči, da bi jih naša javnost podpirala tako, kakor bi zaslužili. Tako lahko izide npr. marsikakšna kulturna publikacija, zlasti revije, pa tudi knjige, samo s težkimi finančnimi žrtvami njihovih izdajateljev. Tudi kar zadeva liste, se opaža, da posebno gospodarsko bolje situirani krogi in mladi pari ne podpirajo slovenskega tiska naše manjšine, ne naročajo slovenskih listov starši, ki so bili naročeni nanje. Izgovarjajo se, da nimajo časa brati ali da so slovenski listi premalo zanimivi. Toda taki izgovori seveda ne držijo: nihče, ki hoče veljati za kulturnega človeka, ne more shajati brez branja, pa naj bo še tako zaposlen s službo in z drugim, saj brez branja bi izgubil stik s kulturnim življenjem in sodobnim življenjem v svetu in v slovenskem okviru. Poleg tega pa je jasno, da bi bil naš slovenski tisk v zamejstvu kvalitetno veliko boljši, če bi užival s strani naše javnosti več finančne podpore in sodelovanja, od informacij do naročnine. Eden najresnejših in najusodnejših vzrokov pasivnosti, ki vlada v marsikaterem pogledu pri naši manjšini v tukajšnjem zamejstvu in tudi v demokratičnem taboru, pa je nekaka otopelost za nove pobude. Vodilni ljudje na posameznih področjih — le redka so prosta tega pojava — so sicer v veliki večini primerov aktivistično agilni, kot se pravi, a nedostopni za kritiko, neprestano sklicujejo razne sestanke in organizirajo razne shode, posvetovanja in manifestacije (spomnimo se samo na neštete Prešernove proslave in podobno), vendar pa ostaja vse na besednem področju. Veliko se govori, a učinkovitih dejanj je malo. Razširjeno je prepričanje, da je dovolj govoriti, kvečjemu še zapeti in da je s tem vse opravljeno. Tako smo se zazibali v nekako lažno »kulturništvo«, ker opravljamo vse to deklamiranje v imenu neke naše »kulture«, ki jo pojmujejo mnogi samo kot »prosvetni« aktivizem, ne da bi se vprašali, v čem bi v resnici morala obstajati naša kultura in kakšen bi moral biti njen cilj. Ta cilj pa ne more biti drugačen, kakor da našo manjšino v kulturnem pogledu napravimo za kar najbolj kvalitetno in razvito, trdno in samozavestno, ter jo hkrati trdno povežemo s celotno slovensko kulturo, da bo njen živ del, ne pa nek njen »zamejski« in neploden kotiček. Zato ne more obstajati nikaka »zamejska« slovenska kultura ali npr. književnost. Je lahko samo slovenska ali pa je ni. To seveda ne pomeni, da mora biti enobarvna, ideološko ali politično vistousmerjena, kot nekateri aktivi; sti pri nas razumejo njeno slovenskost. Bit' mora bogata, rodovitna in pluralistična in čimbolj bo taka, temveč bo pomenila za vso slovensko kulturo, tembolj bo slovenska kultura, tem važnejši bo njen delež v njej in njen doprinos k njej. To bi morali razumeti vsi' Isto pa velja tudi za vsa druga področja’ Toda za dvig našega življenja na tako višjo ; raven bi morali imeti tisti, ki so v okviru naše manjšine odgovorni za vodstvo kulturnega de- j lovanja, večji čut za kulturno odprtost, za kva- ’ liteto in za resnično kulturno ustvarjalnost, ne ' pa pojmovati kulturo samo kot področje za nekak organizacijski aktivizem, v smislu »Čim več prireditev, tem več udeležencev, tem večji uspeh in tem boljše politično spričevalo.« Naloga našega tiska je, da kritizira ali p°" hvali delo tako na kulturnem kot na vseh področjih, toda pri tem morajo imeti tisti, ki kri' tično spremljajo in spodbujajo kvalitetno rast našega življenja, tudi zavest, da ima njihova kritika v tisku kak smisel in da so njihove spodbude in pobude zares dobrodošle in upO" števane. Dejansko pa morajo vedno spet ugotavljati, da imajo odgovorni za organizacij0 gluha ušesa zanje in da jih celo zamerijo. Beseda tiska v našem manjšinskem okolju sploh ni upoštevana v smislu nasveta ali spodbude-Mnogi odgovorni se zapirajo pred njo in k1 jo najrajši zamorili in zaprli usta vsakršnem11 I kritičnemu mnenju. Znano pa je, da gredo stvari povsod, kjer ni kritike in sodelovanj3 med tiskom in javnim delovanjem, slabo. Z3' to pa naj bi tudi v naših razmerah, t.j. v okviru naše manjšine, več dali na misli, kritike in pobude, ki prihajajo z najboljšim namenom iz tiska. Tako tudi tisti, ki pišejo v naš tiski ne bodo imeli grenkega občutka, da pišejo z3' man in da se za vse njihovo prizadevanje z3 večjo kvaliteto našega življenja nihče od odgovornih niti ne zmeni. Carter je postal odločnejši glede zadeve talcev Predsednik Carter je ostal zadnje mesece čudno neaktiven v zadevi ameriškega diplomatskega osebja, ki ga držijo takoimenovani »študenti«, dejansko najhujša sodrga, ujetega v zgradbi ameriškega veleposlaništva v Teheranu. Verjetno je pričakoval, da se bo zadeva že zaradi svoje absurdnosti sama unesla in da bodo Homeini in njegovi spoznali, kako barbarsko je njihova početje, ter bodo »talce« izpustili. Skoraj gotovo je, da je Carter poskušal tudi zlepa, čeprav v kar največji tajnosti. Toda stvar se vleče in vzbuja vtis, da so se Združene države nekako vdale ali da so pripravljene, da se vdajo. Ta vtis je potrdil nedavno odhod bivšega šaha in njegove žene iz Paname. Mnogi so bili — in so še vedno — prepričani, da je moral šah zapustiti Panamo na ameriški pritisk, da bi tako olajšali pogajanje z Iranom. Toda vse skupaj ni nič zaleglo in zdaj se je raznesel glas, da je Carter poslal iranski vladi pismo, v katerem grozi z gospodarskimi sankcijami (s prepovedjo vsakršnega izvoza v ali jih celo odpovedo, komaj umrjejo njihovi i Iran razen živil in zdravil ter z izgonom iran- skega diplomatskega osebja), če ne bodo ci takoj izročeni v varstvo iranske vlade, ta pa bi jih morala izpustiti. Če je to res, je 10 znak, da se je Carter naveličal čakati in d3 je postal nasproti Iranu odločnejši. Dozdaj Je namreč že kazalo, da je kapituliral pred H°“ meinijem, in v tem smislu so si tolmačili govo novo pismo (ali celo dve) iranski vlad tudi mednarodni informativni viri, zlasti tis£ Medtem pa, kot rečeno, iz ameriških vladn* virov popravljajo prvotno vest v smislu, da J6 poslal Carter iranski vladi zelo odločno in jaS’ no pismo. Vsekakor je bil že čas, da je to napravij’ kajti to, kar so storili Homeinijevi Iranci, ® so namreč vzeli diplomatsko osebje za talcS’ je tako barbarsko dejanje, da bi mu teZ* našli primero v zgodovini, kajti celo v stare veku in pri nekulturnih narodih so spošto^ li poslance, t.j. diplomate, saj drugače bi k' vsake zveze z drugimi narodi nemogoče. je več kot čudno, da si je največja današnJ* svetovna sila kaj takega dopustila. Nekaj misli o pokrajinskem kongresu Slovenske skupnosti v Trstu Letošnji pokrajinski kongres SSk v Trstu ie za nami. To je bil prvi kongres, ki je potekal po delegatskem sistemu in upali bi si tediti, da je v veliki meri dosegel svoj prvot-namen t. j. angažirati čimveč volivcev in J'h nekje prisiliti, da aktivno sodelujejo po sekcijah in na samem kongresu. Obče je zna-n°> da je SSk v bistvu neorganizirana skupina “zanesenjakov«, ki po svoji uvidevnosti vodijo Politiko dela zamejskih Slovencev. 2e leta se v stranki govori o organizacijskih strukturah, k' naj bi decentralizirale delovanje po sekcijah, katere je šele treba ustanoviti, in tako naj pokrajinski svet SSk (najvišji pokrajinski strankin organ) postal res veren izraz volje 111 hotenja volilne baze. Tega dela so se doslej J resnostjo lotile le mladinska, devinsko-nabre-2mska in dolinska sekcija, ki so tudi dosegle yeč ali manj krepko strukturo, ki v veliki meri °draža voljo članov. Razni poizkusi tako na P°deželju kot v samem mestu so se izjalovili, Saj ni ustanovnim sestankom in imenovanjem krajevnih odborov sledilo delovanje, ki bi za-Jelo širši krog volivcev. Položaj se je tu de-kjrna izboljšal z neposredno izvolitvijo krajev-tth konzultorjev, ki so prisiljeni vzdrževati sdke z bazo prav zaradi vsakdanjih konkretnih Problemov, s katerimi se stalno soočajo. Ko smo letos pripravljali pokrajinski kongres in je bilo treba imenovati krajevne delete, smo bili prisiljeni iti na teren, tudi tja, kjer smo doslej bili skoro popolnoma odsotni [Npr. Milje). To sicer izredno naporno delo, ?' so ga z veliko vnemo in požrtvovalnostjo ^vedli maloštevilni posamezni odborniki SSk, k brez dvoma že obrodilo prve sadove, saj sHio videli, da si slovenski volivec želi nepolnega stika s slovensko stranko, ki mu je končno zlasti v teh težkih časih precej blizu, tedi če morda doslej ni volil zanjo. Vse pre-je namreč naših rojakov, ki nimajo jasne dike o SSk, katero marsikdo še smatra za zagovornico privilegijev posameznikov, ali za jNerni privesek KD. Do te podobe SSk je pri-slp predvsem zaradi enostranskega natolceva-t.z. »naprednih« strank, ki zbirajo še vedpo večino slovenskih glasov, zaradi enostranskega poročanja