glasnik sed 16 (1976) 2
23
mtUŠTVENCE IS0GV°lCcE
UDK 39 (497.12) (061.3)
POSVETOVANJE IN REDNA LETNA SKUPŠČINA SLOVENSKEGA ETNOLOŠKEGA DRUŠTVA V MARIBORU
Objavljamo povzetke referatov na posvetovanju Slovenskega entološkega društva o „Predmetu etnologije, varstvu etnoloških spomenikov in etnološkem delu v muzeju". Posvetovanje je bilo 24. in 25. junija v Mariboru, združeno z redno letno skupščino društva.
We publish below abstact reports from the conference of the Slovenian Ethnological Society about ,,The object of ethnology, the protection of ethnological monuments and ethnological work in museums." This conference was held from 24th — 25th June in Maribor, together with the normal yearly assembly of the above asociety. .
REPORTS:
Zmago Smitek, Ljubljana: Individual and group as an
object of ethnological research
Olga Supek — Zupan, Zagreb: Theses for ethnological
methodology
~ Milivoj Vodi pi ja, Zagreb: Celebration of the final
examination as „rite de passage" ~ Peter Fister, Ljubljana: Ethnological research in interdisciplinary work in connection with the protection of ethnological monuments ~ Vlasta Koren, Murska Sobota: Protection of wine cellars in the region of „Ojtamas" in the hills around Lendava
— Anka Novak, Kranj: Changing of valuation of ethno-iogical objects
Marija Makarovič, Ljubljana: Observation with participation (as one of the methods of ethnological field research)
~ Naško Križnar, Nova Gorica: Ethnological film
**»> Smitek, Ljubljana: POSAMEZNIK IN SKUPINA K0T PREDMET ETNOLOŠKEGA PREUČEVANJA
Omenjena teoretične ugotovitve imajo velik pomen tudi za našo etnološko prakso. V nasprotju z načinom dela v preteklosti, ki je pogosto dajalo rezultate dvomljive vrednosti, se danes kaže potreba po globalnih raziskavah, ki bi zajele celotno obravnavano populacijo, obenem pa upoštevale tudi družbeno vlogo vsakega posameznika. Etnologi bi zato morali pri vseh pomembnejših raziskavah posebno še pri raziskavah topogragskega značaja:
1 s statističnimi metodami ugotoviti dejansko strukturo prebivalstva na preučevanem območju,
2.	raziskati vlogo in pomen vseh obstoječih skupin prebivalstva,
3.	napravili poglobljene analize posameznikov kot pripadnikov posameznih skupin. Pri tem bi skušali ugotoviti predvsem, kako posamezniki ocenjujejo svoje kulturno okolje in kako je od teh subjektivnih ocen odvisno njihovo obnašanje.
Tako se bomo v veliki meri lahko izogniti dosedanjemu površnemu sklepanju z nekaj (bolj ali manj slučajno izbranih) posameznikov na celotno skupino, po drugi strani pa tudi zanemarjanju vloge posameznika v drubži. Raziskovanje kulturnih' pojavov v vseh treh razsežnostih (celotna populacija - skupine -posamezniki) bo z upoštevanjem zgodovinskega razvoja in drugih pomembnih dejavnikov nedvomno pripeljalo do novih spoznanj tn sklepov.
Olga Supek-Zupan, Zagreb: TEZE ZA ETNOLOŠKU METODOLOGUU
Osnovno načelo teza je da se etnološka znanstvena disciplina mora zasnivati na slijedečem KONTINUUMU: od najopčenitijih filozofijskih postulata Ikoje dijeli sa ostalim društvenim naukama pa čak i sa nekim prirodnim), preko iirih teorijskih koncepcija i usrnjerenja, do sasvttn konkretnih istraživačkih strategija t istraživačke prakse, tj. „terena". Ne mora, jasno, rad svakog znanstvenika objedinjavati u sebi sve stupnjeve ovog kontinuuma, ali ako on ne postoji na kompletnom znanstvenom pod rtič ju, onda to i nije znanost. Ovaj članak (koji je u stvari zamišljen kao jedan prilog diskusiji! komponiran je u skladu sa tim konti-nuumom.
