IZHAJA VSAK ČETRTEK	M	Posamezna
34138 Trst, G. D'Annunzio 27/E, HA ■ M MS M ■	■	■	III	Letna	50.000	lir.	Za	inozem-
sena°po?ta?eTTrsf43Tepoštni Im! I I MM I I | I	I	letna	55	000
čekovni	13478341	■	■	M	U	■	■	■	■	■	H	■	~	Oglasi	po	dogovoru.
TEDNIK	W	W	SETTIMANALE
ŠT. 1873___________________________TRST,	ČETRTEK	29.	APRILA	1993_________________________LET.	XLI.
Občni zbor naših denarnih zavodov
Stebri našega zamejskega gospodarstva
Kocka je padla!
Samo dober mesec nas loči od novih volitev v deželni svet Fur-lanije-Julijske krajine. Volitve bodo namreč v nedeljo, 6. junija. Potekale bodo po novih predpisih, katerih glavna novost v primerjavi z dosedanjim volilnim redom je prag, ki ga mora kandidatna lista prekoračiti, če hoče sodelovati pri koriščenju prejetih glasov. V vsaj enem volilnem okrožju mora neposredno izvoliti enega kandidata. Gre za zapreko, ki jo je postavil zakonodajalec — v našem primeru deželni zbor, kateremu pravkar poteka mandat — da bi se prepreči-
DRAGO LEGIŠA
lo preveliko cepljenje glasov, katerega najvidnejša posledica je prisotnost več manjših političnih skupin v deželnem svetu.
Ni tu mesto, da bi se spuščali v podrobnosti novih volilnih predpisov. Ne moremo pa mimo ugotovitve, da je zaradi omenjenega praga med drugim resno ogrožena izvolitev predstavnika Slovenske skupnosti, ki je na vseh dosedanjih deželnih volitvah — od leta 1964 jih je bilo skupno šest — bil izvoljen s pomočjo ostankov.
Edina slovenska politična formacija v deželi in državi se bo seveda kljub temu udeležila skorajšnjih volitev z lastno kandidatno listo in bo glede na nove volilne predpise morala prestati še hujšo preizkušnjo kot dozdaj. Zaradi slabe vere in pomanjkanja politične volje velikih italijanskih strank — od KD in DSL do prenoviteljev — ne more niti koristiti rešilnega pasa, ki ga Predstavlja po zakonu predvidena volilna povezava. V tem primeru ne bi šlo za volilno zavezništvo, temveč le za večjo možnost, da bi Slovenska skupnost bila deležna pri koriščenju ostankov, to je izvolitve kandidatov iz ostankov glasov.
Zaradi novih volilnih predpisov, ki popolnoma ignorirajo slovensko narodno manjšino in nje-no specifiko, postaja sploh ze-i° problematična tudi izvolitev slovenskega kandidata na listah dalijanskih vsedržavnih strank.
1111+ B
Pomlad je tudi čas rednih letnih občnih zborov. Po letni skupščini Slovenskega deželnega gospodarskega združenja so sedaj na vrsti občni zbori naših bančnih zavodov, ki nedvomno predstavljajo enega izmed osrednjih stebrov zamejskega gospodarstva.
Tako so se v petek, 23. t.m., sestali člani Kmečko-delavske hranilnice in posojilnice iz Sovodenj ter Kmečko-obrtne hranilnice in posojilnice iz Nabrežine, v soboto člani posojilnice v Doberdobu, v nedeljo pa je bil redni letni občni zbor Hranilnice in posojilnice z Opčin. V tem tednu sta na sporedu še dva občna zbora, in sicer Tržaške kreditne banke in gori-ške Kmečke banke.
Iz poročil omenjenih bank je razvidno,, da se je gospodarska kriza dotaknila tudi naših denarnih zavodov, vendar v mnogo manjši meri, kot je bilo pričakovati. Z gotovostjo lahko trdimo, da je ta sektor zdrav in da obstajajo konkretne možnosti za še nadaljnji razvoj.
SOVODNJE
Na občnem zboru Kmečko-delavske hranilnice in posojilnice iz Sovodenj je bilo prisotnih več kot 140 članov, ki so soglasno odobrili obračun z kot 631 milijoni lir poslovnega dobička, kar je dovolj zgovoren podatek. Premoženje se je v primerjavi z letom 1991 povečalo za 29 odstotkov in znaša nad 2 milijardi lir in pol, hranilne
vloge so se povečale za 11 odstotkov, posojila pa za 8 odstotkov. Poglobljena diskusija se je nato razvila v zvezi z novim zakonom o kreditnem poslovanju, ki med drugim določa, da bodo morale hranilnice in posojilnice v treh letih spremeniti ime. Omenjeni zakon polaga zelo veliko važnost delovanju s člani, saj bodo hranilnice lahko ohranile sedanje davčne olajšave le pod pogojem, da bodo namenile več kot polovico posojil rednim članom. Hranilnica je z znatnim povišanjem premoženja dosegla minimalno mejo za odprtje novih okenc. Ob izpolnitvi tega pogoja so njeni upravitelji že pripravili prošnjo za odprtje podružnice v Standrežu.
NABREŽINA
Nekoliko manj bleščeč, vendar še vedno zadovoljiv je bilančni uspeh nabrežinske Kmečke in obrtne hranilnice. Cisti poslovni dobiček znaša nekaj več kot 113 milijonov lir; v primerjavi s preteklim letom se je zmanjšal kar za 47 odstotkov. To je bilo v veliki meri odvisno med drugim od splošnih upravnih stroškov (+15%) in od povečanih amortizacij ter akanto-nacij. V preteklem letu so namreč upravitelji hranilnice zaključili investicijska dela, kar je povzročilo nadpovprečno rast tekočih stroškov in je tudi vplivalo na bilančni uspeh. Čisto premoženje se je od 3,8 milijarde preteklega leta povečalo na 4 milijarde, vloge so
se zmanjšale za skoro 15%, medtem ko se je skupni znesek posojil povečal od 24 milijard in 644 milijonov na 25 milijard in 112 milijonov. Razmerje med posojili in vlogami se je tako povečalo na 66%, kar je najvišja vrednost v zadnjih 12 poslovnih letih.
OPČINE
Na 86. rednem občnem zboru Hranilnice in posojilnice na Opčinah, ki je bil v nedeljo, je prišla na dan vsa poslovna uspešnost tega zavoda, ki še nadaljuje svojo dolgoletno rast. Poslovni dobiček je prekoračil mejo 5 milijard lir, znatno so se povečala tudi skupna zaupana sredstva (hranilne vloge in tekoči računi), in sicer od lanskih 173 milijard in 210 milijonov na 190 milijard in 637 milijonov. Povečalo se je tudi premoženje od dobrih 25 milijard na več kot 30 milijard in pol.
Polovico čistega prebitka poslovne dobe so delničarji na pred-(Dar) 1111+- 0
Giovanni Ciampi mandatar za sestavo vlade
Guverner Narodne banke — Ban-ca d'Italia — Carlo Azeglio Ciampi je od predsednika republike Scalfa-ra prejel nalogo za sestavo nove vlade. Mandatar je star 73 let in je od leta 1947 v službi pri Narodni banki, kjer se je povzpel do najvišjega mesta, do guvernerja. Prvič se v zgodovini italijanske republike dogaja, da je bila zaupana naloga za sestavo vlade človeku, ki ni ne poslanec ne senator. To je tudi ena glavnih novosti v italijanskem političnem življenju. Predsednik republike je verjetno ugotovil, da se bo Ciampijevi vladi nudila možnost, da bo prejela zaupnico v Parlamentu.
Zanimivo je dalje, kako je novi mandatar poudaril, da bo vlado sestavil ob strogem upoštevanju določila, ki izhaja iz 92. člena republiške ustave, kar pomeni, da sestava vlade ne bo odvisna od poteka in zaključkov pogovorov s predstavniki strank vladnega zavezništva. Seveda se to zdaj le napovedi. Že bližnja prihodnost pa bo pokazala kakšno je resnično stanje.
Upravitelji sovodenjske Hranilnice na občnem zboru (foto S. Reportaže)
MANJŠINE
Pouk manjšinskih jezikov
RADIO TRST A
■ ČETRTEK, 29. aprila, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Obtoženci 2. tržaškega procesa; 10.00 Poročila; 11.30 Ivan Cankar: Podobe iz sanj; 12.00 Moja srečanja z ljudmi v stiski; 12.40 Primorska poje; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 15.00 Kantavtorji in šansonieji; 15.30 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba; 18.00 Četrtkova srečanja: »Vaš Pepi in papači«, prof. Kosovel piše iz zapora.
■ PETEK, 30. aprila, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Okno na Arbat; 9.00 Literarni utrinek; 9.10 Orkestralna glasba; 10.00 Poročila; 11.30 Ivan Cankar: Podobe iz sanj;
12.00 Alpe-Jadran; 12.30 Slovenska lahka glasba; 12.40 Primorska poje; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 »Barvna šahovnica«; 14.30 Od Milj do Devina; 15.30 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba.
■ SOBOTA, 1. maja, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.10 Kulturni dogodki; 9.00 Bučanje himalajskih hudournikov; 10.00 Festival komorne glasbe 20. stoletja v Radencih; 11.30 Ivan Cankar: Podobe iz sanj;
12.00 Ta rozajanski glas — Oddaja iz Rezije; 12.45 Glasnik Kanalske doline; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Nediški zvon; 15.00 Ciril Zlobec: »Italijanska srečanja slovenskega pesnika«; 17.00 »Še pomnite, tovariši!«, koncert ob 20-letnici TPPZ Pinko Tomažič v Zgoniku; 18.00 Janez Povše: »Za svobodo ali proti njej«. Izzivi in pozivi Marjana Rožanca.