ali sumljivega molka dnevnega in periodičnega časopisja in ne nazadnje zaradi nezadostnega angažiranja SSk same, ki premalo skrbi za dosledno obveščanje javnosti o svojem delovanju in predvsem o političnih stališčih, ki jih sproti zavzema. Z uspehom letošnjega kongresa, katerega se je poleg vseh delegatov udeležilo še lepo število članov, smo lahko zadovoljni, saj je bila politična diskusija končno precej živa in konstruktivna, predložitev treh list, ki so se potegovale za mesta v svetu SSk, pa nam zagotavlja, da bo prav zdrava dialektika med različnimi pristopi do posameznih vprašanj jamstvo za še večjo življenjskost naše stranke. Volilni izidi z naravnost astronomsko premočjo liste Enotnost, katero sta vodila Harej in Štoka, so morda nepoznavalcem notranje stvarnosti v SSk nudili napačno podobo te stranke. Napačno se nam zdi, da iz teh izidov sklepamo, da je SSk v bistvu konservativna politična skupina, čeprav se moramo zavedati, da je velik del volivcev zmerno usmerjen in načelno protikomunističen. Prepričan pa sem, da razmerje še od daleč ni tako, kot ga kaže sestava pokrajinskega sveta (22 Enotnost, 7 Nove perspetive in 2 Levica), saj se ni na nobenem predkongresnem zborovanju, kjer se je določalo delegate, nihče potegoval za delegate po skupinah, ampak se je skušalo pridobiti za delo v stranki čim več novih članov. Če potem pomislimo, da veliki večini delegatov niso bile jasne razlike med posameznimi skupinami, da je marsikoga v dobri veri zavedlo geslo »Enotnost«, o kateri resnici na ljubo v stranki ni nikoli bilo dvoma, ter končno še, da sta na tej listi bila nosilca dva med najuglednejšimi strankinimi voditelji, nam je volilni izid jasnejši. Na prvi seji novega pokrajinskega sveta, ki se je sicer sestal nekoliko pozno, je bil po predhodnem sporazumu izvoljen nov enotni izvršni svet in predsedstvo, ki naj upravljata stranko do bližnjih volitev. Prepričani smo, da je bila ta rešitev modra, čeprav ni nikogar povsem zadovoljila. SSk je zdaj bolj kot kdajkoli prej potrebno enotno vodstvo, prisotnost predstavnikov Novih perspektiv in Levice pa mora jamčiti, da bo novo okrepljeno vodstvo bolj delavno in predvsem bolj prisotno ob vseh pobudah, ki nas zadevajo. Ko bomo poklicani, da se pripravimo na volitve, zlasti po okoliških občinah, moramo to izkoristiti za utrditev organizacije in zato, da pozorno prisluhnemo željam in potrebam našega človeka, 'ki je največkrat le sredstvo predvsem vsedržavnih strank. Naloga SSk je, da skuša najti takih rešitev, ki naj ustrezajo celotni manjšini in to ob veliki meri potrpežljivosti in strpnosti do drugače mislečih in tudi do tistih političnih sil, ki so nam konkurenčne. Naš človek bo brez dvoma znal pravilno oceniti resno politično strpnost in jo ločiti od demagoških izjav tistih, ki se na Slovence spomnijo le pred volitvami. Kako pomagati tretjemu svetu? ozadju Milje (M.M.) Miljskih hribih Iz tretjega sveta še vedno prihajajo poročila o stradanju prebivavstva, o vsakovrstnih drugih stiskah od hudih bolezni do nepismenosti in o tiranskih vladavinah. Marsikdo se sprašuje, kako naj bi razviti svet pomagal odpravljati te stiske. O tem se tudi precej piše, čeprav v zadnjem času manj, ko je popustila strašna suša prejšnjih let in ni več dramatičnega bega ljudi in živali pred njo. Mogoče pa so se časnikarji tudi že nekoliko naveličali pisati o tem vedno istem problemu tretjega sveta. Večina ljudi tako še vedno misli, da je najhujše, če ne edina stiska tretjega sveta, posebno v Afriki, lakota. Toda lakota je samo ena, čeprav najbolj tragična plat splošnega pomanjkanja in stiske v tretjem svetu, zlasti še v Afriki. Izvor vseh stisk je v premajhni izobrazbi in gospodarski razvitosti tamkajšnjih dežel. Tega pa zunanja pomoč, tudi če bi bila stalna in obilna, ne more odpraviti. Začeti bi morali z dobrim osnovnim šolstvom in s solidnim, tudi če še ne na široko razvitim srednjim šolstvom ter z nekaj višjimi šolami. Ce bi imeli ljudje večjo izobrazbo, bi' si znali veliko bolj sami pomagati. Razvijati bi bilo treba tudi osnovne, predvsem tradicionalne gospodarske dejavnosti, kot npr. poljedelstvo, živinorejo, obrt, ribolov in lov, poleg tega pa nuditi ugodne pogoje za ustanavljanje manjših industrijskih podjetij, itd. Današnji režimi teh držav pa po veliki večini nimajo smisla za tradicionalne gospodarske panoge, v katerih vidijo zaostalost gospodarstva, in jih popolnoma zanemarjajo. Kar zadeva poljedelstvo, se npr. ne potrudijo niti toliko, da bi naučili ljudi uporabljati plug ali da bi pripravili moške do te- ga, da bi začeli pomagati pri poljskih delih. Taka dela morajo opravljati samo ženske, morda celo z dojenčki, privezanimi na hrbtu. Tudi o kaki umni živinoreji ni niti govora, vse je tako, kakor pred davnimi časi. Manjka cest, da bi lahko spravili pridelke na trg večjih krajev. Zunanja trgovina, t.j. izvoz, je skrajno zanemarjena. Ker je malo pridelkov, jih tudi ne morejo izvažati, ker so potrebni za prehrano doma. Vsaka država ima le po en pridelek ali dva, ki ju lahko do neke mere tudi nekaj izvozi. Tujemu kapitalu bi bilo treba nuditi ugodne pogoje, da bi vlagal denar v gospodarski razvoj, a ravno tega vladajoči režimi ne marajo. Gredo se šablonskega socializma, ki ga dejansko sploh ne razumejo. Tako vidijo v državi edinega podjetnika in edinega delodajalca, toda državi manjka sposobnih upravnikov in drugega osebja, da bi lahko igrala tako vlogo. To je vzrok, da tičijo afriške države, pa tudi številne države v Aziji in Južni Ameriki, vedno v istem položaju. Celo tisto kolikor toliko dobro osnovno in srednje ter strokovno šolstvo, ki so ga ustvarili katoliški in protestantski misijonarji, ovirajo, kolikor morejo, ali pa so misijonarje celo izgnali, zato ker so belci ali da jim pokažejo, da nimajo več rešpekta ali občutka manjvrednosti pred Evropejci. V takih razmerah je tretjemu svetu res težko pomagati, kajti kot rečeno, bi bilo treba začeti pri osnovnem in srednjem šolstvu, ne pa z dajanjem posojil, ki jih te države ne morejo vračati, ali z gradnjo velikih tovarn, za katere potem manjka sposobnih delavcev in surovin, pa tudi trgov. Kako se prodajajo slovenske knjige v Trstu Gospodično Silvano Valoppi, ki vodi Tržaško knjigarno, smo naprosili, da nam pove kaj o prodaji slovenskih knjig v Trstu. Iz prakse pri delu v Tržaški knjigarni lahko trdim, da se v zadnjih letih slovenski kupci knjig v zamejstvu zanimajo predvsem za strokovno literaturo z zgodovinsko, socialno in politično tematiko, za psihologijo, pedagogiko, za leksikone in slovarje. Vedno več je zanimanja za študije o preteklosti in polpreteklosti slovenskega naroda, našega dela Primorske pa še posebej. Prav v zadnjem letu je bila na voljo bogata izbira takih knjig. Dve monumentalni izdaji Cankarjeve založbe, kot sta »Zgodovina Slovencev«, pri sestavi katere so sodelovali najbolj znani slovenski zgodovinarji, in »Zakladi Slovenije«, v kateri so prikazane kulturne znamenitosti in naravne lepote Slovenije, s posebnim poglavjem posvečenim zamejstvu, sta imeli še poseben uspeh. Zanimanje so žele še druge izdaje na zgodo-vinsko-socialno tematiko kot n.pr. knjiga Milice Kacin-Wohinz: »Narodnoobrambni boj primorskih Slovencev v letih 1921-1928«, ekscerpt iz Prispevkov za zgodovino delavskega gibanja z naslovom Slovenski in italijanski socialisti na Primorskem 1900-1908. Prav tako je vzbudila zanimanje in nekaj polemik knjiga »Temeljni problemi primorske politične zgodovine« Dušana Kermavnerja. Se v teh dneh je povpraševanje po knjigi Toneta Ferenca: »Satan, njegovo delo in smrt«, ki je izšla v letu 1979. Prav tako je bila knjiga o delu protijugoslovanskih organizacij po Cerkvica na Kontovelu posvečena Materi Božji (Foto M. Magajna) svetu avtorja Gučka z naslovom »Sramota umira počasi« razprodana že mesec dni po izidu. Vedno iz politično-zgodovinske tematike je v teh dneh bestseller knjiga »Spominov« Edvarda Kardelja iz let 1944 do 1957, ki obravnava dogodke v zgodovinskih prelomnicah, ki smo jih še posebej občutili zamejski Slovenci. Na področju leksikonov in slovarjev vlada zanimanje predvsem za edinstveno delo v jezikovni zgodovini slovenske književnosti, za Slovar slovenskega knjižnega jezika, katerega tretji del je izšel prav te dni. Ta bogati slovar, skupinsko delo znanstvenikov filologov, ki je izšel pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, je zamišljen v petih knjigah »Mala splošna enciklopedija«, ki je izšla v treh knjigah pri Državni založbi Slovenije, in Leksikon Cankarjeve založbe dopolnjujeta znanje srednješolcev in odraslih v številnih slovenskih domovih v zamejstvu. Prodanih je bilo več kot sto izvodov vsake od