U prvo m dijelu govori se o teorijskim pretpostavkama za marksističku etnologiju, marksističkom shvafianju fiovjeka, kulture i uloge tradicije, te o marksističkom shvaianju nauke (odnos nauke i filozofije, istraživanja i teorije, problem vrijednosnih sudova, itd.). Drugi dio ukazuje na specifične probleme etnološke znanosti, osobito one koji su aktuelni za nas. Ovdje se pokušava odrediti njen odnos prema društvenoj stvarnosti, njen opči predmet istraživanja i u vezi s time razgraničenje znanstvenog područja etnologije i sociologije. Takoder se daje primjer i2rade strategijskog plana istraživanja na jednom posebnom području etnologije: proučavanju svakodnevne kulture grada. Pothvati te vrste donose i posebne metodske probleme, kao n pr. reprezentativnost sakupljene grade, kulturna heterogenost, interdisciplinarna suradnja, odnos kolektivnog I individualnog rada, etičkl problemi vezani uz urbano planiranje, objavljivanje grade, i si.
Konačno, u posfjednjem dijelu opisan je konkretan primjer etnološkog proučavanja grada Detroita (Sjedinjene Američke Države). Ukazuje se na to da istraživačka praksa, ili kako mi to uvijek kažemo, teren, povratno djetuje na teorijski koncept i plan istraživanja, da ga mtjenja i daje mu novi smisao. Dakle, teorija i praksa nisu samo krajnji polovi jednog jednosmjernog kontinuuma oni su i dijalektičkom odnosu. Autorica je u ovom tromjesečnom projektu u Ijetu 1975. godine učestvovala kao postdiplomski student na University of Michigan, SAD.
Vprašanje medsebojnega odnosa posameznika in družbene dr Li i lit 'e eno ocf ključnih vprašanj etnologije, pa tudi drugih ^ ,.. si ovnih znanosti (sociologije, psihologije, zgodovine, ftlo-stro'^	Etnologi se danes strinjamo z mnenjem večine
^rriakM> da moramo skupine prebivalstva obravnavati.ne novo ,e&evek posameznih pripadnikov, temveč kot povsem sku° kali0vost- Kljub temu je jasno, da do poznavanja take njihov k 'atllto Pr'demo le preko spoznavanja posameznikov in °pred I	odnosov, kot je tudi res, da je nemogoče
K|ju. 1(1 Posameznika ne da bi ga postavili v družbeni kontekst. Posii ^ lltat'wnim tn kvantitativnim razlikam je torej treba kjer	'n družbeno skupino gledati v medsebojni povezavi,
«loto"610*3 cfc,ermi"ira defe prav tako kakor deli determinirajo
Peter Fister, Ljubljana: ETNOLOŠKO RAZISKOVALNO DELO V INTERDISCIPLINARNI NALOGI VAROVANJA ETNOLOŠKIH SPOMENIKOV
Najobsežnejia, najzahtevnejša in obenem najbolj vidna skupina entoloikih spomenikov je tista, ki oblikuje tako imenovano kulturno krajino. Ohranjevanje njene celovitosti pa nI le ohranjevanje njenega likovnega (tvarnega) invetarja od naselij in drugih arhitekturnih detajlov do kultivirane narave (polja, travniki, sadovnjaki . . .) ampak tudi njene vsebine. Prav ta del, ki ga tvorita človek in način njegovega življenje, ustvarja osnovne pogoje za obstoj ali uničenje neke spomeniške kvalitete. Etnološke raziskave, ki „pomagajo razkrivati podobo načina življenja, njegovo spreminjanje in razloge za te spremembe", so
GLASNIK SE D 16 [19761 2
24
¿u t o nujen sestavni del izhodišč, ki omogočajo i spol niti družbeno pomembno nalogo — varovanje kulturnih spomenikov, v tem primeru etnoloških.
Ker je konservatorsku teorija v primerjavi z raziskovalnimi ali muzeo-foškimi izhodišči precej mlajša in ker prav v zadnjih desetletjih nastajajo v njej bistvene spremembe, je raziskovalcem drugih (sorodnih) usmeritev mnogokrat še nejasno, kakšna naj bi bila njihova vloga ali prispevek pri tej nalogi. Ob nekaterih rešenih ali odprtih problemih (Kurnikova hiša kot posamezna arhitektura, Breginj kot ruralno naselje in Tržič kot mestna aglomeracija) skuša referat odgovoriti na vprašanje, koliko lahko entolog s svojimi raziskavami neposredno sodeluje ali pa so take raziskava celo nujne za reševanje problematike pri ohranjevanju nepremičnih etnoloških kulturnih spomenikov in s tem kulturne krajine.