■ NEDELJA, 2. maja, ob: 8.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.30 Kmetijski tednik; 9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu; 9.45 Pregled slovenskega tiska v Italiji;
10.00 Mladinski oder. Zlata Jurin: »V rekordnem času okoli sveta«; 11.45 Vera in naš čas; 12.00 Narodnostni trenutek Slovencev; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Janez Povše: »Za svobodo ali proti njej«. Izzivi in pozivi Marjana Rožanca; 15.30 Krajevne stvarnosti; 17.00 šport in glasba.
■ PONEDELJEK, 3. maja, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Jugoslavija po letu 1945; 8.55 15 minut z...; 9.10 »Ljubi... ne ljubi«, bolj ali manj resnične zgodbe o spogledovanju in nesojenih ljubeznih; 10.00 Poročila; 11.30 Ivan Cankar: Podobe iz sanj; 12.00 Kamen in sonce; 12.40 Primorska poje; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Gospodarska problematika;
14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Nagradna abeceda, radijska kviz oddaja za otroke; 15.10 Nikoli ni prepozno za učenje; 15.30 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba.
■ TOREK, 4. maja, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Zvočna ropotarnica, glasovi in zanimivosti iz radijskega arhiva; 10.00 Poročila; 11.30 Ivan Čankar: Podobe iz sanj;
12.00 Nepoznani planet Zemlja; 12.20 Ma-de in Italy; 12.40 Primorska poje; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 16.00 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba; 18.00 Jože Babič »Rosa L. - kronika o neki revolucionarki«.
■ SREDA, 5. maja, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Narodnostni trenutek Slovencev; 10.00 Poročila; 11.30 Ivan Cankar: Podobe iz sanj; 12.00 Male skrbi — veliko veselje; 12.40 Primorska poje; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Na gori-škem valu; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Na goriškem valu; 15.30 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba; 18.00 Tihotapstvo, ropi, krivolovi in druga hudodelstva ob meji.
Znano je, da je Francija vedno slovela po svoji centralistični ureditvi in miselnosti. To se je zrcalilo deloma v nasprotovanju uradne Francije (zlasti v času gen. De Gaulla) evropski integraciji in odprtosti. Pa tudi v odnosih do svojih jezikovnih manjšin je Pariz navadno — vsaj do zadnjih let sem — pokazal svoj pravi obraz.
V Franciji živi skoraj po celotnem ozemlju več nefrancoskih skupnosti. Tako so na severu Bretonci, na vzhodu alzaški Nemci, na jugovzhodu pro-vensalski Okcitanci, na jugozahodu pa Baski. V vzhodnih Pirenejih živijo še Katalonci, otoške jezikovno-kul-turne posebnosti pa kaže Korzika. O vsem tem prinaša zanimiv članek ena izmed zadnjih številk okcitanskega glasila v Piemontu »Ousitanio vivo«. Poročilo vsebuje konkretne podatke glede pouka jezikov prej omenjenih skupnosti oz. dvojezičnega pouka na mešanih ozemljih.
Po teh virih zadeva študij baskovskega jezika nad štiri tisoč učencev
Kocka je padla!
4111 i d
Vrhano mero odgovornosti imajo zato tiste italijanske politične sile, ki so bile dozdaj na oblasti, predvsem krščanski demokrati in socialisti, naj so med razpravo o novem volilnem redu naduto in gotovo preračunano odklanjale ugovore, predloge in zahteve slovenskega deželnega svetovalca.
Slovenska skupnost je glede na novo stvarnost pravočasno predlagala vsem političnim komponentam manjšine, naj bi prišlo do skupnega nastopa na deželnih volitvah, saj bi takšen nastop zajamčil prisotnost slovenskih manjšinskih predstavnikov v novem deželnem zboru. Zaradi politične kratkovidnosti, oziroma iz želje po ohranitvi politike vrtičkarska v manjšinski skupnost je ta predlog, kot znano, propadel.
Stanje seveda nikakor ni brezupno in smo prepričani, da bodo naši volivci in volivke pri svojih izbirah upoštevali, kar smo pravkar napisali in se ustrezno ravnali. Prestati moramo tudi to preizkušnjo in še odločneje kot doslej zahtevati, naj se z zakonom zagotovi prisotnost manjšinskih predstavnikov v izvoljenih telesih. To med drugim zagotavlja italijanski manjšini v Sloveniji republiška ustava; tako je tudi drugod po Evropi. V skladu s takšno zahtevo naj izzveni tudi glas, ki ga bomo na skorajšnjih deželnih volitvah oddali slovenski volivci in volivke v Furlaniji-Julijski krajini. Kocka je torej padla!
osnovne šole, med temi je 1479 pri dvojezičnem pouku. 2193 dijakov pa obiskuje srednješolski pouk z baskovskim jezikom. Gre sicer za tretjino celotnega manjšinskega prebivalstva. Okrog tisoč učencev pa obiskuje zasebne baskovske šole Seaska. Sledi bretonska jezikovna skupnost, pri kateri je pouk domačega jezika omejen na 3% prebivalstva, to je na skupno 7343 učencev v Bretaniji in v departmaju Loire - Atlantika. Od teh jih 546 obiskuje dvojezični pouk. V srednjih šolah in v licejih je 4000 dijakov prijavljenih za pouk bretonskega jezika. Zasebna šolska bretonska ustanova Di-ivan sprejme približno tisoč učencev.
V vzhodnih Pirenejih je katalonski jezik predmet pouka 8569 učencem prve stopnje (to je 25% učencev nasploh) in 1562 dijakom srednjih šol. Nadalje imajo zasebne katalonske šole 122 učencev. Kar zadeva Korziko, se domači jezik poučuje od januarja 1993 v vseh otroških vrtcih, osnovnih in srednjih šolah. Do tega datuma je imelo 11740 osnovnošolcev na otoku vsaj eno tedensko uro v svojem jeziku. Po drugi strani pa seje 5183 dijakov (25% vseh vpisanih) prijavilo k pouku deželnega jezika.
Področje okcitanskega jezika pa obsega kar 33 francoskih departmajev in zadeva 62597 učencev osnovnih ter 9270 dijakov nižjih in višjih srednjih šol! Nad tristo učencev štejejo nadalje zasebne šolske ustanove.
Posebno stvarnost predstavlja seveda Alzacija z vprašanjem nemškega jezika. Pouk nemškega jezika zadeva tu 82432 učencev osnovnih šol ter 66826 dijakov srednjih šol nasploh, kar predstavlja 44% celotnega šolskega prebivalstva v Alzaciji (ne pozabimo, da je tu med drugim sedež evropskega parlamenta-Strasburg). Okoli tisoč učencev pa med drugim sledi eksperimentalnemu dvojezičnemu pouku (13 tedenskih ur v francoskem in trinajst učnih ur v nemškem jeziku). Na akademiji v Nanci/ju-Metzu pa obiskuje 12500 dijakov poseben jezikovni program.
Vse to dovolj zgovorno kaže na nove situacije, v katerih živijo danes pripadniki raznih manjšin v Franciji. Položaj — kot se vidi — ni povsod enak, prav tako gotovo ni optimalen. V večini primerov gre samo za pouk materinščine v šolah, kvečjemu za dvojezični pouk. Ni torej popolnoma manjšinskih šol, kot smo jih mi vajeni. Vsekakor je za francosko stvarnost to gotovo korak naprej v valorizaciji manjšinskih jezikov, ki so bili še do včeraj popolnoma nepriznani.
a.b.
* * *
Stebri našega... pilili o
log nadzornega odbora soglasno namenili rednemu rezervnemu skladu, vsak član pa bo za legalne obresti na delež pri zadružni glavnici prejel 1.848.800 lir. Člani so nato soglasno odobrili poročilo o poslovanju ter obračun. Določili so med drugim večje zneske za vstop v zadrugo, najvišjo mejo za individualna posojila ter za dolgoročne blagajniške kredite.
Sledile so volitve. Od treh članov upravnega sveta, ki jim je potekel mandat, sta bila ponovno izvoljena predsednik Pavel Milič ter Rado Andolšek, na mesto dosedanjega odbornika Marčela Malalana pa je bil izvoljen inž. Franko Pisani. Nadzorni odbor bodo kot doslej sestavljali predsednik dr. Stevo Kosmač ter dr. Edi Daneu in dr. Marijan Bajc, za namestnika pa sta bila izvoljena prof. Silva Valenčič in Vojko Lovriha, razsodnika pa sta prof. Egidij Košuta in prof. Stanislav Soban.
* * *
V Rupi na Goriškem se bo konec tega tedna (v soboto, 1. in v nedeljo, 2. maja) nadaljeval priljubljeni Praznik frtalje, ki se je pričel že konec prejšnjega tedna. Praznik prireja domače društvo Rupa-Peč, ki je poleg zabavnega pripravilo tudi bogat kulturni spored.
Na zasedanju predstavnikov dežel in pokrajin s posebnim statutom, ki je bilo v torek, 27. t.m. na Pomorski postaji v Trstu, je dobilo močan poudarek vprašanje zastopanosti Slovencev v deželnem svetu FJK in še posebej političnih razmer, ki so privedle do tega, da nobena stranka ni bila pripravljena na povezavo z edino slovensko stranko Ssk. Že v prvem posegu v diskusiji je izrazil solidarnost predsednik deželnega sveta Tridentinske Južne Tirolske dr. Oskar Peterlini (Južnotirolska ljudska stranka). Nato je vprašanje obrazložil deželni svetovalec Slovenske skupnosti Ivo Jevnikar, ki se je zavzel za zajamčeno zastopstvo manjšin v vseh izvoljenih telesih, podobno kot v Republiki Sloveniji. Končno je solidarnost Slovencem v FJK glede volilnega vprašanja izrazil podpredsednik deželnega sveta Doline Aoste Francois Stevenin (Union Valddtaine). Vsi trije omenjeni deželni svetovalci in predstavnik Union Fiir Siidtirol dr. Alfons Benedikter pa so tudi izdali skupno tiskovno poročilo, ki poudarja nujnost zajamčenega zastopstva in dragoceno vlogo, ki jo Ssk že 29 let odigrava v deželnem svetu Furlanije — Julijske krajine.