omenjenih knjig, izdaje, kot sta npr. Enciklopedija in Zgodovina Slovencev, pa so dosegle 500 prodanih izvodov in Slovar slovenskega jezika celo več. Slovenske knjige pa prodajamo tudi italijanskim sosedom v Trstu in v deželi. Knjige, ki gredo v tem primeru v promet, so Gramatike slovenskega jezika z razlago v italijanščini, priročniki slovenščine za tujce in podobno. Prav tako je mnogo povpraševanja po slovarjih za italijanski in slovenski jezik. — Se vam zdi, da ima tržaško kupujoče občinstvo različen okus od slovenskega? Prav gotovo se okus tržaškega kupca razlikuje od okusa povprečnega Slovenca v matični domovini. Ko opazujemo povpraševanje pri nas, lahko rečemo, da se tukajšnji kupec zelo malo zanima za prevode iz svetovne sodobne književnosti. Prav tako malo ga zanimajo zabavni romani z izjemo zgodovinskih. Ne trdim, da bi se naši kupci sploh ne zanimali za tako literaturo. Bolj verjetno je, da najdejo podobno čtivo v večji izbiri na italijanskem knjižnem trgu in po zmernejših cenah. Slovenci na tej strani meje se zanimajo predvsem za kvalitetno izvirno slovensko pripovedništvo, klasično pa tudi moderno bodisi za odrasle kot za mladino. Med avtorji, katerih dela so pri nas vedno bestsellerji, so Miško Kranjec, Ciril Kosmač, Anton Ingolič, v zadnjem času Ivo Zorman in Marjan Rožanc, za mlade pa Leopold Suhadolčan, Svetlana Makarovič, Branka Jurca. Med klasiki gredo vedno v promet ponatisi del Ivana Cankarja, Prežihovega Voranca, Franceta Bevka, Frana Sal. Finžgarja. Ta dela so skoraj vedno razprodana. Prevladuje vsekakor zanimanje za domače avtorje, n.pr. za Košuto in Kravosa med pesniki. Trojezična izdaja Kosovelovih pesmi, obogatena z grafikami Lojzeta Spacala, je v preteklem decembru dosegla rekorden uspeh med italijanskimi in nemškimi kupci v Trstu in Avstriji. Prav tako zanimanje pričakujemo za barvno monogra- fijo slikarja Avgusta Černigoja, ki je bila predstavljena v teh dneh. Obe knjigi je izdalo Založništvo tržaškega tiska. Zal pa že dalj časa nismo prejeli nikakeg8 novega pripovednega dela tržaških slovenskih pisateljev. Mnogo zanimanja je pri nas tudi za esejistična dela in polemike slovenskih umetnikov. Med te spadajo »Obrazi« Josipa Vidmarja in »Nevarna razmerja« Jožeta Javorška. Lahko trdimo torej, da imajo zamejski Slovenci izbran okus in da povprašujejo predvsem po kvalitetni knjigi. — Kakšnih knjig si ljudje želijo? Sprašujejo di po knjigah, ki so že razprodane? In po ta' kih, ki niso nikdar izšle? Na slovenskem knjižnem trgu in prav posebno pri nas je čutiti pomanjkanje broširanih izdaj svetovnih in slovenskih klasikov, poljudno znanstvene literature po dosegljivih cenah, leksifc0" nov znanja, priročnikov za učenje slovenskeg3 jezika za praktične namene ter dobrih slovarje'' med italijanskim in slovenskim jezikom. PraV lepo bi bilo, ko bi slovenske založbe poskrbel tudi za slovar slovenskega knjižnega jezika v eni sami knjigi. Neobhodno potreben bi bil v naši*1 slovenskih šolah in podjetjih. —o— Sodelovanje ob meji Na sedežu v Trstu sta se v petek, 28-marca, sestali delegaciji medobčinskeg3 sveta Socialistične zveze delovnega ljudstva obalno kraške regije in Slovenske ktd' turno-gospodarske zveze. Predstavniki Sl°' venske kulturno-gospodarske zveze so ^ uvodu zasedanja govorili o naporih Slovencev v Italiji za dosego globalnega zaščitnega zakona, o odnosih z italijanskimi poli' tičnimi silami in o nujnosti čimbolj enot' nega nastopanja vseh slovenskih kompO' nent v zamejstvu. Orisali so splošni poli; tični položaj še zlasti v Trstu. Predstavni^1 obalne kraške regije pa so izhajali iz ugotO' vitve o trdnosti jugoslovanskega samO' upravnega, socialističnega sistema in uspe' hih pri nadaljnjem poglabljanju demokra' tizacije sistema in razvoja gospodarstvi Pokazali so veliko zanimanje za življenje in probleme zamejskih Slovencev in za čin1 bolj koristni razvoj sodelovanja ob mejiva razpravi so nato člani obeh delegat poglobili specifična vprašanja gospodarsl da se je stvar le premaknila z mrtve toč-y > vendar izgube so bile do sedaj ogromne, ^ndar so se tem težavam (delovanje carin-'h služb, prepoved izvoza nafte) pridružile še nove in sicer na jugoslovanski strani. Pred dnevi so stopila v veljavo nova določila, po katerih ni več dovoljeno plačevati prevozov v tuji valuti. Jugoslovanski špediterji so namreč imeli pri jugoslovanskih bankah devizni fond, ki so ga lahko uporabljali za plačevanje teh uslug; sedaj je ta fond ukinjen. Posledica tega je, da italijanski avtoprevozniki ne morejo več voziti za jugoslovanska podjetja; to pa je hud udarec za vse tiste, ki so ogromno ali celo izključno delali za jugoslovanskega kupca. O teh vprašanjih bodo vsekakor razpravljali na bližnjem sestanku med italijanskimi špediterji in avtoprevozniki ter predstavniki trgovinskih zbornic Slovenije in Hrvatske, zato da bi našli neko rešitev ali vsaj omilili izgube v tem zelo važnem sektorju medsebojnega sodelovanja krat večji od onega pri Fernetičih in približno desetkrat od površin pri Rdeči hiši, se lahko mirno vprašamo, če je bilo sploh potrebno graditi take ogromne objekte in vložiti desetine milijard, ki so končno prispevek tudi nas vseh. Nekateri upajo, da bo promet tako neizmerno narastel in da bo veliko možnosti za zaposlitev prav na tem novem objektu; vse to bo morda tudi res, vendar veliko je odvisno tudi od ustreznih prometnih zvez in iznajdljivosti lokalnih dejavnikov s področja trgovine in blagovne izmenjave. Škoda bi bila zares nepopravljiva, če bi tovorno postajališče ostalo neizkoriščeno; vsekakor bodo štandreški kmetje močno prizadeti, saj bodo, čeprav postopoma, izginile rodovitne površine ob Tržaški cesti. Ni novost, da je kmetijstvo vedno predstavljalo velik doprinos goriškemu prebivalstvu. ŠTANDREŽCI SE PRIPRAVLJAJO NA POIMENOVANJE ŠOLE Morda je že znano, da bo štandreška osnovna šola poimenovana po pisatelju, ki je znan predvsem po svojih mladinskih spisih in je pokopan na goriškem pokopališču, to je Fran Erjavec. Za to so se odločili že pred leti starši in medrazredni svet in pripravili vso potrebno dokumentacijo; ugodno mnenje sta dala goriška občina in pokrajinski šolski svet, sedaj pa pričakujejo pristanek še iz Rima. Medtem so se starši zmenili, da sestavijo odbor, ki naj bi imel nalogo pripraviti program za poimenovanje štandreške šole; odbor sestavljajo učitelji in starši, po eden iz vsakega razreda. Računajo, da bo lahko prišlo do slovesnosti že v tem šolskem letu; v šolski veži bodo postavili doprsni kip pisatelja in izdali kratko brošuro z zgodovinskimi podatki in fotografijami ter drugimi dokumenti. Starši prosijo vsakogar, ki ima kaj gradiva v zvezi s štan-dreško šolo, naj se javi v šoli; na dan slovesnosti bodo pripravili tudi kulturni program. Odbor je tudi določil, da bodo kmalu začeli z nabiralno akcijo po vasi, zbrani denar bo služil za nakup kipa, financiranje prireditve in brošure. Milena Merlak Družinska Velika noč Seno je šumelo pod nogami, suhe bilke so se zabadale skozi nogavice v golo kožo, toda Pavleta in Poldke to ni motilo. Veselo sta skakala sem in tja po seniku nad hlevom ter lezla v luknje pod podboji. Nista še dolgo iskala, ko je Poldka vzkliknila: Gnezdo sem našla! Veliko jajc je notri. Letos pa nam ne bo manjkalo pirhov!« »Potresi jih, če niso klopotci!« je takoj pomislil starejši bratec in tudi sam zlezel za sestrico v dolg rov med lesenim tramovjem in senom. Ta čas je Poldka jajca že preštela. Bilo jih je kar štiriindvajset pa tudi pokvarjena še niso bila. Milena Merlak Angel Velikega četrtka Angel Velikega četrtka nas roti: Zbudi se, človek, preveč dolgo ne spi! Svet je prepoln bolečin in gorja, prepoln je groze in prelivanja krvi. Zelene oljke na Oljski gori se sušijo, studenec, iz katerega je pil Jezus, je zabetoniran v bazen s klorirano vodo. Tudi plameni plamenic več sočutno ne drhtijo v prostoru, kjer so vojaki mučili Jezusa. Neonske luči sedaj v mučilnicah žrtve slepijo, pod biči iz laserjevih žarkov rane krvavijo, in Jezus sam je s krono radioaktivnega trnja zaznamovan. Izdan je in po nedolžnem zasramovan, a sodobni Juda se izdaje ne kesa — srebrniki danes opravičujejo vse zločine — na veji visita le njegova vest in sram. Angel Velikega četrtka nas roti: Zbudi se človek, preveč dolgo ne spi, odloži svoje nože, bombe in rakete, postani bližnjemu brat, bodi Jezusu vdan kot božji otrok in kristjan! Milena Merlak Tu je čudovita Velika noč Nebeško zmagoslavno že igrajo angeli na pozavno, množice človeških zborov za njimi gredo in pojo, iz božjega hrama orgije donijo, skrivnostne luči močno gorijo ... Velikonočna procesija že prihaja skozi vrata, odprta na stežaj in božji