France  Pibernik
FILIBERT BENEDETIČ, RAZPOKE. Pesnik Filibert Benedetič pripada tržaškemu književniškemu krogu. Z zbirko Razpoke* se v splošnem smislu pridružuje pisateljema Pahorju in Rebuli ter dramatiku Tavčarju. Tako je zdaj naš zamejski prostor dobil svojega pesniškega oblikovavca. Natis njegove knjige pa je enako spodbuden tudi za nas, saj nas prepričuje, da v tržaškem okolju še vedno rastejo sile, ki nam s svojo ustvarjalno prisotnostjo ohranjajo duhovno dediščino davnih rodov. Če pa je v tej ugotovitvi zajeta že tudi pesnikova obveza, potem mirno lahko zapišem, da Benedetič v svoji pesniški izpovedi z očitno zavzetostjo posega v temelje vprašanj našega današnjega zamejskega človeka, posameznika in celote.
Benedetičeve pesmi so v prvi vrsti izraz svojega časa in prostora. Pesnik se zaveda vseh bremen, ki mu jih nalagata nizek družbeni rod in narodnostna pripadnost, zakaj oba sta bila odločilna v njegovem razvoju, odločilna pri oblikovanju življenjskega nazora. Kdor bo temu dodal še dejanske okoliščine, bo lahko razumel, zakaj je osnovni glas Benedetičeve pesmi pogosto temen, rezek, razklan. Raste namreč iz družbenih nižin, človeške stiske in osamljenosti. Tako snov tega prostora so z družbenega in narodnostnega vidika obravnavali že njegovi predhodniki, toda dejstva in spoznanja sedanjega rodu more izpovedati le človek sedanjosti. To pa ne pomeni le. da je Benedetič oblikoval novi čas, ampak tudi, da ga je oblikoval s sodobnih gledišč. Širše obzorje in globlja prebujenost laže presojata položaj slehernega in mu prisojata res-ničnejše mesto, hkrati pa moreta upoštevati splošne zgodovinske premike, ki odmerjajo nove zorne kote. V tem pogledu moramo Benedetiču priznati mnoge nove ugotovitve.
Te stvari pa ne veljajo samo zanj, ampak za vse. saj poje tudi v imenu dežele, katere del je. Takrat je njegov glas največkrat prepojen s svetlo, a grenko nepopustljivostjo, ki mu pomaga odbržati notranje ravnotežje sredi dane resničnosti. Vsak pojav dobi v njegovi pesniški govorici jasno premerjeno oznako, to ustvarja v zbirki umirjenost, razen seveda, kadar neposredno nagovarja Kras, Brda in Benečijo in mu glas pljuskne v vznesenost. V njej sta namreč izražena neodtujljiva bolečina in globoko spoznanje o naši sedanji bitnosti. kakor je to, recimo, v pesmi Razpoke: .Ve bo dovolj, dokler Slovenec I se iioim s tesnobo smrti, / ki bo zadal mi jo brat, I dokler Slovenec jokam, svojo deželo, kjer valovi brezizranost. I Ne bo dovolj, dokler z našega neba, I boleče prepletenega  z usodo  starih  izročil I  zamrle  sanje dan   za dnem I — snežinke.
* Filibert Benedetič. Razpoke. Tržaški  tisk  1960.
215
smrti prepuščene — / padajo na lla, kjer blato gospodari. Ali pa v pesmi Bene-čanska ljubezen: Noč zrcalo nad Matajurjem razpeta I ko danes po toliko letih opevam spomine i ko danes v Avstraliji si pleteš preteklost I ko si že samomor danes J še enkrat prosim te pridi I in oj poglej svojo reko I kjer se žalostna zbira pozabljena deea.
