882
Slavko Mihalič
Nikola Šop (1904)
TATOV PLEN    Neviden skoz ključavnico vdre v sobo.
V  globoki naslanjač se zbaše.
Teman v obraz, smehljaje se z grenkobo šepetne: Mir, kristali, tiho, čase!
S čarobno slo oči vročičnih zdrami stvari, prej v mrtvem zvoku speče. Navzdol po zidu, iz vseh kotov zmami jih v pest, kjer mu otrpnejo boječe.
Lenobno gleda jih, obrača, tipa. Nad mizo cigaretni dim se vije. Če kdaj katera v grozi le zahlipa, jo silen zgrabi in ji vrat zavije.
Na tleh leže otrple že, ledene.
V  njegovi roki morale so umreti. A on kot kača tiho dalje krene, da bi odkril, kar se razkošno sveti.
Prisluškujoč še v druge sobe plane. Roti: Prikaži se še enkrat, sini! Tedaj mu hladna kaplja v roko kane. — Ne hiti, sonce! Tiho, tiho, petelini!