Pogovor z ravnateljem prof. Susičem po občnem zboru Slorija v Trstu
»Finančna kriza nujno vpliva tudi na raziskovalno delo«
lih teh mest) ter o prebivalstvu obmejnega področja kot faktorju družbenih procesov, pripravljamo pa še krajevni leksikov »Slovenci v Italiji« za Goriško.
Naš inštitut se že dalj časa zaveda — in s tem odgovarjam na drugi del Vašega vprašanja — pomena študirajoče mlajše generacije, ki je lahko dobila prav v Slo-riju pomembno oporo za nadaljnje strokovno usposabljanje v okviru družbenih ved. To skrb namerava Slori še povečati v bližnji prihodnosti, takoj ko se bo rešil finančnih skrbi. Med drugim nameravamo dodeliti finančna sredstva za usmerjanje diplomskih nalog kakor tudi sprejemati podiplomske raziskovalne projekte za mlade, ki se nameravajo strokovno in znanstveno utrditi.
Pogovor je zapisala Helena Jovanovič * * *
Slovensko vprašanje na zasedanju MENS-a
V Planolesu v Kataloniji se je pred dnevi končal vsakoletni seminar Mladine evropskih narodnostnih skupnosti, ki združuje mladinske organizacije narodnostnih manjšin iz vse Evrope. Na seminarju sta sodelovala tudi člana mladinske sekcije Slovenske skupnosti Peter Rustja in Štefan Pahor, ki sta predlagala sprejem resolucije o slovenski manjšini v Italiji.
Resolucija, ki jo je plenarno zasedanje sprejelo soglasno in jo poslalo vsem najvišjim evropskim in italijanskim političnim institucijam, zahteva takojšnjo zaustavitev protislovenske gonje na Tržaškem, dosledno spoštovanje vseh veljavnih mednarodnih sporazumov in listin pri urejanju odnosov med Italijo in Slovenijo, čimprejšnjo odobritev globalnega zaščitnega zakona za slovensko manjšino v Italiji in sprejem takšnega volilnega zakona, da bo zajamčeno zastopstvo slovenske manjšine v vseh izvoljenih telesih.
* * *
V Domu na Bukovju v Števerjanu na Goriškem bo v petek, 30. aprila, spominska slovesnost ob 1. maju in 50. obletnici Goriške fronte, ko so slovenske partizanske enote z novonastalimi antifašističnimi vojaškimi formacijami začasno zasedle velike predele Goriške po razsulu italijanske vojske. Spored se bo začel ob 20. uri, slavnostni govornik pa bo dr. Ciril Zlobec. Udeležence bo pozdravil tudi števerjanski župan Ivan Humar, peli bodo člani moškega pevskega zbora Jezero iz Doberdoba, nato pa bo na vrsti še recital skupine »Oder mladih« KD Briški Grič iz Števerjana. Slovesnost sodi v okvir prvomajskih praznovanj, ki jih domače Kulturno društvo Briški grič prireja vsako leto.
Na zadnjem rednem občnem zboru Slovenskega raziskovalnega inštituta, ki je bil v četrtek, 22. aprila, v Peterlinovi dvorani v Trstu, so člani predvsem razpravljali o načrtih za bodočnost in hudih fina-čnih težavah, ki so zajeli tudi to ustanovo. Stanje je vse prej kot rožnato, saj se je pojavila potreba po uvedbi sanacijskega načrta, ki naj bi po predvidevanjih trajal dve leti. O poteku 15. občnega zbora in o težavah Slorija smo se pogovorili z ravnateljem prof. Emidijem Susičem.
dukcije znanstvenega in raziskovalnega delovanja. Finančni problemi, ki so zajeli celotno manjšino, seveda niso prizanesli niti Sloriju. To smo občutili zadnja tri leta. Sanacijski načrt nam nalaga stroge finančne okvire in to vpliva seveda tudi na prostore. V tem trenutku tržaški sedež Slovenskega raziskovalnega inštituta sploh nima primernih uradov. Finančna kriza pa seveda nujno vpliva tudi na raziskovalno delo. Predvsem si v tem trenutku ne moremo kupovati ustrezne literature — knjig in znanstvene periodike, grozi pa tudi redukcija delovnih mest, če se bo takšno stanje nadaljevalo.
Če bomo tudi v bodoče še dalje dobivali sredstva iz zakona za obmejna področja in če bo dotok sredstev vsaj tolikšen, kot doslej, bi morali sanacijski načrt izpeljati v približno dveh letih, potem pa bi lahko spet začeli mirneje in ustrezneje delovati.
Prof. Emidij Susič
Katerim vprašanjem ste posvetili največ pozornosti in kaj ste na tem občnem zboru sklenili?
Na dnevnem redu je bilo poročilo upravnega sveta o delovanju inštituta, predstavitev obračuna za leto 1992 in predračuna za leto 1993, poročilo nadzornega odbora in potrditev pravilnikov. Govorili pa smo tudi o predlogu včlanjenja Slorija v krovne organizacije. Upravni svet je v svojem poročilu opozoril na finančne probleme, predstavil pa je tudi delovanje inštituta v zadnjem letu. Med drugim sta v tem obdobju izšli dve izredno zanimivi in koristni knjigi, in sicer »The sub-merged Community« Pavla Štraj-na (angleška izdaja knjige »Co-munita sommersa« ter delo »Prostorska opredelitev in narodna Pripadnost« Milka Bufona. Omeniti pa je treba še dve naši publikaciji, ki sta izšli lani, in sicer »Priročni slovar bančnega poslovanja« (J- Baša, M. Kavčič, in A. Rupel) ter »Slovenščina na slovenskih osnovnih šolah na Tržaškem« (D. Sedmak in P. Žužek). Govor je bil tudi o drugih raziskovalnih projektih Slorija.
Znano je, da se Vaš inštitut, kot mnogo drugih slovenskih usta-nov, nahaja v hudi finančni stiski in da trenutno nima niti primernih prostorov. Ali so ogrožena tudi delovna mesta?
Reči moram, da smo trenutno v procesu ostre in maksimalne re-
Na dnevnem redu je bil tudi predlog včlanjenja Slorija v krovne organizacije. Kaj ste sklenili?
Najprej naj povem, da je bil Slori do tega občnega zbora včlanjen v SKGZ. Že dalj časa pa smo premišljevali, predvsem glede na nove razmere in glede na dejstvo, da je naš inštitut vseslovenska ustanova, da bi bilo treba to stanje uravnovesiti. Na tem občnem zboru smo tako sprejeli predlog upravnega sveta, da naj se inštitut včlani tudi v Svet slovenskih organizacij.
Kljub trenutnim težavam ima Slovenski raziskovalni inštitut v načrtu nekaj zanimivih projektov. Kaj pripravljate in kakšno skrb posvečate mladim, ki se želijo ukvarjati z raziskovalnim delom?
Glede prvega dela vprašanja naj povem, da so trenutno v teku razne raziskovalne naloge, ki naj bi se zaključile v obdobju dveh let. Med najvažnejšimi naj omenim raziskavo o sociolingvističnih aspektih na Tržaškem in o etični identiteti Slovencev na Tržaškem, analizo o družbeno-geografskih aspektih skupnega prostora Gori-ca-Nova Gorica (projekt se imenuje »Grad in vrtnica« po simbo-
Predstavitev izbora Attemsovih »Slovenskih pridig«
Konec prejšnjega tedna je bila v konferenčni dvorani Pokrajinskega muzeja na Goriškem gradu predstavitev knjige »Slovenske pridige« prvega škofa goriške nadškofije Karla Mihaela Attemsa. Gre za izbor 28 besedil; delo je pripravila za objavo prof. Lojzka Bratuž, ki je tudi napisala uvodno študijo o pridigah in Attemsov življenjepis. Besedila so objavljena v transkripciji v posodobljenem jeziku, da so lažje razumljiva bralcem.
Predstavitev v Gorici so priredili Kulturni dom v Gorici, Katoliška knjigarna in Založništvo tržaškega tiska, govorili pa so zgodovinar Luigi Tava-no, prof. Breda Pogorelec, založnik Marko Kravos, igralec Iztok Mlakar, ki je podal eno Attemsovih pridig, ter avtorica prof. Bratuževa.
Na sliki: L. Tavano, B. Pogorelec, L. Bratuž, M. Kravos in N. Sancin
Natočimo si ali farsa o TV
V organizaciji kulturne komisije Ssk
»Kakšno televizijo si želimo«
(Posvet na pomorski postaji v Trstu)
Deželna komisija Slovenske skupnosti za kulturo in občila je v petek, 23. t.m., priredila posvet z naslovom: »Kakšno televizijo si želimo«. Uvodnebesede je podal strankin tajnik Ivo jevnikar, govorili pa so slovenski, italijanski in nemški časnikarji. V prvem delu so bili na vrsti Mirko Bogataj iz Celovca, Franz von Walther iz Bočna ter Tullio Vianello in Barbara Zigante iz Kopra, v drugem pa so posegli član vsedržavnega sveta Časnikarske zbornice Drago Legiša, (njegov poseg objavljamo v celoti) ter uredniki slovenskih in italijanskih časnikarskih in kulturnih sporedov sedeža RAI v Trstu Saša Rudolf, Filibert Benede-tič, Fulvio Molinari, Sergij Pahor, Romano Tamberlich, Giorgio Balzoni in Leonardo Valente. O dogodku bomo še poročali.