Vlasta Koren, Murska Sobota: ZAŠČITA VINSKIH KLETI V PREDELU „UJTAMAS" V LENDAVSKIH GORICAH
Lednavske gorice so območje z izrazito vinogradniškimi značilnostmi in zaradi več izjemno dobro ohranjenih primerkov ljudske arhitetkutre, so spomeniško območje I. kategorije, zato velja zanje ustrezen režim I. stopnje varovanja. Na predelu „Lljtamas" v Lendavskih goricah se je ohranila skupina kleti, ki so potrebne spomeniško varstvene zaščite. Zato je potrebno obravnavati naslednja vprašanja:
1.	Kleti ne izgubljajo svojega gospodarskega pomena! Ali naj se ohranijo v svoji funkciji spomeniško zaščitene?
2.	Ali bi kazalo ohraniti cel kompleks enajstih kleti, ki delujejo zelo učinkovito?
3.	Ali bi v bližini dvoceličnih in troceličnih kleti kazalo postaviti še enocelične kleti, ki so služile le za hranjenje orodja v goricah in vendar so značilne za Lendavske gorice? i Ali bi postavili tudi blatnjačo, kajti tudi te so gradili tod?
4.	Ali bi kazalo izpopolniti notranjost kleti z inventarjem?
5.	In seveda, kje zaprositi za večja sredstva za zaščito etnoloških spomenikov?
Anka Novak, Kranj: SPREMINJANJE VREDNOTENJA ETNOLOŠKIH PREDMETOV
Ob občutnih premikih, ki jih v zadnjem obdobju doživlja naša etnološka teorija, se zdi prav, da se soočimo z nekaterimi značilnostmi dela v naši etnološki praksi v muzejih.
Zbiranje tvamih dokazov ljudska kulture in načina življenja je prva dolžnost etnologa — muzealca. Sledijo ji skrb za konservacijo predmetov, njih dokumentacija in obdelava in nazadnje predstavitev predmetov. Vse našteta prvine so spremenljivke, ki so pogojene z razvojem etnološke in muzeološke teorije, z delovnimi koncepti posameznikov pa tudi z objektivnimi možnostmi, ki jih ima etnolog na svojem delovnem mestu.
Najosnovnejši motivi zbiranja etnoloških predmetov so: reševanje predmetov pred uničenjem, vsebinsko dopolnjevanje zbirk glede na posamezna pokrajinska, krajevna in kulturna območja. Višja stopnja zbiralnega dela je v zvezi s sistematičnimi, študijsko zasnovanimi raziskovalnimi akcijami etnologa. Pričeval-nost predmeta dobi polno vrednost Šele v kontekstu s siceršnjimi spoznanji o kulturi in načinu življenja obravnavanjega okolja. Ob takem delu se etnologovo zanimanje za predmet poglobi, dobi novo vsebino že ob prvem stiku z njim pa tudi kasneje pri njegovi obdelavi in prezentaciji.
Naše zbirke so izraz starejših pojmovanj predmeta etnologijo. Po svoji vsebini ne presegajo okvira kmečke kulture, prizadevanje po zbiranju dokazov o večplastnosti nosilcev ljudske kulture v vaškem okolju je komaj prisotno. Manjkajo tudi dokazi o kulturi in načinu življenja družbenih skupin v neruralnem okolju; napredek moremo pričakovati šele v okviru študijskih raziskav posameznih družbenih skupin, ki bodo bolj kot to zmore teorija — vzbudile zanimanje tudi za predmete.
Konservaclja in primerna namestitev predmetov je pogoj za njihovo ohranitev. V tem pogledu je stanje po naših muzejih nehvalevrcdno. Naši depoji dajejo vtis, da smo na terenu zbirali predmete — vzorce brez prave vrednosti. Tudi dokumentacija zaostaja za stopnjo vrednotenja, ki je že dosežena v okviru študijske obravnave in prezentacije predmetov.