otroci nosijo goreče sveče, v blaženih srcih se razcveta nebeški maj in zvonovi hitijo, hitijo in zvonijo; zvonijo kot bodo zvonili vekomaj. Tu je čudovita Velika noč; čudovita, ker nas Jezus ljubi, čudovita, ker smo ušli smrti in pogubi, a od vsega najbolj čudovit je Jezus — naš Bog in Odrešenik. Tako se je vsako leto začel za dvanajstletnega Pavleta velikonočni teden z iskanjem skritih gnezd po kozolcu in seniku. Delo na polju se je že začelo in dišeča, zeleneča pomlad se je prebujala, kamor je segel pogled. Pavletov oče je že oral na njivi s traktorjem za jaro setev, medtem ko je mati s sestro in teto prekopavala vrt pred hišo in urejevala vse potrebno za bližajoči se praznik. Deček je že poznal to vneto velikonočno čiščenje in vsakokratno materino nestrpnost pa tudi očetovo razdraženost, kadar se je ta zvečer utrujen vrnil s polja domov. Niti za mizo ni bilo nikoli miru. Pavle je razumel, da imata oče in mati skrbi, toda ni se mu zdelo prav, da se zaradi tega takoj spreta, namesto da bi se mirno pogovarjala. Zaključek teh prepirov je bil vedno isti: oče ni preživljal večerov z družino, ni posedel s Pavletom ali Poldko pred televizijo ali z njima igral domino, kar sta si ta dva želela, ampak je šel v gostilno in se šele pozno ponoči vrnil domov. Pavle si je zaradi tega belil glavo. Kaj naj naredi, da se bosta oče in mati spet bolje razumela in oče ne bo več pil? Sklenil je, da bo z obema prijazen in jima bo pomagal, kolikor je v njegovi moči, mogoče bosta potem počasi videla, da je družinsko življenje tam najlepše, kjer imajo ljudje potrpljenje drug z drugim in si pokažejo, da se imajo radi. Na Veliki petek je bila v vaški cerkvi spoved za može in fante. Pavle, ki je že bil pri velikonočni spovedi skupaj z drugimi šolarji, je s skritim veseljem ugotovil, da se je tudi oče zjutraj odpeljal z avtom v tri kilometre oddaljeno vas. Ko je vsa družina opoldne sedela pri skromnem postnem kosilu, se oče ni razburil zaradi hrane, čeprav mu je bilo druge dni dostikrat težko ustreči. Tudi mati je bila bolj tiho kot po navadi. Ni bilo nobenega jeznega ropotanja z lonci. Po hiši je dišalo po doma pečeni velikonočni potici, teta pa je s Poldko barvala pirhe. Vodnjak na Katinari (Foto M. Magajna) Cerkvica fkapela) na Goriškem gradu (M. M) Medtem ko je oče na Veliki petek popoldn6 posejal še zadnjo pšenico po lepo zabranani njl' vi, je Pavle stekel s sestrico v gozd po rde# vresje, na travniku pod hlevom pa sta nabral3 toliko belih zvončkov, da jih je bilo dovolj za vse božje podobe na steni in vse mize pri hiš1. Na Veliko soboto dopoldne se je Pavle odpe' ljal z očetom v vaško trgovino. Ob povratku st3 kratko pomolila pred zastraženim božjim gr°' bom v skrivnostno tihi cerkvi. Popoldne sta ma' ti in Poldka že odšli z velikonočnimi dobrota!*11 v pletenih cekarjih proti vasi, da ne zamudit8 prazničnega blagoslova, ko sta oče in Pavle $e krmila lačno živino. Končno sta se tudi san13 lahko vsedla k velikonočni slastni kuhani slan1' ni, hrenu in domačemu kruhu. Nato sta se pra?' nično oblečena zapeljala v vas. Pavletu je bil° svečano pri srcu. Poiskal je sošolca in se pridružil. Gledal je ljudi, zdeli so se mu bolj hi, prijazni in obzirni kot po navadi. Kot da k1 se bali storiti nekaj slabega. Tudi očetov obraz je bil spremenjen, bil je bolj blag in bled kot po navadi. Sredi slavnostnih občutkov in otrO' ško preproste, a vnete molitve, da bi se oče 111 mati spet bolje razumela, je Pavletu minil praz' nični obred. Po končani maši se je cela družina razen tete' ki je pazila na dom, zbrala pred avtom, da se skupaj odpelje domov. Oče se je prijazno sme^ ljal in pomagal materi v avto: »Oho, le s čim sem si zaslužila tolikšno P° zornost?« se mu je nasmehnila mati. »Ne bodi huda name. Saj vem, da sem pren13 lo prijazen s tabo,« je rekel oče. »Oprosti tudi ti meni, če nisem vedno takS^’ kakršno bi me imel rad,« mu je odvrnila z njenim glasom mati. Poldka in Pavle sta se spogledala. Pozab1*3 sta že, kdaj so njuni starši med seboj tako vorili. j Ko so se peljali domov, se Pavle ni mo& . več premagati. Rekel je očetu: »Kaj ne, očka, jutri in pojutrišnjem pa ne greš v gos*1 no, ker je tako velik praznik.« Oče je bil nekaj časa tiho, kot da je v 23 dregi, nato pa je zmanjšal hitrost in prepri^1 vo odvrnil: • j c »Ne vem, zakaj sem sploh hodil tja, saj J pri vas mnogo lepše.« v®" Pavletovo srce je vzcvetelo kot češnjeva jica pomladi in zazdelo se mu je. da veseli ve j konočni ALELUJA iz cerkve spet doni v vih ušesih. Lev Detela lfelika noč v svetovni književnosti *■ •. Vstal je: nič več svete glave / prt mrtvaški ne zakriva; / vstal je: prazne so ponjavi / prazen grob, ob njem počiva / zvrnjeni pokrov vrh grude: / kot iz vinjenosti hude / je Gospod v življenje vstal.« — Ti začetni stihi iz znamenite pesnitve Italijana Alessandra Manzonija »Svete himne« so v Primernem slovenskem prevodu Vinka Beličiča Patisnjeni v drobni knjižici, ki je izšla leta 1973 v založbi revije »MLADIKA« v Trstu. Kot sla-Povje žive in čiste vode teče pevni jezik velikega italijanskega religioznega in romantičnega Pesnika tudi v slovenskem prevodu. »Vstajenje« eden poglavitnih sestavnih delov Manzonijevih »Svetih himen», ki obsegajo še pesnitve »Bo- žič, »Trpljenje«, »Binkošti« in »Ime Marijino*. ktanzonijevo »Vstajenje« je polno stare katolike verske tradicije. Prav besede apostola Pavle: »Ce Kristus ni vstal, je naša vera prazna« — s° bile za Manzonija tista odskočna vzmet, ki ®a je opogumila, da je ustvaril lepo duhovno himno o zmagi življenja nad smrtjo. Pesnik zna na enkraten način povezati zele-P° živost narave z izrednim življenjskim Kristu-s°Vim metafizičnim dejanjem. Vstalega Kristu-Sa Primerja namreč s popotnikom, ki se ni u-strašil daljav poti, ki je pred njim. Odpočil se Je v gozdu, kjer si je istočasno igrivo stresal z Slave list, ki se je utrgal z veje. Himnično, kot da bi donele silovite orgle vseh ^meljskih in nebeških cerkva, done verzi Mandljevih »Svetih himen« v zmagoslavje Vstajenja: »Prav tako pokrov kamniti / proč z izdolbe votline / pahnil je ta Zmagoviti, / ko je . ^Ša spet iz temnine / predpekla ob Gospodu dla / in molčečemu dejala: / Vstani, jaz sem ^haj, glej.« — Vedno znova, v pretekli dobi in danes, so se Usniki in pisatelji vseh krščanskih narodov shušali približati skrivnostim velikonočnega spodila, na svoj način so ga izvirno podoživeli in st° na utemeljen literarni način na novo predivih. »Na svojem križu Jagnje Ti premilo / si lok iru s krvjo, ki pomirila / je večnega Očeta ea° silno. / Je Tvoja žrtev, Jezus, njemu za- °stila, ljudem ni treba več pekla se bati, / si ivrica, ki mir je potrdila«, je že na začetku { • stoletja zapel sloviti španski dramatik in ®6snik Lopez de Vega. Vedno znova se v števil-^ “ sonetih tega velikega mojstra španske bese-Pojavlja podoba grešne in izgubljene ovce, ^ katero potrpežljivo čaka ranjeni in križani °bri Pastir v svoji neskončni milosti. Naivno, a čisto in globoko, podoživeta vernost v'h krščanskih obdobij je razmahnila tiste 'kovalne sile, s pomočjo katerih so nastale 'žri edno pronicljive in prepričljive velikonočne "shii. 2e okrog leta 370 po Kristusu je Ambro- hapisal »Velikonočno himno«, v kateri ime- Je vstajensko sporočilo »skrivnost brez prišle; kjp {ill t>t; "ja. re»- Za Ambrozija, ki se v popolnem zaupa- Slobinsko sooča in spaja z bistvenim sporo-0tP krščanstva, je velika noč naj čudovitejši aznik bivanja, najskrivnostnejša resnica biva-»Na lastni vrvi zdaj se grozna smrt obe- v ' najvišje življenje umre, / da vsa bivanja Večno bivanje prevesi.« — Adam iz Svetega Viktorja je avtor občudova-^»^stajenske sekvence«, v kateri poje, da ob je lh' noči «ogenj hitro gori, voda se veseli, dan čisto bel. Novo življenje se smeji, življenje je strlo smrt; povesi meč, pusti nas naprej, v božjo milost naprej ...