V petek, 23. aprila, je Slovenska skupnost priredila na tržaški pomorski postaji posvet na temo: Kakšno televizijo si želimo. Res številni udeleženci so potrdili pomen, ki ga naša javnost pripisuje temi posveta.
Ugledni italijanski gostje, predvsem krajevni in vsedržavni uredniki televizijskih programov ter sindikalisti so nam, namesto da bi se od sramu posipali s pepelom, napolnili ušesa z izrabljenimi frazami o manjšinskih pravicah v demokratični državi ter frazami o televiziji, ki naj bi postala glasnik vseh vrst manjšin, morda tudi zbiralcev znamk in starih novcev. Zadnji govornik, Leonardo Valente, glavni ravnatelj omrežja za deželno informacijo pri vodstvu Rai v Rimu, pa je v svojem dolgem in demagoškem posegu vendar izluščil jedro problema in postavil piko na i. Za kaj torej gre:
1. Že pred davnimi 18 leti (1975) je italijanski parlament izglasoval zakon, ki je določal začetek slovenskih Tv oddaj za celotno Furlanijo Julijsko krajino. Toda za oddajanje skozi eter so potrebne določene televizijske frekvence, ki so z mednarodnimi in državnimi pravilniki porazdeljene med javne in zasebne uporabnike;
2. Lastnik zraka, tako kot podzemlja in vodnega obrežja, je italijanska država, ki to javno dobrino lahko dodeli v uporabo raznim zasebnikom in ustanovam;
3. Lanskega decembra je Uradni list Republik Italije objavil pogodbo, ki sta jo sklenili vlada in družba Rai za dodelitev frekvence za slovenske Tv programe. Toda glej ga zlomek, kje tiči zajec! V dobri ali slabi veri ali po »pomoti« je dobila Rai za slovenske programe Tv kanal 64, ki ga ima sedaj, to je do zapadlosti koncesije, v zakupu slovensko zamejsko zasebno podjetje PONTECO;
4. Pogodbe med državo in zasebniki za uporabo TV kanalov bi morale že davno zapasti, da bi z njimi lahko razpolagala Rai, a se zaradi očitno velikega vpliva privatnega kapitala na vsedržavne strukture koncesijske pogodbe za televizijske frekvence podaljšujejo v nedogled;
5. Jasno in razumljivo je, da se podaljševanja koncesije poslužuje tudi PONTECO za svoje namene;
6. V končni analizi pa moramo ugotoviti, da slovenska manjšina v Italiji ne pride do svojih televizijskih oddaj, ker za to namenjen Tv kanal 64 še uporablja slovensko zamejsko zasebno podjetje PONTECO.
Če to ni farsa?
RAFKO DOLHAR
»Kakšno televizijo si želimo«, je tema današnje okrogle mize. Kdor ne pozna tukajšnjih razmer, utegne misliti, da Slovenci v Italiji že imamo televizijske oddaje v svojem jeziku in da je predmet današnjega simpozija predvsem razprava o takšni ali drugačni vsebini, takšni ali drugačni obliki televizijskih oddaj v slovenskem jeziku.
DRAGO LEGIŠA
Toda stvari so bistveno drugačne. Pripadniki slovenske narodne manjšine v Italiji si seveda želimo kvalitetnih televizijskih oddaj v svojem materinem jeziku, vendar moramo predvsem doseči, da bomo lahko takšne oddaje sploh imeli. Zato bi morali pravzaprav temo današnjega simpozija besedno drugačne oblikovati.
Danes poteka natančno 18 let in šest dni, odkar je Uradni list Republike Italije objavil besedilo zakona štev. 103 z dne 14. aprila 1975, ki vsebuje »Nove norme na področju radijske in televizijske službe«. Gre za temeljni zakon, ki ureja javno radijsko in televizijsko službo in ki je v veljavi še danes, četudi se je na tem področju od tedaj marsikaj spremenilo. Bistvena novost tega zakona je tedaj bila, da je nadzorstvo nad to službo prešlo od izvršne na zakonodajno oblast, to je od vlade na parlament. V ta na-
men je bila tudi ustanovljena posebna parlamentarna komisija za nadzorstvo nad javno radijsko in televizijsko službo.
Zakon štev. 103 z dne 14. aprila 1975 v 19. členu, odstavek c), izrecno predvideva televizijske oddaje »v slovenskem jeziku za avtonomno deželo Furlanijo-Julijsko krajino«. Ta zakon omenja televizijske oddaje v slovenskem jeziku tudi v drugih členih, na primer v 20., tako da je volja zakonodajalca v tem pogledu zelo jasna in nedvoumna. Za slovensko narodno manjšino v avtonomni deželi Furlaniji-Julijski krajini je zakon že pred več kot 18 leti določil televizijske oddaje v njenem jeziku in hkrati tudi določil obliko ter sredstvo, s katerim naj se te oddaje uresničijo. Zakon namreč govori o posebni konvenciji med vlado in družbo, ki ima to službo v koncesiji. Vemo, da je ta družba Italijanska radiotelevizija RAI.
Priznati moramo, da smo ob objavi že omenjenega zakona v Uradnem listu Republike Italije res mislili, da se bo zakon v doglednem času začel izvajati, da bo torej sklenjena konvencija med predsedstvom vlade in ustanovo RAI.
Marsikdo se še spominja, da je v ta namen tedanji ravnatelj tržaškega sedeža RAI priredil v znanem hotelu nedaleč od Peska nad Trstom celodnevni simpozij, na katerem so ude-
leženci, ki so bili prisotni v zares lepem številu, zavzeto, mestoma celo ognjevito razpravljali o tem, kakšna naj bo televizija v slovenskem jeziku.
Temu je sledilo še nekaj, kar je prav tako pomembno in zanimivo, kar je odraz takratnega splošnega prepričanja. Pred uvedbo deželnih televizijskih informativnih oddaj se je velika večina radijskih časnikarjev, v službi pri ustanovi RAI, udeležila posebnih tečajev na raznih sedežih po državi, da bi se, kolikor je pač bilo možno, usposobila za delo pri televizijskem mediju. V tej zvezi ugotavljam, da je takšne tečaje obiskala tudi večina slovenskih časnikarjev in programistov, uslužbenih pri Radiu Trst A. To je bilo konec sedemdesetih let.
Toda konvencije, o kateri govori zakon štev. 103, še dolga leta ni bilo, tako da ni bilo niti televizijskih oddaj
DRUŠTVO SLOVENSKIH IZOBRAŽENCEV TRST
vabi v ponedeljek, 3. maja, ob 20.30 v Peterlinovo dvorano na razgovor
ITALIJANSKA POLITIKA IN SLOVENCI
* * *
V prvem delu večera se bomo prisotni s kratko slovesnostjo spomnili 80-letnice dolgoletnega člana in sodelavca prof. Martina Jevnikarja ter mu čestitali.
v slovenskem jeziku in teh še ni niti danes.
Šele Uradni list z dne 30. decembra 1992 je objavil odlok predsednika republike z dne 16. oktobra 1992, ki zadeva konvencijo, sklenjeno med Predsedstvom ministrskega sveta in ustanovo RAI — Italijansko radiotelevizijo, za »televizijske oddaje v slovenskem jeziku za avtonomno deželo Furlanijo-Julijsko krajino«. Računski dvor je ta odlok registriral dne 2. decembra lani.
Konvencija v prvem členu pravi: »V skladu s členom 19, odstavek c), zakona z dne 14. aprila 1975, štev. 103, se Ustanova RAI obvezuje, da bo poskrbela za televizijske oddaje v slovenskem jeziku za avtonomno deželo Furlanijo-Julijsko krajino, za prebivalstvo slovenskega jezika v tržaški in goriški pokrajini«. V tretjem členu konvecije je rečeno, naj televizijske oddaje trajajo letno skupno 208 ur, praviloma štiri ure na teden. V zadnjem, to je 12. členu, pa je predvideno, da se bodo oddaje zečele najkasneje šest mesecev po dejanski razpoložljivosti s frekvencami in po umestitvi naprav, ki so navedene v pri-1°8i-	'II*	B
Prizor s posveta o slovenski televiziji, ki ga je na pomorski postaji v Trstu priredila Ssk	(foto	D. Križmančič)
Ob častitljivem jubileju Staneta Raztresena
Uspehi in načrti »na 80. pragu«
za uspešno kulturno-prosvetno delovanje.
»Ondile čez Stari vrh« -knjiga o zgodovini Banov
lubilant Stane Raztresen
Igralec in režiser Stane Raztresen je 12. aprila praznoval 80. rojstni dan. Za ta častitljivi jubilej je sam pripravil recital z naslovom »Na 80. pragu« z izborom najpomenljivejših slovenskih literarnih del z domovinsko vsebino, ki ga je že podal na Tržaškem in tudi ponekod na Goriškem. To je dokaz ene temeljnih značilnosti jubilanta, namreč to, da se nikoli kljub visoki starosti ni odpovedal delu, igranju, odru, ki je njegovo življenjsko poslanstvo. Pravkar se je vrnil iz Milana, kjer je bil na gostovanju s Tržaškim partizanskim pevskim zborom, s katerim že dolga leta nastopa kot recitator.