Muzejska oblika predstavitve predmetov so razstave. Pri tem je
napredek. Poleg starejših — funkcionalne, pokrajinske ali krajevne opredelitve uveljavitev tudi časovne opredelitve. Sociološka determinanta se je doslej uveljavila v enem samem primeru (razstava Slovenska kmečka noša od konca 19. stoletja do danes). Popolnejšo vsebinsko prezentacijo predmeta, njegovega mesta, funkcije in njegovega pomena v kulturi in načinu življenja v obravnavani sredini je moč doseči le s Študijsko pripravljenimi razstavami, ki bi jih morali vselej spremljati vodniki.
Marija MAKAROVIČ, Ljubljana: OPAZOVANJE Z UDELEŽBO (KOT ENA OD METOD ETNOLOŠKEGA RAZISKOVANJA NA TERENU)
Z referatom nameravam po krajši oceni doslej najsplošneje uporabljanih raziskovalnih metod predvsem opozoriti na to, da bi bilo potrebno tudi pri naših etnoloških raziskovanjih končno začeti z metodo, ki jo v literaturi na splošno poimenujejo „samostojno, neposredno opazovanje z udeležbp, klinična metoda, stacionarno delo in monotest metoda". Skratka na metodo, ki je drugod po svetu že več let uporabljajo pisci pomembnih etnoloških in socioloških del — pri nas pa zaenkrat še najintenzivneje sociolog dr. Matija Golob in vsaj delno tudi podpisana.
Zbiralci najrazličnejšega entološkega gradiva in istočasno največkrat tudi raziskovalci se poslužujejo različnih metod za pridobivanje podatkov na trenu, med katerimi so naj pogost nejši intervju in ankatiranje, v posameznih primerih pa tudi pošiljanje vpraša I nie po pošti različnim naslovljencem
Nedvomno sta razgovor in anketiranje za zbiranje faktograf skih podatkov in ugotavljanja načina življenja preteklih obdobij ob izrabi obstoječih pisanih in drugih virov, edini najprimernejši metodi dela na terenu. Obe tehniki - vsekakor ju moramo pritegniti tudi pri stacionarnem delu — pa sta, če ju uporabljamo za ugotavljanje dejanskega, današnjega načina življenja, v marsičem pomanjkljivi in sploh nevzdržni.
Še tako nadroben razgovor in anketiranje nam ne moreta predočiti dejanskega Stanja, utrip vsakdanjega življenja v določeni družbeni skupnosti, pa naj gre za raziskovanje celotne, monografske etnološke podobe ali pa za raziskovanje posamičnih etnoloških pojavov.
Vsekakor terja stacionarna delovna udeležba večjih psihičnih in fizičnih naporov, tudi bivanje med ljudmi, ko se je treba prilagajati ustreznemu delovnemu ritmu in sploh življenjskemu ritmu naselja, ne govori komfortu v prid. Vendar nam prav neposredni stiki s prebivalci dajejo vrsto resničnih, dejanskih podatkov, do katerih se samo z razgovorom in anketiranjem ne bi nikdar dokopali. Skratka: intervju in anketa dajeta vsebinski okvir, opazovanje z udeležbo pa tudi vsebinsko globino.
Naško Križnar, Nova Gorica: POT DO ETNOLOŠKEGA FILMA
Referat ima dva cl&la: informacijski (1.) in agitacijski (2.)
i.
Film kot dokumentacijsko sredstvo in pedagoški pripomoček še ni udomačen v slovenskih muzejih in v njihovih etnoloških oddelkih. Zato ima prvi del referata značaj poročila o splošnem stanju etnol filma v slovenskih etnoloških institucijah.
V razdobju od leta 194S do danes so film kot dokumentacijsko sredstvo uporabljali v raznih oblikah etnologi na ISN p" SAZU, ziasti Sekcija za ljudske Šege in igre ter GNS (bivši GNI), v zadnjem času (od leta 1970 dalje) tudi PZE za etnologijo na FF (bivši Oddelek za etnologijo). Od muzejev edino Goriški muzej i? Nove Gorice (od leta 1972) skrbi za razmeroma redno filmsko dokumentacijo svojih etnoloških akcij oz. posameznih pogla1"' ljudske kulture Omenjena filmska proizvodnja etnoloških film°u v Sloveniji kaže. da igra filmska kamera v rokah etnologa vlogi. Lahko je razširjen znanstvenikov spomin (dokumentaciji ali pa omogoča sporočanje in popularizacijo znanstvenih dognanj (komunikacijsko sredstvo).