« Velikonočni praznik je tudi v novejšem času vedno znova vznemirjal pesnike in pisatelje. Eno najpomembnejših romunskih proznih del »Velikonočna sveča«, ki ga je že v 19. stoletju napisal Ion Luca Caragiale, pripoveduje v divjem, ekspresionistično pretiranem in naturalistično zdinamiziranem stilu o strahu »večnega Juda«, ki se v velikonočni noči ubrani morilčeve roke. V prepiru in samoobrambnem boju premaga napadeni židovski gostilničar Zibal morilca Ghe-orgeja in njegovo podlo roko, v ognju zažge kot velikonočno svečo. To v brutalnem naturalizmu sporočeno dejanje omogoči v strahu živečemu Zidu, da se osvobodi negotovosti, sredi katere se nahaja. Sedaj lahko živi v varnosti in miru. V tem romunskem proznem tekstu je seveda velikonočni motiv, tako kot velikokrat v svetovni literaturi, prepleten in povezan z mnogimi negativnimi predsodki o »izgubljenem ljudstu Judov«, ki še izvirajo iz srednjega veka in so v ruskem in drugih pravoslavjih velikokrat naleteli na negativen odziv tedaj nerazgledanih vernikov. Velika noč služi kot atmosferski motiv in učinkovito tematsko sredstvo mnogim, tudi nekrščanskim, pisateljem pri ustvaritvi literarnega projekta. Znani francoski komunistični pisatelj Louis Aragon je tako na primer avtor pomembnega romana »Veliki teden®, ki je pre- Pomlad v Bregu — Zabrežec v ozadju Glinščica (Foto M. Magajna) veden tudi v slovenščino. Aragon pripoveduje o Napoleonovi vrnitvi iz pregnanstva na otoku Elbi v velikem tednu leta 1815, ko je francoski kralj Ludvik XVIII. s svojimi ministri in lakaji, kolikor ga niso zapustili, na tragično-komičen način pobegnil iz Francije. Aragon je napisal zgodovinsko-filozofski roman, ki le časovno obkroža velikonočno temo. Vendar je Aragonovo pisateljsko izročilo, čeprav je predvsem le druž-beno-kritično, nadčasovno privzdignjeno. Dogodki Aragonovega »Velikega tedna« namreč težijo v široko razvejano perspektivo novega osveščenega in vstalega človeštva, ki se imenuje »nova bodočnost«. Manj znano je, da je tudi sodobni poljski pisatelj Jerzy Andrzejewski napisal zanimiv roman z istim naslovom »Veliki teden«. Tudi tokrat se avtor samo obrobno dotika velikonočnega dogodka, po katerem je delo dobilo ime. Vendar je, kljub svobodnemu pisateljskemu načinu, ta poljski literarni »Veliki teden« bistveno povezan z izkušnjo hudega človeškega trpljenja, tako podobno Kristusovemu trpljenju v velikem tednu. Andrzejevvski pripoveduje grozljivo zgodbo likvidacije varšavskega židovskega geta v drugi svetovni vojni na primeru trpke usode poljske Židinje Irene Lilien. »Grški pasijon« slovitega grškega pisatelja Nika Kazantzakisa je bistveno krščansko napisana knjiga o trpljenju pogumnega grškega naroda v boju s Turki. Podoba pa je, da je simbol vstalega Kristusa, ki je v romanu vidno prisoten, vendarle nacionalistično patetiziran. Kristus pri Kazantzakisu ni le nedolžno in spokojno Jagnje. temveč se nenadoma pojavi v podobi silovitega Leva. Pisatelj ob tem prenovljenem, a problematičnem Kristusovem simbolu dobesedno pristavlja: »Pravičnost zmaga le tedaj, če je oborožena!« Kljub temu Kazantzakis učinkovito pristavlja: »Kako naj Boga ljubimo? Tako, da ljubimo ljudi! Kako naj ljubimo ljudi? Tako, da jih peljemo na pravo pot! Katera je prava pot? Tista, ki vodi navzgor!« Eno najpomembnejših novejših literarnih del z velikonočnim motivom je napisal sodobni grški pesnik Angelos Sikelianos. Njegova velika pesniška zbirka »Velika noč Grkov« je po avtorjevih besedah »spontan poizkus, pokazati koz-mos religiozne podzavesti sodobnega človeka«. — »Vizijo kozmosa postavljam v krog izven časa in prostora, tja, kjer se nahaja podoba vsega bivanja. Dovršitev nadčloveške kozmične pojave, kot je bila Kristus, ne merim ,po mesu’, tem-ceč po .duhovni potenci’, ki za svojo uveljavitev potrebuje celotno človeško zgodovino ...« Odločilni literarni zgodovinarji so mnenja, da je Sikelianosova epično-lirična pesnitev »Velika noč Grkov« eno najpomembnejših del sodobne svetovne krščanske literature. Meri se lahko le še z nekaterimi stvaritvami francoskega pesnika Paula Claudela, z Eliotovimi verzi in določenimi pesnitvami Wystana Hugha Audena. Malo znano je, da je tudi svetovnoznani švedski dramatik August Strindberg leta 1901 napisal religiozno motivirano dramo v treh dejanjih, ki jo je imenoval »Velika noč«. Dejanje se odvija na veliki četrtek, petek in soboto in prikazuje trpljenje neke sodobne družine. Ta Strindbergova drama je odsev njegovega religioznega iskanja, ki je bilo v nekaterih obdobjih dramatikovega življenja zelo močno. Ruski pisatelj Lev Nikolajevič Tolstoj je prav tako kot Fedor Dostojevski s svojim pisateljskim peresom vedno znova obkrožal bistveno religiozna vprašanja in dejanja. V romanu »Vstajenje« je klical po obnovitvi in samoizpopolnitvi novega, vstalega človeka in človeštva. To obnovitev je povezal s kritiko nerazrešenega socialnega stanja, ki ga je treba spremeniti. Trpljenje križanega Božjega Sina je zlasti v srednjem veku rodilo vrsto tako imenovanih pasijonskih iger, ki so jih uprizarjali tudi na Slovenskem. Te pasijonske igre pa so bile znane tudi drugod po Evropi. Posebno priljubljene so (Dalje na 8. strani) Velika noč v svetovni književnosti (nadaljevanje s 7. strani) bile na nemškem prostoru. Igrali so jih na Bavarskem, ob Renu, v Frankfurtu, na Dunaju, na Tirolskem, v Švici, v Franciji, na primer v Ar-rasu, a tudi v Parizu, v Španiji in drugod. Nič manj znane in priljubljene so bile velikonočne igre, ki so pripovedovale o Kristusovem velikonočnem vstajenju. Sprva so jih uprizarjali v latinskem jeziku, pozneje pa v jezikih evropskih krščanskih narodov. Prva velikonočna igra je izpričana iz dvanajstega stoletja iz španskega kraja Ripoll. Druge najstarejše velikonočne igre so uprizarjali v Holandiji, v Franciji, na primer v Toursu, a tudi drugod. Igrali so jih po vsem nemškem prostoru, v Podonavju in ob Severnem morju, na Tirolskem in na Koroškem. Velika noč se je velikokrat pojavila tudi v delih slovenskih pisateljev in je bila zlasti pri Ivanu Cankarju ena vodilnih simboličnih religi-ozno-socialnih literarnih tem. Nič manj ni zanimala recimo islandskih literarnih ustvarjalcev. Hallgrimar Peturssom je že leta 1666 objavil tako imenovane «Pasijonske psalme«, v katerih je prikazal Jezusovo trpljenje in Kristusovo vstajenje. Prav ta islandska religiozna stvaritev je eno najpomembnejših verskih duhovnih dejanj evropskega 17. stoletja. Ob veliki noči se narava čudežno prebudi iz zimske otrplosti. Topla sončna svetloba ogreje duše in srca ljudi, ki si žele novega, svetlega letnega časa, na katerega so tako dolgo sredi zimskega mraza in teme nestrpno čaali. Ali zato sploh še začudi morda malo znano dejstvo, da je bil prav krščanski praznik vstajenja že davno v preteklosti, ob nastajanju današnjih izoblikovanih narodnih literatur, ena glavnih ustvarjalnih spodbud. Etiopska književnost, georgijska književnost, Kopska in staroruska književnost, staroarabska in krščansko egiptovska književnost so samo nekateri primeri zgodnjega religioznega verskega ustvarjanja. Dokumenti vstalega človeškega duha ne obstoje le v grščini ali latinščini, temveč tudi v starofrancoščini. V Cler-mont-Ferrandu hranijo enega naj starejših francoskih rokopisov iz 10. stoletja. Imenuje se »Trp- ljenje Kristusovo«. Stara španska, portugalska, italijanska ali angleška književnost je neločljivo povezana s tem osrednjim krščanskim praznikom in s tem osrednjim krščanskim verskim sporočilom. Tudi sodobni sovjetsko - ruski pisatelj in Nobelov nagrajenec Boris Pasternak se mu prav tako kot Aleksander Solženicin ni izognil. V romanu »Doktor Zivago« je objavil pretresljive »Pesmi Jurija Zivaga«, polne človeškega trpljenja in svobodno doživetega religioznega hrepenenja. Ena od osrednjih pesmi se imenuje »Veliki teden« in govori o mogočni in upanja polni Besedi, ki na veliko noč pretrese ljudi, živali in stvari in jim sporoči, da je vstajenska sila premagala grozo in smrt življenja. (Prva objava po oddaji v Glasu Nemčije, Koeln 1979) —o— V zadnjih dneh nezadržno raste vrednost ameriškega dolarja. Tako je 1. t.m. en ameriški dolar veljal v Italiji 912 lir, s čimer se je približal rekordu iz leta 1976, ko je veljal 914 lir. SSk v deželnem Deželno tajništvo Slovenske skupnosti se je 25. marca sestalo v Jamljah in razpravljalo o zadnjem razvoju dogovarjanj med strankami DC, PSI in PRI za sestavo novega deželnega odbora. V zvezi s tem je tajništvo SSk po skrbni preveritvi stališč in predlogov za rešitev deželne krize, ki so upoštevali tudi enakopravno soudeležbo Slovenske skupnosti, z zaprepade-njem ugotovilo, da je prav socialistična stranka tista, ki je za svoje sodelovanje z desno strujo KD v novem deželnem odboru zahtevala izključitev SSk iz nove snujoče se večine deželnega odbora. Če bo to stališče PSI dokončno potrjeno in uresničeno ob umestitvi nove deželne vlade v prihodnjih dneh, si SSk pridržuje popolno svobodo nastopanja in razkrinkanja vseh proti- NOVI POKRAJINSKI SVET SLOVENSKE SKUPNOSTI V TRSTU V sredo, 26. marca, se je sestal novi pokrajinski svet Slovenske skupnosti na Tržaškem, izvoljen na kongresu 1.