Stane Raztresen se je rodil v Tolminu. Osnovno šolo je obiskoval v Ajdovščini in v Ljubljani, kjer je hodil tudi v nižjo gimnazijo. V Ljubljani je študiral tudi solopetje, dramatiko in balet, na odru pa je začel kot igralec nastopati leta 1933 (Raztresen torej letos praznuje tudi 60. obletnico dela v gledališču). V Ljubljani je Raztresen igral pri Slovenskem narodnem gledališču do leta 1945, nato pa so ga poklicali v Trst v slovensko gledališče za takratno Tržaško ozemlje, kjer je ostal do upokojitve maja 1973.
V svoji dolgoletni karieri je Stane Raztresen vdihnil dušo številnim likom iz svetovne odrske literature, nastopal pa je tudi na radijski postaji Trst A in RTV Ljubljana, poleg tega pa je igral v več kot dvajsetih slovenskih filmih. Nikoli ni počival; če ni bil na odru Slovenskega stalnega gledališča, pa je imel več samostojnih recitalov po šolah, v prosvetnih društvih in na kulturnih prireditvah, svojo pozornost pa je posvetil tudi amaterskim gledališkim skupinam in je zrežiral več kot sto njihovih iger. Za svoje delo je Stane Raztresen prejel več priznanj, med katerimi umetniško prvomajsko nagrado, ki jo podeljuje Združenje gledaliških igralcev Sje, Severjevo nagrado, Nagrado iz Prešernovega sklada in priznanje ZSKD
Za bodočnost se Stane Raztresen še ni odpovedal delu in načrtom, saj nadaljuje s svojimi recitali in nastopa tudi po šolah, predvsem z odlomki iz del Janeza Svetokriškega, napisanimi v pristni stari vipavščini. »Ta svetniška osebnost, ki sodi med naše velike avtorje,« nam je dejal Raztresen, »zasluži vso pozornost. Razne pisatelje skušam navdušiti, da bi se posvetili temu liku.« Raztresen tudi pravi, da ima še zelo veliko naročil za recitacije in da »ima v glavi 7 ali 8 ur pripovedi raznih naših avtorjev«.
»Če pogledam nazaj, je vse tako, kot bi bilo včeraj,« je še rekel jubilant. »Toliko let sem doživel, ker sem imel ob raznih momentih to srečo, da sem za las ušel koncu in to od rosne mladosti skozi leta prve in druge vojne pa vse do danes.« Tudi svojega režiserskega dela se spominja z velikim zadovoljstvom in se veseli uspehov igralske skupine Jaka Štoka s Konto-vela, pri kateri je bil režiser celih 17 let. Na vprašanje, česa je sedaj najbolj vesel, pa je Raztresen dejal takole: »Najbolj me veseli, če je obisk poslušalcev dober, če ljudje ploskajo in... če mi nekateri časopisi ne zamenjajo priimka. Zgodilo se je, da so me preimenovali v Staneta Starešiniča, in to ne enkrat... šale na stran: še posebno pa sem vesel, kadar med svojimi nastopi vidim, da je kulturno delovanje v naših krajih še vedno živo«.
Igralcu Stanetu Raztresenu torej res ne ostaja veliko prostega časa. Kar ga ima, ga preživlja doma, z ženo, hčerkama in vnuki.
V četrtek, 15. aprila, se je zamejska javnost na pokopališču v Skednju poslovila od učitelja in dolgoletnega didaktičnega ravnatelja Veljka Pavletiča, ki je nenadoma umrl na velikonočni ponedeljek. Rajni Pavletič se je rodil v Štrpedu pri Buzetu, od koder je bila doma njegova mati. Pavleti-čevi so sicer živeli v Škednju, saj je bil oče v Trstu državni uslužbenec. Pokojni Veljko je maturiral na italijanskem učiteljišču v Trstu in se nato vpisal na univerzo, kjer se je posvetil študiju tujih jezikov.
Po drugi svetovni vojni je začel svojo učiteljsko pot v Trebčah. Zavezniška vojaška uprava ga je naslednje leto imenovala za didaktičnega ravnatelja v Dolini, to službo je opravljal celih pet let in nato nekaj let poučeval italijan-
Vasica Bani blizu Opčin na Tržaškem se je zapisala v zgodovino z zajetno knjigo »Ondile čez Stari vrh«, ki je izšla na pobudo članov domačega društva Grad. Delo je napisano v slovenščini in italijanščini, opremljeno je z bogatim fotografskim in dokumentarnim gradivom, katastrskimi mapami, listinami in ima nekaj manj kot dvesto strani. Knjigo so predstavili v petek, 23. aprila, v Ovčarjevi hiši — prenovljeni tipični kraški stavbi, ki je sedež društva Grad — pri Banih, ob tej priložnosti pa so odprli tudi razstavo o zgodovini tega naselja.
Zgodovina Banov je v knjigi »Ondile čez Stari vrh« obdelana temeljito in iz različnih zornih kotov. Pred nami zaživi podoba vasice, od njenega nastanka dalje (ime naj bi dobila po Matiji Banu, ustanovitelju vasi), o vsakdanjih teževah domačinov, ki so
ščino na srednji šoli na Opčinah. Sredi petdesetih let je spet stopil v razred kot učitelj, in sicer v Bo-Ijuncu, kmalu nato pa je ponovno prevzel mesto didaktičnega ravnatelja pri Sv. Ivanu in nato pri Sv. Jakobu, prav v tem zadnjem mestnem ravnateljstvu je leta 1979 zaključil svoje službovanje.
Pokojni ravnatelj Pavletič je bil med učitelji in v širšem šolskem okolju zelo priljubljena in spoštovana osebnost. Povsod, kjer je služboval, se je zavzemal za rast in napredek vrtcev in šol, ki so mu bile zaupane, in rezultati, ki jih je dosegel, kažejo, da se je resnično razdajal za slovensko šolstvo na Tržaškem. Veljko Pavletič je bil tudi priljubljen pevovodja otroških zborov in učitelj ruščine, ki jo je res dobro obvladal in jo gojil z veliko ljubeznijo. M.T.
s trdim delom s težavo služili vsakdanji kruh, o tožbah proti zemljiškim gospodom in javni upravi, ki je terjala visoke davke, o banovski mikro-toponomastiki, ledinskih imenih, hišnih in družinkih imenih, o značilnosti kraške hiše, spominih iz vaške preteklosti, oporokah domačinov in še marsičem. Knjiga je bogata tudi z dokumentarnim gradivom: v prilogi sta med drugim zemljevid posestnikov in ledinskih imen ter rodovnik rodbine Ban od ustanovitevlja vasi Matije ki je živel v začetku 17. stoletja.
Seveda bi bila izvedba takšnega velikega raziskovalnega dela nemogoča, če se ne bi za to še posebno zavzela tajnica društva Grad od Banov Kristina Kovačič, ki je zbrala krog sodelavcev in za to knjigo tudi sama naredila zanimivo raziskavo o preteklosti svoje vasi in koristen slovarček
narečnih izrazov. Prispevke so za to knjigo napisali Ace Mermolja, Samo Pahor, Enrico Halupca, Pavel Strajn, Marta Verginella, Aleksej Kalc, Pavle Merku, Pavel Vidau, Dušan Kalc in Peter Furlan. K izidu knjige je pripomogel tudi odsek za zgodovino Narodne in študijske knjižnice iz Trsta.
Delo »Ondile čez Stari vrh« je konkreten dokaz o tem, kako je naša preteklost zanimiva in bogata, koliko je mogoče napisati o eni sami vasici na Krasu, kako ima vsak kamen, vsaka stara že podirajoča se hiša, vsak vodnjak, ki ga že desetletja nihče ne uporablja in vsako drevo svojo zgodbo.
Da je pobuda društva Grad vzbudila veliko zanimanja dokazuje že dejstvo, da se je predstavitve knjige in otvoritve razstave udeležilo številno občinstvo. Prisotne je v imenu društva Grad pozdravil predsednik Stefano Bellafontana, pele so članice ženske skupine Stu ledi, recitirali pa so domači otroci. Nato je spregovoril pisatelj Marjan Tomšič, poznavalec in raziskovalec ljudskega izročila.
(hj)
Pisatelj Marjan Tomšič na predstavitvi knjige in otvoritvi razstave pri Banih. Za njim so članice ženske skupine Stu ledi	(foto	S.	Ferrari)
V slovo ravnatelju
V Sovodnjah so obnovili župno cerkev
Cerkev sv. Martina v Sovodnjah ob Soči
Sovodenjska župnija je s slovesnostmi v soboto, 24., in nedeljo, 25. t.m., počastila obnovitev župne cerkve svetega Martina. Ta akcija je povezala celotno župnijsko skupnost, saj so pri delih in s prispevki sodelovali ne le posamezniki in družine, ampak tudi sovodenjska občina, tamkajšnja hranilnica ter domači obrtniki in podjetniki. Z obnovitvijo so začeli lani septembra in že za božič so bila glavna dela opravljena, dokončna ureditev cerkve in okolja pa je zahtevala še nadaljnji trud. Rezultat je enkraten. Ovrednotili so celotno sakralno poslopje, še posebej pa najstarejši del cerkve, presbiterij prvotne gotske cerkve, ki je bila posvečena leta 1523, in nagrobnik grofov Attems, na katerem je postavljen sedanji glavni oltar. Pri obnovitvenih delih so naredili nišo in primerno osvetlili grb grofov Attemsov.
Poskrbeli so tudi za novo električno napeljavo in ogrevanje, obenem pa ovrednotili tudi vso ostalo cerkveno opremo, bodisi umetniške podobe kot napise, ki dajejo sovodenjski cerkvi pečat globoke slovenske vernosti in kulturne širine dolgoletnega sovodenjske-ga župnika Petra Butkoviča.