Nekaj je v Benedetičevi izpovedi, kar že vnaprej onemogoča neizravnane skrajnosti. Deloma je to pripisati besedi sami. deloma pa ta občutek ustvarjajo posamezne uravnane pokrajinske podobe, kot: V portiču vse postaja meliko. i Sonce pomaranča I riše zvečer rdeče podtone I med črnim modrim zelenim. I Mirno postaja samotno. Lahko pa imamo opraviti s povsem novim dejstvom, da je namreč zdanje spoznanje že premagalo davno bolečino in se ločilo od nje.
Benedetičeva pesem je resda postavljena v ožji pokrajinski okvir, vendar bi zamolčali pravo širino, če bi jo puščali v njem. kajti pesnik razširja meje svojega prostora globoko v sodobni svet, vsaj v tistega, ki nas prizadeva. Ne gre samo za ciklus V Benetkah, kjer so poleg spoznanjskih utrinkov tudi raznorodni motivi, ampak gre za celoto. Pesnik je svojo obalo postavil na rob svetovnih morij.
To je tedaj njegov prostor, v njem se je opredeljeval in odločal za svojo lastno podobo; pred nami stoji prizadet, čustven, toda odprt, nesrečen, osamljen, pogumen in jedek, toda dovolj zdrav, da si je že v tem času postavil marsikatero osebno rešitev, čeprav se opira največkrat le na preproste stvari in neznatne trenutke, ki pa v njih najde čiste drobce svojega smisla, recimo: Hvala za sonce, ki me okopa I ki stika oblake na obzorju ! hvala za burjo za češnje in skale I za moj mali narod hvala I in za življenje. Ne jokaj, zemlja. I Hvala da lahko govorim s teboj. Skozi njegovo čustveno in miselno tkivo se pretaka vonljiva zemeljska prvinskost V njej se bržkone skriva eden najmočnejših izvirov Benedetičeve pesniške moči.
Omenjena vsebinska vrednota je močno povezana z Benedetičevo pesniško govorico, z besedo in obliko. Pri obravnavi tega gradiva je seveda treba vedeti, da se je Benedetič slogovno razvijal, da so zato v zbirki vidne razlike med posameznimi deli, da so razlike med posameznimi pesmimi precejšnje, vendar naravno izpeljane. Časovna razvrstitev pesmi bi nam kaj preprosto razkrila razvojne premike, toda v to smer ne moremo. Zato ostanimo pri temeljnih lastnostih sloga, ki nujno izhajajo iz vsebinskega dela pesmi. V osnovi imamo opravek z družbeno pesmijo izrazne smeri 20. stoletja, to moremo ugotoviti po snovi, motivih in po pesnikovem izrazu. Benedetič pri takih pesmih uporablja dolge, nemerjene verze v prav takih kiticah. Vendar je tu prejkone začetek in je potemtakem za oceno Benedetičeve zbirke bolj pomembno tisto, kar je nastalo kasneje. Imam vtis, da je Benedetič delal posamične ali vztrajncjše premike v sodobno pesniško slovnico, pri čemer pa ni nikoli zavrgel svojega izhodišča, kvečjemu se je od njega bolj ali manj oddaljeval. Slogovni premiki zadevajo zlasti stavek kot nujno in razmejeno besedno zaporedje (vedno ponoči kličem med štirimi stenami okno I iskati besede dušo boža dež), omogočajo1 pa mu tudi nove besedne zveze (obrazi grebeni valov tam se srečajo, poljana sokol pobožala kamen mrliča).
Ta zbirka Razpoke kaže Benedetičev dosedanji pesniški razvoj iu zato od nje niti ni mogoče zahtevati kakšne pregnane oblikovne enovitosti. Ne moremo
216
pa ji oporekati tistih notranjih vrednot, ki nam odkrivajo resnično pesnikovo prisotnost in v katerih odmeva globoka slovenska resnica — ne da bi jo reševali, ampak da bi jo vsaj spoznali — in v katerih raste naša beseda, seveda s posebnim poudarkom, da gre za naše zamejstvo.
France   Pibernik
217