-2. marca letos, da iz svoje srede izvoli predsedstvo sveta in izvršni odbor. Na osnovi sporazuma med predstavniki list je svet najprej izvolil predsedstvo pokrajinskega sveta, ki ga sestavljajo: Ivo Jevnikar - predsednik, Boris Gombač - podpredsednik, Antek Terčon - tajnik. V novi izvršni odbor pa so bili izvoljeni: Drago Stoka, Miro Opelt, Mario Maver, Rafko Dolhar, Alojz Tul, Silvester Metlika, Marija Brecelj in Boris Slama. Za političnega tajnika je pokrajinski svet potrdil Zorka Hareja. Na isti seji je pokrajinski svet ustanovil naslednje strokovne komisije: za pravne in urbanistične probleme, za šolstvo, za družbena občila, za sindikalna-gospodarska vprašanja, za ženska vprašanja ter za krajevne ustanove. svetu v opoziciji slovenskih izpadov s strani tistih, ki sicer izjavljajo, da so za enakopravno sodelovanje slovenske manjšine pri vodstvu naše narodnostno mešane dežele. V skladu s tem tajništvo izjavlja, da bo SSk primorana preiti v opozicijo proti snujoči se večini na deželi. —o— V Beogradu so v sredo, 2. t. m., podpisali novo pogodbo o gospodarskem in trgovinskem sodelovanju med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Jugoslavijo. Pogodba velja za nedoločen čas. V okviru finančnega sodelovanja bo EG$ prispevala v 5 letih 230 milijard lir predvsem gradnjo nove avtoceste od jugoslovansko - avstrijske meje na severu do meje z Grčijo na jugu. Nova pogodba je tudi v popolnem sklad^ z gospodarsko vsebino osimskega sporazuma. Sveti Metod tretjič v Rimu: prva ali tretja slovenska metropolija? letos poteka 1.100 let, odkar se je sv. Metod, panonsko moravski oziroma tedaj le še moravski metropolit odpravil v »Rim, 'kamor je bil poklican zaradi obtožb svojih nasprotnikov, predvsem bavarskih škofov, pa tudi zaradi nasprotovanja moravskega kneza Svetopolka. Metoda je na poti spremljal knezov svetovalec Zemižizn. V Rimu se je Metod opravičil vseh obtožb krivoverstva pred papežem Janezom VIII., in sicer z zares sijajnim zagovorom. Toda njegova obramba pravovernosti je bila tokrat mnogo težja kot leta 868, ko sta bila v Rimu skupaj z bratom Cirilom in je tedaj vso rimsko javnost prevevala hvaležnost obema bratoma, ker sta bila v Rim prinesla svetinje papeža Klementa. Metod je v obrambi staroslovenskega bogoslužja pokazal tudi tokrat izredno osebno veličino in diplomatsko spretnost. Na Svetopolkovo željo pa je papež ob tej priložnosti posveti! za škofa v Nitri spletkarskega bavarskega duhovnika Vihinga, 'kateremu pa ije ukazal, da mora biti povsem pokoren svojemu nadškofu Metodu. Vihing se tega ni držal in je nenehno rovaril proti svojemu nadškofu in proti staroslovenskemu bogoslužju na Moravskem, tako da je odločilno pripomogel k zatrtju tega bogoslužja po Metodovi smrti (885). Kot že omenjeno, označujejo viri svetega Metoda v tem času za moravskega nadškofa. Toda, ko je bila škofija leta 869 ustanovljena in je leta 870 zaživela, je bila panonsko-moravska. Žitje sv. Metoda poroča, da je papež Hadrijan II. leta 869 poslal Metoda s poslanico k panonskemu knezu Kodu. V tej poslanici naznanja papež knezu predlog o ustanovitvi panonske nadškofije in zaključuje: »Sprejel pa ga je Kocel z veliko častjo in ga zopet poslal k apostoliku in dvajset mož, odlične ljudi, da bi ga posvetili v škofa v Panonji, na prestol sv. Andronika, kar se je tudi zgodilo...« Prof. Franc Grivec, najbolj priznani ciriloslovec, pravi takole v svoji odlični knjigi »Sv. Ciril in Metod« (Celje 1963, str. 96): Tako je bila na koncu leta 869 ali 870 ustanov- ljena panonsko-moravska nadškofija pa svoji zg0' dovinski cerkvenopravni podlagi pravzaprav panop' ska, po večini vernikov panonsko-moravska, nazadnje po Koclovi odstavitvi pa le velikomoravsk^-Papež Janez Vlil. je Metoda še leta 879 imenov^ le panonskega, leta 880 pa že samo moravskeg3 nadškofa. Tako v pismu Metodu z dne 14. junija 879: »Re' verendissimo Methodio archiepiscopo PannonienS'5 ecclesiae.. .« V pismu, poslanem junija 880 knezu Svetop0'’ ku, pa: »Confratre nostro Methodio reverendissim0 archiepiscopo sanctae ecclesiae Moravenis.. •“ Cerkvenopravna podlaga te nadškofije je san10 panonska in sicer kot naslednica starokrščans^ škofije v mestu Sirmium (danes Sremska Mitro^1 ca), ki jo ije ustanovil sv. Andronik, leta 582 pa s° jo uničili Avari. Stara nadškofija v Sirmiju je ta^0 prenehala. Sirmium je bil sicer na obrobju Par,° nije; danes se ta kraj nahaja že med srbskim 'n hrvaškim ozemljem, toda to v ničemer ne spre'1111 nja tedanji nadškofiji njenega panonskega znač#' Spodnja Panonija s knezom Koclom na čelu P9 je bila takrat slovenska 'kneževina, s središč^ v Blatenskem Kostelu, kjer je bil knezov dvor kjer je tudi Metod sprva bival, preden ga Bav3r niso odpeljali in zaprli v Ellvvangenu. Po letu 8" ' Žgoč problem: pomankanje družabnosti Vsakdo, ki ima družino, ve, kako hud problem je v naših narodnostno mešanih krajih pre-skrbeti otrokom slovensko druščino. Tu nimamo v mislih slovenske šole, kjer lahko pridejo otro-Cl v stik z drugimi otroki. Toda popoldnevi so dolgi, otroci bi se radi igrali in se nimajo s kom. le, da žive slovenske družine v Trstu raztre-Seno in včasih daleč narazen. Vzroki so še drugi 'n med njimi neka čudna zaprtost mnogih sl' Venskih družin pred stiki z drugimi družinami. Vsakdo hoče, da ostane njegov dom čimbolj nehoten, noče obiskov, noče, da bi prihajali drugi °troci v hišo in zato tudi svojih ne pusti nikakor. Delno je temu vzrok tudi strah, da se ne bi otrokom med igro na kakem drugem domu, v kaki drugi hiši ali na kakem tujem dvorišču kaj 2Sodilo, še bolj pa strah, da bi moral v zameno *udi sam kdaj sprejeti v goste druge otroke in si Za nekaj ur prevzeti odgovornost zanje. Do neke rnere je morda v tej odljudnosti vzrok tudi so-Clalni predsodek. Naši ljudje se branijo stikov z 'judmi, o katerih mislijo, da so po svojem so-Clalnem položaju nižje od njih, ne branijo pa se seveda stikov in prijateljstva z bogatimi, toda ti Navadno tudi ne silijo v družbo z revnejšimi ozi-r°ma socialno nižje stoječimi. Tako trpijo otroci 2aradi osamljenosti. To je vzrok, da jih prej ali slei zanese v tujejezično družbo in s tem je po-Sosto že napravljen prvi korak v asimilacijo. Za-tadi take družbe potem mnogo slovenskih otrok Po slovenski osnovni šoli nadaljuje šolanje v ita-'lanski srednji šoli ali pa jih vpišejo starši že po slovenskem otroškem vrtcu v italijansko osnovno Solo. . Osamljenost pa tlači veliko mladih Slovencev 1 Slovenk tudi v letih dozorevanja in celo mla-d°st. Mnoga slovenska dekleta kljub svoji zavedati ne morejo navezati stikov s sebi primerno 'Plado slovensko družbo, v kateri bi lahko našla ^točenca, in tako so prisiljena, da prej ali slej ^denejo bližje poznanstvo in nato zakon s kakim Pdtorn druge narodnosti. Isto se dogaja mnogim ^venskim fantom. Ne pride zadosti v stik s S10Vi kim dekletom druge narodnosti. Mnoga resnično simpatična in celo zelo lepa slovenska dekleta ostanejo zaradi take osamljenosti vse do 23., 24. ali 25. leta brez fanta, nakar jih zagrabi prava, psihološko zelo razumljiva panika, da bodo ostale samke, in sprejmejo dvorjenje tudi dvajset let starejših, celo poročenih moških slovenske narodnosti, ki jih spoznajo morda v slubi. Tako si naprtijo hude probleme, mnogi jih obsojajo, a resnični krivec je samo občutek osamljenosti in strahu, da bo šla mladost mimo njih, ne da bi doživele ljubezen. In zares je mnogo zelo simpatičnih in lepih deklet, ki ostanejo neporočene, ker niso imele priložnosti, da bi spoznale primernega slovenskega partnerja, vzgoja pa jih odvrača od tega, da bi si poiskale prijatelja oziroma moža v tujenarodnem okolju. Zdi se, da nihče ne posveča pažnje temu problemu, ki pa je za mlade hud problem. Nihče ne skrbi za to, da bi omogočal ali celo organiziral srečanja, na katerih bi se mladi Slovenci in Slovenke na Tržaškem in Goriškem neprisiljeno spoznali med seboj in postali prijatelji. Koliko mla- dih slovenskih družin bi se lahko ustvarilo na ta način. Ni plesov za mlade Slovence, ni več prijetnih izletov, kakršne so mladi prirejali celo v času fašizma. Če se kaka družba kam odpravi, gre navadno samo za take, ki se poznajo že od prej in so že razdeljeni po parih, še bolj žalostno pa je, da gre skoro vedno za skupinice, ki pripadajo istemu socialnemu okolju. Celo pevski zbori so vedno bolj samo moški ali samo ženski, tako da se tudi tam fantje in dekleta ne morejo spoznati med seboj. Včasih so se spoznavali in zbliževali tudi pri prosvetnem delu in pri vajah za igre, kar pa je zdaj skoro povsem zamrlo. Slovenske organizacije nimajo več nikakega čuta in smisla za ta zelo človeški problem mladih. Na vse mogoče mislijo, samo ne na družabnost mladih. Tudi tu se kaže, da smo Slovenci mrzli, samotarski tipi; vsakdo ždi v svojem kotičku in si ga skuša opremiti kar najbolj udobno, pri tem pa se ne briga za druge, kvečjemu za take, od katerih pričakuje kakih koristi ali pa misli, da si bo zaradi poznanstva z njimi povečal svoj ugled. Dejstvo je, da je problem