Duša sedanjih obnovitvenih del pa je bil župnik Marjan Mar-kežič. Ta je tudi uredil knjižico, ki so jo izdali ob tej priložnosti in poskrbel za razstavo zgodovinskih in sodobnih fotografskih posnetkov o Sovodnjah in tamkajšnji cerkvi. Knjižico z naslovom »Cer-
SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE Andersen - Jesih CESARJEVA NOVA OBLAČILA
Režija Vladimir Jurc
V petek, 30. aprila, ob 12. uri v Kulturnem domu v Trstu v sredo, 5. maja, ob 20.30 v Prosvetnem domu na Opčinah
kev sv. Martina«, ki je izšla v okviru zbirke Sakralni spomeniki Primorske, je med sobotno prireditvijo predstavila profesorica Marija Ceščut.
Poudarila je kulturni pomen obnovljene cerkve in publikacije, ki predstavlja njeno zgodovino in umetnostne bisere, ki jo krasijo. Avtorica te znanstvene publikacije je umetnostna zgodovinarka Verena Koršič. Knjižica je bogato opremljena s fotografskimi posnetki o Sovodnjah in detajlih notranjosti cerkve. Ob predstavitvi so nastopili tudi Mladinski zbor, Sovodenjska dekleta in Ženski cerkveni zbor.
V nedeljo dopoldne je bila v obnovljeni cerkvi slovesna zahvalna maša, ki jo je daroval goriški škofov vikar za Slovence msgr. Oskar Simčič, ob oltarju pa sta so-maševala še msgr. Franc Močnik in domači župnik Markežič. So-vodenjci so se imenitno izkazali tudi s pravim ljudskim praznikom, ki so ga priredili po maši ter se tako poveselili ob dejstvu, da so obnovitvena dela dejansko povezala ljudi iz vse fare.
M.T.
1000 podpisov za Slovensko skupnost
Pokrajinsko tajništvo Slovenske skupnosti Gorica se obrača na vse svoje člane somišljenike in prijatelje, da pristopijo k akciji zbiranja 1000 podpisov za samostojen nastop na junijskih pokrajinskih volitvah. Edino tako si bomo lahko zagotovili svojega predstavnika na pokrajini, potem ko druge stranke niso pokazale nikakršnega razumevanja za skupno nastopanje z nami. Dejstvo je, da je Slovenska skupnost edina stranka Slovencev v Italiji in da bo tudi v bodoče zvesta slovenski narodnostni pripadnosti, ki je v novem času nezamenljivo zagotovilo uspešnega političnega nastopanja. Slovenska manjšina se lahko okrepi le z zastopniki slovenske stranke, zato je upati, da bodo naši volilci razumeli težavnost in važnost trenutka, v katerem se nahajamo.
Zbrati tako veliko število podpisov in to do 5. maja je prav gotovo enako volilnemu uspehu, je pa gotovo mogoče, v kolikor se zavedamo svoje narodnosti v takšni meri, kot se je zavedajo vsi naši strankini pripadniki. Zato pozivamo vse tiste, ki verjamejo v samostojno slovensko politično
Razstava velikonočnih pirhov v Nabrežini
V nabrežinski župnijski dvorani je bila vse do nedelje, 25. aprila, na ogled razstava velikonočnih pirhov. Ta dan so na odru župnijske dvorane nastopili igralci skupine Oder 90 iz Gorice in uprizorili Meškovo igro »Mati«.
Že trinajsto leto zapored povabi župnik Bogomil Brecelj ob Veliki noči otroke iz vrtcev, osnovnih in srednjih šol ter umetnike in sploh ljudi z ustvarjalno žilico, da prinesejo na razstavo pirhe.
Odzvali so se umetniki Bogomila Doljak, Andrej Kosič in Clau-
dia Raza. Izredno domišljijo so pokazali otroci; ob nabrežinskih volčičih in vevericah so svoje pirhe v najrazličnejših okoljih in z raznimi likovnimi sporočili razstavljali nekateri vrtci iz devinsko-nabrežinske občine in osnovne šole širšega območja ter še nabre-žinska, openska in rojanska srednja šola. Ob teh tudi nekateri odrasli posamezniki. Veliko zanimanje je na razstavi vzbudilo šest podob križevega pota, ki so jih našli na podstrešju nabrežinske cerkve.
nastopanje, da zastavijo svoj glas in podpis ter istočasno pomagajo izvesti to zahtevno akcijo. Vsekakor naj sledijo vsem tehničnim podatkom, ki navajajo kraj in čas zbiranja podpisov, ter pomagajo tudi s svojimi pobudami. Živimo
V ponedeljek ob 20.30 bo v Katoliškem domu v Gorici na pobudo Slovenske skupnosti srečanje s predsednikom Slovenskih krščanskih demokratov, slovenskim zunanjim ministrom Lojzetom Peterletom, ki bo sto dni po nastopu nove vlade spregovoril o najaktualnejših slovenskih notranjih in mednarodnih vprašanjih.
v času, ko je bolj kot kdajkoli dragocen vsak posameznik, saj je nujno utrditi slovensko politično zastopstvo povsod, kjer je to le mogoče.
ZBIRNA MESTA
ZA PODPISOVANJE
1. Občinski volilni uradi v vseh občinah (Gorica, Števerjan, So-vodnje, Doberdob, Ronke, Tržič itd.) — vsak delavnik v dopoldanskih urah.
2. Sedež rajonskega sveta v Pevmi (osnovna šola) in v Štan-drežu (vsak večer od 20. do 22. ure).
3. Na »Prazniku frtalje« v Ru-pi v soboto, 1., in nedeljo, 2. maja.
Organizirana bodo tudi dodatna zbirna mesta ter večeri za zbiranje podpisov, o katerih bodo podpisniki obveščeni naknadno.
Na mesto vpisovanja je treba prinesti osebni dokument!
Skavtsko Jurjevanje
V Mačkoljah na Tržaškem je bilo v nedeljo, 25. aprila, tradicionalno jurjevanje 93, osrednja skavtska slovesnost za god sv. Jurija (23. aprila), zavetnika skavtizma. Prireditve se je udeležilo nad dvesto skavtov in skavtinj, pred načelnikoma Vero Tuto Ban in Teom Kraljem pa je 24 volčičev in veveric ter 36 izvidnikov ter vodnic, obljubilo, da bo spoštovalo verska načela, pomagalo bližnjemu in izpolnjevalo skavtske zakone. Mašo na prostem je na griču med Mačkoljami in Strmarjem daroval mačkoljanski župnik Žarko Škerlj. Skavti srednje in starejše veje so se v Mačkoljah zbrali že dan pred slovesnostjo — postavili so tabor in na kraju tudi prespali. Priredili so tudi tradicionalno orientacijsko igro in prižgali taborni ogenj.
Goriški skavti in skavtinje bodo imeli jurjevanje v soboto, 1. maja, na Vrhu.
janja in Irena si ogledujeta pirhe
»Kakšno televizijo si želimo«
Zdravnik svetuje
Dedne bolezni: B Thalasemija
■+MI □
Priloga navaja naprave: 1. Trst -Banovski vrh; 2. Trst - Milje; 3. Gorica.
Ne bom se spuščal v nadaljnje podrobnosti, vendar ne morem mimo dejstva, da se v konvenciji omenjajo prebivalci slovenskega jezika v tržaški in goriški pokrajini. To pa je po mojem skrajno restriktivno in celo samovoljno tolmačenje temeljnega zakona štev. 103, ki v svojem 19. in za nas poglavitnem členu omenja, kot sem že dejal, televizijske oddaje »v slovenskem jeziku za avtonomno deželo Furlanijo-Julijsko krajino«. Znano je, da prebivalci slovenskega jezika ne živijo le v pokrajinah Trst in Gorica,
Srebrna plaketa za zbor J. Gallus
Tržaški mešani pevski zbor fa-cobus Gallus je pod vodstvom Stojana Kureta na tekmovalni zborovski reviji, ki je potekala konec prejšnjega tedna v Ljubljani, prejel za svoj nastop srebrno plaketo. Komisija je tržaške pevce ocenila z 89,3 točk. Zbor Gallus je zapel dve pesmi Marija Kogoja, odlomek iz Rossinijeve Male slovesne maše in Merkujevo priredbo rezijanske ljudske pesmi. Zlato plaketo so na tekmovanju v Ljubljani prejeli skupina Ave, Ljubljanski madrigalisti in mešani zbor France Prešeren, vsi trije iz Slovenije.
ampak tudi v nekaterih predelih videmske pokrajine (Benečija, Rezija, Kanalska dolina). Zakaj in čemu takšno samovoljno, omejevalno in krivično tolmačenje? Zakaj se tudi v uradnih aktih uveljavlja diskriminacija? Še pred kratkim je eden vidnejših italijanskih politikov, ki je v državi zavzemal najvišje funkcije, dejal, da so Benečani »simbol hrabrosti italijanskih alpincev«. Ali naj se, se vprašam, za svojo hrabrost kaznujejo z diskriminacijo v primerjavi z ostalimi rojaki v deželi? Ne priznava se jim, torej, pravica do izpopolnjevanja lastne osebnosti, k čemur prispeva — in danes prav dobro vemo, v kolikšni meri — tudi televizijski medij?
Zaključujem s tole ugotovitvijo; za televizijske oddaje v slovenskem jeziku za avtonomno deželo Furlanijo-Julijsko krajino obstaja natančna in tudi jasna pravna podlaga. Obstajajo predpisi, ki jih je treba spoštovati, obstaja zakon, ki ga je treba izvajati.