2.
Kaj nas uči omenjeni pregled?
Predvsem to, da se lahko slovenski etnologi kljub skrenit1' tovrstni filmski proizvodnji opremo pri nadaljnjem načrtovani1-' razvoja znanstvenega etnološkega filma na že izoblikovane (da n® rečem tradicionalne) modele etnološkega filma, ki so pl°
GLASNIK SE D 16 [19761 2
25
nenančrtne, vendar zagnane in požrtvovalne dejavnosti posameznikov v nekaterih etnol. institucijah.
Hkrati pa moramo nO preteklo obdobje gledati kot na prvi korak in v naslednjem bodobju omogočiti razvoj etnološkega filma na dveh ravneh: al na vsebinski (Kaj nam pomeni „etnološki film"? ), b) na tehnični (Katere so najsodobnejše oz, najučinkovitejše tehnične rešitve? ). Obe ravni moramo slovenski etnologi organizacijsko povezati.
Referat bo končala demonstracija S8mm zvočne lilmske tehnike.
UDK 392 (084.1)
OBITELJSKI ALBUM
Suvremena etnologija, posebno u nekim područjima istraži vanja, bez fotografskog aparata upravo je neza-misliva. I dok setematski spektar baš kao i znanstvena vrijednost etnološke fotodokumentacije gotovo danomice proširuje i upotpunjuje, jedan aspekt fotografije, itekako relevanten za entologiju gotovo je sasvim ignoriran. Jednostavno rečeno, to je fotografija koju etnolog nalazi na terenu več gotovu, kao dio likovnog folklora, fotografija koja, premda u tehničkom smislu uvoz izvana, sadržajno i funkcionalno zapravo nastaje „in situ" kao izraz odretlenih motivacija i potreba ljudi, podjednako u ruralnoj ako i u urbano) sredini. U Širokim kulturno-historijskim mjerilima ona je, dakako, mlada (u našim krajevima, a tako je više-manje i Sirom Evrope možemo je pratiti od kraja XIX st,), no istovremeno i dovoljno stara da se mogla formirati izrazito tradicionalno, u nekim vidovima čak konzervativno — i u sadržajnom i u stilskom pogiedu. Ova osobina daje joj punu legitimnost kao predmetu etnološkog proučavanjaJ'
Polazimo, dakle, od tvrdnje da ona kategorija fotografije koja se obično naziva obiteljskom, za razliku od znanstvene, umjetničke tli dokumentarne, i to bez obzira da li ju izraduje naručeni profesionalni fotograf iN r,amater" i bez obzira na sredinu u kojoj je nalazimo krije u sebi saznanja koja mogu baciti svijetlo na razumijevanje 'judskog ponašanja i u širim okvirima. S obzirom na svoju neospornu faktografsku egzaktnost, a i neke druge osobtne koje če biti spomenute kasnije fotografija je nietko prikladan predmet za gotovo sve vrste pristupa koit postoje u etnologiji, a to su, široko uzevši, strukturalni, funkcionalni i historijski. Ovom prilikom nečemo se upuštati ni u kakvu konkretnu študiju, niti u razradu bilo kojeg pojedinog pristupa, nego čemo Pokušati ukazati na opseg, prirodu i slojevitost problematike koja proizlazi iz razmatranog fenomena, (Pod terminom fotografija u daljnjem tekstu podrazumijeva se 'sključivo obiteljska fotografija u gore naznačenom smislu)
Počnimo od definiranja prirode same fotografije, nJenih specifičnih karakteristika i odnosa prema pojavna stvarnosti. Kao prvo — fotografija je analogon v,zuelne stvarnosti. Kao drugo — ona je bezvremenska što le te°retski istoznačno sa statičnošču tvoreči time medij Vl^uelne komunikacije koji je izvan domene „primarne" Varnosti i njenih parametara (vrijeme, gibanje, itd.). Treča ie dvodimenzionalna, što takoder predstavlja
on od „prirodne" percepcije svijeta. U okviru Pmenutih parametara fotografija može prikazivati bilo