osamljenosti najhujši in najbolj bridki problem mnogih slovenskih otrok in že odraslih mladih na Tržaškem in Goriškem in to ne po njihovi krivdi, ampak po krivdi odraslih. Premajhna pokopališča V nekaterih goriških vaseh postajajo domača pokopališča iz dneva v dan nezadostna; število pogrebov narašča, občina ne poskrbi za razširitve in tako pride dan, ko ni več prostora za nove grobove. Taka dva primera lahko zabeležimo v Štandrežu in v Pevmi. V Štandre-žu je že več časa stanje precej kritično, Štan-drežci so že večkrat protestirali pri občinski upravi, ki se pa zmeraj izgovarja, da je treba počakati na odobritev variante k regulacijskemu načrtu, to je sicer res, vendar na variante bi lahko mislili poprej; pred časom so mislili to pokopališče prenesti na glavno, na Tržaško cesto, in zato je bilo precej negotovosti. Nekaj podobnega je bilo tudi v Pevmi, kjer enskimi dekleti. Tako se končno poroči s ka-1 Sq računali, da bodo pokopališče ravno tako kot v Štandrežu prenesli nekam drugam ali celo ukinili in zgradili nekaj novih pokopališč, ki bi bila skupna več vasem. To je vse odpadlo, pevmsko pokopališče bo ostalo, kjer je, vendar tudi tu se sedaj postavlja vprašanje premajhnih površin; zgleda, da je prostora za še dva ali kvečjemu tri grobove. Vendar bi se dalo vprašanje kar precej enostavno rešiti; rajonski svet in številni domačini predlagajo, naj bi za razširitev uporabili zemljišče, ki je že občinsko in tik sedanjega pokopališča na severni strani, treba pa bi bi bilo dvigniti teren, nasuti nove zemlje in zgraditi obrobni zid. Verjetno se ne bodo tu izgovarjali, da morajo čakati variante ... treba je samo malo dobre volje in jasne odločitve. 0 Bavarci odstranijo kneza Kocla, pa stoluje Me-a v moravskem Velehradu. Nadvse pomemben je podatek, da se nadškofi-ludi potem še vedno naziva »panonska« (do 879), 0 močna je torej njena panonska cerkvenopra- ''na Podlaga. In ista pravna osnova se ni spreme- /a tudi potem, ko je bilo leta 880 v papeževem kS|*u imenovana zgolj »moravska«. Ker je bila °nčno Spodnja Panonija slovenska kneževina, je n°nski in slovenski značaj te nadškofije toliko dnejši_ Gre potemtakem za prvo slovensko metropolijo ^ 2a prvega slovenskega metropolita v osebi sv. et°da in ne za nekakšno nejasno »slovensko« askofijo, kot se večini naših piscev še prerndo . P|še. Da je danes ozemlje nekdanje Spodnje Pa- n'le večinoma madžarsko ter deloma srbsko in ne more v ničemer predrugačiti tega dej-^ a- Pa tudi slovensko panonskemu značaju me-°Polije ni mogoče oporekati zaradi pravnega na-^®dstva prvotne neslovenske starokrščanske nad- °fije v mestu Sirmium, ker bi danes na isti na- % lahko spodbijali tudi veljavnost naslova pomožni šk0fov ki so pravno škofje že davno zamrlih Vij. ^Goločeni krogi na Slovaškem oporekajo sicer Venskemu značaju Spodnje Panonije, češ da je bil prvi panonski knez Pribina slovaškega porekla, ker je pribežal v Panonijo iz Nitre. Slovaškega porekla je bil po očetu potemtakem tudi knez Kocel. Toda prebivalstvo je bilo v Panoniji v veliki večini slovensko, okrepljeno z naseljenci iz Karantanije po porazu Avarov. Panonska oziroma panonsko-mo-ravska nadškofija bi bila lahko z narodnostnega vidika kvečjemu skupna Slovencem in Slovakom, saj tedaj med enimi in drugimi (Slovaki so istovetni z Moravani) ni bilo bistvene jezikovne razlike. Okoli leta 900 so kneševino Moravsko in s tem tudi nadškofijo uničili Madžari. Druga slovenska nadškofija oziroma metropoli-ja, slovenska »de facto« in ne »de inre« nastane leta 1751, ko se za avstrijski del Oglejskega patriarhata ustanovi 'knezonadškofija v Gorici. Obsega vse slovensko ozemlje do reke Drave, do stare cerkvene meje med Solnogradom in Oglejem, torej veliko večino slovenskega narodnostnega ozemlja. Metropolija v Gorici pravno (de iure) ni ustanovljena kot »slovenska«, je pa to dejansko (de facto): v veliki večini je njeno ozemlje slovensko, vodijo jo slovenski knezonadškofje — metropoliti, odlične osebnosti v dušnopastirskem in narodnostnem pogledu (kardinal Missia, nadškof Sedej...) Po vsem tem je res nerazumljivo, da se zgodovinsko ne utemelji slovenskega značaja niti gorič- ke niti panonske nadškofije oziroma metropolije in se danes razpravlja o ljubljanski kot »prvi« slovenski nadškofiji — metropoliji, ki pa tudi nima v naslovu izrecnega naziva »slovenska« in tudi ne obsega vsega slovenskega ozemlja, temveč samo onega v republiki Sloveniji. V nekih člankih je bilo sicer že večkrat omenjeno, da Rim skoraj vse do danes ni za Slovence ustanovil posebnega cerkvenega središča. Taka središča so bila namreč za narodnokufturni in duhovni razvoj določenega naroda izrednega pomena. To dejstvo sicer drži, toda takšno gledanje je v svojem bistvu kljub temu zgrešeno. Res je, da sta Oglej in Solnograd krčevito vztrajala na razmejitvi na Dravi (812), mogoče bolj iz tvarnih kot pa duhovnih razlogov in da Rim na tako razmejenem slovenskem ozemlju ni ustanovil pisebnega samo-slovenskega cerkvenega središča. Toda upoštevati je treba tudi to, da je narodnostno (jezikovno) gledanje komaj pojav prejšnjega stoletja, in je za poprejšnja stoletja nesmiselno pričakovati bodisi od Rima bodisi od koder koli kako narodnostno pravičnost v jezikovnem pogledu. Cerkveni jezik je bila latinščina. Cerkev pa je vendarle odigrala svojo nenadomestljivo vlogo v razvoju ter duhovnom in kulturnem napredku slovenskega naroda. (ek) Velika noč Z Veliko nočjo je bilo povezanih nekdaj veliko ljudskih šeg in obredov, ki so segali v sivo davnino, nekateri gotovo še v poganski čas. Velikonočne folklorne šege se po svoji pestrosti in obilju sicer ne morejo meriti z božičnimi, vendar so vseeno bogate in poetične ter so še pred nekaj desetletji prispevale k temu, da je slovensko ljudstvo občutilo veličastnost in veselje tega praznika. V teh šegah se je mešalo versko in posvetno, krščansko in predkrščansko, domače izvirno in prevzeto od drugod. V zadnjem času je marsi-kaka stara velikonočna šega že izumrla, delno pod vplivom spremenjenih razmer delno pod vplivom ideologij in pomeščanjenja ter porabništva, ali pa je na tem, da izumre. Za nekatere niti ni posebna škoda, če gredo v pozabo, posebno ne za tiste, ki so izvirale iz praznoverja. Toda kar zadeva druge, ki imajo globok simbolni pomen, kot npr. pirhi, bi bilo zelo škoda, če bi izumrle. To bi pomenilo resnično obubožanje slovenskega življenja in zmanjšanje življenjskega veselja. Koliko veselja namreč povzročajo v vsaki slovenski hiši, ki je vsaj še nekoliko navezana na slovenske tradicije, ravno pirhi! Ponekod na Slovenskem jim pravijo tudi pisanke, posebno na Štajerskem. To ie ena naših najbolj starodavnih tradicij in zdi se celo, da je še iz predkrščanskega časa, kajti obredno jajce je pomenilo že v starem veku pri raznih narodih simbol neuničljivosti življenja. Kakor se izvali' Šempolaj - Vodnjak pred cerkvijo (Foto Magajna) pišče iz jajca, tako se vedno spet prebudi življenje, narava, iz navidezne smrti pozimi. Krščanstvo je dalo pirhom simbola Velike noči, Jezusovega vstajenja in končnega vstajenja vseh ljudi od smrti. To pa je še en dokaz, kako je krščanstvo po pokristjanjenju Slovencev prevzelo vse najgloblje tradicije in šege ter jih ohranilo s tem, da jim je dalo krščanski pomen. To je storilo verjetno najprej arijansko krščanstvo, ki je prišlo k Slovencem od Gotov, ti pa so prevzeli pirhe kot simbol od bizantinskega krščanstva. To dokazuje že beseda pi- in folklora sanka, ki se ne nanaša na »pisanost« (barvitost) pirhov, ampak na njihovo popisanost s simbolnimi znaki in barvami. Beseda pisati pa je gotskega izvora. Pisanke (in tudi izraz) najdemo predvsem pri narodih, ki prebivajo na ozemljih, kjer so bivali svoj čas pokristjanjeni (arijanski) Goti, od Ukrajine do Slovenije, čeprav se je s časom velikonočno jajce razširilo skoro po vsej Evropi. V Sloveniji so znali nekdaj in verjetno znajo še danes najlepše barvati in krasiti pisanke v Beli krajini, pa tudi v Slovenski krajini (Prekmurju). Povsod pa so jim dajali velik pomen kot simbol Velike noči in imele so glavno vlogo pri velikonočnem »žegnu«. Otroci so bili presrečni, če so dobili v dar lepo barvano ali celo z risbo okrašeno pisanko. Zaljubljenci so se medsebojno obdarovali s pirhi. Razvile so se razne igre s pirhi, kot npr. »hokanje« (sekanje) pirhov s kovanci. Kdor je znal spretno zadeti pirh na tleh ali v roki soigravca s kovancem, da se je zasadil vanj, je bil pirh njegov. K šegam velikonočnega tedna je spadalo tudi »raglanje«. Ragla je bila nekak klopotec, ki je nadomeščal mašni zvonec, ko so šli zvonovi v »Rim«, t.j. ko so morali umolkniti (za Veliki petek in soboto do vstajenjske