Ko pripadniki slovenske manjšine v Furlaniji-Julijski krajini hočemo v odnosih z oblastjo uporabljati svoj jezik, nam praviloma ugovarjajo, da se te pravice ne moremo posluževati, ker ni ustreznih zakonov, ustreznih predpisov. V primeru, ki ga danes obravnavamo, pa obstaja zakon, obstajajo natančni zakonski predpisi, a televizijskih oddaj v slovenskem jeziku kljub temu ni.
Je takšno stanje vredno pravne države? Ali se bomo čudili, če bo kdo od naših ljudi glasno zavpil: Quous-que, tandem...?
B Thalasemija je bolezen, ki jo otrok podeduje od enega ali obeh staršev. Če jo podeduje samo od enega, ima praktično normalen videz, večkrat ima poudarjene bližjevzhodne poteze oči in obraza in je rahlo slabokrven. Število rdečih krvnih telesc je normalno, vendar so ta krvna telesca drugačna, saj so manjša, vsebujejo manj hemoglobina, ki je različen od normalnega. Prav zaradi tega v laboratoriju zlahka odkrijejo to dedno okvaro.
Dr. EDI KOŠUTA
Če otrok podeduje gen te bolezni od obeh staršev, pride do strahovitih poškodb. Rdeča krvna telesca vsebujejo zelo slab hemoglobin, v tkiva ne pride dovolj kisika, zato se telo zarodka razvija zelo slabo, s težkimi okvarami. Večkrat pride zato do splava ali pa dojenček umre kmalu po roj-
SLOVENSKO STALNO GLEDALIŠČE Krstna uprizoritev Milan Kleč
VSEGA JE KRIVA MARJANA DERŽAJ
Režija Dušan Mlakar
V četrtek, 6. maja, ob 20. uri Abonma RED J Kulturni dom v Trstu
stvu. Danes tem otrokom pomagajo s stalnimi transfuzijami krvi, vendar povzročijo težke okvare srca, jeter, možganov itd. smrt v nekaj letih.
Kot sem že povedal, je ta bolezen v Italiji izredno razširjena; prenašalcev je najmanj 3 milijone. Zasledimo jih že v bližnji Furlaniji, največ pa jih je predvsem v delti reke Pad, v Kalabriji, na Siciliji in na Sardiniji. V teh krajih ima vsak 5 prebivalec to dedno okvaro (Sante Tura, Lezioni di emato-logia, Ed. Esculapio 1984, str. 71). Zato lahko razumete, zakaj je na teh območjih pravi mit poročiti osebo iz tujih krajev, predvsem iz severnih, kjer te bolezni ni. Če se namreč poročijo z domačini, tvegajo, da bodo tudi njihovi potomci imeli to bolezen. Iz podatkov, ki jih imam, je zelo razširjena tudi na bližnjem vzhodu in v Afriki, kjer je razsajala malarija. V Sloveniji in srednji Evropi je B Thalasemija skoraj neznana. Zasledimo jo v glavnem med priseljenci in njihovimi potomci.
(konec)
ie ie *
Na Vrhopljah pri mejhnem prehodu Krvavi potek so v petek, 23. aprila, odprli »Zeleni center«, ki ga je slovenski dijaški dom Srečko Kosovel iz Trsta uredil v prostorih bivše vojaške kasarne. Center je še en konkreten korak z zbližanju mladih z obeh strani meje. V njem bo to poletje tudi letovanje otrok.
Ianko Jež	Giani
(9) Ob stoletnici njegovega rojstva (1891-1961)
Zdelo se je, da bo Stuparich sodeloval z revijo Energie nuove, ki jo je ustanovil Piero Gobetti. Ta se je zanimal za Slataperja. Njegove spise je že začel objavljati v svoji reviji. Prosil je Stuparicha, naj za tisk pregleda Slata-perjevo zapuščino, ne celotno, ampak samo v tistih delih, ki naj bi bila še aktualna. Gobetti je prišel na obisk v Trst; Stuparich piše: »Bilo je približno v času, ko je zgorel Balkan. Dal sem duška svojemu razpoloženju v pogovoru z mladostnikom ali še skoraj dečkom, ki me je prišel obiskat iz Turina. Njegov pogled (na požgani Balkan, op. p.) je dokazoval sočustvovanje, vendar iz daljave. Zdelo se je, da njegove besede izhajajo iz drugačne bolečine ali bolje iz bolečine zaradi ostrejšega in prozornejšega gledanja na stvari«.
Zaman je bilo Gobettijevo prizadevanje, da bi Stuparicha pridobil za sodelovanje pri svoji reviji Rivoluzione liberale. Gobetti je bil tedaj blizu Sal-veminiju. Stuparicheva miselnost se ni skladala z Gobettijevo vizijo dogajanja, z njegovo misijo intelektualnega borca. Stuparich je vse to že presegel. Gobetti je zanj ostal naiven deček, ki si preveč obeta od aktivnega poseganja v življenje. Po letu 1923 sta se popolnoma razšla,-
Medtem si je Giani Stuparich uredil družinsko življenje in se popolnoma Predal šoli. Oskrbel je izbor Slataperjevih literarnih del, ki jih je Prezzolini objavil leta 1920. Kot publicist se je uveljavil pri listu La Nazione, ki ga je urejal Silvio Benco, in pri listu II lavoratore, ki ga je urejal Aldo Oberdorfer. 1’ostal je priznan publicist in literat.
Stuparich je kot publicist spoznal realno Italijo, ki ni bila pripravljena izpolnjevati nalog, ki so jo čakale na severovzhodnem področju. Trst je zato 'zgubil svoje evropsko poslanstvo. Namesto da bi se v Trstu zanimali za mednarodno sodelovanje, so mesto spreminjali kot bazo za napadalne ekspan-zionistične namene. Tržaško meščanstvo nosi krivdo, da je borba za italijanstvo Trsta prešla na področja narodnostnega zatiranja, namesto da bi se omejila
na kompetitivnost, kakršna je že tedaj bila, čeprav je postajala vedno bolj ostra. Trst je v okviru centralizirane nacionalne države izgubil smisel za bistvo demokracije, zato ni upošteval narodnih manjšin. S tem je potrjeno, da je z nacionalizmom in fašizmom italijanski nacionalni preporod naletel v Trstu na svojo izpolnitev, a vendar tudi na izdajstvo vseh Mazzinijevih naukov in naukov ostalih velikanov italijanskega preporoditeljskega gibanja. Trst je postal za Evropo izgubljeno mesto.
Glede Slovencev Stuparich izreka prepričanje, pravzaprav upanje, da bodo tržaški socialisti zaradi svoje utrjene demokratične in reformistične miselnosti, ki so izročilo avstroogrske socialne demokracije, lahko približali Italiji slovenski živelj. Zaskrbljujoče gleda na pojav maksimalista Turnerja, ki je nevaren teoretik, ker je preprostež v svoji absurdnosti. Najbolj pa ga vznemirja oživljena slovenska narodna zavest in se zato vprašuje: »Kaj je treba narediti, da ne bi prišlo do slovenskega iredentizma?«
D'Annunzijev pohod na Reko povzroči veliko razburjenje in zmedo. Giani Stuparich piše prijatelju Dalloliu: »Priznam, da me Reka duhovno tlači, raje da me vznemirja zaradi posledic v Italiji. Smo nezrel narod, tudi po štirih krvavih letih vojne. To je moje največje razočaranje«.
»Italijanska politika v Trstu je kolonialnega značaja in zastarela. Trst ni kolonija, ki naj bi jo pridobili, da bi ji odnesli tržišča, ki so potrebna za njegovo prihodnost. Moramo reagirati, ne da bi pri tem zabredli v zadrego pri svojem soočenju s specifičnim tržaškim italijanstvom.«
Za revijo Rivista di Milano, ki jo je urejal Aristide Raimondi, je Giani Stuparich napisal svoje najboljše publicistične prispevke, ki dosežejo višek leta 1921, ko se njegovo sodelovanje z revijo konča. Apih pripisuje velik pomen naslednjim Stuparichevim mislim.
Po koncu prve svetovne vojne bi Trst kot različno mesto, kakršno je bilo v Avstro-Ogrski, moral zaradi te različnosti svobodno, zavestno in preračunano pregledati svoje poslanstvo in ga usmerjati v dialog z drugo komponento jadranske italijanske družbe, to je s slovenskim svetom (Ara, Trieste e la mediazione tra le culture). Tri mesece nato je Stuparich v milanski reviji
Volilci izrazili zaupanje Jelcinu
Prisotna je tudi Slovenija
Bogat 23,	vzo »Expomego«
Na goriškem razstavišču bo vse do nedelje trajal 23. vzorčni velesejem »Expomego«. Ob prisotnosti številnih pokrajinskih in deželnih osebnosti ga je v soboto dopoldne odprl predsednik goriške trgovinske zbornice Bevi-lacqua. Na njem sodeluje približno 160 razstavljalcev predvsem iz Italije, svoj prostor imata med drugim tudi Avstrija in Slovenija. Slednja je prisotna z resda nekoliko skromno ponudbo, v glavnem gre za žal že običajno promocijo igralnic, na področju turizma pa smo zasledili le reklamo za Terme v Čatežu in bolj malo drugega, škoda, ker lahko prav tovrstne prireditve pomenijo odskočno desko za uspešnejšo turistično dejavnost kot tudi za ugled posameznih držav.