koji fragment vizuelne stvarnosti. Važno je imati na umu ovu potencijalnu univerzalnost jer u odnosu na nju upada u oči upravo dogmatski strogo odreden opseg realiziranih sadržaja. Več sam provizorni termin kojeg smo nadjenuli ovoj kategoriji fotografije govori o granicama tog opsega — obitelj. Drugim riječima, od čitavog svijeta oko sebe čovjek (preciznije, prosječni evropljanin) gotovo bez-iznimno jedinim predmetom vrijednim ovjekovječenja smatra — sebe, odn. svoju obitelj, a nakon toga — svoj materijalni posjed. No, ¡demo dalje. U okviru ove, primarne selekcije postoji i daljnja i to u pogledu sadržaja, prilike povodom koje se fotografira, kompozicije i stila. Premda tu postoje, naročito u pogledu stila, znantne razlike — vremenske (moda), prostorne i socijalne, osnovni kriteriji selekcije su upravo univerzalni. Uz individualne portrete fotografski se obavezno ovje-kovječuju obredi prijelaza (rites-de-passage) kao npr. krstitke, firma, proslava mature, svadba, smrt (u gradu je ovo uglavnom izostavljeno zbog pritiska tabua smrti) rodendani, fašnik, itd. Postoje i drugi momenti u životu kod koji h se fotografiranje smatra obaveznim, npr. hodočašče ili turističko putovanje, ali i njih jedna bitna osobina povezuje s obredima prijelaza, a to je — izvanrednost, nesvakodnevnost. Oljičan, svakodnevan život i ljudi onakvl kakvi jesu za fotografiju ne psotoje. Čak i portret nije slika čovjeka u njegovoj tjelesnoj i duševnoj zbilji, nego u njegovom idealnom liku. Taj lik tvori kao prvo poza — bilo ukočena i dostojanstvena, bilo vesela, ovisno o prilici. Nadalje, svečana ili posebno fina odječa. Od tehničkih postupaka ovamo spadaju retu-širanje koje ima za cilj uklanjanje bora, te eventualno koloriranje. Važna je i pozadina — često idilična, orjentalna (predodžbe o bogatstvu Orjenta, paradeisos?), kao i dekorativni detalji — barokni ili bukolički. Ovoje bio instrumentarij estetske iluzije. Etička iluzija postiže se prvenstveno kompozicijom: muž, ako je stvarno i niži od žene ili jednake višine kompozicijski je uvijek viši; vojnik, premda u pješadiji nekoč se slikao na konju. Svi momenti, a moglo bi ih se navesti još sijaset navode na upravo paratioksalan zaključak, a to je da fotografija ne predstavlja zrcalnu sliku svijeta stvarnosti nego svijeta ideala. Fotografski korpus sakupljen u vidu albuma i strukturiran kao obitefjski curricuclum vitae odražava više zamišljeni nego ostvareni red, podsječajuči na nekadašnje popularne prikaze životnih dobi.2) Kompozicija fotografije, odn. ako se radi o grupi, raspored pojedinih osoba, nipošto nije stvar slučajnosti ili arbitrarnosti. Sa semiotičkog stanovišta gledano, prostorni raspored osoba na fotografiji je „jezik" koji govori o njihovim medusobnim odnosima na nivou socijalne strukture. Ovo se naročito dobro može promatrati na svadbenim fotografijama. Sve one, bez obzira na konkretne razlike prvenstveno predstavljaju deklaraciju o spajanju dvaju obitelji putem veze dvaju njihovih predstavnika. Raspored na fotografiji, baš kao i raspored za svadbenim stolom strukturiran je hijerarhijski i to centripetalno, prema mladencima. Nasmješeni izraz lica koji predstavlja dio poze svadbene fotografije govori prvenstveno o kulturnim vrednotama vezanim uz brak i ženidbu a ne o stvarnom raspoloženju.
Dosad smo promatrali fotografiju u njenom semiotič-kom vidu — kao poruku o nečem što se dogada, odn. shvatimo ti je kao poruku čiji su pošiljaoc i primaoc udaljeni u vremenu, o nečem što se dogodilo. Fotografija, medutim, naročito svadbena, ali i kod drugih obreda prijelaza ima i svoj ritualni aspekt, u daljoj asocijaciji čak