procesije). Toda ragle niso uporabljali samo pri obredih velikega petka in sobote v cerkvi, »ra-glali« so na vse pretege tudi otroci zunaj, o-krog cerkve in doma. Seveda pa ne v hiši, ker je šlo klopotanje ragel preveč skozi ušesa. Raglati so smeli samo na dvorišču. Lepa folklorna velikonočna obreda sta bila raznašanje blagoslovljenega ognja po hišah in trošenje lupin od pisank (pirhov) okrog hiše in vrta, da bi blagoslovljene lupine odvračale kače od domačij. Najlepši in najpomembnejši šegi, izraza resničnega velikonočnega veselja, pa sta bila »že-gen« in vstajenjska procesija. Z »žegnom« so imele veliko veselja žene in dekleta. Vsaka je želela nesti pirhe in druge velikonočne dobrote k blagoslovu v kar najlepšem in največjem pisanem jerbasu, prekritem s krasnim vezanim belim prtom. Lepo je bilo videti praznično oblečene ženske, ki so slovesno nesle na glavi jerbase k blagoslovu jedi v cerkvi ali pri kaki kapeli, marsikje kar kje sredi polja. Nazaj grede pa so dekleta hitela, kajti na pol zares in napol za šalo je veljalo, da se bo tista, ki bo prva pritekla domov z jerbasom, prva poročila. Vstajenjska procesija je bila pozno popoldne; šla je od kapele do kapele po vasi in po polju. Bil je čudovit pogled na dolgo procesijo. Duhovnik je stopal pod »nebom«, t.j. pod baldahinom, ki so ga nosili postavni možje. Ta čast je bila v hišah dedna. Prav tako nošenje cerkvenih bander, ki so vihrale v vetru. Otroci so prvi šli v procesiji, nato dekleta, fantje, moški in žene. Po stanovih pa ni bilo nobene razlike. Tam se je čutila vaška srenja kot ena sama skupnost. Petje velikonočnih pesmi je odmevalo po vasi in med hišami in ministranti so na vso moč zvonili z zvonci, ki so prišli iz Rima, t.j. iz prisilnega molka velikega petka. Na velikonočno jutro so pri vsaki hiši jedli za zajtrk najprej žegen, navadno po prvi maši. Gospodinja je narezala na velik pladenj blagoslovljeno potico, beli kruh, šunko, klobase in pirhe, nato so vsi posedli okrog lepo pogrnje- ne mize. Seveda ni smel manjkati hren. Celo otroci so ga z veseljem devali v usta, čeprav j* pekel in so se jim solzile oči. VelikonočB1 hren je bil pač nekaj posebnega. Zegen je združil družino kakor redkokdaj in ustvarilv hiši resnično praznično ozračje. Vsakdo je lahko jedel velikonočne jedi, kolikor je mogel. Na velikonočno nedeljo ni šel nihče H1' kamor na obisk. To je veljalo za skrajno ne' spodobno. Velikonočni ponedeljek pa je n*' sprotno veljal za dan obiskov. Gospodar Je napregel lepo »poštriglane« in okrtačene k°' j nje, da so se kar svetili, v koleselj, praZ' nični voz, podoben kočiji, spravil nanj žen° in otroke ali stare starše, in odpeljali so se na obisk k »žlahti« ali prijateljski družini v kako sosedno vas. Če že ne vse, pa bi bilo dobro ohranit1 vsaj najlepše in najbolj pomenljive od teh starih velikonočnih šeg, tako da bo Velika noč tudi zanaprej ostala na Slovenskem, o£l Slovenske krajine in Koroške do Tržaškega praznik resničnega in globokega veselja. Iz Goriške -------------- NOVI URNIKI TRGOVIN Z legalno uro, to se pravi s prihodnji1” tednom bodo nastale nekatere spremembe tu*, di v urnikih trgovin. Stopil bo v veljavo P°' letni urnik, ki pa ne bo enak za vse trg0' ; vine. Tiste z raznovrstnim blagom bodo od' prte od 8.30 do 13. in od 16. do 19.30 vsak J dan razen ob ponedeljkih, isti urnik velja ^ cvetličarne, ki pa so zaprte ob ponedeljkih Jlj sredah popoldne. Jestvine bodo imele slede01 urnik: od 8.20 do 13. in od 16.30 do 19.30' zaprte bodo ob ponedeljkih in sredah popol' dne. Mesnice od 7.30 do 13. ob sobotah ^ prazničnih vigilijah tudi od 16.30 do 19.30' Pekarne in mlekarne bodo odprte od 7. 12.30 in od 17.30 do 19.30. Trgovine z raZ' novrstnim orodjem (železnine, gradbeni in 6' lektrični material, nadomestni deli, radio-t™ so odprte vsak dan od 8.30 do 12.30 in 15.30 do 19.30; za tedenski počitek si lahk0 izberejo ponedeljek ali soboto. Dr. Štoka vprašuje... Deželni svetovalec Slovenske skupnosti je P3 I slovil na deželni odbor vprašanje v zvezi z dajo, ki je bila na sporedu radia Trst-A v r>ede [ Ijo, 30. marca ob 14.10. Svetovalec Stoka v ^ jem vprašanju opozarja, da je odaja smešila ^ toliško vero in njene tradicije ter hkrati žal>'a nravna, verska, moralna in zgoodvinska čustvi) velikega dela sloveskih poslušalcev katoliške re. Zato dežl enivstoevael d etaoi shrd etao$ re. Zato deželni svetovalec vprašuje deželni bor, kakšne korake namerava narediti pri ravna teljstvu tržaškega sedeža RAI, da se ugotovi oC* govornost avtorjev oddaje in da podobne odd^e ne bi ponovno prišle na spored. V svojem vpržl šanju svetovalec Stoka pravi, da ne gre samo spoštovanje verskega prepričanja državljan0''' temveč tudi za spoštovanje doolčil republik I ustave, demokratičnega in pluralističnega s'ste” f)0' ma naše družbe in za pravico, da sredstva n* ' žičnega obveščanja ne smešijo državljanov. Vstajenje kot osišče in središče življenja ® nadaljevanje s 1. strani sonc, ki so tisočkrat večja od našega majhnega zemeljskega Sonca. In vendar je prav velikonočno sporočilo tisto, ki v nesmisel neskončnega vesolja prinaša smisel duhovnega bivanja. Zemlja je resda le ob-T°ben in neznaten planet, a vendar je to °duhovljen planet, planet življenja, ki ga ^ Preplavila topla vstajenska božja bese-a’ močna in lepa beseda večnega življe-nlaj ki je v misteriju Kristusovega veliko-n°čnega vstajenja doživelo svojo smiselno • Utrditev. Tu, v vstajenskem dogodku, je osrednje °sišče in središče človeškega in zemeljske-življenja za vse kristjane, ki so to že v z9odnji krščanski dobi globinsko doumeli. Beseda, ki je bila v začetku in pri °9U in ki je bila Bog, kot stoji v evan-S^liju po Janezu, in po kateri je vse po-sialo, ta Beseda je postala meso in je med Uarni prebivala. Videli smo njeno slavo, auo, polno milosti in resnice. Bog-človek, 1 je prebival med nami, je bil in je tisti drešenik, ki nas iz Jaspersovega »strahu, lPada na vse« vedno znova popelje iz kozmične izgubljenosti v svetlobo trajajoče-Vstajenja. Duhovno razumljena Ljubezen do tega zJ-yljenja, radikalna ljubezen do vsega, kar lva, živi in poje in cvete in noče umreti, kar je veliki kristjan in mislec Al-uTt Schiveitzer imenoval »spoštovanje do ' l]Janja«, je ključna gibalna zmet velikostnega sporočila. Šele v radikalno razumeli Ljubezni do vsega bivanja, šele v rabini zaščiti celotnega življenja, usodno totalna resnica Jezusovega sporoči- : tiv, ,eČajev in grozo, krivico in smrt, zatiranje k ubijanje, zaničevanje in preganjanje, la-in obup, kot znake nečloveškega in ,eduhovnega stanja pometlo s sveta. Ven-človeštvo nikoli ni moglo popolnoma ?diti radikalni Kristusovi vstajenski res-Zato tudi tako radi govorimo, da Kri-Usu samo sledimo, da se približujemo nje- ki bi, ko bi mu globalno sledili, nega-sisteme sveta dobesedno vrglo z vseh eniu sporočilu, da ga po svojih skrom-močeh uresničujemo zase zdaj in v bo-nosti. z Vstajensko sporočilo nas bistveno zave-i^e- Njegova resnica ni le resnica krajev 9°! ral je odgovoriti slu; Seveda! in se dela'! neprizadetega. Počakaj trenutek! je mora reči. Prijel je Avgusta, in rešetala sta vprašanje: »Sla napoti kar v štacuno,« r menil Avgust, »napiši listek!« — Kako t°' ali naj napiše listek za svojo lastno štac0' no? Vendar je napisal listek, nekako P°' botnico od samega sebe: »Prejel iz trg0' vine v gotovini in blagu ta in ta znesek Edevart Andreassen.« — Če bi mu prišlo sedaj še kaj navzkd2 ne bi mogel več prenesti. »Tako si potrt' je rekel Avgust. »Najrajši bi se v zemU0 vdrl,« je odgovoril Edevart. Vrtal je in vr! tal, zima je bila pred pragom, nekako 01 prav mogel še enkrat od kraja začeti '•J iti na Lofote, kaj naj torej stori? Zope s culo po svetu? To ga ne bi strašilo, 0 bilo bi silno sramotno za trgovca s štac0' no. Vrtal je in vrtal. Avgustu je rekel_ »Mogel bi začeti spet krošnjariti, hoditi culo, pa sam ne vem, kako naj prideš odtod. Nimam blaga.« Avgust je odgovoril: »Jaz sem pr0'J tako mislil. Blago? Vzemi svoje stare reC in blago za obleko iz štacune in naju opre mi oba.« Pri Založništvu tržaškega -tiska je izšla Monografija o Avgustu Černigoju Zajetna knjiga vsebuje veliko črnobelih in barvnih fotografij, ki ponazorujejo umetniško pot tega našega nekonformističnega in plodovitega slikarja. Občudovali boste lahko Černigojeva prva konstruktivistična dela in njegovo prehajanje iz ene umetniške izpovedi v drugo. Monografijo o Avgustu Černigoju dopolnjuje študija Petra Krečiča, ki v sproščenem in dostopnem slogu vrednoti slikarjevo sporočilo ter dokončno osvetljuje Černigojev delež pri razvoju slovenskega slikarstva nasploh. Knjigo dobite v TRŽAŠKI KNJIGARNI, Ul. sv. Frančiška 20.