Prisotni so tudi posamezni predstavniki nekaterih latinskoameriških in azijskih držav z bolj ali manj dragocenimi obrtnimi izdelki in z raznimi značilnimi predmeti. Na sejmu si v glavnem lahko ogledamo pestro ponudbo raznovrstnega pohištva, opreme za hišo in za vrtnarjenje. Preteklo soboto in nedeljo je bila med drugim na ogled zanimiva razstava antikvariata, do zaključka velesejma pa je odprta 4. deželna razstava figurativne umetnosti, ki jo prireja Vsedržavna zveza upokojencev podjetij. Velesejem se bo zaključil v nedeljo, dotlej pa je možen ogled od 16. do 22. ure, v soboto in nedeljo pa od 10. do 22. ure.
Izidi referenduma v Rusiji so presegli vsa pričakovanja in okrepili položaj predsednika Borisa Jelcina. Dokončni rezultati bodo sicer znani čez nekaj dni, saj gre za ogromen teritorij, vendar je jasno, da je kar 58 odstotkov pritrdilno odgovorilo na prvo referendumsko vprašanje o zaupnici predsedniku, okrog 52 odstotkov pa tudi na drugo o gospodarskih reformah. S tem pa institucionalna kriza v Rusiji
še zdavnaj ni rešena, saj se je sedaj že začel boj zaradi interpretacije rezultatov. Jelcinovi nasprotniki — v prvi vrsti predsednik parlamenta Hasbulatov in podpredsednik Rutskoj — trdita, da večina, ki mu je izrekla zaupanje, ni zadostna; za ustavne reforme bi bila po njihovem potrebna absolutna večina vseh, ki so vpisani v volilne sezname in ne le tistih, ki so se udeležili volitev.
Kvestor obiskal Kulturni dom v Gorici
Goriški kvestor Oreste Davini je v četrtek, 22. t.m., obiskal Kulturni dom v Gorici. Gosta so sprejeli predsednica doma Nada Sancin, ravnatelj Igor Komel in član odbora Mirko Primožič, ki so tudi pozorili na pomen in delo tega važnega kulturnega centra, ki neprekinjeno deluje že dvanajst let. Kvestor Davini je predstavnikom doma zaželel, da bi bila obnovitvena dela poslopja čimprej zaključena in da bi torej KD lahko še dalje nemoteno opravljal svoje delo v korist celotne goriške skupnosti.
»Ondile čez Stari vrh« 41111 0
Razstavo si bo v Ovčarjevi hiši pri Banih št. 6 mogoče ogledati do vključno 23. maja ob ponedeljkih, petkih in sobotah od 18. do 21. ure, ob nedeljah pa od 10. do 13. in od 16. do 21. ure.
NOVI LIST
Izdajatelj: Zadruga z o.z. »NOVI LIST« -Reg. na sodišču v Trstu dne 20.4.1954, štev. 157.
Uredništvo: Martin Brecelj, Bojan Brezigar, Ivo Jevnikar, Helena Jovanovič, Drago Legiša (glavni in odgovorni urednik), Miro Oppelt, Saša Rudolf, Marko Tavčar in Egidij Vršaj,
Fotostavek in tisk: Tiskarna Graphart, Trst, tel. 040/772151.
e
KMEČKO - DELAVSKA HRANILNICA IN POSOJILNICA V SOVODNJAH
BILANCA 31. DECEMBRA 1992
AKTIVA
PASIVA
Blagajna
Lastne vrednotnice Vloge pri bankah Posojila Razni dolžniki Prehodna aktiva Imobilizacije
Skupna aktiva Razvid nostni raCuni
Skupno
135.176.681
10.699.407.962
4.555.452.358
9.415.123.047
1.954.930.020
492.143.739
394.481.535
27.646.715.342
36.780.253.522
64.426.968.864
Vloge in hranilna pisma Razni upniki in cedenti Pasivni pripisi in izločitve Razni skladi Lastno premoženje Poslovni dobiček
Skupna pasiva Razvidnostni raCuni
Skupno
22.811.537.567
670.862.719
244.053.760
760.252.024
2.528.200.246
631.809.026
27.646.715.342
36.780.253.522
64.426.968.864
RAČUN ZGUBE IN DOBIČKA POSLOVANJA 1992
DOHODKI
Obresti klientov Obresti bank Obresti vrednotnic Razni dohodki Izkoriščanje skladov
Skupno
1.354.676.162
423.057.559
1.210.901.420
345.314.449
84.619.394
3.418.568.984
IZDATKI
Obresti klientom Stroški za osebje Razni stroški Knjigovodski odpisi
Skupni stroški Cisti dobiček Skupno
1.472.771.563 583.448.469 571.321.784 159.218.142
2.786.759.958
631.809.026
3.418.568.984
že pisal o Slovanih v Julijski krajini. Salvemini pa je takoj nato 4.11.1921 pisal o tem članku v svoji reviji L'Unita. Kot dober poznavalec slovenskega problema v Italiji je odobraval objektivni Stuparichev prikaz tega problema, imel pa je pridržke glede preveč tržaškega ocenjevanja slovenske kolektivne psihologije. Gre prav gotovo za odstavek, kjer Stuparich piše, da so Slovenci izkoreninjenci na Tržaškem in sploh v Julijski krajini, zaradi česar težijo k temu, da bi se oddaljili od orbite (Mazzinijevo šestilo?! — moja opomba), ki omejuje Italijo. Da so že po dolgem izročilu vajeni pokorščine, čeprav ne toto corde, zato morajo občutiti, da jih podpira močna roka. Slovenci so v glavnem nerazpoloženi do Italijanov, kajti italijanska zgodovina naj bi jih bila ponižala.
Stuparich sodi, da je v povojnih razmerah italijanska zahteva po zemljepisni meji ob Alpah realistična. Zal pa rimska vlada ni pripravljena pravilno vrednotiti manjšinsko vprašanje, utemeljenost slovenskega in hrvaškega iredentizma, njihovo razočaranje, da so narod brez zgodovine, globoko ponižani v trenutku, ko so že začeli pridobivati narodno identiteto in ki jih je pri tem zgodovinskem razvoju Avstrija zavestno varljivo usmerjala. Ti Slovani so še vedno brezoblična gmota, kar je posledica habsburškega hinavstva. Ta miselnost in to čutenje naj bi se medtem že lotila celo italijanskega življa na tem obmejnem področju.
Italija naj bi Slovencem in Hrvatom predlagala stopati po sledeh kulturnega iredentizma, torej naj bi se oddaljili od politične iredente. Italijanska civilizacija naj nudi Slovencem vse, kar zmore, naj jim pomaga, da postanejo svobodni in zvesti prijatelji Italije. Stuparich je bil zadovoljen z rapalsko pogodbo iz leta 1920, »ki je vzpostavila neizpodbitno legalnost, upravno resnost in stabilnost trgovinskih interesov«, vendar se je zavedal, da je rapalska pogodba popolnoma podredila Slovence in Hrvate, ki so prišli pod Italijo, in jih s tem globoko ponižala. Fašizem je dokazal, kakšni so bili italijanski nameni pri zavojevanju Trsta kot odskočne deske za prodiranje v njegovo slovensko zaledje. Stuparichevo gledanje na tržaško vprašanje ni bilo nikdar podrejeno oziroma vzporejeno s slovenskim vprašanjem v smeri slovenske-
ga zedinjenja in dosegi pogojev za suvereno razpolaganje z vsem slovenskim ozemljem. Le tako si lahko mislimo, da bi Trst s posredovanjem svojega ožjega slovenskega zaledja omogočil obnoviti svoje geopolitično nalogo glede širšega srednjeevropskega prostora. Priznaval je, da so z Rapallom bila prizadeta Mazzinjega prizadevanja, naj bi Mlada Italija stala ob boku srednjeevropskim Slovanom pri njihovem zedinjevanju in osvobajanju po propadu habsburške monarhije.
Stuparich je bil kot socialistično usmerjen intelektualec ne samo demokrat, ampak tudi avtonomist. Italija naj bi na nanovo zasedenih ozemljih ravnala previdno, da Slovencev in Hrvatov ne bi prisilila do upornosti in s tem do iredentizma. To je bila po njegovem poglavitna italijanska naloga. Razdeljeni Slovenci in Hrvati naj bi v okviru avtonomije olajšali Italiji gospodarsko in kulturno prodiranje v Srednjo Evropo in kasneje tudi na Balkan. Slovani, ki so po prvi svetovni vojni ostali v Italiji, morajo biti zadovoljni s položajem, ki naj bi jim ga priznala Italija. Dobrohotna asimilacija bo opravila svoje. Stuparich si Slovencev in Hrvatov sploh ni predstavljal v vlogi državotvornih suverenih narodov, češ da so zaradi svojega kmečkega porekla še nesposobni, da bi se osamosvojili in se zedinili v suvereno državno skupnost. Do tega ne bi smelo sploh nikdar priti, ker bi to bilo proti očitnemu interesu Italije in Trsta glede penetracije v notranjost Srednje Evrope. Zato si je predstavljal, da bo to možno doseči, če Slovenci in Hrvati s časoma sploh izginejo z italijanskih vzhodnih meja. Zato je ostale Slovence in Hrvate, ki so se po vojni združili najprej v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, nato se pa zaradi oživitve velesrbstva prisiljeno vključili v novo centralistično Jugoslavijo, prepuščal asimilaciji s Srbi. Enotna srbska nacija s tako nastalo jugoslovansko skupnostjo ne bi predstavljala nobene nevarnosti za italijanske ek-spanzionistične namene. Stuparich je tako računal, da Slovencev in Hrvatov v doglednem času sploh ne bilo več kot naroda, ki bi podpirala iredentizem Slovencev in Hrvatov pod Italijo, kajti ti so bili obsojeni na počasno izumiranje v blagohotnem, širokogrudnem naročju velike matere Italije.
(dalje)